iico.jük* T/4 strani stanejo /5 para za 1 [Jem Pri večkratni objavi primeren popus. 37. štev. Murska Sobota, dne 1. decembra 1923. I. leto. K 1. decembru. Zopet je napočil 1. december, ki se praznuje kot praznik ujedinjenja Srbov, Hrvatov in Slovencev na svečan način po širni naši državi od snežnega Triglava do daljnega Timoka, od južnega Bitolja do našega Prekmurja. Zato je naša dolžnost, da se tudi mi spominjamo tega za vso državo važnega dogodka. Prvi december je za našo državo posebno važen dan. Prvega decembra leta 1918. je namreč izšel razglas, ki je naznanil vsemu svetu, da tvorijo zanaprej Srbi, Hrvati in Slovenci skupno in samostojno državo pod žezlom junaške vladarske rodovine Karadjordjeviču. Tega dne so se torej tri jugoslovanska plemena, Srbi, Hrvati in Slovenci združila v skupno državo, prvič v zgodovini. Iz krvave svetovne vojne, ki je povzročila vsemu svetu toliko gorja in nesreče, je napočila tudi nam v Prekmurju svobodo. Konec je stoletnega nemškega in ogrskega mačehovskega varuštva, od 1. decembra leta 1918. naprej smo na svojih tleh svoji gospodarji, kar je svo- ! hodnega Človeka edino dostojno. Od tega dne naprej je preostalo Nemcem in Madžarom samo to, kar jim po pravici gre, vrniti pa so morali Slovencem, Hrvatom in Srbom to, kar jim ni šlo in česar so se polastili s silo. Od tega dne tudi mi v Prekmurju nismo več državljani druge vrste, nismo več manjvredni podložniki. Tudi pri nas je zadobil slovenski jezik nazaj one svoje pravice v uradu in v šoli, ki mu grejo po vsej božji in človeški pravici. Tam, kjer se je prej šopirila nemška in madžarska govorica in kjer se ni smela čuti naša domača govorica, povsod je sedaj ta vpostavijena v svoje pravice. Naša dolžnost pa je, da čuvamo nad to svobodo, pribojevano v krvavi svetovni vojni, v kateri so se bojevali složno s Srbi tudi tisočeri slovenski in hrvatski dobrovoljci in v katerih vrstah je bilo tudi lepo število bojevnikov iz Prekmurja. 1. december je dan, ki ga proslavljajo širom naše Jugoslavije kot dan veselja. In proslavljali ga bodo še pozni rodovi. — R. I Pesnik Josip Stritar. | Slovenski pesnik in pisatelj Josip Stritarje v 88. letu svoje starosti umrl v nedeljo, dne 25. novembra v Rogaški Slatini. Prepeljali so njegovo trup'0 v Ljubljano. Minoli četrtek so ga na stroške naše države položili k večnemu počitku ob velikanski udeležbi ljudstva. Nam Prekmurcem, ki smo bili naročeni na Mohorjeve knjige, Stritarjevo ime ni neznano. Vsi se še dobro spominjamo mladinskih knjižic „Pod Lipo“ in „Lešniki“. V teh dveh knjigah je podal Stritar mnogo lepih pesmij in povestic za mladino. V prvi slovenski javni ljudski knjižnici, ki jo je leta 1908 v Petanjcih ustanovila mariborska podružnica akademičnega ferijalnega društva „Prosveta". Tudi ni manjkalo teh dveh knjižic in takratni petanjski knjižničar, znani narodnjak g. Janez Gabor iz Petanjci je imel z raznimi mladinskimi spisi in tako zlasti tudi s Stritaijevimi svoje največje veselje. In to po pravici. Kajti Stritar, ni kmečkih starišev, po poklicu profesor, je znal pisati tako, da ga je vsakdo lahko ra- zumel. Stritar je napisal zelo mnogo. V zadnjih letih je utihni! in ni več pisal. Videl ni več dobro in tudi slišal je že slabo. Ves čas