Letnik II.	v lažnjivi obleki.	||| 22.
Izhaja v mesecu (dvakrat, kedar ga je volja. —- Velja'čelo leto 2 gold. 40 kr. , pol leta Tl gold; 20 kr, četrt leta 60 kraje. Posamezne številke se dobivajo po 10 kr. v K1 e r r - o v i bukvarhiči na vdlikem trgu št. 313.
Policijsko sporočilo
o razmerah kranjske dežele.
■ Podpisani pošlje š tem dolžno mesečno sporočilo o najnovejših dogodbah in vsled teh prenarejenih' razmerah kranjske dežele, iz kterega se to-le razvidi:
| Gledč javne varnosti in varnosti lastnine se ni nič kaj pomenljivega pripetilo: Ubit je bil le en barantač, nekaj pretepov in vsled teh ranjenih oseb, nekaj tatvin in enakih malenkosti, to je vse, kar se zamoro o tem poročati.
Važneje pa so pregreho na političnem polji, kterim se mora toliko veči pomen pripoznati, ker merijo na to, da bi Avstrijo, da bi svet prekucnile. V tem obziru se poročajo sledečo važne dogodbe.
Slovenskih listov nismo zamogli niti konfisčirati niti tožiti, ker niso imeli prav nič nevarnega ali vsaj spod-tekljivega; tudi jih žalibog premalo izhaja in še ti v jako pičlih iztisih, tako, da bi vrednost kohfisciranega papirja no plačala stroškov konfiskacije, tožbe in razsodbe, ktere bi morali vsled oprostenja zatoženca po porotnikih plačati mi iž lastnega žepa, oziroma iz davkarske blagajnice. Porotniki nam niso ugodni.
Zarad klica ^živijo“ imamo zaprtih nekaj čez petdeset grešnikov, kteri so vpleteni v pravde. Tudi je nekaj taborskih svetinj vplenjcnih, med njimi petero srebernih, druge nimajo dokaj vrednosti, ker so le svinčene.
Sporočilu pridan je dalje zapisnik sumljivih oseb, ktere dišijo ali smrdč po slovenizmu. Ker bi bilo jako dobro, da bi vsaka njih imela lastnega angelja, kteri bi jo spremljal po dnevi in po noči po vseh njenih potih, sedanjo število naših angeljev varhov pa ie nrepičlo .1111 bi ponižno prosil, da se mi pomnoži ta straža, ker zdaj ne more zadostiti svoji nalogi, kajti v sedanjih važnih časih je že hud pogled nevaren Avstriji; če kdo kacega uradnika grdo pogleda, naj bi se že dejal v sodnijsko preiskavo zarad nevarnega žuganja; .Uradnikov ne plačuje kmet zato, da bi jih grdo gledal.
Najbolj sumljive osebe se pridno opazujejo. Kdor v gostilnici zahteva ruske sardine ali v kavarni ruski čaj, je sumljiv, da stoji v skrivni zvezi z Rusi; prav tako nevaren je tudi požirek roštopšina, kteri vpijani človeka s prijaznostjo do Rusov in zbuja-simpatijo do njih. Pričakujem zlasti sedaj, ko proti nam nevarnost po ruskem orožji, prepovedi vsega, kar se iz Rusije vozi v Avstrijo sploh in na Kranjsko posebno. Dokler ni te prepovedi , se do sumljivih oseb ne more javno postopati.
Predrznem se vprašati, aji mi je dovoljeno in afi ne oskrunim s tem svoje časti, da se vpišem'v čitalnico in pristopim k „Sokolu“; namen moj Vam je znan, navdušenosti do slovenstva temu mojemu vprašanji ne boste podtikali.
Nemška reč se prav veselo razvija, pruskih čutil ni zapaziti. Bilo je nekaj častitih, za našo ustavo jako zasluženih mož tukaj zbranih, ktere so sumičili Slovenci, da so Prusi po mislih. A to že zato rie morejo biti', ker jih Slovenci črtijo in črnijo. Kogar se loti ta zarod, na tistemu je gotovo kaj dobrega, na česar se mora pri službah ozirati. Pri tej priložnosti omenim le memo grede, da Slovenci tudi mene črtijo.
