P a $ n i k. IVekaj o pripravi učiteljivi za nauk. 0 teni je naš ,,Tovarš" sicer že nekolikokrat besedo spregovoril, vendar, ker pa tudi rad važne in koristne stvan večkrat povdarja, bi morda ne bilo napačno, ako o toliki potrebni pripravi za nauk še ktero reče, tirabolj, ker se še vedno nahajajo sim ter tje učitelji, ki se ne pripravljajo na poduk tako, kakor bi bilo treba. Brez priprave se šolski nauki verste neredno in nemetodično, in se ne more podučevati po stopinjah od razumljivega do težjega, od proslega do bolj sostavljenega. Tako se pa otrok včavsili sicer mnogo šolskega gradiva nauči, pa pravega zaumena o tem vendar niraa. Nasledek takcga poduka pa je, da se otroci nedostojno izobražujejo. Otroci pozabijo iz šole izstopivši, kmali še to, kar so se naučili. Ce pa učitelj skerbi, da se naj pred otroški um dobro izobrazi, postanejo potein otroci zmožni, da se lahko uče raznih vednosti. Gotova resnica je tedaj , če učitelj hoče z otroci to doseči, kar šola od njega tirja, je neogibno potrebno, da se na vsako učilno uro prav pridno pripravlja; vsaj brez priprave ne more biti noben nauk mikaven in koristen; učenci so pa zraven raztreseni in nepazljivi, a učitelj se jezi in kaznuje, včasih celo po krivici. Kako potrebna tedaj je priprava! Priprava pa je dvojna, splošna in posebna. Splošna je, če si učitelj za celega polleta odloči šolsko tvarino, in jo umno vreduje. Glede na razne okoliščine se ve, si jo mora marsikteri učitelj tudi mnogoverstno spremenjevati. Dotična tvarina se pa potem razdeluje na mesece, tedne in dneve, ter se s primernimi pismenimi vajami združuje. Čas za to je naj bolj pripraven o počitnicah. Poleg tega se je treba na vsako učilno uro prav pridno pripravljati, in to bi bila posebna priprava. Potem je poduk inikaven in budiven, ter koristi otrokom, da se za življenje izobražujejo in pripravljajo. ./. Gantar. Učitelj je zdravnik. Zdravnik inora človeško telo dobro poznati; pa tudi to inora dobro vediti, ktero zdravilo je zoper to ali uno bolezen in kaj je temu, kaj uneniu bolniku bolj tečno in primerno. Tudi učitelj dela tako pri vzrejevanji nježne mladine. On mora skerbno opazovati vse dušne in telesne zmožnosti in nagnjenja pri olrocih, in kedar jih pozna, se mora pri vzrejevanji po tera ravnafi. Zdravnik se mora veliko uriti in mora zraven svojih dobrih skušenj tudi veditl, kako je to ali uno zdravilo, to ali uno ravnanje pri teni in uneni bolniku dobro ali slabo shajalo itd. Tudi učitelj mora zraven tega, da vedno poskuša, kaj bi bilo pri vzrejevanji boljšega, se tudi ozirati na skušnje drugih svojih verlih verstnikov. On mora rad brati dobre pedagogične knjige in časopise in se pečati z vsem tem, kar mu tekne pri njegovem važnem opravilu. Fr.L. Dobri sklepi. V učiteijski stan me je Bog poklical. Imenitna naloga mi je izročena. Iz revnih, nevednih in nezmožnih nedolžnih otročičev moram izrejati dobre krislijane in zveste deržavljane. Trikrat blagor mi, ako to nalogo dobro in vestno spolnujeni; pa tudi gorje mi, ako zanemarjana svoje imenitne dolžnosti! Daj mi Bog, da bom vedno zvest delavec v tvojem vinogradu! Prizadeval si bom, da si za svoj stan pridobivam potrebnih vednosti. Bral bom torej koristne knjige in časopise, ki uče v pravi izreji. Rad bom poslušal in sprejemal modre svete prednikov in prijateljev. Cim bolje izobražujem sebe, tim lože bom spolnoval svoje dolžnosti. Vedno bom imel pred očmi, da še vse premalo vera, kajti veliko mi je potrebno vediti. — Kaj dobrega ne botn bral sanio enkrat, temuč tolikorkrat, kolikorkrat iiii bo tega treba. Brati, pa pazno brati je potrebno posebno učitelju, da more potem druge učiti. Ne bo me kaka reč bolj veselila, kakor, kedar bom med nedolžnimi otročiči, sej se tudi kmetovavec kaj rad sprehaja po obdelanem žitneui polji, in je zeld vesel, ako vidi, da mu polje obeta bogato žetev. Srečnega se štejem, da me je Bog puklical v učiteljski stan, vem, da lahko veliko dobrega storim, in da me za to čaka dobro plačilo. Do svojega poslednjega trenutka bom tedaj svoje dolžnosti na tanko spolnoval. IJčIteljevo veselje. Kaj je učiteljevo veselje? Morda to, da se mora dan za dnevom z nevednostjo in surovostjo svojih nepokojnih učencev in učenk vojskovati! — Ali morda to je veselje učiteljevo, da pri vsem tem, ko se dan na dan trudi in poti', mora včasi žclodec pod rebra v gostije djati, kakor pravi naš pesnik Vodnik? Ali je veselje učiteljevo to , da mu nevedni in nrhvaležni svet njegov trud večkrat prav grenko plačuje z zarobljenimi brsedami in neprijetnim obnašanjem? — Kje je torej učiteIjevo veselje? Le počasi, Ijubi moj sobrat. Ucileljevo veselje je vse drugej, nego ga ti iščeš! Poslušaj, povem ti, kje je doraa učiteljevo veselje. V soli, v sredi Ijubih učencev, naj učiteJj išče svojega veselja. Ako vidim, da učenci moje nauke zvesto poslušajo in si jih globoko v serce vtiskujejo, je to zelo veselo za me, ki svoje učence priserčno Ijubitii. In ko otroci previdijo, da jih imam rad, in da jim vse dobro želim in hočem, skazujejo tudi oni meni nasprotno Ijubezen, kajti Ijubezen rodi Ijubezen, in to je zopet kaj veselo za me.