»Prekrasni arhitektov sen o našem Pantheonu« – Plecnikovi neuresniceni nacrt za slavnostno pokopališce zaslužnih Slovencev 
Franci Lazarini, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor in ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana 
Prispevek obravnava neuresnicene nacrte Jožeta Plecnika za »Castno pokopališce zaslužnih Sloven-cev«. V sklopu urbanisticnega urejanja Bežigrada, severnega dela Ljubljane, se je arhitekt posvetil tudi ureditvi obmocja opušcenega pokopališca pri sv. Krištofu, kjer bi poleg povecave tamkajšnje cerkve in gradnje novega monumentalnega sakralnega objekta (Hrama slave) uredili tudi spominski park, ki bi kot Slovenski panteon kljucno pripomogel h kreiranju zgodovinskega spomina in spodbujanju naro­dne zavesti. Projekt zaradi drugacnih želja lastnika zemljišca, ljubljanske škofije, ni bil uresnicen, njegov edini ostanek je spominski park Navje, ki že zaradi majhnih dimenzij nikoli ni igral vloge, kot bi jo pr-votna zamisel. Kljucne besede: Jože Plecnik, Ljubljana, Navje, nacionalni panteon, zgodovinski spomin 
The article discusses the unexecuted plans for “Honorary cemetery of important Slovenians”, designed by architect Jože Plecnik. In the frame of urban planning of Bežigrad, northern part of Ljubljana, the ar­chitect also dealt with the territory of the abandoned St. Christopher cemetery, where the enlargement of St. Christopher church, new monumental church (Hall of Fame) as well as memorial park has been planned. The latter should become a Slovenian Pantheon and as such play an important role in creat­ing historical memory and promoting national consciousness. Due to the different wishes of the own­er of the area, Diocese of Ljubljana, the project was never executed, its only remaining is Navje memori­al park, which has, due to much smaller dimension, never played the same role as Plecnik’s original idea would. Key words: Jože Plecnik, Ljubljana, Navje, national pantheon, historical memory 
D
vajseta in trideseta leta 20. stoletja pred­stavljajo obdobje, ko je Ljubljana precej spremenila svoj videz. K temu je poleg precejšnjega povecanja prebivalstva prispevala težnja, da bi prestolnica Slovencev v novi državi južnih Slovanov dobila vse za narod pomembne kulturne ustanove in njim pripadajoce objekte, pa tudi, da bi izgubila videz avstrijskega provin­cialnega mesta, pri cemer je kljucno vlogo igral arhitekt Jože Plecnik (1872–1957), s svojimi iz­jemnimi arhitekturnimi in urbanisticnimi re-šitvami. Pricujoci prispevek obravnava njegove pretežno neuresnicene nacrte za ureditev obmo-cja opušcenega pokopališca pri svetem Krištofu za Bežigradom. Medtem ko so se starejše študije ukvarjale zlasti z urbanisticnim pomenom pro-jektov (Prelovšek 1992, 276; Krecic 1992, 219– 24; Stabenow 1996, 62–66; Prelovšek 2017, 328– 29), monumentalno cerkvijo (t. i. Hramom slave) (Prelovšek 1992, 306–7; Prelovšek 2017, 365–66) ali povecavo nekdanje pokopališke cerkve sv. Krištofa (Krecic 1992, 257–61; Valena 2013, 348), pa se pricujoci prispevek osredotoca na neuresni-cene nacrte za ureditev slavnostnega pokopališca 
doi: https://doi.org/10.26493/2350-5443.7(1)63-77 


Slika 1: Jože Plecnik: Regulacijski nacrt za Svetokrižki okraj, Ljubljana, 1928 (po: Plecnik 1929). 
zaslužnih Slovencev, s katerim bi mesto dobilo ta zasnoval skladno s sodobnimi urbanisticni­svojevrsten nacionalni spomenik, ki bi imel po-mi smernicami, s pravokotno se sekajoco ulic­membno vlogo pri oblikovanju narodne zavesti no mrežo in prestavitvijo železniške proge, ki in spodbujanju domoljubja. bi omogocila nadaljevanje glavnih cest iz centra 
Bežigrad, severni del Ljubljane, je v obrav-(Fabiani 1899, 5–12; Pozzetto 1983, 37–38; Kre­navanem casu izmed vseh mestnih predelov do-cic 1992, 221–22; Pozzetto 1997, 110–11; Mihelic živel najvecji gradbeni razcvet. Medtem ko je prvi 2008, 9), pa je do vecjih gradbenih posegov prišlo urbanisticni nacrt za Bežigrad že leta 1898 izde-šele po prvi svetovni vojni, pri cemer se je Fabia­lal Maks Fabiani (1865–1962), ki je ta del mes-nijev nacrt, uradno odobren 1901, izkazal za neiz­
vedljivega, ker ni upošteval obstojecih parcelnih mej, zaradi cesar bi bile potrebne obsežne koma­sacije (Lenarcic 1940, 36, 41; Krecic 1992, 220). Problematiko je mestna oblast leta 1918 formalno rešila z odlocitvijo o izdelavi regulacijskega nacr­ta, ki je upošteval dejanske parcelne meje, ni pa se oziral na prometne, gospodarske in estetske vidi­ke. Prav njegova pretirana liberalnost je povzroci-la nekaj daljnosežnih napak v zasnovi Bežigrada, nacrt pa so že pred sredino dvajsetih let zavrgli (Lenarcic 1940, 42–44). Do pomembnejšega premika je prišlo šele 1924, ko je vodja mestnega gradbenega urada inž. Matko Prelovšek (1876– 1955) Plecnika povabil k pripravi novega urbani­sticnega nacrta za severni del mesta.1 Tako je leta 1928 arhitekt izdelal regulacijski nacrt za Svetok­rižki okraj (kot je po cerkvi sv. Križa pred novim pokopališcem, Bežigrad poimenoval Plecnik), katerega izhodišce je predstavljala cetrtina kro­ga, enega kljucnih elementov pa osrednja aveni­ja, ki bi povezovala novo pokopališce pri svetemKrižu (sedaj Žale) z opušcenim pokopališcem in cerkvijo sv. Krištofa in ob kateri si je mojster za­mislil javne stavbe (obcinska hiša oz. okrajni ma-gistrat, šole, gledališce) (Plecnik 1929, 91; Prelov­šek 1992, 274–77, Krecic 1992, 222–23; Stabenow 1996, 62–66; Prelovšek 2017, 326–30). S tem je bil postavljen temelj za Plecnikova prihodnja razmi­šljanja o ureditvi obmocja starega pokopališca, med drugim z vzpostavitvijo parka slavnih, ki bi hkrati služil tudi kot pomemben urbanisticni element, saj bi pomagal usmerjati potek nove tra­se Linhartove ceste. 
