Dopisi. V Zagrebu. Predno vam kaj več pisem o prvem zboru jugoslavenske akademije, naj vam danes naznanim le to, da prvi shod je bil, kakor so ,,Novice" že povedale, 22. dne t. m.; snidlo se je od Njih Veličanstva potrjenih pravih članov samo deset, ker veliki župan gosp. Ku k ulje vi c in ravnatelj gimnazije reške,, gosp. Anton Mažuranic, sta se odrekla časti aka-demičke, g. Mirko Bogovič in dr. Jan. Bleiweis pa sta bila zadržana v zbor priti. Gosp. A. Mažuranid pravi v pismu do svetlega bana, v kterem odklanja od sebe čast podeljeno mu po Njih Veličanstvu, da kakor akademik ne bi mogel več in koristnejega delati za znanost, kakor bo delal kot neakademik. Gosp. dr. J. Bleiweis pa se izpričuje s prijatelskim, začasnemu predsedniku hrvaško spisanim pismom, da ta pot ni mogel priti v zbor zavoljo tega, ker kakor član deželnega in mestnega odbora v sedanji dobi ne more zapustiti Ljubljane. Predsedoval je kot najstareji izmed vseh sedanjih udov gosp. dr. Slosser, kr. medicinalni svetovalec. Pričujoči članovi so v ime vseh članov za pokrovitelja akademije izvolili presvitlega gospoda škofa dja-kovaškega J. Strossmajer-a, in za predsednika gospoda kanonika dr. Račke ga. — Poslovnik, kte-rega sta osnovala dr. Rački in prof. Jagic, je bil večidel po predlogu odborovem sprejet. Veievažni je ta statut; ali bode ves tudi občinstvu po volji, pričala bode prihodnost. Od kranjsko-štajarske meje 27. julija. — „Ga-ribaldi je že v Ljubljani!" — je rekel neki dijak, ki je pretekli teden k svojim starišem domii prisopihal in pripovedoval, kako da so celo Škof in vsi korarji, mestni gospodje, gospe in gospodičine mu naproti šli, in da je Garibaldi naravnost šel v gimnazijo in vse učence "od 17. leta starosti med svoje vojščake zapisati dal, dovo-livši vendar, če kdo v 48 urah 100 goid. srebra ali 150 gld. bankovcev našteje, ga vojaščine oprosti. —Brez. odloga in brez vsega pozvedevanja, kodi res kaj Garibaldi hodi, se vzdigneta abotni oče in mati, omenjenega denarja iskat, da ž njim svojega ljubčeka Garibaldove čete rešita; zarotil pa je stariše zvijačasti sin, da nikomur ne smeta razodeti, k čemu da denar potrebujeta, gorje bi bilo starišem in njemu. — Po silnih prošnjah nabereta neumni oče in mati denar in ga zvitemu dijaku dasta, češ, da naj ž njim le hiti v mesto nazaj, sicer bi utegnil odločen obrok zamuditi — zvijač pa se tihoma smeja, brez pomude na železnico gre, in se pelj4 ----- 250 ----- z denarjem zopet v belo Ljubljano. — V črne bukve s takim sleparjem! Iz Gorice. — Magistratai tajnik Karol Favetti je zavoljo velikega izdajstva obsojen na 6 let teške ječe. Našli so med pismi njegovimi, ki jih je pošiljal sovražniku, tudi imenik ose*b, ki so udani cesarski naši vladi, in tacih, ki so udani laški. Stražiše pri Kranji 28. julija. — Povedale ste, drage „Noviceu že nesrečo, ki je zadela našo vas 16. dne t. m. Dodajte še te-le vrstice. Malo čez poldan jelo je goreti v spodnjem delu vasi; kmalu je silni ogenj, ki ga je podil močdn veter, segal na dve strani in v eni uri pokončal v eni uri 13 gospodarjem poslopja. V pravem trenutku prileteli so vrli Kranjci z dvema gasilnicama; kakor vselej, tako so se tudi tukaj izvrstno obnašali in oteli vas še veči nesreči. Presrčna hvala jim tedaj! Lahko rečejo, da so obvarovali veliko s svojo srčnostjo in trudom. Le