t i/J V/ ,«•' F sg A p' GLASILO KATOLIŠKO-NARODNEGA DIJAŠTVA LETNIK XVI. - ZVEZEK 1. ZOBA IZHAJA VSAK MESEC DVAJSETEGA S PRILOGO PHVI CVETI TEH STANE CELOLETNA NAROČNINA K 1, ZA DIJAKE K 2 LJUBLJANA, 1909/1910 NATISNILA »KATOL. TISKARNA« i Vsebina: Stran Slovenskemu dijaštvu v preudarek (F. Fr. Štele.)..................................1 O samovzgoji (J. Samsa.)..........................................4 Iz prijateljevih pisem (J. Stenar.) ..................................8 Statistika slovenskih srednješolcev 1. 1908/09 (F. Fr. Štele.)............ 10 Glasnik. Sestanek slovenskega katoliško-narodnega dijaštva. — Biskup dr. Mahnič slovenskemu katoliškemu dijaštvu. — Sestanek hrvaškega katoliško narodnega dijaštva v Splitu. — Socialni kurz. - »Zarja" 1908/09. — „Zarja" v letnem tečaju — Shodi. — . Zemljedelska visoka šola. — Izlet poljskih akademikov. — Na lvovskem vseučilišču. — Razkošnost na vseučiliščih v Nemčiji.............12-22 Srednješolsko dijaštvo. Naša srednješolska izvestja. — Pouk geologije na gimnazijah.......... 22 Listek. Koledarček slovenskega katoliško-narodnega dijaštva. — Swiat Slowianski. - Prqd. — Die deutschen Universitäten. — II. velehrajski shod............22-24 „Prvi Cveti". Slovenski dijaški zvezi (dr. J. Pregelj.). — Prijatelju (Cirilov.)......................1 Dogodek (J. Česnik.) ..............................2 Imendan (Jason Saviljev.) — Monolog (Izor Etran.)..............................4 Tri bajke (P. M.) ..................................................5 Misli tihe . .. (Višenjski.) ..................................................7 Ocene....................................................................7 Na platnicah. Iz Gorice. — Iz Trsta. — Predaval je. — Listnica uredništva. Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Zalokarjeva ulica 10. — Slovensko katoliško akademično društvo „Danica", Dunaj, VIII., Sdiönborngasse 9, IV., 24. — Slovensko katol. akadem. društvo „Zarja", Gradec, Leedigasse 30. Uredništvo „Zore": Fr. Stele, phil., Dunaj (Wien) XVIII. ::: Schulgasse 30. III./19. ::: Naročnina naj se blagovoli pošiljati potom čekov pošt. hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katol. tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Podlesnik. \ lir Zvezek 1. ZORA tir Letnik XVI. GLASILO KATOLIŠKO-NARODNEGA DIJAŠTVA F. Fr. Štele: Slovenskemu dijaštvu v preudarek. Zadnje leto smo culi mnogo tožb o razmerah med slovenskim dija-štvom, posebno »Omladina«, glasilo radikalnega dijaštva, se je pritoževalo nad tem, da naše dijaštvo propada, in se s strahom vpraševalo, kaj bo, če pojde tako dalje. Zato se mi zdi umestno, da ob začetku novega letnika opozorim slovensko dijaštvo na nekatere reči, ki je dobro, če jih dijaštvo trezno premisli. V spominski knjigi »Danice« »Po desetih letih« ji je posvetil dr. Sre-brnič ob njeni desetletnici lep članek »Idealnost in slovensko dijaštvo«. Imel je dober vpogled v bodočnost; ko bi bilo slovensko dijaštvo čulo njegove besede, bi danes takih tožb ne bilo potreba. Označil je takratno delovanje narodno-radikalnega dijaštva kot skrajno škodljivo človeški družbi in slovenskemu ljudstvu. (Spomenica, 21.) Med ljudstvom narodni radikalizem še ni imel prilike, da bi bil pokazal, kakšen bo njegov vpliv, a imel je priliko med dijaštvom. Še eno desetletje ne deluje med temi in že vidimo vsepovsod pesimizem, samo kritiziranje, malo ali nič agilnosti — kaj čuda, če potem sam mojster vzklikne, ko vidi pred seboj svoje delo, ki kaže čisto druge strani, kakor mu jih je on hotel dati, kaj čuda, če vzklikne: »Kam plovemo?« Ponovila se je stara pesem Goethejevega učenca: »Die Geister, die ich rief, werd' icli nun nicht los —.« Radikalno dijaštvo je bilo gluho takrat, ko so mu javno povedali njegovo pomanjkljivost, danes spoznava samo, da je bilo to delo res pomanjkljivo. Mislil: so, da bo zmagala oblika njihovega dela, da bo zmagala njihova metoda, da bo zmagala sila konstrukcije njihovega dela, pozabili pa so mu dati velike ideje. In vendar se jim je nebrojkrat klicalo: »Ideje, edino ideje zmagujejo, one združujejo in razdružujejo;« niso čuli tega in sedaj imajo nestvor svoje vzgoje. Dijaštvo so speljali na napačna pota. Dijak je dandanes že čisto pozabil, kaj je njegova glavna naloga. Ni bilo prav, če se je včasih dijaku predstavljalo kot edin njegov namen šolo in učenje za šolo; še manj pa je prav, če danes nekateri dijaki vidijo svoj namen povsod drugod, samo v šoli ne. Za vse naj se dijak zanima, kar mu more kedaj koristiti, pri tem i pa ne sme pozabiti, da je njegova prva naloga šola in dober vspeh v šoli; ko je ti nalogi zadostil, pride šele drugo: Dijak naj študira, zbira naj si znanosti, vadi naj se, nič pa ne odgovarja njegovemu stanu in nalogi, če vse kritizira: najprvo seveda profesorje, potem pa vso ožjo in širšo pol -tiko. Nikdar ni učenec v kakem predmetu boljše podkovan, kakor pa njegov profesor. To velja za srednjo- šolo; pa naj bo ta učenec najbolj znanstveno razvit, kakor si ga na srednji šoli sploh moremo misliti, in naj bo ta profesor najslabše podkovan, kakor je za srednješolskega učitelja sploh še mogoče. O tem me nihče ne prepriča. Seveda priznam, da je mogoče, da je lahko kedaj učenec o kakem posebnem vprašanju bolje podkovan kakor profesor. Toda če se zadnji čas opaža, da dijaštvo vedno manj spoštuje svoje učitelje, posebno mlajše, je mnogo krivo to, da profesorji sami odkrivajo svoje slabe strani in se osmešijo. Ako učitelj pride n. pr. na dan s kako nedokazano trditvijo glede vere, ali pa. da jo sam ne more dokazati, in nasproti vstane učenec, pove par stavkov proti njegovi trditvi, pa učitelj cbmolči — ja, potem je čisto naravno, da se zmanjšuje ugled uči-teljstva. Jaz sicer ne poznam nobenega podobnega slučaja, a vzel sem ta primer, ker se mi zdi, da se bo učitelj najpreje osmešil, če bo skušal izpcd-kopavati versko prepričanje učencev. Tole naj si zapomni naše dijaštvo, srednješolsko in visokošolsko: Mi se šele razvijamo, študiramo, zbiramo, vadimo se. Enkrat bomo že dobili svojo aktivno vlogo, danes je še nimamo; počakajmo, tisti čas že pride. V vseh časih, kar dijaštvo obstoja, je že večkrat napačno razumelo svojo vlogo. Bilo je vedno glasnik najradikalnejših in najnevarnejših idej, ker je napačno umevalo svoje stališče. Zgodovina Prage, 1. 1848., razni dogodki v Rusiji itd., nam to zadostno pričajo. Malokedaj pa so še dober sad rodile ideje, ki so se zanje razvnemale mlade glave. Kri so prelivali zanje, a ta kri ni postala seme boljših razmer. V tej lastnosti mladine je vir vseh nesreč, ki jih je že povzročilo dijaštvo s tem, da se ni zavedalo svoje prave naloge. Naš cilj bodi, spoznavati in pripravljati se za življenje, ne prekucavati obstoječih razmer, pač pa povsod, kjer je mogoče, pomagati pod vodstvom izkušenih mož. Pa še nekaj opazimo, ako opazujemo sedanje naše srednješolske razmere. Čem bolj se širi brezplodno politiziranje med dijaki, tem bolj izginja iz njihovih vrst navdušenje za modrice. Slovensko pesništvo je na suhem, niti en list se ne odlikuje; a kar je najbolj žalostno — naraščaja, ki bi se pečal z leposlovjem, je vedno manj. Nekdaj so dijaki snovali skrivaj literarne krožke, kjer so se vadili v pisanju, danes se komaj še dobi kak posameznik, ki poizkuša svoje zmožnosti v pisateljevanju. Dijaki se moramo vaditi, veliko vaditi, študirati, iskati, kje je naša sila, ako se ne bomo vadili, tudi mojstrov pozneje ne bo. Kam plovemo? Zato pero v roko pa vadite se, pošiljajte svoje izdelke v pregled, nikar se ne sramujte, vsakdo mora pri malem začeti. Pa še eno moram reči, ki se pa tiče le visokošolskih krogov. To je vprašanje dijakov — uskokov. Očitalo se nam je namreč posebno v zad- — O — njem času, da imamo v svoji organizaciji tega in onega, ki je bil tak in pa tak. Kar nžiprej že povem, da se meni zdi dobro znamenje za človeka, ki je bil res