Ena prvih stavb na obmocju današnjega Be-žigrada je bila srednjeveška, v 17. in 18. stoletju v vec fazah barokizirana, cerkev sv. Krištofa, ki je bila podružnica šempetrske župnije.2 Njen po-men se je precej povecal leta 1779, ko so okoli nje uredili osrednje ljubljansko pokopališce (Bajuk 1930, 6; Steska 1940, 31; Lavric 2012, 19).3 Kot 
1 Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plecnikova zbirka, Pismo Matka Prelovška Plecniku, 19. 4. 1924. 
2 O zgodovini, arhitekturi in opremi cerkve sv. Krištofa: Lavric 2012, 7–22. 
3 Slednje je nadomestilo srednjeveška ljubljanska pokopališca, zla­
sti tisti ob nekdanjem franciškanskem samostanu (na obmocju da­
našnjega Vodnikovega trga) in ob cerkvi sv. Petra. 
posledica narašcajocega mesta je bila na preho­du 19. v 20. stoletje sprožena pobuda za gradnjo novega pokopališca pri svetem Križu, kasnejšihŽal, za katerega je nacrte izdelal dunajski arhi­tekt Ferdinand Trummler, ki je bilo odprto leta 1906 (Bajuk 1930, 17; Steska 1940, 31; Piškur 2004, 7–8; Sapac 2015, 483). S tem so postopo-ma prenehali pokopavati za Bežigradom, nadalj­nja usoda prostora, ki je predstavljalo versko, pie-tetno in siceršnje središce tega dela Ljubljane, paje ostala nejasna. Še zlasti v sredini dvajsetih let, ko so dokoncno prenehali s pokopi na starem po­kopališcu, je prostor postal žrtev razlicnih van-dalizmov, pogoste pa so bile tudi kraje kovinskihnagrobnih križev (Piškur in Žitko 1997, 9). 
Plecnik se je z obmocjem pokopališca pri svetem Krištofu prvic ukvarjal že leta 1919, ko je ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventu­ri Jeglicu (1850–1937) predlagal povecavo Kri­štofove cerkve (Prelovšek 1992, 306; Hrausky et al. 1996, 187; Valena 2013, 249, op. 32; Prelovšek 2017, 365).4 Intenzivneje pa se je podrocju posve­til po 1924 v sklopu izdelave regulacijskega na-crta. V tem okviru je leta 1927 Matku Prelov­šku predlagal, da bi na mestu opušcenega grobi-šca uredili pokopališce nedolžnih, po potrebi pa tudi nezakonskih otrok ter pokopališce »slav­nih mož Slovenije«, s cimer bi ublažili »ostra­šujoci ucinek navadnega britofa« (Gostiša 1986, 116).5 Medtem, ko se je prvi ideji, zaradi nerazu­mevanja javnosti, kmalu odrekel, ceprav jo mi-mogrede še navede v obrazložitvi regulacijskega nacrta, pa je spominski park ves cas ostal sestav­ni del arhitektovih razmišljanj, ki ga je z zapi­som »park castnih mešcanov« vkljucil tudi v sam regulacijski nacrt (Plecnik 1929, 91). S tem predlogom se je navezal na starejše težnje raz­licnih društev in posameznikov, ki so se zavze­mali za ureditev pokopališca zaslužnih Sloven-cev na novem pokopališcu pri svetem Križu in za skrb za pomembne grobove pri svetem Krišto­fu (Piškur in Žitko 1997, 8). Po objavi Plecniko­vega regulacijskega nacrta se je povecalo zanima­
4 Nacrt za povecavo cerkve sv. Krištofa iz leta 1919 je reproduciran v: Valena 2013, 248. 
5 Plecnikovo pismo Matku Prelovšku, 6. 1. 1927, je v lasti Damjana Prelovška. Prepis je objavljen v: Gostiša 1986, 116. 

66 
nje za usodo starega pokopališca, tako je na pri­mer v strahu pred njegovo odstranitvijo klasicni filolog in glasbenik Marko Bajuk (1882–1961) iz­dal popis nagrobnikov pomembnih osebnosti na obeh osrednjih ljubljanskih pokopališcih (Bajuk 1930); slednji je predstavljal eno od izhodišc za kasnejši izbor nagrobnikov v spominskem parku(Piškur in Žitko 1997, 9). 
Možnosti za realizacijo Plecnikovih nacrtov za park slavnih so se pokazale v zacetku tridese­tih let, ko se je poleg želje po ureditvi središca Be-žigrada pojavila tudi potreba po vecji cerkvi, saj je bila pri sv. Krištofu nacrtovana ustanovitev župnije, kar se je zgodilo 1. januarja 1934 (Zakraj­šek 1940, 66). Plecniku se je tedaj ponudila izje­mna priložnost, v eni potezi rešiti oba navedena problema, hkrati pa prispevati pomemben spo­menik slovenski preteklosti in kulturi. Slednji bi imel kljucno vlogo pri krepitvi narodne zavesti, pa tudi pri generiranju narodovega zgodovinske­ga spomina. Skladno z ambicioznimi nacrti, iz­delanimi leta 1932 (Hrausky et al. 1996, 184), ki jih je javnosti v reviji Dom in svet leto dni kasne­je predstavil umetnostni zgodovinar dr. France Stele (1886–1972), bi novo ureditev dobilo celot-no obmocje opušcenega pokopališca, le njegov severozahodni vogal bi »žrtvovali« za novo Lin-hartovo cesto, v severovzhodnem pa zgradili šol­sko poslopje (Stele 1933, 65; Stele 1940, 45–46). Ker zaradi financnih razlogov ni bilo verjetno, da bi Bežigrad v kratkem dobil novo svetišce, je Plecnik izdelal nacrte za prizidek h Krištofovi cerkvi, kasnejšo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je bila ena najizvirnejših povecav sakralnih stavb pri nas. Zasnovana je bila tako, da bi, ko bo ne­koc zgrajena nova cerkev, stara lahko prevzela vlogo župnijske dvorane (Stele 1933, 65–66; Ste-le 1940, 46, 48; Prelovšek 1992, 307; Valena 2013, 248; Prelovšek 2017, 365). Med povecano župnij­sko cerkvijo in novo stanovanjsko hišo severno od nje, bi ležal tudi vhod v celoten kompleks. Prizidek h Krištofovi cerkvi bi s svojo neobicajno lego usmerjal z drevoredoma obdano glavno pot, ki bi se iztekla v veliki cerkvi, posveceni sv. Ciri­lu in Metodu, sicer pa imenovani Hram slave, ki bila zgrajena vzhodno ob obstojece, ko bi zadoš-cala financna sredstva. Izjemno monumental-no stavbo, za katero je nacrte izrisal arhitektov študent Edvard Ravnikar (1907–1993), po drugi svetovni vojni eden vodilnih slovenskih arhitek­tov, bi poudarjal visok plošcat konicast zvonik (Plecnik 1937, s. p.; Gollmann 2005, 33),6 ki po­dobno kot nekateri drugi detajli spominja na v tistem casu dograjeno Plecnikovo cerkev Srca Je­zusovega v Pragi (zgrajena 1928–1932) (Prelovšek 1992, 307; Prelovšek 2017, 365).7 Hram slave bi na obeh straneh obdajal drevored, ki bi obiskoval­ce pripeljal do preostanka pokopališca, preureje­nega v spominski park. Arhitektu so izhodišce za njegovo nacrtovanje predstavljale klasicisticne arkade na vzhodnem robu pokopališca, zgrajene 1865 (Piškur in Žitko 1997, 10; Sapac 2015, 483).8 Pravokotno na njih bi na obeh straneh postavil nove arkade, ki bi skupaj z obstojecimi v tlorisu tvorile obliko crke U. Na tak nacin bi zamejeva­le vecjo parkovno površino. Na zahodni strani, ob Hramu slave, bi bile zgrajene prehodne arka­de, nekakšen vhod na spominski park, tem pa bi proti vzhodu sledil glavni del pokopališca s »sis­temom ograjenih malih pokopališc« (osrednji del), grobnicami (ob južnem zidu) ter nasadi in grobovi (na trikotnem delu ob severnem zidu). Med grobnicami glavnega dela pokopališca in arkadami za Hramom slave bi stal govorniški oder, severno steno pa bi z zunanje strani dopol­njeval niz trgovskih lokalov, ki bi usmerjal po­tek Linhartove ceste. Najpomembnejše nagrob­ne spomenike je arhitekt nameraval ohraniti in situ ali pa postaviti ob prizidek k cerkvi sv. Kri­štofa oziroma dostop do Hrama slave.9 Socasno z ureditvijo spominskega parka bi evangelicansko 
6 Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plecnikova zbirka, nacrti za Hram slave. Gollmann 2005, 33, ob predstavitvi projekta zgolj pa-všalno navaja, da gre za nacrt cerkve, ne pa tudi katere. Ostale mo-nografske predstavitve Ravnikarja nacrta ne obravnavajo. 
