AÑO (LETO) XXVII. (21)
Nö. (štev.) 17
ESLOVE NIA LTBRTÎ
BUENOS AIRES 25, aprila 1968
Pazite, konzuli!
Še nam je v spominu dogodek, ki se je dogodil pred dvema, letoma v Kopru ob trgovskem pogajanju med Jugoslavijo in Italijo. Po sklepu konference bi bilo treba podpisati skupno izjavo, ki j.e nosila datum: „V Kopru v Jugoslaviji“... Italijani so podpis odklonili z utemeljitvijo, da Koper ni v Jugoslaviji, ker še niso sklenjene dokončne meje med Italijo in Jugoslavijo. Jugoslaviji je po sklepu Londonske konference iz 1. 1954 dana nekdanja Zona B samo v upravljanje.
Prav tedaj se je mudil med nami vidnejši hrvatski 'kulturni delavec ki je Slovence vabil na skupino linijo za razbitje Jugoslavije, pa sem mu rekel samo tole: „Ko razbijemo ta „jugoslovanski nestvor“, se boste Hrvati in Srbi zopet klali za meje ob Drini nas pa bodo medtem zasedali Lahi. Ob dogodku v Kopru ®e je razjasnilo, da so laški delegati postopali po ukazu zunanjega ministra Pamfainija, člana krščansko - demokratske stranke...“ „Da, to pa je res tragično za. Slovence!“ mi je odgovoril in drugi dan dal tukajšnjim argentinskim listom izjavo, da bi Hrvati sprva eventueln« tudi pristali na konfederacijo...
Verjetno je videl za koprskim primerom tudi kvarnerske otoke, dalmatinska mesta in obalo, katero so Hrvatje is Pavetičevim Rimskim paktom nekoč sami prepustili Italiji.. . Kdo ve, če Italijani še sedaj ne vztrajajo pri njih, 'bajti Italijani so slabi vojaki, pa dobri diplomati. Izgube vse bitke a vedno dohg zadnj0 politično zmago...
Vendar se mi ¡zdi, da Slovenci izgubljamo izpred oči to nevarnost, oz-ne verjamemo več vanjo, kajti nad pravičnostjo 'bde Združeni narodi in na vidiku je Panevropa v kateri bo mesto tudi za Slovenijo...
V lem smislu, da Italijani več ne predstavljajo nevarnosti, se je izrazil goriški dr. B. Angeletbo takole: „Govoriti o neki italijanski nevarnosti ni resno. Italija je danes vendar demokratična država ... za dogledno bodočnost Jugoslavija ne preti nobena nevarnost... Cel0 če bi Jugoslavija šla po gobe, ¡kar pa si je težko predstavljati, ni gotovo^ če bi poskušala Italija 'dobiti nazaj italijanski del Istre.“ (Po Klicu Triglava, Glas SKA 20. 2. 68). Kakor vidimo, bi po njem prišlo v poštev kvečjemu le nekaj Istre se pravi: od slovenske zemlje morda’ Koper... druga' slovenska meja ni v nevarnosti.
Pa tudi nekateri Hrvati zaupajo Italijanom, kakor piše Ivo Rejnica iz BuenOg Airesa v zadnjem zvezku Hr-vatsfce Revije (št. 3-4), ki izhaja v Nemčiji, ko pravi med drugim: „Proti Italiji je' določena zgodovinsko-etnična meja rri mi drugih zahtev nimamo. Verjamemo, da tudi oni nimajo več zahtev Po „mare nostro“. Za naše kraje ni nevarnosti, ker je p0 zadnji statistiki pri nas le 26.000 Italijanov. Poleg -tega so za nami časi strahu pred italijanskim imperializmom, ker niti Slovenci, niti Hrvati ne verjamemo več propagandi Srhov in Pešlja 0 nevarnosti Italijanov in Nemcev. Italija je članica Atlantskega pakta. Danes govoriti o tem je prav isto kakor govoriti o nevarnosti Džingis kana, Turkov ali Avstrije. To so pripovedke ¡za otroke.“
Hoteli bi v t0 verjeti tudi mi.
Te dmd pa sem dobil v roke glasilo Hrvatske seljačke stranke v emigraciji Hrvatski Glas z dne 17- feb. 1968, ki izhaja v Kanadi z geslom: „Hirvatska mora biti svobodna!“ Na uvodnem mestu je članek voditelja te stranke, Mačkovega naslednika idr. Juraja Krnje-viča pod naslovom „Za zdjelu leče komunisti prodaju Italiji hrvatski Jadran i Istru“. V njem govori o obisku predsednika jugoslovanske vlade špiljaka pri predsedniku italijanske vlade kjer so podpisali nov sporazum, ki ¡daje italijanskim ribičem na Jadranu dovoljenje, ribariti tudi v jugoslovanskih vodah itd. (Najvažnejši dogovor pa je, da začasno stanje sklenjeno na konfertenci v Londonu 1954. leta glede odstopa cone B v upravo Jugoslavijei, ostane še za naprej nespremenjeno. To .se pravi: Po 23 letih viseče negotovosti jugoslovanska vlada ¡ni našla za primerno, re-
SVOBODA SAMO ZNOTRAJ PARTIJE
Spremembe na vodilnih položajih v partiji in drugih partijskih organizacijah v 'Češkoslovaški ,so komunisti izvajali tudi še pretekli teden.
Tako je položaj predsednika češkoslovaškega komunističnega parlamenta v Pragi zasedel 57 letni Jožef ¡Smrfcov-sky, ki je bil preganjan v stalinističnih procesih leta 1950. Na položaj ¡predsednika parlamenta je bil sedaj ‘izvoljen’ s 188 glasovi proti 68 glasovom. Zamenjal je dosedanjega stalinističnega predsednika Bohuslava Lastovičko Smerkovsky, je bil prejšnji mesec tudi imenovan v centralni komite češkoslovaške KP.
Preiskave okoliščin Masarykove smrti leta 1948 je češkoslovaška partija vodila še naprej vendar je polagoma začelo partijsko navdušenje za razčiščenjg tega zločina padati, fco je bilo kazno, da bo morala partija sama sebe obsoditi. Objavili so, da se je pred' tremi tedni obesil major Bedrih Pc!k:orny, bivši češkoslovaški policijski častnik, ki je deloval v politični sekciji notranjega ministrstva v času Ma-sarykov.e smrti. Pokorny je sedaj vodil preiskavo 0 Masairykovi smrti kakor tudi o smrti majorja Auguština Schramma- Medtem ¡se je obesil, toda njegov samomor — če je bil samomor — go objavili šele po treh tednih.
Praški časopis Zemeldelske Noviny je objavil dozidievno Masarylk:ovo pismo, ki da ga je bil ta pisal Stalinu, v katerem protestira zaradi komunističnega preganjanja v državi. V pismu da je Masaryk pisal: „Ljudi vsevprek zapirajo, jih odpuščajo iz služb, vsepovsod vlada teror, negotovost nasilje...“ Vsled tega pisma da ga je češkoslo-/aška policija na ukaz vodje sovjetske tajn© policije Berije usmrtila.
Novi češkoslovaški komunistični diktator Aleksander Dubček je medtem začel zavirati .notranjepolitični razvoj v smeri svobode in demokracije, ker bi sicer partija polagoma izgubila kontrolo in oblast v državi. Kljub na široko razvpitemu „novemu delovnemu programu“ partije po katerem naj bi v državi uvedli “demokracijo”, ostaja na 'Češkoslovaškem v tem oziru pri starem. Izjema je bilo v zadnjih dneh samo svobodno javn0 razpravljanje o preteklih napakah komunističnega režima, za katerega pa novi češkoslovaški komunistični vodje naj bi ne bili odgovorni.
Kakor v katerikoli komunistični ¡državi, tako .¡tudi na 'češkoslovaškem nova komunistična vlada ne bo dovolila politične opozicije. Predsednik Dubček je že objavil, da njegova vlada „ne dovoljuje ustanavljanja opozicijskih stranic“ in to kljub .sedanji ’’demokratizaciji” v državi. Dubček je na partijskem zborovanju v Bratislavi izjavil da partija dovoljuje formiranje novih političnih strank, „toda samo za delo znotraj osvobodilne fronte“, ki j0 kontrolira partija. Nadalje je (Dubček poudarjal da bi ustanavljanje opozicijskih strank ustvarilo probleme sedanjim obnovitvenim načrtom njegove vlade ter izjavil, da „¡je treba probleme, pred katerimi stoji država reševati v 'notranjem procesu partije in ne s pomočjo opozicijskih strank. Demokracija nia Češkoslovaškem je brez slehernega' dvoma, socialističnega značaja. Truditi se moramo ustvariti boljše pogoje za razvoj demokracije znotraj komunistične partije, katera naj napreduje v isvojem nadaljnjem razvoju,“ je zaključil Dubček.
Zavlačevanje mirovnih pogajanj v Vietnamu
Do mirovnih pogajanj med ZDA in Hanojem še vednD ni prišlo in to iz enostavnega razloga: Hanoj ne pristaja na nobeno od mest ki so jih ZDA doslej predlagale za pogajanja.
Hanoj je vztrajal pri Varšavi, medtem ko so ZDA tudi temu mestu nasprotovale, češ, da ga ni mogoče smatrati za nevtralno prestolnico.
Da bi pospešila možnost prvih mirovnih pogajanj s ¡Hanojem, je ameriška vlada pretekli teden predlagala še deset novih držav za mirovno konferenco: v Aziji: Ceylon Japonsko, Afganistan, Pakistan, Nepal, Malazijo; v Evropi: Italijo, Belgijo Finsko, Avstrijo.
Hanoj je tudi ¡te predloge odklonil in ponovno predlagal Varšavo.
¡Medtem se je začelo govoriti o Parizu kot morebitnem mestu, kjer naj bi se začela mirovna pogajanja.
■Potrpežljivost Amerikancev in južnih Vietnamcev je težko preizlkiušana. Amerikanci so v zadlnjih dneh že večkrat opozorili Hanoj, da je minilo že več kot tri tedne, odkar je Johnson deloma ustavil bombardiranje Severnega Vietnama pa doslej iz Hanoja še ni bilo pozitivnega koraka v smeri mirovnih pogajanj.
Po konferenci v Honolulu, ki j0 je Johnson imel z južnofcorejskim predsednikom. Parkom in ameriškimi poveljniki na tihomorskem podirpeju, pa je ameriška vlada objavila, da ZDA ne bodo zapustile svojih zaveznikov ne v Aziji ne v Evropi.
šiti jadransko vprašanje, ki bo grozilo še naprej obmejnim Slovencem in ob-jadranskim Hrvatom. Zaključuje tako: „Če niso komunisti zagrešili nobenega drugega zločina nad hrvatskim narodom, bi zaslužili najtežjo obsodbo zaradi svoje zunanje politike proti Italiji — od konca vojne naprej. Omenjeni 'najnovejši njihov zločin ne sme ostati brez javne obsodbe.“
V imenu Hrvatov je njihov svobodni predstavnik obsodil zadržanje Jugoslavije, ki je pristala na to, da italijanska diplomacija lahko šle vedno upa na popravil« teh sedanjih meja v svoj prid... Spričo takih dejstev zaradi ¡katerih ise čutijo ogroženi celo Hrvati, me ¡kaže, da bi se Slovenci vdajali ne-budnosti ali naivni veri v italijansko demokratičnost, ki ji ni verovati tudi če je „krščanska“... kakor tudi ne
lepi utopiji Panevrope ki bdi kot fa-»
tamorgana pred našim upanjem prav tako kot svoj čas prelepe Wilsonove točke... ki so Slovence pripravile do netreznega „duzeljna“ kakor s.e je izrazil Brejc. .. potem pa tako strašno razočarale...
