JUBILEJ DRUŠTVA SAVA V sredo 2. junija 2021 smo v prostorih Jugoslovanske kinoteke v Beogradu proslavili dvajseto obletnico od ustanovitve Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava. Proslava se je zacela z otvoritvijo razstave fotografij v Atriju Jugoslovanske kinoteke, kjer je na tridesetih panelih in 60 posnetkih prikazan razvoj Društva Sava, od osnutka do današnjih dni. Osebnosti in dogodke, ki so ustvarjali zgodovino Društva Sava, je zabeležila kamera Branka Zorka, fotografa in planinca, dolgoletnega clana Društva Sava. O avtorju in razstavi je spregovorila dr. Ivana Kronja. Program se je nadaljeval v dvorani Makavejev Jugoslovanske kinoteke s himnama Slovenije in Srbije v izvedbi ženskega pevskega zbora Pojoca družba, potem pa je navzoce pozdravil Saša Verbic, predsednik Društva Sava. Helena Jaklitsch, ministrica v Vladi Republike Slovenije, je clanom Društva Sava cestitala ob jubileju ter podelila Priznanje in zahvalo Vlade Republike Slovenije za neprecenljiv doprinos ohranjanju slovenske identitete, jezika in kulture. Proslava se je nadaljevala s predvajanjem dokumentarnega filma Dvajset let Društva Sava, ki pripoveduje o clanih društva in njihovih dejavnostih. Film je delo clanov društva, režiral pa ga je Dragomir Zupanc. Vokalni kvartet Sava je zapel dve slovenski ljudski pesmi, ucenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika pa so izvedli Igro Slovenija v mojem srcu. Potem je sledil še en film z naslovom Društvo Sava v casu korone, ki prica o tem, kako so se clani Društva organizirali v casu epidemije. Ob zakljucku sporeda so bila zaslužnim clanom in inštitucijam podeljena jubilarna priznanja. Tokrat so najvišje priznanje Društva Sava, in sicer zlato plaketo, prejeli Dragomir Zupanc in Tatjana Bukvic kot posameznika ter inštituciji Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Veleposlaništvo Republike Slovenije v Srbiji. Zahvale so prejeli Dino Dolnicar, Marija Vauda, Tanja Tomazin, Jovan Mitrovic in Višnja Dimitrijevic. Slovesnost se je zakljucila s Himno Beogradu skladatelja Mihovila Logarja v izvedbi pevskega zbora Pojoca družba, komornega instrumentalnega ansambla Škancin in vokalnega kvarteta Sava, pod vodstvom dirigentke Višnje Dimitrijevic. OBISK PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE IGORJA ZORCICA V petek, 27. 8. 2021, je predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Igor Zorcic z delegacijo obiskal Republiko Srbijo. Ob tej priložnosti se je v rezidenci gostitelja srecal z veleposlanikom Republike Slovenije gospodom Damjanom Bergantom in s predstavniki slovenske skupnosti v Srbiji: predsednikom Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine Sašem Verbicem, njegovo namestnico dr. Majo Đukanovic ter beograjskim nadškofom Stanislavom Hocevarjem. Pogovarjali so se o položaju slovenske manjšine v Srbiji in popisu prebivalstva, ki bo potekal prihodnje leto. Predsednik Saša Verbic se je zahvalil za podporo, ki jo Vlada Republike Slovenije izkazuje slovenskim društvom v Srbiji. Saša Verbic Obvestilo Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo Sava je 24. marca 2021 uspešno izvedlo svojo XIX redno letno sejo skupšcine. Potekala je v veliki dvorani Doma kulture Studentski grad, ob upoštevanju zašcitnih ukrepov in v skladu z vsemi veljavnimi odloki pristojnih institucij za preprecevanje širjenja virusa Covid 19. Zaradi tedanjega izrednega stanja v Srbiji se leta 2020 predvidena seja ni mogla zgoditi, zato so bila tokrat hkrati predstavljena porocila za leti 2019 in 2020. Podrobnejše informacije si lahko preberete v Zapisniku seje, objavljenem tudi v Biltenu Društva Sava. 19.REDNA LETNA SEJA SKUPŠCINE DRUŠTVA SLOVENCEV V BEOGRADU – DRUŠTVA SAVA 24. 3. 2021, Dom kulture Studentski grad (izpis iz Zapisnika) Sejo skupšcine je vodil Dragomir Zupanc, predsednik skupšcine Društva Sava, s pomocjo Vesne Miloševic, tajnice Skupšcine. Predsednik skupšcine Dragomir Zupanc je pozdravil prisotne delegate in clane Društva Sava ter jim se zahvalil za odziv na vabilo k udeležbi seje skupšcine v tej izredni situaciji, nastali zaradi epidemije virusa Covid 19. Letošnja seja skupšcine je bila ravno zaradi varnostnih ukrepov (razdalja 2 metra med delegati) organizirana v veliki dvorani Doma kulture Studentski grad. Na podlagi podpisov prisotnih delegatov je sklenjeno, da obstaja kvorum, saj je bilo prisotnih 35 od 60 delegatov. Poleg tega so prek spleta glasovali 4 delegati, kar je skupno 39. Za vodenje zapisnika je izbrana Vesna Miloševic, tajnica skupšcine Društva Sava. Pred zacetkom dela so prisotni z minuto molka pocastili spomin na clane, ki so preminuli v obdobju med dvema sejama skupšcine. Predlagani dnevni red je bil vsem delegatom poslan pred sejo skupšcine. Predsednik skupšcine je predlagal naslednji dnevni red: 2. Potrditev zapisnika XVIII redne letne seje skupšcine Društva SAVA; 3. Porocilo predsedstva društva o delu v letih 2019 in 2020; 4. Porocilo odbora za kulturo za leti 2019 in 2020; 5. Porocilo o dopolnilnem pouku slovenskega jezika za leti 2019 in 2020; 6. Porocilo o dejavnostih Pojoce družbe za leti 2019 in 2020; 7. Financno porocilo za leti 2019 in 2020 s potrditvijo novih clanov Društva Sava; 8. Porocilo nadzornega odbora o delu v letih 2019 in 2020; 9. Sprejem programa dela in nacrta dejavnosti za leto 2021; 10. Sprejem financnega nacrta za leto 2021; 11. Izbira/ponovna izbira: predsednika društva, podpredsednika društva, predsednika skupšcine društva, podpredsednika (2), sekretarja skupšcine in delegatov skupšcine. 1. Dnevni red je soglasno sprejet. 2. Potrditev zapisnika 18. redne letne seje Skupšcine Društva Sava Zapisnik je soglasno sprejet. 3. Porocilo predsedstva društva o delu v letih 2019 in 2020 Saša Verbic, predsednik Društva Sava, je na zacetku pojasnil, da je bila 19. redna letna seja skupšcine, sicer nacrtovana za marec 2020, zaradi izredne situacije v Srbiji odpovedana. Zato porocilo zajema obdobje dveh let, in sicer 2019 in 2020. Porocilo je soglasno sprejeto. 4. Porocilo odbora za kulturo za leti 2019 in 2020 Porocilo odbora za kulturo je prebrala Vesna Miloševic, tajnica skupšcine Društva Sava. Porocilo je soglasno sprejeto. 5. Porocilo o dopolnilnem pouku slovenskega jezika za leti 2019 in 2020 Porocilo o dopolnilnem pouku slovenskega jezika, ki ga vodi uciteljica Tatjana Bukvic, je prebrala Ivana Mandic, tajnica društva. Porocilo je soglasno sprejeto. 6. Porocilo o dejavnostih ženskega pevskega zbora Pojoca družba za leti 2019 in 2020 Porocilo o dejavnostih ženskega pevskega zbora Pojoca družba je prebral Saša Verbic, predsednik društva. Porocilo je soglasno sprejeto. 7. Financno porocilo za leti 2019 in 2020 Podpredsednik društva Sava Slobodan Jakoš je prebral financno porocilo za leti 2019 in 2020 ter predlagal potrditev sprejema novih clanov Društva Sava. Porocilo je soglasno sprejeto, enako tudi sprejem novih clanov. 8. Porocilo nadzornega odbora za leti 2019 in 2020 Porocilo o delu nadzornega odbora je prebrala Ivana Mandic, tajnica Društva Sava. Porocilo je soglasno sprejeto. 9.-10. Sprejem programa dela in nacrta dejavnosti za leto 2021 ter sprejem financnega nacrta za leto 2021 Predlog programa dela in nacrta dejavnosti za leto 2021 ter finance za realizacijo programa je prebral Saša Verbic, predsednik Društva Sava. Predlogi so soglasno sprejeti. 11. Izbira/ponovna izbira predsednika Društva Sava, podpredsednika Društva Sava, predsednika skupšcine društva, podpredsednika (2), sekretarja skupšcine in delegatov skupšcine Društva Sava Dragomir Zupanc je pojasnil, da je celotnemu predsedstvu in skupšcini društva potekel mandat, ter predlagal izbiro oz. ponovno izbiro vseh predstavnikov Društva Sava. Predlog je soglasno sprejet. 12. Razno Ni bilo drugih predlogov niti novih informacij. Beograd, 24. 3. 2021 Predsednik skupšcine Društva Sava Dragomir Zupanc Obisk ministrice dr. Helene Jaklitsch v prostorih Društva Sava in Nacionalnega sveta Ministrica dr. Helena Jaklitsch se je v okviru svojega obiska Republike Srbije srecala s predstavniki slovenskih društev, ki so ob tej priložnosti predstavili svoje dejavnosti in nacrte. Delovanje manjšinske skupnosti je sicer precej omejila epidemija Covida-19, ki pa se v Srbiji postopoma umirja, zato se posledicno prebujajo tudi družabne dejavnosti. Ministrica je zbrane spodbudila k ohranjanju slovenskega jezika in kulture ter se jim zahvalila za vztrajnost in trud, ki ju nesebicno vlagajo v skupna zavzemanja. Saša Verbic Podpisan protokol o razumevanju in sodelovanju med Nacionalnim svetom slovenske narodne manjšine v Srbiji in Kulturnim društvom Mihajlo Pupin iz Ljubljane V Ljubljani je bil 12. 6. 2021 podpisan Protokol o razumevanju in sodelovanju med Nacionalnim svetom slovenske narodne manjšine v Srbiji in Kulturnim društvom Mihajlo Pupin iz Ljubljane. Podpisovanje dokumenta se je odvijalo v prostorih knjižnice Mihajlo Pupin, ki je hkrati tudi sedež istoimenskega srbskega kulturnega društva. Pred tem dogodkom je bila organizirana otvoritev razstave Znameniti Slovenci v Srbiji – Znameniti Srbi v Sloveniji, ki je bila postavljena na odprtem pred cerkvijo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Razstava predstavlja skupen projekt Nacionalnega sveta in KD Mihajlo Pupin iz Ljubljane. predsednik NS, in Dino Dolnicar, predsednik odbora za informiranje NS. V predstavništvu Kulturnega društva Mihajlo Pupin sta bila prisotna predsednica Divna Obrenovic in Marko Sladojevic, poleg njiju pa še številni clani društva. Otvoritve razstave se je udeležila tudi ambasadorka R. Srbije v Sloveniji gospa Zorana Vlatkovic, ki je navzoce pozdravila in jim zaželela uspešno sodelovanje v prihodnosti. Na pobudo KD Mihajlo Pupin je bilo predlagano, da se 12. junij razglasi za dan prijateljstva med srbskim in slovenskim narodom, in v ta namen je bil napoten predlog predsednikoma R. Slovenije in R. Srbije Borutu Pahorju in Aleksandru Vucicu. Saša Verbic Proslava ob 30. obletnici slovenske državnosti in obeležitve prevzema predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije Na vabilo Protokola Republike Slovenije se je Saša Verbic, predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, 25. junija udeležil državne proslave ob 30. obletnici slovenske državnosti in prevzemu slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Proslavo, ki je potekala na ljubljanskem Trgu Republike, ob navzocnosti velikega števila obcanov, je organiziral Protokol Republike Slovenije, udeležili pa so se je: predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Državnega zbora Igor Zorcic in predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša. Med številnimi castnimi gosti iz tujine so bili Sebastijan Kurtz, kancler Avstrije, Viktor Orban, predsednik Republike Madžarske, Andrej Plenkovic, premier Republike Hrvaške, Charles Michel, predsednik Sveta Evrope in drugi. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je spregovoril o zgodovini osamosvojitve Slovenije kot države ter o pomembnosti predsedovanja Svetu Evrope v naslednjem polletju. Cestitke so Sloveniji ob njeni 30. obletnici državnosti izjavili castni gosti v svojih pozdravnih govorih, ki jih je zaokrožil predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša. Proslavo je spremljal bogat umetniški program s številnimi video prikazi, zakljucila pa se je z velicastnim ognjemetom. Saša Verbic Sloveniji za 30 let – Dobrodošli doma, Ribnica 2021 karakter. Na žalost je bila zaradi pandemije virusa Covid 19 udeležba rojakov iz tujine manjša, nekateri pa so svoje prispevke poslali po spletu in smo jih lahko videli na okrogli mizi v Rokodelskem centru. Slovenci iz Srbije smo se predstavili s filmom Rešetarji s Crvenog krsta, ki pripoveduje o mojstru Ivanu Debeljaku in njegovi obrtniški delavnici, ki je praznovala že 100. obletnico obstoja. Program se je nadaljeval na Ribniškem gradu z nastopom kulturno-umetniških skupin iz zamejstva in sveta. Letošnje prireditve so se udeležili ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovic in župan obcine Ribnica Samo Pogorelec. Delegacijo iz Srbije so zastopali predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine in Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava Saša Verbic, režiser predstavljenega filma Dragomir Zupanc, producent Vladimir Šojat, kustosinja razstave Vesna Omcikus in sitar Ivan Debeljak. Prireditev se je nadaljevala z glasbo in pesmijo folklornih skupin naših rojakov iz Avstrije, z Madžarske in Švedske, iz Argentine ter Italije. Pestro dogajanje se je izteklo v veselico z nastopom Ansambla Saša Avsenika. Saša Verbic Obisk na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Svojo udeležbo na proslavi ob 30. obletnici državnosti Republike Slovenije v Ljubljani, ki je potekala 25. 