7 Temeljna literatura o cerkvi Srca Jezusovega v Pragi: Prelovšek 
1992, 229–35; Krecic 1992, 126–31; Prelovšek 1996, 565–79; Hrausky 
et al. 1998, 165–74; Prelovšek 2017, 232–44. 
8 Glede na lego rizalita, lahko sklepamo, da so bile klasicisticne arka­
de že prvotno zamišljene v vecjem obsegu in so bile le delno zgraje­
ne (Sapac 2015, 483). 
9 France Stele je v tem casu sestavil seznam 121 nagrobnikov, ki jih je potrebno ohraniti bodisi zaradi zgodovinskega pomena bodisi za­radi oblikovnih znacilnosti. Omenjene spomenike je mestna upra­va leta 1932 tudi pravno zašcitila (Piškur in Žitko 1997, 10). 


Slika 2: Jože Plecnik: Nacrt ureditve Castnega pokopališca zaslužnih Slovencev, Ljubljana, 1932 (po: Stele 1933). 
pokopališce, ki se je nahajalo vzhodno od sta­rih arkad in je tvorilo samostojno celoto, odstra­nili oziroma nadomestili s parkom (Stele 1933,65–66; Stele 1940, 46–47; Piškur in Žitko 1997, 10).10 Plecnikova rešitev ne bi v enem zamahu re-šila le vprašanja opušcenega pokopališca in pre­majhne cerkve, temvec bi vzpostavila pomem­ben spominski kompleks, kombinacijo arhitek­ture, nagrobnih spomenikov in zelenih površin, katerega pomen bi dalec presegal okvire Ljublja­ne in za katerega bi se po Steletovem mnenju mo­ral zavzeti ves slovenski narod (Stele 1933, 65; Ste-le 1940, 46). 
Ta vseslovenski spomenik bi predstavljal enega od kljucnih elementov oblikovanja naro­dne zavesti in bi sodil med tiste narodotvorne spomenike, ki so jih po tedanjih predstavah ime­li vsi razviti narodi. »Castno pokopališce zaslu­žnih Slovencev« (Stele 1933, 65; Stele 1940, 46) bi imelo tudi izjemno vlogo pri kreiranju zgo­dovinskega spomina slovenskega naroda, ki je 
Evangelicansko pokopališce, na katerem so prenehali pokopavati 1934, je tudi po ureditvi Navja ostalo na svojem mestu, odstranili so ga šele 1956 in posmrtne ostanke prenesli na Žale (Piškur in Žitko 1997, 12, 18). 
po letu 1918 vstopil v novo politicno stvarno-st, pri cemer pa bi morali že v zacetku dolociti, nagrobnike katerih oseb bi prezentirali, v ciga-vi pristojnosti bi bil njihov izbor ipd. V casu prve jugoslovanske države smo Slovenci dobili raz­licne ustanove nacionalnega pomena (npr. Uni­verzo Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, Univerzitetno biblioteko, Akademijo znanosti in umetnosti, Narodno galerijo), Plec­nik pa se je lotil nacrtov za vrsto objektov, kate­rih pomen je dalec presegal mestni nivo (npr. ka­snejšo Narodno in univerzitetno knjižnico, neu­resniceni nacrti za Univerzo in Narodno galerijo v Tivoliju, Banske dvore, Aleksandrove propile­je, med drugo svetovno vojno pa npr. za Akade­mijo znanosti in umetnosti, Odeon)11 in poko­pališce pomembnih Slovencev s Hramom slave bi zasedalo osrednjo vlogo med njimi. Posebej pa je potrebno poudariti še en pomen nacrta, o ka­terem v javnosti seveda ni bilo govora. Nacrt je nastal v casu šestojanuarske diktature, ko je bila poudarjena unitaristicna ideja enega jugoslovan­
11 O neuresnicenih nacrtih za Ljubljano: Krecic 1990; Krecic et al. 2007. 


Slika 3: Jože Plecnik: Hram slave, Ljubljana, 1932, zunanjšcina in prerez (Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plecnikova zbirka). 
skega naroda, nacionalna gibanja pa preganjana, zato lahko v tem drznem projektu vidimo tudi neke vrste tihi protest proti uradni politiki beo­grajskih krogov. 
Arhitekturne zglede za Plecnikove nacrte, zlasti za monumentalni Hram slave, je predstavil že Damjan Prelovšek (Prelovšek 1992, 307; Pre­lovšek 2017, 365), medtem ko se dosedanji razi­skovalci niso posvecali viru same ideje »našega Pantheona« (Stele 1933, 71). Stele v predstavitvi projekta v Domu in svetu omenja nekaj spome­nikov pri slovanskih narodih, ki igrajo podobno spominsko in narodno konstitutivno vlogo, kot bi jih imela Plecnikova zamisel; Vavel  in Skalko v Krakovu, Slavín na praškem Vyšehradu  in Mi-rogoj v Zagrebu (Stele 1933, 71). Vsi našteti so Plecnikovem nacrtu sorodni predvsem po name-nu, po svoji pietetni, spominski, pa tudi vzgojni in izobraževalni vlogi, skratka vlogi nacionalne­ga panteona, medtem ko so njihove formalne re-šitve popolnoma razlicne. V obeh poljskih pri­merih gre za grobnice znotraj cerkve, v ceškem za monumentalno grobnico na osrednjem po­kopališcu, še najbližji po formalni plati je Miro-goj, kjer Stele izpostavi zlasti arkade, pod kateri-mi so grobovi. Slednje, zgrajene med letoma 1879 in 1917 po nacrtih Hermana Bolléja (1845–1926) (Premerl 2000, 74–76), spominjajo na arkade, ki si jih je Plecnik zamislil za okvir parkovnega pre­dela slavnostnega pokopališca. 
