KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 2 LETNIK III V LJUBLJANI, MESECA JUNIJA 1936 NAČELA IN REZULTATI RESTAVRACIJE NOTRANJŠČINE V OPATIJSKI CERKVI V CELJU SPOMEN. KONSERVATOR FR. ŠTELE V naših mestih so se pogosto ohranile stare cerkve, ki so pa v teku stoletij, posebno v lepotno popolnoma desorientirani drugi polovici XIX. stol. izgubile svoj lepotni značaj. Ker so te stavbe po večini srednjeveške in solidno v gotskih oblikah zidane, se kljub novejšim, danes že kar nerazumljivim brezobzirnostim na račun njihove prirodne lepotnosti le ni posrečilo, da bi po polnoma uničili njihovo zanimivost; turist še vseeno s pravim užitkom zabrodi pod njihove mračne oboke in med nelepo, versko nevzpodbudno in največkrat zaprašeno navlako z užitkom razbira poteze stoletja starih spomenikov ter z ljubeznijo sledi njihovi ne- ponarejeni izraznosti. Danes, ko se Slovenija razvija v izrazito turistično deželo, postaja vedno bolj pereč problem njenih kulturnih spomenikov in vsak kraj instinktivno teži za tem, da bi imel tujcu čim več po kazati. Zato postaja vprašanje smotrne obnove starih cerkva po naših, po legi in miljejskem sestavu pri znano mikavnih mestih eno najvažnejših vprašanj spomeniške politike. Skušnja je namreč pokazala, da se pod njihovim dosedanjim neprijaznim videzom skrivajo še vedno resnične kulturnozgodovinske in le potne vrednote, ki jih je pri pravem razumevanju obnovitvenih problemov še vedno mogoče vzbuditi k življenju. Če se v duhu napotimo v naša mesta, nam postane kmalu jasno, da je velikokrat prav cerkev v labirintu starinskega, pogosto brez nje kar ubožnega selišča edino in glavno oporišče njegove zunanje učinkovitosti in ena najvažnejših, ako ne edina priča njegove zgodovine. Pravilno prebrana, nam zidana li stina take cerkve pogosto več in bolj zanesljivo priča o zgodovini kraja kakor vsi pisani viri skupaj. Sto pimo v Cerknico, Novo mesto, Laško, Vuzenico, na Ptujsko goro, v Slovenjgradec ali Ljutomer, povsod je starinska cerkev glavna privlačna točka za potnika, ki se razen prirodnih lepot zanima tudi za kulturno preteklost dežele. Drugod pa, kakor v miljejsko tudi sicer prekrasnih mestih podobno škofji Loki, Kranju, Radovljici, Kamniku, Ptuju, Celju ali Mariboru je cerkev tisti najvišji poudarek v učinkovitem miljeju, kjer se domišljija razbohoti in se ji zazdi, da stoji pred sfingo, ki lahko razkrije najglobokejše skriv nosti. Domača in tuja spomeniška praksa ima danes že zadosti skušenj, kako naj ravnamo s temi spomeniki, zato smo se odločili, da na zadnjem primeru posre čene restavracije ene naših najzanimivejših starih cerkva, opatijske cerkve v Celju, pokažemo, katera načela so nas vodila pri tem in podobnih podjetjih. Za razumevanje celotnega vprašanja in motivov raznih ukrepov je potreba, da se seznanimo predvsem z dejanskim stanjem pred restavracijo, kajti prav to stanje je narekovalo tak program in ne drugačnega. V sedanji celoti je opatijska cerkev posledica naj manj TOOletnega razvoja. Iz prvotnega romanskega jedra, ki je skrito v spodnjih delih sten srednje ladje, je cerkev rasla v višino in na strani in se šele v novejši dobi pred očmi mnogih še živečih meščanov razrasla v sedanji, v notranjem prostoru nekoliko nepregledni in neenotni sestav večjih in manjših prostornin. Sredo teh prostornin zavzema triladijna, s križastimi oboki z rebri in sklepniki obokana got ska cerkev z nesorazmerno velikim in visokim, enako z ladjo obokanim prezbiterijem. Na severni strani je prizidana prezbiteriju bogato okrašena gotska kapela ž. M. Božje, južna ladja se končuje s