6. 2021, je predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji Saša Verbic izkoristil tudi za srecanje z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ter pogovor z ministrico Heleno Jaklitsch. Ob tej priložnosti je ministrico seznanil z nacrtovanim delom za drugo polovico leta 2021 in s projekti, ki jih manjšina želi uresniciti v prihodnjem letu, s poudarkom na dejavnostih v zvezi s popisom prebivalstva v Srbiji, ki je prav tako napovedan za leto 2022. Saša Verbic MINISTRICA GORDANA COMIC OBISKALA NACIONALNI SVET SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE Nacionalni svet slovenske narodne manjšine je imel to cast, da je prvi nacionalni svet, katerega je obiskala Gordana Comic, novoizvoljena ministrica za clovekove in manjšinske pravice ter družbeni dialog. Obisk je bil organiziran 29.1.2021 prostorih Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine na Terazijah 3 v Beogradu. V delegaciji Ministrstva so bile: gospa Gordana Comic – ministrica na Ministrstvu za clovekove in manjšinske pravice ter družbeni dialog; gospa Olena Papuga – državna sekretarka; gospa Ivana Antic – namestnica ministra ter gospa Aleksandra Raškovic – vodja kabineta ministra. V imenu gostitelja, Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, je goste pozdravil Saša Verbic, predsednik Nacionalnega sveta in je predstavil prisotne clane: prof. dr. Majo Đukanovic – podpredsednico Nacionalnega sveta ter predsednico Odbora za izobraževanje, Dragomirja Zupanca – predsednika Odbora za kulturo, Sašo Radica – predsednika Izvršnega Odbora NS, Dina Dolnicarja- predsednika Odbora za informiranje ter Ivano Mandic – generalno sekretarko NS. Saša Verbic je v svojem nagovoru predstavil slovensko skupnost v Srbiji in cilje NS v sedanjem mandatu. Spomnil je na konstruktiven doprinos pripadnikov slovenske skupnosti k razvoju Srbije, kot dela srbske družbe. Govoril je o projektu „Znameniti Slovenci v Beogradu“, ki je sedaj dostopen tudi na portalu „Slokult. info“ kot virtualna galerija. Omenil je tudi prizadevanja za ohranjanje obcutka nacionalne pripadnosti pri potomcih slovenskih izseljencev in za ohranjanje jezika in kulture. V zvezi s tem je omenil tudi naslednji popis prebivalstva v Srbiji in je poudaril pomen svobodnega izpovedovanja o poreklu. Poudarjena je potreba po vecji vidnosti slovenske skupnosti v javnih glasilih, predvsem pa na javnem servisu RTS, vse v zvezi s popisom. Prof. dr. Maja Đukanovic je govorila o izobraževanju in je omenila, da v društvih Slovencev v Srbiji slovenšcino poucujejo uciteljice, ki jih je napotilo Ministrstvo za šolstvo Republike Slovenije. Pouk slovenskega jezika na osnovnih šolah v Srbiji kot izbirnega predmeta poteka od leta 2017. Na Univerzi v Beogradu se slovenski jezik poucuje na lektoratu za slovenistiko, ki je obenem najvecji lektorat za slovenistiko na svetu. Prof. dr. Maja Đukanovic je predstavila tudi znanstveni casopis „Slovenika“, katerega založnika sta Nacionalni svet slovenske narodne manjšine in Univerza v Beogradu. O informiranju v slovenski skupnosti je govoril Dino Dolnicar – docent na Fakulteti dramskih umetnosti. On je poudaril vlogo Interneta, predvsem v tem obdobju pandemije virusa Covid 19. Na portalu „Slokult.info“ je ustanovljen Radio Podkast z aktualnimi informacijami, ki zanimajo clane naše skupnosti ter druge prebivalce Srbije, ki se zanimajo za potovanje v Slovenijo. Predsednik Odbora za kulturo, Dragomir Zupanc, je govoril o Reviji sodobnega slovenskega filma („Dani slovenackog filma“), katero skupaj organizirata Društvo Slovencev Sava in Nacionalni svet slovenske narodne manjšine. Omenil je tudi produkcijo dokumentarnih filmov naše slovenske skupnosti. Saša Radic – predsednik Izvršnega odbora NS je govoril o prestavljanju Razspisa NS za sofinanciranje projektov in programov v letu 2020 zaradi pandemije virusa Covid 19. Predstavil je tudi svoje izkušnje v zvezi s popisom prebivalstva. Ministrica Comic je v svoji predstavitvi povedala, da bo vloga Ministrstva omogociti navzocnost manjšin v javnem servisu RTS, predvsem v obdobju pred popisom prebivalstva. Poudarila je pomen rezultatov popisa za izvajanje nadaljnje politike do nacionalnih manjšin. Predsednik NS, gospod Saša Verbic je prosil gospo Comic, da z namenom svobodnega izkazovanja državljanov na popisu 2021 posname sporocilo za javni servis RTS, s katerim bi povabila vse državljane, naj svobodno izkažejo svoje poreklo. NS je ponudil tehnicno in strokovno pomoc v realizaciji. Predlog je ministrica z zadovoljstvom sprejela. Saša Verbic, predsednik NS slovenske narodne manjšine Veleposlanik Republike Slovenije v Srbiji na obisku v Požarevcu Njegova ekscelenca gospod Damjan Bergant, veleposlanik Republike Slovenije v Srbiji, in gospod Primož Križaj, konzul Republike Slovenije, sta v cetrtek, 4. novembra 2021, obiskala mesto Požarevac, kjer ju je v skupšcini mesta sprejel župan, gospod Saša Pavlovic. Sprejema so se udeležili predstavniki lokalne oblasti ter pripadniki slovenske skupnosti, ki živijo in delajo v Požarevcu ter Kostolcu, in Saša Verbic, predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji. Goste je pozdravil župan mesta Požarevac, ki je v svojem nagovoru omenil, da v tem kraju skladno živijo pripadniki 23 nacionalnosti in da so med njimi tudi Slovenci, ki vecinoma delajo v termoelektrarni Kostolac. Slovenci so v ta del Srbije navadno prihajali kot strokovnjaki za rudarstvo, zdaj pa so tu njihovi potomci, ki so aktivni v vseh panogah lokalne skupnosti. Goste je v imenu slovenske skupnosti v Kostolcu pozdravil tudi Saša Radic. Njegova ekscelenca gospod Damjan Bergant se je v svojem nagovoru zahvalil domacinom za prisrcen sprejem ter omenil, da so odnosi med Slovenijo in Srbijo zelo dobri, tako politicno kot tudi ekonomsko. V pogovoru s Po sprejemu v mestni skupšcini se je veleposlanik pripadniki slovenske skupnosti se je veleposlanik pozanimal napotil na obisk v Viminacijum, arheološko najdišce iz o njihovem statusu in življenju v tem delu Srbije. casov Rimskega imperija v Kostolcu. Saša Verbic MEDALJA SAŠI VERBICU, PREDSTAVNIKU SLOVENCEV V SRBIJI V sredo, 15.12.2021, v Ljubljani, je Saša Verbic, predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine in predsednik Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava, sprejel red za zasluge za dolgoletno uspešno delo za ohranjanje in uveljavljanje slovenske skupnosti v Srbiji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je medaljo za zasluge izrocil Saši Verbicu, ki so ga v Uradu oznacili za najvidnejšega predstavnika Slovencev v Srbiji. „Saša Verbic se je rodil leta 1948 v Beogradu in tam odrasel. Diplomiral je leta 1972 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani na Odseku za kemijsko tehnologijo, nakar se je vrnil v Beograd, kjer živi tudi danes. Saša Verbic je najvidnejši predstavnik slovenske skupnosti v Srbiji. Kot dolgoletni predsednik Društva SAVA v Beogradu je gibalo najštevilcnejšega slovenskega društva v Republiki Srbiji ter vpet v beograjsko manjšinsko in kulturno dogajanje. V Nacionalnem svetu slovenske narodne manjšine v Srbiji si aktivno prizadeva za ohranjanje slovenske skupnosti, kot osrednja osebnost slovenske manjšine pa ves cas skrbi za utrjevanje in krepitev ugleda Slovenije in Slovencev v srbski družbi. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami je vedno pripravljen pomagati tudi razlicnim drugim slovenskim društvom in organizacijam. Slovensko društvo SAVA v Beogradu je letos praznovalo 20. obletnico delovanja. V dveh desetletjih so clani društva pripravili in izvedli veliko uspešnih in odmevnih dogodkov. Med njimi je tradicionalni dan slovenskega filma, ki je najpomembnejša kulturna prireditev slovenske manjšine v Srbiji, in ga je društvu uspelo zelo odmevno izvesti tudi letos. Ohraniti slovenski jezik, kulturo in obicaje so glavni cilji Saša Verbica in društva, v katerem danes delujejo predstavniki že tretje in cetrte generacije. Društvo je ustanovilo 21 Slovencev, danes pa ima skoraj vec kakor 2500 clanov. Saša Verbic je velik del svojega življenja namenil povezovanju in razvoju slovenske manjšine v Srbiji. Država Slovenija se Sašu Verbicu z državnim odlikovanjem zahvaljuje za izredni prispevek k ohranjanju slovenske manjšine v Srbiji, predvsem pa za ohranjanje slovenstva za nove generacije.“ Povzetek iz obrazložitve za podelitev odlikovanja Nekaj vec o tem si lahko preberete na naslednih povezavah: https://www.gov.si/novice/2021-12-15-cestitka-ministrice-zdruzenju-sim-slovenskemu-dezelnemu-gospodarskemu­zdruzenju-in-sasu-verbicu-ob-prejemu-odlikovanj/ https://www.facebook.com/pg/uradslovenci/posts/?ref=page_internal https://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-z-redom-za-zasluge-odlikoval-slovensko-izseljensko-matico/605173 PRAZNICNO VOŠCILO MINISTRICE ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU DR. HELENE JAKLITSCH IN SODELAVCEV URADA Dragi naši Slovenci v zamejstvu, sveta. Hvala vam za vašo ljubezen in zvestobo naši skupni dragi rojaki, ki živite po vsem svetu, domovini in domovini vaših prednikov – naši ljubi državi spoštovani vsi državljani naše domovine, Sloveniji, ki je letos ponosno praznovala svojih trideset let.Želimo vam doživete praznike, v iskreni želji, da bi jih v leto, ki se izteka, smo vstopili v prepricanju, da lahko praznovali s tistimi, ki jih imate najraje; pandemija ne bo vec krojila naših življenj in omejevala naših v prihajajocem letu pa obilo zdravja vam in vsem vašim medsebojnih osebnih srecevanj, vendar so naše želje ostale domacim; da bi se znali in zmogli pristno veseliti majhnih, neuresnicene. Toda težkim casom navkljub smo pokazali, vendar lepih trenutkih, ki jih radodarno prinaša življenje, da znamo stopiti skupaj in poiskati nacine, da smo si blizu. ce jih le želimo videti. Sama sem iskreno hvaležna za to povezanost z vami, dragi Naj bo leto 2022 leto uresnicenih sanj in hrepenenj; rojaki, ki smo jo cutili vse leto. leto, ki se ga bomo radi spominjali. Konec leta je tudi krasna priložnost, da se vam iz Blagoslovljen Božic in srecno novo leto! vsega srca zahvalimo za vaše predano delo in ure, ki jih ni mogoce prešteti, v skrbi za ohranjanje slovenske besede, Urad Vlade RS za Slovence slovenske misli in cutenja, ceprav morda na drugem koncu v zamejstvu in po svetu VPIS V POSEBNI IMENIK Vpis v posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine v Srbiji Zakon o nacionalnih svetih zahtevek za vpis osebno dostaviti posebni volilni imenik je oprošcen narodnih manjšin iz leta 2009 je pristojni obcinski upravi, kjer placila administrativnih stroškov. omogocil vpis v posebne volilne imate prijavljeno prebivališce – ob Z vpisom v posebni volilni imenike narodnih manjšin v Srbiji. predložitvi osebne izkaznice. Zakon imenik se ne izgubijo druge volilne Obrazec za vpis lahko prevzamete na tudi dopušca, da izpolnjen zahtevek pravice. spletnih straneh Nacionalnega sveta skupaj s fotokopijo osebne izkaznice Z Odlocbo o vpisu v posebni in Društva Sava. pošljete priporoceno na naslov vaše volilni imenik slovenske narodne Na osnovi Zakona o varovanju pristojne obcinske uprave. Pristojna manjšine se pridobi pravica do osebnih podatkov, ki velja od obcinska uprava bo na vaš naslov v udeležbe na neposrednih volitvah 1. 