Ideja nacionalnega spomenika, med katere sodijo tudi »nacionalni panteoni«, je bila v 19. in zacetku 20. stoletja precej aktualna v evrop-ski arhitekturi, tako so bili Plecniku na voljo naj­razlicnejši bolj ali manj monumentalni zgledi.12 Posebej pa je potrebno poudariti, da so se v za-cetku 20. stoletja, torej v casu, ko je Plecnik živel na Dunaju, s problemom nacionalnega panteo­na ukvarjali tudi v šoli njegovega ucitelja Otta Wagnerja (1841–1918). Tako je Madžar István Benkó Megyaszay (1877–1959) leta 1903 izdelal nacrte za Madžarski panteon, ki si ga je zamislil na hribu Gellert nad Budimpešto, na mestu, kjer se nahaja citadela. Oblikoval ga je kot mogocno stavbo, s povišanim osrednjim delom, kritim s kupolo. Do panteona bi vodil kompleksen sistem klancin, ki bi ga ob vznožju hriba obdajala dva stolpa (Pozzetto 1979, 101). Leto dni kasneje je za diplomsko nalogo Ceh Bohumil Hübschmann (tudi Hypšman, 1878–1961) izdelal nacrte Ce­ški panteon, imenovan tudi Gomila preteklosti (Mohyla minulosti). Obsežen kompleks bi tvoril zakljucek Vyšehrada, šlo pa bi za veliko stavbo s tlorisom krožnice, ki bi jo kronala betonska ku­pola velikega razpona, krita z aluminijasto oblo-go, podobno tisti pri Wagnerjevi cerkvi sv. Leo-polda na Steinhofu. Stavbo bi na obeh straneh obdajal zid, ki bi ga na eni strani zakljucil manj­ši stolp, na drugi pa kip ceške legendarne junaki­nje Libuše v nadnaravni velikosti, višji od same kupole (Pozzetto 1979, 110; Kusáková 2013, 11; Bruhová 2015, 60). Istega leta 1904 je, tokrat ne­odvisno od Wagnerjeve šole, nastal tudi nacrt zaAvstrijsko dvorano slave (Österreichische Völ­ker- und Ruhmeshalle) na Leopoldsbergu v 19. dunajskem okraju, ki sta ga izdelala Karl Tro­ll (1865–1954) in Franz Biberhofer (1859–?), za idejnega oceta te »avstrijske Valhale« pa ve­lja pisatelj in filozof Richard von Kralik (1852– 1934). Sestavljala bi jo osrednja dvorana s cesarje-vim konjeniškim spomenikom, stenskimi posli­kavami, kipi, mozaiki in slikanimi okni s prizori iz avstrijske zgodovine od rimskih casov dalje, prostor pa bi obdajali babenberška in habsbur­ška dvorana. Mogocno, bogato okrašeno stavbo, bi tudi v tem primeru kronala kupola, ki bi se v zgornjem delu zakljucila s cesarsko krono. Tako kot prejšnja dva, tudi ta ambiciozni projekt ni bil uresnicen, in to navkljub dejstvu, da so 1915 zanj 
O problematiki nacionalnih spomenikov: Pevsner 1976, 11–26. 
celo razpisali javni natecaj  (Kassal-Mikula 1999, 220–21; Telesko 2008, 22). 
Plecniku tako ideja nacionalnega panteona brez dvoma ni bila neznana in po vsej verjetnosti je poznal omenjene tri nacrte, med drugim zato, ker so nastajali v casu, ko je živel in delal na Du­naju.13 Seveda pa je rešitev, ki jo je približno tri desetletja kasneje predlagal v Ljubljani, precej drugacna. Izjemna je že lega »Slovenskega pan-teona«, saj se ta ne bi nahajal na hribu, temvec v ravnini, v novonastajajocem delu mesta, pre­cej vecji poudarek pa bi bil namenjen parkovnim površinam, kar je nenazadnje povezano s tež­njo po ohranitvi obstojecih nagrobnikov in situ. Skupen vsem projektom pa je osrednji objekt monumentalnih mer, vendar se Plecnik odpo­ve kupoli, priljubljeni pod vplivom Wagnerjeve cerkve na Steinhofu, namesto nje pa ima njegov Hram slave unikatno obliko, ki jo odlikuje tri­kotni zvonik. 
Plecnikov ambiciozni nacrt je ostal tor-zo, kljucni razlog za njegovo neuresnicitev pa ni bilo ne ves cas prisotno pomanjkanje financ­nih sredstev (Prelovšek 1992, 307; Prelovšek 2017, 365) ne politika, temvec lastnik zemljiš-ca, ljubljanska škofija. Ljubljanski škof dr. Gre­gorij Rožman (1883–1959) je sprejel še danes tež­ko razumljivo odlocitev, na podrocju opušcene­ga pokopališca zgraditi nov škofijski kompleks (Prelovšek 1992, 277; Hrausky et al. 1996, 179; Prelovšek 2017, 331). Kasneje je velikopotezni projekt omejil le na gradnjo novega semenišca, imenovanega po misijonarju Frideriku Baragi(Stele 1940, 47; Štrukelj 1940, 69–71; Prelovšek 1992, 307–8; Krecic 1992, 261–65; Hrausky et al. 1996, 179–81; Prelovšek 2017, 366–67). Plecnik se je tako vdal v usodo in leta 1936 izdelal am-biciozne nacrte za Baragovo semenišce, stavbo s tlorisom v obliki krožnice, na severni strani ob-dane z monumentalnim vhodnim krilom. Sled-nje bi bilo razširjeno z nizom pritlicnih trgovin, ki bi usmerjal potek nove trase Linhartove ceste. 
13 Zagotovo je poznal Trollove in Biberhoferjeve nacrte za Avstrijsko 
dvorano slave, saj so bili razstavljeni na 2. razstavi Leonove družbe 
(Kassal-Mikula 1999, 220). Ta je potekala od 3. decembra 1904 do 
1. januarja 1905 v Künstlerhaus na Dunaju, Plecnik pa je bil eden od clanov organizacijskega odbora razstave (Prelovšek 1979, 195). 


Slika 4: Jože Plecnik: Župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda (prizidek cerkve sv. Krištofa), Ljubljana, 1933–1934, poruše­na 1957–1958 (po: Razbocan 1995). 