preje mogoče »navdušen« radikalec ali Bog ve kaj, če ga sedaj njegovi prejšnji prijatelji javno napadajo in mu skušajo izpodbiti njegovo stališče. To je namreč znamenje, da se je on v resnici izpremenil. da je izpremenii res svoje prepričanje in se ne hlini samo; ako bi bil samo hinavec — in to bi ljubim njegovim nekdanjim kolegom gotovo ne ostalo čisto skrito — bi ga ne napadali tako in ne odkrivali njegovih starih grehov, ki jih je mogoče že desetkrat obžaloval, ampak ga iraje izrabili v svoje namene. Pa so še drugi momenti. Po katoliškem prepričanju živeti in to tudi javno kazati, je res težko. To bo priznal pač vsak. Posebno težko pa je to za mladega človeka, če je njegova okolica čisto nasprotnega mnenja, se mu posmehuje in ga proglasi za klerikalca. Terorizem okolice je naš najhujši vrag, ako se emancipiramo od tega smo dobri, smo rešeni. Pra-šajte le najzagrizcnejšega svobodomisleca, kolikokrat se je on pred katoličani sramoval svojega prepričanja? Nikoli ali malo kedaj, ker so pravi katoličani preveč tolerantni, da bi zasmehovali človeka, pa naj ima še tako zmedene nazore o verskih rečeh. Pomislite pa na drugi strani, kolikokrat se mi katoličani samo z o z i r o m na svobodomiselno okolico isti prilagodimo. Resnični svobodomisleci so med slovenskim narodom v taki manjšini, da bi se radi njih samih sploh ne imeli nič bati; toda svobodomiselni terorizem, ki vlada nad nami, je tako silen, da izgleda, kakor da je že skoro vsa slovenska inteligenca izgubljena. Ni res! Ne privatno prepričanje posameznih ljudi, ampak okolica, milie, ki je njihov gospodar je tisti hudi sovražnik, ki ga je prvega in edino treba premagati. To pa je utemeljeno v nas samih. Proti samemu sebi smo preveč popustljivi, premehki, zato je tudi pravi ključ do rešitve tega vprašanja v zmagi nad samim seboj; zatrimo v sebi tisto silo, ki nas tišči k tlom, osvobodimo se vpliva okolice, postanimo res samostojne osebnosti, značaji in — drugi časi nam bodo prisvetili. Ako pa se najde med nasprotniki človek, ki spozna sam svojo zmoto, tedaj se vržejo nanj in na družbo, ki ga je sprejela, češ: take imate: Jaz vem samo to, da če je z naše strani kdo uskočil. — kar se pa jako redko zgodi — nismo še nikoli tarnali za njim, ker to nikakor niso bile naše najboljše moči. Dosti o temi! H konca morem le zaklicati slovenskemu dijaštvu: Proč od politike, ker od politike glava boli! Nazaj v svoj delokrog! Nazaj k idealizmu! Lansko leto smo označili na tem mestu temelje našega delovanja, in isti so temelji našega idealizma: Vera, upanje in ljubezen. Saj gre vse delovanje idealnega človeka v eni smeri, v smeri k njegovemu idealu. Izvor teh temeljev našega delovanja smo spoznali lansko leto, da je izven-svetski. večen, božji; isti je izvor našega idealizma. Letos je poskusilo svobodomiselstvo zopet svojo srečo v Ljubljani. Jasno se je pokazalo, kdo je ž njim najtesneje zvezan. Na shodu sloven- r skih svobodomiselcev je predsednik pozdravljal zastopnike narodno-radi-kalnega dijaštva; na občnem zboru Prosvete je njen predsednik pozdravljal zastopnike svobodomiselne struje in istotako na III. shodu radikalnega dijaštva v Ljubljani. Dejstva sama dosti jasno govore; kake razlage ni potreba. Slovensko dijaštvo naj si še enkrat pazno prečita ob začetku omenjen Srebrničev spis, resno in trezno naj premisli svoje današnje stanje, potem pa naj izbira. Jaz vem le en svet, ki ga morem dati našemu dijaštvu: Zaupajte v lastno moč, postanite zopet idealni! Vrnite se k praktičnemu verstvu; proč od svobodne misli, nazaj k studencu moči in milosti! J. Samsa: O samovzgoji. 1. Kaj je naša naloga. Leta 1892. so hoteli na Nemškem vpeljati nov šolski zakon; šola naj bi bila interkonfesionalna, brezverska. Proti temu predlogu je nastopil nemški državni 'kancler Caprivi ter označil boj, ki se je vsled tega vnel, kot boj med krščanstvom in ateizmom. Nato je dunajski vseučiliški profesor J odi napisal brošuro, ki je izšla istega leta — 1892 — v Stuttgartu z naslovom: »Moral, Religion und Schule«, kjer pravi doslovno: »Ni je trditve, ki bi bila z osnovnim naziranjem modernega sveta v ostrejšem nasprotju, kakor izjava državnega kanclerja: »To, v čemer obstoji človekovo bistvo, je njegovo razmerje do Boga.« Nasproti temu stavku, ki ibj ga človek v kakem Cromvellovem govoru ali v kaki papeževi enci-kliki prej pričakoval, kakor pri državniku današnje Nemčije, moramo mi kot zastopniki liberalizma kar najodločneje povdarjati drug stavek: »Was über den wahren Wert des Menschen entscheidet, ist zuerst und ■zuletzt sein Verhältnis zur 'Menschheit.« (Citat v »Katholisches Vereinsblatt«. XXIII. letnik, št. 7.) A človek ni samo v odnosu do Boga in tudi ne samo v odnosu do človeštva, do svojega bližnjega, ampak tudi — in sicer najprej v odnosu do samega sebe. Krščanska filozofija pravi: Človek ima dolžnosti do samega sebe, do svojega bližnjega in do Boga. Najvažne-jše in najbolj odločilne za človeka so njegove dolžnosti do Boga; a logično in časovno prve so- njegove dolžnosti do samega sebe, kajti predno more človek izpolnovati dolžnosti do svojega bližnjega in do Boga, mora izpol-inovati dolžnosti do samega sebe. — 'Kakšne dolžnosti ima človek do samega sebe? Dolžan je samega sebe ohranjevati in izpopolnjevati. To dolžnost izpolnjuje deloma navada sama brez človekove volje: človek raste in si pridobiva vedno več znanja; deloma pa je človekovo izpopolnjevanje prepuščeno svobodnemu udejstvovanju njegove volje; višja umska izobrazba, nravmo in versko izpopolnjevanje ni od narave nujno določeno, ampak je odvisno od svobodne človekove volje. Mi, dijaki, smo si zastavili vzvišeno nalogo, priti do najvišje izobrazbe, ki je pri vsakokratnih stvarnih razmerah sploh mogoča. Vsak izmed nas hoče svojo osobnost dvigniti na kolikor mogoče visoko stopnjo popolnosti. V ta namen si izobražujemo svojega duha in svojo voljo, kajti um in volja sta dve temeljni zmožnosti naše duše, okrog katerih se osredotočujejo vsi pojavi našega duševnega življenja. Um iri voljo s p o p o 1 n j e v a t i je >n a š a naloga na zemlji; čim 'bolj si izobražujemo svojum, tem bolj se bližamo — seveda vedno v neskončni oddaljenosti -— vsevednemu neskončnemu Umu, in čim bolj si izobražujemo svojo voljo, tem bolj se bliža naša volja božji volji, ki je svetost in popolnost sama. Čim bolj si torej te dve zmožnosti — um in voljo — izpopolnjujemo, tem bolj izpopolnjujemo svojo osebnost, hi tem večji m vzvišenejši pomen damo pojmu »človek«, s tem se pa tudi vedno bolj bližamo božji popolnosti. Mi, ki hrepenimo po pravi izobrazbi, smo torej poklicaini, da pojma dvftgcojieveo&cu jn fteonoielottcu vedno bolj .zbližujemo, ozir. da pojmu avftgconevec&ai damo vedno boli globoko, vcd^o bolj božjo vsebino. Kaj ne, kako vzvišena naloga, kako krasen cilj. Kdo bi se straši! truda in znoja, ako ve, da si pridobiva zakladov, ki jih tatovi ne ukradejo in moli 'ne snedo. Srednja in visoka šola ima nalogo mlademu človeku dati izobrazbo duh a. Ljudska šola skuša doseči dvojno: i iz o b r a z b o duha in v o 1 j e. Dokler je človek mlad, se da — kakor mlado drevesce — upog-niti, kamor kdo hoče. Zato rabi skrbnega vzgojitelja, ki s svojo voljo vpliva na njegovo toliko časa, da se mlada volja čuti močno dovolj, da bo mogla vztrajno in dosledno hoditi po poti, ki jo ji je začrtal vzgojitelj. A učenec zapusti ljudsko šolo v dobi, ko si volja šele utrjuje smer. Ko se značaj — to je vsota dispozicij človekove volje — šele tvori. Pri nas, ki smo iz ljudske šole prestopili v srednje, bi morala gimnaizija nadaljevati delo ljudske šole in ga tudi nadaljuje, kar tiče umske izobrazbe, nikakor pa ga ne nadajuje, kar tiče izobrazbe volje. Dijak — gimnazijec — vsaj v višjih razredih tako samostojno udejstvuje svox) voljo, da ima učitelj le maio vpliva na nje. V ljudski šoli je učenec popolnoma od vise n od učiteljeve volje, v gimnaziji je vedno bolj samostojen. Zato nastopi iza dijaka v gimnaziji resna naloga — vzgojiti si voljo, vzgojiti si značaj. Od tega, kako to nalogo rešimo, tovariši, je -odvisna naša p r .ilih o d n o s t, naše javno delovanje, od tega je odvisna usoda našega naroda, od tega je odvisna naša večnost. 