astp

Večne Resnice

v

m

za

ljudske mmm

m Sb

po

SLOTEISKIH DEZEL1II.

Spisal

FIL. JAK. KAFFOL

duhovnik Goriške nadškofije.

I. ZVEZEK.

V GORICI,
Založil Karl Socliar
1861 .

01 k A  •: 9  *' 4 ! UA r f <


Natisnil J. B. Seitz.


A

T

Znamenite bile so besede, ki so
mi jih sveti Oča Papež PIJ IX. u god sv.
Floriana leta 1858. a Vatikanu tako-le
govorili :

Vi ste, kakor pravite, Slavjan.  —
Slavjanski narod je verli in zares močen
narod.  — Jaz vse Slavjane po očetovo lju¬
bim.  — Skoda da so razkoljeni. ■— Njih
blagost bila bi sloga, An ta se jim cimi le
v sjedinjenju s katoliško cerkvijo.  — Za¬
torej rad iz dna serca podelim svoj apo¬
stolski blagoslov vsem oznaniteljem svetega
Evangelja po Slavjanskem. ”

Tem očetovskim besedam spominek
postaviti sem sledeča dva zvezka sloven¬
skih pogovorov za ljudske misione spisal.

Xa Tominških Pečinah v godovno
sv. Cirila in Metuda 1860.

F. J. liatfol

Kaplan.

A

¥

Uvod

Dragi prijat d !

Dozdeva se, da si ves unet za čast Božjo in se
veliko trudiš za zveličanje svoje cede. Hvala Bogu, ki
človeške serca vlada in kamor lioče, nagiba! — Sada
želiš tudi mision svojim faranom napraviti. Prav, Mi-
sion je skorej geslo naše dobe po slovenskem. Kar so
častiti Lazaristi v Avstrijansko vpeljani in pri svetem
Jožefu v Celju misionsko hišo za Slovence posedli, je
misionski duh jel po naših deželah kaj nježno pihljati.
Smem reči, da redki so sem pa tj e snidi slovenskih
duhovnikov, kjer bi se ljudski misioni v spomin ne
vzeli. In to je dobro znamnje za našo duhovščino; kajti
slišal sim enkrat iz ust pobožnega in jako učenega
moža hude besede: qui adversarius est missionis, su-
spectus est de sexto. — Misioni-čeravno ne neogibljivo
potrebni, so vender zlo koristni; ko hi uže druge hasn-
jivosti ne imeli, je zadostna ta-le, da pravoverni dolge
spovedi opravljajo in zastaranega kvasa se očiščujejo;
ker žalostna skušnja uči, da skorej polovica kristjanov
takih spoved potrebuje. — Se ve da ljudski misioni
povsod enacega sadu ne donašajo, pa menda misiona-
rji tega niso krivi, uzrok leži kje drugdi. — Ga ne
bom imenoval.

Veš, dragi prijatel! da sim bil tudi jaz pri ča¬
stitih Lazaristih novo duhovno poslopje zidati začel, to¬
da prepozno je bilo, in nekoliko osramoten sim moral
odstopiti; pa kakor povsod sim se tudi ondi nekaj na¬
učil. Spisal sim po francozkih in talianskih pridigarjih
slovenskih pogovorov za ljudske misione, in ker si želiš
v svoji fari ravno sada mision napraviti, ti bom pove¬
dal, kako se imaš pred misionom, o misionu in po mi-
sionu obnašati, da boš vsem neredom, ki večidel uspeh
misionov tlačijo, nekoliko v okom prišel, in da bo se¬
me misiona pri tvojih faranih v dobro zemljo parilo in
stoterin sad doneslo.

Pred misionom.

Ni prav, moj Dragoslav! da rečeš: mision bom
vpeljal in pa kar misionarje pokličeš, marveč moraš
poprej ljudstvo na mision pripravljati tako-le:-I. da
mu razložiš: kaj je mision? posebna milost Božja za
faro, po misionu veliko usmiljenje na ljudstvo iz nebes
rosi. In če bi se semtertje nasprotniki oglasili, imaš
njih ugovore prijazno opovreči. Vsako dobro delo ima
svoje protivnike. —- 2. Moraš že poprej ljudstvo v po¬
trebnih resnicah od zakramenta svete Pokore in poseb¬
no kar dolgo spoved vtiče, dobro podučiti, ter vsake¬
mu priporočiti, da naj pregleda svoje pretečeno življen¬
je, se napravi za dolgo spoved in naj jo opravi pri
spovedniku, v kterega zaupanje ima. —- 3. Pri misio¬
nu se večidel kaka bratovšina, če fara take še nima,
osnova. Ti si imaš že poprej bratovšino izbrati in svo¬
je ovce v njenem namenu podučiti ter jih napotiti, da
se bratovšine oprimejo. Se ve da za to kakor tudi za

-( 7  )-

mision si moraš škofijskega privoljenja priskerbeti. Za
Slovence ti goreče priporočim bratovšino svetega Mo-
hora, ali pa uno sv. Cirila in Metuda. — 4. Ne bilo
bi po godu, ako bi ti mision napravil, kadar se tebi
zljubi, marveč kadar tvoji farani naj prostorniši čas
imajo, in razloži jim, kako je Bogu všeč, da mu ves
čas, ko bo mision terpel, ponižno darujejo. — 5. Veš,
da vsaka srenja ima svoje napake; naznani torej mi-
sionarjem že naprej poglavitne dušne bolezni svojih
ovac, da jim bodo zdravila napisali. — 6. Za mision
je treba gorečih spovednikov. Misionarji niso kos vsim
spovedaneom zadostiti. Poišči si tacih med bližnjimi
duhovni, skliči jih v skrivno konferenco, pogovori se
ž njimi, da se bodete vsi enacik vodil deržali. Odkaži
slehernemu njegovo spovednico. Ni prav, da bi si spo¬
vednice menjali; tudi ne, da nekteri spovedniki odi¬
dejo in drugi pridejo; naj slabše pa, ko bi zavoljo
velike množice spovedaneov hiteli. Non multa sed mul-
tum. — 7. Ce hočeš, da gospod Bog svoj nebeški
blagoslov podari, moraš mision napraviti iz zgolj du¬
hovnega namena. Zato varuj se velike slovitve. 8 dni
poprej ga v svoji domači cerkvi očitno naznani. Cer-
kvo ponižno okinčaj, pa tako, da bo vse v njej le na
spokorenje kazalo. Dohod misionarjev ljudstvu napovej
z zvonjenjem. —

O misionu.

Briden je bil v pretečenem stoletju naj slove-
čeji misionar na Francoskem, imel je tako rekoč člo¬
veške serca v svoji oblasti; vendcr ko je v faro prišel,
kjer mu je bilo misionariti, je pred altar presv. Reš-

-( 8  )-

njega Telesa pokleknil in Boga pohlevno prosil, da hi
mu vsaj eno dušo poboljšati dal, ter je dostavil, da z
eno dušo bo ves njegov trud obilno poplačen. —
Veš, moj Dragotin! da mision je zlo težko delo, pa ne
pozabi, da je s pridobljenjem edine grešne duše več
ko pomezden; zatorej vesel bodi misiona, in misli si,
da ravno zavoljo njega bo tebi gosp. Bog milostljiv.—•
Ko se bo mision v tvoji fari pričel in si ti britko mar-
tro, kojo na prižnici imaš, pred vsem ljudstvom misio-
narjem v roke položil, moraš 1. vedno paziti, da se bo
v cerkvi in povsod pravi red spolnoval. Skerbi, da se
bo ljudstvo v cerkvi tudi ko ne bo pridige, v duhovni
pozornosti kolikor mogoče obderžalo; zatorej po vsakej
pridigi dovoli mu pol ure v premišljevanje slišanih
resnic, po tem pa daj mu delo tako-le, da se svete
maše redoma berejo, križev pot derži, sveti Rožen-
kranc moli, ali pa spokorne pesmi pojejo; pa vse naj
se godi brez prevelieega šuma, da se ne bo spovedni¬
kov motilo. O času misiona naj orgle molče, preveč
glasne pesmi naj potihnejo, in če se želi peto mašo
imeti, naj se odpoje kakor je navada v adventu in po¬
stu. — 2. Ti in vsi pričujoči duhovniki imate ljudstvu
s tem v izgled biti, da očitno vse pridige poslušate, in
domačim pastirjem je svetovati nektere resnice si za-
čerkati, da bodo kos pozneje pri priložnosti jih v spo¬
min vzeti. To veliko izda. Ni prav, celo pohujšljivo je,
če spovedniki na sprehoj gredo, ko misionar pridiga.
O času misiona so vsi pričujoči duhovniki misionarji,
če ne na leči, pa v spovednici. — 3. Pri misionu se
derži vselej le splošno obhajilo. Kdor se hoče odpusti-
kov vdeležiti, ga mora čakati, če posebnega uzroka
nima, n. p. bolezen i. t. d. Tvoja dolžnost je spove-

_ -( 9 )-

dance tega opomniti in na to gledati, da se zmotnjave
ne vmesijo. Misionski odpustiki so le na eerkvo, kjer se
mision derži, navezani. Ondi se imajo sveti zakramenti
prejeti. Slabo je, da pravoverni v drugo morebiti dal-
njo eerkvo k obbajilu gredo. — 4. Fajmošter bo lira-
no in stanišče gg. misionarjem in spovednikom pri-
skerbel. V farovžu bodi, če je le mogoče, miza za vse,
pa obed bodi le kar za potrebo. Ce ne moreš vsem
dati stanišča, pa pri poštenem zasebniku ga naprosi.
V gostivnici je duhovnik vselej, zlasti pa o misionu
kamen spodtikleja. — o. Nikdar se satan toliko ne to¬
goti kot o misionu; takrat on po fari okoli divja in
vsili zvijač se posluži ljudstvo motiti; zatorej varuj se
prijatel! če ti tudi vse po volji ne gre, da besedice ne
zineš, da misionarskili pridig ne pretresuješ, i. t. d. To
bi utegnilo neizmerno škodvati. To naj si zapomnijo
vsi pričujoči duhovniki, da Božji veter pihlja, kjer ho¬
če. Nasprotniki misiona precejajo komarje, in hvalijo
hinavsko domače pridgarje. — 6. Po dokončanem mi¬
sionu boš gospode misionarje s hvaležnostjo odpravil,
in njih odhod z zvonjenjem naznanil. Tudi drugi du¬
hovniki naj se brez velike pomude prijazno po,slove.—
Misionski križ pa ostane glasno znamnje, da tukaj je
Gospod Bog svoje ljudstvo milostljivo obiskal. —

Po misionu.

Priserčni Dragotin! mision je dokončan, mi-
sionarji so odpravljeni, vse šlo je po redu, in ti si
serčno vesel. Prav imaš se radovati; kajti nov biser
si v krono, koja ti je.v večnosti prihranjena, vtaknil:
pa ti rečem, da močno bi se motil, ako bi mislil, da

-( 10  )-

duhovno življenje tvojih faranov je dognano, da tvoje
ovce so se že prerodile, da pobožnost je v fari že v-
terjena. Njiva se je preorala, zemlja objugala, pre¬
tresla, nekteri podglodivni červi so pomorjeni — pa
ne še vsi. Ako bi se ti sadaj na kraj tvojega polja v
hladno senco vsedel in delapusten več časa svoje du¬
hovne livade le ogledoval, krnalo se ti bo spet ljulika
prikazala, in rasti bi utegnila hujše ko pred misionom.
Zatorej moraš ti in tvoji duhovni pomagavci, kakor tu¬
di vsi bližnji duhovniki v okolici s podvojeno gorečo-
stjo delati, da bo mision sadja donesek Sam že dobro
veš, kaj dolžnosti zahtevajo, pa prijaznost mi dopusti,
da te nekterih reči opomnim: •—•

1. Po vsakem misionu morajo vsi bližnji du¬
hovniki za spovednico goreči biti. Za mladež je zlo
koristna zaporedoma šest nedeljska spoved v čast sv.
Alojzu, za zakonske može sedem nedeljska spoved v
čast sv. Jožefu, za zakonske žene sedem nedeljska
spoved n čast preč. Devici Marii. Po misionu se ne¬
kteri radi primejo te pobožnosti. Greh bi bil jih zader-
ževati. — Drugi želijo od dolge spovedi še kaj po¬
praviti ali pa vsak mesec svete zakramente prijema¬
ti. — Tretje je gnada Božja še le po misionu obudila,
in hočejo dolgo spoved opraviti, i. t. d. Ako ne boš
prijatel spovednice, ljudstvo bo vpešalo in strupena
slana bo cvetje misiona podušila. —

2. Sim rekel, da pri vsakem misionu se kaka
bratovšina osnova. Vodja bratovšine boš ti, in veliko ti
bo dala opraviti. Če se boš merzlega kazal, malo bo
izdala. Se ve da se imaš vsake prenapetosti ogibati, pa
sveta gorečost je pri takih vpeljavah neogibljivo po¬
trebna. —

-(11  )-

3. Vem, da si zgovoren in sloveč pridigar, pa
rado se godi, da, kdor zmerej le tistim poslušavcom
govori, sčasoma nekoliko omerzli. Po misionn se imaš
tudi ti v misionarskega pridigarja ponoviti, in večkrat
omeniti resnic, koje so misionarji razkladali, in pa še
doložiti, kar se pristojno dozdeva. Pokaži ljudstvu več¬
krat na misionski križ. Prav je obletnico misiona slo¬
vesno obhajati. •—•

4. Znano ti je, da o nedeljah in praznikih po¬
poldne se mladež obojega spola naj nevarniši zapelju¬
je. — Ne vem, kaka se v tvoji fari godi, pa fajmoštri
so dolžni temu v okom priti s podučenjem in svarjen¬
jem. Naj več pa bodo opravili, ako mladini tačas du¬
hovno delo dajo, tako da po popoldanski službi Božji
šolo napravijo. —

5. Po misionu za čas vtihnejo vse pohujšljive
veselice; toda kmalo se hudobni duh spet jih vpeljati
napenja. Temu se boš z vso močjo vstavljati moral.
Če se le enkrat premotiti daš, spet smo na stari gre¬
šni cesti. Poznaš gerde ponočnjake na deželi; le kar
za las jim ne prizanašaj, oni so kuga za nedolžnost.

6. Pobožnost v fari po misionu obderžati moč¬
no hasnejo ljudske vaje. Ti bi sam zamogel take der-
žati s pripomočjo svojih duhovnikov v adventu ali pa v
postu. Zgled so ti dali že mnogi častiti fajmoštri. Glej,
posnemovanja so vredni.

Evo ti, dragi prijatel! nektere vodila, kako bi
mision, ki ga želiš svojim faranom blagodariti, liasno-
vati utegnil. Se ve da ti nisim vsega zapisal, celo knji¬
go bi ti moral spisati, ko bi ti hotel popolnoma zado¬
stiti, pa ni treba; saj si učen mož in posebno v pa¬
stirstvu tako premeden, da ti ga ni jednaka. Tudi

_ -( 12  )-

znano mi je, da ti nisim nič novega pisal, pa ne za¬
meri mi, prijatel od prijatela vse za dobro vzame. Še
to te prosim, dovoli, da smem to pismo kot uvod
svojim misionskim pogovorom, ktere te dni na svetlo
dam, predložiti. Te serčno pozdravljam. Z Bogom. —

Na Pečinah v god sv. Moliora 1860.

F. J. KAFFOL
duhovnik.


I. POGOVOR.

IVaše zveličanje je v
nevarno ti.

(Pričetje misiona)

„ Resi svojo dušo.’’ I. Moz. buk. XIX. 17.

Sodomijam so gerdo živeli, in gospod Bog je
bil v svoji pravični jezi sklenil jih pokončati. — Tako
beremo v svetem pismu stare zaveze. — Med njimi
pa je živel pravični Lot s svojo družino. Gospod Bog
pošlje dva angela hudobijo Sodomljanov pregledat in
Lotu naznanit, da naj zapusti Sodomljane in njih me¬
sto, da ž njimi vred ne pogine. Angela prideta v So¬
domo, Lot nju sprejme v prenočišče ter ju pogosti;
angela pa mu sporočita sklep božje jeze, ter mu sve¬
tujeta, da naj vzame seboj, kar svojega ima — ženo
in dve hčeri, in naj beži iz mesta, da ne bo s Sodo¬
mijam vred končan. Lot posluša, kar mu angela pra¬
vita, ga težko mu stane od svojih domorodcov se
ločiti in se obotavlja nebeška poslanca vbogati. Angela
pa Lota za roko primeta in šiloma peljeta iz mesta
Sodomljanskega njega in njegovo družino, ter mu
vpijeta: reši svojo dušo, ne ozeraj se, in ne postajaj,
marveč hiti, da poginu uideš. — Tak6 se je Lot s
svojima dvema hčerama rešil nebeškega ognja, ki je
Sodomljane požgal. —

-( 14  )-

Kakor Lotu se marsikteri duši na svetu godi;
zakaj svet je današnje dni v greh zakopan, kakor j e
bila nekdaj Sodoma, in keršanska duša v veliki ne¬
varnosti visi s pregrešnim svetom vred poginu zapasti.
Oh kako srečna bi taka duša bila, ako bi gospodov
angelj prišel njo opominjat, ter nevarnega pogina od¬
peljat in rešit! — Ali kaj pravim, da marsiktera duša
je v nevarnosti se pogubiti? Ako to resnico bolj na
tanko pregledamo, pač obstati moramo, da vsi — do
enega vsi — v taki nevarnosti tičimo, zakaj „ človek
nikdar ne ve, ali je pred Bogam v sovražim ali v
ljubezni”  uči modri Eklesiastes 9. 1. in sveti Pavl nas
vse opominja „ s strahom in trepetom za naše zveli¬
čanje delati.”  Fil. 2. 12. Mi vsi poznamo Jezusove
strašne besede: Veliko poklicanih •—■ malo pa izvolje¬
nih. — Da smo poklicani, vemo, pa ne vemo, ali bomo
izvoljeni —■ zveličani.

Tudi med vami, ljubi moji kristjani! se je
prekleti greh vgnezdil; zakaj iz Adamove pregrešne
persti ste tudi vi izdelani, in morebiti je vaše dušno
zveličanje bolj v nevarnosti, kakor marsikterega dru-
zega kristjana semtertje po svetu. Oh kako srečni bi
vi bili, ako bi angelj iz nebes prišel, za roko vas pri¬
jel in iz greha — iz te dušne nevarnosti nakviško po¬
vzdignil ter nepreneliama vam vpil; „ rešite svoje du¬
še. ”  — Pa ali ga nimate takšnega angela? Pač imate
ga. Takšin angelj je jvaš domači duhoven. Kot skerben
pastir je on vselej vam goreče v serce govoril, svete
evangeljske resnice je vedno vam razkladal, vas opo¬
minjal in prosil pobožno živeti, grehu se odpovedati
in pretečenih malopridnost se pokoriti, da bi se ne
pogubili. Pa kakor se je Lot obotavljal angela vbogati,

-( 15  )-

so tudi mnogi zmed vas ravnali. Nekteri ste rekli: naš
duhoven pridiga, ker mu njegov stan to dolžnost na¬
klada in ste merzli ostali; drugi ste sami pri sebi mi¬
slili: dobro bi bilo, ako bi spolnili, kar nam naš uče¬
nik priporočuje, pa ste pri vsem tem v en dan živeli;
tretji ste se grozili, da vaš duhoven prehudo straši, pa
ste brez straha ostali; četerti ste pridige svojega duš¬
nega pastirja tudi hvalili, pa vašega serca se niso pri¬
jele; peti ste cel6 kvasili rekoč: kaj poslušate in ver-

jete, kar duhovni govore, sej ni vse res, i. t. d. more¬
biti zmed stoterih si je samo eden prizadeval po svetih

resnicah živeti, — pa še ti se je včasih obotavljal in
v skušnjavah ni stanoviten ostal. —■ To viditi je vaše¬
ga domačega duhovna serce bolelo, vi ste se mu smi¬
lili, ker ste se vsak dan le prepadu večnega pogu¬
bljenja bližali.. Zatorej je on pri vas sveti mision
napravil, naj bi se pri tem misionu vam duhovne oči
odperle, naj bi se vam velika nevarnost dušnega po¬
gubljenja pokazala, naj bi ta mision vas za roko pri¬
jel, kakor sta angela Lota prijela, in tako rekoč šilo¬
ma vas vlekel proč od brezdna večnega pogubljenja.
Glejte, tako milo za vas skerbi vaš domači duhovni
pastir. Resnično reči se mora, da on je dober pastir,
kteri vas ■— svoje ovce — vse preserčno ljubi.

In jaz, ki naprošen od vašega duhovnega sem
prevzel ti mision voditi, kaj mi je storiti, da bom z
božjo pripomočjo to veliko in imenitno delo vam v
zveličanje in Bogu v čast srečno opravil? Slehernega
zmed vas prijazno za roko primem ter mu rečem:
Brat! sestra! reši svojo dušo, ti si v veliki nevarnosti
se večno pogubiti. —

Glejte, to resnico hočem dans vam pervič raz-

-( 16  )-

ložiti, in pokazati, da naše zveličanje je v nevarnosti
in sicer I. zavoljo našega pretečenega življenja, in II.
zavoljo neznane, negotove prihodnosti. — Bom pa tudi
vas prepričal, da sadanji mision bo tistemu zmed vas,
ki se ga bo skerbno poslužil, krepko pomagal večnega
zveličanja se vdeležiti.

Ljubeznivi Jezus! ki si nebeški prestol zapu¬
stil in na zemljo doli stopil grešnike iskat in zveličat,
pomagaj nam svete resnice prav zastopiti, greh zapu¬
stiti, samemu nebeškemu Očetu služiti, in se zveli¬
čati. — Prečista Maria Devica, pribežališče grešnikov!
priporoči nas svojemu ljubeznivemu Sinu, in ker si
mati milosti božje, sprosi nam milost pri nebeškem
Očetu. — Sveti J. varh te cerkve in posebni besednik
te poštene srenje, prosi za nas, da bi iz nebeškega
prestola žark božjega vsmiljenja na nas šinil, naš um
razsvetil, naše serca omečil in k pravi pokori nagnil.—

Vsi ljudje na vesolnem svetu so vstvarjeni za
večno zveličanje, in Jezus je za vse na križu umeri,
torej se vsi zamorejo zveličati. Med drugimi pa je nam
neizrekliva sreča došla, da mi večnemu zveličanju bli-
žej stojimo, kajti rojeni smo in podučeni v edino zve¬
ličavni sveti katoliški cerkvi. Sadaj pri nas stoji, ali
se hočemo zveličati ali pa se nočemo, če voljo nebeš¬
kega očeta vselej in povsod spolnujemo, in se v sle¬
hernih rečeh njegovim zapovedim radi podveržemo, se
bomo zveličali; če se pa božji volji zoperstavljamo, in
le svojo lastno voljo spolniti hočemo, se bomo pogubili.

~( 17  )-

Olejte, ta je cela modrost se zveličati, ta je cela neu¬
mnost se pogubiti — Ali! in kolikrat v svojem prete¬
čenem življenju smo tako nespametni bili, da le svojo
voljo smo spolniti kotli — in vselej smo grešili! Mo¬
rebiti celo sadaj, ko tukej stojimo, v sercu mislimo in
želimo, da bi se le naša volja zgodila, akoravno z
jezikom zgovarjemo tiste svete besede iz gospodove
molitve: „ zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na
zemlji. ”

Pa sem rekel, da v pretečenem življenju smo
velikokrat svojo voljo spolnili, in tako smo veliko gre¬
šili. Ali smo pa za storjene grehe božji pravici zado¬
stili? ali smo jih s pravo pokoro zbrisali? ali smo si
svesti, da so nam popolnoma odpuščeni? To so velike
vprašbe, ki- so celo svetega Bernarda močno strašile.
Mi vemo, da smo grešili, pa ne vemo, ali so nam naši
grehi odpuščeni; zatorej moramo obstati, da resnično
je naše zveličanje v nevarnosti zavoljo naših preteče¬
nih grehov. Bom spričal. —

I. Kdor hoče pri neskončno milostljivem Bogu
odpuščanje svojih grehov doseči, mora troje pogojev
doveršiti, namreč: on mora 1. svojih grehov se serčno
zgrevati, 2. se jih čisto spovedati in 3. prav se jih
spokoriti. Ako edin teh pogojev vmanjka, nič mu ne
pomaga druge doveršiti — grehi mu niso odpuščeni.—
Poglejmo, kako z nami stoji. — Penič. Odpuščanje
grehov doseči je potreba čeznatorno grevengo v sercu
imeti. Kar pa ta serčni kes zadene, moramo spoznati,
da veliko smo že svoje dni grešili: naše oči so se
spodtikvale nad ostudnimi pogledi; naše ušesa so po¬
slušale neštevilo vmazanih reči, gerdili marnjev in
strupenega opravljenja; naš jezik je govoril tolikanj

-( 18  )-

nespodobnih besed, da jih nihče sošteti ni kos, naše
roke so se z obilnimi krivicami in nesnagami vmazale;
naše noge so po takih grešnih potih koračile, da na
to misliti stermimo; naše serca so se takih počutkov
radovale, ki so svetemu Duhu od nas slovo dajali, z
eno besedo, posvetna ničemernost, grešno veselje, me¬
seno poželjenje [in zapeljivi svet so nas v pretečenih
letih vedno po grehu sukali; na Boga smo bili kakor
pozabili, njegove gnade zaničevali, in toliko grehov že
storili, kolikor štejemo ur v življenju: pa grevenge —
prave serčne grevenge nad svojimi hudobijami morebi¬
ti še nikdar imeli nismo; še nikdar nismo svojih gre¬
hov obžalovali iz ljubezni do Boga; še nikoli nismo
solzice potočili čez grehe iz edinega uzroka, da smo
svojega neskončno dobrega očeta zaničevali, da smo
ljubeznjivega Jezusa v sebi vnovič križali, da smo sve¬
tega Duha žalili. Če so se kadaj nas polastile otožne
misli, da se ne bomo po takem ravnanju zveličali, da
smo pravico za nebesa zgubili in peklu zapadli, le
kmalo smo si jih iz glave in serca izderli, ter s po¬
svetnimi rečmi se zmotiti iskali. Odgovorite mi, ali ni
tako bilo? Oh resnično je, da mi prave serčne greven¬
ge nad svojimi grehi nismo imeli. To tem takem tudi
nadjati se ne smemo, da Bog je nam pretečene grehe
odpustil.

Bes, Bog je neskončno usmiljen, tega nas pre¬
priča David, kteremu je Bog grehe odpustil; to nam
pove Magdalena, ktero je Bog grehov omil; tega nas
zagotovi Peter, kterega je Jezus milostljivo pogledal;
pa David, Magdalena in Peter so se grehov serčno
kesali in milo nad njimi jokali. David je cele noči
svojo posteljo s solzami polival, Magdalena je Jezusa

-( 19  )-

serčno ljubila in s solzami mu noge opirala; Peter je
toliko jokal, da solze so mu brazdo po licu naredile,
in sv. Klement od njega pove, da vsako jutro, ko je
petelin zapel, je tudi on k molitvi vstal. Kako pa z
nami? David, Magdalena in Peter so nam po tem ta¬
kem le žalostni izgledi, kteri nam pravijo, da se od¬
puščanja svojih grehov nadjati ne smemo, dokler tak-
šine grevenge nimamo, kakoršno so oni kazali. -—

Drugič. Odpuščanje grehov doseči je potreba
svojih grehov čisto se spovedati. — Pri spovedi se
mora človek vseh svojih grehov obtožiti, mora poveda¬
ti, kolikokrat je slehern greh storil, kakšine nasledke
je vsak greh imel, kakšine okolišine so se slednega
greha deržale. Pri spovedi mora grešnik svojo vest
popolnoma odkriti in serce pred spovednika položiti,
da on čisto spozna, kakšen da je njegov dušni stan.
Grešnik ne sme stvarice zatajiti, pa tudi besedice ne
ziniti sebe zagovarjati; marveč kakor da bi pred več¬
nim sodnikom stal, kjer se ne bo nič skriti dalo, tako
mora pri spovednici vse obstati. Oh in kako težko je
vse to! kako težko je v globočino serca pogledati, vse
gube vesti preiskati! Slepa ljubezen nas večkrat mami,
Satan nas slepari, da to ali uno grešno ni, da se tega
in unega spovedati treba ni, ali pa nas nagovarja, da
naj si poiščemo mehkega spovednika, morebiti celo
gluhega, ki nas prav ne zastopi. In tako slabe spovedi
opravljamo. — Da rečem, ravno tukej je velika ne¬
varnost; zakaj vam povem, da naj veči grešniki si
vedno spovednike preberajo in naj mehkejših iščejo,
menda zato, ker jim ni volje se poboljšati, pa vedite,
da mehki spovedniki vas na ramenih v pekel nesejo.

Pa denimo, da ste sc vi vsili svojih grehov

-( 20  )-

vedno obtožili, ste li pa storjeno krivico popravili, brez
česar spoved nič ne velja? ste li povernili ptuje bla¬
go? ste li dano polrajšanje poravnali? ste li lažnjive
besede preklicali in vkradeno čast bližnjemu povernili?
ste li unega, ki je bil vam v grehu tovarš, posvarili?
če tega storili niste, vaše spovedi so bile slabe. Vi ste
se spovedvali, da ste nečisto živeli; ali ste pa nečisto
življenje zapustili? ali ste vezi gerde ljubezni razter-
gali? ali ste se slabim tovaršem odrekli? Če tega sto¬
rili niste, tudi grehi vam odpuščeni niso. — Vi ste se
obtožili, da ste v grešne navade zapleteni, ali ste pa
take navade odpravili? Če jih niste, vaše spovedi so
bile prazne. — Vi ste se spovedvali, da redite sovražt-
vo do bližnega; ste se li s svojimi razžalniki sprijaz¬
nili? Ako tega storili niste, ste po spovedi še le so¬
vražniki božji ostali. — Vi ste morebiti ptujih grehov
krivi bili. Vi ste se spovedali, pa morebiti uni, ki ste
mu v grehufiroko deržali, še le v grehu živi. Njegovo
dušo bo sodnik iz vaših rok terjal.

Ivako pa stoji z dolžnostmi vašega stami? Ali
ste se obtožili vsega pomanjkanja? ali ste po spovedi
z novo gorečostjo vseh svojih dolžnost se poprijeli?
Morebiti niste imeli pravega podučila, ker niste k pri¬
digam in k nauku hodili. Kako, ali ste po spovedi po-
skerbeli unih resnic se naučiti, ktere je vam spovednik
priporočil? Z eno besedo, vsaka spoved, po kteri bi ne
bili si upali pred večnega sodnika stopiti, je močno
dvomljiva, pred ko ne nič vredna, in ako bi se vaše
serce zavoljo enega ali druzega greha sadaj pred sod¬
ni stol poklicanemu biti zbalo, je očitno znamnje, da
grehi vam še na vesti tičijo. — Vi se jih niste še
prav čisto spovedali. —

-( 21  )-

Tretjič. Odpuščanje grehov doseči je potreba
se jih prav spokoriti. •—■ Vem dobro, da mi nismo v
stanu po lastni moči za svoje grehe božji razžaljeni
pravici zadostiti; pa sam Jezus Kristus je nam v po¬
moč prišel, ker se je Bogu Očetu za nas daroval. On
je v svojem britkem terpljenju neizmeren zaklad nam
zapustil v odpuščanje grehov. Sadaj se imamo tega
zaklada poslužiti, ako hočemo grehov očiščeni biti. In
vi veste, da spokorne dela so pripomoček, tega Jezu¬
sovega zaklada se vdeležiti. Spokorne dela so tako
rekoč žleb, po kterem nam iz Jezusove desne strani
presveta rešna kri v našo dušo teče, in jo opere vse
grešne nesnage. Ce pa spokornih del ne opravljamo,
takega žleba v Jezusovo desno stran ne nastavimo,
njegova presveta kerv se v našo dušo ne cedi, in gre¬
hov oprani ne bomo.

Vprašam, ali smo doprinesli toliko dobrih spo¬
kornih del, da smemo reči, vdeležili smo se Jezusove¬
ga terpljenja, naši grehi so nam odpuščeni? Jojmene!
strah me obide, kadar to premišljujem. Grehov smo
storili obilno, spokornih del pa smo le maličko opravi¬
li, in vender sv. Tridentinski zbor nam pove, da pokora
mora biti velikosti grehov primerjena. Samo enkrat v
življenju grešiti je človeku zadostni uzrok za vselej
jokati, pravi nek cerkven učenik. „ Kaj je Človek v
j pokori, vpraša sv. Auguštin, in odgovori: Ti je člo¬
vek, ki je jezen sam na-se, in sam sebe vedno Štra-
fuje, naj li pri Bogu milost dosegel. ”  Sveti Jeronim
nam spokornika popiše, ker pravi: Obraz, ki se je
prot božji zapovedi lišpal, se more lepote znebiti; život
ki je cerklan bil, se mora bičati in strahovati; oči, ki
so se v grehu smejale, se morajo v pokori jokati,

-( 22  )-

mehke oblačila se imajo v osfro spokorno obleko spre¬
meniti; kdor je iskal svetu in ljudem dopusti, mora
le Jezusovo ljubezen iskati. — Povejte mi po tem ta¬
kem, ali smo se mi svojih grehov že prav spokorili?
Oh ne! še senca spokornikov nismo. In vender smo že
veliko grešili. —

Glejte da prav pravim, ker terdim, da naše
zveličanje je v veliki nevarnosti zavoljo pretečenih
grehov; zakaj mi se jih nismo še serčno zgrevali, —
se jih nismo prav čisto spovedali — in še naj manj
pa se jih po dolžnosti spokorili.

Pri vsem tem bratje! veselite se. Gospod Bog
je vam lepo priložnost dal v tem svetem misionu po¬
praviti vse, kar je bilo v vašem pretečenem življenju
skaženega, se vdeležiti popolnama odpuščanja preteče¬
nih grehov, in pravo pot nastopiti, ki pelje v večno
zveličanje.

V tem svetem misionu se bodo vam razkladale
tiste večne resnice, ki so naj bolj pripravne, človeško
serce omečiti in grešnika presuniti. Gospod Bog bo
svojo sveto gnado podaril, in prava čeznatorna greven-
ga nad vašimi pretečenimi grehi se bo v vaših sercih
zbudila. Gospodov duh ho okoli vas pihljal, in ljubezen
do Boga se bo v vas zavnela; Sveti Duh bo vam go¬
voril, in vaše serca se bodo milo tajale, da bodete ob¬
žalovali vaše nekdajne zmote, in prav serčno se jih
kesali. — V tem misionu se bo vam gerdoba malo¬
pridnosti in hudobija greha razložila; kako si imate
svojo vest izpraševati, se bo vas podučilo, in se bo
vas napeljalo v celo vaše pretečeno življenje nazaj
pogledati; vi boste imeli priložnost, ker bo tukej obil¬
no spovednikov, dolgo spoved od celega svojega živ-

-C 23  )-

Ijenja storiti, in tako boste lahko popravili, kar ste
pri svojih nekdanjih spovedih vmanjkali. — V tem mi-
sionu se bodo tudi obilne molitve opravljale, vsak dan
boste lahko pri več svetih mašah, boste križevo pot
obiskvali, sveti roženkranc molili, in nebeški blagoslov
s presvetim Resnim Telesom prejemali. Te dni imate
priložnost obilno obilno bogajme dati in tudi nektere
dni, posebno o petku in saboto se postiti. Glejte, te so
spokorne dela, ki bodo vam milost božjo naklonile, in
v Jezusovi Rešni kervi vaše grehe zbrisale. — V tem
misionu so tudi popolni odpustiki zapopadeni, kterih
se bo slehern vdeležil, ki bo naj manj sedem pridig
poslušal, se čisto spovedal, vredno obhajal in v pape¬
žev namen, za povikšanje svete cerkve, spreobernenje
nevernikov in krivovercov, in za mir med keršanskimi
knezi molil. — Resnično, čeravno je' vaše zveličanje
zavolj nekdanjih grehov v nevarnosti, sadaj imate pri¬
ložnost vse pretečeno popraviti, in z Bogom v mir in
ljubezen stopiti. — Toliko v oziru na vaše pretečeno
življenje. — Kar pa našo prihodnost zadene, sem tudi
rekel, da naše zveličanje je v nevarnosti. Bom doka¬
zal. —

II. Kadar sta božja angela Lota in njegovo
družino iz pregrešnega mesta Sodome peljala, kakor
sem vam v začetku pravil, sta vsem ostro zažugala,
nikar na poti nazaj se ne ozerati, rekoč jim, da kdor
se bo nazaj ogledal, ne bo življenja vnesel. Lot in
njegovi dve hčeri so vbogali ter so poginu ušli, Loto-
va sopruga pa ni stanovitna na tisti poti ostala, mar¬
več ozerla se je nazaj prot Sodomi, in glej! pri tej pri¬
či je življenje zgubila — ona je okamnela, pravi sv.
pismo.

-( 24  )-

Tako so vtcgne tudi nam goditi. Čeravno smo
v pretečenih dnevih hudih pregreh in velikih zmot se
varovali, in nadjati se smemo, da smo na tisti pravi
poti, ki edina v zveličanje pelje, vender zagotovljeni
nismo nebeške dike, kajti mi smo nestanovitni, ozreti
bi se vtegnili kot Lotova sopruga, pasti bi znali in
okamneti v slabem; zatorej pravim, da naše zveličanje
je tudi v nevarnosti zavoljo neznane prihodnosti. •— Pa
sveti mision bo tudi v tem nam pomagal. —

Pervi uzrok, zavoljo kterega bo naše zveli¬
čanje tudi v prihodnosti se le v nevarnosti, je človeš¬
ka slabost, kojo v sebi nosimo, dokler na svetu živi¬
mo.—  Naše telo je sprideno, naša pamet je oslabljena,
naša volja je bolj k slabemu kot pa k dobremu na¬
gnjena, naše meso je popačeno, mi vedno v sebi čuti¬
mo neko neporedno hotljivost; slabe navade nas moč¬
no sučejo, zapeljivi počutki nas veliko nadlegujejo,
grešne družbe, prekanjeni tovarši in slabi izgledi nas
neprenehama na krivo pot vabijo. Peklenski Satan kot
rijuveč lev okoli hodi in zapeljati nas išče. Pri takih
slabostih kdo je v stanu terditi, da ne bo grešil? zato¬
rej nas opominja apostelj rekoč: kdor stoji, naj gleda,
da ne pade.

V življenju svetnikov imamo prav posvariven
izgled. V Sebastii na Armenskem je pod cesarjem Lu-
činom štirdeset vojakov, lepih in serčnih korenjakov
sveto keršansko vero spoznalo. Poglavar Agrikola jih
vkaže pervič kervavo tepsti, potlej pa nage in razme¬
sarjene na zamerznjen ribnjak postaviti. Ne daleč od
ondod je tudi napravil gorko kopelj, kjer bi se vsak,
če bi od vere odstopil, precej sogreti zamogel. Pri ko¬
peli in pri ledu so drugi vojaki stražili. Kdo bi bil

—( 25 )—

mislil, da mučeniki ne bodo do enega vsi stanovitni,
kakor so bili sereno sveto vero spoznali? Ali človeška
slabost je enega premagala, ušel je izmed štirdesetih
iz leda in tekel v kopelj. Vero je zatajil in venec mu-
čenstva iz glave vergel. On je bil serčno pot v zveli¬
čanje nastopil, pa nestanoviten je bil in pogubil se je.

Glejte človeško slabost. —- Tako bi se" vtegni-
lo marsikteremu zmed nas zgoditi; kajti vemo, da le
tisti bo venčan, kdor do konca stanoviten ostane, 2.
Tim. 2.

Pa ti sveti mision bo nam pomagal naše sla¬
bosti pokrepiti, ložej v prihodnič pred grehom se za-
varvati in za zveličanje skerbeti. Sveti nauki, ktere bo¬
mo tukej slišali, bodo nam podpora v naši slabosti,
bodo nam palica v rokah, s ktero bomo dušne sovraž¬
nike  odganjali. Mi smo res slabi, pa dobri sklepi, ki
jih bomo tukej storili, bodo nam moč dajali, sebe
zmagati in ne več listu na vejci, ktcrega vsak pildej
gane, podobnim biti. Svete resnice, ki jih bomo tukej
premišljevali, bodo nas z božjim strahom napolnile; mi
bomo smert in sodbo premišlovali, bomo s svojimi mis¬
limi v pekel in nebesa stopili, ter bomo vidili, kakšne
štrafe nas čakajo, če bomo svoji slabosti stregli, in
kakšino neizrečeno plačilo nas čaka, če bomo svoji
slabosti silo storili, jo premagali, v dobro prežugali. —
Toliko bo ti mision nam basnih —-

Drugi vzrok, zavoljo kterega bo naše zveli¬
čanje tudi v prihodnič le še v nevarnosti, leži v božji
gnadi. — Mi vsi vemo, da gnada božja je nam po¬
trebna se zveličati, in da brez nje nihče ne mora kaj
vrednega za večno plačilo storiti, pa tega ne vemo, koli¬
ko časa bo nas Gospod Bog s svojo gnado podperal.

-( 26 )-

Do sadaj je nam Oče nebeški milostljiv bil, in nas ni
končal v naših grehih; kako bo pa za naprej, živa du¬
ša ne ve, celo nebeškim angeljem znano ni. Gospod
Bog je vse svoje dari in milosti, ktere je vsakemu
človeku posebej podeliti sklenil, dobro prerajtal, kakor
nas uči sv. Duh, ker pravi: „ vse si premeril, preštel
in pretehtal” Modr. 11. 21, pa mere, števila in teže
svojih gnad nobenemu razodel ni. Gotovo je samb to,
da s čim večjo gorečnostjo se človek božjih darov
posluži, tem bolj mu nebeški oče svojo gnado povikša.

Smem reči, da ti mision je posebna gnada
božja — morebiti za nektere zmed vas zadnja gnada,
tako da, ako bi se mu zoperstavljali, in bi se ga ne
hotli poslužiti, bi pri Bogu ne dosegli več milosti,
marveč v svojih grehih bi umerli. Pa če tudi tako o-
stro ne sodimo, povejte mi, komu bo Gospod Bog v
svoji neskončni milosti veči gnade dal, ali unemu, ki
bo sadanji mision zanemaral, ali pa tistemu, ki se ga
bo z vso gorečostjo poslužil? Menim, da tistim se bo
Bog razodel, Id ga iščejo, une bo pa iz ust plunil, ki
se njegovemu obiskovanju zoperstavljajo. Bog je vas
zgubljene ovce po tem misionu iskat prišel, je prišel
vam svojo gnado ponujat, je prišel vas vabit na nje¬
govo večerjo v nebeškem kraljestvu; kdor ne bo vbo-
gal, lahko bi se mu zgodilo, kar unim evangeljskim
povabljenim, da nikdar nebeške večerje okusil ne
bode. To bi strašno bilo, pa vender pravično; zakaj
kdor sadaj božjo gnado zaničuje, nje v prihodnič vre¬
den ne bo. V grehu bo umeri. Pred sodnim stolom bo
zvedil, da ti mision mu je bil zadni poklic v zveličan¬
je. Tačas bo zdihoval in celo večnost kervave solze
prelival, pa nič mu ne bo več pomagalo, čas setve se

-( 27  )-

je stekel, misionov se ne bo več vdeležiti mogel, za
svoje grelie bo božji pravici večno plačaval, ker za
gnado ob pravem času ni maral. — Tako, mislim, ste
prepričani, da, čeravno je naše zveličanje vedno v ne¬
varnosti in sicer zavoljo pretečenih grehov in neznane
prihodnosti, vender ti mision, ako ga dobro opravimo,
nam bo veliko pomagal dušo zveličati. —

Ljubeznjivi kristjani! Beremo v svetem pismu,
da kadar je Lot na povelje angelov s svojo družino
vred Sodomi j ansko mesto zapustiti imel, sta v mestu
še dva mladenča živela, ktera je mislil Lot za zeta
vzeti in svoji dve hčeri jima poročiti. Lot gre k njima,
jima vse dopove ter svetuje, da naj vstaneta, ž njim
gresta in življenje si rešita. Pa mladenča mu ne veru¬
jeta, celo posmekujeta se mu, ter sta v mestu ostala,
zatorej pa tudi telesno življenje in dušo zgubila. —
(Je se sme k svetemu pismu še beseda pristaviti, kaj
se vam zdi, kadar je začel iz nebes žvepleni ogenj
na Sodomo padati, kadar se je hiša za hišo zavnema-
la tako nagloma, da nihče ni mogel vteči, kaj sta una
mladenča mislila, kaj sta rekla, kadar je ogenj tudi
nju obdal, kako milo sta se kesala, da nista iz mesta
bejžala. In kadar sta dušo zdihnila ter iz sodomljans-
kega ognja v večni peklenski ogenj padla, kako sta
zakričala in sebe zaklela, da Lota vbogala nista, da!
smem reči, da še sadaj čez tavžent let vpijeta in ker-
vave solze polivata, da nista iz pregrešnega mesta
zbejžala, kadar nju je Lot klical, in ondi bodeta več-

-( 28 .)-

ne čase v peklenskem ognju vpila, kričala in sebe
klela, da se nista lepe priložnosti poslužila, in si dušo
rešila. —

Tako se vtegne vsakemu zmed vas primeriti,
kteri se ne bo botel tega misiona poslužiti. — Kakor
je Lot mladenčema pravil, kaj se bo s Sodomo godilo,
sim prišel tudi jaz vam pravit, kaj se bo z vami greš¬
niki godilo, kakor je Lot mladenčema svetoval živ¬
ljenje rešiti, tudi jaz iz globočine serca vam svetujem
vstati, greli zapustiti in dušo rešiti. Pa zdi se mi, da
kakor sta una mladenča terdovratna ostala, celo se
starčiku posmehovala; se bo tudi med vami marsikteri
najšel, ki mojim besedam veroval ne bo, morebiti se
bo celo iz misiona ali pa iz tistih, ki se ga bodo
vdeležvali, norca delal. Ali zažugam mu, da ne bo brez
štrafe ostal. Prišel bo čas, če ne poprej, gotovo na
smertni postelji, da bo zdihoval rekoč ,, veliko grehov
sim v življenju storil, bojim se da se jih nisem cisto
spovedal, da mi niso odpuščeni! oh zakaj nisem o mi-
sionu velike spovedi opravil, sadaj bi lahko vest imel.  ”

■—• Kadar bo tista zadnja ura odbila, ki mu bo vrata
v večnost odperla, strah ga bo obšel, merzel pot se mu
bo po obrazu pocedil in on poreče: „ oh zakaj se nisem
misiona poslužil! ” ■— In kadar bo pred sodnika stopil,
ter obrajt deržal in Gospod mu poreče: „ Klical sem
te, misionarje sem ti poslal bil, da so te v mojem imenu
svarili; ti jih nisi hotel poslušati, še posmehaval si se
jim. ”  Oh kako žalostno bo zanj spoznati, da zadnja
gnada mu je bila v misionu na ponudbo, in ker jo je
zavergel, mora v pekel iti. Takrat bom tudi jaz zoper
njega vstal, pred božjim sodnim stolom nespokornika
tožil in v obraz mu rekel, da sem mu poprej pravil,

-( 29  )-

kaj se mu bo godilo. In nesrečnež bo v peklenski
ogenj verzen, kjer bo jok in škripanje s zobmi; ondi
bo večno vpil, da pogubljen je, ker ni kotel misionarjev
poslušati, in svetega misiona se poslužiti. —

Preserčni bratje! Bog mi je priča, da iz glo¬
bočine serca vas vse zveličane viditi želim, in serce
me bo bolelo, ako bom prisiljen sodni dan zoper kakšnega
pričati; zatorej vas sadaj zarotim pri svetih nebesih,
za ktere ste vsi vstvarjeni; vas zarotim pri vaših du¬
šah, ki so božja podoba, skerbife, da jih zveličate; vas
zarotim pri vaših angelih varhih, kteri zmerej vkoli vas
stojijo in k dobremu vas naganjajo, prizadevajte se, da
pogubljenju odidete; vas zarotim pri svetem I. vašem
patronu, v kterega cerkvi ste kerščeni bili, potrudite
se, da pred božje obličje pridete; vas zarotim pri vaši
ljub e z nji vi materi prečisti Marii Devici, ktera nič tako
ne želi, kakor da bi mi vsi k njenemu Sinu prišli,
opravljajte svoje zveličanje; vas zarotim pri ljubeznjivem
Jezusu, kije  svojo presveto rešno kri prelil, da bi večne¬
ga pogubljenja vas rešil, poslužite se tega misiona, pri¬
dite radi svete resnice poslušat; zakaj sadaj je za vas
prijeten čas, sadaj so pri vas dnevi zveličanja; zatorej
opravite svoje dolge spovedi, vstanite iz greha, v kte-
rem ste morebiti že leto in leto ležali; vstanite, zapu¬
stite grešno življenje, in rešite svoje duše. Amen.


'

■


i

... : .... . r ‘ ;

.

Jf ■

. . ;!-V

■





II. POGOVOR.

Zakaj nas je Bog na zemljo
vstTaril.

„ Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu

služi. ” Matevž IX. 10.

Ho bi človek stopil v kakem velikem mestu
na visok stolp, in bi mu Bog dal takd jasno oko, da
bi zamogel vse viditi, karkoli ljudje po mestu mislijo,
snujejo, iščejo in delajo; pač bi zagledal neizmerno
množino raznih misel in mnogoterih želja; pa prepričal
bi se, da vse le na minljive reči pozemeljskega življen¬
ja merijo. Tukaj bi vidil enega, ki želi nakviško se
dvigniti; tam druzega, ki obogateti želi; tukaj bi za¬
gledal enega, ki misli samo na posvetno veselje in te¬
lesno sladost; tam druzega, ki snuje visoko hišo sozi-
dati; tukaj bi enega zapazil, kteri si z neko pravdo
glavo beli; tam druzega, ki svoje dobičke prešteva in
družinske zadeve prerajtuje; tukaj bi vidil serce, ki je
posvetne ljubezni vse presunjeno; tam pa oserčje, ki
sovraživa gori in nevošljivosti omaguje; z eno besedo
vidil bi, da skorej vsi ljudje le posvetnost ljubijo, in
redek se najde, ki bi za dušo skerbel in v sercu mis¬
lil: zveličati se moram, naj velja kar rado. — Da!
resnično je, kar je nekdaj David pravil, da Gospod
Bog gleda iz nebeških višav doli na človeške otroke,
zvediti, ali je med velikim številom še kdo tako pa-

-( 32  )-

meten in moder, da bi na Gospoda mislil in se ne bil
v pozemeljsko ničemernost zatelebal; pa vsi so pravo
pot zapustili, so se spridili in v posvetne malenkosti
zaljubili, in nobenega ni več, da bi dobro delal, čisto
nobenega ni. Ps. 13. Glejte, taka je slepota ljudi, in
takošno je tudi naše bedaštvo!

Kdo mi zna povedati, od kod to pride? Nam
pove sveti Krizostom, da od greha. Ljudje so podobni,
kar zveličanje zadene, novorojenemu detetu, ki mirno
v zibeli spava, in kar nič se ne zmeni za temno noč,
ktera zemljo pokriva. Ako bi jaz zamogel vam vašo
dušo pokazati, pravi ta učenik, vi bi vidili, kako je
lampica gnade svetega Duha v njej vgasnila; vi bi vi¬
dili, kako jo je černi dim posvetnih reči okadil, in ka¬
ko ona v terdnem spanju drema. Ako bi mogel vam
pokazati vašo dušo, vi bi spoznali, da kakor je bila
nekdaj lastavica s svojim blatom pobožnega Tobiata
oslepila, da ni več jasnega dne, zlatega sonca in kra¬
sote božjega vstvarstva gledal; tako je greh s svojim
blatom vaše duše oslepil, da se svojega poklica več
ne zavejo in proti nebesom ne gledajo, marveč medle
v nezmerni skerbi za posvetnost, in omagujejo pod te¬
žo časnega truda in pozemeljskega zahtevanja.

Ljubi kristjani! Kako tej človeški napaki v
okom priti? — Sam ljubeznjivi Jezus je blagovolil nas
v tem podučiti. Ko ga je namreč satan v puščavi sku¬
šal, in mu ponudil dati vse kraljestva sveta in njih ve¬
ličastvo, če prednj pade in ga moli, mu Jezus odgo¬
vori:,, Poberi se satan! zakaj pisano je: Gospoda svo¬
jega Boga moli in njemu samemu sluzi. ”  — S temi
besedami nam naznani, da nismo na zemljo vstvarjeni,
naj bi tukaj svet in njegovo veličastvo vživali, marveč

-( 33  )-

naj bi Bogu služili, in svoje zveličanje opravljali. —
To resnico sim pervo vam razložiti namenil, ter rečem:
(dobro zapazite) Bog nas je na zemljo vstvaril:

I. naj bi tukaj v Boga in v svoje zveličanje vedno
mislili;

II. naj bi Bogu služili in svoje zveličanje opravljali.

Ta je naš visoki in edini poklic na tem svetu.
Od doveršenja tega poklica visi naša večnost; zatorej
se bom dans od tega z varni pogovarjal.

Bog nas je vstvaril. On nas ne potrebuje, za¬
kaj v svojih popolnostih si je sam sebi zadosten, in
tudi neizmerne veke pred vstvarjenjem sveta ni niče¬
sar potreboval. Bog nas je vstvaril, pa ne za tega del,
kakor da bi mi zamogli njegovo veselje povikševati,
ali pa k njegovi že popolni sreči še kaj pridjati, mar¬
več iz nezapopadljive ljubezni do nas nas je vstvaril,
naj bi tudi mi v Njem srečni bili.

Kakor naj skerbniši Oče je Bog nam ta svet
za časno prebivališče krasno ogleštal, in z vsem ga
obdaril, česar bi mi v pozemeljskem življenji potrebo¬
vali. Nam samim pa je dal dušo in telo; dušo je nam
po svoji podobi vstvaril, neumerjočo jo je vstvaril, in
z zlo imenitnimi lastnostmi obdaril; telo pa je nam iz
ila zemlje naredil, in tudi tisto podobo mu dal, v ktc-
ri je bil od vekomaj sem namenil, svojega edinorojeue-
ga Sina na svet poslati. Bog nas je postavil gospodar¬
je čez vcsolui svet, ker je nam dušo s telesom sklenil;

-( 34  )-

zakaj tako smo postali po duši nebeščani, po telčsu
pa zemljani, in med tem ko vse druge stvari na zem¬
lji stvarnika le po svoji natori — slepo časte, ga za-
moremo mi z dušo in telesom veličastiti. In to je tudi
naša visoka dolžnost, od ktere, če jo zvesto dopolnimo,
naša večna sreča visi.

Sim rekel, da Gospod Bog naše službe ne po¬
trebuje, pa vender Njemu ni dopadlo nam dati večno
zveličanje brez našega lastnega prizadetja. Kakor je
bil nekdaj v nebesili svojim angelom čas poskušnje
odkazal, preden jih je na večne čase popolnoma seboj
sklenil, in je nepokorneže vekomaj zavergel; tako je
tudi nas v poskušnjo postavil, preden nam hoče zveli¬
čanje dati. Čas poskušnje terpi vse naše pozemeljsko
življenje. Mi Boga potrebujemo, in brez Njega srečni
biti ne moremo; zatorej je treba v pozemeljskem teku
zvesto dopolniti, kar je nam naročil, da dosežemo kro¬
no zveličanja; če mu zvesti ne bomo, naša večna oso-
da bo una zaverženih angelov. Premislimo torej, zakaj
nas je Bog na zemljo vstvaril:

I. Naj bi tukaj vedno v Boga in v svoje zveličanje
mislili.

Poglejte ljudi na svetu; vsak ima svoje opra¬
vila, na ktere vedno misli; eden je vojšak in misli na
svoje orožje, drugi je obertnik in misli na obertništvo,
tretji je kmetovavee in misli na svoje kmetjistvo, če-
terti je rokodelec in misli na svoje dela; vsak ima
svoje razločne opravila, vender pa imajo vsi skupej le
edino dolžnost na Boga misliti, ki jib je vstvaril, in za
zveličanje skerbeti. Ta je edini poklic vsib na zemlji
živih ljudi; kajti papež ni vstvarjen biti papež, kralj
ni na zemljo postavljen biti vladar, bogatin ni zavolj

-( 35 )-

zakladov na svetu, tudi kmet ne zavolj kmetijstva, in
tergovecne zavolj kupčijstva; marveč vsi smo na zemljo
vstvarjeni, naj bi se za zveličanje trudili ali borili. Za¬
torej je modri Salomon li koncu svojih svetih bukev,
ki jim pridigar pravimo, po tem ko je človeškim otro¬
kom zlo ginljive besede od modrega zaderžanja in po¬
božnega življenja govoril, z velikimi čerkami to resni¬
co sporočil: „ Boga se boj, in njegove zajpovedi deni,
v tem je cel Človek”  ali pa kakor prestavlja sveti Je¬
ronim, „ za to je človek vstvarjen.”  Eklest. 12,13. Kdor
na Boga ne misli, in njegovih zapoved ne derži, kdor
se Boga ne boji, na tem svetu nič ni, ker za svoje
zveličanje ne skerbi in živi, kakor da bi bil pozabil,
zakaj je na zemlji. Bog ima biti začetek in konec vse¬
ga človekovega opravila, in ker ,, je Bog vse reči za
svojo čast vstvaril”  mora človek, ki je edina pametna
stvar na svetu in krona vsega vstvarstva, z vso močjo
si prizadevati, stvarnikovo ime poveličevati, in vedno
ga v spominu imeti.

To je gospod Bog že pri stvarjenji pervega
človeka jasno naznanil. — Vemo, da Bog je Adama
samega vstvaril, in mu ni dal berž tovaršiče, čeravno
je pri vsili družili živalih ob enem oba spola na zem¬
ljo postavil; vemo, da preden je Bog Adamu tovaršico
pridružil, celo preden je Adam od zemlje kaj jedel,
pil ali zavžil, mu terdo zaspati da; pa to spanje ni bi¬
lo natorno, marveč bilo je zamaknjenje, kakor uče
razlagavei; v tem zamaknjenji se je Adamova duša do
nebeških višav dvignila, ondi je božje reči gledala in
stvarnikovo bitje občudovala. V tem zamaknjenem sta¬
nu mu je še le Bog iz rebra tovaršico Evo vstvaril.
Vse to se je iz edinega uzroka godilo, naj bi Adam

-( 36  )-

in vsi njegovi otroci spoznali, da niso na zemljo po¬
stavljeni, da bi se tukaj ženili, jedli, pili, telesno ve¬
selje in životne sladosti vživali; marveč naj bi svoje
serca nakviško povzdigovali, na Boga in na večnost
mislili, ter za zveličanje skerbeli.

In res, vse druge skerbi, kar naše telo zade¬
vajo in posvetne potrebe tičejo, so le postranske sker¬
bi, so prav za prav le otročje skerbi. Kadar otroci ka¬
ko hišico zidajo, jim pravimo, da se igrajo, zakaj, če
si še toliko prizadevajo, veter popihlja in hišico jim
razdene: enako smemo reči od vsih posvetnih skerbi,
s kojimi si ljudje glavo belijo. Ce so si z velikim tru¬
dom imenitne hiše sozidali, če so v časti visoko prišli,
če so si kupe zlata in srebra spravili; glej vse te sker¬
bi so le otročerije, veter smerti popihlja, in vse je zgu¬
bljeno. Edina skerb je dušo si zveličati, če na to ne
misliš, se na svetu po otročje šališ, dragi čas zaprav¬
ljaš in slepo živiš.

Tako nespametni so bili ljudje v Noetovem ča¬
su. Bili so na Boga in na zveličanje pozabili, ženili so
se in samo na posvetno sladost mislili. Noe jih je sva¬
ril, pa le posmehovali so se mu. Bog jih je končal
z občnim potopom, in oni so zgubili vse pozemeljsko in
tudi zveličanje. — Tako bedasto so človeški otroci de¬
lali, ko so se bili lotili Babilonski turn zidati. Do ne¬
bes so menili stolp povzdigniti in večen spomin si po¬
staviti. Pa v Boga niso mislili, in se spomnili, zakaj da
so na svetu, zatorej jim je Bog jezike zmotil, se niso
več zastopili, od pričetega zidanja so morali jenjati, in
se po svetu razkropiti. Taka zmešnjava, kakoršna je
bila v Babilonskem turnu med zidarji postala, se včini
v slehernem človeku, ki na svoj poklic na tem svetu

-( 37 )-

pozabi, in na mest’ v Boga in svoje zveličanje misliti,
se zateleba v to zemljo, in tukaj svojo zadovoljnost
išče. Ob! in kolikanj jih je dandanašen po svetu takih
ljudi! Kolikanj jih je med nami nespametnih zidarjev
Babilonskega turna!! „ Ali je mogoče, ”  pravi sveti
Gregor vsem takim, „ ali je mogoče, da pameten člo¬
vek ne presodi, kaj mu koristi, da ne misli na svojo
neumerjočnost, da ne vpraša sam sebe, ”  kaj bo enkrat
ž njim? marveč svoje mlade leta in cveteče dneve
potrati v posvetnih otročerijah, namreč s tem, da si
ničemerno premoženje spravlja, in na zemlji posvetne
spominke stavlja. Dvignite, ljubi moji! svoje poglede
višej, spomnite se na Boga. On vas je samo zato na
zemljo vstvaril, naj bi tukaj za svoje zveličanje sker-
beli; zatorej jenjajte biti pozemeljski kerti.

Prav lepo nas v tej resnici ljubeznjivi Jezus pod¬
uči. Sveti evangelist Lukež nam pove, da je On ne¬
kdaj prijazno pokregal Marto, ktera si je s postrežbo
veliko opraviti dajala, rekoč ji: Marta, Marta! skerbna
si, in si veliko prizadevaš; pa le eno je potrebno. Ma¬
rio Magdaleno pa, ki je k njegovim nogam sedla, in
brez vse posvetne skerbi njegove besede poslušala, je
serčno pohvalil, rekoč ji: Maria si je naj boljši del
izvolila, kteri ji ne bo odvzet. Luk. 10, 39-42. In pri
drugi priložnosti je rekel: „ Kaj pomaga človeku, če
ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubil Ali kakšino
menjo bo človek dal za svojo dušo?”  Mat. 16, 26. Mor¬
da bo dal zlata, srebra, drazih biserov, imenitnega po¬
slopja, slovečih kraljestev? Vse to ni čisto nič; ako
se duša zgubi, je vse zgubljeno, zgubljeno na večne
čase. Zatorej, dragi moji! mislite vedno na Boga, za
njega ste vstvarjeni; On je večno življenje vaših duš.—

-( 38 )-

Vender pa bi ne bilo že zadosti samo v Boga
in v naše zveličanje misliti, marveč naš poklic na tem
svetu se mora tudi v djanji kazati; zatorej rečem, da
Bog nas je na zemljo vstvaril

IT. naj bi tukaj Bogu služili in svoje zveličanje oprav¬
ljali.

Vse mertve in nespametne stvari na svetu po
svoji moči Bogu služijo. One mu tako služijo, da ni¬
kdar ne vmankajo dopolniti, za kar jib je stvarnik na¬
menil, in za las ne odstopijo iz mesta, kamor so postav¬
ljene. Zatorej pravi prerok David: Ogenj, toča, sneg,
led in nevihte spolnijo božjo povelje. ”  Ps. 148. — One
Bogu strežejo, ker po svojili različnih krasotah člove¬
ka na Božje popolnosti opominjajo, kakor uči sveti
Pavl rekoč: „ Kar je nevidljivega na Božjem bitstvu,
se od stvarjenja sveta sem po tem, kar je stvarjenega,
spozna in vidi. ”  Rim. 1. 20. —• One služijo Bogu, ker
človeka z vsem oskerbljujejo, česar mu je potreba, naj
bi on ložej čast Božjo povikševal. Stvari človeka celo
spodbadajo, Boga poveličevati; in Hugo od Svetega Vi¬
ktorja piše, da mertve stvari nam tri besede vedno na
uho šeptajo, namreč: prejmi, daj, bežaj: prejmi do¬
brote, ki ti jih nebeški Oče po nas daruje; daj hvalo
Bogu, kteri je nas zavoljo tebe vstvaril; bežaj pred
kaznimi, s kterimi te bomo na Božjo zapoved terpin-
čile, če Bogu ne služiš; zakaj veš, da zemlja te bo
požerla, ogenj te bo žgal, pekel te bo davil. — Ce se
vse nespametne in mertve stvari za Božjo službo in
čast ponašajo; kje je pa pametni človek, gospodar
vseh stvari? bo li on hudobniši od vsih stvari na sve¬
tu? Menim da ne, zakaj njegov poklic je občno po¬
znan — Bogu služiti in za svoje zveličanje delati; in

-( 39 )-

vsi vemo, da Bog' je človeka na zemljo vstvaril, naj
bi ga zmerej bolj in bolj spoznal, ga ljubil in častil,
ga molil in njegove zapovedi deržal, in tako enkrat
zveličan bil. — Poglejmo to bolj na tanko:

Pravim, da človek je dolžan Boga zmerej bolj
spoznati; zato mu je stvarnik pamet in zastopnost
dal. Po tih žlalmih lastnostih je človek zmožen v mo¬
drosti rasti. Modrost na svetu je pa edina, namreč
Bog; kdor v Božjem znanji napreduje, raste v pravi
modrosti, in prav rabi zastopnost in pamet; kdor pa
ne mara Boga čedalje bolj spoznovati, in se le k dru¬
gim posvetnim vednostim nagnje, je abotnik, ki se ne
zave čila in konca svojega vstvarjenja. Jezus nas lepo
v tej dolžnosti poduči: Se le dvanajst let star se On
za tri dni od svojih priserčnih staršev loči biti v tem,
kar je svojega Očeta; in mej tem, ko ga starši z veli¬
ko žalostjo po Jeruzalemu iščejo, sedi v tempeljriu v
sredi učenikov, ter jih posluša in poprašuje. On je bil
sicer zapopadek vsega Božjega znanja, pa ga je le čas
za časom, leto za letom razvijal, nas podučiti, da naša
dolžnost na svetu je vedno napredovanje v Božjem
nauku. :  „ Jezus je rastel v modrosti in starosti, in v
milosti pri Bogu in ljudeh ”  Luk. 2. 52. Kakor v sta¬
rosti, imamo tudi mi v modrosti — v Božjem spoznanji
rasti, da zveličanje dosežemo, zakaj to je večno Življen¬
je, da ljudje spoznajo Očeta, samega pravega Boga, in
Jezusa Kristusa, hterega je On iz nebes doli poslal ”
govori večna Besnica. Jan. 17. 10. —

K pravemu spoznanju nebeškega Očeta se pri¬
druži ljubezen in častitva Božja. Vse nam vpije, da
imamo Boga ljubiti, vse nas vabi, ga noč in dan časti¬
ti. On je nas s častjo in slavo veneal, čez vse stvari

-( 40 )-

svojih rok nas je postavil, vse pozemeljske reci nam
je k nogam položil; Ps. 8, 7. — po njem smo v v-
sem obogateli, v vsej besedi in v vsem znanji, tako
da nam ne manka nobenega dara; 1. Kor. 1. 5-6. —■
Odkupljeni smo s predrago kervijo Sina Božjega, in
„ Kristus je zatorej prišel nas rešit, naj bi človek spoz¬
nal, kako ga Bog ljubi, in naj bi se človekovo serce
ljubezni do Njega zgrelo, kteri ga je pervi ljubil. ”
Avguštin. Kako — ali ga ne bomo ljubili in častili?—•
Stvarnik je slehernega zmed nas v neki stan postavil,
nektere dolžnosti mu naložil, in neke dela odkazal; pa
ne zatorej, kakor da bi On od človeka tih opravil po¬
treboval; tudi ne zatorej, kakor da bi človeka brez
spolnjenja tih dolžnost in brez dopernašeuja tih del re¬
diti ne zamogel; marveč vse to nam je Bog sporočil
iz edinega uzroka, naj bi nam priložnost dal, našo lju¬
bezen mu pokazati, in nekterega zasluženja za večnost
se vdeležiti. Mi se pa tako pokažemo božje služabni¬
ke, ako vse svoje dolžnosti iz ljubezni do Boga spol-
nujemo, in vsako delo z dobrim namenom v Božjo
čast doveršimo. V tem nas Jezus poduči, ker pravi
„ Moja jed je, da storim voljo tega, kteri me je poslal,
in da dopolnim njegovo delo. ”  Jan. 4. 34. „ Jaz ča¬
stim svojega Očeta  — in dopolnim njegovo besedo. ”
Jan. 8. — „ V tem nas tudi sveti Pavl poduči rekoč:
Ali jeste, ali pijete, ali kaj druzega delate, vse k časti
Božji delajte. ”  Zatorej, kakor angeli nebeški vedno
pred Božjim sedežem strežejo in svete ljubezni gore,
bodi nam na svetu splošno vodilo, nobenega dela se
ne lotiti, preden bi svojih oči do nebes ne dvignili, in
Bogu ga v čast ne posvetili. Lampiča božje ljubezni
naj nam vedno v sercu gori, in na jeziku naj nam

-( 41  )-

bodo besede: vse k večji časti Božji. Tako bo na¬
še življenje vedna služba Božja, in zveličali se bo¬
mo. ■—

Ce Boga ljubimo in častimo, ga bomo pa tudi
ponižno molili, in zvesto njegove svete zapovedi der-
žali. To je zveršek Božje službe.— Dušo in telo imamo
od Boga, Bogu ju moramo posvetiti; dušo mu posveti¬
mo v ponižni molitvi, telo pa v zvestem spolnjenji
njegovih svetili zapoved. Bali človek! ti imaš Gospoda
svojega Boga moliti; on je tak Gospod, da njegova
velikost in veličastvo vse tvoje misli in premisli prese¬
že. Njegova sveta volja bodi tvoja zapoved. Ce on
tvoje življenje terja, z veseljem mu ga daj; ne vstav¬
ljaj se, on terja, kar je njegovega. Ako mu tukaj
življenje daš, ti bo on tamkaj večno življenje podaril.
Ko je trinog nekdaj sveti Cecilji sodbo smerti nazna¬
nil, in jo pomiloval, da mora tako mlada umreti, mu
odgovori, da za Kristusa umreti je njeno veselje, ker
blato zmenja za zlato. Ko so mučitelji mlademu Aga-
pitu žerjavico na glavo djali, je rekel: to nič ne de,
ko vem, da moja glava'bo v nebesih venčana. Sveta
Neža je vesela svoj život Bogu darovala, in za Jezusa
v smert šla. Tako so prijateli Božji svojemu stvarniku
služili, dušo in telo so mu posvetili, — vesdno so ga
molili in radi življenje mu darovali. Tako delati je tudi
naša dolžnost.

Glejte, ljubi moji Kristjani! zato nas je Bog
na zemljo vstvaril, naj bi vedno v Boga mislili, Njemu
služili, zmerej bolj in bolj ga spoznovali, ga ljubili in
častili, ga molili in njegove zapovedi deržali, in tako
enkrat zveličani bili. Kdor si na svetu z drugimi rečmi
glavo beli, je na svoj poklic pozabil, in je pomilovanja

-( 42 )-

vreden, kajti pogubil se bo, in lepih nebes nikdar ne
bo vidil.

V životopisu francoskega misionarja Bridena se
bere sledeča dogodba: Ko je ta sloveči mož leta 1750
v mestu Aix (E) misionaril, kar nekega dne, ko so vsi
spovedniki pri kosilu sedeli, poterka vojšak na vrata in
stopi nagloma ves oprašen in poten v ovežje, ter praša
po očetu Bridenu. Gospod misionar hitro izza mize
vstane, ter ga prijazno popita, s čem bi mu bilo služiti?
Vojšak mu naznani, da mu je volja, ž njim samim
nekaj govoriti. Misionar ga pelje v svojo spavnico. V
spavnieo stopivši verže vojšak plajš in orožje od sebe,
poklekne pred misionarja in reče: Gospod! 27 milj sem
dalječ prišel. Pred mnogimi mesci sim vas pridigati
slišal od človekovega poklica, in od tistega časa ni¬
mam več mirnega serca. Vest mi je trinog, ker nisim
živel po Božji volji. Jaz sim naj veči grešnik od vsib,
kar jih je na svetu. Nikdar nisim v Boga in svoje
zveličanje mislil, in Bogu služiti mi ni v glavo padlo,
marveč služil sim svetu. Vem Gospod! da sim vas pri
obedu nadlegoval, pa imejte z menoj poterpljenje, me¬
ni ni več obstati. Ne grem od tukaj, dokler me ne
spoveste, in na pravo pot denete. Jaz se želim k Bogu
oberniti, in vse ostale dni le Njemu služiti. Pomagajte
mi. „ Misionar se od veselja zjoče, objame grešnika,
kakor je bil nekdaj v svetem evangelji oče svojega
zgubljenega, pa spet najdenega sina objel, in ondi na

-( 43  )-

mestu posluša spoved zgrevanega vojšaka. Spokorjeni
grešnik ostane nektere dni pri misionu, in gre po tem
ves vesel in poboljšan spet na svoj dom.

Ljubi kristjani! kolikanj jib je med vami
enaeih nesrečnežev, kakoršen je bil ti vojšak? Položite
roko na serce in odgovorite mi: Kako ste dosihdob na
Boga mislili? Kakšino ljubezen ste do Boga imeli? Ka¬
ko ste božje ime spoštovali in svete nauke cenili? Ka¬
ko ste za božjo čast skerbeli? Ali ste vse svoje vsak¬
danje opravila vedno k veči časti božji dopriuašali?
Ali ste se bali Boga žaliti? Ali ste se vselej greha
varovali? Kako ste Boga molili? Ali ste se mu vselej
posvečevali? Odgovorite mi na te vprašanja, in spoznali
boste, kako z vašim poklicom stoji. Jojmcne! vi ste le
na svet mislili, in za posvetnem veseljem dirjali. Vi
ste se le po grelni valjali, ste vse svoje žive dni dol¬
go rajdo hudobij in malopridnost seboj vlekli. Vaši
učeniki so vas sicer svarili, so vam v serce govorili,
ali njih opominvanja so bile glas vpijočega v puščavi;
sveta omamljeni jih niste poslušali, še manj pa vbo-
gali. — Vi ste tudi k spovedi hodili, pa greh zapustiti
ni bila vam volja. Resnično, vi ste bili pozabili, zakaj
da vas je Bog na zemljo vstvaril, in kar stvarice mu
niste služili. Oh vi nesrečneži! Kam bi bili po tej poti
prišli? Gotovo v večno pogubljenje. —

Ljubi bratje! Slišali ste, zakaj vas je Bog na
zemljo vstvaril, in svoj poklic ste spoznali; nu tako
zdramite se, in vstanite iz grešnega spanja. Bog vas
kliče. Očistite se svojih grehov, otresite se posvetnega
praha, in začnite po Božji volji živeti.— Nočete! svet
vas še le moti, in njegove nieemernosti vas še le mi¬
kajo. Tako pojdite z menoj, vas peljem na kraj pe-

-( 44  )-

klenskega brezdna, od ondi poglejte v peklenske plav-
še, kjer večno pogubljeni stokajo in rjuvejo; vprašajte
jih, kaj oni pravijo od posvetnih dobrot. Ku, zinite
prekleti! povejte: Kaj je vam pomagala vaša prevzet¬
nost? Kaj je vam ostalo od vaših zakladov? Čemu
je vam bilo vaše mehkužno življenje ? Oni vam zav¬
pijejo, da se po vsem peklu razmeva: „ Oli mi smo
bili zašli od poti resnice, smo bili na svoj poklic po¬
zabili; zatorej smo v večno noč padli, in strašne pek¬
lenske nevihte so nas zajele. ” „ Jaz sim bil le košček
posvetnega medu pokusil, ”  zakriči drugi, svojo ognjeno
glavo povzdigvaje, in sadaj v večnem joku ležim. ”
„ Jaz sem bil veliko zakladov spravil, ”  zine tretji,
„ in sadaj sim v večni revŠini. ”  Oh! stoka četerti,
oh! v kakšino terpljenje sim padel! bil sim nekdaj
na svetu mogočen, bil sim čeŠčen in spoštovan, ali sadaj
sim v sramoto prišel. In mojih tug ne bo nikdar kon¬
ca. ”  — Glejte taka osoda tudi vas čaka, ako živ¬
ljenja ne premenite, in po svojem poklicu ne živite.
— Dvignite svoje poglede pa proti nebesom, in po¬
glejte ondi blišeče sedeže in zlate vence izvoljenih.
Poprašajte jih, ali jih še kaj teži, da so po velikem
terpljenji v nebeško kraljestvo prišli? Presodite, kak¬
šino veselje oni zavživajo, v kakšini časti bivajo, s
kakšino radostjo so napolnjeni. Oni so bili na svetu
preganjani, psovani, zaničevani, terpinceni, umorjeni,
ker so Bogu služili. In sadaj so vsega zadovoljeni, so
srečni na vekomaj. —

Kristjani, ki še na svetu živite, zberite si, ali
hočete s pogubljenimi večno terpeti, ali pa s zveličanimi
večno se veseliti. Vaša osoda je v vaših rokah. Za¬
pazite: kratko posvetno veselje pelje v večno ter-

#

-( 45  )- _

pljenje; kratko posvetno terpljenje pelje v večno ve¬
selje. „ Gospoda svojega Boga molite, in njemu samemu
služite. ”  To dopolnite, in v nebesih bodete večno ve¬
seli. Amen.

III. POGOVOR.

Do sadaj smo slabo za
svojo dušo skerbeli.

„ Usmili se svoje duše , da Bogu dopades. ”
Ekleziastik XXX. 24.

Resnično, ljubljeni kristjani! naše dušno zve¬
ličanje je v nevarnosti; tega smo se včerej prepričali,
ko smo naše pretečeno življenje presodili, in v neznano
prihodnost pogledali: pa dušno zveličanje je tudi v ve¬
liki nevarnosti ravno zavoljo sadanjih primer; zakaj
nastopili so tisti žalostni časi, od kterih je naš nebeški
Zveličar tolikokrat pravil, ter jih imenoval dneve tem-
note in Černe noči — dneve, v kterih bo sveta vera
pod mrakom hudobnih strast otemnela, in zakrita pod
zagrinjalom krivih predsodkov in posvetnih zmot ne bo
kos, mnogim ljudem tako jasno svetiti, da bi v njeni
luči pravo pot spoznali in zapustili krive steze, na ktere
so v lažnjivosti zašli. Ljudje, ali kaj pravim ljudje —
kristjani so na svoj poklic pozabili in ne mislijo več
na nebesa, marveč le na ti svet; ne žive več za več¬
nost, marveč le za časnost; ne skerbe več za večno
zveličanje, marveč le za posvetno srečo in za pozeme-
Ijsko veselje. — Ta je velika zmota današnjih ljudi.
— V slednih rečeh človeški rod napreduje, samo v duš¬
nih zadevah dalječ zaostaja. Sadanji ljudje vedo vse
prav ceniti, samo duše po vrednosti ceniti ne ved6. To

-( 48 )-

je žalostna prikazen, in za tega del stopim jaz dans pred
vas z besedami modrega Siraeida in vsakemu zmed
vas rečem: „ usmili se svoje duše, da Bogu dopadeš, ”
ter še doložim, kar je sam Jezns rekel: „ kaj pomaga
Človeku, če ves svet posede, na duši pa šlcodo terpi, ali
ni duša več vredna ko celi svet. ”  Samo eno je potreb¬
no — dušo zveličati. —

Pa morebiti bo marsikdo sam pri sebi mislil:
saj ni vse tako, saj se še le veliko za dušo trudimo.
Nu, tako poslušajte, jaz vam hočem dokazati, da do sa-
daj smo slabo za svojo dušo skerbeli. To ložej dog¬
nati, bom vam tri resnice v premislek predpoložil :

1. do sadaj smo malo na dušno zveličanje mislili,
smo se malo od tega pogovarjali;

2. do sadaj se nismo za dušno zveličanje nič kaj po¬
trudili ;

3. mi smo svojo dušo večkrat leto in leto v grehu
medleti pustili.

Od tega se bomo sadaj pogovarjali. — Pripra¬
vite se.

Človeška duša je zgolj duh, kterega je gospod
Bog iz nič vstvaril, svojo podobo, in bi skorej djal
jednakost mu vtisnil, in človeku v telo ga vsadil, naj
bi ga na tem svetu oživljal; zatorej pravi sveti Bazili:
„ v tvoji duši si vse o človek, in brez duše nisi nič ka¬
kor perst, in v perst boš zopet zibnil.” —  Vsako člo¬
veško dušo je Bog neumerjočo vstvaril, in za to jo na¬
menil, naj bi kratek čas na tem svetu v božji službi

-( 49  )-

se skusila, po tem pa pri večnem Bogu tisti prostor
posedla, kterega so bili nekdaj prevzetni angeli zgubi¬
li; zatorej je človeška duša Bogu tako draga, kakor
uči sveti Auguštin, da zavoljo nje je on nebo vstvaril,
morje razširil, zemljo vterdil in solnce na nebu priž¬
gal; •— vso ljubezen je gospod Bog v človeško dušo
razlil, v Jezusu Kristusu je on človeško dušo celo po-
božil, zakaj večna čast jo čaka v nebesih. — Naše
telo je le perstena posoda, v kteri se duša skuša, ali
bo vredna take visoke božje ljubezni, ali bo vredna
zaveržene angelje nadomestiti, in večno čast posesti.

Pa glejte, ljudje na zemlji so se tako zmotili,
da svojo dušo zanemarajo, za telo pa — za to presteno
posodo, močno skerbe. Ravno narobe delajo; zatorej
pravim:

1. Do sadaj smo malo na dušno zveličanje mislili,
smo se malo od tega pogovaijali.

Resnično je, da kar nam pri sercu leži, na to
radi mislimo, od tega se pogostoma pogovarjemo, čez
to se semtertje posvetujemo. — Ko je Saul, pervi Iz¬
raelski kralj, še le v očetovi hiši bival, se prigodi, da
domači oslički se na pašniku zgube. Oče pošlje Saula
z enim hlapcom vred jih iskat. Gresta, po celi poti
mislita, kje bi vtegnile živali biti, ter se vedno le od
njih pogovarjeta. Ker jih dolgo ne najdeta, gresta celo
s prerokom Samuelom se posvetovat, ter si pokoja ne
dasta, dokler jima ni povedal prerok, da so osli naj¬
deni. — Mi smo zato na svet postavljeni, naj bi tukej
dušno zveličanje opravljali, Boga prav spoznali in zve¬
sto mu služili. Edini namen našega vstvarjenja je ia,
da bi nebesa iskali in naj šli. Ali pa mi vedno na to
mislimo? ali se pogostoma od tega pogovarjemo? Oh!

- -( 50 )-

naše vsakdanje misli so večidel le na pozemeljsko do-
br os tanje, naši pogovori so le od posvetne sreče! Mi
smo na tem svetu popotniki, — pa popotniki brez
glave; ker ne pomislimo, kam naša pot pelje, in smo
pozabili na cilj in konc svojega življenja. —

Stopim na hribček, iz kterega se vidijo vaše
vasi, ' vaše hiše, vaše polja. Kaj zagledam ? Velika
množica ljudi semtertje teka, slehernemu se njegove
želje na obrazu kažejo, ali kakšine želje? temu želje
po premoženju, drugemu želje po veselju, tretjemu že¬
lje po posvetni časti i. t. d. Se bližam enemu in dru¬
gemu, ter jih vprašam: kam gredo? kaj bi radi imeli?
na česar naj večkrat mislijo? kaj bi jim bilo naj ljub¬
ši? Eden mi odgovori, da bi naj rajši bogat bil, zato¬
rej gre na kupčijo, da bi si mogel kaj pribarantati;
drugi mi reče, da vedno na pravdo misli, ktero je s
sosedom za neki svet sprožil, in da gre sodnika nago-
vaijat, naj bi mu pomagal nasprotnika vžugati; tretji
mi obstane, da naj ljubše so mu posvetne veselice, in
da ravno sadaj se je na take napravil, kjer se nadja
s svojimi prijatli prav Židane volje biti; četerti mi celo
odkrije, da gre neko osebo obiskat, s ktero že več let
nečisto znanje ima. Vsak le posvetno misli, le od po¬
svetnega se pogovarja, le za posvetnim leti. Oh ne¬
srečneži! kje je pa vaša duša? kje vaše zveličanje?
kje vaša večnost? Oh nespametneži! ali ne razumete^
da samo eno je potrebno •—• na dušno zveličanje mi¬
sliti ?

Stopim iz hribčeka, grem v vas. — Že od da¬
leč mi velik krič na uho bije. Grem bližej, ter poz-
vem, da iz pivnice, kjer je polno gostov, se tak šun-
der glasi. Dans je gospodov dan. Pojdimo v pirnico

gledat, kako se tukaj kaj godi. Tukaj sedijo pri eni
mizi nekteri možaki, pred njimi bokal vina stoji, in
oni se mirno pogovarjejo od letine in polja, od setve
in žetve. — Kadar so že več poličev spraznili, in jim
v glavo stopati začne,, se gosposke in vlade in duhov¬
nikov lotijo, in postave grajajo, in pridige popravljajo
in cel svet vižarijo, samo za svoje lastne koče podpre¬
ti svojega jezika in nog prav vižariti ne morejo. —
Kadar so pa že zlo vinjeni in terčeni, začno od bab:
kvasati in smeh in burke vganjati, in se bahati, kdo
več ima, in da so drugi vsi sromaki in cape, in raban-
tijo in se pridušajo, iii s pestjo ob mizo treskajo in ta¬
ko naprej. Doma pa vboga družina kruha strada, in že¬
na pri malih otrocih solze poliva, ker jih nima s čem
odeti. Tudi tukaj se na zveličanje nič ne misli, in ne
pogovarja od božjega kraljestva. — Ajdimo drugam,
— postavim, zvečer v kmetijsko hišo. Poglejmo, kako
se tukaj kaj godi. — Hčere in dekle predejo, možje
pa zraven treske delajo, ali pa po klopeh lenobo pa¬
sejo in tobak smode. Kaj se pogovarjejo, kaj hlapec
basa, kaj se ženstvo reži, in smejejo? Ne vem, kaj
imajo, pa vidim, da mlajšo hčer večkrat rudečica spre¬
leti, starja se pa kar smeje, in se je rudečice o takih
pogovorih že davno odvadila. In tako predejo v pozno
noč, in dolgo in debelo verv hudega in gerdega na¬
predejo. Tudi tukaj se nič ne misli na dušno zveli¬
čanje. — In tako se godi na podu, kadar turšico ma-
nejo; tako v hramu, kadar repo in korenje obrezujejo;
tako.se godi na polju, kadar plevejo ali žanjejo; tako
v senožetih, kadar kose in grabijo; tako se godi celo
po potih, kadar k maši in popoldanski službi božji
greje: povsod najdemo, da na dušno zveličanje se nič

-( 52 )-

ne misli, od tega se ljudje več ne pogovarjejo. —
Sveti evangelist Lukež nam povč, da kadar se
je sveti Janez kerstnik v puščavi oglasil, in njegovo
opominjevanje k pokori se je dalječ razglasilo, so ljudje
od vseh krajev k njemu derli ga vprašat, kaj jim je
storiti. Prišli so kmetje, prišli so očitni grešniki, prišli
so celo vojaki in ga vprašali, kaj je nam storiti? Po¬
vejte mi, kdaj ste pa vi vprašali: kaj moramo dobrega
storiti, da bomo večno življenje posedli? Mat. 19. 16.
Vam se celo vsako nedeljo razklada, kar bi imeli sto¬
riti, da bi večno živeli; pa vi za vse to nič ne marate,
marveč le posvetno snujete. — Sveti Alojzi je sleher¬
nemu, ki mu je kaj posvetnega svetoval, rekel: kaj bo
to pomagalo za večno življenje? Tako tudi jaz rečem:
Kaj bodo vam pomagali vsi posvetni zakladi, kaj vsa
posvetna čast, kaj posvetno veselje, če pa duše ne zve¬
ličate? Oh da bi jaz tak glas imel, da bi se po celem
svetu razmeval, vedno bi hotel vpiti: da vse posvetno
nas ne more srečnih storiti, če dušo zgubimo. Pa zakaj
bi jaz vpil, saj je sam Jezus klical: kaj pomaga člo¬
veku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi 1 }  Mat. 16
26. Da! moj ljubeznjivi Jezus! ti si klical in vpil, toda
ljudje te niso poslušali. Ti moj ljubeznjivi Rešenik si
vekomaj mislil na zveličanje človeških duš; ti si ves
čas, od kar je Adam grešil, z očaki in preroki se po¬
govarjal od rešenja človeških duš; ti si na zemljo sto¬
pil se pogovarjat z ljudmi od njihovega zveličanja, in
še dandanašen nasvetuješ svojim namestnikom nasvetu,
kako bi se človeške duše k zveličanju napotovale: ali
glej malopridnost ljudi! na vse drugo oni mislijo, od
vsega druzega se pogovarjejo, čez vse reči se po¬
svetujejo; samo na dušno zveličanje nič ne mislijo, od

-( 53  )-

večne dušne sveče se nič ne pogovaijejo, v tej naj
važnejši zadevi od nobenega soveta nič vediti noče¬
jo.— Tebi, mili Jezus! bodi ta hudobni tužni zanemar
sadanjih ljudi potožen. —

2. Do sadaj se nismo za dušno zveličanje nič kaj
potrudili.

Denimo, da vi ljubi kristjani! na svoje zveličanje
nekterekrate mislite, in od tega "se pogovarjate, kakor
bi znal marsikteri mi vgovoriti; če se res to godi, ali
ni še le veči hudobija, da pri vsem tem za dušo se nič
kaj ne potrudite, nič ne delate? —- Smem terditi, da pri
današnjih ljudeh je skerb za dušo zadnja skerb. Kako
ne ? — Marsikteri zmed vas ima vest s grehi obteženo.
To mu nek znotranji glas pove in mu pravi: „ pojdi,
nesrečnež, skazi se duhovnim, spovej se svojih grehov. ”
Pa kaj on odgovarje: Da, k spovedi mi je treba iti;
pa kdaj? danes ne, danes sem na to in to gostijo po¬
vabljen ; jutre tudi ne, zakaj to in to delo i m am opra¬
viti; pojuteršnem tudi ne, zakaj moram na kupčijo iti.
In tako se spoved od dne do dne odlaša! Uboga duša
medli, za njo je zadnja skerb. —

Beremo v sv pismu, da Eliezer je bil zvesti
Abrahamov hlapec. Abraham ga pošlje v Mezopotansko
mesto Naliorjevo, Haran, od ondod iz Batueleve hiše
nevesto svojemu sinu Izaku pripeljat. Eliezer gre in
po celi poti ga skerbi, kako bi naročbo gospodarjevo
opravil. Pride na Mezopotansko, se bliža mestu Nahor-
jevemu in goreče se Bogu priporočuje, naj bi mu de¬
klico pokazal, ktero je Izaku nevesto namenil. Se vse-
de pred mestom k vodnjaku, ter sam pri sebi reče:
tisto deklico, ktera bo meni na mojo prošnjo rada piti
dala, in tudi moji živini sama vode ponudila, je Bog

-( 54  )-

Izaku nevesto izbral, na tem jo bom spoznal. In glej!
kmalo pride Rebeka, Batueleva hčer po vodo in vse
to dopolni. Eliezer sc nji razodene kdo je, in ona ga
vesela v očetovo hišo pelje. Ko Abrahamov hlapec v
hišo pride, mu nagloma kruha predpoložijo in gostijo
napravijo, ter ga nagovarjejo se vsesti in nahraniti.
On pa le na nogah stoji, stvarice ne okusi in reče:
dokler svojega sporočila ne opravim, se ne vsedem in
ničesar na jem. Sadaj razloži, da je Abrahamov hla¬
pec, da je prišel Izaku nevesto iskat, pove, kako se je
pri vodnjaku godilo. Ko vse po redu dopove, snubi
Rebeko za svojega mladega gospodarja Izaka. Rebeki¬
ni starši veseli poslušajo in zadnič odgovore: „ Božja
previdnost je, vzemi našo hčerko Rebeko, pelji jo na
Abrahamov dom, ona naj bo Žena Izakova  “ Še le sadaj
se je Eliezer vsedel in pogostil. Pa zakaj se ni hotel
Abrahamov hlapec poprej odpočiti in si kruha vrezati?
Modri Liranec pravi, zato da je pokazal, kako močno
je na sercu mu ležalo, kar mu je bil Abraham naročil.—
Sadaj spoznajte iz tega, kakšino skerb imate pa vi za
svojo dušo, ker jo zapostavljate ne samo potrebnemu
okrepčanju svojega telesa, marveč celo svojim kratko-
časom, igračem in drugim praznim šalam. Kje je tisti
med vami, kteri kadar v greh pade, reče: grešil sem,
ne bom jedel, dokler si ne bom vesti v sv. pokori očistil;
unega reveža sem za njegovo plačilo ogoljufal; ne bom
jedel, dokler mu krivice ne povernem: soseda sim opra¬
vljal in čast mu odvzel; ne bom jedel, dokler opravljen-
ja ne prekličem in časti ne povernem; v soseski sem
zdražbo naredil, ne bom jedel, dokler je ne poravnam
in mir spet ne naredim. Kdo zmed vas, pravim jaz, za
svoje zveličanje tako skerbi, da se jedi odpove, dokler

_ C 55 )

svoje s grehi ranjene duše ne ozdravi?”  Oh svest rečem
s sv. Krisostomom: duša se vsakdan rani, se v greh po¬
grezne, se mnogoverstno mori, pa nobena vsakdanja
skerb zanjo nas ne beli.

Ali kaj pravim vsakdanja skerb? ni li res, da
opravilo za dušno zveličanje večidel do starosti od¬
lašamo, in marsikteri pravi: „ bom za dušo škerbel, ka¬
dar se bom sveta naveličal; bom skerbel takrat, kadar
se mi bo zdelo, do bo čas umreti?”  Kdo bi ne stermel
tako govorjenje slišati! Za edino svojo dušo hočeš še
le takrat skerbeti, za dušno zveličanje še le takrat de¬
lati, kadar ti bo svet slovo dajal, in te že pokopališču
ponujal? Ob strašen zanemar! Kako je to, da v družili
zadevah si več skerbi daš? Denimo, ti imaš hčerko
omožiti, in praviš, naj se omoži, preden je mogoče. Ti
bi rad premoženje pomnožil, in zemljišča dokupil, in
praviš, naj se kupčija stori, preden je mogoče. Ti
imaš pravdo dognati in praviš, jo morem končati, pre¬
den je mogoče. Kako je to, da za vse druge posvetne
reči tako skerbiš, in do starosti jih ne odlašaš, dušo pa
do zadnjega zanemaraš? Zato, mi odgovoriš, kar te
zadeve vtiče, je potreba bistrega uma, spre videne mo¬
drosti in skerbne pazljivosti; kar pa dušno zveličanje
zadene, en hip zadosti. — Moj kristjan! ali je mogoče
tako bedastvo v misli vzeti? ali je mogoče tako hudo¬
bijo izustiti?— Dušo zveličati en hiji zadosti!— Poslu¬
šaj, kaj pravi modri Škot: Zadni hip življenja je težko
se zveličati, in sicer od strani človeka, zakaj on je
močno v greh zaziban; pa tudi težko je od strani Bo¬
ga, zakaj on je hudo razžaljen nad odlašanjem našega
spreobernjenja; zatorej je nas vse posvaril, takrat ko
je Marto v svetem evangelji podučil, ki si je s po-

-( 56 )-

strežbo veliko opraviti dala, ter ji je rekel: „ Marta
Marta, skerbna si in veliko si prizadevaš, pa le eno je
potrebno — za dušo skerbeti in delati. Mat. 10. 41-42.
S temi besedami, pravim, je nas vse posvaril, dušnega
zveličanja posvetnim rečem nikoli ne zadpostavljati.

In vender kaj vidim? Vidim, da vi skerbite za
svojo čast, skerbite za svoje otroke, skerbite za svoje
biše; vidim, da skerbite za svoje prijatle in prijatelce,
vidim celo, da za svoje živinčeta skerbite, samo za du¬
šo nič ne skerbite, za dušno zveličanje nič ne delate.
Zdi se, da pri vas je vaša duša zadnja dekla v hiši.
Oh hudobija! oh malopridnost! oh bedaštvo! Gospodo¬
va jeza me presune, ko to napčnost premišljujem, in
ne morem, da bi se ne razserdil čez tako spačenost
sadanjih kristjanov. Da! vidim, kako vi svoje duše
grehu izpostavljate, in ravno tje jih tirate, kjer je ne¬
varnost naj veči; kjer Satan, recimo tako, kjer Satan
vse svoje žile napenja, vaše duše padjarmiti, in v večno
pogubljenje vleči; tje jih tirate, kjer se nečisti pogo¬
vori očitno derže, kjer so zapeljivci brez strahu, kjer
se vsa peklenska hudobija vkupej zbira. — Glejte, ka¬
ko slabo za svoje duše skerbite, kak6 nič vi za dušno
zveličanje ne delate. — Oh moj ljubeznjivi Jezus! kako
si pa ti za človeške duše močno skerbel, koliko si ti
za njih zveličanje storil! Nebesa si za čas zapustil in
na zemljo stopil, večne časti si se za čas slekel in po¬
dobo hlapca oblekel, da si naše duše iskat prišel, ah!
in s kakšnim trudom, s kakšino gorečo ljubeznijo si
ti mili Jezus nas iskal! kakor skerben pastir si vedno
za nami letal in nas klieal, noč in dan si nisi pokoja
dal, in zadnič si na sramotnem križu raspet britko
smert storil, samo da bi bil naše duše zveličal. Ti si

-( 57 )-

toliko storil za človeške duše, in današnji ljudje nič
za svoje duše ne skerbe, nič za zveličanje ne delajo.
Tebi, mili Jezus! bodi ti grešni zanemar potožen. —

3. Mi svojo dušo večkrat leto in leto v grebu med-
leti pustimo.

Velika hudobija sadanjih ljudi je ta, da na
dušno zveličanje nič kaj ne mislijo, in ko bi na to
mislili, bi bila še le veči malopridnost, da za dušno
zveličanje se nič kaj ne potrudijo; ali gotovo naj veči
pregreha je, da duši nočemo pomagati, akoravno vemo,
da je v smertni nesreči, marveč jo pustimo leto in le¬
to v grehu medleti. In glejte, tako dalječ seže pre¬
grešni zanemar dušnega zveličanja v sadanji dobi.

Tega vas prepričati slehernega zmed vas zapro¬
sim, naj pregleda svoje življenje od mladih nog— od¬
kar je začel greh spoznovati, in naj mi pove, kolikanj
let, ali kaj pravim leta, kolikanj dni do sadanjega hi¬
pa je bil brez greha? Zaupam, da se med nami tudi
pobožne duše najdejo; ali žalibog, večidel zmed vas,
ako mi hočejo odkritoserčni biti, mi bodo obstali, da
vedno so le v grehu ležali. Ti mladenč si se že v pa¬
stirskih letih nad svojim telesom pregrešil, in še sadaj
se nisi tistih ostudnost popolno spovedal; ali denimo,
da si se spovedal, pa morebiti si še sadaj tistim gre¬
hom tako vdan, da je nisi še spovedi opravil, pri kte-
ri bi te ne bila ta gerdoba težila. — Ti deklina si od
svojega petnajstega leta v nesramno ljubezen zaplete¬
na. Molčim od vsega druzega, kar tvojo dušo v tej
zapeljivi tovaršii pogubljuje; ali tega ti zamolčati ne
smem, da vse tvoje obhajila so v tem času slabe bile,
ker dvema gospodoma serca posvetiti ne moreš — Je¬
zusu in pa nesramnemu maliku. — Ti hišni gospodar

-( 58 )-

si že perve leta, ko si gospodarstvo prevzel, neke kri¬
vice se zadolžil, ali pa kakšino drugo škodo sosedu
storil; in glej, te krivice nisi še poravnal, tako dosih-
dob v grelni in sovražtvu z bližnim živiš. Ti hišna
gospodinja imaš, odkar si v sosesko prišla, grešno na¬
vado čez sosede lagati, jih opravljati in obrekovati, ta¬
ko zmerej zdražbe delaš, ter si uzrok vednega vjedan-
ja, prepira in preklinjevanja; glej, ti si vselej v gre¬
hu, tvoja duša zdihuje pod težo vednega strupa, ona
je vedno v smerti. In tako dalje se godi, da veliko
ljudi svoje duše v vednem grehu medleti pusti, in so v
naj večji nevarnosti, se za vselej pogubiti.

Pa vi mi boste rekli: saj hodimo k spovedi,
dobivamo odvezo svojih grehov, in tako se nevarnosti po¬
gubljenja rešimo. Je že prav, da k spovedi greste; ali
ne pozabite, da nebesa vsake odveze, ki jo pri spove¬
di dobite, ne poterdijo. I kakšina pokora je ta, če ste
po spovedi ravno takšini, kakoršni ste poprej bili? če
se ravno po tistih ostudnostih valjate, če ravno v tiste
tovaršije zahajate, če krivično premoženje naprej zav-
živate, če svoj jezik ravno tako nad bližnim brusite,
če sovražtvo naprej redite? Vi se zanašate na odvezo?
Tisti spovednik, kteri vam v takem stanu odvezo deli,
je slepec, on sam svojo dušo pogubljenju zastavlja,
ker svojih dolžnost ne spolne; in kako hočete, da bo
za vaše duše skerbel, ker za svojo ne mara? Pred ta¬
kimi spovedniki nas svari sam sveti Janez, ker pravi:
„ ne verjamite vsakemu duhu, temuč skušajte duhove,
ali so iz Boga. ”  1. Jan. 4. 1. Taki spovedniki vas v
pekel in ne v nebesa napravljajo. In vender taki spo¬
vedniki so vam naj ljubši. Oh jaz moram tukej s pre¬
rokom Jeremijam zdihniti iii reči, „ da vi svojo pre-

-(59)-_

drago dušo v roke svojim sovražnikovi daste. ”  Ne, tako
svoje duše ne rešite nevarnosti večne smerti, tako se
greha ne oprostite; marveč tako se čedalje bolj v greh
zapletete, terdovratni dušno smert [iščete, in sveto po¬
koro, ki je edina pot v zveličanje za grešnike, ravno
v večno pogubljenje porabite, tako vi dušno zdravilo
v dušni strup spremenite. — Oh moj Bog! kdo mi da
dva potoka solz iz mojih očes, naj hi objokoval tako
malopridnost, nad ktero se sv. Duh grozi, ker pisano
je: „ človek po lmdobii svojo dušo vmori.”  Modr. 16. 4.
Moj ljubeznjivi Jezus! ti si se petkrat v svojem živ¬
ljenju na tem svetu solzil, in vselej le nad hudobijo
ljudi in čez nesrečo človeškega rodu, v ktero ga je
bil greh pogreznil, tako v živo ti je k sercu šla osoda
Adamovih otrok; ali glej, današnji kristjani do gerla v
grehu tičijo in še smejajo se; glej jih, oni so v naj
veči nevarnosti se pogubiti, in to jim nič serca ne
kali; njih duše že leto in leto v grehu medle, so vse
gnade obropane, so vsega nebeškega zasluženja ne¬
zmožne, in vender ti kristjani nič za to ne pomarajo.
Oh moj Zveličar! če to hudobijo ljudi -— ta njih za-
nemar za dušno zveličanje primerim s prevelikim ter-
pljenjem, ki si ga ti za zveličanje človeških duš pre¬
stal, to je žalostna, strašna prikazen!

Ljubi moji bratje! ali niste nikoli premislili,
kaj se pravi ali večno zveličanim ali pa večno pogubljenim
biti? kaj se pravi večno srečen ali pa večno nesrečen
biti? ali niste nikoli presodili, kakšen razloček je med
nebeškim veseljem in peklenskim terpljenjem? Pojdi,
moj brate! v svojo sobico, zapri se ondi za kratek
čas, in resno to resnico pretuhtaj, po tem pridi mi po¬
vedat, kakšni občutki so pri tih mislih tvoje serce

-( 60 )-

prešinili. — Ne pozabi, da je večnost na tehtnici. Ako
se enkrat v peklenski brezden pogrezneš, kdo ti bo
verv podal, da te spet vnn izleče? ako te enkrat Sa¬
tan v svoje temno kraljestvo povleče, kdo bo za teboj
letel, da te bo iztergal iz njegovih krempljev? Kdor en¬
krat doli pade, ga ni nazaj več. Iz pekla ni rešenja.
Zatorej rečem vsakemu zmed vas z modrim Siracidom:
Moj sine! resi svojo dušo, in daj nji Čast po njeni
vrednosti. ”  Ekl. 10. 31. Do sadaj si slabo za dušo
skerbel, malo si na njo mislil, malo se od nje pogo¬
varjal; do sadaj se nisi za dušno zveličanje nič kaj
potrudil, celo v smertnih grehih si jo pustil več časa
medleti. To je bila velika hudobija. Ne bodi več tako
malopriden, usmili se svoje duše.

Predragi kristjani! V svetem pismu beremo,
kako veliko skerb sta imela stari Tobija in njegova
sopruga za svojega sinka mladega Tobijeta. — V dal-
nem medjanskem mestu Rages je stari Tobija pri ne¬
kem prijatlu Gabelu dolg deseterih talentov srebra —-
to je 15.000 gold. —potegniti imel; torej pošlje svoje¬
ga sinka mladega Tobijeta po denarje, mu priskerbi
tovarša za pot, in sam nebeški angel Rafael se v po¬
dobi mladenča v to ponudi, ter gresta v dalno deželo.
Ali komej mladi Tobija od hiše odide, že se roditelja
kesata, da sta ljubeznjivega sinka spred oči pustila, in
v nevarnosti daljne poti ga postavila. Posebno pa je
mati nad odhodom sina žalovala, neprenehoma je sol¬
ze točila, na sina mislila, od njega se pogovarjala, za-

-( 61  )-

nj skerbela in vpila: Oh moj sine! zakaj smo te pu¬
stili potovati, tebe, ki si punčica naših očes, podpo¬
ra v naši starosti, veselje našega življenja, zaup naših
prihodnih dnevov. V tebi smo vse imeli, in nikdar bi
te ne bili smeli od sebe pustiti. Oh nespametneža, da
sva te v tako nevarnost postavila, ker ti si naše vse
na tem svetu. Tako je žalostna mati zdihovala. Stari
Tobija jo je tolažil, ter nji pravil, da tovarš, ki je z
njim šel, je zvest varh, da ga bo zdravega nazaj pripe¬
ljal; ali mati si ni dala pokoja, marveč vsak dan ga
je na pot čakat šla, po kteri se je nji zdelo, da bi
sin vtegnil domu priti; da celo nekterekrate je na vi¬
soko goro koračila, iz ktere se je pazno dalječ okoli
sebe ozirala, naj bi sina zagledala, ali ker ga ni bilo,
se je vsa objokana domu vernila in vpila: Oh moj si¬
ne! kdo ve, da se nisi v kakšen prepad pogreznil, in
me kličeš, de bi ti vun pomagala? kdo vč, da te ni
kaka divja zver napadla in rastergala? Oh moj sine!
morebiti te ne bom nikoli več vidila. Tako je mati
skerbela za edinega sina, dokler se je zdrav, in sre¬
čen domu vernih In veselje staršev se ne da popisati,
kadar sta mladega Tobijeta zopet poljubovala. —

Kakor mladi Tobija svojim roditeljem, tako
draga ima nam biti naša duša, ali kaj pravim tako
draga? — naša duša mora nam biti čez vse na svetu
draga; zakaj ona je več vredna kot celi svet. Naša
duša je naše vse. Od nje se imamo vedno pogovarjati,
za-njo smo dolžni vselej skerbeti, svojo dušo moramo
zmerej v rokah nositi, da je ne zgubimo; zakaj Satan
vse žile napenja, da bi našo dušo v pest dobil, in ako
bi bil on gospodar celega sveta, celi svet bi dal, samo
da mu dušo zastavimo. To vemo iz svetega evangelija,

-( 62 )-

kjer nam sv. Matevž pove, da, kadar se je Jezus v
puščavi postil, je Satan k njemu stopil, na visoko go¬
ro ga peljal, vse kraljestva sveta mu pokazal in rekel:
„ glej vse to ti bom dal, Če poklekneš in me moliš ”

Mat. 4. 9.

In kaj mislite, da je lahka reč dušo zveličati?
Svest vam rečem, da od vsili družili naših opravil na
svetu naj težeji je, za storjene grehe pokoro donesti in
dušo rešiti. Sveti Jeronim se je v puščavo podal, se
je v temne berloge zakopal, noč in dan je svoje telo
strahoval in svoje počutke berzdal, vender on pravi:
ker sem grešil, se noč in dan tresem, kako bom svoj
dolg do zadnega venarja plačal. — Sveti Avguštin je
vedno vpil: Pekla se bojim, večnega ognja se bojim—
Ako so ti sveti možje za večno zveličanje v strahu
bili, ali se bomo mi nadjali, lahko se zveličati?

Ljubi bratje! zbudite se, in začnite za dušo
skerbeti. Poslužite se pogostoma svetih zakramentov,
odpovejte se svoji prevzetnosti, berzdajte svoje hudob¬
ne nagone, krotite svojo spačenost, križajte svoje me¬
so, za vselej glavo grehu razbite in pokoro delajte.
Sadaj je prijeten čas. Ako tega ne storite, gotovo vi
za dušo, za nebesa, za Boga ne marate. Ce me vi po¬
slušati nočete, jaz se obernem na te zidove, na te slo¬
pe, na te altarje, in za pričo jih vzamem, da jaz sem
vam resnico govoril. Ali po kaj mi bodo oni pričevali?
Tukej je pravi živi Bog, ki me posluša, in me bo en¬
krat sodil. Zatorej, moj Bog! ti poznaš moje serce, ti
veš, kako serčno jaz želim zveličanje vsik tukej priču¬
jočih duš. Oh kako srečen bi jaz bil, ako bi zamogel
svoje življenje za-nje zastaviti! jaz bi dal svojo kri,
kakor si ga dal ti, ljubeznjivi Jezus! Pa ker tolikanj

<63  )

storiti ne morem, bom storil, kar zamorem, resnico jim
bom oznanoval. Daj jim, mili Jezus, da bi se njih
sere tista gorečost prijela, s ktero želim pridigati. Jaz
bom govoril njihovim sercom. Jaz bom razjasnoval
njih um, ti pa njih volje omeči. Jaz jih bom iz greha
budil, ti pa vleči jih. Jaz jim bom luč donašal, naj bi
jim skoz življenje svetila; ti pa, moj Bog! daj jim
gnado, za to lučjo hoditi, da pridejo vsi v večno zve¬
ličanje. Amen.

.

.

'





a



IV. POGOVOR.

Grešnikova malopridnost.

Moj sin! bezaj pred grehi kakor pred kačo.”

Ekleziastik XXXI. 2.

©labo smo do sadaj za svoje dušno zveličan¬
je skerbeli; tega smo se zadnikrat prepričali, ko smo
premišlevali, kako malo smo dosilidob na svojo dušo
mislili, skorej nič se za-njo nc potrudili, in celo nekte-
rekrate jo v smertnem grelni medleti pustili. Ob da
smo do sadaj tako slepi bili! Gospod Bog je za nas
ljubeznjivo skerbel, mi pa nismo kotli za svojo naj
veči srečo nič skerbeti; in zdi se mi, da una prilika
od vinograda, po kteri se je nekdaj gospod Bog čez
Izraelsko ljudstvo pritožil, kakor nam prerok Izaija
pove, se naši malopridnosti popolnoma prileže. Prili¬
ka se tako glasi:

Oča je svojemu predragemu sinu vinograd v
dedšino izročil. Ti ga je mično ogradil, vsega kamnja
očistil, skerbno obdelal in nasadil, v sredi vinograda
je stolp sozidal in še nježno prešo postavil; sadaj je
pričakoval, da bi mu vinograd rodil grojzdja, pa do-
nesel mu je le divjega tersja. Sodite med tem vino¬
gradom in njegovim gospodarjem. Kaj bi bil mogel ta
vlastenec svojemu vinogradu še storiti in ni storil?
Morebiti v tein prav imel ni, da je dobrega grojzdja
pričakoval? Razjasnimo priliko: Vinograd smo mi, iz¬
voljeno ljudstvo. Bog Oča nas je bil izročil — vse s

5

-( 66  )-

ternjem malopridnost zapletene, in s kamni grehov na¬
stlane, ter popolnoma nerodovitne •— svojemu edino
rojenemu Sinu Jezusu Kristusu. Božji Sin nas je s
svojim presvetim naukom ogradil, vsega kainnja gre¬
hov očistil, z evangeljskimi resnicami lepo obdelal, in
s zveličavno gnado nasadil; v sredi nam je na Petrovi
skali stolp, — sveto katoliško cerkvo — sozidal in
vanj svoje namestnike varhe postavil, kterirn je naro¬
čil nad nami čuti, k dobremu nas buditi in pred so¬
vražniki varovati; postavil je še v našem naročji ču-
doredno prešo, iz ktere se njegova presveta rešnja
kri, kakor jo je enkrat na Golgati prelil, v naše serca
vedno cedi, nam dušo omiva, in večno življenje dona-
ša. — Tolikanj je mili Jezus nam — keršanskemu
ljudstvu storil. Sadaj on od nas druzega ne pričakuje,
kakor da mu dobrega sadu rodimo. Sodite sami, kaj
bi nam bil Jezus še mogel storiti, da ni storil? Kima
li pravice terjati od nas svetega življenja, in zvestega
spolnjenja svojih zapovedi? Kima li pravice od nas ter¬
jati, da naj za zveličanje svoje duše skerbimo, za kte-
ro je on toliko storil, tolikanj prestal? •—-

In vender jih je veliko med nami, kteri noče¬
jo po dolžnostih svojega visocega poklica živeti, in mi¬
lemu Jezusu dolžnega sadu svetih čednost roditi, mar¬
več mu donašajo le divjega tersja hudobije in nešte-
vilnih grehov. Gorje takim, strašno gorje! oni so malo¬
pridne drevesa v Jezusovem vinogradu; posekani bodo
in v ogenj verženi. Zatorej, da bi vas pred tako straš¬
no nesrečo zavaroval, sem vam izustil besede svete¬
ga Pridigarja rekoč: „ Moj Sin! bezaj pred grehi ka¬
kor pred kačo, ”  ter sem prišel vas pred grehi svarit.

To storiti bom dans grešnikovo malopridnost

_ -( 67 )-

vam pred oči postavil, in rečem: 1 grešnik je naj ve-
či prederznež; 2. naj veči hudobnež; 3. naj veči ncz-
vestnež; 4. naj veči nehvaležnež. — To bomo pre¬
gledali. —

Od vsega zlega na svetu naj strahovitniši je
greh. Greli je zaničevanje Boga, je puntanje zoper
božjo presveto pravico. Človek, kteri greh dela, se o-
pera zoper stvarnika nebes in zemlje; on bi rad, ko
bi mogoče bilo, neizrečeno dobrega Boga pokončal,
njegovo sveto kraljestvo razbil, božjo pravico razderl
in vse nebeške postave vničil; bi rad na mesti Boga
greh za Boga postavil, in mu z vso pohotnostjo slu¬
žil. — Glejte grešnikovo malopridnost! Se li zamore
veči hudobija misliti memo take grešnikove maloprid¬
nosti? Kaka; zatorej je pa tudi pisano, da „ Grešnik
Gospoda razserdi. ”  — Pa presodimo bolj na tanko
grešnikovo življenje, da se bomo od njegove maloprid¬
nosti prav očividno prepričali:

1. Grešnik je naj veči prederznež, on večno zveli¬
čanje v nevarnost postavlja. —

Kaj bodete rekli od tistega človeka, kteri po
slabi, sterhli dilici čez globok prepad hodi, in se v ne¬
varnost deva, da bi se dilica kmal vlomila, on pa v
prepad stermoglavil, zatilnik si podvil in žalostno po¬
ginil? Kaj bodete mislili od unega, kteri po tankem,
kerhkem ledu čez derečo reko stopa? in kar nič ne
pomisli, da bi se mu šibka, enonočna zmerzlina pod
nogami utegnila razpočiti, in on bi v globočini merz-

-( 68  )-

lili valov življenje zgubil? Ali se vam taki ljudje ne
zdijo veliki prederzneži? Kmal bi rekel, da, ko bi jih
nesreča zadela, kteri se tako nespametno izpostavljajo,
bi nobenega pomilovanja ne zaslužili. — Se veliko
veči prederznež je sleliern grešnik: On ve, da Bog
ima v rokah njegovo časno in večno življenje, da le
migniti mu je, in vse stvarstvo je pripravljeno grešni¬
ka končati, ter ga strašno zadaviti; on ve, da v greš¬
nem stanu, v kterem se znajde, mu stvarice zaupa ne
ostane za zveličanje; in vender se ne boji, se ne tre¬
se, ne trepeta, marveč prederzno tje v en dan živi, še
v posvetne veselice zahaja, kratkih časov išče, in zmi-
rej bolj v greh se topi. Oh velika prederznost grešni¬
kova! Pa s tem ni še vse doveršeno. —

Na svetu mende ga ni človeka, kterega bi
spomin na prihodnjo smert nikoli ne napadel; zakaj
tako globoko v človeški zavesti je to namenjeno raz-
rušenje naše natore vkoreninjeno, da naj veči malo¬
pridnež si ga ne more za vselej iz glave izbiti. Kako
se pa grešnik v tih grenkih mislih tolaži? On sam se¬
bi govori: „ Bom že greh zapustil v starosti; se bom
prav Čisto spovedal na smertni postelji; bom zadnjo li¬
ro prav goreče v božjo neskončno milost zaklical. ”  Oh
prekleta prederznost, ki tako govoriš, od kod si se v-
zela?! Grešnik! ali veš, kaj se pravi na starost poko¬
ro odlašati? Se pravi, nikoli se ne spokoriti, kakor
uči sv. Avguštin rekoč: Ta je naj pravičniši kazen
greha, da, kdor ni hotel prav delati, dokler je zamo-
gel (v mladosti) ne bo zamogel, kadar bo hotel (v
starosti). Grešnik! ali ne veš, kaj hoče reči, prederzno
v božjo milost grešiti? hoče reči, dobro zapazi, sam
sebe pogubljenju ponujati. Jeli nisi še nikdar premislil,

-( 09  )--

kako velik razloček je v tem, ali ti greh zapustiš, ali
pa greh tehe zapusti ? Vedi torej: ako ti grehu o pra¬
vem času slovo daš, se smeš pri Bogu odpuščenja nad-
jati; če pa greh tebi slovo da, in te zapusti, ker mu
več prav služiti ne moreš, težko težko ti bo Bog za¬
služeno kazen odpustil. Ne rekaj tedaj, da boš na
zadnjo uro v milost božjo prav goreče zaklical, mar¬
več raji premisli, da božja milost tudi svoje mejnike
ima; če tiste preskočiš, nad teboj se bodo Jezusove
besede spolnile, ktere je rekel: „ Iskali me bodete, pa
v svojih grehih hote vmerli. ”  Boj se, da se ti ne bo
zgodilo, kar je pobožni Job tebi in vsem tebi enakim
zažugal, da „ pregrehe tvoje mladosti bodo tvoje kosti
prešinile, in S njimi v grobu počivale. ”

Oh nezapopadljiva prederznost grešnikova! Ka¬
ko je mogoče, da pameten človek, ki vsakdan strašne
zglede pred očmi ima, le eno samo minuto v grehu le¬
ži? kako je mogoče, da si upa zadnjo uro odpuščanje
svojih grehov doseči, ker vender samo enega v vsem
keršanskem veku imamo, kterega je bila taka gnada
došla — desnega razbojnika, — pa še tega le v tre¬
nutku, ko so bili vsi zakladi božje milosti vesoljnemu
svetu odperti — na priprošnjo božje matere Marije
prečiste Device. Bešnično, take prederznosti današnjih
grešnikov ne razumem, pa siljen sem njih maloprid¬
nost prekleti, in jim z večnim pogubljenjem zažugati.
Ali kaj bom take klel in jim žugal, boljši je jih za¬
prositi rekoč: Grešniki, nesrečni moji bratje! presodite,
na kterem prepadu visite, dokler v grehu živite; spoz¬
najte, da večno zveličanje v nevarnost postavljate, do¬
kler se k Bogu nazaj ne obernete; pretehtajte, da več
časa ko bodete pokoro odlašali, težej bo zadostenje

. ~ ( 70 )_ ..

božji pravici; zatorej ne obotavljajte se taki malopri¬
dni prederznosti za vselej slovo dati.

Pa grešnikova malopridnost ne obstoji samo v
tej prederznosti, marveč seže še dalje —

2. Grešnik je naj veči hudobnež, on Boga svojega
vsegamogočnega Gospoda zaničuje.

Kaj bodete rekli od sina, kteremu so starši
lepo premoženje pospravili, in, naj bi ga pred vojašt¬
vom zavarvali, mu gospodarstvo vse hiše izroče, samo
to pravico si obderže, da smejo pod njegovo streho
stanovati in ž njim vred iz ene sklede jesti; sin pa
tega terpeti ne more, in iz sovražtva do staršev, naj
bi jih ob streho in zavžitek pripravil, hišo sam zapali,
in premoženje razproda, ter gre v unanjo deželo, in
sam sebe ondi sovražniku keršanstva v sužnika proda.
Kaj ne, da ta sin je tako velik hudobnež, da ni vre¬
den, da ga sonce ogreva. -—-

Še veliko veči hudobnež je slehern grešnik:
Edina in naj veči dobrota je Bog; edina in naj veča
hudoba je greh; vender grešnik, ki je zato vstvarjen,
naj bi Bogu služil, in v svojem sercu, kakor pod stre¬
ho ga hranil, se sovražno proti Njemu dvigne, mu da
od sebe slovo, zaničuje božje postave, noče od njego¬
ve ljubezni nič vediti, in v obraz mu reče: ne bom ti
služil ne; marveč gre, se grehu proda, in sužnega se
mu stori. Zatorej se Gospod Bog po preroku Jeremiju
čez grešnike pritoži, rekoč: „ Dvojno hudobijo je moje
ljudstvo storilo: Mene vir žive vode so zapustili) in si
luknjaste vodnjake skopali, ki vode ne morejo deržati. ”
Pa hudobija grešnikova seže še dalje. — Ve¬
mo, da, kadar je prerok Natan Davidu v dobro na¬
merjeni priliki od bogatina, ki zmed svojih sto ovac

-( 71 )-

ni hotel nobene zaklati, ampak je edino vzel revežu,
da je ž njo prijatlja pogostil, razložil, da on je tisti hu¬
dobnež, ker je Uriju edino ženo zapeljal, in še velel
njenega moža vsmertiti; je kralj svoje oblačilo od ža¬
losti razstergal, si glavo s popelom potresel, na obraz
padel, in zavpil: „ Grešil sim, spoznam svojo hudobi¬
jo. ”  Kako pa grešnik ? Gospod Bog mu po svojih na¬
mestnikih vedno grehe očita, sadaj v pridigah, sadaj
v keršanskem nauku, ga svari hudobije, in na serce
mu govori, naj bi se saj vsegamogočnemu stvarniku
priklonil in dolžno čast mu skazal; ali grešnik noče
in le odgovarja: ne bom Bogu služil ne, in se učeni¬
kom še posmehuje. — Večkrat tudi božja roka hudob¬
neža strahuje, take težave mu na glavo vsiplja, da jih
vsakteri za očitne šibe greha mora spoznati, vender
grešnik le terdovraten ostane, in odgovorja: ne bom
služil ne. — Očetova milost se pri nekterih hudobne¬
žih še britkejših potov posluži, ona semtertje marsikte-
rega na bolno posteljo verže, in mu smertni meč na
persi pomeri; grešnik se sicer malo zvija, ali neki
strah ga obide, in sadaj nekoliko poboljšanja obljubi;
pa komej smertna nevarnost odide, že spet glavo dvi¬
gne; še le z eno nogo iz bolne postelje stopi, že noče
nič več od storjenega sklepa vediti, še sam sebe za¬
smehuje, da se je tako hitro oplašiti dal, in sadaj se
še le bolj vživo zaroti, da nikakor ne bo obljube spol¬
nil, in Bogu nikakor ne služil. —

Povejte, ali se zamore veči hudobnež misliti,
kakor je taki človek? Prav se je Bog pritožil od ta¬
kih rekoč: „ Oni so spačeni, in so v svojih delih nag¬
nusni postali; nobenega ni, ki bi dobro storil, kar no¬
benega ni. ”  Ps. 12. — Vender pa tudi s to hudobijo

-( 72  )-

ni še doversena grešnikova malopridnost, marveč gre
še naprej. —

3. Grešnik je naj veči nezvestnež, on Jezusu storje¬
ne prisege ne spolnuje.

Na hribu Kalvari je Jezus, naš večni kralj,
svojo sveto bandero zasadil, ktera od ondi slovesno
vihra na vse kraje sveta. Iz križa je On z močno be¬
sedo zavpil: „ Pridite vsi, ki hočete večno živeti, pod
moje razprosterte roke, stopite pod bandero svetega kri¬
ža, zapišite se med moje vojake, položite roko na sveti
evangeli, in prisežite meni sluziti; jaz pa vam obljubim
vas vsili dušnih nesnag očistiti, in vam večno veselo pla¬
čilo dati.”  To smo vsi kristjani storili. Kornej rojeni
smo bili h kerstu neseni; ondi vprašani: ali se satanu,
njegovemu napuhu in djanju odpovemo, smo odgovori¬
li: da! se odpovemo. Po tem smo pa prisego pod Je¬
zusovo bandero očitno storili, izustivši: „ Verujemo v
Boga Očeta, v Boga Sina in v Boga svetega Duha.
Verujemo v Jezusovo edino zveličavno cerlcvo in vse sve¬
te resnice. ”  Po tej prisegi smo bili v Jezusovi smerti
kerščeni, kakor nas sv. Pavl lepo poduči, ker pravi:
„ Mi smo bili s Kristusom pokopani v smert, da, ka¬
kor  je kristus vstal od mertvih s častjo Očeta, tako tu¬
di mi v novem življenji hodimo.  — Naš star človek je
bil ž njim vred križan, da bi se v nas razdjalo telo
greha, in da bi več ne služili grehu. ”  —• Iz kerstne
vode smo novorojeni v popolni gnadi božji stopili. Po-
maziljeni smo še bili s sveto križmo v Jezusove voja¬
ke, in naše imena so bile v število božjih služabnikov
ter v bukve izvoljenih zapisane. — Tako smo z Jezu¬
som v zavezo stopili in pod bandero našega nebeške¬
ga vojvoda prisegli.

-( 73  )-

In kaj stori grešnik? Vselej, kadar greli dela,
to kerstno prisego prelomi, zapusti bandero sr. Križa,
pobegne od Jezusa, svojega vojvoda, gre v satanov
tabor in hudičev postane. „ Kdor greši, je iz hudiča
uči sv. Janez. Ondi služivši pod znamnjem sovražniko¬
vim proti Jezusu strupene psice strelje; ondi kot od-
padenec proti Kalvarju gleda, se nad Jezusom jezi in
sveti križ preklinja. — Povejte, ali tak ni velik nez-
vestnež ?

Kadar posveten vojak cesarjevo bandero popusti
in k sovražniku pobegne, ako ga spet v roke dobe, mu
nanagloma sodbo store, in brez milosti ga ustrele. Kak¬
šno kazen zasluži pa grešnik — Kristusov pobegnež?
,, Gorje duši, ktera svoje prisege ne ohrani cele in neo¬
skrunjene. ’’  V tili besedah je modri pravično sodbo
nad grešniki izustil. Gorje takim nezvestneženi! vsmer-
teni bodo in večno vsmerteni. Oh da bi se ovedili, in
dokler jim je prizanašanje na ponudbo, nazaj prišli k
svojemu banderu, ter v milost svojega pravega vojvo¬
da Jezusa Kristusa klicali. Morebiti bi jim bilo priza¬
neseno z večno smertjo.

Pa tudi s to nezvestobo grešnikova malopridnost
ni še zadosti označena, marveč še četert znam nji tiče: —
4. Grešnik je naj veči nekvaležnež, on svojemu nes¬
končno milostljivemu Bogu dobro s hudim povračuje.

Ako bi se vam od podložnika povedalo, da
potem, ko ga je neki dober kralj iz šužnosti rešil, v
službo sprejel, še celo posinovil, in dediča kraljeve
krone postavil; se je zoper svojega dobrotnika in kruš¬
nega očeta spuntal, ter ga hotel iz kraljevega prestola
spoditi, in z lastno roko umoriti, težko bi mi verjeli,
da se tak nehvaležnež med ljudmi znajde. Vendcr be-

-( 74  )-

remo v posvetni dogodivšini od nekega Brata tako
nehvaležnost. Juli Cezar, poglavar rimljanske ljudovla-
de, je bil tega mladenča posinovil; ko so se bili nek-
teri rogovileži zoper Cezarja vzdignili, se je tudi Brat
z rogovileži vred zoper življenje Julija zaprisegel. Ne¬
ki dan pride Cezar v zbirališče, in tam ga nezadovolj¬
neži s smertnim orožjem naskočijo. Cezar potegne svoj
meč, in se jim krepko brani; ko pa med puntarji tudi
Brata zagleda, mu od prevelike žalosti meč iz roke
pade, izgovori besede: Ali tudi ti, moj sin! (me hočeš
umoriti), se s plajščem pokrije, kakor da bi ne mogel
Bratove nehvaležnosti gledati, in pod ranami rogovi-
ležev dušo izdihne. — Kaj ne, ta Brat je bil velik
nehvaležnež? Zgodovina ga hudo zmerja in biča. —•
Še le veči nehvaležnež je vsak grešnik.

Vam ne bom še pravil, kdo je naš naj veči
dobrotnik, saj sami veste, da nebeški Bog. On nas je
brez našega zasluženja vstvaril; se je zavolj nas včlo-
veeil, in, naj bi naše duše večne pogube rešil, je na
svetem križu sramotno in britko smert storil; nas je
posinovil, in dediče nebeškega kraljestva postavil. —
Sem poglejte, to podobo premislite, tukej je zapisano,
kolikanj smo Bogu dolžni. In ti grešnik se zoper tega
neskončnega dobrotnika vzdiguješ in puntaš. Tebi ni
zadosti, da je Jezus enkrat za te umeri, marveč ga
hočeš spet križati, vzameš kladvo in žeblje, in ga spet
na križ razpenjaš, kakor ti sveti Pavel očitno pove,
da „ kdor greh dela, Sina božjega v sebi križa. ”  Ti
mu ternato krono vsakdan na glavo pritiskaš, ga hudo
bičaš, mu milo serce s sulico prebadaš, česar te zago¬
tovi sv. Tomaž, ker piše: „ Kadar grešiš, kar v tvoji
moči stoji, priložnost dajaš, da bi Jezus zopet križan bil.”

-( 75  )-

Oh malopridnost, nad ktero sam pekel stermi!
Oh nehvaležnost, ki človeško pamet preseže! Kristian,
kteremu že njegovo ime pove, komu se ima za vse
zahvaliti, tistega mori, čigar ime nosi. In Kristus kaj
stori? On milo zdihuje rekoč: Ako bi me moj sovraž¬
nik klel, bi poterpel, in aho bi moj neprijatel od mene
hudo govoril, bi se morebiti pred njim skril: da pa ti,
kteri si bil z menoj enakih misel, moj svetovavec in
znanec, kteri si z menoj sladke jedi zavžival, in sva v
božjo hišo vkupej hodila, ”  to delaš, in meni dobro s
hudim povračuješ, oh! — oh! — oh! — zdi se mi,
da se Jezus s škerlatnim plajščem zakrije, naj bi take
gerde nehvaležnosti malopridnega grešnika ne gle¬
dal. —

Glejte, kristjani! takšna je grešnikova malo¬
pridnost. Grešnik je zveržek človeštva, on je naj veči
prederznež, je naj veči hudobnež, je naj veči nez-
vestnež, je naj veči nelivaležnež. Menim, da je ni na
celem svetu bolj malopridne stvari, kakor je grešnik,
On je smrad vsega vstvarstva. Zatorej vsaeega zmed
vas zaprosim z besedami svetega Ekleziastika: Moj
sin! bezaj pred grehi kakor pred kačo.

V petili Mozesovih bukvah se bere od sledeče
Izraelcom dane postave: Kadar se je v judovski de¬
želi truplo ubitega človeka našlo, in vmorivca zasa¬
čiti niso mogli, so sodniki zmerili, kteremu mestu mer-
lič naj bližej leži. Iz tega mesta so mogli potem sta-
rašini junico, ki nikoli v voz in v plug še ni bila v-

-(7G )-

prežena, v bližnjo pustinjo peljati, in ondi jo v sprav¬
ni dar zaklati. Leviti so pristopili, in svojo službo o-
pravljali. — Sadaj pa so vsi starašini ljudstva k us-
merteneinu pristopili, roke nakviško dvignili in prisegli,
da oni umorstva niso krivi, in da tudi ne vedo, kdo
bi bil hudodelstvo storil, ter so Boga zaprosili, da bi
milostljivo ravnal, in nad njimi se ne maštoval. Kaj
menite, kako strašno je bilo gledati, kadar so ti sivo-
glavni možaki svoje roke nad glavo merlica nakviško
deržali, in vsi z enim glasom prisego izgovarjali :
„ Naše roke te kervi niso prelile, in naše oči tudi ne
vidile. Bodi milostljiv svojemu ljudstvu Izraelu, kterega
si rešil, o Gospod! in ne štej mu v greh te nedolžno
prelite kervi. ”  In vender le tako je bil sum umorstva
odvaljen. Kaj pravite, ako bi se bil resnični umorivec
med njimi znaj del, ali bi bil tudi on roko dvignil in
s krivo prisego svojo malopridnost zapečatil? ali bi
se bil prederznil izgovoriti, da se umorstva krivega ne
čuti? Ke vem. — Pa preobernimo govorjenje.

Tudi jaz sem-— stopivši na to sveto mesto —
mertvega človeka našel. Zdi sc mi, kdo bi utegnil u-
morivec biti, pa vender si ne upam ga imenovati; sa¬
mo to vam povem, da po mertvem soditi, je razbojnik
mogel hujši biti memo naj grozovitniši zverine; zakaj
truplo je tako raztepeno in razmesarjeno, da ni več
človeka v njem poznati. Glava mu je vsa raztolčena,
život je ves le ena rana, serce mu je skoz in skoz
prebodeno, roke in noge so prevertane, \se žile in ki¬
te so mu potergane. Gotovo reči smem, da lmdodel-
nik ga je dolgo časa moril. Hočete li umorjenega vi-

diti? Glejte ga. Sem stopite, položiti roke na to

glavo in prisežite, da ni nobeden zmed vas njegov u-

-( 77  )-

morivec, in da tudi ne veste, kdo je to hudodelstvo
storil. — Kako, vi se tresete, priseči nočete? kako,
ali ste tega umorstva krivi? Jojmene! ali ste vi taki
malopridneži? Ali pa tega človeka poznate? Ti je Je¬
zus Kristus, edinorojeni Sin živega Boga, On je res¬
nični pravi Bog, in vi ste po tem takem umorivci ve¬
lo večenega Boga. — Pa s kakšnim orožjem ste ga
morili, da je tako strašno razmesarjen? Spoznam, da
s grehi; zakaj vem, da le greh je v stanu, Jezusovo
serce tako britko prebosti, in od temena do pete vsega
razmesariti. Oh prekleti greh, kaj si ti tukaj storil! Oh
malopridni grešnik, kako si ti z Božjim Sinom ravnal!
Gorje tebi grešnik, stokrat gorje! Ti si malopriden
prederznež, ker si svojo dušo večnemu pogubljenju
zastavljal; ti si ostuden hudobnež, ker si svojega Bo¬
ga sramotil, zaničeval; ti si gerd nezvestnež, ker si
Jezusu storjeno prisego prelomil, od njega pobegnil,
in z njegovimi sovražniki se tovaršil; ti si spačen ne-
hvaležnež, ker si tvojega dobrotnika, tvojega Kešenika
križal iii moril. Gorje tebi grešnik! stokrat gorje! ti si
zapadel večnemu pogubljenju!

Ali kaj, iz križa čutim Jezusa klicati: „ Oče!
odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”  Grešniki! še vas
ni Jezus preklel, marveč za vas pri svojem nebeškem
očetu prosi. On je zavoljo nas presveto kri prelil, pa
ta kri nam je sprava z Bogom Očetom. — Pridite,
bratje! na kolena padite, in svojo grešno malopridnost
iz globočine serca obžalujte; pristopite, v Jezusovi reš-
ni kervi si duše omite, in prosite, da bi vam Gospod
milost storil zavoljo te nedolžno prelite kervi, ter
vam dosadanjih malopridnih grehov ne zarajtal; pri¬
bližajte se, svoje roke na to Jezusovo glavo položite,

-( 78  )-

in pri tej britki martri vsi prisežimo, da nikdar več
nočemo grehu služiti. Recimo: Mili Jezus! spoznamo
in vemo, da smo že kdaj večni smerti zapadli, ker smo
tebe morili ; sadaj smo se svoje malopridnosti ovedili, iz
dna serca se je kesamo. ”  Lepo se ti zahvalimo, da
nas v naših pregrehah nisi končal. Pokoro hočemo de¬
lati vse žive dni, in pri tvojem svetem križu obljubi¬
mo, in prisežemo, da se nikdar več ne bomo s gre¬
hom pečali. Tako nam pomagaj Jezus Kristus! Amen.

O

V. POGOVOR.

Nasledki smertnega greiia.

„ Vedi in vidi, kako je lmdo in grenko, da si
Gospoda svojega Boga zapustil. ”  Jeremia II. 18.

