Bralcem sporočamo, da je urednikovanje Prohlemov-Esejev prevze-
lo novo uredništvo. Ker je vsak začetek »nove ere« zgodba zase, smo
se odločili z zgodbami tudi začeti. V pričujoči številki si lahko tako pre-
berete izbor vrhunskih dosežkov svetovne »-short stories-» literature. —
Da v izboru najdete tudi ameriškega biologa Stephena J. Goulda ni
kakšna »inner joke-» uredništva, temveč posledica temeljitega premisleka,
v katerem je uredništvo ugotovilo, da tudi Gould spada med tiste velike
pisce, ki jih uradna literarna znanost neupravičeno in nedopustno zane-
marja. Ob vsaki kratki zgodbi boste našli tudi komentar — komentarji
vam bodo razodeli filozofske, politične, sociološke, psihoanalitične, ling-
vistične itd. implikacije izbrane literature.
Sicer pa takole. Uredništvo bo oblikovalo nadaljnje številke v ok-
viru petih rubrik. Prva, Povečava, bo obsežnejša in bo nudila prostor
podrobnejši obdelavi različnih tem (v prihodnji številki bo to proble-
matika fraktalov). Ostale rubrike pa smo za enkrat definirali takole:
Zivi in pusti umreti za področje »politične filozofije-», Osmi potnik za
področje umetnosti in kulture sploh. Rose is a Rose is a Rose za področje
feminizma, prostor pa bo na voljo tudi čisto »teoretski esejistiki«, in
sicer v rubriki Nelagodje v kulturi.
Naš slogan se glasi: ne vemo, kaj hočemo, vemo pa, kako bomo to
dosegli.
Uredništvo
KO SE BO ZGODILO
Margaret Atwood
Gospa Burridge vlaga zelene paradižnike v kis. Za dvanajst litrov
jih bo, pa še nekaj jih bo ostalo, kozarcev pa ni več. V trgovini pravijo, da
v tovarni, kjer jih delajo, stavkajo. O tem ne ve nič, le to, da se jih ne da
kupiti kjer si bodi, in že tako so bili letos dvakrat dražji kot lani; lahko je
torej srečna, da je imela še tiste na podstrešju. Zelenih paradižnikov ima
na pretek, saj je sinoči pri vremenskih poročilih slišala, da bo davi pogubna
slana, pa si je nataknila anorak in delovne rokavice in odšla v črni temi z
leščerbo na vrt ter jih obrala vse, kar jih je videla, se pravi za debele tri
mernike. Zvrhane košare bi sicer lahko vzdignila sama, vendar je vseeno
prosila Franka, naj jih odnese noter; ta je godrnjal, kot zmeraj, v resnici
pa mu godi, če ga kaj prosi. Zjutraj so v poročilih povedali, da je slana
pridelovalce prizadela in da bodo cene zato poskočile — na račun trgovcev,
kot je vsakomur jasno, pridelovalci od tega seveda ne bodo imeli nič.
Počuti se torej bogatejšo kot včeraj, čeravno je tudi res, da z zelenimi
paradižniki nimaš bogve kaj početi. Nanju niso narejali bogve kakšnega
vtisa in Frank je, kakor vsako leto, rekel, da jih sama nikoli ne bosta pojedla
štiriindvajset litrov, otrok pa ni več. Razen kadar pridejo na obisk in me
odpeljejo jest ven, tiho doda gospa Burridge. V resnici je vselej vkuhala
dva lonca, otroci pa jih tako in tako niso marali; vse je pojedel Frank in
tudi tokrat prav dobro ve, da jih bo, ne da bi sploh opazil. Rad jih ima na
kruhu in siru, kadar gleda hokejske tekme; med vsako reklamo odide v
kuhinjo in si odreže novo rezino, četudi se je ravnokar do sitega najužinal,
in pušča za sabo sled drob tin in koščkov vloženih paradižnikov, ki pelje od
kuhinjskega pulta, po tleh in čez predsobno preprogo do njegovega nasla-
njača. To je svoje dni gospo Burridge spravljajo v slabo voljo, še zlasti
tiste drobtine, zdaj pa ga samo še žalostno pogleduje; nekoč je mislila, da
bo njuno skupno življenje kar trajalo in trajalo, vendar se ji je sčasoma
posvetilo, da ne bo čisto tako.
Se celo zastran rezervnega kolesa se ji ga ne ljubi več zbadati, čeprav
ga še vedno, saj bi mu nekaj manjkalo, če bi ga nehala. »Glej ga,« reče z
oglatim, zbadljivim, kovinskim glasom, ki se ga ne more otresti, saj ga vsi
od nje pričakujejo; če bi namreč spregovorila z drugačnim, bi pomislili,
da je zbolela. »Le pridno žveči, te bom zjutraj vsaj laže iz postelje sprav-
ljala: samo potisnila te bom, pa se boš zavalil z nje in dol po stopnicah kakor
sod.« In on odgovori s svojim metodičnim glasom, kakor da je ves lenoben,
E3
margaret atwood
CGrHVnO V resnici ni ! »• Malo se je pa že treba pregrešit v življenju,« kot da
bi bilo uživanje vloženih paradižnikov in sira na slabem glasu, skorajda že
nekakšna orgija. Vsako leto ji dopoveduje, da jih je naredila preveč, a kaj
bi moglo biti hujšega kot to, da bi se nekega dne odpravil dol v klet in
odkril, da ni nobenega več.
Gospa Burridge sama vlaga zelenjavo že od leta 1952, ko je prišla
do svojega vrta. Tega se še posebej lepo spominja, ker je bila takrat na
poti njena hči Sarah in se je zato le stežka sklanjala, ko je plela. V dneh,
ko je odraščala, so vsi sami vlagali, konservirali in shranjevali zelenjavo.
Po vojni je to opravilo večina žensk opustila; denarja je bilo več in lažje je
bilo reči nakupiti v trgovini. Gospa Burridge se tej lepi navadi ni od-
povedala, čeprav je večina njenih znank menila, da samo zapravlja čas, in
zdaj je vesela, da se ni — tako vsaj ni prišla iz vaje, medtem ko so se mo-
rale druge vsega znova naučiti. Čeravno se glede na to, kako strahovito se
draži sladkor, boji, da si ljudje kmalu še doma pripravljene zelenjave ne
bodo več mogli privoščiti.
Na papirju Frank zasluži več kot kdajkoli prej, in vendar si lahko
privoščita manj kot nekoč. Tole kmetijo, si misli, bi lahko sicer vedno pro-
dala mestnim ljudem, za vikend; in zanjo bi dobila kar čedno vsoto — kar
nekaj kmetij proti jugu je bilo tako prodanih. Vendar gospa Burridge
denarju ne zaupa preveč; pa tudi zemlje je škoda, pa še njen dom je tu in
lahko si ga uredi, kakor ji srce poželi.
Ko se vkuhava drugi lonec, odide k zadnjim vratom, jih odpre in se z
rokami, prekrižanimi na prsih, zazre ven. Zaloti se, da to zdaj počne šti-
rikrat ali petkrat na dan, in še sami ji ni jasno, čemu. Saj ni dosti videti,
samo skedenj in polje z vrsto posušenih brestov, ki jih bo Frank, kakor
vedno znova zatrjuje, posekal, pa vrh Clarkove domačije, ki štrli čez hrib.
Ni ji čisto jasno, kaj išče s pogledom, a preveva jo čuden občutek, da bo
nemara zagledala, kako nekaj gori, dim, ki se vali izza obzorja, steber dima
ali nemara kar več stebrov tam daleč na jugu. Ta misel se ji zdi tako nena-
vadna, da o njej ni črhnila živi duši. Včeraj jo je videl Frank, kako je stala
pri zadnjih vratih, pa jo je pri večerji povprašal o tem; vse namreč, o
čemer bi se rad pomenil z njo, hrani za večerjo, pa čeprav od zgodnjega
jutra. Zanimalo ga je torej, kako da je stala pri zadnjih vratih, kar tako,
ne da bi karkoli počela, več kot deset minut, in gospa Burridge se ga je
odkrižala z lažjo, in sicer v svoje veliko nelagodje. Rekla mu je, da je slišala
lajati nekakšnega čudnega psa, kar je bila nekam šepava zgodbica, saj so
bili zunaj tudi njuni psi, pa niso ničesar opazili. Ampak Frank se ni
spotaknil ob to; nemara misli, da ji gre na stara leta malce na otročje, in
bi rad bil obziren, kar je čisto njemu podobno. 2e res, da ji zasvinja z
blatom ves njen krasni, bleščeči se kuhinjski pod, a človeka za noben denar
ne bi prizadel. Kljub svoji trmoglavosti je prijazen in prijeten mož, sklene
gospa Burridge nekam otožno, in ko to priznava, ji je, kakor da bi
se odpovedala kakemu čislanemu in neizpodbitnemu prepričanju, recimo
temu, da je Zemlja ploščata. Tolikokrat jo je že ujezil.
Ko se vloženci ohladijo, jih kakor vselej označi z nalepkami, na katerih
sta ime in datum, in jih odnese dol po kletnih stopnicah. Klet je še stare
sorte, s kamnitimi stenami in prstenimi tlemi. Gospa Burridge ima rada,
da je vse lično — še vedno lika rjuhe — zato je takoj po poroki pripravila
Franka do tega, da ji je naredil nekaj polic. Vložena zelenjava gre na eno
stran, džem in žele na drugo, vkuhano sadje spodaj. Svoje čase jo je vsa
4E
ko se bo zgodilo
tista hrana v kleti navdajala z občutkom varnosti; mislila si je: No ja, če
nas zamete sneg ali doleti kaj drugega takšnega, da bomo odrezani od
sveta, nam ne bo šlo za nohte. Zdaj tega občutka varnosti ni več. Zdaj si
misli, če bi morala iznenada zdoma, ne bi mogla s seboj odnesti nobenega
kozarca — pretežki bi bili za nošnjo.
Potem ko odnese v klet zadnji kozarec, se vrne po stopnicah gor. Ne
gre več tako lahko kot nekoč: še vedno ji nagaja koleno, kot vselej, odkar
je pred šestimi leti padla, ko se je spotaknila ob predzadnjo stopnico. Ce ni
že vsaj tisočkrat prosila Franka, naj popravi stopnice, pa nič — na to je
torej mislila s tisto trmoglavostjo. Ce ga prosi za kaj več kot enkrat, ji
očita, da ga gnjavi — saj ga nemara res, ampak kdo bo pa naredil, če on
ne bo? Tista hladna, votla praznina v ozadju tega vprašanja je zanjo
preveč.
Ustaviti se mora, da ne bi spet zavila k zadnjim vratom. Namesto tega
stopi do zadnjega okna in pogleda ven; navsezadnje razgled od tod ni nič
drugačen. Frank gre ravno k skednju in nosi nekaj francozu podobnega.
Način, kako hodi, počasneje kot nekoč, nekoliko ukrivljen naprej — od
zadaj je videti kakor starec; kdove, koliko let že hodi takole? — ji da
misliti: V njem nimam več zaščite. Na to ne pomisli namenoma, kratko
malo domisli se. Pa to ne velja samo zanj, ampak za vse, zgubili so moč —
po tem, kako hodijo, lahko vidiš. Samo še čakajo, natanko tako kot gospa
Burridge, kaj se bo zgodilo. Pa naj se tega zavedajo ali ne. Pred nedav-
nim, ko je šla v okrajno trgovino v mesto, je videla poglede žensk, ki so
bile tam — večino jih pozna, torej se ni mogla motiti — tesnobne, zaprte
poglede, kot da bi jih bilo česa strah, pa bi ne hotela govoriti o tistem. Kot
da bi ugibala, kaj naj storijo; nemara mislijo, da ne morejo storiti ničesar.
To ozračje nemoči spravlja gospo Burridge v bes, saj je bila vedno prak-
tična ženska.
2e več tednov jo ima, da bi šla k Franku in ga prosila, naj jo pouči,
kako se rokuje s puško. Pravzaprav ima dve puški, šibrovko in karabinko
kalibra 0,22; včasih je na jesen rad ustrelil kako raco ali dve, pa še divji
prašiči so seveda tu — te je treba postreliti, ker rijejo luknje po poljih, čez
katere se vozi Frank na traktorju petkrat ali šestkrat na leto. Zaradi pre-
vrnjenih traktorjev se poškoduje veliko mož. Vendar ga ne more prositi,
saj mu ne bi znala pojasniti, čemu ji bo puška, če pa mu ne bi znala po-
jasniti, bi jo samo dražil. »Vsakdo zna ustreliti s puško,« bi rekel. »Samo
na petelina pritisneš, pa je ... Aha, se pravi, ti bi rada tudi zadela kaj, no,
to je pa že druga pesem — koga pa misliš počiti?« Mogoče niti ne bi rekel
tega; mogoče je tako govoril pred dvajsetimi leti, še preden se je nehal
zanimati za reči zunaj doma. A tega gospa Burridge nikoli ne bo za-
nesljivo vedela, saj ga nikoli ne bo vprašala. Saj mu ne bi mogla reči:
Mogoče boš pa umrl. Mogoče boš kam šel, ko se bo zgodilo, mogoče bo
vojna. Se se spominja zadnje vojne.
Zunaj je vse tako, kot je bilo, zato se odvrne od okna in sede h kuhinj-
ski mizi, da si naredi nakupovalni seznam. Jutri bo namreč njun dan, ko
hodita v mesto. Ta dan si skuša urediti tako, da bi lahko tu in tam posedela;
sicer ji začnejo otekati noge. To se ji je začelo dogajati pri Sarah, z na-
slednjima dvema otrokoma pa se je še poslabšalo in odtlej stalno živi s tem
križem. Vse življenje, že odkar se je omožila, piše sezname reči, ki jih je
E5
margaret atwood
treba kupiti, sešiti, posaditi, skuhati, spraviti; celo za naslednji božič ima
pripravljenega, z vsemi imeni in darili, ki jih bo kupila, pa spisek vsega,
kar bo potrebovala za božično večerjo. Ampak vse to je ne ogreva kdove
kaj; predaleč je še. Ne verjame v oddaljeno prihodnost, ki je urejena kot
preteklost, menda nima več dovolj moči za to; kot da bi jo hranila za tedaj,
ko jo bo morala uporabiti.
Se celo s svojim nakupovalnim seznamom ima težave. Namesto da bi
se osredotočila na papir — zapisuje si na zadnjo stran porabljenih lističev
dnevnega koledarja, ki ji ga Frank podari ob vsakem Novem letu — se
razgleduje po kuhinji, po vseh rečeh, ki jih bo morala zapustiti, ko bo odšla.
To bo še najhujše. Materin porcelan, srebrni pribor, četudi staromodne ob-
like in obrabljen, urica za kuhanje jajc v obliki piščanca, ki ji jo je dala
Sarah, ko je bila stara dvanajst let, keramična solnica in poprnica, zelena
konjička z luknjo v glavi, ki ji ga je eden izmed preostalih otrok prinesel
s sejma. Z mislimi odpotuje navzgor po stopnišču, vidi rjuhe, zložene v ko-
modi, brisače, ki so skrbno zložene na policah, postlani postelji, prešito
odejo, ki je še od njene babice — najrajši bi zajokala. Na njenem predalniku
poročna slika, ona v bleščeči satenasti obleki (saten je bil zgrešen: poudar-
jal je njena usta), Frank v obleki, ki je poslej razen ob pogrebih, ni več
oblačil, s preveč postriženimi lasmi ob straneh in presenetljivo košatim
čopom na vrhu, da je kakor kak detel. Otroci, ko so bili še majhni. Pomisli
na svoji dekleti, kakršni sta sedaj, in upa, da ne bosta imeli otrok; zdaj
ni več pravi čas zanje.
Gospa Burridge si želi, da bi bil kdo malce bolj natančen, da bi lah-
ko naredila boljše načrte. Saj vsakdo ve, da se bo nekaj zgodilo, to vidiš že,
če bereš časopise ali gledaš televizijo, nihče pa ne ve zagotovo, kaj bo to,
nihče ne more natanko reči. No, ona je glede tega svojih misli. Sprva se bo
vse nekako umirilo. Imela bo čuden občutek, da je nekaj narobe, vendar
bo minilo nekaj dni, preden se ji bo posvetilo, kaj natanko. Potem bo
opazila, da letala ne letijo več po svoji poti na maltonsko letališče in da je
hrup z avtoceste tri kilometre proč, ki je povsem razločen, ko se drevje
obleti, malone zamrl. Na televiziji o tem ne bodo črhnili nobene; pravza-
prav bo televizija, na kateri zdaj kar mrgoli slabih novic, o stavkah, po-
manjkanju, lakoti, rastoči brezposelnosti in draginji, postala vsa blaga in
pomirjujoča, po radiu pa bodo vrteli obilo klasične glasbe. Nekako takrat
se bo gospe Burridge posvetilo, da novice cenzurirajo, kakor so jih med
vojno.
Glede tega, kaj se bo zgodilo potem, si gospa Burridge ni povsem
na jasnem; se pravi, ve, kaj se bo zgodilo, le glede zaporedja si ni na jasnem.
Najbrž bo kaj v zvezi z bencinom in kurilnim oljem: dostavljača kurilnega
olja kratko malo ne bo, ko bi moral pi'iti, in lepega jutra bo bencinska
črpalka na voglu zaprta. Kar tako, brez pojasnil, zato seveda, ker nočejo
— ne ve sicer, kdo so ti oni, a je vendarle že od nekdaj prepričana o njiho-
vem obstoju — da bi se ljudi lotila panika. Trudijo se, da bi bilo vse videti
kar se da normalno; nemara so celo že začeli izvajati ta program in je prav
zaradi tega vse še vedno videti tako normalno. K sreči imata s Frankom
v šupi cisterno z dizelskim gorivom, na tri četrt polno; in tudi sicer ne
uporabljata bencinske črpalke, saj imata svojo črpalko za gorivo. Franka
prepriča, da prinese noter staro peč na drva, tisto, ki sta jo spravila pod
skedenj, ko sta si dala napeljati elektriko, in enkrat za spremembo bla-
goslavlja Frankovo navado, da vse shrani. In koliko let ga je naganjala.
6 E
ko se bo zgodilo
naj Že vendar odpelje tisto peč na smetišče. Zdaj končno poseka tudi tiste
posušene breste in z njimi si zakurita peč.
Glede tega, kaj se bo zgodilo potem, si gospa Burridge ni povsem
popravil; tako vsaj sklepa gospa Burridge. Kakorkoli že, telefon je nem.
Gospe Burridge to niti ne moti preveč, saj nikoli ni kdove kako rada te-
lefonirala, a vseeno se počuti odrezano.
Nekako v tem času se začno na cestici zadaj, na tisti peščeni poti nam-
reč, ki gre mimo vrtnih vrat, pojavljati ljudje, ponavadi hodijo sami, tu in
tam v parih. Menda so namenjeni na sever. Večina jih je mladih, sredi
dvajsetih, bi rekla gospa Burridge. In niso oblečeni kakor okoličani.
2e tako dolgo je tega, kar je zadnjič videla koga hoditi po tej cesti, da se
je loti nemir. Pse pušča odpete — čeravno jih je imela doslej ponoči pri-
klenjene na verigah, vse odkar je eden nekega zgodnjega nedeljskega jutra
ugriznil neko Jehovo pričo. Gospa Burridge sicer ni med pričami —
pripada namreč Združeni Cerkvi Jezusovi — vendar spoštuje njihovo
vztrajnost; če ne drugega, so vsaj neustrašni v svojih prepričanjih, kar ne
bi mogla reči za nekatere člane svoje Cerkve, in zato redno kupuje Stražni
stolp. Mogoče pa imajo celo prav.
Nekako ob tem času tudi vzame eno izmed pušk, najbrž bo šibrovka,
saj bo tako lažje kaj zadela, in jo skrije, z naboji vred, pod nadstreškom za
skednjem. Franku o tem ne pove ničesar; on bo imel svojo karabinko ka-
libra 0,22. Skrivališče ima že izbrano.
Tistega malo bencina, kar jima ga je ostalo v črpalki, nočeta trositi,
zato ne hodita po nepotrebnih poteh. Začenjata tudi jesti piščance, česar
se gospa Burridge niti najmanj ne veseli. Upira se ji namreč vse tisto
čiščenje in pukanje in najbolj se je na Franka ujezila takrat, ko sta s Henry-
jem Clarkom sklenila, da se vržeta na rejo puranov. In sta tudi se, vsem
njenim ugovorom navkljub, da je morala prenašati, kako ji purani uhajajo
na vrt in brskajo po njem, in še ujeti se jih ne da — po njenem mnenju so
to najbolj bedaste ptice v božjem stvarstvu — in vsak teden je morala
očistiti in popukati enega, dokler se je ni usmilila usoda in je kuga zbrisala
tretjino jate, kar je bilo dovolj, da jima je uplahnil pogum in sta preosta-
nek z izgubo prodala. To je bilo tudi edinkrat, da je bila naravnost vesela,
da je Franku podvig spodletel in je zafračkal denar.
Tistega dne, ko bo zmanjkalo elektrike, bo gospe Burridge jasno,
da stvari postajajo resne. To se bo zgodilo, o tem je prepričana z nekakšno
usodno predanostjo, novembra, ko je zamrzovalnik poln sadja in ko je še
pretopio, da bi lahko zamrznjene zaloge hranila kar zunaj. In tako stoji
in bolšči v plastične vrečke fižola in koruze in špinače in korenja, ki se
talijo in močijo, ter si misli: Zakaj niso mogli počakati do pomladi? To,
da sta šla v nič živež in njeno trdo delo, jo najbolj greni. Reši, kar pač
more. Med depresijo, se spominja, je veljalo, da jo bolje odnesejo tisti na
kmetijah kot po mestih, saj imajo vsaj živež; če si lahko obdržal kmetijo,
seveda; a zdaj ni več tako prepričana, da je res tako. Počuti se oblegano,
izolirano, kot nekdo, ki je zaprt v trdnjavi, četudi ju še nihče ni nadlegoval,
pravzaprav že dneve in dneve živa duša ni šla po njuni poti, niti samoten
pešec ne.
Brez elektrike ne moreta več gledati televizije. Radijske postaje, kadar
sploh oddajajo, vrtijo samo pomirjujočo glasbo, kar pa gospe Burridge še
malo ne pomirja.
E7
margaret atwood
Nekega jutra odide k zadnjim vratom, pogleda ven in vidi stebre dima,
natanko tam, kjer jih je pričakovala, v daljavi proti jugu. Pokliče Franka,
in oba obstaneta in se zastrmita. Dim je gost in črn, oljnat, kot da bi kaj
razneslo. Bog ve, kaj roji Franku po glavi; ona misli na svoje otroke. 2e
tedne ni dobila glasu od njih, kako tudi bi? Zdaj že lep čas ne raznašajo
pošte.
Četrt ure zatem pripelje na dvorišče Henry Clarke v svojem poltoncu.
Precej nenavadno, saj se zadnje čase nihče ni nikamor vozil. Z njim je še
neki moški, menda bo tisti iz tretje kmetije navzgor, ki se je priselil pred
štirimi, petimi leti. Frank odide ven, se nekaj meni z njima, nato odpeljeta
k črpalki za gorivo in začneta črpati preostanek dragocenega bencina v to-
vornjak. Frank se vrne v hišo. Pove ji, da je doli na cesti nekakšna težavica,
da grejo pogledat, kaj se da narediti, in da naj ne skrbi. Nato odide v čum-
nato, se vrne iz nje s karabinko v roki in jo vpraša, kje je šibrovka.
Odvrne, da ne ve. Nekaj časa še zaman stika za njo — sliši ga, kako kolne,
česar v njeni navzočnosti ne počne — in nazadnje odneha. Pride iz čum-
nate, jo poljubi v slovo, kar je ravno tako nenavadno, in ji reče, da se
vrne v par urah. Gleda trojico, kako odhaja v tovornjačku Henryja Clarka
proti tistemu dimu, in ve, da se ne bo več vrnil. To bi ji najbrž moralo iti
bolj do živega, pomisli, vendar je dobro pripravljena; na tihem se je že
leta in leta poslavljala od njega.
Vrne se v hišo in zapre vrata za sabo. Enainpetdeset let ima, bolijo jo
noge in ne ve, kam naj se da, le to ji je jasno, da tu ne more ostati. Zdaj
bo vse polno sestradanih ljudi, tako daleč od mest se bodo lahko pretolkli
samo mladi in brezobzirni, njena hiša pa je kakor svetilnik, ki signalizira
toploto in hrano. Tepli se bodo zanjo, a ona se ne bo.
Odide v gornje nadstropje, preišče omaro in si obleče svoje debele
hlače in dva najdebelejša puloverja. V pritličju nabere vso hrano, ki je
dovolj lahka, da jo bo lahko nosila: rozine, jedilno čokolado, posušene hru-
ške in marelice, pol štruce kruha, malo mleka v prahu, ki ga vsuje v
litrsko vrečko za zamrzovanje, kos sira. Potem izkoplje lovsko puško izza
skednja. Za hip pomisli, da bi pobila živino, piščance, teleta in prašiča, da
tega ne bi storili ljudje, ki se na to ne spoznajo; ampak saj se tudi sama
na to ne spozna, še nikoli v življenju ni ničesar ubila, vselej je to storil
Frank, zato se zadovolji s tem, da odpre vratca kurnika in vrata na polje
za hišo. Upa, da se bodo živali razbežale, čeravno se boji, da se ne bodo.
Se zadnjič s pogledom obleti hišo. Domisli se in popotnici doda še
zobno krtačko: ne mara namreč kosmatih zob. V klet sicer ne gre, vendar
ima jasno pred očmi svoje skrbno začepljene steklenice in kozarce, rdeče,
rumene in škrlatne, raztreščene po tleh v lepljivi kaši, ki je videti kot kri.
Tisti, ki pridejo, bodo namreč surovi, česar ne bodo mogli pojesti, bodo
uničili. Pomisli, da bi kar sama podtaknila ogenj v hiši, še preden bo to
storil kdo drug.
Gospa Burridge sedi na svojem kuhinjskem stolu. Na hrbtno stran
koledarskega listka — za neki ponedeljek je — je zapisala ovseni kosmiči,
s svojo pravilno osnovnošolsko pisavo, za katero je vedno dobivala zvezdice
in ki se potlej ni več prav dosti spremenila. Težava je s psi. Po krajšem
premisleku jih odklene, vendar jih ne pusti iz vrta; nemara bi jo v odlo-
čilnem trenutku izdali. Odpravi se proti severu v svojih težkih škornjih, z
anorakom v rokah, saj še ni zadosti mraz, da bi si ga nataknila, s svojim
svežnjem živeža in lovsko puško, ki jo je skrbno nabila. Gre mimo pokopa-
8E
ko se bo zgodilo
lišča, kjer so pokopani njena oče in mati, pa stari oče in stara mati; včasih
je tu stala tudi cerkev, vendar je pred šestnajstimi leti pogorela, novo
pa so postavili bližje deželni cesti. Frankovi domači so na drugem pokopa-
lišču, tam so vsi njegovi predniki do pradeda, vendar so anglikanci, če-
ravno on v tem ni bil prav vztrajen. Razen nje na cesti ni žive duše;
počuti se nekam bedasto. Kaj pa, če se moti in se Frank vseeno vrne; kaj
pa, če vse skupaj sploh nič ni? Biskvitno maslo, si zapiše. Za nedeljo
namerava spreči limonovo pito iz beljakove pene, saj prideta dva izmed
otrok iz mesta na kosilo.
Skoraj večer je že in gospa Burridge je utrujena. V krajih je, ki se
jih ne spominja, čeravno že ves čas hodi po isti cesti, to pa je cesta, ki jo
dobro pozna; ničkolikokrat se je s Frankom peljala po njej. Ampak hoja je
nekaj drugega kot vožnja. Na eni strani se odpira polje, brez hiš, na drugi
gozd; skozi kanal pod cesto teče potoček. Gospa Burridge poklekne, da
bi pila: voda je ledeno mrzla in ima okus po železu. Se slana bo; dobro
čuti. Natakne si anorak in rokavice in zavije v gozd, kjer je nihče ne bo
videl. Tam bo pojedla nekaj rozin in sira in se poskušala odpočiti; poča-
kala bo, da vzide luna, da bo lahko hodila naprej. Zdaj je namreč že kar
krepko temno. Vonja prst, gozd, trohneče listje.
Na lepem s kotičkom očesa ujame nekakšno rdečo liso, in še preden
se lahko obrne — le kako se je lahko zgodilo tako nenadoma? — lisa dobi
obliko: ogenjček je, malo stran proti desni, in dva moža čepita ob njem.
Tudi onadva sta jo opazila: eden izmed njiju vstane in ji pride naproti.
Reži se ji; najbrž si misli, da bo lahek plen, takale priletna ženska. Nekaj
ji reče, a ne ve kaj; ne ve, kako bi govorili ljudje, ki so tako oblečeni.
Opazila sta njeno puško, s pogledi sta se prikovala nanjo, hočeta jo.
Gospa Burridge ve, kaj ji je storiti. Počakati mora, da se ji dovolj pribli-
žata, in šele nato vzdigniti puško in ju ustreliti, z vsako cevjo po enega, s
petelinom, namerjenim v obraz. Sicer jo ubijeta, o tem sploh ne dvomi.
Morala se bo podvizati, kar bo težko, saj sta ji roki otrpli in leseni; boji
se, ne mara tistega glasnega poka in rdečega brizga, ki bo sledil, še nikoli v
življenju ni ničesar ubila. Sploh si ne predstavlja, kaj bo potem. Nikoli ne
veš, kako boš ravnal v takšnih okoliščinah, dokler se zares ne zgodi.
Gospa Burridge pogleda na kuhinjsko uro. Na seznam si zapiše
sir; zdaj pojesta več sira kot nekoč, meso je namreč predrago. Vstane in
stopi h kuhinjskim vratom.
Prevedel Uroš Kalčič
E9
TROUBLED TIMES
Kot pravi J.-A. Miller v tekstu Simptom-fantazma^ obstajata dva
načina užitka, od katerih je eden fantazma, ki je vir ugodja, oziroma po-
vzroča ugodje, drugi pa simptom, ki povzroča neugodje. Hkrati je s tem
treba poudariti, da fantazma nastopi kot označevalni aparat, fantazma
je označevalni aparat, fantazma je označevalec.
Toda, kaj imajo ti načini užitka opraviti z zgodbo Margaret Atwood?
V When It Happens gre za primer obsesivnega nevrotika in to za
primer sodobnega obsesivca par excellence. Kakšen je obsesionalec, kak-
šen je njegov problem, kako pravzaprav ravna? Problem obsesivca je
predvsem v tem, da mu objekt daje preveč užitka — »tako lepo mu je,
da je kar grozljivo neznosno«.^ Tako si zgradi »cel sistem, ki naj mu
omogoči, da bi srečanje z objektom odlagal v neskončnost — nikoli še ni
'pravi trenutek'.«^ Prav takšna je v zgodbi Margaret Atwood tudi gospa
Burridge, ki — v »sivem vsakdanu« življenja z možem, ob vsakoletnem
konzerviranju sadja in zelenjave — pričakuje, da se bo zgodilo tisto. Prav
ta fantazma — »everyone knows something is going to happen ...« — je
tista fantazma, ki »obvladuje« gospo Burridge. Fantazma ji tako nastopi
kot tisti Si (označevalec-gospodar) oziroma kot tista točka prešitja, ki mno-
žici S? — »seriji 'pozitivnih' oznak z opredeljenim pomenom« — oziroma
množici lebdečih označevalcev zada pomen. Tako »sivi vsakdan« njene
»lastne ničnosti«, vsakoletno ponavljajoče se početje pripravljanja ozimni-
ce — vsa ta veriga označevalcev, S2 — zadobi nek smisel, nek pomen (Si).
Nastopi ji kot priprava na tisto, na grozljivo stvar.
Ta grozljivi X, das Ding, točka nemogočega užitka pa privzame za da-
našnjega obsesivca obrise KATASTROFE." Že sama drža, ravnanje gospe
Burridge izdaja, da gre za obsesionalca. Kot vsak obsesionalec, si tudi
gospa Burridge zgradi cel sistem, kako se izogniti srečanju z nemogočim.
Tudi njo muči dvom, ne more se odločiti, neprestano si zastavlja vprašanja.
' J.-A. Miller, Sìmptom-fantazma, Razpol 2 (Problemi-Razprave, št. 10—11), str.
32—34.
' S. Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci, DE, Ljubljana 1987, str. 162.
3 ibid.
* Gl. Christopher Lasch, The Minimal Self: Psychic Survival in Troubled Times,
Picador (Pan Books), London 1985; prim, tudi S. Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci, DE,
Ljubljana 1987, zlasti str. 161—166.
E 11
dragana krsic
ali je to, kar se dogaja, res tisto? Kaj če se moti, in se bo Frank po
vsem tem vrnil? Kaj, če ni nič, . . .?
Drugače povedano, za sodobnega obsesivca velja, da ». .. 'nevtraliza-
cija' grozljivega X, točka njegove ex-timnosti, ne privzame več, kot pri
klasičnem obsesivcu, obliko 'izolacije' ali 'vzvratnega zničenja' (das Un-
geschehenmachen), marveč samo obliko njegove univerzalizacije: ta uni-
verzalizacija Katastrofe jo naredi vsakdanjo, vzame ji ostrino; jo v ne-
kem pomenu 'derealizira' in jo postvai v modus 'ne-resnega'«.^ V vsem tem
pričakovanju tega nemogočega, tistega, katastrofe, pa pri gospe Burridge
cilj sovpade s samo potjo do cilja. Prav zaradi vseh teh nenehnih spra-
ševanj, dvomov, priprav, je, ko se tisto »zgodi« (when it happens), tako,
kot da bi ne bilo nič. Permanentno »obsedno stanje« pod grožnjo katastrofe
naredi zgolj to, da se sama katastrofa »de-realizira«. Ta »de-realizacija«
katastrofe se v When It Happens zgodi na dva načina: prvič, na že opisan
način, kjer cilj sovpade s samo potjo do cilja, kjer subjekt, gospa Burridge,
najde zadovoljitev v tem, da vedno znova zgreši objekt; drugič, pa se
»de-realizacija« katastrofe zgodi na sledeči način: gospa Burridge je v
svoji želji po preživetju katastrofe, zato da bi ohranila »skoraj-nič svojega
Minimal-Self«,^ pripravljena žrtvovati vse, celo prekršiti Zakon — pri-
pravljena je tudi ubiti. Toda, kot pravi Freud v Jaz in Ono, je človek ve-
liko bolj nemoralen, kot verjame, da je in mnogo bolj moralen — kot to
sam ve. Tako v svoji fantazmi, ki ji je vir ugodja, v samozadovoljnem
kroženju svojega psihičnega aparata, naleti ob »dejanju« (»aktu«) uboja
—	na Realno. In skozi to »razpoko, ki jo v sklenjenem krogu 'načela ugodja'
odpre objet a«/ se gospe Burridge odpre dostop do realnosti.
Potrebno je namreč povedati samo še to, da vsi ti »dogodki« — izpad
elektrike, ogenj, dim, prihod Henryja Clarka, poljub in odhod Frenka,
priprava in odhod gospe Burridge iz hiše, njeno tavanje in na koncu
»uboj« — zadobijo potezo »katastrofe«, ki se »dogodi« oziroma »realizira«
samo v fantazmi gospe Burridge same, ki pa začne »delovati« šele s tem,
ko se gospa Burridge približa zadnjim vratom oziroma oknu — ... She
has to stop herself from going to the back door again. Instead she goes
to the back window and looks out... ; ... One morning she goes to the
back door and looks out, nad there are the columns of smoke, right where
she's been expecting to see them. .. Tako ji prav okno oziroma vrata
nudita tisti okvir fantazme, znotraj katere(ga) gospa Burridge naleti na
Realno (moralni Zakon — ne ubijaj!). Ali, kot pravi Lacan v Etiki psiho-
' s. Žižek, Jezik,..., str. 165. Na tem mestu S. Žižek omeni tudi to, da je globlji
pomen te »de-realizacije« prav vdor znanosti v vsakdan. Kot reprezentativni dokaz
te teze bi lahko navedli najnovejši film Akira Kurosawe Dreams. Kot vemo, je film
narejen v obliki sličic, kratkih zgodb. Ena izmed njih, z naslovom Fudjijama v rdečem,
pripoveduje o eksploziji jedrskih elektrarn. Vlada splošen kaos, bežanje, množična
histerija. Po vsem tem ostanejo skupaj mati z otrokoma, mlad mož in znanstvenik
—	kar vsekakor ni naključje. Okrog njih se začenjajo širiti raznobarvni oblaki. Na
največjo grozo prisotnih, začne znanstvenik razlagati : »■... ta in ta barva, ta prah
je uran, s takšno in takšno maso, ta povzroča raka, tako in tako obarvan je plutonij
z maso..., ta povzroča levkemijo,... Sevanje je sicer nevidno, toda obarvali smo ga
zato, da vidimo, kaj nas ubija..Ob vsem tem znanstvenikovem govorjenju postane
ta katastrofa (eksplozija jedrskih reaktorjev) nekaj »bebavega«, vsakdanjega, neres-
nega. »Bebavost« ji pa podeli prav diskurz znanstvenika samega.
' S. Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci, DE, Ljubljana 1987, str. 166.
' Žižek, Roberto Rossellini: Dejanje, svoboda, samomor, v: Beseda, dejanje,
svoboda, Analecta, Ljubljana 1990, str. 88.
12 E
troubled times
analize, »moralni zakon, moralna zapoved, prisotnost moralne instance je
prav način, kako se v naši dejavnosti, kolikor jo strukturira simbolno,
poprisoti realno, realno kot tako, teža realnega«.®
Prav to je tista razpoka, ki jo v »sklenjenem krogu »načela ugodja«
odpre objet a«, in skozi katero se gospe Burridge odpre dostop do »real-
nosti«. Prav s tem, ko gospa Burridge odvrne pogled od okna in ko
pogleda na kuhinjsko uro, se zgodi tisti drugi način »de-realizacije«
katastrofe. »De-realizacija« katastrofe se namreč zgodi prav z vdorom
oziroma s povratkom v t.i. »realnost« samo.
Dragana Kršic
' J. Lacan, Etika psihoanalize, Analecta, Ljubljana 1988, str. 24.
E 13
BISERI
Karen Blixen
Pred približno osemdesetimi leti se je mlad poročnik, mlajši sin
stare podeželske družine, v Kopenhagnu oženil s hčerjo bogatega trgov-
ca z volno, čigar oče je bil krošnjar in je prišel v mesto iz Jutlanda.
V tistih dneh je bila takšna poroka neobičajna, zato se je o njej precej
čenčalo in prepevalo po ulicah.
Nevesta je bila stara dvajset let in prava lepotica — visoka črno-
laska z rožnato poltjo in nekakšno odličnostjo v sebi, kakor bi bila iz-
tesana iz enega samega bruna. Imela je dve stari neporočeni teti, sestri
njenega deda krošnjarja, ki sta se morali spričo rastoče blaginje družine
odpovedati trdemu delu in pri trgovanj u in se slovesno naselili v salonu.
Ko so starejši izmed njiju prišle na uho govorice o zaroki njune neča-
kinje, jo je šla obiskat in ji med pogovorom povedala zgodbo.
»Ko sem bila še otrok, ljuba moja,« je rekla, »se je mladi baron
Rosenkrantz zaročil z bogato zlatarjevo hčerjo. Tvoja praprababica jo je
poznala. Ženin je imel sestro dvojčico, ki je bila dvorna dama, in ta se
je pripeljala k zlatar j evim, da si ogleda nevesto. In ko je spet odpoto-
vala, je dekle reklo svojemu ljubimcu. 'Tvoja sestra se je smejala moji
obleki, in ker je govorila francosko, ji nisem mogla odgovoriti. Trdo-
srčna je, videla sem. Ce hočeš, da bova srečna, je ne smeš nikoli več
videti, tega ne bi mogla prenesti.' In mladenič ji je, da bi jo potolažil,
obljubil, da je ne bo nikoli več videl. Kmalu zatem, neke nedelje, je
peljal dekle na večerjo k svoji materi. In ko jo je pripeljal spet domov,
mu je rekla: 'Tvoji materi so se osolzile oči, ko me je gledala, saj se je
nadejala, da boš vzel kaj boljšega. Ce me ljubiš, moraš pretrgati z njo.'
In spet ji je mladi zaljubljenec obljubil, da bo ravnal po njeni volji,
čeravno za ceno nemajhne žrtve, saj je bila njegova mati vdova, on pa
njen edini sin. Se isti teden je poslal k nevesti svojega služabnika s šop-
kom cvetja. Naslednjega dne mu je rekla: 'Ne prenesem načina, kako
ta tvoj služabnik strmi vame. Prvega v mesecu ga moraš nagnati od
hiše.' 'Gospodična', je rekel tedaj baron Rosenkrantz, »ne morem imeti
za ženo dekleta, ki jo lahko prizadene pogled mojega služabnika. Tule
imaš svoj prstan; zbogom za vekomaj.'«
Stara gospa je, medtem ko je govorila, s svojimi bliskaj očimi očesci
preiskovala nečakinjin obraz. Bila je energične narave in je že zdavnaj
E 15
karen blixen
sklenila, da bo živela za druge, ter se je tako ustoličila za nekakšno vest
družine. V resnici pa je bila, zdaj že brez svojih upov in strahov, trdoživ
moralni parazit vse rodbine, še zlasti pa njenih mlajših članov. Jensine,
nevesta, je bila polnokrvna mladenka in nadvse hvaležen predmet za
parazita in razen tega sta imeli mlado in staro dekle mnogokaj skupne-
ga. Dekle je torej še naprej z mirnim obrazom nalivalo kavo, v srcu pa
je besnelo in si govorilo: »Tetka Maren bo še plačala za tole.« Kljub
temu pa so se ji, kot tako pogosto, tetkina svarila usedla v srce in misli.
Nekega lepega junijskega dne se je mladi par poročil v kopenhagen-
ski katedrali, nato pa odrinil na poročno potovanje na Norveško; od-
plula sta na sever, vse do Hardangerja. Tiste dni je bilo potovanje na
Norveško še nekaj romantičnega in Jensine prijateljice so spraševale,
zakaj nista šla rajši v Pariz, vendar je bilo njej bolj prav, da je zakon-
sko življenje začela v divjini in da je bila sama z možem. Nobenih drugih
vtisov ali doživetij mi ni treba, si je mislila. V srcu pa dodala: »Bog mi
pomagaj.«
Po Kopenhagnu so krožile govorice, da se je ženin oženil zavoljo
denarja, nevesta pa omožila zavoljo imena, vendar so bile iz trte izvite.
Vzela sta se iz zaljubljenosti in medeni mesec je bil prava idila.
Jensine se nikoli ne bi poročila z nekom, ki ga ne bi ljubila, boga lju-
bezni je nadvse čislala in mu je bila že nekaj let vsak dan molila: »Kaj
se obotavljaš?« Zdaj pa se ji je zdelo, da ji je prošnjo uslišal z zvrhano
mero in da je bilo tisto, kar je o ljubezni prebrala iz knjig, le senčica
tega, kar ljubezen v resnici je.
Norveška pokrajina, v kateri je prvič doživela strast, je vtis samo
še poglobila. Dežela se je kopala v svojem polnem sijaju, nebo je bilo
modro, jagodnice so cvetele vsepovsod, da je zrak dehtel od njihove
sladke in trpke vonjave, in noči so bile tako svetle, da si lahko opolnoči
bral. Jensine je, oblečena v krinolino in s hribovsko palico v roki, pre-
hodila prenekatero strmo stezo ob podpori moževe roke — ali pa tudi
sama, saj je bila krepka in poskočna — stala je na vrhovih, veter ji je
razpihaval obleko, in kar ni se mogla načuditi. Pred tem je živela na
Danskem in leto dni v nekem penzionu v Lubecku in zemlja se je, kot
se ji je zdelo, lahko razprostirala pred njo le vodoravno, bodisi v rav-
nici bodisi valovito. V teh gorah pa se je vse tako čudno zasukalo navpik,
kakor kaka velikanska žival, ki se postavi na zadnje noge — in ti ni
jasno, ali se bo poigrala s tabo ali pa te popadla. Se nikoli ni bila tako
visoko in zrak ji je kakor vino zlezel v glavo. In kamorkoli se je ozrla,
je tekla kaka voda in se iz donebnih gora stekala v jezera, v srebrnih
studencih ali hrumečih, z mavrico okinčanih slapovih — bilo je, kot da
sama Narava joče, ali pa se smeje, na ves glas.
Sprva je bilo vse to tako novo zanjo, da se ji je zdelo, da je njene
dotedanje predstave o svetu razpihavalo na vse konce in kraje, kakor
njena krila in njen šal. Toda kmalu so se ü vtisi sprevrgli v občutje
najgloblje vznemirjenosti, v brezglavi strah, kakršnega še ni doživela.
Vzgojena je bila v duhu preudarnosti in previdnosti. Njen oče je bil
pošten trgovec, ki se je bal obojega: da bi bil ob svoj denar in da bi
razočaral svoje kupce; včasih ga je to dvojno tveganje pahnilo v melan-
holijo. Njena mati je bila mlada, bogaboječa ženska, članica pietistične
sekte, njeni dve tetki pa človeka strogih moralnih načel, vedno z očesom na
javnem mnenju. Ko je bila Jensine še doma, se ji je včasih zdelo, da je
16 E
biseri_
drznega srca, in je hlepela po pustolovščinah. V tej divji romantični
pokrajini, kjer so jo presenetile in prevzele te divje, neznane veličastne
sile, pa je zaman iskala opore. Njen mladi soprog, ki jo je tja pripeljal
in s katerim sta bila čisto sama, ji ni mogel prav nič pomagati. Se huje,
prav on je bil vzrok njenega nemira in vrh tega je bil, kot se ji je zdelo,
sam najbolj izpostavljen nevarnostim zunanjega sveta. Zakaj zelo kmalu
po poroki je Jensine uvidela — kar je nemara megleno slutila že ob
njunih prvih srečanjih — da je to človek, ki strahu sploh ne pozna.
V knjigah je brala o junakih in jih od vsega srca občudovala. Toda
Aleksander ni bil kakor junaki iz njenih knjig. Ni izzival ali premagoval
nevarnosti tega sveta, ampak se jih kratko malo ni zavedal. Zanj so bile
te gore igrišče, vsi pojavi življenja, vštevši ljubezen, pa njegovi soigralci
na njem.
»Cez sto let, ljuba moja,« ji je rekel, »bo tako in tako vse eno.«
Ni si mogla zamišljati, kako je lahko živel doslej, čeravno je vedela,
da se je njegovo življenje v vsem razlikovalo od njenega. Z grozo je
spoznavala, da je tu, v svetu nepojmljivih višav in globočav, izročena na
milost in nemilost človeku, ki se sploh ne meni za zakone težnosti. Začu-
tila je, kako jo spričo teh okoliščin po eni strani preplavlja moralno ogor-
čenje, kot da bi jo nekako izdal, po drugi pa neznanska nežnost, kakršno
bi čutila do izpostavljenega, nemočnega otroka. Ti dve strastni občutji
sta bili najmočnejše, česar je bila zmožna njena narava; v njej sta se
silovito razrasli in sprevrgli v pravo obsedenost. Spominjala se je prav-
ljice o dečku, ki so ga poslali v svet, da bi spoznal strah, in zazdelo se ji
je, da bi morala moža, tako za svoje kot za njegovo dobro, v samoobrambi,
obenem pa tudi zato, da bi ga zavarovala in rešila, naučiti strahu.
On o tem kaj se je dogajalo v njej, ni vedel ničesar. Zaljubljen je bil
vanjo, jo občudoval in spoštoval. Bila je nedolžna in čista, prihajala je iz
družine, ki je znala s pametjo obogatiti, znala je francosko in nemško in
poznala zgodovino in zemljepis. Vse te vrline je naravnost po božje častil.
Pripravljen je bil tudi na to, da ga utegne v čem presenetiti, saj sta se bila
komaj spoznala in do poroke nista bila več kot trikrat ali štirikrat sama
v sobi. Vrh tega si ni domišljal, da razume ženske, pač pa je imel njihovo
nepreračunljivost za del njihove dražestnosti. Razne muhavosti njegove
mlade žene so ga le še utrdile v prepričanju, ki mu ga je zbudila ob njunem
prvem srečanju, namreč, da je ravno ona tisto, kar v življenju potrebuje.
Vendar jo je hotel tudi za prijateljico in domislil se je, da pravzaprav
nikoli v življenju ni imel pravega prijatelja.
O svojih nekdanjih ljubezenskih zvezah ji ni pravil, in ji tudi ne bi
mogel, četudi bi hotela, sicer pa ji je o sebi in svojem življenju povedal
vse, česar se je mogel domisliti. Nekega dne ji je pravil, kako je igral v
Baden-Badnu, postavil na kocko svoj zadnji cent — in dobil. In ni vedel,
da si je ona tisti hip mislila: »Nič drugega ni kot tat, če pa že ne tat, pa
vsaj nekdo, ki je pobral nakraden denar, se pravi nič boljši kot tat«
Drugekrati je zbijal šale iz dolgov, ki si jih je nakopal, pa iz težav,
ki jih je imel, ko se je moral izogibati svojemu krojaču. To pripovedovanje
je bilo Jensininim ušesom nadvse neprijetno. Zanjo so bili dolgovi nekaj
odvratnega, to, da je lahko tako brezskrbno živel z njimi in se zanašal
na srečo, ki naj bi mu jih poplačala, pa se ji je zdelo zoper naravo. In
vendar, je pomislila, mu je ta sreča pripeljala naproti prav njo, bogato
nevesto, da opere njegovo čast v krojačevih očeh.
E 17
karen blixen
Pravil ji je O dvoboju, ki ga je bojeval z nekim nemškim častnikom,
in ji pokazal brazgotino, ki jo je dobil v njem.
In ko jo je po vsem tem objel na kakem visokem vršacu, da ju je videlo
vse nebo, je kriknila vsrcu: »Ce je mogoče, naj gre ta kelih mimo тспб.-«
Ko je Jensine sklenila, da svojega moža nauči strahu, je imela v
mislih zgodbico tete Maren in pridušila se je, da ona nikoli ne bo prosila
miloščine, pač pa naj jo on. Ker je bil odnos med njima zanjo življenjskega
pomena, je bilo razumljivo, da ga je poskusila najprej zastrašiti z mož-
nostjo, da izgubi njo. Bila je preprosto dekle in je ukrepala preprosto.
Postala je torej še bolj nepremišljena kot on, kadar sta plezala v
hribe. Stala je na robu prepada, naslanjajoč se na svoj sončnik, in ga
spraševala, kako globoko je do dna. Lovila je ravnotežje čez ozke, krušljive
mostičke, visoko nad razpenjenimi brzicami, in medtem čebljala z njim,
v nevihti je šla veslat na jezero v majhnem čolnu. Ponoči je sanjala o
nevarnostih, ki jih je preživljala podnevi, in se prebujala s krikom, da
jo je prižel k sebi in jo tolažil. Toda od svoje drznosti ni imela kaj prida
koristi. Soproga je samo presenetilo in očaralo, ko je videl, da se mu
žena iz plahega dekleta spreminja v Valkiro; to je pripisal vplivu zakon-
skega življenja, kar ga je navdajalo z nemajhnim ponosom. Pa tudi sama
se je nazadnje začela spraševati, ali je nista pri njenih junaštvih nič
manj kot odločitev, da si ga podvrže, gnala njegov ponos in hvala; tedaj
se je ujezila nase in na vse ženske in vse moške.
Včasih je šel Aleksander lovit ribe. To so bile za Jensine dobrodošle
priložnosti, da v samoti zbere svoje misli. Takrat je mlada nevesta sama
tavala naokrog, zavita v svoje tartanasto ogrinjalo, in bila je kakor
drobna pika v tistih hribih. Enkrat ali dvakrat je na teh sprehodih po-
mislila na očeta in ob spominu na to, kako zelo ga skrbi zanjo, so se ji
osolzile oči. A brž ga je spet odgnala; zdaj je morala biti sama, da preudari
o rečeh, o katerih on ni mogel ničesar vedeti.
Nekega dne, ko je sedela in počivala na neki skali, se ji je približala
gruča otrok, ki je pasla koze, in se zastrmela vanjo. Poklicala jih je k sebi
in jim razdelila nekaj sladkorčkov iz torbice. Jensine je že kot deklica
oboževala svoje lutkice in je že od nekdaj, kolikor si je pač drznilo
skromno dekle tistega časa, hrepenela po svojih otrocih. Zdaj je v nenadni
grozi pomislila: »Nikoli ne bom imela otrok! Ce se bom morala takole
bojevati zoper njega, že ne bova imela otrok.« Ta misel jo je tako potrla,
da je vstala in odšla naprej.
Na nekem drugem samotnem sprehodu se je domislila mladeniča iz
očetove pisarne, ki je bil zaljubljen vanjo. Ime mu je bilo Peter Skov,
bil je bleščeč mlad poslovnež in poznala ga je že vse svoje življenje. Zdaj
se je spomnila, kako je, ko je imela ošpice, vsak dan posedal pri njej in
ji bral in kako jo je spremljal, kadar je šla drsat, in kako se je ves čas
bal, da se ne bi prehladila ali padla ali se udarila v led. Z mesta, kjer je
stala, je lahko videla pomanjšano postavo svojega moža v daljavi. »Ja,«
je pomislila, »to je še najboljše, kar lahko storim. Ko se vrnem v Ko-
penhagen, potem pri moji časti, ki jo menda še vedno imam« — čeravno
je bila v rahlih dvomih glede tega — »si vzamem Petra Skova za
ljubimca.«
Na poročni dan je dal Aleksander svoji nevesti biserno ogrlico. Bila
je last njegove babice, ki je prišla iz Nemčije in ki je bila lepotica in
hel-esprit; zapustila mu jo je, da bi jo dal svoji bodoči nevesti. Aleksander
18 E
biseri	
ji je marsikaj pravil o svoji babici; rekel ji je, da se je sprva zaljubil
vanjo zato, ker je bila malce podobna babici. Prosil jo je, naj vedno nosi
tiste bisere. Jensine predtem še ni imela biserne orglice, in bila je ponosna
nanje.
Pozneje, ko je bila tolikokrat potrebna opore, ji je prešlo v navado,
da je ogrlico navijala na prst in jo vlekla z ustnicami.
»Ce boš to počela,« ji je rekel Aleksander nekega dne, »jo boš strgala.«
Pogledala ga je. Bilo je prvič, odkar ga je poznala, da je pomislil na
kako nesrečo. »Ali je imel tako rad svojo babico,« je pomislila, »ali pa je
tako, da moraš prej umreti, če hočeš imeti kak vpliv na tega moškega.«
Odtlej je često pomislila na to starko. Tudi ona je prihajala iz svojega,
drugačnega okolja in je bila tujka v moževi družini in prijateljskem krogu.
Naposled ji je vendarle uspelo dobiti to biserno ogrlico od Aleksandrovega
deda in tako jo je spominjala nanjo. So bili ti biseri, se je spraševala,
simbol zmage ali predaje? Jensine je v babici sčasoma našla najboljšo
prijateljico v družini in rada jo je obiskovala in se posvetovala z njo
glede svojih težav.
Medeni mesec se je bližal koncu in to vojno stanje, o katerem je
vedela le ena stran, ni prineslo nobene odločitve. Oba mlada sta bila
žalostna, ker sta morala proč. Sele zdaj se je Jensine do kraja zavedala
lepote okoliške pokrajine, in navsezadnje si je prav iz nje naredila svojo
zaveznico. Tu gori, je pomislila, so nevarnosti sveta očitne, vselej na
očeh. V Kopenhagnu se je življenje zdelo varno, vendar se je utegnilo
pokazati še strašnejše. Pomislila je na svojo čedno hišo, ki jo tamkaj čaka,
s čipkastimi zavesami, svečniki in komodo; ni si mogla misliti, kakšno bo
življenje v njej.
Dan, preden naj bi odplula, sta stanovala v majhni vasici, od katere je
bilo za šest ur vožnje do pristanišča, kjer je ustavljal parnik. Pred zajtrkom
sta bila zunaj, in ko je Jensine sedla za mizo in si razvezala pokrivalo, se je
biserna ogrlica zataknila ob njeno zapestnico, in biseri so se razsuli po
tleh, kot da bi bruhnila v solzni dež. Aleksander se je spustil na vse štiri
in jih drugega za drugim pobiral ter ji jih polagal v naročje.
Obsedela je skorajda v grozi. Pokvarila je ravno tisto edino stvar
na svetu, ki se jo je bala pokvariti; le kakšno znamenje je bilo to zanjo?
»Ali veš, koliko jih je bilo?« ga je vprašala.
»Vem,« ji je odgovoril s poda, »ded je dal to ogrlico babici na njuno
zlato poroko, s po enim biserom za vsako izmed petdesetih let. Toda
potem je vsako leto, za njen rojstni dan, dodal še po enega. Dvainpetdeset
jih je, lahko si je zapomniti, zaJcaj to je tudi število kart v enem paketu.«
Naposled sta vse zbrala in jih zavila v njegov svileni robec.
»Zdaj si jih ne morem nadeti, dokler ne prideva v Kopenhagen,« je
rekla.
Tedaj je vstopila gospodarica s kavo; videla je nezgodo in se nemu-
doma ponudila, da jima pomaga. Vaški čevljar, je rekla, jima lahko spet
naniza bisere. Pred dvema letoma sta po teh gorah potovala neki angleški
lord in njegova lady s svojo družbo, in ko si je mlada gospa ravno takole
strgala svojo biserno ogrlico, jih ji je v njeno popolno zadovoljstvo nanizal
nazaj. To je pošten starec, čeravno siromašen in pohabljen. Kot mladenič
se je v snežnem metežu zgubil v gorah in našli so ga šele čez dva dni, tako
da so mu morali odrezati obe stopali. Jensine je odvrnila, da bo prav rada
E 19
karen blixen
odnesla bisere k čevljarju, in gospodarica ji je pokazala, kako se pride
do njega.
Odpravila se je sama, medtem ko je mož z jermeni opasoval njuno
prtljago, in čevljarja našla v njegovi tesni mračni delavnici. Bil je
majhen, suh starček v usnjenem predpasniku in na obrazu, ki mu ga je
razoralo dolgotrajno trpljenje, mu je medlel plah, zastrt smehljaj. Naštela
mu je bisere in jih slovesno zaupala njegovim rokam. Ta jih je pogledal
in obljubil, da jih bo spravil v red do naslednjega opoldne. Potem ko se
je o vsem nagodila z njim, je obsedela na nizkem stolcu, z rokami v
naročju. Da bi kaj rekla, ga je vprašala za ime one angleške gospe, ki je
strgala svojo biserno ogrlico, vendar se ga ni spominjal.
Potem se je razgledala po sobi; bila je siromašna in uborna, na steni
sta viseli dve nabožni sliki. Prešinil jo je nekakšen čuden občutek, da
je semkaj prišla domov. Poštenjak, ki ga je usoda trdo preskusila, je v
tej tesni izbici preživel vsa ta dolga leta, to je bil prostor, kjer ljudje
delajo in potrpežljivo prenašajo tegobe, da si služijo svoj vsakdanji kruh.
Se vedno je bila tako doma med svojimi šolskimi knjigami, da se je vseh
spominjala, in na misel ji je prišlo, kar je prebrala o globokomorskih ribah,
namreč, da so tako navajene prenašati težo mnogih tisočev mernikov
vode, da bi se, če bi jih potegnil na površje, razpočile. Kaj je bila tudi sama
je pomislila, takšna globokomorska knjiga, ki se je počutila doma samo
pod težo življenja? Je bil tak njen oče? Pa njen ded in njegovi predniki?
Kaj naj stori takale globokomorska riba, je preudarjala naprej, če se
poroči z lososom, ki jih je v teh krajih videla, kako skakljajo po brzicah?
Ali pa z letečo ribo. Poslovila se je od starega čevljarja in odšla.
Ko se je vračala proti domu, je na poti pred sabo zagledala čokatega
moža v črnem klobuku in plašču, kako jo naglo maha naprej. Domislila
se je, da ga je videla že prej, prepričana je bila celo, da stanuje v isti hiši
kot ona. Ob poti je stala klopica, s katere si imel veličasten razgled, in
mož v črnini je sedel nanjo, Jensine, ki je preživljala svoj zadnji dan v
gorah, pa je sedla na njen drugi konec. Neznanec ji je v pozdrav malce
privzdignil klobuk. Dotlej ga je imela za starejšega moža, zdaj pa je
videla, da jih nima veliko čez trideset; imel je odločen obraz in jasne,
predirne oči.
Cez kak trenutek jo je z rahlim nasmeškom nagovoril. »Videl sem
vas, kako ste prišli od čevljarja,« je rekel. »Pa menda niste zgubili pod-
plata v gorah?«*
»Ne, nesla sem mu nekaj biserov,« je odgovorila Jensine.
»Bisere ste mu nesli?« je rekel neznanec razposajeno. »Mu bom pa
te pobral.«
Vprašala se je, ali ni morda malo čez les.
»Ta starček,« je nadaljeval on, »ima namreč v svoji kolibi pravo
zakladnico naših starih dragocenosti — biserov, če hočete — ki jih
ravnokar zbiram. Ce bi recimo radi otroške pripovedke, je ni na Norve-
škem žive duše, ki bi imela boljše kot najin čevljarček. Nekdaj je sanjal,
da bo študiral in pesnikoval — vam je znano? — a se je usoda grdo po-
igrala z njim in se je moral zateči k čevljarski obrti.«
Po premolku je nadaljeval: »Slišal sem, da z možem prihajata z
Danskega, da sta tu na poročnem potovanju. To je precej nenavadno, te
* Sole (podplat) se v angleščini izgovarja enako kot soul (duša) — op. prev.
20 E
biseri
gore so namreč visoke in nevarne. Kateri od vaju pa si je želel priti sem?
Morda vi?«
»Ja,« je odvrnila.