trije pogorelciniso bili zavarovani; v veliki potrebi podpirajo nesrečne dobri vaščani; očitna hvala gre pa rodovini Jugovičevi in še posebno milosrčni in predobri gospej, ktera dan za dnevom daruje pogorelcem potrebnih reči in jih tako podpira v nesreči in nadlogi. Bog naj stotero povrne nji in vsem, ki blagodušno pomagajo revežem! Prostoslav. Iz Ljubljane. Komaj smo začeli lože dihati izve-divši, da utegne konec biti unanji vojski in da se zopet povrne Avstrii toliko potrebni mir, kar nam na ušesa udari notranja vojska opozicije, ki so jo časniki, kteri zastopajo tako imenovano autonomistično-centrali-sticno stranko na Dunaji in v Gradcu, pričeli s strastnimi napadi na ministerstvo Belkredijevo, očitaje mu, da ono je krivo, da je avstrijska armada tepena bila pri Kraljičinem gradu — zato, ker je s septemberskim manifestom ustavilo veljavo februarskega patenta in s tem odstranilo dunajski reichsrat!! Kaj res zaslepljena stranka misli, da kter pameten človek tem burkam verjame? Vsak otrok vidi, da je ministerstvo tako nedolžno vojskine nesreče na severji, kakor je nedolžno sreče na jugu. Ali zaslepljena stranka morebiti misli, da iz februarskega reichsrata bi bili Kuranda, Jiskra in tovarši njihovi najbolji komandanti naši armadi? In druzega razloga res ne vidimo, kako bi pomagal zdaj tisti reichsrat, zoper kterega je ogromna večina narodov avstrijskih bila, ker je z nemško mogočnostjo gospodoval nad vsemi narodi in čegar prvaki zdaj Ma-gjarom podajajo roke, da bi ž njih pripomočjo se v Avstrii osnoval narodni in državni dvalizem tako, da v eni polovici bi vladal nemški, v drugi ma-gjarski element. In tako dolgo je rovala ta stranka, da je dunajski mestni odbor prevzel poslanstvo in z njenimi misli stopil pred cesarja ter prosil, naj se prekliče septemberski manifest, brž ko brž ustanovi zopet februarski reichsrat in — se v6, da razpusti sedanje ministerstvo ! Al spodletelo mu je. Nj. Veličanstvo je dalo odgovor deputacii, ki je prav iz srca vzet 20 milijonom nenemških Avstrijanov, rekoč: „Tudi moja iskrena želja je, da se ustavno življenje v moji državi prav kmalu povrne; al o tem ne morejo samo le želje mesta dunajskega na vago priti, ampak potrebščine vsega cesarstva." To so zlate besede, ki hočejo vsakemu dati, kar vsakemu gre. Da nemški dunajski mestni odbor kakor vsi drugi nemški Avstrijanci želije vživati pravo ustavno življenje, to jim tudi vsi drugi nenemški narodi v Avstrii radi pritrdijo; al kar je unim drago , je tudi tem pravo. In zato noče velika večina avstrijskih narodov od tacega reichsrata nič vedeti, kteri bi mastna piščeta pekel le Nemcem, Slovanom in Eumunom pa le suhe kosti puščal. Kako tedaj , da ------- 251 ------- se se zdaj niso spametovali nemški centrahsti, da v eno mer trobijo svoj lokalni egoizem — in zato obžalujemo, da se jim je mestni odbor dunajski na limance vsel in presvitlega cesarja nadlegoval za stvar , ktera bi spodkopala notranji mir popolnoma. Obžalujemo pa tudi še posebno to, da so Dunajčanom, „Ostdeutsehe", „Presse", „Fremdenblatt" in enacega duha časniki evangelij, in da ne poslušajo druzih listov, kteri jim odkritosrčno resnico kažejo, da tako ne gre v mnogo narodni Avstrii, kakor si domišljujejo ljudje, ki menijo, da velika cesta iz Dunaja pelje le na Nemško, a ne tudi na Slovansko. Če že ne