Žal mi je, da ne moram sporočati o kakem uporu itd., pa to ni moja krivda, kar naj se mi ne jemlje za zI6.
Vohun, sporočevalec. '
Nujna vprašanja.
Ker so Janjčani in Velčani že nastopili po sodniji jim naklonjeno kazen težke ječe, se stavijo sledeča nujna vprašanja:
1.	Kedaj se bodo obsodili mačje-muzikalični Kočevci
in na koliko tednov, mesecev, let?	„
2.	-So li hudodelniki v Novi vasi na Stajarskem že nastopili svojo kazen zarad silovitega napada. Slovencev ?
3.	Kak vspeh je imela gotovo temeljita in pravična preiskava zoper silovitneže v Celji in Ptujem?
Ta vprašanja se stavijo zato, ker je po dogodbah v omenjenih krajin kar ko bi trenil vse potihnilo in se je bati, da bi se pregreha ne pozabila in hudodelniki, kteri brez vsega dvoma zdihujejo v hudem preiskavnem zaporu, v ječi ne zastarali. Morda pa se bo ta stvar zasukala tako, da je bil voditelj teh nepostavnih škandalov kak duh in morda zopet slovenski, kterega so na Ježici zasačili. Stvar je nujna, tedaj prosim pomirljivega odgovora, če ne, me bodo Slovenci, pri kterih sem že tako v slabem imenu, javno dolžili pristranosti in me lažnjivko psovali.
Razžaljena enakopravnost.
Grajšinski ferboltar.
Tri sto medvedov, buzaraca, per mej kokoš, pa nič klet! Ge b’ bil še vlan kdo prerokoval, da se bo letaš tako godil, b’ ga bli s kor križal, najmanj pa b’ bil prišel v luknjo zavolj „draženja in strašenja narodov“, koker se reče prov po slovensk. Pa sej je tud tist Napoljon na kol steknil, zoper kar nima nobeden drug nič, koker Napoljon sam.
Veste, zdej sem se pa na politiko vrgel. Berem po deset cajteng na dan, zato pa tud kej vem, da se tudi v po-litki ne dam predat. Tam okol Pariza ni menda nič novga; Prajz gleda v Pariz, Francoz pa iz Pariza, in toko gleda eden druzga, koker lisica al lesjak goloba v golobnjak al pa mačka tiča v foglovž, al pa koker nemčurji v državnem zboru ministre. Per mej ko-kuš! K’ sem bral tiste pridge nemšku-tarskih abortnarjev zoper Potočka in Petrinota, sem s’ preč mislil: „Aha, to je pa zato, k’ tist abortnarji ministram krem zavidajo. Ke b' bli sami ministri, b’ čez ministre ne zabavljal“.
Glih toko sem s’ mislil, pa so mi prišle tud tiste žabe na misel, k’ so' nad volom kvakale, ker je bil več od njih. Se že lahko kvaka, k’ je skrit v mlak, k' se zarije v blat. Na suhem b’ se žaba težko vola lotila. Gun ab-ortnarji so v varnost v državnem zbor, al koker se reče, raj s k rat, in se zarinejo v svojo ferfašengo al ustavo, da jim ne more kdo kej; polej pa kvakajo nad ministram, k’ jim nič ne more! Nej se pa ke drgod podstopjo!
Ne vem, zakaj tih govorov v cajtengah niso konfis-ciral! Ge so ktere cajtenge le kdej dišale po takih prid-gah, so jih preč konAsciral; zakaj nek tih abortnarjev ne konfiscirajo?
