Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec, II. Mor j en j e otrok. i je menda živali, ki ne bi zastavila za mladiče svoje vseh svojih močij; če je treba, brani jih celo z življenjem. Prirodopisci nam pripovedujejo genljive dogodke o ljubezni starih do mladičev. Medvedki mladiče pobrati je opravek, ki se ga loti le najpredrznejši lovec, skoraj bi dejali, človek, ki mu do življenja ni posebno dosti. Spominjajmo se, kako brani k6klja svoja piščeta, od katerih zapodi cel6 velicega psa. Tembolj nas osupnejo poročila potopiscev, ki nam pripovedujejo, da živi po svetu mnogo narodov, ki sami svoje otroke pobijejo in more. Ko so v preteklem stoletji odkrivali otočja Tihega morja na vzhodu Avstralije, naleteli so prav na vsakem to grozovito navado. V Evropi je izobražen svet neverjeten zmajeval z ramami, češ, da je stvar do dobra nemogoča. Kako bi človek, »krona stvarjenja«, četudi stoji na najnižji stopinji omike, mogel v sebi zatreti čustva, ki jih je priroda vcepila celo najdivjejšim zverem, levom in tigrom! Poročila daleč po svetu potujočih mornarjev so se zdela tem neverjetnejša, ker so si Evropci mislili ravno takrat neizobražene narode v rajski pristnosti in nedolžnosti živeče in brez hudobnih nagibov, s kakeršnimi je bil okužen tedanji svet. Domišljali so si jih take, kakor sta bila Adam in Eva pred grehom. Minilo je mnogo let, predno so jeli Ev- ropci verjeti, da je resnica, kar se jim poroča in da se resnično na- hajajo närodje, ki sami davijo in pobijajo otroke svoje. Pri tem pa je izobraženi svet konec preteklega stoletja pozabil, da so bili tej grozoviti navadi udani takisto närodje, ki so si pridobili v zgodovini sloveča imena ter gospodovali vsemu tedanjemu svetu. Vsakemu nas je pač znana pravljica o Cirovi mladosti, ki ga je dal njega stari oče Astijag vreči v vodo, ker so mu vedeževalci prero- kovali, da ga pahne kdaj s prestola. Otroke so morili v starejših časih celo Grki. Pri Spartancih je skrbela še država za to, da so se sla- botni in betežni otroci odpravljali. Sicer niso ravno zahtevali, da morajo umreti, vender pa mati otroka, o katerem se je starejšinstvo izreklo, da ne bode Špartancem nikdar delal časti, ni videla nikoli več. Vzeli so ga ji in ga rekli odnesti na poseben za to določen kraj v gorovji Tajgetu in ga prepustili tam usodi, naj je ali lakote poginil, ali ga raztrgala divja zver, ali ga pobral kakov usmiljen podložnik špartanski, kakšen perijek ali helöt ter ubozega črvfča vzgojil za svojega. Niti toliko izobraženi Atenjani niso prepovedovali na jednak način iznebljati se svojih otrok, le da se je moralo zgoditi to v naj- zgodnejši mladosti. Kaznovali so roditelje, ki so izpostavili in kam na stran položili otroka, ki so ga začeli že vzgojevati. Zlasti je veljalo to o dečkih, z deklicami so pa smeli storiti to cel6 še pozneje. Proti deklicam so bili zakoni menj ostri, ker so imeli roditelji dolžnost hčeram dati dostojno doto. Jednako pravilo je veljalo pri Rimljanih. V najstarejših časih je bilo izpostavljanje otrok prav navadna stvar. Tej starorimski navadi so pripisovali početek Rima. Pravljica o Romulu in Remu nas uverja dovolj o tem, da so stari Rimljanje izpostavljali