»Ja,« je rekel neznanec. »Se mi je kar zdelo, da je on tisti ptič, ki po-
letava kvišku, vi pa vetrc, ki ga nosi. Poznate ta navedek? Vam kaj pove?«
»Ja,« je pritrdila nekam zbegano.
»Kvišku,« je ponovil oni in se naslonil nazaj, z rokami na sprehajalni
palici, ter umolknil.
Cez nekaj časa je nadaljeval: »Vrh! Kdo bi vedel? Midva pomilujeva
čevljarja za njegovo zlo usodo, zaradi katere je moral opustiti sanje, da
bi postal pesnik, slaven in znamenit. Kako pa naj veva, da v resnici ni imel
največje sreče? Veličava, ploskanje množic! Res, moja mlada gospa, nemara
je boljše, če ju pustimo pri miru. V življenju ne moremo za zmerno ceno
kupiti čevljarjevega izveska in čevljarske spretnosti. Res, najbrž bi bilo
za človeka boljše, če bi se ju znebil za nabavno ceno. Kako se vam zdi,
gospa?«
»Zdi se mi, da imate prav,« je rekla počasi.
Ostro jo je ošinil s parom ledeno modrih očesc. »Res,« je rekel, »je
takšen vaš svêt, na tale lep poletni dan? Čevljar, drži se svojega kopita.
Se vam zdi, da je kaj bolje tistemu, ki pripravlja tabletke in napitke za
bolne ljudi in živino tega sveta?« Tiho se je zahehetal. »Dobra šala. Cez
sto let bo pisalo v knjigi: Neka gospica z Danskega mu je nasvetovala, naj
se drži kopita. Žal je ni ubogal. Zbogom, gospa, zbogom.« S temi besedami
je vstal in se odpravil svojo pot, gledala je njegovo čmo postavo, kako se
zgublja med hribi.
Tedaj je prišla ven gospodarica, da bi videla, ali je našla čevljarja.
Jensine je pogledala za neznancem. »Kdo pa je ta gospod?« je vprašala.
Ženska si je z roko zasenčila oči. »O, ta,« je rekla, »ta je pa učen
mož, velik mož, po teh krajih zbira stare pripovedke in pesmi. Nekoč je
bil apotekar. Imel pa je tudi gledališče v Bergenu in pisal zanje igre.
Ime mu je herr Ibsen.«
Zjutraj je iz pristanišča prišla novica, da bo ladja prišla prej, kot je
bilo pričakovati, in morala sta v naglici odriniti. Gospodarica je poslala
svojega sinčka k čevljarju po Jensinine bisere. Popotnika sta že sedela
na vozu, ko jih je prinesel, zavite v list iz knjige, nanizane na pokatranje-
ni vrvici. Jensine jih je odprla in jih že hotela prešteti, a si je premislila
in si zapela ogrlico okrog vratu.
»Ali jih ne bi preštela?« jo je vprašal Aleksander.
Pomenljivo ga je pogledala. »Ne,« je rekla.
Med vožnjo je molčala; njegove besede so ji pozvanjale v ušesih:
»Ali jih ne bi preštela?« Sedela je ob njem, zmagoslavna, zdaj je poznala
občutek zmagoslavja.
Aleksander in Jensine sta se vrnila v Kopenhagen v času, ko je bila
večina ljudi zunaj mesta in družabno življenje ni bilo bogve kako živahno.
Vseeno pa jo je obiskalo precej žena njegovih mladih vojaških prijateljev
in ti mladi ljudje so ob večerih skupaj zahajali v kopenhagenski Tivoli.
Njena hiša je stala ob enem izmed starih mestnih kanalov in je
gledala na Thorwaldsenov muzej; včasih je stala ob oknu, gledala ladje
in se z mislimi vračala v Hardanger. Biserov ta čas nikoli ni snela in jih
preštela. Prepričana je bila, da je manjkal vsaj en biser, in si je domišljala,
da na vratu čuti manjšo težo. Kaj neki, je pomislila, je žrtovala za zmago
E21
karen blixen
nad njenim možem? Leto, morda dve leti njunega zakonskega življenja
pred njuno zlato poroko? Ta zlata poroka se je zdela še vsa v meglenih
daljavah, in vendar je bilo sleherno leto dragoceno, in kako naj se potlej
loči od enega izmed njih?
Zadnje mesece tistega leta so začeli ljudje razpravljati o možnostih
za vojno. Šlezvik-Holštajnsko vprašanje je postalo pereče. Danski kraljevi
Marčni razglas je zavrnil vse nemške terjatve nad Šlezijo. Zdaj, julija, je
nemški ultimat zahteval, da se prekliče.
Jensine je bila strastna domoljubka in privržena kralju, ki jim je
podelil svobodno ustavo; govorice so jo zato kar se da vznemirile. Mladi
častniki, Aleksandrovi prijatelji, so se ji zdeli lahkomiselni s svojim
lahkotnim, bahavim čvekanjem o nevarnosti, ki preti deželi — in če se je
hotela o tem resno pomeniti, je morala k svojim domov. S svojim možem
o tem sploh ni mogla govoriti, a je vseeno vedela, da je tako zelo prepričan
o danski nepremagljivosti kakor o svoji nesmrtnosti.
Časnike je prebrala od prve do zadnje strani. Nekega dne je v
Berligske Tidende naletela na tale stavek: »To so težki trenutki za naš
narod. Vendar zaupamo v našo pravično stvar in se ničesar ne bojimo.«
Nemara so jo ravno besede »se ničesar ne bojimo« prisilile, da je
zbrala ves svoj pogum, sedla na stol ob oknu, snela svoje bisere in si jih
položila v naročje. Sklenila je dlani nad njimi, kakor ob molitvi, in nekaj
trenutkov tako sedela. Potem jih je preštela. Bilo jih je triinpetdeset. Ni
mogla verjeti svojim očem in jih je vedno znova preštevala, a ni bila
pomota: biserov je bilo triinpetdeset in tisti na sredi je bil največji.
Jensine je dolgo, malodane omotična sedela na svojem stolu. Njena
mati je, kot ji je bilo znano, verjela v hudiča; ta trenutek je vanj verjela
tudi njena hči in ne bi je presenetilo, če bi zaslišala smeh izza kanapeja.
So se mar tu zbrale vesolje sile, da se ponorčujejo iz ubogega dekleta.
Ko je lahko spet zbrala misli, se je spomnila, da je ogrlico, preden jo
je dobila, oziroma zaponko na njej popravljal star družinski zlatar moževe
družine, in bi potemtakem nemara on poznal bisere in ji vedel povedati
kako in kaj. Toda bila je tako prestrašena, da si ni upala sama k njemu,
in šele po nekaj dneh je prosila Petra Skova, ki jo je prišel obiskat, naj mu
odnese ogrlico.
Peter se je vrnil in povedal, da si je zlatar nataknil naočnike, da bi
pregledal bisere, in potem ves začuden izjavil, da je eden več kot takrat,
ko jih je zadnjič videl.
»Ja, Aleksander mi ga je dal,« ga je prekinila in živo zardela spričo
te laži.
Peter je pomislil, tako kot že zlatar pred njim, da se je poročnik iz-
kazal s ceneno radodarnostjo, s tem da je bogato obdaril dedinjo, s ka-
tero se je oženil. Vendar je ponovil starčeve besede.
»Gospod Aleksander,« je rekel ta, »se je izkazal za izbranega pozna-
valca biserov. Ta biser je nedvomno vreden toliko kot vsi drugi skupaj.«
Jensine se je vsa zgrožena, čeprav nasmejana, zahvalila Petru, a ta je
odšel od nje žalosten, saj je imel občutek, da jo je spravil v nelagodje
oziroma jo prestrašil.
2e nekaj časa se ni počutila najbolje, in ko so se septembra nad Ko-
penhagen zgrnili dnevi težkega, turobnega vremena, so ji lica obledela in
začela jo je mučiti nespečnost. Njen oče in obe stari tetki so bili vsi v
skrbeh zastran nje in so si na moč prizadevali, da bi prišla stanovat v nje-
22 E
biseri	
govo vilo na Stradveju zunaj mesta, vendar ni marala zapustiti svoje hiše
oziroma moža in vrh tega ji ne bo odleglo, je pomislila, vse dokler ne bo
prišla do dna skrivnosti biserov. Po tednu dni je sklenila, da napiše pismo
čevljarju v Oddo. Ce je bil, kot ji je povedal herr Ibsen, res študent in poet,
bo že znal brati in ji bo na pismo odgovoril. Zdelo se ji je, da ta trenutek
na vsem svetu nima prijatelja razen tega starega pohabi j anca. Želela si je,
da bi se vrnila v njegovo delavnico, med tiste uborne stene in k trinožniku;
ponoči je sanjala, da je tam. Prijazno se ji je smehljal, poznal je veliko
otroških povesti. Mogoče bi jo znal kako utolažiti. Samo za hip je vzdrhtela
ob misli, da bi bil medtem utegnil umreti in da potlej nikdar ne bi zvedela
resnice.
V naslednjih tednih je senca vojne postajala čedalje bolj zlovešča.
Njenega očeta je skrbelo zastran prihodnosti in zdravja kralja Frederika. V
teh novih okolnostih se je stari trgovec začel ponašati z dejstvom, da je
hčer omožil z vojakom; vsaka takšna zveza bi bila zanj v prejšnjih časih
nadvse tuja. Zdaj pa so on in njeni stari tetki izkazovali Aleksandru in
Jensine veliko spoštovanje.
Nekega dne je Jensine napol proti svoji volji naravnost vprašala
Aleksandra, ali misli, da bo vojna. Ja, je odvrnil brž in prepričano, vojna
bo. Temu se ne bo mogoče izogniti.
In si je naprej požvižgaval nekakšno vojaško popevčico. Ob pogledu
na njen obraz pa je odnehal. »Se je bojiš?« je vprašal. Zdelo se ji je brez-
upno in celo nespodobno, da bi mu razlagala, s kakšnimi občutki jo nav-
daja misel na vojno.
»Kaj se zame bojiš?« jo je spet vprašal. Ozrla se je proč.
»Da bi bila junakova vdova,« je rekel, »to bi ti tako lepo pristajalo,
draga moja.« Oči so ji zalile solze, tako od jeze kot od bridkosti.
Aleksander je stopil k njej in jo prijel za roko. »Ce bom padel,« je
rekel, »mi bo v tolažbo, da sem te lahko poljubil, kadarkoli si mi dovolila.«
Zdaj je to storil še enkrat in dodal: »Bo to tudi tebi v tolažbo?«
Jensine je bila pošteno dekle; kadar so jo o čem spraševali, si je pri-
zadevala odgovoriti po pravici. Zdaj je pomislila: bo to tolažba zame? Ven-
dar je zaman iskala odgovor v svojem srcu.
Vse to je precej zaposlilo Jensinine misli, tako da je napol pozabila
na čevljarja, in ko je nekega jutra našla njegovo pismo na zajtrkovalni
mizici, je za hip pomislila, da gre za pismo kakega prosjaka, ki jih je precej
dobivala. Ze naslednji trenutek pa je pobledela. Njen mož, ki ji je sedel
nasproti, jo je vprašal, kaj ji je. Ni mu odgovorila, ampak je vstala, odšla
v svojo dnevno sobico in ob kaminu odprla pismo. Skrbno izpisane črke v
njem so ji priklicale v spomin starčev obraz, kakor da bi ji bil poslal
avtoportret.
»Draga mlada danska gospa,« je pisala v pismu, »da, jaz sem nataknil
tisti biser na vašo ogrlico. Hotel sem vas majčkeno presenetiti. Takšne
ste zganjali okrog tistih vaših biserov, ko ste jih prinesli k meni, kot da
bi se bali, da vam katerega ukradem. Stari ljudje pa se tu in tam, tako kot
mladi, radi malce pozabavamo. Ce sem vas prestrašil, vas prosim odpu-
ščanja. Ta biser sem dobil pred dvema letoma, ko sem napeljal ogrlico oni
angleški gospe, pa sem ji ga pozabil natakniti in sem ga našel šele pozneje.
Dve leti sem ga imel pri sebi, pa ga prav nič ne potrebujem, bolje je, če
ga nosi kaka mlada dama. Spominjam se vas, kako ste sedeli na mojem
stolu, mladi in prav mikavni. Želim vam veliko sreče, in da bi se vam kaj
E 23
karen blixen
prav posebej prijetnega pripetilo tistega dne, ko boste dobili moje pismo.
In dolgo nosite ta biser, s ponižnim srcem, trdnim zaupanjem v Boga in s
prijazno mislijo name, ki se otepam s starostjo, tu gori v Oddi. Zbogom. Vaš
prijatelj, Peiter Viken.«
Medtem ko je Jensine brala pismo, se je s komolci naslonila na polico
da bi se umirila. Ko je vzdignila pogled, je prestregla pogled svojih oči v
zrcalu nad njo. Gledale so resnobno, kot bi govorile; » Nič drugega nisi kot
tatinka, če pa že ne tatinka, pa vsaj nekdo, ki je pobral nakradeno robo, se
pravi nič boljša od tatu.« Dolgo je stala kot pribita na istem mestu. Nazad-
nje je pomislila: »Zdaj je vsega konec. Zdaj mi je jasno, da nikdar ne bom
mogla premagati teh ljudi, ki ne poznajo ne skrbi ne strahu. Tako je kot
v Bibliji: ranila jih bom v peto, oni mene v glavo. In Aleksander bi se
moral, kakršen je, oženiti s tisto angleško lady.«
Na svoje veliko presenečenje je odkrila, da ji je pravzaprav vseeno.
Aleksander je postal povsem neznatna figurica na ozadju življenja, kar je
storil ali mislil, ji je bilo le malo mar. »Cez sto let,« je pomislila, »bo tako
in tako vse eno.«
Kaj je bilo potem sploh še važno? Skušala je misliti na vojno, pa je
uvidela, da tudi ta ni važna. Čutila je čudno omotico, kakor da bi se soba
okoli nje pogrezala, in občutek niti ni bil neprijeten. »Kaj ni ostalo prav
nič omembe vrednega pod tem blodečim mesecem,« je pomislila. Ob »blo-
dečemu mesecu« so se oči podobe v zrcalu široko odprle, mladi ženski sta
napeto strmeli druga v drugo. Nekaj, kar je zdaj prišlo na svet, je pomi-
slila, je nadvse pomembno in bo takšno tudi še čez sto let. Tisti biseri. Cez
sto let, je videla, jih bo mladenič izročil svoji ženi in ji povedal svojo
zgodbo o njih, prav tako, kot jih je Aleksander izročil njej in ji povedal o
svoji babici.
Misel na tadva mlada človeka, ki bosta živela čez sto let, jo je tako
raznežila, da so ji oči zalile solze in jo osrečile, kakor da bi bile njene stare
prijateljice, ki jih je spet našla.
»Da se ne bi razjokala?« je pomislila. »Le zakaj ne? Pač, jokala bom
na glas, kolikor le morem. Zdaj se že ne morem domisliti razloga, zakaj bi
ne jokala.«
Neznatna Aleksandrova figurica, ki je postajala ob oknu v drugi sobi,
ji je rekla: »Po ulici prihaja tvoja najstarejša tetka z velikim šopkom.«
Počasi, počasi je Jensine odtrgala oči od ogledala in se vrnila v svet
sedanjosti. Stopila je k oknu. »Ja,« je rekla, »iz Bella Viste so,« kar je bilo
ime očetove vile.
Vsak s svojega okna sta mož in žena gledala dol na ulico.
Prevedel Uroš Kalčič
24 E
ŽALOSTNA ZGODBA JE NAJBOLJŠA
ZA ZIMO
Slo bo za poskus ukvarjanja z žensko željo. Kakšna je njena narava,
nas ne zanima samo pri avtorici Karen Blixen, ampak tudi v njenem delu,
kratki zgodbi Biseri iz zbirke Zimske zgodbe (napisane 41—42. leta in
prvič izdane 1942). Ko govorimo o želji Karen — Christenze, moramo se-
veda najprej k njenemu očetu, kapitanu Wilhelmu Dinesenu, v skladu z
Lacanovo tezo, da ženska želja podpira očetovo željo.
Tomas, Karenin brat, je svojega očeta opisal kot enfant terrible v
družini. Kapitan je bil vedno na lovu, tako za plenom, kot za globljim
pomenom lastnega početja. Ljubil je vojno in takega je ljubila tudi Karen.
Na čisto svoj način si je izbral ženo, Karenino mati: »To ni ženska mojega
kroga ali temperamenta, pač pa nekdo, ki bo neke vrste obremenitev
zame.« (Thurman, str. 17)'
Oče ji je nudil priložnost, da okusi življenje moškega, jo naučil
razlikovati divjost od domačnosti in neke vrste svobodo od omejujoče
privatnosti oziroma navezanosti na nekoga. Naučil jo je biti »brez strahu«
(»fearless«) in biti na smrt prestrašena. Pravzaprav Karen v vsem nje-
nem življenju nihče ni bil tako blizu kot oče. »To, da jo je Wilhelm
izbral, je bil zanjo pomemben privilegij njenega življenja, prav tako pa
usodna pohaba, tisto zrno, okrog katerega se je tvoril biser.(Thurman,
str. 25)
Ko umre oče, ki ji je bil pogosto sinonim za življenje se prvič sooči
z izgubo nekega sveta. Spozna strah pred izgubo objekta, tako močan strah,
ki se ga ne bo nikdar mogla več znebiti. V tem svetu je oče zavzemal mesto
ljubljenega objekta.
Svet z očetom je bil svet navezanosti in razumevanja otroka z odras-
lim. V njem je bilo bolj pomembno vztrajati kot živeti. Navigare necesse
est vivere non necesse.^ Zelja je torej bolj esencialna kot človeška min-
ljivost.
Po očetovi smrti teta Bess stopi na mesto matere (mati zboli, teta
skrbi za družino). Premočna naklonjenost očetu sproži občutek krivde, ki
' Pri pisanju tega teksta mi je v veliki meri pomagala biografija Judith Thurman :
Isak Dinesen, The life of Karen Blixen, v žepni izdaji Penguin, 1986.
2 Thurman, str. 21. Moto njenega očeta in kasneje njen moto. Latinski citat,
uporabljen kot spodbuda posadke v Pompejih, pomeni: Pomembno je jadrati, živeti
ni pomembno.
E 25
mojca rupar
je tisti, ki žene Karen, da nadomesti mater s teto Bess. Identifikacija s teto
Bess dobi sovražen odtenek. S Karenine strani lahko govorimo, na eni
strani o odporu in strahu, in na drugi strani o globoki ljubezni. Doživ-
ljala jo je kot osebo, ki je vstopila v njen svet in jo tiranizirala. Teta
Bess je simbolizirala vse tisto, kar Karen ni hotela postati, a je bila hkrati
nadomestek očetove ljubezni.
Karen je že kot otrok vodila dvojno življenje. Eno kot otrok očeta,
drugo kot otrok družine. Celo življenje jo je mučil občutek krivde, češ
da družini dolguje neko naklonjenost. Vezi z družino se je vse živ-
ljenje otepala, včasih celo na malo nerazumljive načine in preveč silovito.
Za Karen Blixen lahko rečemo, da je bila ambivalentna ali celo polarna
osebnost. Poli so njo samo privlačevali z naravnost magnetno in uničevalno
močjo. Ko beremo Karen Blixen, dobimo o njej občutek, kot da imamo
opraviti z dvema osebama, moškim in žensko. Ta njen lasten razcep je
resda deloval destruktivno za njeno življenje, bil pa je tudi tista njena
notranja moč, ki jo je gnala k ustvarjanju.
»Psevdonim 'Isak Dinesen' je izbrala deloma zato, da bi ji nudil moško
svobodo. Toda vedno je bila zelo ambivalentna do teh spolnih premen
(sexual crossing over) na način, kot jih je sama dojemala.« (Thurman,
str. 287)
Delovni epigram za Zimske zgodbe je Karen Blixen povzela po Shakes-
pearu: Žalostna zgodba je najboljša za zimo (a sad tale's best for winter).
Zimske zgodbe so najbolj danske in avtorične najljubše. Zanje lahko re-
čemo, da so zgodbe iz preteklosti, iz nekega minulega fantazijskega časa.
Lastna doživetja prevevajo vsa njena dela, ki so včasih avtobiografsko
obarvana. Vselej pa gre za ohranjanje lastne zgodovine, hrepenenje po
otroštvu, ki pri Karen ni nikdar ugasnilo.
Sedanjost je slaba in strahu pred prihodnostjo lahko ubežiš samo z
vračanjem časa nazaj. Karen pravi: »Samo eno željo imam, ustvarjati
zgodbe, zelo lepe zgodbe.« (Thurman, str. 293). Lepe zgodbe so prinašale
izmišljen svet v realnost, kajti imela je neverjetno sposobnost, da je dobro
živela v lastnih zgodbah. Doživeto in spomini so njena dragocenost in
izguba hkrati. Fantazma je prav poskus, da bi predstavila izgubljeno kot
nekaj živega in zabeležila v zgodbi. Kaj neki je drugega celota in popolnost,
kot ravno popolna izguba in začetek na novo iz nič. S tega mesta se šele
lahko zgodba zapiše.
Ne samo, da gre za nemožnost dveh diskurzov, gre za nemožnost
moškega in ženske, da bi postala Eno, pa tudi da bi se Karen Blixen s
tem Enim identificirala. Nemalokrat imamo občutek, da skoznjo enkrat
govori moški in drugič ženska.
»Je fantazma Celote, fantazma sveta, ki tvori Eno. Ce je v psihoana-
litični teoriji fantazma vselej fantazma dopolnjujočega se spolnega raz-
merja in skladnega razrednega razmerja, najdemo pri Karen Blixen to
v čisti in neposredni obliki, v njenem neponovljivem stilu.«^
Razmerje med spoloma je središčno mesto, od koder Karen Blixen
kot biser okrog zrna tvori zgodbo za zgodbo ... Ob vsakršni analizi nale-
timo na ugotovitev, da ena sama interpretacija ne zajame osrednjega pro-
blema, kot tudi, da je teh več. Zato se bomo na tem mestu omejili na do-
ločen problem junakinje v naši zgodbici, ki je, na eni strani v bralčevem
' Mladen Dolar, Pourquoi pas?, Problemi-Eseji 10/1989.
26 E
ŽALOSTNA ZGODBA JE NAJBOLJŠA ZA ZIMO
soglasju z njenim, deloma nezvestim odnosom do želje, kjer nas ujame
v subtilnost prevare o možnem spolnem razmerju, in po drugi strani, v
njenem pobožno-fatalističnem odnosu do lastne prihodnosti, ki je bolj pa-
sivna kot ne.
2e njen praded je podaril svoji ženi diamant za vsakega otroka, skupaj
enajst. Žena je seveda diamante izgubila in tako so se njeni otroci nesrečno
prebijali skozi življenje. Tudi Karen (v mladosti so jo klicali Tanne) je s
svojima sestrama Igner in Ellen v zgodnji mladosti dobila nakit, biserno
ogrlico.
Pri Jensine, junakinji naše zgodbice, gre za temeljni problem identi-
fikacije in poti želje do izbranega objekta. Dovolj sporen objekt pri vsem
skupaj je, kot bomo kasneje videli en biser preveč.
Ob izgubi očeta Karen vzpostavi izgubljeni objekt tako, da se z
njim identificira. Na tem mestu si lahko pomagamo s Freudom.
Dekle izpostavi očetovo moškost, le-ta pa je objekt, s katerim se
pravzaprav identificira. Lahko rečemo tudi, da očetovo moškost fetišizira
v objekt. Freud problem fetišizma oriše takole:
Prav ta, neke vrste varljiva prisotnost objekta, »je posledica močne
identifikacije z očetom in fetišist povzema očetovo vlogo, saj je bil oče tisti,
ki mu je otrok pripisoval kastracijo ženske. Nežnost in sovražnost pri ob-
ravnavanju fetiša, ki ustreza utajitvi in priznaju kastracije, sta v različnih
primerih pomešani v neenakem razmerju, tako da lahko jasneje prepozna-
mo zdaj eno, zdaj drugo.«''
Velik del sovražnosti je napoten na teto Bess (v zgodbi teta Maren),
kot tisti drugi objekt identifikacije, ki povzroča zmedo in ki zahteva utaji-
tev kastracije. Predstavlja neke vrste nadjazovski imperativ, ki se je obli-
koval kot pretvorba otrokovih najzgodnejših objektnih investicij v identi-
fikacijo. Ker zapoveduje, povzroči zmedo v jazu. »Jaz pa je potemtakem
razdeljen, razpadel v dva dela, od katerih eden besni proti drugemu.«^
In ta Nadjazovski glas, ki govori iz ust tete Maren (ki je v resnici
teta Bess), ji zapoveduje: »Nikar se ne poroči z Aleksandrom, nesrečno boš
končala.-« Sliši se kot staro prekletstvo, ki pravi: »Nikar ne strgaj orglice.«
Ko se poroči z Aleksandrom je to za Jesine neke vrste zmaga. Ta ji
ob poroki podari biserno ogrlico. Zanj so simbol kontinuitete rodu in so
mu celo dragocenejši kot njegovi ženi. Jensine, »sanjajočega otroka«, še
obvladuje očetovski zakon, zato ji ne uspe vzpostaviti razmerja do njih.
Njena želja se manifestira kot nekaj, česar noče. In šele naknadno, za
nazaj ugotovi, da je tisto, kar je zares pomembno — Biseri: »Nekaj, kar je
zdaj prišlo na svet, je pomislila, je nadvse pomembno in bo takšno tudi še
čez sto let. Tisti biseri.'
Ko ji mož podari biser, ji sporoči svojo željo. On hoče, da bi Jensine
bila — falos.
Ona ima bisere, zato jo Aleksander ljubi. Njena želja pa lahko steče
šele, ko ji nekdo drug doda biser več. Njena narava je pasivna in poniž-
na. S tem biserom več, ki je Si, falični objekt, lahko junakinja stopi iz
pasivnosti in vidi pravi objekt želje.
Sigmund Freud, Fetišizem, v Metapsihološki spisi, Studia Humanitatis 1987.
® Sigmund Freud, Množična psihologija in analiza Jaza, str. 42, v Psihoanaliza in
kultura, 1981.
' Isak Dinesen (Karen Blixen), Winter's Tales, zgodba Biseri, str. 48, Penguin
Modern Classics.
E 27
mojca rupar
Shema njene čiste želje, biser, je nepredstavljiva gmota stvari. Objekt
lahko najde šele ob soočenju s stvarjo sámo in takrat se lahko vpraša po
svoji želji, ki ni več čista želja, je želja do objekta. Biser, kot partikularen
simbol, omogoči prelom s čisto željo.
Stvar, ki sama po sebi še nič ne predstavlja-biser je bila last nekoga
drugega, izgubljena in pozabljena. Za Jensine temu biseru nekaj predhodi.
»Tej stvari pa nič ne predhodi, razen, če se pustimo preslepiti vide-
zom fantazme.«^
Lahko bi rekli, da nek tuj svet brez strahu in tuja lastnina tvorita
njeno fantazmo, da ona sama ni iste vrste. Tisto, kar manjka, je korak
onstran fantazme. Biser je njen lasten simptom in ne preostane ji ni dru-
gega, kot da se identificira z njim.
Vprašanje »Kaj hoče Jensine. je odmev in ponovitev Freudovega
lastnega vprašanja in nanj lahko podobno odgovorimo. Ona hoče falos.
Aktivna moškost in pasivna moškost, aktivna ženskost in pasivna žen-
spost (...) niso le inverzije druga druge (.. .) kajti za kar gre pri njih vseh,
je vprašanje različne postavitve v odnosu do kastracije, do imeti in biti
falos ter do želeti drugega in želeti si biti želja drugega.«®
Čevljar, ki doda biser, v duhu artistične igre na ta način ustvari
zgodbo, ki ni samo zgodba potovanja želja, temveč odnos moči med na-
videz nemočnim slojem na eni ter plemstvom in aristokracijo na drugi
strani. Ko čevljar doda biser Jensinini ogrlici, ji omogoči navidezno mož-
nost spolnega razmerja:
»Cez sto let«, je pomislila, »bo vse postalo eno.« (Biseri, str. 48)
»Cez sto let, ljuba moja,« ji je rekel, »bo vse postalo eno.« (Biseri,
str. 38)
Pa čeprav se njuna pogleda nikdar ne bosta srečala.
Ni tako presenetljivo, ko se pojavi v zgodbici Ibsen, ko pa pri Thurma-
novi izvemo, da je imel vpliv pri oblikovanju avtoričine življenjske filozo-
fije: »life for art«. Le kaj bi lahko tako dobro predstavilo ustvarjanje Karen
Blixen kot prav ta motto, kjer je lahko edino plemenito dejanje žrtvovanje
življenja za umetnost.
Mojca Rupar
' Bernard Baas, Cista želja — Glede Lacanovega »Kanta s Sadom«, str. 33, v
Zelja in krivda, Analecta, 1988.
® Tu uporabljam citat iz teksta Sexual Difference, Oxford Literary Revue Eliza-
beth Cowie. V skladu z našim tekstom smo prvotno ime Gertrud spremenili v Jensine.
28 E
PRAZNA STRAN
Karen Blixen
Ob vratih starodavnega mesta je sedela stara kavno rjava, črno za-
strta ženska, ki je živela od pripovedovanja zgodb.
Rekla je:
»Bi rada slišala zgodbo, sladka gospa in gospod? Resnično, mnogo
zgodb, eno več od tisoč, sem pripovedovala od takrat, ko sem sama prvič
pustila, da mi mladeniči pripovedujejo zgodbe o rdeči vrtnici, dveh voljnih
lilijinih popkih in štirih svalnatih, gibkih, smrtonosno ovijajočih se kačah.
Mati moje matere, črnooka plesalka, tisočkrat objeta, je bila ta, ki je —
zgubana kot zimsko jabolko in čepeča za usmiljenjem tančice — na koncu
vzela nase, da me nauči umetnosti pripovedovanja zgodb. Mati njene lastne
matere jo je k temu priučila in obe sta bili boljši pripovedovalki od mene.
Toda zdaj je to brez pomena, kajti za ljudi sta onidve in jaz postali
eno in s tem sem visoko počaščena, saj pripovedujem zgodbe dvesto let.«
In zdaj, če je dobro plačana in dobre volje, bo nadaljevala.
»Pri babici sem šla skozi trdo šolo,« je dejala. »,Bodi zvesta zgodbi',
mi je govorila stara vešča. ,Bodi večno in neomajno zvesta zgodbi.' ,Zakaj
mora biti to. Babica?' sem jo vprašala. ,Ti moram postreči z razlogi, ma-
lopridnica?' je vpila. ,In ti misliš postati pripovedovalka! Ha, ti boš postala
pripovedovalka in povedala ti bom svoje razloge! Poslušaj torej: Kjer je
pripovedovalec zvest, večno in neomajno zvest zgodbi, tam bo, na koncu,
spregovorila tišina. Kjer zgodbo izdaš, je tišina le praznina. Toda ko bomo
mi, zvesti, spregovorili našo zadnjo besedo, bomo zaslišali glas tišine. Pa
če ga mala domišljava deklina razume ali ne.«
»Kdo torej,« nadaljuje, »pripoveduje bolj prefinjeno zgodbo kot kdor-
koli izmed nas? Tišina. In kje lahko prebereš globjo zgodbo kot iz najpopol-
neje natisnjene strani najdragocenejše knjige? Na prazni strani. Potem,
ko je kraljevsko in galantno pero v trenutku največjega navdiha zapisalo
svojo zgodbo s črnilom, najredkejšim od vseh — kje lahko torej prebereš
zgodbo, globjo, slajšo, bolj veselo in bolj kruto kot je ta? Na prazni strani.«
Stara coprnica nekaj časa ne reče nič, le malce se zahihita in žveči z
brezzobimi usti.
»Me,« pravi končno, »stare ženske, ki pripovedujemo zgodbe, me po-
znamo zgodbo prazne strani. Toda nekam nerade jo povemo, saj nam to
kaj lahko, med neposvečenimi, zmanjša naš ugled. A vseeno, za vaju, moja
E 29
karen blixen
sladka in lepa gospa in gospod dobrega srca, bom naredila izjemo. Vama
jo bom povedala.«
Visoko v gorah Portugalske stoji samostan sester karmeličanskega reda,
ki je sloveč in strog red. V starodavnih časih je bil samostan bogat, sestre
so bile vse plemenite gospe in tam so se dogajali čudeži. A skozi stoletja
so se visoke gospe vse manj navduševale nad poštenjem in molitvijo, bogate
dote so se le pičlo stekale v zakladnico samostana in danes tam peščica
revnih in skromnih sester živi le v enem izmed kril prostrane propadajoče
zgradbe, ki se zdi, da se hoče združiti v eno s sivo skalo. Toda njihovo
sestrstvo je še vedno veselo in delavno. Svete meditacije jim dajejo mnogo
zadovoljstva in radostno se ukvarjajo s posebnim opravilom, ki je nekoč,
dolgo, dolgo tega samostanu zagotavljal enkraten in nenavaden privilegij:
gojijo najfinejši lan in izdelujejo najodličnejše platno na Portugalskem.
Dolgo polje pod samostanom orjejo z nežnookimi, snežnobelimi voli
in od dela otrdele deviške roke s črnico pod nohti vešče sejejo seme. V času,
ko polje lanu cveti, postane cela dolina modra kot nebo, prav taka kot barva
predpasnika blažene device, ki si ga je nadela, ko je stopila ven po jajca
na dvorišče svete Ane, le trenutek preden se je nadangel Gabrijel z mo-
gočnimi zamahi kril spustil na hišni prag, in je zgoraj visoko, visoko, z
naperjenimi peresi in trepetajočimi krili stala golobica kot majhna, čista,
srebrna zvezda na nebu. Ta mesec vaščani več milj okrog dvigajo oči proti
lanenem polju in sprašujejo drug drugega: »Se je samostan dvignil v
nebesa? Ali so pač naše dobre male sestre uspele zvleči nebesa dol k sebi?«
Kasneje v dolžnem zaporedju lan poberejo, trejo in mikajo; potem
spredejo nežno nit ter stkejo platno, na samem koncu pa ga razprostrejo
na travi, da se pobeli, in ga od časa do časa namočijo, dokler ne bi lahko
verjeli, da je okrog samostanskih zidov padel sneg. Vsa ta opravila opravijo
z natančnostjo in pobožnostjo ter škropljenjem in litanijami, ki so skriv-
nost samostana. Zato je platno, ki ga visoko naloženega na hrbtih sivih
osličev pošiljajo skozi vrata samostana, snežnobelo, voljno in mehko kot
moja nožica, ko sem jo štirinajstletna umivala v potoku, da bi šla na ples
v vas.
Marljivost, draga gospodar in gospodarica, je dobra stvar, in vera je
dobra stvar, toda prav prva klica zgodbe prihaja iz nekega mističnega kraja
izven zgodbe same. Odlika lanu iz Convento Velha tako izhaja iz dejstva,
da je prvo laneno seme iz same Svete dežele domov prinesel križar.
V Bibliji se ljudje, ki znajo brati, lahko poučijo o deželah Leka in Ma-
resa, kjer gojijo lan. Sama ne znam brati in nikdar nisem videla te knjige,
o kateri se tako pogosto govori. Toda babica moje babice je bila, ko je bila
deklica, ljubljenka starega židovskega rabina in znanje, ki ga je prijela od
njega, smo v naši družini ohranjali in prenašali naprej. Tako boste v
Jozuetovi knjigi brali, kako se je Aksa, Kalebova hčerka, spustila z osla
in zaklicala očetu: »Daj mi blagoslov! Ker si me oddal v južno pokrajino,
mi daj tudi studence voda!« in dal ji je studence v višini in studence v
nižini. In na poljih Leke in Marese so od takrat naprej živele njihove dru-
žine, ki so izdelovale najfinejše platno iz lanu. Naš portugalski križar, čigar
predniki so bili nekoč veliki tomarski tkalci lanu, je, ko je jahal prek teh
polj, osupnil nad kakovostjo lanu, in tako je na svoj sedalni glavič navezal
vrečo semena.
Iz te okoliščine je izviral prvi privilegij samostana, da je za vse mlade
princese iz kraljeve hiše dobavljal njihove poročne rjuhe.
30 E
prazna stran
Poučiti vaju moram, draga gospa in gospod, da so na Portugalskem v
zelo starih in plemenitih družinah spoštovali častljiv običaj. Na poročno
jutro hčerke iz take hiše, še preden so predali jutranje darilo, je komornik
ali glavni upravitelj na balkon palače obesil rjuho iz te noči in slovesno
proglasil: V ir ginem earn tenemus--»razglašam, da je bila devica«.
Te rjuhe potem nikdar niso več oprali ali oblekli.
Tega častivrednega običaja se niso nikjer držali strožje kot v sami
kraljevi hiši, in tam je obstajal do koder seže spomin.
Ze več stoletij pa je bil samostanu, v znak spoštovanja do kakovosti
izročenega platna, dan drug visok privilegij: nazaj je prejemal tisti osred-
nji del snežnobele rjuhe, ki je pričeval o časti kraljevske neveste.
V	visokem glavnem krilu samostana, ki gleda na brezmejno pokrajino
z griči in dolinami, je hodnik s črnobelim marmornatim tlakom. Na stenah
hodnika drug ob drugem visi vrsta težkih pozlačenih okvirov, vsak okrašen
z okronano ploščico iz čistega zlata, v katero je vgravirano ime princese:
Donna Christina, Donna Ines, Donna Jacinta Lenora, Donna Maria. In
vsak od teh okvirov obkroža kvadraten izrez iz kraljeve poročne rjuhe.
V	obledelih vzorcih s teh platen bi ljudje s kančkom domišljije in
rahločutnosti lahko prebrali vse znake zodiaka: tehtnico, škorpijona, leva,
dvojčka. Ali pa bi tam našli slike iz svojega lastnega sveta predstav: vrtnico,
srce, meč — ali celo srce, prebodeno z mečem.
V	starih časih se je dogajalo, da je dolga barvita državna procesija
vila svojo pot skozi skalnosivo gorsko pokrajino, gor proti samostanu.
Portugalske princese, sedaj kraljice ali kraljeve naslednice tujih držav,
nadvojvodinje ali volilne kneginje, so s svojim odličnim spremstvom pri-
hajale sem na romanje, katerega narava je bila hkrati sveta in skrivoma
vesela. Iz lanenega polja navzgor se cesta strmo vzpenja; kraljeva dama
je morala izstopiti iz kočije, da so jo prek zadnjega dela poti prenesli v
palakinu, ki so ga samostanu podarili prav v ta namen.
Kasneje, vse do današnjih dni, se je primerilo — kot se zgodi, ko gori
list papirja, da se zadnja svetla iskrica, potem ko so ostale že odhitele po
robu navzgor in ugasnile, pojavi in pohiti za njimi — da se je na pot v
Convento Velho odpravila zelo stara visokorodna devica. Nekoč dolgo
dolgo tega je delala družbo pri igri, bila prijateljica ali družica mlade portu-
galske princese. Ko se vzpenja proti samostanu, se ozira okrog, da bi ujela
razgled, ki se širi na vse strani. V poslopju jo sestra odvede na hodnik in k
ploščici, ki nosi ime princese, ki ji je nekoč služila; tam se od nje poslovi,
zavedajoč se njene želje, da bi bila sama.
Počasi, počasi se v mali častitljivi, lobanjasti glavi pod črno čipkasto
m.antiljo zvrsti niz spominov in pokima jim v prijateljskem prepoznanju.
Zvesta prijateljica in zaupnica se ozre nazaj na nevestino povzdignjeno
zakonsko življenje z izbranim kraljevim soprogom. Premleva srečne do-
godke in razočaranja — kronanja in jubileje, dvorske spletke in vojne,
rojstva prestolonaslednikov, zavezništva mladih rodov prinčev in princes,
vzpone in padce dinastij. Stara dama se spominja, kako so nekoč iz vzorcev
na platnu ugibali prihodnost; zdaj najbrže lahko primerja njihovo izpolni-
tev in napoved, pomalem vzdihujoč in smehljajoč se. Vsako posamezno
platno s kronano ploščico in imenom lahko pripoveduje svojo zgodbo, in
vsako od njih je bilo postavljeno v zvestobi do svoje zgodbe.
Toda sredi dolge vrste visi platno, ki se razlikuje od ostalih. Njegov
okvir je žlahten in težak kot vsi, in ponosno kot vsi nosi zlato ploščico s
E 31
karen blixen
kraljevsko krono. A na tej edini ploščici ni vrezano nobeno ime, in blago v
okviru je snežnobelo od enega robu do drugega, prazna stran.
Rotim vas, dobri ljudje, ki hočete poslušati pripoved zgodb; poglejte
to stran in spoznajte modrost moje babice in vseh starih žensk, ki pripo-
vedujejo zgodbe!
Kajti s kakšno večno in neomajno zvestobo je bilo to platno uvrščeno
v vrsto! Pripovedovalke same si pred njim s tančico zastrejo obraz in one-
mijo. Zakaj kraljeva oče in mama, ki sta nekoč ukazala, naj to platno uokvi-
rijo in obesijo, bi ga, če bi v krvi ne imela tradicije zvestobe, lahko
izpustila.
Pred tem kosom čistega belega platna so stare portugalske princese —
izkušene, ubogljive, dolgo trpeče kraljice, žene in matere — in njihove
stare plemenite tovarišice pri igri, družice pri poroki in dvorne dame
najpogosteje mirno obstale.
Pred prazno stranjo stare in mlade redovnice, in z njimi sama mati
prednica, potonejo v najglobje misli.
prevedel S. K.
32 E
'VSA MINLJIVOST JE ZGOLJ ŽELJA'
Med kratkimi zgodbami, ki jih je Karen ВИхеп — kajpak pod psevdo-
nimom Isak Dinesen — tisoč devetsto petinpetdesetega leta, sedem let
pred smrtjo, izdala v zbirki Last Tales, je »The Blank Page« zadnja v
vrsti »pripovedi iz Albondocanija«,^ s katerimi je poleg 'zimskih' in 'got-
skih' odprla nov sklop, tretji in obenem po nastanku zadnji. Te zgod-
be, je rekla prijatelju, ko je začela pisati prvo trilogijo, bi naj bile
'bolj zgoščene in manj izčrpnega stila kot Seven Gothic Tales in Winter's
Tales.' Izmed vseh sedmih 'pripovedi iz Albondocanija' je sklepna. Praz-
na stran, najkrajša. Ta izjemno ekonomična naracija, zgoščena oral-
na pripoved, zasluži posebno pozornost. — Vendar, ali to že lahko ustrez-
no razloži, da je Prazna stran med njimi postavljena na odlikovano
sklepno mesto?! Z izbiro 'abstraktnega duha', ekonomično selekcijo
fantazmatskega materiala, ki je zapisan že 'izven' pripovedi, v kodu jezika,
tj. fantazem, katerih ne zapiše — kot v sanjah — najprej in predvsem
notranji kontekst zgodbe, Karen Blixen na nek način pripoveduje svo-
jo najbolj osebno zgodbo — za začetek naj bo dovolj le opozorilo na,
denimo, identifikacijo s Šeherezado, veliko Pripovedovalko. Ce je Praz-
na stran v celoti metafora ženske zgodbe in ženske pisateljice (ki nekaj
osebnega privede do točke ekstimnosti), vendar ni preprosto 'zgodba o
neki ženski' (teh je veliko), in v zadnjem času je doživela revival s fe-
minističnimi interpretacijami.^ Se manj je 'Ženska zgodba' — njena
poanta je prej, kolikor se že zdi nenavadno, natanko nasprotna.
Karen Blixen je že v mladosti vsaj deloma živela v okolju, katere-
mu ideje, ki so jih prinesle feministične razprave, niso bile tuje. Se po-
tem, ko je živela v Afriki, je vzdrževala stik s teto Bess, s katero sta
' Pri podatkih, ki zadevajo Karen Blixen, se opiram na biografijo, ki jo je napi-
sala Judith Thurman: Isak Dinesen. The Life of Karen Blixen (okr. ТН), navajam
po izdaji Penguin (1986). O Karen Blixen cf. tudi Mladen Dolar: 'Pourquoi pas?',
Problemi-Eseji št. 10/1988, str. 37—43. — Glede imena Albondocani obstoje le ugiba-
nja, gre bržčas za posredni vpliv iz Tisoč in ene noči (morda po sultanu Al-Bunduk-
tariju iz Supplemental Nights).
' Susan Gubar ji je posvetila veliko pozornosti v tekstu '»The Blank Page« and
the Issues of Female Creativity', ponatis v The New Feminist Criticism, ur. Elaine
Showalter, Pantheon Books, New York 1985; nanj referira denimo Barbara Johnson
('Is Female to Male as Ground Is to Figure').
E 33
janez krek
si, kot poroča Thurmanova, vseskozi dopisovali in med drugim razprav-
ljali o feminizmu in seksualnosti. To dvoje je moč zoperstavljati, ker je
feminizem, s primesmi puritanske metafizike, za katerega je teta na
prelomu stoletja neuspešno hotela pridobiti mlado nečakinjo, seksual-
nost zanikal (ena izmed zahtev je bila tudi 'moška nedolžnost' ob vstopu
v zakon). Teta ji je kasneje postala celo simbol vehementnega zanikanja
seksualnosti (teta Karen v Biserih), zanikanja, ki je 'Tanne kot otroka
strašilo in impresioniralo obenem (TH, str. 62).
'Dokler ženske bodisi idealizirajo bodisi ponižujejo kot seksualne objekte,
dokler bo nedolžnost osrednji predmet razprave, toliko časa bo bistveni element
svobode — erotika — zanikan. Ko je predlagala to gledišče, je teta Bess od-
govorila z dolgo polemiko o nehvaležnosti in »korumpiranosti« mlade genera-
cije ...' (TH, str. 66—67).
Mlada nečakinja se je takrat bolj navduševala nad drugo verzijo
feminizma, katere začetni protagonist na Danskem je bil Georg Brandes
(zelo vpliven kritik in kot literarni teoretik znan denimo po predavanjih
'Glavni tokovi devetnajstega stoletja'), ki je s prevodom (1869) The Sub-
jection of Women Johna Stuarta Milla na Danskem odprl politično polje
ženske kot 'povsem zrelega državljana', medtem ko je v točki čistunske
seksualne morale takratne družbe kajpada igral vlogo 'hudiča'. In, mi-
mogrede rečeno, med drugimi je njena mati Ingeborg Dinesen postavila
pravilo, da se Brandesovega imena, razglašenega kot korupta skandi-
navske mladine, zagovornika ateizma, samomora in svobodne ljubezni,
pri mizi Dinesenovih ne sme omenjati (TH, str. 65—66).
Poant Prazne strani, ki so trdno feministične, ni težko prepoznati.
Ključno je seveda nasprotovanje podreditvi žensk, tj. nasproti ženski,
katere seksualnost je podrejena zgolj v funkcijo subjekta reprodukcije,
ženske kot zgolj objekta (moške) menjave, je postavljena ženska, avto-
nomni subjekt bodisi mističnega užitka sester Karmeličank bodisi 'ne-
zakonite' seksualnosti brezimne princese — Prazna stran je skratka,
evokacija skrite ženske želje na način subverzije 'ženskih' aributov pasiv-
nosti, čistosti, nedolžnosti, brezbarvnosti in devištva, tišine. Po drugi stra-
ni je podreditev žensk subvertirana s 'pozitivnimi' ženskimi entitetami,
denimo z avtonomno samoodločitvijo subjekta pripovedi (zastoj v pripo-
vedi — 'nekam nerade jo povemo' — je blizu odporu v analitičnem po-
menu besede, pripovedovalka se torej odloča med notranjim odporom
in etiko pripovedovalke, in pravi 'a vseeno, za vaju. .. bom naredila
izjemo'), hkrati je na različne druge načine reprezent avtonomnosti;
nune najdejo oporo, identiteto sesterstva, ki ni pasivno, marveč 'živahno
in aktivno sesterstvo' (sesterstvo, ki ga ni moč videti le kot opozicijo
skupnost-družba (Gemeinschaft-Gesellschaft), marveč vstopi, vsaj v tej
zgodbi, bolj kot nasprotje ženske skupnosti proti moški skupnosti —
subvertirá bratstvo); potem pripovedovalkino ironiziranje 'male domišlja-
ve dekline', ki se še ne zaveda svoje podreditve itd. Nedolžna belina čistega
blaga, ki bi moralo biti zaznamovano s packami krvi, naenkrat postane
znamenje Odpora, z veliko začetnico, ker ga kajpada ni mogoče eno-
značno interpretirati, in brezimna tablica, znak Izbrisa iz vladajočega
reda, znamenje, da je cena zanj vnaprej vedno neugotovljiva. In nena-
zadnje, ali ni najlepši ironični obrat, ki jih sicer v zgodbi kar mrgoli,
ravno tisti, ki je šele podlaga za obrat k metafori ženskega užitka, ki jo
34 E
'vsa minljivost je zgolj zelja'
evocira 'prazna stran'!? Namreč, ali je moč najti boljše ironično nadalje-
vanje fantazme čistosti in devištva kot 'te rjuhe potem nikdar niso več
oprali ali oblekli'!?
Države, svetišča politike, ne zadošča dojeti le v logiki gospodarja
in hlapca; državljani so po definiciji enakopravni nosilci državljanskih
pravic. Enakopravnosti ni mogoče misliti brez določene mere samoza-
dostnosti, lahko bi rekli: samozadostnost je način enakopravnosti. Prazna
stran želi biti ženska zgodba, to je še preveč očitno. Ze takoj na začetku,
denimo, je bralec poudarjeno postavljen v ženski svet — pripovedovalke,
njene babice, babice njene babice vse od aluzije na Šeherezado ('eno
več od tisoč'). Ta transfemi odnos vednosti se postavlja natanko na stran
feministične zahteve po enakopravnosti žensk: odnosi pramati-hči, pri-
povedovalka-poslušalka, učiteljica-učenka, starka-deklina itd., metoni-
mije katerih se vlečejo skozi celotno zgodbo, natanko zato mora 'spre-
gledati' odnos z moškim. 'Pristranski', samozadostni odnos med ženskami,
ki ne prestopa meje med spoloma, je način enakopravnosti — ne le zato,
ker ta prestop lahko že pomeni podreditev, marveč prav tako zato, ker
mu tega tudi ni treba, saj ženska pripovedovalka vstopi v zgodbo prav
kot subjekt vednosti, tista, ki se zanjo predpostavlja, da zna pripovedo-
vati, ki jo je podedovala od v tem kontekstu priviligirane ženske (deklice,
ljubljenke starega židovskega rabina), ki je že enkrat prestopila mejo
med spoloma na 'nepodrejen' način, kot ljubljenka — toda enakopravnost
pravic naj ravno ne bi bila pogojena z 'naklonjenostjo očeta' do ljubljen-
ke, brez katere ni dostopa k vednosti. Svoboda ni le možnost prestopa neke
meje; prav tako je v možnosti, da določene meje ni treba prestopiti.
Izjemno skrbna izbira fantazmatskega materiala ne more biti tisto,
kar naredi naracijo te parabole poetično. Prazna stran igra z bralcem
igro, ki je neke vrste poker z odprtimi kartami, ne le v semantiki spo-
ročila, marveč prav tako s formalnimi sredstvi pripovedi. Je odprta
demonstracija tistega, za kar Roman Jakobson^ pravi, da je značilno za
vsak diskurz:
'razvoj diskurza gre lahko po dveh semantičnih linijah: en predmet pogovora
lahko pelje k drugemu na podlagi podobnosti ali na podlagi bližine. Metaforični
način bi bil najustreznejši izraz za prvi primer, metonimični pa za drugega,
saj se najbolj zgoščeno izražata bodisi v metafori bodisi v metonimiji'. (JAM,
str. 110).
Razvoj diskurza poteka s pomočjo dveh operacij, s selekcijo in sub-
stitucijo besed na podlagi ekvivalence in z njihovo kombinacijo v sek-
vence, tj. s kontekstualizacijo. Za poetsko funkcijo jezika pa je značilno,
kot pravi v Lingvistiki in poetiki, da 'projicira načelo ekvivalence s se-
lekcijske osi na kombinacijsko os' (LP, str. 160), kar, grobo rečeno, po-
meni, da je poet tudi pri razvrščanju in izbiri besed v kontekst, v kom-
binacijo z drugimi, neobičajno pozoren na podobnost (in ne le na 'prostor-
sko ali časovno' bližino, kontekst) med njimi, ki je že v kodu jezika.
Kljub Jakobsonovemu poudarjanju metonimije in kontekstualizacije, pri-
meri njegovih praktičnih analiz, ki jih ob tem opravi, poetsko funkcijo,
ki kajpada ni omejena na poezijo, demonstrirajo predvsem v okvirih je-
' Roman Jakobson, Lingvistični in drugi spisi, Studia humanitatis: Ljubljana 1989.
Navajamo iz dveh tekstov: 'Dva vidika jezika in dve vrsti afazičnih motenj' (okr.
JAM) in 'Lingvistika in poetika' (okr. LP).
E 35
janez krek
zikovne metrike in fonike, in sicer pretežno tekstov, ki veljajo na poezijo.
Vendar v istem spisu opozori še na drugo temeljno značilnost poezije,
navajajoč Gerarda Manleya Hopkinsa:
'Spretnostni del poezije, morda bi lahko rekli vsa umetniška spretnost, se
zvaja na načelo paralelizma /podč. avt.j'. (LP, str. 174)
Zopet je smisel poetske funkcije, tj. prevlada te funkcije nad refe-
rencialno (ki meri na kontekst) v poetskih tekstih, da je pomen-
ski paralelizem besed nekaj izvedenega; podobnost je nekako naj poprej v
metrumu oziroma zvoku. Ko Jakobson tako obravnava znamenito pesem
Edgarja Allana Poa Krokar, pravi, da 'brezkončni obisk mrkega gosta
izraža veriga domiselnih paronomazij' (torej niz besed z enako ali slično
zvočno podobo in semantično različnostjo), paronomazij, zaradi katerih
je Poe 'mojster v »vnazajskem pisanju«' (podč. avt.), ki se ukvarja z 'an-
ticipatoričnim, regresivnim modus operandi' (LP, str. 179). Ta formalna
načela, le da nekoliko zasukana, so orodja poetske naracije v paraboli
Prazna stran.
Na semantičnem paralelizmu, katerega bistvena komponenta je 'vna-
zajsko pisanje', Isak Dinesenova še posebej zgoščeno gradi kar na začetku
pripovedi: v prvih dveh odstavkih ves označevalni postopek temelji na
nizu petih semantičnih paralel, nekakšnih 'parosemij', katerih najmanjši
skupni imenovalec je določen ekvivalent ženske. Prvič, pred bralcem
se pojavi 'stara, kavno rjava, črno zastrta ženska' — pripovedovalka, in
njen odmev, 'sladka gospa' — poslušalka, ki vnazaj potrdi pripovedni
položaj. Evokacija pripovedne situacije se takoj ponovi, z aluzijo na
(drugi paralelizem) Šeherezado — pripovedovalko, in njeno 'mlajšo dvoj-
nico', poslušalko ('ko sem prvič pustila, da mi mladeniči pripovedujejo
zgodbe o rdeči vrtnici...'). Drugi semantični paralelizem vnese vsaj dva
nova pomena, ekvivalenta ženske: pripovedovalka-arhetip in erotizirano,
'nečisto' dekle. Tretji paralelizem ohrani vse dosedajšnje pomene, in doda
dva nova: matere ('mati moje matere, črnooka plesalka, tisočkrat obje-
ta . . .'), za katero pa se vnazaj izkaže, da je nosilec vednosti, in torej
učiteljice — ter na drugi strani ('me nauči umetnosti pripovedovanja')
hčere-učenke. Četrti paralelizem ponovi transferno situacijo ('mati njene
lastne matere jo je k temu priučila'), poigra se s premestitvijo starosti,
ohrani pomen neminljive Matere-Učiteljice. Sklepna paralela začne z eks-
plicitno premestitvijo ('in obe sta bili boljši pripovedovalki od mene'),
in še enkrat tako, da vse skupaj zanika ter eksplicitno zgosti vse do-
slejšnje subjekte ('za ljudi sta onidve in jaz postali eno'). — Poetičnost
tu nastaja natanko po nasprotni poti kot v Krokarju: tam je modus ope-
randi konstantnost zvočne in metrične podobe ('raven', 'never', ...), tj.
predvsem ta (kajpada s pomenom vred) je tista, ki se ohranja s preme-
ščanjem in omogoča zgostitve pomena in zvoka, medtem ko je v Prazni
strani modus operandi abstraktni pojem ('ženska' in njeni ekvivalenti),
katerega zvočna in metrična podoba v resnici ni pomembna za nastanek
poetičnega učinka, užitka v naraciji. Ali drugače rečeno, če preberemo
denimo 'mati njene lastne matere' brez konteksta, je v ritmu sintagme
in paralelizmu besede morda nekaj poetičnosti, dostopne lingvistični ana-
lizi; v kontekstu Prazne strani pa je 'vic' (ekonomija uživanja in poetski
učinek) v tistem, kar vztraja brez poudarjenega metričnega in zvočnega
učinka, kakor nanj naletimo v poeziji — vztraja premeščanje določenega
36 E
'vsa minljivost je zgolj zelja'
'kosa smisla' z operacijama premestitve in zgostitve v freudovskem po-
menu (strogo vzeto ne vztraja označenec, marveč tisto, kar to vztraja-
nje proizvede, namreč označevalec) — v našem primeru, shematično
rečeno, v poudarjeni premestitvi na novega subjekta in zgostitvi pome-
nov v istem pojmu (mati, hkrati del in celota, stara in mlada itd.). —
Ce se povrnemo k Jakobsonovi definiciji poetske funkcije: projekcije
principa ekvivalence z osi selekcije na os kombinacije ne gre dojeti zgolj
zvočno ali metrično, marveč v poetski prozni naraciji zgolj semantično.
Jakobsonov teorem je splošno formuliran prav zato, ker se ne nanaša
le na metrum ali zvočnost. Rezultat je, da v Prazni strani postane poudar-
jeno metonimični način razvoja diskurza, znotraj — grobo rečeno —
ene metafore, ki pa se izmenjujejo in tudi prepletajo ter vsemu metoni-
mičnemu dajejo metaforični značaj. Odtod naracija, ki se po eni strani
poudarjajo po bližini 'nalaga' v nize, po drugi pa so znotraj njih in med
njimi elipse s pomočjo ekvivalence. Tisto, kar drsi, je želja. Bržčas ni po-
trebno omenjati, da se označevalna igra premeščanja in zgoščanja pome-
nov nadaljuje skozi celotno zgodbo. Po tej poti ima poet možnost, da
kombinira hipotetično poljubno obsežne označevalne enote — 'prazna
stran' je lahko nekakšna gigantska metafora (ki se najbolj kaže skozi
naslov, ki omogoča vrsto interpretacij) ali metonimično glede na kontekst
zgodbe dodatek stavku: 'blago v okviru je snežnobelo..., prazna stran'.'*
'Pripovedi iz Albondocanija', pravi Judith Thurman, so v bistvu re-
ligiozne parabole — vendar, bi lahko dodali, je vera (Isak Dinesenova pa
v Prazni strani tudi v tej igri razpre karte že na začetku) v tem primeru
prav posebne vrste: digniteta profesionalne etike ('In zdaj, če je dobro
plačana, ... bo nadaljevala.') — ki nič kaj ne kaže, da bi bil odnos zno-
traj 'transferne skupnosti' med babico in vnukinjo enakopraven — in ki
ostro zapoveduje: 'bodi večno in neomajno zvesta zgodbi.' (Kajpada je
ne gre zamenjevati z zapovedmi kot 'delaj dobro in ti bo dobro na
zemlji!'.) Zvestoba zgodbi je vendarle še precej abstraktno izraženi im-
perativ. Ko Thurmanova poskuša razločiti pisanje Isak Dinesenove od
realistične proze, pravi naslednje:
'Znamenje pripovedi, ki jo ločuje od realističnih oblik fikcije, je odsotnost
nepomembnih podrobnosti... Do resnice pripovedi... pridemo z drugačnim
postopkom, in temu postopku je Isak Dinesenova dala ime Nemesis. »Nemesis«,
je povedala kritiku Johannesu Rosendahlu, »je nit v poteku dogodkov, ki jo
določajo psihične predpostavke osebe. Vse moje zgodbe obravnavajo Nemesis.«
Nit, bi lahko rekli, je želja...'. (TH, str. 294)
Tisto, Čemur v pripovedi sledimo, je želja — etika pripovedovalke
zgodb, v večni in neomajni zvestobi zgodbi, je natanko ne popustiti glede
svoje želje, v skladu z definicijo etike, ki jo da Jacques Lacan v seminar-
Natanko v tem smislu tudi za prozo velja naslednja Jakobsonova ugotovitev:
'Podobnost, ki nadvladuje bližino, daje poeziji njeno vseprežemajočo simbolično, vse-
stransko, polisemantično bistvo, ki ga tako lepo nakazujejo Goethejeve besede »Alles
Vergängliche ist nur ein Gleichnis« ('Vse minljivo je zgolj podobnost'). Z bolj teh-
ničnimi besedami: vse sekventno je prispodoba. V poeziji, kjer se podobnost nalaga
na bližino in se s tem vpeljuje vanjo, je vsaka metonimija malce metaforična in
vsaka metafora ima metonimični nadih.' (LP, str. 177) — Zvezo med paralelizmom
in psihoanalitičnima konceptoma ponavljanja in transferja puščam ob strani, prav
tako tudi problematiko 'vnazajskega pisanja' v zvezi s pojmom fantazme.
E 37
janez krek
ju Etika psihoanalize.^ Imperativ 'ne popustiti glede svoje želje', privesti
zgodbo želje do kraja, ima celo tako 'moč', da prinaša 'nemogočo', para-
doksno obljubo, veliki thrill Prazne strani: v zvestobi zgodbi, 'tam bo,
na koncu, spregovorila tišina'.
