žlnafi za istrske in mediterans((e študije AnnaCi di Studi istriani e mediterranei AnnaCs for lstran and Mediterranean Studies 20/'00 UDK 009 Ann, Ser. hist, sociol., 10, 2000, 1 (20), pp. 1-270, Koper 2000 ISSN 1408-5348 ÄnaCi za istrsiçe in mediteransíig študije Ännad di Studi istriani e mediterranei Annais for Istran and Mediterranean Studies 20/'00 UDK 009 Ann, Ser. hist, sociol., 10, 2000, 1 (20), pp. 1-270, Koper 2000 ISSN 1408-5348 K Banka ISSN 1408-5348 9771408534015 UDK009 iSSN 1408-5348 NNALE Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istran and Mediterranean Studies 20/2000 series historia et sociologia, 10, 2000, 1 KOPER 2000 ANNALES Ser. hist, sociol. 10 2000 • 1 (20) Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istran and Mediterranean Studies Ann, Ser. hist, socio!., 10, 2000, 1 (20) ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik 10, leto 2000, številka 1 (20) UREDNIŠKI ODBOR/ prof, Furio Bianco (IT), Tomaž Bizajl, dr. Milan Bufon, dr. COMITATO DI REDAZIONE/ Lucija Čok, dr. Lovorka Čoralič (CRO), dr. Darko Darovec, BOARD OF EDITORS: dr. Goran Filipi (HR), dr. Boris M. Gombač, Vesna Gomezel Mikolič, Aleksej Kale (IT), dr. Avgust Lešnik, prof. John Martin (USA), dr. Robert Matijašič (CRO), dr. Darja Mihelič, prof. Claudio Povolo (iT), dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, dr. Alenka Šauperl-Zorko, Salvator Žitko, Matej Župančič Glavni urednik/Redattore Capo/Chief Editor: dr. Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore responsahile/ Responsible Editor: Salvator Žitko Urednica/Redattrice/Editor: Vesna Comezel Mikolič Lektorji/Supervisione/Language Editors: Janez Mikic (s!./br.), Vesna Gomezel Mikolič (si.), Jože Hočevar (si.), Henrik Ciglič (angL/sl.), Tullio Vianello (it) Pre va j a 1 c i/ Traduttori/ Tra nsla tors: Henrik Ciglič (angl./sl.), Valerij Novak (angl.), Janez Mikic (sl./hr.), Sergio Settomini (it), Tullio Vianello (it) Ob]ikova\ec/Progetto grafico/Graphic design: Dušan Podgornik Preiom/Composizione/Typesetting: Franc Čuden - Medit d.o.o. Tisk/Stampa/Print: Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana 2000 IzdajateVfa/Bditori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko / Societa storica del Litorale© - Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper / Centro di ricerche scientifiche della Repubblica di Slovenia, Capodistria /Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper© Za izdaja tel ja/Per gli Editori/Publishers represented by: Salvator Žitko, dr. Lucija Čok Sedež uredništva/Sede della redazione/ Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, Address of Editorial Board: SI-6000 Koper/Capodistria, Ga ribald i jeva/V/a Garibaldi 18, p.p. /P.O.Box 61 2, tel.: ++386 5 6126-000, fax 6271 -321; e-mail: annales@zrs-kp.si, internet: http ://w w w , z rs - k p. s i/ Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te številke je bila zaključena 30. 6. 2000 Sofinancirajo/5upporio finanziarh/ Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Financially supported by: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, Mestna občina Koper, Občina Izola, Občina Piran, Phare CBC Slovenija-ltalija, Banka Koper ter drugi sponzorji Anna les - series historia et sociolog i a izhaja dvakrat letno. Annates - series historia na tura I is izhaja dvakrat letno. Letna naročnina za obe seriji je 7000 SIT, maloprodajna cena tega zvezka je 2500 SIT. Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročnino sprejemamo na sedežu uredništva. Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredništva. Nak\ada/Tiratura/Circulation: 800 izvod o v/cop ie/copies Revija Annales je vključena v naslednje podatkovne baze: Riferimenti Storici Giuliani (iT); International Medieval Bibliography, University of Leeds (UK). ANNALES Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Anali za istrske in mediteranske študije - Annaii di Studi istriani e mediterranei - Annals for Sstran and Mediterranean Studies UDK 009 Letnik 10, Koper 2000, številka 1 (20) iSSN 1408-5348 VSEBINA / INDICE GENERALE/ CONTENTS Luc i o Nalesini: Grassi Brothers & Co. L'Architetlo Capodistriano Gioachino Grassi e Fratelii nella Bangkok di fine secolo XIX............. 1 Crassi Brothers & Co. Koprski arhitekt Gioachino Grassi in bratje v Bangkoku konec 19. stoletja Bogdana Marinac: Brez jela ni dela. Prehrana pomorščakov na trgovskih ladjah Kraljevine Jugoslavije............................................. 35 No food no work. Nourishment of the seamen on merchant ships of the Yugoslav Kingdom MATERIALNA KULTURA CULTURA MATERIALE MATERIAL CULTURE CERKEV IN DRUŽBA LA CHIESA E LA SOCiETA THE CHURCH AND THE SOCIETY Lovorka Čoralič: Prispevek k življenjepisu pulj- skega škofa Claudia Sozomena (1583-1604)......... 105 A contribution to the biography ofClaudio Sozomeno (1583-1604), the bishop of Pula Sebastiano Beraldo: La "normalizzazione" delle diocesi Istriane (1932-1936), con particolare riferimento a quelle di Trieste e Fiume ................................................. 111 "Normalizacija" istrskih škofij (1932-1936), s posebnim poudarkom na tržaški in reški Tomisiav Kajfež & Draško Josipovič: Prispevek k poznavanju poznorimske in zgodnjesrednjeveške uvožene keramike koprskega otoka .................................................... 51 A contribution to the knowledge of the late roman and early middle age imported ceramics of the island of Koper Radovan Cunja: Poznosrednjeveška in renesančna keramika v slovenski Istri .................... 63 La ceramics tardo medievale e rinascimentale nell'lstria slovena Gorazd Baje: Slovenski Primorec in razhajanja s Primorskim dnevnikom....................................... 139 Slovenski Primorec and its divergence from Primorski dnevnik Gregor Matevc: Gnezdo liberalizma v naši dolini. Kler in laiki na Vipavskem v primežu sekularizacije ....................................... 153 The haunt of liberalism in our valley. Clergy and laymen of the Vipava valley in the vice of secularisation Matej Župančič & Radovan Cunja: K lončarski delavnici v Kopru .................................................. 77 About the potter's workshop in Koper Predrag Markovič: Koprska kamnoseška delavnica in spodnji del pročelja katedrale v Kopru .............. 83 Stone-cutting workshop in Koper and the lower part of the facade of the cathedral in Koper EZULI, OPTANTI, IZSELJENCI... ESUU, OPTANTI, EMIGRANTI... ESUU, OPTANTS, EMIGRANTS... Raoul Pupo: Orientamenti del la piu recente storiografia italiana sulPesodo Istriano .................. 165 Pogledi najnovejšega italijanskega zgodovinopisja na izseljevanje iz Istre ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 - 2000 - 1 (20) Anali za istrske in mediteranske Študije - Annaii di Studi istriani e mediterranei - Annals for istran and Mediterranean Studies Piero Purini: Analisi dei dati statistici ufficiaii itaiiani riguardanti Pemigrazione dafla Venezia Giulia nel periodo 1921-1938 ................. 171 Analiza uradnih italijanskih statističnih podatkov glede izseljevanja iz julijske krajine v obdobju 1921-1938 Egon Pelikan; Tajno štetje oziroma statistika, ki jo je za Julijsko krajino leta 1933 pripravila primorska duhovščina, zbrana v Zboru svečenikov sv. Pavla.............................................. 191 l! censimento segreto ossia la statistica, redatta nell'anno 1933 dal clero del Litorale riunito ne! Concilio dei sacerdoti di San Paolo per la Venezia Giulia Nevenka Troha: Ukrepi jugoslovanskih oblasti v conah B Julijske krajine in Svobodnega tržaškega ozemlja in Italijani na Koprskem ......................................................... 203 Provvedimenti delle autorita jugoslave nelle Zone B della Venezia Giulia e del Territorio libero di Trieste e gli itaiiani ne! Capodistriano Ivica Pletikosič: Migracije v Piranu med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ................... 217 Le migrazioni a Pirano durante la seconda guerra mondiale e ne! periodo i m med ia tamen te successivo Sandi Volk: Odbor narodne osvoboditve za Istro (CLNI) in eksodus iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja - predlogi italijanski vladi za sprejem in namestitev beguncev iz maja 1954 ......................................... 231 II Comitato di Liberazione Nazionale delflstria e ¡'esodo dalla Zona B del TL T. Le "Proposte per l'accoglimento e la sistemazione dei profughi" presentate al governo ne! maggio 1954 Pietro Merkit: Primerjava med eksodusoma iz Istre in Sudetov po drugi svetovni vojni ............. 241 Comparazione fra I'esodo da II'¡stria e que!lo dai Sudet.i dopo la seconda guerra mondiale DELO NAŠIH ZAVODOV iN DRUŠTEV ATTIV1TÀ DE! NOSTR! ISTITUT! E DELLE NOSTRE SOCIETÀ ACTIVITES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak: Predstavitev delovanja Pinine akademije 1999/2000 ................ 255 Presentation of the activities of the Pina Academy 1999/2000 Giraldo Ciaudio: II gruppo archeologico "Mino Meduaco" ............................................................. 256 Arheološka skupina "Mino Meduaco" POROČILA IN OCENE RELAZION1 E RECENSION! REPORTS AND REVIEWS Lovorka Čoralič: Mednarodni znanstveni sestanek: Mir v Sremskim Karlovcih leta 1 699 in nove meje................................................ 258 International scientific meeting: Peace in Sremski Karlove i, 1699, and the new borders Maša Sakara: ¡strta Magica. Razstava.................... 259 Istria Magica. Mostra Matej Župančič; Mednarodno študijsko srečanje: Rimski vojak, od Pada do Donave ........................ 261 Convegno internazionale d i Studi: Miles Romanus, dal Po a! Danubio Danic I a juričič Čargo: Gospodarski razvoj lupoglavskega gospostva v 16. stoletju v luči urbarjev in urbarialnih zapisov 1523-1573 (Božo Jakovljevič) .............................. 263 Eulvio Con, Elisa Lo Sapto, Pio Nodari, Dario Rinaldi, Ctaudio Tone!: Arriva la madre, i figii partono (Piero Purini) .................................. 264 Kazalo k slikam na ovitku ..........................................................................266 index to pictures on the cover Navodila avtorjem ................................................................................................267 Instructions to authors......................................................................................269 ANNALES - Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) saggio scientifico originale UDC 72.071"!S" Grass! G. ricevuto: 1999-12-15 CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHÍTETTO CAPODiSTRiANO GiOACHINO GRASSI E FRATELLÍ NELLA BANGKOK Di FINE SECOLO XIX Lucio NALESINl Ursiversitá Chulalongkorn di Bangkok, Facoltádi arti, Dipartimento di lingue occidental! - Sezione italiana, TH-1Q330 Bangkok, Phyathai Road SiNTESl L 'autore, pariendo dalia presenza nel Ci mi tero di Capodistria, di una tomba in stile siamese, rifä il percorso professionale in terra di Siam (oggi Tailandia) di una famiglia di capodistriani, che ha operato nel Sud-est asiatico alia fine del secolo XiX, riportando un notevoíe successo, anche economico, erigendo per conto della famiglia Reale siamese e de! suo governo, números/ e importanti edifici. Parole cbiave: architetti, XIX sec., Gioachino Grassi, Tailandia GRASS! BROTHERS & Co. GIOACHiNO GRASS!, THE KOPER ARCHITECT, & BROS. IN BANGKOK AT THE END OF THE 19lh CENTURY ABSTRACT The background of the research carried out into the professional ascent of the Koper family working in Siam (the present-day Thailand) at the end of the 7 9th century was one of the Koper cemetery vaults made in Siamese style. Namely, the family of these Koper architects accomplished, by building numerous and important buildings for the Siamese royal family and its regime all over southeastern Asia, some great achievements and a great financial success. Key words: architects, 19sfl century, Gioachino Grassi, Thailand LA FAMIGLIA GRASSI Nella Capodistria di 150 anni fa, decennio piü, decennio meno, viveva ed era attivo, in Piazza di Porta Maggiore (poi Piazzale Bennati, ora Piazza Stanič) un commerciante di granaglie, Antonio Grassi, che aveva sposato Anna Apoilonio. Gli affari prosperavano molto bene (Piccolo, 9. 7. 1887, 1) e la famiglia si ingrandiva com'era usuale in quel periodo.1 La famiglia Grassi abi-tava al n. 1035, corrispondente al Palazzo Almerigogna, mentre nella casa accanto al numero 1034 (Gardina, 1994, 13) viveva la famiglia del pittore Gianelii. Oltre che amicí erano anche parenti e i loro rapporti furono sempre stretti, fino alia fine, to possiamo dedurre an- 1 La famiglia era composta da 11 flgii, cinque feminine e sei ma sc hi (Piccolo, 9. 7.1887, I). 1 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 ■ 1 (20) Lucio NALESïNI: CRASSI 8ROTH£RS & Co. t'ARCHÍTETTO CAPODISTRiANO ClOACHINO GRA5SI E ERATELU (-34 L'única fotografía esistente di Cioachino Grassi (Foto gentilmente concessa dal Sig. Sran Tongpan. Scattata negli anni 1880). Edina obstoječa fotografija Gioachina Grassija (Fotografija je iz let okrog 1880. Objavo je omogočil g. Sran Tongpan). che da una íettera che Alberto Grassi, figi ¡o di Antonio, aveva scritto (ARC, Comune, 1887, 1550/XIV) ai Po-destá di Capodistria in occasione dei funerali del fratello Antonio (ci furono tre Antoni nella famiglia). In essa Alberto scríveva che "Di parenti a Capodistria abiamo (sic) il nostro Cugino Bortolo Gianellí Professore". Del la sua famiglia, in senso stretto, non era rimasto nessun altro a Capodistria. Giá, perché ad un certo punto gli affari per il padre Antonio non andarono piít come prima; ín seguíto a forti crisi, subí dei rovesci di fortuna (Piccolo, 9. 7. 1887, 1) e, con tulla la numerosa famiglia, si trasferi a Trieste. Dopo la caduta deíla Re-pubbiica di Venezia, la vicínanza di Trieste si era fatta sentiré nell'economia capodistriana, in speci al modo per ¡a forza di attrazione di una città in pieno sviluppo economico, grazie al declino deíla rivale città lagunare ed agli impulsi che la concessione del Porto Franco le aveva dato. Fu proprio in quegii anni (1850) che l'lmperatore Francesco Giuseppe concesse alla città di Trieste il titolo di "città immediata all'impero", con il quale titolo l'lmperatore intendeva metiere in evidenza gli stretti rapporti che esistevano fra la Corona e la Città. Era logico che i magri affari che oramai i Grassi erano ín grado di fare a Capodistria, spingessero il capofamiglia a cercare miglior fortuna neüa grande città vicina, ma che fino a pocht anni prima, e per lunghissimo tempo, era stata sempre divisa da Capodistria da un confine di stato: di qua (fino al 1797) sventolava il gonfalone delia Repubblica di San Marco, daii'altra parte la bandiera gialla e ñera degli Asburgo. Non è che Capodistria, originariamente un'isola divisa dalla terraferma dallo Stagnone e dalle Saline, fosse stata mai troppo fedele alla Sereníssíma; se ne ricordano, infatti, le frequenti ribeílíoni. La sua, díciamo, irrequietezza era chiara-mente causata dalla coscienza délia propria importanza nell'ambito alto-adriatico, Capodistria mirava soprattutto a primeggiare fra le altre cittadine istriane, magari con l'aíuto del Patriarca di Aquileia, piuttosto che supinamente assecondare le voloníá del la sorella maggiore. Tanto è vero che uno dei primí provvedímenti presi a Capodistria dalla Sereníssíma, dopo che questa con la "pace di Trevíso" fra patriarchini e lagunar! (1291, essendo Doge Píetro Gradenigo), si era definitivamente2 e giuridicamente impossessata deíla città istriana, fu: - la coslruzione del Castel Leone, una poderosa rocca3 a meta strada fra l'isola e la terraferma, per contrallare la città dal punto di vista militare, - la limitazione del traffico marittimo per contrallarla dal punto d! vista economico. Anche dopo che Venezia (sull'onda delia vittoria sui Patriarchini), s! era stabilmente impadronita di tutta la costa occidentale istriana ed aveva sottomesso anche i Castropola, che difendevano l'atitonomia di Pola e di tutta l'istria centromeridionale, Capodistria non rinunciô ai suoi tentatívi di ribellione. Fu nel 1348, mentre a Venezia imperversava la peste, che Capodistria, anche a causa di ulterior! gabelle imposte alia cittadinanza, sca-tenó la sua più grossa ribellione, e autorità e rnilizie ve-neziane si salvarono solo perché riuscirono a rífugiarsi, armí e bagagl!, nel cítato casiello. Comunque si voglia interpretare la storia, cinque secoli di dominazione venezíana, lasciarono il ¡oro segno sía nell'aspetto urbanístico délia città, sia nel modo di vita, nel carattere e nella parlata dei suoi cíttadini. Fu nel periodo napoleonico che, dopo brevi 2 In precedenza Capodistria era gia stata temporáneamente occupata dai Veneziani, che ne avevano anche abbaituto le mura. 3 II Castel Leone, ormai cadente per secoli d'incuria, fu abbattuto pot, a quasi 500 anni d'etá (nel 1819), dal battagíione "Cacciatori" dell'i.r. governo austríaco. 2 ANNALES • Ser. hist, socio!. -10- 2000 • 1 (20) ludo NALESINl: GRASSI BROTHERS & Co. I'ARCHITETTÜ CAPODtSTRÍANO CIOACHINO GRA5S1 E FRATELLI ..., 1-34 anni trascorsi neii'orbita francese, Capodistria passó al-I'austríaca Casa d'Asburgo, alia quale ia vicina Trieste gia apparteneva, anche leí, da ctrca quattro secoli. Ma torniatno alia nostra famiglia Grassi: Abbiamo detto che Antonio ed Anna, nata Apol-lonio, ebbero 11 figli. Solo alcuni di loro hanno avuto un ruolo nella storia della Ditta che porta it loro nome e perianto a questi ci límiteremo. Fra i fígli della coppia abbiamo: - Grassi Pietro, nato a Capodistria nel 1833 - Grassi joachim (Gioachino) nato a Capodistria il 26/12/1837 (si tratta dell'architetto fondatore della societá "Grassi Brothers & Co." a Bangkok), morto a Trieste ii 19 Agosto 1904. - Grassi Antonio nato a Capodistria nel 1839, ma certamente deceduto prima del 1841 - Grassi Antonio nato a Capodistria ii 16/1/1841 e morto a Firenze il 28/6/1887, sepolto nella monumen-taie tomba in stile siamese a Capodistria, socio effettivo della Ditta "Grassi Brothers & Co." - Grassi Alberto nato a Capodistria ¡'8/1/1846 - Grassi Giacomo nato a Capodistria ii 10/4/1850, morto a Bang-Ta-Pan (Siam) i! 13/10/1890 e sepolto a Bangkok Al momento della morte di Antonio (1887), sepolto nel cimitero di San Canziano a Capodistria, erano vi-ventí ancora quattro fratelli, Gioachino e Giacomo a Bangkok, noncbé Pietro ed Alberto a Trieste (Piccolo, 9. 7. 