—~< 49 >¦—
<^^                   Po semanjem dnevu.
l|femenasta,  kakšno reč so počeli otroei v koči na konci vasi tistega jutra!
JySf'Na vse zgodaj so bili na nogah vsi, kar jih je bilo. Gelo najmanjše v zi-
belki jelo je nenavadno za rana brcati in vekati, kakor bi znalo tudi 6110,
da se je zgodilo tistega dne nekaj posebnega pri hiši. I kaj pa vender? Potrpite,
potrpite, vse vam razložim, radovedneži mali!
Lejte, dan poprej je bil v sosednjem trgu seraenj. Tudi Košanov oče se je podal tjakaj kupit te in one stvari. Da je pred odhodom obljubil otrokom, da se ne vrne praznih rok, umeje se samo 0 sebi. A nad vse jih je bil razveselil z ob-ljubo, da jim kupi na semnji in privede dovnov kravico, ljiibo, lepo kravico, prav takšno, kakeršne so si otroci vže davno želeli. V najprisrčnejšej radosti in naj-lepših nadah pričakovali so otroei ves dan očetovega povratka. A prišel je oče stoprav pod noč, ko so otroci, trudni samih želja, vže počivali v najslajših sanjah.
^Jo   73to Sfi rtfl                                                                                            ^___                   Ininil   iti
Ctžll,   CtR JO J6              *™      ¦¦"¦                         "                                                                                  tO J6   DllO
nekaj za-nje! Vsi h kratu so pridrli iz hiše k belki. Oelo ona mala stvarca v zibeli ni dala poprej pokoja. da jo je vzdignila mati ter ponesla takisto ven pred hlevček.   In kako so občudovali kravico ti otročički!
,,Cisto taka je, kakor sosedova mavra," dejala je Tinka ustopivši se belki prav tja pod gobček.
nSe lepša, lepša," popravil je Andrejček, ki je zrl kot nem na lepo živinče. ,,To jo bomo gonili na pašo!:'
nAha, na pašo, na pašo, kaj ne, da, mati?" pristavila je Nežika, ona taro od zadaj.                                                                                                                     ^M
,,To se ve, da," potrdila je mati. — In otroci so bili srečni, neizmerno srečni. Celo Pranek — da ga omenim še v tretje — bil je zelo nemiren v materinem naročji ter govoreč in radujoč se po svoje stezal in stezal ročici po kravici toliko
—~»< 50 >~—
casa, da se je dotaknil njenega nšesa. Potem, seveda, bile so niu izpolnene nje-gove miade, morda prve želje. — Jedino Janezka, ki je nosil še pol kitljico, pol hlače, zanimala je manj krava belka, nego li veliki vreči ondii poleg vrat. 0 njili bi bil rad kaj izvedel, kaj li je oče pripeljal v njih. Kdo ve, če ue rožieev ali sladkorja ? Jemenasta, če bi bilo kaj takega! Kar sline so se cedile mlademu sladko-snedenčku, ko je pretipaval vreči — —
Tako so imeli Košanovi otroci vsak svojo zabavo in radost tistega jutra. In raenite li, da jih je mogla mati z lepa sklicati h kosilu ? Kaj še! Kar ločiti se niso mogli: Janezek od vreo, oni drugi od kravice — belke. N6, ali je raorda po rlnigod drugače — po  semanjein   dnevn?                              Mih. Podtrojiški    .