VZGOJA 72 december 2016, leto XVIII/4 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Ivan Bresciani dr. Helena Jeriček Klanšček mag. Albert Bačar dr. Viljem Lovše Marjan Peneš dr. Bogdan Polajner dr. Peter Svetina dr. Peter VenceljMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašič dr. Dejan Hozjan dr. Petra Javrh dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday dr. Franci M. Kolenec dr. Andrej Perko mag. Magda Burger Naslov uredništva Vzgoja Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski račun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici Prelom Ikona Rozman d.o.o. Tisk Grafis trade d.o.o. Lektoriranje Barbara Rodošek Revija VZGOJA izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2017 je 4,95 EUR. Naročnina za naročnike v Sloveniji je 19,80 EUR (tujina 34 EUR). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved naročnine sprejemamo samo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Nenaročenih prispevkov ne honoriramo. Natisnjenih 1700 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Uvodnik 116 123 . Silvo Šinkovec V sak človek je kdaj v stiski. Ko smo v stiski, se želimo s kom pogovoriti, mu zaupati. Prvi so prijatelji, lahko je mož ali žena, to so starši, sošolci ali sode­lavci. Stisko zaupamo nekomu, za katerega vemo, da nas bo sprejel, nas ne bo obsojal, nam bo prisluhnil. Verjetno nam ne bo mo­gel pomagati, toda lažje nam bo že zato, ker nas je poslušal, sprejel in razumel. Ko o svoji stiski pripovedujemo drugemu, po­gosto sami uvidimo pot naprej. Če dobimo pomoč še z druge strani, je še toliko lažje. Nimajo pa vsi ljudje te sreče, da bi imeli ob sebi človeka, ki mu lahko zaupajo svojo stisko. Kaj storiti v tem primeru? Ponavadi iščemo strokovno pomoč. Toda ko je stiska akutna, ko ni časa, da bi čakali na vrsto, iskali v labirintu mnoštva ponudb med terapevti, ko ni denarja, ko skriti priše­petovalec kriči, naj skočim skozi okno ali kako drugače končam svoje življenje ... V tem primeru je dragoceno, če zagledam pred seboj čarobno številko 116 123. Mo­goče je obešena na vratih hladilnika ali na nalepki kake mape, mogoče sem jo videl v časopisu ali na televiziji, zanjo izvedel v zdravstvenem domu, v šoli, v službi, pri prijatelju ... Vseeno kje. Tu je, pred menoj. Primem telefon in kličem. Kličem lahko ob vsaki uri v dnevu, tudi med vikendom in med prazniki, ko so stiske najpogostejše, strokovne pomoči pa najbolj skope. Lah­ko kličem. In na drugi strani se sliši glas: “Zaupni telefon Samarijan. Prosim.” In pogovor steče. “Slišim tvojo stisko” je bilo geslo pra­znovanja dvajsetletnice delovanja društva Zaupni telefon Samarijan. V 20 letih je 952 prostovoljcev opravilo preko 325.000 ur prostovoljnega dela in imeli so preko 500.000 pogovorov. Vsi prostovoljci so opravili uvodno usposabljanje, imajo osve­žitveni program usposabljanja, dodatna strokovna predavanja, ki jih je v teh letih izvedlo več kot 65 vrhunskih predavateljev. Vsak mesec imajo supervizijo, v teh letih se je zvrstilo 30 supervizorjev. Dobro se spomnim pr vega pogovoraz gospodom Marjanom Žvegličem, ko je spraševal za mnenje glede ustanovitve dru­štva za telefon v stiski. Čutil je nujo, da se človeku, ki je sam in obupan, pomaga. Čutil je tudi priložnost, da se tako dru­štvo lahko ustanovi, slutil je, da bo dovolj prostovoljcev, upal je, da bo tudi dovolj f inančne pomoči, vedel je, da klicev ne bo manjkalo, ker je stisk preveč. Na božično noč, ob 1.05 leta 1996, je bil opravljen prvi pogovor s klicalcem v stiski. Potem se je družina samarijanov razvejala in iz majh­ne vasice je postalo celo mestece. Koliko prostovoljcev, predavateljev, spremljevalcev, koliko klicalcev in pogovorov! Vesel sem, da sem v to čudovito zgodbo prostovoljnega dela vključen tudi sam. Veli­ko sem se naučil, srečal sem srčne in modre ljudi. Srečal sem neštevilne stiske. V četrtek, 10. novembra 2016, je bilo v Festivalni dvora­ni v Ljubljani veliko gostov na praznovanju dvajsetletnice Samarijana. Vzdušje je bilo toplo, prijazno, odprto. Praznično. Čutiti je bilo srčnost, pozornost in srečo. In veselje, da ima Slovenija tako plemenite ljudi. Večkrat sem pomislil, da bi morali doži­veti tako izkušnjo vsi bodoči psihologi, pe­dagogi, socialni delavci, socialni pedagogi, duhovniki, vsi, ki bodo neposredno v stiku z ljudmi v stiski. Delo na društvu Samarijan bi jih seznanilo z mnogimi oblikami stisk, ki jih doživljajo ljudje okrog nas; bili bi deležni začetnega usposabljanja in super­vizijskih srečanj. Spoznali bi duh prosto­voljstva in plemenitost ljudi, ki svoj prosti čas posvečajo ljudem, ki so sami s svojo bolečino, včasih z brezizhodnostjo. Srečali bi se z različnimi oblikami pomoči, kamor se lahko napoti človeka v stiski. Predvsem pa bi srečali sebe, svoje vrednote, svoje srce, svoj značaj in preverili, ali bodo kos nalogi, ki jih čaka na poklicni poti. Želim si, da bi se to zgodilo v čim večji meri. Samarijanom čestitam za čudovit jubilej. Učiteljem pa priporočam, da svoje učence seznanijo s čarobno številko: 116 123.• Vsebina 3 19 23 35 40 Uvodnik 1 Silvo Šinkovec: 116 123 V žarišču: Etika v športu 3 Milan Hosta: Etika športa v socialnoekološkem kontekstu 6 Jernej Pisk: Nosilci etike v športu 8 Marjan Fabjan: Glavni cilj športa ni samo medalja 10 Jernej Pisk: Identiteta športnika in vloga šole 13 Tanja Kajtna: Vloga športnega trenerja 16 Milan Hosta: ‘Fair play’ za starše 18 Papež Frančišek: Šport je za vse 19 Nina Makuc: Šport brez dopinga 22 Anja Hlača Ferjančič: Etika v športnem novinarstvu Razredništvo in vzgojni načrt 23 Neža Miklič: Otrok spregovori – vam Etika v šoli 25 Danilo Kozoderc: Integriteta Biti vzgojitelj 29 Slavica Trstenjak: Dr. Anton Trstenjak in vrednote v povezavi z vzgojnim načrtom Duhovna izkušnja 32 Janez Poljanšek: Danes Starši 34 Janja Dermastja: Čas obdarovanja 35 Ivan Esenko: Knjige, knjige, knjige ... Vzgojna področja 36 Milček Komelj: Smrtna tišina pod gorovjem večnosti 38 Tatjana Pintar: Čudoviti um z Bleda in Fantom iz opere Prostovoljno delo 40 Lidija Šinkovec: Prostovoljci lahko postanemo že v vrtcu Izkušnje 42 Julija Pelc: Supervizija za strokovne delavce 44 Prebrali smo 45 Nova spoznanja 46 Iz življenja DKPS 49 Summary 49 Avtorji 50 Letno kazalo 52 Napovedni koledar S to izbiro, tako menimo, smo za telesne sposobnosti bogu Zevsu, se končani športni karieri. “ sprašujemo, komu se klanjajo danes. tudi presegli kulturni in etični Če šport pripomore k onesnaževanju Vsi družbeni pojavi obstajajo samo pluralizem, ki v globalnem svetu ne more več ohranjati avtoritete družbenega in naravnega okolja in re-zato, ker so jih ustvarili ljudje, pravi producira patologije sodobne družbe, Holloway. Denar in država sta druž­ potem se mu moramo upreti. Morda bena produkt a, kot je avtomobil. in s pomočjo relativizacije odbijati vseh poskusov upora. celo ugotovimo, če pričnemo vrtati v Avtomobil je avtomobil samo toliko srž problema, da je vrhunski tekmoval-časa, dokler ga uporabljamo kot avto. “V kolikor ne spoznamo, da je sedanja potrošnišk a družba, katere struktura se vrti okoli brutalnega imperativa ‘rasti ali umri’, nevzdržno brezoseben in samodelujoč mehanizem, bomo za okoljske probleme še naprej po kri­vem obsojali tehnologijo kot tako in porast prebivalstva. Tako bomo zgre­šili bistvene vzroke, kot so trgovina za prof it, industrijska ekspanzija in identif ikacija napredka s sebičnimi korporativnimi interesi. Na kratko, osredotočamo se raje na simptome gnusne socialne patologije in ne na patologijo samo. Naš trud pa bi po­temtakem bil usmerjen k omejenim ciljem, katerih doseg je bolj kozmetič­ne kot pa kurativne narave.”1 Zdrava pamet nam pove, da logika vrhunskega tekmovalnega športa ne pozna mere. Moto Citius, altius, fortius! Etika športa v socialnoekološkem kontekstu* • Milan Hosta V tem prispevku bomo obravnavali etiko športa skozi koncept radikalne socialne ekologije. Nalašč smo izbrali bolj skrajno pozicijo, saj tako lahko lažje in bolj zgoščeno pokažemo na nekatere zablode naše družbe, pri čemer tudi del športne kulture ni izjema. (Hitreje, višje, močneje!) ne more biti interpretiran kot osebni dosežek z vsemi kakovostnimi atributi udob­nega življenja, če pa sistem zahteva soočenje z absolutnim. Reprodukcija nacionalne identitete, ki jo spodbuja mednarodno športno tekmovanje, ne deluje učinkovito v smeri promocije splošne človeškosti, ki si deli in gradi skupne temelje. Če so antični atleti izkazovali spoštovanje in hvaležnost ni šport zgolj simptom kapitalistične­ga imperija. Torej se bo način upiranja vrhunskemu športu prelevil v upiranje splošnemu konceptu in praksam, ki reproducirajo kapitalistični, šovini­stični in imperialistični red. “ Da bi imeli jasnejšo predstavo, lahko rečemo, da zahteve dana­ šnjega športa do telesa ne smejo prikrajšati telesnih zahtev po Foto: Petra Duhannoy Enako je z denarjem, katerega pomen je stalno reproduciran v odnosih med ljudmi. Če nehamo reproducirati de­nar, kot ga poznamo sedaj, potem bo sicer še obstajal, vendar ne bo več denar v tem smislu. Če danes obsta­ja kapitalizem, to ni zato, ker so ga ustvarili v 18. ali 19. stoletju, temveč zato, ker je bil ustvarjen danes, ker ga znova ustvarjamo danes. Če ga ne bomo ponovno ustvarili jutri, ga jutri ne bo več. In če imamo moč ustvariti ga, potem imamo tudi moč, da pre­nehamo s tem. Samo če prepoznamo svojo odgovornost, lahko spoznamo tudi svojo moč. Ni namreč problem, kako prenehati s tako vrsto družbe, temveč kako jo prenehati reproduci­rati.2 Tu namigujemo na vseprisotno tekmovalnost v športu, ki se je spustila že na raven prvošolčkov in jih sili, da sprejmejo svet po meri k produkciji in voljitve potreb prihodnje generacije, kaj to pomeni v športu? Da bi imeli jasnejšo predstavo, lahko rečemo, da zahteve današnjega športa do telesa ne smejo prikrajšati telesnih zahtev po končani športni karieri. Etika maksi­muma nam pravi, da potrebe in zah­teve prihodnje generacije (jutrišnjega telesa) sploh niso vprašanje, ki bi si ga postavljali v tekmovalnem okolju. Tako razmišljanje je v takem okolju bolj ovira kot misel razuma. Logika vr­hunskega tekmovalnega športa pravi, da je treba iz telesa iztisniti vsak atom energije, vsaj tistih, recimo, najboljših deset let, potem pa lahko uživaš do konca svojega življenja z dobičkom, ki si ga ustvaril v času tekmovanj. To pa je seveda daleč od načel trajnostnega razvoja in sili socialne ekologe h kriku. “ Kaj vse se mora še zgoditi, da li po navodilih sociokulturnih, eko­nomskih, bioloških in drugih avtoritet (osredotočenje na kariero, razredne ekonomske zahteve primerljivosti, ustvarjanje družine in udobnih bival­nih razmer, trendovski slog vrstniške­ga življenja itd.). Na drugi strani pa se v zgodnji odrasli dobi oblikuje osebni življenjski nazor, ki je v informacij­ski dobi nujno globalen, ob tem pa se spopademo z neznosnimi protislovji. Spoznanja, da kot prebivalci razvite­ga sveta živimo na račun preostalega sveta, ni ravno lahko prebaviti. Logika napredka, ki prežema našo kulturo, ne kaže nikakršnih znakov, da bi pre­mostili ta prepad. Prav nasprotno, še povečuje ga. In mi seveda pripomore­mo k temu neznosnemu stanju – bolje procesu. Gre za proces, razen če smo z našim razmislekom popolnoma zgre­šili, ki vodi v katastrofalno stanje. profitu usmerjenih odraslih. bomo pripravljeni ustvariti nov En način utemeljevanja našega na-svetovni red? “ Pedagogika katastrofe sprotovanja vrhunskemu športu vodi v smeri povezovanja načel trajnostnega Podobno stanje občutimo kot vr-Pregled literature s področja filozo­razvoja s trenutnim stanjem športa. stniški pritisk in sistemsko vsiljevanje fije športa kaže del obraza stroke. Iz Če rečemo, da zahteve današnje ge-tako imenovane konkurenčnosti, ki jo izkušenj študija na fakulteti za šport neracije ne smejo prikrajšati zado-prenašamo mladi, ki naj bi se ravna-vemo, da na drugih področjih športne 4 | december 16 | VZGOJA 72 znanosti ni nič drugače, nekatere pa so sploh orientirane zgolj k usposablja­nju za delovanje v obstoječem sistemu. Razumljivo je, da gre večinoma za re­-kreacijo in re-produkcijo organizacije vrhunskega športa in obstoječih cen­trov moči. Tudi diskurz pri izobra­ževanju športnih pedagogov, šolskih učiteljev ni mnogo drugačen in ocena pri športni vzgoji ter sodelovanje na šolskih športnih tekmovanjih le po­oseblja tekmovalno naravnano ideo­logijo dosežka in stalnega napredka. Fascinacija in identif ikacija sta adu­ta, s katerima se vrhunski tekmovalni šport ponaša in na račun te moči vabi v svoje okrilje. Notranji konf likt oziro­ma dvoličnost športne znanosti lahko razkrijemo s trendom naraščanja ra­znih športnih terapij, ki se razvijajo ob podpori visokotehnoloških progra­mov skupaj s športnim marketingom in agencijami za človeške vire, da bi je škoda prehuda. sistem, hkrati pa mu dovoljujemo, da še naprej obstaja. Kritiziramo učinke takih družbenih razmer, nismo pa se pripravljeni odpovedati dobrinam, ki nam jih prinaša. Obravnavani smo kot podgane v poskusu kazni in nagrade. Ko si v kletki, ni druge opcije, razen da zavrneš alternativo kazni in nagra­de in sploh ne sodeluješ. In šele to je prava opozicija. Tisti, ki med prvimi ne podprejo sistema, so tudi med prvimi prepoznani kot neveljavni. In ko do-ločeno število posameznikov postane neveljavnih, se celoten poskus izjalovi, postane neveljaven in cilj upora je do­sežen. Razen če podgana prej pogine od lakote, na kar računa sistem. “ Zdi se, da ne obstaja kvantita­ tivna meja resnosti poškodbe, ki bi določala didaktično merilo in potegnila ključno potezo, preden “ naprej, tvega poškodbo, in ko se zgo­di, slišimo besede odrešitve: “Saj sem vedel! Moral bi se ustaviti prej.” Da pa še enkrat pokažemo na avtoriteto športne tekmovalne kulture in mito­logije, je ravno poškodba dokaz prave predanosti etosu in mnogokrat le še okrepi športno identiteto. Kdo pa bo verjel edinemu preživelemu bojevniku, ki se je iz bitke vrnil brez praske, da je res bil tam in da se je boril? Odgovornost posameznika Če smo zadovoljivo prepoznali in razkrili paradigmatske in sistemske manipulacije, se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da ne repro­duciramo stanja, kjer obstoječi centri moči jemljejo zrak in svetlobo podra­stju. Pri tem ne pričakujemo napred­ka na podlagi praporov in idealov, ki resocializirali, rehabilitirali, reintegri­rali in rehumanizirali športnike. Kot bi trmasto želeli odpravljati simptome, pri čemer pa nismo sposobni ali pa nočemo videti pravega vzroka bolezni. Obravnava te simptomatike je stro­kovno privlačna in izzivalna, hkrati pa prinaša tudi akademske reference in socialni kapital, ki ga je v vrhunskem športu na pretek. In, ne nazadnje, naš poklic zahteva, da se ukvarjamo s tem. Za to smo namreč plačani, in če nismo pripravljeni sprejeti tega dela, potem ga bo opravil nekdo dr ug.3 Tako nekako deluje deklarirana špor­tna akademska svoboda in mnogi se brez razmisleka avtomatično priklo­pijo nanjo. Naredimo vendar nekaj. Popeljimo zavedene k luči. Narobe! Tudi mi smo zavedeni in izkorišča nas Sloterdijk4 pravi, da se upanje, ki pravi, da se lahko naučimo prav v zadnjem hipu najslabšega možnega scenarija, komaj k aj r azlik u je od obupa nad našo zmožnostjo uč enja nasploh. K aj vse se mora še zgoditi, da bomo pripravljeni ustvariti nov svetovni red? Z besedami Sloter­dijka: kako velika mora biti katastrofa? Ali ni špor t idealen primer take logike? Poškodba in proces rehabilitaci­je sta sprejeta kot deletosa prave tekmovalnosti. Številni športniki vedno znova premagujejo poškodbe in okvare zaradi pretre­niranosti, ekstremnega, za rezultat prizadevajočega si pristopa, zaradi telesnega trka z dr ugim špor tnim telesom, vse do tiste zadnje športno usodne poškodbe. Zdi se, da ne obstaja kvantitativna meja resnosti poškodbe, ki bi določala didaktično merilo in potegnila ključno potezo, preden je škoda prehuda. Najbolj običajen od­ziv nam kaže, da se športnik zaveda tveganja, čuti naraščajočo napetost in ne zbere poguma, da bi se umaknil s steze in rekel: “Dovolj!” Ne, raje gre imajo vrednost samo v boju, kot pra­vi Nietzsche – jih bomo pa kot take uporabili kot obliže na ranah nosilcev nove ideologije. Kjer je še mogoče in bolj smiselno, je treba delovati korek­turno na odnose in institucijo ter jih vpeti v mrežo globalne so-odgovorno­sti. Kjer pa okoliščine in posamezniki tega ne dovoljujejo, pa bomo uveljavili lastno voljo na svoj način. Pri tem nas vodita upanje in zaupanje. Prvo sloni na prepričanju, da imamo prav, drugo pa izhaja iz predanosti življenju. V tem duhu izvajamo tudi nacionalno kam­panjo športnega obnašanja, o kateri lahko več informacij dobite na spletni strani www.sportikus.org.• Opombe: * Razmislek je bil prvič objavljen v knjigi Etika športa: Manifest za 21. stoletje (2007). 1. Bookchin, Murray (1993): What is Social Ecology. V: Zimmerman, M. E.; Engle­wood, Cliffs (ur.): Environmental Philosophy: From Animal Rights to Radical Ecologyed. NJ: Prentice Hall. Dostopno na: http:// dwardmac.pitzer.edu/Anarchist_Archives/ bookchin/socecol.html. 2. Holloway, John (2005): Prenehajmo ustvar­jati kapitalizem [Stop Making Capitalism]. Časopis za kritiko znanosti, 219, str. 131–141. 3. Nezaposlenost je varnostni ventil takega mehanizma. 4. Sloterdijk, Peter (2000): Evrotaoizem: h kri­tiki politične kinetike. Ljubljana: Cankarjeva založba. Nosilci etike v športu • Jernej Pisk Športa ni brez spoštovanja temeljnih občečloveških moralnih vrednot, brez upoštevanja določenih pisanih (pravila določenega športa) in nepisanih (‘fair play’) pravil. Pravila nam omogočajo, da sploh lahko ‘športamo’. Pravila so konstitutivna za sam šport, saj po eni strani zamejijo polje pripomočkov. Kakšen je moj odnos do sočloveka, pa ni vseeno. Zato je jasno, zakaj pravi začetek etike v športu sega prav na začetke športa samega. “ Ko v športu postane zmaga vse, vse drugo izgubi vrednost. Ljudje, zdravje, odnosi, zakoni – vse v tej novi porušeni hierarhiji vrednot postane zgolj sredstvo posameznikovega navideznega uspeha z medaljo okrog vratu. “ v rokoborbi, je šport cenil predvsem zaradi razvijanja srčnosti2, ene izmed štirih kardinalnih kreposti. Poleg nje­ga so mnogi antični misleci v športu prepoznali odlično sredstvo za razvi­janje zmernosti. Dio Krizostom, ki je živel na prehodu iz 1. v 2. stoletje, je o krepostih, ki naj bi jih imeli športni­ki, pisal takole: “Najbolj občudovanja vredna stvar pri športnikih ni to, da premagujejo tekmece, pač pa da pre­magujejo utrujenost, vročino, požre­ šnost in spolni nagon. Namreč mož, ki se ne želi predati v roke tekmeca, športa in ga ločijo od drugega Že v antični Grčiji je bil šport cenjen športa, po drugi strani pa nam in prakticiran kot vaja v krepostih. se mora najprej zoperstaviti tem stva­Antične športnike so poimenovali z rem.”3 Tudi sveti Tomaž Akvinski hvali pravila določijo meje, ki nam besedo, ki je kasneje dobila predvsem športnike, ki so se zaradi izpolnjeva­ znotraj športa (paradoksalno!) religiozni značaj: asketes. Športniki so omogočajo izkustvo svobode in bili in so še vedno asketi – ljudje, ki nja svojih nalog sposobni odpovedati določenim užitkom in živeti zmerno ustvarjalnosti. Pa ne gre le za so se bili in so se pripravljeni odpo-življenje.4 In prav to, da se je šport v vedati hitremu trenutnemu ugodju, zgodovini izkazal kot izredno učin­ pravila: ta notranja povezanost da bi dosegli večvredna (telesna in kovito sredstvo za vzgojo človeškega duhovna) stanja, npr. zmago nad sa-značaja, je v največji meri prispevalo k mim seboj, naravnimi ali umetnimi modernemu vzponu športa. Pri tem je ovirami ali zmago nad tekmecem. Se-osrednjo vlogo odigralo krščanstvo s veda niti v antiki ni šlo brez goljufanja svojim prepričanjem, da je (mladega) športa z določenimi moralnimi načeli se zanimivo kaže tudi v samem poimenovanju športnega in nešportnega vedenja. na tekmovanjih, zaradi česar tedanji človeka potrebno in mogoče vzgojiti, športni sodniki niso imeli malo dela. pri čemer se je kot odlično sredstvo mo­Že v Homerjevi Iliadi beremo, da je Športno in nešportno vedenje in dejanje ni nič drugega kot etič­no oziroma neetično ravnanje. Kdor se obnaša športno, se v športu obnaša etično. Nešportno je neetič­no. Večina dejanj, ki jih imenujemo nešportna, je slabih ali napačnih tudi zunaj športnega igrišča. Enako velja tudi za športna dejanja. Tako lahko vidimo, da je šport v svojem bistvu prepojen z etiko. V svojem temelju ta etična razse­žnost špor t a izhaja iz preprostega dejstva, da imamo v športu nepresta­no opravka z ljudmi. Vsak športnik je najprej človek. In do ljudi nas vežejo moralne dolžnosti. Do teniškega lo­parja te dolžnosti nimamo. Prav tako ne do vseh drugih mogočih športnih ralne vzgoje ponujal prav šport. Zato v tekmovanju s konjskimi vpregami so v katoliške (predvsem jezuitske) in Antíloh “prehitel Atrida z ukano, ni-določene protestantske šole (angleško kar pa s hitrostjo”1. V antični Olimpiji so zato športnikom, ujetim pri golju­fanju, postavili kip tik pred vhodom na olimpijski stadion, da so bili vsem tekmovalcem v spomin in opomin, da se kaj ta­kšnega ne bi več pono­vilo. A ne glede na to je prevladoval pozitiven odnos do športne vad­be, saj je šport razvijal kreposti, ki so bile za antično etiko središč­nega pomena. Antični f ilozof Platon, ki naj bi tudi sam tekmoval gibanje ‘mišičastega krščanstva’) zače­li uvajati šport kot metodo moralne vzgoje. Glede tega je znan predvsem anglikanski duhovnik, ravnatelj šole v Rugbyju Thomas Arnold, saj je bil zanj šport predvsem sredstvo za moralno vzgojo v šoli: cilj je bil postati zgleden kristjan, olikan moški in izobraženec – v tem vrstnem redu.5 Zato so Angle­ži začeli ustanavljati različne športne klube in združenja, obenem pa pisati tudi prva pravila modernih športov in organizirati tekmovanja, kar je močno vplivalo na razvoj zavesti o potrebnosti šport v službi človeka. etike v športu. Nad angleško kombi­nacijo telesne in moralne vzgoje se je navdušil tudi Francoz, katoličan Pier­re de Coubertin, začetnik olimpijskih Citius, altius, fortius!8, ki je postalo moto sodobnega olimpizma. Prav to geslo, ki so ga mnogi prevzeli kot bistvo vseh športnih tekmovanj, pa je posredno pripeljalo do vse močnejšega zave­danja, da brez jasnih etičnih meril v športu ne bo šlo. “ Ni človek v službi športa, pač pa “ Ko v športu postane zmaga vse, vse drugo izgubi vrednost. Ljudje, zdravje, odnosi, zakoni – vse v tej novi poruše­ni hierarhiji vrednot postane zgolj sredstvo posamezniko­vega navideznega uspeha z medaljo okrog vratu. Zato se danes vedno bolj resno zastavlja vprašanje, ali je (vr­hunski) šport del etike ali estetike, je šola moralnosti ali vrsta umetnosti. Če gre le še za spektakel, potem se po etiki ne sprašujemo več, tako kot se po etiki ne sprašujemo v cirkusu, pač pa (gledalci)uživamo v predstavi. Šport bi tako postal še eno podro­čje sodobne kulture, kjer bi zmagal totalni moralni rela­tivizem in kjer se ni vredno in potrebno spraševati po etičnem ozadju, npr. uporabi dopinga, škodovanju zdravju ipd. Toda ugotovimo lahko, da ima tudi sodobni šport v sebi vgrajeno dokaj ‘kon­vedalo uporabo določenih substanc med tekmovanjem, ki so jih pred tem športniki široko uporabljali večinoma brez zavedanja o nevarnih posledicah njihove uporabe. Tako je leta 1960 na olimpijskih igrah v Rimu prišlo do pr­vega večjega medijskega primera smrti športnika kolesarja zaradi uporabe poživil. Tudi to je spodbudilo Med­narodni olimpijski komite, da je od leta 1968 postopoma začel testirati in suspendirati dopingirane športnike. Leta 1999 je bila ustanovljena Svetov­na antidopinška agencija (WADA), ki odtlej bedi nad zlorabami dopinga v športu, četudi je njen položaj z etič­nega vidika dvorezen. Na eni strani ščiti ‘čisti šport’ in ‘čiste športnike’, na drugi pa športnikom postavlja stroge omejitve in izvaja stalen nadzor, ki gre daleč onkraj zaščite dostojanstva in osebne svobode. A v etiki športa ne gre samo za doping. Tu so raznovrstna goljufanja s kršenjem pravil, pretirana tekmovalnost in zmaga za vsako ceno, vnaprejšnje dogovarjanje o rezultatih tekmovanj, trgovina z (mladimi) špor­tniki, sovraštvo in nasilje na igriščih in tribunah, neprimeren odnos do telesa itd. Vse to kliče po stalni pozornosti do etičnosti ravnanj v športu, obenem pa subjektom z možnostjo vplivanja, kot so trenerji, funkcionarji, starši in športniki, nalaga dolžnost zaščite člo­veka v športu, saj ni človek v službi športa, pač pa šport v službi človeka.• Opombe iger moderne dobe. Ta je leta 1883 obi-zer vativno’ etiko, ki od udeležencev 1. Homer, Iliada 23, 515. Prim. Platon, Država, 410–412b. skal šolo v Rugbyju, kjer se je utrdil v zahteva upoštevanje določenih pravil, 2. prepričanju, da so “mišice narejene za to, da opravijo delo moralne vzgoje”6. Telo je tisto, ki gradi značaj človeka: “Po vsem tem, gospodje, ne obstajata dva dela človeka – telo in duša, ampak trije – telo, duša in značaj; značaj se ne oblikuje prek duše, pač pa najprej prek telesa.”7 Moderni olimpizem je zato za Coubertina predvsem poskus snovanja svetovnega miru, saj naj bi medsebojno srečevanje ljudi različnih narodnosti, ras in prepričanj privedlo do medsebojnega poznavanja in spo­štovanja. Na drugi strani pa je na Cou­bertina močno vplival tudi dominika­nec Henri Martin Didon (1844–1900), od katerega je Coubertin prevzel geslo spoštovanje sebe in nasprotnika, saj je vse to pogoj za obstoj športa kot take­ga. Še vedno velja, da dokazana nemo­ralnost izniči vrednost športnega do­sežka, obenem pa ljudje od športnikov še vedno pričakujejo visoka moralna načela, saj so športniki zgled trdega dela, poštenosti in predanosti ciljem. Da bi bile pozitivna podoba športa in možnosti, ki jih šport od nekdaj ponuja za telesni in moralni razvoj človeškega bitja, še naprej koristne, se je v 20. stoletju vedno več pozornosti namenilo promociji in ohranjanju ‘či­stega športa’. Leta 1928 je Mednarodno združe­nje atletskih zvez (IAAF) prvo prepo­ 3. Dio Chrysostomos, Discourse 28. V: Sweet, W. E. (1987): Sport and Recreation in Ancient Greece, str. 76. 