Semenišce so priceli graditi 1938 in ga do zacet­ka druge svetovne vojne zgradili približno do po­lovice, v petdesetih letih pa po nacrtih arhitek­tovega ucenca Toneta Bitenca (1920–1977) le za­silno dokoncali in namenili profanim funkcijam (Akademski kolegij, Festivalna dvorana, Kino Soca, Pionirski dom, Mladinsko gledališce), dela so bila koncana 1955 (Krecic 1992, 257; Hrausky et al. 1996, 179). Neposredno po zacetku gradnje je prišlo do konflikta med arhitektom in vodjem gradnje, inž. Antonom Suhadolcem (1897–1983), ki je menda samovoljno spremenil nekaj detajlov, zato se je Plecnik nacrtu odrekel (Krecic 1985, 115; Prelovšek 1992, 308; Krecic 1992, 157; Hrau-sky et al. 1996, 179; Prelovšek 2017, 367). 
S tem, ko je pristal na zamisli ljubljanske­ga škofa, se je Plecnik sam odpovedal svoje-mu projektu parka pomembnih Slovencev, res-nici na ljubo pa drugih možnosti niti ni imel. Kot nekakšen torzo je ostal le prizidek k cerkvi­ci sv. Krištofa, nova cerkev sv. Cirila in Metoda (1933–1934), izjemno zanimiv objekt, ki prica o Plecnikovem izjemnem obcutku za povecevanje sakralnih stavb, saj je ne le ohranil vse arhitek­turno in umetnostno pomembne elemente sta­re zgradbe, temvec je novo cerkev vkomponi­ral tako domiselno, da ni »nadglasila« barocne predhodnice (Stele 1933, 66–68; Stele 1940, 48– 52; Krecic 1992, 257–61; Krecic 1995, 83–86; Hra­usky et al. 1996, 185, 187–89; Valena 2013, 247– 48). Tudi pri zasnovi prizidka lahko opazujemo Plecnikove težnje po ohranjanju spomina, saj je nekatere nagrobnike iz opušcenega pokopališca dal vzidati v cerkveno zunanjšcino (Krecic 1992, 160), prav tako so v cerkev prenesli posmrtne os­tanke nekaterih pomembnih Slovencev; njihova imena je Plecnik obeležil na plošcah, ki obdajajostene prezbiterija (Krecic 1995, 87; Piškur in Žit-ko 1997, 12).14 
Po propadu projekta pokopališca pomemb­nih Slovencev je Plecnik skušal »rešiti, kar se re-šiti da«. Pomembno spodbudo je predstavlja-la pobuda mestnega svetnika Viktorja Andrejke (1881–1947), ki se je konec leta 1936 ponovno zav­
14 Poleg njih so na plošcah navedeni tudi dobrotniki cerkve (Krecic 1992, 159; Razbocan 1995, 20). 


Slika 5: Jože Plecnik: Navje, Ljubljana, 1937–1938. (Foto: K. Šmid). 
zel za ureditev parka slavnih, na podlagi cesar je škof Rožman, po Plecnikovem nasvetu, sklenil mestni obcini odstopiti vzhodni del nekdanje­ga pokopališca, ob klasicisticnih arkadah (Ste­le 1940, 47–48; Mole 1940, 72; Piškur in Žitko 1997, 13). Na tem mestu so po Plecnikovih na-crtih v letih 1937–1938 uredili spominski park Navje (Bajuk 1940, 1–2; Mole 1940, 72; Hrau-sky et al. 1996, 185; Piškur in Žitko 1997, 14–17). Hrbtenico novega projekta so zopet predstavljale obnovljene klasicisticne arkade, ki so jih po arhi­tektovih nacrtih na krajših stranicah odprli, s ci-mer so poudarili njihovo prehodnost.15 Pod njih je dal Plecnik pokopati nekatere pomembne Slo­vencev, druge so pokopali v bližino arkad ali pa tja postavili le njihove nagrobnike (Mole 1940, 73). Okolico arkad je Plecnik parkovno uredil, nekaj nagrobnikov, med njimi grob svojih star-šev, pa ohranil in situ. Park je na južni strani do-
Fotografija arkad pred Plecnikovo prenovo: Piškur in Žitko 1997, 14. 
bil vhod, v stene katerega so vzidali fragmente nagrobnikov, železna vrata pa so izdelana iz og­raje ene od opušcenih grobnic (Mole 1940, 72– 74, Prelovšek 1992, 308; Hrausky et al. 1996, 185; Piškur in Žitko 1997, 14–19; Prelovšek 2017, 367). Navje je bilo od zacetka zamišljeno kot spome­nik vsem pomembnim Slovencem, na kar kaže tudi dejstvo, da so nanj prepeljali posmrtne os­tanke nekaterih pomembnih osebnosti iz drugih ljubljanskih pokopališc, leta 1940 pa so tu poko­pali tudi najpomembnejšega slovenskega politi­ka casa med obema svetovnima vojnama, dr. An-tona Korošca (1872–1940), kar je bil tudi zadnji pokop na Navju, saj je nacrtovane prekope dru­gih uglednih pokojnikov preprecila druga sve­tovna vojna. Korošcev grob, v katerega naj bi po­kopali tudi njegovega naslednika, dr. Franca Ku-lovca (1884–1941), je tudi edini, ki ga je zasnoval Plecnik (Hrausky et al. 1996, 185–86; Piškur in 


Slika 6: Jože Plecnik: Nagrobnik dr. Antona Korošca in dr. Franca Kulovca, Navje, Ljubljana, 1940. Foto: K. Šmid. 
Žitko 1997, 17–18, 76–79).16 Z ureditvijo Navja se je arhitekt ukvarjal tudi v povojnem casu, ko je kot opticni zakljucek pokopališca dodal steb-re, ki so nekoc podpirali balkon Glasbene matice na Vegovi ulici (Hrausky et al. 1996, 33, 185; Piš­kur in Žitko 1997, 19). Skromen spominski park Navje je tako edini ostanek ambicioznega nacrta zadnjega pocivališca pomembnih Slovencev, ki že zaradi svoje majhnosti ne igra vloge, namenje­ne prvotnemu pokopališcu slavnih. Kljub temu pa je prav vzpostavitev Navja rešila marsikateri nagrobni spomenik, ki ga sicer unicila zob casa in premajhna kulturna zavest prebivalstva. 
V casu po drugi svetovni vojni je prišlo do radikalnih posegov v podobo celotnega pod-rocja nekdanjega pokopališca (Krecic 1992, 
16 Dr. Franc Kulovec je umrl v nemškem bombardiranju Beograda, 6. aprila 1941. Pokopali so ga v Beogradu, do nameravanega prekopa njegovih posmrtnih ostankov in pokopa na Navju pa ni prišlo zara­di druge svetovne vojne, tako da je na nagrobniku le napisan (Piškur in Žitko 1997, 77). 