Stara govorka ve, da glas tišine ne bo zlahka spregovoril, v zvestobi
želji mora s svojima poslušalcema storiti vsaj dva koraka. Najprej z
njima vstopi v visoko stavbo samostojnega muzeja, ko zagledajo dolgo
vrsto žlahtnih in težkih okvirjev, ženskih zgodb. Korak, ki ga ponazarja
priviligirana lacanovska metafora fantazme: okvir, ki zameji pogled in
vzpostavi okno fantazme,^ ali morda za Prazno stran še bolj ustrezna:
ekran fantazme,^ ki jo zariše Jacques-Alain Miller na istem mestu. Ekran
fantazme, ki izloči objekt-razlog želje in hkrati obiskovalkam nastavlja
točko identifikacije. Strogo vzeto torej prvi korak nastopi šele z uzrtjem
bledečih, netransparentnih madežev krvi. Le fascinantni madež, packa
krvi, postavljena v okvir, in dovolj je, da platno deluje kot ekran, za-
ustavi svetlobo, ovira pogled, ga zakrije, in hkrati evocira željo, dopu-
šča podobi, da se oblikuje — tisto, kar obiskovalke vidijo, pa pravzaprav
ni 'znamenje, da je bila devica'; vidijo, s kančkom domišljije in rahlo-
čutja, 'vse znake zodiaka', dovolj bizarne podobe, ki so take natanko zato,
ker jih vidijo skoz premestitev pogleda, premestitev, ki šele omogoča
delo zasanjanih spominov stare obiskovalke. Zakrivajo očišče, tisto iden-
tifikacijsko mesto, od koder še preveč dobro vidijo packe krvi (kri bi
lahko bila podvržena ne tako enoznačni interpretaciji), spregledujoč
mesto lastne identifikacije, od koder, in le od tam, jih Drugi gleda: vir-
ginem eam tenemus. Skozi prosojni, fantazmatski ekran čistosti in de-
vištva vznikne lastni podobnik obiskovalk, Ženska.
Ob vseh nenavadnih Lacanovih formulacijah iz Seminarja XX naj
bi vsaj ena še posebej zadevala ženske, tista, ki pravi, nekoliko zaostre-
no, da ženska ne obstoji. 'Ni Ženske'® (z velikim Ž), trdi Lacan; to vpiše
zapisano s prečrtanim Ž, gensko. Ni težko ugotoviti, zakaj si je določen
del feminizma prisvojil tudi ta koncept, kolikor meri na žensko, ki je
reducirana na določeno fantazmatsko podobo — žensko, ki je po drugi
strani postavljena v razmerje s tistim, kar je na mestu manka v Dru-
gem. genska je tako postavljena v razmerje z nekim priviligiranim oz-
načevalcem, S(.^), označevalcem manka o Drugem — na neko mesto,
ki privede na dan vednost o Drugem, nezavedno vednost, da Drugi (oz-
načen z neprečrtanim velikim A), ki vzpostavlja fantazmatsko podobo,
ni cel. 'genska ne obstoji' (s prečrtanim ^), pravi Jacqueline Rose v eni
izmed interpretacij, ne pomeni,
'da ženska ne obstoji, temveč da je njen status kot absolutne kategorije in
garanta fantazme (natanko Ženske) napačen (^) /prečrtani
V bogatem okviru brez madeža snežnobelo platno od enega robu
do drugega — prazna stran^ razsuti ekran, ki naenkrat ne ponuja očišča
' Jacques Lacan: Etika psihoanalize, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, cf. str.
321—326.
' Cf. Mladen Dolar, 'Francosko okno', Problemi-Eseji št. 10/1988 str. 60—61.
' Jacques-Alain Miller: 'Pokazano v Premontreju', Problemi št. 12/1984, str. 5.
® Jacques Lacan: Se, Problemi-Analecta, Ljubljana 1985, str. 59; cf. str. 53—86.
' Jacqueline Rose, 'Introduction 1Г, v: Feminine Sexuality, ur. Juliet Mitchell in
Jacqueline Rose, MacMillan, London 1982 (navajamo po ponatisu iz leta 1990), str. 48.
38 E
'vsa minljivost je zgolj zelja'
pogledu, spodmakne oporo fantazme in staro obiskovalko presenetljivo
sooči z njeno željo, z 'moško' željo Ženske — Ženske, katere, kot v svoji
nenadni grozi vidi na lastne oči, pa ni.
Ta drugi korak ne evocira le groze. Obiskovalke obstanejo pred še
kako lascivno podobo prazne strani, a vendar, naenkrat v nemi tišini
brez znanih spominov, ki so šepetali svoje javne in manj znane zgodbe
— pred podobo tistega, kar je bilo izločeno. Ta tišina ni molk, tisti že
omenjeni premolk v pripovedi, ko beseda, ki trči na izločeni objekt —
razlog želje, z dobro prikritim nelagodjem utihne. Kot da stara pripo-
vedovalka s tišino Prazne strani odgovarja kritiki, ki je Karen Blixen
ob izidu zbirke gotskih zgodb najbolj prizadela: 'Kritik ugotavlja, da
za (avtoričnim) zagrinjalom, ko ga dvignemo, ni ničesar' (TH, str. 298).'°
Da, za fantazmo ni nič, govori pripoved, še več, mesto, na katerem
fantazma stoji v najbolj emfatičnem pomenu, je prazno, zgolj 'prazna
stran'. In vendar: deklina, ne popusti glede svoje želje, govori stara pri-
povedovalka! Tam ne bo res, da za avtoričnim zagrinjalom, ko ga dvigne,
ničesar ni. Kar kritik spregleda, je natanko samo mesto praznine, izlo-
čeni a. Pred 'prazno stranjo', evokacijo izločene, potlačene seksualne
želje, 'stare in mlade redovnice, in z njimi sama mati prednica, potonejo
v najgloblje misli'. Kjer v zvestobi zgodba želje pride do kraja, si čista
želja, potem ko je izgubila svojo oporo, svojo besedo, mora izbrati edini
glas, ki ji preostane, pa čeprav v njem sama izgine, in se šele zares
najde — tišino, brezno užitka."
Janez Krek
Za širši kontekst glej Mladen Dolar, 'Pourquoi pas?', str. 41.
" Užitek, katerega bi bilo prekratko zvesti preprosto na tisto, kar Lacan v Se
konceptualizira pod pojmom ženskega užitka. — Na žalost pričujoča interpretacija
popolnoma spušča 'biblijsko' zgodbo v zgodbi Prazne strani, ki bi vsekakor zaslužila
podrobno obdelavo, ter številne druge nastavke, nenazadnje sam sklepni del zgodbe.
— V zadnjem času je nemalokrat govora o pornografiji, ki je, in v tem je ves zasta-
vek, če naj jo postavljamo v odnos do umetnosti, z umetnostjo ne gre zamenjevati.
Tu, kjer poetsko Prazne strani pride do svojega vrhunca, do roba, je vsa njena poet-
ska 'modrost', da ne popusti pred nelagodjem odprtega, minljivega, krhkim mestom
■prazne strani'. Beseda, nadaljujoč od tod dalje ,ima dvoje možnih poti: bolj običajna
je tista, ki zapre ta prostor nezavedne vednosti — kot t. i. vsevedni komentar. Druga
je pornografija: v naraciji, ki bi v zvestobi 'želji', želji, ki to ni več, v zgodbi nagona,
šla od tod dalje, ne more biti več dosti poetskega. Kot je prej Goethejeva misel: »Vse
minljivo je zgolj podobnost« /cf. op. 4/ tako dobro ustrezala želji, katere neminljivost
je le kot minljivost figur, metafore in metonimije, 'poetsko' pornografije dobro us-
treza njeni hrbtni, prazni strani — ponavljajočemu pulziranju seksualne želje, kateri
šteje le eno, neminljivo neprispodobno. Goethejeva misel postane pornografija —
zgolj trivialno, dolgočasno ponavljanje: »Alles Vergängliche ist nur ein Gleichnis«.
Vendar, kdo odloča, da lasata krinka erotikona postane plešec pornografije?
E 39
ČAROVNIKOV DENAR
John Collier
Foirai je bil peljal tovor plute k deželni cesti, kjer ga je preložil na
tovornjak iz Perpignana. Zdaj se je vračal v vas, mirno je hodil ob svoji
muli in mislil na nič, ko mu je na lepem prekrižal pot nekakšen norec,
napol nag in nasploh takšen, kakršnega še niso videli v tem okrožju
Pyrénées-Orientales.
Ni bil iz vrste debeloglavih idiotov, kakršna sta tista dva ali trije
doli iz vasi. Tudi ni bil nekakšen koščen blaznež, kakršen je postal Barillin
stari oče, ko mu je pogorela hiša. Pa tudi majhne, drobne, izsušene škle-
petave glave, kakor mlajši Lloubes, ni imel. Bil je povsem svoje sorte.
Foiral je sklenil, da je nekakšen veseljaški norec, ves rogovilast in
razgrajaški, strašen ko sam hudič. Iz pisanih cunj mu je gledala rdeča
koža; rdeče roke, rdeča kolena, rdeč vrat in širok oblast rdeč obraz, ki
ga je razganjalo od smeha, besedičenja in krohotanja.
Foiral ga je prehitel na vrhu nekega grebena. Strmel je v dolino ka-
kor od strele zadet.
»Moj bog,« je rekel Foiralu. »Samo poglej si tole !•« Foiral je pogledal.
Vse je bilo v najlepšem redu.
»Takole ti hodim,« je rekel norček, »že tedne in tedne po teh pre-
kletih Pirenejih — travniki, breze, borovci, slapovi — zelenih kakor krož-
nik haricot verts! In tule je končno tisto, kar iščem že ves ta čas. Zakaj
mi ni nihče povedal?
Res, trd oreh, takole vprašanje! Se sreča, da si norci odgovarjajo kar
sami. Foiral je udaril mulo in se odpravil naprej po poti navzdol, a
norec se mu je prilepil na pete.
»Kaj je to, za božjo voljo?« je rekel. »Je kos Španije zašel čez mejo,
ali kaj? Lahko bi bil krater na luni. Brez vode, če kaj vem. Bože, poglej
si no ta obroč rdečih hribov! Poglej si to rožnato in rumeno deželo! So
tisto spodaj vasi? Ali pa kosti nekakšnih bitij, ki so pomrla?«
»To mi je všeč,« je nadaljeval. »Všeč mi je, kako figovci silijo iz
skal. Všeč mi je, kako semena silijo iz fig. Si že kdaj slišal za surealizem?
To je surealizem, ki je postal resničnost. Kaj pa je tole? Gozdovi plu-
tovcev? Kakor okamneli velikani so. Odlični velikani, ki krvavite, ko vas
ti brezsramni smrtniki odirajo, s svojim malim čopičem, na svojem ma-
lem platnu vam ponovno vdihnem pomemben del vašega življenja!«
E 41
john collier
Foirai se je, čeravno vse prej kot pobožen, za vsak primer prekrižal.
Tip je klobasal in klobasal, vso pot navzdol, dva ali tri kilometre, Foiral
pa mu je odgovarjal z »ja« in »ne« ter z godrnjanjem. »To je moja de-
žela!« je vpil lunatik. »Ustvarjena je zame. Se dobro, da nisem šel v Ma-
roko! Je to tvoja vas? Krasno! Samo poglej si te hiše — tri-, štirinad-
stropne. Zakaj so takšne, kot da bi jih nagrmadili votlinarji, votlinarji, ki
niso našli pečine? Ali pa so votline, s katerih je odpadla pečina in jih
pustila nebogljene v sončavi, da se stiskajo vkup. Zakaj ste brez oken?
Všeč mi je ta rumeni zvonik. Nekam španski. Všeč mi je, kako zvon visi
v tisti železni kletki. Crn je kot tvoj klobuk, mrtev. Mogoče je zato tako
tiho tukaj. Mrtev zvok, postavljen na sramotilni oder modrine! Ha! Ha!
Se ti ne zdi nič zabavno, a? Te ne zanima surealizem? Toliko slabše,
prijatelj moj, zakaj iz take si snovi kot sanje. Všeč so mi črna oblačila,
ki jih vsi nosite. Spet nekaj španskega, kaj? V njih ste kot luknje v
svetlobi.«
»Zbogom,« je rekel Foiral.
»Čakaj malo,« je rekel tujec. »Kje pa lahko prenočim v tej vasi? Je
kje kakšna gostilna?«
»Ne,« je odvrnil Foiral in zavil na svoje dvorišče.
»Hudiča!« se je pridušil tujec. »Kdo bo pa že imel sobo, kjer bi
lahko prespal?«
»Ne,« je odvrnil Foiral.
To je možakarja nekoliko poklapalo. »No ja,« je rekel naposled, »bom
vseno malo pogledal naokrog.«
In je odšel po ulici. Foiral ga je videl, kako je nagovoril madame
Arago, in ona je odkimavala. Potem ga je videl, kako poskuša pri peku,
a je tudi ta odkimal. Pač pa si je pri njem kupil hlebec kruha, pri Barillu
pa nekaj sira in vina. Sedel je na klop zunaj in se najedel; potem je
odkolovratil naprej navkreber.
Foiralu se je zdelo pametno, da bi malce popazil nanj, pa mu je sledil
do vrha vasi, kjer je imel razgled po vsem pobočju. Oni možakar pa je
samo klamal naokoli; ničesar ni nabiral, ničesar počel. Potem se je od-
pravil k majhni kmetiji, kjer je stal vodnjak, nekaj sto metrov nad
drugimi hišami.
To pa je bila Foiralova posest, in sicer po njegovi ženi: prav lep
prostorček, če bi le imela sina, da bi živel na njem. Ko je videl, da jo
tujec ubira v tisto smer, mu je Foiral začel slediti, ne prehitro, saj razu-
mete, pa tudi ne prepočasi. Ko je prispel tja, je oni možakar seveda že
škilil skozi špranje v naoknicah in celo na vrata je pokljukal. Ta je bil
očitno vsega zmožen.
Ko se mu je Foiral približal, se je ozrl. »Kaj tu nihče ne živi?«
»Ne,« je rekel Foiral.
»Čigavo pa je?« je vprašal tujec.
Foiral ni vedel, kaj naj reče. Nazadnje je le moral priznati, da je
njegovo.
»Bi mi jo dali v najem?« je vprašal tujec.
»Kako?« je rekel Foiral.
»Za pol leta bi vzel tole hišo,« je rekel tujec.
»Cemu pa?« je rekel Foiral.
»Hudiča!« je rekel tujec. »Da bi stanoval v njej.«
42 E
čarovnikov denar
»Zakaj?« je rekel Foiral.
Tujec je vzdignil roko in se prijel za palec. Nato je rekel, zelo počasi:
»Umetnik sem, slikar.«
»Ja,« je rekel Foiral.
Potem se je tujec prijel za kazalec. »Tu bi lahko delal. Všeč mi je.
Všeč mi je razgled. Všeč sta mi onidve božji drevci.«
»Lepo,« je rekel Foiral.
Potem se je tujec prijel za sredinec. »Tu bi rad ostal šest mesecev.«
»Ja,« je rekel Foiral.
Potem se je tujec prijel za prstanec. »V tej hiši. Ki je na teh rumenih
tleh, če smem tako reči, videti kakor kocka v puščavi. Ali pa nemara
kakor lobanja?«
»A!« je rekel Foiral.
Nazadnje se je tujec prijel še za mezinec in rekel: »Koliko — bi radi
— da vam plačam — če lahko stanujem in delam — v tej hiši — šest
mesecev?«
»Zakaj?« je rekel Foiral.
Tedaj se je začel tujec prestopati sem in tja. Zapletla sta se v pravo
razpravo. Foiral je zadevo sklenil z ugotovitvijo, da ljudje ne najemajo
hiš na tem koncu sveta; vsak ima namreč svojo.
»Ampak zame je nujno,« je rekel tujec, škrtaje z zobmi, »da bi slikal
slike tukajle.«
»Toliko slabše,« je rekel Foiral.
Tujcu je ušlo nekaj vzklikov v nekakšni tuji latovščini, najbrž kar v
tisti, v kateri so žlobudrali peklenščki. »Vidim tvojo dušo,« je rekel,
»kakor majcena in izjemno sterilna črna frnikola je, na širjavi goreče
bele lužine.«
Foiral, ki je srednja dva prsta stiskal pod palec, je iztegnil kazalec in
mezinec proti tujcu, ne meneč se za to, ali ga bo to užalilo.
»Koliko bi rad za to kolibo?« je rekel tujec. »Mogoče jo pa kupim.«
Foiralu je bilo v pravo olajšanje spoznanje, da je možakar navseza-
dnje povsem navaden, preprost, običajen umobolnež. Se hlač ni imel na
riti, kot bi se spodobilo, pa ti hoče kupiti to imenitno, brezhibno hišo,
za katero bi Foiral zahteval dvajset tisoč frankov, če bi se kdo zanimal
zanjo.
»Daj no,« je rekel tujec. »Koliko?«
Foiral, ki se mu je zazdelo, da je zapravil že dovolj časa, in se mu je
zahotelo še malce prijetnega vznemirjenja, je rekel: »Štirideset tisoč.«
Tujec pa: »Dam ti petintrideset.«
Foiral se je od srca zakrohotal.
»To je dober smeh,« je rekel tujec. »Rad bi naslikal takle smeh. Iz-
razil bi ga z mélango korenin nedavno izpuljenih zob. No, kaj torej pra-
viš? Petintrideset? Takoj zdajle ti lahko dam nekaj predujma.« In po-
tegni vši na dan denarnico, je ta Knez med norci nalistal en, dva, tri, štiri,
pet bankovcev po tisoč frankov in jih pomolil Foiralu pod nos.
»Ostal bom sicer brez fičnika,« je rekel, ampak saj jo bom menda
lahko naprej prodal?«
»Ce bo Bogu po volji,« je rekel Foiral.
»No ja, sicer bom pa lahko vedno znova prihajal sem,« je rekel drugi.
»Moj bog! Tu bom v šestih mesecih naslikal za celo razstavo slik. New
York bo ponorel. Potem se bom vrnil sem in naslikal za novo razstavo.«
E 43
john collier
Foiral, ki od veselja ni vedel, kam bi se del, se je nehal truditi, da bi
razumel. Na vso moč je začel hvaliti svojo hišo: zvlekel je moža vanjo,
mu pokazal peč, potrkaval po stenah, ga prisilil, da je pogledal v dimnik,
pa v stajo, pa v vodnjak — »Ze prav. Ze prav,« je rekel tujec. »Res je
krasno. Vse je krasno. Pobeli stene. Najdi mi kakšno žensko, da mi bo
prišla čistit in kuhat. Zdaj se vrnem v Perpignan in se vrnem čez teden
dni s svojimi stvarmi. Poslušaj, tista miza naj ostane notri, pa dva ali
trije od stolov, in posteljnjak. Ostalo bom pripeljal sam. Tule je tvoja ara.«
»Ne, ne,« je rekel Foiral. »Vse mora biti tako, kot je treba, pred pri-
čami. Potem, ko bo prišel advokat, bomo uredili papirje. Pojdi z mano.
Poklical bom Araga, on je velik poštenjak. Guis, tudi velik poštenjak. Pa
Vigné, poštenjak, da ga ni para. Pa še buteljko starega vina odpremo.
Jaz ga imam. Zastonj bo.«
»Krasno!« je rekel blaženi norec, ki ga je sam Bog poslal.
In sta se vrnila v vas. Prišel je Argo, pa Guis, pa Vigné, vsi pošteni,
da se je delal sij. Ara je bila plačana, vino odprto, tujec je hotel še,
nagnetlo se je še drugih; tisti, ki niso smeli noter, so stali zunaj in vlekli
smeh na ušesa. Človek bi pomislil, da v hiši poteka ženitovanje ali kaka
podobna razuzdanost. In res se je Foiralova stara tu in tam postavila na
vrata, samo toliko, da so jo gostje videli.
Na tem norcu je bilo nedvomno nekaj veličastnega. Naslednjega dne,
ko je odšel, so se temeljito pomenili o njem. »Ce njega poslušaš,« je rekel
mali Guis, »je tako, kot da bi se napil, pa še zastonj je. Zdi se ti, da
razumeš; zdi se ti, da letiš po zraku; kar pokaš od smeha.«
»Jaz pa sem imel nekakšen nasladen vtis, da sem bogat,« je rekel
Arago. »Pa ne mislim, da bi imel kaj v dimniku, ampak kot da bi — no
ja, kot da bi lahko zapravljal. In še več.«
»Všeč mi je,« je rekel mali Guis. »Moj prijatelj je.«
»Zdaj pa ti govoriš kot norec,« je rekel Foiral. »Saj je zmešan. In
jaz sem tisti, ki imam opravka z njim.«
»Mogoče pa ni bil tako zmešan, ko je rekel, da je hiša kakor stara
lobanja, ki moli iz tal,« je rekel Guis, pogledovaje s strani.
»Pa tudi lažnivec najbrž ne?« je rekel Foiral. »Ce bi rad vedel, rekel
je tudi, da je kakor kocka v puščavi. Kaj je lahko oboje?«
»Rekel je,« je dostavil Arago, »da je iz Pariza, in v isti sapi, da je
Amerikanec
»O, pa ja. Nedvomno hud lažnivec,« je rekel Qués. »Najbrž eden iz-
med najhujših falotov, kar jih hodi po svetu. Ampak na srečo je tudi
zmešan.«
»Torej kupuje hišo,« je rekel Lafago. »Ce bi bil pri sebi, bi jo, laž-
nivec, kakršen je, vzel — tebi nič
meni nič. Tako pa jo kupuje. Petintride-
set tisoč frankov!«
»Norost človeka okoli obrne, kakor vrečo,« je rekel Arago. »In če je
še bogat —«
»— denar leti na vse strani,« je rekel Guis.
Nič jih ne bi moglo navdati z večjim zadovoljstvom. Nestrpno so
čakali tujčeve vrnitve. Foiral je prebelil hišo, počistil dimnike in vse po-
spravil. Lahko si mislite, da je vse pretaknil, da ne bi pustil česa, kar je
utegnil pred leti skriti ženin stari in za kar je nemara slišal ta kujon.
Pravijo, da so v Parizu z vsemi žavbami namazani.
44 E
Čarovnikov denar
Tujec se je vi'nil in ves dan so z mulami razvažali njegovo kramo s
kraja, kjer jo je odložil tovornjak. Zvečer so se vsi natepli v njegovi
hiši, priče, pomagači in tako naprej — samo neko zadevico je bilo treba
še prej urediti: plačati kupnino.
Foiral je na to namignil kolikor mogoče rahločutno. Tujec je ves
nasmejan odšel v sobo, kjer so bile nagrmadene njegove torbe, in se
vrnil z nekakšno knjižico, polno majhnih billetov, podobnih tistim, ki
jih prodajajo za srečolov v Perpignanu. Iztrgal je vrhnjega. »Na tule
imaš,« je rekel Foiralu in mu ga pomolil. »Trideset tisoč frankov.«
»Ne,« je rekel Foiral.
»Kaj, hudiča, pa je narobe?« je vprašal tujec.
»Poznam takele pildke,« je rekel Foiral. »Pa ne za trideset tisoč fran-
kov, dragi moj, ampak za tri milijone. In potem — potem ti povejo, da
ni nič zadel. Rajši bi kar denar.«
»Ampak saj to je denar,« je rekel tujec. »Nič slabše ni kot denar.
Tole jim daj, pa boš dobil trideset bankovcev za tisoč frankov, ravno
takšnih, kot sem ti jih jaz dal.«
Foiral je bil nekoliko v zadregi. V teh krajih je dokaj običajno, da
kupčijo sklenejo ob koncu meseca. Seveda ni hotel tvegati, da bi zašuštral
posel. Zato je zbasal papirček v žep, se poslovil od možaka in se z drugi-
mi vred odpravil v vas.
Tujec pa se je vselil. Kmalu je poznal vsakogar. Foiral, ki mu je
bilo nekam nelagodno pri duši, ga je vsakič, ko sta govorila, zasliševal.
Kot se je nazadnje izkazalo, je vendarle držalo, da je prišel iz Pariza,
kjer je živel, obenem pa bil Amerikanec, saj se je tam rodil. »Potem ni-
maš nobenih sorodnikov na tem koncu sveta?« je rekel Foiral.
»Sploh nobenih.«
Hm! Hm! Hm! Foiral je upal, da je z denarjem vse v redu. A tu je
bilo še nekaj drugega. Nobenih sorodnikov! O tem pa že kaže razmisliti.
Foiral je sklenil, da zadevo pretuhta kdaj drugič, kake noči, ko ne bo
mogel spati.
Konec meseca je vzel svoj listič in jo spet mahnil k hiši. Možakar je
sedel na tri četrt nag pod enim izmed božjih drevc in slikal na kos plat-
na. In kaj, mislite, se je odločil, da bo naslikal? Kilave Roustandove oljke,
ki že celo večnost niso obrodile !
»Kaj pa je?« je rekel nori možakar. »Delo imam.«
»Tole,« je rekel Foiral in mu pomolil košček papirja. »Tisti denar
bi rad.«
»Zakaj pa potem, za vraga,« je rekel oni, »ne greš ponj, namesto da
me gnjaviš?«
Foiral ga še ni videl take volje. Ampak precej takihle nasmejancev
se neha smejati, ko beseda nanese na gotovino. »Poslušaj,« je rekel Foiral.
»To je resna zadeva.«
»Poslušaj,« je rekel tujec. »Temu če pravi ček. Jaz ti ga dam, ti ga
odneseš v banko, v banki ti dajo denar.«
»V kateri banki?«
»V tvoji. V katerikoli. V banki v Perpignanu,« je rekel tujec. »Tja
pojdi. Pa ti bojo dali.«
Foiral, ki je še vedno hlepel po gotovini, ga je opomnil, da je velik
siromak, pot do Perpignana pa je vzela cel dan, kar ni tako majhna reč
za tolikšnega siromaka, kot je on.
E 45
john collier
»Poslušaj,« je rekel tujec. »Prekleto dobro veš, da si sklenil več kot
čedno kupčijo. Pusti me v miru delati. Odnesi ček v Perpignan. Vredno
je truda. Dosti sem ti plačal.«
Tedaj se je Foiralu posvetilo, da je Guis takrat govoril o ceni hiše.
»Že prav, moj mali Guis, to bom premlel na kak dolg večer, ko se začne
deževje.« Ampak kaj je zdaj hotel, obleči se je moral v svojo zakmašno
obleko in odjezdil na muli do Estagela; tam je počakal na avtobus in ta
ga je odpeljal do Perpignana.
V Perpignanu so same opice. Pehajo te, te premerjajo od nog do
glave, se ti hehetajo v brk. Ce imaš kak opravek — z banko, recimo —
in stojiš na pločniku nasproti, da bi si jo dodobra ogledal, te v petih
minutah vsaj šestkrat sunejo s komolcem na cesto, da si lahko srečen,
če jo odneseš s celo kožo.
No, Foiral je nazadnje vseeno prišel v banko. Na pogled je bila resda
veličastna. Medeninaste rešetke, pološčen les, ura, ki bi bila še za cerkev
dovolj velika, majhni bombažasti hrbti, ki so kakor miši v siru tičali v
kupih denarja.
Kake pol ure je stal v ozadju in čakal, pa se nihče še zmenil ni zanj.
Nazadnje mu je eden izmed malih bombažastih hrbtov pomežiknil, naj
pride k medeninastim rešetkam. Foiral je segel v žep in pomolil svoj ček.
Bombažasti hrbet ga je pogledal, kot da ni nič. »Jezus Marija!« je po-
mislil Foiral.
»Rad bi denar za tole,« je rekel.
»Ste klient naše banke?«
»Ne.«
»Pa bi bili radi?«
»Bom dobil denar?«
»Se razume. Tole podpišite. Pa tole. Podpišite se še na hrbtno stran
čeka. Vzemite tole. Podpišite tole. Hvala. Na svidenje.«
»Kaj pa trideset tisoč frankov?« je vzkliknil Foiral.
»Nanje bova morala pa počakati, dragi gospod, dokler ne preverimo
čeka. Vrnite se čez kak teden.«
Foiral se je napol omotičen odpravil domov. Tisti teden je bil hud.
Cez dan se je še z dokajšnjo gotovostjo nadejal gotovine, ponoči, kakor
hitro je zatisnil oči, pa se je videval, kako pride v tisto banko, tam pa vsi
tisti bombažasti hrbti prisegajo, da ga še nikdar niso videli. No, nekako
je le preživel, in kakor hitro je bil teden okoli, se je spet prikazal v banki.
»Bi radi čekovno knjižico?«
»Ne. Samo denar. Denar.«
»Vsega? Bi radi zaprli račun? Hm! Hm! Tule podpišite. Pa še tukajle.«
Foiral je podpisal.
»Izvolite. Devetindvajset tisoč osemsto devetdeset.«
»Ampak gospod, bilo jih je tridesettisoč.«
»Ampak, gospod moj dragi, kaj pa bančni stroški?«
Foiral je videl, da se nima smisla prerekati. Pobral je denar in odšel.
Torej ga je vendarle dobil. Ampak kaj pa tistih stodeset frankov? To
se človeku grdo zatakne v grlu !
Kakor hitro je prišel domov, je Foiral zaslišal tujca. »Siromak sem.«
je potožil.
»Jaz tudi,« je odvrnil tujec. »Vse preveč, da bi te še dodatno plačeval,
samo zato, ker ne znaš vnovčiti čeka, kot se spodobi.«
46 E
Čarovnikov denar
To pa je bila še posebej podla laž. Foiral je namreč na svoje oči
videl cel šop teh neverjetnih billetov za trideset tisoč frankov v tisti
knjižici, iz katere je tujec iztrgal enega zanj. Ampak kaj je hotel: po-
štenjaka ti že vedno kako pretentajo in opeharijo. Foiral se je vrnil do-
mov in spravil svojih pokvečenih devetindvajset tisočakov in še tistega
nekaj pribitka v škatlico za kamen v dimniku. Kako vse drugače bi bilo,
če bi jih bilo okroglih trideset tisoč! Kako surova krivica!
Zdaj je imel spet snov, o kateri je lahko premleval ob večerih. In
Foiral je o njej premleval na dolgo in široko. Nazadnje je prišel do spo-
znanja, da tu sam nič ne more, in je poklical Araga, Quèsa, Lafaga, Vig-
néja in Barillesa. Ne pa tudi Guisa. Guis je bil namreč tisti, ki je tistemu
tipu nesel na nos, da je preplačal hišo, in mu s tem vlil poguma. Guisa
torej ne.
Preostalim pa je ognjevito povedal o vsem. »Niti enega samega so-
rodnika v celi deželi, si morate misliti! In v tisti knjižici, prijateljčki moji
— sami ste jo videli — deset, dvanajst, petnajst, mogoče celo dvajset teh
neverjetnih billetov.«
»Kaj pa, če pride kdo za njim? Kdo iz Amerike?«
»Je pač odšel, peš, zmešan, kakor je prišel. Vse se lahko zgodi norcu,
ki takole kolovrati naokoli in trosi denar.«
»To drži. Vse se lahko zgodi.«
»Ampak zgoditi se mora, še preden pride advokat.«
»To je res. Niti župnik ga še ni videl.«
»Pravica mora zmagati, prijatelji moji, družba ne more brez nje.
Človeka, poštenjaka, se ne sme oropati za sto deset frankov.«
»Ne, to je nedopustno.«
Naslednjo noč so se ti vrli poštenjaki odpravili iz svojih hiš, tistih
hiš, katerih visoki, temno osenčeni pobeljeni podboji so se v mesečini, še
bolj kot v sončavi, zdeli kakor kupi belih reber, raztresenih v puščavi. Brez
odvečnih besed so jo mahnili v hrib in potrkali na tujčeva vrata.
Kmalu zatem so se, še vedno brez odvečnih besed, vrnili v vas in drug
za drugim smuknili v svoje nadvse temačne veže, to pa je bilo tudi vse.
V naslednjih sedmih dneh se v vasi ni kaj prida spremenilo. Le
njena temotnost in tihota, tiste luknje v jarki luči, so bile nemara glob-
lje. V vsaki temni notranjščini je sedel po en mož, ki je imel dva izmed
tistih imenitnih billetov, cd katerih je vsak prinašal trideset tisoč frankov.
Takšno premoženje pa zbistri oko in okrepi tek po samoti, človeku omo-
goči, kot bi rekel oni umetnik, da se navzame delčka značaja Frabrove ta-
rantele, ki negibno ždi na koncu svojega rovčka. Ampak zdaj so se umetnika
komaj še kaj spominjali. Njegovo žlobudranje, njegov krohot, celo njegov
poslednji krik, vse to se je brez odmeva porazgubilo v daljavi. Vse je
bilo mimo, kakor trušč in blisk včerajšnje nevihte.
Tako so, izvzevši jutranja in večerna opravila, ki so minevala pod
krinko privajenosti, sami posedali doma. Njihove žene so jih komaj upale
ogovarjati, pa tudi med sabo niso več govorili, saj so bili prebogati. Guis
je vse skupaj odkril, saj je bila zadeva skrivnostna samo za svet zunaj
vasi, in je pobesnel. A žena ga je zmerjala od jutra do večera, tako da
nazadnje ni imel več moči, da bi sosedom kaj poočital.
Konec tedna pa se je Barilles prikazal na hišnem pragu. Palca je
imel zataknjena za pas, obraz se mu je prelival v svinčeni in češpljevi
barvi, njegova drža pa je izražala razdraženo odločnost.
E 47
john collier
Stopil je k Aragu, potrkal in se naslonil na podboj. Arago, ki je
prišel odprt, se je naslonil na drugega. Nekaj minut sta čvekala kar tja
v en dan. Potem je Barilles odfrcnil čik ter zavito in zarotniško namig-
nil na manjšo parcelo, ki je bila Aragova last in na kateri je stala koliba,
nekaj trte in upoštevanja vreden oljčni nasad. »Ampak, če ni hudič,«
je rekel Barilles, »kako ti dandanašnji pride črv v oljko. Takšenle nasad
bi bil svoje čase kar nekaj vreden.«
»Se hujše kot hudič,« je rekel Arago. »Ce verjameš ali ne, prija-
teljček moj, še nekaj let, pa ne bom dobil zanj več kot tri tisoč frankov.«
Barilles je bruhnil v tisto, kar na tem koncu sveta velja za smeh.
»Ne zameri!« je rekel. »Sem mislil, da si rekel tri tisoč. Tristo — to že.
Ce bo letina dobra, boš zlahka dobil toliko.«
Pogovor je nato potekal skozi faze vljudnosti, sarkazma, jeze, tegote
in besa, končal pa se je s prisrčnim stiskom roke in s prodajo parcele
Barillesu za petindvajset tisoč frankov. Poklicala sta priče; Barilles je
izročil enega izmed svojih billetov in dobil nazaj gotovih pet tisoč frankov,
ki jih je imel Arago spravljene v škatli v dimniku. Kupčija je vse raz-
veselila: začutili so, da so se reči v vasi vendarle zganile.
In so se res. Se preden se je druščina razšla, so se začela pourparlers
za prodajo Vignéjevih mul Quèsu za osem tisoč, pa za prenos Lloubesove
dovolilnice za pluto Foiralu za petnajst tisoč, pa za poroko Roustandove
hčere z Vignéjevim bratom z balo v vrednosti dvajset tisoč, nazadnje pa
je, po dokaj vročekrvnem barantanju, svojo pisano kolekcijo medenina-
stih predmetov prodala še madame Arago, in sicer za petinšestdeset
frankov.
Edino Guisa so pustili na hladnem, a na poti domov se je Lloubes,
ki je bil dobro nažehtan, vendarle odločil, da prestopi izobčencev prag,
in si je od glave do peta ogledal njegovo ženo Filomeno, in sicer kar
trikrat zapovrstjo. Rahlo zanimanje, ne najbolje prikrito, je zmehčalo
bridki in mrki izraz na Guisovem obrazu.
To pa je bil šele začetek. Kmalu je začela lastnina z osupljivo nag-
lico in za čedalje višje cene menjati lastnike. Posli so se silovito razcve-
teli. Ni minil dan, da ne bi kdo izkopaval denarja, ki ga je bilo treba
vrniti, izpod tlakovcev, iz slamnjač, iz žlamborjev v tramovih in iz lu-
kenj v zidovih. S sprostitvijo teh zamrzlih kreditov je vas vzcvetela
kakor orhideja, ki požene iz posušene palice. Vsako kupčijo so poplak-
nili z vinom. Stari sovražniki so si segli v roke. Stare device so padle v
objem mladim snubcem. Premožni vdovci so se ženili z mladimi nevestami.
Več tistih izmed nemarnejše sorte je vsak dan nosilo svojo zakmašno
obleko. Eden izmed teh je bil tudi Lloubes, ki je večere preživljal v Gui-
sovi hiši. Guis je namreč ob večerih rad vandral po vasi, nič več čeme-
ren, in videli so ga, kako je pri Laf agu barantal za zaprego, pa pri Rou-
standu za prvovrstno pištolo. Sirile so se govorice, da se bo na fešti po
trgatvi zgodilo nekaj posebnega, vendarle le šepetaj e, da ne bi prišlo na
uho župniku, ki je tu in tam prišel v vas.
Foiral, ki je še naprej užival sloves vodja, je predlagal nekaj nad-
vse vznemirljivega. In sicer nič manj kot to, da bi popravili muljo stezo
vse tja dol do železne ceste na robu hribovja, tako da bi lahko v vas vo-
zili tovornjaki. Ugovarjali so mu, češ da bi bili stroški velikanski. »To
že,« je rekel Foiral, »ampak zaslužek bomo pobrali mi. Pol toliko bomo
dobili nazaj za svoje pridelke.«
48 E
Čarovnikov denar
Predlog je bil sprejet. Zdaj je bil sleherni vaščan deležen blaginje.
Barilles je svojo trgovinico poimenoval »Grand Café Glacier de l'Univers
et des Pyrenés«. Loyaujeva vdova je nudila stanovanje, hrano in obleko
nekakšnim nevezanim mladenkam in ob večerih prirejala izbrane zabave.
Barilles je odšel v Perpignan in se vrnil z razpršilcem, ki naj bi
podvojil donos njegovega novega oljčnika. Sel je tudi Lloubes in se
vrnil s pravo balo ženskega spodnjega perila, ki ga je, mirno lahko re-
čemo, ukrojil sam vrag. Odšlo je tudi nekaj stranskih kvartopircev in
se vrnilo z novimi pakeljci kart, tako sijajnih, da se ti je zdelo, da v
rokah držiš same ase in kralje. Vigné pa je šel in se vrnil z dolgim
obrazom.
Za kupčevanje, ki je ves čas naraščalo, je bilo treba čedalje več
denarja. Foiral se je torej domislil novega predloga. »Vsi gremo v Per-
pignan, prav vsi, kar nas je, primaširamo v tisto banko, vržemo na pulte
svoje billete, in pokažemo tistim bombažastim pukeljčkom, čigav je de-
nar. Niti franka jim ne pustimo, fantje moji!«
»Ampak hoteli bojo tistih sto deset,« je rekel Quès.
»Hudič naj vzame tistih sto deset!« je rekel Foiral. »In potem gre-
mo, fantje moji — no ja — ha ha! — vsak moški se kdaj pa kdaj pre-
greši. Pravijo, da je že sama vonjava tistih ptičic vredna petdeset frankov.
Pravi strup! Preproge po stopniščih, rdeči lasje, vse sorte grehote! Jutri
torej !«
»Jutri!« so zavpili v en glas in zjutraj so se odpravili na pot, vsi
poštirkani in sijočih obrazov. Vsi so kadili kot Turki in vsi so imeli umi-
te noge.
Potovanje je bilo veličastno. Ustavili so avtobus pri vsakem bifeju
ob poti in ni je bilo reči, za katero ne bi vprašali, koliko stane. V Per-
pignanu so hodili v strnjeni falangi; in če so meščani buljili v njih, so
naši prijatelji buljili v le-te še dvakrat bolj zabodeno. »Kje pa je Guis?«
je rekel Foiral, ko so zavili proti banki, in se delal, kot da ga išče v svo-
jem krdelcu. »Kaj ne bo nič vnovčil?« Vsi so se zakrohotali. In naj so
se še tako trudili, nikakor se niso mogli držati resno. Se vedno so se
dušili od smeha, ko so se vrtljiva vrata zaprla za njimi.
Prevedel Uroš Kalčič
E 49
OBČESTVO BLAGINJE
Zgodba Čarovnikov denar Johna Colliera prinaša nazoren prikaz
konstitucije novega občestva, skupnosti, »naroda«, preko vpeljave no-
vega občega ekvivalenta menjave. V idilo pirenejske vaške skupnosti
vstopi čudak, nori slikar, ki plačuje svoje račune z nekakšnimi brez vred-
nimi »pildki«. Ko pa enega od teh lističev eden od vaščanov vnovči, ko
mu banka — zunanja instanca, ki ji država nalaga vlogo garanta za njene
vrednostne papirje — potrdi vrednost tega papirja, postane brezvredni
listič denar in nori tujec zakladnica novega denarja. Z njegovim ubojem
se odpro vrata za narodno blaginjo. Vaščani začno verovati, da ima
tujčev papir vrednost, da ima »realno« podlago in vas se spremeni v
poenostavljen model svetovnega denarno-blagovnega univerzuma. Kot
se v velikem svetu predpostavlja, da za množico bankovcev stoji nekje
v nekem trezorju prava vrednost in da so ta plačilna sredstva le nado-
mestek, ki lajša menjavo in posredovanje dobrin, tako tudi v tem našem
avtohtonem modelu subjekti, za katere se predpostavlja, da verjamejo,
s samim svojem verjetjem, da je neka stvar denar, to stvar za denar tudi
naredijo. In če naši vrli vaščani ne bi na koncu zgodbe iskali zunanjega
garanta svojega početja, če ne bi iskali za svojim denarjem prave vred-
nosti, to je »pravega« denarja, namreč frankov, bi njihov mikrokozmos
še naprej cvetel.
Seveda je ta prerojena skupnost iz naše zgodbe zelo poenostavljen
model »stvarnosti«, sveta denarja. Vendar je na nek način zadnji kader
zgodbe zamisljiv tudi v tem svetu: če bi namreč verniki hkrati podvomili
v papirje, s pomočjo katerih vstopajo v svet menjave, in poskušali najti
»realno substanco« teh papirjev ter šli vsi skupaj v banko iskati njihovo
pravo vrednost, bi se njihovo občestvo prav tako zlomilo. Na nek posre-
den način se to vidi skozi primer velikih bančnih bankrotov, ko sama
govorica o tem, da banka nima dovolj kapitala, da bi izplačala denar,
ki ga njeni verniki pri njej hranijo, povzroči, da do te situacije dejan-
sko pride. Varčevalci, obsedeni z govoricami, zasujejo banko in le-tej
zaradi hkratnega navala vernikov denarja resnično zmanjka.
Vendar, vrnimo se raje k naši zgodbi. Nori tujec samo skupnost naj-
prej zmoti, vdre v domačijsko harmonijo, njegova smrt in s tem menjava
imetnikov čarovniškega denarja pa pripelje do nove harmonije, do no-
vega še lepšega univerzuma. »Nacionalno gospodarstvo« obogati »vzpo-
e51
boris cibej
redna valuta«, ki omogoči razcvet vasi, njenega gospodarstva, infrastruk-
ture, itd. »Denarna« menjava spodbudi menjavo blaga in dobrin, storitev,
žensk. Nova valuta dobesedno oživi vas, prešije predkapitalistično skup-
nost in okrog nje se splete nova, »kapitalistična« družba. Pride do no-
vega simbolnega univerzuma in v mali vasi zavladajo tržni mehanizmi,
kjer se da vse kupiti, celo ženo svojega prijatelja.
Vsa ta konstelacija na nek način spominja na »big bang« slovenske
demokracije. Tudi v tej zgodbi nastopi v inicialni vlogi nek »čudak«, ki
na uredništvo takrat še ne tako popularne revije prinese nek čuden kos
papirja. Situacija je sicer v tem primeru malo drugačna: V luči »vlada-
joče ideologije«, če uporabimo ta staromoden izraz, je ta akt menjave
imetnikov papirja predstavljal inkriminirano — »lawless« — dejanje,
izdajo; nastopil je kot tisti, ki ruši ustaljen simbolni red. Vendar je na
drugi strani, strani »civilne družbe«, ta akt pomenil vstop novega ozna-
čevalci SI, ki je prešil amorfno maso občanov-individuov, jo hegemoni-
ziral in vzpostavil t. i. »demokratično javnost«. Javnost se je v tem de-
janju prepoznala in se subjekti virala; rečeno v žargonu takratnega jezika:
prepoznala je globlji smisel tega dejanja, zaščito interesov naroda. Okrog
banalne zgodbe, ki jo v svetu tiska imenujejo »posredovanje informacij«,
se je stkal nov simbolni univerzum: slovenska pomlad. In ta banalna
zgodba je dobila status mitske zgodbe, zgodbe, ki ne sme biti nikoli do
konca raziskana, temveč zgolj slavljena. V njo se lahko zgolj veruje in
se jo opeva, kajti čim dobi goli status zgodovine, kjer so »objektivno«
in z vseh strani preučena vsa dejstva in vsi akterji, se njena mitska
narava sesuje in družba mora poiskati novi konstitutivni mit, okrog ka-
terega se bo poslej vrtela. (To se je zgodilo z narodnoosvobodilnim bojem,
ki je nekako do same »demokratske invencije« predstavljal edini kon-
stitucijski mit Slovencev, če seveda izvzamemo kralja Matjaža z mad-
žarskim poreklom.)
Obema zgodbama je skupno tudi to, da med prvotnim občestvom, ki
ga še ni prešil nek »brezvreden kos papirja«, in prerojeno združbo ni
bistvenega kvalitativnega premika. Iz avtohtone Gemeinschaft, kjer vla-
dajo tradicionalno-familiarni odnosi v prvi zgodbi in konstitucijski mit
o narodni osvoboditvi delavskega razreda v drugem primeru, pridemo
do neke nove družbene organizacije, ki pa je še vedno Gemeinschaft,
združba, ki temelji na neki novi, vendar še vedno organski, povezanosti
občanov. Nova skupnost v pirenejski vasici se konstituira okrog skrivno-
sti, umora »norega« slikarja, novo slovensko občestvo pa začne delovati
kot eno samo veliko (novo) družbeno gibanje, ki mu gre za več kot
zgolj politiko, gre mu namreč za obstoj in interese Naroda, za tisto ne-
kaj več, ki ni izrekljivo, oziroma se zavija v gromoglasne besede kot so
samobitnost, suverenost... Zato pa toliko bolj veže svoje vernike v Skup-
nost.
Tako kot temelji skupnost verujočih na znanem matemu subjekta,
za katerega se predpostavlja, da verjame — kjer ni stvar v tem, da sub-
jekt verjame v skupno reč, ampak je na delu refleksivna struktura, kjer
subjekt verjame, da ostali subjekti verjamejo v to —, tako nam tudi
zgodba o »čarovnikovem denarju« pokaže osnovni model denarnega gos-
podarstva, ki je podvržen istemu obrazcu. Čarovnikov denar iz naše
zgodbe ni neka motnja v univerzalnem sistemu, ampak osnovni, sicer
52 E
občestvo blaginje
dovolj poenostavljen, princip delovanja vsakega denarja. Vsak denar je
glede na skupnost, ki jo konstituira, vselej čarovnikov denar. Na tem
mestu pa lahko potegnemo še eno aktual(istič)no vzporednico s prerojeno
slovensko Gemeinschaft. Gre seveda za lipo, nesojeno slovensko valuto.
Za lipo bi lahko rekli, da ni postala novi obči ekvivalent menjave, zaradi
tega, ker ni prišlo do konsenza v slovenskem političnem prostoru, ker nova
slovenska oblast še vedno odlaga ustanovitev lastne emisijske banke, itd.
Vendar bi bil tak tok argumentacije na nek način prepoceni. S tem bi
namreč pozabili na to, da za celotnim projektom lipe stoji konkretna
oseba, nek »nori slikar« s svojimi brezvrednimi pildki, v našem primeru
Hamurabi, ki plačuje svoje račune s papirjem, v katerega vaščani ne
verjamejo. In v dobro slovenskega naroda bi bila potrebna zgolj ena
sama performativna gesta, ena sama formalna potrditev »resnične« vred-
nosti lipe, ki bi Slovencem omogočila, da se Hamurabija odkrižajo, začno
poslovati z lipami in Slovenija bi postala cvetoča dežela tržnih mehaniz-
mov, svobodne menjave dobrin, storitev in konec koncev žena najboljših
prijateljev.
Boris Cibej
E 53
BIOLOŠKI POKLON MIKI MIŠKF
Stephen J. Gould
V starosti se umirjenost pogosto razplamti. V svojem prodornem por-
tretu Forence Nightingale piše Lytton Strachey o njenih poznih letih:
Usoda je potrpežljivo čakala in se z gospo Nightingale končno grdo po-
igrala. Dobrohotnost in čut za javno blaginjo se lahko v njenem dolgem življe-
nju enači le s strogostjo. Njena krepost se je oplajala z odločnostjo... In se-
daj so sarkastična leta to ponosno žensko kaznovala. Ni umrla tako, kot je
živela. Izgubila je svojo ostrino, se omehčala in omejila na pokornost in pa-
sivnost.
Zato nisem bil presenečen ob spoznanju — analogija se bo nekaterim
morda zdela svetoskrunska — da je bilo bitje, čigar ime je sinonim za
suhoparnost, v mladosti bolj predrzno. Miki miška je nedavno dočakal
spoštljivih petdeset let. Ob tej priložnosti so v mnogih dvoranah ponovno
prikazali njegovo prvo vlogo v filmu Parnik Willie (1928). Originalni Miki
je bil razposajen, celo malce sadističen deček. V izredni sekvenci — z
vključitvijo vznemirljivega novega dosežka, zvoka — Miki in Mini udri-
hata, stiskata in zvijata vkrcane živali, da zanosno zapojejo »Puran v
slami«. Tesno stisneta gagajočo raco, vlečeta ovco za rep, ščipata svinjo
za bradavice, udarjata na kravje zobe kot na vgrajeni ksilofon in igrata
na njena vimena kot na pipe. Christopher Finch v svoji poluradni ilustri-
rani zgodovini Disneyevega delovanja pravi: »Miki miška, ki je osvojil
filmske hiše v poznih dvajsetih letih, ni bil ta lepo vzgojeni lik, kakršnega
večina od nas pozna danes. Bil je, milo rečeno, hudoben, kazal je celo
poteze krutosti.« Toda Miki je kmalu prečistil svojo igro, tako da je bilo
opravljanju in ugibanju prepuščeno le njegovo nejasno razmerje z Mini
ter status Mortyja in Ferdija. Finch nadaljuje: »V resnici je Miki. . .
postal nacionalni simbol in od njega so zato pričakovali, da se bo v vsa-
kem trenutku vedel ustrezno. Ce je slučajno odstopil od linije, je v stu-
dio prispelo neznansko število pisem posameznikov in različnih organi-
zacij, ki so čutile, da je moralna dobrobit naroda v njihovih rokah . . .
Končno so ga potisnili v vlogo urejenega moža.«
Z omehčanjem Mikijeve osebnosti se je spremenil tudi njegov videz.
Mnogi Disneyevi privrženci se te preobrazbe v času zavedajo, toda le
* Zahvaljujemo se založbi KRT, ki nam je prijazno odstopila pričujoči tekst.
>>Biološki poklon Miki miški-« je eden izmed izbranih esejev S. J. Gouldna, ki bodo v
kratkem izšli v KRTovi zbirki.
E 55
stephen j. gould
redki (menim) so uvideli skupno značilnost, ki je v ozadju vseh teh
sprememb — v resnici nisem prepričan, da so celo sami Disney evi risarji
jasno dojeli, kaj počnejo, saj so se spremembe pojavile zelo nevsiljivo
in postopno. Skratka, neizrazit in nenapadalen Miki je po videzu posta-
jal vse mlajši. (Ker se Mikijeva kronološka starost nikdar ni spremenila
—	kot večina junakov risank namreč ne podleže uničujočim učinkom
časa — je ta sprememba videza ob nespremenjeni starosti prava evolu-
cijska preobrazba. Progresivno pomlajanje kot evolucijski pojav se ime-
nuje neotenija. Več o tem kasneje.)
Značilne spremembe oblike med človeško rastjo so navdihovale velik
del biološke literature. Ker se del embria, ki nosi glavo, diferencira prvi
in raste in utero hitreje kot tisti, ki nosi noge (antero-posteriorni gradient,
v tehničnem jeziku), ima novorojenček relativno veliko glavo, pritrjeno
na srednje veliko telo z majhnimi nogami in stopali. Med rastjo se ta
gradient obrne, saj noge in stopala prehitijo zgornji konec. Glave sicer
še naprej rastejo, vendar toliko počasneje kot ostali deli telesa, da se
njihova relativna velikost zmanjša.
Poleg tega preide glava v toku človeške rasti vrsto sprememb. Mož-
gani se po tretjem letu starosti le počasi večajo, izbočena lobanja majhnega
otroka pa dobi pri odraslih bolj poševno, znižano obliko. Oči se skoraj ne
povečajo, tako da se njihova relativna velikost hitro manjša. Toda čeljust
postaja vse večja. Otroci imajo v primerjavi z odraslimi večje glave in oči,
manjše čeljusti, bolj izrazito, izbočeno lobanjo, ter manjše in bolj zavalje-
ne noge in stopala. Zal je treba reči, da so glave odraslih v celoti bolj
podobne opičjim.
Nasprotno pa je Mikijeva ontogenetska pot v petdesetih letih, ko-
likor je med nami, prav obratna. Ko se je iz zlobnega lika v filmu
Parnik Willie spreminjal v prikupnega in dobronamernega gostitelja
čarobnega kraljestva, je prevzemal vedno bolj otroško podobo. Leta
1940 dobi porednež, ki je nekdaj ščipal svinjo za bradavice, po riti za-
radi neposlušnosti (kot čarovnikov vajenec v filmu Fantazija). Leta 1953
—	v svoji zadnji risanki — gre lovit ribe in ne more ukrotiti niti brizga-
joče školjke.
Disneyevi risarji so Mikija spremenili potihoma, pogosto z uporabo
sugestivnih pomagal, ki na različne načine posnemajo spremembe v na-
ravi. Dali so mu krajše in bolj zavaljene mladostne noge, znižali so pas
njegovih hlač in njegove šibke nožice prekrili z ohlapnim oblačilom. (Nje-
gove roke in noge so se precej odebelile in zaradi gibljivejše podobe
dobile sklepe.) Njegova glava se je relativno povečala, njene značilnosti
pa pomladile. Dolžina Mikijevega gobca se ni spremenila — manj upad-
ljiv je postal s poudarjeno odebelitvijo. Mikijevo oko se je povečalo na
dva načina: prvič s pomembnim enkratnim evolucijskim prehodom, ko
je celotno oko nekdanjega Mikija postalo zenica njegovih naslednikov, in
drugič s postopnim kasnejšim povečanjem. Izpopolnjevanje izbočenosti
Mikijeve lobanje je potekalo po zanimivi poti, saj je njeno evolucijo
vedno omejeval nespremenljiv dogovor, da njegovo glavo prikazujejo kot
krog z dodanimi ušesi in oglatim gobcem. Oblike kroga ni bilo mogoče
spremeniti in tako neposredno ustvariti izbočeno lobanjo. Mikijeva ušesa so
zato premaknili nazaj, povečali so razdaljo med nosom in ušesi, in tako je
namesto povešenega dobil zaokroženo čelo.
56 E
biološki poklon miki miski
Da bi ta opažanja dobila pečat kvantitativne znanosti, sem uporabil
svoje najboljše kljunasto merilo na treh priznanih filogenetskih stopnjah
— pri liku z ozkim nosom in naprej pomaknjenimi ušesi v zgodnjih
tridesetih letih tega stoletja (stopnja 1), pri kasnejšem iz filma Mikijev
Jack in fižolovo steblo (1947, stopnja 2), ter pri sodobni miši (stopnja 3).
Izmeril sem tri znake Mikijeve spreminjajoče se mladostnosti : procentu-
alno povečevanje velikosti očesa (maksimalna višina) glede na dolžino
glave (od konca nosu do vrha zadnjega ušesa), procentualno povečevanje
dolžine glave glede na dolžino telesa, in povečevanje velikosti lobanjskega
oboka, merjeno glede na vzvraten premik prednjega ušesa (procentualno
razmerje med razdaljo od konca nosu do vrha srednjega ušesa in razdaljo
od konca nosu do vrha zadnjega ušesa).
Vsi trije deleži so se vztrajno večali — velikost očesa od 27 do 42
odstotkov dolžine glave; dolžina glave od 42,7 do 48,1 odstotka dolžine
telesa; in razdalja od nosa do sprednjega ušesa od 71,7 celo do 95,6 odsotka
razdalje med nosom in zadnjim ušesom. Za primerjavo sem izbral Mikije-
vega mlajšega »nečaka« Mortyja. V vseh primerih je Miki jasno evoluirai
proti mladostnim fazam svojega rodu, čeprav ima pred seboj — glede
dolžine glave — še dolgo pot.
Sedaj lahko upravičeno vprašate, kaj naj bi vsaj malo upoštevanja
vreden znanstvenik počel s takšno miško. Deloma zapravljanje časa in
čista zabava, seveda. (Se vedno imam raje Ostržka kot Državljana Kana.)
Vendar lahko navedem tudi resen argument •— pravzaprav dva. Najprej
se moramo vprašati, zakaj je hotel Disney tako postopoma in vztrajno
spremeniti svoj najbolj priljubljeni lik v določeni smeri? Nacionalni sim-
boli se ne spreminjajo po naključju; raziskave tržišča (še posebno v
industriji lutk) so zahtevale mnogo časa in konkretnih naporov, da so
ugotovili, katere poteze se zdijo ljudem prikupne in prijazne. Tudi bio-
logi so porabili mnogo časa za podobno preučevanje pri mnogih vrstah
živali.
Konrad Lorenz v enem od svojih najbolj znanih člankov pravi, da
uporabljajo ljudje značilne oblikovne razlike med otroci in odraslimi
kot pomembne vzvode obnašanja. Lorenz misli, da sprožajo mladostne
značilnosti pri odraslih »prirojene mehanizme sproščanja« čustvovanja
in skrbi za prehranjevanje. Ko vidimo bitje z otroškimi lastnostmi, sa-
modejno čutimo razorožujočo nežnost. Le težko je mogoče dvomiti v
prilagoditveno vrednost te reakcije, saj moramo hraniti svoje otroke.
Mimogrede, med sprožilci našteje Lorenz prav iste otroške značilnosti,
ki jih je Disney progresivno prilepil Mikiju: »relativno velika glava,
poudarjenost možganskega oboda, velike in nizko ležeče oči, izbočena lica,
kratke in debele okončine, vzmetno elastična zgradba in nerodni gibi«.
(Predlagam, da v tem članku zanemarimo sporno vprašanje, ali je naš
čustven odziv na otroške lastnosti zares prirojen in neposredno podedovan
od predniških primatov — kot trdi Lorenz — ali pa smo se ga zaradi ne-
posrednih izkušenj z otroci preprosto priučili in ga cepili na evolucijsko
predispozicijo, da čustvene vezi pripisujemo določenim naučenim vzgi-
bom. Moja argumentacija funkcionira enako dobro v obeh primerih, kajti
trdim le, da otroške značilnosti izvabljajo pri odraslih močna čustvena
nagnjenja, pa naj bo biološka osnova neposredno programiranje ali pa
sposobnost učenja in odločanja o vzgibih. Prav tako mislim, da je po-
glavitna teza Lorenzovega članka — da se ne odzivamo na celovitost ali
E 57
stephen j. gould
Gestalt, temveč na skupek specifičnih značilnosti, ki delujejo kot spro-
žilci — za mojo misel drugotnega pomena. Ta argument je Lorenzu po-
memben zato, ker govori o evolucijski istovetnosti načinov obnašanja pri
ljudeh in drugih vretenčarjih; vemo, da se na primer mnogo ptičev od-
ziva na abstraktne poteze, ne pa na Gestalten. Lorenzov članek, objavljen
leta 1950, ima naslov Ganzheit und Teil in der tierischen und mensch-
lichen Gemeinschaft — »Celovitost in del v živalski in človeški skupno-
sti«. Disneyevo postopno spreminjanje Mikijevega videza postane v tem
kontekstu smiselno — zaporedno je obdeloval Lorenzove primarne spro-
žilce.)
Da bi poudaril vpliv, ki ga imajo mladostne značilnosti na nas, in
abstraktnost tega vpliva, Lorenz pokaže, da druge živali presojamo z
istimi kriteriji — čeprav je lahko sodba iz evolucijskega stališča popol-
noma zgrešena. Skratka, evoluirani odziv na naše lastne otroke nas
ukani, tako da prenašamo naše reakcije na isto skupino lastnosti pri
drugih živalih. Mnoge živali imajo — iz razlogov, ki nimaja nič skup-
nega s človeškimi čustvenimi nagnjenji — značilnosti, ki jih najdemo
pri človeških otrocih, ne pa tudi pri odraslih ljudeh: posebno velike oči,
izbočeno čelo, nazaj pomaknjena brada. Privlačijo nas, gojimo jih kot
ljubljence, v divjini se ustavimo in jih občudujemo — medtem ko nji-
hove vrstnike z majhnimi očmi in dolgimi gobci, ki bi bili morebiti še
bolj predani spremljevalci ali bolj primerni objekti občudovanja, zavra-
čamo. Lorenz pravi, da se nemški nazivi mnogih živali z značilnostmi, ki
spominjajo na človeške otroke, končujejo s pomanjševalno pripono chen,
pa čeprav so živali velikokrat večje od bližnjih vrstnikov brez takšnih
potez na primer Rotkehlchen (taščica), Eichhörnchen (veverica) in Kanin-
chen (zajec).