2. Kaj je samovzgoja. Ko pride dijak do spoznanja, da je vsa vrednost človekova konečno in edinole v njegovi volji, nastopi zanj absolutna dolžnost, da si sam svojo vol j o v z g a j a. Učitelj dijaka lahko prisili, da uboga, lahko mu napove kazni; di;'ak se bo uklonil morda iz strahu pred zlimi posledicami. ki bi ga drugače zadele, morda tudi iz spoštovanja do učiteljeve avktoritete; a volje nam ne more nikdo ukloniti, ako sami nočemo. Lahko .nas kdo ukroti s fizično silo. naše volje se ne more nikdo dotakniti, nad njo ;e gospodar samo oni. ki zna svobodno odločitev naše volje spraviti v soglasje s svojimi večnimi sklepi. »Volja naša največja >j e m o č velja tudi v tem zmislu. Res naše in edino naše je samo to, kar je delo naše svobodne vol j e. Vzgoja volje, samovzgoa je naša prva in najimenitnejša naloga, njena obveznost preneha z zadnjim utripljenjem našega srca. 'Kaj 'je torej samovzgoja? S a m o v z ig o j a je nadzorstvo in gospodarstvo nad lastno voljo. Samovzgoja je nadzorstvo. Nadzorstvo je pozornost duha, skrbnost, pazljivost. Kdor hoče torej samega sebe vzgojiti, mora najprej samega sebe nadzorovati, samega sebe razmišljati. Tovariši, gotovo vidite, kako se vjema naše izvajanje z naukom modrega Solona: Fvcbdi a avtov, spoznavaj samega sebe. Začetek vsake življenjske modrosti, vsakega napredka, vsake prave samovzgoje je: Spoznavanje samega sebe. Kdor do tega ne pride, da bi začel samega sebe pre-miš.jati, nad samim seboj reflektiratj in samega sebe kontrolirati in kritizirati, ta ne pozna samovzgoje, ta si ne bo vzgojil znača'a. Spominjate se tovariši, zgodbe o izgubljenem sinu: njegovo izpreobrnjemje se pričenja s tem, da je »šel sam v se«, kakor pravi sveto pismo, da je pričel sebe in svoj žalostni položaj razmišljati. Da je izpoznan'e napake prvi korak k poboljšanju, je staro pravilo-. Vse to so sicer znane reči, a jih obširneje izvajam, ker se j'h premalo zavedamo. Kdor nadzoruje, sme tudi presojati, kritizirati. Kdor samega sebe nadzoruje, kdor nadzoruje razna nagnjenja, razne dispozicije svoje volje, ta mora tudi to, kar vidi, presojati, kritizirati. Ustvariti si mora v tem, kar vidi in opazi, svojo sodbo: to je prav, to ni prav, to ni v soglasju z mojo vestjo, z mojirn prepričanjem, z mojimi načel1, z mojo vero. Kdor kaj presoja, mora .imeti neko merilo, po katerem sodi, imeti mora načela, paragrafe, kakor vsak sodnik. Ti paragrafi so: naravni zakon, ki ga je Stvarnik zapisal vsakemu v srce, in načela naše svete vere. Brez teh načel ne moremo presojati svoje volje, brez teh načel si ne moremo izobraziti značaja. Samovzgoja in značaj sta mogoča samo na podlagi katoliške vere. Nobeno drugo svetovno naziranje ne more biti trdno in zanesljivo merilo, po katerem bi lahko mirno ;n z zaupanjem uravnali svojo voljo, kajti vsako drugo merilo nas vara, ali pa ;e vsaj nezadostno, nepopolno. Materijalna kultura, kultura tehnike in industrije je v našem času silno napredovala, a istodobno je napredovala tudi fri-volnost in rafiniranost. Vse, kar hočejo dati moderni svetu namesto krščanstva, kultura 'športa, estetike, erotike, deloumstvena kultura — vse to so le drobci, ki človeku ne zadostujejo, ker ne morejo dati njegovi volji trdne opore; tem nadomestilom krščanske vere in njene morale se naša vof-ja ne more brezpogojno zaupati, ker ji ta zunanja kultura ne da garancije, da bo našla tu svojo srečo. 'Naša volja pa teži po sreči, in to najde tu samo v katoliški veri, tam pa samo v Bogu. Merilo, po katerem moramo presojati udejstvovanje svoje volje, so torej načela naše katoliške vere, in samo ta načela. Moralna načela katoliške vere pa niso inič druzega, kakor izraz božje volje. Zopet opažate, tovariši, kako se maša logična izvajanja vjemajo z nauki katoliške cerkve, 'ki uči, da moramo svojo voljo uravnati po božji volji; moralna popolnost obstoji v tem, da je naša volja podobna božji. Samovzgoja — smo rekli — je nadzorstvo in gospodarstvo nad lastno voljo. Vzgojitelj mora imeti pravico ukazovati, terjati pokorščino, drugače ne bo ničesar dosegel. Kdor hoče samega sebe vzgajati, mora samemu sebi ukazovati, nad samim seboj imeti gospodstvo', od samega sebe mora tirjati pokorščino. In tukaj, tovariši, se pričenja pravzaprav prava samovzgoja. To je najtežji del samovzgoje, ki zahteva železno in vztrajno odločnost. Tukaj se pričenja tisti boj, ki je o njem že Job govoril: »Militia est hominis vita super terram«, boj, ki je ¡najtežji, a zmaga v tem boju najlepša. Tovariši, samovzgoja je k r o t i t e v, za t a j e v a n -j e lastne volje. Kdor vam o samovzgoji, o značaju drugače govori, ta ni vaš prijatelj, ta ne govori resnice, ker govori drugače, kakor je govoril nebeški Učitelj: »Kdor hoče za menoj priti, naj zataji samega sebe.« Zopet moram poseči nekoliko v dogmatiko. Človeštvo se je vedno zavedalo, da nosi v duši dva nasprotna glasova, dve nasprotni sili. Tudi vsak posameznik čuti, da vlada v njegovi duši neko nasprotje; človek je razdvo:'en, nekaj ga vleče k tlom, v blato, v greh; nekaj druzega ga pa vleče navzgor h kreposti, v višje sfere, k idealom. Dokaze za to, da se je človeštvo vedno zavedalo tega boja v svoji duši, imamo v vseh klasičnih slovstvih. Ovid pravi: „Video meliora proboque deteriora sequor. Nitimur in vetitum semper cupimusque negata." Sveti Pavel, klasičen zastopnik grške in judovske kulture, pravi: »Meso poželi zoper duha, duh pa poželi zoper meso.« In Goethe, ki rje v hlastnih požirkih pil iz čaše življenja, pravi v Faustu: „Zwei Seelen wohnen, ach, in meiner Brust. Die eine will sich von der andern trennen. Die eine hält in derber Sinneslust Sich an die Welt mit klammernden Organen; Die andre hebt gewaltsam sich vom Dust Zu den Gefilden hoher Ahnen." — Odkod to nasprotje, ta razdor? Narava sama sebi ne nasprotuje. Tega razdora v naši duši ne zna razložiti nobena filozofija, ampak edinole katoliška vera s svojim naukom o izvirnem grehu. Posledica oziroma kazen za greh naših prvih starišev je tisti nered v naši duši, naša skvar- Jena, k slabemu nagnjena volja. Odtod, tovariši, boj v naših ■srcih, odtod potreba samovzgoje. Svojega sovražnika nosimo vedno s seboj, zato moramo biti vedno pripravi-'eni za boj, vedno pripravljeni krotiti in zataiiti smj u lastno voljo. Kdor tega ne razume ali noče razumeti, ta ne vrši svoje naloge, ta ne živi življenja, ki je vredno človeka, in naj bi tudi odkril deset novih svetov ali pa obsipal človeštvo z umskimi zakladi Newtona ali Kopernika. Da je podlaga samovzgoje zatajevanje lastne volje, so prepričani vsi globoki misleci. Svetovnoznan pedagog Fcerster, docent na zuriškem vseučilišču, pravi: Otrok, gojenec, mora sam zlomiti, ukrotiti svojo voljo, ne pa njegov vzgojite!1. Ho rac pravi: Qui stiidet optatam curstt contingere metam, Multa tulit fecitque puer, sudavit et alsit, Absti'nuit Ventre et Baccho — - - Pred kratkim sem bral v nekem atinskem pisatelju stavek: »Fac;le est cont'i-ere eos, quibus praesis, si te ipse contineas.« In Foerster pravi nekje: »Nič velikega :n trajnega se še ni storilo brez zatajevanja in samo-odpovedi.« J. Stenar: Iz prijateljevih pisem. Prijatelj! 23. marca 190. Danes je bil v spodnjih prostorih gostilne N. shod srednješolcev — seveda samo iz sedme in osme. Zborovanje so vodili visokošolci. Navzoči so bili tudi hrvaški dijaki. Malo tesno mi je bilo pri srcu, > sva stopala z Josipom po temnih stopnicah v — klet, kjer je dišalo po vinu in 'tobaku. Jos;p, ki se je z visokošolci že poznal, me je predstavil: »Moj prijatelj K., malo boječ je še, toda zanesljiv.