vojne in tudi še po vojni je bedno živctvaril v Aspangu pri Dunaju. Ko je bilo njegovo siromaštvo najhujše, se ga je spomnila slovenska domovina in letos, dne 25. januarja se je mož vrvil v Slovenijo. Nastani! se je v Rogaški Slatini v vili, ki so jo po njem imenovali „Stritarjev dom“. Toda niti leto dni ni užival naravnih krasot tega svetovnega kopališča in že ga je iztrgala smrt, hvaležnemu slovenskemu narodu. Umrl je — toda njegova dela ostanejo večna. Kaj še svet pravi ne razume. I. Telepatija. V ljubljanskih dnevnikih smo čitali, kako uspešno nastopa Svengali se svojimi eksperimenti, kako dobro obiskana je vsaka njegovih prireditev itd. Skoraj zavidali smo v naši Murski Soboti Ljubljančane, ki se jim je opetovano nujala priložnost gledati Svengalijeve zanimivosti. Nihče nam ne more oporekati, če trdimo, da smo tudi prekmurski domačini in „prišleki“ nekoliko duševno brihtni, radovedni in — ukaželjni. Nekoč v septembru pa je usoda zanesla Svengali-ja tudi k nam, — v Mursko Soboto. F'rišel je v hotel Dobrajev k večerji. Brž ko je sedel za miro, takoj je završelo po dvorani: „Svengali je tu! Sigurno bo priredil jutri zvečer predstavo!“ Polotitilo se nas je zanimanje in nestrpno pričakovanje. Naslednji dan so res naznanjali skromni lepaki „Svengaiijev večer“ v kavarni Lengeiistein, ki je pač znana vsakomur, kdor se je mudil kdaj delj časa v prekmurski metropoli. — Do 8 ure zvečer se je kavarna napolnila z občinstvom. Nastopil je Svengali, ta mož, ki se razume na na „4. dimenzijo“, s svojimi čudno sivimi, prodirajočimi očmi, goloobrit, v fraku z rdečo ruto na prsih . .. Izbral si je izmed navzočih par „medijev“, od teh pa najboljšega. Dal jo občinstvu nalogo: „Določite si ženina, nevesto, poročni prstan, popa, ki bo izvršil poroko in mesto poroke! Jaz se medtem s pričo odstranim iz dvorane.“ Kmalu je bilo določeno vse po naročilu, seveda kolikor mogoče premeteno, da mu otežavimo rešitev naloge. Zlati prstan smo n. pr. skrili za trak na klobuku našega okrajnega glavarja. Potem smo poklicali Svengalija. Prišel je ter naročil najboljšemu „mediju“, da naj intenzivno (jako) misli najprej na ženina in kje sedi ter na pot po kateri se pride do njega. Tudi mu naj medij sledi, — oddaljen za korak ali dva, Nato se je Svengali obrnil in tipaje ?. rokami začel izsiedovati ženina. Kmalu ga je imel in privedel na oder. Nato je na isti način našel nevesto, poročni prstan, popa in mesto, kjer se je imela izvršiti poroka. Občinstvo mu je seveda ploskalo. Drugo nalogo mu je na njegovo naročilo dalo občinstvo samo, dočim se je Svengali zopet odstranil. Ker je bilo v kavarni več juristov, zato so skombinirali le-ti kriminalen slučaj: Nekega moža od navzočih zabode ropar pri zadnjem oknu v kavarni v srce, vzame mu listnicu z bankovci, da bi pa odvrnil sum od sebe, vtakne okrvavljeni nož neopaženo v žep tretji moški osebi, ki za to niti ne ve. Orožnik izsleduje morilca in ga tudi dobi, okrvavljeni nož pa mu mora pomagati najti policijski pes. (Slučajno je tak pes bil v kavarni.) Poklicani telepatist Svengali je tudi to precej zamotano nalogo povoljno in spretno rešil s pomočjo svojega medija, ki je zopet moral hoditi za njim. Rešitev naloge je bila mogoča samo na ta način, da je medij