svoje otroke, in kakor so počenjali stari, po tem so se ravnali tudi poznejši rodovi. Omika, do katere so se pospeli Rimljani n. pr. v dobi cesarjev, izpremenila ni te stare navade prav nič, zakaj prav v dobi cesarjev, ko je gospo- doval Rim vsemu tedaj znanemu svetu, izpostavljali so otroke tako pogostoma, da je bilo groza. Pač je veljala neka stara prepoved, ki so jo pripisovali celo Romulu, po kateri je moral pustiti Rimljan vse dečke in vsaj vsako najstarejšo deklico živo; isti zakon je prepove- doval svojega otroka usmrtiti pred tretjim letom in še takrat je mo- ralo v to privoliti pet najbližnjih sorodnikov. A za ta zakon se naj- brž nihče ni brigal, sicer bi v dobi cesarjev ta grozovita navada ne bila tako zelo razširjena, kakor je bila. Po vsem se kaže, da se Rim- ljanom ni prav nič napačnega zdelo, če se je iznebil kakov revež na ta način svojih otrok. (Nitsch, Beschreibung des Zustandes der Römer, 180/. I. Bd.). Isto navado nahajamo tudi pri starih Germanih, katerim je bilo sicer dovoljeno storiti s svojimi otroki, kar so hoteli, toda le predno je novorojenec kaj zaužil ali predno je v očetovi hiši zajokal. Pozneje otroka moriti je bilo prepovedano, izvzemši če so bili roditelji tako ubožni, da ga nikakor niso mogli vzrediti. Temu dosledno so pokopali v severni Germaniji po smrti kakega ubožnega oproščenca tudi nje- gove otroke poleg njega, le najstarejšega je vzel časih njega gospod in ga vzredil (Grimm, Rechtsalterthiimer). Ta grozovita navada je veljala tudi še po razrušenji rimskega gospodstva ,in šele krščanstvo in muhamedanstvo sta jo zatrli pri svojih vernikih, toda ne zlahka, ampak po velikih težavah in tekom dolzih let. Krščanska cerkev je v zgodnjem srednjem veku žrtvovala vse svoje moči, da bi odpravila ta nedostatek. Izdajala je ostre pre- povedi, žugala z časnimi in večnimi kaznimi in sedel je že Kari Veliki na prestolu, toda morjenje otrok v krščanski Evropi še ni bilo zatrto. Misliti se je moralo na druge pomočke. Leta 789. so sezidali v Mi- lanu prvi najdenški zavod, kamor so vzprejemali odložene otroke. V istem Milanu se je osnovala v 12. stoletji pobožna družba, ki si je razven drugih pobožnih nalog stavila tudi to, da je iskala odloženih otrok. A tudi cerkev sama je storila, kar je mogla ter vzgojevala naj- dence z vso skrbljivostjo. V 13. stoletji je pozivala roditelje, ki menijo svoje otroke umoriti, naj tega ne store, temveč naj jih prinašajo pred cerkvene duri. V znamenje, da otroče še ni krščeno, polagali so zraven njega soli. V čast človečanstvu pa recimo, da so bile pri Grkih, Rimljanih in poznejših krščanskih narodih taki dogodki izjeme, ki so se prigajali le redkokrat, četudi večkrat nego dan danes. Toda nahajajo se še sedaj närodje in sicer mnogo narodov, gotovo večina vseh Zem- ljanov, ki svoje otroke dosledno ne le strani mečejo, nego jih tudi more. Ni jeden del sveta ni izvzet od te grozne navade, niti Evropa ne. V Evropi jo je opazoval stari Linne pri Laponcih, torej dovolj zanesljiva priča. Razširjena je po večini Azije, Afrike, Amerike in je bila do najnovejših časov razširjena po vsi Avstraliji in Oceaniji, to se pravi po otokih, ki jih prištevamo temu najmlajšemu in