JADRANKA MATIĆ-ZUPANČIČ Sodobnost 2001 I 1098 JADRANKA MATIĆ- ZUPANČIČ Pesmi Insulae Je prepredeno ozračje z zlatimi pikami otoške avre. Je morje zbrsteno od rok belega lotusa. So nevidni hribi vzdolž morske Anapurne. Je razžaljena sled ledenih višin v razgretih izbah Knososa. Sodobnost 2001 I 1099 Poezija Joga nidra Dotikam se s prsti, s konicami se dotikam topih predmetov, a zvenečih, glasnih. Tako morje razburka svojo sladko kri, tako jo iz globin potegne na svetlo jasnino. Kot iz vulkana lava privre v pepel, prepoji vse robove, stene, zrcala molka. Zdaj je dežela Inkov pod globoko vodo negibnih rož. S svetlobnim mečem režem okruške dneva kot okruške srca. Vsak bo tišji. Sodobnost 2001 I 1100 Poezija Zapahniti vrata Zapahniti vrata. Na stežaj odpreti žrelo molka. Besede pustiti zunaj. Na predpražniku bedenja. Rabiti jezik kretenj. Rabiti tuje oči za temo znotraj sebe. Zapahniti vrata. Sebi v jeziku. Iznajti drug govor, ki svet razpira kot zapognjen vrt. Sodobnost 2001 I 1101 Poezija Kondor Kot zračni Odisej zapuščam zdaj to, zdaj ono deželo. Nad zasutim oceanom pojem z zavezanimi usti. S porezanimi krili široko in opojno letim čez notranje robove morja. Moje daljave na novo razmeščajo samo palačo vetrov.. Sodobnost 2001 I 1102 Poezij a Otok Oblikujem otok, skulpturo skalnato, z vročimi krili galebov, s temnimi skritimi votlinami, z osamelo oazo cedrov in z nenehno željo po neustavljivem škržatovem petju. Oblikujem otok, trdno zasidran v strašni lupini morja, izgubljen sredi penečih, divjih valov in nenehno gibek v svoji zapozneli borovi senci. Oblikujem otok, kot sled odhajajoče ladje, razžarjene jedkanice, v sobi, ki je sama odprto, ranljivo morje, ki trdo zaklepa, tvoje razkošno razprte dlani. Sodobnost 2001 I 1103 Poezij a Strjevanje Kratek čas, kratek hip prehajanja v tvarno. Tako koagulira sonce v vročo zbrst. Tako besede naplavljene vržemo v retorto. Z vsemi kemičnimi pripomočki, z vsemi kosmiči smisla-nesmisla, z vsemi razbarvanji različnih tkanin. Je vse to še ne prehojen gozd? Je vse to še ne preelektreni gib? Je vse to še ne povsem iznedrjena arija? Ta divjost v roži, neprečiščenost v mineralu, ki že pozna pot brusilnega noža in besedi jemlje sredico nepredihanih sestavin. Sodobnost 2001 I 1104 Poezija Sel Govoriš z zmrznjenim glasom. Zelo hitro. Zelo hipno. Hraniš se z mojim spanjem. Nikoli ne vem, kdo si. Tisti od danes, tisti od včeraj. Tisti, ki polaga roke, tisti, ki se odmika. Prihajaš iz ozvezdja jasnih senc egipčanskega neba. Tvoja magnetna polja so zasuta usta v glasbenem igluju Hada. Sodobnost 2001 I 1105 Poezija Pot Moraš iti za pesmijo skozi njen nepovedni smisel. Kot da bi stopal skozi dež in bi z druge strani oblakov čutil drugačno nebo. V okroglino segajoče piramide, stožce, brazgotine časa in krotke napovedi vseprisotnega užitka. Namenjene drugim, namenjene drugemu tebi, ki še nisi tostran morja predihal vse gorske krhke vzpone in vratolomna znamenja. Sodobnost 2001 I 1106 Poezij a Imeti uro Imeti uro, ki napoveduje. Vsekakor imeti uro in strnjeni čas pozabe in strnjeni čas, ki pozablja zlati nemir oktobra, njegov dišeče omamni sad. Na mizi bom razporedila predmete, pazljivo bom izmerila njihove sence, želje po temnem razcvetu. Tukaj bo zrelo jabolko, tam dišeče grozdje, ob strani steklenica vina. Spomnila se bom ure Salvadorja Dalija, ure v obliki lista, ure, ki beleži utrip nepredvidljivega odtekanja, rada bi jo nevidno vključila v kompozicijo slike, a ne znam jasno postaviti meje trenutka krhke večnosti. Sodobnost 2001 I 1107