tristransko apsido, na severu in jugu pa je vsaki izmed stranskih ladij prizidana še po ena kapela iz baročne dobe. Omejujemo se na naštevanje teh sestavin in drugih ne omenjamo, ker so za razumevanje vprašanja, za katero nam gre, brez pomena. Ves opisani sestav pro storov razen kapele ž. M. Božje je bil doslej preprosto pobeljen in to brez ozira na gradbeno kakovost se stavin stavbe, pri kateri so vsi nosilno pomembni deli, kakor so rebra, sklepniki, konzole, ogli in po dobno sezidani iz skrbno obdelanega rezanega ka mna. Zaradi te »komisne« enostavnosti je bilo v notranjščini popolnoma zabrisano vse, kar bi moglo pričati o ljubezni, s katero so to navidez dolgočasno lupino prostora svoj čas oblikovali razni stavbeniki. KRONIKA 81 SI. 1. Obok prezbiterlja žnpne cerkve v Škofji Loki po restavraciji (slikarija je nova) Edino kapela ž. M. Božje, ki je bila 1864 po stropu sicer nanovo, a lepotno zrelo poslikana in katere stene krase odlična kamnoseška in kiparska dela za četka XV. stol. v obliki figur, konzol, baldahinov, se dežev in shramb, je radi prevelikega oblikovnega bo gastva, ki ga brezobzirni čopič zidarjev ni mogel zabrisati, še vzdrževala dostojanstvo bisera gotske arhitekture in umetnostne posesti Celja. V opremi cerkve same sta se odlikovala razen kulturnozgodo vinsko pomembnih nagrobnikov samo marmornati veliki oltar, ki je značilno in dragoceno beneško delo iz 1. 1743., in prižnica, katere odlična, s finim čutom za oblikovanje lesa izvršena baročna oblikovnost se je skrivala pod neprikupno in surovo občuteno no vejšo barvarijo. šele sedaj, ko jo je podobar in po- zlatar M. Hohnjec potrpežljivo ostrgal in odkril izpod neokusne novejše barve prav odlično prvotno mar- moracijo iz okrog 1740/50, je ta prižnica zopet oživela in bo z oltarjem vred resničen kras prenovljenega prostora. Vse ostalo v tem hladno stvarnem in umet niško neresničnem prostoru pa je bilo z izjemo ne katerih dobrih, po kotih samevajočih slik lepotno brezpomembno in je v celoti notranjščine cerkve sv. Danijela daleč prekričalo vse, kar je bilo na njej dobrega. In to dobro, pozitivno in lepotnega učinka zmožno, se je skrivalo prav pod onim že omenjenim komisnim beležem. Kdor se je nekoliko pečal z umetnostno zgodovino ali kdor je potoval po svetu in samostojno opazoval slavne spomenike srednjeveške arhitekture, ve, da so bile gotske stavbe brez ozira na to, ali so bile velike in razkošne katedrale in s posebno skrbjo okrašene kapele ali skromne podeželske stavbe, zidane tako, da so se njih sestavni deli vidno razvijali pred očmi gledalca in mu po svojih oblikah nazorno pripove dovali, kako stoje na tleh, kako rasejo v višino, kako se razraščajo kakor vejevje dreves v gozdu po obokih in kako se tam prepletajo in spajajo v sklepnikih ter je gledalec prepričan o njih moči in zanesljivosti njihovega obstoja. Kakor postavi sodobni gradbenik, ki zida železobetonske konstrukcije, najprej tako- zvani skelet, ogrodje ali okostje stavbe, ter ga potem izpolni s konstruktivno, za obstoj stavbe, ki je dan že z golim skeletom, manj važno ali nevtralno steno iz opeke ali podobnih gradiv, podobno je (vsaj teo retično) tudi gotski stavbenik gradil tako ogrodje iz rezanega kamna. Kakor sodobni stavbenik stremi za tem, da bi v lepotnem izrazu svoje železobetonske stavbe ta konstruktivni značaj tudi vidno izrazil, je gotski arhitekt naslonil lepotni izraz svojih stavb prav na to trdno nosilno ogrodje, sestavljeno iz reza nega kamena; puščal ga je v celoti vidnega; ako ga je barval, ga je barval samo toliko, da je kljub barvi značaj kamena