1887, 1). Joachim (Gioachino), Antonio e, marginalmente, Giacomo sono i tre fratelli che hanno operato con grande successo nel regno del Siam e dei quaíí parleremo piü diffusamente, Alberto é il fratello che si é occupato piü degli altri in occasione del funerale a Capodistria del fratello Antonio (1887) e fu anche ¡'ultimo della famiglia ad aver abbandonato per sempre Capodistria, Pietro invece, che prima di ritornare a Capodistria e poí andaré definitivamente a Trieste, aveva esercitato la sua attivitá di commerciante a Turnu Se veri n, in Romanía, va citato per uno dei suoi figli, di nome Gioachino anche lui, nato proprio a Turnu Severin il 16/10/1867. Quest'ultimo, assoiti gli studi di architettura presso il Politécnico di Graz, ha iniziato (a sua professione di Arcbitetto presso i! Comune di Fiume, per proseguirla, come insegnante presso una Scuola Industríale di Trieste (Via Gíulia) e per culminarla con la progettazione del Sanatorio di Valdoltra (L'lndipen-dente, 29. 3. 1910, 1), e della prima stesura dei progetto del Teatro di Pirano (1908-10), portato poí a termine dall'Architetto triestino Giacomo Zammattio (jenko, 1992). Per metiere in evidenza quanto popolare fosse stato nella famiglia Grassi il nome Gioachino, evidentemente in onore dei loro membro piü ¡Ilustre, dobbiamo ancora segnalare che anche una figlia di Alberto, nata a Trieste il 27/11/1881, fu chiamata appunto "Gioachina". Prima di entrare nella storia dei fratelli emigratí a Bangkok, vogliamo ancora citare come Alberto, dopo essersi trasferito a Trieste con il padre, fosse nuova-mente ritornato a Capodistria, dopo la morte del fratello Antonio. Egli comperó altresl una vecchia casa sulla "Rampa del Belvedere" (ARC, Comune, 1893, 1842/XI) e vi eresse un nuovo edificio.4 Egli cessó pero ogni attivitá a Capodistria nel mese di ottobre 1894 (ARC, Comune, 1895, 994/VI1I), per ritrasferirsi a Trieste dove, assieme alia moglie, Eufemia Ahel, aprt il caffé "AlPArmonia" (poi Caffé Goldoni) in Piazza della Legna (ora Piazza Goldoni), angolo Via Barriera Vecchia (poi Corso Garibaldi, ora Corso Umberto Saba). TRE FRATELLI CAPODISTRIANI IN SIAM a) Gli inizi di Gioachino a Bangkok Abbiamo visto come le rístrettezze finanziarie della famiglia Grassi avessero indotto il padre a trasferirsi a Trieste nella seconda metá del secolo. Abbiamo visto un figlio, Pietro andaré a cercare lavoro addirittura in Romanía, dove nacquero alcuni dei suoi figli. Ma non fu l'uníco a cercare all'estero una vía d'uscita. Antonio aprl a Budapest uno studio di scultore (Piccolo, 9. 7. 1887, 1), mentre a Gioachino (battezzato come Joachim il 7/1/1838 a Capodistria) andavano stretti anche i confini dell'Europa. Non si sa con esattezza quando egli si decise a partiré; si sa pero che mise píede nell'allora Regno del Siam nel lontano 1870.5 Vi arrivó, a dir poco come un emigrante comune, senza presentazioni, senza contratti, in profondo contrasto con gli architetti europei (e non solo architetti ed ingegneri) che lo seguirono, invitati addirittura da! governo siamese e che erano ac-colti dalle autoritá locali, magarí a! suono di una banda. Anzi qualcuno di questi ultimi (evidentemente arrivati in Siam ancora senza contratto) si appoggió proprio al nostro Gioachino per essere lanciato in quel paese, che proprio allora cominciava ad aprirsi alia cultura europea. Dobbiamo, infatti, sapere che fino a pochi anni prima, il Paese era ermeticamente chiuso agí i stranieri e che solo ['apertura mentafe dei re Rama IV e Rama V (quest'ultimo noto anche come Chulalongkorn), produs-sero quel cambiamento che rese possibile il successo de! nostro Gioachino. Fra le concomitanze che potreb-bero aver indotto Gioachino a muoversi verso l'Estremo 4 La casa, cívico n. 218, verme eretta sulla part, catastale 387/3 in Contrada del Porto. (ARC, Comune, 1894, 15t0/Vti). 5 Vedi sua letrera autógrafa de! 15/6/1893, dove lui stesso dice "during the 23 years of my residence in this Country", cioè "durante i 23 anni della mia residenza in questo paese". 3 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 ■ 2000 - 1 (20) Lucio NALLSÍNJ; GRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHiTETTO CAPODISTRIANO GíOACHINO GKASSI Ë FRATELl.l .... 1-34 Oriente, píutfosto che in aitra direzione, potrebbe annoverarsi ['apertura del Canaíe di Suez, avvenuta í'anno prima, nel 1869, e che aveva raccorciato sensi-bilmente la rotta. Comunque altri sudditi dell'allora Repubblica di Venezia lo avevano preceduto in quelia direzione, per 10 più verso la Ciña, il mítico Catai {Marco Polo, ¡i Beato Odorico da Pordenone, Mons. Giovanni María Percoto e mettiamoci pure anche Costantíno lerakis - Phaulkon,6 che benché non fosse di queste parti, era pur sempre cittadino veneziano, figlio di una veneziana). Questo Signor Cosfanzo fu anzi I'ultimo straniero ad aver avuto un ruolo importante nel regno del Siam, prima della chiusura agli Europei. Con fui, assassinato, dopo la morte del re Naraí, dal suo ministro, che usurpó poi il trono, finirono i tentatívi europei di inserírsi in quel regno. Il Siam è, infatti, con ¡a Ciña e ¡I Gíappone, l'unico paese delPEstremo Oriente che non finí per diventare una colonia degli Europei (Inglesi, Francesi, Portoghesi ed Olandesi). Alcune correntí sostengono che i! Siam evitó di diventare una colonia, per l'abilità dei suoi governanti, altri dicono che furono le circostanze, e cioè il fatto che sia ai Francesi sia agli Inglesi facesse comodo l'esistenza di uno stato cuscinetto, che evitava perícolosi scontri fra le due Potenze, a rendere possibile ¡1 mantenimento dell'indipendenza. Lo stesso Phaulkon cercava in tutti i modi di favorire la Francia e le correntí contraríe tenta-vano invano di ostacolarlo. Aveva, infatti, l'incondi-zionato appoggio di re Narai. Ma fu proprio nel cortile del Palazzo estivo di quest'ultimo, a Lopburi,7 e a causa dei suoi aperti favoritísmi verso la Francia che si svolse 11 fatto storico, di grande drammaticità, che porto alia conclusione della carriera, e quindi della vita di Costantíno Phaulkon. Approfittando di un período di ma-lattia di re Narai, i suoi avversari, che mal sopportavano ¡'influenza che ['europeo aveva alia Corte dei re, lo fecero chiamare al palazzo di Lopburi e lo arrestarono, mentre entrava, appunto nel cortile. Era ¡1 mese di maggio del 1688. Fu torturato e messo a morte nel mese successivo. Poco dopo, era l'11 Lugüo dello stesso an-no, re Naraí mon e salí al trono il feroce rivale di Phaulkon, Phra Phetracha. Egli rimosse ogní influenza europea dalla corte, che rimase quindi chiusa agli stra-nieri per i successiví 150 anni.8 Fu solo col primo viaggio di re Chulalongkorn in Europa, avvenuto nel 1897, che ii Siam si riapri uf-fícialmente alie influenze straniere. L'amore de! re e di suo padre per I'arte e la cultura d'Europa, condusse il re ad un lungo viaggio per le corti europee; visitó cittá d'arte e musei e al ritorno ín Siam, fece arrivare cola un notevole numero di artisti occídentali, alcuni val ¡di, altri molto meno. Questi ebbero una vita molto facile, trovando tutto predisposto per ii loro arrivo, con in tasca anche favorevoli contratti, che non sempre onorarono plenamente. Cí furono alcuni che arrivarono súbito dopo la conclusione degli studi, irnbottiti di teoría, ma con un bagagüo pratico di dimensión! molto ristrette. Ci fu uno (italiano oltretutto) che si attiró le critiche dei controliori thaí. Questi ultimi scrissero, ín un rapporto, che quell'architetto aveva imparato i! mestiere dagli operai cinesi a lui sottopostí. Non altrettanto facile fu per il nostro Gioachíno; egli fu un precursore, arrivo in Siam senza aiuti, senza mezzí, senza conoscere il paese e la iíngua. Lasciamo da parte lo stereotipo del!'emigrante con la valigia legata con 1o spago, ma insomma per Gioachíno, non fu certa ni ente molto diverso. E, so-prattutto, dovette farsi strada da solo. Abbiamo detto che correva I'anno 1870.9 Entró nelle grazie della famiglía reale siamese, probabilmente attraverso la costruzione di due complessi edilizi gemelli su! "Klong (Canale) Bangkok Yai", per Sudjai e Thui, í figli del Ministro degli esteri starne.se d'allora, Chao Phya Bhanuwongse. Fu il primo passo di una rapida e travolgente ascesa che lo condusse ad edificare palazzi e templi su incaríco della famiglía reale, nonché chiese cattoliche, durante i 23 anni di permanenza in que! reame asiatico. Gioachino, come abbiamo giá detto, piü conosciuto ín Siam col nome di battesimo joachim,10 aveva fon-dato a Bangkok una ditta di costruzioni, che ha lavorato per oltre venti anni al servízio, sia del govemo siamese, sia della famiglía reale, due elementi che spesso si identificavano, essendo i piü importanti membri del govemo, per lo piü anche membri della Famíglia Reale. 6 Coristantine lerakis, nacque a Cefalonia da padre greco e da madre veneziana nel 1643. Sin da giovanisslmo capito nell'antico Siam dove, un po' per gli intrighi di cui era maestro, un po' per la sua obiettiva capacità, si guadagnè la stima dell'allora sovrano del Siam, Narai, e finí col diventare, coi nome di Phaulkon (ierakis ín greco significa falcone) i! suo consigliere, i'uomo più potente del Siam. 7 Lopburi si trova ad un centinaio di chiiometrî a nord di Ayutthaya, capitale dei Siam fino al 1767, quando fu conquistara e distrutta dai Birmani. Le due città erano aliora cómodamente coilegate per via fluviale e la corte di re Naraí sí trovava più spesso a Lopburi che ad Ayutthaya. 8 "In 1856, when Siam was first opened to European trade, ..." cioè "Net 1856, quando il Siam si aprî per la prima volta al commercio europeo, ..." (Crassi, 1302, 3). 9 L'affermazione precedente (vedi nota 8) è sostanziaîmente confermata da un'altra sua lettera datata 1882, in coi scrive "...I am working for over ten years for the account of the Siamese Government..." e cioè "...sto lavorando da oltre 10 anni per conto del Govemo Siamese ..." (NAT, Letters, vol. 17). 10 Tutti i frateili erano stati battezzati con il loro nome nel la forma italiana, II primogénito, sebbene usasse, ill famigiia, i I suo nome nella forma italiana (Gioachino), era stato battezzato con ii nome netla forma tedesca (Joachim). 4 ANNALES Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) l.urro NALESfNl: GRASSI BROTHERS & Ca. L'ARCHSTï'H'O CATODSSTRIANO GÎOACHINO CRASSI E fRATEtl! .., 1-34 Ma fu in particolare ía costruzione di due complessi ediíizi gemelli (in tutto quattro costruzioni) iungo i! Klong Bangkok Yai11 a daré notorietá a Cioachino. Si tratta di edifici (uno é ancora esistente ed abitato, sia puré in cattive condizioni dt manutenzione) ii cui as-petto differiva profondamente dai canoni dell'edilizia asiatica, per cui furono ammirati anche oltre a! loro valore architettonico effettivo. Gli edifici, per la loro stranezza, sono stati citati anche in un racconto autobiográfico di Kanchanakhapant dal titolo "I Ragazzi deí "Klong Bang Luang", ed é proprio seguendo gli itinerarl indícati da questo racconto, che ho poluto locaiizzare Ja zona in cui erano stati edificati, e trovare l'unico edificio ancora in piedi. Si sapeva, infatti, dalle cronache che il Grassi aveva ricevuto l'incarico di costruire questi edifici. Le cronache si erano interessate di queste costruzioni, in quanto mai prima di aliora si era co-struito in stile europeo, sulle rive del fiume che at-traversa Bangkok, il Chao Phya, piü conosciuto in occidente con il nome di Menam.12 Aicuni anní prima, l'architetto inglese John Clunísh aveva messo mano alia costruzione di una sala del trono, ma egli, anche in questa costruzione, aveva continúate a seguire i canoni dell'architettura faiiandese. Furono le prime costruzioni di Cioachino che ruppero decisamente con lo stile lócale. £ questo naturalmente ebbe un'eco notevole. Ma nessuno aveva saputo locaiizzare questi edifici. Seguendo il testo del racconto cítato (Kanchanakhapant, 1997, 28), ma con notevole fatica e con notevole dispendio di tempo, dato che i nomi dei iuoghi sono stati, nel frattempo, cambiad quasi del tutto, assieme ad una mia síudentessa, Mameaw, che ringrazio sentitamente, per l'aiuto che mi ha dato sul posto, sono riuscito a locaiizzare l'unico edificio ancora esistente, dei quattro originar!. L'edificío esistente é ancora abitato da un discendente, decaduto, dei primi proprietari. Si tratta di un anziano signore, che ci tiene a mettere in evidenza la sita nascita "nobile". La casa, come ho giá deíto é piut-tosto malandata, ha nel suo interno un caminetto, acces-sorio assolutamente inutile a Bangkok, in quanto la temperatura media non vi scende mai sotto i 25 gradi cen-tigradi, ma che forse richiamava in qualche modo nella mente dell'architetto il focolare che aveva lasciato a Ca-podistria. te finestre erano munite di scuri, esattamente uguali a quelli che ancora oggi sí vedono qui, con la listerella in mezzo per regolarne ¡'apertura, con i pila-strini dello scalone d'accesso, rigorosamente identici a quelli che ho visto in questi giorni in Via Marusic (ex via dell'Annunziata). A parte la "diversita" il fabbricato non Posa delia prima pietra del Palazzo Bhuraphaphirom. (Foto gentilmente concessa dal Sig. Sran Tongpan. Scattaia ii 18 marzo 1876). Pofaganje temeljnega kamna Palaée Bhuraphaphirom. (Fotografija je z dne 18. marca 1876. Objavo je omo-goù't g. Sran Tongpan). ha nulla di notevole, forse solo la ringhiera della veranda si salva, ma rirnane in ogni modo il fatto che questo è il primo edificio costruito a Bangkok in stile europeo, da un Europeo, e questo Europeo era Capodistriano. Oltretutto Gioachino non deve essersi dimostrato esoso se il costo non fu ritenuto eccessivo dai com-mittenti; gli edifici piacquero e attrassero la curiosità dei locali, che mai avevano visto edifici del genere, si che fu dato incarico al Grassi di costruire il Palazzo Bhuraphaphirom per il fratello del re Rama V,13 S.A.R. il principe Bhanurangsi. Si inïziô a costruire il palazzo il 18 marzo del 1876, con la cerimonia della "posa della prima pietra", cerimonia di tipo occidentale che non era mai stata fatta prima nel reame. Infatti, anche questa cerimonia ebbe un eco notevolissimo sulle cronache locali, tanto da essere descritta nei minimi particolari. Purtroppo non è possibile tradurre la cronaca di questa cerimonia, poiché le cronache thai sono piene, non tanto di particolari del fatto in se stesso, quanto di fitti elenchi dei nobili partecipanti con l'esibizione di tutti i loro tito!i, ognuno dei quali è altresi lunghissimo ed assolutamente incomprensibile per un Occidentale. Tra-duciamo perianto solo quello che noi riteniamo es-senziale. "Dopo aver leño il proclama (per l'erezione del palazzo) un paggio diede alcuni squilli di corno, dopo di cbé uno dei nobili prese del cemento e lo stese sulle fondazioni. A questo punto i monaci buddisti comin- 11 11 Klong Bangkok Yai h aitrove chiamato anche Klong Bang Luang. 12 Menam significa in tai ¡ándese sempücemente fiume. M suo nome ufficiale é "Menam (Fiume) Chao Phya", dove Chao Phya rappresenta il nome. 13 Re Rama V é altresi conosciuto come Re Chulalongkom e qualche volta sará cítato sotto questo nome. AN NALES • Ser. hist. sociol. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Lucio NAUSINS: GRASSI BROTHtRS & Co. L'ARCI-HTETTG CAPODlSTRIANO CÍOACHINO GRASSI E FSATELU ..1-34 La prima casa costruita dal Grassi a Bangkok (prima del 1875). Esterno con scala d'accesso. (Foto: L. Nalesini, 1998). Prva hiša, ki jo je Grassi zgradil v Bangkoku (pred letom 1875). Zunanjost z vhodnim stopniščem. (Foto: L. Nalesini', 1998). ciarono a salmodiare le loro preghiere per propiziare aII'edificio un favorevole futuro. Sí alzó quindi contemporáneamente il suono del corno, della lira e di altri strumenti tradizionali. A llora Mr. j. Crassi mise in azio-ne una carrucola per sollevare, dal terreno, una pietra e la caló verso le fondamenta, dove era stato steso il cemento. Due altri nobili (dei quali tralasciamo i titoli e i nomi) stesero quindi del cemento sopra la pietra. Altri nobili provvidero quindi a collocarvi, sempre per scopi propiziatori, un mattone d'oro, uno d'argento ed uno in forma di Naga (l'uccello mitologico di cuí parleremo piú a van ti). Gli opera i cines i continuarono quindi I'opera. I monaci, finiti i loro canti, si diressero verso il convento. Era la fine della cerimonia per la posa della prima pietra Á á i i La prima časa costruita dal Grassi a Bangkok (p rim a dei 1875). Finestra con tapparelle di tipo istriano. (Foto: L. Nalesini, 1998). Prva hiša, ki jo je Grassi zgradil v Bangkoku (pred letom 1875). Okno s poikni istrskega tipa. (Foto: L Nalesini1998). nelle fondazioni del Palazzo." Era anche la prima volta che nel Regno del Siam si faceva una cerimonia di questo tipo. E fu ancora Gioa-chino Crassi a lasciare la sua impronta, anche quindi ne! costume. Da allora la cerimonia della posa della prima pietra divenne una cerimonia comune. impor-tante e anche la seguente annotazione deile cronache: "1'usanza della posa della prima pietra, noi 1'abbiamo presa, con estrema chiarezza, da un Farang,14 possiamo ricordare che la prima volta venne fatta per la costruzione del Palazzo Bhuraphaphlrom". La costruzione delfedificio ebbe termine nel 1881 e la cerimonia per celebrare 1'ingresso nel palazzo si ten-ne ti luned) 16 Maggio dello stesso 1881. 14 Con il termine "farang" vengono indicati, in Tailandia, gli stran ieri d i origine caocasica, bianca. 6 ANNALES - Ser. hisi. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) lucio N'ALESIN): CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHiTEnO CAPODÍSTRÍANO CIOACHINO CRA5S1 E fRATEUÍ t-34 Veduta aerea de! Palazzo Bhuraphaphirom (1875-1881), (Fato gentilmente concessa dal Sig. Sran Tongpan. Scattata nel 1946). Pogied 2 zraka na Palačo Bhuraphaphirom (1875-1881). (Fotografija je iz leta 1946. Objavo je omogočil g. Sran Tongpan). Ora f'ediíicio non esiste piü. Abbíamo peró de He foto, una presa durante la costruzione, nel la quale si vede un Europeo {forse Grassi?) e una dall'alto, che mostra i'edificio finito. Si trovava al centro di un vasto parco in una zona non lontana da! Palazzo Reale e da! fiume, i! Chao Phya. Ma agí! inizi degli anni '50 di que-sto secolo, il Palazzo Bhuraphaphirom, oramai stretto da costruzioní popolari, fu demolito per costruirvi un grande magazzino con tre cinema. Anche quest'ultimo, pero, é stato demolito e al suo posto sono stati eretti dei centri commerciali frequentatissim! per i prezzi piuttosto bassi della merce venduta, per cu i ora, ínvece dei viali del parco, si intersecano in loco strade intasatissime durante tulto l'arco della giornata, domeniche comprese. 7 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NORMALIZZAZIONE" DELLE DIOCESI ISTRIANE (1932-1936)..., La prima casa costruita dal Grassi a Bangkok (prima del 1875). Caminetto ornaméntale. (Foto: L. Nalesini, 1998). Prva hiša, ki jo je Grassi zgradil v Bangkoku (pred letom 1875). Ornamentalen kamin. (Foto: L. Nalesini, 1998). Di questo edificio sapremmo ben poco se non esi-stesse una parziale descrizione del palazzo (Bangkok Times, 31. 