SLOVENSKI GLASNIK
Izhaja 1. in 15. dne v mescu.
Lepoznansko-podučen list
Velja za celo leto 3 gold.
Vreduje   in   na   svitlo   daje:   Anton Janezic.
Št. 18.
V Celovcu 15. avgusta 1861.
VII. ZV.
Deva na pomorju.
(Po španski narodni zložil M, Ternovec.)
Razsajalo je morje, metalo val na val, Ko da bi se spet Nevton v nja nedrij e zagnal; Oblaki sivo-černi nad njim so plavali, Iz temnih njihnih nedrij so bliski sikali.
Sedela tam na bregu je bleda deklica, Na terdem, sivem kamnu, tam je počivala. Kaj misliš, kaj li dela? kaj čaka celi dan V vremenu silovitem, kjer tuli piš strašan?
Po morski tje planjavi obrača očice, Po morju valovitem pošilja zdihleje;
Vsi zdihleji zastonj so, zastonj nje mili jok: Poverne več ji nihče, kar včinil ji je vrok.
Preteklo je že leto, od kar se je podal Nje krasni, mladi snubič čez neizmerni val; Pa nanj še vedno misli, še misli vsaki čas, Po njem zdihuje milo in joče se na glas :
„0h dragi, ljubček dragi!
Kaj valom upal si? Kam prišel si, oh blagi,
Se vem ne, kodi si.
Iskat bi te šla, iskat, Ko vedila bi kam;
Da te domu pripeljem. Poti pa ne poznam.
Ne vihrajte valovi. Ne divjajte tako;
Moj'ga serca glasovi Se hujše bijejo.
Še kupec vas preklinja,
Ko ga oropate, Ce zgube se spominja,
Ne ve sam, kje da je.
O kaj so vsi zakladi Blaga posvetnega?
Naj hujše je, da v nađi" Sem bla prekanjena! j
In ko bi ga v krasnejo Deželo nesli kar.
Bi našel bogatejo,
Zvesteje pa nikdar." ^
Tak milo se jokaje ga tam je čakala, Je slehernemu valu milo zdihavala.
Vsi zdihleji zastonj so, zastonj nje mili jok;
Poverne več ji nihče, kar včinil ji je vrok.
Kaj sem po vodi plava? kaj vali imajo kreg?
In vedno, vedno bliže, kaj ženejo na breg? Oh, strah in groza — mertvo telo je dražega, Tje na-nj se verze mertva na truplo ljubega.
Kralj DeČanski.
(Poleg Subotićeve junaške pesmi „Kralj Dečanski.") (Dalje.)
Na to mu govori Žiglovski knez: „Treba mu je svetovavcov, ki se boje višnjega Boga, ki so čistega serca in zrele pameti, brez vsakega straha in upanja, kakor je stari Grebostrek; za takega svetovavca bi Dušan dal naj dragocenejši kamen iz svoje kraljeve krone.
Stari domačin na te besede odgovarja: ,To ti pravim, knez Žiglovski ! Jaz Dušana iz vsega serca ljubim in spoštujem kakor svojega kralja, kakor sem spoštoval njegovega deda. Pa posebna usoda je med mojim domom in njegovim. Ko sem imel dvajset let, živel sem pri kralju Urošu ž njegovim sinom Dragutinom, mojim iskrenim prijateljem. Vsem je znano, kaj je takrat bilo med očetom in sinom. Jaz sem deržal s prijateljem. V Gadskem, v hudem boju, bi se bila sreča nagnila k Urošu, če bi ne bil jaz s svojimi konjiki njemu zmage iz roke izvil in očetov prestol sinu pridobil. Uroš je svoj prestol zgubil. Moj sin. Žarko — Bog daj njegovi duši mir in pokoj — je odrasel na svetlem dvoru Milutina, deda Dušanovega. V nesrečni razpri med Stepanom in njegovim očetom Milutinom je stal Žarko na očetovi strani. Njemu je bil dan tisti strašni ukaz, da Stepana oslepi. Jaz sem se sina, on pa očeta deržal, meni se je slabo steklo, sinu pa še slabše. Ko pride Stepan na prestol, si misli Žarko se umeknili in pobegniti v Bolgarsko zemljo, ali ga sovražna roka umori, ko je malo manjkalo, da že ni čez mejo ušel. Našli so mertvega na ledini; ljudje govore, da je kralj za to vedel, ali samo Bog vidi človeku v serce. Ali tudi moja nesreča je sinovemu grehu tako podobna kakor dva enolična brata. To je vzrok, o knez Žiglovski, da bi jaz k Dušanu ne šel -, ne bi rad še tretje nesreče ne na njegovem, ne na mojem domu ; pred bi Boga zato pomolil, da vso b^^do na me razlije, pa ohrani serce Serbije, slavo in upanje - domovine. In zato bom tudi svojega Deana tu pri sebi zaderžal, da usoda roke v njem ne najde, pa tudi meni je že starost težka in An-gelija potrebuje branitelja. Že davno bi ga bil zaderžal, če bi mi ne bilo preveč žal ločiti ga od ljubljenega kralja. Ali kar mora in kar ima biti, to naj bode, dokler ni prepozno; bolje je, da obžaljuje prijatelja, kakor pa, da ga v nesrečo pahne."
