Utva: Jezero.
131
3
In vsako jutro, vsak večer sprejema hrast človeško hčer; in vsak večer in jutro vsako v nebo pošilja prošnjo tako. In ti, nebo, ti zreš pokojno, o kdaj končaš trpljenje dvojno?
Minila je viharna noč
in narod vre iz vaških koč,
vre k vodi iz soseske cele:
preklan in izruvan od strele
tam hrast leži, telo orjaško,
mrlič pod njim — dekle je vaško.
Dr. Fr. Derganc.
Jezero.
ezero tiho, brezviharno,
zrcali v tebi se nebo;
a vendar, vendar si nevarno,
Nemirno mi srce tja sili, desnico prožim k tebi, cvet, a dušo zla mi slutnja oži,
smrt hrani tvoje temno dno.       da kdor te vtrga, bo proklet
Na tvoji mirni površini čarobna cvetka ziblje se, vabljivo se mi pripogiblje, naj vtrgam jo, oj, vabi me.
Oko je tvoje — to jezero, ljubezen čista v njem blesti, in vabi me  in kliče k sebi . zla slutnja dušo oži mi.
Jezero tiho, brezviharno, objemi me v svoj naročaj! O vem, o vem, da si nevarno, a upam ti — ne vem zakaj.
Utva.