1. 1891), fatta in occasione della cerimonia di tonsura15 del principe ereditario del Siam. A questa cerimonia presero parte dagli 800 ai 900 invitati in un ambiente da fiaba. Si parla di scalinate, saloni, verande mentre osservando, dal piano superiore i terreni circostanti, si aveva una visione di "abbacinante splen-dore". Nell'interno c'erano superbe collezioni, colonne ioniche, corinzie e innumerevoli altre opere d'arte, "passando da una meraviglia all'altra". Superiormente, sul tetto c'erano "ampie terrazze, adórnate con lampade giapponesi che ondeggiavano alia brezza gentile, dando a tutta la scena, un aspetto incantevole" (Bangkok Times, 31. 1.1891). Non esiste piú, ma non ci sono neanche prove sicure circa la sua paternitá, un altro edificio, che sarebbe stato eretto non lontano dal Palazzo Bhuraphaphirom, or ora descritto. É citato, soltanto una volta, in un libro di Walter Tips, (Tips, 1996b, 76): lunedi, 3 Luglio 1893. ...omissis... "¡o mi reco agli uffici amministrativi delle Ferrovie, che si trovano in Sapatoum Road, in un palazzo chiamato Miramar. É un edificio eseguito dal Grassi ad imitazione del Palazzo di Massimiliano".16 Non ci sono ulteriori prove che il Grassi abbia eretto Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Veduta della facciata. (Foto: L. Nalesini, 1998). Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Pogled na pročelje. questo palazzo, e neppure altre testimonianze del-l'esistenza di questo edificio, ma negli immediati din-torni esiste un albergo che porta il nome di "Miramar". È un ricordo del Palazzo di Grassi? b) La costruzione del Wat Nivet Dhamma Prawat a Bang-Pa-ln L'anno dopo, nel 1877, Gioachino riceve un altro incarico, molto piú prestigioso, la costruzione a Bang-Pa-ln, dell'fbosof17 del Wat (Tempio) Nivet Dhamma18 15 La tonsura era la cerimonia piü Importante e solenne fra tutte le cerimonie relative all'infanzia, e consisteva nel taglio riel ciuffo di capelli che venlva lasciato sulla testa del bambino fin dal suo primo mese di vita. Avveniva quando il bambino aveva raggiunto il trediceslmo anno di etá (11 per le femmine). 16 II Castello di Miramare era stato da poco costruito, fra il 1856 e il 1860, su progetto di Karl Junker per ordine dell'Arciduca Massimiliano. 17 Ubosot o Bot é l'edificio sacro per eccellenza del Monastero tailandese, riservato alie riunioni dei monaci. É l'unico edificio del Wat clrcondato da 8 cippi, che delimitano appunto la zona sacra, (cfr. pali uposathagara, e sánscrito uposadhagara. 18 Dhamma é l'insegnamento del Buddha. 8 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Lucio NALESINI: GRASS! BROTHERS & Co. L'ARCI IITETTO CAPODISTRIANO GIOACHINO CRASSI E ERATELLI.... 1 -3-1 Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Interno. (Foto: L. Nalesini, 1998). Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Notranjost. (Foto: L. Nalesini, 1998). Prawat. Si tratta del primo tempio buddista eretto da un occidentale e dell'unico tempio buddista tailandese, eretto in uno stile occidentale, per la precisione in stile neogotico. Nello stesso stile furono costruiti anche altrl edifici all'interno del Monastero, comprese le abitazioni (Kuti) dei monad nel Sangkhawat.19 Bang-Pa-ln si trova a pochi chilometrl da Ayut-thaya,20 in direzione Bangkok. Abbandonando Bang-Pa-ln per la nuova strada che conduce a Nakhon Sawan, si raggiunge in breve il palazzo reale, fatto costruire nel XVIII secolo da re Prasat Thong, quale suo sogglorno estivo. Era fácilmente raggiungibile da Ayutthaya per via fluviale. Ma dopo la caduta di Ayutthaya in mano dei Birmani, ¡I Palazzo di Bang-Pa-ln fu trascurato dai re della Dinastía Chakri,21 in quanto troppo lontano da Bangkok, dove essi avevano trasferito la residenza. Solo alia fine del XIX secolo, il futuro re Mongkut ricominció ad interessarsi del sito ed a costruire i palazzi che oggi possiamo vedere. Anche re Chulalongkorn trascorse lunghi periodi della stagione calda in questo palazzo, vicino al quale passava la linea ferroviaria che collega Bangkok ad Ayutthaya. II parco meraviglioso, é circon-dato da una grande muraglia, interrotta da portali neo-classici. Sorpassato il portone grande, usato per le macchine, si costeggia un canale per raggiungere un laghetto, in mezzo al quale, su una decoratissima piat- 19 I! Sangkhawat è la parte del Monastero riservata alie abitazioni dei monaci, ed è normalmente separata dal Phutthawat (parte del Monastero riservata alie funzioni sacre) da un muro. 20 Ayutthaya si trova una ottantina di chilometri a Nord di Bangkok, sempre sul fiume Chao Phya (Menam). Per ben 416 anni, dal 4 marzo 1351, anno della sua fondazlone, fino al 7 Aprile 1767, anno della sua dlstruzione per opera dei Birmani, Ayutthaya è stata la capitale di un regno thai ed è stata anche la prima capitale di uno stato thai unifícalo. Come Bangkok quindi, Ayutthaya è nata per essere la capitale, creata apposta per osnitare la corte e per essere il centro, non solo político, ma anche culturale di tutto ¡I paese. 33 re sí sono succedutí sul suo trono, appartenentl a diverse dínastie, finché un esercito di Birmani non la conquistó e la rase al suolo, dlstruggendo cosi un patrimonio artistíco ínestímabile. Non solo, ma anche gil archlvi di stato sono andati completamente distrutti, causando una perdita eccezionale anche dal punto di vista storico. 21 La Dlnastia Chakri, ancora regnante (tutti í re di questa dinastía portano ¡I nome di Rama - l'attuale è Rama IX), è la Dinastía che dopo la distruzíone di Ayutthaya e la breve parentesí di Thonburí, fondô Bangkok (1782), sia perché la foce del fiume Chao Phya sí era troppo allontanata verso sud, ma anche perché la zona di Bangkok era più fácilmente difendíbíle da eventuali ulteriori aggressioní birmane. 9 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Lucio NALESINI: GRASSI BROTHERS & Co L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO GIOACHINO GRA5SI E FRATELLI ..., 1-34 Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Veduta del fianco destro. (Foto: L. Nalesini, 1998). Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Pogled na desno krilo. (Foto: L. Nalesini, 1998). taforma di marmo, si eleva un elegante padiglione, Ma prima di arrivare al laghetto non si puô non notare, al di là del fiume, sulla sinistra, un edificio che rammenta le cattedrali neogotiche che si vedono spesso in Europa. Si tratta del tempio buddista progettato ed eretto dal nostro Crassi. La costruzione di tale edificio in questo stile inconsueto, era stata espressamente commissionata dal re (Rama V) che voleva stupire i fedeli con una costruzione mai vista in precedenza, proclamando che lui stesso avrebbe donato l'importo necessario alla compilazione del progetto dell'Ubosot e delle abitazioni per i Monaci, in stile europeo. Non che egli credesse in altre religioni, ma il suo desiderio era di onorare la religione buddista con cose particolari e che la popo-lazione fosse stupita da cose che non aveva mai visto prima in altri Monasteri. E riusci perfettamente nel suo intento. Sia esternamente sia internamente, la costruzione richiama più una chiesa cattolica che un mo-nastero buddista, se non ci fossero i monaci ed i novizi vestiti di arancione, che inequivocabilmente ricordano ai visitatori la vera destinazione dell'edificio. Le finestre sono órnate da meravigliose vetrate istoriate, commis-sionate a vetrai francesi. E la stessa disposizione degli arredi sacri buddisti, nel suo interno, ricorda in modo impressionante l'interno delle chiese cattoliche. Ci sono due campanili, cuspidati, uno sulla facciata, sovrastante il pórtale principale, ed uno posteriore (con orologio), superiormente all'abside rettangolare. Ci sono campanili anche nei Monasteri buddisti, ma essi sono generalmente bassi e non si trovano mai addossati all'Ubosot. Hanno, in effetti, scopi diversi. Servono per le funzioni all'interno del Monastero e non, come in Occidente, per chiamare i fedeli che si trovano all'esterno. E quindi anche in questo, il nostro Grassi ha rotto completamente con la tradizione Socale. Re Rama V venne a dare inizio ai lavori il 18 maggio 1877. Anche qui siamo sorretti dalle cronache locali, sempre avare di particolari pratici, ma ricche di ce-rimonie e dei titoli delle persone che partecipavano a queste cerimonie: - Venerdi 6 Agosto 1877 - "oggi Grassi è venuto da Bangkok per far vedere il progetto dell'Ubosot." - Sabato 7 Agosto 1877 - "...alla sera andiamo al Wat per ordinare a Grassi di fare delle modifiche" - Lunedî 17 Dicembre 1877 - "...alie cinque del pomeriggio andiamo a vedere i lavori dell'Ubosot." ecc. ecc. La costruzione ebbe termine il 24 Febbraio 1879, ma la cerimonia di consegna avvenne il 15 Marzo dello stesso anno (1879) con il dono di parecchi pacchi e pacchetti al sig. Grassi, quale premio per la compilazione del progetto, e per la direzione dei lavori di costruzione del Wat, fino alla loro conclusione. La Società del Sig. Grassi ricevette anche l'incarico délia manutenzione del Wat, come evidenziato nel 1881 (13 Giugno), da un documento che afferma che il fratello minore del sig. Grassi era la persona incaricata délia manutenzione generale del Wat. Sappiamo quindi che nel 1881 Gioachino non era più solo. Sappiamo anche da una lettera che Gioachino scrisse il 22/6/1893 a S.A.R. il principe Devawongse Varoprakar che egli, sempre nel 1881, ebbe occasione di accompagnare in Europa (Parigi e Londra) il principe Swasti Sobhon e di fargli da interprete personale. Ma sappiamo anche che, sempre nel 1881, esat-tamente dal mese di Marzo,22 Gioachino si recô in Europa, presumibilmente a Trieste per visitare la mamma. In taie occasione disse che avrebbe condotto in Tailandia altri due suoi fratelli. Questo avvenne nel 1881. E qui ci troviamo di fronte a delle contraddizioni, abbastanza serie. In effetti, nell'organico délia ditta Grassi, troviamo nel 1878, ma riferito all'anno prima (1877), il nome d Antonio Grassi presente come socio. Infatti, la ditta aveva allora il nome di J. & A. Grassi, progettisti, impresari, scultori e decoratori. Quindi almeno a partiré dal 1877 il fratello minore, lo scultore Antonio doveva essere presente a Bangkok per rimanere nell'organico délia Ditta fino al 1885, quando rientrô in Europa per morirvi due anni dopo. Secondo i documenti Thai, Gioachino sarebbe partito per Trieste nel marzo dell'81 ed Antonio sarebbe stato incaricato délia manutenzione del Wat il 13 Giugno dello stesso anno, giusto in tempo per arrivare col fratello dall'Europa. Sembra invece, dall'organico délia Ditta, che solo l'altro fratello 22 Non si sa se si tratta, o no, dello stesso viaggio verso Parigi e Londra, fatto per accompagnare il principe Swasti Sobhon. 10 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NALESINI: CRASSI BROTHERS & Co L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO CIOACHINO GRASSI l FRATELLI..., 1 -SA Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Interno. L'Altare. (Foto: L. Nalesmi, 1998). Wat Nivet Dhamma Prawat (1877-1879). Notranjost. Oltar. (Foto: L. Nalesmi, 1998). minore Giacomo, fosse arrlvato in Siam, nel 1881, In quanto proprio da quella data figura nell'organico più volte citato, non pero come socio, ma solo come as-sistente. Non si fa, dai documenti, il nome del fratello minore cui era stata affidata la manutenzione del Wat Nivet Dhamma Prawat, forse si trattava del nuovo venuto Giacomo. Ma questi era di professione mec-canico; più logico quindi che la manutenzione del Wat fosse stata affidata allo scultore Antonio piuttosto che al meccanico Giacomo. Qui le ipotesi si accavallano e senza la scoperta di nuovi documenti, sarà impossibile risolvere il mistero. D'altra parte su una lapide délia tomba di Antonio, a Capodistria, c'è scritto che Antonio trascorse "lunghi anni" nel Siam. Se effettivamente si fosse recato laggiù solo nel 1881 e fosse ritornato in Europa nel 1885, gli anni di permanenza nel paese asiatico non sarebbero stati proprio tantissimi. lo propendo a ritenere che Antonio si sia recato in Siam prima, almeno nel 1877, e che nel 1881 Gioa-chino abbia condotto con sé il secondo fratello minore, Giacomo. Rimane in ogni modo aperta anche l'altra possibilité, ma in tal caso bisognerebbe presumere che Antonio fosse stato socio délia Ditta senza essere stato presente in loco. I fratelli Grassi erano, ovviamente sudditi délia Monarchia Austro-ungarica e quindi all'i.r. consolato di Bangkok, la loro Ditta avrebbe dovuto esservi registrata. La registrazione della Ditta presso il consolato austríaco avvenne, invece, soltanto nel Setiembre del 1883, quan-do un nuovo socio, Egon Müller, entro a far parte di essa, seppure per un breve periodo. In tale occasione la Ditta cambio nome e divenne definitivamente "Grassi Brothers & Co." (HHSt.A, KAB, Band2). Con l'appoggio dei fratelli, Gioachino poté ampliare la sua attivitá, ed entro, come socio, anche nella Societá dei Tramvai di Bangkok (Bangkok Times, 7. 2. 1891), oltre ad aver installato delle segherie sulla riva occi-dentale del fiume Chao Phya (¡I Menam per gli occiden-tali). Sappiamo inoltre che fu condirettore (ma probabil-mente anche comproprietario) del "The Siam River Steamboat Co." (La Compagnia dei battelli a vapore del fiume del Siam) (Tips W., 1996a, 145). c) La costruzione di una Sala del Trono a Bang-Pa-ln Dopo la costruzione del Wat Nivet Dhamma Prawat, il sig. Grassi ricevette l'incarico di compilare il progetto per la costruzione di alcuni edifící all'interno del Palazzo Reale di Bang-Pa-ln, (prov. di Ayutthaya). Non si riesce a capire di che tipo di costruzioni sí sia trattato. Ma almeno una sala del trono é opera sua. Si tratta probabilmente della Sala del trono "Waropatphiman", sala che esiste tutt'oggi. La Sala del trono "Waropa- 11 ANNALES Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) lucio NAUStNI: GRASSIRROTHÍRS & Co l'ARCHIiETTO CAPODISTRiANO GIOACHiNO GRASSI E ERATEIU ..., i-34 tphiman" ne! palazzo reale di Bang-Pa-ln era staía prima della costruzione del palazzo, la localita era costruita agí i inizi del Regno di Rama V, ma in seguito sí adibita a porto é questa caratteristica é rimasta nel nome venne a trovare in tale stato di deteriora mentó che ne! stessó del palazzo (Wang Tha Phra), dove 'Tha" in giorno 24 del mese di Agosto del 1883 il sig. Grassi tailandese vuol diré proprio porto (Wang = palazzo e consegnó il progetto per la costruzione della nuova Sala Phrá é: uh appeüativo per reale o sacro).24 £ jn del trono "Waropatphiman". Se esaminiamo il signifícate)/ :quéstoyporto, agli albori di Bangkok, che vi approdó, dell'iscrizione incisa su! frontone anteriore della Sala proveniente da Sukhothai, la famosa statua chiamata del trono, si evidenzia súbito che la "Sala del trono "Phra -Buddha Shakyamuni",25 ospitata oggi nel vicino Waropatphiman 1249" é come se fosse stata taita rom- Wat Suthat. Da quí il nome del palazzo. pietarriento nuova, perché se la Mesura do! progetto e stata iniziata nel 1883, si presume che la costruzione sia e) Palazzo di Giustizia stata portata a termine soltanto nell'anno 1887 (C.S. ^ 1249, secondo i conteggí che si usavano in que!- Nell'anno 1880, ií re Rama V dispose la costruzione l'epoca). di un tribunale, in occasione del centenario della cittá, che cadeva nel 1882. In precedenza il sistema giudi- d) Palazzo Tha Phra a Bangkok ziario siamese non era único, aveva molte sezioni (cioé ogni Dipartimento aveva un proprio I ribunale ed un Sulla basé dei documénti, si sa che nell'anno 1882, proprio carcere, non esisteva una Giustizia: centrafe) e il síg. Grassi era occupato nel la costruzione di un questo produceva confusione, ritardi e facilitáva la cor- palazzo per S.A.R/ il Principé Naris, un altro fratello ruzione. Si ritenne perció che fosse necessaria l'uni- minore del re Rama V. Non possiamo diré quando siano ficazione dei sistema e che ci dovesse éssere un fun- inizíati i lavori di questo Palazzo, ma sappiamo che la zionario (cioé un Giudice) specifico. Si Vóile quindi cerimonia per l'lnaUgurazione avvenne ¡I 16 Maggío de! riorganizzare la Giustizia in modo completó. Si vollé 1883. Il Palazzo di questo principe era chiamato "Pa- anche costruire un edificio nuovo per il Tribunale, con lazzo Tha Phra" ed ora costituisce parte dell'Universitá l'invito a parecchie ditte occidentali di presentare (é Silpakorn. Gran parte degíi edifici che costituiscono loro offerte. Alia fine fu scelto il sig. Grassi e il re Rama l'universitá é stata cambiata, ma quello che ospita abi- V venne a posare la Prima Pieira per l'erezione del tuaímente mostré d'arte di varío tipo (pittura e scultura Tribunale il giorno 21 Aprile 1882, che era proprio il in particolare), é rímasto sostanzialmente immutato. giorno del centenario di Bangkok. Anche quella volta, piü che di una costruzione, si é II progetto per la costruzione del Tribunale fu ur¡ trattato di una rícostruzíone, (alcuní edifici sono stati lavoro di grandi dimensión! e di notevole dispendio di eretti in stile neo-rinascimentale). II palazzo origínale, denaro, fino a raggiungere, la costruzione, un costo di precedente alia rícostruzíone del Grassi, consisteva in 200.000 baht26 deli'epoca. Anche ¡'edificio era, in ogni tre edifici, uno dei qualí era stato eretto per un nípote di modo, di grandi dimensioni, come la torre dell'orologio Rama I, ma la quasi totale rícostruzíone del Grassi fe sul tetto, che era alta 48 metri e che rappresentava, stata fatta per il ventenne principe Naris, un figlío di allora, il punto piii alto di Bangkok (se non si conta il Rama IV (Re Mongkut).23 II principe Naris, nato nel chedi della Montagna d'oro al Wat Saket27 e il Prang 1863, divenne famoso per la sua ecletticitá, cioé per la príncipale dei Wat Arun2ñ) ma dopo solo 10 anni sua capacita di emergere in numerosi campí, sia in (1892), la torre dell'orologio cedette e dovette esseré política, dove nel 1932, fu Reggente in un periodo di demolita (Antonio, 1997, 18). Per quanto riguarda i'edi- crisi per la Dinastía, sia nei campi piü propiamente arti- fício del sig. Grassi, nel gennaío del 1960 fu, a sua stici, per i qualí é comunque maggíormente ricordato. II volta, demolito29 per costruire i'attuale edificio de! complesso confina ad ovest con una strada trafficata, Ministero della Giustizia. Resta forse il coronamento di oltre la quale vi sono oggi numerosi edifici il cui retro bronzo che era sulla torre dell'orologio, situato a lato da sul fiume. Ma non fu sempre cosí. A suo tempo, il del Trono del Buddha Thaisawan30 al Museo Nazionale palazzo s'affacciava direttamente sulla riva del fíume, le di Bangkok, case e la strada citate non esistevano ancora, tanto che 23 Re Mongkut (Rama IV) era i) padre di re Chulafongkorn (Rama V) che regriava al tempo di Grassi, 24 Wang Tha Phra significa dunque Paíazzo de! Porto Sacro. 