4. Prim. Akvinski, T., STh II, II, 142, 1. 5. Lucas, J. A. (1975): Victorian ‘Muscular Christianity’. Prologue to the Olympic Ga­mes Philosophy. V: Olympic Review 97–98, str. 457. 6. Coubertin, P. (1896b): The Modern Olym­pic Games. Povzeto po: Chatziefstathiou, D. (2005): The Changing Nature of the Ideo­logy of Olympism in the Modern Olympic Era, str. 188. 7. Coubertin, P. (1967 (1894)): The Olympic Idea: Discourses and Essays. Navedeno v: Loland, S. (1995): Coubertin’s Ideology of Olympism from the Perspective of the History of Ideas. V: Olympika IV, str. 56. 8. Prim. Loland, S. (1995): Coubertin’s Ideo­logy of Olympism from the Perspective of the History of Ideas. V: Olympika IV, str. 55. Glavni cilj športa ni samo medalja . Marjan Fabjan John Louise, svetovni prvak v boksu, je v svoji knjigi John Louis – črni bombander napisal, da v športu ni važen rezultat, saj nekdo mora biti premagan. Važno pa je, kako nasprotnik zmaga in kako poraženec prenese poraz. Zmagovalec mora zmagati samo na pošten, dovoljen način, če pa je zmagovalec boljši in sposobnejši, mora poraženec priznati poraz brez vsakega pridržka. T o pa še ni vse. V športu je po­leg vrhunskega rezultata po­membna tudi vzgoja, ki se zač­ne že pri najmlajših. Ob norem tempu v boju za rezultat velikokrat pozablja­mo na športnikove vrednote. Moramo se zavedati in krepiti vrednote, kot so: vljudnost, pogum, ponos, spoštovanje, samoobvladovanje in še več. Poleg tekmovanja moramo v športu paziti na to, da športniki z leti pridobi­ jo izredno delovno etiko, navzven opa­ zno pojavnost, ki se kaže v zmernosti.Šport je tudi učenje vezi med po­samezniki, ki skupaj pre­magujejo napore, telesne in duševne. Mladi športniki, ki so se posvetili svoji disciplini, se mnoga leta odrekajo, trdo delajo in trenirajo, da bi do­segli svoje in trenerjeve sanje. Vendar pa je vse več mlaj­ših športnikov, ki se ukvar­jajo s športom samo zaradi zmage, ki je tudi njihov glav­ni cilj. Takšnim športnikom je etika vse manj znana. Ta zmaga pa ni samo njihova, zadaj namreč stojijo starši, trenerji. Slednji z otroki ve­likokrat delajo zaradi cilja v svoji službi (kariere), ki je v tem primeru medalja (veli­ko otrokovih medalj pomeni biti dober trener). Skratka, delajo za rezultat in neposredno za svojo oseb­no plačo in ne za športnikovo počutje. Otrokom pač pojasnijo, da morajo že v tej starosti trdo garati, za primer pa jim dajo vrhunske športnike. Vsekakor otrokom cilj ne more biti samo medalja. Uspešnost trenerja pri mlajših selekcijah pa se ne more oce­njevati s športnimi rezultati, temveč z vzgojo mladega športnika. Zato mlajše športnike najprej vzgajajmo, potem pa naprej. Trenerje otrok raje ocenjujmo s številom članstva, s številom prosto­voljskih akcij, z dobrim odnosom do otrok, z učenjem etike športa. Izhajam iz sveta borilnega športa – mogoče razmišljam narobe. Iz izku­šenj vem, da se je včasih zgodilo, da so otroci želeli tekmovati; če so izgu­bili, so prišli še naslednjič, ampak če so izgubili še drugič, tretjič, niso več prišli … Svojim trenerjem vedno pravim: “Če konj ali pes naredi prav, mu daš priboljšek.” Ali trenerji date otroku ‘priboljšek’, ker dobro dela, ali je re­zultat za vas samoumeven?• Kako krepiti vrednote Primer: judo J udo je individualni šport, ki vpli­va na psihof izični razvoj mladih, ki se v boju z nasprotnikom naučijo samoobvladovanja in premagovanja strahu. Judoistova zmaga je rezul­tat njegovih odločitev, prav tako kot je to v življenju. Poleg odgovornosti za sprejemanje posledic lastnih od­ločitev se nauči športno sprejemati zmage in poraze. Hišni red in urejenost telovadnice Pri vadbi je treba upoštevati nasle­dnja pravila: • točnost na treningu ali tekmova­nju, • primeren pozdrav pri vsakem vsto­pu v dvorano ali na blazino, • spodobno sedenje ali klečanje pri razlagi trenerja, • red in disciplina pri vadbi, • vaditi je treba samo tiste vsebine, ki jih predvidi trener, • varnost in čistost vadbenega pro­stora (v telovadnico se stopa samo z bosimi nogami, copate pospravi­jo v ravno vrsto, enega zraven dru­gega – s tem se naučijo discipline ter natančnosti). Pozdrav – znak spoštovanja Otroke je treba poučiti, da s poz­dravom izkažejo svoje spoštovanje, hvaležnost ter ponižnost do trenerja, partnerja, nasprotnika in prostora. Paziti je treba tudi na pravilno izved­bo pozdrava. Pri tem spodbujamo čut za disciplino, natančnost, urejenost in povezanost z ostalo skupino. Osebna higiena in oprema Vsak judoist naj bi pazil na oseb­no higieno, to je tudi pomemben del vzgoje mladih. V opremo vsakega judoista spadajo: kimono in hlače, ustrezen pas, kopalke, natikači, robec in zavoj. Na blazino stopajo le bosi, brez modnih dodatkov in podobnih predmetov (npr. verižice, uhani, zape­stnice, priponke …), ki predstavljajo nevarnost za osebo ali za ostale vade­če v skupini. Kimono mora biti vedno čist in urejen, nohti in lasje urejeni, pristriženi ali speti v čop, po vadbi je priporočljivo tuširanje (če to prostor dopušča). Etična načela Življenje judoistov naj bi slonelo na osnovah lepega vedenja in bonto­na, na spoštovanju in medsebojnem razumevanju. Svojih moči in spretno­sti se ne dokazuje s prijemi, temveč s pravim športnim vedenjem. Pravi judoist nikdar ne napada, brani se le v nujnih primerih, dolžan pa je braniti šibkejše. Vztrajnost in ljubezen Za uspeh so najbolj pomembne tekmovalčeva volja do uspeha, vztraj­nost oziroma ljubezen do športa. Poleg rednega treninga je pogoj za napredovanje: »Dosledno, hitro, močno, vztrajno, redno.« Tekmovalec se ne preda, ne pozna besede ‘ne morem’. Vedno se vpraša, kaj lahko stori za svoje klubske prija­telje, in ne, kaj lahko oni storijo zanj. ‘Fair play’ To je kompleksen pojem, ki obse­ga in zajema številne temeljne vre­dnosti ne le v športu, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Gradniki ‘fair playa’ so: • Spoštovanje: poleg napisanih pravil je nujno tudi spoštovanje nena­pisanih pravil. ‘Fair play’ zahteva brezpogojno spoštovanje naspro­tnika, ‘sparing’ partnerja, trenerja, sodnikov in navijačev. • Prijateljstvo: rivalstvo na blazini ne izključuje prijateljstva. Ravno na­sprotno: prijateljstvo nastane iz plemenitega rivalstva. • Timski duh: posamezniki so lahko zelo močni, vendar so v ekipi moč­nejši. V ekipnih tekmovanjih lahko dobre trenutke delijo s svojo ekipo. • Pošteno tekmovanje: uživanje uspeha ni dovolj za zmago. Zmagoslavje mora biti pridobljeno s stoodsto­tnimi poštenimi nameni ter z is­kreno in lepo borbo. • Šport brez dopinga: kdor jemlje do­ping, goljufa. Kdor goljufa, uničuje borbo. Kdor uničuje borbo, se ne more boriti. • Enakost: če pogoji za tekmovanje niso enaki za vse, tudi sojenje ne more biti pravilno. • Toleranca: pripravljenost, da tekmo­valec sprejme obnašanje ali odloči­tve, s katerimi se morda ne strinja, mu pomaga razvijati obvladovanje samega sebe. Na koncu je lahko prav to odločilen dejavnik pri zma­gi oziroma porazu. • Veselje: baron Pierre de Coubertin, oče moder nih olimpijskih iger, pravi, da zmaga ni najpomemb­nejša stvar; najpomembneje se je dobro boriti. Če ne igramo po pravilih, uničimo športni duh. ‘Fair play’, ki je bistven in osrednji del uspešnega sodelova­nja, spodbujanja in razvoja tako v športu kot v življenju, lahko nauči ljudi strpnosti in spoštovanja do dru­gih. To jim omogoča, da se vključijo v družbo. ‘Fair play’ v športu daje upanje, ponos in identiteto, združuje različne narodnosti, religije in kultu­re. Sodelovanje v duhu poštene igre pa prinaša še boljše rezultate. Postati spoštljiv in odgovoren Vsa našteta pravila so le del judoi­stičnih pravil in skupaj tvorijo celoto te kulture. Otrok mora najprej spre­jeti osnovna pravila in navade, šele nato spoznava ostale veščine. Preko vrlin, ki jih pridobiva z vadbo, se po nekaj letih s pomočjo trenerja raz­vije v stabilno psihofizično osebo z družbeno zaželenimi vrlinami, kar ga povzdigne do spoštovanja vredne osebe.• Povzeto po spletni strani: www.sankaku-klub.si Identiteta športnika in vloga šole . Jernej Pisk Človekov jaz se oblikuje znotraj posameznikovih odnosov in dejavnosti. Če dlje časa živimo v Sloveniji, se identificiramo s Slovenci, če pogosto igramo glasbeni inštrument, se imamo za glasbenika, če se ukvarjamo s športom, se imamo za športnika. Če strastno navijamo za določeno športno ekipo, se imamo za navijača. Šport, podobno kot mnoge druge dejavnosti, človeku omogoča določeno identifikacijo in tvorbo osebne identitete. A vendar se zdi, da ima pri tem tvorjenju identitete šport še prav Poleg gradnje ‘zasebne’ identitete pa šport močno vpliva tudi na gra­dnjo ‘javne’ identitete posameznika. V športnem tekmovanju posameznik tako rekoč stopi iz množice, se razgali pred drugimi in pokaže svoje močne in šibke plati. Obenem športnik dobi povratno infor macijo o tem, kako uspešen je v primerjavi z drugimi. Je ‘pravi’ nogometaš, smučar, tekač ali ne? Telesne sposobnosti športnika tako močno vplivajo na oblikovanje osebne identitete, ki jo športnik pred­stavlja pred zunanjim svetom. “Šport nas obenem vzgaja k spoštovanju tekmecev, k spre­jemanju zmag in prenašanju porazov. V nas razvija občutek pravičnosti, saj zahteva, da vsa­ kemu damo to, kar mu pripada. “ Identiteta športnika V nasprotju z drugimi zunanjimi družbenimi identif ikacijami je jaz, ki ga srečamo v športu, lah­ko bolj verodostojen in za posameznika bolj resničen. Razlog za to je preprost: resnični jaz se pokaže v resnični preiz­kušnji z jasnimi kriteriji uspeha in neu­speha. Vsaka športna dejavnost vsebuje ‘trenutke izziva’ – trenutke, ko se špor­kove osebne identitete močno vpliva­jo tudi športne organizacije, znotraj katerih je posameznik pogosto na mi-lost in nemilost prepuščen zunanjim dejavnikom odločanja. V rani mla­dosti so to starši, kasneje trenerji in športni funkcionarji. Ko mora špor­tnik predelati določene informacije in strategije (taktike), običajno to zanj naredijo drugi: trener pove, kako naj igra, direktor moštva, kako odpelje ipd. Fizična moč je v sodobni kulturi na oblikovanje športnikove osebne identitete. Za športnika trditev Sem tekač po­meni nekaj drugega kot Rad imam tek, Sem nogometaš pomeni nekaj drugega kot Rad imam nogomet. Prvo razodeva mojo identiteto, drugo pa sporoča, kaj imam rad. In ‘pravi’ športniki so športniki, nimajo športa le radi. Toda četudi se je šport že mnogokrat izka­zal kot zelo učinkovito sredstvo za oblikovanje osebne identitete (pose­bej mladega) človeka, saj je v športu morda nekdo prvič dobil priznanje, da je ‘nekdo’, pa takšna, na športnem rezultatu utemeljena identiteta hitro lahko postane dvorezen meč. Če je osebna identiteta športnika zgrajena na (najbolj svežem) športnem rezulta­tu, to predstavlja nevarnost za velika nihanja v dojemanju sebe. Identiteta, posebno moč. Ob tem pa na oblikovanje športni­ zgrajena na športnih rezultatih, je za športnika zelo majava identiteta, saj je v tekmovalnem športu vedno pre­cej več poražencev kot zmagovalcev. Zato je pomembno, da športnik svojo identiteto zgradi na nečem trdnejšem in trajnejšem. To pozitivno vpliva tudi na njegovo športno kariero, saj mu morebitni neuspeh ne podre tega, za kar se ima. “ Če ima športnik le svojo ‘špor­ tno identiteto’, potem vse, kar je, in vsa njegova vrednost izhajata tnik znajde popolnoma sam pred do-enostavno razumljena kot naravna iz tega, da je športnik. ločeno nalogo. Bom zadel prosti strel? kompenzacija za šibek razum. Kdor “ Bom zmogel presmučati to strmino? Mi bo uspelo? V takšnih trenutkih se človek lahko sreča sam s sabo, z resni­co o sebi, svojih zmožnostih in nespo­sobnosti. Šport tako ponuja posebno priložnost, da posamezniki pridejo do boljšega poznavanja samega sebe. Ni treba biti športnik, da bi si zastavili vprašanje Kdo sem?, toda biti športnik nam lahko pomaga najti odgovor. nima v glavi, ima v nogah, pravijo. In to so športniki. Pravzaprav se zdi, da je včasih in v določenih športih močan razum lahko prej ovira kot prednost na poti do športnega rezul­tata. Dodatno težavo v vrhunskem športu lahko predstavlja odtujenost lastnega telesa. Telo postane ‘klub­ska last’, do njega imajo dostop razni strokovnjaki, kar pomembno vpliva Takšna enodimenzionalna špor­tna identiteta predstavlja veliko težavo tudi v primeru poškodbe ali nenadne­ga prenehanja športne kariere. Če ima športnik le svojo ‘športno identiteto’, potem vse, kar je, in vsa njegova vre­dnost izhajata iz tega, da je športnik. Ko (na)enkrat ni več športnik, se nje­gova identiteta zruši, ostane prazen. Ko ne more več sodelovati v športnih aktivnostih, bodisi zaradi poškodbe, starosti ali česa drugega, lahko pride tudi do padca samospoštovanja ali celo krize identitete, saj športnik izgu­bi edino stvar, ki jo je poznal in znotraj katere se je prepoznal. Zato je vpra­šanje Kdo sem jaz? za športnika zelopomembno. Športniki običajno nanj znajo zelo dobro odgovoriti, ko so na stadionu, na kolesu, v bazenu ipd., toda kdo sem jaz, ko sem zunaj špor­tnega okolja? Izrednega pomena je, da starši in trenerji pomagajo športniku tudi do odgovora na vprašanje Kdo sem jaz kot oseba? in ne le Kdo sem jaz kot športnik?. Če ima športnik širše razu­mevanje sebe, torej se prepozna tudi zunaj sveta športa, bo s tem poskrbel tudi za zaščito pred krizo identitete v primeru poškodbe ali športne upoko­jitve. Še več: športnik, ki bo znal svojo športno identiteto po potrebi tudi ‘iz­klopiti’, s tem ne bo prav nič izgubil v športu, prav nasprotno. Zmožnost izklapljanja in vklapljanja športniku omogoča lažje ohranjanje motivacije za športne aktivnosti skozi celotno sezono ali kariero, kar je izrednega po­mena za dober športni rezultat. Širše razumevanje lastne identitete bo špor­tnika tudi zavarovalo pred padcem samopodobe v primeru slabših rezul­tatov. Vsekakor lahko skrb za široko, celostno identiteto športniku pomaga k boljšim in stabilnejšim rezultatom v športu, zagotovi duševno zdravje in pomaga, da tudi po koncu športne kariere življenje normalno teče dalje. Vloga šole “Vse, kar sem se naučil o etiki, sem se naučil iz ukvarjanja s športom v mladih letih,” je nekoč izjavil filozof in literat Albert Camus. Vprašanje je to­rej, zakaj nam šport ponuja možnost prvovrstnega vstopa v etično mišljenje in delovanje ter kakšno vlogo ima pri tem šolska športna vzgoja. Velja na­mreč spomniti, da šport v šole ni prišel zaradi ohranjanja telesnega zdravja, učenja različnih športnih veščin ali kontrole prekomerne telesne teže pri otrocih, kakršna je, med drugim, vloga športne vzgoje danes, pač pa prav za­radi moralne vzgoje mladega človeka. Vzgoja značaja, ki nam jo ponu­ja šport, je bil pr vi razlog vključitve športa v obvezne programe raznih izobraževalnih sistemov v preteklih stoletjih. Jezuiti in anglikanci v svojih šolah ter ne nazadnje sam Pierre de Coubertin, začetnik olimpijskih iger moderne dobe, so šport gojili najprej zaradi pomoči pri moralni vzgoji varo­vancev, ki so jim bili zaupani. “Mišice so zato, da opravljajo nalogo moralne­ga vzgojitelja,” je trdil Coubertin. Tudi v sodobnem učnem načrtu za športno vzgojo beremo, da so ci­lji šolske športne vzgoje poleg razvoja telesnih sposobnosti, usvajanja športnega znanja in ra­zumevanja koristnosti gibanja tudi “oblikova­nje pozitivnih vedenj­skih vzorcev (spodbu­jan je medsebo jnega sodelovanja, strpnosti in sprejemanja drugač- nosti, razvoj zdrave tekmovalnosti in spoštovanje športnega obnašanja – fa­irplaya)”.1 Kje se torej šolski šport kaže kot možna vstopna točka v etično mi­šljenje in delovanje? Poglejmo, kako od soočanja s fizično stvarnostjo v športu prek izkušnje telesnosti pridemo do etičnega mišljenja. 1. Fizična stvarnost Danes nam športna vzgoja v šoli ponuja redko priložnost, da se učenci, sicer zasuti z vsemi mogočimi teorija­mi, soočijo s fizično stvarnostjo. Šport je realen, je ‘na zemlji’ in ne v miselnih ali računalniških oblakih. Pri športu se je treba gibati v fizičnem prostoru, če pademo, boli, če narobe izračunamo račun ali napačno postavimo vejico, pa ne boli. Pri teoretičnih stvareh je vse mogoče, lahko se je ‘igrati’ in ustvar­jati ‘gradove v oblakih’. Šport pa nas prej ali slej privede do soočenja s trdo zemeljsko stvar nostjo. Če hočemo napredovati (v teku, igri, metu …), je treba vaditi. Vložiti je treba fizični na­por, se soočiti s telesnimi omejitvami, z neuspehom in bolečino ter vzdržati. Ne zadošča, da zgolj ‘razmišljamo’, kako bomo tekli, skočili ali zadeli koš – treba je teči, treba je skočiti, treba je za­deti. Brez resničnega telesnega napora ni izkušenj, ni znanja in ni napredka. Šport nas prek telesa uči soočanja z realnim svetom, kjer obstajajo resnični kriteriji uspeha in neuspeha, dobrega in slabega. 2. Odnos do telesa Učitelju špor tne vzgoje v šoli je dana posebna priložnost, da učen­ce spoznava tudi po njihovi telesni plati. V nasprotju z učitelji ‘teoretič­nih’ predmetov učitelj športne vzgoje učenca ne vidi zgolj kot glavo in par rok, ki kukajo izza šolskih klopi, pačpa vidi telo v celoti. Še več, vidi telo v gibanju, v njegovih močnih in šibkih straneh. Telo prek svoje ‘govorice’ uči­telju športne vzgoje sporoča o učen­cu stvari, ki lahko ostalim učiteljem ostanejo nedostopne. Prek telesa lju­dje najprej stopamo v stik z drugimi. In prek telesnega gibanja se pokaže, kako domač je nekdo sam s seboj. V današnjem času, ko prevladuje shizo­fren odnos do lastnega telesa, ko po eni strani telo skrbno negujemo in skrbimo za zunanji telesni izgled, po drugi strani pa telesno, f izično delo cenimo mnogo manj kot intelektual­no delo, je privzgojiti zdrav, spoštljiv in uravnotežen odnos do telesa še kako pomembna in zahtevna naloga. Med poveličevanjem in zaničevanjem lastnega telesa je pri mladih pogosto zgolj tanka črta. Eno in drugo v ozad­ju skriva dualistični odnos, ki ločuje med tem, kar jaz sem, in lastnim te­lesom. Bodisi se resnični jaz skriva za poveličevanim telesom bodisi se telo zanemarja in uporablja kot izpustni ventil za osebne težave. A prav šport, kjer gre za združitev človekovega tele­snega in mentalnega delovanja, nam ponuja možnost izkušnje sebe kot celostnega bitja. Zato bo, kot pravi ameriška f ilozof inja športa Heather Reid, pameten učenec “cenil športno vadbo kot kvaliteten čas, preživet s samim seboj – kot priložnost za dušo, da se spozna s telesom ali da morda celo odkrije medsebojno enost”. Obe­nem pa se nam že od ranega otroštva prav telesnost ponuja kot vstopno mesto v etično mišljenje in delovanje. S telesom sta namreč povezani izku­stvi ugodja in bolečine. Kar prinaša ugodje, je dobro, kar boli, je slabo. To je pri čutečih živih bitjih najzgodnejši princip razločevanja med dobrim in slabim. Pojavi se, še preden v razvo­ju v igro vstopijo bolj kompleksna, tudi družbeno pogojena moralna vre­dnotenja. Poleg tega, da nas telo uči življenja v realnem svetu, nam prek izkustva ugodja in bolečine jasno kaže na to, da v tem svetu ni vseeno, kako ravnamo. To nas pripelje do etike. 3. Zlato pravilo Danes so mnogi ljudje prepričani, da človek, ki govori o etiki, samo izraža zelo osebno mnenje o zelo spornih vprašanjih, da torej ne obstaja nič tr­dnega, da je vse relativno. Toda izku­šnja iz športa jasno pokaže, da temu ni tako. Učenci v športu zelo hitro ugotovijo, da ni vseeno, kako ravna­jo, da ni vse relativno in da je etika pomembna stvar. Obstajajo pisana in nepisana pravila, ki se jih moramo držati, če želimo skupaj igrati in živeti. Poleg bolečine, ki se ji vsi izogibamo in na katero v športu slej ko prej na­letimo, je tu spoštovanje drugega. To je univerzalno načelo, ki je zajeto tudi v t. i. zlatem pravilu: Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Ali v pozitivni formulaciji: Stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi. Znotraj izkušnje športa takoj postane jasno, da o etiki vlada veliko večje soglasje, kot se zdi večini od nas. Dejstvo, da se včasih vsi ne strinjamo glede tega, kaj točno je pošteno, spoštljivo, odgovorno ali športno, ne spreminja dejstva, da se strinjamo, da bi morali biti pošteni, spoštljivi, odgovorni in se obnašati športno. Strinjamo se, da bi moralispoštovati pravila. Šport, ki je svet v malem, je odlična šola življenja. V njem čudovito pride do izraza paradoks eti­ke, da šele meje omogočajo izkustvo prave svobode. Spoštovanje pravil sicer na prvi pogled omejuje našo človeško svobodo, a nam obenem omogoča, da se sploh lahko športno udejstvujemo. Tako nam moralna pravila omogočajosvobodo in ustvarjalnost. Šport nas obenem vzgaja k spoštovanju tekme­cev, k sprejemanju zmag in prenaša­nju porazov. V nas razvija občutek pravičnosti, saj zahteva, da vsakemu damo to, kar mu pripada. Tekmovanje zahteva izhodiščno enakost, zaradi česar obstajajo tekmovalne kategorije, ločene po starosti (otroci, mladinci, odrasli, veterani), spolu (moški, žen­ske), kvaliteti (amaterji, profesionalci)ipd. Šport nas uči sprejemanja odgo­vornosti znotraj ekipe in sodelovanja z drugimi. Naj zaključimo z mislijo ameriškega f ilozofa R. W. Gougha, ki je v svoji knjigi o etiki v športu Značaj je vse zapi­sal: “Šport lahko uči. Šport gnete člo­veško snov. Šport združuje. Šport to­laži. Šport lahko človeka dvigne. Šport v resnici lahko deluje zelo pozitivno – ne vedno in ne vedno popolnoma, a vendar lahko. To je pomembno.”2• Opombe 1. Ministrstvo za šolstvo in šport RS (2011):Športna vzgoja: učni načrt za osnovno šolo, str. 7. 2. Gough, R. W. (2003): Značaj je vse: za etično odličnost v športu. Novo mesto, str. 9. Vloga športnega trenerja . Tanja Kajtna Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo trener razlaga kot “kdor se (poklicno) ukvarja s treniranjem”, trenirati pa po SSKJ pomeni “sistematično uriti se za tekmovanje v kaki športni disciplini” (SSKJ, 1994). Številne vloge trenerja A vtorji številnih knjig o špor­tu trenerja opredeljujejo kot ključno osebo v oblikovanju športnikove kariere (Tušak in Tušak, 2001; Krevsel, 2001; Martens, 1990; Gummerson, 1992; Sabock, 1985), opredeljujejo pa tudi naloge, ki naj bi jih trener opravljal. Med bolj podrobne sodi naslednja razdelitev trenerjevih nalog – Tušak in Tušak (2001) tre­nerjeve naloge opredeljujeta z vidika celostnega pristopa do športnika, nje­govo aktivnost opredeljujeta na šestih razpoloženje, gre pa za oblikovanje zu­nanjih pogojev, preizkušanje zunanjih tehničnih pogojev, upoštevanje indivi­dualnih želja športnikov, obvladovanje predštartnega stanja, sprotno informi­ranje športnikov, delovanje trenerja po tekmovanju, sodelovanje z mediji … Svetovanje in pomoč varovancem – gle­de šolanja, stikov in razmerja s par­tnerji, starši … Vloga na tekmovanju – trener tu naj­prej deluje kot model, športniku lah­izkušnje, so inteligentni, znajo dobro prenašati napetost, so disciplinirani in vestni. Vse to so značilnosti, ki jih bodo športniki pri njih opazili in tudi poskušali posnemati, kar pomeni, da bodo trenerji s svojim zgledom spod­bujali vedenjske vzorce, ki omogočajo uspeh. “ Trener je ključna oseba pri zago­ tavljanju podpore, ‘odgovoren’ je za ostajanje in vztrajanje otrok ko pomaga pri izvedbi predštartne in v športu. “ štartne strategije, deluje kot simbol za izražanje in uporabo načrtovanega Trener ima pogosto tudi vlogo stro­ področjih: motivacija. vedenja oziroma strategije, trener lah­ko na tekmovanju vpliva predvsem na športnikovo samozaupanje. “ Pri otroku sta pomembni predvsem notranja motivacija in primerjava z lastnimi standar­di, kar ga pogosto razlikuje od odraslih športnikov, kjer vse prevečkrat prevladuje zunanja “ kovnjaka, izpopolnjevati se mora na številnih področjih. Tako mora ime­ti vpogled v ‘mejna’ področja športa: športno psihologijo, medicino, f izi­oterapijo ... To ne pomeni, da mora biti sam strokovnjak na vseh teh po­dročjih, vendar pa bo s poznavanjem teh področij znal načrtovati delo in trening tako, da bo lahko sodeloval s strokovnjaki s teh področij. V vrhun­skem športu namreč trenerji le red­ Načrtovanje treninga – za uspešno opravljanje tega mora trener imeti vpogled v najrazličnejša mejna po­dročja (biomehanik a, psihologija, medicina, organizacijska znanja …), da lahko v svoje delo vključuje tudi nasvete strokovnjakov iz strokovnega športnega tima. Izvajanje treninga – gre za izvajanje kondicijskega, tehničnega in taktične­ga treninga, nenehno mora uporablja­ti nove in nove načine treninga. Kontrola uspešnosti treninga – trener mora omogočiti svojim varovancem, da nenehno kontrolirajo učinkovitost svojega treninga, ta kontrola pa mora biti tako interindividualna kot intra­individualna. Vsestranska skrb za varovanca – sem spadajo dejavnosti, s katerimi trener športnikom zagotovi dobro počutje in Vse te opredelitve pravzaprav govo­rijo o tem, da ima trener v neki športni situaciji številne vloge. Je vzgojitelj in kot takšen na športnika prenaša svoje znanje in izkušnje ter mu s svojim stro­kovnim znanjem pomaga napredovati. Za učinkovito izpolnjevanje te naloge se mora trener neprestano izobraže­vati in strokovno izpopolnjevati, da lahko sledi najnovejšim trendom, s pomočjo katerih športniku zagota­vlja učinkovit trening. Kot vzgojitelj se mora tudi zavedati, da so pomembne njegove osebnostne lastnosti, njegova samopodoba, njegove lastne sposob­nosti ... Številni uspešni trenerji so po osebnostnih lastnostih in ostalih psi­holoških značilnostih podobni vrhun­skim športnikom (Kajtna, 2006) – so odprti za novosti in imajo radi nove ko lahko delujejo sami; zgradijo si t. i. strokovne športne time, v katerih združujejo strokovnjake, s katerimi so­delujejo. Trener mora imeti tudi zna­nje s področja menedžmenta, saj mora znati športnikovo kariero in svoje delo usmerjati na podoben način, kot zna­jo direktorji usmerjati svoja podjetja. Izjemnega pomena je tudi socialna vloga, saj dela z ljudmi – skrbi ne le za razvoj njihove kariere, ampak skrbi za športnika s celostne perspektive. V tej vlogi so zelo pomembne dobre ko­munikacijske spretnosti in učinkovito prepoznavanje in uravnavanje čustev, tako svojih kot tudi športnikovih. Trener mlajših otrok Te vloge se tako izrazijo, ko govori­mo o športniku na prehodu v vrhun- zadovoljstvo z nastopom. Zadovoljstvo vendar niti ob največjih uspehih ni Foto: Matej Hozjan ski šport ali pa o vrhunskem športni­ku. Ko pa spregovorimo o treniranju mlajših otrok, predvsem v obdobju mlajšega šolarja, torej nekje med 7. in 11. letom, se je treba zavedati, da je na otroke lažje vplivati, da so neprestano soočeni z novimi situacijami in izku­šnjami in da na poti v odraslost prihaja do velikih sprememb v razvoju, zato je pomembnost pravilno strukturirane­ga okolja neizmerna (Lee, 1993a). Tre­ner ima tako v obdobju športnikovega odraščanja še posebej pomembno vlo­go. Ena ključnih razlik med otroki in odraslimi športniki je tako na primer realne cilje. Če je otrok oziroma mlajši športnik ocenil, da je igral dobro, je tudi ob­čutil zadovoljstvo z igro, ne glede na rezultat. Pri otroku sta tako pomemb­ni predvsem notranja motivacija in primerjava z lastnimi standardi, kar ga pogosto razlikuje od odraslih špor­tnikov, kjer vse prevečkrat prevladuje zunanja motivacija. “ Trenerji naj pripravljajo zanimi­ ve treninge, kjer se bodo otroci lahko družili med seboj in na katerih bodo imeli zastavljene “ lastnim napredkom, uživanje v športu, igra, zabava, iskanje lastnih zmožnosti in raziskovalni duh, torej delo v smi­slu ‘poglejmo, kaj zmorem’. Zunanja motivacija pa vključuje treniranje in delo zaradi materialnih nagrad, prepo­znavnosti, prednjačenja pred drugimi,plačila ... Študije pri vrhunskih špor­tnikih že od nekdaj ugotavljajo, da je bila motivacija v začetku kariere pred­vsem notranja in je v celotni karieri ostajala na izjemno visoki ravni, prav­zaprav vseskozi ostajala nad ravnjo zunanje (Duda, 1989). Zunanja pa je z razvojem rezultatov počasi naraščala, z nastopom je pri odraslih športnikih odvisno tako od izkušenj uspeha kot neuspeha, pri otrocih pa neuspeh na tekmovanju ne igra pomembne vloge pri doživljanju zadovoljstva – ocena lastnih igralnih sposobnosti je edini dejavnik, ki je pomembno povezan z otrokovim igralnim zadovoljstvom. 