Bolj verjamemo takim izjavam kakor j0 je v zadnji številki prinesel Klic Triglava, pišoč, da je neki slovenski .politik poizvedoval na odgovarjajočih mestih v Rimu kakšn0 zadržanje bi zavzela italijanska vlada ob eventualnem razpadu Jugoslavije, pa je dobil odgovor, da bi na vsak način zahtevala
„meje leta 1941“. Meje leta 1941? Ali so to meje ob Postojni in Snežniku ? Ali ob Zidanem mostu? Obe meji sta bili 1. 1941 uresničeni, in obe skrajno usodni za slovenski narod. Mi verujemo, da se ne bodo povrnile; Italijani par računajo z njimi kot s svoj.0 zgodovinsko pravico do njih in si jih bodo ob prvi priložnosti lastili — vojaško in diplomatsko... In kakšni diplomati so^ vemo zlasti Slovenci, ko naše meje vmešavajo v Londonske pakte, pa naj bo fco leta 1915 ali 1954. .. Zdaj nam grozi ta iz leta 1954...
Budni bodimo in — trezni! Nič drugega!
Morda še to: Znani hrvatski publicist in novinar univ. prof. Bogdan Radiča v Hrvatski reviji s.t. 3—¡1 opozarja tudi na nevarnost državljanske vojske ko pravi: „Titova Jugoslavija je bolj razrvana, kakor jo je zapustil Aleksander. Naloga novih generacij je najti pota in načine, kako preprečiti državljansko vojsko in kako na novih temeljih postaviti nov0 skupnost isvobcdnih in nezavisnih ¡narodov, ki jih bodo družili interesi samoohranitve .na tem delu zemlje na katerem jim je usojeno živeti. Jugoslavija je namreč geografski pojem in nikakor ne nacionalen ali političen.“
Dve nevarnosti torej: Italijani in državljanska vojska.
Caveant c or suies!
Tine Debeljak
No esta a punto de morir
En los países comunistas, como es evidente en los acontecimientos detrás de¡ la cortina de hierro, el comunismo es incapaz de destruir en anhelo por la libertad de toda persona humana y de los pueblos oprimidos por su ideología antihumana-
La reacción de los regímenes comunistas a la amenaza de ésta índole contra bus ¡díieüaturas está en relación directa con la misma.
El comunismo ¡sigue considerando a la Iglesia y a la religión sus más acérrimos ¡adversario® ideológicos. En ¡este aspecto no existe la diferencia entre el comunismo soviético y el comunismo yugoslavo.
Los funcionarios comunistas en Eslovenia y en otras repúblicas de Yugoslavia consideran la vida religiosa de los ciudadanos una amenaza “clericalista” para isu régimen ¡de opresión y están preparando una serie de nuevas restricciones a la Iglesia y a la libertad religiosa en el país( desde ya reducida tan solo al interior de los templos.
La introducción de nuevas restricciones a la Iglesia y la religión en Yugoslavia coincide con laa mas recientes declaraciones del funcionario soviético Dragov sobre la ¡Iglesia rusa: “No está a punto de morir. Es nuestra séria adversaria ideológica y la lucha contra ella no puede ser mitigada.1’
Todo esto está sucediendo en el Año de los derechos del hombre, proclamado por las INácines Unidas en el 20. aniversario de la histórica Declaración dc derechos humanos, cuyo art. 18 dice: “Toda persona humana tiene derecho a la libertad de pensamiento, conciencia y religión; y también a la libertad de expresar privada y publicamente su religión o sus convicciones^ por si solo o en la sociedad con sus semejantes, en la enseñanza, en sus obras y en las ceremon'iag y ritos religiosos.”
Noče umreti
V	komunističnih državah moremo zasledovati pojave, ki v raznih oblikah dokazujejo^ da komunizem ne more zatreti težnje narodov po svobodi in tudi ne težnje, da bi 'bil vsak posameznik deležen najosnovnejših človeških pravic. To dokazujejo v teh državah dejanja posameznikov ali skupin, ki se v tej ali drugi obliki upirajo omejevanju človeških pravic in svoboščin.
Komunistični režimi na te pojave reagirajo po presoji njihove nevarnosti za obstoj komunistične diktature.
Za svojega največjega nasprotnika komunizem še vedno smatra Cerkev odnosno vero in versko prepričanje. V tem pogledu ni razlike med sovjetskim in med Titovim komunizmom.
V	zadnjem času komunistični funkcionarji v Sloveniji in Jugoslaviji vidijo v verskem življenju nevarnost “klerikalizma”, vprašanje “nestrpnosti” do neverujočih in pripravljajo ostrejše ukrepe za omejevanje verske svobode. To dogajanje sovpada z izjavami funkcionarja sovjetske komunistične stranke Dragova, ki je pred dobrim tednom govoril » ruski Cerkvi:
„Cerkev noče umreti. Je naša velika ideološka nasprotnica in borba proti njej ne sme popustiti.“
Vse to se dogaja v letu človečanskih pravic, kakor so ga proglasili Združeni narodi za 20. obletnico zgodovinske Deklaracije 0 človeških pravicah, ki v svojem 18. členu razlaga: „Vsak človek ima pravico do svobode mišljenja, vesti 'in vere; pa tudi svobodo, da svojo vero ali prepričanje sam zase ali v družbi z drugimi tak,0 zasebno, kot javno izpoveduje s poukom> z udejstvovanjem, z bogoslužjem in izpolnjevanjem verskih obredov.“
I Z
T E O N A
V	Čilu vlada obtožuje opozicijo, da hoče z neprestanimi stavkam^ s katerimi javni in privatni nameščenci zahtevajo visoke poviške plač, prisiliti vlado da bi z ugoditvijo zahtevam raznih sindikatov segla po novih in-flacionističnih ukrepih ter z njimi. sama onemogočila ozdravitev čilenskega gospoldaijstva. Ker vlada tio pot ne more iti, stavke trajajo naprej, tako na pošti in po drugih ustanovah.
V	sovjetskem. listu Prayda je pred pravoslavni) Veliko nočjo kom. funkcionar Dragov objaviil nov. poziv za nastopanje ¡proti Cerkvi. V. članku med drugim zatrjuje: Ne moremo trditi, da
V TEDEN
bi bila Cerkev v sedanjem času neškodljiva. Ni na tem, da bi umrla. Cerkev je naša resnična ideološka nasprotnica in boja proti njej ne smemo ublaževa-ti“. Na “nevarnost” s strani Cerkve opozarja zlasti zaradi tega, ker je njeno nastopanje močno povezano z raznimi narodnimi običaji-
V Rhöndo-rfu ob Renu v Zah. Nemčiji je bila 19. t. m. slovesna zadušnica za pokoj duše obnovitelja povojne Zah. Nemčije,, dr. Konrada Adenauerja ob prvi obletnici njegove smrti. Pri njej sta bila navzoča predsednik republike Heinrich Liibke ter kancler dr. Georg Kiesinger.	(Nad. na 2. str.)
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Narodne slavnosti v mestu Trenque Lauquen
V mestu Tronque Lauquen v provinci Buenos Aires »o bile v nedeljo
21.	t. m. velike narodne slavnosti v spomin vojaških akcij za osvojitev puščavskih predelov, v prejšnjem stolet-,u. Na slavnosti je prišel tudi predsednik republike general Juan Carlos Ongania s soprogo in s številnim spremstvom vojaških in civilnih osebnosti. Ob prihodu is¡0. mu v mestu priredili lep sprejem. Po maši so bile narodne slavnosti z vojaško parado. Slavnostni govornik je bil minister za narodno obrambo Van Peborgh ki je
f
poveličeval ¡zlasti ¡generala Villegasa, ustanovitelja mesta Trenque Lauquen, in ostale znane in neznane junake, ki so postavljali temelje argentinski domovini. Govoril je tudi predsednik republike general Ongania. Svoj nagovor je zaključil z besedami: Imejte vero, zaupanje v nas v državno vlado. Zagotavljam vas, idia ¡boste s to vero in s tem zaupanjem dobili reprezentativno demokracijo. To bo vaše izročilo, dediščina, ki jo boste zapustili svojim sinovom.
Vsi gostje iso bili nat0 na skupni ljudski pojedini. Vseh gostov je ¡bilo 8000.
Nia povabilo argentinske vojske je
prišel 22. t. m. na obisk v Argentino inšpektor zahodnonemške vojske armadni general Joseph Moll Na letališču ga je sprejel z vojaškimi osebnostmi glavni poveljnik ¡argentinske vojske general Julio Alsogaray.
HIDRONOR, ki ima nalog0 zgraditi veleelektrarno in namakalne naprave El Chocon—Cerros Oolorados, je pozval osem domačih in inozemskih velepodjetij, da naj še pred 3. septembrom predlože svoje ponudbe za zgraditev omenjenih veleobjektov.
Dr. Cesar A. Bunge je novi državni tajnik za finance ter je zasedel položaj, ki ga je do isvoje smrti dne 15-marca zavzemal Lui.s S. DTmperio. Dr. Bunge je bil med dragim 1. 1955 že minister za trgovino, 1. 1959 je postal tajnik za finance, pozneje je pa ¡zavzemal razne položaje v vladnih in privatnih gospodarskih ustanovah doma in v inozemstvu.
Novi guverner v Tucumanru si je nadel nalogo, da bo ¡očistil javno upravo. Izdal je v ta ¡namen dva dekreta. P:0 prvem 'bodo izgubili službo vsi javni nameščenci ki imajo zaradi dolgov zaplembe na plačah, če zadeve v 10 idineh ne bodo uredili. Druga odredba pa predvideva odpust iz službe za pijance ter vse, ki se predajajo hazardnim igram in se udeležujejo konjskih dirk.
13. SLOVENSKI DAN
Krasen sončni dan je minulo nedeljo pozdravil slovensk0 skupnost Velikega Buenos Aireisa na zeleni Pristavi v Castelarju. Zbrala se je na tradicionalnem slovenskem dnevu, ki ga je letos že trinajstič pripravilo osrednje društvo Slovencev, sedaj Zedinjena Slovenija.
Letošnji slovenski dan na Bel0 nedeljo je imel še posebno obeležje, ker je slovenska demokratična skupnost •pozdravila v svoji sredi generalnega direktorja slovenskih dušnih pastirjev za slovenske izseljence č. g. msgr. Ignacija Kunstlja.
V petek, 19. t. m. dopoldne je priletel iz ZDA na večtedenski obisk med slovenske izseljence v Argentino. Nastanil se je v Slovenski hiši v Buenos Airesu, kjer je preteklo soboto že doživljal vrvenje v naših osnovno in srednješolskih tečajih. Udeležil se je tudi maše zadušmice za pok. dr. Celestinom Jelencem v kapeli Slovenske hiše in sestanka Slov. kat. akademskega društva.
