Cveto Preželj
ZADNJI PLAMEN    Zadnji plamen se smeji glasnemu žvižgu trav. Zanos predstavlja le del vztrajnosti. Slišijo te bežeče murnove sence. Ognjeno pada škorenj. Stare zibelke tavajo po kmečki peči. Otroci odraščajo v mestih in gledajo kalna drevesa, zlata regratova spuščanja. Papirnati vojak se smeji in stopa v tujo hišo skozi ožgani okvir vrat.
SRČEV KRALJ
Srčev kralj je imel vedno žezlo pri roki,
za vsak primer,
da je odganjal revne in bogate
in jim ukazoval,
naj ne stopajo na parket.
__
762
Pesmi
763                                                                                                                        Pesmi
Viseči cvetlični vrtovi
so mrzili mravlje
in begonije.
Stare vrtnice so se lišpale
in se priliznjeno usedale na trde mize.
Srčev kralj je kodral psa
in žensko politiko oplemenitil
z vojaško taktiko,
z nekoliko vozov zelnatih palic.
Proces je bil kratek:
prepove se kartanje v javnih prostorih.
NEKDO     Nekdo je vse. Vse sede
postavim k modremu. Odpira, da je vse. Kristal ne ve, da seda množica pod njegove brate. Z besedo, pesmijo gasijo grozo, venejo v preteklost.
PODIRAM     Četrtek. Da bi te pustil
in te znova iskal v brezsmislu,
podiram svoj konec
in ti ga polagam na polico
med začimbe
in mleko pijem kot včeraj,
v progasti srajci
se poslavljaš od nje,
ki ne ve,
da se prsi obračajo v postelji
in ne ljubijo pozdravljanja
polnočnih Križank
in te vpregajo v bežeči mavec,
julija, nisem progasti marmor,
smeje se nabrežje,
v zlati srajčki
joka pohotnost
764                                                                                                                          Cveto Preželj
in se mimo družbe
igra z grškimi motivi,
pridi s pevko poletja,
ljubila te bom,
nesrečna ostaja devica v svoji,
v tuji postelji,
nesrečo oklestim v poljub
in pegasti marmor
beži z lepimi spomini,
pridi, ljubila te bom
in te gledala,
ko se boš slačil,
s popkom zakril mesec
in ga dvignil visoko nad mrtve,
s sladko zvezdo v meni se boš igral
in ne boš policijski pes
ne cvetlični lonček stare dame,
ubogaj svojo mater
in svet ne bo šel nikamor,
propadel bo v hlapčevanju.
KO PRIDEJO    Nič več prebujenja, vročega prebujenja, nihanja jutranjega sonca, zamolklih pogledov ljudi, ki se bore z ovijalkami, konjsko žimo na posteljah, ki me z naslednjimi pogledi ponižajo in ko imajo vsega dovolj, se obrnejo na bok in se ne menijo več zame, nato pridejo drugi, ki me s sekirami razsekajo, v šali zvrnejo žganje in zaspijo.
Nato je mirno,
neskončna modrina pada k modrini mojih oči
in seda na kri
in dekle vidi velike,
prepotene vijolice
in od daleč stegne roki,
kri zroji.