« Ko sem ga pozneje vprašal, čemu je to pristavi', sem zvedel, da so bili le tisti povabljeni k temu sestanku, ki so zaneslivi strankarji. Zborovanje je pričel kandidat fil. Vrček ter govoril nekako tako-le: »Dragi tovariši! Prišli smo med vas, da se pomenimo z vami o stvareh, ki so za vašo prihodnjost in za obstoj našega naroda nedogled-nega pomena. Vsi Ljubite svoj narod; to ste danes dokazali s tem, da ste se odzvali našemu vabilu. Ker pa ljubite svoj narod, ste gotovo pripravljeni nastopiti proti vsakemu, ki škoduje našemu narodu. Največji nasprotnik našega naroda pa je Cerkev s svojim svetovnim nazi-ranjem, katero je veda že zdavnaj dokazala kot nevzdržljivo. Naš narod se mora osvoboditi teme in duševne sužnosti in mora postati svoboden. Zato vas vabimo: Stopite v naše vrste, -delajte skupno z nami; mi vam hočemo pomagati, da se izobrazite v pogumne narodne bojevnike. Naš vzor je: »Misel svobodna«, naše geslo: »Vse za narod«. Tem besedam je sledilo gromovito ploskanje; tudi ;az sem nehote pomagal. Nato vstane Josip ter pravi: »Da bomo imeli jasne pojme, prosim velecenjene gospode tovariše, naj nam pojasnijo, kaj je to: radrkalizem?« Stud. ¿ur. Pravdnik prevzame to nalogo in izvaja: »Radikalizem je politična in socialna stranka, ki gre brezobzirno do svojega cilja, ker ne pozna nikakih ovir, ki bi jo mogle ovirati pri njenem delu za narodov blagor.« Govoril je še nekaj o socialnem programu radikalne stranke, a sem že pozabil, koliko točk je naštel, ker me je od gostega dima bolela glava. Danes sem moral obleči tudi novo suknjo, ker bi bil drugače tobakov duh prišel prehitro do profesorjevega nosu, ki je za to tako sprejemljiv, kakor nosovi Home-rovih bogov za dime mastnih grških hekatomb. Določili smo, da se kot vez slovensko-hrvaške vzajemnosti ustanovi leposlovni dijaški list »Snaga«,1 ki naj bi mlade talente Hrvatov in Slovencev družil na leposlovnem polju. Navdušeni smo se razšli, ¡jaz 'morda še najbolj ¡zato, ker sem bil zopet enkrat na zraku. Ti se boš za glavo prijel, ko boš bral to pismo; toda tako-le je. Radovedno čakam tvojega pisma. 13. aprila 190 . Ne zameri, prijatelj, tvojega sveta nisem poslušal in za kazen imam zopet glavobol po včerajšnjem večeru »Pri Gambrinu«. Vino in cigarete glavo tako ubije, kakor bi jo imel človek v pšenični stopi; pa kaj hočemo, to sta dve glavni točki na programu dijaških sestankov, »govorance« so bolj ali manj .postranska stvar. Prva številka naše »Snage« je že zagledala beli dam, in sicer v Zagrebu. Urednika sta dva: v Ljubljani osmošolec Pivkovič, v Zagrebu pa sedmošolec Rujanov. Zunanjost »Snage« je prav snažna; naslovna stran obeta mnogo. Hrvaški in slovenski dijak gledata — roko v roki — v nedogledno daljavo, kjer se v zlatem svitu žare prameni vzhajajoče zarje. Ta simbolizem mi ugaja: le skupno delo obeh narodov nas more pripeljati v boljšo bodočnost. Slovenci in Hrvatje smo vredni 'boljše usode, nego jo imamo; a v neki skromni zadovoljncsti se tega niti ne zavedamo; če pa se, se hitro 'potolažimo s Prešernom, češ, bodo že prišli časi, ko „Viemena Kranjcem bodo se zjasnile, jim milše zvezde kakor zdaj sijale." Nikakor nam noče v glavo, da si moramo sami ustvariti lepšo bodočnost, in da smo tega tudi izmožni; k večjemu včasih malo potarnamo, kot Odisej pri Kalipsi na otoku Ogigi'ji: aXX'o '{' a-/.X7j; -xAat£ -/.a&^nsv JJ, švf>a Ttapoj r.ep, Sav.puat y.al a-ova^c. y.ai «A-'eai fl-u|j.6v 7I2VT2V src'aTpo^siov 5sp7.iav.sio Sixpua jiuv.2 Sicer ti pa pošiljam prvo številko »Snage« v oceno; odpiši mi kmalu, kaj sodiš ti o njej. Do tedaj 'pa zdrav! i Snaga hrv. beseda = moč. (Op. ur.) — 2 Od. IX. 82—85 -P^s^m F. Fr. Stele: Statistika slovenskih >N c XJ D > o re Po narodnosti > _o Ln E O) Z O cn C cS u * Ljubljana Kranj Novo mesto Kočevje Št. Vid Idrija c. kr. I. drž. gimn. c. kr. II. drž. gimn. nem. fil. I. drž. gimn. c. kr. drž. realka c. kr. Fr. J. gimn c. kr. drž. gimn. c. kr. drž. gimn. zas. gimn. mestna realka n.-sl M n. n. n -si. n. si sl.-n. 564 433 125 400 309 235 109 188 264 523 425 9 278 305 227 11 188 259 33 1 — 1 — 110 - 202 I — 3 i — 6 — 95 — Skupaj 7. gimn., 2 realki — 2717 2225 453 — O Maribor c. kr. drž. gimn. n.-sl. 492 295 197 l/l c. kr. drž. gimn. n. 241 10 225 — cn Ptuj dež. gimn. n. 201 42 156 d Skupaj 4 gimn.. 1 realka — 1406 568 827 Q Celovec c. kr. drž. gimn. n 480 81 395 ¿t j? c. kr. drž. realka 384 6 366 — >> c. kr. drž. gimn. »i 585 290 35 253 ¿C Trst c. kr. drž. gimn. 476 148 158 137 u J> c. kr. drž. realka 505 85 177 228 O C Pazin c. kr. drž. gimn. hrv. 208 43 — 'C Pulj c. kr. drž. gimn. n. 188 23 — — 0u c. kr. drž. realka 1 11 51 47 — Skupaj 3 gimn., 2 realki — 2504 780 487 828 Na slovenski 17 gimn. in 6 realk zemlji 7989 3689 2987 828 srednješolcev 1.1908/09. Neobvezni predmeti Štipendije u stenogr. 0) "c Štev. Znesek slov 2 P3 bi C ca slov. nem. V) i— o 13 24 52 63 48 16 23 21 2 3 27 63 23 _ 48 21 28 75 76 56 41 43 8 85 80 59 144 115 >80 64 31 5 21 27 26 9 14 6 1 1983 47 5 55 97 773-— 3408" 4846-45 3696 60 762-60 2717 05 150123 - — — — — — 203 34844-37 41 88 39 34 12 34 — 92 13 6 29 58 9 39 29 144 63 33 6 38 8 14 7514 — 1060" — 897865 1800 -2840-- — — - - — - 99 22192 65 50 34 12 — 29 _ _ 77 61 52 tO 10 — 50 9 19 9847" — 2004--4820-40 — — - — — _ — 78 16671 40 85 35 — — } 48 26 8 ? 10136 — 7744"— 1996 — — — nT H^vTsTTR UJL/ilolMiiv. Sestanek slovenskega katoliško-narodnega dijaštva se je vršil v Ljubljani v veliki dvorani hotela »Union« 31. avgusta in 1. septembra. Sestanka se je udeležilo vse slovensko katol. narodno dijaštvo, zelo veliko hrvaških katoliško-narodnih akademikov in bogoslovcev, večje število beneških Slovencev, bogo-slovcev in abiturijentov, in dva zastopnika katoliškega poljskega dijaštva. Pozornost s strani javnosti je bila kar največja; obiskali in pozdravili pa so shod tudi prevzv. gg. škofje Jeglič, Mahnič, Stariha in gospod deželni glavar. Neštetih drugih udeležencev ne bom našteval, njihova imena so bila itak objavljena v dnevnih listih. Nekak uvod k našemu sestanku je tvoril občni zbor »Leonove družbe«, ki sta se ga udeležila tudi znanstvena odseka »Danice« in »Zarje«. Zvečer istega dne (30. avgusta) je bil pozdravni večer. Ze ta večer je bil velika manifestacija, ker smo bili skoro polnoštevilno zbrani. Drugi dan zjutraj je bila sv. maša, ki jo je daroval prevzv. gospod knez in škof v stolni cerkvi; od cerkve smo korakali v sprevodu v hotel »Union«, kjer se je vršil občni zbor »Slovenske dijaške zveze«. Zbor je počastil s svojo navzočnostjo tudi prevz. gospod knez in škof in ga prav prisrčno pozdravil. Spominjal se je katoliškeg_a napredka pri nas, ki se je začel z ustanavljanjem Marijinih družb in povdarjal, da mora biti katolicizem tudi podlaga za znanstveno in umetniško delovanje. Omenja potem napredek naše dijaške organizacije in pravi, da polaga posebno važnost v naših društvih znanstvenemu in organizacijskemu odseku; ta dva bosta pripomogla, da se uresniči geslo: Vse prenoviti v Kristusu. Nato so vsi zborovavci pokleknili in prevzvišeni je podelil vsem svoj pastirski blagoslov. — Nato je pozdravil zborovanje dr. Evg. Lampe. Govori, da je pri nas doma pravo bratstvo, enakost in svoboda, za katero se navdušujejo vsi napredni elementi. Slika propalost in nezmožnost za delo v vrstah naše napredne inteligence. Konča: »Kulturni problemi svobode, ki ni suženstvo strastem, enakosti, ki ni mehanična, ampak organizirana, bratstvo otrok božjih na podlagi ljubezni, kjer so srca plemenita, te misli naj vas vodijo in postanejo dejanja, ki bodo velik in mogočen naredila naš narod.