
-


Mohorjeva knjižnica 6

Fr. Jaklič

Zadnja na grmadi

Zgodovinska povest

Vi '

1925

Založila Družba sv. Mohorja

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah.

Zadnja na grmadi

Zgodovinska povest

Spisal

Fr. Jaklič

43238

M * Oi-ooOSbV?

Napisal sem povest, ki se je vršila na ribniških
tleh, ko se je pisalo 1701 po rojstvu našega Gospoda.
Zajeta je iz aktov, ki so jih pisali pri cesarski krvavi
sodbi meseca malega in velikega travna istega leta v
ribniški graščini in kateri spisi so shranjeni v našem
deželnem muzeju. Anton Lesar, katehet in učitelj slo¬
venščine na ljubljanski višji realki, ki je izdal 1. 1864
spis »Ribniška dolina na Kranjskem«, je v svoji knjigi,
in sicer v XII. oddelku, priobčil pod naslovom »Po¬
slednja čarovniška pravda v Ribnici« v slovenskem
jeziku zapisnike te pravde, Tam pove, da jih je poslo¬
venil tedanji graščak, iskreni rodoljub Karel Rudež.

Časi, v katerih so se vršili dogodki, ki sem jih
napisal po vrsti, so bili slabi. Ljudje si še niso bili
opomogli od turških navalov, cesar Leopold se je
vojskoval s Francozi za dediščino v Španiji, po deželi
so hodile naborne komisije s svojimi bobnarji in na¬
birale vojake »za cesarja« z denarjem in s silo.
Zemlja je pa slabo rodila. Kar je po ribniški dolini
ostalo za pomladanskim mrazom in črvom, so vzele
jesenske povodnji, ki so redno zalivale dolenji konec
doline. Kmet, ki je sejal žito po hrovaških in gori-
čevskih njivah in ga usipal iz pesti na gosto, se je

Zadnja na grmadi.

1

2

potem čudil, ko je videl, kako redko je žito, koliko
je praznih lazov na obdelani njivi. In ko je žalosten
hodil ob njivah in računal, kako nedostaten bo pri¬
delek, je ugibal, zakaj je žito tako redko in slabo. In
takrat se je spomnil na jate ptičev, ki so se ob setvi
zgrinjale po njivi za njim in pred njim. In toča in po¬
vodenj in druge uime tudi niso prišle kar tako. Še¬
petati so si začeli skrivaj in kesneje so vpili na glas:
Ta hodi na Klek in ona je zaznamenovana na plečih.
Kar očito so kazali za njimi.

Kaščo so imeli v Kadlovcu.* Tja doli so tovorili
leseno in lončeno robo, nazaj pa turščico in drugo
žito. Davki so bili sftašni. Še celo dekla je morala
dajati na leto šest grošev davka od svojega zaslužka.
Po cerkvah so pobrali srebrno in zlato posodo za
vojno. Draginja je bila neznosna. Za mero soli je bilo
treba dati dve meri žita in hitro je bilo treba zame¬
njati, dokler ni tovornik vreče zavezal in šel ž njo
naprej. Kdor ni tovoril ali sicer kupčeval, kdor ni znal
izdelovati blaga, kakršno se je tržilo, ni imel »božjega«
v žepu. — Gostilne so bile pa le polne. Tovornik je
lahko zaslužil, lončar je hitro prodal svoje izdelke,
rešeta so šla dobro izpod rok in tudi žlice in škafi.

Tržan ni baš stradal. Tovorniki in drugi potujoči
obrtniki so mu dajali zaslužka, tako da je bila trška
»župca« še precej mastna in obilna tudi takrat, ko je
bil kmečki ričet silno redek in pust.

Kadlovec = Karlovec.

Prvo poglavje.

Na sramotnem kamnu.

Na beli ponedeljek je bil v Ribnici semenj. Sej¬
marji iz oddaljenih krajev so bili prišli že zadnje dni
pred sejmom s svojim blagom. Črnopolti Poljanci v
belih oblekah od hrvaške granice so pritovorili na
majhnih konjičih turščice, pšenice in drugega žita, ki
so ga naložili v Kadlovcu. Od iste strani so prihajali
tudi tovorniki z vinom, ki so ga dobili v metliških
vinogradih in iz bližnje Hrvaške. Skozi gorenji konec
doline so prihajali s svojim blagom laški trgovci.
Imeli so najete tovornike, da so jim s konjiči prena¬
šali robo s semnja na semenj. Prinašali so barvano
volneno blago, rute in mušelin, Židane trakove in
sukno iz Padove, pa tudi dišave in lepo opremljene
pasove. V ličnih usnjatih torbicah, ki so jih imeli pri¬
pasane navadno na golem životu, so pa imeli tudi
prstane in uhane, ki sicer niso bili vedno pristno
zlato, a se je vendar vselej dobro spečalo, navadno
skrivaj premožnim hčeram iz trgov in gradov. »Kozje-
bradec« je jezdil na visokem konju v zložnem sedlu.
Svojo pernato posteljo je imel zloženo in pritrjeno

1

4

zadaj na sedlu, da se je lahko naslonil nanjo, ko je z
visokega mesta motril z zaspanimi očmi bedne to¬
vornike in njihove še bednejše konjiče, ali je pa
dremal. Istočasno ž njim so prihajali Čiči, visokorastli
in koščeni. Njihovi konjiči so bili otovorjeni z mehovi,
v katerih je bilo olje, ki je rastlo na obmorskih bre¬
govih, sladka brežanka, tudi vinski jesih. Pa Čiči niso
hodili prazni za svojimi konjiči* temveč so nosili še
ogromne mehove, napolnjene s soljo, ki so jo dobili
v solnih skladiščih ob morju ali spotoma v Cerknici
in drugod, kjer so bile solne zaloge. Znoj so si brisali
z rokavom, a gole prsi so se jim svetile kot z oljem
namazan baker, Čič, ki je tovoril, je trgoval na svoj
račun. — Od Lašč doli so pritovorili gorenjski fuži-
narji, ki so imeli v skrinjah žeblje in železno orodje,
v omotih kose in srpove. Konje so gonili sami. Kdor
je imel več tovorov, je imel s seboj hlapca, Široko-
plečim in okrogloličnim Gorenjcem se je poznalo, da
jih obrt dobro preživlja. Od Gotenic sem pa so pri¬
hajali Bajtarji, otovorjeni s podolgatimi brentami. V
brentah je bilo naloženo sadje, ki je rastlo na morskih
otokih: smokve, rožiči in sladko grozdje, ali pa blago
iz reških boteg, katero so zamenjavali za rumeno
maslo, ki so ga prodajali v Reki in drugih mestih ob
morju za beneško srebro.

Na semanji dan je pa pritiskala bližnja okolica.
Na vse zgodaj so prišli Dobrepoljci in Krajinčanje,
visokorastli, zgovorni ljudje, nesoč na semenj maslo,
polšje in lisičje kože, goneč govedo in koze. Bradati

5

Kočevarji s kozjimi čredami ter govejo živinico, le
malo večjo kakor je drobnica, so se vsipali na spodnji
konec trga. Oprtiv so nosili kože lisic, jazbecev,
kun, polhov in druge zverjadi, katere je bila polna
okolica njihovih selišč. Vso zimo so lovili in nastav¬
ljali, a sedaj so nesli na veliki semenj, da prodado
dragocene mehove laškim in nemškim kupcem, ki
jih spečajo potem v laško deželo in na Francosko ter
na obale Severnega morja, kjer jih predelajo umetni
krznarji v dragocena oblačila. Lončarji so pripeljali
na kolcin svoje zaloge, kolikor so jih imeli, a va¬
ščani izpod Velke gore, s Slemenov in iz Lašč so pri¬
hajali z leseno robo. Vso zimo so obdelovali neiz¬
črpne zaklade gozdnega lesa, narejali najraznovrst-
nejše orodje in posodo, Sedaj neso na trg, da zame¬
njajo robo za zrnje in usnje, za sol in platno ter morda
dobe še kak groš. Lejte jih, kako gredo! Kako
majhni so možje v primeri z visokimi krošnjami, ki
jih nosijo oprtane! Kolika bremena imajo na glavi
njih žene! Sinovi nosijo krošnje, hčere so vse oblo¬
žene z robo in manjši otroci vlečejo kolca, na ka¬
terih je navrhana posoda. Tu rešeta, tam škafi, brente
in putrhi, iz katere vasi je pač krdelo, ki je hitelo v
semenj.

»Preveč ste se obložili,« so ogovarjali prehite¬
vajoči zaostale,

»Ne vem, ali nam je narejeno ali ka-li. Kar ne
moremo naprej. Kakor bi imeli noge zvezane! Bog
se nas usmili!«

6

Nekaj nevoščljivosti je bilo v besedah zaostalih,
ki so z grenkim občutkom zrli za onimi, ki bodo prej
na mestu in na ugodnejših prostorih.

Že v zgodnjih dopoldanskih urah je bil trg poln
sejmarjev. Na trgu pred gradom so bili razložili to¬
vore ob eni strani tovorniki s soljo, ob drugi pa to¬
vorniki z žitom. Preden so postavili blago na prodaj,
so oddali tržnim čolnarjem za »štungelt« po meri od
tovora. Ob pokopališču so imeli razpostavljeno leseno
posodo Gorenjci in Slemenci, V spodnjem koncu
trga so imeli Dolenjci svojo robo, ki je »pela kakor
zvon«. Ob kapelici sv. Rožnega venca so imeli svoj
prostor platnarji, ki so prodajali pa tudi kupovali od
kmetic, ki so prinesle na prodaj izdelke pretekle
zime. O, kako dolge so bile »žive lehti«, ko so merili
kupljeno platno, kako kratke, ko so ga prodajali! Ob
obeh straneh ceste, ki vodi skozi trg, so pa stali v
dolgi vrsti štanti, pokriti z belim platnom, tudi nepo¬
kriti, ako je bilo blago tako, ki mu ne škodi nekoliko
dežja ali solnca. Tam so razstavili blago domači klo¬
bučarji, krznarji in strojbarji. Vmes so razkazovali
Lahi svojo bleščečo robo in bele zobe. Gorenjski
kovači so ponujali vsakovrstne žeblje, sekire in
motike, pasti za zverjad in čekane ter vse orodje,
katerega ni mogel nadomestiti les. Debeli srebrni
gumbi na črnih telovnikih so pričali, da je njihova
trgovska obrtnost dobičkonosna. In tako se je dobilo
na semnju vse blago, ki ga je premogla dežela ali je
prišlo iz dežel ob morju. Po trgu gori in doli pa je

7

valovila pestra množica sejmarjev. Znani iz prejšnjih
sejmov, sorodniki iz oddaljenih krajev, mešetarji in
trgovci so se glasno pozdravljali.

Nič manj živahno ni bilo na živinskem semnju
onstran vode, na Mlaki. Mešetarji so s kletvicami in
psovkami delali kupčije, koze so meketale, živina
mukala. Kozje črede so razširjale oster duh, ki pa
ni presedal onim, ki so imeli vsakdanji opravek s
kozami,

»He-e! Mrkaj! Vrag te podišal! Daj mir!«

Tržani so imeli okna, obrnjena proti kozjim čre¬
dam, zaprta.

Veliko ropota je povzročal vojaški bobnar, ki je
hodil po trgu in zdaj pa zdaj udaril na boben močno,
da je preglušil sejmarsko viko in šumenje. Spremljali
so ga vojaki v rdečih hlačah in belih kamižolah. Dva
sta imela dolge konjeniške sulice, na katerih so bile
pripete zastavice v cesarskih barvah. Kadar se je
bobnar ustavil, sta ga vzela na sredo in uprla sulice
na tla, sicer sta hodila s povešenima sulicama pred
bobnarjem in mu brezobzirno delala pot skozi gnečo.
Druga dva vojaka sta imela opasane palaše in sta bila
poleg samo zato, da sta dražila ženske in nagovarjala
fante.

In še en vojak je hodil ž njimi opasan s palašem,
ki mu je iz nedrij gledal kos papirja. Ko je bobnar
nehal in so ljudje v krogu stali okrog njih, je vzel iz
nedrij papir in začel razglašati po nemško, a potem
je povedal »po kranjsko pefel gospoda obrsta«, ki

8

pravi, »da gnadljivi gospod cesar vodijo vojsko s
Francozi in nabirajo Soldate. Kdor nima grunta ali
babe, se mora postaviti pod mero. Melda se pri go¬
spodu obrstu, ki imajo v gradu svoj kvartir. Tam se
vpiše in dobi na roko denar.«

In potem so šli vojaki z bobnarjem naprej in čez
nekaj časa je zopet pel boben in je klicar razglašal
»pefel gospoda obrsta« in so vojaki nagovarjali mla¬
deniče in lovili dekleta, ako so se preveč brezskrbno
postavljale v ospredje med gledalce.

To se je ponavljalo ves dan. Uspeha ni bilo
posebnega.

»Cesar naj se sam vojskuje s Francozi,« so si
mislili mladeniči. »In obrst naj postavi svojega psa
pod mero, denar naj pa obdrži.«

Le malokdo se je javil. Bili so le lahkomiselni
mladeniči, katere je premamila bleščeča uniforma
ali ki so vedeli, da jih graščina gotovo z doma potisne,
pa taki, ki so imeli hudodelstvo na vesti in so se z
begom k vojaštvu odtegnili sodbi; jeznoriti pobalini,
ki so živeli v sporu z domačimi in so se polakomnili
ponujanega denarja, da so laže pijančevali.

Ko se je po zadnji maši ob enajstih izpraznila še
cerkev, v kateri so se že od ranega jutra brale svete
maše in so pobožni sejmarji od blizu in daleč na¬
polnjevali prostorno cerkev, je bilo na semnju naj¬
bolj živahno. Sklepali so kupčije pri vseh štantih.
Prodajalci so hvalili blago, kupci pritiskali ceno. Kdor

9

je bil že nakupil, je pa še hodil po semnju, iščoč
znancev in prijateljev, da bi šli v gostilno.

V istem času pa nastane v spodnjem koncu irga-
velik vrišč in krik, jokanje in vpitje. Naenkrat je na¬
stala velika gneča na cesti, po kateri so štirje biriči
pehali pred seboj žensko, ki je jokala na ves glas,
vila roke in prosila: »Pustite me, jaz nisem ničesar
naredila. Nikoli nisem bila na Kleku!« Vrgla se je
na tla in se ni hotela premakniti: »Usmilite se me,
ljudje božji! Mojih otrok se usmilite! Kje je moj mož?«

Biriči pa niso smeli imeti usmiljenega srca. Su¬
vali so jo, da je vstala, in jo pehali pred seboj, dokler
se ni zopet vrgla na tla.

»Ne grem, pa ne grem. Pustite me! Usmilite se
me! Jezus, Marija! Moji otroci! Kaj sem pa naredila?«

Biriči so imeli dosti dela, da so jo pregnali zopet
nekaj dalje.

»Kaj pa je naredila? Reva!« so ljudje sočutno
vpraševali in jo pomilovali.

»Boste že videli,« so odgovarjali biriči. »Ni tako
nedolžna, kakor se dela;«

V tropu, ki se je motal in prerival za eskorto, so
posamezniki dvigali pesti in slišali so se glasovi:

»Vidite jo! Še eno so prijeli! Točo je delala. Ti
hudičeva baba, ti!«

Vmes so se pa razlegali jokajoči otroški klici:
»Mati! Mati! Naša mati! Izpustite jih! Oče, pomagajte!
Oče!«

10

Sejmarji so se umikali na obe strani in radovedno
zrli, sočutno vpraševali: »Kaj pa je naredila?«

»Coprnica je!«

»Izpustite revo! Kaj pa more baba narediti!«
so se oglašali posamezniki.

»Kaj? Izpustiti jo? To, ki točo dela?« so odgo¬
varjali iz krdela in prigovarjali: »Hitro jo zaprite,

dokler ne dobi pomoči! Le v kejho! Pa na grmado!«

Ženska se je zopet vrgla na tla, jokala in vpila:
»Ne grem, pa ne grem! Pustite me!«

Biriči so si zastonj prizadevali jo vzdigniti in
spraviti naprej.

»Kar primimo jo in nesimo,« je zavpil močan-
dedec iz krdela in se pognal k biričem. »Sam jo
nesem, ako ni drugače.«

Ženska je kričala in otepala z rokami, ko so jo
prijemali, a vse zaman. Bilo je preveč rok, ki so
posegle po njej. Tedaj pa z vsemi močmi zavpije:
»Pomagajte! Pomagajte! Gregor! Gregor! Reši me,
Gregor!«

Ljudem se je ženska pač smilila in pomagali bi ji
bili, ako bi ne bila coprnica, ki je s hudičem v zvezi.

Tam »Pod jablano« so imeli robo lončarji iz
Nemške vasi. Med njimi je bil Krznič z dvema deč-.
koma, ki sta pomagala očetu razpostavljati blago in
sta pazila na ženske, ko so prebirale posodo. Kupca
je bilo. dosti. Zlasti Krajinčanke iz Strug in tam čez
so poznale Krzniča, ki je tovoril z lonci po onih
krajih, in pritiskale okrog njega.

11

»Ni Vas nič več k nam! Kaj smo se Vam zamerili,«
so ga ogovarjale ženske. »Balite skoraj!«

Krznič se je šalil z znankami, Obetal jim je, da
pride tudi tja s piskri, ko bo dovolj velike napravil,
zakaj v Krajini imajo velike peči in so velike ženske,
pa morajo biti tudi piskri veliki.

Tedaj mu je priletel na ušesa obupni glas žene,
da se je kar zganil.

»Jezus! Moja ženska! Kaj ji je?« je jeknil pre¬
strašen, se ozrl na cesto, in ko jo je ugledal, izpustil
skledo in skočil v gnečo na cesti. Kar metal je na
desno in levo ljudi, ki so mu bili na poti.

»Kaj pa hočete moji ženski?« je zavpil in položil
roko na ramo bližnjemu biriču. »Ali je ne izpustite
takoj?«

»Ljubi moj mož! Reši me!« je zajokala žena.
otroci so pa zagnali krik: »Oče! oče! oče!«

Birič mu je nastavil bodalo in rekel: »Še tebe
zvežemo in odpeljemo!«

Ko se je Gregor pognal, da bi dosegel ženo in jo
rešil, je poseglo polno rok, biriških in drugih, da so
preprečili njegovo namero.

Gregor se jih ni mogel otresti. Obupno je vzkli¬
kal: »Lucija, beži! Kar ugrizni ga! Kaj pa je na¬

redila?«

Tedaj se je pa oglasil njegov sosed Kovač: »Kaj
se delaš nevednega? Na Klek je hodila!«

12

»Moja baba? Nikoli! Nikoli! Izpustite jo! Ne¬
dolžna je!« Silil je za njo, pa ni mogel naprej, ker so
ga krepko držali.

Nekateri so se zakrohotali in drugi se je oglasil:
»Tako je nedolžna, kakor vsaka taka!«

»Krvavi rihtar bo resnico dognal!« je vpil Kovač.
»Sedaj vem, zakaj mi je lani krava poginila.«

»Kaj ni bila branjaka požrla?« ga je zavrnil
Gregor razdražen.

»Za vrtmi tudi ni nič rastlo, koder je tvoja baba
hodila,« se je oglasil drugi. »Sedaj je vse očitno!«

»Prav ta prava je! Coprnica!« so vpili drugi. »Na
grmadi naj se scvre, hudičeva dekla! Le hitro na
rihto ž njo!«

»Ljudje božji! To ni res! Zmotili ste se! Izpustite
jo! Moja žena je! Svojo dušo zastavim, da ni coprnica.
Nikoli ni bila na Kleku. Lucija! Lucija! Lucija! Reši
se!« je vpil Gregor brezupen, ko je spoznal, česa so
obdolžili njegovo ženo, in izprevidel, v koliki nevar¬
nosti je njeno življenje. »Otroci, pomagajte materi!«

Sam je napenjal vse moči, da bi se otresel ljudi,
ki so ga zadrževali, da ni mogel planiti k ženi med
biriče.

Ti so pa na pol nesli, na pol vlekli njegovo ženo,
ki je vpila in klicala na pomaganje, jokala in tarnala,
trgala in grizla, kogar je mogla.

Tako so prišli na trg, do sramotnega kamna, ki
je stal pred gradom. Tedaj je prevpil nekdo vso
množico:

13

»Na kamen ž njo!«

»Alo, na kamen! Vsi naj jo vidijo!« so mu pritrdili
drugi in biriči so jo postavili na kamen, na katerega
so sicer postavljali le tatove in vlačugarje.

»Pa naj jo vidijo!«

Tako so jo brez obsodbe postavili na sramotni
kamen. In ko se je zgrudila, so jo zopet postavili in
držali z rokami, da so jo videli sejmarji.

»Lejte jo! Lejte coprnico!«

Lucija si je z rokami zakrila obraz. In ko so ji
suroveži roke trgali z obraza, je nagnila predse glavo,
in ker ni imela več rute na glavi, so se ji usuli razple¬
teni lasje čez obraz.

»Pokažite, kje je zaznamenovana! Razgalite jo!«
so vpili vse vprek.

Lucija se je upirala novim napadom, grizla in
suvala one, ki so hoteli potegniti obleko ž nje.

»Gregor! Gregor! Pomagaj!« je ponavljala veno¬
mer. »Človek krščanski, reši me! Pomagajte, ljudje
božji!«

Mož ni mogel do nje. Sto rok se je stegnilo po
njem, ko se je pognal proti nji. Živa stena se je po¬
mikala pred njim, ki je ni mogel podreti. Znoj mu je
tekel po obrazu, moči so pojemale.

»Žena ... coprnica ... ječa .. . tezalnica ...
rablji...« Otroci so jokali in klicali očeta in mater.

Vse to mu je živo stopilo pred oči, stiskalo mu
srce in ga sililo: »Reši jo! Reši jo!«

14

Gregor se je zopet pognal, da je podrl nekaj ljudi
in jih celo vrsto pustil za seboj, pa je padel in kopica
ljudi se je navalila nanj.

Obupni klici ženini so ga spravili zopet kvišku.
A vse zastonj! Na kamnu so jo držali, a on ni mogel
do nje. Klicala ga je na pomoč, a pomagati ji ni inogel.

»Usmilite se je, saj ste ljudje!«

Ozrl se je poln obupa po ljudeh, ki so ga zrli
brezsrčno in topo.

»Pusti babo, boš pa drugo dobil!« mu je rekel
nekdo in sto se jih je odurno zasmejalo.

»Otrok se usmilite!«

»Za njo naj jih pomečejo v ogenj. Zatre naj se
coprniški zarod!«

Ko vse prošnje niso nič izdale, je Gregor začel
klicati pekel na pomoč. Odpre naj se in požre vse,
ki so brez srca. A takoj potem je obrnil oči v nebo in
obupno klical:

»Jezus! Križani! Usmili se me! Reši jo! Ti jo reši!
Ti veš, da ni coprnica! Reši jo, reši!«

Na trgu je prenehalo sleherno barantanje.
Sejmarji so pritiskali od vseh strani na trg, da bi
videli, kaj se godi. Prodajalci so pustili štante in
prišli bliže, okna v hišah so se odpirala, iz gostiln so
prihajali radovedneži. Gledalcev je bilo glava pri
glavi. Množica je valovila sem in tja kakor morje.
Obupni klici moža in žene so tonili v kričanju in kro¬
hotanju zbesnelih preganjalcev.

15

Tuji sejmarji so mislili, da so zalotili tatove, ki
so zmikali sejmarjem mošnjičke in odpirali pasove.

Ženskam se je smilila žena na kamnu, vsa raz-
mršena in obupana, v pesteh trdosrčnih, sirovih
biričev.

»Reva! Kaj pa je naredila? Pustite jo, saj ima
dušo! Psi!«

Na pragu svoje hiše pride pogledat gostilničar
Miklovc, čigar hiša z gostilno je bila najbližja kraju,
kjer se je godil ta prizor. Bil je sosed tedaj vsemo¬
gočnega gradu. Gostje so pustili pijačo in tiščali glave
v majhnih oknih ali pa šli past radovednost pred hišo.
Tedaj je stopil za njimi, da bi videl, kaj se godi.

Ženske na kamnu ni mogel spoznati, pač pa je
spoznal po glasu lončarja Gregorja.

»Kaj pa je ta naredil,« je vprašal osupel; »ali
je tat?«

Nato je posluhnil. In ko je razločil posamezne
vzklike iz množice in celo spoznal po glasu one, ki
so vzklikali, je srdit zavpil:

»Sramota! Na semanji dan vlačite v ječo ne¬
dolžne ženske. Pred vsem svetom odkrivate našo za-
slepelost!«

Mož je bil iznenaden. Bil je že večkrat priča,
kako so prignali mimo vogala njegove hiše biriči
žensko, ki je bila obdolžena copranja, in jo vlekli v
grad. In za njimi je drevila besneča drhal, kličoča:
»Smrt coprnici! Na grmado ž njo!«

16

Tudi je videl, kako so ljudje sami prignali in pri¬
vlekli nesrečno žrtev v grad, kjer jo je čakala tezal-
nica in obsodba.

Ko je pa zapazil nesrečnico, ki še ni bila obso¬
jena, na kamnu, se je pognal med ljudi, ter se s silo
in prošnjami preril do besneče množice, ki se je pre¬
rivala okrog kamna.

»Ali je to pravica? Ta še ni bila sojena, pa ste
jo postavili na kamen,« je zavpil na vso moč, da je
prevpil hrum in šum, Za hip je divjanje ponehalo in
biriči so se osupli ozrli vanj.

Ko je nesrečnica na kamnu zaslišala znani glas
in uzrla Miklovca, je stegnila roke proti njemu in
proseče zaklicala:

»Oče Miklovi! Rešite me! Rešite me!«

»Ne delate po postavi!« je zagrozil Miklovc bi¬
ričem. »Kdo vam jo je ukazal postaviti na kamen?
Kdaj je bila obsojena?«

Biriči so se spogledali in njihov poveljnik ga je
zavrnil: »Cesarski sodnik je ukazal jo prijeti!«

»Pa ne postaviti na kamen!« ga je prekinil jezno
Miklovc.

Roke biričev so omahnile.

»Mi smo jo obsodili! Coprnica je!« so vpili okrog
njega ljudje.

»Sodba je taka, da pride vsaka na grmado, ki je
coprnica!« je zavpil Kovač, ki se je bil preril do
kamna, in nadaljeval: »In njen prah naj se razprši na
vse vetrove. Meni naj jo dado na nakovalo!«

17

Množica je začela tuliti, kar je dalo Kovaču
pogum, da je vpil:

»Tudi tisti naj bodo obsojeni, ki zagovarjajo in
pomagajo coprnicam. V zvezi so z njimi! Coprniki
so! Tudi tebe bi bilo treba prijeti!«

Miklovc je spoznal nevarnost, vendar je še dejal
biričem:

»Zatožil vas bom, da delate proti postavi! Peljite
jo tja, kamor je ukazano!«

Te besede so streznile biriče, da so jo potegnili
s kamna.

Miklovc pa je dejal Kovaču: »Norec! Ti bi lastno
mater na grmado spravil.«

»Sodba mora biti za vse enaka!« ga je zavrnil
Kovač. »Pa tudi tebi ne odide!«

Miklovc se je razburjen obrnil in vrnil skozi
gnečo v hišo, a za njim so žugali in grozili:

»Coprnik! S hudičem si v zvezi! Tega primite!«

Biriči so vlekli Krzničevko v grad. Zastonj se je
upirala, zastonj klicala na pomaganje; nikjer ni bilo
usmiljenega srca, nikjer pomoči. Množica se je raz¬
mikala. Privlekli so jo do grajskega mostu in ker ni
bilo nobene gneče več in so imeli biriči dovolj pro¬
stora, so jo dvignili in ročno nesli čez most.

Jetnišničar je odprl vrata. Biriči so pahnili Lucijo
Krzničevo k drugim nesrečnim žrtvam, ki so že v
strahu in obupu čakale sodbe.

Tudi Gregor je hotel za njo, toda na mostu so
ga ustavili biriči.

Zadnja na grmadi. 2

18

»Ženo mi dajte nazaj! Vrnite mater otrokom!«
je vikal in prosil; a otroci so jokali in klicali: »O,
mati, mati! Kje so naša mati!«

A biriči so bili možje postave, mrki in neizprosni
ljudje.

Ko ni Gregor opravil ničesar s silo, je padel pred
biriče na kolena, povzdignil roke in prosil: »Oh,
usmilite se me! Dajte mi ženo nazaj, dajte nam mater!
Kakor Boga vas prosimo! Pustite me k ženi! Zaprite
me ž njo v ječo! Slišite! V ječo me vrzite! Pred go¬
spoda rihtarja me peljite, da mu povem, da je moja
žena, moja Lucija, mati teh otročičev, nedolžna. Sli¬
šite! Nedolžna je!«

Toda biriči so bili gluhi in trdi. Samo birič s
priimkom Šamut, je obrnil oči proč, pogledal na
Bistrico in potem gori v grajska okna, kakor bi od
tam pričakoval kakšnega ukaza. Pa se ni nič ganilo.

Tedaj je zazvonilo poldne. Najprej v zvoniku
sv. Štefana, potem je zapel zvon pri cerkvi sv. Rož¬
nega venca in na to se je oglasil še v grajski kapelici
s svojim drobnim bim, bim, bim ... Sejmišče se je
nekoliko pomirilo. Moški so se odkrili in v gručah
se je molilo angelovo češčenje. Posebno glasno je
»naprej« molil Kovač in ko je nehal in želel so-
molilcem srečno popoldne, je pogledal še enkrat Gre¬
gorja pred vrati in dejal:

»Sedaj pa gremo lahko po opravkih. Kogar
enkrat pravica zagrabi, ta ji ne uide izlepa. Pa če ta

19

pravici uide, pa pod moje kladivo pride. Coprnice
ne bomo trpeli v vasi!«

»Na grmado ž njo!«

Gorečneži so se razkropili in Gregor je ostal sam
s svojimi otroki pred mostom. Nihče se ni več za¬
nimal zanj, ni imel sočutja z njegovo nesrečo, ni imel
usmiljenja ž njim, zakaj on je mož coprnice in otroci
so coprniški zarod.

Tudi Gregor se je prekrižal in molil z otroki. Od
ihtenja se je tresel po vsem životu. Besede so priha¬
jale sunkoma iz ust.

»Zgodi se Tvoja volja ...«

Iskreno je ponavljal besede očenaša in neki mir
ga je obšel. Toda grajski zvonček se je tako vsiljivo
oglašal vmes: bim, bim, bim. In sedaj se je spomnil,
da zvonček poje tudi onim, ki jih peljejo na morišče
pod »stare gavge«, in nekaj mu je reklo: »Lej, tudi
tvoji ženi bo zapel ta zvonček.«

Mraz ga je spreletel po vsem životu. Povzdignil -
je roke, pogledal proti nebesom in klical: »Jezus!
Jezus! Jezus!« Naslonil se je na mostno ograjo in
bridko jokal.

''UP

2

l

Drugo poglavje.

Petrova Polonka.

Pri Miklovih je na semanji dan pomagala v go¬
stilni in kuhinji Petrova Polonka, ženska usmiljenega
srca, samska, pri štiridesetih letih, pridna in potrpež¬
ljiva. Imela je stanovanje pri svojem bratu v Goriči
vasi, toda prebivala je večinoma v trgu. Zjutraj je
prišla k sv. maši, potem se je pa ustavila, kjer je bilo
pač treba; zakaj bila je vedno pripravljena pomagati.
Najrajši je pomagala pri »gospodih«, tako pri »gnadlji-
vem gospodu respresterju« kakor tudi pri gospodih
beneficijatih in kaplanih. Imela je vse gospode rada.
Vendar, ako bi jo bil kdo vprašal, katerega ima naj¬
rajši, bi bila gotovo povedala, da ima vse gospode
rada, da so ji pa najbolj všeč gospod od Nove Štifte,
gospod Mihel, ki imajo krhko besedo in ki vsakemu
povedo, kar mu je treba, Tudi se tako angelsko lepo
zadrže pri povzdigovanju in imajo še sto drugih lepih
čednosti. Polonka je pomagala olepšavati oltarje v
cerkvi sv. Štefana. Zlasti je pa skrbela za oltar v
cerkvici sv. Rožnega venca, katerega je cerkovnik
zelo zanemarjal. Za ta oltar je znašala rože iz vsega

21

trga in če je zvedela, da ima znanka v Makošah lepe,
cvetoče rože. je prasnila tja doli, samo da jih prinese
na oltar roženvenške Matere božje. Tudi šivati je
znala. Kadar so potrebovali v trških hišah kake
krparice, so prosili Polonko. Pri Miklovih je niso
prosili samo za krpanje, temveč tudi za pomoč v
kuhinji in gostilni ob semanjih dnevih in tudi sicer,
kadar so pričakovali večjega navala gostov. Miklov
oče so Polonko najbolj cenili. V gostilni je takoj
videla, komu je treba postreči, in je hitro pobrisala
mize, ako so kaj polili. Za sladkanje moških ni
marala. Vse račune je imela takoj v glavi. V kuhinji
pa ni samo gledala, kje bi kaj polizala, temveč je
prijela za vsako delo, da materi ni bilo treba velevati:
to pa 7  to naredi. Polonka je vse sama opazila. Vrh
tega so jo tudi otroci radi imeli; zakaj Polonka jim je
zvečer ob postelji pela pesmi in pravila pravljice, pa
o angelčkih in nebeškem veselju jim je bajala, da so
otroci še vso noč sanjali o nebesih in potem venomer
spraševali, kdaj bo prišla Polonka.

Miklovi bi bili Polonko radi ustavili pri hiši; toda
Polonka se ni hotela navezati na nobeno trdno
službo, da je mogla po svoji volji delati in živeti.

Miklovc se je bil torej vrnil ves nejevoljen in
razburjen v hišo, ki se je bila skoraj izpraznila. Ozrl
se je po ostalih, kakor bi se hotel prepričati, ako sme
naravnost govoriti, potem je vzkliknil:

»Zlodi vzemi graščino in vse, kar je tam notri z
biriči in rihtarjem vred!« ter je nadaljeval: »Spet so

22

eno privlekli, da ji bodo s tezalnico dopovedali, da je
coprnica. Postavo, ki to dovoljuje, naj vrag vzame! «

»Nesrečni človek! Molči no!« ga je ustavila žena.
»Naj ujame kdo tvoje besede, pa pojdeš noter. Kaj
boš imel od tega!«

Ženske so pa zagnale krič: »O Križani, usmili
se je! O nesrečna ženska! Kdo jo bo rešil!«

Jokale so.

»Čigava pa je?« je vprašala Polonka, brisajoča
skledo. Stala je med kuhinjskimi vrati z eno nogo v
veži, z drugo v kuhinji.

»Kaj vem. Baba je babi podobna, kadar je zmr¬
šena, kakršno sem videl na kamnu. Saj me je klicala
na pomaganje, ko me je videla. Pa kje bom spoznal
glas, ki je bil ves iz sebe. Pa bo najbrž Krzničeva iz
Nemške vasi.«

»Čigava?« je vprašala Polonka, kakor bi ne ver¬
jela svojim ušesom, in prenehala brisati.

»Krzniča sem spoznal po glasu. Držali so ga, da
ni mogel do kamna. Bo že njegova, ker za drugo
žensko bi se menda ne bil tako gnal!«

»Krzničevka? Gregorjeva?« je ponovila Polonka
s strahom.

»Ta bo. Nemški Kovač je bil zraven. Ta norec!
Ta jo je vzdignil na kamen! Ves semenj nam je
zmešal!«

»Pa ni bilo nobenega, da bi jo bil rešil!« je
vzkliknila Polonka. »Kup otrok ima!«

23

Odložila je posodo in cunjo, stopila v vežo in
vprašala: »Kje pa je? Pojdimo jo rešit!«

»Je ne moreš! Jo imajo že biriči! Pa kaj še
biriči! Kovač in drugi taki norci so hujši kakor biriči!
Ne rešiš je!« jo je pogovarjal Miklovc.

»Pa Gregor? Kje je? Kaj pravi?«

»Kar na prag stopi in poglej! Pa pri miru bodi,
da še tebe ne pograbijo!«

»Polonka!« se je oglasila gospodinja. »Veš, varuj
se! Nikar se ne kaži!«

»Ne! Ne! Naj Kovač izblekne eno besedo, pa te
zavihte čez most!« je dejal Miklovc, »Ljudje so kakor
obsedeni.«

»O nesrečni Gregor!«

Ko je odzvonilo poldne, so se vračali ljudje v go¬
stilno. Polonka pa ni šla za njimi, temveč je rekla;

»Pogledat grem! Pomagat grem!«

Glas se ji je tresel.

»Žena v ječi! Otroci brez matere! O neusmiljeni
ljudje! O nesrečni Gregor!«

Popravila si je lase in predpasnik ter stopila na
prag. Pogledala je preko ljudi, ki so vrveli po trgu
pred hišo proti gradu. Opazila je na mostu oboro¬
žene biriče, pred njimi je pa slonel na ograji možak.
Z rokami si je pokrival obraz in otroci so se ga
držali. Med biriči je spoznala Šamuta,

»Tudi ta je med preganjalci! Trdosrčnež!« Te
besede je nejevoljno siknila predse. Nato je šla med
ljudi in se prerivala med štanti in gnečo proti mostu.

24

Gredoč se je domišljala, kaj bo naredila. »Marija, po¬
magaj!« je zdihovala v mislih in čez nekaj hipov je
bila pred mostom, pred biriči, pri Gregorju in nje¬
govih otrocih.

»Kaj ste mu naredili?«

»Ne izprašuj, ker veš,« je odgovoril prvi birič in
Šamut je dostavil: »Kar nam je bilo ukazano! Ta naj
se pa s poti spravi, ako hoče sebi dobro.«

»Gregor!« je poklicala Krzniča in ker se ni takoj
ozrl, je položila roko na njegovo ramo, ga potresla
in prašala sočutno: »Gregor! Gregor! Kaj ti je?«

Ozrl se je in ko jo je ugledal in spoznal, je
vzkliknil ves obupan: »Polonka! Ti si? .. . Lej, kaj se
je zgodilo!«

Znova so se mu udrle solze in tudi otroci so za¬
jokali. Polonka si je brisala solze in očitajoče po¬
gledovala Šamuta, ki ji je umikal oči.

»Lej, kar privlekli so jo! Kar gnali so jo, kot ži¬
vino! O nesrečnica! In zaprli so jo in pravijo, da je
coprnica. Tak semenj!« je tožil Gregor. »Sedaj me
še naprej ne puste. Ženo so mi vzeli. V ječo so jo
vrgli. Mene pa ne puste k njej, niti do vsepravičnega
sodnika, da bi mu povedal, da je moja žena nedolžna,
kakor so tile otroci. Veš, nedolžna je! Nedolžna!« je
sklenil s povzdignjenim glasom.

Polonka ni vedela, kaj bi mu odgovorila, pa je
rekla biričem: »Pa ga pustite! Naj gre, kamor želi!
Pred sodnika bo vendar smel!«

25

»Kadar bo poklican predenj!« jo je zavrnil prvi
birič.

»Viš, taki so!« ji je rekel Gregor. »Nimajo usmi¬
ljenja! Ne umaknem se, dokler me ne puste v grad
ali mi pa žene nazaj ne dado.«

Ko je Polonka videla, da se tako ne da nič na¬
rediti, je prijela z vsako roko enega otroka in rekla
Gregorju: »Pojdi z menoj! K Miklovim pojdi, boš
dobil korec vode in juhe boš dobil in otroci so lačni.
Glej jih! Miklov oče ti bodo svetovali, kaj naredi, in
tudi jaz ti bom pomagala. H gospodu respresterju bom
šla in jih prosila zate, da se zavzamejo za tvojo ženo.
Pa v grad pojdem povedat gospe, da več ne pridem
krpat, ako bo Lucija v ječi. Tudi gospoda beneficijata
od Nove Štifte, gospoda Mihelna, bom poiskala in jim
povedala, kaj se ti je zgodilo!«

»Ali misliš, da mi ti morejo pomagati?«

»Da, da! Ako drugi ne, gospod Mihel bodo go¬
tovo zastavili besedo zate in tvojo ženo. Jaz jih bom
preprosila. Gospod Mihel so sami dovolj hudi na tiste,
ki preganjajo coprnice, in trdijo, da coprnic ni. Go¬
spod Mihel ti bodo pomagali in ženo rešili. Pojdi!«

Gregor je bil v dvomih, ne vedoč, kaj bi naredil.

»Pojdi! Otroci so lačni! Sam si itak ne moreš
pomagati!«

Gregor, je še enkrat pogledal biriče.

»Ali me res ne pustite naprej? Ali nimate no¬
benega usmiljenja?«

26

»Tista je usmiljena!« je namignil Šamut na Po-
lonko, »mi pa ne smemo biti!«

Tovariši so se zasmejali, a Polonka ga je pre¬
zirljivo pogledala in rekla s posebnim naglasom:
»Šamu-ut! Šamut! Ti?«

Šamut je umaknil pogled in Gregor je šel, po¬
gosto se ozirajoč nazaj proti gradu, za Polonko, ki je
vodila otroke pred njim k Miklovim.

Gostilna je za nekaj hipov utihnila, ko je Po¬
lonka pripeljala otroke in je Krznič vstopil. Pri mizi
poleg peči je bilo še nekaj prostora. Tja jih je posa¬
dila. Otrokom je prinesla kruha. Krzniču je pa dala
vode, češ: »Požirek vode na jezo in strah ti bo dobro
storil. Umiril se boš!«

Krznič je nagnil korec in ga izpraznil. Polonka
je prinesla še juhe in mesa, potem pogledala po mi¬
zah ter stregla gostom.

»Da te je kaj takega zadelo!« je dejal Miklovc,
ko je pristopil. »Morda bi ti teknil požirek vina?«

Še bolj kot jed in pijača je vplivalo na Krzniča
sočutje. Doslej je videl okrog sebe le ljudi, ki so mu
grozili, ki so vlekli ženo v ječo, ki so ga držali, da ni
mogel za ženo v grad. Še brat mu je bil sovražen.
Misli so se mu mirneje porajale. Izvedeti je hotel,
kako je to prišlo, in je izpraševal otroke.

»Kar prišli so in so jih odgnali!« so pravili otroci.
»Mati so vso pot jokali in prosili, naj jih puste!«

»Ali ga veš, kdo ti je tako gorak?« ga je vprašal
Miklovc.

27

»Nobenega sovražnika ne poznam. Med sosedi že
ne. Moja žena pa tudi ni nobenemu nič žalega storila!«

»Kako je pa bilo?«

»Nič ne vem. Pod jablano sem bil pri loncih, in
Kranjčanke so v me tiščale. Kar naenkrat zaslišim
klicanje moje ženske. Ozrem se pa jo vidim med bi¬
riči. Skočim za njo. Vse bi razmetal, ako bi me bili
pustili. Pa kaj češ, vse je šlo nadme in tako so me
držali, da so mi jo odvlekli. Pravijo, da je coprnica.
Pa ni res! V naši hiši se s takimi rečmi nismo nikoli
ukvarjali. Kaj bomo počeli! Kako jo bom rešil?«

Solze so mu silile zopet v oči.

»Ali sta s Kovačem kaj imela?«

»Nič, prav nič, ne jaz ne Lucija! Kar ne vem,
zakaj je tako norel. Pa moj sosed je!«

»Kajne, oče, da mu bomo pomagali?« se je vmešala
Polonka. »Gregor, nič se ne boj. Kar pojdi na semenj,
da ti loncev ne raznesejo in ne boš še tam v škodi.«

»Kaj lonci! Da bi le Lucijo dobil iz ječe.«

»Pomagali? Prav! Samo ne vem, kako bi,« je
dejal Miklovc. »Kar tako je menda vendar ne bodo
obsodili.«

»Ne! Ne! Ne!« povzame Polonka. »Gregor, nič
ne bo hudega. Kdo pa more reči, o Bog nas varuj, da
je tvoja žena coprnica! Kdo more izpričati? Jaz bom
šla okoli vseh gospodov, ki kaj pomenijo, da rešijo
tvojo Lucijo.«

Miklovc je previdno omenil, da so si gospodje z
gospodo preveč na roko.

28

»Novoštiftar se bodo pognali!« je odgovarjala
Polonka. »Gregor, kar brez skrbi bodi! Kar pojdi po
opravkih! Pa otroke spravi!«

»Res je! Polonka ti prav svetuje. Sam si itak
pomagati ne moreš. Glej, da ti blago ne bo konec
jemalo, in otroke deni v red,« je pritrdil Miklovc.

»Veš, Miklovc! Nikoli te ne bom pozabil,« je
dejal Krznič, ko mu je bilo pri srcu nekako toplo
postalo. »Samo ti si imel človeško besedo zame in
pa Polonka. Petrova Polonka!«

Pogledal jo je naravnost in dejal:

»Polonka! Ali res nisi več huda name? Polonka!
Ker sem tako grdo ravnal!«

Polonka je zardela.

»Veš, sram me je, ko mi dobrote izkazuješ. Ti!
In prav ti!«

»Gregor, kar molči! Kdaj si me slišal, da bi bila
kaj potožila? Nič mi ni žal. Sedaj celo ne, ko vidim,
kaj bi se mi bilo lahko pripetilo, ko bi bila — tvoja «

Zadnjo besedo je komaj slišno izgovorila in po¬
gledala Miklovca, ki se je nasmehnil.

»Miklovc in ti, Polonka! Ne vem, kako bi po¬
stavil besedo, da bi razodel, kar čutim. Samo to
rečem: Bog vama povrni stokrat in tisočkrat in še
večkrat. In moji ženi bom povedal, kje so dobre duše,
ki me niso zapustile.«

»Ne bomo te zapustili,« ga je prekinila Polonka.

Krznič je vstal in se podal z otroki iz gostilne.
Polonka mu je delala pot med ljudmi in Miklovc je

29

šel za njimi; smilili so se mu. Vedel je, da je prazno
upanje, da bi rešili žensko, ki je obdolžena čarov¬
ništva.

V veži jim je prišel nasproti fantalin, ki se je
bitro umaknil, kar najdalje je mogel, da bi jili ne
srečal. Zadrega se mu je kar brala na licu in neje¬
volja, ker se ni mogel potuhniti. Ozrl se je v stran,
da bi ne bilo treba kaj spregovoriti. Tedaj ga je pa
ogovoril Krznič.

»Martinek! Ali si videl, kaj se je zgodilo?«

»Mar mi je!« se je obregnil ogovorjeni in se po¬
gnal naprej, kakor bi se bal odgovora. Krzniča je
zabolelo, ko je videl znanega človeka brez sočutja.

Krznič se je užaljen ozrl v Miklovca in potožil:
»Lej ga! K meni hodi delat, pa nima zame dobre be¬
sede v nesreči.«

Martinek je sedel na mesto, kjer je prej sedel
Krznič. Gostilničar in ženske, ki so stregle, se niso
dosti zmenile zanj. Šele potem, ko so bili drugi
gostje postreženi, je dobil tudi ta gost pijače. Pokazal
je, da ima nekaj grošev in ne bo unesel zapitka.

Ljudje so skoraj pozabili na dogodek, ki se je
vršil na trgu, ter so imeli svoje opravke in pogovore.
V presledkih se je oglašal vojaški bobnar in razglašal
»pefel gospoda obrsta«. Živinski kupci so se prekli¬
njajoč prerivali z nakupljeno živino po sejmu in tudi
pri Miklovih so se zmotili z delom, ko je bilo treba
odgovarjati in postreči na vse strani.

30

Šele kasno popoldne je utegnila Polonka toliko,
da se je za trenutek ustavila pred gostom, ki je sedel
pri mizi poleg peči. Zamišljeno si je podpiral glavo
in gledal predse na mizo, da ga je vprašala:

»Martinek! Lej ga, lej! Kako premišlja!«

Ogovorjeni se je stresnil in topo pogledal.

»Ali si kaj kupil na semnju?«

»Še nič!«

In ko je zopet utegnila, je prišla k njemu in na¬
daljevala.

»Martinek! Ali si videl Krzničevko. Ali se ti kaj
smili?«

»Nič!« je odgovoril nejevoljen,

»O trdosrčnež! Tak si!«

»Mar mi je baba! Pa še coprnica je!«

»Ne obdolžuj je, ko ničesar ne veš!«

»Jaz vem!« je odgovoril trdovratno. »Coprnica
je, prav ta prava.«

»Martinek! Ti sam nič ne veš. Kdo je pa rekel,
da je coprnica?«

»Vsi so rekli. Tudi Krznič je rekel. Res, Krznič.
Njen mož. Ta je rekel. Ta, ki jo pozna. Coprnica je!«

»Martinek, ti lažeš! Ti si izmišljaš!«

»Nič ne lažem. Sam sem ga slišal. Na tale ušesa
sem ga slišal. In še drugi so ga slišali! On je rekel,
da je coprnica!«

»Jezus! Martinek, to ni mogoče! Gregor je sam
ni obdolžil.«

31

»Sam Gregor je povedal, da je coprnica. Sam
Krznič, mož liste, ki so jo danes tirali v grad. Na
lastna ušesa sem ga slišal, ko je to povedal, in slišali
so ga tudi drugi Coprnica je! Taka, kakor je Češar-
kovka in druge, ki so na sodbi. Sedaj me pa pustite!«

Razgovor je bil postal živahen, zato so se spra¬
vili od drugih miz k peči in so napenjali ušesa. Tudi
Miklovc se je ustavil pri mizi in omenil proti Polonki:

»To štramišče nekaj ve!«

Polonka je ostro pogledala Martinka in dejala:

»Ti veš, kdo je Krzniča ovadil! Povej nam!«

»Naj jo, kdor hoče! Kaj vam mar! Coprnica je!«
se je stresel Martinek.

Tedaj je prišel v gostilno Šamut. Ko je slišal
razgovor, je dejal:

»Martinek, kar povej! Kaj skrivaš!«

In ko je Martinek še molčal, je Šamut nadaljeval:

»Ta jo je dal na protokol. Davi je prišel in potem
smo dobili ukaz, da jo moramo prijeti. Pa pri moji
veri, da nas je bilo sram na semanji dan babe vlačiti
v ječo. Pa služba je služba!«

»Martinek — ti! Pa ti si to naredil!« je zajavkala
Polonka. »Kakšen človek! Ali te ni sram? Ali nimaš
nič srca?«

»Potlej pride pa še v mojo hišo! Pes!« je vzkliknil
ogorčen Miklovc.

»Ven ga vrzi!« je zavpil nekdo.

Martinek se je plašen stiskal za mizo.

32

»Ti boš kriv smrti Krzničevke!« je tarnala Po-
lonka. »Križani Bog! Kaj ti je pa naredila? Ali veš,
kaj si storil? Ti, tepec! Na grmado si spravil mater!
Rabelj ji bo glavo odsekal!«

»Coprnica je,« se je branil Martinek boječe.

»Ti pa veš, negoda! Ali se ti nič ne smilijo njeni
otroci in mož? Gregor? Ali jih nisi videl? Zakaj si
jo ovadil?«

»Poberi se iz hiše! Okrutnež!« je zaukazal Mi-
klovc in pobral posodo z vinom izpred njega. »Nikdar
več ne pridi pod mojo streho!«

»Njega naj bi dali na tezalnico!«

»Judež ti! Kuhala ti je Krzničevka in kruli re¬
zala, pa si jo izdal, Sram te bodi!« je vpila Polonka,
jezna, ko ga je videla, da se odpravlja, ter je še vpila:
»Judež! Judež! Obesi se! Škarijot!«

Martinek se je ves tresel od strahu in sramote
in se pomikal proti vratom. Tam se je ozrl in kakor
v obrambo je še viknil: »Ona mi je velela! Da, ona!«

»Kdo? Kdo? Katera?« je vzkliknila Polonka in
sklenila roke. »Počakaj! Katera je rekla?«

Toda Martinek je med vrati zavpil: »Kaj te skrbi,
katera!« hitro se je umaknil iz hiše, kjer ni ime! no¬
benega prijatelja in zagovornika.

V gostilni so ugibali, kdo je »ona«, ki naj bi bila
Martinku velela ovaditi Krzničevko.

»Vse se bo izvedelo, ko se bo začela obravnava,«
je menil Šamut in sedel za mizo.

33

Polonka mu je prinesla pijačo in potem začela po-
zvedovati o zaprtih ženskah. Šamut ni vedel drugega,
kakor da jokajo in kličejo vse svetnike na pomoč.

»Veš, Šamut! Meni boš moral vse povedati, kaj
se bo godilo pri sodbi in v ječah,« je dejala naposled
Polonka, se zaupljivo sklonila k njemu in mu šepnila:
»Krzničevko moram rešiti! Ti mi boš pomagal!«

Šamut je položil Polonki roko na ramo in odvrnil:

»Kar je v moji moči! Tebi rad ustrežem, tebi,
Polonka! Na, pij!«

Porinil ji je vino in Polonka je odpila, česar že
dolgo ni storila.

V

u-

Zadnja na grmadi.

3

Tretje poglavje.

Pri lepi Kočevarici.