Kdo zmed vas, ljubi kristjani! mi bo pove¬
dal, kje je pravo stanovitno veselje doma? Morda za
mizo, kjer dobro jedo? morda na plesu pri godcih,
kjer sladko pojo? morda pri igrali, kjer burke kvasijo?
Ali pravega veselja na rajanji ni, pijance, igravce ve¬
selje beži. —- Le božji mir je studenec resničnega
veselja: le pošteno, nedolžno serce je njegovo prebiva¬
lišče. Kdor drugod po svetu veselja išče, in ne v do¬
bri, čisti vesti, ga ne bo nikdar našel. —

In tako se slehernemu grešniku godi, serce
mu je vedno nemirno, povsod ga neki strah sprejem-
Ija, nikjer pravega veselja ne najde. J kako bo ta
hudobnež veselje našel, saj je ni na celem svetu bolj
nesrečne stvari memo grešnika, kakor sim vam v zad¬
njem pogovoru dokazal, ker sim grešnikovo maloprid¬
nost popisal. Pa vam odkritoserčno rečem, da še le
bolj bi grešniku serce vpadlo, in še le veči strah bi
ga obšel, ako bi on svoj nesrečni stan resno premislil
in presodil, kako hudo in grenko je za-nj, da je Go¬
spoda svojega Boga zapustil; zakaj on bi spoznal, da
na živem je mertev, in mertev ostane, dokler si vesti
in serca greha ne očisti, in hudobije se ne spokori; on
bi spoznal, da je otrok pogubljenja, dokler mu mir

-( 80  )-

nebeški in ljubezen božja serca in pameti ne presuneta
v Kristusu Jezusu, našem Sredniku pri očetovi milosti.
— Grešnik bi se moral zbati, ako bi nasledke smert-
nega grelni pretehtal, v kterih že leto in leto brodi, in
omamljen nesrečne pohotnosti, večnemu poginu v gerlo
leti. Oh grešnik! da bi se zdramil, in dokler ti je božja
milost še na ponudbo, pot spokorjenja nastopil! da bi
spet tistega božjega miru iskati začel, ki v Jezusu Kri¬
stusu človeške serca razveseluje in pamet pogubilne
zmote zavaija! Grešnik, da bi enkrat zvedil in sprevi-
dil, kako je hudo in grenko, da si Gospoda svojega
Boga zapustil!

Ljubi Kristjani! vi ste se zadnikrat prepričali,
kako malopriden je slehern grešnik v obziru na Boga;
dans pa hočem vam pokazati, kako hudoben je grešnik
sam zoper sebe, ker si s grehi dušo mori, in večnemu
pogubljenju sam sebe ponuja, To resnico razjasniti,
bom vam razložil nasledke smertnega greha, ki so sledeči:

1. sguba posvečevavne gnade božje; 2. zadušen j e
vsega zaslužen)a, ki smo si ga bili s pretečenimi dobri¬
mi deli za večnost že spravili; 3. nezmožnost s prihodni-
mi dobrimi deli si nebesa služiti; 4. zadolženje hudih
časnih in večnih kazen. — Od tega se bomo pogovarjali.

„ Greh, ”  ta je tista strašna beseda, ktero sa¬
mo lišati se je Marija od Paeis vsa tresla in večkrat
omedlela; „ smerthi greh ”  ta je tista hudoba, ki je
vesolni svet v ‘nezapopadljivo nesrečo pogreznila, in
še dandanašnji tolikanj stisk in zopernost uzrokuje,

-( 8i )-

ter s takimi solzami človeškim otrokom pozemeljsko
življenje grenči, da pero ni kos popisati, in tudi jeziku
ni mogoče dopovedati. „ Greli stori narode nesrečne ”
je modri rekel, Prigov. 14. 13. in prav je imel. — Pa
vender jih je veliko ljudi na svetu, ki tega razumeti
nočejo, marveč grehu roko derže, in mej tem se še
srečne mislijo. Reveži! njim se godi, kot se je unemu
Laodičeskemu predstojniku godilo, od kterega govori
skrivno Eazodenje svetega Janeza. Ta cerkveni per-
vak je bil zašel na grešno pot, in ker se je pri vsem
tem kaj ponosno cenil, in blagostanja bahal, mu je
Gospod Bog po svetem Janezu tako le pisati velel: „ Ti
praviš, da si bogat, premožen in ničesar ne potrebuješ;
in ne veš, da si revež, pomilovanja vreden, vbog, slep
in nag. ”  Tako resne besede veljajo vsem grešnikom
sveta; želim, da bi si jih dobro k sereu vzeli.

Naj bi se jim nekoliko oči odperle, jim hočem
žalostne nasledke smertnega greha v premislik predpo-
ložiti, ter rečem:

Pervi nasledek smertnega greha je zguba po-
svečevavne gnade božje.

Slehern človek stopi skoz vero in sveti kerst v
popolno ljubezen in prijaznost božjo; in dokler po sve¬
tem kerstu v nedolžnem stanu živi, tako visoko vred¬
nost na sebi ima, da ni samo častit služabnik, marveč
tudi prijatel božji; ne samo prijatel, marveč celo ljubez-
njiv otrok živega Boga; ne samo otrok božji, marveč
tudi živi tempelj svetega Duha, Bog živi v njem in on
v Bogu. Po keršanski veri in po svetem kerstu se člo¬
vek nekako poboži, Bog ž njim v zavezo stopi, mu
svoje gnade deli, in ga svoje natore deležnega stori,
Tilko nas uči sveti Peter, ker pravi: .. da hote deležni

-( 82 )-

Božje natore ”  2. Petr. 1. 4. — Glejte v tern obstoji
posvečevavna gnada božja. — Kdor pravično, sveto, bo-
goljubno, nedolžno živi, jo v sebi obderži, je v posestvu
naj dražega zaklada; on ima pravico do nebeškega
kraljestva po Jezusu Kristusu.

Iz tako srečnega stanu pa človeka smertni greh
sterže, in ga v strašno nesrečo pogrezne. Smertni greh
človeku gnado božjo vkrade, ga oropa nebeške ljubez¬
ni, in vso prijaznost stvarnikovo mu odvzame; smertni
greh človeka od Jezusa loči, mu da zgubiti pravico za
nebeško zveličanje, in iz serca mu svetega Duha spodi,
ter ga stori otroka večne pogube, česar nas sveto pi¬
smo zagotovi, v kterem beremo: ako umerjete (v grehu)
je prekletstvo vaš del. Ekl. 41. 12, —Glejte ti je pervi
nasledek smertnega greha. — To je dobro vedil sv.
Janez Krizostom; zatorej je rekel, da na svetu se je
edinega zlega, greha bati. Ko je hudobna cesarica Eu-
docia tega svetnika preganjala, in svoje svetovavce ra¬
dovedno popraševala, kaj bi naj hujšega Krizostomu
storiti zamogla: nji neki dvoran, kteremu je Janezova
pobožnost znana bila, naravnost pove, da hujše štrafe
za Krizostoma ne pozna, kakor bi ta bila, ako bi se
ga zamoglo v greh posiliti. — Kjč pa dan današnji člo¬
veka najdemo, da bi se greha tako močne bal? Kjč ga
najdemo, da bi ti strašni nasledek greha prav presodil
in raji kri prelil, kakor v greh dovolil? Kje ga najde¬
mo, da bi nad zgubo posvečevavne gnade božje solze
točil?

Vemo iz svetega pisma, da kadar je nesrečni
Ezan zvedil, kako ga je brat Jakob, kteremu je bil za
pičlo jed pervčnstvo prodal, tudi za očetov blagoslov
prekanil, je po šotoru okoli Jakopove postelje kakor

“( 83  )-

oroslan rijuveti in vpiti jel. Ah! in ti grešnik si popol¬
noma zgubil žegen, ne pozemeljskega, marveč nebeškega
očeta; si prodal ne za kako jed, temveč za ostuden
greh pravico ne za posvetno, ampak za nebeško kraljest¬
vo: pa vender serce te ne boli, se ne jočeš, ne vpiješ.
Kako je to? Ali ne spoznaš svoje nesreče? Dvigni
svoje oči nakviško, kaj meniš, da imaš še Očeta tam
gori, ki te ljubi in milostljivo na te gleda? Kaka, ti
ga nimaš več; marveč vedi, da oster sodnik ti od zgo-
rej doli žuga, in ako v tem stanu pred njegov stol
prideš, tvoj del je večno prekletstvo. Kaj li ne veruješ?
Povej, si li morda ti kaj žlahneji od angelov? Gotovo
ne, tajiti pa ne moreš, da zavoljo samo enega greha
je pravični Bog neštevilo angelov vekomaj pogubil, —
in zanašati se ne moreš, da zavoljo tebe bo Bog svojo
pravico spremenil. Ti si otrok pogubljenja, dokler v
samem enem smertnem grehu živiš; si v oblasti satana,
dokler ga s pokornimi solzami iz duše ne zbrišeš.
Gorjč tebi! Bog je od tebe odstopil, vso posvečevavno
gnado ti je odvzel; ti sicer na telesu živiš, pa na duši
si mertev; zakaj dušno življenje je posvečujoča gnada
božja.

Drugi nasledek smertnega greha je zadusenje
vsega zasluženja, ki smo si ga bili s pretečenimi dobrimi
deli za večnost Ze spravili.

Ako v pretekle dneve pogledamo, zdi se mi,
da ga ne najdemo kristjana, kteri bi ne bil še nikoli
kaj dobrega, čednostnega in pobožnega dopernesel.
Gospod Bog, kteri kozarec merzle vode dolžan ne osta¬
ne, vse dobre dela, ki jih mi v stanu posvečevavne gnade
božje storimo, nam v zasluženje zarajta, in o času ra¬
čuna jih bo nam z večno diko plačal; vender pa le

-( 84 )-

takrat, če brez vsega smertuega greha pred njegovi
sodni stol pridemo. Če pa kristjan zapusti pot pravič¬
nosti, in sc z edinim smertnim grehom omadežva, ob
enem vse svoje dobre dela zaduši, in pri sodbi mu ne
bodo čisto nič pomagale. Ta je sicer strašna, pa gotova
resnica. Sam Bog jo je nam razodel, ko po preroku
Eceliielu takole govori: „ Ako pa pravičen svojo pra¬
vičnost zapusti in hudobijo dopemese ,   ali bo se Si¬
vell Vseh njegovih pravičnih del, ktere je bil storil, se
ne bora spomnil, v hubobii, v Mero je zabredel, v grehu,
s Merim se je zagrešil, v tistih bo on umeri. ”  Eceli.
18. 24. Te besede so strašne, pa sam Bog žuga, da
vse doprinešene dobre dela, s kterimi smo si v prete¬
čeni dobi nebesa služili, bodo popolnoma pozabljene,
ako v edinem smertnem grehu ta svet zapustimo, in
večno pogubljenje bo naš del. — Glejte, ti je drugi na¬
sledek smertnega greha.

Premisli, moj Kristjan! to resnico bolj natanko.
Ako bi bil ti v preteklih dnevih živel, kakor sv. Domi¬
nik v vednem zatajenji, v postih, in v križanji svojega
mesa, pa v edinem smertnem grehu umerješ, vse ti nič
ne pomaga, pogubljen boš. Če bi ti kakor sveta JVIela-
nia vse svoje premoženje med vboge razdelil, naj bi
nage oblekel, bolnikom postregel in vsacega popotnika
v svojo hišo sprejel, ako pa v edinem smertnem grehu
umerješ, pri vsem tem si večno pogubljen. Ako bi ti
tolikanj otrokom kumoval, kolikor ljudi je sveti Fran¬
čišek Saveri kerstil; ako hi ti tolikanj svetim mašam
služil, kolikor se en dan po celem svetu berejo; ako
bi ti vse svete poti obiskal, kolikor jih je po vesolnem
svete; ako bi ti cele dežele k Jezusovi sveti veri spre-
obernil; ako bi noč in dan molil in grešnike svaril;

—( 85 )—-

naj bi pa z edinim smertnim grehom na duši v ver¬
nost šel, glej ti si otrok pogubljenja, vsili tvojih pra¬
vičnih in dobrih del se Gospod ne bo spomnil. Ali se
zamore kaj strašnejšega misliti nierno te resnice? Oh ti
prekleti greh! kolilcanj škode uzrokuješ. Ob enem po¬
lomiš vse cvetje naših dobrih del, in takšine nas storiš,
kakor da bi ne bili še nikdar kaj pobožnega dopri¬
nesli.

Denimo, priden kmet nasadi svoj vinograd, ki
ga je od očeta podedval, v velikem trudu z naj žlali-
nejšimi sadnimi drevesi. Pride pomlad, in vse drevesa
lepo cvete; pride poletje, in drevje je bogato s sad¬
jem obloženo; pride jesen, in vse zori; že je kmet ves
svoj trud pozabil, ter veselo misli, koliko bo za sadje
potegnil. Ali kaj — na enkrat po noči vstane hud vihar,
vse drevje polomi, izkorenini, polomasti in pokonča.
Zjutrej zgodej kmet vstane, in perva njegova pot je v
vinograd pogledat. Že od dalječ vidi drevje na tleh,
vidi nezrelo sadje razmetano, vidi vse poškodvano, vidi
svoj trud in zaup vničen. Serce mu žaluje, na terdo
skalo se vsede, in začne milo zdihovati in na glas jo¬
kati. Ako se sme posvetno z dušnim primeriti, tako se
grešniku godi. Vse sadje dobrih del, s kterimi se je
človek že leto in leto za nebesa trudil, mu prekleti
greh naenkrat polomasti, vse zaluženje njegovih postov,
molitev in milošin mu vniči; s korenino vred mu vse
čednosti iz duše izruje, in ga nezmožnega stori vsake
kreposti. Tega nas uči prerok, ker pravi: n  Korenina
(svetih čednost) je usahnila, in sadu nikakor več ne
stori ”  Os. 9. 16. — Oh velika nesreča, ki jo smertni
greh človeški duši včini! Od te govori prerok David v
79. psalmu, kjer nesrečno grešnikovo dušo' prilika vi-

-( 8<3  )-

nogradu, po kterem so divje svinje z ostrimi zobmi
vse razrile; od te govori Job v 15. poglavji, kjer
grešnikovo dušo prienači nesrečnemu mestu, ktero so
ljuti vojšaki poropali in požgali. In ti grešnik se ne
solziš, čez svojo nesrečo ne vpiješ, — marveč vidim,
da se še smejaš. Oh ti nesrečnež! naj bi se tvoje du¬
hovne oči odperle, da bi revni stan svoje duše spoznal,
ti bi stermel svojo dušo viditi nago in pusto, oropano
in ranjeno, revno in oslabljeno. —

Tretji nasledek smertnega greha je nezmožnost
s prihodnimi dobrimi deli si nebesa služiti.

Iz suhe korenine nobeno drevesce ne raste, in
drevo, ki je vsahnilo, sadu več ne rodi. Enako človek
v smertnem grehu je podoben vsahnelemu drevesu, on
nobenega sadu ne rodi in ni zmožen, z dobrimi deli si
nebesa služiti. Naj povzdiguje svoje roke do nebes
karkoli hoče, in prosi pomoči, Bog mu odgovarja:
zavoljo tvojega grešnega serca ne morem tvojih moli¬
tev blagovoljiti; naj plačuje svetih maš, in daritve na
altarje poklada, karkoli se mu ljubi, Bog mu proti re¬
koč: dokler v grehu ležiš, so mi tvoji darovi gnusoba;
naj posvečuje gospodove dneve, kakor naj zvesteji
kristjan in na božje poti naj hodi, kakor naj pobožniši
duša, gospod mu govori: dokler se greha v pokori ne
znebiš, jaz tvojih praznikov in obhodov ne porajtam.
Z eno besedo, karkoli človek v grešnem stanu dobrega,
krepostnega in pobožnega stori, nič mu ne hasne za več¬
no življenje. On je podoben suhemu drevesu, ki nobe¬
nega sadu ne rodi. Te strašne resnice nas sam Jezus
poduči, ker pravi: „ Ostanite v meni in jaz v vas.
Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, tako
tudi vi ne, ako v meni ne ostanete. Jaz sem terta, vi

-( 87  )-

mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, cm rodi.
veliko sadii, ker brez mene ne morete nič storiti ”  Jan.
15. 4-5. Brez Jezusa mi ne moremo v nebesa. Vse
naše dobre dela, da nam v nebesa pomagajo, morajo
v Jezusu storjene, in z njegovo resno kervjo oškrop¬
ljene biti; če pa imamo dušo s smertnim grehom oma-
dežvano, nismo v Jezusu, nismo deležni njegove pre¬
svete kervi, naše dobre dela nimajo nebeške cene, ne
bodo začerkane v večne bukve, torej nam za nebesa
nič ne zdajo. —-

Pa bo sem ter tj e marsikdo rekel: Po tem ta¬
kem mi je zastonj, v stanu smertnega greha kaj dobre¬
ga storiti. Mu odgovorim: Ako misliš v takem stanu z
dobrimi deli si nebesa služiti, čisto zastonj; zatorej le
pojdi in iz cerkve se poberi, ako si v smertnem grehu;
zakaj tvoje molitve ti za nebesa nič ne pomagajo; ti
si tukej pred oltarjem le gnusoba v božjih očeh, si
gerda pošast pred angeli in svetniki; pospeši se, da
odideš: vender vstavi se, te nočem brez tolažbe spu¬
stiti; ti si v smertnem grehu, tvoje molitve in druge
dobre dela nimajo res čisto nobene zasluge za nebesa,
ali vedi, da te dobre dela, ktere v tem nesrečnem sta¬
nu doprinašaš, božjo jezo krotč, da te ne konča v
tvojih pregrehah; zavoljo teh dobrih del ti milostljivi
Bog svoje vsmiljenje ponuja, te k pokori kliče in na
poboljšanje te čaka; zatorej vbogaj moj sovet, grešni
brate! veliko dobrega delaj, da ti bo milost božja
obilniši, in hiti se spokoriti.

Iz rečenega lahko sprevidimo, da ti nasledek
smertnega greha je pa tudi veliko hujši od unega, kte-
rega sem razložil, ko sem rekel, da smertni greh za¬
duši vse zasluženja naših dobrih del, s kterimi smo si

-( 88  )-

že nebesa služili; zakaj zadušene dobre dela spet oži¬
vijo, kadar se greha očistimo, in Gospod Bog jih bo
nam poplačal, če spokorjeni pred sodni stol pridemo;
kar pa v stanu smertnega grehu pobožnega in čednost-
nega včinimo, je za vselej za večnost zgubljeno, in
zgubljeno ostane, ako se tudi spokorimo in v božjo
prijaznost stopimo. Glejte, da smertnega .greha se je
bolj bati merno vsega zlega na sveti. Ta je tudi uzrok,
da v svetem pismu nikjer nobeden prerok ali drugi
sveti mož grešnikov ne povabi Boga častiti. Beremo v
Davidovih psalmih, da ta sveti pevec nagovarja vse
stvari in jih vabi Bogu slavo prepevati, on vabi celo
gade, morske some, celo Černe škorpijone Boga častiti,
samo grešnikov ne vabi. Zakaj ne ? Sveti Krizostom nam
pove rekoč: „ V grešnikovih ustili božja hvala ni do¬
stojna. ”  Glej grešnik, naj spodniši stvari ti še zad
stojiš. Ti si po božji podobi vstvarjen, si gospodar
vsega stvarstva postavljen, pa si po smertnem grehu
tako niško padel, in pred Bogom taka gnusoba postal,
da tvoja častitev v nebesih manj velja, kakor černega
škorpijona. Povej, ali se zamore misliti veča nesreča?

Ceterti nasledek smertnega greha je zadolžen]e
hudih časnih in večnih kazen.

Te resnice »e očividno prepričati, dvignimo se
nakviško, in stopimo s svojimi mislimi v nebeške višave.
Ondi se je pervi greh včinil. Gospod Bog je bil tudi
čistim duhovom — nebeškim angelom čas poskušnje
odkazal, in glejte vsi angeli te poskušbe niso prestali,
marveč Lucifer se je prevzel, se je spuntal zoper Boga
rekoč: ,, Jaz bom enak Bogu naj visokejšemu, bom povz¬
dignil svoj prestol nad zvezde nebeške. ”  Iz. 14; nešte-
vilo druzih angelov se je Luciferove prevzetnosti delež-

-( 89  )-

nih storilo, in vsegamogočni Bog verze Luciferja z vsemi
. druzimi iirevzetnimi angeli za vselej iz rajskih nebes,
ter jih potisne v večno peklensko terpljenje. Glejte
večno kazen za smertni greh.

Stopimo s svojimi mislimi iz nebes zopet na
zemljo, in pojdimo v Paradiž, kjer perva človeka ve¬
sela stanujeta. Gospod Bog je Adamu in Evi lahko
zapoved dal: Od vsacega drevesa ver ta jejta, od dre¬
vesa znanja hudega in dobrega ne smeta jesti; ako bota
od njega jedla, bota urnerla. ”  Tako je Bog rekel. Lah¬
ko bi bila vbogala in stvarniku svojo pokoršino ter
ljubezen skazala; pa od kače sta se dala zapeljati,
jedla sta od sadu prepovedanega drevesa, in kmalo sta
kaznena bila. Za vselej sta bila iz rajskega verta spo-
dena, hudim telesnim boleznim sta zapadla, umreti sta
morala, in kako pa za njuni duši? Bog nju ni pogubil,
pa vse pozemljsko življenje sta se morala pokoriti, in
le v zaupu na prihodnega Mesia sta večnemu ter-
pljen ju ušla. — Glejte hudo časno kazen za smertni
greh.

Stopimo s svojimi mislimi še v pekel, kjer
večno nesrečni za smertni greh štrafe prestajajo. Po
tih podzemeljskih ječali se razmeva stok, vpitje in krič;
po tih vunanjih tminali se glasi samo jok in škripanje
s zobmi; po tih peklenskih plavših gorijo v večnem
žvepljenem ognju pogubljene duše, ki so s grehi oma-
dežvane pozemeljski tek dokončale in od telesa se lo¬
čile, one gorijo in bodo vekomaj gorele; preklinjajo li¬
re in minute svojega pozemeljskega življenja, ker so
grehu služile; preklinjajo nekdanje prijatle, tovarše,
znance in vse, ki so jim k grehu roko deržali; prekli¬
njajo same sebe, da se niso greha ogibale in se ga ni-

-( 90  )-

kakor pokorile, in večno se bodo klele. — Glejte več¬
no terpljenje za smertni greh.

Ako je pravični Bog prevzetne angele zavolj
greha za vselej iz nebes vergel, ako je on perva člo¬
veka zavoljo greha tako ostro štrafal, ako on nesrečne
duše v peklu zavolj greha nevsmiljeno terpinči; kaj
misliš ti grešnik, da se bo s teboj drugač godilo? Oh
ne, zakaj božji serd se bo čez vsacega grešnika razlil,
in kdor noče sam sebe zavolj greha štrafati in pokoro
delati, njega bo Bog štrafal in večno pokoril, pa ni¬
kdar ne spokoril. Zatorej grešnik! vedi in vidi, kako
hudo in grenko je , da si Gospoda svojega Boga zapu¬
stil , in v greh se pogreznil, zgubil si namreč posveču¬
jočo gnado božjo; zadušil in vsmertil si vse zasluženje,
ki si ga bil z nekdanjimi dobrimi deli za večnost že
spravil; ti si nezmožen postal v tem grešnem stanu si
nebesa služiti, in zapadel si še hudim časnim in več¬
nim kaznim. Vedi in vidi, kako hudo in grenko je, da
si Gospoda svojega Boga zapustil.

Sveti Jeronim nam čudno šego popiše, kako
da so Judje, po tem ko jim je mesto Jeruzalem raz-
djano in oni so v Eimljansko sužnost prišli bili, oblet¬
nico te svoje nesreče obhajali. Ta cerkveni učenik po¬
ve, da še v njegovem času je bilo Judom ostro prepove¬
dano v Jeruzalem priti, razun enkrat v letu in sicer
ravno tisti dan, v kterem so bili Eimljani mesto pre¬
magali in posuli; pa tudi ti dan se jim ni dovolilo po
mestu jokati, ako niso poprej Bimljanom kaj plačali;

—( 91  )—

zatorej so ti reveži vsako leto veliko denarjev zložili
in tako si dovoljenje jokati kupili. Ko je zaznamvani
dan napočil, so se Judje od vsih krajev sveta sošli
možje in žene, stari in mladi, vdove in divice, in vsi
so v žalostni obleki, z razvezanimi lasmi, z bledimi o-
brazi in s pobitimi serci počasi mestu Jeruzalemu se
bližali. Do mestnih vrat pridši so jeli milo hlipati, na
persi se tolči in se solziti. Sadaj so najprej pot nasto¬
pili na goro Morijo, kjer so vedili, da je nekdaj tem¬
pelj stal. Njih jok se je dalječ okoli glasil, ko so me-
mo posutih hiš koračili, v kterih so njihovi preddedje
stanovali. Do razvalin tempeljna pridši so vsi na obra¬
ze padli, in tak mili krič zagnali, da okoli in okoli se
je razmevalo. Ko so razvaline svetišča s solzami polili,
in se razjokali, da bi se bili kmalo kamnjem smilili,
so obhod po celem mestu nastopili, od terga do terga
so po mestnih ulicah hodili in britko jokali. Kmalo se
je čas istekel, ki so ga bili odkupili, da so smeli joka¬
ti. Sadaj so rimljanski vojšaci pristopili, ter jim mol¬
čati veleli. Kadi bi bili Judje še jokali, pa Rimljani
so jim prepovedali ter jim rekli: ako hočete še jokati,
morate še denarjev plačati. In kdo bi veroval — Jud¬
je so svoje mošnje odvezali, in lakomne vojšake pod¬
kupili, naj so jim še za čas se jokati dovolili, da so
mesto Jeruzalem zgubili, da jim je imenitni tempelj
razdjan, da so pregnani iz domovine in v sužnost
pretirani. —- Sveti Jeronim se čudi nad to šego, in pri
popisovanji te žalostne Judovske obletnice sam solze
toči.

Sem stopi, kristjan! To dogodbo nisem zastonj
povedal. Za del zgube posvetnega Jeruzalema so Judje
žalovali, da! celo denarjev plačali, naj bi jokati smeli;.

-( 92  )-■-

ti grešnik pa si po svojih grehih zgubil nebeški Jeru¬
zalem, in vender se ne solziš. Judje so jokali, da jim
je tempelj razdjan bil; ti grešnik si pa sam v sebi
razdjal tempelj svetega Duha, si Bogu od sebe slovo
dal, in prekletemu grehu si v svojem serce tempelj
poštami, in vender na svojo- nesrečo ne misliš. Judje
so jokali, da so zgubili domovino; tebi grešnik je pa
smertni greh vse tvoje dobre dela zadušil, te je vsmer-
til, da v tem grešnem stanu ne moreš več nebes slu¬
žiti ; glej greh te je oropal vse posvečevavne gnade bož¬
je, ti je vkradel pravico za tvojo pravo domovino —•
za nebesa, te je na poti potolkel in kot ptujca v u-
nanji deželi mertvega na tla pogreznil, in vender ti ne
jočeš čez svojo nesrečo. Judje so jokali, da so v suž-
nost preterani bili; tebe grešnik je pa smertni greh
prodal v sužnost ne posvetnemu silniku, marveč pe¬
klenskemu okrutniku — ostudnemu Satanu, kteri ti
večno terpljenje v žvepljenem ognju pripravlja, in ven¬
der ti se ne treseš, ne trepetaš; ne vpiješ, v prah se
ne zavališ. In morebiti je ravno dans leto, odkar si tako
nesrečo podjel. Ti hišni gospodar! morebiti je ravno
dans leto, odkar si svojemu sosedu hudo krivico storil
in za ped zemlje svojo dušo, nebesa, Boga prodal. Ti
hišna gospodinja! morebiti je ravno dans leto, odkar
si grešno sovraštvo na sosednjo vergla, in svoji prev¬
zetnosti lepe nebesa darovala. Ti keršanski mladenč!
morebiti je ravno dans leto, odkar si z lino osebo ger-
do znanje storil, Boga iz svojega serca spodil in o-
studnemu maliku serce odperl. Ti keršanska deklina!
morebiti ravno dans obletnico obhajaš, odkar si de-
vištvo zgubila, in iz Jezusove neveste postala ostudna
loternica in gerda služabnica nečistega duha. Oh ne-

-( 93  )-

sreča! kdo jo more prav popisati! Samo ti grešnik, ti
grešnica, je nočeš spoznati, je nočeš obj okati. Oh! da
bi jaz zamogel s svojimi solzami vaše grehe oprati,
jokati bi hotel nad vami noč in dan. Grešniki! kje je
vaš Bog? kje je tista nedolžnost vaše duše, s ktero
ste bili pri svetem kerstu okinčani? kje so tiste dobre
dela, ki ste jih v svojih nedolžnih letih dopernesli?
Oh prekleti greh, ti peklenski tat, vse si pokradel, po¬
moril si lepe duše, podušil si sveto ljubezen, oslabil si
božje zaupe, oslepil si keršansko modrost, polomil si
nježno cvetje bogoljubnih čednost, poropal si vso po¬
božnost. Oh grešniki! vi ste Boga zgubili in večnemu
pogubljenju zapadli. Jokajte grešniki in v solzah se
polivajte.

Ljubeznjivi bratje! ovedite se. Milost božja je
vam še na ponudbe. Poslužajte, kako vam Bog še le
govori: „ Jeli moja volja ,, da hudobnež umerje ? ni¬
kakor ; marveč moja volja je, da naj zapusti svoje gre¬
šne poti, in naj živi. Zakaj torej bodete umirali vi, ki
ste iz Izraelove lase ? saj mene ne veseli smert grešnika,
govori Gospod Bog ”  Exek. 18. In sveti Peter uči re¬
koč : Bog ravna poterpežljivo zavoljo vas, ker noče, da
bi bili nekteri pogubljeni, temuč da bi se vsi k pokori
obernili.  2. Petr. 3. 9. Poglejte sem na Jezusa. On je
prišel naše slabosti na - se vzet, in svojo moč nam
podarit; on je prišel iskat, kar je človeškega, in
nam dat, kar je božjega; on je prišel krivice ter-
pet in nam nebeško vrednost podelit, govori sveti Pe¬
ter Ivrizolog. Pridite bratje! k Jezusu se približajte; v
njem so vsi naši zaupi, v njegovi rešni kervi se svojih
grehov očistite, božji mir bo spet vaše serca prešinil
in vi boste večno živeli. Amen.



'MisijM Mii I.Vli  ■ iilMVi > i u.| *i:

'

.

■

t : ii( - • ,ii .' ■■■.;>! m  li i--=.--.>.ub •• .--il m •:«

> i  - v  '• M-' ;

• . .

. :  ‘ s  • ( -y: '' . :

■

■

■■

i

V. >!ysX.W<ii?(j " .vsjofe;*

■UM-  M i :-- ' rvc^il ,m  'MU,: - l|ii

•• ' .

VI. POGOVOR.

Grešnikova spreoberniim

„ Kakor živim, •pravi Gospod Bog, nočem greš¬
nikove smerti, marveč naj se hudobnež spreober-
ne od svojega pota, in naj živi. ”

Eeehiel XXXffl. 11.

Ljubljeni kristjani! v svojem pretečenem živ¬
ljenji smo veliko grešili. Se ve da zmed vsih sem jaz
naj veči grešnik; ali tudi slehern zmed vas, ako svo¬
jo roko na serce položi, in skrivne bukvice svoje vesti
prebere, bo našel, da brez greha ni, po besedah sv.
Janeza, ki pravi: „ ako rečemo, da greha nimamo, sa¬
mi sebe zapeljujemo, in resnice ni v nas ”  1. Jan. 1. 8.
Grešniki smo vsi, in samo ti razloček je med nami, da
nekteri smo veči, nekteri pa manjši grešniki; pa vemo
in tega smo se v zadnjem pogovoru prepričali, da tu¬
di z naj manjšim grehom neskončno dobrega Boga
razžalimo, in pot v nebesa si zagradimo; vemo, da z
vsacim grehom smo se od Boga ločili; kdor je v ve¬
lik greh dovolil, je Boga naenkrat popolnoma zgubil in
večni smerti zapadel; kdor je pa le majhen greh sto¬
ril, Boga sicer popolnoma zgubil ni, pa njegovo ljube¬
zen si je zmanjšal, in hudim časnim kaznim zapadel,
ter v nevarnost se djal, čedalje bolj od nebes se od-
daljati, in pa koncoma tudi večno nesrečen biti. Oh
prekleti greh! kako ti človeka v nesrečo topiš. Kaj je
nam, dragi bratje! storiti, da se vsih opover, ki jih

-( 96 )-

nam greli stavlja k Bogu in v večno veselje priti, na-
gloma oprostimo? Sam Bog je nam po preroku Ece-
liielu naznanil, kaj imamo storiti, ker pravi: Kakor ži¬
vim, nočem smerti grešnikove, marveč naj se hudobnež
spreobeme od svojega pota, in naj živi.  Glejte, S temi
besedami je večni Gospod prisegel, da njega ne
veseli naša nesreča, da on ne želi naše večne smerti,
da noče našega pogubljenja; marveč on bi rad nas
pri sebi v nebesili imel, in se nam dal v rajskem ve¬
selju od obličja do obličja zavživati; pa Gospod Bog
je neskončno pravičen, on nas v nebesa vzeti ne mo¬
re, če mi le grehu služimo, temveč nas štrafati bo sil¬
jen. Mi se njemu tudi kot grešniki smilimo; zatorej,
da bi njegovi ostri pravici ne zapadli, on nas svari in
uči, kaj imamo storiti rekoč: „ naj se hudobnež spreo-
berne od svojega pota in naj živi; in kakor da bi nas
hotel k spreobernenji posiliti, doloži ravno ondi Še te
mile besede rekoč: spreobernite se, spreobernite se od
svojih slabih poti, Čemu bodete umerli vi, ki ste iz Iz¬
raelove hišeV’  Saj se ne more bolj milih besed izustiti,
kakor so te. Tako močno želi Gospod Bog našo spre-
obernitvo.

Zatorej sem tudi jaz danes prevzel govoriti od
grešnikove spreobernitve,  ter bom razložil, v čem ta
spreobernitva obstoji, namreč v tem:

1. da se grešnik od greha proč oberne; 2. da greh
nad seboj kaznuje; 3. da se grešnik k Bogu nazaj o-
berne; in 4. da iz ljubezni do Njega dobro dela.

Od teh važnih resnic se bomo pogovarjali. —

—( 97 )—

Nobeden ue more k Očetu nebeškemu priti
kakor po meni; nasledujte me, je nekdaj Jezus rekel.
Mi vsi, karkoli je nas kerščenili, smo se zavezali za
Jezusom lioditi, naj bi k Očetu prišli. Ali glejte, edin
greh je zadosti od Jezusa se ločiti, in pravo pot zgu¬
biti. Zgubljeno pot spet nastopiti in djati se v Jezuso¬
vo nasledvanje, hoče reči: se spreoberniti. Spreober-
nitva v našem pomenu je torej vernitev iz grešne poti
zopet na pobožno pot. To vernitev opravlja grešnik,
kadar se svojih grehov resnično kesa, se jih prav po¬
kori, se serčno poboljša, s pripomočjo gnade božje do¬
bro dela, in stanoviten v spolnjenji božjih zapoved o-
stane. Grešnikova spreobernitva jc po tem takem nje¬
gova popolna sprememba iz slabega v dobrega kristja¬
na, in kdor hoče to spremembo opravljati, mora čvetero
stopinj storiti:

1. Grešnik se mora proč oberniti od greha.

Sveto pismo nas te resnice prav jasno poduči:
„ Naj zapusti hudobni svojo pot, in krivični svoje na¬
klepe, in naj se verne k Gospodu, in se ga bo usmilil ”
Izai 55. 7. Tako govori prerok Izaija. Verzite proč
svoje malike, po tem pridite, in jaz bom vas re¬
šil vaših sovražnikov, tako je večkrat gospod Bog Iz-
raeleom govoril. „ Verzimo od sebe dela teme”  uči sve¬
ti Pavl Rimlj 13. 12. Marija Magdalena naj penic
grehu slovo da; odpravi od sebe, kar jo je v greh
zapeljevalo; sožge, kar so ji bili grešni prijatli poda¬
rili; sterga iz sebe prevzetne oblačila, podere na glavi
ves lišp, verze proč vse dišave in mazila,, ki so ji v
greh stregle; po tem še le k Jezusu prisope in odpuš¬
čanje dobi. Treba je, da se telo greha razdene, da bi
več ne služili grehu, opominja sveti Pavl. Telo greha

-( 98 )-

so pa zapeljive tovaršije, so grešne zaveze, so nevarne
priložnosti, so gerde navade i. t. d. vsem tem [se mora¬
mo vmakniti; zakaj drugači ni resnično, da smo se od
greha ločili, da smo se spreobernili; in če smo tudi za
čas od greha jenjali, kmalo se bo nad nami vresničilo,
kar piše sveti Peter: „ Pes se verne k temu, kar je iz-
kozlal, in skopana svinja se spet po luži valja.”  2. Petr.
2 . 22 .

Ali kaj bom vam samo iz svetega pisma spri¬
čeval, da greh moramo zapustiti, če želimo odpuščenja
doseči, saj to že naša pamet pove. Denimo, tebi po
noči tat v klet pridere. Ti ga zasačiš in zvežeš, ter
pravici izročiti misliš. On te prosi, da bi mu prizane¬
sel. Ti se ga usmiliš, ter mu rečeš: jaz te spustim, če
obljubiš, da mi nikdar več kradel ne boš. On pa ti
odgovori: Te obljube ti ne storim, marveč prej ko mo¬
goče ti bom klet okradel. Kako, ali mu boš prizanesel,
ga ispustil? Kaka, pravici ga boš izročil in celo go¬
sposko zaprosil, naj bi ga za vselej zaperla, da bi več
ne kradel. Glej, ravno tako se na duhovno vižo s člo¬
vekom godi, kteri greha zapustiti noče; on ni spokorjenec,
marveč zasmeliovavec božje pravice. Kako hočeš, da
mu bo Gospod Bog greh odpustil, ker on greha zapu¬
stiti noče? kako ga bo nebeški Oče v svojo ljubezen
sprejel, ker tak človek še zmerej grozovitno sulico v
rokah derži, in se naganja, Jezusovo serce prebosti, ter
ga umoriti? Ta grešnik noče grešne vezi raztergati,
noče telesa grehu razdjati, noče svoje hudobne poti za¬
pustiti, noče gerdega malika od sebe vreči, ni pravi
spreobernjenec, in po takem nikdar nebes vidil ne bo,
marveč v svojih grehih bo vmerl in se v večni ogenj
zakopal.

-( 99  )-

Sveti Ambrož nam pove sledečo dogodbico. 0
njegovem času je neki mladenč prav razujzdano živel.
Za neki čas popotuje mladenč v drugo deželo. Ondi
se svetega misiona vdeleži, in pa poboljša. Pride domu
in neki dan ga na poti njegova nekdanja ljuba sreča,
s ktero je poprej gerdo živel. Mladene gre mimo in
nečistniee še pogleda ne. Ta se vstavi, za njim se
oberne in mu reče: Ali me ne poznaš? Jaz sem tista.
Mladenč ji odgovori: Jaz pa nisem več tisti; in gre
svojo pot. Glejte, ta mladenč se je bil resnično spreo-
bernil, on se je bil od greha odločil. Oh da bi mi nje¬
ga v spreobernitvi posnemali! da bi se tudi mi od
greha ločili! da bi sami sebe zatajili in v pobožne slu¬
žabnike božje se spremenili! Blagor nam! mi bi se
smeli odpuščanja svojih neštevilnih grehov nadjati, in
zaup za večno življenje imeti. — Vender pa ni še za¬
dosti samo od greha se proč oberniti, marveč grešnik
mora tudi:

2. Greh nad seboj kaznovati — se ga pokoriti.

Vsak greh, pravi sveti Avguštin, bodisi velik
ali majhen, mora biti štrafan; ali ga mora človek sam
nad seboj kaznovati, ali pa ga bo pravični Bog kaz¬
noval. Ce nočemo, da bi Gospod Bog nas kaznoval,
kaznujmo sami sebe — delajmo pokoro. — Odprimo
sveto pismo, in mi najdemo to resnico povsod poterje-
no. Že pervima človekoma je Gospod Bog za greh
pokoro naložil, in ona sta 900 let jokala in se pokorila,
da sta milosti božje se vdeležila. Od pervega človeka
skoz vse čase stare zaveze je Bog ljudi opominjal, greh
nad seboj kaznovati in se pokoriti. On je po preroku
Joelu govoril: „ Spreobernite se k meni iz vsega svojega
serca, s postom , z jokom in žalovanjem. ”  Joel 2. 12.

-( 100  )-

Pa tudi vsi grešniki, ki so vero v Boga še obderžali,
so to resnico terdili, da, ako se sami ne štrafajo, jih
bo Gospod kaznoval; zato je rekel modri Siracid: Ako
■pokore ne delamo, bomo v Gospodove roke padli.  Eklez.
11. 22. — V novi zavezi se je ravno tako godilo. Že
Jezusov predhodnik Janez kerstnik je v puščavi vpil:

delajte pokoro; ”  in sam Jezus je tako rekoč s tem
svoje učiteljstvo pričel, da je izustil: „ Delajte pokoro,
zakaj nebeško kraljestvo se je približalo”  Mat. 4. 17
ter je vsem grešnikom zažugal rekoč: „ če se 'ne spo¬
korite, hote vsi pogubljeni. ”  Luk. 13. 5. — Za Jezusom
so vsi apostelni in vsi cerkveni učeniki do naše dobe
enako resnico oznanovali. Sveti Pavl je vsakemu greš¬
niku žugal rekoč: „ Po svoji terdovratnosti in nespokor-
nem sercu si nakopavaš jezo na dan jeze in razodenja
pravične sodbe božje. „  Eim. 2. 5. Sveti Jeronim ime¬
nuje pokoro edino desko, ki grešniku na tem svetu še
ostane, splavati iz morja pregrehe do brega božje milosti;
tako da ako se grešnik pokoriti, in greha nad seboj
kaznovati noče, mu druzega ne ostane, kakor se poto¬
piti v večni ogenj.

Pa saj vsak grešnik to resnico spozna, in vi
še nobenega niste slišali, ki bi bil rekel: Jaz sem gre¬
šil, pa nisem dolžan se pokoriti; marveč če je koli kdaj
terdovraten hudobnež od pokore govoril, je le blodil:
jaz sem grešil, pa še ne morem, ali pa se nočem po¬
koriti; zakaj beseda „pokora”  je beseda natore.

Oh nesrečni grešniki! vam torej ni še zadosti,
da greh zapustite in se proč od njega obernete, mar¬
več vi se ga morate tudi pokoriti, in kervavo pokoriti.
Če je vaše oko grešilo, ni zadosti, da ga samo od
greha proč obernete, temveč vi ga morate tudi posiliti,

-( 101  )-

da ponižno na zemljo gleda, vi ga morate tudi s spo¬
kornimi .solzami napolniti. Če je vaše uho grešilo, ni
zadosti, da ga samo od nesramnega govorjenja proč o-
bernete, marveč ge morate tudi posiliti, da božje nauke
posluša. Ce je vaš jezik grešil, ni zadosti, da ga samo
od klafanja in kletve odtergate, temuč ga morate tudi
posiliti, da se molčanja privadi. Če je grešila vaša ro¬
ka, vaša noga, ni zadosti, da ji grešiti prepoveste,
marveč morate tudi poverniti, kar je roka vkradla, mo¬
rate nogo posiliti, da pred Boga poklekne in odpuščanja
prosi. Če je grešilo vaše meso, ni še zadosti, da mu
strah pred grehom storite, marveč vzemite v roko o-
stro šibo svetega posta, in tepite s tistim svoje meso.
Boljše je, da greste spokorjeni v nebesa, kakor da bi

v nečistosti, na duši in telesu ostudni, se pogreznili v pekel.
Oh nesrečni grešniki! vi ste zgubili pravico za nebesa;

vi niste več otroci božji, marveč Satanovi sužniki; vi
nimate več gnade božje, in ste vse zasluženja svojih
nekdanjih dobrih del zadušili; vi niste več deležni sve¬
tih molitev, in v svojih grešnih telesih mertve, ostudne
duše nosite; oh nesrečni grešniki! jokajte, stokajte, zdi¬
hujte, vaš del je peklenski brezden. Hitite se svojih
grehov pokorit, hitite sami sebe kaznovat, hitite sami
sebe gajžlat, raztergajte svoje serca, plakajte pred
Gospod Bogom in rekajte: Zanesi Gospod, zanesi svo¬
jim nepokornim otrokom, in ne daj nas v večno za¬
smehovanje. In Gospod se bo vas vsmilil, bo vaše duše
v Jezusovi rešnji kervi opral, in vas spet v svojo lju¬
bezen sprejel. •—Zatorej rečem dalje, da 'je že prav,
da se od greha proč obernemo in nad seboj ga kaz¬
nujemo, pa tudi potrebno je še:

• 3 . Da se grešnik k Bogu nazaj oberne.

-( 102  )-

lil resnično. „ Iščite Gospoda ”  pravi kraljevi
prerok, „ iščite Gospoda in hote močni, iščite vedno nje¬
govo obličje. ”  Ps. 104. 4. Zgubljeni sin je bil bišo
svojega očeta zapustil, v daljne kraje šel, lepo
očetovo premoženje zapravil in razujzdano živel. Ali
kazen ga doide, vest ga peče, in objokan se verne na¬
zaj k razžaljenemu očetu. Rad bi bil naj manjši hlapec
v hiši svojega očeta, ker je spoznal, kar je nekdaj
David govoril, da boljše je v hiši svojega očeta poni¬
žan biti, kakor pa med drugimi grešniki prevzetno go¬
spodariti, in zatorej je k očetu rekel: nisem vreden,
več tvoj sin imenovan biti. Tako se slehernemu greš¬
niku godi. On zapusti očetovo hišo, zapusti svojo pravo
deželo, in se loči od svojega neskončno dobrega Očeta,
ter gre v ptujo deželo nesrečnega greha, kjer peklens¬
ki Satan kraljuje, zapravi vse očetovo premoženje —
posvečujočo gnado božjo, zastavi svojo dušo večnemu
pogubljenju, in hira v sužnosti ostudnega zmaja. Pa,
ker je vsaka duša že po rojstvu kristjana, ni mogoče,
da bi se s takim nekeršanskim življenjem zadovoljila;
zatorej vest začne grešnika peči, on zgubi serčni mir,
in misli zopet na očetovo hišo, kjer mu je z nedolž¬
nostjo veselje cvetelo. Kaj druzega mu je storiti, kakor
nazaj se verniti k razžaljenemu Očetu in prositi ga,
naj bi ga blagovolil, kot zadnjega hlapca zopet v svojo
hišo sprejeti?

Ali ga bo pa nebeški oče sprejeti hotel? Ve¬
selite se grešniki! naša spreobernitva najde Boga vse-
lej pripravljenega, pravi sv. Avguštin. Sam Bog nas
kliče k sebi rekoč: „ Obernite se k meni, in jaz se bom
k vam obernil,”  in po preroku Jeremiju govori: „ Ober¬
nite se k meni, in jaz svojega obličja ne bom od vas

_ -( 103 )-

'proč obernil,  zakaj jaz sim svet, in se ne jezim vemo.’’
Jerm. 3. 12. Naš ljubeznjivi Jezus prav z usmiljenimi
besedami nas k sebi vabi rekoč: „ Pridite k meni vsi,
ki ste žalostni in obloženi, in jaz vas bom poživil.’’  Glej¬
te grešniki, ki ste s hudobijami obloženi, in pod težo
nekdanjih malopridnost žalujete; Jezus vas k sebi kliče,
on vas hoče poživiti; k njemu se obernite, k njemu
bežite, k njemu tecite, on bo butaro grehov vam odv¬
zel, ki težko na vaših sercih leži.

V življenju svetnic božjih beremo, da Taida je
bila gerda grešnica v Aleksandrih Sveti puščavnik
Pafnuci jo pride spreobračat. Pervi nauk, ki ga ji raz¬
loži od vsepričujočnosti božje, nji je serce omečil. Ona
je sklenila k Bogu nazaj se oberniti, zapusti mesto,
kjer je tako strašno gerdo živela, in gre v puščavo se
pokorit. Pafnuci njo v puščavi v čumnato zapre, vrata
zapečati in samo malo oknice odperto pusti, skoz ktero
nji vsakdan nekoliko kruha in vode v živež donese.
Taida ga vpraša, kako bi imela moliti, da bi Boga
njena molitev omečila. „ S tvojimi ostudnimi ustmi ni¬
si vredna Boga izgovarjati, ”  nji odgovori puščavnik;
na zemljo poklekni, obraz proti vzhodu solnca oberni
in vedno izgovarjaj rekoč: „ Ti, ki si me vstvaril, us¬
mili se me!"  Tri leta je grešnica v čumnati ostala in
tako molila. Za tri leta so puščavniki Boga prosili, naj
bi jim razodel, ali so Taidi že vsi grehi odpuščeni.
Zdaj se sanja Pavlu, ki je pod vodstvom svetega An¬
tona živel, da je v nebesih kaj mično posteljo vidil,
okoli ktere so šteri device stražile. Mislil je sam pri
sebi: ta postelja je gotovo pripravljena za svetega An¬
tona, naj zvestejšega služabnika božjega. Ali naenkrat
glas iz nebes zadoni, ki pravi: Ta postelja ni za očeta

-( 104  )-

Antona, marveč j c za grešnico Taido pripravljena. —
In glej petnajst dni poznej Taida umerje, in njena du¬
ša se dvigne v nebeško čast. Ona se je bila k Bogu
nazaj obernila, kterega je bila skoz greli zapustila, in
Bog je ni zavergel. Obložena s grebi jih je obžalovala,
in Jezus jo je razveselil z nebeško krono.

Tako storimo tudi mi grešniki. Stergajmo svo¬
je serca, in kar je posvetnega, hudobnega, grešnega,
od sebe odpravimo, ter pravo ljubezen do Boga v se
zasadimo. Odrecimo se vsemu, kar je neporednega,
nepoštenega, nenravnega, in posvetimo Bogu svojo pa¬
met in zastopnost, svojo voljo in vse dušne moči. Ži¬
vimo v vedni božjej vsepričujočnosti, postavimo Jezusa
za kralja svojega serca, in poterpežljivo čakajmo, da
on nas pokliče v večno veselje. — Ali kaj pravim, da
nas pokliče? — Kaka, nismo še vredni plačila, ako se
samo k Bogu nazaj obernemo, marveč še četerta stop¬
nja je k resničnemu spreobrnjenju potrebna, namreč:

4. Da iz ljubezni do Boga dobro delamo.

Da si mi s svojimi dobrimi deli nebeške za¬
klade spravljamo, ste dve reči nam potrebni: biti v
stanu posvečujoče gnade božje, in pa vse v dobrem '
namenu k časti božji, iz ljubezni do Boga storiti. —
Kar pervo — stan posvečevavne gnade božje zadene,
sem vam že pravil, da grešnikove dobre dela za ne¬
besa nobenega plačila ne zaslužijo; zakaj duša je brez
posvečevavne gnade božje mertva, in kakor nas uči sve¬
ti Prosper, posvečevavna gnada božja je življenje duše
in uzrok vsega dobrega zasluženja; zatorej brez take
gnade si za večno življenje nobenega zaklada ne spra¬
vimo. Tudi naš Izveličar te resnice opominja, ker pra¬
vi: Brez mene ne zamorete niš storiti”-  Jan. 15. 5.

—( 105  )—

Jezus je luč, kdor v njem ne ostane, ta,pa po temi. V
taki temi smo do sadaj živeli; vest smo imeli z veli¬
kimi grelii obteženo; naša duša je bila mertva, in zato¬
rej, akoravno smo kadaj kaj dobrega storili, pri Bogu
nobene veljave ni imelo, v večne bukve zapisano ni
bilo. Glejte, kako potrebno je nam že zavoljo tega uz-
roka sadaj, ko smo se spreobernili, goreče dobro delati.

Pa tudi, če smo le v malih grehih bili, se je
nam bati, da smo si le majclcino zaslužkov za nebesa
spravili; zakaj svet je nas sleparil, mi smo morebiti s
svojimi deli le posvetno čast iskali, ne pa iz ljubezni
do Boga semtertje kaj dobrega doprinesli. Gospod je
pa nas sam za se vstvaril, in on svoje časti nobenemu
ne da. Vsako delo, bodisi še tako čednostim, ako ga
ne storimo k časti božji, iz čiste ljubezni do Boga, je
za nas popolnoma zgubljeno, in mi smo podobni beda¬
ku, kteri svoje zaslužke deva v sod brez dna. Nam bi
se vtegnilo goditi, kar učen mož nam od nekega poljs¬
kega plemenitnika pove:

Ta Poljak je svojo domovino močno ljubil, in
veliko premoženja v njeni prid žertvoval. Pošteno je
živel tako, da celi svet ga je pravičnega imel. Prav
staremu že se je enkrat sanjalo, da se je v posebno
lepem kraju znašel, kjer je neštevilo nebeških duhov
nagloma pisariti vidik Se bliža enemu, ter ga vpraša,
kaj da se tukaj zapisuje, in dobi sledeči odgovor: Mi
smo angeli božji, in zapisujemo dobre dela ljudi, ki na
zemlji žive. Poljak radovedno dalje pita: ali smem
pogledati v moj listek, kaj je na njem zapisano? Zakaj
ne? mu angel reče, in nagloma izmed druzih listkov
njegovega poišče, ter mu ga poda. Pa kako se Poljak
začudi, ko skorej ves listek prazen najde. Ali je mo-

-( 106  )-

goče, da dosihdob tako malo zasluženja za nebesa
imam, saj sem tolikanj za domovino storil, in še po¬
šteno živel? „ Oh prijat el! ga angelj zaverne, na te
listke, ki so bukve življenja, se samo tiste dobre dela
zapisujejo, ki jih ljudje iz ljubezni do Boga doprine¬
sejo. ”  — Poljak se zbudi, premisli nekoliko svojo pre¬
tečeno življenje in spozna, da sanje so resnične bile.
(Stoger nebeš. krona).

Glejte, tako bi se vtegnilo tudi nam primeriti,
ker nismo v popolni prijaznosti božji živeli, in svojih
dobrih del ne iz čiste ljubezni do Boga opravljali. Oh
ja! če mi v pretečeno življenje nazaj pogledamo, žali-
bog! najdemo, da dneve — tedne — mesce — leta
smo zapotratili — brez vsega zasluženja za večnost;
najdemo, da veliko naših postov in milošin ne more
biti v večne bukve zapisanih, ker jih nismo iz ljubezni
do Boga, marveč le iz natornili, ali pa še celo iz po¬
svetnih nagibov opravljali; najdemo, da toliko naših
božjih potov, toliko molitev, toliko svetih maš, da! celo
toliko svetih zakramentov, ki smo jih prejemali, jih ni
zapisanih v listek večnega življenja, ker le nečimerni
uzroki so nas pri teh, samo na sebi dobrih delih vodili
in pogospodarili. — Zatorej, bratje moji! popravimo,
kar smo zamudili, saj sadaj začnimo dobro delati iz
ljubezni do Boga. „ Delajte, dokler je dan, zakaj pride
noč, v kteri nobeden ne more nič delati ”  opominja nas
sam Jezus. ■— Prišla bo ura, da bi radi popravili, pa
ne bo več časa. Ura bo odbila v večnost, kaj bo z nami,
če svoj listek v večnih bukvah prazen najdemo ? Mi
smo bili dosihdob nezvesti hlapci, ali spreobernili smo
se, od greha smo se proč obernili, in ga nad seboj
kaznujemo, k Bogu smo se nazaj obernili, in on je nas

—( 107 )—

v svojo ljubezen spet sprejel, sadaj liitimo še nadome¬
stit, kar smo bili zamudili, hitimo z dobrimi deli ne¬
besa služit.

Da! moji predragi kristjani! vsak grešnik se
mora speoberniti, če ne, on bo večno pogubljen. Tukaj
ga ni nobenega vgovora. In spreoberniti se je slehernemu
mogoče. Tega nas prepričajo vsi spokorniki, ki [so v
nebesih; to nam tudi pravijo vsi grešniki, ki v peklu
gorijo, in večno obžalujejo, da se niso liotli spreober¬
niti. Da bi pa vsi grešniki veči serčnost dobili za po¬
trebno spreobernitvo, poslušajte posnemljiv izgled, ki
ga vam sveti Vincenci Pavijan sporoči.

Ko je ta svetnik leta 1617 fajmošter v Satil-
jonu na Francoskem bil, je ondi nek grof Ružmon po
imenu bival. Ta je strašno pohujšljivo živel. Med dru¬
gimi svojimi neštevilnimi pregrehami je bil on mnogo
ljudi v dvoboju us m črtil; zakaj dobro vajen na meč je
vsacega, ki se mu je zameril, v dvoboj klical in gotovo ga
vmoril. Ni povedati, govori sveti Vincenci, kolikanj ljudi
je Ružmon smertno ranil, ali pa naravnost vbil. On je
bil strah cele dežele in uzrok pogubljenja mnogih duš.
Zgodi se, da ti grof pride neki dan Vincenca iz rado¬
vednosti obiskat. Svetnik mu začne na serce govoriti
od njegovih pregreh, in ga vpraša: kakšina bo njego¬
va sodba in cela večnost? In glej, besede ga omeče,
začne misliti, pregleda svoje življenje in stermi; prešteje
svoje grehe in strah ga obide; presodi, kolikanj duš je
v večnost posilil in trepeta. Ali je za-me še pomoč?

-C 108  )-

vpraša, in Vincenci mu odgovori, da Bog je neskončno
usmiljen. Grešnik se Vincencu podverže, opravi veliko
spoved, se spreoberne in tako pokoriti začne, da ne sa¬
mo fara, ampak cela dežela se nad njim čudi. Med
drugimi spokornimi opravili je on skorcj vse svoje ve¬
liko premoženje razprodal, in ceno v milošino obernil.
Samo edini grad si je obderžal, ki mu ga Vincenci ni
dovolil prodati. V tem si je kapelico napravil, in on,
ki poprej od Boga ni hotel nič slišati, v tej kapelici
po tri in štiri ure vsak dan pred križanim Jezusom in
presvetim Besnim Telesom kleče svoje grehe objoku¬
je; spomnivši se, da je tolikanj nesrečnih duš v več¬
nost posilil, se je na obraz na tla vergel in v prahu
se valjal, in milo solze polival, naj bi milost dosegel.
Jezusovo terpljenje je pogostoma premišljeval in na
glas vpil, da kot naj hujši razbojnik je on Jezusa kri¬
žal. — Kot plemenitniku mu je bil naj ljubši njegov
meč. Prigodi se, da neki dan jezdari po cesti in pre-
mišluje svoje lmdobno življenje, kar zarožlja mu meč
na strani, ki ga je opasanega imel. On ga pogleda, se
spomni, v koliko pregreh mu je to orodje služilo. „ Ti
pregrešni meč”  tako zavpije, ali si ti še na moji strani,
ti, ki si mi pomagal Jezusa žaliti? Tudi tebe se moram
znebiti. — Pa kako, ali bom brez meča okoli hodil?
kaj bodo rekli drugi plemenitniki ? Ali pa če me so¬
vražnik na poti naskoči, kako se bom brez meča bra¬
nil? — Nič ne de; dokler pregrešno orodje na strani
imam, nisem resnični spreobernenee, nisim Jezusov pri¬
jatelj Reče, stopi s konja, si odpasa meč, ga vzame v
roke, maline z njim na kamen, ga razlomi v več ko¬
sov, položi kosove na skalo, stopi zopet na konja in
naprej jaha. — Tako se je znebil vsega, kar ga je v

-( 109  )-

greh dražilo. Tako je prav Bogu živel. Zadnič stopi
še v red Kapucinarjev, in do smerti se je pokoril. Ni
dvomiti, pravi sveti Vincenci, da bi se ne bil ti spo¬
kornik zveličal. — Glejte pravega spreobernenca, on
se je od greha proč obernil, in greh je nad seboj kaz¬
noval, on se je k Bogu nazaj obernil in iz ljubezni do
Boga je dobro delal.

Grešniki! tukaj imate zgled, posnemajte ga; zakaj
vam zaterdim, da ne vem za drugo pot, po kteri bi
vtegnili večnemu ognju oditi. Zberite si dans, kar je
vam ljubo, ali sprcobernitvo, ali pa večno pogubljenje.
Nečistniki! nečistnice! prešeštvavci! vi, ki ste se poži-
vinili, in svoje telesa ostudili, onečastili, oskrunili; dvi¬
gnite se iz mlake svoje ostudnosti, štrafajte sami sebe,
zakličite v božjo milost, raztergajte svoje pregrešne
serca, z jokom in postom spreobernite se k Gospodu;
ako ne, vi bodete v naj spodnjem peklu večno goreli.-—
Maščevavci! maščevavke! ki ste si nad svojimi razžal-
niki hudobno serce ohladevali, in kakor imenovani
Ružmon svoje roke v nedolžni kervi svojih sovražnikov
omakvali; spreobernite se, dajte slovo svoji jezi, kro¬
tite svojo naglost, odpustite vsem razžalnikom; ako ne,
tudi Jezus vam ne bo odpustil, in vi ste večno pogu¬
bljeni.— Prisego vavci! ki božjemu imenu nečast delate,
in za pričo svojih laž Boga kličete; spreobernite se,
zapustite vso laž, in začnite resnico ljubiti, kaznovajte
sami sebe; ako ne, vi ste otroci peklenskega lažnika
in deležniki njegovega večnega terpljenja. —• Pijanci!
samogoltniki! ki imate trebuh za Boga, in gerlo za go¬
spodarja ; spreobernite se, zapustite pregreho, ki vas
pod živino ponižuje, oprimite se svetega posta in
zavkažite svojemu zapeljivemu mesu; ako ne, v peklu

•( 110  )-

bote večno lakoto in žejo terpeli. — Krivičneži! lakom¬
niki! ki ste se ptujega premoženja polastili, in s greš¬
nimi obrestmi hiše pozidali; povernite goljufive zaklade,
povernite, kar vašega ni, in še od svojega dajte vbo-
gim, vdovam in zapuščenim sirotam; ako ne, za vas
ni več milosti, duša bo vam iz telesa stergana in v
večno pogubljenje zakopana, in čigavo bo, kar ste si
krivično spravili? — Osramovavci presvetih zakramen¬
tov! ropari božji! Oh kaj bo z vami? Vi ste se nad
naj Svetejšim zagrešili. Svete odveze ste nevredno
prejemali, presveto Eešno Telo ste v svojih grešnih
sercih onečastili, presveto Jezusovo kri ste z nogami
taptali, kaj bo z vami? Oh spreobernite se, jenjajte od
take malopridnosti, verzite se na obraze pred Jezusa
in prosite ga za odpuščanje; ako ne, vi bodete večno
vpili pod zobmi peklenskega zmaja, on bo vas tergal
in deri zavoljo ognjusenja presvete Jezusove kervi. —
Oh vsi grešniki! pri tem svetem križu, na kterem je
Jezus nam odpuščanje vsili grehov dosegel, vas zarotim:
spreobernite se, zakaj bi umirali, zakaj bi bili pogu¬
bljeni, vi ki ste iz hiše Izraelove? Spreobernite se k
Bogu, in Bog se k vam spet oberne. Spreobernite se, in
vi boste večno živeli. Amen.

VIL POGOVOR.

Kdpelj v Jezusovi ker vi.

„ Kri Jezusa Kristusa nas očisti od vsega greha. ”

I. Janez I. 7.

Lijubljeni kristjanje! gotovo je nam potrebno
se sproobemiti; zakaj grešniki smo, in v tem stanu
nam stvarice zaupa za večno zveličanje ne ostane. Sli¬
šali smo v zadnem pogovoru, kakšino mora naše spre-
obernjenje biti; ali doložim, da tudi pri takem spreober-
njenju še ne dosežemo odpuščanja svojih grehov, marveč,
če hočemo opravičeni biti, se moramo še v Jezusovi
rešnji kervi svojih grehov orni vati, ker vemo, da le kri
Jezusa Kristusa nas očisti od vsega greha.  Že stari Judje
so imeli v svojih obrednih šegah senčno predpodobo
te važne katoliške resnice. V dan vesoljne sprave je
njih veliki duhovnik vsako leto zaklal mladega junca
za svoje pregrehe, in je sedemkrat s kervjo proti za¬
grinjalu svetega šotora poškropil. Po tem pa je zaklal
še kozla za pregrehe judovskega ljudstva, in z njego¬
vo kervjo v svetem šotori poškropil. Zadnič sta bila
zaklana junec in kozel, popolno vsa zažgana, in pepel
semtertje razpotresen v očiščenje. Tako sta se veliki
duhovnik in judovski ljud grehov očiščevala in z Bo¬
gom spravila. Ta junčeva in kozlova kri je bila pred-
podoba presvete rešnje kervi našega Gospoda Jezusa
Kristusa, ki nas od vsega greha očisti,  po izustenih bo-

-( 112  )-

sedali svetega Janeza, in pa po nauku svetega Pavla,
ki pravi: „ Ce kri kozlov in juncov in potreseni jumčin
pepjel ognjuŠene posveti v telesno očiščenje, koliko bolj bo
kri Kristusa, kteri je po svetem Duhu sebe brez madeža
Bogu dal, našo vest očistila od mertvih del, da bomo
služili živemu Bogu. ”  Hebr. 9. 13-14. Da! dragi krist-
janje! se ne smemo nadjati odpuščanja grehov, ako se
jih ne omijemo v Jezusovi presveti kervi; zakaj sam
Jezus je nedolžno Jagnje Božje, ktero odvzame grehe
sveta, le on je spravnik med pravičnim Bogom in greš¬
nim svetom; zatorej rečem vsem: pridite k Jezusu, ku¬
pite si brez denarjev in brez kake druge menitve vina
in mleka,  — mleka, to je usmiljenja božjega; vina, to
je pomoči nebeške. — Pridite, vi ki ste bolni na svo¬
jih dušah, k Jezusovi kopelji, okopajte se v njegovi
rešnji kervi, in ozdravljeni bodete. Pa kje je ta kdpelj,
v kteri se Jezusova presveta kri tako obilno v naše
bolehne duše cedi? Ta kopelj je zakrament svete po¬
kore. Ondi po treh žlebih Jezusova rešnja kri vre na
grešno dušo. Pervi žleb je serčna grevenga;  drugi žleb
je čista spoved;  tretji žleb pa je zmožno zadostenje.
Kdor želi svojih grehov očiščen, in pred Bogom opra¬
vičen biti, v to kopelj naj stopi, k tem žlebom naj se
približa, tukaj naj se omiva. — Od tega se bomo ne¬
koliko bolj obširno pogovarjali.

Po treh žlebih, sim rekel, se cedi presveta Je¬
zusova rešnja kri v kopelj zakramenta svete pokore.
Sicer ima Resnikova kri v slehernem žlebu svojo moč,

“( )-

ali grešnik, ki se hoče po navadni poti odpuščanja
svojih grehov prepričati in zagotoviti, si mora dušo v
vsili treh žlebih, ki se pod Jezusovim križem v veliko
kopelj zbirajo, dušo oprati; on mora namreč svojih
grehov se serčno kesati, se jih čisto spovedati, in pa
za nje po zmožnosti zadostiti. Sveti Tridentinski zbor
to resnico jasno razloži, in slehernega, ki bi se prederz-
nil drugači učiti, strašno izobči rekoč: „ Ako hi kdo
tajil, da za celo in popolno odpuščanje grehov ni spokor¬
niku potreba trojih opravil, ki so: grevenga, spoved in
zadostenje, kteri se zoveje troje delov pokore, ta bodi
preklet. ”  Seja 13. c. 4. Mi hočemo slednega tih delov,
ki so žlebi Jezusove kervi, posebej pregledati:

1. Pervi žleb Jezusove kervi je serčna grevenga.
Grešnikova grevenga, pravi sveti Tomaž, obstoji vtem,
da on svoje poprejšne delo zaničuje, in pa sklene, po
vsi moči se vprihodnič takih del varovati. Po besedah
svetega Jeronima začne grešnik, ki serčno grevengo
ima, Boga, kterega je poprej sovražil, ljubiti; in greh,
kterega je poprej ljubil, sovražiti. Grešnik, ki pravo
grevengo v sercu čuti, mora žalovati, da se je s to
gerdobo pečal, s to hudobo se ognjusil, s to ostudnostjo
si dušo oskrunil. — Grešniku se mora nad grehom
studiti; on se mora v sercu zavzeti, da se je dal od te
peklenske gerdobe v tako neizrečeno nesrečo pogrez¬
niti, in treba mu je zdikniti rekoč: Bolje bi za me bi¬
lo, da bi me bile vse druge nesreče zadele, da bi bil
umeri, kakor pa da sem se s tako peklensko ostud¬
nostjo soznanil. -— Grešnik mora terdno skleniti, nik¬
dar več grešiti, vse priložnosti greha naenkrat zapu¬
stiti, vse grešne vezila ob enem razstergti, da! rajši
življenje dati, kakor pa samo v edin greh še dovoliti.

-( 114  )-

Tako začue on greh sovražiti. — Sadaj pa še proti
nebesom pogleda, se spomni na nebeškega Očeta, in
začne milo jokati, da je svojega neskončno dobrega
stvarnika razžalil, da je njegovo presveto ljubezen zgu¬
bil, da je njegovo prijaznost zapravil; — pogleda na
sveti križ, se zave, da je ljubeznjivega Jezusa nehva¬
ležno spet križal, in njegovo presveto rešnjo kri z no¬
gami teptal; se spomni na svetega Duha, kterega gna-
de je zaničeval; se spomni na nebesa in pekel, in za-
vedivši se, da je pravico za nebeško dedišno zgubil, in
pa peklenskemu terpljenju zapadel; se mu vest trese,
serce se mu milo sogreje, in potokoma se mu solze po
obrazu polivajo. •— Tako začne grešnik greh sovražiti,
kterega je poprej ljubil, in Boga ljubiti, kterega je po¬
prej sovražil. Glejte, to je začetek usmiljenja božjega
in opravičenja grešnikovega; Jezusovarešnja kri začne
v grešnikovo dušo kapljati, on stoji pri pervem žlebu
velike kopelji, zakramenta svete pokore, in se vrniva v
Zveličaijevi rešnji kervi.

V životopisu svetega Bazilja cezarejskega
škofa se bere sledeča čudna dogodba: Neka gospa
prav premožna je še v mladih letih vdova postala, in
se izda strašno ostudnim grehom. Milostljivi Bog, ki
ne želi grešnikove smerti, nji na serce govori, in greš-
nica sklene se spokoriti. Se pripravlja za veliko spo¬
ved, vest skerbno sprašuje, in vse grehe na listek za¬
pisuje. Sadaj gre k svetemu škofu Bazilju, poklekne
prednj in iz listeka mu grehe čita, ter tako se spove.
Na to vzame sveti škof listek v roke, ga povzdigne
nakviško, ter zdihne: „ Gospod Bog! ti sam grehe
zbrisujes, tvoja milost je velH memo nase hiudobije,
usmili se te nesrečne grešnice, ki te zgrevana in objo-

—( 115  )—

kana za odpuščanje prosi. ”  Sveti škof listek na altai'
položi, in celo noč pred altarjem kleče za grešnico
moli, drugi dan pa še ondi sveto mašo bere. Po do¬
končani sveti maši listek iz altarja vzame, in glej! vsi
grehi so bili zbrisani, samo edin naj ostudniši ne.
Grešnica to viditi obledi, se verze na obraz pred sve¬
tim škofom, joče, vpije in prosi rekoč: Oh sveti oče,
molite za me, naj bi mi še ta greh odpuščen bil. Sveti
Bazilj se milo nad tem zjoka, ter grešnici reče: Vzemi
listek in pojdi k svetemu Efremu, ki v daljni puščavi
stanuje; on je velik prijatel božji, on ti bo pri Bogu
odpuščanja sprosil. Grešnica gre. Ko se Efremovi čum¬
nati bliža, nji pride puščavnik naproti, in ji že od dal-
ječ vpije: Nazaj pojdi, jaz sim grešnik, in ti pomagati
ne zamorem; nazaj pojdi k svetemu škofu; kakor ti je
sprosil odpuščanje druzih grehov, ti bo sprosil odpu¬
ščanje tudi še za ti greh. Efremu je bilo namreč od
vsega nebeško razodenje došlo. Grešnica se objokana
verne. Ah kaj, — ko do mesta Cezareje nazaj pride,
glej ! Bazilj je bil mej tem umeri in ravno sadaj nesejo
njegovo truplo na pokopališče. Grešnica to viditi, od
velike žalosti nad svojim grehom, se verže na tla, in
zavpije: Sveti služabnik božji! med teboj in menoj naj
Bog sodi, zakaj ti si bil v stanu, za moj greh pri Bogu
odpuščanje mi sprositi, in si me poslal v puščavo, kjer
nisim nič opravila. V tej žalosti potegne listek iz žepa
in ga verže na merliča, ter na glas joče. Pričujoč du¬
hovnik pobere listek, viditi kaj žena hoče, pa ne najde
nobene čerke na njem. Grešnici ga nazaj poda ter ji
reče: Zakaj jočeš, glej, saj je listek čist, in Bog ti je
vse grehe zbrisal. Gospa se lepo Bogu zahvali in vsi
ljudje ga poveličujejo, da je tak čudež nad grešnico

-( 116 )-

storil (Simeon Metafrastes in vita s. Basilii). Glejte,
ljubi kristjanje! tako si je ta grešnica po pravi ser-
čui grevengi v Jezusovi rešnji kervi dušo oprala.
Ob! in naše serca so terde kot skala. Mi še nikdar
nismo čez svoje grehe jokali. Mi ne spoznamo gerdobe
svojih grehov, ne spoznamo svoje velike nehvaležnosti,
ne čutimo v svojih sercih nobene ljubezni do Boga,
nočemo obstati, da smo malopridni razbojniki ljubeznji-
vega Jezusa! Kaj bo z nami? Ali bomo deležni Jezu¬
sove kervi? ali bodo nam naši grehi zbrisani? Žalosten
moram odgovoriti, da kratko nikar. Ako svojih grehov
ne obžalujemo, tudi odpuščanja ne dosežemo; ako Bo¬
ga ne ljubimo, tudi njegovi otroci biti ne moremo; ob¬
žalujmo torej hudobijo, ktera se da samo s solzami
zbrisati; sovražimo pregreho, ki je nas v strašno nes¬
rečo pogreznila; obernimo se vsi objokani nazaj k Bo¬
gu, kterega smo bili v svoji nepokoršini zapustili; lju¬
bimo ga in vedno kličimo rekoč: Zanesi nam Gospod!
zanesi svojemu ljudstvu! operi nas naše hudobije. —

2. Drugi žleb Jezusove kervi je čista spoved.

Jaz bom Gospodu svojo krivico sam zoper sebe
spoznal, in ti Gospod! mi odpustiš hudobijo mojih pre¬
greh. ”  Tako je že v stari dobi kralj David govoril. Po
tem takem ni zadosti, da mi serčno grevengo nad svo¬
jimi grehi čutimo, marveč smo tudi dolžni svojih krivic
se obtožiti, svojih grehov se spovedati, če le priložnost
imamo. — Sveto pismo nas te dolžnosti jasno doviža,
in sicer najdemo že v stari zavezi obilno svedočeb te
resnice. ,, Kdor svoje hudobije zakriva, slabo se mu bo
godilo; kdor jih pa spozna in se jih zderži, bo usmil¬
jenje dosegel , tako se bere v bukvah Prigovorov 28. 13.
Ne sramuj se svojih grehov se obtožiti”  govori modri

-( 117  )-

Siracid Ekl. 4. 31. — Se ve da v starem testamentu se
je obtoženje grehov na drugo vižo godilo; še le po Je¬
zusu Kristusu se je to imenitno opravilo za zveličanje
grešnikov prav razvidilo; On je spoved v zakrament
postavil in svojim namestnikom oblast dal, ljudem gre¬
he odpuščati, ker jim je rekel: „ Prejmite svetega Du¬
ha; Merim hote grehe odpustili, so jim odpuščeni, Merim
jih hote zader'zali, so zaderžani, ”  Jan. 20. 21 - 24. Ka¬
lne,stoiki Kristusovi ljudem grehe odpuščajo, ali pa za-
deržujejo le v Jezusovem imenu. Oni so prav za prav
postavljeni ključarji, ali blagajniki, ali branitelji Jezu¬
sove kervi. Ce spoznajo, da grešnik je odpuščanja vre¬
den, ga odvežejo in žleb Jezusove kervi na-nj obernejo,
da si dušo ornije; če ga pa odveze nevrednega sodijo,
ga kot nesrečnega brata omilujejo, pa zaklad Jezusove
kervi mu zaprejo. Zatorej opominja sveti Janez vse
grešnike se prav spovedati, ker pravi: AIco se spovemo
svojih grehov, je zvest in pravičen, da nam odpusti na¬
še grehe, in nas očisti vse hudobije.  I. Jan. 1. 9. in kma-
lo doloži še veselo resnico rekoč: „ Ako je kdo grešil,
imamo pri Očetu besednika Jezusa Kristusa Pravičnega,
in on je sprava za naše grehe; ne samo pa za naše,
ampak za grehe vsega sveta. ”  I. Jan. 2. 1 - 2.

To so terdili vsi pravoverni; zato beremo že v
apostoljskem djanji, da mnogi so prišli se obtožit, in
so svoje djanja povedali, 19. 18. in cerkvena zgodovi¬
na nam povč, da skoz vse keršanske veke je spoved
veljala, tako da modri Origen je prav pisal rekoč: Ako
mi svoje grehe ne le pred Bogom, ampak tudi pred
tistimi, ki naše rane zaceliti zamorejo, to je, pred
mašniki spoznamo, se nam naši grehi izbrišejo;
in sveti Tridentinski zbor celo vsacega, ki bi to

-( 118  )-

važno resnico od potrebne spovedi tajil, prekolne in
izobči.

Čista spoved torej je drugi žleb, po kterem se
Jezusova rešnja kri v naše duše cedi. — Sveta Mag¬
dalena od Pacis je nekdaj pri spovednici stala in vers-
te čakala na spoved, mej tem ko se je druga njena
samostanska sestra spovedovala. In glej, ko spovednik
roko dvigne spovedenko odvezati, vidi svetnica v za¬
maknjenem duhu, kako se iz Jezusovih ran presveta
rešnja kri na spovedenko cedi, njeno serce čisto omiva
in s gnado krepča. Sveta devica se ne more pri tem
pogledu več zderžati, marveč polna želje po Jezusovi
kervi zavpije: Tudi meni o Gospod! tudi meni! Zgo-
vori, svoje roke razprostira, in od naj veče ljubezni
do Jezusa omedli.

Glejte, ljubi kristjani! resnično je, da z obto-
ženjem svojih grehov se Jezusove kervi vdeležimo. Za¬
torej bližajmo se radi spovednici, in verzimo od sebe
vso krivo sramožlivost, kadar pred Jezusovega namest¬
nika pokleknemo; razložimo mu odkritnoserčno in prav
s zastopljivimi besedami ves stan svoje duše; položimo
pred njega svoje serca, in vselej se tako čisto spovej¬
mo, kakor da bi po spovedi naravnost pred sodnji stol
stopiti imeli; zakaj veste, da sveti Pavl uči: Ako bi
sami sebe presodili, bi ne bili sojeni ”  Kor. 11. 31. to
je, ako bi sami sebe ostrejši presojevali in očiščevali,
sami Sebe sodili v zakramentu svete pokore, bi šiba
ostre božje pravice nas ne tepla. Bližajmo se pogosto-
ma k temu žlebu Jezusove kervi; zakaj pogostoma v
slabosti padamo, pogostoma tudi se moramo v Jezusovi
kopelji orni vati.

3. Tretji Reb Jezusove kervi je zmožno zadostenje.

-( 119 )-

„ Pokoriti se ali pa goreti, ”  pravi sveti Avgu
štin, in sveti Paeian doloži rekoč: Bolje je se očistiti
v studencu solz kakor pa v ognju, zakaj vemo, da nič
omadežanega ne pojde v nebeško kraljestvo. -— Jezus
Kristus je sicer za vse naše grehe božji pravici zado¬
stil, pa on je vsem rekel: „ Ako kdo hoče za menoj
priti, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ in
naj hodi za menoj."  Mat. 16. 24. Če je tudi Jezus vse
za naše zveličanje storil, vender nismo oprosteni, toli¬
ko storiti, kolikor premoremo. Mi si moramo veliko
prizadjati, po zmožnosti za svoje pretečene grehe zado¬
stiti; se ve da naše zadostenje nam ne more odpuš¬
čanja grehov in božje milosti doseči, ker mi vbogi čer-
viči nismo kos, neskončni božji pravici primerjenega
zadostila donesti; ali vse, kar mi za svoje grehe o-
pravljamo, nam tolikanj koristi, da se Jezusovega za-
služenja vdeležimo; zatorej pravim, da naše zmožno
zadostenje je žleb, po kterem Jezusova kri v našo dušo
curlja in jo opera.

Sveta katoliška cerkev je skoz vse veke tako
učila, in vsem grešnikom, ki so svoje grehe spoznali,
v zadostenje spokorne dela nakladala. In ta naložena
pokora je bila v pervih stoletjih keršanstva zlo ostra,
je terpela več let, in je bila nekterekrate tudi očitna.
Se v novejših dobah najdemo zgledov ostre očitne po¬
kore. Tako beremo, da Erihu II. kralju angleškemu,
ki se je bil zadolžil umorstva svetega Tomaža, kan-
tuarenskega nadškofa, papež Aleksander III. 1172 na¬
loži sledečo pokoro: Bosonog je moral v cerkvo iti,
kjer se je truplo umorjenega nadškofa hranilo. Pred
cerkvo pridši je pokleknil, in očitno odpuščanje prosil;
gre v cerkvo, in ko do mesta prikorači, kjer je svetnik

-( 120  )-

umorjen bil, sc razjoče; sadaj stopi k grobu mučenca
in se obtoži očitno svojih grehov; na to si ramena sle¬
če, in od vsili škofov njegovega kraljestva ga vsak po
petkrat, od osemdeseterih redovnikov pa ga vsak po
trikrat z bičom po plečah vdari. Ondi po tem celo noč
bos in tešč, klečč na terdih tleh moli, in še le drugo
jutro odvezo dobi. — Tako je katoliška cerkva mno-
goverstno pokoro nakladala, in v T rid entinskem zboru
slehernega, ki bi tajil, da je zadostenje za greh po¬
trebno, hudo prekolne. Seja 14. •— Tako še današnje
dni spovedniki v duhu svete matere katoliške cerkve
grešnikom pri spovedi pokoro naložijo, in spovedenec
le takrat, kadar že pokoro prevzame, odvezo dobi.

V misionarskih poročilih čitamo sledečo dogod-
bo: Peter Buržua, mladenč iz otoka Majorke, pade v
svojem 23. letu v turško sužnost v mestu Algier. Za¬
peljan ondi Kristusa zataji, in tako rekoč posil¬
jen se poturči. Pa, čeravno se zvunanje po turško ob¬
naša, vender v sercu še le pravo vero hrani. Sčasoma
se zave, da tako Bogu dopasti ne more, da mu je tre¬
ba spet očitno Jezusa spoznati. Vedil je sicer, da če
to stori, bo moral umreti, pa sam sebe je tolažil rekši
si: Jezus je za me umeri; moj greh je tako velik, da
se da le s smertjo spokoriti. Gre k svojemu gospodar¬
ju, ter mu reče: Ti si me posilil se poturčiti, ali sadaj
ti povem, da sim kristjan, in kristjan hočem ostati do
smerti. Eeče, in gospodarju turško kapo pod noge ver¬
ze, ter jo pohodi. Vem, mu dostavi, da me boš umoril,
pa to me ne straši, jaz sim pripravljen za Kristusa
življenje dati; — tako bom moj greh spokoril. Gospo¬
dar ga obsodi živemu sožganemu biti, ga veli do podhlač
sleči, okoli vratu verige mu djati, na ramo velik tram

-( 121  )-

zadeti in na terg ga peljati, naj bi ondi smert storil.
Se zgodi; in ko ga na terg peljejo, on po poti glasno
pravi: Hvaljen bodi Jezus! sveta rimljanska, katoliška
apostoliška vera je edino - zveličavna! Svojim tovaršem
pa je tako govoril: Smerti se sicer bojim, pa v sebi
čutim glas, ki mi pravi, da Bog mi bo dal moč vse
muke prestati. Saj se je tudi naš Gospod Jezus Kri¬
stus smerti bal, pa je vender še veči terpljenje prestal,
kakor mene čaka; zaupam v njegovo pomoč in milost.
Na tergu steber v tla zasade in mladenča k njemu pri¬
vežejo; sadaj derva okoli nanesejo, jih zažgejo, in mla-
denč v sredi ognja živ gori. Neki katolišk misionar,
Vaser po imenu, je skrivaj za mladenčem šel na mo¬
rišče, in ker vidi, da do konca stanoviten v ognju Je¬
zusa moli, mladenča na smertno uro izobčenja reši,
kteremu je bil kot odpadenc od vere zapadel; in na
znamnje, kakor sta se bila med seboj zastopila, ga od
grehov odveže, kterih se mu je bil že poprej spovedal,
se jih serčno skesal, in pa za nje božji pravici zado¬
stiti, je svoje življenje daroval. To se je godilo leta
1655 .

Oh zavidljiva smert tega mladenča! On je bil
v veliki nevarnosti se pogubiti, in glejte kot marternik
je umeri. On je dal svoje življenje v zadostenje svojih
grehov, in tako si je žleb Jezusove kervi na-se ober-
nil, se je opral v Jezusovi kopelji, in njegova duša se
je vsa čista dvignila iz terpljenja v večno veselje. Ka¬
kor nekdaj sveti Peter Alkantarski, ta mladenč nam
sadaj iz nebes govori: Srečna pokora, ki mi je v tako
Čast pripomogla!  — Kako se pa z nami kaj godi ? Oh
pokora! ta beseda že nam ne dopade. Celo naše živ¬
ljenje bi imelo biti le pokorjenje, zakaj veliko, prav ve-

-( 122  )-

liko smo že grešili; ali mi se vsega ogibljemo, kar bo¬
li, peče, in bode. Jezus je za nas neizrečeno veliko
terpel, mi pa iz ljubezni do njega nič terpeti nočemo.
On je za nas strašno smert storil, mi pa edinega posta
njemu darovati nočemo. Jelite, ni res, da celo čez spo¬
vednike mermramo, če nam le nekoliko težavno pokoro

v zadostenje naložijo? Oh moj Jezus! ti nosiš ternato
krono na glavi, mi pa hočemo zmerej le z rožcami
ovenčani biti, in vender želimo tvoje nebeške časti se
vdeležiti. Prazne nade! ljubi moji bratje! te so naše
prazne nade. Nobeden k Jezusu ne pride, če ž njim
vred ne terpi. Kakor je on za grehe vsega sveta se
pokoril in božji pravici zadostil, se mora vsak zmed
nas za svoje grehe pokoriti, da se Jezusove rešnje ker-

vi vdeleži in milost doseže. Iz tega namena je Ijubez-
njivi Jezus zakrament svete pokore v sveti katoliški
cerkvi postavil, ter je tako veliko kopelj iz švoje
rešnje kervi vsem grešnikom zapustil, naj bi se po
serčni grevengi, čisti spovedi in zmožnem zadostenji
svojih grehov ondi omivali, čistili in znažili, in tako
zaznamnjani s znamnjem nedolžnega Jagnjeta, in oble¬
čeni v bele dolge oblačila, stali pred nebeškim presto¬
lom ter večnemu Bogu slavo prepevali. —

V Jeruzalemu je bila ovčja kopelj, ktera se je
po hebrejsko Betzajda imenovala, in je imela pet lop.
Ta kopelj je imela čudno moč; angelj Gospodov je ob
časih v kopelj prišel, in voda je pljivkala, in kdor je
po pljivkanji vode pervi v kopelj stopil, je ozdravil,

-( 123  )-

ktero bolezen koli je imel; zatorej je v peterih lopah
pri ribnjaku velika množica bolnih, slepih, kraljevih in
suhoudnih ležala, ki so čakali na pljivkanje vode, in
ko se je voda kaliti začela, so vsi na enkrat nakviško
planili, ter si je vsak na vso moč prizadeval, pervi v
ozdravivno kopelj stopiti. Kaj se vam zdi, kakšen stok
se je po tih lopah slišal, kadar so si bolniki na noge
pomagali, in kakšen krič in kakšino zdihvanje je oko¬
li zadonelo, kadar so dragi bolniki pervega že v ko-
pelji zagledali, ker jih je prehitil, ter s svojim ozdrav¬
ljenjem vsem drugim priložnost ozdraviti spodmaknil;
zakaj nekteri so več let ondi zastonj čakali, kakor nam
sveti evangelist Janez pove, da neki človek je 38 let
bolan v lopi pri tej ovčji kopelji ležal, pa ni ozdravil,
zato ker revež človeka imel ni, da bi ga bil, kadar se
je voda skalila, v kopelj djal, in preden je on prišel,
je že drag pred njim v kopelj stopil; dokler je sam
Jezus memo grede ga čudovitno ozdravil Jan. 5. 1-15.

Ta ovčja kopelj v Jeruzalemu je bila lepa
predpodoba današnje velike kopelji v Jezusovi presveti
rešnji kervi, v zakramentu svete pokore. Lope so da¬
našnje spovednice, angeli Gospodovi so spovedniki,
bolniki so vsi grešniki. — In glejte grešniki! Jezusova
kri že vre in pljivka, gospodovi namestniki so že priš¬
li v spovednice vam pomagat, da vsi stopite v veliko
kopelj rešnje kervi, in od vsili svojih bolezen ozdravite.
Oh kako veselje za vas! Pa tudi kako veselje za nas,
da vam zamoremo tako ljubeznjivo resnico naznaniti!
zakaj vam povem, kar je že nekdaj sveti Ambrož izu¬
stil, da za pridgarje je ni veče radosti od te, da greš¬
nikom zamorejo odpuščanje napovedati. Pridite, bratje!
in vsi, ki imate spokorjeno serce, bote ozdravljeni; vsi,

124  )-

ki je vas greli podjarmil, bote oprosteni; vsi, ki ste
se pred božjo pravico veliko zadolžili, bote odpuščanje
dosegli; pridite, za vas so nastopili dnevi gnade, serč-
nega miru, božjega usmiljenja in Jezusove milosti.
Po grebu ste zgubili ljubezen in prijaznost svojega
Boga; ste se odrekli nebeški dedšini, ktero je vam
Jezus Kristus s svojo presveto kervjo- zaslužil; ste
postali sužniki Satana in deležniki peklenskega
brezdua. Ah, to je bilo strašno! ali bodisi vaš stan kak-
šinor koli hoče, grešniki! veselite se, in serčnost si daj¬
te; zakaj samo pri vas sadaj stoji, ali hočete popolno¬
ma odpuščanje imeti. Jezus je pripravljen vas v svoji
rešnji kervi oprati, in Bog Oče je pripravljen vas spet
v svojo ljubezen sprejeti, ter vse pravice vam poverniti.
Kaj bodo vaši grehi kakšinorkoli hočejo, vsi bodo vam
odpuščeni in čisto pozabljeni, vi boste djani v število
poklicanih, opravičenih, zvoljenih. —

Vender še nekaj. Pri ovčji kopelji, od ktere
sem govoril, je bila velika množica bolnih, slepih, kral¬
jevih in suhoudnih, pa samo enega je Jezus ozdravil,
ko je merno prišel, zakaj? vpraša sveti Avguštin, in
odgovori: zato, ker samo ti je bil prav pripravljen.
Iz tega razvidite, da se morate prav pripraviti, naj za¬
krament svete pokore vredno prejmete. Zatorej pristo¬
pite s živo vero, s terdnim zaupanjem v milost božjo,
in s stanovitnim sklepom življenje poboljšati; pristopite
s zgrevanim in ponižnim sercom, in recite: naj velja
kar rado, jaz se hočem spokoriti, in nikdar več ne gre¬
šiti. Tako bo zakrament svete pokore za vas resnična
kopelj, iz ktere bodete popolnoma ozdravljeni, vsi čisti
in kot naj Ijubeznjivši otroci božji stopili.

Oh grešniki! grešnice! vam govorim, poslušajte

( 125  )■

me, vbogajte me. Oli ja, vi me bote vbogali, saj sami
spoznaste, da druge poti za vas več ni v večno živ¬
ljenje. Zatorej o moj Bog! vkroti tvojo jezo in ne žu¬
gaj več z maščevavnostjo. Glej pred teboj zgrevane
grešnike, ki se vsi objokani v naročje tvoje milosti
veržejo. Oni so žalosti čez svoje grebe presunjeni, in
kličejo v tvoje usmiljenje. Oh, Oče prizanesljivosti! in
Bog vse tolažbe! usmili se nas, in ne daj nas tvoji
ostri pravici v roke. Daj se omečiti z našimi solzami,
z našimi zdihleji. Ozri se, nebeški Oče! na presveto
rešnjo kri tvojega ljubeznjivega Sina Jezusa Kristusa,
v kteri se mi vsi želimo oprati, in bodi milostljiv
nam vbogim grešnikom. Amen.

- o ' -fu :  ’

'• • V " / * •

.

.

.

■

■ • ■

.

.

■

■ - - , iv ■ '

VIII. POGOVOR.

Vrojno duhovno vstajenje.

„ Zbudi se kteri spiš, in vstani od mertvih
in Kristus te bo razsvetlil. ”

Sr. Pavl do Efežanov V. 14.

Sveti Auguštin bil je v hude spone spačene
poželjivostl urezan, in grešnih strast tako prevzet, da
nemogoče se mu je zdelo, odpovedati se razujzdanemu
življenju, in novo pobožno življenje nastopiti. Večkrat
je poskusil razkovati se ostudnih verig gerde navade,
pa, ker mu ni bila še terdna volja se poboljšati, kmalo
je zopet padel v sužnost svojih grešnih razvad. Neki
dan premišluje svoj žalostni stan, in solze poliva čez
svojo nesrečo, ker dobro je vedil, da večno pogubljenje
ga čaka. Pri tej priložnosti vzame v rokč sveto pismo,
ga nagloma odpre, in glej! ravno te besede, ktere je
sveti Paul do Efežanov pisal rekoč: „ zbudi  se, M
spiš in vstani od mertvih, in Kristus te bo razsvetlil, ’’
mu v oči padejo; jih prebere, jih premišluje, spozna,
da so njemu rečene, dvigne svoje solzne oči prot ne¬
besom, ter zaprosi: Kristus razsvetli me! hočem se zbu¬
diti, hočem od mertvih vstati, hočem se poboljšati. —
In tukaj se je pričela Auguštinova spreobernitva. Zbu¬
dil se je iz grešnega spanja, vstal je iz postelje ger-
dih pregreh, v kteri je toliko časa mertev ležal, in Kri¬
stus ga je razsvetlil, da je velik učenik katoliške cerk¬
ve postal, in nebeški svetnik.

-( 128 )-

Grešniki! ta zgled vam velja. Vi ste v zad-
nem pogovoru lahko spoznali, da v kopelji Jezusove
kervi se morate svojih grehov oprati, ako je vam ljubo
večnemu pogubljenju oditi; sadaj tedaj zbudite se, kteri
spite, vstanite od mertvih; — vi ste kot grešniki rnert-
vi na duši, in Kristus bo vas razsvetlil, bo svojo gna-
do v vaše serca vlil, bo vas s svojo pomočjo podperal,
bo s svojim nebeškim mirom vaše vesti vpokojil, in vi
se boste prepričali, kako sladek je Bog, in kako veselo
je Jezusu služiti.

Pa bojim se, da bi v tej zadevi dušni sovraž¬
nik marsikterega motiti utegnil, ter mu zastopiti dajal,
da živi med tem, ko je v resnici le mertev; bojim se,
da bi nekdo zmed vas ne mislil, da z njegovim zveli¬
čanjem dobro stoji, ker večkrat presvete zakramente
prejema, čeravno pa po velicih grehih brodi; zatorej
sim namenil vas v tem danes skerbno podučiti, in bom
vam razložil trojno duhovno vstajenje, iz kterega se bo
slehern prepričal, kaj ima od svojih spoved misliti,
kako stoji z njegovim dušnim vstajenjem, kako z nje¬
govim zveličanjem. In da me bodete ložej zastopili,
bom vse grešnike, ki k spovedi hodijo, na troje raz¬
delil, ter jih prilikal z vstajanjem treh oseb iz svetega
pisma in rečem:

1. Nekteri grešniki le na videz od grehov vstanejo,
kakor se je bil Samuelov duh le na videz Saulu pri¬
kazal ;

2. Drugi grešniki le za čas od grehov vstanejo, ka¬
kor je bil -Lazar le za čas od mertvih vstal;

3. Tretji grešniki pa za vselej greh zapuste, kakor
je bil mili Jezus za vselej svoj grob zapustil.

Te resnice so važne za vsacega grešnika. Po

-( 129  )-

njih bo slehern zmed vas sprevidil, kako stoji z nje¬
govo dušo; zatorej prav pazljivo poslušajte.

Človeška duša je bila neumerljiva vstvarjena;
vender pa pravimo, da umerje, kadar si človek svojo
vest z velikim grehom oskruni; in toliko časa mertva
ostane, dokler si grešnik v zakramentu svete Pokore
vesti čisto ne vmije, in zopet v prijaznost božjo ne
stopi. Duša v takem grešnem stanu prav za prav ni
mertva tako, da bi človekovega telesa ne oživljala;
marveč mertva je le na duhovno vižo, ker je posveču¬
jočo gnado božjo, ktera je edino dušno življenje, zgu¬
bila. — Kakor naše telo umerje, kadar se duša od
njega loči, enako umerje duša, kadar se gnada božja
od nje loči. Posvečujoča gnada božja pa se po vsa¬
kem smertnem grehu od duše loči. Da to je za dušo
velika nesreča, vsak lahko zastopi; zakaj smert duše,
ali pa njeni zapad večnemu pogubljenju, sta jednaka
pomena. — Kaj ne, da srečna bi se pač duša štela,
ako bi zamogla pogubljenju oditi in zopet oživeti? in
ona resnično tudi oživi, kadar se grešnik svojega smert-
nega greha spokori, ker posvečujoča gnada božja se
zopet v dušo poverne. Kakor bi mertvo telo spet oži¬
velo in vstalo, ako bi se duša vanj povernila; tako du¬
ša od mertvih vstane, kadar se posvečevavne gnade bož¬
je vdeleži. — Vidite, da velika prilika obstoji med
obudenjem mertvih teles iz pokopališč, in pa med vsta¬
jenjem grešnih duš iz blata grehov. Te prilike se po-

9

-( 130 )-

služivši bom vam v zgledih pokazal, kako kaj z vašim
duhovnim vstajenjem stane, ter rečem:

1. Nekteri grešniki po spovedi le na videz iz grehov
vstanejo, kakor seje hil Samuelov duh le na videz Sau-
lu prikazal.

Samuel bil je velik prerok v Izraelu, zvest
prijatel kralja Saula, in njegov serčen opominjevavec.
Samuel umerje, in bil je zakopan v Ramati. Kmalo po
njegovi smerti je Saul imel vojsko s Filistejci, in pre¬
den je v boj šel, bi bil rad zvedil izid vojske; zatorej
je Gospoda poprašoval; pa, ker je bil Saul pobožno
pot zapustil in grešno živeti jel, mu Gospod ni odgo¬
voril ne po sanjah, ne po duhovnih, ne po prerokih.
Se spomni na svojega mertvega prijatla Samuela, in
v glavo mu pade iz groba ga poklicati, naj bi mu izid
vojske povedal, kakor mu je že večkrat v življenji
prav prerokoval. Gre v Endor, kjer je bil za čarovnico
zvedil, ter nji veli Samuela od mertvih poklicati. Ča¬
rovnica opravi svoje vražne zarotenja, in glej, prikaže
se podoba starca z dolgo brado, z belimi lasmi, s ger-
bavičastim čelom, obraz ima razježen, in v dolg plajše
je zavit. Saulu se zdi, da je Samuel, in pade na svoj
obraz. „ Zakaj me kličeš ? vpraša prikazen Saula. V
velikih težavah sim, ”  jeclja Saul, ,, kako ho vojska s Fi¬
listejci končala , hi rad vedil."  „ Ker ti nisi Gospoda po¬
slušal, je on tebe zapustil; ti in Izraelci hote padli Fi-
listejcom v roke; jutre bodete umerli ti in tvoji sinovi,
in tvoj kraljevi prestol bo Davidu izročen. ”  Izgovori in
zgine. I. Kralj. 28. Cerkveni učeniki pravijo, da ni bil
Samuel iz groba vstal, marveč Bog je le prikazen v
Samuelovi podobi poslal, zašlemu Saulu zadno štrafo
napovedat, in zavoljo njegovih pregreh smert in zgubo

-( 131  )-

kraljevskega prestola mu naznanit; čeravno je Saul mis¬
lil, da s Samuelom govori. Samuelov duh je bil na
videz, prikazen pa v resnici.

Veliko grešnikov na svetu je, kar njih duhov¬
no vstajenje zadene, tej prikazni močno podobnih. Oni
imajo dušo s smertnimi grehi obteženo, in so z Bogom
v sovražtvu. Viditi, da se vsakdan mnogo kristjanov v
Jezusovi rešnji kervi pri zakramentu svete pokore omi-
va, jih vest peče in serce se jim solzi, da so oni od
vsih naj slabši; in bojivši se, da bi jih drugi očitno
hudobneže ne psovali, se k spovedi napravijo, pridejo
v cerkvo, morebiti tudi željo imajo, vseh grehov se ob¬
tožiti; pa kriva sramožljivost se jih polasti, oni niso
še prav na tanko svoje nesreče premislili, in nad svo¬
jimi grehi se zgrevali, se niso prav goreče k Jezusu
obernili, in prava volja jim ni se ojstro pokoriti, strah
pred svetom je veči kakor pa božji strah; zdaj pristopi
še peklenšček, priseženi sovražnik naše duše, začne
grešnika motiti in na serce mu zapeljivo govoriti, ga
straši z mnogimi lažnivimi zvijačami; in nesrečni greš¬
nik poklekne pred spovednika, se obtoži svojih majn-
ših slabost, zamolči pa naj veče malopridnosti. Jojme-
ne! on prejme po nevrednem sveto odvezo in zakrament
svete Pokore ognjusi; serce mu oterpne, satan ga še
le tesneje v svojo sužnost uveže, ga tako rekoč še v
večo progreho potiska — in nesrečni grešnik pristopi
še k presvetemu obhajilu, zapečati svojo nezvestobo
pri spovedi še z nevrednim zavžitjem presvetega Jezu¬
sovega Telesa, in ropar božji postane, postane strašna
prikazen. Ljudje ga pravega .spokornika imajo ter
mislijo, da je od grehov vstal, to da v resnici taka
ni; marveč je strašna prikazen svojemu angelju varhu,

-( 132 )-

ki je perst nad ustmi deržaje njegovo obtoženje po¬
slušal, in stermel nad njegovim grešnim zamolknenjem;
je strašna prikazen vsim nebeščanom, ker zvedo, da
na mesto se svetili zakramentov v večno zveličanje
poslužiti, se jih posluži v večno pogubljenje; je straš¬
na prikazen prečisti Mariji Devici, ker vidi, kako ta
nesrečnež njenega Sina vnovič križa in hudobno mori;
je strašna prikazen samemu milemu Jezusu, ker ta
malopridnež ne presodi sam sebe, marveč po nevred¬
nem je Jezusovo meso in pije njegovo rešnjo kri, ter
si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodovega.
Gorje takim grešnikom! stokrat jim gorje! na videz
pred svetom so vstali, v resnici pa so se še le globo-
keje v grob greha zakopali. — Takim veljajo besede,
ktere je sveti Janez govoril nekemu cerkvenemu per-
vaku v Sardah. Bil je namreč svoje dni neki predpo¬
stavljen v Sardeškem občinstvu, ki se je pred človeš¬
kimi očmi kazal, da živi popolnama v naj terdnejši
veri in nar serčnejši ljubezni; pa pred Božjimi očmi
njegovo življenje ni bilo popolno. Sveti Janez mu na
Božje povelje dopiše, ter ga te napake ostro graja
rekoč mu: „ Vem tvoje dela; ime imaš, da Živiš, pa si
mertev. ”  Raz. 3. 1. Tako rečem nesrečnim oskruno-
vavcem svetih zakramentov: „ ime imate, da živite , pa
ste mertvi. ”  Vi hodite k spovedi in zatorej svet vas
za poštene derži, pa pred Bogom ste gnjusoba in stud.
Ljudje vas vidijo, da se med spokornike verstite, in
mislijo da ste vstali iz postelje grehov; ali Bog ve
vaše dela, pozna ves strup vaših sere, vi ste mu ostud¬
na prikazen.

Grešniki, ki tako delate, nesrečni bratje! po¬
mislite, da svet sicer goljufati zamorete, pa nikdar ne

-( 133 )-

Boga. Unemu pervaku v Sardah je Bog zažugal rekoč:
A ko ne boš cul in pokoro delal, bom prišel k tebi ka¬
kor tat, in ne bos vedil, ktero uro k tebi pridem. ”
Baz. 33. Tudi k vam utegne Gospod priti, in ne bodete
vedili, ktero uro k vam pride. Zatorej čujte in delajte
pokoro. Presodite, da vsaka slabo opravljena spoved
človeka nizko v peklensko prekletstvo pogrezne; pomis¬
lite, da ložej bodo sodni dan uni obrajt storili, kteri
niso nikdar k spovedi šli, kakor pa tisti, kteri so sve¬
te zakramente nevredno prejemali. Zdramite se, nesreč¬
ni bratje! vi ste v nevarnosti, Božje kraljestvo za vse¬
lej zgubiti, in za večne čase v oblast peklenskih Fili-
stejev pasti. Zbudite se, ki spite in popravite svoje
slabe spovedi in grešne obhajila. Vstanite od mertvih;
vi ste resnično mertvi, odkar se v tem nesrečnem sta¬
nu znajdete, in karkoli ste dobrega doprinesli, za več¬
nost je vse zgubljeno; vstanite od mertvih in Kristus
bo vas razsvetlil, in vsi nebeščani se bodo nad vašim
duhovnim vstajenjem veselili.

2. Drugi grešniki le za čas od grehov vstanejo, kakor
je bil Lazar le za čas od mertvih vstal.

Lazar, Martin in Magdalenin brat in pa Jezu¬
sov velik prijatel, bil je v Betanji umeri in ondi za¬
kopan v jamo, čez ktero je bil kamen položen. Ko je
štiri dni v grobu ležal in že Smerdel, pride Jezus v
Betanijo, in sestri ga peljete k njegovemu pokopališču.
Jezus veli kamen odvaliti, vzdigne svoje oči na kviš-
ko, pomoli k svojemu Očetu, ter potem z velikim gla¬
som v grob zavpije: Lazar! pojdi ven. In glej, Lazar
je zdajci ven prišel, povezan na rokah in nogah s po¬
voji, in njegov obraz je bil v pert zavit, kakor je bila
pri Judih šega pokopavati. Jezus reče pričujočim: Raz-

-( 134  )-

vežite ga, in pustite ga iti. Jan. 11. — Tako je bil
Lazar obujen in je od mertvih vstal. Še mnogo let po
tem je živel. Vemo, da po Jezusovi smerti bil je, iz
judovske dežele pregnan, na Francosko v mesto Mar-
sejl prišel. Ondi je Jezusovo vero učil, in pervi Mar-
sejlski škof bil. Pa vender bil je le za čas k življenji
obujen, ker je znano, da je spet umeri, in v Marsejli
se še današnje dni njegov grob kaže. Njegovo vsta¬
jenje od mertvih v Betanji bilo je torej le za čas, ker
se je v Marsejli zopet v grob vlegel. —

Temu je veliko grešnikov podobnih. Oni svoj
nesrečni stan spoznajo, in se nekterekrate v letu n. p.
o veliki noči, v adventu, in še o drugih priložnostih k
spovedi napravijo, se čisto vseh grehov obtožijo in
vest si vpokojijo; tudi s pobožnim duhom še zakrament
svetega Besnega Telesa prejmejo; oni so vstali iz gro¬
ba grehov; milostljivi Bog jim je vse nezvestobe pri¬
zanesel; zakaj po besedah svetega Pavla: „ so darovi
in poklic Božji brez kesanja. ”  Bim. 11. 29. Bog jim
grehe popolnoma odpusti, in svojo posvečujočo gnado
dari: ali kaj? oni le toliko časa v gnadi božji ostanejo
in brez greha žive, dokler se jim priložnost grešiti ne
ponudi; kadar pa taka nastopi, se zopet v grob greha
zavalijo, in spet na duši umerjejo. Od takih pravi sveti
Avguštin, da težko bi se od njih reči zamoglo, da so
greh zapustili, marveč le za čas so odložili grešiti. Po¬
dobni so unemu človeku, kteri zvečer svojo suknjo
sleče, pa jo zjutrej zopet obleče. — Taki grešniki so
zlo nesrečni; zakaj čeravno po besedah svetega pape¬
ža Gelazija Božja milost ne dopusti, da bi zavoljo spo¬
vedanih grehov ostremu maščevanju zapadli, ker Bog
nikdar grehov ne odpušča pod pogojem ne več grešiti,

-( 135 )-

marveč „ daje vsim obilno in ne oponaša. ”  Jak. 1. 5.
vender pa bojo taki nezvestneži zavoljo vnovič storje¬
nih grehov težeji obrajt pred sodnikom imeli, ker Bož¬
jo gnado in milost v zlo obračajo.

Se pripoveduje od leva, da kadar ga lovci po¬
de, kar mesa v želodcu ima, vse izpljuva, naj bi ložej
letel in lovcom vtekel. Kadar pa lov jenja in on zapa¬
zi, da je nevarnost pretekla, se po verne na mesto, in
kar je bil poprej izpljuval, spet povžije. Tako delajo
imenovani grešniki. Duhovni lovci so pridigarji in spo¬
vedniki. Kadar ti cerkveni služabniki s sveto gorečost-
jo grešnikov za Božje kraljestvo iščejo, na serce jim
govore in tako rekoč jih love, oni pridejo, in kar jim
hudobije na sercu leži, v spovednici odložijo; pa ko-
mej duhovni lov o veliki noči, v adventu in o kaki
drugi priložnosti jenja, kar se oni v poprejšno grešno
življenje povernejo, in tako rekoč vse grehe spet pov-
žijejo, kojili so se spovedali bili; in tako je njih po¬
slednji stan hujši od poprejšnega, ker zapadejo še
večemu sovražtvu božjemu; oni postanejo, kakor go¬
vori apostelj, nerodovitna zemlja, ktera pije dež božje
gnade, pa le ternje in osat rodi, zatorej je blizo pre¬
kletstva, in njen konec je požganje. Od takih pravi
sveti Peter: „ Boljše bi bilo zanje, pota pravice ne spoz¬
nati, kakor po spoznanji spet odstopiti od svete zapo¬
vedi. ”  2. Petr. 2. 21. Glejte, oni so na duhovno vižo
Lazarju podobni, kteri je bil v Betanji od mertvih v-
stal, pa je spet v Marsejli umeri.

Pa od kod pride, da se toliko grešnikov po
spovedi zopet v grehe zakopa? Poglavitna uzroka sta
dva: Pervie — ker se ne poslužijo potrebnih pripo¬
močkov za pobožno življenje; drugič — ker mislijo,

-( 136  )-

da v gnadi božji ostati jim bo zmerom z enakimi ove-
rami opraviti, kakoršne se jim od začetka kažejo. —
Kar pripomočke za pobožno življenje zadene, jih že
poznate, spovedniki jih vam vsakemu posebej na per-
ste soštevajo in goreče priporočujejo; ni treba, da bi
jih vam ponavljal, samo rečem, da se nikdar zadosti
prečuditi ne morem, ko vidim, da se jih tako slabo
poslužite. Kadar vam kdo svet da za posveten dobiček,
se mu zahvalite in zvesto po njem deržite; kadar pa
vam spovednik reče: tako in tako se moraš ravnati,
ako si hočeš dušo rešiti, zato nič ne pomarate, in v-
sak majhen trud je vam preveč nadležen. Povejte, ni
li duša več od posvetne sreče? kakšina razločba je
med nebesom in peklom ? Presodite to. — Kar pa dru¬
go zadene, da mislite, da v gnadi božji ostati bo vam
vedno z enakimi overami opraviti, kakoršne se vam pri
začetku kažejo, se močno motite. Sledni začetek je
težek, naj težej pa v dušnih zadevah; ali kadar en¬
krat, dvakrat, trikrat dušnega sovražnika zmagate in
osramotite, bo vam čedalje ložej šlo. Poskusite, in vi
se bodete te vesele resnice kmalo prepričali. Zbrihtajte
se in bodite močni. Potrudite se, in prišel bo čas, da
bodete minuto in hip svoje stanovitnosti blagoslovili.
Poslužite se vsih pripomočkov, kojih vam spovedniki
nasvetujejo, in vi bote srečni na vekomaj.

3. Tretji grešniki za vselej greh zapusti, kakor je bil
mili Jezus za vselej iz groba vstal.

Jezus Kristus, naš mili Zveličar, bil je na kri¬
žu umeri. Izgovorivši zadnje besede: „ dopolnjeno je,
Oče! v tvoje roke zročim svojo dušo, ”  je glavo nagnil
in dušo izdihnil. Že mertvemu je vojak s sulico desno
stran odperl, in tekla je kri in voda iz nje. Vsi priču-

-( 137  )-

joči so ga za mertvega spoznali, ter nebo in zemlja sta
njegovo smert obžalovala. Njegovo truplo je bilo po ju¬
dovski šegi v tančico zavito, in v nov grob položeno.
Velik kamen je bil k durim groba zavaljen, farizeji in
duhovni so ga zapečatili, in še grob z varhi obdali. In
Jezus je vender iz groba vstal; to nam vsi evangelisti
spričujejo. Jezus pa tudi nikdar več ne umerje, „ smeri
ne bo več čez njega gospodarila; zakaj da je umeri za
nase grehe, je enkrat umeri, da pa živi, živi Bogu ”  na
vekomaj. Rim. 6. 9-10.

Jezus je pravi zgled, po kterem bi se imeli
vsi grešniki ravnati pri svojih spovedih. Kakor je Kri¬
stus od mertvih vstal po veličastvu Očetovem; tako
moramo tudi mi po duhovni smerti, po zamorjevanji
počutne poželjivosti, grehu odmreti, in po spovedi v no¬
vem življenji hoditi; presveto gnado, kojo smo pri za¬
kramentu svete pokore v Njegovi kervi dosegli, mora¬
mo za vselej obderžati, in ljubezen Božjo, ktera je
bila v naše serca vlita, moramo vedno v sebi hraniti,
dokler ne pride mili Jezus nas k sebi klicat in z ne¬
beško krono nas venčat. Oh! da bi med nami obilno
takih k novemu življenju obujenih bilo! ali kaj pravim
obilno? — da bi vsi mi tako srečni bili, da bi se v
nas telo greha razdjalo, in da bi grehu več ne služili!
Da bi mi vsi z nevesto visoke pesmi reči zamogli:
,, derŽim ga , svojega ženina , in ga več ne izpustim; ”  oh!
kakij bi bili mi srečni! mi bi vse svoje žive dni svest
prepevali zmagovavno pesem „ Aleluja; ”  satan, naš so¬
vražnik, bi osramoten odstopil, in si ne upal, nam se
bližati; našim gerdim razvadam bi se ujzda vložila, spa¬
čena poželjivost bi se v korenini zadušila; pohujšljivim
mnenjem bi se jezik odrezal, zapeljivim tovaršijem bi

-( 138 )-

se slovo dalo; posvetnim veselicam bi bile vse strune
prerezane, in na mesto vsega tega bi se nekako rajsko
veselje pri nas že v tem življenji pričelo, ktero bi se
lepo vjemalo z blago srečo pervih starišev pred njunim
grehom, in bi se mično doveršilo na unem svetu z
nebeško častjo. Oh kaka sreča bi ta bila! Samo misli¬
ti na njo se mi serce nježno greje, in mile solzice mi
oči močijo.

Pa, jojmene! iščem med današnjimi kristjani
take zpovedenee, ki bi bili po spovedi s Kristusom iz
groba grehov ostali, in ne več umerli, pa jih ne naj¬
dem. Jih iščem med mladino, pa jih ne najdem, mar¬
več žalosten zapazim, da današnja mladina močno raz¬
saja, in kakor v starosti, raste tudi v razujzdanosti; in
akoravno k spovedi hodi, pri vsem tem se čedalje bolj
v hudobije topi, ter se vsakdan z novimi pregrehami
soznanuje in skruni. Jih iščem med starimi, pa jih ne
najdem, nemogoče se jim zdi, zastarane razvade opu¬
stiti, in pregrešno življenje poboljšati; nemogoče se jim
zdi izrovati iz serca vkoreninjene napčnosti, in svetih
čednost se poprijeti; nemogoče se jim zdi, grešnim ter¬
mam slovo dati in na pot pobožnosti stopiti; oni že po
30, 40, 50 let k spovedi hodijo, pa z Jezusom še ni¬
kdar od mertvih vstali niso. Jih iščem med temi, ki
večkrat, jih iščem med unimi, ki le po enkrat v letu
k spovedi pristopajo, pa prazne nade! vsi so božjim in
cerkvenim zapovedim nepokorni, so spovednikom nev-
bogljivi in po tistih potih dirjejo, ktere so bili pri spo¬
vedih že večkrat obljubili zapustiti. Žalibog! jih ni med
nami takih, ki bi bili greh za vselej zapustili, in s
Kristusom na duhovno vižo vstali. Oh moj ljubeznjivi
Jezus! glej kako nezvesti so ti tvoji verni; glej, kako

-( 139 )-

so se spačili tvoji sadanji učenci; glej, kako maloprid¬
ni so današnji kristjani. Ti jih kličeš, pa oni te ne
poslušajo; ti jih vabiš, pa oni ne vhogajo; ti jih
prosiš, pa oni se ne omeče; ti jim žugaš, pa oni se
ne zbojijo: ti jih tepeš, pa oni še ne ovedč, in ne trepe¬
tajo. Mili Jezus! presuni jim serce —pa ne s tvojim
sodnim mečem — marveč s tvojo vsegamogočno gna-
do, naj bi sadaj v tem svetem misionu vsi iz groba
greha k večnemu življenju vstali, in nikdar več ne
umerli.

V životopisu svetega Vincenca Pavijana se be¬
re sledeča dogodba, ktera se z našim duhovnim vsta¬
jenjem prav lepo strinja. ■— Sveti Vincenc Pavijan je
bil že kakor duhovnik več let domači učitelj v Gondo-
vi družini, ki je bila jako bogata in plemenita rodbina
na Francoskem. Gondova družina imela je semtertje
po francoskem mnogo posestev. Leta 1617, mesca ja¬
nuarja, pride Vincenc s Gondovo družino v grad Fol-
vil v Amienski škofii, in za čas ondi biva. Glej, neki
dan ga pridejo prosit, naj bi blagovolil v bližno vas
Gan iti k umirajočemu kmetu, ki ga serčno poželuje.
Vincenec gre, in bolnik, ki je za prav poštenega moža
v soseski veljal, se mu spove, ter mu razodene več
smertnih grehov, kojih se je že mnogo let svojemu
domačemu fajmoštru obtožiti se sramoval. — Gondova
sopruga bila je prav pobožna gospa, in za nektere dni
pride tudi ona bolnika obiskat. Ko k postelji bolehne¬
ga moža, kteri je njeni kmet bil, stopi, ga vsega ve-

-( 140 )-

selega vidi. Ga vpraša, od kod to veselje na smertni po¬
stelji? In kmet odgovori: „ Hvala Bogu! da ste v naše
kraje prišli, in duhovnika Vincenca seboj pripeljali;
drugače bi bil jaz pogubljen, in večno pogubljen!”  Na
to blagi Gondovi grofinji dopove, kako da je pri spo¬
vedi iz sramežljivosti grelie tajil in svete zakramen¬
te več let nevredno prejemal. Pa ne samo njej je to
povedal, marveč njegovo serce je bilo veselja tako
polno, da vsem je od svoje poprejšne nesreče in sa-
danje sreče pravil. Gondova grofinja to slišati, je milo
zdibnila rekoč: Bog ve! koliko tacib revežev se med
mojimi kmeti znajde; ter naprosi Vincenca, naj bi dne
25. januarja 1617 v Folvilski cerkvici pridigal in vse
kmete nagovarjal, veliko spoved od celega življenj a-
storiti. To se zgodi, in po zgledu svetega Pavla, kte-
rega spreobernenja god se ta dan obbaja, se je veliko
kmetov za dolgo spoved pripravilo, in na duhovno vižo
k novemu življenju vstalo.

Ljubi kristjani! ta resnična dogodba vam ve¬
lja. Morebiti se marsikteri zmed vas v enakem stanu
znajde, v kakoršnem je uni kmet medlel. Pomislite
veselje, ktero je uni grešnik občutil, kadar je stari
kvas svojih grehov iz serca postergal, čisto se spove¬
dal, in k novemu življenju vstal. Tako veselje je tudi
vam na ponudbo. — Presodite pa še to, v kakšino
terpljenje bi bil uni nesrečnež v večnosti padel, ako
bi bil v svojih grehih umeri. In takošno terpljenje v
peklenskem ognji slehernega zmed vas čaka, kteri se
noče svojih grehov tukaj na svetu spovedati, spokoriti
in s Kristusom vstati. Zatorej rečem: grešniki! kteri
spite, zbudite se, vstanite od mertvih; Jezus vas kliče,
in dans, ko njegov glas slišite, ne delajte se gluhih. Na

-( 141  )-

noge, grešniki! Gospod Bog je vam milost donesel, je
vam vse zaklade svojega usmilenja odperl, zato ker
on ne želi vaše smerti, marveč vaša sreča, vaše večno
zveličanje bi ga veselilo.

K vam se obernem, nesrečni bedaki! ki ste se
od satana tako močno slepariti pustili, da ste grešne
spovedi opravljali; vas prejmem za roko, vi se mi v
sercu smilite, ter vam rečem: bratje! sestre! usmilite se
svoje duše! Glej nesrečnež! že leto in leto v grelni
medliš, in po vsakej spovedi si se nižej v pogubljenje
vtopil; zbudi se, vstani od mertvih. Spovedniki te ča¬
kajo. Ne boj se, oni bodo z duhovnim veseljem tvojo
dolgo spoved poslušali, bodo s teboj poterpežljivost
imeli; kakor se meni, se tudi njim smiliš. Le daj
si serčnost, Bog te ni še pogubil, tudi oni te ne bodo
spodili, in ne ostro obsodili. Le pojdi s zaupanjem k
spovednici, poklekni, ter svoje zmote naravnost povej.
Ti boš pokleknil kakor otrok pogubljenja, pa vstal boš
kot otrok zveličanja; in kadar vstaneš, varuj se, da
spet ne padeš, in Kristus te bo razveselil, ,, in povem,
ti, da v nebesih bo veči veselje nad teboj, kakor nad
devet in devetdesetimi pravičnimi, kteri ne potrebujejo
pokore. ”  — K vam se obernem, nestanovitni kristjan-
je, ki ste do sadaj sicer dobre spovedi opravljali, pa
zopet v grehe padali, ter vam pokažem na Jezusa re¬
koč: Bratje! sestre! kaj se vam dozdeva, da On ni še
zadosti ranjen in križan bil, ker ga vi še vsakdan z
novimi grehi martrate? Kje je vaša ljubezen do njega?
On je vas do smerti ljubil, in še vedno vas priserčno
ljubi; vi ga pa sramotite, bičate, in križate. Jenjajte
enkrat od svoje malopridnosti, in bodite zvesti svojim
obljubam, ki jih pri spovedi delate, saj veste besede,

-( 142  )-

ktere je On govoril, da „ kdor do konca stanoviten
ostane, se bo zveličal. ”  Pridite tudi vi k spovedi v
sadanjem prijetnem času, vstanite iz svojih slabost, in
ne dajte se več v greh zapeljati. — K vam se ober-
nem, blage, srečne duše! ki ste že davno iz greha
vstale in sadaj z Jezusom živite v novem življenji. —
Pa kje ste drage Jezusove neveste!? Jih ne vidim! —
Prekleti greh! tako tedaj si ti vse serca ostrupenil,
vse? Bratje! sestre! vsi tedaj imamo potrebo pokore,
vsi moramo od grehov vstati, če se hočemo zveličati.
Oh, naša neizmerna nesreča! Obernimo se k Jezusu.
On je večno življenje, pri Njem je milost, usmilenje
in vstajenje, ter zaprosimo ga rekoč: Mili Jezus! mi
smo grešili, smo mertvi na duši. Pomagaj nam, da bi
zopet od greha vstali, in odsihdob le s teboj živeli za
večno zveličanje. Amen.

IX. POGOVOR.

Pokoro odlašati je
zlo nevarno.

„ Nikar se ne mudi, in ne odlašaj od
dne do dne k Gospodu se spreoberniti;
zakaj nagloma te vtegne njegova jeza
zagrabiti, in o času maščevanja te kon¬
čati. ”  Sirah V. 8.

Blagor nam grešnikom, da imamo v nebesih
.tako milega Očeta, ki nas berž ko smo grešili, ne
konča, kakor zaslužimo; marveč po svojem neskonč¬
nem usmiljenji nas k spokorjenju in poboljšanju čaka,
da celo mnogoverstno nas budi in kliče, k njemu na¬
zaj se spreoberniti, ter nam odpuščanje naših grehov
obljubi, in nas zagotovi svoje zopetne ljubezni. — Bla¬
gor nam grešnikom, da imamo besednika pri Očetu —
Jezusa Kristusa Pravičnega, kteri je sprava za naše
grehe; on je nam pod svetim križom, na kterem je za
vse grešnike sveta sramotno smert storil, iz svoje pre¬
svete rešnje kervi veliko kopelj napravil, naj bi si po
serčnem kesu čez svoje nezvestobe — po čistem ob-
toženji pri njegovih namestnikih — in pa po zmožnem
zadostenji za svoje pregrehe v tisti kopelji — v za¬
kramentu svete pokore svoje duše oprali in tako za-
znamnjani s kervjo nedolžnega Jagneta zopet v očeto¬
vo ljubezen stopili, in pravico do nebeškega kraljestva
dosegli. Blagor nam, da kr< Jezusa Kristusa nas očisti

-( 144 )-

od vseh grehov,  ako se v pravi pokori tiste vdeležimo,
kakor smo v zadnem pogovoru slišali. — Vender pa
dostaviti moram, da ta blagor ue velja vsem grešnikom;
zakaj veliko jili je semtertje po svetu, in da bi se tu¬
di med nami takšini ne znajšli! kteri od pokore nič
vediti nočejo, in v svojih grehih dan na dan bolj med¬
le. Reveži! oni so grehov vsi vmazani, njih duše so
gnjus vsem nebesom; pa vender se nočejo k Jezusovi
kopelji bližati, se nočejo oprati v presveti rešnji kervi,
pokoro od dne do dne odlašajo in milost ter usmiljen¬
je božje trudijo. Takim rečem dans z modrim Siraci-
dom: „ Nikar se ne mudi, in ne -odlašaj od dne do dne
k Gospodu se spreoberniti, zakaj nagloma vtegne njego¬
va jeza te zagrabiti, in o času maščevanja te končati. ”
Poslušajte me terdovratni grešniki! vi ki se
obotavljate pokoro delati, vam rečem, da pokoro odla¬
šati je močno nevarno.  In da bodete vi to nevarnost
dobro spoznali, bom tri resnice v premislili vam pred¬
postavil :

1. pokoro od dne do dne odlašati je nevarno, ker
prihodni čas ni v naši oblasti, in spokorjenje bo zmerej
teže ji-,

2. pokoro do starosti odlašati je še le bolj nevarno,
ker ne vemo, ali bo nam Bog gnado dal, v starosti se
pokoriti;

3.  pokoro do smertne ure odlašati je čez vse nevar¬
no, ker težko bo takrat mogoče se prav spokoriti.

Tukaj imate troje resnic, ktere prav resno pre¬
mišljevati vas povabim.

-( 145  )-

Sveto pismo nam pove, da Faraon se je vstav¬
ljal, judovsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti spustiti.
Ga posiliti, je Mozes več čudežev pred kraljem storil.
Med drugimi je vkazal, da iz vsili mlak, potokov in
vodišč so sc gerde žabe vzdignile, v mesta prigazile
in v Faraonov dvor priregljale. Kralj se je sicer zaperl
v naj samotnejšo sobico, ali žabe so vender do njega
prilezle; na mizo so mit skakljale, ko je jedel, ko se
je spat vlegel, so mu v posteljo prišle. Faraon to vi-
diti, veli Mozesa klicati, ter mu reče: „ Prosi tvojega
Boga, naj mi to kasen odvzame , in jaz ljudstvo izpu¬
stim.”  Mozes mu odgovori: „ Kdaj vkaŽes, da Boga
sa-te, za tvoje služabnike in za tvoje podložnike prosim,
naj bi jim žabe odgnane bile ? " Na to se Faraon neko¬
liko pomisli in reče: Jutre. In tako se je zgodilo. II.
Moz. bule. 8. —

Kdo zmed vas, ljubi kristjani! bi se ne čudil
nad Faraonovo neumnostjo, da je hotel še le juteršni
dan gerdih žab rešen biti ? Bedak! povsod so te ostud¬
ne živali okoli njega regljale, se ni imel kam vsesti,
kam se vleči, ni mogel ne jesti ne piti, da bi ga nes¬
nažne žabe nadlegovale ne bile, in vender še le jutre
je želel jih oprosten biti. Mozes bi bil samo edino be¬
sedo izustil, in na enkrat bi se bile vse žabe nazaj v
svoje poprejšne vodišča pobrale; pa nespametni Fara¬
on je na juteršni dan odložil, da naj Mozes zanj moli.
Ali ni bila to velika nespamet? Tak nespametnež je
slehern grešnik, ki pokoro odlaša. Pridigarji ga bude,
spovedniki ga vabijo in ga vprašajo: kdaj hočeš, da
te omijem v Jezusovi kervi tvojih grehov? kdaj vka-
žeš, da za-te molim, naj ti Bog milost stori ? pa on odgovar¬
ja: dans ne še, morebiti jutre. Neumnež! bedak! poslušaj:

10

-( 146 )-

1. Pokoro od dne do dne odlašati je nevarno, ker
prihodni čas ni v naši oblasti , in spokorjenje bo zmerej
težej.

Za vse reči, ki človeka vtičejo, pravi sveti
Avguštin, potrebujemo časa; pa nič tako negotovo ni
kakor ravno čas. Ne vemo, ali bomo prihodni čas -v
oblasti imeli, ne vemo, kako dolgo bo terpel, ne vemo,
ali bo za nas srečen ali nesrečen. Vsa prihodnost je
nam zakrita, je za nas skrivnost. Iz tega sledi, da v-
sak je nespameten, kdor v prihodnost odlaša, kar bi
sadaj storiti zamogel: iz tega tudi sledi, da naj veči
nespametnež je slehern grešnik, ki svoje večno zveli¬
čanje v nevarnost nepoznane prihodnosti postavlja. Ne
rekaj tedaj, o grešnik! se bom časoma spreobernil, bom
s časom to in uno pregreho opustil, bom s časom se
spovedal in se spokoril; zakaj modri Salomon pravi,
da Človek ne ve, koliko Časa bo živel, ”  Eklez. 9. 12.
če tebe čas prehiti, se ne boš nikdar spokoril. Ali pa
povej mi, koliko časa te bo Bog k pokori čakal? Bes
ti praviš: Sim še mlad, sim še močen, sim stalnega
zdravja. Moj prijatel! slab porok za dolgo življenje
so mladost, telesna moč in zdravje. Smert pobira in
ne zbira. Ona terka na vrata tudi mladih, močnih in
zdravih ljudi, ter jih kliče k sodbi, in sam ne moreš
tajiti, da pogostoma si že slišal od smerti tacih oseb;
zatorej poslušaj, kaj ti pravi sveti Cezar: ne zanašaj
se ne na zdravje, ne na svojo mladost, in ne odlašaj
k Gospodu se spreoberniti, zakaj še vselej le prepozno
začneš za svoje zveličanje skerbeti, ker nobene gotov-
nosti od svoje smertne ure nimaš. Edin kamen, edin
koree iz strehe te zna vsmertiti. Samo edina slaba sto ¬
pinja, ti padeš, in nikdar več ne vstaneš. Samo težak

-( 147  )-

voz se na te zverne, edin konj te pohodi, in ti utegneš
rnertev ostati. Že mnogim se je taka naklučila, in kdo
te je zagotovil, da se tudi tebi taka ne zgodi? Zatorej
pravi sveti Euher: Veliko bedaštvo je, pokoro od dne
do dne odlašati, ker vender vemo, da od nje visi naša
večna sreča; in če je ne storimo, smo pa večno nes¬
rečni.

Pa denimo, da ti grešnik boš dolgo časa ži¬
vel, in še več let, kakor ravno sam misliš, doživel;
ali je pa gotovo, da boš pokoro storil? Sveto pismo
nas uči, da čas je močno razločen. Je nek čas v člo¬
veškem življenju, v kterem se Bog najde, če se išče;
pa je tudi nek čas, v kterem se Bog ne najde, če¬
ravno se išče. Nebeški Oče je nam obljubil odpuščanje
naših grehov, če se jih spokorimo, pa ni nam dal pro¬
stosti samim si čas, dan, uro, hip izbirati za naše spre-
obernenje. Sam Jezus je nas te resnice podučil, ker je
rekel. „ Jaz grem, in me hote iskali, in hote v svojem
grehu umerli. ”  Jan. 8. 21. Kdo ve, da tisti čas, v kte¬
rem se misliš ti grešnik spokoriti, ne bo za te nevgo-
den, nemilosten, in boš v svojem grehu umeri. — Saj
bo tudi število grehov vsakdan veči in spreobernenje
od dne do dne težej. Vi že sadaj pravite, da nimate
zadosti moči svoje grešne nagone premagati; kako jih
bote pa poznejše premagali, ker se bodo v vas popol¬
noma vkoreninili? Ali ne veste, da vaše slabe navade
od dne do dne rastejo, in tako rekoč v želežne verige
vas vklepajo? Ce sadaj tolikanj serčnosti nimate se
jih znebiti, še le manj je bote pozneje imeli. Vi niste
kos sadaj malo dušnih sovražnikov zmagati, kako jib
bote pa zmagali, kadar se bodo pomnožili ? — Kaj bo¬
dete rekli od popotnika, kteri ima čez potok broditi,

-( 148  )-

naj bi do domače hiše prišel, ki ua unem bregu stoji,
pa sam sebi reče: bom nižej čez potok brodil; gre
doli poleg potoka, potok se čedalje bolj naraša, in on
za vodo gredč misli še le nižej čez-nj gaziti. Ni li
tak popotnik neumnež? od hiše domače se oddaljuje
in zmerej v večji nevarnost se deva, nikdar čez potok
ne pregaziti. — Enako delaš ti grešnik, ki pokoro od¬
lašaš. Od nebeške domovine se oddaljuješ; gnado, ko-
jo ti Bog sadaj za spokorjenje ponuje, zametuješ; po¬
tok tvojih pregreh se zmerej bolj množi; in ti praviš,
da hočeš še le v poznejših letih pokoriti se. Bedak!
pomisli, da kar bi sadaj s pomočjo božje gnade lahko
storil, ti bo poznej nemogoče, in v svojih grehih boš
umeri. Izbudi se tedaj, in dans, ko te Gospod kliče,
ne delaj se gluhega, ne oterduj svojega serca, in ne
mudi se k Gospodu se spreoberniti, da si ne boš jeze
nakopaval na dan jeze. Vedi, da sadaj je nebeški Bog
pripravljen, tvojim solzam svojo milost pridružiti; zdaj
je za te vgoden čas: sadaj začni se pokoriti, ako se
hočeš zveličati; in ne izpostavljaj se nevarnosti prihod-
nega neznanega časa, ter ne kopiči greha na pregre¬
ho, da ti pokora vsakdan težej ne bo. —

2. Pokoro do starosti odlašati je še le bolj nevarno,
ker ne vemo , ali bo nam Bog gnado dal v starosti se
■pokoriti.

Sleden grešnik, ki pokoro od dne do dne od¬
laša, večidel tako dalječ pride, da se s tem tolaži re¬
koč: se bom v starosti pokoril. Oh malopridnost, od
kod si se vzela? Taki se hočejo k Bogu oberniti, ka¬
dar ta svet za nje več maral ne bo; se hočejo Bogu
darovati, kadar posvetnega veselja ne bodo več vživa-
ti zamogli; hočejo prijaznosti božje iskati, kadar jih

-( 149  )-

bo svet zaničevati jel. Oh goljufija! pa tudi kakšina
krivica zoper Boga vse milosti in dobrote je tako mis¬
liti! Po tem ko ste vi svoje naj lepše leta v posvet¬
nem veselji zapotratili; po tem ko ste si vse mlade
dneve kozarec pregrešnosti polnili, in vsem strastmi
služili; po tem ko ste s svojimi telesi, dokler ste dokaj
moči imeli, nečistosti, pijanosti in vsem poželjenjem
mesa stregli: pridete v svoji starosti, in se Bogu v služ¬
bo ponudite; mu ponudite svoje serce, ki je hudobij
vse omamljeno; mu ponudite svoje telo, kije greha vse
oslabelo; mu ponudite svoje ude, ki se nekdanjih ra-
zujzdanost vsi tresejo; mu ponudite svojo pamet in za-
stopnost, ki niste več zmožni božjih resnic premišljeva¬
ti in zapopasti; mu ponudite vaše življenje, ki je vse
posvetno, prešerno in ostudno. Tako tedaj vi kralja
vse časti in Boga vsega veličastva spoštujete, da mu
darujete, za kar svet več ne mara? Kaj mislite, da bo
Gospod Bog vaše darovanje blagovolil? nikakor; on bo
vam rekel: vaše darove jaz zaničujem; odstopite, vi ste
mi gnjusoba! Jaz, vaš kralj, sim poželel imeti v dar
pervino vašega življenja; sim želel v službo imeti vaše
cveteče leta, vašo nedolžno mladost; jaz, vaš Gospod
sem vas za-se vstvaril, in vaša dolžnost je bila vse
življenje meni darovati: pa vi niste kotli, marveč ste
svetu služili, in sadaj, ko je svet vam slovo dal, ste
k meni prišli in to mi darujete, za kar svet več ne
mara. Odstopite, vaše darove jaz sovražim, oni so meni
gnjusoba. Jaz vas ne potrebujem. Tako je nekdaj Gos¬
pod Bog govoril Judom po preroku Izaiju, in tako bo
govoril vsem, ki pokoro do starosti odlašajo.