„„Ne misli, dobri domačin, na hudo srečo. Nasloni se na milostljivega Boga, on bo dal, da bo vse dobro. Svoje bede so ljudje sami krivi, naj berzdajo čeme
— 98 —
strasti, iz ljubezni podložnih do kralja se ne bo nikoli nesreča rodila. Pusti samo Dušanu Deana; kralj brez njega živeli ne more, on ga ljubi kakor svojega brata, spoštuje ga, da so mu drugi zavidni. Če ga ne pustiš kralju, kralj ti pride sam z vso svetlo gospodo v Zer-zevo, pa ko Dušan Angelijo ugleda, verjemi mi, jaz kralja poznam, on ve ceniti modrost in lepoto, pa ne bo zapustil Zerzevega za ves Skader in vso Zeto in celo očetovo kraljestvo, ker je že tako odločil ne ženiti se na tujem, ampak ukrasiti s svetlim kraljevskim vencom lepo glavo naj lepše Serbkinje. Dosti bede je imela že Serbija poleg Gerkinj in Vlahinj; Dušan se misli ženiti s Serbkinjo; pa bi ti nesrečo le še pomnožil; prijateljstvo moreš podreti, ljubezni pa vekomaj ne.'"'
„Povej mi, knez Žiglovski, jeli so to misli Dušanove, ali jih je samo priložnost nanesla, tvoja šala v ime kralja?"
,,0 domačin, lej mene in Deana; iz ust Dušanovih slišala sva oba te besede; samo dve stvari mu te zmedate, ena je ta, da ve, da mu bo oče težko to i dovolil ; druga je pa ta, da želi kraljevi venec na glavo j deti Serbkinji, ali tega bi ne mogel storiti, dokler živil kralj Stepan.""
„Jeli bi mogel povedati, knez Žiglovski, če si je Dušan že dekleta izbral?"
„ ,,Tega, domačin, vam ne morem povedati, ali tega sem terdno prepričan, da mu hči nobenega Serba ne odreče svoje roke, in če bi danes on k tebi prišel i^j takole govoril: Slišal sem, knez Grebostrek, ti imaš lepo' vnuko Angelijo, v celi Serbiji jej ni enake, daj mi jo, da bo meni zvesta žena, Serbiji pa svetla kraljica, ti bi mu voljo izpolnil.""   ^ j
»Posjušaj, knez Žiglovski, resnico ti povem, jaji bi kralju takole govoril : svetli kralj, jaz te ljubim iz^ vsega svojega serca kakor Serbije slavo in upanje in spoštujem Nemanjev rod, življenje bi za-nj dal, ali An-gelije ti ne dam."
Žiglovski mu besedo prestriže in naglo reče: „„Kaj, knez Grebostrek, tak odgovor bi ti kralju dal?*"J
„Pocakaj, knez Žiglovski, da izgovorim. Moje besede naj te nikar naglega ne delajo, saj je to le šala in pogovor, vsak svoje misli pravimo. Dalje bi kralju tako govoril : jeli veš, zakaj ti ne dam Angelije ? ker bi bila poguba tvojemu domu ali pa tvoji vesti. Prepiri bi se iz tega porodili med očetom in sinom, nastala bi vojska med brati ene domovine. Vsaka slavna serbska rodovina bi si štela v naj večo srečo svoje dete tebi dati, pa bi se od tod zavidnost porodila, na eno bi se druge vzdignile, cela zemlja bi se pretresla, seme raz-pertije bi se vsejalo ; ali jaz raje hočem srečo Dušanovo in srečo in slavo moje Serbije, kakor srečo in slavo svojega roda pa te še prosim, da poveš kralju te moje besede."
„„Rad, o rad sem ti poslušen, o domačin! ali tega naročila mi ne nalagaj, jaz tega kralju ne smem, ne morem povedati.'
,Če nečeš ti, knez Žiglovski, bom pa jaz; naj vidi pravega prijatelja. Jaz sem slepec in ne vidim dne, ali zdaj mi moja duša sveti. Dosti se Bogu zahvaliti ne morem, da je meni veselje napravil in dal meni slepemu starcu dočakati naj večega kralja, poznati veliki duh in junaško serce v pravem obrazu in mu povedati golo resnico.   Slušaj me, knez Žiglovski, priklanjam ti
se do zemlje, podaj mi roko, da ti jo poljubim, roko, ki Serbijo oslavi: ti si sam mladi kralj Dušan!"
Dušan stopi k domačinu, ki je bil vstal, pritisne starega na persi, ter ga poljubi v lice govoreč mu :. uganil si, knez, daj mi roko, da ti jo poljubim."
Ko je mlada Angelija to zaslišala, stopi jej megla spred oči^ sedi na stolu bleda, kakor kip iz marmora. Dušan popusti starca, stopi k Angeliji pa jo poljublja na ledene lica, dokler ni oči odperla, in ko se je duša v truplo povernila, so se usta nasmejale kakor detetu, ko se v spanju nasmeja svojemu angelj-varhu. In Dušan jej reče- „„Ki je bil knez Žiglovski, ta je zdaj kralj Dušan; kar ti je dozdaj knez govoril, to ti danes tudi kralj poterja : bolj te ljubim, kakor samega sebe, bolj te cenim, kakor svojo krono, samo smert me more ločiti od tebe in tvoje ljubezni. Pa se oberne k starcu rekoč : poslušaj, knez, kar viditi ne moreš. Toliko da nisi vnuke zgubil, ko je samo na to pomislila, da se mora od mene ločiti. Pusti človeško modrovanje, nasloni se na božjo milost. Jutro daje, kar večer ne more ; kjer je ljubezen, tam je tudi blagoslov : kar je Bog zvezal, človek ne razdiraj.""