Na veliki ponedeljek so se shajali lončarji iz do-
lenjega konca v gostilni, ki je bila v hiši poleg mostu
na Pristavi. Hiša je bila kakor vse druge lesena, z mno¬
gimi malimi okni, toda prostorna. Po sredi je bila veža.
Na eni strani veže je bila »hiša«, v kateri je bila velika
krušna peč. Okoli peči in ob stenah so bile naslonjene
klopi. Razen tega so stale v hiši še tri mize in pred
mizami podolgasti stoli. Prav tako je bil opremljen
»štibelc« na drugi strani, ki je bil nekoliko manjši
kakor hiša. Iz »štibelca« se je šlo v kamro. Tudi »na
dilah« je bilo precej prostora. Pred hišo, na vsaki
strani vrat, je bila klop in pred njo dolga miza, pri
kateri so lahko sedeli gostje, ako je bilo vreme toplo
in je bila »hiša« prepolna. Tej gostilni se je reklo
»pri Rajhu«, zakaj Rajh so se pisali njeni lastniki že
dolgo vrsto let nazaj. Tedaj, ko se je vršila naša po¬
vest, so bili ljudje zavrgli to častitljivo ime ter so
rekli gostilni »pri Kočevarici«. Kdor je hotel še bolj
natančno povedati, je rekel: »pri lepi Kočevarici«, Na
takem glasu je bila namreč v tistem času lastnica go-

35

stilne na Pristavi. Ker mora zgodovinopisec pisati
resnico, moram povedati, da so jo imenovali tako le
moški med seboj, ženske, zlasti žene, so jo nazivale
vse drugače.

Ona je bila sicer vdova po Rajhu, ki je umrl par
let pred začetkom dogodkov, ki jih opisuje naša po¬
vest. Ker je bila kočevskega rodu, doma tam nekje
iz Gotenice, so ji dejali Kočevarica, torej »pri Koče-
varici na Pristavi«,

Tedaj je imela kakih trideset let. Krepka, pol¬
nega života, kakor pravimo, da je ni nikjer nič manj¬
kalo, prikupljivega obraza, iz katerega so' zrle žive
oči, vedno željne ljubezni, zgovorna, da nikdar ni ča¬
kala nagovora, in tudi z odgovorom ni prišla v za¬
drego. S tovorniki in kupci se je pogovarjala o kup¬
čijah, z domačini pa o vsem, kar je bilo baš pereče;
znala je svetovati in tolažiti. Vrh tega je imela v sodih
dobro kapljico iz hrvaških goric in močna sladka vina
od morja, ki preganjajo skrbi in životu dobro store. Na
mizi je bil vedno lep kruh iz najboljše pšenice, ki je
rastla v gorkih hrvaških ravninah, v obilnih kosih
narezan, da se je vsak lahko dobro oteščal. Kdor je
bil kdaj »pri Kočevarici«, je rad zavil zopet tja, in
tovornik, ki je odhajal iz doline, je privezal konjiča
h kolu in stopil v hišo, da ga izpije kozarec za slovo.
Oni, ki je gonil tovorno živinče od Kadlovca ali od
Reke, je pa ustavil, da se odpočije in okrepča. Pri
rojakinji so se ustavljali bližnji Kočevarji, ki so pri¬
hajali mimo. Tudi oni iz »dežele loncev«, ki so cenili

3 *

36

kozarec vina in vogal bele štruce ter imeli smisel za
hrepeneče oči brhke Kočevarice, so uravnavali vse
delo in pota dneva tako, da jih je zaneslo prej ali
slej k »lepi Kočevarici«.

Tam so se sklepale kupčije in poravnavali pre¬
piri. Celo družinski spori, ki so imeli svoj izvor prav
v tej gostilni, so se dostikrat krpali ondi, kjer je bila
Rajhovka tudi mirovni sodnik. Premoženje ji je lepo
naraščalo.

Pač se je oglasil marsikateri snubač od blizu in
daleč pri njej. Ponujali so se ji mladeniči v najlepših,
vdovci v najboljših letih, a ona je dosledno vse od¬
klanjala, češ, da ne more pozabiti prvega moža, lju¬
bega Rajha, čigar ime je sklenila nesti v grob. Na¬
vzlic lepemu govorjenju si je pa prav za prav le hotela
ohraniti svobodo na vse strani, da je mogla izbirati
po željah razbrzdanega srca.

Res je, da so jo gospod »resprester« večkrat kli¬
cali na odgovor, a premetena Kočevarica se je od¬
zvala le parkrat. Za svaritev se ni zmenila in potem
tudi na odgovor ni več hodila, češ, ako bi tako delala,
kakor gospodje hočejo, bi ne bilo nikogar več pod
njeno streho, in kako bi potem ona preživila sebe
in družino.

Zavoljo vednih tožba so gospod »resprester« može
opominjali, da naj ne zahajajo h »Kočevarici«, kjer
samo »hudiču tlako delajo«. Tudi »ludi magister«* in
njegov pomočnik nista smela igrati na škant pri »Ko-

* Orglavec.

37

čevarici«, kamor sta hodila prej gost vesele in po¬
skočne, da se je laže vrtel mladi svet. Rajhovka se
je hudobno posmehovala ribniškim kaplanom in »res-
presterjevemu« pomočniku, župniku v Kočevju, kadar
so jahajoč mimo hiše gledali v drugo stran. Bahala
se je, da je ponudila nekoč kočevskemu župniku, ki
je jezdil mimo in se ozrl proč, najboljšega vina iz
majolike, in je pravila, da ni rekel nič, samo pljunil
je proti njej in potem izpodbodel konja.

»Hahahaha!«

In tako je teklo pri »Kočevarici« veselo in brez¬
skrbno življenje, zakaj vino je bilo močno in »res-
prester« prebivajo daleč v trgu in tudi stari so že, ki
ne vidijo vsega.

Torej v tej hiši se je zbiral na veliki ponedeljek
svet, željan po dolgem postu mesa in vina, vesele
godbe in plesa. Vrh tega so se po starem običaju
sklepale ta dan pogodbe med lončarji in delavci ter
tovorniki. Ker pa ljudje take važne reči delajo naj¬
rajši le pri vinu in ker toči Rajhovka najboljše, so
y reli tja iz vseh koncev lončarji in tovorniki, neka¬
teri v spremstvu žena in deklet. Takoj popoldne so
se začeli napolnjevati prostori in tudi pred hišo so
sedeli, kjer je pomladansko solnce prijetno ogrevalo.

Brhka gostilničarka je pozdravljala na vse strani,
nasmihala se znancem prav zaupljivo in jim šepetala
na ušesa lepe stvari, da so jim šli obrazi od radosti
kar narazen. Hvalila je krasoto mladih hčera, a do¬
bre mamke je potrkavala po ramah in jih spraševala,

38

kdaj bodo njihove hčere za možitev. Vrh tega je skr¬
bela, da so godci neutrudljivo igrali. Ako so se jim
posušila grla, je sama postavila majoliko prednje.
Ukazovala je dekletom, da so pridno stregle gostom,
a sama je hodila od mize do mize in prijazno govorila
z vsemi in pila iz lončenih kozarcev, če so jo klicali
pit, seveda samo toliko, da se je z rdečimi ustnicami
dotaknila roba.

Med gosti je bil tudi Krznič, kmet in lončar iz
Nemške vasi. Prišel je na Pristavo, da se pogodi s
kakim lončarskim rokodelcem, ki bi mu vgnetal glino
in formal lončeno posodo čez poletje; in s tovornikom
se je moral zmeniti, ki bi mu tovoril posodo po sem¬
njih ter od vasi do vasi, ali pa bi prevzel od njega
posodo in sam tovoril na svoj račun. Res je, Gregor
Krznič je sam zrastel pod lončarsko streho in v mla¬
dih letih nekateri dan presedel pri kolovratu. Noga
mu je igraje podila kolovrat in pred njim je rastla
iz kepe gline, ki jo je zagnal na kolovrat, najrazlič¬
nejša posoda, kakršno si je umislil, od preproste
latvice do ogromnega svinjskega lonca.

Toda tedaj je bil še lončarski delavec doma na
Pristavi, a sedaj je kmet v Nemški vasi, ki ima z
gruntom dela čez glavo. Ne utegne se muditi s for-
manjem gline in tudi v križu ga boli, ako sedi dlje
časa pri kolovratu. Noga, ki goni kolovrat, je že bolj
trda in se ne da tako zgibati, da bi udarjanje na desko
bilo brez bolečin. Zakaj štiridesetletnik je že, sicer
še čvrst, a vendar ga včasih že boli v križu in noga

39

ni več tako prožna, kakor je bila takrat, ko je hodil
k Petrovim v Goričo vas. O, takrat je imel urne
noge! Zgodilo se je, da je pripovedoval svoji izvo¬
ljenki, kako ji bo prijetno tam doli na Pristavi. On
bo za kolovratom, ona bo pa odnašala nareteno po¬
sodo na desko in jo bo sušila, in kadar bo suha. jo
bosta naložila v ožago, in ko bo kuril, bo ona ponoči
pa njem, da ne bo zaspal in bi se posoda prežgala.
In potem bosta šla s posodo od vasi do vasi, po Ko¬
čevskem in Suhi Krajini in še čez, tja do krajev, kjer
zori grozdje na trti, in bosta pripeljala domov moke
in žita, da bodo tudi otroci lahko mleli, ako jima jih
bo Bog dal. In grošev bosta prinesla, da bosta kupila
otrokom platna za srajce in hlače. In zgodilo se je
večkrat, da so ga prepodili goričevski fantje, ki niso
trpeli, da bi hodil kak tujec vasovat, zlasti še lončar.
O, tedaj je poskočil kakor srnjak in jim jo je unesel.
Take noge je imel! Za deklico se pa ni bal. Na
Polonko se je zanesel.

Tedaj se je pa zgodilo nekaj, da je mladi lončar
opustil svoja pota v Goričo vas. Ponudila se mu je
namreč vdova v Nemški vasi, ki je mladega lončarja
pogosto videla, ko je prihajal skozi vas. Všeč ji je
bil in zaželela si ga je in mu dala vedeti, da ga vzame,
ako hoče. Lončar je izprva prezirljivo odklonil, ko pa
je naposled zvedel, da je grunt njen, je začel pre¬
mišljevati.

In ko je premišljeval in se posvetoval doma in z
drugimi, je primerjal obe priliki: v prvem slučaju bi

40

dobil mlado ženo s skrinjo in morda še s par lehtmi
platna, a v drugem res le vdovo, dokaj starejšo kakor
je bil sam, s par otroki, ki pa ima vendar grunt in
kola pred skednjem in živino v hlevu. Grunt! Edina
želja in misel lončarskih src, ki hrepene po lastnih
kolih in zemeljski lasti, da bi kopal glino na svojih
tleh. Uresničena bo želja, ako pobere vdovo. In ko
je tako primerjal in tehtal, je padla tehtnica na stran
vdove. Kaj priletnost žene s priženjenimi otroki, ki
odraščajo in se dado od hiše! Tudi žena lahko mine,
a grunt ostane. Grunt! Zemlja! Polonka pa ni imela
grunta; zato mladi lončar ni hodil več vasovat v
Goričo vas. Zmenil se je z vdovo. Polonka pa tudi
nobenega drugega obračuna ni imela z lončarjem in
se ni bal, da bi nosila »štruco« za njim, ako bi jo
pustil in drugo poročil.

Mladi lončar Gregor Krznič je s priženitvijo pri¬
nesel v hišo kolovrat in pravico, za vedno žgati lon¬
čeno posodo na pristavski ožagi, kjer so jo ožigali
njegovih dedov dedje od nekdaj.

Gregor je postal sicer kmet, a kmalu je spoznal,
da lončarska ni slaba, da je bolj gotov zaslužek pri
kolovratu kakor pa pridelek na njivah, kjer pač veš,
da seješ, a nikdar ne veš, če boš tudi žel. In tako je
Gregor kmetoval, obenem pa tudi nadaljeval lončar¬
sko obrt.

Njegovim pastorkom, ki so se rodili v kmetiški
hiši, se je zdelo, da bi se bili z lončarsko obrtjo
preveč ponižali, in se je niso hoteli oprijeti, a lastni

41

otroci so bili še premajhni. Zato je moral Gregor
vsako leto najemati izučenega lončarja, da je mogel
sam kmetovati in poleg tega še z lončeno posodo kaj
Pridobiti, ko je imel vendar pravico, in sicer zapisano
Pravico, na pristavski ožagi.

Gregor Krznič je kmalu našel lončarja, s katerim
se  je spustil v domenek. Komaj je namreč prisedel k
tovarišiji in se ozrl naokrog, pa je zapazil lončarja
Martinka, tistega Martinka, ki je nekaj let hodil delat
h Krzniču. Res je, da se je Martinek najmanj vsak
dan stokrat preveril — in to se je začelo takoj drugi
dan, ko je prišel v hišo —, da nikdar več ne sprejme
dela pri Krzniču. Prepiral se je z vsemi pri hiši in
ko je jeseni odhajal, je vpil po vasi, da ne pride
nikdar več v hišo, kjer dajejo ljudem samo sesedeno
ndeko in črn kruh. Vendar se je na spomlad le oziral
Za  Krzničem in se spominjal, da so bile pri Krzniču
Polne sklede in odprt kruh na mizi, da ga je odrezal,
kadar je hotel. Tako je tudi danes zalezoval starega
gospodarja in pazil, kdaj mu bo namignil, da bo
stopil k njemu, prisedel in se spustil v razgovor.

Gregor mu je prikimal in namignil:

»Martinek! Les pojdi! Boš pil!«

Kot bi trenil je bil Martinek poleg njega in je pil.
Krznič je porinil še vogal štruce predenj in iz žepa
mu  je dal kos kolača. Martinku se je širil obraz, ko
i e  nesel kolač v usta.

Ko je Martinek pospravil kolač in načel štruco,
sta pa s Krzničem govorila dalje.

42

»Martinek, ali si že s kom v besedi za to leto?«
ga je vprašal Krznič. »Kje boš delal?«

»O, o, dosti me jih je že vprašalo, pa nisem še
nikomur obljubil. Dejal sem: H Krzničevim pojdem,
ako me poprašajo. Tam znajo mati dober kruh speči
in skuhajo tudi toliko, da v skledi vedno kaj ostane.
In krave imajo.«

Krznič se mu je nasmejal.

»K Skočnim v Rakitnico so me prosili, Mičen
Janez iz Dolenje vasi je vprašal zame, tista Korda z
Blata je pome poslala in še celo v Nemško vas bi bil
lahko šel, pa sem dejal: Nikamor ne grem. H Krzni¬
čevim pojdem, ako bodo vprašali po meni. Pa sem
še dejal: Martinek Bolha se drži hiše in gospodarja,
ako sta zanj. Krznič, ta je mož, mati pa tudi.«

»Prav si govoril,« ga je ustavil Krznič in mu po¬
rinil vino. »Bova pa naredila zopet za eno leto. Ko¬
liko boš pa hotel imeti?«

»Nič več kakor lani. Samo še ene prtene hlače
mi boste dali po vrhu. Desna hlačnica se prehitro
predrgne na kolovratu, odzad pa tudi; pa nimam
časa vedno krpati. Tako se bom kar preobul. In h
Kordi v Blato pojdem format, kadar bo doma ožaga
polna in vse dile s posodo naložene. Pa sedem sre¬
brnih grošev mi boste dali za aro, lani ste mi jih bili
dali pet.«

»O, Martinek, ti si pa veliko upaš. Dva gospo¬
darja bi rad imel.«

43

»Korda je reva, ženska brez moškega pri hiši.
In v žlahti smo si. Pri naši hiši se pišemo Bolha,
Korda pa tudi. Pomagati ji moram!«

Martinek je bil svojeglaven fant, ki ni odnehal,
in Krznič mu je končno primaknil, kolikor je za¬
hteval. Preden sta udarila, je še rekel Krznič: »Naj
bo! Prtene hlače dobiš in sedem grošev za aro poleg
drugega. H Kordi pojdeš takrat, kadar doma ne bi
hneli kaj delati ali pa če bi bil bolnik v hiši. Pa še
e no ti povem: z materjo boš moral lepše ravnati.
Jezikati ne boš smel na vsako njeno besedo. Ali si
razumel?«

»O, o, mater bom pa že ubogal. Mater imam
rad. Boste videli, da bodo z menoj zadovoljni. Le
udariva!«

Segla sta si v roke in pila. Krznič mu je odštel
sedem grošev are in tako je imel Martinek Bolha delo
ln  gospodarja čez poletje, Krznič pa lončarja, ki je
z nal na najumetnejši način ustvarjati iz gline posodo.

Krznič je dobil tudi tovornika. Starega je vprašal
m naredila sta. Res ni bil tak, kakor si ga je želel, pa
haj je hotel. Potrpeti je bilo treba. In pametni ljudje
Prizanašajo drug drugemu, si ne oponašajo napak,
brez katerih ni nobeden.

In tako so bili vsi trije zadovoljni in so pili likof,
n e meneč se za drevenje in skakanje plesalcev, ki so
vrveli v veži in pred hišo in še celo ob vodi in onstran
vode. Tudi otroci so skakali po trati in posnemali
starejše.

44

Ljudje, kateri so prišli zaradi resnih opravkov
na Pristavo, so se ob takem hrupu le z velikim na¬
porom sporazumevali. Na polne prsi so govorili, pa
so si morali še trobiti na ušesa in dopovedovati z ro¬
kami, preden so si bili na jasnem in so si pokimali, da
se razumejo.

Šele z nastopajočim mrakom je ponehavalo
vrvenje. Takrat so odšli godci. Zunaj je bilo že pre¬
hladno, a v hiši niso smeli plesati, ker bi ne gorela
nobena Ieščerba ali lojevka, pa tudi luč ne v čeleš-
niku ob plesni vihri.

Za godci je odšla mladina, žene z možmi in tako
se je poleglo veliko šumenje. Kajpak, v hiši so še
sedeli možje pri majoliki in še je tekel razgovor sem
in tja, še vedno živahen in glasen. Vsako omizje
je obravnavalo svojo zadevo. Hohotanje in veselo
vzklikanje je razodevalo njihovo razpoloženje.

»Lepa Kočevarica« je bila zadovoljna. Po dolgo¬
časnih dneh posta je prišel dan veselja, ko je bila
pipa vedno odprta in se ji je denar kar vsipal v pred¬
pasnik.

Daši je mcJrala biti povsod in dekletom, ki so
stregle, vedno za petami, se je vendar utegnila še
pomuditi tu in tam. Tudi h Gregorju je prišla, Mar-
tinku je velela iti plesat, sama je pa sedla na nje¬
govo mesto, položila Gregorju roko na rame in ga
vprašala:

»Kdaj boš ožigal posodo? Zakaj ne prideš nič
mimo?«

45

On ji je pa natočil in porinil prednjo: »Na, pij!
Oanes se prileže! Ko bom pred ožago sedel in ogenj
Poravnaval, mi boš pa ti prinesla pijače.«

In pila je. Ker se je vrnil Martinek, ki ni mogel
dobiti plesalke, je vstala. Toda še od drugih miz se
jo ozirala nazaj h Gregorju in njegovim tovarišem.

Zvečer torej, ko je brlela že leščerba pod stro¬
pom in so lojevke razširjale po sobi več smradu kakor
Sv etlobe in je moževalo vsako omizje zase, so postali
Pri mizi v kotu glasni. Nekdo je udaril po mizi, da je
m ajolika odskočila in so vsi slišali, ko je dejal: »Pa
) e  tako! Coprnice so bile in so še sedaj!« Vsa hiša
je posluhnila.

Takrat so imeli v ribniškem gradu že nekaj žensk
Za prtih, ki so bile obdolžene copranja. Med njimi
tudi Češarkovko iz trga, ki so jo vsi poznali. Tisti,
ki je tam v kotu vse vedel, je na drobno pravil, kako
s ° jo videli ponoči na križpotih, kako je na metli
Prasnila na Klek, da se je za njo kar bliskalo, da je
sosedu tako naredila, da živinče še voza ni hotelo
Premakniti, in še veliko drugega.

Eni so ugovarjali, da to vse skupaj nič ni, da,
a ko 'bi ženske kaj znale, bi najprvo sebi pomagale,
Ce tudi s hudičevo pomočjo. Pa niso nič opravili.
Splošna sodba je bila, da so vse ženske coprnice, in
tisti, ki je že prej po mizi tolkel, da je majolika ple¬
tla, je prevpil vse.

»Tako bi morali narediti pri nas, kakor so na
Eočkovem, ko so bili vse ženske spravili na grmado.'-

46

Toda niso bili vsi takega mnenja.

»Nak! To pa zopet ne gre! Brez ženske ne mo¬
remo biti v hiši!«

»Kaj mi če!«

»Bi že videl, ko bi je ne imel. Še kuhati bi si
moral sam!«

Ko je Gregor to slišal, je pa dejal vmes:

»Hudič! Moja baba je tudi coprnica, pa jo imam
vendar rad.«

»Hahaha!« so se zakrohotali drugi. »Kajne, stara
je že!«

Gregor je bil že nekoliko dobre volje. Jezik se
mu je bil razvezal. Ostati je hotel pri besedi in zato
je povzel:

»Pa je tako, kakor jaz pravim! Čakajte, da vam
bom povedal. Naš zet Šobar, ki tudi tukaj sedi, naj
potrdi, zakaj tudi on je lahko priča.«

»Hahaha!«

»O sv. Jerneju, ka-li, je minilo tri leta, ko je bil v
Kočevju semenj. Dobro smo tržili takrat. Konjiči so
šli prazni domov, jaz sem imel pa denar za pasom.
Gredoč smo se ustavili, kjer je bilo kaj prilike, zakaj
soparno je bilo takrat, to še dobro vem, in žejalo nas
je. In zakaj bi ne pil, ako je človek potreben in zmore.
Tovornika smo pustili, da je odjezdil. Mi pa, to je
jaz, naš zet, potlej ta srednji Divjak iz Prigorice in
prigoriški rihtar Boječ, smo pa za njim šli. Malo smo
se ustavili v Stari cerkvi, potem smo se oglasili še v
Ložinah in noč je bila že prav trda, ko smo prišli na

47

dolenjsko polje. Gremo in gremo sem in tja, ker je
bila trda tema in nebo oblačno in se steza ni prav
Poznala. Tam za Blokami se je tako bliskalo, da smo
rekli: lilo bo. Pa je bilo dobro, da se je vsaj bliskalo
in nismo steze zgrešili. Mimo rup pod vasjo smo bili
Prišli in Pristava je morala biti že na strani, tako da
) e  rihtar rekel: ,Sedaj bomo pa kmalu doma. Dobro je,
da je človek pod streho, ko začne kaj doli iti. In če
dež pripeljejo od Blok, gre vselej na debelo/ Glasno
smo govorili, zakaj sapa je delala šum. Pridemo sko¬
raj na pot pri Prigorici, kar ti pred nami stojita dve
cr ni postavi; jaz vprašam: ,Kdo, božji!' — a namesto
°dgovora slišimo, kako gazita po žitu. Precej smo
Ve deli, kaj to pomeni. ,Viš jih, hudičevke!' sem dejal
sam pri sebi in gledal za njimi skozi temo. Te pa le
P° žitu, da je kar šumelo: vš, vš! in neko otroče je
zajokalo. Takrat se je pa zabliskalo in se je zasvetilo
kakor podnevi. Pa sem jih zagledal in spoznal. ,Tega
Pa nisem vedel, da imam tako babo,' sem dejal sam
Pri sebi. Rekel pa nisem nič in sem zopet v temi
trpal naprej. Oni trije niso nič rekli in sem mislil, da
jih niso spoznali. Ko sva šla z zetom potem sama
Proti domu in naju nista ona dva, ki sta zavila na
v as, več slišala, sem dregnil zeta s komolcem in ga
v prašal: ,Ali si jih videl?'

,Videl. Preklete babe!' je dejal. .Hudičevke, ki
delajo ljudem škodo. Nocoj bodo vse pomendrale.'

Ako bi jaz sam na lastne oči ne bil videl, pa bi
ne bil verjel, da je tudi moja baba taka, da je copr-

48

niča. Še bolj sva se pa zavzela, ko jih dobiva doma.
Leščerbo so imele prižgano in so se v kotu pri peči
tiščale. Kar obstala sva.

,Kje ste pa bile, babe? 1  sem vprašal jezno in po¬
trkal s palico ob tla. Nobena se ni hotela vdati in so
vpile, da so bile vedno doma in nama očitale, da mi¬
dva ne veva kam domov in sva gotovo vse požrla,
kar sva bila iztržila. Taka trdovratnost pa človeka
razdraži. Šobar je kar k peči skočil pa: udri babo!
udri! Še mater je bil parkrat oplazil, da sem moral
jaz stopiti vmes in sem ga ukoril: ,Svojo bom že sam,
kar pusti jo!‘

Dobro sva jih bila prevejala takrat, ampak vdala
se nobena ni, še potlej ne, ko sem ji bil proseno lat po¬
molil pod nos, ki jo je bila prinesla na krilu domov,
kjer se je še držala.

»Ali ni bilo tako, Šobar? Pa me popravi, ako
sem kaj pozabil!«

»Kaj bom popravljal, ko je bilo res tako!«

»Pa če je tudi coprnica moja baba, rad jo imam
pa le! Pa moja je!« je končal Krznič. »Hudega mi še
ni nič naredila.«

Vsi so poslušali Krzniča, tudi Kočevarica, ki je
bila že nekoliko razgreta od vina, zakaj nabere se ga
tudi po kapljah, ako kapljajo dolgo in na gosto, Z
mokrimi očmi je zrla Krzniča in sedla poleg njega.
Govorili so še nadalje o coprnicah in sodbi, ki čaka
one, ki jih imajo zaprte v gradu. Prerekali so se, kaj
je bolj prav, ali da živo vržejo na grmado ali da ji

49

Prej odsekajo glavo in jo šele potem sežgo, ko ne
c uti telo nobene bolečine več.

»Nekaj vdovcev bo gotovo. Vse se ne bodo izre¬
zale!« je bilo soglasno mnenje.

Kočevarica se je kolikor mogoče tiščala Krzniča
m mu roko dela na ramo, kakor bi mu nekaj hotela
Povedati na uho- Mislil je, da nima dovolj prostora,
t er  se je odmaknil, kolikor je bilo mogoče k sosedu,
a  Kočevarica se je zopet pomaknila za njim. Še
e nkrat je odrinil soseda bolj za mizo, a čez nekaj
trenutkov je sedel prav tako na tesnem kakor prej.
Vrh tega se je ženska naslonila z glavo nanj.

V Gregorju pa je vstala sumnja in nejevolja ga
) e  obšla.

»Ne! To pa ne! Pestoval te res ne bom!« je dejal
Jezno in se je je otresel, »Prišel sem v gostilno pit!
Pijačo sem zahteval, drugega ne maram!«

Mnogi so se ozrli vanj in se zlobno zakrohotali.

»Kaj pa misliš?«

S temi jeznimi besedami je Kočevarica vstala
J n si pogladila lase, ki so ji prišli nekoliko v nered.

»Nič! Jaz sem se že poročil z eno, ti si pa dru-
§ e ža izberi!«

Vsa osramočena je stala ženska in ni vedela, kaj
k* naredila, kaj bi odgovorila. Na njen rovaš se je
zabavala vsa hiša in leteli so žgoči dovtipi in pro¬
staška namigovanja sem in tja. Vsa kri ji je šla v
Slavo, da je žarela od togote.

Zadnja na grmadi.

4

50

»Tii Ti! ..,«  je siknila, a več ni mogla povedati
v zadregi, kar je splošno veselost še pomnožilo.

»Nič se te ne bojim. Plačal sem ti in grem, kadar
hočem!«

Togotna se je obrnila in odhitela skozi vežo v
drugi konec. Gredoč si je brisala solze, ki jih je ro¬
dila osramočenost in togota.

Tudi Krznič je vstal, da bi šel, pa so ga ustavili,
češ: »Pusti jo! Naj skuha jezico! Dobro si jo odpravil!
Drugič bo vedela!«

In tako se je pogovor zasukal od klekaric na
druge ženske, ki niso nič manj nevarne kakor one,
in se jih je treba varovati, ako hoče človek v miru
živeti. Za moža še celo ni ta reč.

»Pa da se je zlomek prav obme obregnil,« je
menil Krznič še vedno v nekem neprijetnem razpo¬
loženju.

Martinek Bolha, ki je jedel in pil na račun iikofa,
ki ga je poravnaval Krznič, izprva ni vedel, kaj pomeni
nastali vrišč. Šele po kesnejšem razgovarjanju mu je
postalo jasno. Tedaj ga je pa nekaj obšlo; na obrazu
mu je zažarelo čudno veselje. Potuhnil se je in kar
naenkrat ga je zmanjkalo pri mizi. Nihče ga ni bil
prav pogrešal, zakaj Martinek ni bil izmed onih, ki
so kaj prida moževali. Kar nastane v drugem koncu
hiše vpitje, potem se zasliši odmev zaušnic, in nekdo
prileti skozi vrata v vežo kar z viška ter se zaleti v
nasprotno steno, kjer bolestno zaječi:

»O, jej!«

51

Med vrati se pa pokaže Kočevarica, ki je od
togote kar pihala.

»Ti, slinež! Jaz ti bom dala! Ti jaro kozle!«

In potem se je obregnila še v hišo: »Tisti, ki ga
je k meni poslal, naj ga pa pobere. Tega naj pestuje!«

Sedaj so pa tudi v hiši razumeli.

»Hahaha!«

Kočevarica je zaloputnila vrata. Možje so se
tolkli po kolenih, tleskali z rokami in se krohotali, da
Se  je hiša potresala.

»O, o, o, Martinek! Sedaj si jo pa skupil! Les
Pojdi! Boš pil! Dobro si naredil!«

Martinek je naenkrat zgubil vse druge občutke,
Pobral se je in dlan položil na tisti del glave, ki je
treščil v steno. Namesto v hišo jo je ubral ven v temo.

Ker ni bilo gostilničarke več na. svetlo in so se
Ukleta le po kotih hihitala, so tudi ostali gostje drug
Za  drugim vstajali in se razhajali na vse strani.

»Hudičeva baba!« je ponavljal Krznič, ko je meril
c esto proti Nemški vasi. »Kmalu bi človeka zape¬
kla!«

nip 1

4 *

Četrto poglavje,

Judeževi groši.

Rajhovka je bila naslednje dni precej nasajena.
No, kaj takega! Vsi so se ji rogali, dekle pa privoščile.
Kar skriti niso mogle posmehljivih pomenkov. In to
jo je kajpak jezilo, da je kar pihala okrog sebe. Pre¬
ziranje Krzničevo in javno ponižanje jo je peklo; in
kako jo je grizel domislek tistega Martinka Bolha z
Griča, tistega štrameta!

»On mi ga je poslal, on, Krznič,« si je ponavljala
stokrat vsako uro. »Čak!«

Vsi, ki so prihajali čez most, pa naj so prihajali
od Bajt in Gotenice, od Kočevja in hrvaške strani, pa
naj so prihajali po dolini ali iz bližnjih vasi, vsi so se
ji dobrikali in sladkali in se niso odmikali, če je kdaj
h komu tesno prisedla . . .

»Samo ta Krznič! Ta! Ta! Uh!«

Sovraštvo in maščevanje se je nabiralo v njenem
srcu. Kako naj izbriše osramočenje! Premišljevala je
in nemirno snovala vse mogoče načrte, s katerimi bi
Krzniča premagala in se maščevala.

»Krznič! Krznič!«

53

Za Martinka Bolha je imela pripravljeno še eno
krepko brco s peto, ako bi prišel blizu in bi se zopet
smukal okoli nje, toda Krznič?

»O, ta Krznič!«

Brhka vdovica je sedaj spoznala, da je Krzniča
rajši videla kakor koga drugega njegovega spola. Ni
se ozirala samo z enim očesom za njim, temveč z
vsem obrazom, z vsem srcem je hrepenela po njem in
se ozirala za njim kakor roža za solncem. Moških ji
ni manjkalo, toda šele sedaj se je prav zavedela, kako
ima Krzniča rada in kako dolgo že. Vselej se ga je
razveselila, kadar je prišel v gostilno, in tedaj, ko je
Krznič ob toplih poletnih dnevih zažgal ožago in noč
in dan sedel ob ognjišču? Ali ni takrat gledala skozi
okno in hodila postajat pred hišo, da ga je imela v
očeh, in ako je utegnila, ali ni šla tja do ožage vprašat
ga, ako se lonci lepo kuhajo in kdaj bo zaprl ožago.
Celo zvečer, v trdi noči, preden je šla spat, ali ni šla
tja k ožagi, kjer je v svitu ognja žarel Gregorjev
obraz, kjer je Gregor sedel na kladi, opiral roko na
kolena in podpiral glavo ter zamišljeno računal, ko¬
liko mu bo vrgla ožaga, ako bo posoda prav ožgana.
Tedaj je kajpada mislil na ženo in otroke, za katere
se trudi in muči. Da, takrat se je tudi ona usela pred
ožago, ako ni bilo drugih vasovalcev, in ga gledala.
Všeč ji je bil in pogovarjati se je znal o kupčiji in o
novcih, o resnih in šaljivih stvareh, Rada ga je po¬
slušala in nič ni bilo hudega. Vedela je itak, da ni
sam. In če je prišel Gregor za trenutek v gostilno izpit

54

merico vina, tedaj je šla kar sama v hram po vino,
mu je natočila in želela:

»Bog ti ga blagoslovi!«

Pa Gregor še sesti ni utegnil, da mu ne zamre
ogenj v ožagi in bi bilo vse delo zastonj. Zato ga ni
ustavljala. Kadar se je pa vračal s semnja ali pa s
kupčevanja po Krajini in tam čez, se je pa že neko¬
liko dlje ustavil, da se je pokrepčal in odpočil. Takrat
se je rad pomudil in tudi plačal, da je še kdo pil poleg
njega in mu delal druščino.

Rajhovka se je dostikrat sama sebi nasmejala,
ko jo je obšla misel:

»Tega bi pa vzela, tega, ako bi bil prost.«

Potem je pa pristavila: »Kako sem neumna! Saj
jo že ima!«

Tisti trenutek na veliki ponedeljek zvečer, ob
mračnem svitu leščerb in lojevk ter ob močnem vinu.
je bila pa pozabila, da ima ženo, in si ga je za¬
želela.

Oh, kako jo je pahnil od sebe! Ali more biti ž
njim še prijazna? Ali more spregovorili še kdaj pri¬
jazno besedo? Ali more pozabiti osramočenje?
Nikdar! Nikdar! Tako si je dopovedovala. A navzlic
hudovanju je v njenem srcu hrepenenje po Gregorju
postajalo vedno močnejše; vedno globokejše kore¬
nine je gnalo, da jo je naposled kar prevzelo, da je
pozabila na vse drugo in mislila samo, kako bi dobila
Gregorja v oblast, najrajši za zmerom.

Glas ji je včasih šepetal: »Ženo ima!«

55

S silo je hotela zadušiti zoprni glas, da bi je več
ne opominjal in dramil. Tiste dni je najrajši posedala,
podpirala glavo in premišljevala. In v takem tre¬
nutku je bilo, ko se ji je nekaj posvetilo, da je dvignila
glavo:

»Ali ni pravil Gregor, da je njegova žena, tista
starikava Lucija, coprnica?«

O, da! Sama je slišala, vsa hiša je slišala njegovo
obdolžitev in zet Lucijin, ta Šobar, je še potrdil. Vsi
smo slišali!

V ječah ribniškega gradu čakajo sodbe znane
čarovnice, ki v hudičevi službi delajo nečast Bogu.
ki jih morajo spraviti s pota, da ljudem ne bodo de¬
lale škode. In Lucija?

Zakaj bi Lucija ne prišla na grmado, ko je vendar
coprnica, kakor priča njen mož in njen zet? Ali jo
bo mož izročil pravici? Pa je pravil, da jo ima rad!

»Hahaha! Pravica naj se zgodi!«

Ob tem domisleku jo je obšlo prijetno čuvstvo.
Krznič prost! Ali bi tudi potem tako osorno robantil,
ako bi naslonila glavo na njegovo stran? He?

»Pravica naj se zgodi!«

Kaj pa potem, ako Lucije, te coprnice, nihče ne
izroči? Ali jo bo izročil mož? AH zet? Dvom se ji
je porajal v mislih.

In tisti hudiček, ki ji je šepetal na ušesa, ji je kar
velel: »Ti jo naznani! Ti sama!«

Kar stresla se je ob tej grdi misli in se hotela pre¬
motiti z delom, z razgovarjanjem, da bi pregnala

56

skušnjave in svoje misli naravnala kam drugam. Pa
so se zopet povrnile in še hujše in tisti glas je kar
vpil:

»Potem bo tvoj! Tvoj bo! Gregor bo tvoj! Spravi
jo s poti!«

»O strašne misli! Pravica bi se že zgodila tako.
Pa, oh, ne, ne! Nikdar ne!« Pa je zopet vstalo hre¬
penenje. Oh, kako je koprnela za njim in tisti glas je
zavpil, da ji je zvenelo po ušesih, da je vsa trepetala:

»Sedaj je prilika! Sedaj je ura!«

Martinka se je komaj spominjala in je bila po¬
zabila na prošnjo popplnoma. Martinek Bolha je tiste
dni po dogodku čepel v leseni bajti na Griču, tam
nad Dolenjo vasjo, odkoder se tako lepo gleda doli
na vas in preko nje po polju do Makošc in kočevskih
selišč, na severno stran pa čez trg tja do Slemen, kjer
stoji na najvišjem vrhu sivi ortneški grad. In lepa je
Velika gora, s strmimi stenami na levi, in prijazna
Mala gora, s cerkvijo sv, Ane na desni strani. Ka¬
morkoli se ozre oko, se lahko napase ob prirodni
lepoti krajine. Toda Martinek, ki je tolikokrat po¬
molil obvezano glavo skozi okno ali prišel se raz¬
gledovat na prag, ni tega nič opazil. Njegov pogled
se je obračal tja doli na široko Ribenščico, na most,
ki pelje čeznjo in na hišo onkraj mostu. Njegove oči
in misli so bile tam pri »lepi Kočevarici«. Ves srečen
je bil, ako jo je videl, ko je prišla na prag se razka¬
zovat v belem predpasniku, živopisani ruti okrog
vratu in črnimi lasmi, nagromadenimi vrh glave.

57

Huda je bila, to je res, toda rog na glavi se mu je sušil
in zato ji je že odpustil- Sicer ga pa lepa, vendar
osorna krčmarica ni več tako mikala. Eh, baba! Toda
Martinek Bolha je imel sedem srebrnih grošev. Dva
je bil sicer materi obljubil, a se je potem spomnil, da
ji bo prinašal od Krzniča črnega kruha in kislega
mleka, kar je vendar dovolj za mater. Zato se je bil
skesal. In tretji dan ni več strpel doma; vrgel je ob¬
vezo proč in šel doli, kjer se za groš kaj dobi.

Rajhovka ga izprva niti pogledala ni. Odslovila
ga pa tudi ni, ker je vedela, da ima groš, in ona je
tako rada videla, da se je vse, kar je bilo okroglo in
imelo cvenk, zbiralo v njeni skrinji. Preden je Mar¬
tinek zapravil polovico are, ki jo je bil dobil, je Raj¬
hovka spregovorila ž njim tako, kakor se govori z
gostom, ki rogovili po hiši in raztresa sitnosti. In s
tem je odleglo Martinku in Rajhovki ter sta poslej
občevala, kakor bi se med njima nič ne pripetilo.

V Rajhovki je bil medtem popolnoma dozorel
sklep, da izroči Krzničevko pravici. Zakaj je pa ča¬
rovnica! Samo iztuhtati ni mogla, kako bi se to
izvršilo. Odstraniti se mora pregraja med njo in
Krzničem! Oh, saj včasih so bili ljudje, ki so kar po¬
grabili žensko, ki je uganjala coprnije, ter so jo izro¬
čili pravici, Ali v Nemški vasi razen Krzniča nihče ne
ve, da je njegova žena coprnica? Tedaj ji je pa šinil v
glavo Martinek. Ta je tudi slišal Krzniča in bi lahko
Pričal, Izprva je zavrgla to misel, češ, da je prene¬
umen za kaj takega, toda ker ni bilo drugega izhoda,


58

se je naposled sprijaznila s to mislijo in poslej le
premišljevala, kako bi Martinka pridobila za načrt.

Rada bi govorila ž njim na samem, kar se ji je
končno tudi posrečilo. V mraku je bil ostal sam v hiši.
Usela se je k njemu, prijazno govorila ž njim o tem
in onem in še k ustom je nesla pijačo, ko ji je napil.
Potem ga je pa iznenada vprašala:

»Martinek! Ali se še spominjaš, kaj je pravil
Krznič oni večer o svoji ženi?«

»Hehehe! Vse vem! Kaj bi ne vedel, ko smo ga
tako poslušali!«

»Coprnica je! ,. . Strašno!«

»Naj bo! Kaj meni mar! Saj ni moja baba, da bi
jo smel pretepsti!«

»S poti bi jo bilo treba spraviti, kakor druge
njene vrste-«

»Kaj meni mar! Meni ni nič na poti!«

Rajhovka je sprevidela, da se ga mora lotiti od
druge strani. Zato mu je rekla:

»Martinek, nebesa si lahko zaslužiš.«

»To pa že vem, kako. Mati mi vedno pripovedu¬
jejo: Priden bodi, moli rad, pa delaj rad, pa boš v
nebesa prišel!«

Oba sta se smejala.

»Pa še laže si jih zaslužiš in hitreje.«

Martinek je neverjetno zmajeval.

»Res! Le poslušaj me. Ti pojdi lepo v grad, se
odkrij in povej tam, kaj je pravil Krznič, da je njegova
žena coprnica,«

59

»Pa pojdem v nebesa? Bom pa rajši še nekoliko
na svetu počakal. Letos sem se že s Krzničem pogodil
za delo in njegova žena zna skuhati žgance bolje
kakor vsaka. Letos bi še rad jedel žgance, ki jih bo
ona v skledo devala.«

»Ti se šališ! Ampak jaz zares mislim. Coprnice
se morajo naznaniti!«

»Kar daj jo!«

»Sama ne utegnem iti v grad in ženska ni, da bi
hodila okrog gospode. Ti pojdi!«

»Ne grem!«

»Majoliko vina ti dam!«

»Nisem žejen!«

»In za pot ti dam!«

To rekši je potresla torbico, da so zažvenketali

groši.

»Ne maram nič. Imam še sam dovolj grošev!«

Tudi Martinek je pomešal po žepu, dasi ni tako
močno zazvenčalo kakor v njenem.

Nasmejala se je, a nato na videz nejevoljna pre¬
kinila razgovor. Pretkana ženska je spoznala, da še
ni prišel trenutek, pač pa da skoraj pride čas. ko bode
Martinek bolj pripravljen za njene načrte, ko bo rad
storil, kar mu bo naročila.

Sicer je pa nestrpno čakala. Nič več si ni ubijala
glave, kako bi osvobodila Krzniča. Njena domišljija
ii je predočevala trenutke, ko bo Krznič zopet prišel
k njej, ko bo govorila ž njim, ko mu bo povedala, da
vedno misli nanj in da postane njen mož, ako hoče.

60

Kar zasmejala se je ob tej misli. Kaj bo potem rekel?
Vedno ji je bil pred očmi. Toliko moških je poznala,
pa le ta lončar, ki je priklenjen na priletno ženo, ji
je najbolj všeč, da je samo po njem hrepenela in ga
videla vedno pred §eboj. Zdel se ji je še krepkejši in
bolj možat kakor je bil v resnici. Obriti obraz z za¬
upljivimi očmi in visokim čelom jo je vedno gledal
in vabil.

Martinek pa tudi še potem ni bil voljan iti ovadit
Krzničevko. Pripovedovala mu je, kako dobro delo
stori, ako jo spravi v ječo in pred sodnika, ki jo go¬
tovo spravi na pot poboljšanja, ako ni preveč vdana
copranju. In potlej bo zopet polje rodilo, povodnji ne
bo, živina ne bo poginjala in drugih nesreč ne bo, ki
so jih povzročale take ženske, kakor je Krzničevka.
In tudi tistih grdih reči ne bodo počele na križpotih,
na Kleku in na drugih zbirališčih, s katerimi se žali
Bog in vsa nebesa. Vse to mu je pripovedovala živo
in obširno, nalivala mu vina in mu napijaia.

Toda Martinek je še vedno otresal, češ, da mu
povodenj ne more ničesar vzeti, ker nima nobene
njive, in na polju naj raste ali ne, ker on žeti it^k ne
sme, ko nima nič odmerjenega, in ako coprnice uga¬
njajo brezbožne reči, on nima nobenega greha od
tega. Vse skupaj mu ni nič mar. Krzničevko ima še
celo rad in bi mu ne bilo všeč, če bi prišla v ječo.

Rajhovka pa ni odnehala. Obljubila mu je pet
grošev, potem deset, ako gre v grad in vse pove, kar
je slišal. Še bolj mu je napijaia, še celo naslonila se je

61

nanj in ga objela z roko čez rame. Martinek jo je
gledal in dobro mu je dela njena prijaznost. Ko mu je
še nekaj šepnila na uho, so se mu zasvetile oči. Po¬
gledal jo je in njune oči so se ujele in razumele.

V Martinku je zavrelo. Segel je po vinu in pil v
dolgem požirku.

»Martinek! Ubogaj me in pojdi!«

Začel je omahovati, hudič je še bolj kuril. Žganci
Krzničeve matere se mu niso zdeli nič več posebni.
E, sitna baba, ki ga bolj ošteva kakor lastna mati!
Pa še coprnica je, v hudičevi službi. Deset grošev
dobi, deset! No, sedaj bo pa materi obljubljena dva
groša lahko dal in še več, če ga bodo terjali. In kaj je
še rekla »lepa Kočevarica«? Vse se je zmračilo v
njem. Oni večer ga je treščila skozi vrata, da bi si
bil skoraj glavo razbil, a sedaj mu pa sama odpira
vrata in ga vabi. Hej!

»Pojdem!«

Oklenila se ga je še tesneje in rekla:

»Tako je prav. Coprnica naj gre na sodbo!«

»Ti mi pa daj, kar si obljubila!«

»Dobro! Deset grošev dobiš! Samo pojdi v grad
in povej, kar si slišal na lastna ušesa od Krzniča,
kakšna je njegova ženska. In notri daj za priče vse,
ki so slišali Krzniča, Pa Šobra ne pozabi, zeta Krzni-
činega, ki se piše Dihur in mu je Martin ime kakor
tebi. Ta je vse potrdil, kar je Krznič govoril in bo
dobra priča. Pa še prigoriškega rihtarja Bojca daj za
pričo in tistega Divjaka, ki jo ie tudi videl v prosu.

62

Vse se mora dobro podpričati, da se coprnica ne
izvije-«

Našteje mu denar.

»To še ni vse.«

»Denar sedaj, drugo pa potlej-«

Martinek je ogorčen vstal.

»Nočem! Vse ali pa nič!«

»Martinek!«

Martinek je nejevoljen odšel.

* * *

Toda Rajhovka mu je bila obljubila prezaupljive
reči, da bi se jih ne bil polakomnil. Tisto Krzničevo
aro je bil že zapravil in sedaj je bil brez denarja,
torej tudi brez pijače in zabave. Vrh tega se je bližal
semanji dan belega ponedeljka, ko je treba denarja.

Rajhovki ga niti opomniti ni bilo več treba; sam
je prišel in se ponudil.

Naročila mu je, kaj naj stori, da nobene priče
pozabiti ne sme, da naj vse natanko pove. Potem mu
je odštela še denar, deset srebrnih grošev, in mu na¬
ročila:

»Dobro opravi, potem pridi!«

In Martinek je šel.

nni"


[=©==] □ CZ©T3 (=®n

c=®=:

Peto poglavje.

V i *  v(

ječi.

Grajski jetnišničar je sprejel Lucijo Krzničevo,
odprl ječo in jo pahnil na slamo, s katero je bil po¬
stlan nizki pograd.

»Na, tu copraj! Pa naj ti zdaj pomaga tvoj ljubej
s Kleka!«

Pala je na slamo vsa upehana in onemogla, život
jo je bolel od sunkov in padcev. Krvaveča kolena so
jo pekla. Oči so bile kakor oslepele, ko je prišla iz
opoldanske svetlobe v mračno ječo, v katero je pri¬
hajala luč le skozi majhno, zamreženo lino. Bila je
skoraj brez zavesti.

»Nobeno mazilo vam ne pomaga,« je še godrnjal
jetnišničar, ko je zapiral vrata. »Ako se vse namažete,
od tukaj ven ne izletite. Vražjevke!«

»Jeh! Jeh! O-jej!«

Samo ta vzdih mu je odgovoril nekje iz kota.
Krzničevka si je na slami kmalu oddahnila. Moči
so se ji povrnile, spomin oživel in tudi oči so se pri¬
vadile mračne svetlobe. Ko se je spomnila vsega in
spoznala grozni prostor, v katerem se je znašla, je

64

planila kvišku. Sedaj šele je opazila v drugem kotu
žensko osebo, ki je sedela na enaki postelji, pod¬
pirala si z obema rokama glavo in zrla predse v tla,
in zdelo se ji je, da vidi še dalje neka trupla na po¬
stelji in dihanje je začutila in zdihovanje.

Kar stresnila se je ob tem spoznanju in kriknila
prestrašena:

»Kje pa sem? ... O Jezus, nazarenski!«

Samo globok vzdih se ji je odzval. In toliko bo¬
lesti se je izražalo v njem, da jo je obšel mraz po
vsem životu. Zagnala se je proti bližnji osebi in po¬
novno kriknila:

»Kdo si? Povej, če si božji!«

»Kdo si pa ti?« se je odzvala oseba slabotno,

»Krzničevka iz Nemške vasi sem. Kje pa sem?«

»Lucija! ... Gorje ti! Lucija! Gorje nam!«

»Marina!« je vzkliknila Krzničevka, ko jo je spo¬
znala po glasu. »Marina! Kje se dobiva?«

Zajokala je in se vrgla proti nji, ki je sedela kraj
postelje.

»Marina, pojdiva odtod!«

»Oh!--Razglej se najprej!«

Nekaj porogljivega je bilo v njenem glasu.

»I kdo sta pa oni dve?«

»Zbašnica je in Rusovka. O, saj sta iz vašega
konca in poznaš ju!«

»O Križani! Coprnice! Coprnice!«

»Coprnice, take kakor si ti in sem jaz in je še
katera druga. .. Boš že videla! Gorje nam, gorje!«

65

Krzničevka je stopila k onima dvema, ki sta le¬
žali v kotu na slami in zdihovali in tarnali. Zakaj,
bili sta že enkrat pred sodnikom in vedeli, kaj ju čaka.
Premišljevali sta svojo usodo in jemali slovo od živ¬
ljenja.

»Marjana! Neža!« ju je poklicala Lucija.

»O, zakaj smo bile rojene! Zakaj že prej nismo
umrle!«

Še večja groza in strah je obšel Lucijo.

»Bežimo! Bežimo!«

Planila je k vratom, da bi pograbila kljuko in jih
odprla. Osupnila je, ko ni dosegla kljuke, kakršne je
vajena pri drugih vratih, in je otipala samo debele, z
železom okovane plohe.

»Odprite! Odprite! Odprite!«

Razbijala je s pestmi po vratih, prijemala za ro¬
bove, da se je slišalo praskanje nohtov, toda vse
zastonj.

»Odprite!«

Postavila se je pred vrata in potem z vso silo
butnila vanje. Niti stresla se niso.

Zavest, da ne more uiti iz strašnega prostora, je
bila grozna. Curki mrzlega potu so jo oblili od strahu,
a nato se je še bolj razjokala. Potem je planila k lini,
zagrabila železno mrežo, se vzpenjala v lino ter
klicala:

»Gregor! Gregor! Reši me!«

Iznova je napenjala moči do skrajnosti, klicala na
Pomaganje in jokala.

Zadnja na grmadi

5

66

»Lucija! Nikar se ne muči! Vse zastonj! Sama ne
prideš ven!« se je oglasila Marina Češarkova.

»Pojdi mi še ti pomagat! Pojdi! Vsaj ti se me
usmili! Veš, otroke imam!«

Pa se je zopet zagnala v vrata in lino, pa se je
zopet sesedla.

»Vse zastonj, ti pravim!«

»Z glavo bom zid predrla! Jaz moram ven! Tukaj
ne ostanem!«

»Usedi se, ti pravim, in poslušaj me! Vse smo
poskušale, pa nič! Samo usmiljenje nas more rešiti!
Tega pa tukaj ni; o, to boš že spoznala!«

»Mene bo konec!«

»Sedi in poslušaj! Vse ti bom povedala, vse. Lej,
ko sem prišla v ta nesrečni prostor,« je nadaljevala
Marina, kateri se je smilila Krzničevka, dasi je bila
sama brezmejnega usmiljenja potrebna, »sem se prav
tako trudila kakor ti, da bi prišla iz groznega kraja.
Oni dve sta mi pomagali. Razbijale smo po vratih, da
so nam roke krvavele, praskale po njih, da nimam
nobenega nohtu, mikastile smb Bog ve kolikokrat
onele železne križe v lini, butale z glavo ob zid, da se
nam je beli dan delal pred očmi in smo videle solnce
in zvezde. Pa vse — nič! O, potem smo molile
noč in dan. Boga in Marijo smo klicale na pomoč,
vsem svetnikom smo se priporočale, na ves glas smo
jokale, jokale tako, da nismo že ničesar več videle.
— Nobenega usmiljenja! Tudi v nebesih ni bilo za
nas nikogar doma. Potem smo klicale ves pekel na

67

pomoč. Ne samo tri sto hudobcev, vsi naj pridejo na
pomoč! Vzemite nas, samo rešite nas od tod, smo kli¬
cale. Pa tudi pekel nas ni maral. 0, ko bi znala co-
prati. Sedaj bi vam pokazala! 0, to bi coprala, da bi
se rušilo zidovje, vrata snemala iz tečajev. Klekarji bi
nam morali pomagati. Vse bi zacoprala in tiste, ki so
me spravili sem notri, bi pricoprala semkaj, da bi uži¬
vali nepopisno grozo, kakršno smo me že uživale in
ki jo boš tudi ti okusila.«

»Marina! Marina! Oh, pomagaj mi, pomagaj! Jaz
moram ven!«

»0, saj pojdeš! Pote bodo prišli in lej jih, tudi
one so tako želele ven kakor sedaj ti, a poglej jih
sedaj! Nič več ne žele ven. Samo to žele, da bi jih
pustil hudobni svet v miru.«

»Marina! ... Meni gre ob pamet. Jaz moram
proč.«

Skočila je zopet k vratom, klicala na pomoč, tol¬
kla s pestmi in praskala in si na vse načine prizade¬
vala narediti pot iz ječe.