25 Ogni statua di Buddha ha un appeüativo, un nome secondo il quale é conosciuta e riverita. 26 Baht (qualche volta, in passato ancfte Tica!) e la moneta tailartdese, 27 il chedi del Wat Saket si trova peró sulla Morttagna d'Oro, che £ una collina artificíale, l'unica "montagna" di Bangkok. 28 fl Wat Arun si trova daM'altra parte del fiume e quindi nella zona di Thonburi, piuttosto che di Bangkok. 29 Rímane soltanto una foto del vecchio tribunale, eretto da) Grassi. 30 Ogni statua di Buddha ha un appellativo, un nome secondo i! quafe e conosciuta e riverita. 12 ANNALES - Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 -1 (20) Lucio NALESINI: CRASSi BROTHERS & Co. L'ARCWTETTO CAPODÍSTRIANO GIOACHIî-iO CRASSI € FRAT£LLU.;,:-1/-34'' La riorganizzazione délia Gíustizia fu ínvece affidata a giuristi belgi che inviarono nel Siam alcuni "Advisors", Consiglieri. Il capo di questi, Gustave Rolin-jaeque-myns, arrivato a Bangkok il 27 Setiembre 1892, descrive molto bene nelle sue lettere la situazione délia giustizia nel Siam di allora, nel Siam di Grassi. Ma in modo molto piu orgánico questa situazione è stata descritta alcuni anni dopo anche da un aitro belga, Charles Buis, ex sindaco di Bruxelles, nei suoi "Croquis siamois" (pubblicati per la prima volta in tráncese nel 1901). Scrive il Buis (Buis, 1994, 61) "Il Siam possiede dei Co dici e delle consuetudini molto elabórate, adatte al paese, al costume degli abitanti ed al loro ideale religioso. Aicune di queste usanze pos sono sembrare barbare, ma esse sono cadute in di suso, o sono considérate lettera morta da! presente Governo. Non è, comunque, sufficien te per un paese, avere buone Leggi, è anche necessarío, per applicarle giustamente, avere giudici istruiti ed onesti. Ed è questo quello che mancava. Come avrebbe potuto essere diverso in un paese senza istruzione pubblica e senza scuole giuri-diche dove, come in tutto l'Oriente, / contendenti con~ siderano una cosa naturale comprare ¡a benevolenza dei giudici? Uno deve dire perd, a loro difesa, che spesso i giudici non hanno nessun altro mezzo di sussistenza, al di fuori di queste donazioni." Trovîamo la con ferma di queste circostanze in un volume délia Casa Editrice "White Lotus" dove si legge, dopo le lodi al nuovo Tribunale eretto dal Grassi: "È intéressante compararlo con la Corte Siamese di sol-tanto trent'anni fa, quando giudici, accusati, accusatori, testimoni, e spettatori si accosciavano in un cerchio, su! pavimento, mangiavano foglie di betel e fumavano. Colui che pagava la cifra più alta invariabilmente vinceva la causa" (Wright A., 1994, 246). 0 Le Caserme (Royal Barracks - ora Mînistero délia Guerra) Quando Chao Phya Surasakdi Montrî (Jerm Saeng-Xuto) prese la guida del Dipartimento dell'Esercito, che corrispondeva a quello che in Europa era chiamato Ministero délia Guerra, agli inizi degli anni ottanta dell'altro secolo, notó che allora c'era nel Siam solo un piccolo numero di soldati sebbene il servizio militare fosse una cosa importante. C'era cioè un servizio fisso per la vigilanza délia città ed uno per il servizio del Re, mentre un esercito fisso, nel caso di una guerra, non c'era. Chao Phya Surasakdi Montri chíese allora al Re Rama V, il permesso di bandire una leva militare che sostituisse ¡I vecchio sistema di arruolamento, offrendo varie specie di diritti ai coscritti. ll risultato fu che si vénnero ad arruolare molti giovani, secondo le sue previsioni e usó questi militari in diversi favori pubblici, nei lavori per la cremazione di S.M. la regina Sunanda Kumarirattana (1881), per í'Esposizione Nazionale e per ¡l centenario della cittá (1882). Chao Phya Surasakdi scrisse nel suo diario che i soldati erano molti, ma ancora non avevano un luogo dove abitare. Pensó quindi di andaré a cercare un sito adatto dove avrebbe potuto costruire ta caserma. Notó che sul terreno fra il padiglione del "Lak Muang" e il ponte "Changrongsi", c'erano tre vecchi silos, completamente in rovina. Oltre a questi c'erano anche diversi palazzi, ma erano tutti in disfacimento, sicché ritenne questo terreno adatto per costruirvi le caserme. Chiamó quindi il sig. Grassi e gli ordinó di fare il progetto per due tipi di caserme, uno a due piani ed uno a tre, unitamente al preventivo per fondazioni che fossero suf-ficienti a sostenere edifici di diversi piani. Chao Phya Surasakdi presento al Re Rama V il progetto dell'edificio a due piani con il preventivo di 400.000 baht, nefle forme previste da! cerimoniale, e lo informo di tutto quanto era necessario fare. Dopo aver esaminato i! progetto e il preventivo, il re disse che in quet tempo il reddito che il terreno poteva daré, era basso e quindi, se c'era veramente la necessítü di costruire questi edifici, che sí facesse puré. Pochi giorni dopo, Chao Phya Surasakdi presento al re il progetto dell'edificio a tre piani e lo informó che in cittá, terreni di tali dimensión! era difficile trovarli e che quando, in futuro, il numero delle case in cittá fosse aumentato, anche il valore dei terreni sarebbe aumen-tato in proporzione, per cui si era permesso di ordinare a Mr. Grassi di preparare il progetto per un edificio a tre piani; contava cosí di farci stare piü soldati. Nel primo preventivo, Mr. Grassi aveva comunque giá previsto di fare fondazioni robuste, tali da sopportare il peso di una costruzione di 3 o 4 piani. Se si fosse sopraelevato ¡'edificio di un piano, il costo aggiuntivo non sarebbe stato eccessivo. Chao Phya Surasakdi seppe presentare cosi bene al re ¡I progetto, che il re, esaminato il preventivo ed il progetto stesso, si disse completamente d'accordo. Per cui si diede inizio alia costruzione delta caserma a tre piani. Poi, nell'anno 1884, quando i lavori erano vicini alia conciusione, i! Re Rama V chiamó le nuove caserme "Royal Barracks", e cosí vengono comunemente chia-mate anche oggí, nonostante I'enorme edificio sia stato trasformato, ma con pochissime modífiche strutturali, nel Mínistero della Guerra. Possiamo contrallare ció da una foto, che rappre-senta la parata militare eseguita, proprio davanti al palazzo stesso, in occasione dei festeggiamenti per il rítorno di re Chulalongkom dal suo primo viaggio in Europa (1898). É pratícamente uguate al suo stato attuale, almeno neila facciata e nei fiánchi. 13 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NAIESINI: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO CIOACHINO CRASSI E FRATELLI .... Facciata del Ministero della Difesa, costruito dal Grassi nel 1884 come Royal Barrack (Caserme) (Foto: L. Nalesini, 1998).. Pročelje Ministrstva za obrambo, ki ga je Grassi zgradil leta 1884 kot Royal Barrack (vojašnica) (Foto: L. Nalesini, 1998). g) Gioachino diventa francese Abbiamo giá visto a suo tempo come l'eclettico Gioachino non si fosse interessato solo a lavori di edilizia pura. II suo fiuto lo portava sempre dove c'era la possibilitá di onori e di guadagni, e non solo in Siam. In quei tempi la Francia facendo concorrenza alia Gran Bretagna, cercava di insediarsi quanto p¡Ci saldamente possibile nella penisola indocinese. Aveva cominciato a metterci piede nel 1862 con l'annessione della parte orientale della Cocincina ed aveva rafforzato la sua presenza nel 1863, quando la Cambogia, ufficialmente proprio per difendersi dal Siam, aveva chiesto ed ot-tenuto il protettorato francese. Quasi tutto il Viet Nam passó sotto il dominio francese durante la presenza a Bangkok dei fratelli Grassi, e Gioachino vide aprirsi una prospettiva per l'allargamento dei suoi affari. Brigó al punto di riuscire ad ottenere nel 1883 la cittadinanza francese concessagli, su proposta del consolato francese di Bangkok, per non meglio identificad servigi31 prestad dal Grassi alia Francia. Ottenne anche l'onorificenza di "Ufficiale dei Dragoni dell'Annam" e brigó anche in altre direzioni tanto che su proposta del Ministero elegí i Esteri italiano in data 9/9/1889, venne anche insignito del Cavalierato della "Corona d'ltalia". Non risulta che abbia fatto lavori o reso dei particolari servigi al Go-verno Italiano, del quale, oltretutto, non fu mai suddito, essendo nato e morto quando sia Capodistria, sia Trieste erano soggette all'lmpero Austríaco. Non sono ancora riuscito a trovare la motivazione del conferimento di questa onorificenza italiana a Gioachino Grassi, ma non c'é dubbio che egli sia stato effettivamente insignito di tale onorificenza [Ordine Mauriziano, 1998, 18387). II guaio fu per lui, che in quel periodo, i rapporti fra Francia e Siam stessero diventando sempre piü tesi. L'ingerenza francese negli affari interni siamesi, diven-tava sempre piü sfacciata ed il Siam si sentiva minac-ciato (Tuck P., 1995). Ma questo é argomento di un capítolo successivo. In ogni caso, possiamo anticipare che, rientrato a Capodistria e poí a Trieste, gli fu re-stituita, nel 1897, la cittadinanza austríaca (Orasa, 1987, 272). 31 Quale servigio aveva fatto Gioachino al Governo Francese per ottenere un riconoscimento, che difficilmente veniva concesso, in quel periodo, ad uno straniero? O dipendeva solo dalle dimensioni del suo patrimonio? 14 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NALESINI: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCi-IITETTO CAPODISTRIANO CIOACHINO GRASSi E FRATELLI .... 1 -34 h) Il ritorno e la morte di Antonio Nel frattempo, uno dei fratelli Grassi, l'Antonio, forse per ragioni di saiute, forse per una comprensibile nostalgia (i soldi li aveva comunque già fatti), decise di tornare ai suoi paesi. I suoi genitori e i suoi fratelli si erano, corne abbiamo visto, già trasferiti a Trieste, e proprio a Trieste l'Antonio decise di stabilirsi, con la moglie Giovanna Ciampi ed il figlio Aurelio. Il suo sog-giorno a Trieste non fu comunque lungo, malfermo in salute (probabilmente tisi), pensó che il clima dolce di Firenze avrebbe potuto giovargli e vi si trasferl. Ma a Firenze fu coito dalla bronchite e mori in pochi giorni. Era il 28 Giugno del 1887. Fu il fratello Alberto che si occupo di tutto quanto concerneva le sue esequie. Fu trasportato col treno a Trieste, da dove alie 8 anti-meridiane del 7 luglio, con un lungo corteo di carrozze, fu portato a Capodistria. Ma lasciamo la parola alio stesso Alberto (ARC, Comune, 1887, 1550/XIV). "Alio Spettabile Municipio di Capo d'lstria Annunzio io sottoscritto Alberto Grassi domicigliato (sic) a Trieste, a questo Spett.le Municipio e Inclito Con-siglio la morte del mió fratello Antonio del fù (sic) Antonio Grassi nativo di Capod'lstria e domicigliato a Firenze d'anni 47, morto ¡I d) 28 Giugno a.c. quale corpo fu imbalsamato al migllor sistema per essere trasportato di qui posto in cassa di piombo poi la seconda di noce e la terza cassa d'lmballaggio e tutto conforme le prescrizioni volute dalla nuova legge d'lgene (sic) e portato al Cimitero di Capod'lstria sua Patria. Ove si provvederà un posto per costruirgli una Cripta ed erigere a suo tempo un Monumento in stile Orientale Siamese fratanto el vorebbe un posto provisorio in qualche tomba di qualche famiglia che avrebbe la bontà d'accettarlo per un favore di famiglia in tale circostanza, io con uniti i miei altri fratelli ne saressimo i più ob-bligatissimi, per tale opera di mérito giachè si potrebbe far tutto con solecitudine. Il funerale si farà quP2 e col medesimo Carro lo si portera a questa stazione ferroviaria e arivato a Trieste si trasporterà da quella stazione a Capod'lstria ove lascio alia loro bontà di dirigere se prima in una Chiesa e poi a Campo Santo o come meglio si crederà per regolarità, e questo trasporto si farà con un Carro d'lmpresa fune-breii con dovuto Onore alla salma cioè di I classe. Alla partenza di qui farô un telegramma34 per av- visare questo Spett.le Municipio, che fratanto per loro bontà e cortesía vorebbe inviarmi una risposta relativa per mia buona norma e per contenermi ai loro voleri Di parenti a Capod'lstria abiamo ¡I nostro Cugino Bortolo Gianelli35 Professore. Col cuore esternato mi segno con tutto rispetto L 'obbligatissimo Alb Grassi" Il giorno 4 il Podestà, Giorgio Cobol, annotava che "...si attende l'arrivo del sig. Alberto Grassi per disporre l'opportuno per la tumulazione." Il giorno 5, il Municipio ancora annotava "concertate le opportune disposizioni per l'arrivo e deposito prov-visorio del feretro nella celia mortuaria in costruzione ..." F.to il Podestà Cobol. In quel tempo non esisteva ancora la linea ferroviaria Venezia - Trieste, quindi il trasporto per ferrovia délia salma di Antonio, da Firenze a Trieste dovette avvenire via Udine e Gorizia. In effetti, abbiamo una lettera délia Polizia di frontiera di Cormôns, diretta al Municipio di Capodistria e datata 7 Luglio 1887 (ARC, Comune, 1887, 1631/XIV), del seguente tenore: "Si ha l'onore di significare a codesto Spettabile Municipio che oggi proveniente dall'ltalia parte alla volta di Trieste resp. Capodistria la salma di Antonio Grassi di costà. I.r Commissariato di Polizia di confine. Cormôns 7 Luglio 1887 Firmato Falseï" Naturalmente i giornali locali si occuparono del funerale ed il Piccolo di Trieste scrisse: "leri aile 10 arrivé a Capodistria proveniente da Trieste la salma di Antonio Grassi. I parenti in varie carrozze seguivano il carro mortuario, addobbato da ricche corone. All'in-gresso délia cittadina, aile Porte délia Muda, al corteo si unirono il Podestà e le altre persone ragguardevoli del luogo e passando per la strada suburbana e Via Eugenia,36 giunsero nella Cattedrale dove si celebro la messa fúnebre. Aile 11 la salma venne trasportata al Cimitero. Il Podestà di Capodistria con brevi ma toccanti parole rlcevette in consegna le chiavi délia doppia cassa in cui fu chiusa. Il cadavere venne provisoriamente de-posto in una stanza délia celia mortuaria, ancora in costruzione."(Piccolo, 9. 7. 1887, 1). Era ritornato da morto a Capodistria dove era nato 46 anni prima, ma dove poco aveva vissuto, avendo 32 A Firenze (n. a.). 33 II trasporto da Trieste a Capodistria fu effettuato dalla Dltta Zlmolo di Trieste, vedi telegramma della Dltta al Comune In data 7/7/87, ore 7.35. "Salma Grassi arriva Capodistria ore 10 1/2 antimeridlane con Documenti. F.to Zimolo (ARC, Comune, 1887, 1550/XIV). 34 II telegramma é partito da Firenze il glorno successivo, 2/7/87 alie ore 1.25 pomerldiane ed arrlvato a Capodistria alie 2.45. "Domanl dopopranzo arivo solo per concludere preparatlvi Salma arriveríi mercoledi. Alberto Grassi. (ARC, Comune, 1887, 1543/XIV). 35 II cugino Bortolo Gianelli faceva parte dell'/nc//to Consiglio Comunale. 36 Ora Vía Cankar, chiamata via Eugenia perché fatta aprire dal barone Calafatl durante la breve occupazione francese in onore di Eugenio di Beauharnais. 15 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 • 1 (20) Lucio NALESIN5: GRASSI UKOTHER5 A Co. L'ARCHITETTO CAPOOISTRIANO GEOACHINO GRASSI £ FRATELLi .... 1-34 lavorato come scultore a Budapest, prima ancora del suo trasferimento nef Siam. Che dire della sua personaliïà? A leggere le cronache ufficiali sembra che fosse stato molto benvoluto ed ammirato, ma una sottile ironía presente nefl'articolo commemorativo che gli aveva dedicato per l'occasione il giornale l¡La Provincia", datato Capodistria 16/7/1887, fa sorgere qualche dubbio, in particolare sulla sua generosità. Dopo aver messo in evidenza la "cospicua fortuna" accumulata, il giornale si rammarica che fosse morto troppo presto, "prima forse che ¡'animo suo potesse mostrarsi benefico verso il paese che gli diede s natal i". Ció non ostante, lasciô al patrio municipio lire italiane cinquecento (in corsivo nei testo originale), perché venissero distribuite ai poveri, e voile che la sua salma fosse composta nella pace di questo cimitero e che un sontuoso monumento (del valore di lire 35.000) allogato ad artefici fiorentini, lo ricordasse". Si tratta del meraviglioso monumento in stile siamese che ancora colpisce il visitatore, proprio di fronte al-l'ingresso principale del cimitero di Capodistria e del quale parleremo nel capitolo ad esso dedicato. i) Edificio délia Dogana Verso il 1888, Cioachino Grassi ricevette l'incarico di costruire un nuovo edificio per il Dipartimento delle Dogane, sulla riva del fiume Chao Phya in un sito nel quale, in quel período, c'era un notevole traffico commerciale e che era abitato da molli stranieri. L'edificio, una simpatica costruzione occidentalizzante era, se-condo la Guida del Bangkok Times (Guida, 1890, 85) sulla bocca di tutti come un edificio ammírevole che "è uno degii edtfici più belli ira quelíi che sono stati costruiti a Bangkok negli ultimi 10 anni e si trova sulla riva del fiume ed ha un aspetto maestoso ... quel grande e bell'edificio ha tre piani..." Il terzo piano fu usato come sala da bailo degli stranieri nel giorno del Compleanno del re e per i festeggiamenti in occasione del ritorno dal re dal-l'Europa nel 1898. Quando il Dipartimento delle Dogane si trasferî al-trove, questo edificio divenne la sede délia Poiizia di Bangrak37 e délia Poiizia Fluviale. j) Ospedale Sirirat - Padiglione Victoria - Padiglione Sawapak A quell'epoca, a Bangkok, non c'erano ancora ospe-dali, nel senso moderno délia parola. Esistevano soltanto degii ambulatori medici aperti, per lo piu, da missionari, ma era già stata presa in considerazione la necessità di disporre di un ospedale di tipo occidentale. Nell'anno 1886, il re Rama V fece costituire un Comitato per l'ere-zione di ospedali, composto di Parenti del re e Funzio-nari Statalî. Perô ci si rese subito conto che l'idea del-!'ospedale era un'idea troppo nuova e che difícilmente la popolazione avrebbe capito i vantaggi. Sarebbe stato meglio cominciare con edifici di piccole dimensioni ed ampliarli successivamente, quando l'idea deil'ospedale fosse entrata nelie abitudini délia popolazione. Si decise di usare il terreno del Palazzo "Wang Lang", un terreno reale abbandonato nella zona di Thonburi. Alcune circostanze favorevoli, fra cui i'interes-samento dei residenti inglesi che volevano festeggiare i cinquanta anni di regno délia loro Regina Vittoria, indusse il re a promuovere e finanziare (oltre ai pochi baht raccolti dagli Ingiesi) fa costruzione di; due padi-glioni, uno dei quali fu chiamato Victoria (in onore délia regina inglese), da adíbire ad ospedale. Questo Comitato stava lavorando solo da poco più di due mesí; quando S.A.R. il Principe Sirirat Kakudhabhandha (figlio del Re Rama V) si ammaló e morí. Il re ordinô allora che fosse eseguita la sua Cremazione, nel recinto del Sanam-Luang,38 contemporáneamente alia cremazione deíla regina e di altri suoi due figli.39 Finita la cerimonia della: cremazione, i) re dedicó alie strutture delí'Ospedale che si stava costruendo, tutto quanto era stato usato per la cerimonia di cremazione, assieme ai suoi beni personal! e a quelli dei principe Sirirat Kakudhabhandha, Oltre à ció, la regina, Sawapak Narirath (cioè colei che era stata cremata) mentre era ancora ammalata, aveva stabiiito ds: offrire un aiuto di 2400 baht, all'ospedale. Alla sua morte, il re Rama V, dispose di costruire un padiglione per gii ammalati, da dedicare alia regina, ma per questo edificio ¡'impresa fissó l'importo di 7200 baht, troppí in relazione al denaro raccolto, per cui il re aggiunse di tasca sua l'importo mancante. Questo edificio venne chiamato, in onore della regina, "Sawapak". 