R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 313 flekaj mest v Dantejevi „Jiebeški komediji", ki se tičejo Slovanov. Pretresel Rajko Perušek. etos so se otvorila zopet jubilejska vrata v cerkvi sv. Petra v Rimu. Od onega časa, ko se je vprvič slavilo jubilejsko leto, je preteklo ravno šeststo let. v Seststo let pa je prešlo tudi od one dobe, ko je Dante Alighieri izvršil svoj umišljeni poset na oni svet in ga v jasni zvezi z jubilejsko slavnostjo stavil v leto 1300. po Kr. r. Ta šeststoletnica se mi zdi primerna, da prinesem kamenček k imenitni zgradbi dantologije in da svoje zemljake seznanim z nekaterimi mesti iz »Nebeške komedije«, ki se tičejo posredno ali neposredno Slovencev ali njih bratov slovanskih. 1. V dvaintridesetem spevu »Pekla« opisuje Dante »Caino«, t. j. mesto v devetem peklu, kjer trpe oni nesrečniki, ki so v življenju izdali svoje brate ali druge sorodnike. Dante zagleda pred seboj jezero, ki nalikuje steklu, ker je voda v njem zmrzla. V tem ledu so trpinčenci do sredine telesa zakopani. Da bi označil debelino ledu, pravi v »Peklu« XXXII. 25.—30: »Non fece al corso suo si grosso velo Di verno la Danoia in Austerrich Ne '1 Tanai la sotto '1 freddo cielo, Com' era quivi: che, se Tabernicch Vi fosse su caduto o Pietrapana, Non avria pur dali' orlo fatto cricch.« Tako debele zimske odeje ni napravila niti Donava v svojem teku skozi Avstrijo, niti Don tam pod mrzlim nebom, kakršna je bila tukaj: tako, da se nebi culo niti ob robu [kjer je led najtanjši] škripanje, ako bi se nanj zvrnil Tabernik ali Pietrapana. Pietrapana je gora, ki se imenuje drugače tudi »Petra Apuana« ter leži v pokrajini Garfagnana v obližju mesta Luke (Lucca). Kaj pa pomenja »Tabernicch« ? L. G. Blanc, profesor romanskih jezikov v Halli, je izdal 1. 1864. nemški prevod Dantejeve »Nebeške komedije« in 1. 1852. imenitni »Vocabolario Dantesco ou dictionnaire critique et raisonne de la Divine Comedie de D. Alighieri par L. G. Blanc itd. »Ljubljanski Zvon« 5. XX. 1900. 22 3i4 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi >>Nebeški komediji*. Leipzig. Ta učenjak meni, da je ta gora ali Fruška gora v Slavoniji ali pa Javornik pri Postojni. Da bi bil imel Dante Fiuško goro v mislih, mi se vidi povsem neverjetno. Res je, da je na zapadni strani Fruške gore neznaten trg »Tovarnik«, ki šteje dandanes kakih 2600 prebivalcev. Vendar pozna ta kraj celo dandanes bore malo ljudi po imenu; kako da bi si bil Dante izvolil bas ta neznatni in svojim zemljakom neznani kraj v daljni Slavoniji. Težko, da je bil Danteju samemu znan. Sicer pa Tovarnik ni gora, nego ime človeški naselbini. Dante pa je na mestu, gori navedenem, brez dvojbe imel v mislih goro, ki se zvrne ¦na led. O Tovarniku ali o Fruški gori torej ni govora tukaj, in po vsej priliki je »Tabernicch« postal iz »Javornika. Da se v izgovoru menjavajo »v« in »b« ter »o« in »e«, je tako znana stvar, da jeni treba dokazavati. »Javornik« in »Jabernek« sta torej isto ime. Razjasniti je samo še vprašanje, kako je postal T iz I, Dantejev rokopis so mnogi prepisavali, in pri tem poslu je kak nevešč pisar v naglici zamenjal obe črki. Kdor pogleda obliko obeh črk, se hitro osvedoči, da se c/ in o7 ter I in T lahko zamenjata. Iz Javornika je torej postal Javernik, Jabernik in po pomoti prepisovalca »Tabernik« ali v italijanskem pravopisu »Tabernicch«. Vprašanje pa je, kateri Javornik je imel Dante v mislih? Blanc domneva, da je to Veliki Javornik (1270 nt) med Cerknico in Postojno. To je sicer mogoče, ali tako jasno vendarle ni, da bi se smelo smatrati kot neomajno. Gora s tem ali sličnim imenom (Ja-vorina, Javor, Javorovec itd.) je v slovanskih pokrajinah vse polno, Vendar zavračamo trditev, da je imel morebiti Javornik v kar-patskih Beskidah pri Trenčinu ali pa kako drugo od Italije zelo oddaljeno goro v mislih. Gora je gotovo bila Danteju znana ne samo po imenu, nego misliti si moramo, da jo je vsaj od daleč s svojimi očmi videl. To pa je bilo prav . lahko mogoče, ker pripovedujejo stari životopisci njegovi, da je bival nekaj časa (in sicer 1. 1319.) pri oglejskem patrijarhu Paganu della Torre v Tolminu in da je kot gost patrijarhov spisal nekaj kosov svoje svete pesmi v Tolminski jami, kjer je neka skala, ki se še dandanes imenuje Dantejev stol (Sedia di Dante). Res je, da nekateri dantologi zavračajo misel, da bi bil kdaj Dante bival pri Paganu oglejskem. Edini resni razlog, ki se more navesti proti verjetnosti njegovega bivanja pri Paganu, je ta, da je bil patrijarh oglejski guclf, Dante pa ghibellin, t. j. pristaš cesarske oblasti. Ali tudi ta razlog ni zadosti trden. Prvič se Dante nikdar ni spuščal v skrajne strankarske boje, čeprav je bil iskren R. Pcfušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. Slfl pristaš cesarske oblasti, in čeprav so ga fanatični guelfi iztirali iz domovine. Drugič niso bili vsi cerkveni dostojanstveniki tako slepi sovražniki političnih inomišljenikov, da ne bi vljudno sprejeli moža, ki je že tedaj užival glas imenitnega pesnika, in od katerega so se mogli nadejati, da proslavi njih ime. Da je bival Dante pri patrijarhu Paganu v Vidmu, poroča Joannes Candidus jureconsultus iz Vidma, ki je živel okoli polovice 15. stoletja in spisal »Commentariorum Aquilciensium libri VIII.