Nehala je šele, ko je bila tako trudna, da se je
zgrudila in od kričanja in vpitja zgubila glas; samo
nerazločno je še stokala.

Potem je nastopila noč, strašna in dolga, brez
spanca, med jokanjem in obupnim klicanjem na po¬
moč. O, kako je klicala svojega moža! Otroke je
klicala in kogar se je še spomnila.

»Rešite me! Rešite me!«

5 '

68

Marina in oni dve so se že naveličale jo poslušati,
ker so si želele spanca, da bi vsaj za nekaj časa po¬
zabile na brezupno resničnost.

Toda Lucija je pretarnala vso noč, in ko je začela
skromna svetloba prihajati skozi okence, je šla zopet
tja na vrata in zopet k lini, vsa jadikujoča.

»Oh, ven! Oh, ven! Ven! Rešite me!«

Prišel je čas, ko so prinesli jetnicam vode in
hrane. Komaj je začutila ključ in odpiranje vrat, je
skočila tja, in ko so odnehala, se jih je oprijela z ro¬
kami in z vso silo potegnila k sebi. Res, ozka vrata
so se odprla na stežaj, a med vrati je stal široki, mrki
jetnišničar in zaslanjal izhod. Ko se je zagnala vanj,
jo je pa sunil s težko nogo, da jo je vrglo vznak in je
priletela na rob pograda.

Vsa zmešana je tam obležala. Jetnišničar je pa
grozil, da jo priklene k železnim obročem, ki so bili
v ta namen pritrjeni v steno. Z brcanjem jo je spravil
na noge, da se je zavlekla na pograd. Jedi se seveda
ni pritaknila. Druge so pač užile skromno hrano, po¬
spravile »sobo« in šle na hodnik, kjer je bilo nekoliko *
svetleje in zračneje in se je videlo skozi okna nekoliko
več sveta.

Pa le kratkotrajna je bila omejena prostost. Go¬
drnjavi jetnišničar jih je zapodil v ječo in zaprl za
njimi.

Globoki vzdihi nesrečnic so pričali o veliki bo¬
lečini, ki je vse navdajala, in o strašnem obupu, ki jih
je razjedal. Vzkliki, ki so sunkoma prihajali iz njih,

69

so bila le strašna prekletstva na one, ki so jih spravili
v ječo in ki se igrajo z njihovim življenjem.

»Zaveznice hudobnega duha« niso imele nobene
moči pomagati si.

Krzničevka je ležala omamljena in strta, Slovo je
morala dati zadnjemu upanju, ki ga je še gojila. Pro¬
stor med temi začrnelimi stenami je bil sedaj njen
svet. Brce in padec na tla je niso potrle, potrlo jo je
spoznanje, da je bila misel na beg iz strašnih pro¬
storov abotna in ničeva. Ko je pojenjala duševna
bolečina in je začela zopet telesno čutiti, se je začela
šele zanimati za stvari okrog sebe. Strmela je v močna
vrata, začmela od vlage in plesni. Zdelo se ji je, da se
nizki, obokani strop, prepet s pajčevinami in črno
plesnijo hoče pogrezniti nanjo, in v stenah, ki so bile
bele samo takrat, ko so bile nove, so bili vdelani ob
tleh in v prsni višini železni obroči. Zdrznila se je, ko
se je spomnila osornega jetnišničarja, ki ji je zagrozil
ž njimi. Skozi lino, ki je bila zadelana z močnim že¬
leznim križem, bi šla komaj glava.

O, kako jo je ogledovanje razžalostilo! Poleg tega
jo je obšlo še spoznanje, da se mora okleniti svojih
tovarišic, da ne bo še bolj osamljena v pregrozni
samoti. Zahotelo se ji je srca, ob katerem bi si olajšala
svoje srce, tako izmučeno in potrebno sočutja in to¬
lažbe.

In poklicala je Marino.

Ko sta se razjokali in nastokali, ko sta se dovolj
nahudovali in se zaradi tega utrudili in se jih je začela

70

polaščati brezbrižnost, se je v Marini oglasila rado¬
vednost, ki bi jo bila rada utešila.

»I, povej no, kdo te je spravil sem! Drugi dan že
vpiješ in jokaš, pa še sedaj ne vemo, kako si sem
prišla.«

»Joj! Joj! Kaj vem? Kaj vem?« je začela Lucija.
»Kar prišli so. Štirje biriči so prišli in so me kar vzeli.
Baš sem se odpravljala za njim in otroki, ki so bili v
trgu na semnju, pa ti stopijo v hišo in precej sem
morala iti. Hotela sem izvedeti, kaj sem naredila, česa
sem obdolžena. .Coprnica si!’ so mi rekli in me kar
spehali iz hiše. Klicala sem vse sosede na pomoč in
za pričo, pa nihče ni prišel blizu. Izza vogalov so po¬
gledovali za menoj in še danes se mi zdi, da se jim je
dobro zdelo, ker so me pograbili. Nobenega prijatelja
nisem več imela, še botrni me niso več poznali. O,
kako sem jokala. Kako sem klicala na pomaganje!
Vrgla sem se na tla, pa so me suvali s čevlji. Roke so
mi hoteli zvezati z verigo, da bi me vlekli!«

In Krzničevka je povedala jetnicam vse, kar se
je dogodilo z njo sredi sejmarjev .in na sramot¬
nem kamnu; o zdivjanem Kovaču, o svojem možu
in otrocih jim je pripovedovala ter končala bridko
povest:

»O, da bi bila jaz to vedela! Rajši v vodo, rajši v
smrt kakor sem noter! Zakaj nisem skočila v Bistrico!
O, strašni ljudje! Kakšni so bili! O, grdi ljudje! Živa
duša ni imela z menoj usmiljenja. Taki so bili kakor
hudobe! Le kaj sem jim naredila?«

71

Iznova so se vlile solze, da je ihtela, tresoč se po
vsem životu. In zopet je klicala na pomoč Križanega,
Marijo, vse svetnike, moža in vse, vse ...

Končno so se posušile solze, zamrl je glas, otrpeli
so čuti. Uro za uro je ždela in preždela cele dneve na
stranici pograda. Zdramila se je le takrat, ko so pri¬
nesli vode in jedi, da je nekaj zaužila in potem šla na
hodnik nagledat se neba, ki je gledalo skozi okna.

Oživela je zopet, ko ji je Šamut, ki je prišel na
vrsto za jetniško strežbo, povedal, da je Petrova Po-
lonka naročila, naj se potolaži, češ, da moli in dela
zanjo noč in dan. O, kako je pogledala Šamuta! Prvi
človek je bil, ki je spregovoril z njo človeško besedo,
ki ji je prinesel vsaj nekaj tolažbe od zunaj, iz onega
sveta.

»Polonka?« ...

Iskrica je začela tleti in je zažgala cel kres upanja
na rešitev sedaj, ko je imela zvezo s svetom.

Poslej je bila v ječi mirnejša. Premišljevala je
svojo usodo in ugibala, zakaj so jo prav za prav zaprli,
česa so jo obdolžili. Vest ji ni očitala ničesar. Nobe¬
nega stika ni imela z ženskami, ki se bavijo s čarov¬
nijo, tudi s temi ne, ki so v ječi. Zato je bolj z za¬
upanjem čakala sodbe. Pač je cula o trpinčenju in
strašni tezalnici; a kdo jo more prisiliti, da bi priznala
hudobijo, pri kateri ni udeležena?

Nekega dne pa nenadoma pride v ječo njen mož.
Mislila je, da je prišel ponjo. Kar okoli vratu se ga je
oklenila.

72

»Pojdiva! Pojdiva!«

Povedal ji je, da je dan na dan hodil v grad prosit,
naj jo izpuste ali pa mu vsaj dovolijo iti k njej v ječo.
Pa brez uspeha. Potem je Petrova Polonka prosila
Šamuta, naj ga izpusti v ječo. Seveda to ni bilo lahko.
Dal sem ji denar in Miklovc je izvabil jetnišničarja in
biriče v gostilno, kjer smo jih napajali. Tako se je
posrečilo pridobiti jetnišničarja, da je izročil Šamutu
ključ. Ko ji je povedal, da jo je ovadil Martinek, je
tlesknila od začudenja z rokami in vzkliknila:

»Martinek? To štrame? Ta me je pogubil?«

Gregor jo je tolažil in ji dajal upanje, da bo re¬
šena, da bo skoraj šla nazaj v Nemško vas, kjer jo
čakajo otroci in sprašujejo, kdaj se bo vrnila.

»Oh, Gregor, vzemi me s seboj!«

Dopovedal ji je, da je to nemogoče, ker je ne
puste ven, da mora iti prej k sodbi, da bo pa še prišel
k njej.

Še Češarkovka in ostali dve sta bili potolaženi.

Preden je šel, ji je še rekel:

»Lucija, ljuba moja žena! Vse bom storil, kar je
mogoče, da te rešim. Povsod sem že bil, a najbolj so
mi dali upanja gospod beneficijat od Nove Štifte, go¬
spod Mihel. Petrova Polonka je bila že prej pri njih,
potem sem šel pa še jaz. Rekli so mi: .Krznič! Kar je
v moji moči, bom naredil za tiste, ki so nedolžne ▼
ječi. Coprnic ni! Molil bom, da vzame Bog slepilo z
oči sodnikom in jih razsvetli, pa še sam jim bom trgal
mreno z oči.' Petrova Polonka se zanaša na gospoda

73

beneficijata, jaz pa tudi. Lucija, gospod Mihel te bodo
rešili!«

Lucija je povzdignila oči in hvaležno sklenila
roke.

Šamut je prekinil nadaljnji razgovor, češ, da je
čas potekel. Krznič je še enkrat objel ženo in šel.
Lucija je sicer jokala za njim, a vendar je bila v srcu
zadovoljna, zakaj pustil ji je nado na skorajšnjo
rešitev.

V mračni ječi je postalo svetlo. Živel je up, ki
jim je razsvetljeval duše in vlival v srca pogum; oto¬
pelost je ginila.

Vse je prešinjalo trdno upanje: »Gospod Mihel
»as bo rešil!«

Šesto poglavje.

Gospod Mihel.

Tiste dni je bilo v vsej ribniški dolini od Slemen
tja do kočevskih višav in proti Boncarju veliko vzne¬
mirjenja, ki je deloma segalo tudi v sosedne kraje, V
ribniškem gradu so čakale čarovnice sodbe. Ljudstvo
je v zmoti podtikalo čarovnicam, ki so bile po ta¬
kratnem pojmovanju samo dekle hudičeve, vsakršne
hudobije in ostudnosti, ki da jih uganjajo na svojih
ponočnih zborovanjih. Čarovnice, so mislili, jim po¬
vzročajo slabe letine, nesreče pri blagu, bolezni v
družinah in česar si ljudje sploh niso mogli in znali
raztolmačiti, so sklepali: zacoprano je! Ženska v letih,
ki se je skrivnostno, nenavadno vedla, če je imela
krvave oči ali kako drugo znamenje, je bila že osum¬
ljena. Ako so jo pa opazili ponoči na samotah, je bila
obdolžena. Moški, ki je bil razumnejši od drugih, je
bil takisto v nevarnosti. Vsekako so bile ženske češče
obdolžene čarovništva kakor moški, češ, da jih hu¬
dobci bolj ljubijo in da zato dobivajo od pohotnih
hudobcev vsakršna sredstva, s katerimi si spreminjajo
svojo podobo ali pa napravljajo škodo ljudem.

75

Ljudje so jih povsod sovražili in zasledovali.
Kazni, ki so bile od sodišč namenjene zločinskim co¬
prnicam, so se ždele ljudem še veliko premile in
preneznatne.

Po ribniški dolini so si ljudje nekako oddehnili,
ko so pograbili prve coprnice in jih vrgli v ječo. Upali
so, da s pokončanjem hudičevih namestnic, ki nimajo
drugega namena na svetu kakor ljudem škodo delati
in grešiti, odvrnejo nesreče in bolezni, da bodo zopet
dobre letine in dovolj kruha. Želeli so le, da bi vse
izsledili, vse pokončali. Kmet si je želel časov, ko se
ne bo več usipala toča in razlivale povodnji in bo
žetev obilna.

»O, saj bi bil raj na zemlji, ko bi teh hudičevk
ne bilo!«

Čarovniške sodbe so bile mnogim ljudem velika
zabava. Spretni sodniki so znali izvabiti iz nesrečnih
žrtev stvari, o katerih se nikjer ni moglo javno razgo-
varjati, o katerih se je pa odkrito govorilo v sodni
dvorani.

Jok in stok nesrečnic, ko jim je rabelj na tezal-
nici tri kosti, je bil v veliko zadoščenje mnogim, ki
so mislili, da so oškodovani po coprnicah.

»Crkne naj, hudič!«

Tiščali so v sodno dvorano, da so se krohotali
opolzkim dovtipom in se razveseljevali ob trpljenju
mučenih žrtev. Čudili so se spretnosti rablja, ki je znal
izsiliti iz trdovratnic vsakršna priznanja. Ženske ni
bilo med gledalci in poslušalci. Bale so se, da bi jih

76

kdo ne obdolžil sokrivde in bi bile vržene v ječo, kar
se je tudi že dogodilo.

Potem pa pride sodba. Rabelj bo sekal glave in
mrtva trupla bodo vržena na plamtečo grmado, da se
spremene v pepel, ki bo raztresen na vse vetrove.

Dovolj bo paše za radovedne oči in tolažbe za
osvete željna srca.

Zato je toliko ljudi nestrpno čakalo, kdaj se od¬
pre sodna dvorana in bo zadoščeno pravici. Zato je
bilo toliko nemirnega pričakovanja in hrepenenja.

Nič manj sovražna coprnicam ni bila grajska go¬
spoda. Graščina je imela sodstvo podložnikov v svoji
oblasti in je preganjala kakor druge zločince tudi co¬
prnice. Gospoda se je razveseljevala in uživala, ko je
prisostvovala čarovniškim pravdam in potem nena¬
vadnim prizorom ob obglavljenju coprnic. Ko je gra¬
ščak preganjal coprnice, je ustrezal tudi nagonom
tlačanov. Ti so graščaka blagoslavljali kakor rešitelja,
ki jih osvobojuje zlih žensk, in so mu bili hvaležni, kar
sicer pri tlačanih ni bila navada.

Duhovniki so bili otroci tistega časa in se klo¬
nili takratnim razmeram. Ljudstvo — neuko — saj
neuka je bila tudi gospoda — je bilo vdano vražam;
verovalo je v čarovnice ter jih sovražilo kot povzro¬
čiteljice vseh nesreč. Deželski zakoni so bili naper¬
jeni proti njim in zato tudi duhovnikom ni bilo mo¬
goče javno nastopati zoper zasledovanje in prega¬
njanje čarovnic. In ako bi še kateri tudi drznil javno
nastopiti proti preganjanju in mučenju čarovnic, 'bi

77

bil takoj sam osumljen čarovništva in bi ga bili deli na
tezalnico in končno, četudi bi do konca ostal stano¬
viten, bi bil vendar obsojen, obglavljen in sežgan na
grmadi.

Kajpada so se dobile prosvetljene glave po vseh
stanovih, tudi med kmeti, ki so obsojale nečloveško
trpinčenje nedolžnih žrtev, ki so spoznale vso niče¬
vost priznanj na tezalnici, a so morale molčati, da jih
ni doletela ista usoda.

Takrat je bil ribniški župnik in obenem arhidijakon
za vso Dolenjsko Tomaž Rener, brat ljubljanskega
zvonarja. Bil je izobražen mož, magister modroslovja
in emeritno bogoslovja, toda že prileten, tako da je
imel v arhidijakonskih poslih za pomočnika kočev¬
skega župnika. Ribničani so mu rekli »gospod respre-
ster«. Stanovanje, to je dom arhidijakonov, vsekako
ni bilo takšno, kakor bi se bilo spodobilo tako časti¬
temu možu, župniku in arhidijakonu, magistru modro¬
slovja itd. Arhidijakon grof Petoci, eden izmed nje¬
govih naslednikov, ki je prišel le malo let pozneje v
Ribnico, je bil naravnost ogorčen in ni hotel iti sta¬
novat v arhidijakonovo hišo, temveč se je nastanil v
gradu, v kroniko je pa ogorčen zapisal: »Hiša arhi-
dijakonova bi se laže imenovala jama razbojnikov in
svinjski hlev, ne pa stanovanje za poštenega moža.«
Imela je samo eno večjo spalnico, v drugih prostorih
pa ni bilo ne oken ne vrat ne poda. Dimnika ni bilo
nobenega. Dim se je valil po kuhinji in vseh prostorih,
da je bilo vse okajeno.

78

Poleg respresterja je bil še vikar, ki je stanoval
z arhidijakonom v isti hiši. Drugi kaplani so pa stano¬
vali v svojih hišah, ki najbrž niso bile Bog ve koliko
lepše od hiše arhidijakonske. Ribniška fara je bila
takrat veliko obsežnejša kakor danes. Obsegala je
vso dolino. Imela je podružnice celo na Bloški pla¬
noti, na Ravneh, sv. Jurija na Žrnovcu, sv. Tomaža
na Poljanah in sv. Primoža in Felicijana na Kočev¬
skem. Zato je imela poleg vikarja še več kaplanov.

Takrat so bili v Ribnici Jurij Faber, Janez Težak,
Janez Krst. Hapše, Jožef Hercog, ki je bil tudi grajski
kaplan. Pri Novi Štifti je bil za beneficijata Mihael
Lamut.

Gospodje so imeli z dušnim pastirstvom in pri¬
pravljanjem mladine za sprejem sv. zakramentov brez
dvoma obilo posla.

»Gospodje naj pomagajo!«

Tako je bila hitro sklenila Petrova Polonka, ka¬
kor jih je pred njo že toliko sklepalo. Takoj tisti
dan po semnju je obiskala vse gospode, začenši pri
»gnadljivem gospodu respresterju«. Nazadnje je šla
tudi k Novi Štifti, h gospodu Mihelnu,

O, da! Gospodje bi bili radi pomagali Luciji
Krzničevi iz ječe, radi bi jo rešili tezalnice in grmade,
njo in vse druge, ki so bile v ječi, toda kako? Vsi so
bili prepričani, da so nedolžne, toda obdolženke so
morale izpričati svojo nedolžnost šele na sodbi. Tam
so sodniki in možje, je tožnik in so priče, pa tudi
'arovniška klop in rabelj poleg nje!

79

Pokleknila je pred gospoda arhidijakona, ulovila
njegovo roko in ponovno poljubila prstan ter prosila
s sklenjenimi rokami:

»Gnadljivi gospod resprester! Oni lahko pomagajo
in rešijo Krzničevko. Otroci jokajo doma. Oni imajo
oblast in njih beseda zaleže. Naj se usmilijo! Gregor,
saj ga poznate, jim bo do smrti hvaležen.«

»Ženska, kar vstani! Bog se prosi kleče. Po¬
slušaj! Jaz nimam nobene posvetne oblasti. Oni tam
v gradu imajo oblast, postave in biriče. Jaz vem, da
Krzničevka in one druge niso coprnice, da trpe po
nedolžnem, toda postava je zoper nje in pa tisti so
slepi, ki tolmačijo postavo. Vojskovati se ž njimi ne
morem, ker nimam biričev. Prosil pa bom sv. Duha,
da jih razsvetli, da bodo spoznali krivičnost postave
in zmotnost svoje sodbe.«

S to tolažbo je odšla Polonka iz hiše »gnadljivega
gospoda respresterja«, nezadovoljna in malodušna, ko
je spoznala, da ondi, kjer je najbolj pričakovala po¬
moči in rešitve, ni našla dejanske pomoči.

»Gospod resprester so stari. Nobenega poguma
nimajo več. Pa gospod Janez, pa gospod Jurij in
gospod Jožef tudi niso taki, kakor bi si človek
želel in bi rad videl. Nekoliko bi že lahko stopili
na prste!«

Tako je modrovala Polonka in krenila naposled
tja, kjer je še upala največ pomoči dobiti, k Novi
Štifti. V cerkvi je sv. Tolažnica in Pomočnica. Njo bo
prosila, naj se usmili Gregorja in mu pripelje ženo iz

80

ječe, potem pojde pa še h gospodu Mihelnu in jih bo
prosila za Krzničevko,

Sicer so vstajali v njenem srcu dvomi. Kaj pa
morejo gospod beneficijat, ako gospod resprester nič
ne zmorejo? Gospod beneficijat tudi nimajo biričev.
Ob spominu na biriče se je nasmehnila in dejala sama
sebi: saj sem še jaz na boljšem, imam vsaj Šamuta.

Polonka se je najprej v cerkvi priporočila, po¬
tem pa šla v beneficijatovo hišo, ki je bila skoraj nova
in zelo prijazna, vsekako bolj kakor arhidijakonov
dom. Hišo je še oživljal primeroma mlad gospod, žir
vahen in postrežljiv. Že to jo je navdalo z novim
upanjem.

Gospod beneficijat je že itak vedel, da so zaprte
obdolžene ženske in da se skoraj začno sodbe. De¬
želni sodnik je bil že v Ribnici in tudi rabelj s svojim
hlapcem, kar je bilo vselej slabo znamenje za tiste,
ki so bili tirani pred sodnika. V svojih krogih je ne¬
štetokrat zabavljal čez postave, ki dovoljujejo trpin¬
čenje obdolžencev ob zaslišanju, bentil brezvestne in
neumne sodnike, ki s tezalnico prihajajo na pomoč
svoji bistroumnosti. Postave naj bi zmetali na grmado,
sodnike in rablje naj bi pa deli vsaj za nekaj časa
na čarovniško klop, da bi videli, kako se delajo ča¬
rovnice.

Gospod arhidijakon so ga opominjali, da ne sme
biti preglasen, ako hoče sebi dobro. Toda kjer je le
mogel, med ljudmi in celo na prižnici je pripovedoval,
da vera v coprnice ni zaukazana, da v vsem krščan-

81

skem nauku ni govora o tem, in kako neumno je, ob-
dolževati stare ženske raznih coprnij in jih tirati na
sodbo in potem na morišče. Vsaka, ki bi le količkaj
znala coprati, bi si s copranjem pomagala in si ne
pustila na tezalnici treti kosti in glave odsekati. Opo¬
minjal je ljudi, naj bodo previdni in naj ne obdolžujejo
lahkomiselno ljudi in naj jih ne izročajo trdosrčnim
rabljem.

Tako je bil beneficijat kmalu na glasu, da ne
veruje v coprnice, da je torej skoraj nekak krivo¬
verec.

Polonka je gospodu na dolgo razložila vso zadevo
Lucije Krzničeve. Pravila je med ihtenjem, kakšen
revež bo Gregor z otroki, ako mu umore ženo, ki jo
ima tako rad, kar je sama videla, ko mu je šlo skoraj
ob pamet, ko so jo odpeljali v grad.

»Kajne, gospod, Vi boste pomagali? Vi jo boste

rešili!«

Beneficijata je pripovedovanje prijelo. Šel je par-
krat po sobi gori in doli, nato je dejal:

»I, kako naj jo pa rešim? To mi povej!«

Potem mu je pripovedovala, kaj so dejali gospod
resprester in drugi gospodje, pri katerih je bila. Pra¬
vila je, s kakšnim trdnim zaupanjem se je potem na¬
potila k Novi Štifti, kjer se je nadejala prav gotovo
Pomoči pri Mariji in pri gospodu beneficijatu.

»Gospod, Vi ste študirani, Vi ste mašni človek,
Vi boste že prav preudarili in jo boste rešili, zato, ker
»nate voljo.«

Zadnja na grmadi.

6

82

Beneficijatu je bilo všeč Polonkino zaupanje, ka¬
teremu se je poznalo, da ni hlinjeno. Dražila ga je
hladnost gospodov v trgu. Hodil je po sobi gori in doli
in premišljal, kaj bi mogel narediti. Ali jo more rešiti?
Kako? Ali naj podere Polonki sleherno upanje vanj?
Ničesar se ni mogel domisliti, kar bi pomenilo naj¬
manjši uspeh, samo trdna volja ga je obšla, pomagati,
rešiti nedolžne žrtve iz rabljevih krempljev. Zato je
dejal:

»Polonka! Storil bom vse, kar je mogoče. Vse,
prav vse bom poskusil, da jih rešim.«

»O, saj sem vedela!« je vzkliknila Polonka. »O,
saj sem vedno pravila: ako nas tudi vsi zapustijo,

gospod beneficijat bodo pomagali.«

Ujela je gospodovo roko, jo hvaležno poljubila in
dejala: »V cerkvi manjka cvetic, jih bom jaz prinesla.
Prt na oltarju je že oguljen, bom že jaz kaj nabrala pri
dobrih dušah, da napravimo novega. Marija bo po¬
magala in pa Vi, ko gospod resprester ne morejo.«

»Da, Polonka! Kar je v moji moči!«

Ko je odšla, je ubogi beneficijat pri Novi Štifti,
gospod Mihael Lamut, še dolgo hodil po sobi gori in
doli. Najprvo je najmanj stokrat želel, da bi zmetal
na grmado coprniške postave, mučilno orodje in še
rablja in sodnike po vrhu, da bi nikdar več ne mogli
poskušati svojih spretnosti na nedolžnih žrtvah. Jezil
se je na trapasto ljudstvo, ki smatra vsako reč, ki je
ne more doumeti, za coprniško delo. Ko se je pa do¬
mislil svojih sobratov v trgu, se je pa kar glasno pre-

83

piral sam s seboj. Tako popustljivi so se mu zdeli in
mlačni. Kar nemi gledajo, kako jim volkovi trgajo
ovce! Ali nimajo nič srca za pedolžne žrtve? Nimajo
trohice poguma, da bi brezsrčnim mogotcem zaklicali:
nehajte! Rajši žive v prijaznosti z gradom in priča¬
kujejo od ondi zaslombe in kakšnih milostinj. Oves
in stelja za kljuseta, vsake kvatre obed pri graščakovi
mizi in tista kepa apna, ki jo dobe v grajski apnenici
za vsakoletno prebeljenje svojih lukenj, jim je več
kakor blagor vernikov. Ali so to pravi pastirji izro¬
čene jim črede? In neki glas ga je spomnil: Kaj pa
morejo storiti? Kako boš ti rešil Krzničevko? Kako
jo boš otel? Obljubil si! Reši jo! O, da! Le predobro je
vedel, da jo more rešiti le, preden jo posade na čarov¬
niško klop; kesneje je že prepozno. Ko bodo vinte
trle palce in drobile kosti, ko jo bodo raztegovali na
tezalnici, da bodo kosti stopale iz sklepov, bo vsaka
Priznala in pritrdila vsaki obdolžitvi, bo vzela nase
najhujše zločine, da vsaj za trenutek poneha bolečina.

»0 trinogi! Brezvestni trinogi! Da bi jih šent!«

Tako se je zaril v razdraženost, da ni mogel ni¬
česar mirno preudariti in ne narediti načrta za re¬
šitev Krzničevke in njenih tovarišic. Samo s stisnjeno
Pestjo desnice je zamahoval pred seboj in ponavljal:

»Pa jo bom rešil! Moram jo rešiti! Moram!«

Nato je pokleknil na klečalnik pred Križanega.

Molitev ga je umirila, a jasno mu vendar ni bilo,
kako bi dosegel svoj cilj. Opravi se, gre v hlev, osedla
konja ter ga zajaše z namenom, obiskati svoje sobrate

6 *


84

v Ribnici. Tako je naredil vselej, kadar je bil v teža¬
vah. Šel je v Ribnico ter se posvetoval z gospodom
arhidijakonom in drugimi; včasih se je pa tudi sprl z
njimi.

Ves čas, ko je jahal čez Jurjevico in po tistih
dolgočasnih mlakah in krajih mimo Sajevca, je imel
pred očmi ribniški trg z gradom, ki je od te strani
široko zaslanjal tržne hiše.

»Tam so! Tam notri čakajo!«

Še nobenkrat ni tako ogledoval gradu. Zunaj ga
je obdajal močan zid. Skozi vrt je bil izpeljan širok
jarek, ki ga je napolnjevala Bistrica, tekoča pred
gradom, tako da je bil grad okoli in okoli opasan z
vodo. Ob jarku in Bistrici pa so bila zopet visoka
zidovja gradu in druga poslopja.

Spotoma je mislil, da bi jih bilo morda mogoče s
kako zvijačo izpeljati iz gradu in, ko bi bile zunaj, bi
bile rešene, zakaj le nekoliko ur hoda, pa bi bile čez
mejo deželske sodnije ribniške — in proste. Toda
sedaj, ko si je ogledal grad natančneje, je videl, da po
tej poti žensk ne dobi ven, in je zavrgel misel tako
hitro, kakor je prišla.

Ribniški vikar in kaplani niso posebno radi imeli
Novoštiftarja. Zoprno se jim je zdelo, ker jih je
hotel vedno učiti in je znal vse bolje kakor oni. Pre¬
več jim je svetil z zglednim življenjem. Rad je očital
ali jih pa priganjal: to in to bi naredili. Kaj hitro so
se sporekli in prigodilo se je nekoč, ko sta se zbe-
sedila z gospodom Jurijem, da sta se pograbila tudi z


85

rokami in je gospod Jurij obležal na tleh z razbitim
jabolkom na desnem kolenu. Nič ni pomagalo, da je
gospod beneficijat obžaloval svojo naglo jezico in pro¬
sil gospoda Jurija za odpuščenje. Gospod Jurij je
moral v posteljo in je še dolgo, dolgo vlačil nogo za
seboj. Usmiljena ženska srca so se v tem slučaju na¬
gnila na stran gospoda Jurija, Tako gospod benefici¬
jat pri svojih ribniških sobratih ni bil posebno dobro
zapisan. Zategadelj je bil ž njimi kmalu zmenjen. Na
očitek, da se premalo brigajo za svoje ljudi in pustijo,
da biriči ženske vlačijo v ječo, so mu povedali, da naj
se briga za svoje ljudi. Ribničane naj pa v miru pusti.
In ko jim je začel dokazovati, kako trinoštvo je mu¬
čenje nedolžnih žensk in kako krivično je izsiljevanje
s tezalnico, so mu dejali, da vse vedo, ker so te reči
brali v tistih bukvicah, kakor je bral on sam.

»In zakaj ne storite ničesar? Zakaj trpite kri¬
vičnost s prekrižanimi rokami?«

Posmehovali so se mu in rogali:

»Ljubi brat, pa ti popravljaj krivice! Ti brez dela
sediš na beneficiju in samo gledaš, da bi bilo na
svetu prav, mi pa garamo kot črna živina.«

»Brezsrčneži!«

In šel je h gospodu arhidijakonu. Častitljivi star¬
ček ga je sprejel ljubeznivo, posadil k mizi in velel
Prinesti skromen prigrizek. Po običajnih vprašanjih
m odgovorih je prešel beneficijat kmalu kar na sredo
m je začel praviti, zakaj je prišel v Ribnico. Uvodoma
s e je bridko pritožil na ribniške gospode, ki nimajo

86

smisla za trpljenje nesrečnic in mirno trpe, da se lju- -
dem godi taka krivica.

Gospod arhidijakon se je mirno naslonil k mizi,
podprl glavo in molče poslušal gospoda beneficijata.
Ta je postajal čimdalje bolj ognjevit, da ni mogel več
mirno sedeti, temveč je vstal, mahal z rokami in
končno hodil po sobi gori in doli. Dokazoval je,
kakšna krivica se godi Krzničevki in drugim, in na¬
posled začel opisovati trpljenje nesrečnic na čarov¬
niški klopi. S tako iskrenostjo je pripovedoval, da je
začel ihteti in ni mogel več nadaljevati.

»Mi jih moramo rešiti! Moramo!«

»Predragi moj gospod, lepo ste govorili,« je po¬
vzel arhidijakon potem, ko je dvignil glavo in gledal
beneficijata naravnost v obraz. »Vse je res. Strašna
krivica in nečloveška okrutnost. O, jaz vem, kaj
čaka nesrečne reve. Niso prve, za katere molim. In
poznam jih. Dobre žene! Poštene žene! Pogosto v
spovednici in pri obhajilni mizi. O, jih poznam! Ne¬
dolžne so! Žrtve zlobnih in nespametnih ovaduhov.
Na čarovniški klopi bodo postale zločinke. O groza!
Molim zanje, ker ne morem nič drugega storiti.«

»Pa vendar!«

»Kar umirite se, gospod beneficijat! Premislite
ves položaj in potem sodite in ukrepajte! Poslušajte
le! Ženske so ovadene čarovnije. V ječi so. Sodnik,
ki sodi zločine, je tukaj. Preiskoval bo. Zaslišaval
priče. Ako ženske ne bodo priznale, pridejo na klop.
Trli jim bodo kosti in jih raztegovali, dokler se ne

87

vdajo. In potem pride obglavljenje. Postava je silno
kruta, še okrutnejši so pa njeni izvrševatelji-sodniki.
Ti nimajo ne srca ne pameti!«

»Recite jim dobro besedo. Vaša beseda nekaj
odtehta!«

»Gospod Mihel, Vi ste še mladi! Gospoda od po¬
stave nas že itak gleda po strani, ker se ne udeležu¬
jemo čarovniške gonje. Tako je moje mnenje, moj
dragi gospod, pustimo stvar, naj se izteče, ker je za¬
vreti ne moremo.«

»Pa naj mirno gledamo, kako nam ljudi more?«

»To vse obsojamo in obžalujemo.«

»Naredimo pa nič ne! Taki smo! Vsi vemo, da ni
prav tako, pripovedujemo si, da se nam smilijo ne¬
dolžne žrtve, a niti mezinca ne ganemo za njihovo
rešitev. Kar sramujem se. Jaz ne bom miroval.«

»Gospod beneficijat, povedal sem Vam, kako jaz
razumem vso stvar. Ko bi Vi poznali sodnika Jurija
Gottscheerja —• včasih se je pisal bolj kmetiško —, bi
ne sodili nič drugače. Imeli bi prav tako malo upanja,
kot ga imam jaz. Gorje tistemu, ki mu pride v roke!
Gottscheer nobeni ne prizanese! Nobeni! Zapomnite
si to, gospod beneficijat, in ravnajte se po tem. Molite
za reve, da jim bo muka in smrt v zveličanje.«

»Bom molil, toda rešiti moram žive. Moram rešiti.
Obljubil sem.«

Ker ni bilo soglasja, je bil razgovor kmalu kon¬
čan in tudi o drugih rečeh je bil pogovor kratek in suh.

88

»Mir z Vami,« je želel arhidijakon odhajajočemu,
poudarjajoč prvo besedo.

Novoštiftar je odhajal nejevoljen kakor človek,
ki ni našel tistega, kar je iskal. Samo za spoznanje je
bil bogatejši, da pri ribniških sobratih ne more raču¬
nati na kako podporo.

»Mir!«

Ta beseda mu je zvenela v ušesih.

»Mir! Mir! V miru še voda segnije!«

Nasvete gospoda arhidijakona je odklonil za
vselej. Ne bo čakal s prekrižanimi rokami konca in
zaigral zaupanja, ki mu ga je izkazala Polonka.

»Moj patron se je vojskoval z Luciferjem, jaz se
bom pa z Gottscheerjem! Mihael, pomagaj mi!«

‘W

Sedmo poglavje.

Lov v Veliki gori.

Ribniški graščak grof Jurij Trillek je tiste dni
gostil gospode od deželne sodnije, ki so bili poslani
v Ribnico, da bi sodili prijete zločince. Bili pa so sle¬
deči gospodje: »krvavi« sodnik Janez Jurij Gott-
scheer, prileten mož in zelo strog sodnik; potem
zastopnik deželne sodnije Andrej Mordachs, ki je bil
nekak državni pravdnik po sedanjem pojmovanju
njegove službe; dalje je bil pisar Janez Baptista
Ravnik, ki se je podpisoval za notarja. K temu od¬
poslanstvu deželne sodnije je spadal tudi deželni krv¬
nik s svojim hlapcem. Ta sodni zbor je gospodaril
v prvem nadstropju južnega dela četverokotne zgrad¬
be, kjer so bili sodni prostori. Zelo mirna stranka so
bili ti možje paragrafov, ki so imeli v mezincu vso
postavo in so zlasti poznali mučilni red. Živeli so
samo svojemu poklicu, pregledovali ovadbe, zašli-
šavali in pisali, da pripravijo vse za glavno raz¬
pravo.

Poleg teh gospodov je pa imel grof Trillek v
svojem prostornem gradu še druge goste, ki so se pa

90

bolj šopirili. To je bila cesarska naborna komisija.
Častniki s svojim obristom so zasedli vzhodni del
prvega nadstropja, kjer so imeli tudi svojo pisarno.
Vojaki so pa imeli ležišča v zgradbi pri vhodu, kjer
so bivali biriči. Ti so bili bolj nemirni gostje. Dela
niso imeli posebnega. Na semanji dan so bobnali po
trgu in vabili mladeniče v cesarsko službo. Naslednje
dni so pa z bobnarjem hodili po vaseh, kakor daleč
je segala oblast ribniške graščine. Bobnali so, raz¬
glašali povelje gospoda obrista, pijančevali, noreli za
ženskami in razgrajali. Vojaška oblast je v ta namen
odbrala čedne vojake in jih lepo oblekla. Postavljali
so se v visokih, svetlih škornjih, barvastih hlačah in
suknjah. Na klobukih so imeli perjanice, kajpada so
imeli tudi palaše pripasane, ki so udarjali ob tla. Ti
»fantje« so imeli dovolj denarja, da so vsak dan rajali
po gostilnah ter tako razkazovali prijetnosti vojaškega
stanu. Kdor se je dal preslepiti in se oglasil, je dobil
na roko denar in se je smel bahati ž njim. Častniki so
se pa zabavali v gradu, se sladkali gospem in gospo¬
dičnam, plemenitim in neplemenitim, pijančevali, za¬
lezovali vse, kar se ni moglo skriti, obiskavali sosednje
graščine, zabavajoč se ondi, ali pa napovedujoč, kdaj
pride naborna komisija tja.

Mudilo se jim ni nikamor, ker so dobro živeli, in
tako so mirno čakali, kdaj se bo nabralo kaj prosto¬
voljcev in kdaj bodo ribniški trg in graščina kakor
tudi brežka in rtneška poslale nabornike, da jih po¬
stavijo pod mero.

91

Grof Trillek jim je postregel z vsem, kar so pre-
mogle grajske shrambe in kleti. Ni hotel biti umazan
in ni maral, da bi častniki in vojaki raznašali po
deželi, da jim je bilo v Ribnici slabo postreženo. Vrh
tega se je nekoliko bal, da bi ga zatožili pri dunajski
gospodi, češ, da ni naklonjen vojaštvu, kar bi se mu
v teh slabih vojnih časih dvakrat bolj zamerilo kakor
sicer. Tudi je vedel, da se mu sedanji izdatki ne bodo
poznali ne v shrambah ne v mošnjičku. Valpet bo bolj
priden in desetina se bo obilneje jemala in se ne bo
čisto nič več poznala škoda, ki so jo napravile spo¬
mladanske »kobilice«.

Da jim pokaže še bogastvo gozdov, kjer je mrgo¬
lelo še vsakršne divjačine, je odredil velik lov v Veliki
gori. Takrat je še kraljeval ondi jelen, divji neres je
še grohtal po mlakužah in goščavah, skrivala sta se
volk in medved, pa tudi ris je še prežal na plen. Iz¬
bire je bilo torej dovolj tudi v sicer neugodnem času,
ko je bilo treba prizanašati košutam in se ni smelo
podirati vse vprek.

Gospodje od sodnije so z veseljem sprejeli po¬
vabilo na lov; ohladili se jim bodo medtem stoli in
odpočile oči in morda se še seznanijo z divjimi zlo¬
činci gozdnih temin, ko poznajo že človeka. Vojakom
se je zdel lov kot dobra strelna vaja in grajski lovci
in čuvaji so se veselili vina in pečenke, ki jo bodo
deležni po lovu.

Grof Trillek je pa povabil tudi sosednja gra¬
ščaka: barona Weizensteina z Brega in grofa Lichten-

92

berga z Rtneka, da prideta s svojimi prijatelji in lovci
in poganjači na lov v Veliko goro,

Tudi gospodu arhidijakonu je poslal vljudni gra¬
ščak povabilo in vsem gospodom služabnikom cerkve;
celo Novoštiftarja ni pozabil.

Karkoli je kaj pomenilo v ribniški dolini, je bilo
povabljeno.

In tisti dan so bili na vse zgodaj na nogah tlačani,
ki so opravljali lovsko tlako kot graščinski poganjači.
Morali so skrbeti za vse, da gonja dobro uspe, da ne
prezro nobene reči, ki bi omogočila srečen lov. Do¬
govoriti so se še morali, kam bodo postavili povab¬
ljene goste na prežo, da ne bo trpela njihova čast
in se jih ne bo ognila lovska sreča.

Potem, ko so se gostje okrepčali in napolnili
torbe s kruhom in mesom, se je vsa lovska družba
odpravila čez Brezje in Ugar tja pod Veliko goro.
Povabljeni gospodje so jahali, kakor je bil tedaj
običaj, ko so zaradi slabih potov bolj rabili sedlo
nego voz.

Sosednjih graščakov ni manjkalo nobenega. Pri¬
šli so s konji in orožjem, z lovci in psi. Obrist je bil
navzoč z vsem svojim štabom, celo bobnarja in pi¬
sarja je vzel s seboj.

Od duhovništva sta se odzvala vabilu le gospod
Jožef, ki je imel naslov: kaplan v gradu, in pa Novo-
štiftar. Gospoda arhidijakona je opravičevala starost,
vabili so ga zaradi običaja; gospod Jurij je bil že ves
polomljen, drugi so se pa izgovarjali s cerkvenimi

93

opravili, tako da sta zastopala duhovščino le gospod
Jožef in gospod beneficijat od Nove Štifte.

Gospod Mihel je imel tiste dni polno glavo skrbi.
Zaril se je bil v misel, da mora rešiti Krzničevko in
njene sojetnice. Čim bolj je premišljeval, tem bolj je
spoznaval grozovitost in blazno nesmisel trpinčenja
osumljenih žensk.

Nikakor si ni bil še na jasnem, kako bi izpeljal
svoj sklep in izpolnil obljubo, ki je ni dal samo Po-
lonki, temveč tudi Krzniču, ki je prišel tarnat k Novi
Štifti. — Tedaj, ko mu je gospod arhidijakon omenil
cesarskega sodnika, ga je obšla misel, da bi se lotil
njega, da bi ga na kak način prepričal, da je v zmoti,
in bi ga pripravil, da bi nesrečne ženske milo sodil.
Toda ni vedel, kako bi prišel do njega, in zaradi tega
je to misel odrinil, a se mu je ponovno vračala, ko si
druge poti ni mogel domisliti.

Ko je dobil od grofa vabilo na lov, je zmečkal
papir in ga vrgel v kot s primerno željo, a kmalu je
postal druge volje. Neki glas mu je zvenel:

»Lej, tam se morda snideš s krvavim sodnikom.
Pojdi!«

Pomislil je, ali bi bilo to mogoče, in končno je
bil prepričan, da pojde na lov tudi sodnik. Ko je še
poizvedoval, je izvedel, da so tudi od sodnije vsi po¬
vabljeni, in tedaj se je odločil, da pojde.

Odlašati res ni smel več. Obravnave so se že
vršile in tudi Krzničevko bi utegnili že prihodnji dan
poklicati na odgovor. Tako je gospod beneficijat

94

moral porabiti priliko, da še o pravem času in na naj-
merodajnejšem mestu posreduje za Krzničevko.

In tako se je gospod beneficijat od Nove Štifte
pridružil lovski družbi, da se udeleži prireditve, ki se
po njegovih mislih ni prav nič ujemala z njegovim
stanom in je večkrat celo grajal ribniške gospode, ki
so radi hodili na lov, Danes je pa moral sam iti zoper
svoja načela.

Zato ga je gospod Jožef zbadljivo pozdravil:

»Tudi ti, Mihael? Spreobrnjenec?«

»Zabavljaš?«

»Kaj si boš izbral? Jelena ali neresca?«

»Brat moj! Zver imam že na muhi! Moj patron
mi bo pomagal, da jo tudi poderem.«

»Oho! Tako bojevit? Ko bi ne videl samo moških
okrog nas, bi te obdolžil, , , Miha! Miha!«

»Moja zver ni nevarna, toda močna je! Sv. Mi¬
hael pomagaj in Marija!«

»Bog te usliši! Le dobro pomeri!«

Veliki lovski družbi se je obetal lep in ugoden
lovski dan. Tanke meglice so plavale nad vodami in
mlakami. Izza kočevskih višav se je dvignilo solnce
in topli žarki so skoraj ogreli ozračje, da se je začel
razširjati oni značilni vonj pomladi, ki tako dobro
de, V zraku so drobili škrjančki, na vseh straneh se
je slišalo ptičje petje. Vmes so se pa oglašale vrane
in vzklikale vodne ptice, ki so se pasle ob vodah. Na
pobočjih Bukovščice se je kazalo prvo zelenje, a gori
ob vrhovih Velike gore so se še kazale bele lise.

95

Vesel smeh in dovtipi so se slišali skozi prhanje
konj in udarjanje kopit. Vsakdo je bil vesel in dobre
volje, pa naj je bil na konju ali na tleh.

Samo gospod beneficijat ni opazil vsega, kar je
ponujalo mlado jutro. Le on ni občutil gorke svet¬
lobe, živega petja, svežega zelenja. Samo za svojim
ciljem je obračal oči, za krvavim sodnikom.

Vse misli si je bil že zbral, kaj bo govoril, da mu
pride do živega, do srca; pa ni prišel do njega, da bi
mogel začeti. Šele ko so prihajali čez Ugar, se je be¬
neficijat seznanil s sodnikom in drugimi njegovimi
tovariši.

Tam za Ugarjem, na kraju, kjer Ribenščica spre¬
minja svoj tek s severne smeri na vzhodno, v dolini
med Veliko goro in Bukovščico, jih je čakal veliki
lovec s svojimi pomočniki, Tam so gostje razjahali in
konje oddali hlapcem.

Ko so določili zbirališče in se še dogovorili o
drugih podrobnostih, je začel odkazovati veliki lovec
stojišča za prežo. Mlajši in krepkejši so šli više v
goro. Imenitnejši so dobili boljše preže. Oni, ki niso
bili tako gibčni in okretni, ki jih je težila peza let,
so pa dobili svoja mesta niže ob Ugarju in Bukovščici
ter ob razpotjih med Bukovščico in bregovi Velike
gore, koder je prehajala pojana zverjad, begajoča
prek dolov in bregov,

Ta mesta so bila tudi varnejša pred večjo in ne¬
varnejšo zverino, ki se je bila že pomeknila za sne¬
gom v višave. Vsekako so po naročilu postrežljivega

96

gostitelja dali vsakemu gostu, ki ni bil vsakdanji
lovec, še izvežbanega strežaja, ki je znal hitro pri¬
praviti puško. Poleg tega je bil oborožen z lovsko su¬
lico in nožem, da bi priskočil na pomoč, ako bi se
obstreljena zver zagnala proti lovcu.

Sodnika so postavili na prežo ob vznožje Bu-
kovskega plaza. Lovec, ki mu je pokazal mesto, je
dejal:

»Tukaj je najboljše mesto. Zver, ki bo vstala
tostran Kobile in ki jo bodo vzdignili na Ugarju in
gornji Bukovščici, bo pribežala tod mimo. Zgrešiti je
ne morete!«

Više na desno so postavili Mordachsa in še više
pisarja. Tako je bila sodnija, ki se je najbolje raz¬
umela, blizu skupaj. Na levo, kjer prehaja strmec
Bukovščice v dolino, je stal beneficijat, nad njim pa
gospod Jožef.

Gospod beneficijat je vedel, da bo še dosti časa
poteklo, preden bodo obstopili lovci vse lovišče in bo
naznanil rog začetek gonje. Prekrižal se je, poslal
proseč vzdih proti svetim nebesom, padel v duhu
pred Marijo na kolena in potem prešel k napadu:
obiskal je svojega soseda sodnika.

Ta se je razgovarjal z lovskim strežajem Anz-
ljem, ko se je približal beneficijat in ga ogovoril:

»Vaše preblagorodje! Vaš pokorni sluga sem
mnenja, da imava še dovolj časa za kakšen pogovor.«

»Prečastni! Drago mi je, prav drago, ako Vam
ustrežem. Izvolite stopiti bliže!«

97

»Hvala, Vaše preblagorodje! Stokrat hvala!
Zamudila ne bova ničesar. Preden izpuste pse, bo
solnce že visoko. Sedite na onile parobek!«

»A kam se boste Vi, prečastni, naslonili? Tla so
še premrzla!«

»Sem mlajši kakor Vaše preblagorodje in lahko
stojim.«

»Da! Da! Tudi jaz sem bil mlad. Sedaj pa rad
sedem. Tudi moja služba je taka, da jo sede oprav¬
ljam. Torej!«

Sodnik se je usedel in spustil puško med koleni
na tla.

Beneficijat je v srcu vzdihnil: »Marija, pomagaj
mi!« in poslušal sodnika, ki je začel ugibati, kakšen
bo lov, ko je tako mirno in brez vetra in so tla še
vlažna, da sleherna zver zapusti dobro sled, ki je
psi ne morejo izgubiti. Pravil je, da je bil že marsikje
na lovu, ko je tako kakor sedaj službo opravljal
zunaj.

Nato je poprijel beneficijat in ga poprašal po za¬
nimivih slučajih iz sodne službe.

Stari sodnik je mnogo vedel. Skoro pol življenja
je prebil v sodni dvorani. Opravkov je imel z umori
in uboji, ropi in tatvinami, vsakršnim zločincem je
gledal v oči, jim odkrival njihove grozne tajne in jih
sodil strogo, kakor veli postava.

Beneficijat je nemirno stopical in nestrpno čakal
trenutka, ko bo mogel na dan z mislimi, ki so mu pol¬
nile glavo, ko bo mogel zastaviti besedo za nedolžne

Zadnja na grmadi.

7

98

žrtve, katerih končna usoda je odvisna od pravega
spoznanja in pravične sodbe človeka, s katerim go¬
vori. »O Marija, pomagaj mi!« je zopet vzdihnil v
srcu, nato pa omenil, kakor da bi ugovarjal:

»Stare babe gledati na tezalnici pač ni zanimivo
in prijetno!«

»O pač, prečastni, pač!« je oživel sodnik. »Mi¬
kavnega seveda ni nič na tistih starih kleštrah, toda
zanimivo je zvedeti od njih zločinske tajnosti, ki jih
uganjajo. Povem Vam, prečastni: coprnica je vedno
zanimiva.«

»Da, bila bi, Vaše preblagorodje, ako bi bila kje
katera.«

Sodnik je pogledal začuden dvomljivca, ki je na¬
daljeval:

»Toda to, kar Vi preganjate in sežigate, niso no¬
bene coprnice, kvečjemu — trapaste ženske.«

»Oho! Oho!«

Sodnik je vstal.

»Ali ste bili kdaj prisotni pri obravnavah s co¬
prnicami?« je vprašal sodnik.

