10. številka.
Oktober — 1896.
Letnik XIX.
isti Sii
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred H gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in npraviiištvo je v hiši »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov«,
Poljske ulice št. 10.
VA BILO.
Cecilijino društvo v Ljubljani
bode imelo po § 14. svojih pravil v četrtek dne 19. novembra 1896. 1.
X. OBČNI ZBOR
z naslednjimi točkami:
1.	Ob devetih dopoludne v cerkvi čč. oo. frančiškanov: Slovesna sv. maša de festo s. Elisabeth Viduae — Ordinarium missae „Aesterna Christi munera" 4 voc. zložil G. P. da Palestrina; Introitus „Cognovi Domine" koral; Graduale „Diffusa est gratia" zl. Anton Foerster za moški zbor; Offertorium „Diffusa est gratia" zl. Fr. Witt za mešani zbor; Communio „Di-lexisti justitiam" koral.
2.	Po s v. m a š i: Zborovanje, katero bode obsegalo: a) nagovor podpredsednikov, b) poročilo tajnikovo, c) poročilo blagajnikovo, d) poročilo glasbenega vodje, r) volitev predstojništva po § 9. društvenih pravil «) predsednika, /?) tajnika, ki je ob enem podpredsednik, 7) blagajnika, S) glasbenega vodje in t) drugih (4) odbornikov, f) slučajne nasvete.
3.	Ob dveh popoludne v cerkvi čč. gga. uršulink: Češčenje presvetega Kešnjega Telesa med petjem nunskega zbora; litanije M. B.
K zborovanju uljudno vabi vse društvenike, k cerkvenima slovesnostima pa sploh prijatelje cerkvene glasbe
odbor »Cecilijinega društva".
V Ljubljani, dne 25. oktobra 1896.
Češčenje sv. Cecilije kot zavetnice cerkvene glasbe.
(Konec.)
otem, ako bo duhovnik sam podučen v cerkvenem petju, vedel bo on tem bolj skrbeti za pravo cerkveno petje tudi na koru.
Seveda, težav je veliko. A kje jih ni? Pa dobra, stanovitna in trdna volja to vse premaga.
Naj duhovnik poskrbi za dobrega, veščega orglavca. Tega naj on po močeh podpira, daje mu naj veselje in pogum! Saj tudi stan orglavcev ni lahak. In prepričan sem, da bo orglavec z veliko večjo vnemo delal še, ako bo videl, kako ga župnik lepo podpira in mu pomaga pri njegovem delovanji.
Kolikokrat se je že poudarjalo, kako potrebna je edinost med duhovnikom in njegovim orglavcem. In ne brez uzroka! Na tem je silno veliko ležeče.
Sploh, ako hočemo, da bo reforma res prospevala, o nikar vender ne pozabimo, da se tu ne gre in ne gre za osebe, za Riharja, za Foersterja itd. Ne! Da bi se šlo za osebe, bila bi stvar premalenkostna. Gre se tu za vse kaj višjega. Gre se za voljo naše ljube Matere sv. kat. Cerkve. Gre se za to, ali naj vender sv. Cerkev tudi pri cerkvenem petju pride že do onih pravic, ki jej pripadajo In kateri dober duhovnik, kateri pošten Iajik bi se jej drznil te pravice odrekati, da namreč ona sama odloča glede cerkvenega petja, kako bodi, kako vravnano. In cerkev je določila natanko, kakošno bodi ono pri slovesnih mašah, kakošno pri tihih. Določila je, da pri slovesnih mašah, kedar duhovnik pred altarjem poje, da tudi kor odgovarja latinsko, in poje latinsko vse speve, cele in neokrajšane, kakor jih poje, oziroma moli duhovnik pred altarjem. To je določba sv. Cerkve, ne kakega posameznika. Res se je za nekaj časa ta določba bila pozabila, zanemarjala. A s tem ni prenehala. Protestantizem in še bolj jožefinizem, ki je hotel sv. Cerkvi vso moč in oblast vzeti in jo popolnoma odvisno od države napraviti, on je hotel izpodriniti in odstraniti skupni jezik latinski v bogoslužji, dobro vedoč, da s tem ruši imenitno sredstvo v edinosti sv. Cerkve. In posrečilo se mu je to! Za nekaj časa se je petje tudi pri slovesnih mašah vpeljalo ne v tistem jeziku, kakor je to želela sv. Cerkev, marveč v onem, kakor so to želeli nje nasprotniki, v domačem. A tudi to ne povsod, marveč le ondi, kjer je imel protestantizem in jožefinizem kaj moči in vpliva v osrednji Evropi. In tako je bilo pred Riharjem, tako še tudi za časa Riharja. Tega časovnega toka ne sme nikdo izpred oči izpustiti, kedar hoče prav poznati in ceniti tega skladatelja! Rihar je skladal in pel tudi pri slovesnih petih mašah v domačem jeziku! Zakaj, slišali smo že! Delali so tako tudi drugi možje njegove dobe. S tem pa nikakor ni rečeno, da je bilo to prav. Rihar s tem gotovo ni nič zagrešil tedaj, ker se je splošno pozabilo na imenovano cerkveno določbo.
