F. France Jeriša Oetomil. * Žalujl saj čuješ še, o Vila draga, Njegove strune sladko-mil'ga glasa, Ki v serce vlila ga ljubezen blaga Do doma in slovanskega Parnasa! * * * aBil je prijazen, poleten večer tistih let, ko se je vso jelo z združeno močjo truditi za dušno izobraženje naroda in Hinoženje majhne literature slovenske. Na jasnem nebu je že lesketala svitla večernica, ko je družba mladenčev zapustila v černo haljino zavito Ljubljano in jo mabnila ravno proti Šiški, zibelki pervega našega pevca. Bili so dijaki, ki, doveršivši šolsko leto, so hiteli proti domu, vživljat tihega miru in pokoja. Ko so v mnogoterih pogovorih dospeli do Žibertovega doma, kamor so se bili nalašč namenili, stopijo v prijazno izbico in vele prinesti vina, da ga popijo na srečno odhodnjo in v spomin pevcu, ki je pervi prebiral strune Apolonove. Sladko vince je bolj in bolj ogrevalo nadepolne mladenče in pogovori so začeli bolj in bolj gosti in veseli postajati. Tu prime mladeneč bistrega pogleda in zale ponosne postave kupico ter vstane rekoč: nBog in narod ohrani v vednem spouiinu Vodnika, ki je pervi spoznal revšino domačega Parnasa, ter se trudil in postavil temelj, nad kterim se že dviga ozidje k čedni hišici". To rekši zažvenketajo kozarci in iz vseh ust se začuje pesmica rajnega Prešerna: V Arabje pušavi Se tiček rodi, V odljudni gošavi Sam za se živi i. t. d. Za to so se verstile druge pesmi slovenske in nasledovali so pogovori, primerni enaki veselici. Kmalu vstane v drugo in nadaljuje: ,,Dokončali in doveršili srao ljubljanske šole, in mnogoverstni poklici bodo nas razkiopili proč iz domovine v daljne ptuje kraje. Znabiti nam ne bo vsem dano, čez kaj let se zopet pozdraviti; enemu ali drugemu lahko prestriže ncusmiljena Parka kratko življenje. Vendar naše delanje se nikar ne sme skerčiti; marljivo kot do zdaj nam naj bo pri sercu domovina in narod. V vzajemno pomoč podajmo si roke in pomnožujmo, kolikor nam je mogoče, domačo književnost. Da kratko rečem: Obljuba in Ijubezen, ktero smo si obljubili, naj nas strinjate do černega grobal" To izusti in vseh se loti nekaka otožnost in predčutje; vendar si brezskerbno podajo roke in obljubijo po njegovih mislih se ravnati. Že je jutranje solnce skozi okna posijalo, kot bi hotlo z žarki poIjubiti vsakega v družbici. Še enkrat so se poljubili s solznimi očmi, potem pa so se poslovili ter jo mahnili vsaki proti nasprotni strani v svoje rojstne kraje. Preteklo še ni bilo celih čvetero let po tej dogodbici; slovenstvu je bila že prisijala svitleja zarja in vsega tega so bili mladi možje z veseljem doživeli. Zvesto so bili ohranili besedo; neutrudljivo so pisali za narod, da bi mogel kdaj stopiti v red omikanih rodov. Visoke misli so še skrivale persi mladih rodoljubov in hrepeneče so gledali prihodnosti nasproti, da bi skoro slovstvu posijalo rumeno solnčice. Ali žali Bog, da ni bilo vsim dano doživeti naših časov. Neusmiljena smert je pokosila ravno tistega izmed njih, ki je pred malo leti v Žibertovem domu govoril iskrene besede v mlade serca prijateljske. Mika znabiti bravca zvediti njegovo ime? Ne prikrivam ga mu. Bil je rajni, v Beču prezgodaj umerli pesnik in pisatelj, France (ne Luka, kar je po pomoti v. str. 43.) Jeriša." To je drugi spominek, ki ga je ranjkemu nV spomin Jerišatov" zapisal Gr. Krek v Slov. Glasniku 1. 1859 (zv. IV. št.'2); pervi pa se nahaja v Novicah 1. 