Men se je ena prov Aetna pergodila. Sedim v kofe-havs in premišljujem, kar sem bral. Se vsede k men en znane in tako začneva mal politizirat. Zraven naj je bral eden cajtenge, k' ldje pravjo, da je policajšpicelj. En cajt govorva, polej pa gre on na svojo, jest pa na svojo. Al drug dan dobim cuštelengo k rib ti. Sam nisem vedel, zakaj, in nobeden drug, kterega sem prašal za uržah, tud ni vedel. Toliko sem bil žiher, da „živijo“ nisem zaupA pa tudi nisem vedel , da bi bil s kako arugo besedo avstrijsko cesarstvo v nevarnost spravil. Firbčen tedaj, kaj bo, grem h policiji. Stopim pred komisarja in ta me trdo prime, koker da bi bil jest včeraj v kofehavs regirengo šimfal. Tri sto medvedov! Jest, da ne, on, da ja, in na zadnje mi povč še besede, s kterim sem ministrom eno po žnablih dal. K’ slišim te besede, se smeha ne morem zdržati. „Buzaraca“, pravim, „teh besed jest nisem govoril, le bral sem jih; govoril jih je eden v državnem zbor“. Komisar nekaj mrmra in me spusti z opombo, da naj od zdaj za naprej nikar na glas ne berem govorov v cajtengah, če ne bi kdo mislil, da so moji in „quod licet bovi, non licet Jovi“ al tako nekak rekoč me izpusti.
Dete šentaj! Zato k’ je na Dunaj en abortnar čez ministre zabavljal, bi bli pa mene ■ tukaj kmal konAsciral! Permaruha! Poli tka je nevarna, boljš je krompir vahtat. Per mej Dunej, buzacajna, tri sto medvedov, permaruš pa nič klet.
Koreljnu.
slovenski puščavi Se tiček rodi,
V	samotni zabavi S čuvaji živi.
Slovenske sestrice Ne marajo za-nj;
A nemške deklice Gotovo še manj.
Za-nj družba ne mara In on ne za njo;
V	samoti se stara, Zabavlja z roko.
Marljivo nabira Škandale vse dni,
Se ndrodu vpira,
Le za-se skrbi.
Škandale kopiči . Slovencem na prid; Ge kdo ga sumiči,
Se skrije za zid.
Iz ranjc’ga Slovenc'a Postal renegat;
So „grablje“ mu senca, A postelja „blat’“.
Najslajši dišave
On spravi v „Tagblatt“, Obrite tud’ glave Znd svinjske pobrat’.
Ta pevec se trudi,
Le „grabljem“ živi; Nihče ga, ko zgrudi Ga smrt, ne zgreši.
Prešerinček, a ne „doktor“.
Pomenljivi priimki.
Nekteri imajo priimke, da se človek kar za ušesa prime , ko jih sliši. A ker si nikdo priimka ni izbral sam, se mu ne more za greh ali prestopek napada tujih ušes šteti.
Pač pa razžalijo lepopisje, oči in lepoznansko čutje nekteri s tem, kakor te priimke v pisavi pačijo. Ge človek pogleda podpis, večidel že ugane politični značaj podpisane osebe. Dokažimo to na podpisih po „Brenceljnu“ že dobro znanih oseb. Tukaj jih je nekaj.
Župan ljubljanskega mesta se podpisuje: „Suppan“. V tem imenu je en „p“ odveč, tega nam mož z vso odvetniško bistroumnostjo — če je kaj ima, pokazal je še ni — ne bo odpravdal. Ta „p“ je že pomenljiv; kakor „p“ v njegovem priimku, je on sam odveč Ljubljani, kranjski deželi, človeštvu; kakor bi ime „Suppan“, zgu-bivši nepotrebni drugi „p“, na vrednosti nič ne zgubilo, tako bi tudi Ljubljana, zgubivša svojega sedanjega župana, ne bila čisto nič na slabšem. Pa brez zamere, gospod dr. Suppppan!