Na Bel0 nedeljo pa je v dopoldanskih urah prispel na Pristavo v Caste-lar, kjer je z msgr. Oreharjem in č. g. Lamovškom somaševal pred zbrano slovensko množico.
Pristavski odbor pod predsedstvom Franca Perniška je pripravil oltar na okrašenem odru na prostem. Nad odrom je bil napis: 13. Slovenski dan. Vsa pristava je bila v slovenskih zastavah na glavnem drogu pa sta ponosno plapolali v vetru argentinska in slovenska zastava.
Po evangeliju je prvi govoril msgr. Orehar, iki je pozdravil generalnega direktorja in poudaril, da je „njegov obisk izključno verskega značaja“. 'Za njim je povzel besedo generalni direktor
MSGR. IGNACIJ KUNSTELJ
Začel je z malo ilustracijo, kako je vplival škof Baraga na mladega dijaka Janeza Nepomuka Neumanna, k,i je bral Baragova pisma iz njegovega misijona v Severni Ameriki. Pisma so nagnila Neumanna da se je odločil za misijone, odšel v Ameriko, bil nazadnje škof v Philadelphiji in nedolgo tega proglašen za blaženega. Tako je presegel učenec učitelja. Daši so bila pisma prevedena v več jezikov sama po sebi
n.e bi imela večjega pomena, vendar so vplivala na dijaka, da je krenil po misijonski poti.
Tak0 tudi vse ono kar vršimo, govorimo in pišemo, more vplivati na koga. Zato je — je poudaril msgr. Kunstelj — tako hvaležen izseljencem v Argentini za vse delo, ki prav gotovo ima svoj pomen tudi drugod — vpliv je marsikdaj nam skrit a vendar izvrši svoje poslanstvo.
Bog nas je postavil v posebno okolje, kjer naj bi izpolnili svoje naloge. S svojim življenjem, z delom na katerem koli polju slovenski izseljenci to izvršujejo. Imajo polno pravico do lastnega razvoja in do kulturnih dobrin. Cerkev sama le dopolnjuje in oplaja tako delo. Reči moramo da
argentinski Slovenci svoj0 nalogo izvršujejo v polni meri. Zato velja naša zahvala Bogu.
Tako delo pa potrjuje tudi ljubezen d0 lastnega naroda, do naše zemlje in krvi. Odtod tudi naša ljubezen do domovine.
Zaključil je s prošnjo, naj bi Bog tudi v prihodnosti rosil svoj blagoslov na vs6 delo Slovencev v Argentini!
Besede msgr. Kunstlja so napravile na poslušalce globok vtis. Z iskrenostjo besede pa je osvojil srca vseh navzočih.
Takoj po sv. maši je dekliški zbor Pristave pod vodstvom ge. Marije Fink-Geržirdčeve zapel visokemu gostu na čast slovensko pesem, zatem pa je stopil k mikrofonu predsednik Zedinjene Slovenije
BOŽO FINK
ki je v govoru podal med drugim naslednje misli:
Spet nas je bela nedelja povabila, da simo se zbrali na tem prijaznem kraju v prisrčni slovenski domačnosti. Med seboj imam0 danes gosta, generalnega direktorja dušnih pastirjev za slovenske izseljence, preč. g. msgr. Ignacija Kunstlja... Imel bo priložnost, da bo od blizu videl slovensko življenje v Argentini, spoznal naše posebne okolnosti dušnopastirslkega dela, pa tuidi pobliže začutil našo miselnost in stališča. Prepričani smo, da bo o tukajšnji skupini dobil vtise, ki mu bodo morda v težki službi duševna opora: v Argentini žive pošteni, zvesti in iskreni Slovenci ki so po zemljepisnem položaju daleč, po ljubezni do vseh vrednot božje postave in naravnih danosti pa tako blizu domovine, da zanje ni razdalj im meja. „G. monsignor, med brate ste prišli, imejte »e med nami 'kot v toplem družinskem 'krogu,“ je zaklical govornik in nadaljeval:
Mi vsi pa danes spet kličemo zdravico Sloveniji, ki jo nosimo v srcu, vsemu svetu, ki naj nam bi bil prijazna soseščina pa tudi sebi, ki dobro v srcih mislimo. Ta prireditev hoče biti proslava naše povezanosti, ki ni toliko v organizacijskih oblikah in obveznostih, kot v zavesti ¡skupne zunanje ločitve od domovine in v skupni skrbi za njeno rešitev in lepšo bodočnost. Ljubezen do visokih vrednot nas veže v me-razvezno celoto, saj nas ne združujejo gospodarski interesi ampak ideali, katerim služimo. Zato ina,s k vsemu, kar javn0 delamo, nagiba hotenje, delati dobro iz ljubezni do Boga do človeka in do domovine-
Božja ljubezen imam je nad vse. Iz prepričanja in po tradiciji se zbiramo okoli Cerkve- Živimo z njo, z njenim poslanstvom iin, od njenega blagoslova.
Druga vez nam je ljubezen do človeka, spoštovanj.g njegovega dostojanstva. Dragoceni dar svobode je tista vrednota, za' katero s:0 padali naši bratje in katera nas je iz zasužnjene domovine ipoklicala v svet. Prav v teh dneh ko je boj za svobodo vzplamtel
s posebno silo v komunističnih državah' in so njegovi nosivci mladi ljudje, smo spet potrjeni v zavesti, da smo sodobni. Boj za svobodo ni nikoli pojav okostenelosti in če se hranimo iz spominov, nismo nič manj zazrti v bodočnost. Kadar se zapiramo v svoje kroge; je to zato, da se nam sile ne razlijejo; če smo se odrekli nekaterim nastopom, to mi iz strahu, ampak zato, da ostanemo pokončni ljudje, 'ki ne ipuste da bi se jim mehčala hrbtenica- Ker hočemo dobro bratom v domovini, ostajamo na tem bregu in odklanjamo vabila, naj gremo za drobtine v pogovore s tistimi ki našega- človeka doma one-srečujejo. Naša smer je navzgor in naprej, spremljamo vse pojave razvoja, a v njem vidimo zdravilno moč narave, ne verjamemo pa v iskrenost vladajočih Iker dobre volje v dejanju še niso z ničemer dokazali. Tako hoče naša ljubezen do bratov biti živa, dejavna.
Tretja naša ljubezen je slovenska domovina. Ohranjamo in razvijamo v sebi Fubezen do slovenske zemlje, jezika in kulture in vcepljamo to ljubezen in ponos mlademu rodu. Slovenstvo pa nam ni več samo kulturen pojem, ampak vedno 'bolj razvijamo tudi skupno naredimo politično hotenje. Vedno glasnejši s0 klici p0 narodni samostojnosti ki gre nad samo 'neodvisnost, da po Prešernovem programu „oblast in z njo čast 'kot pred spet naša bosta last.“ Tudi v tem smo sodobni, korakamo s svetom ki se vedno ‘bolj povezuje ob idejah svobode in neodvisnosti.
Z govorom predsednika Finka j.e bil uradni del dneva zaključen nakar se je razvil družavni del Slovenskega 'Cjjneva, oib udeležbi in Isodelovan j u vseh slovenskih organizacij Velikega Buenos Airesa.
'Generalni direktor msgr. Kunstelj je ostal ¡na Pristavi do večernih ur, ves čas v pomenku s svojimi znanci in prijatelji ter s slehernim udeležencem 'Slovenskega dneva, ki ga je prišel pozdravit in mu želel ¡dobrodošlico med nami v Argentini.
IZ TEDNA V TEDEN (Nadaljevanje)
V	Venezueli namerava ¡sodišče v začetku maja izpustiti na svobodo biv. venezuelskega avtoritarca Mareosa Penza Jimeneza, ki je bil v tej državi na oblasti od leta 1948 d0 1958. Sodišče g,a misli obsoditi na čas, iki ga je od leta 1962 ma doslej prebil v zaporih zaradi poneverbe državnega denarja v višini nad 13 milijonov dolarjev, nato bo pa moral oditi v emigracijo. Za de-čemberske ,splošne volitve v Venezueli je vrhovni volilni svet odobril Jrime-nezovo politično skupino Križarsko narodno gibanje^ da se bo ¡s svojimi kandidati lahko volitev udeležilo. Jimenez pa tokrat verjetno še :ne bo mogel kandidirati vsled obsodbe zaradi poneverbe državnega ¡denarja.
V	Peruju je opozicionalna stranka Narodna zveza odristov na svojem nedeljskem kongresu določilo svojlega predsednika generalk Manuela Odrio za kandidata za položaj predsednika republike pri volitvah prihodnje leto.

Da človek izgubi smisel za sedanjost, je večkrat dovolj premočna teža preteklosti in preveliko upanje, ki ga stavljamo v bodočnost. Med obema dobi sedanjiost izrazit znate J prehodnosti m začasnosti. Težko jo je globlje in resneje doživljati. Louis Lavalle je zapisal, da tiči na dim vseh ljudi neki miesianizemi ki ni nič drugega kot beg pred sedanjostjo. Mnogi so podobni tistim Judom, ki použivajo svoje življenje l^ajprej z mislimi uhajajoč v preteklost preroko-v, da nato lahko znova z upanjem beže v bodočnost, ki jo bodo ustvarile prav te preroki)«.
Dr. Milan Komar Zbornik ¡Svobodne .Slovenije 1968; Čas v zdomstvu, stran 5.
ZENA IN
NJE
Anica Kralj
SVET
čast komur čast
Že v majhnem svetu svojih prvih let se otrok, če je pravilno vzgajan, utrjuje v moralnih vrednotah, ki bodo „rastle“ z njim. Kmalu spozna, recimo, da mora očeta in mamo ubogati. Ne gre vedno v,S6 gladko, to je res- Velikokrat je to celo zelo težko in zato skuša z vsemi sredstvi: z milimi pogledi, ali cepetanjem uveljaviti svojo voljo. A to ¡kmalu neha, ko otrok spozna, da s tem nič ne doseže. ¡Počasi se bo podredil iker bo v ¡njihovi oblasti odkril ljubezen in skrb do njega.
Gospa Jelka je težko prenašala upornost svojega dečka. Večkrat ga je ¡kaznovala. A ko je nekoč odkrila v njegovih solznih očeh sovraštvo, se je ustrašila. Vzela ga je k sebi na kolena in mu govorila: „Bogec te je meni in očku dal zato, da boš naš. Mi želimo, da si priden in da zrasteš dober kakor očka. Če te jaz me učim prav,“ mu je govorila, „ne boš priden in če ne ibos priden, bo Bogec mene kregal. Bo rekel: ‘Kaj is.i delala da nisi sinčka prav učila? Nisi ga imela rada.“ Poljubček na koncu pogovora je bil sladka pika.
Ta nekoliko čudni ¡naulk je vendar ipadel na ¡rodovitna tla. Ko ga je kmalu za tem pogovorom morala kaznovati, je 'med solzami rekel: „Ti me kaznuješ, ker me imaš rada, kaj ne?“ Im se je stiskal k njej. Mamine besede so mm bile tudi pozneje v razumevanje da je vsak človek nekomu podložen, vsi pa Bogu.