najmanj- šemu delu sveta. Nekdaj so morili vsi Avstralci svoje otroke in jih more še sedaj povsod tam, kjer se ne boje angleških kaznij. O tem, ali naj novorojenec "živi ali ne, odločuje po nekod oče, po nekod mati. ki rodnega otroka ne umori le svojeročno, nego si ga tudi pripravi za obed ter povabi nanj najboljše svoje prijateljice. Po stari navadi si sme ona odrezati ali odtrgati prvi in si izbrati seveda naj slastnejši kos. Potniki, ki so prehodili dokaj Avstralije, trdijo, da se pomori tam najmenj tretjina otrok, rajši pa še več. Skoraj neizogibna je smrti mešanim otrokom iz evropske in avstralske krvi. Morjenje otrok je še sedaj v polnem cvetu po zapadnih otočjih Oceanije, pričenši od Nove Gvineje tja do Fičijanskih otokov, po vzhodnih pa je ali že popolnoma zatrto, ali se nahaja le še v kakem skritem kotičku naj oddaljenejših otokov. Tod so namreč oto- čanje že skoraj vsi h krščanstvu izpreobrnjeni, ali pred prihodom mi- sijonarjev je bila ta grozovitost v navadi celo po onih otokih, ka- terih prebivalci so se bili popeli že na precejšnjo stopinjo omike, n. pr. na Tahitiji, na Novi Zelandiji, na Havaji ali Sandwichsovih otokih i. t. d. Polinezi so pripovedovali misijonarjem, da bi bilo šlo po nekaterih otočjih ljudstvo do dobra po zlo, ako ne bi bili prišli Evropci še v pravem času tjakaj. Ko so dospeli prvi misijonarji do Tahitija, videli so, da se pobije tudi mnogo odraslih ljudij, človeške daritve so bile jako pogoste; mnogo jih je palo v večnih nikdar prejenjajočih bojih, ali število vseh teh še ni doseglo števila precej po rojstvu umorjenih otrok iz vseh stanov. Gotovo več nego dve tretjini otrok je na ta način pomrlo. Najzanesljivejši priči, misijonarja Nott in Ellis, ki sta živela leta in leta med temi divjaki in v vedni dotiki ž njimi, trdila sta, da nista mogla na Tahitiji zvedeti niti za jedno mater, ki ne bi bila podušila več svojih otrok, če jih je le imela. Nekatere so jih pomorile po šestero, osmero in še več. In čudno 1 Roditelji niso imeli nikakega pojma o tem, da počenjajo kaj napačnega, temveč so o teh moritvah govorili odkritosrčno in odgovarjali vsem vprašanjem, ki sta jih misijonarja stavila v tej stvari. Zvedela sta, da puste prvega otroka po navadi živega, ali največ dva, vse druge pomore. Jednake iz- kušnje so preživeli misijonarji tudi po drugih otokih in po Avstraliji in zvedeli, da se pomori povsod več deklic nego dečkov, katerim so rajši prizanašali, zakaj iz dečka je vzrasel lehko kdaj izboren ribič, veslač, vojak ali sicer koristen ud divje človeške družbe, ženska pa nikakor ni mogla toliko žaleči. Vrhu tega je bila ženska še pri vseh teh rodovih najzaničevanejša stvar na svetu, zaničevanejša od najgr- šega ščeneta. Roditelji se torej nikakor niso pomišljali žrtvovati žen- skega zardda. Vzroki za to grozovito navado so pač različni, najprej je pri- sililo divjake k nji zlasti po Avstraliji in po nekaterih skalnatih in nerodovitih otokih pogrešanje najpotrebnejše hrane. A za vse otoke to nikakor ne velja, zakaj nekateri, in ravno Tahiti je takšen, so sila rodoviti in dajo svojim prebivalcem zadosti hrane, ne da bi se jim bilo treba preveč truditi. Posebno bodi to rečeno o