.Svetli kralj, odgovori Grebostrek, ko sem poprej tebi govoril, vedel sem dobro, komu govorim, pa sem tudi vedel, kaj mene čaka, ker sem vedel, da te moje dete ljubi iz vse svoje čiste duše, da se jej bode pomračila za vekomaj, kedar jej to žarko solnce zaide. Vedel sem, kaj usoda tirja, vidil sem, da se žertva išče; ali pomislil sem tudi to, da se bode s tem cvetom mojega doma zajezila strašna usoda, ki najina domova podkapa. Moja duša z Angelijo živi, ž njo bi mene v grob položili ; ali bi rad zaspal za vselej kraj moje Angelije, kedar bi ona postala odkup tvoje sreče, tvojega mira in vesti, in usode svojega brata Deana. Ali kaj ima tudi več želeti po pravi in sveti ljubezni svojega kralja, komur ga ni ravnega pod žarkim solncom? ali jej bom želel, da doživi dni vojske in nesreče, da pade. na sina očetova kletev, ali da sin na očeta težko vzdihne, ali pa da se Serbija razjoče, lep založaj svojim sosedom, in zaostane za velikim ciljem, h kteremu si jo na-mislil privesti in na kar jo je po vsem, kar se viditi more, sama božja volja odredila, pa da potlej pade v hladni grob, ovenela na duši in na telesu, s težkim ser-com, z nemirno vestjo in cerno mislijo, da je vsega samo ona kriva?..."
Dalje starec ni mogel govoriti, stisnilo se mu je serce v persih. Angelija zapusti kralja, odleti dedu v naročje, skrije mu v njedra lepi obraz in se hoče v solzah vtopiti. Dean stoji kakor merzel kamen, samo Dušan mirno in pokojno gleda starca kakor svetnika in preroka, z neba poslanega. Vidi resnico njegovih besed, vidi čisto ljubezen, čisti namen. Toda ljubezen mu v persih diha, in kaj je ljubezni nemogoče? kje vidi ona cerno prihodnost? ona ne pozna ne strahu, ne protivnosti, njej so ljudje sami angelji in ta svet vert poln samih rožic, da si venec iž njih spleta.
Vsi so molčali. Dušan čez kaj časa spregovori in reče: .Poslušaj me, stari zvesti prijatelj! ti si bliže Bogu kakor ljudem, več si v nebesih kakor na zemlji» pa vendar tako malo upaš v vsemogočno milost Stvar-nikovo! V svoji človeški premodrosti hočeš pota kazati previdnosti! Nikar ne žali sebe in detetajaz ostanem mož beseda, in to je v tvojih rokah, storiti vse nas tu nesrečne.   Mene imenuješ upanje deržave, slavo kra-
— 103 —
uterdil, in brez mira in dogovora nima pravica pravega temelja; meč dobiva,, mir pa ohranuje. Preteklo je že več let, kar se o tem dogovarjamo, ali na kraj še nismo prišli. Že je čas, da se stvar dožene, da se ve, kaj in čigavo bode kaj, da bode mir, ko je vojska nehala. Mislil sem dolgo in razmišljal, koga bi mogel poslati v Carigrad, pa sem na zadnje na to prišel^ da drugega za to opravilo nimam. Ti si vojsko junaško dokončal, ti boš tudi mir modro napravil. Androniku bode naj bolje všeč, da mu sina poslanca pošljem in Gerci bodo najpred odjenjali naj slavnejšemu junaku Serbije. Z orožjem si slavo ZHdobil, pa jo še na tem potu dobodi, na klerem se pamet s pametjo bojuje in zmaga brez kervi dobiva"'.
„.Oče"" — reče Dušan — „„']az sem se naučil tebe poslušati, poslušal te bom zdaj in vselej. Nerad ti grem iz dežele, ali če je tvoja terdna volja, da jaz sam v Carigrad idem, pojdem tudi rad in vesel"". 0 Komaj Dušan od kralja odide, že pride kraljica k njemu, ter mu govori: „Povej mi, serbski kralj Stepan, ali si Dušanu kaj govoril, da ga misliš poslati v Carigrad?"
„Željo, ljuba moja, ti je Dušan izpolnil, on je pripraven iti v Carigrad.   Iz perva mi ni prav bilo, ali
^ zdaj vidim, da bode dobro. Dušan ima srečo in pamet, on gotovo ta posel srečno opravi, oslavi sebe in mene,
• in Serbiji novo moč pridobi".
„Poslušaj, serbski kralj Stepan! perva misel je redko naj boljša, kdor jo posluša, navadno se kesa; prazne aerna na vodi plavajo, polne padajo na dno. Tudi modrejša glava misli menja, z eno leže, z drugo ustane, pa —^* kako boš od žene hotel, da precej to zadene, kar je pravo, kar je veljavno ! Zato sem danes pohitela in k tebi prišla te prosit in rotit, da ne pošiljaš Dušana v Carigrad. Ako ide, ne poverne se tak, kakor je odšel. Andronik je modra glava, ki želi vse le bolje sebi, kakor komur koli drugemu, pa bo znal sina pridobili, da bo nehal očeta se bati. Andronik ima hčer za možitev in lepa je, da je ni druge take. Kaj H ne zmisli carigrajska pamet! kaj li vse ne more dvorska premetenost! Razperla bode dve očesi v glavi, ostru-pila materino mleko, pa bi ne razdvojila sina z očetom, in ne vergla prepira med sovražnike!"