Danes se ves svet pritožuje, da se mladina otresa vsakega jarma: hoče biti svobodna, ne priznati in se ukloniti kakršnikoli oblasti ne doma me zunaj doma. To je 'huda rana, ki se tudi v naši skupnosti že nakazuje. Zato bi bil o pametno da bi 0 njej premišljevali, iskali zanjo vzroke im prave poti za njeno zdravljenje. Najprej iščimo v družinah, Iker otrok je navadno zrcalo
Muslimanski bratje, skrajna desničarska arabska skupina, je po svojem radiu v Beirutu znova silovito napadla egiptovskega ¡diktatorja Naserja. V naj-novejšem napadu ga ¡obtožuje, da je prav on glavni krivec za lanski arabski poraz pred Judi, da je onečastil “svete islamske kraje v Jeruzalemu” ter da islam prodaja sovjetskim komunistom.
V Debru v Jugoslaviji so v četrtek 19. aprila čutili močan ¡potres.
— to je dolžnost
svojih staršev. Iz njegovih ¡besed in obnašanja lahko uganemo mišljenje, ki vlada doma.
Otrok po navadi spoštuje to, kar starši spoštujejo zaničuje in smeši to, kar starši zaničujejo in smešijo.
Morda prepogostokrat se prav v družinah pred otroki krivičn0 ocenjuje in smeši ljudi, katere bi morali spoštovati, jim biti hvaležni za požrtvovalno delo, ki ga vršijo v skupnosti. Kako naj' potem otroci gledajo na talke žrtve?
Kako prav bi bilo nasprotno: Prav otroka bi morali opozoriti na nesebične ljudi med mami, ki v prid skupnosti vršijo važna včasih tudi nevidna, tiha dela.
Mladina je deležna dveh velikih dobrin v naši skupnosti: osnovne slovenske šole in srednješolskega tečaja.
Hvalevredno je, da mladi starši pošiljajo svoje otroke v sobotno osnovno šolo. To zahteva velikih žrtev. Vsa čast takim staršem! Otroci jim bodo gotovo vse življenje hvaležni.
'Čast in hvala pa gre predvsem učiteljicam in vsem onim, ki -na teh šolah že dolgo vrsto let z veliko požrtvovalnostjo in ljubeznijo poučujejo našo mladino. Ali se starši zavedajo tega, ali so jim dovolj hvaležni, ali jim izkazujejo dovolj spoštovanja? Otroci se bod0 ravnali po njih!,
Prav tako pomislimo kakšno veliko, ■lepoplačljivo ¡delo vrši skupina naših ;ntele'ktualcev, ki dva popoldneva na nesec popolnoma posveti poučevanju mladine na srednješolskem tečaju.
Velik del naše mladine se narod-.10 rešuje prav zaradi požrtvovalnosti teh dveh skupin ljudi, ki ji leto za letom daruje svoje proste ure, v katerih pozabi nase.
¡Današnja mladina, ki je že navajena da vse denarno ocenjuje, ¡bo šele pozneje razumela, koliko ur dragocenega pouka so jim profesorji darovali v ¡skrbi in ljubezni zanjo.
Dolžnost staršev pa je, da v njej že danes, utrjujejo spoštovanje in hvaležnost d:o profesorjev in tudi pokorščino med poukom.
Prav te vrednote, ki jih danes utr-' jujemo v mladini, ji bodo v-zreli dobi. v oporo in kažipot v pravičnem prešo-: jevanju okolja kjer bodo živeli.

Boj za ohranitev naravne lepote Bohinja
Pod sedanjo komunistično oblastjo so' :v Ljubljani zgradili najmodernejši hotel Lev, ki je namenjen predvsem bogatim inozemskim gostom, tujim diplomatskim predstavnikom, kadar prihajajo v Ljubljano, ter visokim komunističnim funkcionarjem’ Za navadnega zemljana ta hotel ni.
Uprava hotela Lev se je odločila, da bo zgradila z vsemi modernimi tehničnimi pridobitvami opremljeni hotel tudi v Bohinju, a naj bi bil namenjen petičnim inozemskim turistom, ki bi v njem imeli na razpolago vse, da bi počitnice preživljali v čim bolj veselem življenju. Za to ¡naj' bi poskrbele tudi večerne družabne prireditve.
Hotel naj bi stal v neposredni bližini cerkve sv. Janeza. Imel naj bi 200 postelj in nekaj več kot 400 sedežev v restavraciji. Zgraditi ga mislijo iz lesa, kamna in ometa v naravnih barvah. Stal pa bo približno 2 milijardi starih dinarjev.
Namera hotela Lev za postavitev hotela na Vrtovinu v Bohinju je pa povzročila silno ogorčenje v vseh plasteh slovenskega ljudstva. Proti postavitvi hotela v najstrožje zaščiteni naravi so se dvignili tako profesorji kakor predstavniki svobodnih poklicev. Velilka večina je odločno proti postavitvi hotela na onem mestu.
Ravnikov poziv Slovencem
Vso zadevo je ¡spravil v javnost prof. Janko Ravnik z dopisom „Še je čas“ v Delu z dne 13. marca. V njem pravi,
da po Bohinju zlasti Stari Fužini krožijo že leto dni vesti, da nameravajo na Vrtovinu, t. j. na višini „ob Janezovi cerkvi.“ zgraditi enajstnadstropni hotel, ki naj hi ustrezal „zahtevnejšim ¡gostom“. Gradnjo hotela ¡so prestavili na nižje mesto v smer proti jezeru v (bližini ¡kopališča „Na špici“. Prof. Janko Ravnik zatrjuje, da bi postavitev tega hotela porušila „idealno ravnotežje v pokrajinski strukturi Bohinjskega jezera, edinstveno lepega kraja“. Dalje poudarja, da se „naša slovenska zemlja upravičeno ponaša z zavidanja vrednim dejstvom, da je prav Bohinjsko jezero eno izmed ¡sila redkih alpskih jezer v Evropi, ki je še vedno ohranjen-o v čisti romamtiki, v katero doslej še ni posegel človek s svojo tolikokrat zgrešeno roko, da ne rečem s svojo nasilnostjo. In to nam sedaj preti“.
„V ta izredno lepi svet, harmonično oblikovani, iz 'katerega diha nepopisna lepota in v katerega svetišče se je kulturni človek z ginjenostjo v srcu podajal v trenutkih hrepenenja in neugnane potrebe po notranjem miru — v to svetiščg vdira vseuriičujoča pošast ‘modernega napredka’ — v tem primeru zelo dvomljive vrednosti-“
Zatem pravi, „da se mu upira kakršna koli misel, da bi zgradili sicer potrebni turistični objekt v Bohinju na ■tako eksponirani ¡in Občutljivi točki obale Bohinjskega jezera, ki bi za vselej «kazil podob0 dovršene zaokroženosti čudovite pokrajine ter uničil ope-
vano lepoto“. In se vprašuje: „Ali so pristojni krogi, ki so pristali na gradnjo prekomerno dimenzioniranega hotelskega objekta v najstrožje zaščiteni coni Bohinjskega jezera, pomislili na dalekosežne posledice tega preloma, tega odstopa, tega poteptanja nekdaj tako slovesno in mnogostranske premišljene in utemeljene, zaščri" edinega našega gorskega bisera, ki nam je še ostal nedotaknjen? Prav gotovo ne. In v tem tiči jedro usodne in zmotne misli“.
'Svoj protest zaključuje s pozivom: „Toda še je čas, da se zdrami naša kulturna javnost in pove na ves glas svoje mnenje, 'če je nekdanjo zaščito čudovitega Bohinjskega jezera in njegove Okolice narekoval preudarni čut javnosti in to zaščito tudi uzakonil, tedaj ima ista javnost pravico pa tudi dolžnost ¡sedanje 'in bodoče n!akane kršenja nekdaj .zapisanih odločb preprečiti.“	-
„Povampirjena komercializacija“
Proziv prof. Janka Ravnika ni ostal brez odmeva. Že dva 'dni zatem se je v Delu (15. 3. 1968) oglasil prof. France Avčin s člankom ,/Povampirjena komercializacija“, s katerim je silovito nastopil proti skrunjenju lepote Bohinjskega jezera in njegove najožje okolice.
V uvodu svojega protestnega sestavka navaja, da bo novi hotel stal kakih 50 m od; jezera severozahodno pod znanim gozdnatim gričem Vrtovin poleg cerkve sv. Janeza. Tvoril naj bi arhitektonski protiutež cerkvi ¡ob mostu. Pročelje proti jezeru bo v obliki
koničastega trikotnega šotora v enajst nadstropij, v šir pa ¡bo pri tleh meril impozantnih 70 m. S strani b0 hotel videti kot prerezan stolp, visok vsaj 25 m. Med hotelom in jezerom bo prostor za športne naprave s kopališčem. Za protiuslugo 'bodo ¡Stare Fužine dobile vodovod.
Pisec članka navaja, da je od hotelskih funkcionarjev zvedel, da se jim še sanjalo ni, da bodo dobili dovoljenje za postavitev hotela na sedanjem mestu nato pa nadaljuje: „Vsa slovenska javnost kar je še zavedne, ve, da je Bohinjsko jezero eno najlepših še naravnih v v,s e j, Evropi, še iz stare Jugoslavije najistrožje zaščiteno: ob bregovih in po polju tja do Starih Fužin se graditi ne sme, prav nič, enkrat za vselej. Talko pravi zakon. Zakon sicer pri nas sprejemamo najraje v podobi rešeta in na tekočem traku pospešenem postopku. A zakon ¡o absolutni zaščiti Bohinjskega jez-era ni samo zakon, temveč je aksiom. Zato ¡od' njega ni možna prav nikaka izjema, pa naj pride kdorkoli na tem ¡svetu. Bohinjsko jezero s Triglavom je najdragocenejši dragulj slovenske gorske pokrajine, najl-eipša veduta v vsej Sloveniji, neštetokrat prikazana in občudovana, sakrosankten košček naše zemlje.“
Zatem .navaja, da se tujci enostavno sprašujejo, „kako je bilo mogoče še ¡ohraniti ta biser ‘pred naskoki civilizacije’ in da Slovence zanj zavidajo, nato se pa „ob tem neverjetnem napadu na najosnovnejši princip zaščite slovenske pokrajine,“ sprašuje in vpra-
šuje naslednje: ,,čigav0 je Bohinjsko jezero, nekaj brezobzirnih ljudi ali vseh-dveh milijonov Slovencev (štejem tudi zamejske). Kdo ¡si je drznil ¡brezsramno-prekršiti princip absolutne zaščite Bohinjskega jezera? Ali se avtorji lokacij« zavedajo, da lahko z eno samo izjemo pade vsa zaščita kot domine ? S ka'kšn0 pravico in kdo je investitorju dal tako izjemno in- nedovoljeno lokacijo? Kdo bo osebno odgovarjal za to najnovejšo mistifikaeijo slovenske javnosti?“
Dalje se vprašuje, če so bili vprašani za mnenje Zavod za spomeniško varnost, Društvo urbanistov, Društvo arhitektov, kaj pravijo k temu geografi, kulturni delavci, turistične organizacije, planinci. Zatem nadaljuje: „Takole je nočno življenje res edino zveličanje Bohinja? ¡Nočno življenje ima, 'kot znano, dva obraza: eden je javen, celo ,umetniški' drugi pa je prikrit, a važnejši, ker j,e ¡donosnejši: pri nas ga poznamo v obliki raznovrstnih sexservisov za devizne tujce, domačini finančno in tudi sicer niso zanimivi. Prekleto žalostno je, da ga zato ne le toleriramo, temveč celo podpiramo. In končno vprašam, kd0 Je 1° klofuto v ¡obraz vsem Slovencem ‘speljal skozi’, da se izrazim sodobno?“
V’ zaključnih izvajanjih pravi: „Že slišim ponovna posmehljiva vprašanja bot tole: Koliko ipa vas je, vas prismojenih estetov ? Kaj le pomenite vi idealisti v primerjavi z množicami ostalih, ki mislijo s časom^ praktično, reformirano?“ Zatem ogorčeno ugotavlja:
(Se nadaljuje)

„Verska svoboda“ pod komunisti
V “Delu” z dne 21. marca si jo neki Rudi Derganc iz Sevnice v sestavku “Lov na ‘izgubljene’ duše” predstavlja takole: „V zadnjem času berem o povečani aktivnosti posameznih slovenskih duhovnikov 'ki večkrat ni v skladu s temeljnim zakonom o položaju verskih skupnosti. >Po mojem sodi med t© duhovnike tudi sevniški župnijski upravitelj Leopold Kavčič. Zakaj menim tako?
