LIM, 331.105.6(497.12)
SINDIKATI IN MANAGEMENT (DELODAJALCI)
- WAFFENGLEICHEIT?
Dana Mesner Andolšek
V tekstu obravnavamo vlogo ustrezne institucionaliziranosti industrijskih
odnosov kot pogoja za uveljavljanje neokorporativnih tendenc v političnem
sistemu . Pozornost smo namenili eni od ključnih institucij za regulacijo in-
dustrijskih odnosov -instituciji za reševanje konfliktov Tako skušamo z pri-
kazom različnih institucionalnih kontekstov ugotoviti, kakšna institucionalna
konfiguracija bi v naših okoliščinah pospeševala oziroma zavlrala razvoj ne-
okorporativnih struktur. Slovenija mora zato šele oblikovati arhitekturo in-
stitucij, ki bi bila sposobna pospeševati neokorporativne tendence in
zagotavljati določeno stopnjo stabilnosti .
neokorporativizem, industrijski odnosi, transakcijsko delovanje, pravica do
stavke, šlbko in močno institucionalizirani sistemi, stabilnost, trlpartitna raz-
merja moči .
The author analyses the proper institutionalisation of industrial relations
which represents the one of the preconditions for furthering the neocorpo
rativetendences in the political system. Sp cialat ent onis fo used on the
conflict management institutions which are the most important institutions
for the regulation of industrial relations . Different institutional contexts are
presented to find out which configurations would foster or break the develop-
ment of neocorporatism In our situation . She concludes that Slovenca has
first to buildanrchitectureof ins i t ons capableacc lerati g neocorpo ive tendenci sdma ntain ng ace t  levstab ll y.
neocorporatism, industrial relations, transactional action . the right to strlke,
weak and strong institutionalised systems, stability, tripartite power rela-
tions .
Neokorporativizem ali decentralizacija
Vprašanje neokorporativizma je vprašanje, kako se v družbi strukturirajo interesi (predvsem
konfliktni) in kako ti interesi sodelujejo v političnem procesu industrijsko razvltih držav . Na to
vprašanje sta možna vsaj dva odgovora: na decentraliziran ali koncentriran način (Ferner, Hym an,1992: XIX). Tudi Schmitter je korporativizem opredelil kot';sistem interesnega prcdstavništwa,
v katerem so konstitutivne enote organizirane v omejeno število posameznih, prisilnih, netek-
movalnih, hierarhično urejenih in funkcionalno razdeljenih kategorij, ki jih država prizna ali jim
podeli pravico (jih ustanovi) ter jim zagotavlja ustrezen monopol predstavljanja v določeni kate-
goriji v zameno za zagotavljanje določenega nadzora nad izbiro vodstva ter artikulacijo zahtev in
podpor" (1979 : 13) .
DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE,1994, št.17-18
Kakšen bo odgovor na zgornje vprašanje, to v osnovi določa tudi tip političnega sistema, ki se
izoblikuje kot posledica izbrane opcije . Na Slovenskem naj bi bila opcija jasna . Predvsem iz
dosedanjih značilnosti slovenskega političnega sistema, (čisti parlamentarizem in proporcional-
ni volilni sistem) ter iz temeljnih vrednostnih orientacij javnega mnenja (samoomejevana demokra-
cija, velika pričakovanja, naslovljena na državo) (Adam, 1993 : 213-217) je očitno, da se nagiba
v smeri konsocionalnega modela, ki je eden od oblik koncentriranega sistema . Osnovne konture
političnega sistema so seveda odločilne, vprašanje pa je, kateri pogoji so še potrebni, da bi ta
opcija lahko začela delovati v smislu proizvajanja politične učinkovitosti in stabilnosti .
Za prvo obliko (decentraliziranega strukturiranja konfliktnih interesov) je značilna med drugim
predvsem odsotnost stabilne hierarhije organiziranega vpliva, odsotnost omnipotentnih veto-
skupin ter pasivna vloga državne eksekutive in administracije (cf.Schmitter, 1979) . Za drugo
obliko (koncentrirano strukturiranje interesov) (Goldthorpe, 1988 : 325) pa je značilen obstoj
kartela elit, razvoj specializiranih paradržavnih institucij, strateško - državno planiranje, ustrez-
na politična kultura ter legalizacija konfliktov med skupinami z delavskimi in administrativnimi
sodišči (d.Schmitter,1979). Na prvi pogled lahko ocenimo, da v sedanjem položaju na Sloven-
skem obstaja več indicev, ki sugerirajo težnje decentraliziranega načina oblikovanja in
(ne)posredovanja omenjenih interesov v politika . Težko bi relativno nemoč, neenotnost in
neučinkovitost sindikatov (Stanojevič, Omerzu, 1994) ter komaj konstituirano združenje delo-
dajalcev oziroma njegov funkcionalni institut (Gospodarsko zbornico) označili kot organizirani
hierarhiji vpliva, ki imata pogajalski monopol z močjo veta . Slovenska vlada pa le občasno kaže
kratkotrajen interes za politična pogajanja s temi skupinami . Odsotnost strateškega načrtovanja
vlade1, anemično delovanje Socialnoekonomskega sveta, simbolni razcep, ki prevladuje na Slov-
enskem (Vehovar, 1994) kažejo na politjčno kulturo, ki ni najbolj naklonjena
neokorporativističnim aranžmajem. Neustrezna in pomanjkljiva legalizacija industrijskih konf-
liktov pa sproža tiste tendence, ki potiskajo Slovenijo v decentralizirano obliko industrijskih
odnosov.
Toda to je le (prva) ocena, ki sedanji slovenski položaj prjmerja z razvitimi oblikami ene ali
druge opcije v smislu idealno-tipskih primerjav. Ustreznejšo oceno bi seveda dobili, če bi skušali
opravjti primerjalno analizo začetnih pogojev, ki so povezani z nastankom neokorporativnih
aranžmajev, ti se v temeljih zelo razlikujejo od značilnih potez zrelih neokorparativističnih siste mov.
V procesu iniciacije naj bi bila država (vlada) tista, ki se najbolj zavzema za koncentriran način
oblikovanja in izvajanja politik na različnih področjih (kmetijskem, zdravstvenem, socialnem
itd) . Neokorporatizem je namreč odgovor na probleme gospodarskega managementa vlade
(Goldthorpe, 1988 : 325) oziroma je instrument makroekonomske politike za doseganje vladnih
strateških opredelitev, ki so naravnane k hitrejšemu doseganju razvojnih ciljev in ekonomske
učinkovitosti . Neokorporatizem je odgovor vlade na probleme učinkovitosti, saj skuša z instalac-
ijo neokorporativnih dogovorov pospešiti koncentracijo različnih (konfliktnih) lnteresov, da bi
dosegli višje stopnje stabilnosti med največjimi interesnimi skupinami (cf . Goldthorpe, 1988 :
324) .
