obrazi pobitih otrok. Začudil sem se. Številni med njimi so bili iz mojega naroda.
Prešinila me je velika življenjska radost. Zapustilo me je občutje samote, zavedel sem se, da ne stojim več ob strani, da korakam z njimi, ki niso verovali v enostranska večna razodetja, ampak so ustvarjali istinito življenje, se borili za drobtinico kruha, za ped zemlje in pravico do žene, za smrdljivo petrolejko in abecedo človeškega znanja, za zrak in solnce, ki so umirali zasramovani in izobčeni iz vladajoče družbe skozi veke do danes na pričnah od lakote in obupa in vendar željni lepot kakor osvežujoče rose, padali od blagoslovljenih sulic in krogel za ustvarjajočo se zemeljsko Resnico.
Stopil sem s tlaka, se uvrstil v procesijo in korakal za odhajajočimi skozi temne ulice novim svitom nasproti.
HEINE: NEMČIJA
ZIMSKA   PRAVLJICA   —   PREVAJA   MILE   KLOPČIČ PRVO   POGLAVJE
Bilo je v novembru, ko pust je ves svet, ko mračno je kot pač v jeseni; vihar je listje trgal z dreves, ko sem se na Nemško namenil.
In ko sem do meje nemške prišel, inako se mi je storilo. Če prav se spominjam, sem jokal celo, in tolklo srce je z vso silo.
A ko sem govor domači začul,          ¦
me je pri srcu prijelo. Mislil sem kar, da bo srce prijetno mi izkrvavelo.
Pela je deklica s harfo v rokah,
pela je s pristnim občutkom
in napačnim glasom, a vendar njen spev
me ganil je s prvim trenutkom.
223
O ljubezni je pela in boli srca, o svidenju v gajih nebeških, kjer sama je sreča brezmejna doma in ni več bolesti človeških.
Je pela o zemski dolini solz,
o radosti, da je minljiva,
o onstranskem raju, kjer človek vsak
blaženost večno uživa.
To stare so lajne: odpoved, krotkost, po smrti pa rajska slava. Če ljudstvo fakinsko kedaj godrnja, ta pesem ga hitro uspava.
Poznam  to  vižo, poznam ves  tekst in avtorje, žlahtno gospodo! In vem, da pijejo vino skrivaj, a javno oznanjajo vodo.
A novo pesem, vse boljšo pesem naj moje vam srce zapoje! Na zemlji tej zgradimo že nebeško kraljestvo svoje!
Na zemlji naj sreča pri nas bo doma, ne bomo več stradali; kar vstvarjajo žuljave pridne roke, ne bodo lenuhi pobrali.
Naj srečni bodo vsi ljudje, dovolj je kruha zanje, veselja, lepote in tudi rož, in sladkega graha nič manje.
Da, sladkega graha za vse ljudi, ki tu na svetu živimo!
Nebesa krilatim angelom in  vrabcem  prepustimo!
In če nam po smrti peruti zrasto, prifrčimo kdaj k vam na posete, in upamo, da nas povabite na blažene rajske paštete.
O nova pesem, vse boljša pesem, ki poje kot gosli glasovi! Zdaj mizerere je končan, molčijo mrtvaški zvonovi.
Mladenko Evropo je žlahtni fant, sam genij svobode zasnubil. V objemu ležita, zaljubljenca dva, že par se je prvič poljubil!
Ta zakon velja in ta zakon drži, čeprav ni dal pop blagoslova — živi naj na veke poročni naš par in bodoča družina njegova!
Moja pesem je svatovski, radostni spev,
ta bo naj namestu molitev!
In v duši se zvezde mi vžigajo,
te bodo naj za posvetitev —
te zvezde žareče, ki divje gore in se stekajo v žgoče potoke — z lahkoto podiral bi hraste na tla, moč nova prišla mi je v roke.
