To je bila moja dolžnost
»SAJ BOSTE KAVICO, ALI NE?« No, t^ vpra-šanje je na takšnih obiskih, kot je bil moj, pač nekaj, kar »spada zraven«. Toda pri Ve-bletovih je bilo vseeno malo drugače. Tokrat mi je pravo, turško kavo skuhal sam družin-ski gospodar, saj je žerva Jožica vedno pri-pravljena priznati moški primat v tej »di-sciplini« kuharske umetnosti...
»Boste videli, kako dobro skuha. Pri vo-jakih se je naučil,« je pohvalila moža in mi ponudila zapestje, češ, da ima preveč uma-zane roke. Vebletova sta se namreč ravno vrnila z vrta, ki jima pomeni prijetno in precej koristno zabavo hkrati.
Tovarišico Jožico verjetno že poznate, na-pisala je pretresljivo knjigo »Preživela sem taborišče smrti«, v kateri opisuje svoje doživ-ljaje iz zloglasnega Auschwitza. Skrivaj sem jo opazoval med njenim pripovedovanjem in skoraj sem bil malce presenečen — čeprav je veliko pretrpela, nekajkrat ušla smrti in pre-stala celo vrsto poskusov zločinskih zdrav-nikov, njen še vedno mladostni obraz vse to trpljenje skriva. Toda, prijazen nasmeh, ve-sele oči včasih ne povedo vsega ...
»Spomnim se, kako smo se jetnice pogo-varjale in sanjarile, kako bo, ko bomo zopet svobodne,« je zamišljeno dejala. »Veselile smo se trenutka, ko bomo lahko pozabile na bodečo žico, na plinske komore in pošasti v belih haljah... Toda Auschvvitz je ostal v nas. Vtisnil nam je pečat, ki ga ne morejo izbrisati ne zdravniki, ne zdravila in zdravi-lišča... Mene po malem krpajo že vse od
osvoboditve, jutri odpotujem v Igalo, morda mi bo potem kaj bolje ... Velikokrat se zbu-dim iz strašnih sanj, ponoči slišim krike es-esovcev, streljanje ...«
Jožica Veble je bila učiteljica. Vedno je želela delati z otroki, veselilo jo je, da je lahko mladim glavicam posredovala šolsko učenost. Toda že na začetku njenega učite-ljevanja je vojna uničila te njene načrte. Povezala se je z osvobodilnim gibanjem, toda njena skupina je bila kmalu izdana in konec vojne je Jožica dočakala v koncentracijskem taborišču.
»Ko sem se vrnila v domovino, sem ho-tela čimprej nadoknaditi vsa ta zamujena le-ta,« je postalo pripovedovanje malce ve-drejše. »Delala sem kot učiteljica v neki vasi pri Ptuju. Vojne je bilo res konec, toda ne-varnosti niso minile. Naša partijska celica je morala delati v strogi ilegali, sicer ne vem, kako bi se končalo. V tistem času so se po-javljali »križarji«, ki so strahovali prebivalce v okolici, seveda ob izdatni pomoči duhov-ščine. V največji nevarnosti smo bili mi, ko-munisti in verjemite mi, ni nam bilo lahko pri duši, ko smo dva vaščana našli pi-ereše-tana s križarskimi kroglami. Šele, ko je OZNA polovila tolpe, smo si oddahnili.«
»Ja, takrat so bili drugačni časi,« je pri-tegnil tovariš Veble. »Bila sva že poročena, toda jaz sem moi"al delati v Krškem. In kaj mislite, sva počela, ko sem obiskal mojo mla-do ženo? Skupaj sva šla »kontrahirat«, tak-šen je bil pač ukaz ...«
Oba Vebletova sta pravzaprav Kapelčana, se pravi z bizeljskega področja. No, krep-kejša polovica tega res ne bi mogla zatajiti, saj še precej zategne govorico, kadar se »po-mina« ... Od dorna je že kar lepo število let, kot oficir je služboval v sosednjih republi-kah, »kapevski« pečat pa mu je ostal...
»Ko mi je pisal od vojakov, takrat bi mo-rali brati... Polovica latinice, polovica ciri-lice, no, pa sem ga vseeno razumela,« se je zasmejala tovarišica Vebletova.
Čas je mineval, priznam, kar prehitro. Ob napetih in zanimivih zgodbah upokojene učiteljice mi res ni bilo dolgčas.
Še to: Jožica Veble je letos dobila pri-znanje Osvobodilne fronte, tega mi ona sicer ni povedala, sem pa na srečo to že prej iz-vedel.
»Saj ne vem, če sem ga res zaslužila. Sto-rila sem vedno le tisto, kar jc bila moja dolž-nost,« se je branila. »Pa mi kljub temu ve-liko pomeni. To je moje zadoščenje, za vse trpljenje in delo ...«                                Z. Š.