14 | december 16 | VZGOJA 72 Notranja in zunanja motivacija Koncept notranje in zunanje moti­vacije govori o vzvodih, ki športnika pripravijo do dobrega in učinkovitega treniranja ter sodelovanja v športu. Notranja motivacija je ukvarjanje z presegla ravni notranje (razen morda v kakšnem posameznem trenutku, na primer ob podpisu kakšne pomembne pogodbe, a se je tudi v teh primerih relativno hitro vrnila na raven, ki ni presegala ravni notranje motivacije). Motivacija mladih športnikov naj bi tako čim dlje ostajala notranja, saj bomo le tako zagotovili možnost, da športnik pride do vrhunske ravni. Pomen igre V t em st arostnem obdobju naj trenerji ob učenju športa poudarjajo pomen igre, saj se otrok razvija skozi igro, vse aktivnosti pa morajo biti vir uživanja (Dick, 1997). Igre, ki vklju­čujejo elementarne oblike človekovega gibanja – motorike (hoja, tek, plaze­nje, skoki, plezanje, metanje ...) – in v katerih imamo možnost prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam, imenujemo elementarne igre. V športu predstavljajo najpomembnejše sred­stvo, s pomočjo katerega lahko vadeči igraje in sproščeno razvijajo svoje mo­torične sposobnosti in se seznanjajo z različnimi motoričnimi informacijami. Z vključevanjem velike količine elemen­tarnih iger v trening lahko trener do­seže, da bodo mladi športniki razvijali ljubezen do športa. Tako bodo trenerji razvijali predvsem notranjo motivacijo, za katero smo videli, da je pri otroku ključnega pomena. Trenerji naj torej pripravljajo zanimive treninge, kjer se bodo otroci lahko družili med seboj in na katerih bodo imeli zastavljene realne cilje (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Trening naj bo zanimiv Tudi Roberts in Treasure (1993) me­nita, da bo za uspešen razvoj motivacije v športu za otroke bolje, če bodo trenerji pogosteje uporabljali kratkoročne cilje in poudarjali učenje ter razvoj spretno­sti in veščin, Lee (1993b) pa poudarja pomen uspešne komunikacije z otroki. Trenerji bi morali s pomočjo literatu­re iskati številne vaje, ki bi jih z malo kreativnosti lahko priredili, tako da bi bil trening vedno zanimiv (Stropnik, 2006). V takih okoliščinah bodo otroci željni aktivnosti in ne bodo zapuščali športa, trenerji pa bodo tako razvijali zadovoljne in uspešne mlade športnike. Trener je ključna oseba pri zagotavlja­nju podpore, ‘odgovoren’ je za ostajanje in vztrajanje otrok v športu. Je tisti, ki mora napraviti športno aktivnost smi­selno in primerno za uživanje, kar pa pogosto ni lahka naloga (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Trenerjevi cilji Trener ima pri mladih športnikih pomembno vlogo tudi na tekmovanju, saj mora otroka naučiti, kako naj se sooča s tekmovalnim stresom, in mu konstantno podajati pozitivno povra­tno informacijo. Martens (1997) govo­ri o treh ciljih, ki naj jih imajo trenerji mladih športnikov. Pri tem je le eden usmerjen v rezultate (imeti zmagoval­no moštvo), dva cilja pa sta usmerjena v mlade športnike: pomagati mladim, da se zabavajo, in pomagati mladim, da se fizično, psihološko in socialno dobro razvijajo.• Literatura Dick, Frank W. (1997): Sports training principles (3rd edition). London: A & C Black. Duda, Joan L. (1989): Relationship between task and ego orientation and the perceived purpose of sport among high school athletes. Journal of Sport and Exercise Psychology, 11, str. 318–335. Gummerson, Tony (1992): Sports coaching and teaching. London: A & C Black. Kajtna, Tanja (2006): Psihološki profil vodil­nih slovenskih športnih delavcev. Doktorska diserta­cija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Krevsel, Viktor (2001): Poklic športnega trenerja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­teta za šport, Inštitut za šport. Lee, Martin (1993a): Why are you coaching children? V: Martin Lee (ur.): Coaching children in sport. London: Chapman & Hall, str. 27–38. Lee, Martin (1993b): Communicating effectively with children. V: Martin Lee (ur.): Coaching children in sport. London: Chapman & Hall, str. 163–178. Martens, Rainer (1997): Successful coaching: a publication for the American Sport Education Program and the National Federation Interscho­lastic Coaches Association. Champaign: Human kinetics. Roberts, Glyn; Treasure, Darren (1993): The importance of the study of children in sport: an overview. V: Martin Lee (ur.): Coaching children in sport. London: Chapman & Hall, str. 3–16. Sabock, Ralph J. (1985): The coach (3rd edition). Champaign: Human kinetics. Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ (1994): Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Stropnik, Tamara (2006): Motivacija alpskih smučarjev cicibanov in cicibank za ukvarjanje s tekmovalnim alpskim smučanjem. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Tušak Maks; Tušak, Matej; Tušak, Maksi­miljana (2003): Vloga družine in staršev v športu. Zalog: Klub MT. Tušak, Maks; Tušak, Matej (2001): Psiho­logija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. ‘Fair play’ za starše . Milan Hosta Šport je po svoji strukturi igra. To pomeni, da brez upoštevanja pravil in brez uporabe dovoljenih sredstev za dosego cilja dejavnost sploh ni mogoča. Mnogokrat športni igri dodamo značaj tekmovanja, kar prinese še dodaten čar. Prav zaradi značaja igre in lastnosti boja je šport prostor, kjer se odkrito kaže posameznikova moralna zrelost. V si smo že videli starše, ki so: • preveč poudarjali zmago, • silili svojega otroka v šport proti njegovi volji, • neupravičeno kritizirali otrokove napake med tekmo, • žalili igralce, trenerje ali sodnike, • se pogosteje osredotočili na nega­tivno kot na pozitivno plat igre. Zato smo pri Spolint inštitutu obli­ kovali program Sportikus, ki usmerja tudi starše, ki želijo spremljati svoje otroke na poti do športnih uspehov. Moč športa in vloga staršev Šport je postal ena najbolj privlač­nih prostočasnih dejavnosti, bodisi kot spektakel, ki ga spremljamo kot gledalci, bodisi kot zadovoljevanje člo­vekove naravne potrebe po gibanju. Šport je po svoji strukturi igra. To pomeni, da brez upoštevanja pravil in brez uporabe dovoljenih sredstev za dosego cilja dejavnost sploh ni mo­goča. Mnogokrat športni igri dodamo značaj tekmovanja, kar prinese še do­daten čar. Prav zaradi značaja igre in lastnosti boja je šport prostor, kjer se odkrito kaže posameznikova moralna zrelost. Splošno znano je, da je igra pomem­ben dejavnik pri razvoju otrok. Gre za pristen užitek, zabavo, prijetno spo­znavanje samega sebe in drugih. To velja tudi za šport. Ko pa šport neha biti igra, ko postane breme, ki zahteva veliko odrekanja, ko se usmerimo v vrhunski šport, je treba otroku odkrito predstaviti obe plati medalje. Šport lahko nauči otroke discipline in pozitivnega premagovanja napora tudi na drugih področjih. Na bolj­šem pa niso le otroci, ki se ukvarjajo s športom, korist od tega imate tudi vi, starši, saj: • postanete pomemben del njihovega življenja, ker jim omogočate nepo­zabne izkušnje, Vir: www.sportikus.org • ste deležni zadovoljstva in zdravja svojega otroka, • veste, kje je vaš otrok, da skrbijo zanj in da se ob tem zabava, • otroci, ki so vključeni v špor tne dejavnosti, ostanejo v šolskem iz­obraževanju dlje časa in imajo v povprečju višji učni uspeh. Želje mladega športnika Mlade športnike smo povprašali, kakšne želje in pričakovanja imajo do staršev in športa. Odgovore smo pov­zeli v nekaj preprostih smernicah. Kaj si želim pri starših: • Podporo in spodbujanje, čeprav mi ne gre najbolje. • Da mi pokažejo, da so ponosni name, in to ne glede na rezultat. • Da spremljajo mojo športno pot. • Da me pohvalijo za sodelovanje in šele nato za dosežke. • Da razumejo mojo ljubez en do športa. • Da imajo realna pričakovanja glede na moje sposobnosti. Česa si ne želim pri starših: • Kričanja name med tekmo. • Preklinjanja in zmerjanja drugih. • Žaljenja sodnikov ali trenerjev. • Moji starosti neustreznega obrav­navanja. • Psihičnih pritiskov in kazni zaradi neuspešnosti v športu. Kaj si želim od športa: • Da se imam dobro in se zabavam s prijatelji. • Da se kaj novega na­učim in napredujem v svojih sposobnostih. • Da mi zago t a vl ja zdrav razvoj. ‘Fair play’ tudi za starše Za veselje in zdrav razvoj v športu smo oblikovali nekaj pravil za starše, s katerimi tudi oni igrajo pošteno igro – ‘fair play’: 1. Spoštujem pravila! 2. Spoštujem sodnike in njihove odlo­čitve! 3. Spoštujem tekmeca! 4. Vsi imajo enake možnosti za sode­lovanje! 5. Vedno imam oblast nad samim se­boj in svojimi ravnanji! Z upoštevanjem teh pravil, tako z besedo kot dejanji, bom postal boljši športnik in pomagal, da postane igra boljša tudi za druge sodelujoče. Kaj trenerji, učitelji pričakujemo od staršev • Spodbujajte vse otroke in prijatelj­stvo med njimi! • Kot gledalec ne žalite drugih sode­lujočih in ne vpijte na svojega otro­ka ali na druge! • Bodite strpni do napak. Vživite se v otrokov položaj! • Spoštujte sodnika in njegove odlo­čitve! • Niste trenerji, zato pustite igro otro­kom! • Pohvalite dobre poteze in poskrbite za sproščeno ozračje in zabavo! • Naj bo otrok ponosen na vas in pod­pirajte ga ne glede na uspešnost v igri! Zlato pravilo komunikacije Do igralcev, trenerjev in uradnih oseb se vedite tako, kot bi sami želeli, da se drugi vedejo do vas. Kako ravnati z mladim športnikom Bodite pozitivni! Če otroci slišijo za svoje dobre lastnosti, se počutijo bolje, razvijejo pozitivno samopodobo ter si sami začnejo postavljati primerno visoke norme. V razmislek postavlja­mo nekaj vprašanj, ki vam bodo po­magala okrepiti zdravo in pozitivno podporo vašemu otroku pri športnem udejstvovanju. Ali odkrito podpirate in spodbujate svo­jega otroka, in to ne glede na dosežke? Vaš otrok mora vedeti, da zmaga ni edina stvar, ki mu bo prinesla vašo na­klonjenost. Športna zmaga ni najpo­membnejša. Namesto da se poglobimo v rezultate in statistiko, se raje vpra­šajmo, ali je bilo tekmovanje dobro in kakšna strategija je bila uporabljena. Včasih med seboj tekmujejo otroci z različnim znanjem, ki so morda enako stari, pa vendar različno razviti itd. Morda je treba na dosežek gledati re­lativno. Ali otroku omogočate pozitivno doži­vljanje športa? Če otroka preveč kritizirate, boste ranili njegovo samopodobo. Bodite pazljivi s kritiko ter ponudite veliko spodbude in pohvale. Spodbujajte ga pri treningu, razložite mu, zakaj je tako pomemben del športa. Skupaj z otrokom poskusite izpostaviti tudi dejanja, kjer je uspel pokazati, kar zna. Zavedajte se, da manj kot 3 odstotki otrok, ki se ukvarjajo s tekmovalnim športom, dosežejo vrhunsko raven, vsi pa imajo priložnost uživati v igri, če jim to le dopustimo. Ali podpirate otrokove dosežke? Vsak otrok je drugačen in potrebu­je drugačno obravnavo. Ne primerjaj­te nastopa svojega otroka z drugimi. Podpora ob nastopu bo otroku pri­nesla zadovoljstvo in samozaupanje v njegove sposobnosti. Po prihodu s treninga ga vprašajte, kako je bilo, kaj so delali, zanimajte se za razvoj nje­govih sposobnosti, rezultatov. Vsak dober trener ceni otroka, ki se trudi, ne glede na njegove prirojene spo­sobnosti. Podpirajte otroka ne glede na to, kako dobri oziroma slabi so njegovi dosežki. Tekmovanje Ali ste se že vprašali, kakšen je vaš odziv na pomemben dan v otrokovem življenju – na dan tekme? Ste mu bili v danih razmerah v oporo ali v breme? Pred tekmo: • Povejte otroku, da ga imate radi ne glede na to, kakšen bo rezultat tekmovanja. • Otroku ni treba razlagati, da zma­ga ni pomembna, ker ve, da vseeno nekaj pomeni. Raje mu pomagajte razviti pozitiven odnos do vložene­ga truda in užitka v igri. • Recite svojemu otroku: “Drži se, daj vse od sebe in imej se dobro.” Med tekmo: • Ne vpijte in ne dajajte navodil otro­ku. Že trener mu daje napotke, prav tako njegovi soigralci; preveč infor­macij ga lahko zmede. • Pozdravite in prepoznajte dobro igro obeh moštev, tako boste spod­budili tudi preostale starše k špor­tnemu navijanju. • Ne kritizirajte napak, raje upora­bljajte motivacijske komentarje. • Spoštujte sodnikove odločitve. Vaš otrok se bo naučil spoštovati avto­riteto, ko se bo zgledoval po vas. • Če menite, da se ne boste mogli za­ držati v mejah primernega vedenja, se raje umaknite s prizorišča oziro­ma ostanite doma. Po tekmi: Zahvalite se trenerju in sodnikom. • Čestitajte svojemu otroku in njego­vim soigralcem za dobro predstavo. • Pohvalite posamezne igralce, tudi tekmece, za dobro igro. • Osredotočite se raje na igro, ki jo je prikazal vaš otrok, in manj na rezultat. • Če je vaš otrok razburjen zaradi poraza, ga tolažite, preusmerite pozornost, pozneje pa pomagajte, da analizira svoj nastop in ugotovi pomanjkljivosti. Na poti domov: • Poudarite dobre poteze, ki jih je vaš otrok naredil med tekmo. • Izogibajte se kritiziranja ‘na pamet’. • Vprašajte ga: – Ali si se imel dobro? – Ali si dal vse od sebe? – Česa si se naučil? – Katera je bila najboljša poteza, ki si jo naredil, in kako si se počutil? Ne glede na rezultat bo sonce na­slednje jutro zopet vzšlo. Postanite aktiven udeleženec športa! Večina špor tnih dr uštev temelji na prostovoljnem delu, hkrati pa špor t postaja vedno bolj zahteven. Če ste zaskrbljeni zaradi treningov, vadbe ali načina izvajanja treninga, se vključite v te procese. Pogovori­te se z upravo kluba ali dr uštva in zagotovo se bodo našle naloge, kjer lahko pomagate. Starši, ki bi radi sodelovali, lahko prevzamejo naslednje vloge: • pomočnik pri komunikaciji med trenerjem in starši, • pomočnik trenerja pri treningih, • zdravnik na tekmah in treningih, • pomočnik pri organizaciji itd. Lahko se vključite v izobraževalne programe in pridobite različne nazive: pomočnik trenerja, vaditelj, admini­strator ali zapisnikar. Morda lahko celo prevzamete vlogo novinarja v lo­kalnem tisku. Veliko možnosti je na voljo, hkrati pa sami koristno porabite čas, ko otroci vadijo.• Šport je za vse Zavarovati ga pred manipulacijami in korupcijo . Papež Frančišek Sveti oče se je v sredo, 5. oktobra 2016, popoldne srečal z udeleženci mednarodne konference o veri in športu, ki je potekala od 5. do 7. oktobra v Vatikanu in so jo organizirali Papeški svet za kulturo, Združeni narodi in Mednarodni olimpijski komite. Avdience v dvorani Pavla VI. sta se poleg predsednika vatikanskega dikasterija kardinala Gianfranca Ravasija udeležila tudi generalni sekretar OZN Ban Ki Mun in predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach. Povzemamo nekaj papeževih poudarkov. Ko šport presega raven telesnosti Šport je človeška dejavnost z ve­liko vrednostjo, zmožna obo­gatiti življenje oseb. Z njim se ukvarjajo in se ob njem razveselju­jejo moški in ženske vseh narodno­sti, etničnih in verskih pripadnosti. Olimpijsko geslo Citius, altius, forti­us! (Hitreje, višje, močneje!) je vabilo k razvijanju talentov, ki nam jih je dal Bog. Ko vidimo športnike, kako si prizadevajo maksimalno izkoristiti svoje sposobnosti, nas šport navdu­šuje, navdaja nas z občudovanjem, počutimo se skoraj ponosne. Kot je zatrdil papež Frančišek: “ Veliko le­pote je v skladnosti določenih gibov kakor tudi v moči ali skupinski igri. In kadar je tako, šport presega raven čiste telesnosti in nas dvigne v are- no duha in celo skrivnosti.” Takšne trenutke spremljata veliko veselje in zadovoljstvo, ki ju lahko čutimo vsi, čeprav ne tekmujemo. Šport je za vse Papež je navedel še eno pomemb­no lastnost športa, in sicer da šport ni ‘rezerviran’ le za športnike, ki do­segajo visoke rezultate. Obstaja tudi ljubiteljski, amaterski, rekreativni šport, katerega namen ni tekmo­vanje, ampak vsem omogoča, da si izboljšajo zdravje ter se učijo, kako biti skupaj in znati izgubljati. “Zato je pomembno, da lahko vsi sodelu­jejo v športnih dejavnostih,” je dejal papež in izrazil zadovoljstvo, da se bodo udeleženci konference posveča­li vprašanju, kako zagotoviti, da bo šport postajal vedno bolj vključujoč in da bodo njegove koristi zares do­stopne vsem. Vrednota vključevanja tudi v športu Po papeževih besedah je lepo videti, da so svetovne športne organizacije tako pogumno sprejele “vrednoto vključevanja”. Paraolimpijsko gibanje in druga športna združenja, ki podpi­rajo osebe s posebnimi potrebami, so imela odločilno vlogo pri tem, da so pomagala javnosti priznati in obču­dovati izjemne dosežke športnikov z različnimi sposobnostmi in zmoglji­vostmi. Ti dogodki nam poklanjajo doživetja, kjer izstopata veličina in čistost športne drže. Frančišek je spomnil na mnoge otroke in mlade, ki živijo na družbe­nem obrobju. Vsi poznamo podobe otrok, ki se navdušeno igrajo z izpra­znjeno žogo v predmestjih velikih mest ali na cestah malih vasi. “Vse bi želel spodbuditi – ustanove, športna društva, vzgojne in socialne ustano­ve, verske skupnosti –, da si skupaj prizadevajo, da bi ti otroci imeli do-stop do športa v dostojnih razmerah – predvsem tisti, ki so izključeni zaradi revščine.” Zaščititi šport pred manipulacijo in izkoriščanjem Zbranim na avdienci, torej pred predstavnikom športa in podjetij, ki sponzorirajo športne dogodke, je po­stavil izziv: “Izziv je ohranjati pristnost športa, ga ščititi pred manipulacijo in komercialnim izkoriščanjem. Žalostno bi bilo, tako za šport kot za človeštvo, če ljudje ne bi mogli več zaupati re­sničnosti športnih rezultatov ali če bi cinizem in skeptičnost prevladala nad navdušenjem in veselim sodelovanjem brez interesov. V športu, tako kot v življenju, se je pomembno boriti za rezultat, a igrati dobro in lojalno je še pomembnejše!” Vsem zbranim se je papež zahvalil za trud, da bi izkoreninili vsako obli­ko korupcije in manipulacije. Omenil je kampanjo ZN za boj proti korupciji na vseh družbenih področjih. “Kadar se osebe borijo, da bi ustvarile pravič­nejšo in bolj transparentno družbo, sodelujejo z delom Boga. Tudi mi, odgovorni za različne verske skupno­sti, želimo ponuditi svoj prispevek k temu prizadevanju.” Kar se tiče Kato­liške cerkve, je ta dejavna v svetu špor­ta, da bi prinesla veselje evangelija, vključujočo in brezpogojno ljubezen do vseh ljudi.• Besedilo je povzeto po: http:// sl.radiovaticana.va/news/2016/10/05/ pape%C5%BE_%C5%A1port_je_za_ vse_/1263015, objavljeno: 5. 10. 2016. Šport brez dopinga . Nina Makuc Šport je bil v vsej svoji zgodovini izpostavljen mnogim nevarnostim, med katerimi je uporaba prepovedanih snovi in postopkov (doping) tista, ki je v zadnjih letih predvsem zaradi ogrožanja zdravja športnikov, neetičnih principov športnega boja in zlorabe vrednot športnega duha pridobila pomembno mesto med športnimi in vladnimi organizacijami. Vsak doping ogroža zdravje Žal pa doping že dolgo ni več samo problem vrhunskega športa in vrhunskih športni­ kov, temveč postaja vse večja nevarnost za širšo populacijo, saj nevarno ogroža zdravje predvsem mlajših generacij, ki z njim želijo polepšati svoj izgled ali na lažji način doseči boljšo telesno zmogljivost in si s tem popraviti svo­jo samopodobo. Verjetno to s samim športom nima neposredne povezave, vendar poznavalci razmer opozarjajo na vedenjske vzorce staršev in njihovih otrok, ki potrjujejo tako imenovano ‘dopinško miselnost’, ko marsikateri starši svojega otroka ob prvi vročini ali udarcu pri igri potolažijo s tabletko ali čim podobnim. Organiziran šport je v tem ozir u bolj urejen, k ajti njegova avtono­mnost, predvsem pa mednarodna protidopinška pravila, ki jih oblikuje, usklajuje in spremlja Svetovna proti­dopinška agencija – WADA, področje dopinga kar se da natančno oprede­ljujejo. WADA, svetovni unikum, ki kot oseba zasebnega prava združuje organizirano civilno športno sfero na eni strani in predstavnike vlad sve­ta na drugi strani, je ob svoji deseti obletnici realno ocenila velik napredek predvsem na področju usklajevanja protidopinških pravil. A hkrati dodaja, da brez sodelovanja s farmacevtsko industrijo ter represivnimi organi po­sameznih držav večjih rezultatov ni moč pričakovati. Boju proti dopingu ne stoji ob strani niti zapleten pravni sistem in samo odkrivanje dopinga, ki z razvojem novih tehnologij postaja za navadne zemljane v športnih sredinah vse bolj nedosegljiv. Povsem nekaj drugega pa je podro­čje športne rekreacije in različnih gi­balnih aktivnosti. Njihova povezanost z vrhunskim športom je dokazana, saj mnogi še vedno sanjajo o svojih športnih idolih in se jim na nek na­čin želijo približati ali se z njimi celo poistovetiti. Vendar na tem področju skoraj ni sistemskega pristopa, ki bi protidopinškim organizacijam omo­gočal nadzor nad uporabo dopinga. Ker gre za večplasten družbeni pro­blem, bi morala družba s svojim apa­ratom odločneje posredovati. Žal je fenomen dopinga v civilni populaciji tudi metodološko slabo obdelan, raz­iskave so zelo redke, zato se večkrat pojavlja vprašanje, kje so vzroki upora­be dopinga v vsakodnevnem življenju. Verjetno jih gre iskati v načinu življe­nja, prehranjevalnih navadah, vplivu okolja, preobremenjenosti, skratka v vseh pomanjkljivostih sodobne druž­be. Pri tem ne gre spregledati velikega vpliva, ki ga tržna ekonomija spretno uporablja v profitno usmerjeni proi­zvodnji vseh vrst prehranskih dodat­kov in njim podobnih snovi. Preprečevanju dopinga v športu se je zavezala tudi Republika Slovenija, in sicer s podpisom Kopenhagenske deklaracije proti dopingu v športu (3. marca 2003) in z ratif ikacijo Medna-rodne konvencije proti uporabi nedo­voljenih snovi v športu1. Olimpijski komite Slovenije - Zdru­ženje športnih zvez (OKS -ZŠZ) je 9. decembra 2003 sprejelo Svetovni pro­tidopinški kodeks (Kodeks), ob usta­novitvi Slovenske antidoping organi­zacije (SLOADO) pa je Kodeks sprejela tudi SLOADO. Kodeks je temeljna in globalna listina, na kateri sloni svetov­ni program za preprečevanje dopinga v športu, s sprejemom pa sta se tako OKS -ZŠZ kot SLOADO zavezala k aktivnemu preprečevanju dopinga v športu v Republiki Sloveniji. SLOADO si skupaj z nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami (NPŠZ) prizadeva ščititi pravice športnikov za udejstvovanje v športu brez dopinga ter hkrati opozarja športnike na njiho­ve dolžnosti. Pravice in dolžnosti špor­tnikov predstavljajo osnovo dobrega izvajanja protidopinških programov, zato jim je treba posvetiti posebno pozornost. Poleg protidopinških or­ganizacij so predvsem trenerji, drugo spremljevalno osebje športnikov inNPŠZ tisti, ki morajo poskrbeti za dobro informiranost športnikov. Le dobro sodelovanje med vsemi vplete­nimi lahko prinese želene rezultate. Ko govorimo o boju proti dopin­gu, javnost to največkrat povezuje le s kontrolami dopinga. Vendar je boj proti dopingu veliko več kot le odvzem in analiza bioloških vzorcev športnikov. Seveda tudi v Sloveniji na leto odvzamemo kar nekaj vzorcev, vendar so v program testiranja zaradi omejenih f inančnih sredstev vklju­čeni le najboljši slovenski športniki, mladi in rekreativni športniki pa se le redko srečajo s kontrolo dopinga. Temelj boja proti dopingu je in bo tudi v prihodnosti izobraževanje, in­formiranje in ozaveščanje športne in splošne javnosti o vseh pasteh, ki jih doping predstavlja, od zdravstvenih posledic do neetičnosti in kršitve ‘fair playa’. Kaj pravzaprav je doping? Doping opredeljujemo kot pojav ene ali več kršitev predpisov proti dopingu, ki jih določa Kodeks. Poleg prisotnosti in uporabe prepovedane snovi in/ali postopka je doping tudi zavračanje dajanja vzorca, neposredo­vana prijava lokacije ali neuspešno te­stiranje (velja za športnike, ki so člani skupine za testiranje (RTP)), oviranje katerega koli dela postopka kontrole dopinga, dajanje, posest ali prekup­čevanje s prepovedanimi snovmi in/ ali postopki, udeležba ali pomoč pri prikrivanju dopinga ter sodelovanje s spremljevalnim osebjem, ki je kršilo protidopinška pravila. Nevarnosti dopinga Uporaba prepovedanih snovi ali postopkov lahko vodi do resnih zdra­vstvenih posledic in celo smrti. Vsaka prepovedana snov ali postopek, ki sta vključena na listo prepovedanih snovi in postopkov, predstavljata tveganje in/ali imata stranske učinke. Nekatere prepovedane snovi se uporabljajo v terapevtske namene in se izdajajo le na recept. Snovi, ki jih jemljejo špor­tniki, so mnogokrat proizvedene in se prodajajo na črnem trgu, zato je verjetnost, da vsebujejo nečistoče, ve­lika. Take snovi lahko povzročijo hude zdravstvene probleme.2 Bi protidopinške vsebine morale biti del javnega izobraževanja? Problemska analiza v javnem izo­braževanju v Sloveniji kaže odsotnost protidopinških vsebin na vseh ravneh javnega izobraževanja. Na eni strani odsotnost protidopinških vsebin v srednjem šolstvu neposredno vpliva na pomanjkljivo znanje mladih v nji­hovih najobčutljiveših letih, ki se tako zaradi izboljšanja športnih rezultatov kot tudi zaradi izboljšanja telesnega izgleda prepogosto zatekajo k upo­rabi in zlorabi prepovedanih snovi in različnih prehranskih dodatkov, kar so potrdile številne raziskave, pred­vsem v Združenih državah Amerike. S problematiko so se v ZDA spoprijeli s programom testiranja bioloških vzor­cev v srednjih šolah, kar je v Sloveniji zaenkrat neizvedljivo. Gotovo pa so programi ozaveščanja tisti, ki lahko do neke mere zmanjšajo uporabo prepo­vedanih snovi med srednješolci. Odsotnost protidopinških vsebin v visokem šolstvu, predvsem na fakulte­ti za šport, medicinski fakulteti in fa­kulteti za farmacijo, ima na športnike posreden vpliv, saj diplomanti omenje­nih fakultet delujejo kot njihovi tre­nerji, zdravniki in drugo spremljeval­no osebje. V stik s športniki prihajajo v različnih obdobjih njihove kariere, njihovo pomanjkljivo znanje pa je bilo jasno izkazano tudi v raziskavi3, v ka­teri so na vzorcu 645 zdravnikov in 330 farmacevtov ugotovili, da ima 47,3 % slovenskih zdravnikov izredno slabo znanje o dopingu in le 2,3 % imata zelo dobro znanje. Pri farmacevtih je bil odstotek tistih, katerih znanje je izredno slabo, nekoliko nižji (35,2 %), odstotek tistih, katerih znanje je zelo dobro, pa nekoliko višji (5,6 %) kot pri zdravnikih. In kakšne so posledice pomanjklji­vega znanja o dopingu pri deležnikih v športu? Pri športnikih se pomanjkljivo znanje o dopingu kaže v nepoznavanju prepovedanih snovi in postopkov v športu, ‘nenamernem’ dopingu preko prehranskih dopolnil, zlorabi zdravil v prosti prodaji in prekomerni uporabi prehranskih dopolnil. Med spremlje­valnim osebjem pomanjkljivo znanje o dopingu vodi do neprimernega sve­tovanja športnikom glede prehranskih dopolnil in zdravil, v najslabšem pri­meru pa do namernega dopingiranja športnikov. Med rekreativnimi špor­tniki slaba ozaveščenost vodi pred­vsem do neprimerne uporabe prehran­skih dopolnil in zlorabe prepovedanih snovi, z namenom doseganja boljših rezultatov na rekreativnih prireditvah ali v smislu samopotrditve ter za iz­boljšanje telesnega videza (hujšanje, bodibilding).