Odkar sem stopil na nemško zemljo, odkril sem čarobne sokove — velikan se dotaknil je matere, pognale so sile mu nove.
pomagala človeštvu iz bede, iz uničevanja ogromnih človeških energij, ki gredo v nič in ki ugonabljajo zdravo življenje organiziranega življenja? Ali ni to ogromna uravnovešenost enega samega organizma, harmonija, kakor ji ne najdemo primera?
Važen v smeri njegovega dela je vzgojni moment. Objektivna znanost naj vzgoji novo človeštvo, reši naj ga dosedanje teme in dosedanjega sramotnega življenja, nauči naj ga res pravih človeških odnosov v življenju.
HEINE: NEMČIJA
ZIMSKA   PRAVLJIC A —  PREVAJA   MILE   KLOPČIČ
DRUGO   POGLAVJE
Ko deklica poje o rajskih slasteh in strune na harfi prebira, mi pruska carinska kontrola skrbno ves kovčeg vizitira.
Vse hlače in srajce in robce celo carinik je vestno pregledal. Iskal je pač biserov, čipk in se knjig, ki cenzor jih je prepovedal.
Bedaki zabiti, vas trud je zaman! Saj niste pri pameti zdravi! Res nosim po svetu s seboj kontrabant, a nosim ga skritega v glavi.
Tu čipke so moje, da lepših nikdar ne vežejo v Bruslju ženice. A kadar bom svojo zalogo razvil, vam bodo te čipke bodice!
V butici vam skrivam zaklad dragotin, diamante bodočnosti hranim, okrasje, ki v tempeljnu naj se blesti pred novim bogom Neznanim.
21                                                                                                                             353
In koliko knjig se mi v glavi redi! Cel zarod, saj kar mrgoli jih! Kot v gnezdu mi v glavi zalega cvrči, in to samih knjig — zaplenljivih!
Sam satan v peklu nima hujših knjig! Strupene so moje od sile. Kar Hoffmann von Fallersleben je pel, so prave popevčice mile.
Popotnik ob meni je ginjen dejal: »Poglejte, to naša je dika! To pruska carinska je zveza, gospod, carinska veriga velika!
Carinska Zveza« — je še dodal — »nam narodnost pravo ustvari, in vso domovino, razbito doslej, v celoto zedinjeno zvari.
Ta Zveza zunanjo enotnost nam da, recimo kar: materialno. Za duhovno enotnost cenzura skrbi, enotnost idejno — totalno.
Cenzura notranjo enotnost nam da, mišljenja in čustvovanja. Enotnost države, to prva je stvar, edinost notranja in vnanja!«
»Nemčijo« je Heine napisal januarja 1844.
Hoffmann von Fallersleben, nemški pesnik, profesor. Leta 1840 in 1841 je izdal dva zvezka svojih »Nepolitičnih pesmi«. Zaradi teh pesmi je izgubil profesorsko službo (1842) in bil izgnan iz več nemških držav. Že pred tem je napisal znano pesem »Deutschland, Deutschland iiber alles .. .«
Pruska carinska in trgovinska zveza (l. 1834) je odpravila carinske meje med posameznimi nemškimi državami po pogodbi, ki so jo priznale skoraj vse nemške države.
Cenzura je bila tedaj v Nemčiji zelo stroga, posebno literaturo tako imenovane »Mlade Nemčije« .(Heine, Gutzkow, Laube i. dr.) so plenili na debelo. Leta 1835 so vlade sklenile, da je treba kazenske in policijske zakone ter tiskovne predpise izvajati tako strogo, da se vsaka tiskana beseda mladonemške generacije zatre.
354
HEINE:  NEMČIJA
ZIMSKA   PRAVLJICA.  —  PREVAJA   MILE  KL0PČ1Č
ŠESTO  POGLAVJE
Paganinija zmerom spremljal je duh, duh Spiritus Familiaris, pogosto kot pes, spet drugič ves tak kot rajnki Georg Harrys.
Napoleon videl je Rdečkarja pred vsakim važnim dogodkom. In Sokrat je svojega demona imel. (Ne zamenjaj ga s sanjskim izvodkom!)