257; Razbocan 1995, 32–38; Krecic 1995, 89– 90; Hrausky et al. 1996, 179). V zacetku petde­setih let je mestna oblast sklenila ob bežigraj-ski cerkvi postaviti Gospodarsko razstavišce, novo ljubljansko sejmišce, pri cemer so prvi na-crti še upoštevali ohranitev svetišca, nacrtova­li so celo drevored, ki bi cerkev povezal z Bara­govim semenišcem. Šele odlocba Mestnega ljud­skega odbora Ljubljana iz leta 1955, ki je celotno zemljišce namenila sejemski dejavnosti, je zape-catila usodo sakralnega objekta (Mihelic 2001, 94). Prva gradbena dela na obmocju prihodnje­ga Gospodarskega razstavišca so se pricela že leta 1954, intenzivneje pa se zacelo graditi 1957, ko je bilo sklenjeno, da bo med 22. in 26. apri­lom 1958 na novem Gospodarskem razstavišcu potekal 7. kongres Zveze komunistov Jugosla­vije. Za ta namen je bila zgrajena Hala A, delo arhitekta Branka Simcica (1912–2011) (Mihelic 2001, 93–99; Bernik 2004, 318–19; Vardjan 2013, 226–31), socasno z gradnjo pa so porušili župnij­sko cerkev, najprej decembra 1957 Plecnikov pri­zidek, februarja 1958 pa še staro Krištofovo cer­kev (Razbocan 1995, 36).17 Plecnikova cerkev sv. Cirila in Metoda je bila z velikanskim angažma­jem tamkajšnjih franciškanov, še zlasti župnika 
p. Krizologa Zajca, pod vodstvom Toneta Biten-ca prestavljena na Vodovodno ulico (Razbocan 1995, 36; Krecic 1995, 90–92), ne pa tudi baroc­na cerkev sv. Krištofa, zaradi cesar je Plecnikova mojstrovina izgubila svoj estetski ucinek (Krecic 1992, 257; Hrausky et al. 1996, 189; Valena 2013, 249, op. 33). Nekaj casa je bila negotova tudi uso­da Navja, saj so resno razmišljali o selitvi nagrob­nikov na Žale ali katero drugo pokopališce, za­radi cesar so bila v spominskem parku dovolje­na le nujna vzdrževalna dela (npr. košnja, manjšiureditveni posegi) (Šumi 1960–1961, 123; Piškurin Žitko 1997, 18–20), Plecnik pa je celo pripra­vil nacrte za »novo Navje« v obliki spominskealeje med Žalami in parcelo nasproti njih (Šumi 1960–1961, 123; Hrausky et al. 1996, 185; Piškur in Žitko 1997, 20).18 Na sreco do selitve ni priš-lo in tako so Navje ostale edini ostanek ambi­cioznega vseslovenskega projekta. Ceprav imajo Navje izjemen zgodovinski in kulturni pomen, pa že zaradi svoje majhnosti, pa tudi vecdesetle­tnega zanemarjanja, ki se je koncalo šele v osem­desetih letih, ne igrajo vloge, ki bi jo igral prvot-no zamišljeni projekt »castnega pokopališca za­služnih Slovencev«. 
»Prekrasni arhitektov sen o našem Panthe­onu« (Stele 1933, 71) brez dvoma predstavlja ene­ga najbolj dovršenih Plecnikovih nacrtov za Lju­bljano. Izjemno vecplasten projekt, s katerim bi arhitekt rešil vprašanje usode opušcenega poko­pališca, bi hkrati postavil temelje urbanisticni ureditvi Bežigrada in omogocil gradnjo nove žu­
17 Na mestu župnijske cerkve sedaj stoji paviljon Jurcek, delo Marka Šlajmerja (1927–1969) iz leta 1960. 
18 Projekti o opustitvi Navja in preselitvi nagrobnikov na Žale so bili aktualni vse do leta 1980, ko je selitev, za katero so že poteka­le priprave, preprecilo nasprotovanje Društva slovenskih pisateljev, Društva za varstvo okolja Ljubljane in nekaterih drugih organiza­cij in posameznikov. Nekaj casa je celo veljalo, da Navje predstavlja oviro širitvi glavne železniške postaje. Šele 1981 je Skupšcina mesta Ljubljana sprejela sklep o obnovi in trajnem vzdrževanju spomin­skega kompleksa Navje na obstojeci lokaciji (Piškur in Žitko 1997, 20; Arh Kos 1997, 22). 
pnijske cerkve, predvsem pa bi imel mocan na­cionalni naboj, saj bi se na njegovi podlagi sca-soma izoblikovalo eno od kulturnih in pietetnih središc Slovencev. Pomembno bi vplival na obli­kovanje zgodovinskega spomina slovenskega na­roda, imel pa bi tudi izjemno izobraževalno vlo-go. Le obžalujemo lahko, da ambiciozni nacrti, nastali v casu precejšnjih pritiskov unitaristicno usmerjenih beograjskih oblasti, zaradi kratko­vidnosti nekaterih akterjev niso bili uresniceni, saj je bila s tem zamujena izjemna priložnost, da bi tudi Slovenci dobili svoj nacionalni spomenik, kot ga ima vecina »velikih« narodov.19 
Povzetek 
Najpomembnejši slovenski arhitekt Jože Plecnik (1872– 1957) se je vse od leta 1924 posvecal urbanisticnemu ure­janju severnega dela Ljubljane, Bežigrada. V regulacij­skem nacrtu, objavljenem 1929, je med drugim predlagal rešitev za opušceno pokopališce pri sv. Krištofu, glavno ljubljansko pokopališce med letoma 1779 in 1906, na ka­terem je bila ohranjena vrsta nagrobnikov pomembnih Slovencev. V podrobnejših nacrtih (1932) je predvidel povecanje cerkve sv. Krištofa, zidavo nove monumen­talne cerkve (t. i. Hrama slave), kakor tudi preureditev preostalega obmocja pokopališca v spominski park, en-kratno kombinacijo arhitekture, zelenih površin in gro­bov pomembnih Slovencev.  »Castno pokopališce za­služnih Slovencev« bi s tako postalo Slovenski panteon in bi igralo pomembno vlogo pri oblikovanju zgodo­vinskega spomina in spodbujanju narodne zavesti. Še vec, projekt lahko obravnavamo tudi kot tihi protest proti tedanji jugoslovanski politiki, ki je forsirala idejo enotnega jugoslovanskega naroda. Ceprav je bilo v 19. in zgodnjem 20. stoletju v Evropi zgrajenih ali nacrtovanih vec nacionalnih panteonov, te­matika pa je bila v zacetku 20. stoletja priljubljena tudi na Dunaju (še zlasti v šoli Plecnikovega ucitelja Otta 
19 Raziskave za pricujoci prispevek so potekale na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, v okviru ra­ziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evrop­skem okviru (P6-0061), ki ga sofinancira Javna agencija za razisko­valno dejavnost Republike Slovenije, in na Univerzi v Mariboru, Filozofski fakulteti, v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem ok­viru. Modernisticna Nova Gorica in njeni konteksti (L6-8262), ki ga sofinancirajo Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Mestna obcina Nova Gorica. 

74 
Wagnerja), je potrebno poudariti, da Plecnikova rešitev iz arhitekturnega vidika ne spominja na nobenega od starejših nacionalnih panteonov. Žal Plecnikova zamisel nikoli ni bila uresnicena, ker se je lastnica zemljišca, ljubljanska škofija, odlocila na njem zgraditi novo stavbo semenišca (ki jo je prav tako nacr­toval Plecnik). Od prvotnega projekta je bil tako uresni-cen le prizidek k cerkvi sv. Krištofa, tj. župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda, ki so jo zgradili med letoma 1933 in 1934. Poleg tega pa je bil v letih 1937–1938 na vzhodnem robu nekdanjega pokopališca po Plecnikovih nacrtih urejen manjši spominski park Navje. Po drugi svetovni vojni je bilo celotno obmocje nekda­njega pokopališca znova preurejeno, saj se je lokalna ob-last odlocila na njem zgraditi mestno sejmišce (Gospo­darsko razstavišce), ki so ga zaceli graditi 1954, gradnjo pa je pospešila odlocitev, da bo v aprilu 1958 na njem po­tekal 7. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Socasno z izgradnjo Hale A (Branko Simcic, 1957–1958) je bila podrta bežigrajska župnijska cerkev in le Plecnikov pri­zidek je bil kasneje rekonstruiran na drugi lokaciji, ne pa tudi cerkev sv. Krištofa. Tudi usoda Navja je bila kar ne­kaj desetletij nejasna, saj so bili nacrti za selitev nagrob­nikov na glavno ljubljansko pokopališce, Žale, aktualni vse do leta 1980. Ceprav se je situacija precej izboljšala po letu 1981, ko je bilo Navje spomeniško zašciteno, pa spo­minski park zaradi svoje majhnosti, pa tudi desetletij za­nemarjanja, ne igra vloge, ki bi jo  “Castno pokopališce zaslužnih Slovencev”. Danes lahko le obžalujemo, da ni prišlo do uresnicitve Plecnikovega Slovenskega panteona, saj bi ta predsta­vljal izjemno arhitekturno rešitev, pomembno sredstvo za oblikovanje slovenskega zgodovinskega spomina, imel pa bi tudi pomembno vzgojno-izobraževalno vlo-go in bi bil kljucen za spodbujanje slovenske narodne za­vesti. 
Summary 
The most important Slovenian architect Jože Plecnik (1872–1957) was 1924 engaged in the urban planning of Ljubljana’s northern district Bežigrad. In his urban plan, published in 1929, he also proposed the solution for the abandoned St. Christopher cemetery, which was the main cemetery of Ljubljana from 1779 until 1906 and thus contained the graves of many important Sloveni­ans. In his detailed plans (1932) Plecnik proposed the en­largement of St. Christopher church, construction of the new monumental church (so-called Hall of Fame) as well as rearrangement of the rest of cemetery in the memorial park, unique combination of architecture, nature and tombs of important Slovenians. “Honorary cemetery of important Slovenians” would thus become a Slovenian Pantheon and would play an important role in defining the historical memory as well as creating the national consciousness. Furthermore, the project can also be observed as a kind of protest against contempo­rary Yugoslav politics, who promote the idea of a single Yugoslav nation. Although several national pantheons were built or de­signed in Europe in 19th and early 20th century and that the topic of national pantheon was popular in ear­ly 1900’s Vienna (especially in the school of Plecnik’s teacher Otto Wagner) Plecnik’s solution is unique from architectural point of view and does not resemble and of the older national pantheons. Unfortunately, the project was never executed, because the owner of the territory, the Diocese of Ljubljana, de­cided to build a new priest seminary building (also de­signed by Plecnik) in the middle of it. From the original project only the extension of St. Christopher church, 
i. e. the parish church of St. Cyril and Methodius, was constructed in 1933–1934. In addition, on the eastern part of former cemetery the much smaller Navje me­morial park was established according to Plecnik’s plan in 1937–1938. After the Second World War the whole territory of for­mer cemetery was rearranged again, because the local authorities decided to build a city fair (Ljubljana Exhibi­tion and Convention Centre). The construction started in 1954, but the decision to held there the 7th Congress of the League of Communists of Yugoslavia on April 1958, stimulated the construction significantly. For that reason, the exhibition hall A (Branko Simcic, 1957–1958) was built and at the same time Bežigrad parish church was demolished. Only Plecnik’s extension, church of St. Cyril and Methodius, was later reconstructed on anoth­er location, while St. Christopher church was not. Also the destiny of Navje Memorial park remained open for several decades, since the plans for removing the grave­stones to Žale Central cemetery were current until 1980. Although the situation has much improved since 1981, when Navje Memorial park was put under mon­ument protection, due to its smallness and decades of neglecting, Navje never played the role that “Honorary cemetery of important Slovenians” would. From today’s point of view, we can only regret, that Plecnik’s Slovenian Pantheon was never executed, since it would be a unique architectural solution, an impor­tant mean of creating the Slovenian historical memory, it would have a significant pedagogical role and it would be crucial for establishing Slovenian national conscious­ness. 
Viri in literatura 
Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plecnikova zbirka 
Arh Kos, M. 1997. “Spomeniškovarstvena pro-blematika Navja po letu 1980.” V Ljubljan­sko Navje, ed. M. Piškur in S. Žitko 22–24. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 
Bajuk, M. 1930. Vodnik po ljubljanskih pokopali-šcih. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Bajuk, M. 1940. Navje. Ljubljana: Kulturni od­sek mestnega poglavarstva. 
Bernik, S. 2004. Slovenska arhitektura dvajse­tega stoletja / Slovenian Architecture of the Twentieth Century. Ljubljana: Mestna ga­lerija. 
Bruhová, K. 2015. “Architektura Bohumila Hübschmanna: konstrukce a estetika.” Be-ton: technologie, konstrukce sanace 5: 60– 63. 
Fabiani, M. 1899. Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane. Dunaj: samozaložba. 
Gollmann, K. F. 2005. Edvard Ravnikar: Bau-ten und Projekte: Die Fortsetzung einer mi-tteleuropäischen Architekturtradition. Wi­en-Graz: Neuer Wissenschaftlicher Verlag. 
Gostiša, L., ur. 1986. Arhitekt Jože Plecnik: Raz­stava v Ljubljani 1986, Ljubljana: Delavska enotnost. 
Hrausky, A., J. Koželj in D. Prelovšek. 1996. 
Plecnikova Ljubljana: Vodnik po arhitektu­ri. Ljubljana: Dessa. 
Hrausky, A., J. Koželj in D. Prelovšek. 1998. Plecnik v tujini: Vodnik po arhitekturi. Lju­bljana: Dessa. 
Kassal-Mikula, R. 1999. “Karl Troll und Franz Biberhofer 1904: Österreichische Ruhme­shalle auf dem Leopoldsberg.” V Das un­gebaute Wien: Projekte für die Metropole: 1800 bis 2000, 220–21.Wien: Historisches Museum der Stadt Wien. 
Krecic, P., ur. 1985. Plecnik in jaz: Pisma Jože­ta Plecnika Antonu Suhadolcu: Suhadolcevi spomini na Plecnika. Trst: Založništvo tr-žaškega tiska. 
Krecic, P., ur. 1990. Monumentalni (nerealizi­rani) nacrti za Ljubljano Jožeta Plecnika. Ljubljana: Arhitekturni muzej Ljubljana. 
Krecic, P. 1992. Jože Plecnik. Ljubljana: Držav­na založba Slovenije. 
Krecic, P. 1995. “Sveti Krištof in sveta Ciril in Metod. ” V Naš Bežigrad: župnija sv. Ciri-la in Metoda Ljubljana Bežigrad ob šestde­setletnici 1934–1994, uredil Franci Senicar, 78–94. Ljubljana: Župnijski urad Ljublja-na-Bežigrad. 
Krecic, P., V. Miškovic in D. Prelovšek. 2007. Da ne pride v pogin in pozabljenje: Plecni­kova vizija Ljubljane – slovenskih Aten: ar­hitektov dar knjižnici. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 
Kusáková, A. 2013. “Bohumil Hypšman – mo-derní architekt v historickém meste.” Dipl. naloga, Univerzita Karlova v Praze. 
Lavric, A. 2012. “Ljubljanska cerkev sv. Krišto-fa za Bežigradom.” Kronika: Casopis za slo­vensko krajevno zgodovino 60 (1): 7–22. 
Lenarcic, V. 1940. “Razvoj Bežigrada.” V Naš Bežigrad: V luci zgodovine, kulture, go-spodarstva, uredila Vilko Fajdiga in Fran­ce Jesenovec, 36–44. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigrajski dvor. 
Mihelic, B. 2001. “Gospodarsko razstavišce.” V 
20. stoletje: Arhitektura od moderne do so-dobne: Vodnik po arhitekturi, uredila Da­mjana Prešeren, 93–99. Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. 
Mihelic, B. 2008. “Maks Fabiani in dunajski urbanizem na prelomu 19. stoletja.” Urbani izziv 19 (1): 5–10. 

76 
Mole, R. 1940. “Navje.” V Naš Bežigrad: V luci zgodovine, kulture, gospodarstva, uredi-la Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 72– 
78. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigraj-ski dvor. Pevsner, N. 1976. A History of Building Types. London: Thames and Hudson. Piškur, M. in S. Žitko. 1997. Ljubljansko Navje. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Piškur, M. 2004. Ljubljanske Žale: Vodnik po pokopališcu. Ljubljana: Družina. Plecnik, J. 1929. “Studija regulacije severnega dela Ljubljane.” Dom in svet 42 (3): 91. 
Plecnik, J., ed. 1937. Lucine: Nadaljevanje: 118 izbranih del arhitektov Tehnike Univerze ljubljanske: 1929–1937. Ljubljana: Ognjišce akademikov arhitektov. 
Prelovšek, D. 1979. Josef Plecnik: Wiener Arbei-ten von 1896 bis 1914. Wien: Edition Tusch. 
Prelovšek, D. 1992. Josef Plecnik (1872–1957): Ar-chitectura perennis. Salzburg-Wien: Resi­denz Verlag. 
Prelovšek, D. 1996. “Kostel Nejsvetejšího Srdce Páne v Praze.” V Josip Plecnik: Architekt Pražského hradu, uredili Zdenek Lukeš, Damjan Prelovšek in Tomáš Valena, 565– 
79. Praha: Správa Pražského hradu. 
Prelovšek, D. 2017. Jože Plecnik: Arhitektura vecnosti: Teme, metamorfoze, ideje. Ljublja­na: Založba ZRC. 
Premerl, T. 2000. “Bolléov Mirogoj –nadrasta­nje vremena i stila.” V Historicizam u Hrvatskoj 1, 73–79. Za­greb: Muzej za umjetnost i obrt. 
Pozzetto, M. 1979. La scuola di Wagner 1894– 1912: Idee, premi, concorsi. Trieste: Comu­ne di Trieste. 
Pozzetto, M. 1983. Max Fabiani: Ein Architekt der Monarchie. Wien: Edition Tusch. 
Pozzetto, M. 1997. Maks Fabiani – vizije prosto­ra. Kranj: Libra. 
Razbocan, R. 1995. “Kronološki prikaz usta­novitve in delovanja župnije.” V Naš Bežigrad: župnija sv. Cirila in Meto­da Ljubljana Bežigrad ob šestdesetletni­ci 1934–1994, uredil Franci Senicar, 7–77. 
Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Be­
žigrad. 
Sapac, I. 2015. “Katalog pomembnejših klasi­cisticnih, bidermajerskih in historisticnih arhitekturnih stvaritev na obmocju Repu­blike Slovenije.” V Sapac, I. in F. Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, 361– 
677. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo. 
Stabenow, J. 1996. Jože Plecnik: Städtebau im Schatten der Moderne. Braunschweig-Wies-baden: Vieweg. 
Stele, F. 1933. “Hram Slave pri sv. Krištofu.” Dom in svet 46 (1–2): 64–71. 
Stele, F. 1940. “Veliki nacrti.” V Naš Bežigrad: V luci zgodovine, kulture, gospodarstva, ure­dila Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 44–55. Ljubljana: Stavbarska zadruga Be-žigrajski dvor. 
Steska, V. 1940. “Iz nekdanjih dni.” V Naš Be-žigrad: V luci zgodovine, kulture, gospodar­stva, uredila Vilko Fajdiga in France Jese­novec, 25–31. Ljubljana: Stavbarska zadru­ga Bežigrajski dvor. 
Štrukelj, T. 1940. “Baragovo semenišce.” V Naš Bežigrad: V luci zgodovine, kulture, gospo­darstva, uredila Vilko Fajdiga in France Je­senovec, 69–71. Ljubljana: Stavbarska za­druga Bežigrajski dvor. 
Šumi, N. 1960–1961. “Ljubljana, prenos in preu­reditev Navja.” Varstvo spomenikov 8: 123. 
Telesko, W. 2008. Kulturraum Österreich: Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts. Wien-Köln--Weimar: Böhlau Verlag. 
Valena, T. 2013. O Plecniku: Prispevki k preuce­vanju, interpretaciji in popularizaciji njego­vega dela. Celje: Celjska Mohorjeva druž­ba. 
Vardjan, M. 2013. “Hala A Gospodarsko razsta­višce Ljubljana.” V Celik, M., M. Vardjan in B. Zupancic. Pod skupno streho: Moder-ne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov, 226–31. Ljubljana : Muzej za arhi­tekturo in oblikovanje. 
Zakrajšek, K. 1940. “Od sv. Krištofa do sv. Ci-rila in Metoda.” V Naš Bežigrad: V luci zgodovine, kulture, gospodarstva, uredi-la Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 56– 
68. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigraj-ski dvor.