plemenitih rod- binah, katerim so bili vsi podložniki pravi sužniki, ki so jih tlačili in trpinčili kakor nekdaj graščaki ubozega tlačana, Skrb, kako naj pre- žive svojo deco, tlačila jih gotovo ni, vender so tudi oni morili svoje otroke. Počenjali so to iz stanovskih predsodkov, ker so hoteli, da ostane njih plemeniti rod neomadeževan po nestanovskih ženitvah. V Avstraliji je marsikatera mati umorila svoje dete iz prav običnega vzroka, ker se je n. pr. hotela iz tega ali onega vzroka nad svojim možem znositi. Zopet drugod so bili materam otroci odveč, ker so jim bili pri njih obilih poslih v napotje. Havajec je pobil svojega otroka, če mu je obolel ali preveč kričal. Čudno! Misijonar Williams pripoveduje o neki materi na Fičijanskih otokih, ki je svojega otroka le zato umorila, da je mogla namesto njega dva druga vzeti za svoja, in Avstralke dojč in vzrejajo grde zanikarne pse, Dingo zvane, z vso skrbljivostjo, v tem, ko svoje otroke brez pomisleka davijo. Neiz- ogibna je skoraj po vsi Avstraliji in Oceaniji smrt vsem bolehnim in betežnim otrokom, a na nekaterih polineških otokih imajo pa ravno take otroke v največji časti, ker menijo, da se je preselil vanje kakšen dobrodelen duh ter s tem ali onim znamenjem na otrokovem životu namignil, da že tiči v njem. Dvojci se vidijo Oceancem velika nesreča, zato pomore najpo- gosteje oba, vselej pa gotovo jednega njiju, čudno vender je, da puste n. pr. Avstralci, ki more sicer deklice, od dvojcev raznega spola ravno deklico živo. Ali nimajo ti divji ljudje prav nobenega čuta, prav nobene lju- bezni do svojih otrok? Imajo jo, in to je ravno najnerazumljivejše. Otroke, katere puščajo žive, strežejo in vzrejajo s toliko ljubeznivostjo, da bi bile divjakinje lehko marsikateri evropski materi v vzgled. Oče in mati, bratje, sestre in bližnji sorodniki se trudijo napravljati drob- nemu črviču kar največ veselja. V njegovi najnežnejši mladosti mu je dovoljeno vse in komaj shodi, učita ga oče in mati v vseh spret- nostih, ki mu jih bode v življenji treba. Pozneje ga dasta v neko šolo, kjer ga kakšen star mož izurja v metanji bumeranga, v nastavljanji mrež in jednakih spretnostih, deklice pa se uče pri starih ženah tkanja, pletenja mrež, plaht in druge hišne priprave. Nekaterim misijonarjem se hoče dozdevati, kakor bi bila ravno prevelika ljubezen do otrok vzrok njih prezgodnje smrti. Kdo okuša pač grenkosti življenja menj nego otroci in v kakeršnem razmerji je kdo tu umrl, v takih bode živel po veri teh divjakov na onem svetu. Zakaj bi torej roditelji ne privoščili svojim otrokom po smrti najpri- jetnejšega življenja, to se pravi, zakaj naj bi jih ne pomorili, dokler se niso obesile še nanje teže in grenkosti tukajšnega življenja? S tega stališča je tudi razumno, da žalujejo roditelji za umorjenimi otroci ravno tako ali še bolj, kakor za onimi, ki jim odnirjo prirodne smrti. Oglejmo se še po drugih delih svetä. V Aziji n. pr. je morjenje otrök po večini kitajskih pokrajin, po vsi severni Sibiriji, pri Kamča- dalcih, Kurilcih, Koreancih, Japoncih, Sijamcih in sicer po vsi Zadnji in Sprednji Indiji in v osrednji Arabiji v navadi, udana ji je torej večina Azijatov. Tudi ti narodje pomore