V	čudovitem razdelku Lorenz nato posploši našo lastnost biološko
neustreznega odziva še na druge živali in celo na nežive stvari s človeku
podobnimi značilnostmi. »Najnenavadnejši predmeti lahko prevzamejo
izrazite, zelo specifične čustvene vrednosti, če jim 'eksperimentalno pri-
pišemo' človeške lastnosti. ... Strmo dvigajoči se, nekoliko previsni ob-
razi klifov ali nakopičeni temni nevihtni oblaki imajo isto trenutno po-
javno vrednost kot človek, ki stoji zravnano in je rahlo nagnjen naprej«
— to je, ustrahovanje.
Ker kamela povsem nenamerno in iz drugačnih razlogov ponazarja
»gib ošabnega zavračanja«, ki je skupen številnim človeškim kulturam,
si ne moremo kaj, da bi ne mislili, da je zadržana in neprijazna. Pri tem
gibu dvignemo glavo, nos postavimo više od naših oči. Nato oči pripremo
in pihnemo skozi nos — »negodovanje« stereotipnega Angleža zgornjega
razreda ali njegovega dobro vzgojenega služabnika. »Vse to«, dokaj pre-
pričljivo trdi Lorenz, »simbolizira odpor proti vsem čutnim modalnostim,
ki jih kaže prezirani dvojnik.« Toda uboga kamela ne more pomagati,
če nosi svoj nos nad svojimi razpotegnjenimi očmi in če so njena usta
potegnjena navzdol. Kot nas opozarja Lorenz: če želite vedeti, ali bo
kamela jedla iz vaše roke ali pljunila, jo poglejte v ušesa, ne pa v druge
dele glave.
V	pomembni knjigi Expression of the Emotions in Man and Animals,
objavljeni leta 1872, je Charles Darwin evolucijsko osnovo mnogih obi-
čajnih gibov pripisal izvornim prilagoditvenim dejanjem živali, ki so jih
ljudje nato ponotranjili kot simbole. Tako je govoril o evolucijski konti-
58 E
biološki poklon miki miski
nuiteti Čustva in ne le oblike. V besni jezi renčimo in dvigamo svojo
zgornjo ustnico, da bi pokazali naš borilni podočnik, ki ne obstaja več.
Naš izraz gnusa posnema gibe obraza, ki so v zvezi z natančno prilago-
jenim dejanjem bruhanja v nujnih okoliščinah. Darwin je — kljub ne-
zadovoljstvu mnogih viktorijanskih sodobnikov — sklenil: »Nekatere iz-
raze, kot na primer naježen j e dlake pod vplivom izjemnega strahu ali
kazanje zob pod vplivom divje jeze, pri ljudeh le s težavo razumemo
drugače, kot da verjamemo, da je bil človek nekoč v mnogo nižjem in
živali podobnem stanju.«
Kakorkoli že, abstraktne poteze človeškega otroštva povzročajo v
nas silne čustvene odzive celo tedaj, ko se pojavijo pri drugih živalih.
Menim, da evolucijska pot Miki miške v vzvratni smeri rasti kaže na to,
da so Disney in njegovi risarji nezavedno odkrili to biološko načelo. Emo-
cionalni status večine Disneyevih likov dejansko temelji na istem sklopu
značilnosti. V tem smislu se magično kraljestvo okorišča z biološko iluzijo
— z našo zmožnostjo abstrahiranja in z našim nagnjenjem, da ustrezne
reakcije, s katerimi se odzivamo na spreminjajoče se oblike med rastjo
naših lastnih teles, neosnovano prenašamo na druge živali. Racman Do-
nald sčasoma pravtako prevzame bolj mladostne značilnosti. Njegov po-
daljšani kljun se skrajša, njegove oči se povečajo; vedno bolj je podoben
Hueyu, Louiju in Deweyu, tako kot se Miki približuje Mortyju. Vendar
ostaja Donald — ki je nasledil Mikijevo izvorno grdo obnašanje — s
štrlečim kljunom in bolj upognjenim čelom oblikovno bolj odrasel.
V nasprotju z Mikijem so mišji malopridneži in ošabneži vedno vi-
deti bolj odrasli, čeprav so kronološko pogosto enako stari kot Miki.
Leta 1936, na primer, je Disney naredil kratki film z naslovom Mikijev
tekmec. Mortimer, gizdalin z rumenim športnim avtomobilom, zmoti
miren podeželski piknik Mikija in Mini. Glava popolnoma pokvarjenega
Mortimerja meri le 29 odstotkov telesne dolžine — Mikijeva meri 45
odstotkov; njegov gobec meri 80 odstotkov dolžine glave — v primerjavi
z Mikijevimi 49 odstotki. (Pa vendar — ali je bilo kdaj drugače —
Mini preusmeri svojo pozornost, dokler dobrohotni bik s sosednjega
polja ne prežene Mikijevega tekmeca.) Pomislite tudi na pretirane od-
rasle značilnosti drugih Disneyevih likov — bahavi nasilnež Pegleg Pete
ali preprost, a ljubek tepček Goofy.
Moja druga resna biološka pripomba Mikijevi oblikovni odisejadi je,
da ta pot k večni mladosti na tipičen način ponavlja našo lastno evo-
lucijsko zgodbo. Kajti ljudje smo neotenični. Evoluirali smo tako, da
smo v odraslem stanju zadržali izvorno mladostne značilnosti naših pred-
nikov. Naši avstralopitecinski predniki — podobno kot Miki v Parniku
Willie — so imeli štrleče čeljusti in nizko izbočene lobanje.
Naše embrionalne lobanje se komajda razlikujejo od šimpanzovih.
Med rastjo sledimo isti poti spreminjanja oblike: relativno znižanje lo-
banjskega oboka, saj se po rojstvu možgani večajo mnogo počasneje kot
telesa, in vztrajno relativno povečevanje čeljusti. Toda medtem, ko šim-
panzi poudarijo te spremembe in proizvedejo odraslega, ki se po obliki
temeljito loči od mladiča, nadaljujemo mi po isti poti mnogo počasneje
in nikdar ne pridemo niti približno tako daleč. Kot odrasli zadržimo torej
mladostne značilnosti. Seveda, spremenimo se dovolj, da dosežemo opazne
razlike med otrokom in odraslim, toda naša sprememba je mnogo manjša
od tiste, ki jo doživijo šimpanzi in drugi primati. Našo neotenijo je
E 59
stephen j. gould
sprožila poudarjena upočasnitev hitrosti razvoja. Med sesalci se primati
razvijajo počasi, toda mi smo to težnjo pripeljali do stopnje, ki jo ne
dosega noben drug sesalec. Naša doba nošenja ploda je zelo dolga, otro-
štvo izrazito razvlečeno in življenjska doba najdaljša od vseh sesalcev.
Morfološke značilnosti neskončne mladosti so nam koristile. Naši pove-
čani možgani so vsaj deloma rezultat podaljševanja hitre prednatalne
rasti v kasnejša leta. (Pri vseh sesalcih se možgani hitro večajo in utero,
po rojstvu pa pogosto le malo. Mi smo to embrionalno fazo raztegnili v
ponatalno življenje.)
Enako pomembne pa so same spremembe v časovnem razporedu.
Smo živali, ki se najhitreje učijo, in naše podaljšano otroštvo omogoča
prenašanje kulture s pomočjo izobraževanja. Mnoge živali kažejo v
otroštvu gibčnost in igrivost, a ko odrastejo, sledijo ozko določenim
vzorcem. Lorenz v že navedenem članku piše: »Značilnost, ki je tako
bistvena za izjemnost pravega človeka — namreč to, da se nenehno
razvijamo — je prav gotovo dar, za katerega se moramo zahvaliti neote-
nični naravi človeštva.« Skratka: podobno kot Miki tudi mi nikdar ne
odrastemo, pa čeprav se na žalost postaramo. Vse najboljše. Miki, za na-
slednjega pol stoletja. Da bi le ostali tako mladi kot ti, a vsaj kanček
pametnejši.
Prevedel Borut Canjko
60 E
SMISEL RAZSVETLJENSTVA
v sredo smo šli na otvoritev pomembne razstave. V galeriji Bo. so
razstavili primerke revije The Popular Mechanics iz leta 1945, umetniki
in gostje (vstop je bil samo z vabili) pa so se nad tem navduševali. Po-
stregli so s souvlaki sendviči ter belim vinom (brez posebne znamke;
po mnenju našega prijatelja je bil sauvignon) in sploh smo se počutili
kot v kakšni knjižnici. In takrat smo slišali tale pogovor.
A: Miki Miška je svobodomiselno prilagojen razsvetljenskim potre-
bam, predvsem protestantski obliki, ki se podobno kot katoliški način,
opira na tradicionalno metafiziko krščanskega teizma. Tako je Miki (s
svojimi kompliciranimi sorodstvenimi zvezami) postavljen v zgodnjo
časovno-razvojno smer ameriške racionalistične historiografije, čeprav
je precej očitno, da je pri Mikiju mogoče najti tudi sestavine, ki doka-
zujejo, da še vedno živi v empirizmu svoje dobe.
B: Ce je Miki Miška zgodnja doba, kaj pa je potem z Bugsom Bunny-
jem in Charliejem Brownom?
A: Bugs Bunny je najtežji problem za zgodovinsko razumevanje
razsvetljenstva.
B: Mimogrede, kako pa razumete razsvetljenstvo?
A: Kot del kulturne ali duhovne zgodovine.
B: Mislim, ahistorično ali historično?
A : Vsekakor ahistorično. Torej ne kot eno sámo, enkratno in...
B: To že vemo, ja. Kot cikličen pojav, skratka.
A: Brez dvoma. Historično določene enkratnosti, razvoja in pomena
namreč ni.
Tukaj so nas zmotili prijatelji, s katerimi smo se bučno pozdravili.
Pokazali so nam nekaj izvrstnih revij, predvsem tistih, na katerih je
pisalo Deee-lite in Zeitgeist (kar je po našem mnenju isto, še posebej,
ker se je v galeriji razlegala priljubljena pesem Groove Is In The Hearty
Revije smo pregledali zelo na hitro in bežno. Pogovor, ki smo ga začeli
poslušati, je bil še naprej zelo zanimiv. Otresli smo se prijateljev in se
delali, da si z največjim zanimanjem ogledujemo primerek The Popular
Mechanics iz maja 1945, ki so mu na tej razstavi rekli The Popular
Mechanics, Maj.
B: Bugs Bunny je nekoliko mlajši kot Miki, kajne?
A: Seveda, kar postane jasnejše, brž ko primerjamo še kulturo, duh
ali ideologijo. Govoriti o tem je nekoliko delikatno.
E 61
TADEJ ZUPANCIC
В: In tudi Če se držimo dejstev, je vsa stvar delikatna. Bugs Bunny
se je pojavil leta 1940 v filmu A Wild Hare. Sele potem so prišli vsi
ostali filmi, predvsem tisti v seriji Showmen's Trade Review iz leta
1943. Takrat pa je bil Miki Miška že del ameriške kulturne mašinerije.
Očitno hip hop del.
A: Pri čemer pa moramo biti pazljivi. Pojem razsvetljenstva v ani-
miranem filmu, v animiranih kartonih, kot bi rekli vi... je po svojih
sestavinah specifičen, ker označuje procese, ki potekajo znotraj umet-
nosti animiranega filma in stripa. Tako nam razsvetljenstva v animi-
ranem filmu ni potrebno opredeljevati samo s splošnim razvojem raz-
svetljenstva v ameriški kulturi. Razumljivo pa je, da pomensko vsebino,
torej pojem razsvetljenstva v animiranem filmu usklajamo s pomenom,
ki ga je pojem dobil predvsem v zgodovini filozofije in socialnih ideologij.
Takrat smo se hoteli vmešati v 'zelo delikaten' pogovor. Vendar se
nam to ni zdelo primerno in smo hoteli počakati na razplet, veliki finale,
ki se je očitno bližal. In zopet: bežni znanec se je hotel pogovarjati o
razsvetljenih umetninah. Rekel nam je, da so te stvari kot kakšna le-
dena kocka nekega trenda, ki šele prihaja. Bežni znanec je zdravnik in
ko smo ga vprašali. What's up Doc? ali Kaj je, doktor? in uporabili
znano frazo Bugsa Bunnyja, se je v zadregi samo nasmehnil. Potem se
je umaknil, mi pa smo si še z večjim zanimanjem ogledovali The Popular
Mechanics, Maj. Zaradi bežnega znanca tudi nismo ujeli dela pogovora,
ki nas je v resnici znimal.
B: Poglejte, saj je kar nekaj ljudi reklo, da je bil Bugs Bunny, kot
karakter namreč, eden izmed glavnih srečnih šarmov njihove sentimen-
talne vzgoje. In v The Washington Post je pisalo, da je Bugs bistven
zaradi tega, ker od nikoder nič noče. In ker si ne pusti ničesar vsiliti.
Ali se vam to ne zdi bistveno? Ali ni potem Miki Miška nekaj neraz-
svetljenskega?
A: V tem imate verjetno prav. Čeprav razsvetljenstvo velja za iz-
razito meščansko gibanje. Pač glede na različne razločke. V Združenih
državah protestantstvo ni avtomatično razsvetljenstvo, ponekod drugod
pa je.
B: V redu. In katera je, po vašem mnenju, bistvena catch fraza Bug-
sa Bunnyja?
A: Več jih je. Gotovo What's up Doc?
B: Ja, What's up Doc? In od Mikija Miške?
A: Moral bi se spomniti.
B: It's actually fun. Pravzaprav je zabavno. Čeprav ni.
A: Seveda.
V galeriji Bo. so se obiskovalci začeli razhajati. Tudi oba sogovor-
nika sta se prijazno poslovila, mlajši pa je starejšemu zatrdil, da se bo
kaj oglasil. Očitno je njuno znanstvo poslovne narave, verjetno pa je
šlo za kakšne stare obljube. To pa je stvar, ki jo je potrebno urediti.
Poslovili smo se od gostiteljev in se odpravili proti domu. Večer je bil
hladen in rezek mraz nas je spomnil na Kalifornijo. Kar ni bilo ravno
posrečeno. Za nami pa je ostalo dvanajst primerkov revije The Popular
Mechanics iz leta 1945. Za katere si takrat gotovo niso mislili, da jih
bodo letos jeseni ponujali kot umetnine. Spomladi pa je bil Bugs Bunny
star petdeset let. In jesen bo kmalu zima.
Tadej Zupančič
62 E
JUNAKINJA
Patricia Highsmìth
Dekle je bila tako prepričana, da bo dobila službo, da je v Westchester
prišla s kovčkom v roki. Sedla je v udoben naslanjač v dnevni sobi hiše
Christiansenovih in resno odgovarjala na njuna vprašanja, v svojem mor-
nariško modrem plašču in baretki pa jih je kazala še manj kot enain-
dvajset.
»Ste že kdaj prej delali kot guvernanta?« jo je vprašal gospod Chri-
stiansen. Sedel je na zofi zraven svoje žene, s komolci naslonjen na kolena
svojih sivih flanelastih hlač in sklenjenih dlani. »Hočem reči, im^ate kaka
priporočila? «
»Zadnjih sedem mesecev sem bila služkinja pri gospe Dwight Howel-
lovi v New Yorku.« Lucille ga je pogledala s svojimi nenadoma široko
razprtimi sivimi očmi. »Lahko bi dobila priporočila od tam, če tako že-
lite . . . Ampak ko sem davi videla vaš oglas, se nisem marala zamujati.
Zmeraj sem si želela delati nekje, kjer so otroci.«
Gospa Christiansenova se je nasmehnila, čeravno bolj sama pri sebi,
ob dekletovem entuziazmu. S kavne mizice je vzela srebrno škatlo, vstala
in ji jo ponudila. »Boste eno?«
»Ne, hvala. Ne kadim.«
»No ja,« je rekla gospa Christiansenova, medtem ko si je prižigala ci-
gareto, »lahko bi jih seveda poklicali, toda z možem več dava na vtis kot
na priporočila ... Kaj praviš, Ronald? Rekel si mi, da bi rad nekoga, ki bi
imel res rad otroke.«
In čez četrt ure je Lucille Smith stala v svoji sobi v poselskem krilu
zadaj za hišo in si zapenjala pas svoje nove bele uniforme. Nato si je na-
lahno pordečila ustnice. »Zdaj začenjaš vse skupaj na novo, Lucille,« si je
rekla v ogledalo. »Odslej boš živela srečno in pametno in pozabila na vse,
kar je bilo.«
A spet so se ji oči na lepem široko razprle, kakor da hočejo zanikati
njene besede. Oči je imela zelo podobne materinim, kadar jih je takole
razprla, mati pa je bila del tega, kar je morala pozabiti. Znebiti se mora
te grde navada z očmi. Kadar jih je takole razširila, je bila vrh tega videti
presenečena in negotova, tako pa se seveda ne gleda, kadar delaš z otroki.
Roka ji je drhtela, ko je odložila rdečilo. Uredila si je obraz v ogledalu in
si pogladila poškrobljen prednji del uniforme. Poleg tega z očmi je bilo
pravzaprav le še malo reči, ki si jih je morala zapomniti, le nekaj trapastih
E 63
PATRICIA HIGHSMITH
navad, kot je zažiganje papirčkov v pepelniku, pa pozabljanje na čas —
malenkosti, ki jih počne veliko ljudi, ona pa jih poslej ne sme več. Z vajo
se jih bo sama po sebi odvadila. Saj je bila navsezadnje natanko takšna,
kot so drugi ljudje (kaj ji ni sam psihiater tako rekel?), drugim ljudem pa
nanje sploh ni bilo treba misliti.
Sla je čez sobo, sedla na stol ob oknu pod modrimi zastori in pogledala
ven na vrt in trato, ki je ločevala poselsko krilo od glavnega poslopja. Vrt
je bil daljši kot širši, z okroglim vodnjakom na sredi in dvema tlakovanima
stezama, ki sta kakor zakrivljen križ prečrtavala travo. Tu in tam, ob dre-
vesu, pod latnikom, so stale klopi, ki so bile videti, kot bi bile narejene
iz belih čipk. Kako lep vrt!
In hiša — o takšni hiši je že od nekdaj sanjala! Bila je bela, dvonad-
stropna hiša s temno rdečimi naoknicami, s hrastovimi vrati in medenina-
stimi tolkači in zapahi, ki so se odpirali na pritisk palca ... pa s širnimi
tratami in topoli, ki so bili tako gosti in visoki, da se ni videlo skoznje in
da ti ni bilo treba priznati oziroma verjeti, da je onkraj njih kje še kakšna
druga hiša . . . Howellova hiša v New Yorku, je pomislila Lucille, je bila
s svojimi granitnimi stebri in pretiranim okrasjem videti kakor postana
poročna torta v vrsti drugih postanih poročnih tort...
Nenadoma je vstala s stola. Hiša Christiansenovih je bila vsa cvetoča,
prijazna in živa! V nji so živeli otroci. Hvala bogu za te otroke! Ampak saj
jih še videla ni!
Pohitela je dol po stopnicah, odšla čez vrt po poti, ki je držala od vrat,
za hip postala in si ogledala debelušnega favna, ki je iz svojega piskala
brizgal vodo v kamnit ribnik . .. Zaradi česa neki sta se Christiansenova
odločila, da jo zaposlita? Ni se mogla domisliti, pa tudi mar ji ni bilo. Za-
stonj bi delala, samo da bi lahko živela na takem kraju.
Gospa Christiansenova jo je odpeljala gor v otroško sobo. Odprla je
vrata sobe, katere stene so bile okrašene z veselimi kmečkimi slikarijami,
plešočimi pari in plešočimi živalmi in cvetočim skrivenčenim drevjem.
Notri je stala dvojna postelja iz rumenkaste hrastovine, tla pa so bila ob-
ložena z rumenim, brezmadežno čistim linolejem.
Otroka sta ležala v kotu na tleh, med raztresenimi voščenkami in sli-
kanicami.
»Otroka, to je vajina nova varuška,« je rekla mati. »Lucille ji je
ime.«
Deček je vstal, slovesno stegnil od voščenk popacano roko in rekel:
»Pozdravljena.«
Lucille mu je segla v roko in, počasi prikimovaje, ponovila njegov
pozdrav.
»In Heloise,« je rekla gospa Christiansen in pripeljala drugega, manj-
šega otroka pred Lucille.
Heloise se je zastrmela v belo oblečeno postavo pred seboj in rekla:
»Pozdravljena.«
»Nicky je devet let star, Heloise pa šest,« ji je povedala gospa Chri-
stiansenova.
»Aha,« je odvrnila Lucille. Opazila je rahlo rdečkast odtenek njunih
plavih las, kakor pri njunem očetu. Oba sta bila oblečena v modra pajaca
brez srajc in pod naramnicami so se jima videla od sonca ogorela ramena
in hrbta. Lucile kar ni mogla odtrgati pogleda z njiju. Bila sta popolna
otroka v popolni hiši. Vanjo sta se zazrla odkrito, brez vsakršnega nezaupa-
64 E
JUNAKINJA
nja ali sovražnosti. Samo z ljubeznijo in nekakšno otroško radovednostjo.
». . . in večina rajši živi malce ven iz mesta,« je zaslišala glas gospe
Christiansenove.
»Oh, seveda . . . seveda, gospa. Tu je vendar toliko lepše kot v mestu.«
Gospa je pogladila punčkine lase z nežnostjo, ki je Lucille očarala.
»Ravno čas bo za njuno kosilo,« je rekla. »Kosila boš tukaj gor, Lucille.
In kaj bi rajši: čaj? kavo? mleko?«
»Kavo bi, prosim.«
»Prav, vsak čas pride Lisabeth s kosilom.« Postala je pri vratih. »Saj
nisi v skrbeh zastran česa, Lucille?« jo je vprašala z utišanim glasom.
»Oh, ne, gospa.«
»No, saj tudi ne smeš biti.« Zdelo se je, kakor da hoče še nekaj dodati,
pa se je samo nasmehnila in odšla.
Lucille je strmela za njo in ugibala, kaj neki je tisto še nekaj bilo.
»Dosti bolj čedna si kot Catherine,« ji je rekel Nicky.
Ozrla se je. »Kdo pa je Catherine?« Sedla je na blazinico in medtem,
ko se je vsa posvetila otrokoma, ki sta si jo še vedno radovedno ogledovala,
je začutila, da ji v ramah popušča napetost.
»Catherine je bila najina prejšnja varuška. Vrnila se je na Škotsko ...
Vesel sem, da si tu. Catherine nisva marala.«
Heloise je stala z rokami za hrbtom in se, medtem ko je gledala Lu-
cille, pozibavala sem ter tja. »Ne,« je rekla. »Catherine pa nisva marala.«
Nicky je pogledal sestrico. »Tega pa ne bi smela reči. To sem že jaz
rekel!«
Lucille se je zasmejala in si objela kolena. Za njo sta se zasmejala še
Nicky in Heloise.
Vstopila je črnska strežnica in postavila kadeč se pladenj na svetlo
leseno mizo sredi sobe. Bila je vitke postave in nedoločljive starosti. »Li-
sabeth Jenkins, gospodična,« se je predstavila plaho, medtem ko je pola-
gala papirnate prtiče na mizo.
»Jaz pa sem Lucille Smith,« je odvrnilo dekle.
»No ja, bom kar šla, boste že sami naredili, kar je še treba, gospodična.
Ce boste še kaj potrebovali, kar zavpijte.« Ko je odhajala, so se zdeli
njeni boki pod modro uniformo tršati.
Vsi trije so posedli k mizi in Lucille je vzdignila pokrov z velikega
krožnika, da so se pokazale tri s peteršiljem obložene omlete, živo rumene
v snopu sončnih žarkov, ki je obsijal mizo. Ampak najprej je morala z
zajemalko razdeliti paradižnikovo juho in nato še trikotnike z maslom na-
mazanega prepečenca. Njena kava je bila v srebrnem vrčku, otroka pa sta
imela po en velik kozarec mleka. Miza je bila za Lucille nizka, vendar je
to ni motilo. 2e samo sedenje ob teh otrocih ji je bilo v tolikšno radost. ..
in še to veselo toplo sonce na rumenem linolejnem podu, pa na mizi in na
rožnatem Heloisinem obrazu nasproti njej ! Kako lepo, da ni več pri Ho-
wellovih! Tam je bila zmeraj tako nerodna. Tu pa ne bi bilo nič hudega,
če bi spustila kositrno pokrovko ali če bi ji zajemalka za omako padla v
naročje za mizo sedečega. Otroka bi se samo smejala.
Lucille je skrnila kavo.
»Kaj ne boš jedla?« je vprašala Heloise že s polnimi usti.
Skodelica je zdrknila iz Lucillinih prstov, da se je polovico kave polilo
po prtu. Ne, ni bil prt, hvala bogu, ampak samo povoščeno platno. Lahko
ga bo popivnala s papirnato brisačo in Lisabeth ne bo nikoli zvedela.
E 65
PATRICIA HIGHSMITH
»Pujsa!« se je zasmejala Heloise.
»Heloise!« jo je posvaril Nicky in šel po par papirnatih brisač v ko-
palnico.
Skupaj so popivnali lužico.
»Tati nama da zmeraj malo svoje kave«, je pripomnil Nicky, ko se
je spet usedel na svoje mesto.
Lucille je ugibala, ali bosta otroka omenila nezgodo materi. Zazdelo
se ji je, da bi ji Nicky rad izvabil podkupnino. »Kaj res?« je vprašala.
»Malo je zlije v najino mleko,« je nadaljeval Nicky, »samo toliko,
da se majčkeno obarva.«
»Takole.« je rekla Lucille in kanila nekaj kapljic iz ljubkega srebrne-
ga vivčka v oba kozarca.
Otroka sta zajela sapo od veselja. »Ja!«
»Mama ne mara, da bi pila kavo,« je pojasnil Nicky, »ampak kadar
ne gleda, nama je tati malo nalije, tako kot ti. Tati pravi, da bi bil zanj
dan brez kave prava puščoba in tudi meni se tako zdi.. . Pišuka, Cathe-
rine nama že ne bi takole dala kavo, ali ne, Heloise?«
»Ona že ne!« Heloise je napravila dolg, uživaški požirek iz kozarca,
ki ga je držala z obema rokama.
Lucille je začutila, kako globoko v njej vstaja žar in se ji seli na
obraz, da so ji zažarela lica. Otroka sta jo imela rada, o tem ni bilo
dvoma. Spomnila se je, kako često je odhajala v javne parke v teh treh
letih, kar je služila pri raznih družinah v mestu (za kaj drugega kot za
služkinjo tako in tako ni bila, je menila tiste čase), samo zato, da bi
sedela na klopi in gledala otroke pri igri. Toda tam so bili otroci pona-
vadi umazani ali prostaški, ona pa je bila samo opazovalka. Nekoč je
videla neko mater, kako je oklofutala svojega lastnega otroka. Se zdaj
se je spominjala, kako je vsa zgrožena in z bolečino v srcu zbežala. ..
»Zakaj pa imaš tako velike oči?« je vprašala Heloise.
Lucille se je zdrznila. »Tudi moja mama je imela velike oči,« je
rekla preudarno in zaupljivo.
»Aha,« je odvrnila Heloise, zadovoljna s pojasnilom.
Lucille je počasi zarezala v omleto, ki je ni marala. Njena mati je
bila zdaj mrtva že tri tedne. Samo tri tedne, pa se zdi že tako daleč.
To je zato, ker pozablja, je pomislila, pozablja na vse prazne upe zad-
njih treh let, da bi si mati opomogla v zdravilišču. Ampak kako bi si
opomogla? Njena bolezen je bila nekaj ločenega, nekaj, kar jo je ubilo.
Nesmiselno je bilo upati, da bo povsem ozdravela, ko pa je vedela, da
mati nikdar ni bila zares zdrava. Celo zdravniki so ji tako rekli. Pa še
marsikaj drugega so ji rekli, o njej sami. Same dobre, vzpodbudne reči;
da je ravno tako normalna, kot je bil njen oče. Ob pogledu na Heloisin
prijazni obražček nasproti je Lucille spet začutila tisti tolažljivi žar v
sebi. Res, v tej popolni hiši, zaprta pred vsem svetom, bo lahko na vse
pozabila in začela znova.
»Bi zdaj še malo želeja?« je vprašala.
Nicky je pokazal na njen krožnik. »Saj še nisi vsega pojedla.«
»Nisem bila preveč lačna,« je odvrnila Lucille in razdelila posladek
mednje.
»Zdaj bi šli lahko ven v peškovnik,« je predložil Nicky. »Tja hodiva
vedno samo dopoldan, ampak rad bi, da bi videla najin grad.«
66 E
JUNAKINJA
Peskovnik je stal za hišo, v vogalu, ki ga je delala s stranskim kri-
lom. Lucille je sedla na leseni rob ograde, otroka pa sta kakor škrata za-
čela kupčkati in tapkati po mivki.
»Jaz bom ujeta princesa!« je zavpila Heloise.
»Ja, in jaz jo bom rešil, Lucille. Boš videla!«
Grad iz vlažne mivke je naglo rasel. Iz vrhov stolpičev so štrlele
kositrne zastavice, čez grajski jarek pa je držal dvižni most, narejen
iz pokrova cigarne škatle, prekrite z mivko.
Lucille je vsa očarana strmela v umetnijo. Živo je imela še v spo-
minu povest o Brianu de Bois-Guilbertu in Rebeki. Ivahoeja je prebra-
la v enem samem zamahu, ko je pozabila na čas in prostor tako kot zdaj.
Ko je bil grad narejen, je dal Nicky pol ducata frnikol vanj, takoj
za dvižni most. »To so dobri vojaki — ujetniki,« ji je povedal. Pred
njimi je podržal še en pokrov cigarne škatle in ob njem nagrmadil
pregrajo iz mivke. Potem je pokrov vzdignil in peščena vrata so stala
kakor nekakšen grajski privoz.
Medtem je Heloise nabrala municijo iz drobnih kamenčkov ob hiši.
»Porušila bova vrata in dobri vojaki bodo prišli navzdol po hribu in
čez most. Potem bom rešena!«
»Kaj ji pripoveduješ! Bo že sama videla!«
Nicky je resnobno frčal kamenčke z ograjka peskovnika nasproti
grajskih vrat, Heloise pa je od zadaj segala v grad in med obstreljeva-
njem sproti popravljala razdejanje, kolikor je pač mogla, kajti razen
ujete princeske je bila tudi obrambna vojska.
Na lepem je Nicky odnehal in pogledal Lucille. »Tati pa zna streljati
s palico. Na en konec da kamen, na drugega pa udari. To je baliska.«
»Balista,« ga je popravila Lucille.
»Pišuka, kako pa ti to veš?«
»Prebrala sem v neki knjigi — o gradovih.«
»Pišuka!« Nicky se je spet posvetil frcanju, v zadregi, ker je na-
robe izgovoril besedo. »Cim prej moramo osvoboditi dobre vojake. Ujeti
so, vidiš? In ko bojo osvobojeni, se bomo lahko bojevali skupaj in zavzeli
grad !«
»In rešili princesko!« je dodala Heloise.
Medtem ko je Lucille opazovala dogajanje, se je zalotila v želji, da
bi se zgodilo kaj strašnega, da bi Heloise ogrozila kaka huda nevarnost,
da bi se lahko vrgla med njo in napadalca ter tako dokazala svojo ne-
ustrašnost in predanost... Pri tem bi bila sama resno ranjena, nemara
od noža ali krogle, a napadalca bi vendarle odgnala. Potem bi jo Chri-
stiansenova zares vzljubila in jo za zmeraj obdržala pri sebi. Ce bi jih
zdajle nenadoma napadel kak norec, tak z zevajočimi usti in krvavimi
očmi, se niti za hip ne bi prestrašila.
Videla je, kako se je zrušilo peščeno obzidje in kako se je prvi
dobri frnikolasti vojak pretolkel na prostost in se opotekavo potočil po
hribčku navzdol. Nicky in Heloise sta vzkliknila od veselja. Obzidje
se je zdaj povsem vdalo in prvemu vojaku sta sledila še dva, trije, štirje,
in njihove proge so se veselo prevračale po mivki. Lucille se je sklonila
naprej. Zdaj se ji je posvetilo! Tudi ona je bila kakor ti dobri vojaki, ujeti
v gradu. Grad je bil Howellova hiša v mestu, Nicky in Heloise pa sta
jo rešila iz nje. Zdaj se je lahko posvetila dobrim delom. Ko bi se le
hotelo kaj pripetiti...
E 67
PATRICIA HIGHSMITH
»Auuuu !«
Bila je Heloise. Nicky ji je namreč stisnil prst ob ogrado peskovnika,
ko sta se prerivala za isto frnikolo.
Lucille je zgrabila otrokovo roko in srce ji je razbijalo ob pogledu
na kri, ki je mezela iz mnogih drobnih ranic na odrgnini. »Heloise, kaj
hudo boli?«
»Oh, saj se sploh ne bi smela dotikati frnikol!« Nicky se je ves
namrgođen usedel v mivko.
Lucille je Heloisi prst ovila s svojim robcem in jo napol odnesla v
hišo, vsa iz sebe od strahu, da bi je ne videla Lisabeth ali gospa Christian-
senova. Odpeljala jo je v kopalnico poleg otroške sobe in v omarici z
zdravili našla živosrebrov prašek in gazo. Potem ji je nežno umila prst.
Bila je samo nedolžna praskica in Heloisi so se posušile solze, ko je vi-
dela, da rana ni vredna omembe.
»Vidiš, samo nedolžna praskica je!« je rekla Lucille, ampak samo
zato, da bi umirila otroka. Zanjo še malo ni bila samo nedolžna praskica.
Bila je strahota, ki se ji je pripetila že kar prvega popoldneva njene
službe, katastrofa, ki je ni znala preprečiti. Kako si je želela, da bi bila
rana na njeni roki, dvakrat tolikšna.
Heloise se je nasmehnila, medtem ko si je pustila poviti prst. »Ni
treba kaznovati Nickyja,« je rekla. »Saj ni zanalašč. Samo divja tako.«
Toda Lucille še v sanjah ni pomislila, da bi kaznovala Nickyja.
Kaznovati je hotela samo sebe, da bi zgrabila šibo in se usekala po
dlani.
»Zakaj pa tako stiskaš zobe?«
»Sem — sem se bala, da te boli.«
»Nič več ne boli.« In Heloise je odskakljala iz kopalnice. Skočila
je na svojo posteljo in legla na rumeno rjavo pregrinjalo, ki se je pri-
legalo kotom in segalo vse do tal. Belina povitega prsta se je kričeče
bila z zagorelostjo njene roke. »Zdaj morava malo zadremati,« je pove-
dala Lucille in zaprla oči. »Zbogom.«
»Zbogom,« je odvrnila Lucille in se poskusila nasmehniti.
Potem je šla dol po Nickyja, in ko sta prišla gor po stopnicah, je
pri vratih otroške sobe stala gospa Christiansenova.
Lucille je pobledela. »Saj ni tako hudo, gospa. Samo — samo praska
iz peskovnika.«
»Heloisin prst? Oh, seveda, nikar ne skrbi, draga moja. Vedno sta
polna prask. To je dobro zanju. Vsaj bolj pazita.«
Gospa Christiansenova je vstopila in sedla na rob Nickyjeve poste-
lje. »Nicky, dragee moj, malo bolj nežen moraš biti. Kar poglej kako
si prestrašil Lucille!« Zasmejala se je in mu razmršila lase.
Lucille jo je gledala od vrat. Spet se je začutila odrinjeno, le da
tokrat zaradi svoje nesposobnosti. In vendar, kako vse nekaj drugega
je bilo to v primerjavi s prizori, ki jih je videvala po parkih!
Gospa Christiansenova jo je potrepljala po ramenih, ko je šla ven.
»Drevi bo že vse pozabljeno.«
»Drevi,« je šepnila Lucille sama pri sebi, ko se je vrnila v otroško
sobo. »Kako lepa beseda!«
Medtem ko sta otroka spala, je Lucille prelistavala Ostržka z ilu-
stracijami. Naravnost hlepela je po povestih, vsakršnih povestih, še
najbolj pa po pustolovskih zgodbah in pravljicah. In ob njenem komolcu
68 E
JUNAKINJA
na polici jih je bilo na ducate. Cele mesece bi trajalo, preden bi jih
vse prebrala. Nič zato, če so bile otroške. Pravzaprav ji je bila ta zvrst
še bolj pri srcu, saj so bile takšne povesti opremljene s slikami obleče-
nih živali, in mize in hiše in vse mogoče reči so postale tako žive.
In zdaj je s tolikšnim zadovoljstvom in radostjo obračala strani
Ostržka, da od same sreče že ni več mogla brati. Domislila se je, kako
jo je zdravnik v zdravilišču spodbujal k branju in jo nagovarjal, naj
hodi tudi v kino. »Druži se z normalnimi ljudmi in pozabi na materine
težave . ..« (Takrat je rekel težave, sicer pa je temu govoril živci. In res
so bili živci, kakor rdeča nit, ki se je vlekla iz roda v rod. Tudi skoznjo,
je pomislila.) Lucille je še vedno videla psihiatrov obraz, njegovo ne-
koliko vstran nagnjeno glavo, naočnike, ki jih je držal v roki, medtem
ko je govoril, natanko tako, kot si je zamišljala psihiatre. »Ce je imela
tvoja mati težave z živci, še ne pomeni, da ti ne bi mogla biti normalna,
tako kot tvoj oče. In trdno sem prepričan, da si. Bistro dekle si, Lucille...
Poišči si službo zunaj mesta. . . sprosti se. . . uživaj življenje ... In po-
zabi na vse, kar je s tvojo družino v zvezi, še celo na hišo, v kateri je
živela ... Po letu dni na deželi. . .«
Tudi to je bilo pred tremi tedni, tik po tistem, ko je mati umrla
na oddelku. In kar je rekel zdravnik, je bilo res. V tej hiši, kjer so
prebivali spokojnost in ljubezen ter lepota in otroci, je čutila, kako se
mestna mora kakor kačja koža lušči z nje. In to že kar v tej prvi polovici
dneva! V tednu dni se niti materinega obraza ne bo več spominjala.
Z radostnim, že skoraj zanosnim vzdihom se je obrnila h knjižni
polici in na slepo izbrala šest, sedem visokih, tenkih, živobarvnih knjig.
Eno si je odprto, z licem navzdol, položila v naročje. Drugo je odprla
in si jo naslonila na prsi. Nato je, v eni roki še vedno držeč preostale, z
napol zaprtimi očmi pritisnila obraz ob strani Ostržka. Počasi se je gu-
gala naprej in nazaj v stolu in se utapljala v občutju sreče in hvaležnosti.
Ura v pritličju je odbila tri, vendar je ni slišala.
»Kaj pa delaš?« jo je vprašal Nicky z vljudno radovednostjo.
Lucille je odmaknila knjigo od obraza. Ko se je zavedela pomena
njegovega vprašanja, je živo zardela in ne nasmehnila kakor otrok, ki
so ga zasačili pri kakem radostnem opravilu. »Berem!« se je zasmejala.
Tudi Nicky se je zasmejal. »Potem bereš pa hudo od blizu.«
»Uaaah,« je zazdehala Heloise, ki se je že tudi usedla.
Nicky je prišel k Lucille in si ogledal knjige na njenem naročju.
»Vstajava ob treh. Bi nam zdaj kaj prebrala? Catherine nama je vedno
brala do večerje.«
»Naj vama preberem kaj iz Ostržka?« je predlagal Lucille, vsa sreč-
na, da bo lahko z njima delila veselost, s katero so jo navdale prve
strani te knjige. Sedla je na tla, da bi otroka lahko videla slike, medtem
ko bo brala.
Nicky in Heloise sta tiščala svoja radovedna obraza nad slike, da je
včasih komaj videla brati. Ni vedela, da bere s tolikšnim zanimanjem,
da sta se ga nalezla še otroka in da sta prav zaradi tega tako uživala.
Brala je skoraj dve uri in čas je spolzel mimo, kot da bi brala dve mi-
nuti.
Kmalu po peti je prinesla Lisabeth pladenj z večerjo, in ko so jo
pospravili, sta jo Nicky in Heloise prosila, naj jima bere še do sedme,
ko je bil njun čas za spanje.
E 69
PATRICIA HIGHSMITH
Lucille je rada začela neko drugo knjigo, vendar ji je Lisabeth, ko
se je vrnila po pladenj, povedala, da se morata otroka skopati in da bo
kmalu prišla gor gospa Christiansenova, da vošči otrokoma lahko noč.
Gospa Christiansenova je prišla gor ob sedmih, a takrat sta bila
otroka že v svojih haljicah, okopana in vsa zatopljena v novo povest,
ki jima jo je na tleh brala Lucille.
»A veš,« je rekel Nicky materi, »vse te knjige smo prebrali že s
Catherine, ampak ko jih bere Lucille, je tako, kot da bile čisto novel«
Lucille je zardela od zadovoljstva. Ko sta se otroka spravila v po-
steljo, je skupaj z gospo Christiansenovo odšla dol.
»Je vse v redu, Lucille? . .. Sem mislila, da bi me nemara rada
povprašala kaj v zvezi z delom.«
»Niti ne, gospa, edino ... bi smela morda enkrat na noč gor k otro-
koma, da se prepričam, če je vse v redu?«
»Oh, pa menda si ne boš zaradi tega kratila spanca, Lucille. Res, zelo
si skrbna, a tega res ni treba.«
Lucille je molčala.
»Bojim se tudi, da se ti bodo večeri tu zdeli nekam dolgi. Ce se ti
bo kdaj zahotelo v kino v mesto, te bo Alfred, to je naš šofer, z veseljem
odpeljal z avtom.«
»Hvala, gospa.«
»No, potem pa lahko noč, Lucille.«
»Lahko noč, gospa.«
Ven je odšla pri zadnjem vhodu, čez vrt, kjer je vodnjak še vedno
veselo škropil. In ko je položila roko na gumb svojih vrat, si je zaželela,
da bi bila to vrata otroške sobe in da bi bilo osem zjutraj in začetek
novega dne.
Se vedno je bila utrujena, prijetno utrujena. Kako lepo je, je pomi-
slila, ko je ugasnila luč, če si zvečer prijetno zbit (čeravno je bila ura
šele devet), ne pa prepoln odvečne energije, ves nespečen in z mislimi
pri materi ali v skrbeh zase. . . Spominjala se je še dne, ne tako davno
tega, ko se cele četrt ure ni mogla domisliti svojega imena. Vsa iz sebe
od strahu je stekla k zdravniku...
Ampak to je bila preteklost! Lahko bi celo prosila Alfreda, naj ji
kupi pakeljc cigaret v mestu — razkošje, ki se mu je že dolge mesece
odrekala.
Se zadnjič je od okna pogledala hišo. Tu in tam je potegnila sapa,
da so zavese v otroški sobi vzvalovile, pomolele skoz okno in se nato
spet skrile v notranjost. Veter v kimajočih vrhovih topolov je šepetal s
prijaznim glasom, ki je bil podoben visokim, zvonkim otroškim glasovom . . .
Drugi dan je bil kakor prvi, le da ni bilo nobene nezgode, nobene
opraskane ročice, in ravno tako tretji in četrti. To so bili urejeni, drug
drugemu podobni dnevi, kakor vrsta Nickyjevih kositrnih vojakov na
igralni mizici v otroški sobi. Edino, kar se je spremenilo, je bila Lucillina
ljubezen do družine in otrok — slepa in strastna predanost, ki se je, kot
je kazalo, vsako jutro podvojila. Opazila in vzljubila je toliko reči: način,
kako je Heloise pila svoje mleko, z drobnimi, grlnimi požirki, kako so
se svetle dlačice na njunih hrbtih vrtinčile navzgor in se na tilniku za-
rasle v lase, in, kadar ju je kopala, naravnost bolečo ranljivost njunih
telesc ...
70 E
JUNAKINJA
V soboto zvečer je v poštnem nabiralniku pri vratih poselskega
krila našla pisemsko ovojnico, naslovljeno nanjo. Notri je bil zapognjen
prazen list papirja in v listu dva nova dvanajstdolarska bankovca. Lucille
je enega izmed njiju podržala za njegova ostra robova. Njegova vrednost
ji ni pomenila ničesar. Ce bi ga hotela vnovčiti, bi morala v trgovine,
kjer so drugi ljudje. Kaj ji bo denar, če pa ne bo nikdar zapustila Chris-
tiansenovih? Samo kopičil se ji bo, po štirideset dolarjev na teden. V letu
dni se ji bo nabralo dva tisoč osemdeset dolarjev, v dveh letih pa dvakrat
toliko. Nazadnje jih bo imela že toliko kot Christiansenova, to pa ne bi
bilo prav.
Bi se jima zdelo hudo čudno, če bi ju prosila, ali sme delati zastonj?
Ali pa nemara za deset dolarjev?
Vsekakor je morala govoriti z gospo in naslednje jutro je šla k njej.
Cas ni bil najbolj prikladen. Gospa Christiansenova je namreč ravno
sestavljala jedilnik za večerjo.
»Ja?« je rekla gospa s svojim prijetnim glasom.
Lucille je gledala rumeni svinčnik v njeni roki, kako se naglo
suklja po papirju. »To je preveč zame, gospa.«
Svinčnik je zastal. Gospa Christiansenova je od presenečenja rahlo
razprla ustnice. »Ampak si pa res posrečeno dekle, Lucille!«
»Kako to mislite — posrečeno?« je Lucille vprašala radovedno.
»No ja, najprej bi bila rada malodane dan in noč pri otrokih. Do
prostega popoldneva ti očitno sploh ni. Zmeraj govoriš, da delaš nekaj
»pomembnega« za nas, čeravno mi ni jasno, kaj naj bi to bilo . . . Zdaj
pa se ti še plača zdi prevelika! Take, kot si ti, res še nismo imeli, Lucille.
Res si drugačna, povem ti!« Zasmejala se je in njen smeh je zvenel ne-
prisiljeno in sproščeno, kar je bilo v popolnem nasprotju z napetostjo
dekleta, ki je stalo pred njo.
Lucille je pogovor prevzel. »Kako to mislite, drugačna, gospa?«
»Ja, saj sem ti ravnokar povedala, draga moja. In še malo ti ne
mislim znižati plače, zakaj to bi bilo čisto izkoriščanje. Pravzaprav, če
si boš kdaj premislila in hotela povišico —«
»Oh, ne, gospa ... le tega si želim, da bi lahko za vas storila še kaj
več ... za vse vas . ..«
»Lucille! Saj delaš za nas, ali ne? Skrbiš za najina otroka. Kaj pa bi
bilo lahko še pomembnejše od tega?«
»Hočem reči, kaj večjega — se pravi bolj —«
»Neumnost, Lucille,« jo je prekinila gospa Christiansenova. »Samo
zato, ker ljudje, pri katerih si bila prej, niso bili tako — prijazni, kot
sva midva, ti še ni treba izgarati duše za naju.« Čakala je, da bi se
dekle zganilo, a to je še naprej stalo pri mizi in zbegano gledalo predse.
»Z gospodom Christiansenom sva nadvse zadovoljna s tabo, Lucille.«
»Hvala, gospa.«
Vrnila se je v otroško sobo, kjer sta se otroka igrala. Ni se ji posre-
čilo, da bi jo gospa Christiansenova razumela. Ko bi lahko šla nazaj k
nji in ji razložila, kako ji je pri srcu, ji povedala o materi in o tem, kako
se je toliko mesecev bala zase, kako si nikdar niti cigarete ni upala po-
kaditi, kaj šele popiti kozarca ... in kako ji je odleglo že samo spričo
tega, da živi s to družino v tej prelepi hiši... ko bi ji lahko povedala
vse, kar ji leži na srcu. 2e se je obrnila k vratom, vendar se je ob misli,
da bi jo zmotila ali pa dolgočasila s svojo zgodbo, z zgodbo navadne služ-
E 71
PATRICIA HIGHSMITH
kinje, ustavila. In tako je preostanek dneva prenašala naokrog svojo ne-
izpovedano hvaležnost kakor veliko utež v prsih.
Tiste noči je sedela v svoji sobi ob prižgani luči krepko čez polnoč.
Zdaj je imela svoje cigarete in dovolila si je tri na večer, a že te so bile
dovolj, da jo je prijetno zaščemelo po telesu, da si je umirila duha in se
predala junaškim sanjarijam. In ko je pokadila tiste tri cigarete in jo
je imelo, da bi pokadila še eno, je vedno vstala in spravila cigaretno
škatlico v vrhnji predal, da bi odgnala skušnjavo. Ravno je hotela zapreti
predal, ko je na škatli za robce opazila tista dva dvanajstdolarska ban-
kovca, ki sta ji jih dala Christiansenova. Vzela ju je in spet sedla na stol.
Iz zavihka vžigalic je iztrgala eno, jo podrsala in jo z gorečim koncem
navzdol naslonila na rob pepelnika. Počasi je prižigala vžigalico za vži-
galico in jih zlagala tako, da je nastal droben, migetav, dobro nadzoro-
van ogenjček. Ko je vžigalic zmanjkalo, je razcefrala lepenkasti zavihek na
drobne kosce in jih počasi stresala na ogenj. Nazadnje je vzela še dvaj-
setdolarska bankovca in ju z nekaj truda razcefrala na enako velike
kosce. Tudi te je namenila ognju.
Gospa Christiansenova je sicer ni razumela, a če bi videla tole, bi jo.
Ampak to še ni bilo dovolj. Tudi zvesto služenje samo po sebi še ni
bilo dovolj. To zna vsak, za denar. Ona pa je bila drugačna. Kaj ni sama
gospa Christiansenova rekla tako? Nato se je spomnila, kaj še ji je rekla:
»Z gospodom Christiansenom sva nadvse zadovoljna s tabo, Lucille.«
Ob spominu na te besede jo je vzdignilo s stola in čez ustnice se ji
je razlezel smehljaj. Počutila se je tako neznansko močno in varno v
moči svojega duha in na položaju, ki ga ima pri tej hiši. Z gospodom
Christiansenom sva nadvse zadovoljna s tabo, Lucille. Pravzaprav ji je
le eno manjkalo do popolne sreče. Morala bi se dokazati še v stiski.
Ko bi le udarila kaka nadloga, o kakršnih je brala v Bibliji. .. »In
velika nadloga je udarila vso deželo.« Tako nekako bi se reklo po biblij-
sko. Predstavljala si je vodovje, kako se zaganja čedalje višje ob veliko
hišo in nazadnje že skoraj zaliva otroško sobo. Rešila bi otroka in z
njima odplavala na varno, kamorkoli pač.
Nemirno se je prestopala po sobi.
Ali pa, če bi bil potres .. . Pognala bi se med podirajoče se zidove
in zvlekla otroka na prosto. Nemara bi se še vrnila v sobo po kako ma-
lenkost, recimo po Nickyjeve kositrne vojake ali Heloisin komplet barv-
nikov, in pri tem bi jo do smrti zasulo. Tedaj bi Christiansenova videla,
kolikšna je bila v resnici njena vdanost.
Ali pa, če bi izbruhnil požar. To se lahko zgodi vsakomur. Požari so
nekaj vsakdanjega in zanje niso potrebni srditi posegi iz gornjega sveta.
2e samo bencin v garaži in vžigalica lahko povzročita strahoten požar.
Odšla je dol, skozi notranja vrata, ki so se odpirala v garažo. Re-
zervoar je bil meter visok in zvrhano poln, tako da ga, če je ne bi navdi-
hovali nujnost in pomembnost njenega dejanja, ne bi mogla vzdigniti čez
prag garaže in nato poselskega krila. Zavalila je rezervoar čez vrt, kakor je
videla moške valiti pivske sodčke in smetnjake. Po travi se ga je dalo
valiti brez hrupa, le enkrat samkrat, ko je prečkala eno izmed tlakovanih
poti, je za kratek hip zamolklo zadonelo v noč.
V nobenem oknu se ni prižgala luč, pa tudi če bi se, to Lucille ne bi
odvrnilo od namere. In tudi če bi sam gospod Christiansen stal tam pri
vodnjaku, se ne bi dala zmotiti, saj bi ga najbrž sploh ne opazila. Pa tudi če
72 E
JUNAKINJA
bi ga, ali ni vendar počenjala nekaj plemenitega? Ne, videla bi le hišo
in obraza otrok zgoraj v sobi.
Odvila je čep in zlila nekaj bencina na hišni vogal, nato pa odvalila
rezervoar naprej, zalila še nekaj belih kamnitih plošč, in tako naprej,
dokler ni prišla do najbolj oddaljenega vogala. Potem je uprasnila vžigalico
in se vrnila po poti, po kateri je prišla, pritikaje se mokrih mest. Ne da
bi se ozrla, je odšla do vrat poselskega krila in tam obstala, da si vse
ogleda.
Plameni so bili sprva bledi in hlastni, nato pa so porumeneli, tu in
tam tudi pordeli. Ko je Lucille to gledala, se ji je vsa napetost, ki je še
ostala v njej, tako v telesu kot duši, enakomerno razlila navzgor in jo za
vselej zapustila, tako da so se ji lahko možgani in mišice napojili z za-
vestnim naponom, kakor atletu, preden poči startna pištola. Počakala bo,
da bodo plameni segli visoko, prav do okna otroške sobe, preden se bo
pognala noter, tako da bo nevarnost kar se da velika. Cez ustnice se ji
je razlezel svetniški smehljaj in kdorkoli bi jo videl stati tam v vratih,
z obrazom obsijanim od svetlih plamenov, bi jo nedvomno imel za lepo
mlado žensko.
Ogenj je podtaknila na petih mestih in plameni so se zdaj stegovali
navzgor po hiši kakor petero prstov, toplih in migetavih. nežnih in bo-
žajočih. Lucille se je nasmehnila in se krotila. Tedaj je cisterno, ki se je
pregrela, na lepem s topovskim pokom razneslo, da je jarka luč za hip
obsijala celotno prizorišče.
Lucille je, kakor da bi bila čakala prav na to znamenje, samozavestno
stopila naprej.
Prevedel Uroš Kalčič
E 73
»STRAIN«
Določena vrsta literature, katere področje obsega predvsem nad-
ali ne-naravno, »neverjetno«, nerazložljivo, morda s prizvokom mistike,
si je kot »alibi« in hkrati zaščitni znak izbrala znane besede velikega
Avtorja: There are more things in heaven and earth... Le nekaj vrstic
pred tem pa (prav tako v Hamletu) najdemo verz, ki bi ga lahko označili
za neizrečeni moto pisanja Patricie Highsmith: There needs no ghost,
my lord, come from the grave Too tell us this. S tem ne nameravamo
zoperstavljati Patricie Highsmith zgornji vrsti fiction, na primer grozljiv-
ki v širšem pomenu besede. Vendar pa razlika tudi ni zgolj žanrska.
Vzemimo na primer konec pričujoče zgodbice:
Cez ustnice se ji je razlezel svetniški smehljaj in kdorkoli bi jo videl stati
tam v vratih, z obrazom obsijanim od svetlih plamenov, bi jo nedvomno imel
za lepo mlado žensko.
Ogenj je podtaknila na petih mestih in plameni so se zdaj stegovali navzgor
po hiši kakor petero prstov, toplih in migetavih, nežnih in božajočih. Lucille
se je nasmehnila in se krotila. Tedaj je cisterno, ki se je pregrela, na lepem s
topovskim pokom razneslo, da je jarka luč za hip obsijala celotno prizorišče.
Lucille je, kakor da bi bila čakala prav na to znamenje, samozavestno
stopila naprej.
»Zanrsko« nas ta opis presenetljivo spominja npr. na nekatere od-
lomke iz Kingove Firestarter. Ali pa na »gotski roman«, zaključni pri-
zori Rebecce na primer, ko služabnica zažge grad.
Zgodbe P. Highsmith so precej nenavadne, le težko pa bi za katero
rekli, da je »neverjetna«. Avtoričina genijalnost je prav v tem, da so
zgodbe — najsibodo še tako nenavadne — nG le >^>-psihološko<-< prepričljive,
da imajo nek zelo »verjeten«, naravnost grozljivo »domač« prizvok, tem-
več tudi vedno sledijo neki neizprosni logiki. Morda bi lahko na ravni
branja tovrstne literature ponovno reaktualizirali in dali nek drugačen
pomen znanemu obrazcu fetišistične utajitve: saj vem, da to ni res, pa
vendar verjamem, da je. Ce se prvi del te formulacije nanaša na bral-
čevo zavest, da vendarle bere fiction, pa bi v drugem lahko razbrali na-
mig, da ima resnica strukturo fikcije.
E 75
ALENKA ZUPANCIC
Več načinov je, kako brati Junakinjo. Vzemimo tu za izhodišče tisto
branje, ki se najbolj neposredno ponuja. Junakinja je prvovrstna »čase
history« — natanko v tistem smislu, v katerem se ta termin uporablja v
psihoanalizi.
O Lucillini preteklosti iz posameznih namigov zvemo, da je imela
noro mati, da je to vplivalo tudi na njeno »psihično počutje« (bila je
raztresena, negotova, nerodna, pozabljala je stvari,. ..), da je bilo njeno
dosedanje življenje precej ponesrečeno, tudi ravnali z njo niso najbolj
ljubeče. Vse to se Lucille zgosti v en temeljni stavek: I have failled.
Zgodba se pravzaprav lahko resno začne na podlagi psihiatrove na-
pake — tako v diagnozi, kot v terapiji. Diagnoze pravzaprav sploh ne
poda, kar pa zadeva terapijo, opremi Lucille z naslednjimi nasveti:
»Ce je imela tvoja mati težave z živci (strain), še ne pomeni, da ti ne bi
mogla biti normalna, tako kot je tvoj oče. In trdno sem prepričan, da si. Bistro
dekle si, Lucille ... Poišči si službo zunaj mesta ... sprosti se ... uživaj življe-
nje ... In pozabi na vse, kar je s tvojo družino v zvezi, še celo na hišo, v kateri
je živela ... Po letu dni na deželi...«
Lucille poskuša ubogati psihiatrov nasvet, najde si delo zunaj mesta
in si naloži pozabo vsega, kar je doživela v preteklosti, popolno »izolacijo«,
skratka, verjame v »čisti rez«, možnost ponovnega začetka iz nulte točke.
In znajde se v hiši svojih sanj, house of her dreams, pravi. Zaposli se
v hiši, ki ji s svojimi značilnostmi nikakor ne omogoča »pozabe«, tem-
več nasprotno, s tem, ko uteleša natanko dom njene fantazme, šele zares
sproži bolezen.
Vse je popolno. Ljubeči starši, pridni, prijazni in lepi otroci, idilična
hiša. In raj ni le hiša, v katero je prišla, tudi ime njenih lastnikov (Chri-
stiansen) daje slutiti božje kraljestvo na zemlji. Skratka, kot pravi Lu-
cille, »perfect children of the perfect house«. In seveda se postavi vpra-
šanje, ali je tudi ona perfect. Okrog te točke se osredinijo tri temeljne
komponente njene »patologije«, vsi njeni simptomi.
1)	Dobila je nekaj, česar si ni zaslužila. Dolg, ki se pojavi na tem
mestu, je na nek način neskončen. Christiansenovim se mora oddolžiti
za nekaj, česar ji, v »realnosti«, sploh niso dali (zanje je takšen odnos
do baby-sitter kar se da normalen, običajen), kar pa sama oceni za nepre-
cenljivo. Ta temeljni dispozitiv povzroči izgubo »distance«, profesional-
nega razmerja, na katerega Lucille nikakor noče pristati. To je moment,
ki zaznamuje Lucillino »predajo« nadjazu. Kar stori za Christiansenove
je mnogo, mnogo premalo, kar dobi od njih je mnogo, mnogo preveč.
Kar ne razumejo — ne razumejo, da bi za njihovo ljubezen žrtvovala
košček za koščkom svojega telesa, ne razumejo, kaj vse jim je še dolžna
(in zato ne vedo, bi lahko dodali, kaj vse jih še čaka).
2)	Lucillin brezmejni napor in trud v družini Christiansonovih pa
predstavlja še nekaj: način prisotnosti tega, kar bi rada za vsako ceno
pozabila. Mati je imela strain, bolezen živcev, je bila zdravnikova diag-
noza. Beseda, ki je Lucille navdajala z grozo, »Strain, it was, like a
thread, running through the generations« (eden izmed pomenov besede
strain je prav rod, družina, /rasna/ poteza, /dedno/ nagnjenje, dispozi-
cija). Prav ta možnost, da je strain (bolezen) tudi strain (družinska,
»unarna poteza«), je bila predmet pozabe, potlačitve. In »vrnitev potla-
76 E
-►strain«
čenega« je seveda prišla prav v podobi strain, saj je nadaljnji pomen te
besede natanko prizadevanje, trud, napor.
3) Tretji moment pa je povezan s tem, da je dom Christianovih
predstavljal realizacijo njene fantazme, iz česar je neposredno sledil
neizprosni imperativ: bodi na ravni svoje fantazme! Neznosna situacija
torej, ki je postavila Lucille v nenehno napetost, pritisk, z eno besedo,
spet strain.
Na to je Lucille odgovorila z neko drugo fantazmo, ki jo lahko be-
remo kot poskus »materializirati«, definirati to, kaj pravzaprav dolguje
in kaj mora torej v zameno storiti, da bo ta dolg odplačan. Ogrodje ji
ponudi njena priljubljena knjiga Ivanhoe. In ko se nato otroka igrata
»ujeto princeso« in njenega rešitelja, je fantazma rojena, Lucille se ne-
nadoma razodene:
Zdaj se ji je posvetilo! Tudi ona je bila kakor ti dobri vojaki, ujeti v gradu.
Grad je bil Howellova hiša v mestu (hiša, kjer je delala prej, op. p.). Nicky in
Heloise pa sta jo rešila iz nje. Zdaj se je lahko posvetila dobrim delom. Ko bi
se le hotelo kaj pripetiti...
... Ko bi se le zgodila katastrofa, huda nevarnost, v kateri bi se
lahko izkazala in junaško rešila otroke ter pri tem po možnosti žrtvovala
še kakšen košček sebe (v svojih fantazijah nastopa kot resno ranjena).
Žrtvovala bi svoje telo, vse, razen zavesti o tem, da Christiansenovi zdaj
končno razumejo in znajo ceniti njeno ljubezen in vdanost.