« (Vcnctiis 1521,). —¦ Za njim poroča Jacopo Valvassone il vccchio, isto tako iz Vidma, ki je živel v začetku 16. stoletja, da je bival Dante pri imenovanem patrijarhu ter ga spremil v Tolmin. Teh dveh poročili sta posnela Giov. Francesco Palladio degli Olivi, ki je izdal 1. 1660. v Vidmu »Historie del Friuli«, in Giov. Giuseppc Ca-podagli, ki je objavil tudi v Vidmu 1. 1665. knjigo »Udine illustrata«. — Boccaccio opisuje v nekem pismu do Pctrarke potovanja Dantejeva in omenja, da je posetil tudi »antra Julia«, kar pomenja neki ono jamo Dantejevo, ki jo še danes kažejo v bližini Tolmina. — Proti temu izvajanju so različni kritiki naglašali, da je Candidus nekritičen pisatelj in da je, prepisujoč iz Platinove (Platina = Bartolomeo Sacchi iz Piadene) zgodovine papežev, na dotičnem mestu krivo čital »Fo-rumjuli«, t. j. Friuli ali Furlanija mesto »Forumlivii«, t. j. Forli. Bianchi in Fraticelli mislita, da so »antra Julia, Pariseos« sedeži poslušalcev v Parizu, kjer se je Dante učil logike. Glavni argument pa je, da je bil grof goriški Henrik II. osvojil Tolmin 1. 1313. in ga ohranil v svoji oblasti do 1. 1319. Tedaj se je pač zavezal, da povrne oglejskemu patrijarhu grad tolminski. Ali se je to zgodilo ali ne, se ne da dokazati, ali že 1. 1321. je bil Tolmin v oblasti čedadski (Cividale). Dante torej ni mogel biti s patrijarhom oglejskim v Tolminu. Vendar je neverjetno, da bi bila tradicija o Dantejevem bivanju v Tolminu kar iz trte izvita. Posebno smešno je, kar nekateri italijanski kritiki trde, da so Slovenci iznašli to vest, da bi se z njo bahali. Noben pameten človek ne bi mogel povedati, kako korist imajo Slovenci od tega, ako je Dante res v Tolminu bival, ali kako škodo, ako ga ni nikdar tamkaj bilo. Prav dobro omenja Carlo Podrecca v »Fanfulla della domenica« s 23. nov. 1890.1. v članku »La grotta di Dante a Tolmino«: »Ako bi bili hoteli Slovenci izmisliti legendo, bi si jo bili izmislili za kakega svojih prvakov, ako pa Italijani, bi jo bili namestili v svojem dpmu.« — Tudi besede Boccaccijeve o »antra Julia« ne morejo biti kar s klina snete; nasprotna izvajanja Bianchijeva o pomenu besed »antra Julia«, ki z 22* 316 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. naslednjo besedo »Pariseos« niso v nikakršni gramatični zvezi, in ki bi bile pač čuden izraz za »sedišča v šoli«, pa so neutemeljena. Tudi druga razlaga, da pomenja »antra Julia« mesto »Frejus« na južnem Francoskem, je šepava, ker pri Frejusu ni nobenih jam, ki bi bile znacajne za ta kraj. Zato smemo pač trditi, da je bil Dante v resnici v Tolminu, a ker je bil Tolmin tedaj v oblasti goriškega grofa Henrika II., ni bil gost Paganov, nego grofa Henrika, s katerim se je lahko seznanil v Milanu ali Astiju, ko je bil grof v spremstvu cesarja Henrika VIL, s katerim je občeval tudi Dante. Ker pa je bil preje tolminski grad posestvo oglejskih patrijarhov, so poznejši pisatelji sklepali, da je bil Dante gost istodobnega patrijarha Pagana della Torre. Grof Henrik II. je bil tudi velik prijatelj Can Granda veronskega, pri katerem je bival dvakrat tudi Dante. Ako je bil Dante res tako ognjevit pristaš cesarski, potem se ne smemo čuditi, ako je imel za prijatelje ta dva iskrena pristaša ghibellinska. —- Pripoveduje se nadalje, da je bival v Devinu. Tudi pri Devinu, gradu v bližini Trsta, je namreč neka pečina, ki se imenuje »sasso di Dante« (Dantejeva pečina). Devinci so bili vazali patrijarhov in pristaši goriških grofov. Hugon IV. je bil v tesni zvezi s Henrikom II., grofom goriškim, in prav verjetno se nam zdi, da je pesnik kot gost Henrika II. posetil prijatelja in zaveznika Hen-rikovega, grofa Hugona devinskega. Da je bil pa v Poli, to se da posneti iz njegovih besed v Peklu IX. 112 nasl. »Si come ad Arli ove '1 Rodano stagna Si come a Pola presso del Quarnaro Che Italia chiude e i suoi termini bagna Fanno i sepolcri tutto il loco varo, Cosi facevan quivi d' ogni parte« ecc. V tem spevu prikazuje Dante heretike (krivoverce), ki se mučijo v gorečih grobovih, ter pravi: »Kakor šarajo grobovi vso pokrajino v Arlu, kjer se razširja Rodan v jezero, kakor v Poli blizu Kvarnerja, ki meji na Italijo in moči njene granice, tako so šarali tudi tukaj na vseh straneh [grobovi peklenski krog].« itd. Tako more govoriti samo človek, ki je dotične kraje sam videl. V Arlu (Arles, v stari dobi Arelas ali Arelate) je ohranjeno poleg mnogih drugih starin iz rimske dobe v predmestju Aliscans (Alys-camps. Elvsii campi) ob Rodanu obširno grobišče s premnogimi ka-menitimi sarkofagi iz paganske in iz krščanske dobe. Na svojem R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 317 v potovanju po Francoskem je videl te grobove. Ze to dejstvo kaže, da je videl lično tudi grobišče v Poli in da ne govori o njem samo tega, kar je od drugih cul. Kar se pa tiče Pole, se omenja na 209. str. knjige, izdane leta 1876. na čast istrske kmetijske družbe: »Notizie storiche di Pola«, neki Ser Mariano da Siena, ki je popisal svoje romanje v sveto deželo 1. 