Tako tudi jaz, če ponoči sem kdaj za mizo k pisanju se spravil, zagledal sem včasih, da čuden se gost za menoj je zakrinkan pojavil.
Pod plaščem skrival je nekaj skrbno, nekaj, kar je čudno blestelo. To bil je meč, krvniški meč — tako se vsaj meni je zdelo.
Če prav se spominjam, je bil čokat, pogled kakor ogenj razpaljen. Nikoli v pisanju oviral me ni, ostal je dostojno oddaljen.
Ta čudni, ta nenavadni pajdaš — več let ga že nisem opazil. A zdaj kar na lepem in sredi noči se v Kolnu je znova prikazal.
Po mestu sem blodil ves v misli zajet, ko se je za mano pojavil. Sledil je kot senca, in če sem obstal, se zvesto še on je ustavil.
428
In kakor da čaka, je mirno stal. Če spet sem prestopil se malo, je stopil za mano. Tako sva prišla na trg pred katedralo.
Nevolja me zgrabi in brž se ozrem. Pobaram ga: »Kaj, le kaj stikaš v tej nočni samoti za mano ves čas, kaj v moje sprehode se vtikaš?
In vselej te srečam prav takrat, ko v prsih mi najhuje razbijajo čustva in blisk na blisk moj um načrte kuje.
Tvoj pogled je srep in tvoj pogled je mrk — govori vendar, razodeni: Kaj skrivaš pod plaščem, kaj se blešči? In kdo si, kaj hočeš ob meni?«
In reče mi z glasom, ki suh je, leden, kot da je neznanec flegmatik: »Nikar no! Zakaj me rotiš in podiš? Ne bodi no takšen emfatik!
Jaz nisem prikazen iz davnih dni, in nisem iz groba utvara! Retorika meni na vso moč smrdi, za filozofijo ne maram.
Narobe! Jaz praktik sem ves, kar me je, in miren sem, ne besedičim. Povem ti: kar v mislih zasnuje tvoj um, to jaz izvršim, uresničim.
In dasi poteče še mnogo let,
ne neham, dokler ne prepredem
v resničnost dejansko, kar duh tvoj spočne.
Ti misliš in jaz, jaz izve dem.
Glej, ti si sodnik in jaz sem birič, jaz tvoja pomoč sem resnična, ker sleherno tvojih razsodb izvršim, četudi bila bi krivična.
Pred konzulom v Rimu nosili so meč, imel ga je zmerom pred sabo. Enako ti svojega liktorja imaš, razlika: meč nosi za tabo.
Jaz liktor sem tvoj in hodim s teboj vse čase nekdanje, sedanje. S krvniškim mečem za tabo hitim — jaz misli sem tvojih dejanje.«
Georg K. Harrys, Heinejev sodobnik, izdajal »Die Posaune«, pesnik, mnogo potoval. — Rdečega moža, ki ga je baje Napoleon videl pred vsako bitko, sem krstil kratkomalo  za Rdečkarja.
ENAJSTO POGLAVJE
In tole je Tevtoburški les,
ki Tacit ga opisuje.
V tem klasičnem barju svoje dni V ar
poražen bil je najhuje.
Tu, tu ga je Herman, keruški knez, junak plemeniti namlatil, tu narodnost nemška je bila svoj boj in zmagala v temle je blatu.
Če Herman takrat bi doživel poraz, poraz z vojaki blondinci, bi nemške svobode nič več ne bilo, postali bi jojmene Rimci.
Rimljanske navade bi vladale tod in rimski jezik častiti. Vestalk na izbiro bi Miinchen imel, in Švabi bi bili kviriti.
430
Naš Hengsfenberg bil bi postal haruspeks in brskal po črevah teletom. Neander postal bi neutruden avgur, študiral bi ptice med letom.
Birch-Pfeifferca pila bi terpentin kot nekdaj rimske dame. (Baje se od tega nemarni urin posebne vonjave navzame!)
Naš Raumer ne bil bi več nemški lump, ker bil bi rimski lumpacius. In Freiligrath pesmi bi pisal brez rim kot rajnki Flaccus Horatius.