Od tod naprej stvari stečejo same od sebe. Lucille končno zažge hišo
in se s svetniškim nasmehom odpravi proti otroški sobi. Končno se bo
Christiansenovim oddolžila za vso srečo, ki jo je bila pri njih deležna in
končno bodo razumeli.
Razumeli kaj? Ustavimo se za trenutek pri tej (drugi) fantazmi,
katere paradigma je razmerje žrtev — rabelj — rešitelj. (Lucillina) želja,
ki se razkriva v tej fantazmi, ni enostavno želja rešiti žrtev pred rabljem.
Prvo, na kar moramo biti pri tem pozorni, je način te rešitve. Otroke bi
rešila tako, da bi sama postala žrtev (resno ranjena v spopadu z »rabljem«,
napadalcem). Toda hkrati je prav tako preenostavno reči, da je Lucillina
želja enostavno želja postati žrtev, kajti zakaj potem ves ta ovinek z
reševanjem prve žrtve? Temeljno sporočilo te operacije bi prej lahko
formulirali takole: daj mene namesto otrok, počni to z mano, namesto
z njima. In jasno je, pred čim Lucille rešuje žrtve in česa se nadeja
pri tej substituciji: natanko užitka. In čemu ovinek? — Ker je užitek
v sami poti do užitka, oziroma, ker lahko pride Lucille do užitka le tako,
da prestreže to, kar je namenjeno otrokom. In način, kako se Lucille
loti svojega podviga — če ne gre drugače, če Tisto noče priti »od zunaj«,
bo zanj posiìrbela sama — je v strogem smislu avtoerotičen. Lucille je
našla odgovor na strain, našla je način »čistega«, nepatološkega« uživa-
nja ter (p)ostala svetnica.
Toda, ali bodo Christiansenovi res razumeli?
Alenka Zupančič
E 77
KDO JE DELIL?
Ring Lardner
Vesta, to je prvič, odkar sva se poročila, da sva s Tomom s pravimi
prijatelji. Najbrž se vama zdi smešno, da vama pravim moja prijatelja,
ker se nismo še nikoli videli, ampak Tom je toliko govoril o vaju, kako
vaju ceni, in kako se veseli, da vaju bo videl, in sploh — no, ravno tako
je, kakor da bi vaju poznala vse življenje, tako kot on.
Saj imava tam svojo družbo, z njimi igrava bridge in greva plesat;
ampak konec koncev sva tam šele tri mesece, vsaj jaz, in ljudje, ki jih
poznaš toliko časa, no, ni ravno tako, kot da bi se poznali vse življenje, kot
vidva in Tom. Kolikokrat je Tom govoril, da ga ni denarja, ki ga ne bi dal,
da bi bil lahko s Helen in Arthurjem, in kako da se dolgočasi tam zunaj
samo z ubogo malo ženo in svojimi novimi prijatelji!
Arthur in Helen, Arthur in Helen — toliko govori o vama, da je prav
čudno, da še nisem ljubosumna; posebej nate, Helen. Vidva sta morala
biti res dobra prijatelja, ko sta bila majhna.
Skoraj vse njegove otroške knjige imajo spredaj tvoje ime — Thomas
Cannon in Helen Bird Strong. Res mora biti nekaj čudovitega zanj, da te
vidi! In zame prav tako. Samo pomislita, nazadnje sem le srečala čudovito
Helen in Arthurja! Morata mi oprostiti, da vaju kličem po imenih; ampak
vedno si vaju predstavljam tako, in enostavno ne morem reči gospod in
gospa Gratz.
Ne, hvala, Arthur; ne bom več. Moja meja je dva, in sem jo že pre-
segla, z dvema kokte j loma pred večerjo in temle zdaj. Ampak srečanje s
Tomovima najboljšima prijateljema je posebna priložnost. Stavim, da si
tudi Tom želi, da bi lahko proslavil, ali ne, dragi? Saj bi lahko, če bi le
hotel, a ko se enkrat za nekaj odloči, ga nič na svetu ne more prepričati.
Tom ima močnejšo voljo kot kdorkoli, ki sem ga kdaj poznala.
Res se mi zdi čudovito, da že tako dolgo ne pije več; nekdo, ki je imel
navado — no, saj vesta prav tako dobro kot jaz; morda še celo bolje, ker
ste bili svoje čase toliko skupaj, jaz pa vem samo to, kar mi je sam pove-
dal. Povedal mi je, kako je nekoč v Pittsburghu — Dobro, Tomie; nič več
ne bom rekla. Ampak zdaj je vsega konec, hvala bogu! Niti kapljice več,
odkar sva poročena; cele tri mesece! In pravi, da za vedno, ali ne, dragi?
Saj ne, da bi imela kaj proti ljudem, ki pijejo — če imajo mero. Ampak saj
vesta, kako je s Tomom! Zmeraj gre do konca, karkoli počne. Kot je včasih
pri športu —
E 79
RING LARDNER
2e prav, dragi; ne bom te spravljala v zadrego. Saj vem, da ne maraš
biti v središču pozornosti. Je pa grozno, da se ne moreš pohvaliti z lastnim
možem; vse, kar dela, ali kar je kdaj delal, se mi zdi čudovito. Je tako
samo zato, ker še ni dolgo, kar sva se poročila? Ali se tudi tebi Arthur zdi
tak, Helen? Se? In poročila ste se pred štirimi leti, ni tako? In pobegnila
si od doma, kaj ne? Vidiš, vse vem o tebi.
Oh, mene čakate? Ali vlečemo za partnerja? Zakaj ne bi igrali po
družinah? Ni mi tako nerodno, če naredim kaj neumnega, ko igram s To-
mom. Nikoli se ne pritožuje, čeprav me včasih prav grdo pogleda. Ampak
zadnje čase ne prav pogosto; ne delam več tako trapastih napak, kot sem
jih včasih. Zdaj sem kar dobra, ali ne, Tom? Najbolje, da pritrdiš, ker če
nisem, si sam kriv. Vesta, Tom me je moral učiti igrati. Do zaroke sploh
nisem kartala! Pomislita! Verjetno sem bila najprej precej obupna, ampak
Tom je bil res zlat, tako potrpežljiv! Saj vem, da je mislil, da se ne bom
nikoli naučila, ampak sem te preslepila, ali ne, Tommie?
Ne, res, raje igram, kot delam skoraj karkoli drugega. Ampak saj nam
boš kaj zapela, ali ne, Helen? Mislim, čez nekaj časa. Tom ne more prehva-
liti tvojega glasu, in komaj čakam, da ga slišim.
Za kaj igramo? Ja, penny je čisto v redu. Tam navadno igramo za
pol centa na enega in za penny na družino. Ampak penny na enega je tudi
v redu. Saj zdaj si lahko privoščiva, ne, dragi? Tom vama ni povedal o
povišanju. Bil je — Dobro, Tommie; saj bom tiho. Vem, da ne maraš, da
se govori o tebi, ampak tvoja žena si ne more kaj, da se ne bi vsaj malo
ponašala s tabo. In verjetno tvoja najboljša prijatelja tudi zanimajo tvoje
zadeve, kajneda?
Ampak Tom je najbolj skrivnosten človek, kar sem jih kdaj spoznala.
Prepričana sem celo, da tudi meni ne zaupa vsega! A tega ni veliko. Na-
vadno takoj opazim, da mi nekaj skriva, in potem vztrajam, dokler ne
prizna. Večkrat pravi, da bi morala biti odvetnik, ali detektiv, ko znam
tako izvleči stvari iz ljudi. Kaj ne, Tom?
Na primer, nikoli ne bi vedela, kaj se mu je zgodilo s tistimi groznimi
nogometaši na Yaleu, če ga ne bi naravnost prisilila, da mi pove. Ali nista
vedela za to? Ne, Tom, povedala bom Arthurju, tudi če mi boš zameril.
Vem, da te bo zanimalo, Arthur, ne samo zato, ker si Tomov prijatelj,
ampak zato, ker si sam tako slaven športnik. Skratka, kako je že bilo, Tom?
Moraš mi pomagati. No, če bo kaj narobe, me popravi.
Torej, Tomovi prijatelji na Yaleu so zvedeli, kako dober igralec je bil
v srednji šoli, in so ga pripravili, da je poskusil priti v deveterico Yalea.
Tom je vedno igral krilo. Za krilo moraš biti dober tekač, in Tom je lahko
tekel izredno hitro. In še vedno lahko. Ko sva bila zaročena, sva večkrat
tekmovala, in nagrada je bila — 2e dobro, Tommie, ne bom izdajala naji-
nih skrivnosti. Kakorkoli že, premaga me kot za šalo.
Torej, na Yaleu je hotel igrati na krilu, šlo mu je zelo dobro, in drugi
v moštvu so rekli, da bo iz njega še pravi čudež, in potem so imeli nekega
dne trening in Tex Jones, ne, Ted Jones — to je glavni trener — je Toma
nadrl, da je zgrešil znak, in Tom je dokazal, da se moti Jones, ne pa on,
česar mu Jones ni nikoli odpustil. Uspelo mu je, da Tom ni več igral na
krilu, ampak ga je dal v napad ali na rob ali kaj podobnega, kjer ni
mogel narediti ničesar, in mu hiter tek ni prav nič koristil. Tomu je postalo
jasno, da ga Jones ne more, in je odnehal. Da ni bilo to, Tom? No, nekaj je
že moralo biti.
80 E
KDO JE DELIL?
Oh, kaj čakate name? Oprostite. Kaj si licitirala, Helen? In ti, Tom?
Si ji kontriral? In Arthur je predal naprej? No, pa poglejmo. Ko bi se vsaj
spomnila, kaj to pomeni. Vem da včasih, ko podvoji, misli eno stvar, včasih
pa drugo. Ampak zmeraj pozabim, katera je katera. Naj pomislim; kontriral
je dva pika, ne? Kar pomeni, naj kar prepustim, če kaj vem. Ah, predam
naprej. Joj, oprosti, Tommie! Saj sem vedela, da bo narobe. Res mi je
žal. Mogoče ju bova pa vseeno premagala. Kdo pride ven?
Zdaj bom nehala govoriti in se bom posvetila igri. Ni ti treba tako
gledati, Tommie. Lahko utihnem, če se potrudim. Samo nekako težko se
je skoncentrirati, če si, no, razburjen. Ne samo, da sem srečala vaju, tudi
potovanje me vedno razburi. Na najinih medenih tednih sem bila narav-
nost grozna, ampak konec koncev morajo medeni tedni vsakogar narediti
živčnega. Nikoli ne bomo pozabila, kako sva prišla v hotel v Chicagu —
V redu, Tommie, saj ne bom. Lahko pa povem, kako je bilo, ko sva srečala
Bakerjeve.
To sta zakonca približno najinih let, poznam ju že od nekdaj. Bila sta
zadnja na svetu, ki bi si ju želela videti, pa sva naletela nanju na State
Street in potem sta vztrajala, naj prideva v njun hotel na večerjo, in pred
večerjo sta naju povabila gor v svojo sobo in Ken — to je gospod Baker
—	Ken je pripravil nekaj koktejlov, čeprav jaz nisem hotela ničesar, Tom
pa ni pil alkohola. Rekel je — medeni tedni so pa res pravi čas, da se ne
pije! je rekel Ken.
»■Ne zavajaj ga, Ken,« sem rekla. »Tom ne pije kot ti ali Gertie ali mi
drugi. Ko enkrat začne, ne neha.« Gertie je gospa Baker.
Ken pa je rekel, le zakaj naj bi nehal, in jaz, da obstaja dober razlog
za to, ker mi je obljubil, da bo nehal, in ko sva se poročila, mi je rekel, če
ga kdaj koli vidim s pijačo, mi je lahko jasno, da —
Kako se je igra končala? Dva več? No, hvala bogu da se ne piše dvoj-
no! Oh, pa se, ali ne? Ker je Tom kontriral, in jaz sem prepustila. Kako
grdo od mene! Dragee, če mi lahko oprostiš, ti obljubim, da bom od zdaj
naprej res pazila! Kaj pa s temi? Saj res, Arthur j eve so.
Govorila sem o Bakerjevih. Končno je Ken spoznal, da Toma ne bo
pripravil do tega, da bi pil, in je nejevoljen odnehal. Ampak predstavljajta
si, da sva ju srečala na medenih tednih, ko nisva hotela videti nikogar! Saj
tako je verjetno z vsemi, razen če nista eden drugemu že odveč, in midva
si gotovo nisva bila, kajne, Tommie? In si še vedno nisva, ali ne, dragi?
In si tudi nikoli ne bova. Ampak bolje, da govorim samo zase.
Na! Spet govorim! Morata razumeti, da sva prvič z nekom, do kogar
nama res kaj je; hočem reči, vidva sta Tomova najboljša prijatelja, in res
je lepo, da se lahko pogovarjam z nekom, ki ga že dolgo pozna. Ljudje tam
zunaj, s katerimi se druživa, so skoraj tujci, in ne govorijo o ničemer razen
o sebi in o tem, koliko zaslužijo njihovi možje. Z njimi se ne moreš pogo-
varjati o stvareh, ki so pogovora vredne, kot na primer knjige. Jaz sem
nora na knjige, ne verjamem pa, da polovica žensk, ki jih poznava tam,
sploh zna brati. Ali pa enostavno ne berejo. Ce omeniš kakšen res dober
roman, recimo Crni hiki, mislijo da se delaš poduhovljenega.
Rekel si brez aduta, ali ne, Tom? In Arthur je predal naprej. Pa po-
glejmo; ko bi vsaj vedela, kaj naj naredim. Nobene dolge barve nimam —
grozno! Samo trenutek. Ko bi vsaj kdo lahko — vem, da bi morala vzeti
—	ampak — ah, dalje. Joj, Tom, tako slabe igre še nisi videl, ampak res
ne vem, kaj bi lahko naredila.
E 81
RING LARDNER
Resnično imam obupne karte! Popolnoma verjamem v pregovor »Ne-
sreča v kartah, sreča v ljubezni«. Kdor si ga je izmislil, je najbrž mislil
name. Ne upam si jih položiti, dragi. Kar vem, da boš rekel, da bi morala
kaj narediti. No, tukaj so! Naj vidimo tvoje karte, Helen. O, Tom, ona —
ampak saj ne smem povedati. Kakorkoli že, jaz sem trapa. To mi je v
tolažbo. Ničesar ne morem pokvariti, ko pa sem trapa. Mislim, da Tom
dostikrat licitira preveč, torej bom trapa in ne morem narediti nobene
neumnosti. Ampak pri tem sem dosti boljša kot prej, ali nisem, dragi?
Helen, mi lahko poveš, kje si dobila obleko? Pri Crandall and Nelson's?
Slišala sem zanje, a baje so blazno dragi. Seveda ne moreš pričakovati, da
bi dobil tako obleko zastonj. Moram si kupiti nekaj stvari, medtem ko sem
tu, in verjetno je najbolje, da grem k njim, če stvari niso tako strašno
drage. Niti ene nove stvari nimam, odkar sem se poročila, in tole nosim
kar naprej, da je še videti več ne morem.
Tom me vedno priganja, naj kupujem obleke, a nekako ne morem
sprejeti, da bi zapravljala denar nekoga drugega, čeprav sem prej zaprav-
ljala očetov denar, ampak to je drugače, ali se vama ne zdi? Sicer pa
sprva niti nisva imela kaj dosti zapravljati, ali ne, dragi? Ampak zdaj, ko
sva dobila povišanje — prav, prav, Tommie, niti besedice več.
Ah, že vesta, da so hoteli, da bi Tom kandidiral za župana? Tom mi
namiguje, naj bom tiho, ampak res ne vem, zakaj naj bi tega ne izvedela
njegova najboljša prijatelja. Njima je vendar jasno, da nisva bahača,
Tommie. To se mi zdi resnično priznanje; saj je tam živel komaj nekaj
več kot eno leto. Izvedela sva nekega večera, ko sta bila pri nama Guthri-
ejeva in smo igrali bridge. Gospod Guthrie — namreč A. L. Guthrie —
je tam eden največjih lesnih trgovcev. On je lastnik — kaj vse je že nje-
govo, Tom? Oh, oprosti. Kakorkoli že, ima miljone. Vsaj sto tisoče, no.
Z ženo sta bila pri naju, igrali smo bridge. Ona je prava čudakinja!
Na prvi pogled bi si mislila, da je hišnica ali kaj takega; oblači se prav
grozno. No, tisti večer je imela — dejansko bi lahko prisegla, da je bila
tisto nosečniška obleka, in to brez potrebe. 2e ko sem jo prvič srečala —
saj tega se sploh ne da opisati. Naredila pa je Bryn Mawr in njena družina
je ena najstarejših v Philadelphiji. Človek ne bi verjel!
Pri igranju bridgea sta z možem neznansko smešna. Po njegovem kon-
vencije sploh niso potrebne; pravi, da bi igralci lahko enostavno povedali
eden drugemu, kaj imajo. In tako se sploh ne ozira na, kako se jim že reče,
informativne kontre, in kar je še takega. Ona pa igra vse konvencije, in
potem si lahko kar predstavljata, kako se ujemata. Borba! Ne ravno borba,
no, ampak prepiranje. Se pravi, on se prepira. Za tistega, ki igra z njima,
je strašno neprijetno. Res, če bi Tom meni rekel kaj takega, kar gospod
Guthrie govori svoji ženi, potem — ali nista grozna, Tom? Oh, oprosti!
Bila je prva ženska v Portlandu, ki me je prišla obiskat, in to se mi
je zdelo zelo lepo od nje, čeprav bi potem, ko sem jo videla na vratih, lahko
prisegla, da je akviziterka ali mogoče kuharica, ki išče delo. Oblečena je
bila v — saj se ne da opisati. Je pa lepo od nje, da je prišla, saj je ena
pravih ljudi tam, jaz pa — no, to je bilo še preden je Tom postal podpred-
sednik. Kaj? Oh, še sanjalo se mi ni, da vama ni nikoli pisal o tem!
Ampak gospa Guthrie se je obnašala, kot da je zanjo velika čast, da
me pozna, in meni je všeč, če se ljudje tako obnašajo, tudi kadar vem.
da je vse skupaj ništrc. Ali ni dober izraz, »ništrc«? To je rekel nek moški
v varieteju v Portlandu, v ponedeljek zvečer, preden sva odšla. Bil je
82 E
KDO JE DELIL?
komik — Jack Brooks ali Ned Frowley, ali nekaj takega. Pomeni pa —
saj ne vem, kako bi opisala. Prvih nekaj minut je bilo grozno. Ona je naj-
tišja oseba, kar sem jih kdaj srečala, jaz sama pa sem tudi precej zadržana
pred tujci. Kaj se režiš, Tommie? Kadar ljudi ne poznam, sem zadržana.
Mogoče ne ravno zadržana, pač pa — zadržana, no.
To je bilo nekaj najbolj neprijetnega, kar sem kdaj doživela. Nobena
od naju ni mogla spregovoriti, in jaz sem se komaj zadrževala, da se ni-
sem začela smejati temu, kar je imela na sebi. Saj ko jo spoznaš, ti njene
obleke niso več mar, čeprav te ves čas mika, da bi rekel, kako bi bilo
bolje — In njeni lasje! Bridge pa igra sijajno, dosti bolje od moža. On
torej noče igrati konvencij. Pravi, da je tako, kot bi ti povedal, kaj ima
kdo v roki. In med igro se obupno prepirata. Se pravi, on se. Ona je pri-
jazna in tiha, in zame je prava skrivnost, kako sta se ta dva lahko zalju-
bila. Pa saj — ali ne obstaja pregovor ali reklo ali nekaj takega, o podob-
nostih, ki se odbijajo? Ali pa je ravno obratno?
Ampak hotela sem povedati, kako sta tadva predlagala, da bi bil Tom
župan. Oh, Tom, samo dve premalo? Ce mene vprašaš, je to odlično. Z
mano si nisi dosti pomagal, in Helen je imela — le česa nisi imela, Helen?
Imela si asa, križevega kralja . .. Ne, Tom je imel kralja. Ne, Tom je imel
kraljico. Ali pa je bil pik? In ti si imela srčevega asa. Ne, tega je imel
Tom. Ne, ni. Kaj si vendar imel ti, Tom? Ne vem točno, na kaj si licitirah
Jaz sem bila seveda obupna, ampak — to vendar ne vpliva.
Kaj sem že govorila? Saj res, o gospodu in gospe Gurthie. Zanimivo,
da sta se tadva poročila, ko pa se v vseh pogledih tako i-azlikujeta. Se
nikoli nisem videla dveh ljudi s tako različnim okusom. Na primer, go-
spod Gurthie je nor na avtomobile, gospa Gurthie pa jih sploh ne pre-
naša. Vsak trenutek, ki ga prebije v avtu, ji je muka. On se rad zabava
—	ples, golf, ribolov, predstave, take stvari. Nje ne zanima nič drugega
kot delo v cerkvi in delo pri bridgeju.
,Delo pri bridgeju'. Mislila sem bridge, ne delo pri bridgeu. Kaj ni
smešno? In vendar se dobro ujemata; se pravi, kadar ne igrata kart ali
delata česa drugega skupaj. Je pa čudno, da sta se ravno tadva našla.
Čeprav bi rekla, da skoraj ni zakonskega para, ki bi se v čem strinjal.
Pa poglejta mene in Toma — človek bi mislil, da sva ustvarjena
eden za drugega. Zdi se, da o vsem misliva povsem enako. Se pravi, sko-
raj o vsem. Stvari, pri katerih se ne ujemava, so drobne zadeve, ki niso
pomembne. Kot glasba. Tom je nor na jazz in blues in plesno glasbo.
Obožuje Irvinga Berlina in Gershwina in Jacka Kearnsa. Na radiu vedno
posluša take stvari, meni pa so všeč samo resne, klasične stvari kot »Hu-
moreska« in »Indijanske ljubezenske«. In potem predstave. Tom je nor na
Eda Wynna, jaz pa na njem ne vidim ničesar. Ze samo to, Jcako se smeji
lastnim šalam, je dovolj, da se mi upre. Ce se že odločim, da bom za-
pravila nekaj časa in denarja za gledališče, si želim videti nekaj dobrega
—	'Norec' ali pa 'Bliskanje'.
In kar zadeva hrano. Tom vztraja, oziroma je vztrajal, pri obilnem
zajtrku — sadje, žitarice, jajca, prepečenec in kava. Jaz pa hočem le malo
sadja, in prepečenec in kavo. Mislim, da je to za človeka dosti bolje. To
je torej eno, česar sem ga odvadila — njegovih obilnih zajtrkov. In drugo,
kar je počel takoj po poroki — kakor hitro je prišel iz pisarne domov, se
je sezul in obul copate. Prepričana sem, da se človek ne bi smel zanema-
riti samo zato, ker je poročen.
E 83
RING LARDNER
Najhuje od vsega pa je bilo s pižamo! Pa kaj potem, Tommie? Heleni
in Arthurju je vseeno. In jaz mislim, da je prav smešno, da si ti tako
staromoden. Vesta, Tom je nosil spalno srajco, vse dokler ga nisem od-
vadila. In to je bila bitka, meni že lahko verjameta! Morala sem mu
zagroziti, da ga bom pustila, če si ne kupi pižame. Kako je bil besen. In
zdaj se jezi, da sem povedala, kajne da se, Tommie? Nisem si mogla
pomagati. Zdi se mi tako smešno, v današnjih časih. Upam, da je Arthur
ne nosi; spalne srajce, mislim. Saj je ne, Arthur? Se mi je zdelo, da ne.
Oh, čakate mene? Kaj si rekel, Arthur? Dve kari? Kaj neki bi to
pomenilo. Kadar Tom licitira dve, pomeni, da nima visokih. Me pa res
zanima — ampak saj ne moreš imeti — sveta nebesa! Le kaj govorim!
Verjetno bo najbolje, da sem tiho in predam naprej.
Kaj sem že nameraval povedati? Nekaj o — oh, sem vama že poveda-
la, da Tom tudi piše? Se sanjalo se mi ni, da ima te vrste talent, dokler
nisem nekoč po poroki pospravljala njegove stare papirje in take reči.
in naletela na pesem, ki jo je napisal, neko žalostno, sentimentalno pes-
mico! Seveda je bilo že dolgo, odkar jo je napisal; datum je bil izpred
štirih let, dosti pred tem, ko je srečal mene, tako da nisem bila preveč
ljubosumna, čeprav je bila o nekem drugem dekletu. Nisem vedela, da
sem jo našla, kajne da ne, Tommie?
Ampak to ni tisto, kar sem mislila. Napisal je tudi zgodbo, in jo poslal
štirim različnim revijam, a so jo vse poslale nazaj. Čeprav jaz pravim, da
to še nič ne pomeni. Ce samo pogledaš, kaj vse natisnejo, no prosim,
prava čast, da jim tvoje niso všeč. Edino to je, da je Tom toliko delal na
njej, cele noči je pisal in popravljal; je pa }e razočaranje, da so mu jo
zavrnili.
Zgodba govori o dveh moških in dekletu, skupaj so odraščali, in eden
od moških je bil izredno priljubljen in bogat in lep in dober športnik —
moški kot Arthur. No, Arthur! Kaj praviš k takemu opisu? Drugi je bil
samo običajen moški, ki ni imel kaj dosti denarja, ampak očitno ga je
imelo dekle rajši in obljubila je, da ga bo čakala. Tako je ta začel delati,
da bi zaslužil toliko, da se prebije čez Yale.
Drugi, bogati moški, je šel na Princeton, bil je prava senzacija kot
športnik in sploh, in fakulteto je imel končano dosti pred svojim prija-
teljem, ker je moral ta prej služiti denar. In bogati moški je hodil za
dekletom, naj se poroči z njim. Ni vedel, da je obljubila drugemu. Kakor-
koli že, naveličala se je čakati tega, s katerim je bila zaročena, in je po-
begnila z drugim. Na koncu zgodbe moški, ki ga je pustila, pričaka par
ob vrnitvi domov in se pretvarja, da je vse v najlepšem redu, čeprav
sta mu stria srce.
Kaj zardevaš, Tommie? Ni ti treba biti nerodno. Po mojem mnenju
je bila zelo dobro napisana, in če bi imeli uredniki kaj pojma, bi jo spre-
jeli.
Sploh pa ne verjamem, da pravi uredniki vidijo pol zgodb, ki jim jih
pošljejo. Pravzaprav sem prepričana, da jih ne. Imeti moraš ime ali pa
zveze, da ti kaj objavijo. Ali pa objavo plačati reviji. Ce si Robert Cham-
bers ali Irving R. Cobb, bodo seveda natisnili vse, kar napišeš, naj bo
dobro ali slabo. Ce pa si neznan kot Tom, nimaš pogojev. Tvojo zgodbo
držijo v predalu dovolj dolgo, da misliš, da se ukvarjajo z njo, potem pa jo
pošljejo nazaj z obrazcem, v katerem piše, da ni primerna za njihovo re-
vijo, in niti ne povejo zakaj.
84 E
KDO JE DELIL?
Se spomniš tistega gospoda Hastingsa, Tom, ki sva ga srečala pri
Hammonds'. On je pisatelj, in se spozna na to. Povedal mi je, kaj se mu
je zgodilo pri neki reviji; ne ;spomnim se, pri kateri, ampak bila je ena
večjih. Napisal je zgodbo in jim jo poslal, oni pa so jo poslali nazaj, češ
da-je ne morejo uporabiti.
No, nekaj časa za tem je bil gospod Hastings v hotelu v Chicagu, ko
je strežnik hodil po avli s pozivom za gospoda — ne spomnim se imena,
ampak šlo je za urednika revije, ki je zavrnila zgodbo, Rungle, ali Byers,
ali nekaj takega. Tako je bil ta človek, kakorkoli se je že pisal, dejansko
tam in se je odzval, nakar je šel gospod Hastings k njemu, se predstavil
in mu povedal za zgodbo, ki jo je poslal njegovi reviji; moški pa je
rekel, da se ne spominja ničesar. Pa je bil urednik! Seveda je nikoli še
videl ni. Nič čudnega, da Tomovo zgodbo kar naprej vračajo!
Rekel je že, da jo bo nehal pošiljati, in zadnjič jo je hotel kar raz-
trgati, pa sem ga pregovorila; saj iahko kdaj še srečava koga, ki ve, kako
te stvari tečejo, in lahko uredi pogovor s kakšnim pomembnim urednikom.
Prepričana sem, da je samo vprašanje zvez. Pri nekaterih stvareh, ki
pridejo v revije, imaš občutek, da so jih spisali urednikovi prijatelji ali
sorodniki, ali nekdo, ki ga niso hoteli prizadeti. Medtem ko "Tom res zna
pisati !
Ko bi se vsaj spomnila tiste njegove pesmi, ki sem jo našla. Nekoč
sem se je naučila na pamet, ampak — čakajte malo! Zdi se mi, da jo še
znam! Daj no mir, Tommie! Le komu lahko škodi? Nekako takole gre:
Da vedno njen sladak napev
bo pel le meni, sem verjel;
in da (o, misli blažene!)
res moje je dekle!
Obljube pa so le, se zdi,
zato, da se jih ne drži.
Naj me brez sanj zagrne noč.
Dekle, ah, šlo je proč!
Kaj ni lepa. Napisal jo je pred štirimi leti. Ampak, Helen, napačna
karta! In, Tom, to je vendar whisky! Pa si rekel — Ampak, Tom!
Prevedla Irena Androjna
E 85
ROJSTVO IDEALA-JAZA
IZ DVOJNEGA ZRCALJENJA
Znameniti otrok iz Andersonove pravljice, ki z nedolžno odkritostjo
reče, da je cesar nag, je praviloma omenjan kot zgled sproščajoče besede,
ki nas osvobodi morečega pretvarjanja in prisili, da se soočimo z dejan-
skim stanjem stvari. Kar pri tem spregledamo, je, da ima za neko inter-
subjektivno mrežo takšna kretnja praviloma katastrofične posledice: mi-
slimo, da se bomo znebili zgolj nepotrebne maske, ko pa javno rečemo,
da je cesar nag, naenkrat — prepozno — opazimo, da smo zgubili mnogo
več, da se je razkrojila sama skupnost, katere člen smo bili. Zato bi ne-
mara veljalo obrniti običajni hvalospevni pristop in otroka iz Andersonove
pravljice raje dojeti kot prototip nedolžnega čvekača, ki nevede in nehote
sproži katastrofo s tem, ko javno izreče tisto, kar mora ostati neizrečeno,
če naj se ohrani obstoječe intersubjektivno razmerje. Lardnerjeva zgod-
bica je pripoved o takšnem čvekaču. V čem je skrivnost njene učin-
kovitosti?
Ce dogajanje v nji opišemo »objektivno«, ne gre za nič posebnega.
Dva prijateljska para — pripovedovalka in njen mož Tom, Helen in Arthur
— preživijo skupen večer ob bridžu. Pripovedovalka se je pred kratkim
poročila s Tomom in ne pozna njegove preteklosti: da je bil pred leti
travmatično zaljubljen v Helen in ona vanj, da pa sta se zaradi nespo-
razuma razšla in se je nato Helen iz obupa poročila z Arthurjem; Tom
je skušal svoj obup potolažiti tako, da je napisal zgodbo in pesmi, v
katerih je obnovil svojo prigodo in opeval svojo zgubljeno ljubezen. Pri-
povedovalka, ki je med Tomovimi papirji naletela na te njegove literarne
poskuse, o tem med igro bridža v neobveznem blebetu podrobno pripo-
veduje zbrani družbi, ne da bi opazila, da je s tem izrekla tisto, kar
mora ostati neizrečeno, in tako povzročila katastrofo. (Paranoidna inter-
pretacija zgodbe bi kajpada bila, da je pripovedovalka zanalašč zaigrala
naivko in sprožila katastrofo, da bi se tako maščevala možu, ker je zares
ne ljubi.) Zgodba se konča v trenutku, ko katastrofa izbruhne na dan,
se pravi, ko pripovedovalka opazi, da je nekaj hudo narobe.
Nič posebnega torej. Ves učinek zgodbe pa je v njeni pripovedni
perspektivi, v tem, da je v celoti napisana kot monolog pripovedovalke,
njeno klepetanje med igro, da smo torej strogo omejeni na njeno per-
E87
SLAVOJ ZIZEK
spektivo. Prav lahko si namreč zamislimo nasproten postopek: isto zgod-
bo, napisano iz perspektive Toma, ki trepeta od strahu in nelagodja, ko
opazuje, kako se njegova klepetava žena bliža »nevarnim vodam«; Lar-
dner pa se prav nasprotno omeji na osebo, ki je nehote in nevede VZROK
groze, in katastrofe ne pokaže neposredno, ampak jo evocira v »off
champ«, tako, kot se zrcali na obrazu svojega vzroka. V tem je pripo-
vedno mojstrstvo zgodbe: čeprav smo strogo omejeni na perspektivo ne-
dolžnega čvekača, smo hkrati — kot bralci — v položaju hitchcockovskega
»človeka, ki preveč ve«, se pravi, ki ve, da se čvekačeve besede vpisujejo
v okvir, znotraj katerega pomenijo katastrofo. Naša groza je strogo so-
visna z našo omejitvijo na perspektivo nedolžneža, ki o grozi tja do konca
nič ne sluti. In v tem je razcepljenost subjekta označevalca, kot jo raz-
vije Jacques Lacan: da je subjekt, ki govori, razcepljen na nedolžnost
svojega imaginarnega doživljanja (pripovedovalka čveka v prazno, misleč,
da je na ravni neobvezne konverzacije) in na povsem drugo težo, ki jo
njegove besede prejmejo v polju velikega Drugega, t. j. skozi način, kako
so vpisane v intersubjektivno razmerje — »resnica« nedolžnega klepeta
je intersubjektivna katastrofa. Lacanova poanta je preprosto v tem, da se ti
dve ravni nikoli ne moreta ujeti, da je razcep tu ireduktibilen: subjekt
per definitionem ne more obvladati učinkov svoje besede, igro vodi ve-
liki Drugi in ne on sam.
Gre torej za razcep med Imaginarnim in Simbolnim; Lardnerjeva
zgodba nam omogoči dojeti, kako sta Imaginarno in Simbolno medseboj-
no »speta« skozi ustroj dvojnega zrcaljenja. Omejitev perspektive na pri-
povedovalko kot vzrok katastrofe namreč implicira dvojno zrcaljenje: naš
pogled ni omejen na to, kako se njena dejanja zrcalijo v očeh tistih, ki
jih prizadevajo, ampak je omejen na to, kako se učinek, ki ga imajo njena
dejanja na okolje, — torej »zrcaljenje« njenih dejanj v okolju — nazaj
zrcali v njej sami. In prav ta dvojna refleksija proizvede Simbolno —
kako?
Zadevo si najlaže predstavimo, če izhajamo iz dialektike »sprevrnje-
nega sveta« ob koncu razdelka o zavesti v Heglovi Fenomenologiji duha.
Hegel tu najprej razvije krščansko pojmovanje Onstrana kot sprevrnje-
nega Tostrana (tu vladajo krivica, nasilje, pohota. Tam bo dobrota po-
plačana . ..), nato pa pokaže, kako je sprevrnjenost zmerom dvojna, se
pravi, kako je tisti »prvi« svet, ki ga sprevrne sprevrnjena zrcalna po-
doba, zmerom že sam v sebi sprevrnjen. Zgled tovrstne dvojne sprevr-
njenosti je satirično karikiranje, denimo Gulliverjeva potovanja, kjer
Swift upodobi niz sprevrnitev nam znanega »normalnega« sveta: znaj-
demo se v Liliputu, kjer so ljudje pritlikavi v primerjavi z nami; v svetu
velikanov; v svetu, kjer ljudje živijo v hlevih ter strežejo konjem ... Ni
nam težko uvideti, v čem je tukaj dvojna sprevrnjenost: jasno je. da
pisec skozi sprevrnjeno podobo imaginarnega — zamišljenega — sveta v
karikirani obliki prikazuje in smeši slabosti našega lastnega, »normal-
nega« sveta. Sporočilo Swifta je, da je že naš svet »sprevrnjen«: ob
tem, ko človek streže konju, naj bi nam prišla do zavesti nečimernost
človekovega rodu v nasprotju s preprosto plemenitostjo konjev; ob Lili-
putancih naj bi se zavedali majhnosti in ničevosti človekovih navad, itd.
Prav ob tem zgledu lahko v čisti obliki zajamemo funkcijo Ideala-
-Jaza oziroma simbolne identifikacije v nasprotju z imaginarno identi-
fikacijo: simbolna identifikacija je identifikacija s tisto idealno točko, od
88 E
ROJSTVO IDEALA-JAZA IZ DVOJNEGA ZRCALJENJA
koder se subjekt gleda, da si je gnusen, da se mu lastno življenje zazdi
ničev, nečimrn spektakel. Očitno je namreč, da Swift pripada »ljudomrzni«
tradiciji angleškega humorja, ki temelji na gnusu nad življenjem kot
takim, nad substanco uživanja. Ideal-Jaza je prav ta virtualna točka —
tretja točka, različna tako od »dejanskega-« življenja kot od njegove iro-
nično-karikirane sprevrnjene upodobitve — od koder se samo »normalno«
življenje prikaže kot nekaj spre vrnjenega. Ta točka je, kot že rečeno,
virtualne narave, saj ni nikjer upodobljena: ni niti to, kar jaz vidim (»nor-
malna« realnost), niti način, kako me drugi vidi (»realna« sprevrnjena
podoba »normalnega« sveta), ampak je način, kako jaz vidim, da me
Drugi vidi (kako se jaz, »normalen« človek, vidim skozi Liliputance, itd.).
V tem smislu je ta točka strogo simbolne narave, saj je neumestljiva v
dualno-zrcalno rSZrnerjG » realnosti« in njene sprevrnjene podobe: če ne
prištejemo zraven te tretje točke Ideala-Jaza, potem postane povsem ne-
razumljivo, kako lahko sprevrnjeno prikazovanje našega »normalnega« sve-
ta deluje kot kritika oziroma ironično zavračanje samega tega »normal-
nega« sveta, t. j. kako lahko naše prikazovanje nekega tujega sveta, ki
je nasprotje našemu, deluje kot radikalna potujitev našemu svetu.
S tem pa smo že proizvedli ključ za učinkovitost Lardnerjeve zgod-
bice: ves njen učinek temelji na tem, da smo skozi dvojno zrcaljenje
mi sami, bralci, postavljeni v položaj Ideala-Jaza pripovedovalke — njeno
narcisoidno, samozaverovano blebetanje zmoremo umestiti v intersubjek-
tivno simbolno mrežo in tako opaziti njegovo grozo. Heglovsko rečeno:
mi, bralci, smo njen »Na-sebi ali Za-nas«.
Slavoj Žižek
E 89
POROKA IZ KORISTOLJUBJA
Somerset Maugham
Iz Bangkoka sem odplul v razmajani štiristo- ali petstotonski ladjici.
Zanikrni salon, ki je služil tudi kot jedilnica, je imel po dolžini dve ozki
mizi z vrtljivimi stolci na obeh straneh. Kabine so bile v podpalubju in vse
neznansko umazane. Po podu so se sprehajali ščurki, in najsi je človek še
tako spokojne čudi, si ne more kaj, da se ne bi stresel od gnusa, ko si gre k
umivalniku umit roke, pa iz njega mirno prileze velikanski primerek te
golazni.
Cijazili smo se zdolž reke, široke, lenobne in prijazne, in njeni zeleni
bregovi so bili posuti z gručami kočic tik ob vodi. Prečkali smo pregrajo
in pred mano se je odprlo modro in mirno morje. Pogled nanj in njegov
vonj sta me navdala z zanosom.
Na polubo sem odšel že zgodaj zjutraj in kmalu odkril, da me je za-
neslo med najbolj nenavadno zbirko osebnosti, kar sem jih kdaj srečal. Tu
so bili dva francoska trgovca in belgijski polkovnik, italijanski tenorist,
ameriški lastnik cirkusa s svojo ženo in upokojen francoski funkcionar s
svojo. Lastnik cirkusa je bil družaben človek, kot se temu reče, potemtakem
človek, ki od njega — pač glede na svoje razpoloženje — bodisi bežiš ali pa
se z njim spoprijateljiš, vendar je meni življenje v precejšnje veselje, zato
še ni minila ura, odkar sem se vkrcal, ko sva že vrgla kocke za pijačo in mi
je razkazal svoje živali. Bil je precej majhen in debel mož in njegova bela,
četudi ne najbolj čista srajca je zarisavala plemenite mere njegovega tre-
buha, le ovratnik mu je bil tako tesen, da sem se čudil, kako da se ne za-
duši. Imel je zaripel, gladko obrit obraz, veseli modri očesci in kratke,
neurejene lase peščene barve. Na zatilje je imel poveznjeno zdelano trop-
sko čelado. Pisal se je Wilkins in se je rodil v Portlandu v Oregonu. Kaže,
da Orient strastno ljubi cirkuse, in gospod Wilkins je že dvajset let potoval
gor in dol po Vzhodu, od Port Saida do Jokohame (Aden, Bombay, Madras,
Kalkuta, Rangún, Singapur, Panang, Bangkok, Saigon, Hue, Hanoi, Hong-
kong, Sanghai, vsa ta imena so slastno tekla z jezika in razvnemala domiš-
ljijo s soncem, eksotičnimi zvoki in barvito živahnostjo) s svojo menaže-
rijo in vrtiljaki. Njegovo življenje je bilo čudno, nenavadno, takšno živ-
ljenje, bi človek pomislil, je ponujalo priložnosti za vse mogoče nenavadne
doživljaje, najbolj čudno pri njem pa je bilo to, da je bil kar se da vsak-
danji možiček in bi ga človek prej imel za lastnika mehanične delavnice
ali tretjerazrednega hotelčka v kakem drugorazrednem mestecu v Kalifor-
E91
SOMERSET MAUGHAM
niji. Dejstvo je, in opazil sem ga že tolikokrat, da sam ne vem, zakaj me
vendo znova preseneča, da nenavadno življenje človeka ne dela nenavad-
nega, pač pa je res obratno, da si zna nenavaden človek iz vsakega življe-
nja, četudi je puščobno kakor življenje podeželskega kaplana, narediti kaj
nenavadnega. Na tem mestu bi prav rad povedal zgodbo o puščavniku,
ki sem ga obiskal na nekem otoku v Torreških ožinah, brodolomcu, ki je
tamkaj sam živel trideset let, ampak kadar pišeš knjigo, si ujet med štiri
stene svojega predmeta, in čeprav sem si jo zgolj svojemu digresivnemu
duhu v zabavo zdajle zapisal, jo bom nazadnje, ko bo pretehtal občutek,
kaj sodi med platnice in kaj ne, prisiljen izpustiti. Skratka, gre za to, da
je bil možakar kljub dolgotrajnemu in tesnemu občevanju z naravo in
svojimi mislimi ob koncu svoje izkušnje enako mrk, robat in prostaški
teleban, kot je bil pred tem.
Mimo naju je prišel tisti italijanski pevec in gospod Wilkins mi je
povedal, da je Neapeljčan, ki gre v Hongkong, da se pridruži svoji druščini,
ki jo je bil prisiljen zapustiti zaradi malarije, ki jo je staknil v Bangkoku.
Bil je pravi orjak in silno debel, in ko se je zavalil na stol, je ta zaječal od
groze. Snel si je tropsko čelado in razkril debelo glavo z dolgimi, kodrastimi,
mastnimi lasmi ter si šel skoznje s svojimi zalitimi, s prstani okičenimi
prsti.
»Ni kdove kako družaben,« je pripomnil gospod Wilkins. »Vzel je ci-
garo, ki sem mu jo dal, popiti pa ni hotel nič. Ne bi dvakrat rekel, da je
malce čudaka. Precej oduren tip, se vam ne zdi?«
Potem je prišla na palubo majhna, debela, v belo oblečena ženska in
peljala za roko opico. Ta je slovesno hodila ob njej.
»To pa je gospa Wilkinsova,« je rekel lastnik cirkusa, »in najin naj-
mlajši sin. Primakni stol, gospa Wilkins, in se spoznaj s temle gospodom.
Ne vem, kako mu je ime, a mi je že plačal dva kozarca, in če ne zna me-
tati kock bolje, kot jih doslej, bo plačal enega tudi tebi.«
Gospa Wilkinsova se je usedla z odsotnim, resnobnim pogledom in z
očmi, uprtimi v modro morje dala vedeti, da ne vidi razlaga, da ne bi po-
pila limonade.
»Joj, kako je vroče,« je zamrmrala in se popahljala s tropsko čelado,
ki si jo je snela.
»Gospa Wilkinsova čuti vročino,« je pripomnil njen soprog. »Zdaj jo
prenaša že dvajset let.«
»Dvaindvajset in pol,« ga je popravila gospa Wilkinsova, še vedno s
pogledom uprta v morje.
»In do zdaj se ji še ni privadila.«
»In se ji tudi nikoli ne bom, dobro veš,« je rekla gospa Wilkinsova.
Bila je enako velika kot njen mož in tudi enako debela in imela je
ravno tak okrogel rdeč obraz kot on in enake peščene zmršene lase. Spra-
ševal sem se, ali se nista poročila zato, ker sta si tako zelo podobna, ali pa
sta si tako osupljivo podobna postala v teku let. Ni se ozii-ala, še naprej je
odsotno strmela na morje.
»Si mu pokazal živali?« je vprašala.
»Brez skrbi, da sem mu.«
»Kakšen pa se mu zdi Percy?«
»V redu.«
Nisem si mogel kaj, da se ne bi začutil neupravičeno odrinjenega iz
pogovora, katerega predmet sem bil, pa sem vprašal:
92 E
POROKA IZ KORISTOLJUBJA
»Kdo pa je Percy?«
»Percy je najin najstarejši sin. Glej letečo ribo, Elmer. Orangutan je.
Je vse lepo pojedel zjutraj?«
»Je. To je največji orangutan v ujetništvu. Tudi za tisoč dolarjev ga
ne bi dal od sebe.«
»V kakšnem sorodstvu pa je slon?« sem vprašal.
Gospa Wilkinsova me ni pogledala, še naprej je s svojimi modrimi
očmi brezizrazno strmela na morje.
»V nobenem sorodstvu ni,« je odgovorila »Samo prijatelj je.«
Natakar je prinesel limonado za gospo Wilkinsovo, viski s sodo za
moža in džin s tonikom zame. Vrgli smo kocke in podpisal sem pobotnico.
»To mora biti pa drago, če zmeraj zgubi, kadar vrže,« je zamrmrala
gospa Wilkinsova proti obali.
»Zdi se mi, da bi rad Egbert srknil malo tvoje limonade, draga,« je
rekel gospod Wilkins.
Gospa Wilkinsova je malce zasukala glavo in pogledala opico, ki ji je
sedela v naročju.
»Bi požirek mamine limoda, Egbert?«
Opica je na kratko zavreščala in gospa jo je objela in ji potisnila sla-
mico v roko. Opica je srknila nekaj limonade, nato pa se spet pogreznila v
orjaško oprsje gospe Wilkinsove.
»Gospe Wilkinsovi Egbert pomeni vse na svetu,« je rekel njen soprog.
»Nič čudnega, saj je njen najmlajši.«
Gospa Wilkinsova je vzela še eno slamico in zamišljeno popila svojo
limonado.
»Egbert je že v redu,« je pripomnila. »Nič ni narobe z Egbertom.«
Ravno takrat je tisti francoski funkcionar, ki je posedal, vstal in se
začel sprehajati gor in dol. V Bangkoku ga je na ladjo pospremil francoski
minister, ena ali dve tajnici in princ kraljeve družine. Veliko so si dali
opraviti z rokovanjem in priklanjanjem in pozneje, ko se je ladja odmak-
nila od obrežja, še z mahanjem z robci in klobuki. Nedvomno je bil vpliven
človek. Slišal sem, kako ga je kapitan nagovarjal z »monsieur le Gou-
verneur«.
»Vsa ladja čveka o njem,« je rekel gospod Wilkins. »Bil je guverner
ene izmed francoskih kolonij, zdaj pa potuje okrog sveta. V Bangkoku si je
prišel ogledat moj cirkus. Vprašal ga bom, če bi kaj popil. Kako naj mu
rečem, draga?«
Gospa Wilkinsova se je počasi ozrla in pogledala Francoza, ki je z
rozeto Častne legije v gumbnici koračil gor in dol.
»Nič mu ni treba reči,« je rekla. »Samo obroč mu pokaži, pa bo skočil
skozenj.«
Nisem mogel zadržati smeha. Gospod guverner je bil majhen mož, da-
leč pod povprečjem, vse na njem je bilo drobno, imel je droben grd obra-
zek z nabuhlimi, skorajda negroidnimi potezami, košate sive lase, košate
sive obrvi in košate sive brke. Res je nekoliko spominjal na kodra in imel
je ravno takšne mehke, pametne in iskrive oči. Ko je naslednjič prišel mimo
nas, mu je gospod Wilkins zaklical:
>^Monsoo. Qu'est-ce que vous prenez?« Zal ne morem opisati njego-
vega neverjetnega akcenta. »Une petite verre de porto.« Obrnil se je
k meni. »Tujci vsi pijejo portovca. Na to se lahko zaneseš.«
E 93
SOMERSET MAUGHAM
»Holandci že ne,« je rekla gospa Wilkinsova, še naprej strmeč v
morje. »Ti se ne dotaknejo ničesar razen schnappsa.«
Imenitni Francoz je obstal in nekam zbegano pogledal gospoda Wil-
kinsa. Gospod Wilkins se je potrepljal po prsih in rekel:
Moa, proprietarre Cirque. Vous avez visité.«
Potem je, iz meni ne povsem znanega razloga, sklenil roke v obroč
in s kretnjami nakazal kodra, ki skače skozenj. Nato je pokazal na opico,
ki jo je gospa Wilkinsova še vedno pestovala v naročju.
»La petit fils de mon femme,« je rekel.
Guvernerju se je obraz zjasnil in bruhnil je v nenavadno zvonek in
nalezljiv smeh. Tudi gospod Wilkins se je zasmejal.
»Oui, oui,« je vpil. »Moa, lastnik cirkusa. Une petite verre de porto.
Oui, Oui. N'est-ce pas?«
»Gospod Wilkins govori francosko kakor Francoz,« je pojasnila
gospa Wilkinsova mimobežnemu morju.
»Mais très volontiers,« je rekel guverner, še vedno nasmejan. Pri-
maknil sem stol zanj in s priklonom gospe Wilkinsovi je sedel nanj.
»Povej temu pudlju, da mu je ime Egbert,« je rekla ta, ne da bi
odtrgala pogled od morja. Poklical sem natakarja in naročili smo pijače.
»Ti podpiši pobotnico, Elmer,« je rekla. »Kakšen smisel ima, da
gospod Tapata stresa kocke, če ne zna iztresti nič boljšega kot parček
trojk.«
»Vous comprenez le français, madame?« je vprašal guverner vljudno.
»Rad bi vedel, če znaš francosko, draga.«
»Kje pa, misli, da so me vzgajali? V Neaplju?«
Tedaj je začel guverner, živahno gestikulirajoč, neugnano žlobudrati
v angleščini, ki pa je bila tako fantastična, da sem moral uporabiti vse
svoje znanje francoščine, če sem hotel razumeti, o čem govori.
Kmalu ga je gospod Wilkins popeljal v podpalubje, da bi si ogledal
njegove živali, malo kasneje pa smo se zbrali h kosilu v tistem zagat-
nem salonu. Prikazala se je tudi guvernerjeva žena in posadili so jo na
kapitan ovo desnico. Guverner ji je razložil, kdo smo, in naklonila nam
je dražesten priklonček. Bila je zajetna ženska, velika in tršata, petin-
petdesetih let nemara, oblečena pa je bila nekam resnobno, v črno svilo.
Na glavi je nosila velikansko okroglo tropsko čelado. Imela je tako iz-
razite in pravilne poteze in tako dostojanstveno postavo, da si se ne-
hote spomnil na tiste obilne ženske, ki so se udeleževale sprevodov.
Imenitno bi ji pristajala vloga Kolumbije ali Britanije na kakšni domo-
ljubni demonstraciji. Nad svojim pritlikavim soprogom se je vzdigovala
kakor nebotičnik nad kolibico. Ta je neprenehoma govoril, živahno in
duhovito, in kadar je povedal kaj zabavnega, so se njene težke poteze
zmehčale v širok, prisrčen nasmeh.
»Que tu es bête, mon ami,« je rekla. Obrnila se je h kapitanu.
»Ne menite se zanj. Zmeraj je tak.«
Imeli smo zares nadvse zabavno kosilo, in ko je bilo vkraju, smo
se raztepli po svojih kabinah, da bi odspali popoldansko vročino. Na
tako majhni ladji se ne bi mogel, četudi bi si želel, izogniti temu, da bi
preživljal vsak trenutek dneva, ki ga nisem prebil v svoji kabini, s
sopotniki, s katerimi sem se seznanil. Edini, ki se je držal zase, je bil itali-
janski tenorist. Govoril ni z nikomer, ampak je sam sedel kolikor mogoče
stran od drugih in pridušeno brenkal na kitaro, tako da si moral z vso
94 E
POROKA IZ KORISTOLJUBJA
silo napenjati ušesa, če si hotel ujeti kak ton. Ves čas smo lahko videli
kopno in morje je bilo kakor golida mleka. Klepetali smo o tem in onem
in gledali, kako mineva dan, večerjali in potem spet posedali na palubi
pod zvezdami. Trgovca sta igrala pikado v soparnem salonu, pač pa se
je naši maloštevilni druščini pridružil belgijski polkovnik. Bil je plah
in debel in je odprl usta samo toliko, da se je pokazal omikanega.
Kmalu je italijanski tenorist, nemara pod vplivom noči in opogumljen
od teme, ki mu je dajala, tam daleč spredaj na premcu, občutek, da sta
sama z morjem, začel, spremljaje se na kitari, prepevati, sprva tiho in
sam sebi, nato malce glasneje in nazadnje, ko ga je glasba povsem pre-
vzela, na vse grlo. Imel je pravi italijanski glas, poln makaronov, oliv-
nega olja in sonca, prepeval pa je napolitanske pesmi, ki sem jih, ko
sem bil mlad, slišal na Piazzi San Fernando, in odlomke iz La Bohème,
Traviate in Rigoletta. Pel je čustveno in z napačnim poudarkom in nje-
gov tremolo te je spomnil na vse tretjerazredne italijanske tenoriste,
kar si jih kdaj slišal, a tam pod milim nebom, v tisti prelepi noči, so ti
njegova pretiravanja izvabila le smehljaj in nisi si mogel kaj, da ne bi
v srcu začutil lenobne čutne naslade. Prepeval je nemara kako uro in
vsi smo molčali; potem je umolknil, vendar se ni premaknil, in videl smo
njegovo orjaško postavo, kako se medlo odslikava na ozadju svetlega
neba.
Opazil sem, da je francoski guverner ček ves čas držal svojo zajetno
ženo za roko, in ta prizor se mi je zdel absurden in ganljiv.
»Ali veste, da je danes obletnica dne, ko sem prvič videl svojo ženo?«
je na lepem rekel in prekinil tišino, ki mu je bila gotovo hudo mučna,
saj še nisem srečal tako zgovornega bitja. »Pa tudi obletnica dne, ko mi
je obljubila svojo roko. In če verjamete ali ne, oboje se je zgodilo na
en in isti dan.«
»Voyons, mon ami,« je rekla gospa, »pa menda ne misliš dolgočasiti
najinih prijateljev s to staro štorijo. Zares si neznosen.«
Toda to je povedala s smehljajem na svojem širokem, trdnem ob-
razu in z glasom, ki je izdajal, da bi jo prav rada še enkrat slišala.
»Ampak saj jih bo gotovo zanimala, mon petit chou.« Vselej jo je
namreč tako ogovarjal in bilo je seveda zabavno, da je tako mogočna
in celo veličastna žena dobivala takšne vzdevke od svojega malega moža.
»Kajne, monsieur?« me je vprašal. »To je prava romanca in kdo ne
mara romanc, še zlasti ob takšnih nočeh, kot je tale?«
Guvernerju sem zagotovil, da vsi komaj čakamo, da jo slišimo, pa
tudi belgijski polkovnik je izkoristil še eno priložnost, da se izkaže s
svojo vljudnostjo.
»Vidite, midva sva se vzela iz golega koristoljubja.«
»Cest vrai,« je rekla gospa. »Neumno bi bilo zanikati. Ampak vča-
sih ljubezen pride po poroki in ne pred njo in tako je tudi boljše. Po-
tem dlje traja.«
Ni mi ušlo, da ji je pri teh besedah guverner ljubeče stisnil dlan.
»Vidite, bil sem v mornarici, in ko sem se upokojil, sem bil star
devetinštirideset let. Bil sem krepak in delavoljen in na vso moč sem se
želel zaposliti. Razgledal sem se; napeljal sem vse zveze, kar sem jih
imel. K sreči sem imel bratranca, ki je nekaj pomenil v politiki. Ena
izmed prednosti demokratične vladavine je namreč ta, da za svoje za-
E95
SOMERSET MAUGHAM
sluge, ki bi sicer ostale neopažene, ponavadi, če le imaš dovolj vpliva,
prejemaš zasluženo plačilo.«
»Sama skromnost te je, mon pauvre ami,« je rekla ona.
»In kmalu me je poklical k sebi kolonialni minister in me nastavil
za guvernerja neke kolonije. Poslati so me hoteli na neki strašno od-
daljen in samoten kraj, a življenje sem pred tem preživljal tako, da sem
se klatil od pristanišča do pristanišča, zato me to ni motilo. Ponudbo
sem z veseljem sprejel. Minister mi je rekel, naj se pripravim, da čez
mesec dni odpotujem. Rekel sem mu, da to ne bo težavno staremu sam-
cu, ki na svetu ne premore kaj dosti več kot nekaj cunj in nekaj knjig.
'Comment, mon lieutenant,' je vzkliknil. 'Samec da ste?'
'Seveda,' se odvrnil. 'In tudi mislim ostati.'
'Ce je pa tako, se bojim, da moram svojo ponudbo preklicati. Za
to mesto je namreč nujno potrebno, da ste poročeni.'
Predolga zgodba je, da bi vam jo vso pravil, ampak šlo je za to,
da so zaradi škandala, ki ga je zakuhal moj predhodnik, ravno tako sa-
mec, s tem ko je vlačil v svojo rezidenco domačinke, zaradi česar so se
pritožili tudi belci, plantažniki in žene funkcionarjev, sklenili, da mora
biti naslednji guverner zgled spoštljivosti. Ugovarjal sem. Se prerekal.
Našteval sem svoje zasluge za domovino in zasluge, na katere bi se
lahko skliceval moj bratranec na naslednjih volitvah, pa je bilo vse bob
ob steno. Minister je bil nepopustljiv.
'Ampak kaj naj storim?' sem vzkliknil ves obupan.
'Poročite se,' je rekel minister.
'Mais voyons, monsieur le ministre, ko pa ne poznam nobene. Ni-
mam smisla za ženske in še devetinštirideset let sem star. Kako le naj si
najdem ženo?'
'Nič lažjega. Oglas dajte v časopis.'
Bil sem ves iz sebe. Nisem vedel, kaj naj rečem.
'No, le premislite,' je rekel minister. 'Ce si v enem mesecu najdete
ženo, lahko greste, če pa ne, lahko na službo kar lepo pozabite. To je
moja zadnja beseda.' Rahlo se je nasmehnil, saj zanj zadeva ni bila po-
vsem brez humorja. 'In če se boste odločili za oglas, vam svetujem Figaro.'
Od ministra sem odšel z odmrlim srcem. Poznal sem kraj, kamor
so me želeli poslati, in vedel sem, da bi mi življenje tam nadvse prijalo;
podnebje je bilo znosno in rezidenca je bila prostorna in udobna. Misel
na guvernerstvo mi je bila vse prej kot neprijetna, pa tudi plače se ne
bi bogve kako branil, saj nisem imel drugih dohodkov kot pokojnine
mornariškega častnika. In na lepem sem se odločil. Stopil sem na ured-
ništvo Figara, sestavil oglas in ga oddal. Ampak rečem vam, ko sem po
tistem korakal po Elizejskih poljanah, mi je srce bumeje odrihalo kot
pred pomorsko bitko.«
Guverner se je sklonil naprej in mi pomenljivo položil roko na ko-
leno.
»Mon cher monsieur, ne boste mi verjeli, ampak dobil sem štiri tisoč
tristo dvainsedemdeset odgovorov. Pravi pravcati plaz. Pričakoval sem
jih kakih pet, šest; moral sem najeti taksi, da sem lahko spravil vsa
tista pisma v svoj hotel. Moja soba je bila naravnost zasuta z njimi.
Stiri tisoč tristo dvainsedemdeset žensk si je želelo deliti mojo samoto
in biti guvernerjeva žena. Bil sem ves pretresen. In bile so vseh starosti,
od sedemnajst do sedemdeset let. Med njimi so bila dekleta neoporeč-
96 E
POROKA IZ KORISTOLJUBJA
nega rodovnika in najvišje kulture, pa neporočene dame, ki so v nekem
trenutku svoje življenjske poti zamudile priložnost, pa bi zdaj rade
zamujeno popravile; med njimi so bile vdove, katerih možje so umrli v
najstrahotnejših okoliščinah; pa vdove, katerih otroci bi mi bili uteha
na stara leta. Bile so plavolase in črnolase, velike in majhne, debele in
suhe; nekatere so govorile pet jezikov, druge so znale igrati klavir. Ne-
katere so mi ponujale ljubezen in druge so koprnele po njej; nekatere
so mi lahko ponudile samo trdno prijateljstvo, vendar pomešano s spo-
štovanjem; nekatere so imele bogastvo, druge zlatokope. Bil sem ves iz
sebe. Bil sem kakor iz uma. Naposled sem zgubil živce, saj sem strasten
človek, vstal in začel teptati vsa tista pisma in vse tiste fotografije in
sem tulil: Nobene ne vzamem! Bil sem obupan, ostajalo mi je manj kot
mesec dni in v tem času nisem mogel videti vseh kandidatk. Zdelo se
mi je, da me bo, če jih ne bom vseh videl, do konca dni žrla misel, da
sem zgrešil ravno tisto, ki mi jo je usoda namenila, da me osreči. Vse
skupaj sem opustil kot neslanost.