1431. Ta mož pravi: »Anco vi (a Pola) trovammo si grande quantita di sepolcri, tutti d' un pezzo, ritratti come arche, che sarebbe incredibile a dire il numero d' essi con molte ossa dentro«. Našli smo tamkaj (t. j. v Poli) tudi tako veliko število grobov, vse iz enega kosa, narejenih v obliki rakev, da bi bilo neverjetno, ako bi hoteli navesti njih število; v vseh je bilo mnogo kosti. Ta nekropola je bila menda ob obeh straneh današnje »Via Medolina« izven Porte auree. Tudi Tommasini, čigar delo »Commentari storici-geografici della provincia deli'Istria« iz sredine 17. veka navajata Prospero Petronio v »Notizie storiche« str. 244. in Kandler v »Conservatore« 1869. št. 203, potrja množino grobov v Poli in pravi, da so bili ti grobovi nameščeni ob obeh straneh ceste baš tako kakor pri Rimljanih ob Appijevi cesti. Ti grobovi so bili nameščeni iznad tal. Bogataši so imeli rakve izklesane iz marmorja; siromaki so sicer navadno pokopavali svoje mrtvece pod zemljo, cesto pa vendar tudi v nadzemske rakve, ker se v Poli nahaja tudi mehek kamen, ki ima še lastnost, da otrdi na zraku. Te rakve so sedaj s prvotnega mesta izginile. Kar jih ni bilo uničenih popolnoma, so jih izpremenili v živinska korita in slične posode, ali pa so jih porabili za tlakovanje v hišah. Da je pa Dantejev poset Pole jako verjeten, za to govore tudi še te-le činjenice: Dante je v svojih spisih in primerih upotrebljaval vedno take predmete, katere je sam s svojimi očmi gledal. Zato je pravilo dan-tološke kritike, da se sme sklepati po spisih in prilikah v njegovih delih, kdaj in kje je kako stvar pisal. (Primeri C. Balbo: Vita di Dante. II. 5. in Isidoro del Lungo: Dal secolo e dal poema di Dante. Bologna. 1898. pag. 407.—408.) Ime »Kvarner«, ki se ima izvajati od korena »car«, t. j. pečina, stena, in ki torej pomenja morje, ki ga obdajejo strme pečine, se pred Dantejem v nobenem spisu ne nahaja. Latinski se je ta del morja zval »sinus Polaticus« (Pomponij Mela, de situ orbis 1. II.) ali pa »sinus Flanaticus« (Plinij. hist. nat. II. 3. 19.). Nedvomno je čul Dante to ime pri domačinih, katerim je rabilo, od davnih časov. Daljši dokaz, da je poznal in videl Dante Istro, je njegov izrek v spisu »De vulgari eloquentia L 9.«, kjer omenja hrapavega izgovora istrske italijanščine. 31.8 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. Slednjič je lahko mogoče, da je prišel v Istro iz Ravene, kjer je bival pod konec svojih dni. Ravena je bila namreč pokroviteljica Pole do 1. 1331., v katerem je prišla Pola pod benečansko oblast. Stanoval je neki v Poli pri Benediktincih v samostanu sv. Mihaela, ki se dviga nad dolinico, imenovano »Prato grande«. — Ako torej Dante omenja Javornik, je bila to nedvojbeno kaka gora, katero je sam videl. Zaradi verjetnega bivanja njegovega v Tolminu, bi to mogel biti Javornik pri Cerknici, ravno tako bi pa mogel biti tudi Javornik pri Črnem vrhu, ki je sicer nižji od Velikega Javornika in meri le 1242 m višine, pa je bližji Tolminu in njegovi okolici. Nekaj časa sem mislil, da je Javornik, ki ga je imel Dante v mislih, oni znameniti, 1552 m visoki vrh v Plješevici, nastavku Velike Kapele, ki se v hrvaškem Primorju razteza od Plitviških jezer do dalmatinske meje, kjer se spaja z Velebitom in prehaja v Dinarske planine. Razen njega sta v Mali Kapeli tudi še »Javornica« (1373 m) ter »Veliki in Mali Javornik« (1141 nt). Zdelo se mi je, da je ena teh gor Dantejev »Tabernicch«, ker omenja Dante na dveh drugih mestih hrvaške dežele, o čemer bodemo govorili v 4. in 6. poglavju. Vendar sem se odločil za Javornik pri Cerknici, ker se vidi z istrskega zemljišča (posebno krasno z Učke gore) ne samo njegov vrh, nego ves hrbet, ki je precej raztegnjen, hrvaških Javornikov pa ni videti ni z otokov kvarnerskih ni z zemljišča istrskega, in samo malo vrha Javornice je videti z Učke gore. Tudi se v hrvaščini ne-naglašeni zlog »vor« ne izpreminja v »ver« ali »ber«, kakor je to navadno v zapadni slovenščini. Verjetno je torej, da je Tabernicch res slovenski »Javornik« pri Cerknici. Da je morebiti celo prav iz bližine videl Javornik med Cerknico in Postojno, bi se dalo oklepati iz tega, da je trg Cerkniški bil posest oglejskih patrijarhov, Henrik II., grof goriški, pa obenem grajski knez v Postojni, in da je Dante kot gost grofa Henrika prišel lahko tudi v Postojno in v bližini videl Javornik. — Basserman (Dantes Spuren in Italien. Oldenburg, Mtinchen und Leipzig 1898) trdi celo, da so »antra Julia« različne podzemne jame na Krasu, med njimi tudi Postojnska. Ako je Dante res posetil naše kraje, se je to zgodilo v dobi od 1. 1316. do 1320. 2. V sedmem spevu »Cistilišča« prikazuje Dante pesnika in državnika mantovskega, Sordella, ki vodi Danteja in Vergilija, dospevša R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 319 na prvo strmino onega prostorja, ki se nahaja pred Čistiliščem, v dolino, kjer so zbrani kralji. Tamkaj sedi na prvem mestu Rudolf Habsburški. Vrlo zanimivo je čuti sodbo sodobnika o tem vladarju, o njegovih naslednikih in o njegovih nasprotnikih. (Cistilišče, VII. 91.—102.). »Colui che piu sied' alto ed ha sembianti D' aver negletto cio che far dovea E che non muove bocca agli altrui canti, Ridolfo imperador fu, che potea Sanar le piaghe, c' hanno Italia morta Si che tardi per altri si ricrea. L' altro, che nella vista lui conforta Resse la terra, dove 1' acqua nasce Che Molta in Albia ed Albia in mar ne porta. Ottachero ebbe nome, e nelle fasce Fu meglic- assai che Vincislao suo figlio Barbato, cui lussuria ed ozio pasce.