Sad liberalizma pri šolah. (Konee.) Ločitev cerkve in šole pomenja — kakor smo zadnjič pokazali — da je šola brezverska. Ker pa imajo liberalci debela ušesa in navadno tndi ni6 ne berejo, kar jim nasprotna katoliška stranka razglaša, hočemo ljudskim pošteDjakom v pojasnjenje še enkrat ob kratkem stvar razložiti. Naši liberalni nasprotniki stvar prav grdo prebračajo, češ, da gre pri tej etvari le za to, kdo da je šolam nadzornik: posveten človek ali pa duhovnik ? Nadzornistvo šol zamore biti v posvfctnib rokah, in vendar šola samo zavolj tega brezverska ne bo. Nasproti pa tudi nadzorništvo v duhovskih rokah šole še ne dela verske, nego je kljubu temu lebko celo brezverska. Kaj po tem takem odloči, je-li šola verska ali brezverska? Edino le to, na kako stališče da se svetni ucitelj cerkvi in kršcanski odreji nasproti postavi. Po sedaj veljavni šolski postavi je vsakrščanska vzreja šolske mladeži edino le kateketu kot služabniku cerkve izročena, svetnemu učitelju se za to brigati ni. On spolnuje popolnoma svoje dolžnosti, če tudi otrokom nikdar imena Božjega, Božjih zapovedi, itd. ne omeni. On nema s cerkveno oblastjo, ta pa ž njim cel6 nič opraviti. Vsled tega je mogoče, da je n. pr. na Dunaju direktor pripravništva 1 uteran dr. Dittes; je mogoče in v mnogih krajib tudi v resnici tako, da je učitelj druge vere kakor so otroci, ktere podučuje; je mogoče, da so šolska berila za kat. otroke taka, da jih lebko tudi turški ucitelj za svojo šolo rabi. V tem tedaj jedro brezverske šole tiči, to je locitev cerkve in šole! In to prosimo svoje nasprotnike prav dobro si zapomniti, da nas ne bodo vodno pri gg. učiteljih ovajali, češ, da boče ,,Gospodar". ali ,,pravna" stranka nadzorništvo šol zopet duhovnikom v roke spraviti! Vprašamo zdaj: je-li ta ločitev dobra? Zdrava pamet, namen človeštva in poklic sv. kat. cerkve, kakor tudi ozir na modro, vspešno vzrejo mladeži natn pravi na ves glas, da ta ločitev ni dobra, marveč škodljiva na vsako stran. S to ločitvijo se je podkuril r a z p o r med učitelji in — katol. cerkvijo, kterej je vendar učitelj, ako hoče katoličan ostati, pokorščino dolžen, kakor vsak drugi vernik. Res, da ta sovražni razpor še ni povsod se pokazal, in posobno slovenskim učiteljem na čast smemo reči, da menda po večini niso tako rogati proti kat. cerkvi, kakor muogo njih vrstnikov. Doživeli smo že mnogo učiteljskih shodov, v ktcrib se je očitno sovraštvo proti kat. cerkvi, proti krščanstvu in krščanskemu življenju pokazalo. — Minister uka, pl. Stremayr, je lani mcseca oktobra ukazal dunajskim učiteljem narodnih in inestjanskib šol, da so dolžni nadzorovati šolsko mladež, kadar je pri svetih opravilih. Kaj se zgcdi? Proti tej naredbi ministrovi se ustavi meseca aprila t. 1. šolski nadzornik 5. dunajskega okroga., Fr. Bobies kotprvosednik stalnega odbora avstrijskili učiteljskih sbodov, ter pošlje ministru protest, češ, da se starišem kakor otrokom ,,zapovedati" ne sme, udeležiti se svetih opravil, da torej tudi ueitelji dolžni niso, mladež pri cerkvenib opravilili nadzorovati! — Ta upor svojega služabuika kaznuje minister s tem, da mu 31. maja t. 1. nadzorstvo vzame. Na to nastane strašen ropot po vseb liberalnih novinab, ki tirjajo, naj se ubogi minister v prihodnjem drž. zboru zatoži zarad — pielomljene ustave! Od vseb krajev pošiljajo zdaj učiteljska društva zaupnice liberalneniu Bobiesu in nezaupnice ministru, tacli učiteljsko drustvo mariborskih učiteljev jc to storilo in s tem pakazalo, da je po večini svojib udov ravno tako zagrizeno v verskem oziru, kakor rudečkarski Bobies. Ob enem so se učitelji in obe učiteljci mariborske dekliške šole proti povelju mestnega šolskega sveta letos na Telovo skujali, ter otrokom naravnoč branili, da ne smejo k procesiji, in ko je vendar mnogo deklet svečanosti se udeležilo, so učitelji in učiteljci — doma ostali!_ — Če se toraj od strani učiteljev in učiteljskih društev neposrednim in najvišjini šolskim oblastnijam glede svetih opiavil nepokoršina tako očituo kaže, zamore le sovraštvo proti krščanstvu terrn krivo biti. To pa je strupeni sad ločenja cerkve in šole; kajti mnogi, na prav nizki stopnji izobraženja stoječi učitelji mislijo, da morajo zdaj, ko jih je postava cerkveni oblasti spodmaknila, proti cerkvi in vsem cerkvenim naredbam in opravilom delati in se tako prikupiti libcralceni, ki posebno po mcstib zvonec nosijo tudi v šolskili svetih. Po liberalni postavi so se zli duhovi poklicali, zdaj jib pa še minister zakleti več ne more! Ta razpor med šolo in cerkvijo dela tudi razprtijo med liberalnimi učitelji in poštenimi, svojemu poklicu zvestimi kateketi, kakor tudi med posvetnimi učitelji, med kterimi je še hvala Bogu zadosti poštenib katoličanov, kterim se