verjamejo naši „Zu-kunft-i" ali „Politiki«, naj bi saj verjeli „Reform-i", ktero vreduje mož, ki^ je z dušo in telesom Nemec. Tehtne resnice govori Suzelka v sestavku „Der innere Oppositionskrieg." Neumno in smešno ob enem je — pravi — ako kdo misli, da sistema ministra Belkredi-a nas je peljala v Kraljičin grad. Ministerstvo je miroljubno bilo, ker je videlo, da mini je treba, da se s svobodnim porazumljenjem vseh narodov ustanovi ži-vevna ustava. Al ko je videlo, da sovražnik hoče vojsko, je čuda hitro spravilo krepko oboroženo armado na noge, da se je vse čudilo in da so najhuji minister-stva sovražniki ponosno kazali na armado avstrijsko. Sploh se je mislilo, da taka armada mora zmagati. Vendar Prus je otepel Benedeka in ves svet ve zdaj, zakaj. Al priverženci februarske ustave hočejo to bolje vedeti, češ, zato, ker je ta usjava ustavljena in vladi ne stoji na strani reichsrat. Čuda! brez reichsrata je zmagala naša armada na jugu pod bistroumnim vojskovodjem — al februarci ne gledajo niti na jug niti proti severju, oni drezajo le — na državno ministerstvo! — Ministri grejo in pridejo, al narodi ostanejo. Ako hočete drugo ministerstvo, pomnite si to, da ne bode tako, ki bi bilo le dvema narodoma zmaga, vsem drugim pa poguba, — ki bi le dvema narodoma všeč bilo, vse druge pa bi imele zoper sebe. Nezapopadljiva in prežalostna slepota je to, da nekteri v Avstrii vidijo le dva naroda (Nemca in Magjara), Poljakov, Hrvatov, Cehov, Srbov, Slovencev in Eumuncev pa ne. Ako prevlada to zaslepljenje, mora Avstrija propasti. Potem naj postanejo nemški Avstrijanci Prusi, Magjari bodo gotovo Rusi. Vstrojite le dvalizem, to je, dvojni centralizem, pa bote imeli na Dunaji in v Peštu dve krpi državnega zbora, zoper kterega se bojo vzdignili unkraj Litave Hrvatje, Slovaki, Srbi, Romuni in Sak-sonci, takraj Litave pa Poljaki, Cehi in Sloveni zoper tak dvalističin centralizem. Ce bi ta dva državna zbora imela tudi vse oblike parlamentarnega življenja, imeli bi vendar le svobodo na videz; bistvo svobode bi konec jemalo pod neprenehanimi borbami razdraženih narodov. Avstrija pa potrebuje mirii, da se ojači in si okrepčd svoje moči. Naj z vnanjim sovražnikom sklenemo srečen ali nesrečen mir, oslabljeni bomo na vsaki pot, in vsegdar bo silna potreba, da zadovoljni narodi razvijajo svojo moč in cesarstvo povzdignejo iz globokega gospodarskega propada. Al te zadovoljno s ti nikdar ne bode, dokler srbi ndrodno manjšino, da bi gospodovala nad večino. Nemški imtalijan-ski boj bi bila potem začasno končana, al začel bi se slovanski; v tem pa bi se iznova vnel nemški in italijanski boj, in konec te nesrečne borbe bi bil „Finis Av-striae!" — Tako piše „Reform" — časnik, kteri je iskren zagovornik nemških interesov, pa vendar vidi Avstrijo, kakor je. In zato so res zlate cesarjeve besede, da „ne samo le želje dunajskega mesta morejo na vago priti, ampak potrebščine vsega cesarstva." In s tega stališča presojamo tudi mi to, kar se godi zdaj v notranjstvu Avstrije. — Danes je tretja nabira prostovoljnih de- _------252 -------- želnih strelcev; prva dva pota so jih nabrali 113, ki že v čedni vojaški obleki okoli hodijo. — V petek bo volilna komisija štela glasove volitev za trgovsko in obrtnijsko zbornico. — Gosp. Viktor Bučar, trgovec tukajšnji, kupuje umorjene k oko ne, tudi