„Ljuba moja, tvoja skerb in tvoj strah ti brez potrebe serce stiska. Kaj je kdaj Dušan storil, da si ga sovražnika misliš? Dušan ima visoko dušo. Ali vedi, tudi morje ima svoje dno, tudi velike lonca skipé, samo Kristus svoje sovražnike ljubi in daje se biti in sam ne bije; mi ljudje pa smo vsi slabi, eden manje, drugi več sterpi; eden več, drugi manje odpušča, na zadnje pa tudi naj boljšega poterpljivost mine. Komaj sem Dušanu opravek dal, naj mu ga pa že odjemljem in drugemu dam. To ga, ljuba, razzali in bode po pravici name hud".
„Vse se more, —¦ serbski kralj Stepan — če se le hoče. Ti bodeš lehko tako razmeril, da Dušana ne bo žalilo. Vidim, ako bi mi tudi ne bil povedal, da te nisem razveselila, ko sem te poprej za eno prosila, zdaj te pa spet z drugim nadlegujem. Toda od žene ne išči modrosti, vse kar znamo, od vas se učimo; kar imamo, od vas dobivamo; naša sreča je v vaši roci; žalost in radost nam od vas prihaja. Ali kakošna je U ta sreča, če mi serce cerna skerb grize, ko ti z dvema modrima in pametnima besedama lehko mene
skerbi, Dušana pa tožnosti rešiš? Če bi vedla, da mi je pred teboj umreti, da mi tvoja roka ugašene oči zatisne, Bog mi vidi v serce in dušo , ne bi besedice pregovorila ..."
Kraljica utihne, kralj pa odgovarja: „Dvoje dobro mi je preblagi Bog podaril, kakor ga redko komu smertniku podeli: sina, diko svojega časa, in ženo, samo ljubezen in milino. Ako se vidva zložita in me poslušata, premenita mi zemljo v nebesa. Mene poslušaj, ne drugih, meni verjemi in na me se opiraj. Zdaj naj ti bode, kar si želela. Dušan bode očetu poslušen in ti se boš prepričala, da se ga brez uzroka bojiš in da je moja želja Dušanu sveta.
Ni se kralj molil, ko je kraljici pravil, da je njegova želja Dušanu sveta. Pozval ga je k sebi in mu razodel, da je misel premenil in hoče drugega v Carigrad poslali, da ima uzroke za to, ki morajo važni biti že za to, ker so ga pripravili, da je njemu iz rok vzel tako opravilo, ki mu ime slavi; da mu te uzroke pove, ako jih želi vediti, ali da mu je ljubše, če ga ne praša za nje. Dušan se ni jezil, ni bil nevoljen, ni prašal za uzroke, le rekel je, da je očetova volja njegova želja ; da naj on samo ukazuje, kaj ima delati, da ga nikoH ne bode za uzroke prašal, zakaj mu kaj nalaga in potem oporeka, ker pozna njegovo sveto dušo in se priklanja njegovi modri glavi in ga pozna od mladih let v srečnih in nesrečnih dneh kakor očeta, ki mu ga ni enakega, ki mu želi edino le to, kar je dobro. Ostal je tedaj Dušan v Prizrenu in knez Branko je šel v Carigrad. (Dalje prihodnjič.)
Ajant.
(Zaloigra, ki jo je spisal Sofokles; poslovenil M. Kr.)
(Dalje.)
Ajant.   O ti
Preljub rod mornarsk, edin moj prijan, Ki si ostal mi zvest na prav način sam, Poglej me, kakšen kerven val od besne vihre vzdig-4» njen me
Goni okol' v okrogu.
Kor.    (tiho Tekmesi.)
Gorje, preres je, vidim, kar si pričala, Storjeno delo jasno kaže na brezum.
Ajant.   O ti
Mornarsk' rod, v brodarstvu znan pomočnik, Ki si po morju veslajoč ternil tu, Edino tebe vidim , ki v nezgodi mi pomagal boš. Daj in umori ti me.
Kor.   Govori umno; zlega leka zlu ne daj,
Pa ne pomnožaj tako še bridkostnih rev.
Ajant.   Poglej derznega me, lej serčnega,
Ki brez straha bil sem v zlih bojevih. Sred brezgroznih kak divjal sem živin; O kak osmešil, kak sem osramotil se!
Tekmesa.   Ne golči tako, prosim te, o gospodar.
Ajant.   Ne greš nazaj?   nogo prec obemi not. O joj me, joj !
Kor.   Odjenjaj , Bog te, pa postani pameten.
Ajant.   Nesrečnik, ki pustil sem
Iz rok zločince, ki sem rogate goveda In pa plemenitih koz čredo napal, Ki cerno kri prelil sem.
Kor.   Pa kaj nad tem se žališ, kar je zveršeno? Kar je storjeno, nestorjeno več ne bo.
— 104 -
Ajant.   O sin Laertov, videe vseh zlih stvari, Hudob vseh orodje vsak cas, o ti Gerdun naj zvitejši zmed vojske vse, O pac zares z veseljem ženeš velik smeh !
Kor.   Če hoče Bog, se smeja ali joče vsak.
Ajant,   Vkljub vsemu zlu vidil le bi njega rad, O joj me, joj !
Kor.   Ne golei đerzno ; vidiš, kak zelo si v zlu.
Ajant.   Pređrodnikov oee. Zen!
Da pač bi tega sladkega vražnega lizca S kraljema obema vred tresnil v pogin In sam umeri na posled!
Tekmesa.   Če za to moliš, moli še za mojo smert, Čemu živela jaz bi, ko bi ti umeri ?
Ajant.   Ijó
Tema, moja luč,
O poln svita za-me, mrak erehski,
Za prebivavca, daj, vzemi me,
O vzemi vzemi, ker nisem ti več vreden, đa zrem
Al v Višnjih rod, al v prid človeka dan živečega.