93
Dana Mesner Andolšek
Regulacija industrijskega konflikta
Neokorporatizem predstavlja alternativni način orkestriranja tradicionalnih interesov Gre za iskan-
je arhitekture institucij, ki bi povezale strateške akterje s konfliktnimi interesi v trajno mrežo
pogajanj, ki je podrejena javni (državni) regulaciji . Številni dejavniki pa določajo ali bodo ta
iskanja tudi uspešna .
Institucije industrijskih odnosov so sestavljene iz institucij kolektvnih pogajanj in institucij za
reševanje kofliktov (Goldthorpe, 1988 : 328) . Prve so z"vidika pospeševanja neokorporativnih
tendenc osrednje, primarne, druge pa so bolj podporne narave, vendar odločilne za stabilnost in
učinkovitost prvih.
Neokorporativistični politični aranžmaji puščajo manj prostora za odprte konflikte kot druge
oblike političnega interesnega predstavljanja . Vendar ne gre samo za politične dogovore o indus-
trijskem miru, doseženem na pogajanjih med strateškimi akterji, temveč tudi za institucionalno
oblikovanje in stabiliziranje tega miru skozi zakonodajo . Vse države, ki so oblikovale stabilne
neokorporativne politične ureditve za artikulacijo in reprezentacijo funkcionalnih interesov, so
oblikovale tudi posebno arhitekturo institucij za regulacijo industrijske akcije (konflikta), na
način, ki je pospeševal to stabilnost . V državah, v katerih se neokorporativizem ni razvil, so se
izoblikovali drugačni obrazci in metode za razreševanje industrijskega konflikta . Občutek moči
delavskega razreda v povojni Franciji in Italiji na primer je oblikoval stališče, da ni smotrno
formalno omejevati moč obeh konfliktnih strani (cf . Meier, 1988 : 53) .
V razpravah o neokorporatizmu je problem konfliktov sorazmerno slabo tematiziran . Končuje se
z ugotovitvijo, da v teh državah obstaja sindikalni monopol industrijske akcije. Kljub temu pa
nekateri avtorji priznavajo pomen pravnega urejanja konfliktnih razmerij za vzpostavitev korpo-
rativnih aranžmajev v posameznih državah .
Lash in Urry (1987: 237) ugotavljata, da sta bila v primeru Švedske navzoča še dva dodatna
pogoja, ki sta se izkazala kot nujna za vzpostavitev trajnih centraliziranih pogajanj : (1) zakon-
odaja koalicijske vlade je leta 1928 prepovedala divje stavke za ras med trajanjem kolektivne
pogodbe in (2) hitra rast članstva v SAF v poznih tridesetih letih . Sprememba zakonodaje je bila
odgovor na stopnjo stavk, ki je bila 1920 najvišja v Evropi . Združenje delodajalcev (SAF) in
sindikat (LO) sta ji nasprotovala, toda na koncu sta priznala njen pomen pri napredovanju cen-
tralizacije sindikatov v naslednjem desetletju.
Nekaj podobnega sta ugotavljala tudi za ZRN, kjer sta izločila dva odločilna pogoja za neokorpo
ratizem: (1) vse večja centralizacija sindikatov, ki je trajala vse od 1949 pa tja do šestdesetih let
(Lash, Urry,1987 : 253) in (2) učinki zakonodaje, ki je bila oblikovana v začetku petdesetih let. 2
Zakonodaja, ki je bila oblikovana v prvi petletki v novi republiki, je prepovedovala sindikate v
delavnicah, sindikate je obvezala za socialni mir, neuradne stavke je opredelila kot nezakonite,
prepovedala je stavke za javne uslužbence, ustanovila zvezno sodišče za delo, da bi zagotovila
uresničevanje sprejetih dogovorov (Lash, Urry, 1987 :255 ; cf. Jacobi, Keller, Muller-Jentsch,1993 :
219) . Ugotavljata sta, da (tako kot so švedski sindikati ostro nasprotovali sprejetju restriktivne
94
SINDIKATI IN MANAGEMENT (DELODAJALCl) - W AFFENGLEICHEIT?
zakonodaje, nato pa so jo ocenili kot uspešno), so se ji tudi nemški zelo uspešno prilagodili, ker
je spodbujala moč nacionalnih sindikatov nad podjetji . Meier (1988 : 51) ugotavlja, da povojna
zakonodaja ni dovoljevala oziroma ni omogočala priročne uporabe stavke v industrijskem kon-
fliktu, saj je praktično omejila oziroma prepovedala vsako legalno stavko .
Prav tako to ugotavljata tudi Dovlik in Stokland (1993 : 145) za Norveško, kjer je leta 1930
sprejeti Temeljni dogovor zagotavljal natančen okvir za urejanje industrijskih odnosov in
razreševanje konfliktov. Tako je zakonodaja pospeševala razvoj neokorporativizma .
Na tem mestu želimo povdariti vlogo pravnega urejanja kolektivnih sporov. Koncepcije se med
seboj zelo razlikujejo, so pa največkrat prirejene vrsti oziroma obliki političnega sistema . Za
pluralistične sisteme z decentraliziranimi industrijskimi odnosi so značilni institucionalni kon-
teksti, v katerih prevladujejo "prisilne" oblike reševanja konfliktov (Italija, Francija) . Za sisteme,
v katerih so navzoče močne nekorporativistične tendence, pa so značilni institucionalni kontek-
sti, v katerih prevladujejo mirni načini reševanja konfliktov (Avstrija, ZRN) . Prvi spodbujajo tran-
sakcijsko delovanje (stavko), ga omogočajo, drugi pa ga zavirajo in onemogočajo . Prvi normirajo
razširitev svobode (transakcijskega) delovanja, drugi normirajo omejevanje tovrstnega delovan-
ja .
Tako so za pravno ureditev v ZRN značilna določena pravna načela in načela v sodni praksi, po
katerih so delodajalci in delavci pred ustavo enaki in zato velja "enakost orožij" (Kampfparitat) ;
velja, da kolektivna pogodba vsebuje dolžnost "socialnega miru" (Friedenspflicht) ; velja, da je
boj skrajno sredstvo in da mora biti socialno ustrezen (Sozialadaquanz) .3 Za francosko ureditev
kolektivnih delovnih sporov pa velja nasprotno izhodiščno načelo neenakosti . Delodajalci nima-
jo npr. pravice do izprtja. Kolektivna pogodba ne zavezuje vsaj k relativnemu socialnemu miru .