»Ne.«

»Ne? Zato tako govorite. Zato dvomite. 0, ko bi
Vi le enkrat slišali izjave coprnic, bi sodili drugače.
Hudobnost in izprijenost te zalege je nepopisna! 0,
imel sem mnogo opravila ž njimi, mnogo! Kjerkoli so
nesreče, bolezni, prepiri, povsod imajo vmes svoje
parklje. Ni ga ostudnega greha, katerega bi se ne ude¬
leževale, da strežejo svojemu zavezniku iz pekla. Ni

99

ga posvečenega kraja, katerega bi ne oskrunjale.
Sv. hostijo porabljajo za čarovniško mazilo, Ali ne
veste, da hudičevke bičajo sv. hostijo, dokler se ne
izpremeni v dete?«

»Tega jih dolže;« je prekinil beneficijat nestrpno.
»Pa to ni resnica.«

»Kaj? Vi dvomite?«

»Te dvome so imeli že znamenitejši možje kakor
sem jaz. Te dvome so zapisali. Take dvome mora
imeti vsak človek z zdravo pametjo.«

»Nehajte! Prečastni! Nehajte! Ne verjemite knji¬
gam! Poslušajte mene, izkušenega moža. Coprnice so!
Jaz sem jih sodil in obsodil, hvala Bogu. Zakaj pri¬
znale so vsa zločinstva, kojih so bile obdolžene. Same
so priznale, prečastni, same!«

»Potem, ko jim je rabelj pretrl kosti in jim je z
žarečimi kleščami trgal meso s telesa.«

»Tako, kakor zaslužijo. In kakor zaukazuje po¬
stava. Natančno po mučilniškem redu.«

»Strašno!«

»Ah! Ne! Kaj bo to? Nekoliko povračila za zlo¬
čine .. .«

»Ki se jim podtikajo.«

»Ah! Vi ste prečudni, prečastni! Že vem! Knjige
so Vam zmešale glavo. Te dni se bodo začele raz¬
prave v Ribnici proti obtoženim ženskam. Pridite
Poslušati Prepričajte se! In potem boste drugačnega
Mnenja!«

7 *

100

»Preblagorodni! Bodite jim milosten sodnik! To
so nedolžne žrtve zaslepljenih in vražljivih ljudi!«

»Oho!«

»Krzničevka ima kopo otrok doma. Imejte usmi¬
ljenje! Zaradi otrok jo izpustite. Oprostite jo!«

»Coprnico? Brez obsodbe? Jaz Vas ne razumem,
prečastni. Za zločinko se zavzemate!«

»Za mater, preblagorodni! Za nedolžno žrtev.«

»Ako je nedolžna, se ji ničesar ne zgodi. Ako je
pa coprnica, bo obsojena po postavi. Za vse je mero¬
dajna postava. Justica glede čarovnic je v naši deželi
sicer stroga, toda pravična in zgled drugim deželam.
Jaz, Jurij Gottscheer, sem cesarski krvavi sodnik in
sodim pravično po zakonih. Nihče mi ne bo mogel
očitati, da sem kdaj izpustil coprnico, preden sem po¬
skusil in porabil vse zaukazane in dovoljene pripo¬
močke za pojasnitev zločinstva. Dobro ime naše ju-
stice moram ohraniti.«

»Strašno! Tako, tako ... oprostite, preblagorodni!
Tako brez srca!«

»Srce nima pri obravnavah ničesar opraviti.
Srce ne pozna paragrafov. Zato, prečastni, pustim
takrat, ko grem v sodno dvorano, srce doma, da me
ne moti, da me ne nadleguje z nasveti, ki se ne mo¬
rejo spraviti v soglasje s postavo. Pred seboj vidim
samo zločinca, in v slučaju, za katerega se Vi zavze¬
mate, najbolj zakrknjeni vzor zločinca, coprnico, ka¬
tera nikdar prostovoljno ne prizna svojih črnih zlo¬
činov, ki drzno pobija vsako pričevanje in ki prizna

101

svoj zločin šele potem, ko čarovniški stol opravi
svoje delo.«

Beneficija! se je med govorom z obema rokama
prijel za glavo in sikal: »Strašno! Strašno!«

Ko je pa sodnik tako samozavestno končal, je pa
beneficijat vzkliknil razburjen:

»Vi samo morite, morite, morite! Morilci ste!
Morilci!«

Besede, ki mu jih je zalučil beneficijat v obraz,
so sodnika razburile. Naredil je korak proti benefi-
cijatu in zakričal:

»Prečastni? Ali ste ob pamet? Kaj to pomeni?«

Takrat je zapel lovski rog in naznanil, da se je
začela gonja.

Strežaj Anzelj, ki je bil ves čas priča prizora, je
stopil k njima, rekoč:

»Sedaj pa pozor, Zver bo takoj na nogah.«

Pobral je beneficijatovo puško, ki je ležala na
tleh, ter mu jo izročil:

»Pripravite se in pojdite na svoje mesto.«

Nasprotnika sta se srdito pogledala in benefici¬
jat je šel molče nazaj. Sodnik je pogledoval za njim,
in ko je videl, kako krili s prosto roko po zraku, je
jezno siknil:

»Vražji človek! Predrznež v talarju!«

Ves se je tresel od jeze. Sedaj šele so mu zve¬
nele zadnje beneficijatove besede po ušesih in mu
pognale vso kri v glavo. Spomnil se je šele sedaj, da

102

je prerekanje slišal strežaj. Kaj si bo mislil o njem.
Sram ga je bilo.

»Ali si slišal norca?« je rekel proti strežaju.

»Naravnost zbleknejo Novoštiftar, naravnost! Vi-
hravec!« je potrdil Anzelj in sodnik ni vedel, ali naj
se še sramuje ali kaj. Vse je trepetalo po njem.

Tedaj je počil prvi strel in takoj drugi in oglasil
se je odmev od Bukovščice, pa zopet od nasprotne
strani in že se je razlegal klic: »Morto! Morto!«

Tam nekje pri Zadolju je padla prva žival.

To je vzdramilo sodnika, da je zopet mislil na
lov. Prijel je puško, da bi bil pripravljen za strel, in
stopil na kraj, kjer se mu je zdelo najugodnejše, kjer je
s primerno zakritega prostora imel dober razgled.

Že se je slišalo bevskanje gonečih psov, novi
streli in veselo vzklikanje. Ko so se oglasili psi pod
njimi, je omenil Anzelj:

»Sedaj so dvignili psi nad Kobilo. Ti bodo pri¬
gnali tod mimo. Pazimo!«

Vlekla sta na ušesa, da sta razločevala lajež
psov, ki so gonili od Kobile sem, in sta napenjala oči,
kje bi ugledala bežečo žival.

»Že gre! Lejte ga!« je vzkliknil strežaj, ko je
videl, da je pridrevil jelen iz gozda na košenino.
»Lejte ga, kako se izigrava.«

»Že vidim.«

Takrat so pridrli psi za njim in jelen jo udere po
dolini. V trenutku je bil tostran vode.

»Naravnost sem gre!« je šepetal strežaj.

103

Sodnik je stisnil puško, pomeril in čakal.

Anzelj je opazil, da se sodniku trese roka.

»Ne še! Ne še! Saj prihaja bliže! Počakajte! Ne
smete ga zgrešiti!« je šepetal Anzelj.

Tedaj je bil jelen že pred njima.

»Pok!« je zagrmela puška in dim je za trenutek
zastri razgled; a ko se je razkadilo, sta videla, kako
se je jelen izvrgel,

»Pošljite mu še drugo!« sikne Anzelj.

Počilo je, a jelen je zdrav in čil odnesel kožo in
drl sedaj proti kraju, kjer je bil beneficijat na preži.

»Škoda! Tega ne bo nazaj!«

Poslušala sta, kdaj bo streljal beneficijat. V
sodniku se je zbudila nevoščljivost. Toda na benefi-
cijatovem stojišču ni počilo.

»Ta jo je pa odnesel danes,« je menil Anzelj, ko
je podajal drugo puško.

Sodnik jo je vzel in nekaj zarentačil. Komaj je
strežaj nabil vnovič, se je že zaslišalo lajanje na
Ugarju.

»Je že tukaj. Jelen je. Ta ima tudi tod svoje
stagne. Mirno! Mirno! Gotovo pade, ako se ne pre¬
naglite!«

Jelen je bežal naravnost navzgor po plazu. Ko
je bil dovolj blizu, je sodnik sprožil. Kresilnik je dal
iskro, toda samo v zažigalni ponvici je zagorel smod¬
nik, puška se ni sprožila. Sprožil je naglo drugič — z
istim uspehom. Sodnik je debelo pogledal in tedaj je
jelen že šinil mimo. Strežaj mu je sicer podal drugo

104

puško, a jelen je bil že predaleč in čez nekaj hipov
se je razlegal strel in takoj nato klic: »Morto!«

Bil je Mordachs, ki ga je podrl.

»Fant! Ti me imaš za norca!« je jezno vzkliknil
sodnik. »Puška je prazna.«

Anzelj se je zarotil, da ni, da je nabita in da je
smodnik suh. Nasul je brž smodnika v ponvico, po¬
gledal po tiru, in ko je uzrl dolgouhca, ki je delal
skoke njima nasproti, je pomeril in sprožil. Krogla
je razstrelila zajca v zraku. Sprožil je še drugo cev,

»Glejte!«

»Ti nisi kriv!« je priznal sodnik, ki se je kar
tresel. »Ti nisi!«

Vsa gora je bila polna življenja. Psi so bevskali,
gonjači so postali glasnejši. Razlegali so se streli in
vzkliki srečnih lovcev.

Sodnik je bil kaj slabe volje. In ko se je zopet
postavil, si je mislil: kaj bo pa sedaj? Dve živali je že
zgrešil. Nekako sramoval se je. Drugi podirajo, mimo
njega pa dere žival, da ga skoraj pohodi, pa je ne za¬
dene. S čim se bo pobahal, ko pridejo skupaj? Kaj bo
pokazal?«

»Ali pribeži še kaj mimo?«

»Čakajva!« je odgovoril Anzelj kratko. Sodnik
ga je bil spravil z osorno obdolžitvijo v nejevoljo.

In čakala sta in poslušala.

Sodnik bi bil rad vedel, kaj dela beneficijat.
Tudi tam še ni nobenkrat počila puška. Pri mislih
na beneficijata ga je zopet obšla srditost. Kar pred

105

seboj ga je videl! ».Morilec' mi je rekel! Kaj neki
mi hoče? Jaz morilec?« Dobra volja lovskega dne
je bila proč.

»Tamle bo nekaj,« ga je opomnil Anzelj in po-
kazal v goščavo, kjer so psi lajali.

»Kaj so neki vzdignili?«

»Tam ne bo jelena, je samo šikar. Streljajte, naj
bo, karkoli, ako se le prikaže!«

Zaslišalo se je rahtanje,

»Neres! Takoj streljajte, ako ga ugledate, preden
se zarije v drugo goščavo!«

Sodnik je z napetostjo pričakoval.

Iz goščave se je prikazala neresova glava, da je
Anzelj opazil čekane. A žival se je očividno ustrašila
golega mesta in je zopet zginila v goščavi.

»Neres! Neres!«

Toda psi niso popustili in zver je morala iz go¬
ščave na plan. Sodnik jo je videl, kako se je obotav¬
ljala. Tedaj je sprožil. Neres je opazil nevarnost in
puhnil zdrav v goščavo na drugo stran.

»Zopet nič!« je siknil malodušno sodnik. »Nič
več ne bom streljal. Sedaj vem! Je vse zastonj! Na¬
rejeno! Sedaj sem to spoznal! Prekleti far!«

Anzelj je začuden gledal in poslušal starega go¬
spoda, ki se je sam s seboj kregal.

»Starec je bil, z gostim grebenom in velikimi če¬
kani!« je omenil Anzelj ter mu ponudil puško,

»Nečem. Ne sprožim več. Saj si videl! Vse je
zastonj, kadar je narejeno.«

106

»Moj oče tudi tako pravijo!« je pritrdil Anzelj.
»Pa vendar še poskusite! Danes bo še vsakršna zver
prišla na plan.«

»Nič več! Zastonj! Saj si ga videl! Oni mi je
naredil!«

Namignil je proti kraju, kjer je stal na preži be-
neficijat.

Sodnik se je usedel na parobek in položil puško
poleg sebe. Nepričakovani govor z beneficijatom mu
je šel po glavi. Kako se je zavzemal za coprnice! Ha!
Smilijo se mu hudodelke! Prosil je milostne sodbe!
Zakaj? Kakšen dobiček ima? Ha! Sedaj mi je jasno!
Sokrivec je! Kako se je hitro maščeval nad menoj!
Pokazal mi je svojo moč. Le čakaj, tiček! Preveč si
se pokazal izpod kute.

Jurij Gottscheer, cesarski krvavi sodnik, je sam
zasledil čarovnika. Izdala ga je predrznost, s katero
je nastopal za rešitev zaprtih čarovnic, in potem je
pokazal svojo peklensko umetnost, da je sodniku pre¬
prečil uspeh na lovu.

»Danes si poješ zmagoslavje, coprnik, toda videl
boš, kdo bo zmagoval zadnji.«

Cesarski sodnik, ki je bil sedaj prepričan, da je
beneficijat od Nove Štifte tudi izmed klekarjev in
gotovo eden izmed prvakov, je pa koval načrte, kako
dobi beneficijata v roke in ga spravi na čarovniško
klop. Zatopljen je bil v svoja premišljevanja, da ni
slišal, kaj se godi okrog njega, gora je pa odmevala
od streljanja in klicanja lovcev.

107

Tam, kjer je stal krvavi sodnik, je prehajala div¬
jačina iz lovišča. A tudi tam, kjer naj bi podiral go¬
spod od Nove Štifte, ni padel noben strel.

Anzelj je končno le stopil doli na kraj, kjer naj
bi prežal beneficijat. Toda tam ni bilo nikogar; pa
naj se je še tako oziral naokrog, o beneficijatu ni bilo
ne duha ne sluha. Čudil se je in šel povedat svojemu
gospodu.

»Zbal se je!« je dejal sodnik. »Spoznal je, da sem
ga spregledal.«

Beneficijatov beg je njegov sum še bolj potrdil in
že je mislil vzeti puško v roke in se zopet nastaviti;
tedaj je pa zapel lovski rog in naznanil konec gonje.
Odzvali so se mu rogovi s Planjave, od Podsten, z
Velikega vrha in znad Kobile in od povsod, kjer so bili
razpostavljeni lovci, Razlegnilo se je ukanje lovcev
in gonjačev.

Sodnik se je podal v dolino na zbirališče. Njegov
strežaj je šel medtem pogledat še k Mordachsu in
pisarju. Onadva sta pridno streljala, morda bo kaj
odnašati, da ga ne bodo tovariši izpraševali, zakaj je
prišel prazen.

Zbirališče je kmalu oživelo. Lovci so prihajali
dobre volje in ponosni na svoj plen. Klobuke so imeli
ovenčane s šopki iz smrekovih vejic, kurjega slepa in
dišečega volčina. Gospoda si je zateknila šopke tudi
na prsi, na puške so si navezali mogočne šope ze¬
lenja in cvetja. Strežaji in gonjači so donašali ubito
zver, vsi upehani in znojni. Lovci so pripravljali div-

108

jačino za prenos. Vsaki živali so vzeli drob in ga
metali psom. Žlahtnejše kose so gonjači naskrivaj
otimali psom. Manjše živali in one, ki so bile preveč
razstreljene, so razkosavali in razdeljevali strežajem
in graščinskim lovcem; kar je bilo lepega in velikega,
so devali na vozove, na katerih so bili za lovce pri¬
peljali pijače in kruha. Najlepše in najimenitnejše ži¬
vali so pa privezovali za noge na drogove, da jih bodo
nosili po dva ali štirje, ko se bo lovska družba vračala
skozi trg v sprevodu med veselim trobljenjem najetih
trobcev. Nosači so imeli naročeno, da so povedali ime
žlahtnega lovca radovednežem, ki so poizvedovali:
»Kdo ga je?«

Na zbirališču so postajali živahni, glasni in ve¬
seli. Pripovedovali so si izredne slučaje, ki so se
jim pripetili. Smejali so se lovskim dovtipom in široko¬
ustenju bahačev. Tu so bile gruče Ribničanov, tam
so stali Rtnečani, baronovi ljudje so imeli skupino
zase, vojaki so se zabavali po svoje in tudi »sodnija«
se je znašla.

Splošnega veselja se ni udeleževal krvavi sod¬
nik. Njegov klobuk je bil brez zelenja in cvetja, no¬
bene divjačine ni bilo pri njegovih nogah. Resnoben
in malobeseden se je kaj malo vtikal v razgovor. Le
gledal je, kje bo ugledal beneficijata. Tega je imel v
mislih. Resnoba »starega« je vplivala na pisarja in
gospoda Mordachsa, da se nista preveč postavljala z
lovskim plenom. Tudi nista hotela žaliti gospoda
predstojnika.

109

Anzelj ni molčal in zato je ves lovski zbor zve¬
del, da sodnik ni nič podrl, da bi ga bil jelen skoraj
pohodil in mu neres kri puščal in je bilo divjačine to¬
liko, da bi jo bil lahko s kopitom potolkel, ako si
streljati ni upal.

»Roka se mu je tresla, da je puška migljala kakor
trepetlika. Pa zadeni!«

»Kaj bo tak, ki ima z gosjim peresom opraviti,
jemal puško v roko,« je menil nekdo.

»In je potem narejeno, ako nič ne ustreli,« je pri¬
stavil Anzelj in pravil, kako je osumil sodnik bene-
ficijata.

Vsi so vlekli na ušesa, ko je Anzelj skrivnostno
pripovedoval, kaj je videl in slišal.

Naposled so prihajali zadnji tam iz Podsten in z
Velikega vrha. Pogrešali so samo še beneficijata in
visokorodni gospod grof je poizvedoval, kje je stal.
Ko je izvedel, da je prežal v bližini, se je čudil, zakaj
ga ni. Še bolj se je začudil, ko so mu povedali, da je
takoj ob začetku lova prišel po konja in nejevoljen
odjezdil kar po žlebu proti Danam,

»Kaj mu je? Ali ni bil zadovoljen z odkazanim
mestom?« je izpraševal grof.

Cesarski sodnik bi bil lahko pojasnil, zakaj je
izginil beneficijat, pa tudi Anzelj bi bil lahko nekaj
povedal, a je molčal, ko je videl, da sodnik ne reče
nobene in vso stvar prikriva.

Grof se je začudil, ko je izvedel, da sodnik ni imel
sreče.

110

»AH ni bilo živali?«

»Žival je prišla, toda lovec je bil usmiljen,« se
je nasmejal cesarski sodnik. »Nisem krvoločen, naj
živi žival!«

Potem so začeli točiti vino in deliti kruh. Za
gospodo so pogrnili po tleh ponjave. Drugi lovci in
gonjači so pa posedli in polegli po golih tleh in ča¬
kali, da pridejo do njih košare s kruhom in vinskimi
vrči. Za gospodo je bila pripravljena tudi gnjat in
mrzla pečenka.

Gonjači so bili mnenja, da uživajo sedaj najlepše
trenutke vsega dne, in tudi gospoda je bila dobre
volje in vesela.

Solnce je bilo že zdavnaj čez poldne in se je bli¬
žalo vrhovom Velike gore, ko so prijahale čez Ugar
gospe iz gradu, domače in povabljene.

Vsa družba je skočila na noge. Klobuki so zle¬
teli v zrak, rogovi so se oglasili in veselo vriskanje
se je razlegnilo v pozdrav.

Žlahtne gospe so si ogledale lovski plen na vozeh,
dale so si praviti zanimivosti z lova in si streči po
gospodih.

Končno je dal grof znamenje za odhod. Na čelu
sprevoda so jezdile gospe in gospodične, med njimi
častniki, potem graščaki in druga povabljena gospoda.
Ludi magister in njegovi godci so trobili na rogove.
Za njimi so nosili odbrano žival, jelene in nerese in
tudi mogočnega medveda. Pa tudi vozovi so bili polni
ubite zveri. Odzadaj so šli peš graščinski lovci in

111

gonjači. — Tako so se vračali glasni in veseli med
trobentanjem. Trg jih je poslušal in tudi iz bližnjih
vasi so pridrli vanj, da se nagledajo vračajočih se in
presodijo lovski plen. Družba ni šla v grad skozi
zadnja vrata z Mlake, temveč je krenila po mostu v
trg, da se pokaže čakajočim.

Zvečer se je krepčala gosposka družba v viteški
dvorani, služinčad se je gostila na dvorišču.

Istočasno je pa Mihael Lamut, beneficijat pri
Novi Štifti, ves potrt in slabe volje ždel v svoji sobi.
Včasih se je pognal in nepotrpežljivo podil gori in
doli. Ko se je sporekel s cesarskim sodnikom in mu v
naglici zalučil v obraz: morilec, je spoznal, da se ni
več mogoče razgovarjati ž njim, in izprevidel, da je
najbolje, če se umakne.

»Morilec!«

Pač je obžaloval besedo, ki mu je onemogočila,
še kdaj začeti najmanjši razgovor s sodnikom. Čim
bolj je premišljeval vso stvar, tem bolj je bil prepričan,
da je cesarski sodnik Jurij Gottscheer slep izvrše¬
valec postave in trdosrčen morilec s postavo v roki.

Ko je beneficijat spoznal, da so bili njegovi na¬
pori zaman in da ni nobene rešitve, je pokleknil na
klečalnik pred sv. razpelo in vzdihnil iz globočine:

»O Križani! Ti jih reši! Ti jih ne zapusti v uri
trpljenja!«

w

Osmo poglavje.

Pod mero.

Ah, kako počasi so minevale ure in dnevi Luciji
Krzničevi in njenim tovarišicam! Kako dolge so bile
noči v vlažni, hladni ječi in kako strašni trenutki! Ali
ne bo konca trpljenja? Ali ne bo rešitve? Ali so jih
vsi zapustili, da poginejo?

»Jaz grem ven! Izpustite me!«

»Čakaj, klekarica!« jo je zavrnil jetnišničar in
pehnil nazaj. »Videla boš, da je pri meni vendarle
še prijetneje kakor v rabljevi družbi! Seme pe¬
klensko!«

Toda kadar je prišel Šamut v ječo, tedaj je za¬
čela jadikovati:

»Kje je moj mož? Kje je Gregor? Zakaj ne pride
sem? Zakaj me ne reši? Oh, oh! Nezvesti mož! Za¬
pustil me je! Kaj pa dela, da ga ni pome?«

»Majhno je še živ. Noč in dan premišlja, kako
bi te otel. Povsod prosi in išče usmiljenja zate!«

»Reci mu, da bom umrla, ako me skoraj ne reši!«

»Polonka je rekla, da moli in se Mariji pripo¬
ročaj. Prosi jo, naj ti da voljno potrpljenje!«

113

»Trpi in potrpi! Ali nima drugega rešila? Zno¬
rela bom!«

»Tudi Polonka trpi in se muči,«

»Jezus moj, Križani!«

Jadikovanja in vzdihi niso prodrli debelih zidov
ječe in niso mogli motiti gospode v gradu, ki se je
ukvarjala z drugimi stvarmi, ki so bile neodložljive,
in se je zaradi tega zadeva osumljenih žensk vedno
odrivala.

Komaj se je gospoda odpočila od lovske zabave,
že jih je čakal nov dogodek, namreč vojaško pregle¬
dovanje, Vojni obrist, vitez Hallecker, je zapovedal po¬
staviti na trgu mero in klopi za povabljene gledalce.
Vojaki so zabili v zemljo dve sulici, pritrdili nanji
majhne cesarske zastavice in tretjo sulico so položili
v predpisani višini počez. Na obeh straneh mere so
postavili klopi. Prve klopi, ki so bile za povabljene
in imenitnejše goste, so bile pregrajene, zadnje,
kamor se je smel pritisniti tržan ali kak valpet in
vaški »rihtar«, so bile gole.

Med povabljenci so bili naši znanci z lova: gra¬
ščaki s svojimi družinami, cesarski krvavi sodnik s
svojim osebjem, domača duhovščina, tržani in poleg
tega se je trlo radovednežev iz trga in vasi, moških
in ženskih, mladih in starih. Med njimi so bili očetje
in matere onih mladeničev, ki so bili primorani priti
Pod mero, pa tudi oni, ki so se zapisali prostovoljno
m so 'bili dobili denar na roko, ki so se bili torej
sami prodali cesarju.

Zadnja na grmadi.

8

114

Vsi so prišli. Graščinski biriči so dobro pazili,
da ni nihče zaostal in se ni nihče izgubil, kogar je
graščina določila, da pojde k naboru izpod njene
oblasti. Onih, ki so se bili prostovoljno javili, niso
zgubili izpred oči vojaki.

Ko je prijahal vojni obrist s stotnikom, se je za¬
čelo pregledovanje. Prvi so bili na vrsti iz Rtneka.
Dvanajst jih je morala postaviti graščina in prignali
so jih polno število. Bili so fantje s Slemenov, za¬
stavne rasti in mrkih pogledov. Stotnik jih je pre¬
gledal, ako so bili sposobni za vojno službo. Kar jih
ni bilo dovolj krepkih in niso imeli zdravih udov,
jih je vrnil graščini, da je izbrala zdrave ljudi.

Bobnar je udarjal na boben, ko je stopal mla¬
denič, oblečen samo v srajco, pod mero, da so do¬
ločili visokost in ga potem vpisali. Ko je bil pre¬
gledan, so ga vzeli vojaki medse. Dvanajstkrat je
zaigral bobnar in dvanajst rtneških je šlo skozi vi¬
lice. Graščina na Bregu jih je postavila pet, a rib¬
niška graščina jih je dala petindvajset. To so bili
večinoma Potočani in Gorniki ter od Sodražice.
Srditi in polni kesanja so stopali pod mero. Obža¬
lovali so, da so se dali prijeti biričem, ko bi lahko
prosti prebivali v temnih lesovih, ki obdajajo njih
bore domačije. Kdaj bodo zopet dihali ostri, po hoje-
vini vonjavi zrak domačih gor? Kdaj bodo zrli pestrost
košenic v cvetju? Slišali zvon s Tabora in z Gore in
pritrkavanje pri Novi Štifti medtem, ko bi se vzpenjali
po »svetih štengah«?

115

Te misli so jim polnile glavo in jih napolnjevale
z nepopisno žalostjo. Obup se jih je polaščal, sovra¬
štvo je napajalo njihova srca, ko jim je odgovarjal
razum:

»Nikoli več! Nikoli več ne vidite domačih gor.
Cesar se vojskuje in ne vrača zdravih ljudi. Morda
še prideš nazaj ušiv, grintav, ves zanemarjen, brez
rok, brez noge, z odprtimi ranami, da boš v napotje
samemu sebi in ljudem, da se boš metal od hiše do
hiše, prosil grižljaj kruha in žlico močnika, da boš
s hvaležnostjo prenočeval v listju in sklepal za tisto
noč prijateljstvo s hišnim čuvajem.«

Škrtali so z zobmi, ko so gledali svojo graščin¬
sko gospodo, ki se je širokoperila na pripravljenih
sedežih, ko so videli graščinske biriče, ki so jih pri¬
gnali semkaj.

Kako bi se maščevali, ko bi se mogli in smeli!
Tako je pa vsak sam zase prisegel maščevanje do
groba. Preklinjali so graščake in biriče, valpete in
rihtarje; preklinjali svojo usodo in uro svojega roj¬
stva in vse, prav vse.

Tisti, ki so jih tolažili, so imeli na jeziku:

»Mora že tako biti! Cesar hoče tako! Bodite
pametni!«

»Sijajno blago ste nam dali,« se je priklonil go¬
spod obrist, ko je šel zadnji Ribničan skozi.

»Za cesarja vedno najboljše,« je glasno odgo¬
voril Trillek. »Nihče ne bo mogel očitati Trillekom.
da niso drage volje izpolnjevali cesarjevih ukazov.«

8 '

116

Rlnečan ga je nekam nejevoljno pogledal in de¬
jal: »Dali smo, kar smo imeli. Nihče ne bo smel

grajati nas in naših rekrutov. Ave, Leopoldus!«

»Ave! Predpisano smo tudi mi dali,« je pristavil
baron.

Nato je dejal obrist:

»Naš najvišji gospod ne bo pozabil nikogar, ki
s tako radostjo izpolnjuje njegove ukaze. Moje po¬
ročilo more biti le laskavo za vas, plemeniti go¬
spodje.«

Graščaki so se milostljivo priklonili.

Potem so prišli na vrsto oni, ki so se prosto¬
voljno dali »na protokol« in so bili dobili od stotnika
denar na roko. Silili so se, da bi kazali vesele in brez •
skrbne obraze, a notri jih je grizel črv kesanja. Pekla
jih je dlan, na katero jim je bil stotnik odštel denar.
Prodani! Sami nase so bili jezni, a tega niso smeli
pokazati, da bi se jim ljudje ne krohotali in jim
privoščili.

Bobnar je dajal znamenja. Vojaški klicar je
klical imena zapisanih, ki so prihajali drug za drugim
pod mero.

Gospoda je z neko radovednostjo zrla na ju¬
nake, ki so se prostovoljno odzvali povelju, da
žrtvujejo življenje za cesarja.

Drugo občinstvo si je pa mislilo: »Lejte jih,

norce! Bedaki silijo sami pod nož!«

Usmiljenje, sočutje, ki so ga ljudje imeli z onimi,
ki so jih s silo pognali pod mero, se je spremenilo v

117

porogljivost, ko so gledali lahkomiselneže, ki so sami
silili v nesrečo.

Zasmehljivi dovtipi so krožili med ljudmi.

»Martinek Bolha!« je ostro poklical pisar, da se
je razlegnilo po trgu.

Vsi so se ozrli za poklicanim.

»Bolhač,« je vzkliknil nekdo in nebroj jih je po¬
novilo to besedo in se smejalo.

»Kje je? Kje?« je naglo vprašala Petrova Po-
lonka in se je stegnila, da bi ga videla,

»Prav mu je, prav! Sedaj pa ima! Drugega itak
ne zasluži. Škarijot!« se je jezila Polonka.

Tisti, ki so stali okrog nje, so se začudili, zakaj
se je Polonka, ki je prej tolažila matere, ki so jim
ugrabili sinove, in sestre, ki so jokale za brati, in
glasno pomilovala nesrečneže, tako nenadoma raz¬
burila, Zakaj je bruhnila iz nje škodoželjnost?

»Kaj ti je pa napravil? Kaj sta imela?«

»Midva nič, hvala Bogu! Prav nič! Ampak
Krzničevko ima na vesti. Nihče ničasto!«

»Škarijot!« je še enkrat vzkliknila in mu zapre¬
tila s pestjo, ko je opazila, da jo je Martinek slišal.

A Polonka ni videla, kaj se je godilo v Martin-
kovi duši. Sramoval se je in kesal, ali kaj, ko je bilo
prepozno, ko si več pomagati ni mogel.

»Škarijot!«

Polonkin vzklik je Martinka kar prebodel. Bli¬
skoma si je predočil dogodke zadnjih dni od velikega
ponedeljka dalje. Zadal se je bil čez poletje pri

118

Krzniču in spravil aro, a sedaj pojde služit cesarja.
»Škarijot!« vpije za njim Polonka. 0, to boli! To
peče! Sramoval se je. Ko se je domislil, kako ga je
ogoljufala »lepa Kočevarica« in kako se mu je za¬
ničljivo rogala, je kar kipel od jeze, še bolj pa od
sramote. Obšla ga je želja, iti proč od tod, da ne bo
slišal zoprnega klicanja Polonkinega in roganja go¬
ljufive Kočevarice.

»Hudičevka!« je sikal Martinek, ko se je domislil
Kočevarice. »Hudičevka goljufiva!«

V grad ni šel rad, a šel je vendar in je zatožil
Krzničevko, ki mu ni naredila nič hudega, ker je
hotela Kočevarica tako, lepa Kočevarica, ki ni mogla
trpeti coprnic, ki delajo ljudem hudo in Bogu nečast.
Pred gradom se je hotel vrniti, pa se je spomnil njene
obljube in to ga je pognalo naprej, na stopnice. Kako
mu je bilo že vroče, ko je šel po stopnicah, kako mu
je utripalo srce! In ko je stal v kancliji pred gospo¬
dom s peresom za ušesom in vrtil v roki klobuk, ni
mogel spraviti v prvem hipu besede iz sebe. Kar ni
vedel, kako bi začel, da bi bilo prav. Še takrat bi bil
najrajši pobegnil, pa ni mogel, zakaj tisti gospod s
peresom za ušesom je začel vpiti nanj.

»Budalo trapasto! Po kaj si pa prišel? Povej, kar
imaš, če ne te bomo zaprli. Kaj se hodiš sem norca
delat in nas motit?«

Šele tedaj je postal pogumen, ko se je zbal luk¬
nje, in je našel pravo besedo, da je začel in povedal
vse, kar mu je bila naročila Kočevarica in kar ie

119

pravil Krznič o svoji ženi, češ, da je coprnica. Ko je
bil Martinek opazil, da je drugi, že postaren gospod,
pri sosednji mizi vstal in se jima približal in poslušal,
in ko je videl, kako jima je pripovedovanje všeč,
je postal mirnejši in pogumnejši in je naposled po¬
vedal vse natančno, kako je bilo.

Ko je nehal, sta se gospoda spogledala, nekaj
pomrmrala med seboj, da jih ni razumel, in potem ga
je stari vprašal:

»Pa boš prisegel na vse to, kar si povedal?«

»Stokrat, če bo treba in še enkrat po vrhu,« je
dejal Martinek, in gospod s peresom je začel pisati.
Vse je bil zapisal, kar mu je povedal, in še tiste
osebe, ki so slišale pripovedovanje. Zlasti je pa po¬
izvedoval, če je res njen mož, Krznič, tako pripove¬
doval in je njegov zet Dihur tudi potrdil.

Ko je nehal pisati, je pa rekel:

»Sedaj se boš podpisal.«

»Ko bi se znal!«

»Pa križ sem!«

Martinek je naredil neko čačko in potem šel
olajšan iz grada na semenj.

O, kako ga je potem speklo, ko je videl Krzni-
čevko na trgu med biriči. Do mozga so ga presunjali
njeni obupni klici in glas v njem je vpil: »Ti si kriv!
Lej! Ti si kriv!« O, kako ga je bolelo očitanje, ki je
bilo le preresnično! Pomešal se je med ljudi in šel
na živinski semenj, da bi več ne videl Krznjčevke
m bi ne slišal njenega obupnega vpitja. Glasu, ki je

120

v njem vpil, pa ni mogel preslišati, mu ni mogel iz-
begniti. In to mu je grenilo trenutke in pregnalo
sejmarsko veselje.

Naposled je krenil zopet na trg, in ker je imel
še nekaj grošev, je šel v gostilno k Miklovim. Tam
se je bil pa zagovoril, da ga je Polonka izsledila in
so ga pognali iz hiše. — Huj, sramote!

Jezen nase in na ves svet je šel potem k njej, ki
ga je spravila v te neprijetnosti.

»Plačaj!«

Rogala se mu je v obraz in mu očitala, da nori,
da je štramast, in ni hotela ničesar vedeti, kar mu je
obljubila. Ko je pa s silo zahteval izpolnitev pogodbe,
ga je pograbila vsa razkačena. Dekle so prihitele na
njeno vpitje, ga treščile iz hiše in po vrhu še s po¬
mijami oblile, ko se je še obotavljal pred hišo.

S prstom so kazale in pravile ljudem, da je na¬
posled vedela vsa vas.

Nič ni vedel, kako bi se znesel nad njo, ki ga je
prevarala, mu otežila vest, ga osramotila in izročila
posmehovanju.

Pijančeval je potem, da je pognal še tiste groše,
ki so mu bili ostali, rotil se in veril, da vražji babi
ničesar ne odpusti.

Potem so pa prišli vojaki z bobnarjem na vas.
Bobnali so, razglašali ukaz gospoda obrista, nadle¬
govali ženske in šarili po vasi gor in dol. In ko so
spoznali krčmo »pri lepi Kočevarici«, so se kar tam
naselili in navzlic delavniku se je pilo, plesalo in pelo

121

ondi tiste dni. Vojaki so razsipali denar, ponujali pi¬
jačo ter vabili fante in dekleta. Fantje so peli in de¬
kleta plesale z brhkimi vojaki, ki so imeli pisano
obleko in peresa za klobukom.

Rajhovka je pobirala denar in bila prijazna na
vse strani.

Martinek Bolha je bil tudi ondi. Pil je, ker so vsi
pili, in gledal, kako plešejo drugi. Ljubosumno je za¬
sledoval gostilničarko, ki je z zadovoljnim obrazom
prenašala sladkanje vojakov.

»Čakaj!«

In v takem trenutku, ko ga je navdajal srd, ko
je opazil, da se zanj nihče ne zmeni, ko ga je pre¬
vzela grenka zavest, da nima več božjega v žepu,
in je spoznal, da imajo vojaka bolj v čislih kakor
njega, da ima vojak denar in lepo obleko, je pa skle¬
nil, da gre k vojakom. Pa bo imel denar in dekleta!
In potem, ko bo prišel v svetlih čevljih, pisani obleki
in s perjem za klobukom, a v mošnji bo imel denar,
tedaj bo pa s Kočevarico drugače zaplesal. Nič ji ne
bo odpustil. Bo že videla!

V takem trenutku se je približal vojakom in jim
zaupal, da gre ž njimi. Režeč se so ga vojaki zapisali,
hvalili in vzeli »našega fanta« medse. Stotnik ga je
ogledal in ko je spoznal, da zadostuje predpisom,
mu je odštel na roko nekaj denarja in mu naročil
priti pod mero.

In sedaj je Martinek stal pod mero in vsi so
gledali nanj, žlahtna gospoda in biriči, vojaki in

122

kmetiči, matere in dekliči. Vsi so ugibali, zakaj
je Martinek vzel denar in se zapisal, ko mu ni
bilo treba.

»Štramišče!«

»Dober!« je dejal obrist in zamahnil z roko.

Bobnar je udaril na boben in Martinek Bolha
je bil cesarski vojak.

»Prav ti je!« je še enkrat zavpila Polonka, da so
jo vsi slišali.

Aktuar se je pa obrnil k cesarskemu sodniku
ter mu nekaj pripovedoval, pri tem pa kazal na Mar-
tinka. Stari gospod je še enkrat pozorno pogledal
Martinka, potem pa zamahnil z roko, kakor bi ne
polagal nobene važnosti nanj.

Pregledovanje je bilo kmalu končano.

Na povelje so razpostavili nove vojake v pol¬
krog, za hrbet so jim stopili vojaki in biriči, prednje
pa obrist s stotnikom. Gospoda, ki je sedela, se je
vzdignila, ko so prinesli mizo in nanjo postavili raz¬
pelo in sveče za prisego.

Vse je utihnilo, ko je nagovoril obrist nove vo¬
jake. Slavil je vojaški stan in njegovo vzvišeno na¬
logo, služiti najvišjemu gospodu, cesarju. Povedal jim
je, kako se morajo vesti, in da bodo sedaj prisegli
brezpogojno zvestobo deželnemu knezu, cesarju
Leopoldu I., prisegli pokorščino svojim predstojni¬
kom, da se bodo vpričo Križanega zavezali, da ne
bodo godrnjali, ako ne bodo dobivali plače o pravem
času in tudi ne, ako bo plača manjša kakor bi jim

123

šla. Opozoril jih je, da mora biti poslej njih edino
geslo:

»Vse za cesarja!«

»Za našega Leopolda!« so vzkliknili častniki in
plemenitaši. Potegnili so palaše in sablje, a vojaki in
biriči so skazali čast s puškami in sulicami.

Prižgali so sveče,

Sam gnadljivi gospod arhidijakon so se vstopili
poleg razpela in stotnik je prečital predpise in po¬
zval nove vojake, naj dvignejo desnice in pomole tri
prste kvišku. Opozoril jih je, da morajo za njim iz¬
govoriti vsako besedo odločno in pri tem gledati na
razpelo.

Resno in svečano so izgovarjali vojaki za stot¬
nikom besedilo prisege.

Ko je bila izgovorjena zadnja beseda, je bobnar
dal znamenje, da je obred končan.

Stotnik je zavpil novim vojakom:

»Sedaj ste cesarjevi! Njegovi, živi in mrtvi! Za
deserterje in izdajalce imamo pa vislice!«

»Vivat Leopoldus! Vivat! Vivat!« je zaklicala
gospoda navdušeno. Jeklo se je bliskalo v zraku in
gospe so mahale z belimi robci.

In tudi tržani, »rihtarji«, valpeti in biriči so po¬
novili:

»Vivat! Vivat! Vivat!«

Vojaški novinci so strmeč gledali navdušeno go¬
spodo in še vedno držali kvišku desnice s tremi po¬
vzdignjenimi prsti.

124

Miklovc se je obrnil in gredoč v hišo mrmral:

»Vislice so jim obljubili! Pa tudi godrnjati ne
bodo smeli, ako bodo lačni in ne bodo dobivali plače.
Vivat!«

* * *

Nekako dve uri kesneje, ko so se novi vojaki
najedli, ako so kaj imeli s seboj, in so vzeli slovo od
svojih ljubih in drugih znancev, so dali znamenje za
odhod.

Novince so postavili v vrsto po štiri. Na čelu
so jim bili štirje vojaki s častnikom na konju, ob
straneh so šli vojaki in za njimi zopet peš in jež
vojaki z nabitimi puškami.

Na povelje se je četa zgenila, bobnar je udaril
in po trgu so odmevali težki vojaški koraki. Matere
in sestre so se spustile v jok in udarile za njimi, vi-
kajoč in kličoč imenoma sinove in brate. Vojaki so
jih kar s silo pehali proč, ko so se hotele pomešati
med novince, ki so s težkim srcem, s solzami v očeh
in kletvijo na jeziku zapuščali Ribnico in odhajali
služit cesarja.

Medtem, ko so vojaki stopali čvrsto in se ozi¬
rali na desno in levo po hišah, izpred katerih so zrli
nanje ljudje, med njimi mnog prijazen dekliški obraz,
in so mežikali in vzklikali za slovo, so pa novinci
zrli predse in umerjali korake na udar bobnarjev
in korak vojakov. Na videz se niso zmenili za vik
mater in sester.

Sramovali so se še očito izliti svoje srce.

125

V tretji vrsti je stopal Martinek. Za njim ni nihče
žaloval. Z materjo, ki ga je učila in opominjala, se je
bil popolnoma sprl in se še poslovil ni pri njej, češ,
da je , njenih pridig že sit, in ni maral, da bi ga bila
spremila.

»Zapisan sem že in vojak se ne sme držati mate¬
rinega krila.«

Ampak tedaj, ko se vrne v rdečih hlačah in s
perjem na klobuku! Ko bo imel sabljo ob strani in
denar v žepu! Tedaj bo pa videla Kočevarica, kako
bo obračunal ž njo!

Taki načrti so se mu venomer porajali v glavi,
ko je Martinek ubiral korak in posnemal trdno
vojaško hojo.

»Brbam, brbam, brbambambam ...«

Tako se še ni postavljal. ..

Mimogrede ga je nekaj opomnilo, da je odnesel
Krzniču sedem grošev are. Tisti zoprni glas mu je
celo očital, da ni prav, da je naredil greh.

Stopal je krepkeje, kakor da bi hotel poteptati
take misli. Da bi jih zadušil, si je obljubil, da mu jih
vrne, ko pride nazaj v rdečih hlačah in z denarjem
v žepu. Vrgel bo tistih borih sedem grošev Krzniču
pod noge, da mu ne bo mogel očitati, da mu je kaj
odnesel.

»Nikomur nečem biti ničesar dolžan!«

A tisti hip mu je stopila pred oči Krzničevka
in prav slišal je njen obupni klic: »Usmilite se me!
Rešite me!«

126

Plaho se je ozrl okoli sebe in se bal ugle¬
dati jo.

»Brbam, brbam, brbambambam . . .«

Trdno je stopal in skušal je misliti na druge reči,
da bi pozabil tiste nadležne misli, ki so se mu zarile
v glavo kakor loščec v kožo in ga dražile.

Ko je prišla četa iz trga, so mnogi spremljevalci
obstali in še zrli za njimi. Onkraj Gorenje vasi je
stopil bobnar na stran in razbijal po bobnu dotlej,
dokler zadnji vojak ni prišel mimo njega, in potem se
je vrnil z onimi častniki in vojaki, ki so delali le pa¬
rado odhajajočim.

Poslej so korakali novinci bolj podobni jetni¬
kom, katere ženejo oboroženi stražniki. Nemi in
žalostni so se vlekli po cesti dalje proti Poljanam
in dalje proti Ljubljani in potem dalje in dalje, Bog
ve kam.

Vse je ostalo za njimi. Prijatelji in znanci, sestre
in matere in naposled tudi dolina z vasmi in gora na
desni in levi.

Začele so jim kapati solze brez ihtenja in nepo¬
pisna žalost jim je zavezala jezike.

Otovrej se je Martinek spomnil tudi matere na
Griču in bi ji bil rad podal roko in še pokrižati bi sck
ji bil dal in objeti, kakor je videl druge.

A na Griču je jokala njegova mati za našim iz¬
gubljencem, štramastim in neubogljivim,

* * *

127

Ženski na Pristavi se je brala na obrazu široka
zadovoljnost Govorila ni mnogo, samo žvižgala je
predse polglasno kakor vselej, kadar ji je šlo vse po
sreči, kakor je želela.

»Sedaj pa pride zaželena ura! Martinek je s poti
in Krzničevka v ječi!«

Ta misel jo je prevzela in jo spravila v tako
dobro voljo, da se je kar na glas zasmejala, segla po
posodi z vinom in pila in ponudila še deklam.

»Dekleta, le pijte, danes sem dobre volje!«

"UP

Deveto poglavje.

Krvavi sodnik na novem sledu;

Cesarski sodnik Jurij Gottscheer je skrbno pri¬
pravljal gradivo za glavno razpravo v »maleficni« za¬
devi zaprtih čarovnic. Študiral je akte. Ogledal si je
vsestransko ovadbe. S poizvedovanjem je odstranil
iz njih nejasnosti in dvomljivosti, jih izpopolnil s po¬
novnimi izjavami ovaditeljev. Sestavil si je vsa vpra¬
šanja, katera bo stavil obdolženkam in pričam, da bo
tem laže dognal zločin. Iz večletne skušnje je spoznal,
da so zločinstveni slučaji čarovništva najtežavnejši.
Navadne slučaje, kakor umor, rop, tatvino, je pač
lahko načeti, ko imaš pred seboj odkrito izvršen zlo¬
čin in zločinca, dostikrat tudi trdne priče, a vrhu tega
zločinec z večjim ali manjšim kesanjem vse prizna.
Tu soditi je lahka stvar in ni nič zanimivega. Toda
zločincem, ki se ukvarjajo s čarovništvom, je teže
priti do živega. Zločin je narejen, priče so tukaj, ki
so zločin opazile, toda zločinca ni nikjer. Zločini se
ponavljajo, postajajo večji in pogostejši. Končno po¬
staja sumnja vedno močnejša, zločince primejo, toda
nihče ne more pričati. Treba je največje bistroum-

129

nosti, da je osumljenca možno obdolžiti, in sicer tako,
da je mogoče postopati proti njemu in ga prisiliti, da
naposled zločin prizna.

Zločinec čarovnik je najbolj zakrknjen. Vedno
taji, zaklinja svojo nedolžnost pri peklu in nebesih,
dokler mu more migati jezik. Šele potem vse prizna
in se vda, ko vidi, da zanj ni druge rešitve.

Jurij Gottscheer je bil na glasu kot izboren po¬
znavalec čarovništva. Po dolgoletnih skušnjah je
spoznal bistvena hudodelstva čarovnic in vrh tega
je s posebnim zanimanjem zasledoval razne zname¬
nite razprave o teh stvareh tudi drugod. Bil je osebno
prepričan, da ni bolj trdovratnih hudodelcev, večjih
škodljivcev ter groznejših skrunilcev najsvetejših
stvari, kakor so čarovniške osebe. V zavesti, da vrši
veliko dobro delo, ako zatira škodljivce vere in
države, žalivce Boga, ako spravlja s sveta zaveznike
satanove, ni zanemaril nobenega sredstva in mu ni
bilo žal nobenega truda, da je uničil čarovniško
osebo, ki mu jo je dala Previdnost v roke.

Pač je čital ona znamenita dela, ki so bičala
brezsrčno trpinčenje in morjenje čarovništva obdol¬
ženih oseb ter odkrivala krivičnost postav, ki so to
dovoljevale. Toda Jurij Gottscheer je imel o tem
lastno sodbo. Prepričan je bil, da so osebe, ki so
pisale take knjige, same vdane čarovništvu. Knjige
pišejo po hudičevem nasvetu, da bi modrim ljudem
zmešale glavo, in nimajo drugega namena, kakor one¬
mogočiti preganjanje čarovništva.

Zadnja na grmadi.

9

130

»Meni naj bi jih dali v roke!«

Tako je zagrozil Gottscheer, ako je kdaj nanesel
pogovor na take reči.

Vsekako je stari sodnik užival nekako slast, ko
se je bavil s čarovniško zadevo, in komaj čakal tre¬
nutka, da bo dal zadoščenje pravici in svojemu oseb¬
nemu čuvstvu.

Poseben slučaj, tako je menil sodnik, mu je od¬
kril poglavarja čarovniške zadruge v ribniški dolini.
Iz razširjenosti čarovniškega hudodelstva, s katerim
se je bavilo krvavo sodišče leto za letom v tem kraju,
se je moralo sklepati, da uganjajo ta zločin osebe, ki
se znajo skrivati in imajo na ljudi velik vpliv, da se
jih čimdalje več ujame v njihove mreže.

Sodnika je bilo osupnilo, da se je beneficijat od
Nove Štifte zavzemal za milostno sodbo zaprtih co¬
prnic. Presenečen je bil, ko mu je bil odurno za¬
gnal v obraz: Morilec! A končno, ko na lovu ni
mogel zadeti nobene živali in ko je beneficijat izginil,
se je sodniku posvetilo:

»Ta je! Ta pravi je! Coprnik je!«

In od tedaj je imel polno glavo. Sumnja je po¬
stajala močnejša in močnejša. Zakaj se izpostavlja za
zločinke? Zakaj se zanima zanje?

»Njegove so! Hahaha! Njihov poglavar je! On
jih vodi! Kako predrzno je nastopil! Rešiti jih hoče,
osvoboditi jih! Pa je bil premalo oprezen! O, ni po¬
znal Gottscheerjevega bistrega vida! Na svojo suknjo
se je zanesel! Z njo me je hotel zaslepiti. Hahaha! Pa

131

ti ni uspelo, ljubi moj beneficijat, zaveznik hudičev in
poglavar njegovih ljubic. Jaz sem te spoznal in dobiti
te moram! To bodo najlepši trenutki mojega življenja,
ko te bom imel pred seboj, ko bom mehčal tvojo za¬
krknjenost, ko bodo iz tvojih ust prihajala priznanja
o zločinih, ko boš rad ali nerad izdal vso zalego! Vse
bom polovil, vse spravil v kraj! In potem prideš ti
na vrsto, ti, hudičev služabnik v obleki božjega hlapca.
Takrat bom že naročil, da ti rabelj ne prizanese, da
ne odneseš s seboj nobene skrivnosti! Usmiljenega
srca sem, kar je vsem znano, in mehek kot blato na
kolniku. Toda takrat bom srce obdal z oklepom, da se
ne bo genilo in se niti najmanjša solzica ne bo smela
opaziti v mojem očesu. Vesel bom, ko te bom videl
goreti na grmadi.

Do zadnjega trenutka bom vztrajal ondi, naj še
tako smrdi po peklu. Do zadnjega trenutka bom ondi,
pred mojimi očmi mora veter raznesti tvoj pepel na
vse strani. Tako bo! To bodo nebeški trenutki! To bo
moje zadoščenje! Hahaha! Tako ovenčam svoje delo!
Viktoria!«

Nepopisno zadovoljen je bil ob teh mislih. Kar
pomladil se je bil. Hitreje se mu je pretakala kri in
veselje mu je odsevalo iz oči. Za zaprte coprnice se
ni več toliko zanimal. Imel je že vse zbrano in vpra¬
šanja, katera jim bo stavil, sestavljena. Tembolj je pa
kazal zanimanje za gospoda beneficijata od Nove
Štifte. Poizvedoval je o njegovem življenju in nava¬
dah, s čim se bavi izven službe, s kom občuje, kaj

9 *

L

132

govori. Njegova radovednost se je zdela celo pisarju
nenavadna. Vprašal je gospoda Mordachsa, ako je
opazil na »starem« veliko izpremembo.

Ta je napravil na čelu neko znamenje, iz kate¬
rega je spoznal pisar, da se boji za njegovo zdravje.

Toda sodniku še ni bilo dovolj, ko je poizvedel
vse o novoštiftarskem beneficijatu, kar so sploh
ljudje vedeli. Izvedel je tudi, kaj je počel tam v
Dobrepoljah in gori na Blokah, kjer je služboval prej
Vesti, ki jih je dobil, so le okrepile njegovo sumnjo,
ki se je izprevrgla v trdno prepričanje, da Mihael
Lamut ni samo beneficijat pri Novi Štifti, temveč
uživa tudi hudičev beneficij na Kleku.

In tak zločinec naj ostane nekaznovan?

Ko je gospod sodnik naredil načrt, kako si da
sumnjo, da je Novoštiftar coprnik, potrditi od coprnic,
ki ga gotovo poznajo iz svojih nočnih sestankov, se je
smehljal. To bodo pač priče, katerim nihče ne bo
mogel oporekati, najmanj pa coprniški poglavar sam.
Te ga bodo morale izdati in potem mu nobeno izvi¬
janje ne bo nič pomagalo.

»Gottscheer bo slekel beneficijatu duhovsko
suknjo in bo ljudem pokazal ostudnega coprnika.
Hahaha!«

»Samo Gottscheer zna kaj takega! Da! Jaz,
Janez Jurij Gottscheer, ki nisem zastonj cesarski
krvavi sodnik!«

V teh samogovorih ga je neprijetno prekinilo pri¬
jazno pisano vabilo gospoda grofa Trilleka, ki je po-

133

vabil vse gospode od visoke sodnije na gostijo, ki jo
pripravi na čast cesarskemu sodniku in pa v slovo
odhajajočim častnikom.

