738
Slavko Kumer
OBČUTJE
SANJARJENJE ZA ZIMO
Poleti bom v sinjih večerih odšel po stezah, skoz klasje bodeče zagazil bom v mehko travo . . . Kot v sanjah občutil bom roso in hlad na nogah in pustil, da veter umival mi golo bo glavo.
Ne bom nič govoril, še misel bom vsako odpodil, a v dušo vihravo brezmejna ljubezen bo lila in daleč, kam daleč v naravo bom srečen zablodil, poln sanj, kot da z mano bi ženska hodila.
Pozimi se vgnezdiva v rožnat predelek vlaka,
v bleščečo sinjino tkanin. Lepo bo, saj gnezdo poljubov naju pričaka
v mehkem udobju blazin.
Zaprla boš veke, da ne bi skoz šipo ujela
nakazanih večernih strahov, teh steklih pošasti, teh senc iz krdela
demonov in črnih volkov.
739
Šest pesmi Arthurja Rimbauda
Potem boš na licu zaznala kot rahlo šcemenje . . . prav rahel poljub, kakor blaznega pajka vrvenje, ki bega in vrat otipuje . . .
In rekla boš: »Išči!« ter nežno sklonila glavo; glej, to pa bo trajalo dolgo: ni najti lahko te stvarce, ki rada potuje . . .
PRVI VEČER     Na sebi ni dosti imela in krošnja je kar naprej poredno pred šipe molela oči radovednih vej.
Polnaga je v mojem fotelju sklenila v naročju roke. Na tleh pa so v sladkem brezdelju drhtele ji drobne noge.
Voščeno žoltj žarek je taval po njej, kot izgubljen, vseokrog, zdaj k ustnicam, zdaj obletaval ji prsi — kot muha glog.
Poljubil sem gležnje ji čedne. Grob smeh se ji vnel je v očeh, in prhnil v hihitke poredne, v kristalno čaroben smeh.
Pod srajco si je potegnila na varno noge:  »To pa ne!« A vendar mi je dovolila predrznosti še in še.
Ko — revice utripajoče — oči sem ji ljubil drhteč, je trznila z glavo, da noče, češ: »To je pa že preveč!
Mar misliš, gospod moj premih . . .«
A jaz sem ji prsi prekril
s poljubi, ki so izvabili
ji smeh ves predan in vabljiv.
Slavko Kumer
Na sebi ni dosti imela in krošnja je kar naprej poredno pred šipe molela oči radovednih vej.
SPEČI V DOLINI    Kotlina zelenja; v njej poje si reka in trave bleste se v srebrikasti štreni voda; iznad gore ponosne pripeka v njo sonce; globel se od žarkov vsa peni.
Z odprtimi usti, brez kape na glavi in z vratom v svežini sinjkaste rese, leži mlad vojak; pod nebom spi v travi, ves bled v zelenini, ki luč po njej pleše.
Z nogami sred mečkov spi ves nasmehljan, kot fantek bolehen spi, v sen zakopan. Narava, ogrej ga, zaziblji, obudi!
Zaman ga v nosnice ščemijo vonjave:
z desnico na prsih leži sredi trave
ves miren. S krvavo strelino na grudih.
MOJE BOHEMSTVO    In šel sem, z rokami v raztrganih žepih; površnik postal je nekak ideal; pohajal sem, Muza, in bil tvoj vazal; oh, koliko sanj na teh mojih potepih!
Na riti so hlače kup lukenj imele,
jaz, Palček, pa koder sem hodil, vseskoz
sem trosil sled rim. Moj dom je bil Veliki voz
in zvezde na nebu so blago šuštele.
Poslušal sem jih po kantonih sedeč v septembrskih lepih večerih, čuteč, kako me hlad rose kot vino krepča.
In zlagal sem pesmi v prividih večera in kakor na liri na čevljih ubiral elastiko strgano, z nogo v bližini srca.
740
741
Šest pesmi Arthurja Rimbauda
VENUS    Kot iz zelene železne krste se kaže ANADYOMENE     iz starinske kadi bedasto leno in topo
glava kopalke: lasje se cede ji od maže, vse na njej z ženskimi čari kaj skopo.
Vrat je siv, zamaščen; pod njim so lopatic štrline;
hrbet zveriženo zvija se, pada in rase;
ledja čezmerno napenjajo svoje obline;
tolšča pod kožo nabrana je v ploske klobase.
Vrh hrbtenice rdi; od vsega telesa pa veje čudno odvraten zadah. In marsikaj bi natančneje dalo se s povečevalnim steklom odkriti.
Ledja krasi ji graviran napis: CLARA VENUS;
a gibalo telesa v ogromni je riti,
lepi od gnusnega čira, ki zaljša ji anus.
K pesmi Moje bohemstvo: Palček je glavna oseba iz istoimenske Perraultove pravljice, fantek, ki po poti stresa kamenčke, da bi se znal vrniti.
K pesmi Venus Anadyomene: Tako se imenuje Rafaelova upodobitev boginje Venere, hranjena v Vatikanskem muzeju. Clara Venus — v tej zvezi najbrž: bleščeča Venera.