Drugače je spet v ZDA, kjer je stavka lahko izražena le ob kolektivnem dogovarjanju (cf . Končar,
Kyowsky, Vodovnik, 1988: 35) . V Veliki Britaniji pa je stavka še vedno "stavka - svoboda" (Ky-
owsky et al ., 1968: 62) . 4
Nemška teorija zavrača stališče, da bi načelo sindikalne svobode zahtevalo priznanje pravice do
stavke (čeprav nekatere ustave dežel v republiki to pravico priznavajo) . Pri tem izhaja iz stališča,
da je osnovno načelo socialne države (Sozialestaadtsprinzip) sodelovanje, ne pa boj med social-
nimi partnerji . Nemška teorija delovnega prava je razvila vrsto pojmovglede pravne dopustnosti
stavke . Mednje sodijo teorija legalitete stavke, tako imenovana socialna ustreznost stavke in teor-
ija svobode uporabe bojnih sredstev (cf. Jacobi, Keller, Muller-Jentsch, 1993 : 229) . Po prvi
teoriji je stavka legalno zakonita takrat, kadar ne nasprotuje splošnim in tudi posebnim, za
stavko veljavnim predpisom delovanja . V nasprotnem primeru je stavka ilegalna .5 Po teoriji
socialne ustreznostih pa je stavka dovoljena le,
- če je cilj izboljšanje delovnih razmer ;
- če ni usmerjena proti socialnemu nasprotniku - delodajalcu ;
- če stavko vodi stranka, ki je sposobna skleniti kolektivno pogodbo, torej ne množica naključno
zbranih delavcev;
- če stavka zasleduje kolektivno pravni cilj, torej mora imeti takšen cilj, ki vsaj potencialno lahko
vodi k sklenitvi kolektivne pogodbe ;
95
Dana Mesner Andolšek
če ne nasprotuje načelom kolektivnega delovnega prava ;
če je zadnje sredstvo - ulema ratio - za dosego bojnega cilja;
če je vodena (cf. Kyowsky, 1968 : 37) .
Poleg tega pozna nemška teorija in sodna praksa še dodatno razdelitev stavk - na tiste, ki so v
skladu z dobrimi šegami in običaji, in na tiste, ki jim nasprotujejo . S tem v zvezi so po nemški
sodni praksi stavke, ki uporabljajo sredstva, ki so proti dobrim šegam, kakor tudi stavke, pri
katerih je škoda, ki jo povzročijo v nesorazmerju s postavljenim ciljem, protizakonite .
Majhno število stavk, še posebej "divjih", pa prispeva posebno legitimacijo sistemu socialnega
partnerstva (Randlesome,1990) .
Od evropskih držav sta z vidika razvoja neokorporativizma in institucionalizacije industrijskega
konflikta pomembni še Francija in Italija, ki sta ohranlli bolj prisilni obrazec reševanja industri-
jskega konflikta (Meier, 1988 : 48) . Njeni industrijski odnosi so ostali fragmentirani in konflikt-
ni . Ferner in Hyman (1993 : XXXIV) govorita o šibko institucionaliziranem kontekstu, ki je značilen
za obe državi.?
Če pogledamo razvoj pravnega sistema urejanja konfliktnih razmerij v Italiji in Franciji, ugotovi-
mo, da sta prešli od obdobja, imenovanega "stavka - delikt" prek obdobja "stavka - svoboda'$
do obdobja "stavka - pravica" . V teh državah je pravica do stavke razglašena za ekonomsko-
socialno pravico vsakega delavca, ki je v delovnem razmerju . Francija je pravico do stavke v
ustavi priznala 1946, Italija pa 1947 . V italijanski teoriji prevladuje stališče o nujnosti in neizbežnost
interesnega konflikta v industriji . Gre za stalen in permanenten spor, ki se v osnovi razrešuje s
konfliktnimi metodami . Pravica do stavke je izraz stališča zakonodajalca, ki upošteva dejansko
neenakost obeh strani v konfliktu in zato odpira možnost postopnega popravljanja te neenakosti .
Vendar se v Italiji polagoma uveljavljajo tudi nekonfliktne metode : sodelovanje v upravljanju .
Sindikati so temu dolgo nasprotovali, končno pa so nekateri le privolili v konfliktno-partcipa tivne metode.
Italijanska zakonodaja9 ne pozna zakonitih in nezakonitih stavk, dovoljene so samo zunanje
omejitve pravice do stavke . Po tej se pravica do stavke lahko omeji samo takrat, kadar ta pravica
pride v kolizijo z drugo ustavno pravico . Vse druge omejitve so nedopustne . Dovoljene so različne
pojavne oblike stavk: opozorilne, politične, demonstracijskc, generalne, solidarnostne, razčlenjene,
bele stavke, zasedbe tovarn, dogovorjena upočasnitev dela, stavke obstrukcije itd . (Kyowsky;1988 :
57) .
Pravne posledice stavke zajemajo delavce, ki so načeloma ob mezdo med stavke, delodajalci pa
ob opravljeno delo. Sindikati nimajo pomembnih stavkovnih skladov, iz katerih bi poravnali
stroške stavke, hkrati pa sindikatom ne pretijo nobene ekonomske posledice v zvezi z izplačevanjem
nadomestil za čas stavke . Zakonodaja je odpravila skoraj vso kazensko represijo proti stavkajočim .
Izprtje je prepovedano . Po paritetnem načelu zadenejo delodajalce vse materialnopravne posl-
edice stavke. Zato delodajalci uporabljajo različne strategije, ki naj bi zmanjševale nagnjenost
delavcev k stavkam .
96
SINDIKATI lN MANAGEMENT (DELODAJALCI) -WAFFENGLEICHEIT?
Naj povemo, da so pravne posledice za sindikate veliko občutnejše v ZRN, kjer morajo škodo za
nezakonito stavko nositi sindikati sami (delavcem pa, če so sodelovali v nezakoniti stavki prene-
ha delovno razmerje ali jim grozi izprtje) (d . Jacobi, Keller, Muller-Jentsch,1993 : 254) . Sindika-
ti zato zelo dobro premislijo, preden začnejo stavko, saj v ZRN velja tako imenovana "zastraševalna
moč delodajalcev" .