Dete Zénovo,
Zmožna boginja
Gnjavi pogubno me;
Kam bi človek šel?
Kje mi je ostaf?
Ak, prijatli, gine čast rodu,
Jaz pak sem pai v brezumen lov;
Vsa silna vojska silama bi
Me umorila.
Tekmesa.   Nesrečnica, besede take verli mož
Izušča, kakoršnjih ni nikdar pred terpel, Ajant.   Ijo
Steza morskih šum, O kras jam obmorskih, gaj blizobreg, Zaderževali že ste me tu Okolo Troje čas dolg in predolg; ali ne več . Me dihajočega.   To vedi, kdor uraeti zna. O Skamandrovi        • Toki sosednji Dobri Argivljanom, Vidli nete več Tega le moža — Tehtno bona iz ust besedo dal — Ki med Jelinci ravnega Mu Troja vidla ni ; al zdaj sem Tukaj brez slave.
Kor.   Ne vem kaj, ali bi ti branil ali dal Besedovati, ker si v tako revo pai.
Ajant.   Aj, kdo bi mislil, da se moje mi ime Z nesrečo mojo bode tako vjémalo? Ker zdaj ]e čas, da jočem in prejokujem, Tako velike neugode me teró. Moj oče s te le Idske zemlje prišel je Domu z naj pervimi plačili bojnimi In z vsako slavo, naj hrabrejši med vojsko; Jaz pa, njegovo dete, ki sem v ravno to Deželo, v Trojo prišel, z ravno to močjo, Ki ravno tako hrabre dela storil sem, Tak oneslavljen od Atrejcov ginem tu. To dobro vem, da, če bi bil Ahilej živ In hotel komu samo poleg hrabrosti Prisojat' in orožje svoje dati mu. Nobeden drug bi ne dobil ga kakor jaz ; Al zdaj sta ga Atrejca zvitodušniku Dobavila po krivem zvergša mojo moč. Ce bi ne bile te oči in zblojen um Udaljile se meni od poznavosti, Nikomur nikdar tak bi ne odsodila. No strahogleda boginja nezmagana Hči Zenja, vse mi je poderla, ko sem že Po nju dveh roko stegal, vergša me v brezum, Da s to živino roke si okervil sem; In ona sta ušla mi, ter se smejata Vse proti volji moji.   Ako brani Bog, Uteče lehko tudi hrabremu plašun. Kaj mi je zdaj početi? očividno me
Certe bogovi, certi Gerška vojska me.
Sovraži me vsa Troja in poljane te.
Al črez Egejsko morje naj domu veslam,
Pustivši ladijišča in Atrejevca*
Ko pridem, s kakošnim pogledom stopil bom
K očetu? Kak bo mogel me poglodati,
Ko gol mu pridem in brez zmagavskih plačil.
Ki od njih je velik slave venec sam prejel?
Ne, tega ni sterpeti.   Ali šel bom tje
K Trojanskemu liranišču, sam jih bom napal.
Kaj hrabrega naredil, potlej pak umeri.
Ta ne velja nič.   Poiskati moram tak
Pomoček, da se ž njim očetu staremu
Pokaže, da se ni mu izneródil sin.
Življenje dolgo si želeti sramno je
Za moža, ki nesreča se mu ne meni.
Ker kako slast nek ima dan, ko vsak dan le
Primiče in odmiče to nesrečno smert?
Za takega ne dam je ne besedice,
Ki prazni upi serce mu ogrevajo;
Al plemeniti mora, al lepo živet'
Al pa lepo umreti.   Slišal zdaj si vse.
Kor.   O Ajant, ne poreče nikdo nikadar, *
Da si potajal govor, šlo je 'z misli ti. Daj, jenjaj in ugodi nam prijateljem, Dobodi pamet, pa zaverzi te skerbi.     (Dalje.)
Slovo od ogerske dežele.
(Spisal S. Subic.)
Kdor te ni vidil, ne okušal, ne živel med tvojimi narodi, te skoraj poznati ne more — tako različno je tvoje krilo od tvojega oserčja. Tvoje madjarsko ljudstvo hoče veljati pred svetom za varha tvoje prostosti in za edinega posestnika tvoje moči v dušnih in telesnih zadevah ; v resnici pa Madjari ne sovražijo nič bolj kot prostost ogerskih ljudstev, misleči, da gre prostost samo tim, ki govore madjarsk jezik; kar pa druge jezike zadeva, ga ni bolj neusmiljenega zatiravca kot je Madjar. Po njegovem zapopadku obstoji ogerska prostost v tem, da samo Madjar sme storiti, kar hoče, in pa zapovedovati drugim narodom v deželi.
Dežela, ti prelepa po tvojih karpatskih okrajnah, dežela, rodovitna po tvojih preširocih ravneh, kaj hra-nuješ ti krepkih narodov, kaj lepega, kaj gnjusobnega prizadevanja! Kak lep svet bi utegnila biti na zemlji, ko bi tvoji narodi po človeški med sabo živeli, kako močno tvoje kraljestvo, ko bi prebival po tvojih okrajnah edin nerazcepljen narod slovanski, kakor je prebival, preden so Madjari uderli v deželo in razcepili ga v severne in južne slovanske rodove.