Omenjeni župnik me pozna, saj stanujem prav blizu župnišča. Ve tudi, Ja sem član zveze komunistov — kljub temu pa poskuša, da bi me pridobil za svoj tabor. Že na novo leto 1967 je hodil odi stanovanja d0 stanovanja in občanvoščil novo leto, hkrati pa tudi, blagoslavljal stanovanja. Ker me takrat ni ibil0 doma mu je sosednja stranka povedala, kdo sem. Odgovoril ji je: ‘INi važno, kdo je, zame so vsi enaki.’ P0 enakih opravilih Je za novo leto 1968 prišel tudi v moje stanovanje. Doma je bila žena, ki ji je voščil za novo leto. Ko pa je odhajal je na mizi pustil, neopazno, nabolžn0 raizglladnlico. Po nekaj dneh sem ga vprašal, zakaj je pustil na moji mizi tako razglednico. Odgovoril je dokaj naivno — češ, da zato, da bo moja žena laže rodila- Jasno sem mu povedal, da njegove metode pri meni ne bodo vžgale.
Dne 28. II. 1968 pa mi je po nekem otroku poslal v zajetni kuverti vabilo na sveti misijon. Ko sem gledal to vabilo nisem vedel, ali naj se jezim ali smejim. Kljub temu sem ga iz radovednosti prečita! Pri tem sem postal pozoren na nekaj točk, ki so bile v programu misijona: — Kam gre naša pot? — Rako se v strup preobrača mladina; Zavoženo in spet rešeno življenje; — Življenja dvojna pot: vera — nevera.
Kaj poslušajo farani pod temi temami, pe vem. Vem pa, ida nihče ne sme nikogar siliti na kakršenkoli način, da pristopi v kako versko skupnost.
1Če bi se naš župnijski upravitelj po
tem ravnal — in to bi bilo zaželeno, se mu ni treba bati, da ¡bi prišel navzkriž z našo ureditvijo.“
Posavski muzej v Brežicah pripravlja stereofonsko ozvočenje grajske dvorane, da ¡bodo lahko obiskvalcem v stereofonski tehniki posredovali dela klasične glasbe.
V	Dobrni pri Celju so imeli v letu 1967 med stalnimi in prehodnimi gosti večino Avstrijci. Teh je bilo 1708, Italijanov 156, Nemcev 77, iz ostalih evropskih držav pa 352.
Slovenska knjiga je bila po zaslugi prof. Janka Lavriha v Londonu razstavljena tudi na mednarodni razstavi knjig v Hong Kongu.
Društvo slovenskih glasbenikov je izdalo druigi zvezek Slovenskega glasbenega izročila in sicer Zbore Frana Genbiča, ki spada med najpomembnejše romantične skladatelje na Slovenskem. V uvodu v slovenskem in francoskem jeziku prikazuje njegovo osebnost ter delo urednik glasbene revije Borut Lo-parnik. Zatem je Lojze Lebič razvrstil Gerbičeve skladbe takole: moški četve-rospevi in zbori — dve narodni pesmi, šest pesmi v „narodnih pesmi“ in pet umetniških pesmi; 4 ženski četverospevi oz. zbori in 4 mešani zbori.
V	počastitev 75-letnice Slovenskega planinskega društva je bila v Ljubljani razstava planinske fotografije 1968. Na razstavo je bilo poslanih 194 fotografij, izmed katerih je komisija izbrala samo 41 fotografij.
Ljubljanske klinične bolnišnice so imele v letu 1967 skor0 eno milijardo st. dinarjev primanjkljaja. Vodstvo teh zdravstvenih ustanov si beli glavo, kako bi ogromno izgubo v prejšnjem letu v proračunskem letu 1968 zmanjšali. Pri takem gospodarskem položaju kliničnih bolnišnic je jasno, da tudi usluž-'benstvo v njih ne prejema redno svojih plač. V februarju so jih dobili šele v polovici meseca.
Ljubljanski grad je potreben temeljite poprave in obnove. To so ugotovili na sestanku strokovnjakov in komisij mestnega sveta. Udeleženci sestanka sp. 'bili mnenja, da je za načrt obnove
tako pomembne kultumo-agodo vinski zgradbe nujen razpis javnega natečaja.
V	Celju se je 18. marca začel tretji teden sodobne slovenske drame ter je trajal do 2'4 marca. Na njem so sodelovala vsa slovenska gledališča. Teden je začelo Mladinsko gledališče iz Ljubljane z igro Leopolda Suhodolčana Narobe stvari v mestu Petpedi. Ljubljansko gledališče je uprizorilo Samoroga Gregorja Strniše, gledališka igralka Branika Verdenikova je nastopila z ¡re-citaciji0 odlomkov iz Cankarjeve Gospe Judite, celjsko Slovensko ljudsko gledališče z odrsko priredbo Cankarjevih političnih spisovj drama Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora se je predstavila občinstvu z Marionetami Ignaca Kamenika, drama Slov. narodnega gledališča iz Ljubljane pa je nastopila s Kongresom Primoža Kozaka. Teden je zaključilo Slovensko gledališče iz Trsta s Starimi ljudskimi triptihi Mirka Mahniča.
V	Škofji Loki so po burni razpravi škofjeloške občinske skupščine ukinili zdravstveni dom v tem mestu. Skrb za zdravstveno varstvo prebivalstva je s prvim marcem prevzel zdravstveni dom v Kranju.
V	začasnem odboru prosvetno-kul-turnega zbora skupščine SRS s0 13. marca razpravljali o položaju likovne umetnosti v Sloveniji. Na sestanku so navajali, da se je likovna umetnost po vojni v Sloveniji močno dvignila, sedaj pa je čutiti, večje nezanimanje zanjo in zato odkup umetnin pada. Umetnik za ustrezna dela zato ni zadosti honoriran. Pozdravljali so možnost, da slovenski umetniki svoje umetnine lahko prodajajo tudi v isvetu, vendar bi po mnenju članov tega odbora morale imeti galerije možnost za odkup najboljših slovenskih likovnih umetnikov. Na seji so razpravljali tudi o položaju gledališč, ki «o vsa v težkem finančnem položaju. Bili so mnenja, da j,e potreben nov temeljni zakon o gledališčih, ki naj zajame vso gledališko problematiko.
V-Sloveniji je bilo po statističnih podatkih za leto 1967 v tem letu registriranih 85.014 osebnih avtomobilov in t0 80.921 zasebnih. Leta 1966 je bilo v Sloveniji 68.022 osebnih avtomobilov v letu 1965 pa 58.391. Največ osebnih
avtomobilov je v Ljubljani in sicer 2‘6-399, na Maribor jih odpade 9116 na Kranj, 3681 in na Celje 3398. Zasebniki so imeli v letu 1967 4132' tovornih avtomobilov (leta 1966 2575), v družbenem sektorju jih je pa bilo 6920. Mopedov je pa bilo v letu 1967 v Sloveniji 40.664.
Glasbena matica v Ljubljani je imela že 76. redni občni zbor. Iz poročil odbornikov tega pevskega zbora je razvidno, da je imela v letu 1967 Glasbena matica 11 pevskih nastopov. Največji uspeh je dosegla tna mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v Haagu, kjer je dosegla drugo mesto. Za letos pripravlja zbor z dirigentom Igorjem Lavričem nov koncertni spored za gostovanje v Pragi in za tekmovanje pevskih zborov v Varšavi ter za koncertno turnejo po Koroški Na občnem zboru so ugotavljali razveseljiv pojav, da se je zbor v zadnjem času ojačil z mladimi močmi.
Srbska akademija znanosti v Beogradu je imela nedavno izredni občni zbor. Na njem so bili med drugim izvoljeni za dopisne člane naslednji slovenski znanstveni delavci: v oddelek za naravoslovno - matematične znanosti Ivan Rakovec redni član Slov. akademije znanosti in umetnosti, v oddelek za literaturo in jezik pisatelj Ciril Ko-smač( redni član Slov. akad. znanosti in umetnosti, ter v oddelek za likovno in glasbeno umetnost dr. Dragotin Cvetko, doip. član Slov. akad. znanosti in umetnosti.
Umrli so. V Ljubljani: Franc Arh, rone Karun, strojni tehnik, Janez Žnidaršič^ Mihael Sili, Dušan Levstik, Karol Herbst, žel. uipiotk., Slavka Milič roj. Kajba in Ivana Gašperlin gostilničarka in posestnica v Vevčah, Milka Slejko v Sežani, Anica Jovanovič v Škofji Loki Ivanka Vrhovec v Zgornji Hrušici,’ Alojzija Jež roj. Slavec v Divači_ Jože Dejak v Otavicah, p. dr-Marijan Gojšek, minorit v Ptuju Konstantin Jerina v Kresnicah, Jože Kos v Borovnici, Franc Emrner v Kranju, Alojzija Strah roj. Dovč v Zalogu, Ivan Finžgar na Zgoši, Miloš Eršte v Grosupljem, Amalija Klun roj. Podboj v Ribnici, Janko šifrer, gostilničar in mesar v Hotemažah Franc Trilar v Stuidenem in Vladimir Pernus v Tržiču.
Memento na grob
Materina beseda
Ljubljana, 14. XII. 1966-
Predragi sin!
Oprosti zamudi ki jo je- pripisati bolezni, ki me vsak dan bolj tare, tako, da sem brez volje in se mi ne da pisati, četudi se priganjam. Saj sem se
že večkrat pripravila k pisaanju a se začno roke tresti, ali pa mi zalivajo oči solze ki So tako nadležne, da kar po sili tečejo iz oči in mi jemljejo vid. Ob takih prilikah si pravim: „Še premal0 si prejokala v življenju.