• Opombe 1. UNESCO konvencija, Uradni list RS, št. 113/2007, dne 11. 12. 2007. 2. Več o zdravstvenih posledicah si lahko ogledate in preberete na povezavi http:// www.sloado.si/kategorija/nevarnosti-do­pinga 3. Auersperger, I.; Topič, M. D.; Maver, P.; Pušnik, V. K.; Osredkar, J.; Lainščak, M.: Doping awareness, views, and experience: a comparison between general practitioners and pharmacists. Wien Klin Wochenschrift, 28. oktober 2011, 124(1–2): 32–38. Etika v športnem novinarstvu . Anja Hlača Ferjančič Javno nastopanje in komuniciranje z mediji postaja čedalje bolj pomemben del dejavnosti vrhunskih športnikov. Kakšen naj bo rezultat ‘tekme’ športniki : novinarji? N ekateri športniki uživajo v po­zornosti, ki jim jo namenja­jo mediji, po koncu tekem si vzamejo precej časa za odgovarjanje na novinarska vprašanja. Drugi opravijo le najbolj nujne medijske obveznosti, tretji pa se novinarjem kar izognejo oz. bi to najraje storili. Vse tri sku-pine lahko razumemo, toda navijači, sponzorji in širša javnost so na stra­ni najbolj izpostavljenih športnikov. Naklonjenost javnosti ni povezana le z rezultati, temveč tudi s tem, kako zanimivi so športniki v intervjujih in kako velikodušno delijo svoja mnenja. Zato je odnos med športniki in mediji pomemben. Za ‘napetost’ v odnosu med špor­tniki in novinarji je pogosto krivo dej­stvo, da so športniki za javnost najbolj zanimivi tik pred tekmo in takoj ponjej. Športniki nastopajo v čustveno razgretih okoliščinah. Novinarji lovijo róke za oddajo prispevkov. Obe stra­kot glavni junak sezone kljub števil­nim obveznostim zelo veliko na voljo tudi slovenskim novinarjem. Kaj lahko novinarji naredimo za profesionalen odnos s športniki in kakovostno poročanje o njihovih do­sežkih? Predvsem je pomembno, da špor­tnike spoštujemo in da imamo čim več informacij o njihovi formi, treningih, ciljih in tudi o pripravljenosti konku­rentov. Pomembno je, da športnike spremljamo v pripravljalnem obdobju, da jim sledimo tudi v času, ko jim ne gre najbolje, ne le takrat, ko so najbolj uspešni. Držimo se dogovorov o tem, kdaj so športniki na voljo za intervjuje in kdaj ne. V poročanje naj ne bi projici­rali svojih želja in zahtev glede rezulta­tov (npr.: vse razen zlata bo razočaranje … Tino lahko premaga le Tina …). “ Novinarji lahko naredimo precej za profesionalen in spoštljiv čustveno preveč obarvane besede (npr. polomija, katastrofa, sramota). Porazi so pač sestavni del športa. Veliko dilem lahko prinese tudi poročanje o poškodbah. Zdravstveno stanje je osebna zadeva. Toda pri vr­hunskih športnikih so poškodbe žal sestavni del kariere in informacije o poškodbi so pomembne za razume­vanje športnikovega udejstvovanja. Vseeno je treba spoštovati mejo med zasebnim in javnim. Ko se je smučar­ska tekačica Petra Majdič na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvr u pri padcu hudo poškodovala, so jo novi­narji želeli obiskati v bolnišnici, a jim bolnišnično osebje tega ni dovolilo. Zelo občutljivo je tudi poročanje o dopingu oz. športnikih, ki so bili pozitivni na dopinškem testu. Mediji sledimo načelu ničelne tolerance, kar pomeni, da je doping povsem nespre­jemljiv. Vseeno je treba dati športniku priložnost, da pojasni, kaj se je zgodilo in kako bo ukrepal. Dokler primer ni potrjen, ne bi smeli špekulirati z ime­ni, saj to lahko športniku ali športnici povzroči nepopravljivo škodo. Novinarji torej lahko naredimo pre­cej za profesionalen in spoštljiv odnos do športnikov. Upoštevati moramo tako osebno dostojanstvo športnikov kot tudi željo javnosti, torej naših bral­cev, poslušalcev in gledalcev, da bi o športnikih vedeli kar največ, pogosto ni morata zato delovati strokovno in odnos do športnikov. “ tudi precej osebne stvari. razumevajoče. Smučarski skakalec Peter Prevc je marca 2016 v Planici ob koncu rekor­dne sezone, v kateri je osvojil prak­tično vse, tudi veliki kristalni globus, razlagal, da je vesel, da je sezone konec, saj se je že malce naveličal novinarjev. Seveda mu tega ni nihče zameril. Izjava je bila pospremljena s širokim nasme­hom in izrečena potem, ko je Peter celo zimo odlično sodeloval z mediji in bil Že pri poročanju o uspehih se lahko ujamemo v kakšno past. Denimo, da ši­rimo prevelika pričakovanja ali da uspe­he jemljemo za samoumevne. Še več pa je pasti pri poročanju o neuspehih. Tu je treba izhajati iz tega, da športniki v tekmovanje vložijo ogromno napora in da ob porazu nihče ni razočaran tako zelo kot oni sami. Pri vprašanjih po tek­mi oz. poročanju je smiselno izpustiti Obe strani, torej športniki in no­vinarji, morata stremeti k temu, da zgradita odnos, ki bo obema prinašal koristi. Športniki lahko z dobro me­dijsko podobo dobijo več navijačev in sponzorjev. Novinarji pa z zanimivimi športnimi zgodbami širimo krog bral­cev, poslušalcev ali gledalcev svojega medija. Izid ‘tekme’ med športniki in novinarji naj bo torej takšen, da obe strani zmagata.• Otrok spregovori – vam • Neža Miklič Zavedanje o lastnih tabujih pripomore k rušenju tabujev o spolnosti in o tem, da se zloraba dogaja drugim, tam daleč stran. L judje se močno vznemirijo ob zgodbah zlorabljenih otrok in tržno usmerjeni mediji posame­zna dejanja še vedno prepogosto spre­tno zgrabijo in marketinško lansirajo med občinstvo. Največkrat sledi sen­zacionalistično iskanje odgovornih, ponujeno mnenje o nestrokovnosti ali neučinkovitosti ukrepanja pristoj­nih pa vse prehitro postaja ‘splošna resnica’. Kaj pa otrok? Ključno je za­vedanje, da takšna dejanja ne osve­ščajo. Otroka se s takšnim ravnanjem ne rešuje, nasprotno, zgolj dejavno se vpliva na njegovo dodatno viktimiza­cijo ali še huje, otrokom se sporoča, naj v prihodnje raje ne spregovorijo, saj bo tako ali tako vse samo še slab­še. Kako torej otroku pomagati? Kar otrok glede zlorabe resnično potre­buje, so informacije; odkrite in jasne, posredovane s strani prave osebe. To ste lahko vi! Otroka lahko osvestite v stvari. Ljudje sicer zelo pogosto nizajo ‘zgodbice’ o spolnosti, a več ali manj so te podane preko humorja ali šaljivih prigod, ki so se zgodile nekomu dru­gemu. Koliko ljudje dejansko zmorejo spregovoriti o intimnosti, o odnosu? Malo in še to težko. Zelo težko. Storilci zlorab otrok tabuje o spol­nosti in zadr žke odr aslih spretno izkoristijo. Izkoristijo strah pred po­govorom o spolnosti in strah pred in­timnostjo. Oni z otrokom vzpostavijo odnos, spr va odnos zaupanja, nato odnos ‘intimnosti’. Gre seveda za zlo­rabo zaupanja in intimnosti. Otrok brez pravih informacij s strani prave odrasle osebe storilcu verjame in mu zaupa. Tudi zato otrok zelo dolgo ne ve, da gre za zlorabo, in jo zato še ve­liko težje razkrije. Kako govoriti o zlorabi Zloraba otrok a vsek akor ost aja zahtevna tema, spolna zloraba otro­ka še veliko bolj. Kljub intenzivnemu osveščanju o zlorabah otrok ta tema ostaja pri odraslih še vedno nekje v ozadju. Največkrat slišimo pogovore o psihološkem, čustvenem nasilju, do­veste, kako podajati vsebino, da bo ta lahko razumljiva še najbolj neukemu. In ste ljudje, ki ste v poklic dela in so­bivanja z otroki prišli z ljubeznijo do poučevanja, z naklonjenostjo do otrok in plemenitostjo, da delite znanje. Če to ne bi bili, bi pristali v drugih, bolje plačanih poklicih. Učitelji, strokovni delavci se namreč še kako zavedate dejstva, da je pravo bogastvo zagledati otroka, ki odraste v celovito osebo, in se ob tem dobro počutiti. Zakaj? Zaradi tistega prijetnega občutka, da ste tudi vi malce pripomogli k temu. Zato ste učiteljice, učitelji, profeso­rice in profesorji, različni šolski sve­tovalni delavci še kako primerni za osveščanje o spolni zlorabi otroka. Od vas se kar nekako pričakuje, da boste znali izpeljati osveščevalni pogovor ali celo delavnico z otroki in/ali starši o spolni zlorabi otroka. Pa je res tako? Naredili smo že prvi korak. Spoznali smo to, na kar pogosto pozabljate – da ste strokovnjaki, ki jim je mar za otroke. “ Naredili smo že prvi korak. Spoznali smo to, na kar pogosto pozabljate – da ste strokovnjaki, tej meri, da se ta potencialni zlorabi bro poznamo in prepoznamo f izično ki jim je mar za otroke. izogne, jo prepreči ali prekine. Vse to nasilje – kaj pa spolno nasilje? Si o “ lahko storite vi! Otroci ne poznajo tabujev – ustvarijo jih odrasli Otroci tabujev v svoji otroški nedol­žnosti ne poznajo. Zanje tabuje ustva­rijo odrasli, zaradi česar je pomemb­no in potrebno, da se odrasli najprej sploh zavedó tako družbenih kot tudi svojih tabujev. Spolnost je med odra­slimi še vedno močan tabu. Na vsakem koraku smo sicer obdani s podobami o spolnosti. Ta vzbuja pozornost in dviguje prodajo katere koli materialne tem upamo spregovoriti kot učitelji, svetovalni ali strokovni delavci? Prvi koraki so težki, naslednji veli­ko lažji, vse dokler korak ne postane lahkoten in sproščen; tako je tudi pri pogovoru o spolni zlorabi otroka. Prvi korak Učitelji in strokovni delavci vzgojnih in izobraževanih inštitucij se prepro­sto ne zavedate osnovnega dejstva, da ste strokovnjaki! Ste ljudje, ki z otroki vsak dan preživite več ur, kot jih ti pre­živijo s svojimi starši. Ste pedagogi, ki Spolnost je povsem naravni del člo­veka, je del posameznika, zato ji na ste­žaj odprimo vrata in ne čutimo zavor pri pogovoru o njej. Otroci so hvaležni poslušalci. Odkriti, povsem naravni in sproščeni, zato ne razumejo zadržkov odraslih. S svojim odnosom otrokom zadržke zgolj ustvarjamo. Drugi korak Treba je brati, se učiti, izobraževati in usposabljati. Ne čakajte na seminar­je in napotitve na izobraževanja. Vze­mite v roke literaturo. Začnite z naj-boljšo kombinacijo laične, leposlovne in strokovne literature. Pobrskajte po knjižnicah, knjigarnah ali na spletu. Preberite časopisne članke in nadgra­jujte svoje že usvojeno znanje s prebi­ranjem strokovnih prispevkov, člankov in knjig. Kaj, kdaj in kako? Odvisno od okusa in dostopnosti, vsekakor pa je vedno najboljša kombinacija vsega po malem. Otroke največkrat poučujemo o spolni zlorabi z njimi najprimernej­šimi oblikami. Majhne otroke ali otro­ke, ki se prvič srečujejo s to tematiko, najpogosteje s po­močjo slikanic ali stripov, ustreznih spletnih strani in kratkih, le nekaj minut trajajočih f ilmčkov. Zak aj ne bi tudi vi začeli tako? Če je primer-no za otroke, bo primerno tudi za odrasle. Ne poza­bite, prav ta način pr vega osveščanja o tematiki bi lah­ko predlagali tudi staršem otrok, kaj­ne? Osnovna pod­laga za znanje je že zastavljena. V na­daljevanju zahtev­nost stopnjujte in svoje znanje nad­grajujte. In ko se ponudi seminar, obraza izgine rdečica. Nato pred ko­legom, ki tematiko pozna, je z njo seznanjen ali jo celo že predstavlja. Pri takšnih pogovorih bodite prisotni, spremljajte kakšnega od kolegov, se od njega ali nje učite in vadite. Vklju­čujte se postopoma. Najprej s priso­tnostjo, kasneje z opombo, mislijo, morda z vprašanjem. Vključujte tematiko kjer koli in ka­dar koli in predvsem pri kateri koli snovi. Slovenski jezik, zgodovina, geo­grafija, etika, fizika, kemija, biologija, ali nevladne organizacije, pride med vaše učence in predstavlja to zahtevno temo, bodite zraven. Poslušajte in se učite. Učenci bodo, vznemirjeni za­radi ‘zunanjega gosta’ in ‘dražljivosti tematike’, morda komunicirali in se odzivali v luči, ki je še ne poznate. Besede, ki bodo izrečene, lahko de­javno vključite pri svojem predmetu, pri razredni uri. Peti korak Dejavno vključite učence. Predsta­vite tematiko in jim prepustite vajeti. Prepustite se in se pustite presenetiti. Boste vključili druge sodelavce? Omo­gočite otrokom, da sooblikujejo dejav­nost. Lahko presenetijo vas in sebe. Kaj pa sodelovanje v projektih na lo­kalni ali regionalni ravni? Državni ali evropski prostor. Ko se namreč vrata odpro in tabuji padejo, ni več ovir, so zgolj in samo še izzivi. Ne bo vedno lahko, bo pa zato vedno dinamično. Povejte, kaj počnete Seznanite starše otrok s tem, kaj počnete, s kom in predvsem – zakaj. Morda bo kdo od njih želel sodelovati. Povejte jim, da to ‘dodatno delo’ opra­vljate, ker vam ni vseeno za otroke, ki so vsaj malce tudi vaši. Vaši so vsak dan, lahko tudi nekaj let, predvsem pa v vašem in njihovem spominu ostajajo za vedno. se ga z veseljem “ Razkritje je vedno sporočilo. Ko si otrok sam izbere osebo, ki ji bo razkril zlorabo, se odloči za pravo osebo. “ Nekega dne bo kakšen otrok pri­ udeležite. Mnogo je takšnih, ki so na v is o ki st rokov ni ravni. Četudi bo­ste kakšne stvari slišali ponovno, vzemite to kot utrjevaje in potrdilo, da že imate podlago, znanje in osno­vo. Imate temelje in gradite zidove. Kot udeleženci ne pozabite spraševati in si zapisovati. Tudi ideje in misli, kako bi lahko vi izpeljali takšno de­lavnico. Tretji korak Tretji korak je vaja. Najprej pred ogledalom, da trema popusti in z celo tuji jeziki, telesna vzgoja, izbirni predmeti. Čisto pri vsakem predmetu je prostor za vsebine o spolnosti in zlorabi. Tako zahtevna tematika ne bo vsiljena, nasprotno – razumljena bo kot popestritev. Četrti korak Izkoristite priložnost in ‘zgrabite bika za roge’. Ko nekdo drug, stro­kovnjak, bodisi predstavnik uradne šel do vas in se vam zaupal ter vam s tem razkril zlorabo. Na razkritje kljub vsemu znanju ne boste nikoli zares povsem pripravljeni. Zdelo se vam bo, da še ne veste dovolj. Kar boste vedeli in pravzaprav veste že sedaj, pa je, da si vas je otrok izbral predvsem zaradi tega, ker ste vredni zaupanja. Razkritje je vedno sporočilo. Ko si otrok sam izbere osebo, ki ji bo razkril zlora­bo, se odloči za pravo osebo. Vi ste ta prava oseba! Zatorej – le srečno in pogumno!• Etika v šoli Integriteta Delavnice modula v programu Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju • Danilo Kozoderc Ni načina, da bi nekaj, kar je moralno narobe, mogli narediti prav. (Kenneth Blanchard, Norman V. Peale) Program Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju v vrtcih in šolah po Sloveniji poteka že tretje leto zapored. Program temelji na Evropskem ogrodju etike in vrednot (EOEV), ki ga sestavlja deset vrednotnih področij. EOEV temelji na izsledkih več kot tridese¬tletnega raziskovanja etike in vrednot v evropskih skupnostih in pri evropskih državljanih, izhaja iz kulturnih in zgodovinskih temeljev evropskih vrednot in etike ter iz pomembnejših znanstveno utemeljenih sodobnih modelov vrednot in celovito zaokroža vrednote, potrebne za stabilno družbo prihodnosti. V vrtcih in šolah se intenzivno in poudarjeno ukvarjajo s po­samezno domeno v modulu, ki je dolg deset tednov. Varuhi etike in vrednot v posameznih vrtcih in šolah koordinirajo delo znotraj ustanove, prenašajo znanje na sodelavce vzgo­jitelje, učitelje in vedno bolj tudi na tehnične sodelavce v ustanovah ter vključujejo starše. Varuhi etike in vre­dnot so po eni strani koordinatorji programa, po drugi strani pa motor programa v posamezni ustanovi. Ko pa ta varuh deluje v dobri navezi z rav­nateljem, je to dober temelj za resnične spremembe. Integriteta Vrednotno področje Integriteta je eno od desetih področij znotraj pro­grama. Integriteta na kratko pomeni to, da delamo tako, kot je prav, tudi takrat, ko nas nihče ne vidi. Temu naj­bližja slovenska beseda je poštenost. Polnemu pomenu integritete pa ob enačenju s poštenostjo manjka še ele­ment celovitosti. Človek z integriteto je celovita osebnost. Integriteta pomeni (Peterson in Se­ligman, 2001) tudi, da so ljudje iskreni do sebe ter javno in zasebno ustrezno predstavljajo svoja stališča, namen in predanost, da sprejmejo odgovornost za svoje občutke in obnašanje. Za ljudi z integriteto so značilne izjave: • Zame je bolj pomembno, da sem zvest sebi, kot pa, da sem popularen. • Nikoli ne bi lagal zaradi tega, da bi dobil nekaj, kar želim zase. • Moje življenje usmerjajo moje vre­dnote. • Zame je pomembno, da sem iskren in odprt glede svojih občutkov. Integriteta pomeni tudi etično izbi­ ranje. Blanchard in Peale (1995) pravi­ta, da postanemo močni, če znamo v tej svobodi etično in skromno izbirati. Najtežji etični problemi nudijo najve­čjo možnost za človekovo rast. Če ho­čemo živeti v skladu z integriteto, pravi Carter (1996), moramo včasih nare­diti težaven korak in se odprto boriti za to, kar verjamemo, da je resnično in dobro, pa čeprav pomeni tveganje za nas. To seveda v prvi vrsti zahteva prepoznavanje odgovornosti, potem pogum, da se odločimo za dejavnost in se tudi izpostavimo, in v nadaljeva­nju samodisciplino ter vztrajnost, da odločitev živimo in udejanjamo. Ob tem pa seveda potrebujemo vitalnost, ki je življenjska energija, ki je volja do življenja in radost tudi takrat, ko je to življenje težko. Vse to so temeljne vrednote znotraj integritete. Namen modula Integriteta Učitelji in vzgojitelji potrebujejo izrazito odprtost za nove stvari, da najdejo svojo lastno pot. Pri iskanju lastne poti jih pogosto omejuje strah: strah, da bi jih drugi ranili, strah pred otroki, učenci, starši. Vsak se s tem strahom sooča v svoji notranjosti, v svojem jazu, s svojo lastno identiteto. Dobro delovanje vzgojitelja in učitelja ne more temeljiti le na tehnikah in znanju, vedno izhaja iz njegove identi­tete in njegove celovitosti – integritete; bolj ko je vzgojitelj ali učitelj celovit, bolj je resničen. Palmer (2001) govori o nerazdelje­nem življenju in predstavi primer Rose Parks. Pravi, da se je Rosa Parks decem­bra 1955 odločila, da ne bo več živela razdeljeno, da ne more živeti tako, kot da ne bi bila v polnosti človeško bitje. Uprla se je institucionaliziranemu ra­sizmu. Tistega dne je delovala iz notra­njega spoznanja o svojem človeškem dostojanstvu. V avtobusu je sedla na sedež, ki je bil rezerviran za belce in zavrnila zahtevo, da bi se umaknila, ko je belec prišel. Rosa je seveda jasno predvidela posledice. A kljub temu je naredila to. Aretirali so jo in zaprli. Je pa s svojim dejanjem sprožila najmoč­nejši val gibanja za državljanske pra­vice črncev v ZDA. To je integriteta, h kateri so poklicani učitelji in vzgojitelji in za katero želimo vzgajati otroke. Poučevati v skladu s svojo naravo (dejavnost za učitelje in vzgojitelje) Namen Če na začetku svoje poklicne poti sledimo zgledu mentorjev in poskuša­mo teorijo kar najbolj natančno pre­nesti v prakso, mora vsak vzgojitelj in učitelj vse bolj iskati in odkrivati lastne načine delovanja, v katerih se dobro počuti in kjer lahko najbolje plete tkanino življenja. Kako pogosto pa se pogovarjamo o poučevanju in delu z otroki? Je po­učevanje tehnika ali kaj več? Palmer (2001) pravi, da je to, da poučevanja ne moremo skrčiti na tehniko, hkra­ti dobra in slaba novica. Dobra zato, ker nam ni več treba trpeti more, ko se poučevanje obravnava kot priročnik, kako narediti to in ono. In o pouče­vanju se tudi redkokdaj pogovarjamo. Zakaj bi tudi se, če gre le za informacije, veščine in tehnike? To pa se ne dotakne učiteljevega srca. Ker pa poučevanja ni možno skrčiti na tehniko, to odpira velik prostor za pogovor, deljenje in individualno ter skupno iskanje. S to dejavnostjo želimo spodbuditi pogovor med strokovnimi delavci o njihovem načinu poučevanja, o stva­reh, ki so jih poskušali, pa so bile bolj ali manj uspešne, pa tudi o načinih in metodah dela, o katerih razmišljajo in bi jih radi preizkusili, o iskanju pou­čevanja, ki je v skladu s posameznim učiteljem/vzgojiteljem. Potek 1. Vzgojiteljski ali učiteljski zbor/do­ločen aktiv razporedimo tako, da se udeleženci posedejo v enem ali dveh koncentričnih krogih. 2. Povabimo jih, da se spomnijo svojeganajboljšega učitelja (v OŠ, SŠ ali na fakulteti) in celotni skupini oziroma podskupini (če je vseh skupaj preveč) predstavijo tega učitelja ter povedo, kaj jih je pri njem najbolj navduše­valo in nagovarjalo. Če pričevanja potekajo v manjših skupinah, vsaka skupina predstavi kratek povzetek. 3. V naslednjem krogu udeleženci predstavijo svojo najbolj navdi­hujočo izkušnjo dela v skupini/v razredu. Povedo lahko tudi, kako so prepoznali to izkušnjo, kako so začutili, da so res dobro izvedli uro/ dejavnost. 4. V nadaljevanju pogovora prepo­znavamo skupni imenovalec vseh teh izkušenj. Ustavimo se torej ob vprašanju: “Kaj je skupno vsem tem izkušnjam?” 5. Ustavimo se ob vprašanju, ali je bilo težko deliti izkušnjo z drugi­mi. Zakaj? Ali obstaja še kakšna, morda celo bolj navdihujoča izku­šnja, ki je nismo želeli predstaviti? Zakaj je nismo želeli deliti z dru­gimi? Izkusiti boj in nasprotja (dejavnost za otroke) Boj sproža občutek upanja. Če hočemo, da bodo naši otroci zna­li biti polni upanja, jim moramo pustiti, da se borijo. Če svojim otrokom vedno sledimo v areno, skušamo utišati njihove krike in jim zagotoviti zmago, ne bodo nikoli spoznali, da so sposobni biti neizmerno pogumni. (Brené Brown) Namen Brownova (2014) pravi, da je naj­ranljivejša in najpogumnejša stvar, ki jo starši delajo, ko se trudijo vzgojiti otroke, da bi živeli in ljubili z vsem srcem, to, da jim pustijo izkusiti boj in nasprotja. In to velja tudi za vzgojitelje in učitelje. Ne gre za to, da otroci ne bi prenesli svoje ranljivosti v težkih situacijah, temveč da mi ne prenesemo negotovo­sti, tveganja in čustvene izpostavljeno­sti, tudi ko vemo, da bi bilo prav, da bi jih. Učitelji in vzgojitelji pa so še pod dodatnim pritiskom, kaj bodo mislili in rekli starši ter ravnatelj. Takšna drža torej zahteva precejšen pogum vzgoji­teljev in učiteljev. Pri tej dejavnosti gre torej za razvi­janje poguma učiteljev in vzgojiteljev. Po drugi strani pa gre za to, da damo otrokom priložnost, da se borijo, da so vztrajni in pogumni. Potek Osnova za to dejavnost so komple­ksne, zahtevne in dolgotrajne naloge, ki jih dobijo otroci. Po drugi strani pa je osnova tudi to, da probleme in konf likte med otroki vračamo nazaj otrokom, da jih sami rešujejo. V obeh primerih se morajo otroci zavedati, da imajo našo podporo in da jim bomo to podporo ponudili takrat in v tolikšni meri, da bodo oni sami lahko v največji meri izkoristili svoj pogum, vztrajnost ter priložnost za učenje. 1. Pouk/delo v skupinah zastavimo problemsko in vključujemo sode­lovanje in timsko delo. To pomeni, da otroci dobijo nalogo in jo mora­jo sami opraviti. Naloga mora biti primerna njihovi starosti in spo­sobnostim, a vendarle tudi dovolj odprta in izzivalna. Nekaj možnih problemov: • Okrasitev igralnice ali učilnice ob določenem prazniku. • Izdelava mize iz lesa in učenje o vsem, kar potrebujemo, da to naredimo. • Priprava prireditve za starše, kjer vsak otrok sodeluje pri organiza­ciji in tudi nastopa. • Integracija novega učenca v ra­zred in pomoč pri učenju. • Izboljšanje uspeha pri določe­nem predmetu. • Organizacija zaključne ekskurzi­je ali valete. 2. Z otroki se dogovorimo o drugač­nem načinu dela. Povejmo jim, da bo veliko odgovornosti na njihovi strani in da bodo morali v skupini nalogo opraviti do konca. Vedno se lahko obrnejo na učitelja ali vzgoji­telja, vendar naj pred tem raziščejo vse možnosti in vire ter sodelovalno poskušajo najti rešitev. Povemo jim tudi, da jih bomo poskušali z vpra­šanji usmeriti na možnosti, ki jih še niso preizkusili. Etika v šoli 3. Ko je naloga opravljena, jo ocenimo in ovrednotimo: • Otroci povedo, kako je delo pote­kalo, kateri so bili največji izzivi in kaj so se naučili. • Učitelj pove, kako je zaznal njiho­vo delo, sodelovanje in reševanje problemov. 