A cerkev je prišla zopet k svoji moči. Tirjala je svojih pravic. Vložila je proti takemu počenjanju, kakor sploh proti vsakemu profaniranju cerkvene glasbe, svoj mogočni „veto". In to je pomagalo!
Kaj se bomo torej mi ustavljali temu jasnemu povelju sv. Cerkve, vstavljali mari drugim, ki jih je izdala glede cerkvenega petja. Da bi Rihar danes
živel, o s kolikim veseljem, s koliko ljubeznijo bi bil ta pobožni, goreči duhovnik danes spolnoval ukaze in povelja sv. Cerkve, prav kot jih je po svojem najboljšem prepričanji spolnoval tedaj, ko je živel.
In v tem ga posnemajmo tudi mi! Gotovo ni nikogar med nami, ki bi tajil važnost in pomen cerkvenega petja. Zato pa naj si vsak šteje v svojo sveto dolžnost da po svojih močeh razširja lepe, cerkve dostojno petje.
„IIelft um Gotteswillen allesammt vereint dem Herrn bereiten ein himmlisches Jerusalem auf Erden! Seid eine singende Rose, gesprosst aus dem kostbaren Blute des unbefleckten Gotteslammes! Sursum corda!" Tako piše Stehle v svoji lepi knjigi „Chorphotographien". In te besede naj veljajo tudi vsem nam, ki nam je mari cerkveno petje.
Da, sursum corda! Povzdignimo vender svoje oči in srca kvišku k za-vetnici cerkvene glasbe, k sv. Ceciliji. Kot 18 letno devico jo gledamo v duhu, kako vsa prevzeta goreče ljubezni božje po res posebnem čudeži božje milosti takoj prvi trenutek po poroki že pridobi Valerijana, do tedaj pagana za pravo sv. vero, za Kristusa; kako dalje še neštevilno drugih ovčic sš svojo vnemo in gorečnostjo pripelje Jezusu v naročje; kako neustrašeno jih navdušuje za mučeniško smrt in k£ko pogumno ona sama pred sodnikom Almahijern in ne-brojnim ljudstvom nastopi za Kristusa in v najlepšem cvetu svojih let ravno radi te svoje vere še tako mlada devica položi svojo nedolžno glavo pod sekiro rabeljnovo!
Da, društvo, katero ima tako vzvišeno pokroviteljico in zavetnico in si je postavilo tako lep namen, kot smo slišali, ono mora biti tudi samo vzvišeno, idealno. Ogrejmo se torej tudi mi vender že za to lepo in vzvišeno društvo in pospešujmo vsak po svojih močeh njega težnje in namene. V vsem pa se lepo priporočujtno sv. Ceciliji, da nas ona podpira in nam izprosi obilnega blagoslova božjega. Saj „prazno je delo brez žegna z nebes."
