Gostje za tri dni in kaj potem
Kakšen mesec je tega, kar sem v Beli krajini prvič slišala srbski rek, da je tudi najljubšega gosta po treh dneh dovolj. (1 najmiiijeg gosta za tri dana dosta!) Sorodnike tamkajšnjih sosedov, sicer avtohtonih Srbov, je nekje v bližini Novske doletela usoda, ki jo zdaj delijo že s stotisoči prebivalcev sosednje države: pred vojnimi grozotami so se zatekli k sorodnikom v kraje, kjer vojne ni (več). Seveda so bili sprejeti, kot se - v tistih krajih in pri tistih ljudeh še posebej - spodobi sprejemati goste, pa še sorodnike povrhu, torej z vsem, kar hiša najboljšega premore. In potem je trajalo, dokler je trajalo; vsekakor več kot tri dni. Preden pa me je soseda, sicer dobrodušna in prijazna ženska, seznanila z omenjenim rekom, mi je z obupanim giasom razložila, kaj vse je z njenimi dragimi gosti krenilo narobe.
Opis dogajanja bi sicer zaslužil pisatelj-sko pero, a nam gre za nekaj drugega. Ob spoznanju namreč, da je v Sloveniji po nekaterih ocenah že čez trideset tisoč takih gostov in da so številni našli zatočišče v družinah sorodnikov, prijateljev in znan-cev, lahko domnevamo, da tudi marsikje drugje ne gre brez težav. ki bi se jim lahko izognili z ustreznejšim ravnanjem, marsi-kaj pa se gotovo še da popraviti tudi v pri-merih, ko so stvari že krenile v nepravo sraer. Zato bom govorila samo o napakah. ki jih je zagrešila moja belokranjska so-seda, seveda brez zle misli. Nasprotno: vse, kar sta z možem naredila, sta delala z najboljšimi nameni, seveda pa brez ved-nosti o tem. da je z dobrimi nameni tlako-vana pot v pekel, v kakršnem sta se navse-zadnje tudi znašla.           '
Najprej.1 beguncev - naj so še tako ljubi gostje - ne sprejemamo za pregovorne tri dni, temveč za nedoločen čas, ki ga bo treba preživeti v razumevajočem in strp-nem sožitju. Zato je huda napaka. če v go-stiteljski vnemi pri beguncih, ki smo jih sprejeli, hote ali nehote ustvarimo na-pačno predstavo o svoji premožnosti. V našem primeru gre za upokojena tek-stilna delavca kmečkega rodu, ki sta - po-tem, ko ju je zgrešena kmetijska politika pognala z zemlje - komaj nabrala dovolj let za skromno pokojnino; zdaj dobivata kakih šest tisočakov - oba skupaj. Pri tem pa jima - resnici na ljubo - doslej ni šlo slabo. Premoreta skromno stanovanje v Metliki, nekaj gozda, kakšen hektar vi-nograda in ob njem »zidanico«, ki je kar velika hiša, čeprav zgornja etaža ni izde-lana. V resnici je pravi spomenik neumno-sti politike, ki ni dovoljevala produktivnih naložb, marveč je ljudi naravnost silila, da so prihranke in garanje »investirali« v mo-gočno zidovje, ki ga je zdaj vedno teže vzdrževati, na kraju, kjer je, pa skoraj nima tržne vrednosti. Pri tem stara člo-veka vinograd vedno teže obdelujeta in pridelek se vedno slabše prodaja. Videz, podkrepljen z gostoljubnostjo, je bil torej od začetka hudo varljiv, je pa seveda do neke mere vplival na obnašanje gostov. Ti sami - na kratko rečeno - pa prihajajo iz krajev, kjer hrana ni bila nikoli problem, zato zdaj z otožnim ponosom pripovedu-
jejo o polnih svinjakih, hlevih in kaščah, na katere niso niti pomislili. ko so v paniki bežali iz pekla vzhodne Slavonije. Zdaj, ko je ob izčrpanih zalogah in s tenko de-narnico treba iti v trgovino po hrano, na-mesto za dva za osem ljudi, na propadle dobrote seveda mislita tudi moja soseda. Prepričana sta na primer - najbrž zmotno
- da bi se kljub naglici vseeno dalo zaklati svinjo ali dve in jo naložiti v prtljažnik, pa čeprav bi jo odrli in razkosali šele tu. Koliko bi jim to pomenilo! Le zakaj niso pomislili, da bo tudi tu treba jesti?!
Ob taki zaraeri so druge že skoraj ma-lenkost: dragi gostje ne ugašajo luči, ker ne vedo, kako draga je elektrika in kako težko jo plačujeta, otroci skačejo po kavču, ki bi starcema služil do srarti; no-vega si tako ne bosta mogla nikoli privoš-čiti; njihova mama pa pri tem govori, da to Še ni nič v primerjavi s tem, kar so počeli doma; niti ljubljanskega TV dnevnika ne moreta gledati, ker oni nenehno buljijo v hrvaško TV že zato, ker ne razumejo slovensko. In tako naprej in naprej, dokler vendarle ni treba po kakšnih drugih oprav-kih. O težavah onih, narareč dragih go-stov, pa po »treh dneh« gostoljubnosti niti besede. Kar je po svoje seveda tudi razum-ljivo.
Menim, da bi bilo težav vsaj pol manj in obojestranskega razumevanja vsaj pol več, ko bi moja soseda na začetku namesto nenadzorovane gostoljubnosti stvarno ocenila, koliko sta se dejansko sposobna »stisniti« za dalj časa. Ko bi bila zavestno nekoliko »pokvarila« bahati vtis velike hiše in po pravici povedala, s koliko truda in odrekanja sta prišla do imetja in kako varčno morata živeti, da sploh shajata. Ko bi bila manj gostoljubno povedala, kakšne so »krajevne navade« glede tega in onega, kar ju zdaj tako hudo moti, pa si ne upata povedati, da ne bi pokvarila začetnega dobrega vtisa oziroma zdaj povesta, ko jima prekipi, in to v jezi. Ko ne bi bila
- skratka - pozabila ziatega pravila, da je boljša prva kot zadnja zamera.
Ljudje. ki se k nam zatekajo v stiski, so takšni in dmgačni. tako kot mi sarai. Ne glede na to, kakšni so, ne bi bilo prav, če jim ne bi pomagali v nesreči, kakršna lahko kdaj zadene tudi nas. Vendar pa je
pri tem pomembno, da sami pri sebi oce-nimo, koliko daleč seže naša zmožnost in tudi pripravljenost pomagati. Kajti onkraj meje te pripravljenosti se poraja zamera. s katero navsezadnje prizadenemo tiste, ki smo jim pravzaprav hoteli dobro. Vseka-kor pa mora človeška solidarnost trajati nekaj malega dlje kot pregovorna srbska gostoljubnost.                             Iva Petric