Naš Korélj se podpisuje: „Deschman“. Korenina tega imena je slovenska, vsaj na pol. „Ex ungue leo-nem — ex nomine renegatum“, ali po domače: Po lastnoročni pisavi svojega imena se Korelj izdaja, da je renegat. Dal mu je nekaj nemških črk, da imé stori že Nemca. Bi ne bilo okusnejše, Korelj, ako bi se prav po domače pisal: Dežman? Morda bi potem ne vedel vsak, da si renegat! Kaj misliš, Korelj ?
Ako bereš nepotrebno razširjeno in našopirjeno imé: „Sawaschnigg“, boš pri tej priči uganil, daje lastnik njegov Zdešarjevi Juri iz Dobrove, zdaj nemškutar in šolski svetovalec. Da-si ga ne poznaš osebno, boš sodil že po z nepotrebnimi črkami zagojzdenem in napihnjenem imenu, da se gosp. Zavašnik radi šopirijo, telesno in duševno, kajti bore Zavašnik bil bi priprost kranjski Juri, ne pa preširen šolski ogleda in zdaj celó svetovalec. Kedar Jurček obogati in oslovi, si olepša hišo z nepotrebnim, neokusnim orodjem. — Rimljani so prstene grobe belili.
Ves drugačen je gosp. Lesjak, kteri se podpisuje: „Lesiak“. Mož je črki „j", ktera je vsled slovenskega pravopisja njegovemu imenu prav tako potrebna in pristojna, kakor na pr. njemu učiteljska plača, odžagal rep in jo spremenil v črko „i". Tedaj se predstavlja ime, kakor lesjak brezrepa. Sužnji so imeli že od nekdaj znamenje tujega gospodarstva na sebi; lesjak pa ostane tudi brez repa lesjak, tedaj je obrezano ime pri njem le znamenje nemčurske sužnosti, v kteri se pa mož na videz prav dobro počuti.
Celjski predstojnik je skril svoje slovenske berglje pod nemški plajšč „S chonwetter“; a povsod iz tega plajšča gleda „Senbeder“, kterega se c. k. mož sramuje. Varujte se, gosp. predstojnik; neki paragraf Vam dobro znanih postav prav jasno govori o pokvarjenji imen in zgodilo bi se Vam, da Vas zaprd zarad neresničnega imenovanja (Falschmeldung“, da me boste razumeli). Tudi bi ljudje po Vašem podpisu sumičiH, da ste Vi slovensk re-negat, Kar bi ne bilo lepo.
Naš Cene na Dunaji se sramuje črke „j“ v svojem imenu ter se podpisuje: „Klun“. Črka „j“ je pa prav slovenska, „1“ brez „j“ je kakor Cene brez domorodstva ali kljun brez jezika. Naš Cene ši je tedaj izruval slovensko pero iz repa in je zdaj nemškutarsk tič in slovensk renegat, kajti rane po izruvanem slovenskem peresu mu ne bo zacelilo niti Dežmanovo maslo, niti mazilo za 4000 gold.
Oča Malič so se zavili v „Mallitsch“ prav tako, kakor so si naročili iz Gradca nemških jabelk in jih razstavili za slovenske ali vsaj kranjske, kajti na Maličevem vrtu ne raste nič slovenskega.
Še mnogo imen imam, kteri mi žalijo oči, kedar jih berem; a za danes zadosti. Kedar se bo sestavljala kranjsko- in štajarsko-nemčurška slovnica, bom nadaljeval,
„Brencelj“, jezikoslovec.
Gospod Dežman!