In potem, ako bomo vsi ne le kot dobri katoličani, marveč tudi kot vneti cecilijanci vsikdar širili čast in slavo božjo in Marijino tu na zemlji, potem smemo biti prepričani, da bomo po posebni priprošnji sv. Cecilije vzprejeti na oni kraj, kjer se na najlepši način prepeva čast in slava troje-dinemu Bogu, v nebeški Jeruzalem.	Fr. Berni/c.
Profesor Anton Bruckner. f
|i||jfasniki vseh vrst so sredi oktobra poročali: „1 J|Sf& nedeljo, dne 11. oktobra popoludne v cesarsk*
„Dr. Anton Bruckner je v rskem Belvederu, star 72 let, umrl." — Dragi bralec, morda vprašaš, kdo da je bil ta Bruckner in kako, da „Cerkv. Glasb." o njem prinaša celo poseben članek. Spominjaš se še gotovo, da, ko je bila letošnjo spomlad naša »Glasbena Matica" šla na Dunaj zahvalit se blagodušnim Dunajčanom za velikansko pomoč ljubljanskemu mestu o potresu, je izbrala kot najkrasnejši izraz hvaležnosti orjaško skladbo mojstra Brucknerja, njegov „Te Deum". A ne le Brucknerjevi glasbeni umotvori, kateri se smejo v isto vrsto postaviti z onimi velikana Beethovena, dajo nam povod, da se s skladateljem po njegovi smrti pečamo, marveč tudi to,
da se nam Bruckner povsod kaže kot strogoverni katolik. In prav to mu je baje pouzročilo toliko nasprotnikov, kateri niso hoteli pripoznavati njegove vrednosti in so rajnemu življenja pot posipali s trnjem. Se le večer njegovega življenja mu je bil milejši, obsevalo ga je solnce milosti z najvišje strani: umrl je v cesarski palači.
Sin vaškega „ šol m astra" (rojen v Ansfelden-u na Gornjem Avstrijskem dne 24. septembra 1. 1824), moral je že kot deček prerano umrlega očeta nadomestiti pri orglah. Njegova izredna glasbena nadarjenost je kmalu zanimala prelata šenttlorijanskega. Le-ta ga vsprejme v samostan, kjer je na koru pel in se poleg tega učil glasovira, gosel in generalbasa. V Lincu se je potem še vežbal v harmoniji, da je po enoletnem tečaji na preparandiji dobil službo pomožnega učitelja v Windhagu s plačo — 1'2 goldinarjev. Beda in glad sta mu bila tačas najzvestejša tovariša in ga često silila, da je na kmetskih že-nitninah za nekoliko borov plesalcem godil. In vendar mu je pomagala glasba, v kateri se je pridno vadil, da ni tolikanj čutil svojega siromašnega stanja do leta 1845., ko je prišel za učitelja in namestnega orglavca v šentflorijanski samostan. Tu mu je volil nek dobrotnik glasovir, katerega si je želel od mladih let. Kmalu je zložil več psalmov, motetov, en rekviem in eno latinsko mašo, kar se je vse tudi pelo.
L. 1851. prišel je Bruckner prvikrat na Dunaj, kjer je vpričo dvornih kapelnikov Assmayerja in Pi'eyerja neko fugo tako dovršeno orglal, da so mladega moža kar občudovali. Druga produkcija na orglah v Lincu I. 1855. pomogla mu je, da je ondi postal stolni organist. Najiskrenejša želja njegova pa je bila zdaj ta, da bi mogel svoje študije na Dunaji dovršiti in zato se je vozil skozi 6 let skoro vsaki teden k strogemu glasbeniku Sechter-ju, kateri je bil strašilo vseh konservatoristev; in prav ta mojster je spopolnil Bruck-nerjeve teoretične vednosti. Dunajski konservatorij mu je dal po sijajni zrelostni preskušnji spričevalo z odliko; da, slavnoznani Herbeck, eden izpraševalcev je celo priznal, da sam toliko ne zna, kot kandidat Bruckner. Tako je iz priprostega šolmaštra postal dovršen glasbenik.