« Oni, ki sedi na najvišjem mestu in ki se mu bere na obrazu, da je zanemaril svojo dolžnost in ne miče ustnic pri petju ostalih, je bil cesar Rudolf, ki bi bil mogel zaceliti rane, ki so ponižale Italijo, tako da jo bode kdo drug prepozno izkušal povzdigniti. Oni drugi, ki ga izkuša, ako po vidu sodiš, tolažiti, je vladal deželo, v kateri izvira voda, ki jo nosi Vltava v Labo in Laba v morje: ime mu je bilo Otokar in bil je v plenicah boljši nego njegov sin Vaclav kot bradat mož, ki ga paseta razkošnost in lenoba. — Rudolf Habsburški, r. 1. 1218, rimskim kraljem izbran 1. 1273., si je izkušal pridobiti naklonjenost papeža Gregorija X. in je potrdil vse darove, katere so papežem poklonili njegovi predniki na prestolu, in je celo obljubil, da povede križarsko vojsko proti Saracenom. Leta 1276. je umrl papež Gregorij v Arezzu, in ker so se papeži hitro menjali na prestolu (1. 1276. so sedeli trije na njem: Inocencij V., Hadrijan V., Janez XX. (XXI.), od leta 1277. do 1288. pa zopet štirje), Rudolf ni mislil niti na križarsko vojsko, niti se ni brigal za Italijo in svoje venčanje v Italiji, nego njegova edina skrb je bila, da s svojo kraljevsko oblastjo pridobi sebi in svoji porodici kar največ zemlja. To lakomnost mu očita Dante tudi v Cistilišča VI. spevu (97.—105.): »O Alberto Tedesco, che abbandonai Costei ch' e fatta indomita e selvaggia E dovresti inforgar li suoi arcioni, 320 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. Giusto giudizio dalle stelle caggia Sovra '1 tuo sangue e sia nuovo ed aperto Tal che il tuo successor temenza n' aggia, Che avete tu e il tuo padre sofferto Per cupidigia di costa distretti Che il giardin deli' imperio sia deserto.« O Albert Nemec, ki zanemarjaš ono deželo, ki je postala divja in neukrotna, pa bi moral popeti se v njeno sedlo (t. j. cesar naj bi krotil Italijo, kakor kroti jezdec konja, sedeč na njegovem sedlu): pravična sodba naj pade z neba na tvojo kri, in ta sodba bodi nezaslišana in jasna, tako da se je prestraši tvoj naslednik, ker sta ti in tvoj oče iz pohlepnosti po deželah onkraj [Italije, v srednji Evropi] dopustila, da je zanemarjen vrt cesarstva (t. j. Italija). Rudolf L je umrl 1. 1291., njegov naslednik Adolf Nassauski pa 1. 1298. Ko je le-ta poginil v boju z Albertom, sinom Rudolfa Habsburškega, so izvolili knezi Alberta za kralja. Bonifacij VIII. ga ni hotel potrditi in stoprav 1. 1303., ko se je spri papež s Filipom, kraljem francoskim, ga je priznal, ker se je nadejal od njega pomoči v boju s francoskim vladarjem. Ker se tudi Albert ni brigal za. Italijo, mu Dante prorokuje zasluženo kazen. (Dante je položil svoj vizionarni pohod onega sveta v 1. 1300.). Ta se je uresničila 1. 1308., ko je Janez Paricida umoril svojega strica Alberta. Zaradi pohlepnosti po deželah je namestil Dante v predpro-storje čistilišča Rudolfa žalostnega in nemega, dočim so drugi knezi v oni dolini prepevali pesem: »Salve regina«. S tem vedenjem je hotel pesnik označiti, da se kralj sramuje in da obžaluje svojo pohlepnost po deželah, ki mu je branila, da ni prišel v Italijo po blagoslov in krono in da ni izvršil svoje obljube glede na križarsko vojsko. — Kralj češki in moravski Pfemysl Otokar II. je imel tedaj v svoji oblasti poleg drugih posestev tudi Avstrijo in slovenske dežele Štajersko, Koroško in Kranjsko in je bil tako tudi slovenski vladar. Ker ni hotel priznati izvolitve kralja Rudolfa, je vzel le-ta nekaj njegovih posestev. Otokar se je hotel osvoboditi nemškega jarma, a sreča mu ni bila mila. Izgubil je leta 1276. slovenske dežele, Avstrijo in vsa posestva razen Češke in Moravske. Večeslav, njegov sin, se je moral oženiti z Judito, hčerjo Rudolfovo, Hartman, sin Rudolfov, pa je vzel v zakon Kunigundo, hčer Otokarjevo. Ker je bil ta mir trd in sramoten za viteškega kralja češkega, se je na novo .: R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 321 uprl in 1. 1278. junaški poginil v bitki po izdajstvu Milote Diedica Rožemberškega. To je eden onih v slovanski zgodovini tako čestih slučajev, da domačin izda tujcu domovino in vladarja iz sebičnih vzrokov. Zagonetne so Dantejeve besede, da izkuša kralj Otokar tolažiti cesarja Rudolfa, svojega nasprotnika. Zakaj? Morda v zahvalo zato, da je Rudolf ob njegovem truplu baje solze pretakal? Ali morda zato, ker v čistilišču sploh ni več spomina na nepravde, storjene na zemlji ? Dante hvali Otokarja, da je bil že kot dete boljši nego njegov sin Večeslav kot odrasel mož. Ta vrlina, katero ima Dante v mislih, se nanaša nedvojbeno na vladarsko vedenje obeh. V starem komentarju Dantejeve Nebeške komedije, ki je znan pod imenom Ottimo (t. j. najboljši komentar) ter je plod neznanega pisca iz prve polovice štirinajstega stoletja, čitamo, da je Dante tega Večeslava osebno videl. Ako je vest resnična, se je to zgodilo tedaj, ko se je Dante vračal iz Pariza preko Nemčije in Saksonije domov. Umrl je Večeslav 1. 1365. On ni hotel postati ne nemški ne ogrski kralj; bal se je groma in bliska ter se je vedno potikal po cerkvah. Omenja ga Dante tudi v Raju XIX. 124.—126. Dante imenuje v tem spevu mnoge vladarje, ki bodo na sodnji dan odgovarjali za svoje pregrehe: »Vedrassi la lussuria e il viver molle Di quel di Spagna e di quel di Buemme Che mai valor non conobbe, ne vuole.« Videla se bode [na sodnji dan] razkošnost in mehkužno življenje [kralja] španjskega in češkega (t. j. Večeslava), ki nikdar ni poznal poguma niti ga hotel poznati. V istem spevu 115.—117. omenja tudi Alberta, sina Rudolfovega: »Li si vedra tra 1' opere d' Alberto Quella che tosto movera la penna Perche il regno di Praga fia deserto.