Zakaj ste se podstopili, z gosp. dr. Bleiweisom češnje jesti? Saj Vam je znan pregovor zarad velikih gospodov in češenj! In pa kaj taeega se podstopite storiti v „Tagblattu“, dasiravno je še le kratko prej se valjala brezijska svinja po njem! Vam ni mar odprt noben drug list, da bi se v njem umivali, če kaj blata dobite na vest? No, če je že „Tagblatt“ zadnja struna, na kteri
fodete svoje „grabljanke“, bom jaz iz_ stare prijaznosti am ponudil kotiček, da se v njem umivate in češete. Menda ne boste delali napotja in boste z vsem zadovoljni, ker že zdaj brišete svoj lepi obraz s tako umazano cunjo, kakor je „Tagblatt“. Samo to si prej izgovorim, po slovenski jo bova mahnila po dr, 'Bleiweis-u, če se skrha Vaše pero, bom pa jaz pomagal. Da bi bili po meni dali preklicati novico, ktera Vas je dolžila, da ste iz gole prijaznosti do Scbreya počrnili druge profesorje, vsak bi Vam'bil verjel, da je ta novica laž; „blatnasta“ cunja pa Vas je še bolj počrnila, nego Vas ljudje že tako malajo. Vi ste včasih, zlasti v deželnem zboru, tudi radi malo „špasni“, tedaj bo tudi bralcem pomagano.
Ergo, drugič nima gosp. Korelj Dežman besedo.
Modri sklepi mestnega zbora.
V Radolj ci na Gorenskem, ktera je imenitna zarad brezijske svinje, ktero je y,tagblattovi“ dopisun tam zavohal, so bili visoki jagnjedi pred cerkvijo posekani. Strašen krik po mestu in vsled tega dopis v „Tagblatt“, kteri je posekana drevesa z Znano umetnostjo prekucnil na gosp. župnika. Kaj storiti, da se maščuje hudodelstvo! Gosp. Gustav grof Thurn, znan po tistem edinem glasu, kterega je bil dobil pri volitvi - v Tržiču, skliče mestni zbor, kteremu je poglavar, da bi sodil grešnika. Bazen njegove osebe je v mestnem zboru še nekaj nemškutarjev,
kar omenimo zarad tega, da bi se ne mislilo, da v Rado Ijci raste le slovenska ljulika.
Možje si vbijajo modre glave, kako bi spravili visoka drevesa zopet k cerkvi; da bi jih namalali na zid, ne gré, kajti cerkev je prenizka in v zrak še celó, „tag-blattovi“ dopisun ne more malati. Vrh tega je malanje prišlo ob čast — po znani brezijski svinji, druzega načina pa ni najti, kteri bi jim „pricopral“ dolgo senco pred cerkev in vrh tega senca ne naredi drevesa, timveč le drevo senco, v kteri bi se radoljška gospôda med mašo hladila.
Tedaj ni druzega, kakor da se obsodi župnik, da jih plača. A po kteri meri se bo merila visokost dreves, da se preceni vrednost? Oglasi se nekdo, kteri se je v šoli nekdaj učil meriti visočino dreves, a le kedar stojé po konci. Dobro! Na Župnikove stroške se imajo tedaj postaviti posekana drevesa v zemljo in sicer drugo vrh druzega, da bo učen mož računstva vse ob enem zmeril. Predlog je dober in se sprejme.
Da bi se pa dalje gosp. župnik svojeglavno ne pod-stopil kaj storiti brez srenjskega vtikanja in županove vednosti/ se sklene, da- bo odslej zarad vsake stvari po-prašal mestni odbor ; tako na pr. če se v cerkvi vjame kaka mi|, se bo javno odločilo, ktera mačka naj jo pohrusta ali kam naj se pokoplje.
če ta dogodba ni resnična, „Tagblattova“ svinja ni bila nikdar obrita in pomalana.
Pogovori.
Jaka. Zakaj Dežman, varh in čuvaj kranjskih nabasanih živali, živine, -tičev in tnrčesov, tako rad pripoveduje, da je dr. Bleivreis deželni živinski zdravnik?
Tone. To je, primaruha, jako težka zastavica; kajti, kdor v Dežmanovin zmešanih možganih zasledi kakov red, ta zn4 več ko hruške peč'. Toda prav zdaj-le se mi je nekaj zasvetilo, morda jo vendar-le uganem.
Jaka. No, no, le naglo, da ti ne uide. Jako mi vstre-žeš, če mi .rešiš zastavico.