prevladoval, ali pa če ga je vseeno pokril in pobarval, je to rešil v obliki takih dekoracij, ki so bile zmožne simbolično izraziti posel dotič- nega stavbnega člena. Pred slikarskim izrazom pa je upošteval kamnu lastni kamnoseški izraz, ki se je javljal v profilaciji, preračunjeni oblikovnosti teh členov in posebno v kiparskem in reliefnem okrasu dekorativno pomembnejših delov, glavic ali kapitelov stebrov, konzol (kamenitih opor) reber in sklepni- kov na obokih. Poslikaval pa je predvsem v to mrežo arhitekturnih konstrukcij razpete, iz drobnega ka mna sezidane stene, ki jih je radi manj skrbne in nepravilne izgradbe moral pokrivati z ometom. Na stenah je bila fantazija umetnikova v formalnem pogledu svobodna, ker ni bila vezana na njih kon struktivni značaj, ampak samo na meje okvirne arhi tekture; zato je slikar s pridom lahko slikal po njih obširne figuralne prizore. Malo je srednjeveških cer kva, ki vsaj deloma niso bile slikane. O manjših pa lahko trdimo, in to potrjuje tudi slovensko srednje veško gradivo, da so bile vsaj v prezbiterijih popol noma slikane in je slikarija, ki je strogo upoštevala zgoraj označeno vidno, v stebrih, polstebrih in rebrih s sklepniki in konzolami izraženo konstruktivno ogrodje, bistveno sodelovala v lepotnem izrazu got skih cerkva. Ako se tega dejstva zavedamo, smo našli že tudi izhodno točko za obnovitev notranjščine celjske opa tij ske cerkve. Njeno dosedanje stanje je predstav ljalo za njeno prirojeno, na tehniko gradbe oprto lepotnost popolno zanikanje tega s postankom stavbe neposredno brez vsake druge pomoči že doseženega izraza. Prva, iz razpoloženja širokih plasti našega ljudstva in tudi povprečnega izobraženstva logično izvirajoča misel, ki je bila še ob začetku 20. stoletja vsepovsod v veljavi, bi se bila pred problemom njene obnovitve glasila: Poslikajmo našo cerkev! Da je tudi historično upravičena, izvira iz zgornjega dejstva, da je slikarija redno podpirala in dopolnjevala lepotnost srednjeveških stavb. Toda kako slikati? je sledeče in bolj važno vprašanje. Naši očetje so to vprašanje reševali tako, da so stavbo, kakor so jo našli, od vrha 82 KRONIKA do tal na novo poslikali. Ce je bilo sredstev dovolj, bogato figuralno, če jih ni bilo, pa so jo, kakor so se izražali, ornamentirali. Za to, kakšni so bili lepotni rezultati teh slikarij, imamo obilo primerov iz 2. pol. XIX. in zač. XX. stol. tudi v naši domovini. Jasno tudi vidimo, kako je smisel za resnično dekoracijo, ki ar hitekturo dvigne in oživi, propadel, če pomislimo na slikarijo v župni cerkvi v Laškem, v ladji proštijske cerkve v Ptuju in na nešteto drugih mestih, kjer vse delo dokazuje samo, da si sodobni slikar ni bil svest » daljnosežnosti svojega dela in je stremel samo za tem, da bi naročniku čim več nudil. Vsako še tako skromno, iz čistega arhitekturnega občutja porojeno stavbinsko telo pa že samo v sebi nosi mero, ki je dodani okras ne sme prekoračiti. Predvsem pa zahteva od slikarja spoštovanje do stavbnih sestavin, ki so početek vse njegove priro jene lepote. Nesreča za naše cerkve je bila, da so te slikarije izvrševali obrtniki in ne zrele umetniške moči. Obrtnik bi bil sicer tudi mogel kaj dobrega narediti, ako bi bil delal v zvezi z arhitektom, ki bi mu bil obseg dekorativnega posla začrtal in strogo predpisal. Šele v XX. stoletju se je prav ob naslonu na arhitekturo in na preporod umetne obrti v deže lah, ki vodijo v sodobni kulturi, posebno tudi v nam bližnji Nemčiji, marsikaj izboljšalo. Tudi pri nas so prav arhitekti moderne šole, tako posebno Ivan Vur- nik pri Sv. Katarini, prvi