1. 2009, je za vpis v posebni 15 dneh poslala Odlocbo o vpisu Slovenskega nacionalnega sveta, ki volilni imenik potrebno izpolnjeni v posebni volilni imenik. Vpis v so vsaka štiri leta. REVIJA DNEVI SLOVENSKEGA FILMA Sedma revija Dnevi slovenskega filma v Beogradu je letos bila tretja po vrsti predstavitev slovenske kinematografije v Srbiji. Po šesti reviji DSF v aprilu, ki je bila prestavljena zaradi pandemije, je na evropskem festivalu Palic 28 bila predstavljena selekcija z naslovom Slovenija v fokusu. Hommage slovenskim avtorjem je bil okrepljen s podelitvijo nagrade Pocasni Lifka za doprinos regionalni kinematografiji, jugoslovenski in slovenski divi, Mileni Zupancic. Vsako revijo do sedaj je obeležil nekdo od slovenskih filmskih klasikov: France Štiglic (dvakrat), Jože Babic, Matjaž Klopcic, Jože Bevc. Povodi za spomin na znamenite ustvarjalce so bile obletnice, pa tudi aktualiziranje kultnih filmov z digitaliziranjem kopij za ponovno predvajanje. Tako je revija spremljala trend oživljanja in ponovne predstavitve najpomembnejših stvaritev slovenske kinematografije, kar je zelo pomembna dejavnost slovenskega filmskega centra. Med slovenskimi filmskimi klasiki je tudi eden srbski, Živojin Pavlovic. Bil je eden petih „novofilmaških“ režiserjev, ki so leta 1965 v svojih filmih naredili ideološki prevrat v tedanji jugoslovanski kinematografiji (A. Petrovic, D. Makavejev, Ž. Pavlovic, P. Đordevic in V. Mimica). Skupina kritikov, zbrana okoli slovenskega casopisa Ekran je spremljala in povelicevala Pavloviceve filme. Pod njihovim vplivom je slovenska producentska hiša VIB-a film, angažirala Pavlovica, da l. 1970 režira Rdece klasje, film o problematicnem povojnem odvzemu žita v Prekmurju, na podlagi proze Jožeta Potrca, s tedaj mladim Radetom Šerbedžijo in že uveljavljeno igralko Majdo Potokar. To je obenem prvi slovenski film t.i. crnega vala. Branko Šemen, urednik Ekrana, je napisal scenarij za drugi Pavlovicev slovenski film Let mrtve ptice (1973). Gre za cas, ko je, zaradi sodnega procesa proti režiserju Lazarju Stojanovicu, pricet pregon avtorjev Novega filma, ko je Pavlovicu prepovedano pedagoško delo na Oddelku za filmsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Po šestletni pavzi je bil povabljen, da po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro režira film Nasvidenje v naslednji vojni (1980). Šlo je za srecanje dveh velikanov - literature in filma. Oba pisatelja in poznavalca filmske obrti. Tedanji režim jima ni bil naklonjen. Zupan je bil deset let v jeci v Mariborskem zaporu, Pavlovicu pa so dvakrat prepovedali filme. Središce zgodbe je Zupanov odhod v partizane. Kot levicarsko opredeljen liberal se je prikljucil Osvobodilni fronti in je preživel vojno. Zanimivo je, da je za vlogo Vitomilovega alter ega izbran študent književnosti Metod Pevec, danes ugledni pisatelj in režiser vec uspešnih filmov. Vitomil in Živojin sta utelešena v glavnem igralcu njunega filma. Zanimivo je tudi to, da smo na letošnji reviji predstavili avtorja, ki sta znana tako po knjigah, kot po filmih. To sta Goran Vojnovic, predstavljen s filmom Nekoc so to bili ljudje in Vinko Möderndorfer s filmsko dramo Zastoj. Prvi obravnava migracijo in boj za obstoj v novem okolju, drugi pa bolece slovo staršev s sinom, ki je umrl v prometni nesreci. Revija DSF je bila v Jugoslovenski kinoteki, svecano jo je 8. decembra odprla Milena Pavlovic, igralka, hci velikana srbskega filma in plodovitega knjižnega ustvarjalca, Živojina Pavlovica. Drugega dne revije je na Okrogli mizi organiziran pogovor, v okviru katerega so se srbski in slovenski kritiki pogovarjali o sovenskem filmskem opusu Živojina Pavlovica, moderatorka pa je bila dr. Ivana Kronja. Dragomir Zupanc SLOVENIJA V FOKUSU NA MEDNARODNEM FESTIVALU EVROPSKEGA FILMA PALIC 2021 (17.–23. julij 2021) Na letošnjem festivalu evropskega filma Palic 2021 je bila kot »kinematografija v fokusu« predstavljena Slovenija s sodobno slovensko filmsko produkcijo. Izbor filmov za letošnji festival je pripravil Dragomir Zupanc, režiser in umetniški direktor filmske Revije Dnevi slovenskega filma v Srbiji. Na festivalu je bil med drugimi predvajan film v produkciji Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava z naslovom Rešetari s Crvenog krsta. Program sodobnega slovenskega filma Slovenija v fokusu je bil organiziran v sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Slovenije, Filmskim centrom Slovenije in direktorico FC gospo Natašo Bucar, ter Društvom Slovencev Sava, ki revijo Dnevi slovenskega filma v Beogradu in Srbiji organizira že od leta 2015. Vec na povezavi: https://www.rtvslo.si/kultura/film-in-tv/ slovenija-v-fokusu-festivala-evropskega-filma-v-srbiji-kjer-bodo­nagradili-mileno-zupancic/587447 Dragomir Zupanc, Ivana Kronja SLOVENIKA UVRŠCENA NA LISTO MKS IN NA ERIH PLUS LISTO casopis, uvrstili med najpomembnejše slavisticne casopise iz celega sveta, kar je izjemen uspeh. Znanstveni casopis Slovenika je tudi uvršcen na Erih plus listo! Vsem, ki ste sodelovali v oblikovanju in razvoju znanstvenega casopisa Slovenika se iskreno zahvaljujeva. http://ssds.org.rs/dokumenta_preuzimanje/MKS%20 Z velikim veseljem vas obvešcava, da je Slovenika: casopis lista_azurirano_12_5_2021.pdf . za kulturu, nauku i obrazovanje / casopis za kulturo, znanost https://dbh.nsd.uib.no/publiseringskanaler/erihplus/ in izobraževanje uvršcen na referencni seznam slavisticnih periodical/info?id=496500 casopisov Mednarodnega slavisticnega komiteja, kot Glavni in odgovorni urednici, casopis, ki ima status casopisa nacionalnega pomena (M52). Biljana Milenkovic Vukovic in Maja Đukanovic Po komaj šestih letih od ustanovitve smo se, kot najmlajši SLOVENIKA 7 Izšla je nova, sedma številka znanstvenega casopisa Slovenika, katerega založnika sta Filološka fakulteta Univerze v Beogradu in Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji. Glavni urednici Slovenike: casopisa za kulturo, znanost in izobraževanje sta Biljana Milenkovic Vukovic in prof. dr. Maja Đukanovic, sedma številka pa je posvecena mladim slovenistom in dvema obletnicama pouka slovenšcine v Srbiji. Vec o vsebini sedme številke Slovenike v Uvodniku spodaj. Mladi slovenisti: drugo stoletje V koledarskem letu izida sedme številke Slovenike - casopisa za kulturo, znanost in izobraževanje je beograjska slovenistika vstopila v študijsko leto, v katerem praznujemo 15 let od ustanovitve lektorata, oziroma štiriletnega vzporednega študija slovenšcine na Filološki fakulteti, in se spominjamo, da je preteklo 115 let od prvega tecaja slovenske književnosti na Univerzi v Beogradu. Po prvih posamicnih tecajih slovenskega jezika in književnosti na zacetku 20. stoletja, je redni pouk slovenšcine na Univerzi v Beogradu ustanovljen po drugi svetovni vojni, v obliki dvosemestralnih predavanj namenjenih študentom srbohrvašcine in/ali južnoslovanskih književnosti. Štiriletni vzporedni študij slovenskega jezika in kulture, z možnostjo nadaljevanja v okviru magistrskega in doktorskega študija je uveden z bolonjsko reformo od leta 2006/2007, predvsem na podlagi izkazanega zanimanja študentov. V vseh teh letih je znanstveno sodelovanje med Slovenijo in Srbijo bilo živo, tako kot tudi sodelovanje v kulturi in umetnosti. Na podlagi dosedanjih študij o razvoju slovenistike v Srbiji, znanstvenem in kulturnem sodelovanju, migracijah, medsebojnih vplivih dveh kultur ter drugih vprašanjih so nastali novi prispevki, kateri so pred nami. Povezujoc dve obletnici smo sedmo številko Slovenike naslovili Mladi slovenisti: drugo stoletje, in v njej predstavljamo znanstvene ter strokovne clanke avtorjev mlajše generacije, ki so se šolali na beograjski Filološki fakulteti in/ali tesno sodelujejo z beograjsko slovenistiko. Ta osrednji del spremljajo prispevki, ki so predvsem tematsko povezani s študijem slovenšcine v Beogradu. Rubriko znanstvenih in strokovnih clankov zacnemo s tremi prispevki, v katerih avtorji obravnavajo literarno tematiko. O Sonji Sever pišeta Vanja Petrovic ter Darko Ilin, in sicer v kontekstu pripadnosti slovenski in istocasno jugoslovanski literarni tradiciji, v luci razlicnih vidikov socrealisticne poetike ter vpliva te poetike na zgradbo literarnih del, oblikovanje likov in ideologiziranje svetovnega nazora, ter o nacinih, kako avtorica presega ozke okvire in matrice te literarne usmeritve, ki jo sooca s posebnimi zahtevami in funkcijami literature za otroke in mladino. Literarna tematika s prispevkom Saša Puljarevica preide iz jugoslovanskega okolja v širše regionalno. Avtor v svoji raziskavi poskuša ugotoviti, kako tri literarna dela – Ali je to clovek italijanskega pisatelja Prima Levija, Brezusodnost madžarskega avtorja Imreja Kertésza ter Nekropola slovenskega pisatelja Borisa Pahorja – upovedujejo resnicnost koncentracijskih taborišc. Poudarja, da je za pricevanjsko literaturo znacilno, da še vedno ostaja referencialna ter se vzpostavlja s spominjanjem in samim aktom pripovedovanja. Tretji clanek z literarno tematiko nas popelje v Slovenijo, in sicer skozi pogled nobelovca Iva Andrica. Nevena Lukinic analizira, kako pisatelj opazuje in s pomocjo jezikovnih sredstev oblikuje podobo Slovenije v svojih delih. Skozi analizo izbranih Andricevih besedil na poeticni, strukturni, pripovedni in imagološki ravni, avtorica s pomocjo primerjalne metode opozori na njihov dialog, na podlagi katerega bralec zgradi zavest o Andricevi imaginaciji Slovenije v njegovem casu. Naslednji sklop clankov sodi v jezikoslovje. V zvezi z zacetniško napako govorcev srbohrvašcine, ki se v slovenšcini odlocijo za obliko imejo kot pravilno, dr. Marko Simonovic razlaga, da gre za vpliv srbohrvašcine, a ne na ravni oblike, temvec na ravni abstraktnega pravila, ki je aktivno v nekaterih razlicicah srbohrvašcine in povezuje nedolocnik s tretjo osebo množine sedanjika. Kot pokaže natancna formulacija pravila, je napaka pricakovana pri govorcih tistih novoštokavskih razlicic, ki imajo razlikovalen ton in kolikostne razlike, omejene na zloge z naglasom in/ali visokim tonom, kot je npr. beograjšcina. Predlagana analiza ima implikacije za reprezentacijo tematskih vokalov v srbohrvašcini, ki so predstavljeni kot morfemi z leksikalno doloceno prozodijo. Maja Kovac obravnava profesionalni razvoj uciteljev slovenšcine, od katerih postprofesionalna sodobnost zahteva vsestransko vseživljenjsko izpopolnjevanje. Avtorica v clanku predstavi razlicne programe in oblike izpopolnjevanja, ob ugotovitvi, da se v pravilnikih in zakonodaji nasploh slovenšcina pojavlja v razlicnih vlogah, in sicer kot jezik sporazumevanja, jezik ucnega procesa, jezik okolja in ucni predmet. Jezikovni sklop clankov zakljuci prispevek Aleksandra Trifunovica, ki nas popelje na pašnike Balkana, vse do Karpatov in nam predstavi svoje ugotovitve v zvezi z etimologijo izbranih besed iz pastirske terminologije karpatsko-balkanskega areala. V rubriki Varia sledi nadaljevanje seriala Življenjske zgodbe Slovenk Helene Rill, ki z metodo ustnih intervjujev raziskuje migracije Slovenk iz Slovenije v Srbijo. V tej številki Slovenike predstavlja zgodbo sedaj beograjske Slovenke Irene Herak, ki izpostavlja, da moraš biti vsaj malo pogumen, saj imaš le eno življenje. Teodora Trajkovic predstavi zapušcino znanega beograjskega Slovenca, zborovodje in skladatelja Zlatana Vaude, nekdanjega aktivnega clana Društva Slovencev Sava. Gradivo je shranjeno v arhivu Muzikološkega inštituta SANU in je dragocen vir za nadaljnje študije. Glasbeno tematiko obravnava tudi Aleksandar Kodela, ki