prenašal svoje koncentrirane misli, svojo jako voljo na Svengali-ja, ki ima kot posebnež zmožnost, da tako koncentracijo na sebi in v se sprejema ter da ga me-dijeva volja in misli instinktivno vodijo. Take pojave imenujemo telepatijo so še nam kolikor-toliko nerazumljivi, učeni svet jih često smatra za sleparijo, vendar jih ni mogoče tajiti. Rečemo lahko toliko, da ni vsak človek medij in da kdorsibodi tudi ne more biti Svengali. Te zmožnosti so nekoliko prirojene, deloma pa pridobljene po — smotreni dresuri. V kratkem pa priobčimo spis o hipnotizmu in sugestiji. Domače vesti. Murska Sobota. Malenkostna pošta. Z mnogih stranij nam prihajajo upravičene pritožbe nad postopanjem nekaterih poštnih uradnic, da nočejo sprejemati bankovcev, če so le tudi malo natrgani ali pa če manjka košček belega roba. Tako izgubi stranke po nepotrebnem mnogo časa, da morajo po parkrat hoditi domov in po celem mestu iskati bankovce, ki bodo gospodičnam všeč. Vsi drugi državni uradi postopajo v tem oziru bolj usmerjeno. Le pošta dela izjemo. Tako postopanje pa ni samo nesmiselno, ampak tudi nirna opore v nobenem zakonitem določilu ali v kakih predpisih Narodne banke. Želeli bi torej, da se enkrat za vselej konča to šikaniranje občinstva s strani tukajšnjega poštnega osobja. Murska Sobota. Dvojna mera ali kako naj to imenujemo. Obiskovalci in stalni gostje kavarne Boroš opazujemo, da ta kavarna v zadnjem času ne dobiva dovoljenja za podaljšanje policijske ure ob sobotah in nedeljah. Pač pa imajo dovoljenja druge kavarne in gostilne kar nepretrgoma, ko za to ni posebne dejanjske potrebe. To je čisto očitna dvojna mera. Ne vemo sicer, je-li naperjena proti krčmarju ali pa proti gostom, oziroma, se-li drugod dovoljuje podaljšanje na ljubo kavarnerju oz. gostilničarju ali pa na ljubo tamkajšnjim gostom. In tako se kavama Boroš zapira ob sobotah in nedeljah že ob 23. uri, v drugi kavarni in v nekaterih gostilnah pa je policijska ura še le ob 24. uri. Da so gostilne odprte dalje, kakor pa kavarna, to je nekaj, kar je samo pri nas v Murski Soboti mogoče. Toda skrajni čas je, da se s tem konča enkrat za vselej, kajti ugled naše uprave trpi na tem, v stalnih kavarniških gostih pa se s tem vzbuja mnenje, da je to proti njim. Morda ima naša politična oblast svoje vzroke, da postopa proti ednemu tako, proti drugemu pa drugače, vsekakor pa je v javnem interesu, da se postopa enako na vse strani. Bolje je, da se kaj pregleda, kakor pa, da se „jaše“ na kakem obrtniku-kavarnarju, zlasti še, če ima ta kopico otrok. Prosimo gospoda glavarja, ki ga poznamo kot nepristranskega uradnika, da vprašanje policijske ure v Murski Soboti enotno uredi. V obeh kavarnah bodi policijska ura ob 11. ali pa ob 12. uril Murska Sobota. Policijska ura v Murski Soboti — to je kapitel za sebe. Za našo politično in občinsko upravo in za našo žendarme-rijo menda ni važnejšega dnevnega dogodka kakor pa 10. in 11. nočna ura, ko je treba zapreti gostilne in kavarne. Za božjo voljo, saj je že 5 let, kar je vojna minola. Cas je torej, da se že vendar enkrat vrnemo v mirovne razmere. Čemu to, da se orožnike „mobilizira“ in pošlje kontrolirat policijzko uro. Orožniki imajo itak dovolj važnejših poslov, In še nekaj 1 Skrajni