pokazali, kako se da smi selno in svojemu značaju primerno okrasiti s slika rijo star prostor. Ni pa mogoče reči, da bi bilo to gibanje zajelo vse kroge obrtnikov, v katerih rokah so dan za dnem taka dela. Pa tudi gibanja za pre porod cerkvene umetnosti, ki je bila v 2. polovici XIX. stol. na eni najnižjih stopenj v svoji zgodovini, so pokazala marsikako dobro delo, ker so zahtevala, naj taka dela izvršujejo zreli, resnični umetniki in ne obrtniki. Kljub zanimivim rešitvam nalog, n. pr. v gotski cerkvi sv. Petra v Koelnu in drugod, pa ta dela, izvršena v starih stavbah, umetnostno niso po polnoma zadovoljevala in je začelo prevladovati pre pričanje, da je sedanjost nezmožna, da s svojimi sredstvi in razpoloženji obnovi tisto barvno dekora tivno kulturo, ki je značilna za srednjeveške spome nike. Kot odgovor na to prepričanje se je oglasilo v Nemčiji deloma pa tudi pri nas geslo: Interpretacija arhitekture! To se pravi, naj se nova barva podredi danemu prostoru in naj služi jasnosti in izrazu nje govega prirojenega reda. Loči naj noseče in nošene dele stavbe in v barvi izrazi tisti značaj stavbe, ki je neposredno dan v njeni konstrukciji. Vendar tudi ta poskus ustvaritve novih lepotnih harmonij ni zado voljeval in je zadnja leta prevladalo in najlepše sa dove rodilo načelo, da se odpovemo vsakemu slikanju in skušamo z restavracijo rešiti samo tiste lepotne sestavine, ki so v stavbi dane, a doslej zabrisane ali skrite. Tako je danes oživljenje tradicije v obnovlje nih spomenikih postalo glavno gibalo restavracijskih del. Dobro je izrazil te skušnje Nemec Hans Weigert. ki pravi: Predpogoji za obnovo so sicer pri vsaki stavbi drugačni, načelno pa po dosedanjih izkušnjah lahko zahtevamo, da se pred določitvijo obnovitve nega načrta poiščejo ostanki stare slikarije. Te bomo večinoma našli; po njih bomo uredili drugo. Kjer ne bomo nič starega našli, bomo odkrili material in uveljavili barvo kamna. Statično ali lepotno važne SI. 2. Škof ja Loka, slikarija, odkrita na oboku ladje Strpne cerkve (Iz okr. 1470—SO) člene bomo poudarili s čistimi prstenimi močnimi barvami, ne pa s paleto dekoracijskega slikarja. Iz teh skromnih začetkov upamo, da se bolj verjetno kakor iz bahavih celotnih poslikav, razvije nova tra dicija, nov stil cerkvenega arhitekturnega slikarstva. Slikarji, ki mislijo, da zmorejo več, naj poskušajo svoje moči v novih stavbah. Starim cerkvam pa bomo pustili ali vrnili tisto obleko, ki jim jo je dodelil čas postanka.1 1 Prednje je napisano po lastnih opazovanjih in po načelno važnem članku Hansa Weigerta, Die "VViederaus-malung des Limburger Doms und grundsatzliche Fragen der Kirchenbemalung, v Deutsche Kunst- und Denkmal-pflege, 1935, str. 121—125. Ta članek bistveno dopolnjujejo mnoga poročila o obno vitvenih delih v gotskih cerkvah v Nemčiji v istem listu. Tako posebno: Hubert Liitcke, Die Wiederherstellung der St. Elisabeth-Kirche in Marburg an der Lahn, 1. 1933., str. 81—110, ki vsebuje mnogo s temi problemi vsestransko vezanih pobud; Rudolf Pfister, Die Wiederherstellung im Innern des Domes zu Unserer Lieben Frau in Miinchen, 1. 1934., str. 209 217; Giinther Grundmann, Die Wieder- herstellungsarbeiten im Innern des Breslauer Domes, 1. 1935., str. 1—12; Georg Lili, Die "VViederherstellung im Innern des Domes zu Augsburg, 1. 1935., str. 65—71; Albert Schroder, "VViederherstellungen von Kirchen im Leipziger Land, 1. 