predstavi nastope slovenskih umetnikov na znanem beograjskem glasbenem festivalu BEMUS od 1991 do danes. Za zakljucek nam dr. Goran Andelkovic v svojem clanku razkrije kateri so prispevki slovenskega arhitekta Leonida Leona Lenarcica k razvoju povojne beograjske arhitekture in nas vodi skozi beograjske ulice, bulvarje in naselja. V rubriki Kronika, predsednik Društva Sava povzame, kako je Društvo Slovencev v Beogradu - društvo Sava v casu pandemije obeležilo dvajseto obletnico delovanja. Med Prikazi in pregledi nam zgodovinar Aleksandar Dincic, predstavi najnovejšo publikacijo zgodovinarke, sicer aktivne clanice slovenske kulturne skupnosti France Prešeren iz Niša Ivane Gruden Milentijevic, Slovenci u Srbiji pod nemackom okupacijom 1941-1944. godine/Slovenci v okupirani Srbiji 1941-1944. Beograjska lektorja, dr. Tanja Tomazin in Nejc Robida pišeta o najnovejšem prirocniku mag. Rade Lecic Slovenski predlogi in frazemi, katerega se veselijo tako študentje, kot ucitelji slovenšcine kot tujega/ drugega jezika. Maja Kovac i Sašo Puljarevic predstavita cikel pogovorov Južnoslovanski vecer, ki sta ga sama zasnovala in vodila, na podlagi cesar je izšla tudi publikacija razprav z enakim naslovom. Predstavitve zakljucimo z mednarodnim Erasmus+, KA2 projektom, v katerem je partnerica Filološka fakulteta Univerze Beogradu, UPSKILLS - UPgrading the SKILls of Linguistics and Language Students. Namen projekta je razvoj študijskih komponent za razvoj empiricnih, znanstveno-raziskovalnih, tehnicnih, organizacijskih in drugih vešcin študentov jezikoslovja, katere potrebujejo za zaposlitev na podrocjih znanosti in gospodarstva. V tej številki se poslavljamo od naše drage kolegice, clanice uredništva Slovenike, prof. dr. Cvetke Hedžet Tóth, ki nas je veliko prezgodaj zapustila. Spominjamo se je z najvecjim spoštovanjem in globokimi, iskrenimi custvi. Krog življenja tece naprej in nestrpno pricakujemo nove dosežke naših mladih slovenistov, vecinoma razkropljenih po svetu, a kljub temu trdno povezanih med seboj, skozi prostor in skozi cas. Povezujoc razlicne teme, ljudi in dogodke, korakajo skozi drugo stoletje beograjske slovenistike. Vso sreco jim želimo! Maja Đukanovic Besedilo prevzeto iz: slovenci.rs/ slovenika-vii-2021-2 Casopis Slovenika je indeksiran v: ERIH PLUS – European Reference Index for the Humanities; MKS lista – ........... ........ .............. ........ ... ...; DOAJ – Directory of Open Access Journals; WorldCat OCLC – Online Computer Library Center. Izid publikacije je financiran s sredstvi Ministrstva za clovekove in manjšinske pravice ter družbeni dijalog, Ministrstva za kulturo in informiranja Republike Srbije in Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Republiki Srbiji. PREŠERNOV DAN, KULTURNI PRAZNIK SLOVENIJE Slovenski kulturni praznik – Prešernov dan, je edini slovenski državni praznik, ki ga pišemo z veliko zacetnico. Je praznik vsega kulturnega. Posvecen je poetu Francetu Prešernu, 8. februar je dan njegove smrti. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva (3. december 1800) kot Ta veseli dan kulture. Prva vseslovenska proslava ob obletnici Prešernove smrti sega v leto 1941. To je bil v casu II. svetovne vojne praznik vseslovenske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. Kot praznik slovenske kulture se 8. februar praznuje od leta 1945. Po osamosvojitvi je razglašen za državni praznik. Na ta dan pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani slovenski umetniki deklamirajo Prešernove pesmi. Mnogo gledališc, muzejev in galerij zastonj odpre svoja vrata vsem ljudem dobre volje in vsem željnim kulture. Ob prazniku tudi podeljujejo Prešernove nagrade. Prve so bile podeljene leta 1947, po Francetu Prešernu pa so jih poimenovali leta 1955. Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z umetniškimi dosežki ali življenjskim delom obogatili slovensko kulturno zakladnico. France Prešeren danes velja za najvecjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne. (Vir: razlicne prosto dostopne spletne strani) Mlajši ucenci pouka slovenšcine so ob kulturnem prazniku brali Prešernovo balado Povodni mož in razmišljali o nadaljevanju zgodbe. Nastal je naslednji zapis. To rece, hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje od pôda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesáje v valove šumece planila. Vrtinec so vidli colnarji derec; al Uršike videl nobeden ni vec. (F. Prešeren, Povodni mož, zadnja kitica) Popotnika sta v Beograd prispela sredi noci. Nastanila sta se v Hotelu Moskva v centru mesta. Naslednji dan sta si namenila gledati mesto. Ogled sta zacela na Knez Mihajlovi ulici, kjer je veliko trgovin. Nadaljevala sta do trdnjave na Kalemegdanu in se razgledala po okolici. Najbolj ju je zanimalo sotocje. Urška je otožno pogledovala po Savi navzgor, saj je vedela, da je tam dalec nekje njena domovina. Kosilo sta si privošcila na Skadarliji. Jedla sta jagnjetino in pila pivo Jelen. S taksijem sta se odpeljala v Muzej Nikole Tesle. Ogledala sta si tudi hram sv. Save. Od tu ju je pot vodila do Titovega muzeja. Pozno zvecer sta se utrujena vrnila v hotel in se odlocila, da ostaneta v Beogradu. Urška in Povodni mož sta po prihodu v Beograd kupila hišo na Konjarniku. Rodila sta se jima hcerka Maja in sin Andrija. Zelo rada sta potovala po Srbiji. Pozimi sta smucala na Kopaoniku. Urški so bile všec srbske jedi, zato je postala prava gospodinja. Trudila se je, da sta otroka govorila slovensko. Povodni mož je bil pogosto na službenih poteh, zaposlen je bil pri vodnem gospodarstvu Dunav. Ker jim je bilo v Beogradu lepo, so se odlocili, da bodo tu ostali za vedno. (zapisali ucenci DP slovenšcine, Beograd) SEDEM LET ŠOLE SLOVENŠCINE V KOSTOLCU Tehnicna šola z domom za ucence Nikola Tesla v Kostolcu je srednja strokovna šola, v kateri se že polnih sedem let uspešno izvaja pouk slovenskega jezika in kulture in ki ga organizira Saša Radic, predsednik Izvršnega odbora Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji in predsednik kostolske izpostave DS Sava iz Beograda. Pouk tece enkrat na teden v multimedijski ucilnici. Sodelujejo ucenci, ki so tudi clani DS Sava, in ga izvaja uciteljica Tatjana Bukvic. Udeleženci pouka so v glavnem potomci Slovencev, ki so se v Kostolac v zacetku prejšnjega stoletja masovno naselili in zaposlili v rudniku. Kot kvalifikacirani delavci so v veliki meri prispevali pri razvoju rudnika in društva v celoti, aktivni so bili v izobraževanju, kulturi, umetnosti, športu. ..- za seboj so pustili globoke sledi kostolcanov slovenskega porekla. Potomci le teh, zbrani v skupnosti, želijo in gojijo te vrednosti za prihodnost svojih naslednikov. Poleg ucenja se prisotni spoznavajo z geografskimi, zgodovinskimi, sociološkimi, eticnimi, etnografskimi posebnostimi Slovenije. Na lep in zanimiv nacin se ucijo o kulturi, obicajih, znamenitostih R Slovenije. Na ta nacin spoznavajo maticno domovino in ohranjajo obcutek pripadnosti slovenskemu narodu, katerega del so njihovi predniki. Sodelovanje DS Sava v Kostolcu z lokalno samoupravo Mesta Požarevac in Mestne obcine Kostolac prinaša trdnejši vezi med dvema državama, ki se bo zaradi uspešnega sodelovanja v kulturi, umetnosti in izobraževanju, še nadaljevala. Irena Ajdacic, Kostolac SPOMINI IZ OTROŠTVA – OB VELIKONOCNEM OBISKU MOJE DRUŽINE Vsako veliko noc smo clani družine: oce, mama, starejša sestra in jaz šli na obisk k dedu in babici, ki sta živela petnajst minut hoje od bloka, kjer smo imeli stanovanje. Mala rumena hiša, zgrajena iz nepecene opeke in blata, namestila se je in stisnila med velikim nasadom sadnega drevja. Bilo mi je všec prav vse na tej domaciji. Vse je še danes zelo živo v mojem spominu. Vedno smo šli pocasi in se med seboj pogovarjali. Pogosto je moj ata imel v glavi nacrt in je predlagal nama s sestro, kaj bomo rekli, ko se bomo posedli za mizo v majhni kuhinji. Jaz nisem imel stola, sedel sem na ležišcu, obicajno z macko v narocju. Vse dedove macke so se imenovale Liza. Ded je sedel na svojem stolu na celu mize. Babica je molcala Po drugem, tretjem kozarcu je prišel cas za mojo nalogo. in sedela v crni obleki z umazanim predpasnikom zraven Dobro naucen citat sem povedal kot igralec v gledališcu, ki crne furune trinjare, v kateri je gorela lesna žagovina. Pec je igra svoj stoti nastop. stala v kotu kuhinje. Na steni za dedkom je bil uokvirjen »Dedek, jaz sem lacen, rad bi jedel majhno suho maršal Tito v velikem formatu. Kasneje se mu je na desni klobaso.« »Ata, otrok je lacen, pojdi na podstrešje po malo strani pridružil še Lenin, v prav tako velikem formatu. suhega mesa za vnuka,« je rekel moj oce. Ded nikdar ni šel Okoli centralnih likov so na slikah gravitirale okicene sam po meso za vecerjo. Najprej je pocakal, da sem opravil podobe angelov in vil. To je bila predstavitev politicne nalogo. Vedno je teklo po istem scenariju. Za odhod na in verske opredelitve lastnika stanovanja. Mama, oce in podstrešje v skladišce suhega mesa je bila obvezna oprema: sestra so imeli stol pri mizi. V krožniku na mizi je bilo rocna svetilka, mali oster nož in lesene lestve. Vhod je bil nekaj pobarvanih jajck, ki jih nihce ni jedel. Ded in oce sta majhen in velika težava za mojega debelega deda. Še danes celo življenje pila rdece vino in kozarec je bil vedno pred mi ga je žal. Predstavljam si ga, kako v poltemi tava po njima. Oce je bral dnevne novice, ki jih je ded vsakodnevno podstrešju. Ko sta bili na mizi šunka in klobasa, smo bili vsi kupoval, a moj ata nikoli. Stale so petdeset par, v Srbiji se dobre volje. Dedek ni pokazal custev. je reklo pet žutih banki, ki jih je moj ata tako vsak dan privarceval in celo življenje bral dedove Vecernje novosti. Bližal se je september. Cas, ko obicajno potujemo v Slovenijo v Pišece. Kjer nas ljubece pozdravljajo ljudje, narava, gozdne poti, pitna, mrzla izvirska voda, zvok vetra skozi krošnje dreves, vinogradi, zvoki klopotcev iz njih, vonji ... Pišece se nahajajo na robu Kozjanskega parka, zašcitene z nižjo goro s severa, katere najvišji vrh je visok 701 m. Obkrožena z gozdovi, grici, vinogradi in sadovnjaki, slikovita je carobna. V neposredni bližini so celjski grofje zgradili tudi utrdbo, ki je danes turisticna znamenitost. Vas ima svoj potok Gabernica, ki izvira nekoliko naprej proti lovski koci in tece 18,5 km skozi Globoko proti Brežicam. Zahvaljujoc njemu imamo MOJ DOM PIŠECE privilegij, da v casu našega bivanja vsak dan pijemo cisto, hladno izvirsko vodo. Zajamemo jo pri mlinu, ki so ga Pišecani uspeli ohraniti in obnoviti, uporabljajo pa ga za turisticne oglede. Caka nas prenocišce, hiša, ki je bila nekoc v vinogradih, nad centrom vasi, zidanica Maksa Pleteršnika, po kateri se imenuje osnovna šola v Pišecah. Znani jezikoslovec, na katerega so ponosni Pišecani pa tudi vsa Slovenija, je avtor prvega slovensko-nemškega slovarja, napisanega v dveh delih v letih 1894 in 1895. Med pisanjem je rad preživljal poletja v zidanici. Njegova hiša je nekoliko nižje proti centru, spremenjena v muzej, kjer vsako leto septembra potekajo Dnevi Maksa Pleteršnika z bogatim programom, ki se ga z družino neizogibno udeležimo in pogosto z veseljem pomagamo pri pripravah. Sicer je projekt Moja hiša je tvoj dom edinstven v celotni Evropi. Zahvaljujoc uciteljici Rut Zlobec, Martinu Dušicu, upokojenemu ravnatelju OŠ Maksa Pleteršnika in številnim drugim dragim ljudem, ki z vsem srcem sodelujejo pri tem projektu, imajo številne slovenske družine iz sosednjih držav, z Balkana in od drugod po svetu priložnost, da pocitnice preživijo v Sloveniji, tudi ce tam nimajo živih sorodnikov ali drugih možnosti za nastanitev. To priložnost so si zamislili ljudje Pavlin Leopold, Kostolac z velikim srcem in empatijo, zato se jim zahvaljujem v imenu vseh nas, ki vsak naš obisk Slovenije pospremimo s solzami srece, spomini na starše, stare