« Tam (t. j. na sodnji dan) se bode videlo med deli Albertovimi tudi to, ki bode kmalu pokrenilo pero [božje, ki bode to delo zabeležilo], ker bode kraljestvo praško opustošeno. Te besede se nanašajo na dejstvo, da je Albert 1. 1304. napal in opustošil Češko, ker je Večeslav, sin Večeslava in vnuk Oto-karjev, kot najbližji sorodnik izumrle Arpadske rodovine po materi, bil od Ogrov pozvan, da zasede prestol ogrski. Poslednji Arpadovec 322 Književne novosti. je bil Andrej III. (j 14. jan. 1301.). Ogri so pozvali Večeslava III., kralja češkega, ki je bil sin Andrejeve hčere. Večeslav se je dal venčati ter je dobil ime Ladislav V., ali nevoščljivi nemški kralj Albert in prevzetni papež Bonifacij VIII. sta bila njegova nasprotnika, zato se je moral umakniti Anžuvincu Robertu, katerega so 1. 1308. končno vsi Ogri priznali za kralja. Tudi Anžuvinci so bili v rodu z v Arpadovci. Marija, hči kralja Štefana V. (1270.—1372.), sestra Ladislava IV.(1272.—1290.),je bila omožena z napoljskim kraljem Anžuvin- v cem Karlom II. Sepavcem. Ko je umrl Ladislav IV. brez rodu, je oglasil Karlo II. svojega prvorojenega sina za naslednika. Ta sin se je imenoval Karlo Martello, in o njem pravi Dante v Raju VIII. 64.—66: »Fulgeami gia in fronte la corona Di quella terra, ehe il Danubio riga, Poiche le ripe tedesche abbandona.« Svetila se mi je že na čelu krona one dežele, katero napaja Donava, potem ko je zapustila nemške bregove. Karlo Martello je dobil sicer od papeža Nikole IV. naslov ogrskega kralja, ali v resnici je kraljeval Andrej III. Karlo Martello je umrl 1. 1295. — Mlajši brat njegov Robert je potem izpodrinil po smrti Andrejevi Večeslava. — (Konec prihodnjič.) Pisanice. Pesmi za mladino. Zložil Oton Zupančič. Ljubljana. 1900 L. Schvventner. — Pesmi, ki jih je objavil Zupančič v »Vrtcu«, v »Zvončku« in dve, tri v svoji »Caši opojnosti«, je zbral v knjižico, ki jo je z naslovom »Pisanice« podaril slovenski mladini za letošnjo Veliko noč. Tega lepega daru se je gotovo razveselila mladina, a razveselil se ga je z menoj vred tudi odrasli svet. Znana in priznana je resnica, da je težko pisati za mladino. Duh, ki snuje, mora biti obziren, si mora staviti meje, izven katerih ne sme kreniti, ako hoče govoriti mladini. Pesnik, ki piše zanjo, se mora poglobiti v oni idealni svet, po katerem cveto rože, in katerega obseva sveže jutro brez viharne, brez-zvezdnate noči za seboj, katerega živi brezskrbna, veselja potrebna in željna mladina. Pesnik, ki peva mladini, ne sme povedati vsega, kar bi mogel, in še to mora pisati tako, da ga razumejo tisti, katerim piše. Misliti si mora, da ga obkrožajo mlada, cvetoča ličeca, ki mu napeto gledajo pod pero in s slastjo pouzivajo vsako besedo, ki jo zapiše. Kdor se bavi z mladino, ve, kako je radovedna. Vse hoče videti, povsod hoče imeti svoj nosek. Ako ji je kaj ne- 364 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. brez nje.« — Njegovi prijatelji, videvši opasnost, ako bi se s svidenjem še bolj razburil, niso pustili Sandove k bolniku. Po štirih težkih dneh je Chopin čutil približavšo se mu smrt. Sedel je na postelji, in sestra ga je podpirala. Sredi grobne tišine so se razlegale njegove besede: »Evo, začenja se agonija . . . Glejte, da mi je odkazana velika milost, da vem za minuto svoje smrti. Ne motite me.« — Dne 15. oktobra ga je obiskala grofica Potočka, ki je prihitela iz Niče, da vidi umirajočega. Chopin se je je nenavadno razveselil ter jo začel takoj prositi, naj zapoje, kar si bodi. In Potočka, zadržujoč solze, je zapela himno »Stradelli«. Chopin si je zakril oči in ležal nepremično. Ko je končala, jo je prosil, naj mu zapoje še kaj. Ona je začela, a njeno petje je bilo kmalu pretrgano z njegovim pred-smrtnim grgranjem. Chopin je pokopan v Parizu na pokopališču Pere Lachaise. Na prednji strani njegovega krasnega spomenika je vsekana jokajoča muza, a pred njenimi nogami leži razbita lira. fJekaj mest V Dantejevi „JJebeški komediji", ki se tičejo Slovanov. Pretresel Rajko Perušek. 3. v trinajstem spevu Cistilišča je prispel Dante v drugi krog, kjer se pokorijo in za raj pripravljajo za-vidniki. Kar začuje glasove, ki prosijo milosti, in kmalu zagleda tudi prikazni v raševino oblečene. Med temi je bila Sapia. To gospo so bili iztirali meščani iz Siene, zato je poslej bivala na deželi. Nekega dne so se v bližini njenega gradu pri Colle di Valdelsa spoprijeli Florentinci in Sienjani. Sapia je gledala s svojega gradu boj ter je želela, da bi podlegli Sienjani, kar se je tudi zgodilo njej na veliko veselje. Povzdignila je oči k Bogu ter prešerno dejala (Čistilišče. XIII. 122—123.): »Omai piu non ti temo«, Pesnik pa pristavlja: »Come fe il merlo per poca bonaccia!« R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 365 Sedaj se te več ne bojim, kakor je to storil kos, čim je lepo vreme malo zavladalo. — Iz drugega verza je razvidno, da so besede »Omai piu non ti temo« besede, katere je izustil v obče znani pripovedki kos, tako da so postale narodni pregovor, s katerim so označevali Italijani prešernega lahkomiselnca. V drugi obliki se nahaja isti pregovor v 149. novelici onega zbornika kratkih povestec, ki ga je spisal Franco Sacchetti. Ta mož se je narodil v Florenciji okoli 1. 1330., umrl pa menda 1. 