Vabila gospod cesarski sodnik ni mogel od¬
kloniti. Toda pismo je vrgel nejevoljno po mizi in
vzkliknil:

»Zopet nekaj ur izgubljenih! Naj me v miru
puste s svojimi zabavami in pojedinami. Svojat
lahkoživa!«

Janez Baptista Ravnik je ostrmel vpričo neču-
venega izbruha nejevolje, ki je po njegovem, sicer
nemerodajnem mnenju bila čisto neumestna.

»Na pojedino biti povabljen in biti jezen? In po
vrhu še žaliti gostitelja?«

Nak! To pa ni šlo v glavo Baptisti, ki je pogledal
Mordachsa, češ, kaj on misli.

Ta je naredil za hrbtom »staremu« zopet neko
znamenje, ne baš laskavo za gospoda sodnika. Po¬
nižno je izrazil svoje mnenje, da ne bodo nič zamudili
in tudi nobena nesreča ni, ako bo hudič še kakšen
dan čakal na coprnice, ki mu itak ne odidejo.

Gospod sodnik ni postal nič boljše volje, ko je
spoznal, kako je njegovo stališče v tej stvari osam¬
ljeno. To je pokazal tudi napram gospodu državnemu
pravdniku, rekši:

»Gospod tovariš,« — tako ga je nazival vselej,
kadar mu ni bilo kaj všeč, — „mi nismo prišli na po¬
jedine. Najprej delo, potem v imenu božjem še za¬
bava.«

134

»Ako Vi ne pojdete, tudi nihče drugi ne pojde.
Grof naj nas drugič pride vprašat, kdaj nas sme po¬
vabiti.«

Sodnik ga je grdo pogledal.

»Kaj? Splaknite strup raz jezik! Nisem rekel, da
ne gremo. Grof je naš gostitelj in na mojo vero: že
dolgo nisem spal na tako mehki pernici in vino ima
dobro; tudi gnjat prav lepo diši. Sedaj veste!«

Mordachs se je nasmehnil, a »stari« je ropo¬
tal dalje o ljudeh, ki nimajo nobenega čuta dolž¬
nosti za delo, ki samo jedo in pijo ter se zabavajo.
Končno je pobral list in še enkrat prečital povabilo
in dodal:

»Naj bo še enkrat! Potem pa nikamor več, dokler
niso končane obravnave.«

Baptista Ravnik se je zadovoljno oddahnil, ko
je bil sklep z merodajnega mesta razglašen. Saj je
bil pa tudi lahko zadovoljen, kajti pisarji, četudi od
krvave sodnije, niso imeli zlepa pristopa h grofov¬
skemu obedu.

Sodnik je postal čemeren. Naenkrat je bil moten
v svojem najljubšem premišljevanju in se je moral
pripravljati za obed. V duhu je že imel beneficijata
na tezalnici in premišljal, kakšno vprašanje bi mu za¬
stavil, da bi izvlekel iz njega še več coprniških taj¬
nosti, kakor jih je imel priliko izvedeti že doslej.
Sedaj se je pa moral baviti s svojo obleko, ki je mo¬
rala biti lepo očiščena in zravnana in široki ovratnik
pravilno naguban. Za vse to je moral skrbeti zdaj


135

sam, ko ni imel žene s seboj. Na pisarja, ki pravza¬
prav ni vedel, kaj se pravi biti dostojno oblečen, se ni
mogel zanesti, razen ako se hoče izpostaviti zasmeh-
ljivemu opazovanju plemenitih gospe, Te pač niso
imele povoda namigavati si, ko so videle starega
gospoda. Od vlasulje do nizkih čevljev, od širokega
ovratnika do belih nogavic in pentelj ob mečih, vse
je bilo tako, kakor je zahtevala tedania šega gospo¬
skih slojev, ki so posnemali francoski okus.

Cesarski sodnik pa tudi ni bil kakšen čmerikav
dedec, ko je prišel v viteško dvorano, kjer se je sha¬
jala povabljena gospoda. Živahen in dovtipen je bil,
ko je dvoril gospem, in nič manj gibčen od mlajših
gospodov, ko se je sklanjal, da pritisne poljubljaj na
žensko roko.

Baharije častnikov je zavračeval z zbadljivimi
opazkami. S plemenitaši je občeval kakor s sebi ena¬
kimi, z naglasom dobrohotnega pokrovitelja, kakor
je pristojalo častitljivemu sodniku, ki je čestokrat od¬
ločeval o usodi človekovi.

Natančno ob določeni uri je prišla častita duhov¬
ščina pod vodstvom milostljivega gospoda arhidija-
kona.

Gospod arhidijakon bi bil neudeležbo lahko opra¬
vičil s starostjo, toda, ker je vedel, da ne bo tako
odlična družba, v kateri so zastopniki plemstva,
sodišča in vojaštva, samo obedovala, temveč tudi
pretresavala zanimive stvari o vojni in načrtih dvora,
pa tudi o dogodkih v Ljubljani in o znamenitih osebah,

136

je šei. In dobro je tudi, da more človek nekoliko ute-
šiti svojo radovednost, ki postaja s starostjo čimdalje
večja.

Daši je bila napovedana ura že odbila, še ni bilo
dano znamenje za obed. V gručah so se živahno raz*
govarjali ali pa so še tali po prostorni dvorani. Samo
Janez Baptista Ravnik se je naslanjal ob oknu, ne
vedoč, komu bi se pridružil in. kaj bi počel. Ogledo¬
vati je začel orožje in. slike na stenah, štukature na
stropu ter bogato pohištvo.

Gospod Trillek se je vselej nekam vznemirjen
ozrl v vrata, ako je kdo prišel, in potem preletel
z očmi dvorano, kakor bi prešteval goste ali koga
iskal.

Naposled stopi k arhidijakonu in vpraša po go¬
spodu od Nove Štifte.

Arhidijakon je skomizgnil in dejal:

»Ni nobenega vzroka, da bi zaradi enega zamud¬
nika vsa visokorodna družba bila morda vznevoljena.
Neprijetno mi je, ker je moj sobrat. Ukazujte, gospod
grof!«

»Prečastni! Vi me boste opravičili!« se je pri¬
klonil gospod grof. »Zelo sem Vam hvaležen!«

Nato je bilo dano znamenje za pričetek obeda.

Gospoda je bila posajena na določena mesta, po
vrsti, kakor je velevala čast in ugled posameznikov.

Takrat je še bila krščanska navada, da so pa
hišah plemstva, po krvi ali duhu, molili pred obedom.
Grajski kaplan, gospod Jožef, je glasno molil svoj

137

dolžni »oremus«. Vsa družba je posluhnila, molila in
zajela šele, ko je visokorodna gospa grofinja želela
vsem: »Bog blagoslovi!« in namignila strežajem.

Stol med vikarjem in kaplanom, gospodom Jane¬
zom, je ostal prazen. Pripravljen je bil za gospoda
beneficijata od Nove Štifte. Istotako ga je čakalo je¬
dilno orodje na mizi, da brez čakanja zajme, ko pride.

»Bog ve, kot sitnari,« je omenil vikar Jurij, ki ni
mogel pozabiti, da ga je beneficijat okrulil, proti so¬
sedu kaplanu onkraj praznega stola. »Tukaj naj bi
nam bil zgled! Pa ima samo jezik!«

Sodnik je imel tudi beneficijata v mislih. Med
pripravami za pojedino je bil beneficijata pustil v ne-
mar. Bil je tudi preveč zaposlen s pogovorom na vse
strani, da bi se mu beneficijat prikazal pred dušev¬
nimi očmi. Šele poizvedovanje, zakaj se je čakalo z
obedom, in prazno mesto pri mizi, ga je spomnilo
nanj. Ko je med obedom ponehala živahnost pogo¬
vorov, mu je beneficijat stopil pred oči. .

»Coprnik! Boji se me!« si je dejal cesarski sodnik.
»Pa prideva že še skupaj! Tedaj boš videl!«

Predočil si je ves načrt, kolikor ga je bil že na¬
redil za razkrinkanje coprnika, ki ga ukaže prijeti.

To premišljevanje mu je sladilo obed.

Še ni bila druga jed na mizi in so gostje iskajoč
razgovora tipali od soseda do soseda, ne vedoč, kako
in o čem bi začeli, ko je strežaj prinesel list v dvorano
in ga izročil gostitelju z naznanilom:

»Od gospoda beneficijata od Nove Štifte.«

138

»Strahopetec!« je siknil predse sodnik in se v
duhu vseeno zveselil;

»Zmaga, četudi nad strahopetcem, je vendar —
le zmaga.«

Grof je pismo odpečatil in ga naglo preletel
z očmi.

»Ali je gospod zblaznel, ali je tako zloben!« je
vzkliknil ogorčen. »Ne razumem ga!«

Bral je še enkrat,

»Ne pride, in kako nečuveno žali.«

»Kaj je? Žalitev? Kdo je predrznež?« se je čulo
okoli grofa.

»Poslušajte!«

Grof je bral, preskočivši naslov:

»Vaše prijazno vabilo sem prejel. Zelo visoko
čislam Vaše Visokorodje kakor tudi vse plemenite
gospe in gospode, ki so zbrani pri gostoljubni mizi
Vašega Visokorodja. Veliko čast ste izkazali najpo-
nižnejšemu služabniku Vašega Visokorodja, ki se pa,
žal, vabilu ne more odzvati. Moja vest in čast kato¬
liškega duhovnika mi brani, sedeti danes pri mizi Va¬
šega Visokorodja, kjer po mnenju podpisanega ni
mesta katoliškemu duhovniku; pač pa naj sede poleg
morilca — rabelj!«

Gospe so vrisnile pri zadnjih besedah, da se ni
nič več razumelo. Ogorčeni vzkliki so leteli vse
vprek.

»Nečuveno! Taka žalitev! Kaj pa hoče ta
človek?«

139

Duhovniki so se plaho spogledovali, tembolj
ogorčeni so bili vojaki. Stotnik je vpil:

»Kje je ta nesramnež? Povejte mi, da ga sese¬
kam!« Vstal je in segel po palašu.

»Meni se zdi, da je zblaznel,« je povzel glasno
gostitelj. »Brez povoda žali!«

Pogledal je duhovnike in vprašal gospoda arhi-
dijakona:

»Kaj pa Vi mislite, prečastni? Ali smo zaslužili
žalitev?«

Arhidijakon je sklenil pred seboj roke in od¬
govoril:

»Bedak bedakasti! Burja je!«

»Lopov, ničvrednež! Zabavljač v talarju!«

To mu je bilo v odgovor.

»Poiščemo zadoščenja! Takoj! Takoj! Kje je?«
Priženem ga v dvorano in ga treščim na kolena,
da bo prosil odpuščenja. Ako ne, ga na mestu po¬
bijem!« je rohnel častnik in si opasoval palaš. »Jaz
ga naučim!«

Tedaj se je pa oglasil sodnik, ki je bil edini ostal
miren.

»Gospoda, ne razburjajte se! Morilec sem jaz!«

»Kaj?...  Nečuveno! . . . Taka obdolžitev!« je
izbruhnilo, ko je minil trenutek začudenja.

»Da! Jaz sem morilec. Gospod beneficijat je mi¬
slil mene!«

»Ni mogoče! Tolika predrznost!«

140

»Tako je! Jaz sem tisti! In, gospoda, prosim, ne
razburjajte se več. Žalitev je namenjena meni, cesar¬
skemu sodniku, in nobenemu drugemu. Toda nisem
razžaljen, ker nisem zadet. Poslušajte!«

»Čujmo!«

Omizje se je pomirilo in namesto ogorčenja se je
pokazala radovednost. Strežaji so prinašali drugo jed,
a sodnik je med splošnim molčanjem nadaljeval:

»Z gospodom beneficijatom sva v dvoboju!«

»Zanimivo!«

»V dvoboju so različni zamahi, tudi taki, da z
njimi nasprotnika razorožimo ali presenetimo in po¬
tem izvedemo končni sunek. To je hotel izvesti moj
častiti nasprotnik. Zato je izzival. Takoj Vam po¬
jasnim najin spor.«

Gospod cesarski sodnik je na široko pripovedo¬
val zgodbo, ki sta jo imela z beneficijatom, in je
končno namignil na svoje sumnje.

Ob tej priliki je gospod arhidijakon odmajal z
glavo, kar pa ni zmotilo sodnika, ki je začel naposled
dokazovati, da so tudi coprniki v talarju. Izrazil je
svoje prepričanje, da se beneficijat le zato poteguje za
oprostitev coprnic, ker je njih somišljenik.

Glasovi začudenja so ga prekinili, a gospod arhi¬
dijakon je odmajal z glavo in rekel:

»Ni mogoče! Na napačnem sledu ste, gospod
sodnik!«

»Bomo videli, prečastni! Star lovec se ne da pre¬
motiti še tako zmešanim skokom. Ne zgreši prave

141

sledi. Gospod beneficijat bo čutil, ko preide njegov
nasprotnik k napadu!«

Grožnja je zvenela iz sodnikovega glasu. Pravkar
omenjeni pripetljaj ga je poživil. Vse njegove misli so
zopet prišle na predmet, s katerim se je bavil že ne¬
kaj dni.

Gospod arhidijakon je zaslutil nevarnost, ki je
pretila sobratu. Zato je začel dokazovati gospodu sod¬
niku, da je beneficijata zvabilo na pot le njegovo
dobro srce, usmiljenje do preganjanih, tembolj, ker po
njegovem naziranju ni coprnic in so torej prizadete
osebe nedolžne.

Porogljiv smeh je hušknil sodniku čez obraz.

»Ni tako nedolžen! Jaz ga bom že razkril!«

Nekaj, neprijetnega se je uleglo po dvorani. Ži¬
vahnost se je umirila in le med sosedi so se razpletali
razgovori.

Šele vino je prineslo zopet življenje. Oživelo je
najprej ondi, kjer so sedeli častniki, in šlo potem po¬
lagoma naprej.

Samo ondi, kjer so sedeli duhovniki, je bilo
nekam mrtvo. Beseda ni imela nobenega vzleta več
in vse kretnje so bile trudne.

V mislih so imeli beneficijata.

V vikarjevem srcu je vstala majhna škodoželjnost,
kateri je dal duška z besedami, ki jih je spregovoril
gospodu arhidijakonu.

»No, sedaj pa ima! Sitnež, zabavljivi! Prav
mu je!«

142

»Pozabite prepirček, ki ste ga imeli z njim, in mu
odpustite; v smrtni nevarnosti je!«

Smrti mu vikar nikakor ni želel, nekoliko ne-
prilik bi mu bil pa vendarle privoščil.

Duhovniki so čutili, da nekaj nejevolje, ki jo je
povzročil beneficijat z žaljivim pismom, pada tudi
nanje. Bili so pripravljeni oditi takoj, ko je minil glavni
del obeda.

»Odpustite mu! Naredil je v gorečnosti!« je rekel
arhidijakon sodniku med poslavljanjem.

»Za slabo stvar! In to naj se mu odpusti?«

Zelo slabe volje je odhajal gospod arhidijakon
s svojimi gospodi. Ker se je bilo že stemnilo, so
jih spremili služabniki s plamenicami prav do doma¬
čega praga.

Naslednjega jutra se je gospod usedel k mizi in
pisal dolgo pismo beneficijatu pri Novi Štifti,

Najprvo ga je nameraval poklicati k sebi, da ga
opozori na nevarnost, v kateri se nahaja, in mu resno
predoči neolikanost njegovega ravnanja, s katerim se
je pokazal v kaj slabi luči, ki pada tudi na njegove
sobrate. Končno se je odločil, da naredi to pismeno,
ker se mu tako pogreški laže vtaknejo v oči in jih bo
gotovo mirneje bral kakor bi jih poslušal. Zdelo se
mu je tudi, da je bolje zanj, ako se ne pokaže v Rib¬
nici, dokler se zadeva nekoliko ne pozabi. In isto¬
časno, ko je zapuščala vojaška komisija Ribnico in
jezdila v Kočevje po svojih poslih, je nesel hlapec
pismo k Novi Štifti,

143

Ko je beneficijat bral in prebral arhidijakonov
nasvet, da bi bilo najbolje, ako izgine iz kraja, vsaj
dokler je krvavi sodnik z rabliem v Ribnici, tedaj je
vzkliknil:

»Nikdar! Nikdar! Miha Lamut se ne umakne!
Miha ni mutasti pes! Miha ostane tukaj!«

To je izrekel odločno in z veliko nejevoljo odložil
pismo z očetovskimi nasveti in opomini.

»Ne! Ne! Ne! Tukaj ostanem!«

in si je nadalje ubijal glavo, kako bi iztrgal ne¬
dolžne iz krvnikovih krempljev.

w

Deseto poglavje.

Pred sodbo,

Krzničevka se je bila v ječi končno umirila. Uro
za uro je sedela na pogradu in topo zrla predse. Ni
bilo več solz, vzdihi iz globočine pa redki; ni več pro¬
sila usmiljenja in rešitve. Pozabila je na moža, na
otroke, nad vsemi je obupala. Nehala je tudi moliti.

»Vse zastonj, vse nič ne pomaga!«

Le kadar so se odprla vrata ječe, se je zgc-
nila. Tedaj je zažarela tista iskrica upanja, ki je še
vedno tlela v njenem srcu. Vstala je in šla proti
vratom, upajoča, da je prišel zaželeni trenutek, ko
jo pokličejo ven.

Pa so bili le vsakdanji obiski jetnišničarjevi. Vča¬
sih je prišel namesto njega Šamut. Skrivaj ji je prinesel
kruha, ki ga ji je poslala Polonka. Sporočila je tudi,
da moli zanjo, da Gregor ne ve, kaj bi počel, ker ji ne
more nič pomagati, naj si še tako prizadeva; da hodi
Polonka v Nemško vas, kjer pogleda za njenimi otroki,
ako so siti in umiti, in jim zakrpa, kar je treba.

»Pome naj pridejo! Samo pome naj pridejo!« je
vzdihnila časih Šamutu. Sicer pa ni več poizvedovala

145

ne po otrocih ne po možu ne po drugih rečeh. Celo
za tovarišice v ječi se ni dosti zmenila.

Rusovka in Zbašnikovka sta bili spoznani krivim
in sta umrli na tezalnici. Tudi Češarkovko so vlačili
dan na dan na sodbo, dan na dan jo trpinčili ter jo
preklinjevaje in zasmehovaje zopet privlekli v ječo.

Dne 3. maja leta 1701 je bila pozvana na sodbo
Lucija Krzničeva. Ko ji je jetnišničar povedal, da
gre pred sodnika, tedaj se je vzdramila iz otope¬
losti in prevzelo jo je upanje, da bo skoraj rešena
strašne ječe, da bo zopet pri svojih otrocih in možu.

»Le brž! Le brž pred sodnika, da se izkaže moja
nedolžnost!«

Ta misel jo je vso prevzela. Vest ji ni očitala ni¬
česar. S copranjem se ni nikdar bavila, nikdar se ni
udeleževala skrivnih shodov, nič ni počela takega, kar
se podtika coprnicam. Bila je prepričana, da je nihče
obsoditi ne more, da pojde izpred sodnika naravnost
domov.

Ostrašila je ni niti usoda sojetnic. Te so ji pač za¬
trjevale, da so nedolžne, a tako čiste in nedolžne ven¬
dar niso mogle biti, da bi jih ne mogli obsoditi.

Kako so preklinjale tezalnico in rablja in dolžile,
da so zločin priznale le od bolečin, a kdo naj jim ver¬
jame? Ali morem nekaj priznati, česar nisem storila?
Kdo me more prisiliti?

»O, Lucija ni tako neumna!«

Ko je stopila iz temne, zadehle ječe na zrak in
na solnce, je skoraj oslepela od močne dnevne svet-

Zadnja na grmadi.

10

146

lobe. Z roko si je morala zaslonili oči, ker so jo preveč
bodli solnčni žarki in ji jemali vid. Skozi prste je spu¬
ščala svetlobo, da so se ji privadile oči. In ko so pljuča
začutila čisti, vonjavi zrak pomladanskega jutra, so
se razširila in nasrkala zraka. Postala je, da se naužije,
da se razgleda. O, kako ji je prijalo! Kako je čutila
moč, ki se ji je vračala!

Toda biriča nista imela potrpljenja. Pahnila sta
jo naprej in skoraj je bila med ljudmi, ki so jo čakali
na dvorišču, zijalasti in trdosrčni.

»Lejte jo! Že gre!«

Pozdravili so jo s psovkami in kvantami, prekli-
njevanjem in zasmehovanjem.

»Zlomek, sedaj copraj!«

»Ljudje, vi ste neumni! Znoreli ste!« je javknila
vsa iz sebe. »Kaj sem vam naredila?«

Vsi so se vsuli za njo v sodno dvorano in napol¬
nili prostor za poslušalce.

Sodni prostori so bili tedaj v tistem delu grada,
ki je obrnjen na jug in kamor se je prišlo po ozkih
stopnicah. Majhna okna v debelem zidovju so dajala
le malo svetlobe. Poveznjeni, obokani stropi so kar
tiščali k tlom in pripravljeno mučilno orodje je še
povečalo mračnost in grozljivo neprijetnost, ki je
sicer vladala ondi.

Coprnica je sredi dvorane za hip molče postala
in se ozrla okrog. Ob njej sta stala dva biriča, a za
njima dva mrkogleda človeka v črnih oblekah. Zadaj
se je drenjalo ljudi, da je bila glava ob glavi; govorili

147

so polglasno in se hehetali. Pred njo na vzvišenem
prostoru je bila podolgovata miza, na kateri je stalo
med dvema svečama mogočno razpelo. Na klopeh, na
obeh straneh mize, so sedeli praznično oblečeni možje,
kateri so se ji zdeli znani, ko jih je pozorneje pogledala.
Na desno je pa zagledala neko železno pripravo, po¬
dobno nekakemu stolu, ki pa je imel na obeh straneh
in spodaj še neke priprave, a nad pripravo je bil pri¬
trjen na stropu škripec, od katerega je visela tenka
vrv. Ko je napravo opazila, se je stresnila tembolj, ko
je videla po tleh lise krvi in spoznala, da vidi pred
seboj strašno mučilnico.

»Jezus! Jezus! Jezus!« se ji je izvilo nehote.

Tedaj so se pa odprla vrata in k mizi je stopil
mož v črnem talarju, ki je bil obrobljen s širokim be¬
lim ovratnikom, in je položil na mizo sveženj papirjev.
Za njim sta vstopila še dva podobno oblečena gospoda
z akti pod pazduho ter se vstopila ob strani mize,
na vsako stran eden. Bil je cesarski sodnik s pisarjem
in pravdnikom.

Takoj, ko so zaškripala vrata, so možje na klo¬
peh vstali in vse je umolknilo. Možje so se priklonili,
in ko jim je sodnik odzdravil, so se zopet usedli.

»Gospod sodnik! Gnadljivi gospod sodnik! Pra¬
vični gospod sodnik!« je kriknila Lucija in povzdignila
roke, proseč: »Izpustite me! Saj nisem ničesar na¬
redila.«

»Molči, baba!« je zarohnel nad njo birič in jo
prijel za roko.

10 *

148

Toda Lucija je iztrgala roko in padla na kolena
in klicala:

»Usmilite se me! Izpustite me! Sam Oče nebeški
ve, da sem nedolžna. Nedolžna sem, gnadljivi gospod!
Nedolžna! Izpustite me!«

Toda njeno obupno klicanje ni prodrlo do src.

»Začnimo!« je spregovoril sodnik mirno. »Ženski
denite na roke okove, ako neče mirovati, in jo posa¬
dite na klop. Nedolžnega še nisem nobenega obsodil!«

Zadnji stavek je posebno poudaril, da so ga vsi
slišali.

»Jaz sem nedolžna! Jaz sem nedolžna!« je vpila
Lucija, ko se je branila okov. »Pustite me!«

»Sedaj pa le lepo pri miru!« je rekel prvi birič,
ko se mu je posrečilo natekniti okove, medtem, ko jo
je drugi krepko držal za roke,

Ko so jo okovi, ki jih je birič nategnil, stisnili, je
zavrisnila od bolečine in se zopet zgrudila na kolena.

»0, Jezus! Jezus! Jezus! O, Križani! Nehajte!
Nehajte! O, jej! O, jej! O, jej!«

Občinstvo zadaj je prasnilo v smeh in sosed
Kovač, ki je bil tudi za njimi, je zavpil:

»Tako, tako! Le trdno, da se ne izmuzne!«

Cesarski sodnik je posvaril poslušalce, da se ne
smejo vtikati v razprave in se morajo vesti mirno in
dostojno, kakor zahteva resno opravilo. Velel je tudi
okove zrahljati.

Bolečine, ki so ji prizadejale okove, porogljivo
krohotanje in odurnost biričev, ki so jo prijemali trdo,

149

jo suvali in prepehavali, ter ledena trdosrčnost sod¬
nikova, vse to jo je raztogotilo, da je začela psovati
in zmerjati vse vprek.

Tedaj je pa stopil prednjo rabelj s kleščami v
roki, ji nastavil klešče pred usta in ji zagrozil, da ji
odščipne jezik, ako ne bo molčala.

Občinstvo se je iznova zakrohotalo, a birič jo je
pahnil na klop, da se je usedla, a na vsako stran nje
je sedel birič. Ostrašena se je premagovala, da je mol¬
čala, samo ihtela je, ihtela brez vsega upanja.

Na ta, že večkrat preizkušeni način so ukrotili
coprnico, da jih ni ovirala pri razpravi,

»Preden začnemo zaslišavati obtoženko in pre-
iskavati neizmernost njenih pregreh,« je nadaljeval ce¬
sarski sodnik, »boste vi, preizkušeni, vse časti vredni
možje in gospodje asesorji, tukaj pred živim Bogom
prisegli, da boste sodili pravično. Prisegel bo tudi
gospod pisar, da bo pridno pazil, vse natančno zapi-
saval — obtožbe in odgovore, kakor tudi sumnje in
dokazila, da nam bo mogoče na temeljih zapisanih
dejstev izreči pravično in jasno sodbo. Gospod pisar
naj prečita časti vredna imena poklicanih gospodov
asesorjev, da ugotovimo, kdo je navzoč. Vse se mora
izvršiti tako, kakor predpisuje mučilni red, ki je bil
sestavljen na ukaz cesarja Korelna I. blaženega spo¬
mina in po katerega postavi se bo obravnaval slučaj
Lucije Krzničeve, ki je tukaj navzoča.«

Sodnijski pisar Janez Baptista Ravnik, ki se je
sam imenoval notarja, je zateknil gosje pero za desni

150

uhelj, vzel v roko polo papirja in glasno klical imena
asesorjev. Dvanajst jih je bilo, kakor apostolov, šest
na levi in šest na desni strani sodnika. Vsi sami boga¬
boječi in pobožni ljudje. Bili so brez vseh grdih strasti,
ne goječ nobene maščevalnosti in pristranosti, ter iz¬
kušeni in razumni, torej taki, kakršne je zaukazovala
postava. Na vedenju se jim je poznalo, da niso šele
prvič poklicani izvrševati imenitno službo sodnikov.

Sodnik jih je vprašal, ako poznajo hudodelko, ako
so ž njo v rodu in prijateljstvu ali pa tudi v sovraštvu,
ker sovražen človek ne more biti pravičen sodnik.

Eden izmed asesorjev ali prisednikov, Janez
Lesar po imenu, je odgovoril:

»Nobeden izmed nas ni v rodu s to žensko, da bi
vedel. Tržani ribniški se ne ženijo med lončarji in naše
hčere imajo boljše izbere kakor je tam doli. Nismo v
sovraštvu ž njo, pa tudi ne v prijateljstvu in jo po¬
znamo le kot ženo Krzniča Gregorja. Naša beseda bo
svobodna in neskaljena od pomislekov.«

Tovariši so s kimanjem odobravali izjavo.

Cesarski sodnik je nagovoril sedaj obtoženko:

»Ženska! Sedaj pa ti povej, ali imaš med možmi,
ki jih vidiš tukaj na desni poleg mene in tukaj na levi,
kakega prijatelja ali sovražnika, od katerega ne pri¬
čakuješ pravične sodbe!«

Lucija se je 'bila med opazovanjem nekoliko umi¬
rila; razumela je vprašanje in odgovorila:

»Nič se jih ne bojim. Moja vest je čista in roke
neomadeževane. Možje iz trga, rešite me! Snemite mi

151

železo z rok! Jezus, kako to boli! Otroci me čakajo
doma! Jezus!«

Sodnik je zamahnil in biriča sta udušila tok njenih
besedi s silo.

Pisar je prižgal sveče in medtem so vstajali
možje asesorji, da prisežejo. Vstali so biriči in vsi
drugi, tudi obtoženko so vzdignili. Ko je cesarski
sodnik vzel v roko knjigo, je vse utihnilo. Pretolmačil
jim je, kake dolžnosti nalaga postava asesorjem, in
potem jih je pozval, naj prisežejo. Dvanajst rok se
je dvignilo in molelo po tri prste kvišku, dvanajst
mož je upiralo oči na sveto razpelo in izgovarjalo
za sodnikom prisego, da hočejo pravično soditi re¬
veža in bogatina.

Nato je prisegel pisar Janez Baptista Ravnik, da
bc pridno pazil in zapisaval obtožbe in zagovore in
vse natančno zabeležil, kar se bo godilo.

Odločno so zvenele izgovorjene besede:

»Tako mi Bog pomagaj in sveto evangelje.«

Po prisegi so se vsi usedli, pisar je ugasnil sveče.

Ko je Lucija slišala prisego, da bodo možje sodili
pravično, in ko so izjavili, da ne goje proti njej nobe¬
nega sovraštva, tedaj je pozabila vse trpljenje in bo¬
lečine. Ti možje, ki so prisegli pred Bogom na evan¬
gelij, da bodo sodili pravično, ne morejo obsoditi nje,
ki je nedolžna, ki se navzlic osumljenju ni udeleževala
coprnij, ki ji vest ničesar ne očita, prav ničesar. Solze
so ji drknile po licu, solze radosti. O, o, o! Skoraj
pojde domov!

152

»Čast bodi Bogu! Vendar si se me usmilil,« je
vzkliknila prerojena od veselja in je povzdignila roke
z železjem vred.

»Ali si že znorela?« se je obregnil birič. »O, ne
boš nas premotila! Hudičeva dekla je, pa ima Boga na
jeziku.«

Lucija se ni zmenila za biričeve sirovosti, katerih
je bila zadnje tedne toliko prenesla.

»Hitite! Hitite, da bom prej rešena!«

Cesarski sodnik je najprej ugotovil ime zato-
ženke, njeno starost in navadno bivališče. Vprašal jo
je, ako je oinožena, koliko otrok ima, kdo so njeni
starši, kar je zapriseženi pisar prav vse natančno za¬
beležil. Potem je zastopnik deželne sodnije, gospod
Mordachs, bral obtožnico počasi in razločno, da jo je
razumela obtoženka, kakor tudi možje asesorji in na¬
vzoči poslušalci, ki so zadaj nastavljali ušesa.

Obtožnica je poudarjala, da je obtoženka Lucija
Krzničeva osumljena, da je ena izmed tistih oseb, ki
se ukvarjajo s coprništvom in kakršnih je povsod
dosti, zlasti pod oblastjo ribniške graščine. Kakor
druge njene vrstnice, ki so že bile obsojene in so pre¬
stale zasluženo kazen, se je obtoženka udeleževala
vseh čarovniških grdobij. Bavila se je s hudičem in
naredila ž njim zvezo. Skrunila je presveto hostijo, s
hudičevo pomočjo delala nevihte in točo, škodo pri
blagu in živini. Z drugimi vred se je shajala na Kleku
pri razuzdanih gostijah. Vsa ta pregrešna dejanja bo
ugotovila obravnava. Dokazano pa je, da je obtoženka

153

bila pred tremi leti okrog sv. Jerneja ob enajstih po¬
noči pri Sv. Marjeti na polju v žitu in je tisto noč na¬
stopila strašna nevihta in je po kočevski strani pobila
toča.

To so dejstva, ki dokazujejo, da je obtoženka
coprnica in mora biti po cesarskih postavah strogo,
toda pravično sojena.

Cesarski sodnik je povzel:

»Gospodje asesorji, obtožnico ste slišali in raz¬
umeli. Tako! Sedaj bomo videli, kaj bo rekla ob¬
toženka.«

Nato je resno vprašal obtoženko:

»Lucija Krzničeva! Vprašam te, ali veš, zakaj te
je sodnija zaprla?«

»Nič ne vern, gnadljivi gospod. Kar prišli so in so
me odgnali.«

»Ali si slišala in razumela obtožnico?«

»Razumela, gnadljivi gospod! Pa vse ni nič res!
Vse je zlagano!«

Tedaj je vstala in okovi so zarožljali, ko je vzdig¬
nila vklenjene roke.

»Precej prisežem, da ni nič res. Nikoli pa nikoli
se nisem udeleževala coprnij. Zato sem pa nedolžna!
Kar izpustite me!«

»Bomo videli. Tajenje ti ne bo nič pomagalo. Kar
vdaj se!«

»Tako neumna pa nisem!«

»Kdo te je naučil copranja? Kolikokrat si bila na
Kleku?«

154

»Nikoli! Prav nikoli! Še na misel mi ni prišlo co-
pranje. Verjemite mi!«

»Ali si poznala Zbašnikovko in Rusovko, ki sta
bili že sežgani?«

»Kajpada sem jih!«

»Vidiš, te dve sta umrli spokorjeni in te dve sta
te izdali, da si se tudi ti bavila s copranjem.«

»O, pretete babe! Zlagale so se! O, grde babe laž¬
nive! Prav jim je, da so bile sežgane! Lažnivke! Nikar
jima ne verjemite!«

»Češarkovka te je tudi obdolžila.«

»Hinavka grda, lažniva! Mene je pa pomilovala.
Jo bo že ta rogati pobral! Veste, gnadljivi gospod,
same lažnivke so. Same so coprnice, pa druge dol¬
žijo.«

»Vidiš, te so tudi tajile, prav tako kakor ti, na¬
posled so pa le priznale!«

»Kajpak, ko so bile zaresne. Jaz pa nisem in ni¬
koli nisem bila, pa tudi potrditi ne morem.«

»Kaj si delala na Kleku?«

»Nič! Kaj vem, kje je Klek! Nikoli nisem bila
tam. Sam Bog mi je priča, da niti ne vem ne, kje
je Klek.«

In tako jo je sodnik izpraševal o vseh mogočih
rečeh: kako je delala točo; kaj narede coprnice
z onim žitom, ki ga dobe na njivi; iz česa delajo
mazilo za letanje; kako je ime njenemu ljubčku hu¬
diču; kaj je počela; kaj so jedli in če je poznala
vse navzoče.

155

Obtoženka je kajpada vse zanikala. Boga in svet¬
nike je klicala na pričo, da je vse zlagano in izmiš¬
ljeno, kar se ji podtiče, in je privoščila hudiču tiste,
ki so ji nakopali na glavo to nesrečo.

Ko se je bil izmed poslušaleev oglasil Kovač, češ,
da mu je kravo zacoprala, da je crknila, jo je dvignilo
in vanj bi bila skočila, ako bi je ne bila držala biriča
in ne bi bila imela okov. Tako se je pa znesla z bese¬
dami, da se je kar zasopla.

»Tak ti mi izpodkopuješ, ti, ti! Tak sosed! Tako,
ti si mi to naključil! Ti! Ti! Grdoglednik umazani!
Veš, prisegel boš!«

Ko se je nekoliko umirila in je zopet sedla, je
dejal sodnik:

»Nič ti ne pomaga tajenje. Coprnica si! Vidiš,
priče, ki te poznajo, se kar oglašajo. Gospod pisar,
zapišite to pričo, da bo zaslišana!«

»Nikar mu ne verjemite, gnadljivi gospod sodnik.
Laže! Ta laže! Zlagal se je!« se je zagnala obtoženka.
»Naj ga strela ubije!«

»Zakrknjena je, kakor vse!« je omenil sodnik
proti prisednikom. Potem je nekaj pomislil in dejal
obtoženki:

»Glej, tam je coprniška klop z raztezalnico. Vse
bolečine si prihraniš, ako izpoveš vse po resnici. Priče
so tukaj, ki bodo potrdile, da si coprnica. Kar priznaj!
Coprnice imajo svojega vodnika, svojega poglavarja.
Ti, Lucija Krzničeva, povej nam, kdo je coprniški po¬
glavar v tem kraju?«

156

»To coprnice izprašujte, ne mene! Moj poglavar
je moj mož!«

»Nikar se ne izvijaj! Ali vas ne vodi na go¬
stije, na zborovanja in na Klek beneficijat od Nove
Štifte?«

Na klopeh gospodov prisednikov in med poslu¬
šalci so se slišali vzkliki začudenja. .

Cesarski sodnik se je zmagovalno ozrl na desno
in na levo in ponosno vprašal obtoženko, ki ni takoj
odgovorila:

»Beneficijat je poglavar vseh coprnic in coprni¬
kov v tem kraju. To je že potrdila Češarkovka, ki se
je že spokorila. Ali priznaš, da je beneficijat coprnik
in vaš poglavar?«

Vse je napeto pričakovalo odgovora.

»Gospod, Vi ste bedak! Beneficijat so mašnik, ne
pa coprnik!«

Biriča sta poskočila radi predrzne žalitve cesar¬
skega sodnika in prisedniki so se spogledali in potem
zrli sodnika, češ, kaj bo naredil.

Leta se je razdraženo nasmehnil:

»Coprnik v mašniški obleki! Toda njegove tova¬
rišice grizejo, hahaha! Dobro jih je izučil! Pa ti bomo
že jezik prav uravnali!«

Nato je nadaljeval:

»V obtožnici stoji, da te je tvoj mož dobil ponoči
s svojo hčerjo v prosu, kjer si se vedla kakor prava
coprnica. Potem je pa toča šla.«

»Kdo to pravi, ko ni res!«

157

»Tvoj mož je sam povedal. Slišiš! Tvoj mož!«

»Nikoli! Nikoli! Moj mož že ne!«

»Glejte jo! Vse hoče utajiti!« je omenil sodnik
proti prisednikom, in nadaljeval:

»Vražja coprnica! Tvoj mož si pač ni samo iz¬
mislil, ko je to povedal. Martinek Bolha ga je slišal
praviti in je dal to tudi na zapisnik. Tukaj je zapisano.
Slišiš! Na veliki ponedeljek te je lastni mož razkril.
Coprnica si! Pred ljudmi je povedal v gostilni pri Raj-
hovki.«

Prisedniki so si zadovoljno prikimali.

»Jezus!« je vzkliknila Lucija. »Že zopet je bil
tam! Gnadljivi gospod!« je vzkliknila potem odločno.
»Ne verjemite mu, ako je to rekel, ko je bil pri tisti
babi!«

»O, tvojemu možu bomo pa že verjeli,« se je na¬
smehnil sodnik. »Ali ne, gospodje prisedniki?«

Ti so prikimali.

»Ne verjemite! Ne verjemite, gnadljivi gospod,«
je vzkliknila Lucija, pokleknila in povzdignila skle¬
njene roke proti mizi. »Lepo Vas prosim, ne verjemite
mu! Jezus! Jezus!«

Tako je vzdihovala, ihtela in sikala predse. »0,
kleta baba! 0, jaz nesrečnica!«

Vsi so jo gledali.

Tedaj je pa vstala in se zagnala proti mizi in s
povzdignjenimi rokami prosila in jadikovala:

»Gnadljivi gospod! Ne verjemite mu! Izpustite
me! Moj mož me hoče pogubiti! Res! Pogubiti me

158

hoče! Zaradi one ženske! Zaradi Rajhovke! Ona ga
je zmešala! Gospod, ta je coprnica, ta! To primite!
To sežgite, da ne bo moškim glav mešala! Jezus!
Tak pri njej je bil! <

Vzbujena ljubosumnost ji je razjedala srce in ga
napolnjevala z gnevom in uporom. Ko ji je šinila v
glavo misel, da jo hoče mož pogubiti zaradi »lepe Ko-
čevarice«, je vse vzkipelo po njej. Neka moč jo je
obšla in trdna volja kljubovati tej nameri.

»Ne! Ne! Ne! Ne boš ga dobila! O, ne boš ležala

v moji postelji! O, ti grdin!«

»Res, gnadljivi gospod, sedaj bom pa povedala,
kako je bilo!« je nadaljevala Lucija odločno. Glas se
ji je tresel od razburjenja, a vendar je zvenela v njem
neka trdnost in volja zmagati.

»Takrat sem bila res v prosu!«

»No! Glejte, možje prisedniki! Prej je pa tajila!«
jo je prekinil cesarski sodnik. »Mož torej ni lagal!
Pisar, zapišite!«

»Prav vse bom povedala! Pa ni bilo tako, kakor

vi mislite! Prav nobenega copranja ni bilo! Sama
sv. Lucija in sv. Mati božja in vse druge svetnice
lahko izpričajo, da nisem coprnica! Ne! Ne! Ne! Co¬
prnica pa ne! Krščanska žena sem. Pa me poslušajte!
Pa mi verjemite! Precej naj me rogati pobere, ako ni
res, kar vam sedajle povem. V semenj je bil šel z
lonci v Kočevje. Pa moj zet je bil šel z njim. Do noči
ga ni bilo domov. Vsi drugi sejmarji so bili že doma,
naših dveh pa še ni bilo. Ko sem poizvedovala, so mi

159

povedali, da je šel že popoldne iz Kočevja. Tedaj sem
vedela, da kje pije. In nekaj mi je reklo: kje bo drugje
pil kakor na Pristavi pri tisti, pri tisti Kočevarici. Je
že vrane, da vsa pota mimo tiste hiše drže. Naj gre
kamor hoče, naj ptide od koder hoče, tam ga pre¬
streže. Tam ni samo vino, tam je tudi ženska. Ta, ta je
coprnica! Ta je prava! Te se nihče ne loti! To primite,
če jo morete! Ali pa jo meni dajte v roke! In šli sva
jih iskat. Tako se vsega spominjam, kakor bi se bilo
zdajle zgodilo. Še dobro vem, da sem bila sklenila, da
se ji bom kar v lase zaprašila in jo zmikastila, ker za-
peljava moža. Molila sem spotoma, da mi bo dal Bog
dovolj moči, da jo bom. Premišljevala sem, kaj bi
njemu rekla, ki je mož, pa hodi druge gledat. Vsa sem
bila zamišljena. Takrat me je hči dregnila: ,Lejte, sedaj
gredo/ Jaz nisem nič videla, samo govorjenje sem sli¬
šala in spoznala njega, ki je prihajal nasproti. Nisem
hotela, da bi me videl, zato sva s hčerjo stopili s
pota v proso, ki je tam rastlo. Prav takrat, ko so
mimo šli, se je zabliskalo, da sem ga dobro videla, pa
zet je bil in eden iz Prigorice. Nič se nisem oglasila,
le hčeri sem rekla: ,Kar čez polje pojdiva, da bova prej
doma/ Komaj sva se bili pritipali do doma, a sva bili
vendar prej v hiši, preden sta prišla. Vinjena sta bila
oba. Tedaj se je pa razkoračil in naju začel zmerjati,
da sva coprnici. Ko sem opazila, da sta naju spoznala,
sem mu jih pa povedala. Rekla sem jima, da je co¬
prnica ona, ki jih moti, da ne vesta, kdaj domov in po¬
zabljata na svoje žene. To mu je šlo v oči, da je kar

160

znorel in začel besneti in biti, da sem mu komaj ušla.
Tako je bilo, gnadljivi gospod sodnik in vi možje, pa
prav nič drugače. Nikomur ne bi bila tega povedala in
nikdar t  nikdar bi se ne bila vdala, da imam moža, ki
mu ni dovolj ene postelje. — Molčala sem, molčala!
Ali sedaj, ko se me hoče iznebiti, ko me hoče pogu¬
biti zaradi nje, zaradi tiste nesramnice, naj pa zve
svet, kakšen je tisti, ki pozablja ženo.«

Ob zadnjih, z gnevom in srdom izgovorjenih be¬
sedah jo je premagalo, da se je s krikom zgrudila in
zaječala ter zajokala na ves glas.

»O Jezus! Jezusi Ti meni pomagaj! Ne sme ga
dobiti!«

Ko se je pa nekoliko umirila, je s povzdignjenimi
rokami prosila:

»Gnadljivi gospod cesarski sodnik! Izpustite me,
izpustite! Tak je on, ki me hoče pogubiti. In tako je
bilo, kakor sem Vam povedala. Izpustite me!«

Prenehala je in čakala odgovora.

Tedaj je pa cesarski sodnik dejal:

»Dobro se izvijaš. Sam hudič ti polaga besede na
jezik. Pa jaz se ne dam premotiti, tudi vi, možje pri-
sedniki, se ne dajte preslepiti. Njen ljubi, hudobec,
se zanjo trga. — He! Coprnica, pa povej, zakaj si
tisto noč naredila nevihto in točo? Ali boš tudi to
tajila?«

»Jaz naj bi točo naredila? O, ko bi jo znala! Tedaj
bi ne bila tukaj. Jaz sem nedolžna! Jaz nisem co¬
prnica! Izpustite me! Ono primite!«

161

Jurij Gottscheer, cesarski krvavi sodnik, je bil pa
izkušen mož in v svoji stroki izvežban. Do tedaj še ni
slišal, da bi bila kaka čarovništva obdolžena oseba
izlepa priznala očitani ji zločin. In vse take osebe, ki
so kdaj stale pred njim, so zatrjevale svojo nedolžnost.
Pa naj bi bil verjel Luciji Krzničevi! Njeno pripovedo¬
vanje naj bi ga premotilo, da bi pozabil na »Malleus
maleficarum«?*

»Hahaha!« se je zasmejal zadovoljno, ko se je
zavedel svoje moči in bistroumnosti. »Lepo storijo si
nam povedala. Pa mi nismo otroci, hahaha! Odvedite
jo in jo denite v železje, morda bo potem bolj mehka.«

Ko je obtoženka zaznala pomen njegovih besed,
je planila kvišku in se rotila, da ne gre nikamor, da jo
morajo izpustiti.

»Jezus! Ali je to pravica? Vragovi služabniki
ste, ne pa sodniki. O, ne boste me! Nikdar me ne
boste! 0, že vem, kaj hočete! Ne! Ne! Ne! Ven!
Domov! Njo moram dobiti v roke, njo! Zapeljivko!
Zadavim jo! Ta črni naj jo vzame, četudi potem še
mene. Pustite me!«

S težavo so jo spravili biriči iz dvorane in jo
vlekli v ječo. Vrgla se je na tla, vpila, rotila, klela in
grizla, kogar je dosegla.

A vse zaman.

Temna ječa se je zopet odprla in biriči so jo pah¬
nili notri, sneli ji železje z rok, a nataknili na noge

* Kladivo hudodelk.

Zadnja na grmadi.

11

162

verige in jo priklenili za obroč, ki je molel iz zida kraj
pograda.

Njeno telo se je v mraku, hladu in samoti skoraj
umirilo, toda njena duša in njeno srce!

»Moj Bog! Jezus križani! On! On mi je to na¬
pravil! In zaradi tiste! Naj jo strela!«

Jok in stok, grožnje in prošnje, kletev in molitev
je napolnjevala ječo ribniškega gradu tisti dan.

"IP 1

Enajsto poglavje.

Glavna priča,

Ljudje, ki so prihajali od sodbe iz gradu, so se
ustavljali na trgu pred gradom. Obravnavali so do¬
godke, ki so se bili pravkar izvršili.

»Ta je pa zvita! Hudobar je njen dober prijatelj,
ki jo tako navdihuje. Nobene ne prizna. Kako nas
je hotela prekaniti in spraviti Rajhovko noter! Pa
sodnik je še bolj pameten kakor sta Krzničevka in
njen hudiček.«

Tako so modrovali. Vse je pa prevpil Kovač, ki
je hvalil Gregorja:

»Ta je mož! Ta je pravi! Vsi možje bi morali tako
narediti, pa bi kmalu ne bilo nobene coprnice več!«

»Njegova žena je! Greh je, ako z Rajhovko splet¬
kari,« je nekdo ugovarjal.

Tudi pri Miklovih je bilo živahno. Ondi so bili
ljudje, ki iz kakršnegakoli vzroka niso smeli ali ho¬
teli prisostvovati razpravam v gradu, ki so pa hoteli
čimprej izvedeti, kaj se tam godi. K Miklovim so
prinašali iz gradu novice. Samut je večkrat prišel;
saj je bila pri Miklovih Polonka, katero bi on rad

11

164

vzel, ki je tako dobra in skrbna in jo zanima vsaka
coprnica in moli za njeno rešitev. Vselej ji je moral
povedati, kaj počne reva. In nekoč mu je celo rekla;

»Ti bi jo lahko rešil! Kar iz ječe bi jo izpustil
ponoči, ko bi nihče ne videl.«

Takrat ga je stisnila za roko, da je čutil, kako
bi ji ustregel in kako bi ji dopal. Komaj ji je dopo¬
vedal, da zapira vrata mrki jetnišničar in spi s ključi
pod vzglavjem.

Ko je ugovarjala, da se jetnišničar lahko napoji z
vinom, ki bi ga ona pripravila, da bi spal kakor klada
in bi se mu ključi izmaknili, jo je opozoril, da so
grajska vrata zapahnjena in oborožen čuvaj hodi
poleg njih. Zid je visok, da ga nihče ne preleze, kaj
šele slabotna ženska! Jarek ob zidu je globok za
dva moža.

To je bila kajpada slaba tolažba. Toda Polonka
se ni ujezila zaradi tega, temveč je z biričem tudi še
dalje prijazno občevala in mu bila hvaležna za vsako
sočutno besedo, ki jo je izrekel Šamut v prilog
Krzniču.

»Ti, Polonka! Ti še ne veš, kaj smo danes iz¬
vedeli,« ji je dejal Šamut, ko je prišel k Miklovim in
ga je Polonka kar tako z očmi vprašala. »Ti, tale
Gregor pa ni tako zvest, kakor se dela! Je že prišlo
na dan.«

»Beži no! Same besede!«

»Poslušaj! Ona, Krzničevka, ga je razkrila. Sam
jo je obdolžil coprništva, sam! Pomisli!«

165

»Jezus!«

»Zares, sam! Zaradi tiste Rajhovke tam na Pri¬
stavi, zaradi tiste, ki je tako lepa!«

»Jezus! Saj je vendar Martinek to naredil!«

»Je že res! Pa Martinek, saj ni tako bistre glave,
bi najbrže tega ne bil naredil, ako bi ga kdo ne bil
domislil. Pa ga je najbrž Krznič.«

»To ni mogoče!«

»Poslušaj!«

Pripovedoval ji je, kar je slišal 'pri razpravi, ter
ponovil, da ga sumniči žena.

Polonka, ki je doslej mislila, da Gregor zares
obupuje in da si zares prizadeva rešiti ženo, ter je z
vsemi močmi sodelovala, je bila presenečena. Ne!
Ne! Tega bi ne bila nikdar mislila, nikdar! Gregor
naj bi varal svojo ženo? Toda obtožuje ga lastna žena.
Ona že ve! Ta pravi, da je hodil k Rajhovki. O, greh
naglavni! Grdin! Ljubila ga je nekdaj Polonka in
jokala za njim, ko ji je dal slovo in se poročil z drugo
na grunt. Vse mu je bila odpustila, le v srcu je bilo
še mnogo spominov nanj, nič pregrešnega, a vendar
tiho zanimanje zanj in njegovo družino; neki ugoden
občutek jo je obšel, kadar ga je videla, in sočutje zanj
je bilo vedno živo in iskreno. In njegova žena trdi,
da jo je varal, da se je obračal za drugo? Gregor?
Nekaj je padlo v njeno srce, nekaj težkega, grenkega.
Srd se je mešal z ljubosumnostjo. Svojo ženo vara!
Ali je res? Tako nezvest! A nje se niti ne spomni!

Prekrižala se je pri tej misli.

166

»Šamut, reci, ali so ji verjeli?« je povzela ne¬
koliko vznemirjena.

»Kaj bi ji ne! Nekoliko je že res! Pa to ji nič
ne pomaga!«

»Jej! Jej! Jej!«

Potem ji je še povedal, da je gospod beneficijat
od Nove Štifte osumljen in kako je sodnik poizve¬
doval.

»Ni ga izdala. Tudi to je tajila. Sodnika je na¬
redila neumnega, češ, beneficijat so mašnik!«

»Prav je rekla! Modra je!«

»Kaj vem? Komu naj verjamem? Beneficijat bi
pa jaz sedaj ne bil rad. Sodnik ga je ovohal. Zapi¬
sanega ima in zaznamovanega, da je coprnik, in vrtal
bo tako dolgo, da bo izvrtal in izpričal.«

»Ako pa ni res? Kdo kaj more gospodu?«

»Polonka, poslušaj, kaj ti pravim, in verjemi mi,
ker te imam rad! Sodnik ne popusti. Coprnica pride
na klop in ko ji bodo vinte trle kosti in bo na škripcu
visela med zemljo in nebom, bo povedala vse, vse bo
izdala, tudi poglavarja svojega, tudi beneficijata. Kar¬
koli bo hotel sodnik zvedeti, bo zvedel vse natanko.
To ti povem, Polonka, da se na tezalnici zvedo reči,
ki se ti zde nemogoče.«

»Jej! Jej! Tak misliš, da je gospod beneficijat
v nevarnosti?«

»Za glavo mu pojde, ko bo sodnik zvedel; kar
hoče.«

167

»Šamut, kadar bo res nevarnost za gospoda, tedaj
mi povej! Kajne, da bom zvedela, saj sva midva
prijatelja.«

»In potem?«

»Dobiš v majoliki vina do roba.«

»Nič drugega?«

»Sedaj ni časa. Potem se pogovoriva.«

Tako je Polonka zvedela stvari, ki so jo vzne¬
mirjale. Mislila je na beneficijata in se bala zanj, pa
tudi na Gregorja je mislila. Ali je mogoče, da bo
zaradi druge ženske izdal ženo?