Z Madjari je prišel ljudski boj v deželo, ki ga ne bo konec, dokler časne dogodbe ne potope tega ali unega ljudstva. Tukaj gre za ljudsko življenje : ali Slovani in drugi ogerski narodi morajo postati madjarski sužnji pod goljufivim krilom madjarske prostosti ali pa je Madjarom odbila ura njih posvetne moči. Dežela ti preblaga! zakaj je osoda Ivoja bila tako grozovitna, da te je izvolila za bojni prostor med smerljo in življenjem tvojih ljudstev! Večina današnjih madjarskih domoljubov so egoisti: pa se vendar k časti omikanih mož tega naroda mora .spoznati, da ko bi Madjar ne vidil silnega brezdna, ki požira narod njegov, ako ne vzame moči drugim ogerskim narodom , bi menda ne bil v sercu drug kot na obrazu, saj priprostega kmeta še ni zapustila neprecenljiva odkritoserčnost. Madjar začenja spoznavati časno silo in moč napredovaja, vidi in čuti.
- 105 —
da mu gre tem hujše za življenje, kolikor bolj napredujejo drugi narodi v deželi, tedaj je sklenil biti se za posvetno moč, za moč madjarskega naroda in za svoje gospodarstvo čez druge narode, gotovih misel, da jim bo meril po svoji volji pota njih moči in njih dušnega napredovanja misleči, da bodo tekli vsii studenci mednarodskih moči velike dežele na njegov malin. S to vodo, s silo napeljano, misli Madjar, goniti kolo svojega življenja! Dežela! ža'osten se mi odkriva tvoj prihodni obraz, Madjar ti sam sile nako-puje, ker sila silo rodi. Ako hoće nesreča ogerskih narodov, da madjarstvo obcrne njih življenje na svoj mlin, ne bo nikdar pravega srečnega notrajnega miru, uer ne bo enacih pravic med ogerskimi narodi. Živa priča, da enacih narodskih pravic Madjari ne dopuščajo drugim narodom, je zgodovina njih ravnanja s tirni narodi, posebno pa z ubogim slovaškim ljudstvom. „To so prazne sanje vaše slovaške prošnje" so prejeli slovaški poslanci za odgovor od moža, ki ga do zdaj svet obrajta za pervega varha ogerskih pravic in njih prostosti. — Kaj bi še govoril o drugih !
Vsi madjarski naklepi, vse dogodbe kažejo, da drugi narodi na Ogerskem ne bodo deležni proslega življenja, ako sine pridobe s silo svojih pravic: dokler Madjarom ne gro za življenje, jim ne bodo dovolili prostega narodskega življenja, ampak gospodarili bodo s tisto madjarsko prostostjo, kakor amerikanski oblastniki in posestniki sužnjih zamorcev.     #
Dežela mila ! kako hočeš srečna biti, dokler ne zediniš v ljubezni vseh svojih narodov! Glej brez--ljubeznjivo djanje je grozno prekletstvo, ki bo zadelo listo ljudstvo, klero se je pregrešilo nad ljudsko ljubeznijo! Bog obvari te pogube, ki ti proti iz zatiranja narodov. Bog daj pamet in razsvillenjo tistim, ki imajo v rokah osodo tvojo, daj jim sad ljubezni, da lepo požene in zaduši nesrečni čin medljuiiskega zatirovanja. Sreča ti in prostost tvojim narodom! .— Bog le vodi po srečnih potih!
Narodna pripovedka o Sembilii.
(Zapisal L. M. Podgoriški.)
Živela sta svoje dni mož in žena. Sila in lakota ste ju hudo terle, in čeravno sta delala od svita do mraka, si vendar nista mogla opomoči. Po verhu so jima še razne druge nevšečnosti grenile življenje. Dal jima je Bog hčerko, pa jej, žalibog ! nihče ni htel za botra iti. Britko je žalilo to oba in zajedalo jima tako, da nikoli tega. — Nameri se nekega dné, da prideta neznan berač in beračica daru prosit. „Kaj, ko bi ta dva hlela botra bili najinemu otroku", si misli mož sam pri sebi. Nagovori ju, pa mu ne obljubita precej. „Kako to — je d jal berač — da četa naju za botra, ker sva revna? Poiščite si raje bogatejih". Pa mož le prosi in prosi, dokler ga ne priprosi. — Otrok bil je zala hčerka, dali so jej pri kerstu ime: Šembilija. Ko berač in beračica prineseta dele od kersla , se ne mudita več dolgo. Kmali se odpravita na pot: preden pa odideta, reče berač to le: „Čez sedem let spet prideva, takrat pomoreva vama in hčerki.