In vendar njegovi notranji umetniški pohoti niso zadostovali dosedanji uspehi. Resno, kot doslej, nadaljeval je svoje študije in poleg tega vodil moško pevsko društvo „Frohsinn" v Lincu. Mnogo Bruckner-jevih skladeb za moški zbor je sad iz te dobe, zlasti njegov „Germanenzug", kateremu se je prisodilo prvo darilo. V letih 1864 in 1865 zložil je mašo v D-moll in prvo simfonijo v C-moll; toda poslednjo so v Lincu pri koncertu tako slabo izvršili, da je imela zgolj negativen učinek. Ta slabi izid je moža tolikanj bolel, da so nekaj časa mislili, da je prišel ob pamet. Pa misel na Boga je zopet povzdignila tako hudo razmamljenega umetnika; rahlo tolažbo je našel pri skladanji druge maše v E-moll in tretje v F-moll. Med tem občeval je Bruckner z Rihard Wagnerjem ter postal njegov iskren častilec. Po Sechter-jevi smrti poklicali so mu naslednika na konservatorij i Brucknerja za orgle, nauk o harmoniji in kontrapunkt; ob enem postal je tudi dvorni organist. Organist pa je bil tako spreten, da je pri tekmovalnem orglanji v Nancy-ju in potem v Londonu premagal vse tekmece. In zdaj je koncert sledil koncertu in Angleži so mu delali od vseh strani sijajne ponudbe, ako pri njih ostane. Toda Bruck-
nerjeva ljubezen do domovine je odbila vse ponudbe; povrnil se je na Dunaj. In vendar — ni nihče prerok v svoji domovini! Ne da bi ga bili doma slavili kot umetnika; filharmoniki so odbili in zavrgli njegovo drugo simfonijo, češ da ni izvršiva. Vzvišenosti in veličanstva njegove skladbe niso razumeli, z ramo migali in jo zaničevali.
Še-le 1. 1873. je Bruckner sam povodom slovesnega zaključenja svetovne razstave na Dunaji svojo drugo „neizvršivo" simfonijo vodil ter ž njo dosegel veiikansk učinek. V istem letu dovršil je naš mojster še tretjo, katero je posvetil R. Wagnerju, 1. 1878. svojo četrto v Es. S „Te Deum"-om pa, ki se je 1. 188(5. prvikrat izvajal, šlo je Brucknerjevo ime po vsem svetu tako, da je vedel zanj vsaki glasbenik. Dunajsko vseučilišče, na katerem je Bruckner kot „lector" deloval, ga je imenovalo doktorjem modroslovja, cesar pa mu podelil vitežki križec Franc-Jožefovega reda in odkazal stanovanje v zgornjem Belvederu.
Toda zdaj, ko je svet spoznal vrednost našega umetnika, prišli so tudi že spremljevalci starosti, naduha in druge bolezni ter grenili mu zadnja leta, katera je pa pri vsem tem preživel z vedno marljivim delom. Sluteč, da se mu smrt bliža, pisal je še v poslednjih dneh, kadar mu je bilo le količkaj mogoče, svojo „deveto" simfonijo; ži želja, dovršiti jo, se mu ni izpolnila. Blizo sredi finala presenetil ga je smrtni angelj in — upajmo! — blago njegovo dušo spremil na boljši svet. Le dela Brucknerjeva so nam ostala in bodo ostala v svoji velikosti in vzvišenosti.
Bruckner sam se je dobro zavedal — kakor vsak pravi umetnik — svoje veljave; videlo se je to iz njegovih besedi in sodb o lastnih skladbah. Najjasnejše pa nam priča o tem njegova zadnja želja v oporoki, naj bi ga pokopali pod velikimi orglami šentflorijanske cex-kve. Pa s samosvestjo umetnika strinjal je rajni skromnost in priprostost otroško. Z neprisiljeno ponižnostjo razgovarjal se je z mladimi glasbeniki o glasbi in njih umotvorih, bla-godušnost do vsih ljudi spremljevala ga je po vsih njegovih potih in pri vsih njegovih delih. Rad je pripovedoval, da ga je veliki Wagner imenoval svojega prijatelja, in kako ga je veselilo, ko je o 70. rojstnem dnevu postal „doktor"; to mu je bilo najvišje odlikovanje. Bil pa je tudi zvest prijatelj in nenavadno naravnega, a priljudnega obnašanja do vsakterega.
