Dom in svet v 1.1937.
Brošura o krizi v uredništvu in sotrudništvu »Doma in sveta" objavlja zgodovinsko gradivo o tem dogodku, toda gradivo samo, ne da bi skupina književnikov, ki so se morali umakniti iz revije, podala kakšno pojasnilo, a kamoli razkritje o močeh, ki so tu šahirale z njimi. Kljub tej gesti sotrudnikov, ki je morda pre-rahločutno lojalna nasproti katoliški skupnosti med Slovenci in celo nasproti njenemu političnemu taboru, se v tem skopem in zelo previdno podanem gradivu tu in tam bero imena, ki razodevajo izrazito politično ozadje tega dogodka. Toda pisci brošure so to ozadje hoteli zamolčati, zato ga tu ni razkrivati in ne ugibati o njem. Edino zaslužno in prepričevalno bi bilo, če bi bili to delo opravil sami. Bilo je nemara celo njihova dolžnost, ki je najbrže niso izpolnili zaradi nemarnega in pretiranega smisla za skupnost in disciplino, ki ga v naši katoliški javnosti poznamo.
Kdor je nadalje-prebiral ta zvezek, ki je nastal iz boja nekdanjih urednikov za redaktorsko svobodo nasproti založbi Katoliškega tiskovnega društva, in sicer kdor ga je prebiral ravno z zanimanjem za pravo pisateljsko svobodo, se je moral nekajkrat zdrzniti nad predstavo, ki jo je o notranji svobodi pisatelja in o nedotakljivih rečeh njegovega poklica imelo že to v svobodi ogroženo in omejeno uredništvo samo. Kajti na prehodu s sedme strani na osmo stoji stavek, ki je glede tega zelo poučen. „Kljub temu, da se ti članki ne dotikajo teoloških vprašanj, uredništvo v kočljivih primerih išče pomoči in sveta pri sotrudnikih teobgih in prijateljih in se tako skuša izogniti neljubim pomotam." Na deseti strani pc pišejo nekdanji uredniki „Doma in sveta" vnovič: »Uredništvo... je v vseh piimerih, kjer se je zdelo, da zahteva ta ali oni spis posvetovanja in korekture, zlasti če bi se bistveno ali slučajno dotikal sfere dogmatičnih resnic, pritegnilo k sodelovanju sotrudnike ali prijatelje, ki jih je smatralo za najbolj sposobne v eiem a drugem oziru."
Vsak pisatelj ima za svojo svobodo, da sme bodisi v miselnih člankih bodisi v umetni obliki izpovedati tisto, kar mu o življenju in svetu govorita ijegova pamet in ves njegov čut. In njegova svobodna dolžnost je izpovedati vse to, a tudi samo to in nič drugega. In zdaj zgodba pisatelja-člankarja, ki jo skozi besede imenovanega uredništva jasno vidim pred samo: Spisal je članek o umetnosti, ki
382
383
se dotika moralnih in filozofskih vprašanj, kar je pri umetnosti naravno. Spisal ga je po svoji pameti in čutu točno in izčrpno. Člankar je preverjen katoličan, ni pa teolog. Uredništvu, ki je tudi katoliško, se zde nekatere stvari v njegovem spisu kočljive ali vsaj take, da se »slučajno dotikajo sfere dogmatičnih resnic". Zato „išče pomoči in sveta pri sotrudnikih teologih". Ti doženo, da „spis zahteva korekture", in sicer kajpada ravno v sferi najvišjih resnic. Korekture se tudi izvedejo, v najboljšem primeru z iskrenim in popolnim pristankom pisca. Ali je to še resnična notranja svoboda? In če tej stvari v najboljšem primeru še lahko priznaš svobodo, ali ji moreš priznati popolno iskrenost in pristnost, ki je prav tako zadeva pisateljske vesti kakor svoboda s katero je neločljivo zvezana in spojena? In kaj je nadalje spričo tega uredniškega postopka — resnica. Kaj je še resnica, zaradi katere morata urednik in pisatelj „iskati pomoči in sveta" pri nekom drugem in ne v svojem srcu, in zaradi katere morata „v kočljivih primerih" — »pritegniti k sodelovanju" nekakšne strokovnjake? Ali ni to prav tako ponižanje resnice v nekako stroko, kakor ponižanje pisateljstva, to je izpovedi človekovega srca in duha v nekaj, kar je potrebno kontrole in pri čemer so korekture glede na neko objektivno resnico sploh mogoče?
Pravega odnosa do pisateljstva in do skritih ter velikih stvari tega poklica ni mogoče imeti, če ne gledaš na vse pisateljsko delo, tudi na razmišljajoče kot na izpoved, ki more biti samo iskrena ali neiskrena in samo v tem smislu resnična ali neresnična. Vsako drugo pojmovanje vsebuje že tudi nevarnosti za ta poklic. Uredništvo „Doma in sveta" samo ni imelo pravega pojmovanja, njegovo stališče nasproti literaturi je bilo — morda nujno — nejasno in nedognano. Nič čudnega ni, da je šlo KTD, ki do literature ne more imeti tako intimnega odnosa, samo še za korak naprej in zahtevalo naj se cenzura, ki je bila pri reviji v dogmatskem smislu že ustanovljena, razširi oziroma poostri tako, da bi čuvala tudi koristi ali vsaj dozdevne koristi političnega katolištva.                                           J. Vidmar.