Vprašanje dovoljenosti in nedovoljenosti stavke je neposredno povezano z vprašanjem pravnih
posledic Posledice so ali civilnopravne ali kazenskopravne . Civilnopravne posledice so v zvezi z
vprašanjem vpliva stavke na delovno razmerje. Tukaj so stališča zelo različna, morda je še najbolj
liberalno stališče francoske zakonodaje . V Franciji načelno delovno razmerje ne preneha s stavko,
ampak se samo suspendira. Izjema je le, če je delavčeva krivda zares huda, takrat lahko deloda
jalec delavcu odpove delovno razmerje .
Ustavna zakonodaja in judikatura je v drugih državah veliko ostrejša in zastopa stališče, da delovno
razmerje s samo stavko preneha in se po končani stavke znova vzpostavi . t o
Zgoraj smo že omenili, da v francoskem pravnem sistemu ne velja "enakost orožij", tako kot na
primer v ZRN. Poleg tega velja, da ne sme biti posledica uresničevanja pravice do stavke to, da bi
delodajalec sprejemal diskriminatoren ukrepe v zvezi s plačami in socialnimi ugodnostmi . Delo-
dajalec tudi ne more sankcionirati ali odpustiti delavcev zaradi normalnega uresničevanja pravice
dostavke .
V francoskem pravu niso določeni pogoji za uresničevanje pravice do stavke, torej ni določeno,
kdaj se lahko stavka (stavka je vedno mogoča, ni institucionaliziranega socialnega miru) . Prav
tako ni opredeljen kraj (možna je stavka v delavnici, v zavodu, podjetju ali, če je nacionalna, v
vseh gospodarskih sektorjih), ni določena vsebina profesionalnih zahtev udeležencev stavke .
Prav tako kot v Italiji tudi tu ni sindikalnega monopola pri organiziranju in vodenju stavke .
In ravno tako kot v Italiji so tudi v Franciji dovoljene različne pojavne oblike stavk Nedovoljene
so samo čiste politične stavke, stavke v obliki upočasnitve dela in akcije, ki presegajo pravico do
stavke - torej stavke pri katerih gre za zlorabo pravice do stavke, ki pa jo mora delodajalec
dokazati .
S primerjavo zgornjih pravnih ureditev urejanja kolektivnih delovnih sporov smo želeli ponazori-
ti potrditev hipoteze, da so v neokorporativnih političnih ureditvah konflikti zakonsko bolj ome-
jeni kot v sistemih, v katerih prevladujejo decentralizirani industrijski odnosi .11 Omejeni so s
stališčem, da so strani v konfliktu po moči izenačene, omejeni so v cljih, oblikah, organizaciji, v
vodenju in posledicah za akterje . Postavlja se vprašanje ali je vsako urejanje stavke usmerjeno v
preprečevanje konfliktov. To stališče je deloma navzoče tako v italijanski kot tudi francoski prav-
ni teoriji (d. Kyowsky, 1988) .
Določeni pravno-zakonodajni posegi učinkujejo na politične akterje in tudi na samo pospeševanje
določenih tendenc v političnih sistemih. V naših primerih je šlo za pozitivne učinke te zakono-
daje na vertikalno integracijo sindikatov v teh državah (cf. tudi Lembruch,1988 : 71, ki ugotavlja
97
Dana Mesner Andolšek
podobne učinke v ZRN, Avstriji in na Nizozemskem) in s tem na pridobivanje moči v kontekstu
tripartitnih dogovarjanj ter posledično na sprožanje neokorporativnih tendenc v omenjenih primer-
ih .
Način reševanja industrijskega konflikta
Stavko in pravico do stavke pa je potrebno vedno upoštevati tudi v kontekstu kolektivnega dog-
t,V sistemu kolektivnega dogovarjanja mora obstajati grožnja s stavko, da bo dogov-
arjanje sploh realno. V tem smislu mora vedno obstajati možnost industrijske akcije, tudi če je ta
močno omejena.
I
Način razreševanja industrijskega konflikta se kaže v različnih oblikah razreševanja kolektivnih
delovnih sporov. Razrešujejo se lahko: a) na miren način : po sodni poti ali na pogodben način ali
b) na prisilen način : s stavko in izprtjem . Ta drugi način je grobo merjenje moči, ko zakonoda-
jalec postavi temeljne okvire prostora, v katerem poteka industrijska akcija (stavka)
. Z insti tucionalizacijo industrijskega konflikta se določi prostor akcije in različen obseg alternativnih
smeri delovanja akterjev v prostoru .
Pomen institucionalne regulacije industrijskih odnosov sta poudarila Ferner in Hyman ; ugotavl-
jata, da so posledice podinstitucionalizacije predvsem te, da je interakcija med delom in kapita-
lom v šibko institucionaliziranih kontekstih (Francija,Italija) določena bolj s surovimi razmerji
moči kot pa v bolj posredovanih, institucionaliranih sistemih, kjer se fluktuacije blažijo z institu-
cionalnim procesom (1992 : XXIV) . Bolj ko so institucije krhke in šibke, več prostora je na voljo
za strateško delovanje akterjev, torej za sorazmerno avtonomnost političnih procesov. Primarni
pomen torej imajo politični procesi . Šibka institucionalizacija daje na voljo obema nasprotnima
stranema več alternativnih (in s tem nepredvidljivih) smeri delovanja in v takšnih kontekstih je v
odnosih odločilna moč. Visoka institucionalizacija ne omejuje samo zaposlenih (zaradi visoko
regulirane industrijske akcije), temveč tudi management . Visoka institucionalizacija nemškega
okolja na primer omejuje nemške delodajalce, da bi sprejeli "macho" stil managementa . Naspro-
tno pa lahko francoski, italijanski ali angleški managerji izbirajo ali bodo vključili oziroma izključili
sindikate, ali se bodo z njimi konfrontirali ali sodelovali .
V neokorporativnih političnih sistemih je prostor transakcijskega delovanja precej omejen, ome-
jeno pa je tudi število alernativnih smerl delovanja . V državah z decentraliziranimi sistemi indus-
trijskih odnosov je prostor transakcijskega delovanja širši in akcije so lahko bolj raznovrstne . Z
vzpostavitvijo določene arhitektonike institucij je možno do neke mere usmerjati razvoj in stabil-
nost političnega sistema.
Slovenija se mora odločiti, kako bo oblikovala svoj prostor industrijskega konflikta, koliko možnih
različnih strategij (in akterjev) na tem prostoru bo dopuščala ter koliko (ne)stabilnosti bo zato
na njem morala tolerirati .
98
SINDIKATI IN MANAGEMENT (DELODAJALCI) - WAFFENGLEICHEIT?