Le-te pristno človeške lastnosti si je ohranil naš mojster do konca življenja. Toda tudi neke druge stvari se je trdno držal do smrti, stvari, katera je neizmerno višja in močnejša, nego vse drugo, t. j. vera v Boga! Ta vera, temeljita pobožnost je utrjevala in branila njegove umotvore, jačila mu pogum, kadar so pešale moči, in bistrila mu duha. V cerkvi, kako pobožno in prisrčno je molil kleče! In kakor je svoja dela pričel z Bogom (mašo v D), tako je končal svoje delo z Bogom, z „deveto" nedovršeno simfonijo, katero je hotel posvetiti »svojemu ljubemu Bogu".
Orgle pri slovesni črni maši.
1.) Ali se sme pri slovesni črni maši (Requiem) orglati? V prejšnjih časih poraba orgel pri slovesni maši za ranjke ni bila dovoljena; kajti v stari izdaji Caeremoniale episcoporum nahaja se izrečno ta prepoved.
V novejšem času pa je Rim glede tega pripustil neko polajšavo; nova tipična izdaja zgoraj navedene liturgične knjige od 1. 1886. dovoljuje porabo orgel pri slovesni maši za ranjke, toda le za sprem ljevanje petja. Pred- in medigre toraj niso dovoljene — „silent organa, cum silct cuntus".
Responzoriji pri Missa pro defundis se smejo z orglami spremljevati; vsekako pa je primernejše, ako se brez spremljevanja koralno pojo.
2.)	Kakšno bodi orglanje pri Requiem-u? — Določba odbora za sv. obrede (S. R. C.) z dne 31. inarcija 1629 veli, da bodi orglanje „bolj otožnega, žalosti primernega značaja".
Maša za ranjke se loči od slovesne maše (Missa solemnis) po črni, žalostni barvi paramentov in po večji priprostosti obreda. Vsled tega izražaj tudi petje in orglanje žalost in bodi priprosto. Torej pri Requiem-u niso pripravni sijajni, tenkoglasni spremeni, temuč bolj mirni, zlasti 8 nožni glasovi in nižje leže.
3.)	Kako delaj v prihodnje? — Ako je mogoče pesmi (zlasti bodi koral priporočen) Requiem-a brez spremljevanja z orglami dobro izvršiti, tedaj naj orgle molče — to je najboljše, najpopolnejše. Ako pa potrebuješ orgel, da ž njimi podpiraš petje, tedaj je rabi v to svrho; izpuščaj pa pred-in medigre in potezaj take spremene, da bode orglanje mirno in priprosto.
Dopisi.
Iz Celovca. Dne 9. septembra je zborovalo Krško cecilijansko društvo v Volšbergu v labudski dolini. Darovale so se pred zborovanjem dve peti maši, prva ob polu 8., pri kateri je pel domači pivski zbor pod vodstvom g. učitelja Hilbranda „Kirms"-ovo mašo z orkestrom. Introit se je pel koralno. Ofertorij je posebno pokazal, da ima Volšberški zbor mnogo dobro izurjenih močij. Pri drugi sveti maši, katero je daroval mil. e. Elsler, kancelar in načelnik društva, je pel celovški stolni kor pod vodstvom g. Lutschounika pe-teroglasno Hallerjevo mašo „in hon. S. Henrici" . . . Introit, Graduale in Cominunio popolnoma liturgično. Ker so nam pomagale še druge dobro izvežbane moči in se je tako zbralo 12 sopranov, 9 altov, primerni možki glasovi, je napravila maša — na sebi mojstersko delo — prav dober vtis — posebno Benedictus. Po drugi maši so se podali vsi udje cec. društva v prostorno dvorano gostilne pri „Rami"-ju, kjer je otvoril mil. gospod Elsler zborovanje z nagovorom, v katerem je omenil ovire, ki nasprotujejo uspešnemu delovanju našega društva. Omenil je med drugimi pomanjkanja dobrih organistov, slabo plačo itd. Po nagovoru poroča tajnik g. prof. Miiller o denarnem stanji in potem sledi kratek razgovor, zakaj se je cec. društvo ustanovilo in kaka sredstva bi peljala do smotra, ki si ga je postavilo društvo.