Stekel sem iz svoje sobe, ves zgnušen spričo vseh tistih fotografij
in odvrženih papirjev, in, da bi se znebil skrbi, odšel po bulevar j u ter
se usedel v Café de la Paix. Cez čas sem zagledal prijatelja, kako gre
mimo, mi pokimava in se mi smehlja. Skušal sem mu vrniti nasmeh, a
ga je zadržala bridkost. Postalo mi je jasno, da bom moral preostanek
svojih let preživotariti v kakem cenenem pensionu v Toulonu ali Brestu
kot officier de marine en retraite. Zut! Moj prijatelj se je ustavil, stopil
k meni in se usedel.
'Zakaj pa tako mrko gledaš v svet, mon cher?' me je vprašal. »In
to ti, ki ti ni para med veseljaki.'
Bil sem vesel, da sem naletel na nekoga, ki mu lahko zaupam svoje
težave, in povedal sem mu vso zgodbo. Na vsa usta se je zakrohotal.
Ce zdaj pomislim, je imela vsa zadeva gotovo tudi svojo komično plat,
toda tistikrat, verjemite mi, v njej nisem videl prav ničesar takega,
čemur bi se lahko smejalo. To sem prijatelju tudi povedal, in sicer ne
brez ostrine, in tedaj mi je, kolikor le mogoče brzdaj e svoje veselost,
rekel: 'Ampak prijatelj moj dragi, kaj bi se res rad oženil?' Takrat sem
do kraja zgubil živce.
'Si pa res popoln idiot,' sem vzkliknil. 'Kaj misliš, da bi cele tri
dni prebiral ljubavna pisma žensk, ki jih nikdar nisem videl, če bi se
ne hotel oženiti, in sicer oženiti nemudoma, v naslednjih štirinajstih
dneh?'
'Pomiri se in me poslušaj,' je odvrnil. 'Imam sestrično, ki živi v
Ženevi. Švicarka je, du reste, in izhaja iz najbolj spoštovane družine v
republiki. Njena morala je neoporečna, stara je ravno prav, nikoli ni
bila poročena, saj je zadnjih petnajst let skrbela za svojo nebogljeno
mater, ki je nedavno tega umrla, izobražena je in, pardessus le marché,
niti ni grda.'
'Sliši se, kot da bi bila sam vzor žena,' sem pripomnil.
'Tega ne trdim, vendar je dobro vzgojena in kakor nalašč za položaj,
ki ji ga ponujaš.'
'Na eno si pa pozabil. S kakšnim nagibom le bi zapustila prijatelje
in svoje privajeno življenje in šla v izgnanstvo z devetinštiridesetletni-
kom, ki še malo ni kak lepotec?'
E 97
SOMERSET MAUGHAM
Monsieur le gouverneur je pretrgal svojo pripoved in nas pogledal,
pri čemer je tako silovito zmignil z rameni, da se mu je glava malodane
pogreznila mednje.
»Saj sem res grd. Rad priznam. In sicer na takšen način grd, da ne
zbujam ne strahu ne spoštovanja, ampak samo posmeh, to pa je grdota
najslabše vrste. Kadar me ljudje prvič vidijo, ne otrpnejo od groze,
v tem bi bilo očitno nekaj laskavega, ampak bruhnejo v krohot. Po-
slušajte, ko mi je vrli gospod Wilkins zjutraj razkazal svoje živali, je
Percy, orangutan, stegnil roke in bi me, če mu ne bi bile rešetke kletke
na poti, zagotovo prižel k prsim kakor davno pogrešanega brata. In
res sem jo nekoč, ko sem bil v pariškem Jardin des plantes in so mi
povedali, da je pobegnila ena izmed antropoidnih opic, kar se da jadrno
odkuril k izhodu, saj sem se bal, da me bodo zamenjali za ubežnico
in me zgrabili ter me, ne glede na moje proteste, vtaknili v opičnjak.«
»Voyons, mon ami,« je rekla madame soproga s svojim globokim
počasnim glasom, »zdaj pa klatiš še celo večje neumnosti kot sicer.
Saj ne rečem, da si ravno Apolon, to ti v tvojem položaju niti ni potrebno,
ampak zato imaš vendar dostojanstvo, imaš nastop in si vse tisto, če-
mur bi vsaka ženska rekla plemenit mož.-«
»Vrnimo se k moji zgodbi. Ko sem torej pripomnil tisto svojemu
prijatelju, je ta odvrnil: 'Pri ženskah človek nikoli ne ve. Nekaj je na
porokah, kar jih neznansko privlači. Nič ne bo škodilo, če jo vprašaš.
Navsezadnje si ženska šteje za kompliment, če jo kdo zaprosi za roko.
Kaj hujšega kot zavrniti te tako in tako ne more.'
'Ampak saj ne poznam tvoje sestrične in se mi tudi ne sanja, kako
naj bi jo spoznal. Ne morem kar tako tebi nič meni nič k njej na dom,
si izprositi sprejem in ji, ko bi me spustili v sprejemnico, reči: Voilà,
prišel sem te zaprosit za roko. Pomislila bi, da sem trčen, in bi zavpila
na pomoč. Vrh tega sem izjemno boječ človek in se nikdar ne bi drznil
česa takega.'
'Veš, kaj naredi?' je rekel prijatelj. 'Pojdi v Ženevo in ji nesi škatlo
čokoladnih bombonov od mene. Vesela bo, da bo lahko slišala kakšno
novico o meni in z veseljem te bo sprejela. Lahko boš malce poklepetal
z njo, in če ti ne bo všeč njena zunanjost, se boš pač poslovil, kaj je hu-
dega v tem? Ce pa ti bo všeč, lahko pograbiš priložnost in jo tudi formal-
no zaprosiš za roko.'
Bil sem obupan. Ni mi preostalo drugega, kot da ga ubogam. Pri
priči sva zavila v trgovino in kupila velikansko bonboniero in še iste
noči sem sedel na vlak za Ženevo. Kakor hitro sem prispel, sem ji poslal
pisemce, v katerem sem se najavil kot prinašalec darila od njenega
bratranca in ji zagotovil, da bi mi bilo v največjo radost, če bi ji ga
lahko osebno izročil. Cez eno uro sem dobil njen odgovor, v katerem
mi je sporočala, da me bo z veseljem sprejela ob štirih popoldne. Pre-
ostali čas sem preživel pred ogledalom in sedemnajstkrat sem si razvezal
in ponovno zavezal ovratnico. Ko je ura odbila štiri, sem se prikazal na
vratih njenega doma in nemudoma so me uvedli v sprejemnico. Tam
me je čakala. Njen bratranec mi je rekel, da ni grda. Zamislite si zdaj,
kako presenečen sem bil, ko sem zagledal mlado žensko, enfin žensko
mlajših let, plemenite zunanjosti, z dostojanstvenostjo Junone, potezami
Venere in z izrazom, ki je izdajal bistroumnost Minerve.«
98 E
POROKA IZ KORISTOLJUBJA
»Zdaj klatiš pa že predebele,« je rekla madame. »Ampak saj zdaj
gospodje menda že vedo, da ni verjeti vsemu, kar poveš.«
»Prisežem vam, da ne pretiravam. Bil sem tako pretresen, da sem
malodane spustil tisto bonboniero iz rok. A rekel sem si: La garde meurt
mais ne se rend pas. Izročil sem ji bonboniero. Sporočil sem ji novice o
bratrancu. Zdela se mi je prijetna. Klepetala sva četrt ure. In tedaj sem
si rekel: Allons-y. Dejal sem ji:
'Mademoiselle, povedati vam moram, da nisem prišel sem samo
zato, da bi vam izročil škatlo bonbonov.'
Nasmehnila se je in pripomnila, da sem pač že moral imeti še kake
močnejše razloge, da sem pripotoval v Ženevo.
'Prišel sem vas poprosit, da mi naklonite to čast, da me vzamete za
moža.' Ostrmela je.
'Ampak, monsieur, saj niste pri pravi,' je rekla.
'Rotim vas, ne odgovorite mi, dokler ne slišite vseh dejstev,' sem
jo prekinil, in še preden je lahko karkoli dodala, sem ji povedal vso
zgodbo. Povedal sem ji za svoj oglas v Figaru, in do solz se je nasmejala.
Potem sem ponovil svojo ponudbo.
'Resno mislite?'
'Se nikoli nisem mislil resneje.'
'Ne bom tajila, da me je vaša ponudba presenetila. Nisem premišlje-
vala o poroki. Prestara sem že; a vaša ponudba očitno ni ena izmed
tistih, ki jih naj ženska brez pomišljanja zavrne. Polaskana sem. Mi daste
nekaj dni za razmislek?'
'Mademoiselle, do kraja obupan sem,' sem odvrnil. 'A časa nimam.
Ce se ne boste poročili z mano, se bom moral vrniti v Pariz in se zakopati
v tistih tisoč petsto ali tisoč osemsto pisem, ki sem jim še dolžan pozor-
nost.«
'Več kot očitno je, da vam ne morem odgovoriti takoj zdajle. Pred
četrt ure sem vas videla prvič v življenju. Moram se posvetovati s svo-
jimi prijatelji in družino.'
'Kaj pa imajo oni s tem? Saj ste vendar polnoletni. Stvar pa je
nujna. Ne morem čakati. Vse sem vam povedal. Inteligentna ženska ste.
Kaj naj vnovičen preudarek doda trenutnemu vzgibu?'
'Pa saj menda ne zahtevate od mene, da ta trenutek rečem da ali
ne? To je vendar nezaslišano.'
'Natanko to zahtevam od vas. Moj vlak za Pariz odpelje čez dve uri.'
Radovedno me je pogledala.
'Očitno ste res malce trčeni. Zapreti bi vas morali, tako za vaše
dobro kot za dobro drugih.'
'No, kaj bo torej? sem rekel. »Da ali ne?'
Skomignila je z ramen.
'Mon Dieu.' Za hip je oklevala in jaz sem bil ves na trnih. 'Da.'
Guverner je zamahnil z roko proti ženi.
»In zdaj je tule. Cez dva tedna sva se poročila in postal sem guver-
ner kolonije. In poročil sem se z draguljem, gospodje moji, z najočarlji-
vejšo žensko, z eno izmed tisočev, z žensko moške inteligence in ženske
tenkočutnosti, skratka žensko, vredno vsega občudovanja.«
»Ampak utihni no že vendar, mon ami,« je rekla žena. »Ce smešiš
sebe, ni treba še mene!«
Obrnil se je k belgijskemu polkovniku.
E 99
SOMERSET MAUGHAM
»Ste samec, mon colonel? Ce ste, vam iz srca priporočam, da greste
v Ženevo. To je pravo leglo (uporabil je besedo une pépinière) najbolj
dražestnih mladenk. Tam si boste našli ženico kot nikjer drugje. Vrh
tega je Ženeva očarljivo mesto. Nikar se ne obotavljajte, čim prej poj-
dite tja in jaz vam dam pismo za ženine nečakinje.«
Zgodbo je sklenila ona.
»Dejstvo je, da se od poroke iz koristoljublja nadejaš manj in je
zato tudi manj verjetno, da boš razočaran. Ker si zakonca ne postavljata
nesmiselnih zahtev, tudi nimata razloga, da se ogorčita drug na druge-
ga. Ne iščeta popolnosti, zato sta strpna do napak drugega. Strast je že
lepa, vendar ni pravi temelj za srečen zakon. Voyez vous, če hočeta biti
dva srečno poročena, morata znati spoštovati drug drugega, biti morata
enakega stanu in podobnih interesov; in če sta za nameček še človeka,
kot se spodobi, in sta voljna dajati in jemati, živeti in puščati živeti,
ni prav nobenega razloga, da njuna zveza ne bi bila ravno tako srečna
kot najina.« Premolknila je. »No, ampak res je seveda tudi to, da je
moj mož nadvse izreden človek.«
Prevedel Uroš Kalčič
100 E
»YOU NEVER CAN TELL WITH WOMEN«
Proti koncu dvajsetih let je bil Somerset Maugham nekoč povabljen
na party v sloviti Bloomsbury krog, ki je tedaj predstavljal smetano an-
gleške inteligence, zaprti krog literarne in duhovne elite (na čelu z Vir-
ginio Woolf in njenim možem Leonardom, pa z lordom Keynesom, Lyt-
tonom Stracheyem, T. S. Eliotom itd.). Anekdota pravi, da je Maugham
pred odhodom debelo uro hodil gor in dol po svoji sobi in si ponavljal:
»7 am as good as they are.« — Anekdota dobro priča tako o Maughamo-
vem tedanjem položaju kot o mestu, ki mu je bilo v literarni zgodovini
odmerjeno poslej: položaju nekoga, ki ne more seči po najvišjih stopnicah,
ki je obsojen na drugorazredni status glede na officialno priznano in po-
svečeno visoko literaturo, nekoga, ki prej zavzema nekakšen prostor med
»pravo in popularno literaturo (o čemer priča njegova precejšnja pri-
ljubljenost pri bralstvu ob odsotnosti pravih strokovnih analiz — le kdo
bi se z vso mašinerijo literarnih ved lotil tako neuglednega objekta, da
ne govorimo o tipično modernističnem zaničevanju uspeha pri publiki),
skratka tega, čemur bi se v hollywoodskih terminih reklo »B production«.
In če je bil Maugham — ob vseh »manjvrednostnih kompleksih«, ki mu
jih je naložil intelektualni snobizem — vendarle prepričan, da ni nič
slabši od njih, je zdaj nemara čas, da mu damo prav.
Zgodba »A marriage of convenience« je — tako kot skoraj vsaka
izmed njegovih številnih izvrstnih zgodb — osredinjena ne en sam »struk-
turni štos«. — Začeli bi lahko, nekoliko abruptno, s primerjavo z Don
Juanom (v mislih imam predvsem najboljšo, se pravi Mozartovo verzijo).
Francoski kolonialni guverner (čigar imena ne zvemo) je postavljen v
nekakšno serijo urejenih maksimalnih opozicij z Don Juanom: je grd —
celo tako grd, da bi ga bilo mogoče zamenjati z opico —, majhen, že v
letih (49), saraski in brez izkušenj z ženskami — kot sam pravi: «I am
not' a lady's man« in »I am a man of an extreme timidity«. Z Don Juanom
ima vendarle eno skupno točko, namreč listo, seznam, »katalog« žensk.
S to razliko, da so pri Don Juanu v famoznem »katalogu«, ki ga zanj vodi
služabnik Leporello, navedene vse ženske, ki jih je kdaj imel, na listi
bodočega guvernerja pa je le množica imen, med katerimi bi moral iz-
brati eno samo: svojo bodočo ženo. Guvernerjev spisek pa je vendarle
dvakrat obsežnejši od Don Juanovega: na Don Juanovem je »vsega 2065
E 101
MLADEN DOLAR
Žensk (640 v Italiji, 231 v Nemčiji, 100 v Franciji, 91 v Turčiji in v Špa-
niji tistih slavnih »mille e tre«, 1003), na guvernerjevem pa 4372 (od
katerih mu jih 1500 do 1800 sploh ne uspe pregledati).
Komiko najprej vzbuja točnost števila — dejstvo, da sploh gre za
neko natančno (vselej nezaokroženo) številko. Kot da bi obstajala neka
radikalna nesoizmernost med številom (katerim koli) in tem, kar je treba
prešteti: vsako število izpričuje svojo neadekvatnost ob »nedoločeni
ogromnosti« množice žensk — množica, ki je videti nepreštevna, ali še
bolje, neštevna: žensk se ne da šteti, njihova »narava« se temu upira,
vsaka številka jih izda, in prav ta inkomenzurabilnost merila in merjene-
ga sili v smeh. Lahko bi rekli: ženske tvorijo množico, ki se je ne da
totalizirati, izmaknejo se totalizaciji. Obakrat prešteta množica nastopi
ravno kot metaforična zgostitev nemogoče množice »vseh žensk«: enkrat
kot neuspeh projekta »imeti vse ženske«, drugič kot nemožnost izbrati
eno samo med »vsemi ženskami«. — Na drugi strani je seveda moški
Steven, pripada mu število par excellence: je Eden. Paradigma je torej
prav v tem. da imamo na eni strani Enega moškega in na drugi nedolo-
čeno mnoštvo žensk, ki jih reprezentira poljubno (in zato vselej neadek-
vatno) število'. Opozicija moški/ženska se ponovi kot opozicija med šte-
vilom in neštevnostjo.
O netotalizabilni naravi »množice žensk« priča tudi »vsebinski opis«
obeh katalogov, njuna notranja klasifikacija žensk. Pri Don .Juanu (v
sloviti Leporellovi ariji):
»Vfion fra queste contadine,/ camariere, cittadine,/ v'han contesse, baro-
nesse,/ marchesane, principesse,/ e v'han donne d'ogni grado,/ d'ogni forma,
d'ogni età./ ... Nella bionda egli ha l'usanza/ di lodar la gentilezza;/ nella
bruna la costanza,! nella bianca la dolcezza;/ vuol d'inverno la grassetta,/ vuol
d'estate la magrotta;/ è la grande maestosa,/ la piccina è ognor vezzosa;/ delle
vecchie fa conquista/ pel piacer die porle in lista./ Sua passion predominante/
è la giovin principiante./ Non si picca se sia ricca,/ se sia brutta, se sia bella;/
purché porti la gonnella,/ voi sapete quel che fat-"^
Maugham :
»They were of all ages from seventeen to seventy. There were maidens of
irreproachable ancesty and the highest culture, there were unmarried ladies
who had made a little slip at one period of their career and now desired to
regularize their situation; there were widows whose husbands had died in the
most harrowing circumstances; and there were widows whose children would
be a solace to my old age. They were blonde and dark, tall and short, fat and
thin; some could speak five languages and others could play the piano. Some
offered me love and some craved for it; some could only give me a solid friend-
ship but mingled with esteem; some had a fortune and others golden prospects.«
^ Obstaja sicer tudi obrnjena paradigma, namreč množica snubcev, ki se poteguje-
jo za roko ene same ženske, toda teh moških nikoli ni nedoločno mnogo, temveč jih je
ponavadi neko ljudsko število: za Porzijino roko se v Beneškem trgovcu potegujejo
trije, za roko Turjaške Rozamunde je devet kandidatov plus eden (ta je seveda pravi)
itd. Skratka, moškim ustreza neko »naravno«, odlikovano število, ni jih »število
nasploh«, nedoločna množina.
^ »Med njimi so kmetice,/ sobarice, meščanke,/ tu so grofice, baronice,/ marki-
ze, kneginje,/ in tu so ženske z vseh položajev,/ vseh postav, vseh starosti./ ... Pri
plavolaski ima navado/ hvaliti nežnost;/ pri rjavolaski stanovitnost,/ pri svetlolaski
sladkost;/ pozimi hoče rejeno,/ poleti mršavo;/ tu je vzvišena plemenitašinja,/ po-
nižna je vselej prikupna;/ stare osvoji iz zadovoljstva, da jih lahko vpiše v seznam./
Njegova prevladujoča strast/ pa je mlada začetnica./ Prav nič mu ni mar, če je bo-
gata, če je grda, če je lepa;/ da le nosi krilo,/ zdaj veste, kaj počne!«
102 E
-YOU NEVER CAN TELL WITH WOMEN«
Takoj pade v oči očitna zmešnjava kriterijev klasifikacije, ki brez
pravega reda segajo od »razrednili«, socialnih, »naravnih« do moralnih,
značajskih in izobraževalnih, prehajajo eno v druge'. Ni kriterija, ki bi
urejal same kriterije in njihovo mešanje, a prav za to gre — nedoločenemu
mnoštvu lahko ustreza edinole klasifikacijska zmešnjava, vrvenje, mno-
ženje in nekonsistentnost klasifikacijskih postopkov. Ce je torej mogoče
»nedoločno množico« žensk opisati, potem kvečjemu tako kot v sloviti
Borgesovi klasifikaciji živali v »neki kitajski enciklopediji«, s katero Fou-
cault začenja Besede in reči.
Kot že rečeno, sta Don Juan in guverner vsak ob svoji listi postav-
ljena pred nasprotni nalogi, ki pa ju obe lahko beremo kot različni stra-
tegiji, ki se sučeta okoli lacanovske postavke, da »Ženska ne obstaja«.
Don Juan hoče imeti vse ženske nazadnje prav zato, ker nobena ni ta
prava. Tako je postavljen pred kantovsko neskončno nalogo, za katero
je kljub vsej prizadevnosti življenje konec koncev prekratko — obtiči
pri bednih 2065. Od tod tudi njegova »etična drža«, kjer mu pač navse-
zadnje ne gre za ugodje, temveč za listo, se pravi za »dolžnost« (cf.
Žižek, op. cit.). Guverner pa je z »neobstojem Ženske« soočen skozi ne-
možnost izbire.
Na prvi pogled izbira ni mogoča spet zaradi fizične omejitve: v
enem mesecu (Don Juan je imel na voljo celo življenje) pač ni mogoče
presoditi 4372 žensk in med njimi izbrati ta pravo. Ce ne bi videl vseh,
pravi guverner, bi ga vse življenje mučila misel, da se ni odločil prav,
da se mu je tista Ena izmuznila. A tu je seveda le guvernerjeva iluzija:
kot da bi bila prava izbira mogoče, le da bi bilo na voljo dovolj časa.
Kot da bi podaljšanje časa za izbiro, četudi na celo življenje, le ne po-
večalo njegove radikalne zagate. Iluzija temelji prav na iluzoričnem pri-
čakovanju, da je med množico žensk na listi vendarle tudi »Ženska«, na
tihem prepričanju, da Ženska obstaja, le vzeti si je treba dovolj časa,
da jo poiščeš. Njegova situacija je nazadnje le v čisti obliki situacija
vsake'odločitve za poroko: kot da bi bilo mogoče »logično«, »racionalno«
in »najpametneje« izbrati eno samo izmed nedoločne množice vseh žensk
(celo ob idealni predpostavki guvernerjeve situacije, da so namreč tudi one
vse za to in ob zagotovljenih materialnih pogojih).
Ker taka izbira s strani akterja ni mogoča, ker je noben akter ne
more vzeti nase, jo je treba preložiti na ramena Drugega. »Pravo žensko«
je mogoče izbrati samo »po naključju«: ker ni nobene racionalne strate-
gije, ki bi pomagala k najboljši odločitvi (uporaba racionalnih strategij,
tehtanje dobrih in slabih plati te ali one ipd. zanesljivo vodi v katastrofo,
kot vedo vse melodrame), mora spregovoriti nek povsem naključen mo-
ment, iz katerega mora biti izključena vsaka zavestna intenca (tudi to
vedo vse melodrame: če naj vznikne ljubezen, se morata junak in juna-
kinja srečati čisto po naključju, brez kakršnega koli zavestnega računa,
in šele vnazaj ugotovita, da je bilo to naključje realizacija njenih davnih
in najglobljih želja). Seveda na tem naključju ni za akterje nič naključ-
nega, dojeti ga morajo prav kot način, kako se izkazuje Usoda, se pravi.
' Za podrobnejšo analizo Don Juanovega kataloga cf. Žižek: Zgodovina in neza-
vedno, CZ, Ljubljana 1982, 58—63.
E 103
MLADEN DOLAR
kako spregovori Drugi, ki se je odločil namesto nas, tam, kjer se akter
sam nikakor ni mogel"*.
Guverner pa je postavljen v prisilno situacijo, kjer ni časa, da bi
čakal na naključje. Prosta izbira mu je predpisana takoj in seveda je
nemogoče, da bi izbral katero izmed žensk na listi. Odloči se lahko
kvečjemu za neko »plus eno«, ki je na listi ni in ki mu jo je spet izbral
Drugi v podobi prijatelja, ki ga je spet povsem po naključju, kot posla-
nega od Usode, srečal v Cafe de la Paix. Odločitev je že padla, še preden
se je možak odpravil v Ženevo.
Tudi s stališča žene je bila izbira tako rekoč prisilna: kaj lahko storite
drugega, če vam Drugi tako emfatično potrka na vrata, kot da rečete
»ja«? Oba akterja sta tako ujeta v avtomatizem naključja in nujnosti, da
je njuna »osebnost«, »človeška enkratnost« ipd. tu brez pomena (tako
da lahko vlogo moža prevzame celo »opica« — ali vsaj nekdo, ki ji je
na moč podoben, tako kot lahko onemu .drugemu paru, ameriškemu last-
niku cirkusa in njegovi ženi, opice uspešno nadomeščajo otroke). Predmet
odločitve tu sicer ni bila ljubezen, temveč poroka (»usodno naključje« ni
zadevalo notranje odločitve, temveč le formalni kontrakt), ki tako ni mogla
biti drugega kot »a marriage of convenience«, torej »pogodbena«,' do-
govorna poroka, a enako nujno je morala tej zunanji pogodbi slediti
ljubezen, trdnejša in trajnejša od »običajne« (kjer je »družbeno kodifici-
rano« obrnjeno zaporedje), kolikor je bila obema akterjema dvojno od-
vzeta svoboda izbire.
Mladen Dolar
' O tem več Dolar: »Onstran interpelacije«, Razpol 4, Ljubljana 1988, str. 269 in
passim.
' Tudi teorije »družbene pogodbe« bi bilo nemara treba razumeti v tej luči: za
družbeno pogodbo se pač akterji nikoli ne morejo odločiti sami, namesto njih se
mora odločiti veliki Drugi.
104 E
UZIVAC
Somerset Maugham
Večina ljudi, pravzaprav ogromna večina, živi življenje, ki so ji ga
vsilile okoliščine. Nekateri sicer godrnjajo, sodeč, da so v družbi postavljeni
na sebi neprimerna mesta, in menijo, da bi se bili v življenju precej bolje
izkazali, ko bi le bile stvari drugačne. A kljub temu jih veliko svojo usodo
sprejme, če ne ravno vedro, pa v vsakem primeru vdano. So kakor tram-
vanjski vozovi, ki nenehno vozijo po vedno istih tirih. Pomikajo se nazaj
in naprej, neizogibno nazaj in naprej, dokler pač zmorejo, nato pa jih pro-
dajo za staro železo. Ne srečaš pogosto človeka, ki bi drzno vzel vajeti
življenja v svoje roke. Kadar pa ga, si ga je vredno dobro ogledati.
Prav zato me je mikalo, da bi spoznal Thomasa Wilsona. Zanimivo in
smelo je bilo to, kar je bil storil. Seveda pa zadeve še ni bilo konec, in
dokler je poskus trajal, ga ni bilo mogoče razglasiti za uspešnega. Toda na
podlagi tega, kar sem bil slišal, sem domneval, da mora biti Wilson čuden
človek, in želel sem si ga spoznati. Rečeno mi je sicer bilo, da je zelo za-
držan, a predstavljal sem si, da bi ga s potrpežljivostjo in taktnostjo mogel
prepričati, da bi se mi zaupal. Resnico sem hotel slišati iz njegovih ust.
Ljudje pretiravajo, silno radi romantizirajo, in bil sem kar pripravljen na
odkritje, da njegova zgodba niti malo ni tako posebna, kot sem bil že
začel verjeti.
Moje domneve so se pokazale za pravilne, ko sem se nazadnje seznanil
z njim. Zgodilo se je na Piazzi, na Kapriju, kjer sem v prijateljevi vili pre-
življal avgust, nedolgo pred sončnim zahodom, ko se večina prebivalcev,
domačih in tujih, zbere, da bi v hladu večera poklepetala s svojimi prijate-
lji. Tam je terasa, ki gleda na Neapeljski zaliv, in ko se sonce počasi potopi
v morje, se v veličastnem blesku v obrisih pokaže otok Ischia. To je eden
najočarljivejših prizorov na svetu. Stal sem tam s svojim prijateljem in
gostiteljem ter gledal proti morju, ko mi je ta nenadoma rekel:
»Poglej, Wilson je tu.«
»Kje?«
»Moški, ki sedi na ograji, s hrbtom, obrnjenim proti nama. Na sebi ima
modro srajco.«
Nejasno sem videl neki hrbet in majhno glavo sivih las, kratkih in
dokaj tankih.
»Ko bi se bil vsaj obrnil,« sem rekel.
»Kmalu se bo.«
E 105
SOMERSET MAUGHAM
»Povabi ga, naj gre z nama k Morganu na požirek.«
»Prav.«
Trenutek prevzemajoče lepote je bil mimo in sonce se je kakor vrh
pomaranče spuščalo v morje, rdeče kot vino. Obrnila sva se in si, naslanja-
joč s hrbtom na ograjo, ogledovala ljudi, ki so se sprehajali gor in dol.
Vneto so se pogovarjali in hrupno veselje je vzbujalo radost. Potem je pričel
zvoniti cerkveni zvon, ki je bil nekoliko počen, a je imel lep odmevajoč
zven. Piazza v Kapriju, skupaj z zvonikom nad stezo, ki se vzpenja sem vse
od pristanišča, in s cerkvijo na vrhu stopnic, je idealen prostor za uprizo-
ritev Donizetti j evih oper; človek je imel občutek, da se zgovorna množica
lahko vsak trenutek spremeni v drdrajoč zbor. Bilo je očarljivo in sanjsko.
Bil sem tako zaverovan v prizor, da nisem opazil Wilsona, ki se je bil
spustil z ograje in prihajal proti nama. Ko je prišel mimo, ga je moj prija-
telj ustavil.
»Zdravo, Wilson! Zadnjih nekaj dni te pa ni bilo videti na plaži?«
»Za spremembo sem se kopal na drugi strani.«
Prijatelj naju je nato predstavil. Wilson mi je vljudno, a ravnodušno
podal roko; ogromno tujcev pride na Kapri za nekaj dni ali nekaj tednov,
in gotovo je nenehno srečeval ljudi, ki so prihajali in odhajali. Potem ga je
moj prijatelj povabil na pijačo.
»Pravkar sem hotel na večerjo,« je odgovoril.
»Ali ne more počakati?« sem vprašal.
»Verjetno lahko,« se je nasmehnil.
Čeprav njegovi zobje niso bili preveč dobri, je bil njegov nasmeh
vendarle privlačen — ljubezniv in prijazen. Wilson je imel na sebi modro
bombažno srajco in sive hlače iz tankega platna, ki so bile precej zmečkane
in nič kaj čiste, na nogah pa zelo stare špagarice. Oblečen je bil vpadljivo
in primerno kraju in vremenu, a se ni obleka prav nič podala njegovemu
obrazu. Ta je bil zguban, dolg, temno zagorel. Obraz s tankimi ustnicami,
majhnimi sivimi očmi, stoječimi precej blizu skupaj, in napetimi, čistimi
potezami; sivi lasje so bili skrbno počesani. Wilsonov obraz ni bil neprivla-
čen (zares, v mladosti je bil Wilson bržkone čeden), bil pa je vsekakor tog
in resen. Modra srajca, odprta pri vratu, in sive platnene hlače niso bile
videti njegove: nosil jih je, kakor da so ga, kot brodolomca v pižami, v ta
čudna oblačila oblekli sočutno tujci. Kljub svoji malomarni opravi pa je
bil Wilson kot kak direktor zavarovalniške podružnice, ki bi z vso pravico
mogel nositi črn suknjič in pepitaste hlače, bel ovratnik ter brezgrajno kra-
vato. Prav lahko sem si predstavljal, kako grem potem, ko sem izgubil
uro, k njemu po odškodnino in v kakšni zadregi sem, ko odgovarjam na
njegova vprašanja, saj si navzlic vsej svoji olikanosti očitno misli, da so
ljudje, ki zahtevajo kaj takega, bodisi norci bodisi prevaranti.
Krenili smo počasi čez Piazzo in naprej po ulici, dokler nismo prišli do
Morgana. Sedli smo na vrt. Okrog nas so se ljudje pogovarjali v ruščini,
nemščini, italijanščini in angleščini. Naročili smo pijačo. Donna Lucia, go-
stilničarjeva žena, je zibaje se prišla bliže in nas pozdravila s svojim
globokim, prijetnim glasom. Dasi je bila sedaj že debelušna in v zrelih
letih, je še vedno nosila sledove tiste čudovite lepote, zaradi katere so
umetniki trideset let prej ustvarili toliko njenih slabih portretov. Njene
oči, velike in sijoče, so bile oči Here, njen nasmeh ljubezniv in prikupen.
Mi trije smo malo malce poopravljali; na Kapriju se namreč vedno najde
snov za pogovor o takšnem ali drugačnem škandalu. Toda nič posebno za-
106 E
UZIVAC
nimivega nismo rekli in Wilson je prav kmalu vstal ter odšel. Nedolgo za-
tem sva se s prijateljem počasi napotila v njegovo vilo na večerjo. Med
potjo me je prijatelj vprašal, kaj sem si mislil o Wilsonu.
»Ničesar,« sem rekel. »Mislim, da ni v tvoji zgodbi niti zrna resnice.«
»Kako to?«
»Ni tiste vrste človek, ki bi naredil kaj takšnega.«
»Kako lahko kdo ve, česa je kdorkoli zmožen?«
»Jaz bi prej rekel, da gre za povsem navadnega poslovneža v pokoj ц,
ki udobno živi od svoje rente. Mislim, da je tvoja zgodba navadna kaprij-
ska čenča.«
»Misli si, kar hočeš,« mi je odvrnil.
Ponavadi sva se s prijateljem hodila kopat na plažo, imenovano Ti-
berijeve kopeli. Z vozom sva se pripeljala do določene točke, nato pa šla
peš skozi nasade limonovcev in skozi vinograde, polne glasno pojočih škrža-
tov ter nabite z vročim vonjem po soncu, dokler nisva prišla na vrh pečine,
od koder se je k morju strmo spuščala vijugasta steza. Dan ali dva zatem,
tik preden sva prišla dol, je moj prijatelj vzkliknil:
»O, Wilson je spet tukaj.«
Prebijala sva se po bregu (edina slaba stran plaže je bilo to, da je bila
prodnata in ne peščena) in ko sva prišla bliže, naju je Wilson zagledal ter
nama pomahal. Stal je s pipo v ustih in le s kopalkami na sebi. Njegovo
telo je bilo temno rjavo, suho, a ne mršavo, in —-v nasprotju z njegovim
zgubanim obrazom in sivimi lasmi — mladostno. Razgreta od hoje sva se
s prijateljem hitro slekla ter se vrgla v vodo. Dva metra od obale je bila
voda deset metrov globoka, toda tako čista, da se je videlo dno. Bila je
topla, pa vendar poživljajoča.
Ko sem prišel iz vode, je ležal Wilson na trebuhu, na brisači, in bral
knjigo. Prižgal sem si cigareto ter sedel k njemu.
»Je bilo prijetno?« me je vprašal.
Vtaknil je pipo v knjigo, da bi vedel, kje je končal, jo zaprl ter posta-
vil poleg na prod. Očitno bi se rad pogovarjal.
»Prekrasno,« sem rekel. »Ta kopel je najboljša na svetu.«
»Ljudje seveda mislijo, da so bile to Tiberijeve kopeli.« Zamahnil je
z roko proti brezoblični gmoti kamenja, katere ena polovica je bila v vodi
in druga zunaj nje. »Vendar je to čisti nesmisel. Gre samo za eno od nje-
govih vil, veste.«
Vedel sem. Toda nič na slabšem niste, če ljudi pustite govoriti, kadar
pač hočejo. Ce jim dovolile, da vas o nečem poučijo, vam postanejo naklo-
njeni.
Wilson se je zahihital.
»Čuden patron, tale Tiberij. Skoda, danes pravijo, da ni v vseh tistih
zgodbah o njem niti trohe
Začel mi je pripovedovati vse o Tiberiju. No, tudi sam sem bil prebral
Svetonija, bral zgodbe iz zgodnjega romskega cesarstva, tako da v tem,
kar je govoril, zame ni bilo nič posebno novega. Vseeno sem videl, da je
bil kar dobro načitan. To sem mu tudi rekel.
»No ja, ko sem se naselil tukaj, me je stvar seveda zanimala in časa za
branje sem imel na pretek. Kadar živi človek v okolju, kot je tole, z vsemi
njegovimi asociacijami vred, se mu zdi, da postane zgodovina tako živa;
skoraj bi mogel sam živeti v preteklosti.«
E 107
SOMERSET MAUGHAM
Tukaj moram pripomniti, da se je tole godilo leta 1913. Takrat je bil
naš svet brezskrben, udoben svet in nihče si ne bi bil mogel misliti, da se
lahko zgodi nekaj, kar bo hudo skalilo življenjsko vedrino.
»Koliko časa ste že tu?« sem vprašal.
»Petnast let.« S pogledom se je dotaknil mirnega modx'ega morja in
nenavadno topel nasmeh je plaval na njegovih tankih ustnicah. »Na prvi
pogled sem se zaljubil v ta kraj. Verjetno ste že slišali zgodbo o Nemcu, ki
je sem priplul iz Neaplja zgolj na kosilo in zato, da bi si ogledal Grotto
Azzurro, pa je potem ostal štirideset let. No, ne morem reči, da je bilo z
menoj natanko tako, a rezultat je bil na koncu isti — samo da v mojem
primeru to ne bo trajalo štirideset let. Petindvajset pa. Se zmeraj boljše
kot nič.
Čakal sem, da bo nadaljeval. Kajti po tem, kar je bil ravnokar rekel,
se je zdelo, da je navsezadnje le nekaj resnice v tisti presenetljivi zgodbi,
ki sem jo bil slišal v zvezi z njim. Toda v tistem trenutku je iz vode ves
moker prišel moj prijatelj, sila ponosen nase, ker je bil preplaval eno miljo,
in začeli smo govoriti o drugih rečeh.
Po tistem sem še večkrat srečal Wilsona, bodisi na Piazzi bodisi na
plaži. Bil je prijazen in vljuden. Vselej je rade volje poklepetal, in ugotovil
sem, da ne pozna le vsake pedi otoka, ampak tudi bližnje kopno. Veliko je
bral o najrazličnejših stvareh, njegovo področje pa je bila zgodovina Rima,
o kateri je precej vedel. Zdelo se je, da nima veliko domišljije in da je le
povprečno inteligenten. Mnogo se je smejal, a zadržano, in njegovemu
smislu za humor so ugajale naivne šale. Skratka, bil je navaden človek.
Nisem pozabil čudne pripombe, ki jo je bil izrekel, ko sva prvikrat sama
na kratko poklepetala, vendar se poslej tèmi niti približal ni več. Nekega
dne, ko sva se s prijateljem v najetem vozu vrnila s plaže, sva ob izstopu
vozniku naročila, naj bo ob petih spet nared, da naju odpelje do Anacaprija.
Nameravala sva se povzpeti na Monte Solaro, večerjati v nama ljubi taberni
in se v mesečini peš vrniti dol. Kajti tiste noči je bila luna polna in pokra-
jina izredno lepa. Medtem ko sva se dogovarjala z voznikom, je stal Wilson
poleg (vzeli smo ga bili namreč na voz, da mu ne bi bilo treba hoditi v
vročini in prahu) in bolj iz vljudnosti kot iz kakega drugega razloga sem ga
vprašal, ali bi se nama hotel pridružiti.
»Jaz vabim,« sem rekel.
»Z veseljem poj dem zraven,« je odvrnil.
Ko pa je prišel čas odhoda, se moj prijatelj ni počutil dobro; menil je,
da je bil predolgo v vodi in bi ne zmogel dolge in naporne hoje. Tako
sva se z Wilsonom odpravila sama. Povzpela sva se na hrib, občudovala
širno pokrajino ter se vsa vroča, lačna in žejna vrnila v gostilno, ko se je
spuščala noč. Večerjo sva bila naročila že prej. Hrana je bila okusna, saj je
bil Antonio izvrsten kuhar, in vino je bilo iz njegovega vinograda. Bilo je
tako lâhko, da si imel občutek, da bi ga lahko pil ko vodo, in ob makaronih
sva končala prvo steklenico. Se preden sva izpraznila drugo, se nama je
zazdelo, da življenje pravzaprav niti ni tako zelo slabo. Sedela sva na
majhnem vrtu pod veliko trto, obloženo z grozdjem. Zrak je bil izrazito
topel. Noč je bila tiha in bila sva sama. Natakarica nama je prinesla bel
paese in pladenj fig. Naročil sem kavo in strego, ki je najboljši italijanski
liker. Wilson ni maral cigare, ampak si je prižgal pipo.
»Do takrat, ko bo treba na pot, imava časa na pretek,« je dejal. »Luna
bo izza hriba šele čez kako uro.«
108 E
UŽIVAC
»^Luna ali ne,« sem živahno rekel, »seveda imava veliko časa. Ena od
najbolj prijetnih stvari tu na Kapriju je, da se človeku nikdar ne mudi.«
»Brezdelje,« je dejal. »Ko bi le ljudje vedeli! To je najdragocenejša
stvar, ki jo človek lahko ima. In ljudje so tako nespametni, da niti ne vedo,
da se je vredno potegovati zanjo. Delo? Delajo zavoljo dela samega. Niti
toliko pameti nimajo, da bi spoznali, da je edini smisel dela priti do brez-
delja.«
Ob vinu se nekateri predajajo razmišljanju o splošnih stvareh. Wilso-
nove ugotovitve so bile resnične, a nihče ne bi bil mogel reči, da so izvirne.
Nič nisem rekel, le vžigalico za novo cigaro sem prižgal.
»Bila je polna luna, ko sem prvič prišel na Kapri,« je nadaljeval za-
mišljeno. »Morebiti je bila to ista luna kakor danes.«
»Bila je, veste,« sem se nasmehnil.
Odprl je usta v širok nasmeh. Edina svetloba na vrtu je prihajala od
petrolejke nad najinima glavama. Ob njej je bilo komaj mogoče jesti, a za
zaupnosti je jè bilo sedaj dovolj.
»Nisem hotel reči tega. Hočem reči, kot da bi bilo včeraj. Pa je petnajst
let tegà in ko pogledam nazaj, se zdi da je minil komaj mesec. Nikoli prej
nisem bil v Italiji; takrat sem prišel na poletni dopust. Iz Marseilla sem
vzel ladjo do Neaplja ter si ogledal, saj veste, Pompeje in Paestum in
enega ali dva podobna kraja; nato sem za teden dni prišel sem. V hipu mi
je bila všeč podoba tega otoka z morja, hočem reči, ko sem ga gledal, kako
prihaja bliže in bliže. Ko pa smo se potem s parnika spustili v majhne
čolniče ter se izkrcali v pristanu, kjer se je kar gnetlo tistih brbljajočih
ljudi, ki so na vsak način hoteli nesti tvojo prtljago, in hotelskih nabiračev
gostov; pa razpadajoče hiše na Marini ter pot do hotela, pa večerja na
terasi — skratlča, prevzelo me je. To je resnica. Nisem vedel, ali stojim na
glavi ali na nogah. Nikoli prej nisem pil kaprijskega vina, le slišal sem
zanj; mislim, da mi je stopilo v glavo. Sedel sem na terasi še potem, ko
so se bili že vsi odpravili spat, ter gledal luno nad morjem. In tam je stal
Vezuv, in velik rdeč peresast dim se je dvigoval iz njega. Zdaj seveda vem,
da je bilo tisto, kar sem pil, črnina, kakšno caprijsko vino neki, a takrat
se mi je zdelo vse v redu. Ne, ni me opilo vino, opila me je oblika otoka in
tista brbljajoča množica, opila sta me luna in morje in oleander na hotel-
skem vrtu. Prvič v življenju sem videl oleander.«
Dolgo je govoril in postal je žejen. Dvignil je kozarec, toda bil je pra-
zen. Vprašal sem ga, če hoče še en kozarček strege.
»To je nezdrava pijača. Naročiva raje steklenico vina. Vino je zdravo,
je čist grozdni sok, ki ne more nikomur škoditi.«
Naročil sem še vina in, ko je le-to prišlo, napolnil kozarca. Napravil je
dolg požirek, vzdihnil od ugodja, nato pa nadaljeval.
»Naslednjega dne sem odkril plažo, kamor sedaj hodimo. Ni slabo,
sem si rekel. Potem sem se sprehodil po otoku. Slučajno so imeli pri Punti
di Tiberio neko praznovanje in naenkrat sem se znašel sredi dogajanja:
podoba Device, duhovniki, ministranti, vihteč kadilnice, in cela množica
veselih, nasmejanih, navdušenih ljudi, med katerimi so bili mnogi karseda
lepo oblečeni. Tam sem naletel na nekega Angleža in ga vprašal, kaj se do-
gaja. ,Oh, Vnebovzetje praznujemo,' je odvrnil. ,Vsaj katoliška Cerkev tako
pravi; a to je zgolj njihov trik. Gre za praznik boginje Venere. Poganski,
veste. Afrodita, ki pride iz morja, in tako naprej.' Dokaj čudno sem se
počutil, ko je to govoril. Kot da bi človek potoval daleč nazaj — če veste,
E 109
SOMERSET MAUGHAM
kaj hočem reči. Po tistem sem se nekoč v mesečini odpravil gledat Fara-
glioni. Ce so sojenice hotele, da ostanem vodja banke, ne bi bile nikdar
smele dopustiti, da sem šel na ta sprehod.«
»Torej ste bili direktor banke?« sem vprašal.
Očitno sem se bil prej motil, a nisem bil daleč od resnice.
»Da. Bil sem direktor podružnice pri banki York and City na Craw-
ford Street. To mi je ustrezalo, saj sem živel zgoraj na Hendon Way. Od
doma do službe sem imel pičlih sedemintrideset minut.«
Povlekel je iz pipe in si jo vnovič prižgal.
»To naj bi bila moja zadnja noč na Kapriju, zadnja. V banki sem mo-
ral biti v ponedeljek zjutraj. Ko sem gledal tisti dve veliki čeri, štrleči iz
vode in luno nad njima, in ribičev, ki so s čolnov lovili lignje, tako spo-
kojne in lepe lučke, sem si rekel: res, zakaj bi se pa navsezadnje sploh
vračal? Nikogar nisem imel, ki bi me potreboval. Moja žena je umrla za
bronhialno pljučnico štiri leta prej, otrok pa je šel živet k stari mami, že-
nini materi. Ženska je bila stara trapa, za otroka ni skrbela, kot je treba,
in deklica je dobila zastrupitev krvi. Amputirali so ji nogo, a življenja ji
niso mogli rešiti in tako je, uboga mala stvarca, umrla.«
»Kako grozljivo,« sem rekel.
»Da, takrat sem bil potrt, dasi ne tako zelo, kot bi bil, če bi bil otrok
živel pri meni. Toda najbrž je bilo tako boljše: za dekle z eno nogo na tem
svetu ni veliko upanja. Tudi za ženo mi je bilo hudo. Zelo dobro sva se
razumela, čeprav ne vem, ali bi to trajalo. Bila je tiste vrste ženska, ki je
vedno v skrbeh, kaj bodo rekli drugi. Ni imela rada potovanj. Eastbourne je
bil zanjo kraj, kamor gre človek na dopust. Ali veste, da sem šele po njeni
smrti prvič prečkal Rokavski preliv?«
»Toda predvidevam, da imate še druge sorodnike, ali ne?«
»Nobenega. Bil sem edinec. Moj oče je imel brata, a ta je odšel v
Avstralijo, še preden sem se rodil. Mislim, da bi se težko našel kdo, ki bi
bil bolj sam na svetu kakor jaz. Nobenega razloga nisem videl, zakaj ne
bi smel storiti prav tega, kar sem hotel. Star sem bil štiriintrideset let.«
Povedal mi je bil, da je na otoku že petnajst let. Torej jih je imel
sedaj devetinštirideset; približno toliko bi mu jih tudi prisodil.
»Delal sem od svojega sedemnajstega leta. Pred seboj sem imel le
delo, dan za dnem eno in isto, dokler se pač ne bi upokojil in dobival pen-
zijo. Rekel sem si: ali je vredno? Nič ni narobe, če pustim vse skupaj in
preživim ostanek življenja tu doli. A izšolal sem se za poslovneža in bil
sem previden po naravi. ,Ne,' sem rekel, ,ne bom se pustil kar tako zape-
ljati. Odšel bom, kakor sem rekel, jutri in vso zadevo premislil. Morda bom,
ko bom spet v Londonu, povsem drugačnega mišljenja.' Ali nisem bil
prekleto neumen? Na ta način sem izgubil celo leto.«
»Torej se niste premislili?«
»Se razume, da ne. Na delu sem ves čas mislil na to plažo in kopanje,
na vinograde in hojo po hribih ter luno in morje; in na Piazzo ob večerih,
ko se po delu dneva vsakdo še malce sprehodi in poklepeta. Le eno me je
skrbelo: nisem bil prepričan, ali imam pravico ne delati, ko pa vendar vsi
drugi delajo. Potem sem bral nekakšno zgodovinsko knjigo, ki jo je napi-
sala, da, neka Marion Crawford, in v njej je bila zgodba o Sybarisu in Cro-
toni. Bili sva dve mesti: v Sybarisu so ljudje zgolj uživali in se zabavali,
v Crotoni pa so bili krepki in delavni in vse, kar sodi zraven. Nekega dne
so prišli prebivalci Crotone in porušili Sybaris, čez nekaj časa pa se je
IIOE
UŽIVAC
od nekod drugod pojavila množica mož, ki je porušila Crotono. Nič ni ostalo
od Sibarisa, niti kamen, vse, kar je ostalo od Crotone, pa je en ubogi steber.
S tem je bil torej moj problem rešen.«
»O .. . ?«
»Konec je bil v obeh primerih isti, ali ne? In ko zdaj človek pogleda
nazaj, kateri so bili bedaki in kateri ne?«
Nisem odgovoril, zato je nadaljeval.
»Denar je bil kar precejšen problem. Banka te je upokojila šele po
tridesetih letih službe, če pa si šel v pokoj prej, si dobil le odpravnino.
Odpravnina in denar, ki bi ga bil dobil za hišo, z borimi prihranki vred
pa bi vseeno ne bil povsem zadosti za nakup dosmrtne rente. Bilo bi ne-
umno, da bi vse žrtvoval zato, da bi prijetno živel, pa bi hkrati za kaj takega
imel dovolj denarja. Hotel sem imeti neki svoj kotiček, nekoga, ki bi skrbel
zame, dovolj denarja za tobak, okusno hrano, tu pa tam knjige, in nekaj za
povrhu, če bi bila sila. Zelo dobro sem vedel, koliko potrebujem. Ugotovil
sem, da imam ravno dovolj, da si kupim rento za petindvajset let.«
»Takrat ste imeli petintrideset let?«
»Da. Od rente bi lahko živel do svojega šestdesetega leta. Navsezad-
nje ne more biti nihče gotov, da bo živel dlje; veliko jih umre med petdese-
tim in šestdesetim letom in preden jih človek dopolni šestdeset, je že užil
najboljša leta.«
»Vendar pa tudi nihče ne more biti gotov, da bo umrl pri šestdesetih,«
sem odvrnil.
»No, ne vem. To je odvisno od posameznika, ali ne?«
»Na vašem mestu bi bil ostal v banki do redne upokojitve.«
»A takrat bi jih imel že sedeminštirideset. Ne bi bilo sicer prepozno,
če bi takrat začel uživati življenje tukaj, — sedaj jih imam več kot sedem-
inštirideset, pa ne uživam življenja nič manj kot prej —, vendar pa bi bil
prestar, da bi okusil užitek, ki ga lahko doživi le mlad človek. Veste, pri
petdesetih se imaš lahko prav tako dobro kot pri tridesetih, a to vseeno ne
bo isto. Hotel sem živeti neokrnjeno življenje, dokler sem še imel energijo
in voljo, da ga kar najbolje izkoristim. Petindvajset let se mi je zdela dolga
doba in za toliko let sreče se mi je zdelo vredno dati tudi zares veliko de-
narja. Odločil sem se, da bom počakal še eno leto, in tako sem tudi storil.
Nato sem vložil odpoved in si, takoj ko sem dobil odpravnino, kupil rento
ter prišel sem.«
»Rento za petindvajset let?«
»Tako je.«
»Pa vam ni bilo nikdar žal?«
»Nikdar. Tisto, kar sem bil plačal z denarjem, sem tu z življenjem že
dobil nazaj. In pred mano je še deset let. Ali se ne strinjate, da bi moral
človek po petindvajsetih letih popolne sreče mirno reči: dovolj je bilo?«
»Morda.«
Ni povedal z mnogo besedami, kaj bo storil, a njegov načrt je bil ja-
sen. To je bila v precejšnji meri zgodba, ki mi je bil povedal prijatelj, vse-
eno pa je zvenela drugače, ko sem jo slišal iz Wilsonovih ust. Skrivaj sem
ga pogledal. Na njem ni bilo ničesar, kar ne bi bilo navadno. Nihče, ki bi
gledal v ta odkriti, resni obraz, si ne bi bil mogel misliti, da je zmožen
storiti kaj nekonvencionalnega. Nisem ga obsojal. Na ta čudni način je
vnaprej določil svoje življenje in zakaj neki ne bi smel z njim narediti, kar
Je hotel; kljub temu me je mrzlo spreletelo.
Ч	Ein
SOMERSET MAUGHAM
»Vas začenja zebsti?« se je nasmehnil. »Lahko se odpraviva dol. Luna
je najbrž že vzšla.«
Predno sva krenila na pot, me je vprašal, če bi si hotel kdaj ogledati
njegovo hišo; in dva ali tri dni kasneje, ko sem izvedel, kje živi, sem se res
sprehodil tja. To je bila majhna kmečka hiša, kar precej ven iz mesta, v
vinogradu, s pogledom na morje. Ob vratih je cvetel velik oleander. V hiši
sta bili dve majhni sobi, kuhinjica, zunaj pa lopa za drva. Spalnica je bila
opremljena kot kaka samostanska celica, medtem ko je bila dnevna soba,
prijetno dišeča po tobaku, dovolj udobna: v njej sta bila dva naslanjača, ki
ju je bil Wilson pripeljal iz Anglije, pisalna miza z rolojem, pianino in na-
trpane police knjig. Na stenah so bile okvirjene gravure slik G. F. Wattsa
in Lorda Leightona. Wilson mi je povedal, da je hiša pripadala lastniku vi-
nograda, ki je živel više v hribu, in da mu je lastnikova žena vsak dan
prihajala kuhat in pospravljat. To kočo je bil odkril, ko je prvič prišel na
Kapri; ko pa se je vrnil na otok za vedno, jo je vzel v najem in jè od ta-
krat ni zapustil. Ker sem videl, da ima pianino in da so na njem odprte
note, sem mu rekel, naj kaj zaigra.
»Slabo igram, veste, a vedno sem imel rad glasbo in v veliko veselje
mi je brenkati po klavirju.«
Sedel je za pianino in zaigral stavek iz neke Beethovnove sonate. Ni
igral preveč dobro. Pogledal sem note — Schumann in Schubert, Beethoven,
Bach in Chopin. Na mizi, na kateri je obedoval, je ležal zamaščen kup kart.
Vprašal sem ga, ali igra pasjanso.
»Velikokrat.«
Na podlagi tega, kar sem videl tukaj, in tistega, kar sem bil o njem
slišal od drugih, sem si ustvaril, mislim, precej dobro sliko o tem, kakšno
je bilo njegovo življenje teh zadnjih petnajst let. Gotovo je to bilo zelo
nedolžno življenje: plaval je, ogromno hodil, in videti je bilo, da nikoli ni
izgubil občutka za lepoto otoka, katerega je tako intimno poznal. Igral je
klavir in pasjanso, bral je. Kadar so ga povabili na kako zabavo, je povabilo
sprejel in, dasi je bil dolgočasen in tog, se je zmerom prijazno vedel. Ni bil
užaljen, če so ga zanemarjali. Rad je imel ljudi, a z neko odmaknjenostjo,
ki ni dovoljevala zaupnosti. Živel je varčno, vendar mu udobja ni manj-
kalo. Nikoli ni imel najmanjšega dolgá. Mislim si, da ga spolnost nikdar ni
preveč vznemirjala. Ce je v njegovih mlajših letih kdaj pa kdaj prišlo do
kratkotrajnega razmerja s kako turistko, ki je v kaprijskem ozračju izgu-
bila glavo, je znal tudi medtem, ko je zadeva trajala, o tem sem prepričan,
svoja čustva dobro obvladati. Mislim, da je bil odločen, da nič ne bo zmotilo
njegove duhovne neodvisnosti. Hrepenel je edinole po lepoti narave, srečo
pa je iskal v preprostih, naravnih stvareh, ki jih življenje vsakomur po-
nuja. Morebiti boste rekli, da je takšno življenje hudo sebično. Res je.
Wilson nikomur ni koristil, a na drugi strani tudi nikomur škodil ni. Nje-
gov edini cilj je bila osebna sreča in zdelo se je, da je ta cilj tudi dosegel.
Silno malo ljudi ve, kje naj iščejo srečo; še manj je ljudi, ki jo najdejo.
Ne vem, ali je bil Wilson nor ali moder. Vsekakor je bil človek, ki ve, kaj
hoče. Tisto, kar je bilo čudno, je bilo zame to, da je bil tako neznansko
vsakdanji. Nikoli se ne bi moje misli ustavljale pri njem, če ne bi vedel:
nekega dne, čez deset let, bo ta človek namenoma (razen če ne bo kaka
nepredvidena bolezen pretrgala niti njegovega življenje že prej) zapustil
svet, katerega je znal tako dobro ljubiti. Spraševal sem se, ali mu ni prav
112 E
UZiVAC
ta misel, ki ga nikdar ni povsem zapustila, dajala tiste, zanj značilne slasti;
s katero je užival sleherni trenutek dneva.
Storil ,bi mu krivico, če ne bi omenil, da o sebi sploh ni imel navade
govoriti. Mislim, da je bil moj prijatelj edini človek, kateremu se je
zaupal. Vrjetno mi je povedal svojo zgodbo zgolj zato, ker je predvideval,
da sem jo bil že slišal; in poleg tega je tistega večera, ko mi jo je izdal,
spil že precej vina.
Moj obisk je šel h koncu in odpotoval sem z otoka. Leto pozneje je
izbruhnila vojna. Zgodilo se mi je nekaj stvari, ki so močno spremenile
moje življenje, in minilo ,je trinajst let, preden sem se spet odpravil na
Kapri. Prijatelj se je bil vrnil tja že pred časom, vendar se ni več počutil
tako dobro in ,preselil se je v hišo, kjer ni bilo dovolj sob; tako sem se
torej nastanil v hotelu. Ko smo pripluli, me je prišel počakat in skupaj
sva šla na večerjo. Med jedjo sem ga vprašal, kje pravzaprav stoji nje-
gova hiša.
»Saj jo poznaš,« mi je odgovoril. »To je tista stvarca, v kateri je živel
Wilson. Nadzidal sem sobo in si hišo kar prijetno uredil.«
Pri toliko drugih rečeh, ki so zaposlovale moje misli, se dolga leta
nisem spomnil na Wilsona; sedaj pa sem se, malce presenečen, spomnil.
Tistih deset let, ki jih je imel pred sabo, ko sem ga spoznal, je moralo že
davno poteči.
»Ali je naredil samomor, kakor je bil rekel?«
»To je precej mračna zgodba.«
Wilsonov načrt je bil dober. Samo ena napaka je bila v njem, in te,
menim, ni mogel predvideti. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bo po
petindvajsetih letih neskaljene sreče, v tihi odmaknjenosti, kjer nič na
svetu ni moglo vznemiriti njegove vedrine, njegov značaj polagoma izgubil
svojo moč. Volja potrebuje ovire, da lahko uporabi svoje sile. Ce nikdar
ne naleti na prepreko, če se človeku brez napora uresničujejo želje zato,
ker jih je usmeril v stvari, ki so na dosegu roke, potem postane volja
slabotna. Ce hodiš ves čas na isti višini, bodo tvoje mišice, ki jih potre-
buješ, da bi preplezal hrib, oslabele. To so banalne misli, a kljub temu
resnične. Ko je pošla njegova renta, ni imel več poguma, da bi storil
konec, kar je bilo cena, ki jo je bil pripravljen plačati za to dolgo ob-
dobje srečne spokojnosti. Ce sklepam iz tega, kar mi je povedal prijatelj
in kasneje drugi, mu poguma ni manjkalo. Le odločiti se ni mogel. Od-
lašal je iz dneva v dan.
Na otoku je živel že tako dolgo in je vedno tako vestno poravnaval
račune, da si je sedaj denar z lahkoto izposodil. Ker prej tega ni nikoli
počel, je našel ljudi, ki so mu bili pripravljeni posoditi manjše vsote
denarja, ko jih je zdaj prosil. Najemnino je toliko let redno plačeval, da
lastnik, katerega žena Assunta je bila še vedno Wilsonova pomočnica,
več mesecev ni ničesar ukrenil. Vsi so mu verjeli, ko je rekel, da je
umrl neki njegov sorodnik in da je trenutno v zadregi, ker zaradi pravnih
formalnosti še nekaj časa ne bo mogel dobiti denarja, ki mu pripada.
Tako mu je uspelo zavlačevati nekaj več kot leto dni. Potem mu tam-
kajšnji trgovci niso hoteli več dajati na up in nikogar ni bilo. ki bi mu
posodil še kaj denarja. Lastnik hiše pa mu je sporočil, da bo moral oditi,
če ne bo v določenem roku plačal starih dolgov.
E 113
SOMERSET MAUGHAM
Dan pred rokom je Wilson odšel v svojo malo spalnico, zaprl vrata
in okna, zagrnil zavese in prižgal oglenko. Ko mu je naslednjega jutra
Assunta prišla pripravit zajtrk, ga je našla nezavestnega, toda živega.