»O nesrečna Lucija! Stokrat nesrečna!«

Pri Miklovih je bil tudi Krznič. Pri razpravi ni
smel biti navzoč; pričati bo moral zoper ženo, ko bo
prišel na vrsto.

Nič ni pil. Vtopljen v svoje misli je sedel tam,
čakajoč tolažbe. Vse je poizkusil, da bi rešil ženo.
Prosil je in jokal, klel in se rotil, ponujal denar in
svoje roke onim, ki bi jo hoteli oprostiti.

Toda zastonj! Coprnica je! Tisti, ki bi mu radi
pomagali, niso nič mogli, a drugi so vnemamo od-
majevali:

»Nič ne moremo! Sodbe počakaj! Ako je ne¬
dolžna, se ji nič ne zgodi!«

Gregor je pa vedel, kaj je to! Le malokatera,
ki je bila obdolžena coprništva, je prišla živa in zdra¬
va iz ječe.

»Obglavljena bo!«

Strašno!

168

In kaj je naredila? In on naj priča proti njej,
proti lastni ženi? Kaj naj pove?

O, zavpil bo, da je nedolžna, da naj mu dado
ženo in otrokom mater.

»Lucija! Žena moja!« je vpilo njegovo srce. »O
Bog! O Jezus Križani! Reši jo!«

In tedaj se mu je približala Polonka. Čuden blesk
je odseval iz njenih oči. Milina, ki je dotlej bivala v
njih, je izginila. Nekaj trdega in očitajočega je gledalo
iz oči,

»Polonka!«

Beseda, ki mu je hotela mehko zdrkniti raz jezik,
je obstala. Strmel je vanjo, čakajoč, da ga ogovori.
Tako tuja se mu je naenkrat zazdela. Nekaj je prišlo
med njega in njo, sicer nevidnega, a živo občutenega,
neka pregraja, ki ju loči. Z roko je potegnil preko oči,
kakor bi hotel odstraniti nekaj, kar mu zastira po¬
gled, da ne vidi prav.

»Polonka je!« je dejal sam pri sebi in jo gledal.

Tudi ona ga je gledala z drugimi očmi kakor sicer.
Njegov molk jo je osupnil, da ni vedela, kako bi za¬
čela. Dvom se je zbudil v njej. Pa vendar! Njegova
žena ga ne bo kar tja v en dan obdolževala. O, uboga
Lucija! Za drugo se je vnel! O, uboga žena!

»Sedaj ti je srce na mestu!« je spregovorila trdo
in mu pogledala v oči.

Gregor ves presenečen ni vedel, kaj bi odgovoril
ali vprašal, in jo je gledal, češ, kaj pomenijo čudne
besede.

169

»Sam jo spravljaš s poti. Za drugo pripravljaš
prostor poleg sebe! O, ti hinavec!« je bušknilo iz nje.

»Kaj praviš? Jaz te ne razumem!«

Povedala mu je, kar je bila zvedela, in mu ostro
očitala greli.

Rekel ni drugega, kakor da je vzkliknil:

»Polonka!«

V glasu je bilo toliko užaljenosti, trpke razdra¬
ženosti in tudi očitanja, da je Polonka kar osupnila.

»In ti to praviš?« je nadaljeval z istim glasom,
ko ni rekla ničesar.

Trpko očitanje, ki je zvenelo iz njegovega glasu,
jo je kar podrlo. Kesala se je izgovorjenih besed in
očitkov in se je izgovarjala v zadregi:

»Tako govore!«

»Ti! Ti!«...

Nobene druge besede ni mogel več spraviti iz
sebe. Prijel se je za glavo, se stresel po vsem životu
in zaihtel.

»Gregor!« je spregovorila Polonka, zakaj smilil
se ji je. »Saj jaz ne verjamem. Luciji se je zmešalo.«

Tedaj so pri Miklovih že vsi vedeli, česa dolže
Krzniča.

Miklovc je končno stopil h Gregorju in ga stresel
za ramo, da je nehal tarnati, in mu dejal:

»Krznič! Ne bodi baba! Z rokavom potegni prek

oči!«

»Ali nisi slišal, česa me dolže?«

] 70

»Slišal! Pa kdo bo verjel? Morilec si obriše
krvavo roko ob platno nedolžnega!«

»Toda moja žena pravi tako!«

»Zmešali so jo in ji položili besede na jezik. Ni
prva, ki je prišla tam ob pamet! Pij, da ti pride prava
beseda na jezik, ko boš šel pred sodnika, in ti srce
ne omaga. Reci jim v oči, da so rablji, ne pa sodniki.«

»Ali bi kaj pomagalo?«

»Resnico boš izpričal, tako da bo tvoja vest
mirna.« — —

Popoldne tistega dne se je razprava nadaljevala.
Poklicane so bile priče: njen mož in njen zet, Divjak
iz Prigorice in rihtar Boječ in še nekatere druge
osebe, ki so bile na velikonočni ponedeljek pri Raj-
hovki in so slišale Gregorja.

Ko je Lucija, sedeč z verigami na nogah in ro¬
kah, zagledala moža, je planila kvišku, da je zarožljalo
železje. Zagnala se je proti njemu, sikajoča, polna
tuge in srda.

Šele ko je prešel prvi izbruh ogorčenja in srda
in so se mogle razumeti besede, se je čulo:

»Ti! Ti! Ti si me spravil sem! Svojo ženo hočeš
pogubiti! Ti! Ti! Drugo češ imeti! Na poti sem ti! Pa je
ne boš imel! Ne boš! Tiste že ne! O, tajil si in lagal,
da nimaš nič z njo. Sedaj si pa pokazal. Svojo ženo
izročaš rabljem!«

»Lucija! Lucija! Žena moja! Umiri se! Daj si do¬
povedati!« jo je hotel prekiniti Gregor in se ji pri¬
bližal.

171

»Naveličal si se me, svoje poročene žene! Nave¬
ličal! V železo si me vkoval! Le glej! Vidiš moje vkle¬
njene roke in na nogah so verige, verige, le glej! Pa
me ne boš!«

»Sam Bog nebeški ve, da jaz nisem nič kriv!
Žena moja, verjemi mi! Ti se motiš!«

»Nič! Nič se ne motim! Prestara sem ti, pregrda!
Zato si mi preskrbel rablja. Le glej ga, le poglej! Name
preži! Na tvojo ženo preži! Pa jaz se oni ne umaknem.
Ne! Ne! Ne!«

Zgrudila se je in krčevito jokala. Nerazločni gla¬
sovi so se izvijali iz njenih prsi.

Toda ondi ni bilo sočutnih ljudi, ki bi jo pomilo¬
vali in ki bi jo umeli. Gledali so pretkano coprnico, ki
se na vse načine skuša izviti pravičnim sodnikovim
rokam. Genilo jih ni njeno trpljenje in kosmati dovtipi
so se ji rogali.

»Klekarica, razuzdana!«

Krznič je bil ves strt, ko je zrl svojo nesrečno
ženo pred seboj v železju, vso shujšano in izpreme-
njeno. Še bolj kakor to pa ga je presunilo njeno dušno
stanje, ko je videl, da živi v prepričanju, da jo je
lastni mož pahnil v nesrečo zaradi druge ženske. 0,
to ga je peklo in bolelo, tembolj, ko ji ni mogel po¬
jasniti njene zmote, ko si ni mogel misliti, kdo jo je
navdihnil s to strašno mislijo, ki pomnožuje njene te¬
lesne bolečine.

Približal se ji je in stegnil roko proti njej, da bi jo
dvignil. Ko je to opazila, je kriknila:

172

»Proč! Proč! Od nje prihajaš! Sram te bodi!«

»Lucija!«

Obrnil se je tedaj tja gori, kjer je sedel sodnik s
svojimi prisedniki, k mizi z razpelom. Dvignil je pro¬
seče roke in vzkliknil:

»Kaj ste naredili z mojo ženo! Usmilite se je!
Dovolj ste jo trpinčili! Izpustite jo!«

Vse je utihnilo tisti hip in čakalo na uspeh pre¬
drznih besedi.

Sodnik se je vzravnal na svojem stolu in vsi pri¬
sedniki so uprli oči vanj, češ. kaj bo rekel.

»To je naredila njena zveza s hudičem. Vdala se
mu je in mu služila. Coprnica je! Neskončno pravična
cesarska postava terja od nje zadoščenja za zločine,
ki jih je naredila v škodo ljudem in nečast božjo!«

Tako je odgovoril cesarski sodnik Jurij Gott-
scheer in možje prisedniki, pobožni in bogaboječi,
kakor je velevala postava, izbrani izmed najboljših v
ribniški dolini, so se priklonili in pritrdili.

Krznič je z grozo zaznal sodnikove besede, odo¬
bravanje prisednikov mu je vzelo pogum. Vendar je
še enkrat povzdignil roke in prosil:

»Usmiljenje! Usmiljenje! Možje pravice, usmi¬
ljenje! Moja žena je nedolžna!«

»Ne tratimo časa!« je skomizgnil sodnik in velel;
»Naredite red! Nadaljujmo!«

Ko so biriči in rabelj po svoje umirili razburjene
duhove, je bil poklican Gregor Krznič, da kot priča
izpove proti coprnici, ki je sicer njegova žena, Zapi-

173

šali so njegovo ime in poklic. Pisar je prižgal sveče in
Gregor je prisegel, da bo vse po pravici in resnici na¬
tančno izpovedal.

Tedaj mu je cesarski sodnik raztolmačil Martin-
kovo ovadbo. Spomnil se je, da je res nekaj govoril
takrat, a ni mislil nič hudega.

Sodnik ga je opomnil, spominjajoč ga prisege, da
naj potrdi, kar je takrat vpričo drugih oseb, ki bodo
pričale, govoril in kar je naznanil cesarskemu sodišču
Martinek Bolha iz Dolenje vasi, vsekako vse časti
vreden fant in pravičen, ki ni mogel na vesti imeti
grozne skrivnosti, da je Lucija Krzničeva coprnica.

»Capin je, ne pa časti vreden fant!« je bruhnilo
iz Gregorja. »Ušesa nastavlja, da besede lovi in jih
prenaša!«

Sodnik ga je posvaril, da naj se dostojno vede in
Maj ne žali oseb, ki so storile svojo dolžnost.

»Kaj? Moje vino je pil in moj kruh prigrizaval
takrat. Lejte jo!« je pokazal na ženo, »lani ga je
vse poletje redila in zajemal je v tisti skledi kakor
jaz, pa glejte, kam jo je spravil in kakšna je sedaj. O,
bo že še prišel meni v roke!«

Sodnik ga je ponovno posvaril in mu zagrozil s
kaznijo, ako se ne bo dostojno vedel in govoril res¬
nice, kakor je sveto prisegel, in ga pozval, naj potrdi
ovadbo.

Vse je napenjalo ušesa, da bi ujelo vsako besedo,
ki jo bo izpregovoril. Slišal se je bolestni vzdih ne¬
srečne Lucije.

174

»Nekaj je že res,« je začel Krznič. »Vse pa ni tako,
kakor je povedal ca capin zanikrni, štramasti, kate¬
remu bi človek ne prisodil toliko hudobnosti. Le po¬
slušajte! Pod prisego govorim. Na mestu naj me Bog
kaznuje, ako ni res, kar bom povedal. Nekaj sem že
govoril, ker je tako nanesla beseda. O coprnicah smo
se pogovarjali, pa ko je vsak hip kdo kaj vmes zinil,
sem pa še jaz. Sedaj vidim, da sem bil bedak. Nihče
ni vzel mojega govorjenja zares in zato smo se smejali.
Še na misel mi ni nikdar prišlo, da bi bila moja žena
zaresna coprnica. Nikdar in nikjer! Tistega govorjenja
takrat pa ne jemljite zares, zakaj kesno zvečer na
veliki ponedeljek je že bilo, potem, ko smo se vse
popoldne pogajali in pili likofe. Kar je res, je pa res.
Vsi smo bili že vinski. In vino je iz nas govorilo.
Tudi iz mene!«

»In vino veritas,« se je nasmehnil sodnik. »Vinjen
človek marsikaj izda, kar bi sicer nikdar ne povedal.
To se je tudi tebi pripetilo!«

»Jaz nisem ničesar izdal!«

»Coprnico! Svojo ženo!«

Seveda sodnik ni bil zadovoljen s pripovedova¬
njem tako naokoli, temveč je zastavil več vprašanj,
katerim se ni mogel prav izogniti in jih je moral pri¬
trditi.

Tako je Krznič povedal, da je tisti nesrečni
večer res rabil besedo coprnica o svoji ženi. Tudi
se je vdal, da je bilo res, da je videl Lucijo pred
tremi leti ponoči v prosu, ko je šel domov, in da

175

je bila ona prej doma kakor on in da ji je že doma
rekel coprnica.

»Kateri mož še ni rekel svoji ženi coprnica, kadar
je bil v jezi? Pokažite mi gai Kaj pa ji naj človek reče,
ako vidi, da mu je vedno za petami, da ga vedno opre¬
zuje v nepotrebni skrbi za njegovo zvestobo. Jaz sem
ji bil zmerom zvest., ona si je pa bila vtepla v glavo, da
ji nisem. Še mislil nisem nikdar na nobeno drugo! Nič
drugega ni bilo, gnadljivi gospod sodnik, kakor da je
ona — oh, reva, koliko trpi sedaj zaradi tega — ho¬
tela pogledati za menoj. Ko pa je videla, da se vra¬
čamo, nas je pretekla po ovinkih za vrtmi, misleča,
da ne bom vedel, da me je zasledovala. Koga ne po¬
grabi jeza, ako vidi, da mu žena ne zaupa in mu dela
krivico!«

»V prosu je bila! Proso je nabirala. In potem je
završala nevihta s točo!«

»Pa moja žena je ni naredila! Je ne zna! Iz lonca
že naredi črepinje, drugega nič!«

»Baptista, pazite in beležite!« je opomnil sodnik
pisarja, ko ga je videl, da se je nespoštljivo zarežal.

»Ali je hodila ponoči na križpota in na Klek?«

»Nikoli da bi jaz videl in vedel.«

»Ali ni šla ponoči nikoli izpod strehe?«

»I, kajpak! Že pride tako, da mora iti. Pa na
Klek je predaleč in kdo bi ob taki priliki križ¬
pota iskal.«

»No, viš! Ponoči se je mudila zunaj. In veš, kaj
je počela?«

176

»O, kako ste natančni! Jaz se za take reči še ne
zmenim ne.«

»Koliko časa se je mudila vselej zunaj?«

»Hudirja! Na to pa res nisem pazil. Samo enkrat,
to se spomnim, je prišla šele proti jutru domov. Pri
Matičnih so tisto noč lovili, pa so bili prišli ponjo,«

»Ali si videl pri njej kaka mazila? Ali je kuhala
kova zelišča?«

»I, kadar je bilo potreba. Žavbe morajo biti pri
hiši. Enkrat so otroci glistavi ali prinesejo garje od
kod, potlej se naredijo kje uljesa, lišaji se napravijo
in tako je zmerom kaj takega, ki se odpravlja samo z
žavbami. In zdravilo mora biti pri rokah. Bog, da je
zna sama skuhati in ni treba stikati šele okoli, ko je
treba že namazati.«

Cesarski sodnik Jurij Gottscheer je videl kajpada
vs,e kaj drugega v mazilu in nočnih izprehodih Lucije
Krzničeve, Česar njen mož ni opazil ali pa ni hotel
izdati, je iztuhtal bistroumni sodnik sam.

»Hahaha! Žavbce? Coprniško mazilo! Ponočno
izostajanje — sestanki coprnic. Jurij Gottscheer pozna
to reč, hahaha!«

»Gnadljivi gospod sodnik, jaz sem vse po resnici
povedal. Nedolžna je moja žena, vidite jo revo, iz¬
pustite jo! Čeprav so bile vse coprnice, kar ste jih se¬
žgali, moja žena ni coprnica, pa ni! Danes sem trezen
in pred Bogom govorim, takrat pa nisem vedel, kaj
govorim, ker sem bil vinski in me je sram povedati,
pijan sem bil, da nisem vedel, kaj govorim.«

177

»Hahaha! Resnica, četudi jo človek v pijanosti
izpregovori, ostane resnica. Dovolj si povedal, da
morem sodbo jasno in gotovo utemeljiti. Odstopi!«

»Izpustite jo!« . ..

»Ko bo zadoščeno pravici.«

PrisecLniki so kimaje odobravali in med poslu¬
šalci so se slišali pritrjevalni vzkliki.

»Na grmado z njo!«

Coprnica je zajokala in klicala v presledkih: »Ne¬
dolžna! Nedolžna! Izpustite me!«

»Lucija! Lucija! Z menoj beži!« je vzkliknil Gre¬
gor in se obrnil k njej, hoteč jo prijeti.

Slišala ga je in razumela.

Tedaj jo je pa nekaj presunilo, nekaj grdega se
ji je ovilo okoli srca. Črv ljubosumnosti, ki se je bil
razpasel in katerega ni moglo umiriti pričevanje mo¬
ževo, ji je zamoril pojav ljubezni, ki se je izkušal iz¬
viti iz njenega srca. Hotela je planiti možu v naročje.
Zdaj pa mu je očitala:

»Semkaj si me spravil, a sedaj bi me rad otel.
Hinavec!«

»Reva zmešana!« je vzkliknil Gregor smrtno oto¬
žen in se je je skušal polastiti, kar so pa preprečili
biriči in rabelj in ga odstranili iz dvorane.

»Gregor! Gregor!« je jeknila za njim coprnica.
»Gregor!«

Tedaj ji je postalo hipoma žal za njim. Občutila
je grozno osamljenost v dvorani, ko nihče ni imel tro-

Zadnja na grmadi.

12

178

hice sočutja z njo, niti prijazne besede, samo on je bil,
a on gre in jo zapušča.

»Gregor!«

Neskončna bolest je zvenela iz njenega glasu.
Kesala se je osornosti, dvome o moževi zvestobi je
skušala potlačiti.

»Počakaj! Reši me! Nikar me ne zapusti!«

A vse njene napore so preprečili biriči in rabelj,
ki je nategnil železje, da je zajokala od bolečine in se
zgrudila.

Martinka, ki je bil potem poklican, ni bilo.
»Rihtar« Boječ je povedal, da je šel k vojakom. Ce¬
sarski sodnik je pohvalil vrlega mladeniča, ki se je
odzval cesarjevemu pozivu in šel branit domovino,
kakor so rekli že takrat. Dognal je tudi, da se priče¬
vanje Krzničevo ujema z Martinkovo ovadbo, ki je
torej resnična in toliko vredna kot pričevanje pod
prisego. Nato so bili zaslišani zet obtoženke Martin
Dihur, po domače Šobar, prigoriški rihtar Boječ in
Divjak iz Prigorice. Ti so pač več ali manj potrdili
Krzničevo pripovedovanje pri Rajhovki in tisti do¬
godek na poti iz semnja, a vsi so tudi potrdili, da so
bili vinski.

»Gnadljivi gospod! Veste, vsi smo ga imeli in vse
vprek smo govorili, pa nobeden ni vedel, kaj hlasta
in kaj lahko iz tega nastane. Ne smete vsake besede
zares vzeti!«

Tako je končal rihtar in prisedniki so odmajali z
glavami ob predrznih besedah.

179

Kovač, ki se je prostovoljno prijavil za priče¬
vanje, je potrdil, da mu je krava poginila, ko ji nič
ni bilo, in je mogla kaj takega narediti le coprnica, ki
je hodila okrog njegovega hleva.

Cesarski sodnik je potem ljubeznivo prigovarjal
obtoženki, nai prizna grde zločine, ki jih ima na vesti,
saj tajenje ji itak nič ne pomaga, samo napoti je zve¬
ličanju njene duše. Sedaj, ko so priče pod prisego
povedale, da je vdana coprništvu, kar vendar iz pri¬
čevanja njenega moža jasno sledi, ne more več tajiti
in zanikati.

Pa obtoženka je ostala trdovratna. Niti najmanj
se ni vdala, pač pa ozmerjala priče vsako posebej,
ne izvzemši svojega moža, in tudi sodniku ni pri¬
zanesla in drugim, ki so stali okrog nje in sedeli
poleg sodnika.

Jurij Gottscheer pa je bil po lastni sodbi po¬
trpežljiv in dobrohotnega srca. Ni ji nehal prigovar¬
jati, naj se usmili sama sebe. Opozarjal jo je na trpin¬
čenje, ki jo sicer čaka, ako izlepa ne pove vsega, kar
ji vest očita, kar je zagrešila s coprnijami, škodo, ki
jo je napravila. Opomnil jo je tudi, da ne sme zamol¬
čati grdobij, ki jih je uganjala v hudičevi družbi.

Pa vse zastonj. Obtoženka se ni vdala, ni pri¬
znala najmanjše reči, ostala je trdovratna.

To je pograbilo sodnika, ki ga je bila sama do¬
brota, da je končno razjarjen vzkliknil:

»Čakaj, hudičevka! Ti bom že razklenil usta, da
boš povedala resnico!«

12

180

»Tako, tako!« se je slišalo izmed prisednikov.

Nato jo je sodnik velel odpeljati v ječo in na¬
znanil, da se bo obravnava nadaljevala naslednji
dan.-

Tedaj je pa pri Novi Štifti prenašal strašne dušne
in telesne bolečine beneficijat Lamut. Vsi njegovi
napori so bili brezuspešni. Cesarski sodnik Jurij
Gottscheer je sodil po svoji vesti in kruti postavi.
Cesarski rabelj je tri nesrečnim ženskam kosti in
izsiljeval priznanje z gorečim železom.

»Strašno! Strašno!«

Beneficijat je vse to vedel in živo občutil, da ga
je kar rezalo po kosteh in je čutil pekoče bolečine
gorečega železa.

A on ji ni mogel pomagati.

Ves potrt je bil, ko je mislil na trpinčenje nesreč¬
nic in spoznal svojo onemoglost, kakor bi imel zve¬
zane roke in noge. Ha! Kako bi dal okusiti trinogom
vinte in tezalnico, za trenutek bi jih ščipal z gorečim
železom, da bi okusili strašne bolečine! Tako bi jih
kaznoval za trdosrčnost. Nikogar ni imel, s komer bi
se bil razgovoril in posvetoval, da bi si olajšal svojo
dušo in srce. Kar osamljen je bil. Tolažbe bi bil rad
dobil in pomoči, pa ni bilo nikogar. Nikogar, ki bi ga
bil podprl.

Zgrudil se je tedaj na klečalnik, uprl oči v sv. raz¬
pelo, ki je viselo nad njim, povzdignil oči in roke ter
goreče molil in prosil pomoči v tej neznosni duševni
stiski.

181

V molitvi je našel uteho in moč, da je mirneje pre-
sojal položaj, v katerega je zašel po svoji blagi naravi.

Kaj se ti je bilo treba vtekniti v to zadevo? Pustil
bi jo bil vnemar kakor drugi!

Tako mu je dejal neki glas, kateremu je takoj
kljuboval drugi, češ: ali smeš mirno prenašati krivice,
ki jih trpe drugi? Ali nisi dolžan pomagati nesreč¬
nikom?

»O, daj mi moč, reši jih rablja in grmade, raz¬
svetli moj um, da morem posvetiti v temo, v kateri
se nahajajo moji ljudje, razsvetliti jih in jim odvzeti
blaznost, s kakršno jih je obdala nesrečna vera v
čarovnije.«

Tedaj pa je tudi spoznal svojo slabost in še bolj
občutil nevarnost, ki je grozila njemu samemu, Ali ni
bil cesarski sodnik njegov nasprotnik in celo njegov
sovražnik, ki je že stezal svojo mogočno roko po
njem, ki je vohal v njem coprnika, zrelega za tezalnico
in grmado?

V časih ga je obšla misel, da bi se umeknil, a že za
malo hipov se je kesal nizkotne misli in v duhu skle¬
nil, da vztraja in kljubuje. In če ga primejo biriči?

Tedaj bo stopil pred sodnika, moža kamenitega
srca in krvavih rok, in ga bo sodil vpričo prisednikov
in pisarjev, vpričo radovednih ljudi obtožil in obsodil.
Ha! Vse mu bo očital, trinoštvo, blaznost, brezvest¬
nost, krivično izvrševanje postave in vse mogoče
stvari in hudodelstva, ki jih izvršuje pod odejo po¬
stave. Nedolžne žrtve bo poveličeval in ljudem, ki

182

pasejo ondi radovednost, bo očital njihovo zmoto in
jih rotil, da se odreko strašnemu praznoverju.

Tako je mislil, da bo zmagal, ker je bil v ognju
in razburjenju pozabil na čarovniško klop.

»Marija, ti mi pomagaj! Ti me ne zapusti v sili!«

Tedaj je vselej krenil v cerkev, pokleknil pred
oltar Marije vnebovzete in molil.

Te dni, ko je bila nesrečna Lucija Krzničeva, ka¬
tero je obljubil rešiti, pred sodbo, je bil še posebno
nemiren. Navzlic njegovemu prizadevanju, rešiti jo
ali vsaj doseči milo sodbo, je bila coprnica v rabljevi
oblasti. Tako je videl, da je vse zastonj, da ni nobene
rešitve zanjo, da jo bo rešila šele smrt po groznili
mukah. Vest mu ni očitala ničesar, da ni vsega po¬
skusil, da bi bil izvršil obljubo, ki jo je bil dal Polonki,
Krzniču, v duhu njenim otrokom in končno samemu
sebi. Kar je mogel storiti zanjo, je že storil, namreč:
iskreno je molil in prosil Marijo, da bi »coprnici« dala
moč, da bi voljno prenesla vse muke in bi umrla kot
mučenica.

»Marija! Marija! Usmili se je!«

Še tisto popoldne je prihitela k Novi Štifti Po-
lonka vsa razgreta in zasopljena.

»Gospod, bežite, skrite se!« so bile njene prve
besede, ko je poljubila beneficijatovo roko.

Gospod se je prisiljeno nasmehnil, češ, tolike ne¬
varnosti pa ni.

Tedaj mu je Polonka razložila, kar ji je povedal
Šamut, kako sodnik streže po gospodu beneficijatu.

183

»Nihče Vas ne reši, ako se ne umaknete,« je de¬
jala odločno Polonka. »Umeknite sei«

»Zlodi tiplje in me išče,« si je mislil beneficijat, a
že se je vse uprlo v njem in sramotno se mu je zdelo,
da bi zbežal. Ponovil si je: »Počakam ga in ga pr im  p m
za roge, pa bomo videli, kdo je močnejši, krvavi sod¬
nik ali beneficijat.«

To je pojasnil Polonki, ki ni mogla uvideti, zakaj
bi se izpostavljal gospod beneficijat smrtni nevarnosti.

Jokala je in prosila gospoda beneficijata, da bi se
skril, kar pa je bilo takrat seveda zastonj, pač pa je
povzročila, da je beneficijat še natančneje premotril
ves položaj in natančneje pretehtal uspehe obetajo¬
čega se dvoboja.

Na eni strani dvobojevalec, opirajoč se na kruti
zakon, na tezalnico m na rablja, drugi je pa golih rok
in ima le prepričevalno besedo na jeziku.

Ko se je Polonka vračala vsa v skrbeh, je pač
mislila: »O, kako je svojeglaven gospod! Svojeglav-
nost ga bo pogubila!«

In da bi se to ne zgodilo, je vso pot od Nove
Štifte do Ribnice pošiljala goreče vzdihe k Mariji in
sv. Poloni in k sv. Duhu, da bi gospoda beneficijata
razsvetlil.

Dvanajsto poglavje.

Na tezalnici.

Naslednji dan, to je četrtega velikega travna, so
coprnico zopet privlekli pred cesarskega sodnika.
Po predpisih so jo iznova izpraševali in nagovarjali,
naj se vda in prizna ter se skesa vseh hudobij, ki jih
je storila, da reši svojo dušo, ki bo sicer pogubljena,
tako kakor duše vseh tistih, ki imajo zveze s hudičem,
ko je vendar dokazano in s pričami potrjeno, da se je
udeleževala coprniških dejanj.

Obtoženka je nekaj časa molčala, slišali so se
samo težki vzdihi. Potem je spregovorila:

»Jaz sem nedolžna! Nikdar se nisem ukvarjala s
coprnijami! Nikdar nisem deiala škode ljudem niti ža¬
lila Boga, kakor se mi očita. Sam Oče nebeški ve, da
je vse izmišljeno, česar me dolžite. Bog Vam odpusti!
Izpustite me! Stara sem in otroke imam doma! 0,
ubogi moji otroci!«

Jok jo je premagal in potem, ko se je izihtela,
je nadaljevala:

»Nič ni res! Vse je zlagano! In sam rogatec naj
me precej vzame, ako lažem, ako sem se udeleževala

185

coprnij. Stokrat prisežem, da sem nedolžna in da je
vse res, kar pravim.«

l ega ji pač niso verjeli, ker so vedeli, kako za¬
krknjene in trdovratne zločinke so coprnice, katerih
zaveznik jih podpihuje, da se ne vdajo prostovoljno
in taje do zadnjega diha. Zato jo je sodnik zadnjič
opomnil, naj prizna, in ji grozii z vsemi mogočimi mu¬
kami, ako ne pove vsega natančno.

Toda izvedeli niso tega, kar so želeli, pač pa se
je v trdovratnem obupu zarotila pri peklu in nebesih,
pri vseh angelih in svetnikih, da je nedolžna, da se
ni udeleževala najmanjših coprnij. Onemu, ki jo je
spravil semkaj, ki je kriv njenega trpljenja in ji streže
po življenju, je pa želela najhujšega trpljenja na dnu
pekla.

Tedaj ji je zopet prišla na misel tista strašna
sumnja:

»In če je Gregor, tvoj mož?«

Še bolj je vzkipelo v njej, V duhu je zagledala
žensko s Pristave, kar jo je še bolj navdalo z blaznim
srdom, da je vzkliknila:

»Naj vse hudobe pekla trgajo njega in njo, ki ga
je premotila!«

Nekaj groznega je leglo tačas po dvorani, kjer so
bili sicer vajeni nenavadnih prizorov; nekaj trenutkov
so kar molčali. Zdramile so jih obupne, presunljive
prošnje obtoženke.

»Izpustite me! Rešite me! Za pet ran Kristusovih,
usmilite se me!«

186

Toda ondi ni bilo usmiljenja. V dvorani je kralje¬
vala neizprosna pravica, ki jo je delil mrki sodnik po
mrtvi črki postave.

Ker je bilo vse prigovarjanje zaman, ker je bila
obtoženka nenavadno trdovratna in ni sodnik imel
nobenih sredstev več, da bi strl njeno zakrknjenost, a
je moral pripomoči resnici do zmage, je izrekel »za¬
časno obsodbo«.

V zapisniku stoji zapisane:

»Ker je zoper Lucijo Krzničevo dovolj dokazov,
ki jih pa neče priznati, naj se posadi na navadno klop
za čarovnice in potem nadalje izprašuje,«

»Sedaj naj ti pa pomaga hudič!« se je čulo iz vrst
prisednikov, ko je cesarski sodnik izrekel obsodbo.

Sodnik je prekinil obravnavo, češ, da se je treba
telesno okrepiti in je treba zbrati duha, da bo šlo vse
prav in gladko. »Malleus maleficarum« je pač imel
splošna vprašanja, toda vprašanja, ki so se tikala oso-
bito »slučaja Krznič«, je bilo treba šele natančno do¬
ločiti in jih urediti tako, da ne bo mogoče nanje ni-
kakega izmikanja in da nobeno vprašanje ne bo prišlo
prej na vrsto, kakor je čas.

Jurij Gottscheer se je v duhu veselil trenutka, ko
bo v »slučaju Krznič«, ki je bil zanj pač že postran¬
skega pomena, izvršil dejanje, s katerim se bo pro¬
slavil in zavzel vidno mesto v vrsti kranjskih deželnih
sodnikov. V duhu je že videl, kako bo kopitijal v
mreži, katero je previdno in skrbno razpredel na vse
strani, zaveznik vseh coprniških vragov in njih na-

187

mestnikov f  poglavar klekaric iz vse ribniške doline,
sam gospod beneficija! od Nove Štifte, prečastiti go¬
spod Mihael Lamut. Svet bo ostrmel, ko bo zvedel,
kakšnega nevarnega namestnika si je izbral hudobec
in ga postavil ribniškim coprnicam in coprnikom za
vodnika in bo cesarskemu sodniku Juriju Gottscheer-
ju hvalo vedel do konca dni, da je z okretno roko in
svojim bistrim razumom uničil tako nevarnega škod¬
ljivca.

Cesarski sodnik je bil sam pri sebi trdno sklenil,
da mu bo dal okusiti vse sladkosti mučenja, kakor jih
poglavar coprnikov, ki je brez dvoma izpeljal na
kriva pota mnogo poštenih ljudi, zasluži; a vrh tega
mu bo poplačal škodo in sramoto, ker mu je bil skazil
lovsko veselje. Sedel mu je na muho takrat, ko je
meril na jelena in neresa, da so se mu potem posme¬
hovali cesarski častniki in žlahtni gospodje in so ga
dražile žlahtne gospe in gospodične. Celo Mordachs
se je režal. In ta bedak ne bo molčal.

Tudi »morilca« mu bo poplačal, katerega je mo¬
ral vpričo vsega slavnega omizja s kislim obrazom,
brez vsega zadoščenja požreti.

»Vae victis! Vae victis nune et semper!«*

Dve uri kesneje se je začela izvrševati »začasna
obsodba«. Lucijo so posadili na čarovniško klop in
rabelj jo je dobil v svojo oblast. Rabelj in njegov
pomočnik sta imela po črki postave dolžnost, ne pre-

Gorje premaganimi Gorje sedaj in vekomaj!

188

trdo in preostro ravnati z obtoženci. Toda rahločutni
in ljudje mehkega srca se itak niso ponujali v krvniško
službo. Gorje onemu, ki je bil odvisen od rabljeve
milosti! Lucija je bridko občutila mehko srce rabljevo.

Z rok in nog so ji sneli železje. Prvi hip je raz¬
prostrla roke, ki so bile že nekaj ur vklenjene, in za¬
dovoljna se je glasno oddehnila. Prestopila se je ne¬
hote, brez težkih verig na npgah. O, kako se je za¬
čutila močno, kar šla bi! Tedaj sta jo prijela rabelj
in njegov pomočnik ter jo navzlic upiranju in ve-
kanju posadila na klop. Okrog pasu sta ji vrgla jer¬
men in jo privezala h klopi. Zastonj je vila roke, brcala
z nogami, napenjala vse moči, da bi se iztrgala; vpila
in jokala, prosila in zmerjala, klicala na pomoč vse
mogoče ljudi in svetnike v nebesih, pozvala je, naj
se odpre peklo in vse požre. Od naporov je skoraj
opešala, se umirila in s strahovanjem so jo prisilili k
molčanju.

Nato se je pričelo strahovanje in mučenje, ki je
trajalo, kakor stoji zapisano, celih 22 ur. Nobeno pero
in najbolj živa beseda ne more opisati trpljenja, ki ga
je uživala takrat nesrečna Lucija Krzničevka., žrtev
človeške zlobe, izprijenega človeškega srca, abotnih
vraž, ki so zaslepile ljudi, in žrtev nepopisne ome¬
jenosti onih ljudi, ki so izvrševali krute postave. Vseh
bolečin ni mogoče opisati, ki jih je pretrpela nesreč¬
nica. Kdor ima živo domišljijo in ima občutek za
bolečine, ki jih trpe drugi, bo pač nekoliko občutil,
kako je bilo nesrečni Luciji, ko so ji vteknili palce

189

v železje, neke vrste lisice, ki so zgrabile palce in
jih stisnile in katere je rabelj potem še navijal, da
so se kosti v palcu zdrobile.

»Joj! Joj! Joj!«

Kriki od bolečin so šli vsem do živega, do mozga.
Grozno je bilo škripanje zob, ki jih je stiskala nesreč¬
nica od bolečin.

Toda le porogljivi dovtipi in razbrzdano sme¬
janje ji je odgovarjalo.

Ker je pa njena trdovratnost bila močnejša nego
bolečine na roki in ko so bili palci strti, da so bili
le grda mesena krpa in so postali brezčutni, tedaj so
ji deli podobne lisice, ki so bile pritrjene spodaj ob
klopi, na noge od kolen doli do členkov. Zaman se
je branila. Rabelj jo je prijel za noge trdo. da so že
tedaj pokale kosti, in jih vtaknil v lisice.

O kako je vpila in bolfestno ječala, ko so ji trli
golenice in mečnice!

»Jezus! Jezus! Zveri! Nehajte!«

Toda lisice so trle polagoma, ne tako, da bi kar
naenkrat zagrabile in strle celo kost od kolen do
členkov in bi bilo vsaj največje bolečine prej konec.
O, ne, ne! Lisice so pod spretnim ravnanjem rabljevim
prijemale polagoma, le deloma, sedaj na eni nogi,
sedaj na drugi pod kolenom, pri členkih, na sredi in
šele naposled so prijele vse naenkrat. Šlo je vse tako
po potrebi, ako ni odgovorila takoj in tako, kakor
je hotel sodnik.

190

Cesarski sodnik tudi potem, ko je bila druga
stopnja mučenja končana, še ni zvedel vsega, kar bi
bil rad, in je napovedal, da jo raztegnejo. Rabelj ji je
zvezal na hrbtu roke, potem potegnil vrv, ki je visela
na škripcu izpod stropa, in je privezal roke na vrv,
ki je bila napeljana skozi škripec in se navijala za
klopjo na vreteno. Pripravil je tudi težke kose že¬
leza, da jih ji bo obesil na noge, ko bo visela dlje
časa na škripcu. Ko je bilo vse pripravljeno, je po¬
močnik navil vrv, da je potegnil zvezane roke zadaj
čez glavo, da so pokale v sklepih in je nesrečno žrtev
dvignilo visoko od tal. Rabelj je dajal znamenje in
pomočnik je navijal in odvijal ter dvigal nesrečnico
gori in doli. O, to so bile peklenske muke, iznajdbe
samega velikega hudiča. Kadar je pustil rabelj, da
je visela visoko od tal, ji je obesil na noge težko
železo, da so vsi udje stopili iz sklepov.

Polnih dvaindvajset ur je trpelo strašno, zve¬
rinsko mučenje šibke ženske. Kaj takega tudi Jurij
Gottscheer ni doživel v dolgoletnem službovanju.
Dvaindvajset ur ji je tri kosti in jo raztezal, preden je
uklonil njenega duha, da se je vdala in pritrjevala
sodnikovim obdolžitvam in podtikanjem. Že je bila
pripravljena tekoča smola in so se grele klešče na
žarečem oglju, da bi trgali meso z njenega telesa.

Dvaindvajset ur je napolnjeval dvorano bolestni
krik nesrečne žrtve, blazno vpitje in jokanje, klicanje
po rešitvi. Smrad se je razširjal po dvorani in med¬
tem je prihajala »resnica« na dan.

191

Radovedni poslušalci in gledalci iz vseh družab¬
nih slojev trga in vasi, ki so začetkom z odobravanjem
in neko zadovoljnostjo gledali mučenje, ki so se raz¬
veseljevali ob bolestnem kričanju in vpitju nesrečnice,
so naposled vendar imeli dovolj in mučenje jim je jelo
presedati. Studilo se jim je vse skupaj. Vrb tega pa
so bili, zavit} v  strahotno zmoto, prepričani, da sam
hudič pomaga coprnici kljubovati, in so se zbali nje¬
gove navzočnosti. Zato so, z neko grozo prešinjeni,
zapuščali drug za drugim strašni kraj. Gneča, ki je
bila izprva skoraj neznosna, je postajala čimdalje
manjša. Naposled so se ljudje lahko kretali sem in
tja, a končno je ostal ondi le še Kovač s krdelom
svojih najožjih somišljenikov, ki pa tudi niso vztrajali
do konca.

»Vražje meso, kako je trdo!« je dejal Kovač.
»Ampak martre so pa le pregrde. Jaz ne morem več
gledati.«

In šel je še on in za njim skoro vsi gledalci.

Napolnili so ves trg s pripovedovanjem o mu¬
čenju in pripovedovanjem o drugih dogodkih pri ob¬
ravnavi, o zločinih, ki jih je coprnica priznala. In
pripovedovanje je šlo dalje po vaseh od ust do ust.
Od Pristave do Nove Štifte je vedela vsa dolina, kaj
se godi v gradu,

Petrova Polonka je jokala in vpila: »Mučenica!
Mučenica je! Kajne, oče Miklovi? Svetnica bo!«

Vedno se je ozirala, kdaj pride Šamut, birič,
ki ima mehko srce in dobrotljivo.

192

Možje prisedniki in drugi udje zbora sodnikov,
katere je poklic zadrževal v dvorani, so kajpada že¬
leli, da bi bila stvar skoraj končana, ter bi se mogli
umekniti iz soparnega smradljivega prostora, kjer se
razlega le jok, krik, vpitje in ječanje.

»Hudičevka neče poginiti!« je dejal eden izmed
prisednikov, ki so dalje razpredali misel, kakor jo
je sprožil sodnik, češ: »Sam hudobec ji pomaga, da ji
ne moremo do živega.«

Občudovali so njeno trdovratnost in se hkrati
jezili zaradi tega.

Samo cesarski sodnik je ostal hladnokrven; na¬
tančno je izpraševal obtoženko, njeno zmerjanje ga ni
doseglo. Njenih krikov, vriskov in ječanja ni slišal.
Zastavljal ji je vprašanja, in ako ni dala takoj zado¬
voljivega odgovora, je namignil rablju. Lisice so se
bolj zagrizle v njeno meso, do kosti. Krik se je izvil
iz njenih prsi in nato je pritrdila, da je rabelj odnehal
in so ponehale bolečine. Tako je prihajala polagoma
»resnica« na dan. O, pač se je zavedala Lucija svoje
nedolžnosti! Nobena coprnija ni omadeževala njene
vesti! Še na misel ji ni prišlo, da bi priznala zločine
in stvari, katerih ni zakrivila, in od tedaj, ko jo je
prevzela strašna sumnja, da jo hoče spraviti s poti
njen mož zaradi druge ženske, od tedaj jo je obšla
trdna volja, da se ne vda.

»Nikdar! Nikdar! Le kdo me more prisiliti, da
bi nekaj priznala, česar nisem storila. Ne boš ga
imela!«

193

Včasih se je od bolečin onesvestila in so vsi mi¬
slili, da je je konec, 'kakor je bilo marsikatere njenih
prednic, ki je umrla med mučenjem. Toda, ko so jo
oblili z vodo in se je zdramila, tedaj se je zavedela
in je njena odpornost oživela.

Cesarski sodnik je izpraševal čisto po urejenih
vprašanjih. Najprej je ugotovil stvari, za katere so
bile priče, ki so jih bolj ali manj trdno potrdile. Potem
je vpraševal po stvareh, ki so bile splošne vsem co¬
prnicam in coprnikom in ki jih je zajel v »Malleus
maleficarum«, a naposled je spravil iz nje stvari, ki
si jih je v svoji razbrzdani pretkanosti domislil, da
je zbujal v prisednikih kakor tudi drugih radovednost
in gnus.

Tako je Lucija od strašnih bolečin omotena pri¬
znala, da je bila ono usodno noč v prosu in da je ob¬
sodba resnična. Priznala je, da jo je zapeljala Rusovka
že pred tremi leti. Srečala jo je, ko je šla iz Dolenje
vasi, ter jo povabila na pojedino. Ko se je vdala, da
gre na pojedino, tedaj jo je Rusovka namazala in sta
obe kvišku zleteli. Tako je prišla na križpota in na
Klek, kjer so se zbirali od vseh plati.

Ondi da je velik grad, poln moških in žensk, pa
tudi hudih duhov v človeški podobi.

Kaj so delali tam?

Pili in jedli. Na mizi so imeli bel, črn in zelen
kruh. Pa vino so imeli in pečeno meso! Plesali so tudi.

In kdo je bil tam? Ali ni bil tam tudi bengficijat
od Nove Štifte?

Zadnja na grmadi.

13

194

Rabelj je pritisnil vzmet. Lisice so jo zagrabile za
nogo in se zagrizle v meso in kosti. O, kako je zavpila
od bolečin! Kako se je zvijala, kako je prosila usmi¬
ljenja!

»Ali si videla tam beneiicijata?«

»Da, da! Tudi on je bil tam, tudi gospod od Nove
Štifte. Med prvimi je sedel.«

»No, vidite!« se je okrenil sodnik zadovoljen k
možem prisednikom. »Moje slutnje so resnične. Ta
mi štrene meša. Prijeli ga bomo!«

Prisedniki so se čudili.

»Kaj bodo pa ljudje rekli?« je menil eden izmed
njih boječe.

»Coprnika primi tam, kjer ga izslediš,« je odvrnil
sodnik. »Postava je za vse enaka. Ljudje bodo Boga
hvalili, ker bomo ugonobili poglavarja coprnic v tem
kraju. In beneficijat je njih vodnik in poglavar. Na
Kleku sedi med imenitniki. Slišali stel«

Tako je prišel trenutek, katerega je Jurij Gott-
scheer ves čas pripravljal.

»Hahaha! Sedaj se bo videlo, kdo je močnejši, ce¬
sarski sodnik ali coprnik. Predrznež! V talar zavit mi
je nagajal!«

Izdal je takoj biričem povelje, da zgrabijo go¬
spoda beneficijata od Nove Štifte, ki je osumljen
coprništva.

Sodniku je igralo srce, ker mu je šlo vse tako
po vrsti.

Nadalje je izpraševal in mučil coprnico.

195

»ln kaj je delal ondi beneficijat? Ali ni plesal
in pil?«

Tezalnica je začela delovati in med vpitjem in
škripanjem z zobmi je bilo konec njene trdovratnosti.
Vsega se je spomnila, kar je bilo sodniku prav.

Beneficijat je plesal in pil, izbiral je najboljše jedi,
ki so jih smeli uživati najimenitnejši. Videla ga je
povsod, na Kleku in križpotih, kjerkoli so se zbi¬
rale coprnice. In nevihto je napravljal in točo delal
in še druge učil. Česar drugi niso znali, je on vedel
in znal.

Pa je zopet opešal njen spomin, upornost se je
pojavila, kesanje jo je obšlo in je vse preklicala, da ni
res, kar je povedala o gospodu beneficijatu, da se boji
pekla, ker je lagala o gospodu.

Toda rabelj, vedno iznajdljiv za nove bolečine in
silno spreten, ji je hitro pregnal vse muhe, ki so dra¬
žile cesarskega sodnika. Priznala je, da se coprnika
beneficijata boji, da zato taji, da je pa vse res in še
stokrat več kakor je povedala.

»Ali ljudje ne vedo, da je beneficijat coprnik in
velik grešnik?«

»Vsi vedo. Le vprašajte ljudi tam okrog Nove
Štifte in vprašajte na Blokah, v Laščah in Dobre-
poljah. Kjerkoli je bival poprej, povsod so vedeli, da
je coprnik. Povsod so se ga bali, nazadnje pa se ga
le iznebili. O, velik grešnik je! Coprnik bere sv. mašo
in pravega Boga nosi na svojih rokah. Njegova hudob¬
nost je neizmerna On je okrulil gospoda vikarja

13 *

196

Fabra, da še sedaj šepa, kar lahko vidite pri ubogem
duhovniku.«

In ali samo ona to ve?

»O, ves svet ve, vsi ljudje vedo, pa se boje pove¬
dati, ker poznajo njegove coprniške hudobije. Pa bode
že še vse prišlo na dan.«

»Prišlo bo! Vse bo prišlo na dan! Kaznoval ga
bom, da bo v strah drugim!«

Tako je rekel Jurij Gottscheer zmagoslavno in
njegov pogled je splaval od Mordachsa in pisarja no
može prisednike, katere je gledal, češ, ali nisem prav
imel, ko sem ga ukazal prijeti? Kar všeč je bil sam
sebi in je hvalil v srcu svojo bistroumnost.

Dobri gospod sodnik bi bil skoraj zlobni coprnici
prizanesel nadaljnje mučenje; pjena priznanja so bila
zadostna za izrek jasne sodbe. V teh urah je zvedel
o coprniku benelicijatu take obdolžitve, da bi za¬
govarjal njegov zapor proti vsakemu, ki bi se spo¬
tikal, češ, da je ukazal duhovnika zapreti. Tako se
mu je zdelo, da lahko zaključi po nekaterih vpraša¬
njih mučenje in vpraševanje v zadevi, ki se mu ni
zdela več tako važna in ni imela zanj nobene pri¬
vlačnosti več.

Tedaj so se pa vrnili biriči, ki so bili poslani k
Novi Štifti z ukazom, polastiti se beneficijata.

V zadregi so molčali.

»Kje imate coprnika?«

Nejevoljen se je sodnik naslonil nazaj.

»Zakaj ga niste prijeli?«

197

»Tiček nam je ušel,« je dejal prvi birič nekoliko
srčneje. »Doma je bil. Videli smo ga pri oknu. Ker
nam ni nihče odprl, smo vlomili v hišo, pa gnezdo je
bilo že prazno, za beneficijatom pa ni bilo tam sledu.
Nihče ni vedel, kje je.«

»Zaprl vas bom, tepci malovredni!« se je razjezil
sodnik. Razjarilo ga je, da 3e rnu je beneficijat izmuz¬
nil. »Pred nosom vam uide! Štirje ste bili, pa vam iz
hiše uide! Zapodil vas bom iz službe!«

»Gnadljivi gospod sodnik,« je omenil Šamut.
»Ušel nam je skozi dimnik. Majhno se je bilo poka¬
dilo za njim, pa ga ni bilo.«

Preko obraza mu je šinil zloben nasmeh.

Te besede so zbudile splošno presenečenje, a
najbolj iznenaden je bil sodnik. Tlesknil se je po
čelu in nekaj zagodrnjal. V duhu se je ozmerjal z
bedakom.

»Na to nisem mislil. Ta ti je pa hudič!« je dejal
sodnik nato. »Ta nam bo še nagajal!«

Postal je zamišljen. Prepričan je bil, da je ne¬
uspeha kriv sam, ker je bil premalo oprezen in je
kar celo vojsko poslal k Novi Štifti, da je coprnik
takoj vedel, da gredo nadenj. Namazal se je, izpre-
menil in ušel.

Slaba volja ga je obšla in neka razburjenost se
ga je polastila, ko se je spomnil, da je coprnik lahko
v dvorani, da pomaga Luciji. Strahoma se je ozrl
naokoli, kje ga bo ugledal. Morda je pajek, ki leze po
steni, ali je tista debela muha, ki brenči po oknih, ali

198

se skriva tam med gledalci. Kdo ve, kje je? Samo pre¬
pričan je bil, da je coprniški poglavar navzoč, da bo
pomagal Luciji Krzničevi. O, ko bi ga mogel prijeti!
Čak! —

Medtem se je bila Lucija nekoliko odpočila. Ra¬
belj je odnehal in tudi lisice, ki so bile stisnile kosti,
so odnehale. Volja do življenja se ji je zopet vrnila in
obdajala jo je samo misel: ne vdati se! Ne! Rajhovka
ga ne bo imela!

Ko je iz pripovedovanja biričev in vedenja sod¬
nikovega spoznala, da se je beneficijat rešil, jo je obšlo
neko srčno veselje in je zahvalila Boga, da njena laž
ni povzročila hujše nesreče. Tedaj je mislila, da je
prišel tudi njen trenutek, ko lahko izpriča svojo ne¬
dolžnost.

Z vsem glasom je kriknila:

»Jaz sem nedolžna! Vse, kar sem povedala, je
zlagano. Izpustite me!«

Sodnik se je osupel zavzel in prisedniki so se ne¬
kako vznemirjeni premikali na stolih; rabelj jo je
grdo pogledal in zagodrnjal:

»Ali nimaš še zadosti? Kleta vlačuga hudob¬
čeva!«

Odpor coprnice je potrdil sodnika v prepričanju,
da je beneficijat navzoč, da sta se spoznala in sporaz¬
umela in da ji daje pogum. Misel, da bo beneficijat
zmagal in rešil svojo prijateljico, ga je razdražila.

»Ha! Čakaj, trdovratnica! Pa naj ti pomaga!«

Namignil je rablju in začelo se je vnovič.

199

Ta ji je vzel noge iz lisic. Roke ji je zvezal zadaj
na križu, kar ji je prizadejalo strašne bolečine, da je
vpila in grizla, pa je vendar še vzklikala:

»O, ne boste me ne! Še pojdem domov!«

Rabelj je potegnil kavelj, ki ga je imel na vrvi,
čez škripec pod stropom in ga zateknil za vezi na
rokah.

Tedaj je sodnik ponovno vprašal, seveda še oče¬
tovsko opominjajoč, naj govori resnico, ako ni vse
resnica, kar je doslej izpovedala.