Šembilija je veselo in zdravo odraščala. Bila je zala in berhka hčerka, pa se je tudi priljubila slednjemu, kdorkoli je vidil jo.   Preživljali so jo večidel
drugi ljudje, zakaj oča in mati sta bila vedno tako siromašna, da nista mogla še sama sebi kaj. Pogoste bolezni, revščina, prevelike skerbi, — vse to in še mnogo drugega jima je ukljubovalo in morilo serce. Ko sedem let mine, prideta berač in beračica , kakor sla bila obljubila, vzameta Sembilijo in jo peljeta sebo, toda ne daleč. Preden jo pustita domu, jo bogato obdarita. »Deklica — povzame berač — odslej zanaprej ne bo treba več stradati, ne tebi, ne roditeljem tvojim! Obogatiti hočeva tebe in starše! Kedar se boš jokala, bodi si žalosti ali radosti, ti bo vselej namesti solz demani padel iz oči; kedar se pa boš smejala, ti bojo prekrasne, blagodišeče cvetke se vsipale iz ust, in neka gosta megla bo v slednji nevarnosti obdajala te tako, da te nihče ne bo vidil". Reče in zgine z bera-čico vred , deklica pa sama ostane. Vsa začudena hiti domu povedat, kaj je vidila in čula. Domii prispevši bi bila rada berž veselje naznanila obema, očetu in materi, ali prevelike radosti ni bila v stanu z besedo na dan. Svitle sfage, srage neznanega veselja, so jej zaigrale v očeh in trije damanti padejo iz njih. ^Oče in mali to viditi, so sila zavzameta in razveselila : Šembilija se sladko nasmeja in pri priči se jej jamejo lepo-dišeče cvetke vsipali iz ust. Še le čez nekaj časa, ji zdorkne beseda z jezika, ter počne pripovedovati z nenavadnim čutom, kaj je vidila, kaj je slišala in kaj dobila. Kako vneta in radostna sta bila oba — oča in mati — kdo bi to povedal! — Jaz ne; kajti jezik in pero mi omagujeta! — Od listihdob je imela majhina, prej tako revna in zapuščena deržinica vsega dovelj ; živeli so starisi s hčerko vred veselo in v sladkem blagostanji, kakoršnega se niso nikoli prej nadjali. Imeli so osrečevavca v blagem in hvaležnem spominu. Berač in beračica sta bila Jouis in mali njegova — Marija. I Pa Šembilii je neka nezgoda preurno skalila ve-
! sclje.   Umerje jej čez leto in dan mati.   Namesti nje je dobila mačeho in po-poli seslro.   Mačeha ni rada vidila Šembilije, bila ji je lern v peti in vedno je tuh-I tala, kako bi jo mogla s poti spraviti, to pa zato, ker ' ni bila njeni hčeri po volji.   Zgodi ^ se čez delj časa, i da kralj zve za Ijudomilo, pobožno Sembilijo, kajti bla-godarna natora je bogato obdarila jo.   Slovela je za I pobožnosli in čeznavadne krasote voljo na daleč in široko.   Poslati so mu morali njeno podobo, in ker se ' mu je jako dopadla, jo hoče za kraljico.    Ko po-njo I pošlje, ni bilo mačehi všeč, da doleti Sembilijo taka I sreča.   Napoti se tudi ona z hčerjo do kralja.   Rada i bi mu jo bila namesti Šembilije vrinila.   Mačeha ta je bila čarovnica.   Ko pridejo na morje, zahode Sembilii iglico v glavo.    Šembilija postane pri priči riba, se ! verze v slano morje, mačeha in hči njena pa potujete dalje.   Ko do kralja pridete in poveste, kaj želite , se hčeri kralj začudi, rekoč:  „Ta ni prava, ta ni tako mila, tako krasna, kakor podoba razodevlje".  Mačeha pa reče : da je morje tako prevzelo jo, in s tem kralja pregovori.
V tem, ko so na kraljevem dvoru že vse za ! poroko^ pripravljali, vjame neki ribič v ribo spreme-j njeno Sembilijo; potegne jej iglo iz glave, in riba po-' stane v veHko ribčevo začudenje lepa deklica. Deklica I ta se mu je sila dopadla. Htel jo je za ženo, ali ona I ga milo, premilo prosi, naj jo spusti; pa mož je ter-; dovraten in ne da se pregovoriti. Ko vse prošnje i deklici Šembilii. nič ne pomagajo, jame britko jokati.
— 106 —
Jokajoči devi pričnejo demanti padati iz oči, in mož se še bolj jčudi kot prej, ko je vidil iz ribe deklico postati. Šembilija pobere žlahni demant in ponudi ga ribču za rešilo. Ribič, ves lakomen, vzame demant in jo spusti. Pa ne dolgo in zelo se kesa. Udere za njo, pa zastonj. Ni je več vidil. Go^sta megla namreč je obdajala jo, in mu jo zakrivala. Šembilija srečno pride do kralja, Bilo je vse pripravljeno za k poroki. Čudno se ji to dozdeva. Popraša, kaj to pomenja, in ko zve, se hitro h kralju poda: kralj pa jo koj spozna; kajti imel je še njeno podobo. Bil je neizrečeno vesel. Vzame jo za kraljico, goljufivko mačeho pa zapové, ko je gerdo njeno početje zvedel, na germadi sožgati, le hčer je milost zadobila in potem ostala pri kralju in pri sestri svoji.
Povabilo na narocbo.
Pod naslovom »Slovenski pravnik" nameravam izdajati kratke povzetke potrebniših postav, potem tudi slovenske obrazce ali izglede (formulare) raznih pisem kakor: kupnih, prodajnih, ženitnih in drugih pogodb, dtdžnih pisem in odstopnic, pobotnic, svedočb ali spričeb, potem spisov in vlog na sod-nije in uradnije sploh, ter tudi odlok ali odpisov (rešitev) in razsodb z razsodnimi nagibi vred za naše sodnike in uradnike sploh, posebno pa za občinske župane in vse, ki imajo s sodnijaini in uradni-jami kaj opraviti, potem tudi za slovenske pravdo-sr e d nik e ali odvetnike in bilježnike ali notarje. — Cela knjiga bode obsegala 15 tiskanih pol v veliki osinerki in se bode izdajala v zvezkih po 5 pol, vsak zvezek po 50 krajcarjev. Čisti znesek je namenjen jugoslavenski akademiji, — Na 10 naročenih zvezkov se bode eden navergel; naročnina se bo odrajtala pri sprejemi knižice.
Vse slovenske časnike prosim, naj blagovolijo to povabilo razglasiti in prejemati imena naročnikov, ter jih meni vsaj do 1. oktobra t. 1. poslati, da se oskerbi potrebno število iztisov.