Pa kako, ali ne bo po tem takem Bog nobene
gnade tistim dal, ki se želijo v starosti spokoriti? Na

-( 150 )-

to vprašanje odgovoriti rečem, da čudoviten je Gospod
v svojih darovih, in nobeden iztuhtati ne zamore me¬
re njegovih milost in gnad. — Kolikanj gnade od Bo¬
ga zaupati smejo tisti, ki do starosti pokoro odlašajo,
je naznanil prerok David, ko je besede izgovoril: „ Oni
se na večer spreobernejo , in lakoto ter pij o kot psi. ”  Ps.
58. 7. Taki grešniki z Bogom nehvaležno delajo, in
Bog bo z njimi delal kakor s psi. Kako delate s psi?
Vi sedite pri mizi. Pride pes, začne okoli skakljati,
cvili in prosi, da bi mu nekoliko jedi dali. Kaj storite?
Mu li naj boljše jedi iz mize daste? nikakor, marveč
naj slabše; meso za - se obderžite in kosti mu naverže-
te. Tako dela Bog s takimi grešniki. Oni so z Gospo¬
dom nehvaležno delali, so naj lepše leta za-se obder-
žali, so cvetečo mladost v posvetnem veselji zapotra-
tili, dokler so nekoliko telesnih moči imeli, so svetu
služili; ko so pa že vsi oslabeli, pridejo in na stare
dni se Bogu služiti ponudijo. Na večer življenja se
spreobernjejo. Bog, ki je neskončno bogat v svoji
milosti, jih noče popolnoma zavreči; pa tudi takim ne-
livaležnikom vse polnosti svoje gnade ne podeli, mar¬
več kakor s psi ž znjimi dela. Oni lakoto po božji
gnadi terpč, svoje grehov trepetajoče roke k Bogu povz¬
digujejo in okoli njega zdihujejo, pa Gospod jim od
mize svoje milosti samo košček gnade božje podari.
Resnično, kteri se na večer spreobernejo, lakoto terpi-
jo kot psi. Taki nehvaležniki ne smejo zaupati, da
Gospod Bog bo polno kupo svojega usmiljenja na-nje
izlil, marveč kakor se psom naj spodniši jedi dajejo,
bo tudi njim le drobtince svoje gnade podaril. In oni
bodo lakoto terpeli.

Grešnik! presodi to resnico, in povej mi, ali

-( 151  )-

se smeš nadjati, da se ne boš pogubil, ti, ki do sta¬
rosti pokoro odlašaš? Težko ti stane že sadaj greh za¬
pustiti, in se ga spokoriti, akoravno ti je vsa polnost
gnade božje na ponudbo, in pregreha v tvojem sercu
vsih korenin pognala še ni: kako se boš pa spokoril
na starost, ko se bodo tvoje napake v tebi popolnoma
vkoreninile, ko te bodo tvoje pohotnosti vsega pogos-
podarile, ko se bodo tvoje pregrehe okoli tebe silovito
ovile kot strupene kače? kako se boš takrat spokoril,
ker ti bo Bog le zadnje drobtince svoje gnade poda¬
ril? Se bojim, grešnik! da Jezusove besede se utegne¬
jo nad teboj spolniti, ker je rekel: „ Jaz grem, in
me hote iskali, in hote v svojem grehu umerli. ”  Jan.
8 . 21 .

3. Pokoro do smertne ure odlašati je čez vse nevarno,
ker težko ho takrat mogoče se jprav spokoriti.

Kakor sem rekel, da slehern grešnik, ki od dne
do dne pokoro odlaša, sčasoma tako dalječ pride, da se
še le na starost pokoriti misli; tako smem tudi terditi,
da vsak grešnik, ki se je na starost pokoriti mislil,
večidel tako dalječ seže, da svoje spokorjenje še le na
smertno uro dognati hoče. Z eno besedo: skorej vsak,
kdor začne pokoro odlašati, jo odlaša do smertne ure,
in zadnič se pogubi; zakaj težko, zlo težko je na
smertno uro se prav spokoriti.

Vem, da je verska resnica, kakor uči sveti
Avguštin in drugi cerkveni učeniki, da Gospod Bog
zamore grešniku vsak čas pravo spokornost navdahniti,
kadar mu dopade, torej tudi na smertno uro; pa vera
in lastna skušnja nas uči, da to se prav redko go¬
di. Skoz vse veke keršanstva imamo edin zgled take¬
ga spokorjenja —namreč desnega razbojnika; in skoz

-( 152 )-

vse čase nas skušnja uči, da kakor človek živi, tako
tudi umerje.

Na smertuo uro se prav spokoriti, ste dve reči
potrebni: pervič, da nam Bog gnado da; drugič, da se
mi take gnade zvesto poslužimo. — Kar pervo zadene,
sem že poprej rekel: da Bog tistim grešnikom, ki
pokoro do starosti odlašajo, samo drobtince svoje gna¬
de podari; smem pa tukaj dostaviti, da na smertuo li¬
ro bo grešnikom svojo gnado odrekel. — Odprimo sve¬
to pismo. V bukvah pregovorov beremo sledeče bese¬
de: „Jaz sim vas klical  v življenji, pa niste kotli k
meni priti. Jaz sim svoje roke stegaval,  od greha vas
odtergati, pa vi niste kotli mene celo pogledati,  in ste
le grehu služili. Jaz sem vas k pokori klical, sim vas
opominjal in vam svetoval se poboljšati, vi pa ste ves
moj sovet zaničevali, in vse moje opomin)evanja ste za-
nemarali. Zatorej se kom tudi jaz k vašemu poginu sme¬
jal in vam se spakoval.  Grešniki me kodo  na smertuo
uro klicali, in jih ne kom poslušal. ”  Pregov. 1. 24. 25.
28. Te besede nam jasno povedo, kako se bo grešni¬
ku na smertno uro godilo. — Bavno te resnice nas
Jezus poduči. Ko je nekdaj naš ljubeznjivi Zveličar v
tempeljnu Farizeje svaril, in oni se niso kotli pobolj¬
šati, jim reče: Jaz grem, in me kote iskali,  pa ne bo
več časa za vas, in kote v svojem grehu umeril. ”  Jan.
8. 21. In sveti Pavl opominja Kimljane rekoč: „ Ali
zaničuješ bogastvo njegove dobrotljivosti in poterpeŽlji-
vosti in prizanesljivosti, in ne veš, da te božja dobrot¬
ljivost k pokori napeljuj el Po svoji terdovratnosti pa in
nespokomem sercu si nakopavaš jezo na dan jeze in ra-
zodenja pravične sodbe Božje. ”  Rim. 2. 4-5. Po tem
takem na smertno uro grešnik gnade božje pričakovati

-( 153  )-

nima. — Pa denimo, neskončno usmiljeni Bog mu gna-
do podari, grešnik mora še drugo spolniti; namreč: se
mora božje gnade zvestd poslužiti. Kako se je pa boš
prav poslužil, ker te bo huda bolezen nadlegovala, ker
te bo strah pred večnostjo presunil, ker te bo peklens¬
ki sovražnik z vsemi zvijačami motil, ker ti ne bo več
mogoče storjene krivice popraviti, ptuje blago po-
verniti, dano pohujšanje preklicati, in za vse grehe
primerjeno pokom donesti? kako boš z božjo gnado
delal, ker boš večidel v britkih telesnih bolečinah pa¬
met zgubil, in svojih hudobij iz mladih let se več ne
spomnil? Zatorej uči modri Komeli de Lapide, da po¬
kora sicer ni nikdar prepozna, če je resnična, pa red¬
ko je resnična, če je pozna. In sveti Avguštin po¬
piše grešnika na smertni postelji in reče: Kaj bi od
njega mislili, ne vem; samo to vem, da mi gospodovi
namestniki ga imamo tolažiti, mu serčnost dajati, nje¬
gove zadnje zdihljeje sprejemati, ter s svetimi zakra¬
menti ga previditi; ali pa bolnik svete zakramente vredno
prejme, ali je njegova pokora resnična, ali mu Bog grehe
odpusti, tega jaz ne morem vediti; celo bojim se, da
umirajoči grešnik s prejemanjem svetih zakramentov
svoje pogubljenje zapečati, in iz telesnega terpljenja
gre v večno terpljenje. In tako govori sveti Ciprijau,
sveti Ambrož, sveti Jeronim, in vsi drugi cerkveni u-
čeniki.

Grešniku se na smertni postelji godi, kakor se
je godilo Samsonu v naročji nezveste Dalile. Od tega
čudovitega izraelskega junaka ste že večkrat slišali,
da je bil strah vsih Filistejev. Filisteji podkupijo neko
deklo, Dalilo po imenu, s ktero je Samson v prijaznosti
bil, naj bi od njega zvedila, v čem njegova velikanska

-( 154  )-

moč obstoji. Samson nji pove, da, ako bi ga kdo zve¬
zal s sedmerimi mokrimi žilami, bi bil šibak kot drugi
ljudje. Dalila si žile priskerbi, in ko Samson v njenem
naročju zaspi, ga zveže in zavpije: Samson! Filisteji
gredo nad te. Samson pa plane nakviško, in žile ras-
terže kot niti. — Dalila to viditi mu opočita, da se ji
je zlegal, in ga spet nagovarje ji resnico povedati.
Samson nji pove, da, ako bi ga kdo vsega v nove ver-
vi povezal, bi si ne mogel pomagati. Dalila to stori,
in ko ga je spijočega vsega povezala, zavpije: Samson!
Filisteji gredo-nad te. Samson pa nakviško plane, in
spet vervi kot pajčino poterže in se brani. — Dalila
to viditi ga psova, da jo norico ima in ga v tretjič
prosi, nji skrivnost njegove moči razodeti. In Samson
nji reče: ako bi me kdo za lase na tla pribil, bi se
ne mogel rešiti. Tudi to stori Dalila, si dobi žebljev, in
ko nji Samson na kolenih zaspi, ga za njegove dolge
lase na tla pribije, ter zavpije: Samson! Filisteji gredo
nad te. Samson pa tudi sadaj na noge plane, žeblje kot
konople iz tla poruje in se brani. — Dalila se začne
na to jokati, ga zmerja, da ji noče resnice povedati,
in ga spet prosi nji odkriti, v čem toliko moči ima. In
čudite se, že trikrat ga je Dalila Filistejem izdati mis¬
lila, tega se je Samson očividno prepričal, vender zdaj
ji resnieo razodene rekoč: Vsa moja moč je v mojih
dolžili lasih. Ako bi mi kdo lase postrigel, vso moč
zgubim. To je bilo Dalili zadosti. Samson nji v naroč¬
ji zadrema, ona pa škarjice iz nedrija vzame in mu
lase postriže, ter zavpije: Samson! glej Filisteji gredo
nad te. Samson plane na noge, ali moč božja ga je
bila zapustila; misli se Filistejem braniti, ali ni bi¬
lo več časa, ni bilo več moči. Sovražniki so ga

_ -( 155 )-

zvezali, oči so mu izkopali, in v temno ječo gnali. Sod¬
nik. 16.

Kristjani, čitajte sveto pismo, in vam rečem,
da ga ne najdete zgleda, ki bi se bolj strinjal z neum¬
nostjo grešnikovo. Iz tega jasno sprevidite, kaj grešni¬
ka čaka, ki do smertne ure pokoro odlaša. — Samson
je vselej mislil, da se bo poslednjih nevarnost znebil
kakor pogrejšnih, dokler ni tako oslepil, da je skriv¬
nost svoje moči razodel, in zatorej žalostno poginil. Ta¬
ko dela tudi grešnik. Vse življenje on večkrat k spo¬
vedi hodi, in obljube dela se poboljšati. Spovednik ga
nevarnosti se pogubiti opominja, mu pravi, da Bog mu
je bil dosihdob milostljiv in ga svari, ne več na božjo
milost grešiti; ali grešnik si prederzne, gre v poprejš-
no tovaršijo, in kmalo se v tisto pregreho zavali ter
misli: se bom spet k spovedi povernil, bom spet ne¬
varnosti pogubljenja odšel. In tako pride do starosti,
greha se pa ni še spokoril; pride do smertne ure, in
misli, sadaj se bom greha otresel, se bom prav čisto
spovedal, se bom spokoril; pa ni več časa, gnada bož¬
ja ga zapusti. Spovednik pristopi, pa grešnik nima več
moči se prav obtožiti, spovednik ga budi, da bi Boga
za odpuščanje prosil, pa v njegovem sercu nobene gre-
venge ni; spovednik ga nagovarje, nekdanje slabe spo¬
vedi popraviti, pa grešnik razum zgubi, in se ne zave
več malopridnosti svoje mladosti. Spovednik ga izpra¬
šuje, pa grešnik vse narobe odgovarja. Spovednik ga
odveže, mu svete zakramente podeli, pa pravični sodnik
ga zaveže in zapečati njegovo pogubljenje. Grešnik u-
mira, okoli njega stojijo peklenski zmaji; grešnik u-
merje, in njegovi sovražniki dušo popadejo, ter jo vle¬
čejo v večno temno ječo. Tako urnerje grešnik, ki do

-( 156 )-

smertne ure pokoro odlaša; on umerje nespokorjen,
ker je nespokor/en živel, in njegov del je večno po¬
gubljenje. Zatorej bratje! ne odlašajte od dne do dne
k Gospodu se spreoberniti, zakaj nagloma vas utegne
njegova jeza zagrabiti, in o času maščevanja vas kon¬
čati.

Dragi kristjanje! Znamenitno je in večne čase
važno vstane, kar nam sveto pismo pove od grešnega
mesta Ninive. Ninivljani so malopridno živeli, in božja
jeza je zahtevala njihovo pokončanje, milost božja pa
je želela njih spokorjenje; zatorej pošlje gospod Bog
preroka Jona-ta, jih k pokori budit, ter jim povedat, da
še 40 dni jih čaka na spokorjenje. Jona se sicer vstav¬
lja, Ninivljanom iti pokoro pridigat, pa gospod Bog ga
s hudo prisili. — Jona pride k mestnim vratom, ondi
dobi veliko množico posvetnjakov, ki so se z jigra-
mi, z veselicami, s plesom, s pijančevanjem in z dru¬
gimi pohujšlivimi šalami kratkočasovali; on stopi med
nje in z velikim glasom zavpije: Ninivljani! še 40
dni, in ako pregrešna Ninive se ne pokori, jo bo Vse-
gamogočni Bog posul in končal. — Po tem gre pre¬
rok v mesto, korači po naj večih in naj bolj oblju¬
denih ulicah, skliče vkupej grešnikov, ter jim spet z
močnim glasom zavpije: Ninivljani! še štirdeset dni, in
ako se ne spokorite, bo vas božja jeza zajela in brez
milosti končala! Prerok gre naprej, pride na veliki
mestni terg. Velika množica ljudi ga obstopi, sleden
hoče čudnega misionarja viditi, in Jona med njimi zo-

-( 157 )-

pet svoj glas dvigne in na vso moč zavpije: Nini vij a-
ni! še štirdeset dni, in ako pokore ne storite, bo vas
božja pravica zagrabila, in vse končala tako, da edin
zmed vas ne bo glave vnesel. Prerok zgovori in narav¬
nost zapusti mesto.

Ta pridiga, ki jo je Jona Ninivljanom deržal,
bila je sicer kratka, ali veliko sadu je donesla. Kakor
strela so se prerokove besede po vsem mestu razgla¬
sile, in kot meč, ki serce prebode, so serca grešnih
mestjanov presunile. Na enkrat se je Ninive spreme¬
nila. Hudobije, razujzdanosti, sovražtva, kletve, pijan¬
čevanje, grešne veselice, plesi, tatvine so jenjale; po¬
božnost, čednost in dobre dela so na mesto pohujšanja
nastopile. Sovražniki so se očitno sprijaznili, krivice se
popravile, vsi Ninivljani so začeli stokati, jokati, se po¬
koriti in v milost božjo klicati. Sam kralj, kadar pre¬
rokove besede zasliši, stopi iz prestola, se v spokorno
obleko zavije in glavo si s pepelom potrese. Po njego¬
vem zgledu so storili vsi pervaki v mestu. Pa vbogo
ljudstvo je bilo naj bolj vživo pokore presunjeno. Vi-
diti je bilo, kakar prava sv. Ambrož, ljudi, ki so vsi
objokani okoli hodili gologlavi, bosi, bledi od hudih
postov, oni so se na persi tolkli, solzne oči prot nebe¬
som povzdigvali in Boga za odpuščanje prosili. Žen¬
ske so se v Černe oblačila oblekle, ves lišp od sebe
vergle, kite si razvijale, in iz globočine serca žalosten
jok gnale. Tudi deteta, ki so bile še le v zibelki, tudi
neumne živali, ki si po pašnikih živeža iščejo, so se
morale postiti in se pokoriti. — In Bog se jih je usmi¬
lil. Čas 40 dnevov se steče — Ninive ni bila posuta,
ljudstvo ni bilo končano. Milostljivi Bog jim je zavolj
pravega spokorjenja prizanesel. —

~i  158  )-

Grešniki, ki pokoro od dne do dne odlašate,
ako bi prerok iz nebes poslan vam povedat prišel, da
še 40 dni imate čas se pokoriti, kako, ali bi ga vi po¬
slušali, vbogali in pokoro delati začeli? Menim da. Nu,
tako tudi jaz vam oznanim še 40 dni; ali ne celo 40
dni, še poprej utegne marsikter zmed vas pred božjo
sodbo klican biti. Mera vaših pregreh je zverhana, za¬
dosti ste Boga žalili; sekira božjega maščevanja je v
drevo vašega življenja že zasekana, vi se že k tlam
nagibate, preden 40 dni izteče, bo zadnji mahlej vas
okoli vergel, poderl; in kaj bo z vami? kaj z vašo
dušo ? — Vem, vi mi znaste odgovarjati, da ne bo ta¬
ka, dav 40 dneh ne bote še umerli. Tako povejte mi,
kdo je vam za to porok? Včerej je vaš sosed iz sen-
jalca padel in do smerti se pobil. Predvčeraj snem je
tvoj znanec neko puško poskusil, puška se mu v ro¬
kah sproži in ga je usmertila^ Uni dan je strela dva
človeka na polju ob enem končala. Ali mi zamoreš ter-
diti, da jutre ne bo na te versta prišla? kaj bo s tvojo
dušo? Ali ne veš,Ida vse stvari v Boga kličejo, tvojo
smert terjajo, in sn pripravljene te končati, ker njih
stvarnika žališ ? Ali ne veš, da tvoj sovražnik, peklenski
satan ti povsod zanjke stavlja, in bi te rad ubil, naj
bi poprej tvojo dušo v terpljenje vlekel, ktero ti že
več časa pripravlja? Grešnik! težko boš še 40 dni živel.

Moj brate! zakaj se mudiš in k Gospodu se
spreoberniti obotavlješ? Glej, presveta Jezusova kri se
curkoma iz križa cedi, se cedi tudi za te. Hiti, pristopi,
operi si dušo, dokler je čas. Začni se pokoriti, kakor
so se Ninivljani pokorili, da te Gospodova jeza ne za¬
grabi in ne" konča, marveč da dosežeš milost pri Gospodu
vsega usmiljenja in neskončnega prizanašanja. Amen.

X. POGOVOR.

Grešnikova smeri.

„ Smert grešnikov je strašna. ”  Psalm. XXXIII22.

Ljubi kristjani! V človeškem življenji je nek
trenutek, v kterem vsi prerajti pozemeljskik dobičkov
na enkrat odpadejo, vse hrepenenje po časti posvetni
in snovanje po tem, kar sveti Duh nečemernost imenu¬
je, mahoma jenja. Ta trenutek je smertna ura. — Do¬
kler človek po poti življenja gre, ga nikakor taka ne¬
sreča ne zadene, ktera bi se nikdar več popraviti ne
dala; če tudi bo tu ali tam zasramovan, vender ga
kmalo srečna naključba, spet v čast in imenitnost po¬
vzdigniti utegne; če je 'premoženje zgubil in vbožeč
postal, zamore zopet obogateti; če je v greh zabrodil
in dušo si omadežal, se zamore spokoriti in zgubljeno
nedolžnost v pokori nadomestiti: ali kadar je prišel do
konca življenja, kadar je prišel do zadnje ure, ga smert
za vselej vstavi, ga vstavi ravno v tistem stanu, ka-
koršnega je zasačila; zatorej pravi sveti Duh: „ kamor
bo drevo padlo, ondi bo obležalo.”  Ekl. 11. 3. To po¬
meni: kadar se od človeka reče: umeri je, se sme do-
ložiti: njegova osoda je sklenjena, on je srečen ali pa
večno nesrečen. Smert je trenutek, od kterega večnost
visi, govori sveti Avguštin, je trenutek srečne ali pa
nesrečne večnosti. — Dobro smert storiti — to je torej
veliko opravilo, bi imela edina skerb vsacega človeka
biti.

-( 160  )-

Vender se taki najdejo, ki se prav slabo na
smert pripravljajo, tje v dan živč, in na strašni trenu¬
tek, od kterega večnost visi, celo ne mislijo. Nesrečne¬
ži! kadar jih bodo smertne bolečine obdale, kadar sc
jim bo merzel pot po obrazu cedil, kadar jih bo groz¬
ni strah pred večnostjo obhajati začel; takrat bodo dru-
gači mislili, takrat bi radi še za kratek čas v življenje
se povernili, naj bi se bolje za smert pripravljali; ali
dovoljenje za to jim ne bo dano, in njih smert bo
strašna: zakaj strašna je grešnikova smert.

Mi smo zadnjikrat premišljevali, kako nevarno
da je, pokoro od dne do dne — do starosti — do
smertne ure odlašati; storimo dans en korak naprej,
presodimo smert grešnikovo. Jaz rečem: smert grešni¬
kova je strašna in sičer iz treh uzrokov:

1. strašna je zavolj britkost, skerbi in stralm, ki bodo
grešnika obdajale;

2. strašna je zavoljo obupa v božjo milost, ki se bo
grešnika polastil;

3. strašna je zavoljo poslednje nespokornostiv kteri
bo grešnik umeri.

Odprite, terdovratni grešniki! svoje ušesa in po¬
slušajte; vam bom govoril. Zvedite, kaj vas čaka, pre¬
den tisti trenutek nastopi, od kterega vaša večnost
visi. —

Oh smert! ti bi pač všeča poročnica bila, ako
bi pobožnega človeka h koncu njegovega pozemeljske-
ga teka venčat prišla; ali kadar prideš grešnika na

-< 161  )-

sredi poti nj ego vili malopridnost vstavljat, si pač gren¬
ka oznanovavka!.... Čudna prikazen! Jaz živim, diham,
vesele dneve zavživam, med prijatli okoli hodim, sem
premožen in povsod v časti; pa glej, na enkrat smert-
na ura odbije! Oh smert! Kri mi po žilah teči jenja,
lica se mi ne rudečijo več, jedi ne zavživam več, oči
mi vgasnejo, hud smrad mi začne iz trupla puhteti, in

v černo zemljo me zakopljejo, kjer bom ostudnim čer-
vomv jed! Oh smert! Zlato solnce, blišeče zvezde, ze¬
leni logi, dnevi, mesci, lepe poslopja, prijetno polje,
mične pristave: vi ste za-me, kakor bi ne bili, ali bolje,

vi ste še, in boste, le mene več ne bo. Oh smert!
Drage prijaznosti, in nježne ljubezni mi življenje o-
sladkvajo, ali vse te prijetne vezi se mahoma razteržo-
jo. Starše, soprugo, otroke, brate, sestre, sorodnike, vse
moram na enkrat zapustiti. Oh smert! Kdo bi bil mis¬
lil? ločiti se moramo, in med nami se naredi velik pre¬
pad, da se v tem življenji nikdar več vidili ne bomo.
Oh smert! oh smert!

In ko bi smert srečna bila, bi se radi od vse¬
ga, kar nas na ta svet veže, ločili s zaupom, na unem
kraju še veliko imenitniši prijetnosti posesti; ali če
smert nas v naših grehih zaleze, takrat je ločitva še
le prav grenka, tužna, obupna, strašna. Zatorej pravim,
da smert grešnikova je strašna in sicer:

1. strašna ja smert grešnikova zavoljo britkost, skerbi
in straha , ki ga tisto uro obdajajo.

Resnično. Grešnik je vse svoje dni ljubil svo¬
je premoženje, svoje veselice, svojo družino, svoje
življenje; in sadaj se bo od vsega ločiti moral, in sto¬
piti pred Boga, kterega ni ljubil. On leži na postelji,
smertni meč mu je že v serce zaboden, telesne moči

-( 162  )-

ga' zapuščajo, oči se mu mrače, udje mu nevgibljivi
prihajajo, kri mu že počasi po žilah teče, beseda mu
v ustih že oterpnuje, smertne brhkosti ga obdajajo,
strah pred večnostjo ga navdaja. — On je ljubil pre¬
moženje, in morebiti ga je celo po krivici spravljal.
Zdaj ga bo moral zapustiti; pogleda skrinjo svojih za¬
kladov, kjer je pri denarjih tudi svoje serce imel, kjer
je tako rekoč svojega Boga hranil; brhkost ga presu¬
ne spomnivši se, da jih bo zapustiti moral, in da bi
jih mu nobeden ne vkradel, si jih celo pod vzglavje
djati veli. — On je ljubil kratkečase, in morebiti si
je v tistih veselicah življenje skrajšal. Ali tega on ne
pomisli, marveč le hrepeni še po plesih, v kterih je
on nekdaj veliko veljal, in bi rad še v take družbe
zahajal, kjer je nedolžnost svoje duše zapravil; pa ni
več časa, bolezen ga je vstavila, in njegove želje so
le žalostna svedočba njegovega nespokornega serca.—
On je ljubil svojo družino, in sadaj se bo od nje loči¬
ti moral. Okoli njega stojijo njegovi otroci, in žalost¬
na sopruga. Vsi ga nagovarjejo, naj bi oporočil, in v-
sak želi več ko mogoče podedvati. In bolnik se da od
slepe ljubezni zapeljati, da jim sporoči tudi uno kri¬
vično premoženje, ktero bi bil imel poverniti. Tako
zapečati sodbo svojega pogubljenja, in da bi družina
dobro stala, podpiše on v večnem ognji goreti. — On
ljubi svoje življenje in bi rad še smerti odšel; zatorej
pošlje po zdravnika. Ta pride, in bolnik vse moči nap¬
ne, ter mu reče: Jaz nočem še umreti, in od vas, zdrav¬
nik! zdravja terjam. Se ve da grešnik ne želi umreti,
ker ne more besed svetega Pavla zapopasti, kteri je
rekel: smert je moj dobiček; jaz želim umreti in s
Kristusom biti. Grešnik hoče še živeti, ker se ni vedil

-( 163  )-

nikdar v božjo voljo vdati; on ne želi umreti, ker je
le na tem svetu zadovoljnosti iskal, in nikdar pomislil
ni, da posvetno veselje se ne da primeriti z nebeško
prijetnostjo. Revež! nespametno je vse svoje žive dni
delal, nespametno na smertni postelji govori; v svet je
zaupal, od sveta pomoči terja. Zdravnik ga pregleda,
mu serčno žilo pošlata, ga nekoliko sprašuje po uzro-
ku bolezni, in ker vidi, da tukaj vse zdravništvo nič
ne opravi, zgovori: Zoper smertno moč se zdravilo ne
najde. Te besede bolnika osupnejo in s strahom pre¬
sunejo. Za-me torej ni več pomoči, umreti moram? za¬
pustiti svoje premoženje, za ktero sim se tolikanj trudil;
za vselej se odpovedati vsemu veselju, ki sim ga na
svetu toliko iskal; ločiti se od svoje družine, ktero sim
tako serčno ljubil; umreti moram in svoje življenje
dati, ki mi je tako drago bilo? Oh to je grenko, tužno,
obupno, strašno! Tako revež zdihuje, pa na dušo se še
ne spomni. — Vender družina želi, da bi bolnik kot
kristjan umeri; zatorej nasvetuje, da bi se po spoved¬
nika poslalo. Se ve' da to grešnika še le bolj ostraši,
in spomnivši se, da je vselej duhovnike le psoval, se
nekoliko vstavlja, zadnič pa od družine nadlegovali do-
volji. Se gre spovednika klicat.

Zdaj poglej kristjan, ki poznaš, kako težko se
je zveličati, poglej tega grešnika v njegovem stanu.
Njegove oči, nekdaj vse žive, so otemnele, in v glavo
se vleknile, da je strah viditi. Njegov obraz je ves
spremenjen, bled, medel, se spiči v brado. Sapa mu iz
ust smerdi, on že težko diha, že pojema. V gerlu mu
že greči in komaj še besedo izusti. Po vsem životu ga
dere in njegove telesne britkosti so strašne; njegove
skerbi so velike, in zdaj, ko so po spovednika poslali,

-( 164  )-

ga je še tužen strah obšel, on seje namreč na večnost
zmislil. Poglej tega človeka, in povej mi, ali bi mu ti
v tem stanu kakoršino si bodi opravilo zaupal. Gotovo
ne. In glej, ta grešnik ima še naj veči, naj važniši

delo opraviti, namreč pokoro za vse svoje grehe stori¬

ti, in dušo zveličati; on se ima iz posvetnega v božje¬
ga človeka spreoberniti; se je dolžan vseh svojih mi¬
sel, želja, besed, djanj in zamiid obtožiti, in vse stor¬
jene krivice popraviti; z eno besedo: on mora v tem
žalostnem stanu tisto delo opraviti, za ktero sc drugi
kristjani vse življenje trudijo. Je li to mogoče? Večni
Bog! kakšina bo njegova spoved? kakšina njegova
pokora? kakšina njegova grevenga? kakšino njegovo
zadostenje? Kako bo ta grešnik od sveta svoje serce

odtergal, kteremu je tolikanj let služil? kako bo svoje

grehe sovražil, ker jih je vse življenje ljubil? kako
bo Boga ljubiti začel, ker ga je vse žive dni le so¬
vražil? •— Pa evo! spovednik je že pred durmi. Sto¬
pimo k drugemu premisliku:

2. Grešnikova smert je strašna zavoljo obupa v božjo
milost, ki se ga tisto uro polasti.

Spovednik stopi skoz vrata, ter izusti: „ Mb'
bodi tej hiši in vsem,, leteri v njej prebivajo;’’  se bliža
bolniku in ga pozdravi rekoč: pospravi svoje hišvanje,
Gospod hoče s teboj obrajt deržati.  Te besede grešnika
vsega pretresejo, in kot oster meč mu serce presunejo
„ Oh ja! treba mi je svoje hišvanje pospraviti, ker u-
mreti moram,”  zdihne bolnik „ ali kako se bom pripra¬
vil, ker še nikdar na večnost mislil nisim? Se bojim,
da z mojim obrajtom bo težka reč. ”  Spovednik ga ne¬
koliko tolaži, mu serčnost daja, ter ga spomni na nes¬
končno usmiljenje božje. Pa vidi, da ni veliko časa

—( 165  )—

zamuditi, in ga k spovedi nagovarja. Grešnik se vda
in spoved se prične.

Nekdanji hudobni kralj Antijoh je na bolni
postelji ležal, hude telesne bolečine so ga stiskale, ves
život mu je na živem gnjil, ostudni červi so mu iz
gnjilobe lezli, od vsih zapuščen je v smertnih tugah
medlel. Takrat se je spomnil na svoje pregrehe, ki
jih je bil v Jeruzalemu storil, je obljuboval, vse popra¬
viti in poravnati, pa ni bilo več časa, ni bilo več mi¬
losti, — nesrečno je poginil. Tako se godi grešniku.
Pred njegovim spominom se krožijo vse njegove ma¬
lopridnosti in hudobije kakor strašne prikazni; pred
njegovo nesrečno dušo, pravi sveti Bernard, se versti-
jo vsi njegovi grehi kakor černi vrani, ki se okoli mer¬
ke kavsajo;'okoli njegove vesti se zvijajo vse njegove
ostudnosti, krivice, pohujšanja in ropi božji kakor stru¬
pene kače, kadar jim hočeš glavo streti. Grešnik ster-
mi. — Kakor popotnik, kteri ima čez potok koračiti,
ki se pred njim dereče in šlevno naprej vali, miri s
skerbnim očesom globočino; pa potok se zmerej nara-
ša, valove napenja, že jih popotniku pred noge meče,
da kmalo bi ga bil spodmaknil in seboj potegnil; na
to on nagloma nazaj skoči, in v šmstrašen si čez po¬
tok več ne upa; enako grešnik. OnAcgleda pred seboj po¬
tok vseh svojih malopridnost od rafefrb let do pozne
starosti, in ostermi; on-sp spomni v.siraMjpjih nezvesto!)
in razujzdanost, in se trese; on se zavef kolikanj gos¬
podovih praznikov je onečastil, kolikaitj božjih gnad
zavergel, kolikanj svetih zakramentov oskrunil, in tre¬
peta; on vidi pred seboj, koliko bi imel popraviti, ko¬
liko se pokoriti, in se vstraši; ves osupnjen nazaj sto¬
pi od pregledovanja svoje vesti; si ne upa vseh grehov

—( 166 )—

se spovedati, si ne upa vseh hudobij se spokoriti, ne
upa odpuščanja doseči. —• Njega se obup polasti. —
Oh ti nesrečni grešnik! kam si prišel? Na eni strani
ga neusmiljena smert davi, na drugi mu angelj sodbe
z ostrim mečem razježeno žuga; na tretji ga ostudno
število njegovih pregreh straši, na četerti ga hude te¬
lesne bolečine obhajejo; na peti ga peklenske pošasti
nadlegujejo; na šesti pa mu svet, premoženje, družina
še le britkost delajo. Oh ti nesrečni grešnik! kam si
prišel ?

Spovednik ga sicer z božjo neskončno milost¬
jo tolaži, pa sam namestnik Kristusov se skrivaj tre¬
se. On grešniku besede naprej govori, naj bi ga saj
nekoliko za odvezo pripravil, pa te besede druge moči
nimajo memo unili, ki jih prot votlemu hribu izgovar-
jemo in odmev nam dajo. On mu reče: Verujem v Bo¬
ga, in grešnik mu odgovori: Boga. — Mu reče: zaupam,
da milost božja me ne bo pogubila, in grešnik izgo¬
vori: pogubila. — Spovednik mu reče: žal mi je, da
sim grešil, in grešnik izusti: grešil. Karkoli mu spo¬
vednik reče, grešnikovega občutja se ne prime, njego¬
vo serce je terdo kot jeklo, je podobno votli pečini, iz
ktere se le odmev naših besed glasi. Še  hujše. Od
spovednika napeljeva« grešnik tisti čas spozna svoje
napake, in čim br/tj jih spoznava, tim bolj se togoti:
„ Grešnik bo vidil in se bo jezil,”  pravi prerok Ps. 111.
On tako divja, da bi rad sam sebe končal in vničil.
„ Grešnik s sv'ojimi zobmi 'škriplje in se žalosti ”  uči
sveti Duh. On želi, da bf nikdar rojen ne bil, ali pa
da bi se mogel v nič nazaj pogrezniti; ali „ grešnikova
želja je prazna;”  on kliče na smert, pa večnost se mu
oglasi; kliče na vničenje, pa nesrečna obstoječnost se

-( 167 )-

mu oglasi; kliče na svet, pa pekel se mu oglasi, kliče
na svoje nekdanje kratkočase, pa večno terpljenje se
mu oglasi; kliče na Boga, pa peklenski zmaj se mu
zareži. Oh nesrečni grešnik! kam si ti prišel?

Spovednik vidi, da ni več časa spoved daljša¬
ti, dvigne svoje oči prot nebesom, in zdihne: „ Tvoji
sklepi o Bog! so šudovitni in tvoja milost je brez konca!„
ter grešniku odvezo da, ker katoliška cerkev veli, no¬
benemu umirajočemu odveze ne odreči; pa sveti Avgu¬
štin reče na t o: Pokoro zamoremo dati, pa gotovosti da¬
ti ne zamoremo,  in drugi učenik pravi: Mnogo umirajo¬
čih mi razvežemo, pa pravica božja jih zaveže. In ta¬
ko se utegne vsakemu grešniku goditi, kteri se hoče
takrat pokoriti, kadar grešiti več ne more, kadar greh
njega zapusti, pa ne on greha; tako se utegne vsake¬
mu goditi, kteri se ne boji grešiti, marveč se 'boji sa¬
mo goreti; tako se bo vsakemu na zadnjo uro godilo,
kteri bo v življenji greh na grehe nakladal; zakaj an¬
gel gospodov se je v skrivnem Razodenji prisegel pri
Njem, ki živi od vekomaj, da ne bo več časa za take
grešnike. Oni bodo pod velikostjo svojih grehov omed¬
leli, božja gnada jih bo zapustila, obup na božjo mi¬
lost se jih bo polastil, in nesrečno bodo umerli. — Pa
stopimo k tretjemu premisliku.

3. Grešnikova smert je strašna zavolj poslednje ne-
spokornosti, v kteri on umerje.

s  In tukaj vas opomnim, kar beremo v svetem
pismu, namreč: da Gospod Bog je bil nekdaj vkazal
preroku Jeremiju persteno posodo vzeti, in pred mestne
vrata iti, kjer so se ljudje shajali, in ondi pred ljudmi
posodo razbiti ter glasno zaupiti: glejte ostro sodbo
božjo in pravično razsodbo: kakor je ta posoda razbi-

-( 168 )-

ta in se ne more več v celo vkupej složiti, tako bo to
ljudstvo narazen razpodeno in razkropljeno, in nobeden
ga ne bo zamogel več vkupej sklicati in spet zjediniti:
„ Tako bom razmandral to ljudstvo, in to mesto, kakor
je razmandrana ta perstena posoda, koje nobeden vec
vkupej zložiti ne more.”  Jer. 19. Taka sodba čaka greš¬
nika na njegovo zadnjo uro. Spovednik gaje razvezal,
kakor sim rekel, pa Bog ga je zavezal; in sadaj se
mašnik napravlja ga obhajati, vzame v roke sveto po¬
sodico s presveto Popotnico, in podajaje mu zadnikrat
Jezusovo Rešno Telo jo izprazne. Zdi se mi, da vera,
vest, angeli in pa hudiči takrat grešniku na uho vpi¬
jejo rekoč: glej sveto posodico, če ravno se ni razbila,
se je pa spraznila za te; — s tem zadnjim grešnim
obhajilom je tvoja sodba zapečatena; zadnikrat si vi-
dil tvojega Boga kot Očeta, v kratkem ga boš vidil
kot sodnika, kot neusmiljenega maščevavca. — Kakor
je pri zadnji večerji v Judeža Iškarjota po grižljeji
Satan vanj šel, in se je v poslednji nespokornosti z
vervjo obesil, tako grešnik po zadnjem nevrednem ob¬
hajilu popolnoma v oblast satanovo pade; za njega ni
več pomoči; njegova nespokornost je doveršena. Oh
nesrečni grešnik! tako tedaj je za-te opravljeno, s zad¬
njim grižljejem si svojo sodbo zapečatil, in druzega ti
ne manjka, kakor samo še dušo izdihniti in se v več¬
ni ogenj pogrezniti. In kmalo se bo tudi to godilo. —
Glej, grešnik že začne umirati, in smert že dušo izr te¬
lesa preganja. Kakor star beršlen, kadar ga od zidov¬
ja tergati hočeš, kterega se je v jezerih kolencih ob¬
jel, se zvija in z vso močjo se ga derzi, ter se brani
od zidovja ločen biti in ječi, kadar ga proč lomiš; e-
nako ječi grešnikova duša, se zvija in na vso moč se

-■( 169  )-

vstavlja ter žaluje, da mora od telesa se ločiti, v kte-
rem je toliko let v grešnem pozabljenji svojega pokli¬
ca živela. Smert nji vpije: vun! vun! iz te hiše; ta
hiša bo posuta, druga hiša, drugo stanovanje te čaka —
v večnosti; in duša zaječi — večnost, ter se z vso moč¬
jo telesa oklene. — Pa umirajočemu in že pojemajoče¬
mu se ima še poslednje olje podariti.

Prerok Ecehiel je nekdaj vidil šestero mož, ki
so bili angeli umorivci, v mesto priti. Vsak je imel ku¬
pico umoritve v roči. Oni so šli po mestu, in na vsa-
cega človeka, kteri ni znamnja božjega na čelu imel,
kupico umoritve izlili, in tako vse hudobneže pomo¬
rili. — Tako se godi grešniku umirajočemu, kadar ga
duhovnik v sveto olje deva. Okoli njega stojijo angeli
morivci ■— peklenščeki, in kadar mašnik razne ude
pojemajočega s svetim oljem mazili in cerkvene molit¬
ve opravlja, tudi ti gerdi zmaji kupico vmoritve nanj
izlivajo in svoje strašne besede pristavljajo. Kadar nam¬
reč duhovnik oči in ušesa mazili in Boga prosi, da bi
mu prizanesel, kar je z očmi in z ušesi grešil; ti po-
klenski zmaji odgovore: večna umoritva tistim očesom
in ušesom, ki so le grehu služile, nad ostudnimi po¬
gledi in vmazanimi marni se veselile. — Kadar duhov¬
nik roke in noge mazili, in za odpuščanje grehov pro¬
si, koje je grešnik z rokami in nogami storil, ti gerdi
duhovi odgovore: večen umor tistim rokam in nogam,
ktere so le krivico delale in po grešnih potih hodile;
večno pogubljenje tisti duši, ki je v tem telesu na sve¬
tu živela in teh udov se v greh poslužila. Oh ti nes¬
rečna duša! koliko boljše bi bilo za-te, da bi nikdar
rojena ne bila! Ti si vsa lepa iz božje roke izšla; si
bila v kerstni vodi vsega madeža vrojenega greha či-

-( 170  )-

sto omita, in za večno zveličanje zaznamvana in zdaj....
zdaj ga nimaš več znamnja zveličanja, si vsa ostudna
in boš kmalo peklenščekom enaka. — Nu, tako loči se
pregrešna duša! od gerdega telesa, kteri ti je bil to-
varš v tvojih razujzdanostih, in pojdi pred sodnika; ne
pred podkupljivega sodnika te zemlje, marveč pred
sodnika, ki ima oblast čez žive in mertve; pred večne¬
ga sodnika, kteri pozna vse tvoje malopridnosti, in
prejmi od njega, kar si zaslužila s svojimi napakami,
on naj te da čez peklenskim trinogom, — naj te živo
v večni ogenj pogrezne. — Loči se, pregrešna duša!
od tega sveta, kteremu si vse žive dni služila, tako da
si nebesa zapravila, na kterem si vse življenje le sre¬
čo iskala; zapusti ta svet, on se je tvojih hudobij na¬
veličal; poberi se iz te zemlje, zadosti si jo s svojimi
ostudnostmi oskrunila. — Loči se, pregrešna duša! v
imenu Boga Očeta; On te je že preklel, ker mu nisi
hotla služiti; loči se v imenu Boga Sina, kteri je čez
te sodbo že sklenil, ker si njegovo rešno kri z nogami
taptala, in vse žive dni ga križala; loči se v imenu
svetega Duha, kteri te je izmed števila izvoljenih že
kdaj izbrisal, ker si njegovo sveto gnado zaničevala.—
Loči se, pregrešna duša, od tega sveta v jezi presvete
Trojice, in pojdi... Pa kam?.. Nad glavo mi žuga bo¬
žja strela, pred menoj stoji strašen brezden odpert, od
zadaj me svet proč potiska, na čelu mi sedi smert, ki
me duši, na desni strani mi je neštevilo grehov, na
levi plati mi stoje peklenski zmaji, ki čakajo me po¬
pasti, — kam hočem iti? — Angel varh! kje si, pri¬
teči mi na pomoč, reši me! Ali tudi tega ni več tukaj.
Naprej že je letel pred sodnika, tam grešno dušo to¬
žit, kadar jo bodo satani pred sodbo privlekli. — Gre -

-( 171  )-

s ni k se zadnikrat zvije, dušo izdahne in duša stoji na
sodbi vsa gerda, pregrešna, ostudna. •— Tako grešnik
umerje — njegova srnert je strašna — je nesrečna. —

Ljubi kristjani! kdo zmed vas je pripravljen
tako strašno smert storiti, kakoršino sem vam popisal,
da je smert grešnikova? mislim, da ga ni med nami
takega abotnika. Ali kako se to strinja z našim življen¬
jem? Nobeden ne želi nesrečno umreti, pa veliko zmed
nas jih grešno živi. Ali ne veste, da kakor kdo živi,
tako tudi umerje? Kakšino bedaštvo! vpije sveti Au-
guštin, slabo umreti se bojiš, pa slabo živeti se ne bo¬
jiš. — Jenjaj slabo živeti, da se ne boš bal slabo
umreti. —

Predragi moji bratje! morebiti se vam dozde¬
va, da popisi nesrečne grešnikove smerti so le prazne
strašila; — ali pa da cela moja današnja pridiga je le
porod živeče domišljave. Oh! jaz si sam sebi pridigam,
kadar vam pridigam, in, če sim s grehi obložen, tudi
jaz pred to resnico trepetam, ker pod božjo roko sto¬
jim. Bi li ne bil nespametnež, sam sebe strašiti s tako
žalostno resnico, ako bi mi Bog, sveta katoliška cerkva
in cerkveni učeniki uzrokov k temu ne dali? Ne bodi¬
mo izmed tistih bedakov, da bi mislili: Bog ne bo
greha štrafal. Mi verjemo v sveto pismo, verjemo v sv.
katoliško cerkev in vemo, da božja pravična jeza greš¬
niku žuga in ostra sodba vsaeega hudobneža čaka;

-( 172 )-

ini v^i terdimo s svetim pismom, da sme rt grešnikov
je strašna. •— Ce to terdimo, zakaj pa ne skerbimo
srečno smert storiti? zakaj se nc potrudimo pravično
živeti, ker vemo, da smert pravičnih je blaga, srečna,
vesela, prijetna?

Pa jaz se motim. Saj jih je med mojimi po-
slušavci večidel takih, ki imajo čisto vest in pravično
serce, ter se ne bojijo umreti, marveč, s svetim Pav¬
lom po smerti celo željno hrepenč. Tako oglasite se mi
taki prijatli božji, da vas poznani in z vami se ve¬
selim. ■— Stopite bližej, da se vam priklonem. — Ka¬
ko? ali ni nobenega, da bi za smert pripravljen bil?—
Nobenega ni...  Moj Kristus! zmed vse te velike mno¬
žice ni za smert še nobeden pripravljen!! Po tem ta¬
kem bi slehern zmed vas, ako bi zdaj iz tega živ¬
ljenja poklican bil, utegnil nesrečno smert storiti! Moj
Bog in moj Gospod!  kako je to, da se tako slabo na
smert pripravljate. Odsihdob se mora z nami boljše
goditi. Nakan im o se, na srečno smert se pripravljati in
sicer takole: Pervič: Mislimo pogostoma — vedno na
smert; zakaj „ blagor tistemu, ki uro svoje smerti ved¬
no pred očmi ima ”  uči modri Sirali. 7. in blagor mu,
kdor se vsakdan umreti pripravlja. Vsako jutro misli,
da ne boš večera dočakal; in kadar večer pride, misli,
da jutrejšnega dneva ne boš doživel. — Ta misel je
že veliko grešnikov spreobernila in zveličala. Da bi
spreobernila in zveličala tudi nas! ■—- Drugič: Živimo
tako, kakor bomo na smertno uro želeli, da bi bili ži¬
veli. Saj veš, da na smertno uro vsacega strah obhaja,
kadar se svojega napčnega življenja spomni, in on
zdihne: oh da bi bil boljše živel! Sadaj je čas tistemu
strahu v okom priti; zatorej zaderži se pri vsakem svo-

-( 173  )-

jem delu in pri sleherni svoji misli tako, kakor da hi
še tisti dan umreti imel. Če dans nisi pripravljen u-
mreti, kako boš pa jutre?

Glejte, ljubi bratje in drage sestre! ti ste dve
zlati vodili, na srečno smert se pripravljati. Poslužite
se ju, in sem vam prorok, da ne bodete umerli nesreč¬
no, kakor grešniki umirajo.

Poglejte sveto britko martro. — Grešnik na smert-
ni uri ne dobi pri tej podobi križanega Jezusa nobene
tolažbe. On se spomni sicer, da Jezus je bil zanj kri¬
žan, pa se tudi zave, da se ni vdeležil Jezusovega za-
služenja. On se sicer spomni, da Jezusova kri je cur¬
koma za grešnike tekla, pa se tudi zave, da je pre¬
sveto resno kri z nogami teptal. On se sicer spomni, da
Jezusove rane so pribežališče grešnikov, pa se tudi
zave, da ni nikdar pri njih pravega zavetja iskal. On
se sicer spomni, da Jezus je na križu za grešnike pro¬
sil, pa se tudi zave, da na njegovi levi strani se je
nespokorjeni razbojnik pogubil. ■— Ali vam, ljubi moji
bratje! obljubim, da se ne bo tako strašno godilo, ako
se pokoriti, in za srečno smert pripravljati začnete. Ka¬
dar se bo vam tisto uro britka martra v roke podala,
bote ljubeznjivega Jezusa kuševali in govorili rekoč:
Grešnik sim; ali ti mili Jezus si za grešnike umeri,
zaupam, da v tvoji rešnji kervi je moja duša oprana.
— V to in to pregreho sim bil v življenji zapeljan, pa
zaupam, da tvoje presvete rane bodo za me božjo mi¬
lost omehčile. V življenji sem bil na krivo pot zašel,
sem bil več let zgubljena ovca; ali tvoje rokč so raz-
prosterte, tvoja glava je nagnjena, zaupam, da me,
spokorjenega zopet objameš in zgrevanemu kušlej tvoje
ljubezni daš. Ti, moj ljubeznjivi Jezus! si ves moj zaup

/

. -( 174  )-

si moj Zveličar, si moj Tolažnik. — Milost in usmil¬
jenje meni vbogemu grešniku! In iz visocih nebes bo
zadonelo: Milost in usmiljenje bodi vselej spokorjenemu
grešniku. Amen.

XI, POGOVOR.

Orešnik na sodbi.

„ Tisti dan bo dan jeze, bo dan tuge
in britkosti, bo dan stiske in nadloge ,
bo dan mračnosti in teme, bo dan obla¬
kov in viharjev. ”  Sofonija I. 15.

Ljubi kristjani! odkar solnee na nebu sveti
in dan od noči loči, je človeški rod že veliko žalost¬
nih dni doživel: vidil je namreč dneve kervavih vojsk
in budili narodnih prepirov, o kterih so se imenitne
mesta kot groblje razsipale in ljudje se kot muhe mo¬
rili; vidil je dneve strašnih kug intužnih lakot, o kte¬
rih je bleda smert po svetu Adamove otroke kosila
kot kosec rožice po zelenem travniku; vidil je dneve
grozovitnih potopov, nesrečnih pogorišč in neusmiljenih
zemljepotresov; vidil je dneve silnega preganjanja in
zlobnega puntanja narodov, o kterem nihče svoje gla¬
ve varen ni bil. Vender vsi ti žalostni dnevi v nobeni
priliki ne stoje s tistim dnevom, v kterem ima Sin
božji priti sodit žive in mertve. Tisti dan se po pravi¬
ci zove „ velik dan ”  Božji prerok ga imenuje dan
jeze, dan teme, dan oblakov in viharjev; in sveta ka¬
toliška cerkva od njega pravi: Strašen dan bo dan
■plačila.  — Zemlja se bo v prah zdrobila,  — priča Da¬
vid in Šibila. Grozen strah bo svet obdajal,  — kadar bo

-( 176  )-

sodnik prihajal,  — k ojstri sodbi človek vstajal.  —
Jela bo trobenta peti,  — mertvim po grobeh grometi, ■—
k sodbi priti jim veleti. Smert, natora bo stermela,  —
kadar bode stvar oživela,  — k božjemu sodniku hitela.  —

Od tega strašnega dne je Jezus Kristus svojim
apostelnom govoril; od velikega sodnjega dne je sveti
Pavl v atenskem Areopagu besedo izustil, in terdo vratne
serca modrijanskili Gerkov omečil; od sodnega dne je
skoz vse čase sveta katoliška cerkev svojim otrokom
govorila, in pridigarjem veli to ojstro resnico večkrat
v spomin vzeti; od te velike resnice bom tudi jaz da¬
nes vam pridigal.

Res, strašne bodo znamnja, ki imajo sodnji dan
napovedati: vsi narodi na zemlji bodo jokali, in vsi
ljudje od strahu koperneli; zakaj nebeške moči se bo¬
do gibale in stebri sveta se stresli, morje bo zdivjalo, in
divji viharji bodo vihrali, terdne gore se bodo razru¬
šile in gromeči potresi bodo vstali. Luna bo strahu
omedlela, solnce bo od groze prevzeto kervavo postalo
in ostermelo, goreče švigajoče strele bodo narode stra¬
šile. j— Strašno bo vstajenje mertvih, strašen bo prihod
sodnika živih in mertvih. Ali vse to bo še le začetik
tistega dne, ki se imenuje dan mračnosti in teme, dan
černih oblakov in viharjev; in jaz dans ne bom od teh
znamenj, ki so le priprave za občno sodbo, nič govo¬
ril; marveč, ker sem vam v zadnem pogovoru grešnika
na smertni postelji popisal, se mi pristojno zdi, da ga-
vam dans tudi na sodbi popišem. Torej grešnik na
sodbi — ta je predmet današnjega pogovora. In da bi
me vi ložej zastopili, bom štiri sledeče postaje storil:

1. Grešnik bo na sodbi izpraševanj 2. bo prepričanj
3. bo osramoten; 4. bo obsojen.

me.

-(177  )-

Grešniki! vam velja moja beseda; poslušajte

Prerok Ozea nam da od sodbe božje s kratki¬
mi besedami strašen zapopadek, ker nam povč, da Go¬
spod mu je nekdaj vkazal ga imenovati „ Neusmilje¬
nega. ”  Ozea 1. 6. —■ Sadaj Gospod dovolji, da ga
kličemo Očeta, zato ker nas ljubi kot naj boljši oče;
Njemu je ljubo, da ga imenujemo našega dobrega Bo¬
ga, kakor ga je David zval: „ Ti si moj Bog in moje
usmiljenje; ”  Ps. 58. 18. ali tisti dan ne bo več naš
dobri Bog, marveč bo le ime imel „ Neusmiljen, ”  —
on bo tedaj Sodnik brez usmiljenja.— Joj! kako stra¬
šen bo tisti njegov prihod, kako močno razločen od
pervega prihoda, ko je polni usmiljenja kot šibko dete
zagrešeni svet rešit prišel bil! Nebeške vrata se bodo
s groznim zabrenčanjem odperle; eno morje božje
svetlobe bo iz nebeškega stanovanja šinilo; vsi kori
čistih duhov, vse trume rajske vojske se bodo na nebu
v lepe verste nastavile. Znamnje svetega križa se bo
prikazalo, zraven križa bo viditi mater križanega -—
prečisto Marijo, in zdaj se iz desnice Božje vzdigne
tisti, kteremu je dana vsa oblast v nebesih in na zem¬
lji, — se bo prikazal Sodnik brez usmiljenja, in oginj
pred njim in viharji, in gromi in strele okoli njega.
Jezusa zagledati bodo grešniki zavpili: Hribi, padite na
nas! — gore pokrite nas! zemlja, morje požri nas! —
skrite nas pred groznim serdom in jezo njegovo. Pa
zastonj bo vse to vpitje, tukaj se ne bo več nobenemu

-( 178 )-

vmakniti — nobenemu se skriti. — Sodba se bo pričela.
Glej, sodnik bo zdaj se vsedel.  — Vse, karkolj je kdo
naredil,  — celi svet bo tistkrat zvedil.  — Bukve bodo
■prinesene,  — dela bodeš bral storjene  — dobre vse in
nepoštene.

1. Grešnik bo na sodbi izpraŠevan,—

V'

„ Človeško serce je majhno, pa nepoznano, ”  pra¬
vi prerok Jeremia 17. 9. nobeden ne more viditi, kaj
se v našem sercu godi; samo Bog, ki si je v sleher¬
nem človeškem sercu stanovanje postavil, pozna vse
bavde našega serca, in tisti dan bo on razsvetlil, kar
je v temi skritega, ter bo misel naših sere razodel.
Grešnik bo tisti dan izpraševan, in sodnik bo brez us¬
miljenja na tehtnico položil vse djanja in pregrehe iz
njegovega pozemeljskega življenja. —

Ti si bil človek, poreče serditi sodnik vsake¬
mu grešniku. — Iz ljubezni sem te bil vstvaril po svo¬
ji podobi, da bi meni služil; jaz sem ti bil pamet dal,
da bi bil mene spoznal in moje zapovedi deržal in ta-
kb v večno življenje šel: ali kot neumna živina si ži¬
vel, svojega serca do mene povzdignil nisi, se nisi
spomnil ne mene, ne namena svojega vstvarjenja. Že
v svoji pervi mladosti si bil samovoljni, neubogljiv,
staršem in predpostavljenim nepokoren; si zmikal doma
in drugej; tako si pervo oblačilo svoje nedolžnosti og-
nusil, zapravil. Kakor na letih in starosti, si tudi v ma¬
lopridnosti rastel. — Oh, takrat še le bomo vse razujz-
danosti svoje perve mladosti prav spoznali, kadar bo
Gospod z nami obrajt deržal; takrat bomo s svetim
Avguštinom plakaje zavpili: Gorje nam, tako mali o-
troci, in že tako veliki grešniki! Že hudobije iz našega
detinstva bodo nas s strahom presunile; zakaj spoznali

-( 179  )-

bomo, da stvarice se nismo po Jezusovem zgledu rav¬
nali. — Kaj nisi neki v odrašenih letih počel? — bo
sodnik dalje izpraševal. — Svoje starše zaničevaje, za-
jedaje in preganjaje, si jih iz hiše, in veliko pred ča¬
som v černo zemljo spravil. Delo si bil v nemar pustil;
premoženje, ki so ti ga bili starši s težavo in trudom
pridobili, si v igrah, in pojedinah in pijanostih in ne¬
sramnih delih zapravil; kmalo si začel svoje roke na
ljudsko stegati, druge slepariti, dolgove delati, od kte-
rili si dobro vedil, da jih svoje žive dni plačal ne boš.
Nesramnih pogledov in nečistih misel si bil poln, vma-
zane in pohujšljive besede si rad govoril, hinavsko si
nedolžnost v svoje zaderge spravljal, jo časno osramo¬
til in večno nesrečno storil. Ti si se posdtopil celo po¬
steljo svojega soseda — svojega prijatla ognusiti; tebe
ni zaderžavala ne zaveza žlahte, ne kervi, ne prijaznos¬
ti. Kot jastrob si nedolžnost in čistost preganjal, in k
nečistim delom si prepire, krege in sovražtva, k so-
vražtvom opravljenja, preldinjevanja in maščevanja, k
maščevanjam boje in krive prisege pristavljal. — Luč
svoje pameti si bil čisto vgasil, na svojega stvarnika
si bil popolnoma pozabil, kakor neumna živina si vse
dni živel, vse ude svojega telesa si v greh porabil, ti
si bil sramota vsega vstvarstva, in zaveržek človeštva.
Tako si se bil poživinil, in si še veliko druzih duš od
božje službe odpeljal ter v greh pogreznil in nesrečne
storil. Cas je, da se s teboj sodba začne, in tvoje hu¬
dobno serce pred vsem svetom razkrije. —

Ti si bil pa tudi kristjan, poreče serditi sod¬
nik pri tern izpraševanji, si bil z lučjo svetega evan¬
gelija razsvetljen! Kaj nisem jaz neki za-te storil, da
bi bil. ti svojo dušo ohranil? — Ne zadosti, da sim

-( 180  )-

svojo kri na sramotnem križu za-te prelil, in naj za-
ničljivši smerti umeri, sim ti dal še mnoge učenike,
pridgarje in spovednike, da bi te bili prav vodili: dal
sim ti na tvojem popotvanji angele v varhe, svetnike
v besednike in pomočnike. Jaz sim te bil prišel iskat,
sem te bil vzel po sv. kersti v otroka, — v brata, v
število svojih izvoljenih; redil sim te z nebeško jedjo—
z lastnim mesom. Ti si lahko občutil vse, kar je v Bo¬
gu resničnega, lepega, svetega, popolnega, Ijubeznjive-
ga; si spoznal, kako bi Bogu služiti imel v duhu in
resnici. Ali ti hudobnež si moj sveti evangeli, moje
presvete zakramente in mene zaničeval; si moje meso
sebi v strup, in moje dobrote v svoje pogubljenje o-
bračal; moje mašnike si zasramoval, moje veže oneča¬
stil, moje altarje omadežval, moje skrivnosti ognusil,
mojo za-te prelito kri si z nogami taptal. Jaz sim te
svaril, pa nisi nič pomaral; sim te klical, pa še odgo¬
voril mi nisi; sim šel za teboj, pa pred menoj si be¬
žal; sim te prosil, pa nisi za-me nič porajtal; sim ti
žugal, pa ti si se mi posmehoval. Kje je oblačilo tvoje
nedolžnosti, s kterim sim te bil pri svetem kersti oble¬
kel? Odgovori od sv. obhajila in od družili zakramen¬
tov, ki si jih kradel in nevredno prejemal? odgovori
od moje ljubezni, od mojih dobrot. Resnično vam po¬
vem, da edina čerka, ali edina pičica ne bo prešla od
postave, od ktere bi mi odgovora ne dali.

Ti si bil zakonski mož, si bil hišni gospodar,
si bil oče, poreče serditi sodnik, kako si se v tem sta¬
nu obnašal? Dal sem ti bil krotko, molčečo in pridno
ženico v pomoč in podporo, ali ti si z njo huji kot s
zidno ravnal. Jaz sim ti bil premoženje izročil, iz mo¬
je roke si obilne pridelke in lepe dohodke prejemal, da

-( 181  )-

bi bil v mojem imenu se tudi potrebnih sobratov usmi
lil; ali kolikokrat sim se ti jaz sam v njih podobi o-
glasil, pa za-me ni bilo koseča kruha, ni bilo kapljice
pijače, ne cunjice oblačila: za vsako drugo grešno po¬
trato ti ni nikoli zmanjkalo, le za-me je vselej priman-
kovalo. Jaz sem ti bil dal družino in otroke. Kako si
za-nje skerbel? kako si svoje mlajše zredil? Na mesto
jih k dobremu opominjevati in napeljevati, namesto jih
podučiti ali v potrebi posvariti, si jih s kletvino, s
grešno besedo, s spačenim zgledom pohujšal, zapeljal,
pogubil. Iz tvojih rok terjam njih pogubljene duše. —
Ti si bila zakonska žena, si bila hišna gospodinja, si
bila mati, poreče sodnik, kako si svoje dolžnosti spol¬
nila? Zakaj si svojemu možu nezvesta bila, in taužent
ur v življenji ogrenila? Zakaj nisi za svoje dekle sker-
bela? si jih nesramno Voglariti pustila, da so se pogu¬
bile? Kje so tvoje hčere? Ti bi jih bila imela na do¬
mače tiho življenje vaditi, molitve in pobožnosti učiti;
ali mehkužila si jih, si njih šeptanje s ponočnimi vla-
čngarji terpela, zatorej so sramota hiše, žlahte, soseske
in zveržik človeštva postale. Odgovori sadaj od sebe
in od njih pogubljenih duš. Ah gorje jim, kteri za svo¬
je in zlasti za domače skerbi nimajo, vero so zatajili,
in huje se jim bo godilo kakor nevernikom.

Oh strašno izpraševanje! Kaj bo pa z vami
opravljivi, zbodeči, strupeni jeziki? kaj bo z vami ne¬
zvesti posli, lenobni najemniki? kaj bo z vami baran¬
tači krivični in tatinski rokodelci? Kaj bo tisti dan
z vsemi grešniki, ker bo treba odgovor dati od sled¬
nje slabe misli, od vsega hudega poželjenja in vsacega
pregrešnega djanja? kajti resnično: Bukve bodo prine¬
sena,  — dela bodeš bral storjene,  — dobre . vse in ne-

“( 182  )-

poštene.  — Oh strašno izpraševanje! Ali bomo zamogli
kaj pokriti, ker Gospod pozna vse bavde našega serca,
in so mu znane vse stopinje našega življenja? Naka;
marveč

2. Grešnik bo na sodbi prepričan.

Na tem svetu išče vsak grešnik svoje hudobije
pokriti: on se-skrije v temno noč, kadar svojim nesram¬
nim strastim zadostuje; se skrije v samotne zakote, ka¬
dar pregreho vganja; če pa njegove djanja na dan pri¬
dejo, jih išče izgovarjati, in večkrat se mu uspeši, da
s zvitimi besedami svet oslepari, da ga časti in pošte¬
nega ima. Tudi na sodbi bo grešnik svoje malopridno¬
sti pokriti in vsaj zmanjšati mislil, ali zastonj — vse
mertve in nespametne stvari, ktere mu sadaj v greh
strežejo, se bodo tisti dan zoper njega dvignile; vsi, ki
jih je tovarše v grehu imel, bodo zoper njega pričeva¬
li, in Gospod bo poklical Svetnike, Angele in Satane,
ter bo on sam se na sodbi z vsemi temi združil, greš¬
nika njegovih napak prepričati in mu njegove nezves¬
tobe pred oči postaviti. „ S sodnikom vred se bo vesol-
ni svet zoper hudobneže v boj dvignil, ”  pravi večna
modrost 5. 21. Poglejmo to resnico bolj na tanko:

V tem življenji so vse mertve in nespametne
stvari grešniku podveržene, in mu služijo v njegovo
željo, pa zdihujejo, da so mu sužne za greh, kakor uči
sveti Pavl rekoč: „ Vemo, da sadaj vsa stvar zdihuje
in stoka ”  Rim 8. 22. Mertve in nespametne stvari
grešniku služijo, ker jim je stvarnik zavkazal, in člo¬
veški nečemernosti jih podvergel. Ali sodnji dan bo
tudi stvar rešena iz sužnosti popačenja, in Gospod jo bo
oborožil v maščevanje sovražnikov. Tako uči sveti Duh
Rim. 8. 21. Modr. 5. 18. — Pomisli grešnik! Solnee,

-( 183 )-

ki zdaj tvoje molopridnosti osvetljuje, bo zoper tebe go¬
vorilo; luna, ki tvoje grehe olesketa, bo zoper tebe vpila;
zvezde, ki tvoje hudobije vidijo, bodo zoper tebe se
dvignile; vsi življi bodo zoper tebe pričali; zrak, ki
si ga s svojimi pregrehami okužil; zemlja, ki si jo s svo¬
jimi krivicami ognusil; ogenj, kterega si se v grešnem
stanu poslužil; voda, ktero si s svojimi ostudnostimi
omazal, vse te bo tožilo; celo karnnje iz tistega zida,
za kterim si svoje pregrehe skrival, bo sodnji dan go¬
vorilo in zoper tebe pričevalo. Oh grešnik! kaj bo ? —
ali boš zamogel stvarico pokriti? Tvoji zakladi, ki si
jih po krivici spravil, te bodo tožili; tvoja' postelja, v
kteri si greh delal, te bo tožila; plačilo, ki si ga na¬
jemnikom prikratil, te bo tožilo; verti, gojzdi in logi,
v kterih si nesramne shode deržal, te bodo tožili; ta
sveti tempel te bo tožil, ta sveta prižnica te bo tožila,
ta sveta spovednica te bo tožila, ta sveti kerstni ka¬
men te bo tožil; ta sveta miza, kjer si se po nevred¬
nem obhajal, te bo tožila; ti sveti altarji te bodo to¬
žili, vse mertve in nespametne stvari te bodo tožile;
zakaj kamen od zida bo vpil in dervo, ki je med voti
poslopov, bo govorilo, pravi prerok Habakuk 2. 11. —
Še več. —

V tem življenji ima vsak človek svoje prijat-
le, ki ga zagovarjejo in njegove slabosti pokrivajo;
posebno pa tisti, ki smo jih tovarše na svojih krivih
potih imeli, terdo od naših pregreh moleč. Ali tisti dan
ne bo tako. Jaz lom egipčane zoper egipčane podŠuntal,”
pravi Gospod Bog po Izaiju 19. 2.

Vse pametne stvari — vsi ljudje se bodo zo¬
per grešnika dvignili, in grešniki bodo zoper grešnike
pričevali. Da, grešniki! vi bodete sodnji dan edep zo-

-( 184  )-

per druzega se dvignili. Vi ostudni nečistniki bodete
eden druzega tožili. Vi nesrečni sinovi boste zoper
svoje očetje, ki so uzrok vašega pogubljenja, vpili. Vi
oskrunjene hčere boste zoper svoje matere, ki so uzrok
vaše večne nesreče, divje tožile. Starši, oskerbniki,
učeniki, vi bodete pričevali zoper svojo družino in zo¬
per svoje učence, ki so stregli vašim strastim. Vi ne-
spokorne in terdovratne duše bodete tožile zoper spo¬
vednike, ker so vam nevrednim sveto odvezo delili. Da
grešniki, čez vse, kteri so vas pokujšali, ki so vas za¬
peljali, ki vas niso svarili, bodete pričevali in vpili
rekoč: Pravični sodnik! maščevanje jim! zakaj brez
njih bi ne bili grešili; pravico stori sodnik! ako imaš
nas pogubiti, pogubi tudi nje, štrafaj jih sedemkrat
ostrejše; zakaj oni so uzrok našega pogubljenja. —
In kaj hočem reči od nevernikov in neznabogov, ki
niso imeli luči svete vere, in bodo pogubljeni, kako
bodo oni nas kristjane tožili? Malopridni kristjani! bodo
oni vpili, Boga so poznali in mu niso služili; Kešenika
so sprejeli, in so ga zaničevali; učenike so imeli, in
jit niso poslušali; sveti zakramenti so se pri njih
hranili, in se jih niso poslužili. Pravični sodnik! ako
nas pogubiš, moraš pač jezerkrat bolj njih štrafati.
Zato je rekel sam Jezus: „ Vam povem, Tiru in Si¬
donu  — prebivavcom nevernih mest — bo lozej sodnji
dan, 7cakor vam  — ki pravo vero imati. Mat. 11. 22.

Pa še le hujši bo pričevanje zoper grešnika od
strani angelov varhov in svetnikov, kterih imena nosi¬
mo; zakaj dokler na svetu živimo, so ti naši prijatli
in besedniki; oni naše slabo življenje sicer sovražijo,
pa nikdar ne jenjajo pri nebeškem Očetu za nas pro¬
siti. $Ji kakšina sprememba! pravi sveti Bernard, kakor

—( 185 )—

hitro se grešna duša od telesa loči, se ljubezen angela
varha v sovražtvo, in prijaznost svetnika v zaničevanje
spremeni. Oni bodo stopili pred sodnika, in polni jeze
do grešnika ga bodo z ostrimi besedami tožili, da je
svete keršanske imena onečastil; da svetega navdali-
njenja in blagih svetov ni poslušal in vbogal; da je bož¬
je gnade zaničeval, da je toliko in toliko pohujšanja
dal in drugim bogaboječim dušam zaderge stavil; da
je ponižnost zasramoval, čistost psoval, devištvo deri,
in pobožnost z nogami teptal. Te resnice nas sveti
Pavl zagotovi, ker pravi: Ali ne veste, da bodo sveti
ta svet sodili?  1 . Kor. 6. 2. — Ali kaj vidim? Jojme-
ne! grešniki, trepetajte. Angeli in svetniki niso še do-
veršili svoje pritožbe, kar že vidim, da peklenski Sa¬
tani velike Černe bukve pred sodnika razgernejo. Joj
grešniki! vse vaše pregrehe od perve mladosti do zad¬
njega zdihljeja na smertni postelji so z ognjenim pere¬
som v te strašne bukve začerkane. Joj grešniki! kaj
bo? Ti peklenščiki s strašnim glasom k sodniku zav¬
pijejo: Beri sodnik! te so dela teh kristjanov, za kte-
re si ti na križu umeri. — Oh grešniki! kaj bote po¬
čeli? Odgovorite, povejte, razložite, Se imate kaj za svo¬
je opravičenje.  — Oh vi nimate besedice izustiti. Re¬
vež! kam se češ podati,  — kje prijatla tam iskati? ko¬
maj dobrim bo obstati.  Oh strašno prepričanje! Nu, greš¬
niki! preberite, česar vas Satani tožijo. Becite jim, da
lažejo ti peklenski sovražniki. Ali vi si ne upate niče¬
sar tajiti. Nu, tako izgovarjajte se, pa saj tudi to ne
bo pomagalo, marveč

S. Grešnik bo na sodbi osramoten.

Zasramovanje in zaničevanje je plačilo za greh,
kakor je čast in spoštovanje lepo plačilo za svete čed-

-( 186  )-

nosti. Dvigni se Gospod! plačaj človeškim otrokom.—
Čas je, da se enkrat očitna razločba stori med grešni¬
ki in pravičnimi. •— Zadosti dolgo časa je lulika med
pšenico  rastla: vkaži, da se lulka v snope pobere ter
sožge, in da se pšenica v žitnico spravi. Vstanite na¬
rodi in gledajte tanko pravico božjo; spoznajte, da Bog
dela velik razloček med svojimi sovražniki in prijatli;
prepričajte se, da ni vse eno, grešno ali pa pobožno
živeti. „ In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in jih
bo narazen ločil, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce
bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. In an¬
geli pojdejo, in bodo ločili hude iz sred dobrih. ”  Sin
Božji. —-

Joj strašna ločitva! tudi en grešnik ne bo se
skril. Takrat se bo vidil en divji, zanikerni, pijanski,
zapravljivi oče od svojih pridnih otrok, od svoje po¬
hlevne žene ločen; en nevbogljivi, spačeni, hudobni sin
od svojih pobožnih staršev odtergan; ena samovoljna,
jezična, nečista hči od svoje bogaboječe matere odloče¬
na; prešeštna žena od svojega poštenega moža, sosed
od soseda, tovarš od tovarša, brat od brata za vselej
odločen. Nebo se bo zavzelo, zemlja se bo čudila nad
tem odločenjem; zakaj vse, karkol je kdo naredil, cel
svet bo tistikrat zvedil. Oh sramota! na levici bo stal
tudi uni mladenč, kterega so ljudje poštenega mislili
in ga hvalili, zakaj bil je velik grešnik na skrivnem;
na levico bo postavljena tudi una deklina, ki so jo ta¬
ko pametno imeli, umela je namreč svoje nesramne
dela skrivati in se pobožno obnašati; tudi una žena,
ki je bila tako milo darljiva, in uni mož, ki so ga vsi
pravičnega čislali, sta na levici: zakaj znala sta svoje
pregrehe pred svetom, ne pa pred Bogom zakrivati.

-( 187 )-

Kaj ti bo pomagalo, o nesrečni človek! tvoje hinavst¬
vo ? „ Ti si se na lazi zanašal, pravi Gospod Bog, ali
jaz bom tvojo nagoto odgernil, in tvoja gerdoba bo očit¬
na postala. ”  Jer. 13. 25. Kaj boš takrat počel, o ne¬
srečni grešnik?Ti si svoje ostudnosti v temo zakrival,
ali tisti dan boš nag, le z gerdo in težko butaro naj
nesramniših del in druzih na skrivnim storjenih krivic
obložen, pred nebom in zemljo in pred vsemi narodi
stal v očitno sramoto in občen posmeh; zakaj „ naro¬
dom bom tvojo . gerdobo pokazal”  govori gospod Bog po
preroku Nahumu. 3. 5. Oh strašno osramotenje! Kaj
bodo rekli vsi, ki te poznajo in ne poznajo? Kaj bodo
rekli tvoji starši, sorodniki, prijatli in znanci, ki so
te poštenega in pravičnega mislili? Kaj bodo rekli tvo¬
ji učeniki in redniki, kterim si se na zemlji pobožne¬
ga hlinil? Kaj bodo rekli svetniki nebeški, apostelni,
mučenci, spoznovavci in device, kterih imena si nosil in
izgovarjal? Oh prečista Divica Marija! ki si vselej na¬
ša mati in besednica, kaj boš ti takrat od grešnikov
rekla? ali boš še za-nje pri svojem Sinu govorila? ali
jih boš še pred božjo jezo varovala? ali jim boš še
mila mati? Oh, strah in trepet vsem grešnikom, Marija
se bo tisti čas razserdila in vse grešnike preklela. Vsi
svetniki in angeli nebeški, in vsi božji prijatli bodo
tistikrat z velikim glasom zaupili: Proč s grešniki, njih
pogled nas žali.  Takrat bom tudi jaz — vaš učenik —
moj glas dvignil in zavpil: Vstani Gospod! in sodi
svojo reč.  Jaz sim tem malopridnežem pravil, pa po¬
smehovali so se mi; jaz sim jih svaril, pa spakavali so
se mi; jaz sim jih prosil, pa psovali so me; jaz sim
jih učil, sim jim pridigal, sim jih k pokori klical, pa
niso hotli poslušati, mi niso verovali. Vstani Gospod,

-( 188  )-

in sodi svojo reč.  Glejte, zdaj zagromi iz peklenskega
brezdna strašno vpitje: Sodi pravični sodnik!  Vsi pe¬
klenski Satani priderjejo iu bodo terjali rekoč: Z nami
vred morajo vsi grešniki štrafani biti, zakaj grešili so
kakor mi.

Ob grešniki! nesrečni grešniki! kam se bodete
takrat obernili? Vi bote zakričali: Hribi padite na
nas,  — gore pokrite nas,  — zemlja  — morje požri
nas,  — skrite nas pred groznim serdom.  Ali zastonj bo
vpitje, pravična sodba mora biti očitno izgovorjena. —*
4. Grešnik bo obsojen.

Narodi vesolnega sveta, ki ste v Jožafatovi do¬
lini vkupej se snidili, omolknite, sodnik se napravlja
sodbo izustiti; trepetaje potihnite, sodnik se že na sod-
njem stolu dviga; počakaje pazite, sodnik se že, kot
nekdaj na križu na Kalvarskem hribu, na desno in le¬
vo stran obrača. Veselite se pravični na desni strani,
njegov obraz je vam mil in prijazen. Poslušajte, on
govori rekoč: Prišel je, moji preljubi! veseli dan, v
kterem pred nebom in zemljo prejmete plačilo vaše
zvestobe, vaše čednosti in svetosti; na nobeno vaših
dobrih del nisem pozabil; kar ste naj manjemu med
vami storili, ste meni storili. Oh pridite vi blagoslov¬
ljeni od mojega Očeta, in posedite na večno kraljestvo;
ki je bilo vam od začetka pripravljeno.  Mat 25. 34.
Božja svetloba šine pri tih besedah na izvoljene, vse
trume nebeških vojsk obdajo pravične, veselje in ra¬
dost zadoni na desnici, Hozana Sinu Davidomu se za¬
poje, in med soglasnim petjem zmagavne slave gredo
pravični v večno življenje. —

Zdaj se oberne sodnik na levico. Oh strah! o
groza! njegovo obličje je serdito. On je ves ogenj, ves

-( 189 )-

zubelj; strele švigajo iz njegovih oči. Ali me poznate,
vi prekleti! tako on zareži, ali me poznate!  Jaz sim.—
Glejte moj križ, na kterem sim za-vas sramotno smert
storil. — Glejte moje rane, ktere so mi bile za-vas
vsekane, in ktere ste vi vedno ponavljali. Glejte mojo
desno stran, serce mi je bilo za vas prebodeno. —
Glejte me, kterega ste vse življenje križali. Vi neusmi¬
ljeni okrutniki! vi terdovratni grešniki! se niste kotli v
moje rane skriti, marveč mojo kri ste z nogami tapta-
li; sadaj pride moja kri čez vas in vaše duše. V živ¬
ljenju me niste hotli poznati, zdaj pa jaz vas ne poz¬
nam: Poberite se spred mene, prekleti! v večni ogenj,
kteri je pripravljen hudiču in njegovim služabnikom.
Mat. 25. 41. In doli od nebes se bo odmevalo: Ti si
pravičen o Gospod! pravična je tvoja sodba;  in pa čer-
ni peklenski zmaji bodo na enkrat vse grešnike obdali
in jih v večni ogenj vlekli, kjer je jok in škripanje
s zobmi.

Oh grešniki! grešnice! kaj bodete takrat rekli,
ko se bodo izvoljeni v nebesa povzdigovali, vi pa v
peklenski brezden se pogrezvali? Vaš jok, vaš krič,
vaše vpitje se bo po celi Jožafatovi dolini razmevalo.
Vi nesrečneži bodete tulili kot divje zveri. Vi bo¬
dete svoje hudobije obžalovali, pa ne bo več časa se
jih spokoriti. Vi bodete prot nebesom svoje poglede
povzdigovali, pa nebesa ne bodo več za vas. Vi bode¬
te za izvoljenimi vpili in jih klicali, pa oni vas ne bo¬
do več poslušali; zakaj med njimi in vam bo velik
prepad vstal. Peklenski Satani bodo vas v večni ogenj
terali, pa vi bodete še le vpili in slovo jemali rekoč:
z Bogom! lepe nebesa! nikoli vas ne bomo vidi-
li; — srečno! presveta Trojica! ti si nas kakor svoje

-( 190  )-

otroke ljubila, pa mi smo ti bili nepokorneži; — sreč¬
no! ljubeznjivi Jezus! ti si bil nas odrešil, pa mi se
nismo hotli rešenja vdeležiti; — srečno! prečista De¬
vica! — srečno! angeli nebeški! — srečno! svetniki!
vi ste serčno za nas skerbeli, pa mi smo bili malo¬
pridni ; — z Bogom starši! — z Bogom bratje in sestre! —
z Bogom prijatli in znanci! z Bogom vsi, ki ste nas na
svetu oskerbovali. Nikoli se ne bomo več vidili. — Oh
vi greste v nebesa, boste večno srečni, mi pa gremo
v pekel, bomo večno nesrečni. — Oh strah! o groza!
o strašno slovo. — Ali glej, med takim kričem se zem¬
lja s strašnim zaškripanjem in potresom razpoči, pe¬
klenski brezdenj se s grozovitnim brušenjem odpre,
Černe megle žepljeno - strupenega dima vun planejo, pe¬
klenskega ognja zubelj vun šine, in cela truma pogu¬
bljenih je že požerta v černo brezdno, požerta na več¬
no. — Od neba pade ogenj in sožge zemljo, ki je pre¬
grešnega človeka nosila. — Tek časa se vstavi, —
štetva lčt neha, — večnost se začne. —

Taka bo osoda grešnika na sodbi. Bog nas ob¬
varuj take nesreče; zatorej zdihnimo k Jezusu rekoč:
Kralj nezmerne visokosti, rešiš svoje brez vrednosti,
reši v moji me slabosti. Spomni se, o Jezus mili! da
so za me te umorili; prosim, tisti dan se usmili. Tru¬
den hotel si hoditi, za me svojo kri preliti, daj k zve¬
ličanju to biti. Daj te imeti pomočnika, naših duš od¬
rešenika, preden vid’mo te sodnika. Da sim kriv, to
sam spričujem, sam pred seboj se sramujem, pa zane-

-( 191  )-

si, Bog, zdihujem. Rane grešnice zacelil, tolovaja si
zveselil, meni upanje dodelil. Nisim vreden odpuščanja,
vender, Bog pomilovanja, varuj v ognji me jokanja.
Med ovce me den’ ovčico, reši zmed kozlov srotico, in
pokliči na desnico. Ko zaveržene preklete pahnil v o-
genj boš ujete, deni me takrat med svete. Sliši pro¬
šnjo, Bog! pohlevno, dušo glej pobito, revno, skerbi
zame stvar nevkrevno. Amen.



.

.

S

XIL POGOVOR

Kaj bo z nami.

„ Gospod bo svet sodil po pravici in ljudstvo
po svoji milosti. ”  Psalm. XCVII. 9.

Na tem svetu so ljudje mnogoverstno razlože¬
ni po rojstvu, po spolu, po starosti, po stanu, po naro¬
du, po jeziku, po službah, i. t. d.; pred Bogom pa dru¬
ge razločbe ni, kakor edina ta, da nekteri so pravični,
drugi pa krivični; da nekteri so pokorne ovčice, drugi
pa nečisti kozli; da nekteri so dobro seme, drugi pa
so ljubka. Vsak človek tiče v eno ali druge versto.

Tudi med vami, ljubi moji poslušavci! obstoji
tak razloček na videz: nekteri ste bogati, drugi pa
reveži; nekteri ste po gospodsko, drugi pa po kmetiško
oblečeni; nekteri ste učeni, drugi papriprosti, neučeni;
nekteri ste pred svetom ponosno poznani in v razni
časti, drugi pa ste malo poznani, morebiti celo zaniče¬
vani. Ali kakor vas božje oko vidi in pozna, vas samo
v dve versti postavi, namreč: v versto nedolžnih ali pa
v versto grešnikov; v versto pobožnih, ali pa v versto
malopridnih; v versto čistih, ali pa v versto nečistih, v
versto ponižnih, ali pa v versto prevzetnih; z eno be¬
sedo — zmed vsih, kar je vas tukaj, so nekteri na
poti v izveličanje, drugi pa na poti v pogubljenje. —
Kadar bo enkrat pozemeljska suknja odpadla — ka¬
dar bomo to telo slekli; bomo vse to bolj jasno vidili,

-( 194  )-

in eden druzega bolj na tanko poznali, ter vedili, kdo
se je bolj za nebesa boril, kdo pa za pekel zoril.

Kaj ne, če človek to nekoliko sam pri sebi na
tihem premišljuje, da ga nek strah spreleti, in spom-
nivši se svojih pregreh se mu serce tresti začne; on
ne more, da bi skerbno sam sebe ne vprašal: kaj bo
z menoj? — Pri tej besedi vas dans primem: kaj bo
z nami? Grešili smo, kaj bo z nami? — V versto ne¬
dolžnih, pravičnih, čistih, pobožnih služabnikov božjih
se ne moremo šteti, kaj bo z nami? — Svet nas sicer
ne pozna, ljudje nas poštene, čiste, pravične mislijo; pa
vest nam vedno naše malopridnosti očita, in sodnji dan
bo ves svet naše pregrehe spoznal, bomo očitno osra-
moteni; naši starši, znanci in prijatli in vsi ljudje bo¬
do nad našimi hudobijami stermeli: kaj bo z nami?—
Mi se za svoje grehe nismo še nič pokorili, sodnji dan
utegne pravični sodnik ostro sodbo čez nas izustiti in
peklenskim trinogom nas izdati; kaj bo z nami? —

Hočete li vediti, kaj bo z vami? ,, Gospod bo
svet sodil po pravici in ljudstvo po svoji milosti. ”  S te¬
mi besedami je prerok David vam napovedal, kaj da
bo z vami. Pravica ali pa milost božja  bo vaš del ;
karkoli si hočete izvoljiti, oboji ste vam še na ponudbo.

To vam prav jasno razložiti, stopite z menoj
na hrib Kalvarje; glejte, na tem hribu stoji troje kri¬
žev, vi jih poznaste. — Na srednjem križu, ki je ne¬
koliko višej od druzih dveh postavljen, visi naš Zve¬
ličar Jezus Kristus,  ves ranjen in kervav, s ternato kro¬
no na glavi, za rokč in noge je na križ pribit; on ter-
pi strašne muke in se daruje za grehe celega sveta
svojemu nebeškemu Očetu. Nad glavo mu je viditi na¬
pis: Jezus Nacarenski kralj Judov.  On je tedaj kralj,

-( 195  )~

in kakor sveto pismo uči, je od Boga Očeta postavlje¬
ni Sodnik živih in mertvih. — Na desni strani stoji
drugi križ, na kterem visi nek razbojnik, imenovan
Dizma. On terpi smert za svoje grehe in se umirajoč
Jezusu priporočuje. Nad glavo nima nobenega napisa,
pa denimo mu ga, naj se glasi: „ Milost božja edina
pot v nebesa za spokorjenega grešnika ”  — Na levi
strani stoji tretji križ, na kterem drugi razbojnik, ime¬
novan Gezma visi. On terpi smert za svoje hudobije in
umirajoč Jezusa zaničuje. Tudi ta nima nad glavo na¬
pisa; pa denimo mu ga, in nam v poduk naj se glasi:
Pravica božja gotova pot v pogubljenje za nespokorjene-
ga grešnika. ■ — Sem stopite, grešniki vesolnega sveta,
in tudi vi, moji poslušavci! tukaj imate razločen odgo¬
vor na vprašanje: Kaj bo z nami?-—Ako nam križani
Jezus milost skaže, bomo zveličani kot Dizma; če pa
On nam pravico stori, bomo pogubljeni kot Gezma. —
Izvoljimo si, kar je nam drago. Z desno roko nam mili
Jezus iz križa milost ponuja, v levi roči pa pravico der-
ži za vse grešnike, ki se nočejo milosti vdeležiti.

Da se pa nihče zmed vas motil ne bo misleč,
da si je milost izvoljil mej tem, ko le pravici zapade,
bom vam te dve važni resnici od milosti in pravice
božje v dveh razbojnikih na Jezusovi strani bolj jasno
razložil in pokazal, kaj je vam storiti, da bi se milosti
božje vdeležili. ■—

Jezus Kristus, ki je bil brez greha, umerje na
križu kot naj veči grešnik. — Edinorojeni Sin Boga

—( 196  )—

Očeta sc je včlovečil, je nam enak postal, in lunerje
kakor človek; in akoravno je on svet nad vsimi svet¬
niki, sam na sebi večna svetost, vender umerje kot naj
malopridniši hudodelnež; On umerje vsred dveh raz¬
bojnikov, kakor da bi bil naj hujši razbojnik. Oh čud¬
na resnica! ktere mi zadosti ne premišljujemo; ako
bi jo prav premišljevali, bi se pač naše serca gorke
ljubezni do Jezusa tajale; zakaj on je za nas take
sramotne smerti umeri; on je umeri med grešnikoma
in za grešnike, naj bi mi grešniki ne umerli, marveč
večno živeli. — Ali o strašen spomin! mej tem ko Je¬
zus med grešnikoma in za grešnike umira, sta na nje¬
govih stranih dva grešnika, in le eden se po njegovi
milosti zveliča, drugi pa se po božji pravici pogubi!—
Kar se je tukaj na hribu Kalvarji s tema dve¬
ma grešnikoma godilo, se godi skoz vse veke s gre¬
šniki sveta. Nekteri, —- in žalosten rečem, da pičlo
število jih je — nekteri grešniki se Jezusove milosti vde-
ležijo, se zveličajo; drugi pa se nočejo k Jezusu ober-
niti, in zatorej se po pravici pogube. Kterim hočete vi,
moji poslušavci! prišteti biti? —

Stopite bližej, presodimo nekoliko bolj na
tanko obnašanje tih dveh razbojnikov, in kmalo bote
spoznali, kteremu ste bolj podobni, ali spokorjenemu
Dizmu, ali pa nespokorjenemu Gezmu; tako se bodete
lahko sami sebe sodili, ali se smeste milosti božje na-
djati, ali pa morate pred božjo pravico trepetati.

Naj pervič poglejmo na desnega razbojnika.—
Sveti evangelisti nam od njega povedo, da, ko je raz¬
bojnik na levici z ljudstvom vred Jezusa preklinjal, ga
je spokorjeni Dizma svaril rekoč: „ Se tudi ti ne bojiš
Boga, ker si v ravno tistem obsojen ji ? Midva sicer .po

-c 197 )-

pravici, zakaj po zasluženji s vojih del prejemava ; ta pa
ni nič hudega storil. In je rekel Jezusu : Gospod! spo¬
mni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo. ”  Luk. 23.
40-42. Te so bile besede, ki jih je desni razbojnik
izgovoril. Te besede so iz globočine britkega serca
prišle, in zatorej se je Jezusove milosti vdeležil in ne¬
besa dosegel. Pa ne čudite se; zakaj v tih kratkih be¬
sedah so vsi občutki spokorjenega serca vpleteni in ob¬
segajo vse pogodbe, pod kterimi ljubeznivi Jezus greš¬
niku milost skaže. In posebej.

1. Razbojnik Dizma je imel vero v Jezusa. On ga je
Boga spoznal, ker je rekel svojemu tovaršu: „ Se tudi
ti ne bojiš Boga ? " On je očitno razglasil, da Jezns je
nedolžen, ker je rekel: „ Ta ni nič hudega storil, ”  in
tako ga je Mesija naznanil, ki je za druge terpet pri¬
šel. — In to je čudno. Glejte, okoli in okoli po hribi ^
Kalvarji je stalo neverno ljudstvo, je Jezusa preklin-
jevalo, in se mu posmehovalo rekoč: „ Aha, kakotem-
pel božji poderaš, in v treh dneh spet sozidaŠ, pomagaj
sam sebi! Ce si Sin Božji, stopi s križa. ”  Mat. 27. 40.

— Sem ter tje pod križem so se sprehajali veliki do-
hovni z ošabnimi pismarji in prevzetnimi starašini vred,
ter so Jezusa zasramovali rekoč: „ Drugim je pomagal,
sam sebi ne more pomagati. Ako je izraelski kralj, naj
stopi zdaj s križa, in verujemo vanj. V Boga je zaupal,
naj ga zdaj reši, če ga je rad imel. Saj je rekel: Sin
Božji sim.  Mat. 27. 41 - 43. — Tudi vojaki, kteri so
pristopili in mu jesiha ponujali, so Jezusa psovali rekoč:

Ako si ti kralj judovski, pomagaj si. ”  Luk. 23. 37. —
Kratko, vsi pričujoči so bili v Jezusa neverni, samo
desni razbojnik ima vero vanj, ga pred vsimi spozna
nedolžnega, ga spozna za Boga, ga očitno Mesija okli-

-( 198 )-

če. — In kar je še več: Dizma ni poznal Jezusovih
čudežev, ni bil nikdar priča njegovega djanja; in ven-
der, kadar ga vsi drugi zaničujejo, kadar ga vidi v naj
sramotnišem terpljenji, ga spozna Boga in Mesija. Drug
človek, čeravno bi bil nekoliko vere v Jezusa imel, bi
bil začel dvomiti, bi bil pri taki priložnosti od vere od¬
padel; ali Dizma ga je takrat, ko je Jezusa v naj ve-
čem zasramovanji, v naj kujem terpljenji vidil, očitno,
odkritoserčno in stanovitno razglasil za Boga in Me¬
sija — Glejte! prava, terdna in serčna vera je desne¬
mu razbojniku vrata do milosti božje odperla.

Stopimo zdaj k razbojniku na levi Jezusovi
strani. — Tukaj visi na križi hudodelnež, imenovan
Gezma. On veliko terpi in se hud6 zvija. Njegova duša
je s strašnimi grehi obložena. On mora kmalo umre-
^ ti in v smerti nobene tolažbe nima. Sveti evangelisti
nam od njega kaj strašnega povedo, namreč, da je
zadnjo uro Jezusa preklinjal rekoč: Zaslišujem, da si
se ti Mesija imenoval. Ako bi ti Mesija res bil, bi sa-
daj pač pomagal. „ Ako si ti Kristus, pomagaj sam
sebi in nama ”  Luk. 23. 39. Tako je ta nespokornež
govoril. Oh kako močno razločno je njegovo govo¬
rjenje od unega, ki smo ga iz ust desnega razbojnika
slišali. — In posebej, ta nesrečnež nima nobene vere v
Jezusa; zakaj on mu reče: „ Ako bi ti Kristus, to je
Mesija bil. ”  Ta hudobnež se tudi ne da od spokorje¬
nega Dizma posvariti, marveč bolj le z nevernim ljud¬
stvom, z velikimi duhovni in z drugimi Jezusovimi sovra¬
žniki derži in ga preklinja. Od tod njegovo pogubljenje.
Kakor je vera v Jezusa desnemu razbojniku vrata do
milosti odperla, tako je nevera levemu razbojniku vrata do
božje milosti zaperla, in on je le ostripraviei zapadel. —

—( 199 )—

Kteremu ste vi grešniki, kar vero zadene, bolj
podobni, ali desnemu, ali pa levemu razbojniku? Mi
verujemo v Jezusa, kakor je Dizma veroval, bodete
nanagloma odgovorili. Da, vi ste vsi kerščeni in se
kristjane imenujete, to dobro tudi jaz vem, ali sveti
apostelj pravi; kteri so Kristusa oblekli, se morajo po
Kristusu ravnati, in sveti Ambrož doloži besedo, da
vera je korenina vsik čednost; pri vas se pa tako živ¬
ljenje vidi, po kterem se da soditi, kakor da bi v
Jezusa ne verovali; se vidijo take dela, ki iz korenine
svete vere izrasti ne morejo. Vi pravite, da imate vero
v Jezusa, pa v vaših sercih kraljuje prevzetnost, jeza,
nevošljivost, posvetnost, celo nečistost in še jezer dru-
zih malikov. Vi pravite, da imate vero v Jezusa, pa ga
za majckine posvetne reči zatajite, s svojimi obilnimi
grehi ga zasramujete, ga preklinjate, ga vnovič križate.
Vi pravite, da imate vero v Jezusa, pa njegove namest¬
nike zaničujete, njegovih svetih naukov ne poslušate,
njegove presvete zakramente onečastite. Ne, vi nimate
prave vere v Jezusa, ga ne spoznaste za Boga in za Me¬
sija, zakaj, ako bi to vero v sercu hranili, pač bi dru-
gač živeli. Vi ste podobni levemu razbojniku, da, vi ste
še hujši od njega, kajti Gezma je le enkrat od Jezusa
praviti slišal, da je Bog in Mesija, namreč na križu,
ko ga je Dizma svaril; vi pa slišite vsakdan, ali vsaj
vsako nedeljo, in vender svoje vere v djanji ne kažete.
Kaj vam pomaga, če tudi vero imate, ker pa del po
veri nimate? Sodite, ali se zamore vam kaj bolj goditi,
kakor se je nesrečnemu levemu razbojniku godilo? —

Stopimo spet k desnemu razbojniku.

2. Dizma se je na križu k serčni pokori spreo¬
brnil.  Ko je on namreč Jezusa za Boga spoznal, ga

—( 200  )—

tudi strah božji presune; ko bi trenil, se mu vse nje¬
govo pretečeno življenje pred oči postavi, on se zave
svojih malopridnost, m celo raj do svojih hudobij kot v
zerkalu pred seboj vidi; vest ga jame peči, serce se mu
trese. — Ni še zadosti. On se spomni, da Jezus je
tudi Mesija, ki za grehe sveta strašne muke prestaja;
v globočini trepeeega serea se mu zaup v Mesija zbu¬
di. — Sadaj posluša, kako ljudstvo in vsi pričujoči Je¬
zusa zasramujejo, čuti, kako ga celo levi razbojnik
preklinja; in v sercu ga boli, da se nedolžni Jezus
tako gerdo psuje, njemu se Jezus smili, ljubezen do
Mesija se mu v nedrijih zavname, on začne zanj go¬
voriti in svari levega razbojnika rekoč: „ Se tudi ti
Boga ne bojiš?”  Tako je Dizma na križu Jezusov apo-
stelj postal. Strah, ki je njega zavolj storjenih malo¬
pridnost spreletal, je on želel tudi v serce levega raz¬
bojnika vcepiti; mu je začel praviti, da Jezus je Bog,
naj M tudi unega malopridneža k poboljšanju naklonil.
In to je očitna svedočba spokorjenja; zakaj gorečost
druge, posebno pa tiste, ki smo jih tovarše hudobij
imeli, na pot pokore napeljevati, je gotovo znamnje
našega pravega spreobernenja. —

Pa njegovo spreobernenje je bilo še popolniši;
zakaj on je očitno z jezikom naznanil, kar je v sercu
čutil. Bilo ni mu namreč zadosti, svoje malopridnosti skri¬
vaj spoznati, marveč javno se je hudobneža razglasil
in tudi levega razbojnika njegovih krivic opomnil, ker
je rekel: Midva po pravici terpiva in prejemava, kar
sva s svojimi deli zaslužila. S temi besedami se Dizma
svojih hudobij očitno obtoži, in svoje slabo življenje
serčno obžaluje. — Pa da svoje spokorjenje popolnoma
doverši, se smerti kot pokori za greh voljno podverže,

-( 201  )-

in samo to želi, da bi mu terpljenje in smert odpu¬
ščanje grehov doueslo. On je spoznal, da križanje, za
ktero so ga bili sodniki obsodili, je le kazen božje
pravice, in je še le majhina štrafa v priliki z njegovo
pregreho; on je pokazal, da mu ni nič mar za telo,
pa da se za dušo boji; on ne praša več, da bi živel,
ampak da bi se zveličal. — Glejte serčno spokorjenje
desnega razbojnika. Oh čuda velika! Človek, ki je bil
naj veči hudobnež do smertne ure, v hipu, ko ima
dušo izdihniti, se popolnoma spokori, postane Jezusov
učenec, se svojih malopridnost zgreva, se jih očitno
obtoži, se voljno podverže smerti in samo to želi, da
bi živel na duši. Oh srečni Dizrna! ti si nam živ zgled,
da milost božja spokorjenega grešnika nikdar ne za-
verže. —

Kako pa levi razbojnik? — Poglejmo ga. —
Ta se ni hotel spreoberniti — ne spokoriti. Njega ni
strah božji kar čisto nič presunil, za večnost mu ni
bilo mar, na Boga se ni stvarice spomnil, marveč le na
ta svet je mislil. On ni hotel svojih malopridnost prav
spoznati, marveč se je le togotil, da so ga deželski
sodniki k smerti obsodili; ni obstal, da smert mu je
pravična kazen za pregrehe, ter je terjal terpljenja
križa rešen biti, zato je rekel k Jezusu: AJto si ti Kri¬
stus, pomagaj sam sebi in nama.  Glejte ga nespokor-
neža, on nima nobene žalosti nad svojimi hudobijami, in
zatorej mu milost božja ni došla, marveč je le pravici
zapadel.

Grešniki! kterenui teh dveh razbojnikov ste bolj
podobni, kar vaše spokorjenje zadene? Oh koliko jih je
med vami, ki v grehih ležijo, in če jih kakšina nesre¬
ča, kakšina težava, ali kakšino terpljenje zadene, ne re-

čejo: to mi je Bog poslal za štrafo mojih pregreh,
marveč le preklinjajo, zdajajo zdaj tega zdaj unega in
mislijo, da ljudje so jim stiske napravili! Da celo taki
se znajdejo, kteri namesto se ponižno terpljenju pod¬
vreči, Boga preklinjajo rekoč: Bog! reši nas, ako si
vsegamogočen! —.Oh, koliko jih je med nami greš¬
nikov, ki sicer k spovedi gredo, pa le iz navade, in
nohene žalosti v sercu nad grehi nimajo; njih nič ne
boli serce, da so Jezusa žalili, in nobene ljubezni do
ljubeznjivega Rešenika v sebi ne čutijo, in so po spo¬
vedi ravno takšni, kakoršni so pred spovedjo bili! Da
celo najdejo se taki, ki svoje napake pri obtoženji za¬
krivajo, in jim ni prava volja se spokoriti in grešno
življenje zapustiti. Če jim pa spovedniki nekoliko os-
trejo pokoro naložijo, so nevoljni in nektere krate je še
ne spolnijo ne. Povejte, kteremu dveh razbojnikov so
taki podobni? Gotovo le levemu nespokorjenemu Gezmu;
zatorej bodo z njim vred ostri pravici božji zapadli.

Stopimo še enkrat k desnemu razbojniku.

3. Dizma se Jezusu priporoči in ga za usmiljenje
prosi.  — V takih smertnih težavah in serčni žalosti
nad svojimi pregrehami dvigne desni razbojnik svoj
umirajoči obraz do Jezusa, solze se mu po bledem
licu ulijejo, ter zaprosi rekoč: „ Gospod! spomni se me,
kadar prideš v svoje kraljestvo! ”  Ta razbojnik je ve¬
likost svojih grehov tako čutil, da si ni upal prositi za
popolno odpuščanje, ni rekel: odpusti mi moje hudo¬
bije, marveč je le ponižno zaprosil: spomni se me. On
si ni upal prositi za nebesa, in ni rekel: zveličaj me,
marveč je le rekel: kadar prideš v svoje kraljestvo, ne
pozabi na me. Ali ker je ponižno in zaupljivo prosil,
se mu je usmiljeno Jezusovo serce vse odperlo; ljubez-

—( 203 )—

njivi Jezus se prot njemu oberne, ter mu reče: Resni-
mo ti povem, dans bos ti z menoj v raji"  Luk. 23. 43.
Oh srečni Dizma! Ti si Jezusa samo prosil, da bi se
tebe le spomnil, in Jezus ti priseže, da te bo v nebesa
vzel. Ob nezapopadljiva milost Jezusova! Prav je imel
sveti Ambrož, ko je učil, da Gospod vselej več da,
kakor za kar ga prosimo. Tukaj vidimo to resnico
spričano. Dizma je iz razbojnika v hipu opravičen po¬
stal. S križa je prišel v nebesa, iz štrafe je prišel v
plačilo. Oh milost božja, kdo bi veselja ne stermel pri
tem spominu! Kje je grešnik, da bi pri taki neskončni
milosti zaupati ne smel? Vsem grešnikom je za vse
grebe za vselej odpuščanje na ponudbo, ako se ga le
vdeležiti hočejo po zgledu desnega razbojnika.

Pa od milosti do pravice božje je le edina
stopinja. To spoznati poglejmo zadnič na levega raz¬
bojnika. — Ta nesrečnež ni nobene pomoči od Jezusa
pričakoval, in tudi za odpuščanje ga ni prosil. Sicer je
želel terpljenja rešen biti, pa njegovo govorjenje je ta¬
ko prevzetno, da slehern lahko razume, da on ni nobene
pomoči od Jezusa zaupal, marveč še le pred vsem
ljudstvom je z besedami Jezusa sramotil. On je rekel:
„ Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama ”  Res¬
nično, v tih besedah je ni nobene iskrice ponižnega
zaupa, ga ni nobenega žarka svete ljubezni, ga ni no¬
benega zdihljeja serčne prošnje. Mi vsi obstojimo, da
te njegove besede so močno razločne od unih, ki jih
je desni razbojnik govoril; obstojimo, da kdor tako
prevzetno, nezaupljivo in celo sramotivno govori, ni
nobene milosti vreden. — In od tod njegovo pogub¬
ljenje. Med tem ko je mili Jezus desnemu budodelni-
ku nebesa obljubil, je levemu sodbo pogubljenja izustil.

-( 204  )-

Kako se pa v tej zadevi današnji grešniki obna¬
šajo? Kar vero in spokorjenje zadene, smo vidili, da so
bolj levemu razbojniku podobni; kako pa v molitvah?
ali prosijo milega Jezusa za odpuščanje, za usmiljenje?
Oh groza? ki me spreleta. Ali jih ne vidite sadanje
grešnike? — oni pridejo v cerkvo, in se pred Jezusom
tako zaderžijo, kakor da bi ga prišli nekaj terjat; ali
jih ne vidite? — njim se sramotno zdi pred Jezusa
poklekniti; ali jih ne slišite ? — oni neke besede na
tako vižo žebrajo, da, ko bi k vam v hišo prišli vas
za česar prosit, bi jim vi prošnjo odrekli, in še vrata
jim pokazali, zakaj njih prevzetne in zaničevavne be¬
sede bi vas razkačile. Oh mili Jezus! kolikanj nespo-
kornih Gezmov imaš ti na svoji levi strani, ki te še
vsakdan žalijo, sramotijo, zaničujejo, preklinjajo. Gorje
jim! pravica božja jih bo zadela. Pa naj bo tako, saj
oni sami pravico lia se kličejo. —

Zdaj, ljubeznjivi kristjani! ko smo obadva raz¬
bojnika presodili, postavimo si vse tri križe na hribu
Kalvarji ob enem pred svoje duhovne oči. — Na sred-
nem križu Jezus umira za grehe vsega sveta. Vsi
zakladi božje milosti so odperti; vender v tem hipu,
ko se opravlja rešenje in zveličanje vsili ljudi, ko se
gnada božja iz Kalvarje po vesolnem svetu razliva, le
desni razbojnik milost doseže, se zveliča; levega raz¬
bojnika pa božja pravica zadene, se pogubi; iz ter-
pljenja križa pade v večno terpljenje, od Jezusove
strani pade v pekel, iz Jezusovega naročja pade v pe¬
klenski ogenj, iz Jezusove tovaršije pade v hudičevo
tovaršijo. Oh strašna dogodba! kaj bo z nami? Kam
bomo pa mi prišli, ki smo toliko grešili? Oh strah, ki
nas presune!

—( 205  )—

V teh dveh razbojnikih smo mi vsi vpodoblje-
ni. — Dva razbojnika na Jezusovi strani — obadva
malopridneža — obadva grešnika, kakor smo mi. Obad¬
va sta priča Jezusovega terpljenja in njegove smerti;
obadva sta pridružena Jezusovemu zadostenji božjej
pravici; obadva sta zapopadena v Jezusovi molitvi;
obadva sta deležna Jezusove rešnje kervi; vender le
edin se spokori, se zveliča, drugi pa terdovraten ostane,
in se pogubi, — se pogubi tisti dan, tisto uro, tisto
minuto, ko se gnada božja po vesolnem svetu razliva;
se pogubi tisti hip, ko je naj veči milost vsem grešni¬
kom na ponudbo; se pogubi, ko pri drevesu zveličanja
stoji, — in mu je le roko stegniti po sadu večnega
življenja; takrat se pogubi, ko so Jezusove rane od-
perte; takrat se pogubi, ko so Jezusova rešnja kerv za
vse grešnike curkoma cedi. Oh kaj bo z nami, grešni¬
ki! ako se je razbojnik na Kalvarji pogubil ? ■— Mili
Jezus! povej ti, kaj boš z nami storil? ali boš nam
milost skazal, ali boš nas po pravici sodil ? ali boš nas
zveličal, ali boš nas pogubil? — Glej, mi se bojimo,
se tresemo, serce v nas trepeta, naša duša je v strahu,
Mi se spomnimo svojih neštevilnih grehov, mi spozna¬
mo, da smo bolj nespokorjenemu kakor pa spokorje¬
nemu razbojniku podobni. — Mili Jezus! kaj boš z
nami storil, kadar boš s svojim križem prišel sodit živo
in mertve ? ali boš nas postavil na desnico k desnemu
razbojniku in milost nam skazal? Ali pa boš nas od¬
ločil na levico k levemu razbojniku in po pravici nas
štrafal? Oh mili Jezus! naznani nam tvoje večne skle¬
pe!! — Odprite ušesa, človeški otroci, in poslušajte:

„ Kakor resnično živim, govori Gospod, nočem grešniko¬
ve smerti, marveč naj se hudobnež spreoberne od svoje

—( 206 )—

grešne poti, in naj Šivi”  Eceb. 33.11. Nesrečni človeš¬
ki otroci, ne bojte se me, „ Sin Človekov ni prišel duš
•pogubljat , ampak rešit, ”  govori Jezus Luk. 9. 56.
„ Spreobemite se k meni, in ako so vasi grehi rodeči
kot škarlat , jih bom opral, da bodo beli kot sneg. ”  Iz.
1. 18. Pridite k mojemu križu, objokajte svoje grehe,
in jaz bom vas na moje serce pritisnil, bom vas po¬
ljubil kot brate. Pridite, iz moje desne strani rešnje
kervi zajemite, in jaz bom vam milost skazal, bom vaše
grehe pozabil in večno življenje vam dal. — Ako me
pa nočete poslušati iii v svojih grehih terdovratni osta¬
nete, ter mene čedalje zaničujete; bo moja pravica vas
zadela, jaz bom vas na večno preklel, in boste svojega
pogubljenja sami krivi. —

Glejte grešniki! to bo z nami: — Spokorjenim
bo milost, nespokorjenim pa bo pravica došla. Izvoljite
si, kar je vam rado.

Zraven natornega življenja, ki ga človek ob-
derži, dokler duša v telesu biva, ima človek še duhov¬
no življenje, ktero v tem obstoji, da duša s svojim Bo¬
gom v ljubeznjivi zavezi živi. Kakor razbojniki človeka,
kterega v samotnem kraji dobe, usmertijo in natorno
življenje mu vzamejo; tako se najdejo tudi taki razboj¬
niki, ki dobrega kristjana ob dušno življenje pripravijo,
in na duši ga vbijejo. In zdi se mi, da med mojimi
poslušavci se mnogo takih dušnih razbojnikov najde,
ki so priproste in nedolžne ob vero in poštenost, ter
pobožne in pravične ob gnado božjo pripravili; hočem

-( 207  )-_

reči, najdejo se med vami taki, ki so druge po svojih
gerdih, pohujšljivih zgledih v greh zapeljali in na duši
jih umorili. Da so taki razbojniki hujši grešniki in
veči malopridneži memo unih dveh na Jezusovih stra-
nih, vsak lahko razume. Oh dušni razbojniki! kakšini
strašni sodbi ste vi zapadli! kako ostro rajtengo boste
vi pred sodnikom dati morali! Vender ne obupajte, in
ne rekajte, da za vas ni več milosti. Res je, vaše pre¬
grehe so veči, kakor so bile unih dveh razbojnikov, pa
milost božja jo neskončna. Jezus tudi vas ne bo za-
vergel, če se k Njemu obernete in za odpuščanje po¬
nižno prosite. — Poslušajte vsi grešniki, kaj je vam
storiti, da se milosti božje vdeležite:

1. Desni razbojnik, pravi sv. Vincenc Ferarski,
se je spreobernil, kadar ga je senca Jezusovega križa
obsenčila; solnce se je namreč tako nagnilo, daje sen¬
ca Jezusovega križa na Dizma prišla, ker njegov križ
je nekaj nižej stal. Ta senca je bila zanj ogrinjalo
milosti božje, in ga je tako rekoč pred božjo pravico
skrila. — Iščite tudi vi grešniki tako senco. In kje je
bodete našli? V cerkvi, kjer Jezus v presvetem zakra¬
mentu biva, kjer se vsakdan ponavlja njegovo daro¬
vanje na Kalvarji. Tukaj pri vsaki sveti maši senca
Jezusove milosti na grešnike pada. Pridite, ponižno
molite, svoje grehe obžalujte, za odpuščanje prosite
in — milost božja bo vam došla.

2. Desni razbojnik, pravijo drugi cerkveni učeni¬
ki, se je spreobernil, ko ga je Jezusova rešnja kri oš¬
kropila. Iz Jezusovih ran se je namreč presveta rešnja
kri obilno cedila, škropila je tudi na desnega razboj¬
nika, in kakor da bi bil v Jezusovi kervi novokerščen,
ga je gnada božja presunila in v tem hipu se je spo-

—( 208 )—

koril. — Iščite tudi vi grešniki v Jezusovi kervi se
oprati. Pa kje? to veste sami že. Pristopite k zakra¬
mentu svete pokore, ondi je kopelj v Jezusovi kervi,
ondi bodete odpuščanje in milost dosegli. Pristopite s
ponižnim in zgrevanim sercom k presvetemu obhajilu,
in Jezusova kri bo vas oprala, vi boste milosti božje
se vdeležili.

3. Desni razbojnik, pravi sv. Bernard, seje spre-
obernil, ko je prečista Divica Marija zanj prosila. Ma¬
rija je namreč pod Jezosovim križem stala na desni
strani, in je za razbojnika, ki je poleg nje na križu
visel, Jezusa prosila. In vslišana je bila. — Glejte
grešniki, to imate tudi vi besednico. Ona se kliče pri¬
bežališče grešnikov in vas ne bo zapustila, ako se njej
iz globočine serca priporočite. Ne obotavljajte se, tej
milostljivi materi v naročje se djati; ona bo vam mi¬
lost božjo naklonila.

Glejte, ti so trije pripomočki, milost božjo do¬
seči in pogubljenju oditi. Pa ne pozabite, tudi vse križe
in težave tega sveta voljno poterpeti in mislite kakor
Dizma, da ste jih zaslužili, da jih vam sam Bog za
pokoro vaših grehov pošlje. Oznanujte tudi povsod Je¬
zusa Kristusa z besedo in z lepimi zgledi, posebno pa
tistim, ki ste jih tovarše v grehu imeli, in ktere ste
pohujšali; učite jih Boga poznati, pobožno živeti, Boga
se bati in njegove zapovedi deržati. —• Ako bote v
tem spokorjenji stanovitno ostali, ne bojte se božje pra¬
vice, ona bo odjenjala in vaš delež bo milost božja.
Kadar bo smert vam dušo od telesa ločila, in bodete
pot v večnost nastopili, bo mili Jezus vam naprot pri¬
šel in vam rekel: Ne bojte se, vaši grehi so vam od¬
puščeni, in dans boste z menoj v nebesih. Amen.

XIII. POGOVOR

Pekel.

„ Poberite se spred mene, prekleti! v večni
ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njego¬
vim služabnikom. ”  Matevž, XXV, 41,

Ljubi kristjani! strašne so bile besede, s kte-
rimi je pravični sodnik grešnike na sodbi preklel. To
smo predzadnikrat slišali. Strašno se bo z vsemi zmed
nas godilo, kteri nespokorjeni ostanejo, in z levim raz¬
bojnikom vred pogubljenji zapadejo. Tiste besede bo¬
do tudi njim veljale: „ Poberite se spred mene , prekleti!
v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njegovim
služabnikom. ”  Oh, kakšen jok se bo na levi strani za¬
gnal, kadar bo tista ostra sodba izgovorjena! kakšen
krič se bo od une strani razmeval, kadar se bodo pre¬
kleti v pekel pogrezovali! kakšino vpitje bo od ondi
donelo, kadar bodo peklenščiki pogubljene v večni o-
genj metali! Zdi se mi, da tiste besede: „ Poberite se
spred mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je pripravljen
hudiču in njegovim služabnikom ”  so vam kosti in mo¬
zeg presunile in vam po ušesih še le šume.

Vender se jaz močno bojim, da bi ta strašna
sodba enega ali druzega zmed nas zadeti utegnila; bo¬
jim se, da bi nekteri zmed mojih poslušavcov sodnji
dan z jokom, kričem in vpitjem v pekel se pogreznili.
Kaj mi je storiti, da bi vas vse pred tako grozovitno

nesrečo zavaroval? Sveti Krizostom mi v tem strahu

14

-( 210  )-

dobro svetuje, ker pravi: „ Stopi, o Človek! v pekel,
dokler živiš, da ne ioŠ mogel vanj stopiti, kadar se boš
od tod ločil; ker nobeden, ki to ognjeno peč pred očmi
ima, ne bo vanjo pahnjen. ”  Jaz sem torej namenil dans
vas v pekel peljati, in z edino serčno željo, naj bi no¬
beden zmed vas po smerti telesa za vekoma v pekel
ne prišel. Jaz bom skusil vam popisati grozovitno ter-
pljenje, ki ga pogubljeni v tem strašnem brezdnu pre¬
stajajo. Iz tega bodete spoznali, kakšine ljute muke
vas v večnosti čakajo, ako se svojih grehov ne spoko¬
rite, dokler čas imate. — Pa ne mislite, da bi jaz za-
mogel dostojen obris od satanskega kraljestvu, pred
vašo duhovno oko razgerniti. Mi nemoremo božje mi¬
losti prav zapopasti; koliko manj pa smo v stani od
pekla, kjer razžaleni Bog z vso ostrostjo svoje pravi¬
ce in z vsemi šibami svoje jeze večno preklete tepe
in kaznuje, prav govoriti. Da me pa ložej s svojimi
mislimi sprejemali bodete, bom svoj pogovor takole
razdelil:

1. Prekleti v peklu imajo terpljenje zgube;

2. Pogubljeni v peklu imajo terpljenje občutkov;

3. Prekletih terpljenje je brez polajŠanja, brez tolaž¬
be in večno.

Mili Oče nebeški! tvoje moči in gnade mi je
treba, da bi spodobno in vživo od osnovanega strašne¬
ga predmeta govoriti zamogel; ponižno te zaprosim:
usmili se me, podpiraj me s svojo milostjo! —

-( 211  )-

Vsi človeški narodi, kteri so kdajkoli na svetu
živeli, so v pekel verovali; hočem reči, vsak je po svo¬
ji veri terdil, da je nek prostor, kjer hudobni ljudje
po telesni smerti hude štrafe prestajajo. Ne bom tukaj
njih raznih misel od pekla razkladal, samb rečem: kdor
v Boga veruje, mora tudi v pekel verovati; kajti nes¬
pametno bi bilo terditi, da neskončni, vsegamogočni in
naj pravičniši Bog bo poštene in nepoštene, zveste in
nezveste, dobre in hudobne, pravične in krivične ljudi
po smerti telesa enako poplačal; neumnež je, kdor mis¬
li in pravi, da Bog med svojimi prijatli in sovražniki
nobene razločbe ne dela. — Jezus Kristus, Sin Božji,
je nas v tej resniei jasno podučil, ker je rekel: „ Pra¬
vični pojdejo v večno življenje, prekleti pa pojdejo v
večno terpljenje. ”  Mat. 25. 46. In sveta katoliška cer¬
kev nas uči, da „ Meri so dobro storili , pojdejo v več¬
no življenje; Meri pa so slabo storili, pojdejo v večni
ogenj. ”  Sym. Athan. ■— Resnica je nepremakljiva, da
obstoji pekel, v kterem bodo pogubljeni večno terpe-
li. — Kakšine kazni pa imajo prekleti v pekli?

1. P7'ekleti v pekli imajo terpljenje zgube,  to se
pravi: pogubljeni imajo neizrečeno žalost, da so za v-
selej od Boga ločeni. Ta je strašna kazen za vse pre¬
klete — naj veči pa za pogubljene kristjane. — Pre¬
mislimo to. —

Sleherna človeška duša je le za Boga vstvar-
jena. Njeni edini namen je, ves čas pozemeljskega živ¬
ljenja le na Boga misliti, le k Njemu se povzdigovati,
le po Njem hrepeneti; in kadar bo iz ječe telesa spuš¬
čena, naravnost k Bogu sc dvigniti, ž Njim se skleniti
in vekomaj pri Njem v nebesih živeti. — Dokler pa
človek na tem svetu biva, se rad v pozemeljske min-

-( 212  )-

Ijive reči zateleba, in njegovo serce se na svetne niče-
mernosti naveže enako otrokom, kteri se zaljubijo v ma-
linkostc, igrače. Od tod pride, da v tem življenji ima¬
mo od Boga večidel le temne zapopadke, da serec nas
veliko ne peče, kadar smo Boga po grehu zgubili.
Gospod nas na tem svetu večkrat išče, nam na vest
govori, ter k sebi nas kliče; pa mi ne vbogamo, mar¬
več še pred Njim bežimo, ker ne zastopimo, kaj se
pravi, Boga zgubiti; ker ne spoznamo, kakšina nesreča
da je, brez Boga živeti, in ker ne razumemo, da naj
veči veselje je z Bogom biti. — Ali kadar bo smert
našo dušo od telesa ločila, takrat bo suknja pozemeljske
mračnosti odpadla; zagrinjalo, ki je nam v božje obličje
pogledati branilo, se bo rastergalo; nd se bomo vsega
posvetnega prahu otresli, vse zapeljive prijetnosti in
grešne veselja sveta bodo odpadle, in mi bomo Boga
zagledali, kakoršen je v resnici; On se bo nam tudi
v vsej svoji lepoti in v celi svoji ljubeznjivosti pokazal.
Naše duše se bodo v Njega zamaknile, in mi bomo na
tanko spoznali, da smo bili edino ze Njega vstvarjeni,
da naša edina sreča je le v Njem, da v vsem poze-
meljskem življenji bi bili imeli le v Njege misliti. —
Naše duše se bodo takrat v Boga spustile, kakor pšica
v tarčo leti, kakor kamen v sredotočje hiti. — Ali
jojmene! kakšina bo tvoja žalost, moj brat! kako bo
pobito tvoje serce, kadar te bo vsegamogočna roka
božja nazaj potisnila, kadar te bo Bog od sebe pahnil;
kakšen bo tvoj obup, kadar boš strašne besede zasli¬
šal: Poberi se spred mene, prekleti! Tvoja duša se bo
takrat z vso močjo Boga oklenila, ona bo jokala in
stokala, njeni krič in vpitje se bo dalječ glasilo; pa vse
bo zastonj; Gospod Bog, ki je neskončno lep, poln

-( 213  )-

milosti in dobrote, On, ki je zapopadek vse sreče in vse
ga veselja, vse prijetnosti in sladkosti, sicer živi, pa ne
več za te — pogubljena duša. — Grešna duša bo vpila
in klicala, kakor so une nespametne divice v sv. evan-
gelji na vrata ženina terkale rekoč: Gospod, Gospod!
odpri: pa bo odgovor dobila: Jaz te ne poznam. Kako,
Gospod! bo rekla nesrečna duša, ti me ne poznaš ? Saj
sem tvoj otrok, in ti si moj Oče; — saj sem kristjana,
in ti moj Rešenik; — saj sem zmed tvojega ljudstva,
in ti si moj Bog. — In On bo odgovoril: Ne, nisem
tvoj Oče, marveč le tvoj neusmiljeni sodnik, tvoj sovraž¬
nik sem; in če sem tvoj Oče — sem tvoj Oče brez mi¬
losti, brez usmiljenja. — Tvoj Rešenik! ne, nisem več
tvoj Rešenik, moja rešnja kri se za te več ne cedi,
marveč tvoj maščevavec sem, sem te preklel, ker si
mojo kri z nogami taptala, in moje svete nauke sra¬
motila. — Tvoj Bog! ne nisem tvoj Bog in ti nisi več
zmed mojega ljudstva; kajti jaz nisem Bog nečistnikov,
nisem Bog razbojnikov, nisem Bog preklinjcvavcov, ni¬
sem Bog zapcljivcov, nisem Bog krivoprisegovaveov,
nisem Bog pijancov in hudobnežev; in ako si me svo¬
jega Boga mislila, vedi, da odsibdob sem za te razje-
žen Bog, strašen Bog, neomečljiv Bog. Poberi se spred
mene, prekleta, v večni ogenj, kteri je pripravljen hu¬
diču in njegovim služabnikom.

Iz svetega pisma vemo, da Absoloni se je bil
zoper svojega dobrega očeta Davida močno zagrešil,
zatorej mu je bil oče prepovedal, da ne sme pred nje¬
gove oči. To je Absoloma čez vse žalostilo. Ta nesreč¬
ni sin je v Jeruzalemu bival, njegovo poslopje je bilo
poleg očetovega dvora; on je vsega zadosti imel; ali
ta prepoved, da pred očetove oči ne sme, ga je tako

. -( 214 )-

žalila, da jokal je noč in dan, da celo smerti si je
želel. „ Naka, je zdihoval, te kazni jaz prestati ne
moreni. ”  Očeta sem razžalil, to vem, in on ima mojo
pregreho vedno v spominu, ter me viditi noče; naj
pošlje raj svojih vojakov ali beričev, da me vsmertijo;
kajti ljubše mi je umreti, kakor pa ločenemu biti od oče¬
tovega obraza. II. Kralj. 14. — Takšina je žalost, tak-
šino je tudi terpljenje zgube prekletih v pekli. Oni so
bili nepokorni otroci, ki so naj boljšega očeta ražza-
lili; zdaj jim je sodba izgovorjena, da nikdar ne bodo
gledali v obličje nebeškega očeta. In njih žalost nad
to zgubo se ne da popisati. Ondi se v večnem pogu¬
bljenji valjajo; njih duh, njih zastopnost, njih spomin,
njih serčne želje in vse njih dušne moči se proti ne¬
besom dvigajo; in ker ne morejo več doseči, kar so
zgubili, se jezijo, s svojimi zobmi škripljejo in se ža¬
lostijo. „ Oh jaz nesrečna ”  vpije tukaj ena prekleta
duša, „ zgubila sem svojega Boga, zgubila večno dobro¬
to, zgubila večno lepoto, zgubila naj ljubeznjivšega Oče¬
ta, zgubila naj imenitniki popolnomost, zgubila sem sre¬
čo angeljev, zgubila veselje svetnikov, zgubila ves zaklad
rajskih nebes! Jokaj nesrečna, stokaj brez prenahanja;
polivaj solze, ves pekel naj se mojega kriča razmeva,
moja zguba je neskončna. ” „ Oh ! jaz sem zgubila svo¬
jega Boga, ”  vpije tukaj druga prekleta duša, „ sem
zgubila svojega kralja, zgubila milega Bešenika, zgubila
svojega učenika, zgubila svojega prijatla, zgubila svo¬
jega ženina, in ž njim vred sem zgubila nebesa  — do¬
movino večne prijetnosti, sem zgubila veličastno kraljest¬
vo, sem zgubila čast, bogastvo in življenje, vse sem jaz
nesrečna zgubila. ”  „ Jaz sem zgubila svojega Boga ”
vpije tukaj v pekli tretja pogubljena duša, „ in zakaj

- (  215  y-

sem ga zgubila ? zavoljo edine pregrešne ostudnosti, za¬
voljo edine ničemerne stvari, za greh edinega kratkega
hipa sem Boga zgubila. Oli kako lep in ljubeznjiv je Bog,
in jaz bi ga bila zamogla vedno vživati, ali zgubila sem
ga na vekomaj. ” „ Oh svetniki in svetnice nebeške, ”
tako zdihuje četerta pogubljena duša, med vami imam
svoje starše, prijatle in znance, tudi jaz hi bila lahko
z vami vred srečna; oh in nisem hotla! Vi ste v božji
gnadi, v nebeški časti; jaz pa sem v terpljenji in sra¬
moti. Oh kako lahko bi se bila jaz zveličala, ako bi bila
živela, kakor so drugi živeli; ako bi bila storila, karmi
je Bog ta in ta dan v serce govoril; ako bi se bila
tega in tega greha spovedala; ako bi bila ptuje blago
povernila; ako bi bila tej osebi slavo dala, ako bi bila
te hiše se ogibala; ako bi se bila tej priložnosti odpo¬
vedala in na ples ne hodila; ako bi se bila tega mi-
siona vdeležila, in pri tem spovedniku dolgo spoved
opravila; ako bi bila molila, se postila in pokorila: pa
nisem hotla. Toliko podučenja sem imela, toliko lepih
zgledov sem vidila, toliko posvarjenja sem slišala, toliko
gnad mi je bilo na ponudbo: pa nisem hotla dobrega
storiti in zatorej sem pogubljena, — sem zgubila Boga,
— in za koliko časa?— na za en hip, ne za en dan,
ne za en mesec, ne za eno leto, ne za sto let, ne za
tavžent let; — marveč — oh strah in groza— na ve¬
komaj sem Boga zgubila. — Oh žalost! oh trepet! oh
solze! oh obup! oh — oh — oh — Ogenj peklenski!
plamen žvepljeni! večna žerjavica! vse peklenske pošasti!
vsujte se na me, končajte me. Jaz sem naj nesrečniši
zmed vseh stvari, kajti zgubila sem svojega Boga. Oh
neskončna zguba, nezapopadljivo terpljenje, ki se ne da
popisati. — Glejte, takšino je terpljenje zgube, tako pre-

-( 216 )-

kleti v peklu žalujejo, da so na vekomaj od Boga ločeni.—
2. Pogubljeni v pekli imajo terpljenje občutkov,  to
se pravi: pogubljeni terpe v pekli strašne, grozovitne
štrafe na vsili delih svojih počutkov.

Vam dati samo temen zapopadek terpljenja
občutkov, opomnim vsili kazen, s kterimi Gospod Bog
ljudi že na tem svetu nekterekrate obiskuje, kakor so:
velike nesreče, nagla zguba vsega premoženja, kervave
vojske, strašne pogorišča, dereče povodnje, ljuta rev-
šina, huda lakota in žeja, okrutne bolezni, neprevidena
smert; vse to močno boli, ali po besedah preroka Da¬
niela vse te tuge še kaplica niso proti morju terpljenja
prekletih: kapalo je prekletstvo na nas.”  Dan. 9.11.—
Mislite si nadalje vse naj hujše bolečine bolnikov, vse
stokanje bodljevih, vse nadležnosti mertvoudnih, vse
vročine unih, ki jih merzliea trese, vse vpitja unih, ki
jih zobje bole, vse udoveukanja božjastnih, vse muke
unih, ki na pesku terpe; pa vender vse te bolečine
so še le malenkosti proti terpljenju pogubljenih, zakaj
Bog je govoril: ,, Jaz bom zbral zoper nje vse huclo ”
Deut. 32. 22. „ in vsa bolečina se bo Čez nje vsula. ”
Job. 20. 22. — Stavite si po tem pred oči vse grozo-
vitne muke, ktere so nekdaj marterniki terpeli: ostre
meče, razbeljene peči, vrelo olje, ognjene klešče, sto¬
pljen svinec, dereče zobje risov in oroslanov; z eno
besedo, stavite si pred oči vse muke, ktere je zampgla
hudobija okrutnikov zmisliti, naj bi bolj vživo perve
kristjane terpinčili. Zadnič pa pomislite, kaj bi bilo,
ako bi vse te kazni samo en človek prestajal? Kaj bi
bilo, ako bi se vse te muke ob enem edinemu človeku
na glavo vsule ? kaj ne, da groza vas obide to misliti ?
In vender vedite, da ta človek bi še skoraj nič ne

-( 217  )-

terpel v priliki, kar prekleti v peklu na svojih poeut-
kili terpe. Tako uči sv. Auguštin rekoč: Vse to je se
le malo, ni še nič. Oh pač strašno more biti v sodni¬
kove roke pasti! Neskončna je božja milost, ali tudi
neskončno je njegovo maščevanje; in kakor je na hribu
Kalvarje vse prizanašal, tako v pekli vse strašno štra-
fuje. — Kakšino je tedaj terpljenje pogubljenih v pe¬
klu? — Poslušajte grešniki, in dajte si dopovedati, da
ne bodete enkrat sami poskusili. Terpljenje občutkov
v pekli je tako strašno, da živ človek ga ne more raz¬
umeti; je tako strašno, da ni mogoče ga popisati in
jezik ni v stanu ga dopovedati. — Ogenj — silovit
grozovit — večen ogenj je edini živelj pogubljenih;
ogenj, takšen ogenj, ki ga sama božja jeza zakuri,
naj bi svoje sovražnike neusmiljeno pekla; je večno
terpinčenje prekletih v pekli; ogenj, tak žvepljen ogenj,
ki ga nikdar nobena reč pogasiti ne more; je več¬
no ležišče, po kterern se pogubljeni v pekli valjajo. —
Nad to resnico nobeden dvomiti ne sme, kajti sam Je¬
zus jo je razodel rekoč: Poberite se spred mene, pre¬
kleti! v večni oceni ogenj.  Mat. 25. 41. Od te resnice
govori sveti Janez, ker pravi: Neverni in prekleti, in
ubijavci in nečistniki, in vražarji , in malikovavci in vsi
lažniki bodo imeli svoj del v gorečem ognjenem in žve¬
plenem jezeru; kar j e druga smeri.  Raz. 218. Ta resnica
je skoz in skoz v svetem pismu poterjena; to resnico
terdijo vsi cerkveni učeniki; in to resnico vsi človeški
narodi spoznajo. Z ognjem je Gospod Bog vselej že na
tem svetu naj veče grešnike štrafoval; z ognjem je
požgal nečiste mesta Sodomo in Gomoro; z ognjem —
pa z veliko grozovitnišim ognjem vse preklete v peklu
štrafuje, — in jih štrafuje na vsili počutkih.

-( 218  )-

Grešnik! ne rekaj: kako bodo moji počutki v
pekli goreli, ker se moje truplo v zemljo zakoplje in
ondi v prah zibne. Neumnež! ali ne veš, da občutki so
dušna vlast, da terpljenje počutkov le duša občuti. Zderi
mertvemu človeku oko, on se ne zgane, truplo ničesar
ne čuti; drugač pa pri živem telesu, kajti duša je ob¬
čutljiva. Po svojem vgovoru se ti vdaš nezapopadljivi
zmoti, naj bi se ne vdal čudovitni skrivnosti, ti reče
modri Bosuet. —Da, pogubljeni v pekli terpijo na po¬
gledu — na očeh. — Vi hudobni mladenči in maloprid¬
ne dekline svoje oči v zlo porabite. Vaši pogledi so
nečisti in polni prešestvanja, pa v pekli se bodo pol¬
nili s solzami in za vselej bodo vso svetlobo zgubili;
zakaj „ hudobnežem bo luž ugasnila ”  pravi sveti Job.
18, 5. Ondi ne bodete druzega gledali, kot strašne pre¬
pade, Černe tmine in goste megle; ne bodete druzega
vidili, kakor grozovitne pošasti, gerde zmaje, peklenske
kače in strašne hudiče. Iz očes bo vam švigal žvepleni
ogenj, ki vas bo žgal in nikdar ne vgasnil. — Pogu¬
bljeni v pekli terpe na slišanji — na ušesih. — Vi
grešniki in grešnice poslušate zdaj radi razujzdane po¬
govore in klafarske pesmi, in se veselite vmazanih šal
in nekeršanskega norčevanja; pa počakajte, v pekli
bodete za vse to drago plačali; ondi bodete poslušali
le peklensko preklinjevanje in hudičevo zasramo¬
vanje; bodete slišali le jok in stok in vedno
opočitanje. Vaše ušesa bodo strašnega ognja go¬
rele, pa nikdar ne zgorele. — Prekleti v pekli so
štrafani na duhanji. Ti grešnica si sadaj omišluješ di¬
šečih mazil in dišavnih rožec; ali namesto dišav boš v
pekli imela smerdljivi sopor gorečega žvepla, ki se po
hudičevem kraljestvu kadi. Iz tvojih nosnic bo švigal

-( 219 )-

plamen nevgasljivega ognja. — Pogubljeni terpijo lia
okusu. Grešniki so večidel dobre slasti in iščejo vedno
le to, kar gerlu streže; oni ne ljubijo postov, jedo radi
meso, pijejo sladkega vina in se pogostoma gostijo; ali

v pekli bo druga: huda žeja jih bo sušila, strašna la¬
kota jih bo morila, in druge jedi ne bodo imeli, kot
ogenj in plamen, pili pa bodo želč peklenskega zmaja
in jesih božje jeze. Večni ogenj jim bo gorel iz gerla
in ljuti plamen jim bo iz ust švigal, peklenska žerja¬
vica jim bo jezik sušila in ustnice. Pogubljeni v
pekli bodo terpeli na potipu — na vsem životu. — Kaj
bodo terpeli? Večen ogenj, — tako da ogenj bo njih
edini živež, kakor uči prerok Jzaia rekoč: „ Ljudstvo
bo živež ognja “  Iz 9. 19. Da, grešniki! prekleti so v
ognju in ogenj je v njih. Ta ogenj, grešnik! grešnica!
bo skoz oči in ušesa v vas švigal, bo vam sapo dušil;

vi ga bodete v ustih in nosnicah čutili. Vaša koža bo
vsa spečena, vaše meso in vaše ramena bodo gorele,
vaši možgani bodo v glavi vreli, vrela bo vam vsa
kri v žilah, vaš mozeg bo vam v kosteh vrel. Ta ogenj
bo vas žgal na pljučah, bo cvrel vaš drob, bo pe¬
kel vaše serca. Vaš prekleti jezik bo kot ogel sožgan,
vaše persi bodo kot živa žerjavica. Vaše roke in no¬
ge, ki so grehu služile, bodo v ognjene verige zako-
vane, tako da se ne bodete mogli v tej peklenski peči
premakniti, marveč da bodete siljeni negibeči ostati
kot skala v sredi morja. Vi bodete rastegnjeni v pe¬
klenskem ognji ležali, bodete ondi zakopani in zasuti
v ognjeno žerjavico; ves vaš život bo ognja presunjen
kakor goreča kodelja, ali pa kakor kos železja, ki se
vse razboleno iz goreče peči potegne. —

Oh pekel! ti strašen kraj vsega terpljenja! oh

—( 220  )—

pekel! ti ječa strašnega ognja. Stanovati v ječi, kjer
so tla vsa ognjena, kjer so zidovi ognjeni, kjer je stre¬
ha ognjena, kjer se druzega ne vidi ko ogenj, druzega
ne šlata ko ogenj, po drugem ne hodi ko po ognju,
druzega ne sope ko ogenj; bivati samo s Satani, ki so
duhovi ognja, stanovati vkupej samo s prekletimi, ki
so vsi ognja vžgani, z eno besedo, biti sam ves v ogn¬
ju; — glejte grešniki! ■— grešnice! to je pekel, — in
tega ste si služili vselej, kadar ste smertno grešili; v
tako strašno terpljenje ste se napravljali vselej, kadar
ste greh delali; takim grozovitnim štrafam ste zapadli
vselej, kadar ste svojega Boga hudo žalili. —

Ljubi bratje in predrage sestre! „ Kdo zmed
vas bo zamogel v ognju in z ognjem prebivati? ”  vpra¬
šam vas s prerokom Izaiam 33. 14. Ali ti moj brat!
ti se vsega ogibaš, kar boli in peče; ti se celo bese¬
de „ terpljenje” v  strašiš; že majhna bolehnost te moč¬
no zdela; že šivančen vpeldjej ti solze vterne; ti kri¬
čiš in vpiješ, kadar ti bolehen ud režejo in žgejo. Ka¬
ko boš zamogel v peklenski peči ležati v ognju in z
ognjem? — Ali ti moja sestra! ti si vsa občutljiva,
ti čez dolge noči tožiš, kadar spati ne moreš; ti žalu¬
ješ, kadar te glava ali pa zobje bole; tebe že velika
vročina in silni mraz močno nadleguje. Kako boš pa
zamogla v pekli prestajati? In vender se tje naprav¬
ljate. Oj grešniki! grešnice! stopite že dans s svojimi
mislimi v pekel. Koga najdete ondi? Nečistnike in ne-
čistnice, kakor ste vi. Prešestvavke, kakor ste vi. La¬
komnike, kakor ste vi. Pijance, preldinjevavce in krivo
prisegovavce, kakor ste vi. Glejte, ti so bili nekdaj na
zemlji to, kar ste vi zdaj; pa vedite, da tudi vi boste
enkrat to, kar so sadaj oni — večno prekleti v pek-

-( 221 je¬
lenskem ognju. Bratje! sestre! dobro to presodite in
povejte: Kako boste zamogli prebivati v ognju in z ogn¬
jem ? —Trepetajte grešniki! grešnice!