Tone. Glej, jaz si mislim tako-le: Dežmanu ni všeč, da je dr. Bleivreis živinski zdravnik v kranjski deželi; on bi rajše imel kakovega Prusa za živinskega zdravnika.
Jaka. Kam si pa zašel? Kam te je veša zapeljala?
Tone. Prav na pravo pot. Le čakaj, da ti razvijem svojo misel. Dežman je večkrat bolan, zlasti jako trpi na žolču in jetrih F-j saj se mu to vidi na obrazu — ter^ misli, da bi ga prusk zdravnik gotovo ozdravil; pri dr. Blelweisu pa še ni dobil pravega zdravila in se ga tudi ne nadja.
Jaka. Saj je dr. Kasmacher v Ljubljani.
Tone. Tudi dr. Kasmacber ga ne more ozdraviti; on je sicer Prus, če ne po rodu, pa po svojih željah, a živinski zdravnik ni.	"
Jaka. Pač res; uganil si zastavico. Zato pa menda tudi Dežman in njegovi sorodniki tako radi v svojih listih kličejo dr. Bleiweisa, ki jim je res zapisal že toliko in takih zdravil, da bi bili gotovo že ozdraveli, da njihova bolezen ni neozdravljiva.	..	..	FF'
Tone. Pač res mora neozdravljiva biti njihova bolezen, da je dr. Bleiweis še ni ozdravil.
Jože. Veš li, Tone, čermi je „deželna hramba"“ in v čem se loči od navadnega vojaštva?
Tone. Deželna bramba je zato, da brani deželo, kedar pride sovražnik.	■	••'"S
Jože. Tedaj jo navadno vojaštvo brani takrat, kedar ni sovražnika?
Tone. Beži, beži! Ti vbo narobe obrneš.
*
* ■*
Tone. Saperbolt! Na Dunaji ustavoverneži v državnih zborih prav gorke podajajo ministerstvu, zlasti predsednik Potočki in Petrind morata imeti vroče ušeBa. Kaj misliš, Tine, zakaj ju imajo tako na muhi?
Tine. Premalo sta storila.
Tone. Za koga, za Avstrijo m njene narode?
Tine. Za ustavoverneže! Saj ti je znana pripovedka O hlapcu, kterega je gospodar za ušesa prijel, a hlapec se je izgovarjal s tem, da ni nič naredil. „Prav zato te stresem za uho!“ mu odgovori gospodar. Razumiš?
Tone. Razumim! Ropotajo tedaj zoper Potocki-ja, ker so lačni.
Poziv!
Sorodci! Bratje po mislih!
Komaj smo z besedovanjem v zborih rešili Avstrijo zmage, ktero bi bili morda pridobili naši vojaki bodi-pi s Prusom ali s Francozom v zvezi, in že se je vnovič pritepel iz jutra sem velik črn oblak, kteri nam žuga, ruski medved se je zbudil in jel stezati svoje kremplje po naših deželah.
Bratje! Očividno je, da Rus namerja trohljivemu Turku, a misli nas. S Turki nas veže neka žlahta; enako njim imamo tudi mi v svojih rajdah mnogo renegatov, in pravi renegati so, ki nosijo pred nami zvonce; Turki so storili toliko za omiko slovenskega naroda in sploh vsega sveta, kolikor smo storili mi, treba tedaj, da jim |
pokažemo sočutje s tem, da se zberemo in v javni seji sklenemo:
1.	Avstrija se v prihodnji vojski — če bo — med Rusi in Turki zveže s Turki, nikakor ne z Rusi.
2.	Avstrijsko ministerstvo se pooblasti po odboru društva, da sklene zvezo Avstrije s Turčijo prej ko mogoče, morda po telegrafičnem potu.
Ta sklepa sta ob enem dnevni red. Le toliko prosimo prečastite ude, da nihče ne prinese sabo kake uši, kajti dozdaj so je kaj rado zgodilo, da je vsaka začela kašljati, kedar je jel govornik govoriti in priporočati poprej že sklenjen predlog.