vse deklice, največ puste živo v vsaki rodbini po jedno, n. pr. Jakuti v severni Sibiriji. Toda Hondi, Račputi in drugi razrodjp v sprednji Indiji in drugi. Prava klasiška dežela za morjenje deklic pa je Kitaj. V tem oziru ga menda ni trdosrčnejšega naroda na svetu. Kitajec se pač oveseli rojstva sinovega, toda za rojstvo hčere se ne zmeni, izvzemši toliko, da jo ukaže umoriti ali izpostaviti. Hčerka je Kitajcu breme, ki se ga kolikor mogoče rad hitro iznebi. Skozi in skozi praktiški Kitajec ceni otroke svoje po tem, koliko mu utegnejo kdaj koristiti. Takih nazorov pa niso le siromaki nego tudi bogatini. Hči ne bode hiši nikdar koristila, temveč škodila, zakaj omožila se bode ter odnesla s seboj še doto iz hiše. Omožiti se pa mora, saj je skoraj ni večje sramote ne le zanjo, nego za vso nje rodbino, če ostane samica. Toda brez dote bi seveda ne maral nihče zanjo; po nevestah brez dot ne vpraša noben kitajski ženin. Ce se porodi torej Kitajcu deklica, šteje si to v nesrečo, bodisi že preprostega ali plemenitega stanu, plemenitaš se čuti še tem ne- srečnejšega, zakaj ošabnež bi nikakor ne dovolil, da bi se omožila hči z ženinom nižjega stanu; toda ženini visokih stanov zahtevajo pri- merno doto, sicer kažejo ljudje po ulicah s prstom za njimi. Kitajcu skoraj ne preostaja druzega nego spraviti nedolžno hčerko s poti, vender jo rajši izpostavi, nego umori. Seveda je na Kitajskem po zakonu oboje prepovedano, ali godi se le vsak dan in vsi vsako leto ponavljani zakoni ne izdado nič. Da bi se ta grozovita navada vsaj nekoliko zatrla, daje vlada po velikih mestih zidati hiše za näj- dence. V Kantonu se vzprejme vsako leto po najmenj 5000 deklic vanjo. V Pekingu se vozi vsak dan pred solnčnim vzhodom po več z voli vpreženih voz, ki pobirajo umorjene ali pa še žive izpostavljene otroke. Čim večje je mesto, tem razširjenejše je to morjenje. Po neka- terih kitajskih pokrajinah ne pomore vseh deklic, zlasti v notranjih deželah jih puste vsaj polovico živih, po jedna deklica pa se nahaja tod v vsaki rodbini prav gotovo, če jo je usoda Kitajcu sploh prisodila. Jednakih nazorov so v tem oziru prebivalci obeh Indij zlasti v notranjih krajih. Tudi tod je morjenje prepovedano po deželskih in verskih zakonih, toda Inda, zlasti Rašputa je bolj strah sramote, da bode ostala njega hči ali samica, ali se pa ne bode mogla svojemu stanu primerno omožiti, nego strah pred njegovim božanstvom Budo in vsemi zažuganimi kaznimi. Zato umori najprej svojo hčer in potem se začne s svojim bogom za storjeni greh pogajati. Pri tem mu pomaga seveda za dobro plačilo zvezdogled in čarodejec kaj rad. Trinajsti dan po umoritvi se prikaže v sobi, kjer so hčer umorili in jo po navadi tudi pokopali, razstelje po tleh krävjaka ter si skuha in použije propisano jed. S tem je prevzel vse nasledke greha nase in očistil tako rodbino. Angleži se trudijo na vso moč odpraviti te surove šege. Njih jako ostri zakoni so se pokazali že kaj koristni, o čemer naj pričajo naslednje številke. Leta 1842. je bilo pri indiškem razrodu Carečah razmerje med moškimi in ženskami tako, kakor 7 : 62, ali že deset let za tem tako, kakor 17 : 67. Pri nekem drugem indiškem razrodu