3. Terpljenje pogubljenih v pekli je pa še zatorej
strašno , ker je brez polajšanja, brez tolažbe in večno.
Tako uči sveti Bonaventura. — Premislimo še to. —-
Pravim, da terpljenje prekletih je brez polaj¬
šanja. -— Da, moji predragi! s terpljenjem v pekli ni
tako, kakor s terpljenjem na tem svetu. Svetne ter-
pljenja imajo zmerej kakšino olajšanje. Kadar vi na
bolni postelji ležite, in bolečine terpite; —■ glava vas
boli, merzlica vas trese, hudo vas bode, po vsem živo¬
tu vas terže i. t. d. so to sicer resnične britkosti, pa
vi vender čas za časom kakšino polajšanje čutite; zra¬
ven tega vam še vaši prijatli strežejo, vam koristno
zdravilo nasvetujejo in pa oskerbljujejo, vam posteljo
porabljajo, in na mnoge načine terpljenje polehčajo. —
U pekli ni taka. Vse terpljenja se ob enem na prekle¬
tega vsujejo; on je ob enem ves v ognju, in se no
more premakniti, si ne more pomagati, tudi nobenega
zaupa v naj manjše polajšanje nima. — Kaj je en
kančik merzle vode proti peklenskemu ognju? in ven¬
der tudi en taki kančik je prekletemu odrečem Te res¬
nice se prepričamo iz svetega evangelija. Glejte pogub¬
ljenega bogatina, od kterega sveti Lukež pogl. 16. go¬
vori: on se je na svetu dobro gostil, sladkih jedi je
zavžival, naj boljšega vina je pil, in zdaj v pekli ter-
pi lakoto in žejo. On vpije v peklenskem ognju in
prosi za en kančik vode, naj bi si ognjem jezik ohla¬
dil, pa ga ne dobi. On vpije že čez osemnajst sto let,
naj bi se mu to polajšanje dovolilo, pa ni vslišan. On
bo vpil milione vekov, pa ne bo nikdar tega majčkenega

—( 222  )—

polajšanja dosegel; zakaj za preklete je ni več milo¬
sti. Gospod jih je zavergel in na vekomaj zavergel. —
Pravim na dalje, da terpljenje prekletih v pe¬
kli je brez tolažbe. — Na tem svetu se ima v terpljen-
ji še zmerej kaka tolažba. Kadar ste nesrečo podjeli,
če ste pravdo po krivici zgubili; če se vam po nedolž¬
nem čez čast govori; če vam smert predrago soprugo
pobere; če vam ljubi otrok umerje, i. t. d.; pristopijo
prijatli vas tolažit; vaši starši in znanci vas pomilju-
jejo, ter vam solze brišejo; sam Bog je vašega joka
omečen; vaši angeli varhi, svetniki nebeški in prečista
Divica Marija vzamejo delež nad vašo nesrečo. Vse to
vam žalostno serce ohladi. — Ali v pekli ga ni usmil¬
jenja, je ni tolažbe od nobene strani. Prekleti so zgu¬
bili, kar jim je bilo naj dražej: Boga, nebesa, dušo.
Oni zdihujejo, stokajo, jočejo, kličejo, vpijejo; pa no¬
benega ni, da bi jih čez to zgubo tolažil. Oni so vtop-
ljeni v živ žveplen ogenj in strašno kričijo; pa nobe¬
nega ni, da bi jih pomiloval. — Ni je za-nje nobene
tolažbe od strani nebes; zakaj nebesa so za-nje za¬
klenjene, in rajske višave ne poslušajo več njih kriča.
— Ni je za-nje nobene tolažbe odstrani Boga; zakaj
Bog se je čez nje razserdil, ter je njih razjezeni maš-
čevavec. — Ni je za - nje nobene tolažbe od strani Je¬
zusa Kristusa; zakaj on jih je zavergel, in čez nje
strelo svojega prekletstva spustil. -— Ni je za-nje no¬
bene tolažbe od strani prečiste Divice Marije; zakaj
ona ni več njih besednica, ni več njih mila mati, mar¬
več jim je le kervoločna maščevavka. — Ni je za-nje
nobene tolažbe od strani angelov; zakaj njih svetega
navdahnjenja niso vbogali, njih ljubeznjivega varstva
niso v življenju porajtali, sadaj so od njih popolnoma

—( 223  )—

zapuščeni. — Ni je za-nje nobene tolažbe od strani
svetnikov, marveč svetniki se vesele terpljenja pogu¬
bljenih in vedno kličejo rekoč: prav se godi sovraž¬
nikom našega ljubeznjivega Jezusa. — Za preklete v
pekli je tudi ni nobene tolažbe od strani še živečih lju¬
di na tem svetu; zakaj oni so od nas vekomaj ločeni,
niso našega pomiljevanja vredni, celo naši sovražniki
so, in tudi nam le pogubljenje vošijo. — Za pogublje¬
ne je pa tudi ni nobene tolažbe v pekli od strani Sa¬
tanov. Oh moji bratje! hudobni duhovi se vam na tem
svetu prilizujejo, vam serčnost do greha dajejo; ali v
pekli preklete na vse viže mučijo, jih zasmehujejo, jih
sramotijo, jih psovajo, se jim spakujejo, in hujše ko
morejo, jih terpinčijo. — V pekli je ni nobene tolažbe
za preklete tudi ne od strani družili pogubljenih, naj
si bodo vže v žlahti, ali v znanstvu, ali v prijaznosti;
marveč vsi se eden druzega kot stekli psi koljejo, si
opočitajo nekdanje hudobno življenje, se eden proti
drugemu puntajo, se kolnejo brez prenehanja: oče pre¬
klinja svojega otroka, otrok očeta; matere kolnejo svo¬
je hčere, hčere matere; brat kolne svojo sestro, sestra
brata; možje kolnejo svoje žene, žene svoje može;
znanci in prijatli, ki so na svetu eden druzemu tovar-
ši v hudobii bili, se strašno preklinjajo; in tisti, ki so
eden druzemu vzrok za pogubljenje bili, bi se radi še
v veči terpljenje pogreznili, samb za to, naj bi se ne
vidili. — Glejte, kam pridejo grešne prijaznosti; glejte,
s čem se končajo nesramne ljubezni; glejte, kje se ras-
teržejo malopridne društva. Oh strašen stan prekletih,
oh žalostna osoda! —

Pravim zadnič, da terpljenje v pekli je večno.
— Oh, da bi peklensko terpljenje saj enkrat konc v-

—( 224  )—

zelo; ali terpeti, večno terpeti! to je zveršek vse ne¬
sreče prekletih. Večnost! strašna večnost! kadar te
premišljujem, moja pamet stermi. Večnost! ti si brez
kraja in konca; moj razum se v tebi zgubi. Večnost!
nezapopadljiva večnost! to besedo jaz v hipu izgovorim,
ali moj duh se vtopi v neznane širjave. — In prekleti
so vekomaj od Boga ločeni, ne bodo vekomaj lepih
nebes vidili; — oni bodo vekomaj v peklenskem ogn¬
ju goreli, — ne bodo vekomaj naj manjšega pohujšan¬
ja imeli, •— bodo vekomaj brez vse tolažbe. ■— Oh
strašne resnice! Strah in trepet za te grešnik! Večnost!
večnost!! večnost!!!

Predragi kristjani! za vsaeega človeka, kadar
se na tem svetu rodi, bosta v večnosti dva prostora
pripravljena: eden v veseli večnosti — v nebesih, dru¬
gi pa v žalostni večnosti — v pekli. Ta resnica je v
svetem pismu vterjena, in prav lepo jo je nam sveta
'Terezija razložila. — Slekern zmed nas zamore svoj
prostor v nebesih posesti, ako se grehu odpove, poko¬
ro dela in se Jezusu daruje; pa tudi slekern zmed nas bo
svoj prostor v pekli posedel, ako bo čedalje grehu slu¬
žil in nespolcorno živel. Oh! in dosihdob smo si le pe¬
kel služili. -V- Grešnik! soštej si na perste svoje pre¬
grehe, in povej, ali zamoreš v tem stanu kar majčken
zaup za nebesa imeti? Ti si že davno zaslužil, da bi
se bil v peklenski ogenj pogreznil. Bog te ni še kon¬
čal, on ti je hotel čas za spokorjenje dati. Ti se ne-

—( 225 )—

beškemu Očetu smiliš. On te rad ne prekolne, ker si
stvar njegovih rok, ker si cena njegove rešnje kervi,
ker si tempelj njegovega Duha. Ali ne pozabi, da ne boš
pogubljenju odšel, če se ne spokoriš. Brat moj! jaz te
zarotim pri tem svetem križu, s kterega boš enkrat
svojo sodbo zaslišal, usmili se sam čez se, in reši se,


* C ž .

l-f >">•• • '

s,/ v

i m --  ; *ip-


c vyr * vfc ffrf*

k  J 3

'IVv LritsCrh'

pč 'j >< ’«/ A a*  , f f>/rp  >-»

V,. i»" /i-P-rrj"*  ^ <?>-€--« c-~
?p ;■ f-r £-<*<?**> l- , . •

15

/, k+ju

^ * - • /» ‘j >

»A-j •./•£. 1  A*'*’ ‘1 i

'}■ ' ''-Is  &■*•-*/-£ i

tt \h rvidt-tdt*. ‘ y  -A

.

■





XIV. POGOVOR.

Mečlstost.

To vedite in presmislite, da noben kur-
bir ali nečistnik nima deleža v kraljestvu
Kristusovem in Božjem.

Sv. Pavl do Efežanov V. 5.

Resnično, ljubi kristjani! resnično, da pekel
je, v kterem grešniki večne štrafe terpč. To ste v
zadnjem pogovoru slišali; in jaz vam ponovim, da ja
pekel, v kterem so vsi nespokorj eni grešniki, kakor so:
malikovavci, krivoprisegovavci, zavdajavci, sovražniki,
lakomniki, pijanci, preklinjevavci, ta tj e, roparji, ubijavci,
nevošljivci, v večen žveplen ogenj zakopani. Pa zmed
vsili grešnikov, ki v peklenskem ognju gore, naj šte-
vilniši so kurbirji, prešestniki, mehkužni, ki sami sebe
skrunijo, nesramneži, — z eno besedo, nečistniki. Pre¬
greha nečistosti naj bolj silovito na svetu gospodari; naj
več razžaljenja božjega na zemlji vzrokuje; naj bolj
okrutno človeški rod v nesrečo topi; mu sveto vero
tlači, pamet temni, blage občutke duši, neporedne po-
željenja zdivja, in človeka, ki se ji vda, poživini; za¬
torej je vsem nečistnikom, ki se ne spokorč, naj gro-
zovitniši terpljenje v peklenskem ognju pripravljeno,
česar nas opomni sveti Pavl rekoč: „ To vedite in pre¬
mislite, da noben kurbir ali nečistnik nima deleža v
kraljestvu Kristusovem in Božjem, ”  marveč — doloži
besedo — „ kurbirje in prežestnike bo Bog sodil,”
Hebr. 13. 4.

—( 228  )—

Serčna žalost me vnema, ko premišljujem, ko¬
liko kerščenih duš ta prekleta nečistost v pogubljenje
tira; zatorej sim namenil vam dans od te ostudne pre¬
grehe govoriti. — Vem, da nespodobno je svetim, od te
gerdobe se pomenkovati; in da sveti Pavl svetuje bese¬
de „ nečistost ”  nikakor z jezikom ne imenovati; rad
bi tudi jaz to opustil; ali sila je velika, ne smem mol¬
čati; pekel se polni z nesrečnimi dušami, ne morem
hladen proti temu biti. — Ne bojte se, čiste duše, Je¬
zusove neveste, le zvesto dvignite svoje glave, ne bom
vas orudečil, marveč še vašo lepo čednost podičil. —
Ve pa, nečiste duše, ki ste že davno svoje divištvo pro¬
dale in ljubeznjivega Jezusa zgubile, ter večnemu po¬
gubljenju zapadle; ovedite se, pripravite solze, svojo
neizmerno nesrečo objokati; dajte se omečiti k serčni
pokori, da ne bodete enkrat v peklenskem ognju večnih,
pa ničvrednih solz polivale. — In jaz bom razložil:

1. Uzroke, zakaj se moramo nečistosti odpovedati in
se je varovati;

2. Kdo se stori nečistosti krivega;

3. Kterih pripomočkov se imamo zoper nečistost p o slu¬
žiti.

Te resnice bom razložil; pazno me poslušajte.

Poglejte ta tempel. — Tukaj Gospod Bog med
nami prebiva. Tukaj je vse sveto, vse k božji službi
streže. Ti slopi, to zidovje, ti kropilni kamni, to peva-
lišče z orglami, ta prižnica, ta spovednica, ta obhajilna

—( 229 )—

miza, ta altar, ta sveti tabernakelj, — vse nas opo¬
minja božje posebne pričujočnosti, vse nas spodbada k
pobožnosti, vse nam pravi, da tukaj je Bog med na¬
mi, vse nas kliče poklekniti in Boga ponižno častiti.-—
Tak tempelj božji je tudi telo slehernega kristjana,
kakor uči sveti Pavl rekoč: „ Ali ne veste, da je vaše
telo tempelj svetega Duha, kteri je v vas, kterega imate
od Boga, in da niste svojih zakaj kupljeni ste za drago
ceno. ”  1. Kor. 6. 19 - 20. Vsi udje našega telesa so
udje Kristusovi, naše usta so Kristusova prižnica, naše
roke in noge so  služitelji Kristusovi, naše oči in ušesa
so okna Kristusove, naše persi so altar Božji, naše serca
pa so tabernakelj — so svetišče, v kterem sam Bog s
svojimi gnadami prebiva in kraljuje. — Hudo bi se
pregrešil, kdor bi to cerkvo onečedil, ta oltar onesna¬
žil, ta labernakelj ognjusil; pa še veliko kuje se sle-
hern kristjan pregreši, ki tempelj božji v svojem telesu
oskruni, svoje serce omadežvain svetega Duha iz sebe
spodi. Zatorej nas opominja sveti Pavl rekoč: „ Časti¬
te in nosite Boga v svojem telesu. ”  1. Kor. 6. 20. —
Vender veliko kristjanov za to opominjevanje svetega
apostelna nič ne mara; marveč se z vso pohotnostjo
gerdi nečistosti izdajo, tempelj božji v sebi ognusijo,
svetišče živega Boga v sercu oskrunijo in ude Krituso-
ve storijo kurbine ude. Oh nesrečneži! ki po smradni
mlaki te peklenske pregrehe brodite, vstavite se, od¬
prite ušesa in poslušajte:

1. Uzroke, zavoljo kterih se je treba, nečistosti od¬
povedati in se je varovati:

Pervič zato, ker nečistost je velik ostuden
greh, kterega gospod Bog strašno kaznuje.

Le naj veče pregrehe imajo to lastnost, da so

—( 230  )—

vselej velike, — pekla vredne hudobije, in se nikdar
med male grehe šteti ne dajo, če se prostovoljno do-
pernesejo. Med take pregrehe sešteje nečistost. Ona je
vselej velik, smertnonaglaven greh, ko bi se tudi kdo
le v mislih zoper sveto angelsko čistost radovoljno mu¬
dil. Kar se v tej reči prostovoljno dopusti, se ne more
nikdar smertnega greha izgovarjati. Že iz tega se da
skleniti, kako strašen greh je nečistost. Ta je ostudna
hudobija, zavoljo ktere, če otroke izjemamo, se jih bo
malo odraščenih ljudi zveličalo, pravi sveti Remigi. —
Sin Božji se je pustil, ko se je bil včlovečil in je po
svetu okoli hodil, kakor uči sveti Krizostom, mnogote¬
rih grehov obdolžiti, se ve da po krivici, ker on je bil
sveti vsili svetih; je pustil od sebe reči, da ima s hu¬
dičem zavezo; je pustil se obdolžiti, da ljudstvo šunta
in podpihuje; se je pustil grajati pijanca, jeduna, za¬
peljivca in več tacega: pa tega si ni nikoli pustil reči,
da je nečistosti vdan. Tako ostudna je pregreha neči¬
stosti že sama na sebi. „ Nobena pregreha toliko obla¬
sti Satanu Se z nas svet ne daja, kakor nečistost; ta pre¬
greha pekel razveseluje, in skorej ves svet v pogubljenje
vleče, ”  pravi sveti Bernard. — To še bolj zastopiti
vedite, da zavoljo nečistosti je Bog žalost občutil, da
je človeka vstvaril. Ko je Bog vstvarjene reči pregle¬
doval : nebo, zemljo, solnce, luno, zvezde, ptice pod ne¬
bom, ribe v vodi, živali na svetu, je nad vsem serčno
dopadajenje imel. Ko je pa nečistost na zemljo vdarila,
in med ijudmi se vgnezdila; ko vse meso je svojo pot
zgrešilo, se kmalo bere, da Boga je grevalo, da je
človeka vstvaril. Od nobene druge pregrehe se tako v
svetem pismu ne bere, kakor samb od nečistosti, pravi
sveti Jeronim. — Premislite, kako velika in ostudna

—( 231  )—

pregreha mora pač nečistost biti. Bog je vidil pregreho
nepokornih angeljev v nebesih, in ni rekel: žal mi je,
da sem jih vstvaril; Bog je vidil nehvaležno nepokor¬
ščino pervih staršev v paradižu, in ni rekel: žal mi je,
da sem jih vstvaril; Bog je vidil bratomora in obup
Kajna, je vidil strašno neusmiljenost kralja Faraona,
ki je vkazal vse izraelske fantiče vtopiti, je vidil ne-
številne hudobije izraelskega ljudstva, je vidil kervo-
ločno malopridnost Herodeževo, ki je zavkazal vse ne¬
dolžne otročiče Betlehemske ob enem pomoriti, je vi¬
dil tavžent druzik pregreh med ljudmi na svetu gospo¬
dariti; vender nikjer se ne bere, da Boga bi bilo gre-
valo, da je človeka vstvaril; temuč le nad nečistostjo
ima Bog tako gnjusenje, da, ko je ta pregreha na svet.
vdarila, je rekel: žal mi je, da sem človeka vstvaril.
Tako velik in ostuden greh je nečistost.

Oh ti prekleta nečistost, da tako močno našega
ljubeznjivega Boga žališ! Oh ti peklenski smrad, da
našemu milemu nebeškemu Očetu tolikanj gnjusenja
storiš! Poberi se, ostudna gerdoba, v peklenski brez-
den, iz kterega si se na zemljo privlekla. Ali jojmene!
kaj vidim? Ta gerda pregreha se je med kristjane si¬
lovito vgnezdila, nečisti duh je kerščene serca obsedel,
nečistost se več za greh ne derži; današnji kristjani z
mirno vestjo temu hudičevemu maliku strežejo, današ¬
nji mladenči za to satansko kugo dirjejo kot stekli
psi, današnje dekline so vse te ostudne bolezni omam¬
ljene, celo med zakonske ljudi se je prekleto preše-
stvanje vrinilo; stergane so vse spone in vezila lepo
zvestobe, razmesarjena žaluje sveta nedolžnost, neči¬
stost pa po svoji ostudni mlaki vleče kristjane v večno
pogubljenje. — Oh časi obžalovanja vredni! oh dnevi

-( 132 )-

trikrat nesrečni! kam smo prišli? Ali so ti tisti kristja¬
ni, od kterih so nekdaj celo ajdje pisali, da neomadež-
vano živč? od kterih so neznabogi pravili, da jim je
čistost bolj ljuba kakor življenje? Ob ne, ti so le
smet, so le sramota kristjanstva; so nerodovitne dreve¬
sa na keršanskem polji, ktere je Bog že kdaj preklel,-
so smerdljivi udje Jezusove cerkve, so hudobna ljulka
na Kristusovi njivi, ki bodo v snope zvezani, da se
sožgejo. Taki nesramni ostudneži so ti kristjani, zavo¬
ljo kterih je že večkrat Boga grevalo, da jih je vstva-
ril.

Pa slišim, da nekteri tej pregrehi podverženi
pravijo in se tolažijo rekoč: „ Bog pozna našo slabost,
on je neskončno usmiljen Oče, in nas ne bo pogubil. ”
Pojdi z menoj, nesramni svet, pridi in poglej v sveto
pismo, ter prepričaj se, kako ostro Gospod Bog to pre¬
greho štrafuje, ktero ti imenuješ človeško slabost. —
In jaz bi mogel železen jezik imeti, ako bi vam hotel
vse božje prekletstvo in nebeške kazni čez nesramno
nečistost povedati; zakaj komaj se najde zmed 72
bukev svetega pisma edine, ki bi prav živega svarjenja,
in groznih prepoved zoper nečistnike ne zapopadle.
„ Ne prešestovaj ”  tako že je Gospod Bog z lastnim
perstom na drugo Mozesovib tabel zapisal. „. Kdor se
bo z nečistniki družil, ga bodo gnjiloba in Červi v
oblast dobili, in njegova duša bo zbrisana iz števila
izvoljenih, je rekel modri Siracid ”  19. 3. „ Nikar se
ne motite ! Ne kurbirji, ne preseštniki, ne mehkužni, (ki
sami sebe oskrunijo), ne nečisti s svojim spolom ne bodo
posedli Božjega kraljestva, ”  govori sveti Pavl. I. Kor.
6. 9. Molčim, da zavoljo nečistosti je bil Bog ves svet
z občnim potopom kaznil, kakor sem že poprej omenil;

—( 233 )—

molčim, da zavoljo nečistosti je bil Bog vkazal na
en dan 24000 Izraelcov v puščavi pobiti, Deut. 25.; sa¬
mo tje vas peljem, nečistniki! k tistemu morju, ki se
imenuje mertvo, smradljivo morje. Vedite, da o časih
Abrahamovih je bila tukaj lepa planjava; imenitne
mesta Sodoma, Gomora in še troje druzih so tukej sta¬
le; pa njihovi prebivavci so bili nečistniki; zatorej se
je Božja pravica nad njimi razserdila, žveplen ogenj
je padel iz nebes in vse pokončal, na večen strašen
spomin, kako Bog nečistnike štrafuje, in z ognjem štra-
fuje. Zdaj tam leži smradljivo morje, iz kterega tak
kužen zrak puhti, da dalječ okoli nič ne raste, in celo
ptica, ako čez morje berli, smrada omotena v morje
cepne in pogine. Tje pojdi, nečistnik! ki praviš, da
neskončno usmiljeni Bog bo s tvojo slabostjo poterpel;
tje pojdi in tam se uči, kako Bog nečistost ostro
kaznuje. In če tebe božja pravica zadela še ni, kušo-
vaj božjo roko, da ti čas se spokoriti dovolji; pa ne
pozabi, da Bog nečistnike ostro štrafuje, in z ognjem
kaznuje. —

Drugič se moramo nečistosti odpovedati in se
je varovati tudi zato, ker nam pamet otemni, in sveto
vero oslabi, posvetno čast in blago pokonča, in pa živ¬
ljenje požre.

Kadar pisan modras človeka vpikne, se hudob¬
ni strup v rani vlasti, vpiknjeni ud oteka, telesna moč
človeka zapušča, strup se pe žilah in mozgu razšira, in
nesrečni človek kmalo konc stori. Tako ravna nečistost
s človekom, kteri se ji podverže. Ona pamet človeku
otemni in sveto vero mu spodkoplje. „ Nečistost, ”
pravi sveti Bernard, „ je živinska pregreha. ”  In resni¬
čno, ga ni greha, kteri bi človeško telo bolj sramotil in

-( 254  )-

človeka živini tako prienačil, kakor je nečistost. Od
tod pride, da čim bolj človek nečistost vganja, tim bolj
pamet in sveto vero zgublja, in živini enak postaja, ki
nima ne pameti ne vere. Take ljudi Bog prepusti spri-
denemu poželjenju, jih z duhovno slepoto vdari, da ne¬
sramnim strastim strežejo, in tega kar za greh ne deržijo.
Od tod njih oslepljenje uma, oterpnjenje volje, gnju-
senje nad vsemi duhovnimi opravili, zaničevanje vsega
opominjevanja, njih nespokornost in večno pogubljenje.
Naj se takim ljudem nebesa pokažejo naj se jim pekel
odpre, nič jih ne spremerzne; naj se jim svetuje, kake
svete bukve brati, naj se jih pregovarje, presvete za¬
kramente prejemati in božjo besedo poslušati, vse je
zastonj; kajti „ mesen človek ne zapopade, kar je Bož¬
jega. ”  Sveta vera, božja beseda, presveti zakramenti,
zveličanje, večnost, duša, Bog, so takim nesrečnim ne¬
sramnežem le prazne smešne pravlice. Oh ti hudičev
strup gerde nečistosti! kam ti po božji podobi vstvar-
jenega človeka pripraviš! poživiniš ga, mu pamet otem-
niš, mu sveto vero spodkoplješ. —

Kadar se ogenj v strehi zavname, kmalo celo
hišo v prah in pepel spreoberne, in tudi ljudi žalostno
pomori. Tako tudi strašna nečistost vse požre in po¬
konča, kar človek na svetu ima; mu požre posvetno
čast in blago, in pa življenje mu skrajša. — Glejte
zgubljenega sina iz svetega evangelija; sladnje neči¬
stosti omamljen je zapustil očetovo hišo, je šel v ptujo
deželo, ter je ondi z nečistim ženstvom zapravil čast
in očetovo dedišno. Poznal sim sina plemenite rodbine,
ki je iz zgol nečistega znanja z osebo iz spodnjega
stana se zaročil v veliko in sramotno žalost svojih do¬
brih staršev; pa kmalo se je tudi svoje žene haveličal

—( 235  )—

in z drugo nečistnico se soznanil, ter zapustivŠi sopro¬
go in otroke, je z njo v ptujo deželo pobegnil, do¬
kler mu je ondi njegova loternica strupa zavdala in ga
umorila. Tukej so se spolnile besede svetega Krizosto-
ma, da „ nečistost rodi ubijavce. ”  Oh! in koliko nes¬
rečnih zakonov se najde po svetu, kteri niso bili v
nebesih sklenjeni, marveč jih je le nečistost zvezala;
in zatorej so morebiti celej soseski v pohujšanje, po-
samesnim družinam v tugo, zavezanim pa v živi pekel
na sveti. — Pa pustimo to. — Ali se ne najdejo celo
med nami take nesrečne osebe, ktere je nečistost ob
čast pred svetom pripravila? Ali jih ne poznamo takih
hiš, ki jih je nečistost posula in poderla? Ali ne sliši¬
mo večkrat od ponočnega tepenja in ubijanja ? Kdo je
tega uzrok? Nesramna sladnost. Dva ali več psov so
hotli eno kost glodati, in so se sklali. Nečistniki, ki so
pod to priliko zapopadeni, ne poznajo nobene pravice,
nobene milosti, nobene prijaznosti, nobene ljubezni. Sin
mori očeta, oče prebode svojo ženo, gospodinja zavda
možu, hčer svojo mater konča. Oh strašna prikazen! oh
peklenska pošast! oh ostudna nečistost!

Da, moji ljubi kristjani! kaj ne, da se hočete
nečistosti odpovedati in skerbno se je varovati? zakaj
ona je velik, ostuden greh, kterega Bog strašno kaznu¬
je; ona vam vkrade, kar naj imenitnejega imate, vam
pamet otemni in sveto vero spodkoplje; ona vas že na
tem svetu nesrečne stori, ker vam posvetno čast in
blago požre in življenje skrajša. Da, naše telesa so
Jezusovi udje, mi jih nočemo kurbine ude storiti. Mi
smo tempelj svetega Duha, zatorej hočemo ta tempelj
v svetosti hraniti. Mi obljubimo pri tem svetem križu,
s kterega se Jezusova rešnja kri v naše serca cedi, da

—( 236 )—

hočemo čisto živeti in božjo podobo na sebi ceniti. Mi
se zarotimo pri tej Jezusovi desni strani, iz ktere nam
večno življenje zvira, iz ktere je nam mili Jezus vso
svojo ljubezen na glavo izlil; da nikdar več se nočemo
vdati pohotnemu mesenemu poželjenju. Poberi se spred
nas, gerda nečistost! poberi se iz naše srede, ostudna
pregreha! poberi se iz naše soseske, nesramna pošast!
poberi se iz naše duhovnije, spaka peklenska! mi ho¬
čemo odsihdob le Jezusu služiti, milemu Jezusu, ki je
bil sin prečiste Device Marije. —

2. Kdo pa se stori nečistosti krivega ? — Da se
bodete vedili, te ostudne kuge in neusmiljene morivke
človeških duš varovati, poslušajte, kdo se nečistosti kri¬
vega stori:

I. Slehern, kdor prostovoljno in z dopadajenjem
nesramne misli v sebi ima; kajti misel je pervi zno-
tranji nagib do djanja, da, celo djanje je le doveršen-
je misli. Nesramne misli so glasovi skrivnega zapelje¬
vanja, one so, kakor pravi sv. Ciprian, tolikanj gadov,
ki jih v sercu redite, in koji vas smertno pičijo. Ne¬
sramne misli, ako jih kdo prostovoljno in z dopadajen¬
jem ima, so vselej smertni greh, nas. uči sveto pismo,
kjer je pisano: „ Slabe misli so pred Gospodom gnju-
soba. ”  Pregov. 15. 26. — Varujte se nesramnih misel
že v začetku, kajti one se v duši vnamejo kakor ogenj
v slami, in če se enkrat v sercu vgnezdijo, je tež¬
ko se jih znebiti. Pa tudi nikdar ne pozabite se spo
vedati svojih misel, nad kterimi dvomite, ali so zado¬
sti čiste bile; zakaj kdor hoče nečistega duha rešen
biti, ga more pri spovedniku zatožiti.

II. Nečistosti se krivega stori, kdor nečiste
želje v sercu redi, to hoče reči, kdor želi kako ne-

—( 237 )—

sramno delo dopernesti, in morebiti celo priložnost išče.
Nečiste želje so že globokejši stopnja v nesramnost,
kakor so gerde misli bile, zakaj k njim se tudi volja
človekova pridruži, in vpraša po zadostenju pohotnosti.

Zatorej je sam Bog take želje pod smertnim
grehom prepovedal, ker je zapoved Mozesu dal rekoč:
„ Ne želi žene svojega bližnega.”  Jezus Kristus je to
zapoved še ostreje razložil, ker je izustil: „Jaz vam
povem, da vsak , kteri ženo pogleda, da je poželi, je že
prešestval ž njo v svojem sercu.  "Mat. 5. 28. — Varujte
se nesramnih želja, one se utegnejo človeka povsod,
celo v cerkvi, polastiti; zakaj nečisti duh hodi okoli
po noči in po dnevu, in človeške duše povsod lovi.
Pa tudi ne pozabite, pri vsakej spovedi od vsih svojih
želja račun dati spovedniku.

HI. Nečistosti se krivega stori vsak, kteri ne¬
čiste poglede ima, ali pa kaj nesramnega bere. Naše
oči so dušne vrata, skoz nje smert v dušo zleze. Glejte
Davida, nečisti pogledi na Urijevo ženo so ga preše-
stnika in umorivca storili. Ker so nečisti pogledi taki
veliki grehi, kaj pa hočem reči od tistega ženstva, ki
k takim pogledom napeljuje po prešernih oblekah in
nesramni noši? Oh koliko greha se take nesramnice
dolžne store! — Kakor po nesramnih pogledih, se tudi
uni nečistosti zadolži, kdor kaj v mazanega, bere; kajti
grešne reči brati, ali pa nečiste slike gledati, se pravi
olje v ogenj vlivati, ali pa, kakor pravi sveti Jeronim,
prostovoljno nevarnost iskati; zatorej Tridentinski zbor
take bukve in slike ostro prepoveduje.

IV. Nečistosti se krivega stori, kdor nesramne
besede govori, ali pa vmazane pogovore posluša. Sveti
Pavl pravi, da nič bolj ne škodi lepemu zaderžanju

~( 138  )-

kakor nesramni pogovori, torej nikdar brez greha niso.
In sam Jezus je rekel, da za vsako prazno besedo bo¬
do ljudje odgovor dali sodni dan. Mat. 12. 56. Kako
pa za nesramne besede?! Oh! in današnji kristjani si
z nesramnimi pogovori kratke čase delajo. Oh nesrečni
jeziki! ki toliko duš morite. Ljubi bratje in predrage
sestre v Kristusu! zamašite usta tistim, ki z nesramni¬
mi besedami k vam pridejo.

V. Nečistosti se ljudje krive storijo z neker-
šanskim kuševanjem, s prepovedano ljubeznijo in pri¬
jaznostjo, z nesramnim voglarenjem, z nečistim po-
šlatanjem, in objetjem, z ostudno kurbarijo in loternijo,

s gerdim prešestvanjem, s živinsko sodomijo.

Oh! vstavi se moj jezik in ne pravi na dalje ostudnost
spačenih človeških otrok. — Oh čiste duše, Jezusove
neveste! jokajte z menoj vred, da se vaš ljubeznjivi
ženin tako strašno zaničuje in s tolikimi ostudnosti-
mi razžali; plakajte, da ga nesramni kristjani tako
neusmiljeno vsakdan bičajo s gerdo nečistostjo. Oh
ljubeznjivi Jezus! ko so te Judje bičali, si 5.000 vdar-
cov prejel, pa glej, današnjim nečistnikom se to še ma¬
lo zdi, zatorej te vnovič bičajo in na tvojem svetem
otajstvenem telesu, kterega udje so naše telesa, ti
vsakdan neštevilno ran vsečejo. Oh nehvaležni člove¬
ški otroci! ali bodete še dolgo časa taki kervoločni
okrutniki milega Jezusa? Ali ne bodete še z Jezusovo
rešnjo kervjo svoje mesene pohotnosti zalopnili? Pač,
presladki Jezus! mi se hočemo odsihdob odpovedati
vsej nečistosti, in želimo neomadežvano živeti. ■—

3. Kterih pripomočkov se imamo zoper ne¬
čistost poslužiti?— Poslušajte in dobro si zapazite, kaj
je vam storiti, da ne bodete več v nečistost zabredli. —

-( 139 )-

Pervi pripomoček zoper nečistost je molitev.
Vsa naša moč je le v Gospodu, in On da dobrega du¬
ha tem, ki ga zanj prosijo; zatorej je nam Jezus na¬
svetoval rekoč : Cujte in molite, da ne pridete v sku¬
šnjavo. Duh je sicer voljan, meso pa je slabo”  Mat.
26. 41. Kakor hitro se mesena pohotnost zbudi, pravi
sveti Jeronim, kakor hitro se sprideno poželenje v vas
oglasi, k Bogu se obernite, On zamore vam čistost,
podariti. In da bodete ložej se vdeležili te čednosti,
zdihnite ginljivo k prečisti Devici Marii, ktera je kra¬
ljica vsili divic in mati svete čistosti; ona ho vas go¬
tovo v svoje zavetje sprejela in pred nečistim duhom
zavarvala. Nekterekrate pokleknite tudi pred britko
martro, stavite si pred oči kervavega Jezusa in recite:
Kako bi jaz ljubeznjivega Jezusa spet križal?! Poberi
se od mene, nečisti duh! Bog me vidi, kako bi jaz v
pričo svojega Boga tako strašno pregreho storil?!

Drugi pripomoček je pogosto prejemanje
svetih zakramentov. Nečistosti se varovati je velikih
gnad potreba; pri svetih zakramentih pa se naj večih
gnad vdeležimo. Zatorej le pogostoma bližajte se sveti
spovedi, in odkritoserčno vse svoje skušnjave spoved¬
niku dopovejte; zakaj nečisti duh, uči sveti Ignaci, se
ničesar tako ne boji, kakor čiste spovedi, in od vas
beži, kadar ga v spovednici zatožite, da vam nadlegu¬
je. Stopite po tem s ponižnim in zgrevanim sercom k
presvetemu obhajilu, in okrepčani z Jezusovim telesom
in s presveto rešnjo kervjo bodete vse ognjene psice
hudega poželjenja v sebi pogasili. Oh! da bi me ubogali,
kmalo bi se iz lastne skušnje prepričali, da nečisti
duh zoper človeka, ki Jezusa v sebi hrani, stvarice ne
premore. ■—

—( 240  )—

Tretji pripomoček zoper nečistost je zatiranje
svojih počutkov. — Naši občutki so veliki nasprotniki
svete čistosti, to vsak zmed vas dobro ve, in je pre¬
pričan, da čim veči prostost svojim počutkom dovolji,
tim slabši se s čistostjo godi; zato je sam Jezus re¬
kel: čujte, da ne pridete v skušnjavo. In sveti Avgu¬
štin nasvetuje rekoč: Ne oboroži sovražnika sam zoper
sebe, marveč zavkaži nogam, da ne bodo šle v pre¬
greho; zderži roke od malopridnosti, oberni oči proč
od hudobije, zatisni ušesa, da ne bodo nesramnih be¬
sed poslušale, gospodari skerbno cez celi svoj život.
Resnično je, da nobeden čist ne ostane, kdor ne zna
svojemu telesu modro zavkazati; nobeden zveličan ne
bo, kdor sam sebe z Jezusom ne križa. Sveti Pavl je
svoj život strahoval; sveti Jeronim si je s spičastimi
kamni persi kervavil; sveti Frančišek se je nag po
snegu valjal, sveti Aloizi ni nikdar ženski v obraz po¬
gledal. Ako so taki svetniki svoje telesa krotili, kaj bo
z nami, ki se še posta le po redkem poslužimo? kaj
bo s tistimi, ki se celo z vinom in žganjem opijanijo,
v čem, pravi sveti Duh, da je nečistost?

Ne, ljubi moji! tako se ne bodete nikdar ne¬
čistemu duhu vbranili, in nebes ne vidili. Dosadaj je
pri vas telo gospodarilo, pa slabo gospodarilo; odsta¬
vite ga in dajte gospodarstvo duši: ona naj telesu za-
vkazuje, naj ga kroti, da ne bodete zavoljo nečistosti
pogubljeni.

Četerti pripomoček zoper nečistost je vbeg
pred priložnostjo. — Slaba priložnot je ogenj, človek
pa je slama, pravi prerok. Kakor ogenj slamo vžge, tako
vžgč slaba priložnost človeka z nečistostjo. K svetemu
Avguštinu je hodil mladenč k spovedi, ter ga je vselej

-( 241 )-

za nove pripomočke zoper nečistost popraševal, pa
svetnik mu je vedno le rekel: vteci, vteci pred prilož¬
nostjo. Tako rečem tudi jaz vam vsem: vtecite pred
vsem, kar k nečistosti napeljuje; bežite pred pojedi¬
nami in pijančevajem, ondi je večidel nečistost do¬
ma; bežite pred plesom in ponočnim voglarenjem, on¬
di nečistost duše mori; bežite pred nesramnimi tovar-
šijami in prijaznostimi, ondi se diviškim dušam zanj-
ke stavljajo; ne prejemajte nikdar nobenih spomin-
šin, kakor so prestani, vuhani ali pa rute, od tistih,
kteri morebiti nesramno do vas mislijo; bežite celo
pred lenobo in radovednostjo, ker tudi v tem se vte-
gne kača nečista roditi; bežite pred vsako osebo, ne
hodite v nobeno hišo, ogibajte se vsili krajev, varujte
se vsega obiskanja, z eno besedo: bežite pred vsako
priložnostjo, kjer dvomite, da bi vaša čistost dobro za¬
varjena bila.

Glejte, ti so pripomočki zoper nečistost. Nadjam
se, da, ako še enkrat pomislite, kako velik greh da je
nečistost, in če presodite, v kakšini mnogoverstni ne¬
varnosti da smo, v to gerdo pregreho pasti, se bodete
zvesto tih svetih pripomočkov poslužili, in dušo si pred
gerdim smradom ostudne nečistosti oteli.

Modri kardinal Miroslav Boromej nam povesti-
co od neke talijanske dekline sporoči, ki se podučivno
z današnjo pridigo vjema: Katarina Vanini se je v 16.

stoletju v Sieni od plemenitih, pa vbozili staršev ro-

16

-( 242 )-

dila. Bila je jako lepe telesne postave in krasote, ali
to k njeni nesreči. Nje mati ni veliko veljala, kajti
hčeri je vse dovoljila. Tako se je zgodilo, da Kata¬
rina se je zapeljivemu svetu vdala, in iz Siene v Kirn
pobegnila. V Rimu je ona strašno pohujšljivo živela.
Zavolj nje je mnogo razujzdanežev vse premoženje
potratilo in veliko pobojev se je pripetilo. To zvediti
so papež Gregor XIII. nečistnico iz mesta spodili. Ka¬
tarina pride nazaj v Sieno, in ondi hudo zboli. Se
pošlje po spovednika, in nečistnica obljubi življenje po¬
polnoma poboljšati, ter vedno v pokori ostati. Pa praz¬
ne nade — Katarina ozdravi na telesu, pa ne na duši,
in spet poprejšno nečisto življenje nastopi, kakor veči¬
del vsi delajo, kteri so od nečistosti pogospodarjeni;
zakaj ta pregreha človeka tako oslepi, da on svojo du¬
šo, ktero je Jezus s presveto rešnjo kervjo drago od¬
kupil, za vmazano veselje kratkega hipa Satanu proda.

-— Vender veselite se, v god svete Marije Magdalene
gre Katarina v cerkev; po božji previdnosti se naldju-
či, da ondi pridigo posluša, ki je bila ravno na njene
zmote namerjena. Pridiga jo je omečila, in obilno solz
je že v cerkvi polila. Pride vsa zgrevana domu, popa¬
de nagloma za škarje, in si lepe dolge lase, ki so bili
vzrok njene prevzetnosti, postriže, razproda vse svoje
ošabne oblačila in denarje med vboge razdeli, ter se
obleče v spokorno obleko, in začne v svojem 24. letu
pokoro delati, v kteri je do 40. leta stanovitna ostala,
dokler je kot druga spokorjena Magdalena mirno v
Gospodu zaspala. Tako je Katarina Vanini peklu odšla.

Nečistniki in nečistnice! ki me poslušate, vam
velja ta povestica. Dvignite svoje oči prot nebesom. Oh
lepe nebesa! tam gori nedolžno jagne vsred čistih divic

-( 243  )-

kraljuje; tam gori prečista Divica Marija svete raj do
čistili devic okoli jagnetovega trona vodi, in po nebeš¬
kih širjavah se taka pesem glasi, ktere nobeden ne
zastopi, kakor same divice. Ah, nečistniki in nečistnice!
za vas tam gori prostora ni, zakaj kurbirji ali nečistniki
nimajo deleža v božjem in Kristusovem kraljestvu. —
Poglejte nečistniki in nečistnice pa v pekel. Tam doli
peklenščeki pečejo in žgejo vse tiste, ki so se na svo¬
jem životu pregrešili, ki so nesramno živeli, in loterni-
jo vganjali. Tam doli je tudi za vas že prostor namen¬
jen in Satan je peč že zakuril, v kteri se bodete večno
žgali, pekli, kričali in eden druzega kleli, zakaj kur-
birje in prešeštnike bo Bog sodil. Oh vaša strašna sle¬
pota, da za kratko vmazano veselje hočete večno ter-
peti! Povejte mi, ostudneži! kaj ste imeli, po tem ko
ste svojo gerdo željo spolnili in svoji meseni pohotnosti
vstregli? Nepokojno vest, žalostno serce na tem svetu,
in v peklu ste si vselej veči terpljenje napravili. —
Oh nesrečni bratje! nesrečne sestre! ovedite se, poko¬
ra, •— pokora! — Ker ste imenovano Katarino Vanini
v pregrehi posnemovali, posnemajte jo tudi v pokori.
Za vas je ni druge poti, peklu oditi in v nebesa priti.

Glejte ga ljubeznjivega Jezusa, predrazega Sina
prečistc Device Marije. On je Magdaleni odpustil in
tudi prešeštniee ni obsodil. On je ves milostljiv. Vi ste
ga bičali, pa vas ni še preklel. — Pribežite k njemu.
Ta svet je že marsikterega zmed vas zavoljo nečisto¬
sti osramotil in obsodil, pa Kristus še ne, — pri Njem
je še le milost. Dajte se Njemu v naročje, da bodete
večno živeli. Amen.


P

^ J ' f) i vi A **;’•' ■ kCj-vfC Cia,

S g "  -. y? ' ' ■ ' ' • .» ' v -- ^ v ,'">7

"1*,"** <- f* f 9 *-^  *y*'&.ifUA. -*>•** c ^ ^ f'

'bj-iS-0  '•' r -'^ ■ $?&X-C& irC^j/L jct* p,t-Cf* ,J ~ i ‘ '-' :  ■ ' : ' ( ~i

‘‘ ; >' r Vr J ) l  V> ,*A? 4 < pA,£a  > 7 - 7 .. <-' ■. %?  >J

.

- i p  -s U -  . .• ? ,•• 1  vit* , ■'-- 7  '■. . (

. 4 .

'VtS-«.-, }f  . • < r "‘/Tfi*MyC :  ,. -'<

_j ,/ * u ‘- 7 ' / - ' T . - ,.^ 7 'i: ■ ' ,7  ,.

* ' /*'»■»>■■»■>■ c, 'Cc>r. c x<j. i>C-;. ,< ■'  .. .. j r 'J

x* ^ k -ck-Št  ;. ’ ■

/**'.}  *>' -'■•■£>'■'*'*  - ^ <

' ' ' pn^J ■ ' >>■■-.-  ,  . ^

^>vW • . '44  &»*-v v >> „ /j..,

/ A-ft' •> Ts^Ti-vi*! ‘ S~^f*-pL £'t*Če-co**-*/*;■*,■ .,i

> ,. f! .. , ;!  .>■., -• . ; t 4 i, V ■
f- .-Ssf ' ■■• ■ ' - ■


'

N *» ^^ 4 *-,' -y-< 7 U-> 6 -. ^ '- f/J- ■ 5  , 7 ~>-r ■ •-

v*"r> .,■■-!■, , ■ -£*&■:■ *■**’*■*■&

■

,č*<£ ij;.v: ■ » ■' . 7 <- '- ■ -

S»A?
'■-o ?

7  ^ ■ * ' ■>' 7 - “' '

7 ; i *' : 7 _

/? 5 ^*'


'■ i %  . ■ . 7  :■ ?. ■'.

M >>•; T '/


Vt V i#H-f 7
(-

.ni v 4  A * £~.  j ->~>i š

XV. POGOVOR.

Ples.

„ S plesavko nikar tovaršije ne imej, in ne
poslušaj je, da se ne boš morebiti pogubil po
njenem prilizovanju, ”  Sirah IX. 4.

Prerok Jeremija je nekdaj sede na razvalinah
Jeruzalemskega mesta in na groblji ondašnega poderte-
ga tempelna milo objokoval osodo Izraelskega ljudstva,
ki je bilo v babilonsko sužnost potirano. „ Poslušajte
me, prosim, vsi narodi in poglejte mojo žalost: naše di-
vice in naši mladenči so v sužnost peljani. ”  Tako on
iz globočine svojega žalostnega serca zdihuje. Enaka
žalost presune vsacega pobožnega kristjana, če presodi
hudo sužnost, v ktero je peklenski trinog današnje
ljudstvo vklenil, namreč v sužnost gerde nečistosti, zo¬
per kojo sim zadnikrat vas svaril; da! solzni moramo
zavpiti: poglejte žalostno prikazen; naše divice in naši
mladenči so od nečistega duha v sužnost peljani. —
In resnično, ktera bogaboječa duša bi se ne solzila,
kadar vidi, da očitno, celo o gospodovih dnevih, se
grešni plesi napravljajo, kjer se mladina obojega spola
v sužnost nečistega duha vklepa, kjer se sveta nedolž¬
nost očitno zasramuje in drago devištvo z nogami te¬
pta? kdo, pravim, bi pri tem žalostnem pogledu ne jo¬
kal? Zatorej nas svari modri Siracid rekoč: „ S ple¬
savko nikar ne imej tovaršije, in ne poslušaj je, da ne
boš pogubljen po njenem prilizevanji. "

-( 246 )-

Od plesa sem namenil dans vam govoriti. —
Veliko so že pridigarji zoper to nekeršansko veselovanje
svarili, pa njih besede so bile večidel le glas vpijoče¬
ga v puščavi; in kristjani so od Satana tako močno
oslepljeni, da celo terdijo, da ples ni grešen. — Vem,
da v tem predmetu ne bom veči sreče imel, kakor so
jo drugi močnejši pridigarji imeli; pa vender molčati
ne smem, ker vem, da današnji ples je pervi nagib v
nečistost; zatorej zaupaje v božjo pomoč dvignem svoj
glas  zoper tiste, ki druge zapeljujejo rekoč jim: ples ni
grešen , in njim nasprot zastavim načelo: današnji ple¬
si so grešni.  To dokazati, bom troje resnic razložil:

1. Današnji plesi more v Človeku natomo- nravne, po¬
božne občutke-.

2. Današnji plesi vzrokujejo mnogo velikih grehov:

3- Današnji plesi so nekako malikovanje.

Poslušajte me pazljivo, in vi bodete z menoj
obstali, da današnji plesi so grešni.

Bali, od daleč se čuje šunder, muzika in ples.
Ne vem, ali se samo meni tako zdi ali kali, vsaka mu¬
zika za ples ima nekaj posebnega, milo-žalnega v se¬
bi, in gosli tako žalostno zdihajo in cvilijo, kakor bi
jim bilo britko pri sercu. — Pa le pojdimo pogledat
na plesišče. Kako imajo plesavei in plesavke sparjene
lica, in žerjave oči, in kako jim serce klopoče in po
glavi šumi! Tukaj eden vreši in grozno zatuli, tam e-
den po podu dirja in cepta, in v drenju s komolcem
tovarša zadene, ta pa na vse gerlo zarobanti in zakol-

-( 247  )-

ne, da njegova ljuba, če jeblizo, saj zve, kako serčen
in čverst kavelj je on, na kterega se lahko zanese. —
Tam uaš opiljen a deklina čaka, da smukne v versto, in
kot obsedena po podu ferči; in doma znabiti bolna
mati zdihuje in ji ni mogla vbraniti ne ples; spet tam
neka druga pisano gleda, in v sercu preklinja, da so¬
sedov hlapec raji z njeno tovaršico pleše, in je njo
pustil. — In tako v eno mer rajajo in nore, da se pod
giblje in stene majo, in kolnejo in tulijo, in se kot
krave napajajo, kakor dolgo krajcar gleštajo in še dal¬
je, in gerde živinske pogovore in burke imajo, in že
na očeh in na obrazih se jim pozna, kako jim srovo
razberzdauo poželjenje kot mravljišče mergoli v sercih.
In poznej, kadar v pozno noč domu rogovilijo, se
marsikrat še na potu strašni smertni grehi zgode, se
velikrat pretepajo,— clo kterega ubijejo iz ljubosum¬
nosti.^— Mislite si, kaj bi bilo, naj bi med tako dru-
hal, kadar ravno nar bolj nore in vganjajo, na enkrat
Gospod Jezus Kristus stopil, v tisti podobi, kakor ga je
Pilat ljudstvu pokazal, — kervavo raztepen na celem
životu, z rudečim sramotnim plajščem ogernjen, ternjevo
krono na glavi, in milo obličje polno kervi in pljun¬
kov;—  in bi se molče tjo med nje vstopil s zvezanimi
rokami, s pripognjeno glavo, z usmiljenim pogledom, in
vsi bi vgledali to kervavo blčdo podobo, in bi spoznali
Njega:— joj in gorje, kako bi vsa ta mesena drulial
tudi kot zid obledela od neizrečenega straha, in vsi bi
z velikim krikom narazen planili in bežali pred njego¬
vim mirnim pogledom. Prav tako bi bilo, kakor da bi
mila solnčna luč naenkrat v kteri temen, čern berlog
zašinik, in divjo zverino splašila. (Alban Stole) —
— Ta je čedna podoba vašega poštenega plesa. Do-

-( 248 )-

voljito, da tudi jaz svoje pazke pristavim re¬
koč:

J. Današnji plesi more v človeku natorno — nrav¬
ne, pobožne občutke.

Gospod Bog je slehernemu človeku dal sra-
možljivost v varhinjo njegove čistosti. Satan pa si vse
žile napenja, v človeku ta natorno — nravni občutek
zadušiti, ter je-— to ložej doseči — ljudi naučil plesati
na sadanjo vižo. Sicer so tudi Hebrejci plesali, pa so
vselej možtva posebej in ženstva posebej plesali. —
Kaj bi pa vi od mladenča in dekline mislili, ako bi
nju na polju ali na drugem mestu tako se objemati
vidili, kakor se na plesišču godi?-Slabo bi nju sodili.
Kako je to, da na plesu pa deržite za pošteno, kar bi
kje drugej za ostudno razglasili? Glejte, Satan je tako
ljudi oslepil.

Človekova duša, pravi sveti Avguštin, je po¬
stavljena med Boga in stvari; če se k Bogu dviguje,
bo razsvetljena, zboljšana in čedalje popolniši; če se
pa k stvarem nagibati začne, bo otemnela, slabi in če¬
dalje hudobniši postaje. Na plesu se človekova duša
od Boga proč obrača in na stvari se naslanja, zatorej
slabi in zmerej bolj malopridniši prihaja, sramožljivost
jo zapušča, in neko slabo nagnjenje, ki v slehernem
človeku tiči, se jame buditi, ljubezen do Boga peša in
ljubezen do sveta raste: duša je na široki cesti v ne¬
srečo— v pogubljenje.

Modri Siraeid pravi: „Ne gledaj v divico , da se
ne bos nad njeno lepoto pohujšal.”  Ekl. 9. 5.  Nevarno
je torej diviei v obraz pogledati; koliko neva-rniši pa
je za roko jo prijeti, na plesišče jo peljati, se nje o-
kleniti in po plesišču ž njo dirjati? Ali mi zamore kdo

—( 249 )—

tajiti, da sveta sramožljivost ne beži, da se spačeno me¬
seno poželjenje ne zbudi, da drago devištvo ni v ne¬
varnosti? Salust, moder pa razujzdan ajd, govori od
Sempronije, neke rimske gospe, in reče, da Sempro-
nija ne utegne biti zlo poštena ženska, zakaj zna pre-
lep6 peti in plesati. Po tem takem smemo tudi mi so¬
diti, da kdor dobro plesati zna, in kdor rad pleše, ne
utegne veliko pošten biti. — Poznam moža, kteri sam
pove, da je do 20. leta tako sramožljiv bil, da si ni
upal nobeni ženski v obraz pogledati; pa pride na
ženitnino in ondi je silen plesati, ter obstane, da od
tistega časa ga je sveta sramožljivost popustila, in ta¬
ka huda vojska se je v njem zavnela, da veliko je
opraviti imel, sam sebe v poštenosti obderžati. — Po¬
znam tudi žensko, ktera pride — 14 let stara, ples
gledat; ondi jo mladenč norčevaje se na plesišče po¬
tegne, ter jo začne sukati. Kmalo pa deklina blizo za¬
gleda svojega očeta, in taka sramožljivost jo obide, da
se plesavcu iz naročja zmuzne in pobegne. Ali to ni
bilo zadosti. Postala je taka plesavka, da nobeden ji
ni plesa vbraniti zamogel. Za malo let je pa tudi ne¬
srečna bila in nezakonskega otroka povila. —

Ali čemu bom nadalje pravil, kako današnji
plesi pobožne občutke more? saj sami veste, kako se
je vam godilo. Ako hočete odkritoserčni biti, morate
pač obstati, da ples je bil pervi uzrok zgube vaše sra-
možljivosti; je bil pervi uzrok, da hudobno spačeno
meseno poželjenje se je v vaših telesih zbudilo; je bil
pervi uzrok, da ste se v prepovedano ljubezen z drugim
spolom zapleli in zadnič nesrečni bili. Resnično, vsak,
ki je divištvo očitno pred svetom ali pa skrivaj samo
pred Bogom zgubil, spozna, da nesrečni ples je bil

—( 250  )—

pervi začetek. In smem reči, da kdor se s plesom pe¬
ča, prijatel divištva ni.

Tega še le bolje se prepričati, vas vprašam,
kdo ples napravlja? Ne govorim tukaj od kerčmarjev,
ker že vsi veste, da te le posvetna dobičkarija na va¬
jeti derži, in tudi pozabili niste, da noben pošten kerč-
mar takih veselic v hiši ne terpi; marveč le vprašam,
kteri mladenči plese napravljajo ? Odgovor:  Taki, ktere
že vsi, in če ne vsi, mnogi za nesramneže poznaste.
Taki mladenči ples napravljajo, kteri že na obrazili
znamnja nosijo, da so sužniki nečistega duha. Oni ta-,
ko zajnke nastavljajo, naj bi nespametne divice lovili.
Kakor ptičar v ptičarnici limance nastavi, po tem se
skrije in sladko piska, dokler ptice ne prilete, na li¬
mance se obesijo, in on jih oskubi; enako piskači in
godci vabijo in kličejo deklice na ples, po tem planejo
razujzdaneži čez nje, jim sramožljivost in vse pobožne
občutke pomore, ter jih oskubejo drazega perja svete¬
ga divištva. — Na Laškem so nedavnej mladenči ples
napravili, pa nobena deklina ni k temu prišla; kajti
ondašne ženske so bolj sramožljive kot pa naše. Mla¬
denči začnejo sami med seboj plesati, ali kmalo so se
naveličali in rekoč: Kdo bo brez ženstva plesal? so se
razšli. Glejte, keršanske deklice! kaj možtvo misli, ka¬
dar ples napravlja—vas v zajnke poloviti, sramožlji¬
vost in druge pobožne občutke pomoriti in potem svo¬
je nesramne želje spolniti,

Kako da resnično ples v človeku natorno —
nravne občutke poduši, imamo zgled v svetem pismu
nad Herodijadino hčerjo. V dan Herodovega rojstva je
ta ošabno deklina plesala pred njim, in dopadla Hero¬
du; zato ji je s prisego obljubil dati, kar kolibigapro-

-( 251  )—

sila. Ona pa od svoje matere naučena je rekla: Daj
mi tukej v skledi glavo Janeza Kerstnika. In kralj je
poslal, ter Janeza v ječi ob glavo djal, in glava nje¬
gova je bila prinesena v skledi in deklici dana, in ona
jo je svoji materi nesla. Mat. 14. Ta ples je troje sere
zdivjal: serce matere Herodijade, da je hčeri nasveto¬
vala prositi za smert Janeza Kerstnika; serce hčere
plesavke, da je hotla glavo svetnika v skledi imeti; in
serce Herodovo, daje velil preroka ob glavo djati. Na¬
vadno je, da kralji o rojstnih dnevih in v velikem
veselju jetnikom prostost darijo; ali tukaj je bila pre¬
rokova smert plačilo plesavki. Kdo bi ne stermel, viditi
deklico, ki bi v skledi človekovo glavo vesela deržala?
Bi li ne rekel vsaki, da je divjakinja? Vender tukaj jo
imate plesavko, ktera se nad kervavo glavo veseli, in
svoji kervoločni materi jo nese. — Glejte, to stori
ples; on zaduši v človeku vse blage občutke in ga zdiv¬
ja. Še več. —

2. Današnji plesi vzrokujejo mnogo velicih greli»v.

Kadar človek svoje pobožne občutke poduši,
dirja kot konj in mezeg, ki pameti nimata, za svojo
pohotnostjo. Tako se godi plesavcom: zdi se jim, da
brez plesa biti ne morejo, in kjer godce zaslišijo, tje
hočejo iti. To sami veste. Kolikokrat starši sina ali
hčer v spavnico odpravijo, pa po noči jim skoz okno
poskakajo in na ples gredo. —Ali takih reči vam pra¬
viti ni moj namen, marveč želim vam samo nekterih
grehov našteti, ktere ples vzrokuje. —

Omenim pervič domačih tatvin. — Sin ali hla¬
pec morata denarjev imeti, da plesavkam piti vkupita
in godcem plačeta. Hči in dekla potrebujete penezov,
da svojim fantom ali prav za prav nečistim zapeljiv-

—( 252  )-—

eom nekterih spominšin darujete. Od tod pride, da v
hiši zmikajo. In gorje staršem, če jih taki nezvesti
otroci enkrat pod noge spravijo ! tudi šiloma jim vza¬
mejo, kar jim za ples služi. Nedavnej je v Benetkah
vdova sina imela, kteri ji je vse od hiše odnesel,
in z gerdim ženstvom na plesih zapravil. Zadnič
zagleda še zlat perstan na materni roči. Ga hoče imeti,
ali mati se mu ga dati vstavlja, rekoč mu, da je spo¬
min na rajncega očeta. Sin pa se veliko ne pomisli, s
silo materi perstan iz roke potegne, ji tudi perst
zlomi, jo pusti na tleh jokati in gre, ter perstan za¬
pleše. —

Na dalje-je na plesu pijančevanje. — Brez vina
ali žganja se še ples nikdar deržal ni; in redkekrate se
je ples končal, da hi se ne bil nihče opijanil. Da je
pa velik greh vpijaniti se, vsi že veste, in kaj še iz
pijančevanja pride, niste pozabili. Eečem, da redka
plesavka je bila še pridna gospodinja in zvesta žena,
in da še noben plesavec ni bil varčen gospodar, zvest
mož in dober oče. Poznam človeka, ki je v mladosti
veliko plesal in s plesavko se zaročil. Premoženje je bilo
ponosno, pa zakon, ki se je bil na plesu sklenil, ni bil
srečen. Mož in žena sta se vedno psovala, eden dru¬
gemu razujzdanosti opočitala, in družina je prišla na
beraško palico. —

Po tem ples porodi gerde tepeže in uboje. —•
Nečiste plesavke nimajo nobene stanovitnosti; zdaj se
enemu, zdaj drugemu plesavcu prilizujejo in ponujajo,
in to vzrokuje tepeže, nekterekrat celo uboje. Če se
pa že na plesišču zavolj psice ne skoljejo; gre pa lju¬
bosumni plesavec unega na pot čakat, ga napade, mu
glavo razbije, in večkrat celo usmerti. Kako da je to

—( 253  )—

resnično, sami veste, kajti morebiti jih mnogo pozna-
ste, ki so bili iz plesišča v ječo peljani. —

Zadnič, da druge grebe opustim, omenim, da iz
plesa pride nečistost. —Poprej sem rekel, da ples na-
torno-nravne občutke pomori, in glejte, iz tega zvira
nečistost v djanji. Da bi poti govorile, pokterih plesa-
vec plesavko v terdi noči domu pelje; da bi zvezde
govorile, ki nad njima bliščejo; naj bi luna govorila,
ki večkrat obledi in za oblake se skrije, naj bi nes¬
ramnih del plesavcov in plesavk ne osvetila; mi bi
slišali take reči, da bi stermeli. Starši! vas zagotovim,
da, ako je vaša hčer divica na ples šla, in v pozno
noč domu prišla, ni več divištva domu prinesla — Pa
denimo, da je za enkrat tako srečna bila, kako bo pa
za naprej ? Njeni plesavec začne v hišo hoditi, na potih
se ji nastavljati, ali pa celo po noči na okno ji terkati.
Kmalo se prijaznost v meseno poželjenje spreoberne in
konča z nečistim djanjem; zakaj gotovo je, da nobena
plesavka drazega divištva ne obderži in Jezusova ne¬
vesta ni.

Glejte, koliko velicih grehov ples vzrokuje. Kdo
zmed vas bo še tako nespameten terditi, da ples ni
grešen? Ljubezen med možkim in ženskim spolom se ima
začeti pri altarju gospodovem, kadar Jezusov namestnik
zakon blagoslovi; ljubezen pa, ki se na plesu sklepa
pri. godcih, serca oskruni in podje časno in večno
srečo. Kdor divištvo k poroki prinese, stopi po pravi
poti v zakon; kdor pa brez devištva k poroki pride,
je gnusoba pred Bogom in vsem nebeščanom. Ali vsa,
kteri veliko v mladosti pleše, večidel brez diviškega
venca v zakonski stan stopi. Oh ti prekleti ples, koli-
kanj greha ti po svetu vzrokuješ! koliko škode ti člo-

—( 254 )—

veškim otrokom delaš, v naj sramotniši malopridnost
jih pogrezvaš; ti neštevilo diviških duš, ktere je mili
Jezus s svojo rešnjo kervjo pogubljenja drago odkupil,
spet peklu prodaš in v večno nesrečo zakoplješ. Oh ti
peklenski ples!! — Še le več. —

3. Današnji plesi so nekako malikovanje.

V svetem pismu je čveterokrat od plesa govorjen¬
je. — Kadar so Izraelci skoz rudečo morje šli, je
Mozes zahvalno pesem Bogu zapel, in prerokinja Maria,
Aronova sestra, je škrepetnico v roke popadla in od
veselja zaplesala, in ž njo vred so vse druge ženske
rajale. — Ko so Izraelci skrinjo zaveze v Jeruzalem
peljali, je kralj David pred skrinjo zaveze od veselja
poskakoval. Vsak sprevidi, da v tih dveh priložnostih
je govorjenje od svetega veselja, in se z današnjim ple¬
som stvarice ne strinja. — Herodijadna hčer je plesala
in za plačilo Janezovo glavo dobila, kakor sem že ome¬
nil. — Izraelci so bili v puščavi zlato tele zlili in ma-
likovaje so okoli njega rajali, zato jih je bilo ob enem
23.000 pomorjenih. Exod. 32.

Temu malikovavskemu plesu, kakor so ga
Izraelci v puščavi rabili, so današnji plesi močno po¬
dobni. — Izraelci so malika— zlato telo — v središče
postavili, in okoli njega plesaje so ga častili, ter so
tako malikovali. Enako delajo današnji kristjani; zakaj
neki cerkven učenik pravi, da plesišče je kolobar, kte-
rega središče je Satan; po tem takem plešejo kristjani
okoli satana, kakor so Izraelci okoli zlatega teleta ra¬
jali in malikovali. Izraelci so okoli zlatega teleta ple¬
sali, ko so na table deset božjih zapoved čakali, in bi
se bili imeli v pobožnem duhu pripravljati, tiste poni¬
žno sprejeti. Današnji krisljani plešejo večidel ob ne-

—( 255  )—

deljah in praznikih, in tako tiste dni, ktere bi mogli
Bogu s hvaležnim sercom posvetiti, jih satanu posvetč;
zatorej pravi sveti Avguštin: akoravno bi bil velik
greh o gospodovih dnevih hlapčevsko delati, je vender
še veči greh tiste dni plesati. — Vemo od starih aj¬
dov, da so nektere svoje malike, posebno tiste, ki so
naj bolj vmazani bili, s plesom častili in po plesu njim
v čast gerdo ostudnost vganjali. Bavno tako delajo
današnji plesavci. Iz božjega tempelna gredo o gospodo¬
vih dnevih na plesišče, kjer je altar Satanov; ondi z
vpitjem in ukanjem okoli njega rajajo, s pijančevan¬
jem, preklinjevanjem in gerdimi besedami ga časte,
zadnič pa še ostudno nesramnost vganjajo, in tako ne¬
čistemu duhu aldujejo.

Povejte, ali se ne pravi to malikovati? Gotovo,
kdor se s Satanom norčuje, ne more biti božji prijatel.
Zatorej nikjer v svetem pismu ne najdemo, da bi bili
apostelni kristjane pred plesom svarili, menim zato,
ker jim ni na misel prišlo, da bi se kristjani tako spa¬
čiti utegnili, in malikovavski plesavci postali: ali cerk¬
veni učeniki, kteri so tako spačenje v keršanstvu do¬
živeli, so ostre besede zoper ples govorili. Modri Ter-
tuljan pravi, da ples je hudičeva znajdba. Sveti Kri-
zostom reče, da vse kristjane, kteri plešejo, bi se ime¬
lo od katoliške cerkve odločiti, in nikdar jim ne do-
voljiti, da bi k sveti maši priti smeli. Vsi cerkveni
zbori ples hudo bičajo, in nekteri ga celo pod štrafo
izobčenja prepovedo in kristjanske plesavce hudiču iz¬
dajo. In to se je tudi resnično že zgodilo.

V životopisu svetega škofa Eligija beremo sle¬
dečo žalostno dogodbo. Nekega dne je ta svetnik v
neki vasi blizo Nojonskega mesta prav ostro zoper

—( 256  )—

nespodobni ples pridigoval. Pa kaj se zgodi? Nekteri
hudobneži se pogovorijo, ter grejo sv. škofu navkljub
v neko bližno hišo, začnejo plesati in silo nesramno
razsajati. Sveti Eligi pohujšljivega plesa in drenja ni
mogel prenesti; poda se tedaj v tisto hišo, ves miren
jih lepo poduči, opominja in prosi, da bi besede bož¬
je, ktero so v cerkvi slišali, nikar ne zaničevali; da
Bog dolgo prizanaša, pa kadar greh do verha prikipi,
toliko hujše vdari. Ali nesramneži so glas škofov le
zaničevali, in še hujše razsajali. Zdaj se od svete jeze
škofovo lice vname; oberne se proti nebesom, in prosi
Boga, naj bi te hudobneže na telesu v daril, da bi bile
njih duše pogubljenja rešene. In glej, pri tej priči je
bilo petdeset izmed njih od hudega duha obsedenih,
hudo martranih, in še le čez leto na škofovo molitvo
rešenih. Bili so namreč ti obsedeni vželezje zakovani,
da niso sami sebe in drugih pomorili. Celo leto so stra¬
šno rjuli. Ob leti jih veli sveti škof v cerkvo privleči.
On derži veliko pridigo od pravice in milosti božje,
da so se vsi pričujoči v solzah topili. Zadnič zaprosi
Boga, naj bi obsedenim plesavcom milostljivo odpustil.
V tem hipu vsi obsedeni strašno zarjuvejo, satan jih
je popustil in vsi kot mertvi na tla padejo. Tako re¬
snična dogodba.

Glejte, ali nimam prav, da ples je nekako ma¬
likovanje, ki človeka satanovi oblasti podverže; zato
ker plesavci okoli njega rajajo in ga častč, ravno ta¬
ko, kakor so Izraelci zlato tele, kakor so ajdje svoje
ostudne malike častili.— Zdaj stopite naprej tisti, ki
pravite, da ples ni grešen. Jelite ni grešno, v človeku
pobožnih občutkov moriti, ktere mu je sam Bog stvar¬
nik v serce vcepil ? Jelite ni grešno v take veselice

—( 257  )—

zahajati, kjer se neštevila smertnih grehov godi, kjer
se gospodovi dnevi skrunijo, kjer se človek z naj
geršimi ostudnostmi ognusi? Kali ni grešno, da se
kristjan kakor nekdanji neznabogi obnaša, in tako re¬
koč malikuje?

Če take reči grešne niso, ni več greha na
svetu. In take razsajanja se današnje dni z dovoljen¬
jem viši oblasti gode; razujzdani plesi se smejo očit¬
no napravljati, po keršanskih deželah napravljati, o go¬
spodovih dnevih napravljati, v pričo katoliške cerkve
napravljati. Oh časi! kdo mi da dva potoka solz, da
objokujem današnje spačene dneve?!

Dragi kristjani! poslušajte še sledečo povesti-
co, in nakanite plesu se za vselej odpovedati: Bil je
mladenč poštenili staršev v ples močno zateleban. Do¬
bri starši so ga serčno svarili, pa njih besede so bile
bob v steno. Zavoljo velieega razsajanja in nevboglji-
vosti, zavoljo ponočnega rogoviljenja in družili razuz¬
danost je bil mladenč v vojaštvo vpisan in je moral
k svojemu polku. Ali ondi kmalo hudo zboli, in kot
bolehen za vojaštvo nevgoden, pride spet domu. Bole¬
zen ga je tudi doma bolj in bolj pritiskala in na
smertno posteljo polegla. Se spove in vse svete za¬
kramente za smert prejme, pa še obljubo stori, da,
ako bi mu Bog dal se ozdraviti, nikdar več plesal ne
bo. Ta obljuba, menda, je Bogu dopadla, za nekte-
re mesce mladenč ozdravi.

Se prigodi, da v bližni vasi ples napravljajo.

17

—( 258  )—

Mladenča začne mikati, drugi tovarši ga vabijo, pa ob¬
ljuba ga je vezala. Cel teden ves zamišljen okoli hodi,
in ne ve, kaj bi storil. V nedeljo popoldne, ko se je
zapeljivi ples počel, in muzika se okoli razmevala, mu
ni bilo več prestati. Vender ostane do večera doma,
in še ko so večerjali, ga mati opomni storjene obljube,
in oča mu veli spat iti, ter mu reče: sine! dobro veš,
kam te je bil ples pripravil, bodi Bogu hvaležen in
derži storjeno obljubo. Mladenč molči, se v svojo spav-
nico poda, ter v posteljo vleže. Ali sadaj se ga hude
skušnjave lotijo; zdi se mu, da mu ni mogoče, da bi
na ples ne šel. Vstane, tikoma se obleče, in naj bi
starši ne vedili, skoz okno iz spavnice skoči, ter dirja
na ples. Ali kaj ? Ni še storil dvesto korakov poti, kar
ga mož v plajšč zavit sreča, se mu v pot nastavi, ter
ga vpraša: „Kamo greš?”  Mladenč — misleč da je kak
navaden mož iz une vasi, mu odgovori: „ Kaj je tebi
mar, ltamo jaz gremf ti pojdi svojo pot,”  se mu zmu¬
zne, in hoče naprej iti. Pa mišleni mož v plajšču bil
je sam Kristus. Se za mladenčem oberne, ter mu reče:
„ Ti praviš, kaj je meni mar, kam da greš ? Glej moje
rane, s kterimi sem te odrešil. ”  In razgerne svoj plajšč.
Ti si bil še na smertni postelji, in ako bi bil umeri, ti
bi bil pogubljen. Takrat si obljubo storil poboljšati se
in grešnega plesa za vselej se varovati. Jaz sem Očeta
za te prosil in za del mojih ran ti je s smertjo in po¬
gubljenjem prizanesel. In zdaj si se spet v grešno to~
varšijo napravil, ter prelomivši tvojo obljube greš na
ples. Ali le pojdi, ta je zadnja tvoja pot. ”  Mladenč to
slišati, se vplaši, nekoliko postane in se pomisli. Pa
muzika za ples mu zabajavno na ušesa doni, pade mu
v glavo, da ta bi utegnil kak znanec biti, ki ga je

—( 259  )—

hotel v,strašiti, naj bi se jutrej z njim norčeval; si da
serčnost in gre naprej. Pride do plesišča, zaucka: ku-
raža fantje! popade nastavljeno plesa vko in cap-cap
po podu. Ali kaj se zgodi? Komej četert ure pleše, že
oslabi,—na tla pade; muzika se vstavi,— ga povzdi¬
gnejo,— mertvud ga je vdaril,— ne govori več. Letijo
po duhovnika, naj pride plesavca previdit. Pa ni bilo
več časa, na plesu je brez Jezusovega križa in svete
luči umeri, in njegova duša je iz plesišča na sodbo
šla.— Tako pripoveduje neki goreč misionar „Bankič."

Kdo zmed vas, ljubi poslušavci! bi se podsto-
pil iz plesa na božjo sodbo iti? Kdo bi se prederznil
le reči, da za to mu ni mar, ako ga iz plesišča v po¬
kopališče nesejo? Da! gotovo je, kdor čez plesišče v
večnost gre, gre naravnost v pekel; in kdor v svoji
hiši ples napravlja in derži, vse tiste duše, ktere v
njegovo hišo pridejo, hudiču ponuja in prodaja; in vsi
godci, kteri muziko za ples delajo, so zlodjevi najem¬
niki, ki popotnico godejo tistim, koji se v pekel na-
potujejo. Kakšen račun bo za vse te na sodni dan!
Jojmeni, kakšina sodba!

K vam se obernem, keršanski mladenči! Bog
mi je priča, da vam vsako pošteno veselje iz serca
privoščim; ali današnji ples pošten ni, kajti on popači
vaše občutljive serca; on vas zdivja, in vas v take
grehe zapelje, da ste za vse pozemeljsko življenje ne¬
srečni; in še pred sodbo se vam utegne goditi, kakor
se je unemu mladenču godilo, od kterega sim vam po¬
vedal. Zatorej vas lepo prosim, opustite ples, ogibaj¬
te se vsake plesavke, in nikdar v hišo, kjer se ple-
savci gostijo, ne hodite. Ce vi mladenči enkrat ter-
dno sklenete ples zapustiti, kmalo bojo pregrehe, s

—( 260  )—

kterimi se v naših krajih gospodovi dnevi naj bolj
skrunijo, večidel odpravljene. Povejte mi, kakšen
dobiček ste imeli, po tem ko ste cele noči preplesali?
Otožno vest, z gerdimi grehi omadežano serce, vme-
dene telesne ude; večkrat ste tudi životno zdravje,
vselej pa mnogo denarjev zapravili. Oh! in sodba—
kakšna bo vaša sodba? — K vam se obernem, predra¬
ge dekline! Bog mi je priča, da vas priserčno ljubim,
pa ne tako, kakor vas svet ljubi, kakor vas tisti lju¬
bijo, ki vas na ples vabijo; marveč jaz vas v Jezusu
ljubim. Ste slišale, da vsaka zmed vas, ki na ples ho¬
di, svojo poštenost na prodaj nosi.

Oh plesavke! plesavke! kje je vaše devištvo,
ki ste ga Jezusu dolžne? Da bi vse solze pred seboj
vidili, ktere so polile tiste dekline, ki so po plesu ne¬
srečne bile, celo morje bi jih bilo. In kakšina pa je
njih večnost?! Oh drage sestre! jaz vas zaprosim pri
tej britki matri vašega ženina Jezusa Kristusa, ne
dajte se več od sveta slepariti; ne hodite več na ple¬
sišče ceptat po rešnji Jezusovi kervi, s ktero so vaše
duše večnega pogubljenja odkupljene. Odpovejte se
plesu in ljubite domačo tihoto. In Jezus Kristus bo v-
selej vaš ljubitelj, bo vam o pravem času tistega poš¬
tenega ženina za vašo roko snubit poslal, kterega je
vam božja previdnost namenila; le ž njim bodete
srečne na pozemeljskem potovanju in pa srečne v
večnosti. — K vam se obernem, keršanski starši, očet¬
je in matere! Bog je vas postavil varhe vaših sinov
in hčeri. Veste, da iz vaših rok bo On terjal diviške
duše vam izročenih otrok. Spačeni sinovi in oskrun¬
jene hčere so vaša naj veči nesreča; so vaša ne¬
sreča že v posvetnem življenju, zakaj vam napeljajo

-( 261  )-

žalost, ktera do serca seže; vam napeljajo sramoto,
ki vas do groba sprejema. Ali kaj še le bo na unem
kraju pokopališča, kadar bo sodnik po vaših pogublje¬
nih otrokik vas vprašal ? Očetje! ko bi vi z eno stopnjo
že v nebesih stali, vaš pogubljeni sin se iz pekla vz¬
digne in bo terjal rekoč: neusmiljeni oče! daj mi na¬
zaj mojo dušo! Vedil si, da nisem bil doma o nedels-
kih večerih; vedil si, da sem po plesih in zapeljivih
tovaršijah hodil; vedil si, da sem se s plesavkami pe¬
čal, pa nič mi nisi rekel, me nisi svaril. Zdaj poverni
mi dušo, ktero sem zgubil. — Matere! ako bi vi z eno
stopnjo že v nebesih stale, vaša pogubljena hči se iz
pekla dvigne in bo tirjala rekoč: neusmiljena mati!
daj mi mojo dušo nazaj. Vidila si, kteri mladenči so zavoljo
mene v hišo hodili; vidila si, da so me na ples vodili;
vidila si, da so z menoj nečistost vganjali, pa nisi
nič rekla, še prav si mi dajala in mi pravila, da tako
bom ložej ženina dobila. Zdaj poverni mi dušo, ktero
sem zgubila. Kaj bo takrat, keršanski starši? zatorej
rečem vsem: Odpovejte se plesu, ki je hudičeva služ¬
ba, in služite pravemu Bogu, da bodete zveličani.
Amen.

XVI. POGOVOR. ^ _

V'j'

I e b e g ».

„ Prosim, dete! dvigni svoje oči 'proti
nebesom. ”  — Tako je rekla Makabejska
mati svojemu sinu.  II. Mak. VII. 28.

Hudobni Antijok je bil sedem Makabejskih
bratov z njihovo materjo vred k smerti obsodil, ker
niso hotli zaničevati Mozesove postave, ne svinskega me¬
sa jesti, in tako zadostiti malopridnemu povelju kervolo-
čnega kralja. Šestero bratov je bilo že v strašnih mukah
dušo izdihnilo, ostala sta še mlajši sin in mati. Zdaj kralj
materi nasvetuje, za se skerbeti in sinka nakloniti, da
se dano povelje doverši. Na' to se junakinja Mojzesove
postave res svojemu ostalemu sinu bliža; pa ne da bi
otroka nagovarjala, kralja vbogati, marveč da bi mu
serčnost navdahnila, za vero življenje dati, ter mu te
besede v svojem domačem jeziku, ki ga hudobni kralj
razumel ni, govori: „ Moj sin! usmili se me, ki sem te
devet mescov pod sercom nosila, in tri leta s svojim mle¬
kom dojila. Prosim, dete! dvigni svoje oči proti nebe¬
som, ter poglej zemljo in vse kar je v njih, in pomisli,
da je Bog vse iz nič ustvaril, kakor tudi Človeški rod;
tako se ne bos bal tega rabeljna, ampak svojih bratov
vreden postal; daj se umoriti, da te bom jaz v večnosti
s tvojimi brati vred spet dobila. ”  — In otrok je serč-

-( 264 )-

no šel v smert, in življenje clal za domačo Mozesovo
postavo.

Z besedami te skerbne matere stopim tudi jaz
dans med vas, moji ljubi bratje! ter vam rečem: Pro¬
sim, dvignite svoje oči proti nebesom.  Vse nas je Bog iz
nič vstvaril — pa ne za to zemljo, ampak za nebesa.
Bog je nas na zemljo postavil — pa le za kratek čas,
naj bi se tukaj za nebesa pripravljali. Ne bojte se po-
svetnjakov ■— rabeljnov te zemlje; bojte se tistega, ki
zamore vašo dušo pogubiti. Bodite vredni svojih bratov,
ki so svet zaničevali in se raje umoriti dali, kakor pa¬
da bi grehu služili bili. Nasledujte jih serčno, da bo¬
dete tudi vi nebeško diko. dosegli, da se bomo vsi en¬
krat v nebeški milosti vidili.

Mi smo se dosihdob večidel le od reči pogo¬
varjali, ki se na zemlji in pod zemljo — v peklu ■—
godijo; preselimo se v duhu dans v vesele nebesa, in
kar zapopasti moremo, preglejmo imenitno prijetnost,
ki jo rajski prebivavei že vživajo, in je tudi nam pri¬
pravljena. če vse nebeško radovanje prav presodimo,
kmalo se bo nam gnjusilo nad vsim posvetnim, in ob¬
stali si bomo, da smo dosihdob bedaki bili, ker smo
se toliko za pozemeljsko trudili, za nebesa pa nič kaj
ne skerbeli.

To bolj na tanko spoznati, bom vam tri resni-
ee v razsodbo predpoložil, namreč:

l^Kakošna je sreča, s tctero ta svet nas slepari; in
kakoŠna je pa sreča, Id je v nebesih nam prihranjena;

2. Kako se večidel zasluži posvetna sreča, in kako se
pa nebeška sreča doseže;

3. Kakšen obstoj ima pozemeljska sreča; in koliko ča¬
sa pa nebeška sreča terpi.

—( 265  )—

Resnično! ta pretresba je jako razna, zatorej
pa tudi zahteva vaše prave pazljivosti.

1. KakoŠna je sreča tega svetal  Vprašam tiste,
ktere si je ta svet ljubčike izbral; kakšina je sreča te¬
ga sveta? Kaj ne, da težko je posvetno srečo doseči?
in če se jo tudi doseže, kinalo se človek prepriča, da
je le lažnjiva, in da na svetu nič tako goljufivega ni,
kakor je ravno domišljena pozemeljska sreča? M li
res, da posvetna sreča nam nakloni mnogo nevošljiv-
cev, in po tem takem mnogo otožnost ? Gotovo! posvet¬
na sreča je zvirk jezer nepokojev za tistega, kteri jo
vživa, in pa vzrokuje tistim, ki jo doseči ne morejo,
neštevilo zavidov, jez in sovražtva. Prav je imel sv.
Krizostom, da v naj visokejših stanih, ki se nam jako
srečni zde, se naj manj sreče vživa; kajti pri naj
večini premoženji se ima naj hujših sitnost in nebroj-
nih liudovoljnost. Naj posvetni otrok samo ene reči po¬
greši, zadosti mu je, da miru več nima, in vse nje¬
gove druge prijetnosti so ostrupenjene. Glejte Saula,
pervega izraelskega kralja: Gospod Bog ga je bil iz
kmetijskega stana na kraljevi stol čez Hebrejsko ljud¬
stvo povzdignil. Srečen bi bil pač biti moral. Pa zdelo
se mu je, da ljudstvo Davida bolj ljubi; to gaje  tako
žalilo, da nikdar pokojen ni bil.

Res, živeli so na tem svetu taki ljudje, kteri
so vsega obilno posedli, kar duh in telo poželita. Oni
so bili obdarjeni z vsemi duhovnimi lastnostmi: z mo¬
drostjo, zgovornostjo, razumnostjo; kar je ta svet naj

—( 266 )—

imenitnišega imel, jim je k nogam položil: čast, bo¬
gastvo, zlato, srebro in kupe drazik biserov; narodi so
se pod njihovim žezlom srečne šteli, in njih ime je slo¬
velo in še slovi od vzhoda do zahoda. Da! kadar se
Salomonovo ime izgovori, se zdi, da pri tem človeku
se dobi sveršek vse sreče posvetne ;> kajti njegova mo¬
drost je vse druge učene može dalječ presegla, njego¬
vo bogastvo se ne da zapopasti, imenitnost njegovih
poslopov, potrata njegovih pojedin, pozlačena blišečnost
njegovih stanovališč se ne da popisati. Neštevilno ljudi
je bilo njemu pokornih, iz daljnih krajev so hodili slo¬
veči kralji in blage kraljice njega gledat in poslušat.
Z eno besedo, kar človek poželeti more, je on imel.
Ali je bil pa srečen? „Ničemernost je vse na svetu in
nezadovoljnost duha. ” Tako je on sam rekel.  Ekl. 4.
16. — Neumnež je slehern, ki svoje serce na ta svet
naveže, in se v posvetno srečo zaljubi.

Ako Salomon svoje sreče na tem svetu najšel
ni, kdo jo bo pa najšel? Gotovo smemo po tem takem
reči, da ali Bog, ki je posvetne reči vstvaril, jih prav
poznal ni, če je mislil ž njimi našim željam zadostiti;
ali pa da človeškega serca ni prav presodil, če mu je
mislil s temi popolnoma vstreči. Kako bi bil dal člo¬
veku tolikanj nagnjenja, tolikanj tuhtanja, tolikanj po-
željenja po sreči, ako bi ne bil tudi neke neskončne
dobrote vstvaril, s ktero bi naša popolna sreča dover-
šena bila? Take dobrote pa na tem svetu ne najdemo!
zakaj vsake posvetne dobrote se človek s časom na¬
veliča, in vse njegovo življenje se steče v vednem že-
Ijenju: naj si pridobi kakšinor koli si bodi bogastvo, naj
vživa kakoršino koli si bodi prijetnost, naj se povzdigne v
kakoršino koli si bodi prijetnost, nikoli pokojen ne bo, mar-

—( 267*)—

več zmerej bo še dalje želel, zmerej bo še po višem
hrepenel. — Vprašaj unega reveža, ki si živeža od hi¬
še do hiše berači, kaj želi? on ti bo rekel, da samo
tolikanj, kar mil je za vsakdanji kruh potrebnega. Daj
mu to, in on bo že hrepenel po vgodnosti življenja.
Kadar pa vgodnost doseže, bo vender še naprej roke
stegaval, tako da čim bolj njegovo premoženje raste,
tim bolj raste tudi njegovo željenje po zmerej višem,
in cel svet ne more popolnoma zadostiti njegovemu ser¬
cu; zakaj doveršene sreče za človeka ta svet nima.

Ker ta svet za človeka zadovoljnosti nima, kje
je človekov poklic? Morebiti bi človek za vedno ne¬
srečo vstvarjen biti utegnil? Mi vidimo vse živali na
tem svetu do červiča v prahu srečne v stanu, kamor
jih je božja previdnost postavila. Vesele so ribe v vo¬
di, ki se v svojem življu igrajo; vesele so ptice v
zraku, ki od jutra do večera soglasno prepevajo; vesele
so živali na zemlji, ki svoj živež imajo. In samo člo¬
vek, krona vsega stvarstva, bi utegnil biti vedno ne¬
zadovoljen, vselej le nesrečen! Ali je mogoče, da Bog
je na človeka pozabil? To misliti bi bila velika pre¬
greha. — Bratje! Gospod Bog je človeku kaj višo sre¬
čo namenil, — srečo, koje ta svet nima; srečo, ktera se
le po smerti prične in večno terpi, — srečo, ki jo je
prerok David zaznamval rekoč: „ Nahranil se bom, ka¬
dar se mi bo tvoja Čast,  o Gospod Bog! razodela. ”
Ps. 16. 15. In taka sreča je nam v nebesih prihranjena.

Kakošna je nebeška srečal ■ — Ne mislite, da
bi jaz zamogel vam nebeško srečo popisati. „ Oko ni
vidilo, uho ni slišalo, in v serce Človekovo ni pr išlo, kar
je Bog pripravil tem, kteri ga ljubijo. ”  1. Kor. 2. 9.
Po besedah preroka Davida je nebeška sreča obilnost

—( 268  )—

skrivne sladkosti;  po nauku sv. Janeza je skrita mana;
po govorjenju svetega Petra je črezmerno veselje, ki se
ne da zapopasti;  zatorej pravi sveti Avguštin: mi za-
moremo povedati, kaj da ni (namreč da ondi je ni naj
majnše britkosti) pa v stanu nismo dopovedati, kaj da
je nebeška sreča; samo to vemo, da ona obstoji v bo¬
žjem spoznanji, da sam Bog bo v nebesih naše plači¬
lo, in sicer naše neizmerno večno plačilo.

„ Nebesa so Bog,  "je rekla nekdaj sveta Te¬
rezija; „ ali zamore Bog kaj boljšega nam dati, če se
sam sebe nam da ?■ ”  Resnično se ne more veči sreča
misliti, kakor je: Boga poznati, ne po njegovih stvareh,
ne po njegovih delih, marveč po njegovih svetih last¬
nostih, po njegovem lastnem obrazu. —- Je ni veči
sreče od te, Boga gledati, ne več v podobah, ne več
pod zagrinjalom svete vere, marveč od obličja v obli¬
čje. — Je ni veči sreče memo une — z Bogom se
zjediniti, ne več v nepopolni ljubezni, kakor se nam
na tem svetu godi, kjer željam našega serca še zme-
rej nekaj primanjkuje, marveč v popolno zadostilni in
zadovoljni ljubezni, tako da porečemo: imamo ga, der-
žimo ga, in ne spustimo ga več, ki smo ga tolikanj po¬
želeli.  In taka sreča nas v nebesih čaka. „ Takrat bo¬
mo vidili Boga od obličja v obličje, ga bomo spoznali,
kakor smo mi od njega spoznani. Mi bomo vsi z od-
gernjenim obličjem veličastvo Gospodovo gledMi, in bomo
od svetlobe do svetlobe, kakor od Duha Gospodovega, v
ravno tisto podobo spremenjeni. ”  Tako uči sveti Pavl
Korinčane. Mi bomo posedli naj vikši dobroto, ne več
s tistimi britkostmi in tugami, ki so nam žalost delale,
ko smo posvetne dobrote in pozemeljsko veselje iskali,
in so nam vse prijetnosti v tem življenji grenile, mar-

—( 269 )—

več posedli bomo večno dobroto, in jo vživali brez v-
sega strabu in naveličanja; posedli bomo večno dobro¬
to, in jo vživali zmerej z večim veseljem in željo,
čedalje z večim nagnenjem in vsak hip z večo gore-
čostjo. Mi bomo z Bogom, in On bo naše naj veči
obdarilo; mi bomo z Bogom, in tako rekoč sami
bogovi. — Glejte, takšen je stan duše v nebesih, tak-
šina sreča je nam pri Bogu prihranjena. „ Tam gori je
veselje brez žalosti, mladost brez postaranja, zadovolj¬
nost brez naveličanja , lepota brez spremembe, mir brez
pomote, varnost brez strahu, zveličanje brez konca. ”  Bo¬
naventura. •— Tam gori bo Bog vse solze od naših oči
obrisal, ne bo več smerti, ne žalovanja, ne vpitja, ne
bolečin; kajti sam Bog bo z nami, in mi bomo njego¬
vo ljudstvo. Kazod. 21. 3.-4. — Tam gori ne bo več ne
zavida, ne sovraživa, ne greha, ne strasti nobene, mar*
več vsi bomo v ljubezni, prijaznosti in sveti edinosti z
Bogom vred kraljevali. — V nebesih bo Gospod Bog
naš delež, in po drugem nas ne bo mikalo; nebeška
sreča bo obilno plačilo za vse naše terpljenje, bo zver-
hano zadostilo za vse naše serčno željenje; nebeška
sreča bo popolna sreča, zakaj vse naše veselje bo do¬
polnjeno, naše serca bodo mirne, in večna sladkost nas
bo presunila. I kako ne! zavpije sveti Avguštin. V ne¬
besih bo božja modrost naša luč, božja pravica naše
vodilo, božja učenost naša vižarica, božja neumerjoč-
nost naše oblačilo, božja ljubezen naša postava, božja
prijetnost naša hrana, božja sladkost naša pijača, božje
poznanje naše življenje | Kako bi bili žalostni, ker bo
Bog naše veselje? kako vbogi, ker bo Bog naš zaklad?
kako slabotni, ker bo Bog naša podpora? kako osra-
moteni, ker bo Bog naša čast? kakč nesrečni, ker bo

—( 270 )—

Bog naše vse? — Oh neizmerna sreča! Oh mičljivo
blagostanje! Oh tristokrat zaželjene nebesa! Oh naša
predraga domačija! mi te od dalječ pozdravljamo, po
tebi iz globočine serca zdihujemo in težko pričakujemo,
da bi se smeli iz te solzne doline v tvoje mične širja¬
ve preseliti. Oh da bi kmalo tisti dan napočil, o kte-
rem bo nam glas očetov velil v veselje in gospodovo
hišo se preseliti! Nebeški Jeruzalem, mati izvoljenih,
sveto gospodovo mesto, draga Jezusova nevesta! oh
kako te ljubijo naše serca! kako naše duše željno hre¬
pene po tvoji nježni imenitnosti!

Povejte mi, dragi poslušavci! kaj se vam od
posvetne sreče dozdeva, če jo z nebeško prilikate? Kdo
zmed nas bo tak bedak, za posvetno srečo nebeško za¬
stavljati? kdo tako nespameten, na posvetno ničemer-
nost svoje serce navezovati in pozabiti na večno pri¬
jetnost, ki pri nebeškem očetu nas čaka? — Pa de¬
nimo, da bi se posvetna sreča le tistim darila, kteri jo
zaslužijo, tako bi še častno bilo jo iskati, in mi bi
smeli reči: ta človek je kreposten, je pošten, ker je
srečen; pa večidel se ravno nasproti godi, čednostni
ljudje so na tem svetu nesrečni, mej tem, ko se hu¬
dobneži vse sreče vesele. Zatorej poglejmo na dalje in
presodimo zasluge tistih, ki na tem svetu srečo vživa-
jo, po tem pa bomo pretehtali, kakošna je zasluga u-
nih, ki se v nebesih radujejo. —

2. Kako se večidel zasluži posvetna sreča?  —•
Ta svet prav čudovitno svojo srečo razdaja. Poslušajte,
in obstali bodete, da svet je velik krivičnež.— Vsak člo¬
vek mora spoznati, da v visokem ali žlahnem stanu
rojenemu biti ne gre nobena zasluga; vender pa ta
svet tako rojstvo v zaslugo šteje, in tiste, ki so rojeni

-( 271  )-

od plemenitili staršev, če tudi njehovih čednost stvarice
podedvali niso, s srečo obdaruje. — Sleliern bo obstal,
da lizun in klanjalo biti na svetu ni nobena zasluga;
vender kdor želi ljubček sveta biti, se mora svojim
vikšim prilizovati, se jim do tal vklanjati, se jim hli¬
niti, jih oblagati; in glejte, tak doseže srečo, ima za-
štitnikov dovolj, in dobro se mu godi.— Sleden zmed
vas sprevidi, da bahač, prederznež in prešernež ničesar
ne zaslužijo; vender nekteri ljudje se širokoustno hva¬
lijo s takimi lastnostmi, kojih stvarice ne posedejo, se
mislijo dostojne za vsako službo, se ponujejo, celo si¬
lijo se v mnoge hiše; in zgodi se, da tako druge osle¬
parijo, se jim v družino vrinejo in srečni so za to živ¬
ljenje. — Vsak mora poterditi, da nevošljivost in zavid
ni zasluga; vender glejte, kolikrat se zgodi, da ne-
vošljivci vse lepe lastnosti na druzih opsovajo, ter s
strupenimi jeziki jim kruh odjedo, potem pa se sami
v ravno tisti prostor, ki je drugim namenjen bil, vsili¬
jo in tako posvetno srečo dosežejo. — Vsakteri mora
obstati, da krivičnež in oderuh biti ni nobena zasluga;
vender kolikanj jih je na svetu, ki krivično blago vži-
vajo in se mastijo s premoženjem zatiranih vdov in
sirot? kolikanj jih je na svetu človekousmertilnih Aha-
bov, ki so se v vsih stanih polastili posestev nesrečnih
Nabotov, in oni so ljubčiki sveta, so srečni, so bogati,
so mogočni?— Slehern bo spoznal, da nepoštenost, o-
studnost, nesramnost ničesar ne zaslužijo; vender so
nektere osebe, ki se svojim štitnikom in vikšim in
gospodarjem tako prikupujejo, da jim njih naj ostud-
niše želje spolnejo, ter se jim izdajo v naj gerše dela;
tako dobro plačene službe imajo, si posvetno premo¬
ženje spravljajo in so srečni na svetu. — Zadnič, da

*-( 272  )—

vse rečem, vsi boste z menoj terdili, da hudobne stra¬
sti, malopridno pohujšanje, prekleto zapeljevanje, in
bogožalne pregrehe niso nobene zasluge; vender pa
jih je mnogo na svetu, ki so po tih hudobijah svojo
srečo postavili, so zadušili v sebi vse blage počutke
usmiljenja, vse grizenje vesti, ter druzega ne posluša¬
jo, kakor glas dobičkarije, druge postave ne poznajo
kakor samo postavo sebičnosti, druzega Boga nimajo,
kakor da so sami svoj Bog, in da svoje malopridnosti
popolnoma doveršijo; se mnogoverstno hlinijo, so s po¬
božnimi pobožni, s pravičnimi pravični, s čednostnimi
čednostni, z bogaboječimi bogaboječi, in oni vsega do¬
sti imajo, ter so srečni na svetu. Glejte, tako se veči¬
del zasluži posvetna sreča: žlahtno rojstvo, lizun in
klanjalo biti, biti bahač, prederznež in prešernež, biti
nevošljivec, krivičnež in oderuh, nepoštenost, ostudnost,
z eno besedo: pregreha je tista široka cesta, ki pelje
v tempelj posvetne sreče; ta je pot, po kteri ta svet
nastilja čast, veselje in bogastvo za svoje prijatle in
ljubčike. •—■ Pa obernimo svoje oči proč od take sra¬
motne poti in dvignimo jih proti nebesom, ter pomislimo:

Kako se doseže nebeška sreča  ? Med neštevilnimi
prebivavei nebeškega Jeruzalema nobenega ne najdemo,
kteri bi ne bil s posebno junaško čednostjo zaslužil
skoz častne vrata v rajsko veselje iti; med vsimi ne-
beščani in nebeščankami ga ni nobenega, ki bi ne bil
nebeške sreče po pravici dosegel.

Kdo tedaj so tisti prebivavei nebeškega Jeru¬
zalema? Vidim ondi nebrojne trume angelov, ki so v
velikih skušnjavih vsegamogočnemu Bogu zvesti ostali,
mej tem ko so se drugi zoper Boga prevzeli in v pe¬
kel pahneni bili. Na njih čelu vidim nad vsemi povik-

—( 273  )—

šano prečisto Divico Marijo, ktera, ker je mati Sina
Božjega, in lično zerkalo vsili naj bogoljubniših čed¬
nost; je vsem nebeščanom kraljica predpostavljena, in
stoji naj bližej pri veličastnem- prestolu nebeškega
kralja. Nekoliko nižej od angelov vidim verne očake
in preroke starega zakona, kteri so bili vselej zvesto
božji volji podverženi, in so se vas čas svojega živ¬
ljenja na svetu stanovitno deržali nebeškega razodenja,
se zoper gerdo malikovanje junaško vojskovali, in go¬
reče zdihovali po prihodu Rešenika. Vidim apostelne in
evangeliste, kteri so nevtrudeni sveto vero oznanovali,
ter so neizmerno duš v Jezusovo službo vpregli in ne¬
besom pridobili. Vidim nebrojne rajde mučencov in
spoznovavcov, kterih ni nobeno terpljenje in tudi smert
ne zaderževala od očitnega spoznanja svete izveličavne
vere. Vidim krasne čete škofov in učenikov, ki so vso
svojo modrost in učenost le v to obračali, sveto vero
čisto obderžati. Vidim veliko množico duhovnikov in
misionarjev, ki so si vse življenje druge Jezusa po¬
znati učili, ter šo božjo čast in sveto službo po vsih
krajih sveta razširili. Vidim neštevilne verste puščavni-
kov in redovnikov, ki so se prostovoljno od hudobnega
sveta ločili, v samoto se podali, in za grehe ljudi se
pokorili, ter noč in dan svetu za milost iz nebes prosi¬
li. Vidim neskončne rajde divic in pobožnih vdov, ktere
so na tem svetu v slabotnem spolu sveto nebeško živ¬
ljenje peljale. Vidim v večnem Jeruzalemu veliko tru¬
mo, ktere nihče prešteti ne more, iz vsake starosti,
vsacega spola, vsacega stana, iz vsih narodov in rodov
in ljudstev in jezikov: vidim starčikov, ki so do sivih
las čednostno živeli; vidim mladenčev, ki se niso dali
nikdar od zapeljivega sveta oslepariti; vidim cesarjev

-( 274  )-

in kraljev, ki so veči veselje imeli, božje kraljestvo
kakor pa svoje gospodarstvo po svetu razširjati; vidim
podložnih, ki so bili zvesti deželani, pa tudi zvesti slu¬
žabniki Kristusovi; vidim sodnikov, ki so na svetu pra¬
vico ljubili in krivico sovražili; vidim zakonskih, ki so
se na svetu zvesto ljubili, in eden druzega k svetemu
življenju spodbadali; vidim očetov in mater, ki so svo¬
je dolžnosti do otrok na tanko spolnili; vidim otrok,
ki so svoje starše pohlevno in pokorno vbogali; vidim
bogatinov in veljakov, ki so radi vbogajme dajali, za
vdove in zapuščene sirote skerbeli; vidim vbozih in
revežev, ki so serčno svoje stiske terpeli in terpljenje
voljno prestajali. — Vsi ti pravični so se vsak v svo¬
jem stanu junaško na tem svetu vojskovali, so se voj¬
skovali pod Jezusovim banderom, vsi so s svojim po¬
tom — da celo s svojo kervjo — cesto polili, ktera
jih je peljala do nebeške časti, in zdaj vsak zmed
njih počiva v nebeški domačiji le v senci lovorike,
ktero je sam sadil, in nobeden nima druzega venca
kakor tistega, ki si ga je sam spletel.

Glejte , kristjani! tako se nebeške časti vese¬
lijo; tako so nebeško srečo dosegli. V nebesih je ni
čednosti, ki bi ne bila poplačena, pa tudi ga ni plačila,
ktero bi ne bilo zasluženo. — Zdaj presodite, kakšen
velik razloček da obstoji med plačilom na tem svetu
in med unim v nebesih; pretehtajte, kako ta svet po
krivici srečo deli, kako se pa v nebesih vse po pravici
godi. — Pa denimo, da bi sreča tega sveta obstoj
imela, bi se nekoliko zagovarjati znalo tiste, ki se temu
svetu prikupujejo in po posvetni sreči hrepene; ali po¬
svetna sreča le kratek čas terpi, nebeška sreča je pa
večna. Premislimo še to.

T ( . 275  } ~

3. KakoŠen obstoj ima pozemeljska sreča?-  Veste,
ljubi moji, da na tem svetu ni nobena reč stanovitna
in dolgoobstoječa, marveč vse je slabotno, nestalno,
minljivo. Naj mogočniši kraljestva, naj veči bogastva,
naj imenitniši čast, naj veči prijaznosti, naj slavniši
sreča, vse preide, vse preteče, vse mine in nagloma se
v nič pogrezne. Kakšino spremenjenje nasvetu! kakši-
na različnost! Zdi se, kakor da bi božjej modrosti do-
padlo s človeškimi osnovami se šaliti, ker sadaj enega
sadaj pa druzega iz visoke stopnje v prah poniža, in
druge iz praha povzdigne, ter jih na mesto unih po-
vikša. Koliko ljudi je ves svoj mir darovalo, zdravje
zapravilo in še vest si z mnogimi grehi otežilo, samo
za tega del, da so z velikim prizadet]’em nak viško se
porinili; in glej, ko so mislili, daterdno stoje, na! kar
na enkrat so v naj občutljivši revšino pogreznjeni bi¬
li. Koliko posvetnežev je iz naj veči sreče v naj veči
nesrečo padlo! Manases, Baltazar, Sedekija, Nebohad-
necar so iz svetega pisma očitni zgledi. Koliko družin,
koliko hiš, ki so imenitne bile in so kupe zakladov
imele, smo jih že mi pasti in na beraško palico priti
vidili! Gotovo bi bili že velikokrat reči zamogli, kar je
David rekel: V vlil sim hudobneža , on je bil visok kot
cedra na Libanu , jaz sem le memo šel, in glej, ni ga
bilo veš; iskal sem ga, pa še prostora nisem mogel naj¬
ti, kjer je staL ”  Ps. 36. 35-36. Oh posvetna sreča!
kako nestalna si ti! Oh srečniki tega sveta, kako sla-
bč> ste vi zavarjeni! kajti tista božja roka, ki je vas
z bogastvom in dobrostanjem obdarila, vas zamore, ka¬
dar se naj manj zanesete, v nesrečo in revšino posa¬
diti.

Pa naj posvetna sreča vedua prijatelca ostane,

-( 276 )-

pri vsem tem koliko časa jo zamoremo vživati? Naj
dalje do smerti; zakaj smert je tako neusmiljena, da
vse posvetno razdene in konča. Zakladi, bogastvo, čast,
modrost, ponosnost, slutba, so njej kakor pleve, ktere
v veter raztrese, nas pa v temno zemljo zakoplje, naj
bi za vselej za posvetne ničemernosti oči zatisnili in z
sperstenjenjem svojega telesa plačali za neumnosti, da
smo le po posvetnem hrepeneli. — Glejte, tako se go¬
di posvetnemu človeku; tako kratka je njegova sreča.
Da! serce se mora posvetnežu sogreti, po vsili kostih
mu mora strah šiniti, kadar se spomni, da le do gro¬
ba, naj dalje do groba njegovo blagostanje terpi, na
unkraj pa nikakor ne seže.

Koliko časa terpi pa nebeška sreča ? Tam, kjer
kratka sreča posvetnih otrok konc vzame, tam začne
nebeška sreča božjih služiteljev, in bo brez premembe,
brez prikratenja večen obstoj imela; zakaj »pravični
bodo vekomaj živeli.”  Modr. 5. 16. Veselje hudobnežev
preide kot senca, kakor kad, kot mali ropot, ki
se razmeva za čas v našem ušesu; preide kot pena na
morju, ko jo veter popihlja, in je ni več: pravičnega
sreča pa ne bo druzega konca imela, kakor več¬
nost; zmerite njeno dolgost, če ste v stanu, in
boste zvedili, koliko časa bo pravičnega sreča terpela.
„Pravični bodo vekomaj živeli Imenitni spomini pre-
vzetnežev sveta bodo vničeni, ti veki bodo pretekli,
vse se bo spremenilo, nebo in zemlja bosta prešla; sre¬
ča pravičnih pa bo za vselej obstala^- bo večna. Pra¬
vičnih delež je vesela večnost in večno veselje. Pra¬
vični so v nebesih popolnoma srečni v božjem spozna¬
nju, v ljubezni božji in v vživanju božjega bitja, in
vso neograjeno večnost ne bodo kar za en hip manj

—( 277  )—

srečni; nestrohljiv, neognušen in nezvenljiv je njih
venec.

Taka torej je nebeška sreča: popolna sreča, ktera
vsem našim željam zadosti; pravična sreča, koja bo
samo unim dana, kteri jo vredno zaslužijo; stanovitna
sreča, ktera se nikdar ne zgubi. Zdaj spoznajte, kak-
šini bedaki so vsi, kteri puhlo, krivično in menljivo
posvetno srečo iščejo, za popolno, pravično in večno
nebeško srečo pa nič kaj se ne potrudijo.

O času svetega Avguština je živela v Rimu
gospa visoko slovečega stana, imenovana Melania. Bila
je kristjana, pa ker tudi bogata, mlada in lepega obra¬
za, se ji je tako godilo, kakor mnogim njenega spola;
od zapeljivega sveta omamljena se je bila prevzetnosti
vdala, je ljubila sjajnost v obleki, je iskala dopasti, trn¬
je močno gizdavo živela. V svoji družini je imela mla-
denča Volusiana, ki je bil še ajd. Po opravilih gre ta
za več časa iz Rima v Milan, in se ondi spozna s sve¬
tim Avguštinom. Avguštin je Volusiana pokristjaniti
skusil, pa ajd se mu ni vdal. Med tem, ko se Volu-
sian v Milanu mudi, Melania doma neki dan nebesa
premišljuje. To premišlovanje njo tako močno gane, da
očividno spozna veliko bedakost, posvetno srečo za ne¬
beško veselje izmenjati, ter se ove, da pervo opravilo
je za nebesa skerbeti, in da za nebesa ni nobena za¬
mena predraga. ■— Nasledek tega je bil, da Melania
se je popolnoma spreobernila, posvetnemu lišpu se od-

-( 278 )-

povedala in začela s svojim velikim premoženjem vbo-
gim radodarno pomagati. Pride Volusian iz Milana do-
nni in najde vse spremenjeno po hiši, močno se začudi
in reče: Melania! kaj je to? Ona pa mu odgovori: Glej,
to so nebesa storile. Mu dopove po tem, kako ji je spo¬
min na večno življenje in nebeško srečo vživo do ser¬
ca segnil in ga prosi, naj bi se tudi on pokristjanil, da
bi bil nebeške prijetnosti deležen. In zgodilo se je, —
Volusian se je dal kerstiti. —Toliko je spomin na ne¬
besa včinil: Melanio je na pravo pot zavernil in pa
neznaboga Volusiana sveti cerkvi pridobil. -—•

Da! ljubi moji bratje! nebesa so lepe, so ime¬
nitne, so vesele, so srečne; vsa posvetna sreča se ne
da z naj majnšo nebeško srečo primeriti. Mi svesti
zdihnimo s svetim Avguštinom: Ob ljubeznjive nebesa!
ob prežlahtno kraljestvo, kjer je sam Bog kralj, kjer
je resnica postava, kjer je večnost razsodna osoda! Oh
čudovitno mesto! kjer je toliko svetnikov, kolikor je pre-
bivavcov; kjer je toliko kraljev, kolikor mestnjanov;
kjer je dan brez noči, pomlad brez zime, veselje brez
žalosti, prijetnost brez naveličanja, bogastvo brez strahu,
in ljudje brez prevzetije. ■—Dvignite, ljubi moji! svoje
oči nakviško in premišljujte nebesa, kakor je storila
Melania. Kmalo se bo vam nad vsem posvetnim gnju-
silo. Glejte, naši bratje in sestre se že ondi nebeške časti
radujejo. Tudi nas kliče Jezus iz nebeškega prestola re¬
koč: Ljubi moji bratje ! krepko se vojskujte v solzni doli¬
ni, jaz sem vam že pripravil pri svojem Očetu častne ven¬
ce. Se kratek čas poterpite, in dosegli jih bodete. Ne vtru-
dite se, vsa vaša žalost, vse vaše stiske, vse vaše bolečine
se bodo spremenile v neizrečeno veselje v nebeškem
raju. Vaše plačilo bo obilno v nebesih. Mat. 5. 12.

_ -( 279  )-

Kdaj, o moj Bog! bomo to zemljo zapustili in
se podali v tiste rajske zavode — pred božje obličje?
Ob srečna domačija, nebeški Jeruzalem! že misliti na
te se nam serca prijetno tajajo. Da! moja prava roka
naj odreveni, moj jezik naj oterpne, ako jaz kolikdaj
na te, mila očetnjava! pozabim. Preblagi Sion! zapopa-
dek vsega veselja, cil in konc vsega hrepenenja! oh!
da bi se v tem hipu nebeške vrata odperle, in nas v
rajske naročje sprejele; naj bi se mi vstopili pred kra¬
ljevi prestol troj edinega Boga, in nebeškega Očeta gle¬
dali od obličja v obličje; naj bi pokleknili pred mile¬
ga Jezusa, in se mu za naše rešenje ponižno zahvali¬
li; naj bi pozdravili svojo ljubeznjivo mater prečisto
Mario Devico; naj bi se uverstili v mične kardela an¬
gelov in svetnikov in trikrat sveto zapeli. — Ali —
jojmene, ta srečna ura za nas ni še prišla, mi se mo¬
ramo še le potiti v tem prognanstvu. Kakor so nekdaj
Izraelci v babilonski sužnosti okoli bregov babilonskih
rek žalostni posedali, tako tudi mi še posedamo na
brege derečih rek tega življenja; in kakor so oni svoje
harpe in druge godbine orodja na verbi obešali in na
domači Jeruzalem mislili: tako se tudi mi vsemu pos¬
vetnemu veselju odpovedujmo, ter mislimo le na svojo
nebeško domačijo, in željno tisto uro pričakujemo, ki
bo nas iz sadanje sužnosti peljala v nebeški Jeruzalem,
kjer se bodo naše serca v jezeroglasnem zapetju v
večno ljubezen razlile. Oh da bi taka sreča vse nas
enkrat v nebesih združila! Amen.

< J. 4  ■ .

j Osicli : •' ■ yi  OOOJ ;■  •; :i

i-Hklu:  5 .. . ...(!■ „yj<ih  ' '■:)

f  • , s", ;  & e \-■ ; tw, ■

........ ■ ’ .

i l) >1  ' .. ti . :  ji •• • ■'/  i ■>.

r 'm -h  ;■/"> r y uvio;! i qu! rdp » i£ m

-■

X ■ \vO :  . : ... "i . :

Ufe..... . t  ...... .....  ; ;.j‘| i . . \t

OJrKHt i i|fe;V i 03 Jd jšii j OSJ'- -  :,i. .; ,,:)i

Jii ..lioooo ,!0;:V« teuibo 01 . OE.O;ii| ; tevO JU.

...

.. . M .

■ ".oi . ■. i; ■  , i i . . iOUie, v igsv.

■-■■■  /iu ..O;'.: , ... ‘O .... 00 ...(

■ i O ,:.olo,.... v  :.;”0‘U.. m aqwui

o . o io.  -■ , .o . .. .... um  •>.

■

...

oui; ' v ' ..-.o, U..:' - . . :....... , '


im t


v . j.


XVII. POGOVOR.

Potovanje proti nebesom.

„ Prosim vas, da spodobno živite po
poklicu, h kteremu ste poklicani. ”
Sv. Pavl do Efežanov IV. 1.

Popotniki smo na tem svetu; kajti nimamo
tukej obstoječega mesta, temuč prihodnjega iščemo;
proti nebesom se naše oči obračajo; ker vera in zaved
nam pravita, da tam gori je naša obstoječa očetnjava,
— da tam gori smo doma v veselih nebesih, kjer prava,
pravična in večna sreča nas čaka. — Dobro so to za-
stopili mnogi božji prijatli; zatorej so rekli, da, ko
proti nebesom pogledajo in ondašnih prijetnost se
spomnejo, se jim nad vsem posvetnim gabi. Naš poklic
so nebesa in vsi svesti rečemo z apostelnom svetim
Pavlom, „ da naše prebivanje je v nebesih, od koder tudi
zveličarja čakamo Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri
bo premenil naše revno telo, ker ga bo upodobil svojemu
častitljivemu telesu po moči, s ktero si tudi zamore pod¬
vreči vse reči. ”  Fil. 3. 20-21.

Pa tudi ta svet ima svoje lepote in krasne mi¬
ke; vidijo se tukaj namreč radostni potoki in reke, ve¬
ličastne visočine hribov, prelepe planjave, prijetni logi
in čudovitne natorne dragosti; se vidijo imenitne pos¬
lopja kraljev, nježni verti in razne druge častne slove-

—( 282  )—

snosti; vidi se, če v nebo pogledaš, zlato solnce in jezer
družili blišečih zvezd, ki se mikavno okoli solnca kro¬
žijo kakor okoli svojega kralja. Takih časnih krasnost
omamljen bi kmalo človek svoje serce na ti svet na¬
vezal, pozabivši na svoj čeznatorni poklic; bi lahko
začel nespodobno živeti, in delati se nevrednega svete
cerkve, v ktero je bil po svetem kerstu sprejet, ter bi
utegnil zgubiti prihodno zveličanje, ki mu je v nebe¬
ški domovini pripravljeno; zatorej svari sveti Pavl vse
kristjane zoper tako zmoto, ker pravi: „ Prosim vas,
da spodobno živite po poklicu, li kteremu ste poklicani. ”

Spet se najdejo ljudje, ki bi radi vse slasti tega
sveta vživali, pa tudi nebeške domačije ne zgubili, oni
tako rekoč z enim očesom na zemljo, z drugim pa pro¬
ti nebesom gledajo; eno roko stegujejo po posvetnem
veselji, drugo pa po nebeški diki. Da se tudi ti motijo,
jim sam Jezus pove, ker je rekel: „ Nihče ne more
dvema gospodoma služiti. Ne morete služiti Bogu in ma-
monu. ”  Mat. 6.

Tudi tem veljajo apostelnove besede: Prosim
vas, da spodobno živite po poklicu, h kteremu ste po¬
klicani. — Stojte v Gospodu. — Iščite naj poprej Bo¬
žjega kraljestva.

Ker sem vam v zadnjem pogovoru pokazal, kak-
šina sreča v nebesih nas čaka; se mi pristojno zdi, vam
naše potovanje proti nebesom popisati, naj bi slehern
zmed vas spoznal, ali res po svojem poklicu spodobno
živi, ali je na pravi poti v nebeško domačijo; in re¬
čem, da ob poti, po kteri se proti nebesom prav popo¬
tuje, stoji troje znamenj, vsako s svojim napisom.

Pervo znamnje ima napis: Varuj se greha;

Drugo znamnje ima napis: Delaj dobro;

—( 283 )—

3. '1 vetje znamnje ima napis: Poterpi voljno vse «o-
pernosti.

Kdor prav popotuje, mora memo tih znamenj
iti, in te važne nauke v življenji spolnovati. — Pogo¬
vorimo se od tega bolj na tanko.

Popotniki smo v nebeško domačijo. — Vsak
popotnik, ki želi iz ene dežele v drugo dospeti, se
mora na svoji poti z veliko modrostjo tolovajev,
sovražnikov, zapeljivih tovaršev, in razbojnikov
ogibati; se mora s potrebno brašno, z obleko, z obu¬
valom , celo z orožjem skerbno previditi; se mora
tudi s serčnostjo navdati, vse težave, sitnosti in zoper-
ne zalezovanja, ki se na poti le pogostoma naklučijo,
voljno prestajati. Mi kristjani ne popotujemo iz ene v
drugo pozemeljsko deželo, marveč naše potovanje pe¬
lje iz posvetne dežele v večno očetnjavo; naša pot je
veliko daljši, je močno nevarna, je zlo težka, zakaj
sam Jezus pravi od nje: kako ozke so vrata, in tesna
je pot, ktera pelje v življenje, in malo jih je, kteri jo
najdejo. Mat. 7. 13. Mi si moramo veliko skerb dati,
da po ti poti varno gremo, ker vemo, da „ nebeško
kraljestvo silo terpi, in silni ga na se potegnejo ”  Mat.
11 . 12 .

Da se torej nihče zmed vas motil ne bo misleč,
da je na pravi poti, mej tem ko po široki cesti v po¬
gubljenje korači; sem rekel, da po poti, ki v nebeško
domačijo pelje, troje znamenj vsako s svojim napisom
stoji, tik kterih naše potovanje v zveličanje kaže.

—( 284 )—

Peno znamnje ima napis: Varuj se greha.  —

Velik greli je tisti hudobni tolovaj, kteri dušo
nam umori, ravno tako, kakor razbojnik telo usmerti.
Se prepričamo iz svetega pisma: Kadar je gospod Bog
pervima človekoma prepovedal sadu od zaznamvanega
drevesa jesti, jima je tudi rekel: kteri dan bosta od
njega jedla, bosta smerti umerla. Adam in Eva sta od
prepovedanega sadu jedla, pa vender nista umerla; za¬
kaj vemo, da Adam je še devet sto let potem živel.
Torej se ni božja zažugana kazen spolnila? Pač, spol¬
nila se je; Adam in Eva sta umerla na duši, pravi
Komeli a Lapide; in ta dušna smert je v tem obsta¬
la, da perva človeka sta prijaznost in gnado božjo
zgubila, ter pogubljenju zapadla; zatorej uči prerok
David, da „ kdor hudobijo ljubi, svojo dušo sovraži ”
Ps. 10., ker vsaka hudobija je po besedah modrega
Siraha na obedve plati oster meč, ki neozdravljivo rano
vseče. Ekl. 31. 2.

Glejte, tak strašen tolovaj je velik greh; on s
svojo hudobijo kakor z ostrim mečem človeško dušo
vsmerti, ter jo pusti mertvo na poti v nebeško doma¬
čijo ležati, celo oropano vse gnade in prijaznosti božje
jo verze pod pot, ter jo zaplete v hudičeve zaderge.
Zatorej, moji predragi! varujte se smertnega greha, ako
želite v nebesa priti. Ako bi vi z edinim smertnim gre¬
hom ves svet pridobiti zamogli, ga ne smeste storiti;
zakaj, kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo
dušo pa pogubi? govori sam Jezus. Mat. 17. 26. Ako
bi vi z edinim velikim grehom vse druge ljudi, karkoli
jih je na svetu, proti nebesom napotiti zamogli, ga sto¬
riti nimate; zakaj vi svoje duše nikdar za nobeno ceno
vsmertiti ne smeste po Jezusovih besedah, ker pravi:

—( 285 )—

kakošno menjo bo človek dal za svojo dušo? (On¬
di.) —

To so dobro vsi svetniki spoznali in se modro
greha varovali. Tako beremo od svete Benefride divice,
da, ko je jo kraljevič Jadok v njeni staniei zalezel, je
ona skoz okno skočila in v bližno cerkvo tekla. Jadok
za njo dirja ter jo pred altarjem prebode, ker se mu
ni kotla vdati. Pa hudobnež ni brez kazni ostal. Božja
roka ga je zadela in ondi mertvega na tla stegnila,
Benefrida pa je čudopolno spet oživela. -— Od svete
Margarite, ki je v nekem samostanu z mnogimi drugimi
devicami bivala, beremo, da, ko so ajdovski vojšaki v
klošter priderli, je ona svojim tovaršicam svet dala,
samim sebi noše odrezati, naj bi se pred posiljeno ne¬
čistostjo zavarovale. Ona je perva samo sebe tako po-
gerdila, vse druge so po njenem zgledu storile, in o-
liranile so si devištvo. Tako so se svetniki in svetnice
velikega greha varovali, in so prišli v nebesa. Posne¬
majmo jih. —

Pa ni še zadosti, da se le velikega, smertnega
greha varjemo, marveč tudi majhnih grehov se moramo
bati. Bes je sicer, da mali grehi, čeravno so še tako šte¬
vilni, duše nikoli ne umore, pa gorečost do napredovanja
v pobožnosti nji spodmaknejo, ter človeka store lenega
popotnika v nebeško domačijo; da celo, ker mali grehi
sčasoma v velike zapeljejo po besedah modrega Sira-
cida, ker pravi: Kdor ne porajta majhnih reči, bo sča¬
soma padel, Ekl. 19. 1. se utegne zgoditi, da kdor se
malih grehov ne varuje, nikdar ne bo do nebes dospel:
zakaj vemo, da le kdor je zvest v majhnih rečeh, bo čez
veliko postavljen, kakor nas sveti evangclj uči. Mat.
25. Mi smo dolžni tudi malega greha tako se bati,

—( 28G )—

da, pravi sveti Tomaž, ako bi z malo lažo dušo svoje¬
ga bližnega zveličati zamogli, ne smerno je izustiti. —
Pa, žalibog! čemu vam pravim, da se imate
malih grehov varovati; saj vaši učeniki vas celo pre¬
govoriti ne morejo, da bi se vi smertnim grehom odre¬
kli, akoravno vam pogostoma s svetim Pavlom na uho
vpijejo rekoč: plačilo za greh je smert. Rim. 6. 23.
Poglejmo okoli po svetu, kaj vidimo? Vidimo, da sko-
rej ves svet je v černo meglo prekletega greha zagernjen,
vidimo ljudi po grehu plavati, kot ribe po vodi; vidimo
med kristjani gerdo nečistost in nesramnost, vidimo
med njimi peklenske sovražtva in zdražbe; vidimo med
svojimi rojaki hudobno jezo, nevošljivost in zavid; vi¬
dimo med svojimi tarani malepridne boje, krege in
razpertije; vidimo med svojimi brati živinsko pijanče¬
vanje in požrešnost; vidimo med svojimi duhovnimi
otroci take, ki od perve mladosti do zadnje ure na
smertni postelji nikdar greha prosti niso bili; zakaj
komej so se dans pri sveti pokori greha spovedali, že
so se jutrej spet z grehom oskrunili. Oh nesrečni taki
kristjani! ali so oni popotniki napravi stezi v nebeško
domačijo? Vi nebeški svetniki! povejte jim vi, ali se
po tej poti v nebesa pride? „ Nikakor, ”  zavpijejo vsi
nebeščani, ta pot v nebesa ne pelje, marveč le v pe¬
kel. In vi kristjani mislite po tej poti v zveličanje pri¬
ti? Prazne nade! zašli ste, bratje! Vi morate greh za¬
pustiti, ali pa nebesom, za ktere imate po veri pravico,
za vselej slovo dati. Zberite si, kar je vam drago. Jaz
vas zagotovim, da nikdar v nebeško domovino ne pri¬
dete, če se ne povernete na pot, ob kteri znamnje
stoji z napisom: varujte se greha, in če po tej resnici
ne živite. —

—( 287 )—

Drugo znamnje oh poti v nebesa ima napis: De¬
laj dobro.

V nebeško domačijo priti ni še zadosti, da so
samo greha varujemo, marveč moramo tudi dobro de¬
lati, kakor nas uči keršanska pravica, ki se glasi:
„ varuj se hudega in delaj dobro. ”  Sam Jezus pravi:
„ V nebeško kraljestvo pojdejo, kteri dopolnejo voljo
mojega Očeta, ki je v nebesih. ”  Mat. 7. 21. Volja ne¬
beškega Očeta pa je, da vsak človek po svoji zmožno¬
sti dobro dela in s talenti, ki mu jih je Bog dal,
kupčuje; zatorej je bil uni hlapec iz svetega evange¬
lija, kteri je svoj talent v zemljo skril, psovan in
verzen v vunanjo temo. Mat. 25.  — Dobre dela so tako
rekoč duhovna brašna za na pot v veselo večnost, so
obleka in obuvalo, ki nas pred božjim obličjem pri¬
jetne store, zatorej govori sveti Jakop: „ Kaj poma¬
ga, moji bratje, če kdo pravi, ■ da ima vero, del pa ni¬
ma ? Ga bo li vera mogla zveličati”  Jak. 2. 14. Vse
bomo zapustili, samo naše dobre dela bodo nas pred
sodbo sprejele. Blagor nam! če bomo dobrih del bo¬
gati na nebeške vrata poterkali, mili Jezus se bo nam
oglasil ter nam prijazno poreče: „ Pridite, blagodarjeni
mojega Očeta, posedite kraljestvo, ktero je vam pri¬
pravljeno od začetka sveta.”  Mat. 25. 34.

Pa ktere so tiste dobre dela, ki smo jih dol¬
žni dopernašati? Vem, da dela ljubezni bo bližnega so
pred vsemi drugimi Bogu všeč. Kdor po sveti ve¬
ri in s čistim namenom bližnemu dobro dela, mu rad
v sili pomaga in usmiljenje ž njim ima, mu bo Bog
gnado dal tako živeti in umreti, da v nebesa pride;
zakaj usmiljenje stori človeka Bogu podobnega, pravi
sveti Tomaž, ker božje usmiljenje vse druge dela prc-

—( 288 )—

seže, iu ker je božje usmiljenje nam v zgled predpo¬
stavljeno po Jezusovih besedah: Bodite usmiljeni, ka¬
kor je vaš Oče usmiljen.  Luk. 6. 36. — Ali kar nas
grešnike zadene, se mi zdi, da so perve na versti dela
pokore; zakaj nam veljajo Jezusove besede: „ Ako se
ne spokorite, bodete vsi pogubljeni. ”  Da! dela pokore
so nam potrebne, in akoravno smo greh zapustili, če
pokore ne delamo, ne gremo po pravi poti in nebeške
domačije vidili ne bomo. In čim veči so bile naše
nekdanje zmote, čim bolj smo Boga žalili, čim več¬
krat smo grešili, tim ostrejši se moramo pokoriti, tim
gorečiši imamo spokorne dela opravljati. Ah! veliko
imamo zdihovati, veliko se postiti, veliko milošine sto¬
riti, če hočemo božjo jezo vtolažiti. Ne rečem preveč:
Vse naše prihodnje življenje mora biti neprestana ver-
sta spokornih del, ako hočemo v nebesa priti. Ce me¬
ni ne verujete, vprašajte tiste svetnike in svetnice, ki
so bili na tem svetu v greh zabredli in so po poti
pokore v zveličanje prišli; vprašajte jih, kako so se
pokorili. Sveti Peter se je vse življenje jokal; Magda¬
lena se je do smerti pokorila, Maria Egipčanka je do
zadnjega zdihleja v puščavi bivala; Margarita Kortons-
ka je vedno obleko spokornice nosila. Ti naj vam po¬
vedo, ali vi proti nebesom popotujete. — Da bodete
pa prav očividno spoznali, kako mora pokora velikosti
greha primerjena biti, poslušajte sledečo dogodbo:

Ko je kervoločni rimski cesar Diokleeian kristja¬
ne grozovitim preganjal in strašno moril, zasledijo cesar¬
jevi beriči tudi svetega Marcelina, ki je ti čas na Pe¬
trovem stolu sedel, in kot papež rimsko katoliško cerk-
vo vladal. Ga vjamejo in pred cesarja privlečejo. Di-
oldecian—• viditi pred seboj poglavarja vsih kristjanov,

—( 289  )—

ves zdivjan zareži in zakriči: Marcelin! daruj mojim
malikom, ali pa z naj hujšim terpljenjem te bom mu¬
čil. Starček se vstraši, in kakor straha omotičen vsilje¬
no kadilo malikom v dar zažgč. Ali komaj se je ove-
dil, že ga serce boli, vest ga peče in solze je začel
čez greh polivati ter ostro se pokoriti. Ne zadosti.
On pokliče vkup e j vse škofe rimske cerkve, in pride
v njih zbor ves objokan v spokornem oblačilu, jim
razloži svojo pregreho, ter terja biti odstavljen od pa¬
peževe časti. Škofi ga tolažijo, ga v Jezusovem imenu
greha odvežejo, in mu rečejo, da je tudi Peter grešil,
in da njim se ne spodobi, vikšiga poglavarja cerkve
soditi, ter ga odstaviti.

Kaj stori Marcelin? Iz sbora škofov gre na¬
ravnost pred cesarja Diokleciana, in ga v obraz op-
sova, da ga je v tako pregreho zapeljal. Razserditi ce¬
sar ga vkaže z naj britkejšim terpljenjem umoriti, in
Marcelin je bil vesel, da je priložnost imel, z lastno
kervjo pregreho iz duše oprati in primerjeno pokoro
storiti. Tako je sveti Marcelin zatajenega Boga vtola-
žil, in nebeške vrata so se mu odperle. Tako so vsi
spokorniki, ktere sveta mati katoliška cerkva svetnike
časti, po poti vedne pokore nebeško čast dosegli. Oh
svetniki in svetnice! Iep6 se vam zahvalimo, da ste
nam pot pokazali, po kteri je nam treba potovati, da
tudi mi, ki smo veliki grešniki, v zveličanje pridemo.
Vi ste nam živi zgledi, da tudi za nas grešnike stoje
še odperte nebeške vrata; ste nam očividne priče, da
milost božja je nam še na ponudbo. Oh! pa tudi tožiti
moram vam, svetniki in svetnice! da imate malo nasle-
dovavcev na sadanjem svetu; duh prave pokore je iz
sveta zginil. Oh slepota današnih kristjanov! z grehom

—( 290 ) —

so dobro znani, ali pokora jim je le prazna beseda.
Pri Bogu se vsakdan zadolžimo, ali z dobrimi deli dolg
poplačati nobenemu v misel ne pride. Mi vemo, da
dobro je moliti, se postiti in milošino storiti; da rnolit-
va nam nebeške vrata odpre, da post nam svetih kre¬
post pridobi; da milošina nas smerti reši, grehov očisti
ter nam pomaga milost in večno življenje doseči, pa
vender smo v tih dobrih delih nezvesti. Mi smo pre¬
pričani, da noben grešnik v nebesa ne pride, ako s
pokornimi deli božji pravici ne zadosti, pa vender se
nočemo takih del oprijeti. Oh kako smo mi neumni!
Ako nam pozemeljsk gospod kakšno delo naroči, si mi
veliko prizadevamo ga doveršiti, naj bi se mi njegove
prijaznosti zagotovili; kar pa je nam nebeški Gospod
naročil, nočemo storiti, čeravno vemo, da njegova pri¬
jaznost nas večno srečne stori. Ovedimo se svojega
bedastva!

Povernimo se v službo večnega Boga in nasto¬
pimo spet tisto pot, ob kteri stoji znamnje z napisom:
delaj dobro, kajti prepričali smo se, da le po tisti pel¬
je v nebeško domačijo.

Tretje znamnje ob poti v zveličanje ima napis:
Poterpi voljno vse zopernosti.

Greha se varovati in z dobrimi deli se venčati
je sicer za vsacega kristjana že vesela nada, da se ne
bo pogubil; vender pa očitna svedočba njegovega iz-
voljenja so še le pozemeljske zopernosti n. p. bolezni,
vbožtvo, zaničevanje, preganjanje, i. t. d.; zakaj kdor
želi z Jezusom v nebesih kraljevati, mora poprej ž
njim na zemlji terpeti, kakor je on sam rekel: ,, Ako
hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in naj
vzame svoj križ in naj hodi za menoj.”  Mat. 16. 24.