gnjusi nespametno in prcgresuo hujskanje svojih tovarišev proti kat. cerkvi. Pri takem žalostnem stanju se mora človek res čuditi — da ostrejo no rečemo — ncpremišljenosti Vošnjakovi, ki je v celskem volilnem shodu kvasil in zdaj v „političnih listih" zopetfrazo ponavlja: ,,V šolski postavi je vstvarjena trdna podlaga za ljudsko omiko." Ce liiša poka, mora pač podlaga slaba biti, in razpok jo v novcm šolkem hramu tako očiten, da se zakrivati več ue da. In če se en del učiteljstva pri vsakej priliki proti krščaustvu in kat. cerkvi tako očitno s o v r ažen kaže, je to jako nevarna podlaga za ljudsko omiko; kajti kdor tako dela ia versko podlago pri drugib spodjeda, ni omikan iu tudi prave omike ne širi, marveč je neotesanec, če se tudi za kakega ,,doktorja" šteje. V resnici omikan človek spozna, da človeštvo kakor posamezni človek brez kiščanstva duševni spačeuosti zapado, da brcz krščanstva države, narodi in družine obstati ne movejo. Slednjie nam mora vsak pameteii človek pritrditi, da o krščanskej vzreji šolske mladeži ni govoriti, ako se svetni i n duliovni učitelj krepko ne podpcrata, na čvrsti podlagi krščanskokatoliškib načcl vzajeinno iu složno nc delata. Odgoja mladeži — to pripoznavajo vsi umni pedagogi — se niora rršiti v lepeni soglasju od straui vseb, kterim pripada prevažna naloga vzrejali mladež. To pa velja v prvi vrsti o krščanskej vzreji, katcro ])oudarja tudi nova šolska postava kot najvišji namcn vsega šolanja, kaiore želijo najbolj pošteni krščauski starsi, katerc tako živo človeška družba potrebuje, ker jo čedalje bolj razdeva dub brezverstva, brezbožnost in splošna nepoštenost. Vzajemna, soglasna krščanska vzreja pa ni, če vsled prenaglene šolske postave učitelj, imajoči največ ur odmerjenib, vse le kateketu sameuiu pripusti, vrli tega pa še, kakor prežalostue skušnje učijo, mnogokrat kateketa naravnoč overa ter otroke moti. Pri mrzli peei se po zimi ne ogreješ; tako mora tudi otroško srce mrzlo ostati, ako veje v šoli ledeni veter verske mlačnosti ali pa celo mrzenja do vsega krščanskega življenja. V 2 urali na tjeden ne opravi kateket nič, posebno ^daj ne, ko so prismuknjeni pedagogi šibo iz šole odpravili ter je mladež posebno v mestih tako razbrzdana, da zgublja kateket skoro polovico vsega njemu odmerjenega časa z opominjanjem otrok, da naj vendar pri miru bodo, kar je skoro vselej zastonj. Da bi le ljudje, ki bočejo o šolskih zadevah govoriti, tudi poznali človeško srce, ki je vsled greba polno napak, množečib se z leti človeškega življenja! Tu je treba •—in to posebno vmladib letih — vednega, krepkega zdravila, ki ga edino le kvščanstvo podaje, ako se mladež po prizadevanji blagih učiteljev krščansko misliti, čutiti, živeti navadi; če vidi na učiteljih samili oastnih izgledov krščanskega življcnja in vcdeuja. Ce pa vsega tega ni, če še otrok leta in leta dni videti mora, da so sveta cerkvena opravila, služba Božja, zakramenti, oeitua molitev itd. stvari, kterih se otroci — proti željatn svojib staršev — sami ogibati morajo, če otroci še čujejo, da učitelj ali prismojena učiteljica kateketu naravnoo nasproti dela, —če je tako, potem ne govorite vee o krščanskej vzreji šolske mladine, maiveč pripoznati morate, če ste odkritosrčni, da je ločenje cerkveiu šole začetek brezbožnosti in spačenosti! Te ločitve tudi nibče drug v svet zagnal ni, kakor le zagrizeni sovražniki kat. cerkve. Zato ima dr. F r i e d b e r g, profesor prava (!!) v Lipsiji in Bismarkov učeui oproda ali pomagač, v svoji osnovi za vničenje kat. cerkve na Neniškem tudi točko ,,ločenja cerkve od šole." In vse, kar se z liberalizmom ponaša, kriči za njim: Tako je: cerkev se mora popolnoma šole ločiti! In ta krič gre tudi po naši slovenski domovini, in ravno oni ljudje, ki si po vsej sili prisvajajo privilegijo, da so ,,omikani" in nsvobodni", najlmjše kriče za to ločitev, ki je vir nešteviluib spak in neotesanosti. Prepuščamo bralcem v dalje razmišljevanje, kaj da se jc doseglo s tem, da so oni, ki gg. učiteljem službo in plačo dajejo, skoro povsod naši n a r o d n i nasprotuiki. — Omenimo naj le še, kako budo da bo ta čisto nepotrebna ločitev sčasoma prizadevala kršcanskim srenjam, ki ne bodo niogle, razen za drago plačo, dobiti sposobnih orgauistov, ker se pripravuiki orglati več ne učijo! Lepo narodno cerkveno petje se bo sčasoma, ko ne bo umnib in izurjenih voditeljev, celo pozgubilo.  Glede na vse to in na mnoge druge sitnobe, ki so navstale vsled tega, da je ucitelj proti vsemu vplivu cerkvene oblasti po postavi zagrajen, naj sodi svet, koliko resnice da je v besedah dra. Vošnjaka, da ,,se je ljudstvo že vživelo (krasna slovenščina!) v novo šolsko postavo!" — Prazna domišljija, v kterej se le liberalstvo zibati zamore.