—    196    —                                                                    1
L o č i t e v.
Veseli smo pri peči tam sedeli,                 Od drage materc mi je oditi,
Pobožne peli stno božične pesni,               Kjer v njeni sem ogreval se ljubezni,
A zunaj ostro bril jc vcter besni               Oditi tja v življenja boj srditi. In kupoma sejal je snežec beli.
Zvonovi verne vabiti so jeli                       Zgrabili bodo me viharji rezni,
K polnočnici. . . Na noge! — Veter resni    Hoteč na potu me ugonobiti, Pred pragom zgrabi nas na levi, desni,    A zmogel bo jih vere ščit železni. Da k peči gorki smo nazaj želeli.
Janko Cvetkov   .