»Vse je zlagano. Vi ste me prisilili, da sem lagala.
Vi imate greh in pa tale grdogledež poleg mene!«

»Sam hudič ji daje potuho! In svojega namest¬
nika ji je poslal na pomoč! Tej bomo pokazali, kaj se
pravi trdovratno tajiti,« je omenil sodnik proti prised-
nikom, a obenem je namigni) rablju.

Poslušni prikimavti na desni in levi so se priklo¬
nili in odobrili sodnikovo namero.

Vreteno, ki je bilo pritrjeno na tleh za klopjo, se
je zaobrnilo, vrv se je napela in potegnila zvezane
roke coprnice kvišku, da so prišle od zadaj nad glavo.
V sklepih je zamolklo pokalo Od strašnih bolečin je
vpila na ves glas na pomaganje. Vreteno se je vrtelo
dalje in vleklo coprnico vedno više za roke pod strop.
Kričanje nesrečnice je bilo nepopisno. Ko je visela
visoko pod stropom in dvignjena dovolj od tal, ji je
obesil rabelj na noge pripravljeno železo, da jih ni
mogla krčiti in je bila teža, ki je vlekla ude narazen,
še večja.

200

In v takem stanju so nesrečnico vprašali, ako ne
prekliče svoje izjave.

Upajoča, da ponehajo bolečine, ko bo priznala,
je dahnila zopet, da je vse resnično, kar je priznala.

»Vidite, vendar je priznala!«

Tako je rekel zmagoslavno sodnik in dal rabljem
nova povelja. Pomočnik je spustil vreteno, da je reva
naglo zdrknila na tla, a takoj je vreteno zopet začel
navijati in dvigati zločinko. Ko je prišla zopet do
vrha, je vreteno odnehalo in nesrečnica je bila zopet
na tleh.

To se je večkrat ponovilo. Prizor je bil tako stra¬
šen in ostuden, da so odšli zadnji gledalci.

Nesrečnica je bila kmalu nezavestna. Tedaj so
prenehali in ji močili glavo, da so jo zopet zdramili in
pripravili za nadaljnje izpraševanje, zakaj sodniku še
ni bilo dovolj.

»Hudič! Sedaj ji pomagaj!«

Tako je sikal predse, imajoč pred očmi benefi-
cijata. Brskal je po knjigi »Malleus maleficarum«, da
najde z njeno pomočjo še kaj coprniških skrivnosti.
Ker ni dobil poglavarja, se je hotel znesti nad njo, ki
jo ima že v oblasti. Do živega ji bo šel. Vse skriv¬
nosti bo izvlekel iz nje, da bo on, ki ji pomaga, videl,
kolikšna je moč cesarskega sodnika, kako strašen je
Jurij Gottscheer, ki se tudi coprnic in njihovih zavez¬
nikov ne boji.

Ko se je Lucija zopet zavedela in opomogla in je
slonela na peklenski klopi, je priznala, kako je kuhala

201

točo na križpolih, da je na levo mešala in potem s
točo pred leti pokončala pridelke na hrovaških njivah
in dolenjskem polju, da je v vrano spremenjena pre¬
strezala ob setvi žito v predprt, da so ostale njive
prazne in je nosila žito na Klek, V farni cerkvi je ne¬
vredno prejela sv. obhajilo, skrila sv. hostijo in jo
nesla na Klek. Tam so hostijo s šibicami pretepale, da
se je spremenila v dete, ki je kvišku dvigalo ročice.
Pa so to dete zasramovale in zlodeju obetale zvestobo,
Naposled so pa hostijo pomešale v mazilo za letanje.
Na Kleku je dobila hudobnega duha za ljubega. Henzelj
mu je bilo ime. Obljubila mu je dušo in zvestobo in
ga je spoznala za svojega gospoda. Zatajila je pravega
Boga in sv. vero in potem jo je njen ljubi zaznamoval.
S parklji jo je prasnil po plečih, da ji je pritekla kri,
in z njeno krvjo jo je zapisal v svoje bukve.

Sodnik je hotel vedeti, kaj sta počela s Henz-
Ijem. Polagal ji je na jezik priznanja, ki so se ne¬
srečnici gabila, da jih je odklanjala in jih ni hotela
potrditi.

Tedaj so jo zopet nekolikokrat dvignili do stropa
in zopet spustili na tla. In dovolj je bilo!

O, ne, ni samo pila ž njim in plesala, tudi raz¬
veseljevala se je na vse mogoče načine ž njim. Po¬
trdila je vse izmišljotine, ki so se porodile v glavi
pohotnega starca.

Sodnik je bil ponosen na svoje umazane do¬
misleke, ki niso bili zabeleženi v knjigi »Malleus
maleficarum«, temveč so bili iznajdba zastrupljene

202

domišljije, ki je našla kajpada pritrjevalno muzanje
med prikimavti.

In tako je šlo naprej. Zvedel je tudi za vse one,
ki so se udeleževali shodov na Kleku in se ukvarjali s
coprnijami.

S tezalnico je pomagal njenemu spominu in je že
ukazal kuhati smolo in greti klešče, da ji bo rabelj
trgal meso z živega telesa.

Kolikor so se spominjali, ni še nobena coprnica
toliko časa kljubovala, nobena ni bila živa tako dolgo
na tezalnici in vsi so bili prepričani, da ne vztraja iz
lastnih moči, ampak da ji pomaga njen satan. Sodnik
ie pa dolžil benelicijata.

»O, kako bi ga tri!« si je mislil sodnik z neko
razkošno zadovoljnostjo, ki je pa takoj prešla, ko je
videl, da ga nima, in obšla ga je zopet nejevolja, ker
je videl, da venec zmage ne bo popoln.

»Ha! Naj pa okusi njegova varovanka!«

Najhujša mučenja, ki jih je dovoljevala mučilniška
postava uporabljati proti trdovratnim zločinkam, je
hotel še uporabiti.

Toda moči Lucije Krzničeve so bile uničene,
volja strta.

Njen život je bil ena sama bolečina, ki se ni dala
več povečati. Njeni čuti niso več delovali, samo ne¬
razumljivo stokanje je prihajalo iz nje, ki je ozna¬
njalo, da še živi.

Rabelj je naznanil, da ni več zmožna mučenja in
da gre h koncu.

203

»Finis!« je rekel sodnik z neko nejevoljo, pa ven¬
dar zmagovalno, in je vstal.

Za njim so vstali tudi drugi, vsi utrujeni in za¬
spani, zakaj obravnava je trajala noč in dan, polnih
dvaindvajset ur, česar še nihče ni pomnil.

»Ta nas je pa utrudila.«

S tem mnenjem so možje prisedniki vstajali z raz¬
gretih sedežev in odhajali. Coprnico so biriči odnesli
v ječo.

I W

Trinajsto poglavje.

Pravični na begu.

Mihael Lamut od Nove Štifte je bil tiste dni od
razburjenja nesposoben za vsako delo. Misel, da bi
se dal prijeti in bi se z okrutnim sodnikom pogledal
iz oči v oči lam v sodni dvorani, ga tudi potem ni
pustila, ko je dobil od gospoda arhidijakona pismeno
naročilo, da naj takoj beži, ker je njegovo življenje
v nevarnosti.

Premišljal je, delal načrte za slučaj, če ga pri¬
mejo. Niti obedovat ni šel, tako da je bila družina
v skrbeh za njegovo zdravje. Mahal je z desnico in
govoril:

»Čakaj, norec obsedeni, trinoški zločinec v obleki
cesarskega sodnika, jaz ti pokažem. Ako ti nimaš
rešpekta pred posvečenim duhovnikom katoliške cer¬
kve, boš dobil pred njim rešpekt v sodni dvorani.
Tam ti strgam krinko z obraza in te razgalim do na¬
gega, da bodo vsi videli, da nisi pravičen in moder
sodnik, temveč brezsrčen trinog ter brezvesten in
hladnokrven morilec. 0, ne bojim se te, ne tvojih
rabljev ne tezalnice. Norec, domišljavi! Povem ti, da

205

si podel brezvestnež, ki s tezalnico izsiljuješ zločinska
priznanja nedolžnih žrtev ;  Bestija! Posvetil bom v
tvojo neumno bučo, da se bo svet zakrohotal, ko bo
videl neznansko praznoto. In to naj bo sodnik! O, le
pošlji pome! Brez tezalnice bom razgrnil tvojo nič*
vrednost, da se boš sramoval do smrti!«

Tako se je beneficijat navzel poguma, kar je pri¬
jalo njegovi naravi, ki je bila vedno pripravljena
udariti.

A vmes so se pa vendar oglašali še drugi glasovi,
ki niso bili tako burni kakor njegova živahna raz¬
mišljanja, ki so pa navzlic temu vsiljivo brneli kakor
hudourni zvon znad gore.

»Nič ne boš opravil! ... V ječo te vržejo! . . , So¬
dili te bodo! .. Obsojen boš! .. . Kaj si moreš? ,..
Postava je taka! .. . Izgubljen si! Beži! . .. Rablja se
ogni in tezalnice!.. .«

»Koga se pa bojim? Kdo mi kaj more?«

S pogumom je hotel udušiti grozeče glasove.

»Glej, vsi ti svetujejo: beži! Zate se boje in te
svare ... Arhidijakon ti veleva! ... Beži! To so pre¬
vidne glave! .. . Beži! Beži!«

»Strahopetci! Zajci so, ki samo ušesa nastavljajo!
Pastir se tudi volka ne boji!«

Toda glasovi razuma niso mirovali. Ne! Ne!
Glasnejši so bili kakor njegova volja.

»Komu pa koristiš, ako ostaneš? Ali morda re¬
šiš Lucijo? Njeno telo že raztezujejo in drva za
grmado so že pripravljena! ... Pa jo boš ti rešil? . ..

206

Ti se boš uprl postavi? Stoletja mori, pa se bo usta¬
vila pri tebi? V prah te spremeni!«

»Zgled bodi drugim!«

Ta boj ga je utrudil kakor še nobeno telesno delo.
Vročina je kar žehtela iz njega. Vsak las je imel svojo
kapljico in pot mu je lil s čela.

Usedel se je na stol, da bi se odpočil.

Takrat se pa vrata naglo odpro. In brez vseh
ceremonij plane v sobo Polonka.

»Gospod! Bežite! Po Vas gredo. Bežite! Bežite!
Bežite!«

Te besede so kar pale iz nje, še preden se je od-
dehnila, in kar k njemu je stopila, ga brez vsega po¬
misleka in dolžne spoštljivosti prijela za roko ter ga
hotela odpeljati.

»Bežite! Bežite! Gospod, hitro, da Vas ne zalote!«

»Kaj je, Polonka?«

Tako jo je vprašal, izvil roko in vstal.

»Štirje gredo! Štirje! Biriči! Bežite! Vklenili Vas
bodo! Za pet ran Kristusovih, bežite!«

Prosila in jokala je obenem ter ga lovila za roke
in ga vlekla k vratom,

»Kaj sem pa naredil?«

»Gospod, nič, nič! Vsi vemo, da nič! Pa vendar
bežite! V Sušje bežite! Pri Betičnih se skrijte, pri
mojem bratu. Bežite! Lepo Vas prosim, ubogajte in
bežite! Tudi drugi tako pravijo,« je silila vanj.

»Ti si neumna! Kaj mi pa morejo?«

207

»Vsak hip bodo tukaj! • . . Lejte jih, štirje so! Od
Jurjeviče gredo!«

Kazala mu je skozi okno, koder se je videlo
proti Jurjeviči, kjer je videla prihajati biriče.

Beneficijat se je ozrl in jih tudi ugledal. Obšla ga
je nejevolja.

»Torej vidite, da je res! Štirje so! Rešite se!
Hitro bežite!«

Strah in obup je izražal njen proseči glas. Oči
so prosile in roke je sklenila, da bi pripravila gospoda
na beg.

On je pa dejal:

»Pa naj pridejo! Jaz ne grem nikamor od tod!«

V trmi, ki jo je izražal njegov glas, je spoznala
Polonka, da je vsaka njena beseda zastonj.

»Še kesali se boste!« je še rekla z jokom in šla,
pustivši gospoda, ki je brbljal neke latinske besede.
Toda Polonka še ni odnehala.

Vso hišo je zdramila. Gospodinji, ki je bila sorod¬
nica beneficijata, je ob kratkem razložila, v kakšni
nevarnosti je gospod, ako se ne reši. In takoj so bili
pokonci gospodinja, dekla in cerkovnik, ki je bil ob¬
enem hlapec, in so drli v gospodovo sobo.

»Jezus! Jezus! Bežite! Skrijte se!«

Polonka je zapustila hišo in hlapec je za njo za-
pehnil vrata. Vsi so bili brez glave. Prosili in vpili
so ter tekali sem in tja, ne vedoč, kaj bi naredili.
Gospod se ni dal premekniti, in ker se niso dali po¬
miriti, jih je zapodil iz sobe in zaklenil vrata.

208

Polonka je šla biričem naproti. Šamut je med
njimi. Dobrega srca je in usmiljen in ni tak kakor
drugi. Ta ji je bil prišel k Miklovim povedat, da
gredo po gospoda. O, kako se je ustrašila! Rekla mu
je, naj gredo počasi, naj se obotavljajo, naj pridejo
prej pit k Miklovim, preden gredo k Novi Štifti. Mi-
klovih očeta je v naglici prosila, da naj dado biričem
vina, da bo že odslužila zapitek, in potem je zdirjala
proti Novi Štifti.

Tudi Polonka je bila nejevoljna, ko je videla,
kako je njena skrb brezuspešna in ves trud zaman,
ko gospod sam sebi noče dobro. Saj ne more Lucije
več rešiti. Vsaj sebi naj pomaga. Pa vendar ga ni
zapustila; še vedno je skrbela za njegovo rešitev.
Res ji ni nič pravega prišlo v glavo, kar nazaj je šla
vsa zamišljena, da je še v cerkev pozabila stopiti.
Pod hribom je srečala biriče.

»I, kam pa greste?« jih je vprašala nevedna, da
bi jih zaplela v razgovor in tako nekoliko pomudila.

»Ni, da bi moralo vsako ženšče vedeti, kam gre¬
mo!« jo je zavrnil prvi.

»Na božjo pot greste, pa vas je sram povedati,
koštruni biriški! Potrebni pa ste je!«

»Greš ti z božje poti?« jo je vprašal Šamut in
stopil k njej.

»Dostikrat sem že šla in nič me ni sram.«

Stopila je nekoliko na stran in potegnila Šamuta
za seboj.

»O, ne bo nič! Vsi bomo slišali!«

209

»So pa stvari, ki se samo naju tičejo,« je menil
Šamut in stopil za njo. »Kar pustite naju!«

»Ampak na poti morata ostati,« je dejal prvi
birič in se počasi s tovariši oddaljil.

Polonka je Šamutu hitro povedala, kaj je opra¬
vila, in ga prosila, naj on reši gospoda, ker ga ona ne
more. Šamut je bil v zadregi.

»Zaradi tebe, Polonka, vse naredim! Samo reci
mi, kaj naj naredim. Beneficijata moramo prijeti, ako
ga dobimo ...«

»Moj Bog! Moj Bog! Kako je gospod neuvideven!
Se bo pač skril!«

»Če se bo le dobro!«

»Nikar ga povsod ne iščite! Saj ni treba vseh
kotov pretekniti. Šamut, lepo te prosim!«

»Polonka, zaradi tebe bom slep. Ampak to ne
bo zastonj. Reci, da boš moja!«

»O, Šamut, kako si poreden! V taki stiski mi
ne daš miru!«

»Kakor hočeš! Pa ti varuj beneficijata! Ali
boš moja?«

»Naj bo! Ako bo le srce tako dejalo!«

»Daj, da te objamem!«

»O, ne, na cesti pa ne! Tako daleč pa še nisva!
Gospoda reši!«

»Ako le ni preneroden, ga nihče ne bo videl.
Miklovo vino ni poceni, pa Šamut že še toliko pre¬
more, da bo svoje tovariše oslepil ž njim, hahaha!
Pa samo zaradi tebe!«

Zadnja na grmadi.

14

210

Dala mu je roko.

»Pa počasi hodite, saj se vam nikamor ne mudi!«

Tako se je Polonka razstala z biriči in šla naprej.
A namesto da bi šla v Ribnico, je zavila v Sušje,
zakaj nekaj ji je reklo, da jo bo gospod beneficijat
vendar ubogal.

Beneficijat je večkrat stopil k oknu, da bi videl
prihajati biriče. Medtem se je vedno bojeval sam
s seboj. Na videz se je bil sicer odločil, da ostane in
počaka in se da prijeti. Vendar tisti tako krepki
sklep še ni bil končen in odločilen; še vedno so se
mu vsiljevali pomisleki, nasveti Polonkini in arhidi-
lakonovi. Čim bolj se je bližal odločilni trenutek, tem
burnejši je bil boj. Kaj naj naredi?

»Marija, pomagaj!«

V neki jasnosti mu je prišlo pred oči nujno arhi-
dijakonovo pismo, ki ga je bil takrat z nejevoljo in
površno prebral. In kakor se človek v smrtni stiski
mnogih reči jasno spomni, da jih vidi pred seboj v
vseh posameznostih in malenkostih, tako se je sedaj
spomnil iz arhidijakonovega pisma odstavka, ki go¬
vori o innecessarium scandalum clericale — o ne¬
potrebnem pohujšanju po duhovniku. Takrat mu še
mar ni bilo teh besedi, a sedaj so ga kar bodle v oči,
da jih je v naglici ponavljal: scandalum, scandalum
clericale ...

Sedaj jih ie tudi umel in razumel, zakaj jih je
častitljivi gospod arhidijakon zapisal. Sedaj šele mu
je bilo jasno, da drugega ne bo dosegel ničesar, kakor

211

da bo nastalo po nepotrebnem veliko pohujšanje . .
In samo to naj bi dosegel s svojo odločnostjo in
bojevitostjo? Namesto starih žensk pa naj bi gledali
Ribničanje na tezalnici za izpremembo — duhov¬
nika?

»Za pohujšanje?«

Segel je po plašču in klobuku, pa denar je po¬
tegnil iz predala. Še enkrat je pogledal skozi okno,
kjer je videl prihajati biriče mimo cerkve, nato je
pa planil skozi vrata v vežo med obupano družino,
ki je bila tudi opazila biriče.

Toda kam?

Skozi vrata bi priletel biričem naravnost v na¬
ročje, vsa okna so bila omrežena z močnimi želez¬
nimi križi, katerih ni bilo mogoče odstraniti.

Tako je bil v kletki.

»Pomagajte mi!«

Družina pa še bolj v jok. Tedaj se je pa hlapče
spomnil na vratca, ki so vodila iz kleti na prosto,
kamor so nekdaj zapirali ovce, in so bila sedaj za¬
ložena z razno ropotijo.

»Gospod, za menoj!« je vikal hlapče in potegnil
gospoda za rokav ter ga odpeljal v klet, odkoder je
prišel skozi nizka vrata, ki imajo od takrat ime
»farška vratca«, beneficijat na zadnji strani hiše na
prosto. Hlapče je v naglici vrata založil, kolikor je
bilo mogoče. In hiteti je moral, zakaj biriči so že
trkali na vrata in z nejevoljo razbijali, ker jih ni
nihče odprl.

14

212

»Kje je gospod?« se je zadrl prvi birič, ko so
stopili v vežo.

»Ni jih! So šli z doma!« je odgovorila gospodinja.

Vsa je bila preplašena in glas se ji je tresel.
Na očeh je imela še solze.

»Ti lažeš!« se je oglasil drugi birič. »Coprnik je
v hiši. Videl sem ga pri oknu!«

Biričevo oko je bilo beneficijata opazilo, ko je
zadnjič stopil k oknu.

Ženske, hude, ker je imenoval gospoda coprnika,
so začele vreščati in vnel se je prepir med biriči in
družino, zmagali so kajpada možje postave in šli
iskat coprnika po sobah. Prepričani so bili, da se jim
je skril, ker uiti jim ni mogel. Vrata so imeli v očeh
in v oknih so bili železni križi.

Toda gnezdo je bilo prazno. Biriči so stali v
veži, kregali so se z družino, ker so hoteli vedeti,
kam se je skril beneficijat.

»Saj ni šivanka, da bi ga ne bili opazili,« je
menil Šamut in končno se mu je posvetilo. Stopil je
k ognjišču in pogledal v dimnik.

Nato pa je dejal:

»Coprnik nam je ušel skozi dimnik! Lejte, še
sedaj lete saje doli!«

Biriči so pristopili, pogledovali v dimnik in na
saje, ki so ležale na ognjišču pod dimnikom, ter si
prikimavali.

»Res! Tukaj nam je tiček ušel! Skozi dimniki
Pa ga lovi, ko nisi hudič!«

213

No, pa so bili mnenja, da ako niso beneficijata
prijeli, jim je pa ostalo njegovo vino in so zahtevali,
da jim dado jesti in piti. In gospodinja je, namesto
da bi stregla gospodu, točila biričem in jim rezala
bel kruh in še gnjati jim je morala prinesti, zakaj
rekli so:

»Kar je bilo coprnikovo, je sedaj cesarsko in
naše, ki smo cesarjevi!«

Tedaj se je pa beneficija! spuščal navzdol po
hribu, z grmovjem obrastlim. Vsak hip se je ozrl
nazaj za zasledovalci. Potem jo je ubral po mlakah,
kolikor mogoče skrivajoč se med vrbovino, in prišel
slednjič čez vedo in v Sušjc.

»K Betičnim!«

Tako mu je bila naročila Polonka. Takrat mu
še mar ni bilo, a sedaj se je vendar ravnal po njenem.

Beneficijat še ni imel urejenih svojih misli, ko
je prišel k Betičnim in še ni bil na čistem sam s
seboj, ali bi odobraval svoje dejanje ali ne. Tam je
pa že zagledal Polonko, ki je bila prišla nekoliko
pred njim tja. Spomnil se je bil, da je rekel pred
njo, da se ne umakne, in zato ga je bilo sram. V
opravičenje je rekel:

»Veš, Polonka, Krzničevke vendar ne bi bil
mogel rešiti!«

»Gospod, da ste le sebe! Boga zahvalite in Ma¬
rijo, da Vas je o pravem času obšla dobra misel!«

Beneficijat pa še ni bil rešen. Vsak hip so bili
lahko biriči za njim, ki so ga morda opazili, ali pa ga

214

je opazil kdo drug) .in bo povedal biričem. Posve¬
tovali so se, kam bi beneficijata skrili.

»Veš kaj, Janez!« pravi nenadoma Polonka svo¬
jemu bratu. »S krošnjo pojta z doma!«

Prvi hip se ie vsem zdel nasvet smešen. Končno
so spoznali, da ima Polonka prav.

Pri Betičnih so naglo sestavljali dve krošnji, eno
za gospodarja in drugo za »fantka« in čez noč se je
bil beneficijat preoblekel v čvrstega rešetarja. Svojo
obleko je bil dejal v krošnjo. Drugo jutro, ko se je
komaj zarja zaznala nad Malo goro in so se bili
komaj škrjančki zbudili, je še! Betični Janez s svo¬
jim »fantkom« z: doma.

>Pa nam lep hlebec od zdoma prinesite!«

To željo so jima dali domači s Polonko na pot,
a onadva sta se poslovila z rešetarskim naročilom:

»Pa za nas molite!«

Krošnja je »fantka« zelo zdelovala. Pa gospodar
je le priganjal, da sta šla kar vprek, ogibajoča se
vasi in ljudi. Šele pod Vrhom, preden se prevali
pot v Dobrepolje in odkoder se tako lepo vidi
nazaj v ribniško dolino in Novo Štifto, je dejal go¬
spodar:

»Pa se oddehniva. Sedaj nas biriči lahko v uho
pišejo. Tamle je rtneški konfin!«

»Čast Bogu!« se je oddehnil »fantek« in postavil
krošnjo na tla. Gospodar mu je ponudil stekleničico
s staro slivovko, da se mu »fantek« ne prehladi, po¬
tem sta pa sela.

215

»Fantek« se je oziral doli v dolino, na cerkev
pri Novi Štifti, katero je tako naglo zapustil in ki je
sedaj brez varuha. Beguncu se je storilo milo. Ko si
je brisal pot, ki ga je zalival, si je brisal tudi solze,
ki so mu polzele po licih, in beseda se mu je kar v
grlu ustavljala.

Onkraj rtneškega konfina je šlo navzdol in dve
uri kesneje je potrkal na duri dobrepoljskega župni¬
šča Mihael Lamut, beneficijat od Nove Štifte, in pro¬
sil zavetja.

Svojega gospodarja je bil pustil takoj pri prvi
hiši Podgoro, kjer je bil odložil krošnjo.

Tedaj so pa tudi »gnadljivi gospod resprester« že
vedeli, da je hiša pri Novi Štifti osirotela.

»Prav, prav!« Tako so rekli gnadljivi gospod, ko
jim je prišla Polonka povedat, kakor ji je bil naročil
gospod beneficijat.

In še enkrat je gospod »resprester« povzdignil oči
in poslal pobožen in ponižen vzdih pred prestol Naj¬
višjega, ki je obvaroval »respresterja« in njegove so¬
brate zasmehovanja in poniževanja.

»Deo gratias!«

"fr 1

Štirinajsto poglavje.

Zmaga slepote.

Jurij Gottscheer, cesarski sodnik v deželi kranj¬
ski, je po dolgotrajni naporni razpravi spal spanje
pravičnega. V spanju je sicer eksaminiral in mučil
coprnice, a obglavil ni nobene, ker se mu je vsaka
končno spačila in ušla. A to ga ni razburjalo. Zato
je zdrav in zadovoljen vstal, se oblekel in se dosto¬
janstveno podal v sodno dvorano, kjer ga je sodnijsko
osebje že dolgo čakalo.

»Stari si ga danes pa privošči,« je omenil Mord-
achs pisarju, ki je gledal v vrata in čakal, kdaj se
odpro.

»Vsaj ne bo nataknjen, ko se je naspal!«

Sodnik je vstopil z neko naglico, kakor bi hotel
dohiteti zamujeno.

Po pozdravu se je oprostil, ker so ga morali
čakati, meneč, da itak ni več posebnega dela, in je
vprašal kar tako, brez posebnega zanimanja:

»Ali so ,mrho‘ že zakopali?«

Povedali so mu, da je Krzničevka še živa in pri
zavesti.

217

»Kaj? Je li mogoče? Ali tezalnica ne deluje več
dovolj natančno?« se je začudil stari, »Moj Bog! Dva¬
indvajset ur smo jo imeli na klopi, na škripcu je šlo
kar tako gori in doli, pa je še ni konec? Vidva se
šalita!«

Poslal je biriča doli k jetnišničarju, da bi poiz¬
vedel, kako je s coprnico.

Birič je potrdil in povedal, da je še zelo brihtna.

»Torej se je bila samo potajila,« je menil sodnik.
»Kakor je videti, ima dobrega pomočnika. Igra bo
popolna. Pa dajmo!«

Segel je po zapisniku in čital zapiske prejšnjega
dneva, grajajoč tu in tam pisarja, da je zapisal to in
ono premalo jasno.

Ravnik se je zagovarjal, kakor se je mogel, češ,
da je za pametne ljudi marsikaj dovolj jasno povedano
in se mu gabi, vse spotakljive podrobnosti natančno
opisavati.

Potem je sodnik poizvedoval o beneficijatu, ako
ga je kdo videl in slišal o njem.

Povedali so mu, da je izginil brez sledu. Noben
krščanski človek ne ve, kje je.

»Maledictus! Potuhtal sem ga bil pa le! •. . Samo
zasačiti ga nisem znal. Bedak! Sedaj mi pa dela
preglavice. Naj ga zlodi jaše!«

Z neko nestrpno naglico je ukazoval obvestiti
asesorje, da se bo razprava nadaljevala, ker hudi¬
čevka še ni poginila. Kaplanu je sporočil, da jo lahko
izpove, ako se hoče še ukvarjati z blagom hudega

218

duha, ki ji še poginiti ne da, dokler ne napravi še
enega božjega ropa.

»Norec naj ji verjame na smrtni postelji! Jaz ji
ne!« Tako je sodnik stresal jezo; zakaj tisti »farški
coprnik« mu je bil vedno v mislih in pred očmi,

»Maledictus in infinitum!«*

»Po njo!« je velel biričem in se umaknil v stran¬
sko sobo.

In tako se je zgodilo, da je Lucija Krzničeva,
potem ko je okusila vse stopnje mučenja in se po
neskončnih duševnih in telesnih mukah vdala in se
obtožila, da je coprnica, prišla še enkrat pred ce¬
sarskega krvavega rihtarja in njegove pomočnike.

Tezalnica ji je bila razklenila vse ude, zato sama
ni mogla nikamor in rada ali nerada se je prepustila
biričem, da so jo napol vlekli in napol nesli iz ječe
v sodno dvorano.

In tako so jo vrgli tja na klop. Ker ni mogla iz
lastne moči sesti, so jo posadili, naslonili in podprli,
da bi se mogla dostojno vesti pred cesarskim krva¬
vim sodnikom, ki je vselej nepristransko in po svoji
najboljši vesti, kakor so ukazovale premodre postave,
delil pravico.

Z nekim začudenjem so jo zrli asesorji.

»Sam hudič ji ne da umreti,« je bilo splošno
mnenje, kateremu se je pridružil še sodnik s pri¬
držkom: »Ta od Nove Štifte mi nagaja!«

Na veke preklet!

219

Začudeni in z velikim zadoščenjem so jo zrli ve¬
činoma tudi gledalci, ki so bili prišli poslušat obsodbo
coprnice.

»Ta je ena izmed tistih, ki so delale točo! Na
Klek je hodila! Sveto hosiijo je bičala!«

Tako so si namigavali in sklepali: »Prav ji je!«

Gregor Krznič je bil tudi prišel.

»Sojena bo in obsojena! In jaz sem kriv!«

To si je ponavljal noč in dan in očital venomer
brez odmora in brez počitka. Ves je bil shujšan,
vdrtih oči, rdečih od prečutih noči in joku. Nepopisne
muke so mu povzročali otroci, ki so popraševali po
materi, zakaj očital si je:

»Lej, ti si jim pogubil mater! Ti!«

0, to je bilo strašno!

»Pa ne, ne! On je ni izdal! Ni izdal žene in
matere rabljem. Ne! Ne! Nikdar ne!«

Tako se je upiralo v njem.

»A ona vendar misli, da je on njen morilec. O,
grozno! Da ji je bil nezvest! Gregor, njen mož, da jo
pogublja zaradi druge!... O, groza! Nikdar! Nikdar!«

V sovraštvu se bo ločila od njega in od sveta.
Strašna zmota!

In tako je prišel na dan sodbe, da jo vidi, da bo
govoril ž njo, ji razjasnil zmoto, ji povedal, da ji je
bil vsekdar zvest, do groba in ji bo še potem. Ne¬
premišljeno je res govoril in jo pehnil v nesrečo. O,
odpusti naj mu! Saj ni mislil nič hudega, samo nespa¬
meten je bil, vinjen se je šalil.

220

»Lucija! Žena! Odpusti mi!«

Tako je vpilo njegovo srce in hrepenelo po ti¬
stem trenutku, ko mu bo žena rekla: »Gregor, moj
mož! Moj ljubi mož!«

O, mora mu odpustiti, mora! In poljubil jo bo,
objel ter pritisnil na svoje prsi in ne bo pustil iz rok
svoje žene in matere svojih otrok. Lucija! Odpusti!

Otovrej je prišel v dvorano, kjer so se že gnetli
radovedneži in čakali gospodje prisedniki in pisar
na trenutek, kc bo vstopil cesarski krvavi sodnik,
in je hudodelka slonela samo še napol živa na ča¬
rovniški klopi, zastražena od mrkih biričev. Raz¬
gledal se je takoj in ko je ugledal ženo, tedaj je
odrinil z močnimi komolci ljudi, ki so mu bili na poti,
in kot bi mignil je bil sredi dvorane pri ženi,

»Lucija!« je viknil, ko se je sklonil k njej, a ko
jo je ogledal in spoznal njene bolečine, se mu je
izvil obupen krik: »O križani Jezus! Kakšna si!«

»O, to boli, o Jezus! Gregor, pomagaj mi!«

Tako je jeknila, ko ga je spoznala in nagnila
život, kakor bi mu hotela v naročje.

Njen glas je bil bolesten, a vendar mil, da se mu
je zazdelo, da mu je odpustila, da ni nobenega žela
več v njenem srcu.

O, kako ga je prevzelo to spoznanje, kako bla¬
gost in mir je začutil v svoji duši!

»Odpustila mi je! Nič več se ne moti!«

Ta misel ga je obšla. A ko je njo videl vso
zlomljeno, in strte, ko je iz njenega glasu, polnega

221

bolečin, spoznal vso grozo njenega trpljenja, ga je
obšla jeza m srd na njene mučitelje.

Zagnal se je s povzdignjenimi rokami na rablja
in biriče ter vikal: »Hudiči, kaj ste naredili z mojo
ženo!«

Biriči in rablji, ki so nekako iznenadeni zrli
že prej Gregorja, ne vedoč, ali bi ga pustili, ali
bi ga odstranili, so bili sedaj še bolj presenečeni
radi njegove grozeče kretnje in so se kar nehote
odmeknili.

Prvi se je zavedel rabelj, da je smešno kazati
boječnost pred neoboroženim človekom in še v družbi
biričev, pa je hrabro odgovoril:

»Tebi nič mar!«

»Ali ni moja žena? Ti, križemgledec, hudobni!«

»Kaj pa imaš opraviti tukaj?« so se ga lotili
biriči in stegnili roke po njem,

A on se jih je otresel, potem pa pokleknil k
ženi in jo prijel za obe roki.

Gledavci in gospodje prisedniki so strme in nemi
zrli prizor sredi dvorane in nastavljali ušesa, da bi
ujeli kako besedo. Toda Gregor je le krčevito ihtel
in le včasih se je iz ihtenja razločilo bolestno klicanje:
»Žena! Lucija! Žena moja!«

Na glasu sc je poznalo neskončno hrepenenje po
odpuščenju, zakaj še vedno ga je mučil dvom:

»Ali mi je odpustila? Ali je spoznala, da v mojih
mislih ni bilo prostora za drugo, niti v srcu? Ali ve,
da sem ji bil zvest?«

222

Po izpovedi je zadobila srčni mir. Lucija je
vedela, da gre h koncu, da je prazno sleherno upanje
na ohranitev življenja, da je rešitev nemogoča in ne¬
potrebna sedaj, ko je imela zlomljene ude, zato se
ni togotila, ni tarnala in tudi sovraštva ni več gojila.
Navdajala jo je samo še skrb matere in je naro¬
čala možu:

■ Gregor, otrok ne pozabi, otrok! In povej jim,
da nisem coprnica, nisem, nisem! Uči jih moliti zame,
veš, Gregor!«

»O, Križani! O, moj Jezus! Ne bom jih pozabil!
Ne bom! Žena, ti moraš proč od tod!«

»Gregor, moj mož!«

Tedaj so se pa odprla vrata in »krvavi rihtar«
je zopet vstopil mračen in resen. Z njim je prišla
strogost. Biriči so se takoj zavedeli, da niso prav
storili, ko so pustili moža k hudodelki, preden je
bila sodba končana. Še so se gospodje asesorji pri¬
klanjali, ko je prvi birič potegnil Gregorja od žene
in mu rekel:

»Proč! Gospod sodnik so prišli!«

Gregor se pa ni dal kar tako odpraviti ter se
ga je otresel.

»Mar mi je rihtar! To je moja žena!«

Biriče je osupnila upornost in stegnili so roke
po njem, da bi ga spehali ven, dokler bi še sodnik ne
opazil nereda. In ko se je Gregor rval z biriči in so
mu ti dopovedovali, naj gre ven, da je gospod sodnik
prišel in se bo obravnava pričela, je vpil:

223

>'Kakšen rihtar je to! Šintar, pa ne rihtar! Jaz
ostanem tukaj! Pustite me! Kje pa je tisti rihtar?
Jaz hočem ženo nazaj!«

»Gobec mu zatisni!« je siknil prvi birič sosedu,
ki je pa takoj roko odmekni!, ko mu jo je bil položil
na usta, zakaj Gregor mu ie pokazal, da ima še do¬
bre zobe.

»Ne boste mc! Vašega lihtarja se tudi nič ne
bojim!«

Tedaj se je razlegnilo glasno in ostro:

»Kaj pa je to?«

Vse je odrevenelo v dvorani in biriči so kar
obstali in popustili Gregorja, ki se je oddehnil.

Sodniku so dopovedali da je hudodelkin mož
prišel do nje.

»Odstranite ga!« je ukazal nejevoljen in še ostreje
dodal: »Nima pravice govoriti z zločinko. Takoj

proč!«

To je pognalo biriče, da so zopet poprijeli:

»Beži! Hitro! Sodnik so se razsrdili!«

Tako so ga priganjali.

»Kakšen sodnik? Morilec je to! Morilec!« je .
vpil Gregor, dokler mu niso zamašili ust in ga dvig¬
nili, da ga poneso izpred oči razžaljenega cesarskega
sodnika.

Le-ta je dobro razločil Gregorjev vzklik, ki ga
je nemilo presunil in razdražil.

Takrat sc je spomnil, da mu je enako psovko
zalučal v obraz beneficijat od Nove Štifte, in takoj

224

mu je bilo jasno, da je tega človeka poslal v dvorano
tisti »farski coprnik?, ki je pač drzen dovolj, da ga
žali, a nima poguma stopiti predenj, pred cesarskega
sodnika.

O, kolika žalitev! Kakšna sramota! In vsi so
slišali!

Od sramote in togote je prebledel, zagnal se
nekaj korakov, pokazal vrata in zavpil:

»Vrzite ga ven! Ven!«

• Več ni mogel govoriti. Nato se je oprijel mize in
se utrujen usedel.

Med osuplimi asesorji so se šele sedaj čuli gla¬
sovi zgražanja in ogorčenja.

»Taka predrznost! Taka žalitev!«

In gledalci, ki niso bili nič manj osupli kakor
gospodje, so vzklikali:

»Jej! Jej! Kaj je rekel? Bog mu bodi milostljiv!«

Cesarski sodnik pa ni imel v mislih Gregorja.
»Morilec« mu je pač zvenel v ušesih in po mozgu
mu je gomaze! presunljiv krik. Njegove oči so begale
po dvorani od stene do stene, iz kota v kot, okrog
sebe je gledal in iskal nekoga z očmi med gledalci
in neka preplašenost mu je sijala iz oči. Kogar je
iskal, ga ni našel.

»Bestija. nagajiva!« je dahnil polglasno predse,
in ko je zagledal na mizi vrč za vodo, je namignil
pisarju, da mu je nalil v kozarec.

Dobro se mu je prilegla hladna pijača iz bukov-
škega studenca. Kar oddahnil se je, ko je postavil

225

kozarec na mizo. Njegov obraz je dobil zopet barvo
in strah je izginil iz njegovih oči.

Tedaj so ga obstopili gospodje asesorji z
Mordachsom in pisarjem ter se opravičevali zaradi
neprijetnega dogodka. Čutili so, da pade nekaj neje¬
volje in srda tudi nanje, ki so bili sicer neprostovoljne
priče, a vendar priče, ko je bil cesarski sodnik po¬
nižan in onečaščen.

Kar dobro se jim je zdelo, ko užaljeni ni pokazal
nobene nejevolje več in končno vprašal in sam od¬
govoril:

»Ali veste, kdo mi je to naredil?«

»Hahaha! Vi nič ne veste!« je odvrnil, ko so mu
imenovali predrznega tlačana, lončarja Krzniča.

»In še enkrat pravim: Nič ne veste! To mi je
naredil tisti farski coprnik, tisti beneficijat od Nove
Štifte. Saj ga poznate! Poglavar coprnikov v tej dolini!
Hahaha! Nesramen žalitelj je in še večji strahopezlji-
vec, ki nima poguma priti meni pred oči.«

Govoril je nalašč glasno, prepričan, da ga sliši
beneficijat.

»Nesramnež! O, podlež!« so se zgražali prised-
niki z Mordachsom vred. »Najbolj pravičnega sodnika
tako žali! Naj ga pekel požre!«

Tisti, ki so molčali, so pa dvomili, ali je sodnik
še pri zdravi pameti ali ne.

Samo hudodelka se ni zgražala, pa tudi ne opra¬
vičevala. Videla je. s kako silo so tirali od nje moža.
Obšla jo je neskončna zapuščenost. Čut osamelosti jo

Zadnja na grmadi.

15

226

je popolnoma prevzel. Kako rada bi bila pomagala
možu. oklenila se ga in ga pridržala ali pa bežala
proč, proč od tega strašnega kraja.

»Gregor!« je jeknila za njim nepopisno koprneče
in otožno, ko ji je izginil izpred oči.

Ob tem kriku so se spomnili hudodelke in da
njena zadeva še ni končana.

Cesarski sodnik je namignil in gospodje asesorji
so spoštljivo zavzeli prostore, kakor tudi Mordachs in
pisar. Biriči so se postavili na svoja mesta, rabelj je
stopil k tezalnici in gledalci so umolknili in napeli
oči in ušesa. Tudi okno, v ozadju nad gledalci, ki je
bilo sicer zapahnjeno, se je odprlo in pokazalo se je
nekaj plemenitih obrazov, radovednih in željnih do¬
godkov, ki so bili napovedani za današnji dan.

Cesarski sodnik se je priklonil proti graščakovi
loži in potem začel.

»Nadaljujmo! Prosim gospoda zapisnikarja, da
prečita zapisnik zadnjega dne.«

In ko je Ravnik glasno in razločno prečital vsa
vprašanja in odgovore, ki jih je dala hudodelka, je
povzel zopet sodnik:

»Tako! Gospodje asesorji! Slučaj, ki smo ga pre¬
iskovali in obravnavali, je pravzaprav razrešen.
Krivda obtožene osebe, ki jo imamo pred seboj, je po¬
polnoma dokazana in pojasnjena. Zločinka je strašni
zločin priznala in nam pravzaprav ne preostaja dru¬
gega. kakor izreči obsodbo, kakršna je pisana za tak
slučaj.«

227

In nagnili so se možje na desni in priklonili na
levi, zakaj beseda cesarskega sodnika je bila jasna
in pravična in tako prepričevalna, da je bil vsak dvom
nemogoč, vsaka beseda odveč,

»Vendar! •< je govoril cesarski sodnik s povzdig¬
njenim glasom, da bi zadušil ječanje in jokanje zlo¬
činke, ki je ob splošnem molku postajalo čimdalje
bolj vsiljivo. »Preden zaključimo, dajmo še obtoženki
priliko, popraviti izjave, ki jih je podala v preiskavi,
ali pa dopolniti, kolikor je treba, da bo nam vsem po¬
polnoma jasno. Sedaj, ko je govorila z izpovednikom
in prejela Najsvetejše, je hudič ne bo več motil in ji
mešal pameti, da bo lahko s čistim srcem govorila.
Tudi gospod javni zagovornik bo potem še laže pri¬
krojil svoj zagovor, ako se mu bo zdelo vredno in po¬
trebno. Tudi misliin, da ne bomo potrebovali več po¬
moči cesarskega rablja, zakaj obdolženka je že itak
vse priznala, česar je bila osumljena. Ako bi se ji
danes kaj zareklo in se ne bi hotela spomniti svojih
izjav, vsi vemo, koliko ji smemo verjeti, in da si hudič,
njen ljubi in zaupnik, na vse načine do konca priza¬
deva motiti jo. Samo služabnike prosim, ne, zauka-
zujem jim pod strogo osebno kaznijo, čuvati, da se ne
bo kaj takega prigodilo, kar se je danes ob začetku.
Pomisliti moramo, da to ni samo od sebe, da mož, ki
je prostovoljno odkril zločin svoje žene, sedaj naen¬
krat kaže toliko zanimanje zanjo. Nikakor se ne
motim, ako trdim, da tisti coprniški zločinec, ki ima.
kakor je dokazano, največji vpliv na coprnice te do-

15 '

228

line, na tak način hoče zavirati tek razprave in iz¬
trgati obtoženko, s katero ga morajo vezati posebne
vezi, rokam pravične justice.«

Po tem uvodu, ko je ponovno iskal z očmi na
vseh straneh, se je Lucija Krzničeva, kakor govori za¬
pisnik, »vpričo gospodov in prisednikov poslednjič
skrivno in javno izpraševala. '

Njena vest je bila čista. Zločinka in coprnica ni
bila nikdar. Nikdar! Ovadena je bila in izdana. Vse
je bilo izmišljeno in zlagano. Nepremišljene besede
lastnega moža so jo spravile na tezalnico. Strašna
sumnja se je zbudila v njenem srcu in jo pekla kot
najhujši ogenj. Ne! Nel Ne boš! Ta misel je podžigala
njen odpor, da je neustrašeno zatrjevala svojo nedolž¬
nost, da je takrat, ko so železne lisice mečkale njene
prste in trle kosti in ko je visela pripeta na škripcu
in imela obtežene noge, da so roke in noge stopile iz
sklepov, še vedno zavračala obdolžitve in so njeni
odgovori izzveneli: nedolžna sem. Pa njeni sodniki so
bili tlačanski izvrševalci postave, katerih mišljenje je
bilo prepojeno s čarovniško vražo. Strli so s pomočjo
rablja njeno odpornost, neznosne bolečine so uničile
njeno voljo, zateinnele njen razum, da je naposled
priznala, kar so hoteli vedeti od nje.

In tako je bila Lucija Krzničeva pred ljudmi ve¬
lika zločinka. Coprnica! Izvržek človeštva, ki naj se
sežge, da ne bo za njo ne tiru ne sledu. To je bilo
mnenje vseh pravičnih, ki so imeli v rokah oblast;
zadržani so bili edinole od same postave, ki je pred-

229

pisavala red, kako se sme izvršiti obsodba, sicer bi
bili planili po njej in jo vlekli na najbližjo grmado...

Daši bi bili vsi radi, da bi prišla coprnica kar naj¬
hitreje v oblast svojemu hudiču, kateremu se je vdala
že na svetu, so ji vendar dali še izpovednika; zakaj
tako je bilo ukazano v postavi.

Po izpovedi je bila Lucijina duša mirna. Vedela
je, kaj jo čaka. da je ni rešitve, da more upati le mi¬
lostne sodbe pred \  ečnim. Iz njenega srca je bila
pregnana tudi strašna sumnja, ki je razjedala njeno
srce zadnje dni in ji mešala razum. S pretrtimi in raz¬
klenjenimi udi je mislila na otroke, na moža, kolikor
je mogla, odtrgala misli od bolečin in trpljenja; sicer
pa je mislila le na konec trpljenja: O, naj bi bilo že
skoraj, skoraj končano!

>Jezus, usmili se me! Jezus, reši me! 0, Gregor
moj! Otročiči moji! 0, Marija, pomagaj mi! Varuj jih!
O, sveta patrona moja, sv. Lucija, prosi zame!«

Tako je klicala in zdihovala.

Sodnik jo 'e pa mučil z raznimi vprašanji, na ka¬
tera je že odgovaijala prejšnje dni. Ali naj prekliče,
kar je priznala na tezalnici? Ali ji bo kaj pomagalo?
0, saj je vedela, da je vse zaman! Vse! Nobene re¬
šitve ni!

Saj je vedela, da bi lagala, ako bi potrjevala pod-
tikane ji zločine, zato se je kar odločno otresla vseh
odgovorov:

;'Kaj me izprašujete? Vse sem Vam povedala.
Sicer sem pa nedolžna!«

230

In ko so prišla na vrsto vprašanja, ki so ji gnala
rdečico sramu v obraz — seveda takrat ni bilo v dvo¬
rani radovednih poslušalcev, ki bi se preveč pohuj-
šali, in celo gospoda v loži je sramežljivo priprla
okno — ni odgovarjala. Molčala je. Samo enkrat je
bila nekaj siknila, kar se pa splošno ni razumelo; le
Šamut je potem okoli pravil, da je rekla: »Prašiči!«
Pa naj bo kakorkoli: v zapisniku te besede ni in ako
ni bilo res, naj se Šamut pred Bogom zagovarja za
obrekovanje.

Končno je dobil besedo zastopnik deželne sod¬
nije, gospod Mordachs, ki je v zagovoru poudarjal, da
je bila zapeljana in kakor bi rad videl, da bi bila
opravičena in bi dobili otroci nazaj mater in mož ženo,
ne more priporočati oprostitve. To bi bil slab zgled
mnogim, ki se le iz strahu ne vdajo grdim coprniškim
pregreham in bi se potem izgovarjali, da so bili po
taki oprostitvi zapeljani. Končno je priporočil go¬
spodom prisednikom in krvavemu sodniku, naj bodo
milostni in pravični v svoji sodbi.

»Bene dixisti!« se mu je priklonil gospod cesarski
sodnik. »Zgodilo se bo po Vašem modrem nasvetu.
— Kajne, gospodje asesorji, Vi ste tudi teh misli?!« -
se je obrnil sodnik k prisednikom in vstal. »Poj¬
dimo v posvetovalnico, da vso zadevo natančno pre¬
mislite in izrečete svoje mnenje: ali je zločinka
kriva in se izreče sodba, kakor zahteva postava,
ali je pa po vašem mnenju nedolžna in pojde, kamor
bo hotela!«

23 i

In vstali so možje asesorji in šli za cesarskim sod¬
nikom v posebno sobo.

Posvetovanje ni trajalo dolgo. Krivda zločinke je
bila vendar očita vsakomur in tako pravičnim ljudem,
kot sc bili tedanji prisedniki, ni bilo treba dolgo pre¬
mišljevati in se obotavljati, ali bi — ali ne bi. Ko je
cesarski sodnik končno vprašal, ali je zločinka kriva
ali nekriva, se je poklonilo dvanajst modrih glav in
dvanajst pravičnih mož je izreklo soglasno: kriva je.
Nobeden se ni hotel izpostaviti nevarnosti, da bi še
njega osumili čarovništva.

»Obglavili jo bomo in sežgali kakor zasluži, da
ne bo za nio ne tiru in ne sledu,« je dejal sodnik in
odprl knjigo postav.

Velel je poklicati pisarja. Ko je bila sodba napi¬
sana, so se vrnili v dvorano, kjer so že nestrpno ča¬
kali na izid posvetovanj.

Vse je molčalo in napenjalo oči in ušesa. Iz lože
so stegovali glave, kolikor so mogli. In ko je sodnik
vstal, da izreče sodbo, so vstali tudi prisedniki in vsi
drugi, zakaj nastopil je najslovesnejši trenutek vse
razprave.

Cesarski sodnik je, opirajoč se z roko ob mizo,
glasno in jasno utemeljil krivdo zločinke in nato po¬
časi prečital obsodbo;

»Po božji in cesarski postavi je Lucija’Krzničeva,
ker je vse, kar se je dognalo po natančni preiskavi, ki
je bila izvršena kakor zaukazuje red za krvavo
sodbo, sama priznala, drugim v zgled obsojena. Pri-

23 2

znala je, da je kriva mnogih hudodelstev, kakor co-
prnije, s čimer je prelomila božje in cerkvene postave,
da je poškodovala blago svojega bližnjega, zatajila
je svojo katoliško \ero in se celo hudiču zapisala, da
je presveto Rešnje Telo zasramovala in druge pre¬
grešne reči uganjala.

Pelje naj se na navadno morišče in s cesarskim
mečem ob giavo dene. Njeno truplo naj se na grmado
vrže in popolnoma sežge, da bo prah in pepel.«

Dano v ribniški graščini dne 11. maja 1701.

Janez Jurij Gottscheer 1. r.
krvavi sodnik.

»Jezus! Usmili se me!« je zajavkala zločinka, ko
je spoznala strašnost obsodbe, in njen život se je
stresnil od obupnega joku.

Sicer se je bila že sprijaznila z mislijo, da gredo
njene ure h koncu, vendar jo je pretresla zavest, da
bo poleg drugih muk, ki jih je prestala, še obglavljena.

»Povejte mi, kaj sem vam storila!«

A nihče m odgovoril na njen obupni vzklik, le
sodnik je mignil rablju, rekoč:

»Jaz sem storil svojo dolžnost, sedaj delaj ti!«

Sodnik je videl, kako so mu v loži zadovoljno
prikimali in tudi med ljudmi je zašumelo.

»Preteto! Saj sem dejal, da ne bo pravdanskega
konca naredilo seme hudičevo!« se je oglasil čez vse
Kovač in zažugal proti obsojenki. »Hudičevka, sedaj
copraj! Dela si me ob kravo, sedaj boš pa ob glavo!«

233

Okrog njega so se zakrohotali.

Razleteli so se na vse strani in raznesli novico,
da bo coprnica obglavljena in Sežgana.

»Preteto, je prav tako!«

Gregor je zvedel pri Miklovih, kaj se bo zgodilo
z njegovo ženo. Tja se je bil zatekel, ko so ga vrgli
iz dvorane.

»Sto sreč, da si prišel ven,« mu je rekel Miklovc.
»In Boga zahvali, da si še zdrav po tem, kar si jim
dejal.«

»Ali misliš, da ni bilo prav? ,Morilec* sem zavpil
in rihtarja sem mislil, Ali ni prav tako?«

Miklovc pa ni nič odgovoril, samo za roke ga je
prijel in stisnil, da je Gregor čutil, kako mu je Miklovc
pritrjeval-

»Ali misliš, da je kaj pomagala moja beseda?«

»Boš kmalu videl, da si resnico razglašal,« je od¬
govoril Miklovc, ko se mu je sklonil k ušesu.