starše, sorodnike, vesele trenutke, preživete v otroštvu, mladosti in odraslosti. Pišecani so prijazni in ljubeznivi ljudje. Ceprav se je cas v tej majhni vasici pospešil, imajo vedno cas za pogovor, sprašujejo o življenju v Beogradu, od koder prihajamo, in nam povedo, kako živijo in kakšne spremembe se dogajajo v tem okolju. Nato se v naslednjih dneh pozdravimo s širokimi nasmehi, ko se mimogrede srecamo. Tako smo scasoma postali del podeželske družine, z znanjem o vseh pomembnih dogodkih v vasi in njihovih družinah. Najsi bodo na primer poroke, rojstva, šolski prehodi iz osnovne preko srednje šole na fakulteto, zaposlitve, uspehi OŠ Maksa Pleteršnika, ko prejmejo priznanje za najboljše kosilo, potico, športne prireditve in še marsikaj. Žal, kdo je tudi zbolel, kdo umrl. Osebne usode pricarajo življenja v majhni slovenski vasi, a ljudje so dobri, želijo si pomagati in se znajdejo tako v dobrem kot v zlu. Letos so nas razlicne poti vabile, da zmerno stopamo po njih. Skozi gozdove in hribe okoliških vasi navzdol in navzgor proti Velikemu Špicku. Tudi z avtom, šli smo v Krško, Celje, Bistrico ob Sotli, Bizeljsko, Tudi letos je bil z nami naš pes kar je kazalo na še vecjo trmo kot je Maribor, Klunove toplice, Dobovo, Altaj, presenecen nad novimi sosedi za oslovska. Njuno prijateljstvo je ujela Kostanjevico ob Krki, Novo Mesto in ograjo. Osli, koze, ovce so povzrocale tudi fotografija. smo prišli do Kopra. Seveda ne v enem njegovo nejevernost in presenecenje, Dragi prijatelji, se vidimo kmalu in dnevu. Vedno smo se vracali v Pišece, prestrašenost in nato lajanje, verjetno naj vas prihodnje leto spet najdemo v kjer nas je pricakalo pišeško zvezdnato zaradi strahu pred osli. Še posebej se zdravju in veselju. nebo, v katerega je, prepricana sem, je spoprijateljil z eno od oslic, s katero Sonja Dinic Meduric pogledal sam Max Pleteršnik. je tekel ob ograji, dokler ni popustila, SKRIVNOSTNI GOZD Clanica DS Sava iz Kostolca, Dragana Kneževic je s svojim zapisom sodelovala na literarnem natecaju DS Kredarica z naslovom Moja domovina. Gospa Dragana je na natecaju osvojila 2. mesto, za kar ji iskreno CESTITAMO! SKRIVNOSTNI GOZD Minila so desetletja, a spomini so povsem jasni. Mednarodni vlak prisopiha v Celje, cakamo na drugega, potujemo dalje do Podcetrtka. Vse okoli nas ima vonj po sveže opranem jutru. Na koncni postaji naš pricakajo prijatelji, zelo prijetni in dragi nam ljudje. Kmalu smo v njihovi kuhinji, kjer vabece diši »šmorn«. Vrsto let zapored sva z mamo preživljali nepozabne pocitnice v toplicah. Hitro sva se namestili in napolnili pljuca z rezkim zrakom; zacenjali sva najino novo, malo življenje, ki se ga bova za vedno spominjali. Kot vsako jutro sva stopili na široko stezo. Pocasi sva hodili, moja mama in jaz. Levo od naju, s strani hriba naju je pozdravljala stara trdnjava nad Podcetrtkom in nama misticno namigovala. V nekem trenutku sem prijela mamo za roko, približevali sva se gozdu. Vedno sva hodili skozi gozd, saj je bila tu krajša pot do toplic. Gozd je izgledal kot odprta kletka, zelena, socna, sveža in okrepcujoca. V njej sem se pocutila varno. Spustila sem mamino roko in spremljala njene korake. Bilo je kot v sanjah. Imela sem obcutek, da hodim skozi zeleno vodo, lahkotno, poletno ... Tu in tam je soncni žarek obsijal praprot, ki mi je ponujala svoje roke. Mehki tepih iz mahovine je vpijal topot najinih korakov in verjela sem, da letim. Snopi soncnih žarkov so obsijali ta gozdni oder, na katerem so nastopale strašljive in talentirane veverice in polhi. Suho listje in bobike so se sprehajali na ježevih bodicah. Stoletne krošnje, bujne, mrko zelene so mahale z neba. Visoka stebla iglavcev so ustvarjala neponovljiv vtis razkošja in popolno odsotnost stvarnosti. Vse je delovalo skrivnostno, a predvidljivo, varno ... prav po meri cloveške domišljije. Kar naenkrat je bilo vec svetlobe kot gozda. Hitro sva prekoracili progo in se spustili po klancu proti bazenu v Atomskih Toplicah. Od takrat je na žalost minilo že veliko let, a spomini so še zelo živi ... Deklica, ki drži mamo za roko in vstopa v gozd, kjer se pocuti varno. Verjamem, da takšen gozd še stoji in še nudi svoje roke v objem. Ali pa je ta gozd pravzaprav moja domovina? Slovenija! Trdna in zdrava, enostavna, varna, obsijana s soncem in edinstvena. Slovenija, ki hrabro koraka že desetletja na celu najbolje urejenih držav. Slovenija, ki svoje ljudi drži cvrsto za roke, jim uliva vero in skrbi za svoj podmladek, tako da daje enake možnosti nadarjenosti in dobri volji. Država, v biti ohranjena prav po meri navadnih ljudi. Kmalu nameravam oživeti svoje spomine s hcerko Emilijo in skupaj z njo zakorakati v skrivnostni gozd. Dragana Kneževic, Kostolac RAZSTAVE RADMILE JEREMIC CURCIN Majdanpek 2021 Majdanpek imam rada. Nekaj lepega je v tem mestu - ljudje. Obcani Majdanpeka, ki so tu že vrsto let. Ljudje s širokim nasmehom, ko se pogovarjate z njimi. Ljudje, ki so veseli, ko vam razlagajo zgodovino svojega mesta. Živijo tako, kot zahteva sodoben cas, prevzeti z dnevnimi skrbmi. Imajo Kulturni center, ki je središce umetniških dogajanj. In Kulturni Center ima nas, ki ga ljubimo in obiskujemo. Vsako leto pridemo na manifestacijo Ženske slikarke. Avgusta letos sem imela samostojno razstavo. Topel avgustovski vecer je privabil vec kot sto ljubiteljev umetnosti. Do poznega vecera smo se pogovarjali o lepih straneh življenja in barvah, ki ga poživijo .... Tuzla 2021 ljuba Ikonija je tu. Moja dela na stenah galerije Kulturnega U mrzli Tuzli je od 23. do 29. avgusta, ob upoštevanju centra Kovin. Uživam z obiskovalci in se ponovno poglabljam vseh epidemioloških mer, bila sedma likovna kolonija v kolaže. Kot bi jih ponovno ustvarjala. Hvaležna sem Slovencev, v organizaciji Združenja Slovencev Tuzla. Dež direktorju Centra, gospodu Grcicu in kolegu Milanu, ki je ni motil sodelujocih v ustvarjanju prekrasnih del, ki so bila oblikoval razstavo, gospe Mirjani Šunjevaric Šimunovacki, razstavljena v zanimivem objektu Hiša plamna mira, ki je clanici Umetniškega sveta galerije na dobrodošlici, kritikah vsakega avgusta središce kulturnih dogodkov s podrocja in polepšanem sopranem juliju. slovenske kulture. Hvaležni smo Dragici Tešic, Borki, Mostar 2021 Meladi in Vlatku za uspešno organizacijo in vodenje skozi Clanice društva Sava so se udeležile pilot projekta, dejavnosti. Epidemiološka situacija je neke med slikarji slikarske kolonije Mostovi, v Mostarju od 30. aprila do 2. preprecila, da bi pripotovali v vsem nam ljubo Tuzlo, toda maja letos. Udeleženci kolonije so bili izjemni, njihova dela poskrbeli smo, da dobijo fotografije in posnetke. Sama sem pa zanimiva. Gostitelji so uspešno nacrtovali in izpeljali se Kolonije udeležila cetrtic, in sem zadovoljna, da sem s svoje ideje, in sicer ustvarjati, družiti se, spoznati Mostar svojimi deli dostojno predstavila društvo Sava. Želim si, da in okolico. Verica, Jelena, mentorica Elma, Nedim, in bi tudi naslednje leto ustvarjala v tem dobro znanem okolju. društvo Cankar so poskrbeli, da se ta kolonija organizira, Kovin 2021 da z užitkom slikamo in to jim je uspelo. Poletni dan, temperature ne merimo, ker je previsoka... Radmila Jeremic Curcin Moja samostojna razstava v Kovinu. Epidemija je tu. Moja PISMO DOMOVINI Rojen sem v Srbiji, v Kostolcu. V mestu z industrijsko cono rudnikov premoga in elektrarno. Z izgradnjo mesta so zaceli že Nemci v Veliki vojni. Narejeno je na poljih koruze in opustelih terenih. Raslo je pocasi. Delov za igro otrok je bilo veliko. Bil sem prost in po cele dneve zunaj. Veliko sonca in veselja je bilo v mojih oceh v casu odrašcanja. Hvaležen sem Srbiji za lepo življenje do casa, ko so v njo vstopili vojna, bombardiranje in siromaštvo. Slovenija, všecno bi bilo reci, da si ti moja dežela. A ti si meni samo dežela mojih prednikov. Vprašal sem te, ali me sprejmeš, da se vrnem k svojim koreninam? Ti pa si me zavrnila v pravnem jeziku, da to ni mogoce. No, prav. Vesel sem, da si se locila od skupne države, da si neodvisna in dobro. Jaz sem iz spoštovanja do svojih prednikov zacel obiskovati pouk slovenskega jezika in danes lahko berem knjige v slovenšcini. Prebral sem jih že kar nekaj. Žal nimam veliko možnosti za pogovor v slovenšcini. Hvaležen sem vsem, ki so omogocili poucevanje slovenšcine v mojem majhnem kraju. Želim ti povedati, da sem bil celo življenje spoštljiv, nikjer te nisem sramotil. Vsi okoli mene so vedeli, da sem Slovenec. To me je motiviralo, da sem bil še boljši. Bil sem dober fant, dober delavec, mož in oce. Klicali so me Lojze, Slovenac, hudic. Vedeli so, da na športnih tekmovanjih navijam za slovensko reprezentanco. Zaradi tega nisem imel nevšecnosti. V Sloveniji sem bil trikrat. Prvic, ko sem imel štiri leta. Potoval sem z mamo k sorodnikom v hribe, da se nadiham svežega zraka, ker sem bil bolehen fant. Spomnim se gozdov, zajcev in od tetke Rozalke belih konjev. Drugic sva z dedkom pri mojih osemnajstih letih obiskala sorodnike v Ljubljani in okolici. Tretjic sem bil v Sloveniji, ko sem imel sedemindvajset let, obiskal sem Kranjsko Goro. Z avtoštopom sem se vrnil v Srbijo. Dan za tem sem se zaposlil kot inženir varstva pri delu v podjetju za eksploatacijo gozdov in predelavo lesa. Tri leta kasneje sem se zaposlil v rudniku premoga v svojem rodnem kraju. Dan za dnem, leto za letom ... in tako do upokojitve. Nisem vec mlad in ne vem, ali se bova še videla. Hotel sem ti povedati nekaj o sebi. Ce se ne vidiva, te ob tej priložnosti lepo pozdravljam in ti želim vse najbolše. Navsezadnje sem jaz Slovenec v tujini. Leopold Pavlin, Kostolac KRATEK ZAPIS S SPOMINI NA PRAZNIK V MLADOSTI Verski prazniki, posebej božic in velika noc, so bili ekipa družine (babica Alojzija, mama Marija, sestra Tamara in ostajajo zelo pomembni za mojo družino ter se jih in jaz) polne roke dela. Zacenjalo se je z rahlim nemirom spominjam kot srecnih in brezskrbnih dni. Že od rane zaradi razpokanih lupin med kuhanjem, ki pa je izpuhtel v mladosti imam privilegij, da se dvakratno veselim teh trenutku, ko sva s sestro zaceli barvati jajca z vsemi užitnimi praznikov, saj sem jih, vse odkar se spomnim, proslavljala in neužitnimi barvami, kar sva jih našli po hiši. Z vnaprej dvakrat letno, kot clanica mešane družine, ki je gojila nabranimi rastlinami in izrezanimi kolaži sva jajca dodatno enako spoštovanje in ljubezen tako do katoliških kot tudi okrasili. Okraševanje je imelo za naju posebno mikavnost, pravoslavnih praznikov. saj sva vsako jajce obravnavali kot malo umetniško delo. Ne glede na to, kateri dan smo praznovali, so se Še danes verjamem, da je ta obred v moji sestri prebudil velikonocni prazniki v družini Milojevic-Šerbinek vselej ljubezen do likovne umetnosti in je kasneje postala slikarka. zacenjali z zanimivimi rituali. Na veliki petek je imela ženska Preden sva vsa jajca naoljili in zložili v najlepšo posodo, kar sva jih imeli, sva izbrali najljubše jajce, ki sva ga poimenovali sorodniki in sosedi, prežemalo pa ga je veselo praznicno »varuh hiše« in je simboliziralo ohranjanje zdravja ter srece vzdušje, polno smeha in šal. v naši družini skozi vse leto. Ceprav si v vesel spomin pogosto priklicem vse cudovite Na veliko soboto smo oblikovali in pripravili velikonocno velikonocne obicaje in neokrnjena custva, se danes tega omizje, ki smo se ga vsi veselili, še posebej oce, ki je vedno praznika najraje spominjam po pogovorih, ki smo jih tedaj rad vse poizkusil, še preden se je velikonocno kosilo uradno imeli v naši družini. Ti pogovori, prijetni in polni anekdot, zacelo. Babica je mesila velikonocno pogaco, pekla štrudelj so zame in sestro imeli poucen pomen, saj so naju skozi in meso s krompirjem, medtem ko je mama pripravila zanimive zgodbe ucili o verski strpnosti, razlikah, a tudi vsako leto enako torto iz lešnikov, masla in kakava, ki je sorodnostih med katolicizmom in