Proklete grablje!	Odbor konšt. društva.
Svečanost.„
Po volitvah v ljubljanski okolici kot nasprotnik dr. J. Bleiweisa slavnoznani deželne sodnije svetovalec gospod Heinricher je imenovan'nadsvetovalec deželne nadsod-nije v Gradcu, kamor.se bo v kratkem preselil. Pred odhodom mu namerjajo vsi tisti, kteri so mu pri volitvi dali svoje glasove, napraviti bakljado. ■ Kakor bo še znano, dobil je gosp. Heinricher vse glasove razen onih, ktere je dobil dr. Bleivveis, ki je bil enoglasno izvoljen.
Žabe in vol.
Stara, v dunajskem državnem zboru ponovljena basen.
Žabe so že davno zavidale vola zarad njegovega močnega glasa, pred kterem se je tresla vsa okolica. Dasiravno so žabe v: svoji mlaki v eno mer kvakale, ni njihovi hrum prav nič izdal. Ko bi ne bilo krepkejših, močnejših glasov, ko njihovi, morda bi se bil kdo zmenil za-nje. Prelile so tedaj vsled hude togote veliko žolča, kar jim je vdarilo na pljuča.
Zarad vspeha njihovega kričanja so že davno kuhale jezo, da bi jo razlile vrelo po volu in ga s tem oparile, a manjkalo jim je poguma, kajti na suhem bi jih bila strla volova peta, na mokro pa vol ni prišel.
Nekega dne, ko so imele razsrdene žabe občni zbor, pride vol do. mlake. Hitro začnč' kvakati žabe od vseh strani nad njim in ga tako napadejo, da skoro ogluši. Odhajajoč vol sam k sebi mrmra: „Prav se mi godi! Ce bi se ne bil podal k Žabjeku, bi jih ne bil toliko slišal“.
Pa ne, da bi kdo mislil, da je vol minister Potočki, žabe pa ustavo v erneži dunajskega državnega zbora!
Opravljivi jeziki
pravijo, da jaz zato nisem imenovan za stolnega dekana, ker ne znam peti tako, da me nikdo ne more posnemati, ker še jaz sam dvakrat enako ne zapojem, ampak vselej drugače.
Jurij Savaschniggg.
:
Zlogov troje ti pokažem.
Prva dva krojač poznš,
Tud’ čevljar, da se ne lažem,
Mnogo z njima se peča.
Tretji zlog je znajdba stara Po gradovih sploh živi;
Prvih dveh nikdar ne mara,
Dok se dobro mu godi.
Zvezana pa ti beseda,
Zvita je, ko kozji rog;
Zlasti rad sodnik jo gleda,
Kromar je od las do nog.
„Brenceljnu“ je dobro znana,
Se ko pajka je boji;
Dvakrat mu je b’la že brana/
Kaže tje, kjer muh s’cer ni.
(Rešitev prihodnjič.)
Sitna prošnja.
„Brencelj“ prosi vse tiste čast. naročnike, kteri mu dozdaj niso še plačali naročnine in jo mislijo plačati, da brž storijo svojo dolžnost, kajti „Brencelj“ nima „kapitala“ , da bi zamogel zaloŽevati stroške, ker si je pri „Triglavu“ svoje . perotnice zel6 prismodil. Vrh tega Vas pa še vljudno prosi, ako srečate koga, ki je še dolžan „Triglavovo“ naročnino, da mu poveste, da bi se pri meni oglasil zarad ene besedice. Da bi vsi v redu plačevali naročnino, kakor večina naročnikov, bi bil „Brencelj“ mnogo bolj zal in boljše volje; tako pa škodujejo ti počasneži večini naročnikov, sebi in „Brenceljnu“, kteri se bolj veseli nad enem, ki plača, kakor nad 99 onih, ki so naročnino dolžni.