—( 291 )—

(Je kdo po lepi poti v nebesa priti misli, se močno
'goljfa. Potovanje v nebesa pelje čez hrib Kalvarje,
in nihče čez ta hrib brez križa priti ne more. Terpljen-
je na tem svetu je naj jasniši znamnje, da smo v božji
ljubezni, ker apostel nas uči, da kterega Bog ljubi,
tega on tepe. Neki učen mož pravi, da terpljenje je ve-
či dobrota božja, kakor sveta vera; kajti sveto vero
je Bog svojim prijatlom in pa tudi neprijatlom po¬
nudil, s terpljenjem pa on le svoje prijatle obiskuje.
In prav je imel; sam sveti Pavl to resnico poterdi, ker
pravi: Dano je namreč prijatlom božjim zavolj Kri¬
stusa ,i ne samo da vanj verujejo , ampak tudi da sanj
terpe. ”  Fil. 1. 28. Terpljenje je zastava za nebeško
veselje; terpljenje, pravi sv. Gregor Naciancen, je kral¬
jeva pot v nebesa. Po tem takem, kdor se na tem sve¬
tu v terpljenji znajde in voljno pije iz keliha zoper-
nosti, naj se veseli, on po pravi kraljevi poti v nebe¬
ško očetnjavo popotuje; on ima na čelu znamnje zve¬
ličanja; on sicer tukaj zdihuje, pa v nebesih se mu
venec veselja plete.

Dobro so svetniki to zastopili, zatorej so oni
veseli v terpljenji bili. Od svetega Krizostoma beremo,
da on z nekakim pobožnim zavidom od verig svetega
Petra govori in želi, da bi tudi njega takošna sreča
došla, zavolj Kristusa v železje djanemu biti, ker bolj¬
šega ni, kakor je za Kristusa terpeti, pravi ta učenik
cerkveni. — Ko je bil sveti Ciprijan k smerti obsojen,
ga je tako veselje presunilo, da je rabelnu, kteri mu
je imel glavo odsekati, dvajset zlatih podaril. — Ko
je sveti Spiridijon od nekega razkačenega človeka po
nedolžnem žlepnico prijel, mu je nagloma še uno lice
ponudil, da bi dvojen zaslužek imel. — Tako so vsi

-( 292  )—

svetniki delali, veseli so vse zopernosti prenašali, volj¬
no so se terpljenju podvergli, da, celo hrepeneli so po
križih. — Tako delaj tudi ti kristjan, veseli se, kadar
te stiske zajmejo; raduj se, kadar te zaničevanje ali
preganjanje po nedolžnem zadene; voljno poterpi, ka¬
dar se ti bolezni in druge težave na glavo vsujejo; ne
brani se križa za Jezusom nositi, ker veš, da vse to
je znamnje tvojega poklica v večno življenje.

Ali kaj pravim, da bi ti kristjani voljno in ve¬
selo svoj križ nosili.Oh ljubeznjivi Jezus! res¬

nično je, da ti imaš veliko prositeljev za svoje kral¬
jestvo, pa malo prijatlov za svoj križ. Vsi želijo se s
teboj veseliti, pa malo jih je, ki hočejo s teboj terpe-
ti. Veliko jih je, ki te hvalijo in časte, pa le dokler
jim dobro, vse po volji gre; kadar jih pa kakošna
nesreča zadene, te zapustč in še žalijo te. Ali ni res,
da vsaka kriva beseda tebe kristjan močno razkači, in
ti preklinjaš in se rotiš? ali ni res, da majckina nes¬
reča, ktere si večidel sam kriv, te tako zdivja, da se
zoper nebesa in svetnike gerdo pregrešiš? Ali ni res,
da pičla škoda, ki ti jo je sosed po nevednosti storil,
te tako hudo razjezi, da ga vsem peklenščekom zda-
jaš? Kaj pa vidim, če v vaše hiše stopim? — strašne
razpertije in sovražtva med mladim in starim gospodar¬
jem, med nevesto in taščo. Kaj slišim? vedno vjedan-
je, vedno vkljubovanje, vedno pikanje, tako da se mi
zdi, kakor da bi se bil tukaj satan vgnezdil. Od kod
vse to? Od tod, ker tukaj keršanske poterpežljivosti
ni. Taki ljudje so gotovo le po imenu kristjani, pa
nobenega znamnja za zveličanje nimajo. Oh sveta po-
terpežljivost! kam si sginila, kje si se skrila? poverni se
nazaj med naše kristjane; ti hčer nebeška! pridi nas

—( 293  )—

zopet osrečovat; ti Jezusova nevesta! pridi in sprijaz¬
ni nas spet s tvojim ženinom, da bomo znamnje na
čelu imeli pravili popotnikov v nebeško domačijo.

Glejte, bratje in sestre! te so znamnja, ki ob
poti v večno zveličanje stoje, namreč: pervo z napi¬
som: varuj se greha; drugo z naslovom: delaj dobro;
tretje z načelom: poterpi voljno vse zopernosti. Kdor
se tili derži, ne bo zašel na svojem potovanji, on živi
po poklicu, h kteremu je poklican.

Sveti Avguštin pove lepo dogodbo, ki se dobro
z našim pogovorom vjema. — Ko se je namreč rimski
cesar Teodozi za čas v mestu Treviri pri nekišni on-
dašni slovesnosti mudil, gresta neki dan dva njegovih
visocih služabnikov iz mesta na sprehod. Pomenkvaje
se od ene in druge reči prideta v neki samoten gojzd,
kjer so v slabi hišici mnogi puščavniki bivali. Rado¬
vednost ju napelje, da v puščavnišče stopita, in ondi
pregledujeta vbogo pohišje. Na mizi vidita bukve, eden
jih vzame v rokč, pogleda naslov: „ živ otopiš svetega
Antona. ”  Se vsede, in začne brati. Cita in serce se
mu nježno taja; čita, in obraz mu začne goreti. Kmalo
stopi na noge in reče svojemu tovaršu: „ Gorje nama!
z vsem svojim trudom kaj iščeva druzega, kakor samo
cesarju dopasti? Midva po drugem ne hrepeniva, kakor
po cesarjevi prijaznosti, in če sva tudi srečna bila to
prijaznost doseči, kako hitro jo utegneva zgubiti! Pa če
jo tudi obderživa, jo le do smerti zavživava. Kako veli¬
ko boljša je prijaznost božja! Lahko jo zamoreva v hi-

—( 294  )—

pu doseči', jo zamoreva za vselej obderzati in večno sre¬
čna biti. In do zdaj se nisva za božjo prijaznost kar
nič potrudila. ’’  Izgovori, z rokb ob mizo vdari in reče:
Kar mene zadene, ne grem več od tukaj; puščavnik
hočem hiti, da bom božji prijatel, da bom večno sre¬
čen. Ti pa pojdi in ne nadleguj me v mojih sklepih.
Uni tovarš mu odgovori: „ Kako, ali misliš, da si bom
jaz zemljo obder&al, tebi pa nebesa pripustili Nikakor.
Ali greva obadva nazaj k cesarju , ali pa obadva tukaj
ostaneva. ”  Se pogovorita, nju sklep Teodoziju naznani¬
ta, se pri cesarju poslovita, in v obleko puščavnikov
zavijeta in do smerti ondi Bogu služita. Tako sta ta
dva dvorana potovanje proti nebesom nastopila. —

Tudi mi, ljubi kristjani! smo dosihdob le za ta
syet skerbeli, smo le posvetne ničemernosti iskali, smo
le v to zemljo zatelebani bili. Veliko smo se trudili, pa
le za posvetne zaklade; veliko smo si prizadevali, —
pa le za posvetno čast; veliko smo se potili, — pa le
za posvetno prijaznost. In kaj je nam ta naša posvet¬
nost koristila? Čisto nič. Se škodvala nam je, da smo
imeli vedno otožno serce, nepokojno vest, z grebi oma-
dežvano dušo, da je nam zdravje skalila, in vse ure
našega življenja ogrenčila. — Oh mi bedaki! da smo
ta svet tako ljubili, ki je vender nas le sovražil. Naka,
mi nismo po svojem poklicu spodobno živeli. Nakani-
mo se tudi mi enkrat posvetnim ničemernostim se od¬
povedati, in po zgledu unih dveh dvoranov v božjo služ¬
bo se podati. Saj nismo za ta svet vstvarjeni, marveč
naš poklic je veliko imenitniši — mi smo za nebesa
vstvarjeni, kjer večno veselje nas čaka. — Res je si¬
cer, da pot v nebesa je težka, in kdor hoče po njej
potovati, mora veliko terpeti, pa saj vemo, da bo tudi

—( 295 )—

plačilo obilno. Spomnimo se vse dni svojega življenja,
kar je sveta Cecilia svojemu umoritelju rekla, da za
Kristusa terpeti in umreti se pravi, blato za zlato, prah
za krono zmenjati. Kaj stori to, če na tem svetu tudi
nekoliko grenkih solz potočimo, saj vemo, da v nebe¬
sih je ni več žalosti za dušo, ga ni več terpljenja za
telo. Nič ne de, če se tukaj en malo kervavo pobori-
mo, saj bomo za to v nebesih večno venčani. •—

Ljubi bratje in predrage sestre! Pomislimo, če
bomo spodobno po svojem poklicu živeli, kakšino ve¬
selje bo nas že na smertni postelji — pri koncu naše¬
ga pozemeljskega potovanja — navdajala, ko si bomo
svesti rekli s svetim Pavlom: „ Dobro sim se vojskoval,
tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je prihranjena kro¬
na pravice, ktero mi bo dal Gospod. ”  Tim. 4. 7-8.
Ali kaj še le bo, kadar naša duša iz ječe telesa reše¬
na in se proti nebesom napoti in nji en angel naprot
pride, ter jo pozdravi rekoč: ,, pridi, Jezusova nevesta!
ti boš kronana. H  Vis. pes. 4. 8. — Ali še le več, —
kadar naša duša skoz nebeške vrata stopivši vse raj¬
sko veličastvo zagleda in tisto veselje, kterega še no¬
beno oko ni vidila in nobeno človeško serce občutilo;
— kadar njej nebeški angeli tisto krono prinesejo, kte¬
ro je zaslužila, in jo slovesno nji na glavo položijo; —
kadar bodo po tem nas obdali naši nekdanji prijatli
in prijatelce, ki smo jih na zemlji imeli in so pred
nami v večnost šli; kadar bomo ondi našli svoje rajn-
ce starše, brate, sestre oblečene v bele dolge oblačila
s palmovimi vejami v rokah in ovenčane z nebeškimi
venci, in jih spet objemali; •—- kadar pridruženi v
trume vsih izvoljenih bomo zagledali Marijo prečisto
Divieo, nebes kraljico, in radosti presunjeni se njej v

—( 296  )—

materno naročje podali;— oh, kdo zamore veselje po¬
pisati, kdo blaženost zapopasti, kdo zveličanje dopoveda¬
ti, ki ga bodo naše duše zavživale?— In kadar bomo
tebe, o ljubeznjivi Jezus! pervikrat zagledali od obličja
do obličja, kadar bomo vidili tvoje poveličane rane se
sveteti v nebeškem lesketanju sedemkrat žarniši od
solnca; kadar bomo tvojo ljubezen neograjeno spoznali,
— ob radovanje! neizmerno — nezapopadljivo — več¬
no radovanje! — Oh človeška duša! ti si pač imenit¬
na, da si za tako veselje vstvarjena; — neizrečeno po¬
nosen je tvoj poklic. Zatorej bratje! sestre! varujmo se
greha, delajmo dobro, in voljno poterpimo vse poze-
meljske zopernosti, da svoj poklic doveršimo; živimo
spodobno na tem svetu, da pridemo v nebeško veselje.
Amen.

XVIII. POGOVOR.

T 9  t Jr

J)

IB voj e bander o v na sveto.

,, Nihče ne more dvema gospodoma služi¬
ti.  — Ne morete služiti Bogu in mamonu. ”
Matevž VI. 24. —

Vse živeče stvari, kar jih je iz stvarnikove ro¬
ke prišlo, pravi sveti Avguštin, imajo trojeverstno živ¬
ljenje: pervo je živalsko, drugo angelsko, tretje pa
človeško. Živalsko življenje se obrača v posvetnih, po-
eutnih rečeh, ter obstoji v zadostenji natornemu po-
željenju; angelsko življenje se obrača v nebeških rečeh
in obstoji v vednem obhoji z Bogom. Človeško življen¬
je pa stoji v sredi med obojema, kajti človek ima na
sebi nekaj angelskega in nekaj živalskega. Če živi po
duhu, se angelom podobnega dela in deležnega njih
družtva; če pa po mesu živi, se živalim enači, in v
živalsko tovarštvo zapade.

Človekov poklic je po duhu živeti, na nebeške
reči misliti, Bogu služiti in tako svoje zveličanje oprav¬
ljati, naj bi po telesni smerti v družtvo angeljev pri¬
šel, in večno srečen bil. Pa vender jih je veliko ljudi
na zemlji, kteri le svojemu mesu strežejo, svojim na-
tornim poželjenjam zadostujejo, in čeravno stvarice po
poklicu ne žive, vender le upajo v tovaršijo angelov
priti in zveličanje doseči. Gotovo ti se motijo, in zlo
motijo; zakaj, „ nihče ne more dvema gospodoma služiti,”
nihče ne more Bogu in temu svetu služiti; ali bo nam¬
reč svet sovražil, in Boga ljubil; ali pa se bo sveti

—( 298 )—

deržal in Boga zaničeval. „ Ne morete služiti Bogu in
mamonu;”  ni mogoče živeti po duhu in po mesu.

Odkod ta človeška zmota na svetu?— Menim
da od malega poznanja duhovne vojske, ki med duhom
in mesom terpi vse dni človekovega pozemeljskega živ¬
ljenja; kajti dvojno kraljestvo se na tem svetu razši-
ruje: kraljestvo luči in kraljestvo teme, kraljestvo du¬
ha in kraljestvo mesa, kraljestvo gnade in kraljestvo
greha, kraljestvo nebeško in kraljestvo peklensko. Kralj
nebeškega kraljestva je Jezus Kristus; on svoje ban¬
dero slavodobitno razvija, na tem se bere s zlatimi
čerkami sledeči napis: „ kratko pozemeljsko terpljenje —
večno nebeško veselje, " on kliče ljudi po duhu živeti in
pod njegovo bandero stopiti. — Kralj peklenskega
kraljestva je Lucifer; tudi on svoje bandero na svetu
razstavlja, ktero ima z ognjenimi čerkami napis: „ krat¬
ko pozemeljsko veselje  — večno peklensko terpljenje; ”
on zapeljuje ljudi, jih šunta po mesu živeti, in pod
njegovim banderom služiti. —

Pod eno tih banderov mora vsak človek pri
seči in enemu tih dveh kraljev služiti; nepristran biti
ni mogoče, kar je Jezus očitno učil rekoč: „ Kdor ni
z menoj, ta je zoper mene. ”  Mat. 12. 30. in tudi sveti
Jakop pravi: „ Kdor koli hoče biti prijatel tega svetd,
postane Božji sovražnik. ”  Jak. 4. 4. Vsak človek mora
ali Kristusa ljubiti in Luciferja sovražiti, ali pa Kristu¬
sa zaničevati in Luciferja se deržati. In ta je duhovna
vojska, v kteri je slehern človek svoje žive pozemelj-
ske dni zapopaden, da po duhu živi in pod Jezusovim
banderom služi, ter se bojuje zoper meso, svet in sa¬
tana, ki ga od Jezusa odpeljati in nesrečnega storiti
iščejo.

—( 299  )—

Dragi moji poslušavci! kterega vojvoda se vi
deržite? ali Jezusa ali Luciferja? Se bojim, da veliko
zmed vas jih je v sužnost mesa in v tesne verige-gre¬
ha zakovanih, ter služite pod Satanovim banderom; za¬
torej sem namenil dans vam razložiti:

1. veliko nesrečo tistih , kipod Luciferjevim banderom
služijo;

2. blago srečo vojšakov pod Jezusovim banderom;

in to iz serčne želje, naj bi vsi spoznali satanovo sle¬
parstvo, in za vselej se Jezusa deržali.

Oh Marija! ki si kot perva vojakinja pod kri¬
žem stala, ko je tvoj ljubeznjivi Sin na tistem umiraje
visel, sprosi nam milost, da rešeni iz zapeljivih spon
Luciferjevih se z vsem sercom h Kristusu obernemo
in v križu vekomaj hvalimo.

Vojska! vedna vojska na svetu! Perva vojska
se je bila vnela v nebeških planjavah; od ondod se je
na zemljo privlekla, in terpela bo do konca sveta. Lu¬
cifer se je bil v nebesih zoper Boga spuntal: Gospod
Bog je bil namreč nebeškim angeljem razodel svoj
večni sklep, da njegov edinorojeni Sin se bo včlovečiJ,
in da počlovečena natora Božjega Sina bo častitljiva
nad vsemi drugimi starmi — tudi nad angeli nebeški¬
mi; in glej, Lucifer ni hotel počlovečeni natori Božje¬
ga Sina dolžne časti spoznati, zatorej se je med nebeš¬
kimi angeli punt zavnel. (Rupertus in Joan. 1. 8.) Nad¬
angel Mihael se je zoper Luciferja ^ojskoval, ga zma¬
gal, in Bog je Luciferja z vsemi njegovimi pomagavci

—( 300  )—

v večni pekel pogreznil. — Lucifer si ni dal pokoja v
pekli, marveč, kadar je bil pervi človek vstvarjen, se
ga je nevošljivost do njega polastila, in šel ga je v
podobi kače zapeljat. Človek se mu je dal oslepariti,
in po pervem grehu je bil človeški rod čeznatornik
gnad oropan in v natornik g-nadah oslabljen. (Beda).
Zgodilo se je, da, ker človek ni hotel stvarniku poko¬
ren biti, se je v njem meso zoper duha spuntalo, (Av¬
guštin). Od tod v slehernem človeku vedna vojska in
puntanje. Jezus je sicer človeški rod iz satanove obla¬
sti rešil, pa tega puntanja v človeku ni hotel popolno¬
ma vkrotiti; marveč je človeku prostost dal, ali hoče
po duhu živeti, rešenja se deležnega storiti in večno
srečen biti, ali pa čedalje mesu služiti in se pogubiti.
— Tako med Lnciferjem in Kristusom vedna vojska
na svetu za čleveške duše terpi; vsakemu človeku pa
je prostost dana, ali pod Luciferjevim ali pa pod Je¬
zusovim banderom služiti; zatorej presodimo

1. veliko nesrečo tistih, kteri pod Luciferjevim bande¬
rom služijo.  —

Preselimo se s svojimi mislimi v Babilonske
planjave, kjer je stalo nekdaj veliko pregrešno mesto
enacega imena. Pred očmi vidimo visoki turn Babilon¬
ske zmešnjave. Tukaj je bil pervi začetek gerdega ma¬
likovanja, tukaj so bili človeški otroci satanu službo
opravljati začeli, tukaj je bil Lucifer svoj prestol na
zemlji postavil. Mislimo si, da ga še sadaj vidimo, tega'
peklenskega vojvoda, na verhu Babilonskega turna se¬
deti, svoje bandero razvijati, svoje hudobne pomagače
na vse štiri kraje sveta razpošiljati in povelja jim da¬
jati, naj mu vse ljudi po vesolnem svetu v službo na¬
berejo. Strašen je pogled tega peklenskega zmaja: nje-

“( 301  )-

gov sedež stoji v sredi žveplastega plamena, na čelu
ima znamnje večnega prekletstva, obraz mu gori večne
jeze, gerde neyošljivosti in hudobnega sovražtva, in
pozna se mu, da druzega ne snuje kakor zapeljevati,
moriti in pogubljati. — Gorje jim! kteri se mu vdajo
in pod njegovo bandero stopijo, — večna nesreča bo
njih žalostna osoda.

Take nesreče se o varovati, pomislimo: zakaj ža¬
li Lucifer vse ljudi pod svoje bandero klicati ? Odgovor:
Ker je poln sovražtva, in išče, koga bi poklal, požerl *
in pokončal, ter zmetal v veliko tlačilnieo Božje jeze.
Dvojno sovražtvo Luciferja tlači: sovražtvo do Boga in
do človeških otrok. Sovražtvo do Boga zato, ker gaje
Bog iz nebes v peklenski brezden pogreznil in njega
prevzetneža, ki je svoj prestol nad nebeškimi višavami
postaviti mislil, v večno sramoto posadil; zatorej bi on
Bogu rad vso čast odvzel, in odvrača ljudi od božje
pokoršine in stvarniku dolžnega častenja. Pa Lucifer
tudi vse šloveške otroke neizrečeno sovraži, ker Božjo
podobo na sebi nosijo, in ve, da so namenjeni tiste ne¬
beške sedeže posesti, in večno veselje, ktero je on za
vselej zgubil/ v nebesih vživati. To vediti se on togoti
in divja, ter vse žile napenja, naj bi jih od visocega
namena odpeljal in seboj vred nesrečne storil. —
Glejte, tacega sovražtva prevzet „ hodi hudič, naš zo-
pernik, kakor rjoveč lev okoli, in vedno išče, koga bi
požerl”  pravi sveti Peter I. 5. 8. kliče ljudi pod svoje
bandero, zapeljuje, in noč in dan si pokoja ne da. Za¬
torej bodimo trezni in čujmo, ter vstavljajmo se mu
terdni v veri, ktera nas uči, da smo za Boga vstvar-
jeni, kteremu bodi čast in gospostvo na vse veke.

S čem pa ta peklenski zvijač ljudi sleparil  —

—( 302 -)—

Laž je njegovo orožje. On je oče vsili laži, z lažjo se
zoper Kristusa vojskuje, ljudi zapeljuje in mori. Kakor
hudoben tolovaj, ki hoče popotnika na cesti oropati,
se v terdi noči poleg pota za germovjem skrije, in še
le, ko popotnik memo gre in se varnega misli, nadnj
plane in ga smertno rani; tako peklenski sovražnik
daje naj pervič ljudem zastopiti, da ni hudiča, in da
duhovniki so ga le zmislili, naj .bi ž njim ljudi strašili;
po tem pa nadnje plane, jih slepari, zapeljuje in po-
gubljuje. In ker ve, da človeški otroci na trojni slabo¬
sti terpe: „ na napuhu življenja, na poželjenju mesa in
na poželjenju oči; ”  1. Jan. 2. 16. se jim bliža, ter jih
/ . ravno na tih slabostih zapeljuje. — „ Eva? zakaj ne
jesta od sadu tega drevesa1”  tako je nekdaj peklenska
kača pervo ženo v raji ogovorila. „ Bog nama je pre¬
povedal rekoč: da hova umerla, če bova jedla,” odgoro-
ri Eva. ,, Naka! ”  zaverne kača, „ ne bodeta umerla
ne, marveč Bog ve, če bodeta jedla, da bosta vse vedila
in Njemu 'enaka postala; zatorej je vama prepovedal
jesti. ”  To je bilo zadosti Evino prevzetnost zbuditi, je¬
dla je, in „ po satanovi nevosljivosti je smert na zemljo
prišla. ”  Enako ravna še dandanašni peklenšček z ljud¬
mi ; on išče njihovi prevzetnosti podkuriti, jim daja
zastopiti, da ni treba vsem pokornim biti, jim na uti6
šepta, da vsak mora za čast skerbeti in, kar je mogo¬
če, se povišati; tako trosi prepire med družine, raz-
partije med soseske, prekucije v kraljestva in vojske
med narode; tako človeške duše mori in pogubljuje.—
Peklenščeku je znano, da poželjenje mesa v človeku
velike napake vzrokuje, zatorej se mnogoterega pri tem
loti, ter mu na uho laže rekoč: ,, Ni dolžnosti sam se¬
be zatajevati in mesu odreči, kar poželi; ti bi lahko ob

—( 303 )—

zdravlje prišel, bi lil sam svoj umorivec; marveč strezi
svojemu životu, daj mu jesti in piti, daj mu vse, kar
terja, naj si zdravlje ohraniš in dolgo živiš. ”  Tako člo¬
veka oslepari, meso se spunta zoper duha, zdirja kot
konj brez ujzde, človek v naj gerše ostudnosti zabrede
in stopi v službo pod Luciferjevim banderom.— „ Glej, "
pravi tretjemu, „ kako srečen je, kdor veliko premoženje
ima, in si je kupe zlata spravil. Čemu bi bil ti vedno
vbožeč? saj si tudi ti otrok sveta, kterega je Bog za vse
ljudi vstvaril; išči obogateti, stegni roko, vzemi, kar ti
priložnost nanese; ne bodi tako aboten, vsaka majhna
reč ni greh. ”  Tako ga zapelje v krivice in goljufije,
mu navdahne želje obogateti, in ga v svoje mreže za¬
plete. — Take in enake so zvijače, s kterimi peklenš¬
ček ljudi v greh tlači, v svojo službo vklepa in pod
Luciferjevo bandero kliče.

Pa kakšino bo plačilo tistih, kteri se dajo od
njega oslepariti ? ■—• Kakor je nekdaj peklenski lažnik
v puščavi Jezusu govoril, rekoč: vse kraljestva sveta in
njih veličastvo ti bom dal, ako pred me padeš in me
moliš;  enako govori še današnje dni in se usti srečne,
bogate, mogočne storiti, kteri mu služijo. Ali glejte ga
reveža, v kakšnem stanu se sam znajde: odkar je iz
nebes padel, v ognji sedi, in se strašno peče; odkar
je Božjo gnado zgubil, se po smerdljivem žveplastem
soparji valje. In on obeta srečo, bogastvo, mogočnost!
Kdo zamore drugim dati, kar sam nima? „ Grešnikova
pot je s ternjem nastlana, ”  pravi prerok Ozea 2.  6. Že
v tem življenji je gospod Bog posvetno radost in me¬
seno slast s žalostnim grizenjem vesti ogrenčil, razujz-
danost je ostrupenil z britkostjo, in hudobno serce je
nepokoju izdal. Kaj bo pa še le v večnosti ? Kdor Lu-

-( 304 )-

ciferju služi, bo ž njim vred v peklu gorel, tam kjer
je jok, stok, krič in škripanje s zobmi.

Glejte grešniki sveta, to bo vaše plačilo. Vi
sami sebe sovražite, ker Luciferju služite; vi ste hudi¬
čevi, zakaj „ kdor greh dela , je iz hudiča, ker hudič
od začetka greši ”  pravi sveti Janez v svojem pervem
pismu 3. 8. Oh nesrečneži! kako dalječ bo še segalo
vaše bedaštvo? koliko časa bodete še laž ljubili in za
sleparstvom dirjali? Sveta mati katoliška cerkva je pri
svetem kerstu vas rešila iz hudičeve sužnosti, vi ste se
bili takrat odpovedali hudiču, njegovemu napuhu in
njegovim delom; zatorej so bile vaše imena v bukve
izvoljenih zapisane, in vi ste bili uversteni med Jezu¬
sove vojšake; in sadaj ste se dali spet oslepariti, ste
se mu zopet v službo prodali; ste mu prodali svoje
duše, svojemu naj hujšemu sovražniku ste jih prodali,
za vmazano nečisto veselje ste mu jih prodali, za krat¬
ko meseno poželjenje ste mu jih prodali, za ped zem¬
lje — za nektere peneze — za pešico puhle časti —
za nektere lažnjive besede ste mu svoje duše prodali.
Oh nesrečneži! vi služite sadaj pod Luciferjevim ban¬
derom in se po grehu valjate; pa vedite, da tudi kma-
lo se bodete valjali po peklenski žarjavici in v večnem
ognji s zobmi škripali; preberite napis na banderu,
pod kterim služite: kratko posvetno veselje  — večno
peklensko terpljenje.  —Oh zašli bratje! zavedite se; za¬
pustite satanovo službo, on je moritelj vaših duš. On vas
je zapeljal, da se sadaj smejete, in ste Židane volje; pa vi
bodete plakali in jokali, in vašemu joku in stoku ne bo
konca ne kraja. Nazaj, drage, z Jezusovo rešnjo kervjo
odkupljene duše! povernite se zopet k Jezusu, le pri Njem
je večno življenje. — Tega se prepričati premislimo:

—( 305 )—

2. blago srečo voj sakov pod Jezusovim banderom.

Preselimo se v svojih mislih v Jeruzalem, to
je mesto svetega miru in sprave. Pred našimi očmi sto¬
ji blaženi hrib Kalvarski. Tukaj se je večna Ljubezen
Bogu za človeški rod darovala, od tod se je milost
Božja nad Adamove otroke razlila. Tukaj je mili Jezus
svoj prestol na svetu postavil, tukaj je sedež njegove
gnade in neskončnega usmiljenja; tukaj je On svoje
kraljestvo na zemlji postavil in svoje bandero zasadil,
ktero vihra na vse kraje sveta. Odtod mili Jezus raz¬
pošilja svoje angele, apostelne in oznanovavce svetega
evangelija, ter jim sporočuje: „ Pojdite po vesolnem sve¬
tu, in učite vse narode, in keršujte jih v imenu Boga
Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih spolnovati vse,
karkoli sim vam zapovedal. ”  Mat. 28. 19 - 20. Blagor
jim, kteri se dajo pregovoriti, da pod Jezusovo bande¬
ro prisežejo in v njegovo službo stopijo — večna sre¬
ča bo njih vesela osoda.

Tega se zagotoviti presodimo, zakaj mili Jezus
ljudi pod svoje bandero vabi ? Odgovor: Dvoja ljubezen
ga k temu nagiba: ljubezen do Boga njegovega Očeta,
in ljubezen do nas. Jezus svojega nebeškega Očeta
ljubi in želi, da bi ga vsi ljudje ljubili, ter mu dolž¬
no čast skazali. On ljubi pa tudi nas, in veselila bi ga
naša sreča; zat6 „ je prišel iskat in zveličat, kar je bilo
zgubljenega”  Luk. 19. 10. On je prišel ljudem življenje
prinest, in da svoje življenje za nas — svoje ovce. On
čeli, da bi se vsi ljudje zveličali in k spoznanju resnice pri¬
šli. ”  1. Tim. 2. 4. Zatorej je nas obdaril z dragimi gnada-
mi, po kterih smo deležni Božje natore, ako se zder-
žimo spačenega poželjenja, ktero je na svetu. — Lju¬
bezen tedaj je edini vzrok Jezusovega prihoda; Bogu

20

—( 306 )—

Očetu pridobiti serčnih častiteljev, nas pa posvetiti in
zveličati, to je milega Jezusa napotilo, svoje kraljestvo
na zemlji postaviti. Oh ljubeznjivi kralj! ti si svoje živ¬
ljenje za nas dal. — Gotovo veči ljubezen se ne da
misliti memo te, da kdo življenje za svoje prijatle
postavi. In Ti, presladki Jezus! si svojo rešnjo kri pre¬
lil, naj bi nas z nebeškim Očetom sprijaznil, naj bi nas
zopet posvetil v Božje častitelje; si voljno umeri sra¬
motne smerti na križu, naj bi zmagavno bandero na
svetu zastavil, pod kterim služivši bi mi Boga Očeta
častili in svoje zveličanje opravljali. Bodi Ti slava in
hvala, čast in gospostvo na vse veke! —

Pa kaksino orožje Jezus nam v roke daj a, da
se bomo pod njegovim banderom krepko vojskovalit Čud¬
no  je bilo viditi, ko je pastirček David zoper velikan¬
skega Goljata v dvoboj šel. Bil je prevzetni velikan
ves oborožen, David pa si je nabral samo nekterih
kamničev v pastirsko mavho, vzame palico in fračo v
roke, in zmagal je velikana. Enako je prišel Jezus se
vojskovat zoper peklenskega velikana z orožjem po¬
nižnosti, vboštva in terpljenja, in zmagal ga je. Sadaj
nam vsem kliče rekoč: „ Ako kdo hoče za menoj priti ,
naj zataji sam sebe, naj vzame svoj križ, in naj ho¬
di za menoj. ”  Mat. 16. 24. Križ je tedaj edino orožje,
s kterim je treba Jezusovim vojšakom previdenim biti,
da se bodo zamogli braniti zalezovanja dušnega sovraž¬
nika. Križ ponižnosti, zaničevanja in zasramovanja je
svedočba Jezusove ljubezni; zakaj kakor se je bil Kri¬
stus ponižal in pokoren postal do smerti križa, tako je
on vsem svojim nasledovavcem priporočil ponižnim in
pokornim biti na tem svetu. — Križ vboštva, terpljenja
in preganjanja je geslo Jezusovih služabnikov. — Križ

—( 307  )—

zatajevanja samega sebe, krotenja mesa, zatiranja last¬
ne volje in zadušenja svojih nagonov je znamnje Je¬
zusovih vojšakov. „ Ako hoče kdo za menoj priti, naj
zataji sam šele, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za
menoj."  — 0 Gospod! to govorjenje je terdo, kdo ga
more poslušati? Težko je spolniti, kar ti svojim slu¬
žabnikom nakladaš. Ali Jezus odgovori: „ Nobenega ne
silim vod mojim banderom ostati; pa vam povem, da

V'

veliko jili je poklicanih, malo pa izvoljenih. Široka je
pot, ktera v pogubljenje pelje, in žalibog! veliko jih po
nji dirja; ozka pa je steza v večno življenje, in malo
jih po nji gre. Ako za menoj hodite, je vas dobiček; pa
vaša škoda, če me zapustite. Nebeško kraljestvo silo ter-
pi, 'in posedli ga bodo samo tisti, ki si veliko prizade¬
vajo. Hočete tudi vi preč itik”  Oh Gospod! h komu
pojdemo? Ti sam imaš besede večnega življenja. Tisi
pot, resnica in življenje; pot po tvojem zgledu, resnica
po tvojem nauku, življenje po tvoji gnadi. 'Mi hočemo
sami sebe zatajiti, ponižni in krotki biti; hočemo po
tvojem zgledu vse zopernosti sveta voljno terpeti; ho¬
čemo po tvojem nauku živeti in vsega greha se varva-
ti; hočemo svoj križ z veseljem za teboj nositi in ved¬
no v tvoji službi ostati. Pomagaj nam, mili Jezus! s
tvojo gnado, da bomo vselej tvoji stanovitni vojšaki.

Pa kakšino plačilo bo nam Jezus dali  Veselite
se, bratje! sam Jezus bo naše večno plačilo. Ees je,
da kdor Jezusu služi, na svetu nekoliko terpi; pa tudi
v tem terpljenji On nas ne pusti brez tolažbe; marveč
je vedno na naši strani, in nam pomaga križ nositi,
ter nas podpira svet premagati, kakor ga je On pre¬
magal: pa tam gori v nebeškem raji bomo vekomaj ž
Njim vred kraljevali, zakaj On sam je rekel: ,. Kjer

—( 308 )—

sim jaz, tam bo tudi moj služabnik. ”  Jan. 12. 26. Kra¬
tek Sas bodete na zemlji jokali in Žalovali, svet pa se
bo veselil, ali vaša žalost se bo v veselje spreobemila,
in vašega veselja vam ne bo nihče odvzel.”  Jan. 16.21-22.
Veliko jih je že na svetu za Jezusom jokalo, ali vse
solze so iz njih očes zbrisane, in z nebeško častjo ven-
čani se sadaj pred jagnetovim sedežem večno vesele.
Po kratkem terpljenju nastopi za Jezusove služabnike
večno slavje.

Blagor vam Jezusovim vojšakom! Moje usta so
odperte do vas, in moje serce je razširjeno. Besed mi
vmanjkuje vašo srečo dopovedati. Vi ste namreč tem¬
pelj živega Boga. Pri vas On prebiva, med vami hodi,
on je vaš Bog, in vi ste njegovo ljudstvo. Kmalo bo
čas vojskovanja se stekel, in On bo vas sprejel v sve¬
to mesto večnega miru; On bo vaš oče, in vi bote nje¬
govi sinovi in njegove hčere. Blagor vam Jezusovim
služabnikom! Vi se deržite bandera, na kterem se na¬
pis bere: kratko posvetno terpljenje  — večno nebeško
veselje.  Le stanovitni bodite, in vsakdan ponovite pri¬
sego, ktero ste pri svetem kerstu storili; to bo vam
serčnost dajalo, sleparstvo sveta ložej zmagati; in ka¬
dar bo vas kaka skušnjava hudo sukala, zakličite v
Jezusa in spomnite se besed svetega Vincenca Ferars-
kega, kteri pravi, da nebeška čast je tako imenitna,
da vse terpljenja sveta bi bile že obilno poplačene,
ako bi človek samo eno uro nebeško zveličanje zavži-
val. Kaj pa še le bo, tako čast vekomaj vživati! Bla¬
gor vam Jezusovim nevestam! Z večno ljubeznijo je
vas Jezus ljubil, zatorej je vam pripravil v nebesih
tako veselje, kakoršnega ni še nobeno oko vidilo, no-

—( 309  )—

. beno uho slišalo, in še nobeno človeško serce ob¬
čutilo.

Ljubi kristjani! slišali ste od duhovne vojske,
ktera na tem svetu med Jezusom in Luciferjem terpi,
in lahko ste spoznali, kteri ljudje služijo pod Jezusovim,
kteri pa pod Luciferjevim banderom. Kteri po duhu
žive, so Jezusovi vojšaci, in venčani bodo »^nebeško
krono; kteri pa po mesu žive, so Luciferjevi pajdaši,
in padli bodo v peklensko sužnost. Sadaj naj vsak zmed
vas roko na serce položi, in naj mi odkritoserčno po¬
ve, pod kterim banderom mu je volja služiti? Vem, da
marsikteri bo rekel: rad bi se na svetu veselil, pa ven-
der po smerti v zveličanje prišel; ali pa po današnjem
pogovoru: rad bi na svetu pod Luciferjevim banderom
služil, pa vender večno plačilo z Jezusovimi vojšaci
prejel. Ali to ni mogoče. — Na svetu satanu služiti in
v večnosti z Jezusom kraljevati, to ne more biti. Zato¬
rej vam povem, kako je nekdaj prerok Elija Izraelsko
ljudstvo svaril.

Ko je hudobni Ahab v Izraelu kraljeval, je bi¬
lo skorej vse ljudstvo od pravega Boga odpadlo in ma¬
liku Balu je služilo; zatorej pa je tudi huda šiba bož¬
ja Izraelce tepla, tri leta in šest mescov jim Bog ni
dal dežja. Po tem skliče prerok Elija ljudstvo na hrib
Karmel. Ko se ljudstvo s kraljem vred snide, stopi
Elija, še edini prerok pravega Boga, med Izraelce, ter
jih vpraša, kako sc jim kaj godi, od kar so živega Bo¬
ga zapustili in Balu služiti jeli. Ljudstvo začne solze

-( 310  )-

polivati, in na glas jokati tako, da se je po vsem hri¬
bu razmevalo. Zdaj jih prerok posvari rekoč: vse to
je prišlo nad vas, ker ste pravega Boga zapustili. Oh
nespametno Izraelsko ljudstvo! Koliko časa Še hote vi
na dve strani se majali? Ce Gospod je Bog, služite mu; če
je pa Bal vaš Bog, deržite se njega. ”  In ljudstvo mu
ni besedice odgovorilo, kajti zavedilo se je svoje pre¬
grehe. Kmalo po tem je vse ljudstvo Gospoda za Boga
spoznalo, Balove altarje poderlo, njegove pope pomo¬
rilo, in živemu Bogu zopet služiti začelo. In milostljivi
Bog jim je dal potrebnega dežja, ter jih je blagoslovil.
— Z enakimi besedami se tudi jaz k vam obernem
ter rečem: Vi nespametni kristjani! koliko časa še bo¬
dete na dve strani se majali  ? Ce je Jezus vaš kralj, slu¬
žite mu; če je pa Lucifer vaš Gospod, deržite se njega.
Kaj pomaga na dve strani se majati, s kristjanskim ime¬
nom se ponašati, v djanji pa se hudičevega služabnika
kazati? k čirnu ti je z ustrni Jezusa častiti, v sercu pa
prevzetnost, nevošljivost, sovražtvo hraniti? kaj ti hasne
na čelu se s svetim križem zaznamovati, druge telesne
ude pa nečistosti, nesramnosti, prešeštovanju, pijanče¬
vanju, požrešnosti izdajati? Izgovorite se enkrat, komu
hočete služiti, ali Kristusu ali Luciferju ? Ne bodite več
podobni terstu od vetra majenemu. Tukaj ne velja več:
„ bi hotel, ”  ampak tukaj mora biti: „jaz hočem. ”  Nič
ne pomaga dobra volja, marveč življenje po dobri
volji’’  se ima pokazati. Razodenite tedaj očitno svojo
voljo, ali hočete pod Jezusovim banderom se vojska-
vati zoper satana, svet in meso, da večno zveličanje
dosežete; ali pa da vam je ljubše pod Satanovim ban¬
derom služiti prevzetnosti, mesu in svetu, in pa večno
pogubljenim biti. —

-( 311  )-

Moji preserčni bratje! ne obotavljajte se v Je*
zusovo službo stopiti. Izraelsko ljudstvo je objokavalo
nesrečo, ktera ga je bila pravega Boga zapustivšega
zadela. Tudi vi bote na večne čase svojo nesrečo ob¬
žalovali, ako se k Jezusu ne povernete; pod trinošt-
vom peklenskega sovražnika bote vekomaj plakali, in
v njegovi sužnosti bote kervave solze točili, pa ne bo
več pomoči za vas; zatorej sadaj se mu odpovejte. —
Glejte milega Jezusa! on iz križa do vas svoje roke
steguje, in vas vabi k njemu se približati. On želi vas
objeti in na svoje ljubeznjivo serce pritisniti. On vas
boče srečne storiti, je poln milosti do vas. — Stopimo,
bratje! vsi pod sveti Križ — Jezusovo bandero, in re¬
cimo: Evo nas! ljubeznjivi Jezus! kakor smo že enkrat
— pri svetem kerstu Tebi služiti prisegli, tako ti pri-
sežemo dans vnovič. Tvoji hočemo biti v življenji in
smerti, tebi hočemo služiti v žalosti in terpljenji. Daj
nam svojo milost in gnado; podperaj nas s svojo po¬
močjo, naj bi vselej tebi zvesti ostali, in se vse svoje
žive dni v drugem ne hvalili, kakor v križu Gospoda
našega Jezusa Kristusa. Amen.

*

:  . ;  -■ i K: •.

.

.

- ....

‘

.

v

■

Praesentes XVIII Sermones nihil continent, quod
jidei catli. adversetur; quapropter libenter permittimus,
ut typis imprimaritur.

G o ritke die 19. Novembris 1860.

ANDREAS, m. p.

Archiepiscopus.


■

-

-

~( 315  )-

Kazalo I. zvezka:

Stran

Uvod . 5

I. Naše zveličanje je v nevarnosti. Pričet j e misiona 13

II. Zakaj nas je Bog na zemljo vstvaril. . . 31

III. Do sadaj smo slabo za svojo dušo skerbeli. 47

IV. Grešnikova malopridnost . 65

V. Nasledki smertnega greha . 79

VI. Grešnikova spreobernitva ......  95

VII. Kopelj v Jezusovi kervi . 111 I

Vlil. Trojno duhovno vstajenje . 127

IX. Pokoro odlašati je zlo nevarno. . .  . . 143

X. Grešnikova smert . 159

XI. Grešnik na sodbi .. .175

XII. Kaj bo z nami . 193

XIII. Pekel . 209

XIV. Nečistost . . 227

XV. Ples . 245 ' ? ■ ■

XVI. Nebesa . 263

XVII. Potovanje proti nebesom . 281

XVIII. Dvoje banderov na svetu . 297

-( 316 )~

OPOMBA.

4

Tiskarnih pogreškov popolnoma se ogniti je
težko, posebno, kadar je tiskarju jezik nerazumljiv.
Vender pa v tej knjigi jih ni mnogo, in kar jih je,
jih bo blagovoljni bravec lahko sam popravil. Samo veči
pogreške torej tukej popravimo:

Str. 3. v. 4. beri:  v Vatikanu. Str. 76. v. 31. položite.
Str. 80. v. 26. slišati. Str. 84. v. 10. liudobii. Str. 85.
v. 25. zasluženje. Str. 113. v. 16. dela. Str. 217. v. 21.
večni ogenj. Str. 253. v. 29. vsak.

Večne Resnice

v

za

LJUDSKE MISIONE

P o

$LOVE\»KUI DEŽELAH.

Spisal

F1L. JAK. KAFFOL

duhovnik Goriške nadškofije.

II. ZVEZEK.

V GORICI
Založil Karl Sochar
1862 .

Natisnil Paternolli.

I. POGOVOR.

< 0 \ $ \
/ <r>^ ■ J

]Uaj Biesrečneji grešnik; m  kako
mn pomagati.

„ Človek , ko je v časti bil , tega ni
spoznal , prilikal se je neumni živini
in nji se podobnega storil. “

Psalm. XLVIII. 12.

liro spod Bog je človeka v naj večji časli
vstvaril, in zmed vseh druzih svetnih stvari s po¬
sebnimi sprednoslmi obdaril, ker mu je predrago
nadnatorno gnado dal in z imenitnimi natornimi
lastnostmi previdil. „ Bog je bil človeka prav
vstvaril “  Ekle. 7. 30; kajti telesno občutje bilo
je pameti pokorno, človek je svojega stvarnika
častil in mu brez mesenega nasprotivanja služil.
Pa po grehu prišlo je vse zlo v človeka: kakor
se je bila pamet zoper Boga spuntala, tako se je
bilo tudi telesno poželenje spuntalo zoper pamet.
In nasledki le duhovne prekucije bili so zlo
žalostni : pamet je zatemnila in v spoznanji

božjih reči kesna postala, prostOvolja je osla¬
bela in dobro delati se ji gabi , telesno spa¬
čeno poželenje pa se je zbudilo in močno
zdivjalo, naša domišljava je tako nevkrotna, da
edinega Očenaša nismo kos zmoliti z vednim

. 4 )-

spominom v Boga. Z eno besedo — po grehu
smo tako pokvarjeni, da v človeku gre vse narobe,
in resnično je, da človek je med vsemi druzimi
živžlmi na svetu naj revniši. Kdor je pred gre¬
hom Boga ljubil bolj kot sam sebe, po grehu sam
sebe bolj ljubi kot Boga, želi svojo voljo povsod
spolnili, svojemu poželenju zadostili in se da od
svojih pohotnost, čeravno so zoper Boga in pa¬
met, žalostno pogospodariti „ Človek, ko jo v ča¬
sti bil, tega ni spoznal, prilikal se je neumni živjni
in nji se podobnega, storil.

Kako priti v okom taki človeški popače¬
nosti?— Popolnoma ozdravili bomo le takrat,
kadar telo slečemo in ta svet zapustimo, toda
okrevati pa vender zamoremo lakolč, da svoje
meso krotimo, svoje neporedno nagnenje zateramo;
sami sebe zatajimo in v dobro posilimo; zakaj
že star ajd je rekel, da vse človekovo napredo¬
vanje v čednosti v tem obstoji, koliko kdo svojo
slast berzdd in sam sebi zavkaže. Cerkveni uče¬
niki so enačili misel, in tudi v svetem pismu od
tega beremo; Salamon je namreč rekel, „ da po-
terpežljiv človek je boljši od junaka, in kdor svo¬
jemu sercu zavkaže, je močnejši od mestprema-
gavca.* Prigov. 16. 32. In Jezus veli sleher¬
nemu, ki hoče za Njim hoditi, poprej sam sebe
zatajiti.

Vunder pa se najdejo ljudje na svetu,
celo kristjanje, ki od tega nič vediti nočejo, mar¬
več vedno le svojemu mesu strežejo in v sužnosti

—( 5 )—

spačenega poželenja žive. Da taki pod Luciferje¬
vim banderom služijo, ste se lahko iz mojega zad-
nega pogovora prepričali; pa hočem še dans svojo
besedo zoper te malopridneže dvigniti, ter po¬
skusili z božjo pomočjo iz očes jim zdreti veliko
bruno, ki jim brani njih naj večjo nesrečo spoznati,
in bom. svoj pogovor takolč razdelil, da rečem :

I. naj nesrečneji grešnik je ta, kteri se je v
sužnost svojega spačenega poželenja izdal in služi
svojemu spridenemu mesu;

II. bom nektorih pripomočkov omenil, kako bi
se utegnilo takim nesrečnežem še pomagati.

Mili Jezus! moje besede bi bile prazne,
ako jim ti moči ne podeliš, in grešnikovo pri—
zadelje se poboljšati bi bilo zastonj, ako mu ti ne
pomagaš. Za oboje se ti ponižno priporočim. Bla¬
govoli mojo prošnjo vslišati.

Grešniki smo vsi, po besedah svetega Ja¬
neza, kteri pravi: „ ako rečemo, da greha nima¬
mo, sami sebe zapeljujemo, in resnice ni v nas K ,
1. Jan. 18.; toda med grešniki iu grešniki na
svetu jo velik razloček, nekteri so majhni drugi
pa veliki grešniki. — Pa tudi med velikimi
grešniki mnogoverstna razlika obstoji: nekteri so
grešniki iz slabosti drugi pa iz hudobije, nekteri
so grešili, ker so v tako nesrečne okolišine pri-

-( 6  )—

šli, drugi pa greše iz navade ; liekteri so še ne
davnej v smertne grehe padli, drugi pa so se v
grehih že postarali. — Tudi kar poboljšanje in
spokorenje grešnikov vtiče, je med njimi razna
razmera: nekleri se ložeje drugi pa težeje spreo-
bernejo, nekteri se morajo ojstrejše pokoriti od
druzih, nekteri menj drugi pa več časa v pokori
ostanejo. — Od vseh grešnikov pa naj slabše stoji
s tistimi, kteri od hudih strast prevzeti v grehu
oterpnejo, in v spone hude razujzdanosti uvezani
za mesenim poželenjem in gerdo telesno pohot¬
nostjo dirjajo. Taki so prav poživinjeni grešniki,
njim veljajo Davidove besede: „  Človek, ko je
v časti bil, tega ni spoznal, poživinil se je, in
neumni živini se podobnega storil Taki so vse¬
ga pomilovanja vredni, v veliki nevarnosti več¬
nega pogubljenja; zatorej rečem:

I. Naj nesrečneji grešnik je tisti, kteri se je
v sužnost svojega spačenega poželenja izdal in
svojemu spridenemu mesu služi.

In resnično! Vsi cerkveni učeniki terdijo,
da Bog ne more človeka na svetu bolj vživo
štrafati, in svojega sovraštva očividniše mu po¬
kazati, kakor da ga v roke njegovih sovražnikov izda
in v oblasti njegovega mesenega poželenja ter pohot¬
ne slasti prepusti. Se prepričamo iz svetega pisma:
Gospod Bog se je nekdaj vseh poti poslužil iz¬
raelsko ljudstvo sebi pridobiti, z lepim in s hudim
ga je k sebi klical, pa zastonj! le nepokorno mu
je ostalo; zatorej se je Gospod očitno nad njim

-C 7 )-

pritožil in knkor da bi ga bil zadnič preklel, re¬
če po Davidu: „ Moje ljudstvo ne posluša mojega
glasil, in Izrael za me ne mara; zatorej sem ga
izdal poželenju njegovega serca, naj gre kakor
hoče, naj živi, kakor mu je volja Ps. 80. Za¬
torej ker Izraelci Boga slušali niso, in bož¬
jega opominjevanja si k sercu niso vzeli, marveč
po svoji termi so živeli, jih je Gospod zapustil, naj
gredo kamor hočejo, jih je z naj hujšo šibo udaril;,
ker jih je poželenju njih sere izdal, ter jih je tako
rekoč preklel. — Enako beremo v novem zakonu,
da je Gospod Bog storil s pervzetnimi ajdovskimi
modrijani, kteri so Boga spoznali, pa ne kakor
Boga častili in ga hvalili, temuč so se zgubili v
svojih mislih in otemnelo je njih nespametno ser¬
ce. Modre so se imenovali; in so neumni bili.
Božja šiba je nad nje prišla: „ Bog jih je prepu¬
stil željam njih sere, nečistosti, da so skrunili svoje
telesa sami nad seboj; prepustil jih je nesramnim
strastim; prepustil jih je spridenemu poželenju,
da so delali, kar se ne spodobi. Tako nam sveti
Pavel pove. Bom. 1. 21. 29,—  Pač strašna ka¬
zen božja da kadar človek Boga zapusti, in svoje
serce od njega odverne, tudi Bog človeka zapu¬
sti, ter ga izda v sužnost njegovih naj hujših
trinogov, kakor so: hudobne želje, nesramne stra¬
sti, spačeno poželenje, mesena pohotnost, telesna
razujzdanost. Oh kam človek zajde, kadar Boga
zapusti! V kakšine ostudne grehe se vtopi. Gorjč
mu! kdor se v sužuost svojega spačenega poze-

-( 8  )-

lenja izda; gorje mu! kdor svojega mesa krotiti
noče. Kakor zdivjan konj, ki s svojim jezdačem
od mlake do mlake od prepada do prepada
dirja, dokler se ž njim vred ne pogrezne v brez-
den; tako dela spačeno meseno poželenje s člo¬
vekom, če ga krotiti ne zna; iz ene pregrehe ga
v drugo tira, od ene malopridnosti ga vleče do
druge, in mu pokoja ne da, dokler ga ne zaplete
v naj gerše ostudnosti in v večni pekel ne po¬
grezne, iz kterega ni več rešitve. Zatorej svari
modri Sirah rekoč: „  Ne hodi za svojim poželenjem,
in ne ubogaj svoje volje; zakaj, ako svoji duši njeno
željo spolniš, boš postal veselje svojih sovražni¬
kov a  Ekl. 18. 30-31. Satan, naš sovražnik,
nima večega veselja, kakor če vidi, da smo su¬
žnji svojega mesenega poželenja in hlapci svojih
nesramnih strast. Takrat se on smeja, ker vč, da
smo bližeje pogubljenju kakor vsi drugi grešniki
na svetu.

Pa govorimo bolj očitno. Kteri so ti naj
nesrečneji grešniki? Pervi v versti teh nesrečne¬
žev stoje požrešniki, to je požeruhi in pijanci,
kterih Bog je trebuh. Za njim nastopijo lakomniki,
kteri imajo za denar tudi dušo naprodaj in so v
pozemeljsko zaljubjeni. Za tim se privleče nešte-
vilna rajda nesramnežev in nečistnikov, kteri so
polni ostudnih misel, vmazanih želja, zapeljivega
govorenja, djanja, mehkužnega smradu, peklenskega
kurbanja in loternega prešestovanja, ter se hva¬
lijo svoje sramote. Versto teh nesrečnežev pa

—(9  )-

sklenejo nevošljivci, šuntarji, tepežniki, roparji in
ubijavci. Od vseh tacili in enačili govori sveti
Pavel, da ne bodo kraljestva Božjega posedli. Gal.
5. 19-22. Zotorej je prosil modri Siracid v
svetem pismu Boga, naj bi ga takih kazen ova-
rovati blagovolil rekoč; Gospod, Oče in Bog mo¬
jega življenja! uzemi od mene vso poželjivost
trebuha; ne pripusti, da bi me meseno poželjenje
pogospodarilo in ne izdaj me nesramnemu razujz-
danemu sercu “l  Ekl. 23. 4 —. Takim nesrečnim
grešnikom, ki so sužnji mesene holljivosti, se pa
godi kot bolniku na zadnjo uro. Kadar namreč
zdravnik previdi, da ni več pomoči za bolnika,
mu dovolji jesti in piti, kar se mu zljubi; to je
znamnje njegove hiterne smerli: tako Gospod Bog
s takimi grešniki dela; On jih pusti, naj počnejo,
kar jim je rado; naj žive, kakor jim je volja po
nesramnosti, kar se jim zljubi, naj hodijo kodar
hočejo; nesrečna smert in večno pogubljenje je
njih osoda. —

Živel je nedavnej v naših krajih človek,
ki eri je nam v tej resnici posvariven izgled. V
svojem dvajstem letu bil je v vojaštvo vversten.
Vojaštva odslužen pride domii. Starši mu lepo
premoženje izroče in on se oženi. Od začetka se
je še kaj možko obnašal, pa kmalo se pijanče¬
vanju izda, in tej strasti služiti zastavlja in pro¬
daja njivo za njivo, akoravno mu je bil Bog otro¬
ke dal. Duhovni pastirji ga svare, toda nič mu
ni zalegla, celo psoval jih je in z balicami jim

-c 10 )-

žugal. Po tri ali štiri dni je bil pijan, kadar je
penezov iuiel. Posebno pa je nesrečno žganje rad
luka!. Pa ne mislite, da bi la človek ne bil v
cerkev hodil: pač, o gospodovih dnevih je sveto mašo
obiskoval in še k spovedi nekterekrate prišel, toda
vse mu je malo pomagalo, ker je vedno v srnert-
nem grehu živel. Zadnje leto svojega nesrečnega
življenja se je celd na božjo pol na Višarje na¬
pravil, ali kaj je to zdalo, pijan je prišel domu.
In zdi se, da pri tej priložnosti je bil Gospod
Bog svojo palico nad njim zlomil ter mu rekel:
pojdi kamor hočeš, delaj kar ti je volja. Celi te¬
den po tej božji poti bil je vedno le pijan, in
ura mu je bila odbila. Pade mu y  glavo, da se
mora kopat iti. Vsi pričujoči mu branijo, toda vse
zastonj. V pričo družili se sleče, gre v vodo in
žalostno vtoni; nobeden ga ni mogel smerti re¬
šiti. — Strašno je božji jezi zapasti po telesnem
poželenji in po strežbi svojemu spačenemu mesu!
Gorje mu, kdor svoje oči od nebes odverne, na ta
svet se naveže, in pozabi na božjo sodbo!

Glejte grešniki! ki sle sužnji svojega spa¬
čenega poželenja in svojemu spridenemu mesu slu¬
žite, takšen utegne biti konc tudi vašega življenja.
Vi sičer v cerkev hodite, božjo besedo poslušate
in ste večkrat nje tudi ganjeni, ali kaj pomaga,
ker v mesenem sercu nobenega sadu ne obredi.
Vi tudi k spovedi greste, in morebiti že po deset let
v tem nesrečnem stanu presvete zakramente prijem¬
ljete, ali kaj? namesto iz Jezusove desne strani

-( 11  )-

si večno živlejenje zajemati,* si zajemale pogubljenje
in vedno bolj se v pekel topile; kajti v vašem sercu
je ni iskrice božje ljubezni in zadnja koreninica po-
boljšanja jo pri vas vsahnila. Nesrečni bratje! kaj
bo z vami? Gotovo, ni ga na svetu bolj pomi¬
lovanja vrednega grešnika, kakor ste vi. Kaj bo
z vami? Nad nebenim človekom se jeza razser-
ditega Boga tako očitno ne kaže, kakor nad vami.
Kaj bo z vami? Noben grešnik se tako težko ne
poboljša in spokori, kakor vi. Kaj bo z vami?
Bekel je prepoln takih grešnikov, kakoršni ste vi.
Kaj bo z vami?— Na noge, nesrečni bralje!
Še je tudi za vas pomoč. Dokler človek na svetu
živi, mu ni nad zveličanjem obupati, toda rok
križem deržati ne sme. Dvignite glave, odprite uše¬
sa in pazno poslušajte:

II. Bom ueklerih pripomočkov omenil, kako bi
se še utegnilo vam pomagati. —

Pervič je treba terdno voljo imeti se po¬
boljšati. — Želja po kaki reči, pravijo modri, je
perva stopinja do njene dosežbe; zakaj kdor re¬
snično željo ima, se bo rad vseh pripomočkov
poslužil, doseči kar želi. Po tem takem kdor
želi se poboljšati, si bo močno prizadeval svoje
strasti zmagati in hudobno spačenost zatreti ter
meseno poželenje v sebi zadušili, ker mu je zna¬
no, da se drugače nikdar poboljšal ne bo. Že
resna zelja torej bo h poboljsanju koristno pripo-
magala. in tirnveč ker nas sveti Ambrož uči, da
nad takim človekom ima gospod Bog dopadenje,

-( 12  )-

ga blagruje ter z gnadami podpira; kakor vemo
tudi iz svetega pisma, da Cahej je le želel Je¬
zusa viditi, in Jezus se mu je že na gostijo
iti ponudil, in celo njegovo hišo je nebeška
sreča došla.

Vender pa pri samej želji ni še ostali.
Kdor bi le željo imel in nič druzrga ne storil,
bi bil podoben lačnemu, kteremu se sanja, da do¬
bro jč, pa kadar se zbudi se le lačnega čuti; ali
pa je podoben slikanim Soldatom na papirju, ki z
nagimi meči nad sovražnika derejo, pa nobenega
mahleja ne učinijo; namreč želja se mora v djanji spri -
čati in v terdnji volji skazati. Ni zadosti, da greš¬
nik reče; se želim pijančevanja odvaditi, se že¬
lim mesenemu poželenju vstavljati; marveč reči
mora: jaz hočem pijančevanju se odpovedati, jaz
hočem ostudno pregreho zapustiti, jaz se hočem
iz nečiste prijaznosti izrezali, jaz se hočem
poboljšati, ko naj stane kar rado, hočem in zdaj
začnem. — Tudi ni še zadosti, da le za čas tako
voljo imamo, pozneje pa zopet opešamo. Sveti
Gregor Veliki nam pove, da je tetico imenovano
Gordiana v samostanu imel. Ta je bila zlo lahko¬
miselna in si ni veliko skerbi dala vse samostan¬
ske postave na lanjko spolnovati. Kadar je svarjenje
zavolj' lega dobila, bila je nekaj čaša po tem zve¬
sta, pa za nektere dni se je spet svoji lahko¬
miselnosti udala. Sveti Gregor jo za tega del moč¬
no graja. To velja tudi vam grešniki! Ni zado¬
sti, da po tem ko ste zlo svarivno pridigo slišali.

-( 13  )-

ali pa ko ste v spovednici opominjcvanje dobiU,
se le za čas greha varjete, marveč vaša volja se
poboljšati mora biti za vselej terdna.

In gotovo bo Gospod Bog vam pomagal,
če ste zares terdne volje se zveličali. Beremo, da
mili Jezus je nekdaj sveti Jeri rekel: Vsakemu
pravovernemu sim dal zlato cev, po kterej za~
more iz mojega serca gnad sisati, karkoli mu je
ljubo; ter jo poduči, da ta zlata cev pomeni ter-
dno voljo in močno željo. Takti smem reči: Brate!
če le hočeš, se boš poboljšal; če terdno hočeš,
se boš svojih pregreh, ki te v ujzdi deržč, opro¬
stil; če terdno hočeš, boš v dobrem rastel, boš
popolnost dosegel. Vse na tem leži, da ti je ter¬
dna volja. Bog je zmerom pripravljen ti poma¬
gati. Če pa terdne volje nimaš, je vse zastonj.
Naj si drugi prizadevajo karkoli morejo, tebe proti
nebesom napotovati, naj ti pridigajo, naj te svare,
nič ne bodo opravili, če ti nečeš. Vzemi si to k
sercu, in premisli, da tvoja večnost na tehtnici
leži.

Glejte, odtod pride, da se med vami tako
malo poboljšanja vidi. Pomankanje terdne volje
je tega vzrok. Pridigarji svare, njih besede mar-
sikteremu do serca segajo. Po vsakej pridigi jih
mnogo v sercu misli, poboljšati se mi je treba-—
poboljšal se bom. Pa pri tem ostane, in dobri
sklepi nobenega sadu ne donesejo, ker v sercu
terdne volje ni. Zatorej izrecimo enkrat možko
besedo: jaz hočem se poboljšati in zdaj začnem,—

-c 14  )-

Drugič človek mora sam sebi zavkazali.

Slabo se v hiši godi, v kteri dekla zav-
kazuje in prava gospodinja njo ubogali in ji po¬
korna bili mora. Ravno tako slabo se s človekom
godi, pri kterem spačena poželjivost gospodari, pa¬
met pa vsa vsramotena njo ubogali mora. Pamet
ima pri človeku gospodinja biti, spridena volja nji bodi
pokorna in vsi drugi neporedni nagoni naj jo
spoštujejo; tako bo vse po redu šlo. —Sramotno
bi bilo za človeka, ko bi mu kaka neumna živi¬
na na glavo ujzdo steknila in ga vlekla, kamor
bi hotla. Enako sramotno je, da meseno poželenje
človeka na vajet uveže in ga po svetu okoli
lira kot nespametneža in trapa. To se nima go¬
diti. človek mora svoje nagnenja pogospodariti
svoje neporedne želje zaterali, svojo spačeno voljo
zadušiti, on mora sam sebi zavkazati, Takd uči
sveti Pavel, ker pravi: „ Hodite po duhu, in ne
hote želj mesa spolnili; zakaj meso poželi zoper
duha, duh pa zoper meso, ta dva sta namreč
eden drugemu zoper, da ne storite , kar koli
hočete u  Gal. 5. 17. In Jezus sam reče: „ Ako
hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe “
kterim besedam sveti Bazili doloži tole rekoč:
ako se svojim slabim željam ne odpoveš, hudobnega
nagnenja ne zmagaš in spačene volje ne zadušiš, z
eno besedo-— sam sebi ne zavkažeš, nikakor za
Jezusom ne hodiš, in nikoli pri Njem ne bodeš.

Pravijo, da jelen ima natorno navado vsa¬
ko kačo, ki jo v gojzdu dobi, umoriti, in kadar

-( 15  )-

jo je umoril, ga tako močna žeja napade, da kar
more leti do bližnega studenca si žejo vgasiti.
Najto sveti Avguštin sledečo priliko stori: Kače
pri človeku so njegove strasti, njegovi spačeni
nagoni, njegove mesene poželjivosti. Kakor jelen,
kadar kačo usmerti, po hladnem studencu hrepeni,
enako boš ti človek, če sam sebe premagaš in
kačo hudobnega poželenja v sebi zadušiš, vedno
večjo žejo po studencu večne resnice dobil, boš
dobil žejo po čednosti in popolnosti, ti boš žačel
Boga ljubiti, in tvoja duša bo hrepenela po Njem,
kakor žejen jelen po hladnem vrelcu hrepeni. Re¬
snično 1 človek vselej ko eno ali drugo spačeno
poželjivost zmaga, se za stopinjo k Bogu približa,
vselej ko sam sebi zavkaže in se v dobro posili si
nov biser v svojo nebeško krono vtakne; in ka¬
dar bodo ljudje v zatajenji samega sebe tako na¬
predovali, da bodo znali popolnoma se odpovedati
svoji volji, tokrat tudi pekla več ne bo, pravi
sv. Bernard.

Sokratez, močno učen ajd, si je veliko za
pošteno življenje prizadeval. Neki dan, ko je on
svojim učencom modroslovje razkladal, stopi mož
v učilnico, ki je terdil, da iz zvunanjih znamenj
zna vsakemu njegovo znotranje nagnenje povedali,
„ Nu! tako pa povej, kakošnemu sprideinu pože¬
lenju je vdan naš učenik Sokratez,,, mu reko
učenci. Mož ga pogleda, ter začne naštevali: „ on
je vdan nečistosti, pijančevanju, požrešnosti, jezi “
in še veliko druzih strast našteje. Učenci to sli-

- c )-

sati, nakviško planejo in ker so svojoga učenika
poštenega in čednostnega poznali, hočejo unega
moža tepsti. Sokratez pa se ves miren dvigne,
in reče: Učenci moji! pustito ga, on je prav go¬
voril. Vse to bi bil jaz postal, nko bi se ne bil
sam sebe krotil in v čednost posilil.

Glejte kolikanj človek sam čez se zamore,
če le hoče. Sokratez je bil ajd, in jo vender že
po natorni moči sam sebi zavkazati vedil; mi pa smo
krisljanje, imamo presvete zakramente, po kterih Bog
nam gnado daja in s svojo nebeško močjo nas
podpira, da smo v stanu svojo spačenost zmagati,
sprideno nngnenje krotiti in po duhu živeli. Za¬
torej se k vam, nesrečni grešniki! ki v sužnost
svojega mesenega poželenja zdihujete, obernem in
s svetim Pavlom rečem: „ Zbudite se, ki spite, in
uslanite od mertvih, in Kristus vas bo razsvetil
Efer. 5. 14. Premagajte sami sebe, zavkažite svoji
popačenosti. Saj veste, da ste tudi vi Kristusovi,
Kristus pa Božji. Kor. 3. 23. —

Tretjič človek mora svoje telo krotiti. —
Naše telo je naš naj večji sovražnik; vse
napčnosti, ki se v človeku spočnejo, vse skušnja¬
ve, koje se ga polastč, jih le ta sovražnik na¬
žene. Naše telo je naš izdajavec; čim bolj zanj skerbi-
mo in ga pitamo, tim bolj se on nas pogubiti usti in
zoper naše zveličanje zapriseguje; zatorej imamo
nad njim vedno stražiti in ga krotiti po zgledu
svetega Pavla, kteri sam od sebe pravi: „  jaz
tarem svoje telo m ga v sužnost devam*. 1 Kar

-c 17 )-

9. 27.; mi moramo svojemu telesu marsikaj od¬
reči, kar ono poželi, po nauku imenovanega apo-
stelna, ki reče: Kteri so Kristusovi, so svoje meso
križali z grehi in željami vred*. Gal. 5. 24. —
Dobro so to spoznali svetniki, zatorej beremo od
njih, da so svojemu telesu silo delali, ga križali
in ž njim kakor z naj večini dušnim nasprotnikom
ravnali. Od svetega Doroteja se prepoveduje, da
je ojslro' svoje telo strahoval in zatorej je močno
oslabel. Nekdo ga vpraša, zakaj da njegovo telo
tako im: rt ra? zato, mu odgovori, ker me hoče oh
večno življenje prepraviti. Sveti Bernard se je
nad svojim telesom takd jezil, da je večkrat
zavpil: proč s tem izdajavcom duše! smert temu
posvetnemu prijatelju! smert temu sovražniku Bo¬
žjemu! smeii telesu! na križ ž njim! križanja
je vredno! Enako moramo tudi mi svojemu te¬
lesu reči ter ga krotiti.

In resnično. Grešniki! poglejte v svoje
pretečeno življenje, zaštejte si svoje naj ostndniše
grehe na perste, in pri vsakem presodile, kdo je
vas vanj zapeljal. Našli hote, da vaše telo. Telo
je bilo vzrok vašega pijančevanja in požrešnosti;
telo je vas zapeljalo v krivice, goljufije in oder-
tije; telo je vas pogreznilo v nesramnost, neči¬
stost, prešestovanje in mehkužnost; telo je vas
motilo, da niste večkrat juterne in večerne mo¬
litve opravljali, da niste k službi božji prišli in
svetih naukov poslušali; telo je vas sleparilo,
da niste deržali mnogo cerkvenih postav, da ste
2

— ( 1'8  )-

še v prepovedanih dnevih meso jedli; z eno besedo
telo vas je v grehe zapletlo, kterih se sadaj sra¬
mujete, in ne veste, kako bi se jih spokorili:
Zatorej na križ s telesom! ono je križanja vredno,
ker je izdajavee in ubijavec duše. Križajte ga ta¬
ko, da ga z vednitn delom trudite, in le malo
počitka mu daste; križajte ga tako, da mu le vo¬
de v pijačo in postnih jedi v hrano daste; kro¬
tite ga tako, da ga posilite v take opravila, nad
klerimi se mn naj bolj gabi; zavkažite mu, da
tistih veselic nima več zavžvati, pri kterih se je
naj rajše znašel; berzdajte ga, in njegovih term
mu nikdar ne spolnite, marveč pameti naj bo vse¬
lej poddložno in pokoro naj dela za pretečene grehe,
da ne bo po sodnjem dnevu z dušo vred v pe¬
klenskem ognji gorelo.

Glejte grešniki, kteri ste se bili spačene¬
mu poželenju izdali, in ste svojemu spridenemu
mesu služili, ti so pripomočki za vaše poboljšanje,
namreč: terdno voljo imeti greh zapustiti: vi

morate somi sebi zavkazati in svoje telo krotiti.
Ako se teh pripomočkov ne poslužite, vaša osoda
ho — večna nesreča.

Marsejlje veliko primorsko mesto no Fran¬
coskem. Leto 1730 je sloveči misionar Briden v
tem mostu sveti mision deržal. Ko je on že nek-

-c 19  }—

tere dni ondi pridigal, glej, neki večer pride štir—
deset meslnih mladenčev v njegovo stanovališče,
padejo pred misionarja na kolena, in mu takole
govore: Častiti Oče! Evo nas štirdeset razujzda-
nih mladenčev, ki smo naj veči grešniki v Mar-
selji. Ni je pregrehe, s kojo bi se ne bili oskru¬
nili in pohujšanja smo tolikanj včinili, kolikanj ima¬
mo las na glavi. Ali mi se hočemo z Božjo po¬
močjo vsi poboljšati, hočemo dano pohujšanje po
zmožnosti popraviti, hočemo pokoro delati. Pro¬
simo, častiti Oče! pomagajte nam, storite nam
to milost, da boste vi sam nas spovedali. Tukaj
imate listek, na kterem so naše imena začerkane,
da bodete nas poznal in k spovednici nas klical,
kakor se bo vam zljubilo. Prosimo še za to, bla¬
govolite v cerkvi nam prostor odkazali, kjer bi
vse ljudstvo nas vidilo, in ker vsi nas za velike
očitne grešnike poznajo, naj bi tudi očitno se
prepričali, da smo pot spokorenja nastopili.— To
slišati se bogaboječi misionar veselja razjoče. Go¬
vori mladenčem v serce, jim serčnost daje za
dobre sklepe, jih spomni božje neskončne milosti,
ter v njih prošnje dovoli. Drugi dan, ko ljudje v
cerkvo h misionu pridejo, se vsi začudijo viditi
štirdeset poznanih grešnikov na odločenem kraju;
in kadar zvedč, kaj se je zgodilo, kako da so
ti razujzdaneži se spokoriti sklenili so vsi na glas
Bogp Avalili. Mladenči pa so do enega vsi mož—
beseda ostali, in po dokončanem misionu so cehi
nekteri zmed njih v samostane stopili in ondi do

— ( 20  )-

smerti se pokorili. (Vie du Pere Brydaine, missio-
naire royal.)

Grešniki! vi naj nesrečneji grešniki, ki
sle dosihdob svojemu spačenemu poželenju služili
in s svojimi razujzdanostmi veliko pohujšanja da¬
jali, vam velja izgled imenovanih mladenčev. Va¬
še imena so sicer že zapisane v bukvah večno po¬
gubljenih; vi sami sle jih s svojitnipregrehami v listo
zapisali, in angeli ter svetniki nebeški čez vas kakor
čež toliko pogubljenih že žalujejo^; vender pa nebeški
sodnik sodbe preklestva nad vami ni še izustil.—
Še je vam milost božja na ponudbo. Zbudite se,
vstanite iz mlake svojih ostudnost. Gospod vas še
le kliče, in morebiti ta mision je zadni glas bo¬
žji do vas. Slopite enkrat na nogč in zavkažite svoji
popačenosti, ktera še toliko časa vas v ujzdi derži.
Recite enkrat kakor uni mladenči: mi se hočemo
poboljšati, in začnite poboljšanje opravljati. Vi
zamorete s pokornimi svoje imena iz bukev po¬
gubljenih zbrisati, se zamorele še vselej Jezusove
rešnje kervi vdeležiti in po njej postati dediči
nebeškega kraljesta; toda zdramili se morale in
zbrihtati, svojo poželjivost morate pogospodariti,
sami sebi zavkazati in svoje telo krotiti.

Vem kaj vas utegne v tem zaderževati;
mislite da se vam bodo ljudje posmehovali vas v po-
korenji viditi. Ste slišali od unih mladenčev; oni
so prosili očitno pokazati, da so pot pokore- .nasto¬
pili. In prav so storili, zakaj tako so že velik
del danega pohujšanja popravili. Verujte mi, da

-c 21 )-

pokoro delali ni še nobenega v sramoto pripra¬
vilo, marveč le greh doprinašati, to je za člove¬
ka sramotno pred Bogom in svetom. Pa denimo,
da bi se vam eden ali drugi nespametnež posme-
haval, povejte mi kali je vam ljubše z nespamet-
nežem pogubljenim kakor pa s spokorniki zveličanim
biti ? — Pa od vas tudi očitnega spokorjenja ne
terjamo. Glej le spovednice, česar se ondi obtožite,
bo pred Bogom in svetom v večno pozabljivost
zakopano. In če boste skrivaj pokoro opravljali,
se bodo angeli in svetniki nebeški nad vami ve¬
selili. Tudi ne zbojte se pred težko pokoro. Je¬
zus je rekel, da njegov jarem je lahek in sladek.
Kakor se v jarem vedno po dva vola vklene da
ga neseta ; tako bo ljubeznivi Jezus vam pomagal
polovico jarma pokore nositi, in bo vaše serca
s svojo gnado napolnil, da bodete večje veselje
v pokori kakor pa ste ga v grehu imeli. Nu greš¬
niki! zbrihlajle se; in možko se obnašajte, ne¬
beška krona bo vaše obilno plačilo Amen.

II. POGOVOR.

Maria - vrata nebeške.

„ Blagor človeku, kteri me posluša , in
kleri tuje pri mojih vratih vsak dan ,
in streže pri podbojih mojih ddr. “
Salom. prip. Vili. 35. — Te besede
modrosti Božje se obračajo na Ma¬
rio

Odkar je bil Gospod Bog v pozemeljskem
raju nad pervima človekoma ojstro pa pravično
sodbo izgovoril in zapeljivo kačo preklel, se je
med človeštvom skoz vse veke starega zakona
izročilo od neke ženske branilo po kteri bi imel
ves svet oblagrovan bili. Ne samo v judovskih
knjigah najdemo to sporočilo skoz in skoz poterjeno,
marveč tudi v ajdovskih spisih nahajamo popevke
od velike gospč ki bo svetu zlate dobe povernila
in kot divica porodila neizrečeno mogočnega vla¬
darja. — V novem zavelu se je to sporočilo iz¬
jasnilo. Maria prečista Divica je tista napovedovana
ženska.. Po njej je včs svet oblagodarjen, kajti
rodila je človeštvu Rešenika, Jezusa Kristusa. Za¬
torej pa tudi je bila Maria skoz vse keršansko
dobe visoko češčena in y katoliški cerkvi, in

-c 24 )-

pravoverni tolikanj zaupajo v njene priprošnje, da
je ni na svetu božje veže, v kteri bi Maria svo¬
jega spominka ne imela; ali kaj pravim, ni je ve¬
že božje —, da, celo smem reči, ni je katoliške
družinske hiše, — ali še le bolj resnično, ni ga
nobenega pobožnega kristjana, ki bi podobe Mariine
pri sebi ne imel, tisto poljuboval in v materno
varstvo prečiste Divice se ne izročeval. In prav:
zakaj že sveti Antonin je od Marie terdif, da vsi
zakladi, ktere Bog čez zemljo razliva, le skoz nje¬
ne roke tečejo, in da vsi ljudje, ki se iz zemlje
do nebes dvigajo, le po njeni priprošnji noter
gredo, in da je ona posebna pomočnica vsem na
smertno uro. Sveta katoliška cerkva jo imenuje
vrata nebeške, in na njo obrača besede modrosti
Božje, ktere je Salomon govoril: „ Blagor človeku,
kteri mene posluša, in kteri čuje pri mojih vratih
vsak dan, in streže pri podbojih mojih dur“.

Ker smo se zadnikrat nakaniii, Kristusu
služiti naj bi, tudi s Kristusom v nebesih kralje¬
vali, mene dans dolžnost veže, vam povedati: da
z lastno močjo tega ne bomo zamogli doveršiti; pa
Maria bo nam pomagala na tem svetu služab nikom
Kristusovim biti in po smerti v Kristusovo kraljestvo
priti; zakaj Maria so nebeške vrata, po kterih nam
pomoč iz nebes doide na zemljo, in naše duše pri¬
dejo iz zemlje v nebesa. Blagor nam! ako bomo
vsak dan čuli pri teh vratih in stregli pri pod¬
bojih teh dur. — Blagor nam! ako se bomo Ma¬
rii priporočevali. — Od tega bom dans vam go-

-( 25 )—

voril, in da me bodete ložeje zastopili bom troje
. resnice vam osnoval namreč :

1. Maria pri Bogu neizrečeuo veliko zamore;

2. Ona je polna milosti do nas;

3. Torej zamore in hoče nam odpreti vrata
nebeške.

Glejte, tvarina je jako važna, prav pazno
poslušajte.

Živel je nedavnej v Veroni na Laškem
močno pobožen duhovnik, ki je bil velik časlitelj
prečiste Divice Marie. Ta je navado imel vsak
dan zarauo, ko je v cerkvo prišel pervič poklek¬
niti pred veliki altar in ponižno pomoliti presveto
rešnje Telo, po tem pa se k altarju matere Božje
podati in veselega serca Mario Divico počastiti.
Celo nektere krate, kdar mu je kakošna potreba
zlo na sercu ličala in se je samega v cerkvi mi¬
slil, so ga pred velikim altarjem takole moliti čuli:
Gospod! Gospod! stori mi to milost, daj mi to
gnado, saj veš, da je potrebujem, če mi pa ti
Gospod to odrečeš, bom pa šel k materi, (to re¬
koč je k altarju matere Božje glavo obernil) in
svest sem si, da ona mi bo to milost sprosila. —•
Oh sveta priprostost pa tudi čudna modrost!
Ta duhovnik se je popolnoma na Mario zanašal,
kakor otrok svojo mater je on Mario ljubil, pa

-c 26 )-

tudi je ta zvesti služabnik ko dragi Mariini si«
mirno v Gospodu zaspal. Sldr.

Tudi mi želimo, da bi Maria nam pomo¬
či za sveto življenje donesla, in nebeške vrata
odperla. Bodimo ji zvesti otroci in goreči častitelji,
in dosegli bomo, česar je nam potreba; .kajti
t. Maria pri Bogu neizrečeno veliko zamore. —
Prepričajmo se.

Od vekomaj sem je bil trojedini Bog skle¬
nil v drugi osebi se včlovečiti in v človeški po¬
dobi ua zemljo stopiti, pa zemlje in človeka ni
bilo še. Kakor je bil Gospod Bog namenil se v-
človečiti, si je bil pa tudi od vekomaj sčm Mario
za svojo mater izvoljil in do nje je tako ljube¬
zen vedno imel, da na njo je gledal, kadar jo
zemljo stvor il in nebesa narejal; na njo je gle¬
dal, kadar je oblake zgorej pripenjal in vodd stu¬
di nce tehtal; pa njo je gledal, kadar je postavljal
meje okoli morja in' dno zemlje vlerdoval; na njo
je gledal, kadar je sonce, luno in zvezde na nebo
obešal in dan od teme ločil; na njo je gledal,
kadar je pervemu človeku život iz ila delal; z
eno besedo — Bog je Mario tako ljubil, da za-
volj nje je ves svet vstvaril. To se vam dozdeva
čudno, da zavoljo Marie je Bog svet vstvaril, ali
te misli je sveti Bernard. (Serm. 7. in Salve reg.)

Še več. — Maria vsa čista vstvarjena in
kot naj lepša rožica iz človeške korenine na zem¬
ljo postavljena je kakor vsak človek prosto vo¬
ljo imela. Po lem takem bi se bila ona lahko

-( 27  )-

božjim sklepom zoperstavila, kakor se mnogoteri
ljudje res zoperstavijo. Ko ji je angelj Gabrijel
naznanit prišel, da bo Jezusa spočela in mali Bož¬
ja postala, bi se bila zamogla temu božjemu na¬
menu odreči, in Sin Božji bi se ne bil včlovečil,
kakor uči sveti opat Vilhelm, ker pravi: Sin Božji
ni hotel mesa od Mariinega mesa uzeti, če ga ni sama
dala. Ali ona se je vesela angeljevim besedom
udala, je prostovoljno dovolila, da v njenim pre-
čistein telesi se je Jezus včlovečil, ter se je po¬
nižno podvergla vsem žalostim, ktere so jo zavoljo
Božjega Sina zadele, in tako si je samega Boga
dolžnika storila. Da! sam Bog je Mariini dolžnik,
uči sveti Metodi, ker prqvi: „ Blagor tebi Maria!
ker tisti sc je pri tebi zadolžil, kteri nam vsem
na posodo daje. Mi vsi smo dolžniki Božji, tvoj
dolžnik je pa sam Bog “. (Senn. de Purif. in
supplem. Bibiiolh. p. p. t. 1.) —

Če je torej Maria prečista Divica tako
popolna, da že pri njenem rojstvu jo je Gospod Bog z
vsim veseljem pozdravil, rekoč ji: „  Vstani, moja
prijatelca! moja predraga! in pridi; ti si vsa lepa,
ti si brez vsega madeža; tebi je ni enake ne na
nebu in ne na zemlji Visok. pesm. — če je iz
ljubezni do nje Gospod Bog včs svet vslvaril; —
če je, tako rekoč, sam Bog Mariini dolžnik,
kaj pravite, ali ona pri Bogu kaj velja? ali v
nebesih Jiaj zamore?— Gotovo, njene priprošnje
veliko veliko nam koristijo. — Preglejmo to res¬
nico še na sledeči način.

-( 28  )-

Sveta vera nas uči, da imamo v nebesih
veliko število prijateljev. Ti so svetniki. Oni v
božjem obličji kakor v pisanih bukvah naše po¬
trebe berejo, in milo se jim nad nami stori; oni
na obrazu božjem kakor v vsekazalnem zerkalu
spoznajo, da jih v pomoč kličemo; na to oni kot
naši priserčni prijateli pred nebeški sedež stopijo,
in naše molitve v zlatili posodah pred Boga po¬
ložijo, sadaj še svoje priprošnje pridenejo, in na¬
ši nevrednosti svoje visoke zasluge ter bogoljub-
ne čednosti priložijo, in tak šum božje slave po
nebeških širjavah zadoni, da vsegamogočni Bog
milostljivo omečen vse prošnje dovoli. In mi do¬
sežemo česar smo prosili: pa dosežemo le po
pripošnjah svetnikov. — Vender, čeravno so pri¬
prošnje svetnikov tako koristne, samo ena Mariina
beseda v nebesih več velja kakor pa priprošnje
vseh svetnikov skupej. Tako uči modri Suarec, ker
pravi: „ Beg bolj ljubi samo prečisto Divico, ka¬
kor vse druge svetnike skupej*. (III. par. t. II.
disp. 18. sect. 4. §. secunda ratio). Tolikanj za-
more Maria pri Bogu. Zatorej pravi sveti Peter
Damian, da v Mariinih rokah so vsi zakladi Go¬
spodovega usmiljenja; in sveti Anzelrn govori: ve¬
mo, da Mariino zasluženje in njena gnada pri Bo¬
gu je takšina, da vse, karkoli ona pri Njem opra¬
viti hoče, opravili zamore; njej je dana vsa moč
v nebesih in na zemlji; kar je mogoče razodeti unim,
ki nad svojim zveličanjem dvomijo, jim ona razo¬
deti zamore. Oh preblažena Divica Maria! mi te

—c 29 ) —

kraljico nebes in zemlje ponižno pozdravimo; mi
veselja stermimo nad tvojo mogočnostjo pri ne¬
beškem Bogu in se ti niško priklonimo; spoznamo,
da ti nam zamoreš nebeške vrata odpreti, zatorej
mi ubogi červiči iz zemljiškega praha svoje solzne
oči do tebe dvignemo, ter te pohlevno zaprosimo,
blagovolji na nas milostljivo se ozreti, ter nas
podperati v naši slabosti; govori pri nebeškem Bo¬
gu in pri Tvojem Sinu za nas nesrečne grešnike,
ter sprosi nam žar božje gnade in Jezusovega u-
smiljenja. — Zaupajte, grešni bratje! Maria nas ne
bo zapustila, kajti.

2. Ona je polna milosti do nas. — Bom vas
prepričal.

Vsi, karkoli je nas na svetu, smo otroci
prečiste Device; kajti kakor je Eva imenovana
mati vseh živih po natornem življenji, je Maria mati
vseh živili po življenji gnade, uči sveti Rihard. —
Se bolj jasno: — Jezus je naša glava, in mi smo nje¬
govi udje, vsi pravoverni le po Njem, v Njem in ž
Njim živimo: ko je Maria mati Jezusova postala,
je poslala mati celega Njegovega čudorednega te¬
lesa in slehernega uda posebej, je po tem takem
mati vsacega zmed nas postala. Tako piše sveti
Vilhelm. To se pravi, da Maria je naša mali po
svoji neizmerni ljubezni pripomagala, da smo v
njenem Sinu skoz gnado prerojeni bili. — Prav
zastopno:—- S križa je mili Jezus Marii Janeza
izročil in na mest’ sebe v sina dal, rekoč ji:
„  Glej tvojega sina Vsi cerkveni učeniki pa ter-

- c 30 ) -

dijo, da v Janezu smo mi vsi zapopadeni bili
Med drugimi govori od te resnice prevzvišeni To-
letanec takole: Jezus je nas vse priporočil Mariini
skerbi, da k njej kakor k materi in gospej v sle¬
dnih potrebah pribežimo; kajti Janez je vse nas
obscgel. Tako smo Mariiui otroci.

Kakor svoje otroke pa tudi nas vse Ma¬
ria ljubi, in sicer pravi sveti Peter Damian, da
ona nas ljubi z nepremagljivo ljubeznijo. To hoče
reči, da z Mariino ljubeznijo do nas se ne da
primeriti ljubezen nobene druge matere, in tudi
ne ljubezen vseh družili mater po svetu, da celo
vse ljubezni vseh človeških serca so manjše od
Mariine ljubezni do nas „ Maria nas ljubi z ne¬
premagljivo ljubeznijo^. To nas uči tudi sveta ka¬
toliška čerkva, ker svete besede: „ Jaz sem mati
čiste ljubezni in straha in spoznanja in svetega
upanja. Pri meni je vsa milost pola in resnice,
pri meni vse upanje življenja in čednosti Sir.
24. 24. Marii na jezik položi. In na drugem
mestu nji besede božje modrost izgovoriti da:
Moje veselje je biti s človeškimi otroci. “

Od Mariine Ijnheznive milosti do nas se
prav očividno iz sledečega prepričamo: V trelji

knjigi cerkvenih zborov se bere od nekega pisma,
ki ga je bil sam Bog iz nebes poslal. To pismo
se je našlo na altnrju na hribu Kalvarji. Jeruza¬
lemski patriarh ga je dobil, so je več dni postil
in še le po tem ga odpečatil. Pismo pa se je
takole glasilo: jaz vsegamogočni Bog sem zapove-

-( 31  )—

dal nedeljo posvečevati, vi pa ste v nedeljah de-*
!ali in še zdaj delate, zatorej terja moja pravica
vas s kamnjem iz nebes pobiti 5  terja divje zveri
nad vas poslati, naj bi vas pojedle; terja zavoljo
vaših pregreh sonce vam pduzeti, naj hi v vedni
temi ležali; terja vse zeliša in rastline posušiti, da
bi vi nobenega pridelka ne imeli; moja pravica
zahteva vse pokončati, podreti, pogubiti. Da pa
lega nisem še storil, se imate moji ljubeznivi ma¬
teri Marii prečisti Divici zahvaliti, ktera neprene¬
homa za vas prosi in mojo pravično jezo kroti“.—
Tako čudovito pismo božje.— Kaj pravite, se li
zamore kaj več od Mariine materne milosti do
nas reči? Menim da ne.— Prav je imel sveti
German, da jo je takole nagovoril: Nobeden ne
bo zveličan kakor po tebi, o preblažena Devica 1
nobeden ne bo z gnadami obdarovan kakor po
tebi, o prečisla Gospa! nobeden ne bo zlegov re¬
šen kakor po tebi, o mila mati! nobeden milosti
ne doseže kakor po tebi o ljubežniva Maria! Za
klere ti prosiš, ktere ti ljubiš, se ne bodo pogu¬
bili, marveč zveličali se bodo. Oh Maria ! kdo more
zapopasli, kolikanj smo tebi dolžni! Po tebi so
nam vrata odperle v nebeško domačijo! In sve¬
ti Bazilij vse grešnike nagovori rekoč: Grešnik!
ne obupaj, marveč Marii se približaj, njo v pomoč
kliči: kajti Bog je njo nam pomočnico v vseh
rečeh dal, po Bogu je ona naše edino zaupanje.

Kakšino veselje naše žalostne serca pre¬
sune, kadar to resnico premišljujemo, in se sponi-

—C 32 )-

nimo, da imamo tako milo pomočnico v nebesih,
ki pri Bogu neizrečeno veliko premore in nas pre-
serčno ljubi: da imamo ljubeznivo mater pri vse-
gamogočnem Bogu, ki je polna milosti do nas.
Blagor nam! zdaj vemo kamo zateči, kje pomoči
iskati v svoji rev šini in nesreči; zdaj vemo komu
se v naročje podati, da ne bomo pogubljeni. Bo¬
ga smo žalili, nismo vredni od njega uslišani biti.
Božjo gnado smo že več časa zametovali, si ne
upamo do nebes oceš povzdigniti: pa Maria je
še polna milosti, polna ljubezni do nas. Oh hladivno
mazilo za naše otožne serca ! oh! sladka tolažba
za našo nepokojno vest! Maria nas ni še zbrisala
iz svojega maternega serca. Ta vesela resnica
nas nakvisko dvigne, in našemu zaupanju sprijaz¬
nim perstom do nebeškega trona pokaže, ter nam
reče: še je mogoče nam zveličanim biti, še ena
steza je nam v rajsko veselje odperla. —■ Hiti¬
mo bratje! to stezo nastopiti; kajti gospodov
dan utegne kmalo napočiti: verzimo se ljubez¬

nivi materi Marii v naročje. — Pa jojmene!
neka strašna misel mi je serce zabodla. Naši gre¬
bi so čez mero veliki. Morebiti je že tudi Maria
s svojim Sinom vred nas k večnemu pogubljenju
obsodila? Zaupamo da ne, marveč

3. Maria še zamore in hoče nam nebeške vra¬
ta odpreti. — Premislimo še to.—

Ko je prerok Izaia gosp. Boga zoper iz¬
raelski ljud razježenega vidil, je britko žaloval,
da se nihče ni najde!, ki bi bil zamogel razser-

-c 33 )—

dilega Boga ukrotiti. „ Glej®, tako je prerok Go¬
spodu rekel, „ ti si razježen, -— in nobenega ni,
ki bi ustal in tebe deržal®. Izai 63. 5-7. Ko¬
liko bolj srečni smo mi od izraelskega ljudstva!
Marija je nam lista mogočna varhinja, ktera nas
pred božjo jezo zavarvafi in nebeškega Očeta
nam nakloniti zamore. Na svetu ga ni tako ve-
licega grešnika, kteremu bi ona vsmiljenja sprosi-
ti ne zamogla, uči sv. Bonaventura. Sveta kato¬
liška cerkva je to vedno terdila, zatorej besede
božje modrosti. „ Kdor mene najde, bo našel živ¬
ljenje in prijel zveličanje od Gospoda ®, Prip. 8
36. na Mario oberne. Prav zastopno od te resni¬
ce sveti Rihard piše rekoč: Maria zaderžuje božjo
jezo, da se berzo nad nami ne maščuje, zatorej
govori v visoki pesmi: „  deržim ga, in ga ne
spustim®.— Od te Mariine moči nam sam Go¬
spod Bog po preroku Balamu v lepi priliki spri—,
čevanje dd. Svetega Duha navdahnjen je la pre¬
rok sledeče besede izustil: „ Bog je izraelsko ljud¬
stvo iz Egipta izpeljal, njegova moč je podobna
moči nosoroga®. 4. Moz. buli. 23. 22. Nosorog
je velika in silno močna žival. On se le redko-
krat ujezi, pa kadar je razkačen, se ne dd ukro¬
tili drugače kakor če nedolžno deklico prednj po¬
staviš, tako se kmalo potolaži in deklica ga zamo¬
re kamorkoli peljati. Prerok je moč Boga priena-
čil moči nosoroga iz edinega vzroka, naj bi mi
spoznali, da kakor deklica ukroti razkačenega no¬
soroga, zamore tudi Marin, nedolžna Divicn, Boga,
3

-( 34  )-

kadar se čez grešnike razjezi in jih končati žuga,
potolažiti in k milosti nakloniti; zatorej pravi sveti
Evfrem, da Maria zamore ves svet z Bogom
spravili, ona je zavpanje obupujočih, je edina po¬
močnica vseh, ki so brez pomoči. In sveti Ber¬
nard nas nagovarja rokoč: Iščimo pri Bogu usmi¬
ljenje in iščimo ga po Marii, kajti kar ona išče,
najde in vselej doseže.

Xa_4udi svesli si bodimo, da ona vsim, kteri
k njej zatečejo, nebeške vrata odpreti hoče. Še
nikdar se ni slišalo, da bi zapuščen bil, kdor se
je k Marii obernil, njo v pomoč klical in njeni
prošnji se izročeval. Kakor na ženitnim v Kani
Galilejski bo ona poprej svojega Sina premorala
čudeže storiti, kakor pa da bi svoje varvance brez
pomoči pustila. Saj pravi sveti Hilari: bodisi greš¬
nik kakšenkoli, -  ako se Marii izročuješ in pokoro
delaš, nikdar se ne boš pogubil, marveč doloži
sveti Bonaventura, kdor vredno Mario časti, bo
opravičen in zveličan.— Ali zakaj bodo le drugi
nas podučevali v tej resnici, poslušajmo, kaj pravi
sama Maria: Ko je bil sin svete Brigite, po ime¬
nu Dragotin, umeri, je mater močno skerbelo Dra-
dragolinovo zveličanje. Bila je Tanita serčno Ma¬
rii vdana; zatorej se z gorečimi prošnjami k njej
oberne, tu jo nagovarja, naj bi jo otožne skerbi
rešiti in ji slan svojega sina v večnosti naznaniti blago¬
volila. Se zgodi. Maria se Brigiti med molitvijo pri¬
kaže, ter ji reče: „ Ne skerbi Brigita, moja prijate-
lica! duša tvojega sina Dragotina se v nebesih veseli.

-( 35  )—

On je bil meni izročen, zatorej sem ga na smerlno
uro pred satanovim zalezovanjem otela, sem pred
sodnikom zanj govorila in tolikanj storila, da je
zveličan. Brigita! vedi, da nodeden, ki se meni
priporočuje, zapuščen ne bo. Grešnikom sprosim
milost in vsmiljenje, spokornikom pa zadobim moč
in stanovitnost v spokorenji. Jaz zavarjeni vse
meni izročene pred pogublenjem. Glejte resnično
je, kar pravi modri Blozi, da ni mogoče, da bi
se pogubil, kdor vselej serčno ponižno Mario ča¬
sti. Maria zamore in koče vsakemu grešniku nebeške
vraia odpreti; kdor njo tedaj časti ne bo pogubljen.

Pa zdi se mi, da bi vi radi v zgledu Ma¬
riino skerb za grešnike vidili. Hočem jo vam po¬
kazati v osebi svetega Joronima Emiliana ro¬
jenega Benečana. Ta človek je v svojih mladih
letih neporedno živel, bil je mnogim napakam vdan,
ter je z veliko pohotnostjo svet ljubil. Bil je
vversten med vojaštvo njegove mletške Ijudovla-
de, in dosegel je v tem posvetnem stanu višo
stopnjo, tako da so ga povelnika izvolili za tabor
v Kvaru blizo laškega Tarviža na nemški meji.
Ali kaj. Sovražnik napade tabor Kvar, ga zmaga,
povelnika Jeronima ujame ter ga odpelje, ga v
temno ječo verže. Ondi revež brez vse človeške
pomoči milo zdihuje smert pričakovaje. Spomni se
na Mario prečisto Divico, in ker je večkrat slir-
šal praviti, da ta mila mati nobenega brez rešit¬
ve ne zapusti, ki se njej izročuje, jo začne v po¬
moč klicati, stori obljubo življenje popolnoma po-

-( 36  )-

boljšali in včs se v Mariino službo podati, ako
bi iz ječe in sovražnikove oblasli rešen bil. In
kaj se zgodi? Pri tej priči stopi v njegovo talil¬
nico Maria, ga verig reši, in pelje po sredi so¬
vražnikov V mesto Tarviž. Vsi njegovi znanci se
začudijo ko ga zagledajo; on pa gre pred Marii¬
ni altar, in ondi verige obesi, v ktere je bil v
ječi vklenjen in jih je seboj prinesel. Tako se je
M arii zahvalil. Popusti tudi vojaški stan, se poda
v Benetke v svoje mesto, in se do stnerli v Ma¬
riino službo daruje. Pobožno je umeri in sveta ka¬
toliška cerkva ga svetnika časti.

Glejte Mariino gkerb za grešnike, kteri se
k nji obernejo; ona jim čudovilno pomaga, jih
reši tudi telesne smerti, ako bi imeli po trsti po¬
gubljeni biti, ter jih ne zapusti, dokler jim nebe¬
ške vrata odprč. Prav je imel sveti Bonaventura,
da je nčil rekoč: Kakor se noben grešnik zveli¬
čati ne more, ako se Marii ne priporočuje, tako
se tudi noben grešnik pogubil ne bo, kterega Ma¬
ria v svoje varstvo sprejme. — Sadaj obrišimo
si solze iz očes, ljubi bratje; in potolažimo se,
ker vemo, da Maria hoče in zamore nam milost
božjo nakloniti, da hoče in zamore nam nebeške
vrata odpreti. Grešnik! grešnica! veselja zauckaj; še ti
je mogoče večno zveličanje doseči. Naj si bodo tvoji
grehi še tako veliki, ne boj se, Mario v pomoč
zakliči, njej se v naročje verzi, ona ti zamore in
hoče pomagati. Spovej se svojih grehov, objokaj
jih, poboljšaj se, in svest si bodi, da Maria te bo

-( 37  )-

pred božjo jezo zabranila. Vidite bratje! da zo¬
per Mariine varvance peklenska moč nič ne za¬
more, in Mariinih prijatelov v peklu ni. Zatorej
blagor človeku, kteri njo posluša in čuje pri nje¬
nih vratih vsak dan in streže pri podbojih njenih dur,
on bo našel življenje in prejel zveličanje od Gospoda.

Ljubi kristjani! prepričali smo se, da Maria
pri Bogu neizrečeno veliko zamore, in da je pol¬
na milosti do nas, torej da ona nam zamore in
hoče nebeške vrata odpreti. Tudi smo spoznali re¬
snico, da kdor se v Mariino varstvo dene se ni¬
kdar pogubil ne bo. Utegne me pa marsikteri y-
prašati, kako bi se imel' Marii priporočevati, naj
bi mu ona mila pomočnica biti blagovolila? Hočem
vam še to razložiti. —

1. Sveta mati katoliška cerkva nas vsakdan bu¬
di k Marii zateči, zatorej trikrat na dan k angel¬
skemu počeščenju zvoni. Kdor pri tej priložnosti
vselej Mario z angeljevimi besedami ponižno po¬
časti, se ji gotovo prikupi. Rimski papeži so celo
to pobožnost z odpustki obdarili, in dovolili, da
sleherni kristjan, ki bo angelsko počeščenje kleče
obmolil, zadobi za vsakbart sto dni odpustka, Če
bo pa kdo cel mesec angelsko počeščenje kleče
molil in v tem namenu še presvete zakramente
prejme, doseže popolni odpustek. —

-( 38 )—

2. Sleherni zmed vas pozna Mariini Rožen-
kranč. Ta je lepa in močna molitev. Kdor jo o-
pravlja, ali v družbi, se prav serčno priporoči
Materi Božji. Na to molitvo je že mnogo grešni¬
kov — celo na smertno uro — pekla rešenih bilo.
Rimski papeži so na molitev sv. Roženkran-
ca odpustke navezali in sicer takole, da sleherni
kristjan, ki na blagoslovoljen molek sveti Rožen-
kranc moli, zodobi za vsak „ očenaš * in za v-
sako „  češaenasi Maria “  po sto dni odpustkov,
če pa vsakdan celo sveti Roženkranc zvesto o-
pravlja, zamore enkrat v letu, kadarkoli mu je
rado, popolnega odpustka se udeležiti, ako svete
zakramente prejme.

3. Menda ni ga kristjana, kteri bi ne poznal
molitve: Cesčena si kralijca, ali pa „ Pod tvojo

pomoč perbežimo, sveta Božja porodnicaali  pa
milo pesmico „ Žalostna je mati stala * še lepo
molitvico svetega Bernarda* Spomni se, o milostljiva
Devica Maria *. Vse te molitve so krepke pripo-
ročenja v Mariino varstvo in vsaka posebej ima
svoje odpustke po sto dni koliko krat jo zmoliš;
una svetega Bernarda ima celo tri slo dni od¬
pustkov, in če jo moliš cel mesec in v mescu
svete zakramente prejmeš, dosežeš tudi popolno¬
ma odpustek.

4. Kdo zmed vas bi ne bil še nič slišal od
pobožnih bratošinj prečiste divice Marie, kakor so
namreč bratovšina živega Roženkranca, bratovšina
svetega Škapulirja, bratovšina presvetega Mariine-

* -c 39 )—

ga Serca? Veliko veliko grešnikov se je po la-
cih in enacih bratovšinah že zveličalo; kajti Maria
ne more dopustiti, da bi se eden družtvenih svo¬
jih bratovšin pogubil, ona ne moro dovoliti, da
bi duša, ki je bila v pozeinljskem življenji ž nje¬
nim znamjem zaznamvana, po smerti v peklenskem
ognji gorela. Zatorej, kdor si hoče dušo rešiti;
naj stopi v eno ali drugo Mariinih bratovšin; naj
se dene pod Mariino krilo in svest si bo, da ga
bo ona po vozki slezi v zveličanje peljala. Vse
te bratovšine so od katoliške cerkve poterjene in
z obilnimi odpustki obdarjene.

5. Sveta katoliška cerkva obhaja tudi vsako leto
mnogo praznikov v čast Marie Device in tako
pravoverne nagovarja materi Božji se izročevali,
te dni nji v čast sveto mašo služiti in pa v ti
namen svete zakramente prejemati. To je Marii
zlo dopadljivo, kakor se je že večkrat sama iz¬
govoriti blagovolila. Kdor njene godovne prav po¬
božno praznuje, pokaže, da jo otroško ljubi in
tudi ona mu bo milostljiva mati.

6. O Mariin ih praznikih sveta katoliška cerkva
vselej svete Lavretanske litanije pri službi božji
rabi. V lej molitvi so naj lepši Mariini naslovi
in njene bogoljubne čednosti s kratkimi besedami
kakor v nježen venec složene. Kdor te Lavra-
tanske litanije moli, za vsakokrat tri slo dni od¬
pustka doseže, in se Materi Božjej dobro prikupi.
Kdor pa Mariino slavo po teh svetili litanijah vsak
dan v celem letu prepeva ali moli, dobi v god

-( 40 )-

Mariinega spočetja, rojstva, oznanjenja, očiščevanja,
popolnoma odpustek, če presvete zakramente prej¬
me.

7. Naj prijetniši mesec v letu je mesec veli—
cega travna ali maja. Ta mesec je pa materi
Božjej posvečen. Kdor se želi Mariine ljubezni in
njene pomoči udeležiti, ji mora ves ta mesec po¬
svetili ln vsak dan v lem mescu njej v čast kak-
šino molilvo ali drugo čednostno delo opravljati.
Papež Pij VJI. so dovolili, da za vsakdan v Ma¬
riinem mescu, zadobi tri sto dni odpustka vsak-
teri bo kaj pobožnega v čast prečiste Device
storil. Kdor bo pa vse dni celega mesca Mario
častil s kakšno si koli bodi pobožnostjo, zadobi
enkrat v tem mescu popolni odpustek, če svete
zakramente prejme.

8. Maria si je tudi nektere prostore izvoljila,
kjer z večjo ljubeznijo milost daruje vsem, kleri
njo pomoč klicat pridejo. Take Marii odločene kraje
imenujemo božje poli matere prečiste Divice. Do¬
bro je in Marii dopadljivo, da človek večkrat v
toke kraje roma.— Tako imamo mi v naši go-
riški nadškofu božjo pot pri Materi prečisti Divici
na sveti Gori blizo Gorice. Kdor enkrat v letu
na sveto Goro roma in ondi pobožno prejme svete
zakramente, ter moli v čast Matere Božje za po-
vikšanje svete katoliške cerkve, se vdeleži popol¬
nega odpustka. In rečem, da veliko grešnikov si
je na sveti Gori že milosti sprosilo, da so po
varstvu Marie Divice večnemu pogubljenju odšli.

( 41  )

Glejte, ljubi kristjani! tako se zamoremo
Marii priporočevati. Pa ne pozabite, da vse te in
enake priporočevanja v Mariino varstvo bi nam
nie ne hasnile, ako bi mi ne hotli grehu se od¬
povedati in Mariinih čednost posnemovati. Kdor je
grehu vdan, ga Maria ljubili ne more, in kdor
noče po Mariinih zgledih živeti, se ne sme na
njeno varstvo zanašati. Oh! da bi jaz zamogel svoj
glas tako dvigniti, da bi se po celem svetu raz-
meval, jaz bi druzega ne pridigal kakor samo te
besede: „ Grešniki! zapustite greh in pribežite k
Marii Devici: posnemajte njene svete čednosti in
priporočujte se tej milostljivi materi / 4  Svest sem
si, da ako bi me ubogali, bi se vsi zveličali. —
Ne morem teh besedi vsemu svetu oznanovati.
Vam ljube moje duhovne ovčice! jih v serce izro¬
čim, ter še doložim: Bodimo vsi skupej na tem
svetu Mariini otroci, in v večnosti se bomo pri
svoji mili materi, prečisti Devici Marii, vekomaj
veselili Amen.

, / , . .( . . - -

■-

■ •

ul. /,■:  ;■> jj* j,y. r : u<\ , ■

.

>

' '

-*\fn uir/y  fauj> !.>*.> i-rj rt  Ul  ih  čtim-lfil  < •’ •
oj yil:f}& r, iOi\r,A  ifetL : ' on r<\  v;ii Wi sr' Jev (•

iii 1  »jjve or > / : n v : i ; ■ (I •

• ni i ■ « .11 , i ‘ o:  ' .

:  sfi j/ V: i,.

.

■■

III. POGOVOR.

Čistost.

v

C^ištost! ti lepa rožica! ti nježno cvetiš
v sredi duše in telesa, in s svojim duhom vsega
človeka blagolično napolniš, da mirno in veselo
njegovi dnevi tečejo in svete ljubezni navdahnje¬
no serce se le nakviško dviguje!— Čistost! ti
ljubezniva čednost, ti v človeku ponosno zmagaš
vso meseno botljivost in ga čez nadzemeljsko
povzdigneš v rasjke višave, da so angelom enači
in stvarnikovega veličastva veseli! čistost! ti ue-
beska hči! ti z rajskimi biseri venčana po sve¬
tu okoli hodiš, in vse duše, ki se ti vklanjajo,
na svojih perutah proti nebesom vzdigaš ter jih
v mičnem sprevodu pelješ pred blišeči prestol
svojega ženina Jezusa Kristusa! — Oh sveta in
čez vse ljubezniva čistost! tvoje stonovališče je
med angeli in tvoja domačija so nebesa. „ Bla¬
gor jim, ki so čistega serca, oni bodo Boga gle¬
dali. u  Mat. 5. 8. Oh kako lep je čist zarod v
njegovi bliščobi, njegov spomin je večen, on je
v časti pred Bogom in ljudmi Modr. 4. 1. či¬
stost, pravijo vsi cerkveni učeniki, je ena naj
žlahnejših, naj ljubezniviših, naj popolniših čednost

-C 4 4 )-

naše svete vere; ljubitelji čistosti so pervi kine
svete katoliške cerkve so naj ponosneji trop Jezusovo
cede; zakaj zmed vseh Jezusovih vojšakov, ki se
na svetu za čednostno življenje ponašajo, naj te-
žeji boj imajo ti, kteri se za čistost borijo, uči
sveti Avguštin. Po tem takem pa tudi smemo re¬
či, da kristjanov, ki z deviškim veneom v več¬
nost gredo, v peklu ni, in da naj večji zaup za ne¬
besa ima, kdor se na svetu za čistost poganja.

V zadnjem pogovoru sem vam pokazal, da
Maria prečisla Divica zamore in hoče nam ne¬
beške vrata odpreti. Mi pa vsi vemo, da Maria
je devištvo tako ljubila, da, po besedah cerkve¬
nih učenikov, hi se bila ona raje časti odpovedala
Jezusova mati biti, kakor pa da bi bila z zgubo
devišlva Jezusa spočela in rodila. Gospod Bog je
po svoji vsegamogočnosti storil, da je Maria Je¬
zusova mati postala in vselej divica ostala. Iz te¬
ga lahko sprevidimo, da, če je Marii devištvo ta¬
ko drago bilo, so mi po sveti čistosti gotovo nje¬
nemu varstvu noj boljše priporočiti utegnemo; za¬
torej sem namenil danes vam od čistosti govoriti
ter bom razložil:

I. Vzroke za kterih del imamo čistost ljubiti;

II. bom pa pripomočkov omenil, po kterih bi
zamogli čislo živeli.

O prečista Devica! Maria brez madeža
spočela ! V tebi je vsa naša pomoč, ti si mila
varhinja svete čistosti. Po tebi jih je že jezer in
jezer premagalo skušnjavo zoper čistost. Ne za-

-( 45 )-

pusti nas: smo tudi mi cona rešuje kervi tvoje¬
ga Sina. Pomagaj nam, da bi drago imenitnost
svete čistosti prav spoznali, in to angelsko čed¬
nost vselej v svojih telesnih posodah hranili ter
svojo dušo neomadežvano obderžali. —

čistost je sveta čednost, po kteri se človek
zderži vsega prepovedenega, mesenega dopadenja,
po tem ko ga je zmagal, in zmanjšal, ali pa v
sebi zadušil popolnoma vse nagnjenja, ki so ga
k temu vabile. Ta čednost obseže vsega člove¬
ka, znotranjega in zvunanjega, dušo in telo. člo¬
vek mora bili čist na telesu, v očeh, v ušesih,
na jeziku, na rokah in na vsili svojih počutkih.
Zatorej spominja sveti Duh rekoč: „ čujte z vso
skerbjo nad svojim sercom in nad vsemi svojimi
počulki Prigov. 4. 23. In sveti Pavel Tesalo-
ničane s temi besedami svari: „ To je Božja volja
namreč vaše posvečenje, — da, vsak zmed vas ve
svoje teld ohranili v svetosti in časti Tes.
4. 3-4,—

čistost se mnogoversleno razdeli: Ako še
človek nikdar ni okusil mesenega dopadenja, in
je terdno sklenil za vselej se temu odpovedati, ima
deviško čistost. Takim je v nebesih poseben ve¬
nec prihranjen. — Kdor je v zakonskem stanu
za čas živel, in po lem ko ga je smert od za-

-( 46 )—

konskega stana rešila, prav pošteno in zderžno
živi, ima vdovsko čistost, ktera pred Bogom ve¬
liko velja. — Če je pa kdo nešrečen bil, da od
hudih skušnjav zapeljan, je za čas v sebitem sta¬
nu nečištosti služil, po tem pa spoznavši svojo
pregreho se je nje spokoril in terdno obljubil,
nikdar več v kakšino ostudnost ne dovoliti, od tega
pravimo, da ima čistost spokornikov. Se ve da
takemu človeku ne more sam Bog nikdar več
imenitnega devištva poverniti, pa sveti Bernard
jih nekoliko potolaži, ker reče: “  perlonga casti-
tas pro virginitate reputatur u  to je: kdor spo¬
korjen veliko časa čisto živi, ž njim bo Gospod
Bog milostljivo ravnal in ga bo v zveličanje
sprejel kakor une, ki so vedno devištvo ohranili.—

Pa molčimo od vseh druzih reči, in
preglejmo

I. vzroke, za kterih del moramo čistost ljubiti:

Rečem — pervič—zalo, ker čistost nas
stori angetjem enake .— Nad to resnico ni dvo¬
mili, govori sveti Janez Krizostom, zakaj sam Jezus
jo je v svetem evangelji učil rekši: „  ob vsta¬
jenji se ne bodo ne ženili ne možile, temuč bo¬
do kakor angelji Božji v nebesih c<  Mat. 22. 39.
Po tih Jezusovih besedah angelje posnemajo, kteri
se ne ženijo in ne možijo, torej so angeljem
enaki vsi ki čisto žive, Modri Tertuljan pravi, da
device se prištevajo angelski družini, in sveli
Ciprian je enacih misel. Nobena čodnost, uči Ka-
sian, nas viši ne dvigne kakor čistost, ona nas

-( 47  )-

poduhovi, nekako pobožji; kajti po njej se mi
tako rekoč otresemo kar pozemljskega, telesnega,
pokvarjenega na sebi imamo, in postanemo du¬
hovni, nebeški, pobožjeni. Sveti Krizolog enako
resnico izgovori z besedami : Kdor v mesu — pa
ne po mesu živi, ta ne pelje pozemeljskega živ¬
ljenja marveč nebeško. Še viši nad angelsko čisto¬
stjo časte cerkveni učeniki človekovo čistost. Nebeški
angelji, tako govori sveti Janez Krizostom, nimajo
telesnih poželjivosf, ne občutijo človeških slabost,
so brez mesa in kervi, ne jedo in ne pijejo, in
zelo nobena strast jih ne bije. Oni so čisti, pa
so čisti brez terpljenja, čistost jih nič ne stane.
Človek pa — z mesom obdan — je podveržen mno¬
gim nalomim potrebam, in živi na zapeljivem svetu;
če hoče čistost ohraniti, se mora vojskovati, se mora
sam sebe zmagati, mora spačeno nagnenje v sebi
krotiti, se mora vsim satanovim skušnjavam serčno
zoperstavljati; njega čistost veliko stane. Iz tega
sklene sveti Bernard, da čistost iz človeka angelja
stori; čeravno je angeljeva čistost srečneji od člo¬
vekove je pa človekova čistost močneji od an-
geljeve. Zatorej pristavi sveti Bazilj, da čiste du¬
še bodo svoj prostor v nebesih med naj vikšimi
čistimi duhovi imele.

Oh blaga čistost! Resnično je, da ta čed¬
nost je naj golovše znamnje izvoljene duše: ker
ona vže na tem svetu posnema angelje v njih
čistem življenju, bo tudi med njimi v nebesih svoj
sedež dosegla. Oh srečna čisla duša! ona še le

-c 48 )—

na zemlji živi, pa v nebesih angelji nji že zlat
venec spletajo ter ji prostor pripravljajo, kjer bo
večno veličastne pesmi v sredi angeljev prepevala.

Drugič — moramo čistost ljubiti, ker la
čednost nem nakloni posebno prijaznost in varstvo
prečiste Marie Divice.

Jlaria je perva v katoljški cerkvi razvila
bandero devišlva, pravi sveti Ambrož, in kliče
pravoverne obojega spola pod to zveličavno za¬
stavo stopiti, ter se pridružiti k Materi svete či¬
stosti. Po tem takem — kakor mi s posebno pri¬
jaznostjo ljubimo tiste, ki so nam podobni, ter jim
nektere dobrote storimo ki jih drugim nam ne¬
enakim odrečemo; tako ima tudi prečisla Devica do
vseli čistih duš, ki so nji podobne okoli nje kro¬
žijo, posebno prijaznost in pod krilo svojega mo¬
gočnega varstva jih sprejme. — Sveti Janez Da-
mascenec Mario imenuje rodovitno sadiko devišlva.
Torej — kakor iz sadeža rastejo vejice in se rede
po soku, ki ga iz sadike pijejo; tako rastejo iz
Mariinega sadeža device in se redč po gnadi,
ktero jim prečista Devica milostljivo iz nebes do-
naša. — Sveti Jeronim Mario zove mater vseh
devic. Vemo pa da vsaka mati za svoje otroke
skerbi in si veliko prizadeva za njih rejo in bla¬
gor : tako tudi Maria, mati devic, milo skerbi za
svoje čiste sinove in hčere, ter za roko jih pelje
memo zanjk zapeljivega sveta in po maternem
jih varje, da se ne spodtaknejo in v greh pa¬
dejo.

-( 49 ) -

Povejte mi ljubi kristjani! Kdo zmed vas bi
ne želel bili v posebnem varstvu prečiste Device,
ker vsi vemo, da nikdar se pogubil ne bo, kdor
pod Mariinem krilom stoji? Oh! in ve device ste
predrage Mariine hčere, vi mladiči ste njeni pri—
serčni sinovi, vi vsi ki čistost ljubite, ste svesti
njene posebne prijaznosti! Blagor tebi čisti zarod !
v nebesih imaš blago mater, ki ti po svojih slu¬
žabnikih pomoči na zemljo pošilja, da zatnoreš
vselej služiti diko nebeško. —

Tretjič - moramo ljubiti zato, ker ona nas
Jezusu podobne stori in z Bogom sklene.

Naj očitnise znamnje zveličanja jo biti
Jezusu podobnim po besedah svetega Pavla, kteri
pravi: „  ktere je Bog poprej vedil, jih je tudi
poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega
Sina “  Rim. 8. 29. Po cerkvenih učenikih (Sveti
Bazilj in Avguštin) pa so ljubitelji čistosti živa
podoba Jezusa Kristusa; zakaj Sin Božji je to
čednost tako vosoko cenil, da je hotel Devico za
svojo mater, in čistega Jožefa za svojega rednika
imeti, in med vsemi apostelni je Janeza zavoljo
njegove deviške čistosti naj bolj ljubil. Tako je
pokazal, uči sveti Avguštin, da Bog je ljubitelj
čistosti; tako je pokazal, pravi sveti Janez Dama-
scenec, da Jezus je kinč in ponos svete čistosti,
ne saino v časnosti, ampak tudi v večnosti. V
časnosti, ker je bil od matere brez očeta spočet
v večnosti, ker je bil od očeta brez matere
zarojen. — Kdo bo po tem takem dvomil, da

4

-C 50 ) —

ciste duše niso Jezusu podobne, saj one na sebi
znamnje čednosli nosijo, ktero je Sin Božji tako
visoko obrajtal? In kdo bo dvomil, da čiste duše
niso z Bogom sklenjene; saj so drage Jezusove
neveste? Pač, pravi modri Terluljan, one stojč
ž Njim v vožji zavezi kot pozemljske kraljice
s svojimi kralji, ker one imajo za ženina kralja
vseh kraljev in so mu v doto prinesle svojo čistost,
svoje molitve, svoje zatajevanje, svoje Ijubezni-
polne zdibijeje in vse svoje dobre dela; njih že¬
nin pa jim poverne za vse to svojo ljubezen
svoje gnade, scrčno veselje, in jim zaup da za
večno zveličanje pri Njem v nebeškem kraljestvu.
Sveti Bernard take čiste duše imenuje družice pri
Jezusovi mizi in tovaršiee v Jezusovem kraljestvu.

Sadaj odgovorite mi kristjani! se li more
bolj imenitna čednost misliti memo lepe čistosti ?
ona nas z angeiji enači, nam nakloni posebno
prijaznost in varstvo prečiste Device Marije, nas
Jezusu podobne stori in z Bogom sklene — Ob
sveta, ob ljubezniva, oh nebeška čistost! kdo te
zamore zadosta počastiti! naš jezik je preslab tebi
vredno hvalo izgovorili; tvojo slavo prav dopo¬
vedati, bi mogel angelsko zgovornost imeti; tvojo
lepoto popisati in vso radost razložiti, ki ga člo¬
veškemu sercu dajaš, in vso mičnost naznaniti,
s ktero ti čiste duše z Bogom sklepaš, bi bilo
treba, da bi sam sveti Janez, ljubeznivi apostelj
iz nebes prišel in na mesto mene grešnikom tukej
govoril. In on se resnično oglasi, ter nam pravi

-c 51 )-

v svojem skrivnem rnzodenji rekoč: Vidil sem
Jagnje nn gori Sionu stati in ž njim njih sto
štiri in štirdeset tavženf, kteri so imeli njegovo
ime, in imč njegovega Očeta zapisano na svojih
čelih; in so peli kakor nekako novo pesem pred
sedežem, in nihče ni mogel peti pesmi razim
unih 144.000, kteri so bili odkupljeni iz zemlje.
Ti so, ki se niso z ženami ognusili, device nam¬
reč so. Ti hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre.
Ti so odkupljeni zmed ljudi pervine Bogu in Jag¬
njetu. Raz. 14. V taki časti tedaj so device in
mladiči v nebesih, da pred nebeškim tronom no¬
vo pesem pojejo, ktere nihče ne more peli in
tudi je ne zastopiti, ki se je le enkrat z nečistostjo
ognusil. Oni vedno za Jezusom hodijo, kamor
koli gre, in se pri njegovi nebeški mizi z naj
slajšo rajsko mano gostč. Oh! srečni, da! trikrat
srečni, ki so deviško čistost ohranili!

Zaupam da jih je mnogo med vami, kteri
še deviški venec imate; in nadjam se, da vsi ste
za sveto čistost navdahnjeni, ter ste v sercu
terdno sklenili odsihdob se za to nebeško čed¬
nost ponašati, zatorej ponovite svojo pazljivost!

II. Vam na roko dam pripomočkov, kako bi
zamogli čisto živeti.

Pervič je treba imeti serčno željo po
čistosti. — Serčna želja čisto živeti človeka na¬
kloni vsega se poslužiti, kar ve, da mu koristi to
čednost doseči kakor uni ki želi obogateti, se
varje pijančevala, potrate, in tudi po noči na

— V. ^ )  —

svoje dobičke misli, ter vedno snuje, kako bi
premoženje spravjal; enako človek, kleri lepo
čistost doseči želi, bo poste in molitvo ljubil, bo
rad sam sebe zatajeval, bo rad svete nauke po¬
slušal, pobožne bukve čital in vsega se oprijel,
kar bi njegovo dušo od posvetnega in nesramnega
odpeljevalo in k Bogu povzdigovalo. Tak človek bo
večkrat premišljeval imenitnost svete čistosti in goreče
Boga prosil, naj bi mn gnado dal to čednost ob-
deržati, ker ve, kar je sveti Avguštin učil, da
nobeden čistosti ohraniti ne more, če mu gospod
za to svoje pomoči ne blagodari. človek kteri
želi čisto živeti, bo pogostoma premišljeval, kako
so svetniki in svetnice božje, čeravno so bili iz
mesa in kervi, to čednost ljubili, in po njih
zgledih bo terpljenje in smert Jezusa Kristusa
vedno pred očmi imel; se bo materi Božji ki je
varhinja vse čistosti, izročeval; bo svojega an¬
gela varha in tistega svetnika, kterega ime nosi,
goreče častil; bo pogostoma k spovedi hodil in
zakrament presvetega Rešnega Telesa pobožno
prejemal, ker ve, kar cerkveni učeniki pravijo,
da ta je kruh izvoljenih in predrago vino, ki de¬
vice redi. človek, ki po čistem življenjem hre¬
peni, bo vsako jutro, preden svojo spavnico za¬
pusti, terden sklep storil cel dan se vsake uma¬
zane besede zderžati, svoje oči in ušesa berzdati,
na vse svoje misli dobro paziti, in tako se ob¬
našati, kakor da bi vedno Boga pred seboj vidil
in kakor da bi mu bilo še tisti dan pred sodni

—c 53 )-

stol stopiti; zvečer pa, preden se v posteljo vle-
že, bo na tanko pregledal, ali je bil čez dan zvest
v spolnenji davešnjega sklepa. Človek, ki zares
želi čistost obderžati, se bo vselej varoval vse
nezmernosti v jedi in pijači, posebno se bo žga¬
nja in omotivnega vina zderžal, ker ga sveti Duh
nči, da v tem je nečistost, on se bo tudi ogibal
potepanja in lenobe, ker sveto pismo nam povč
da „ postopanje je sodomljanske hčere pogubila*
Eceh. 16. 49.

Beremo od čistih hčerd vojvodinje Romil-
de, da ko so po svojem stanu večkrat v kako
tovaršijo iti morale, so si skrivaj sirovega piščan¬
čjega mesa pod persi navezale, ki je zagrelo
smraditi jelo, in vsak se jih je ogibal misleč, to
utegne pri tih želih deklicah naraven kvar biti.
Pa one so se tega pripomočka poslužile svojo
čistost obvarovati. Tako serčno so to čednost lju¬
bile, tako goreče so želele čisto živeti. Da! res¬
nično je, kdor želje po čistosti ima, ne bo niče¬
sar zamudil, kar mu koristno pomaga to lepo
čednost doseči in jo obvarovati. Kdor pa take
želje nima, nepremišljeno v en dan živi, se spod-
takne in tako žalostno pade, da nikdar več zdrav
ne ustane! —

Drugi pripomoček čisto živeti je po¬
nižnost. — Modri Tertuljan prilika ljubitelje
čistosti konopohodcem, to je tistim ljudčm, ki
po vervih lezejo. Oni skerbno pazijo, da ravno
hodijo, in vedno svoje oči le pred se na

-( 54  )-

vorv deržč, da bi slabe stopinje ne storili. V
rokah pa nosijo še palico ravnotežja, ki jim po¬
maga jednakostranim ostati. Ako bi tak vervole-
zec glavo nakviško dvignil in oči prevzetno okoli
obračati jel, brez dvombe bi z vervi padel ter
se smertno potolkel. Euako vsi ljubitelji svete či -
stosti hodijo po nevarni vervi drage čednosti;
zatorej morajo skerbno paziti na vsako stopinjo,
in vedno pred se gledati, da varno stopajo, v
rokah pa morajo palico svete vere nositi, da svoj
život v ravnotveznosli deržt in se v stran ne
zapotečejo. Gorje jim, ako glavo prevzvetno na¬
kviško dvignejo in okoli sebe gledati začnejo ter
drugim dopasti iščejo, oni bodo padli z vervi
čistosti v nesramnost in smertno se bodo ranili.
„ Ponižnost je varhinja čistosti,* je nekdaj pobo¬
žen puščavnik rekel. In resnično. Vemo da Gospod
Bog ponižne visoko poviša in jih poviša tako, da
jih že na tem svetu z naj imenitnišo čednostjo -
s sveto čistostjo venča, ter postavi nebeške straž -
nike, na duri njih duše, da jih nečisti duh ne
zalezuje: prevzetneže pa Gospod Bog poniža, in
jih tako poniža, da jih pusti v naj gerše grehe -
v nečistost pasti ter jih že na tem svetu osra¬
moti in jim pokaže, da če On pri človeku ne
straži, ga nečisti duh okrade in oropa. Poniž¬
nost je lak kinč čistosti in devištva, da
sveti Bernard si upa terditi, da tudi Marii¬
no devišlvo bi brez ponižnosti ne bilo Bogu
dopadlo.

— ( 55  ) —

Sndaj povejte mi, kako sc utegne z deviš-
tvom tislih deklin goditi, ktere vidimo prešerne
oblačila si omišljevati, nespodobno se lišpati, pred
svetom se prevzetno obnašati? kako stoji z či¬
stostjo unih mladenčev, kteri glave nakviško no¬
sijo, druge ljudi zaničujejo in celo v cerkvi si
nektere prostore zberajo ? Kako kaj za čistost
skerbe tisti kristjani, ki se celo duhovnim prev¬
zetno zoperstavljajo? Gotovo je, da kjer prev¬
zetnost gospodari, tam čistost odide, kdor pa hoče
čistost ohraniti, mora ponižnost za njeno varhi-
n j o imeti.

Tretji pripomoček čistost ohraniti je skerb-
na opaznost. — In sicer ljubitelj čistosti se
nikdar ne sme zanesti ne na drugi spol, ne na
svoj spol in tudi ne sam na - se. —- Kar drugi
spol vtiče, mora zatorej skerbno opaznost imeti,
ker je znano, da človek je šibek kot slama in
biljka, ki jo veter maja in ogenj zažge. Eva je
bila Adama iz paradiža pregnala. Neki pušavnik
je rekel, da prijaznost med razločnim spolom,
čeravno od začetka se pobožno kaže, le pogo-
sloma konec vzame v nečistem blatu. Sveti Je¬
ronim pravi: ne zanesi se na svoje čiste misli,
ker ti nisi ne sveteji od Davida, ne močneji
od Samsona, in tudi ne modreji od Salomona;
in oni so padli v tovaršii z drugim spolom.
Drugi učenik pravi: jeklo je merzlo, in kremen
je merzel, če ju pa nekoliko eno ob drugem
tolčeš, ognjene iskre bodo okoli tebe brenčale. —

-( 56  )-

Nadalje ljubitelj čistosti se ne sine na osebo svo¬
jega spola zanesti, kadar se pri njej zapazi ne¬
sramno norčevanje, ker utegnili bi se grehi zoper
natoro goditi, po kterih se sveto devištvo za

vselej zapravi. — Slednič kdor čistost ohraniti
želi, mora tudi sam na - se paziti in svoje telo
čisto hraniti. Kdor se sam nad svojim telesom
pregreši, tempelj Božji na sebi oskruni; Bog ga
bo končal, svari sveti Pavel. 1. Kor. 3 17. —

Da! res je, kdor čislo živeti hoče, je v vedni

vojski na svetu, boj mu je z drugim spolom,

opaznosti mu je treba na njegov spol in var¬
nosti je nima tudi sam pred seboj; zatorej je
čisto življenje vedno mučenstvo; pa tudi krona
nebeška bo neizrečeno imenitna To krono doseči si
je sveta Evfemia obraz ogerdila, nos pokvarila,
in šobe porezala, naj bi le Jezusu ne pa svetu
dopadla. Sveti Benedikt se je po špikastem ter-
nju valjal; sveti Bernard se je po zimi v le¬
deno vodo topil; in tako nadalje so si vsi pri -
jateli svete čistosti veliko prizadevali za to ne¬
beško čednost, ker dobro so vedili, da, blagor
jim, kteri so čistega serca, oni bodo Boga gledali".
Tako delajmo tudi mi Imejmo serčno željo po
čistosti, in prizadevajmo si za lepo življenje, bo¬
dimo vselej ponižni in skcrbno pazimo na se in
na vse ljudi s kterimi vkupej živimo, da bo¬
mo sveto čistost ohranili, ktera nas z nebeš¬
kimi angelji enači, nam Mariino posebno pri¬
jaznost nakloni in ljubeznivemu Jezusu nas

-( 57 )-

podobne slori. Blagor nam! tudi mi bomo
Boga gledali.

Dragi krisljnnje! V življenju svelnikov in svet¬
nic Božjih beremo od mnogih junakov in junakinj
svete čistosti; pa naj bi nihče ne mislil, da
današnje dni se več ne najde na svetu pobožnih
duš, ki bi za sveto čistost življenja ne postavile; ho¬
čem od unih molčati in iz sadanje dobe zgled
povedati.— Jerica Angerer je živela pred 44
leti s svojimi starši na neki pristavi blizo mesta
II.... na Tirolskem. Imela je še le 19 let, ko se
je bila skazala kakor močna devica in poštena
junakinja keršanska. Bila je čedne telesne postave, ali
še veliko lepša bilo je njena duša. Bila je nedolžna
in poštena cd mladosti. — Nekega dne jo starši
po opravilih pošljejo v mesto. Bilo je v štirde-
seldanskem postu 23. sušca 1816. Gre tedaj v
mesto opravi in se domu verne. Ob desetih do-
polne gre gori v goro po samotni gojzdni poti.
Še četert ure je bilo do njenih staršev, kar ne-
previdoma neznan človek iz gošave pride in se
ji na pot vstopi. Sekiro ima čez ramo. Bil je hu¬
doben človek in je imel brezbožne namene. De¬
vica se prestraši tega zateka, še bolj pa, ko vidi,
da njeno nedolžnost zalezuje, kor to jc njeno či¬
sto dušo z nar večim studom in zamerzo napol-

-C 58 ) —

nilo. Približuje se ji od konca in se prijaznega
dela. Jerica pa ga resno in ostro pogleda z oči-
tavnim očesom, kakor je nedolžnim devicom lastno
in kakoršnega pogleda nesramnost ne more pre¬
našati ; zaverne ga, da noče ž njim nič opraviti
imeti, in išče bežati. Hudobnež pa zdaj jame žu¬
gati — s smertjo žugati. Deklina prosi in zdihuje.
Hudobnež sekiro vzdigne, ji zaseka tri smertne
udarce, devica pa ostano stanovitna — pade — in
premaga, ker čistost ji je več ko življenje. —
Umirajoča še morivcu odpusti. — Ko jo najdejo
v logu kervavo in pojemajočo so razločno slišali
še iz njenih ust nebeške besede: Odpustim mo¬
rivcu.— Gez malo časa je med veljkimi boleči¬
nami zročila v rokč Božje svojo deviško dušo.
Na mestu, kjer je življenje dala za svojo nedol¬
žnost, so po tem majhno kapelico ali znanmje
sozidali in še marsikteri pošten popotnik tukaj
moli Oče naš ali mu kane tiha solzica iz očesa,
in marsiklera devica se poterdi v resnici, da bolj¬
še je življenje zgubiti, kakor pa ob nedolžnost
priti. — Morivec bil je mož iz H... Po strašnjim
djarju je zbežal. Zasledili pa so ga kmalo — bil
je kervano sekiro v logu popustil.— Šli so za
njegovimi stopinjami in za sledmi žebjev pri nje¬
govih čevljih. Vjamejo ga in prepričajo. SpozntS
in je obsojen na obešalo. Pred smertjo je sicer
tolažilne znamja pokore dal, toda kar je bil sto¬
ril, ni mogel več nestorjenega storiti. Preden je
bil obešen, je prosil še za par minut odloga. Pri-

-c 59 )—

voljili so mu jih. Oberne se k množici in gledav-
com ter jim kliče z užaljenim glasom: Ljudje!
zgledujte se nad menoj, nečisto poželenje me je
na obešalnice pripravilo. Tako resnična dogod¬
ka.— Zg. Dan.. 1859.