Schmitter (1979) ugotavlja, da korporativizem omejuje kompetitivno interakcijo, numerično
razmnoženost, horizontalno razšjrjenost in spontane formacije ter zagovarja nadzorovano ustan-
avljanje, številčno omejenost, vertikalno stratifikacijo in koplementarno soodvisnost .
Če skušamo opredeliti zgornjo primerjavo pravnih ureditev industrijskih konfliktov v industri-
jskih odnosih v gospadarsko razvitih državah, bi rekli, da ZEL\ normira omejitev transakcijske
ga delovanja,medtem ko Italija in Francijanormirata svobodo transakcijskega dogovarjanja.
Slovenija je v ustavo zapisala, da je stavka pravica vsakega posameznika; jeseni leta 1993 je v eni
od kritičnih situacij dodatno omejila pravico do stavke javnih uslužbencev. Od takrat naprej se
zakonodajalec s stavko ni več ukvarjal . te želi Slovenija še spodbujati neokorporativne tendence
v političnih procesih, se ne more zanašati le na institucije socialnega sporazumevanja in kole-
ktivnega dogovarjanja. Ti so prav gotovo odločilni za njihov nastanek, stabilnost pa lahko te
institucije ohranijo le prek dodatne institucionalizacije konfliktnih razmerij, torej z oblikovan-
jem sekundarnih institucionalnih mehanizmov, ki bodo dejansko zagotavljali avtoriteto sindikalnih
organizacij, ki je ključni pogoj učinkovitosti neokorporativnih struktur. Največja sindikalna cen-
trata na primer nikakor ni pripravljena omejiti pojava "divjih" stavk tudi kadar bi bil sklenjen
socialni sporazum, temveč jih želi le servisirati . 12 Z vidika pospeševanja učinkovitosti neokorpo
rativnih dogovorov je to povsem kontraproduktivna politična strategija. S takšno strategijo bi se
verjetno skušala izogniti problemu legitimnosti, ki bi se pojavljal ob koncentraciji moči in delovanja
na nacionalni ravni, če bi se vzpostavilo socialno partnerstvo in, ki se v takšnih okoliščinah pri
članstvu nujno pojavi .
Z dodatno institucionalizacijo konfliktnih industrijskih razmerij je hipotetično pričakovati tudi
intenzivnejše zbliževanje pluralističnih sindikalnih organizacij na Slovenskem . Ustrezno insti-
tucionaliziran kontekst bi takšne trende lahko pospeševal .
Dodatna istitucionalizacija konfliktnih razmerij pa hi lahko imela povsem drugačne učinke, če
socialno partnerstvo ne hi vključevalo delavstva ali pa se sploh ne bi razvilo oziroma bi ostalo na
začetni stopnji . 'takšni situaciji, bi imeli najslabše od obeh svetov : do skrajnosti omejeno pravi-
co do stavke (omejitev transakcijskega dogovarjanja, ko je omejena le stran delojemalcev in
" forsirana" stran delodajalcev (managementa) ter prevlado neoliberalnih oblik industrijskih
odnosov z neomajno močjo delodajalcev.
(Če se neokorporativizem na Slovenskem ne ho uveljavil in bo prevladal decentraliziran sistem
urejanja industrijskih odnosov (mikrokorporativizem in neoliberalne tendence), mora obstajati
večji prostor za transakcijsko obliko razreševanja konfliktov, ki bo vzpostavljal ravnotežje moči
na trgu dela in kapitala . S talim razvojem so v sozvočju tudi konture sedanjega sindikalnega
prizorišča, instuticije delavskega soodločanja in intenzivni procesi privatizacije . Takemu razvoju
dogodkov ustreza tudi sedanji šibko institucionaliziran sistem urejanja odprtih konfliktov, ki
predvideva visoko stopnjo transakcijskega delovanja in prevlado odnosov moči med delojemalci
in delodajalci . Izidi bodo odvisni od obstoječih razmerij moči, od potencialnih resursov, ki se
bodo generirali v prihodnje, ter od uspešnosti strategij konfliktnih akterjev, ki bodo uporabljali
99
Dana Mesner Andolšek
te resurse. Moč institucionalne regulacije je v takih razmerah marginalizirana, obdobja stabil-
nosti so kratkotrajna, presenečenja pa zagotovljena.
Sindikati in management
Iz prej omenjene raziskave je moč ugotoviti, da je vlada odločilni dejavnik neookorporativističnih
razmerij v Sloveniji in v tripartitnem odnosu najmočnejši partner3 , saj oba druga "kritično"
ugotavljata, da ju vlada "instrumentalizira" : Gospodarska zbornica se pritožuje nad "občasnostjo"
vzpostavljanja dogovarjanja; sindikati pa se pritožujejo, da vlada sindikate obravnava kot po-
drejene, saj jih na pogajanja vabi šele takrat, ko je potrebno dosežene dogovore le podpisati .
Sklepali bi lahko, da so sindikati v tem trikotniku najšibkejši in zato tudi najmanj zanimiv
partner za pogajanja. Očitno nimajo dovolj resursov z aekvivalentno menjavo(cfGoldthorpe,
1988: 337) . Sindikati so tu kritični dejavnik, ki ne spodbuja neokorporativističnih tendenc . 14
Gospodarska zbornica kot zastopnik interesov (kapitala, delodajalcev, managementa) nasprotne
strani v pogajanjih15, je s celotno organizacijsko infrastrukturo predstavljala za vlado zanimivejši
krak pogajalskega trikotnika . Razmere, v katerlh je slovensko gospodarstvo (gospodarska kriza,
visoka stopnja brezposelnosti, procesi prestrukturiranja), dajejo managementu a priori položaj
strateškega akterja. Država (vlada) pričakuje, da bo management v podjetjih našel osnovne nove
vire dela in oblike zaposlovanja, nove metode organiziranja proizvodnje in skuša v tem procesu
igrati le servisno vlogo, z zagotavljanjem raznih kontekstualnih pogojev. (S tem naj bi zagotovila
visoko stopnjo fleksibilnost delovanja managementa v kriznih razmerah) . Zato tudi vlada do
sedaj ni oblikovala nobenega strateškega načrta za gospodarsko-tehnološki razvoj Slovenije .
Objektivni pogoji krize (kontingenčni dejavniki) so tisti, ki po eni strani favorizirajo moč man-
agementa, po drugi strani pa strateška opredelitev vlade tej moči dodaja še dodatne vire . Tudi
sam proces privatizacije, ki se po ocenah opazovalcev6 izteka v največji delež podjetij z de-
lavskim lastništvom, bo verjetno posledično sprožil procese decentralizaaje in s tein povečal
moč managementa ter slabil moč nacionalnih sindikalnih central, lahko pa bo okrepil sindikate
na nižjih ravneh (mikrokorparativizem) .11Tudi procesi soodločanja imajo podobne učinke (cf .