Potem so skoraj prišli prvi iz gradu, ki so pove¬
dali, da bo coprnica ob glavo.

Miklovc je sočutno pogledal Gregorja, ki je kar
odrevenel ob tej novici. Tisto je vedel, da ne bo nič
dobrega, a da bo tako, tega ni pričakoval. In ko se je
ozrl v Miklovca, kakor bi ga prosil pomoči, mu je
dejal le-ta:

»Tako vidiš, da si prav lekel!«

»Ne moreš mi pomagati!« je dejal Gregor, ko je
bral z obraza, da ga pomiluje.

234

Nihče mu ni vedel svetovati in ne pomagati, ko
je begal sem in tja in iskal pomoči.

»Vi mi pomagajte, gnadljivi gospod resprester!
Vi me poznate, ki mojo ženo poznate, ko veste, da ni
coprnica, pa bo ob glavo. Rešite jo!«

Pa tudi gospod resprester so bili brez moči.

»Molil bom zanjo in maše bral,« so dejali. »Pa to
samo midva veva. Moli! Moli! Vsi molite zanjo, ki
ste jo imeli radi, da bi bila srečna ob smrtni uri.«

»Amen! bi dejal, če bi bilo prav.«

»Amen! Amen!«

»Revež!« je vzdihnila glasno Polonka, ko ga je
srečala in jo je milo pogledal, a ni mogel ničesar
spregovoriti.

»Bog te potolaži!«

amn 7

Petnajsto poglavje.

Klada in grmada.

Ribniška dolina se je pripravljala na slovesni
dan, ko bo Krzničevka obglavljena in sežgana. Taki
dogodki sicer niso bili nenavadni, vendar se niso vršili
tako popolno, kakor se bo le-ta. Marsikakšna ženska,
ki je bila coprnica, da se ji je kar z obraza bralo, je
prišla na tezalnico, pa je je bilo prej konec, preden
je bila sodba končana in so potlej »mrho« sežgali.
Krzničevka je prestala vse muke, in še je vedno
kljubovala in zatrjevala svojo nedolžnost. A njena
krivda je bila kljub temu dokazana in stroga postava
ni poznala nobene izjeme in cesarski sodnik jo je bil
izročil rablju.

Cesarski rabelj — njegovega imena nisem našel
nikjer zapisanega — je pripravljal klado in grmado.

Na »Starih njivah« se pravi dandanes tistemu
kraju, kjer so nekdaj zločince spravljali na oni svet.
Tam je rabelj s pomočnikom postavil klado trdno v
zemljo, da se ni genila na nobeno stran, in nekoliko
proč od nje je zložil grmado. Zbral je suh les, ki naglo
zgori in ima moč. Mešal je suho jelovino s posuše-

236

nimi bukovimi poleni, na široko štiri korake in v
četver in visoko skoraj do brade. Tako bo plamen
objel truplo od vseh strani in ga hitreje končal.

In ondi pod mogočnim, širokovejnim hrastom, ki
še dandanes sameva tamkaj, morda še mogočnejši in
lepši kakor takrat, so pa postavili biriči oder za ce¬
sarskega sodnika in asesorje. Oder je bil v ozadju
precej vzvišen, da bi se bolje videli oni, ki so sodili
po postavi. Prostor pred odrom je bil prazen; v pol¬
krogu pa so bile postavljene klopi. Bile so priprav¬
ljene za graščinske in druge imenitnike, ki bodo pri
obglavljenju poviševali s svojo navzočnostjo dogodek
in ga uživali.

»Hahaha!«

Takrat namreč gosposki svet ni bil nič kaj
mehkužen in gospe in gospodične niso omedlevale,
četudi se je prelivala človeška kri, zlasti še copr-
niška.

A preprosti ljudje, ki so jim crkale krave in pra¬
šiči, jim delale škodo povodnji in toča, so si zado¬
voljno prikimavali, češ:

»Poslej bo mir. Le-te ne bo, druge se pa ne bodo
upale. Prav je!«

Nesrečna žrtev je pa v ječi čakala konca. Obiskal
jo je samo izpovednik; tudi moža so pustili k njej, a
drugih niso pustili, zakaj coprnici celo sedaj niso
mogli zaupati, da bi se ne sporazumela s svojimi so¬
mišljeniki in jim naročila še Bog ve kaj.

Z možem je govorila največ o otrocih.

237

»Reci jim, da nisem bila coprnica nikdar, nikdar!
Niso coprniški otroci, niso! 0, ne, ne! Pošteno mater
so imeli!«

In ko se je zopet umirila, da je mogla govoriti, ga
je vprašala: »Gregor! Ali me imaš še kaj rad?«

»Tako kakor zmerom. O, rad! Rad! Kako bi te
rad rešil! O, prekleti ljudje, ki so te sem vrgli. Po-
davil jih bom in še sebe končal.«

»Oh, ne, ne! Meni ne moreš nič pomagati. Veš,
Gregor, otroci ne smejo ostati sami. Ako mene ne
bodo več imeli, naj imajo vsaj tebe. Razumeš!«

»Oh, ko bi jih ne bilo!«

»Veš, Gregor, še nekaj! Še to te prosim,« je-
nadaljevala z izpremenjenim glasom, »tiste ženske
— tiste s Pristave — nikar ne jemlji! Samo to te
prosim!«

Gregorja so neprijetno dimile te besede, zakaj
jasno mu je bilo, da mu še sedaj ne zaupa. Neka neje¬
volja in grenkoba ga je obšla.

»Nikoli nisi verjela, kako te imam rad,« ji je dejal
z očitajočim glasom. »Vsaj sedaj mi verjemi!«

Ločila sta se in obema je bilo težko, ker je bilo
zopet prišlo vmes listo neizrekljivo in je skalilo sve¬
čane trenutke resnega slovesa.

Ko je bila Lucija sama, je bridko jokala in obža¬
lovala, da je dala izraza zoprnim mislim.

Ko je bilo vse pripravljeno, je bila napovedana
izvršitev obsodbe. Bilo je vprav na »črvivi petek«,
dne 1.8, maja. Takoj zjutraj so že vreli ljudje od vseh

238

strani na morišče. Bili so Dolenjci in Gorenjci, izpod
Nove Štifte in od Slemen in iz trga je prišlo tudi vse,
kar je rado gledalo izredne stvari. Več je bilo
moških kakor žensk, ki so bile ostrašene. Seveda so
bili tudi ljudje, ki niso marali zreti grozovitosti in so
»med možmi« obsojali vse to, a niso smeli dati glasno
izraza svojim občutkom in prepričanju in so rajši
ostali doma. Grajska gospoda, ribniška, rtneška in z
Brega, je prihajala na konjih, In tako je bilo okrog
morišča kmalu živo in živahno. Na rovaš coprnice so
delali dovtipe, da se je razlegal smeh.

Tedaj pa jekne skozi zrak presunljivi glas graj¬
skega zvončka: bimbim, bimbim, bimbim, ki je pel
zločinki na zadnji poti,

»Na, sedaj so jo pa le vzdignili. Vendar enkrat!«

Tako so si namigavali in se prerivali za boljša
mesta. Vsak bi bil rad najbolj spredaj, da bi videl na
grmado in na klado, na gospodo, ki je sedela na klo¬
peh, in na cesarskega sodnika z njegovim spremstvom.
Tudi rabeljna bi si bil vsak rad od blizu ogledal.

Tedaj so pa že prihajali v sprevodu od trga po¬
grebci coprnice. Na čelu so korakali možje od sodišča,
cesarski krvavi sodnik sredi asesorjev, oblečen v sta¬
novski habit. Potem je korakal črnooblečen cesarski
rabelj s svojim pomočnikom in nato sta peljala konja
coprnico, ki je napol ležala in napol sedela na vozu.
Poleg nje je sedel grajski duhovnik, ki jo je bil izpo¬
vedal in jo sedaj bodril na zadnji poti. Ob vozu na
obeh straneh sta šla dva biriča za varstvo,

239

In za vozom je šel Gregor sam. Takoj za njim je
pa pritiskalo krdelo žensk pod vodstvom Petrove
Polonke. Okrog vratu so imele čez nedrija črne rute
in nekatere celo črne predpasnike v znamenje žalo¬
vanja. Glasno so molile žalostni rožni venec. Za njimi
so pritiskali radovedneži obojega spola, mladi in
stari. Glasna molitev je zadrževala polžke dovtipe,
hohotanje in gola sirovost si ni prav upala na dan
vpričo molitve.

»Še nikoli ni nihče molil, ko so coprnico na gr¬
mado vlekli,« je menil nekdo polglasno in nejevoljno.

»Kdo si je to izmislil?« je pristavil drugi.

»Že te pretete babe, saj jih vidiš,« je dejal tretji.
Te vražjevke niso nikoli ugnane. Moli in moli! Nikdar
nimajo zadosti!«

Ženske so pa še bolj glasno povzdignile, da so
zadušile godrnjanje.

Polonka jih je bila spravila skupaj, kakor so ji
bili navdihnili gnadljivi gospod resprester, ko so rekli:
»Molite zanjo, drugega koristnega ne morete ničesar
storiti.«

In ko je še vprašala, ako bi se spodobilo, da bi
pristopila ona in še kova k angelski mizi z namenom
pomagati nesrečnici, so ji še rekli: »Tvoja misel je
božja!«

Polonka, prepričana o nedolžnosti Krzničevke, je
spravila vse svoje prijateljice na noge, da so zadnje
dni prejemale sv. obhajilo in ga darovale za obso¬
jenko. In tisti petek so šle naravnost od angelske mize

240

iz cerkve pred grajska vrata, da so spremile z mo¬
litvijo nesrečnico na morišče,

»Bodi ji milostljiv in reši jo, o Gospod!«

Ko so tako vzdihovale, so molile še bolj goreče,
da bi odgnale hudobnega duha, ki bi jo lahko na
zadnjo uro zmotil.

O, vedele so, kako dobro de človeku, ako vidi
in čuti ob uri stiske, da ni sam, in kako je močnejši v
hipu, ko po njem steza obup svoje ledene roke. Po-
lonka je čutila, kako se bo dobro zdelo Gregorju, ko
bo videl, da ni osamljen v žalovanju. Kar nehote je
mislila nanj in v duhu je ponavljala: »Revež, o revež,
ubogi!«

Množica se je spoštljivo razmeknila, ko je prišel
sprevod tja. Eni so z velikim spoštovanjem zrli cesar¬
skega krvavega sodnika, ki je samozavestno prihajal
sredi asesorjev, drugi so ogledovali črnega rablja, a
drugi so se zopet ozirali za coprnico.

»Kaj pa je treba gospoda.« je vzkliknil nejevoljno
Kovač, ko je uzrl duhovnika poleg zločinke. »Kaj ji
morejo kaj pomagati? Kar se je kdaj hudiču za¬
pisalo, tega noben .gospod' ne iztrga iz njegovih
krempljev,«

»Lej! Lej! Ženske pa molijo!« je kazal drugi.

»Kdo jih je najel?«

»Je prav tako, kakor bi bil kakšen pošten pogreb
z gospodom in roženkrancem!« je godrnjal tretji,

»Samo žegnane vode še manjka!« je dostavil
nekdo.

241

»O, te ji bo pa že tistile črni dal!« je pokazal
nekdo na rablja in pristavil sirov dovtip, ki je po¬
vzročil razbrzdano smejanje.

Medtem je cesarski sodnik pozdravil povabljeno
gospodo na desni in levi in stopil na vzvišeni oder
pod hrastom, ki je bil pripravljen zanj in za njegove
svetovalce. Raz oder se je lepo videlo na vse strani.
Pred seboj je videl trg, gradove in vasi in cerkvice nad
njimi, vse v mladem prazničnem zelenju in cvetju. Od
leve mu je silila v oči visoka bela kupola Marijinega
svetišča pri Novi Štifti, ki je pa v njem zbudila grenke
občutke. Domislila ga je odsotnega beneficijata. Vse
drugače bi bil užival današnji dan in se čutil popol¬
nega zmagalca, ako bi bil imel tudi njega, poglavarja
čarovništva. O, zanj bi bil pripravil vse drugačne
muke kakor jih je pretrpela ta coprnica, ki je samo
kup revščine, podpihovane od njega. Tega bi pri¬
tisnil! In v njegovem srcu je iznova vstala želja, do¬
biti ga v roke. Pobožen vzdih je prišel iz njegovih
prsi, naj bi ga sreča vendar dala v roke pravici. In
on sam naj bi ga dobil. O, potem bi tem ljudem že
pokazal eksempei za vse večne čase in pregnal v tej
dolini vsako najmanjšo misel na coprnije in sam bi ž
njim, čarovnikom v duhovskem talarju, zapečatil vse
svoje delo, ki ga je opravil kot cesarski sodnik v de¬
želi Kranjski.

Neka čemernost se ga je polotila, ko je videl, da
ni tako, kakor je mislil in želel.

Tedaj je javil rabelj: »Mi smo pripravljeni!«

Zadnja na grmadi.

16

242

Sodnik, ki je pač gledal, a ni videl, kaj se je go¬
dilo okrog njega, se je zavedel in zagledal zločinko
poleg klade in duhovnika pri njej; tedaj je rekel:

»Dobro! Torej končajmo!«

Vstal je in pisar je postavil predenj mizico in
položil nanjo akte. Razprostrl je obsodbo. Rdeči
pečat je dokazoval, kako važna je ta listina. Vse je
utihnilo ob pričakovanju, samo ženske, ki so se gnetle
kar najbliže nesrečnice, so bile še vedno zatopljene
v glasno molitev in se niso zmenile za nobeno drugo
reč, zakaj Polonka je priganjala:

»Le dajmo! Le dajmo! Stanovitna molitev oblake
predere!«

Šele, ko so začeli vpiti: »Ženske, tiho!« — so
umolknile.

Jurij Gottscheer je bil izmed tistih, ki radi sami
sebe poslušajo, zato mu ni bilo zadosti, da bi prebral
samo obsodbo, temveč je porabil priliko, da je govoril
dolgo pridigo zoper coprnice. Slikal je njihovo zlobo,
pregrešnost njihovega dejanja in opravičeval krute
kazni, ki zadenejo tiste, ki pridejo v roke pravici.
Povedal je, da je zločinka spokorjenka, ki je spoznala
svoja zlodejstva in jih obžalovala, in jo je zato zadela
najmilejša kazen.

Nato je vzel v roke listino in počasno in glasno
prebral obsodbo.

Ko je končal, je rekel:

»Moje delo je končano. Sedaj naj rabelj vrši svoj
posel, kakor je predpisano. Mi bomo pa nadzorovali

243

in čakali do konca, da se izvrši vse, kakor veleva
postava!«

Tedaj se je pa duhovnik sklonil k nesrečnici,
naredil nad njo križ in ji narahlo pritisnil na usta
razpelo. In ženske so zopet povzdignile svoj glas
v molitvi.

»Nobena bridka martra ji več ne pomaga! Kar
je hudičevo, je hudičevo!« je rekel nekdo.

Ko sta jo prijela rablja, niso pustili nikogar več
k njej. Tudi Gregorja so pehnili proč in mu ni nič
pomagalo, ko je zatrjeval:

»Saj je moja žena.«

Vsi so zrli rablja in njegovo žrtev, ki je bila
voljna in onemogla v rabljevih pesteh. Vzdihovala
je samo:

»Jezus, usmili se me! Jezus, reši me!«

Le kadar je postala bolečina pod trdimi rablje¬
vimi rokami prevelika, je bolestno jeknila.

»Pustite jo! Nikar je ne mučite!« je vzklikal
Gregor, kateremu je šel bolestni krik žene kakor
nož skozi srce. Tudi milosrčne ženske so se zgra¬
žale in podvojile molitev, da bi ne slišale glasov
bolečin.

Pri radovedni množici pa ni bilo sočutja. Kro¬
hotali so se, ko je Lucija stokala od bolečin, in
ravnanje rabljevo se jim je zdelo še vse premilo in
preobzirno.

»Z vilami bi jo prijemal, ne pa z rokami!« se je
oglasil oni, ki je že prej nekaj godrnjal.

16 '

244

»Nobene pravice ni več! Coprnica je, pa ji tako
prizanašajo. S kleščami jo primi!« je vpil drugi.

Takoj je povzel Kovač;

»O, meni naj bi jo dali v roke! Živo bi pekel.
Prav počasi bi jo, od vseh strani, odspred in odzadaj,
da bi me pomnila, hudičevka!«

»O, jo bo že ta rogati obračal!« je menil drugi.

In še več takega godrnjanja je bilo.

Utihnili so, ko so jo rablji pripravljali h kladi.
Ker se ni mogla držati na nogah in si tudi z rokami
ni mogla kaj prida pomagati, je imel rabelj s hlapcem
precej dela, da jo je posadil tako, kot mu je bilo prav.
In da se je usmrtitev vršila po predpisih, ji je na
hrbtu zvezal roke. Potem ji je odrezal kite, ki jih je
hlapec nesel na grmado.

»0, kako jih je škoda!« se je slišalo iz gosposke
klopi.

Tako je bil vrat razgaljen. Zavezala sta ji oči
in naravnala glavo na klado.

Duhovnik je bral iz knjige, ženske so z ginjenim
glasom molile litanije za umirajoče in se niso dale
ustaviti, ko so vpili nanje, da naj nehajo, ko je itak
vse zastonj.

Gregor je bil ves moker od težav in ni vedel,
kaj bi počel. Prestopal je sem in tja. Sedaj je molil
z ženskami, nato je zopet samo ječal. Pogledoval je
tja na klado, a takoj se ozrl proč, šel z rokami v
lase in ječal:

»Jej! Jej! Jej!«

245

Rabelj si je nataknil črno krinko na obraz, na
rokah je imel črne rokavice in tako je bil ves zakrit,
da ga ne bi mogla obrizgati zločinkina kri, ko bo vršil
službo. Hlapec je vrgel čez nesrečnico pas in jo hitro
in spretno privezal h kladi, da bi se ne mogla iz-
mekniti.

Radovedneži so zvesto spremljali kretnje rab¬
ljeve, ki je segel po nožnici s cesarskim mečem,
potegnil meč in podal nožnico hlapcu.

Med ženskami so se slišali vzkliki groze in Gre¬
gor je bridko zastokal, ko se je zalesketal meč na
solncu.

Rabelj je potipal ostrino meča, kakor bi se hotel
prepričati, ako bo rezal, stopil na desno vštric
klade, stegnil roke, da so široki rokavi zdrknili na
rame, in nato vzdignil meč.

»Ne! Ne! Ne!« je jeknil tisti hip Gregor in ne¬
hote stopil naprej, a biriči so ga ustavili.

Zamižal je, ko je videl meč padati. Ženske so
vrisnile od groze in zajokale, tako da ni bilo slišati
udarca.

Ko je Gregor zopet pogledal, je videl ženino glavo
na tleh poleg klade, a na odsekanem mestu je iz ži¬
vota še brizgala kri, ki jo je gnalo še živo srce.
Rabelj se je z okrvavljenim mečem priklonil sodniku
ter rekel: »Končano je!«

Sodnik mu je prikimal v priznanje in na sede¬
žih plemenite gospode se je razlegnilo ploskanje z
rokami.

246

Hlapec je pobral glavo za lase in jo položil na
klado.

»Ta pa zna! Z nobeno cimarako bi je tako ne
odbil,« se je slišalo izmed radovednežev, od katerih
mnogi niso trenili z očesom, ko je odletela glava od
trupla.

Gregor si je zakril z rokami obraz in zajokal
kakor zajoče moški v trenutku največje žalosti z
vsem telesom ter z glasom, polnim obupanja, za¬
klical:

»Jezus! Jezus! Kaj ste naredili z mojo ženo!«

»Lucija!« je zavpil, kakor bi jo hotel priklicati
z onega sveta, in strmel v glavo, ki je z odprtimi
očmi ležala na kladi. Zdelo se mu je, da mu nekaj
očita, še sedaj, ko ni več življenja v njej.

Stisnil je desnico in s pestjo zagrozil krvavemu
rihtarju.

»Nedolžna je bila, pa si jo umoril. Morilec, pre¬
kleti! Naj vas vzame hudič vse od kraja, ki ste spra¬
vili mojo ženo v smrt!«

Udaril se je po čelu, vikal od žalosti in togote,
grozil se in nato je, kakor bi bil ob pamet, skočil
med ljudi, ki so se bliskoma razmeknili, in zbežal
proč kar navprek po Brezju. Vsi so se ozrli za njim
in gledali, kako je krilil s pestmi po zraku. Slišali
so grožnje in kletve in obupno klicanje: »Lucija! Lu¬
cija! Lucija!«

»Zaradi ene ženske bi pa že tako ne počel,« je
rekel nekdo. »Bo pa drugo dobil!«

247

Toda med ženskami je zašumelo: »Ob pamet mu
gre! 0, nesrečni človek!«

Polonka, ki je šla z očmi za njim in ki se ji je
smilil bolj kot drugim, je dejala:

»Molimo še zanj, molimo, da ne bo kaj hudega!«

In ženske, ki so prej molile za Lucijo, so sedaj
pošiljale goreče molitve za njenega moža in v duhu
klicale:

»O, reši in varuj ga vseh slabih misli, o Gospod!«

r TTTT n

Šestnajsto poglavje.

Osveta moža.

Tedaj je »lepa Kočevarica« sedela doma. Gostov
ni imela nobenih in tako je bila sama s svojimi mi¬
slimi in željami. Niti dekle je niso motile, zakaj samo
ena je bila doma, ki je imela opravilo pri živini.
Druga je bila šla tja, kamor so vreli ljudje iz vasi,
gledat, kako bodo sežgali coprnico.

Tudi njo so klicali in jo vabili, da bi šla gledat,
pa ni bila kar nič radovedna in se je izgovarjala, da
mora ostati doma, ker ne more kar tako pustiti hiše
in krčme.

Sama je bila, pa vendar ne sama, zakaj v gosteh
je imela Gregorja in njegovo ženo bolj kakor si je je
želela. In naj se je še tako presedala od mize do
mize ter hodila iz ene sobe v drugo, Lucija ji je bila
vedno pred očmi in njen mož Gregor in tisti Martinek.

»O, vražja nesnaga! Kaj mi je vedno pred očmi,
ta krota žejna, ta trap!«

Pa se kar ni mogla otresti misli nanj. Ako ga
je pa za trenutek potisnila iz spomina, je pa videla
Krzničevko obglavljeno in gorečo grmado in neki

glas je vpil iz nje: »Lej, ti si jo pogubila! Ti!« —
Kako se je otresala teh očitkov in si prizadevala
zadušiti tisti glas, ki ji ni dal miru, ki ji je klical v
spomin sedaj Martinka, sedaj Krzničevko. S silo je
vzela v misel Gregorja in motrila njegovo podobo.
Kar živega je videla pred seboj, da bi ne gledala
drugih, tako zoprnih slik, ki so se po sili vračale in
vračale.

Zamislila si je Gregorja pred ožago, ko bo va¬
sovala pri njem, in potem bo prišel oteščat se k njej
in postregla mu bo z vinom in kruhom in ljubeznivo
besedo. O, to bodo veseli trenutki, ki jih bo užival
Gregor brez skrbi, svoboden.

»Sedaj je prost!«

A takoj, ko se ji je zablisnila ta osrečujoča jo
misel, je videla tudi žensko truplo brez glave, z
okrvavljenimi prsi. Martinek je metal pred njo tiste
srebrne groše in vpil, da jih ne mara, da se jih drži
kri, da naj jih sama spravi.

Mučno ji je postajalo in groza jo je obdajala. Naj¬
rajši bi bila zbežala, pa ni vedela kam, zakaj povsod
so šle za njo neprijetne misli in zoprne podobe.

Segla je po vinu in ga pila v debelih požirkih,
kakor bi hotela splakniti in potopiti vse tisto, ki ji je
bilo tako neprijetno in grozno.

Ozirala se je, kje bi dobila kakega človeka,
da bi ga povabila k sebi. Pogovarjala bi se z njim
in bi si odganjala tiste nevšečne misli in strašne
podobe.

250

Z eno roko si je podpirala glavo, z drugo pa
segala po nožu, ki je ležal na mizi pri kruhu. Drobila
je ž njim drobtine, ali pa delala piše po mizi. Tedaj je
šinila mimo okna senca. Začutila je moško hojo pred
hišo in potem v veži in nato so se naglo odprla
vrata. Uzrla je njega, ki ga je imela v mislih, pa ga
ni pričakovala; sedaj pa je kar planil v hišo.

Skočila je izza mize in nenaden krik se ji je izvil,
ki je izražal veselje in prestrašenost.

»Ti! Ti si prišel sem? Ti? ... Pa zares?«

On pa ni odgovoril ničesar. Ves upehan je sopel
in se bolj zgrudil kakor usedel na stol.

Komolce je naslonil na mizo, nagnil glavo med
roke, da se je skoraj mize dotikala, in jokal, jokal
tako kakor Rajhovka še ni slišala jokati nikogar. In
njegov jok je šel tudi njej do srca. Pa se ji ni samo
smilil, o kako bi bila srečna, ko bi imela samo ta
občutek, ne, ne — vse nekaj drugega je bilo. Očitki
so presunjali njeno srce, tisti grozni očitki, ki so jo
bodli in pekli kakor goreče železo.

»Lej! Ti! Ti si to naredila!«

O, kako neizrekljivo prisrčno je obupan klical
ime svoje žene. Potem je pomiloval otroke z naj¬
slajšimi izrazi ljubezni, katerim mati ne bo več re¬
zala kruha, in hišo, ki bo poslej brez gospodinje —
prazna.

Ko se je tako nabral nejevolje, ga je obšel srd in
togota, da je planil kvišku, žugal s stisnjenimi pestmi
in grozil njim, ki so spravili ženo na klado, z naj-

251

ostrejšimi izrazi maščevanja. Zaklinjal se je pri Bogu
in satanu, da jim ne odpusti nikdar, nikdar. Glavo
za glavo!

Strašen je bil, ko je tako grozeče razjarjen divjal
gori in doli po hiši in sipal kletve, dokler se ni zopet
zgrudil na klop in bridko zajokal.

Strašen se je zdel Krznič Rajhovki v teh trenut¬
kih. Kakor si ga je sicer želela, sedaj bi bila rada
daleč proč od njega. Bala se ga je. Njegove divje
grožnje so ji prizadejale mučne občutke. Nič ni ve¬
dela, kaj bi mu rekla, da bi ga umirila.

Ko je zopet sedel in jokal, je pristopila k njemu,
ga prijela za roko in rekla:

»Krznič, umiri se! Truden si! Pij požirek vina;
dobro ti bo storilo,.<

Natočila mu je vina in mu ga dala. In res ga je
izpil v dušku, zakaj izmučen je bil.

»Vode mi daj, vode, ki hladi,« je dejal.

»Žejen si! Prinesla ti bom vode; potem bom pa
pripravila kuhanega vina, ki človeka pozdravi in mu
vdahne dobre misli.«

In tudi vodo je pil hlastno, kakor bi hotel po¬
gasiti nevidni ogenj, ki je palil v njem.

»Bog ti povrni! Pa onim hudičem tudi!« je bruh¬
nilo iz njega in je zopet vse preklel, ki so bili krivi
njegove nesreče. A potem je zopet jokal in tarnal.

»Lepa Kočevarica«, ki je izprva z grozo poslu¬
šala njegova preklinjevanja in grožnje, ki je z nemirno
vestjo bila priča njegove globoke žalosti, je postala

252

pogumnejša. Vrnile so se tiste misli in želje, ki jih je
gojila tolikrat.

»Krznič! Krznič! Krznič!«

Sedaj je bil pri njej in z nobeno vezjo ni bil
priklenjen drugam. Obšle so jo zopet tiste nasladne
misli, ki so jo prepajale vselej, kadar je zrla s po¬
željivimi očmi Gregorja. Tudi danes ji je bil všeč
brhki mož in njena spačena duša je vriskala od ve¬
selja, ko je plavala pred njenimi očmi resnica:

»Prost je! Prost!«

In takoj je tudi dozorel sklep v njenem srcu,

»Moj bo! Sedaj mi ne izbegne!«

Te misli so potlačile vse tiste neprijetne očitke,
ki so jo mučili prej, in zagrnile krvave slike, ki
jih je gledala v duhu in ki so ji prizadejale toliko
groze.

»Coprnica je bila! Obsojena je bila!«

Kako se ji je prilegel srečni domislek!

»Jaz je nisem sodila!«

Pogum se ji je vračal. V njenih očeh je žarel
ogenj strasti in po vsem životu je zaigralo razuzdano
veselje. Na vse drugo je pozabila in vse misli je
obrnila nanj.

Ko je naročila dekli, naj pripravi kuhano vino,
ki da dobre misli in zdravje, se je usela h Gregorju.
Ker le ni nehal žalovati in groziti, je položila roko
nanj, kakor takrat, in rekla:

»Krznič! Umiri se! Dovolj je solz in groženj!
Kar je, je!«

253

Dvignil je glavo, jo začuden pogledal in jo za¬
vrnil nekam pomilovalno:

»Ti že lahko tako praviš! Ti nisi ob nič! Ampak
jaz, jaz!«

Domisel izgubljenega je še pomnožila njegovo
burno žalovanje.

»Bodi pameten! Nehaj! Jokanje ti nič ne po¬
maga!« mu je prigovarjala ženska in pasla oči na njem,

»O, ko bi ti vedela! Strašno! In moja žena je
bila! Moja žena, pa so jo!«

»Tvoja žena je bila! Sedaj pa ni več!« ga je
prestregla in ga prijela zaupno za ramo.

»Nikoli je ne pozabim! in umorili so jo! Ti ne
veš! Najprvo so ji polomili vse ude, da ni mogla
hoditi. Potem so jo pa vlekli na morišče in izročili
rablju. Mojo ženo! Mater mojih otrok je rabelj zve¬
zal. Oči ji je zavezal. In potem! 0 pravični Bog, Ti
veš, da je bila nedolžna! — Nikdar ne pozabim, kar
sem videl. Glava je odletela v kraj in kri, živa kri
moje žene je vrela iz rane, O strašno! Mrtva glava
me je gledala, gledala presunljivo, kakor bi hotela
očitati, da sem jaz kriv. Jaz! 0 strašno! Bežal sem,
ker nisem mogel prenašati njenega pogleda. Naj mi
vrag da tistega v roke, ki je mojo ženo izdal, pa
bo videl! Pripravim mu martre, kakršnih še pekel
izmisliti ne more, hujše kakor jih je trpela moja
žena!«

Gledala ga je, ko je žaloval in grozil, ko je kazal
globoko ljubezen do svoje žene in sovraštvo do tistih,

254

ki so povzročili njeno smrt. Sicer se je še vedno ogla¬
šal v njej glas vesti: »Lej, ti si mu to napravila! Ti si
vzrok njegove žalosti!« Ali močna je bila dovolj, da
je premagala zoprni glas in se vdala drugim občut¬
kom, ko ga je videla pred seboj obupno žalujočega in
grozečega s stisnjenimi pestmi, tresočega se po vsem
životu. Znoj mu je kapal s čela.

Močan se ji je zdel in lep, četudi strašan, in njena
želja, imeti ga, je postala večja.

»Krznič! Umiri se!« je dejala ponovno z najmeh¬
kejšim glasom in ga prijela za roke ter ga potegnila h
klopi. »Sedi, da se ti kri umiri! Pomeniva se kaj dru¬
gega, da pozabiš, kar si videl.«

»Pozabim naj? Kako morem!« je viknil obupno.
»In sežgali jo bodo. O, mojo ženo bodo sežgali! No¬
benega groba ne bo imela, na katerem bi se zjokal in
bi molili njeni in moji otroci. O, niti žegnane zemlje
ji ne privoščijo! Zveri so! Zveri, pa ne ljudje!«

Ves je bil zopet v ognju.

»In ko bi jaz dobil tistega človeka,« je hropel
dalje, »tistega, ki je mojo ženo izročil biričem, tistega
Bolhača, tisto peklensko seme, ki je neslo ničeve be¬
sede v grad, da so mojo ženo prijeli — zadavil bi ga in
raztrgal! O, to bi ga tri! Redila ga je in šivala, pa jo
je izdal.«

»No, Krznič, saj je bila itak prestara zate!« je
dejala nesramnica. »Nikar ne lamentaj! Pa usedi se in
pomiri se! Pomenila se bova kaj, midva, stara pri¬
jatelja!«

255

In prijela ga je zaupljivo in ga vedla h klopi, da
je sedel.

»Tako, viš! Sedi, da te bo minila jeza. Pa z roko
si potegni čez čelo in oči, da ti bo izginilo izpred oči
tisto, ki te je tako prijelo. Tako!«

Za roke ga je prijela in mu jih položila na oči.
Potem je pa tudi ona sela k njemu:

»Vidiš, da ti je odleglo. Vse bo prešlo. In pozabil
jo boš kakor grdo misel, Hahaha!«

Primeknila bi se bila rada k njemu, a on se je je
otresel.

»Nikdar je ne pozabim. O, ne, ne! Ne morem je
pozabiti. Ne morem. Nič mi ni odleglo, prav nič. Ta¬
krat mi bo odleglo, ko ga dobim v roke in ga strem
kot glisto. Razumeš?«

Pomolil ji jfe pod nos stisnjeno pest.

»Še rihtarja bi in vse tiste, ki so bili zraven. Vse!
vse!«

Ona mu je pa rekla:

»Pusti jih! Jaz ti bom nekaj povedala.«

Pritisnila se je prijateljsko k njemu in mu s prsti
božala lase ob zatilniku. Toda beseda ji ni hotela
gladko iz ust.

»Veš, rada te imam. Prijatelja sva bila in poslej
bova še bolj, ko ni več Lucije. Kajne? O, povedala bi
ti, precej bi ti povedala, kaj sem vse naredila iz hre¬
penenja po tebi.«

Gregor jo je vprašajoče in mirno gledal.

»Kar povej!« jo je poprosil.

256

Tedaj se je Kočevarica opogumila in v silni sli
nadaljevala:

»Veš, Gregor, moj ljubi, jaz sem poslala Martinka
v grad — iz ljubezni do tebe, da te rešim copr¬
nice .'..«

Hipoma se je stresel in hitel:

»Kaj si rekla?«

Zapičil je vanjo oči.

»Beži! Beži! Kaj me tako gledaš!«

Prisiljen smeh je igral v njenih besedah. Nič ni
slutila, kakšen učinek je pravzaprav napravilo njeno
priznanje; zato je še predrzno dodala:

»Sedaj si moj! Coprnice ni več, hahaha!«

In zopet se mu je skušala prilizniti.

Takrat je pa nesrečni mož že stegnil krepke
roke, jo zgrabil za vrat ter sikal:

»Tako, ti si tista? Ti! Ti si mi to naredila! Ti si
me dela ob ženo! Ti!«

Prestrašena se mu je postavila v bran ter obupno
kriknila na pomaganje. A že je njegova pest zadrgnila
njeno grlo in zadušila klicanje. Slišalo se je samo gol-
čanje in hropenje, ropotanje pohištva, ob katero sta
se zadevala, vmes so se pa razlegale grozne kletve
Gregorjeve, Divje je sikal in davil njo, ki je bila po¬
vzročiteljica vsega gorja, ki ga je doživel in ki je po¬
gubilo njegovo ženo.

»Ti si tisti satan! Prekleta stotisočkrat!«

Dekla, ki je prihitela na pomoč in se potegnila
za gospodinjo, jo je zaman poskušala rešiti. Otresel

257

se je je kakor popadljivega ščeneta, da je bridko za¬
stokala, ko je priletela na vogal klopi ob peči.

In kakor bi se bal, da bi se mu ženska utegnila
izmuzniti, jo je poprijel in davil s slastjo in zadošče¬
njem, ko je vračal muke, ki jih je trpela njegova žena.
Samo še enžt želja ga je navdajala: maščevati se do
skrajnosti.

Tedaj je zagledal krušni nož na mizi in kakor
blisk ga je obšla divja misel. Segel je z desnico po
nožu in ga v tistem hipu porinil ženski v prsi.

»Na! Tu imaš! Na!«

»Lepa Kočevarica« je bolestno zajeknila in si pri¬
tisnila roke na prsi, prebodene in okrvavljene. Pla¬
nila je kvišku, a se takoj zgrudila; kri ji je brizgala
iz rane.

»Sedaj je pa dobro! Hahaha! Brez rablja in rih¬
tarja! Hahaha!«

»Smejal se je, ko jo je zaklal!« je pripovedovala
dekla. »Na ves glas se je smejal.«

Bila je priča groznega prizora, ki se je bliskoma
izvršil vpričo nje, ne da bi vedela, zakaj in kako, ne
da bi bila mogla le poskusiti preprečiti dejanje. Ne¬
znanski strah jo je obšel, da je pobegnila v največji
naglici iz hiše, da se reši in prikliče ljudi.

Pa tudi Gregor je bežal iz hiše, obrizgan od krvi
in z okrvavljenim nožem v roki.

»Hahaha!«

Ko je videl, da so Kočevaričine oči osteklele,
da so ji roke brezčutno zdrknile ob životu in da je

Zadnja na grmadi.

17

258

ugasnilo v njej sleherno življenje, ga je obšel zado¬
voljiv občutek.

»Hahaha! Ti imaš dovolj!«

Krohotaje, pa tudi grozeč je begal s Pristave.

Ko so privreli ljudje skupaj, so našli »lepo Koče-
varico« v luži krvi. Zgražali so se in vzklikali od
groze in začudenja, spogledovali so se vsevprek in
spraševali, kdo je to naredil in zakaj, a zvedeli niso
drugega kakor:

»Krznič jo je! Krznič!«

Tako je pripovedovala dekla, več pa ni vedela.

»Le zakaj?«

Pa nihče ni znal razvozlati strašne uganke.


Sedemnajsto poglavje.

Polonka — močna žena.

Grmada na morišču je dogorela. Hlapec je brskal
s kolom po žerjavici in poravnaval goreče ogorke na
kupček, da pogore popolnoma, da niti najmanjši ko¬
šček coprniške kosti ne ostane; zakaj coprnico je bilo
treba spremeniti v prah in pepel, s katerim se bodo
igrali vetrovi.

Pač je bil obred dolgotrajen, vendar so vztrajali
možje »od rihte« in radovedneži. Le malo jih je odšlo,
med njimi kaplan takoj, ko je z obsojenko izmolil mo¬
litve za umirajoče.

Polonka je s svojim pobožnim krdelom molila,
dokler je bilo na grmadi kaj videti.

»Za izveličanje njene duše,« je ponavljala po¬
gostokrat. Molila je prav iskreno, vendar so njene
misli uhajale drugam. Mislila je na gospoda bene-
ficijata.

»Da so le ubogali!«

Takoj se ji je nekaj na smeh napravilo, ko se je
dobrodušni Šamut pokazal njenim dušnim očem, in
potem se je ozrla za njim, ki je'bil med biriči.

17 ’

260

»Pomagal mi je! O, dobra duša, četudi biriška!«

Največ pa je mislila na Gregorja, na moža ne¬
srečnice in očeta njenih otrok. O, kako se ji je smilil!

»O, nesrečni človek. Kaj bo počel? Kam je šel?«

Domislila se je onega blaženega pričakovanja, da
jo popelje pred oltar, a potem so prišli trenutki, polni
grenkobe, ko se ji je izneveril in je obrnil svoje srce
k drugi. O, kako bridko ji je bilo takrat! Zapuščena!
Osamljena! On se je veselil ob drugi, a ona se je bo¬
rila, da je potlačila sovraštvo in zaničevanje, ki je
vstajalo v njenem srcu do njega. Tolažnica žalostnih
ji je pomagala, da mu je odpustila in tudi nje ni sovra¬
žila, ki ga ji je odjedla.

Ustrašila se je misli, ki se je v tistem hipu za-
blisnila v njeni glavi, češ: »Odjedla ti ga je bila! Lej!
Sedaj pa ima! Na grmado je prišla!«

Z vso silo je potlačila škodoželjnost, ki jo je ho¬
tela prevzeti.

»Usmili se je! Usmili se je, o Križani!« je vzdih¬
nila iz globočine, ko je premagala skušnjavo. »Dovolj
je pokore. Dovolj sta trpela oba. Usmili se jih!«

V duhu je gledala Gregorja od trenutka, ko ji je
zbudil nagnjenje, do danes, ko je zbežal od grmade,
prevzet od groze in žalosti. Kolikrat so se njene misli
zbirale okoli njega tudi še potem, ko bi bilo bolje, da
bi se ne bile. Kolikrat je spoznala, da vidi Gregorja
rajši kakor kogarkoli in da ji je bila njegova usoda
vselej zelo pri srcu.

»Kaj bo počel? Kaj bo počel sedaj?«

261

Iz premišljevanja jo je zdramil rezki glas sod¬
nikov, ki se je razlegnil vsiljivo, da je vsem dru
gim vzel besedo in so napeli ušesa v nemem pri¬
čakovanju.

Varuh postave, ki se je zavedal, da je utrl preko
težkih ovir pot pravici in izročil zločinko zasluženi
kazni, ni hotel zamuditi prilike opominjevanja in
svarjenja.

Svoj svareči govor, ki ga je govoril kakor zma¬
govalec, je končal:

»Takole, kakor ta zločinka, z mečem in ognjem
naj bodo pokončani vsi, ki se bratijo s hudičem in se
mu vdajajo; ki s hudičevo pomočjo delajo svojim
bližnjim škodo in ki skrunijo sveto Rešnje Telo, tajijo
pravo sveto vero in imajo hudiča za boga. — V
pepel sem jo spremenil, kakor terja postava. Ne
tiru in ne sledu ne sme biti za njo, ki se je bavila s
coprnijami. Veter naj raznese njen pepel na vse strani
in naj ga voda izpere v zemljo!«

Nato je z roko namignil rablju, ki je čakal z lo¬
patico v rokah.

Rabelj je stopil k pepelu in ga zajel z lopatico.
Zavihtel je lopatico nad glavo, da se je pepel razpršil
na vse strani, da se je ž njim igral veter in je trepetal
v solnčnih žarkih.

»Tako! Tako! Prav tako! Po postavi!« je odo¬
braval cesarski krvavi sodnik kretnje rabljeve, ki je
razmetaval pepel, dokler ga je mogel kaj dobiti na
lopatico.

262

Tedaj pa, ko je bilo vse zamaknjeno v cesarskega
sodnika in so radovedni opazovali rabljevo početje,
tedaj je sopihal po Brezju Gregor Krznič in se naglo
približeval groznemu kraju.

O, kako je grozil, kako divje kletve so prihajale
iz njegovih ust! Gologlav je bil in prsi je imel razga¬
ljene še od prejšnjega rvanja. V rokah je stiskal nož
in mahal ž njim po zraku, kakor bi hotel dajati grož¬
njam in kletvam večjo silo. In zdaj pa zdaj se je za-
krohotal. Grozno zadovoljstvo je zvenelo iz kroho¬
tanja.

»Hudiči! Sedaj pa imate! Sežgite jo! Sežgite še
njo! Hahaha!«

Množica se je iznenada ozrla in takoj jo je obšel
strah pred zbesnelim človekom, ki si je z nožem delal
pot. Bližnji so prevzeti od strahu odskočili, da ne bi
prišli pod nož. Nastalo je prerivanje in vpitje.

»Primite ga! Držite ga! Ob pamet je!«

Gregor je bil skokoma med množico, ki se je raz¬
mikala na vse strani pred njim, zakaj strašen je bil
z velikim okrvavljenim nožem v roki, s krvjo obrizgan
po rokah, obrazu in obleki.

»Kje je tisti hudič, ki je dal mojo ženo zaklati?
Kje je rihtar? Kje je šintar?«

Ko sc je Gregor zagnal proti gospodi »od rihte«,
je Janez Jurij Gottscheer obledel od strahu, zakaj uzrl
je krvavi nož, namerjen nase.

»Primite ga! Držite ga! Rešite me!« je zakli¬
cal cesarski sodnik v strahu za svoje življenje in

263

odskočil, da bi se pomešal med asesorje in našel
ondi zavetja.

»Zaklal me bo!«

Nenadni napad je vse zmešal, vsakdo je mislil
samo nase, na svojo kožo in skušal čim dalje proč od
groznega moža.

»Primite ga! Primite ga!« so vpili najsrčnejši
in se ozirali za možem, ki je imel cesarski meč,
in onimi, ki so imeli helebarde, a so pozabili na
orožje in imeli v mislih samo eno rešilno misel:
»Bežimo!«

Za usodo sodnikovo se ni nihče brigal.

Od žensk je bila ostala samo Polonka na mestu,
druge so se bile vreščeč razpršile.

Tudi ona se je prestrašila Gregorja, ko ga je vi¬
dela tako besnečega, tako grozečega.

»Ob pamet je! Sveta Katarina, za pravo pamet,
reši ga!« je vzdihnila Polonka iskreno in premišljala,
kaj bi naredila.

Videla ga je, kako je meril na sodnika in se mu
bližal skokoma. Spoznala je, v kaki nevarnosti je ce¬
sarski sodnik, ki se je neokretno motal pod hrastom
še potem, ko se je bilo vse razbegnilo, pa naj je imelo
orožje ali je bilo golih rok.

»Gregor!« je viknila, ko ga je videla, da se je
zagnal na oder, da se vrže s krvavim nožem na
sodnika.

»Gregor! Kaj delaš?«

In tedaj je skočila za njim.

264

»Gregor! Gregor, ne kolji!« je viknila še bolj pre¬
sunljivo, se zagnala in pogumno zagrabila oboroženo
roko. »Gregor! Gregor!«

V prvem hipu je hotel izviti roko, a potem jo je
spoznal in se vdal;

»Polonka!« je dejal. »Ali si ti' tukaj... Glej me!
Kaj so naredili!«

»Lepo te prosim, vrzi nož proč!« mu je rekla in
mu položila roko okrog vratu, ko je videla, da nje¬
gova besnost pojema.

Tedaj je izpustil nož, da se je zapičil v tla.

»Gregor, pojdiva domov! K otrokom pojdi!« ga je
prosila in držala za roko, da bi ga odpeljala, ko je
videla, da je postal krotak.

»Domov?«

»Pojdiva, otroci te čakajo!«

»Nimajo je več, o nimajo je!« je dejal z nepopisno
žalostnim glasom in se ozrl za cesarskim sodnikom, ki
se je bil medtem rešil med asesorje in drugo gospodo,
ki je bila postala pogumnejša, ko je videla, da ima
strašni človek prazne roke.

In ko je zrl nekaj trenutkov sodnika, je dejal:

»Ti si sodil! . , . Jaz sem tudi sodil in Bog ve, da
sem prav naredil.«

Tedaj ga je Polonka, ki se je bala, da ne bi zopet
vzkipel, potegnila za seboj.

»Pojdiva! Pojdiva! Tu je itak vse končano.«

In šel je za njo voljan in krotak in peljala ga je
nekaj časa držeč ga za roko. Ljudje so pa gledali za

265

njima, se spogledovali in se čudili nagli ^izpremembi
Gregorjevi, čudili se ženski, ki ga je ukrotila tedaj,
ko je vse bežalo pred njim.

»Čigava je?«

Kovač, ki je bil že izgubil strah z jezika in
se je bil otresel groze, je pa pokazal za njima in
rekel:

»Ali ste videli, kakšno moč ima ženska?«

Bolj prizadet je bil pa Šamut. Med svojimi tova¬
riši je stal, ko se je bil ustavil vrtinec, in gledal, kaj
bo, in mislil, kako je Polonka pogumna. Tedaj pa, ko
ga je odpeljala in je čutil, da tam ni samo pogum, ga
je obšla silna nejevolja, ki je ni mogel prikriti in ji je
dal duška z besedami:

»O, preteta coprnica! Mar bi bili to sežgali, ko
smo ono. O, kako me je varala! Meni je pomežiko-
vala, z drugim se je pa domenkovala.«

Tovariši so se škodoželjno smejali in se norčevali,
da je bil Šamut še slabše volje in je vzkliknil:

»Vse so coprnice! Vse bi sežgal!«

Cesarski sodnik si je pa sredi asesorjev in go¬
spode, ki se je zgrinjala okrog njega, brisal smrtni
znoj, ki ga je bil oblil. Vse čelo je bilo rosno, na kon¬
cih las so stale kapljice, roke so bile potne in srajca
je bila vlažna. Še se je tresel, ko je sprejemal čestitke
od gospode in so asesorji vzklikali:

»Čast Bogu, da ni bilo kaj hujšega! Bog bodi
zahvaljen, da so se gnadljivi gospod rešili! Sam angel
varuh jim je pomagal!«

266

Ko je pa cesarski sodnik prišel do moči in je be¬
seda zopet zdrsnila z jezika, tedaj je pa zbranim dejal
ogorčen:

»Sedaj ste videli, kaj mi je naredil ta hudič! Ta
coprnik farski! Ta od Nove Štifte! Ta mi je poslal
norca z nožem, da bi me zadel. Pa me ni! Jaz sem
zmagal! Ni več sledu ne tiru za njo!«

Nato je še s povzdignjenim glasom grozil:

»Pa tudi za njim ne bo sledu, ko pride v roke
meni in pravici. Vsi svetniki in sveta Devica naj mi
pomagajo, da ga dosežem, da ga zdrobim. O, takih
marter še ni videl svet, kakršne bom priredil copr¬
niku v talarju in poglavarju vseh klekaric te doline.
Gorje mu!«

Vsi so videli resno voljo cesarskega sodnika, ob¬
čudovali njegovo vnemo in mu pritrjevali vsevprek.

»V čast božjo in blagor naš naj se zgodi, kar
pravite! Sveti Jurij naj Vam pomaga!«

Prapravnuki lončarja Gregorja in Petrove Po-
lonke še dandanes gnetejo glino in »zidajo« lonce.
Šamut je bil še enkrat ulovil Polonko in ji očital, kaj
mu je bila obljubila, a zavrnila mu je, da je rešila go¬
spoda beneficijata sama, on pa še Krzničevke ni mo¬
gel in da mu ni nič dolžna. Na to ji ni mogel reči no¬
bene in niti poskušal ni razdreti poroke, ko sta bila
Gregor Krznič, mož coprnice, in Petrova Polonka
oklicana.

\

267

Rajhovko so bili pokopali, in ko je bila vsa taj¬
nost odkrita, tedaj ni nihče obsojal Gregorja. Celo
graščinska sodnija je molčala in ga ni preganjala.
Mnogi pa, ki so nekdaj verjeli, so začeli dvomiti, da
bi bila Krzničevka coprnica.

Cesarski sodnik Janez Jurij Gottscheer, čigar
pečat se še drži čarovniških aktov, pa ni dočakal ve¬
selja, da bi mučil »coprnika v talarju«. Beneficijat
Lamut ni prav zaupal zatrjevanju Ribničanov, ki bi ga
bili radi dobili nazaj in so mu pravili, da v Ribniški
dolini ni več tako, kakor je bilo. Ostal je rajši doma v
Beli Krajini, in ko je še zvedel za grožnje cesarskega
sodnika, ga je še manj mikalo čez Gorjance. Vselej,
kadar se je spomnil cesarskega sodnika, mu je prišla
misel: »Norec s postavo' v roki!«

* * *

Moji preljubi tržani iz Ribnice, ki so sedaj ogra¬
dili svoje sveto mesto s trami in deskami in si napol¬
nili svojo glavo s colami in kubiki, ne utegnejo pre¬
mišljevati o rečeh, ki so minile. Časi, ki so bili, jim ne
nesejo nič. Ti merijo trame in štejejo kubike, bero
borzna poročila in kalkulirajo. Ti se ne zavedajo,
kako lepa in zanimiva je sveta ribniška zemlja. Ne
utegnejo. Tem bolj vabim one, ki so si ohranili srce in
dušo pred potopom sedanje dobe, da gredo ob lepih
nedeljah večkrat iz trga mimo Miklovca, čez grajsko
dvorišče, mimo ječ in čez purgo, po lepem drevoredu
na strelišče in še dalje do onega mogočnega hrasta na

268

Starih njivah. Tam naj postoje, si odpočijejo in se ozro
okrog po sveti ribniški zemlji. Lepa je zemlja ribniška.
Ko bodo vodili oči od strmih sten Velike gore na
jugu do robov Male gore na severu, ko bodo gledali
Slemena pred seboj in vasi po ravnini in bele cerkve
povsod, tam Novo Štifto ter sredi trga sv. Štefana, ki
ga zaslanja na to stran široki grad, jih bo obšlo ob¬
čutje, da stoje na lepem kraju, na katerem pa je bila
pripravljena — žal in hvala Bogu — grmada za zadnjo
čarovnico.


Kazalo,

Stran

Uvod. 1

1. Na sramotnem kamnu. 3

2. Petrova Polonka.20

3. Pri lepi Kočevarici.34

4. Judeževi groši.52

5. V ječi.63

6. Gospod Mihel.74

7. Lov v Veliki gori.89

8. Pod mero.112

9. Krvavi sodnik na novem sledu.128

10. Pred sodbo.144

11. Glavna priča.163

12. Na tezalnici.181

13. Pravični na begu.204

14. Zmaga slepote.246

15. Klada in grmada.235

16. Osveta moža.248

17. Polonka — močna žena.259



NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

1400^0075473

5. Vili, 1946