« — Sledil je občni zbor o katerem smo že zadnjič priobčili obširno poročilo. Po občnem zboru je poročal tovariš Zarjan Ogrizek »o našem obrambnem delu«, podal je nekaj načelnih misli in praktičnih migljajev, v prvi vrsti, kar se tiče Štajerskega. Kot izpopolnilo njegovega poročila je poročal koroški bogoslovec o narodnostnih razmerah na Koroškem. Zvečer je bil sestanek starešin naših akademičnih društev. — V sredo (1. septembra) je bilo zjutraj po sv. maši predavanje tovariša Daničarja Iv. Mazovca »Slovensko vseučilišče in Jugoslovani«; kot drugo predavanje se je vršilo »Profanna in teološka znanost«, govoril ljubljanski bogoslovec I. Oma-hen. Po predavanju se je splošno izrazila želja, naj bi se podobne snovi obravnavale na vsakem našem sestanku. Popoldne je govoril tovariš Zarjan Kovač o zgodovini naše ljudske izobrazbe in tovariš Daničar A. Veble o dijaštvu in socialnem delu. Zanimivi govor je v glavnih potezah prinesel zadnji koledarček slovenskega katoliško-narodnega dijaštva. — Zvečer se ie vršil izborno obiskan komerz v Unionu. Velika dvorana je bila natlačeno polna. Katoliško dijaštvo je prvi gromovito pozdravljen pozdravil častni član »Danice« prevzv. škof krški dr. A. Mahnič. Njegov pozdrav prinašamo celotno na drugem mestu. Za njim je pozdravljal prevzv. knez in škof dr. Jeglič in slavil katoliško dijaštvo kot otroke luči, napredka in svobode in jih poživljal k pogumnemu delu. Z lepimi besedami nas je pozdravljal g. poslanec dr. J. E. Krek. Naše katoliško gibanje ima v svoji sredi tudi dijaštvo, mladino, kar je zagotovilo lepše bodočnosti; potem slavi mladost, ki ie lepa in idealna, in zbor srčno pozdravlja. Krasne misli, ki io ie izrekel ne moremo zamolčati: »Ljubim ta svetla očesa, ki zro veselo v bodočnost, ki so polna jasnosti, ki gradove stavijo v puščave. Tako jih ljubim kot domovino, kot naše hribe in griče in to naše ljudstvo, ki je na hribe postavilo cerkve in tako zapečatilo lepoto, ki jo je Bog dal našim hribom, kakor bi čutilo, da nekaj manjka, ako ni religijoznosti. Tako tudi mladini nekai manjka ako ni religijozna. Če bi napravil plaketo slovenske mladine, napravil bi jo z Madono z detetom v naročju, katerega poljublja mladenič.« S tem lepim večerom je slovensko katoliško dijaštvo zaključilo svoj sestanek, ki je bil sijajna manifestacija za napredek katoliške misli med slovenskim diiaštvom. Frst. Biski:p dr. Mahnič slovenskemu katoliškemu dijaštvu.* »Ob dnevu Vašega slavlja Vas srčno pozdravljam, izražam Vam svoje veselje, ki navdaja danes srce. Kdo bi se ne veselil, ko vidi. kako od leta do leta raste in se vsestransko razvija gibanje katoliško-narodnega dijaštva. Pred 15 leti se je vsejalo seme v tujem nemškem mestu, to seme je krepko pognalo, iz majhnega steblička ie kljub viharjem in nevihtam postalo močno drevo, ki razširja svoje veje po celi Sloveniji. Da, predragi moji prijatelji, bil je to pričetek nove dobe za Slovenijo! Uprav zadnji čas se pojavljajo vedno češče mladi, zna-čajni ljudje, ki z učenostjo, vstrajnostjo in požrtvovalnostjo vzbujajo občudovanje. Začudeni, iznenadeni povprašujejo tujci, odkod malemu slovenskemu narodu tolika vztrajnost, tolik idealni polet. In odgovor? Bodimo nepristransko pravični: Ti mladi ljudje izhajajo iz Vaših vrst! Da, nihče ne bi bil mislil pred 15 leti, da bodeti imeni »Danica« in »Zarja« tako preroški znamenji oživljene Slovenije, solnce nove dobe. Mi pa smo tako srečni, da že pozdravljamo to solnce da se grejemo že ob žarkih tega sclnca. Na srce Vam polagam: Tako kot doslej naj bode tudi odslej Vaša organizacija šola pravih krščanskih značajev. Značaj-nost je s krščanskim prepričanjem tako ozko spojena, da se ločiti ne da. Ni misliti pravih značajev brez krščanstva! Krščanstvo podaje vzor značaja v Kristusu. .o katerem pravi sv. Pave!, da tudi največji sovražnik na njem ni dobil sence greha, ki se je v službi večnega načela žrtvoval na križu. V Jezusu Kristusu nam je krščanstvo ostavilo tudi sredstva, da se morejo oni, ki veriejo, bližati tej idealni značajnosti, ako je ne ravno doseči. V sv. evangeliju je človeštvu podeljena milost in resnica, ta sredstva daje krščanstvo za dosego idealne značajnosti. Razum spoznava resnico po veri, voljo krepča milost božja. V tem obstoja vsa krepost, da po spoznanju vere živimo in vstrajamo. Svetniki so bili zato najplernenitejši značaji. Da postanemo taki značaji je volja božja. Sveti Pavel pravi, da se ne omajaimo od vsakega vetra, ne od grešne poželjivosti, da bodimo stanovitni v dobrem. Da, bodite pravi značajni ljudje, to Vam dragi prijatelji priporočam! V Vaši organizaciji se vzgajajte v pravi krščanski značajnosti! V to svrho Vam je potrebno, da se utrdite v sveti veri, da ne bodete taki kot so oni, ki jim služi krščanska pobožnost kakor plašč, s katerim zakrivajo svoje brezverstvo, da bode vera v Vaših srcih se ukoreninila in da iz trdnega prepričanja požene trdna vera, da jo bo svet občudoval in Vas posnema! kot može, ki krščanstvo ne samo z besedo, ampak tudi z dejanjem kažejo. Ni misliti nrave dijaške organizacije brez bratovščin, brez Marijine kongregaciie. Posebno to Vam priporočam. Vsi v Marijine kongregacije, ki Vas napeljujejo, da se ogib-ljete greha, da se urite v krščanskih čednostih, posebno v ljubezni in požrtvovalnosti. Prvi in najpotrebnejši pogoj plodonosnega dela za domovino ni v tem da je kdo učen, ženijalen, dober govornik, ne — prvi pogoj za plodonosno delo za narod je v tem, da ste v svojem srcu ponižni, da krotite poželjivost, da ste v pravem pomenu požrtvovalni, da ste polni ljubezni do bližnjega. Največji ženi-jalni mož, največji učenjak, ako stopi na polje kot rop ene same strasti, bo več škodoval kot koristil svojemu narodu! Hrvaški završuje biskup dr. Mahnič svoj govor v pravi rodoljubni ekstazi, ki je vse poslušalce zanesla, da so vse oči kar strmele v enega najbolj požrtvovalnih mož, kar jih pozna Slovenija, v biskupa otoka krškega: Ne morem završiti, da ne bi pozdravil Vas dragih bratov Hrvatov. (Burni živio-klici.) Meni je Hrvatska draga domovina, kojo ljubim, za kojo živim. (Navdušeni »Živila Hrvatska!«) Slovensko dijaštvo je prihitelo v Split, hrvaško dijaštvo pa je sedaj vrnilo obisk. Tako je lepo, tako je pravo, da se obiskujete med i Govoril na komerzu slov. katol. narodnega dijaštva 1909 v hotelu „Union". Ponatis iz „Slovenca". seboj, da se ljubite kot bratje. Najnovejši dogodki nam kažejo, kako potrebna je sloga, skupno delo Slovencev in Hrvatov. Ni samo jezik naš, naša narodnost v nevarnosti, ampak tudi najvišje dobro, naša vera. Nepriiatelj raste od dneva do dneva, a nadvladali ¿a bomo, ako združimo svoje sile. To me veseli, da se sloga, jedinstvo Slovencev in Hrvatov vedno bolj uvažuje. V duhu gledam Vašo skupno zastavo, a na zastavi pa sv. križ, pod njim pa staro naše geslo: »Za krst častni in svobodo zlato« in zopet dalje besede naše skupne himne: »Liepa naša domovina!« . . . Stari slovcnskc-hrvatski barjak je to! Pod to zastavo so junaški naši dedi krvaveli stoletja in stoletja braneč Evropi krščansko kulturo in njihovi vnuki so zopet zbrani pod to zastavo v boju za ideale narodove. Pozdravljena zastava slovensko-hrvatske sloge, zastava, pod katero gre mladina v boj za svete ideale hrvaško-slovenskega naroda, za sveto vero in svobodo zlato. To sveto zastavo pozdravljam, pozdravljam Tebe mladina, katero spremlja, Bog s Teboj, s Teboj je zmaga!« Sestanek hrvaškega katoliško-narodnega dijaštva v Splitu od 2. do 7. avgusta t. 1. Slovenskih udeležnikov (d i j a k o v seveda, duhovnikov, ki so se slučajno tega sestanka tudi udeležili, ne štejem) nas je bilo okoli 30. Iz Ljubljane smo odšli 1. avgusta zvečer in smo prišli v Split 2. zvečer. Drugi dan, 3. avgusta, ob 8. uri zjutraj srno se napotili v stolno cerkev k skupni sv. maši. Cerkev, katere vsaki kamen govori o njeni stari poganski in krščanski zgodovini, je bila natlačeno polna; mnogi niso dobili mesta. Bi! je vzvišen trenutek, ko je zadonela v cerkvi zaobljuba hrvatsko-slovenske katoli-ško-narodne mladine Gospodu našemu: »Isukrste, Srcu tvom s nama naš se kune dom: Dušom, tielom v'jek sam tvoj, za krst časni bijuč boj.