37 Bangrak è ora una delle zone con (a massima condensazione di grosse ditte, per lo.piu cinesi verso il fiume e thaï verso ¡'interno, lungo la via Silom, lungo la quale si trova ancora ¡¡ Cimitero dov'è la tomba di Giacomo GrassL In quel tempo perô la zona abjtata era solo queiia lungo il íiume dove ancora oggi si trovano gli alberghi più prestigios! ë la Posta Céntrale. La via Silom invece non esisteva, si era in piena campagna (Silom vuol dire mulino a vento) e vi sí trovavano moite pilerie di riso che utilizzavano il vento come forza motrice. 38 Sanam Luang {prato reaie) è un grandissime prato, dove si svoigevano e si svoígono tuttora le cremazioní dei mernbrí della famigüa reale. La gente comune ven iva bruciata nel Wa! Saket, sulla cosíddetta Montagna d'Oro, che pur essendo addossata alie prime mura cittadine, si trovava a¡ süo estemo. La zona si chiama- ancora ogg¡ Pham Fa, "Passaggio per il Cielo" 39 La cerimonia della cremazione non avvîène subito dopo la morte, ma nei giorno più propizio stabiiito dai monaci buddisti. Puô quindi captare che la cremazione avvenga anche piu di un anno dopo la morte. La cremazione avvenuta contemporáneamente di più persone, non significa quindi che esse siánó morte nello stéssó periodo. 16 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) lucio NAIESINI: CRASS! BROTHERS & Co. L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO CIOACHINO GRASSI E FRATEUi. Padiglíone Sawapak, del i'ospedale Sirirát (Foto gentilmente concessa dal Sig. Sran Tongpan. Scattata nel 1888). Paviljon Sawapak boniSnice Siriraf (Fotografija je izleta 1888. Objavo je omogočilg. Sran Tongpan). Ambedue questí edificio il padiglíone Sávvápak cd i i padiglíone Victoria vennero progettati dai sig. Crassi. Complétalo I'ospedale, si inizíó a curarvi i malati il giorno 26 Apriie del 1888 e quindi il giorno 25 Di-cembre delio stesso anno 1888, ¡I re Rama V lo fece chismare ín onore del fíglío morto, "Ospedale Sirirat", nome che l'ospedaíe porta tuttora. Ora quei padiglíoni non esístono più, ma i'Ospedale in questione, oltre ad essere i'Ospedale più artîico di Bangkok, è anche il più prestigioso, essendo quello cui ricorrono i membri della Famiglía Reale. k) Le Carceri Nuove. Abbíamo già detto come l'amministrazione della Gíustízia fosse nel Síam di allora moito complícala. Bi-sogna considerare che ogní Dipartimento, ogní Autorítá aveva la sua propria ammínistrazione délia Gíustízia. Soltanto in occasíone del primo centenario di Bangkok, nel 1882, in corrispondenza con l'erezione del Palazzo di Giustizía eretto sempre dal Grassi, si pensó a metiere ¡n atto una centraiizzazione del sistema giudiziario e quindi anche di quello penitenziario. Si dovette quindi porre mano alia costruzione di edifici adatti anche alia custodia dei condannati, e l'incarieo fu ancora una voltá affidato alia dítta dei fratellí capodistriáni. Non ci fu nes-sun accordo sul modo migliore di esegii¡re Popera, per cui furono fatti studi vari e vari sopralluoghi al sistema carcerario di altri paesi, in particolare di Singapore. Fin dagli inizi, Bangkok aveva due tipi di edifici di detenzione, Kuk e Tarang. Nel "Kuk" erano detenute le persone che dovevano scontare pene superiori a sei tnesi. Originariamente si trovava davanti al Wat Po. Per quanto riguarda il "Tarang", vi erano detenute le persone che dovevano scontare pene inferior! a sei mesi e co-munque non assassini. C'erano diversi "Tarang" secondo i vari Dipartimenti che amministravano la Giustizia. Gía agli inizi del suo regno, nel 1870,40 il Re Rama V chiese al Capo del Dipartimento di Polizia, di andaré a vedere i progetti delle prigioni e deglt ospedali di Singapore, per ricavarne qualche idea su come edifici analoghí avrebbero potuto essere costruití nel Siam. Al rítorno da Singapore del Capo del Dipartimento, sí co-mincid soltanto a preparare í! terreno per costruirví le carceri, lungo la Via Maha Chai. Ma il lavoro sí fermó li, per un lunghissimo periodo, finché nel 1889 sí diede 40 Re Rama V ¡Chulalongkorn) era saiito al trono ne! 1868, ma durante la sua minore età, gl¡ affari di stato vennero curati da un Consigliodi Reggenza. 17 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NALESINI: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCI IITETTO CAPODISTRIANO CIOACHINO CRASSI E FRATELLI..., 1-34 Foto attuale delle Carceri Nuove, inaugurate nel 1891. (Foto: L. Nalcsini, 1998). Sodobna fotografija Novih zaporov, otvorjenih leta 1891. (Foto: L. Nalesini, 1998). incarico alla ditta del Sig. Grassi di iniziare la effettiva costruzione di questi edifici e già nell'anno successivo i lavori furono ultimati tanto che si iniziô a trasferirvi i prigionieri dal carcere vecchio, prima ancora dell'aper-tura ufficiale, avvenuta agli inizi del 1891. Le prigioni che erano appena state costruite, vennero familiarmente chiamate "Prigioni nuove", perché, come abbiamo già accennato esistevano ancora, davanti al Wat Po, le vecchie prigioni (Kuk). All'interno delle "carceri nuove", c'erano tre sezioni. Una sezione custodiva i prigionieri ed era costituita da quattro edifici, due edifici a tre piani e due a due piani. In un'altra sezione vi erano le cucine per preparare il cibo per i prigionieri. La terza sezione era riservata ai prigionieri che lavoravano all'interno del carcere stesso. Ogni sezione era divisa dalle allre da mura. La sezione dove c'era il portone principale aveva due edifici allineati, a fianco dell'ingresso, colle-gati fra loro da un ponte, coperto da un tetto in tegole; in-oltre c'erano sette torri di guardia lungo il muro esterno. Anche successivamente alla sua inaugurazione si procédé con modifiche d'ogni tipo, nonostante che il Dipartimento Correzionale avesse deciso di trasferire al-trove i prigionieri. Nel 1992 II Ministère degli Interni annunciô di volerlo trasformare in Parco Pubblico per onorare la Regina, in occasione del suo sessantesimo compleanno. L'Amministrazione Metropolitana di Bangkok provvide al progetto ed alla realizzazione, ultimata il giorno 15 Luglio del 1993.41 La Regina stessa gli impose il nome di "Parco Rammaninat". Gli edifici eretti dalla Ditta Grassi sono perô ancora li a testimonianza del tempo passato. I) Il Collegio dell'Assomption. Una delle ultime opere che Grassi esegul per i religiosi francesi fu l'edificio che costitui il núcleo de "Le Collège de J'Assomption". In occasione del primo centenario dell'apertura dei corsi presso questo collegio, apertura avvenuta il 16/1/1885,42 fu edito un opuscolo che racconta le vicissitudini del Collegio e viene citato il fatto che, dopo l'apertura del secondo anno regolare di studi, il 26/1/1886, che aveva visto già ben 130 iscritti, Padre Emile Colombet decise di provvedere alla costruzione di un moderno edificio che ospitasse degna-mente i suoi studenti e diede l'incarico délia costruzione alla ditta di Gioachino Grassi, "architetto che aveva, allora, la fama maggiore nel Siam" per l'importo di 50.000 baht. Dato che il collegio era dedicato al-l'Assunzione délia Madonna, fu proprio nel giorno dell'Assunta dell'anno dopo, e cioè il 15 Agosto 1887, che fu posta solennemente la prima pietra. m) La Cattedrale di San Giuseppe ad Ayutthaya. Si tratta délia costruzione di una chiesa nuova sul sito di una antica, délia quale rimaneva soltanto il ricordo. La prima chiesa era già stata consacrata, una prima volta, il 25 marzo 1685 (all'epoca del citato Phaulkon, vedi nota n.6), con le strutture in mattoni e di cui abbiamo avuto notizia dal libro "Au Pays des Pagodes". La chiesa, come del resto tutta la città di Ayutthaya,43 fu distrutta in occasione dell'invasione birmana nel 1767. Dopo varie vicende e la ricostituzione dello stato siamese arrivô in Siam nel 1866 Padre Perraux, che divenne il quinto párroco di Ayutthaya nel 1872 e colà vi rimase fino al 1893, lo stesso anno della partenza di Grassi. Ma fu solo nel 1883 che Padre Perraux diede incarico alia ditta Fratelli Grassi di iniziare la costruzione di una nuova chiesa, nello stesso luogo della precedente e, come l'altra, dedicata a San Giuseppe. La costruzione della chiesa duro a lungo, principalmente per motivi finanziari. Non si tratta di una grande chiesa, evidentemente il contrasto con il Wat Nivet Dhamma Prawat della vicina Bang-Pa-ln è notevole, ma è ovvio, dato che i mezzi finanziari a disposizione erano diversi. Dobbiamo ve- 41 II compleanno della regina è il 12 Agosto. 42 Già in precedenza la scuola aveva funzionato, con pochi studenti, ma solo per l'insegnamenlo della lingua inglese. 43 Poiché ¡I tailandese si scrive con caratteri propri che raramente corrispondono, come suono, ai caratteri che usiamo noi (e che i Thai chiamano "inglesi"), le traslitterazioni dei vari autori non sono sempre uguali. È un fatto normale, vedere lo stesso nome scritto in forme diverse. Nel libro citato alla nota precedente, nella stessa pagina, la località viene scritta, una volta come "Ayuthya" e una volta come "Juthia". 18 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 2000 • 1 (20) Lucio NALESINI: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO GIOACHINO GRASSI E FRATELL!.... 1-34 Cattedrale di San Giuseppe ad Ayutthaya (1883-1892). Campanile. (Folo: L. Nalesini, 1998).. Stolnica Sv. Jožefa v Ayutthayu (1883-1892). Zvonik. (Foto: L. Nalesini, 1998). derla in quest'ottica. Non è un edificio commissionato dal re, ma un edificio eretto con il contributo dei fedeli (pochi e poveri altresî) e per il quale si erano perfino utilizzati anche 120.000 vecchi mattoni, raccolti dai fedeli stessi fra le rovine délia città antica, ed acquistati da Padre Perraux il 1 Novembre del 1882, mentre il legname era stato comperato dallo stesso Padre Perraux, che aveva approfittato di un'occasione. Si trattava di 20 enormi tronchi di teck e di 200 tronchi piccoli per le fondazioni. Particolari questi che mettono in risalto la povertà di mezzi con cui si era incominciato a costruire. Non per niente passarono ben otto anni, prima che la chiesa potesse essere inaugurata, con i suoi marmi (forse resto di quelli che non erano stati utilizzati a Bang-Pa-ln), i suoi stucchi e le finestre colorate, parte delle quali danneggiate in passato dalle fionde dei ragazzini a cac-cia di uccelletti. Fu appena nel marzo del 1891 che Padre Perraux poté indirizzare una lettera circolare a tutti i Cristiani délia Missione, per invitarli alla solenne benedizione délia Chiesa di San Giuseppe e per la consacrazione del suo altare maggiore, la domenica 19 Aprile. Già il 17 Aprile il vescovo Vey si imbarca a Bangkok per Ayutthaya con la fanfara del Piccolo Seminario accom-pagnato da undici confratelli e da alcune barche piene di Cristiani. Arrivarono durante la notte. Solo il tempo per riposarsi un po' e nella mattinata di sabato 18 Aprile il párroco Padre Perraux riceve una sedia episcopale offerta, per l'occasione, dall'architetto, il signor Joachim Grassi. Senza dubbio l'architetto ha voluto, in questo modo, ringraziare Padre Perraux di aver messo il suo nome nell'iscrizione commemorativa dell'erezione délia chiesa. L'iscrizione esiste tuttora e si trova all'interno del pórtale principale. In essa sta scritto: DOM HANC SACRAM /EDEM IN HON S. JOSEPH LOCO ALTERIUS IN PRIMORDIES A SOCIETATE MISSIONUM AD EXTEROS SUMPTU REGIO AN MDCLXXXV EREXT/E ET A BIRMANIS DIRUT/E AN MDCCLXVII TANDEM IN NOVAM FORMAM OPERA JOACHIM GRASSI ARCHITECTE EXTRUCTAM BENEDIXIT RR DD J L VEY EPIS GERASEN AN MDCCCXCI XIII KAL MAII Siamo nel 1891 e dei fratelli Grassi, si cita solo Joachim. Ma dopo il ritorno in Europa di Antonio, e la sua morte, non era rimasto a Bangkok anche il fratello Giacomo? n) La morte di Giacomo Partito solo da Capodistria per Bangkok, Gioachino Grassi, dopo essere stato raggiunto da altri due fratelli minori, Antonio e Giacomo, si ritrova nuovamente senza i fratelli e proprio nel momento più difficile, quello cioè dei rapporti deteriorati con lo stato siamese a causa délia sua cittadinanza francese, per la quale aveva optato nel 1883; esattamente come lo fu agi i inizi, quando aveva dovuto farsi strada fra la diffidenza dei locali e la rivalità delle altre imprese occidentali, attive in loco. Infatti, sulla seconda pagina del "Bangkok Times" del 15 Ottobre 1890, appare un annuncio mortuario: Morte A Bantapan, di febbre, il 13 di Ottobre, James Grassi di 39 anni, profondamente rimpianto. 19 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Urdo NALESÍN1: GRASSI BROTHERS & Co. l.'ARCHITETTO CAi'ODISTRlANO GIOACHINO GRASSI E FRATEIJJ .. . 1-34 Bantapan (o Bang-Ta-Pan), oggi Bang Saphan44 si trova alcune centinaia di chiíometri a sud di Bangkok; oggi è un paese avviato su lia strada dell'industria-lizzazione con ferriere ¡taío-taÜandesi in piena attività e fa parte deila provincia di Prachuap Kiri Khan, ma al-l'epoca délia morte di Ciacomo dava i! nome alia Provincia e vi erano in loco rniniere di zinco, in par-ticolare, ma anche d'oro. Che cosa faceva Giacomo a Bang-Ta-Pan? Per ora possiamo fare soltanto del le ipotesi, in quanto mancano i documenti, nel modo piu assoluto. D'altra parte era meccanico di professione ed è difficile che sia stata annotata nei pochi documenti rimasti, í'attività di un meccanico. Arrivaio nel Siam nel 1881, egli rimase nell'organico deila ditta dei fratelii solo per pochi anni, con la qualifica di assistente. Nell'organico del 1884 non c'era più. In compenso è stato trovato un certificato d'lndi-genato rilasciato a suo nome dal Comune di Capo-distria, il 15 Maggio del lo stesso anno 1884 (ARC, Comune, 1884, 1257). È stato qualcuno che lo ha richiesto per lui o si trovava lui stesso a Capodistria? Tutte le ricerche tendenti a trovare una prova deila sua presenza in quel período nella città istriana, sono cadute nel nulla. Ma non c'è nemmeno, una traccia délia sua attività in Siam per il periodo che va dall'abbandono delia ditta Grassi alia sua morte. Se era laggiù, cosa stava facendo? Sappiamo per certo che nel 1887 si trovava in Siam. Lo deduciamo, in occasione dei funeral! di Antonio, da "II Picc.olo" che scrive: "Ai superstiti fratelii, due dorniciliati a Trieste (Pietro ed Alberto) e due a Bangkok (Gioachino e Giacomo), una parola di conforto e compianto" (Piccolo, 9. 7. 1887, 1). E da adesso solo ipotesi, anche se tutt'altro che campate in aria. Ci deve essere una lógica tra i fatti che narreremo e la sua morte a Bang-Ts-Pan. Premetto che nel 1886, ha lavorato, per alcuni mesi, nella Ditta Grassi un certo Cerolamo Emilio Gerini, un Ligure, nato nel 1860 a Cisano sul Neva, in provincia di Savona. Finíti gli studi all'Accademia Militare di Mo-dena e dopo un breve periodo di servizio militare, lasció l'esercito e l'ltaiia e si recô, a 23 anni d'età, nei regno del Siam, sapendo che il re Chulalongkom stava alle-stendo un esercito di tipo europeo e che abbisognava di istruttori europei. Strinse ottime relazioni con il Ministro per il Nord, e approfittó délia sua posizione al servizio del Governo siamese, per viaggiare ¡I Siam in lungo e in largo. Fece deiíe interessanti relazioni dei suoi viaggi, si recó nel Sud, dove trovó che i giacimenti auriferi di Bang-Ta-Pan, sarebbero potuti essere proficuamente sfruttati. Ne parló con i'lngegner Luzzatti (forse trie-stino). Notíamo che questo avvenne nei primi anni delía sua presenza in Siam, quando Giacomo Grassi, ancora lavorava nella ditta del fratello. Luzzatti ne é entusiasta ed, assieme a soci anglo-thai, fonda "The Gold Fieid of Siam Ltd.", per lo sfruttamento dei giacimenti. Ma nel 1886 il Ministro per il Nord, protettore del Gerini, muore e Gerini si trova in qualche difficoltá, sia puré temporánea. 11 suo rífugio é, per l'occasione, la ditta Grassi, nella quale Gerini entra come disegnatore técnico, rimanendovi fino al 1 gennaio del 1887, quando rientra nell'esercito thai per farvi una luminosa carriera. Conosceva quindi Luzzatti e conosceva puré, indubbiamente, Giacomo Grassi.45 Una conferma che nel 1887, questa impresa era giá al lavoro a Bang-Ta-Pan, l'abbiamo da una reiazione dell'Uffício Storico delía R. Marina Italiana (Leva F., vol, II). Si tratta deila nave "Rápido", che aveva condotto una delegazione a Bangkok e che durante il soggiorno di detta delegazione nella capitale siamese, si era recata a Bang-Ta-Pan "per visitare una concessione di terreni auriferi ottenuta dall'ingegner Luzzatti, italiano, e da alcuni suoi compagni." Questa visita avvenne fra l'8 e 1'11 marzo del 1887. Poi piü niente, salvo che, parecchi anni dopo (7-8 anni), un certo Warrington Smyth (War-rington, 1994, vol. II, 41-50) si era recato a Bang-Ta-Pan e aveva trovato le rniniere completamente abbandonate, in quanto si erano rivelate prive di quei risultati che l'ingegner Luzzatti aveva, evidentemente, sperato. Ave-va anche scritto, con dovizia di particolari, de!la "feb-bre" che imperversava colá.4í> Anche la citata reiazione deila R. Marina (pag. 150), annotava "... che a! nostro arrivo alie rniniere trovammo tutti in ottirna salute, sebbene quei soggiorno sia considéralo pericoloso per le febbri." E come vedemmo sull'annuncio de! giornale "Bangkok Times" dei 15/10/890, anche il nostro Giacomo mori di febbre Sulla sua tomba che si trova nel cimitero cristiano di Silom Road, a Bangkok, erettagli dal fratello Gioachino, troviamo la lapide con la seguente scritta: 44 Le d iverse grafíe dei nomi tailandés! sono caúsate da i diversi modi adotlati per traslitterare i'alfabeto thai. 1 Tailandesi adoperano un alfabeto derivato dalle scritture indiane, attraverso 1'alfabeto Khmer. Esso comprende 44 consonanti e 32 suoni vocalici, oltre a 4 segni diacrttici che rappresentano i "toni". Queste vengono variamente (e spesso arbitrariamente) trasiitterate rteil'alfabeto latino, inoltre dobbiamo considerare che il sistema di t.rasiitterazione é cambíalo nel tempo. Per cui lo stesso nome, traslitterato in epoche diverse, puó assumere forme diverse. 