čas je že, da se enkrat za vselej odpravi neprimer-most, da občinski stražniki ob 10. ali 11. uri prihiti v javne lokale in zakriči nad gosti: „Policijska ura“! Stražnik naj opozori gostilničarja ali kavarnarja na to, da je napočila policijska ura in da je treba zapreti. Ni pa potrebno, da s svojim ukazujočim glasom vznemirja in moti mirne goste v njih razgovoru. Če bi bili mi vsi civilisti že „zmilitarizirani“ ali pa vsaj „uniformirani“, potem bi še že nekako pežrli krik: „policijska ura!,,, tako pa ne! Pa že zaradi tujcev je treba, d? se vse to postopanje nekoliko omili in usmeri. Da ne bodo mislili, da se nahajamo „v vojnem stanju“ z našo politično upravo, žandarmerijo in s slavnim občinskim sosvetom sobočkim. Dolnja Lendava. V noči od 20. na 21. t. m. so do sedaj še neznani tatovi vdrli v stanovanje gdč. Marice Sever. Odnesli so veliko perila, obleke, zlatnine, srebrnine ter vse premetali po sobah. Našli so tudi ključ od tobačne trafike. V njej so vzeli nekaj šibic, nekaj tobaka in 3000 Din denarja. Skupna škoda se ceni od 15 do 20.000 Din. Istega večera se je gdč. Severjeva odpeljala z vlakom domov na bta-jersko, zato so zlikovci lahko čisto mirno izvršili svojo delo. — Pri nas se je zadnje čase tatvina zelo razpasla. Tolvaji jo navadno potegnejo črez mejo in tako ni več sledu o njih. Kaj je z regulacijo Mure. Za časa volitev se je na vseh koncih in krajih obljubovala, da se bo Mura pri Hotizi regulirala. Ko so pa volitve končale, je z njimi vred utihnila tudi ta obljuba. Seve, obljubljati je lahko, obljubo izpolniti pa težko. Zadeva pa vendar je za Doljno Prekmurje sila važna. Mura je pri Hotize požrla že nad 100 plugov zemlje, ni to baš rodovitne zemlje. Ni pa samo to, da mogočna reka lakomno požira to zemljo, ampak tu so še druge neprilike. Nahaja se namreč prav v bližini struga stare Mure, katera bode prav kmalu z njo združena tako, da bode potem njen odtok mimo Kapce in prav tik Kota. Vsakdo si lahko misli, da je potem Kot izgubljen. Kakor požira voda sedaj zemljo pri Hotizi, tako jo bode potem tudi v Kotu z hišami vred, ko stara struga potegne vodo na sebe. Torej! Gospodje, ki ste na merodajnem mestu, kje ste? Če Vam ležijo ti ljudje kaj na srcu, zganite se, če imate kaj socijalnoga čuta. Pokažite se ne samo z govorom ob volitvah, temveč tudi v dejanju, potem Vam bodemo verjeli. Kuzdoblanja. Naš dični gerent Franc Pelcar ; je svojčas zbil svojo lastno mater. Mi smo poročali o tem dogodku in pripomnili, da Pelcar ne spada na župansko mesto. Tudi „Morska Krajina“ je prinesla slično poročilo. V predzadnji številki „Morske Krajine“ se Pelcar pere in uredništvo popravlja svojedano notico in pravi, da ni res, da bi bi! Pelcar res zbil svojo mater, kar je razvidno iz tega, da živi mati pri njem. Mi vsi Kuzdoblančanji pa vemo, da je to, kar se je pisalo o božnem ravnanju Pelcarja z njegovo materjo, Čista istina. Res je, da je on mater svojo pošteno zbil, potem pa, ko so mu orožniki predložili nevarnost, da bo kaznovan, pa se je z materjo poravnal in tako je ona zopet pri njem. Čudimo se samo temu, zakaj orožniki, ki dostikrat čisto malenkostne postopke javijo sodišču, tega hudodelstva sodišču niso ovadili. Orožniška komanda v Murski Soboti bi naj tu posegla vmes. Čudimo se tudi, da okrajno glavarstvo nič ni ukrenilo proti Pelcarju in ga še doslej ni odstavilo. Vse prebivalstvo je s Pelcarjem nezadovoljno. Zato ga mora vlada odstaviti. Nam Pelcarja za gerenta ne trebej. Tedenske vesti. Izseljevanje v Ameriko. Policijski oddelek okrajnega glavarstva v Murski Soboti, nam je sporočil sledeče: Glasom razpisa ministarstva socijalne politike v Beogradu, izseljeniški odsek št. 4078 z dne 16. 