pravoslavjem. Pomagale bila rezervirana izkljucno za ta praznik. so nama, da sva že v zgodnjem obdobju odrašcanja razumeli Prav v trenutku, ko je odbilo polnoc in se je praznik šele osnovno clovekovo pravico – pravico do veroizpovedi ter dobro zacel, sva s sestro prebudili oceta, mamo in babico, obcutili vso lepoto veckulturnosti in njenih vrednot. da bi zaceli s celodnevnim tekmovanjem »cigavo jajce je Tijana Milojevic prvak«. Popoldne so se tekmovanju pridružili tudi prijatelji, Moja družina bi, s svojim polnim življenjem, lahko zapisala en cel roman svojih izkušnj, negotovosti in težav, ki jih nosi življenje. A tudi o pravih življenskih vrednotah. Sinoci sem preživela lepe trenutke ob pogovoru s stricem Ottom, ki živi v Beogradu, a je kot moja pokojna mama in njun najstarejši brat, najzgodnejše dni življenja, po vrnitvi iz Fohnsdorfa preživel v domu za zapušcene otroke v Ljubljani. VELIKA NOC 1951 Življenje je naneslo, tako kot samo življenje lahko izrežira, da so vsi trije Stanislav, Silvija in Otto bili namešceni v razlicnih domovih po Sloveniji. Tako se v resnici niso niti poznali. Odrasli so brez starševske ljubezni, a v domovih, v katerih so lahko ostali in odrasli. V njih so v teh težkih povojnih casih poskrbeli, da otroci niso bili lacni, da so se lahko izobraževali in razvili v poštene odrasle ljudi. VELIKA NOC V MOJI MLADOSTI Velika noc je bila eden od praznikov, ki je zame predstavljal velik dogodek v mojem otroštvu. Zacenjal se je z zbiranjem cvetov in listicev za okraševanje jajc. Pomembno je bilo, da jih je bilo veliko, saj smo otroci primerjali, kdo ima najzanimivejše okrašeno jajce. Sledilo je barvanje jajc z mamo. Obvezno v cebulnih olupkih za rdece-rjave tone; ceprav sem imela raje druge barve: zeleno, rumeno, oranžno in modro. Vztrajala sem, da sama izbiram slicice in jih lepim na jajca. To ni bilo lahko delo, v tistih casih so bile slicice zelo tanke in odstranjevale so se s papirja s potapljanjem v vodo. Potem pa si jih moral zelo nežno prenesti na jajce. Nisem vedno uspela, a je bilo to skupno delo z mamo zame neprecenljivo. Na koncu sva vsako jajce premazali z oljem, da so dobila sijaj, in jih zlagali v košaro, kjer so cakala na nedeljsko jutro. V duhu prihajajocih praznikov sva s stricem obudila spomin na prav posebno veliko noc, na veliko noc leta 1951, ko so se srecali in spoznali brata in sestra. Takrat so si obljubili, da bo praznik tega leta predstavljal za njih nov zacetek življenja. Trdno so si obljubili, da se ne bodo odtujili in da si bodo od sedaj dalje v življenju vedno pomagali, kadar koli bo to potrebno. In tako je tudi bilo. Dragana Kneževic, Kostolac Nedelja se je zacenjala s cudovitim zajtrkom, ki je dišal po sveže pecenih žemljah s šunko, mladem siru in redkvicah, mladi cebuli s tržnice ... tu je bila seveda tudi košara, polna velikonocnih jajck. Dolgo sem izbirala jajce, slicica je morala biti precizno nanešena, prav tako cvetlicni okras in barva. Trdoto jajca sem preverjala s trkanjem po zobeh. Tako se je zacenjal dan doma, s starši. Vznemirjena sem nato tekla na ulico, da preverim, kdo od otrok je tu in da z njim primerjam in zamenjam jajce. Kakšno veselje je to bilo! Kakšno vznemirjenje! Še danes se ob spominu nasmehnem. Vonj pomladi v zraku, soncen dan in igra otrok. Ko sem sama postala mama, sem se trudila, da ohranim in prenesem ta duh praznika na svojega sina. Upam, da se tudi on rad in z nasmehom spominja teh praznicnih dni. Desanka Stefanovic, Beograd Pesem smo prišle zapeti, pesem najlepših želja, pesem za našo deželo, za vse, ki tu smo doma. Da b'(bi) sonce nam vedno sijalo, zorilo nam klasje zlato. Da b' trte bogato rodile, da pijemo vince sladko. Da morje plodove nam daje, veter nas nežno hladi. In jok nam življenja novga, naznanja vse nove dni. Da pesem se orje ob žetvi, da vse nam zori in rodi, da dnevi prinašajo sreco. za rod naš ponosnih ljudi! Pesem smo prišle zapeti, stkano od tisoc želja, pesem za našo deželo, za vse, ki tu smo doma. Beatrika Minic MOSTOVI PRIJATELJSTVA Z mlajšimi ucenci smo sodelovali pri ustvarjanju vecjezicne knjige Mostovi prijateljstva - ucenci iz15 šol iz Slovenije, Hrvaške, BiH in Srbije ter ucenci dop. pouka srbšcine v Kopru in okolici so na pobudo nagrajenega ucitelja Predraga Starcevica z OŠ J. J. Zmaj iz Panceva razmišljali o pomenu prijateljstva, o tem, kakšen bi bil svet, ce bi na njem vladala samo ljubezen; misli so zapisali, mi smo jih tudi prevedli v srbšcino oz. slovenšcino, vsaka skupina je ustvarila ilustracijo. Mentorica: Tatjana Bukvic, uciteljica. https://drustvosava.org/vesti/2021/5/26/knjiga-mostovi­prijateljstva PODARI ZNAMKO SLOVENIJI ZA ROJSTNI DAN Ob 30. rojstnem dnevu Slovenije smo maja 2021 sodelovali na likovnem natecaju Muzeja pošte in telekomunikacij zilustracijami o znamenitostih Slovenije. Na natecaju je sodelovalo 14 otrok, štirje so prejeli posebno pohvalo. Mentorica: Antea Mutaovic, clanica DS Sava. https://www.tms.si/2021/03/31/likovni-natecaj/ Sodelovali smo na literarnem natecaju OB 30. OBLETNICI SAMOSTOJNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE, ki ga je za clane DS v Srbiji v mesecu juniju 2021 pripravilo Društvo Slovencev Kredarica iz Novega Sada. Odrasli ucenci so sodelovali v delavnici ustvarjalnega pisanja in s svojimi zapisi konkurirali za nagrado na natecaju. Nastalo je 7 zapisov. Predstavnica sodelujocih in nagrajenka natecaja, Dragana Kneževic iz Kostolca se je udeležila prireditve Teden slovenske kulture v Novem Sadu, kjer je prebrala svoj prispevek in prejela pohvalo. Udeleženci projekta Dnevi slovenske kulturne dedišcine in sodobnost se za financno pomoc zahvaljujemo Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu in Društvu Slovencev Sava. Za vsebinsko in organizacijsko pomoc pa izvajalcem dogodkov iz Slovenije in Srbije ter uciteljici DPS. Ceprav je bilo v letu 2021 težko nacrtovati aktivnosti, zlasti tiste, ki so bile vezane na obisk predavateljev iz Slovenije, menimo, da smo uspeli clanom skupnosti približati in obogatiti poznavanje slovenske tradicije. Najvec delavnic je bilo namenjenih najmlajšim clanom skupnosti, ki so na dogodkih radi sodelovali in se prav gotovo tudi cesa novega naucili. Pri izvedbah smo pazili, da smo upoštevali vsa navodila za preprecevanje širjenja z virusom SARS-CoV-2, ki jih je predpisala zdravstvena stroka, in veljajo na ozemlju R Srbije. Tatjana Bukvic OBISKALI SMO SMEDEREVO Ucenci dop. pouka slovenšcine in starši smo se odzvali vabilu clanov DS iz Smedereva, da jih obišcemo ob pocastitvi 2. obletnice delovanja skupnosti. Dogodek je bil nacrtovan za soboto, 16. 10., na lep jesenski dan. DS Martin Krpan iz Smedereva je za naše druženje pripravilo v dopoldanskem delu delavnice za otroke, popoldan pa še neformalno druženje ob ogledu mesta. Na delavnicah smo na majicah barvali logo, lik literarnega junaka Martina Krpana iz znane slovenske pripovedke, avtorja Frana Levstika. V drugi delavnici smo izdelali vec plakatov z junakovo podobo. Po kosilu smo odšli na sprehod do Smedervske tvrdave in v center mesta. Spremljalo nas je še toplo sonce, zato se nam ni mudilo domov. Imeli smo se priložnost spoznavati in družiti, kar nam je ostalo v lepem spominu. Zahvaljujemo se organizatorjem DS v Smederevu in predsednici Ikoniji Popovic za res poucno in prijetno osmišljeno druženje. Tijana, Maja in Andrija, mlajši ucenci dop. pouka slovenšcine GOSTOVANJE LUTKARJEV IZ SLOVENIJE V soboto, 11. 12. nas je obiskala Lutkovna skupina LUKI, KD Svoboda Kisovec iz Slovenije. Razveselili so nas z lutkovno predstavo STRAH, ki so jo odigrali v Gledališcu lutk Pinokio na Novem Beogradu. Predstavo si je ogledalo vec mlajših in starejših clanov Društva Sava iz Beograda, Vršca, Zrenjanina in Kovina. Mentorica: Gordana Vukovic – Miric, clanica Društva Sava. Tatjana Bukvic PRIŠEL JE MIKLAVŽ! dovolj pridni in da zato Miklavža ne bo. Drugi pa so rekli, da je za vse kriva korona. Že davno je minil 5. dan v zadnjem mesecu tega leta, vsi smo že bili zbrani, nekateri so presegli svojo pridnost in dobroto in ... ne boste verjeli, uspelo je, Miklavž je prišel. Priklicali smo ga! Otroci iz DS Sava so od svojih staršev in starih staršev že slišali zgodbe in lepe spomine na prihod sv. Miklavža, ki je obiskal otroke. Njegova nežnost in darežljivost je bila namenjena vsem pridnim otrokom, na katere nikoli ni pozabil, vedno jih je obdaril z lepimi darili. Darila niso bila draga ali velika, a vedno težko pricakovana, prišla so kot nagrada za dobre in ubogljive otroke. POJOCA DRUŽBA IN KOMORNA POJOCA DRUŽBA Koncert Pojoce družbe v Narodni knjižnici 30. junija 2021. Na pobudo gospe dr. Milene Đordijevic, koordinatorice umetniškega programa v Narodni knjižnici v Beogradu, je zbor Pojoca družba, imel celovecerni koncert na samem zacetku poletja, 30. junija 2021. Gospa Milena je imela priložnost slišati nastop Pojoce Družbe na našem online mini-koncertu, oziroma preko posnetkov z majskega Ekumenskega festivala zborovskega cerkvenega petja v Zemunu. Kljub temu, da Pojoca družba ob tej priložnosti ni izvedla svojega obicajnega repertoarja, temvec samo cerkvene pesmi (kot so zahtevala pravila omenjenega festivala), smo bili deležni njene pozornosti in tako se je porodila ideja o našem celovecernem koncertu. Na programu koncerta so, poleg slovenskih tradicionalnih pesmi, katere obicajno izvajamo, bile tudi cerkvene pesmi, kar je novica, ko gre za naš ansambel. Zbor je izvedel tudi znane evergreen skladbe, ki so že vrsto let del našega stalnega repertoarja. Kot korepetitor je s Pojoco družbo nastopil Kristijan Bardoš, sicer clan Komorne Pojoce družbe. Kot solistka na violoncelu je nastopila naša clanica Eržebet Bikar Stojic, Pojoca družba pa je pridobila še eno solistko, altistko Natašo Nikolic. Kljub skoraj štiridesetim poletnim stopinjam je dvorana bila polna do zadnjega sedeža. Menim, da je ta nastop izjemnega pomena, ne samo za Pojoco družbo, temvec za Društvo Sava nasploh, saj smo na ta nacin uresnicili sodelovanje z eno najpomembnejših inštitucij v Srbiji. Polet tega smo s tem koncertom odprli vrata Narodne knjižnice tudi za prohodnje projekte, ter za Komorno pojoco družbo, katere koncert je nacrtovan za prihodnjo sezono. Glede na pomen Narodne knjižnice v Beogradu, ter dejstvo, da je Pojoca družba ob tej priložnosti imela celovecerni solisticni koncert, lahko recemo, da je to eden najpomembnejših nastopov v celotni zgodovini obstoja našega ansambla. Nastop Pojoce družbe na 10. Ekumen­skem festivalu zborov cerkvenega petja Maja 2021 je Pojoca družba drugic nastopila na Ekumenskem festivalu zborov cerkvenega petja, ki se tradicionalno že deset let organizira v Zemunu. Festival, ki se sicer obicajno organizira oktobra, je letos, zaradi pandemije bil v maju. Zahvaljujoc nastopu na tem festivalu je Pojoca družba opazno popestrila svoj repertoar, in sicer v smeti slovenske, pa tudi pravoslavne duhovne glasbe, saj je ideja tega festivala ravno to, da se na njem zedinijo zvoki duhovne glasbe vseh kršcanskih konfesij. Na festivalo je nastopilo šest zborov, Pojoca družba pa je na njem imela zelo opazen nastop. Nastop Komorne pojoce družbe na festivalu Dies organorum Komorna pojoca družba je imela veliko cast, da nastopi na enem najpomembnejših orgelskih festivalov v Evropi, ki ravno dvajset let zbira najvecja svetovna imena sodobne orgelske glasbe. Za nas kot ansambel, in predvsem zame, kot umetniško voditeljico je to bil ogromen izziv. Namrec, nikoli si nisem predstavljala, da bo en nov ansambel, kot je naš, sploh dobil takšno priložnost! Vsemu je botroval nenavaden splet okolišcin, pa tudi naša velikanska želja, da sprejmemo tak izziv. Ceprav so vsi sodelujoci na festivalu Dies organorum, oziroma Festivalu orgel, organizatorjem znani dve leti vnaprej, to ni veljalo za nas. Nekega septembrskega dne me je presenetil klic organizatorja festivala. Prosili so me, naj