Moraš še vse tegobe poizkusiti do konca. Najtoujša je vrtoglavica, ker ne morem stati brez opore. Zdravnik pravi, da je vse to od ledvic, kar sama vem, ker me oPerirana ledvica zopet boli. To pomeni, da je tumor isti, kot je bil pred operacijo. Vedno prosim Boga, da ne bi obležala, to bi 'bilo preveč hudo.
Bolezen pa ni 'najhuje©, kajti telesnega trpljenja sem se že kar navadila. Hujše je, kadar te udarijo v srce-Kot' veš gradijo na sosedovi parceli dvanajstnadstropno stolpnico in so se sedaj polastili še mojega vrta, kot so se prej hiše, kjer mi še dovolijo sba7 novati kot najemnici. Dragi sin sedaj sem kakor v bunkerju zaprta. Na vrtu so postavili pet barak, pustili so mi samo 1 m hodnika in mi vzeli vso dnevno svetlobo v kuhinji. Posekali so smrekov park in podrli vrtno uto. Moj vrt jo bil zadnji košček lepe preteklosti, iki mi je ostal. S svojim zelenjem, cvetjem in ptičjim petjem^ mi je bil kakor Veronikin prt na križevem potu. V njegove sence in petje sem se zatekla pred človeško surovostjo in zlobo- Tam je vsa moja mladost, ker je bila vsaka steza in bilka spomin moje nekdanje ¡sreče; spomin mojih otrok, ki so s„ podili po vrtu in se šli Indijance, ter imeli orožarno v vrtni uti.
A sedaj je vse minulo. Vse so samo ¡groblje: brez drevja, brez rožic, brez sonca.. . Še kosi so odšli drugam. Samo peklenski trušč žerjavov kompresorjev in kamionov stresa ozračje. To je mrtvaški boben, ki podnevi in ponoči ropoče v opustošeni domačiji...
Sedaj sem opisala svojo jnadjbgo, ki ni majhna, a z božjo pomočjo je še kar znosna. Tolažim se, da nikoli ni tako hudo da ne bi moglo biti še hujše. V resnici sem že dosti hujšega pre-
poj'. Kalan (25. XII. 1893—23. III. 1968)
istala. Ti veš, koliko sem pretrpela, ko so mi ubili Dojzeka, ki je bil naš sonček, kaj za ubitega zeta kaj za umislim atkom, kaj zaradi naše razbite družine. Pa ne samo to! Koliko krivic in ponižanj sem morala prestati v tem času. Nihče iz cele ulice mi ni odzdravil, še tisti ne, ki niso v srcu držali z maso. „A“ me je 'na ceisti psovala in kričala, da bi ona vsem domobranskim materam trebuhe razparala, pa se še ozrla nisem, niti ji kasneje nisem kazala užaljenosti. Svojim šaljivcem sem odpustila in nenehoma odpuščam. To je nujno potrebno, ker kako pa naj bomo sicer kristjani? Saj je v evangeliju zapisano: „če te kdo bije po desnem licu, nastavi mu še drugo!“ In še je pisano: „Najprej izderi bruno iz svojega očesa, potem pa pridi in izderi iver iz pčesa svojega ¡brata!“
Strašna je sicer ¡gora krivic a ne moremo vseh enako soditi. Pomisli, kako so ljudi nahujskali, da so kar noreli. Obetali so jim raj in verjeli so, da jim ga mi branimo doseči. Zato pa ne sodimo, da ne bomo sojeni! Krščansko zadržanje je ono kamnanega sv. Štefana: „Bog, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“ Takšno odpuščanje je cena za spreobrnjenje grešnikov.
Ljubi moj sin, vse mine, ljubezen pa ostane. Sovraštvo rodi samo sovraštvo; ljubezen pa vse premore vse pretrpi, vse odpušča, kakor pravi Pavlovo pismo, ki ga je čital na moji poroki na Brezjah 1. 1911 Dr. Ev. Krek.
VSe je minljivo na svetu tudi trpljenje. V nebesih nas čaka veselje, ki ga pojdemo enkrat uživat. Zato se moramo na tem svetu zvicati, da bomo vredni enkrat Boga gledati. Bog maj nam da vsem to milost! Ali ne, moj ljubi sin?
Prisrčno vse pozdravljam1, zlasti moje vnučke ki so mi pisali.
Ljubljana, 11 XII. 1967-... Moj vstop v Dom za onemogle vzameš preveč tragično. Sem tako bolna, da nisem za v družino in ker potrebujem zdravniškega nadzorstva, je tukaj zame najbolje preskrbljeno.
Sem srečna, dragi moji! Vse je prav, 'ker taka je božja volja. Prosim Boga, da bi mogla ostati v zavetišču do smrti. Vedno sem se bala, da ne bi bila na starost v breme svojim otrokom. Želim si, da bi do konca sama hodila in se sama uredila. Veš, mnogo je tako slabih da si sami ne morejo nič pomagati. Hvala Bogu za vse!
Vsak prvi petek sem imela možnost prejeti sv. obhajilo, ker imamo glavno sestro iz samostana v Štefanji vasi. Ta mesec pa smo stali brez tolažbe, ker »o sestro prestavili, češ. da je ljudi silila k spovedi. A mi molimo in prosimo Boga, naj nam pomaga v naši stiski in napoji naše žejne duše. Ljubi moj sin kadar mi je težko, pa pravim:
„O Jezus, naj še trpim da se 'bomo vsi enkrat sešli pri Bogu v nebesih. Želim imeti vse otroke, vse vnuke in vnukinje, vse zetfi in sinah0 tam olkoli sebe; vse moje ljube sorodnike, da ne bo nihče manjkal!“
Bojim se, da ne bi zaradi skleroze izgub.ila jasnosti v glavi da Vam ne ■bi mogla več pisati in ne brati Vaših pisem. A sem na vse pripravljena.
Predragi moji, pošiljam Vam zadnjo svojo sliko posneto pred odhodom v zavetišče- Prisrčen pozdrav in poljub Tebi dragi sin in vsem Tvojim!
Bog z Vami!
Odmevi iz opustdštene domačije Sestrin glas:
7.	II. 1968. -— Mamico že ves teden trese mrzlica. Ne more več iz postelje. Ubožica je res kot pravi trpeči Kristus.
4.IV. 1968. — Sporočam Ti žalostno vest, da je v soboto 23. marca umrla mamica. Bila je do konca vedrega duha, kljub silnim 'bolečinam. Spominjala se je, da je. ¡bila srečna v zakonu, da je imela rada otroke, da je imela lep vrt z rožami in da je bilo lepo, ko so .peli na Kodeljevem. V petek je izgubila zavest. Zadnje besede, ki jih je šepetala in jih je prestregla takrat navzoča teta Malči: „Sem pisala?“ Teta: „V Ameriko, kajne?“, mamica: ,;da jih imam rada... rada!“
INaše blage, dobre in ljubeznive mamice ni več. Ubožica vse ji je bilo vzeto v življenju, dokler ni ostala le plemenita duša in bolno telo. Rocmur-jeva hiša je prazna, ker ni več mamice v njej. Umrl je dom, naš dragi dom...
Glas nečakinje: Veliko bridkega in veliko lepega bi Ti lahko napisala o njenih zadnjih urah a je rana še preveč živa, da bi jo odpirala. Najbolj živo mi je ostalo naročilo: „Na Boga ne pozabi!“
Nečakovo pričevanje: Revica je do-tppela in šla v nebesa. Pravi angel! Trd0 je bilo njeno življenje, polno trpljenja in gorja in vsi se čudimo sili njenega duha- Do zadnjega trenutka življenja je bila vedra, polna optimizma in vitalnosti. Kljub bolečinam nam je dajala pogum, ki ga mi nismo imeli in katerega tudi nismo mogli imeti...
V 'nedeljo 17- marca ko ji je duhovnik podelil sv. maziljenje, jo je na koncu še bodril: „Sedaj pa draga gospa pogum! Marija Vam bo prišla nasproti.“ Z nasmehom jp odgovorila: „Saj tako mora biti, tako sem se z Njo dogovorila!“	,
Da. ta njen nasmeh, iki ga je ohranila za vsakega 'obiskovalca prav do zadnjega trenutka zavesti in za katerim je prikrila vse bolečine. Za vsa-. kega jo našla še zadnje dneve vedno vedro besedo.*
•Jokali sm0 oh pogledu na njeno izmučeno telo in se hkrati smejali ob njenih vedrih pripombah.
Mamica je odšla v soboto, ravno opoldne, tako da je angelov pozdrav izrekla Mariji že onstran. Prav gotovo se je izpolnil mamičin dogovor z Ma-
rijo. še v smrti je ohranila svoj rahli nasmešek; ne, moram se popraviti, ta nasmešek se je razlil po njenem obrazu šele po smrti, kot 0b videnju nebeške glorije ki jo je postala deležna. Vsi, ki Sq jo videli, so rekli: „Kako je lepa!“ Njen pogreb je bil bolj podoben zmagoslavnemu kot žalnemu sprevodu. Bila je zasuta s cvetjem, ki ga je tako ljubila.
Duhovnikovo posvetilo: „...Mnogo
ljudi sem videl umirati, pa še nikogar, ki bi šel smrti s tako vedrino nasproti... Spoštovala je življenje — bila je mati 10 otrok; ljubila je življenje in ga vedr0 izvojevala do konca. Bila je plemenit človek in, velik duh. Ni nam zapustila pisane oporoke, zapustila pa nam je zgled srčnosti, plemenitosti in zveste ljubezni.”...
Sinova beseda
Draga mamica!
Dopolnjeno je! Dotrpela si, Ti naša „Francka s Klanca ponižanih in razžaljenih“. Dobojevala si dober boj in odšla po plačilo.
Kakšen spomenik si si postavila s svojim življenjem! Vestalka svetega ognja, čuvarica domačega ognjišča, goreča plamenica — to je bila Tvoja služba, Tvoj življenjski poklic. Gorela si s svetlim, toplim plamenom na Koc-miurjevjpi in mi smo se greli ob Tvojem ognju, ne da bi vprašali za ceno.
„Večje ljubezni nima nihče, kakor tisti, ki da življenje za svoje,“ je pisano- Ti si ga dala dan na dan. po kapljah in čest0 v curkih. Kadar je namreč tema zagrnila ognjišče, je bilo treba visoko dvigniti plamen in polagala si košček za koščkom in celo kose vročega življenja na žrtvenik.
Vsa si sH razdala za nas s svojo svetlobo si nas prežarila... Sedaj je ugasnil Tvoj. stenj. Mrzlo je ostalo naše ognjišče, mrtev naš dom... A Ti še živiš; da, še bolj živiš kot prej! Zapustila si ¡nam oporoko. Odiprla si zadnji pečat, razgrnila na dlani svoje srce in s srčno krvjo zapisala veliko besedo: Ljubezen!
Prisluhnili smo strunam Tvojega srca in v globini naših duš odmevajo mogočni samo srcu razumljivi akordi Tvoje življenjske simfonije. Dq vrha si nas napolnila s svojim zvenenjem...