1936., str. 64—70 in dr. KRONIKA 83 SI. S. Slikarija, odkrita na oboku ladje v župni cerkvi v Škofjl Loki (iz okr. 1370-80) To gibanje je rodilo v zadnjem desetletju tudi pri nas in v sosednji Avstriji prav zadovoljive sadove. V Krki na Koroškem so v stolnici odkrili celo vrsto umetnostno zgodovinsko dragocenih fresk in po ostankih prvotne barvarije reber in obokov obnovili notranjščino. Ker je bil to eden prvih poskusov (pred vojno so podobno rešili notranjščino samostanske cerkve v Millstattu), moramo po poznejših delih dru god reči, da ni popolnoma zadovoljiv. Prevelika vsi ljiva novost polihromacije reber fino čutečega opazo valca nekoliko razočara. Ugodnejši je celotni rezultat v nam tako bližnji romarski cerkvi pri Gospej Sveti. Na obokih srednje in prečne ladje so odkrili in ob novili dekorativno in figuralno slikarijo, ki odlično dopolnjuje prirojeno lepotnost stavbe. Zgledne rezul tate pa je nova smer dosegla pod zaščito škofa Paw- likonskega v Gradcu, kjer so bile restavrirane no tranjščine mestne, frančiškanske in stolne cerkve. V stolnici freske na obokih zelo ugodno dopolnjujejo plemeniti arhitekturni okvir. Tudi pri nas ta načela polagoma prodirajo. Pro pagandno poslanstvo so v tem oziru prevzele obno vitve nekaterih baročnih cerkva. Prva je bila notranj ščina samostanske cerkve v Stični, ki ji je poprej manjkalo tonske enotnosti, ker je bila ladja drugače tonirana kakor prezbiterij. Obnovitev je bila izvršena v belo rumeni harmoniji in je marsikomu odprla oči za to, da dobra arhitektura prav za prav ne potrebuje slikarjeve pomoči, posebno ne slabe pomoči, da bi ugodno učinkovala. Druga je bila notranjščina cerkve viteškega reda v Ljubljani, ki je bila poprej precej nesmiselno in neumetniško poslikana. Tu je bila iz brana pod vodstvom arhitekta Plečnika belo siva harmonija, kombinirana z zlatom. Sledil je poskus restavracije prve gotske stavbe pri nas, župne cerkve v škof ji Loki. Delo je bilo pravilno vpeljano; cerkev je arhitektonsko ena najbogatejših v Sloveniji in je bil ugoden rezultat zagotovljen, če bi bili ostali pri prvotnem programu, da se oprostijo kamnitne sesta vine stavbe beleža in ometa in restavrirajo eventualno najdene slikarije. Res se je pokazalo, da je obok ladje dekorativno in deloma tudi figuralno poslikan. To prvo delo pa se je deloma ponesrečilo radi nesposob nosti slikarja obrtnika, deloma pa tudi radi preveli kega priganjanja, naj se delo, ki je bilo oddano za konkurenčno doseženo smešno nizko ceno, pospeši (si. 1). Le nekaj bolje ohranjenih slikarij je rešil restavrator M. Sternen (si. 2 in 3). Odličen rezultat je pa dala restavracija župne cerkve v Vitanju, izvr šena po M. Sternenu. Nekoliko drugačen je bil problem pri obnovitvi neokusno poslikane, barokizirane, v prezbiteriju ple menito gotske stavbe minoritske cerkve v Ptuju. Vse slike so bile po obnovitvi zabrisane in notranjščina nanovo belo-sivo barvana, kar je dobro uspelo in pri dobilo temu načinu nove prijatelje. Tu je bila tudi prvič odkrita podobno kot sedaj na celjski prižnici pod neokusno novejšo barvo odlična baročna marmo- racija na oltarjih, ki so danes ponos Ptuja. Sledila je prav tako posrečena restavracija notranj ščine gotske, deloma barokizirane župne cerkve pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah. Težji je bil problem pri obnovitvi notranjščine cerkve sv. Petra v Ljubljani, ki ima na obokih drago cene freske Fr. Jelovška, kjer pa so bili po potresu nekdaj svetli, bogato razčlenjeni spodnji deli arhi tekture neokusno poslikani prav do tal. Uvidevnost in primer Stične sta v tem primeru zmagala: vse no sl. 4. Kranj, (Ukani obok žnpne cerkve v Kranju pred restavracijo 84 KRONIKA vejše slike so bile z malo izjemo odstranjene, arhi tektura belo sivo tonirana