Lash, Urry, 1987: 257; Streeck, 1988: 307 ; Ferner, Hyman, 1993 : XXV) . Gre za podjetniški
egoizem . 17
V takšnih okoliščinah je razumljivo, da management nima posebnega interesa vztrajat pri
neokoporativističnih kontekstih, saj jih takšni dogovori inobveze, ki iz eh dogovorov iz ajajo,
prej omejujejo kot pa jim omogočajo različnost alternativnih smeri delovanja (cf. Streeck, 1988 :
294) .
Neokorporativni pristopizhaja iz realne družbenemod neke skup osti, naprime skupnosti
dela ali kmetijstva, zdravstvene skupnosti. Iz te skupnosti določena skupina črpa svojo moč. Ta
moč je predvsem v tem, da je družba v obstoječih okvirih od nje eksistenčno odvisna.
(Neo)korporatizem se napaja pri birokratski moči države in moči asociacij in ustvarja instituci-
onalne povezave med državo in družbo. Samo najpomembnejši oziroma tako imenovani strateški
akterji imajo priviligiran dostop do oblasti (delo, kapital) (Magagna, 1988:421). Ti nadzorujejo
100
SINDIKATI IN MANAGEMENT (DELODAJALCI) - WAFFENGLEICHEIT?
svoj položaj na trgu, hkrati pa jim država priskrbi še monopolni položaj pri izvajanju določene
politike. Meier (1988 : 55) ugotavlja, da so se korporativne tendence pojavile v deželah, v katerih
je imela država dovolj veliko moč (ZRN, Avstrija, Švedska) . Niso pa se pojavile tam, kjer je močna
država zadela ob fragmentirane in konfliktne kulturne in gospodarske sile (Francija) .
Moč sindikatov (sfere dela) vSloveniji je zaradi objektivnih okoliščin (gospodarske krize, procesov
presturkturiranja,125.000 brezposelnih, procesov tranzicije, nastanka sindikalne konkurence,
obstoječe fragmentizacija sindikalnega prizorišča) manjša, kot hi sicer lahko bila . Manjša pa je
tudi zaradi političnega konteksta (odsotnosti socialdemokracije), ki sindikate "sili" (?) v lobi-
ranje z različnimi političnimi strankami. To je problematično z vidika strateškega povezovanja, ki
je onemogočeno zaradi simbolno - ideološkega opredeljevanja razmerij med političnimi strankami
(Vehovar, 1994) . Še manjša pa je tudi zaradi neustreznih ali neučinkovitih strategij delovanja
nacionalnih central, zaradi katerih jim moč odteka, namesto da bi jim pritekala .
Moč skušajo sindikati (vsaj največji) črpati pretežno iz eksogenih virov, namesto iz endogenih ;
kar samo po sebi ne bi bilo slabo, slaba pa je izbira le-teh . Naslanjanje na politične stranke, je z
vidika avtonomnega položaja sindikatov neučinkovito, saj ideološka naravnanost prevladuje nad
interesno . To je deloma podedovan obrazec iz preteklosti deloma pa je odgovor na kontestualne
razmere konkurenčnosti samih sindikatov . Poglejmo sedaj, kje vse obstajajo resursi, ob pomoči
katerih sindikati lahko postanejo strateški partner za pogajanja in ne zgolj občasen sopotnik, ki
je sposoben pollegitimno privoliti v kratkoročne ukrepe vlade (na primer letni proračun) .
Endogeni viri:
l . Sindikati črpajo moč predvsem iz svojega članstva. Stopnja sindikaliziranosti na Slovenskem je
približno 60% (Stanojevič, Omerzu, 1994 : 5), to ni malo v primerjavi z nekaterimi drugimi
državami.Vendar bi bila lahko ta stopnja višja, če hi sindikatom uspelo spremeniti njihovo neg-
ativno oziroma kritično javno podobo . Rezultati ankete javnega mnenja kažejo, da največ
respondentov (77,9%) soglaša z oceno, da pri nas sindikati niso dovolj učinkoviti pri zaščiti
interesov delavcev ter da se preveč ukvarjajo z visoko politiko, premalo pa s problemi članstva
(75,5%) . Zelo visoka stopnja vprašanih soglaša tudi z oceno, da preveč tekmujejo med seboj
(68,6%) ter da vodstva sindikatov preveč skrbijo za svoje interese (64,0%) . Dobra večina anke-
tirancev pa meni, da na stališ& sindikatov bolj vplivajo stranke, kot delavci (Stanojevič, Omerzu,
1994 : 17) .
2 . Oblikovanje ustreznih interesov sfere dela je drugi pomembni vlr moči . V kriznem obdobju
tudi zaposleni redifinirajo svoje interese (cf .Streeck,1988: 297), zato morajo biti sindikati sposobni
sprementiti svoje strategije. Do sedaj so bili sindikati pretežno ekonomistično naravnani . Vprašanje
pa je ali je takšna usmeritev še ustrezna. V Sloveniji so raziskovalci že ugotovili spremenjene
vrednostne orientacije javnega mnenja (Stanojevič, Omerzu, 1994 : 13) . Jamo mnenje ocenjuje,
da so prioritete delovanja sindikatov po pomembnosti tele : pravno svetovanje delavcem, ohran-
101
Dana Mesner Andolšek
janje delovnih mest, zaščita brezposelnih, finančna pomoč delavcem, ki to pomoč potrebujejo,
izobraževanje delavcev, dogovarjanje z vlado in Gospodarsko zbornico o vprašanjih ekonomske
in socialne politike, skrb za soodločanje delavcev, skrb za primerno visoke plače (šele na osmem
mestu), zagotavljanje cenejših živil za delavske družine, privatizacija, sodelovanje s strankami in
drugiml parlamentarnimi skupinami ter organiziranje zabav in izletov .) Govorimo lahko o zrelem
javnem mnenju, ki potiska svoje materialne zahteve v ozadje in ki je sposobno sprejeti oziroma
celo več, od sindikatov pričakuje delovanje za doseganje statusa socialnega partnerja pri določanju
in izvajanju gospodarske politike . V tem smislu morajo biti sindikati sposobni interesne prila-
goditve oziroma morajo razviti "sposobnost za strategijo", od katere je potencialno odvisna mobilizacijska moč sindikatov .