In zatelebani berač, oče Jahn,
dobil bi ime Telebanus.
Me hercule! Massmann latinski bi znal,
naš Marcus Tullius Massmanus!
A kdor je resnici do kraja zvest, boril bi se z levi, šakali in tigri v areni na smrt, a kot mož, ne s psi po teh puhlih zurnalih.
Imeli bi  enega  Nerona zdaj, namestu treh ducatov knezov. Iz mržnje do vseh, ki tiščijo nas k tlom, bi vsakdo si žile prerezal.
Prelevil bi Schelling se v Seneko, zadal bi mu smrt ta konfliktum. Cornelius — njemu veljal bi izrek: Cacatum non est pictum.
A zmagal je Herman! Zahvaljen, o bog! Vojaki so Rimce pregnali, podlegel je Varus in legije ž njim, in mi, mi smo Nemci ostali.
Ostali smo nemški in nemštvo živi, še zmerom naš jezik je v rabi. Še osel je osel, ne asinus, in Švabi ostali so Švabi.
-Naš Raumer še dandanes nemški je lump, z medaljo so ga nagradili. In Freiligrath zmerom še rimam je zvest, ž njim nismo Horaca dobili.
Latinščine Massmann Še danes ne zna, Birch-Pfeifferca piše le drame in noče, da pila bi terpentin kot rimske galantne dame.
O Herman! Le tvoja zasluga je to! Na veke te narod bo ljubil in v Detmoldu lep ti zgradi spomenik. Še jaz sem prispevek obljubil.
OPOMBE: Hermanovo pravo ime je Arminius, porazil 9. 1. po Kr. rimske legije, ki jih je vodil Varus, v Tevtoburškem lesu. — Kviriti, častno ime za stare Rimljane. — Hengstenberg, luteranski teolog v Berlinu. — Haruspices so se v Rimu imenovali prerokovalci, ki so po drobovju žrtvenih živali tolmačili voljo bogov. — N e an d e r, profesor bogoslovja v Berlinu, cerkveni zgodovinar, zmernejši kakor Hengstenberg. — Avguri, rimski svečeniki, ki so prerokovali po letu ptic. — Birch-Pfeif-f e r, nemška igralka, dramatizatorka in pisateljica preprostih, tedaj zelo cenjenih dram. Tudi na slovenskih odrih so igrali več njenih dram, dve sta v Hostnikovem prevodu izšli v zbirki »Slovenske Talije« l. 1877. — Raumer, nemški zgodovinar, ki ga je Heine v svojih »Francoskih razmerah« obtoževal koketiranja s prusko vlado. — Freiligrath, tedanji nemški pesnik, zaljubljen v lepe rime. — H o r aci j, rimski pesnik, njegove pesmi so brez rim. — J ah n, ustanovitelj in organizator nemških telovadnih društev. — Massmann, 1797—1874, profesor staronemške filologije, pospeševatelj telo-vadstva, napisal himno telovadcem. Iz njega se je Heine pogosto norčeval in M. mu je bil »moj ubogi pavliha«. — N e r o n, znani okrutni rimski cesar. Kdor je izgubil cesarjevo naklonjenost, si je s stoičnim mirom prerezal žile. Tako je storil tudi S ene k a, rimski modrijan in Neronov vzgojitelj in svetovalec, ko cesar ni več maral zanj. — Schelling, nemški filozof, Heine jev sodobnik. — Cor nelius, nemški slikar, H. sodobnik. — C ac a-t um  non  est  pictumt  latinski izrek: Govno še ni slika.
432
TRINAJSTO POGLAVJE
Pri Paderbornu je solnce vzslo, čemerno se mi je zdelo. Nič čudnega: jalov njegov je poklic, obsevati zemljo znorelo.
Ko prvo stran lepo razsvetli, kar v diru takoj poslovi se, da z druge strani še temo prepodi, med tem že prva stemni se.