Cec. društvo se je ustanovilo, da goji cerkveno petje, kakoršno je cerkvi primerno in kakoršno hoče cerkev. Da je sveta kat. cerkev svojo voljo jasno in izrečno objavila, o tem ni dvoma; in da cerkev svojih pravil o petju ne daje zato, da se prestopajo, je tudi brezdvomno. Zato naj se izpolnujejo, kjer se to lahko stori; kjer je to nemogoče, seveda velja izrek: „ad impossibile nemo tenetur". A veudar moramo za to skrbeti, da postane to — possibile. Ne smemo pa zadovoljni biti z vsem, kar se nam podari v cerkvenem petji.
Kot sredstva izvršiti nalogo cec. društva so se podala: 1.) Ustanovitev orglarske šole v Celovci. 2.) Poduk v petji, o pomenu in veljavi cerkv. petja ter poduk bogoslovcev v litur-giji. 3.) Objavljenje dobrih skladb v koroških časopisih. Po tem kratkem razgovoru se zahvali g. načelnik udeležencem in jim polaga na srce skrb za podporo in razširjenje cec. društva.
Popoldne oli polu 3. so se obhajale litanije, pri katerih je pel celovški stolni kor lat. litanije od „Rinaldo del Mele"; po litanijah pa nektere responsorije Hallerjeve za veliki teden — in pesem „Ave Maria" od Nikolaja Fux. S tem se je sklenilo zborovanje, mislim da ne brez vtisa. Da bi le bil vtis stalen in vzbudil tudi v drugih organistih, dirigentih, duhovnikih navdušenost, za naprej bolje gojiti pravo cerkveno petje in ne nasprotovati v cec. društvu, ampak ga podpirati z besedo in z djanjem.
Da besede, ki so se govorile pri zborovanji, niso padle na nerodovitna tla, kaže to, da se je predlog glede bogoslovcev — da se namreč udeležijo tudi petja v stolni cerkvi, kar do sedaj ni bilo dovoljeno, — tudi uresničil, dokaz, kako skrbijo za zboljšanje cerkvenega petja tudi naš mil. knezoškof. Letos bodo zahajali tudi Marijauski pevci na stolni kor; tako upamo kmalu zopet nekaj starih maš slišati s stolnega kora.
To so začetki — seveda; toda upajmo, da se bode tudi v naši v tem oziru jako zanemarjeni škofiji uresničila beseda pesnikova:
^Zakon narave ,je ta, da iz malega raste veliko".	Stres
Iz Celja. Ni še dolgo od tega, ko sem poročal v tukajšnjem listu o napredku in novih skladbah, katere so se predavale od 1. oktobra lanskega leta. A pri tej priliki naj mi bode dovoljeno zabilježiti o drugih novih vlogah ali sploh kompozicijah, ki so se predavale od sv. Rešnjega telesa do sedaj v farni in podružni nemški cerkvi. Dne 9. avgusta 1896 sta darovala dva čč. gospoda prvokrat sv. mašo in sicer eden ob 6. in drugi ob 10. uri Program za imenovani dan bil je sestavljen iz sledečih skladb: Pri vhodu uovomašuika pel se je brez orgel „Veni sanete Spiritus", zl. Tresch za mešan zbor. Ta skladba je res krasna, ako se dobro pazi na —in posebno na besede. Seveda se ne sme preostro na takt ozirati. „Tantum ergo E-dur" od M. Hallerja, mešan zbor. Latinska maša od „Georg Zellerja in D" za čveleroglasni mešan zbor, ki se je izvršila mnogo bolje, kakor prvikrat o Veliki noči; kajti bilo je zastopanih več pevskih moči. Po recitiranji Graduala, zapel se je takoj „0 Deus ego amo Te" brez orgel, zl. C. Ett, mešan zbor. Pel se je koralni „Offortorium" ravno tako „Communio" ter hitro za njim kontrapunk-tični „Laudate Dominum" od Fr. Witta brez orgel, pri katerem so bili gospodje pevci in gospodične pevke jako pazni. Po dokončani sv. maši bilo je darovanje okoli altarja. Med tem časom je pel moški zbor pesem „Novomašnik" od neznanega skladatelja.