45 Da una lettera di Luciano Gerini, ñipóte di G. E. Gerini, al Sig. Sran Tongpan, ricercatore tailandese, dalata Maggio 1999. 46 Anche il padre di re Chulalongkorn, re Mongkut (Rama ¡V), morí il 1/10/1868 di "febbre" contralla proprio a Bang-Ta-Pan, dove una Commissione Francese si era recata per osservare im'eclissi di solé i i 18/08/1868. (Fournereau., 1999). 20 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 1 (20) Lucio NALESINL CKASSI BROTHERS & Cn. L'ARCHtTETTO CAPODISTRtANO GIOACHINO GRASSI E F RATELLE ..., 1-34 GIACOMO DE GRASSI47 nato a Capodistria ii 10 Aprile 1850 morto a Bang Tha Pan il 13 Ottobre 1890 il dolente fratello Gioachino pose R.l.P. o) Aspetti délia Bangkok di fine Secolo XJX. Dobbiamo anche chiarire qualche idea sulla vita che i nostri concittadini hanno affrontato in quel lontano paese. Bangkok, la favolosa Venezia d'Oriente. Seh, "favoloso" deriva con estrema evidenza da "favola" e la "favola" è per lo più "immaginazíone". Bangkok aveva in comune, con Venezia, esc lus iva mente i canali sui quali gli abitanti si muovevano. Ma lungo i canali, non c'erano palazzi come la Ca1 D'Oro o il Palazzo Ducale; c'erano, salvo rarissimi edifici in muratura, soltanto capanne, coperte di paglia, sulla terra ferma e barche abítate, sull'acqua. A Venezia c'erano pontí, a Bangkok, pontí non c'erano, nei primi anni, ed i canali venivano attra-versatí o a guado o su traghetto. C'erano i grandi palazzi con le grandi feste anche a Bangkok, ma erano riservate ai notabili e non erano accessibili ai comuni mortali. Per dare una certa idea del la vita che il nostra Gioachino deve aver condotto durante il periodo di permanenza a Bangkok, riportiamo alcuni passaggi di un libro di Lucien Fournereau, "Bangkok in 1892", tenendo perö conto che l'arrivo di Gioachino risalíva ad oltre vent'anni prima. Bangkok aveva allora circa mezzo milione di persone (contro i 10 attuali) e lo straniero vi poteva arrivare solo per mare, risalendo poi, per una trentina di chilometrí, il fiume Chao Phya. Al viaggia-tore, che sbarcava a Bangkok, come si presentava la cittâï A pag. 17 si legge: "Se i! víaggiatore era rimasto un po' del uso ai suo arrívo per la lunga sosta (alia dogana), cosa avrebbe detto dopo aver attraversato le poche síradine che lo separavano dalla New Road (Strada Nuova, trta per molto tempo I'unica vera via di Bangkok)? te strade, se uno puö darglí questo nome, sono sporche e puzzolentí; i passi sollevano una densa polvere che ti prende alia gola; i canali "veneziani" (ab, la magia delle parole!) sono il ricettacolo di ogni rifîuto; sin dall'ínizio i nervi otticî e olfattívi del turista sono messi a dura prova." A pag. 31 : "Strade e viali sono un lusso recente a Bangkok; pochi anni fa, non si vedevano veîcoli in città, dato che non c'erano strade, tranne alcuni sentiers impraticabili. ...II re e gli alti dignitari erano portati su portantine; oggi questo tipo di veicoli non esistono piff salvo che durante i riti civtli e relígiosí." A pag. 21 : "Quasi un quarto délia popolazione passa la sua vita su una barca. Questi sono piccoli mercanti cinesi, siamesi, annamiti, che a bordo di una barca, chiamata rua pet sostano in città o sono occupati nel portare le merci da un luogo all'altro. Una specie di spazio aperto, coperto da un tetto di paglia, occupa oltre la meta délia coperta e serve come negozio. La cucina è su! retro. Molti di queste persone formano parte integrante délia barca. Le fiancate di essa sono il limite del loro mondo; sono nati qui, vivono qui, moriranno qui. Essi amano veramente la loro barca e devono succedere fatti straordinari per indurli a scen-dere sulla terra ferma. Razza particolare di commer-cianti ambuiantí, essí ¡gnorano totalmente i luoghi ed i villaggi che non siano bagnati dal fiume..." A pag. 49 su! riposo notturno dei locali: "Abban-donando l'interno delle case nelle quali soffocano, i locali escono per stendersi, alcuni su sedie, altri su stuoie, altri ancora su assí o anche sul duro terreno e dormono in posizioni bizzarre. Uomini, donne e bam-bini, iasieme agli animali, si abbandonano ad un sonno profondo... Qualcuno che vi venisse traspórtate» improv-visamente, potrebbe credere che fosse il giorno dopo un cataclisma terribile o una specie di mostruosa car-neficina." Questo per i locali, ma gli Europei, come si diver-tivano? A pag. 29 la risposta: "Distrazioni? Nessuna! ... Nessun caffè, alcuni più o rneno loschi locali; nessun teatro, nessun concerto, ...nemmeno zingari; non c'è un quartiere europeo, perciô nessuna visita da fare: mio Dio, quanto è noioso! Cosa c'è che possa rendere la vita tollerabile al l'Hôtel Oriental? Niente! Sono stati aperti a Bangkok due club, uno inglese ed uno tedesco; ma uno non puô entrarvi se non è presentato. Ognuno vive a casa sua: gli ammogliati con le loro mogli, gli scapoli con la loro noia. Ma allora tutti i palazzi eretti dal Grassi, a chi servivano? C'era ii più grande degli abissi fra la gente comune e la nobiltà. Due mondi assolutamente separati. Il Siam era allora una monarchia assoluta (lo fu fino al 1932) e la voiontà del re era legge. Ogni arbitrio dei nobili era permesso e ¡I re, in persona... Ma vediamo a pag. 91 : "A parte le regine legittime che il re ha onorato con fa sua unione, egii intrattiene nel paiazzo una specie di harem, abbondantemente rifornito e che costi-tuísce la casa reale; cosí non sarebbe senza motivo, se qualcuno pensando all'innumerevole discendenza, che è il rísultato delle union! multiple di Sua Maestà, di-cesse, come qualche volta è stato malíziosamente detto: Lui è il padre di quelli che luí stesso ammmístra! Le mogli legíttime del re sono sempre o quasi sempre scelle fra le sue soreflastre. 47 (1 nome ufficiale délia famiglia era Grassi e non de Grassi. Solo successivamente Gioachino riusci ad ottenere dal Tribtinale di Trieste, il cambiamento de! cognome, da Grassi in de Grassi. 21 ANNALES ■ Ser. Uist socio!. • 10 - 2000 • 1 (20) Lüdo NAlESINb GRASS! 8ROTHER5 & Co. L'ARCHITETTO CAPOOISTRIANO GIOACHINO CRASSI E FRATELU ..., !-3<í ... Queste donne, come puré fe principesse, ie favo-rite, te donne offerte ai re, vivono nei palazzo, con-dannate all'ísoiamento, senza aícuna eccezione, nessun uomo puó entrarvi. ...Non c'é un numero fisso per ie donne della Casa reale, eg!¡ puo prenderne quante vuole ed in generale non deve fare aicun sforzo per averie. Esse glí si offrono spontaneamente in cosi gran numero che egli puo destinare un certo numero di esse per aiutare le schiave." p) I) Progetto per l'Irrigazione deüa Piaña del Chao Phya Fu di gran Sunga i¡ piú importante progetto fatto da Cioachino nel Siam, quello cui egli c¡ teneva di piü e quello che gli avrebbe potuto daré, fra l'altro, l'utile maggiore. Gioachino, che aveva fondato assieme ad alcuni notabili siamesi, nel 1889 (17 Gennaio), un'aítra societá, la "Siam Lands, Cana! and írrigation Co.", finalizzata alio scavo di canali d'irrigazione, riusci ad ottenere dal Governo Siamese un contralto particoíar-mente favorevole. I soci siamesi erano il principe Sai Sanitwong (che nel 1889 aveva portato all'lmperatore Francesco Giuseppe la decorazione Siamese dell'ordine Maha Chakri ed era anche stato ricevuto dal Monarca) e Phra Nana Pithpasi. Di quali condizioni favorevoli si trattava? La nuova ditta del Grassi, di cui il Grassí stesso era il Direttore ed il maggior azionista, sí impegnava a scavare i canali d'irrigazione, ovunque fosse necessario, ottenendo páticamente il monopolio degli scavi per un cinquantennio, e come compenso si riservava il terreno ai due lati di ogni canale scavato, per la larghezza di un chilometro, Questa concessione fece sollevare una marea di critiche da parte degli strati piu conservatori, che non vedevano di buon occhio che una eos) grossa parte della pianura del fiume Chao Phya,48 diventasse proprietó di uno straniero, per di piü uno che era, quale suddito francese, un potenziale nemico. Non é questo il luogo per parlare con maggiori dettagli del progetto stesso, ne parlíamo solo per quanto si riferisce alie implicazioni "politiche", che hanno poi determinato ¡a partenza di Grassi dal Siam ed il suo rientro in Europa. Fu perció inserito nel contratto l'articolo 3, che prevedeva l'obbligo da parte del Grassi, di diventare cittadíno siamese, i¡ che avrebbe, naturalmente, tagliato la testa ai toro. Ma il Grassi non fece quanto esplicitamente previsto dall'ártico 3 e quindi il governo ¡ntervenne (1892) per disporre la vendita delle quote del Grassi, a persona maggiormente grata alio stato siamese. Nella fattispecie si trattó di un altro cittadino Austro-ungarico, un c.erto Erwin Müiler, che aveva in precedenza giá fondato fa societá "B. Grimm", attiva ancora oggi a Bangkok, e che era fratello di queíi'altro Müller, che per circa un anno era stato socio dei Grassi. Intanto, sotto la direzione di Grassi, tra il 1891 ed i¡ 1893, furono iniziati, con l'aiuto di un'escavatrice e di opérai Cinesi, i lavori di scavo, di brevi canaü e de! Canale principale "Rangsit Prayoonsakdí". Da un opuscolo scritto su questo argomento da Joacbím Grassi e datato Trieste, marzo 1900, ma edito soítanto il 20 Agosto 1902 (Grassi, 1902), evínciamo che detto opuscolo era stato preparato per essere esposto alia sezione siamese deIJ'Bposizione Universaíe di Parigí (1900), ma che avendo i'autore appreso che f'esecuzione dei lavori era stata sospesa, aveva preferito sop ra s sed ere. Successivamente, perô scrive: "sono stato molto feiiee di apprendere, últimamente, che S.M. il Re, aveva dato ordiní di levare tutti g!i ostacoli che sí frappo-nevano alla continuazione clef i' impresa. Perianto ho ritenuto di compíetare le spiegazioni che non avevo avuto il tempo di daré prima della mia partenza dal Siam. Spero che esse saranno di qualche utilità per coloro che hanno deciso di portare a compimento i la-vori d'irrigazione, e di rispondere alie obiezíoní erronee di certi detrattori dell'tmpresa" (Grassi, 1902, 15). Cí teneva molto il nostro Gioachino al compieta-mento del suo progetto, e lo notiamo anche dall'ama-rezza con la quale si accomiata da que! paese che egli riteneva ormai i! suo paese. Egli scrive ancora nello stesso opuscolo: "Personalmente sarei stato molto felice di poter completare i lavori che avevo cominciato, e realizzare una parte del mío programma. Malaugurata-mente la sorte è stata contraria, ed io mi accontento, oggi, di essere stato il promotore di questa grande impresa, destínata a produrre grandi rísultati e d'aver lavorato per i! bene del Paese, che mi ha dato ospîtalità e mi ha permesso di fare opera utile durante i migliorí anni della mia esistenza" (Grassi, 1902, 15). ¡I Grassi fece anche una traduzïone inglese di detto fascicofo dal titolo "Scheme of irrigation in Siam" e la invió al Ministro degli intemi siamese, Ü principe Dam-rong Rachanuphab, accompagnata da una Settera, datata Trieste 26 Novembre 1902, nella quale ribadisce il suo dispiacere sia per non aver portato a compimento 1'opera, sia per aver dovuto laseiare il paese: "... per dimostrare che io non porto alcun rancore per essere stato la vittima di un trattamento ingiusto creato da falsi suggerimenti da parte di persone interessate che per evitare il mió severo controllo su! progetto ed avere le mani libere, hanno inventato il pretesto degli intrigbi politici di quel!'época (1893) e mi ci hanno immischiato con lo s copo di trarre vantaggio spingendomi fuori dalla conduzione di questa impresa, ..."e "... sperando anche di arrivare ancora in tempo per essere utile a! paese che 48 La parte deüa pianura del Chao Phya, ogget'o dei lavori di irrigazione, si estendeva per ben 240.000 ettarí. 22 ANNALES • Ser. hist, socio). 10 2000 • 1 (20) Lucio NAI.ESINI: GRASS! tMOTHCRS & Co. I'ARCHITETTO CAPODISTRIANO GIOACHiNO CRASSl E FRATELLi ..., 1-34 amo e clove ho passato i migliori annî delta mía vita. " Lo stesso rimpianto per dover lasciare i! Siam, io esprime in una lettera indirizzata ii 13 Maggio 1893 ai principe Devawongse, Ministro per gli Affari esteri, quando la sua decisione di ritomare in Europa era già diventata definitiva: "... vedendo che non ci sono moite possibilité per la mía Société di ottenere lavori dai Coverno, ho deciso di andaré in Europa. ... Sarei sí ato molto felice di impiegare il resto délia mia esistenza al servizio di questo mio paese adottivo, ma le circostanze hanno deciso alirimenti e sono molto spiacente di essere costretto a lasciare questo paese in circostanze simili...". In alîre parole, ii fatto di essere diventato suddito francese, gii aveva alienato i favori del governo e délia famiglia reale e divenne per lui ïmpossibiie sostenere ulteriormente la sua posizione. Gli avvenimenti, co-munque, stavano precipitando, il 13 Luglio de! 1893 i Francesi fecero entrare due navi da guerra su! fiurne Chao Phya. Ci fu uno scontro a fuoco, il cosiddetto "incidente di Paknam", che provocó íe sue vittime, ma anche í'íngiustificata reazione francese (dopotuîto erano stati i F ranee sí a penetrare, armati e minacciost, in territorio sïamese). Oltre a dover daré una forte somma di denaro alla Francia, come indennizzo, ti Siam dovette cedere grossi territori al Laos ed alla Cambogia, quindi praticamente alla Francia, che proteggeva questi stati. Ma Gíoachino Grassi era già partito, ai primi dello stesso mese di luglio, per tornare in Europa. GLI Util Ml ANNI, ÍN EUROPA, DI GIOACHINO Partito dal Siam, ai primi di Luglio del 1893, Gíoachino, dduso anche dal comportamento délia Casa reale siamese, alla quale era stato devoto per tanti anni, rientra in Europa e, dopo un breve soggiorno a Capodistria, probabílmente ospite del fratello Alberto, che aveva costruito una casa suila rampa del Belvedere, si stabilisce, anche lui come già prima i suoi genitori e poi i suoi fratelli, a Trieste in via Stadion 14 (ora via Cesare Battisti). Capodistria, infatti, con la sparizione de! confine dî stato che !a divideva da Trieste, aveva perso moita délia sua importanza e il contemporáneo sviluppo délia città di San Giusto45 attraeva in quel periodo una grande quantità di persone in cerca di un miglioramento sociale ed economico. Dopo il breve soggiorno a Capodistria, si congedô dalla sua città natale ii giorno 21/9/1893 consegnando a! Podestà l'importo di 200 fiorini, da utilizzare in beneficenza. Ecco la risposta de! Podestà: "Onorevole Signore, Con animo riconoscente ed ammirato mi pregio accusarLe l'impodo di fiorini 200 (duecento), che VS. jerí mi consegnava, perché a mio beneplácito lo devolvessi a scopo di beneficenza. Non saprei in r,,is!ior m^do secondare il sentimiento pietoso e gentile della j.V. né altrimentí ser6are memoria del-l'affetto figliale ch'Ella nutre per questa Sua cíttá nativa, che destinando la generosa oblazione a capitale fruttifero del Cívico Spedale. Ora adempio a preciso e gratissimo dovere col-l'esprimere a V.5. in name della Deputazione Comunale i piü sentid ringraziamenti per atto si cospicuo di filantropía; e mi compiaceró oltremodo di dame pubblica notizia al Consiglio Cittadino nella prossima tomata. Accolga frattanto, Onorev. Signore, I'espressione della perfetta mia stima e pari considerazione. U 22/9/93 II Podestá" (ARC, Comune, 1893, 2514/V). La sua delusione, cui abbiamo accennato nei pára-grafi precedenti la deduciamo chiaramente dalla lettera che Gíoachino ha indirizzato a S.A.R. il Principe Krom Luang Devawongse Varoprakar, prima della partenza da Bangkok, il 22 Giugno 1893. In una precedente missiva inviata al Segretario Prívalo del Re, S.A.R. if Principe Krom Mun Sommot Amorabandhu da Bangkok il 15 Giugno 1893, Gíoachino praticamente sollecita dal Re un tangibile rico-noscimento alia sua opera in 23 anni di permanenza ne! Siam. EgIi scrive: "...I should also consider a great fortune if His Majesty the King should think to bestow on me some descernements if I deserve it..."50 Nella successiva lettera gia in precedenza citata, Gíoachino fa capire di avere, nef frattempo, ricevuto dal Re un riconoscimento, che pero egli non ritiene suficiente, piü che altro per la motivazione, e lo restituisce al mittente. Si tratta dell'Ordine di quinta51 classe della Corona del Siam, ma in particolare Gíoachino lamenta che essa gli sia stata "conferita in considerazione della mia lunga residenza in questo Paese, e nulla é detto riel la citata lettera se io mi sono meritato o meno dei riconoscimenti per il mio servizio dato al Governo, durante piü di vent'anni." E piü avanti nella stessa lettera egii "...ed é ín questa considerazione che io oso restituiré l'acclusa decorazíone sperando che S.A.R. vorra sotloporre a S.M. il Re le mié umili osservazioni....", "Sono fiducioso che S.M. i! Re vorrá accordarmi le usuali gentilezze e concedermi onori adeguati ai miei merití ed aglí Ordiní di Ufficiale dei Dragoni del-I'Annum e della Corona d'ltalia di cui ho l'onore di es-serne stato írivestíto da tungo tempo." 49 San Giusto è il santo protettore di Trieste. 50 "... considererei anche una grande fortuna se Sua Maestà il Re pensasse, se ne sono degno, di conferirmi dei riconoscimenti ..." 51 Sottoiineato net testo dell'atitore. 23 ANNALES • Ser. hist. socio!. - 10 ■ 2000 • 1 (20) Lucio NAL ES [Ni: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHITETTO CAPOOiSTRiANO GIOACHÍNO CRASSI E ERATELE; ... 