Soba je bila vedno na prepihu in dasi je postoril to in ono, da bi preprečil
dotok zraka, mu to ni popolnoma uspelo. Skoraj se je zdelo, da je v
zadnjem trenutku — navzlic brezupnemu položaju, v katerem je bil —
začutil neko neodločnost. Peljali so ga v bolnico in kljub temu, da je bil
nekaj časa zelo bolan, si je naposled opomogel. A bodisi zaradi zastrupitve
bodisi zaradi šoka odtlej ni bil več povsem priseben. Ni bil sicer nor
(vsaj ne tako nor, da bi ga vtaknili v norišnico), vendar očitno nič več
pri zdravi pameti.
»Sel sem ga obiskat,« mi je povedal prijatelj. »Skušal sem ga pri-
praviti do tega, da bi spregovoril, a me je kar naprej tako čudno gledal;
kot da se ne bi mogel spomniti, kje me je že videl. Precej grozen je bil
videti, ko je ležal tam na postelji, porasel s sivimi kocinami, ki jih ni
bil obril že kakšen teden; a razen tistega čudnega izraza v njegovih očeh
je bil na videz povsem normalen.«
»Kakšen čuden izraz?«
»Ne vem natančno, kako naj ga opišem. Zbegan. To je sicer bedasta
primerjava, a kot če bi človek vrgel v zrak kamen in bi ta ne padel
nazaj, ampak bi ostal kar tam . . .«
»To mora biti precej šokantno,« sem se nasmehnil.
»Ne vem, takšen je bil pač njegov pogled.«
Težko je bilo vedeti, kaj storiti z njim. Ni imel denarja in ne mož-
nosti, da bi ga kje dobil. Vse, kar je bil imel, je bilo prodano, pa še
tisto je bilo premalo, da bi povrnil vse dolgove. Bil je Anglež, in italijanske
oblasti niso hotele prevzeti odgovornosti zanj. Britanski konzul v Ne-
aplju pa tudi ni imel sredstev, da bi se ukvarjal s tem problemom. Lahko
bi ga bili seveda poslali nazaj v Anglijo, toda nihče ni prav vedel, kaj
potem. Nato pa je Assunta, njegova služabnica, rekla, da je bil Wilson
dober gospodar in dober najemnik, in da se je, dokler je imel denar,
vedno sam vzdrževal; zato lahko spi v drvarnici pri njuni hiši in skupaj
z njima tudi jé. To so predlagali Wilsonu. Težko je bilo videti, ali jih je
razumel ali ne. Ko je prišla Assunta ponj v bolnišnico, je šel z njo brez
besed. Bilo je videti, kot da nima več svoje volje. Tako je sedaj Assunta
zanj skrbela že dve leti.
»Veš, ne živi v prevelikem udobju,« mi je dejal prijatelj. Nahitro so
sicer spravili skupaj neko majhno posteljo in mu dali par odej, a prostor
nima oken in je pozimi ledeno mrzel, poleti pa vroč kot peč. Tudi hrana
ni preveč izbrana. Saj veš, kaj tukaj jedo kmetje: makarone ob nedeljah
in meso na vsake kvatre enkrat.«
»Kaj pa počne ves čas?«
»Potika se okrog po hribih. Dvakrat ali trikrat sem poskušal govoriti
z njim, a zaman; ko te ugleda, beži ko zajec. Kdaj pa kdaj pride k
meni na klepet Assunta in dam ji nekaj denarja za njegov tobak, toda
bogve ali ga kdaj dobi.«
»Ali v redu skrbijo zanj ?« sem vprašal.
»Prepričan sem, da je Assunta dovolj prijazna. Zanj skrbi kot za
otroka. Bojim pa se, da njen mož ni preveč dober z njim. Godrnja nad
stroški, ki jih ima zaradi njega. Mislim, da ni nečloveški ali kaj takega.
114 E
UZiVAC
le malce grob je najbrž do njega: pošilja ga po vodo, čistiti mora hlev in
podobno
»Zveni precej bedno,« sem rekel.
»Sam si je to nakopal. Navsezadenje je dobil samo to, kar si je
zaslužil
»Mnenja sem, da na splošno vsi prejmemo to, kar zaslužimo,« sem
odgovoril. »A to še ne pomeni, da je stvar zato kaj manj grozljiva.«
Dva ali tri dni pozneje sva se s prijateljem odpravila na sprehod.
Stopala sva po ozki stezi med oljkami.
»Wilson je tu,« je prijatelj nenadoma vzkliknil. »Ne oziraj se! Samo
prestrašil ga boš. Pojdiva naravnost naprej.«
Hodil sem s povešenimi očmi, a s kotički sem videl človeka, skritega
za oljko. Ni se ganil, ko sva se približala, vendar sem imel občutek, da
naju opazuje. Tisti hip, ko sva prišla mimo, sem zaslišal nagel tek.
Wilson se je, kakor preganjana žival, pognal na varno. Odtlej ga nisem
nikoli več videl.
Umrl je lani. Takšno življenje je živel šest let. Nekega jutra so ga
našli na pobočju, kjer je mirno ležal — kakor da bi bil umrl v spanju.
Od tod je lahko videl tisti dve skali, imenovani Faraglioni, ki sta se
dvigali iznad morja; bila je polna luna in gotovo ju je hotel videti v
mesečini. Morda je umrl od lepote tega prizora.
Prevedla Lilijana Znidršič
E 115
»UTOPIJA« ŽELJE
v kratki zgodbi Williama Somerseta Maughama »The Lotus Eater«
(uživač, sanjač) imamo opraviti s Thomasom Wilsonom, ki mu srečanje
s Caprijem, s to Stvarjo, das Ding, ki uteleša nemogoči užitek, spremeni
tok življenja. Po enoletnem preudarjanju se Wilson odloči: z rento, ki si jo
bo kupil z denarjem, ki ga ima na razpolago, se bo vrnil na Capri in tam
preživel ostanek svojega življenja. Sklepa takole: ker na koncu koncev
vsi doživimo svojo usodo, ker bomo nekoč vsi umrli — ker »pismo vedno
prispe na svoj naslov«, je potrebno tisti čas, ki ga imamo na razpolago,
čimbolj izkoristiti. Izkoristiti in použiti moramo vsak trenutek svojega
življenja: Carpe diem!
Wilson se tako predaja ribarjenju, kopanju, muziciranju, branju, dobri
pijači in jedači, ljubezenskim avanturam, sprehodih po mesečini in kajenju
svoje pipe. Ideal življenja, ki ga živi tako močno spominja na Ideal mla-
dega Marxa iz Pariških rokopisov — dopoldan ribič, popoldan filozof. Mau-
ghamovo zgodbo bi tako lahko uvrstili v tradicijo utopičnega socializma.
Utopični socializem namreč vedno implicira neko »utopijo želje«, neko
obvladano in reglem en tirano uživanje. Drugič — za utopične socialiste
je pot do uresničitve ideala stvar uvida, stvar zdrave pameti. V pričujoči
zgodbi se Wilson prav »po razsvetljensko« čudi nad veliko večino ljudi,
ki ne uvidijo prednosti takega življenja. Težava je zgolj v tem, da nje-
govega primera, eksperimenta, ni mogoče univerzalirati — tako kot ni
depozita brez depozitorja na višini svoje naloge — tudi ni rente brez
hlapcev na višini svoje naloge!
Kot že rečeno, gre v Wilsonovem primeru za »utopijo« želje. Wilsona
pa lahko brez težav uvrstimo v tisto tradicionalno smer etike, za katero
je osnova vsega subjektova dobrobit, njegova sreča, njegov Wohl. Krog,
ki se mu predaja Wilson je sklenjen, ni nobenih notranjih ali zunanjih ovir,
ki bi ga vrgle iz tira, ni nobene zahteve po tistem »več«, »še« ... Z drugimi
besedami — opravka imamo z načelom ugodja v čisti obliki. Tudi v tre-
nutku, ko bi zunanji razlogi, načelo realnosti, primorali Wilsona, da
uresniči deklariran samomor in se tako odpove svojemu Wohl — se
to ne zgodi. Wilson si skuša na vse možne načine podaljšati svoje uži-
vaštvo — načelo realnosti ga pri tem prav nič ne ovira, saj je samo prav
podaljšek načela ugodja.
E 117
PETER KLEPEC
Po tej plati je Wilson nekakšen anti-Kant. Za Kanta — prvič —
ni nobenega konstantnega razmerja do ugodja, zanj velja samo eno:
subjekt mora storiti svojo dolžnost, ki je onstran čutnega ugodja, koristi,
skratka »patološkega«, pa četudi ga to stane njegovega Wohl, njegove
dobrobiti. Hrbtna stran kategoričnega imperativa je tako nadjazovski
imperativ: Uživaj! V tej, kantovski liniji je seveda tudi Freud — freu-
dovska želja ni življenjska funkcija, ni funkcija, ki bi jo lahko zado-
voljili, za željo ni zadoščenja...
Osrčje utopičnega socializma tvori projekt vzgoje. Tudi tu je freu-
dovski odgovor jasen in nedvoumen: za Freuda je v človeškem subjektu
nekaj, kar je v osnovi neprilagodljivo. Freudovske želje ni mogoče ukro-
titi, adaptirati, vzgojiti — vzgoja je pač eden od treh nemogočih poklicev.
Za freudovsko in lacanovsko linijo je značilno neko izkustvo, ki se mu
še najbolj približa teorija Johna Elstra, teorija o essentially by products.
Cim namreč skušamo tisto, za kar nam gre, tisto, kar nam daje največ
veselja v življenju, tisto najlepše, načrtno doseči — »pokvarimo igro«.
Edini način, da jih dosežemo je, da si jih ne postavimo neposredno za
cilj, marveč najdemo smoter v nečem drugem in se nato ta stanja proiz-
vedejo »sama od sebe« — kot spontani stranski produkti.
Seveda pa bi lahko kdo pripomnil — mar ni bil Wilson pripravljen
plačati ceno za svoje uživaško življenje, mar ni bil pripravljen to plačati
s svojim Wohl, svojo dobrobitjo? Mar ni bil — sadovsko rečeno — pri-
pravljen rajši izbrati smrt kot sramotno življenje? Na neki ravni ugovor
drži, toda — mar ni za njegov eksperiment vedel cel otok, kar pomeni, da
je Wilson še kako rad pripovedoval svojo zgodbo — z drugimi besedami
— vse njegovo početje je bila zgolj predstava, ki jo je uprizarjal za pogled
velikega Drugega, predstava v kateri se je lahko »pokazal v najboljši luči«.
Samomor, ki bi ga storil, bi bil tako samomor uprizarjanja. Ko se tako
na koncu izogiba srečanju s svojimi bivšimi prijatelji, se izogiba prav
zato, ker ga je sram in ker ima občutek krivde, krivde, ker je popustil
glede svoje želje — fascinirati pogled Drugega.
Peter Klepec
118 E
TIK PRED VOJNO Z ESKIMI
Jerome D. Salinger
Že natanko peto sobotno jutro je Ginnie Mannox igrala tenis v East
Side Courts s Seleno Graff, součenko pri gospodični Basehoarjevi. Ginnie
je imela Seleno za največjo brezzveznico pri gospodični Basehoarjevi —
v šoli, kjer je bilo tudi sicer vse polno precejšnjih brezzveznikov — po
drugi strani pa ni poznala nikogar, ki bi bil tako pridno prinašal sveže
konserve teniških žogic. Menda jih je delal njen oče ali kako. (Pri neki
večerji je Ginnie v razsvetljenje celotne družine Mannox opisala svojo
predstavo večerje pri Graff ovih: brezhibno opravljen strežnik pristopa
z leve k sedečim in jim, namesto konzarcev s paradižnikovim sokom, podaja
konserve teniških žogic.) Zato pa ji je šlo toliko bolj na živce, da se je
Selena, ki je prva izstopila iz njunega taksija, se je delala neumno, in je mo-
rala zato ona — in sicer vsakikrat! — plačati celotno voznino. Navse-
zadnje se je prav Selena domislila, da bi se namesto z avtobusom vra-
čali domov s taksijem. Peto soboto, ko je taksi odpeljal proti severu po
York Avenue, pa je Ginnie na lepem spregovorila:
»Poslušaj, Selena ...«
»Kaj?« je vprašala Selena, ki je z dlanjo otipavala tla avtomobila.
»Ne najdem etuija za lopar!« je zamomljala.
Kljub toplemu majskemu vremenu sta dekleti nosili površnika čez
kratke hlačke.
»V žep si ga vtaknila,« je rekla Ginnie. »Poslušaj —«
»O, hvala bogu! Življenje si mi rešila!«
»Poslušaj,« je rekla Ginnie, ki ji ni bilo prav nič do Selenine hva-
ležnosti.
»Kaj ?«
Ginnie je sklenila, da pride z besedo na dan. Taksi je bil že blizu
Selenine ulice. »Ne bi rada spet plačevala cele voznine kot vsakič,« je
rekla. »Nisem milijonarka, a veš.«
Selena je bila sprva videti osupla, nato prizadeta. »Kaj ne plačam
vedno pol?« je vprašala nedolžno.
»Ne,« je rekla Ginnie mirno. »Pol si plačala samo prvo soboto. Enkrat
na začetku prejšnjega meseca. Od takrat pa niti enkrat samkrat. Nočem
biti umazana, ampak gre za to, da dejansko živim od štirih pa pol na
teden. In s tem moram •—«
E 119
JEROME D. SALINGER
»Ali prinesem zmeraj teniške žogice ali ne?« je vprašala Selena
nataknjeno.
Včasih bi jo Ginnie najrajši ubila. »Pa saj jih tvoj oče dela ali
kako,« je rekla. »Tebe to prav nič ne stane. Jaz pa moram plačevati za
vsako ušivo —«
»Že prav, že prav,« je rekla Selena na glas in zmagoslavno. Nato je z
zdolgočasnim izrazom pobrskala po žepih plašča. »Samo petindvajset cen-
tov imam,« je dodala hladno. »Bo dovolj?«
»Ne. Žal mi je, ampak dolžna si mi dolar petindvajset. Vodim evi-
denco za vsak —«
»Morala bom gor in dobiti denar od mame. Kaj ne moreš počakati do
ponedeljka? Lahko ti ga prinesem v telovadnico, če boš potem zado-
voljna.«
Selenin ton je prepovedoval dobrotljivost.
»Ne,« je rekla Ginnie. »Zvečer moram v kino. Rabim ga.«
V sovražnem molku sta dekleti strmeli skozi nasprotni si okni, dokler
taksi ni ustavil pred Seleninim blokom. Selena, ki je sedela pri pločniku,
je izstopila. Vrata taksija je pustila malenkost priprta ter odločno in
vnemarno, kakor kakšna hollywoodska veličina, zakoračila v stavbo. Gin-
nie je žarečih lic izplačala taksista. Zotem je pobrala svojo teniško kramo
— lopar, brisačo in sončno čepico — in odšla za Seleno. Pri svojih pet-
najstih je imela Ginnie, skupaj s svojimi teniškimi copati, nekaj čez me-
ter sedemdeset, in ko je stopila v preddverje, je s svojo samozavestno, z
gumenimi podplati potempljano okornostjo zbujala nevaren amaterski vtis.
Zato se je Selena rajši zastrmela v indikator nad dvigalom.
»Vsega skupaj si mi zdaj dolžna dolar devetdeset,« je rekla Ginnie,
ko se je približevala dvigalu.
Selena se je obrnila. »Mogoče te bo zanimalo,« je rekla, »moja mama
je hudo bolna.«
»Kaj pa ji je?«
»Pljučnico ima, in če misliš, da bom uživala, ko jo bom morila samo
zaradi denarja . . .« Selena je nedokončani stavek izrekla z vso možno
samozavestjo.
Ginnie je ta podatek, resnici na ljubo, nekoliko vrgel iz tira, pa najsi
je bil resničen ali ne, vendar ne toliko, da bi se prepustila razčustvova-
nosti. »Nisem ga dala njej,« je rekla in stopila za Seleno v dvigalo.
Ko je Selena pozvonila na zvonec svojega stanovanja, jima je od-
prla — oziroma so se vrata odmaknila in ostala odprta — črnska služ-
kinja, s katero Selena očitno ni govorila. Ginnie je odvrgla svojo teniško
kramo na stol v veži in šla za Seleno. V dnevni sobi se je Selena obrnila
in rekla: »Bi lahko počakala tukaj? Zelo verjetno je, da bom morala
mamo zbuditi.«
»O. K.,« je rekla Ginnie, in se zavalila na zofo.
»Nikoli si ne bi mislila, da si lahko tako malenkostna,« je rekla
Selena, ki je bila ravno zadosti razdražena, da je uporabila besedo 'ma-
lenkostna', ne pa tudi zadosti pogumna, da bi jo poudarila.
»Zdaj pa veš,« je rekla Ginnie in si tik pred obrazom odprla številko
Vogue. Tako jo je držala, dokler Selena ni odšla iz sobe, nato pa jo je
odložila nazaj na radio. Potem se je razgledala po sobi; v mislih je pre-
stavljala pohištvo, pometala ven namizne svetilke in odstranila umetno
cvetje. Soba se ji je zdela povsem ogabna — draga, toda neužitna.
120 E
TIK PRED VOJNO Z ESKIMI
Na lepem je z drugega konca stanovanja zaklical moški glas: »Eric?
Si ti?«
Ginnie je domnevala, da je Selenin brat, ki ga še nikoli ni videla.
Prekrižala je svoje dolge noge, si z robom plašča iz kamelje dlake pokrila
kolena in čakala.
V sobo je z odprtimi usti planil mladenič z očali in pižamo in brez
copat. »O. Sem mislil, da je Eric, madona,« je rekel. Ne da bi se ustavil
in v nadvse uborni drži je šel čez sobo in pestoval nekaj pri svojih ozkih
prsih. Nato je sedel na nezasedeni konec zofe. »Ravno sem se urezal v ta
prekleti prst,« je rekel nekam divje. Pogledal je Ginnie, kakor da je
pričakoval, da bo tam sedela. »Si se že kdaj urezala v prst? Ampak prav
do kosti?« je vprašal. V njegovem hrupnem glasu je bilo nekaj resnično
rotečega, kakor da bi ga lahko Ginnie s svojim odgovorom rešila občutka,
da je edini in osamljen začetnik na tem področju.
Ginnie je strmela vanj. »No ja, ne ravno do kosti,« je rekla, »sem
se pa že urezala.« Bil je najbolj smešen fant, ali pa mož — težko je bilo
reči, kaj od tega — kar jih je kdaj videla. Lase je imel vse razmršene.
Nosil je redko, nekajdnevno svetlo bradico. Skratka, videti je bil — no
ja, butast. »Kako pa si se urezal?«
»Hudič, kaj pa vem,« je odvrnil s tonom, ki naj bi pomenil, da je
odgovor na to vprašanje zavit v popolno temo. »Nekaj sem iskal v tisti
prekleti košari za smeti in bila je polna britvic.«
»Si ti Selenin brat?« je vprašala Ginnie.
»Ja. Jezus, krvavim kot prašič. Ne hodi nikamor. Mogoče bom rabil
še transfuzijo.«
»Si si dal kaj gor?«
Selenin brat je odmaknil svojo rano od prsi in jo ponudil Ginnie na
ogled. »Samo tale ušiv toaletni papir,« je rekel. »Zaustavlja krvavitev.
Kot če se urežeš pri britju.« Spet je pogledal Ginnie. »Kdo pa si ti?« je
vprašal. »Prijateljica od tiste kripljice?«
»V isti razred hodiva.«
»Ja? Kako pa ti je ime?«
»Virginia Mannox.«
»Ti si Ginnie?« je rekel in skoz očala poškilil proti njej. »Ti si Ginnie
Mannox?«
»Ja,« je rekla Ginnie in odkrižala noge.
Selenin brat se je ozrl nazaj na svoj prst, očitno edino pomembno in
poglavitno točko v sobi. »Poznam tvojo sestro,« je rekel hladno. »Stra-
hoten snob.«
Ginnie se je zgrbila. »Kaj da je?«
»Saj si me slišala.«
»Ona že ni snob!«
»Pa še kakšen,« je rekel Selenin brat.
»Pa ni!«
»Pa še kakšen. Kraljica je. Kraljica snobov.«
Ginnie ga je gledala, kako je vstal in pokukal pod debel sveženj to-
aletnega papirja na prstu.
»Saj sploh ne poznaš moje sestre.«
»Kako da ne.«
»Kako pa ji je ime? No, kako ji je ime?« je vprašala Ginnie.
»Joan . . . Joan Snob.«
E 121
JEROME D. SALINGER
Ginnie je umolknila. »Kako pa zgleda?« je na lepem vprašala.
Vse tiho.
»Kako zgleda?« je ponovila Ginnie.
»Ce bi bila pol tako čedna, kot si domišlja, bi bila lahko več kot
srečna,« je odgovoril Selenin brat.
Odgovor je bil po Ginnieninem skrivnem mnenju zanimiv. »Se ni-
koli je nisem slišala, da bi tebe omenjala,« je rekla.
»To me pa res boli. Grozotno me boli.«
»Sploh pa je zaročena,« je rekla Ginnie, opazujoč ga. »Drug mesec
se poroči.«
»S kom pa?« je vprašal in dvignil pogled.
Ginnie se je kar se da okoristila s tem pogledom. »Z nikomer, ki ga
ti poznaš.«
Spet je začel brkljati po svoji prvi pomoči. »2al mi ga je,« je rekel.
Ginnie je prezirljivo prhnila.
»Se zmeraj krvavi kot svinja. Misliš, da bi moral dati kaj gor? Kaj
pa bi bilo dobro za gor? Bi bil živosrebrov prašek za kaj?«
»Jod bo boljši,« je rekla Ginnie. In potem, ko se ji je zazdelo, da
je njen odgovor glede na okoliščine preveč kulturen, je dodal: »Živosre-
brov prašek niti slučajno ni za to.«
»Zakaj pa ne? Kaj pa je narobe z njim?«
»Pač ni primeren za te zadeve, to je vse. Ti rabiš jod.«
Ozrl se je v Ginnie. »To precej peče, a ni res?« je vprašal. »Peče
kot svinja, ne?«
»Peče že,« je rekla Ginnie, »ampak od tega te ne bo konec.«
Selenin brat se je, ne da bi se užalil spričo Ginnienega tona, ozrl
nazaj k prstu. »Ne maram, da peče,« je rekel.
»Kdo pa mara?«
Pokimal je. »Ja,« je vzdihnil.
Ginnie ga je pogledala za hip. »Ne dotikaj se ga,« je rekla na lepem.
Selenin brat je, kot da bi ga oplazila elektrika, sunkovito odmaknil
nepoškodovano roko. Nekoliko se je vzravnal — ali bolje, malce je zlezel
iz dveh gub. Zagledal se je v neki predmet na drugem koncu sobe. Nje-
gove zanikrne poteze je spreletavala skoraj nekakšna zasanjanost. Vtaknil
si je noht kazalca na nepoškodovani roki med sekalca in se, medtem ko
je bezal košček hrane izmed njiju, obrnil h Ginnie. »Sižjedla?« je vprašal.
»Kaj ?«
»Si že kosila?«
Ginnie je odkimala. »Jedla bom, ko pridem domov,« je rekla. »Mama
ima zmeraj kosilo zame, ko pridem domov.«
»V sobi imam pol sedviča s piščancem. Bi ga? Sploh se ga nisem do-
taknil.«
»Ne, hvala, res ne.«
»Saj si ravnokar igrala tenis, madona. Kaj nisi nič lačna?«
»Saj ne gre za to,« je rekla Ginnie in prekrižala noge. »Samo za to
gre, da ima mama zmeraj, ko pridem domov, že pripravljeno kosilo zame.
Hočem reči, čisto ponori, če nisem lačna.«
Selenin brat je to pojasnilo menda sprejel. Vsaj sodeč po tem, da je
pokimal in pogledal proč. Ampak na lepem se je spet obrnil k njej. »Kaj
pa kozarec mleka?« je vprašal.
122 E
TIK PRED VOJNO Z ESKIMI
»Ne, hvala .. . Hvala, vseeno.«
Odsotno se je sklonil naprej in se popraskal po golem gležnju. »Kako
pa je ime tipu, s katerim se misli poročit?« je vprašal.
»Misliš, Joan?« je rekla Ginnie. »Dick Heffner.«
Selenin brat si je še naprej praskal po gležnju.
»Kapitan korvete je v vojni mornarici,« je rekla Ginnie.
»Pa kaj.«
Ginnie se je zahihitala. Gledala ga je, kako je praska po gležnju, da je
že ves rdeč. Ko si je začel z nohtom luščiti manjšo kožno tvorbo na mečih,
je pogledala stran.
»Odkod pa poznaš Joan?« ga je vprašala. »Nikoli te nisem videla pri
nas doma ali kje drugje.«
»Pri vas doma tudi nikoli bil nisem, hvala lepa.«
Ginnie je čakala, a tej izjavi ni sledilo nič. »Kje pa si jo potem spoz-
nal?« je vprašala.
»Na zabavi,« je rekel.
»Na zabavi? Kdaj pa?«
»Kaj pa vem. Za božič dvainštiridesetega.« Iz naprsnega žepka piža-
me je z dvema prstoma potegnil cigareto, na kateri je menda spal ali kaj.
»Bi mi vrgla tistele šibice?« je rekel. Ginnie mu je podala škatlo vžigalic z
mizice poleg nje. Prižgal si je cigareto, ne da bi jo poravnal, in vtaknil po-
rabljeno vžigalico nazaj v škatlo. Vrgel je glavo vnic, počasi izdihnil oi-jaški
oblak dima iz ust in ga znova vdihnil z nosnicami. V tem 'francoskem'
slogu je potem kadil ves čas. To zelo verjetno ni bil del kanapejskega vod-
vilja v postavi j aštvu, ampak razgaljen zaseben dosežek mladega človeka,
ki se je morda tu in tam skušal obriti z levo roko.
»Zakaj je Joan snob?« je vprašala Ginnie.
»Zakaj? Zato, ker je. Kako, za hudiča, pa naj vem zakaj?«
»Vem, ampak zakaj ti praviš, da je?«
Utrujeno se je ozrl vanjo. »Poslušaj. Napisal sem ji osem usranih pi-
sem. Osem. Pa niti na enega ni odgovorila.«
Ginnie je pomislila. »No ja, mogoče je bila pa prezaposlena.«
»Pa ja. Prezaposlena. Drek, pa prezaposlena. Saj ni bober.«
»Kaj moraš res toliko preklinjati?« je vprašala Ginnie.
»Jebi ga, moram.«
Ginnie se je zahihitala. »Kako dolgo pa sta se sploh poznala?«
»Dovolj dolgo.«
»No ja, hočem reči, ali si jo kdaj poklical ali kaj takega? Hočem reči,
kaj je nisi nikoli poklical?«
»Naka.«
»No ja, bog se usmili. Ce je pa nikoli nisi poklical ali pa —«
»Saj je nisem mogel, madona!«
»Zakaj pa ne?« je vprašala Ginnie.
»Me ni bilo v New Yorku.«
»A. Kje pa si bil?«
»Jaz? V Ohiu
»A, si bil v koledžu ?«
»Ne. Sem pustil.«
»Aha. Torej si bil v vojski?«
»Ne.« Z roko, v kateri je držal cigareto, se je Selenin brat potrepljal
po levi strani prsi. »Tika-taka,« je rekel.
E 123
JEROME D. SALINGER
»Srce, hočeš reči?« je rekla Ginnie. »Kaj pa je narobe z njim?«
»Kaj pa vem, kaj je za eno sranje. Ko sem bil majhen sem imel rev-
matično vročico. Svinjsko boli v —«
»No ja, potem bi pa moral nehat kaditi, ne? Mislim, ali ti niso pre-
povedali kajenja? Zdravnik je rekel moji —«
»Ah, ti ti naložijo vse živo,« je rekel.
Ginnie je za kratek hip zadržala ogenj. Za zelo kratek hip. »Kaj pa
si počel v Ohiu?« je vprašala.
»Jaz? Delal sem v neki usrani letalski tovarni.«
»Res?« je rekla Ginnie. »Pa ti je bilo všeč?«
»'Pa ti je bilo všeč',« jo je oponašal. »Blažen sem bil od sreče. Na-
ravnost obožujem avione. Tako luštkani so.«
Ginnie je bila zdaj že preveč zagreta, da bi se čutila užaljeno. »Kako
dolgo si pa delal tam? V tisti letalski tovarni?«
»Kaj pa vem, Jezus Marija. Sedemintrideset mesecev.« Vstal je in
stopil k oknu. Pogledal je dol na ulico in se s palcem popraskal po hrbte-
nici. »Poglej jih,« je rekel. »Prekleti bebci.«
»Kdo pa?«
»Kaj pa vem. Vsi.«
»Prst ti bo še bolj krvavel, če ga boš držal tako navzdol,« je rekla
Ginnie.
Slišal jo je. Levo stopalo je naslonil na okensko stolico in položil
poškodovano roko na vodoravno stegno. Se naprej je gledal dol na ulico.
»Vsi rinejo na tisto prekleto naborno komisijo,« je rekel. »Zdaj se bomo
tepli z Eskimi. Veš to?«
»S kom? je vprašala Ginnie.
»Eskimi. . . Kaj si gluha, madona?«
»Zakaj pa z eskimi?«
»Kaj pa vem zakaj. Kako, hudiča, pa naj bi jaz vedel zakaj? Tokrat
bodo šli vsi starci. Starci okrog šestdesetih,« je rekel. »Samo za krajši
čas ... Pa kaj !«
»Tebi tako in tako ne bo treba iti,« je rekla Ginnie, ne da bi s tem
mislila karkoli več, a ji je, še preden je dokončala stavek, postalo jasno,
da ga je polomila.
»Vem,« je brž odvrnil inspustil nogo z okenske stolice. Malce je
privzdignil okno in frcnil cigareto na ulico. Potem se je obrnil. »Poslušaj.
Naredi mi uslugo. Ko pride tisti tipček, mu reci, da bom takoj. Samo obri-
jem se. Okej?«
Ginnie je pokimala.
»Hočeš, da rečem Seleni, naj pohiti, ali kaj? Sploh ve, da si tukaj?«
»O, ve, ve,« je rekla Ginnie. »Nikamor se mi ne mudi. Hvala.«
Selenin brat je pokimal. Potem si je še zadnjič in temeljito ogledal
svoj ranjeni prst, kakor da bi hotel videti, ali bo zdržal vrnitev v sobo.
»Zakaj pa ga ne prelepiš z levkoplastom? Kaj nimaš nobenega lev-
koplasta ali kaj podobnega?«
»Na-a,« je odvrnil. »No ja. Le mirno kri.« Odtaval je iz sobe.
Že čez nekaj trenutkov pa se je vrnil, s tisto polovico sendviča v roki.
»Pojej tole,« je rekel. »Dober je.«
»Ampak res, sploh nisem —«
»Vzemi ga, bog te je dal. Saj ga nisem zastrupil ali ne vem kaj.«
Ginnie je vzela polovico sendviča. No ja, najlepša hvala,« je rekla.
124 E
TIK PRED VOJNO Z ESKIMI
»Piščanec je,« je rekel, stoječ nad njo, in jo gledal. »Včeraj zvečer
sem ga kupil v delikatesi.«
»Prav dober je videti.«
»No ja, potem ga pa pojej.«
Ginnie je zagriznila.
»Dober, a?«
Ginnie je s težavo pogoltnila. »Zelo,« je rekla.
Selenin brat je pokimal. Odsotno se je razgledal po sobi in se po-
praskal po prsih. »No ja, treba se bo obleč . .. Jezus! Zvoni. Samo mirno
kri!« In je odšel.
Ko je Ginnie ostala sama, se je, ne da bi vstala, ozrla okrog sebe,
kam bi lahko odvrgla oziroma skrila sendvič. Slišala je, kako nekdo pri-
haja po veži. Vtaknila je sendvič v plaščni žep.
V sobo je stopil mladenič zgodnjih tridesetih let, ne majhen ne velik.
Njegove pravilne poteze, kratko pristriženi lasje, kroj obleke in vzorec
na njegovi Foulardovi kravati niso izdajali bogve česa. Lahko bi bil iz
uredništva — ali pa bi skušal priti v uredništvo — kakega časopisa. Lahko
bi bil še ravnokar igral na kakem koncertu, ki se je končal v Philadelphiji
Lahko pa bi bil tudi iz kakšne pravniške firme.
»Živijo,« je prisrčno pozdravil Ginnie.
»Živijo.«
»Si kaj videla Franklina?« je vprašal.
»Brije se. Naročil mi je, naj ti rečem, da ga počakaj. Takoj bo.«
»Brije. Sveta nebesa.« Mladenič je pogledal na uro. Nato se je
usedel v rdeč damasten stol, prekrižal noge in si nesel roke k obrazu.
S konicami iztegnjenih prstov si je pomel oči, kot da bi ga dajala
splošna izčrpanost ali pa bi si ravnokar z nečim utrudil oči. »To je bil
najstrahotnejši dopoldan v mojem življenju,« je rekel in odmaknil roke
z obraza. Govoril je samo z grlom, kot da bi bil preveč zbit, da bi lahko
svoje besede podkrepil z dihom iz prepone.
»Kaj pa je bilo?« je vprašala Ginnie in ga pogledala.
»Oh ... To je dolga zgodba. Nikoli ne morim ljudi, ki jih ne poznam
že vsaj tisoč let.« Prazno in čemerno je bolščal nekam proti oknom.
»Nikoli več pa si ne bom domišljal, da sem količkaj poznavalca človeške
narave.«
»Kaj pa je bilo?« je ponovila Ginnie.
»O Jezus! Ta človek, ki sem ga imel na stanovanju mesece in me-
sece — saj ni, da bi govoril... Ta pisatelj,« je dodal privoščljivo, najbrž
z mislijo na znamenito anatemo iz Hemingwayevega romana.
»Kaj pa je naredil?»
»Odkrito rečeno, boljše, da se ne spuščam v detajle,« je rekel mladi
moški. Vzel je cigareto iz svojega pakeljca, ne meneč se za prozorni
vlažilec zraka na mizi, in si jo prižgal s svojim vžigalnikom. Imel je velike
dlani. Izdajale niso ne moči, ne sposobnosti in ne občutljivosti. In ven-
dar jih je pregibal tako, kakor da imajo nekakšno svojo lastno stežka
nadzorovano estetsko energijo. »Sklenil sem, da niti mislil ne bom več
na to. Ampak sem tako besen,« je rekel. »Se pravi, ta grozni človeček
iz Altoone v Pennsylvaniji — ali iz enega izmed teh krajev pač. Očitno na
smrt sestradan. Jaz pa dovolj prijazen in ustrežljiv — pravi usmiljeni Sa-
maritan — da ga vzamem na svoje stanovanje, se pravi v to mikro-
skopsko majhno stanovanj ce, v katerem se še sam komajda premikam.
E 125
JEROME D. SALINGER
Predstavim ga vsem svojim prijateljem. Mu pustim, da mi zadela celo
stanovanje s tistimi svojimi grozljivimi rokopisi, pa čiki, pa redkvicami
in ne vem še s čim. Uvedem ga k vsem gledališkim producentom v
New Yorku. Vlačim njegove umazane srajce v pralnico in nazaj. In za
vse to —« Mladi mož je premolknil. »In v zahvalo za vso to mojo pri-
jaznost in ustrežljivost,« je povzel, »ob petih, šestih zjutraj zbriše iz
stanovanja — še ušivega listka se mu ne ljubi napisati — in pobere s
sabo vse, kar je mogel nagrabiti s svojimi svinjskimi, umazanimi ro-
kami.« Pomolčal je, da je lahko potegnil iz cigarete, in puhnil dim iz
ust s tenkim, sikajočim izdihom. » Sploh ne maram govoriti o tem. Res
ne. Ni vreden, da bi si žrl živce zaradi njega. Res ne.« Pogledal je
Ginnie. »Všeč mi je tvoj plašč,« je rekel in se vzdignil s stola. Stopil
je k njej in s prsti potipal zaslec njenega plašča. »Res čeden. To je prva
zares dobra kamelja dlaka, kar sem jih videl po vojni. Smem vedeti,
kje si ga dobila?«
»Mama mi ga je prinesla iz Nassaua.«
Mladi mož je resnobno pokimal in se vrnil k svojemu stolu. »To
je še eden izmed redkih krajev, kjer lahko dobiš zares dobro kameljo
dlako.« Usedel se je. »Je bila dolgo tam?«
»Kaj?« je rekel Ginnie.
»Je bila tvoja mama dolgo tam? Sprašujem zato, ker je bila de-
cembra tudi moja mama tam dol. Pa še kos januarja. Ponavadi grem
tudi jaz z njo, ampak letos sem imel tako norišnico, da se nisem mogel
nikamor ganiti.«
»Februarja je bila dol,« je rekla Ginnie.
»Krasno. Kje pa je stanovala? Mogoče veš?«
»Pri moji teti.«
Pokimal je. »Te lahko vprašam, kako ti je ime? Prijateljica Frank-
linove sestre si, če se ne motim?«
»V isti razred hodiva,« je odgovorila Ginnie samo na drugo vpra-
šanje.
»Pa menda nisi tista slavna Maxine, o kateri govori Selena?«
»Ne,« je odgovorila Ginnie.
Mladenič si je nenadoma začel z dlanjo brisati hlačna zavihka. »Jaz
pa imam pasjo dlako, in sicer od glave do peta,« je rekel. »Mama je
šla namreč čez nedeljo v Washington in je pustila svojega cucka v
mojem stanovanju. Pravzaprav je čisto simpatičen. Samo grozne na-
vade ima. Imaš mogoče psa?«
»Ne.«
»Pravzaprav je okrutno, imeti psa v mestu.« Nehal se je krtačiti,
se naslonil nazaj in spet pogledal na uro. »Nisem še doživel, da bi bil
ta poba točen. Gledat greva Cocteaujevo Lepotico in zver, to pa je
vsekakor eden izmed tistih filmov, na katere moraš priti pravočasno.
Se pravi, če zamudiš, izpuhti ves njegov šarm. Si ga videla?«
»Ne.«
»Oh, pa ga moraš! Jaz sem ga že osemkrat. Absolutno genialna za-
deva,« je rekel. »2e cele mesece se trudim, da bi pripravil Franklina
do tega, da bi ga šel gledat.« V obupu je zmajal z glavo. »Ta njegov
okus. Med vojno sva delala skupaj na tistem groznem kraju in ta poba
me je neutrudno vlačil gledat najbolj nemogoče filme na svetu. Same
gangstrske limonade, pa kavboj ke, pa mjuzikle--«
126 E
TIK PRED VOJNO Z ESKIMI
»Si tudi ti delal v letalski tovarni?« je vprašala Ginnie.
»Kaj pa. In to leta in leta in leta. Prosim, ne govoriva o tem.«
»Imaš tudi ti kaj s srcem?«
»Oh, bog ne daj. Vsaj zaenkrat.« Dvakrat je potolkel po lesu stolo-
vega naslonila. »Moja konstitucija je —«
V sobo je stopila Selena. Ginnie je brž vstala in ji šla naproti.
Selena je bila kratke hlače zamenjala z obleko, kar bi Ginnie sicer šlo
na živce.
»Zal mi je, da sem te pustila čakati,« je rekla Selena narejeno,
»ampak morala sem počakati, da se mama zbudi... Živijo, Eric.«
»Živijo, živijo!«
»Sicer pa ne maram tistega denarja,« je rekla Ginnie pritajeno,
tako da jo je slišala samo Selena.
»Kaj?«
»Malo sem premislila. Hočem reči, saj že ves čas prinašaš teniške
žogice. Na to sem čisto pozabila.«
»Ampak saj si sama rekla, da zato, ker mi jih ni treba kupovati--«
»Pospremi me do vrat,« je rekla Ginnie in se, ne da bi se poslovila
od Erica, odpravila iz sobe.
»Ampak saj si rekla, da greš zvečer v kino in da rabiš denar!« je
rekla Selena v veži.
»Preveč sem zbita,« je rekla Ginnie. Sklonila se je in pobrala svojo
teniško kramo. »Poslušaj. Po večerji te pokličem. Imaš za zvečer kakšne
načrte? Mogoče pa bi prišla k tebi.«
Selena je ostrmela in rekla: »O. K.«
Ginnie je odprla vhodna vrata in odšla proti dvigalu. Pritisnila je
na gumb. »Tvojega brata sem spoznala,« je rekla.
»Res? Je pa slika, kaj?«
»Kaj pa pravzaprav sploh počne?« je vprašala Ginnie kakor mi-
mimogrede. »A kje dela ali kaj?«
»Ravno je vse skupaj pustil. Očka bi rad, da bi šel nazaj študirat,
pa noče.«
»Zakaj pa ne?«
»Kaj pa vem. Pravi, da je prestar in kaj vem, kaj še.«
»Koliko pa je star?«
»Kaj pa vem. Štiriindvajset.«
Vrata dvigala so se odprla. »Poklicem te!« je rekla Ginnie.
Ko je prišla iz stavbe, se je odpravila na zahod proti Lexingtonu,
da ujame avtobus. Med Tretjo in Lexingtonom je segla v plaščni žep
po denarnico in je zatipala tisto polovico sendviča. Vzela ga je ven in
povesila roko, da bi ga odvrgla na ulico, pa se je premislila in ga spet
spravila v žep. Pred nekaj leti je trajalo tri dni, preden se je znebila
velikonočnega piščanca, ki ga je našla mrtvega v žaganju na dnu svo-
jega koša za smeti.
Prevedel Uroš Kalčič
E 127
KDO JE, NAVSEZADNJE, UMORIL
LAURO PALMER?
Jerome David Salinger je literarna verzija Davida Lyncha; trideset
let prej in na vzhodni obali Združenih držav Amerike. Lynch je mesto
Twin Peaks postavil v zvezno državo Washington, Salinger pa je svoje
kros treninge speljal po Pennsylvaniji in New Yorku. Sicer pa je bil ro-
jen 1. januarja 1919 v New Yorku. Salingerjeva zadnja literatura je
stvar desperatne fikcijske logike in kompliciranih romantičnih konflik-
tov, Lyncheve zadnje produkcije pa strašijo po zakotnih, vegastih vse-
binah (in hišah) ter so, tako kot Salingerjeva literatura, steber Ameri-
cane. Americana je potlačena v njuno fikcijsko mašinerijo, kar postane
toliko bolj jasno zategadelj, ker jo Lynch in Salinger povzemata v kraft
varieteju, brez regresij in ostanka, torej kot ekonomično zmanjševanje
napetosti — oziroma, če hočete, jo povzameta v izogibanju neugodju ter v
proizvajanju ugodja, ki je nenazadnje predvsem v obskurnosti in recesiv-
nosti obeh fikcijskih modelov. S tem Americana ni stvar psihične kon-
serviranosti, ampak stvar kvalitetne fikcijske ekonomije, Entwurf a so-
cialnega naturalizma.
Značilno je, da je Salinger po edinem romanu, The Catcher In The
Rye, 1951, do konca uporabljal in izpeljal formo kratke zgodbe (obenem
pa je fundus romana prav tako v dveh incidentih, ki sta pred tem izšla
kot kratki zgodbi (v Collier's leta 1945 in v The New Yorker leta 1946);
tako gre torej za literarno ventilacijo). Lynch pa je po svojih velikih
filmih (Eraserhead, 1977, The Elephant Man, 1980, Dune, 1985, Blue
Velvet, 1986) pristal pri TV in mreži ABC. Ce odštejem njegov zadnji
film. Wild At Heart, 1990, ki ga je snemal vzporedno s serijo Twin Peaks.
David Lynch je bil rojen 20. januarja 1946.
Salingerjev model je isti kot Lynchev (in obratno). To pomeni
naslednje: pred nami je konglomerat solidnega teksta, bizarnosti in si-
tuacij extraordinaire. Kratke zgodbe, ki so izhajale v knjigah Nine Sto-
ries (: For Esmé With Love And Squalor), 1953, Franny And Zooey,
1962, Raise High The Roof Beam, Carpenters, And Seymour, An Intro-
duction, 1963, so stvar kompaktnih literarnih situacij; fikcija je gene-
ralna in s kvalitetno realizacijo. Normalnost Salingerjeve realnosti je v
deviantnosti dostavljene fikcije, s katero promovira svoj literarni model.
Pri Lynchu je stvar podobna, samo da je pri njem fikcija po sebi
normalna; deviantna je realnost, v katero je dostavljena fikcija, torej
E 129
TADEJ ZUPANCIC
tista fikcija, ki je stvar realnostne industrije. To je jasno glede vseh
njegovih filmov.
Tako je Lynch za Twin Peaks povedal, da je TV forma, ki demontira
sistem filmske fikcije, zanesljiva zadeva. Ce pa stvari pogledamo dru-
gače, je zadeva absurdna. TV fikcija je namreč organizirana okoli ri-
skantnih medijskih kreditov, neskončnega industrijskega modela produk-
cije in vsebinske transparence.
Na vprašanje, če bodo stvar vrteli tudi v Peoriji, je odgovor precej
jasen: to je stvar ameriške TV nature. In, na nek način, ameriške
kulture. Twin Peaks je šel skozi Nielsena zelo dobro, saj je pilot pobral
33.0, posamezne epizode pa so imele rating okoli 19.8. Salinger se, po-
dobno, pojavlja v rand macnallyjih ameriške literature. Ne glede na to,
da je hughes in da je bil njegov zadnji javni nastop tisti ob škandalu v
reviji The New Yorker, ko je bil eden izmed podpisnikov protestnega
pisma ob odpustitvi dolgoletnega urednika Williama Shawna. Očitno je
tudi, da je Salinger zrevoltiran ob popu in da domala sovraži vse, kar ni
aktualno na njegov način. Kar je, in to je precej razvidno, negativna
postavitev Lynchevih obsesij, antik in mesta Twin Peaks.
Za vojno z Eskimi je jasno, da je ne bo. Vojna z Eskimi je žeton
za Ginnie. Del narcistične tesnobe, če hočete.
»Vem, da se bom danes zvečer v teh gozdovih znova izgubila,« pravi
Laura Palmer v prvi epizodi serije Twin Peaks. Stvar je še hujša: Lauro
Palmer najdejo umorjeno.
Kdo je umoril Lauro Palmer?
(Dennis Hopper pravi, da jo je umoril Lynch, sicer producent in
scenarist (ter režiser pilota in druge epizode) najboljše ameriške TV se-
rije na začetku 1990ih).
Vendar pa so stvari še drugače zapletene: v naše mesto Twin Peaks
pride FBIjev agent Dale Cooper. In začne raziskovati, za kaj sploh gre.
Twin Peaks je mesto, v katerem so stvari postavljene tako, da lahko eno
uro na teden odkrivamo, kdo je umoril Lauro Palmer. Cooperjevi in-
tervjuji z meščani Twin Peaksa so polni socialne antike, bizarnih, za-
pletenih žaluzij ter pasaž o inhibicijah na severozahodu Združenih držav.
Twin Peaks je naseljen s prebivalci, ki so bolj ali manj vsi in neposredno
zapleteni v dramatične konflikte: Laure Palmer je namreč romantično
zapletena z Jamesom Hurleyem (mestnim dobrim fantom) in Bobbyjem
Briggsem (mestnim slabim fantom).
Ko Cooper z detekcijo poskuša odkriti, kdo je morilec, se vse FBIjev-
ske metode izkažejo za precej slabotne in nezanimive. Njegov pomočnik
je mestni šerif Harry S. Truman, ki ima dva namestnika, pesnika Tom-
my j a Hilla in Andy j a Brennana, ki je romantično zapleten s tajnico v šeri-
fovi pisarni, Lucy Moran. Ena izmed vitalnih junakinj je tudi Log Lady,
Gospa iz brunarice (na Cooperjevo vprašanje, kdo je ta ženska iz brunarice,
se odgovor glasi: »Mi ji pravimo Gospa iz brunarice.«), za katero ni
jasno, ali je morilka ali ne, vsekakor pa je blizu kraja zločina. Ali ne-
kako tako. Potem je bistvena še scena z mamili in lokalni cirkular
mamil. V ta cirkular so zapleteni Jacques Renault, natakar v obcestni
gostilni, njegov sorodnik Bernard (ki po nekaj misterij ih izgine), Leo
Johnoson (nesrečni šofer tovornjaka) in že prej omenjeni Bobby Briggs.
Komuna je torej jasna in razvidna, jasno pa ni samo to, kako je prišlo
do umora Laure Palmer. Za katero nam je sicer malo mar, ker je nismo
130 E
KDO JE, NAVSEZADNJE, UMORIL LAURO PALMER?
niti poznali. Se manj pa nam je mar za Tereso Banks, prvo žrtev serij-
skega morilca.
Dale Cooper se pri svojem delu ukvarja tudi s krofi s čokoladnim
prelivom («-Ker so tako dobri,« pravi Lynch), serija pa je posneta re-
cesivno, s pop politiko in briljanco. S korespondencami z ameriškimi hi-
storičnimi TV serijami in interno kontrolo nad fikcijsko sukcesijo.
Glede Just Before The War With The Eskimos in Twin Peaks ob-
staja samo vsebinska diskrepanca, fikcijski model pa je isti. To, kar je
pri Salingerju spravljeno v afekte in atrakcije, je spravljeno v afekte in
atrakcije tudi pri Salingerju. In obratno. Objektne investicije (zločini
srca, mali kriminal, socialne konserve, emocionalne profilacije etc.) so
iste. Dikcija je ista, naracija tudi. Jasno, alle Grundsätze des reinen Ver-
standes sind nichts weiter als Prinzipien a priori der Möglichkeit der
Erfahrung. Sintetika je očitna. In to že dolgo časa.
Tadej Zupančič
E 131
DOBER NOS
Ceretta Slavska
Bila je živa reklama za novo modo, ki je preplavila Miami Beach kot
eden od morskih valov, ki so lizali belo mivko.
»Pobarvajte si lase tako, da se bodo ujemali z vašimi kopalkami!« so
kričale reklame v časnikih.
Natanko to je storila. Njeni kratki skodrani lasje so bili prav tako živo
rožnati, kot njene dvodelne kopalke. Bila je rahlo zagorela, kar je izdajalo,
da še ni dolgo v Miamiju.
Predolgo zame, je pomislil Ben Sicco v nenadni jezi. Malo je manjkalo,
pa bi na plaži stopil nanjo.
Dvignila se je in se oprla na komolec z zapeljivim gibom, ki mu je bil
nov. Pa je mislil, da jo tako dobro pozna! Najbrž se je naučila nekaj novih
štosov, odkar jo je v New Yorku zapustil.
A videti je bilo, da ga je vesela. To je bilo prvo presenečenje.
Spregovorila je s tihim glasom. »Vedela sem, da boš prej ali slej prišel
mimo Beai Housea. Vsi zahajajo sem.«
Njen nasmeh je bil videti pristen. Zaigrati ga že ne bi znala, je pomi-
slil; tega daru nima.
Morda je ravno dovolj prismojena, da mi je odpustila, ker sem jo
prejšnji mesec pustil na cedilu. Hecna punca. Malo izkušena in lahko vod-
ljiva. Tudi njeno ime je hecno ... Lacey Cotton. Morda bi bila pod žarometi
videti kar dobra. Vsaj takrat se mu je tako zdelo.
Sedel je k njej in si nadel širok nasmeh. Z roko si je šel skozi goste,
valovite temne lase. Malce v zadregi je bil, a upal je, da bo to skril.
»Pa ja,« je počasi dejal. »Vsi zahajajo sem, pa čeprav samo na Beai
House koktajl. Meni se zdi, da ima okus kot vodka plus. Njihova speciali-
teta. Pojdiva ga poskusit. Pogovorila se bova ... razložil ti bom, zakaj sem
takrat izginil...«
Počasi je vstal. Ni ji ponudil roke. Ne dotakni se je, mu je zvenelo v
glavi. Roke proč! Ce bi se mu znašla v objemu, to ne bi bilo dobro zanj.
Znala se je na poseben način priviti k njemu. Tako kot tiste noči pred
letom dni v plesni dvoranici v tistem hecnem mestecu na Long Islandu.
Tja je zašel zvečer, potem, ko je ves dan lovil ribe. Mestece je izbral na
voznem redu. Ime mu je bilo nekako všeč. Merryvale. Vedno je imel
dober nos. Vedno se je prepuščal instinktu. Pri ženskah. Pri konjih. In zdaj
je prišel v Miami, da bi na dirkah izbral par hitrih konj.
E 133
CORETTA SLAVSKA
Pridružila se mu je in napotila sta se proti hotelu. Začutil je njeno
toplo nadlaht ob svoji. Poželenje je bilo spet tu. Zelja, da bi jo stisnil k
sebi tako kot tiste noči, ko jo je v dvoranici prvič srečal. Takrat sta plesala,
začutil je njen nagli odziv in se hipoma odločil, da jo bo peljal v New
York ... jo morda spravil na TV ali na oder. Morda bo uspelo. Ni bila ne-
privlačna. Kar v redu glas, si je rekel, ko je med plesom zapela. Odpeljal
jo je v New York. In jo pred mesecem dni zapustil.
Skoraj neverjetno se je zdelo, da sta zdaj skupaj tu. Spregovorila je.
»Tu v Miamiju je kot v pravljici!« v glasu ji je zvenelo nekaj otroškega
in v očeh se ji je iskrilo navdušenje. »Rože, vse te žive barve. Palme. Sla
sem v nasad oranžencev in utrgala zrelo pomarančo. Najrajši pa imam
plažo. Ležim na soncu, potem pa vstanem in grem k vodi nabirat školjke!
Ah! Zakaj mi ni nikdar nihče povedal, da je tu tako čudovito?«
Ni se spominjal, da bi bila kdaj prej tako zgovorna. Je mogoče, da se
je spremenila v kratkem času, odkar jo je zapustil? Morda je pa nikoli ni
res spoznal. Preveč noči sta se ljubila in preveč dni sta tekala od ene agen-
cije do druge. Slednjič je spoznal, da ga je tokrat nos pustil na cedilu. Bila
je tako molčeča, vsa omotična od velikega mesta, da se je začel ob njej
na smrt dolgočasiti. In tako jo je pobrisal. Niti sporočila ni pustil. Kaj pa
naj bi ji sporočil? Prepričan je bil, da se bo vrnila v Merryvale. Vendar
ne, bila je tu in lase je imela pobarvane rožnato! Saj to so sanje, je po-
mislil. Nenadoma ga je postalo strah.
Ona pa je še kar govorila. Njene besede so se mu zdele kot odlomki iz
gledališke igre. »Mesec . . . ponoči... je druge barve kot kdajkoli prej. In
ta zrak čudno vpliva name.«
Ozrl se je nanjo. Obraz ji je žarel.
»Oslarije!« je odsekano dejal. Začutil je, kako je ob ostrini te besede
vzdrhtela.
Vrgel ji je roko okrog ramen in jo potegnil k sebi. Postala je vsa voljna
kot nekdaj. To je bilo preveč. Ne tu, ne med vsemi temi ljudmi. Povlekel
jo je v lokal, k mizi v oddaljenem kotu.
»Jaz bom samo ingverjevo pivo,« je tiho dejala.
Zase je naročil Beai House Special in pričel piti s kratkimi, hitrimi
požirki. Sedel je in strmel vanjo. Nenadoma je začutil, da mora za trenutek
ven. Sel je na stranišče in bruhal. Vrniti se mora k njej. Pogovoriti se mora
z njo.
Ko se je vrnil, je opazil, da si ljudje pasejo oči na njej. Nič čudnega.
Videti je bila kot živa lutkica.
»Oprosti, da sem jo takrat pobrisal, Lacey.« Trudil se je, da bi zvenelo,
kot je treba. »A ne bi nama zneslo — ne za stalno. Si se vrnila domov?«
»Ne, ostala sem. Mama mi je poslala nekaj denarja. Potem sem prišla
sem. Veliko si govoril o Miamiju in Beai Houseu. Vedela sem, da te bom
našla tu. Morala sem te videti!«
»Razumi me ... med nama je konec. Sploh se ne bi smel zaplesti s
tabo.«
Toplo se mu je nasmehnila. To mu ni bilo všeč.
Urno je zlil vase še ostanek pijače.
»Tudi tukaj ne bo šlo,« je dejal in se trudil, da bi jo prepričal. Mar
ne more razumeti? Priložnost je zapravljena. Zanj je vsega konec. Ko je
spoznal, da ga je nos pustil na cedilu, je bilo zanj konec. Vedno je ravnal
tako.
134 E
DOBER NOS
Spet je spregovorila. »Potem, ko si odšel, sem bila precej bolna. K
zdravniku sem šla. Dal mi je uspavalne tablete, pa niso pomagale, zato
sem jih nehala jemati in se odločila, da te grem poiskat sem.«
»Nič ne pomaga.« Najraje bi jo nadrl. Ne, ne bo se ujel v njene mreže.
Jo bo že pregovoril, tako kot zna.
»Kako se pa preživljaš? Tukaj je življenje drago.«
»Oh... že prvega dne sem dobila službo. Delam kot manekenka za
te kopalke in barve za lase. In z newyorške televizije sem dobila nekaj
ponudb
»Ljubi bog!« Zastrmel se je vanjo. Torej se le ni zmotil. Dober nos je
imel!
Nagnil se je naprej. Spreletelo ga je vznemirjenje. Uspelo ji bo!
Stvar bo treba izpeljati počasi.
»Pojdiva odtod. Pojdiva na dolg sprehod. Pozneje greva lahko na ve-
čerjo. Saj veš, kaj čutim do tebe!«
»Seveda vem. Zato sem tudi prišla.«
Se ji je všeč. O tem je bil prepričan.
Počasi je vstala. »Pa pojdiva na sprehod ... recimo na plažo.«
Vrnila sta se na plažo in se napotila po beli mivki... Bil je čas kosila
in plaža je bila skoraj prazna. Nato se je naslonila na palmo in iztegnila
roke proti njemu. Počasi se je pomaknil k nji. Spet je začutil poželenje. A
njeno telo je bilo zdaj čudno hladno.
Spet je spregovorila. Ko se je stisnila k njemu, je začutil kako močno
ji bije srce.
»Zdaj grem, Ben. Policaja grem poiskat. V Beai Houseu sem zastrupila
tvojo pijačo. Samo nekaj minut bo trajalo. Ne bo preveč bolelo. ..«
Sali se! Hotel se je zasmejati, tedaj pa se je zaprepadeno zavedel, da
ga noge ne držijo več. Sesedel se je na vroči pesek in gledal za njo. Gre res
na policijo? Ali odhaja v New York, kjer bo postala slavna?
Tega ne bo izvedel nikoli. Ne bo ugotovil, ali mu je tokrat nos prav
svetoval.
Zastokal je in telo si mu je zvilo v krču. Gledal je, kako se mu njena
vitka postava raztaplja pred očmi in rožnata barva njenih las in kopalk
se je zdela kot privid v puščavi.
Prevedla Tatjana Zener
E 135
CORETTA SLAVSKA JE MOŠKI
Kdo je Coretta Slavska, auteur novelice The Good Picker, ne ve niti
Reclams Kriminal Roman Fchrer Arniina Amolda in Josefa Schmidta,
niti A Catalogue of Crime (revised and enlarged edition!) Jacquesa Barzuna
in Wendella Hertiga Taylorja, niti tale tekst. Kdaj in kje je bila njena
crime-novelica prvič objavljena, bi zanesljivo utegnil vedeti le privatni
detektiv Mike Shayne, ki jo je via Brett Halliday ponatisnil v »Miami Vice«
kolekciji crime-novel Murder In Miami (1959, Dell). Coretta Slavska se
je znašla v družbi še devetih piscev, ki so dogajanje svojih krimi-novel,
prvič in »originalno« objavljenih med letom 1935 in 1956, postavili v
Miami (Brett Halliday, Rufus King, Taknadge Powell, Bruno Fischer,
Robert P. Mills, Robert Arthur, Joan Vatsek, Donald Barr Chidsey in
Philip Wylie). Zraven kolofona obvezna zahvala vsem nosilcem »avtorskih
pravic«, tu pa misterij in slabe novice v zvezi z identiteto Corette Slavske
dosežejo tudi vrhunec: med zahvalami manjka prav in le zahvala nosilcu
>^avtorskih pravic-« za novelo The Good Picker, potemtakem za novelo Coret-
te Slavske. Mislimo si lahko sicer, da je Coretta Slavska krimi-novelo The
Good Picker napisala posebej za kolekcijo Murder In Miami, precej več
užitka pa bi nam utegnila nuditi teroristična presumpcija, da je krimi-no-
velo The Good Picker napisal kar sam Brett Halliday, kar bi kajpada pome-
nilo, da je Coretta Slavska v resnici moški. Tudi če velja prva podmena in je
Coretta Slavska svojo krimi-novelo res napisala posebej za Hallidayevo
kolekcijo Murder In Miami, potem lahko le ugotovimo, da jo je napisala
na izrecno željo Bretta Hallidaya, kar v nekem sublimnem smislu pomeni,
da jo je napisala tako, kot bi jo napisal sam Brett Halliday. Da bi bila
mera polna, je za svojo uvrstitev te krimi-novele v kolekcijo Murder In
Miami navedel tri dvoumne razloge. Zakaj jo je potemtakem uvrstil? Prvič,
ker jo je napisala ženska. Drugač, ker je kratka. In tretjič, ker je direktna.
Ne le da so ti pro-razlogi dejansko contra-razlogi, drži se jih tudi košček
sadističnega cinizma in celo mizoginije. Ker jo je napisala ženska, pomeni,
da ni kdo ve kaj. Ker je kratka, pomeni, da ne vzame veliko prostora in
časa. Ker je direktna, pomeni, da nima s kriminalko nobene intimne
zveze: direktnost namreč ni bila nikoli kvaliteta kriminalke. Zdi se, kot
da je te pro-razloge formuliral nekdo, ki hoče ženski »dobro« in gre prav
zato »čez« oziroma »onstran dobrega«, oziroma kot da jih je formuliral
E 137
MARCEL STEFANCiC jr.
nekdo, ki se je tako močno feminiziral ali pa poistovetil z žensko, da ne
razume več samega sebe. Z žensko pa se lahko brez ostanka poistoveti le
moški, in še več, le moški se lahko brez ostanka poistoveti z žensko in obe-
nem o njej »pretirava« (»ženskost«, »kratkost« in »direktnost« so pač prav
to, pretiravanje): to zanesljivo ni lastno ženski.Ti pro-razlogi so potemtakem
le način, kako si moški predstavlja, da piše ženska, oziroma kako si moški
predstavlja feminizacijo diskurza. To velja tudi za samo krimi-novelo
The Good Picker: napisana je namreč tako, kot si predstavlja moški, da bi
jo napisala ženska. Kaj pri tej krimi-noveli pomeni Hallidayev »pro-razlog«,
da jo je napisala ženska? Ali pa, kaj bi to moralo pomeniti? To bi moralo
vsekakor p>omeniti, da ima ženska dostop do »besede«, do tiste »besede«,
ki ji je sicer v moškem oziroma patriarhalno-seksističnem tekstu odvzeta.