Izmika se Sizifu skala iz rok, Danaidam ves trud ne uspeva, sod nikdar ni poln — in solnce zaman to bedasto zemljo obseva.
Ko jutrnja megla se je razšla, zagledal sem v jasnem obrisu ob poti razpelo z likom moža, ki v smrti na križu je visel.
Ob srečanju s tabo, ti davni moj brat, me vselej žalost prešine. Ti norec si rešiti hotel ljudi iz solzne, presolzne doline.
Častiti, ugledni Visoki svet ti dal je z gorjačo po glavi. Kako le, da take levite si pel o cerkvi in še o državi?
Srečneje bi živel, če modri bi tisk poznali že v časih tedanjih. Lahko bi napisal brošure o vseh perečih nebeških vprašanjih.
Saj cenzor prečrtal bi sleherno stvar, ki malo bila bi sumljiva.
Tako prihranila bi križev ti pot cenzura ljubezniva.
Da vsaj bi na gori, ko pridigal si, oznanjal drugačne ideje! Saj bil si nadarjen — zatorej bi bil pri miru pustil farizeje!
Menjalce, bankirje si z bičem podil, očistiti hotel si tempelj. Ti zanesenjak! —zdaj na križu visiš nam vsem v preteč eksempel.
PREKLETA  ZEMLJA
IVAN POTRČ
Sredi petdesetih let je zazevala vrzel v življenju Johana Lenarta, mlinarja in gruntarja na Ilovnatem vrhu. Vse se mu je že godilo, tudi baba mu je že pobegnila — na svoj grunt, ki ga je dobila za doto; na grunt, ki je bil po neki nenapisani pravici bolj njen kot njegov, čeprav je ženitovanjsko pismo prisojalo obema enake dele. Da bi pa pobegnila in se ne bi vrnila, da bi mlinar živel več kot teden, štirinajst dni brez nje, »matere«, kot tokrat, ne, taka se mu še ni pletla.
Včeraj si ga je privoščil celo stari Karba: »Tak, zdaj si sam gospodariš?«
Oba sta zrla preko sosedovega slivja in jablan, kakor da se živo brigata, kako bo z letino. Karbov »sam« je bil skrita kača, ki je zašumotala pod listjem, da se je mlinar zdrznil. Naslonil se je na ograjo, zapotegnil obraz v vsakdanje gube in zmignil:
»E, gospodarimo, gospodarimo. Če bo le kaj rasti!«
Karbove oči so vtrepnile: »A, ona, je še zgoraj?« Počakal je in pokimal: »Oranja je precej.«
»Ko pa ni človeka, da bi se zanesel nanj. Zorala bo in posadila. Da je le odšla! Davi sem poslal Frančeka s kobilo, da ji zvlači.«                                '.;,
»Z vozom?« — »Z vozom.« ;
»He!« Karba se je nasmehnil in pomežiknil.
Naj je Lenart še tako dobro poznal soseda in njegovo hibo, tole večno vtrepanje in pomežikovanje, tokrat ga je tlačilo in
434
HEINE:   NEMČIJA
ZIMSKA    PRAVLJICA   —   PREVAJA   MILE   KLOPČ1Č ŠESTN AJSTO  POGLAVJE
Voz se je stresal, zbudil me iz sanj,
a znova premaga me spanje.
Spet v spanju sem gost Barbarosse postal —
bile so prečudežne sanje!
Spet hodil sem z njim po dvoranah okrog, korak je skrivnostno odmeval. Po novih stvareh me je spraševal, naj vse mu povem, je zahteval.
Že dolgo, dolgo vrsto let
ni slišal nobene novice.
Od sedemletne vojne — ves čas
s sveta nobene novice!
Povedal sem marsikatero mu stvar; vse vneto je vlekel v ušesa. »A kaj je z grofico — no — Dubarrv, ki kralju bila je metresa?«
»Dokler je njen Ludvik še prestol imel, je živo, brezskrbno živela. A ko so jo giljotinirali, bila je že vsa osivela.
Njen Ludvik Petnajsti je v postelji umrl popolnoma mirno in sveto. Šestnajsti pa pod giljotino je šel s kraljico Antoineto.