in slike na obokih očiščene preslikav. Rezultat te restavracije, ki jo je izvršil P. Železnik, je ena najlepših cerkvenih notranjščin Slo venije. Sledilo je zopet veliko, zelo kočljivo, a pomembno delo prenovitve neokusno in arhitektonsko pogosto nesmiselno poslikane župne cerkve v Kranju, ki je po svoji bogati arhitekturi sestra manj srečno restav- rirane škofjeloške (si. 4). Vse slikarije so bile od stranjene, kamnitni deli odkriti in deloma puščeni v odlični zlatorumeni naravni barvi, deloma pa diskret no nanovo barvani. Stene in polja na obokih so bila gladko barvana, na sredi glavne ladje pa so bile od krite krasne slike iz okr. 1460—70, predstavljajoče angele z godalnimi orodji med dekorativnim rastli njem. Lepota restavrirane cerkve toliko presega prejš nje stanje, da si jo upamo proglasiti za ponos naše spomeniške posesti. »Lepi angeli« na oboku kranjske cerkve svirajo eno naj milejših melodij, kar jih pozna naša umetnostna preteklost (si. 5 in 6). Po teh skušnjah šele je prišla na vrsto opatijska cerkev v Celju. Brez velike uvidevnosti g. opata bi bilo podjetje v sedaj dovršeni obliki komaj mogoče. Kakšen je bil v Celju dani položaj, sem povedal v uvodu. Po tem, kar smo doslej slišali, je jasno, da je bil na vprašanje, kako izvršiti obnovitev, nemogoč prvi, za naše razmere najpopularnejši odgovor, po slikati cerkev nanovo. Riziko pri tej rešitvi bi bil popoln, upanja na resničen lepotni uspeh pa skoraj nikakega. Preizkušena pot, ki jo danes priporočajo v Nemčiji, ki so jo zgledno hodili v Gradcu in ki nam je dala minoritsko notranjščino v Ptuju, šentpetr- sko v Ljubljani in v župni cerkvi v Kranju, pa je obetala ugodne rezultate: cerkvi naj se vrne s tem, da se kamen reber in konzol odkrije, zopet tista pri rojena lepotnost, ki jo je imela ob postanku. Pre iščejo naj se stene, če ni mogoče ostankov slik, in če se pokaže možnost njih restavracije, naj se ohra nijo. Dekorativne ostanke na obokih bi bilo mogoče vzeti eventualno tudi za vzorec pri obnovitvi deko racije. Lepotni rezultat celjske obnovitve je popoln. Pa tudi znanost je prišla na svoj račun. Izkazalo se je, da je bila cerkev večkrat slikana. Slike na stenah so SI. 5. Kranj, novoodkrlte slike iz okr. 1460—70 na oboku ladje župne cerkve v Kranju KRONIKA SI. 7. Obok prezblterlja opatljske cerkve v Celju po restavraciji z novoodkrlttml slikarijami iz 1. pol. in srede XV. stol. bile ohranjene v odlomkih, ki so bili zopet ometani, ker so bili premalenkostni, da bi jih mogli obnoviti, slike na obokih prezbiterija in ladje pa je bilo mo goče rešiti in sedaj služijo poleg čistih, plemenitih črt arhitekture obnovljeni notranjščini v glavni SI. 6. Kranj, župna cerkev, obnovljena slikarija iz konca XV. stol. na oboku ladje v župni cerkvi 85 okras. Slikarija oboka prezbiterija je svojevrstna in kaže, da je bila enkrat dopolnjena. Pripada še prvi polovici XV. stol. in jo pred vsemi podobnimi doslej pri nas najdenimi odlikuje dekorativni, od mozaič nega pasu obdani krog sredine, skozi katerega se raz raščajo listnate veje po kapah obokov (si. 7). Slikarija v ladji je precej mlajša in ni več samo dekorativna, ampak tudi figuralna. Nastala je v 2. pol. XV. stol., verjetno že precej proti koncu (sh 8). Ta slikarija vsebuje bujne listnate veje, podobne onim, ki so se našle tudi v graški stolnici, v Kranju in drugod. Po dobno kot v Gradcu, škofji Loki in pri Gospe Sveti so med veje naslikane figure angelov z godali, velik, slabo razločen grb s cesarsko krono in dva angela z grbi, od teh eden s štajerskim panterjem. Slike so v barvi zelo močne in kakor