Hond zvanem, se je nahajalo leta 1848. v 2150 rodbinah le okolo 50 dčklic, toda leta 1853. že 900 čez štiri leta starih. Te številke kažejo pač dovolj jasno, kako zelo je bilo v prejšnjih časih morjenje deklic po teh krajih razširjeno. A čiste vesti n. pr. Kitajci pri tem nimajo. V provinciji Honan pripisujejo duši otrokovi veliko moč. Zatorej neso otroka, ki ga menijo izpostaviti ali utopiti, po velikih ovinkih na dotični kraj, da ne bi po smrti otrokovi raztogočeni duh našel pota nazaj v očetovo hišo. Zaradi gotovosti zavezujejo še otrokom oči. Po Afriki je pa menda ni večje dežele, v kateri bi ne morili otrok, ravno to velja tudi skoraj brez izjeme o vseh indijanskih ro- dovih južne in severne Amerike tja do Grenlandije. Dasi prisili tudi te razrode dostikrat ubožnost in skrb, kakö bi vzredili novorojenca, vender vpliva tudi še mnogo drugih vzrokov. Nezakonske otroke po- mečejo nekateri razrodje vzhodne Afrike takoj v vodo, Abesinci jih pri tisti priči pobijejo, v tem ko nekateri drugi razrodje v njih bližini, n, pr. Kunama, ali pa nekateri Indijani južne Amerike takšne otroke celo skrbljiveje vzgajajo od drugih. Na Madagaskaru pobijejo ravno tako kakor v Avstraliji vse otroke, katerimi oče in mati nista oba domačina. Na Tahitiji se je nahajala preimenitna skrivna plemenitaška družba Arcoi. Ako nista bila oba zakonska istega stanu, morali so vsi njiju otroci umreti, če se to ni zgodilo, pehnili so dotičnika iz svo- jega stanu. Betežne otroke pobijajo skoraj povsod. V Afriki je to znano n. pr. o prebivalcih Akre v zapadni Afriki, v vzhodni pa v Vanika, ki sploh drugačnih nego betežnih otrok nimajo navade moriti, ali ne daleč od njih stanujoči Masaji pa jih pustč žive. Na jugu jih morč Kafri in Hotentotje, v Južni Ameriki pa prebivalci Gvajane, nekdaj so jih spravljali s poti tudi stari Peruvanci, češ, da je takšne otroke kakšen hudoben duh »obsedel«. Sicer pa v Ameriki nimajo navade otrok moriti, razven če so dvojci. V tem so jednaki Avstralcem, Abisincem in Suahelijem v Afriki, kateri si pomagajo tudi s tem, da jih prodajo. Vidi se, kakor bi jih bilo umorjenja nekako groza in skoraj tako si lehko razlagamo na- vado nekega drugega afrikanskega razroda: Vanjamvezi. Ti umore le po jednega dvöjcev, a namesto njega polože poleg ostalega kakšno v živalsko kožo zavito stvar ter ravnajo z njo prav tako, kakor z živim otrokom. Morjenje dvöjcev se poroča dalje o Kafrih, tu in tam tudi o Madagazih, zlasti na vzhodni strani tega velikega otoka. Tudi o Hotentotih zatrjujejo nekateri potopisci takisto, vender drugi temu oporekajo. Toda brezdvojbeno je obično pri Kamčadalih in Kurilcih v vzhodni Aziji. Nasprotno temu pa so za nekatere narode dvojci velika sreča. Hotentotje so n. pr. kaj ponosni nanje; isto tako se dvojcev ovesele kaliforniški Indijani in nekateri razrodje v Beninu v Afriki. Duala za- mörci izkazujejo takövi materi veliko čast in potnik in misijönar Bus je naletel v Akimu na kralja dvöjca. Za morjenje novorojencev nam naštevajo potniki najrazličnejše vzroke, iz katerih se da posneti, da je največkrat venderle njih vera ali praznoverje vzrok. O marsikakem narodu vemo to celo za gotovo. Na Cejlonu n. pr. in tudi