V Gradcu na dan sv. Lovrenca. Dr. J. R. Razlag, v mestu št. 178.
Serčno rado bo sprejemalo tudi vredništvo Glasnikove imena naročnikov na te imenitne, za sedanje čase toliko potrebne bukve. Vredn.
Besednik.
Iz Celovca. Čeravno je še opovir in napotlejev na vse strani, vendar dosti veselo napreduje domača slovenska reč ; povsod se krepko razraSčuje in zastavlja novih mladik. Komu bi od veselja serce v persih ne poskakovalo, če se ozre na možko narodno ponašanje naŠe mladine po srednjih jn viših šolah? Ves prerojen duh veje med mlajšim zarodom ; kako vesel up za prihodnje čase ! Tudi naše mesta se omlajajo in Čedalje bolj zavedajo svoje lodoviue; v izgled vsem sestricam si posebno bela Ljubljana osvetluje lice; V njo se obračajo oči vseh pravih slovenskih sinov. — Kakor se je z novim letom v Terstu, pred dvema mesconia v bližnjem Mariboru osnovala „narodna slovanska citavnica", tako se zdaj osnavlja tudi v Ljubljani, in
njene pravila so se ravno predložile deželnemu predsed-ništvu v poterjenje. — Te dni so se sopet prikazale na polja naše literature stare prijatlico:  Drobtince za leto 1861. XV. letnik — na vse strani bogato opravljene, letos v posebno lični podobi, okinČane s prelepo podobo sv. Janeza kerstnika, patrona mariborskega mesta. Kakor prejšne leta, prinaša tudi letašnji teČaj mnogo nravno-poduenega in zanimivega berila za učitelje in učence, starše in otroke, ki gajim podajajo razni gg. duhovni in na njih čelu mil. knezo-. škof A. Slomšek, ustanovnik in še vedno pervi podpornik tega ljudskega Časnika. Beseda je čista, in za vsako starost in za vsaki stan enako umevna. Naj bi tega nikdar ne pozabili vsi, ki pišejo za ljudstvo, da bo ljudstvo njih spise z veseljem prebiralo in v svojo korist obračalo, ker jih bo lahko umelo. Sploh pa se trudimo vsi, od pervega do zadnjega, da pišemo prav po domače v domačem duhu, ne pa v tujem duhu, zavito in megleno, da ni nikomur podobno. V kratkem se prepričamo, da bodo naši spisi čedalje bolj segli med priprosto ljudstvo.  Letašnjim drobtincam je na koncu pddjan „ Venec blagoslovnih pesem za lavantiusko ; škofijo" z napevi.  Štejejo 228 + 27 strani in so prodajajo i po bukvarnicah za 1 gld. 40 kr. — Druge bukvice, kterih ' živo opominjamo vse gospode, ki imajo z mladino opraviti, so pa Darck pridni mladosti, ki so ravno kar v Ljubljani prišle na svitlo. Podelil ga je pa naši mladini hval-noznani pisatelj za mladost, g. A. Praprotn i k, učenik in i vrednik izverstnega „učiteljskega TovarŠa", ktcrega naj bi v nobeni učeiflkovi roci ne manjkalo!  Te bukvice so tako mične in tako zanimive po svojem zapopadku in pervi mladosti tako primerjene, kakor jih je le malo malo drugih, da jih čast. duhovščini in gg. učiteljem ne moremo dosti pri-- poročiti za šolske darila. Obsegajo pa mnoge lepe povestice, pesmice in druge podučne drobtine in so verh tega še okinČane s prav lepimi podobicami. Naj si kmalo najdejo pot v vse naše ljudske Šole! Prav liČno za darila pripravljene veljajo le 40 nkr. in se dobivajo po vseh slovenskih mestih. ! * Dva slovenska pisatelja je zaporedoma pokosila ne-
mila smert; pervi je bil g. Miha Verne, kterega smert smo že v prejšnem listu naznanili, drugi je pa Jožef Drobnic, duhoven lavantinske škofije in zadnji Čas učitelj slovenskega jezika na Graškem gimnaziju, ki je 5. m. m. po dolgi bolehnosti, v Gospodu zaspal. More se rajni po vsej pravici imenovati jugoslovenski pisatelj, zakaj pisal je enako spretno v slovenskem, kakor v horvaškem narečju. Razun mnogih manjših, po raznih jugoslovenskih Časnikih raztresenih spisov je sostavil najpred „ilirsko-taljansko-nemački reenik", ki ga je ilirska matica v Zagrebu izdala in pa „slovensko - nemško - talianski in taliansko-nemško-slo ven ski besednjak^, ki je 1, 1858 v Ljubljani na svitlo prišel. Zadnje leta je izdajal „Venec glediŠnih iger**, kterega sta pa doslej samo dva vezka na svitlo prišla. Pero mu je prav gladko teklo, posebno pa mu je bila humoristična pisava pod palcom. Ves Čas svojega življenja se je poganjal za zbliževanje jugoslovenskih narečij. Svojo knjižnico je volil jugoslavenski akademiji. Naj mu bo lahka zemljica.
* V Varšavi je bil najden slovansk rokopis na per-gamenu iz 11. stoletja in obsega prestavo Davidovih psal-' mov od Kievskega škofa Mihela Grečina, ki je 1. 1020 za-\ meri.  Gotovo spada ta rokopis med najstariše spomenike slovanske literature. - •
Pridjana je 10. pola Marije Stuartove.
Natisnil Janez Leon v Celovcu.