1400. Razen drugih stvari je spisal tudi imenovani zbornik 300 novelic, ki so se pa le deloma ohranile in šele mnogo časa po njegovi smrti objavile. Ena teh novelic pripoveduje, kako je neki tolo-zanski opat hlinil pobožnost, tako da so ga smatrali za svetnika ter ga izbrali za škofa pariškega. Tedaj pa je jel razkošno živeti, in Pa-rižani so se zelo čudili tej premeni ter so dejali po pregovoru: »Non ti conosco, se non ti maneo«. Ne spoznam te, dokler te ne okusim. v Škof pa je odgovoril z drugim pregovorom: »Piu non ti curo domine, che uscito son del verno«. Nič več se ne brigam zate, gospod, ker sem se rešil zime. Ta pregovor pa je po pričanju komentarjev vzet iz starodavne narodne pripovedke o kosu, ki slove nekako tako-le: Kos je prebil zimo v kletki, kjer je užival toploto in dobro hrano. Ko pa se je v sredini januarja vreme izboljšalo ter nekoliko toplejše postalo, vzbudilo se mu je hrepenenje po prostosti, in o prvi priliki je zbežal iz kletke, misleč, da mu bode v prostosti lahko najti povsod potrebne hrane. Januarij ga je opozoril na neprevidnost njegovo, kos pa se mu je odrezal: »Piu non ti curo domine, che uscito son del verno.« Januarij se je razkačil nad prevzetnostjo kosovo ter je na koncu meseca povrnil občuten mraz ter se tako kosu osvetil. V Lombardiji imenujejo poslednje tri dni januarja, v katerih se izprevrže navadno prejšnje toplo vreme v mrzlo zimo: »giorni della merla«, t. j. kosovi dnevi, češ, da so ti dnevi tako mrzli od tedaj, ko se je Januarij znesel nad lahkomiselno prešernostjo kosovo. (Primeri V. Nannucci. Analisi critica de Verbi italiani. Firenze 1843, 1844, p. 492.). Znano je, da je bil Vodnik ne samo vešč italijanščini, nego da je bil celo učitelj tega jezika v ljubljanski gimnaziji. Mogoče, da mu je bila ta pripovedka znana iz književnosti, še verjetnejše pa je, da jo je čul iz ust kakega Italijana, morebiti svojega mecena barona Zoisa samega. Vsekakor ni dvojbe, da je iz italijanščine dobil snov 366 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. za svojo znano basen »Kos in brezen«,1) samo da je zamenil mesec januar z marcem, ki je za naše kraje primernejši. Vsaj meni ni znano, da bi bila pripovedka o kosu svojina slovenskega ljudstva ali pa drugje znana. Razume se, da je Vodnik samo snov zajel iz italijanske pripovedke, pesniška upodobitev pa da je plod njegovega duha. 4. V tridesetem spevu Cistilišča se prikaže Danteju Beatrica. Ostro ga kara zaradi njegovih napak. Dante otrpne od srama. Angeli ga pomilujejo ter zapojo pesem. »In te domine speravi«, pa ne pridejo dalje nego do besed »pedes meos«. Tedaj pa (Cist. XXX. 85—93.): »Si come neve tra le vrve travi Per lo dosso d' Italia si congela Soffiata e stretta dalli venti schiavi Poi liquefatta in se stessa trapela Cosi fui senza lagrime e sospiri Anzi il cantar di quei che notan sempre Dietro alle note degli eterni giri.« Kakor zmrzne sneg po živih steblih na slemenu Italije (t. j. na Apeninu), prepihan in stisnjen od slovanskih vetrov, potem pa stajavši se sam v sebe prodira [čim zapiše veter one zemlje, ki izgubi včasi senco (t. j. Afrika), tako da nalikuje ognju, ki tali svečo], tako sem bil brez solz in vzdihov, predno so začeli pevati oni (t. j. angeli), ki vedno poj o po notah večnih krogov (t. j. glasba sfer). — Potem pa se je Danteju raztajalo srce, in jel je plakati ter si s plačem in vzdihom lajšati srce. Odkod prihajajo »slovanski« vetrovi? Anonvmus Florentinus iz štirinajstega stoletja pravi, da prihajajo ti vetrovi od severa (tra-montana) in brijejo preko »Schiavonije«. Tudi Streckfuss v svojem komentarju pravi, da prihajajo ti vetrovi »aus Slavonien«. Streckfuss se je očitno motil, ker je mislil, da so »venti schiavi« vetrovi iz današnje Slavonije. Nedvomno je imel Dante drugo deželo v mislih, ko je govoril o »venti schiavi«, in isto tako Anonvmus Florentinus, ko je imenoval deželo »Schiavonia«. Ti vetrovi ne značijo nič drugega kakor »burjo«, ki pa ne razsaja v Slavoniji, nego ob obalah Jadranskega morja od Trsta do Črne gore in Albanije. *) Vodnikove Pesmi. Uredil France Levstik. Izdala in založila »Matica Slovenska«. 1869. Str. 47. R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 367 Dalo bi se misliti, da je imel Dante v mislih našo Notranjsko, Istro in kraško Primorje, kjer se burja neugodno javlja. Ako je bival v Tolminu, mu ni bilo treba daleč hoditi, da se s to burjo seznani. Vendar sem prepričan, da je Dante mislil le na burjo, ki brije v hrvaškem Primorju. Izrazi »schiavo, Schiavone, Schiavonia« imajo dvojen pomen. Značijo namreč 1.) etnografske edinice ali pa 2.) teritorialne. To se pravi: v prvem zmislu je »schiavo« vsak človek, ki slovanski govori, »Schiavone« vsakdo, ki pripada slovanskemu rodu, »Schiavonia« je vsako zemljišče, na katerem prebivajo Slovani. Zato se imenuje »Schiavonia« oni del beneške dežele, kjer prebivajo Slovenci (Primeri S. Rutar. Beneška Slovenija str. 56.); »Riva degli Schiavoni« v Benetkah nosi ime od slovanskih Dalmatincev, ki so služili republiki benečanski, »Schiavonia« se imenuje tudi HrvaŠka. V drugem zmislu pa je »schiavo« in »Schiavone« samo oni človek, ki je državljan dežele, ki nosi ime »Schiavonia«. V tem zmislu se je imenovala dežela »Hrvaška« v oni dobi »Schiavonia«, in slovenski ali slovinski so imenovali svoj jezik ne samo prebivalci slovenskih dežel, nego tudi hrvaških in dalmatinskih. — Kadar govorimo o