1855 (XIII, 73): BIz Dunaja smo žalostno novico prejeli, da gosp. France Jerišaje ondi za kolero umerl. Nadepolni mladeneč — bil je še le 26 let star — ki se je zdaj po doveršenih pravoslovnih šolab pripravljal za gimn. učiteljstvo, je bravcem Novic po mnozih lepih spisih in pesmih tako dobro znan, da labko sami cenijo veliko zgubo, ki je s smertjo njegovo zadela slovensko slovstvo. Po pravici poje na grobu prerano umerlega domorodca gospod Prostoslav Šmarski žalostinko: ,,Žaluj! saj čuješ še, o Vila draga itcl." — Rojen v Smiedniku 3. aprila 1829 1., sin ubožnih starišev, a dečko bistrega duha je France Jeriša v šolah slavno napredoval ter vznašal se vedno med seduierimi pervaki nad čerto ali med dijaki z odliko. Doveršivši licejo se je v Ljubljani nekaj časa samotež učil pravoslovja; podavši se na Dunaj poprime se modroslovja, toda res prerano umre raeseca septembra 1. 1855. — Za dora in slovanski Parnas se je vnel 1. 1848 in prenavdušeno jo je zabrenkal takrat narodni stražnik, F. Jeriša, v Novicah 1. 15: Ljubljanski učenci svojim junaškim bratam na Dunaju. Verli bratje! pripustite, De tud' Krajnske lire glas Poje dela glasovite, Sreč prihodnjih lepi kvas. Polno, radosti pijano Vam serce nasprot plami, Vam do zadnje srage vdano Vročo Vam daruje kri itd. — Še bolj navdušeno pa vzvišano glasi se pesem „0 slovenskiin banderu", natisnjena v Sloveniji 1848 1.4, ktera v deseterih razstavkih naj se kaže tu na primer v pervih dveh pa v poslednjem: Kaj viha mogočno se v sinji zrak 0 blesku juterne zore? Kaj gleda zamaknjen Slovenec vsak, De dalej kar iti ne more? Kot orel strašan na višinah gora, Kot znamnje Silnoboga divjiga 0 vrisku je trum zazretil Kdo vriskal bi ne, glej! sončno bleši Bandero Slovenije krasno. Edin'ost, zvestoba, ljubezen plami Iz njega prečisto in jasno. Slovenske edinosti bistri je zrak, De zvest je, spričnje, Slovenec vsak, Ki mater z ljubeznijo objame . . . 0 ti veličanski svobodnosti znam, Kdo b' te ne poljubil ognjšno? Okrožva mladenča žareči te plam, Do smert' te bo branil iskreno. Naj strašniši osode divja naj natok, Pogrezne naj sinji nebes se obok — Slovenje bandero ne pade! V 1. 10 pa je brati nSlovenska deklica" (Sim slovenska deklica, — Minka mi je ime itd.), ponarejena po ilirski, z istim niičuini napevom (Ilirka). — Po pervi preiskreni navdušenosti jel je Jeriša mailjivo pisariti v časopisu za mladost t. j. v Vedežu, kjer se je navadno podpisoval nDetomila. — V I. tečaju 1. 1848 se nahajajo v vezani in nevezani besedi mnogi njegovi res detomili spiski, n. pr.: BMali kam nosek, lep izgled detinske ljubezni (I, 7. po Bednaru); Cvetje (1. 8); Oče in sin (1. 14. Basen); Odperto pismice gsp. vretlniku Vedcža (1. 19.); Zvezdica (1. 22. Pesem); Na svetiga Miklavža večer 20* (1.23. Obrazik iz kmetov); Hvaležna solzica cesarju Ferdinandu I. o Njegovim odstopu, in ljubezni iskrica noviinu cesarju Francu^Jožefu I., darovani od slovenske roladine (1. 24. Pesem) na pr.: Fordinandu I. Francu Jožefu I. In glej, Ferdinandu peva Vsako serce pesem živo, On svobodniga je dneva Zarjo vklical osrečljiTO. Oče dobri, Ijubeznjivi! Slavo tudi mi pojčmo, Vneti tudi mi rečemo S polnim sercam: Bog Te živi! Angeljc naj sveti po potih Te vodi, Ljubezen narodov zvezdica Ti bodi, Ki kažc Ti srečno rešenje 'z nadl6g! Pretežko je delo, al' sladko plačilo, Ko bode so v daljnim okrogu glasilo Osrefieno ljudstvo: ,,Živi Te Bog!"