« Po končani sv. maši smo napolnili prostrani trg pred cerkvijo, kjer so na? fotografirali; nato smo se razvili pod vodstvom naše zastave v dolgo vrsto in med gostim špalirjem presenečenih Splitčanov dospeli v mestno gledišče k zborovanju, ki ga ie v imenu krajnega pripravljavnega odbora ctvoril tamošnji domačin tov. iur. Sokol. Nato je bilo na njegov predlog izbrano predsedstvo. — Za predsednika sestanka je bil izvoljen phil. Velimir Deželic, predsednik »Domagoja«; za častnega predsednika phil. Ivan Mazovec, predsednik »Danice«. Po pozdravih je govoril tov. iur. Rogulja o vprašanju »rad inteligencije u naroda«. Referent povdarja potrebo socialnega dela, posebno med kmečkim ljudstvom; tu je treba, da so pravi demokrati. Svoje delo pri ljudstvu moramo podpreti tudi z dobrimi vzgledi od svoje strani. Treba ie, da skrbno obvarujemo našo mladino modernih fraz; v tem oziru naj mu bo za vzgled slovenski »Orel« in Vincenciieva družba, ki jo priporoča sam nadškof Stadler. Treba je predvsem, da se sami temeljito pripravimo na to delo; študirajmo Krekov »Socializem« in druge tozadevne knjige. Treba je osnovati ferijalne klube, ki bi širili o počitnicah prosveto med ljudstvom v pozitivno krščanskem duhu. Velikega pomena je časnikarstvo in tu ne zadostuje samo, da uničujemo nasprotne, brezverske novine, ampak moramo istočasno širiti naše katoliško časopisje. Ustanavljajmo knjižnice, stalne in potovalne, hrvatske kmečke čitalnice in hrvatska katoliška izobraževalna društva. Z ozirom na fizično moč ljudstva je treba, da ustanavljamo sokolska društva in da si na ta način zberemo svojo narodno vojsko. Omejiti je treba izseljevanje, ustanoviti konsumne zadruge, treba se ie baviti s perečim ženskim vprašanjem. Tovariš referent je povdarjal v svojem izvrstnem, strogo stvarnem referatu vse strani poljudnega dela, ki se peča z njim naša S. D. Z. in je naposled predlagal: »Hrvatsko katoliško-narodno dijaštvo, zbrano na svojem drugem sestanku v Splitu, sklene, da hoče osnovati »Hrvatsko katoliško dijaško zvezo« po vzoru Slovenske dijaške zveze«. V debati se povdarja od hrvatske strani, naj bi bila »Hrvatska dij. zveza« osnovana nekako sledeče: Centrala naj bi bila v Zagrebu, podružnice pa v Sarajevu in v Dalmaciji. Ta »Zveza« naj bi si postavila kot svojo glavno zadačo, da si vzgoji dobrih sociologov in dobrih apologetov. Vsak poedinec v naši organizaciji naj se oprime ene ali druge stroke, ki bi mu utegnila pri socialnem delu predvsem koristiti, ustanovi naj se tudi tajništvo za dijaško socialno delo, kakor ono v Munchen-Gladbachu. Dijaštvo mora samo širiti zanimanje za socialno delo. Na ta način bi si lahko vzgojili dobre sociologe in bi lahko z mirno vestjo nastopili pred javnostjo. — Tov. theol. Ivšič povdarja, kako hrvatsko ljudstvo teži po višiem življenju, a je še splošno pod krutim jarmom bede. Ta H. D. Z. bi imela zato nalogo, da vspcdbode tudi našo inteligenco, ki bi ji kasneje osnovala »Hrvatski katolički seljački savez«, ki bi si stavil za nalogo kulturno in socialno, a ne politično delo. Sledi nato referat A. Butkoviča »Naša organizacija«. Tovariš referent povdarja lep napredek organizacije izza trsatskcga in zagrebškega sestanka in omeni tri glavne temelje te organizacije, da je namreč: 1. katoliška, 2. hrvatska, 3. demokratska. Med resolucijami je posebno važna: »Kakor »Hrvatska« izdaja »Luč«, tako naj tudi »Domagoj« začne izdajati list, ki bi ustrezal potrebam nižjih slojev in dijaštva, ki se ne peča z višjimi študijami. Novi list naj bi bil učitelj, »Luč« pa duša dijaštva. Popoldne so zborovali pokrajinski sestanki iz Banovine, Bosne in Hercegovine in Dalmacije. Na sestanku za Banovino je govoril tov. Tomac o »razmerah v Banovini«. Podal je tele misli: Hrvatsko katoliškc-narodno dijaštvo hoče z vsemi silami delati na to. da stvori hrvatsko katoliško narodno kulturo, V tem smislu, s posebnim ozirom na razmere v Banovini, sklepa sledeče resolucije: Posebno pozornost hoče obrniti na kulturno-socialno delo in v tem oziru napraviti takoj realne sklepe. Z ozirom na razmere med srednješolskim dijaštvom sklene sledeče: a) nasprotnikom okoli »Hrv. Djaka« in »Mlade Hrvatske« napoveduje najlju-tejši boj, ker ve, da v versko-kulturnih vprašanjih stoje na popolnoma brez-verskem stališču; b) na vseh gimnazijah in srednjih šolah, kjer še ni kongregacii, naj se te tekom prihodnjega šolskega leta ustanove, ako je to le na kak način mogoče; isto velja za srednješolske literarne liste. Sestanek za B o s no in Hercegovino. Splošno je prevladal vtis, da so fantje iz Bosne in Hercegovine eni izmed najbolj temeljitih in razboritih, kar jih ima naša sestrska hrvatska organizacija, pa ni čuda, — saj se imajo boriti na dve, oziroma še več strani. Nič niso dovzetni za lepe besede, ki malo pomenijo, atnpak zahtevajo vedno precizno in določno izvajanje in opredelitev. Tudi pri tem prijateljskem sestanku p stanju organizacije v Bosni, ki ne stoji slabo, se je lahko vsak o tem prepričal. Sestanek gotovo ne bo brez pomena za nadaljni razvoj katoliške misli v Bosni in Hercegovini. Sestanek za Dalmacijo. Tov. abit. Petani je referiral o temi »Naša organizacija do sada i od sada«. Omenil je neznaten začetek organizacije v Dalmaciji, njen razvoj in sedanje stanje, ko imamo na vsaki srednji šoli v Dalmaciji j a k o katoliško organizacijo; centralno vodstvo se nahaja v Zadru. — Nato je poročal matur. Vicko Lujak iz Dubrovnika o »početku, razvoju i sedanjem stanju naprednjaštva« s primernimi kritičnimi opombami njihovega dela in pisanja. S tem so bili pokrajinski sestanki pri koncu. Ob petih popoldne smo se odpravili z železnico na solunske razvaline. Drugi dan zborovanja, v sredo, dne 4. avgusta, smo začeli ob 8. uri s sveto mašo, ki jo je daroval iskren dijaški prijatelj, urednik »Hrvatske Straže«, mons. dr. Fran Binički, ki nas je tudi po končani sv. daritvi pozdravil z iskrenimi navdušenimi besedami. — Nato so se začela v mestnem gledišču zborovanja. Najprvo je zboroval: Akademsko-abiturijentski sestanek. Referiral je dr. Ljubi Marakovič, ki je razmotrival vprašanje »Akademičar kao katolik«. Govoril je lepo, oduševljeno in ognjevito, s prepričanjem, ki se je čutilo, da mu je privrelo iz duše. Na koncu svojega referata se je poslovil od katoliškega dijaškega gibanja, ker je na tem, da stopi v življenje. Navzoči so mu pri tej priliki priredili prisrčne ovaciie. — Nato je govoril tov. abit. Puharič »O snijeru naobrazbe katoličkoga djaka«. Izobrazba hrvatskega katoliškega dijaka naj se razvija predvsem v treh smereh, v apologetski, filozofski in socialni meri. Brez prepričanja, ki temelji na moderno apologetski naobrazbi. je vsak naš borilec nemogoč. Brez apologetske naobrazbe ostanemo našim katoliškim legijam vedno le za štafažo. Predlagal je tudi tozadevne resolucije, ki priporočajo potrebo čitanja apologetskih in socialnih del, kot »Hrvatska Straža«, »Cas«, »Apol. knjižnica«, »Luči«, različne publikacije bogoslovnih zborov itd. Po živahni debati je bil sestanek zaključen. Sestanek bogoslovcev. Referira tov. Mato Lesič, ki govori o razmerju »Svečenik i javnost«. Važne resolucije tov. Švigira: 1. Hrvatski katoliški bogoslovci, zbrani na drugem katoliškem vsedijaškem sestanku v Splitu, priznajo in izjavljajo, da je za naš narod v njegovih sedanjih razmerah edini rešilni izhod v pozitivnem krščansko-socialnetn delu brez vsake politike. Zato si moramo mi kot bodoči duhovniki prizadevati, da se izognemo vsakemu strankarskemu zelotizmu in da se vsi zedinimo pri prizadevanju, kako bi čimpreje naš hrvatski narod preporodih v Kristu in organizirali za naše ideje. 