Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 7. Gotovo se je marsikdo uže kdaj vprašal: Kaj mi je obleči danes? Posebno ženskim dela to vprašanje mnogokrat dosta preglavice: MKatero krilo oblečem danes", in poleg tega si misli vsaka, nda bodem bolje ugajala — moškiml" In čemii se oblačimo sploh, saj je toliko živočih stvari na sveti, ki ne poznajo obleke? Na to nam odgovarja nemški pesnik Heine: nBei uns zu Lantl die VVitterung, Moral und Polizei Gebieten streng, dass Alt und Jung Leiblich bekleidet sei". In mož ne govori ravno naopačno. Vreme, morala in — policija nas omikane Evropce silijo, da se oblačimo. Ni me volja na tem mesti reševati vprašanja, bi li ne mogli prebiti tudi brez obleke. Tako je in nič drugače. Mi, in še enkrat: m i naobraženi Evropci nositno obleko; in kdor je nima, naj si je kupi, kajti Evropec brez obleke ne more biti nraven človek. Punctum! človek pride res gol na svet. Ali babica ga uže čaka s pov6ji, plenicami, ruhami, rutami in drugo takšno robo, ter ga naglo zavije, povije in skrije, kajti utegnil bi se prehladiti, zboleti in umreti. Ali je to povijanje potrebno ali koristno, o tem sem uže pisal obširneje v prejšnjih letih. Tudi zdaj še terdim, da ni potrebno, niti koristno. Vendar kakšna bodi obleka otroku? Čista bodi in suha. To je pervi in glavni uvet. Dalje nima biti pretesna, ker ovdra sopenje in kervotok; a tudi preohlapna ne, kajti takšna spušča preveč merzlega vzduha do telesa. To velja o obleki sploh. Oglejmo si to stvar nadrobnejše. Glavo pokrivajmo otroku le z Iehkim pokrivalom. Cim menj nosi na nji, tem lažja in bistrejša mu bode. Isto tako ni zavijati pretoplo vratu in persi, a trebuh in noge imajo biti vedno na gorkem. In prav v tem se greši največ. Kako se pazi na vrat, takoj skerbč stariši, da se utegne otrok prebladiti, da bode jel kašljati, ako mu ne bodo ovili vratu z desčtimi rutamil Ali nožice mu puste takd lepo gole, kakor jih je prinesel na svet, in burja mu piha svobodno po njih in po trebuščku, da je veselje. Potem se še čudimo, kako more zboleti, saj smo ga tak6 zavijali! Res zavijali smo mu čisto nepotrebae ude telesne; a uogovic se vidi jako redko pri rnalih otrocih. — nOnesnažil bi si jih", tak6 se odgovarja. Kaj je potem? Naj jih onesnaži, toda bolan vsaj ne bode tak6 lehko. Vsaka mati je ponosna na to, da je nje otrok prav lepo opravljen, kadar ga nosi na izprehod. Obleče se mu lepa srajčica, mična čepica in obujejo Iep6 vliti čreveljci, da se na tesno oprijemljejo nožič. Temu moram ugovarjati. Čreveljci otrokovi imajo biti ohlapni. Otrokova nožica je mehka, kaj lehko se stisne, kaj lehko se jej da, posebno s tesnim obutalom, kaka nepristojna podoba, in otrok je nadlčžen vse življenje. Ako tudi čuje mati izraze, kakor n. pr.: „ Glej te deteta, kakšno obutalo ima, štiri noge bi se vteknile vanje!" — naj se ne briga za to. Ljudje govoreči tak6 so brezuniniki. Toda matere so uže take. Saj ljubijo one same tesne črevlje in tesue modrece. In hčere raorajo tudi hote ali nehote nadevati si tesne persne oklope, češ, to jih dela vitkejše mičnejše in — kar pristavljam jaz — bledolične. Dobro, da sem o tesnih modrecih uže pisal, da sem zatorej zdaj odrešen tega zel6 malo hvaležnega posla! Obleko si navadno priterjamo na telesi s pasom. Po mislih znanega nemškega medicinskega pisatelja dr. Bocka bi bilo boljše, da bi nosila obleko ramena, a ne ledja. Zato bi priporočal namesto jermenov ramnice. Menim, da je dovolj o obleki. Še nekaj o p6steljah. Dobra postelj je mnogo vredna; žal da imajo ljudje tak6 različne in naopačne pojme o dobrih ptfsteljab. Mnogi menijo, da so one najbolje, v katerih so pernice, v katere se človek kar pogrezne, ko leže. To je zel6 kvarno. Strani s pernicami! Žimnice naj pridejo v rabo le še na otroških posteljab, a odraščenci naj bi ležali na samih slamnicah. Bog me varuj tega, — poreče marsikatera skerbeča gospodinja, — kaj porek6 drugi, kaj si bodo mislili ljudje, da niraam raorda novca, za kupiti si pernic! — Tu čujete spet ono brezpametno baharstvo. Ženske vidijo le rade, da se ne nblamujejo" pred svetom, le gledajo, kak6 bi slepile svet; toda žal, da se pri tem samč pogostoma najbolj opeč(5. Kadar le količkaj pride otrok do moči, naj se oblači sam. Oblačiti ga predolgo pravi se podpirati in gojiti lenobo. Otrok se mnogokrat koplji. Kopel čisti kožo, — in ta je prevažen organ telesen. V koži človeški je neštevilno drobnih potnic, in te so potrebne, kajti skozi nje sopemo. To se utegne zdeti marsikomu čudno in morebiti neverjetno. A skušnja nas uči, da človek, ki si sežge sara6 tretjino kože, mora utnreti. Po koži prihaja v kri precejšnja množina vzduba, in iz nje zopet izhlapeva. Skozi usta in nos ga ne spravi človek nikdar toliko v-se, kolikor potrebno. Vendar koža spolnuje le takrat ta svoj nalog, ako so omenjane nje potnfce odperte. Toda zapre jih lc premnogokrat nesnaga. In kak<5 lebko se onesnaži slabi otrok! V posteljici leži povit, ne se moči mu geniti, niti prositi, naj ga dvignemo, ako ima kako telesno potrebo. In ko jo opravi, se začne vselej jokati. Takrat mu je treba, se ve, vselej priskočiti na poraoč, ter ga očediti. Koplji se otrok vsak dan, in sicer v pervih mesecih v tako topli vodi, kolikor je more prenašati roka odraščenca. Pozneje v mlačnejšo. Telesce se mu dergni v kopeli s kako mehko otilačo; ali paziti je, — omenja dr. B o c k, — da se mu ne dergnejo tudi oči z isto, s katero se telšsce. — »Mnogo je otr6k (navadno so to rumenolasi, ki imajo tudi zelo nežno kožico), ki v kopeli kar dergočejo, in kateri so po tem zelo razdraženi ter nahodni. Teh ni kopati tolikrat, na tedea največ po dvakrat". (Dr. Bock.) Ko se skoplje otrok, dobro naj se otare in zavije spet v suho perilo.