Glejte kristjanje! da še današnje dni se
na svetu take nedolžne duše najdejo, kterim je
deviška čistost bolj draga kakor pa življenje, ven-
der žalosten moram reči, da redke se ravno med
nami nahajajo take Jezusu drage neveste. Ustanite
dekline! ktera zmed vas je po zgledu Jerice An-
gerer pripravljena iz ljubezni do Jezusa raje smert
storiti kakor pa z dovoljenjem v nečisto pregre¬
ho si življenje obranili? Oh sveta čistost! kamo
bežiš? zakaj hočeš ti naše mile slovenske kraje
popustiti! ali te naše priljudne livade več ne ve¬
sele ? Ali ti ne ljubiš več naših z rožicami venča-
nih goričic? Ali ti ne dopadejo več naši zeleni
logi in cveteče dolinice? Ali ti ni več drazega
prostora po naših nogradih, pa naših pisanih trav¬
nikih, po naših nježnih selih, po naših vaseh, po
naših hišah ? Oh zakaj zapuščaš našo milo Slo¬
venijo ? Jo zapuščam zatorej, ker ne nnjeem več
čistih sere v svojih stanovanjih; jo zapuščam zato,
ker strupena slana nesramnosti žuga vse rožice
slovenskih cvetlic pomoriti; jo zapuščam zato, ker
gerda nečistost se je med slovenskimi otroci
vgnezdila. Zale Slovenke! ste slišale? Nebeška
čistost našo domovino zapušča, ker ne najde več
deviških sere. čversli slovenski mladenči! ste

-( 60  )-

razumeli? Lepa čistost iz naše mile Slovenije be¬
ži, ker se ostudna nesramnost med nami vgnez-
duje. Oh predragi časi nekdanjih slovenskih devic
in miadenčev, kamo ste šli? Dvigni se deklina! sto¬
pi k rožici, ki na polji cveti. Glej ona cveti in
prijeten duh okoli razširja; in če tudi v jeseni
ocveti in zimski sneg jo pokrije, vender pride
pomlad in iz koreninice enako cveteča rožica spet
izraste. Ti pa, kadar si devištvo zgubila, nikdar
— nikdar več ga ne boš dobila. Oh to je ško¬
da, ki se ne dd več popraviti! — Dvigni se mla-
denč! slopi k hrastu, ki že sto let na hribu terd-
no stoji. Pride vihar in ga polomi, pa za petde¬
set let iz korenine drugi enaki dob izraste. Ti
pa, kadar mladištvo zapraviš, si zapravil vse; ne¬
čistost ti je sveto mladištvo s koreninami vred
iz duše porula. Oh ta je nesreča, za ktero je ni
pomoči! In koliko jih je med nami takih nesreč¬
nih deklin — takih nesrečnih miadenčev! Oh ti
prekleta nečistost, da toliko duš Jezusu odpeljaš
in ukradeš! Jokajte z menoj vred .čiste device,
da vaš ljubeznivi ženin je tako razžaljen, da nje¬
gova presveta rešnja kerv je tako zaničevana, da
prekleta nečistost tolikanj duš oskruni, klere je
On s svojo brilko smertjo pogubljenja odkupil.
Jokajte z menoj vred dragi slovenski kraji, da
kjer so se nekdaj razmevali po vaših hribčikih in do¬
linah svete čiste pesmi, se zdaj glasi nečisto
prepevanje. Jokaj z menoj cela mila Slovenja, da nek¬
daj si bila prijetno selišče nebeške čistosti, zdaj

f

-( 61  )-

pa si poslala gerdo prebivališče peklenske neči¬
stosti.

Na nogč, moji slovenski bratje 1 Spom¬
nimo se besed unega hudobneža, ki je bil čislo
Jerico Angerer usmertil. On je zapadel pravični
kazni in je nam sporočil rekoč: „ Ljudjei zgle-
dajte se nad menoj, nečisto poželenje me je na
obešalnice pripravilo. Nas pa utegne nečistost še
dalje — na peklenske obešalnice pripraviti. Na
nogč tedaj, odpovejmo se za vselej ostudni ne¬
čistosti, in začnimo sveto čistost ljubili. Proč od
nas vse meseno poželenje! Poklenimo pred Ma¬
rio prečisto devico in Nji se priporočimo rekoč:
O Gospa naša! o mati naša! Tebi se vsi daru¬
jemo, in se Tebi vdane skažemo. Tebi posveti¬
mo svoje oči, svoje ušesa, svoje usta, svoje ser¬
ca, sebe popolnoma vseh. Ker smo tedaj Tvoji,
o dobra mati! varuj nas, brani nas, kakor svojo
lastnino in posestvo. Amen.

;

-ffe


r

Ivt .. ¥/ '•

%yj

jh

IV. POGOVOR.

Molitva.


„ Resnično vam povem: Ako bate Očeta
kaj prosili v mojem imenu , vam
bo dal.  — Prosite in bote prejeli
Janez XVI. 23-24.

Ljubi kristjanje! serce mi veselja igra,
kadar v svetem evangelji Jezusove mile besede
čitam, da karkoli bomo nebeškega Očeta v Jezu¬
sovem imenu prosili, vse bomo prejeli. In ne da bi
bil mili Jezus s to predrago obljubo nas samo
tolažili in v naših stiskah nam le serčnost dajati
mislil, marveč s prisego jo je poterditi blagovolil
rekši: „  Resnično, resnično vam povem, da pro¬
site in prejeli bodete u .— Po tem takem se nam
ni treba veliko bati za naše zveličanje; orožje,
svoje dušne sovražnike zmagali in nebeško kra¬
ljestvo si vsvojiti, imamo v rokah, to je — molitva.
Molitva je kreposten lek naše dušne slabosti ozdraviti
in strastne nagone zmanjšati, molitva je naj močnejši
pripomoček svetih čednost se udeležiti, molitva je
naj gotovnisi ščit peklenskih skušnjav se zavar-
vati; zatorej pravi sveti Nil, da peklenski zmaj

-( 64  )—

vse žile napenja, da bi ljudi od molitve odvernil,
da bi jim moiitvo težko storil, da bi jim gore-
čost do molitve oduzel. Ta človeški sovražnik
dobro Ye, da molitva je temelj vsega našega po¬
božnega življenja, da je podlaga našega zveličan¬
ja. Prav je imel sveti Avguštin, ko je izustil, da
skrivnost prav živeti je našel, kdor se je prav
moliti naučil. — In jaz iz vsega tega skleniti
smem, da vi moji predragi kristjanje! ste menda
zlo leni bili v molitvi, in še kar ste molili, ste
le poverboma žebrali, ker ste v take gerde pre¬
grehe zabrodili, kterih se sadaj sramujete in ke¬
sate. Vi ste se dali od Satana oslepariti, da ste
moiitvo opustili, in zatorej sle tako nesrečno ži¬
veli.— Taka se nima več goditi. Vi se želite po¬
boljšati , odsikdob greha varovati in se zveli¬
čati ; zatorej pa se morate molitve spet poprijeti;
zakaj gotovo je, da le z božjo pripomočjo bole
kos novo življenje nastopiti in svoje zveličanje do
konca stanovitno opravljati. Za to guado morate
Boga ponižno prositi in brez dvombe jo bote do¬
segli: sam Jezus jo vam s prisego obljubi rekoč:
„  Resnično, resnično vam povem: Ako bote Oče¬
ta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. —
Do sadaj niste nič prosili v mojem imenu. Pro¬
site, in bote prejeli, da bo vaše veselje dopol¬
njeno

V zadnjem pogovoru smo se prepričali,
da lepa čistost nas stori nebesom prijetne, danes
pa sem namenil vam gorečo moiitvo priporočevali,

-( 65  )-

ker vem, da ona je lestvica do nebes postavlje¬
na, celo da je ključ nebeški. V tem važnem pred¬
metu bom dve resnici osnoval namreč:

I. bom dokazni, da kdorkoli se želi zveličali,
mora goreče moliti ;

II. naj bi vas v tej resnici še le bolje vter-
dil, bom moč molitve razložil.

Sveti Duh! daj nam te resnice prav spo¬
znati, in naše serca nagni z novo gorljivostjo se
molitve poprijeti, naj bi si svoje drogč odkuplje¬
ne duše rešili.—

Molitva je djanje svetega nauka, po kte-
rem pametni človek svoje serce k Bogu povzdi¬
guje, časti in hvali, ga za svojega naj višega
Gospoda spožna, ter ga ponižno prosi, naj bi se
njega usmilil in mu podaril, česar on — revna
stvar upotrebuje. Kadar molimo, kot reveži na
nebeške vrata terkaino in prosimo, naj bi Bog
nam odpreti in mili dar podati blagovolil. Vemo,
da gospod Bog po pobožni veljavi med svojimi pro-
sitelji razloček dela in svojih gnad po enaki meri
vsem ne deli, da celo „ vemo, da grešnikov Bog
ne usliši, ampak če kdo Njemu služi in njegovo
voljo stori, njega usliši^. Jan. 9. 31. Te besede,
če jih le poverlioma vzamemo, bi utegnile moje¬
mu nauku nasprotovati, zatorej jih morem razjas-
5

-C 66 )—

niti takole: Modri Suerec vse grešnike razdeli

trojno; pervi so, ki ne mislijo, da smertne grehe
na duši imajo in v mirni vesti žive; drugi so,
ki vedd, da so smcrtno grešili, pa se žele spo¬
koriti in Boga za gnado pravega spokorenja pro¬
sijo. Kar te dvojoverstne grešnike vtiče, ni dvo¬
miti, da bi njih molitve vslišane ne bile. Tretji
grešniki so pa tisti, kteri za svoje smertne gre¬
he vedo, pa so terdovratni in jim ni volja svojih
malopridnost se znebiti. Tem veljajo une besede,
da grešnikov Bog ne usliši. Od teh bi se utegnilo
reči, da njih molitve nič kaj’Bogu ne dopadejo. —
Kar pa vas, ljubi kristjanje! zadene, smem upati,
da takih terdovratnih nespokornežev med vami ni,
marveč dozdeva se mi, da vsi, kar je vas tukaj,
se želite spokoriti in zveličati, ker veste, da ste
za zveličanje vstvarjeni; zatorej vam vsem pri-
poročujera molitvo resnico zastavljaje:

I. Da kdorkoli se hoče zveličati, mora goreče moliti.

To prav očividno spričati rečem, da zmed
vseh kar je nas tukaj, nekteri so grešniki drugi
pa spokorniki. Grešniki potrebujejo nebeške moči,
naj bi se pokorili; spokorniki pa potrebujejo božje
gnade, naj bi v spokorenji stanovitni ostali in na
poti pobožnosti ne vpešali. Nebeška moč se spo¬
koriti in božja gnada v pobožnosti čedalje napre¬
dovati je pa z molitvijo tako tesno sklenjena, da
se perva brez druge doseči ne more.. Kdor ne
moli, se ne bo spokoril, ne bo pobožno živel,
torej se ne bo zveličal.

—c 67 )-

Grešniki! brez nebeške pomoči niste kos
se pokoriti se ne morete poboljšati. Ne jaz, am¬
pak sveti Avguštin vam to pravi. Tudi terdijo
vsi cerkveni učeniki, da Bog svojo pomoč le ti¬
stim dari, ki ga za-njo prosijo; to resnico je sam
Jezus zaznamval rekoč: „ Oče iz nebes jim bo
dal dobrega duha, kteri ga prosijo u  Luk. 11. 13.
Iz tega lahko spoznaste, kako je vam molitev
potrebna. Kakor riba potrebuje vode, da živi, ena¬
ko potrebujete vi molitve, da se spokorite in po¬
boljšate. Molitva je še edini ključ, s kterim si
zamorete vrata do nebeške pomoči za svojo spre-
obernenje odpreti; zatorej vam svest rečem s
svetem Tomažem, da vi grešniki imate le toli¬
kanj pomoči za svojo spreobernitvo od božje milosti
zaupati, kolikanj molite; če malo molite, malo po¬
močile nič ne molite, nobene pomoči.— Kali
ne verujete? Nu pa povejte mi od grešnika, da
bi se bil brez molitve spokoril. — Vi ga ne poznaste.
Tudi jaz ne. Nasproti pa odprimo sveto pismo, ondi
najdemo, da pri vsih, kterih spreobernenje je v tih sve¬
tih knigah začerkano, je bila molitva pervi začetek.
Kananejska žena se je spreobernila, po tem ko
je Jezusa molila rekoč: Gospod! pomagaj mi! Mat.
15 — Cahej se je spokoril, ko je iskal Jezusa
viditi in v tem namenu na divje figovo drevo
zlezel. Luk. 19. — Samarijanka se je spreober¬
nila, ko je Jezusa prosila rekoč: Gospod! daj mi
žive vode, da ne bom več žejna. Jan. 4.—
Desni razbojnik se je spokoril, ko je Jezusa pro-

-( 68  )-

sil njega se spomnili v nebeškem kraljestvu,—
In tako dalje so se vsi grešniki spreobernili in
poboljšali le po molitvi. — Grešniki! ste prepriča¬
ni, da brezi molitve je za vas ni pomoči, zatorej
morate moliti, ako se hočete zveličati. —

K vam se sadaj obernem spokorniki. Vi
ste se svojih grehov spovedali, Bog jih je vam
milostljivo odpustil, in vi ste se vverstili med
spokornike svete katoliške cerkve. če se želite
zveličati, morate stanovitni na poti pobožnosti
ostati in ne več grešiti. Za to pa je vam božja
gnada potrebna; zakaj s hudimi sovražniki bole
opraviti imeli, ki bodo vas zvito nadlegovali in
v greh vabili. Gnado do konca slarovitnim ostati
pravi sveti Augušlin, Bog pa le tistim deli, ki ga
za njo prosijo! zatorej je tudi vam molitev po¬
trebna. če bole goreče molili, bo nebeški Bog
vas podpiral, da se bodete zamogli pred prehod -
njimi grehi zavarjati, v dobrem terpnim ostati in
nebesa bodo vaš delež, bote pa molitev opustili,
spet bote v greh padli, in peklu zapadli. — Pa
morebiti mislite, da ni taka, da bodete z lastno
močjo vse grešne skušnjave zmagali. Glejte svete¬
ga Petra. Včs serčen pri zadnji večerji z Jezusom
vred za mizo sedi. Pravičen je bil in je svojega
učenika serčno ljubil; da! celo terdilje očitno, da,
ko bi se ravno vsi nad Jezusom pohujšali, on se
nikdar pohujšal ne bo, marveč da raje bo z
Jezusom umeri kakor pa ga zatajil. In komej tri
ure pozneje ga je iz strahu pred neko slabo

-( 09  )-

deklo trikrat zaporedoma zatajil. Veslo li zakaj ?
Sveti Auguštin nam pravi, da zatorej, ker je bil
molitvo opustil. V verlu Getzemani ko je mili
Jezus molil in za slanovitnost v terpljenji nebeš¬
kega Očeta prosil, je Peter spal; zatorej je gnado
zgubil svojemu učeniku žvest ostati. Skušnjava
ga je zmagala in padel je. Peter ni molil in
zatorej je Jezusa zatajil. Glejte, moji bratje!
kako potrebna je molilva. Ako je knez apostelj-
nov zavoljo pomankanja v molitvi v greh padel,
kako se bo pa z vami kaj godilo ? Oh kolika n j
spokornih duš vidimo vsakdan nesrečnih ka¬
kor Petra! Jih vidimo, da za čas Bogu služijo,
lepe zglede dajejo, svete zakramente rade pre-
jemljajo, pa polagoma pešati začnejo, mlačne pri¬
hajajo, pot čednosti zapuščajo, svete zakramente
prejemati jih jamo merzeli, kmalo padejo, v'grehe
se pogreznejo in zadnič veliko hujše kot drugi
grešniki postanejo. Odkod to? Pomankanje molit¬
ve vse to vzrokuje. Od konca začnejo nektere
kratke molitve opuščati, mlačnost raste, kmalo
nezveste postanejo še v daljših molitvah, skušnja¬
ve čedalje bolj pritiskajo, orožje jih zmagati so
iz rok položile, Bog jim gnado odreče, ker ga
za-njo ne prosijo, in zadnič se v strašne gerdo-
be zavalijo, Bog jih zapusti, ker so one Boga
zapustile. Resnično, kdor v greb zopet pade po
tem, ko je bil iz greha vstal je sam svoje ne¬
sreče kriv, ker ni stanovitno molil. Kdor pa so
je svojih grehov spovedal, in pot spokorenja

-( 70  )-

nastopil, zamore za vselej smcrtnih grehov se
varovati in se zveličati, ako stanovitno in goreče
moli; zakaj, „ resnično resnično vam povem, kar
koli bote Očeta v mojem imenu prosili, vam bo
dal. a

Iz do sadaj rečenega jasno sprevidimo,
da moliti mora, kdor se hoče zveličati. Grešniki
morajo moliti, da dosežejo nebeške pomoči gre¬
hov so prav spovedati in spokorenje nastopiti;
spokorniki pa, kteri so se že svojih grehov spo¬
vedali morajo moliti, da jim Bog gnado deli na
poti pobožnosti stanovitnim ostati in ne več v
grehe pasti.

Ker je molitva tako potrebna, od kod pa
pride, da jo današnji kristjanje močno zanemarjajo?
od kod pride, da vi, moji bratje! akoravno se v
svojih dušnih opravilih nezmožne čutite, svoje mo¬
či v molitvi ne iščete? odkod ta vaša slepota, da
se k milim nebesom ne obračate in od zgorej
doli pomoči ne kličete? Tebi, o ljubeznivi Jezus!
se jaz pritožim nad človeško slepoto! tebi, naš skerb-
ni učenik! se pritožim čez grešno lenobo današnih
kristjanov! Ti si nam v molitvi mikavnih zgledov
zapustil, ti si v tvojem potovanji po svetu gore¬
če molil cele noči si v molitvi prečul, in ne za¬
torej, kakor da bi bil ti sam nebeške moči po¬
treboval, marveč naj bi bil nas kristjane k mo¬
litvi napeljal, ti si hotel, nam pokazati, da mi mo¬
ramo moliti, da! celo podučil si nas, kako ima¬
mo moliti, ker si naj lepšo molitvo „ Očenaš “

-c 71 )-

izustil: toda današnji kristjanje nočejo tvoiih sve¬
tih zgledov posnemovati, in oni, ki povsod ne¬
beških gnad upotrebujejo, so mlačni, so nezvesti,
so leni v molitvi, in se vstavljajo tvojemu učilu.
Zatorej gorje vam, ki ste Gospoda zapustili! gorje
vam, ki pozabite svoje molitve na gospodov al-
tar pokladati! gorje vam, ki se na lažnjivo srečo
zanašate, ter nji svoje serca darujete! Božje pre-
klestvo gre vam povsod za petami in bo vas do
pekla sprejelo. — Tako vam Gospod žuga, ker
ste molitvo opustili. — Da! opustili ste jo; kajti,
povejte mi, od 24 ur, ki jih vsak dan ima, koliko
jih Bogu darujete? Bom vam jaz povedal. Glejte,
uni tergovec- misli cel dan na svojo kupčijo,
uni kmet na svoje njive, una žena na svoje
gospodinstvo, una deklina na svoje veselice,
uni mladenč na svoje plese, uni bogatin na
svoje zaklade; vsi mislijo le na posvetno, na
Boga pa in na molitvo nobeden ne misli. Oh
kako gerda nehvaležnost je na Boga se ne spom¬
niti! kako grešna slepota je na molitvo pozabiti!
kako strašna malopridnost je na zveličanje ne
misliti. — Ne rekajte mi, da nimate časa moliti, da
ste obloženi z drugimi dolžnostmi in opravili. Vi
imate čas za posvetne reči, imate čas za kupčijo,
imate čas za grešne veselice, za vse imate
Čas, samo za molitvo ga nimate; Boga častiti, za
gnado spreobernenja ga prositi, za pomoč pobož¬
nosti se mu pripox*očevati časa nimate. — Vi
imate čas za tergovstvo in kmetijstvo, imate čas

-( 72  )-

za igre in plese, samo bili poštenim kristjanom
časa nimate Bogu dolžno čast skazati in spolnili
svojo naj veči dolžnost časa nimate. — Vi imate
čas za jesti, piti, spati, samo dušo z molitvijo krep¬
čati nimate časa. Z eno besedo — za vse kar
vaše telo poželi, si daste čas, samd za to, kar du¬
ša potrebuje nimate časa — Da vse rečem, se
pogubiti imate čas, se zveličati pa nimate časa. —
Ljubi bratje! ta napčnost se mora popra¬
viti. Vaš terdni sklep ima bili molitve se spet
oprijeti. Zatorej ne hodite zjutrej nikdar iz hiše,
preden svojih molitev ne opravite, nikdar se zve¬
čer v posleljo ne vlegajte, preden se Bogu ne
priporočile. — Očetje ! matere ! hišni gospodarji!
vaša perva dolžnost je na to paziti, da vaša
družina moli — Hodite pogostoma k sveti maši
tudi v delovnikih, kar je le mogoče, in nobenega
dneva v svojem življenji ne dajte preteči, da bi
se Bogu ponižno ne priporočevali ter za njegov
blagoslov ga ne prosili; zlasti pa dvignite svoje
serca k nebesom vselej, kadar milo zvonenje z
cerkvenih stolpov k temu vas vabi. Priporočujle
se preblaženi Marii prečisti Divici, ktera je pri¬
bežališče grešnikov, izročajte se svojim angelom
varhom in svetnikom, kterih imena nosile. —
Molite, bratje! v kteremkoli stanu se znajdete, in
nikoli ne jenjajte od molitve, kajti gorečost v
molitvi je znamnje izvoljenih; molite, da se bote
zveličali; zakaj brez molitve ni mogoče v nebesa
priti, pa tudi gorečih molivcev ni v peklu. —

-c 73 )-

Naj bi vas še le bolj vživo k molitvi
spodbodel in tako rokoč primoral tega orožja za
zveličanje se poslužiti, bom vam

II. moč prave molitve razložil. — Ponovile
svojo pazljivost.

Sveti Aiignstin moč molitve s lim popiše,
da reče:,, molitva je pot do Boga k .  Po tej poti
si človek nebesa odpre, predere skoz množice
svetnikov in čete angeljev se posili skoz sredo
mogočnih rajskih čuvajev do nebeškega trona,
zdere iz Božje roke strelo preklestva, ter prisili
vsegamogočno Bitje z njegovega veličastnega pre¬
stola stopiti, do človeške slabosti se ponižati in
milost mu skazali. Molitva gre nakviško in Božjo
milost na zemljo pripelje. Molitva stori človekove
besede tako močne, kakor mogočna je Božja be¬
seda. Pač je Božja beseda mogočna. Bog je le
rekel:,, bodi ^ in svet je bil vstvarjen; tako
človek, če le moli in prosi, vse bo dosegel, tega
nas Sin Božji zagotovi, rekši: Prosile, karkoli
hočete, in se vam bo zgodilo “  Jan. 15. 7, —
Da! smem terditi, da po molitvi človekova beseda
mogočnejša postane od Božje boscde, ker sam
Bog, akoravno je neskončno mogočen, se je na¬
šim molitvam podvergel, kakor beremo v Jozveto-
vih bukvah, da „ Gospod uboga človekovi besedi. u
Jo z. 10. 11.

Bazgerniino sveto pismo. Ktere spričbe
najdemo ondi od moči prave molitve? Z molitvi¬
jo je Mozes zmago cez Amalekiterje dosegel, ka-

-c 74 )-

kor ste že večkrat slišali, da je na hribu molil
in rokč nakviško deržal, v tem ko je na plan¬
javi pod hribom huda bitva med Iraelci in Amale-
kiterji terpela, in ne meč ampak Mozesova mo-
litva je dala Izraeleom zmagali. Moz. buk. 17.—
Z molitvijo je Jozve sonce na nebu v njegovem
teku ustavil. Joz. 10. — Z molitvijo je Elija
na Karmelskem hribu ogenj z nebes poklical mu
daritev zažgati ter je dežja sprosil, po tem ko
je tri leta in šest mescov huda suša zemljo smo¬
dila 3. Kralj. — Z molitvijo si je David sprosil
odpuščenja grehov in kralj Ecehia zdaljšanja svo¬
jega življenja. Judita je z molitvijo mesto Betuljo
rešila, Ester je judovski narod pred poginom o-
tela, Salomon si je visoko modrost sprosil. — Z
molitvijo se je Daniel v levnjaku zavarval, da ga
niso levi požerli, in trije izraelski mladenči so se
v ognjeni peči pred požarom oteli. — Tolikanj
je molitva že v starem zakonu veljala. —

In kaj mislite, da v novem zakonu mo¬
litev manj velja? — Še le večo moč ima, zakaj
zapečatena je z Jezusovo rešnjo kervjo, njena
veljava je po Sinu Božjem povikšana, in ven-
čana je z neprecenljivim zasluženjem našega Re-
šenika. Jezus Kristus je naš srednik in veliki du-
hovn pri svojem nebeškem Očetu; kar koli bomo
v njegovem imenu Očeta prosili, vse bomo do¬
segli. Le razgernite svete evangelja. Z moli¬
tvijo so slepci sprevidili, gluhi so slišali, nemi so
spregovorili, hromi so hodili, bolniki so ozdraveli,

-( 75  )-

gobovi so bili očiščeni, mertvi so spet k življe—
ju vstajali. — Sveti Peter je bil v ječi za-
pert, v dve ketini vklenjen, in varhi so pred
durmi ječo varovali; sveta cerkva je zanj ne—
prenahama k Bogu molila, in angelj gospodov ga
je iz ječe odpeljal. — Z molitvijo postane sveti
Pavel iz preganjevavca goreč oznanovavec svete
vere. — Z molitvijo je sveti Gregor čudodelnik
hrib prestavil. Ko je bil namreč ta svetnik za
škofa v Novicezareji, je bil namenil poleg mor¬
ja prostorno cerkvo zazidati, toda nek hrib mu
je nasprotoval. Kaj stori? Grč po noči na pre¬
tesni kraj, poklekne in moli, naj bi Gospod Bog
hrib nekoliko odmaknil; in glej, drugo jutro pri¬
dejo delavci in najdejo prostora, kar so ga za
novo cerkvo potrebovali. —

Sveto Lucijo hudobneži hočejo v nes¬
ramni kraj peljati, ji sveto vero in devištvo
vzeti, ona moli in kot skala na mestu terdna osta¬
ne. — Sveto Nežo hočejo nesramneži oskruniti: ona
moli k Bogu, in angelj iz nebes pride njeno devištvo
braniti. — In tako dalje imamo neštevilo zgledov
od moči prave molitve. Resnično je, kar sveti
Avguštin pravi, da kadar človek ponižno moli,
njegovi zdihljeji in serčni vzdihi se nakviško
valijo in kakor soglasna godba in lepo vbrana
muzika v Jezusove všesa donijo, ter njegovo milo
serce ganejo, ga omeče in presilijo, da On svojo
milost in dobroto z vso obiinosijo nad njega raz-
lija. Zatorej kristjan! ne boj se za svoje zveli-

-C 76 )-

Čanje, ako si človek molitve: saj ga ni sovraž¬
nika, bodisi še tako strahoviten, da bi ga ti z
molitvijo ne vžugal. Vem, da zapeljivi svet, tvoje
slabe nagnjenja in peklenšček le hudo moti|o Jn
na poti pobožnosti zaderžujejo, pa ne boj se,
Gospod je vse to previdil in močno orožje v
roke ti dal, da jih boš zmagal. Moli in dušo si
boš rešil. Kakor so nekdaj zidovi mesta Jeriho
pred trobentnimi glasi se posuli, tako bodo vsi
tvoji dušni sovražniki pred molitvijo se zvernili.

Da! čelo rečem: z molitvijo bomo nebeš¬
kega sodnika zmagali. Oh 1 nebeški sodnik je ljut
sovražnik grešnikov. Komej smo smertno grešili,
že se Gospod Bog zoper nas dvigne, nas preganja
s strahom pred svojo sodbo, ter nam popolnama
svojo posvečevavno gnado odvzame. Kamo bi se
pred Njim skrili? kako njegovo jezo ukrotili?—-
Z molitvijo. Oh moj Bog! moč tebe zmagali in
ukrotili, kadar si razžaljen, moramo le od tebe
pričakovati. Mi tvojo jezo vtolažimo in tvojo pra¬
vico omečimo , če se v molitvi tebi izročimo.
Zatorej svetuje sveti Avguštin rekoč: da pred
Bogom vtečeš, zateci k Bogu. In tako je storil
Mozcs. Gospod Bog je bil sklenil vse Israelce v
puščavi pokončati, ker so zlato telo molili in ma¬
likovali. Mozes se verze pred Boga ia ga prosi
rekoč: Zakaj se, o Gočpod! nad ljudstvom jeziš,
ktcrega si iz Egipta izpeljal? Molim, prizanesi
mu, da ne bodo Egipčani rekli: v puščavo jih

je peljal in ondi pomoril „ Gospod se Mozesu

—( 77  )-

oglasi ter mu reče: Pusti me, ne moli za rij ust vo,
ga hočem končati, preveč me je žalilo, mu ne
morem prizanesti. Pusti me, naj se nad ljudstvom
zmaščujem. 2 Moz. buk. 32. Pa zakaj pravi Go¬
spod Mozesu: pustime,“ je li Mozes mogel Bogu
braniti ljudstvo štrafati? Sveti Avguštin odgovori:
Bog je Mozesu veleval al molitev ga je zader-
ževala svojo jezo nad ljudsvo izliti. Dokler je
Mozes molil, Gospod štrafati ni mogel. Oh kako
lepo je bilo viditi. Mozes moli in Bogu tako
rekoč rokč veže da ljudstva ne mori, Mozes moli,
in vsegamogočnemu brani nad Israelci se maš¬
čevati ; Mozes moli in Gospod je siljen na me¬
sto preklestva in smerti blagoslov in življenje
na ljudsvo rositi — Toliko premore prava mo-
litval! Se veliko lepše je vidili, da grešnik, ka¬
dar ponižno moli in solze poliva, Božje serce
omehčuje in nebeško jezo kroti, njegov jezik po¬
slane ključ nebes, da si tako rekoč Bogu vkljub
zaklade Božje gnade odpre, da njegpvi vzdihi
storijo silo nebeški pravici, jo zmagajo in vkro-
tč. — O kako močna je molitva! ona je tako
močna, da vžuga ves svet, da satana potolče,
da Boga zmaga in si nebesa vsvoji. „Desnič¬
no, resnično vam povem: Karkoli hote Očeta v
mojem imenu prosili, vam bo dal. —

-( 78  )-

Pred blizo tridesetimi leti se je v nekem
mestu na Franzoskem ljudski mision obhajal. Glej
nekega dne pride mlada deklica k misionarju ter
mu žalostna potoži, da njeni oče se nad misio-
nom močno jezi, in ker ga ni mogel ubraniti,
zdaj strašno preklinja in še misionarje zdaja; „ in
vender, <{  doloži deklica, „bi to mojemu očetu tre¬
ba bilo se poboljšati, ker se pred ko ne v greš¬
nem stanu znajde. Jaz in moja mati sve v ve¬
liki skerbi za očetevo zveličanje. Prosim, svetuj¬
te mi kaj bi bilo storiti “. „  Moj otrok! ji reče
misionar, ti zamoreš sama pomagati. Ali ne veš,
kaj je Jezus rekel, da kar bomo Očeta v njego¬
vem imenu prosili, bo nam dal? Prosi Boga za
spreobernonje svojega Očeta, in vslišana boš. —
Na to deklica odide. — Za nektere dni se verne
ter misionarju pove, da je vse zastonj, da oče
je še bolj nad misionom razkačen, in strašno
divja. Sadaj misionar nekoliko resen postane, ter
reče: „ Otrok! nad tem si kriva. Ako bi bila prav
molila, s ponižnim sercom, s terdnim zaupanjem
v Jezusovo obljubo in stanovitno molila, tvoj oče
bi se bil že spokoril. Pojdi in moli boljši kakor
do sadaj — Deklica gre vsa solzna od misionarja
pred altar Marije Device, ondi poklekne, svoje
roke do matere Božje povzdigne in iz globočine
serca za očeta moli- Za dva dni pride misionar¬
ju povedat, da oče se je spreobernil, da je
pridigo od milosti Božje slišal, in je tako

ganjen, da mu je terdna volja z Bogom se

-( 79  )-

pomiriti in življenje poboljšati. Stoger Himmels-
krone. —

Glejte, kako resnično je, da molitva vse
premore, da grešnike na pot spokorenja napelje,
ter jim milost Božjo nakloni. Da bi se molitva
bolj goreče opravljala, koliko menj grešnikov bi
bilo na svetu! da bi hišni gospodarji bili prija—
teli molitve, koliko manj greha bi bilo po dru¬
žinah! Koliko zgubljenih sinov in zašlih hčera bi
se spet na pot pobožnosti povernilo, ako bi
očetje in matere zvestejše molili! Koliko duš bi
se več zveličalo, ako bi kristjanje rajše molili.

Ljubi kristjanje! Vi se pritožite, da se
je vam težko zveličati, ker morate v sredi za¬
peljivega sveta živeti, in niste v stanu vseh greš¬
nih priložnost se ogibati, ter se vsakdan nove
nevarnosti v greh vam navstavljajo; orožite se z
molitvijo, in ničesar se vam ne bo bati. — Vi
keršanski očetje pravite, da imate veliko stisk,
križev in zopernost, da vam poterpežljivosti vmanj-
kuje jih voljno preterpeti; oprimite se molitve
in moč bote dobili za vse svoje sitnosti. — Vi
keršanske matere se pritožite, da vaši otroci so
nepokorni, neubogljivi, da vaši zakonski možje
so zapravljivi pijanci; molite za-nje, in Bog bo
njih serca spreobernil, — Vi keršanski mladenči
pravite, da slabo nagnjenje vas hudo bije, da duh
je sicer voljen pa mešo je slabo, da spačeno po¬
želenje vam silo dela; molite, in sami čez se bote
zmago dosegli.— Vi keršanske dekline se prito-

-c 80 )—

žite, da slabe lovaršije vas zalezujejo, da hu¬
dobni zgledi vas sleparijo, da svet vas moti; mo¬
lite, in ničesar se vam ne bo bati. Molitva naj
bo vselej v vaših sercih in tako bo gnada in mi¬
lost božja povsod z vami. Molite, bratje! molite,
sestre! in nebesa so vaše. Gospod Bog bo po¬
prej čudež storil, kakor pa vas zapustil; zakaj
zaprisegel se je, da karkoli ga bomo prosili, vse
bo nam dal. Ta je oporoka, ki jo je mili Jezus
s svojo lastno kervjo podpisal. Le molimo, eden
za druzega goreče molimo in brez dvombe se bo¬
mo večno zveličali. Amen.

'C O A  , i l  č- o j V lS

lom

-n-CMja, , V^e-L-J -rl e  *'->'! 'Mb- A. /t-£x tuA ;i

-rta c . i/laA- v-t/t ■-  /a n. loi/r-u

J  -> 'y- ^A  . „ SV *  ■ *» •f".  ^ . T

">W- , /U n  j xCa  'Z-Ct r'oV4fnX ■04 -<r ■mut

**» . Kitia/i xu- io-i-i A  ff i/* .. rt

r&t

A.

f'

»M 1

' r'

'/frrui-C 4'KrZ M- My'l/

£*> )>  ,' ijj

v

KiU
/>  '• Z&sf&Ht? osfci

^1,^

~A

*£v -

'&T"t

V. POGOVOR.

** J‘Kr&f4~’S*e  /; ^4Tj^vwrnH P* ^ ,V!

^ ,C-X^ « 4-rr>D i/  ?j+^n£y>'7 (

T'

Tudi m«jhsaili grehov se
Biaoraiiao varovali.


v e

„ Kdor porajta majhnih reči, bo
sčasoma padel. u  Ekleziastik XIX. 1.

7 ' 77 . J^eU^l  ■*»«* 7 * 7 * -

Mr-}/  4 /

Ljubi kristjani! Strašna reč je pač smer-
ten greh, on nas ljubezni oropa, svetega Duha
od nap spodi, nas odpelje od našega pravega
cilj in konca — od Boga, usraerti našo dušo, nam
nebesa zapre in pekel odpre. Strašna reč je
smerten greh. Tega smo se ime dni prepričali,
ko smo grešnikovo malopridnost in pa nasledke
smcrtnega greha premišljevali. Zaupam, da sleliern
zmed vas, dragi bratje! je spoznal gerdobo tega
peklenskega poroda — smertnega greha, in terdno
sklenil se ga na vso moč ogibali, celo raje živ¬
ljenje dati, kakor pa samo z edinim smertnim
grehom se še kadaj omadežati.

Ali glejte, moji preserčni bratje! kdor
hoče že na tem svetu pri kakem kralju visoko
čast doseči, mora že v niških službah zvest biti;
tudi vemo iz svetega evangelija, da le skerbni-

6  ~ , ..v

. >/f  M

-( 82 )

ma hlapeeoma je Gospod rekel: „  prav, dobra in
zvesta hlapca, ker sla bila v malem zvesta, vaj
bom čez veliko postavil; pojdita v veselje svo¬
jega gospoda/ 4  Unemu hlapcu pa, ki z ednim ta¬
lentom kupčevati ni hotel, mu ga je vzel in še
v vnanjo temo ga vergel, Hat. 25. 8 lem je

nas sam Jezus podučil, da ako hočemo s pomoč¬
jo božje gnade smertmh grehov se varovati in
v nebeško veselje priti moramo že v majhnih rečeh
zvesti bili, se moramo že majhnih grehov ogibati,
si moramo prizadevati že naše majhne vsak¬
danje majhne slabosti ozdraviti; zakaj slišali ste,
kaj modri Siracid pravi: „  Kdor ne porajta
majhnih reči, bo sčasoma padel “  kdor se majhnih
grehov ne varje, bo sčasoma v smertne grehe
zabrodil.

Ta resnica je tako očividna, da vsi cer¬
kveni učeniki jo v spomin vzamejo, in vse po¬
božne duše so nje tako prepičane, da usak-
dan britke solze čez svoje slabosti in čez majhne
pregreške druzih ljudi točijo. Ker se pa bojim,
da marsikteri zmed vas bi vtegnil to resnico pre
malo poznati in si njo k sercu vzeti sim name¬
nil dans vam dokazati, da tudi majhnih grehov
se moramo varovati, in sicer iz sledečih vzro¬
kov :

1. Ker tudi majhni grehi Boga razžalijo; 2.
ker tudi majhni grehi našo dušo omadežajo in
ljubezen božjo zmanjšajo; 3. ker majhni grehi
nam vzrokujejo hude časne kazni; 4. ker majhni

-( 83  )-

grehi nas malo po malo v smertne grehe napelje¬
jo. — To bom vam razložil, prav pazljivo poslušajte.

Majhen greh je malo prelomljenje božje
zapovedi.' Po malem grehu se človek sicer ne
loči od svojega pravega cilj in konca, in Boga
ne zgubi, temuč le oddaljša se od njega nekoli¬
ko enako unemu, ki v sonce gleda, pa zmeraj
bolj od sonca se oddaljuje. Tak človek sicer po-
svečavno gnado božjo v sebi obderži, in na poti,
ki v nebesa pelje, stoji, pa čisto vseh pripomočkov, ki
so nam potrebni k Bogu priti, se ne posiuži; zato
pravimo, da mali grehi nas za čas zaderžujejo,
da k Bogu ne moremo in v večno veselje ne
pridemo. In to že bi imelo pobožno dušo pred malimi
grehi varovati. Pa presodimo bolj na tanko na
sledke malih grehov:

1. Tudi majhni grehi Boga razžalijo.

Veste da Gospod Bog je popolna svetost, za¬
torej on sovraži vsako nepopolnost; mali grehi so pa
nepopolnosti božjih stvar, zatorej so pred Bogom
gnusoba. Za tega del pravijo učeni bogoslovci, da en
majhen greh stori Bogu več krivice kakor mu poveli¬
čanje vseh svetnikov skupej slave daja. Vsi cerkveni
učeniki terdijo, in sam Bog je sveti Katarini iz Genove
razodel, da naj majnši greh je hujši kot pa vsi
drugi zlegi skupej na tem svetu, in sicer iz edi¬
nega vzroka, ker mali greh Boga razžali. Ako

—( 84  )-

bi ti po tem takem z majhno lažo zamogel od-
verniti kervave vojske, hudo lakoto, strašno kugo,
velik pogor, ne smeš je storiti, da ne bo Bog
razžaljen. Ako bi ti z majčkino grešno jezo do¬
seči mogel poboljšanje vseh grešnikov, spreober-
nenje vseh nevernikov, rešenje vseh vernih duš
iz vic, ne smeš se ji vdati, da ne bo Bog raz¬
žaljen. — Mali greh Boga tako razžali, da, ako
bi mogoče bilo, da bi svetnik v nebesih, ki v
večnem veselju božje obličje zavživa, z naj majn-
šim grehom se omadežal, bi bil v tistem hipu
od božjega obličja odločen in nagloma kot sirela
pahnjen v težke vice, naj bi ondi v hudem terp-
ljenju se pokoril svoje malenkosti.

In kaj mislite, da je lahko majhnih gre¬
hov se spokorili? Sveti Tomaž in modri Suerec
nas učita, da vse človeške dobre dela in vse
spokorenje od naše strani niso v stanu božji pra¬
vici za edini mali greh zadostili. In sam Bog je
sv. Katarino iz Siene podučil resnice, nji rekoč:
Moja hčer! ali ne veš da vse terpljenje, ki bi
ga tvoja duša prestati zatnogla, bi ne bilo dostoj¬
no spokorenje za naj majnši greh, zakaj vsako
razžalenje, ki se meni, neskončnemu bitju stori,
terja neskončno zadostenje? Denimo, vsi nebešča-
ni bi pred božji prestol pokleknili, in svoje za¬
sluge v zadostenje edinega malega greha Bogu
podarili, Serafini svojo ljubezen, očaki svojo ter-
dno vero, preroki svojo božjo serčnost, aposlelnji
svoje goreče oznanovanje sv. evangelja, mučenci

— c 85 )—

svojo prelito kri, device svoje derištvo, spozno-
vavci svoje spokorenje, in prečista Devica Mari¬
ja svojo neomadožano svetost, vse bi prazno bilo.
Vse te zasluge, vsa ta svetost nimajo dostojnega
zadostenja za samo en mali greh, zakaj nobeden
ne more ne za svoj ne za greh svojega bližnje¬
ga Bogu zadostiti. Tako razžalenje božje so mali
grehi,- In ti človek! tako malo na majhne grehe
porajtaš. Pojdi z menoj na hrib Kalvarje, ondi ti
hočem pokazati, kako Boga hudo razžalijo tudi
majhni grehi. Poglej Jezusa na križu visijočega.
On je bil ranjen zavoljo naših hudobij, on je bil ranjen
zavoljo naših malopridnost in je umeri zavoljo naših
pregreh, in vedi, da tudi zavoljo malih grehov je
umeri, naj bi tudi za lete božji pravici zadostil.
Iudje so ljubeznivega Jezusa križali, grešnik ga
križa z vsakim smertnim grehom. Iudje so pa
tudi Jezusa zasramovali, v obraz mu pljuvali in
žlopnice dajali, po besedah cerkvenih učenikov
tudi ti človek z vsakim malim grehom Jezusa za¬
sramuješ, v obraz ga biješ in v sveto obličje
mu pljuvaš. In ti malih grehov ne porajtaš!
Torej se tebi zdi le malenkost Jezusa zasramo¬
vati, žlepnice mu dajati, v presveti obraz mu
pljuvati? Oh človeški otroci, ki slabo imenujete
dobro, in dobro kličete slabo, ki temo v luč in
luč v temo spreobračate, zakaj ljubite in iščete
zmeraj le laž? Gorjč vam, ki hudobijo seboj vle¬
čete kot dolge verige, in s svojimi malimi grehi
obračate kakor zojesivoza! Spoznajte enkrat res-

-c 86 )-

nico. Svetniki v nebesih se zbojijo pri spominu
na male grehe, senca malega greha angele straši
in nebes kraljico osupne; človek! tresi se tudi ti,
in jenjaj enkrat nebeškega Očeta z ipalimi grehi
žaliti. —

2. Tudi mali grehi našo dušo omadežajo in
ljubezen božjo zmanjšajo.

Vsak majhen greh je madež, nesnaga,
gnjusna rana, ostudna goba, ki našo dušo omaže
oskruni in onečasti. Te resnice nas poduče cer¬
kveni učeniki. Sveti  Bazilj pravi: Majhen greh je
nesnaga, ki otemni žar nedolžnosti in zmanjša
vrojeno lepčto duše u .  Sveti Cezar Arlečan govori:
Majhen greh je ostudna goba, ki sicer duše ne
umori pa jo vso pokrije s svojo gerdobo in gnju-
sobo“. Sveti Avguštin uči: „ Mali greh je gerda
rana, ki nas v oččh nebeškega ženina nesnažne stori in
nevredne njegovih čistih poljubov,,.— Iz tega sle-
hern spozna, kako je treba tega dušnega madeža
se varovati. V životopisu svete Katerine iz Ge¬
nove se bere, da ta svetnica je rekla; ako bi
človek gnjusobo malega greha prav spoznal, svesta
sim si, da raje bi živ podel v ognjen plavž ka¬
kor pa v edin majhen greh dovoljil. Sveti Janez
Krizostom je celo obstal, da bolj ljubo bi mu bilo,
da bi ga Satan obsedel, kakor pa da bi v maj¬
hen greh dovoljil. Tako so svetniki tudi male gre¬
he živo sovražili: in prav so imeli; zakaj tudi
majčken greh je nezvestoba stvari do svojega
stvarnika, je djanje proti postavi in zdravi parne-

-c 87 )-

ti, je rogoviljenje zoper neskončnega dobrotnika,
je krivica zoper božjo vsegapričujočnost, in za¬
služi svojo štrafo, kakor je dvoran kazni vreden,
kteri se pred svojim kraljem nespodobno zaderži
in dobrega vladarja sramoti. O h L  in mi tolikokrat
brez vsega strahu, brez vsega pomislika v take
male grehe pademo!

Odtod pride, da mi svetega žara prave
božje ljubezni v sebi ne čutimo; mali grehi ti ne¬
beški plamen v našem sercu dan za dnevom manj¬
šajo in so duši ravno to kar vodene kaplje, ki
zaporedoma v ogenj canknjo, in ga more. Zato¬
rej opominja sveti Lovrenc Justinjan rekoč, da
pravi služabnik božji se mora naj manjšega gre¬
ha ogibati, ako noče kmalu viditi, svojo ljubezen
se hladiti in merzlo postajati. In prav je govoril,
saj prava ljubezen je nevkrotljivo nagnufje in
prizadevanje Bogu v vsili tudi v naj majnših re-
ččh dopasti; pa ljubezen po svoji natori ne na¬
preduje, se pa manjša; in ona se manjša po ma¬
lem grehu, zakaj naša volja se naveže na stvar
in ljubezen do Boga oslabi, tako se stori začetek
ločitve med Bogom in našo dušo, in naša ljube¬
zen se ne le zmanjša, ampak sčasoma se celo
zgubi.

Glejte žalostno resnico, da mali grehi nam
dušo omadežajo. Presodite sadaj vi, ki na to ma¬
lenkosti nič kaj ne porajtate, presodite vi, ki ma¬
le grehe doprinašale, kakor da bi vodo pili, pre¬
sodite, kako kaj z vašimi dušami stoji. —

-( 88  )-

3. Mali grehi nam vzrokujejo hude časne kazni.

Veste, da nič omadežanega v večno ve¬
selje iti ne more, tako je sam Jezus učil; po tem
takem, ako hočemo zveličani biti, se moramo vseh
svojih tudi naj manjših grehov spokoriti. To spo-
korenje je zlo težko, da! celo nemogoče, ako bi ne
bil nam mili Jezus s svojo rešnjo kervjo v po¬
moč prišel; zakaj človek zapade po vsakem ma¬
lem grehu hudim kaznim, ktere mora ali na tem
svetu ali pa po smerti v vicah prestati, če hoče
pred božje presveto obličje priti.

Te resnice se prepričati, odprimo sveto
pismo in poglejmo, kako je Gospod Bog že na
tem svetu nektere ljudi, celo bi rekel — svoje pri—
jatele zavoljo malih grehov štrafal, naj bi mi en¬
krat modri postali in popolnoma se varovali Bo¬
ga žaliti, če hočemo po ravni poti zveličanje do¬
seči. — Mozes ki je bil tako velik ljubitelj božji,
da Bog se je ž njim pogovarjal kakor prijatel s
svojim prijatelom, je enkrat v mali greh padel,
dvomil je namreč, ali bo iz suhe skale voda te¬
kla, in dvakrat je po skali s svojo čudovitno šibo
udaril. In Bog ga je za tega volja s smertjo
kaznih Veselje izraelsko ljudstvo v obljubljeno
deželo peljati mu je Bog prekratil, mu ukaže na
goro Nebo iti, samo od dalječ lepo deželo ogle¬
dati in ondi umreti. V. Moz. buk. 34. — Oza
je bil posten mož v Izraelu. O svojem času
ukaže kralj David skrinjo zaveze iz Abinadove
hiše v hišo Obededoma Getejca peljali. Se napra-

-( 89 )-

vi nov voz, na voz se skrinja zaveze položi, v-
prežejo pitanih volov in skrinja zaveze se pelje
z veliko častjo. Oza ima povelje voli goniti- Pri¬
dejo do sloga Nahonskega, kjer je bila slaba pot,
voli nekoliko v stran potegnejo, Ozu se zdi, da
voz bi se utegnil zverniti, nogloma stegne svojo
roko, in pozabivši, da Bog si zamore sam poma¬
gati in da on se ne sme skrinje zaveze dotakniti,
podloži svojo ramo ter božjo skrinjo prideržuje.
Gotovo je bilo to le majhen greh, vendar Gospod
Bog se je nad Ozom razserdil, ga je udaril in
Oza se mertev na tla zgrudi. II. kralj. 6. — Kralj
David se nekoliko prevzame in z majhino oholo¬
stjo ukaže svojo ljudstvo prešteti. To Boga razžali,
mu pošlje kugo v kraljestvo, in 70.000 ljudi po¬
duši. II. Kralj 24.— In enakih izgledov imamo
še obilno v svetem pismu. Res je sicer, da za¬
voljo svojega ljubeznivega Sina Bog Oče z nami
več milosti ima, vendar tudi v novi zavezi ena-
cih dogodb ne manjka. Učeni Kasian nam povč,
da puščavnik Mozes, velik služabnik božji, je
nekdaj nekoliko sam na se pozabil, in terdo be¬
sedo rekel drugemu puščavniku Mokarju, in glej
kazen božja ga je zadela; Bog je dovoljil, da Mo¬
zes je bil od Satana obseden, in hudo terpinčen,
dokler se ga ni Bog usmilil in nečistega duha
oprostil.

Glejte, tako Bog štrafuje male grehe že
na tem svetu. Resnično spoznati moramo, da tudi
mali grehi so pred Bogom gnusoba, ker jih on

-c 90 )-

s smertjo kaznuje, da so zlegi strašni, ker se ne¬
beška pravica tako hudo nad njimi grozi. Kaj pa
še le bo na unein svetu — v vicah? Tukaj ima¬
mo Boga še očeta, ki z nami milostljivo ravna,
na unein kraju pa — v vicah bo samo sodnik, ki
bo hotel do zadnjega vinarja poplačen biti. Moj
Bog! kaj bo tam, kjer naj manjši greh ne bo brez
kazni ostal? Kaj bo tam, kjer so take štrafe za
male grehe odmerjene, da so večji metno vsega,
kar se zamore na tem svetu terpeti, celo kar se
zamore strašnega misliti, kakor cerkveni učeniki
terdijo. Oh keršanska duša! spomni se na tisti
strašni ogenj, od kterega si že večkrat slišala,
da se duše v vicah svojih malih grehov v njem
čistijo, in vedi, da z vsakim malim grehom se ga
dolžna delaš, se vanj napravljaš, in čim več ma¬
lih grehov storiš, tem več časa se napravljaš ga
prestajati. Moj Bog! mi vse to vemo, in vendar
vsakdan v male grehe pademo. Resnično, mi smo
bedaki. Ako bi mi vedili, da, če neko pregreho
storimo, bodemo očitno na tem svetu sožgani, go¬
tovo mi bi se je varovali; in mi terdno vemo,
da za male grehe bodemo v vicah goreli, pa ven¬
dar se jih ne varjeino. Ali se ne pravi to re¬
snično znoreti? Oh slepota kervavih solz vredna!
Oh Gospod razsviti naš um, stvari v našem sercu
boljšo voljo, in presuni nas s svojim svetim stra¬
hom, daj nam gnado vsega greha se varovati.

4. Mali grehi nas malo po malem v smertne
gvehe napeljejo. -—

-( 91 )—

Gotovo je, da mi se zamoremo le s po¬
močjo božje gnade vsega greha varovati: Gospod
Bog pa nam svoje gnade po nekaki versti in
nekterih stopinjah deli; pervič nam da le neko¬
liko gnade, in če smo tiste se prav posluživši v
malih reččh zvesti bili, nam podari pa večjo gna-
do da ž njeno pripomočjo smo kos v velicih skuš¬
njavah stanovitni ostati. Ako mi pa že v malih
rečeh zvesti nismo in ž njegovo gnado pridno ne
delamo, tudi on nam svoje gnade ne pomnoži in
odtod pride, da v večjih skušnjavah pademo in
dušo si smertno ranimo. Zatorej pravi modri Si-
racid: „  Kdor malih reči ne porajta, bo sčasoma
padel. “ Ekl. 19. 1 in sveti Tomaž uči, da pogosti
padci v male grehe so napotvanje v smertne grehe,
in pa vsi cerkveni učeniki to terdijo. Sveti Avgu¬
štin prilika male grehe vodenim kapljam in reče:
kakor vodene kaplje, ki zaporedoma v barko can-
kajo, sčasoma barko potope, ravno tako pogo¬
sti mali grehi dušo slabe in malo po malem jo
vtopč v smertne grehe; zatorej opominja rečeni
učenik, da ne smemo misliti, da mali grehi so
majčkina reč, čeravno so sami na sebi le malen¬
kost, vendar utegnejo po številu velikoča poslati;
in sveti Gregor doloži rekoč; Vselej gredo mali
grehi pred velicimi, in noben človek ne postane
naenkrat velik hudobnež, marveč le korakoma pride
do gerde pregrehe.

Ali pokaj bom vam to resnico bolj jasno
dokazoval, saj jo sami iz lastne skušnje poznate.

—( 92  )-

Če v svoje življenje pogledate, najdete da le malo
po malem ste tako dalječ prišli in v take pre¬
grehe se zavalili, ki so vas pred svetom v sra¬
moto in pred Bogom v sovraštvo pripravili; naj¬
dete, da le čas za časom ste vi vest in dušo s
takimi malopridnostmi ranili, ki vam sadaj brit—
kost delajo in pred smertjo se tresti storijo; naj¬
dete da le od stopinje do stopinje, ste se v take
gerdobe pogreznili, ki vam sadaj pozemeljsko živ¬
ljenje grenčijo in s strahom pred večnostjo nav¬
dajajo. Oh, da bi moja beseda saj nekoliko za¬
legla, s ktero pred malimi grehi vse svarim, naj bi v
smerlne grehe ne padli! Oh!,da bi saj mladi ljudje
nad vami očitni grešniki izgled si vzeli, kamo da
človek pride, če se v pervem začetku malih gre¬
hov ne ogiba! da bi mi vsi solze spokornikov
vedno premišljevali in tako napotvani bili v majh¬
nih rečeh Bogu zvesti ostati, naj bi nam treba
ne bilo takih grenkih solz polivati. — Da! moji
ljubi bratje! vam rečem, da kdor se v malih re¬
čeh Boga in njegovih zapoved zvestč ne derži,
hudo se mu bo godilo, zakaj večidel se ga še-
stero dohovnih slabost polasti, namreč: on nima
gnade vse prav in pobožno govoriti; on ni v
stanu vse prav misliti, zastopiti in zapomniti; on
nima gnade vse tako ljubiti kakor se spodobi;
on nima moči pravi namen vedno v sercu obu¬
diti, v ti svet se zateleba, in za nebesa si no¬
benega zaklada ne spravlja: in zadnič on nima
gnade duhovne tolažbe, ki je mi v tem življenju

-( 93  )-

tako pogostoma in posebno pa na smertno uro
potrebujemo, marveč njemu se bodo svete besede
spolnile, ki jih sam Gospod Bog govori rekoč:
„ Vi ste zaničevali moje sovete, zatorej se bom
tudi jaz vam na vašo smertno uro posmehoval u .
Prigov. 1. Zatorej, moji dragi kristjani! varujmo se
majhnih grehov, ker smo se prepričali, da tudi mali
grehi Boga razžalijo, da našo dušo omadežajo, in
ljubezen božjo zmanjšajo, da nam hude časne ka¬
zni vzrokujejo, in malo po malem celo v smerine
grehe napeljejo. Varujmo se tudi malih grehov, da
si bomo bolj svesti večnega zveličanja.

V životopisih služabnic božjih beremo sle¬
dečo mikavno povestico od svete Melanie, ki nam
vtegne v lep poduk služiti; Melania, še le pet
let stara, je že neporedna živela in polna ne¬
spodobnih razvad bila. Sadaj nji še mati odmerje,
in ona svojega dobrega očeta Izidora po imenu
ker nič slušati noče, vselej in povsod mu odgo¬
varja, jezlja, nobenega človeka pri miru ne pusti,
vsakemu ve kak gerd perimek dati, noče moliti,
neznano kleti pa gladko zna, v cerkvi se nespo¬
dobno zaderži, z eno besodo dete je bilo polno
napčnost in slabih razvad. Oče jo sicer z lepo
podučuje, svari, prosi, k dobremu priganja z besedo
in lepim zgledom, ter za njo k Bogu zdihuje, ker

-C 94 )-

vedno prosi, da bi jo razsvetlil in ji pravo po¬
gumnost dal, toda vse to ni še nič pomagalo.
Okoli dvanajst let stara Melania preiskuje in pre¬
meta neke cape po stari skrinji in na dnu tiste
najde britko martro, ktero je bila še njena ranj-
ca mati v tisto položila; vzame jo, ogleduje, in
kakor da bi ne vedila, kaj je, čigava podoba je,
prinese britko martro svojemu očetu, ter ga upra-
ša nemarno kot vselej: Oče kaj pa je to ?

Oče nji pohlevno odgovori; To je podoba
križanega Jezusa našega Odrešenika. Deklič praša
dalje: Kdo pa je Jezus? Oče ves prijazen nji
reče: Ljubi otrok kokohkokrat sem ti že pove¬
dal, pa si vselej pozabila. In sadaj jo oče poduči
bolj na široko, da Jezus Kristus je sin božji,
pravi Bog od vekomaj, da se je zavoljo nas u-
človečil, da je zavoljo mojih tvojih in celega sveta
grehov na križu umeri. -— Dekliču se sicer te
besede čudne zdijo ji pa vender nekoliko v serce
sežejo, rahleje govori, in skoraj jokaje vpraša očeta:
Kdaj sem pa jaz Jezusa toliko razžalila, in kdaj
take grehe storila, da bi bil Jezus zavoljo njih
na križu umreti mogel? Oče ji odgovori, da je
ona že velikokrat Jezuša razžalila, z nespodob¬
nim zaderžanjem v cerkvi, na cesti, ker nikogar
pri miru ne pusti, in vsakemu gerde perimke da¬
je, z grehi proti meni, ker me ubogati nočeš, mi
le odgovarjaš in jezljaš — Glej otrok! to
so grehi, ktere si storila, kteri Jezuza žalijo
in vnovič na križ perbijajo. Melania to slišati, so

—( 95  )-

začne jokati, gnada božja je v nji delati pričela.
Ona prosi očeta, da bi ji božjo martro podaril.
Oče ji jo da, in deklič raspelo vzame, stisne, po¬
ljubi ter ž njim v svojo izbico hiti; se v listo
zaklene, celi dan pred Jezusom kleči, prosi od¬
puščanja, zdihuje in moli tako: Oh ljubi Jezus!

kolikrat sem jaz vender tebe razžalila, (tukaj na¬
števa svoje grehe in spozna ter reče) jaz, jaz
sem vzrok, da so te tako neusmiljeno na križ
perbili, mučili in umorili; pa ljubi Jezus! ko bi
bila jaz to dobro razumela, da te grehi tako ža¬
lijo, nikdar bi jih ne bila storila: prizanesi o
Gospod! meni in moji nevednosti. čez nekoliko
dni je bila Melania vsa drugačna, vsa spremenje¬
na, vsa poboljšana. Kdar se ji je kaj zopernega
primerilo, je pritekla k svojemu Jezusu in njemu
je svoj križ tožila, če jo je kdo razžalil, se ni
več jezila, na svojega Jezusa se je spomnila.
Očeta je rada ubogala, pobožno in veliko molila
in popolnoma se je vseh grehov varovala ter do
konca življenja Jezusa zvesta ostala.

Tukaj imate lep izgled, kaj gre vam sto¬
riti, če hočete popolnoma prijateli božji biti. Me¬
lonine neporednosti so bili le mali grehi, nje¬
na mladost nam da tako soditi; ali kam bi
bila prišla , ako bi se ne bila pred Jezusom
slabim razvadam odpovedala?— Zmeraj bolj in
bolj bi se bila v greh topila, v smertne pregre¬
hi se bila pogreznila, in morebiti bi ne bila nik¬
dar zveličana, nikdar svetnica, marveč nesrečna,

-( 96  )-

kakor je tolikanj duš nesrečnih, ki so v mladosti
po njenem živele. Da bi jaz mogel vam pekel
odpreti in vse tiste duše pokazati, ki so nekdaj
le tako nepremišljeno kakor Melania živele, sča¬
soma pa v velike grehe zabrodile in zadnič v
peklenski ogenj padle, vi bi stermeli in pred ma¬
limi grehi se stresli: jaz sem si svest, da vsi
bi z enim glasom zaupili: Raje umerjem, kakor
še edin mali greh storim. Da bi jaz zamogel vam
pokazati tisti prostor v peklenskem brezdnu, kte--
ri je za vsacega zmed vas namenjen, ako
se ne bodete majhnih grehov varovali, kakor ga
je sveta Terezija vidila: gotovo bi trepetali in
celo življenje svoje pretečene male grehe objo¬
kovali po zgledu zveličanega Alfonza Rodrigeca,
ter noč in dan bi vpili: očisti me gospod mo¬
jih skrivnih zmot in zavoljo plujih grehov pri¬
zanesi mi.

Ljubi moji bratje! storimo dans pred
usmiljenim Jezusom kakor sveta Melania terden
sklep vsega tudi naj manjšega greha se varovati,
in vedno nad seboj čuti, da ne oči, ne ušesa,
ne jezik; nobeden ud našega telesa, in tudi naj
manjše gibanje našega serca nas ne zapelje
Boga žaliti. Zoperstavimo se vsem skušnjavam, s
kterimi nas utegne Satan, ta svet in naše meso
motiti, ter vsadimo čez vse ljubezen božjo v
svoje serca; če to storimo, pravi sv. Prosper ne
bo v nas ničesar več, kar bi še ubogalo vabljenju
greha. Pokleknimo po zgledu svete Melanie pred

-( 97  )-

sveti križ in recimo: Moj Bog! jaz te ljubim
čez vse, in raje hočem pred celim svetom osra-
moten, raje do smerli bolan biti, raje tudi vmreti,
kakor pa z naj manjšim grehom te razžaliti. Se
ti zaprisežem, ljubeznivi Jezus! da, ako bi z majhi-
no jezo ali z majckino lažo odvernili mogel vse
zasramovanje ljudi, in ako bi Uidi čast celega sve¬
ta in ljubezen vseh ljudi doseči imel, nočem je
storiti, nočem tebe, moj Jezns, nikdar več z naj
manjšim g rehom razžaliti. Prizanesi mi, presveta
Trojica! vse moje pretečene tudi naj manjše gre¬
he, in ne hodi s svojim služabnikom v sodbo,
preden se jih popolnoma spokorim in v Jezusovi
rešnji kervi čisto omijem. Amen.


.

■■s . ■ -

■

<1

• ... 1

.!i>; k‘i.  .ilfi tsl «»• • n ’>

-otj| >%bih  [Rfi ibui '>ns ; V : -,‘f* »^hi;  »v ! noijt .T’



<*Vi

VI. POGOVOR.

Jezusova ljuba v do nas.

„ Veči ljubezni od te nima nihče , da
bi kdo svoje življenje dal za svoje
, prijatle.“  Janez XV. 13.

Ljubezen — la je naj važniši beseda
na svelu in zaznamva žlahlneje počullte človeških
sere. Pervi začetek pa imela je ljubezen v ne¬
besih, ali ne samo v nebesih, marveč celo v naj
milostljivšem oserčji nebeškega Očeta, ter je z
Bogom vred večna ; zakaj Bog je ljubezen ,
pravi Apostel, On je nas z večno ljubeznijo lju¬
bil. V tej večni ljubezni je Bog človeški rod
vstvaril, je zanj skor vse veke pe očetovsko
skerbel, in čeravno mu je vedno nepokoren in
nehvaležen bil, ga je vender milostljivo pred
poginom ohranil in z neštevilnimi dobrotami ob¬
daroval. Še več. Ker je bil človeški zarod po
grehu laki nesreči zapadel, ktere se sam po sebi
rešiti ni mogel, mu je sam Bog pomagat prišel v
drugi osebi presvete Trojice, ter ga je večne
nesreče otel in spet z razžaljenim nebom sprijaz-

-( 100  )-

nil. Sin Božji je za grešnega človeka na zramot-
nem križu umeri in Očetovo pravico zanj vtolažil.
Resnične so besede, da »Bog je svet - človeške
otroke - tako ljubil, da je dal svojega edinoro-
jenega Sina, da, kdorkoli vanj veruje se ne
pogubi, narveč ima večno življenje." Jan. 3. 16.
Tako, glejte se je večna ljubezen Božja po vesolnem
svetu razlila, in kakor nebeška aloe z žlahtno dišavo
človeške serca napolnila, da se sadaj njihovi naj
svetejši počutki z besedo »ljubeznijo" zaznamljajo.

Mi poznamo Jezusa Kristusa. On je edi—
norojeni Sin živega Boga, je Bog in človek sku-
pej, je naš naj veči dobrotnik; po Njem se je
zverhana kupica božje ljubezni popolnoma nad
človeške otroke razlila; kajti On je nas rešil pogube,
tako nas ljubil, da je sam sebe za nas dal; » Gal. 2.
20. " svoje življenje je za nas postavil, smert je za
nas storil, svojo presveto rešnjo kri je za naše duše
prelil, in »veči ljubezni od tč nima nihče, (ja bi
kdo svoje življenje dal za zvoje prijatle ". Vse
naše dobre dela pred Bogom Očetom le tolikanj
veljajo, kolikanj so operte na Jezusovo rešenje,
tolikanj so deležne Jezusovega zasluženja, koli¬
kanj so poškropljene z Jezusovo rešnjo kervjo.
Nobeden v nebesa priti ne more, kakor po Jezu¬
su, ker on je pot, resnica in življenje. Oh mili
Jezus! ti si nas pač neskončno ljubil, da si naš
dobri pastir biti blagovolil, da si svoje življenje
za nas, svoje ovce dal, in ne pripustiš, da bi
peklenski volk nas podavil in razstergal. —

-c 101 )-

Ljubi kristjanje! dvignite svoje glave,
pripravite svoje serca, o Jezusu se hočemo dans
pogovarjati — o našem ljubeznivem Jezusu.
Včeraj sem vam molitvo priporočaval, pa sem
rekel, da vse naše molitve le tolikanj vrednosti
imajo, kolikanj jim mili Jezus pridene, ker ste
slišali, da kar bomo Očeta v Jezusovem imenu
prosili, nam bo dal. Dans tedaj se spodobi, da
Jezusovo ljubezen do nas premišljujemo, in da me
bote ložeje zastopili, v tem imenitnem predmetu
tri resnice zastavim:

1. iz ljubezni do nas se je mili Jezus včlo-
večil in naš brat postal;

2. iz ljubezni do nas je več let nebeške res¬
nice razkladal in naš učenik bil;

3. iz ljubezni do nas je s svojo britko smert-
jo na križu nebeški pravici za nas zadostil in
z našimi dušami se zaročil.

Gotovo smem reči, da od teh se ne da lep¬
ših resnic vam v premislik osnovati; zatorej se
nadjam, da me bote z vso pazljivostjo poslušali.

Ako bi se vam povedalo od kakega
kralja na svetu, da večkrat svoj kraljevi prestol
zapustivši se preobleče v oblačila svojih deželjanov
in grč obiskat reveže v siromaških bajticah, kakor
res beremo od Ljudovita devetega, francoskega

-c 102 J—

kralja: in ondi med uboge so vsede, po bratov¬
sko se ž njimi pogovarja, prijazno jih tolaži,
solze jim iz bledib lic briše, ter jih milo uči,
kako bi si življenje polajšati utegnili; jim dobro-
serčno svetuje, kako bi si iz revšine pomagali,
ter velike milošine med nesrečne deli, naj bi
jih v bolezni ozdravljal in v ubožtvu obogatil;
ako bi se vam od takega kralja še povedalo, da
vse svoje premoženje razda, naj bi dolgove svo¬
jih podložnih poplačal, in je v ta namen tudi
kraljevsko krono zastavil; pa ker ta ni še toli¬
kanj izdala, da bi ljubljene deželjane vseh sitnih
težav rešil, gre in sam sebe za ves dolg svojih
podložnih v poroku dd, ter se prostovoljno veri-
teljem sužnika stori, naj bi le vsi deželjani pro¬
sti in srečni bili; ako bi se vam od take¬
ga kralja povedalo, in vas vprašalo: kaj se vam
dozdeva, ali je on vreden, da ga vsi ljubijo in
in časte ? obljubim, da vsi bi z enim glasom od¬
govorili, gerd nehvaležnež je, kdor ga serčno ne
ljubi. — Kar sem le v priliki zastavil, čisto vse
in še veliko več storil je za nas ljubeznivi Jezus
Kristus. Prepičajmo se:

1. Jezus Kristus se je iz ljubezni do nas
včlovečil in naš brat postal. —

V veliki stiski so zdihovali človeški otro¬
ci, odkar jih je peklenski okrutnih po vrojenem
grehu podjarmil. Vse stvari so se bile zoper člo¬
veka spuntale, on je bil hudim boleznim zapadel
in smert ga je v oblast dobila, človeški razum

-( 103 )—

je od dne do dne bolj pešal, pamet jim je ža¬
lostno zatemnela, ljudje so po duhovni tamoli tavali;
spoznanje pravega Boga se je zgubovalo, in Ada¬
movi otroci so neporedniše od živine živeli; od nebes
so svoje poglede odvernili, so malikovati začeli,
in z naj grešnimi ostudnostmi se skrunili; z eno
besedo — od vseh druzih stvari na vesolnem svetu
so človeški otroci naj nesrečniši bili.

Sin Božji, ki je z Bogom Očetom in
svetom Duhom vekoma v nebeški časti kraljeval,
viditi neizmerno nesrečo človeštva, se mu milo
stori nad revšino po Božji podobi vstvarjenih ljudi,
On se ponudi Bogu Očetu nebeški prestol za čas
zapustiti, na zemljo stopiti in človeštvo solznega
siromaštva oteli. Se sgodi. „ Beseda je meso po¬
stala in med nami prebivala*. Jan. 1. 13. Jezus
se včloveči, iz ljubezni do nas poslane naš brat,
in med nas Adamove otroke prebivat pride, ne
zato, da bi nas grešnike strahoval, kaznoval, ali
pogubil, marveč naj hi nas naše nesreče rešil,
greha očistil, Bogu služiti učil, nam v dušnih in
telesnih zadevah nakviško pomagal, s svojo neu-
merjočnostjo nas oblekel in večno srečo nam
daril. On je prišel, pravi sveti Evangelist, da kdor¬
koli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno
življenje* Jan. 3. 16. Resnično pri Jezusovem
včlovečenji se ne dd misliti druzega namena me-
mo njegove neizmerne ljubezni, kajti „ Bog ni
poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,
marveč da bi bil svet po njem zveličan *. Jan.

-c 104 )-

3. 17. Jozus se je ljubeznivo ponižal do človeške
slabosti, naj bi človeško do nebeške časli povi¬
šal; On — vsegamogočni je postal slaboten, naj
bi našo slabost pokrepil; večni je postal viuerljiv,
naj bi nas nevinerjoče storil; najsvetejši se je
podvergel terpljenju, naj bi nam iz terpljenja do
svetosti pomagal; začetek življenja se je smerti
podvergel, naj bi našo smert spremenil v večno
življenje; Sin Božji postane človekov sin, naj bi
mi otroci Božji postali. Tako je Jezusovo včlo-
večenje popolnost vsega nebeškega blagoslova,
vsega našega zveličanja; je vesela dogodba, ktere
se spomnivši bi moral vsak človek na kolena
pasti, oči nakviško dvigniti, Boga ponižno po¬
častiti, in vse občutke svojega serca v naj gor-
kejši ljubezni milemu Jezusu za vselej aldovati.—
Jezus, pravi živi Bog, nebeškemu Očetu popol-
nama enak, se je iz ljubezni do nas včlovečil,
svoj nebeški prestol je zapustil, na zemljo doli
stopil, našo človeško natoro na-se vzel in naš
brat postal! Da, nezapopadljiva ljubezen Božja!
In nam se je dobrota in ljubezen Božja, našega
Zveličarja, prikazala. “  Tit. 0. 4. Da! moj preslad¬
ki Jezus! tvoja ljubezen do nas človeških otrdk
je pač neizmerna v visokosti, neizmerna v dol¬
gosti, neizmerna v globokosti, neizmerna v širo-
kosti. Ti, ko si bil v Božji podobi, nisi v rop štel
Bogu enak biti, si sam sebe v nič storil, si
podobo hlapca na-se vzel, in človeku se vpodo-
bilFel.  2 .  6-7.

—C i05 )-

Grešnik! ali si že kdaj premišljeval to
neizmerno Jezusovo ljubezen do tebe, da„ Bog ti
je poslal Svojega Sina v podobi grešnega mesa"
Rim. 8. 3. naj bi tvoje telo grehu odtergal in ga
požlahtnil?,, Zatorej o kristjan! spoznaj tvojo
vrednost, in ker si po Jezusovem včlovečenji
deležen postal Božje natore, varuj se, da se
ne vdaš takim mislim in djanjem, ki so ne¬
vredne tvoje imenitnosti; marveč skerbno hrani
v spominu visoko žlahtnijo, kojo ti je Sin Božji
s svojim ponižanjem pridobil" Sv. Leo. „  Ne
pozabi, da človek je dolžan tem bolj Boga ča¬
stiti in ljubiti, čem bolj se je On zavoljo človeka
ponižal in v nič storil." Sv. Gregor. —

Grešnik! ali si kdaj že premislil to gin-
Ijivo resnico, da mili Jezus je iz ljubezni do tebe
tvoj brat postal? On je postal tvoj brat zato,
naj bi ti po Njem posluvljenje prejel, in sin
Božji postal in Boga spet svojega Očeta klicati
smel—. Tako uči Apostelj. Gal. 4. 1-7. „Jezus je
pervorojeni med mnogimi brati" Rim. 8. 29. in
je naše naj veči ljubezni vreden! po njem nam¬
reč prejmemo od Boga dedišno, blagor, opravi¬
čenje in večno zveličanje. Oh Jezus! naš mili,
predragi brati ti si neskončno ljubezniv! Ti si.
nas uboge červiče iz praha dvignil in tako visoko
povišal, kakor si sam sebe ponižal, ko si nebeš¬
ko čast slekel in podobo hlapca na-se vzel. Bodi
Ti hvala, slava, čast in ljubezen od vekomaj do
Vekomaj. —

—( 106  )-

2. Jezus Kristus je iz ljubezni do nas več let
nebeške resnice razkladal in učenik nam bil.

Kot človekov sin in naš brat je mili Jezus
33 let v našem vmerljivem telesu na svetu živel
in vsaka njegova stopinja po tej zemlji bila je z
ljubeznivimi dobrotami do nas Adamovih otrok
zaznamvana. Jaz bi mogel angeljsk jezik imeti,
ako bi hotel vam vse dopovedati, kar je On v
času svojega potovanja po svetu človeštvu milo-
serčno daril: pa tega tudi treba ni, saj se vam
vedno po svetem evangelji njegovo ljubeznivo
djanje oznanuje in razklada. Samo nekterih dobrot
želim omeniti, da bi ljubezen tega nebeškega
učenika do nas očividno spoznali. —

Sem že rekel, da človeštvo je gerdemu
malikovanju služilo, in redki so bili na svetu
taki ljudje, ki bi bili pravega Boga še prav spo¬
znali; pa tudi ti so svete postave le po čerki
ne pa po duhu deržali. Jezus je pervič človeštvo
po svojem izgledu učil, ker je od svojega rojstva
do 30. leta v slehernih čednostih ljudem sve¬
til.

V svojem tridesetem letu pa prevzame On
očitni učenik biti človeštvu; pokaže vsem ljudem
pot proti nebesom, jih poduči v nauku od edinega
pravega Boga, kteri je vsacega človeka po svoji
podobi vslvaril, vesolni svet premodro vlada, in
za človeški rod po očetovo skerbi; jih poduči,
da Bog je duh, nenavezan na prostor in čas, da
ne terja v dar kervi in mesa, marveč ljubezen

-c 107 )-

serca, otročjo vdanost, čistost vesti,^ponižnost du¬
ha in zvesto pokoršino svojim zapovedim; jih
poduči, da nebeško vsegamogočno trojedino bitje
ne gleda na razločnost stanov in imenitnost osob,
marveč da pri Njem so vsi enaki, Žid in ne-
znabog, Grek in Rimljan, kralj in njegov podlo¬
žen, plemenitaš in njegov sluga, bogatin in nje¬
gov suženj. — In človeštvo se je kakor iz spanja
zdramilo, spoznalo je neumnost malikovanja, ger-
dobo svojih darov, malopridnost svojega življenja.
Po Jezusu, ki se je po pravici imenoval luč sveta,
so se ljudje oved li, da so med seboj bratje in se¬
stre in otroci edinega neskončno vsmiljenega Oče¬
ta nebeškega, da so si eden drugemu dolžni zvestobo,
ljubezen, prizanesljivost; so spoznali vrednost človeš¬
ko in pravico spoštovati začeli, ktere je nebeški stvar¬
nik človeštvu vdihnil. Vesolni svet se je po Je¬
zusovem nauku spremenil, okrutnost, sovražtvo
in druge peklenske pošasti so odstopile in duh
ljubezni je človeške serca mično prešinil.

Še več. človeški rod je bil bolen— bo¬
len na duši in deloma tudi na telesu. Tudi v tej
zadevi je mili Jezus pomagal. Ne bom veliko
od telesnih bolezen, ktere je Jezus samo z besedo
ozdravljal, govoril,- ne bom pravil, kolikanj ljudi
je nečistega duha rešil, ki jih je hudo terpinčil;
ker vse človeštvo mu je sužnje bilo; saj dobro
veste, da noben človek, ki se je v težavi k Je¬
zusu približal, ni brez pomoči od njega šel; bom
pa kaj več povedal od dušnega zdravila, kojega

—( 108  )—

je On od Očeta iz nebes na zemljo prinesel. —
Adamovi otroci so v strašnih grehih zdihovali, in
nihče ni vedil svetovati, kako od teh dušnih bo¬
lezen ozdraviti. Sam Jezus je nam to skrivnost
razodel. On, ki je bil prišel iskat in zveličat, kar
je bilo zgubljeno, ni samč pravične, ampak tudi
grešnike v zveličanje klical; On, ki je zgrevani
Magdaleni velik dolg odpustil, grešnega Caheja z
figovega drevesa poklical, in krivičnega Matevža
celo med aposteljne vverstil, je presvete zakra¬
mente zapostavil in tako vsem grešnikom pot v
zveličanje odperl; On je vse zagotovil, da jih
hoče s svojo gnado podpirati, naj bi na poti v
večno življenje ne opešali; On je vsem zaterdil,
da jim hoče veden besednik pri Očetu biti, je
obljubil, da kjer je greh velik, tam bo njegova
milost še veči, ter je vsem grešnikom svojo be¬
sedo dal, da slehern se zamore po njem odpuš¬
čanja grehov udeležiti in v večno čast priti. —
Tako se je mili Jezus iz ljubezni do nas
ves čas svojega potovanja po zemlji trudil, tako
je nebeške 'resnice človeštvu razkladal in ljudi
učil Bogu služiti; tako je nas grešne Adamove
otroke tolažil in pot v zveličanje pripravljal; ta¬
ko je sam Sin Božji nam učenik bili blagovolil.
Oh mili Jezus! tedaj ni bilo zadosti, da je ne¬
beški Oče preroke na svet pošiljal in druge uče¬
nike človeštvu dajal? Ne, ni bilo zadosti. Ti sain
si hotel presvete nauke svojega Očeta nam raz¬
kladali : Ti sam si hotel nebeške resnice v njivo

—c 109 )—

našega serca sejali; Ti sam si hotel nas učiti,
kako bi v večnost dospeli. Ti sam si hotel kot
dober pastir nas voditi po zveličavni paši svete
vere; Ti sam si hotel nam učenik biti. Tako smo
se mi zašli grešniki Tebi smilili. Oh kdo more
tvojo ljubezen do nas zapopasti! — In ti ne¬
hvaležno ljudstvo! kako pa ti te zveličavne nau¬
ke ceniš? kako ta nebeški zaklad, klerega ti je
mili Jezus iz nebes donesel, hraniš? Kje so tisti
kristjani, da bi svete evangeljske resnice z vso
gorečnostjo poslušali, v sercu hranili in po njih
živeli? Oh presladki Jezus! ti imaš današnje dni
pač malo spoštovavcov na svetu. Pa saj si to
sam že previdil, in se ves čas svojega potovanja
po svet« nikoli posmehoval nisi, menda zatorej
ker si dobro vedil, da tvoje svete resnice bodo
le pičlo število serčnih sprejeteljev imele. In ti
časi so nastopili. Celo kmečki ljudje, ktere je
mili Jezus sosebno ljubil in naj več prilik iz njih
vsakdanjega življenja v sveti evangelj vpledel, so se
v naši dobi tako spačili, da jim ni več mar svete
nauke poslušati. Terdovratneži! če Jezusa ljubiti ne
bote, na koga pa bote svoje serca navezovali ? —
Pa pojdimo le dalje s svojim premišljevanjem.

3 Mili Jezus je iz ljubezni do nas s svojo
britko smerljo na križu nebeški pravici za nas
zadostil, in z našimi dušami se zaročil.

Božja pravica je terjala smert zagrešanega
človeškega rodu; zakaj „ brez prelivanja kervi
ni odpušanja 8  uči sveti Pavel. Tudi to je Jezus

' —( 110  ) —

storil. Njemu ni bilo zadosti samo naš bra! po¬
stati in učenik nam biti, marveč je tudi svoje
življenje za nas postavil in presveto rešnjo kri
prelil. — V vertu Getzemani On premišluje težko
butaro naših grehov, ktero hoče na svojo ramo
zadre ti; premišluje nesrečo Adamovih otrok, za
ktere hoče nebeški pravici zadostitii; premišluje
nehvaležnost človeško in terdovratnost ljudi, ktere
On tako serčno ljubi. Kervavi mertvaški pot se
mu pri tem spominu po milem obrazu cedi, in
-po človeško govoriti - On maja ta hip med da in
ne, med prelivanjem svoje kervi in med ohra-
nenjem svojega življenja; kar privihra angelj z
nebes od božje pravice poslan, ter mu naznani,
da sklenjeno je, ali se mora On smerti vdati, ali
pa človeški otroci morajo pogubljeni biti. In
ljubezen do nas zmaga, reče: naj se zgodi,
prejme iz angeljeve roke kervavi kelih Božje pra¬
vice, se nji da v spravni dar za naše pregrehe,
zadere sramotni križ na svojo ramo, ter nese na
njem vse naše malopridnosti na hrib Kalvarje;
ondi ga v z grehom oskrunjeno zemljo zasadi, in
stopi na les, naj bi na lesu pismo našega po¬
gubljenja raztergal, ker je bil na lesu Adam vse
svoje otroke satanu izdal. Na križu se On za nas
daruje, in njegova daritev tri ure terpi. On preli¬
va svojo presveto kri in za grešnike moli, zdi¬
huje in za nas prosi; kliče v božjo milost in
nebesom nas priporočuje; se solzi in joče ter
Božjo pravico za nas omehčuje. Celi naravi se nad

-(111  )-

lo daritvijo milo stori, sonce otemni, zemlja se
trese ,hribi trepetajo, doline se šibijo, skale po¬
kajo, grobi se odpirajo. Jezus vpije, Boga
kliče, se v smerlnih britkostih zvije, pa nebesa
le molče. — Glej, angelj po zraku privihra, k
vmirajočerou Jezusu na križu se ponižno vstopi,
pobriše z njegovega bledega lica solzico v zlato
posodo, nagloma se ž njo proti nebesom dvigne,
ondi pred Božjo pravico trikrat na obraz pade,
in Jezusovo solzico pred njo položi, in pravica
Božja je omehčana, stopi z svojega prestola, ne¬
beške vrate se široko odprejo, ona se poda od
angeljev sprejeta naravnost na Golgota, se vstopi
pod križ in ondi Božji milosti prijazno roko po¬
dli. Rešenje je dognano. — Človeške duše so gre¬
ha omite, — so postale nebeške neveste —•• Je¬
zus se je ž njimi zaročil, — je za nje Božji pra¬
vici zadostil, — jo njih ženin postal. — To viditi
Jezus svoje oči do nebes dvigne in govori: „ Do¬
polnjeno je “  glavo nagne in dušo izdihne.

Tako je mili Jezus nas ljubil, da je svo¬
je življenje za nas dal, in „ njegova kri je nas
naših hudobij omila “  1. Jan. 17. Mi nismo več
svoji, zakaj kupljeni smo za drago ceno „ 1. Kor.
6. 20. Nismo s strohljivimi rečmi, z zlatom ali
srebrom rešeni, ampak z drago kervjo Kristusa
kakor neomadežanega in nedolžnega Jagnjeta u ,
1. Petr. 1. 18-19. Tako je nas ljubil, da se
je hotel z našimi dušami zaročiti, ter je svojo
rešnjo kri njim za večno doto podaril; zatorej bo

—C 112 )-

človek zapustil očeta In mater in za svojim že¬
ninom Jezusom šel. Smerti je vreden, kdor se
brani Jezusa ljubiti in Njemu živeti. — Sem stopi
keršanska duša, Jezusova'nevesta! poglej svojega
ženina; On je od temena do pete iz ljubezni do
tebe ves razmesarjen. Ogleduj vse ude njegovega
života, ljubezen do tebe ga je vsega raztollda,
razbila. Oh ljubezen, nezapopadljiva ljubezen ! Vi¬
dim glavo s špikastimi terni razbodeno in s sra¬
motno krono obloženo, zato t ker sem jaz toliko
svojo glavo nakviško povzdigoval in s prevzet¬
nimi venci jo lišpal. — Vidim presveti obraz s
pljunki omadežan, in s pestmi raztoičen, ker sem
jaz v posvetni lepoti svojo čast iskal, svojo dušo
pa — podobo Božjo — z ostudnimi grehi skrunil.-—
Vidim premile oči prepolne solz v smerlnem za-
tiru; zato ker sem jaz cez svoje grehe tako ma¬
lo jokal, in svoje oči pogostoma od Boga proč
obračal ter jih v posvetnost vpiral.— Vidim pre¬
svete žnablje blede in suhe zavolj velike žeje; zalo
ker sem jaz le po jedi in pijači hrepenel ter le
požrešnosti služil. — Vidim presvete rame vse z
biči razmesarjene, in še globoko z.arezane pod
težo križa; zato ker se jaz branim svoj križ
voljno nositi in dolžnosti svojega stanu zvesto
spolnovati. — Vidim presvete kolena kervavo
omejene, ker je oslabljeni Jezus večkrat pod kri¬
žem padel, zato ker jaz tolikrat v poprejšne gre¬
he padam. — Vidim presvete roke raztegnjene kot
strune na križu, in z žeblji rnzvertane; zato ker

-( H3 )-

jaz svoje roke tako redkoma k molitvi dvigam,
pa jih toliko bolj pogostoma po nečimernosti sveta
stegujem. — Vidim svete nogč na križ pribite;
zato ker jaz nočem po gospodovi poti hoditi,
marveč raje zahajam v grešne tovarsije in v
družbe hudobnežev. — Oh terpljenje mojega že¬
nina Jezusa Kristusa! se li more pod soncom
večje terpljenje misliti? Oh! ljubezen mojega mi¬
lega Jezusa! Veče ljubezni od tč nihče nima, da
bi dal kdo svoje življenje za svoje prijatle. In to
si ti presladki Jezus ! storil. Zavolj nas si se včlo-
večil, zavolj nas si se 33 let po svetu trudil
in zadnič si za nas britko smeri storil. Oh ljube¬
zen! neizmerna ljubezen!! nezapopadljiva ljubezen!!!
neskončna ljubezen!!!!

V spisih svetega Dionizia Areopagita so
bere prelepa povestica od Jezusove ljubezni do
grešnikov, ktera se dobro z današnjim pogovorom
vjema in lako-!e glasi: Bil je pobožen škof,

Karpi imenovan, o svojem času močno vnet za
Božjo čast. Nekega dne se mu pove, da ne de¬
leč od njegovega stanovališča je hudoben nezna-
bog kristjana od prave vere odpeljal, in da sa-
daj obedva zlo pohujšlivo živila. To je za božjo
čast vnetega škofa tako razkačilo, da je začel
noč in dan Boga prositi, naj bi una hudobneža
a

-( )-

končal in živa v pekel vergel, da bi še druge
duše pohujšane ne bile. Neki dan, ko tako mo-
litvo opravlja, dvigne svoje oči nakviško, in Je-
sus se mu na svojem veličastnem sedežu v sredi
nebeških angeljev prikaže. Pri tej priči molivši
škof svoje oči pobesi in zagleda globok brezden,
ki je bil prepoln strupenih gadov. Na kraji brez-
dna pa visita una dva hudobneža, sta v veliki
nevarnosti vanj pasli, se treseta, in rokč stegu¬
jeta, naj bi jima kdo iz pogina pomagal. To vi-
diti se škof v svoji preveliki gorečosti k Jezusa
oberne, ter ga zaprosi, naj bi ju v prepad po¬
tisnil, da bi njegove časti več ne krotila in dru¬
gih duš ne pohujševala. Ali kaj se zgodi ? Glej,
sam Jezus stopi iz svojega prestola, ves milostljiv
se unima hudobnežema približa, prejme za roke ter
ju od nevarnega prepada proč potegne. Sadaj pa se
k škofu oberne ter mu reče: „0 Karpi! ako bi

ti presodil kolikanj velja edina človeška duša, bi
nikdar ne želel njenega pogubljenja. Vedi da jaz
ljudi tako serčno ljubim, da sem uvoljen vnovič
za-nje terpeti, ko bi jih mogel za vselej pred
grehom zavarvati in zveličali. Tako povestica. —
Dion. Areop. epist. ad Demophilum.

Glejte grešniki! kako vas mili Jezus ljubi.
Njegovemu sercu se ne zdi zadosti, da se je iz
nebes na zemljo ponižal; se mu ne zdi še za¬
dosti, da je sveti evangelj nam razkladal in ne¬
beške resnice natn sporočil, ktere kažejo pot v
zveličanje; tudi se mu ne zdi še zadosti, da je en-

C 115 ) —

krat za vse človeške otroke sramotno na križu
umeri in jim nebeške vrata razklenil: marveč On je
pripravljen še vnovič vso britko terpljenje prestati, je
pripravljen spet kervavi pot potiti, spet bičan in ter-
novo kronan biti, spet težki križ na hrib Kalvarje ne¬
sti in ondi še enkrat svojo presveto kri do zadnje ka¬
plje prelili, samo da bi se grešniki spokorili, greh
zapustili, da bi večno srečni, zveličani bili. Oh vselej
presladki Jezus! moj um stermi, moja pamet se
začudi, moj spomin se zgubi, moj jezik oterpne,
samo serce se mi nježno taja, ko mi poveš, da
lakšino ljubezen do grešnikov imaš.

Kristjani! kdo zmed vas nosi v sebi tako
jekleno serce, da bi se Jezusove ljubezni ne o-
mečilo? No! tako skazimo Jezusu svojo hva¬
ležnost in odpovejmo se grehu, kteri Njega tako
močno žali. Storimo dans pred svetim križem
vpričo Marie, prečiste Device, in vpričo an-
geljev in svetnikov slovesno obljubo, da od dans
zanaprej hočemo le Jezusu služiti, le njemu so
darovati, kakor se je On za nas daroval; da ho¬
čemo resnično začeti prav po kersansko živeti in
vse naše dni Jezusa iz vsega serca ljubiti, ker On nas
goreče ljubi. Pristopite pobožno duše ! Jezusove ne¬
veste, naslonite se tukaj na serce svojega milega že¬
nina in njegove ljubezni se napite. Pristopite vboge,
zaničvane, žalostne duše k ljubezni vemu Jezusu,
njegovo serce je čudovitna lekarnica za vas, vi
bote potolažene, obogatene, razveseljene. Pristo¬
pite k Jezusu mlačne duše! njegovo serce je

—( 116  )-

ognjišče svete žarjavice, vi se bote zagrele, se bo-
te poživile in z novo gorljivostjo svojega ženina
se oprijele. — Pristopite tudi vi grešniki! pre-
serčno usmiljenje našega Boga je tudi vam na po¬
nudbo $ le serčni pridite k Jezusu. Magdalena je
pri Njem usmiljenje našla, desni razbojnik je mi¬
lost dosegel, in tudi Judež Iškarjot bi se ne bil
pogubil, ako bi se bil k njemu obernil. Njegova
desna stran je še vselej vsem spokornim grešni¬
kom odperta, njegova ljubezen do grešnikov je še
zmeraj neograjena, „ stopite torej z zaupanjem k
sedežu gnade, da tudi vi usmiljenje dosežete in
milost najdete". Hebr. 4. 16. — Kali nočete? —
Jezusovo ljubezen zaničujete ? — Ste v svoje gre¬
he še le zaljubljeni?— Pravica Božja! udari jih, —
pogrezni jih v naj nižeji pekel.— Ali kaj pra¬
vim?  kaj prosim?— Jezus noče, da bi jaz greš¬
nikom smert želel, ker On jih ljubi in je preprav-
ljen svoje terpljenje zan-je ponoviti, da bi se 16
zveličali. Boljše je, da zanje Božjo milost omeh-
čujem rekoč: „ Prosimo te, pridi na pomoč svojim
služabnikom, ktere si z drago kervjo odrešil. Daj
jim v časli štetim biti med tvoje svetnike, Zve¬
ličaj, Gospod! svoje ljudstvo, in požegnaj svojo
erbšino". Pokleknite bratje! in morebiti se bo Bog
usmilil. Povzdignite svoje roke do ljubeznivega
Rešnika, in morebiti bo vam milost došla. Molite
z menoj rekoč: „ Glej nas, o dobrotljivi in pre¬
sladki Jezus! pred tvoje obličje mi ponižno po¬
kleknemo, in z naj večo gorečnostjo svoje duše

-( 117 )

te prosimo, blagovoli v našem sercu zavneti žive
občutke prave vere, terdnega zaupa, goreče lju¬
bezni, serčne grevenge čez naše grehe in pa sta¬
novitne volje se poboljšati, med tem ko mi v ser¬
cu omečeni in skesani tvojih pet ran pregleduje¬
mo in premišljujemo ter pred oči si stavimo, kar
je prerok David govoril od Tebe, ljubeznivi Je¬
zus! rekoč: „  moje rokč in moje nogč so prever-
tali in vse moje kosti so zašteli u .  Amen.


, ,'H )-

•nvfts o >iw* JBifefia <i *

-ni  e >- . n- - : "■ ; v: ..

len »atma

-isa y im o;i i»'>) ..

?inn ?■ • ;; 3 : =;j ina^3>(& ni inj)  ■■!■/.<

•m;  is •? ;  ; Vii  oin ' r -n/i';-f! >*m- n;

• V ■

’ ■ : n: m t.r.i  nnsn, •

.■


Vil. POGOVOR.

Naša ljuba v <lo Jezusa.

„ Ako kdo ne ljubi Gospoda našega
Jezusa Kristusa , bodi prekletstvu
izdan. “  I. do Korinčanov XVI. 22.

Ljubezen se ne da z drugim poplačati ka¬
kor z ljubeznijo, hoče reči: kdor nam svoje lju¬
beznivo sercč odpre, temu se drugače zahvaliti ne
moremo, kakor da mu tudi mi svoje serce daru¬
jemo. — Jezus Kristus nas vse preserčno ljubi,
tega smo se v zadnjem pogovoru jasno prepriča¬
li, torej seže v našo naj večo dolžnost, da tudi
mi njega nad vsem ljubimo.—

človeški otroci veliko od ljubezni govore,
in obljubim, da ga ni pod soncom serca, ki bi
občulljejev ljubezni ne okusilo: le — ta pa je ve¬
lik razloček, kakšino ljubezen da ljudje v nedri-
ji hranijo; kajti ljubezen je sveta ia svetna, ute¬
gne bili poredna in pa pregrešna. — Poglavitno
razločivno znamnje raznih ljubezen na svetu je
to, da vsi občutljeji ljubezni, ki $e v človeških
sercih zbudijo, ako se ne ogrevajo pri ognjeni
ljubezni do Jezusa Kristusa, so pregrešni, kristja-

— ( 120  )—

na ognusijo, in ga vlečejo, proti brezduu večne
pogube; zakaj Jezus ima biti kralj slednega kri—
sljanskega serca, in samo tisti iarki, koji spod Je¬
zusovega prestola iz n šega serca na svet šviga¬
jo, so redni, blagi, sveti, tako da vse, karkoli
ljubimo, moramo le v Jezusu ljubiti, če si hočemo
svesli bili, da naša ljubezen, pregrešna ni, ne kazni
vredna.

Vender kje najdemo na svetu tisti sveti
ogenj naj večje ljubezni da Jezusa v človeških
sercih s plamenom goreti? Oh kardelce Jezusovih
gorečih ljubiteljev! kako majhno si ti. — Kamo
so došli tisti junači keršanslva, od klerih nam
sveti listi pravijo, da so iz ljubezni do Jezusa
življenje dali in kri prelili ? Jih ni več! samb
še kakšina iskrica pod njih pepelom sem ter tje
tleje, pa redko! in lerditi si upam g  da današnji
kristjani so večidel merzli v ljubezni do Jezusa.
Kristusa. Serca nehvaležne! duše nečiste! jaz hi
vam zamogel pred oči postaviti vso ostudnost vaše
hudobije, bi zamogel pred vašimi pogledi razgerniti
vso preklestvo nebeških višav, bi zamogel vašo
terdovralnost z naj geršimi priimki psovati,— pa
nočem; besede svetega Pavla so vam že zadosti
strašne: „ Ako kdo ne ljubi Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa, bodi odločen iz cerkvene družbe,
bodi preklestvu izdan. Maran ata“— Gospod bo
take sodil. - —

Bratje! močno se bojim, da bi pekterega
zmed nas te aposteljnove bessde zadeti ne utegnile;

— c 121 ) —

zatorej sem namenil dans vas spodbadali k dol¬
žni ljubezni do Jezusa, ter hočem vas podučiti,
kako bi zamogli svojo ljubezen Jezusu pokazati
in rečem tako - le :

1. da sami sebe in vse svoje djanja Jezusu
posvetimo;

2. da skerbno Jezusove nauke poslušamo, in
po njih živimo;

3. da radi k sveti maši bodimo, in se pri tej
nekervavi daritvi pobožno zacferžimo.—

Od tega se bomo bolj obširno pogovarjali.

Sveta ljubezen! ki v nebesih kraljuješ,
ponižno se ti priporočim in v pomoč te zakličem.
Zastonj bi jaz od tebe govoril, če ti mojega ser¬
ca ne ogrevaš. Ti me navdahni, ti me presuni,
da bom v stanu prav govoriti, in mej tem ko bom
govoril, vžgi presveti plamen nebeškega ognja in
nagni vse keršanske serca k ljubezni do milega
Jezusa.

Kadar sem ter tje kaka hiša goreti začne,
vse pohišje skoz okno vun pomečejo in proč od¬
nesejo. Da celo lahko se zapazi, da vs merčes,
ki je po hišnem zidovji svoje skroviše imel, od
gorele hiše proč hiti, naj bi življenje unesel. —
Tako pri človeku: kadar se v njegovem sercu
sveti ogenj prave ljubezni do Jezusa vžge, kmalo

—( 122  )-

ho vse, kar tej nebeški ljubezni nasprotuje, od
sebe vergel, slovo bo dal vsemu, kar Jezusu
ne dopade in včs grešni merčes, ki je v njego¬
vih udih stanoval, ga bo zapustil, on pa bo vse
svoje življenje tako napotil, da tudi zvunanje nje¬
govo obnašanje očitno bo spričevalo, da pod njegovo
streho - v sercu-mu živi ogenj ljubezni do Jezusa
nježno tleje - Tako se ima tudi pri nas goditi. —
Jezus nas preserčno ljubi, je naš brat, naš uče¬
nik in ženin naše duše, zatorej mu hočemo nje¬
govo ljubezen poverniti s svojo gorečo ljubeznijo,
se hočemo odpovedati vsemu, kar njega razžali,
in vse ostale dni svojega življenja tako se obna¬
šati ter take dela opravljali, po kterih se bo na¬
ša ljubezen do Jezusa očitno spričevala. Mi bomo:

1. sami sebe in vse svoje djanja le Jezusu
posvetili.

Vse stvari so vstvarjene, naj bi Sina
Božjega častile in poveličevale ter mu pokorne in
podložne bile, „ ker v njem je vse vstvarjeno v
nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, naj si
bodo troni ali gospostva, ali poglavarstva, ali o-
blasti, vse je po njem in za njega vstvarjeno
Kol. 1. 16. Bog Oče postavil je Jezusa delež¬
nika vseh reči in žavoljo njega je vse. Hebr. 1.
2. 2. 10.— Kakor velik kralj, kteri za svojega
sina imeniten poslop so zidati veli, ga z vso kras-
nostjo olepša, in z vsem okinča, kar tiče v po¬
nos kraljevo časti in v svedočbo njegove očetove
ljubezni: enako, pravi pobegni Rupert, je Bog Oče

-c 123 >-

za svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa ne¬
bo in zemljo vstvaril in kraljevi poslop napra¬
vil, angelje, ljudi in vse druge stvari mu je v
služabnike odkazal, naj bi njega spoštovali, ga ča¬
stili, in ljubili. Posebno pa je bog Oče na svetu
človeka postavil v kraljestvo svojega preljubega
Sina. Kol. 1. 13. in ga v Jezusovo službo na¬
menil.

Pa pri človeku je Bog Sin še drugače
njegovo podložnost zaslužil, namreč takd, da se
je z svojega nebeškega prestola do nas ponižal,
zavoljo nas se včlovečil, naš sorodnik in brat po¬
stal ter po svoji počlovečenj nalori je našo na—
toro posvetil. „ Jezus je nas ljubil, in se za nas
dal v dar in klavšino Bogu v prijeten duli“. pra¬
vi sveti Aposlelj. Mi nismo več svoji, ampak Je¬
zusovi, naše telesa so Jezusovo telo; torej imamo
Jezusu služiti. In kakd mu bomo složili? Hugo
od Svetega Viktorja nas poduči, da tako, če ga
ljubimo. Kdor ga malo ljubi, mu malo služi; kdor
ga močno ljubi, mu veliko služi; kdor ga po¬
polnoma ljubi mu popolnoma služi; in mi ga bo¬
mo popolnoma ljubili, ako se mu sami sebe da¬
rujemo.

Sveti Ignac mučenec je Jezusa tako go¬
reče ljubil, da se mu je vsega posvetil. Iz Anti-
johije so ga v Rim peljali, naj bi ondi vmorjen
bil, in on se je tega veselil. V teške verige bil
je zakovan, in on jih je iz ljubezni do Jezusa
rad nosil. Ko ga strašno mučijo, vedno v ime

—( 124  )—

Jezus! klic#. Ga vprašajo zakaj to imč zmerom
izgovarja, in odgovori; zato ker ga v sercu no¬
sim. Mertvemu serce prerežejo in resnično naj¬
dejo v tistem imč Jezusovo z zlatimi čerkami za¬
pisano. — Tako je bil Jezusu posvečen, tako
ga je ljubil. — Nam sicer ni treba za Jezusa
mučenim bili, pa če ga ljubimo, mnogo priložnost
imamo se mu posvetiti. Slehern zmed nas ima
svoj križ. Križi revežev so iz lesa, križi boga¬
tinov pa so iz zlald, in križi iz zlatd so težeji
memo lesenih križev. Ako tedaj človek z vesel¬
jem svoj križ na ramo zadene, sam sebe zataji,
in za Jezusom hodi, glejte, tako bo Jezusu svojo
ljubezen skazal, tako mu bo služil, tako se mu
bo posvetil. — Simon Cirenee je bil pervi v tem
Jezusovem nasledovanji. On se je branil križa, pa
premorali so ga, da ga je za Jezusom nesil, ali
branil se je le zatorej, ker je bil neznabog; po¬
zneje pa ko se je bil pokristjanil, je bil tega ve¬
sel, in še sadaj se v nebesih tistega križa veseli,
po kterem mu je guada večnega zveličanja došla
in večno se bo veselil. Takšino veselje tudi nas
čaka, ako iz ljubezni do Jezusa vsak svoj križ
voljno nosimo, in Sina Božjega s svojimi telesi
poveličujemo.

Ker smo za Jezusa vstvarjeni, mu moramo
svojo ljubezen pa še tako pokazati, da mu vse
svoje djnnje posvetimo. Sveta Katerina iz Genue
nam v tej resnici lepe nauke daja, ker pravi; Ce
jem, če pijen, če govorim, če molčim, če spim,

—( 125  )-

če čujem, če gledam, če poslušam, če mislim, če
sim v cerkvi, če sim domd, če sim na polji, če
sim bolna, če sim zdrava, če živim ali če
umiram, vsi hipi mojega življenja, naj si bo¬
do kakšinorkoli, hočem, da so Jezusu in za
Jezusa In pri drugi priložnosti ta Jezusova
nevesta tako-le govori : „ Ako bi v sebi kako
misel, kako željo, kako djanje spoznala, ktero bi
ne bilo v Jezusovo čast, jaz bi mu hipoma slovo
dala, bi ga sovražila, in bi Jezusu terdila, da ni
moje In prav je imela; zakaj istina je, da vsa¬
ko naše početje in nehanje, ki ni Jezusu po¬
svečeno, nam stvarice ne hasni za zveličanje po
nauku svetega Ambroža, kteri pravi, da le dobro
mnenje našemu djanju vrednost daje; in le tiste
opravila, koje iz ljubezni do Jezusa doveršimo,
so pristojne služabnikom Božjim.

Se pripoveduje sledeče od nekega mla-
denča: Oče mu umerje in veliko premoženje za¬
pusti. Očetovo truplo v cerkveno rako položijo,
pa je tako smraditi jelo, da sin ga mora v dru¬
go mertvišče prenesti. To je mladenča močno o-
plašilo, zdelo se mu je namreč, da oče bi utegnil
pogubljen biti. V strahu, da bi se tudi on ne po¬
gubil, vse svoje premoženje med uboge razdeli.
Še več. — Iz strahu pred pogubljenjem stopi celo
v samostan in veliko let ondi živi. Večkrat opra¬
vi dolgo spoved in svete zakramente pogostoma
prejemlje pa samo iz strahu, naj bi se ne pogu¬
bil. Mladenč umerje, in razodenje se je imelo, da

-( 126  )-

on je pogubljen, ker ni nič i/, ljubezni do Jezusa,
marveč vse le iz strahu pred pogubljenjem oprav¬
ljal. Theol. Affect. Bail.—

Nočemo te poveslice pretresovali, samo
rečem: vsakdan ko ustanemo, pri juterni molitvi
posvetimo tudi vse svoje dela, koje utegnemo
ta dan opravljati, že zanaprej milemu Jezusu, in
pri nobenem svojem djanji ne iščimo svoje časti,
ampak le Jezusovo čast; pazimo vedno na svoje
serca, da nikdar nobenega opravila ne pričnemo
iz gerde sebičnosti, marveč le iz ljubezni do Je¬
zusa, in kadar smo svoje delo prav dognali, ne
pripisujmo si sami sebi v zasluženje, marveč re¬
cimo : nevredni služabniki smo. Posvetimo sami
sebe in vse svoje djanja Jezusu, živimo in de¬
lajmo v Jezusu: Jezus bodi nam v vednem spo¬
minu, od njega se pogovarjajmo, njega samega
ljubimo in njemu zvestč služimo.—

Mi bomo Jezusu svojo ljubezen pokazali
tudi tako:

2 da skerbno njegove nauke poslušamo in po
njih živimo.

Pridni hlapci, kteri svojega gospoda lju¬
bijo, ga vselej radi poslušajo, in veliko skerbe
njegovo voljo spolnovati, ter vsakdanje dela ravno
tako opravljajo, kakor jim jih je on naročil; tu¬
di neumnega razsajenja, nespametnih norčij in ce¬
lo takih pogovorov se zderžč, od kterih vedo, da
gospodarju ne dopadejo. Jezus je naš velik gospod in
mi smo njegovi hlapci, njegove dekle. Vemo, da mu

—( 127 )-

je ljubo, če mi njegove nauke poslušamo; kajti
on. sam je rekel: Kdor moje zapovedi ima, in

jih spolnuje, tisti je, ki mene ljubi. “  Jan. 14. 21.;
vemo, da mu ne moremo bolje svoje ljubezni
skazati, kakor če njegove svete resnice v serca
vcepljemo in po tistih živimo, ker sam je izustil
rekoč: „Ako me kdo ljubi, bo moje besede spol-
noval, in moj Oče ga bo ljubil, in bova k nje¬
mu prišla in pri njensv prebivala. “  Jan. 14. 23.;
vemo še več, da postušavci svetega evangelja
so Jezusu tako pri sercu, kakor so mu njegovi
rouovinci bili. Ko je nekdaj v hiši množico učil,
glej, mu pride nekdo povedati, da mati in njego¬
vi bratje ga zunej iščejo. Jezus pa mu odgovori: Kdo
je moja mati, in kdo so moji bratje? ter roko
stegne na svoje učence in reče: Glejte! moja ma¬
ti, in moji bratje. Kdor koli stori voljo mojega
Očeta, kteri je v nebesih, tisti je moj brat, moja
sestra, moja mati. Mat. 12. 46-50. Kakor pridni
klapci torej in pobožne dekle moramo Jezusa po¬
slušati, ker „ on sam ima besede večnega življe¬
nja u  Jan. 6. 69. in iz globočine svojega Jezusu
vdanega serca imamo pri vsakem učilu zdihniti s
svetim Avguštinom rekoč: Tvoja beseda o Gospod!
je kruh, ki redi in debeli; je olje ki lepša in
razveseluje; je vino, ki opijani, toda tako opijani,
da okusimo nebeško slast in se od posvetnega
odteržemo.— In kako prijetno je viditi, kadar o
gospodovem dnevu se vsi pravoverni iz sosešči¬
ne v domači cerkvici snidejo, in duhovni pastir,

—C 126  )-

ktereimt veljajo Jezusove besede: „ kdor tebe po¬
sluša, mene posluša “, med svojimi ovčicami na
lečo stopi, sveto evangelje jim zastopno prebere,
po tem pa jim tisto razklada in milih Jezusovih
resnic jih uči Slehern ga pazno posluša, vsaka
beseda iz njegovih ust kakor sladko mleko serca
meči; pravoverni vsi ginjeni svete ljubezni tukaj
stojč, njih misli pa se v zamaknjenem duhu na-
kviško dvigajo, in sterme nebeške milosti do člo ¬
veškega rodu; oni poslušajo,-serce jim gori, in
mile solzice, koje se jim po licih vderejo, so
javno spričevanje njih blagih sere, so očitno do¬
kazilo njih svete ljubezni in lepe hvaležnosti do
Jezusa. Naj bi ptuj človek sem stopil, in zvedil,
ker mu poprej še ni bilo znano, da ti ljudje so
kristjani, in da vsako nedeljo pridejo Jezusove nauke
poslušal, pač bi moral reči, da ti ljudje svojega Jezu¬
sa serčno ljubijo. Naj bi tega človeka, ki je prišel iz
nekristjanske dežele in nič ne ve od pobožnega
življenja ti po naši soseski peljal, od hiše do
hiše, po polju in logih, in on bi povsod lepo
obnašanje, ljubeznivo prijaznost, mirno poterpežlji-
vost naših sosedov vidil, in ti bi mu še povedal,
da sovražtva, nevošijivosli, jeze, preklinjevanja in
nobene pregrehe, s kojo bi Jezus razžaljen bil,
med temi ljudmi ni: oh kako bi se on čudil;

obljubim, da on bi se pokristjanil; zakaj mislil
bi, da kjer taka ljubezen do Jezusa gospoduje,
mora tudi prava sreča doma biti in prav bi so¬
dil, kajti mili Jezus nobenega ne zapusti, kdor

- c 129  )—

njega ljubi, in če tudi nekterekrate svoje ljubite¬
lje z britkostrai obišče, jim pa tudi toliko po¬
moči odkaže, da jim vse le k sreči izide. —

Pa spreobernimo svoje govorenje. Res ¬
nično je, da kdor svete nauke skerbno posluša
in po tistih svetč živi, milemu Jezusu svojo lju¬
bezen pokaže. Poglejmo zdaj, kako se nekteri kristja¬
ni v tem obnašajo. Jih hočem tukaj v pogled po¬
staviti, naj bi jih vi poznali in se jih ogibali. —
Vas peljem pervič k cerkvi, kjer duhoven ravno
pridiga, ali pa keršanski nauk uči. Komaj je u-
čenik govoriti začel, že so jo nekteri proč po¬
tegnili, in kakor da bi se božje besedo bali, se
po hišah poskrijejo, naj raje se v kerčmo vmak-
nejo, ondi tobak smodijo in čez pridigarja govore,
pa še nikoli ga niso celo pridigo poslušali. — Ti
gotovo ne ljubijo Jezusa. — Drugi pri cerkvi o-
stanejo, pa ves čas učila na strani sede, eden
drugemu šnopati ponujajo, ter se pogovarjajo od
hišnih zadev. Učila stvarice ne poslušajo. Tudi pri
tih je ni Jezusove ljubezni. — Zopet nekteri v
cerkvi sede, pa pri pridigi dremljejo, za kakem
stebrom stoje, pa na druge reči mislijo, na koru
slonč, pa le okoli po ženstvu gledajo. Vsem tem
ni mar za Jezusov nauk. Kdor je iz Boga, be¬
sedo Božjo posluša, je rekel nekdaj Jezus ju¬
dovskim množicam, zategavoljo taki ne poslušajo,
ker iz Boga niso.

Od cerkve vas peljem v sosesko. Tukaj
poglejmo skoz okno v pivnico. Kak6 po živinsk«
9

-c 130 )-

se tu nekteri vedejo, se napajajo, igrajo, kolnejo,
nore in tulijo! Prav bi kerčmar storil, ko bi britko
martro znad steno snel in proč nesel; zakaj tu¬
kaj ni ljubezni do Jezusa. — Stopimo skrivaj za
vogel. Neka množica metno prihruši. Kaj pojejo?
Beseda „  ljubezen u  se večkrat sliši; pa če prav
zastopim, ta pesem velja gerdi nečisti ljubezni.
Neko ljubico kličejo; pa ta mora biti prav ostu¬
dna nečistnica, ker zlo nesramne reči od nje pre¬
pevajo. Tudi pri tih je ni ljubezni do Jezusa. —
In tako dalje, ako pregledujemo življenje ljudi,
najdemo, da le redki so pravi Jezusovi ljubi¬
telji; kajti le malo kristjanov ima veselje do sve¬
tega nauka, še manj pa jih po tistem živi. To
premišljevati pobožnega človeka serce boli, in ne
more, da bi ne zdihnil: Oh kerščene duše! kako
nehvaležne ste vi, da svojega učenika, presladke¬
ga Jezusa ne ljubile; saj on je človeštvu naj bo¬
gatejši nebeški zaklad donesel, ko mu jo luč sve¬
te vere prižgal. —

Mi zamoremo dobrotljivemu Jezusu svojo
ljubezen še tako pokazati,

3. da radi k sveti maši hodimo in se pri tej
nekervavi daritvi pobožno zaderžimo.

„ Moje ime bo od vzhoda do zahoda ve¬
liko med narodi, na vsih krajih svetb se mu bo
aldovalo in čista daritva doprinašala u .  Tako je nek¬
daj gospod Bog govoril po preroku Malahiju 1.
10-11. Ta prerokba se je do besedice spolnila.
Pri zadnji večerji je mili Jezus s svojo vsega-

-c 131 )-

mogočno besedo kruh in vino v svoje telo in kri
spremenil, ter je tudi apostelnom in njih nasled¬
nikom enako oblast dal rekoč jim: „ To storite
v moj spomin “  Luk. 22. 19. S temi besedami
je Jezus daritvo svete maše zapostavil in Mala-
hijevo prerokvanje se je vresničnilo, ker po ce¬
lem svetu med vsemi narodi se sveta maša bere
in Bogu čista daritva doprinaša.

Sveta maša je naj svetejše opravilo našo edi¬
no zveličavne vere, je edina daritev novega zakona.
Pa Jezus je rekel: to storite v moj spomin, tako
je hotel, da pri vsaki sveti maši mislimo na nje¬
govo britko terpljenje; da celo sveta maša je re¬
snično ponovljena daritva, ktero je ljubeznivi Je¬
zus na križu svojemu nebeškemu Očetu za vse
Adamove otroke vpravil, samo s tem razločkom,
da na križu bila je kervava daritev, pri sveti ma¬
ši pa je nekervava. Ravno tista žertva, in ravno
listi žerec se na naših altarjih po mašnikovem
opravilu daruje, kteri se je nekdaj na altarji sve¬
tega križa žertvoval s tem razločkom, da na kri¬
žu je terpel, na altarji pa nič ne lerpi.

Vi ste slišali, da mili Jezus se je iz
ljubezni do nas na križu daroval in z našimi du¬
šami se zaročil. Za njegovo neskončno ljubezen
smo mu z ljubeznijo poverniti dolžni. Ker je On
sveto mašo v spomin svojega terpljenja zaposta¬
vil, mu nismo v stanu jasneje svojo ljubezen po¬
kazati kakor če radi k tej njegovi nekervavi da¬
ritvi hodimo in nanj mislimo. Sveta maša je

—( 132  )—

prav za prav Jezusova ženitnina z našimi duša¬
mi ; malopridni hudobnež bi bil, kdor bi se vstav¬
ljal na to ženitnino priti. Sveta maša je velika
večerja, ktero Jezus vsak dan svojim prijatelom
napravlja. Gerda nehvaležnost bi bila, se izgovar¬
jati, da ni časa take večerje se udeležiti. — Oh
kako prijetno je viditi, kadar soglasno zvenenje
z cerkvenega stolpa naznani, da čas za sveto ma¬
šo se bliža, in pravoverni iz raznih selišč proti
domači cerkvi hite veselega obraza in pobožnega
serca. Kadar do cerkvenih vrat pridejo se poniž¬
no Jezusu priklonijo, z blagoslovljeno vodd se
pokrižajo, na odtočeno mesto gredo, pobožno po¬
kleknejo in v čast presvetega Rešnjega Telesa ne¬
koliko pomolijo. Sadaj mašnik pred altar stopi in
vsi pričujoči svoje pobožne namene z mašnikovimi
mislimi sklenejo ter svojo paznost ponovč. Mašnik
pride k povzdigovanji in Jezus od nebeških an-
geljev sprejet na oltar stopi: Te resnice pre¬
pričani mašnik pred Jezusa na kolena pade, pa
kmalo vstane, in s trepečimi rokami vzdigne Jezusa
v podobi kruha in vina vsim kristjanom na pogled. —

In Jezus in človek se vidita - stvarnik in stvar se po¬
gledata, - eden drugemu svoje serce odpreta; eden do
druzega rokč stegujeta - Jezusova ljubezen se do člo¬
veka ponižuje, človekova ljubezen pa se do Jezusa
povzdiguje. - Oh čuda prevelika! oh hip preblagi! ’

oh sladka ljubezen! — Človek pred Jezusom in Je¬
zus pri človeku! sam mašnik v sredi. — Angelji ne¬
beški, ki Jezusa obdajate in na obrazih pred njim le-

-c 133 )-

žeči ga molite, povejte, ste li vi bolj srečni od člo¬
veka? je li vaša ljubezen v nebesih obilniše po¬
plačana kakor človekova ljubezen do Jezusa pri
sveti maši? — In mili Jezus ves zaklad svoje ljubezni
človeku podari, mu povikša posvečujočo gnado,
mu odpusti male grehe, in časne kazni mu izbri¬
še, mu podeli moč vsem zapeljivostim se krepko
vstavljati, ga zavarje pred časnimi nesrečami in
čašo svojega nebeškega blagoslova do dna nad
njim izprazne. Blagor svetu! da ima daritvo
svete maše! ako bi se ta daritva vedno ne opravljala,
že kdaj bi bil ves svet končan. Pa še veliko bolj bla¬
gor človeškim otrokom! da jim je po tej presveti da¬
ritvi priložnost dana vsak dan na Golgoto stopiti in
pričujočim biti Jezusovemu zadostenju za njih grehe;
da jim je priložnost dana vsak dan z Jezusom
sveto ženitnino obhajati, njih ljubezen mu skazo-
vati in njegovih neizmernih gnad se udeleževati.

Ker je sveta maša naj imenitniša daritev
novega zaveta, ker je nebeško sonce naše svete
vere in zveršek vse Jezusove ljubezni do človeš¬
kega rodu; pokažite ljubi moji! Jezusu vašo lju¬
bezen tako - lč, da vsak čas radi k tej nekerva-
vi daritvi pritečete. Pomislite, da po samd eni
sveti maši se bolj časti Božje veličastvo, kakor
so vsi angelji in svetniki nebeški zmožni časti
mu dati. Zaderžite se pa tudi prav pošteno in po¬
božno pri tem naj svetejšem opravilu, ker veste,
da tukaj se nebesa z zemljo vežejo, in milost Božja
nad človeštvom rosi in se v naše serca razliva. —

-( 134  )—

V življenji svetnikov beremo tolikanj le¬
pih zgledov od ljubezni do Jezusa, kolikanj svet¬
nikov štejemo, kajti še nobeden ni brez take lju¬
bezni v nebesa prišel, še manj pa svetnik po¬
slal. — Zmed druzih hočem vam v zgled postaviti
svetega Marina. Evzebi nam pove, da Marin bil
je v Cezareji Palestinski doma, bil je premožen
in srečen mož in pa krisljan. Se prigodi, da on
pri svojem cesarju visoko službo dobi. Njegovi
zoperniki ga iz nevošljivosti zatožijo, da je krist¬
jan. Sodnik ga pokliče ter ga vpraša, kakšino
vero da imd. Marin mu naravnost odgovori, da
ima keršansko vero in celč da je duhovnik. Na
to mu sodnik reče: Ce je tako, ne moreš službe
obderžati, ter mu da tri ure časa se pomislili.
Marin gre od sodnika domti, pa že na poti ga
sreča sluga ondašnjega škofa Teotena, ter mu spo¬
roči, da škof želi ž njim govoriti. Marin grč na¬
ravnost k škofu, kteri je že vse vedil: Ta ga
prejme za roko, ga pelje v cerkvo pred altar,
mu odgerne na eni slrani plajšč, pod kterim je
z mečem svoje nove službe opasan bil, na drugi
strani pa mu bukve svetega evangelja pred oči
postavi, ter mu reče: Marin! zberi si med tvojim
mečem in med svetim evangeljem; tvoj meč ti
nakloni posvetno čast, sveti evangelj pa ti podari
večno čast; če hočeš meč nositi, kojega si z novo
službo dobil, bo znamnje, da svet ljubiš, če se pa
svetega evangelja deržiš, bo znamnje, da Jezusa
ljubiš: zberi si med tvojim mečem in svetim evan-

-( 135  )-

geljem; meč ti da imenitnost pred svetom, pred
Bogom pa večno prekleslvo; sveti evangelj ti da
zaničevanje in terpljenje na svelu, pred Jezusom pa
nebeško slavo in veselje Na te besede prejme Ma¬
rin za sveti evangelj. In sveti škof mu pristavi: Do¬
bro se ga derži, zaupaj v Boga, in zmagal boš. Po¬
kaži Jezusu svojo ljubezen, ker On se je za tc
umoriti dal a . Spred altarja se Marin naravnost k
sodniku poverile, si ondi meč svoje častivne služ¬
be odpaše, mu ga pred noge položi ter reče:
kristjan sem, in Jezusovemu evangelju zvest o-
stanem. Stori z menoj, kar ti je ljubo“. In Ma¬
rin je bil strašno mučen ter vmorjen. Tako je
on Jezusu svojo ljubezen pokazal. —

Ljubi kristjani! Kaj nas moti, da smo ta¬
ko merzli v ljubezni do Jezusa? da se nam ta¬
ko težko zdi k sveti maši hoditi? da smo tako
nemarljivi v poslušanji Božje besede? da smo ta¬
ko sebični v svojih vsakdanjih opravilih? Svet nas
slepari. Za majhen posveten dobiček se veliko po¬
trudimo, dolge poti storimo, hude mraze in ve¬
like vročine radi prestanemo; za Jezusovo ljube¬
zen pa in za svoj dušni prid je nam vsako de¬
lo pretežko. Za posvetno čast se veliko ponaša¬
mo, za Jezusovo čast pa nič ne maramo. Oh
kako merzli Jezusovi ljubitelji smo mi! Kali ne
veste, da ljubezen do Jezusa je znamnje izvoljenih, da
brez tega znamnja nihče ne pride skoz nebeške vra¬
ta? „ Ako kdo ne ljubi Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa, bodi preklestvu izdan „  Zberite si “  vam

-( 136  )—

rečem, kakor je škof Teoten rekel sv. Marinu,
„  zberite si med svetom in Jezusom u .  Ce bote
svet ljubili, bote s svetom pokončani; če bote
pa Jezusa ljubili, bote ž njim vred večno kra¬
ljevali Kdor Jezusa ne ljubi in za njim ne
hodi, ne more priti v njegovo kraljestvo.

Bratje! poglejte z duhovnim očesom proti
hribu Golgota. — Jezus — s teškim križem oblo¬
žen — počasi stopa na tisti hrib, on obnemaguje
pod težo in večkrat na tla pada. Glejte ga, pri¬
šel je verh hriba ves poten, včs kervav, en ma¬
lo postoji, in sadaj se — križ na ramah deržaje
k nam oberne in z glasno besedo izgovori: kdor
me ljubi, za menoj naj hodi“. Dobro so te be¬
sede zastopili vsi svetniki. Vedno so ga ljubili
vsi svetniki, in za njim hodili.

Perva ga je nasledovala njega ljubezniva
mati, prečista devica Maria. Za njo so se verstili
apostelni, marterniki, spoznovavci in brezštevilna
rajda svetih devic. Vsi, do enega vsi, kteri se v
večnosti veselč, so le za Jezusom čez hrib Gol¬
gota v nebesa prišli; kajti edina pot derži v ne¬
beške višave, in ta pot pelje čez hrib Kalvarje
po stopinjah, koje so z Jezusovo ljubeznijo za-
znamvane. Nu! ljubi moji bratje! ali se ne bomo
tudi mi uverstili med Jezusove nasledovavce ?
Pač. — Ljubeznivi Jezus! kamo hočemo iti, če
Tebe zapustimo, samd ti imaš besede večnega živ¬
ljenja. Tebi se hočemo popolnoma darovati, tvo¬
je svete nauke hočemo vselej poslušati in po njih

< 137  )-

živeti, tvojo neizmerno ljubezen hočemo vedno
premišljevati in vse občutke svojega serca le tebi
posvetiti. Presladki Jezus! ponižno, te prosimo vžgi
naše serca goreče ljubezni do Tebe in daj nam
živim in merlvim tvojim biti. Amen.

• .Uf >

igiv uir,-: • •• . tau.vst ; v-

■

J-iii raij .0 /1 mr/boie '«i


■

VIII. POGOVOR

Veža Božja.

„ Moja hiša se molitve hiša imenuje, vi pa
ste jo storili jamo razbojnikov^. Tako
je rekel Jezus barantačem v Jeru-
zalemsken tempeljnu.  Matevž XXI. 13.

iSlehern kristjan trojen dom ima: časno
hišo, v kleri se je vrodil; srenjsko cerkvo, v
kteri se je prerodil in svete nebesa, v kterih se
bo spremenil. Na ta trojni dom človek vedno
misliti mora, dokler na svetu živi, in nikdar ne
pozabiti, da svete nebesa bo le tako posedel, ako
se bo v rojstni hiši poštenega, bogaboječega,
pobožnega kristjana spričeval, ter posvečevavno
gnado in druge svete darove, ki jih je v svoji do¬
mači cerkvi od Boga obilno prejel, visoko cenil
in zvesto hranil.

Vsak kristjan sam za se je že tempelj
Božji. Gospod Bog v njem prebiva tako, da Bož¬
ja podoba je za vselej človeku vtisnjena in
njegova duša je svetišče živega Boga; serce mu
je altar, na kterem je človek dolžan povsod svo¬
jemu Bogu darovali in ga častiti; navdih gnade

-c 140 )-

mu je prižnica, iz ktere mu Gospod vedno ozna-
nuje svoje zapovedi; in vest mu je sodni stol,
mu je zgrevano obtoženje grehov. Po tem takem
zamore človek v svoji rojslni hiši prav spodobno
Bogu služiti ter ga kakor v njegovem tempelj nu
častiti, in vemo, da kdor tega ne stori, njegovo ime
bo izbrisano iz števila izvoljenih.— Pa Gospod
je hotel zraven takih z mesom obdanih tempeljnov
še druge iz kamnja sozidane veže v svojo čast
imeti, v kterih blagovoli kakor na svojem pre¬
stolu med nami kraljevati in z nebeškemi darovi
nas oblagrovati; njemu se je zljubilo iz neizmerne
ljubezni do človeških otrok veleti, da v sleherni
veči katoliški soseski naj se njegovemu veličastvu
cerkva postavi in v njej slava prepeva Božjemu
imenu ter sveta služba opravlja.

V tacih srenjskih cerkvah hoče on od
vsih pravovernih srenjčanov ob enem čast in
hvalo sprejemati, in terja, naj se njegovi hiši
spodobno svetost vekomaj skazuje; da celo hudd
se nad vsemi maščuje, kteri bi z nespodobnim
zaderžanjem njegovo vežo onečastili, kakor bere¬
mo v svetem pismu, da je mili Jezus dvakrat
storil z barantači v Jeruzalemskem tempeljnu:
namreč je naredil tepežnico iz vervic, in je iz¬
gnal vse, kteri so v tempeljnu prodajali in kup¬
čevali, in je zvernil mize menjavavcom, in stole
tistim, kteri so golobe prodajali, ter jim je rekel:
Pisano je: moja hiša se hiša molitve imenuje, vi
pa ste jo storili jamo razbojnikov. “

-( 141  )-

Velika pregreha pač mora biti, če se kdo
v Božji veži nespodobno zaderži, ker se je mili
Jezus celo nad barantači v Jeruzalemskem tempelj—
nu tako močno razserdil. — Naj bi nobeden
zmed vas z nespodobnim obnašanjem v cerkvi Je¬
zusa ne razžalil, marveč tudi tako mu svojo lju¬
bezen pokazal, da se bo v Njegovi hiši — v cerkvi —
pobožno zaderžal, sem namenil dans vam govoriti
od spodobnega spoštovanja gospodovih hiš, ter
bom svoj pogovor tako-le razdelil:

I. Božjim vežam se spodobi čast in spošto¬
vanje, ker v njih Gospod Bog na poseben način
stanuje;

II. Božjim vežam smo dolžni čast in spošto¬
vanje, ker v njih posebne gnade od Boga dobi¬
vamo.

Ni se čuditi, da iz nebes na zemljo stre¬
le švigajo, zakaj strel so vredne vse nespodob¬
nosti, ki se po cerkvah godijo “  pravi sveti Kri-
zostom. — Poslušajte prav pazno.

Naš Bog, kteri s svojo vsegamogočno be¬
sedo „ bodi “  svet in vse, kar je v njem, vstva-
ril, in je Gospod nebes in zemlje, ne prebiva
v tempeljnih, ki so z rokami sozidani, tako je
nekdaj sveti Pavel v Ateni učil: marveč njegovo

-( 142 )-

veličastvo je neograjeno; nebesa so m« sedež,
zemlja mu je podnožje, vesolni sveti mu je tem¬
pelj, vsaka gora mu je altar, sonce, luna, zvezde
so mu milionov svetlih lampic v velikem domu
prižganih, megla mu je kadilo, ki se vedno proti
nebeškemu prestolu vali, in vse rastline od niš¬
kega vresa do visoke ciprese so naraven kinč
njegovega neizmernega tempeljna.

Vse stvari po neskočni širjavi celega
sveta Boga svojega stvarnika časte. Tudi pametni
človek zamore, sem že poprej rekel, in je dolžan
Boga povsod moliti; kajti „ Bog je Duh; in kteri
ga molijo, ga morajo v duhu in resnici moliti u
Jan. 4. 24.- Vender se je neskončni Bog člo¬
vekovi slabosti vgodil, in da hi pozemeljskemu
človeku, dokler je na prostor in čas navezan, dol¬
žna Božja častitva polajsana bila, je dovolil sebi
v čast odločene tempeljne na svetu postaviti, v
kterih s posebno pričujočnostjo biva, zemljanov
hvaležne dari radno sprejemlja, dolžno spoštovanje
blagovoli, vse sebi izročene krisljanje blagoslovi
ter jih z nebeškimi dobrotami bogato obdaruje. —
Tako stoji skoraj v sleherni katoliški soseski Bogu
v čast sveta cerkva pozidana, kakor je nekdaj med
Jzraelci skrinja zaveze stanovala. — Sem rekel, da
takim Božjim vežam se spodobi čast in spoštovanje.

I. zato ker v njih Gospod Bog s posebno pri¬
čujočnostjo stanuje.

Tega se jasno prepričati poglejmo neko¬
liko v stari zakon. — Gospod Bog je bil že v

-( 143 ) —

puščavi Mojzesu vkazal skrinjo zaveze narediti, jo
lepo pozlatiti, iu z dragim pertom pokriti. To
skrinjo so Izraelci veliko let v puščavi seboj no¬
sili, in kjerkoli se za čas vstavili, v sredi ljud¬
stva so pervi šotor skrinji zaveze postavili. Glej¬
te pervo Božjo vežo. Zatorej je Mozes ponosno
smel reči:,, Ni ga toliko imenitnega ljudstva,
ktero bi imelo svoje bogove tako blizo, kakor je
naš Bog priča vsem našim prošnjam. u  5. Moz.
buk. 4. 7. — Ko so Izraelci obljubljeno deželo
si vsvojili, so skrinjo zaleze seboj prinesli in v
šotorji jo hranili. Zdaj so jo imeli v Silo-tu, kjer
je Heli veliki duhovnik bil. Od tod je prišla Fili¬
stejcem v roke, pa ti so jo kmalo nazaj poslali in
bila je prenesena v Abinadabovo hišo v Gabaji.
Od tod je bila preložena v hišo Obededona Getej-
ca, kterega je Gospod Bog zategadel bogato
blagoslovil. Iz Obededonove hiše jo je kralj Da¬
vid z velikim veseljem v svojo kraljevo hišo na
jeruzalemskem Sionu prepeljal. — Skrinja zaveze
ni imela še svoje hiše, zatorej je pobožni kralj
David se napravljal, nji lastno hišo postaviti in
Gospod Bogu tempelj sozidati.

Pa glej, prerok Natan mu naznani, da
ker je kot vojšak veliko kervi prelil, ni vreden
Gospodu miru hišo pozidati, marveč njegov sin
Salomon, ki bo v lepem miru kraljeval, je izvo¬
ljen to delo speljati. In tako se je zgodilo. Ne
bom druzega pravil, kakor da pod kraljem Salomo¬
nom je po sedemletnem nevtrudenem zidanji tak

-( 144  )-

imeniten tempelj na gori Moria stal, da je bil
Čudež sveta imenovan. Zdaj ga Salomon Bogu
posvetiti sklene. Skliče vkupej vse starašine v
Izraelu, vse vikše v rodovih, vse poglavarje izra-
elovih otrok in vse Levite ter prenesejo z veli¬
ko slovesnostjo skrinjo zaveze iz gore Sion v tempel,
ter jo v svetišče pod perute Kerubinov položijo; in
kakor so Levili s trobentami in piščali soglasno
zagodli in prepevali rekoč: „ Hvalite Gospoda,
on je dober in njegovo vsmiljenje je večno a
glej nebeški oblak je vso Božjo hišo napolnil,
in gospodova čast se je po tempeljnu razgernila.
To viditi Salomon na kolena pade, iz globočine
serca Boga moli, ter sam sebe in vse ljudstvo
Gospodu priporočuje. Ko kralj svoje molitve o-
pravi, pade iz nebes živi ogenj in vse darove
vidoma požge. Vse ljudstvo pade sterme na obra¬
ze in pričujočega Boga ponižno časti. — Kadar
je Salomon posvečenje tempeljna dokončal, se
mu pa Gospod Bog v spanji prikaže, ter mu re¬
če : Jaz sem tvojo molitev vslišal, in sem to hi¬
šo v svojo posebno stanovanje posvetil, in
v njej ima moje imč vekomaj bili, moje oči in
moje serce imajo v njej vselej ostati. Kadar bom
nebo zaprel, da ne bo dežilo; kadar bom kugo
med ljudi poslal in z drugimi šibami deželo o-
biskoval ;  če se bo ljudstvo k meni obernilo, mi¬
lost prosilo, in hudobnega življenja se pokorilo;
ga bom jaz iz nebes vslišal, grehu odpustil in
deželo nadlog rešil; zakaj blagovolil bom molitve

—( 145  ).—

tistega kteri me bo na tem mestu molil“. — To¬
likanj od Jeruzalemskega tempeljna.—

Sadaj storimo priliko med Jeruzalemskim
tempeljnom in našimi keršansko — katoliškimi cerk¬
vami. Jeruzalemski tempelj bil je prav za prav le
senca naših cerkvd. Kar je Malahia napovedoval, da
dnevi pridejo, ko se bo Gospodovo ime od sončne¬
ga vzhoda do zahoda med narodi veličastilo, in
Bogu se po vsih krajih sveta čisla in sveta da¬
ritev opravljala, se je zgodilo. Ko je Kristus na
svetem križu kervavo daritvo za včs svet nebeš¬
kemu Očetu opravil in velikopomenljivo besedo
„  dopolnjeno je “  izgovoril; takrat se je- v Je¬
ruzalemskem tempelnu zagrinjalo, ki je svetišče
zakrivalo od verha do tal razstergalo, sveti evan-
gelj se je po celem svetu razglasil, izveličavni križ
se je povsod zasadil, altarji svete daritve so se
med vsemi narodi postavili in Božje veže po
vsih krajih svetd pozidale, v kterih pravi Bog s
posebno pričujočnostjo vsred svojega ljudstva pre¬
biva. In resnično. V skrinji zaveze, ktera se je
v svetišču Jeruzalemskega tempelna hranila ste
bili dve kamnitni tabli deseterih zapoved, in Mo-
zes jima je bil še pridjal svoje petero bukev: v
naših cerkvah se pa hrani in vedno oznanuje
sveti evangelj in vsa od Sina Božjega bolj na
tanko razložena postava. — V skrinji zaveze so je
košček une mane hranil, s kojo je Bog izraelske
otroke v puščavi več let redil: v naših cerkvah
pa v labernakelnu sam včlovečeni Sin Božji z
10

-( 146  )-

dušo in telesom, s kervjo in mesom prebiva, in
se vsem pravovernim v dahovno jed in večno
življenje zavživali blagovoljno deli. — V Jeruza¬
lemskem tempeljnu so Bogu le živino v dar klali
in sožigali : v naših cerkvah pa se sam Jezus
Kristus kot nedolžno jagnje svojemu nebeškemu
Očetu za grehe vseh ljudi vedno daruje. — Ako je
tedaj Bog rekel od Jerezalemskega tempeljna, da si
ga je v stanovanje izvolil; kaj moremo še le od
naših katolških cerkva misliti? Gotovo je v njih
Bog na poseben način pričujoč. Da, smem reči,
kakor ti človek v svoj i rojstni hiši sediš in
z mislimi se zdaj tu zdaj tam po svetu znajdeš;
tako Jezus, čeravno nebo in zemljo s svojo pov-
sodpričujočnostjo napolni, vendar v presvetem
Rešnjem Telesu tukaj posebno kraljuje in kakor
v svoji hiši prebiva. Oh ljubeznivi Jezus! kdo je
v stanu tvojo ljubezen do človeških olrdk zapo-
pasti! Kakor sosed pri sosedu hišo sozida in po-
leg njega stanuje; tako si ti hotel nam sosed biti,
si vsred naše soseske svojo hišo postavil in pri
nas bivati blagovoliš Da resnično, ga ni toliko
imenitnega ljudstva, ktero bi tako blizo svoje bo¬
gove imelo, kakor smo mi katoličani; kajti svo¬
jega Boga Jezusa Kristusa imamo mi svojega milega
soseda.