2. Ker pa je v teh razmerah naše kmečko vprašanje najbolj pereče, ker tvori naše kmečko ljudstvo glavni kontingent hrvatskega naroda, zato je treba v interesu našega ljudstva: a) preprečiti vse ono, kar bi pospeševalo med niim razširjevanje krivih nazorov in načel, ali sploh, kar bi žalilo njegov verskomoralni čut; b) pripravljati našemu prizadevanju primeren teren za kulturno in gospodarsko vzgojo ljudstva, in to sicer s tem, da: x) ustanavljamo katoliške ljudske knjižnice, prirejamo poučna in apolo-getska predavanja ter širimo katoliški tisk, kajti razširjevanje verske zavednosti nasproti verskemu indiferentizmu nam mora biti vedno glavna aaloga pri našem delu; ?) organiziramo kmečke hranilnice in posojilnice na podlagi medsebojnega združenja in solidnega jamstva zadružnikov, da s tem pripo-moremo kmetu do cenenega sigurnega kredita. Nato referira fra E. Matic (Livno) o temi »Bogo slov i naobrazba s o s o b i t i m obzirom na skolastičnu filozofi ju«. Tov. Nikola Šigir poroča o temi »Zajedničkl rad hrv. bogo-s I o v a «. Zaradi poznega časa je referent tov. Vodanovič samo prečital in obrazložil resolucije svojega referata »Rad bo gos lov a s a svietovnim dja-š t v o m «, ki so bile v celoti sprejete. Sestanek srednješolcev. Tov. Josip Lukič (Osijek) referira o temi »Naš literarni rad«. — Sprejete so bile sledeče resolucije: 1. Literarno delo mora biti čisto katoliško, vodijo ga pa srednješolski listi pod nadzorstvom »Luči«, ki naj mu posveča poseben kritičen oddelek. 2. V vodstvu lista nai bodo zmirom trije: eden za beletristiko, drugi za podučne stvari in tretji za kritiko in kroniko; list podpisuje eden izmed omenjene trojice, ki je po dogovoru za to odločen za leto dni. 3. Listi naj se točno med seboj izmenjujejo, a obenem naj se dopošiljajo tudi organizacijam in kongregaciiam, ki ne izdajajo svojega lista. 4. »Kritični listi« naj odgovarjajo pravim kritikom; bodo naj kratki, a jedrnati, poučni in objektivni. Sledi referat Bože Milanoviča (Pazin): »Naše stanovište«. — Važna je resolucija: »Luč« naj se intenzivneje bavi s kritiziranjem nasprotnih dijaških listov. Za tem sledi referat Dragutina Biščana o »Našim prilikama«, v katerem predavatelj slikovito očrta zgodovino organizacije v Bosni in Hercegovini, nakar govori špecijelno o organizaciji v Mostaru. Omenja tudi delo nasprotnikov, predvsem liberalnih Starčevičancev s primernimi kritičnimi opombami, nakar poda kratek načrt dela za prihodnje leto. Sprejete so bile sledeče resolucije: 1. Hrvatsko katoliško dijaštvo sklene, da hoče z vsemi silami delati za širjenje in napredek katoliškega tiska, bodisi potom kolportaže, bodisi potom sotrudništva. , . 2. Da hoče, kolikor mu je mogoče podpirati svoje siromasne kolege, in zato se hoče truditi, da osnuje posebni fond v te svrhe, ki pa ne more biti velik. Sestanek pripravnikov. Učitelj g. Modor iz Travnika je s krasnimi besedami vspodbnjal svoje mlajše bodoče kolege, naj vstrajajo pri svojem katoliškem delu za hrvatski narod. — Učitelj g. Miho Justinionovič je v formalno dovršenem, navdušenem govoru pokazal, kako se iz vseh viharjev, sil in zmot življenja dobi v krilu sv. katoliške Cerkve varno zavetje. Sestanek predstavnikov organizacije, ki ga je vodil zaslužni organizator hrvatskega katoliškega narodnega dijaštva, t. phil. Madjer. Debata se je pletla predvsem o vprašanju, kako bi se centralizirala vsa hrvatska katoliška dijaška organizacija. Pojavila sta se poleg podrobnih nasvetov predvsem dva načrta, eden, ki ga vsebujejo resolucije tov. Butkoviča, in drugi, ki ga je zagovarjal predvsem tov. iur. Rogulja in ki se je zavzelo zanj tudi precej tovarišev. Splošno se je povdariala potreba ustanovitve »Hrvatske dijaške zveze«, ki je bila pa že eo ipso sklenjena v resoluciji. Oba načrta, ki sta se bojevala za prvenstvo, sta si bila, kot se mi zdi, v bistvu precej enaka, dasi po zunanjosti različna; posamezne nejasnosti, ki se zaenkrat vsled poznega časa niso mogle natanko opredeliti in spraviti v zistem in soglasje z drugimi predlogi, se gotovo v najkrajšem času opredelijo in poskusijo v praksi. — Kot Slovenec naj povdarim samo to, da bi bilo zelo želeti, da je hrvatska katoliška narodna dijaška organizacija po svojem ustroju kolikor mogoče slična naši dijaški organizaciji. Tu me nikakor ne vodi samohvala, da je naša organizacija vzor vsem drugim, da smo mi Slovenci učitelji vseh naših sosedov itd. Semintja se nekateri nasproti tovarišem Hrvatom izražajo v takem profesorskem slogu, kar se mi nikakor ne zdi umestno; tudi v slučaju, da bi to odgovarjalo resnici, še že s psihološkega stališča nikakor ne bi strinjal s to metodo. Sicer pa moram kon-štatirati. da se že sedaj, dasiravno je hrvatska katoliška dijaška organizacija mnogo mlajša cd naše, mi Slovenci v marsikaterem oziru mnogo lahko naučimo od Hrvatov, — recimo n. pr. finese in družabnosti, ki se Dokaže pri sprejemu in bivanju v njihovi sredi, dobrega aranžiranja in še marsikaj; da se tudi Hrvatje sempatja s kako rečjo. ki je pri nas bolj razvita, lahko okoristijo, je samoposebi umevno. Povsod, pri Slovencih in Hrvatih, se pa dobi ono globoko filozofsko pojmovanje našega kulturnega pokreta, ki nam je le v čast in ki nam obeta, da bo naše gibanje še lepo napredovalo. Zato pa je treba in edino odgovarja resnici in razmeram, da se en druzega spoštujemo in ljubimo; razmerja učiteljev in učencev pa ni prav nič potreba in bi bilo skrajno škodljivo za obe strani. Če torej zagovarjam kolikor mogoče enako, složno organizacijo, me vodi pri tem prepričanje, da so naše — že temeljito v praksi prekušene institucije popolnoma primerne tudi za hrvatske razmere in bi se tudi tam obnesle. Tovariši Hrvatje naj bi kolikor mogoče celotno akceptirali ustroj naše sedanje S. D. Z., ki se mi zdi res zelo na višku; s tem bi nastala takoj tudi jasnost, v kakem razmerju naj bodo ferijalna društva, recimo »Dobrila« do »Hrvatske dijaške zveze«. Naj se ustanavljajo še nadalje tako zelo potrebna ferijalna društva. Tako smotre no približevanje in skorajšnje zedinjenje obeh sestrskih organizacij bi bil velikanski korak k naši zajed-niči, in to naj nam bo vedno pred očmi. Cas je in tudi tovariši Hrvatje se tega popolnoma zavedajo, kot so pokazali s svojimi praktičnimi realnimi razpravami v Splitu, da stvarno začnemo udejstvovati, kar smo sedaj od obeh strani samo navdušeno izražali s pesmimi in slavnostnimi govori. Ob 6. zvečer se je začelo polniti gledišče, ki je bilo svečano razsvetljeno. V ložah se je pojavila tudi odlična splitska gospoda in sprednje vrste parterja la 1 C1 — lo so bile polne odličnih zastopnikov duhovščine in lajikov. S plamtečim govorom je otvoril predsednik Deželic slavnostno zaključno sejo. Zborovanje je pozdravil tudi častni član »Danice« naš dr. Ivan Šusteršič s sledečo programatično brzojavko: »Zalibcg osebno zadržan Vam pošiljam iskrene bratske pozdrave. Bodite moški, pogumni in dosledni. Boru čast, narodu pravice. Posvetimo vse moči duševnemu in gmotnemu napredku v znamenju sv. križa.