List 43.
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji.
XIII.
Ker le malo časa celice žive, mora cela soseska celic, ktera zdaj pridno dela, v prihodnjem letu poginiti, ker
170
ni več pripravna za delo. Vsako leto vzame smert veliko udov rastlinske okrajne. Peresa, ki pomladi sopejo, odpadejo v jeseni; pa tudi celice v korenini, ki so živež v-se serkale, in celice v deblu, ki so ga navzgor vozile, so se med tem odebelile, v les spremenile in tedaj niso več za rabo. Tedaj mnogo rastlin še leta ne preživi. Naj vec želiš zeleni pomladi, cvete poleti, zori v jeseni in pogine pozimi. Drevesa in germovi pa nakupičijo v jeseni v sterženu in v korenini veliko živeža, kterega pomladi povžijejo. Ko se je pri pervi pomladni gorkoti nakupičeni živež spustil v tekoči sok, ga ne predeljujejo več stare celice, ampak nove izrastejo. Rastlina ne polni starih mehov z novim sokom, ampak novih si napravi. Ravno tako se podajo celice v korenini, ki so lani mokroto na-se serkale, letos v pokoj, in druge stopijo na njih mesto. V deblu so tudi celice, ki so lani živež prevažvale, se odebelile in niso več za rabo, torej se krog in krog n j i h pod lubom nove naselijo, ki delo prevzamejo. To se ponavlja leto za letom. Odtod tedaj tisti krogi (letine) v deblu, po kterih lahko štejemo starost drevesa. Le pomladi, ko ima rastlina toliko soka v sebi, da ne morejo mlade celice vsega v-se vzeti, morajo tudi stare še enkrat delo poprijeti. Zato izteče toliko soka iz lukne, ki jo, na priliko, izvertamo v brezo; poleti, ko se je urno življenje že umirilo, ne teče več sok iz
rane.
Tudi listje se mora ponavljati vsako leto; zakon na-tore je tak , da pomladi ne izraste iz verbe hrastova veja ali lipovo listje itd.
Vsaka rastlina se tedaj neprenehoma mlajša, ako-ravno vsak stanovavec, vsaka celica, le malo časa živi, vendar cela deržava lahko kljubuje teži stoletij; ravno taka je v človeški deržavi, če je umna roka voditelj ca njena.
Premišljevali smo posamne dele rastlinske in pa postave, po kterih se rastlina razvija, raste in svoj cilj in konec dosega. Vidili smo mašino, nje posamne dele, opravila pa tudi vspehe natornih moči, ki v nji vladajo. Kdo je pa vse tako naredil? Kdo je podelil moč, da med tolikimi nevarnostmi obderži svojo samostalnost, da dve iz enacih celic sostav-Ijene rastlini tako različne stvari napravljate, da ta nam je prijetna sladčica, una strašan strup, — da dvoje enacih sosednih celic ena olje, druga dišavo dela? Tu omedli naše pero in naše misli ohrome,—pokazati le zamoremo naNj ega, ki nad svetovi prebiva v veličanstvu, od kterega nobeno človeško uho ni slišalo in kterega nobeno človeško oko ni vidilo. Njegova mogočna roka zapoveduje močem, da svetove po neizmernem prostoru valijo in v živalih in rastlinah se v skrivnostno življenje snujejo. V neskončno velikem in v neskončno majhnem se vidi Njegova mogočnost in do-brotljivost. Vse stvarjenje je enako vredno našega občudovanja, in lahko bi prašali: Kaj je tu veliko, kaj maj hi no?
In tako sklenemo spis svoj ,,o rastlin i" z željo iskreno, da bi bil radovednim bravcem našim saj nekoliko razjasnil življenje rastlinstva.