11. 1923 je letošnja kvota izseljencev, dovoljena od vlade Zjedinjenih držav Severo-ameriskih za našo državo (6426 oseb), izčrpana. Prosilcem, kojih prošnje radi izčrpane kvote niso bile od ministrstva socijalne politike ugodno rešene, bodo vrnjeni vsi dokumenti. Sprejemanje novih prošenj za izselitev v Zjedin-jene države Severo-Ameriske bode pravočasno razglašeno v novinah. Se vedno pa se bodo sprejemale sledeče prošnje: 1. Prošnje za običajne potne listne onih oseb, koje potujejo v Zjedinjena države Severo-Ameriške na kratek obisk (6 mesecev) po trgovskih ali po kakih drugih privatnih poslih, kar pa mora prosilec verodostojno dokazati; 2. Prošnje dece ameriških državljanov pod 18 let; 3. prošnje oseb, ki so rojene v inonemstvu (zlasti v Zjed. državah Ameriških), kar pa je treba dokazati; 4. prošnje oseb, ki se v smislu useljeniškega zakona Zjedinjenih držav Severo-Amerikiskih iz leta 1917 in novele k temu zakonu iz leta 1921 (Bestric-tion act) puščajo v Zjedinjene države Severo-AmeriŠke tudi preko letne izseljeniške kvote, ako je ta že izčrpana, mesečno pa ne več ko 20% letne kvote (t. j. 1285 oseb): to so: a) povratniki, ki so že naseljeni v Zjed. državah Severo-ameriških in se vračajo tja po kratkem posetu o naši državi (v roku 6 mesecev, računano v to cupotovanje iz Amerike in povratek tja); b) profesijonisti t. j. po poklicu: igralci, umetniki, predavatelji, pevci, bolničarke, ki posedujejo diplomo kake bolničarske šole ali bolnišnice, dojilje, svečeniki kateregakoli veroizpo-vedanja, profesorji srednjih šoi in seminarjev, tujci, pripadajoči kakemu liberalnemu poklicu in tujci, zaposleni kot domača služinčad, t. j. kot služkinja ali kuharica itd., ne pa n. pr. sobarice. Ministarstvo socijalne politike je ob enem odredilo, da strankam — izseljencem v tem letu ni dovoljeno, obrniti se radi odobrenja izselitve posredno ali neposredno na izseljeniški odsek imenovanega ministarstva v Beogradu, ker je to z ozirom na izčrpano kvoto popolnoma brezpredmetno. Za okrajnega glavarja: Strnad. Izseljevanje iz Prekmurja v Ameriko. Minole dni je zopet kakih 70 oseb odpotovalo v Ameriko. Od vseh prosilcev jih je le malo prišlo na red. Zakaj pa naši ljudje silijo v Ameriko? Vzrok temu je čisto navaden: hočejo obogateti. Delavec, težak si namreč pri nas v Evropi nikdar ne more spraviti kako večje premoženje (vrednost). V Ameriki pa. Trgovci, obrtniki, večji kmetovje, fabrikantje, ti si pri nas še že nekaj vkup spravijo. Delavci, uradniki in študirani ljudje pa si zaslužijo komaj toliko, da se za silo preživijo. Težak v Ameriki danes zasluži 10—18 dolarjev na den. Posebno zidarji dobro služijo. Natakarji, sluge, hlapci, služečke — vsi ti zaslužijo tam več kakor pri nas ministri. Pomislite, ako zasluži delavec tam v Ameriki povprečno na dan samo