4. Ob vsakodnevnem delu in dogaja­nju v razredu in igralnici je vzgo­jitelj/učitelj pozoren, da ne rešuje težav namesto otrok in jih hkrati opogumlja, da jih rešijo sami. Najdena torbica ali denarnica (dejavnost za otroke) Namen Kdaj pa kdaj najdemo predmet, ki ga je nekdo pozabil ali izgubil. Otroci, ki sami še niso imeli izkušnje, da bi na­šli neko stvar, ne vedo, kako postopati. Pri tej dejavnosti ustvarimo izkušnjo, ki omogoča razmislek, pogovor in konkretno dejanje integritete. Potek 1. Vzgojiteljica ali učiteljica v skupini se dogovori z drugo vzgojiteljico, učiteljico ali drugim zaposlenim, da ji posodi torbico, v kateri naj bo nekaj denarja, kakšen zanimiv pred­met (nakit, kozmetika, telefon ...) in bonboni ali drug prigrizek, ki je že odprt. Torbico vzgojiteljice nastavijo (rahlo skrito) na vrtčevskem igrišču. 2. Skupina gre na igrišče in se zač­ne igrati skrivalnice. Igrajo se tako dolgo, dokler nek otrok ne najde torbice. 3. Vzgojiteljica zbere otroke okrog najdbe in usmerja pogovor: • Kaj je to? • Zakaj pa je bila torbica zunaj? Kako se je znašla tukaj? • A smemo pogledati vanjo? • Verjetno je v njej kaj zanimivega. Lahko tisto vzamemo zase? • Čigava pa je? Kako bomo to ugo­tovili? (Moramo jo preiskati, da najdemo kakšen dokument, ki pove, kdo je njen lastnik.) • Ko po brskanju odkrijemo doku­ment, se pogovorimo, ali pozna­mo to osebo. Ker je iz vrtca, jo bodo otroci verjetno prepoznali. • Kaj bomo naredili sedaj? • Tukaj so še bomboni. Ali si lahko postrežemo? 4. Torbico skupaj odnesemo lastniku. Lastnik pokaže veselje in hvaležnost ter otrokom podari bombone, ki so bili v torbici. 5. Po vrnitvi nadaljujemo pogovor: • Kako se je lastnik počutil, ko je ugotovil, da je torbico nekje iz­gubil? • Kako se je počutil, ko smo mu jo prinesli nazaj? • Kako ste se počutili vi, otroci? • Kaj bi naredili, če ne bi mogli ugotoviti, čigava je torbica, ali pa osebe, ki bi bila na dokumentu, ne bi poznali? (Lahko bi koga vprašali; poskušali bi najti ka­kšen kontakt osebe; denarnico bi odnesli na policijo ...) • Ste že kdaj našli kaj, kar ni bilo vaše? • Kaj ste naredili? • Zakaj je treba najdene stvari vr­niti lastniku? • Kako imenujemo lastnost, ko ve­dno vrnemo stvari, ki niso naše? (Poštenost.) Morda otroci naj­dejo še kakšno drugo ustrezno poimenovanje. Foto: Benedikt Lavrih Premajhna vztrajnost – neuspeh (dejavnost za otroke) Namen Raziskava, ki jo je izvedel Dweck (Peterson in Seligman, 2001), je po­kazala, da se je vztrajnost otrok po­večala, ko so se naučili odgovornost za neuspeh pripisati dejstvu, da so v neko dejavnost vložili premalo napora. S kratko analizo različnih neuspe­hov (slabih ocen, manj uspešno iz­peljanih šolskih prireditev, količine zbranega papirja, ki je manjša od pri­čakovane …) iščemo povezave med ne­uspehom in premalo vloženega truda ter usmerjamo otroke, da prepoznajo lasten delež odgovornosti. S povečanjem vztrajnosti lahko bi­stveno izboljšamo šolski uspeh. Potek 1. Učiteljem na konferenci predstavi­mo dejstvo, ki izhaja iz raziskave. Če se otroci naučijo sprejeti odgovor­nost za neuspeh in ga pripišejo pre­majhnemu vlaganju napora (takrat, ko je to relevantno), bo to vplivalo na povečanje njihove vztrajnosti. 2. Ob testu, kjer je več učencev doseglo slab uspeh, se pogovorimo, koliko časa so vložili v priprave, kako je učenje potekalo, koliko časa so bili res zbrani. Učence vprašamo, kaj so razlogi za slab uspeh: • Je snov pretežka in se ne zmorejo naučiti? • So vložili premalo časa? • So bili med učenjem premalo zbrani? • Je bila prisotna izjemna okoli­ščina, ki jim je oteževala učenje (bolezen, žalovanje …)? 3. Vsakega učenca prosimo, da pove, koliko časa se je pripravljal za test, in imena učencev ter čas učenja za­pišemo na plakat. 4. Pri vsakem učencu dopišemo nov čas – prejšnji čas, podaljšan za 25 %, in ga vprašamo: “Ali bi zmogel za naslednji test količino učenja, ki je za četrtino večja? Ali misliš, da bi to pomagalo k boljšemu uspehu?” 5. Učence povabimo k zavezi, da bodo za naslednji test učenju namenili vsaj 25 % več časa kot pri zadnjem testu (torej na novo izračunani čas). 6. Podoben pristop uporabimo tudi pri drugih manj uspešnih dejavno­stih/projektih učencev, ki kažejo, da je šlo za premalo vloženega napora. Slabše uspelo prireditev lahko prav tako analiziramo glede na vloženi čas. Prepoznamo posamezne dele prireditve in se vprašamo, koliko časa in energije smo vložili v po­samezen del. Pri čem bi bilo treba vložiti več časa? Zakaj ga nismo? Kakšno šolo želimo (dejavnost za starše) Naj vsak človek pove, kakšna vrsta vlade bi zaslužila njegovo spoštovanje, in to bo že korak na poti do tega, da jo dobimo. (Henry David Thoreau) Namen Če zmoremo spoštljivo in odkrito povedati, kakšno ustanovo želimo, je to po Thoreauju (2016) prvi korak na poti do tega, da jo dobimo. Pove­dati, kaj želimo in pričakujemo, pa je tudi del integritete. Če starši, učitelji in vzgojitelji zmorejo narediti to in hkrati sprejeti poglede drugih, smo na dobri poti spreminjanja. S to dejavnostjo želimo povezati starše, učitelje in vzgojitelje, da razmi­šljajo o svojih željah ter pričakovanjih do šole in vrtca. Potek 1. Pripravimo in napovejmo dogodek, kjer bo lahko vsak izrazil svoje mne­nje o tem, kakšno šolo ali vrtec si želi. Povabimo starše ter strokovne delavce. Udeležba je prostovoljna. 2. Pomembno je, da na začetku vzpo­stavimo vzajemno spoštovanje in zaupanje. Če je le možno, se vsi udeleženci posedejo v krogu. Go­vorniško znamenje (palica, pisalo, zvonček ...) daje besedo in govori lahko le tisti, ki govorniško zna­menje drži v roki. Na začetku vsak pove ime in kako se v tem trenutku počuti. Govorniško znamenje kroži v smeri urinega kazalca. 3. Preberemo uvodno Thoreaujevo mi­sel; nato jo preberemo še enkrat, tako da besedo ‘vlada’ zamenjamo z besedo ‘šola’ oziroma ‘vrtec’. Izpo­stavimo, da gre za to, da si upamo spregovoriti o tem, kaj si želimo, in da upamo sprejeti to, kar povedo drugi. Ne jemljimo povedanega kot kritiziranje, ampak izražanje mnenj, ki daje celovito – integralno sliko. 4. Sogovornikom predstavimo načela dialoga, ki bodo usmerjala pogovor. Načela napišemo na liste A4: • Imej radikalno spoštovanje do sogovornika. • Opazuj svoje sodbe. • Zares poslušaj. • Govori iskreno in jedrnato. • Prepoznaj svoje predpostavke. • Neguj zvedavost in odprtost. • Zavzemi držo učenca, ne vseveda. • Sleherni glas v krogu govori o meni. 5. Vsa načela na kratko razložimo, ne­kaj pa jih izberemo in zapise položi­mo na tla v sredino kroga. V sredino kroga položimo tudi govorniško znamenje. Kdor želi govoriti, vzame govorniško znamenje. Ko zaključi, znamenje odloži in lahko ga vzame kdo drug. Govori lahko le tisti, ki ima v roki govorniško znamenje. 6. Začnemo pogovor na osrednjo temo “Kakšno šolo/vrtec si želimo”. 7. Dopustimo tišino. V tišini se od­vija notranji dialog. Ko začutimo, da je konec, z dialogom končamo. Vzpodbudimo udeležence, da pove­do, kako se sedaj počutijo.• Viri in literatura Blanchard, Kenneth H.; Peale, Norman Vincent (1995): Moč poštenega poslovanja. Celje: Mohorjeva družba. Brown, Brené (2014): Neizmeren pogum. Ljubljana: Cangura. Carter, Stephen L. (1996): Integrity. New York: Harper Perennial. Kozoderc, Danilo; Učakar, Ivanka (2016): Delovno gradivo za modul Integriteta (gradivo za interno uporabo v programu). Ljubljana: Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj. Palmer, Parker J. (2001): Poučevati s srcem. Ljubljana: Educy. Peterson, Christopher; Seligman, Martin (2001): Character Strengths and Virtues: A Handbook and Classification. Oxford: Oxford University Press. Thoreau, Henry David (2016): Državljanska nepokorščina. Ljubljana: LUD Šerpa. Dr. Anton Trstenjak in vrednote v povezavi z vzgojnim načrtom • Slavica Trstenjak iz njega ne govori samo znanstvenik ali f iloz of, V letu 2016 se s posebno spoštljivostjo spominjamo dr. ampak tudi teolog. Akade- Antona Trstenjaka. Mineva 110 mik z razumom, intuicijo let od njegovega rojstva in 20 let in empatijo razume človeka v njegovi bolečini, tragič­nosti, a tudi v sreči in iska­ od njegove smrti. Ne glede na vsa ta leta je njegova zapuščina nju upanja, da bi postal to, še vedno aktualna. Njegov jezik ponekod zveni že arhaično, a je kar je, in šele tako uresničil za branje zanimivo odkrivanje samega sebe. Trstenjak je močno upal, da bo etični človek dosegel logičnega. sočnosti in bogastva slovenskega jezika. Bil je trden Slovenec z Kje pa se to lahko najbolj globokim prepričanjem, da mora skovanjem zaznavnih procesov, da bi načrtno in množično zgo­ di, če ne v vzgojno-izobraževalnih biti slovenski narod elita med velikimi narodi, da obstane. Zato z upanjem in zaupanjem Slovencem predaja sporočilo, da morajo za ohranitev lastne identitete “držati skupaj”, če se želijo ohraniti kot narod. Po sledeh Antona Trstenjaka A nton Trstenjak je bil človek, ki ga je odlikovala občutljivost za človeštvo, za človeka, sočlo­veka ali rojaka. Človek je bil središče njegovega razmišljanja. Rad je imel ljudi, še posebej slovenskega človeka. Spoštoval ga je in mu skušal pomagati, čutil je odgovornost do njega in skrb za njegovo prihodnost. O njem je imel dobro mnenje. Bil je znanstvenik, a hkrati človek za ljudi. Trstenjak je v slovenski javnosti najbolj prepoznaven kot psiholog, saj je v občutljivem vojnem času svojo raziskovalno vnemo potešil z razi­odkril odvisnost reakcijskega časa od barvnega tona. Pred tem je že opravil doktorat iz filozofije in teologije. Nje­gova vnema po odkrivanju ga je pripe­ljala na različna področja psihologije in na marsikaterem je oral ledino. V svojih knjigah, govorih in člankih je zapustil številna spoznanja, ki ima­jo še danes vrednost in vizionarsko usmeritev. Človek enostavno onemi ob veličini takega uma, ki ni usmerjen v ozko strokovno področje, ampak v razpršenost znanstvenih, strokovnih in človeških spoznanj, ki jih spretno ponovno poveže v ključno usmeritev – v človeka in njegovo mesto v svetu. Ugotavlja, da je človek v neprestani hoji za samim seboj, je hkrati nedose­gljiv samemu sebi, je omejen, a odprt, sprejemljiv, učljiv za vedno popolnejše življenje. To življenje se zrcali v daja­nju in sprejemanju dobrote. Človek ni le sreča za samega sebe, ampak tudi za druge. Vse je usmerjeno k izredni skrbi za človeka. Ko Trstenjak govori o moralnosti, poštenosti, pravičnosti, ko s sistemsko natančnostjo prika­zuje različne možne vidike človeka, ustanovah? Del te njegove želje se je začel uresničevati z uvedbo vzgojnih načrtov v osnovne šole. Ne glede na svojo poklicno usmeri­tev je bil Trstenjak tudi sam najprej in predvsem človek. Bil je velik, karizma­tičen človek, ki je intuitivno uvidel člo­vekovo stisko ter jo z empatijo razreše­val s skrušenim človekom. Nemalokrat je reševal njihova življenja zastonjsko, ker je to poslanstvo slehernega človeka v odnosu do sočloveka. To je tista pri­stna, karitativna ljubezen, je dobroho­tnost in resnična skrb ter odgovornost za drugega. Mnogi se Trstenjaka spominjajo po njegovih prodornih govorih. Nastopal je brez pisne predloge. Vse je imel v glavi. Njegov glas je bil gromek, z zna­čilno izgovorjenim r-jem. Bil je nepo­sreden, odkrit, nikoli žaljiv, predvsem pa hudomušno naravnan. Zagovarjal je zlato sredino, zato se v svojih usme­ritvah ni nikoli ravnal po skrajnostih, ampak je iskal tisto, kar je podkrepilo njegovo usmeritev. V polemike se ni spuščal, ker so ga prizadele in bolele. V odločilnih trenutkih je znal argu-mentirano zagovarjati svoja stališča, saj je imelo njegovo znanje enciklope­dične razsežnosti. Odlikovala sta ga genialen spomin in zdrava kmečka pamet, podkrepljena s poštenostjo, klenostjo in trdoživostjo preprostega in skromnega človeka. Vrednote v Trstenjakovih delih razmišljanju o njenem pomenu za oblikovanje mlade duše, kjer se ta uči iz odnosa matere in očeta ter iz družinskega sožitja v vzpostavljanju in razreševanju medsebojnih relacij med družinskimi člani. Materi pri­piše vlogo srca, ljubezni, topline, osebnega stika. Trstenjak nastavek za vzgojo nove družbe vidi v dru­žinski vzgoji. • Ljubezen do domovine, do naroda, do Slovenca. Trstenjak naroča Sloven­cem, naj prerastejo Petre Klepce in Martine Krpane, ki sta jih sicer odlikovali solidar nost in zdrava pamet, ne pa želja po vodenju dr­žave. Oba junaka se vrneta domov kot podanika, zadovoljna s trohi­co ugodnosti. Trstenjakova vizija preživelosti majhnega, marginal­nega naroda je v njegovi slogi, v enotnosti. Slovenci so narod enega skupnega jezika, ki daje skupno slovensko narodno zavest. Če hoče narod preživeti, mora ohranjati svojo samobitnost. • Znanje in modrost. Želja po zna­nju je bila nenehna Trstenjakova spremljevalka že od osnovnošol­skega obdobja naprej. Ta želja ga je gnala v svet in med ljudi. Iz knjig, življenja in pogovorov se je veliko naučil. Znal je poslušati in znanje akademsko izobraženih intelektu­alcev pregnesti s svojimi spoznanji. Oplemenitil jih je še s teoretičnim razmišljanjem svetovnih strokov­njakov na različnih znanstvenih in strokovnih področjih. Za pravo iz­obraženost je dejal, da je “izobrazba tisto, kar človeku ostane, ko je vse pozabil, kar se je naučil”. Modrost ni le znanje, inteligenca, ki daje člo­veku možnost logičnega in kreativ­nega mišljenja, ampak je tudi način dojemanja, čustvovanja in delovanja z drugimi in za druge. • Vera, upanje in ljubezen. Vera je dar, ki se jo živi; skupaj z upanjem in ljubeznijo je najpomembnejša kr­ščanska krepost. Da je bila vera Trstenjakova spremljevalka, se za­sledi v knjigah Človek končno in neskončno bitje (1988) in Človek bitje prihodnosti (1985). Religio­znost je po Trstenjaku nekaj prvo­bitnega v človeku, kot nekaj svetega in vzvišenega onkraj dejanskega sveta. Po Trstenjaku je Bog edini rešenik, ki človeku pomaga do nje­govega resničnega bistva. Vrednoti, o katerih je še posebej razmišljal v zadnjih letih življenja, sta bili upa­nje in ljubezen. O ljubezni je želel napisati tudi knjigo, a je ostala v osnutkih. Kot antropolog se je Tr­stenjak usmerjal v človeka kot v bi- Trstenjak, Mohorjeva družba, Celje, 1960 Za pregled vrednot v Trstenjakovih delih sem si izbrala predvsem polju­dna, psihološka in domoljubna dela, pri katerih je že v samem naslovu moč razbrati vrednote, ki v Trstenjakovem etičnem opusu zavzemajo pomembno mesto. To so: • Človek. Iskal je pota do človeka, če­prav je vedel, da jih nikoli ne bo do­cela odkril. Skrbelo ga je za človeka, ko je blodil v iskanju lastnega bistva in smisla življenja. Razmišljal je, da je dobro biti človek, toda še težje je biti dober človek. • Življenje, smisel življenja, sreča. Ži­vljenje je dar, je svetinja, ki je dana vsakemu človeku, ne glede na kakr­šno koli pripadnost ali prepričanje. Vsak človek ima svobodno voljo, da v svojem življenju poišče smi­sel, ki usmerja pot v prihodnost. Danes vse preveč mladih govori o nesmiselnosti življenja. Sprašujemo se o razlogih za tako mišljenje. Je to morda duhovna praznina? In kaj je sreča? Trstenjak je prepričan, da jo vsak nosi v sebi, v srcu, ne pa v materialnem svetu. • Dobrota. Trstenjak v dobroti vidi vrednoto, v kateri se odraža ljube­zen do bližnjega. Ravno dobrota z ljubeznijo je moralno-etična naloga človeka, je njegovo življenjsko po­slanstvo. • Poštenost. To je izredno kompleksna vrednota, v kateri se zrcalijo še dru­ge vrednote in vrline (kreposti). Najpogosteje vidijo v njej resnico, pravičnost in odgovornost. Pošten človek je tak tudi takrat, ko ga drugi ne vidijo, in se ne razkazuje. Pošte­nost je še danes med ljudmi zelo ce­njena in ji pripisujejo velik pomen. • Družina. Družina je kot osnovna celica vzgoje, kot ognjišče in vrelišče vrednot Trstenjaka spodbujala k tje prihodnosti, kar pomeni v “bitje upanja”. Bolj ko človek upa, bolj je človek. Človeka brez upanja ne more biti. Upanje je njegovo zrtje v bodočnost, je tolažba v trpljenju in pričakovanje v srečanju sreče. Vzgojitelj, učitelj ali katehet v luči Trstenjaka Vzgojitelj mora po Trstenjakovem mišljenju vzbujati zaupanja vredno držo in tudi sam zaupati. Pripisuje mu vzorno vlogo, predvsem takrat, ko starši svoje vzgojne naloge ne opravijo dobro. Vzgojitelj za svoje vzgojno po­slanstvo potrebuje tudi naravni dar. To je umetnost, ki se je ne da priučiti. V katehetu mora po Trstenjaku prevla­dovati čut velikodušnosti in zmožno­sti vživljanja v druge. Vzgojitelj mora čutiti eros do duhovnosti, biti mora obrnjen k otrokom, razumeti njihove notranje vzgibe ravnanja. Biti mora širokosrčen, velikodušen in v svoji duši mora imeti prostor za sočloveka. Prav tako mora biti močna, privlačna oseb­nost, še posebej pa “duševno prožen”. Tabela: Razporeditev Trstenjakovih vrednot To pomeni, da mora biti mlad z mla­ po Muskovi klasifikaciji dimi, mora se jim znati prilagoditi, z njimi rasti in doživljati. V sebi mora biti zmožen živo podoživeti svoje mla­dostniške težave. Trstenjak vzgojitelju nalaga, da se mora vedno izpopolnjevati v študiju duše. Razumevajočega čuta za človeka se sicer ne da priučiti, a se ga da izpo­polniti. Ne nazadnje mora vzgojitelj izžarevati “pedagoški optimizem”, ki črpa iz korenin vzgojiteljeve ljubezni do otrok. Ljubezen je najvišje dopol­nilo osebnosti, je vera v človeka, je naj­višji znak razumevanja, najpopolnejše samopodajanje. Trstenjak veliko moč vzgojnega de­lovanja na otroke pripisuje osebni in vrednotni naravnanosti vzgojitelja/ učitelja. S svojo etično naravnanostjo, s pedagoškim žarom, strokovnostjo in metodično usposobljenostjo je tak učitelj svetilnik za mladega človeka. To velja tudi za današnjega učitelja. V okviru formalnega izobraževanja dobi dovolj strokovne moči, da suvereno stopi pred učence, a se mora zavedati, da je ta moč le trenutna. Svoje znanje mora nadgrajevati, spremljati spre- Hedonski tip Potenčni tip Moralni tip Izpolnitveni tip domovina dobrota človek družina sreča ljubezen vera, upanje poštenost znanje, modrost življenje, smisel življenja Trstenjak, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993 nost za moralno-etično delovanje in razsojanje v konf liktih med mladi­mi (obvladovanje mediacije). Nima smernic za načrtno vnašanje vzgoje za vrednote v učni proces, prepuščen je lastni avtonomiji in odločitvi za vre­dnotno vzgojo. Vzgojni načrti v slovenskih osnovnih šolah Šola je del dr užbenega prostora, v katerem otroci gojijo interakcijske stike, se učijo vzpostavljanja odnosov in socialnih veščin. Nadaljuje se pro­ces socializacije na drugi ravni. Šol­ski prostor ponuja učencem možnost spoznavanja oblik in načinov delova­nja družbe ter vrednotni sistem, ki se oblikuje v šoli. Zato je ta prostor pomemben dejavnik pri sooblikovanju vrednotnega pogleda na svet mladih. Vrednote se ne morejo oblikovati kar same od sebe, ampak vedno v odno­su do nekoga ali nečesa. Šola postaja vedno bolj bivanjski prostor mladih, kjer se dogajajo resnične življenjske situacije, v katerih se otroci kalijo, pre­izkušajo in učijo. Tako formalno kot neformalno. V pripravi vzgojnega načr t a so osnovne šole največ časa posvetile iz­boru vrednot, zato je posamezne raz­iskovalce zanimalo, katere vrednote so šole izbrale in jih zapisale v svojevzgojne načrte. Že predhodne razi­skave, ki so jih opravili Medveš (2011),Štraser (2012) in Šinkovec (2013), so pokazale, da so šole največkrat izbrale vrednote: spoštovanje, odgovornost, znanje. Po sedmih letih uresničevanja dvanajstih statističnih regij Slovenije. Ugotovitve so bile naslednje: • Na prvih mestih ostajajo vrednote: spoštovanje, znanje, odgovornost, strpnost, dobri medsebojni odnosi, delavnost, varnost, poštenost, skrb za okolje, solidarnost … • Po Muskovi klasif ikaciji vrednot (dionizične: hedonske in potenč­ne; apolonske: moralne in izpol­nitvene) lahko vrednote, ki so jih izbrale osnovne šole, razporedi­mo predvsem v moralne (58 %), izpolnitvene (20 %), potenčne (15 %) ter hedonske (7 %). V svoji raz­iskavi ugotavljam, da šole vedno bolj dajejo prednost izpolnitvenim vrednotam, čeprav je družbeni sis­tem še vedno močno naravnan na doseganje potenčnih vrednot. Naj pojasnim, da sem vrednoto znanje vseeno razvrstila med izpolnitvene vrednote, čeprav me navdaja po­mislek, da je to bolj potenčna kot izpolnitvena vrednota. • Glede na klasif ikacijo Trstenjako­vih vrednot sem prišla do ugotovi­tve, da so vrednote po Trstenjaku predvsem moralne in izpolnitvene, edino domoljubje sem uvrstila med potenčne vrednote. Zaključek Veličina Trstenjakove osebnosti ostaja večna. Bil je človek pokončne drže in graditelj mostov med ljudmi, kot ga je označil Ramovš. Dokler se bomo velikih Slovencev spominjali z velikodušnostjo in hvaležnostjo, tako dolgo bodo njihova dela nesmrtna. To membe v družbi in stroki ter temu ustrezno naravnati svoj karierni ra­zvoj. Kar je za učitelja še posebej po­membno, je njegova etična drža. Za to pa se mlad učitelj ni posebej izobraže­val. Današnjemu učitelju primanjkuje poznavanje osnov etike, usposoblje­vzgojnega poslanstva po vzgojnih na­črtih smo ponovno preverili, ali so na prvih mestih še vedno te vrednote, jih klasif icirali po Muskovi klasif ikaciji ter enako storili tudi s Trstenjakovimi vrednotami. Na spletnih straneh smo pregledali 220 vzgojnih načrtov iz vseh pa je naloga nas vseh.• Povzeto po magistrskem delu: Trstenjak, Slavica (2016): Primerjava vrednot v slovenski osnovni šoli z vrednotami v delih dr. Antona Trste­njaka. Magistrska naloga. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Danes • Janez Poljanšek Pridite, padimo na kolena in se priklonimo, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je naredil. Zakaj on je naš Bog, mi ljudstvo njegove paše, čreda njegove roke. Ko bi danes poslušali njegov glas! Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Masev puščavi, kjer so me vaši očetje skušali, me preizkušali, čeprav so videli moje delovanje. (Ps 95,6–9) “K o bi danes poslušali nje­gov glas!” je vzkliknil psalmist, ko je pozival ljudstvo k zaupanju v Božje varstvo in pomoč. Njihovi predniki so po izhodu iz Egipta v puščavi godrnjali zoper Boga in ga preizkušali, ko so bili vedno znova nezadovoljni s tem, kar je storil zanje. “Vi pa jim danes ne bodite podobni, temveč poslušajte glas Boga,” vabi psalmist. Poudarek je na danes. Danes bodite pozorni, danes ne preslišite glasu, danes ... Živeti danes Ta klic je namenjen tudi nam. Kako težko je živeti danes! Prepogosto živi­mo v preteklosti, v spominih, v tuhta­nju in premišljevanju o stvareh, ki so se nam zgodile, v dialogu ali prepiru z ljudmi, ki smo jih srečali in se v čem nismo strinjali z njimi, v jezi na stvari, ki so se nam zgodile, v borbi z zlom, ki smo ga doživeli ali storili sami … Čas, ki nam še ostane od življenja v preteklosti, po navadi namenjamo prihodnosti: skrbi, strahovi, razmišljanje o stvareh, ki nas čakajo, teža odgovornosti in de­javnosti, ki so pred nami. Živimo torej v preteklosti, ki je ni več ter je ne more­mo spremeniti, in v prihodnosti, ki je še ni. Na danes pa pozabljamo. Resda človek ne more živeti brez preteklosti in prihodnosti, a škoda je, če zaradi teh dveh časov ne moremo v polnosti živeti danes, se pravi v času, ko lahko diha­mo, razmišljamo, se pogovarjamo in veselimo, jokamo, trpimo, ljubimo itd. Kako zelo pomemben je danes, je v Svetem pismu morda najbolje izrazil evangelist Luka, pri katerem večkrat naletimo na to besedo. Ob Jezusovem rojstvu je angel oznanil pastirjem: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik.” Ko je Jezus v začetku svojega javnega delovanja v shodnici v Nazaretu prebral iz preroka Izaija neke vrste program svojega poslanstva, je na koncu dejal: “Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.” Pozneje, ko se je Jezus bližal Jeruzalemu, je v Jerihi poklical Zaheja in mu rekel: “Danes moram ost ati v tvoji hiši.” In proti koncu evangelija je eden od hudodelcev na križu slišal Jezusove besede: “Danes boš z menoj v raju.” Lahko rečemo, da danes pomeni vdor božjega v naše življenje, pomeni obisk Boga, ki preseneča, ki prinaša radost in svobodo, ki podarja mir in življenje v obilju. To tudi pomeni, da je vsak dan ta danes: vsak dan je nova prilo­žnost, da se nam Gospod razodene, nam oznani veselo novico odrešenja, nas razveseli s svojim obiskom, ne glede na okoliščine, v katerih živimo. Spomin na smrt V zgodovini Cerkve se je izobliko­valo nekaj načinov, kako ohranjati pozornost na dan ali trenutek, ki ga živimo. Eden izmed njih, ki se je rodil že med zgodnjimi puščavniki, je bil tako imenovani spomin na smrt. V cerkvah pogosto naletimo na podo­bo ali kip svetnika, ki ima pred seboj človeško lobanjo. Lobanja je človeku pomagala spominjati se smrti. Vendar tu ni šlo za nek strah pred smrtjo ali poslednjo sodbo. Strah, ki bi človeka ohromil in mu jemal življenjsko moč. Ne. Misel na smrt je pomagala člo­veku živeti vsak dan z več ljubezni, z večjim spoštovanjem in pozornostjo. Vsak dan je lahko moj zadnji. V za­vesti tega lahko živim vsako srečanje kot svoje zadnje, opravljam vsako delo kot svoje zadnje, molim, kot bi molil zadnjič. Tako more življenje postati bolj sveže, bolj živo in spoštljivo. Ne bomo več plen dolgočasja in neke monotonosti, ki nas pogosto puščata brez okusa in uživanja življenja, saj stvari postanejo banalne, brez luči in brez veselja. Misel na smrt je lahko dobro sredstvo proti banalnosti ži­vljenja, proti utrujajočemu ponavlja­nju, avtomatizmu, rutini. No, ni nam treba prinesti lobanje v svoje stanova­nje, kakšna kopija mrtvaškega plesa iz Hrastovelj na steni bo zadoščala. Vsak dan kot prvi Drugo sredstvo za boljšo pozornost na danes prihaja od svetega Antona Pu­ščavnika. Imel je navado, da je začenjal vsak dan, kot bi bil prvi. Ni se oziral na preteklost, temveč je imel vsak dan za začetek svojega duhovnega napora. “Kot da bi začenjal vedno znova, se je vsak dan trudil stopiti pred Boga tak, kakor je treba pred Boga priti – čist v srcu ter pripravljen poslušati njegovo voljo in nikogar drugega,” je zapisal sv. Atanazij v življenjepisu velikega puščavnika. Anton ni meril svojega duhovnega življenja in svo­je rasti; ni gledal na svoje uspehe in kreposti, na stvari, ki jih je že storil, da ne bi postal ošaben in napihnjen. Tudi ni gledal svojih neuspehov in gre­hov, kajti ob tem bi lahko obupoval in zgubil pogum, temveč je vsak dan govoril: “Danes.” Tako lahko rečemo tudi mi: “Danes začenjam znova. Go­spod mi daje novo priložnost. Kakor da je to moj prvi dan.” Tako bo naše življenje postalo bolj sveže in polnej­še. Stvari bodo postale dragocenejše: vsak človek, vsako delo, vsak dogodek. Odkrivali bomo vedno nove stvari. Podobni bomo starejšim ljudem, ki počasi izgubljajo spomin: vsak dan odkrijejo kaj novega – in se čudijo. No, spomina nam ni treba izgubiti, le vsak dan recimo kot sveti Anton: “Danes!” Sveta mati Terezija iz Kalkute je naro­čila svojim sestram, naj v svojih sku­pnostih, kjer imajo kapelo, v zakristiji na vidno mesto pritrdijo napis, ki je namenjen duhovniku, kadar se pripra­vlja na daritev svete maše: “Potrudi se, dragi duhovnik, da boš maševal tako, kakor bi bila ta sveta daritev tvoja prva, zadnja in edina.” To bi lahko bilo vo­dilo za vse naše dejavnosti in opravila. Zavedanje Božje navzočnosti Že od nekdaj so duhovni učitelji svetovali tistemu, ki je vstopal v moli­tev, naj se najprej postavi v Božjo nav­zočnost. V začetku molitve naj posveti nekaj časa preprostemu zavedanju, da se nahaja v navzočnosti Skrivnostne­ga, Svetega, Navzočega. To je dobra vaja, da se razvije naš notranji organ čutenja, ki je včasih (ali pa pogosto) lahko pokvarjen, nedejaven, neobču­tljiv. Človek gre v molitev, pa ne čuti nikakršne bližine Boga. Včasih nato v svoji vzvišenosti celo pravi, da Boga ni, namesto da bi priznal, da je nje­gov organ za čutenje bolan. Kako ga ozdraviti? Dve stvari prideta na mi­sel: z gojenjem hvaležnosti in čudenja. “Nenehoma se zahvaljujte Bogu Očetu za vse,” je spodbujal sv. Pavel. Kadar se človek zahvaljuje, raste v zavesti obdarovanosti in bližine Darovalca. Čudenje pa je tista dejavnost duha, ki nas dela bolj pozorne na zastonjskost, nepredvidljivost, svežino vsega, kar živimo in doživljamo. Otroci se znajo čuditi. To otroško držo potrebujemo, da bi se naš notranji organ čutenja lahko odprl, da bi počasi ozdravel in bi stvari postale lepše, bolj žive in osebne. Tako bomo mogli bolj polno okušati življenje, danes, vsak dan, v molitvi in delu. Tako bomo vsaj malo sledili pozivu psalmista iz uvodnega psalma: “Ko bi danes poslušali njegov glas!”