Kraljica bila je pogumna, vsa čast, bila je popolna kraljica. Grofica pa je jokala na glas, grofica Dubarrvca.«
Tu cesar je mrko zazijal, izgubil je vso veličino: »Le kaj je to: giljotiniranje? Razloži mi giljotino!«
»Giljotiniranje,« sem mu dejal, »je nova pripravna metoda, s katero človeka spraviš s sveta, četudi je žlahtnega roda.
565
Pri tej metodi je glavna stvar nekakšna nova mašina. Iznašel jo je gospod Guillotin, odtod ji ime giljotina.
Človeka pripno na nekakšen ploh; ta ploh se pogrezne in tira med dva te stebra — med njima visi visoko trikotna sekira.
Potegneš za vrv — sekira zdrsi veselo in brž ko strelica. Pri tej priložnosti zleti na mah z ramen butica.«
Tu cesar prekine me: »Dosti tega! Kaj brigajo me giljotine! In bog ne daj, da jaz bi se kdaj poslužil te strašne mašine!
Kraljica! Kraljica! In kralj, sam kralj! Na ploh, na ploh pripeta! Kaj ni več ponižnosti med ljudmi? Kje tu je etiketa?
In ti, kdo si ti, da tako si domač, da mene, cesarja, kar tikaš? Ti že še poplačam, ker v take stvari se s tako nesramnostjo vtikaš!
Ob tvojih besedah kipi mi žolč
in kri mi po žilah zastaja.
Že sapa je tvoja zločin nad cesarjem,
že sapa je veleizdaja!«
Ko stari tako je nad mano vzkipel in zmerjal, renčal na vso silo, je vse, kar si mislim samo na skrivaj, v togoti iz mene planilo:
»Ti si le prikazen iz pravljic in bajk z vso svojo vojaško gospodo! Daj, lezi in spi — brez tebe naš rod si sam poiskal bo svobodo.
Na glas se nam republikanci reže, češ: ,Glejie ga, glejte bavbava, ki z žezlom in krono pred njimi caplja!' To zanje je pustna zabava.
Najbolje: Ostani lepo doma, naj duh tvoj v samoti preudarja. Zakaj če natanko pretehtam vso stvar, nam sploh ni potreba cesarja!«
SEDEMNAJSTO   POGLAVJE
Tako sem s cesarjem se divje dajal. A v sanjah, le v sanjah seveda! Če res pred vladarjem bi stal, bi jecljal, obstala bi v grlu beseda.
Le v sanjah se Nemec otrese strahu in upa izreči cesarju naravnost vso nemško bolest, ki sicer taji jo, ker zvest je vladarju.
Prebudil sem se in zagledal sem gozd, v njem debla mogočna so stala. Ta gola lesena resničnost mi brž vse hude je sanje pregnala.
Star hrast je ves resen stresal glavo, svareče šumela je breza. Zaklical sem ganjen: »Odpusti mi to, o cesar, naj mine te jeza!
Odpusti mi, cesar, preveč sem vzkipljiv, nestrpnost besede mi spridi. Ti moder si cesar, čast komur čast! — le pridi čim preje, o pridi!
Če giljotiniranje res ti ni všeč, obdrži pač stare metode: za plemiče meč, za meščane vrv, in vrv za kmečke nerode.
A včasi le menjaj: za plemiče vrv, a kmetom butice sekaj! Saj vsi smo božji otroci, kaj ne? Enakost je tudi nekaj!
Krvavo rihto uvedi spet k nam, ki dal nam jo Karel je stari. Razdeli v stanove in cehe svoj rod, v stanovsko občestvo nas zvari!«
V 15. poglavju pripoveduje H., da je na vožnji na vozu zaspal in sanjal, kako hodi z Barbarosso po podzemskih dvoranah v gori Kyffhauser. — V 16. in 17. poglavju sem izpustil nekaj kitic, ki jih naš in današnji bralec lahko brez škode pogreša.
567