drugod po Indiji odločuje j edino le zvezdo- gledec, čarovnik, v tem, ali otrok živ i ali se usmrti. Če se mu zdi, da je rojstveni dan otrokov nesrečen, umore ga brez obotavljanja. Taki nesrečni dnevi so n. pr. pri Takuih v vzhodni Afriki srede, pri Bambarih pa petki. Sultan Badr-el din iz Palembanga je dal umoriti novorojenega sina svojega, ker se mu je prerokovalo, da ga otroče spravi kdaj v nesrečo. Praznoverju žrtvujejo tudi Madagazi svoje otroke, Kamčadali pomore vse v kaki viharni noči rojene otroke. Suaheli pomori ali po- prodajo vse, ki dobe v zgorenjih čeljustih prej zobe, nego v spodnjih in Kafri tiste, ki jim prezgodaj izpadejo prvi, mlečni zobje. Načini pa, po katerih se iznebljajo roditelji svojih otrök so pri različnih narodih različni. Večinoma jih izpostavljajo, v Kitaji je ta način skoraj jedino v navadi. Tako so počenjali kakor smo čuli, tudi Atenci, Spartanci in Grmani. Izpostavljali so jih na take kraje, koder so utegnili ljudje mimo prihajati. Na Cejlonu jih posajajo na mravljišča velikih mravljincev. O usmiljenji pri takih narodih pač ni govora. Avstralka prime svoje dete za noge ter udari ž njim po tleh ali ob drevo, da se možgani razkrope na vse strani. Polinezi in Avstralci jih pokopavajo tudi žive. Jednako navado imajo Hotentotje, vzhodni Afrikanci, Račputi. In dijani južne Amerike in drugi. Dokaj grozovitejši so bili v prejšnjih časih prebivalci Tahitija, ki so lomili svojim otrokom ude pri nogah pričenši, češ, da s tem duši pokažejo pot, po kateri naj se umakne iz života. Na Fičijanskih otokih (Oceanija) tisc6 otrokom usta in nos toliko časa, da se zaduše, na Kitajskem jim devajo mokre prte na usta, ali jim natlačijo vanje pepela in rajževega zrna. V Novem južnem Walecu v Avstraliji jih zadušajo z dimom, ob reki Murray v Avstraliji pa natlači mati novorojencu žrjavice v ušesa in jih zadela s peskom. Kamčadali mečejo svoje otroke žive psom. Kitajci jih utapljajo v posodi, polni vode, po nekaterih krajih Indije jemljo za tö tudi mleko. Račputi n. pr. skopljejo luknjo v zemljo, napolnijo jo z mlekom in utope v njem otroka, vender pa je v Indiji priljubljen še najbolj opij, ki nežno stvarco hitro vpijani in ob jednem tudi umori. Ta žalostni posel opravljajo pri nekaterih razrodih matere, pri drugih očetje, pri nekaterih pa imajo za to posebne obrtnike; na Ta- hitiji so bile odločene v morjenji izvežbane ženske in po Fičijanskih otokih so vsaj prej hodili strokovnjaki po vaseh povprašuje, če ni kaj opravka zanje. Odkar pa se razširja krščanstvo bolj in bolj, izginja ta grozovita navada od dne do dne in ne bode več minilo mnogo desetletij, ko se bode o detomöru pripovedovalo kakor o kaki skoraj neverjetni pravljici. Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dnč 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Dalje.) eželni stanovi štajerski, koroški in kranjski, katerih pretežna večina je itak bila prestopila k novi veri, zahte- vali so leta 1556. od cesarja Ferdinanda I. slobodno iz- povedanje evangeljskega verstva. Ferdinand jim tega sicer ali, ker je na vse strani imel toliko raznih skrbij, in zlasti v tedanjih vojnah turških nikakor ni mogel pogrešati pomoči »slo- dovolil;