• Starši Čas obdarovanja • Janja Dermastja Vsaka družina je zgodba zase, saj ima svoje vrednote, navade in pričakovanja v prazničnih dneh. V današnji agresivni potrošniški družbi se žal prevečkrat pozablja bistvo praznovanja in obredov. To je čas, ko naj bi se posameznik ustavil, poglobil vase in poiskal svoj notranji mir. D anašnji starši in otroci smo dnevno zasuti s sporočili po­trošniške družbe o tem, kaj vse bi morali imeti, da bi bili srečni. A ni pomembno, kaj imamo, temveč to, kdo smo in v kakšnih odnosih živimo. Le z lastnim zgledom bomo otrokom posredovali pomembno sporočilo pra­trgovskih centrov in raje zavijemo v naravo ali v mesto na ogled lučk. Z otrokom se vnaprej dogovorimo, da gremo le na ogled praznično okrašene­ga mesta, morda na čaj in da ne bomo nič kupovali. Vprašajmo se, kaj si želimo, da si naš otrok zapomni iz svojega otroštva. Glede obdarovanja sem prepričana, da le tistega darila, ki si ga je resnično in dolgo želel. Če si ga bo dlje časa ogle­doval v izložbi, sanjaril, kako se bo z določeno igračo igral, in odšteval dne­ko dobrih mož, se je morda smiselno dogovoriti, kateri izmed njih obdaruje družino. Zelo slabo je, če bi sorodniki tekmovali z nakupom darila za otro­kovo priljubljenost. Morda bi bilo smiselno dogovoriti se za eno skupno darilo, ki si ga otrok želi že dlje časa – da se mu končno izpolni srčna želja. In ko otrok darilo dobi, ima poseben čar, če se skupaj z njim igrajo tudi starši. To naj bi bilo bistvo prazničnih dni. Skupen, kakovosten čas z otrokom. Nobeno še tako drago da­rilo ne more nadomestiti občutkov, ki jih otrok do­življa, ko ustvarja, se igra, pomaga pri peki praznične­ga peciva ter krasi svoj dom skupaj z družino. Vonja po domačih piškotih ne poza- znikov. Družba nam je vsilila slogan, da je december mesec obdarovanja. Kakšen odnos imamo do obdarovanja, je te­ melj našega prepričanja, ki ga otroci bimo niti, ko odrastemo. Družina se lahko poveže le s skupaj preživetim ča­ som in le t ako se še bolj poveča občutek pripadno­ prevzamejo. Zato bodimo otrokom zgled. Družine z več dobrinami lah­ko podarijo oz. obdarujejo družine, ki živijo v pomanjkanju. Vsi čutimo največje veselje, ko nekoga obdarimo. Darilo, ki ga izdelamo sami, ima še posebno vrednost. Ko razmišljamo, kaj ima nekdo rad in česa bi se raz­veselil, je to najlepše, kar mu lahkopodarimo. Že zelo majhni otroci radi izdelujejo voščilnice in ustvarjajo. Naj zato postane medsebojno obdarovanje z ročno izdelanimi izdelki tradicija družine. Naši nabiralniki so zasuti s katalo­gi, trgovine polne bleščečih stvari, ki se jim še nekateri odrasli težko uprejo, kaj šele otroci. A temu se lahko izo­gnemo. Kataloge enostavno prezre­mo in jih zavržemo. Druga učinkovita strategija je, da se izogibamo obiskov ve do obdarovanja, bo to darilo imelo poseben pomen. Če otroka zasujemo s preveč darili, bo preobremenjen. Vsa­kemu darilu bo zmogel nameniti po­zornost le v trenutku, ko ga bo odvil. Ker ga bo čakalo že novo darilo, se prejšnjemu niti ne bo imel časa po­svetiti ter se ga resnično razveseliti. Če starš zaradi slabe vesti zasuje otroka z darili, ker je morda veliko odsoten od doma, darilo izgubi pomen in nosi celo škodljivo sporočilo. Če se starš ukloni otrokovim trenutnim željam, da bi se izognil sporu, je sporočilo da­rila za otroka zopet napačno. Tu so še sorodniki, ki bi seveda tudi želeli obdariti otroka. Brez pogovora ne bo šlo. Zato je priporočljivo, da se s sorodniki in prijatelji dogovorimo, da ne pretiravajo z darili. Ker je toli­ sti. Skupni pogovori, pre­gledovanje fotograf ij (le kje so časi, ko smo še list ali po fotoalbumih) iz preteklega leta in prejšnjih let sta dva od načinov, kako se kakovostno družiti. Obujajmo spomine na to, kaj vse smo skupaj doživeli v tem letu. In ko družina sede za praznično pogr­njeno mizo, je to simbol povezanosti in varnosti. Teh občutkov topline ne more dati otroku nobeno drago darilo. Občutek čarobnosti, vznemirjenje in pričakovanje čarobnih večerov lahko pričarajo marsikaj v še tako skromnem domu: pripovedovanje zgodb, igranje različnih iger, petje in smeh – vse to je brezplačno. In ko zmore vsak član družine povedati o vsakomer za mizo nekaj lepega in ljubečega, smo ustvarili največjo čarobnost prazničnih dni – iskrene in ljubeče odnose.• Starši Knjige, knjige, knjige … • Ivan Esenko sredi gozda, prisluhnil govorici ptic in ugibal, v katerem grmu moleduje mladič, ki je pravkar za­pustil gnezdo. Šele zve­čer sem na računalniku preverjal svoj fotografski za prevod za angleški trg. Sodeloval je tudi pri angleških prevodih mo­jih zbirk Kako živijo in Mala vseveda ter bil pri tem svojevrstna začimba znanja in strokovnosti. V založbi so knjigo pohvalili kot napredno, z viso­ko estetsko vrednostjo, vendar preveč VZGOJA 72 | december 16 | 35 V bližnji preteklosti sem kot avtor in predstavnik založbe obiskal večje število splošnih in šolskih knjižnic. Do sedaj sem bil v nekaterih gost, ki je predstavljal svoja knjižna dela in skozi njih samega sebe, kajti knjige so tiskani odsev avtorja. V nekaj osnovnih šolah sem v preteklosti tudi podeljeval bralno značko ali se drugače udejstvoval v delu z mladimi. N aravnost vesel sem bil, ko sem na knjižnih policah videval veliko svojih del, ki so pogo­sto izposojena ter v pomoč učencem in učiteljem, posebej pri izdelavi seminar­skih nalog. Takšen ‘odmev’ da avtorju zagon pri ustvarjanju, najbolj doživeto pa je, če se sam potrudi in gre na kraj dogajanja, kar v tem primeru pomeni obisk knjižnic. Ustvarjanje in pisanje Nekoč me je urednik tednika, v ka­terem pišem redno rubriko že enajst let, vprašal, ali me kdaj skrbi, da bi mi zmanjkalo tematike za pisanje. Kot iz topa sem mu odgovoril: “Če tisti hip ravno ne bom imel primer-ne teme za članek, bom pač šel z lopato na vrt in si izkopal žival, ki bo predstavljena v naslednji izdaji časopisa.” Vse moje knji­ge in članki so nastali ob delu na vrtu ali v gozdu in drugih okoljih, kjer naj bi imela narava glavno besedo. Tudi kadar kle­stim veje ali pripravljam drva v domačem gozdu, me spremlja fotoaparat. Večina hroščev koz­ličkov, njihovih ličink, zalubni­kov, gnezd gozdne voluharice in mravelj, ki je bila predstavljena v mojih delih, je bila fotografirana ulov in jel načrtovati članek, ki je bil tisti hip aktualen, predvsem pa naravnost iz narave. Moja ve­lika knjiga o slovenskih vodah Zgodbe iz kanuja (Modrijan, 2008) je nastajala na gladini vseh ve­čjih slovenskih voda. Veslo sem zmočil praktično v vseh naših rekah in jezerih, pozimi, poleti,v dežju in v sončni pripeki. Živa­hen utrip med rečnimi bregovi sem skušal kar najbolje prive­sti na knjižne strani. Knjiga Vrt, učilnica življenja (OKA, 2010), ki vsebuje blizu 800 fotograf ij, je nastajala na domačem vrtu, po njeni predlogi je bila celo po­sneta televizijska oddaja Vrtne živali. Odličen prijatelj David Withrington, evropsko prepoznavni strokovnjak za ekologijo, entomolog in ornitolog iz Velike Britanije, je to delo posredoval angleški založbi, če bi bilo primerno Foto: arhiv Ivan Esenko Starši ‘slovensko’. Predstavljeno je namreč naše okolje, kar je vsekakor priznanje, da je to bržkone edino tovrstno delo, ki tako obravnava vrtno okolje pri nas, medtem ko prevodna dela opisujejo živalski svet dežel, iz katerih prihajajo, zato so lahko pri nas uporabna le del­no. Knjiga ni nastajala zgolj ob ždenju za tipkovnico in pogledovanju skozi okno delovne sobe. To sem si lahko privoščil ob večerih ali ko je bilo slabo vreme, medtem ko mi je navdih daja­la živalska druščina, ki sem jo zmotil med okopavanjem plevela ali ko sem preverjal ptičje gnezdilnice in prešteval zarod v njih. Seveda sem moral pri tem velikokrat zamenjati motiko za fotoa­parat, svojega zvestega spremljevalca. V 50 ptičjih gnezdilnicah, ki se nahajajo po drevju okoli hiše in v gozdu, ki jo obdaja, celo leto ne zmanjka živalskih zgodb, kajti v gnezdilnici lahko v najtr­ši zimi zmotiš tudi dremajočo veverico, jeseni pa iz kakšne moli smrček polha. Kartonki za najmlajše Letos sem se lotil tudi pisanja za najmlajše. Napisal sem knjigi, ki sta izšli v obliki kartonk, v katerih pred­stavljam živalske vrste. Pr vi tovrstni deli sta namenjeni polhu in zajcu, ki sta knjigama tudi posodila ime, izšli pa sta pri založbi Okaši. Knjigi Zajec in Polh sta opremljeni z velikimi tiska­nimi črkami, besedilo pa je prelito v vezano besedo, za kar je z duhovitimi verzi poskrbela Ana Marija Toman. Ilustratorka Alenka Vuk Trotovšek je pravljično naslikala številne resnične prizore, ki se dotikajo opisane vrste, medtem ko sem z vsebino poskrbel za verodostojnost, ki jo kljub pravljičnim prizorom, prijaznih otrokom, ponu­jajo strani. Vsako delo je zaključeno s prepričljivo fotografijo opisane vrste in kratkim biološkim opisom, kar daje celoti poučen pečat. V nobeni moji knjigi ne boste našli domišljijskih ju­nakov. Čisto na koncu so napisana še vprašanja in odgovori nanje, ki jih otrok dobi, če knjigo obrne za 180 sto­pinj. Kartonki sta primerni za vrtce in prvošolce, ki ob prvih poskusih branja hkrati spoznavajo vezano besedo in živalski svet, pa tudi za nekoliko večje otroke, ki imajo radi branje in živali.• Smrtna tišina pod gorovjem večnosti Marko Šuštaršič: Vrsta, 1975 • Milček Komelj Na sliki Vrsta se statično odigrava nenavaden figuralni prizor. Na zemeljskem ospredju pred kulisasto panoramo veličastnega pogorja stoji strogo razporejena vrsta mladenk v rdečih trikojih, očitno telovadk. Mimo njih predse v daljavo strmi groteskno obličje ostarelega moža; za njim stoji ‘stražarska’ postava moškega z zatemnjenimi očali, pred robom ospredja pa se trije moški zazirajo v na tla odloženo tkanino. R azmerje med figurami je nepo­jasnljivo, saj ne gre za prikaz konkretnega dogodka, ampak so postave razporejene kot odrevenele priče nečesa neznanega, kar se je že ali se šele bo odigralo, kot pred športnim tekmovanjem ali po njem. Prav v tej nerazberljivosti pa tiči notranja na­petost Šuštaršičeve skrivnostne slike. Vse njene figure so naslikane v osno­vi realistično in so videti aranžirane, kot bi pozirale neznanemu fotografu. Vsaj starec v ospredju je dejansko pov­zet po možu z Žnidaršičevega fotograf­skega posnetka Maistrovih borcev na ljubljanskem Rotovžu, vendar je obraz s svojo izrazitostjo umetnika pritegnil le kot gradivo, ki ga je slikar izvirno vključil v novo kompozicijo, v kateri se fotografski realizem iz svoje slikarske konkretnosti že preveša v irealnost. Slikarka Melita Vovk, umetnikova ko­legica iz povojne umetniške skupine 53, je že sámo strupeno zelenino slike dojela kot ‘bunuelovsko’, torej nekako nadrealistično, sicer pa je za izraznost podobe bolj kot morebitna fantastika odločilno njeno misteriozno občute­nje, ki na gledalca učinkuje v osnovi nelagodno. Ob ikonografski nerazvidnosti moti­va je še najbolj jasno, da si lahko odnos med f igurami pojasnjujemo v duhu razmerja med telovadkami in maf ij­sko manipulativnimi ‘režiserji’ oziro­ma ‘trenerji’, ki nadzirajo prizorišče in preverjajo okoliščine dogajanja, saj so možje na sliki videti kot kriminalisti, če že ne kot nekakšni kriminalci, in telovadke kot morebitna žrtvena ja­gnjeta, otrplo predana napetemu pri­čakovanju. Njihova strumnost, sicer samoumevna za športno vrsto, nehote predpostavlja kolektivistično vojaško urejenost, ki zatira individualizem; hkrati pa njihova postavitev, ki jo pisci označujejo tudi kot “štafetno”, kaže, kot da čakajo na kontrolo ali nastop, med katerim se bo lahko vsaka od njih tudi ali predvsem posamično izkazala. (Gledalcu, ki ga privlači šport, se ob tem odpirajo vprašanja o temeljnem smislu športa in etiki takega udejstvo­vanja, lahko pa se mu prebudijo tudi spomini na drugačne likovne upodobi­tve, ki prikazujejo šport kot sprostitev in igro in ne kot tekmovanje.) Toda na Šušt aršičevi Vrsti kljub kompozicijsko in bar vno poudarje­nemu motivu telovadk nikakor ne gre za izrecen odnos do športa, marveč je umetnina osredotočena le na odtujena medčloveška razmerja ter na občute­nje življenja, ki je za slikarja izrazito tesnobno in nejasno. Ne glede na nav­zočnost atletinj ni na sliki športu v ničemer prilagojeno niti njeno prizori­šče, saj ni na njem ne tekmovalne arene ne kakšne rekreacijske opreme, ampak se čista narava v svoji nedotakljivosti razprostira kvečjemu kot nedostopen daljinski kontrast navzočnosti člove­ških postav. S svojimi brezbrežnimi gorskimi pobočji in dolinami je naslikana po­krajina videti kot plastično izdelan, mehko naguban maketni zaslon in kot nepremakljivo duhovno ozadje vsega človeškega dogajanja, ki se ne meni ne za človekova veselja ne za njegova tekmovanja ali nevšečnosti in tegobe. Vse človeško doživljanje pa je toliko izročila nostalgično oživljal lirične sve­tove osebnih spominov in hrepenenj ter mednje enako intimno vključeval tudi misel na zgodovinsko dogajanje. V ciklu pisano obrobljenih Slikanic je na poslikane ploskve raztegljivih po­partističnih nanizank vtisnil obličja in postave nekdanjih političnih veljakov in plehkih medijskih idolov in tako kot na barvitih razglednicah prikazal ničevi panoptikum zemeljskega sveta. Šele v zadnjem, predsmrtnem ciklu pa je občutenje nostalgije in absurdnosti bolj vznemirjalo samega slikarja, ki je ničevost in lepoto zemeljskega pehanja očitno vse bolj dojemal z vidika njegove minljivosti: v soju neznan(sk)e večnosti, ki sije na umetnikovih slikah kot skriv­nostna svetloba za gorskimi obzorji. Ciklično ustvarjajoči umetnik je že v zgodnjih povojnih slikah z metafi­zičnim pridihom rad slikal magično občutene, pogosto nelagodne ali s hre­penenjem, samoto in tesnobo prežete življenjske oziroma duhovne položaje, med njimi začudeno strmenje v usodo zazrtih odmaknjenih ljudi med popla­vo v domišljijskem arhitekturnem am­bientu. Zatem je na ploskovnih ozad­jih kot nekakšne spominske podobice z znamenji iz slovenskega ljudskega vsakršnega dogajanja na novo razgrnil pred globinskim ozadjem večnosti in neskončnosti, ki mu jo je, podobno kot nekdanjim romantikom, pričela simbolizirati neizmerna in nedosto­pna gorata pokrajina. Pred takim obzorjem se umetniku vrstijo spomini in dogajanje kot prizo­ri iz poglavij človeške komedije z raz­lično kostumiranimi liki razosebljenih ljudi, hrepenečih romantikov in le še v spominskih dokumentih ohranje­nih družin, katerih življenjski trenu­tek se zaustavlja v fotografsko otrplo trajnost, v kakršni so konser virane tudi postave in grimase s slike Vrsta. V taki optiki se umetniku razkrivata tako človeška nostalgija, ki jo povzro­ča zavest o minljivosti, kot tragično spoznanje o smrtni grotesknosti vsega človeškega sveta. V trajno odrevenelost pa so zaledeneli tudi umetnikovi bolj dinamični motivi, kot bi slikar s svo­jim mojstrskim čopičem vanjo uročil ničevost, hkrati pa tudi lepoto in ne­doumljivost naslikanih ljudi. Obličja Šuštaršičevih f igur so kot vdano strmeče, skremžene in smejoče se teatrske maske, za katerimi se skriva najbrž tudi njim samim neznano člo­veško bistvo, in se v svoji dostojanstve­nosti, poželjivosti, pričakovanjih, zbra­ni zamišljenosti ali praznem strmenju in vsakršni drugi kamuf laži pred vselej enako zaznamovanim ozadjem vsesko­zi nizajo skozi različne kombinacije in obdobja; med njihova opravila pa naj­brž sodi tudi stalna pripravljenost na tekmovanje, ki jo na sliki Vrsta morda izrabljajo temni ljudje iz športnega okrožja. Pomenska napetost takih Šuštar­šičevih slik ne izhaja le iz morebitnih domislic oziroma nerazložljivih, pa tudi pregledneje aranžiranih bolj ali manj absurdnih človeških ‘situacij’, marveč je ustvarjalni izraz umetniko­vega intenzivnega doživljanja, ki ga je mogoče v njegovi prepričljivosti dojeti le skozi občutljiv likovni pristop, s ka­terim je znal slikar povezati trenutnost in trajnost, minljivost in večnost. Prav zato je lahko slikarka Metka Krašovec ob eni izmed njegovih tovrstnih slik zapisala, da je v njej dojela “sporočilo z one strani meje med življenjem in smrtjo, prisotnost večnosti”, “sporoči­lo izjemne človečnosti nekoga, ki ima skušnjo to- in onstranskega sveta”, spet drugi pa so menili, da je ustvarja­lec s takimi podobami že napovedoval skorajšnjo lastno prezgodnjo smrt. Vendar skrivnost bivanja vsaj lju­dem na njegovih slikah ni videti do­stopna. Vsakdo od njih lahko išče svoj smisel in položaj ter življenjsko možnost le na skrajnem robu teh po­dob, obrnjen proti gledalcu pred ne­dostopnim obzorjem resnice, ki mu ni dosegljiva. Naslikan je kot odrevenela eksistenca pred esenco, umetnikove slike pa so zato napolnjene s pridi­hom večnosti, gluho razprostrte nad mračno osvetljenimi slikarskimi upri­zoritvami smrtne bližine in tišine.• Čudoviti um z Bleda in Fantom iz opere • Tatjana Pintar Blejski Fantom iz opere je izvirna glasbeno-gledališka predstava v izvedbi skupine Čudoviti um, ki deluje v okviru Kulturnega društva DO RE MI. Člani skupine so štirje mladostniki z motnjo avtističnega spektra, učenci klavirja v Glasbenem centru DO RE MI. P o premieri, ki je bila na Blejskem gradu marca 2016 letos, so go­stovali v Ljubljani, Mariboru, Izoli, Kopru … Oktobra so nastopili v Dubrovniku na Kongresu otroških ne­vrologov Mediterana, kaže se jim pot v Beograd ter po več slovenskih osnov­nih in srednjih šolah. Nuša Piber, ravnateljica Glasbenega centra DO RE MI in mentorica učencev, je v napovedi pred premiero povedala, da predstava vsem sodelujočim veliko pomeni in je zanje kot popek vrtnice, na katerega so leta čakali, da se od­pre. In v petdesetminutni predstavi čudoviti cvet, ki se odpre, poslušalcem resnično vzame dih in jih gane do solz. Vse od prihoda štirih pianistov s klobuki, med pripovedovalčevimi raz­mišljanji, fantomovimi nemimi kriki, usklajenimi melodijami klavirskih duetov pa do zadnjega priklona vseh sodelujočih je v dvorani moč čutiti bo­lečo dvojnost sodobne in pretekle re­sničnosti. Predstava je kot lik fantoma – v isti sapi junaško šibka, zmagovito popustljiva in silovito nežna. Predvsem pa prodorna. In ostane tam, kamor je namenjena. Zasidra se v srce in dušo. Glasbo iz znanega istoimenskega angleškega muzikala skladatelja A . L. Webbra in nekoliko manj znano literarno delo francoskega pisatelja G. Lerouxa so blejski kulturniki povezali v novo, edinstveno umetniško in ču­stveno-duhovno doživetje. Predstavo je idejno zasnoval Primož Kerštanj, ki je tudi eden od mentorjev mladih pianistov, scenarij in besedilo je po literarni predlogi napisala Tatja­na Pintar, za kostume in fantomske piškote je poskrbela Katrca Hor vat. Skladbe na dveh klavirjih izvajajo mla­dostniki z motnjo avtističnega spektra, vsi učenci Glasbenega centra DO RE MI: Nal Frankovič (16 let), Matic Jensterle (22 let), Bor Maltar (14 let) in Jernej Arko (14 let). Gledališki del odlično interpretira igralec Gaber Trseglav. Predstava je posebna Zaradi glasbe Vse skladbe se izvajajo na dveh kla­virjih, štiriročno, songi so znani, glas­ba gre v uho. Muzikal in film, posnet po njem, predstavitev skladatelja A. L. Webbra in drugih njegovih del ter obdobja lahko služijo za pripravo na ogled predstave ali pogovor po njej. Zaradi glasbenikov Pianisti so mladi fantje z velikim ta­lentom, stari od 14 do 22 let, ki so lah­ko zgled vrstnikom, kako z veseljem in žarom uživati v izvajanju glasbe in kako sprejeti aplavz. Zaradi zgodbe Povzeta je po istoimenskem fran­coskem romanu z začetka 20. stoletja in ima močno sporočilo. Ponuja raz­mislek o drugačnosti in sprejemanju drugačnih s strani družbe normalnih, pa tudi soočenje z lastnim izstopajo­čim, nenormalnim videzom oziroma oblikovanjem identitete slehernika. Razmislek o upravičenosti (zlo)rabe znanja, spretnosti in moči za slabe ali ozko egoistične namene. Pri pouku odpira možne povezave s sodobnimi mladinskimi književnimi deli (R. J. Palacio: Čudo, MK 2014). Zaradi igre in igralca Dramski igralec Gaber Trseglav (poznan tudi s televizijskih zaslonov, sicer pa zaposlen v MGL) se izmenjuje v vlogi pripovedovalca in fantoma. Z odlično igro na več mestih subtilno in spoštljivo nakaže vzporednice med fantomom in fanti ter z nemo igro tudi gledalce pusti brez besed. Zaradi vzgoje in osveščanja Štirje mladi fantje, pianisti z motnjo avtističnega spektra, dokazujejo, da so kljub svoji nezmožnosti običajnega mladostniškega življenja v sebi odkrili talent in ga s trudom in visoko stopnjo motivacije razvijajo. Da je v to vredno vložiti čas in energijo, da ni lahko, a da jim prav vztrajnost lahko pomaga pri bogatejšem in lepšem življenju. To je njihov prispevek k lepšemu svetu. Fantje osvojijo srca poslušalcev in tako sebi kot ljudem s posebnimi potreba­mi rahljajo družbeno mrežo, da vse bolj postajajo njen enakopravni del. Zaradi poklona in spodbude specialnim in drugim pedagogom ter staršem Učitelji ob predstavi živo (za)čutijo, da je vsak otrok vreden, da se zmore učiti z lastnega izhodišča in da potrebuje spodbudno okolje. Učitelj ob predstavi svojo vlogo začuti prav v njenem bistvu. Želimo vam, da se Fantom dotakne tudi vas. Več na www.doremi.si.• Foto: arhiv Tatjana Pintar O predstavi Štirje avtisti so post ali štirje av­torji in nas skupaj s krasno ekipo sodelavcev in z legendarno zgodbo spomnili, da je lepota v talentu, ne v videzu. Objeti koga od teh štirih fantov iz čisto posebnega Fanto­ma iz opere po koncu predstave je tako intenzivno doživetje, kot bi se srečali z dobitnikom olimpijske medalje. Krasen podvig, čaroben večer in lekcija, ki je ne pozabiš. Hvala in srečno pri rasti glasbenih in drugih darov! Tadeja Zupan Arsov, založnica, producentka, urednica Mali princ je rekel: “Če hočeš vide­ti, moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” S temi besedami bi lahko povzel Fantoma in njego­vo zgodbo. Pubertetnikom se nam velikokrat zdijo stvari ‘kr neki’, ta Fantom te zbudi. Izklopi ti razum in vklopi srce. Ta predstava ti poka­že, da je na svetu tudi nekaj več. In da nisi samo ti čuden, drugačen. Da je vsak od nas malo Fantom. Oskar Šubic, dijak Gimnazije Kranj Kako težko je učitelju najti pot do potencialov in duše otroka z mo­tnjo avtističnega spektra. A kako čudovito in vredno! Ustvarjalci predstave Fantom iz opere so jo z neskončno mero potr pežljivosti in dolgoletnim trudom našli in z njihovo pomočjo jo lahko odkri­vamo tudi gledalci: učitelji, starši, znanci, naključni poslušalci. In se naučimo, da otrokom/mladim s posebnimi potrebami ne poma­gamo s pomilovanjem, pač pa s smelim povabilom k aktivnosti v projektih, v katerih lahko zablesti­jo. Moja iskrena želja je, da bi nas čim več sprejelo ta navdih in izziv ter prispevalo svoj kamenček: tako bomo postajali vedno bolj prijazna, vedno bolj srčna in vedno bogatejša družba. mag. Irena Šubic Jeločnik, profesorica angleščine Prostovoljci lahko postanemo že v vrtcu S prostovoljnim delom v vrtcu do ponotranjenja Foto: arhiv Lidija Šinkovec pozitivnih vrednot • Lidija Šinkovec Smo majhen podružnični vrtec v vaškem okolju. Naše delo poteka po nacionalnem programu Kurikul za vrtce, sledimo in v naše delo pa vnašamo tudi elemente pedagogike montessori. V preteklem šolskem letu smo v okviru projekta Dobro dela dobro vse otroke našega vrtca in njihove družinske člane vzpodbujali k prostovoljnemu delu na različnih področjih. Izhajali smo iz dejstva, da lahko prostovoljno delo opravlja vsak ter glede na svoje zmožnosti deluje in pomaga na različnih področjih. N aš projekt smo predstavili na prvem srečanju s starši. Tako so starši dobili natančne in­formacije, kako bo projekt potekal, kako bodo vanj vključeni otroci v vrtcu in kako se lahko vključijo tudi ostali člani družine. Skupaj smo se dogovo­rili, da bomo za motivacijo otrokom rezultate posameznih akcij beležili na plakatih v igralnici. Nato smo pro­jekt predstavili tudi otrokom. Skupaj smo oblikovali naloge, pri katerih bi kot prostovoljci lahko sodelovali. Do­govorili smo se, da bomo spremljali tudi organizacije, ki zbirajo različna sredstva, in se jim pridružili. Otrokom in staršem je bila ideja všeč in prav vsi so se aktivno vključili ter pomagali po svojih močeh. Naše prostovoljno delo smo razde­lili na štiri področja. Zbiranje sredstev za različne organizacije To delo je potekalo celo leto, vklju­čeni pa so bili vsi otroci in njihove družine. Otroci so z velikim veseljem prinašali različne stvari, ki so se zbi­rale. Veliko smo se pogovarjali, kako smo s tem nekomu pomagali in kako pomemben je vsak še tako majhen prispevek. Vse, kar so otroci prinesli, smo tudi beležili na naših plakatih, ki so nam potem služili za nadaljnje dejavnosti na posameznih področjih kurikula. • Zbiranje starega papirja (oktober 2015, marec 2016): sodelovali so vsi otroci in njihove družine. S sredstvi, ki smo jih pridobili od papirja, smo v okolici vrtca namestili nove klopce. • Zbiranje zamaškov za Mateja: otro­ci so vsak dan prinašali zamaške. Zbrali smo veliko zamaškov, ki smo jih namenili vrstniku s cerebralno paralizo za pomoč pri plačilu fizi­oterapije. • Zbiranje hrane za živali (oktober 2015): zbrali smo 26 kosov hrane za pse in 14 kosov hrane za mucke, skupaj s starši in lokalnimi društvi uredili ob vrtcu. • Skrb za vrtiček: sami smo poskrbeli za vsa dela v našem vrtičku, od jesen­skega gnojenja in lopatenja do saje­nja in sejanja, zalivanja, okopavanja in puljenja zeli ter na koncu seveda koristne in zdrave priprave jedi. • Urejanje shrambe igrač: uredili smo uto na igrišču, kjer imamo pospra­vljene igrače. Po končani igri jih pravilno razvrstimo in skrbimo, da je uta ves čas urejena. Sodelovanje v socialnih igrah Z otroki smo se ves čas igrali različ­ne socialne igre za krepitev odgovor­nosti, empatije in pozitivnih odnosov v skupini. Veliko časa smo namenili predvsem sposobnosti vživljanja v dru­gega in doživljanja čustev, kot jih doži­vlja nekdo drug. Samo z doživljanjem skrbeli smo, da ni prihajalo do večjih nesporazumov med otroki, večkrat smo ponovili naša pravila, se zbrali na črti in prisluhnili tišini. • Upoštevanje pravil skupine: z otroki smo oblikovali in zapisali pravila, jih večkrat ponavljali in bili do­sledni pri upoštevanju. Imeli smo tudi semafor vedenja, ki pa smo ga decembra odstranili, saj ni bilo več potrebe po njem. • Dežurstvo v skupini: vsak teden sta bila dežurna dva otroka, ki sta ime­la različne zadolžitve – poleg pri­prave miz za obroke tudi skrb za rastline, urejanje garderobe ... Imeli smo tudi samopostrežne obroke. Otroci si vzamejo toliko, kot lahko pojedo, za seboj tudi pospravijo. “ Prav vsi smo se zaradi vseh dejav­nosti počutili bolje in veseli smo, da je prav vsak otrok, prav vsaka družina k projektu prispevala Foto: arhiv Lidija Šinkovec stovoljno delo, ima zaradi tega dober občutek, obenem pa si pridobiva de­lovne izkušnje, novo znanje, se osebno bogati in raste. Ob koncu šolskega leta smo naš projekt podrobneje analizirali in rezultate predstavili otrokom, star­šem in lokalni skupnosti. Prav vsi smo se zaradi vseh dejavnosti počutili bolje in veseli smo, da je prav vsak otrok, prav vsaka družina k projektu prispe­vala delček sebe, delček svojega časa. S projektom nadaljujemo tudi v leto­šnjem šolskem letu in verjamemo, da bomo tudi tokrat uspešni, predvsem pa zadovoljni sami s seboj in svojimi dobrimi dejanji.