v roku pet dni pripravim solisticni koncert na orglah, zato ker je nekdo drug v zadnjem hipu odpovedal svoj nastop! Poleg tega so zahtevali, naj takoj potrdim nastop in sem brez veliko premišljevanja nastop sprejela, kljub izjemno kratkemu roku, saj sem že nacrtovala svoj veliki koncert jeseni. V hipu se mi je porodila misel, da bi v nastop vkljucila enega od svojih dveh ansamblov iz Društva Sava – bodisi Pojoco družbo, bodisi Komorno pojoco družbo. Toda, glede na to, da je šlo za zacetek septembra, Pojoca družba pa je šele zacela s svojimi prvimi vajami po poletni pavzi, sem se odlocila za komorni ansambel. Poleg tega, so organizatorji zahtevali izvajanje repertoarja cerkvene glasbe iz 20. stoletja, kar je ta ansambel že imel na svojem repertoarju. Na prošnjo organizatorja je Komorna pojoca družba, poleg obicajnega programa, izvedla tudi srbsko premiero Maše za revne, francoskega skladatelja Erika Satieja. Koncerta so se udeležili številni ugledni ljudje s podrocja klasicne glasbe, Komorna pojoca drušba pa je bila odlicno sprejeta. Pobude za sodelovanje v naslednjem letu že obstajajo. O nastopu našega ansambla na tem festivalu so objavljeni prispevki v casopisu Politika, v tedniku Pecat, in na televiziji N1, v okviru osrednje oddaje Dan uživo. V vsakem primeru je ta, nepricakovani nastop, našemu ansamblu nedvomno odprl mnoga vrata. Nastop Pojoce družbe na Festivalu slovenskih pesmi v Subotici Pojoca družba je 24. septembra 2021 imela cast spet nastopiti v Subotici, v prekrasni Mestni hiši, kjer se je predstavila z zanimivim programom. Glede na to, da se ta festival organizira takoj po poletni pavzi, je Pojoca družba imela šele nekaj vaj za vrnitev v staro formo. Naš ansambel že dolgo vrsto let nastopa na tem festivalu, ki je vedno dobra priložnost za izmenjavo izkušenj, aranžmajev, in seveda prijetno druženje. In letos smo v zvezi s tem festivalom imeli dvojni jubilej! Pojoca družba namrec nastopa v Subiotici ravno deset let, jaz kot dirigentka pa pet let. Upamo, da se bo naše sodelovanje še dolgo nadaljevalo. Nastop Komorne pojoce družbe v cerkvi Marijinega vnebovzetja Kmalu po uspešnem nastopu v okviru orgelskega festivala Dies organorum je Komorna pojoca družba imela priložnost, da se kot gost predstavi širšemu obcinstvu, v okviru mojega solisticnega koncerta, ki je bil krona moje izobrazbe na podrocju orgel. Koncert, ki je bil 13. novembra letos, je pravzaprav bil moj specialisticni izpit. Zelo sem si želela, da bi poleg lastne predstavitve, predstavila tudi ansamble s ketrimi delam, in so mocno povezani s cerkveno glasbo, kar je bila tema mojega specialisticnega izpita. Komorna pojoca družba, se je predstavila z izborom mojih skladb, napisanih na podlagi tradicionalnih slovenskih besedil, ter z molitvijo Oce naš v slovenšcini, katero sem uglasbila. Ceprav sem Komorno pojoco drušbo ustanovila šele nedavno, pod okriljem Društva Sava, je ta ansambel v kratkem casu postal sestavni, zelo pomemben del moje umetniške osebnosti in tudi mojega življenja. Poleg Komorne pojoce družbe je kot gost nastopil tudi Ekumenski moški zbor, v katerem že desetletja poje nekaj clanov našega društva. Ob tej priložnosti se vsem še enkrat iz srca zahvaljujem, da so me na ta nacin podprli v tem, zame zelo pomembnem dnevu. Višnja Dimitrijevic In memoriam Pavla Milovanovic je bila clanica Društva Slovencev Sava od samega zacetka, clanica pevskega zbora Pojoca družba in naša MICKA. Redno je hodila na pevske vaje, znala je izredno veliko starih in novih slovenskih pesmi, rada je prepevala. Na Fruški Gori je imela velik sadovnjak in vinograd. Kuhala je »šnops« in prešala vino. Veckrat nas je vse MICKE povabila k sebi in smo res uživale pri njej. Vse smo jo imele zelo rade in smo sedaj zelo nesrecne. Desetletje smo se intenzivno družile, pri eni ali pri drugi, sedaj smo se pa nekako razšle. Pojoca družba je v Šentvidu v Sloveniji nastopala deset let in Pavla je bila vedno prisotna. Na pevske vaje je hodila še tedaj, ko jih je veliko odnehalo zaradi korone. Vsako nedeljo je hodila k slovenski sv. maši in brala berilo. Tudi na vseh proslavah društva je bila vedno prisotna. Posebej lepo smo vedno slavili sv. Martina. Pavla je ob takšnih priložnostih vselej prinesla domace vino in pripravila svojo priljubljeno zaseko. Korona jo je odnesla 15. 4. 2021. Urno smo položili na njen 76. rojstni dan na Novem groblju, poleg njenega pokojnega soproga. Vsi jo brezmejno pogrešamo! Juvanc Gerden Ana Nuša PAVLA MILOVANOVIC Pavla Milovanovic, rojena Brencic, 11. 6. 1944 v Strahinju na Gorenjskem, Slovenija. Bila je najstarejša od štirih otrok: Cecilije, Jožeta in Rozalije, ki so se rodili v Strahinju staršema Jožetu in Pavli Brencic. Osnovno šolo je obiskovala v Naklem, v Podlipi in na Vrhniki, kjer jo je tudi koncala in se vpisala na srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani. Po maturi na ekonomski šoli se je zaposlila v Litostroju v Ljubljani na delovnem mestu korespondentke, nato pa v Industriji usnja Vrhnika na delovnem mestu Korespondentke na izvozu. V letu 1969 se je porocila s Svetislavom Milovanovicem in se preselila v Beograd ter se zaposlila kot korespondentka v Fabriki obuce Beograd, nato pa v Rudnapu eksport ­import. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Aleksandar in Miroslav. Njen mož Svetislav je bil vodja prodajalne cevljev Planika v Nušicevi ulici v Beogradu. Leta 1988 je umrl zaradi srcnega infarkta in Pavla je ostala sama z mladoletnima sinovoma. Po razpadu Jugoslavije je šlo podjetje Rudnap v stecaj, zaradi cesar je bila na cakanju do upokojitve. Z možem sta obdelovala vrt na Fruški gori, ko pa moža ni bilo vec, je redno hodila tja in delala v sadovnjaku. Bila je aktivna v pevskem zboru Društva Slovencev Sava v Beogradu, kot tudi v župnijskem pevskem zboru. Rada se je družila s prijateljicami v zborih, cemer je namenila kar nekaj svojega casa. Veckrat je potovala v Slovenijo k svojim sorodnikom in vedno obiskala tudi svoje prijateljice iz osnovne in srednje šole. Udeleževala se je vseh obletnic šole, ki so bile organizirane. V zacetku aprila leta 2021 je zbolela za virusom covid 19 in je bila v kriticnem stanju v bolnici Batajnica, kjer je 15. 4. 2021 v jutranjih urah umrla v 77 letu starosti. Njen brat Jože Kolibrijeva zgodba Karl Gustav Jung, psihiater in zacetnik analiticne psihologije, je dejal, da je v kakšni življenjski krizi dobro brati pravljice in legende, saj lahko pozitivno sprožijo arhetipe oziroma pozitivne procese psihološkega okrevanja. Legenda ameriških domorodcev: Po stari legendi ameriških domorodcev je nekega dne v gozdu izbruhnil velik požar. Vse živali so pobegnile v strahu, saj je bil ogenj zelo mocan. Nenadoma je jaguar zagledal kolibrija, ki mu je zletel cez glavo, vendar v nasprotni smeri. Kolibri je poletel proti ognju! Karkoli je že pocel, ni nehal nadaljevati. Nekaj trenutkov kasneje ga je jaguar spet videl leteti mimo, tokrat v isto smer, kot je hodil jaguar. Lahko je opazoval, kako prihaja in odhaja, dokler se ni odlocil vprašati kolibrija, kaj pocne, saj se mu je njegovo obnašanje zdelo zelo bizarno. “Kaj pocneš, kolibri?” ga je vprašal jaguar. “Grem skozi. Grem k jezeru,” je odgovoril, “S kljunom pijem vodo in jo vržem na ogenj, da jo ugasnem.” Jaguar se je nasmejal. “Si zmešan? Res misliš, da lahko sam pogasiš ta velik ogenj s svojim tako majhnim kljunom?” “Ne!” rece kolibri: ‘Vem, da ne morem. Ampak gozd je moj dom. Hrani me, zašciti mene in mojo družino, za to sem zelo hvaležen. In pomagamo gozdu rasti tako, da oprašujemo njegove cvetove. Jaz sem del njega in gozd je del mene. Vem, da ne morem pogasiti ognja, vendar moram opraviti svoj del naloge.” V tistem trenutku so se gozdni duhovi, ki so poslušali kolibrija, prebudili in njegova zgodba o naklonjenosti gozdu se jih je dotaknila. Kot cudež so poslali bliskovito ploho, ki je ustavila velik požar. Babice ameriških domorodcev so to zgodbo obcasno pripovedovale svojim vnukom, nato pa zakljucile: “Želite v svoje življenje privabiti cudeže? Samo opravite svoj del naloge.” In vsak med nami se lahko zamisli, kaj je to, kar je treba opraviti, da se bomo pocutili bolje. Kdaj je to pomoc drugim – prijateljski pogovor, usluga, cas, ki ga namenimo nekomu v stiski, drugic pa se je treba tudi zazreti vase – kako sem, se pocutim dobro, se imam dovolj rad, me mori kaj iz preteklosti, otroštva? Se pocutim dobro v službi, ki jo opravljam, med sodelavci, nadrejenimi? Kaj lahko spremenim, da bom bolj zadovoljen? In takrat se znajdemo pred izzivom opravljanja dela naloge. Ena med njimi je lahko nauciti se sprošcanja, pomiritev, zavedanje, da ne moremo vsega “zdaj in takoj”, temvec si je treba vzeti cas zase in se imeti dovolj rad. (Naslednjic – O tehnikah sprošcanja) Danijela Stojnic, psihologinja Predstavljemo slovenske narodne jedi, ki so po etnoloških virih in podatkih sastavni del materialne kulture slovenskega naroda oz. del naše kulturne dedišcine. Po nastanku, pomenu in znacilnostih, te jedi razlikujemo od danes, pogojno povedano, splošno bolj znanih sodobnih receptov mešcanske in internacionalne kuhinje. Neredko so posamezne narodne jedi nastale v zvezi z razlicnimi ljudskimi obicaji in praznovanji. Jedi bodo predstavljene po slovenskih pokrajinah kjer so nastale, kadar je o tem dovolj gotovih krajevnih virov. Priza­devali si bomo v vsakem primeru slediti avtenticnosti receptov, ceprav posamezni tudi ne bi bili popolnima v skladu s sodobnimi zahtevami zdrave prehrane. Polenovka po kranjsko Sestavine: 2 ˝ kg namocene polenovke (3/4 kg suhe) , sol, 25 dag olja ali masla, 10 dag korenja, 5 dag korenin peteršilja, 5 dag gomolja zelene, 10 dag cebule, 5 dag cesna, peteršilj, cel poper, lovorov list Namoceno polenovko kuhamo s cebulo, korenjem, peteršiljem, zeleno, poprom in lovorjevim listom. Solimo. Kuhano locimo od kosti in kože, damo na krožnik in zabelimo. Zabelo (omako) pripravimo tako, da na olju spražimo na drobno sesekljan cesen (ne sme zarumeneti) in svež peteršilj ter zalijemo z juho, v kateri se je kuhala polenovka. Štajerska kisla juha Sestavine: 1 ˝ kg svinjine, 3 l vode, 1 cebula, 4 stroki cesna, nekaj zrn popra, lovorov list, ˝ kg krompirja, 5 dag moke, timijan, sol, kis Meso zrežemo na košcke, mu dodamo na cetrtino zrezano cebulo, vse dišave in damo kuhat. Ko je meso že na pol mehko, dodamo na kocke zrezan krompir. Juho zgostimo s podmetom in jo okisamo. Lahko tudi skuhamo cel kos mesa, ga vzamemo iz juhe, jo precedimo in v njej skuhamo krompir. Zgostimo jo s podmetom, okisamo in vložimo na košcke zrezano meso. Jabolcna povalnica Sestavine: 4 dag kvasa, 5 dag masla, sol, 1 jajce, ľ kg bele moke, 6 dl mleka Nadev: 10 dag masla, 15 dag drobtin, 1 kg kislih jabolk, mleti cimet, 20 dag sladkorja Iz moke, mleka, masla, jajca, vzhajanega kvasa in soli naredimo testo. S kuhalnico ga dobro stepemo in pustimo vzhajati. Medtem na maslu prepražimo drobtine. Jabolka olupimo in zrežemo na rezine ali na debelo naribamo. Ko testo vzide, ga razvaljamo za mezinec na debelo. Po testu potrosimo prepražene drobtine, nanje pa jabolka, cimet in sladkor. Testo prerežemo po sredini in ga od srede navzven zvijemo tako, da dobimo dva ne predebela zvitka. Damo ju v namazan pekac in pustimo vzhajati. Vzhajano povalnico premažemo z raztepenim jajcem in specemo v srednje vroci pecici. Pripravila: Danijela Stojnic Poziv clanom Društva Sava za sodelovanje na razstavi »Sentiment« V okviru Društva Sava pripravljamo razstavo, ki bo predstavila materialno – sentimentalno kulturno dedišcino clanov društva Slovencev v Beogradu. Na razstavi bodo prikazani predmeti, ki jih imate doma in ste jih kot posameznik ali družina podedovali (dokumenti, družinske fotografije, fotografije domacega kraja, razglednice, izrezki iz casopisov, brošure, rocno narejeni izdelki, predmeti, ki so vam dragi, filmski in video material, originali