Nisi nas pustila osirotelih, praznih rok. Bila si duša — žrtev in mi smo Tvoji prebogati dediči. Vtaknili smo prst v Tvojo rano, trpeli sm0 s tabo: to je naše najsilnejše doživetje, naše največe bogastvo. Žareči utrinki Tvojih solza bodo luči, ki bodo svetile na naših brezpotnih nočeh. Tvoja daritev bo naša moralna rezerva za trenutke stiske in velikih odločitev.
Nobena žrtev, nobena molitev ni zaman in materina je gotovo uslišana si zapisala. Goreči zublji Tvoje junaške žrtve morajo prej ali slej raztopiti tolščo sebičnosti z naših src, da se bodo na široko odiprla Ljubezni in Resnici. Trdno verujem da bo Tvoja molitev uslišana in da se bomo nekoč vsi sešli okrog Tebe v večni slavi.
Boštjan
Oporok«, slovo in dediščina
Frančiške Kocmur
Vsah teden ena
VETER Srečko Kosovel
Veter m je ustavil pred vrati prukno\, tiho; vse že' spi.
Same veter ne moke spati, opolnoči.
Samo črna cipresa šumi še, na belem grobu angel kleči; v polsvetlobi temnijo hiše v sredi hruške' vaši.
Tiho vse: med življenjem in smrtjo edino di*evo na gmajni šumi; po cesti nekdo1 gre z dum potrto, kakor da v onstran strmijo odi.
BUENOS AIRES Osebne vesti
V ¡družini dr. Antona žužka in njegove žene Cirile roj. Peimišek je bila rojena 21. marca hčerka, ki so jo krstili na ime Helena Monika. Botrovala sta ga. Marija Perovšek in Alojzij žužek krstil pa č. g. Matija Lamovšek.
Vsem, ki so s svojim delom in prispevki pomagali, da se je prireditev Slovenskega dineva lepo in z uspehom, izvedla se izvršni odbor Zedinjene Slovenije tudi v imenu drugih sodelujočih organizacij iskreno zahvaljuje.
SI6VEHCl PO SVET«
ŠVICA
Slovenske nedelje v Zuerichu. Odbor za kulturne in družabne prireditve Slovencev, ki žive v Švici, si prizadeva, da bi pripravili slovenske ljudi do tega, da bi se vsaj enkrat na mesec zbrali ter v domači družbi preživeli nekaj ur. V ta namen je organiziral slovenske nedelje, ki so vsaka prva nedelja v mesecu. Tedaj se rojaki iz Zuericha in drugih švicarskih mest dobe v slovenski gostilni Pri ribiču. Dopoldne ob enajstih je v salonu gostilne kulturna prireditev z zanimivim predavanjem, nato pa je škupno kosilo. I)o popoldanske maše imajo ¡rojaki zadosti ‘¡časa za razgovor. Maša je v lepi cerkvi francoske katoliške misije. Prva nedelja je bila
4.	marca. Na sestanku je odbor za slovenske nedelje razvil svoj delovni načrt. Po kosilu so kazali lepe skioptične slike iz domovine, popoldansko, mašo fe pa imel dr. Alojzij Šuštar, ravnatelj išlkofjskega semenišča v Ghuru. Med mašo je bilo tudi slovensko petje, kar se je prvič zgodilo v Zuerichu.
PO ŠPORTNEM SVETU
V	Planici je bilo 23. in 24. marca veliko skakalno tekmovanje na obeh skakalnicah. Tekmovanja se je udeležilo 69 tekmovalcev z. 10 držav. Na 90-me trski skakalnici so se uradno pomerili tekmovalci iz alpskih držav, izven, konkurence za ta pokal pa So tekmovali tudi ostali skakalci. Pokal Konsberg je dobila avstrijska ekipa; prvi je bil Avstrijec Preiml, drugi Keller (Z. Nemčija) in tretji Eržen. V splošni razvrstitvi pa je bil prvi olimpijski prvak Raška, ki je postavil nov rekord ska- ■ kalnice s 96 m, drugi je bil Matouš • (oba ČSSR), peti zmagovalec za pokal Konsberg Avstrijec Preiml, osmi Eržen, 10. Pečar, 15. Zajc, 22. Štefančič,
25.	Giacomelli, 37. Jurman.
Tudi na 120 m skakalnici sta bila Raška in Matouš nepremagljiva, oba sta imela tudi najdaljša skoka po 125 metrov, na tretje mesto pa se je uvrstil Avstrijec Schuster. Slovencem se ni posrečilo uvrstiti se med prvo deseterico, vendar so dosegli dokaj dobra mesta: Zajc je bil 11. s skokoma po 107 m 13. Mesec (109, 109), 16. Pečar (107, 100),
20.	Štefančič (99, 105), 29. Eržen (87, 103), 38. Oman, 39. Giacomelli, 43. Smolej in 45. Nahtigal.
Mladinci pa so se pomerili za pokal Konsberg na 65-metrski skakalnici v Ratečah, poleg skakalcev iz alpskih držav ¡so nastopili tudi Čehi, Poljaki in Madžari ter mladinci iz SZ. Prvo mesto je zasedel Napalkov (SZ), drugi zmagovalec za pokal Konsberg je bil Avstrijec Kroel! Slovenski mladinci so dosegli _ precej manj, kot je bilo pričakovati in so se ekipno uvrstili na tretje mesto za Avstrijo in Zah. Nemčijo. Smolo Je imel Dolhar, ki je pri poskusnem skoku dosegel 60 m in je bil med favoriti za osvojitev pokala, potem je pa skočil le 58 m, pri drugem Skoku s 55 m pa je padel.
V	Nizi sta se pred dvema tednoma v prvi tekmi za evropski nogometni pokal razšla z neodločenim rezultatom 1:1 Francija in Jugoslavija, povratna tekma bo konec aprila. Italija pa se je uvrstila v polfinale, ker je v soboto premagala Bolgarijo z 2:0. V prvi tekmi so zmagali Bolgari s 3:2.
V	Zadru je košarkarsko moštvo ljubljanske Olimpije izgubilo z Zadrom 71:72 in tako izgubilo skoraj vse upa-n|p na osvojitev prvenstva, ker ima Zadar dve točki naskoka pred Olimpijo.
Na IX. zimskem plavalnem prvenstvu f Zagrebu je 30. marca Dubrovčanka Segirtova postavila najboljši evropski Čas na 200 m prosto v 25-metrskih bazenih s 2:14,3. Na tem prvenstvu je prvo mesto zasedel klub Primorje iz Splita, drugo pa kranjski Triglav.
0 ■ OI CD a CD ■ CD 8 CD BOE C-! CD La CD 8 CD B CD i CD ¡0 CD 8 CD 8 CD 8 CD 8 CD
V sredo, nce državni praznite 1. maja 1968, o5 4 popoldne v Slomškovem domu
SLOVESEN SPREJEM
vrhovnega dušnega pastirja v zdomstvu MSGR. IGNACIJA KUNSTLJA
• Pozdrav • Sv. maša 9 Prireditev v čast visokemu gostu • Sodelujejo: Ramoški cerkveni zbor, mladinski pevski zbor, SPZ Gallus, šola A. M. Slomška in folklorna skupina
VSI ROJAKI LEPO VABLJENI
OBCDBOBOBOBOBOBCDBCDBOBCDBOBOBOBOBOBOBO
0
5
NAŠ DOM V SAN JUSTU
v nedeljo, 5. maja:
Blagoslovitev In otvoritev
NOVE DVORANE
Blagoslovitelj: generalni direkto-r msgr. Ignacij Kunstelj ob asistenci: direktorja msgr. A. Oreharja in č. g. J- Mernika
Dopoldne:
©
©
©
Popoldne ©
Ob' 7.45 Sprejem in pozdrav msgr. 1. Kunstlja pred farno cerkvijo Ob 8.— sv. maša
Ob 8-45 sprejem visokega gosta v Našem domu Ob 9.— blagoslovitev nove dvoramp Ob 9.15 akademija v pozdrav gen. direktorju 0bl2— kosilo
0
■
o
■
n
Ob 18: V novi dvorani kot začetek proslav 20-LETNICE OBSTOJA slovenskega pevskega zbora “Gallus”
KONCERT
slovenskih narodnih ijesmi Dirigent: )da*. Julij Savelli
0
BI
0
■
0
■
o
■
o
■
o
rti
o
■
o
H
0
H
0
■
fl
o
81
0
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
Darovali so: Družina Petriček iz Buenos Airesa je darovala v spomin dr. Celestina Jelenca 1000 pesov v tiskovni sklad Zbornika Svobodne Slovenije.
OB V E S TI L A
Nedelja, 28. aprila 1968:
Celodnevna prireditev v Slovenski
vasi združena s sv. mašo, kosilom, o-gledom napredka vasi in likofom, ki bo ob novodograjenem Hladnikovem uomu.
V	Slovenskem domu v San Martinu
celodnevna proslava treh jubilejev.
Sestanek deklic od 5 do 10 leta iz
Castelarja na Pristavi po sv. maši.
Sreda, 1. maja 1968:
Občni zbor Družabne pravde v Slovenski hiši. Ob 9 sv. maša, ob pol 10 občni zbor.
V	Slomškovem domu v Ramos Me-jii ob 16. uri slovesen sprejem msgr. Kunstlja.
študijski dan za učiteljstvo ob 9 Študijski dan in občni zbor SKAD
ob 9 v Colegio Máximo v San Miguelu. Zbirališče ob 7.30 na postaji Castelar pri postajališču kolektiva 69.
Četrtek, 2. maja 1968:
Sestanek SKAS-a ob 20 v Slovenski hiši- Vabljeni vsi člani.
Sobota, 4. maja 1968:
Seja krožka SDO v Berazategui ob 17 v domu. Vabljene odbornice in članice Prvi kulturni veder SKA ob 19.30 v dvorani Slovenske hiše. Predaval bo univ. iprof. dr. Tine Debeljak: Ob Rey-montovih ,,Kmetih*, ob stoletnici pisateljevega rojstva. Začetek točen. Nedelja, 5. maja 1968:
Blagoslovitev im „tvoritev nove dvorane v Našem domu v Sian Justu. Pričetek ob 7.45 s sprejemom in pozdravom msgr. I. Kunstlja pred farno cerkvijo v San Justu.
«»»»»■«■■■■■■■■••■■»•••■■•»•»»■■••■■■■■■■■■■••■••••z
a	3
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
:	I
; Lavalle 2327/33, p. 56. Of. 10	■
■
Ena kvadra od podzemske postaje Pasteur
S	■
I Uraduje ob torkih in četrtkih od 18. do 20. ure
SPOROČILO STARŠEM DIJAKOV SLOV. SREDNJEŠOLSKEGA TEČAJA
ravn. Marka Bajuka
28. aprila t. 1. bo o'b H dopoldne v Teatre del Lago koncert slovanske glasbe. Dirigiral bo g. Drago Mario Ši-janec. Vstop prost. Zbirališče pred Zoološkim vrtom ob 10.30. Lepo vabimo g'g. profesorje dijake in starše.