po 10 Dol, jih potroši za življenje, obleko, stanovanje kvečjemu po 5 Dol, ostane mu torej še 5 Dol dnevno. Ako ostane 3 leta v Ameriki in pridno štedi, si lahko spravi vsako leto vsaj 1000 Dol, v 3 letih torej 3000 Dol. Ako se potem s tem denarjem vrne, si lahko tu v Sloveniji ali v Prekmurju kupi za teh 3000 Dol, za katere dobi danes okoli 1 miljon kron, lepo verstvo. Mnogi, ki bili v Ameriki m so si ram nekaj spravili, so tudi res prišli domov in so sedaj „gospodje“. Res pa je tudi, da je mnogo takih, ki so leta in leta bili tam, pa ničesar niso spravili, morda, ker so bili leni, ali pa niso imeli sreče. Mi pa mislimo, da ni vse zlato, kar se sveti v Ameriki in svetujemo našim Prekmurcem, naj ne hodijo v Ameriko, ako si tu v Sloveniji lahko kruh zaslužijo. Židovje in nasledstvene države avstro-ogrske. Dokler je eksistirala Avstro-ogrska, so bili Židje v Avstriji steber Nemcev, na Madžarskem pa steber Madžarov. Ob prevratu je bil povsod v Avstro-ogrski precejšen pogrom proti Židom. Kristjani so dolžili Žide, da so tekoni vojne največ doma sedeli in kšeftali, ko so drugi na frontah se ubijali in trpeli. To je Žide pre-vrglo, da so postali tihi in so se v Jugoslaviji, na Češkem, in Poljskem sprijaznili z narodom, med katerim so živeli. V zadnjem Času opazujemo v hrvaških, srbskih, čeških in poljskih novinah, da se vodilne židovske osebnosti postavljajo na stališče, da morajo Židje v Jugoslaviji biti navdušeni Jugoslovani, na češkem Cehi na Poljskem Poljaki. V Argentinlji ne vedo, kam z mesom, v Nemčiji pa ljudje umirajo od gladi. Argen-tinija je zemlja, kjer je živinoreja sila razvita, število prebivalstva pa je majhno. Ker imajo amerikanske države vse samo dovolj živine, Argentinija ne ve, kam ž njo. Transport v Evropo je predrag in se ne izplača. Kakor poročajo listi iz Argantinije, koljejo sedaj tam na tisoče glav goveje živine dnevno. Mesa ne prodajajo, ker ga nikdo ne kupi. Meso zavržejo, le kože izkoriščajo in predavajo v usnjarne, ki potem usnje izvažajo v Evropo. Orjunaši in napad na Cirilovo tiskarno v Mariboru. Svojčas smo poročali, da so Orjunaši po noči demolirali in poškodovali stroje v Cirilovi tiskarni. Dne 23. nov. so bili zaradi tega nekateri storilci obsojeni. Orjuna je „bojna“ bolje povedano „paradna“ organizacija demokratske stranke. Mi pa mislimo, da bo za jugoslovanski narod bilo večje vrednosti, če bi razni gospodje raje kulturno delovali za narod, kakor pa vojake „špilali“ in se s političnimi nasprotniki pretepavali in jim tiskarne uničevalii Nove takse in pristojbine. S 15. nov. tl. je stopila v veljavo novela k taksnemu in pristojbinskemu zakonu. Kolek za vloge znaša 5 Din, za odločbe in potrdila 20 Din, za poveritve na 1 polo, za vsako nadaljno 5 Din, legalizacije 10 Din, za proglas polnoletnosti 500 Din, za pro-tokolacijo trgovske in industrijske tvrdke 500, 300 in 150 Din, za izbris tvrdke 20 Din, za protokolacijo prokure, poslovodja itd. 50 Din; za neomejena pooblastila 20 Din, za omejena 10 Din, za cesije 2 odstotka, za poročne, krstne, mrtvaške liste 10 Din. Za zemljeknjižna zavarovanja tudi v obliki zaznambe do 500 Din vrednosti stalno 10 Din, preko te vrednosti še en odstotek, za izbris bremen v zemljiški knjigi ne glede na vrednost 50 Din. Pri odmeri realne pristojbine ni merodajna samo kupnina, temveč prometna ali pa ka-tastralna vrednost, katera od teh treh je je večja. Prenizka napoved prometne vrednosti ima za posledico občutno kazen. Sprejemanje 10 dinarskih bankovcev drž. izdaje i/. 