ali reprodukcije slik slovenskih umetnikov, spominske knjige, dnevniki, kosi oblaci…) ter izhajajo iz Slovenije oziroma so del vaših spominov ali kako drugace povezani z maticno domovino. S tem opusom, to je zbirko spominov, ki so povezani z vam dragimi predmeti, bi na ustrezen muzeološki nacin predstavili vsakodnevno družinsko in profesionalno življenje vas in vaših najbližjih ter vaše custveno potovanje skozi osebno in družinsko zgodovino. Clani Odbora za kulturo Društva Sava in Odbora za kulturo Nacionalnega sveta bodo predmete - eksponate, ki jih bodo clani Društva Sava predlagali, dokoncno izbrali ter uvrstili na razstavo. Razstava bo pripravljena v skladu s sodobno razstavljalsko prakso, kjer se bo na sodoben, interaktiven in kreativen nacin predstavil material, kjer je vsak predmet prikazan kot »objekt – znamenje« (v smislu beseda in predmet) in obravnavan kot muzejski eksponat. Ce ste lastnik katerega koli od navedenih predmetov in ce bi ga zacasno odstopili za namene razstave, vas prosimo, da o tem obvestite Odbor za kulturo Društva Sava (sava-si@eunet.rs). Za vso pomoc se prisrcno zahvaljujemo: Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije Nacionalnemu svetu slovenske narodne manjšine Naše “Triglavke“ imajo cloveško dušo Spomin na osebe, ki jih vec ni med nami, zbujajo razlicna custva: žalost, radost in ljubezen. Najlepše šolske pocitnice sem konec prejšnjega stoletja preživljal pri dedku in babici v Sloveniji, kamor sem vsako leto potoval z vlakom iz Beograda. Na vlaku bi me pricakal kupe poln novih obrazov, kovcki na polici nad glavo in prašne zavese, ki šcitijo pred soncem, ne pa tudi pred vrocino. V potovalki sem, kot darilo naših prijateljev, nesel odojka, ovitega v casopisni papir, da se ne stali. Ko se spomnim svojega dedka Leopolda in babice Milke, so moji spomini cutni: vonj babicinega kruha, žvrgoljenje dedkovih kanarckov ob svitu, okus cvetnega medu, trdnega prejema dedkove roke z zvitimi prsti (spomin na nemško ujetništvo), in, kot bi ju sedaj gledal v živo, ju vidim, kako me cakata, da stopim z vlaka na postaji v Zidanem Mostu, in odrinemo naprej, proti Šentjurju pri Celju. Kot otrok sem ostal brez oceta, in smo mama, dve sestri in jaz imeli najvecjo podporo od maminih staršev. Vsake pocitnice smo preživljali pri njiju, onadva pa sta si prizadevala, da nicesar ne pogrešamo. Bila sta cloveka iz drugih casov, drugace vzgojena, toda na nas sta prenesla ljubezen, katere sama nista bila deležna. Okorno sta izražala custva, kot nekaj prepovedanega, predvsem drug do drugega, poskušala sta biti stroga. V trenutkih, ko bi bila sama, bi me babica stisnila ob svoje okroglo telo in mi je šepetala, kako so vile rojenica prišle ko sem se rodil in kako so govorile, da bom srecen v življenju. Dedek Poldi, kot ga je babica ljubkovalno klicala, bi me vsako jutro dvignil, da vidi, kako sem zrastel, njegova ostra brada me je grebla, ko bi me nerodno kušnil. Vedoc, da sem med svojimi domacimi, sem užival v naravi, potokih, travnikih, ucil sem se o rastlinah, gobah in drevesih. Vzljubil sem tudi konje, z dedkom sem šel jahat ponije v Lipici, govoril je, da moram obcutiti njihovo moc in ritem. Ustvaril sem stik z naravo, kar je mojemu dedku Poldiju bilo zelo pomembno. Takrat nisem razumel zakaj. Spoštovali smo vsako žuželko, rastlino, žival. V tem casu mi je prenesel svojo najvecjo ljubezen. Ljubezen do cebel. Vsako jutro sva pred zajtrkom šla gledat, ali so cebele že na paši. Gledala sva, kako vzletavajo, kako branijo cebelnjak pred nepovabljenimi. Veselil sem se, ko sem zagledal rumeni cvetni prah na njihovih kosmatih nožicah, ko pridejo na vratca panja. Zvecer sem brez strahu prižigal ogenj, ko je dedek odpiral cebelnjake in gledal, kako se razvijajo. Grebel sem propolis z lesenih okvirjev in vdihoval zdravilni vonj, cebele so bile tako mirne, nikoli me niti ena ni picila. On jim je pripovedoval o meni in zgledalo je, da ga razumejo. To mi še danes ni jasno. Proizvajale so propolis, zdravilo, sebi in nam, je razlagal, cvetni prah pa je kot solata, ki nam jo ponudijo ob medu. Naucil sem se, kako pomembna so v življenju pomemni organiziranost, red, delo in tempo. Pripovedoval mi je o ureditvi v cebelnjaku, nalogah, da so to naši sosedje, prijatelji, sorodniki. Ko so šle zvecer v cebelnjak je razlagal, da one ne spijo, ampak šele urejajo svoj dom in tako moramo tudi mi urediti svoje misli, preden gremo spat, moramo se spomniti, kje smo storili napako in kaj bi lahko bolje opravili. Ti panji, poslikani z razlicnimi barvami, so bili najin mali raj med prelepimi gorami in rekami naokrog. Ob dedku Leopoldu sem se naucil, kako pomembno je biti zvest svojemu domu in cebelnjaku iz katerega si, kako vsaka cebela vedno najde svoj panj. Ta ljubezen se prenese od naših ljubih, preko nas, na tiste, ki jih imamo radi. Te verige se ne sme prekiniti, To je naš dolg do cebelnjaka. Govoril mi je, kako naše cebele, Kranjke ali Triglavke, kot jih še imenoval, imajo dušo. Cloveško dušo, podobne so ljudem, saj tudi one, tako kot duša coveka, živijo 40 dni, umrejo in za seboj pustijo svojo zapušcino v medu, boljši in naprednejši cebelji družbi. Danes gledam svoje panje in ko jih odprem, premišljujem o tem, kako tekom svojega kratkega življenja morda preletijo pot in mi prinesejo vonj otroštva na svetnem prahu, s pisanih alpskih travnikov. Oliver Cvetkovic SPLETNI PORTAL »SLOKULT.INFO« Srbiji. Portal je namenjen slovenski in promocijo slovenskih umetnikov, Slokult.info, platforma za narodni manjšini v Srbiji in vsem ki delujejo in ustvarjajo v Srbiji. obvešcanje in promocijo aktivnosti ostalim zainteresiranim za kulturo Dobrodošla vsa slovenska društva slovenskih kulturno-umetniških in umetnost. Slokult.info ponuja k sodelovanju – naj se dobra praksa društev v Srbiji, predstavlja prostor možnost za promoviranje in dalec sliši. Portal »slokult.info« za promocijo slovenske kulture in pozivanje javnosti na vse dogodke, podpira Nacionalni savet slovenske umetnosti prek delovanja društev ki jih organizirajo slovenska društva, narodne manjšine. Slovencev in slovenskih združenj v BOBOTOV KUK Med korono so potovanja izven meja otežkocena, s tem je tudi izbira gora za obiske dokaj omejena. Ker je bil vstop v Crno Goro razmeroma enostaven, smo se napotili na Durmitor. Kljub temu da smo ga veckrat obiskali, je tam vedno lepo in se radi vracamo. Tudi vrhov je na Durmitorju veliko, cez dvajset jih je višjih kot 2000m. Vecja skupina planincev iz Beograda se je razdelila in izbrala dva vrhova za vzpon. Jaz sem se odlocil za najvišji vrh Crne Gore Bobotov kuk (2523 m), na katerem nisem bil že lep cas. Z avtobusom smo se iz Žabljaka odpeljali do prevoja Sedlo (1907 m), ki je najvišji cestni prelaz v Crni Gori. Tukaj smo že v gorskem svetu, pred nami so velike travnate doline, v katerih se pasejo crede goved, sedaj bistveno manjše kot nekoc. Nekoliko dalje pa tudi vrhovi Durmitorja in Pivske planine. Po ozki stezici smo se najprej povzpeli nad 2000 m. Okoli nas vse zeleno, toda brez kakršnih koli dreves, sama trava in cvetje, vmes pa skale. Potem smo se spustili v manjšo dolino in spet gor ter takole nekajkrat skoz spust in vzpon. To so ostanki dolin, po katerih so se gibali ledeniki in ustvarjali pregrade - morene. Na desni smo obcudovali ostre vrhove Zupci, na levi pa Šarene pasove, zanimivo geološko tvorbo, kjer se vidijo razlicne plasti kamenja, nekoc vodoravne, sedaj popolnoma zvite v razlicnih smereh. Ta relativno lahka pot se konca pod glavno skalo Bobotovega kuka, ki se pred nami skoraj navpicno dviguje cez 500 m. Desno, nekoliko nižje je malo gorsko jezero Zeleni vir z bistro zeleno vodo. Na levi je Prutaš, na desni nekoliko nazaj pa Bandijerna. Zaceli smo strmi vzpon proti vrhu. Delno smo hodili po melišcih in ozki, kamniti poti, na skalah smo si morali pomagati tudi z rokami. Kmalu smo bili na sedlu Velika previja, med vrhovoma Bobotov kuk in Soa nebeska - Djevojka. Od tod imamo že prekrasen razgled proti Žabljaku. Cakal nas je še zadnji vzpon po skalah do vrha. Nekoc, tega se jaz še dobro spominjam, ta del vzpona ni bil posebej zahteven, toda po nekaj podorih skal se je stezica porušila in je sedaj vzpon pod vrhom povsem alpinisticen, z vrvmi vred. Ob vzponu se naenkrat proti severu odpre pogled na globoko ozko dolino –pravo alpsko, v kateri lahko obcudujemo dva najlepša Durmitorska jezera: Malo in Veliko Škrcko jezero, 800 m nižje v dolini Škrke imata prekrasno zeleno barvo vode. In kmalu smo na relativno prostranem vrhu, kljub naporom smo srecni, med še drugimi skupinami planincev. Na vrhu vidimo vse višje Durmitorske vrhove, med njimi so pa globoke doline. Vidi se tudi Lovcen in druge Crnogorske gore pa tudi dlje v Srbijo. Spodaj tik pod nami proti severovzhodu Valoviti do s snežnimi zaplatami, še dalje Crno jezero in Žabljak. Vreme je soncno, brez vetra, idealno za posedanje in uživanje v razgledu, toda treba se je vrniti v Žabljak, po poti, ki je daljša kot pri vzponu. Spustili smo se previdno do Velike previje in sedaj po strmem, delno zasneženem melišcu zdrsnili v Valoviti do, poln orjaških skal in snežnih zaplat. Ob spustu je bilo veselo gledati, kako se posamezniki spušcajo po strmem, drsljivem snegu. Le redki so pri tem ostali na nogah. Potem steza postaja nekoliko bolj prijazna, cedalje bolj je zeleno in veliko je cvetnic. Valoviti do in skoraj vse doline v Durmitorju so ledeniške tvorbe in se to še danes lepo vidi. Potem ko smo se malo dvignili, smo preckali Biljegov do. Še vedno smo nad 2000 m. Po še enem krajšem vzponu smo se zaceli strmo spušcati proti katunu Lokvice. Tam stoji staro pastirsko poletno bivališce, sedaj je to planinsko zavetišce. Nekoliko nižje je izvir pitne vode in malo jezero. Tukaj se lahko kupi tudi pivo in dobi kislo mleko. Nekoc je bilo tu vse polno konj in goved. Zdaj pa jih je še za vzorec. Nahajamo se v središcu globoke, okrogle doline, obkrožene s strmimi pobocji okoliških visokih vrhov. Pocutimo se zelo majhne v tem okolju ter cutimo spoštovanje do lepe in mocne narave. Nadaljujemo, smo že utrujeni, a caka nas hoja po kamnitih stezah gor in dol prek ostankov moren. Na desni je skoraj navpicna stena Medjeda, Velikega in Malega, na desni pobocje Cvorovega bogaza. Šli smo tudi skozi Tijesna brojišta, ozek prehod, vsekan v kamniti pregradi na stezi, ki pelje iz Lokvic. Pastirji so ga nekoc zapirali in preprecevali, da bi se goveda in konji, ki so se cez poletje pasli sami, vrnili v dolino, uporabljali pa so ga tudi za štetje živali, ko so šle skozenj. Koncno smo prišli do konca doline in zaceli strmi spust skozi gost bukov gozd proti Crnemu jezeru. Spušcamo se s 1800 na 1400 m, kjer se ob jezeru zakljuci planinska pot. Skupaj 16 km in cez 900 m vzpona. Zelo smo utrujeni, a kot vedno po uspešno opravljenem vzponu zelo zadovoljni in veseli. Zorko Branko Založnik: DRUŠTVO SLOVENCEV V BEOGRADU – DRUŠTVO SAVA Beograd, Terazije 3/IX, tel/fah +381 11 33 40 875, e-mail: drustvosava@gmail.com www.drustvosava.org DRUŠTVO SLOVENCEV V BEOGRADU - DRUŠTVO SAVA Uredništvo: Saša Verbic, glavni in odgovorni urednik, Ivana Mandic in Zorko Branko Prevod in lektura: Maja Đukanovic, Tanja Tomazin, Tatjana Bukvic, Jovana Jeremic, Milica Rajkovic, Marija Grujicic, Nikola Spasenic in Jovan Jankovic. Likovno-graficna priprava: Dušan Todorovic, Aleksandra Andelkovic in Jasmina Pucarevic. Bilten je brezplacen. Izdajanje Biltena financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Rokopi­sov, fotografij in risb ne vracamo. Podpisani clanki predstavljajo osebno mnenje avtorjev, ki ni nujno enako mnenju uredništva. Delo v Biltenu je volontersko. CIP - .............. . ........... ....... .......... ......, ....... 061 BILTEN / Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu ISSN 1452-9092 = Bilten (Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu) COBISS.SR-ID 140641548