prevrtane, po 2 gld. do 2gld. 50 kraje. — Že v tretje se je zgodila nesreča po sopiihu plinove svečave in ta pot taka, da ni bilo več moč rešiti zadušenega. Počila je namreč neka cev plinove svečave (Gasrohre) v samostanu naših o. o. frančiškanov, tako, da je smrdelo po vsi hiši; vratarja je v njegovi celici zadušilo. Ker samostanski gospodje nočejo več v taki nevarnosti biti, so to svečavo vrgli iz hiše. — Včeraj (v torek) so svetli knezoškof posvetili nove mašnike, kterih letos 22 pride na deželo. — Za gotovo se pripoveduje, da sedanji ravnatelj ljubljanske gimnazije dr. Miteis zapusti Ljubljano, poklican za ravnatelja na gimnazijo Terezijanske akademije na Dunaj. Ker je gosp. doktor mož znanja in izveden v šolskem ravnateljstvu, bode na nemški gim-nazii na svojem pravem mestu, na ljubljanski pa, ktera ima po ustavnem zakonu zadostovati ravnoprav-nosti slovenskega naroda, smo celi čas, kar je vodil gimnazijo , milo pogrešali blagega njegovega prednika gosp. Nečaska. Al ker odhaja, ne bomo kamenja lu-čali za njim. Naša dolžnost je zdaj le glas povzdigniti zato, da dobimo naslednika, ki bo času in našim potrebam primerneji. Zatoraj se že precej zdaj do visoke vlade obračamo, ter jo, in z nami gotovo vsi pravi domoljubi, živo prosimo, naj se za izpraznjeno to službeno mesto stečaj ali konkurs razpiše, ne da bi se ta toliko važna služba kakemu ljubljencu pod roko oddala, in naj se med potrebščinami, ki jih ima vsak prosilec izkazati, razločno zahteva tudi popolna vednost slovenskega jezika v besedi in pismu. Zakaj to tirja pamet, in to mora tudi narod zahtevati, da bo prihodnji ravnatelj tak, ki bo znal z našimi mla-denči in z njihovimi stariši govoriti, in še več, da bo tudi kos uresničiti to, kar zahteva čas in narodna ravnopravnost; v to pa ni zadosti samo vednost, temuč tudi pravega srca in trdne volje je treba , da po vsi svoji moči pripomore, da gimnazija, glede na ravnopravnost ndrodno, izreja za vse j a v n e službe kadaj popolnoma sposobne ljudi. Ce tudi vemo, da ravnatelj je zavisen od više oblastnije, vendar je sploh znana resnica, da šolski ravnatelj more po mnogih potih biti ali pospešitelj ali pa nasproti tudi o vera narodnega napredka. — (Horribile dictufy Neki kmet je prinesel v slovenskem jeziku izdelano pobotnico v zemljoknjižno kamniško uradnijo s prošnjo , naj se na podlago te pobotnice izbriše plačani dolg od njegovega posestva. Zem-ljoknjiževni uradnik g. Trček zavrne kmeta, naj mu prinese pobotnico v nemškem jeziku, češ, da v Kamniku se le v nemškem jeziku uraduje. Mož je šel ž njo domu, pa gospod, ki mu jo je naredil slovenski, mu je rekel, naj jo le nese nazaj, ker tudi slovenska pobotnica je veljavna — in dozdaj ga ni bilo več nazaj. Zoperno nam je, še pisati komentare k takemu ravnanju; dosti je, da svetu le povemo, kako še anno 1866 stojimo s tolikrat zagotovljeno ravnopravnostjo. Vidi se dosti očitno, da kancelije naše še zmiraj nočejo popustiti „Stellung-e in Deutschland!" — Iz au-tentičnega vira so „Novice" prejele to naznanilo; tudi one ne delajo več besedi, ker se stvar sama sodi. Le to rečejo: neverjetno, pa čisto resnično! — Naj častiti naši bralci v današnjem listu ne prezrejo popisa „pomorske bitke pri Visu", ki ga je Slovencem namenil častiti naš roj&k, ki je bil priča slavne zmage. ___________________ K