vetrovih, zaznamenujemo vedno njih prihod s teritorijalnim, ne pa z etnografskim imenom; ako torej govorimo o hrvaških vetrovih, ne mislimo vetrov iz vseh dežel, kjerkoli Hrvatje bivajo, ampak samo vetrove, ki prihajajo s teritorija, ki nosi politično ime »hrvaško«. —¦ Torej so tudi »venti schiavi« vetrovi, ki prihajajo iz dežele, ki nosi ime »Schiavonia«. To pa ni slovensko Primorje in tudi ne Trst in Istra. Dante je smatral slovensko Primorje, Trst in Istro za italijanske pokrajine, ker so bile v italijanski oblasti.1) To je razvidno iz onega mesta v devetem spevu Pekla, kjer omenja mesta Pole. Vetrov iz teh krajev ne bi bil imenoval slovanskih. Verjetno pa je, da je tudi Kranjsko smatral za del Italije, ker je bila takrat deloma pod oblastjo goriških grofov, deloma pod vlado nemških Avstrijcev. Na hrvaški in dalmatinski celini pa je takrat v vladala rodbina Subičev. Ta zemljišča so bila sicer spojena z ogrsko državo, ali Hrvaška je bila faktično nekaka samostojna država, ki se je po pravici imenovala slovanska po jeziku ne samo prostega naroda, nego tudi vladajočih krogov. Priliko, seznaniti se z burjo hrvaškega Primorja, pa je imel Dante ne samo ob svojem bivanju v Poli, nego tudi tedaj, ko je bival v Ravenni pri Guidu Polen- 1) Živo prosvedujemo, da bi se ta činjenica od strani naših nasprotnikov uporabljala v politične svrhe. 368 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. tanskem, kamor prihaja burja direktno s hrvaškega Primorja, pa tudi inače sploh na italijanskih tleh takraj Apenina. < 5. V devetnajstem spevu Raja govori Dante o kraljih, ki bodo na sodnji dan odgovor dajali zaradi svojih zločinstev. Stihi 139.—141. tega speva slovejo tako4e: »E quel di Portogallo e di Norvegia Li si consoceranno, e quel di Rascia Che mal ha visto il conio di Vinegia.« Tam se bodo spoznali [kralji] portugalski, norveški in raški, ki je zaznal za beneški kov sebi v nesrečo, [ker bode moral na sodnji dan odgovor dajati za krivotvorjenje novcev]. Rascia je bilo latinsko ime Srbije v srednjem veku. Srbski se je dežela imenovala Raška po reki istega imena. Ob tej reki so zgradili Srbi mesto Raso tamkaj, kjer je sedaj Novi Pazar; v njem je stoloval veliki župan srbski, in temu so bili vsaj imenoma podložni različni župani. Odtod so se Srbi nazivali Rašani. V 12. veku so ustanovili tamkaj Nemanjiči srbsko ali raško državo ter si nadeli ime kraljev Raške in Primorja. Ko so se naselili Srbi na ogrskem zemljišču, so prinesli to ime s seboj, in zato Nemci in Ma-gjari še dandanes imenujejo Srbe pravoslavne vere Race. Kralj, ki ga ima Dante na navedenem mestu v mislih, je srbski kralj Uroš II. Milutin, ki je vladal od 1. 1282.—-1321. O njem pravi ruski zgodovinar Majkov, da ni mnogo izbiral med sredstvi, nego da mu je bilo v sredini med tremi silnimi sosedi: Ogri, Grki in Bolgari le do tega, da pribavi Srbiji silo, ugled in mir. Kjer ni po-mogla hrabrost, se je lotil lokavstva, rodbinskih zvez, spletek, denarja in ponižanja. Vsa ta sredstva so mu rabila v korist države. On je bil prvi srbski vladar, ki je koval zlate novce. O tej priliki je ponarejal beneške, ki so imeli tedaj posebno ceno ter priljubljenost, tako da se je leta 1287. pritožila beneška republika s posebnim poslanstvom. Philalethes (saksonski kralj Ivan) navaja v svojem prevodu Nebeške komedije (Leipzig 1839—1849) v komentarju sklep beneške vlade iz 1. 1282., ki priča, da so se v Srbiji že pred kraljem Urošem II. patvarjali beneški novci. V tem latinski pisanem sklepu se naroča pri-jemnikom javnega denarja (ricevitori del publico denaro), da naj posebno pazijo na ponarejene novce raškega kralja, kadar jim pridejo v roke, in kadar jih dobijo, naj jih razveljavijo s tem, da v njih napravijo R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. 369 urez. (Teneantur diligenter inquirere denarios regis Raxiae contrafactos nostris Venetis grossis, si ad eorum manus pervenerint, et si perve-nerint, teneantur eos incidere etc). Ker so se torej novci krivotvorili že, predno je nastopil vlado Uroš Milutin, so mislili nekateri razlagalci, da je imel Dante v mislih kralja Uroša I. Velikega, ki je prvi koval srebrne novce. To bi bilo pač mogoče. Ali, ako pomislimo, da je Uroš I. umrl že 1. 1276., da je za njim vladal do 1. 1282., ko so Benečani izdali gori navedeni sklep, Štefan Dragutin, povsem neznaten vladar, in kar je najvažnejše, da navaja Dante o tej priliki brez izjeme samo vladarje, ki so bili njegovi sodobniki, ali, še natančnejše, vladarje, ki so sedeli na prestolu 1. 1300., potem ne moremo več dvomiti, da je Uroš II. oni raški kralj, katerega je imel Dante v mislih. Manjše važnosti je, kako je Uroš II. ponarejal beneški denar. Ako čitamo »mal ha visto« il conio Vinegiano, potem bi se dalo domnevati, da je beneški denar samo ponarejal, ne pa slabši denar koval; ako pa čitamo »mal aggiusto« slabo je priredil, ali pa »mal avviso« slabo je pogodil, potem pač ne moremo misliti, da je samo okorno ponarejal denar, nego da je bil njegov denar manjše teže in slabše splitine (Legierung). 6. V edenintridesetem spevu Raja vodi Danteja sv. Bernard, ki pravi, da jima bode mati Božja pridobila in podelila vso milost, ker je on (sv. Bernard) ves vnet zanjo in nje verni sluga. Ko vidi Dante njegovo živo ljubezen, pravi: Raj XXX. 103—111: »Cjual e colui, che forse di Croazia Vien a veder la Veronica nostra, Che per 1' antica farna non si sazia Ma dice nel pensier, finche si mostra: »Signor mio, Gesu Christo, Dio verace, Or fu si fatta la sembianza vostra?