kaže nekaj dobro ohranje nih obrazov, po kakovosti razmeroma dobre. V apsidi na vzhodni strani južne ladje so se našli ostanki renesanske, pri nas redke slikarije z zanimivo Kri- stovo glavo in slikami dvanajsterih apostolov v viti- časti ornamentiki iz konca XVI. stol. (si. 9). Na se verni steni prezbiterija je bil ugotovljen figuralni dekor okrog nekdanjega stenskega tabernaklja z več figurami, med njimi Devica Marija, pribežališče krist janov s plaščem. Te slike so bile nekako iz srede XV. stol. V ladji, kjer sta že od prej za prižnico znani SI. 8. Celje, novoodkrlta slikarija na oboku opatrjske cerkve Iz 2. pol. XV. stol. 2 plasti slik, ena z lepim, od smrti vstalim Kristusom in nečitljivim napisom iz srede XIV. stol., druga kakih 100 let mlajša, a ohranjena samo v odlomku glave in dela dekoracije. Nasproti na severni steni je bil ugo tovljen komaj razločen ostanek Marijinega oznanje nja iz istega časa kakor od smrti vstali Kristus. Tudi nad vhodom v kapelo ž. M. Božje je bil najden odlo mek renesanske dekorativne slikarije nekako iz srede XVI. stol. Drugod po obokih pa so se kazali semintje ostanki dekorativnih bor dur. Znanstveni rezultat del pri tej obnovitvi se javlja tudi v pri nas malo opaženih spomenikih srednje veškega stavbarstva, v tako zvanih kamnoseških zna kih. Nekateri so naravnost bogato kombinirani (si. 10). Za zgodovinarja arhitekture imajo veliko važ nost, ker so to znaki posameznih kamnosekov in iz njih lahko sklepamo na obseg dela ene delavnice v isti stavbi, v splošnem pa nam omogočajo ugotoviti dela, ki jih je izvršišla ista delavnica na različnih krajih in tako tudi ozemlje zaposlenosti posameznih delavnic. Celjska opatijska cerkev v svoji restavrirani obliki lahko služi za zgled, koliko lepote in kulture je skrite pogosto pod navidez skromno in nevsiljivo zuna njostjo naših starih cerkva. Celje, ki je znano po svoji lepi legi in po svoji prikupni zunanjščini, je kljub slavni zgodovini razmeroma ubogo na spomenikih preteklosti. Z obnovljeno notranjščino cerkve sv. Da nijela pridobiva sedaj tudi turistično važen spome nik, ki se enakopravno pridružuje že široko znanemu stropu v stari grofiji. Kakor je pri restavraciji tega stropa Celje zgledno pokazalo, kako je treba ravnati z umetnostnimi spomeniki, tako tudi sedaj uči, kako je treba ravnati s starimi spomeniki cerkvene umet nosti in koliko lepotnega bogastva se skriva po na videz nezanimivih cerkvah po naših mestih. Bistvo nauka, ki ga uči obnovljena notranjščina cerkve sv. Danijela, pa je v tem, da vsak obstoječi spomenik nosi mere in zakone svoje lepotnosti v sebi in se more samo po njih in po nobenih svojemu organizmu tujih dodatkih izraziti. Cerkev v vsem svojem pojavu z okrasjem in opremo vred je organizem, v katerem gospoduje arhitektura, ki mu je bila dana s trenut kom, ko se je uresničil v svetu vidnih oblik. Kakor se posamezno človeško telo razrase samo do indivi dualno, po prirojeni zmožnosti umerjene popolnosti oblike, v kateri se izraža vsa njegova osebna lepota in moč in ki ji z lepotili in vbrizgi ne moremo ničesar bistvenega dodati, prav tako je tudi z lepotnostjo cerkvenih stavb. Vsak okras, ki gre preko arhitektur nega okvira, je odveč in največkrat lepotnemu učinku škoduje. V Celju smo z odkritjem kamnitne konstruk cije rešili najprej ta arhitektonski okvir, ki je sam v sebi lepotno zadostno popoln in bi nujno ne potre boval sploh nobenih dodatkov. Beleža oproščeni ka men zopet živi svoje prirodno življenje in je lep v svoji naravni strukturi in barvi pa tudi v obliki, ki mu jo je dala vešča kamnoseška