Mi slavi ZiMam (Narodno blago ; priredil Silvester.) XXVI. Kadar 'pride pri prost dežela n po opravkih v mesto, rad si po možnosti več ali manj polne mošnje privošči kako pe- čenko in kako četrtinko vina. Tako je storil tudi jeden naših znancev, kateri je kot korenit Zabrdžan imel povrh še to nadlogo, da je bil grozno bahat. Iz posled- njega vzroka izbral si je bil tudi najime- nitnejšo" gostilno, katero je le mogel v mestu izvohati. Bilo je mnogo gospode navzoče, a to ni nikakor motilo našega Zabrdžana. Vsede se možato v kot in začne piti misleč si: »Jedel bodem pa to, kar bodem videl, da si gospoda v naj- manjši posodi naroči. To je gotovo nabolj drago, pa gotovo najbolj imenitno«. Res mu ni bilo dolgo čakati, kar prinese natočaj nekemu ne ravno preveč imenitnemu gospodu mesa in v majhni skledčici surovega hrena v kisu. — »he, gospod natočaj,« zakliče Zabrdžan, »pri- nesite mi tiste jedi, katero ima tam le oni gospod! Pa brez mesa celo skledo; že plačam, kolikor stane!« Pri teh besedah vdari po polni mošnji, da so srebernjaki kar zazveneli. »Pa gospod oče, to je vendar hren in tega gotovo ne boste snedli celo skledo in še brez mesa!« »E kaj!« vzsklikne Zabrdžan, ki ni poznal hrena, »toliko še vendar imam, da plačam polno skledo tiste jedi, mesa pa ne trebujem ker ga itak vsak dan jem doma!« Natočaj se nekoliko nasmeje, prizdigne rameni in gre v kuhinjo naročat — polno skledo hrena, Ko stoji skleda na mizi, ogleda si Zabrdžan bahato po gostih, zgrabi veliko žlico, zajame jo do vrha ter jo brž izprazni. Toda drugikrat že ni šla več v skledo, ampak debelo smijočemu se natočaj pred noge. Vsa navzoča gospoda začne se glasno hrohotati, ko gleda, kako lovi bahati Zabrdžan z rokami po zraku in se naposled zgrabi za nos, katerega si že v prihodnem trenutku z nožem odreže. Vse misli, da je možak zblaznel. Brž sko- či jeden po zdravnika, da obveže ranjenca. »Kaj pa ste vendar mislili, ko ste si šli nos odrezat?« vpraša ga zdravnik. »Oh gospod,« odgovori Zabrdžan, mislil sem si, da je bolje, ako sem ob nos kakor pa ob glavo, katero mi je hotel prokl . . . hren raznesti!« Nesrečni snubač. Dolgočasen je ta samski stan Kleparski mojster pravi sam Večkrat že je pretehtava!, V srcu svojem premišlja val. Amorove so ga zadele pšice, Oh te neusmiljene device; Iskal pri njih zaman Zdravila srčnih ran. Zasnubil Johano, Haneto, Maričko, Spelo in Meto. Franco, Urško, Rezo. Z vsako iskal je zvezo. V Rovtah, Petkove al' v Zirili Si ga videl že ob štirih, Ko pod oknom ves medli Dekle kliče, ko še spi. Fant je res, da mu ni para, Al nobena zanj ne mara. Ena vendar ga še ljubi Mojster naš jo pa ne snubi. Ko bi revček to poznal Gotovo bi se nc kesal; Naj dolgo ne študira Ni druga, Štekleva je Jera. — Štekleva Jera in Brivčeva Meta nevesti. o°o 48 Oslov za 48 Kron. Mestjau sreča kmetico, ko gre z oslom v mesto. — Mati kam ženete osla ? — V mesto grem ž njim — A bi ga ne prodala ? — Zakaj pa ne ? (ni vedela da se on šali) — Koliko bi zahtevala za njega ? — Osem in štirdeset kron. — To je prevelika cena, mi imamo v mestu osem in štirdeset oslov za osem in štirideset kron. — — Zcna vsa huda požene: »Boter vi so šalite kaa-li ?« o oo Misli. »Gorica« piše, da se j a s 11 i«, g.iričani ob »Soči« pa trdijo, da se temni, — Kedo bi znal povedati, po čem je »sloga« danes na Slovenskem ? Goriška k a r j o 1 a je objavila v pre- vodu celo odprto pismo And. Gaberščeka. »Gorica« častita obema. »Brivec« častita pa vsema trema. Trgovinski minister je neka obljubil, da odpravi vinsko klavzulo z Italijo; to se zna zgoditi; a da odpravi tudi italijan- sko vino iz Avstrije to ni verjetno, ker isto preradi srkajo posebno kranjski — pa tudi tržaški pijanci. Slovenci so res čudna veja na slovan- skem drevesu: leto za letom jih razjeda červ nesloge a še so živi; ako pojde pa še dolgo tako »luštno« naprej, kakor gre zdaj na Goriškem potem... Mod »Gorico« in »Sočo« se kuje nov leksikon. — Bratje le tako naprej! — to je tudi napredek ? Tržaška vlada vidi v Trstu dve irc- denti : italijansko nedolžno in slovansko nevarno. Človek, ko to čuje in pozna tr- žaško obnebje — mu je res žal, da ni tako — in da ni bilo res že davno tako. Tr- žaški Slovenci smo se s svojim ponižnim iredentizmom klanjali in božali roko, ki nas je tepla, prezirala, zaničevala. Koncem vseh koncev, ako nas imajo res za take potem še nekaj veljamo — go- tovo več, nego bi bili sami klečeplazei. —. — To ne bodemo nikdar več ! Nekdaj je veljal pregovor: kolikor jezikov znaš, toliko ljudij veljaš. Danes pa velja v Avstriji in posebno na Primor- nasprotni rek: samo da znaš laško pa si za vsako rabo (seveda pri kosilu). % Nepravi poklic. Na svetu veliko je takih »madam« Za kojo vse skupaj vinarija no dam: I>e jezik je dober, za nič so roke. Vrh trupla pa vladajo — votle glavo. Razumejo več še kot božja modrost, Ksantipa jim pravi je vzgled za krotkost, Povsod jih že najdeš, kjer treba jih ni, Le dom in kuhinja jih nič ne skrbi, Saj žene bi rade, kar moči pa ni, Da mož naj celo še — otroke rodi! Silvester.