« Tale era io mirando la vivace Carita di colui, che in questo mondo Contemplando gusto di quella pace.« Kakršen je človek, ki je prišel morebiti iz Hrvaške gledat našo Veroniko, katere se zaradi nje davne slave ne more nagledati, nego govori pri sebi, dokler se kaže prt Veronike, odkrito: »Gospod moj Jezus Kristus, pravi Bog, torej takšen je bil tvoj obraz!« takšen sem ¦ 370 R. Perušek: Nekaj mest v Dantejevi »Nebeški komediji«. bil tudi jaz, ko sem gledal živo ljubezen [do matere Božje] onega, ki jo je gledal že na tem svetu ter okusil mir onega sveta. »Veronika« pomenja pravzaprav »vera icon« prava slika, in tako se je imenoval oni prt, s katerim si je Odrešenik na potu na Golgato krvavi pot otrl tako, da se je vtisnil v prt njegov obraz. Pozneje je iz te besede postalo ime neke izmišljene svetnice, ki je baje ponudila Odrešeniku prt, v katerem se je odtisnila krvava slika njegovega obraza. Ta prt se kaže ob posebno imenitnih prilikah v Rimu v cerkvi sv. Petra.*) To se godi navadno drugo nedeljo po svetih Treh kraljih: Omnis terra in pa veliki petek. Ob stebrih izpod kupole so nameščene line, in na teh se prikažejo ob izvestnih delih bogoslužja svetinje na velikih drogih in ostanejo vidne nekaj časa. Ljudstvo popada na kolena ter izkazuje čast tem svetinjam, dokler zopet ne izginejo. Ta običaj je starodaven, kakor je razvidno iz besed Dantejevih. Papež Bonifacij VIII. (od 1. 1294. do 1303.), ki je z nečuveno prevzetnostjo spajal silno lakomnost po svetnem blagu, in katerega zato Dante namešča v Peklu v oni oddelek, kjer trpe muke simonisti, t. j. ljudje, ki cerkveno dostojanstvo zlorabljajo v lastno korist, je prvi uvedel 1. 1300. jubilejsko leto ter je obečal velike odpustke romarjem, ki bi prišli v Rim. Zgodovinar Giovanni Villani piše v svoji kroniki florentinski, da se je takrat kazal gori imenovani prt v uteho kristjanov vsak petek in vsak praznik. Umevno je, da je o tej priliki prihajala ogromna množica ljudi v Rim od vseh vetrov, koderkoli so prebivali kristjani. Zakaj pa je imenoval Dante med narodi, ki so prihajali v Rim gledat prt sv. Veronike, bas Hrvate? To nam postane jasno, ako pomislimo, da so bili Hrvatje tedaj oni narod, ki je bil najskrajnejši privrženec rimske vere na iztoku, ki se je zaradi ugodne morske zveze z Italijo v precejšnjem številu udeležil romanja, tako da so hrvaški romarji po svojem številu obudili pozornost Rimljanov in Italijanov sploh. Ni dvojbe, da se je udeležilo v romanja še mnogo večje število Spanjcev, Francozov, Nemcev, Angležev. Zakaj pa teh ni imenoval Dante ? To nam postane umevno, ako uvažimo, da je hotel Dante prikazati vtisk, katerega je napravila podoba Odrešenikova na prtu Veronike na pripadnike daljne, malo znane, v oni dobi težko pristopne in surove dežele. ') Ker je bil prt trikrat pregaujen, so se napravili trije odtiski Kristusovega obraza; od teh je ostal eden v Jeruzalemu, druga dva sta prišla v Rim in Jaen v Hispaniji. Sicer pa se hvali še kakih deset drugih mest, da imajo potni prt Veronike. E. K.: Če se mrtvi prebudimo . . . 371 Komentar »Ottimo« (najboljši) pristavlja besedam »di Croazia« to-le tolmačenje: »Di Schiavonia, gente salvatica e scostumata nella riviera del mare Adriatico, viene vedere per la quaresima a Roma il Sudario« ecc. —¦ »Iz Hrvaške, iz Slavonije prihaja divje in surovo ljudstvo na obali Jadranskega morja ob štiridesetdanskem postu v Rim gledat potni prt« itd. Te besede svedočijo, da so tudi inače Hrvatje cesto dohajali v Rim pomolit se sv. prtu. Posebno znamenite pa so te besede, ker pričajo, da so Italijani imenovali hrvaško Primorje »Slavonijo«, njega ljudstvo pa »slovansko«, kakor je tudi samo nazivalo svoj jezik. Tudi imenitni geograf arabski Abu Abdallah Mohamed aš šerif al Edrisi (1100—1165) omenja Hrvaške ter jo imenuje Slavonijo. Pripoveduje namreč v svojem zemljepisu, da sta za poslednjim morskim mestom Lovrano deželi Dalmasiah (Dalmacija) in Sqalawniah (Slavonija t. j. Hrvaška). Iz njih pa tudi lahko posnamemo, da so »venti schiavi«, o katerih smo govorili v 4. poglavju, burja, ki prihaja s hrvaških pogorij. Če se mrtvi prebudimo . . . Dramatičen epilog v 3 dejanjih. Spisal Henrik Ibsen. Poroča E. K. iharna pohvala — energičen protest... to je že dolgo redni uspeh vsakega Ibsenovega dela. Karakteristikon genija . . . Navdušeni pristaši se zbirajo v enem, odločni nasprotniki v drugem taboru, sodba pa je navadno enostranska, bodisi absolutno priznavanje, bodisi istotako odklanjanje. To je bilo opaziti tudi ob priliki premijer najnovejšega njegovega dela: »Če se mrtvi prebudimo«. Kritičarji raznih šol in struj so delo secirali, analizovali, komentirali, iskali so v njem tisoč simbolov in misterij, grajali so in hvalili, in naposled se jim je posrečilo, tako pomešati pojme, da ni nihče mogel razumeti niti Ibsena niti dela njegovega. Edina rešitev iz zagate, ki so vanjo razni kritičarji nagnali pridnega bralca, je končno v krepki emancipaciji od vseh komentarjev. Človek mora čisto pozabiti vse umetne tolmače in z naivnim duhom sam citati stvar. Tedaj , pa spozna, da najnovejše delo velikega Skandinavca le ni tako zamotano, ka.kqr so je neštevilni interpreti hoteli prikazati.