• ki smo jih podarili lokalnemu za­vetišču za živali. Z otroki smo nare­dili stolpčna diagrama in rezultate predstavili v kotičku za starše. • Anina zvezdica: zbirali smo različna živila, skupaj smo zbrali tri velike kartone. • Zbiranje mobitelov (april 2016): v ak­ciji so sodelovali vsi otroci, zbrali smo veliko polnilcev, ohišij in ba­terij ter s tem pripomogli k ekolo­škemu ozaveščanju. • Podarimo zvezek: zbrali smo trideset zvezkov. • Napolnimo košarico RK: zbrali smo tri vreče živil, ki smo jih namenili vr­stnici, ki je tragično izgubila očeta. Prostovoljne dejavnosti za spodbujanje pozitivnega odnosa do sebe, drugih in opreme Z otroki smo se veliko pogovarjali, kako pomembno je, da vsi skrbimo za naše prostore, igrače, predvsem pa drug za drugega in samega sebe. Po­ • Skrb za Mehurčkov raziskovalni kov­ček: vsak teden je eden od otrok do­mov odnesel raziskovalni kovček. Poleg ostalih nalog je bila pomemb­na naloga tudi skrb za kovček in stvari v njem. Pomoč pri urejanju okolice Okrog našega vrtca, ki se nahaja v bivši stanovanjski hiši, je tudi vrt s sadnim drevjem ter zelenjavno in cvetlično gredico. Od jeseni do pole­tja imajo tako otroci možnost sode­lovati, raziskovati in opazovati, česa je zmožna narava in kaj vse nam lahko ponudi. Otroci pridobivajo delovne navade, predvsem pa so to dejavnosti, ki potekajo zunaj, na svežem zraku. Naš vrt otrokom nudi neprecenljive izkušnje in znanje. • Urejanje vrtička: z otroki smo grabili listje in urejali gredice. • Urejanje okolice vrtca: z otroki smo ves čas pomagali pri nastajanju in urejanju čutne poti, ki smo jo Zaključek Prostovoljno delo lahko opravlja vsak. Ljudje, ki podarijo svoj prosti čas in življenjsko energijo, ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati določeni dobrini v dobrobit drugega, ki jo bolj potrebuje, mnogo pridobijo tudi zase. Prostovoljec, pa naj bo to otrok ali odrasla oseba, ki opravlja neko pro­ delček sebe, delček svojega časa. “ • Urejanje kotičkov: otroci so vsak dan lastnih čustev lahko otrok postane občutljiv za čustva drugih. Sposob­nost empatije je zelo pomembna pri Literatura skrbeli za urejene kotičke, po potre-razvoju medsebojnih odnosov, kajti bi pobrisali prah in še bolj temeljito ni terapije in ni pomoči v stiski brez Čas, Metka (ur.) (2008): Socialne interakcije v vrtcu. Ljubljana: Supra. Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Mini­ uredili kotičke. empatije, pa tudi vzgoje ne. Izkušnje Supervizija za strokovne delavce • Julija Pelc Supervizija je strokovna metoda, ki ima podporno in izobraževalno nalogo. Strokovnemu delavcu omogoča učenje, spreminjanje in doseganje večjega zadovoljstva v njegovi poklicni vlogi. Posameznik v procesu supervizije analizira strokovne izkušnje, prepoznava in bolje razumeva razmišljanje, doživljanje in odzivanje pri sebi in drugih. P roces supervizije je sam po sebi ustvarjalen. V njem se spodbu­ja razvoj različnih kompetenc, spretnosti, veščin in znanja, kar je po­trebno za samostojno in kakovostno opravljanje strokovnega dela. Tovrstno učenje praviloma prinese koristi tudi v osebnem življenju. Znanje s področja komunikacije, mediacije, strategij re­ševanja problemov, postavljanja meja, skrbi zase, uravnavanja stresa, ravna­nja s spremembami, delovanja siste­mov, ukrepanja v kriznih dogodkih, dajanja povratnih informacij, (samo) ref leksije itd. lahko učinkovito upora­bimo tudi v drugih okoljih. Ljudje povsod delujemo kot celota, svojo strokovnost obarvamo z lastni­mi značajskimi potezami, prepriča­nji, stališči, identiteto, vrednostnim sistemom, preteklimi izkušnjami in doseženim znanjem. Sama strokovna podkovanost zaposlenega ne zadošča, prav tako ne samo izkušnje. Pomemb­no je strokovno napredovati s pomo­čjo izkustvenega učenja, pri čemer naj ima strokovni delavec mentorja ali su­pervizorja. Super vizija lahko poteka v skupi­ni ali individualno. Cilji super vizije se razlikujejo glede na njen kontekst (npr. skupinska, timska, organizacij­ska) in glede na vključene posamezni­ke, njihove potrebe, želje. Pomembno je, da so na začetku supervizijskega procesa cilji natančno dogovorjeni, med potekom pa se lahko spreminjajo. V ta namen supervizija omogoča stal­no ref lektiranje lastnega razvoja, na­predka drugih v skupini in kakovosti medosebnih odnosov. Omenjeni način razmišljanja je zaželeno prenesti tudi v vsakodnevno prakso. Supervizijski proces govori o tem, da posameznik prihaja na super vizijo dlje časa in v rednih časovnih intervalih. Na začetku procesa je pomembno skleniti še druge dogovore o sodelo­vanju (čas in kraj srečanj, morebitno pisanje ref leksij in priprava gradiva za supervizijsko srečanje, razmejitev od­govornosti supervizorja/ke od super­vizantove ter opredelitev pričakovanja do sebe, supervizorja/ke in članov sku-pine, če supervizija poteka v skupini, opredelitev f inančne obveznosti, način sporočanja odsotnosti, vpliv odsotno­sti na posameznika in skupino ipd.). Izkušnje kažejo, da osebna zavze­tost, dejavno sodelovanje, iskrenost in spoštovanje dogovorjenih pravil sov­plivajo na stopnjo zaupanja med člani skupine in v odnosu do supervizorja/ ke. Sodelovanje v skupini zahteva tudi pogum za vstopanje v svet zavedanja lastnih ravni mišljenja, čustvovanja, občutenja in odzivanja. Učenje je najučinkovitejše, kadar je vključitev v super vizijski proces prostovoljna, saj obstaja večja motivacija za učenje in osebnostno rast ter pripravljenost na iskren dialog tudi o manj želenih temah. Navedeno potrebujemo, da bi v službenem okolju delovali bolj samo­zavestno, kompetentno in iz lastnega ‘jedra’. Zato v supervizijskem procesu negujemo veščine ‘jedrne ref leksije’1. V skupinski super viziji so udele­ženci drug drugemu zrcalo ter bogat vir izmenjave izkušenj in znanja. Med člani skupine posameznik dobi želeno podporo za tehtno presojo tudi o zelo zahtevnih okoliščinah in odločitvah, kot v primerih preprečevanja nasilja v družini ali med vrstniki, podajanja prijav, soočanja z zlorabami, pričanja na sodišču, manj primernih medo­sebnih odnosih, etičnih dilemah ali vsakdanjih pedagoških nalog. Kompleksnost situacij v vr t cih, šolah, vzgojnih domovih in dijaških domovih ni vezana le na učence in njihove starše, temveč tudi na odnose med sodelavci. Delovni kolektivi so praviloma veliki, vpetost v pedago­ški proces je intenzivna in večplastna. Strokovni delavci naj bi pri delu z otroki in mladimi izvajali vlogi po­učevanja in vzgajanja. Pomembno je, da subtilno in učinkovito uravnavajo svojo moč, vodijo, usmerjajo, podpira­jo, vzgajajo, omejujejo, disciplinirajo, utirjajo, plamtijo, hranijo, razumejo, sprejemajo, zahtevajo, prepovedujejo, po potrebi določajo – paleta dejanj, ki otrokom in mladostnikom pomagajo prepoznavati, prevzemati odgovornost za lastne izbire. V trenutkih, ko se obremenitve in problemi kopičijo, se med zaposlenimi rada pojavljajo vprašanja, kdo je za kaj odgovoren. Včasih posamezniki začutijo, da nekaterim situacijam ali čustvenim stanjem otrok in mlado­stnikov niso kos, dvomijo v lastno kompetentnost in se odmaknejo od delovanja. Posledično se odraščajoči čutijo zapuščene, brez podpore. Veščin vodenja svetovalnega in razbremenil­nega pogovora se je treba učiti in jih vaditi. Želja, da bi strokovni delavci obvladovali tudi tovrstne veščine, bi morala biti privzgojena že v času pri­dobivanja izobrazbe in kasneje nego­ Izkušnje Foto: Matej Hozjan Opomba 1. Evelein, Frits G.; Korthagen, Fred A. J. (2015): Practicing Core Ref lection. Activities and Lessons for Teaching and Learning from Within. London: Routledge. vana v službenem okolju. Od otrok in mladostnikov pričakujemo, da bodo odgovorni, še preden razvojnopsiho­loško to v polnosti res zmorejo. Vabim vas, da ob navedenem pomislite na svoje službeno okolje, vaš kolektiv in sebe v njem: koliko posamezniki pre­vzemajo odgovornost na svoja pleča, kdaj ja in v katerih primerih ne, kaj v zvezi s tem je posledično narejeno, katera izobraževanja so organizirana, da bi posamezniki in kolektiv lahko pridobili manjkajoče veščine? Prevze­manje odgovornosti ni povezano le z znanjem, ampak predvsem z ravnjo osebnostne zrelosti. proces zaključevanja, se od nje poslo­viti? Kako se pogovarjati v razredu njenega bratca in pri tem upoštevati starost otrok? Kako se v šoli pogovo­riti o samomoru učenca/učenke ali njegovih sorodnikov? V teh situacijah moramo vsi odrasli delovati povezano. Informacije moramo deliti korektno, etično in ob pravem času. Realnosti ne moremo odriniti, kot da se nas ne tiče. Vse odgovornosti ne moremo odložiti samo na določene posameznike, lahko pa dajemo pobude in prepoznavamo lastne (z)možnosti in omejitve. Neka­tere izvirajo iz našega osebnostnega dela, druge iz pomanjkanja izkušenj. Ko se bolje poznamo, lažje delujemo učinkovito, in sicer tudi pri iskanju kakovostnih informacij in podpore za izvedbo zahtevnejših nalog (soočanje z izgubami v šoli, pričanje na sodišču, prijava nasilja, sodelovanje s starši, so­delavci, učna, vzgojna, razvojnopsiho­loška problematika pri šolajočih). Supervizijski proces ponuja redno priložnost za preverjanje, ocenjevanje in vrednotenje o tem, kako delovati optimalno, dovolj dobro. V superviziji je učenje in iskanje odgovorov lahko vezano na določeno vsebino, na posa­meznika ali na specif ične odnose. Po­membno se je zavedati, da smo odrasli otrokom na ogled in za zgled. Ohranjanje zgleda zahteva zave­danje sebe v sedanjem trenutku; kaj počnem v danih okoliščinah in kako se to odraža v medsebojnih odnosih. Kakovost odnosa pogojuje kakovost stika, ki ga oblikujemo s posamezni­kom in/ali skupino. Resnično srečanje se ne zgodi samo po sebi, zanj moramo aktivno ustvarjati pogoje, da se sreča­nje lahko zgodi. Potrebujemo veščine, po potrebi zaščitniški in visoko etičen – to je le nekaj pričakovanj, ki jih imajo strokovni delavci do sebe in drugi do njih. Biti zgled je pomembno; poka­zati pa je treba tudi, da se človek zna sprostiti, poveseliti in radostiti, imeti rad svoje delo, otroke in mladostnike, da pozna poti, da ohranja stik z vrel­cem, napojem ustvarjalnosti, zanosa. Boste rekli, da so to pričakovanja, ki jim ni moč slediti? Kolikih se morda niti ne zavedate, da delujejo v vas tudi pri vašem delu? Kadar svojo kakovost merimo po številu doseganja naštetih kriterijev in dosežkov učencev, lah­ko hitro zdrsnemo v nezadovoljstvo. Oblikovanje lastnih ciljev in hotenj ter prepoznavanje neučinkovitih vzorcev je pomembno, nuditi podporo sebi in drug drugemu pa je zaščitni dejavnik, ko opisane kakovosti dosegamo lažje in bolj učinkovito. Ne pozabite se svo­jega dela tudi veseliti. Super vizijo imam res r ada, ker omogoča prav to. Čas za premislek, podporo, oporo, stik in veselje. Kako­vost odnosov. Vrelec ohranja živ. Moj še kar žubori. Verjamem, da se ustvar­jalnost oplaja, pogosto prav v odnosih soustvarjanja. Poučevanje, učenje in vzgajanje ‘od znotraj’ omogočajo, da delujemo pristno, avtentično in stro­kovno. Supervizijska skupina je tista, kjer si lahko privoščimo raziskovati in delovati prav na tak način.• Zaposleni v vzgoji in izobraževa­nju se zavedajo, kako je življenje lahko nepredvidljivo in preseneča, včasih s prijetnimi darovi, drugič z izgubami ali drugimi neželenimi dogodki. Npr. nenadna smrt učenke kot posledica hitro napredujoče bolezni. Kako se pogovoriti z učenci, njenimi sošolci? Kako se pogovarjati v času, ko je še živa, a odsotna, doma, v bolnišnici? Kako se pripraviti na pogovor z njimi, na pogreb? Kako ustvarjati pogoje, da bo pogovor med učenci možen, da lah­ko izrazijo svoja čustva? Kako izpeljati ki jih pridobimo skozi vztrajno speci­fično učenje, samodisciplino in ohra­njanje kakovostnega stika s seboj in z drugim/i. Ob tem je pomembno, da smo sposobni prevzeti odgovornost za odločitve, (ne)dajanje pobud, zavestno skrb za medsebojne odnose in zase. Biti človek za dr ugega, učitelj/ vzgojitelj za otroka in mladostnika, sodelavec, ki je dostopen kolegom in staršem, je ustvarjalen, inovativen, navdihujoč, pošten in pravičen, moder sogovornik, mediator, motivator ... po­gumen in odziven v primerih nasilja, Supervizijo za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju (vrtci, šole, dijaški domovi, vzgojni zavodi itd.) bo vodila supervizorka Julija Pelc. Udeleženci bodo v mali sku­pini osvetljevali različne situacije in vprašanja ter iskali odgovore nanje. Program obsega 15 srečanj (na 14 dni), vsako traja 3 šolske ure. Prvo srečanje bo 25. januarja 2017 ob 17.00 v Ljubljani. Informacije in prijave: 01/43-83-987 ali dkps.seminarji@gmail.com. Jana Vidovič Vesela kahlica Knjiga in zgoščenka Domžale: Epistola, 2016 72 strani, cena: 19,90 EUR Avtorica je v pesmi želela zabe­ležiti razmišljanja otrok ter do­godke iz zgodnjih otroških let. Po knjigi uglasbenih otroških pesmic so skupaj z vzgojiteljema Tanjo Gorenc in Jožetom Rupni­kom ustvarili glasbeno komedijo za otroke z naslovom Vesela ka­hlica – prigode Mihca Štrbunka. Tako se je knjigi in predstavi pridružila še zgoščenka. Zbrane pesmi razveseljujejo z dogodivščinami naših otrok. Sporočajo, kdaj kahlica postane vesela, kako pogumno iti na kolo, zakaj pojesti zelenjavno juho, zakaj je bager bolj zanimiv kot čokolada. Anja Štefan Sadje z naše ladje Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016 32 strani, cena: 17,95 EUR Pesnica, pisateljica in pripovedo­valka ljudskih pripovedi Anja Šte­fan in slikarka Jelka Reichman, ki je knjigo ilustrirala, sodita med najboljše in tudi najbolj prilju­bljene sodobne slovenske avtorje za otroke. Skupaj sta ustvarili že vrsto slikanic, ki spadajo v klasiko slovenske književnosti. Slikani­ška zbirka pesmi Sadje z naše lad­je nas bo popeljala v svet otroške igre, radovednosti in veselja. Anita Zevnik, Katarina Nzobandora (ur.) Sprejeti vsakega otroka Logatec: Zavod ŽIV!M, 2016 116 strani, cena: 10,00 EUR Knjiga vsebuje osebne zgodbe slovenskih staršev, ki so se v težki situaciji v nosečnosti pogumno odločili za ohranitev otrokovega življenja, ter zgodbe sinov, hče­ra, bratov, sester, katerih starši so sprejeli odločitev za življenje. Zgodbe v knjigi so navadno skri­te, a so navdihujoče in v njih se lahko marsikdo prepozna in se opogumi. Ob dragocenih pričevanjih bo lahko vsak spoznal, kakšen čudež in dar je tudi sam. Avtorji želijo spodbuditi k razmišljanju o vrednosti in svetosti življenja ter veselju, ki ga prinašajo otroci. Odločitev za življenje je tista, ki prinese notranji mir. Ken Robinson in Lou Aronica V elementu Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni Ljubljana: Lectour, 2016 287 strani, cena: 21,00 EUR Dr. Ken Robinson, svetovno pri­znani strokovnjak na področju vzgoje in izobraževanja, kreativ­nosti ter medosebnih odnosov, se v knjigi sprašuje o naših ustalje­nih predstavah o ustvarjalnosti, nadarjenosti in inteligenci. V vsa­kem izmed nas se skriva pomem­ben potencial za osebno srečo in izpolnitev, pa tudi za edinstven prispevek celotnemu človeštvu. Element je pr vina vsakega člo­veka. Je presek priložnosti, naše naravnanosti, zmožnosti in strasti. Za našo prihodnost je nujno, da ga odkrijemo in razvijemo. Takrat smo sposobni resnično daljnosežnih potez, o katerih smo vedno sanjali. Kako odkriti in živeti svoj element? V pomoč nam bodo resnične zgodbe velikih osebnosti in zgoščene, s humorjem obarvane razlage.. Egon Pelikan Tone Kralj in prostor meje Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016 240 strani, cena: 49,98 EUR Slikovno izjemno bogata in vse­binsko presenetljiva monografija predstavlja do zdaj prezrt pomen dela slikarja Toneta Kralja. Gre za fenomen “slovenske nacional­ne markacije prostora” v času, ko so primorski Slovenci ječali pod fašizmom. Projekt sistema­tičnega cerkvenoslikarskega ‘po­kritja’ etnično izpostavljenega obmejnega prostora od Svetih Višarij do Jadranskega morja, ki ga je umetnik uresničil v sodelovanju s tajno orga­nizacijo primorske duhovščine in krščanskosocialnega gibanja, v vsej Evropi in tudi v svetu nima primerjave. Knjiga predstavlja ozadja zgodbe, ki vse do danes zazna­muje omenjeni prostor. Osvetljuje zgodovinsko ozadje na­stanka cerkvenih poslikav, v slikovnem delu pa predstavlja konkretne politične motive, vključene v posamezne freske. Marjeta Šarić Refleksija kot orodje za prepoznavanje in predelovanje čustev učiteljev pri delu Doktorska disertacija Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015 Č ustvena razsežnost poučevanja je pomemben, a malo proučen vidik učiteljevega dela. Želela sem proučiti vlogo ref leksije pri prepoznavanju in soočanju s čustvi, ki jih pri delu doživljajo učitelji. V uvodnem delu so predstavljene psihološke teorije čustev in njihovega uravnavanja ter obstoječe stanje na področju čustev pri poučevanju, med drugim z vidika posledic, ki jih ima čustveno doživljanje učiteljev v razredu. Posebej se posvetim procesu ref leksije v profesionalnem razvoju učiteljev in predstavim supervizijske modele, s katerimi lahko spodbudimo in poglobimo ref leksijo pri učiteljih. Raziskava je bila zasnovana kot večkratna študija primera. V obdobju pol leta sem spremljala tri učiteljice, s katerimi sem izvedla osem supervizijskih srečanj na osnovi modela jedrne ref leksije in začetni ter zaključni polstrukturirani intervju. Opisi in analiza transkripcij vseh srečanj so pokazali, da so čustva pomemben del učiteljevega profesionalnega de­lovanja, kar se je kazalo v raznolikem in pestrem naboru čustvenih izkušenj pri poučevanju. Izkazalo se je tudi, da spontani načini soočanja s čustvi niso nujno konstruk­tivni in učinkoviti, zaradi česar velja učiteljem ponuditi podporo pri njihovem ref leksivnem delu. Sistematična in vodena ref leksija je prispevala k večjemu poznavanju sebe in lastnega čustvenega odzivanja, obenem pa vodila k ustreznejšim načinom ravnanja v čustvenih situacijah. Na osnovi kvalitativne analize podatkov sem oblikovala tudi model dejavnikov učinkovite ref leksije, s katerim bi pripomogli k večji kakovosti ref leksije v profesionalnem razvoju učiteljev.• Monika Fajdiga Podpora učiteljem pri uvajanju projektnega učnega dela Diplomsko delo Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 P rojektno učno delo (PUD) je didaktična strategija, pri kateri učenci s pomočjo lastne aktivnosti spo­znavajo določene teme iz svojega vsakdanjega življenja, rešujejo probleme in izdelujejo izdelke. Medtem ko so učenci aktivni nosilci dejavnosti, je učitelj postavljen v vlogo mentorja: delo učencev spremlja, usmerja, moti­vira in vrednoti. Raziskave ugotavljajo, da je učiteljevo vodenje ključnega pomena za optimalen učinek PUD. Le malo raziskav pa je usmerjenih v izzive, s katerimi se srečuje učitelj pri PUD, ter s tem povezano podporo. V diplomskem delu smo zato izpostavili tri elemente podpore: podporo s strani šole (raziskave kažejo, da ima PUD boljše rezultate na šolah, ki so celostno usmerjene v njegovo izvajanje), podporo s strani zunanjih stro­kovnjakov s področja vzgoje in izobraževanja (s primeri dobrih praks) ter dejavnosti, ki so v moči učitelja samega (samoizobraževanje, ref leksija lastnih izkušenj, sodelo­vanje s kolegi na šoli). V okviru diplomske raziskave, izvedene januarja 2016 med osnovnošolskimi učitelji v Sloveniji, smo ugotovili, da se učitelji pri PUD najpogosteje srečujejo s težavami pri obli­kovanju urnika, z neustrezno usposobljenostjo učencev za izvajanje PUD ter s težavami pri ocenjevanju učenčevega dela in znanja. Na splošno ocenjujejo, da imajo pri uvajanju PUD dobro podporo s strani vodstva šole, kolegov ter s strani učen­cev, malo manj pa s strani šolske svetovalne službe in še manj s strani zunanjih sodelavcev s področja vzgoje in izobraževanja.• Silvo Šinkovec Vzgojni načrt v vlogi spodbujanja celostnega razvoja osebnosti učencev Doktorska disertacija Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, 2016 O d jeseni 2008 imajo vse slovenske osnovne šole svoj vzgojni načrt, kar je bilo uvedeno z novelo Zakona o osnovni šoli (Ur. L. 102/2007). Avtor je raziskal, kako vzgojni načrti živijo danes. V teoretičnem delu naloge predstavlja nekaj vprašanj iz javne razprave pred sprejetjem novele (kaj je vzgo­ja, vzgojni koncept ali vzgojni načrt, razlogi za uvedbo vzgojnega načrta, zakaj je potrebno zakonsko določilo o vzgojnem načrtu, vzgojni načrt v povezavi z 2. členom Zakona o osnovni šoli) ter proces in vsebino oblikovanja vzgojnega načrta. Posebej se posveti smotru vzgoje in izobraževanja, ki je spodbujanje celostnega razvoja osebnosti, ter razišče štiri področja osebnosti, ki jih ta smoter vključuje (učenje spo­znavanja, usposabljanje za delovanje, vzgoja za sodelovanje in poti do izpolnitve), pri tem pa se osredotoči na jedro osebnosti. Ker vzgojni načrti vsebujejo tudi vrednote, se posebej posveti vlogi vrednot v motivaciji. V empiričnem delu predstavi rezultate raziskave tridesetih intervjujev z vodstvi šol. Raziskal je, kako vrednote, zapi­sane v vzgojnih načrtih, živijo na šolah, katere vzgojne dejavnosti prinašajo želene sadove, opozoril na statični in dinamični del vzgojnega načrta ter na povezanost vzgoj­nega načrta z vzgojnim smotrom spodbujanje celostnega razvoja osebnosti. V zaključku poda predloge za izboljšavo vzgojnih načrtov in raziskovalno delo. Vzgojni načrt spodbuja večjo avto­nomijo šole in celostni razvoj osebnosti ter razvija kulturo spoštovanja, zato avtor predlaga, da se šole sistematično posvetijo spodbujanju samospoštovanja učencev in čustve­nemu opismenjevanju.• Ob prejemu Slomškovih priznanj in naziva častni član DKPS Ponikva, 24. 9. 2016 P ogoji odraščanja mladih ljudi v celovito, zrelo osebnost se v naši družbi – in ne samo v njej – dramatič­no poslabšujejo. Razlogov je več. Tako je na primer obstajalo nekoč skladje med napredkom človeka, znanosti, tehnike in gospodarstva, medtem ko je posledica današnjega enostranskega in slepega zunanjega napredka naza­dovanje človeka. Podobno tudi številni novodobni nazori in načini življenja ne krepijo, ampak slabijo kulturo bivanja.Žal tudi slovenska šola ni imuna na negativne vplive časa, zato ne pospešu­je v taki meri, kot bi morala, celostnega razvoja otrok in mladih, torej glave, rok in srca. Zato je nujno, da šola in učiteljstvo zaradi svojega izrednega pomena za dvig človeka ne plavata slepo in ne-močno s tokom, pač pa imata zares vredno vizijo človeka in družbe, za katero želita pripraviti in navdušiti mladi rod. “Cilj vzgoje in izobraževa­nja naj bo,” je menil Anton Trstenjak, “vrednostno usmerjen in vrednostno čuteč človek. Znanje pa je potrebno postaviti v službo ljubezni, človečno­sti, ustvarjanja boljšega in pravičnej­šega sveta.” In pogosto je dodal, da je ena od osnovnih nalog slovenskega učiteljstva skrbeti tudi za ohranitev kulturnih in duhovnih temeljev na­šega naroda. Pred st arši, učitelji in vzgojitelji je zato velika in odgovorna naloga. Opravili jo bodo, če dajo mlademu rodu, kar danes tako zelo pogreša, to je trdne temelje, trajne vrednote in socialno okolje, ki mu bo dajalo oporo in odkrivalo globlji smisel življenja. Delo Društva katoliških pedagogov Slovenije in njegovih članov je potem­takem danes še kako pomembno.