« Nato je referiral tov. Ferdo Galovič, predsednik »Hrvatske« o temi »Svečenik i svjetovnjak«. Referent je slikal razmere kot so v resnici, namreč precej žalostne, vendar pa ne obupne. Da nismo dosedaj uspeli v narodu, ni nikakor krivo nerazumevanje in nezmisel ljudstva za organizacijo, ampak vzrok tiči v tem, ker je narod zgubil vero v nas in postal skeptik. Krščanske dolžnosti se izpolnjujejo, toda mlačno; manjka avtoritete in pokorščine nasproti kralju in papežu, nasproti cerkveni in svetni gosposki. Treba, da obnovimo živo vero v narodu. Toda kako, — če niti duhovniki sami ne vrše svojih dolžnosti? Vse bi radi bili in delali, samo svojih stanovskih dolžnosti se jim neče izpolnjevati vestno in točno. Duhovniki naši morajo biti dobri katoliki, a obenem dobri demokrati. — Biti moramo delavni in ljubiti življenje, da dobimo vpliv na narod. Biti moramo zdravniki, zato pa je treba, da bolnika poznamo, da razumemo narod. Ni treba, da bi se poniževali pred ljudstvom, istotako ni koristno, če smo nekam visoki. Govorimo nekoliko manj o svoji ljubezni do ljudstva — ampak nekoliko več zanj delajmo! Sledil je referat tov theol. Nikole Lukoviča (Zadar), in sicer »Krščanstvo i kultura«. Nato je tov. Deželic zaključil splitski sestanek, zahvalivši se vsem faktorjem, ki so pripomogli, da se je sestanek tako lepo vršil, s sklepčnimi besedami, ki bodo pač vsem udeležencem sestanka ostale v neizbrisnem spominu: »Mnogo zlatih besed je padlo tekom tega sestanka, toda, bratje, od nas je odvisno, ali bodo te besede ostale samo besede, ali se pa spremene v lakta. Ni dosti, da samo vemo in hočemo, treba je tudi, da delamo in i z p e -1 j e m o. V resnici, padlo je mnogo smelih resolucij, toda »hominibus nil arduum«. Bodimo kakor mravlja, ki vlači bilko za bilko in si zgradi velik dom. Tudi mi bomo zmagali, če si podamo desnice in ostanemo složni. Pokažimo svojim »tovarišem«, za čem težimo, pokažimo jim z zgodovino v rokah, kaj pomeni njihovo takozvano »bratstvo«, »enakost« in »sloga« in spomnimo jih onih dni iz Pariza, ko se je »svoboda« širila z ognjem in mečem; spomnimo jih onih dni, ko so apostoli »svobode« v imenu iste »svobode« ubiiali one, ki so še nadalje hoteli svobodno izpovedovati svoje versko prepričanje. Da, — z mečem in krvjo se dela v imenu svobode in ni minilo od tega niti 40 let. Opomnimo jih, bratje, na to, in pokažimo jim praznost njihovih fraz. Polagam Vam na srce predvsem naše neuko dobro ljudstvo, ki so mu že začeli usiljevati brezverstvo. Cuvajmo naš narod! Imejmo pred očmi Francijo, ta uzor liberalizma in naprednjaštva, kako strašno proDada. Nekateri se tešijo s tem, da mora padati, ker je bila na veliki višini... Žalostno je, ko vidimo, — žalostno je in bolno, — ko vidimo, da tudi naš hrvatski narod pada. Žalostno je dotikati se ran, ker so naše. Toda mi nečemo pustiti, da bi narod propadal, ampak se hočemo bojevati in delati. Vem, da je težko pluti Droti toku, veslati proti blatni struji, ki si z vso silo prizadeva, da zablati našo sveto zemljo in svete grobe naših dedov; ki je uprla vse moči, da zruši stebre, na katerih počiva rešitev Hrvatstva. Težko ie pluti proti toku. ki hrušči in šumi in divja in hoče porušiti ono stavbo, ki so jo nekoč nazivali »antemurale Christianitatis«. — Zdi se mi, kot da čujem naše dede, ki nam kličejo: »Prokleti Vi, ki zapuščate naš narod in sramotite naša imena; prokleti bili in niste vredni ne našega imena, niti našega gesla!« — Ne, dragi dedi, — odgovarjamo mi, — še smo tukaj in ne pustimo, da bi nasprotniki osramotili naše prage. Mi se hočemo boriti, glejte, koliko nas je. Ze se zlati zora resnice, izginil je mrak, že vstaja zora, glejte, koliko nas je, ki si želimo dela! Ti pa, o Bog, blagoslovi naše "delo in dai, da vzide že kmalu Tvoji Hrvatski ono zlato, tako željno pričakovano solnce, ono žarko solnce — s o 1 n c e svobode!« Drugi dan smo obiskali še Dubrovnik in evharistični sestanek, ki se je tam vršil, nato pa se odpravili domov. S tem je bil konec splitskih dni, ki posebno nam Slovencem ostanejo v trajnem spominu. Prizadevali smo si, da bi se bil priredil to leto v Ljubljani velik slovensko-hrvatski sestanek. Cas je bil posebno za nas Jugoslovane tako velepomemben in zgodovinski, da se nam je zdelo spričo naših ogroženih narodnih pozicii, ki jih vedno težje branimo, naravnost nujno, da povabimo naše brate Hrvate v Ljubljano, ki naj bi se informirali o našem težavnem položaju in naj bi s poznal L da ie pravzaprav Ljubljana, da so slovenske zemlje gorišče in težišče težkega boja za eksistenco, boja Jugoslovanov z Nemci. Treba bi bilo, da se zavedo tega važnega dejstva, da ie v nekem oziru Ljubljana središče in najvažnejša pozicija na Balkanu, vsi Jugoslovani, predvsem Hrvatje. Takoj, ko pademo mi Slovenci ob Adriji, so vsi Jugoslovani v nevarnosti; že preje, kajti »iam tua res agitur paries cum proximus ardet«. — Vkljub vsemu temu se ni vrši! skupen sestanek in povdarjam, dobro je, da se ni vršil, ker imamo tako več koristi. Hrvate je klicala njihova dolžnost — organizacija v Dalmacijo ¡n šli so in izvršili svojo dolžnost uprav sijajno vkljub Smodlakl in njegovim kompanjcnoni. Hi!a je velikanska manifestacija katoliške misli, ki bo imela slične posledice, kot jih je imel naš sestanek v Gorici. — Toda tudi mi Slovenci imamo od tega sestanka velike koristi. Mnogo za nas važnega smo videli, predvsem, da Adrija žalibog ni slovansko more. Sicer smo to že prrj vedeli, toda da ie to v takem obsegu, nam ni bilo znano. Madjarske, nemške in laške ladije plovejo po lepi Adriji; Trst, Reka, Zader... so pravzaprav tuja mesta; so sicer tudi tu Hrvatje, veliko jih je in bogati so, — iriilijonarii, — toda trgovci z dubrovniško moralo pretečenih stoletij... V ostalih mestih dalmatinskih, kjer italijanska manjšina sicer ne bi imela nobene veljave, pa Hrvatje vsled svojih strankarij sami z njimi paktirajo itd. Silno veliko laškega in nemškega kapitala je angažiranega ob Adriji, o hrvatski veliki industriji pa skoro nobenega sledu. In v Bosni in Slavoniji ie še žalostnejše. Spominjam na članek »Slovenac i Hrvat« v ljubljanskem »Slovencu« z dne 19. avgusta, ki nam stavi pred oči žalostne slike nemškega prodiranja, madjarskega gospodstva in neizmerne razkosanosti Hrvatov. Mi Slovenci smo prišli posebno letos do žalostnega globokoresnega spoznanja, da je zelo težko, skoro brezupno — bojevati se proti mnogo večjemu sovražniku, ki nas z velikansko premočjo ogroža in ki z uprav velikopotezno politiko osvaja direktno za nami, med našimi brati, tako da niti za hrbtom nismo več varni. — Na drugi strani srno pa tudi videli, kako globoko pojmovanje katoliškega kulturnega pokreta vlada pri hrvatskem katoliško narodnem dijaštvu, kako realno sodijo razmere, kako razsodno uvidevajo tudi potrebo novih institucij v hrvatskem javnem življenju, ki so pri nas že upeljane. Nadalje je trezen opazovalec tudi lahko prišel do spoznanja, da je vse zatrjevanje hrvatskega naprednjaštva o bratstvu nasproti Slovencem goli humbug, dokler bodo pri Slovencih prepričani, konsekventni katoličani na krmilu. Da bo to še dolgo časa trajalo, za to borno že skrbeli. S tem smo pa obenem tudi prisiljeni izjaviti, da stavimo Slovenci svoje upe samo na hrvatsko katoliško narodno mladino in na one Hrvate, ki s to mladino simpatizirajo. Mislim, da nas ne varajo znamenja, iz katerih sklepamo, da bodo v doglednem času ideali hrvatske katoliško narodne mladine zavladali v hrvatski družbi in tudi v hrvatskem javnem življenju. Popolnoma soglašamo s »Slovenčevim« člankarjem, ki predlaga, da naj se osnuje takoj hrvatsko-slovenski pripravljavni odbor za prvi jugoslovanski katoliški shod; seveda bi ne bilo dobro, če bi se tak shod kar ekstemporiral; nemški časopisi so n. priporočali, da se tak shod vrši že to jesen. Slovensko katoliško narodno dijaštvo namerava svečano proslaviti desetletnico »Zarje«; tovariši Hrvatje so nam obljubili udeležbo. Do takrat bi bilo pa dosti časa, da se tak važen shod temeljito pripravi. Obe prireditvi bi se dali zelo lepo združiti: na eni strani hrvatskc-slovenska katoliško narodna mladina, na drugi strani starejši, izkušeni možje obeh narodov, naši voditelji; tu bi se zedinili na. podlagi skupnega katoliškega svetovnega naziranja za enoten program, ki bi ga izvajali dosledno in odločno po vsem slovanskem katoliškem Balkanu. Slovensko-hrvatska katoliško narodna mladina pa bi se zavezala, da hoče skrbeti za to, da bodo tudi oni, ki pridejo za nami, katoliško svetovno naziranje pripoznali kot edino pravo in mogočo skupno podlago za enoten program Slovencev in Hrva- tov. — »Mi imamo že skupno kraljestvo, bratje Hrvatje, nosimo ga že stoletja v svojem srcu in vidno pričajo o njegovi slavi in moči ponosni stolpovi naših cerkva.« Toda to naše skupno kraljestvo se mora oborožiti, naše ideje se morajo dinamizirati, navdati z močjo — potem šele bomo lahko samozavestno in z upom na zmago stopili pred naše nasprotnike, stopili pred — svet. J. M-c. Socijalni kurz pri Sv. Joštu na