obdelava. V svoji funkciji, ki jo v stavbi vrši, je živ in prepričevalno trden; eleganten je, kadar se krivi po črti loka ali oboka; težko resen je, kadar strinja svoje sile v sklepniku vrhu oboka. Igra napetih sil, ki je po njem uresničena, je sama v sebi lepša kot najumetnejša slikarija, zato v načelu tudi sama po sebi zadostuje za izraz lepotne popolnosti. S tem, da smo v Celju 86 KRONIKA SI. 9. Opatijska cerkev v Celju, novoodkrita slikarija na oboku južne kapele, konec XVI. stol. poiskali njo, smo storili že, kar smo bili preteklosti stavbe nedvomno dolžni. Naše prizadevanje pa je bilo poplačano še bolj s tem, da nam je ta zastrta pre teklost sama podarila tisti več, po katerem tolikokrat hrepenimo pri oblikovanju notranjščin naših cerkva, lepi slikarski okras arhitekture, okras, ki bi mu lep šega nadomestila ohromela sodobna krasilna domiš ljija ne bila mogla izmisliti, okorela roka naših obrt nikov pa še manj izrisati. Pred obnovitvijo je bila celjska opatijska cerkev nekam mrtva, nekam vase stisnjena kakor bi jo zeblo; zdelo se je, da je njena prostornina slabo propor- cionirana in njena arhitekturna čilost za večno mrtva. Danes je kakor pomlajena: prirodna lepota kameni- tih konstrukcij jo prepričevalno nosi v višino in po nji zopet praznuje zmagoslavje nad uporno, k zemlji priklenjeno leno gmoto srednjeveški stvariteljski duh. Vesela je zopet in zopet zadostna, da v njih posebni lepoti uveljavlja slikana okna v prezbiteriju, veliki oltar in prižnico. Gradbeni material, barva in svetloba so harmonično združeni premagali smrt, ki je že iztezala roke po ti stavbi. Pod pero mi sili, kar je zapisal ob obnovitvi notranjščine stolnice v Bress- laui G. Grundmann:1 »Umetnostna obnovitev (te cerkve) sloni na učinku barve, ki je podrejena celoti prostora in vrši prostor oblikujočo funkcijo, če mi- 1 Deutsche Kunst- und Denkmalpflege 1935, str. 10. KRONIKA slimo pri tem na materialno podlago, ne izpolnjuje barva svoje sintetične naloge samo s tem, da je dana ometanim ploskvam, ampak tudi pri odkritem pe- ščencu in opečnem zidu; oba glavna dela prostor nine, prezbiterij in ladjo pa veže v enoto, ki ima svoje težišče v prezbiteriju. V tem je tudi bistvo oblikoval nega načela, ki se zaveda krivde XIX. stol., o kateri pravi Pinder: „Niso uničevali samo posameznosti, uničevali so celote. .Celota' pa ni slučajno filozofski osnovni pojem v okviru samospoznanja naših dni — celota in pojav." Celota prostornine je predpogoj njenega novega pojava: prostornina je pridobila zo pet izgubljeno širino, globino in višino, prerasla je sama sebe, ker danes njene stavbinske mere učinku jejo zopet tako, da širijo prostor, mesto da bi ga zoževale. Barva je dala namreč gradivu, ki je učin kovalo doslej brez notranje zveze v svoji na zemljo navezani gostoti, prostorninsko razdeljeno osvetlje nost v atmosferičnem smislu . . . Barva in luč dajeta življenje materialu, kar mu vrača svobodo v gradivu in oblikovanju, povzročata pa tudi jasnost njegove vloge v konstruktivnem arhitekturnem organizmu gradbene zasnove. Tako je bresslauska stolnica res nično dobila dušo, ali kakor se nestrokovnjaki izra žajo, postala je zopet stolnica, ker je oproščena vsega preveč zemeljskega in je resnično sveta.« Vse to oznanja danes tudi obnovljena celjska opa tijska cerkev: vrnil se je vanjo zopet duh, ki bo nemo toda prepričevalno vršil svoje poslanstvo ter budil k sebi ravnemu pomlajen ju svoje sestre v Laškem, v Ptuju, v Mariboru in po mnogih naših mestih in trgih. SI. 10. Kamnoseško znamenje na slavoloku južne kapele v opatijski cerkvi v Celju 87