• dr. Hubert Požarnik D elo učiteljev je ponavadi skrito očem javnosti – razen kadar de­lamo napake. Pa vendar je naše delo izpostavljeno stalnim kritičnim pre­sojam mladih, ki ocenjujejo verodo­stojnost naše strokovnosti, predvsem pa nas samih. Prepričana sem, da kot učitelji in vzgojitelji delujemo pred­vsem s tem, kar smo, in mnogo manj s tem, kar znamo. V tej luči je zame Slomškovo pri­znanje tudi notranja zaveza, da si bom tudi vnaprej prizadevala za celosten pristop k mlademu človeku, ki mi je zaupan, v upanju, da v njem prižgane luči ne ugasnem, ampak mu odpiram pogled v občudovanje harmoničnosti narave, človeške duše in duha.• mag. Darja Silan S poštovani! Iskreno se zahvaljujem za podeljeno priznanje! Spreje­mam ga kot ena izmed mnogih ka­tehistinj in katehetov na Slovenskem, ki svoje poslanstvo oznanjevanja Božje besede doživljamo kot resnični dar. Kljub naporom in trudu ob tem v na­ših srcih nenehno raste tudi veselje. Ob prejemu Slomškovega priznanja se moja misel še pogosteje ustavlja pri našem velikem zavetniku bl. A. M. Slomšku. On je znal v rast osebne sve­tosti in v blagor naroda obrniti tudi številne neugodne okoliščine. Kaj bi bila Ponikva brez Slomška? Kaj bi bil Assisi brez Frančiška in Kla­re? Kaj bi bil Becchi brez don Boska? Odgovor je za vse enak: ostal bi nezna­ten kraj z zgodovino, podobno toliko drugim vasem in zaselkom. Kaj jim torej daje posebno veljavo? Svetnik, ki se je v njem rodil in ki je sredi vsakda­njih težav, malih in velikih ter včasih na videz nepremostljivih, sodeloval z Božjo milostjo. Pri Slomšku me najbolj navdušuje njegov pogum. V živo sem ga začutila ob obisku Št. Andraža v Labotski do­lini. Prikupno mestece z večstoletno zgodovino škofovskega sedeža. Pride Slomšek in sedež prestavi v Maribor! “Kaj si je upal!” sem si dejala. Koliko truda je imel s tem! Koliko prijateljev je izgubil! Za to, kar je v prid ljudem, zlasti tistim, potisnjenim ob stran, ni štedil moči. Za dobro, ki ga lahko pre­budi v svojem malem narodu, za to, kar lahko poživi in utrdi njegovo upa­nje ter poživi vero in dejavno ljubezen, se je z žilavo skromnostjo lotil never­jetnega projekta in ga izpeljal. Moč je prejemal od Boga, ki je bil neizčrpen vir njegove vere, upanja in ljubezni. Pri Slomšku občudujem njegov smisel za celostno vzgojo. Kar je pri­stno človeško, je tudi Božje. S svojim Blažetom in Nežico je mlademu rodu dajal živo občutiti, da je vzgojen in omikan človek drugim prijeten so­govornik, da je Bogu všeč v svojem dostojanstvu in da je pristno veselje izraz srca, ki ljubi Boga. Slomška čutim kot močnega pri­prošnjika za medsebojno povezanost vseh, ki smo poklicani k vzgoji mladih rodov. Učitelj, vzgojitelj, katehistinja, katehet, starši, vsi smo poklicani k sodelovanju za dobro novih rodov! Pripravljeni smo na vztrajno iskanje skupnih točk v odgovorih na nove izzi­ve, v moči neusahljivega upanja in vere v Božjo naklonjenost. S svojo pripro­šnjo je verjetno prav Slomšek podprl letošnji navdih za zasnovo združenja katehistinj in katehetov Povezanih v molitvi, med katerimi so tudi vzgoji­teljice, učiteljice in učitelji.• s. Brigita Zelič Svoje oči, Gospod, dvigam h goram. Vem, da pomoč prihaja od tebe. Svoj mir mi daješ, ko veje vihar. Si moj izvor moči, si moč, ki me oživi. Roke dvigujem, ko te vsa slavim. Amen. Amen. B esede, ki temeljijo na Psalmu 121, so moj moto, saj se zavedam, da je človeški faktor za plodovito življenje zelo majhen. V svojem 40-letnem ume­tniškem in 30-letnem intenzivnem pedagoškem delovanju pa sem svojo majhnost in nemoč pogosto izkušala. Od rojstva do študentskih dni sem živela v Mariboru, na Slomškovem trgu, ob stolnici, kamor je mama nas 4 otroke pogosto vodila k sveti maši in k verski vzgoji. Kot živahna deklica sem v prezbiteriju srkala duha vere in strmela v reliefne podobe in kipe svetnikov ter stopala po kamnih, pod katerimi je takrat počivalo telo škofa Slomška. Torej sva imela z blaženim kar pogoste in intenzivne stike. V retrospektivi svojega poklicnega in zasebnega življenja lahko jasno vi-dim konstantno Božjo previdnost in Njegovo usmiljeno ter potrpežljivo iskanje mene – le zaradi Njegove lju­ Foto: AB Škof ijske klasične gimnazije Ljubljana Delavnico Biologija nasilja je 20. in Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana 10. 2016 v Ljubljani pripravil je približno dvajsetim udeležencem prof. Jože Mlakar. Predavatelj nam odprl svež pogled na to področje. je v nadaljevanju pojasnil ‘biologijo Z elo se naju je dotaknila sveta maša v baziliki Marije Snežne in skupna molitev rožnega venca na poti proti svetim vratom v nedeljo. Tudi obisk bezni do mene ter Njegovih načrtov v mojem življenju. V čudenju, da me je uporabil kot svoj svinčnik, upam le, da bi umetni­nica, ki jo je uspel narisati z mojim življenjem, prinašala sporočilo resnice, dobrote in lepote. Zato s hvaležnostjo sprejemam Slomškovo priznanje.• Nada Žgur Odmevi na romanje v Rim z DKPS A prila smo se učitelji udele žili svetoletnih romanj v vseh šestih škof ijah. Skupaj z našimi škof i smo stopili skozi sveta vrata. V novembru sta dva avtobusa čla­nov DKPS in njihovih simpatizerjev obiskala še Rim in Assisi, in sicer v or­ganizaciji turistične agencije Aritours z vodičko Alenko in pod duhovnimvodstvom p. dr. Silva Šinkovca. /…/ V Rimu sem izkusila mnogo veliča­stnih občutkov, čarobnih pogledov, pr­šečo vodo fontan in mnogo blagoslo­vov. Sveta maša v Mariji Snežni in slika Svete družine me je zelo nagovorila. Takrat sem jokala in prosila za naše družine, ki so naše največje bogastvo. Svojo majhnost in nebogljenost sem izkusila tudi v nedeljskem potresnem sunku, ki je zanihal stolpnico hotela, kjer smo prenočevali, da sem skočila pod podboj vrat. V prosti urici sem poiskala svoj ko­tiček na kupoli Svetega Petra. Zdelo se mi je, da letim, ko sem se ‘prilepila’ na ograjo in se zagledala v alabastrnega Svetega Duha. Veličasten pogled.• Magdalena Jarc Centra Aletti je bil nekaj posebnega, enako tudi obisk vseh cerkva in jezu­itskega kolegija s sobami sv. Ignacija. Bogat in natrpan program romanja, ki pa je dopuščal in omogočal tudi romanje k sebi in k Bogu. Bogu hvala tudi za res lepo vreme in srečno pot.• Barbara in Ivo Piry Bili smo kot ena velika, prava kr­ščanska družina. Domov smo se vra­čali kot prvi kristjani v svoje družine, v službe, k vsakodnevnim obveznostim. Želim si, da bi ta občutja ne izzvenela, da bi jih lahko delila z vsakim. Ampak to ni tako enostavno ...• Slavica Tomažin V katakombah, pri sv. Ignaciju, v Centru Aletti, na Gregoriani, na Radiu Vatikan, v Assisiju ... povsod je zvenela slovenščina, v domačem jeziku nam je bilo podano vse, kar bom sedaj doma z veliko ljubeznijo in radostjo prebirala in ‘raziskovala’ še naprej. /…/ Iz srca hvala vsem, ki ste načrtova­li, izpeljali in obogatili prelepo sveto­letno romanje DKPS v Rim; agenciji Aritours z izjemno poznavalko ume­tnostne zgodovine Alenko, ki je imela tudi dovolj široko srce za vse, kar smo romarji prinašali s sabo, in seveda na­šemu p. Silvu za pretanjeno duhovno podporo, vodstvo, znanje, predvsem pa za veeeliko ljubezni. Hvala, da sva se na tem romanju skupaj z možem za­res počutila tako, kot je povedal eden izmed romarjev v zaključnih utrinkih – “da je bil v ligi prvakov ...”• Milena in Samo Sinreih Šola, učilnica (ne)strpnosti V okviru Socialnega tedna smo 27. 9. 2016 v Ljubljani pripravili po­govorni večer Slovenija, moja država?, ker radi slišimo, kako mladi gledajo na vprašanja državotvornosti. Pogovor Matevža Vidmarja z dijaki doživljajo Slovence kot resne in ne zelo odprte do tujcev, čeprav zavračanja niso nikoli doživeli. Pravijo, da je tradi­cionalno delavnost, po kateri smo bili znani, zamenjal šport, še vedno pa smo prepoznavni kot planinci. Opažajo, da se tujcem radi in hitro prilagodimo bodisi v besedi ali v dejanju. Kako pa je v šoli? ‘Škof ijci’ pravi­jo, da v razredih, ki so zelo slovenski, pogrešajo različnost v nacionalnosti, pa tudi v verskem prepričanju. Med njimi je zavest slovenstva trdna in se ne odvračajo od nje. Na Gimnaziji Jo­žeta Plečnika pa med vrstniki opažajo veliko kritičnega pogleda na vse, kar je slovensko. Pravijo, da od šole pričaku­jejo več navdušenja nad slovenskimi dosežki in nad kakovostjo življenja v Sloveniji. Nestrpnosti v šoli dijaki ne doživljajo, izraženega ponosa in spoštovanja, če že ne ljubezni do do­movine in države Slovenije, pa tudi ne. Ko se začnemo z mladimi pogovar­jati, ko jih zaslišimo in ko pogledamo v skupno prihodnost, lahko rečemo, da šola postaja učilnica strpnosti.• Helena Kregar Skupina bodočih pedagogov P o poletnem premoru smo se 18. 10. 2016 zopet zbrali člani skupi­ne Bodoči pedagogi. Lepo je bilo videti znane obraze in slišati zgodbo, ki jo je vsak prinesel s seboj. Skovali smo na­črte za prihajajoča srečanja. Letošnje leto bomo posvetili branju papeževe apostolske spodbude Amoris letitia – radost ljubezni. Branja se bomo lotili počasi, košček za koščkom, ter se ob besedilu pogovarjali in bogatili drug drugega. Srečanje smo zaključili v pri­jetnem in umirjenem vzdušju.• Tina Klinkon Delavnica o biologiji nasilja Med sogovorniki sta bila dva dijaka človeka’, njegove podzavestne in za-Slovenca, en zamejski Slovenec iz Tr-vestne odzive na impulze iz okolice. sta, dva pa že več let živita v Sloveniji, a V pogovoru smo skupaj razmišljali o sta tuje narodnosti. Mladi sogovorniki vprašanjih: je nasilje res ena temeljnih VZGOJA 72 | december 16 | 47 biološko pogojenih zakonitosti? Če da, kje v človeškem telesu, v katerem organu je nasilje zakodirano? Ali je v človeškem telesu tudi biološka zavora proti lastnemu nasilnemu vedenju? Delavnico priporočamo tudi drugim območnim skupnostim ter ostalim.• Helena Kregar Predavanje o videoigrah v Zrečah V četrtek, 20. 10. 2016, je v župniji Zreče potekalo predavanje Barba­re Kavčnik S čim videoigre zagrabijo otro­ ka. Predavanje je organiziralo DKPS, OS Celje v sodelovanju z domačo žu­ pnijo. Predavateljica nas je spomnila na zgodovino nekaterih izumov, ki so naleteli tudi na nasprotovanja. Podob­ no se danes dogaja z videoigricami, ki zaradi spremenjenega načina preži- L etošnje mesto DKPS na Lupi je bilo na bregu Ljubljanice, blizu odra, ob mogočnih vrbah nad sprehajalnimi stopnicami. Na stojnici sem v imenu DKPS ponosno razstavila izvode naše lepe revije Vzgoja, pisane koledarčke in letake z našimi številnimi dejavnostmi. Kako lepe so naše dejavnosti. Imajo dušo, gradijo osebnost, varujejo sveto. Vabijo vse in vsakogar, še posebej tiste, vljanja prostega časa mladih ter zara­di strahu in nepoznavanja obsežnega videoigralskega prostora pri starših pogosto povzročajo neodobravanje. Seznanili smo se z vrstami računal­niških iger in načini igranja. V drugem delu smo razmišljali o razlogih za igra­nje ter o dobrih in slabih učinkih igre na igralce. Videoigre so svojevrsten izziv in morali se bomo naučiti živeti in preživeti z njimi.• Martina Petelinek Vstopili smo v novo prostovoljsko leto V programu prostovoljnega dela Človek za druge vsako leto pripra­vimo dve uvodni srečanji za prosto­voljce. Na letošnjem pr vem srečanju (oktobra) smo predstavili naš program ter podrobno opisali različna podro­čja dela, ki jih ponujamo: delo v vrt­cu, učna pomoč, delo s paraplegiki, spremljanje slepih, obiskovanje starih in bolnikov, pomoč pri rehabilitaciji otrok, delo z begunci in druženje z mladimi s posebnimi potrebami. Na koncu srečanja je vsak od udeležen­cev na listek napisal lastnosti, ki so značilne za prostovoljca, ter ga nalepil na simbolično pot prostovoljca, ki se podaja v prostovoljno delo. Čez dva dni so se prostovoljci vr­nili na drugo uvodno srečanje, ki je bilo namenjeno izobraževanju ter odločitvi, na katerem področju želijo delovati v letošnjem šolskem letu. Izo­braževalni del smo posvetili čuječnosti pri prostovoljnem delu. Pri prosto­voljstvu je pomemben stik seboj, saj se uporabniku lahko posvetimo le to­liko, kolikor zaznavamo samega sebe. V prostovoljno delo je treba vstopati brez predsodkov; biti potrpežljiv, pri­jazen in sočuten s seboj in z uporabni­kom; zaupati vase in v svoje delo ter se hkrati zavedati, kako pomembno se je truditi, da v danem trenutku naredim najboljše, kar zmorem. Na obeh srečanjih pa nismo izpustili priložnosti za spoznavanje, odgovarja­nje na porajajoča se vprašanja ter klepet ob kozarcu soka in sladkih priboljških. Veseli smo vseh, ki so se že odločili del­ček svojega časa posvetiti sočloveku. Še vedno pa bomo veseli novih moči. Če vas tisto nekaj, kar koli pač že to je, žene v prostovoljno delo, ste lepo vabljeni, da se nam pridružite.• Tina Klinkon, mentorica Jesen v DKPS Lupa 2016 ki si želijo boljši svet. Svetoletne svete maše za domovino V čast svetemu letu in domovini smo letos obhajali pr vosobotne sv. maše, ki jih je ob 16.00 daroval dr. Sil­vo Šinkovec. “Nekaj posebnega je peti na koru in igrati na orgle v ljubljanski stolnici,” so potrdili zborovodje, ki so prišli od vsepovsod s svojimi zbori. Če želite še naprej gostovati, poiščite mojo številko. Pedagoške svete maše Prvo letošnjo sveto mašo za potre­be vzgoje smo ujeli še v svetem letu Božjega usmiljenja. Nadaljevali bomo tudi v letošnjem šolskem letu. Toplo povabljeni vsi, ki imate radi šolarje, učitelje in slovensko šolo.• Magdalena Jarc Letno kazalo 2016 Priimek in ime Naslov Rubrika Št. Stran Ašič, Erika Kako vzgojiti srečnega otroka Starši 69 36-37 Ban, Metka Postavljanje meja v razredu Razredništvo in vzgojni načrt 70 33-34 Bečan, Tanja Ko se učenec umakne v bolnišnico V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 13-15 Bečan, Tanja Moj učenec je odšel. Ni ga več. Umrl je. V žarišču: Kultura umiranja 71 3-5 Bizjak Merzel, Karmen Kaj vidijo učiteljeve oči? V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 18-19 Bojc, Tomaž Pomembni dogodki nas ne smejo zaobiti Vzgojna področja 71 38 Bratina, Lojze Truhlar – vzgojitelj duhovnega izkustva (2) Duhovna izkušnja 69 25 Brglez, Mojca Menedžment znanja v vrtcu Vzgojna področja 71 41-42 Dermastja, Janja Odnos do digitalne tehnologije Starši 69 32-33 Dermastja, Janja Igre na prostem Starši 70 36-37 Dermastja, Janja Odgovornost učitelja Razredništvo in vzgojni načrt 71 25-26 Dermastja, Janja Čas obdarovanja Starši 72 34 Erzar Kompan, Katarina Usmiljenje v življenju družine V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 10-11 Esenko, Ivan Otroci in spomladanska narava Starši 69 34-35 Esenko, Ivan Knjige dišijo, mar ne? Starši 70 37-38 Esenko, Ivan Na katerem drevesu raste krompir? Starši 71 34-35 Esenko, Ivan Knjige, knjige, knjige … Starši 72 35-36 Fabjan, Marjan Glavni cilj športa ni samo medalja V žarišču: Etika v športu 72 8-9 Fink, Tatjana Timski pristop kot način sodelovanja v hospicu V žarišču: Kultura umiranja 71 8-10 Globokar, Roman Vzgoja in izobraževanje danes in jutri: obnavljajoča se vnema Biti vzgojitelj 70 29-31 Golc, Lidija Do glasnega smeha Duhovna izkušnja 69 24 Hlača Ferjančič, Anja Etika v športnem novinarstvu V žarišču: Etika v športu 72 22 Horvat, Marija Šola in usmiljenje V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 8-9 Hosta, Milan Etika športa v socialnoekološkem kontekstu V žarišču: Etika v športu 72 3-5 Hosta, Milan 'Fair play' za starše V žarišču: Etika v športu 72 16-17 Ivelja, Ranka Usmiljenje ali sočutje V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 6-7 Jagodic, Ema Spoštovanje Starši 69 38-39 Jakob, Tilka Preprosti poskusi pri fiziki Izkušnje 69 46 Jarc, Magdalena Profesorici Logar v spomin! Biti vzgojitelj 71 22 Jeriček Klanšček, Helena Kaj nam sporoča raziskava HBSC? V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 3-5 Jeriček Klanšček, Helena; Tudi učence skrbi in stresa Biti vzgojitelj 69 20-21 Britovšek, Karmen Jeriček Klanšček, Helena; Kako pomagati, ko so učenci pod stresom? Biti vzgojitelj 70 23-24 Britovšek, Karmen Jeriček Klanšček, Helena; Čuš, Anja Kako obravnavati zdravstvene teme pri pouku V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 8-9 Jeriček Klanšček, Helena; Odnos med mladostnikom in starši: vaja v potrpežljivosti Starši 71 32-33 Krajnc, Jasmina; Britovšek, Karmen JK Pismo učiteljici Razredništvo in vzgojni načrt 71 29 Kajtna, Tanja Vloga športnega trenerja V žarišču: Etika v športu 72 13-15 Kernel, Leon Hvala Biti vzgojitelj 69 22 Kiswarday, Vanja Recikliranje učnega stresa je priložnost za krepitev V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 10-12 rezilientnosti Kiswarday, Vanja; Drljić, Karmen Prostovoljno delo študentov pedagoških smeri z otroki s V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 14-16 posebnimi potrebami Klančar, Marija Humor v šoli Razredništvo in vzgojni načrt 70 35 Kolenec, Franci M. Zgodnje preprečevanje govorno-jezikovnih motenj: Vzgojna področja 69 44-45 prepoznavanje Kolenec, Franci M. Zgodnje preprečevanje govorno-jezikovnih motenj: Vzgojna področja 70 41-42 delo logopeda Komelj, Milček Hrepeneče Jakopičevo sočutje Vzgojna področja 69 40-41 Komelj, Milček Vesela apoteoza otroškega zdravja Vzgojna področja 70 39-40 Komelj, Milček Prosojno odstiranje duhovnega pogleda Vzgojna področja 71 36-37 Komelj, Milček Smrtna tišina pod gorovjem večnosti Vzgojna področja 72 36-37 Kovačič, Stela Socialnopedagoško vplivanje s pomočjo psa Izkušnje 71 44-45 Kozoderc, Danilo Delo in ustvarjalnost Etika v šoli 70 26-28 Kozoderc, Danilo Integriteta Etika v šoli 72 25-28 Krulc, Petra Ali znamo mlade povabiti k prostovoljnim dejanjem? Prostovoljno delo 70 43-44 Krulc, Petra Doslednost Biti vzgojitelj 71 19-20 Makuc, Nina Šport brez dopinga V žarišču: Etika v športu 72 19-21 Medvešček, Karolina Usmiljenje na naših poteh V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 12-13 Medvešček, Karolina Kako začeti prostovoljno delo? Prostovoljno delo 71 43-44 Miklič, Neža Zloraba otroka V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 16-17 Miklič, Neža Recimo da tudi pogovoru o zlorabah Starši 71 30-31 Miklič, Neža Otrok spregovori – vam Razredništvo in vzgojni načrt 72 23-24 Mlakar, Jože Srečanje s Slomškom Biti vzgojitelj 71 21 Musek, Janek Integracija etike in vrednot v vzgojo in izobraževanje Etika v šoli 70 25-26 Ozimek, Jana O kulturi poslavljanja ali vlogi šole V žarišču: Kultura umiranja 71 14-16 Papež Frančišek Šport je za vse V žarišču: Etika v športu 72 18 Pelc, Julija Supervizija za strokovne delavce Izkušnje 72 42-43 Pintar, Tatjana Čudoviti um z Bleda in Fantom iz opere Vzgojna področja 72 38-39 Pisk, Jernej Nosilci etike v športu V žarišču: Etika v športu 72 6-7 Pisk, Jernej Identiteta športnika in vloga šole V žarišču: Etika v športu 72 10-12 Poglajen, Tadeja Samospoštovanje v povezavi z razvojem in urejanjem Izkušnje 69 47 zasvojenosti Poljanšek, Janez Zadnje mesto Duhovna izkušnja 69 23-24 Poljanšek, Janez Mar ni bilo potrebno? Duhovna izkušnja 70 31-32 Poljanšek, Janez Usmiljeni kakor Oče Duhovna izkušnja 71 23-24 Poljanšek, Janez Danes Duhovna izkušnja 72 32-33 Prebil, Andreja; Gornjak, Mateja Vživimo se v bolnika Izkušnje 71 46 Premrl, Marta Sloveniji za 25 let Izkušnje 70 45-46 Ramovš, Jože Slovenija potrebuje 60 hiš hospica V žarišču: Kultura umiranja 71 6-7 Ropotar Jagodic, Andreja Začetki odkrivanja nadarjenosti pri predšolskem otroku Vzgojna področja 69 42-43 Rupnik, Marko Ivan Simbol leta usmiljenja V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 3 Šink, Jurij Vloga šolske inšpekcije v primerih nasilja Razredništvo in vzgojni načrt 69 30-31 Šinkovec, Lidija Prostovoljci lahko postanemo že v vrtcu Prostovoljno delo 72 40-41 Šinkovec, Silvo Usmiljenje Uvodnik 69 1 Šinkovec, Silvo Spremembe na osnovnih šolah po uvedbi vzgojnega načrta Razredništvo in vzgojni načrt 69 28-29 Šinkovec, Silvo Vera in kultura Uvodnik 70 1 Šinkovec, Silvo Zdravje učencev in vzgojni načrt V žarišču: Zdravje mladih in šola 70 5-7 Šinkovec, Silvo Tanatagogika Uvodnik 71 1 Šinkovec, Silvo 116 123 Uvodnik 72 1 Širok, Mojca Usmiljenje kot vzgoja za življenje V žarišču: Usmiljenje in vzgoja 69 4-5 Šribar, Renata Pridobivanje kompetenc v šolah Vzgojna področja 71 39-40 Trstenjak, Slavica Dr. Anton Trstenjak in vrednote v povezavi z vzgojnim Biti vzgojitelj 72 29-31 načrtom Vidmar, Matevž Usmiljenje, usmili se mene, usmiljenja potrebnega Naš pogovor 69 17-19 Vidmar, Matevž Ustvarjati etično gospodarstvo Naš pogovor 70 20-22 Vuga, Mateja Prosti čas je tudi priložnost za novo učenje Razredništvo in vzgojni načrt 69 26-27 Walter, Monika Odločam se in sprejemam odgovornost za svoje odločitve Razredništvo in vzgojni načrt 71 27-28 Žerdin, Emanuela Duhovno potovanje ob umirajočem V žarišču: Kultura umiranja 71 11-13 Žerdin, Emanuela Hospic – izziv in poslanstvo, pogovor z g. Marjanom Sedejem Naš pogovor 71 17-18 VZGOJA 72 | december 16 | 51 OS Mozirje • Vsak tretji ponedeljek v mesecu je ob 20.00 srečanje skupine za du­hovno rast. • 7. januarja 2017 vas vabimo na predstavo Radikalna kura v izvedbi KD Jurij. • 15. februarja 2017 vabljeni na pre­davanje dr. Karla Gržana. Molitev za domovino Vsako prvo soboto v mesecu je na gro­bu Alojzija Šuštarja v ljubljanski stol­nici molitev za domovino. Sv. mašo ob 16.00 daruje p. Silvo Šinkovec. Pri­hodnji datumi: 7. januar, 4. februar in 5. marec 2017. Seminarji 2016/17 za osebno in strokovno rast Učinkovito nastopanje v javnosti, začetni in nadaljevalni seminar Za vse, ki želijo usvojiti osnovna na­čela učinkovitega govornega nasto­panja, oblikovati živ, prepričljiv in učinkovit stil govorjenja, vzpostaviti stik s skupino in pritegniti pozornost poslušalcev. Obseg: 8 ur, do 15 udeležencev Izvedbe: Začetni seminar: Ljubljana, 11. 3. 2017, prijave: do 1. 3. 2017 Nadaljevalni seminar: Ljubljana, 8. 4. 2017, prijave: do 29. 3. 2017 Vodi: mag. Hedvika Dermol Hvala Inteligentna čustva, nadaljevalni seminar Cilj nadaljevalnega seminarja je prei­ti od teoretičnega poznavanja čustev do dejanskega prepoznavanja čustev pri sebi in pri drugih, naučiti se brati informacije, ki jih posamezno čustvo sporoča, ter prepoznavati vzroke in sprožilce čustvenega odziva. Obseg: 16 ur Izvedba: Ljubljana, 13.–15. 1. 2017, prijave: do 4. 1. 2017 Vodi: dr. Silvo Šinkovec Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja, nadaljevalni seminar Pomen in znaki visokega in nizkega samospoštovanja, razvoj samospo­štovanja, možnosti za pridobivanje novih pozitivnih izkušenj. Seminar daje nova znanja in vključuje vaje za osebni razvoj. Obseg: 16 ur Izvedba: Ljubljana, 10.–12. 2. 2017, prijave: do 1. 2. 2017 Vodi: dr. Silvo Šinkovec Ustvarjalno reševanje težav in ne­nasilno sporazumevanje Naučili se bomo spremeniti spore in težave v ustvarjalne priložnosti za osebno rast in rast skupnosti. Skupaj bomo raziskovali naše sporazumeva­nje in konfliktne vzorce. Obseg: 16 ur, do 8 udeležencev Izvedba: termin bo določen naknadno Vodi: Frédéric-Raphaël Duret-Nauche Kratke delavnice Delavnice so dolge 2, 4 ali 6 pedagoških ur. Izvajamo jih po dogovoru. Biologija nasilja Učence moramo vzgajati h krotenju in ne k sproščanju napetosti in jeze, ki se lahko sprevržeta v nasilje. Nasilja v nobenem primeru ne moremo opra­vičiti z naravno človekovo danostjo. Vodi: Jože Mlakar Ko se pedagog sreča s teorijo spola Spoznali bomo nevarno neznanstve­nost teorije spola in njeno pronicanje v šolski sistem. S pomočjo prime­rov dobrih praks iz tujine se bomo seznanili, kako kot pedagogi lahko delujemo ob soočenju s teorijo oz. z ‘novimi človekovimi pravicami’ zno­traj razreda ali šole. Vodi: mag. Mojca Belcl Magdič Logos – lepota besede in moč argumenta Razmišljali bomo o lepoti, nujnosti in tudi odsotnosti razuma v človeškem delovanju. Preko preprostih logičnih in tudi življenjskih izzivov bomo opa­zovali prirojeno strast po razumeva­nju. Vodi: dr. Damjan Kobal Poganjki projektov Učitelj spozna in usvoji učni pripo­moček ‘Poganjki projektov’, ki vse­buje celovit skupek metod in orodij za izpeljavo projektov z učenci. Gre za korake od oblikovanja ideje do načrtovanja, spremljanja in konča­nja projekta. Vodi: certificirani pro­jektni menedžer iz Združenja PMI Slovenija Z otroki varno po internetu Kaj bi starši in učitelji morali vedeti in kaj lahko naredijo za varno upora­bo interneta? Česa si ne upajo oz. ne znajo vprašati o socialnih omrežjih? Ali veste, da otroci internet nosijo ves čas s seboj? Vodi: Klemen Jevnikar S čim videoigre ‘zagrabijo’ otroka? Za lažje razumevanje sveta videoiger bodo predstavljeni razvoj igralca in prakse igranja videoiger. Pogledamo tudi, s čim videoigre ‘zagrabijo’ igral­ca in kako te ‘principe’ uporabiti pri učenju. Vodi: Barbara Kavčnik Pedagogika igre Udeleženci dobijo globlji vpogled v igro, njene značilnosti, kako jo naj­bolje uporabljati kot vzgojno, moti­vacijsko in učno orodje. Nekatere pre­izkusijo tudi v praksi. Vodi: Barbara Kavčnik Slomšek in naravoslovje Anton Martin Slomšek se je zavedal, da je teoretično poznavanje fizikalnih zakonitosti pomembno za oblikova­nje človeka. To je spodbuda, kako naj mladim približamo naravoslovje in jih vzgajamo za razmišljanje z lastno glavo. Vodi: Boris Kham Vesolje – uganka ali skrivnost? Na delavnici bo predstavljeno, kako lahko pri poučevanju naravoslovja spodbujamo k odkrivanju presežnega, kar pri učencih spodbuja opazovanje, čudenje in razmišljanje o Življenju. Vodi: Boris Kham Informacije in prijave: DKPS Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 987 dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih uveljavljajo pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izo­braževanju. Cene so objavljene na spletni strani http:// www.dkps.si. 10% popust imajo člani DKPS in tisti, ki pridobijo dodatnega udeleženca. Posebni popusti veljajo za študente. Letna skupščina DKPS Letna skupščina Društva katoliških pe­dagogov Slovenije bo v soboto, 18. marca 2017, v Ljubljani. Tokratna skupščina bo volilna. Dodatne informacije bodo objavljene na spletni strani http://www.dkps.si ali v pisarni DKPS. Marko Šuštaršič: Vrsta Olje na platnu, 1975, 100 x 130 cm Lastnik: Moderna galerija, Ljubljana Foto: Dejan Habicht, Matija Pavlovec Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana