Petančič Davorin: Svele grore. Povest. 35 Mara se je začudila njegovi govorici. »Razodeni se, Miha!« Pogledal jo je z močnp vero, da ga bo razumela. »Odšel bom.« »Miha, nikar! Dom te kliče, dom hoče imeti gospodaria, ti si najstarejši. Pa zdaj, ko je ljubezen med nami? Zdaj, ko je sreča doma, pa hočeš oditi?« Prijel jo je za roke in rekel mirno: »Sreča je pri Bogu!« Mara ga je na veliko pogledala in razumela: »Miha, ti greš k menihom?« »Šel bom.« Bil je slovesen trenutek. Posvetil ga je molk in začudenje. »Pa kako, ali greš radi Tončke? Saj ji ni Lojze nič rekel. Menda sploh res ni, kar ljudje govore. Tončka se hvali.« Miha se je čudil: »Tončka in Lojze!« Bilo mu je novo. »Prvič slišim. Tončka? Saj je nikdar nisem posebno ljubil. Ženil sem se radi bogastva.« »Pa ona še vedno misli na te!« Miha je hotel nekaj drugega: »Ne bi rad videl, da bi vsi vedeli, da sem šel v samostan. Zato, prosim te, molči!« »Kaj misliš na skrivaj oditi? Da jim boš vsem novo rano zadal ? Že ni dovolj jeze in žalosti ? Lojze in Lenčka tudi lahko vesta.« »Sram me bo povedati. Ti jima reci!« »Tako pa že.« »Gospodar je pa Lojze, se razunae.« Kolovratila sta še nekaj časa po trsju, dokler ni soroe zbežalo iz doliii na vi-bove. Miha se je varal, ko je raislil, da bo slovo tako lahko. Ni si določil dneva, ko bo šel. »Drugi teden pa grem gotovo!« si je zatrdil in začel jemati slovo. Blodil je po rebri in gozdu, gledal zemljo in postajalo mu je težko. »To je moja zemlja!« Zavest ga je grabila in mu budila strast. »Moje!« To je bila zanj čudovita beseda, lepa in silna. Bolj ko se je bližal oni teden, je čutil, kako močno je še priklenjen na dom in na zemljo. Boštovske goriee so zaživele zopet v trgatev. Kresovi in godbe, vriski in pesmi so mu rezale v dušo. Postal je pri stiskalnici in zagrabilo ga je škripanje slemena in sičanje mošta.