Pa spreobernimo svoj pogovor. — Vsi
posamezni ljudje in celo narodi so vselej postore
visoko častili in spoštovali, kjer so Božje bitje
pričujoče mislili: Očak Jakop ves ostrašen na-

-( 147  )-

k viško plane, ko se mu je bil na poti v pfujo de¬
želo Bog v spanji prikazal, in je govoril: Resnično,
tukaj Gospod Bog stanuje.— Kako strašen je ta
kraj! Tukaj je Božje prebivališče, tukaj so nebeš¬
ke vrata! 1 Moz. buk. 48. Nagloma vzame ka¬
men, ki mu je za podglavje bil, ga z oljem po¬
lije ter v večen spomin posveti. — Mozes je
čevlje izzul preden se je ognjenemu germu bližal,
iz kterega mu je Gospod govoril, ter je na obraz
padel. — Izraelci so trepetali, ko so prot hribu
Sinaj koračili, na kterem se je Bog v blisku in
gromu oglasoval. Stari Hajdje so svoje tempeljne
tako spoštovali, da v njih niso ne kašljali in ne
se vseknovali. Ko so svoje lažnjive bogove ka¬
ko očitno stisko odverniti prosili, so se ženske
na tla vlegale in z lastnimi lasmi njih tempeljne po¬
metale. — Od pervih kristjanov vemo, da so Bož¬
je veže visoko častili. Kralji so svoje krone iz gla¬
ve djali, kadar so v cerkev stopili; nobeden ni smel
z orožjem v cerkvo priti, vrata so kušovali in
pred altarjem se do tal priklanjali. Od matere
svetega Gregorja Nizenskega se bere, da nikdar
ni altarju herbta obernila, nikdar v cerkvi na tla
pljunila. In tako dalje so vsi narodi svoje tem¬
peljne častili, samo današnji kristjani so se tako
spridili, da božjim hišam dolžnega spoštovanja
skazali nočejo. Naše cerkve so, kakor pravi sveti
Peter Damian, napolnjene z nevidnimi angelji ne¬
beškimi, kteri Jezusu okoli presvetega Rešnjega
Telesa veličastno krono derže, ponižno ga Častd

— c 148 )—

ter Vedno mu „sveto“ prepevajo: današnji kristjan 5 ,
pa na to nič ne porajlajo, marveč mlade ženstva pri¬
dejo v cerkvo vse olišpane in našopirjene, kakor
bi bile one altar; in ko bi zamogel v serce
mnogih pogledati, vidil bi, da v njih sercu kot
v starem červivem siru vse gomzi in mergoli
posvetnih misel in nerednih želja, da celo iz
nekterih smerdi tudi napuh, zavist, togota, staro
sovražtvo in pika na soseda; to je zlato, kadilo
in mira, ki se večnemu kralju daruje. V naših
cerkvah Gospod prebiva, tukaj se Jezus svojemu
nebeškemu Očetu za naše grehe daruje, tukaj je tron
usmiljenja Božjega na zemlji postavljen, in namen
našega snida na tem mestu je ta, da bi iz nebes
po Jezusu Kristusu milost dosegli; ali današnji krist¬
jani tega ne pomislijo, marveč tukaj, kjer bi
imeli Boga častiti, ga zaničujejo, kjer bi ga imeli
vkrotiti, ga razserdijo, kjer bi ga imeli s solzami
omehčevati, ga z napčnosljo razjezijo, in tako na
mesti blagoslova preklestvo prejmejo; godi se, kar
je sveti Ambrož rekel, da z malimi grehi v cerk¬
vo pridejo, z velikimi grehi pa iz cerkve gredo.
Kaj delaš, človek! da olišpano žensko v cerkvi
ogleduješ, ali ne trepetaš, da božji tempelj s tak-
šino malopridnostjo onečastiš? Mašnik pred altar-
jem za tvoje grehe nedolžno jagnje daruje, ti se
pa smejaš, se nič ne bojiš, se ne treseš ? Oh prederz-
nost! kako bomo zamogli Boga potolažiti? Sv. Krizost.

Bratje! ovedite se. V naših cerkvah Go¬
spod Bog s posebno pričujočnostjo stanuje; zato-

-( 149  )—

rej častite jih, in vbogajte svetega Nila, kteri vas
svari, da s takim spoštovanjem v cerkvo hodite,
kakor da hi v nebesa šli, ter nič tacega v cerk¬
vah ne govorile ati delajte, kar bi posvetno bilo.

II. Božjim vežam smo čast in spoštovanje
dolžni, ker v njih redne gnade od Boga pre¬
jemljemo.

Na mesto, kjer se mu je dobro godilo, se
človek večkrat spomni, in do prostora, kjer ga
je kaka sreča, kaka dobrota došla, slehern hva¬
ležno serce ima, ter ga spoštuje. — Ko se je
izraelski vojvoda Jozue napravljal ljudstvo čez
reko Jordan peljati in obljubljeno deželo z mečem
si vsvojiti, pošlje dva moža skrivaj v mesto Je¬
riho, naj bi ga ogledovala in kar bi za zmago po¬
trebno bilo, mu sporočila: Jeriholjani zasačijo
ogleduha, ju hočejo prijeli in pred ondišajega kra¬
lja peljali, naj bi bila ob glavo djann. Ona pa
pobegneta v hišo neke ženske imenovane Rahab,
in ondi se poskrijela. Jeriholjani prihrušijo pred
hišo in terjajo, naj jim Rahab izraelska ogleduha
izda; Rahab ju prekrije, ter ju ponoči skozi okno
v koši po zidu spusti, da sta vbežala. Pa pre¬
den ju spusti liju prosi, naj bi Izraelci njeno dru¬
žino in hišo, kadar bodo mesto zmagali, v miru
pustili. Ogleduha obljubita, ter ji velita, ko bo¬
do Israelci y mesto derli, vervico na okno, skozi
klero sla življenje vnesla, pripeti, naj bi Izraelci
po lej njeno hišo spoznali in jo spoštovali. Ogle¬
duha prideta k Jozuelu, mu vse dopovesta ter ga

-( 150  )—

prosita Rahabne hiše in družine ne pokončati. Zdaj
se Jozue čez reko Jordan vzdigne in proti mestu
Jeriho vojsko pelje. Ko pred mesto pride, se v-
stavi in sledeč vkaz razglasi: Bog bo nam dal
mesto Jeriho v roke. Vse ima pod meč djano
bili. Samo Rahabne hiše se ne sme nihče dotak¬
nili, ker ondi sla naša sporočnika prikrita bila.
Znamnje te hišo je vervica na oknu pripeta. V hi¬
šo, kjer taka vervica iz okna visi, ne sme nihče
stopiti. In takd se je zgodilo. Mestno ozidje se
je na trobentne glasove posulo, Izraelci so v Je¬
riho derli in z meči morili, in hudd žgali in vse
pokončali; le Rahabna hiša in družina je plenu
ostala, je rešena bila; ondi je vervica iz okna
visela. Tako so Izraelci hišo spoštovali in častili,
v kteri sta dva njih sporočnikov milost našla in
smerti rešena bila. Joz. II. in VI.

Obernimo to na vašo farno cerlivo: Tu¬
kaj Gospod Bog v sredi svojih angelov in po¬
sebno svetnikov, kterim je cerkva v varstvo iz¬
ročena, včlovečen stanuje, in vse farane s takimi
neprecenljivimi dnrmi in svetimi gnadami osiplja,
da pamet jih ni kos razumeti, jezik ne izgovori¬
ti, le serce se mora goreče hvaležnosti do Nje¬
ga vneti. Da nekaj opomenim. V vaši farni cerkvi
ste bili pri pervi stopinji v pozemljsko življenje
iz kerslne vode in svetega Duha prerojeni, da ste
bili večne smerti rešeni in v bukve izvoljenih
vpisani. Kerstni kamen je vam veden spominek
perve milosti Božje, kojo ste tukaj okusili, je

-( 151  )-

priča vaše kerslne obljube.— V vaši farni cerkvi
ste bili že nekolikanj odraščeni pri sveti birmi v
pravi veri poterjeni, poterjeni in pomaziljeni v
stanovitne vojšake Kristusove. Z vašimi botri vred
so bili ti svetniki priče vašega slovesnega vvo-
jaštovanja med Jezusove čete. — V vaši farni
cerkvi ste bili pervi in še velikokrat pri zakra-*
mentu svete pokore po Jezusovem zasluženji svo¬
jih djanskih grehov očiščeni in peklenske obla¬
sti oprosteni. Poglejte spovednice — te sodne
stole Božje, in spomnite se, kakšino veselje je
vaše serca prešinilo, kadar je vam spovednik v Je¬
zusovem imenu rekel: pojdi moj sin! moja hči!
grehi so ti odpuščeni; ne greši več. — Da, mili
Jezus je vas po pravem spokorenju tako ljubez¬
nivo sprejel, da vas je ondi k svoji nebeški mizi
povabil, ter lastno mesd v jed in presveto rešno
kri v pijačo vam predpoložil. Poglejte sveto mizo,
kar angelji nebeški želijo, pa nikdar dosegli ne
bodo, to ste vi ondi zaviživali — včlovečenega Bo¬
ga. — Pa kaj bom dalje pravil ? železen jezik bi
mogel imeti, da bi vse dopovedal, kar ste v do¬
mači cerkvi iz božje roke že prejeli. Tukaj so
bili vaši zakoni blagoslovljeni, tukaj bodo vaše ža«r
lostne serca razveseljene, tukaj vam duhovni ne¬
beški kruh izveličavnega nauka lomijo, tukaj Bog
vaše molitve vslišati blagovoli, od tukaj se nebeški
žegen čez vašo družino, pohištvo, polje, živino razli¬
va, tukaj so vam vse gnade na ponudbo, in še nihče
ni prišel v domačo cerkvo pomoči iskat, da bi je ne

-( 152  )—

bil dobil. — Poglejte altar. Kadar kaka velika ne¬
sreča proti, kadar se silne stiske vam na gla¬
vo vsipljejo, kadar roka Božja vas zavoljo vaših
pregreh tepsti in strašno končati žuga in se ne
veste kamo oberniti, kako razžaljnegn Boga po¬
tolažiti, takrat vas milo donenje soglasnih zvonov
iz visoke line v domačo cerkvo skliče, vaš maš¬
nih stopi pred altar in po njem ge sam Jezus za
vas svojemu nebeškemu Očetu daruje. — In nesre¬
ča je odvernjena, jeza Božja potolažena, nebo se
odpre, in kot hladna juterna rosa nebeški blago¬
slov na vas spet rosi.— Ali pa kadar eden ali
drugi faranov na bolni postelji leži in v čerkvo
več priti ne more po božje dari, takrat, kadar se
mu zadnja ura bliža in on naj bolj nebeške po¬
moči potrebuje, sam Jezus la altar zapusti in ga
gre na smertno posteljo obiskat, se mu po du¬
hovniku nese za okrepčavno popotnico in njega
dušo posveti v svojo večno nevesto. Da ce'o, ka¬
dar je duša že v večnost stopila in telo v grob
zibnilo, na tem aitarju se Jezus za njo nebeške¬
mu Očetu še le daruje, in za njo v večnost gna-
de pošilja. Oh dobrote! neštevilne dobrote, ki jih
*v vaši domači cerkvi prejemljate! Oh milosti!
neizmerne milosti, s kojimi vas Bog v vaši farni
cerkvi obdaruje! Oh gnade! neprecenljive gnade,
s kterimi Božja roka vas v tej hiši posiplja! Kdo
bi bil tak nehvaležnež, da bi se vsega tega ne
spomnil, kadar sem pride? kdo bi bil tak malo¬
pridnež, da bi tej Božji veži časti in spoštovanja

—( 153  )-

ne skazoval? Ako so Izraelci Rahabno hišo, kjer
na oknu je vervica vihrala v znamnje, da dva
izraelska ogleduha sla ondi smerti rešena bila,
častito spoštovali; koliko bolj bi imeli kristjanje
svoje farne cerkve, v kterihjim je vsak kamen-
čik znamnje gnad in dobrot, koje so v njih od
nebes že prijeli? V svojih domačih cerkvah so ve¬
čne smerti rešeni, peklenske sužnosti oprosteni, in
dediči nebeški postavljeni bili: in ta nebeška ded-
nina jim bo tukaj zmerej bolj zagotovljena; da
celo cerkev je predkus nebeškega veselja po
besedah svelega Krizostoma, ki pravi: cerkve so
majhne nebesa.

Vender pa kolikanj oskrunjevavcov svetih
cerkva!! Serce me boli, si ne upam vam dopo¬
vedati vseh nespodobnosti, s kojimi se te majhne
nebesa na zemlji onečastijo. Govorite na mesti
mene vi zidovi, ki to božjo vežo obdajate in jo
od svetnih opravil ločite, kolikanj nespodobnežev
ste vidili že čez cerkveni prag stopiti, kteri slva-
rice pobožnosti niso v sercu imeli, in so tako
temu svetemu kraju se bližali, kakor bi bili šli v
posvetno hišo. Govorile vi stebri, ki to slropje
podpirate, povejte, kolikanj ošabnih malopridnežev
ste vidili, ki so s pogledi, spomigljeji, z besedami
in še z drugim telesnim gibanjem to sveto mesto
sramotili, in tako se obnašali, kakor bi bili v
posvetnih grešnih glediščih. Govorite vi altarji, ki
sle tron živega Boga na tem kraji, povejte, ko¬
ckanj prevzetnih posvelncžev je že pred vami

-c 154 )-

slalo, kteri so si tukaj perve prostore izberali, vam
herbte obračali in po ljudstvu okoli zijali, kakor bi bili
hotli očitno pokazati, da jim ni mar za Boga in za
svete zakramente, marveč da so prišli semkaj vsem
pobožnim se spakavat in od službe Božje jih od-
vračvat. Govorite vsi svetniki, kterim je ta cerk¬
va posvečena, govorite vi angelji, kteri na tem
kraji svojega Jezusa častite, povejte, kolikanj ne¬
sramnežev ste vi v tej Božji veži vidili, ki so
z ostudnimi mislimi in nečistimi željami med žen-
stvom iskali, kar se ne spodobi keršenemu jeziku
izgovoriti.

Večni Bog! in ti vse to terpiš?— Takih
oskrunjevavcov tvojih svetih hiš ne končaš ? — ti
dopustiš, da v tvoje svetišče te grešniki zaniče¬
vat pridejo?— Pač ti se maščuješ; jim nesrečo v
deželo, čez njih polje in v njih rojstne hiše pošiljaš,
in naj hujša strafa, s klero jim žugaš, bo večno po¬
gubljenje ; kajti pisano je, da oskrunjevavce Božje
veže bo zadela strela večnega preklestva. Tre¬
petajte grešniki, ki Boga v njegovo svetišče ža¬
lit pridete; trepetajte vsi oskrunovavci cerkvd, za¬
kaj v tistim kraju, kjer bi imeli odpuščanje gre¬
hov doseči si sami podpišete sodbo pogubljenja.

V Krotoni, znamenitem mestu na spod¬
njem Laškem živela je hči bogatih in plemenitih

-( 155  )-

starišev. Ona je bila krasne telesne postave in
na svojo lepoto se je kaj ponosno domišljevala.
Med drugimi njenimi pregreški bil je naj očitniši
ta-le, da se je vsa našopirjena v čerkvo kazat
hodila, ter je druge v pobožnosti motila. Večkrat
bila je zategadel posvarjena, pa ni holla k
poštenosti se poverniti. Zatorej jo je štrafa bož¬
ja zadela. — Neki večer bila je na gostii pri
sosedu, kar na enkrat oslabi in omedli tako, da
jo morajo domu peljati. Se pošlje po zdravnike,
pa slabosti le rastejo; zdravniki celo izgovore,
da ni pomoči za telesno zdravje, naj se pošlje
po spovednika in naj se skerbi za dušo. Spo¬
vednik pride, ter jo za spoved pripravlja. Dekli¬
na ga čudno gleda, pa gnade spokorenja nima,
zadnič mu reče: „ Ako me Bog takšino hoče i-
meti kakoršna sem brez spovedi, naj me vzame;
če me pa takšino imeti noče, naj me pusti. Reče
in spovedniku herbet oberne. Spovednik to slišati,
se vstraši, spominja, svari, prosi, žuga in solze
poliva. Vse nič ne zda, in spovednik zapusti
nespokornico ter skrivaj skoz druge duri odide.
Dekličini oče misleč, da hči se bo prav spove¬
dala med tem ko se spovednik s svojo hčerjo
pogovarja, pošlje v bližno cerkev sporočiti, naj
bi sveto popotnico v hišo prinesli, da bi pre¬
pozno ne bilo. Prinesejo Jezusa v presvetem
Rešnjem Telesu, ali ko pred hišo pridejo, postane
nagloma velik vihar in hišne vrata se s strašnim
zabrenčanjem zaprd. llišni slugi priskočijo ter jih

-( 156  )—

šiloma odprejo. Pridejo s sveto propolnico pred
sobico bolnično in glej tako •'rožljanje z verigami,
teptanje z nogami in suvanje, tak krič, šum in
šunder iz sobice doni, da vsi pričujoči se zboje
in potečejo. Mašnik s sveto popotnico nekoliko
postoji, pomisli, kaj je storili in zadnič se verne
s presvetim Resnim Telesom v cerkvo. Ko maš¬
nik odide tudi šunder v sobici potihne. Sadaj
hišni slugi deklično spavuico odprejo, in joj—
mene! Kaj zagledajo ? — Po spavnici je vse raz-
inečeno in truplo mertve hčere nago na tleh le¬
ži, tako strašno spremenjeno, da lahko bilo je
soditi da pogubljena je nje duša. Hišni oče vse
pričujoče v besedo vzame, živemu človeku ne
povedati, kar se je zgodilo, in pusti truplo po
noči zakopati. Pa ni bilo mogoče dogodbe zakri¬
ti. Drugi dan očetu naznanijo, da zemlja je tru¬
plo njegove hčere vun vergla. Oče ga vkaže dru¬
god zakopati. Spet ga zemlja izpljune. Ko žalost¬
ni oče vidi, da celo zemlja noče trupla njegove
hčere kriti, se razserdi ter reče: „ Ker je
satan dušo nesel, naj si pride še po telo.“ In be¬
sede niso bile zastonj rečene. Veliko število pe-
ldenščekov prihruši, si truplo zadenejo, ter ga
vlečejo v peklenski ogenj, kjer vedno gori in
nikoli ne zgori. Tako so se dopolnile besede svetega
Pavla: Ako kdo tempelj Božji oskruni, njega bo Bog
končal . u  l.Kor. 3. 17. — (SegnerL Quaresimati).

Ljubljeni kristjani! Pomislile, da kadar
hote dušo izdihnili, bodo s ludi vaše trupla v to

— c 157 )—

cerkve prinesene, in tukaj v hladno blagoslovljeno
zemljo zakopane. Tukaj bodete na trobentni glas
o velikem sodnjem dnevu iskali, tukaj se zopet s
svojimi dušami za večno plačilo zjedinili. Jojme-
ne! kako strašno bi bilo; ako bi vi tisti dan
sodbo večnega preklestva našli, našli zato, ker
ste se v božjih vežah nespodobno zaderžali; ka¬
ko strašno, ako bi tisti dan tukajšna zemlja vaše
trupla izpljunila in viknila: pojdi! dosti časa sem
te krila, pojdi v peklenski ogenj, kterega si za¬
služilo s svojim nespodobnim obnašanjem na tem
svetem kraju. Zatorej moji predragi! da bi se z va¬
mi ne zgodilo, kakor z uno nesrečno deklino v
Krotoni, vas zarotim per vaših občutljivih sercih,
v kterili vedno Božjo zavest hranite, spoštovajte
Božje veže, v njih Gospod Bog s posebno priču-
jočnosljo stanuje; vas zarotim pri vaših dušah, ktere
so žive podobe Božje, častite sveto cerkve, v njih
ste že neizmerno gnad od Boga prejeli, vas zarotim
pri tisti ljubezni, ki ste jo Jezusu dolžni zaderzite
se spodobno v svojih srenjskih cerkvah, v njih
včlovečeni Jezus kakor ljubeznjivi sosed med vami
prebiva; vas zarotim pri vaši časni in večni sreči,
obnašajte se v cerkvah povsod in vselej pošteno in
pobožno; zakaj ves nebeški blagoslov se le po tih bož¬
jih hišah nad človeške otroke po vesolnem svetu
razliva. Spoštujte Božje prebivališča med človeškimi
otroci na zemlji, da bodete enkrat sprejeti v Božje
prebivališča med čistimi duhovi v nebesih. Amen.

s









'

IX. POGOVOR.

Jezik.

„ Ako kdo meni., da je pobožen , pa
ne berzda svojega jezika, lemuc
zapeljuje svoje serce, je prazna nje¬
gova pobožnost  Sveti Jakop I. 26.

l^erce, sem rekel v zadnjem pogovoru, jo
Božje svetišče pri slehernem človeku. Velike
vrata v to skrivno svetišče so usta, in postavlje¬
ni stražnik na teli vratih je jezik. Ako la straž¬
nik skerbno čuje in moičečost ljubi, dobro se go¬
di s človekovo pobožnostjo, Božje svetišče v ser¬
cu neoskrunjeno ostane; če je pa jezik žlabrav, in
se povsod rad v posvetne marnje vtika, slabd stoji
z Božjim svetiščem v človeku. Zatorej je rekel
sveti Jakop: Ako kdo meni, da je pobožen, pa
ne berzda svojega jezika, ternuč zapeljuje svoje
serce, je prazna njegova pobožnost. “

Jezičnemu človeku se ne bo dobro godi¬
lo na svetu; on je podoben posodi brez pokrova,
v ktero mnogoverstva nesnaga pada; je podoben
nezavarjenemu mestu, kamor sovražnik lahko zle¬
ze; kdor ima obilno besedi, svojo dušo rani, in
11

-( 160 )-

veliko govoriti brez greha ni, uči sveti Duh. —
„ Kdor se v hesedi ne pregreši, je popoln človek."
Tako je izustil sveti Jakop 3. 2 ; in Gospod Bog
je že pri vstvarjenji za to človekovo popolnost
skerbel, zatorej je jeziku dvojne duri postavil;
zobč in žnablje. Tako hotel je vsacega človeka
podučiti, da mu je na svoj jezik — na to nepo-
kojno hudobo, kije polna smertnega strupa — skerb-
no paziti in ga posiliti, da, kadar je čas molča¬
ti, naj molči, in kadar je čas govoriti, naj le to
govori, kar je prav, kar je Bogu v čast, Mizne¬
mu v prid in sebi v zveličanje.

Pa jojmene! kje je tisti popolni mož, kte-
ri bi se ne bil v besedi pregrešil? Jezik! ti si
sicer le majhen človekov ud, ali ti po svetu ve¬
liko hudega vzrokuješ, veliko duš v pogubljenje
topiš. Velik dar božji si ti zgovorni jezik, in mi¬
lo se našemu sercu stori, kadar gluhonemega člo¬
veka vidimo, kteri le z kretanjem in znamnjem
svoje želje in potrebe naznanuje; vender pa smem
reči, da marsikteri človek bi se ložeje zveličal
ako bi zgovornega jezika ne imel; zakaj ravno
z jezikom se naj več grehov včini, velikokrat
Boga razžali, svojega bližnega proti vsej ker-
šanski ljubezni opsova, in pa svojo lastno dušo
oskruni.

Ljubljeni kristjanje! V zadnjem pogovoru
sem vas prepričal, da Božjemu svetišču v naših
cerkvah se spodobi čast in spoštovanje; dans pa
vas postavim na vrata do Božjega svetišča, ko-

-( 161  ) —

jega vsak človek v svojem sercu hrani, in kakor
sem že omenil, da jezik je na teh vratih od Bo¬
ga povstavljeni stražnik, bom vam razložil naj
očitniše pregrehe, s kterimi si današnji ljudje po
svojih jezikih pogostoma serce skrunijo ter so sledeče:

1. laž, 2. opravljanje, 3. preklinovanje, 4.
klafanje.

„  Kdo postavi stražo pred moje usta, in
zapečati moje žnablje, da po njih ne padem v greh
in me moj jezik v nesrečo ne pogrezne? “  Tako
molil je nekdaj modri Siracid. Pazimo tudi mi
na svoj jezik in svoje usta ter prosimo Boga,
da bi On vsemu grehu vrata zaperl v naše ser¬
ca. — Začnem. —

- Čudne reči, da človek ne more jezika u-
krotili! Z jezikom hvalimo Boga in Očeta, in ž
njim kolnemo ljudi, ki so po Božji podobi vstvar-
jeni. Iz enih ust pride hvala in kletev. — Ti ga
po vesolnem svetu ne najdeš studenca, da bi iz
ene luknje sladko in grenko vodo iztakal, in ho¬
češ, da tvoj jezik more tak studenec biti, da sadaj
more iz ust sladko vodo — hvalo Božjo —, sadaj
pa grenko vodo, gerdo kletev iztakati. To ne more biti.

Bodimo enkrat modri in začnimo svoj jezik
berzdati. Ce bomo svojemu jeziku zapovedovali,
z Božjim kraljestvom v nas se bo kmalo bolje
godilo. Posnemajmo unega, kteri svojo mošnjo od-

-( 162  )-

vezuje, naj bi kaj plačal. On pervič na tanko
prerajla, kolikanj je dolžen, po tem pa ravno to¬
likanj denarjev iz mošnje odšteje, kolikanj jih
zadosti plačilu. Tako delajmo tudi mi s svojimi
besedami, presodimo koliko je potreba govoriti, in
ravno toliko besedi izgovorimo, kar jih je dostoj¬
no. Posebno pa varujmo se
1. vsake laži

Laž je prostovoljno neresnično govorenje
z namenom bližnega slepariti. — človeka nič tako
ne osramoti kakor laž; kajti za resnico je on
vstvarjen, resnico slišali ima ušesa, resnico go¬
voriti mu je Bog zgovorni jezik dal, po resnici
se svojemu stvarniku bliža, kleri je večna Res¬
nica. Kdor laže, hudiča posnema. Vemo, da hudič
je lažnik in oče laži; on je bil perve slariše z
lažjo v paradižu osleparil, ker je Evi rekel, da
ne bo umerla, ako bo od prepovedanega sadu je¬
dla, marveč da bo celo vse vidila. Zato je mili
Jezus iažnjivim farizejem opočilal: „ Vi ste iz
očeta hudiča.. On ni v resnici ostal, ker ni res¬
nice v njem, kadar laž govori, iz lastnega govori,
ker je lastnik in oče laži. u  Jan. 8. 44. In sveti
Auguštin temu pristavi rekoč: Z lažmi smo lislej
kači podobni, ki je laž na svet prinesla, očetu laži,
ki si jo je naj pred v nebesih zmislil, in je bil
z vsemi svojimi prijalli v brezdno pahnjen. Oh
ti hudobna laž, kako gerda si ti! ti človeka od
večne Resnice — od Boga odtergaš in ga storiš
otroka peklenskega zmaja; ti kristjana ognjusiš,

-( 163 )—

ker ga v take hudobije zapelješ, da on serce
svojemu bližnjemu zakrije, in z jezikom pa mu
Jake reči pravi, ki se s keršansko resnico slva-
rice ne strinjajo. Zatorej nas opominja sveti Pavel
rekoč: „ Pustile vsako laž in slehern naj govori
resnico s svojim bližnjem, zakaj mi vsi smo udje
med seboj Efež 4. 25.

In koliko zlega po svetu so lažniki že
vzrokovali. Koliko zmot v naročju svete

vere; — koliko kervavih vojsk in puntov med
narodi; — koliko prepirov in razpertij med dru¬
žinami ; — koliko sovraštev in togot med posa¬
meznimi ljudmi. — Kdo bi mogel vse nezgode in
tuge zašteli, ki so po lažnikih od pervega sčm,
ko je bil peklenski satan v pozemljskem raji, do-
sihdob svet tlačile in človeštvu britkost delale ? —
Ali kdo bo tako dalječ nazaj mislil, saj zadosti v
današnjo dobo pogledati, in spoznavši, da laž na
svetu gospodiči in razsaja svest se zdihne: O s  ne¬
srečno človeštvo! kam si prišlo! in z prerokom
Ozeom zakliče: Na svetu ni več resnice. Krivo
govorenje in laž in tatvina so kot potop vode
priderle. “  Oz. 4. 1. Modrost sedanjega sveta je:
serce po hinavsko zakrivati, besedom z vreči po¬
men, laž za resnico in resnico za laž deržati; da
celo — se je tako spačil, da neumnost se zdi od-
kritoserčno govoriti in nobene zvijačo v besedah
so ne poslužiti; tako se vresničuje, kar je nek¬
daj že David rekel: vsak človek je lažnik,“ Ps.

115.; tako dalječ smo prišli, da ljudje svoje zgovor*

-c 164 Zi¬
ne jezike, klere jim je Gospod Bog pred vsemi dru¬
gimi živalmi dal, naj bi čast in slavo božjo prepevali,
eden drugemu resnico razlagali in k dobremu se na¬
govarjali, v lastno nesrečo porabijo, ker pisano
je, da „ Gospod sovraži vse, kteri lažnjivo govo-
r6 Ps. 5, 6. — „ lažnjive ustnice so gnjusoba
pred Gospodom Pregov. 12.22. — „ usta, ki
lažejo, dušo morč Modr. 1. 11.

Sveti Andrej Avelinski bil je imeniten
pravdnik. V bran neke dobre in pravične reči se
je enkrat, nekoliko, pa le malo, zlagal. Kmalo
potem pa dobi v svetem pismu te — 16 besede:
Usta, ki lažejo, dušo more “. To bravšega je
tako kesanje zavolj njegove laži prevzelo, da je
koj pravdarstvo pustil in mnih postal. — Celo
ajdje so lažnike močno zaničevali. Stari Rimljani
so lažnikom z razbeljenim železom na čelo znam-
nje sramote vžigali, da jih je vsak poznal. — Ce¬
sar Trajan, neznabog, je lažnike tako sovražil,
da je vkazal, jih kot smet človeštva v barko brez
jadra in vesla naložiti in tako na široko morje su¬
niti, naj bi se potopili in s svojimi lažmi sveta
ne več omadežvali. — Stari Germani so previ-
žane lažnike obsojevali, v sramotno podobo njih
nesramnosti grintovega psa po tergu okrog no¬
siti; češ, da bi jih vsi poznali in zvedili, da
grintovi so njihovi jeziki in strupene hudobe. Za¬
torej svari nek pobožen mož rekoč: z lažnikom
nikdar se ne pajdaši, da se njegovega nečistega
struga ne navlečeš. —

-c 165 )—

Ljubi kristjanje! Ne bodite podobni uri
na steni, ktera drugač kaže in drugač bije; mar¬
več kar v svojih sercih mislite, to tudi z jeziki go¬
vorite; ali pa molčite, če se vam ne zdi pristojno go¬
voriti. Pred vsemi drugimi rečmi naj gre resnica pred
vami, kodarkoli hodite; zakaj svoje slabosti z
lažmi pokrivati, se pravi tiste poviševati, in kdor
čast išče po lažih, je zgubi še kar je ima. Božja
Resnica ljubi pri človekih le resnico in lažniki
nimajo deleža v nebeškem kraljestvu. —

2. Varujmo se opravljanja.

„ Bratje! ne opravljajte eden druzega
opominja sveti Jakop 4. 11. in 14. Kdor brata
opravlja, ali kdor sodi svojega brata, govori po¬
stavi nasproti, in sodi postavo. — Kdo si pa ti,
ki sodiš bližnjega “?— Obrekovavec je gnjusoba
pred ljudmi Pregov. 24. 9. in podpihovavec
dobi jezo, sovraštvo in sramoto zn svoje plačilo^.
Ekl. 5. 17. Opravljivi jezik, tako govori sveti
Bernard, je naj bolj ostra sulica in rani tri na
enkrat, namreč; enkrat opravljivca samega, po
tem tistega, ki ga voljno posluša, in slednič oprav¬
ljanega.

Opravljivi jezik rani pervič opravljivca
samega. Maria, Mozesova sestra, je v puščavi zo ¬
per svojega brata govorila, in glej, kar naenkrat
postala je vsa gobova. Mozes to zvedivši za njo
moli in Bog nji prizanese, pa sedem dni bila je
za štrafo od vsega ljudstva odločena. Takd slehern
opravljivec si z opravljanjem dušo rani, ker se

-( 166 )-

z gobami grehov omaže po besedah svetega Pavla,
literi pravi: da opravljivci so Bogu sovražni,,.
Rim. 1. 3k. si pa tudi sam sebi toliko škodi na
posvetni časti, da se ga vsak pošten človek ogi¬
ba; kajti podoben je kači, ki v zakritju lazi, in
s svojim pikom zavdaja, če se ji bližaš; ogiba
se vsak človek opravljivca, ker poznan je stari
pregovor, da kar on od druzih nam govori, to bo
od nas drugim govoril.

Opravljivi jezik rani drugič tistega, ki ga
voljno posluša; kajti zavda mu strupd, ki ga na
jeziku imd. Kakor si kača v pozemljskem roji ni
le sama sebi božjo prekleslvo s svojimi strupenimi
besedami privabila, temuč je tudi Evo, ki jo je
voljno poslušala, iz raja pregnala; ravno tako
kdor slabo od svojega bližnjega govori, ne uni¬
či le svojo dušo, ampak tudi dušo tistega, ki
opravljivca posluša. Obadva imata hudiča nemira:
opravljivec ga ima na jeziku, kdor posluša pa ga
ima v ušesu, in težko je soditi, kdo je veče
štrafe vreden, ali opravljivec ali poslušaveč; za¬
kaj vemo, da bi nihče ne opravljal, ako bi po-
slušavcev ne imel.

Opravljivi jezik rani tretjič opravljanega,
ker njegove slabosti raznaša, poštenje mu krade
in dobro ime skruni. Vemo, da dobro ime je bolje
od velicih zakladov, in poštenje več velja kot
kupi zlata: zatorej nas opominja sveti Duh za
poštenje in dobro ime skerbeli: Eldi. 41. 15. In
opravljivec rani opravljanega ravno na tej strani,

-( 167  )-

zalorej od opravljivcov pravijo Cerkveniki, da so
hujši od latov in roparjev. Resnično je sicer, da
človek svojega poštenja nikoli ne zgubi, če ga
sam ne zapravi, vender nič menj ni tudi res, da
od opravljivih hesed vselej neki madež ostane.

Glej opravljivec ! toliko zlo s strupenim
jezikom včiniš. Ti na domačem ognjišču sediš, in
zoper svojega hrala govoriš, tako tri duše ob
enem raniš; ti si oh enem trojen vbivavec. Res je,
kar je nekdaj modri pesnik rekel, da kakor v
gojzdih so levi in medvedi tako so v vasčh in
mestih opravljivci naj bolj roparske živali. Oh
malopridni opravljivi jeziki! koliko človeških sere
vi razkačite, — koliko solz vzrokujete, — koliko
žetve na satanovem polju napravljale! Bolje bi za
vas bilo, da bi bili za vselej v ustih sključeni
ostali. Moj Bog! in koliko jih je med nami lakih
strupenih jezikov! Oh ti peklenska kača, ti si
pač neštevilo jezikov na svetu v svojo službo
podkupila; zalorej s keršansko ljubeznijo med člo¬
veštvom tak d slabd stoji.

Moji bratje! če je kdo med vami, ki se
je dosihdob s peklenskim opravljanjem pečal, jaz
ga zarotim pri njegovi neumerjoči duši, naj pre¬
kliče vse svoje nekeršanske besede, in berzdo
naj vloži svojemu jeziku, da ne bo večno pogu¬
bljen. Drugim pa s svetim Jeronimon sledeč so-
vet dam: Kadar kakšnega slišite, da svojemu
bližnjemu čez čast govori, bežite pred njim, ka¬
kor pred strupeno kačo in samega pustite.

-(168)-
3. Varujmo se preklinovanja.

Kdor Boga samega, ali Bogu posvečene
osebe in reči, vero, svete zakramente, ali pa še
naravnost po Bogu vpeljane prigodke n. p. vre¬
menske nevihte zakramentira, zaničuje, zmerja, za¬
smehuje in sovražno jim nasprot govori, pravimo
da preklinja.— Kdor ljudi sramoti, jih hudičuje,
slabo jim prosi, pravimo da kolne. — Kdor go-
dernja nad nespametnimi merlvimi stvarmi, in nad
hudobnimi duhovi, se zoper nje roti in s svojimi
razkačenimi ustmi jim gerde besede izgovarja,
pravimo da šenluje.

Huda, strašna pregreha je preklinovanje.
„ Vsak drug greh s prehlinovanjem primerjan,
je manjši pravi sveti Tomaž in sveti Jeronim
doloži vzrok rekoč: preklinjavec svoje usta zo¬
per Najvišega odpira. Sin izraelske žene, ki mu
je bil Egipčan oče, se je v ležišču v puščavi z
Izraelcom prepiral, in pri tej priložnosti božje ime
preklinjal. Peljejo ga k Mozesu ter vprašajo, kak-
šino kazen zasluži ? Mozes ne vč soditi; zatorej
ga zaprejo, dokler sam Bog ne naznani, kaj je
ž njim storiti. In Gospod se je oglasil — ter Mo¬
zesu rekel: Pelji bogokletnika iz tabora, vsi, ki
so ga preklinjati slišali, naj polože nanj rokč, in vse
ljudstvo naj ga kamnja. In zgodilo se je, zakaj Bog
je zavkazal, da „ kdor Gospodovo ime preklinja, se
ima umoriti. Vsa občina ga ima kamnjati, naj bo
domač ali tujec “  3. Mož, 24. In sveti Pavel terdi
resnico, da „  preklinjevavci ne bodo posedli Boi-

-( 169  )-

jega kraljestva “  1. Kor. 6. 10. Preklinjavec! ali
se ne bojiš, da bi ogenj iz neba ne padel, in te
požerl, ali pa da bi se zemlja pod teboj ne od -
perla in le požerla. Ne moti samega sebe o člo¬
vek! Nemogoče je ubežati roki vsegamogočne
pravice: Bog se ne da zasramovati. O hudičev
jezik! kaj te vender moti, da njega kolneš in rotiš,
ki te je ustvaril, s kervjo lastnega Sina odrešil
in s svojim svetim duhom v orodje svoje hvale
in časti posvetil? Kako z ustmi vsakdan zavži-
vaš toliko božjih dobrot, z ustmi moliš, z jezikom
tvojih ust prejemaš presveto telo svojega Odre¬
šenika, — in ravno s tistim jezikom se prederzneš
kleti in Boga rotiti. Jojmene! kakšina maloprid¬
nost!!

Pa bo marsikdo rekel: saj jaz ne mislim
Boga in božjih reči preklinjati, pa ne moreni, da
bi v jezi kakšinkral ne zaklel nad svojim sovraž¬
nikom, se ne rotil in čez nesrečne primerke
ne šentoval. Prijatel ! ki se tako izgovar¬
jaš, si li pozabil, kar sveti Pavel pravi: „ V-
sa grenkoba, in serd, in kletva bodi dalječ od
vas z vso hudobijo vred “ ?  Efez. 4. 31.— Ti
svojega bližnjega kolneš in hudiču izdajaš; — kali
se več ne spomniš, koliko je mili Jezus za te in
zanj preterpel? Kdor bo svojemu bratu rekel no¬
rec, bo podveržen peklenskemu ognju Mat. 5.
22. Tako sodbo je sam Jezus storil. Nebeški Oče
tvojega sovražnika na svetu terpi in ti prali zem¬
lje ! ti živež červov, ti smrad in trohnobo čez

-( 170  )-

malo ur segaš v njegovo pravico in svojega
nasprotnika peklu ponujaš. Pomisli, da kdor člo¬
veka kolne, božjo podobo kolne in ne bo brez
kazni ostal. — Ti hudičuješ, kadar ti po volji no
grč, ali te kaka nesreča zadene; neumnež! po¬
vej kdo je vladar sveta in posebno človeške osode?
Bog je povsod pri tebi, ima vse tvoje lasč štete,
in edin ti z glave ne pade brez njegovega ve¬
denja, in ti šentuješ, kadar te on z nesrečami k
sebi vabi; ti hudičuješ, kadar te On po nesprot-
nih primerljejih opominja, da nisi za ta svet v-
stvarjen. Ti bedak se hočeš večnim milim sklepom
zoperstavljati, na mesti, da bi se ti Božji volji
ponižno vdal, terjaš, da bi se vsegamogočni Gos¬
pod tvoji posvetni volji podvergel. Glej tako nes¬
pameten si ti.

Oh in kolikanj pohujšanja pride na svet
po preklinjevavcih! koliko nedolžnih sere bo od
Boga odpeljanih in peklu prodanih! Neki oče je
svojega mladega sina zavoljo majhnega pregreška
močno pretepal in zraven še strašno klel. Oče!
mu reče otrok, prosim, še hujše me vdarite, pa
storile mi dobroto ne me kleti, kaznujte me na
telesu, sem zaslužil, pa imejte milost z mojo dušo.
Preklenjevavci! zapomnite si to.— Kar mladi ne
vejo, jim stari povejo, je star pregovor. Od kod
pride da otroci poprej kleli kakor pa deset bož¬
jih zapoved moliti znajo? Odgovorite si sami.

Dragi krisljanje! Odrccimo se vsaki kletvi
in prcklinjevavskim jezikom ujzdo denimo. Ako

-( 171  )-

bi kakšnemu semtertje kletviška beseda iz ust
vtekla, posvarite ga vi pričujoči. Vsakdan pri ju—
terni molitvi Boga za gnado prosimo, da bi nam
moč dal sami sebe krotiti in preklinjevanja se
zderžati.. —

4. Varujmo se klafanja.

„ Nobeno hudo govorenje naj iz vaših ust ne
pride, temuč tako, knkoršno je dobro k množenju
vere, da je poslušavcom v prid*. „Efež. 3. 29. S tem
sveti apostelj Pavel nas svari varovali se sleherne
vmazane besede, vsacega nespodobnega marnja,
slehernega voglarskegn pelja; nas svari pred ger-
dim norčevanjem v govorenji, pred nesramnimi
burkami in kvantami, pred ostudnim klobasanjem
in keršanskem zabavljanjem; — z eno besedo,
nas svari pred klafanjem, ter opominja, da flaj
se med seboj od tacih reči pogovarjajmo, ki nam
v pobožnost in sveto popolnost, v podučenje in
vterdenje v ljubezni Božji služijo. In prav; mi
smo krisljanje, nasledovavci Kristusovi, nam se ne
spodobi kakor malim otrokom se norčevati, še
manj pa z klafarskimi rečmi se kratkočasiti in
svoje kerščene jezike skruniti z nesramnim in
hudečevim klobasanjem, ker vemo, da tako' bo
Jezus razžaljen in da „  za vsako prazno besedo,
ki jo bomo izgovorili, bomo odgovor dajali na
sodni dan*. Mat. 12. 56.

„ Iz obilnosti serca usta govore *. Mat.
12. 34. je večna resnica. Po tein takem nemo¬
goče je, da bi čisto serce hranil, kdor rad klafa.

— ( 172  )—

Na glasu se pozna, ali je zvon cel ali pa počen, ali
je posoda prazna ali polna ;  ptica se po petju
spozna; tako se tudi človek spozna po govorenji
kakšen je v sercu; kajti to on govori, kar mu
serce teži. Kdor je od sveta, od sveta govori, in svet
ga posluša ; kdor je pa od Boga — pobožnega duha,
govori od božjih reči in prijateli božji ga radi
poslušajo; zatorej blagor jeziku! zakliče sv. Je¬
ronim, ki ne ve od druzega kakor od Božjih reči
govorili. Tako beremo med drugimi svetniki od
svete Katarine Senenske, da se nikoli naveličala
ni pogovarjati se od Boga; to je bilo njeno ve¬
selje, to nji je bolezni polajšalo, to njo v ter-
pljenji tolažilo. Pa današnji kristjanje — s kakšnim
govorenjem se oni kratkočasijo? pri vsakdanjem
delu s čem se norčujejo? po polju in senožetih
kako se šalijo? Angelji varili! vi veste, ki ža¬
lostni za njimi postopate, si ušesa zatiskate in
obraze zakrivate. Ti povsod pričujoči Bog jih
slišiš in nad njimi se groziš. Klafanje, nesramno
klafanje in drugo ostudno klobasanje so okoli njih
glasi, se po zraku razmeva; vmazani pogovori in
nespodobni marnji se jim iz hudobnega serca ce¬
dijo in po gerdem jeziku iz ust razlivajo. Oh
malopridni zarod—današnji kristjanje! tako tedaj
vi svojega Boga ljubite, tako svojega milega Je¬
zusa častite, da ga za vsakhn germom zaničujete,
za vsakim voglom žalite, v slehernem kotu za¬
sramujete. Oh klafarske, vmazane hudobe! koliko
bolje bi bilo, da bi se vi nikdar ne bili razvezali.

-( 173 J-

Moji bratje! Zapomnile si, kar sveti Ber¬
nard pravi, da nečimerno govorenje kmalo dušo
omadežva, in kar rad slišiš, tudi koj storiš „  Be¬
seda Kristusova naj prebiva obilno med vami z
vso modrostjo; učite in opominjajte se med seboj
s psalmi, s hvalnimi, in duhovnimi pesmami, pojte
Bogu veseli v svojih sercih". Kol. 3. 16. Naj
potihne med nami vse ldafanje, in kar ni v Bož¬
jo čast, in kar ni v podučenje bližnjega, in kar
ni v naše zveličanje, nikdar se ne govori. Za
vselej naj bodo žile porezane vsem Iažnjivim,
opravljivskim, preklinjevavskim, klafarskim jezikom.

Suri, verjeten pisatelj, nam od nekdanjega
nadškofa Duranda sledečo dogodbo pove, iz kte-
re se jasno prepričamo, kako skerbno je nam pa¬
ziti na svoje jezike: — Durand je rad poslušal
šaljive govore in tudi sam se norčeval s prazni¬
mi besedami. Sveti Hugo, ladašnji opat v klu-
njiškem samostanu, ga je zategadel večkrat pri¬
jazno svaril ter mu rekel: ako ti ne opustiš take
bedačije, bodeš v vicah gotovo terpeti moral.
Nadškof umerje, in kmalo se prikaže nekemu klu-
nijškemu mnihu Siguinu. Usta je imel vse otekle
in ustnice so mu bile strašno spokane. Jokaje
prosi mniha, naj gre k opatu Hugu, in naj ga prosi,

-c 174  )-

da bi zanj molil, ker on se znajde v vicah in
veliko terpi, ker ga ni hotel vbogati in šaljive
govore opustiti. Siguin pove to opalu, in Hugo
naloži sedem mnihom sedem dni za utnerlega
nadškofa tako se pokoriti, da bi besedice ves ta
čas ne govorili. Šestero jih zavkazano vmoknenje
zvesto derži, edin pa je nekaj besed govoril.
Glej, Durand se vdrugič Siguinu prikaže, in se
pritoži čez nezvestega mniha, ker ni pokore do¬
prinesel in njegovo terpljenje v vicah podalšal. Si¬
guin tudi to Hugu pove, in la se prepriča, da je
gola resnica, ter drugemu mnihu sedemdansko v-
molknenje naloži. Ko ga je doprinesel, se Durand
v nadškofovi obleki treljič prikaže, usta in ust¬
nice so mu bile popolnoma ozdravljene, se za¬
hvali opatu In mnihom za rešilvo iz vic, in zgine.
(Rodriguez, vie de la perfection)

Premislimo to resnično povestico. — Du¬
rand se je le s šaljivimi govori kratkočasil in
božja pravica ga je obsodila, v vicah s grenkim
terplenjem na ustih in ustnicah plačali za svoje
norčevanje. Kaj bo pa z vami, ki ste se z svoji¬
mi jeziki že na jezer jezerkrat smerlno pregre¬
šili zoper Boga in njegovo resnico, zoper bliž¬
njega in keršansko ljubezen, zoper same sebe in
svoje duše? Kaj bo z vami lnžniki, opravljivci!
preklinjevavci! ldafarji!? Menda res bo, kar so
j stari ajdje pravili, da na tistih udih, s kterimi
človek greši, bo v večnosti lerpinčen, in vi bote
za svoje lažnjive, opravljive, preklinjevavske in

-c 175 ) —

klafarski jeziki.v peklenskem ognju viseli in več¬
no se pekli; usta in ustnice se bodo vam žgale in
terpljenja ne bo konca ne kralja; ondi bo jok in
škripanje z zobmi pa nobene pomoči; vi bote vpili
in klicali, naj bi kdo pomočil konec persta v vo¬
do in ohladil vaš jezik, pa tudi te majckine milosti
ne bodete dosegli; vi boste vpili in klicali v tiste,
čez ktere ste na svetu lagali, pa nihče se vam
ne bo oglasil; vi boste vpili v tiste, ktere ste na
svetu opravljali in svoje opravljanje bodete pre-
klicovali, pa nihče vas poslušal ne bo; vi boste
klicali v tiste, ktere ste v življenji kleli in jih
hudiču izdajali, pa nihče vam odgovoril ne bo;
vi bote vpili in klicali v tiste, ktere ste s svojim
ldafanjem pohujšali in morebiti jih pogubili, pa oni
se bodo togotno zoper vas dvignili in vse hudi¬
če zarotili z naj slrašnejšo peklensko okrutnostjo
vas martrati; vi bote vpili, klicali in vse za od¬
puščanje prosili, pa za vas ne bo več odpuščan¬
ja, ne bo več prizanašanja, ne bo več rešenja.

Ljube keršanske duše! Jezus jo vas dra-
gč odkupil od večnega pugubljenja, svojo rešnjo
kri je za vas prelil. — In vi hočete svoje duše
zopet pogubljenju zastaviti, in za kakšino ceno?—
za nektere besede hočete svoje duše satanu pro¬
dati. Naka, to se nima goditi. Vsi dans s prero¬
kom zakličemo: Jaz sim rekel: vse dni svojega
življenja hočem čuti in paziti, da ne bom s svo¬
jim jezikom grešil “  Ps. 38. 2. V pričo britke
martre mi dans prekličemo vse svoje besede, s
12

-c 176 )—

kterimi smo kolikdnj Boga žalili, in prosimo ne¬
beškega Očeta za odpuščanje po rešnji kervi
njegovega Sina Jezusa Kristusa; prekličemo vse
svoje besede, s kterimi smo kolikdaj svojega bliž¬
njega psovali in prosimo za zamero vse, ktere bi
bili morebiti opravljali, obrekovali ali na kako
drugo vižo jim čast, poštenje in dobro imč kra¬
tili; prekličemo vse svoje besede, s kterimi smo
kolikdaj kako pohujšanje dajali, ter prosimo vsa-
cega in slednega, ki bi se bil nad našim govo-
rcnjem spotikal, naj pozabi kar je od nas nespo¬
dobnih gučev slišal. — Mi vsi se dans pred brit—
ko martro zaobljubimo, da hočemo svoje usta za-
tvorili in pečat na ustnice vložiti, naj bi nikdar
več z besedo ne grešili. Spoznamo, da smo do
sadaj otroci bili, smo po otročje govorili, po otročje
umeli, po otročje mislili, pa opustiti hočemo, kar
je bilo otročjega in po možko se obnašati. Ti mi¬
li Jezus! nam pomagaj, naše sklepe spolniti, naše
jezike berzdati, naj bi svoje duše rešili. Amen.


'

*

■ ’' " < •' "■■■ ■ ' ;>■) ■ ' ;;

- ■ ’ .


iti • v


X. POGOVOR.

Sveti Mirit,

„ Bog me varuj, da bi se z drugim
hvalil , kakor s križem Gospoda na¬
šega Jezusa Kristusa. “

Sveti Pavel, list do Galač. VI. 14.

Mramor koli se obernemo, povsod vidimo
le križe. Sveti križi so postavljeni ob potih, so
zasajeni po livadah in logih, so povzdignjeni po
gričih, gorah in hribih: In obljubim, da je ne naj¬
deš keršanške hiše brez svetega križa; še več, da
težko boš katoljškega kristjana dobil, kteri bi sve¬
tega križa pri sebi ne nosil. Vsaka molitva se s
križem začne in s križem konča. Sveta katoljška
cerkva v svojih obredih vse svete opravila s križem
blagoslovlja, svete zakramente v znamnju križa de¬
li, in karkoli svojim pravovernim dušozveličavnega
priporočuje jim terdi, da le v svetem križu svojo
moč ima. In ni čuda; kajti za človeka je vse,
kar vidimo; človeka zveličati je namen vseh bo¬
žjih priprav na svetu, človek pa je po telesu živ

—( 179  )—

od Boga vstvarjen križ: zatorej bodi povsod in
vselej čast in hvala vsakemu križu— mertvi po¬
dobi živega človeka.

Sicer so nekdaj človeški otroci križ za¬
ničevali in sramotili, bil je Judom v pohujšanje
in nevernikom v bedaštvo, in naj hudobniši raz¬
bojniki so kot smet človeštva na sramotnem križu
umorjeni bili; pa zato, ker so bili ljudje svoj po¬
klic zgubili in na svojo vrojeno imenitnost po¬
zabili, so tudi križ—- podobo svojega telesa so¬
vražili in zasramovali; ali kadar je Jezus Kristus
človeštvo zopet opomnil njegovega poklica, in
ga podučil v njegovi vrojeni imenitnosti, kadar
si je izvolil sveti križ v smertno posteljo, ter
nas na križu rešil večnega pogubljenja, in po¬
stavil dediče nebeškega kraljestva, glejte, takrat je
sveti križ spet svojo čast dosegel; imenujemo ga
sveto žertvo Sina Božjega, s kterim je On očeto¬
vo jezo vtolažil in Božjo pravico vkrotil, pravimo
mu Jezusovo palico, s ktero je satana potolkel in
peklensko kraljestvo razbil, zovemo ga ključ ne¬
beški, s kterim si zomoremo rajske vrata razlde-
niti. Prav je torej imel sveti Pavel rekši: da „ nik¬
dar se z drugim hvalil ne bo, kakor s. križem
- Gospoda našega Jezusa Kristusa. “

Ljubljeni bratje! S čim se bomo pa mi hva¬
lili, če ne po zgledu svetega Pavla — s svetim kri¬
žem? Ob častili križ! ki si z rešnjo kervjo na¬
šega milega Rešenika rudeče polil, ti si zastava
našega odrešenja in zveličanja, ti si naš edini

-( 180  )-

dušni zaklad, ti si živa priča Božje neizmerne
ljubezni do nas, ti si zvirk vse nebeške milosti
za nas vboge grešnike! Sveti križ, ti si zapopa-
dek vse naše sreče; zatorej „ Bog nas varuj, da
bi se z drugim hvalili, kakor s križem Gospoda
našega Jezusa Kristusa

Stopite bližeje kristjani! poglejte sveti križ,
kterega ste sadaj v procesii na svojih ramah o-
koli nosili, mi ga bomo blagoslovljenega pri vaši
cerkvi v vedni spomin tega misiona postavili, da
bo vam in vaši pošteni fari nezvenljiv studenec
neprecenljivih gnad Božjih. Pa preden ga bomo na
odločenem kraju v zemljo zasadili, bom vas po¬
dučil, česar se imate spomniti vselej, ko bote me-
mo njega hodili. In da bote ložeje zapomnili, bom
samo edino besedo v premislek vam zastavil, nam¬
reč: sveti križ je altar, na kterem se je ljubez¬
nivi Jezus svojemu nebeškemu Očetu za naše zve¬
ličanje daroval.

Živio Jezns! Živio njegov sveti križ! S te¬
mi besedami hočem začeti. —

Neki kralj bil je deklico si pohčeril, pa
hudobnež mu jo je odpeljal na samoten otok in
ondi jo več let gojil ter ji pohujšjive ukc dajal
tako, da kraljeva hčerka začela je prijaznost do-

-( 181  )-

hudobneža čutiti. Kralj bil je močno žaloslen nad
zgubo svoje hčerke in pošlje svojega edinega si¬
na po svelu jo iskat. To najde v tem stanu na
otoku, ter nji začne praviti, da je kraljeva hčir,
da dežela njenega očeta je veliko lepša meino
tega otoka, in da za njo je v očetovem kra¬
ljestvu jako imenitna krona pripravljena Deklica
ga debelo gleda, čudno se ji dozdeva, kar nji
kraljevi sin pravi, pa nad vsem dvomi. Zdaj njo
še zapeljivec moti z besedami, da stvarico tako
ni kakor kraljevi sin govori. To viditi, kraljevi
sin vpričo deklice neklere čudeže stori, naj bi jo k
veri posilil. In glej, to je pomagalo. Oči se ji odprejo,
kraljevi sin se nji lep, mil in ljubezniv dozdeva
in začne ga kot svojega brala ljubiti. Nasproti pa
tudi njo kraljevi sin zagotovi svoje vedno goreče
ljubezni. Ali kaj ? Deklica presodi svoje slabo živ¬
ljenje, in spoznavši svojo gerdobo, svoje slabosti,
svojo nesrečo, svojo ostudnost, zdihuje, joče in
pravi: ni mogoče, da bi mene kraljevi sin ljubil.
On njo tolaži ter se zapriseguje, da ako se po¬
verile k očetu in zapusti zapeljavca, večno njo
ljubiti lioče. Deklica se le ne da pregovoriti, in
kaj stori kraljevi sin? čudite se, — on se podver-
že vsem slabostim, kakoršne kraljeva kčerka na se¬
bi ima, ter se nji popolnoma enacega stori, naj
bi jo potolažil in serčnost ji dal; in zadnič pa nji
se obljubi, da hoče s svojimi slabostmi nje sla¬
bosti ozdraviti in za vse njene pregreške očetu
zadostiti, ga potolažiti in tako rekoč ga posiliti, da

—( 182  ) —

jo bo za ljubo hčerko sprejel in tako za drago
imel, kakor da bi ne bila nikdar njegovega dvo¬
ra zapustila.

Ta kraljeva hčer je naša duša. Peklenski
zapeljivec jo je odpeljal od nebeškega kralja in
v greh jo pogreznil, ter tako strašno jo pohujšal,
da se je malopridnosti veseliti jela. Nebeški Oče
pošlje svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa
zgubljeno dušo iskat. Sin Božji se včloveči in
naj bi nas svoje večne ljubezni prepričal, naše
slabosti na se vzame, in naj bi nas sebi prido¬
bil se nam enacega stori; in naj bi nas v naši
nesreči potolažil in serčnost nam navdahnil, je
nam obljubil vse naše slabosti s svojimi slabostmi
ozdraviti; im naj bi za nas Božji pravici zadostil
in z nebeškim očetom nas sprijaznil, je na altar-
ji svetega križa sam sebe daroval. On se je pri
tej daritvi vsega vničil, je bil ob enem dar in
darovavec, se je za vse človeške duše svojemu
Očetu žertoval, in kar koli je bil, in karkoli je
imel, je za nas v dar dal.

Stopimo k altarju Jezusovemu—- k svetemu
križu in presodimo bolj na tanko Jezusovo da-
ritvo.

1. Jezus je daroval na altarju svetega kri¬
ža, karkoli je posedel, ker se je dal do nazega
sleči. —

In resnično. Ko je mili Jezus na hrib Kal-
varje težki križ prinesel, so ga rabeljni s strašno
okrutnostjo vsega oblačila slekli, in tisti, ki zemljo

-( 183 )-

s travo in drevje z listjem oblači, čisto nag pred
ljudstvom stoji Adam je obleko iskal, ko je gre¬
šil, Jezus je pa obleko slekel, ko je za greh se
daroval. Nazega so na križ pomerili in pribili,
ker vse kar je pozemeljskega imel, je moral za
rešenje človeštva dati. In sveti evangelisti pove-
dd, da, ko je Jezus na križu visel in za nas svojo
daritvo deprinašal, so vojaki njegove oblačila vze¬
li, in so naredili štiri dele, vsakemu vojaku del.
Suknja pa je bila brez šiva, od verlia sceloma
stkana; zatorej je niso rezali, ampak vadlali za¬
njo, čigava bode. Jan. 19.

Oh presladki Jezus! kaj neki je tvoje
serce čutilo, kadar si nag hudobnemu ljudstvu v
posmeh na križu medlel? Oh sonce! tebe vpra¬
šam, si li zamoglo tačas svetiti, ko so maloprid¬
ni rabeljni nazega Jezusa sramotili ? Kerubini in
vsi nebeški angeli! ki ste skrivaj priče bili tega
zasramovanja} ste li mogli terpeli tako satansko
psovanje svojega Gospoda, kralja, stvarnika, Bo¬
ga. — in niste pristopili ter s svojimi perutami ga
pred ljudstvom zakrili?— Naka, to se ni godilo
zatorej, ker mili Jezus, noj čistejši, naj svetejši,
naj Ijubeznivši človekov sin, se je hotel vsega
znebiti, naj bi nas podučil, da iz ljubezni do nas
rad vse daruje, karkoli ima, samo da bi naše du¬
še rešil.—- Štiri ajdovski vojaki si med seboj Jezuso¬
ve oblečila delijo; to pomeni, da ljudje od vsili
čveterih delov sveta so deležni Jezusove daritve:
pa za Jezusovo suknjo je čvetero vojakov vadla-

-c 164 )-

lo in pri lej priložnosti je sleherni svoj herbet na
različen čveterih delov sveta deržal; to pomeni:
suknja brez šiva je edinost svete katolške cerkve,
kdor želi od čveterih delov sveta na Jezusovi
daritvi delež imeti, se mora za edinost s sveto
katoliško cerkvijo ponašali. Štiri vojaki so bili
ajdje; to pomeni, da Jezus je jucle odvergel in
pred njimi .ajdovske otroke deležnike svoje da¬
ritve na križu postavil. —

Ti ljubeznivi Jezus! si se po lem ta¬
kem svojega oblačila oropali dal, naj bi plačal
za našo sramotno nagoto, v ktero je bil greli nas
pogreznil; tako si hotel popraviti našo sjajnost v
obleki, kteri smo močno podverženi; si hotel po¬
pravili vse pohujšanje, ki smo ga z nespodobni¬
mi oblačili dali. Ti si se dal do nazega sleči, naj bi
Bogu zadostil za našo posvetnost, ki nas vedno
le za nečimernosljo pozemeljsko vabi, žene, vle¬
če, ter si nam hotel povedati, da ne kdor je pre¬
vzetno oblečen, ne kdor zlate perstone na rokah
in drage vuhane v ušesih ima, tudi ne kdor v
tenčici okoli hodi in olišpano glavo nakviško der-
ži, je pred Bogom kaj vreden; marveč kdor pra¬
vo pobožnost in sveto ljubezen v sercu, zgrevano
vest v nedriju in pošteno zaderžanje na telesu
ima, je tvoj ljubček in dragi sobrat ter deležnik
tvoje daritve na altarju svetega križa. —

Lakomniki! in vsi, ki samopašni le po
posvetnem premoženji hrepenite, ter se vam zdi,
da nikoli zadosti nimate kupov zlata in srebra ; vi

-c 185 )~

oderlniki revežev, ki s prevelikimi oberistmi za-
terate vbogo človeštvo; in li našopirjeno ženstvo,
ki se desetkrat doma v zerkalu ogleduješ, ali li
prevzetna obleka po volji sloji, preden o nedel¬
jah v cerkvo greš; kadar memo tega križa sto¬
pate, spomnite se, da Jezus se je na lem oltarju
iz ljubezni do vas do nazega sleči dal. Ta križ
bodi vam učilnica za vaše prihodnje živjenje.

2. Jezus je daroval na altarju svetega križa
svojo čast, ker se je gerdo zasramovati in za¬
ničevali pustil. —

In res, kaj slišimo na Golgati? okoli Je-
susovega križa kaj se godi? Vsa pričujoča množica
Jezusa zasmehuje. Veliki duhovni, pismarji, starašini
in farizeji sem ter tje po Kalvarji hodijo, se eden
z drugim pogovarjajo, na križ gledajo ter se ler-
pečemu Jezusu posmehvajo. Zdej se med judovsko
derhal mešajo, s perslom na križ kažejo ter pravijo:
Glejte ga: „ Drugim je pomagal, sam sebi pa ne
more pomagati. Ako je izraelski kralj, naj stopi
zdaj s križa in verujemo nanj. V Boga je zau¬
pal ; naj ga zdaj reši, če ga rad ima. Saj je re¬
kel: Sin Božji sem Mat. 27. 41-43.— Vi¬
dim, da tudi rimski vojaki se z judi vred zoper
Jezusa dvigajo ter ga zasramujejo rekši mu: Ako
si ti kralj judovški, pomagaj si u .  Luk. 23.37.—
Vidim, da celo popotniki, ki se niso slvarice nje¬
govega obsojenja vdeležili, čez hrib Kalvarje me¬
mo križa grede, postanejo, ga preklinjajo, s svo¬
jimi glavami zmajejo ter mu pravijo: Aha, kako

-( 186 )-

tempelj Božji podiraš, in v treh dneh spet sozi-
daš; pomagaj sam sebi! če si Sin Božji, stopi s
križa. Mat. 27. 39-40. Z enobezedo: vsa mno¬
žica ga sramoti, ga zaničuje, ga preklinja.— Pa
kar je za Jezusa še naj bolj sramotno, on med
dvema razbojnikoma, kakor naj veči razbojnik, na
križu visi, in tudi še ta dva hudodelnika ga pso-
vata. Tako sveti evangelisti povedo, da levi raz¬
bojnik ga je preklinjal rekoč: „ Ako sili Kristus,
pomagaj sam sebi in nama“. Luk. 23. 39.

Večni Bog! ali ti dopustiš da se tvoje¬
mu Sinu, od kterega si dvakrat očitno rekel, da
nad Njim veliko dopadenje imaš, taka krivica na
njegovi časti godi? Ali zamoreš pravični Bog!
strelo tvoje jeze zaderžati, da ne šine tdkim za-
smehovavcom nedolžnega Jezusa na glavo, jih kon¬
ča in v peklenski brezden pogrezne? Bodo ti pre—
klinjevavci nebeškega kralja brez kazni ostali?
Vsegamogočni Jezusov Oče! ali se ne boš mašče¬
val nad sovražniki svojega Sina? Kristjani! ne
čudite se nad hudobijo Jezusovih zaničevavčov ;
kajti zavoljo nas se je vse to godilo. Jezus je
tako hotel za našo prevzetnost božji pravici plačati;
on se je pustil zasramovati, naj bi popravil, ker smo
se mi tolikokrat zoper Boga puntali; on se je
dal zaničevati in preklinjevati, naj bi od nas večno
kazen odvernil, ker smo z našimi grehi zaslužili
večno prekletim in zaničevanim biti; on je na križu
svojo čast Bogu daroval, ker mi nismo hotli ne¬
beškemu Bogu prave dolžne časti skazovati.

—( 187 )—

Prevzetneži! ki vedno le posvetno čast
iščete, in povsod, celo po cerkvah si perve se¬
deže izberale; napuhneži! ki se nikjer, in tudi
pred Bogom v božjih vežah ponižati nočete, tako
da pred svetim Resnim Telesom pokleniti se sra¬
mujete; in vi vsi, ki neizmerno posvetno bahan¬
je ljubite, ter vas vsaka žaljiva beseda tako raz¬
kači, da vse hudiče iz pekla pokličete: kadar me-
mo tega križa stopate, poglejte nanj in spomnite
se, da mili Jezus je na tem altarju svojo čast za
nas aldoval. Ta križ bodi vam učilnica kolikanj
posvetna čast velja. Iščite Bogu ne pa svetu do-
pasti.

3. Jezus je daroval na altarju svetega križa
svoj život, ker ga je strašnemu terpljenju izdal.

Kar je nekdaj prerok od Jezusa govoril, da
„ od pete do temena bo ves ranjen u ,  se je zgodilo.
Bil je človek terpljenja. Že pri strašnem bičanju
bil je ves razmesarjen, pri grozovilnem krona¬
nju muje bila glava s špikastimi terni razbodena,
in bil je s kervjo ves polit — tako, da skorej bi
ne bil človeka v njem spoznal; vender mora še
težki križ na hrib Kalvarje nesti, če ravno več¬
krat pod njim omaguje. Vsega oslabljenega pri¬
vlečejo na Golgato, ondi ga na križ primerijo,
roke in noge mu z žeblji prevertajo, vse žile in
kite mu poteržejo, vse kosti mu zrušijo in polo¬
mili bi mu jih bili, ako bi ne bilo vekomaj skle¬
njeno da mu imajo cele ostati. Na križ pribitega
nakviško dvigajo in z veliko silo v zemljo zasa-

-( 188  )-

de. — Jezus! nedolžno jagnje se na oltarju zvija,
in nebeški pravici za nas se žertvuje. Ves nje¬
gov život jo le edina rana, on terpi na vsih sve¬
tili udih, terpi na vsih svojih čutilih in terpi tudi
na svoji duši veliko žalost in britkost. Nobenega
ni, da bi ga tolažil. Pod križem sicer njegova mati
Maria stoji; pa meč žalosti je tudi njeno dušo
presunil in ona za ljubeznivega sina nobene to-
lažljive besede nima.— Jezusova darilva na kri¬
žu tri ure terpi, in On v strašnih bolečinah medli.
Zdaj se proti nebesom oberne in z velikim glasom
Očeta v pomoč zakliče rekoč. Moj Bog! moj Bog!
zakaj si mene zapustil*. Pa tudi od zgorej doli
pomoči ne dobi, marveč kelih terpijenja mora do
dna izpraznjen bili.

Oh moj Jezus! kolikanj si ti terpel! ko¬
liko smertnih žiakov na telesu, koliko žalost na
duši! Da! ti si bil človek terpijenja, ti si bil kot
zaverženec človeštva ponižan, tepen, sramotno kri¬
žan.

Grešniki! približajte se k svetemu križu,
poglejte za vas stepenega Jezusa, zaštejte vse
žlake na njegovem telesu, presodite njegove rane,
one so polne milosti do vas, so polne ljubezni
in polne zaupanja. Za vas je On vse to prestal,
za vas je On svojo kri do zadnje kaplice prelil.
Za vaše grehe je On terpel ,• z vašimi grehi ob¬
ložen je na križ stopil, in s terpljenjem svo¬
jega presvetega telesa je za vaše hudobije pla¬
čal; On se je križanju podvergel, naj bi vas

—( 189 ) —

večnega peklenskega križanja rešil. Grešniki !
spomnile se tega vselej, ko ta sveti križ zagle¬
date. — Pa to ni še vse. Grešniki so bili smerti
vredni, in Jezus je umreti moral, da grešniki ži-
vč.

4. Jezus je daroval na altarju svetega križa
svoje življenje, ker je za nas sramotno umeri. —
„ Nihče mine  vzame življenja, je nekdaj
Jezus rekel, anpak jaz ga sam od sebe dam, in
ga imam oblast dali, in ga imam oblast spet v-
zeli“. Jan. 10. 18. On ni bil siljen za nas umre¬
ti, marveč bil je darovan, ko je sam hotel; pa
tudi se jo njegova smert od smerti vsili družili
ljudi močno razločila: Kadar drugi ljudje vmerajo,
naj pervič glas zgube in govorili jenjajo, potem
še le dušp spuste. Jezus pa je o smerini minuli
z velikim glasom zavpil in rekel; Oče! v tvoje
rokč zročim svojo dušo. Tako je hotel pokazati,
pravi sveti Tomaž, da mu niso velike boločino
življenja vzele, marveč da ga je sam dal, pa da
ga ni dal iz slabosti marveč po mogočnosti, in

da ni vmerl, kakor da bi moral marveč, ker je

hotel vmreti. — Drug znamenit razloček med Je¬
zusovo in našo smertjo je, da mi poprej dušo iz¬
dihnemo, po tem še le glavo nagnemo. Jezus pa
je poprej glavo nagnil in še le potem dušo iz
sebe dal tf£  Jan. 19. ‘30. Mi se smerti bojimo. On
pa je smert pozdravil; mi se smerti branimo, On

pa jd je pokličal; mi se smerti dokler mogoče

zopervstavljamo, On pa se ji je z veseljem pod-

—( 190  ) -

vergel. Jezus je poprej glavo nagnil, tako je pod-
vernil človeške otroke, ki na zemlji bivajo, in
še le potem je življenje za nje dal, prostovoljno
ga je dal, iz ljubezni ga je da]. In Božja pravi¬
ca ni imela ničesar več terjati, Božja milost ni
imela ničesar več storiti. Nebeški Oče ni imel ni¬
česar več naložiti. Sin Božji ni imel ničesar več
dopolniti. Jezus je življenje dal, in z njegovo
smertjo se je sprava med človeštvom in Bogom
doveršila in zapečatila. Zemlja se trese in altar
svetega križa, na kterem se je nebeško jagnje
zaklalo, se v svojem podstalu maja; velika da-
ritva je doprinešena, iz Jezusovega očesa se zad¬
nja solza po bledem licu polije; Adamov greli je
vničcn, srnert je premagana, nov človešk rod na¬
stopi. Tako se je v srnerli Jezusa Kristusa Božja
milost in gnada po svetu izlila. —

Grešnik! Poglej na ta križ, presodi Je¬
zusovo terpljenje. Toliko je moral Sin'Božji pre-
terpeti, da je za te nebeški pravici zadostil. Pre¬
sodi Jezusovo smert. Tolika je tvoja duša vredna,
da s kervjo Bogačloveka je morala odkupljena
biti — Poglej na ta križ, in presodi Jezusovo lju¬
bezen do tebe. Pokaži mi prijatela, ki bi priprav¬
ljen bil za te vmreti. Kaj ne, ti ga ne najdeš
zmed vsih ljudi na vesolnem svetu? In mili Je¬
zus ti je bil tak prijatel. On je za te svoj život
naj grozovitnišemu lerpljenju izdal, je za tvojo
dušo naj sramotnišo smert storil. Oh Jezus! pre¬
sladki Jezus! kako si ti grešnike ljubil, ti si

-( 191  )-

jih brez konca ljubil!— Greh! prekleti grehi ti
moraš pač strašna spaka biti, da te drug vniči-
ti ni mogel kakor sam Sin Božji.— In vi moji
bratje! bodete li še grehu roko deržali, potem
ko je vašega ljubeznivega sobrata Iezusa vmoril,
potem ko je vašo milo mater Mario z neizmer¬
no žalostjo napolnil.— Bratje! kakor bo vas svet
zapeljaval, kadar bo satan vas motil, kadar bo
vaše lastno meso se puntalo zoper pamet, posta¬
vo in Boga! pritecite k temu svetemu križu in
tukaj primislite, da na tem altarju je Jezus za
vas daroval vse, karkoli je posedel, svojo čast,
svoj život in svoje življenje in jaz sem vam za
to porok, da nikdar več grešili ne bodete; mar¬
več le njemu živeli, ki je za vas na križu
vmerl.

Pred mnogimi leti je na francozkem neki mla-
denč neporedno živel. Njegovi stariši bili so pobožni
in premožni, sin pa od slabih tovaršev zapeljan
je hudobne terme imel. Roditelji, posebno pa ma¬
ti, so veliko solz zavoljo sina potočili, goreče
zanj molili in Boga prosili, naj bi sinu njegove
neporednosti spoznati in se mu poboljšati dal.
In materna molitva je oblake prederla. — Neke¬
ga večera že požno v noč se sin na pregrešno
pot poda. Njegova steza pelja mimo znamnja v
13

-c 192 )-

ktercm Je podoba križanega Jezusa vinela. Ko siu
do znamnja pride, se ne zmisli svetemu križu se
odkriti, ter jo hoče le naprej udariti. Ali kaj ?
Iz kapelice ga glas pokliče in mu reče: „Sin! odkri
se mi*. Mladenča strah spreleti, se trese, kolena mu
vtripajo, klobuk iz glave potegne, hoče naprej
koračiti, pa ne more, neznana moč ga nazaj der-
ži. Sadaj mu začne glas iz temne kapelice go¬
voriti tako-le: Jaz sem Kristus, tvoj Gospod in
Odrešenik. Poznam vse tvoje malopridnosti in
čobro vem, kamo si se zdaj napravil. Tebe nič
ne ganejo svarilne besede tvojih staršev, te ne
ganejo mile solze tvoje dobre matere. Povej, ali
te  tudi nikdar ne spomniš moje ljubezni do tebe.
Poglej me; (pri teh besedah se vsa kapelica raz¬
svetli) poglej me! Zavolj tebe sem nebeško veli¬
častvo zapustil! Kot zveržek človeštva sem se
dal na križu sramotno umoriti, naj bi ti večno
živel! Zaštej moje žlake, poglej moje rane, to¬
liko sem jih za tvojo dušo preterpel! In ti za
vse to nič ne porajtaš, se po grehu valjaš, se
le hudobije veseliš, moje zapovedi zaničuješ, me¬
ne sramotiš in š® vsakdan me vnovič križaš. Moj
sin! ali se ti nič ne smilim? Ti pa se meni moč¬
no smiliš, ker se v pogubljenje napravljaš. Le
pojdi, kamor si se namenil, prostost imaš, pa ve¬
di, da ti jaz svojo milo roko za vselej odteg¬
nem. „ Na te besede se mladenč ovč, na kole¬
na pade, in celo noč pred svetim križem svoje
grehe objokuje. Zjutrej pride včs spremenjen do-

—( 193  )—

mu, povč staršim ponočno dogodbo, jih prosi
za zamero vsega razžaljenja, ter s solzami jim
pokoršino obljubi. In resnično se je mladenč ves
poboljšal. Nihče ga ni več v slabih tovaršijah vi-
dil, nihče ga ni več slišal gerdo govorili ali kleti,
in vse žive dni ni staršem besede odgovoril. Vsi
so se nad njegovo spreobernitvijo čudili on pa je
Jezusa hvalil jn dogodbo svojega poboljšanja vsem
pravil. Mile solzice je vselej pri tej priložnosti
polival in poslušavce opominjal, Jezusa goreče lju¬
biti in sveti križ — altar Jezusovega darovanja
ponižno častiti. —

Predragi kristjani! Sveti mision se pri
vas svojemu koncu bliža; še dva dni in mi bo¬
mo vas zapustili: pa mi hočemo vam dati bolj
krepkega pridigarja kakor smo mi; pridigarja, Isi
bo molčč vam vedno v serce govoril; pridigarja,
ki bo vas vselej budil pobožno živeti; pridigarja,
ki bo vas zmerom naganjal za zveličanje sker-
beti, greha se varovati in pokoro delati; pridi¬
garja, ki bo vam vse dni vašega življenja pred
oči postavljal strah smerti, ojstrost božje sodbe,
večnost pekla, in veliko vrednost vaše duše. In
ta pridigar bo — pričujoči misionski križ, na kte-
rem seje mili Jezus vsega za nas žertvoval. S te¬
ga križa bo noč in dan sam Jezus vam govoril
rekoč: „  Sin! hčer! poglej me! jaz sem nag, vse¬
ga sem se zavoljo tebe znebil; jaz sem zasramo¬
van, zavoljo tebe sem se psovati dal; jaz seta
ves kervav, zavoljo tebe sem se vsemu terplisnjji

—( 194  )—

izdal; jaz sem na lesu sramotne smerti vmerl,
naj bi ti večno živel: Vse to sem storil, naj bi
ti meni služil in mi daroval tvojo pamet po terd-
ni Veri, tvoje serce po goreči ljubezni, tvoje telo
po stanovitnem spokorenju, tvoje dušno življenje
po svetih čednostih. Jaz sem se za te daroval, naj
bi se meni posvetil .Le  pogostoma se na ta
križ ozirajte, radi k temu križu pritecite, skerbno
tega pridigarja poslušajte. —

Mladenči! ako se med vami najdejo, ki so
gerdo navado ponočnega potepanja in voglarenja
imeli, in jim ni nič zalegla svarilna beseda njih
starišev, nič opominjevanja njih duhovnikov, nič
prošnja njih spovednikov; naj se spomnijo besed
Jezusovih, ktere je unemu mladenču na franc,oz-
kem govoril. Pomislite mladenči, da vaše ponoč¬
no rogoviljenje Jezusa žali, da vaše omazane
pesmi so žlepnice, ki jih Jezusu za uho dajate.
Jenjajte od tako nesramnega djanja in ozirajte se
na ta sveti križ, ki je za vas sedež milosti bož¬
je. Saj veste, da pri nogah svetega križa so se
terdovratni Judje in grozovitni rabeljni omehčali,
dajte se tudi vi omehčati, da bodete gnado spo-
korenja in spreobernjenja dosegli. — Ljubljene
keršanske duše! pri nogah svetega križa sta se
Janez in zgrevana Magdalena bolj in bolj Jezu¬
sove ljubezni oprijela; tudi vi bodete pri nogah
tega križa gnado stanovitnosti v dobrem dosegli,
bodete dosegli, moč svoje dolžnosti čedalje bolj
na tanko spolnovati, bodete dosegli moč vsega

-( 195  )-

greha se v prihodnič varovali, hote dosegli mir
in pokoj in dušno veselje; zatorej le radi in po-
gostoma h temu križu pritecite vsak dan, vsako
uro in ne bojte se ničesar, ne bojte se protiv-
nikov, ne bojte se zasmehovanja hudobnežev, ne
bojte se zaničevanja slabih kristjanov, kajti dan
bo prišel, veliki dan "Gospodov, in znamnje tega
svetega križa se bo na nebu prikazalo; takrat
bodo vsi vaši nasprotniki omolknili, in obžalo¬
vali, da niso živeli kot prijateli svetega križa. —
Oh moji priserčni bratje! pritecite vsak hip k
nogam tega križa, in vedite, da če se ga bodete
zvesti v življenji deržali, bo sveti križ nas na
smertni postelji močno tolažil, in po smerti v naj
večno veselje sprejel, kjer bodete Jezusu veli¬
častne pesmi nenehama prepevali in za vselej
se veselili, da se niste z drugim hvalili kakor s
križem Gospoda našega Jezusa Kristusa.—

Sadaj pa pred sveti križ pokleknimo in
križanega Jezusa ponižno pozdravimo s slede¬
čimi besedami in molitvijo:

Poždravljamo te, kralj Judov! Rešenik
sveta! naš Gospod in Bog! ki si za nas križan
bil. Pozdravljamo presveto glavo našega Izveli-
čarja, ki je s ternjem kronana in s terstom raz-
tolčena bila. — Pozdravljamo te preblagi obraz!
ki si bil zavoljo nas opljuvan in sramotno ožle-
pan. — Pozdravljamo premile oči, ki so bile s
solzami napolnjene; presladke usta, ki so bile z
žolčem in jesihom nadajene; prežlahtne ušesa, ki

-( 196  )-

so morale strašno preklinjevanje in zasramovan¬
je poslušati. — Pozdravljamo ponižni Jezusov her-
bet, ki je bil za nas grozovitno bičan in raz¬
mesarjen.— Pozdravljamo prečastite roke, ki so
bile na križu razprosterte.— Pozdravljamo svete
persi, ki so bile zavoljo nas strete. — Pozdrav¬
ljamo veličastno Jezusovo stran, ki je s sulico
prebodena bila. — Pozdravljamo svete kolena, ki
so se za nas k molitvi pregibale, blage noge, ki
so na križ pribite bile. — Pozdravljamo vso Je¬
zusovo telo, ki je bilo za nas na križ razpeto,
ranjeno, in v grob položeno. — Pozdravljamo
presveto rešnjo kri, ki se je iz vseh žil za
nas vlilo. — Povzdravljamo presveto Jezusovo
dušo, ki je bila za nas nebeškemu Očetu izro¬
čena.— Mi dans in vselej tebi, mili Jezus! iz¬
ročimo svojo dušo in življenje, svoje telesa, ser¬
ca in vse občutke; ti izročimo svoje prijatle,
dobrotnike, predpostavljene, sodnike tudi svoje so¬
vražnike, da nas vse varovali in večno zveli¬
čati blagovoliš. Amen. —

XL  POGOVOR.

Sprava.

Moji otročiči! Ako je kdo grešil , ima¬
mo besednika pri Očetu , Jezusa Kri¬
stusa, Pravičnega , in On je sprava
za naše grehe ; ne samo pa za na¬
še, ampak tudi za grehe vsega sve-
td.  I. Janez, II. 1-2.

(jjubljeni Kristjanje! že več dni — kar
smo ta mision pričeli — vi svoje grehe objokujete,
se jih pri sveti spovedi obtožujete in za nje po¬
koro delate. Danes je pa vsem tistim, ki so že
pri spovedi bili, in so se pozneje še kakšnega
greha zavedili, naročeno spet k svojemu spoved¬
niku pristopiti, in še vseh pozabljenih grehov se
obtožiti, naj bi vaša vest popolnama čista bila in
vaše serce se posvetilo v lepč osnažen tempelj
svetega Duha. Tako se danes velika sprava med
vami in nebesami doveršuje.

Vender „  Bog je le v Kristusu svet se¬
boj spravil’^, 2 Kor. 5. 19; naša sprava z ne¬
besami se le v Jezusu dopolni. Nič bi nam ne

—( 198 ) —

hasnilo naših grehov se kesati, se jih spovedati,
se jih pokoriti, ako bi ne bil mili Jezus na kri¬
žu svojemu nebeškemu Očetu za grehe celega
sveta zadostil. Kadar zakrament sv. pokore vredno
prejmemo, vzame tako rekoč nebeški Bog pero v
roko, ga pomoči v rešnji kervi svojega Sina Je¬
zusa Kristusa ter pobriše sodbo našega pogubljen¬
ja, „ on izbriše, pravi sveti Pavel, “  kar je bilo
zoper nas, rokopis postave, kteri nam je bil na-
sprot, in ga vzame zmed nas, ter ga na križ
pribije “  Kol. 2. 14. kakor poplačan dolžen list,
ki se dolžniku poverne; naših spokorjenih grehov
nam Bog nikdar več pripisal ne bo: na drugi stra¬
ni pa Bog zopet pero pomoči v rešnji kervi svo¬
jega Sina Jezusa Kristusa in podpiše listek naše
sprave z nebesami, kakor nas uči sveti Pavel re¬
koč: Vi, ki ste bili nekdaj deleč, sle" se pribli¬
žali v Kristusovi kervi; ker po njem imamo pri¬
stop k Očetu u .  Efez. 2. 13. in 18. „  In on več¬
no živi ter za nas prosi Heb. 7. 25. — Je¬
zus Kristus torej doveršuje našo spravo z ne¬
beškim Očetom. Ako je kdo grešil, imamo be¬
sednika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega;
on je sprava za naše gVehe, ne samo pa za na¬
še ampak za grehe vsega sveta

Pa ne smem vam krisljanje! zamolčati,
da, kdor se hoče Jezusove rešuje kervi vdeležiti
in pri Bogu odpuščanje vsega svojega dolga do¬
seči, se mora že na tem svetu s svojim bližnjim
pomiriti, in z vsemi ljudmi se spraviti; kajti ni

—( 199  ) —

mogoče Bogu dopasti iu pa v vedni razpartii z
drugimi ljudmi na svetu živeti, ni mogoče odpuš¬
čanje pri Bogu imeti, kdor noče na svetu po zmož¬
nosti svojih grehov popravljati. Sprava z nebom
terja spravo na zemlji. — Sprava na zemlji pa zah¬
teva dve reči, namreč: da se bližnjemu storjena
škoda po zmožnosti popravi, in pa da se razžal-
nikom iz serca odpusti.

Da bomo torej Jezusa Kristusa, Pravičnega
imeli pri Očetu besednika, da bo On sprava za
naše grehe v nebesih, sem namenil danes od
sprave na zemlji govoriti ter bom vam razložil:

I. dolžnost bližnjemu storjeno škodo po zmož¬
nosti popravili;

II. dolžnost razžalnikom vse razžalenja iz serca
odpustiti.

Sveti Duh! omehči serca mojih bratov in
sester in nakloni jih le za dušno zveličanje sker-
beti. Blagodari moč mojim besedom, naj bi pre¬
tresle vso posvetno sebičnost.

Živemu človeku pod soncorn so ni taka kri¬
vica godila kakor našemu Gospodu Jezusu Kri¬
stusu vse njegove dni v pozemeljskem popoto¬
vanji in posebno pa na hribu Kalvarji: njegovi
sovražniki so ga naj pervič čisto vsega oblačila
oropali in do nazega slekli; potem so ga na te-
13 *

-c 200 )—

žek križ pomerili in za roke in nogi z britkimi
žeblji pribili; zadnič so ga na križu visijočega v
njegovem neizrečenem terpljenju še zasramovali,
psovali in kleli. Cela narava se je nad tako
krivico grozila, nebo in zemlja, zdelo se je, da
terjala maščevanje nad sovražnike Jezusove, in
vsak bi bil mislil, ko je sonce otemneti in zem¬
ljo trepetati vidil, da zadnja ura je malopridnim
Iudom odbila. In glejte, ko so vse stvari zdi¬
hovale nad ljutostjo nečloveško in klicale iz ne¬
bes štrafo čez Jezusove sovražnike, med tem je
pa sam Jezus ves milostljiv svoje oči iz križa
do nebes dvignil ter iz globočine svojega vsmi-
ljenega serca nebeškega Očeta za nje prosil re¬
koč: „Oče! odpusti jiin“, in še zagovarjal jih je
rekši : „saj ne vedo, kaj delajo!^ Luk. 23. 34.
Oh presvete, milostipolne besede! tistim je On za
odpuščenje prosil, od kterih je razžalenja prijemal.
On ni porajtal, da so ga morili, ampak porajtal
je, da za nje umerje, ter je večno smert z lju¬
beznivo prošnjo od njih odvračal. On ni mo¬
lil samo za svoje preganjevavce in zasramo-
vavce marveč celo za svoje umorivce. Tak
besednik je bil Jezus na križu pri nebeškem
Očetu, On vedno v nebesih svoje rane Očetu
kaže, in je sprava za naše grehe ; vender pa je
On v nebesih le tolikanj sprava za naše grehe«
kolikanj mi na zemlji njegove zglede posnemamo
in kar zamoremo svoje krivice popravljamo ter
s svojimi bližnjimi se pomirimo. Ako pa nočemo

—( 201  )—

na zemlji svoje malopridnosti porvavnati, kar v
naši moči leži, se ne smemo nadjati, da bi On v
nebesih sprava za naše grehe bil; zatorej rečem:

I. naša dolžnost je bližnjemu storjeno škodo po
zmožnosti popraviti in pluje blago poverniti. —
Presodimo to. —

Dolžnost storjeno krivico popravljati je občno
spoznana; naša lastna pamet jo za pravično in
potrebno okliče, Božja in človeška postava jo
terja, kdor se nji odtegne, se nima nikdar milo¬
sti božje nadjati.

Pravim pervič, da naša lastna pamet zahte¬
va povračanje in popravljanje krivice. In res,
uprašam, kaj bi bilo človeško družtvo na svetu,
ako bi si vsakteri smel vlastiti, kar bi mu dopadlo?
bilo bi jama tatov, roparjev, razbojnikov. Moč¬
nejši bi napadel šibkejšega, vsega premoženja ga
slekel in tudi usmertil bi ga. In ako bi mogoče bilo
se zveličati brez povračenja ptujega blaga, brez
popravljanja storjene krivice, kako bi se mogla
krivičnežem berzda vložiti ? Gotovo bi po tem
takem ta svet druzega ne bil kot pašnik divjih
zveri v človeški podobi. Besedi „moje“ in „tvoje“
bi nič ne veljali, med ljudmi bi nebene varnosti
ne bilo, razsajenje posvetnežev bi ne imelo ne
konca ne kraja.

Kar naša pamet terja, to Božja postava zav-
kaže. Odprimo sveto pismo, ondi najdemo od
samega Boga izgovorjeno, da poverniti se mora
ptuje blago in storjena škoda popraviti. »Ako br,

—( 202  ) —

kdo njivo ali vinograd poškodoval, in bo spustil
svoje govedo, da ptuje popase, kar ima dobrega
na njivi ali v vinogradu, bo povernil, kolikor je
škoda cenjena*. Tako je govoril Gospod Bog že
v stari zavezi, 2. Moz. 22. 5. — Ko je šel mili
Jezus v Cahejevo hišo, je ta krivičnež pred njega
stopil in rekel: „ Gospod! ako sem koga kaj ogolj-
fal, povernem čvetero.* In še le po tem je Jezus
njegovo hišo blagoslovil rekši: Dans je ti hiši
zveličanje došlo*. S tim je očitno naznanil, da
kdor se hoče njegove milosti vdeležiti, mora ptuje
blago poverniti. „Ne talje, ne lakomniki, ne ro¬
parji no bodo posedli Božjega kraljestva* uči sveti
Pavel 1. Kor. 6. 10.; se ve da ne bodo kraljestva
nebeškega vidili, ako ne popravijo storjene kri¬
vice in se ne spokore. — Vsi cerkveni učeniki
so enacih misel. Med drugimi sveti Auguštin tako-le
govori: „Kdor ptuje reči ne poverne, ko jo za-
more poverniti, ne dela pokore, ampak hinavčuje,
in ko bi jo tudi resnično delal, ne bo greh od¬
puščen, ako se ne poverne vkradeno.* In na dru¬
gem mestu pravi: Kar si najdel in ne povernil,
si vkradel; Kar si zamogel, si storil, več nisi
mogel, in več nisi storil; (le najdel si, pa kri¬
vičen si, ker ne poverneš). Oh nesrečni dobiček!
denarje dobiš, pa dušo zgubiš; dobiček v žepu,
zguba na vesti!

Kdor noče poverniti in krivice popraviti, ne
bo zveličan. Nobeden spovednik ga ne more vred¬
no odvezati. Je resnično, da Gospod Bog je

—( 203  )—

svoje namestnike na zemlji pooblastil ljudem grehe
odpuščati in nebebeške vrata jim razklepati, in
ni je pod soncom tako strašne hudobije, da bi je
z Jezusovo kervjo človeku iz duše ne oprali, če
se je grešnik skesa, spove in spokori; ali krivič-
neža, ki noče ptujega blaga po zmožnosti pover-
niti in storjene škode popraviti, nobeden spoved¬
nik, bodisi misionar, škof ali papež, vredno od¬
vezati ne more, in ključi svetega Petra niso v
stanu takemu nebeške vrata odpreti. Da celo smem
terditi, da sam Bog tacega terdovratnega krivic—
neža ne more zveličati, ker je enkrat za vselej
izustil ; da tatje, lakomniki in roparji ne bodo
posedli Božjega kraljestva. Ne, krivičneži! objo¬
kujte svoje grehe kar hočete; postite se, kar se
vam zljubi; molite če vam dopade, noč in dan;
hodite k spovedi, kamor se vam dozdeva, vse je
zastonj, vse tožbe so pražne, ako ptujega blaga
po zmožnosti poverniti nočete, pogubljeni bodete,
vi Jezusa Kristusa, Pravičnega nimate besednika
pri Očetu, on ni sprava za vaše grehe v nebesih.

Sveti Peter Damian je nam sledečo pove-
stico sporočil, iz ktere se bo lahko vsak prepričal,
kako slabo se krivičnežem v večnosti godi: —
Neki premožen človek, kojega so vsi prav za
poštenega imeli, vmerje. Na smertni postelji se
goreče priporočuje v molitve pričujoče zlo po¬
božne vdove. Vdova, ktera je bila od njega ve¬
liko dobrot prijela, obljubi tolika časa zanj moliti,
dosler ga iz Vic ne reši. Nekega večera za

-( 204  )—

vmerlega prav serčno moli, kar glej, naenkrat se
zamakne, pred njenimi duhovnimi očmi se pekel
odprč, ondi zagleda lojtro postavljeno iz spodnjega
v gorenji pekel in na zgornji stopinji gorele lest¬
vice vidi dušo unega človeka, za kterega je že
toliko molila. To viditi se vdova vstraši in si ne
ve prikazni razložiti, pa kar zasliši glas, kteri nji
reče: Ne boj se, zapazi! — Že devet dedov, ki
so bili gospodarji v hiši unega človeka, po versti
na peklenski lojtri stoje, zadnič vmerli je deseti.
Pervi si je bil kos zemlje po krivici vlastil, ki
je bil pravična Vlastina cerkve v Meču. Rod za
rodom se je branil krivično posestvo poverniti,
zatorej vseh deset gospodarjev eden za drugim na
lojtri stojč in večne peklenske matre terpe.

Glejte kako resnično je, da kdor si ptuje
blago po krivici vlasti, in kdor storjene krivice
popraviti noče, nima Jezusa besednika pri Očetu;
pekel bo njegova večna osoda; ako se med vami
kakšen znajde, kterega bi ne bilo vse to še nič
ne omehčalo, mu rečem, kar je nekdaj sveti papež
Gregor nekemu posvetnežu pisal: Oh moj dragi
brat: pomisli, da vse tvoje krivično premoženje
te bo enkrat zapustilo, pa krivice, s kterimi si
ga spravil, te nikdar zapustile ne bodo. Kali ni
bolje, pravi sveti Bernard, sadaj poverniti z do¬
brim sercom in krivičnega blaga se sprostiti, ka¬
kor pa da boš na smerlno uro prisiljen to storil
in brez [dušnega dobička ? Plačaj, kar si dol¬
žan. - Moji bratje! jaz prosim pri Jezusovi lju-

-( 205  )—

bežni povernite in popravljajte krivice, preden vas
smert napade, da ne bo Gospod vas trinogom
izdal, ki bodo vas davili, dokler ne plačate vsega
dolga. Jaz vas zarotim pri vaših dušah, dajte
nazaj tisti kos sveta, kterega ste si po krivični
pravdi vlastili, da ne bo večno na naši duši ti¬
čal; plačajte za vašimi rajnci tiste svete maše,
ktere so si na smertni postelji oporočili, da ne
bodete v večnosti kervavih solz polivali; plačajte
dolgove, ktere so vam vaši starši sporočili, zraj-
tajte zvesto najemnikom zasluženo plačilo, in po¬
pravljajte vse bližnjemu storjene škode. Jaz vam
dans s prijazno besedo vse to priporočujem, pa
kmalo bo prišla smert, in ona bo vam bolj ojstro
govorila. Lakomniki! vi pijavke človeštva, smert
bo vas pritisnila in takrat bote nedolžno kri iz¬
pljuvali, pa ne bo je več milosti za vas ; jok, stok,
škripanje z zobmi, večen plamen, večna lakota,
večna žeja bo vaša nesrečna osoda. — K vam se
še obernem Keršanski otroci, ki bote premoženje
svojih starišev enkrat podedovali! Recite svojim
starišem, da vi raji vbožci ostanete, kakor pa
krivično dedšino od njih prevzamete. Kaj bi vam
hasnilo bogaštvo, ako ž njim vred svoje duše
pogubite. Naj gredo vsi posvetni zakladi, naj se
zgubč vse lepe njive, vsi zeleni travniki, vse
dolge in široke senožeti, samč da se duše ne
zgubč, ki so z drago Jezusovo kervjo odkupljene.
Naj se odda vse posvetno, nič ne de samo da
Jezusa Kristusa, Pravičnega imamo besednika pri

—( 206  )—

Očetu, da bo On sprava za nase grehe v ne¬
besih.

Pa ni še zadosti, da bližnjemu storjeno kri¬
vico popravimo in ptuje blago povračamo: am¬
pak če hočemo po Jezusu Kristusu odpuščanje
svojih grehov doseči,

II. naša dolžnost je svojim sovražnikom vse
razžaljenje iz serca odpustiti. — Preglejmo še to.

Dolžnost svojim sovražnikom iz serca od¬
pustiti in nikakor se ne maščevati za volj raz-
žalenja, je naši popačeni natori sicer zoperna, in
zahteva od naše strani dokaj premaganja člove¬
kove vrojene napčnosti; pa vender pamet jo za
dobro prizna, in ona človeškemu družtvu močno
koristi. Denimo, vsak bi smel nad svojimi so¬
vražniki se maševati, kakšino preganjanje bi bilo
na svetu, kakšine strašne razpertije bi med ljudmi
divjale, človeška kri bi vedno potokama zemljo
močila. Deželski sodniki bi ne smeli nikdar sodbe
izgovarjati; uradniki bi bili brez poštovanja ; mesta,
tergi in vasi bi nobenih postav ne imeli; sosed
bi soseda tlačil, po družinah bi sovražtvo gospo¬
darilo, ne slišalo bi se kakor od puntanja, tepeža,
zavdajanja in vmorov; gotovo bi ta svet druzega
ne bil kakor pustinja razkačenih zverin, ki bi
se edna drugo bodle in po življenju stregle; kajti
človek brez postave je naj hujši divjad. Pa hvala
milemu Jezusu! On je prišel človeške otroke osre¬
čit in je svete besede izustil rekoč: slišali ste ,
da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in so-

-C 207 )-

vam povem in novo postavo dam; Ljubite svo¬
je sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovra¬
žijo, in molite zanje, ki vas preganjajo in obre¬
kujejo, da bote otroci svojega Očeta, ki je v ne¬
besih, kteri daje svojemu soncu sijati na dobre
in hudobne, in da dežiti na pravične in krivič¬
ne. Zakaj ako tiste ljubite, kteri vas ljubijo, ka-
košno plačilo bote imeli? Ali ne delajo tega tudi
cestninarji? In ako pozdravljate le svoje brate,
kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi maliko-
vavci? Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče
nebeški popolnoma. * Mat. 5. 43-48.

S temi besedami je vsmiljeni Jezus vsem
kristjanom novo postavo dal namreč: sovražnike
ljubiti, ter jim dobro storiti; je pa tudi visoko
dolžnost zastavil sovražnikom vse razžalenja iz
serca odpustiti; zakaj nemogoče je sovražnike lju¬
biti, če njih razžalenja v sercu hranimo, nemo¬
goče je jim dobro storiti, če piko nanje imamo.
In da bi se nobeden ne izgovarjal, da te dolž¬
nosti spolniti ne more, je On sam z izgledom
naprej svetil. Njegovi sovražniki so se bili zoper
njegovo življenje zaprisegli. Z meči in kolmi so
ga šli o polnoči v verti loviti; kot hudodelca so
ga k Knjfu zvezanega peljali, kjer je bil v obraz
bit in zapljuvan; pri Herodu je bil zaničevan in
kot ne-pametnež zasramovan, Pilat ga je dal
strašno bičat, vojaki so ga sramotno kronali, in
zadnič so ga med dvema razbojnikoma nazega
na križ raspeli; mili Jezus jim je pa vse take
14

_( 208 )—

in enake razžalenja iz serca odpustil in za svoje
vmorivce je še prosil rekoč; Oče odpusti jim,
saj ne vedo, kaj delajo. Glejte, da Jezus nič ne
terja, kar bi šara ne bil storil, da vsakemu zmed
nas je mogoče sovražnikom vse razžalenja od¬
pustiti.

Da celo dolžnost sovražnikom odpustiti je
tako ojstro zavkazana, da kdor je ne spolni, ne
bo nikdar pri Bogu odpuščanja svojih grehov do¬
segel, Jezus mu ne bo sprava za njegove grebe,
on ne more biti zveličan. „Odpuščajte in vam bo
odpuščeno .“  Luk. 7. 37. Ako ljudem odpustite
njih grehe (vam storjeno razžalenje), bo tudi vam
vaš Oče nebeški odpustil vaše pregrehe: če pa
ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo vam
odpustil vaših pregreh. u  Mat. 6. 14-15. so
besede večne Resnice. In povejte mi, kteri so
naj močnejši pripomočki v naročju svete kato¬
liške cerkve, se zveličati in Božjo jezo vkrotiti?
kaj ne: molitva, milošina, daritva svete ma¬
še , pokora, spoved. — ? In vedite, da vse do¬
bre dela nam stvaiuce ne hasnejo v odpuščanje
naših grehov, nam milosti Božje ne naklonijo
in v zveličanje nič ne pomagajo , ako noče¬
mo svojim sovražnikom odpustiti. Prepričajmo
se:

Molitva je dobra in smo nekdaj rekli, je
tako mogočna, da nebesa premaga. Med vsemi mo¬
litvami naj dopadljivša Bogu je „Oče naš,“ — Jezus
ga je učil. Pa ravno to molitvo opravljati je naj

—c 209 )—

strašneje za vsacega, ki noče sovražnikom odpu¬
stiti; on besede izgovarja „odpusti nam naše dol¬
ge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom^ in
na mesto blagoslova preklestvo na se kliče, na
mesti si prositi odpuščanja grehov si prosi večno
sodbo in si sam pogubljenje terja. — Na dalje
je pripomoček milosti Božje se vdeležiti. Od nje
je sam Jezus rekel: Dajte vbogajme od tega,

kar imate, in glejte! vse vam je čisto.,, Luk. 11.

' 41. to je, vi bote čisti vseh grehov. In vender,
če sovražnikom ne odpustimo, nič nam ne koristi
v zveličanje, kakor uči sveti Pavel rekši: „Ko bi
razdal vbogim v živež vse svoje premoženje, lju¬
bezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga.,, l.Kor.
13. 3. — Po tem je daritev svete maše neiz¬
meren pripomoček se zveličati. Sam Jezus se za
naše grehe Bogu Očetu daruje, in pri vsaki sve¬
ti maši Gospod Bog brez števila grehov ljudem
zbriše. Pa tistemu, ki noče sovražnikom odpu¬
stiti, daritva svete maše nobene milosti nebeške
ne nakloni. Sam Jezus je to resnico naznanil,
ko je rekel: „Ako svoj dar prineseš k altarju,
in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper
tebe, pusti ondi svoj dar pred altarjem, in pojdi
poprej spravit se z bratom, in tedaj pridi in da¬
ruj svoj dar.,, Mat. 5. 23-24. — Vnaprej po¬
kora Boga omehča. Kdor k Jezusovemu križu po¬
klekne, serčno zdihuje in z zgrevanimi solzami
Rešnikove nogč moči, zadobi odpuščanje grehov
kakor nekdaj Magdalena. Vender le tisti, kteri

— ( 210  ) —

svojim sovražnikom poprej razžalenje odpusti; če
pa do svojih razžalnikov terdovratno serce imaš,
nič ti ne pomaga tvoja pokora, nič tvoji posti,
nič tvoje solze; zakaj sveti Jakob piše: Sodba

brez usmiljenja tistemu, kteri ne dela usmiljenja.,,
Jak. 2. 13. — Zadnič je spoved od Boga za¬
postavljena v odpuščanje grehov in spovedniki so
od Jezusa pooblasteni grešnike v njegovi kervi
vseh madežev čistiti. Ni je pregrehe nobene,
bodisi še tako strašna, koje bi spovedniki ne o-
mili. Vender pa moram dostaviti, da spoved je
zastonj vsakemu človeku, kteri noče sovražnikom
prizanesti; Jezus se je enkrat za vselej zgovoril :
„ če ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo
vam odpustil vaših grehov ,“  in ako bi tebe vsi
spovedniki odvezali, Jezus te ne odveže tvojih
grehov, dokler sovražnikom ne odpustiš. Da celo
smem reči, ako bi kdo za sveto vero mučenstvo
prestal, življenje dal in mislil s svojo kervjo
gri he iz duše oprati in Božje milosti se vdeležiti,
motil bi se, če noče sovražnikom odpustiti, —
on bi bil pogubljen; kajti sveti Ciprian pravi: So¬
vražnikom ne odpustiti je tak greh, za kterega
se z mučenstvom zadostiti ne more.

Kristanje! Ali se zamore kaj več reči o
dolžnosti svojim razžalnikom odpustiti? Dve reči
ste vam v zbero; ali s svojimi sovražniki se
spraviti — ali pa pogubljenim biti. Sprava ali
pogubljenje. — Zberite si kar je vam rado. —

-( 211  )-

Sovražniki! poglejte na ta sveti altar; ne¬
dolžno jagnje Božje se vsakdan ondi za naše
grehe daruje, vi pa odstopite, za vas ondi no¬
bene milosti ni, Jezus ni vaš besednik pri ne¬
beškem očetu, on ni sprava za vaše grehe. —
Poglejte sveto obhajilno mizo, ondi se presveti
zakrament Božje ljubezni deli, -ondi se Sin Bož¬
ji s človekom združi, pa vi odstopite, in varujte
se Jezusu bližati s sovražnimi serci, vam ni pri—
puščeno prejeti zakrament Ljubezni. — Poglejte
sveti kerstni kamen, ondi ste bili v otroke Božje
posvečeni in vsi kristjani so vas za svoje brate
sprejeli, vi ste bili obljubili v sveti ljubezni z
vsemi živeti, oni bodo enkrat zoper vas pričali
in vas tožili vašega sovraživa, vaše nevošlji-
vosti, vašega razžalenja, vaše togote, vaše ved-
ne vklubljivosti. — Poglejte sveto spovednico,
ondi se zadobi odpuščanje grehov; ali za vas
nesrečneži! je ondi ni milosti marveč le sodba
brez usmiljenja. — Poglejte to sveto lečo; od
tukaj se je vam zmeraj oznanovala dolžnost raz -
žalnikom odpuščati, ta leča ni druzega za vas
kot sodni stol, iz kterega vas zadene strela pre-
klestva. — Poglejte te svete evangeljske bukve,
iz teh se je vam prizanašanje pridigalo, se je
vam volja nebeškega Očeta oznanovala, in sa-
daj te bukve za vas druzega ne obsežejo kot
sodbo večnega pogubljenja. — Poglejte to britko
martro, ta je Jezusova podoba, on je za vas
križan bil. Ali ga zamorete pogledati, vi, ki ste

—( 212  )—

svojim razžalnikom maščevanje prisegli. — Ta je
vaš Bog. On je prosil za svoje sovražnike in
med tem ko je prosil je za vas sodbo pogubljenja
izgovoril, ker ga nočete posnemovati. Nehvalež-
neži! poglejte svojega učenika, on se ni maš¬
čeval, marveč za svoje sovražnike je kri prelil.
Poglejte ga usmiljenega Rešenika; njegovo serce
je odperto vse razžalnike milostljivo sprejeti.
Poglejte ga ljubeznivega Zveličarja, njegova gla¬
va je nagnjena sovražnike miloserčno poljubi¬
ti. Poslušajte ga, on vam visoko iz križa kliče:
„Ljubite svoje neprijatle, dobro jim storite .. in
vaše plačilo bo veliko, in bote otroci Najvišega,
zakaj on je dobrotljiv nehvaležnim in hudobnim.
Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiljen. Od¬
puščajte in vam bo odpuščeno ....  S kakoršno
mero namreč bote merili, s tako se vam bo od¬
merjalo. “  Luk. 6. 35-38. — Poglejte ga še
enkrat, in ne pozabite, da on vam vkaže ptuje
blago povračati, bližnjim storjeno krivico popravljati;
on vam zapoveduje vsem sovražnikom iz serca
odpustiti, če ga želite besednika pri Očetu imeti,
če hočete, da bo v nebesih sprava za vaše grehe.

Sveti Janez, nekdanji Alesandriški škof, bil
je takč milostljiv in miren, da se mu je imč,
milošinar* prilastilo. Prigodi se, da nekega dne

—c 213 )—

se snide z imenitnim gospodom v Alesandrii od
kterega je za gotovo vedil, da se je očitne krivice
vdeležil. Sveti škof ne more, da bi krivičnega
gospoda ne posvaril; ga spomni toraj smerti in
ga prosi, naj bi krivico pred ko mogoče popra¬
vil. To je uni človek za zlo vzel in ves togoten
odide, še preklinjal je svetega škofa, kakor ve¬
čidel grešniki navado imajo duhovne zmerjati, ki
jih svarijo. Sveti mož pa vse poterpi, molči in
za grešnika moli. Na večer tistega dne, ko se
je sonce že k zapadu nagibalo, pošlje sveti škof
svojega sluga k unemu razježenemu gospodu ter
mu veli sporočiti rekoč:,, Prijatel! sveti Pavel je
učil ,„ sonce naj ne zajde v vaši jezi“ Efez.
1. 26. škpf želi se z vami spraviti, preden noč
nastopi in vas povabi, naj bi ga prišel obiskati.
Te besede so razježenemu Človeku serce tako o-
mečile, da naravnost gre k svetemu škofu in ga
kleče za odpuščanje prosi. Se več. Ko je pri ško¬
fu razžalenje poravnal, gre pa naravnost k une¬
mu človeku, kteremu je bil krivico storil, in on¬
di še storjeno škodo popravi. Po tem ko je vse
opravil, se verne ves vesel domii in hvali Boga,
da mu je po škofovem opominjevanju oči odperl
in pogubljenja ga rešil, kteremu je naproti letel.

Ta dogodba seže prav mično v moj na¬
men. Tudi jaz mislim današnji dan, kteri je dan
sprave , vam svojega sluga doposlati in pred
sončnim zahodom vam sporočiti, da „ sonce naj
ne zajde v vaši jezi, da sprijaznite se eden z

—c 214 )—

drugim, da odpustite si razžalenje eden drugemu
da popravljajte si storjeno škodo eden drugemu.
Pa kdo je moj sluga, nimam klapca. Vem kaj bom
storil. Naj bo za danes veliki zvon v stolpu te cerkve
moj sluga. Nekoliko pred sončnim zapadem bom te¬
daj z velikim zvonom zvonil in vas vse prosil po¬
ravnati vaše razžalenja, raspertije in sovražtva, bom
vas opominjal, da ptuje blago mora povernjeno in
storjena krivica popravljena biti, če želite, da bo
sonce v božji milosti nad vami zašlo. če moje
današnje besede niso bile v stanu vaših sere pre¬
tresti, Bog daj glasu vašega velicega zvona tako
moč vas omehčati. Ko bote zvoniti slišali, pomi¬
slite, da dans vas klice vaš zvon v nebesa; če
ga pa poslušali ne bodete, presodite, da na smert-
ni postelji bo vas klical v pekel. In kadar bode¬
te vrnerli, bodo vam zvonili in vaš veliki zvon
bo takrat milo jokal čez vaše pogubljenje.

Ne, ne, moji bratje! kaj ne, nobeden
zmed nas noče pogubljen biti. In ker vemo, da
vsaka minuta, ko v jezi in sovraštvu živimo, je
za nas zgubljena, prosimo že sadaj eden druze-
ga za odpuščanje in ne čakajmo večernega zvonenja.
Obernimo se vsi naj pervič k svojemu prečasti¬
temu gosp. fajmoštru, in ker vemo, da smo ga
večkrat razžalili, prosimo ga za odpuščanje, čas¬
titi gospod fajmošter! vaše ovčice spoznajo da
so vam večkrat nepokorne bile, da so vas več¬
krat razjezile, da so vam večkrat vkljubovale.
Sadaj spoznajo svojo krivico, in terdno obljubijo

—c 215  )—

vam vselej po dolžnosti spoštovati. V njih ime¬
nu vas prosim za odpuščanje. Recite častiti pa¬
stir! da svojim ovčicom vse odpustite. (Gospod
fajmošter vzame sveto razpelo v roke, stopi pred
altar, razloži, kako da ga je v sercu bolelo, ka¬
dar je marsikteri njegovim dobroserčnim namenom
nasprotoval, in izgovori, da vsem iz serca od- .
pusti pri križanem Jezusu. — Po tem pa tudi on
za odpuščanje prosi, ko bi bil semtertje kakšne¬
ga razžalil): Lepo se vam zahvalimo, častiti naš
skerbni pastir! Mi imamo vam kaj odpustiti, ker
spoznamo, da nad vsem smo bili sami krivi. Pro¬
simo pa vas častiti gospod! skerbite tudi za naše
duše in nikdar ne jenjajte naših napak svariti,
naj bi se jih varovati vedili, in se zveličali. —

K vam se obernem sosedje! Ki ste razžaljeni bili
in že več časa svojim razžalnikom lepega pogle¬
da kazali niste, pred vas pokleknem injlprosim za
vaše nasprotnike. Glejte oni obžalujejo, da so
vam krivico storili, da so čez vas govorili, vas
opravljali. Odpustite jim, prizanesite jim, da bo¬
ste vsi vkupej otroci enega Očeta , ki je v ne¬
besih. — K vam se obernem družinski očetje! —
stariši! Vaši sinovi in hčere so vas večkrat raz¬
žalili, vas niso vbogali, in so nesrečni postali.
Le poglejte njih nesrečo. Nekteri sinovi so kot
zgubljeni sin vse premoženje zapravili, zdravje
zgubili; nektere hčere so ob poštenje prišle, so
očitno osramotene. Sadaj vam pred oči ne smejo
stariši! pred vos pokleknem in za nje prosim-
14 *

i

—c 216  )—

Bodite jim usmiljeni, vzemite jih zopet pod vašo
streho, odpustite jim, da bo tudi vam Bog odpu¬
stil. Bratje! sestre f ki ste se do sedaj vedno
vjedali in psovali, odpustite se eden drugemu iz
serca vse razpertije.

Je morebiti med vami še kakšen, da bi
' se njegovo serce ne bilo omečilo. Sem naj stopi,
to britko martro naj popade, na tla naj jo verže,
in z nogami naj jo potapta, zakaj ta britka mar-
tra je njemu že tako v pogubljenje. Pa ne, jaz
ne dovolim, da bi mojega milega Jezusa oneča¬
stil; marveč jaz hočem pero v roko prijeti, ga
hočem v Jezusovi kervi omočiti in njemu podpi- j
sati sodbo večnega preklestva. Ne} ne! tega ne
storim saj, smo vsi bratje in sestre med seboj,
saj smo sobratje Jezusa Kristusa, on je sprava
za naše grehe. — Pridite moji priserčni bratje!
moje predrage sestre! poljubimo se edendruzega,
dajmo si eden drugemu kušlej svete ljubezni, ker-
šanske prijaznosti in mirne sprave, po tem pa
pokleknimo pred križ svojega sobrata Jezusa Kri¬
stusa, naslonimo se na njegovo milo serce, zdi¬
hujmo, jokajmo in polivajmo solze čez vse naše
grehe, in nikdar ne jenjajmo v njega klicati in
ga prositi rekoč: Ti usmiljeni Jezus si učil: od¬
puščajte in vam bo odpuščeno. Glej mi smo vsem
svojim sovražnikom odpustili, odpusti tudi ti nam
naše grehe. Bodi nam besednik pri svojemu Očetu,
bodi nam v nebesih sprava za vse naše grehe.
Amen. —

m POGOVOR

Zakrament presvetega Kes njega
Telesa.

„ Jaz sem živi kruh, ki sem iz nebes
prišel.“  Tako je rekel sam Jezus
Kristus. Janez VI. 51.

Ljubljeni kristjanje I. Nadjam se, da vsi
ste se o tem svetem misionu z razžaljenim Bo¬
gom pomirili, in tudi vse razpartije in sovraštva,
ki jih je bil hudobni duh med vami zvijačno vnel,
v tem blagem času poravnali in se po keršansko
posprijaznili; sadaj se še za veliko opravilo —
za sveto obhajilo pripravljajte, ktero ima božji
pečat vtisniti vašim ferdnim sklepom; za prihodno
seže v mojo dolžnost z vami se nekoliko pogo¬
voriti od zakramenta presvetega Rešnjega Telesa.

Pred vsim drugim se mi potrebno zdi
vas opomniti vernih katoliških resnic v tem pre¬
svetem zakramentu, ktere so sledeče:

—( 218  )—

Verujemo, da v presvetem zakramentu
altarju je hranjeno resnično, pravo in bistveno
Jezusovo Telo in kri iti pa Njegovo božanstvo.

Verujemo, da v tem zakramentu se čudo-
vitno bistveno spremenenje kruha in vina opravlja
tako, da v podobi kruha in vina po posvečenji
stvarice druzega ni kakor samo Jezusovo Telo in
njegova kri.

Verujemo, da v vsaki podobi, in bodisi
še tako majhina drobtinica kruha ali še tako pič¬
la kapljica vina, je cel Jezus Kristus resnično
pričujoč.

Verujemo, da daritev svete maše je pra¬
va in resnična, samemu Bogu žertovana daritva.
Verujemo, da pri sveti maši se po moči izgovor¬
jenih božjih besed čudovitna skrivnost bistvenega
spremenenja zgodi, Jezus se vpričujoči, se alduje
in v živež naših duš ondi pričujoč ostane.

Evo vam poglavitne verske resnice v za¬
kramentu presvetega Rešnjega Telesa.

Na podlagi omenjenih resnic bi vam ve¬
liko govoriti imel do presvetega zakramenta al-
tarja; pa vem, da ste že v Vseh teh resnicah do¬
bro podučeni, in da sveta pobožnost vaše serca
prešine, kadar ta zakr ament le imenovati ču-
jete, in da vse vaše občutje svetosti gori, kadar
ta zakrament s telesnimi očmi zagledate, in da
vaše duše hrepenenijo po zavživanju presvete¬
ga Jezusovega Telesa. Prav; zakaj ta zakra¬
ment je naj dokazivniše vresničenje naše sve-

—( 219 )—

te vere, je naj očitniše in naj više znamnje Božje
ljubezni do nas, tako da po besedah svetega Av¬
guština nam Bog, čeravno je vsegamogočen, več
dati ni zamogel, čeravno je neskončno moder,
več dati ni vedil, čeravno je neizmerno bogat,
več dati ni imel, memo tega, da je On - živi kruh
iz nebes doli k nam prišel in v presvetem za¬
kramentu altarja pri nas vedno prebiva. On v tem
zakramentu med nami zatorej stanuje, naj bi mi
njegovi bili in On naš bil. Kdo bi se ne čudil
nad Božjo ljubeznijo?

Bratje! dvignite dans svoje serca više nad
vse pozemeljsko, Božjo ljubezen do nas ho¬
čemo v presvetem zakramentu altarja premišlje¬
vati, in da se bodo vaše serca bolj nježno tajale
bogoljubnih občutkov, bom tri svete resnice v tem
važnem predmetu zastavil, namreč:

1. v presvetem zakramentu altarja se nepre¬
nehoma obhaja Jezusovo včlovečenje;

2. v presvetem zakramentu altarja se vedno
ponavlja Jezusova daritev na križu;

3. v presvetem zakramentu altarja se dover-
šuje Jezusovo popolno zedinjenje s človekom.

Od teh resnic se bom z vami pogovarjal.
Pa jojmene! te resnice so neizmerno visoke, člo¬
veška pamet jih ni kos razumeti, le verovati jih
moramo: Te resnice so pa tudi tako svete, da
še angelji bi jih le z nebeško ponižnostjo izgo¬
varjali, jaz pa sem le človek, imam slab in še
ognjusen jezik. Kaj mi je torej storiti? — Mili

—( 220  )—

Jezus! pošlji mi angelja Serafina naj pride, mojega
jezika se dotakne in ga posveti, da bi mogel vre¬
dno govoriti od naj svetejše skrivnosti naše ka-
toljške vere. — V Božjo pomoč zaupaje bom
začel.

Karkoli od Boga svojega Resnika vemo, vse
je mično, milo, veličansko, vse nam pravi le od
njegove neskončne ljubezni do človeštva, in naše
serca nakviško budi. Zlasti pa se mi v človeškem
rešenji tri dogodbe tako imenitne in od Izveličarjeve
strani tako ganljive zdijo, da človek, ako bi tudi
jekleno serce imel, se ne more hvaležnim nagi¬
bom do Resnika vbraniti, kadar jih premišlju¬
je. In te so: Jezusovo včlovečenje, njegova britka
smert na križu, in pa da se je sam sebe nam v
duhovno jed zapustil. Te so tri dobe v Jezuso¬
vem večnem življenju, nad kterimi bi se člove¬
štvo noč in dan čuditi imelo, in vsak človek
posebej bi jih v svoje serce z zlatimi čerkami
vpisati ter vse svoje žive dni premišljevati mo¬
ral. In kar je še bolj ganljivo, - te dogodbe se
niso enkrat doveršile in potem za večen spomin
z mertvimi čerkami v zgodovino človeštva vpisale,
marveč ljubežnjivi Jezus je hotel, da, kar je en¬
krat osebno in vidoma storil, se ima nevidoma

-( 221  )-

pa resnično skoz vse čase v katoliški cerkvi go¬
diti in zasluženje njegovega rešenja skoz vse ve¬
ke človeškim narodom razdavati; zatorej je za¬
krament presvetega Rešnjega Telesa postavil, v
kterem se te tri dogodbe zmeraj ponavljajo, in
jaz rečem:

1. v presvetem zakramentu altarja se ne¬
prenehoma obhaja Jezusovo včlovečenje. Premiš-
lujmo to:

Milost Božja je človeške otroke tako
neizmerno ljubila, da pogubljenja jih rešiti je
druga Božja oseba presvete Trojice nebeški pre¬
stol zapustila, in se na zemlji-j^ včlovečila. Je¬
zusovo včlovečenje pod diviškimi persi prečiste
Marie je že samo na sebi tako znamenito in za
človeški rod tako blagodarno, da v odrešenje
sveta ni mu bilo treba povnavljanja; ikajti per-
vega Rešnikovega prihoda na svet se za vselej
derži neskončna rešivna inoč, ktera je že dostoj¬
na vse človeške slabosti ozdravljati. Se ve da
potem takem bi mi od Jezusovega včlovečenja le
iz svete evangeljske zgodovine vedili.| B Pa^Bogu
se ni zadosti zdelo, da bi človeški narodi od
njegovega včlovečenja eden drugemu le pravili,
marveč hotel je, da naj to milostljivo dogodbo
rod za rodom sam gleda; zatorej je bil sklenil
za vse veke svoje včlovečenje v presvetem za¬
kramentu altarja neprenehoma obhajati. Poslušajte
pervič njegove besede, s kterimi je to obljubil:
„ Resnično, resnično vam povem, moj Oče vam

—c 222 )-

* da pravi kruh iz nebes. Kruh Božji je tisti, kteri
je iz nebes prišel, in sveto življenje daje. Jaz
sem kruh življenja, kdor k meni pride, ne bo la¬
čen, in kdor v mene veruje, ne bo nikoli žejin.,,
Jan. 6. 32 - 35. — Kar je bil mili Jezus s te¬
mi besedami obljubil, je ob letu potem pri zadnji
večerji storil: Sveti evangelisti tako-le povedo:

Kadar so večerjali, je Jezus kruh vzel, in ga
posvetil in razlomil, ter dal svojim učencom, in
je rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo, ktero
bo za vas dano. To storite v moj spomin. Rav¬
no tako je zvel kelih po večerji, se zahvalil in
jim dal rekoč: pite iz njega vsi. To je moja kri
nove zaveze. Z besedami: To storite kolikokrat
bote pili, v oj spomin, je mili Jezus zakrament
presvetega Rešnjega Telesa in v enakem hipu da-
ritvo svete maše zapostavil, ter je aposteljnom
in njegovim naslednikom-škofom in mašnikom ob¬
last čez svoje telo dal. Tako je bilo ponovljenje
njegovega včlovečenja za vse čase človeštvu pp-
darjeno, in ves svet je bil zagotovljen, da Jezus
Kristus resnično in bistveno biva živeč med člove¬
škimi otroci in resnično v podobi kruha in vina, da
v presvetem zakramentu oltarja ob enem v vseh
cerkvah po vesolnem svetu stanuje in bo do konca
sveta stanoval. Od te resnice govorijo tudi cerk¬
veni učeniki. Zmed druzih sveti Jrenej  pravi:
»Sam Gospod je spoznal, da kelih je njegova la¬
stna kri, in je zaterdil, da kruh je njegovo resnic
no Telo." In sveti Avguštin doloži: »Kruli se

—( 223

včloveči, Beseda se včloveči in v zakramentu al-
tarja v človeka pride. “

Angelj Gabriel je nekdaj v mestu Naga-
retu na okno neke spodnje hišice poterkal in De-*-
vico, ki je v hišici posebno molila, pozdravil,
ter nji Božjo voljo naznanil, da izvoljena je mati
Sina Božjega biti. Devica mu ponižno odgovori;
„Glej ! d kla sem Gospodova naj se mi zgodi pe
tvoji besedi. “  Ko je Devica štiri besede izgovo¬
rila : „ naj se mi zgodi, u  kar hipoma se je
druga Božja oseba iz naročja svojega nebeškega
Očeta dvignila in na zemlji se v prečistem Mari¬
inem telesu včlovečila; enako se še vselej godi;
kadar posvečen m išnik na altarju kruh in vino v
rokč vzame in štiri besede izgovori: ft To j®
moje Telo,, Jezus iz nebes doli stopi na altar, se
v kruhu in vinu včloveči. In ker ga ni hipa no¬
benega, da bi po vesolnem svetu mašniki kruha
in vina v rokah ne deržali in teh besed izg®-’
varjali, Jezus vedno iz nebes na zemljo stopa,
neprenehoma se včlovečuje. Oh čudež ljubeznivi!
kdo ga zamore zapo pasli ? Dokler na svetu ži¬
vimo, ta skrivnost nam pričujoči svet v nebesa
spreobrača. —

Kristjani! Ali ste kdaj to resnico že pre¬
mislili ? Menim da ne; kajti poznana je vaša mlač¬
nost do presvetega Rešnjega Telesa, in vemo,
kako redko vi Jezusa v svetem zakramentu obis¬
kat in počastit hodite. Ko je bil včlovečeni Jezus
v Betlehemu rojen in v jasli položen, so prišli
1 »

— c 224 )—

trije modri iz daljne jutrove dežele ga obiskat,
častit in molit, ter so mu imenitnih zakladov da¬
rovali; pa tudi so visoko gnado dosegli, da pri¬
šli so kot neznabogi in vernili se kot pravoverni
po drugem potu v svojo deželo. Na altarju včlo«
večeni Jezus se tukaj v svet tabernakel kakor
v jasli položi, pa nobeden ga ne pride ob skat,
častit in molit, tukaj v sredi katoliške vasi on
stanuje; pravoverni vedno memo njegove hiše
gori in doli, Ije in sem hodijo in letajo, pa no¬
benega ni, da bi mu memo grede iz globočine
serca rekel: počeščeno in hvaljeno bodi presvete
Rešuje Telo v presvetem zakramentu!; da celo!
stermile nebesa! tukaj biva mili Jezus med nami
kot sosed pri sosedu, in okoli njegove svete hiše
se glasč preklinjevavske, klafarske, opravljivske
besede, in da rečem vse, skoz okno do svetega
altarja ponočne vmazane, ostudne, voglarske pesmi
donijo. Večni Bog! in ti vse to poslušaš in mol¬
čiš, ti vse to poslušaš in se ne maščuješ, ti vse
to poslušaš in takih nespodobnežev ne končaš, ti
vse to poslušaš in takih nesramnežev ne pogrez¬
neš v naj nižji pekel. Pač maščuješ se, pa
na duhovno vižo, česar se pa današnji posvetni
ljudje ne zavedč, ti se maščuješ tako, da jim
uma ne razsvetluješ, da jim dušnega življenja ne
množiš, da jim kreposti in svetosti ne dajaš, da
jih v žalosti ne tolažiš, da jih v revšini ne pod¬
piraš. In to je naj strašneji maščevanje, zakaj
oni se nikdar na drugo pot ne vernejo ki bi jih v
nebeško deželo peljala.

—c 225 )--

Bratje! nikarte tako; marveč pogosfoma in
radi pritecite včlovečenega Jezusa v presvetem
zakramentu altarja obiskat, častit in hvalit, in če
nimate časa večkrat v njegovo hišo stopiti, saj
memo gredč se mu ponižno priklonite iu svoje
serca mu darujte. —

2. V presvetem zakramentu altarja se vedno po¬
navlja Jezusova daritev na križu.—Presodimo pa to.—

Osemnajst sto let je preteklo, kar jc Jezus
Kristus na križu veliko daritvo v odrešenje člo¬
veških otrok nebeškemu Očetu doprinesel in britko
smert storil. Ta je druga jako važna dogodba iz
Rešenikove ljubezni do človeštva. In ta dogodba
se tudi vsakdan, vsako uro, vsak hip v presve¬
tem zakramentu altarja slovesno ponavlja, se po¬
navlja tako, da kakor je množica pred 18 sto
leti na hribu Kalvarje priča bila Jezusovega kri¬
žanja in njegove smerti, je še dandanašnji vsak
kristjan priča velike daritve na križu, kolikokrat
sveto mašo sluša; zakaj pri vsaki sveti maši je
ravno tisti Jezus darilva in ravno tisti Jezus tudi
darilelj, da, kakor se je nekdaj na oltarji križa
sam sebe daroval, tako se tudi zdaj sam sebe po
mašnikih daruje na naših altarjih. Trid. zbor seja
22. p. 2. Mi sicer s telesnimi očmi vidimo pri
altarji posvečenega mašnika, in slišimo s telesnimi
ušesi njegove glasne molitve, pa v osebi mašni-
kovi sam Jezus sveto mašo bere, on sam ponav¬
lja svojo daritvo na križu in se za nas nebeš¬
kemu Očetu žertvuje v podobi kruha in vina, za-

—c 226 )—

torej se imenuje „  večni mašnik po Melkizekovem
redu „ Ps. 109. Sveli Krizostom od te resnice
prav zastopno tako-le govori: Naš večni mašnik
je opravil dar, ki nas očisti, in mi sedaj ravno
tisti dar opravljamo, po tem takem je ena in druga
daritev pač jednaka. - človek ne spremeni kruha
in vina v telo in kri Jezusa Kristusa, marveč sam
Jezus Kristus, kteri je bil za nas križan, to stori;
mašnik le obrede obhaja, moč pa in milost vsegamo-
gočnega Boga vse drugo doveršuje; reče se: To je
moje Telo  in te besede kruh in vino premenijo.

In vse to se godi v presvetem zakramentu
altarja; v tem zakramentu se Jezus vedno včlo-
večuje, v tem on tudi vselej svojo veliko daritvo
ponavlja; se vč da ne več na kervavo vižo in
ne več pod rokami grozovitnih rabeljnov, marveč
po darovajočih mašnikih, ki pri altarji stojč, mo¬
lijo in v Jezusovem imenu Jezusa nebeškemu
Očetu darujejo. — Zbrišite zakrament altarja iz
števila zakramentov, in katoliška cerkva nima
več nobene daritve, in naša vera ni več prava
vera, in Jezus Kristus ni več pričujoč v naših
tempelnih, in naši altarji druzega niso kot groblje
merzlega kamnja, in mi nimamo od svojega rešenja
druzega spomina kakor mertvo čerko v dogodivšini
človeštva. Pa hvala večnemu Bogu! Jezus med
nami v presvetem zakramentu altarja biva, se
neprenehoma včlovečuje in na naših altarjih vedno
ponavlja veliko daritvo, naša katoliška vera je
prava edinozveličavna vera, zemlja je blagosvlje-

—c 227 )—

na, in človeški otroci so rešeni. Prav mično go¬
vori od te vesele resnice sveti škof Cezar Ar-
lečan tako-le: Preden je naš Gospod svoje iz
Marie Device zarojeno telo spred naših oči vzel
in ga v nebesa nesel, se mu je potrebno zdelo
svoje telo in kri posvetiti in ga nam v naj sve¬
tejšem zakramentu svojo svete cerkve zapustiti,
naj bi tako nam priložnost dal, vselej častiti nes¬
končno drago ceno našega zveličanja, s ktero je
enkrat na križu nas odkupil; in ker mi vsakdan
in vsak hip preblažene uspehe rešenja občutimo,
je tudi prav, da mi vsak dan Bogu Očetu ceno
darujemo, s ktero je Jezus za naše rešenje pla¬
čal, in da se vedno te daritve spominjamo, ker
vedno od nje gnade prejemljamo: ta je resnično
edina in popolna daritev, ktero imamo z duhov¬
nim in ne pa s telesnim očesom ogledovati, in
ktero moramo ceniti ne po tem, kar se vidi, mar¬
več po tem kar vera uči.