Na praznik Marijnega vnebovzetja se je pela „Missa tertia" zl. M. Haller. Ta maša je jako lepa in lahka. Na dan 8. septembra je bil poseben zbor, obstoječ iz osmih gospic in štirih gospodov, ki poje le pri slovesnih mašah, v nemški cerkvi. Ti dobro izurjeni pevci pokazali so se na gori imenovani dan z novo „Missa Dominicalis quinta" od Ign. Mitterer Op. 67 za mešan zbor. Za to prvikrat popevano mašo so navzoči poslušalci izrekali mnogo pohvale pevskemu zboru, kakor tudi solistu, ki je izvrstno pel za offertorium „Ave Maria" od Nedvšda. Naj mi bo dovoljeno še omeniti, da so se zato lepo zloženo mašo potrebovale samo tri ure za vajo. Zato je priporočanja vredna za gospode organiste, bodi si na deželi, v trgu ali v mestu.
Dne 17. septembra smo peli zopet na novo „Missa Dominicalis quarta" op. 66 za dva moška glasa, katera je pa mnogo težja, nego op. 67. a vendar tudi krasno delo, če se je pevci dobro navadijo. Seveda si mora tudi orglavec večkrat doma tako mašo pregledati, potem jo zamore na orglah dovršeno spremljati. Dalje smo se navadili več novih slovenskih pesmi od P. Ang. Hribarja, Hladnika, kakor tudi iz moje zbirke. — Nekdo se je o napredku mojega cerkv. zbora tako-le izrazil: „V Celji se muogo več po C. Gl. hvalijo, kakor je resnica." Toraj dobro g. S., le pridno čitajte zopet tukajšni dopi9, potem pa se blagovolite potruditi in se pripeljite k peti sv. maši v farno ali nemško cerkev, da se prepričate o tem česar ne verujete.
Še nekaj: Nov harmonij imamo. Do sedaj je imela tukajšnja farna cerkev nek star, kratko rečeno nič vreden harmonij za podučevanje cerkv. pevcev; a sedaj se je imenovana škatlja morala v pokoj preseliti ter se je mesto nje naročil jako lep nov harmonij, ki stane v tovarni 200 gold. in ima sledeče spremene: Melodia, Diapason, Flote, Viola,
Voix-Jubila»te, Voix-Humana, 2 Forte, Discant in Bass-Couppler ter se imenuje „F.igon Triumphe, Amerikanisches Saug-System, Rudolf Pajker iu Koniggratz". Posamezni spremeni so jako milo doneči, ako se pa odprete obe vrste glasov in poleg še oba Coupplorja, takrat se čuje, kakor bi kdo igral na orgle s pedalom. Intonacija jo normalna in čista, klaviatura okusna in bela kakor sneg ter se lahko vdira, tudi meh se tlači brez vsake težave. Konečno izrekam hvalo velečastitemu gospodu opatu, ker so mi dovolili naročiti in preskrbeli za gori imenovano svotico tako krasni harmonij.
Mestni orglavec.
Razne reči.
—	(Profesor Bruckner. f) Dvorni organist iu lektor za nauk o harmoniji in koutrapunkt na dunajskem vseučelišči, gospod dr. Anton Bruckner,'je v nedeljo, dne 11. oktobra popoludne, v svojem stanovanji, pripuščenem mu po velikosrčnosti cesarjevi v Belvedčru, po dolgotrajni iu hudi bolezni v 72. letu svoje dobe umrl. Naj v miru počiva! (Več o rajnem na drugem mestu. Vr.)
