Senožeti
Iz Senožeti se malokrat oglašamo. To pot pa nekaj o športu pri nas. Pred dvema le-toma so Senožečani vzeli v najem manjši travnik med glavno cesto in Savo in ga spremenili v nogometno igriš-če. Od tedaj je mogoče vsako popoldne videti staro in mlado, tekajoče za okroglim usnjem. Že kar v navado so prišle tudi prestižke tekme med njimi — kot primer mno-žičnega športno-rekreativ-nega delovanja.
Prav ti Senožečani so sredi junija organizirali krajevni turnir veteranov, članov in mladincev, ki živijo v Senože-čah. Kupili so novo žogo in mrežo, si uredili igrišče, pri-pravili klopi za gledalce in za kasnejši piknik in če bi se tisti dan peljali mimo igrišča, bi to delovalo na opzovalca kot lep miniaturni nogometni sta-dion. Organizacija prireditve je bila izvrstna in je pričala, da za take prireditve niso po-trebni kupi denarja, ampak predvsem dobra volja in de-lavnost ljudi. To sobotno po-poldne je za več kot sto na-stopajočih in gledalcev po-menilo prijetno sprostitev ob koncu tedna. Ne gre zanema-riti dejstva, da so prišli celo najstarejši krajani, med njimi tudi pisatelj Miško Kranjec, ki je ob koncu turnirja moš-tvom in posameznikom pode-lil priznan ja.
Toda vsaka medalja ima dve strani. Šport je bil, je in bo v Senožetih vedno zelo pri-Ijubljen. Za »sedanjimi« ge-neracijami prihajajo nove, mlajše, ki bodo kmalu tudi »nabijale« žogo, tako kot to sedaj počno njihovi »starejši vzorniki«. V načrtih nanje že mislimo, a treba bo razvijati možnosti, ki bodo zagotav-ljale množično športno de-javnost. Te možnosti za zdaj prevečkrat ustvarjajo entu-ziasti sami iz svojih sredstev, s svojim delom in brez pomoči tistih organizacij in dejavni-kov, ki so za to zadolženi. Morda je v večjih središčih nekoliko bolje, toda zunaj teh središč je položaj tak, kot je opisan na začetku tega opisa. Senožeti pa so le primer, ki najbrž ni osamljen. Vse delo in vsa dejavnost sloni le na nekaterih posameznikih, ki za to žrtvujejo večino prostega časa in znoja. Kje pa so tisti, ki poklicno opravljajo to na-logo? AH sploh vedo, kaj se dogaja v naših manjših kra-jih? Ali te kraje sploh kdaj obiščejo? Lepo je teoretizira-ti, a teorija brez prakse ne daje rezultatov. In množič-nost bo pri nas še vedno stihij-ska, dokler bo delo stihijsko, neorganizirano.
Za kaj gre konkretno v Se-nožetih? Senožečani nimajo organiziranega kluba, imajo pa veliko voljo in veselje do nogometa. Imajo drese in žoge, nimajo pa igrišča. Čez noč se lahko zgodi, da osta-nejo brez sedanjega travnika. V kraju je veliko otrok in ne smemo dopustiti, da se bodo rekreirali »na cesti«. Treba jitn je torej zagotoviti vsaj osnovne objekte, kajti brez njih bo množična športno-re-kreativna dejavnokst ostala le nerojena želja. Ali ni tako? MATJAŽ KRANJEC