Kristjani! V presvetem zakramentu altarja se
pri sveti maši vedno ponavlja Jezusova daritva na
križu. Ali ste vi to resnico dobro presodili ? če
ste jo presodili, obljubim, da vaše zaderžanje v
cerkvi pri sveti maši bo odsihmal bolj pošteno,
genljivo. Ko je Jezus na križu pervo veliko darit-
vo doprinašal, je bila vsa mertva natora božjega strahu
presunjena: sonce je strahu otemnelo, zemlja seje
v svojem tečaju tresla, hribi so trepetali, doline
so se šibile, skale so pokale; božjega strahu so
bili tudi ajdovski vojaki presunjeni, na kolena so

—( 228  )—

padali, na persa tolkli in rekali: Resnično, ta je sin
Božji; da celo mertve v grobih je strah božji
presunil, sveta groza jih je v njih spanju obšla,
vstali so, prišli v sveto mesto in v tempeljnu
Jeruzalemskem se prikazali. Samo malopridni Judje
so terdovratni ostali, in kakor da bi za vse te
prikazni strahov nič ne marali, so se darova¬
nemu Jezusu posmehovali. Kako, ali bole vi še
vselej terdovratne Jude posnemali in pri sveti
maši darovanega Jezusa zasramovali s svojim
nespodobnim zaderžanjem? ali ne bo strah božji vas
prešinil, kadar živega Jezusa nad mašnikovo glavo
v presvetem zakramentu zagledate? ne bodete li
na koleno padli in kot ajdovski vojaki na persa
terkali rekši: resnično, ta je Sin Božji ? Greš¬
niki, ki ste unim mertvim podobni, ali ne bo vas
v vašem grešnem spanju groza obšla, in spomnivši
se, da tisti Jezus v presvetem zakramentu bo
enkrat vaš sodnik, ne bote li iz groba svojih
malopridnost vstali in pomoči iskali, preden tisti
veliki gospodov dan pride? ali se ne bodete v
prah pred Jesuzom ponižali in iz globočine zgre-
Vanega serca klicali: Jezus, Sin Davidov, vsmi-
li se nas? — Pomislite, bratje, da pri vsaki
sveti maši, kokor nam sporoči sveti Krizostoin,
nešfevilna množica nebeških angeljev v belem
oblačilu altar obdaja, in na svoje obraze padajoči
živega Jezusa v presvetem zakramentu časle. po
tem pa, kadar duhovnik presveti zakrament okoli
nese, povsod ga sprejemljajo %  nebeško pobož-

— c 229 )—

nostjo iti za včlovečenim Jezusom sveti sprevod
deržč. Zatorej posnemajte te nebeške duhove, in
Jezusu dolžno čast skazite, da boste deležni ne¬
beških gnad, ki se iz presvetega zakramenta ka¬
kor iz nebeškega vrelca na zemljo cedijo in
človeške serca krepčajo. —

3. V presvetem zakramentu se popolnoma
doveršuje Jezusovo zjedinjenje s človekom. —
Preglejmo še to. —

Da se Bog s človekom sklene, to je pač
velik čudež, to človeka neizmerno povikša. In
veuder se to goditi mora, ako ne, človek ni re¬
šen, se ne bo zveličal; zakaj z Bogom zjediujen
je bil človek v svojem pervem stanu vstvnr-
jen; greh je to zedinjenje razlergal in človeka
od Boga ločil. Jezus je prišel človeka rešit in
zveličat, torej ga mora spet z Bogom zjediniti.

In to je On storil v presvetem zakramentu
altarja; zakaj ne samo, da se v tem zakramentu
vedno včlovečuje in svojo veliko daritvo vselej
ponavlja, marveč On je v tem zakramentu tudi
samega sebe nam v duhovno hrano sporočil.
„ Jaz sem živi kruh, ki sem iz nebes prišel „ tako
on govori. „ Kruh je moje meso. Kdor jč moje
meso, in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v
njem „ Jan. 6. 51. in 57. S temi besedami je
izrečeno naj tanjše združenje Jezusovo s člove¬
kom. Kristus nam ne podeluje le samo svoje
ljubezni, ampak tudi svojo natoro. Kakor, če se
raztopljenemu vosku drug vosek prilije, se oba

230 )—

popolnama zmešata; ravno tako je tisti, kteri
meso in kri Gospodovo prejme, ž njim tako zje-
dinjen da je Kristus v njem in on v Kristusu. Oh
prečudno zjedinjenje, kdo zamore prav razum iti!
Naj jasneje je sam Jezus to razložil, ker je rekel: „
kakor jaz živim zavoljo Očeta, tako tudi tisti, ki
mene jč, živi zavoljo mene. Jan. 6. 58. Vemo,
da Bog Oče je v Bogu Sinu, in da Bog Sin je
v Bogu Očetu, - obedva sta le eden; ravno tako
zjedinjenje zgodi se po svetem obhajilu, da Jezus
je v človeku, in človek je v Jezusu: vender pa
prav za prav vse to te po Jezusovi človeški
natori; ali, ker smo tako ozko z Jezusovo člo¬
veško natoro sklenjeni, se dvigamo še više, se
dvigamo tudi do Jezusove Božje natore, in po
Jezusovi Božji natori se dvigamo clo do zjedin-
jenja z Bogom Očetom. Ta visoka resnica se
prav zastopno razloži tako-le: Kadar vredno k sve¬
temu obhajilu pristopimo in presveti zakrament
altarja prejmemo, se Jezus z nami sklene po svoji
človeški natori. To je perva stopinja omenjenega
zjedinjenja. Po tem se mi skoz človeško natoro
sklenemo tudi z Jezusovo Božjo natoro. Ta je
druga stopinja čudorednega zjedinjenja. Zadnič pa
mili Jezus nas po svoji Božji natori sklene s
svojim nebeškim Očetom. In ta je tretja stopinja
doveršenega zjedinjenja. Tako še le je nam zve¬
ličanje zagotovljeno; kajti reči smemo, da v Bogu
živimo. - Sveti Ciril to resnico prav lepo razjasni.
Poslušajte njegove besede: „ V zakramentu altarja

—c 231 )—

se Sin Božji po telesu z nami sklepa kakor člo¬
vek, in se tudi po duhu z nami sklepa kakor
Bog: z močjo in gnado svojega duha našemu
duhu da novo življenje in ga deležnega stori
Božje natore. Jezus Kristus - z nami sklenjen člo¬
vek in s svojim nebeškim Očetom zjedinjen kakor
Bog - je vez našega zjedinjenja z Bogom Očetom 5
zakaj nemogoče je, da bi se človeška vmerljiva
natora do nevmerjočnosti dvignila, ako bi se nev-
merljiva natora do nje ne ponižala, sebe je ne
deležne storila in iz vmerljivosti do svoje lastne
popolnosti je ne povikšala. Mi smo tedaj zjedi-
njeni z Bogom Očetom po sredniku svojemu Reše-
niku; zakaj kadar resnično in bistveno prejmemo
Sina, kteri je po svoji večni natori z Očetom zje¬
dinjen , postanemo častitljivi in deležni njegove
Božje natore. „

Oh prečudna rešnica! Kakor je bil Adam
pred njegovim grehom včs nedolžen in popol¬
noma v ljubezni Božji, da sam Bog je iz nebes
v paradiž doli stopal in ž njim se pogovarjal;
tako je vsak človek po vrednem svetem obhajilu
v popolni ljubezni z Bogom sklenjen, in toliko
časa v tem srečnem stanu živi, dokler spet ne
greši kot nepokorni Adam. Še več smem reči, da
človek je po svetem obhajilu še ožje z Bogom
sklenjen, kakor je bil Adam v nedolžnem stanu;
zakaj Adam je Boga le vidil in ž njim se le po¬
govarjal; človek pa po vrednem svetem obhajilu
je z Bogom zjedinjen, ga v svojem telesu hrani,

— ( 232 )—

je živ tabernnkel Božji, je tako rekoč on sam
Bog. čudna resnica, pred ktero pamet ostermi, za-
stopnost se zgubi, samo serce svetega ognja gori!.
Zdaj še io razumem besede:,, kdor je ta kruh,
bo vekomaj živel „ Jan. 6. 59. Ako ne bole jedli
mesa sina človekovega, in pili njegove kervi, ne
bote imeli življenja v sebi „ Jan. 6. 54. „ kdor
nevredno je io pije si sodbo je in pije, ker ne
razloči telesa Gospodovega „ 1. kor. 11. 29. -
Edina pot v zveličanje je pogostoma in vredno
jesti Jezusovo meso in piti njegovo kri. - Kdor
noče tega mesa jesti in te resne kervi piti, se
bo pogubil ravno tako kakor uni, kteri nevredno
jč in nevredno pije.

Kristjani! ste li vi kdaj to resnico dobro
presodili ? Kterega merzi v tem življenji z Jezu¬
som se sklepati, ne bo v večnosti nikakor z Bo¬
gom zjedinjen. Kterega ne veseli pogosto sveto
obhajilo, nima znamnja zveličanja. Oh človeške
duše! kako nehvaležne ste do svojega Jezusa ! Vi ste
pač nezveste, neveste do svojega Ženina. Vsak dan
On vas na ženitnino vabi, ali vi-posvetne slad-
nosti zmamljeni - ga nočete vbogati in se mnogo-
verstno izgovarjate. Da celo dobro me razumite,
Jezus se vsak dan po vaših duhovnikih, ki sred¬
stvo so med vami in Jezusom, na duhovno vižo
z vami zjediniti želi; ali tudi na lej poti se mu
odtegujete, ker niste v ponižni pokoršini in serčni
ljubezni s svojimi duhovniki sklenjeni, in tako se
po duhovnikih z Jezusom - z Bogom zjediniti ne

/

—c 233 )—

morete. Obžnlujte svojo nesrečo in poravnajte
svoje razpertije, da bote udje ljubeznivega gospo¬
dovega telesa; pogostoma se z Jezusom sklepajte,
da bote po njem z Bogom Očetom zjedinjeui in
vekomaj živeli

Kristjanje! poslušajte, kako čudovitno je
Gospod v presvetem zakramentu altarjo. Bom vam
resnično dogodbo iz pretečenega stoletja povedal.
Na Francnzkem v Bezansonski škofii stoji na pri¬
ljudnem homcu cerkvica imenovana : K našej Go-
spej prečisti Devici Marii v Faverni. Vsako leto
so se tukaj binkoštni prazniki s posebno sloves¬
nostjo obhajali. Od vseh krajev so romarji prišli
svetih odpustkov se vdeležvat. Vsredi cerkve se
je lesen altar postavil in lepo okinčal, ter tukaj
se presveto Rešuje Telo v moštranci v počešče-
nje izpostavilo. Se zgodi, da leseni altar se od
gorečih svčč ognja vname in v kakih minutah
vpepeli. Ali glejte, čudo preveliko! moštrance in
presvete hostje v njej se ogenj kar ne dotakne,
in kakor je bilo presveto Rešuje Telo na viso¬
kem altarju izpostavljeno, ko altar zgori, ondi
ostane na višavi v zraku do binkoštnega torka;
sama vsegamogočna roka Božja je moštranco 33
ur nevidoma podpirala in na višavi deržala. ču¬
dež se je okoli razglasil in od vseh krajev so

—( 234  )—

ljudje vreli v Faverniško cerkvo Božjo vsegamo-
enost molit. V binkoštni torek pripelje neki bli—
žen duhovnik procesijo v imenovano cerkvo in
na velikem altarju sveto mašo bere. Ko mašnik
povzdigovanje opravlja in hostijo, polem ko
jo je nad glavo ljusivu v pogled povzdignil, spet
na altar položi, se začne tudi una presveta ho¬
stija v moštranci nad zgorelim altarjem nižati in
počasorna se položi na beli telesnik, kojega so
bili žepoprej spodi razgernili. Po dokončani sveti
maši pa so duhovniki pristopili in v slovesni
procesii čudovitno presveto hostijo okoli po so¬
seski nesli ter jo potem v tabernakelj velicega
altarja položili. —

Kdo bo po tem takem še dvomil, da bi v
presvetem zakramentu altarja naš včlovečeni Bog
resnično pričujoč ne bil? Oh ljubezen! neskončna
ljubezen Jezusova do nas vbozih pozemeljskih
červičev ! Zavoljo nas je On svoje nebeško veli¬
čanstvo zapustil ter v človeško natoro se oblekel
in še vsakdan v presvetem zakramentu svoje
včlovečenje med nami obhaja. Zavolj nas se je
On na sramotnem križu svojemu nebeškemu Očetu
v spravno daritvo žertvoval, in ta daritva se
vedno med nami v presvetem zakramentu ponav¬
lja. Nas za vse čase z nebeškim Bogom Očetom
zjedinjati je blagovolil v presvetem zakramentu
vselej na zemlji pričujoč biti; svoje meso je nam
hotel v jed in svojo kri v pijačo sporočiti. To
preseže vse božje ljubezni. Mili Jezus! kako je

-( m  >-

to, da ti naš tako ljubiš ? kaj ti na človeku do-
pade, da ga tako cerklaš ? kaj so človeški otroci,
da jih ti tako milo k sebi kličeš? kako je to, da
ti nas prijazno prosiš, naj bi tebi svoje serca
podarili? ali ti človeka vpotrebuješ, da ga ljubez¬
nivo vabiš, naj bi se tebi kušmti dal? Moj Jezus!
od kod to, da tvoje veselje je biti s človeškimi
otroci? Poglej to ljudstvo kako nehvaležno ti je!
poglej s kolikimi grehi je omadežano! poglej kako
malo tvoje nauke cenijo! poglej kako slabo tvoje
zapovedi derže! poglej koliko jih je zmed te
množice, kteri za te nič ne marajo, k sveti maši
brez vse ljubezni pridejo in še nespodobno se v
cerkvi pred tvojim obličjem zaderže! poglej tukaj
se taki znajdejo, ki vsi merzli in le prisiljeni
k tvoji sveti mizi pristopajo! poglej tukaj se celo
taki najdejo, ki so te že nevredno prejemali, v
presvetem zakramentu že sramotili , kot Judež
Jškarjotež ropali in zdajali! Moj Jezus! in kako
moreš ti to ljudstvo še ljubili? Saj je bolj vredno
tvoje jeze, tvoje sodbe in tvojega preklestva ka¬
kor pa tvoje ljubezni. Jzgovori torej čeznjo
tvojo sodbo in odidi. — Ne, ne, mili Jezus! mar¬
več blagoslovi nas, omehčaj naše serca, raz-
svitli nam um, našo voljo k dobremu nagni in
daj nam tvojo ljubezen. Saj se morebiti med na¬
mi še znajde tvoje ljubezni goreča duša. Za¬
voljo tč bodi nam milostljiv. Ali kaj pravim ena
ali druga duša... vsi-do enega vsi se ti zaoblju¬
bimo v večno službo, se ti zaprisežmo v večno

—c 236 ) —

ljubezen. Kakor tukaj storimo pred tvojim oblič¬
jem, mi nočemo nikolj več te z grehi žaliti.
Pomagaj nam mili Jezus! daj nam gnado sveto
mision-ko obhajilo vredno opraviti, s teboj se
sklenili, z Bogom se zjediniti in vekomaj v božji
ljubezni ostati.

Mašuiki! častili Jezusovi namestniki! ki se
pripravljate še danes sveto mašo služiti, slepite
pred gospodov aliar, naj mi svete resnice vidimo,
v presvetem zakramentu allarja obhajanje Jezuso¬
vega včlovečenja, naj vidimo ponavljanje Jezusove
daritve na križu, naj vidimo Jezusovo zjedinjenje
s človekom.—-In ti Gospod Bog! poglej iz svo¬
jega svetišča, iz nebeških višav na ta presveti dar,
kterega si daruje naš veliki duhovnik - tvoj Sin
Jezus Kristus za grehe svojih bratov, in bodi nam
milostljiv zavoljo naših hudobij. Glej, glas kervi
našega brata Jezusa kliče k Tebi iz križa. Poto¬
laži se Gospod! vsmili se Gospod! Hiti nam v
pomoč, naš Bog! mi kličemo v tvoje ime. Stori
milost naši deželi, stori milost tvojemu ljudstvu,
stori nam milost po svojem neskončnem vsmiljen-
ju. Amen.

xm. POGOVOR.

Priprava za sveto obhajilo.

Jz serca sem želel to velikonočno
jagnje jesti z vami. “ Tako je Jezus
rekel. svojim učencom. u

Lukež XXII. 15.

Hvala Bogu, Očetu našega Gospoda
Jezusa Kristusa! prišel je čas misionskega ob¬
hajila, — dan je napočil, da bomo k Jezusovi
mizi pristopili in se pogostili presvetega Rešnje-
ga Telesa! Vse nebesa že z veseljem na nas
gledajo. —

Mi smo vse dni tega inisiona svoje grehe
in zmote obžalovali in v nebeško milost klicali;
nebeški angelji pa-naši duhovni varhiso neprenehoma
od nebes do nas in od nas do nebes letali, v zlate
posode so naše solze naberali in pred nebeški
prestčl jih nosili, od ondod so nam odpuščanje in

—( 238  )—

obilno gnad donašali. Vselej ko je zastaran greš¬
nik pred spovednika pokleknil, se je tudi nje¬
gov angelj varh poleg njega vstopil, in desni perst
nad ustmi deržaje ge pazno poslušal, ali se bo
vseh grehov čisto in skesano obtožil; in kadar
je grešnik zadnjo rano svojega serca spovedniku
odkril ter terdo obljubil nikdar več ne grešiti,
kadar se je vsaj zgrevana solza grešniku po licu
pocedila, kar zletel je angelj varh in proti ne¬
besom se dvignil, ondi je vsej nebeški družini
veselo novico naznanil, da svojemu varstvu izro¬
čena duša se je spokorila, očistila in v božjo
prijaznost stopila in po vsili nebeških širjavah se
je radost razmevala. Da! moji bratje! ves čas
našega misiona so angelji in svetniki na nas gle¬
dali in v tretje nebesa je veselje nad našim spo-
korenjem donelo. — Zlasti dans pa se nebesa
radujejo; zakaj kakor zgubljenim pa spet najde¬
nim sinom je nebeški Oče nam gostijo napravil.
Miza je že pogernjena, in za mizo sam Jezus
sedi, ter nam kliče, kakor je nekdaj pri zadnji
večerji svojim učencom pravil: „ Iz serca sem
želel to velikonočno jagnje jesti z vami. “  —
Nebeški duhovi v gostih rajdah okoli mize kleče,
svojega Gospoda v presvetem zakramentu ponižno
molijo, in bi želeli, ako bi jim mogoče bilo,
svojega Boga tako vžiti, kakor ga bomo mi po-
vžili. — Maria prečista Devica na desni strani
svojega včlovečenega Sina kleči in ga časti ter
na vsacega zmed nas, ko se sveti mizi vredno

-( 239  )—

bliža, vesela gleda, in v svoje materno serce
ga zapiše. — Naši angelji varhi pa na strani
čakajo, in slehernega, ki z ganjenim sercom od
svete mize stopi, prijazno objamejo in poljubi¬
jo. — Oh čudopolni pogled! Tukaj se nebesa
z zemljo družijo. —

Ali kaj ? — oh strašna misel, koja mi
v glavo pade; kaj ? — ko bi se med nami kdo
znajdel, da bi ne bil svoje vesti še prav očistil,
in se dans kot nekdaj Judež Iškarjotež pri zadnji
večerji med druge učence v versto pobožnih obha-
jancov vrinil ter se pregrešnega ropa nad Jezu¬
sovem Telesom krivega storil? — Joj! kakšina
peklenska prikazen bi bil dans tak človek! Vse
nebeško veselje bi taki skalil in sam sebi pa
zapečatil sodbo večnega pogubljenja. — „ Na-

ka, ni mogoče, da bi se dans med vami, brat¬
je ! tak malopridnež znajdel. Zatorej si jaz dans
tdko misel svest iz glave zderem; kajti zaupam,
da pravični in vsegamogočni Bog ne bo dovolil,
da bi enaka malopridnost današnje veselje krati¬
la. — Nadjam se, da vsi vi, moji predragi brat¬
je! želite dans presveto obhajilo vredno prejeti,
z milim Jezusom se skleniti in po Njem z ne¬
beškim Očetom zjediniti. Vidim, da vaše duše
zdihujejo po svojem ženinu in kličejo rekoč: Pri¬
di, pridi vsmiljeni Jezus! daj se nam zavžiti: ven-
der stojte še nekoliko drage Jezusove neveste!
ženitnina je sicer že pripravljena, pa preden se
za mizo vsedete in z Jezusom poročite, poslu-
16

—( 240  ) —

šajte še nektere besede in za vse dni svojega
življenja jih v sercu ohranite, jaz bom vam pri¬
pravo za sveto obhajilo razložil. —

In to hočem storiti v imenu včlovečenega
Jezusa, kteri me bo v presvetem zakramentu al-
tarja z vami vred poslušal, ter zaupam, me pod¬
piral s svojim vsegamogočnim blagoslovom.

V božjem Jeruzalemskem tempeljnu je zlat
svečnik stal, kteri je sedem rogljev imel, na zla¬
tih roglih pa je sedem lampic svetlo gorelo v
živ spomin, da pravi živi Bog na tem mesti pre¬
biva. Naše serce je tudi Božji tempel, gospod Bog
v njem kakor na svojem prestolu prebiva. Do sadaj
smo, žalibog! gospod Bogu iz svojega serca slo¬
vo dajali in z grehi se omadežvali. Ali hvala Bo¬
gu! ovedeli smo se, spoznali svojo hudobijo in
želimo spet Boga Jezusa Kristusa v svoje serca
kakor v njegov tempel vpeljati, in njemu se po¬
svetiti. Že postavili smo v svoje serca velik zlat
svečnik, ker smo se grehov očistili in v posve¬
čujočo gnado Božjo stopili; da pa ljubeznivi Je¬
zus v naših sercih še ljubše stanovanje dobi,
moramo na sedmerih zlatih roglih velikega svečni¬
ka posvečujoče gnade Božje prižgati sedem lampic
bogoljubnih čednost, naj bodo nježno svetile v
čast milemu Jezusu, ki bo kmalo v presvetem

—( 241  )—

zakramentu Rešnjega Telesa v naše serca prišel.
In te so sledeče:

Perva lampica je živa vera v Jezusa.

V presvetem zakramentu altarja je Jezus
resnično pričujoč, kakor Bog in človek, priprav¬
ljen z nami se skleniti; tukaj On - dobri pastir
nas, svoje ovce z lastnim mesom nasituje; On
sam je nebeška mana, ki daje večno življenje, je
večna Modrost, ktera ima veselje biti med člo¬
veškimi otroci. Te resnice mi razumeti ne mo¬
remo, je skrivnost, in sicer velika skrivnost našo
svete vere, pa verovati jo moramo, in sicer bolj
terdno jo verovati kakor da bi jo razumeli; za¬
kaj sam Jezus je rekel; * To je mo je Telo.,, On
je večna Resnica in njegove besede so vsegamo-
gočne. Ako bi naša pamet zmožna bila Jezusovo
pričujočnost v presvetem zakramentu zapopasti,
mi bi se znali v tej važni resnici motiti; ker pa
mi to skrivnost na Jezusovo besedo verujemo,
smo pred vsako zmoto zavarjeni; zakaj gotovša
resnica je, kar Bog uči, kakor pa kar človeška
pamet iztuhta. — Po tem takem, kakor so trije
modri v Betlehemskem hlevu slabo dete za Boga-
človeka spoznali, spoznajmo tudi mi sveto hostjo
za včlovečenega Jezusa: kakor je nekdaj sveti
Peter v imenu vseh aposteljnov Jezusu rekel: „Ti
Kristus, Sin živega Boga; ,, recimo tudi mi kadar
sveti zakrament prejmemo : Jaz prejmem Kristu¬
sa, živega Boga. — “Vi vsi, ki to Telo zav-
žijete, pomislite in verujte, da Tistega zavžijete,

—( 242 )—

ki v nebesih kraljuje češčen od angelov v večni
mogočnosti. „ Tako opominja sveti Krisostom, in
sv. Avguštin doloži; Kdor hoče živeti, naj pri¬
stopi, naj veruje, in naj se ž Njim sklene. Zatorej
svetuje sveti Pavel rekoč: ^Pristopimo ( k svetemu
obhajilu) s pravim sercom in s polno vero, o-
čiščeni v sercih hude vesti, in oprani na telesu
s čisto vodo.“ Hebr. 10. 22. Verujmo stano¬
vitno, da naš gospod Jezus Kristus je v sveti
hostii, kojo prejmemo z dušo in s telesom,
s kervjo in mesom pričujoč, da njega zavžijemo,
ž Njim se popolnoma sklenemo. Tako bomo per-
vo lampico na zlatem roglu velikega svečnika
posvečujoče gnade Božje v svojem sercu Jezusu v
čast prižgali. —

Druga lampica je terdno zavpanje v Jezusa.

Kakor živa vera nam Jezusa v presvetem
zakramentu pričujočega pokaže, tako nam terd¬
no zavpanje pove, da z milim Jezusom se bomo
v svetem obhajilu zjedinili, da On bo naše sla¬
bosti ozdravil in nas krepčal, naj bi stanovitno
potovali po solzni dolini na Sionsk hrib nebeš¬
kega Jeruzalema. — Glejte, neka žena je dva¬
najst let na kervotoku terpela, nam sveti Evan-

pravi; pa zaup je imela, da bo ozdravljena,
ako bi se dodaknila roba Jezusovega oblačila. Ko
Jezus v Tairjevo hišo gre, se ga skrivaj dotakne
in hipoma je ozdravela. Mat. 9. — Glejte slepca
poleg Jeriha. On sliši gnječo memo gredočega
ljudstva, vpraša, kaj bi to bilo, in ko zve, da

—( 243 )—

Jezus iz Nacareta memo grč, zaup se mu v
sercu zbudi, da On ga bo ozdravil, vpije in kli¬
če rekoč: Sin Davidov! vsmili se me! Jezus
postoji, ga veli k sebi pripeljati ter ga vpraša:
Kaj hočeš, da ti storim. Slepec odgovori: Gospod!
stori, da vidim, in pri tej priči je spregledal. Luk.
18. — Tudi mi terpimo na marsikteri duhovni
bolezni, smo od marsikterega napčnega nagnenja
pogospodarjeni, ki nas hudo bije, nas slepari in
zaderžuje na poti pobožnega življenja : pa Jezus
zamore nas ozdraviti in duhovne oči nam odpreti,
da bomo prav vidili in spoznali vse ničemernosti
posvetne; on bo kmalo k nam prišel, bo našo
hude poželjenja zmanjšal, da ne bodo nas tako
silno v greh tlačile, celo vkrolil jih bo, da ne
bodo nas na poti v popolnomast več zaderževale.
Zatorej pravi sveti Ambrož: Ako si skušan, imaš
mizo zoper vso, ki ti nadlego delajo. In sveti
Avguštin prav lepo uči, kakošno moč presveti
zakrament daja, ker reče: kakor oroslani, kojim
iz ust gori, gremo proč od presvete božje mize,
ter smo hudiču strahoviti. In sveti Ciprian uči re¬
koč: Ktere za boj pripravljamo in jih opominja¬
mo junaško se boriti, jih ne pustimo brez orožja,
marveč previdimo jih s ICristoviin telesom in z
rešnjo kervjo. Zatorej le s terdnim zaupom v Je¬
zusa, kteri je pot, resnica in življenje ; bližajmo
sa k svetemu obhajilu, in v njega se zanesimo,
da bo našo slabost okrepčal in močne nas storil
za prihodno pobožno življenje; tako bomo drugo

—( 244  )—

lampico na zlatem roglu velikega svečnika po¬
svečujoče gnade Božje v svojem sercu Jezusa v
čast sprižgali. —

Tretja lampica je goreča ljubezen do Jezusa.

Neizmerna ljubezen do nas je Jezusa naklo¬
nila presveti zakrament altarja zapostaviti, kakor
po pravici sveti Janez piše: Ker je svoje ljubil,
jih je ljubil do konca “ Jon. 13. 1. — Sveto
obhajilo je zveršek Jezusove ljubezni do človeš¬
kih otrdk, zakaj vsem je hotel deliti jed ljubezni
in serca vernih spremeniti v tempelj Božje lju¬
bezni; zato je prav rekel sv. Frančišk Salezijan,
da nikjer se Bog Sin bolj ljubeznivega ne pokaže,
kakor v svetem obhajilu. Tukaj je njegova ljube¬
zen neskončna, ker nam samega sebe dd; je
nezapopadljiva, nad ktero se le čuditi moramo;
tukaj je ljubezen ogenj ki ne ugasne, je limbar,
ki vedno sveti, je sapa ki zmerej diha. Zatorej,
ker mili Jezus tako nas ljubi, bodo li naše serca
merzle do Njega ostale? Kdo bo stal zraven ognja
ljubezni, da bi se od njega ne vnel? Kdo se bo
k svetemu obhajilu brez ljubezni do Jezusa bližal.
Ljubezen je svatovsko oblačilo, ki ga mora duša
imeti, ko gre k. večerji Gospodovi; ljubezen je
tista goreča lampica, s ktero moramo nebeškega
Ženina pričakovati; z ljubeznijo mora biti sprejet,
ki se nam je iz ljubezni daroval, in že k sve¬
temu obhajilu stopiti, se pravi v djanji ljubezen
do Jezusa pokazati. — Oh! da bi to res bilo! da
bi goreča ljubezen do Jezusa vse serca užgala,

-( 245 )-

ki k sveti mizi pristopajo! da bi ljudi pač enkrat
sveta ljubezen napolnila! da bi spoznali vrednost
mile ljubezni in njeno sladkost občutili! Gotovo
bi se kmalo včs svet spremenil, grehu bi se glava
odsekala, človeški otroci bi se prerodili, in zlati
časi bi za keršanstvo nastopili. Pa prazne nadel
hudoben posveten duh je človeške serca prevzel,
jezik od božje ljubezni veliko govori, Jezus pa,
ko v serce stopi, ne najde ne duha ne sluha po
njegovi ljubezni; zatorej spet zapusti terdovratno
serce in človek se v poprejšno življenje poverne.
Taka je žalostna osoda jezerkrat jezerih obhajan-
cov. — Varujte se, moji bratje! varujte se biti
iz števila unih nesrečnežev; zatorej pripravite
serca, in s sveto ljubeznijo do Jezusa ga ča¬
kajte. Kdor v ljubezni ostane, ostane v Bogu iu
Bog v njem. Jezus vam ljubezen skazuje, da k
vam pride, in hoče, da mu tudi vi ljubezen ska-
žete. Darujte mu v živi ljubezni vse občutke svo¬
jega serca; tako mu bote tretjo lampico na zlatih
roglih velikega svečnika posvečujoče gnade Božje
v svojih sercih prižgali.

četerta lampica je mirna sprava s svojimi

bližnji.

Ni mogoče Jezusa ljubiti in svojega bližnjega
pa sovražiti, tako uči sv. Janez, ker pravi: Ako
kdo reče: Ljubim Boga in sovražim svojega brata,
je lažnik. Ako namreč ne ljubi svojega brata,
kterega vidi, kako moro Boga ljubiti, kterega ne
vidi? „ 1. Jan. 4. 20. Kdor po tem takem želi

—( 246 )—

k svetemu obhajilu vredno stopiti, se mora s
svojimi nasprotniki pomiriti, vse sovražne nagibe
v svojem sercu podušiti in v keršanski ljubezni
z vsimi razžalniki se spraviti. Prav mično nas je v
tej dolžnosti sam Jezus podučil, ker je pri zadnji
večerji svojega sovražnika Judeža Jškarjota lju¬
beznivo svaril, in pa svojim učencom rekel:
„ Novo zapoved vam dam ; da se ljubite med seboj;
kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med
seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,
akobote ljubezen imeli med seboj „ Jan. 13. 34-35.-
To zapoved zvesti deržaje so se pervi kristjani
pred svetim obhajilom vselej kuševali v znamnje,
da gospodov mir med seboj imajo; da se v Je¬
zusu ljubijo. Spomin tega pomirenja in spravnega
kuševanja pervih kristjanov pred svetim obhajilom
je sveta katoliška cerkva pri sveti maši še ob-
deržala; zatorej vidite, kadar se peta maša bere,
in je več duhovnikov pri altarju, da se nekoliko
pred svetim obhajilom eden druzega objemajo,
rekši si: „ Mir s teboj.,, In od svetega Janeza
milostinarja patriarha v Aleksandrii se pripoveduje,
da je bil nekega duhovnika zavoljo njegove napč-
nosti ojstro posvaril, tako da duhovnik se je
nad patriarhom jezil Svetnik gre mašo brat, pako
pride do svetega obhajila, se spomni, da posvar¬
jeni duhovnik bi vtegnil nanj jezen biti, kaj
stori svetnik? Zapusti altar, gre duhovnika iskat,
ga prosi za zamero, ter mu reče, da, akoravno
je le svojo dolžnost spolnil, ker ga je posvaril,

— ( 247  )—

vender se ni obhajati upal zavedivši se, da ni z
vsemi ljudmi v božjem miru. Po lem pa je spet
k allarji stopil in sveto mašo dokončal. — Se za¬
nesem, da ste se vi, dragi bratje! vsi med seboj
pomirili, eden z drugim posprijaznili in sadaj v
mirni spravi na sveto obhajilo čakate. Vsi se mo¬
rate eden druzega prav keršansko ljubiti, greh pa
močno sovražiti. Saj dobro veste, da Bog vam
vašega dolga ne odpusti, ako vi svojim dolžnikom,
svojim razžalnikom odpustiti nočete; saj veste, da
se z Jezusom zjediniti ne morete, ako se niste
poprej s svojimi bližnji v ljubezni zjedinili. Pa za
vse svoje prihodnje žive dni si zapazite, da bote
vselej v keršanskem miru in v sveti ljubezni med
seboj živili; tako bo četcrta lampica na zlatem
roglu velikega svečnika posvečujoče gnade Božje
v vašem sercu Jezusu v čast vedno gorela.

Peta lampica je sveta ponižnost.

Ko je mili Jezus v stotnikovo hišo iti se
napravil, naj bi njegovega hlapca ozdravil, se mu
stotnik na pot vstopi, ter mu ves ponižen reče:
Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho,
temuč reci le besedo, in moj hlapec bo ozdrav¬
ljen „  Mat. 8. Sveta katoliška cerkva nam prep
vsakim obhajilom te besede ponavlja, ter nas
spominja, da mi smo slabe, revne, grešne stvari,
nikdar vredni Jezusa prijeti; ona nas želi k po¬
nižnosti spodbadati, ker le ponižno in zgrevano
serce Bogu dopade. — Naj ličniši opomin svete
ponižnosti sam Jezus nam da. On je pri zadnji

—( 248  ) —

večerji svojim učencom noge umival, ter jim
reče: Jaz sem vaš Učenik in Gospod, in vender
sem vam noge umil; tako morate tudi vi eden
drugemu noge umivati. Zgled sem vam dal, da
ravno tako tudi vi storite, kakor sem jaz vam
storil. — Učite se od mene, ker sem iz serca po¬
nižen. — In resnično. Ako ima človek kdaj vzrok
se ponižati, ga ima pri svetem obhajilu; kajti naj
veči čudež se tukaj godi: Tisti neskončni Gospod
Bog, kterega nebo in zemlja obseči ne more, se
v majhino hostijo zakrije in človeku v duhovno
jed, v dohovno pijačo ponudi. To je veči čudo,
kakor da se je na Jozuetovo besedo sonce v
svojem teku vstavilo, kar vender vsi veki obču¬
dujejo. In vse to se godi zavoljo človeka. Kako
močno bi se mi pred tako neizmerno milostjo
Božjo ponižati mogli! Da! zdihniti bi imeli: O
Gospod! kdo si ti, in kdo sem jaz? V spoznanji
svoje nevrednosti in Gospodove visokosti bi bilo
treba vedno klicati Gospod! odstopi od mene,
ker jaz sem grešen človek! V prahu bi se imeli
vselej pred svetim obhajilom valjati in vpiti: Go¬
spod ! nisem vreden, da greš pod mojo streho „
In vender čisti, nebeški duhovi pred svetim Reš-
njim Telesom ponižnosti sterme in na obraze pa¬
dajo, človek pa - nečista stvar svojo glavo na-
kviško dviga, se okoli svete mize rine in suva, si
perve sedeže zbira, se brez vso ponižnosti Jezu¬
sovi večerji bliža, se prevzetno za nebeško mizo
vsede. Naka! dragi moji! to se nima nikdar več

— ( 249 )—

goditi. Sveta ponižnost naj naše serca presune in
strah Božji naj nas pretrese, kadar na Jezusovo
ženitnino gremo, tako bomo peto lampico na zla¬
tem roglu velikega svečnika posvečujoče gnade
Božje v svojem sercu Jezusu v čast prižgali. —
Šesta lampica je pobožno molenje Jezusa v
presvetem zakramentu.

Jezus je Bog, po svoji Božji natori Bogu
Očetu popolnoma enak. Kakor Bogu Očetu se tudi
Jezusu molenje spodobi. — Ko je bil On nekdaj
od rojstva slepega človeka pri kopeli Siloe o-
zdravil, ga je za neke dniv tempelnu našel, in ko
ozdravljeni človek Jezusa spozna, pade pred njega
in ga moli. Jan. 9. V presvetem zakramentu je
ravno tisti Jezus kakor Bog in človek pričujoč;
zatorej je naša dolžnost pred njega poklekniti in ga
moliti. Mi zamoremo sicer Jezusa povsod moliti,
pa posebno v presvetem zakramentu ; zakaj tukaj
se On zavoljo nas tako poniža, da se zdi, kakor
bi bil sam na se pozabil, On se znebi vse svoje
visokosti, vsega svojega nebeškega veličastva;
zatorej pa seže v našo dolžnost vso mogočno
slavo in čast mu dati in pa naj pobožniše ga
molili. Saj je On tisti, v čigar imenu se vkla-
njajo kolena vseh, ki so v nebesih, in na zemlji
in pod zemljo, ki ga časte vse stvarjene reči, ki
mu hvalo dajo v isizvoljeni, ki mu kerubini in
serafini neprenehoma „ Sveto „ kličejo. Njim pri¬
družimo tudi mi svoj slab glas in kličimo: Sveto
čez vse sveto Jezusa Rešuje Telo v sv. zakra-

—( 250  )—

mentu.  Molimo ga, kakor so ga molili že pastirji
pri jaslicah, kakor so ga molili trije modri, kakor
so ga molili vselej kristjani pred prejemo, od
kterih pove sv. Avguštin, da nihče ga ne prejme,
da bi ga popred ne molil. Skažimo vselej in po¬
sebno dans Jezusu v presv. zakramentu pobožno
molenje, tako bomo šesto lampico na zlatem rog-
lu velikega svečnika posvečujoče gnade Božje v
svojem sercu Jezusn v čast prižgali. —

Sedma lampica je serčna želja po Jezusu.

Serčna želja nas še le pripravne sto¬
ri za obilnost gnad, nas povzdigne čez po-
zemeljske reči; ta želja je naj višji stopinja
ljubezni, ki hrepeni po sklenitvi, po ljubljenim,
in Jezusa nakloni z njegovimi predragimi za¬
kladi h nam priti: Stari Simeon je serčno želel
Odrešenika viditi, in njegova želja bila je dopol¬
njena, ko Jezusa v naročje sprejme, od veselja
ne najde besedi nebesom se zahvaliti. Cahej želi
Jezusa le viditi in zleze na figovo drevo, Jezus
pa še v njegovo hišo gre in ondi ostane. — Naš
Gospod Jezus Kristus želi z nami se skleniti, za¬
torej se je v kruh in vino zakril, v take stvari,
Icojih mi naj raji zavživamo; pa mi moramo tudi
naj serčnejo željo po njem imeti, da se naše serca
do Jezusa dvignejo in naša duša njemu prikupi
kakor nevesta svojemu ženinu. — Sveta Katarina
iz Genove je tako serčno željo imela, da kadar
je sveto hostijo v mašnikovih rokah vidila, je
klicala: „ pospešite se, položile mi Jezusa v naj

—( 251  )—

znotranje serce „ in kakor iz sebe je bila, do¬
kler ga ni zavžila. - Kje je pa med nami tako hre¬
penenje? Oh kako je to, da so današnji kristjanje
tako prazni gorečih željd po ti nebeški jedi? Tebi
o mili Jezus! se pritožim nad grešno mlačnostjo
današnjih obhajencov. Ali kaj bom tožil? Saj sam
ti veš, kaj sadanje ljudi moti; posvetnost jim je
serca obsedela, oni so goreči za vse, kar je po-
zemeljskega, in so inerzli za to, kar je nebeške¬
ga, po tem takem so mlačni tudi do Tebe o lju¬
beznivi Jezus! Oh da bi se naše serca zagrele, s
koliko večim veseljem in hrepenenjem, pa tudi s
koliko obilnišim sadom bi hodili k Gospodovi mizi;
naj veselejši dan bi nam bil dan svetega obhaji¬
la. - Zdramite se kristjani! Jezus iz serca želi
velikonočno jagnje jesti z vami; pridite mu z
enakimi željami naprot; naj se vaše želje z Je¬
zusovo željo združijo, da bodo vaše duše z Je¬
zusom zjedinjene; tako mu hote v svojem sercu
sedmo lampico na zlatem roglu velikega svečnika
posvečujoče gnade Božje prižgali, in sveti klicali
z nevesto visoke pesmi rekoč: Najdli smo ga, ki
ga želi naše serce.

Predragi Kristjanje! Jezus se bliža, že terka
na vrata našega serca, in kliče naši duši rekoč:
odpri mi, moja sestra! moja prijatelca! moja
predraga! moja ljubica ! - Neveste Jezusove! hitite,
lampice prižgajte, in ženinu naproti tecite. Glejt-
ga ljubeznivega Jezusa v presvetem zakramene
tu; On svoje roke do vas steguje, in kliče: Sin!

—( 252 ) —

hčer! daj mi tvoje serce, daj se mi objeti, daj
se mi poljubiti. Hitite, k Njemu se bližajte, odprite
mu svoje serca, ž njim se zjedinite, in vselej
njegove neveste ostanite. -

Sveta Katarina Sienska bila je predraga Je¬
zusova nevesta, in polna gorečosti do presvetega
zakramenta. Dostikrat je Kristusa Gospoda v sve¬
tem zakramentu v podobi prijaznega deteca vidi—
la. Tako izverstno pobožnost je do presvetega
Rešnjega Telesa imela, da velikokrat, ko je pri
sveti maši v mašnikovih rokah sveto hostijo vidi-
la, je na glas zdihnila: Oh hrana moje duše!
pridi, z mojim sercom se skleni! Vsak dan je k
svetemu obhajilu pristopila, pa vsak dan z novo
pobožnostjo in s prelivanjem s61z. Pri sveti maši
in po svetem obhajilu se je večkrat zamaknila.
Pa to je posebno čudno bilo, da, ako bi še bolj
zamaknjena bila, kadar je čas obhajila nastopil,
vselej se je iz zamaknenja zbudila in rekla je,
iz zamaknenja zbudila in rekla je, da, ako bi tudi
mertva bila, od mertvih bi vstala, če bi bilo za*
voljo svetega obhajila. Se ve, da se je [tudi njej
godilo, kakor dandanašnji marsiklerim pobožnim
dušan; - posvetnjaki so jo hinavko imeli, so je
opravljali in preganjali. — V francozkem mestu
Avinjonu je nekdaj k svetemu obhajilu pristopila,
in po zavžitju presv. Rešnjega Telesa se je v
Jezusovo ljubezen zamaknila. Glej, zdaj se njej bli¬
žajo neke ondašnje posvetne gospe, in se hočejo pre¬
pričati, ali se je res zamaknila, jo s šivankami pi-

—C 253 )—

kajo, z dolgimi iglami jo v peto zbadajo in vse
noge okervavijo; ona pa v zamaknjenem stanu
ničesar ne čuti, ljubezen do Jezusa njej v sercu
tako močno tleje, da telo brez občuta medli. Ko
se pa iz zamaknenja zbudi, hoče na noge stopiti,
ali velikih bolečin se na tla zgrudi. Zvedivši
vzrok svojih bolečin, spet pred Jezusa v presve¬
tem zakramentu poklekne, ga prosi, naj bi sovraž¬
nicam odpustil in njemu svoje bolečine daruje. -
Tako je delala ta Jezusova nevesta; tako gorečost
do presvetega zakramenta je imela; tako so v
njenem sercu vse lampice svetih čednost Jezusu
v čast nježno gorele. -

Kristjanje 1 kje so pa med vami take do
presvetega zakramenta vnele duše? Kje so tiste
Jezusu zaljubljene neveste med vami? Ali kaj
prašam po sameznih Jezusove ljubezni presunjenih
sercih? - za vse je presveti zakrament postavljen,
Jezus se želi z vsemi v svetem obhajilu zjediniti,
za vse je veliko večerjo neskončne ljubezni na¬
pravil, vso je povabil, toda priti nočejo, in se
izgovarjajo; pa jim tudi rečem, da se ne bodo vku-
sili Jezusove nebeške večerje. Pa, kar je še naj
bolj žalostno, tudi med tistimi, ki se sveti večerji
bližajo, jih je veliko brez svatovskega oblačila.
Oh vsmiljeni Jezus! ti se vedno iz tega taberna-
kelna okoli oziraš, kdo bi prišel, tebi v dar
serce podaril, da bi se ti ž njim sklenil in zastavo
za večno življenje mu dal: pa človeške serca so
ti nehvaležne, keršanske duše so brez tvoje lju-

— ( 254  )-

bežni in kteri se pravoverni imenujejo, so ti tako
rekoč brez vere. Oh mili Jezus! kako redke so
ti take neveste, kakor ti je bila Katarina Sienska.
Tukaj je ni izverstne pobožnosti do presvetega
Rešnjega Telesa; tukaj jih je le malo gorečih
obhajencov; in ako bi se tudi kaka blaga duša
med nami našla, da bi bila Jezusa iskala, in nje¬
gova nevesta biti želela, je do sadaj s takimi
nasprotniki opraviti imela, da iz sred pohujšanja
se ni mogla po svoji volji do Jezusa dvigniti in
se ga kot predraga nevesta okleniti. In ti pravični
Bog si z nami poterpel; poznal si naše maloprid¬
nosti, pa nas nisi s svojo šibo vdaril; vidil si,
kako smo pobožnost zaničevali, pa nas nisi kon¬
čal ; vidil si kako smo tvojega Sina sramotili, pa
nas nisi večno pogubil. Bodi večna hvala neskonč¬
ni nebeški milosti!

Preserčni bratje in predrage sestre! Jelite!
taka se nima več pri nas goditi? Mi smo se tem
svetem misionu v druge kristjane prerodili, in
hočemo kakor pravi Jezusovi prijatli živeti. Re-
čimo in začnimo. To sveto obhajilo bodi Bogu
porok, da volja je nam terdna.-Pokleknimo bratje!
sestre! pokleknimo pred Jezusa v presvetem Reš¬
ujem Telesom. Zahvalmo se mu, da je z nami
dosadaj poterpežljvost imel in prosimo ga za
gnado, da bi nos v prihodnjem življenju podperal.
Darujmo mu sveto obhajilo za odpuščanje na¬
ših pretečenih grehov in za milost v prihodnjih
dnevih. Posvetimo se milemu Jzeusu in preden k

—c 255 )—

svetemu obhajilu pristopimo, v svojem sercu Njemu
v čast vseh sedem lampic omenjenih čednost
prižgimo ter recimo:

Vsmiljeni Jezus! mi verujemo , da si
tukaj pričujoč v presvetem zakramentu Reš-
njega Telesa z dušo in telesom, s kervjo in
mesom, ravno tisti, ki v nebesih na desnici
Boga Očeta kraljuješ. - Mi zaupamo, da ti mili
Jezus! boš naše slabosti ozdravil in naše ser¬
ca s svojim duhom napolnil. - Ljubeznivi Jezus!
mi te ljubimo; pa stori, da te bomo še le bolj
ljubili, da nas nič ne bo od tvoje ljubezni ločilo;
stori, da vedno le na Tebe mislimo, po Tebi
hrepenimo in Tebi zdaj in vselej živimo. - Do¬
brotljivi Jezus! zavoljo tvoje ljubezni odpustimo
vsim svojim sovražnikom in prosimo za odpuščanje
vse, ktere smo koli kdaj razžalili, ter želimo v
mirni spravi z vsemi ljudmi živeti. - Nu! nasprot¬
niki, razžalniki in sovražniki! so li te besede vam
iz serca prišle ? Je li res, da si vse odpustite in
v mirni spravi med seboj živeti hočete? Pomi¬
slite, da pred zadnjo večerjo je Jezus svojemu
naj večemu sovražniku - Judežu Jžkarjotu noge
umival. Pri tem dobrotljivem Jezusu vas zapro¬
sim, ako bi še kakšina razpertija med vami bila,
odpustite si eden drugemu. in poljubite se med
seboj preden k sveti mizi pristopite. V Jezusovem
imenu se sprijaznite, da bo njegova ljubezen v
vaših sercih stanovala. Da! vi ste se pomirili,
vaše omehčane serca so mi za to porok. - Vse-
17

( 256  )

gamogočni Jezus! glej mi se pred Teboj ponižamo
in spoznamo, da nismo vredni k tvoji mizi stopi¬
ti, pa ker smo svojim sovražnikom serca odperli:
se nadjamo, da boš tudi ti nam tvoje vsmiljeno
serce odperl. — Daj nam o Gospod! svete skriv¬
nosti tvojega telesa in tvoje kervi tako častiti,
da sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutimo.
Molimo te, hvalimo te, častimo te Gospod! edi-
norojeni Sin Jezus Kristus, Jagnje Božje, sprejmi
našo prošnjo, ker ti sam si svet, ti sam si Go¬
spod, ti sam si nar viši v edinosti s sv. Duhom
v časti Boga Očeta! - čas se bliža, hip je na¬
stopil, da se k sveti mizi vsedemo. Oh blagi hip,
ki smo ga toliko želeli. Pridi o Jezus, naš kralj,
in vzemi v last naše serca, da sam Ti v njih
kraljuješ! Pridi o Jezus, naš učenik! in uči nas
postavo voljno spolnovati! Pridi Pastir! in pelji
nas na dobro pašo k svoji mizi! Pridi Zdravnik!
in daj nam samega sebe za zdravilo! Pridi o Pri-
jatel! in daj nam tvojo večno prijaznost! Pridi o
Ženin naših duš! in poroči se z nami za večno
življenje. Amen.

XIV. POGOVOR.

Stanovitnost v dobrem.

( DOKONČANJE MISIONA )

„ Kdor do konca stanoviten ostane,
bo zveličan. a  Matevž X. 22.

Preljubi bralje! predrage sestre! ponižno
se vam priklonim. Sadaj ste z Jezusom sklenjeni,
z Bogom zjedinjeni in s svetim Duhom zapečateni,
vaše persa so Jezusov tabernakelj, vaše serca
Božje svetišče, vaše duše z Jezusom poročene
neveste; vi ste živi tempeljni presvete Trojice.
Blagor vam! — Zatorej se vam ponižno priklo¬
nim in iz globočine svojega serca vas kot Božje
otroke pozdravim. S presvetim obhajilom, kterega
ste sadaj, nadjam se, vsi vredno opravili, je na¬
še duhovno prerojenje dognano. Neskončno usmi-

-C 258 )—

ljeni gospod Bog je vam vse pretečene grehe
vničil, vse zaslužene večne kazni zbrisal in zau¬
pam, tudi časne štrafe odpustil; vi ste sadaj v
popolni ljubezni Božji in ste pravi dediči nebeš¬
kega kraljestva. Blagor vam! stoteren blagor! —
Vaše imena so spet v bukve izvoljenih vpisane.
Vpisane so bile že pri svetem kerstu, pa s svojim
malopridnim življenjem ste se bili iz teh zlatih bu¬
kev sami zbrisali in v Černe bukve pogubljenih
začerkali; pa sadaj je moral satan vas zmed svojih
služabnikov zbrisati, in nebeški Bog je z rešnjo
Jezusovo kervjo vas spet med izvoljene zarisal.
Oh bratje! sestre! Besedi mi vmanjkuje vašo sre¬
čo vam dopovedati.

Pa ne smem vam prikrivati, neki strah me
obhaja, kadar Jezusove besede čitam, ktere je
svojim učencom rekel, da „ kdor do konca sta¬
noviten vstane, bo zveličan: “  poznam namreč
človekove slabosti, in vem, da njegov poglaviten
značaj je — nestanovitnost; zatorej se bojim, da
bi marskteri zmed vas lahko v ravne tiste grehe
se ne povernil, kterih se je v teni misionu spove¬
dal in se jih dnes kesa. — Sveti Duh pravi: „
Sveti človek ostane v modrosti kot sonce — ter-
den, nespametnež se pa kot luna spremenuje “
Ekl. 27. 12. In te besede meni boječnost za vaše
duše še povikšujejo; zakaj ne vidim med vami
še nobenega svetega človeka, na kterega bi se
zanesel, da bo stanoviten kot sonce ostal; mar¬
več smem reči, da vsi ste biii nesparaetneži, ker

—( 259  )—

ste v nevarnost postavljali svoje zveličanje, če¬
ravno sle se v tern blagem času spametnili, lahko
bi spet nespametni poslali in v nekdanje pregre¬
šno življenje se povernili.

Ljubljeni kristjani! Zadnjokrat pred vami
stojim, in zadnjikrat moj glas vam skoz ušesa v
serce doni; nu! tako poslušajte še mojo zadnjo
besedo do vas: Varujte se zopet grešiti. — In
da si bodete to oporainjevanje bolj k sercu vzeli,
hočem vam tri važne vzroke razložiti ter rečem :
Varujte se zopet grešiti.

1. ker veste, da le kdor do konca stanoviten
ostane, bo zveličan;

2. ker gotovo je, da potem se bodete težeje
spokorili;

3. ker s pervim grebem, ko bi ga še storili,
utegne vaš večni pogin sklenjen biti.

Presodimo bolj na tanko te tri strašno
pa resnične vzroke, in potem sklenemo naš misioir

Resnično strašna hudobija je to, da člo¬
vek po svetem obhajili zopet greši: on se tako
sterže iz naročja nebeškega Boga in ga iz svo¬
jega serca poslovi; on proda milega Jezusa kot

— ( 260 )—

Judež iškarjolež, in ne za 30 srebernikov mar¬
več za smradljiv greh; on vse svoje dobre de¬
la, s kojitni si je nebesa služil, na enkrat umori
in se za prihodno služenje nebes nezmožnega
stori. In vender nas žalostna skušnja uči, da ve¬
čidel vsi kristjani v to strašno hudobijo padajo:
mi vidimo namreč ljudi k spovedi hoditi in tudi
večkrat v leti sveto obhajilo prijemati, pa ne vidimo,
da bi se greh po svetu manjšal marveč še le rasle
in nobrojno se množi. Kako je to? saj vsak
človek pri spovedi obljubi, življenje poboljšati,
ker to je perva pogodba milosti božje z grešni¬
kom in edini pogoj odpuščanja obloženih grehov?
To pride od lažnjivih obljub hinavskih spokorni¬
kov, s kteriini mislijo spovednike in Boga golj—
fati, pa le sami s^be goljfajo ter svoje duše
zmerej dražeje satanu zastavljajo; pride od slabih
sklepov nezvestih grešnikov, in od njih spačene
volje, po kteri bi radi brez truda Bogu služili.
Oni bi se hotli poboljšali — pa se nočejo. Take
menda je sveti Bernard v spominu imel, ko je
izvesti!, da pekel je poln dobrih sklepov. Bog vas
varuj med takimi biti. — Zaupam, da kar je vas
tukaj, ste vsi s skesanim sercom svoje spovedi opra¬
vili in s terdnim predvzetjem nikar več ne grešiti k

-C 261  )-

svetemu obhajilu pristopili, ter ste namenili svoje zve¬
ličanje skerbno opravljati. Vas v tem dobrem sklepu
poterditi in pred vso dušno nesrečo zavarvati rečem:

1. Varujte se zopet grešiti, ker veste, da le
kdor do konca stanoviten ostane, bo zveličan.

Bog nas je vstvaril in na to zemljo po¬
stavil, naj bi tukaj le njemu služili in svoje zve¬
ličanje opravljali. Do sadaj smo bili malo zvesti
stvarnikovemu blagemu namenu. Bog Oče imel je
z nami poterpežljivost, dal je nam spoznati naše
nezvestobe, milostljivo jih je nam odpustil in
nas zopet sprejel v svojo prijaznost in ljubezen
kakor spokorjene sinove. Presveto rešnje jagnje
ki smo go pri velikem obhajilu zavžili, je nam
zastava očetovega usmiljenja in posvečujoče gnndo
Božje. Mi smo spet zmotni nebesa si služili,
in le v tem stanu smemo zveličanje zaupati.
Sadaj tedaj hvalimo Boga trikrat dobrega, da
v naših grehih nas ni končal; poveličujmo ga,
da jo nas zopet posinovil in zvesto mu služimo.

Mi ni neznano, da vam ho poboljšano
življenje peljati nekoliko težavno stalo; kajti
pretečeni grehi so vašo slabo natoro še le bolj
popačili, in brez truda ni nobena čednost, brez
sebezatnjenja nobena zmaga. Pa koliko časa

— ( 262  ) —

bodete sami sebi silo delali, dokler do konca
ne pridete? Morebiti več let; •— morebiti samo
eno leto; — morebiti še manj. Kako, ako bi
tista smert, ktero vi še daleč mislite, vam že
prav blizo stala? in ko bi marsikter zmed vas,
ker ni hotel dva, tri, štiri mesce Bogu zvesto
služiti, tisto krono zgubil, ktera je stanovitnim
v dobrem obljubljena ? —-Ne  vem, ali je že
kdaj vam v misel padla una dogodba od Izrael-
cov v puščavi, ktera mora vsakemu serce ga¬
niti. Izraelci so do hriba Sinaj prišli, in Mozes
stopi sam na goro Božje zapovedi prejet, ljudstvo
ga pa pod hribom čaka. Mozes se dolgo na
gori mudi, ljudstvu pade v glavo, da ga ne
bo več nazaj. Zdaj si izvolijo druzega vodja,
zapuste pravega Boga ter si zlato tele narede.
Iz poštenih postaneje razujzdani, iz pobožnih
hudobni, iz božjih služabnikov nespametni maliko-
vavci, oni plešejo okoli zlatega teleta in daleč
se razmeva divje veselje, razsajanje in krič-
Kar mahoma pride Mozes iz hriba, vidi maliko¬
vanje ljudstva in oslermi, sveta jeza ga prešine,
verze table na tla, da se zdrobe; sune zlatega
malika, da se v prah zavali; zmerja Arona in
Levite, da vsi trepetajo; pokliče iz nebes slraš-

—( 263')—

ne strele in v kratkih urah 23,000 Izraelcov
razserdito pomore in končajo. — Kdo mi ve

povedati, koliko časa so bili ti nesrečneži ne¬
stanovitni? Samih pet dni. — Že pet in tri¬

deset dni so pokorno Mozesa čakali, ko hi Lili
še pet dni poterpeli, bi ne bili tako žalostne
smerti umerli; pa ker niso do konca stanovit¬

ni ostali, pokončani so bili in nesrečno pomorjeni.

Krisljanje! Vi ste sadaj grehov očiščeni
in brez strahu na gospodov prihod čakate. Bo¬
dite stanovitni, in ne dajte se zopet v greh

zapeljati, da se vam kaj tacega ne zgodi kot
pomorjenim Izraelcom. Vi ne veste za uro vaše
smerti, pa verujte mi, da je bližeje kakor vi
mislite. Morebiti že stopa z hriba, je že pred
vašo hišo, že terka na vaše vrata, že vam
reže nit življenja, samo eno slabo stopinjo še
storite, samo eno jed še zavžijete, samo še
en mahlej in vi ste padli. Kali hočete nepri¬
pravljeni pasli? “Gorje jim, kteri so poterp-
Ijenje zgubili , in so zapustili pravo pot, ter
so se na hudobne poti podali.,, Tako govori
sveti Duh nestanovitnim. Sir. 2, 16 Gorje jim!
gorje jim! Kaj bi bilo z vami, ako bi se
bili znajdli v številu unih nesrečnih Izraelcov ?

—( 264 ) —

Oh Itako zdikovanje! koliko kervavih solz bi
skoz celo nesrečno večnost potočili! Vi bi z
njimi vred vpili: Zavoljo peterih dni, samo za¬
voljo peterih nepoterpežijivih dni smo tukaj v
večnem ognji, in kratko nestanovitnost plaču¬
jemo z neskončno večnostjo.,, — Zatorej dra¬
gi moji! bodite stanovitni v tem, kar ste pri
tem misionu obljubili, ker znano je vam, da z
Bogom se ni šaliti, če bo tudi poboljšano živ¬
ljenje kakšenkrat enmalo težko štalo, pomislite,
da pričujoče terpljenje je veliko manjši od nebeš¬
kega, veselja. Prosite v svojih težavah Boga za
pomoč, on je ne bo vam odrekel; dal je vam
dobro začeti, dal bo tudi stanovitnim napredovati
in srečno končati, toda z Božjo pomočjo morate

ryV' +  ,

va| trud zvesto združiti. Bodite stanovitni do
konca, da bote zveličani. —

2. Varujte se zopet grešiti, ker gotovo je,
da potem se bodete težeje spokorili. •—

Pri tem svetem misionu ste vi dvojno
duhovno reč opravili: na eni strani ste se satan¬
ske sužnosti oprostili na drugi strani pa ste sopet
v prijaznost z Bogom Očetom stopili in pravico
za nebeško dedišno prijeli. Ako bi po tem spet
se v grehe vernili, bi nezvesto Boga zapustili, in

—c 261 )—

proslovoljuo se hudiču v oblast podali. Vaše spo-
korenje bi po tem takem težeje bilo, in sicer od
strani satana in od strani razžalenjega Boga.

Od strani satana bi vaše spokorenje težeje
bilo,, ker on bi spet vjeto dušo silniše ‘posužnjil.
Poglejmo to v jasni priliki. Znano vam je, da
neverni Turki v Afriki z ljudmi kupčujejo kakor
pri nas z živino in tako človeško visoko vrednost
sramote. Kdor ondi na tergu človeka vkupi, mu
je njegov suženj, in on ima oblast čez njegovo
življenje in smert. Denimo, nesrečen kristjan, ki
je grozovitnemu Turku v sužnost padel, se lepe
priložnosti posluži, sužne verige razbije, vleče,
k morju hiti, v barko stopi in beži. Kaj ne? on
se srečnega ima. Pa če je tako nespameten, da
se zopet vjeti da, kaj mislite, kako se mu bo
godilo ? V dvojne verige ga bo trinog vklenil,
roke in noge mu bo zvezal, v naj tamnišo ječo
ga vergel in skerbno ga zovaroval, da mu nik¬
dar več ne ujide. — Tako bo satan z vami storil.
Vi ste bili grešniki in ko taki v hudičevi sužno-
sli. Sadaj ste se lepe priložnosti poslužili, ste se
zgrevano spovedali in iz satanske sužnosti zbe¬
žali. Hudič bo pa vedno za vami letal in iskal
vas zopet vjeti. Kaj bo, če vas spet v sužnost
dobi? Prerok Jeremia vam pove: „  Da mu več
ne ujidete, bo v težko železje vas vklenil „ Zal.
pes. 37. V dvojne verige bo vas zakoval, v
temne ječe bo vas vergel, vse poli bo obslražil,
celo do nebes pogledati bo vam branil. „  On bo

— ( 262 )—

vas popolnoma obsedel, „ in vsako priložnost se
spokorili bo odvernil. Z eno besedo - poelužil se
bo vseh peklenskih zvijač, naj bi vas za vselej v
sužnosti obderžal in večno pogubil. Glejte, lako
bo poboljšali se in spokoriti; zatorej varujte se
greha, da mu v oblast ne padete nikdar več.

Pa ne samo od satanove strani marveč ludi
od strani nebeškega Boga bi vam spokorenje težeje
bilo, ko po tem misionu spet grešite. In tukaj vas
opomnim, da naše vstajenje od greha se le z
božjo pripomočjo godi, ter vprašam: Bo li nebeški
Bog nas drugokrat s svojo gnado podperal, ako
ga spet zapustimo? bo li nam še moči dal, če
sadaj na njegovo ljubezen nič ne porajtamo? Ne
vem - dno božje previdnosti mi je neznano, samo
rečem, da v svetem pismu ne najdem zgleda, ki
bi v tej okolišini nam veliko zaupa dajal, marveč
vsi izreki, koje v teh bukvah življenja beremo,
nas le strašijo. V bukvah Sirahovih je pisano:
Kdor se od pravice v greh poda, tega je Bog
meču obsodil.,, Sir. 26. 27. in Dioniz Kar-
turian razloži: k meču večnega pogubljenja. Sveti
Pavel ima v tej zadevi strašne besede. On pravi:
„ Ni mogoče, da bi ti, ki so enkrat razsvetljeni
bili, in tudi okusili nebeški dar, in se vdeležili
svetega Duha, in so padli, da bi se spet ponovili
k spreobernjenju, oni kteri spet križajo sami sebi
Sinu Božjega in zasramujejo. „ Hebr. 6. 4 - 6. -
Sveti Peter piše kristjanom tako - le : „ Boljše bi
bilo za - nje, pota pravice ne spoznati, kakor po

— ( 263 )—

spoznanji Bpet odstopiti od svete zapovedi, ktera
jim je bila izročena? 2. Petr. 2. 21. In cerkveni
učeniki so enacih misel. Sveti Auguštin pravi:
Prazna je pokora, klera se z grehi zopet oskruni,
in žalovati nič ne pomaga, ako se spet greši.
Sveti Krizostom lerdi, da kdor od perve nesreče
greha rešen se v enako hudobijo poverne, ga go¬
tovo veči štrafa čaka. In res, zasmehovavec je in
ne spokornik, kdor to dela, česar se pokori, on
grehe ne manjša ampak množi. Sv. Auguštin.

Premislile vse lo moji bratje! in lahko spo-
znaste, da ako se spet v grehe povernete, vam
celo malo zaupa za spokorenje ostane. Ce vi sa-
daj božjih zapoved deržali ne bodete, Gospod bo
vas k meču pogubljenja obsodil. Ako se bodete
še zanaprej iz Boga in njegovih presvetih zakra¬
mentov norca delali, večni sodnik vtegne vas
kmalo preklestvu izdati. Zatorej, ker je bil nebeški
Oče vam tako mitostljiv, da je vas otel sužnosti
peklenskega trinoga, da je vam povernil pravico
za nebeško kraljestvo, varujte se zopet ga žaliti,
marveč vedno ostanite v njegovi ljubezni. Ako
bote pa še grešili, vam za gotovo povem, da
težko težko se bodete še kdaj spokorili.

3. Varujte se zopet grešiti, ker s pervim gre¬
hom, ko bi ga še storili, vtegne vaš večni pogin
sklenjen biti. —

Ta vzrok je tako važen, da vse druge pre¬
kosi, je pa tudi tako strahoviten, da slehernega
človeka oplašiti more, in vender je tako resničen,

—c 264 )-

da že edin bi zadostil, nas vsega greha v prihod—
nič zavarvali. Presodimo ga.

Gotovo je, da vse človeške reči so pri
Bogu zaštete, pretehtane in razločene. Sveto pismo
nas tega doviža; v bukvah modrosti se bere ta-
ko-le: „ po tvoji napravi (o Bog) ima vse svoje
mero število in lehto“  Modr. 11.21. Po tem takem
Bog ni samo odločil, koliko človeških duš da ima
vsak čas na zemlji živeli, marveč tudi vse njih
misli,- besede in dela so zaštete in tako odmerjene,
da v naj spodniši bajtici se to večno število še
nikoli ni preskočilo. Iz tega potrebno zvira, da
je nebeški Bog že naprej odločil, za koliko gre¬
hov da hoče z vsakim človekom poferpeti; tako
da kadar človek z enim pregreškoin odmerjeno
število preskoči, ga pravični Bog brez milosti
poginu izda, mu življenje odvzame, ali pa tako
zmoti, da ni več spokorenja zmožen. To strašno
resnico tudi sveti Avguštin uči, ker reče: „ To
moramo vediti, da vsacega zmed nas Bog le to¬
liko časa $a svetu terpi, dokler ne spolni števila
svojih grehov, po spolnjenem številu pa ga na-
gloma vdari, in odpuščanja mu več ne da.

V svetem pismu imamo več žalostnih
zgledov te strašne resnice. Enega hočem vam v
posvarenje razložiti. Izraelci so na potu iz Egipta v
obljubljeno deželo večkrat v puščavi grešili. Sadaj so z
Mozesom in Bogom nezadovoljni bili, zdaj so maliko¬
vali i. t. d. Vselej so bili nekteri štrafani, drugim pa
se je prizaneslo, dokler niso prišli do meje ob-

-c 2 Op  )-

ljubljene dežele. Ondi so zopet grešili, zoper
Boga so namreč govorili in hudobno vpili, čemu
da jih je iz Egipta izpeljal. Na to se Bog močno
razserdi in reče: „ Koliko časa me bo neki to ljud¬
stvo še psovalo, s kugo ga hočen vdariti in kon¬
čati. „  Mozes to slišati, se verže pred Gospoda in
goreče prosi za ljudstvo. Gospod se da omehčati,
in odpusti vsem, ki so bili v puščavi rojeni,
unim pa, ki so iz Egipta izšli, ne odpusti, mar¬
več razun Jozueta in Kaleba vse pomori. Kdo mi
zna povedati, zakaj Bog ni kotel iz Egipta pri¬
slini Izraelcom prizanesti? Sam Bog nam razodene,
zato, on reče „ ker so me že desetkrat skušali „
Desetkrat so torej ti nehvaležniki zoper Boga že
grešili, število sebi odmerjenih grehov so preskočili,
in Gospod jim ni več prizanesel. Glejte, tako je
pri Bogu vse zašteto. če bi bili ti nesrečneži, ko so
deseterokrat grešiti se napravljali, opominjevavca
imeli, da bi bil pred nje stopil in jim z močnim glasom
zavpil: vstavite se, že devetkrat ste Boga skušali,
število vaših grehov je dopolnjeno, do d<|veterokrat
seže milost Božja ; - še edin greh in število je pre¬
skočeno, - za vas ne bo več vsmiljenja, vi ste
končani - obljubljene dežele ne bodete nikdar vi-
dili. - Gotovo bi bili ostermeli, otnolknili in nikdar
več zoper Boga ne godernjali. Pa kdo bi bil mo¬
gel to ved,ti, ker je svetišče božjih sklepov pred
človekovim pogledom zagernjeno.

Vem, da ni vsakemu človeku enako šte¬
vilo grehov odmerjeno: sveti Duh je nas podučil,

— c 266 )—

da z ednim ima Bog več z drugim pa manj po-
terpljenja; vender, ker je resnica vterjena, da
Gospod tako z vsakim človekom ravna, kdo je
vam, ljubi moji! porok, da ni vaš zadnji greh to
število dopolnil, in da s pervim grehom, ko bi
ga še storili po tem svetem misionu, bi ne pre¬
skočili odmerjeno število in si večno pogubljenje
podpisali. Oj kristjanje! stopite bližeje in povejte,
je li vam Bog razodel, kalikokrat še smeste gre¬
šiti in v božjo milost zaupati? je li angelja iz
nebes k vam poslal, naj bi vas božjega vsmiljenja
še leto in leto zagotovil? Premislite, Izraelci so
le desetkrat Boga skušali in končani so bili, vi
pa ste že več ko desetkrat grešili in še ne tre¬
petate. Jojmene! jaz se za vas tresem; kajti
bojim se, da bi s pervim grehom, ko bi ga še
storili, odločeno število preskočili in v večni po¬
gin se pogreznili. 1

Moji bratje! ali se bote po tem takem še
obotavljali grehu za vselej se odpovedati? Kdo
zmed vas bo tako nespameten v večno nevar¬
nost se postavljati? Naj velja kar rado - greha
nikdar več ne. Naj gre naše premoženje, naj gre
naša posvetna čast, naj gre naše življenje; vse
hočemo poterpeti, vse hočemo raji zgubiti, tudi v
smert iti, kakor pa zopet grešiti, saj vemo, da
vse spet posedemo, če dušo žveličamo. Vbogati
hočemo sovet modrega Siracida, ki nam vpije:
„  Potegni se za svojo dušo, in bojuj se za svojo
dušo, in bojuj se za resnico do smerti „  Sir. 4. 33.

—( 267  ) —

Krisljanje! Bodite stanovitni v dobrem, in
varujte se zopet grešiti, ker zveličan bo le kdor
do konca stanoviten ostane,-ker težeje bi se spo¬
korili, ako bi zopet v greh padli; ker s pervitn
grehom, ko bi ga še storili, utegne vaš večni
pogin sklenen biti.

H koncu poslušajte še sledečo resnično
dogodbo, in vse svoje žive dni jo za posvarenje
v spominu imejte: - V životopisu svetega Miklavža
Studita se bere, da še le mladeneč bil je vojak
ter pod banderom cesarja Nicefora služil. Nicefor
bil je v vojsko zapleten in njegovi soldatje mo¬
rali so zoper sovražnika iti. Tudi Miklavž Studita
je potoval proti bojišču in tem več se je podvi¬
zal, ker je bil častnik in dan boja se je kmalo
pričakoval. Se prigodi, da na tisti poti, preden je
na bojišče prišel, se za en dan ustavi, naj bi se
odpočil in v nekem gradu pri bogati vdovi ob-
nočivališce vzame. Pa ondi se mu je slabo godi¬
lo. Vdova, ki je sama v gradu stanovala, je bila
služabnica nečistega duha ter je vojšaka zvito
zapeljevala v ostudno nečilost. Dobro večerjo mu
je napravila, nar močnejšega vina predpoložila,
češ, da bi ga tako omotila. Ker pa loternica ni
mogla tako svojega namena doseči, se prederzne
in z nečistimi besedami ga nagovarja. Sadaj dvi-

—( 268  )—

gne bogaboječi Miklavž Studita svoje oči proti
nebesom in reče: „ Kako bi jaz pred Bogom v
tdko hudobno pregreho dovolil? Jutri že more¬
biti se bom moral s sovražniki kervavo bojevati,
utegnem življenje zgubiti, kako bi pred sodnika
v večnost stopil z ostudnim grehom na duši? “
Reče, zapeljivko ostro posvari, in grešni nevarno¬
sti se vmakniti pri tej priči zapusti hišo gerde
nečistnice, ter gre svojo pot v terdi noči. Dojde
v neko hosto in ondi pod milim nebom na ter-
dih kamnjih celo noč leži, raji ko pod streho
zapeljive priložnosti na mehki postelji. Drugi dan
naprej korači, pa zgubil je bil pravo pot in na
večer spet v gojzdu obleže. Ko so juterne zarje
tretjega dne razdanuje, zasliši neki glas bližnega
griča, nekdo ga po imenu kliče. Skoči na noge
in prot griču korači. Glej, neki starčik v nena¬
vadni bleščobi pred njim stoji. Ta ga prime
molče za roko, ga še više na grič pelje, in ondi
se mu kaj strašen pogled odpre. Pred njim leži
velika planjava vsa z mertvimi trupli pokrita. Ni-
ceforovi vojaki so se bili prednji dans s sovražniki
ondi sprejeli in od obeh strani jih je bila polo¬
vica mertvih obležala. Sliklavž Studita bojišče
zgleduje in stermi. Sadaj neznani starček sprego¬
vori in mu reče. „ Miklavž! poglej uni prostor
na sredi bojišča, in mu ga s perstom pokaže;
vidiš vse je z merliči pokrito, samo na tistem
mestu ni nobenega; Vedi, da tisti prostor je bil
za te namenjen. Ako bi se bil ti uni nečistnici v

-( 269  )—

gradu vdal. zdaj bi tvoje mertvo telo ondi ležalo
in tvoja duša bi v večnosti bila. Ker si pa sta¬
noviten bil in se čistega ohranil, te je Bog za
plačilo še pri življenju obderžal. u  Starček izgo¬
vori in zgine. Miklavž Studita hvaležnega serca
na kolena pade, se Bogu za njegovo milost lepo
zahvali, gre, sleče vojaško obleko, zapusti častno
službo pri cesarju, obleče samostansko suknjo in se
popolnoma Bogu v službo posveti, ter vmerje v
sluhu svetosti. — Glejte tako Gospod Bog sta¬
novitnost v dobrem že na tem sveti plača in tako
jo plača v veseli večnosti. —

Ljubi krisljanje ! Mi vas zapustimo, in to
dogodbo vam v premislik do smertne ure sporo¬
čimo. Kdor zmed vas stanoviten v dobrem ostane
bo vesele dni vžival, njegovo serce bo mirno,
njegova vest bo pokojna, Gospod bo namreč
nebeško večno veselje. Kdor bo pa nestanoviten
v dobrem, in se bo zopet v greh povernil, bo i-
mel žalostne dneve, serce mu bo gnjezdo strupenih
gadov, vest ga bo vedno grizla, gospod ga bo
preklel in kratko življenje bo imel. Nar veci ne¬
sreča pa ga čaka v neskončni večnosti. Ondi bo
vekomaj obžalovol svojo nestanovitnost, bo sam
sebe preklinjal in preklinjal tudi nas misionarje
toda nam njegovo preklinjevanje ne bo nič ško¬
dovalo, marveč le njega čedalje bolj in bolj te¬
žilo; kajti mi smo vam le Božjo besedo oznano-
vali, od ktere je sam Bog izgovoril: Nebo in

zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo pre-

—c 27 « ) —

šle. u  Mat 24. 35, Da cel6! mi bomo sodnji
dati zoper vse vas nestanovitne pričevali iti sodbo
vašega pogubljenja podpisovali; zakaj Gospod je
nas poslal vam odkritoserčno povedat, da dosedaj
ste si le malo, nekteri celo nič, nebesa služili;
Gospod je zdaj vas zbudil iz grešnega spanja,
on je vas zopet na pravo pot vašega večnega
poklica djal; to je bila velika velika Božja mi¬
lost, ako jo spet zaveržete, bodete morali tisti
dan od nje odgovor dati, pri tem pa bomo mi
pričevali, da ste jo bili prijeli in vaše pogubljenje
bo veliko težeje za uno večnost.

Ljubljeni bratje! predrage sestre! Strah
nas navdaja, kadar se mi misionarji spomnimo, da
sodnji dan bomo mogli zoper vse tiste kristjane
pričevati, kterim smo kolikdaj svete misione der-
žali. Moj Bog! kako žalostno bo za nas zoper
svoje brate iu sestre, koje priserčno ljubimo, se
tisti dan dvigniti, in njih pogubljenje terjati, ker
po svetih misionih niso hotli stanovitni v dobrem
ostati. Jaz se že zdaj tresem spomnivši se na ti¬
sti čas, ko bom enega ali druzega zmed vas to¬
žili moral. Bratje ! sestre ! odvzemite mi ta strah. —
Vi mi ga odvzamete, da mi slovesno obljubite,
nikdar več ne grešiti in do konca stanovitni
ostati. — Priserčni dečiki in dekliči! Jezus male
k sebi kliče, žegnali če vas otročiče. Pristopite
in zaobljubite mi pri tem milem Jezusu, da ka¬
kor je on rastel v modrosti in starosti in v gnadi
pri Bogu in ljudeh, ga hočete vselej posnemovati,

—c 267 )-

da bote svoje stariše ljubili, jim pokoršino ska-
zovali radi v cerkev in šolo hodili, svetega nauka
pridno se učili, greha za vselej se varovali, radi
in pobožno molili in vedno nedolžnost ohranili.
Zaobljubite mi, da bodete vse svoje žive dni sta¬
novitni v dobrem. — Ljubeznivi fantje in drage
dekline! Jezusa mladina veseli, On pobožne rad
blagoslovi. Pristopite in zaobljubite mi pri tem
svetem križu, da je vam terdua volja, nikdar
več ne grešiti. Oh zadosti ste že milega Jezusa
žalili, ko ste eden druzega zapeljevali, ko ste se s
svetom pečali, ko ste nedolastno zapravljali, ko
ste v sebi blage počutke morili. Zaobljubite mi,
da hočete odsihmal ponižni, svojim predpostavlje¬
nim pokorni bili, s svetimi čednostmi se venčati,
neprenehoma molili in svete zakramente pogosto-
ma prejemali. Živite pošteno, to vam pravo sre¬
čo nakloni in bodite stanovitni v dobrem. —
Keršanski slariši! hišni gospodarji, družinski očet¬
je in rodovinske matere! Jezus rad v pobožni
hiši stanuje, ondi pridne stariše blagruje. Pristopite
in pri tej britki martri mi zaobljubite, da hočete
svoje družine po pravi poti voditi, in z lepimi
zgledi naprej ji svetiti. Zaobljubite mi, da nikdar
se nočete grehu vdali, marveč vse svoje težave
poterpežljivo prenašati. Zaobljubite mi, da gerdega
preklinjevanja, nekersanškega opravljanja in po-
hujšljivega klafanja nočete nikdar v svojih, na
svojem polju, pri svojih poslih in najemnikih ter-
peti, marveč molitve, pobožni pogovori in svete
18

- c 268 ) —

pesmi naj se okoli vas glasč. Bodite do konca
stanovitni v dobrem. - Vsi kristjani, kteri koli ste
se tega misiona vdeležili, prisežite mi pri tem
svetem misionskem križu, da nikdar več nočete v
greh se poverniti, marveč do konca v dobrem
stanovitni ostati, da bote vsi zveličani, da se
bomo vsi enkrat na Sionskem hribu pri sveti
Trojici spet vidili in večno se veselili. Da! da!
vi mi obljubite, in moje serce veselja igra, ker
se več ne bojim, da bi siljen bil kakšnega zmed
vas na sodni dan tožiti in njegovo sodbo podpisati.
Zatorej vam svest rečem s svetim Pavlom: „ Sadaj,
ko ste prosti od greha, sužnji pa postali Bogu,
imate svoj sad, posvečenje, Konc pa večno živ-
Ijenje „ Rim. 6. 22.; ter vam dans zadnokrat v
imenu presvete rojice nebeški blagoslov dam : Bla¬
goslov vsegamogočnega Boga Očeta, Sina in sve¬
tega Duha pridi na vas, in pri vas vselej osta¬
ni. Amen.

XV. DOKLADNI POGOVOR.

Starodavnost spovedi.

Pojdite , in skazite se duhovnom „

Lukež XVII. 1.

V svetem evangelju beremo, da deset go¬
bovih mož je nekdaj v Jezusa klicalo in ga pro¬
silo rekoč: Jezus ! učenik , usmili se nas, očisti
nas!  Rešenik bi jih bil lahko samo z besedo oz¬
dravil, pa ga ni bila volja, marveč jim veli :
pojdite , in skazite se duhovnom „  ; po duhovnih je
hotel da imajo biti gob šciščeni. Lukež. 17.

Pavel je pred svojim spreobernenjem sveto
keršansko cerkvo ljuto preganjal. On dirja v Da¬
mask ondašnje kristjane morit. Na potu ga je na-
nagloma luč z neba osvelila, padel je na tla in
slišal glas, kteri mu reče: Jaz sem Jezus , ktere-
rega ti preganjaš ! Pavel Irepetaje in sterme
vpraša: Gospod! kaj hočeš, da naj storim ?  Jezus,
ki ga je tako čudovitno spreobernil, bi mu bil

—( 270 ) —

lahko tudi svojo voljo razodel, pa sam ni hotel;
marveč ga pošlje v mesto k duhovnu Ananiju, in
po njem še le mu pove, da je Bogu izvoljena
posoda, da nese Jezusovo ime pred nevernike in
kralje in Izraelove otroke. Djan. apost. 9.

Angelj Gospodov pride h Kornelju, stolniku
laške trume v Cezareji in mu reče: Tvoje molitve
in tvoje milošnje so prišle v spomin pred Bogom.
Gospod Bog bi mu bil lahko po angelju tudi 0
svojo voljo razodel, pa ne; timveč vkaže mu po
svetega Petra v Jope poslati. Še le veliki duhov¬
nik sveti Peter je Kornelija in vso njegovo dru¬
žino na pot zveličanja djal. Djan. apost. 10. -

Kristjanje! gotovo se vam že dozdeva, kamo me¬
rijo vse te svete povestice. Omenjene dogodbe so ra¬
zne prilike mnogoverstnega obtoženja grehov. Gobovi
možje so bili judje, Pavel je bil že spreobernjen
kristjan, Komeli pa je bil ajd, in vsem je le po
duhovnih milost došla. Gobovi so bili očiščeni,
Pavel je zvedil svoj poklic, Komeli je pot zveli¬
čanja nastopil, in vse to, po duhovnih, kakor se
današnje dni po spovedi godi.

Vem, da spoved se dozdeva ljudem zlo sitna
dolžnost in v 19. stoletju ima spoved veliko nas¬
protnikov, da celo! med kmeti se nahajejo taki,
ki se nad spovedjo hudijo, in nektere krive nauke,
kojih so se menda od protestantov naučili, okoli
trosijo; zatorej sem namenil od svete spovedi bolj
obširno govoriti in bom dans starodavnost spovedi
pretresoval ter dokazal:

2  7a

—c 2T1 ) —

I. da spoved se je pri Izraelcih vsake dobe
starega zakona rabila in še današnje dni judje
spoved imajo;

II. da spoved se je tudi pri ajdih rabila , m
še dandanašnji se malikovavci grehov spovedujejo -

Zvesto poslušajte vse dokazila zastavljenih
resnic, in z menoj vred bodete obstali, da spoved
je dolžnost, ktero je sam Bog človeštvu razodel.
Pa ne pozabite, da ne govorim od zakramentne
spovedi, od take se bomo še le jutri pomenkvali;
marveč dans govorim samo od take spovedi, pri
kteri so judje in ajdje svoje grehe spoznavali in
se jih obtoževali, naj bi po njih veri odpuščanja
se vdeleževali. — Začnem.

Spoved je tako stara kakor svet. Vselej ko
človek pred Bogom ponižno spozna, da je grešil,
se spove. In dogodivščina človeštva nam pove,
da odkar ta svet stoji skoz vse čase so ljudje
spoznovali, da kdor je želel pred visim bitjem
odpuščanje storjenih grehov doseči in razježene
bogove vkrotili, treba mu je bilo svoje grehe
spoznati, se jih obtožiti — se jih spovedati. Pri
vsih narodih vesolnega sveta najdemo nekako spo¬
ved. Razgernitno zgodovino jn prepričajmo se,

I. da spoved se je pri Judih vsake dobe sta¬
rega zakona rabila, in da še donašnje dni judje
spoved imajo.

—( 272 )—

i; Adam, pervi človek, ko je od prepoveda¬
nega sadu jedel, se je Bogu tega greha obtožil.
Eva, perva žena, je tudi svoj greh spoznala re¬
koč: „ Jedla sem od sadu, pa me je kača zape¬
ljala. -  Glejte, kakor je bil zakon že pri pervih
dveh človekih vpeljan, tako je tudi spoved že
pri njih veljavo imela, in kakor je Jezus Kristus
v novi zavezi zakon v sveti zakrament povzdi¬
gnil, tako je spoved v zakrament svete pokore
kot potreben del vverstil.

Kar je bil Gospod Bog pervima starišima in
vsem njunim naslednikom le navdahnil, jim po
Mozesu in po druzih svetega duha razvitljenih
možčh da v pisano postavo. „ Vsak mož in vsaka
žena , * tako  govori Gospod Bog v IV. Mozesovih
bukvah, „ ki bodeta kakšenkoli greh storila , Meri
so med ljudmi navadni , ali pa bodeta po zani-
kernosti Gospodovo zapoved prelomila in grešila ,
se imata svojega greha spovedati. u  Vir sive mu-
lier, cum fecerint ex omnibus peccatis, quae so-
Ient hominibus accidere, et per negligentiam suam
transgressi fuerint mandatum Domini, atque deli—
querint, confitebuntur peccatum suum. „  Numer 4.
6-7. — V. III. Mozesovih bukvah je pisano:
Duša , ki se bo v kaj zarotila , in se bo pozneje
Svoje pregrehe zavedila, naj dela pokoro za greh.
Naj dela pokoro za greh-,,,  te besede sev izvir¬
nem hebrejskem prav za prav tako-le berejo: in
naj se spove tega , v čemur se je pregrešil.  Ravno
tako ima kaldejski tekst. V Vulgali pa se bere tako-le:

—c 273 )—

Anima , guae jur av er it et protulerit labiis suis ut,
vel male quid faceret, vel bene, et idipsum jura-
mento et sermone firmaverit, oblitaque postea in-
tellexerit delictum suum , agat poenitentiam pro
peccato.  Levit. 5. 4-5. — Modri Siracid piše:„
Ne sramuj se v dobro svoje duše resnico govo¬
riti ; ne sramuj se torej svojih grehov se spove¬
dati', pa vsakemu človeku se ne zaupaj pri obto¬
žen ju svojega greha! Pro anima tua ne confun-
daris diccre veritatem.... Ne confundaris confiteri
peccala tua, et ne te subjicias omni hommi pro
peccato. „  EccI. 4. 24 in 31. — Te besede, pravi
mnogoštovani Belarmin, nam očividno dokažejo, da
Judje so spoved imeli, in da so se svojih grehov
celo razločno  duhovnom spovedovali; zakaj na¬
vadno se človek ne sramuje, kadar se le Bogu
svojih grehov toži, ali pa kadar se le na sploh
pred drugim človekom za grešnika spozna; mar¬
več sramuje se le takrat, kadar so pred duhov¬
nom razločno svojih grehov spoveduje; in ker
modri Siracid pred tako sramožljivostjo Jude svari,
je pač soditi, da so oni posebej spoved imeli.

V Salomonovih pripovestih se čita sledeče:
Kdor svoje pregrehe zakriva, ne more imeti prave
voditve, kdor se jih pa spove in jih zapusti , mi¬
lost doseže.,, Qui absconderit scelera sua, non
dirigetur ; qui autem confessus fuerit et religuerit ea,
misericordiam conseguetur. „  Prov. 10. 13. ča¬
stiti Belarmin te besede razkladaje reče, da kdor
se svojih grehov odkritoserčno človeku- spoved-

—c 274  )—

niku obtoži, zamore v spovedniku pravega vodi¬
telja do Božje milosti najti; ker se pa Bogu
grehi zakrivati ne dajo, se iz tega lahko sprevi¬
di, da Salomon tukaj govori od čiste spovedi.
Komeli a Lapide je enakih misel. Groti, neki
protestant, celo reče pri imenovanem stavku: Jaz
sem tega mnenja, da Judje so se svojih grehov
duhovnom na tanko spovedovali.  Grotins in Malth.
IH. 6.

2. Da se je pri Izraelcih spoved rabila, sodi¬
mo tudi ‘iz njihovih darov. Ko je bil Gospod Bog
Aronov zarod v duhovstvo posvetil, je tudi po¬
stavo dal, da mora slehern Izraelec za storjeni
greh dar prinesti v roko Aronovega duhovstva:
še celo razodel je, kakošen dar se ima za vsak
grek posebej darovati, in kteri obredi se morajo
pri darovanji spolnovati. Dar in obredi so pa na
velikost in število grehov kazali in na razne pre¬
grehe merili. Prosim, kako bi bili judovski duhovni
vedili pravi klavni ali žgavni dar izvoliti, kako bi
bili mogli zapovedane obrede spolnovati, ako bi
jim ne bil darovavec povedal, da želi za ta ali
uni greh Bogu darovati, da se hoče tolikanj in
tolikanj grehov očistiti? Golovo je bilo obtoženje
grehov pred darovanjem potrebno, kakor smo že
poprej dokazali in od kterega smo rekli, da ju¬
dovske svete knjige zastopno govore.

Posebno znamenilna je očitna in velika spo¬
ved, kojo so Judje vsako leto enkrat namreč na
dan občne sprave obhajali. Veliki duhoven je naj

—( 275 )—

pervič mladega junca in ovna daroval za grehe
duhovnikov in zlasti za svoje pregrehe. Položil
je namreč roke na glavo teh žival ter se je svojih
in svoje družine grehov spovedal. Potem ste bili
živali zaklani in darovani. — Ko je bil ta dar
dokončan, mu pripeljejo dva kozla, naj bi bil eden
v zahvalni dar Bogu darovan, na druzega pa naj
bi se grehi vsega ljudstva položili. Veliki duhoven
prevzame iz rok pervega veljaka izraelskega ljud¬
stva imenovana dva kozla, odloči s srečko, kteri
bo zahvalni dar kteri pa za grehe. Zakolje kozla, ki
je bil za dar odločen, na strani altarja, poškropi z
njegovo kervjo ljudstvo in svetišče, ter ga Bogu
v imenu vsega ljudstva v zahvalni dar sožgč.
Sadaj pa stopi k unemu kozlu, mu razprosti nad
glavo roke, se spove grehov vsega ljudstva in
nanj jih položi; potem ga človeku izroči, naj ga
v puščavo pelje in ondi izpusti III. Moz. buk. 16.

Vsi razlogavci svetega pisma pravijo in ter-
dijo, da dva imenovana kozla pomenita grešno
judovsko ljudstvo. Kar se je nad unim kozlom,
kojega so kakor z grehi obloženega v puščavo
odpeljali in ondi prostega izpustili, opravljalo, je
očitno naznanilo, da ljudstvo vpotrebuje spovedi,
naj bi pri Bogu odpuščanje grehov doseglo in
prosto postalo.

3. Sem že rekel in vedno terdim, da zraven
te slovesne spovedi, kojo so Izraelci v dan občne
sprave vsi skupej po velikem duhovnu ob enem
opravljali, so Judje še vsak na samem svojo spo-

_( 276 )—

ved imeli. In čeravno so se Hebrejci navadno
svojim duhovnim grehov tožili, vender o posebnih
okolišinah jim je Gospod Bog prerokov poslal,
ki so ljudstvo spovedovali. Ličen zgled te resnice
najdemo pri Davidu, kterega je prerok Natan
spovedal, in ginljivo ga posvaril, da se je pre-
šeštvanja krivega storil in še Uria umorili dal.
Dogodba je vam -znana, torej je ne bom ponav¬
ljal, samo rečem, da spoved je bila pri Judih skoz
vse čase starega zakona ena naj poglavitniših
dolžnost njih vere, zatorej, ko se je Janez kerst-
nik, napovedovavec Jezusa Kristusa v puščavi
oglasil, je ljudstvo k njemu derlo in s tem se na
kerst pokore pripravljalo, da so grehe spovedo¬
vali, kakor beremo v svetem evangeliju: In so
bili od njega v Jordanu kerščeni, ki so se ob¬
točili svojih grehov. „  Mat. 3. 6. —

Pa ne samo v starem zakonu so Judje spo¬
ved imeli, marveč tudi po Jezusovem rojstvu vsi,
ki se judovske vere derže in Jezusa nočejo Mesia
spoznati, razločno obtoženje grehov rabijo. Tako
beremo v stari judovski knjigi,, Belh Midoth „
da jim je zavkazano čisto in zastopno se obto¬
žili, kar so nesramnega in grešnega v djanji vči-
nili, ako ne njih spoved ni odkritoserčna, njih
spokorenje ni zgrevano, oni ne dosežejo odpu¬
ščanja in Gospod se bo nad njimi maščeval. In
vemo, da Judje, kadar se želijo pokoriti, gredo
njih duhovnika ( Rabina) obiskat, mu svoje naj
skrivneje grehe povedo, in ta jim pokoro naloži;

—c 277 )—

celo znano je, da pri tej priložnosti nekteri Judje
svoje grehe na listek začerkajo naj bi jih ne po¬
zabili, [Apud Morinum  pag. 130). - Vemo, da
današnji Judje se skorej kakor mi kristjanje na
smertni postelji spovedujejo. Manj podučeni se
bolj na sploh po neki vsejemni šegi obtožijo,
drugi bolj modri pa se svojih grehov čisto, raz¬
ločno spovedajo. ( CalrneL Diet. Bib. zvezek II.
pag.  /47.)

Glejte kristjanje! tako stoji s starodavnostjo
spovedi pri Judih. Zdi se mi, da poterdivnim do¬
kazilom nima nihče kaj vgovarjati. Spoved je
božja vpeljava, je postava, klero je sam Bog
svojemu ljudstvn navdahnil, začela je s pervim člo¬
vekom, vse čase se je pri Judih rabila in še da¬
našnje dni svoj obstoj ima. Ta resnica se ne da
ovreči, in vsi nasprotniki spovedi bi mogli že
tim dokazilom svoje glave prikloniti in obstali, da
obtoženje grehov ima svoj začetek v neskončni
milosti tistega, ki je spoved med ljudmi vpeljal -
v Bogu, in da ni človeška znajdba. - Pa vem,
da obrekovavci svete spovedi so večidel le ne¬
verniki - malo od neznabogov razločeni, zatorej
jim hočem tudi od te strani nektere dokazila na-
prot postaviti, in rečem:

II. Spoved se je tudi pri ajdih rabila , in še
dandanašnji se mahkovavči svojih grehov obtožujejo.

1. Ajdje, ali neznaboge, ali pa malikovavce
zovemo tiste ljudstva, ki ne verujejo v pravega
edinega Boga, ampak mnogo krivih bogov častč.

—( 278 )—

Ajdje so odceplenci oil judovske vere. Njih po-
četek izvira od časa stavbe babilonskega stolpa.
Od te dobe sčm so se po vesolnem svetu raz¬
širjali in še današnje dni štejemo na svetu oko¬
li 750 milionov raznih malikovavcov.

Vsim tim nesrečnim ajdovskim narodom,
akoravno so vero v pravega Boga zgubili, je ven-
der globoko v sercu ostala živa zavest, da člo¬
vek božje milosti vpotrebuje in da tako doseči
mu je treba grehov se kesati ter pokoriti. Po
tem takem so med svojim dobrim in slabim djan-
jem pač razloček delali; zavoljo slabih del so se
grešnike spoznali, in tistih pokorili, naj bi bogove
potolažili. —

V Ateni, poglavitnem mestu gerške dežele,
so neznabogi nektere ljudi obojega spola na der-
žavne stroške redili, naj bi bili o svojih časih v
potolaženje razježenih bogov za ljudstvo darovani.
In kadar se je jeza bogov po občni lakoti ali po
kužnih boleznih ali po kaki drugi očitni stiski
naznanila, so od teh ljudi moža in ženo po mestu
okoli peljali, kakor v slovesnem obhodu pred
njima godli in potem ju v dar bogovom sožgali.
Iz tega sprevidimo, da gerški ajdje so se greš¬
nike obtožovali, in svoje bogove prosili, naj bi
namesto njih dva darovana človeka v zadostenje
za njihove grehe sprejeli blagovolili.

V Rimu je Romul, pervi vtemelitelj tega
mesta, svojega brata Rema z lastno roko ubil;
vest ga jame greti, in čerauio mu gre vse po

-( 279 )-

volji, nima v sercu pokoja, senca njegovega ubi¬
tega brata ga povsod sprejemija; on si prizadeva
dušno britkost zavolj storjenega bratomora poto¬
lažiti, in kakor mu divja pobožnost navdahne,
vpelje une žalostne praznike, ki so bili pri rim¬
skih ajdih pod imenom „ festa lugubria.,,  občno
poznani. Tako je pokazal, da spoznal je svoj greh,
se ga kesal in mu zadostili želel.

2.  Obstojim, da te so še le temne doka¬
zila ajdovskih spoved in njih spokorenja. Treba
je bolj jasnih svedočeb. - Zgodopisniki terde, in
med njimi hudobni Voller, da malikovavci so so
spovedovali v slovesnostih orfejskih, cereskih
itd; pravijo, da tisti ajdovski popi, kteri so v tih
godovih spoved poslušali, so nek ključ na ram-
nicah nosili, ki je bil znamnje njih molčečosti.^—
Na Samotraškem otoku v Arhipelagu so neznabogi
čudovitno spravno bogočastje opravljali. Kdor se
ga- je hotel vdeležiti, se je moral poprej svojih
grehov čislo obtožiti. Malikovavski pop, ki je on-
dašno bogočatsje vodil, se je klical „ Koes „  in je
oblast imel tudi od vbojstva odvezati, pa kriva
presega se je med poglavitne grehe štela. ( Miro¬
slav  K revzer).  Med tem ajdovskim bogočastjem na
Samotraškem otoku in med našim keršanškim ro¬
manjem je spoznati lepa prilika. Kdor se želi na
božjih potih odpustkov vdeležiti, se mora svojih
grehov čisto spovedati, in navadno imajo duhovni
pri božjopotnih cerkvah veči oblast v spovednicah
kakor pa drugi mašniki.

—c 280 )—

V Elevzi, starem mestu na Gerškem, so
mnlikovavci v čast boginje „ Ceres „  znamenite
duhovne skrivnosti obhajali. Kdor jim je hotel
pričujoč biti in se ž njimi soznaniti, se je moral
poprej čisto spovedati; celo vemo, da cesar
Mark Aureli se je iz tega vzroka velikemu on-
dašnjemu duhovnu imenovanemu „ Hierofant  „
svojih grehov obtožil. Če se je kak družtvenik
velicega greha krivega storil, je bil od skrivnost
odločen; zatorej je eden ondašnjih popov to opra¬
vilo imel, da je vse družtvenike vedno spominjal
grešne nagone krotiti, za čistost serca skerbeli in
vse dela v dobrem namenu opravljati. (Potovanje
Anaharsis.)  Ali se vam ne dozdeva, da imamo tu
pred očmi predpodobo današnih evangeljskih
sovetov?

Da! resnično je, tudi ajdje so po svoji
šegi spoved imeli, in med njihovimi popi najdemo
take, ki se niso z drugimi rečmi pečali kakor s
tem, da so spoved poslušali, ter imenovali se
„ voditelji vesti,,  ali pa spovedniki; če je kdo
dvomil, ali je kako djanje dovoljeno ali prepove¬
dano, se je ž njimi posvetoval in po njih učilu
vedel. Vse to se lepo strinja z našimi katoljš-
kimi spovedniki.

3. Pa ne samo nekdanji ajdje so spoved
rabili, marveč najdemo enako šego tudi pri da¬
našnjih malikovovskih narodih; — Kitajci so velik
mabkovavsk narod v Azii. Kadar njih cesar v
pričo vsega ljudstva malikom dar opravlja, mno-

-c  281  )-

goverstne obrede spolnuje, med kterimi je pa
tudi neka spoved. Oa namreč že poprej vse svoje
dobre in slabe dela zapiše na košček raza (atlasa),
kojega Jupč zovejo; sadaj se altarju bliža, mno-
gekrate poklekva, kadilo zažiga, vzame Jupe v
roke, bere tihoma, kar je nanj začerkal, se terka
na persi in obžaluje svoje slabe dela; stori sklep
v prihodnič bolj varen biti, položi Jupe v nek
kotlič, in kakor bi hotel svoje slabe dela pokon¬
čati, pod kotličern ogenj zaneti. ( Tableau religicux
de la Chine:')-  Kaj ne, da ta je lična podoba
naše spovedi? Kadar se grehov serčno zgrevamo,
se jih poboljšati obljubimo, ter se jih odkritoserčno
spovemo, ogenj božje ljubezni jih požge in po¬
polnoma vniči. -—

Na Tibejskem, ki je velika dežela na jugu
azijatske Rusije, ima vsak malikovavec svojega
spovednika. Kadar k njemu pride, in besede izu¬
sti: „ Jaz sem grešil „  kmalo pop nad njim neko
molitvo zmoli, od ktere pravi da mu odpuščanje
grehov nakloni. ( Oče Brunet  )

V Perzijanskem kraljestvu se malikovavski
popi „ Magi“  imenujejo in v petero razredov delijo.
Tisti zmed njih, ki vedno le spovedujejo in vestne
reči sodijo, se kličejo „ Desturans-Destur. “  Bukve
Magov zavkažejo odpustiti vsakemu razžalniku, če
se je ponižal in svojega pregrešita spovedal.
( Paralleles des Religious , Brunet  ). -

Na Cejlonskem otoku živi brojno in mo¬
gočno ajdovsko ljudstvo pod imenom Singulejci.

—( 282  )~

Njih popi „ Goni „  imenovani so kakor dušni
zdravitelji v visoki časti. Kadar se kak Singulejec
spreoberniti in pobožneje živeti nameni, pokliče
k sebi zvedenega Gona , se mu da posvarili in
podučiti - to je: pri njem spoved opravi, ter ga
prosi, naj bi ga v njegovih dobrih sklepih po zmožnosti
poterdil. ( Paralleles des Religions. )

.Indiani, zlo številen malikovavsk narod
v naj gorkejšiii krajih zemlje, imajo terdno vero,
da le kdor se grehov spove, dobi odpuščanje.

V Nittia - Karma , tako se zovejo obred-
ske bukve - (Rituale) Brahmanov, ajdovskega
ljudstva v Indii, se nahaja neko žebranje, klere-
mu ti ajdje moč grehe izbrisati pripisujejo. Mo-
litva se tako-le glasi: „ O  So«ce/ ti si bog
molitve-, odpusti mi vse grehe , k oj ih sem se v
molitvi krivega storil , vse grehe , ki sem jih storil
po noči , z mislimi , z besedami , z djanjem ; odpu¬
sti mi vse grehe , s kterimi sem se zagrešil zo¬
per svojega bližnjega z obrekovanjem , s krivim
pričevanjem, ko sem prepovedane jedi zavžival ali
pa od slabih ljudi se z darmi podkupiti dal-, od¬
pusti mi vse grehe , v ktere sem padel ali po
noči ali po dnevu. „ ( L’ abbe Dubois j.

In tako dalje nahajamo, bi rekel, pri
vseh narodih, kterim ni še luč svete vere v edi¬
nega Boga zasijala in od Jezusovega zveličav¬
nega evangelja nič ne vedo, se današnje dni
očitne znamnja nekake spovedi. Iz tega sodimo,
da tudi malikovavci, akoravno so celo vero v

—( 283  )—

pravega Boga zgubili, in slabši kakor judje po¬
slali, stvarnikovega navdahnenja dolžnosti grehov
se obtoževati, nikdar popolnoma overgli niso. Po¬
sebno pa se meni čudno zdi, da med ajdovskimi
neznabožnimi duhovniki take nahajam, ki se „ du¬
hovni očetje , dušni zdravitelji in spovedniki  „ zo-
vejo. To me zagotovi, da kar je z Božjo podobo
vred v človeško dušo vcepljeno, se ne da nikdar
več izbrisati; me prepriča, da kar Bog od svo¬
jega kraljestva človeški duši vtisne, se globoko
vkorenini, če se tudi blato svela čez vali, ven-
der ga ne zaduši, le spet požene in človeštvu do
stvarnika vnovič pokaže.

Glejte, ljubljeni kristjanje! take in enake
dokazila imamo od starodavnosti spovedi:  S per-
vim človekom se je spoved pričela, vse dobe
stare zaveze so judje edino ljudstvo, med kterim
se je vera v pravega Boga hranila, spoved ra¬
bili, še današnje dni judovski narod spoved ima ;
ajdje, kadar so od vere v edinega pravega Boga
odpadli, od judov se ločili in po vseh gričih in
dolih malikovali, so vender zavest od spovedi
seboj nesli, ter vedno se grehov obtoževali in še
današnji malikovavci neko spoved pri svojem ne-
znabožnem bogočastju rabijo. - Vse to nam jasno
19

C 284 )

spričuje, da versko resnico grehov se spovedati
je sam Bog človeškim otrokom razodel, da jo je
že pervemu človeku razodel, da od Adama sem
se je skoz vse veke v človeškej zavesti ohranila,
da Jezus Kristus, ko je spoved priporočava!, ni
nič novega učil, nič novega postavil, ampak sta¬
rodavno obtoženje grehov samo v zakrament nove
zaveze povzdignil. To pa nas tudi vabi zmagati
vse človeške terme in nagajivosti, in z veseljem
podvreči se Božji zapovedi, ktera veli grehov se
čisto in odkritoserčno obtoževati, ter ob svojem
času iti, in duhovnom se skazati, naj bi smrad-
ljivih gob očiščeni bili in nebeške milosti se
vdeleževali. Amen.

XVI. DOKLADNI POGOVOR.

Spoved v novi zavezi.

Prejmite svetega Duha ; kterim hote
grehe odpustili , so jun odpuščeni ; in
kterim jih bote zaderžali , so jim
zaderzani “  Tako je rekel Jezus
svojim učencom.

Janez XX. 23.

Vselej ko te velikopomenljive besede v
svetem evangelju beremo, se spomnimo na spo¬
ved med kristjani, in se čudimo nad visoko
oblastjo katoljških duhovnov, da oni ljudem grehe
odpuščati ali pa zaderževati zamorejo. In pri teh
besedah je še te po svoji rešivni smerti in po
svojem častitem vstajenji izgovoril, pa še to-Ie,
da je poprej v svoje učence dihnil in svetega
Duha jim prejeti velel; še Jo posebno je zname¬
nito da mili Jezus jih je še le potem sodnike
grešnikov postavil in pooblastil grehe jim odpu-

— ( 286  )—

ščati ali pa zaderževali. Vse to kaže, da mu je
volja bila novo naravnavo za odpuščenje grehov
vpeljati; s tem je naznanil, da v novi zavezi
zamorejo grehi le v njegovi britki smerti in naj bi
se njegovi namestniki-spovedniki v razsodbi greš¬
nikov in grehov ne motili, dal jim je pomoči
in razsvetljenja svojega svetega Duha.

Ko je ljubeznivi Jezus na zemljo stopil,
je našel, da ljudje so v spokorenji odpuščanje
grehov iskali, in da s pokoro stare zaveze je
neka sicer mnogoverstna spoved sklenjena bila,
kakor smo v zadnjem poduku slišali. On je bil
prišel postavo dopolnit in še doveršit; je pokoro
stare zaveze povzdignil v zakrament nove zaveze,
in mnogoverstni spovedi jednoličnost dal, ker je
svojim pravovernim enkrat za vselej velel duhov¬
nom se grehov obtoževati. In čuda! v tej novi
vpeljavi ni bilo v pervi dobi keršanstva nobenega
nasprotovanja, ne od strani judov ne od strani aj¬
dov; kajti spoved jim je bila že v navadi, bila jim
je naravna postava; zdelo se je, da Jezus jim
ni nič novega naložil; v poznejih dobah pa in
še v sadanjih časih nekteri ljudje nad ušesno
spovedjo veliko revkajo, in marsikteri v • svoji
nevednosti terdijo, da jeznajdba radovednih duhov¬
nikov. Seveda reveži po temi tavajo. — Naj
bi vas, ljubljeni kristjanje, pred zapeljevanjem
takih abotnikov zavaroval, hočem vam dans od
spovedi v novej zavezi , toje : od spovedi med krist¬
jani  govoriti in bom dokazal:

— ( 287  )—

I. da ušesno spoved je Jezus Kristus zapo¬
vedal ';

II. da ušesna spoved se je skoz vse keršanske
veke v katoliški cerkvi rabila ;

III. bom povedal kaj drugoverniki od naše ka¬
toliške spovedi mislijo in govore.

Molim svetega Duha, naj bi vam razum¬
nost razjasniti blagovolil, da bi vse te resnice
prav zastopili, in radi se svete spovedi v zveli¬
čanje svojih duš posluževali. Bom začel svoje
razlaganje v imenu Marie Device brez madeža
spočete.

Spoved v katoljškem pomenu je ponižno
in zgrevano obloženje po svetem kerslu storjenih
grehov pred mašnikom k spovedanju pooblastenim
nadjaje se zakramentno- odvezo prejeti. — Pri
spovedi, kakor smo jo zdaj orisali, je na tri reči
paziti: 1. da se je treba le tistih grehov obtožiti,
kojih smo se po svetem kerstu zadolžili; kajti
vsi pred kerstom storjeni grehi so v svetem
kerslu popolnoma zbrisani; 2.  po svetem kerstu
storjenih grehov se imamo le pred mašnikom k
spovedanju pooblastenim obtožiti; zakaj vsi du¬
hovni imajo sicer po mašnikovem posvečenju
od Jezusa Kristusa jim dano oblast v smertni
nevarnosti nas vseh grehov odvezati, pa razun
smertne nevarnosti je oblast mašnikov, kar spo-

—c 288 ) —

vedanje utice, v prid spovedancov mnogo okraj¬
šana; 3. da se spoved zove je treba pred maš-
nikom grehov se obtožiti v tem namenu, naj
bi zakramentno odvezo prejel; kajti, če ne
želiš odveze svojih grehov, nikakor spovedi ne
opravljaš, marveč se z mašnikom le kakor z dru¬
gim prijatelom od svojih slabost pogovarjaš, se
zakramenta ne vdeležiš in odpuščanja grehov ne
dosežeš. Seveda se terja v dosego svete odveze
le ponižno in zgrevano obtoženje grehov in na-
tanjčna odkritoserčnost. Pa dans nič ne govorim
od teh lastnost, marveč, ko sem teh reči samd
omenil, grem k zastavljeni predmetni resnici in
rečem:

I. da ušesno spoved je Jezus Kristus zapovedal.

1. Te resnice se očividno prepričati razgernimo
sveto evangelje. V šestnajstem poglavju evangelj¬
skih bukev svetega Matevža beremo sledeče
Jesusove besede, ktere je govoril svetemu Pelru
rekoč:,, Ti si Peter , (to je: skal a) m na to skalo
bom zidal svojo cerkvo, in peklenske vrata je ne
bodo zmagale. In tebi bom dal ključe nebeškega
kraljestva in kar koli boš zvezal na zemlji, bo
zvezano v nebesih ; in kar koli boš razvezal na
zemlji, bo razvezano v nebesih ; in kar koli
boš razvezal na zemlji , bo razvezano tudi v
nebesih,,  Mat. 16 18-19. S temi besedami je
Jezus svetega Petra postavil poglavarja svoje
čede in mu oblast dal vesolno cerkvo pasti,
vladati, voditi, in pa keršanskim dušam nebesa

— c 289 )—

odperati in zaperati; kajti besedi n  zvezati in
razvezati “  pomenite „grehe odpuščati ali prider-
ževati.  —

V osemnajstem poglavji evangeljskih bu¬
kev imenovanih svetega Matevža beremo enako-
pomenljive Jezusove besede, ktere je govoril vsem
svojim apostelnom ob enim rekoč: Resnično vam
povem , kar koli bote zavezali na zemlji, bo za¬
vezano tudi v nebesih ; in kar koli bote razvezali
na zemlji , bo razvezano tudi v nebesih.  “Mat. 18.
18. S temi besedami je Kristus vsem svojim apo-
steljnom oblast dal, grehe odpuščati ali prider—
ževati. —

V dvajstem poglavji evangeljskih bukev
svetega Janeza beremo une Jezusove besede,
kterih sem omenil že v začetku, in nam prav
jasno dokažejo, da mili Jezus je svojim učencom
oblast dal nad grehi in grešniki, ker je rekel:
“Prejmite svetega Duha ; kterim bote grehe odpustili ,
so jim odpuščeni ; in kterim jih bote zaderžali so
jim zaderzani.,,  Jan. 20. 22-23. Sveti tridentinski
zbor pravi: a ko kdo reče , da te Gospodove besede
niso razumeti od oblasti, v zakramentu pokore grehe
odpuščati ali zaderževati , kar je katoliška cerkva
od začetka razumevala , ... ta bodi izpahnjen  —
preklet.  Seja 14. zakonilo 3.

2. Vsak pameten človek lahko razume, da
Jezus je dal svojim aposteljnom oblast greh od¬
puščati ali pa zaderževati; vender, ako bi greš¬
niki dolžnosti ne imeli svojih grehov natanjčno

-( 290  ) —

se obtoževati, bi bila ta oblast smešna, lažljiva,
hudobna.

Rečem pervič , da brez dolžnosti grehov
se spovedovati bi bila aposteljnom dana oblast
smešna.  Kaj bote rekli od človeka, kteri se z
neko oblastjo hvali, pa se je nikdar ne more
poslužiti? Kaj ne, vi se mu bote spakavali, se mu
posmehovali? Denimo, da bi k aposteljnom nihče
ne prišel grehov se spovedat in odveze prosit,
in gotovo bi nihče ne prišel, ako bi ga dolžnost
spovedi ne vezala; kadnj bi se bili oni oblasti,
grehe odpuščati ali pa zaderževali, ali pa zader-
ževati, posluževali? Nikoli. Potem takem bi bila
njih oblast smešna.

Rečem drugič,  da aposteljnom dana oblast
bi bila brez dolžnosti spovedati se — lažljiva.
Lažljiva je tista oblast, kterej se sme vsaki spod¬
makniti, brez da bi se pooblastjeni nad tem pri¬
tožili mogel. In taka bi bila oblast grehe odpu¬
ščati brez dolžnosti obtoženja grehov. Malo kdo bi
bil k aposteljnom prišel in se ponižavni sitnosti
podvergel, ako bi vedil, da v gnado Božjo stopiti,
ga ne veže ojstra dolžnost svoje grehe jim na
uho povedati. In aposteljni bi se ne bili mogli nad
tem pritožiti — bi ne bili mogli grešnikov stra¬
hovati. Po tem takem bi bila njih — oblast
lažljiva.

Rečem tretjič , da dana oblast bi bila celo
hudobna ; zakaj Rešenik, ko je svojim učencem
rekel: pojdite grehe zavezovat ali pa razvezovat ,

—( 291  )-

ako bi ne bil grešnikom dolžnosti naložil grehov
se natanko obtoževati, bi se bil iz aposteljnov
norca delal. In to bi bilo pač hudobno.

Sadaj povejte mi, ali se sme od Božjega
Sina misliti, da je svojim ljubljenim učencom
smešno , lažljivo oblast podaril?  ali se sme reči,
da je bil do svojih predragih aposteljnov hudoben?
To bi bilo strašno bogokletje. Kdor ima še iskrico
zdrave pameti, mora spoznati, da z dano oblastjo
nposteljnom grehe odpuščati in zaderževati je pač
tudi ušesno spoved zapovedal.

3. Pa bo kdo ugovarjal, zakaj ni v svetem evan-
gelji omenjena dolžnost grehov se natanjčno ob¬
tožiti? — Nekaj tega ni bilo treba, ker je bila
spoved pri Idili že v navadi, kakor smo vidili
pri Janezu kerstniku v puščavi, da so mu greš¬
niki svojo vest odkrivali : nekaj pa v sve¬

tem evangelji vse zapisano ni, kar je Jezus
učil, marveč se hrani v ustmenem izročenji, in
pa še posebno kar svete zakramente utice, so
bili sveti evangelisti močno zaderžljivi in so ve¬
čidel le s’ kratkimi besedami samega vpostavljenja
omenili.

Obstojim, bo marsikter rekel, da aposteljni
so oblast prejeli grehe odpuščati ali priderževati
in tačasni pravoverni so zavezani bili grehov se
jim spovedovati, pa aposteljni so umerli in ž njimi
vred je vmerla njih oblast in spovedna dolžnost. —
Hudoben bedak tako govori! Jezus ni samo za
tiste ljudi, ki so v njegovem stoletji živeli, na

—( 292 )—

križu terpel, marveč je svojo cerkvo za vse veke
v zveličanje vseh ljudi vtemeljil. Kakor je v nebo
gredč aposteljne na svelu svoje namestnike po¬
stavil, tako je aposteljnom velel si namestnike
izvoliti z enako oblastjo, kakoršno so sami imeli;
saj je Petru rekel: „ Ti, kader se boš nekdaj spreo-
bernil, poterdi svoje brate.“  Luk. 22. 32. postavi
jih svoje namestnike z vso oblastjo, ktero od mene
imaš. Namestniki aposteljnov so pa škofje in vsi
drugi mašniki. Tudi njim veljajo Jezusove besede:
“Glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta „
Mat. 28. 20. in imajo oblast grehe odpuščati ali
pa priderževati,- torej so kristjani zavezani še
vselej grehov se obtoževati in ušesna spoved
ima svoj obstoj tudi še po apostolski dobi.

„Spoznam, da so mašniki namestniki apo¬
steljnov in vsi z oblastjo grehe odpuščati ali
priderževati obdarjeni;* bo tu pa tam kdo jeclal;
pa vprašam; ali bi mašniki ne mogli grehov od¬
puščati, brez da bi se jim grešniki na uho spovedo¬
vali ; saj pa vender iz svetega evangelja vemo,
da je Jezus marsikakemu grehe odpustil, brez da
mu bi bil svojo vest odkril.,, — Da jo mili
Jezus zgrevanim grešnikom grehe odpuščal, je
resnično; da bi mu bil kdo svoje grehe povedal,
mu ni bilo treba, ker Sin Božji je vsegavedoč in
pozna vse gube človeškega serca torej se ni mogel
motiti v delitvi odveze. l\'e tako mašniki. Oni grešniku
v serce ne vidijo, njegove vesti ne poznajo, njegovih
grehov ne vedo; ako bi brez spoznanja grehov

—c 293 )—

odvezo delili ali pa jo odrekavali, bi se v velike
zmote zapletali; temu bi, naj bodi kar hoče, rek¬
li: ‘‘jaz ti tvoje grehe odpustim;,, unemu pa bi:
‘‘jaz ti tvoje grehe zaderžim.,, To bi bila gotovo
velika zmota. — Resnično je, da Jezus Kristus je
svoje aposteljne in njih namestnike — mašnike
z besedami: kterim bate grehe odpustili , so jim
odpuščeni ; in kterim jih bote zader&ali so jim
zaderžani  “sodnike grehov in grešnikov postavil.
Kdor pa hoče prav soditi, mora reč poznati; kdor
hoče reč prav poznati, mora pritožbo poslušati;
po tem takem ni dvomiti, da v tistem hipu, ko
je Jezus mašnikom oblast čez grehe dal, je dal
tudi grešnikom zapoved grehov se natanjko pred
mašniki obtožiti.

Storimo še sledečo priliko: Neki kralj ne
more sam zadostiti vsem pritožbam svojih podlož¬
nikov. On poklice pred se naj pravičniše in vest-
nejše može iz svojega kraljestva ter jm reče : pojdite
po vseh delah mojega kraljestva in sodite ljudstvu
pravico. Vam dam vso oblast, kterim bote odpu¬
stili, tudi jaz odpustim; ktere bote kaznovali, jih
tudi jaz kaznujem. Ti možje gredo, pridejo v razne
dežele, in meni nič tebi nič tukaj enega veržejo
v ječo, tam druzega obesiti dajo, tretjemu pro¬
stost d are itd, brez da bi priložeb poslušali ali
kaj izpraševali. Gotovo bi jim kralj njih nespa¬
metnost opočilal, ter jim rekel, da s takim obna¬
šanjem zadovoljen biti ne more, da jim je vkazal
le po pravici soditi, priče izpraševati, zatožene

—( 294  )—

poslušati, pritožbe dobro presejati in razsodbe le
na podlago pravičnosti izgovarjati. — Enako maš-
šniki. Nebeški kralj Jezus Kristus jih je poslal
svoje ljudstvo soditi; in naj bi eden med vas
stopil in rekel: Od Boga imam oblast vam nebesa
razkleniti ali pa zakleniti, in sadaj bi začel: tebi
nebesa razklenem, tebi pa nebesa zaklenem; tebi
grehe odpustim, tebi jih pa prideržim ;  in bi
tako zaporedoma nad vsemi svojo sodbo iz¬
ustil, pa nobenega nič ne poslušal in ne poz-
vedoval, kakšine grehe ta, kakšine pa uni ima;
kaj pravite, bi li Gospod Bog njegovo raszod-
bo poterdil? Nikakor. — Kdor ni še tako hu¬
doben kot uni protestanski nadpaslir, ki je v
nekem sboru tri dni poredoma se potegaval za
oveljavo, tri dni pa za overženje ušesne spovedi
mora obstati, da spoved ni človeška znajdba,
marveč da natanjčno obtoženje grehov je sam
Jezus zavkazal. Da, brez odkritoserčnega obtoženja
ni odpuščanja grehov, ni zveličanja za grešnika. —
II. Ušesna spoved se je skoz vse keršanske
veke v katoliški cerkvi rabila.

Kakor Ima morje v 24 urah vselej svoj
pritok in odtok, tako se godi skoz in skoz tudi s
pobožnostjo med ljudmi; zdaj raste zdaj pa hira.
Kadar je pobožnost med kristjani rastla, so pogostoma
k spovedi hodili; kader je pa hirala, so svete
zakramente zanemarali. V trinajstem stoletji so
hili katoličani v vdeležvanji zakramenta svete
pokore menda zlo mlačni postali; kajti vemo, da

—( 295 )—

tačas leta 1215 je papež Inocenci III. v Rimu,
v veliki cerkvi svetega Janeza Lateranskega občen
cerkven sbor deržal, in v teni Lateranskem IV.
sboru se je sledeča postava izgovorila: “Vsak
pravoveren obojega spola , ki je že leta pametnega
razsodenja dosegel , se mora naj manj enkrat v
letu vsih svojih grehov svojemu duhovnemu pastir¬
ju sam natanjko spovedati , in naloženo pokoro po
svoji moči opravljati  ....  če ne , bo v življenji
iz cerkve izpahnjen in po smerti ne bo v blagoslov¬
ljeno pokopališče zakopan Ta cerkvena zapoved
je dala nekterim nevednežem priložnost blesti, da
papež Inocenci III. je še le ušesno spoved vpeljal.
Da to mnenje ni resnično, bom dakazal iz cerk¬
vene zgodovine. Hočem iz vsacega keršanskega
stoletja kakega poznanega cerkvenega pisatelja v
pričo poklicati. Ti naj nam povedo, da od Kri¬
stusa sem se jo skoz vse veke nove zaveze v
katoljški cerkvi ušesna spoved rabila.

1. stoletje , imenovana doba apostolska. „ Mnogi
pravoverni so prišli se obtožit in so svoje djanje
povedali.“  Tako beremo v apostoljskem djanji
19. 18. — Sveti Klement, tretji rimski papež po
versti od svetega Petra, v tem veku tako-le
govori: „ Dokler smo na tem svetu, pokorimo se
iz globočine serca svojih grehov , da Gospod nas
zveliča. Kadar bomo ta svet zapustili ne bo več
mogoče tam grehov se spovedati in pokoriti  (S.
Clemen. Ep. 2. Cor.)

— c 296 )—

2.  stoletje.  Sveti Irenej pove, da nektere ne¬
čiste ženske so bile od nekega Marka zapeljane
in so se očitno svojih grehov obtožile. S. Iren.
adv. Haeres. L. I. C. 9. —

3 . stoletje.  Modri Tertuljan piše v tej dobi rekoč:
“Spoved grehe toliko zmanjša kolikor jih hinavsko
zakrivanje povikša.,,  — “Ali ti je bolji na skriv¬
nem se pogubiti , kakor pa svojih grehov se ob¬
tožiti in zveličanima biti?,,  (Terlull. De Poenit.
C. 9. et 10.) — Učeni Origeu v tem veku tudi
tako le govori: “Ne smeš greha zakrivati, kojega
si storil , ....  Samo na tem veliko leži , da st
pravega spovednika izvoljiš.,,  (Origen. hom. II. in
psal. 37.) — “Prosim, ljubljeni bratje!,,  tako o
času sveti Ciprinn piše, “naj se vsak zmed vas
svojega greha spove , dokler je v tem pozemeljskem
življenji , dokler mu je spovedati se mogoče, dokler
sadostenje kaj velja , dokler gospod Bog po mašnikih
dano odvezo blagovoli.,,  (S. Cypr. de Lapsis.) —

4. stoletje.  V tem veku sta živela velika moža
sv. Atanari in Barili. Pervi pravi: “Ako se še
ni razvezala vez tvojih grehov, zaupaj se Jezu¬
sovim učencom , oni so vedno pripravljeni te od¬
vezati z oblastjo , ki so jo od Zveličarja prejeli „
(S. Alhan. in Luc.) — Drugi pa uči: “Potrebno
je svoje grehe unim odkriti , kteri so pooblasteni
božje skrivnosti deliti.  (S. Basil. in Regul. quaest.
228. de Poemt. C. 6.) —

5. stoletje  Sveti Krizostom, sv. Jeronim, sv.
Avguštin so bili veljaki svete modrosti v tej dobi.

297 )—

Sv. Krizostom piše: “Kdor se pred deželsko sod¬
nijo svojih malopridnost obtoži, bo obsojen ali na smeri
ali na vizljenje ; kdor se pa pred gospodovo sodnijo v
spovednici svojih grehov obtoži , se mu da nebeška
krona.,,  (S. Joan. Chrysost Hom, de Poeni.) —
Sv. Jeronim govori: Škofom in mašnikom je za¬
krament svete pokore izporočen. Oni imajo ključe
nebeškega kraljestva in sodijo ljudstva , preden
jih bo Gospod sodit prišel.,,  (S. Hieron. t. IV p.
75) — Sv. Avguštin uči: “Nihče ne rekaj: Jaz
se svojih grehov skrivaj pred Bogom pokorim . . .
Ni zadosti le Bogu se spovedati , marveč spovedali
se moraš tudi tistim , Meri so oblast ravezati in
zavezati prejeli,,,  (S. Auguštin. Hom. XXVI.) —

6. stoletje. “Zakaj hranite svoje grehe v skri¬
vališču vesti.,,  tako je sveti Gregor Veliki v tej
dobi pridigal, “potegnite jih - na dan , spovedujte
se jih, in po miloserčnosti mašnikov bote nijh od¬
vezani.,,  (S. Greh. Mag. in Joan. XI. 40.) —
“Brez spovedi nobeden ne doseže odpuščanja gre¬
hov,,,  je v tem času učil sv. Janez Kiimak.

7. stoletje. “Spoved ozdravi, spoved opraviči ,
spoved grehom odpuščanje dari vse zavpanje leži
v spovedi , v spovedi je usmiljenje, nobeden greh
ni tako velik, da bi po spovedi ne bil odpuščen.,,
Tako je v tem veku sveti Izidor Hišpanski
govoril. (S. Isidor. Hisp. in Comment. LI. C.
10 .) -

8. stoletje.  Častiti Beda je s svojo modrostjo
kinčal to dobo in on od spovedi tako-le govori: Brez

—( 298 )-

spovedi se tudi poboljšani grehi odpustiti ne mo¬
rejo.  (Bedo in C. Ep. Jacob:)

9. stoletje. Pravoverni se zatorej svojih grehov
pred mašniki obložijo , ker njim je Gospod dal
oblast razvezati in zavezati.„  Tako se čila v
keršanskih pudukih v tej dobi spisanih, (Instit.
LaicJonaer. Episcopi Aurel. L. I. C 15.) —

10. stoletje. “Ne boš dosegel zveličanja, ako
se ne obtožiš , da si grešil.,,  Takd v tem veku
govori Rateri, Veronski škof. —

11. stoletje.  Sveti Peter Damianski in sv. An-
zelni sta v tem veku slovela. Pervi pravi: “Spo¬
ved je pot , brez klere nobeden (grešnikj k Očetu
ne pride.,,  Petr. (Dam. Serm. 58.) —

Drugi uči: Kakor se pri kerstu vrojemi,
tako se pri spovedi djanski grehi izbrišejo.„  (S.
Anselm. in Elucidario.) —

12. stoletje.  V. tem veku je sveti Bernard ljudi
k pobožnosti budil, in tako-le učil: kaj pomaga
nekaj svojih grehov se spovedati in nekaj jih za¬
molčal 'i, na pol se očistiti in na pol pa nesnažen
ostati? Ali ni vse Bogu znano? Kako je to, da
si prederznete nektere reči v spovednici unemu
zakrivati , kterije Božji namestnik v velikem zakra¬
mentu svete pokore ? Oh grešna zmota l vi se ne
sramujete vmazati se, in se sramujete očiščeni biti.,,
(S. Bern. de Vita Solit, et Epist. 183.) —

Iz vsega tega smo prepričani, da od
pervega začetka je skoz dvanajst stoletij katoljška
cerkva v vednem posestvu svete ušesne spovedi

-( 299 )—

bila; torej da je ni še le v trinajstem veku papež
Inocenci III. vpeljal, kakor so nekteri sovražniki
svete resnice v šestnajstem stoletji bledli in še
današnje dni sein ter tje marsikteri hudobneži ble¬
dejo. Resnično je, kar je sveti tridentinski sbor
dne 25. listopada leta 1551 slovesno izustil re¬
koč : Iz postavljanja zakramenta pokore je vesolna
cerkva vselej razumevala , da je naš Gospod tudi
natanjčno obtozenje grehov zapovedal, in da cela
spoved je vsim, ki so po kerstu grešili, po bošji
postavi potrebna ; kajti naš Gospod Jezus Kristus ,
ko je v nebesa šel , je mašnike svoje namestnike
postavil kakor predsednike  in sodnike, Merim se mo¬
rajo vsi smertni grehi povedati , v hoje so krist-
janji padli, naj bi po oblasti nebeških ključev
razsojevali , ali so grehi za odpustiti ali za pri-
deršati ; ker vsak lahko spozna , da to sodbo bi
mašniki ne bili mogli izgovarjati, ako bi ne bili
grehov poznali , in tudi bi ne bili v stanu primor¬
je n e pokore nakladati , ko bi bili grešniki le na
sploh ne pa posebej in samši svojih grehov se ob¬
toževali“  Seja 14. poglavje 5. —

Mislim, da sem zadosti rekel od spovedi
v novi zavezi, da tako spoved, kakoršna je sadaj
med katoličani v navadi, je sam Jezus postavil
in se je skoz vse keršanske veke do sadanje do¬
be v katoliški cerkvi rabila, in rabila se bo do
konca sveta, naj jo nasprotniki psovajo, kar jim
je ljubo. Ušesna spoved je in ostane edina pot
v odpuščanje grehov-v večno zveličanje.

20

_( 300  ) —

III. Kaj mislijo in pravijo drugoverniki od na¬
še katoliške spovedi.

Kakor so v starem zakona mnlikovavci, ko so se
od judo v ločili, neko zavesi od starodavne spo¬
vedi seboj vzeli in vedno jo hranili; enako so
v novi zavezi vsi drugoverniki, ki so se od
svelega debla ediuozveličavne katoliške cerkve
odcepili, bodisi po svetih obredih kakor razkolni¬
ki, ali bodisi celo verskih resnicah kakor krivo¬
verci, katoliško spoved seboj nesli; seveda nek-
leri se je še sadaj derzijo, n. p. vsi izhodni kri—
sijanje: Gerki, Staroverci, Kopti, Nestorjani Ar¬
menci, itd; drugi pa so jo zgubili, n. p. prote¬
stanti, pa ne vsi. -- Gotovo je da Martin Luter,
kteri je bil oznanovavec protestanslva, ušesne spo -
vedi ni popolnoma overgel; on sam pravi: „Jaz
bi raji papeževo okrutnost prestajal , kakor pa
dovolil , da bi se spoved odpravila “  In v njego¬
vem malem katekizmu se te besede čitajo: Pred
Bogom se moramo vseh grehov krive spoznati tudi
tistih, lcojih se ne zavemo : pred spovednikom pa
smo dolžni samo tistih grehov se obtožiti , ki jih
vemo.  V njegovem pismu do Levskih bogoslovcov
tnko-le govori: ,,Jaz rad spoznam , da pokora z
oblastjo odveze , ali s ključem , ki razveže je zakra¬
ment ; kajti nas zagotovi odpuščanja v ljubezni
Jezusa Kristusa. u  — Iz 'tega vidimo, da Luter je
spoved čislal, in da protestanti so jo le pozneje
zgubili Pa vsi protestanti spovedi niso overgli.
Angležani se na smertni postelji kakor mi spove-

— ( 301 )—

d »jej o in njih pastirji jim odvezo delijo. — V
Norbegii in Švedii protestanti še današnje dni
ušesno spoved rabijo, Kadar ondi grešnik svoje
grehe pove. poklekne pred duhovnega pastirja in
ta mu odvezo deli rekši : „Z  močjo oblasti, ki
sem jo od Boga prejel grehe odpuščati, te odve¬
žem. “  — Pa še med nemškimi protestanti današ¬
nje dni je velik prepir zavoljo ušesne spovedi.
Nekteri jo hočejo spet vpeljati, drugi pa se je
branijo. V letu 1800 je protestanški nadzornik
Bogoljub Merkel v Ščavnici na češkem v mali
knjižici jasno dokazal, da ušesna spoved jim je
po božji postavi potrebna. — Pred šestimi leti
je v Lipnici nadzornik ondašnje protestanliške če-
de močno se poganjal za zopetno vpeljavo ušes¬
ne spovedi. On vmerje in njegov naslednik je
hud nasprotnik spovedi. Žalostno je v veri žive¬
ti, v kteri duhovni pastirji kol nespametni otroci
slepo muho love! Svest rečem z modrim prote¬
stantom Leibnic-om: Resnično, ta je velika dobro*
ta nebeškega Bogu , da je svoji cerkvi oblast dat
grehe odpuščati in prideržecati: to oblast imajo
mašniki , in kdor njih službo zaničuje, ni hren
greha “  (Leih. Svstemn Theolog.) —- In z dru¬
gim terdim da nemogoče je brez spovednice čed¬
nost ., pravico in nravnost le nekoliko vstanoviti.
(Fitz-Wi!iam. Lili. Atlicus).

—c 302 j —

Ljubljeni krisljanje! Sadaj sle se prepiča-
li, da sveto spoved, kakoršno mi opravljamo, je
sam Jezus Kristus zapovedal, da taka spoved se
je skoz in skoz v naši katoliški cerkvi rabila:
in ste slišali, da našej ušesni spovedi tudi dru—
governiki vso čast dajo. čeravno se je ne poslu-
žijo, nič ne de; mi smemo od njih reči, da spo-,^
znati dobro, jim je dano: storiti dobro, jim p
ni dano. Mi pa se ponižno zahvalimo Bogu za ta
nebeški dar. Gospod je sicer vse prav storil, pa
svest rečem, da zmed vsili Božjih dobrot naj ve-
či dobrota je spoved; spoved postavljaje je ne¬
beški Oče vso polnost svojega usmiljenja nam
podaril, spoved je edini prestol Božji na svetu
pri kterem grešni človek milost sprosi; vzemite
človeštvu spoved, in vsak človek s pervim gre¬
hom, ko ga stori, za vselej večni pogubi zapade.
Vekomaj hvala tebi trojedini nebeški Bog! da si
se nam vbogim grešnikom ljubeznjivo razodel, in
naznanil, kako se zamoremo grehov očistiti in
Tebi dopasti; in Tebi, ki si učencom in mašni-
kom oblast da! rekoč: ,,/derim bote grehe odpu¬
stili, so jim odpuščeni ; in Merim jih bote za-
derzali , so jim zaderžani."  našemu premilemu
Jezusu, kteri z Bogom Očetom živiš in kraljuješ
v edinosti svetega Duha bodi čast in slava veko¬
maj. Amen.

(303)

Prmenles aermones 16 nihil continent,
quod juiei calh. vel bonis moribus ^adverselur.

Qnapropter Ubenter permiUimus , ut 1ypis
imprimantur.

Goritiae die XIX Novembris 1860.

ANDREAS m. p.

Arehiepiscopm.

• ■ 'V !

\

;

hrfr / r/

.

; itv >j ■

rt\ .i > iUi\ b®#o

'

•,‘b .' •.•■L*

Kazalo obeh delov II. svezka.

Stran.

I. Naj nesrečneji grešnik- kako mu po¬
magati  .. . 3

//. Maria- vrata nebeške .23

III. Čistost .43

IV. Molitva .  .63

V. Tudi malih grehov se moramo varovati  81

XIV. Stanovitnost v dobrem. Dokončanje mi-

siorta  ..257

XV. Dokladni Pogovor. Starodavnost spovedi  269

XVI. „  „ Spoved v novi zavezi  285





At O’ '

Gf/'

o  ? /-

C0B1SS y.04Ž’400

NARODNA IM UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000428924