Eksogeni viri:
3 . Politično tekmovanje med sedanjimi sindikati prej slabi kot krepi njihov položaj v političnem
prostoru. Delitev kompetenc namesto političnega tekmovanja bi bila ustreznejša strategija. V
anketi javnega mnenja raziskovalci ugotavljajo, da javnost v kritični javni podobi zameri sindikatom
njihovo medsebojno politično tekmovanje . Sindikati naj bi zato poskušali racionalizirati svoje
delovanje : a) zmanjševati bi morali ideološko konkurenco med seboj ; b) morali bi se poskušati
organizacijsko zbliževati, kar vse sodi v arzenal funkcionalnlh sprememb, da bi povečali svojo
učinkovitost (razdrobljenost) ter da bi povečali moč, da bi povečali lastno tržno (menjalno)
zanimivost za vlogo socialnega partnerja .
4 . Ustreznejše okupacije možnih institucionalnih kanalov (delavske participacije) ter sodelovan-
je v procesih privatizacije bi sindikatom okrepilo moč . Pridobivanje moči na teh ravneh sindi-
kalnega organiziranja (podjetniški egoizem svetov delavcev in sicer organov upravljanja) lahko
seveda posledično sproža decentralizacijske težnje - vendar krepitev nižjih rami sindikalnega
organiziranja ni nujno povsem nezdružljivo z poskusi doseganja socialnega partnerstva . Gre seveda
za oblikovanje uspešnih sindikalnih strategij, ki odgovarjajo na spremenjene razmere in zahteve
managementa ter delavcev (cf . Ferner, Hyman, 1993 : XXV) .
6 . Povečanje strateške moči sindikatov lahko izhaja tudi iz sedanje vloge, ki jo imajo v situaciji
vse intenzivnejšega pojavljanja stavk in vse bolj opazne militantnosti stavkovnega gibanja na
Slovenskem$ (conflict management) . Sindikati postajajo dejavnik umirjanja militantnosti v tran-
sakcijskih situacijah in javnost jih v tej vlogi podpira (Stanojevič, Omerzu, 1994 : 24) .
7 . Sindikat je lahko tudi iniciator novih institucij za reševanje konfliktov, kjer lahko potencialno
črpajo in generirajo svojo moč . Zaradi šibke institucionalizacije razreševanja konfliktnih situacij
je vloga sindikatov na nacionalni ravni manjša kot bi lahko blla . V takih situacijah gre za relativno
prevlado oziroma avtonomnost političnih procesov (glej zgoraj, primerjaj tudi Ferner, Hyman,
1993: XXXIV), v katerih je odločilna groba moč, stopnja stabilnosti v političnem sistemu pa
majhna .
8. Vključevanje v korporativne dogovore pa tudi povečuje moč sindikatov (Goldthorpe, 1988 :
329). Če želijo vstopati v takšne aranžmaje, morajo postati izrazito strateški akter, s katerim bi
102
SINDIKATI IN MANAGEMENT (DELODAJALCI) - WAFFENGLEICHEIT?
vlada vstopala v pogajanja, oziroma bi jo to zanimalo . V ta namen bi morali sindikati povečati
svojo menjalno moč in skušati preseči sedanji status sekundarne "policy skupnosti" ter doseči
status primarne "policy skupnosti", kjer bo vlada zainteresirana navezovat stalne stike z njimi .
OPOMBE
l . V asu nastajanja besedila je vlada v sodelovanju s strokovnjaki pripravljala dokument, ki naj bi
vseboval strateške premise gospodarskega razvoja Slovenije .
2 . Po letu 1945 se je v ZRN pod intervencijo zavezniških armad razvijalo najprej posebno delovno pravo
v posameznih deželah, leta 1949 pa se že začenja aktivno poseganje federacije na področje delovnih
razmerij . To obdobje označuje držama intervencija s temi najpomembnejšimi zakoni : zakonom o
organizaciji v podjetjlh (1952), zakonom, ki je vpeljal soupravljanje v industrijl premoga in jekla (195 l),
federalnim zakonom o predstavništvu uslužbencev v državnih organih (1955), zakonom o kolektivnih
pogodbah (1949), zakonom o osnovnih pogojih dela (1952), zakonom o varstvu proti odpovedim
(1951), federalnl zakonom o dopustih (1963), zakonom o izboljšanju ekonomskih jamstev za primer
bolezni delavcev (1957-61), zakonom o delu na domu (1951), zakonom o težkih invalidih (1957),
zakonom o delovnih sodiščih (1953) in zakonom o zaposlovanju in brezposelnosti (1957) (Kyowsky,
1)68:29)
Za obdobje po drugi svetovni vojni je bilo značilno, da se delovno pravo ni več oblikovalo toliko z
državno intervencijo, ta je bila minimalna, pač pa sta bila odločilna dva glavna dejavnika. Pr i je bila
vloga socialnih partnerjev, ki so s kolektivnimi pogodbami urejali deloma razmerja, drugi pa je bilo
delovanje delavskih sodišč, še posebej vrhovnega .
3 . Nemška delovnopravna teorija je na tem področju najbolj razvita, obenem je tudi bistveno pomagala
pri razvoju ustreznih pravnlh institucij in bogate judikature . Nemško kolektivno pravo je imelo močan
vpliv na vso zapadno teorijo delovnega prava v Evropi .
4 . Po Calamandreju lahko zgodovino stavk razdelimo v tri obdobja : v obdobje "stavka - delikt", v obdobje
"stavka - svoboda' ln v obdobje "stavka - pravica' (Kyowsky, 1968: 62) .
5 .Od pojma legalnosti je potrebno ločevati še pravni pojem legitimnosti, ki še naprej omejuje možnosti
stavke (glej Kyowsky, 1968 :35) .
6 . To stališče ima za socialno ustrezna samo tista dejanja, ki se gibljejo v okviru zgodovinsko nastalega,
socialno etičnega reda skupnega življenja (Kyowsky) .
7 . Avtorja pa ugotavljata nedavno institucionalizacijo in "proceduralizacljo" lndustrijskih podjetij v Italiji
v 80.letih, ki prek kompaktnih formalnih struktur omogočajo določeno mero skupnega dogovarjanja
predvsem v velikih podjetjih na severu države . Vendar takšna oblika institucionalizacije seveda ni privedla
do neokorporativnih tendenc (ibidem: )XXIV) .
10,3
Dana Mesner Andolšek
8 . Načelo "stavkovne svobode" je stališče liberalnega obdobja, ki se na področju delovnega prava kaže
v civilistični "pogodbeni teoriji", t.j . fikciji pravne enakosti obeh partnerjev.