1. 1919 (takozvanih „kovačev“) pu državnih blagajnah. Finančna delegacija opozarja, da sprejemajo do vštetega dne 1. februarja 1924 vse državne blagajne 10 dinarske bankovce drž. izdaje iz l. 1919 tudi za vplačila ob pogujih, ki so razvidni iz razglasa te delegacije št. A IV. 3570 z dne 1. septembra 1923, ki je objavljen v Uradnem listu št. 84 z dne 8. septembra 1923. Do istega roka in ob sličnih pogojih pa državne blagajne v krajih, kjer ni podružnice Narodne banke, tudi posredujejo zamenjavo imenovanih bankovcev. Zamenjajo pa se ti bankovci lahko pri Narodni banki in vseh njenih podružnicah do vštetega dne 9. februarja 1924, pozneje pa do vštetega dne 10. junija 1924 le še pri Narodni banki v Beogradu. Izza dne 11. junija 1924 zgubijo ti bankovci vsako vrednost in se ne bodo več zamenjavali. Iz kancelarije Mariborskog vojnog okruga broj 27.047 od 23. novembra 1923 se javlja sledeči oglas. V komandi vojnog okruga v AAariboru (Dravska kasarna, soba 17) se bodo vršile, dne 5. decembra t. 1. ob 11. uri predpoldne sledeči dve dražbi: 1. Tretja javna ustmena licitacija za prodajo barak „Dunaj“ v Mariboru po naredbi komandanta Dravske divizijske oblasti 1. broj 3294 od 18. novembra t. 1. 11. Prva ofertalna dražba za prodajo „Dominikanske kasarne“ z zemljiščem v Ptuju po naredbi komandanta Drav. div. oblasti I. broj 3224 od 18. novembra t. 1. Pogoji za obe dražbi so razvidni vsaki dan med uradnimi urami v pisarni Mariborskog vojnog okruga (soba 17). Pravico za pogajanja pri tej dražbi ima vsakdo, ki ni izključen iz udeležb za dražbami. Vsak dražbenik ima položiti kaucijo i. s. naši državljani 5% inozemci po 10% od začetne vsote. Kaucijo se ima položiti na blagajni vojnog okruga v Mariboru pred dražbo v gotovini ali pa državnimi vrednostnimi papirji. Za oiertalno dražbo „Dominikanske kasarne z zemljiščem v Ptuju“ ima vsaki licitant tudi do 5. decembra t. I. ob 11. uri vložiti oferto, opremljeno z 10 Din kolekom in adresovano na Komando Marib. voj. okr. Izklicna cena je 1,557.486.01 dinara za navedeno kasarno z zemljiščem v Ptuju. 9 I I I PO ČU duvito nizkili cenah | kupite letos volneno blago za ženske in sukno za moške obleke, kakor tudi vso drugo manufakturno robo v veletrgovini R. Stermecki, Celje. Trgovci engros-cene. Radi splošnega pomanjkanja denarja treba povsod štediti ter je dolžnost vsakega, da se pelje v Celje in poskusi enkrat kupiti v veletrgovini R. Stermecki. Vesten trg. pomoćni manufakturist, vešč slov. in nem. event. tudi madž. jezika se takoj sprejme v avstrijskem obmejnem kraju. — Ponudbe pod „Marljiv“ na upravništvo „Našega doma“ Preselitev slaščičarne Hogalr Sitarja, M. Sobota se je preselil s svojo slaščičarno iz Male Kaniže na iHelisandrouo cesto (v Bšarjevo hišo). Otvoritev v soboto, 1. dec. tl. Sprejema vsakovrstna naročila in ima v zalogi različna peciva. Izdajatelj, založnik in odgovorni urednik: dr. Slavko Vesni k, v Murski Soboti. Tisk: Tiskarna Panonija v Gornji Radgoni.