To pa se kajpada ne zgodi: ženska, Lacey Cotton, je v tekstu The Good
Picker reducirana na »podobo«, glamour, seksualnost. 2e prvi stavek jo
fiksira: »She was a live advertisement for the new fad that had swept
over Miami Beach like a tidal wave might sweep its white sands.« In
dalje: »...she looked glad...«, »...her smile looked genuine...«,
».. . in her eyes a look of wonder. ..« itd. Pa tudi: »When he came hack
to the table he noticed people staring at her. No wonder! She looked like
a live doll!« Lacey Cotton je v celoti reducirana na objekt pogleda: njeno
prisotnost moški pogled, pogled Bena Sica, ves čas razkosava na podobe.
Dostop do »besede«, do prave in polne »besede«, do »besede«, ki bi raz-
krila njeno death-wish »željo«, ji je onemogočen. Pa ne le zato, ker »he
didn't remember hearing her talk so much«, ali pa zato ker ji ni ob nenad-
nem odhodu pustil »not even a note«. Precej bolj zato, ker ga to, da Lacey
Cotton nenadoma spregovori, na smrt prestraši. Najprej presenečeno
ugotovi: »Suddenly she was talking.« Takoj zatem ga to zmrazi: »It's a
dream, he thought, suddenly frightened.« Toda tudi ko govori, je za
»besedo« v nekem cinično-sublimnem smislu prikrajšana: Ben Sico je
namreč ne »sliši« zato, ker jo prav tedaj »gleda«. Njenih »besed« ne sliši,
ker prav takrat opisuje njeno »podobo«. In na koncu mu ne preostane nič
drugega kot: »Then he knew he had to get out for a moment.« Odide na
stranišče. In s tem udari mimo. Medtem ko je na stališču, mu Lacey nam-
reč v pijačo strese strup. Ob vrnitvi izreče tisti svoj legendarni seksistični
stavek »When he came back to the table he noticed people staring at her.
No wonder! She looked like a live doll.« Na »podobo« jo je potemtakem
reduciral prav v trenutku, ko bi jo moral pustiti k »besedi«. Ce bi jo pustil
k »besedi«, bi se — labilna in nevešča »besed« — kmalu zarekla in izdala.
In prav v tem moramo videti pretiravanje o »ženskosti«: konec je sicer
moška predstava o tem, kako si konec predstavlja ženska (to je trenutek,
ko se moška figura preveč poistoveti z ženskim diskurzom, celo do orto-
-feminističnega ekscesa — »seksualnost« kot moški defekt), problem pa
je v tem, da sama ženska, pač Lacey Cotton, ne ustreza ženski predstavi
o ženski, ki bi si želela tak konec (to je trenutek, ko moška figura o ženski
pretirava, same sebe pa nerazume več). In ne le da si ženska, ki bi imela
vizijo takega — militantno feminističnega — konca, za ženski lik svojega
teksta ne bi izbrala take ženske, tudi takega imena ji ne bi dala: Lacey
Cotton je namreč mogoče uverižiti le v serijo bondovskih mačistično-
-seksističnih deklet tipa Vesper Lynd, Gala Brand, Tiffany Case, Honey
Rider, Pussy Galore, Domino Vitali, Ruby Windsor, Mary Goodnight, Kissy
Suzuki, Plenty O'Toole, Holly Goodhead itd.
138 E
CORETTA SLAVSKA JE MOSKI
S tem koncem je povezano tudi to, kaj v sami krimi-noveli The Good
Picker pomeni Hallidayevo priporočilo, da je kratka. To namreč pomeni,
da je nečesa že ves čas v resnici konec. Ne le da je konec same love-story,
tudi Ben Sico je pravzaprav že ves čas »mrtev«. Poleg tega pa je ta
kratkost tudi figurativna. Novela nam — pač v slogu ženskih love-stories
in romances — samo ponovno srečanje dveh bivših ljubimcev zgradi z
neko nostalgično konotacijo: nikomur ni več nič jasno, nihče preteklosti
ne vidi več jasno in razločno, spomin ni več povsem natančen — kot da se
je vse skupaj zgodilo davno, denimo pred desetimi leti. Problem je seveda
v tem, da se je vse skupaj od vrtelo »last month«, tako rekoč včeraj. Oce-
anistična kopula je potemtakem le mistificirana redukcija moškega rea-
lizma, le prostovoljna feminizacija moške »seksualnosti«.
Hallidayev namig, da je direktna, pa v tem smislu očitno pomeni le,
da postane moški v love story vedno plen feminizacije zato, ker samo
love-story že po definiciji sankcionira heteroseksualni pakt, ki »seksual-
nost« fiksira prav kot ženski defekt, kot njeno prikrajšanost za »besedo«.
Je torej Coretta Slavska moški? Tudi če ni, naredi ženski tak poklon, kot
ga zna narediti le moški. Coretta Slavska potemtakem kljub vsemu je
moški.
Marcel Stefančič jr.
E 139
oCakljivka
Robert Luis Stevenson
Tistega jutra sem v Clermontu zastavil svoje zadnje bogastvo, zlato
uro in lahek poletni površnik. Zanju sem potegnil toliko, da sem imel s čim
kositi v igralniški restavraciji in celo, zahvaljujoč naključju, s čim igrati
celo popoldne. Toda med šesto in sedmo uro sem zopet stopil v večer brez
ficka. Bil je čas večerje: toda zame sploh ni bilo govora, da bi večerjal,
zdaj ali pozneje, niti postelje si nisem mogel poiskati. Vsedel sem se na
klop v parku pred igralnico, da bi resno proučil svoj položaj. Propadel sem
v tujem mestu, kjer se nisem mogel pohvaliti, da me spoštujejo, razen
dveh ali treh znancev, ki sem si jih bil tu našel, zlasti še, ker se v zadnjih
dneh ko sem imel smolo, nisem pokazal v najboljši luči: tisoč milj od mojih,
ki so me vsi sovražili tako kot sem jaz sovražil njih; brez koristnih ali pri-
jetnih sposobnosti; brez prtljage, brez zavarovanja, edina ugodnost je bil
spodoben izgled in obleka od odličnega krojača... kam, na koga naj se
obrnem v tako hudi stiski? sem se s strahom vprašal. Nisem mogel iti
kopat zemlje, nisem imel ne kopače ne zemlje. Ni me bilo sram beračiti,
toda čemu bi? Dovolj sem poznal svoje bližnje: najhujša stiska (recimo,
da je bila moja taka) ne bi iz njih potegnila več kot enega franka. In kaj
bi jaz počel s franki ko pa so moje vsakdanje potrebe znašale funte šter-
linge? Za kriminal nisem imel ne nagnjenja ne talenta. Seveda bi se
lahko spreobrnil v katoliško vero. Pa še kar hitro bi se moral spreobrniti,
če ne bi hotel umreti preden bi bil sprejet v rimsko-katoliško Cerkev.
Medtem ko sem proučeval svoj obupni položaj so živine, ki so se rav-
nokar najedle, začele zapuščati svoje hotelske mize. Orkester je zopet
zaigral in življenje v Royatu je zopet brezbrižno steklo; jaz pa sem bil
obsojen, da blodim ob robu krajev, ki sem jih običajno obiskoval, in da
vsako uro zategnem za eno luknjo pas na hlačah. V trenutku me je prešini-
lo, da ne smem izgubiti časa. Z beračenjem se res nisem mogel preživljati,
mogoče pa si bom z njim prislužil večerjo. Glede na to, da sem imel odlič-
no krojeno obleko in da se znam lepo vesti, bi bilo naravnost nezaslišano,
da bi dolgo ostal brez ficka. Prav tako sem si rekel, da če bom prvič uspe-
šno beračil, mi mogoče drugič ne bo treba ponavljati podviga. Ce bom
skrbno izbral svojo žrtev, in bom znal zabrenkati na njeno občutljivo
struno, ji bom mogoče lahko izmamil celo napoelona. Žrtev, jezičnost: ti
dve stvari sem moral upoštevati. Jasno je, da bo druga stvar popolnoma
odvisna od prve. Nekdo se bo dal omehčati z neverjetno in spretno sestav-
E 141
ROBERT LUIS STEVENSON
Ijeno lažjo, drugi spet s čisto golo resnico. Torej bom vse svoje moči osre-
dotočil na to, da bom izbral pravo osebo. Kot moški bi bil neumen, če ne
bi izbral ženske: o tem nisem niti za hip podvomil. Težje pa je bilo vedeti,
ali naj izberem lepo ali kakršnokoli, mlado ali staro. Pravzaprav sem v
prid vsake od obeh možnosti našel tako mamljive argumente, da se nisem
mogel odločiti, in da je konec koncev zame odločilo naključje, kar boste
takoj izvedeli.
Bilo je že pozno zvečer in znočilo se je. Večina velikih živin se je že
zavlekla v svoje brloge. Medtem ko sem živahno hodil po temnem drevo-
redu, ki povezuje obe igralnici, sem zagledal kako se bliža mlada gospo-
dična. Ko mi je prihajala naproti, je šla skozi zaplate svetlobe, ki so jo me-
tala okna in odprta vrata. Tako sem lahko opazil, da je večerno oblečena,
in medtem ko se je bližala, sem lahko celo spoznal njene poteze in se
spomnil njenega imena, ki sem ga bil slučajno slišal. Bila je neka Miss
Croft, zelo bogata in zelo lepa sirota, ki je v Royatu bivala kot varovanka
svojega varuha, nekega Mistra Husseley Ramleya, s katerim sem več ur
skupaj igral karte. Takrat je bil Mr. Ramley znan bankir in nepopravljiv
ter drzen igralec. Bralec prav gotovo ni pozabil strašnega škandala, ki je
deset let pozneje spremljal njegov propad, ki je tako kot Samsonov potegnil
za seboj na tisoče oseb. Odločil sem se takoj ko sem spoznal Miss Croft in
ko sem ocenil, ali so mi okoliščine naklonjene (to je: ura, mrak, kajti tako
sem lahko brez sramu zardeval in dovolj samoten kraj, da se mi ni bilo
treba bati, da me bodo prekinili, pa spet ne presamoten, da gospodične ne
bi bilo strah). Odkril sem klobuk in se približal.
—	Miss Crof, če se ne motim? ... sem rekel.
Ustavila se je in me nekoliko začudeno pogledala.
—	S kom imam čast? . . .
—	Gospa, sem ji rekel, blagovolite mi posvetiti nekaj trenutkov. Samo
do konca ulice vas bom spremil. Mogoče bi vam moral najprej povedati, da
sem pošten človek in da sem bil do nocoj popolnoma nevajen, pravzaprav
nesposoben, prisegel bi... Skratka, ničesar se vam ni treba bati, sem
dodal.
—	Ne vem vendar zakaj bi se bala vi in jaz, mi je odgovorila Miss
Croft z velikim mirom, ki me je tako zmedel, da sem umolknil. No? je čez
trenutek povzela.
—	Resnično nisem vajen . .. sem povzel jaz in nato še enkrat umolknil.
—	Nagovarjati ljudi? je poskusila s sledjo porogljivosti v glasu.
—	Ne morem . .. naredil sem napako, sem izjavil. Se nikoli vas nisem
pogledal, drugače si nikoli ne bi drznil. Preostane mi samo, da vas prosim,
da mi odpustite, ker sem vas nadlegoval, in da se vam zahvalim, da ste me
tako potrpežljivo poslušali. Lahko noč. Miss Croft.
—	Oh, ne! me je zavrnila. Moje potrpljenje je zdaj čisto izčrpano in
vzbudili ste mojo radovednost. Ker sem vas že spremila do konca ulice,
me boste vi spremili do hotela Lyon.
—	Ne morem si misliti. . . sem začel.
—	Pogovor z vami mi je všeč, mi je odvrnila.
—	Verjetno bolj moj molk, sem ji podtaknil.
—	Prišli ste mi nekaj povedati, predlagati, prositi, je izjavila. Toda
potem ko ste spoznali moje poteze, sem se vam zazdela nevredna, da bi po-
stala vaša zaupnica. No, mislim, da ste imeli najprej prav in da se zdaj
motite. Mislim, da sem popolnoma vredna slišati to, kar mi imate pove-
142 E
ocarljivka
dati, bolj kot kdorkoli v Royatu. Skratka, vredna ali ne, odločila sem se, da
vas poslušam. No, kaj je to, česar niste navajeni, česar ne bi bili sposobni
in česar sedaj ne morete dokončati, vsaj z menoj ne.
—	Miss Croft, sem spet rekel, povedal sem vam, da ne morem.
—	Naj se vas primem pod roko, mi je rekla. Ali se ne imenujete
Hatfield?
—	Ne morem verjeti, da poznate moje ime, sem odgovoril.
—	Ali niste v igralnici naleteli na mojega varuha, Mr. Ramleya? Ali
niste veliko igrali? In . .. veliko izgubili? In, ali se mi niste nocoj pribli-
žali, da bi me zaprosili za majhen predujem?
—	Miss Croft, jaz .. . jaz vas nisem nikoli pogledal. Sicer mi ne bi to
nikoli prišlo na misel. Preveč ste ljubki, preveč fini... sem zajecljal neum-
nost na neumnost.
—	Torej ste me imeli za zelo neumno, grdo dekle? No, to je že bolje
kot pa da bi mislili, da sem naivna.
—	Pri moji veri, nisem tako neumen kot zgledam, sem vzkliknil.
V mojem položaju ...
—	Da, me je prekinila, v tem je ves problem. Koliko hočete, Mr. Hat-
field? Dovolite, da vam ponudim ta denar in — je nadaljevala tako strogo,
da sem zardel v obraz — in tako preprečim, da bi se angleški gentleman po
tujini razkazoval kot berač.
—	Miss Croft, mi je ušlo, ne govorite o posojilu. To ni posojilo, kajti
nikoli ga ne bom mogel povrniti. Nimam denarja, upanja, prijateljev, po-
klica, ob katerem ne bi zardeval. Sem le beden berač, to je žalostna resnica.
—	Kako za vraga ste padli tako nizko? se je pozanimala.
Do podrobnosti sem ji razložil svojo bedno zgodbo in ker je njena
popolna nesmiselnost celo mene samega čisto potrla, sem jo povedal brez
olepšav.
—	Sami lahko presodite, sem zaključil, ali je primerno pomagati ta-
kemu nesrečniku.
—	Dovolite, da razmislim, mi je zašepetala. Počasi sva se vzpenjala
po klancu. Medtem ko sva hodila, se je med raztrganimi oblaki prikazala
luna in bežno razsvetlila Limagne in srednjeveško mesto Clermont, ki se
je razprostiralo pod nama. Potem se je nebo razjasnilo in pojavila se je luna
ter razlila svetlobo vse okoli naju.
—	Dovolite, da si vas ogledam, mi je rekla Miss Croft.
—	Ustavil sem se in se obrnil proti svetlobi, ona pa si je na kratko
ogledala moj obraz. Nato se je nasmehnila.
—	Zdi se mi, da bi vas znala uporabiti, je izjavila.
—	Uporabiti? sem ponovil, ne da bi razumel.
Ponudila mi je roko.
—	Ali ste mož beseda? me je vprašala. Dajte vašo roko v mojo in
obljubite mi, da me boste brezpogojno ubogali. Oklevate?
—	Veliko zahtevate, sem rekel.
Toda ko me je tako gledala, se mi je zazdel njen nasmeh tako privla-
čen in skrivnosten, in njene oči v luninem svitu tako nežne in svetle, njena
roka, stegnjena proti moji tako tenka in bela, da se je moje nezaupanje
takoj razblinilo.
—	Ne morem odkloniti vaše roke, sem rekel, pa naj me stane kolikor
hoče.
E 143
ROBERT LUIS STEVENSON
Ne le, da sem vzel njeno roko v svojo, tudi poklonil sem se in jo po-
ljubil.
—	Sel bom tja, kamor me bo vodila ta roka, sem izjavil.
—	Roka ali tisto, kar imam v njej? je vprašala.
—	Ah, sem vzdihnil, spominjate me na to, da sem berač, jaz, ki to
do danes nikoli nisem bil.
—	Ne izgledate kot berač, je rekla, sicer se vas ne bi nikoli usmilila.
Ne ponujam svoje roke brez simpatije.
—	Ah, sem zagrenjeno rèkel, ni simpatije brez spoštovanja.
—	Tako pravijo, je odvrnila. Po mojem so to čiste bedarije. Skratka,
Mr. Hatfield, simpatični ste mi in do neke mere vam celo zaupam, kar
boste še ugotovili.
Iz torbice je potegnila denarnico.
—	Tu notri mora biti tisoč frankov, je nadaljevala. Vaši so brez pogo-
jev. Ce me rajši ne bi več videli, vam je svet odprt; toda (in tu je njen
glas postal malo bolj nežen),'če ne obžalujete, da ste mi obljubili uboglji-
vost, in če želite zopet videti tisto, ki si želi postati vaša prijateljica, bodite
jutri zvečer v Parizu, poiščite me na postajniškem peronu, nagovorite me,
predstavite se mi in me pokličite po imenu ter mi ponudite svoje usluge.
Tèda j bova ugotovila, da odhajava v isti hotel, v hotel De Lille et d'Albion
in da se nameravava že naslednje jutro vkrcati v Calaisu. Kaj bi bilo bolj
naravnega kot da skupaj nadaljujeva potovanje? Ce se moja spletična ne
bo .strinjala, se pač ne bo. Sedaj pa niti besede več. Mislim, da boste imeli
dosti časa za razmislek. Ne govorite več z menoj in ne sledite mi. Lahko
noč.
Po teh besedah je zopet odšla po klancu navzdol in me pustila samega
v temi, kajti luna se je zopet skrila. Nisem pomislil na denarnico, ki sem
jo držal v roki, niti na hrano, ki sem si jo bil tako zaželel. Nasmeh, oči,
dotik, nežen in vendar tako prepričljiv glas, odločno in vendar nežno obna-
šanje ter postava te čudovite osebe so me iztrgali celo spominom na moje
lastne skrbi. V mojem duhu je bila samo še Miss Croft. Vsedel sem se v
travo na pobočje, da bi si z užitkom priklical tisoče podrobnosti najinega
srečanja. Nisem se mogel dovolj načuditi da sem jo tolikokrat bežno videl
ne da bi jo bil opazil, čudil sem se pa tudi svojemu nenadnemu silovitemu
navdušenju, ki me je položilo k njenim nogam. Odredila mi je prostor
spokornika, niti pomislil nisem, da bi ga zasedel. Res sem naredil veliko
obljubo, toda dal sem jo smehljajoči se plavooki lepotici in to mi je zado-
ščalo. Človeku v tolikšni stiski, v kakršni sem se znašel tisto popoldne jaz,
se ni zdela nobena perspektiva nevarna, samo čestital sem si lahko, da se mi
je ponudila in si sploh nisem predstavljal, da bi se lahko zaradi nje kdaj
kesal.
II
Naslednji večer sva se kot po naključju zopet srečala in v istem avtu
prispela v najin hotel, kjer sem imel čast, da sem v jedilnici sedel z njo za
isto mizo. Do tega trenutka naju spletična ni zapustila in naju prisilila, da
sva omejila najin pogovor na čisto vljudnostne fraze, ki so običajne za na-
vadne odnose. Kljub prisotnosti natakarja, ki ni znal večine jezikov, ki se
govorijo v Evropi, sva se končno počutila sproščeno.
—	Tako torej, mi je rekla, niste se premislili glede vaše obljube! Hvala!
144 E
OCARLJIVKA
—	Dolgo sem tehtal, sem odvrnil. Celo noč sem premišljeval o njej.
Miss Croft. Dovolite mi, da vam povem, do kakšnega zaključka sem prišel.
Zdelo se mi je, da sem vam veliko obljubil ne da bi karkoli nudil v zameno.
Zdelo se mi je, da ste me našli takrat, ko sem izgubil vse, celo spoštovanje
do samega sebe, da ste me potegnili iz jarka, da ste mi naklonili nežne
besede in zlasti nežne poglede (ki so po mojem še več vredni) in da vam
jaz ne morem ničesar dati. Saj si verjetno tudi vi kdaj izmišljujete zgod-
bice, Miss Croft?
—	Oh da, pravi, in včasih prav čudne!
—	No, kadar si moški pripoveduje zgodbice, se vedno vidi v položaju
tistega, ki daje, sem nadaljeval. Zdaj se pač nahajam v položaju tistega, ki
jemlje. Rekli boste, da sem to iskal in ne bom tajil. Nameraval sem stegniti
roko proti tujcu, stisniti lep kovanec in zbežati. Kaj bi se s tem spremenilo?
Na svetu bi bil tujec, ki bi se ga moral izogibati — kajti taka je hvaležnost.
Vi pa ste ravnali drugače, niste hoteli ostati tujka in znašel sem se v po-
ložaju na katerega nisem niti pomislil, da bi se lahko ponižal vanj; v tej
zgodbi ste vi moški in jaz ženska. In kaj naj drugega rečem kot: bodi tako!
Pobrali ste orodje. Miss Croft. Kaj nameravate storiti z njim? Nabavili ste
si sužnja, upam, da vam ugaja.
—	Orodje? je ponovila. Ne maram te besede. Dovolite, da stvari obr-
nem drugače. Pravite, da niste ničesar dali; jaz pa mislim, da boste konec
koncev spoznali, da ste dali več kot jaz. Opozorila sem vas, da stopate v
igro, kajti poznam se. Zahtevam zvestobo! je nenadoma nekako navdu-
šeno vzkliknila. Kdo ve, ali se vam bom lahko kdaj zanjo oddolžila? Kar
pa se dajanja tiče, kaj neki vam lahko dam? Denar, če je denar za vas
kaj vreden, hvaležnost, če ji pripisujete kakšno vrednost, kajti rekli ste mi,
da ji ne pripisujete nobene. Kaj pa zahtevam od vas?
Umolknila je in se nasmehnila.
—	Upam, da vas vznemirjam, je rekla.
—	Zapeljujete me, sem rekel.
Premotrila me je tako, da se tega ne da opisati, toliko dvoma, zanima-
nja in živahnosti se je prepletalo v njenem pogledu.
—	Nisem rekla, da si želim vaše ljubezni, je rekla. In tedaj je pogo-
vor ubral tako pot, da vse do takrat, ko sva malo pozneje odšla spat, nič ni
uničilo učinka te dvoumne pripombe.
Naslednji dan sva prečkala Rokavski preliv. Sele na parniku sem lahko
spregovoril z njo toda nič od tega, kar mi je povedala, ni moglo potrditi
moje odločitve. Ali je poudarila »ljubezen« ali »nisem rekla«? Nisem rekla,
da si želim vaše ljubezni. Nisem rekla, da si želim vaše ljubezni. Zaman
sem si to stalno ponavljal, poudarek je bil vsakič tako enak, da se mi je
vsakokrat zdelo, da je ena ali druga verzija pravilna. Za tolažbo in ponovno
upanje mi je ostalo le dejstvo, da je uporabila besedo ljubezen in pogled,
ki jo je spremljal in poudaril. Ona že ne bi pogledala tako nekoga, za ka-
terega bi ji bilo čisto vseeno, nekoga, ki ji ne bi bil vzbudil zanimanja in
ji ne bi navdihnil te misli.
Ne, sem si končno rekel, naj se norčuje iz mene ali iz obeh, jaz sem
moški.
Naslednjega dne sem moral priti k Mr. Ramleyu pred deseto uro, kar
se mi je zdela zelo zgodnja ura. Plemič je ostal v Royatu, da bi dokončal
svoje zdravljenje in da bi se izpopolnil v bakaratu. V njegovi pisarni sem
sredi kopice papirjev našel Miss Croft. Prišla je k meni in mi dala roko.
E 145
ROBERT LUIS STEVENSON
pri tem pa so ji lica ljubko zardevala in je pokazala še bolj ljubko nego-
tovost.
—	To je odločilen pogovor, Mr. Hatfield, mi je rekla. Sedite tja; ne,
malo dlje, prosim — in glejte skozi okno in ne mene. Kot mož besede ste
mi dali svojo besedo; nisem je še izkoristila: torej ste še vedno prosti. Ni-
sem vas še prijela zanjo, kajti ne vem koliko je vredna, ne zmenim pa se
za darila in nakupe, ki nimajo vrednosti. Ne prenaglite se! Pozorno sem
vas opazovala in začenjam misliti, da ste taki kot ste videti. Spoznavam
vas kot moža besede, moža, ki pretehta svoje besede — pa čeprav le tako,
ki jo da ženski, to se pravi ženski, ki bi se zaupala v njegove roke.
—	Preizkusite me, sem rezko rekel.
—	Najprej vam moram nekaj povedati, je nadaljevala, nekaj vas mo-
ram prositi. Stvar je taka: ali lahko ne zahtevate ničesar od mene? Ali sem
vam karkoli dolžna? Ali vam ne bo vse, kar bom storila za vas (recimo,
da ne bi storila nič) popolnoma podarjeno?
—	Popolnoma podarjeno. Miss Croft, sem se strinjal.
—	Želim, da ne bi pozabili, kar sva se domenila; zavezujem vas, je
nadaljevala in poudarila to besedo. Ce bi vam torej kadarkoli kaj podarila,
ne mislite, da ste opravičeni, da zahtevate več.
—	Miss Croft, sem rekel nekoliko užaljen, na svojo sramoto sem vas
enkrat prosil za denar; sedaj vas prosim samo to, da mi verjamete.
—	Sedaj! je rekla. Seveda! Toda ne govoriva več o tem. K svojemu
odvetniku moram . . . Moj Bog! ji je ušlo ko je pogledala na uro, čas je že za
najin zmenek; Naredite mi uslugo in preglejte te preostale papirje, zapišite
imena vseh firm, kjer je Mr. Ramley direktor, in kakor hitro bo seznam cel,
se odpeljite z avtom in se mi pridružite v pisarni mojega odvetnika. Tukaj
imate njegov naslov. Pošljite mi ta seznam in me počakajte. Ne bo vam
treba dolgo čakati name.
Ko je odhajala iz sobe, se je obrnila in mi poklonila svoj najlepši
nasmeh :
—	Mislim, da si zdaj mislite, da sem se norčevala. Sploh ne! Se nikoli
v življenju nisem bila bolj resna, Mr. Hatfield, in mogoče se boste še pred
koncem popoldneva lahko sami prepričali o tem.
Čudna naloga, ki mi jo je naložila, me ni dolgo zadržala. Sama je
pregledala že več kot polovico kupa papirjev in s svojo pisavo, ki ni bila
nič manj očarljiva kot ona sama zapisala opombe na kanclijski papir. Se
preden sem zaključil, je bil že tretji list poln in medtem ko sem se vozil v
odvetnikovo pisarno, se nisem mogel načuditi, koliko in kako različne inte-
rese je imel Mr. Ramley.
Poslal sem list v pisarno, v kateri je bil zaprt odvetnik s svojo lepo
stranko in nato sem imel tri ure veliko prilike, da sem v čakalnici proučil
imenik. Nato se je pojavila Miss Croft v družbi starega, velikega gospoda.
—	Zelo mi je žal, da ste me morali tako dolgo čakati, je rekla. Vsega
je kriv odvetnik Venables.
—	Je to mladi gospod, o katerem sva govorila? se je pozanimal go-
spod Venables. Me veseli, da sva se spoznala, Mr. Hatfield. Tedaj se mi je
zazdelo, da me je precej čudno pogledal in da se je čudno nasmehnil. Toda
dejstvo, da bi ta spoštovanja vredna oseba lahko bila del načrtov moje
očarljivke, je močno pregnala bežne skrbi, ki so me do tedaj v notranjosti
mučile. Torej me ni nameravala vmešati v zločin.
146 E
OCARLJIVKA
—	Umiram od lakote, je veselo vzkliknila. Zagotavljam vam, da mi
nič bolj ne prija kot delo. Mr. Hatfield, naj se vas primem pod roko, odpe-
ljite me k Verreyu in mi privoščite najboljše londonsko kosilo! Nasvide-
nje, gospod Venables!
Ne morem vam opisati, kako očarljive čare mi je razkazovala med
potjo in med celim kosilom. Zdaj je bila razposajena, zdaj izzivalna, naga-
jiva, navihana in porogljiva, da kar ne morem povedati kako goreča nežnost
je pripravljala in razsvetljevala moje srce. Kako ljubezniva — in skoraj
bratovska — domačnost, način, kako me je pogledala, nato pa odvrnila po-
gled, kako prijeten pogovor in prijeten molk, kakšna znamenja dobrote,
razumevanja, zaupljivosti, ljubezni — toda, ali se upam reči ljubezni? in
kaj naj sicer rečem?
Bilo je tri popoldne proč ko sva prišla do poobedka. Velika jedilnica
pri Verreyu je bila skoraj prazna, samo redki zapozneli gostje so srkali
kavo. Nenadoma me je ošinila s pogledom.
—	Kako vam je ime?
Rekel sem, da Edvard.
—	Namenoma sem vas pripeljala v ta javni prostor, je nadaljevala,
da bi preprečila vse, kar bi slučajno lahko bilo podobno sceni, stvari, ki jo
najbolj sovražim. Sicer pa se prosim obnašajte tako, da se boste lahko
zadržali. Olupite no kakšen sadež, delajte kar vam prija, Edward, je rekla.
Ah, je vzkliknila. Se po imenu vas ne smem poklicati ne da bi zardeli kot
šolarka! Dajte no! Olupite vendar ta lepi sadež. Priden dečko! Tako je že
bolje . . . Edward, rada bi vas prosila za uslugo. Ime mi je Emmeline. Ali
mi boste naredili to uslugo?
—	Obljubil sem, da vas bom ubogal, sem rekel. Veliko sva govorila o
plačilu .. . Dovolite, da vas kličem Emmeline! Le kaj bi si mogel še želeti?
—	To bova pa videla, me je zavrnila. Toda ne razumite me narobe. Ni
še napočil trenutek, ko me boste morali brezpogojno ubogati; prišel bo ob
svoji uri, ni pa še prišel; če boste imeli pomislike ob uslugi, ki vas zanjo
prosim, bova tu prekinila.
—	Torej sta lahko prepričani, da vam jo bom naredil, sem vzkliknil.
—	Ali res lahko? je vprašala. Dovolite, da končam. Ce boste odklonili,
da bi mi naredili uslugo, za katero vas prosim, je moj odvetnik dobil nalog,
da vas vključi v ugleden posel; če me ne boste več videvali, se vendarle ne
boste znova znašli v stiski. Moškemu pač ne bom iztrgala pristanka z grož-
njo, da bo sicer lačen.
—	Vprašati vas še moram, kakšna je ta usluga, sem rekel nekoliko
trmasto, kajti bil sem nekoliko užaljen.
—	Ali vam moram res povedati, Edward? je vprašala.
Vendar nisem hotel ugrizniti v vabo.
—	Mogoče sem preveč omejen, sem odvrnil.
—	Ali pa mogoče preveč ponosen.
—	Cisto mogoče, sem zabrusil. Celo berač ima svoj ponos.
—	Zelo dobro, je rekla. Torej vas opominjam, da sva na javnem pro-
storu in da ne maram scen. Odločno in jasno mi odgovorite z da ali ne. Ali
bi se poročili z menoj? Oh, pojasnjevanje je nepotrebno: vse te dni ste brez
dvoma opazili kaj hočem doseči, je nejevoljno rekla. Pa se vendar niste
igrali z mojimi čustvi — in zasmejala se je — bi se norčevali iz mojih
čustev?
E 147
ROBERT LUIS STEVENSON
—	Ali naj verjamem, da vam ugajam? sem jo vprašal.
—	Nikoli nisem tega rekla, je odvrnila. In ponavadi moški ne postav-
lja tega vprašanja ne da bi bil dal določena zagotovila. Ker pa že izgleda,
da sva vse obrnila na glavo, kar nadaljuj va na ta način. Cisto pošteno vam
lahko rečem, da še nisem videla človeka, ki bi mi tako ugajal kot mi vi.
Toda, ali sem vam jaz všeč?
—	Ljubim vas, sem rekel.
—	Res? je rekla. Iskreno?
—	Ljubim vas iz vse duše.
—■ Mislim, da je to škoda, je rekla. Kar se mene tiče, nisem preveč
čustvena. Dovolite, da sem popolnoma odkrita. Ce mi rečete ne in boste
nadaljevali svojo pot, vam ne bo ničesar manjkalo; če mi rečete da, in se
poročite z menoj, morate razumeti, kaj delate. Najprej boste zaslužili manj
denarja, podpisati boste morali zelo strogo poročno pogodbo, kajti po tem,
kar ste storili z vašim lastnim denarjem vam ne bom dovolila, da bi razsipa ■
vali mojega. Torej boste na izgubi. Kar pa se tiče najinih položajev, ste mi
dali besedo, veste kaj lahko pričakujete: jaz se poročam z vami in ne vi z
menoj.
—	Miss Croft, sem ji rekel, človek bi mislil, da me poskušate kupiti.
—	Da, lahko bi tako mislili, če bi me poslušali, je rekla. In sem tudi
že uspela, tako da ste pozabili na moje ime. In vendar vam zagotavljam,
Mr. Hatfield, da je ta ponudba popolnoma resna in da mi boste naredili
uslugo, če me boste blagovolili sprejeti. Spoznala sem vas, ali če povzamem
vaše besede, našla sem vas in prav gotovo sem odstranila vse ovire, da sem
z vami navezala prijateljstvo. Prepričana sem, da se vam ni bilo treba
pritoževati nad menoj. Tako se lahko zdaj pri polni zavesti odločite, da
me poročite ali pa da vas poplačam.
—	Gospa, mislim, sem rekel, če dobro premislim, še vedno rajši zopet
beračim po ulicah.
—	V redu, je rekla. Poravnajte račun, da bova lahko odšla iz tega
strašnega kraja.
Poklical sem natakarja in z njenim denarjem, ki se mi je upiralo, da
ga imam v rokah, sem plačal kar sva bila dolžna. Medtem ko sem čakal na
drobiž, sem jo nehote še enkrat pogledal. Videl sem, da je nedvomno ga-
njena. Najina pogleda sta se srečala. Njen se mi je zdel poln očitkov in zelo
roteč. Srce se mi je stisnilo, nato pa poskočilo v prsih.
—	Emmeline, sem ji rekel, rekel sem vam, da vas ljubim. Res je, na-
redite z menoj kar hočete. Jaz sem vaša stvar, samo boljši bi bil rad. Toda
storite iz mene kar hočete.
Govoril sem potihem, toda glas je izdajal popolnoma iskreno čustvo; in
medtem ko sem govoril, sem se sklonil nad mizo in ji ponudil roko.
Odkimala je in pri tem ji je pritekla po licu solza.
—	Napako sem naredila, je rekla. Nikoli vas še nisem pogledala, sicer
ne bi nikoli poskusila.
—	To so bile moje besede, sem vzkliknil.
—	Sedaj so pa moje, je rekla. Nikoli ne boste razumeli.
—	Ni potrebno, da razumem, sem odvrnil. Zadostuje, da mi dovolite,
da vas ubogam.
—	Rada bi vam priznala, je rekla in se nenadoma nasmehnila, nikoli
nisem še slišala za mladeniča, ki bi bil tako neizkušen, da bi sprejel roko
neke dame. Sprejmite jo torej; in vzemite me tako kot sem ... tako kot si
148 E
OCARLJIVKA
to Želim. In dajte mi svojo častno moško besedo, da me boste vedno ubogali
in da mi ne boste nikoli očitali izbora, ki ste ga svobodno in po zrelem
premisleku naredili sami.
Resno me je gledala. Tisoče dvomov mi je šinilo skozi možgane. Mi-
slim, da sem postal bled kot stena. Brez besed sem ji ponudil roko. Se vedno
me je enako resno gledala.
—	Prav, je rekla, v dobrem in zlu. V tem trenutku bi sicer umirali od
lakote, tako pa boste odslej uživali tristo funtov rente.
—	Oh, sem vzkliknil in poskočil na svojem stolu, prihranite mi tako
govorjenje. Storili ste vse, da vas ljubim, gorim od želje, da vam podarim
sebe, ne pripoveduje mi koliko sem po vašem mnenju vreden.
—	In vendar bi zdaj umirah od lakote, je rekla. Pa si menda vendar
ne boste zaradi ljubezni do romantike zatiskali oči pred resničnimi dejstvi.
Kaj hitro bi se znašli na poti nehvaležnosti.
—	Emmeline!, sem vzkliknil. Moja čustva daleč presegajo hvaležnost.
—	In lepega dne, je rekla, bodo presegla nehvaležnost. In ko vas bo
obšla ta skušnjava, si i-ecite tole: »Nekoč je bilo dekle, ki prav gotovo ni
bilo zlobno in še manj neumno. Predstavil sem se ji v najslabši luči — na
ovinku v drevoredu sem beračil z iztegnjeno roko. Vseeno me je presodila
kot moža besede in mi zaupala kot ne bi nikomur izmed deset tisočev.«
Kajti taka je čista in preprosta resnica, Edward. Bolj ste ponosni kot bi si
lahko mislila. Sicer pa me nikakor niste razočarali. Moje zaupanje v edi-
nega moža besede, ki sem ga kdaj srečala, je močnejše kot kdajkoli.
Zopet mi je dala roko ne meneč se za natakarja, ki nama je na pladnju
prinesel drobiž, in njen izraz je izražal iskreno navdušenje, ki je pregnalo
še moje zadnje predsodke.
—	Nocoj odpotujte v Edinburgh, poročila se bova na Škotskem —
iz tisoč raznih razlogov. Nastanite se v hotelu Caledonian, kjer bo moj
odvetnik stopil v stik z vami. Jaz bom pri prijateljih, nedaleč od tam, na
posestvu, ki se mu pravi Garneside, kjer me ne smete poiskati in kamor
mi ne smete pisati: komunicirala bova preko gospoda Venablesa; in kakor
hitro bo potekel uradni rok, se bova lahko diskretno poročila, nato pa. ..
Ustavila se je pri teh besedah.
III
Pogodba je bila skrajno natančno sestavljena, najmanjše vrzeli ni bilo
moč najti: podeljevala mi je rento tristo funtov na leto, plačljivo vsako
trimesečje, Emmeline pa naj bi uživala vse ostalo bogastvo, ki je bilo
zaupano v roke častitljivih poslovnežev, s katerimi — priznam — sem imel
tako, pa čeprav le po srečnem slučaju, čast biti povezan. V zadnjem navalu
samoljubja sem odklonil to rento, toda Mr. Venables mi je zagotovil, da je
to pogoj sine qua non naše kupčije in da, če bom vztrajal, najine zdru-
žitve ne bo. Ze samo dejstvo, da sem se še tako upiral kaže kako sem bil v
duhu še razdvojen; in res me je spomin na najin čuden pogovor pri Ver-
reyu mučil dan in noč ko sem se premetaval po postelji, ko sem se spre-
hajal po Galton Hillu, kjer sem takrat stanoval, ko sem v moji sobici nad
gostilno premleval črne misli. Ne bom vas tu mučil s svojimi sumničenji
in strahovi, zbežali so tako hitro, da upravičeno zardevam, ko se spominjam
nanje. Naj zadostuje, da povem, da sem bil zelo nesrečen in da nisem pre-
klical svoje obljube samo zaradi nujnih, čeprav neverjetnih razlogov. Tako
E 149
ROBERT LUIS STEVENSON
sem pomislil, da mi je Emmelina dala lekcijo; nisem prenesel, da bi izdal
zaupanje, ki ga je tako očitno gojila do mene. In plamen v njenih žarečih
modrih očeh me je gnal naprej.
Ko so bili oklici objavljeni, sem jo srečal na železniški postaji in skupaj
sva odšla k pastorju v ulico, ki se je imenovala, če se ne motim. Great King
Street. Med potjo me je prijela za roko, vendar me ni niti pogledala, niti
spregovorila. Zdelo se mi je, da ji je zelo nerodno in začudilo me je, da
sem bil zaradi tega ganjen.
—	Ne bom veliko govoril, sem ji trezno rekel, ampak nikoli se vam
ne bo treba kesati zaradi zaupanja, ki ste mi ga izkazali.
—	O tem sem prepričana, je rekla in mi stisnila roko,
Pastor — starček z lasuljo — njegova žena in služinčad so bili ravno
tam in pred njimi, v salonu, sva bila združena po škotski navadi: postregli
so nama vino in kolačke in točno ob petih nekega lepega jesenskega popol-
dneva sva odšla iz te hiše kot mož in žena. Na koncu ulice se je Emmeline
ustavila.
—	Rekla si bova zbogom, je skoraj v eni sapi rekla.
—	Zbogom? sem vzkliknil.
—	Moram nazaj k svojim prijateljem, mi je nekoliko zbegana odvr-
nila. Moram. Prisiljena sem v to. Ali me tako ubogate? je vprašala. Ne vem,
kaj boste mislili o meni, in vendar ... vendar ... upam, da ne boste mislili
slabo.
Zopet mi je silovito čustvo zapečatilo usta.
—	Emmeline, sem ji rekel, storili boste natanko to, kar želite in jaz
ravno tako. Kdaj in kje bom dobil novice o vas?
—	Kmalu, če boste ostali v istem hotelu. Zaupam vam, zaupam .. .
In odšla je!
Dva dni kasneje sem dobil pismo — zelo vljudno in spretno napisano
— od odvetnika Venablesa, s katerim me je obveščal, da moram »po tem,
kar se je zgodilo« — kot se je sam izrazil — čutiti, da je bolje za obe
stranki, da se Mrs. Hatfield in jaz ne srečava več, da je moja žena odpoto-
vala v tujino, in da je njemu ukazano, da me podpre, če imam slučajno
načrte, ki bi me odpeljali na ameriško celino.
Takoj naslednjega dne sem planil v njegovo pisarno.
—	Ah! Mr. Hatfield, je rekel. Pričakoval sem vaš obisk. S čim vam
lahko ustrežem?
—	Kakšno vrsto ženske sem vendar poročil? sem za vpil.
—	Zelo častitljivo mlado ženo — znosno neodvisno — z zelo . .. da,
zelo velikim, da, rekel bi celo izrednim občutkom za posle.
—	Dobro, toda zakaj se je pa poročila z menoj?
—	Hm, je rekel odvetnik, ali ste sploh kdaj videli oporoko pokojnega
Mr. Crotta? Ne?
Pozvonil je in prinesli so mi kopijo tega dokumenta. Seznanil sem se
znjim.
—	Prav nič ne razumem.
—	No, gospod, je rekel, prav gotovo ste opazili, da se po enaindvajse-
tem letu lahko poroči. Torej, Mrs. Hatfield je postala polnoletna pred dve-
ma mesecema.
—	Res ni izgubljala časa. Zame je to zelo laskavo, toda to mi še ni-
česar ne pojasni.
150 E
OCARLJIVKA
—	Poleg tega ste opazili, je izjavil odvetnik Venables, da do njene
poroke vse njeno bogastvo upravlja izključno Mr. Richard Hussey Ramley.
Brez poroke ni izhoda. Razumete sedaj ?
—	Ne, še vedno ne, sem rekel.
—	Pri moji veri, je rekel odvetnik Venables. Ona ... njej se Mr. Ram-
ley ni zdel slab upravitelj. Dvomila pa je — to vam seveda povem zaupno
— v njegovo plačilno zmogljivost in v njegovo, no .. . tenkočutnost. Kar se
mene tiče, ne bi šel tako daleč, ampak z mojimi staromodnimi idejami se
mi zdijo njegovi podvigi nekoliko nevarni. No, mislim, da ima Mrs. Hatfield
popolnoma prav.
—	Sploh ne dvomim. In predvidevam, da ne morem storiti prav nič.
—	Pri moji veri, je povzel odvetnik Venables, lahko greste na sodišče.
—	Nikoli ne bom storil tega! sem vzkliknil.
—	Mislim, da je na to računala, mi je odgovoril odvetnik.
—	Na to lahko računa dokler bo svet stal, vsaj kar se mene tiče! sem
rekel in pobral klobuk.
—	Prav to je pričakovala, zelo je cenila vaš značaj, Mr. Hatfield.
—	In zakaj sva se poročila na Škotskem? sem se pozanimal na pragu.
—	Presneto, tu se lahko poročite na skrivaj in ločite brez težav, mi
je odgovoril Mr. Venables.
Prevedla Jožica Pire
E 151
R. L. S. Uncat. Ms 406
Pod to skrivnostno šifro sta Susan in David Mann sredi osemdesetih
let v Beinecke Library, Yale, odkrila rokopis, ki ga na pričujočih nekaj
straneh tokrat lahko prvič preberete v slovenskem prevodu. Že sama
zgodba te zgodbe je vredna literarne obdelave. Stevenson jo je napisal
leta 1889, na ladji Ekvator, nekje med Havaji in otočjem Samoa. Družba
potnikov se je šla svojevrsten remake Dekamerona, saj so med potjo pi-
sali kratke zgodbe, ki so jih nato na glas brali. Večina materiala se je
izgubila na otočju Samoa, pričujoča zgodba pa je ostala v rokah pisate-
ljeve soproge Fanny in njenega sina, Lloyda Osbournea. Naslednjič nanjo
naletimo leta 1914, ko jo odkupi neka umetniška galerija na Manhattanu.
Se isto leto jo prodajo naprej, nekemu kolekcionar ju. Leta 1923 še en-
krat zamenja lastnika, nato pa se za njo izgubi vsaka sled, vse dokler
jo leto 1983 ne kupi že omenjena knjigarna v Yaleu: R. L. S. Uncat. Ms
406. S tem pa zgodbe o zgodbi še ni konec. Ker jo je Stevenson pisal s
svinčnikom, južna morja pa znajo tu in tam pošteno valovati, sta srečna
najditelja potrebovala kar šest tednov, da sta dešifrirala sedemindvajset
strani, iztrganih iz navadnega zvezka! In le predstavljamo si lahko, kot
pravi v spremeni besedi k francoskemu prevodu Nadia Fusini, »njuno
emocijo, ko sta prvič brala besede, v katerih sta prepoznala nezgrešljiv
glas.«^ Skratka, scripta volant, verba manenti
Pričujoča zgodba o zgodbi nehote prikliče v spomin nek motiv, ki ga
najdemo na samem začetku geneze Wendersovega fikna Paris, Texas.
Tedaj ko je Wenders v Zoetrope študijih F. F. CopoUe snemal zaključne
kadre Hammetta, je v sosednjih prostorih Sam Shepard vadil z Jessico
Lange vlogo za film Frances. Wendersu je ponudil v branje kopico svojih
kratkih zgodb in pesmi, ki so se tedaj imenovale Trans fictions, kasneje pa
jih je Shepard zgostil v Motel Chronicles. Dogovorila sta se za sodelova-
nje, vendar je Wenders odpotoval, najprej v Nemčijo, nato pa v Salzburg.
Cez nekaj časa je na osnovi Transfictions zasnoval sinopsis, katerega
glavni »junak« bi naj bil prav sam rokopis. Sredi ameriške puščave se
zgodi avtomobilska nesreča, v kateri zakonski par povzroči smrt nasproti-
-vozečega voznika. Ker ni prič, se par odloči pobegniti, vendar tik pred
odhodom ženska pogleda v avto ponesrečenega in najde rokopis. Vzame
' Nadia Fusini, La magie de l'argent, L'Autre journal, junij 1990, str. 156.
E 153
R. L. S. UNCAT. MS 406
ga S seboj in prične brati, tako da po drobcih spoznavamo preteklost
umrlega. In zdaj sledi ključna Wendersova opazka: »Rokopis postaja vse
bolj in bolj pomemben zanjo: njegovi elementi se pričenjajo pojavljati v
njenih fantazmah.«'^ Na tem mestu nas ne zanimajo niti transformacije,
ki jih je ta motiv moral izkusiti, predno je dospel do amnezičnega Travisa
na začetku Paris, Texas, niti pomenljiv Shepardov odgovor, da je tovrsten
sinopsis >фreveč articialen, preveč cerebralen«,^ temveč natanko ta pre-
senetljiva moč besede, da vdre v fantazmo, da jo celo sploh šele struk-
turira. Ce je mogoče govoriti o artificielnosti tovrstnega zapleta, tedaj
je temu tako zgolj zaradi svojevrstne sprevrnitve, ki jo je izvedel Wen-
ders: pri njem je smrt na začetku, v resnici pa še kako dobro vemo, da
le-ta pride na koncu — prav kot kazen za ta usodni podvig, ki se imenuje
transgresija fantazme. Realizacija fantazme preprosto ne more ostati ne-
kaznovana. Najlepši dokaz te resnice najdemo v nekem drugem filmu, z
več kot pomenljivim naslovom — v Nesmrtni zgodbi Orsona Wellesa. Tudi
tu so na začetku neke besede, ki krožijo brez slehernega oprijemljivega
referenta v realnosti (legenda o mornarju, ki ga bogataš povabi v posteljo
svoje mlade žene). V trenutku, ko se Orson Welles odloči realizirati to
legendo, ko naj torej beseda meso postane, se spusti v nevaren podvig,
ki se konča z njegovo smrtjo. Zgodba je dejansko nesmrtna, saj bo krožila
dalje — a kaj, ko na vsaki stopnji svoje realizacije, svojega »uteleše-
nja«, zahteva novo žrtev, smrtno žrtev.
Ce torej zunanje okoliščine Stevensonove zgodbe neizogibno prikli-
čejo v spomin Shepardove izgubljene rokopise, tedaj šele Wellesova ekra-
nizacija (novele Karen Blixen) zares zadeva ključni notranji moment
pričujoče zgodbe: realizacijo nečesa že zapisanega (pa četudi zgolj v vetru),
utelešenje besed. Ne gre zgolj za to, da Miss Croft dobesedno »pobere«
Edwarda Hatfielda natanko tako, kot je starec v Nesmrtni zgodbi pobral
mornarja na ulici; še veliko bliže sta si obe zgodbi prav po tej vnaprejšnji
zapisan osti v besedah — pa najsi gre za besede legende, ki kroži med
mornarji, ali pa za besede oporoke pokojnega gospoda Crofta, ki odreka
svoji hčeri razpolaganje z bogatstvom vse dokler se le-ta ne omoži. Prav
v tej nenavadni besedi, omožiti se, je po svoje zapisana kvintesenca
Stevensonove zgodbe. »V tej zgodbi ste vi moški in jaz ženska. In kaj
naj drugega rečem kot: bodi tako!«. Proti vsem pričakovanjem, ki jih,
grobo iztrgane iz konteksta, vzbujajo citirane besede, je tisti, ki jih
izreka, prav Edward Hatfield, on torej. Paradoks te zgodbe je natanko
v tem, da se je njena junakinja morala najprej omožiti, če se je sploh
hotela poročiti!
In prav na tej točki moramo nujno pritegniti v razpravo o Steven-
sonu izjemen tekst, ki ga je v čast Melvilleovemu junaku Bartlebyju na-
pisal Gilles Deleuze. V njem registrira svojevrstno »abolicijo spolne raz-
like« v korist androginega razmerja, v katerem moški postopoma postaja
ženska. Le žal nam je lahko, da prostor ne dovoljuje izčrpnejšega povzetka
Deleuzeovega teksta, ki se z neverjetno lahkoto giblje od klasične ameri-
ške figure zrušenega očeta prek teorije identifikacije do eksplicitno film-
skih figur travellinga in panoramskega posnetka kot novih oblik per-
spektive. Naj zato na tem mestu ostanemo le pri bežnem opozorilu na
^ Wim Wenders, La logique des images, L'Arche, Paris, 1990, str. 163.
' ibid.
]54 E
STOJAN PELKO
presenetljivo podobnost Bartlebyja, tega junaka, ki se je v zgodovino
svetovne literature zapisal s svojimi pitijskimi besedami would prefer
not to«, z našim junakom, Edwardom Hatfieldom. Zadostuje že zgolj
prebrati njegov uvodni premislek, »na klopi v parku pred kazinom«, pa
bomo kaj hitro ugotovili, da je — tako kot pravi Deleuze za Bartlebyja
—»človek brez reference, brez posesti, brez lastnine, brez kvalitet, brez
posebnosti: preveč je gladek, da bi nanj lahko obesili kakršnokoli parti-
kularnost.«"* In ravno zaradi tega, zaradi te popolne beline in gladkosti,
ponuja idealen ekran za projekcijo Miss Croft! Fantazma se lahko reali-
zira le v projekciji, transfikcija je prvi pogoj transgresije. To srečanje
moškega, ki ni moški, in ženske, ki ni ženska, je dejansko podobno
svojevrstnemu srečanju ekrana in podobe. Zato tudi ne preseneča podro-
ben opis prihoda te hkratne čarovnice in očarljivke. Miss Croft, ki je v
celoti zapisan svetlobni razsežnosti, prehajanju iz enega pasu svetlobe,
ki jo mečejo okna in vrata, v drugega, vse bliže in bliže. Kot bi se
podoba bližala v rahlem travellingu, ekran pa bi kar čakal, da se končno
prilepi nanj. Ce je v tem prvem kadru, če naj ga tako poimenujemo, Ed-
ward Hatfield še v svojevrstni hkratni situaciji ekrana in gledalca (cf.
njegove opazke — tudi v tekstu v oklepaju — o pripravni uri, kraju in
temačnosti, v kateri je »mogoče zardeti brez preveč sramu«), tedaj bo
vse bolj in bolj izgubljal distanco, se s sedeža selil na ekran — vse dokler
ga ne bo finalna »razsvetlitev« dokončna vrgla nazaj, daleč nazaj. Z dru-
gimi besedami: če se je na začetku še lahko spraševal, ali je Miss Croft
v svojem (nič manj pitijskim kot je bil Bartlebyjev) stavku »Nisem rekla,
da si želim vaše ljubezni« poudarila reči ali ljubiti, tedaj bo v toku zgodbe
prišel do trenutka, ko bo lahko izdavil le še: »Ni potrebno, da razumem.
Zadostuje, da mi dovolite, da vas ubogam. To je dovolj.« Ekran uboga
podobo, želja je zarisana v besedah, ljubiti = reči!
Vse doslej povedano lahko skorajda brez preostanka razpnemo v neko
tripartitno mrežo identifikacije, ki jo v že večkrat omenjenem tekstu
predlaga Deleuze. S pomenljivim dodatkom: še vedno gre za proces iden-
tifikacije, le da je le-ta postal psihotičen namesto da bi še naprej sledil
avanturam nevroze. V prvem koraku se brezoblična izrazna poteza zoper-
stavlja izraženi obliki, t.i. podobi. V drugem koraku subjekta, ki bi se
dvigal do podobe preprosto ni več — nastopila je svojevrstna cona
nerazločljivosti in nerazločnosti, cona skrajne bližine (»To so bile moje
besede«, trdi Edward. »Sedaj so pa moje«, mu odgovarja Emmeline.)
V tretjem koraku pa psihoza sledi svojemu snu, ustoliči funkcijo uni-
verzalnega bratstva, »ki ne potrebuje več očeta, ki se konstruira na
ruševinah očetovske funkcije, ki celo predpostavlja razblinjenje sleherne
podobe očeta, sledeč avtonomni črti«,® zaključuje Deleuze. Ce nas izjemna
bližina navedene triade z našo zgodbo šokira, tedaj je tudi to pravzaprav
zgolj posledica neke sprevrnitve — saj smo eno zgodbo priličili shemi
vseh zgodb, tistemu »ameriškemu snu«, ki ga po Deleuzeovem prepričanju
karakterizira natanko trojica Poteza, Cona, Funkcija. Naj zato v celoti
citiramo še enega od vrhuncev Deleuzeovega teksta, v katerem z eno samo
potezo še enkrat prehodi vso pot, ki je obenem njegova lastna pot (ni
Gilles Deleuze, Bartleby, ou la formule (Postface), str. 180.
^ Op. cit., str. 186.
E 155
R. L. S. UNCAT. MS 406
naključje, da mu pravijo »nomad«) in navsezadnje tudi pot naše zgodbe.
Takole pravi:
»Kaj potemtakem preostane dušam, ko se ne morejo več oprijeti
za partikularnosti, kaj jim torej sploh preprečuje, da ne padejo
skupaj v eno celoto? Preostane jim natanko njihova 'originalnost', se
pravi nek zvok, ki ga vsaka izdavi^ kot svojevrsten pripev na meji
govorice — ki pa ga izdavi le tedaj, ko se s svojim telesom poda na
pot (ali na morje); ko vodi svoje življenje, ne da bi iskala slovo; ko
se podviza na tem svojem utelešenem potovanju brez posebnega cilja;
in na tej poti sreča drugega potnika, ki ga prepozna po zvoku.«''
Avtor na tej točki dobesedno sovpade s svojim junakom (svojo juna-
kinjo), »vsaka velika knjiga je vselej hrbtna stran neke druge knjige, ki
se piše v duši, s tišino in krvjo« (Gilles Deleuze).® Ali naj nas torej sploh še
preseneča, da je Robert Louis Stevensen svojo soprogo Fanny spoznal v
Franciji? Da je to podobo na enkran svojega zvezka priklical prav na neki
poti, na plovbi po Južnih morjih? In da se je navsezadnje sin njegove so-
proge, Lloyd Osbourne, ves čas zoperstavljal objavi očimove zgodbe? Ste-
venson nas je vse svoje življenje poskušal prepričati v nasprotno, ko je
trdil, da mora človek, ko ustvarja, zapreti oči pred zasledujočim bliskom
življenja, pred njegovo krutostjo, nelogičnostjo in nasilnostjo. Pričujoča
zgodba nam dovolj zgovorno priča o tem, da včasih ni dovolj zapreti oči. V
rahlem travellingu se nam nekatere podobe vselej vračajo. Transfikcije,
nesmrtne zgodbe ... — kakorkoli že jih imenujemo, vselej v nas prikli-
čejo tisti »i would prefer not to!«, po katerem spoznamo potnika na poti.
Stoj an Pelko
' »un son que chacune rend»-, pravi Deleuze. Bilo bi zanimivo zvezati to dovolj
poetično mesto (ki pa ni pri Deleuzeu nikoli »nedolžno« na konceptualni ravni) s
teoretskim pojmom rendu, ki ga je v filmsko teorijo vpeljal Michel Chion.
' Gilles Deleuze, op. cit., str. 199.
ä Op. cit., str. 177.
]156 E
ESEJI 3/90 (PROBLEMI 6/90 letnik XXVII)
Uredništvo:
Eseji: Gregor Golobic, Zoran Kanduč, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana
Kršić, Darja Zaviršek, Tadej Zupančič, Alenka Zupančič.
Razprave: Mladen Dolar, Rado Riha, Slavoj Žižek (uredniki Razpola); Miran
Božovič, Zdravko Kobe, Rastko Močnik, Stojan Pelko.
Glavni urednik: Miran Božovič
V. d. odgovornega urednika: Alenka Zupančič
Sekretar uredništva: Peter Klepec
Svet revije: Mladen Dolar, Zdenko Kodelja, Tomaž Mastnak, Rastko Močnik,
Braco Rotar, Marjan Šimenc, Darko Strajn (delegati sodelavcev); Slavoj Žižek,
Braco Rotar, Marjan Šimenc, Darko Strajn (delegati sodelavcev); Slavoj Žižek
(predsednik), Pavle Gantar, Gregor Golobic, Peter Klepec, Dejan Pušenjak,
Tanja Rener, Rado Riha, Marcel Stefančič, jr. (delegati širše družbene skup-
nosti).
Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka lO/I
Uradne ure: torek, od 13. do 15. ure
Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: za PROBLEME
Izdajatelj: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Grafična priprava in tisk: Kočevski tisik, Kočevje
Oblikovanje: VSSD
Naklada: 1050 izvodov
Cena te številke: 70,00 din
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74, z dne
14. 3. 1974, je revija oproščena davka od prometa proizvodov.
Bralcem se opravičujemo za napako, do katere je prišlo pri numeraciji zadnje
številke Problemov-E^sejev. Ta je bila označena kot «-Problemi 9, 10/89«, šlo
pa je za številko 4, 5/90. Hvala za razumevanje.
KAZALO
Margaret Atwood, Ko se bo zgodilo........................3
Dragana Kršić, Troubled times..............11
Karen Blixen, Biseri..................15
Mojca Rupar, Žalostna zgodba je najboljša za zimo.......25
Karen Blixen, Prazna stran...............29
Janez Krek, 'Vsa minljivost je zgolj želja'..........33
John Collier, Čarovnikov denar..............41
Boris Cibej, Občestvo blaginje..............51
Stephen J. Gould, Biološki poklon Miki miški.........55
Tadej Zupančič, Smisel razsvetljenstva...........61
Patricia Highsmith, Junakinja,..............63
Alenka Zupančič, »Strain«...............75
Ring Lardner, Kdo je delil?...............79
Slavoj Žižek, Rojstvo ideala-jaza iz dvojnega zrcaljenja.....87
Somerset Maugham, Poroka iz koristoljublja.........91
Mladen Dolar, »You never can tell with women«........101
Somerset Maugham. Uživač...............105
Peter Klepec, »Utopija« želje..............117
Jerome D. Salinger, Tik pred vojno z eskimi.........119
Tadej Zupančič, Kdo je, navsezadnje, umoril Lauro Palmer? . . .	129
Ceretta Slavska, Dober nos...............133
Marcel Stefančič jr., Coretta Slavska je moški........137
Robert Luis Stevenson, Očarljivka.............141
Stoj an Pelko, R. L. S. Uncat. Ms 406 ......'......153
ESEJI