9. Italija ni samo ratificirala vseh mednarodnih univerzalnih in regionalnih aktov in jih uresničila v svoji
zakonodajl, temveč je na številnih področjih sindikalne svobode in zlasti stavke presegla mednarodne
norme .
10 . hujše civilnopravne posledice v zvezi z delovnim razmerjem zadevajo delavca, ki se je udeležil
takoimenovane nedovoljene stavke .
11 . Izjema je Velika Britanija, kjer skuša vlada z zakonodajo vse bolj omejiti vlogo sindikatov in posega
tudi na področje stavk. Zakonodaja vsebuje številne določbe, ki omejujejo svobodo stavke (zakoni iz
leta 1980, 1982, 1984 ln 1988 ; cf. Končar, 1988: 34) . Ti zakoni omejujejo že tako restriktivno politiko
stavk, ki so jo sprejeli že konzervativci 1971 . leta (Lash, Urry, 1987: 271, Randlesome, 1990 :191) .
12. Empirična evidenca, zbrana v raziskavi "Spremljanje in modeliranje modernizacijskih procesov
slovenske družbe", ki jo izvaja Center za teoretsko sociologijo pri IDV ju .
I3 . V tem kontekstu ne razmišljamo o relativni nemoči vlade v razmerju do parlamenta, temveč zgolj o
odnoslh moči v omenjenem trlpartitnem razmerju.
14 . V tem kontekstu je opls sindikalnega gibanja oziroma njegove moči empirično vprašanje in ne le ena
od ponovnih potrdltev mita o hipertrofirani vlogi države in atrofirani moči sindikatov (cf . Niland,
Landsbury, Verevis, 1994 :46) .
15 . Konflikt delo - kapital se v Sloveniji ne bo strukturiral v preprosto dvostransko transakcijo (delo -
kapital) ampak se bo dopolnjeval tudi s transakcijo (znanje- kapital) . Zato se bo oblikoval y kompleksno
razmerje, ki ne prepleta samo lastnine in dela, ampak tudi managerje, finančna združenja, zavode in
državo . Konstitucija modernega managementa v razvltih gospodarstvih ni združena z občutkom lastnine,
temveč z njeno odsotnostjo . Management pa se v svojih strategijah vse bolj ukvarja ne samo z odnosom
management - delo, temveč tudi management - znanje . Zato bodo tudi odnose kapltal - delo dopolnjevali
odnosi kapital - znanje.
Če bi govorili v bolj strukturnih terminih, bi skušali poudariti vlago izobraženstva v sferi dela oziroma
določena stopnjo fragmentacije trga dela in njen pomen za organizacijske strategije nasprotnih akterjev
v slovenskem političnem prostoru .
16. Razprava na okrogli mizi o privatizaciji 20 .10.1994 na FDV- ju, je nakazala ta trend.
17 . Proces privatizacije pa je ustavljen v družbenih dejavnostih, kjer je zaposlenih približno 1(x) .000
slovaiskih izobražencev in kjer v najboljšem primeru lahko upamo na sektorski korporativizem, v
najslabšem pa na konfliktno razmerje in transakcijsko dogovarjanje .
104
SINDIKATI IN MANAGEMENT (DELODAJALCl) - WAFFENGLEICHEIT?
18 . V Sloveniji nimamo enotnega registriranja pojava stavk, zaradl tega so lahko ocene posameznih
akterjev (predvsem sindikatov), ki spremljajo pojavljanje stavk, pristranske. Njihove statistike kažejo,
da je že v oktobru obseg stavk presegel lanske številke .
LITERATURA
Adam, F. (1993) , "Strukturiranje političnega prostora po drugih volitvah in vprašanje politične stabilnosti",
v : Adam, E (ur.), Volitve in politika po slovensko, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljena
Dolvik, J .E ., Stokland, D . (1993), "Norway: The Norvegian Model' in Transition", v : Ferner, A., Hyman,
R. (ur.), Industrial Relations in the New Europe, Blackwell, Oxford
Ferner, A., Hyman, R. (1992), "Industrial Relations in the New Europe: Seventeen Types of Ambiguity",
v: Ferner, A ., Hyman, R . (ur.), Industrial Relations in the New Europe, Blackwell, Oxford
Goldthorpe, J .H . (1988), "The End of Convergence : Corporatist and Dualist Tendencies in Modern
Western Societies", v: Goldthorpe, J .H. (ur.), Order and Conflict in Contemporary Capitalism,
Clarendon Press, Oxford
Jacobi, 0 ., Keller, B ., Muller-Jentsch, W. (1993), "Germany: Codetermining the Future?", v: Ferner, A.,
Hyman, R. (ur.), Industrial Relations in the New Europe, Blackwell, Oxford
Končar, P., Kyowsky, R., Vodovnik, Z. (1988), Pravni vidiki reševanja sporov v OZD, Inštitut za delo
pri Pravni fakulteti, Ljubljana
Kyowsky, R . (1968), "Primerjalni oris pravne ureditve stavke v nekaterih industrijskih državah", v :
Kolektivni delovni spori na območju SRS (1964-1966), Inštitut za javno upravo in delovna
razmerja, Ljubljena
Lash, S ., Urry J . (1987), The End of Organized Capitalism, Polity Press, Cambridge
Magagna, V (1988), "Representing Efficiency : Corporatism and Democratic Theory", Review of Poli tics, vol.50, št.3.
Meier, C. (1988), "Preconditions for Corporatism", v: Goldthorpe, J.H . (ur.), Order and Conflict in
Contemporary Capitalism, Clarendon Press, Oxford
Niland, J . et al . (1994), The Future of Industrial Relations, Global Changes and Challenges,
Sage, London
Randlesome, C ., Brierley, W., Bruton, K., Gordon, C ., King, P. (1990), Business Cultures in Europe,
Heinemann Professional Publishing, Oxford
Schmitter, PC. (1979), "Still the Century of Corporatism?", v: Schmitter, P.C., Lehmbruch, G. (ur.), Trends
Towards Corporatist Intermediation, Sage, London
1 05
Stanojevič, M ., Omerzu, M . (1994), Javnomnenjske podobe sindikatov (tekst je objavljen v tej
številki Družboslovnih razprav)
Streeck, W. (1988), " Neo-Corporatist Industrial Relations and the Economic Crisis in West Germany", v:
Goldthorpe, J.H. (ur.), Order and Conflict in Contemporary Capitalism, Clarendon Press, Oxford
Vehovar, U . (1994), Neokorporativizem na Slovenskem - razcep in integracija (Slojevska
struktura slovenskih političnih strank), referat predstavljen na Socioloških dnevih, Portorož
1 06