Na 1. sestanku staršev v tekočem šolskem letu smo sklenili, da se obdrži letni prispevek 1.500 pesov (en tisoč petsto) za malice in šolske stroške. Plačljiv je v treh obrokih, ki bodo zapadli 30. aprila, 30. junija in 31. avgusta. Družine, ki pošiljajo več otrok v tečaj, plačuje za prvega otroka celoten obrok, za druge pa polovico obroka. Šolski svet Slov. srednješolskega tečaja
ESL0VENIA UBRE
Editor responsable: Milo« Otare
Redactor: José Kroartj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airee T. E. 69-9503 Argentina
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta- baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenas Aireo
T. E. 36-8827
O o Zn	FRANQUEO PAGADO
c C"	Concesión N* 5775
«C St g®* ü £0 <	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registra Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 955.451	
Naročnina Svobodne Slovenije aa leto 1968: za Argentino $ 2.500■— Pri pošiljanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 USA dolarjev za pošiljanje z navadno pošte.
Talleres Gráficos Vilko S-R.L., Estadas Unidos 425, Be. Aires. T. E. 38-7218
Slovenski dom v San Martinu
CELODNEVNA PROSLAVA TREH ORLETNIC v nedeljo, 28. aprila
Dopoldne ob 11: SV. MAŠA v dvorani; daruje jo generalni direktor msgr. Ignacij Kunstelj;
Popoldne ob pol 4
AKADEMIJA
s slavnostnim govorom pisatelja dr. Jožeta Krivca Zvečer: družabni del s sodelovanjem orkestra
Planika
MM
OlOlOiaBOlOBOlOBOlOBOBOBOBOBOBOBOBO
V nedeljo, 28. aprila, v Slovenski vasi
L I K O F
s kulturnim in družabnim programom Poleg domače godbe slovenske mladine sodeluje
ŠVICARSKI ORKESTER
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271
Uradne ure od 17—-20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V petek in soboto od 9-—13. ure-
MLADINA IZ RAMOS MEJIA priredi v soboto, 4. maja
JESENSKI PLES
v Slomškovem domu Pričetek ob 20-
Vsi vabljeni
jeni! |
SFZ SAN MIGUEL-HURLINGIIAM, i priredi 5. maja
Nogometni turnir
v colegio Máximo Pričetek točno ob 8.30.
Vabljeni gledalci: dekleta in fantje
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
sporoča, da je bila na rednem občnem zboru 30. marca 1968 odobrena bilanca za leto 1967 s 30% dividendo na delnice, katera je na razpolago članstvu v gotovini ali v novih delnicah v zadružni pisarni, Bartolome Mitre 97, Ramos Mejia, v uradnih urah ob torkih, četrtkih in sobotah od 16 do 20.
PO TO VA N J A
EMMÜTl
Av. CÓRDOBA 351 I E 32-6077.
Bs A,.
TU
RI
ZEM
Je vaša potovalna agencija.
Oddelek za Slovence vodi Armando Rlažina
OBIŠČITE EVROPO — poslovna ali kot turisti. SREČAJTE se s svojimi sorodniki in prijatelji. ČAS NI OMEJEN.
V tem letu BREZ vizumov.
VOŽNJA Z LADJO tj« in nasaj
VOŽNJA Z LETALOM tja m nazaj
CENA ZA EKSKURZIJO 60 dni (do 15. 4 .t I.)
427.50 USA dolarjev
CELOVEC 940.50 USA dolarjev TRST 904.10 USA dolarjev
CELOVEC 705.40 USA dolarjev TRST 678.10 USA dolarjev
Vse na odplaéevanje
25% inf račun in 12 ali 24 obrokov g 12%
LADJE: G- Ccsare^— Auraatna — Anna C —
Avenida C&rdobn Ul
Airn	Tel.: 82-6076/6077/0078NM7*
-i i 	'	’ V...’ i i r-	——m

SÜS
mmmm
PRED PETDESETIMI LETI:	3
POT DO PRVE SLOVENSKE VLADE
Dr. Tine Debeljak
3. UPOR LEGIONARJEV V ODESI KRFSKI SPORAZUM IN MAJNIŠKA DEKLARACIJ A
V Odesi blizu Dnjepra je februarja in marca 1917 taboril Srbski dobrovoljski korpus, v katerem je bilo okrog 30.000 jugoslovanskih prostovoljcev, bivših vojakov avstrijskoogrske armade, vojnih ujetnikov, ali prostovoljnih ubežnikov. Ti so se deloma že 1. 1916 borili •— kot sem rekel — skupno z rusko carsko vojsko v Dobrudžf. Po revoluciji Korenskega, ki je dosegla odstop carja, zlom absolutizma in začetek demokratizacije države: parlamentarizma, je tudi ta korpus prišel v krizo. Ohranjen nam je memorandum, ki ga je skupina disidentov, ki bi hotela izstopiti iz Korpusa, pisala (v ruščini) v imenu stotine somišljenikov, predvsem Hrvatov in Slovencev, mestni občini v Odesi, naj se zavzame zanje pri zunanjem 'n notranjem ministru, da jim dovoli prestop v „slavno rusko armado“, da bi se v njej borili nadalje za svoj politični ideal. Zakaj so storili to prošnjo? Takole pišejo: „Mi, dobrovoljci, zlasti Hrvati in Slovenci, ki smo vstopili v srbsko dobroveljsko vojskoi smo žal doživeli v korpusu veliko razočaranje. Iskali smo svobodo, a smo našli suženjstvo, ponižanje in nasilje, ki prekaša celo nasilje, pred katerim smo bežali iz Avstrije. Še nikdar v življenju nismo bili tak0 brezpravni, kakor smo zdaj v srbskem dobroveljskem korpusu kot borci za svobodo. Morali smo biti molčeče priče najbolj neverjetnih zločinov (o. p.: Meštrovič omenja — sekanje glav muslimanom iz Bosne, ki niso hoteli vstopit' v korpus, str. 70), ki so se dogajali nad vojaki, našimi rojaki. Če smo načenjali narodna vprašanja, zaradi katerih smo se pravzaprav vpisali v korpus, so nam očitali separatizem in vohunstvo in podobno. Če naj bi naš korpus predstavljal v majhnem merilu sliko prihodnje Jugoslavije, tedaj naj nas Bog varuje takšne svobode, kajti prišli bi iz enega jarma v drugi,
še hujši. Naše življenje postaja neznosno in V prihodnost slino gledali, kakqr bi nas svet zavrgel.“
iako ta Memorandum, ki ga je podpisal na prvem mestu Pavel Golja, tedaj kapetan II. raz., poznejši slovenski pesnik, kot tak član Akademije znanosti in upietnosti, direktor Drame itd. Vseh teh nezadovoljnežev-disidentov je bilo 140 častnikov, 42 kadetov, vojakov pa na tisoče...
Istočasno pa so po Odesi krožili tudi v ruščini letaki (maja 1917) s takimi stavki:
„Naš nacionalno-političnil ideal je bil in ostane: jugoslo-vartsbi ideal, to se pravi: združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v docela svobodno, neodvisno državo Jugoslavijo, ki bo temeljila na načelih demokracije in popolne enakopravnosti vseh treh narodnosti. Kakršnokoli drugo podlago za našo združitev imamo za nemogočo in škodljivo vsakteri teh narodnosti.
Zato odklanjamo Veliko Srbijo, pa tudi Veliko Hrvatsko in Veliko Slovenijo kot zločinsko utopijo. Dosledno izvedeno načelo enakopravnosti lahko privede le do federacije srbskih, hrvatskih in slovenskih dežel po zgledu Švice ali Severnoameriških Združenih držav... Naš ideal je torej: federativna Jugoslavija, ... “
Iz teh „ruskih“ memorandov in letakov, ki sta bila prvič objavljena v Naših razgledih 13. maja 1967, jasno vidimo, kako se bijeta mentaliteta srbske borbe za despotično svobodo in prečanske za demokratično jugoslovanstvo. Na eni strani razočaranje, enako razočaranju Jugoslovanskega odbora, na drugi pa vera v novo država, kakor se je istočasno in paralelno potrdila še v dveh izjavah: v domovini in emigraciji.
V emigraciji: na otoku Krfu, kjeir sta se prvič sestala maja 1917 Jugoslovanski odbor in kraljevska srbska vlada. Tam je prišlo na svetlo prav tako dvojno gledanje na Jugoslavijo: po-treba „zedinjenja?' in potreba „osvoboditve“. Vendar je bilo sklenjeno, da bo nova država imela ime Zedinjena kraljevina Srbov, Hrvatov ih Slovencev (ne Jugoslavija, ki “žali srbsko ime!“) ter da bo „enotna, neodvisna, demokratska in parlamentarna monarhija“. Prof. Ogris je nekoč zapisal: „S tem
je propadel sen Velike Srbije." (B. Vošnjak: Jugoslovanski odbor' v Londonu in Krfska deklaracija, Zb. SS za 1958).
Res pa je rekel tedaj Pašic — kot piše Vošnjak: „če «e (prečani) de bodo koteči zediniti, jih borno osvobodili.“ To se pravi: če ne bodo hoteli Zedinjene države SHS; jih bomo nasilno pritegnili v Veliko Srbijo...
Istočasno, še istega meseca — SO. maja 1917 — je doma dr. Korošec prebral ob otvoritvi novega parlamentarnega življenja na Dunaju takoimenovano Majniško deklckratAjo, ki smo jo slavili lansko leto in ki j© vsem poznana (O njej sem pisal: O majniški deklaraciji, SS, 25. maja 1967). Ta podčrtava, da „Jugoslovanski klub zahteva ...združenje vsega ozemlja, kjer prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi v eno, samostojno, vsakega tujega narodnostnega vpliva svobodno, na demokratični osnovi zgrajeno državno telo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije. ..“
Enako izjavo so podali tudi Čehi in Ukrajinci pred parlamentom, ?n 3. dec. skupno pri Delegacijah (skupno avstrijsko-ogrsk0 parlamentarno zastopstvo).
Vse tri izjave se skladajo skoraj v polnosti, razen v tem, da one v emigraciji jasno izpovedujejo zedinjenje 'izven države, majniška pa ima habsburški okvir. In zdii ae mi, d;a. je bil ta’ okvir tedaj ■— 1917 — še resnično iskren, kajti: 1. novi cesar je resnično začel delati na preorganizaciii države in uvedbi parlamentarizma ter 2. še nobena sovražnih velesil ni mislila na razbitje države. Le Jugoslovansk' odbor je bil tak0 odločen in jasen, da je ob uri Karlovega kronanja za avstrijskega cesarja in ogrskega kralja zapisal: „Ob uri, ko naši zatiravci polagajo Karlu cesarsko in kralievsko krono na glavo, slovesno izpovedujemo pred1 vsemi našimi žrtvami-junaki, da je naš narod odvezan vse pokorščine in dolžnosti, da so pretrgane vse vezi s Habsburžani, in protestira proti vsem poskusom, da bi nas še nadalie zadrževal v kakorkoli oblikovani monarhiu.“ Besedilo te izjave je Slovenec dr. Vošnjak izročil londonskemu Timesu v objavo (18. 12. 1916) dan pred kronanjem.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)