—	f Britka izguba je zadela občno Cecilijino društvo: preč. g. dr. A nt. W al ter, nadšk. duh. svetovalec in profesor na kr. gimnaziji v Landshutu (Bavarsko), se je dnš 1. oktobra t 1. prejemši sv. zakramente v Reichenhall-u 51 let star preselil v večnost. Dne 4. oktobra bil je v Landshut-u tik f dr. Witta pokopan in so se pogreba udeležili vsi stanovi v ogromnem številu. Njegova smrt obžaluje rezenska cerkveno-glasbena šola, kateri je bil plemenit in zvest prijatelj; obžalujejo jo mnogoštevilni njegovi nekdanji gojenci frizenškega semiuišča, kjer je 13 let kot prefekt jako uspešno deloval, pa tudi dijaki landshutske gimnazije, kjer jih je 14 let učil veronauka in po očetovsko vodil, da malokdo tako. Cecilijinemu društvu bil je od njegovega začetka eden glavnih stebrov s svojimi spisi in govori pri zborovanjih. Witt-ov najboljši prijatelj popisal je prekrasno njegovo življenje in zdaj — počivate obe srci skup.
Dr. A. Walter se je porodil 15. junija 1845 v Haimhausen-u na Gornjem Bavarskem. Oče je bil vrtnar. Dovršivši navadne študije bil je 1. 1868. v mašnika posvečen; pastiroval je eno leto v Tegernsee, od koder je bil v Freising poklican za semeniškega prefekta. Od 1. 1882. je bil profesor veronauka v Landshutu. Vseučilišče v Freiburg v Br. mu je dalo radi njegovih temeljitih leposlovnih, liturgičnih iu cerkv.-glasbenih spisov častni naslov „doktorja bogoslovja"; mil. nadškof pa ga je pred komaj 9 meseci imenoval „duh. svetovalcem". Od letošnje velike noči je bolehal na srci in obistih; iskal je zdravja v Ems-u in Reichenhall-u, pa ga ni našel. Bolan je še pripravljal cerkv.-glasbeuo kroniko za K. M. Jalirbuch 1897, a ni je dovršil. Zadnji tiskan članek iz njegovega peresa je bil: „Das Benedictus am Grabe" v pasavski „theol.-prakt. Monatschrift" 7. sn., str. 532. — R. I. P.
—	Prof. Singenberger, predsednik amerikanskega Cecil. društva je bil priredil od 7.-14. julija t. 1. v Covington-u podučevalni kurz, pri katerem je tamošnii zbor Marijine cerkve dve maši (Lobmann in Palestrinu) pel in dva cerkvena koncerta dal, I. koncert: Laudate 8 voc,, O admirabile commercium 5 voc., Popule meus in Haec dies 8 voc. — vse od Palestrine; Iubilate Deo in Confitebor 4 voc. od Orlanda Lassusn; Incipit lamentatio, zl. Nanino; Factus est repento zl. Aichinger; O quam gloriosum zl. Vittoria; Cantantibus organis zl. Marenzio; O saerum convivium zl. Croce; Tantum ergo — koral; psalm 116 fal. bord. 5 voc. zl. Viadana (razvrščeno po cerkvenem letu). — II. koncert: In virtute tua 8 voc. in O Deus zl. Witt; Adeste fideles zl. Kouen; Victimae Pasch. zl. Mitterer; binkoštui gruduale zl. Hab ert in offertorium zl. Haller; „0 Lilie rein" zl. Stehle; Veritas mea, zl. Singenberger; O salutaris 7 voc. zl. Thielen; Ave Maria zl. C Becker; O esca zl. Piel; Tantum ergo zl. Haniscb; Oremus pro Pontiflce zl. Singenberger.
Orgelske skladbe od: Vanhall, Frescobaldi, Fontana, F. E. Bach, Handel, M. G. Fischer, Maks Stadler, Seb. Bach, Titclouze, Pachelbel. - Če se je ves ta vspored tudi tako umetno izvršil, kakor je bogat, klasičen iu izbran: bi se bilo že zavoljo tega izplačalo, udeležiti se tega amerikanskega kurza. V Evropi je malokedaj enaka prilika.
Današnjemu listu pridana je 10. štev. prilog.