1-34 i! fatto di aver osato restituiré una onorificenza da-taglí dai Re, era un fatto senza precedenti e quindi giustificato so!o dafia sua enorme defusione, o forse, chissá, dalia sopravvalutazione deí propri meriti. II 15 Ciugno 1893 egli scriveva che "lo desidero approfittare d¡ questo tempo libero per andaré in Europa per breve tempo.....", ma invece fu per sempre. Rimase in Via Stadion fino ai 1897, quando si trasferl nella non molto distante via Carinzia, al primo piano de! fabbricato N. 20. Si fermó in quella casa giusto il tempo di acquistare un beí fabbricato a cinque piani in Piazza San Francesco (oggi Piazza Ciotti) n. 2 (ora n. 8), proprio di fronte alia Sinagoga, che pero aiiora ancora non c'era.52 Fu in quella casa che, nel 1900, Gioachíno preparo l'opuscolo sull'lrrigazione nel Siam, del quale abbiamo giá parlato e sempre da quella casa lo spedi il 26 Novembre 1902 accompagnato da quella presumibil-mente ultima iettera a membri deíla Famiglía reale siamese, nella quale evidenziava tutto il suo dispiacere, pur premettendo di non serbare alcun rancore. Fu in un grande appartamento che comprendeva tutto il secondo piano di quella casa di Piazza San Francesco,53 assieme alia mogiie Amalia nata Stóiker, che Gioachino passó gli ultirní anni deila sua esistenza, íasciando questo mondo il 19 Agosto 1904. Riposa nella tomba di Famiglia ai Cimitero di Sant'Anna a Trieste, proprio sul vialone centrale, in prossimitá dell'ingresso principaie. La moglie Amalia, si risposó con il Luogotenente imperial-regio Emilio Lasciac, di Trieste, dopo quasi otto anni. LA TOMBA DI ANTONIO DE CRASSI A CAPODISTRIA La Tomba di Antonio de Grassi54 é stata, indub-biamente, il punto da! quale ha tratto origine l'interesse per i tre fratelli capodistriani. Da sempre, andando al cimitero, dolcemente adagiato sui pendii deila collina di San Canziano,55 la mia attenzione era attratta dalla pre-senza di questa tomba, che la gente definiva, con molta semplicitá, la "tomba indiana". Diciamo che la presenza di questa tomba era oramai diventaía una presenza cosí naturale, che molti avevano finito per non farci piü caso, nonostante Ja sua stranezza. Solo pochi si domandavano cosa significassero quelle strane torri con le loro punte metalliche, quale fosse l'orígine di quelle eleganti e slanciate stilizzazioni che si trovavano sopra i timpani. Quando ero ancora bambino, si potevano contare sulla punta del le dita coloro che avevano ancora un ricordo deila sua erezione. Oggi non lo sa piü nessuno. La tomba é accettata, fa parte, diciamo, del panorama; ormai sí puó diré da sempre, perché non esiste piü nessuno che abbia visto il cimitero senza la presenza di quel monumento. Pochi si rendono conto che si trovano davanti all'uníco esempio in Europa di un monumento costruito in puro stile siamese, eseguito con un accurato amore dei dettagli. Chi ha visto i meravigliosi "Prang" del Wat Phra Keo, a Bangkok, non puó non riandare alia perfelta corrispondenza di questi, con i Prang eretti sopra la tomba di Antonio de Grassi. Chi ha visto, magari al-l'afba, i Prang deí Wat Arun, non puó non fare un pa-rallelo con ¡'idéntica disposizione dei Prang di Capo-distría. Chi ha visto i terribili giganteschi Yaksha, dai dentí digrignanti, che difendono fe porte del citato Wat Phra Keo, non puó non ravvísarlí fra le scufture di uno deí timpani; chi ha preso dimestichezza con le varíe statue che rappresentano i! Buddha neüe varié posizioni che si ha occasione di vedere in gran numero a Bangkok, non tarderá a riconoscere la posízione deí Buddha raffigurato su di un altro tímpano deila tomba stessa, Quando é stata eretta? Abbiamo giá abbondante-mente parlato del funeral© e di come la salma fosse stata deposítala, provvísoriamente nella cappella mortuaria del Cimitero aiiora ancora in costruzione. Sappiamo che 1a tomba era stata commissionata ad artigiani fiorentini, ma ancora non sappiamo quando sia stata effettíva-mente eretta. i i fratello Alberto che si é interessato del le esequie ha inoltrato domanda al Municipio di Capo-d¡5tria per ottenere la tumulazione del fratelío in una tomba di grandezza tale da contenere il monumento progettato. Questa la sua richiesta presentata davanti al Podestá Giorgio Cobo! di Capodistria: "In esecuzione alie disposizioni testamentarle del compianto mió fratello Antonio, comunícate in copia all'lll.mo Síg. Podestá addi 7 luglio A.D. (n.35 P del 87) mí onoro rassegnare sub% a questo spettabile Municipio per la voluta approvazione Ü disegno del monumento di stile siamese, da erigersi in marmo blanco di Carrara e bronzi dorati nel Cíw'co Cimitero, e mi riservo a suo tempo di presentarne la epígrafe. Conforme alie inteiligenze precorse coll'lll.mo Síg. Podesta e col Síg. Ing. Francesco De Rin, ancora Panno decorso, porgo istanza alio Spett.e Municipio affinebé mi sia ceduto il diritto di tumulazione nel fondo posto nell'ultimo scompartimento a levante de! Civ. Camposanto precisamente all'angoh di ftanco al veccbio ingresso principaie, onde costruirvi il mausoleo, e mi sia concesso puré il fondo sottostante nel nuovo scompartimento su! quale verrá costruita l'annessa cripta (ARC, Comune, 1888,1720/XIV). 52 La Sinagoga é siata eretta nel 1910 dagli architetti Frateüi Beríam. 53 Nel corso del 1903 cambió ii numero deüa sua casa, che da aiiora, e ancora oggi, porta ¡1 numero 8. 54 Vedi nota nr. 47. 55 San Canziano É if nome deila collina sulla quale, dal 1811, é sitúalo il cimitero di Capodistria. 24 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NAUSSNI: CRASSl BROTHtfiS & Cû L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO CIOACHINO GRASSI Ü f-RATE LU ...,1-34 Siccome al monumento abbisogna per base una superficie in quadrato di m. 4,70 per lato, superiore allo spazio ordinario dei fondi privati, domando altresï mi sia ceduto 1 metro di superficie in largbezza accanto ad ambedue i fondi più innanzi richiesti. " A questa richiesta il Municipio acconsentiva, previo pagamento di 150 fioriní, quale tassa comunale di tu-mulazione (è stata considérala l'ampiezza di fre fondi), "Sub% Le si restituisce il disegno del monumento debe tamente approvato..." (ARC, Comune, 1888,1720/XlV). Detto pagamento di 150 fiorini è stato effettuato da Alberto a rnezzo vaglia Postale da Trieste, ií giorno 25 Agosto del 1888 (ARC, Comune, 1888, 2110/XIV). È evidente che i! termine post quem--^' per i'erezione del monumento debba essere il 26/8/88. Moito meno sicuro il termine ante quem.57 Abbiamo soitanto un rapporto del Comando delie Guardie Municipal! di Capodistria che su denuncia deíía vedova dei pittore Gianelli, Anna del Bello, costatava la perpetrazione di un furto awenuto la notte successiva al funerale dei marito (notte fra il 12 e 13 Dicembre 1894). Nell'elenco degíi oggetti rubati, figurano due quadri del pittore, uno raffigurante un crocifisso e uno, il monumento Grassi. Se ci fosse consentito di vedere quel quadro (ammesso che ssa stato ricuperato), sí potrebbe affermare con maggíor sicurezza che alla data del 12 Dicembre 1894 il monumento era già stato eretto. Anzi si potrebbe anche supporre che la sua costruzione fosse di parecchio antecedente alla morte del pittore in quanto negli ultimi anni di vita la sua produzione pittoríca fu molto scarsa. Esiste, inoltre, solíanlo appoggiata sulla base dei monumento, una ghírlanda di ferro con la dedica della mogíie Gíovanna e de! fíglío Aurelio, datata 8 Novembre 1908, ovvíamente a monumento già eretto. La tomba dî Antonio de Grassi è costítuita da un basamento in pietra grigia, preceduto da un recinto dentro i! quale c'è una botola in pietra che dà accesso alia cripta, dove è stato deposto ii defunto. AgM angoli de! basamento troviamo quattro colonnine, che non sono state messe a caso, né a caso è stata scelta la loro forma, che corrísponde perfettamente ai più ciassíci dei "Baí Sema". Che cosa sono i "Bai Sema"? Sono piiastrini, che possono essere molto sempííci o molto complessí, fino ad essere allocatí in padiglioni, e che si trovano ai quattro angoli, ma in Tailandia anche alia meta dei quattro lati, che delimitano Carea sacra dove sorge il Bot, o Ubosot, che è {'edificio sacro per eccellenza dei Wat. Entro quest'area sacra, tutti gli uomíni sono uguali e nemmeno il Re puó darvi ordini. Qui a Capodistria ce ne sono 4, mentre nei Wat tailandesi ne troviamo 8, ma la forma é idéntica.-''8 La presenza dei Raí Sema, attorno al monumento del de Grassi, vuol essere solo una riproduzione di elementi dello stile thai, o piuttosto una esagerata considerazione di sé stesso? Sui basamento, ed internamente alio spazio deli-mítato dalle quattro colonnine, si trova il piedistalio del monumento in marmo di Carrara, su cui poggiano, ai suoi angoli, quattro pilastri tripii, ed ai centro la statua del defunto. La base di ogni pilastro ha una caratteristica de-corazione, che troviamo spesso nella tradizione tailan-dese, e cioé il "Nak Cansón", che vuole rappresentare l'arco del Naga. La sua forma deriva indubbiamente dalle foglie che avviluppano i nodi del tronco di bambú. Disegno 1: Bai Sema, Skica 1: Bai Sema. 56 II termine post quem indica la data dopo la quaíe il monumento sarebbe stato eretto. 57 II termine ante quem indica la data prima della quale il monumento sarebbe stato eretto. 58 Vedi Disegno n. 1. 59 Vedi Disegno n. 2. 25 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 - 2000 -1 (20) Ludo NALE5IN!: CRA55I BROTHFRS & Co l'AKCHITETTO CAPODiSTRIANO CiOACHINO GRA5S! E FRATEIL!..., 1-34 Su! centro del piedistallo, si erge la base délia statua di Antonio coperta ai quattro iati da quattro lapidi, su Ile quait si legge: A Sud Ad Ovest A Nord Ad Est Alia memoria Antonio La Tua costa nza La Tua desoí ata consorte di piu che ne! sasso nella virtù immobile Giovanna nata Ciampi Antonio de' Grassi dolce e indelebile e nel Lavoro ed il figlio Aurelio capodistriano, sta nel petto dei tuoi sulle spiagge del Siam ti piangono amaramente che nell'amore di Dio il nome tuo dîietto per lunghi anni e della Patria e la tua memoria prediietto il sasso Il fratello Gioachino visse e morí e Parte ricordino questo monumento fece. MDCCCLXXXVII. Fofo: D. Darovec (2000) 26 ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Lucro NALESINt: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHÍTETTO CAPOOISTRiANO GÍOACHINO GRA55t E ERATE LU ..., 1-34 ANNALES - Ser. bist. socio!. ■ 10 • 2000 ■ 1 (20) Lucio NALESINI: CRASSI BROTHERS & Co. l.'ARCHITETrO CAPODISTRIANO GfGACHINO GRASSI E FRATELLI..., T-34 Sopra la base, l'erma di Antonio, un baffuto sígnore daíl'aspetto imponente. Non possiamo dubitare della rassomíglíanza con la persona reaíe. Non abbiamo trovato pero fotografié di Antonio; esiste solo una foto del fratelío Gioachino, con la quale perô non rav-vedíamo alcuna somiglianza. I triplí pilastri, che sorreggono !a parte superiore che è la píú caratteristica del monumento, sono copertí da decorazioni a scaglie, che si rifanno alia peile deí Naga (il Naga è un serpente). Troviamo in abbondanza simili decorazioni nei Wat taiiandesi. Ma in gran parte si tratta di decorazioni fatte con vetrini variopinti fissati, come un mosaico, al materiale che esse ricoprono e che per ¡o più è il legno. Trattandosi qui di marmo queste decorazioni sono state scolpite direttamente su di esso. Abbiamo detto ¡n precedenza che le decorazioni alla base di questi pilastri rappresentano Parco, Parma del Naga, mentre i pilastri stessi sono copertí da scaglie di serpente, per ¡I semplice fatto che il Naga ë, in Sánscrito, il serpente, ma un serpente del tutto spéciale, un serpente semidivino che risiede soltoterra e sorvegiia ricchi tesori. Ma è anche un símbolo dell'oceano, puo essere trovato anche in laghí e nel cielo dove puô provocare la píoggia. Nei giorni tempestosi appare come un arcobaleno, un coliegamento tra cielo e terra. In quanto tale, una coppía di Naga servirono da appoggio alia scala di cui il Buddha sí servi per discendere dal cíelo. II re dei Naga, Mucalinda ha allargato per sette giorni, le sue sette teste per proteggere Buddha mentre questi stava meditando. I Naga sono i nemici del Garuda e frequente è, nel i' arte thai, íl tema della lotta fra Garuda e Naga. 1 serpenti inoltre erano il símbolo della saggezza e della guarigione. Avremo ancora occasione di citare la figura del Naga, durante la descrízione dei frontoní. Sopra gli architraví che collegano i quattro tríplici pilastri, troviamo i quattro frontoní, di cui almeno due devono essere esaminatí nei loro partícolari. i lati oblíquí del frontone hanno una tríplice cor-níce,&0 che rappresenta ¡I corpo ancora una volta del Naga (Nak Sadung). E l'ornamentazione sovrapposta, che in Tailandia è generalmente fatta di ceramica colorata mentre qui è ín marmo, rappresenta le squame {Bai Raka) dei serpente. Alla sommità e ai lati del frontone, al termine dei latí obliqui che rappresentano il Nak Sadung, troviamo tre eleganti stilizzazioni, in bronzo dorato (ma la doratura non c'è più) (ARC, Comune, 1888, 1720/XIV), che sono praticamente sem-pre presentí sui tetti degli edifíci sacrí. Sono i "chofa". Variamente tradotto come "mazzo del cielo" o "pennacchio del cielo", l'esile ápice simile alia testa di un uccello stiiízzato adorna le parti più alte delle coperture. Esso rappresenta Garuda61 ed è stato inteso a rendere il Buddísmo più attraente per i Vishnuití, dato che Garuda era la cavalcatura di Vishnu. La sua rappresentazione mediante la testa stilizzata di un uccello corrisponde alio stile di Bangkok, o Ratta-nakosim. Di sólito, alla fine della costruzione di un tempio, si tiene una partícolare cerímonia culminante con la posa ín opera deí chofa. Comunque è difficile stabilire l'origine esatta di questa decorazione. Frontone Sud. Rappresenta una porta del Wat Phra Keo,fi2 sormontata da un Prang. A lato della porta si notano due Yaksha, due gíganti dalla faccia crudeie e dai denti caníni appuntiti, che si írovano a guardia degli ingressí ad edifici sacri. Al loro posto, potrebbero esserví leoni, serpenti od anche esseri umani, come troviamo, per esempio, al Wat Po. Sembra strano per la rrientalità occidentale che la difesa dei luoghi sacri possa essere affidata ad esseri demoniací. Ma non è cosi. Frontone Est. Vi è rappresentato Buddha nella posí-zíone Bhumisparsa, cioè di quando chiama la terra a testimone della sua iíluminazione. Un momento prima di spostare la mano destra fino a toccare la terra sottostante (qui punta solo le dita verso terra), Buddha se ne stava meditando al l'ombra di un banyano,63 con le due maní in grembo e le palme verso l'alto. Stava per raggiungere l'illuminazione, ma gli dei della terra 1o ammonirono circa un possíbíle attacco del Demonio. I díscepoli si preoccuparono e si mostrarono inquiets, al che il Maestro li calmo dícendo che avrebbe sconfitto il Demonio con le sue stesse forze. Aliora Mara, il día-volo, sentendo quesfo, ¡nvio sulla terra le sue tre fíglie, Trsna, Rati e Raga (sete, desíderio e píacere), per cercare di distogliere Buddha64 daí suoi pensíeri. Buddha pero, lasciando la mano sinistra immobile sul grembo, non fece che spostare ¡a mano destra sopra ¡1 gínocchio destro, allungando le dita fino a toccare la terra. Anche se questa è la rappresentazione più comune, ce ne sono 60 La copertura è formata da tre comící sovrapposte "a telescopio". 61 Garuda è un crudeie uccello spesso ra p presen jato col dorso e le maní umane. Serve a Vishnu come cavalcatura. Oltre ad essere ti fratellastro del Naga, ne è anche l'acerrirno nemico. Garuda è spesso raffigurato mentre lotta con il Naga. 62 Uno deí principáis rempli di Bangkok, era, in passai», il ternpío del Paiazzo Reale. 63 Banyano (Ficus Benghalensis, o F. índica), albero dalla forma insólita del genere del ficus nella famiglia dei gelso ÍMoraceae) originario dell'Asia tropicale. Radici aeree che si sviluppano dai suoi ratni discendono e si radicano a toro volta nel suolo per d ¡ven ire tronchi nuovi. il banyano puo raggiungere urs'aliezza di 30 metri e atiargarsi lateralmente indefinitamente. Un albero pu6 col tempo assumere l'aspetío di un folto boschetío come risultato dell'intríco di radici e tronchi. (E. B., voce Banyan). 64 Per comodità del lettore, lo abbiamo chiamato Buddha (Pílluminato), anche se, in quel momento, ancora non aveva ricevuto l'illuminazione. 28 ANNALES ■ Ser. hisí. socio!. • 10 • 2000 - 1 (20) Lucio NALE51NI: GRASSI BROTHERS & Co. l'ARCHITETTO CAPOOiSTRJANO CSOACf-IINO CRASSI £ FRATELLl .... 1-34 La Tomba de! fratello di Gioacbino Antonio de' Grassi sul cimitero di Capodistria (foto: D. Darovec, 2000). Grobnica brata Gioachina Antonija de' Grassija na koprskem pokopališču (foto: D. Darovec, 2000). Le tre signore sono tre sorelle di ¡ulius Stoelker, la prima a sinistra, Amalia Stoeiker, é diventata la moglie dell'arcbitetto Grassi (retaggio dei parenti del Grassi). Tri gospe so sestre Juliusa Stoelkerja, prva na levi, Amalia Stoelker, je postala žena arhitekta Grassija (zapuščina sorodnikov Grassija). 29 ANNALES • Ser. hist, socioi. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Ludo NALES [Ni: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHITETTO CAPOOiSTRIANO CIOACHÍNO GRASSI E FRATEI.U 1-34 altre, come questa délia tomba di Capodistria, dove le dita del Buddha si Nmitano ad indicare la terra. Con questo egli ne richiamo l'attenzione. La dea délia terra accorse ed avendo i capelli intrisi d'acqua per Se continue libagioni che îe venivano offerte, strizzô ben bene i capelli causando un'alluvione che si porto via le figlie di Mara, in effetti, Buddha non aveva bisogno dell'aiuto della dea, in quanto aveva già sconfitto le figlie di Mara, rimanendo assoîutamente impassibile ai richiami delle loro tentazioni. Ma il Suddismo ha voluto spesso inserire la figura femminile, durante il processo dell'llluminazione, forse in contrasto all'lnduismo, dove la figura femminile era assoîutamente insignificante. Già in precedenza una donna, Wisakha, aveva portato ¡'ultimo cibo al Buddha prima dell'llluminazione, consistente in riso non ancora maturo (khao thip) cotto nel latte di cocco. In mezzo, superiormente ai frontoni, abbíamo ancora un piedistallo su! quale si ergono i cinque Prang. I quatt.ro Prang piccoli direttamente agli angoli del piedistallo, quello grande centrale su di un basamento a gradoni. Cos'è un Prang? li Prang è una costruzione in pietra, a forma di torre che ebbe origine, col nome di "Prasat", nell'lmpero dei Khmer (l'attuale Cambogia) e poi ar-rivato in Siam con forme simili, ma moito più snelle, quasi falliche. H "Prasat" originale aveva fondazioni ret-tangolari, un alto basamento ed una celia, sopra cui posava la torre vera e propria. Attraverso questa torre, ricca di decorazioni, si ma-terializzava il collegamento fra il cielo con le sue divinità, e i! defunto, rappresentato nel la celia délia torre da una sua statua o da un suo símbolo (p.e. ü linga). Per effetto del sincretismo proprio delle po-polazioni del Sudest asíatico che hanno recepito ed amalgamato nelle loro credenze, aspettí di religíoni diverse, la torre centrale rappresenta, secondo la cosmogonía buddista, che si collega strettamente al bra-manesimo, il Monte Meru, la sede degli dei, mentre gli a S tri quattro Prang più piccoli, rappresentano le montagne che segnano i quattro punti cardinal! e sulle quali risiedono il sole, la luna e le stelle. Gíunto in Tailandia, il Prasat si trasformô, come abbiamo detto, in forme molto più eleganti ed aggiunse alcune caratteristiche, fra le quali un tridente65 sulla sua sommità, e delle nicchie sulla parte alta della torre che rappresentavano la dimora del dio Indra, spesso raffigurato sut suo elefante bianco F.rawan. Anche nella tomba di Antonio, a Capodistria, questa nicchia non manca, anche se solo accennata, e si trova ai di sopra dei tre gradoni, sui quali siedono allineate, in ordine decrescente, rispettivamente cinque, quattro e tre figure di angeli adorant! (Theppanom), che recano sulla testa dei funghi copricapi a cono66 e che tengono le mani giunte in segno, appunto, di adorazione. La nicchia è, a sua volta, sormontata da piccoli frontoni triangoiari, ornati, come i frontoni sottostanti, dai "chofa". Sopra svetta la parte finale de! Prang, e sopra il tutto, cosa certamente non conforme al canone buddista, ma in linea col cimitero cattoiico in cui il monumento si trova, troneggia !a croce cristiana. CONCLUSIONI Vorrei anzitutto precisare che siamo ancora ben lungi dall'essere arrivati ad una vera conclusione. Ci sono altre vie ed altre situazioni che meritano di essere esplorate. Sappiamo di preciso che i Grassi avevano stretti rapport! di amicizia oltre che di parentela (erano cugim) con i! pittore capodistriano Bartolomeo Gianelli. Sappiamo che in data 7 gennaio del 1883 Gioachino Grassi scrisse una lettera a! Gianelli, con l'incarico di eseguire t ritratti della famiglia reale siamese. Quest! ritratti sono stati eseguiti? Sarebbe intéressante che chi sapesse qualcosa sull'argomento, volesse farsi vivo. Saranno state probabilmente inviate delle fotografie dei Reali de! Siam. Dove sono finite? Dove è conservata questa lettera, che dopo una brave apparizione si è dileguata nel nulla? Sono inoltre persona!mente convinto che il radicale e definitive restaura operato nel 1890 alla Chiesa del Rosario a Bangkok (popolarmente chiamata Chiesa del Calvario), sia opera sua. Le stesse strutture e le stesse decorazioni del Wat Ni vet Dhamma Prawat di Bang-Pain, finestre con vetri colorati dello stesso tipo ed in più era stata fatta costruire dai f-'rancesi in una zona che era quasi una zona "francese" (vî era l'Amhasciata, "Le Collège de l'Assomption", il cut primo edificio era anche stato eretto dai Grassi, e non dimentichiamo che in quel periodo Grassi era cittadino francese). Ma nonostante le ricerche non è emersa finora alcuna evidenza circa l'autore de! restauri. E le ricerche richiedono sempre un attento controllo delle notizie. Ho trovato, infatti, un altro personaggio, che sembra collegato ai Grassi, e ritenuto il Grassi da qualcuno, ma non pu6 esserlo. E una conferma che anche a quelle latitudini ci sono degli scrittori un po' superficial!. Nella "introduzione" alla ristampa della già citata "The 1894 Directory for Bangkok", l'autore (Walter Tips) scrive intanto che in queila Directory non ci sono "réclames" della ditta Grassi, in quanto la ditta Grassi non ne aveva bisogno essendo molto bene introdotta presso le più nobili famiglie thai. Dimentica che în quell'anno il Grassi era già partito da Bangkok e 65 I! tridente (trishula in sánscrito) rappresenta l'arma di Shiva. f>6 L'alto copricapo è segno di potenza, come paralleb ali'ombrello che accompagna il Re e che ha 9 piani (7 per il principe). ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NAUSINi: GRASSI BROTHBRS & Co. UARCHITBTO CAPOPI5TRIANO CIOACHINO CRASSi E FRATB.U ..., 1-34 juHus Stoeiker, socio della Ditta Grassi negli uftimi 10 anni (retaggio dei parenti del Grassi). /ulius Stoeiker, družabnik podjetja Grassi v zadnjih 10 letih (zapuščina sorodnikov Grassija). Vn gruppo di impiegati della ditta Grassi> fotografati davanti alla sede della Ditta (retaggio dei parenti del Grassi). Skupina uslužbencev podjetja Grassislikana pred njegovim sedežem (zapuščina sorodnikov Grassija). 31 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 ■ 2000 ■ 1 (20) lucio NALESINt: CRASS! BROTHERS & Co. l'ARCHITETTO CAPODÍSTRiANO GtOACHSNO GRASSÍ E FRATEU1 .... 1 -34 le sue ditte erano in ítquidazione. Poi scrive ancora che "i! Grassi stesso era un personaggio pittoresco, un ex mercante di armi, che era molto ben conosciuto e partecipava a tutti i trattenimenti organizzati da Siamesi e stranierí. Vedi jottrand & jottrand,67 1996, per la storia del ¡a sua vita" (Tips, 1996a, xii-xiii). Naturalmente non e vero niente e adesso lo dímostro. Ho giá citato un passo di un libro scritto da W. Tips, dove viene riportato i! diario di Gustave Rolin-jaeque-myns,6!í a proposito del palazzo chiamato Miramar, fatto dal Grassi ad imitazione del castello di Miramare. La nota relativa a questo passaggio e scritta dallo stesso W. Tips dice, ovviamente rtferendosi a! Grassi (Tips, 1996b, 238): "Costruttore con sede a Bangkok, formalmente socio della ditta Grassi Brothers & Co., di origine italiana, ma che non ha mai visitato l'ltalia, essendo nato in Nord-Africa e i cui tentativi possono essere visti in tutta Bangkok. Le memoríe di jottrand & jottrand "In Siam" contengono un pittoresco quadro della camera di questo uomo e delíe case principesche da luí costruífe." Fin qui la nota di Tips. Andiamo a vedere cosa dicono Jottrand & Jottrand in questo libro, anche questo tradotto e presentato da W. Tips (Jottrand, 1996). jottrand & Jottrand criticano l'opera di Grassi, in quanto troppo succube ai volerí dei committenti, che volevano tutti qualcosa di diverso dagli altri, e che perianto, per accontentarli, non sí é peritato di metiere l'uno accanto all'altro, edifici in stili diversi ma, dicono Jottrand & jottrand, la "vegetazione mette un velo su tutto questo anacronismo". Comunque chiama il Grassi per nome e cognome e con l'appellativo di Signor (in italiano nel testo). Questo a pag. 288. A pag. 443 si parla invece, (senza farne il nome) di quello strano personaggio, che il Tips prende per il Grassi. Dicono sempre jottrand & Jottrand (marito e moglie), in data 8 febbraio 1902: "Alcuni gíorní fa, in casa di amici ho incontrato un uomo con una storia piena di bizzarre avventure, un tipo d'uomo che ama stare dove c'e gente: l'uomo é italiano, sebbene non abbia mai visto l'ltalia, essendo nato da genitori italiani a Costantinopoii (ma non aveva detto prima in Nord-Africa???) dove, per un certo periodo egíi ebbe la fantastica posizione di "Decoratore dei palazzi dei Sultano". Poi partí per I1 Estremo oriente per decorare prima i palazzi della Bir-mania e poi quelli del Siam. Stanco di stare in un paese dove non era rimasto píú nulla da decorare, divenne un ¡mportatore di armi. Durante una guerra tra Inglesi e Bírmani, quindici anni fa (quincli 1887, potrebbe anche corrispondere), egli vendette ventimila fucili a questi ultimi, ma il Consolé Inglese venne a conoscenza di questo affare e confiscó la merce prima che questa venisse consegnata. C'é della gente che ritiene sbagliato vendere armi e munizioni a dei seivaggi che sono in guerra con una nazione civílizzata...... a parte ogni considerazione, non c'erano motivi per la confisca e le armi furono restituite aü'itaüano. Ma era ormai troppo tardi ed egli dovette venderle in perdíta. Quasi rovinato da quest'affare, egli tentó di riprendersi, ma un suo impiegato disonesto scappó con sua moglie e col suo denaro. Magra consolazione per luí, sentire che l'impíegato, fuggito attraverso la foresta per non essere riconosciuto o seguito, era stato massacrato da una banda di malviventi. Il suo corpo era stato ritrovato col-pito da 37 pugnalate. Manco a dirlo, del denaro, nessuna traccia. Tuttavia, la sua professione era quelia di archi-tetto (la sua ultima reincarnazione). Ha fatto ora una piccoia fortuna e conta di ritirarsi f'anno prossimo in Italia. Ha 72 anni ed ha vissuto in Siam per 27." Come si vede jottrand & jottrand, non fanno alcun collegamento col Grassi, che puré conoscevano aven-dolo ampiamente citato circa 150 pagine prima, non lo hanno chiamato col suo nome, non capisco come il Tips lo colleghi con tanta sicurezza al nostro Gioachino. Anzítutto Jottrand dice d'averlo incontrato "pochi giorni fa". Era il gennaio 1902, e Grassi a quel^epoca era a Trieste, e non a Bangkok, e fra poco píü di due anni sarebbe morto. Poi afferma che l'affare del le armi era awenuto nel 1887 e che poi egli divenne architetto, Ma Grassi ha fatto l'architetto prima di quelia data, dal 1870. La moglie era fuggita con I'impiegato infedele. Ma la moglie di Grassi, Amalia Stólker é rímasta con luí fino alia fine dei suoi giorni! Dice che l'uomo in quell'epoca (1902), aveva 72 anni, era quindi nato nel 1830, ma Gioachino era nato nel 1837. Dice che quell'uomo ha vissuto in Siam per 27 anni, ma Grassi é rimaste in Siam per 23. Dice che quell'uomo sarebbe andato in Italia Panno successivo (1903), ma Grassi aveva lasciato il Siam per Trieste ben 10 anni prima (1893). Per tutte queste ragíoni, ritengo che l'autore abbia preso una gaffe. La legge sulla privacy in Italia ostacola obiettiva-mente la ricerca. Sappiamo che nella tomba di Gioachino, al cimitero di Trieste, ó stato sepoito nel non lontano 1983 (solo 16 anni fa) un Oscar de' Grassi, sicuramente un suo discendente. Quest'ultimo, avrá lasciato dei figli, che forse ancora sanno qualche parti-coiare importante sulla sua vita, ma non se ne puó avere l'indirlzzo, né sapere se esistano. Chiunque sia in grado di daré inforrnaziom atte a completare il quadro che siamo riusciti finora a rícomporre, sará il benvenuto. 67 Consulerite ¡egale belga presso il Governo Siamese. 68 Capo dei consulenti legali beigi al servizio del Governo siamese, ex-ministro degli interni belga. 32 ANNALES ■ Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Lucio NALESINt: CRASSI BROTHERS & Co. L'ARCHITETTO CAPODISTRIANO GIOACHINO CRASSI E FR ATEL LI..., !-3 and 16th century has been indubitably proved with material sources. The present article deals with the record and drawing -made by curator Stefano Petris and kept in Vienna State Archives - about a number of earthen spacers found in the garden of Lorenzo Schiavi, the poet, professor and canon, in Koper in 1885. In view of the number of the found potter's accessories, a potter's workshop must have existed in this particular place. On this basis and according to the data from Schiavi's legacy, the site can be located along the present Garibaldi Street (in the extension of Calle degli Forni Street, today's Triglavska Street/Ca!le del Monte Tricorno). Key words: Middle Ages, modem age, archaeology, potter's workshop, Lorenzo Schiavi, Stefano Petris, Koper VIR! IN LITERATURA AVA - Avstrijski državni arhiv, Denkmalpflege, Küstenland, Funde, Nr. 549 (S. Petris, 11.7. 1885). Blasi, P. (1999): Poeti dell'istria alia fine di un'epoca 3, 1870-1914. Istituto Regionale della Cultura Istriana. Tri-este, ed."ltalo Svevo". Caprin, G. (1905): L'lstria nobilissima. Trieste. Cunja, R. (1991): Die Ausgrabungen im Garten des ehem. Kapuzinerklosters in Koper. V: Koper zwischen Rom und Venedig/Capodistria tra Roma e Venezia (Aus-stellung/Mostra). Ljubljana, 12-19. Cunja, R. (2000): Poz nos red nje veš ka in zgodnjenovo-veška keramika v Slovenski Istri. Annales 20 (v tisku). Koper. Degrassi, A. (1933): Abitati preistorici e romani nel-l'agro di Capodistria e i! sito delí'antica Egida. Parenzo. Inscriptiones Italiae X/3 - inscriptiones Italiae vol. X -Regio X, fase. 3 (Histria septemtrionalis). Rim, 1963. Orsi, P. (1882): Epigrafe capodistriana. Archivio storico per Trieste, L'ïstria e il Trentino, vol.1/4. PAK - Pokrajinski arhiv Koper, fond Okrajno sodišče v Kopru, Te 1430, A26/11 (L. Schiavi). Schram, H. (1882): Mittheilungen der Centra! Commission 8. Wien. 82 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) izvirni znanstveni članek UPK 736.2(497.4 Koper)"14" prejeto: 1998-09-10 726.6(497.4 Koperfl 4.6' KOPARSKA KLESARSKA RADtONICA l DONJI DIO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU Predrag MARKOVIČ Filozofski fakultet u Zagrebu, Odsjek za povijest urnjetnosti, HR-10000 Zagreb, I. Lučiča 3 IZVLEČEK Nastanek spodnjega dela pročelja katedrale v Kopru se v dosedanji literaturi v glavnem povezuje z obnovo sredi 15. stoletja in z njeno posvetitvijo leta 1445, Na osnovi analize njene arhitektonske plastike, še posebej bujnih listnatih ka-pilelov, kot tudi na osnovi vrste sorodnih del v Kopru in bližnji okolici avtor izgradnjo spodnjega dela pročelja postavlja v začetek šestdesetih let 15. stoletja in jo pripisuje dejavnosti lokalne klesarske delavnice mojstra Tomasa iz Benetk. Ključne besede: Koper, Capodistria, katedrala, pročelje, kiesarska delavnica, 1460-1470, Tomaso da Venezia, arhitektonska plastika, kapiteli, gotico-fiorito LA BOTTEGA Dt SCULTURA DI CAPODISTRiA E LA PARTE INFERIORE DELLA FACCIATA DELIA CATTEDRALE DI CAPODISTRIA SINTESI La costruzione della parte inferiore della facclata della cattedrale dt Capodistria è stata sinora sempre collegata nella letîeratura al ritacimentó della metà del Quattrocento e alla consacrazione, avvenuta ne! 1445. Sulla base dell'analisi della plastica archstettonica della facclata stessa, soprattutto dei ricchi capitelli a foglie e di una serle di opere simili a Capodistria e dintomî, l'autore pone la costruzione della parte inferiore della facciata ai primi anni Sessanta del XV secolo e la attribuisce alla locale bottega di scultura del maestro Tomaso da Venezia. Parole chiave: Koper, Capodistria, cattedrale, facciata, bottega di scultura, 1460-1470, Tomaso da Venezia, plastica architettonica, capitelli, gotico fiorito UVOD Smještena na vrhu kupastog brežuijka otoka, katedrala grada Kopra zajedno s monumentalnim zvonikom, i danas, u izmjenjenoj siiueti grada, predstavlja njegovu prepoznati j i vu vizualnu odrednicu. Premda gotovo iz temelja podignuta u XVIII. st., koparska stolnica je jedan od onih slojevitih povijesnih spomenika koji u svom tkivu još uvijek čuva ostatke svoje i bogate višestoljetne proiiosti.1 1 Od stanjih izvora za povijest katedraie Manzuoii, Tomassini itd., najznačajnije je djelo Corografía ecciesiastica... iz 1700. god. koparskog biskupa Paola Naldinija, u kojem se pored kratkog povijesnog osvrta na I azi i opis katedrale prije njene obnove. Medu povjesno-umjetničkim študijama o koparskoj katedrali ističu se dvije monografije, ona A. Aiisija iz 1932. i F. Semija iz 1934. U tim je djelima koparska stolnica nasveobuhvatnije i najcjelovitije obradena, te se na njima temelje gotovo sve dosadašnje spoznaje o njenoj prošlosti. Za novtju povijest katedraie najrelevantniji podací sakupljeni s u u monografiji o Ciorgiu Massariju, značajnom mletačkom arhitektu po čtjim je planovima katedrala obnovljna u XVIII. st. (Massari, 1971, 79-83). 83 ANNALES Ser. hist. sociol. 10 • 2000 1 (20) Predrag MARKOVfČ: KOPARSKA KIE5AR5KA RADIONICA l DONJi DfO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 83-5 02 Od starijih gradevinskih slojeva koji su preostali na-kon njene barokizacije najviše se ističe bogato skulpturi-ranogotičko-renesansno pročelje. Podignutotijekom XV. st. na prostoru nekadašnjeg portika romaničke katedrale, te prislonjeno uz masivnu vertikalu zvonika ono danas poput kulise zatvara Titov trg s istočne strane (si. 1). Medu brojnirn otvorenim pitanj ima koja se tiču po-vijesti izgradnje katedrale upravo je njeno monu-mentalno pročelje, mahom zbog nerazjašnjenih okoi-nosti njegova nastanka, do sada zaokupljalo najviše pažnje brojnih istraživača i pisaca koji su se bavili stolnom crkvom i njenom poviješču.2 Naime, u ne-dostatku preciznijih datacijskih odrednica historijat izgradnje pročelja rekonstruiran je tek u glavnim črtama, i to prvenstveno na temelju okvirnog sljeda dogadaja koji prate obriovu i proširenje katedrale tijekorn XV. st.3 Si. 1: Katedrala u Kopru - pročelje, total. Fig. 1: Koper Cathedral - façade, in full. Tako iz pisanih vrela saznajemo da se pred starom romaničkom katedralom, koja bijaše bila krača i uža nego ova današnja, čitavom dužinom pročelja pružao natkriveni trijem - portik, koji je teško oštečen prilikom upada Denovežana u Kopar 1380. godine. Biskup Lo-dovico Morosini (1364-1390) odlučio je proširiti crkvu, te 1385. god dužd A. Venier nalaže koparskom kape-tanu-podestatu da vrati biskupu dio crkvenog terena na kojemu je bio smješten portik, a kojega je u medu-vremenu Opčina uzurpirala i iznajmila nekim trgovcima koji su tamo podigli drvene štandove.4 1422. g. relikvije sv. Nazarija su uz veliko slavlje vračene u Kopar, ali ni godinu dana kasnije, točnije 1423. zbog pravnih po-teškoča crkva nije došla u po s jed tog dijela terena. Nešto kasnije, 1435. godine, za vrijeme biskupa F. Biondija (1428-1448) odlučeno je da se crkva proSiri i obnovi, te je deset godina nakon toga (7.XI.1445) u obnovljenoj crkvi svečano posvečen glavni oltar.5 Tek koncem istog stolječa, točnije 1491., odlukom Velikog viječa (Maggior Consiglio) data je dozvola da se nastavi s proširenjem i povečanjem crkve, te je konačno 1498. god. pročelje katedrale bilo dovršeno (dokument; Semi, 1934, 14-15). Istovremeno uz obnovu crkve od 1418. do 1480. izvedena je i obnova zvonika. Usprkos šutnje pisanih izvora o tome tko je i kada podignuo pročelje crkve, u njegovoj jednostavnoj dvo-etažnoj strukturi jasno se ocrtavaju i dvije faze izgradnje: donji dio izveden u duhu venecijanske cvijetne gotike iz sredine 15. st., i gornji dio s kraja istog stolječa renesansnih stilskih obilježja. I dok su mišljenja o vremenu nastanka gornjeg dijela pročelja manje više usaglašena, te se ono smješta izmedu 1491. i 1498. god., pri čemu problem atribucije još uvijek ostaje otvoren,6 dotle za nastanak njenog pri-zemnog dijela postoji daieko veči broj različltih pri-jedioga. S obzirom na širinu vremenskog razdoblja kojeg obtjhvačaju, kao i na argumente s koji m se ono podupire, ti bi se prijedlozi mogli načelno grupirati u tri skupine. U prvoj skupini naiaze se mišljenja nešto opreznijih istraživača koji ostavljaju mogočnost nastanka prizemnog dijela pročelja u nešto širem raz- 2 lako postoje joS mnoge nepoznanice vezane uz gradevinsku povijest katedrale, naročilo Sto se tiče njene najranije prošiosti, sudeči prema novijim još ne objavljenim arheološkim nalazima Ispod sadašnje katedrale i i. XVIII. st, i romaničke koja joj je prethodila evidentirana je mala mogučnost postojanja ranokrščanske crkve (Župančič, 1991, 8). Od romaničke crkve iz sredine XII. st. preostao je još samo južni zid uklopljen u postoječu zidrsu strukturu. Tijekorn XV. si. stanja romanička crkva se obnavlja i proširuje te svojim novopodignulim pročeljem dohvaca nekoč slobodnostoječi zvonik, zapravo gradski toranj. Nakon manjih zahvata tijekorn XVI. i XVII. st. crkva se počinje obnavljati 1714., a od 1733. do 1789. temeljito se pregraduje po naertima G. Massarija. U XIX. st. vrše se manje obnove interijera, te se obnavlja pročelje crkve (Alisi, 1932; Semi, 1934; Massari, 1971, 79-83). 3 Najved dio arhivske grade objavljuju Naldim (1700), Del Bello (1907), Alisi (1932) i Semi (1934). 4 Iz pisma kojeg dužd Venier upučuje koparskom kapetanu-podestatu 1385. g., a kojeg u cijelosti donosi Semi (1934, 12-13) još saznajemo kako su se u portiku nalazMi grobovi, dok je samo pročelje crkve bilo udaijeno od zvonika za oko tri sežnja. Moguci izgled portika možemo zamisliti prema jednoj slici stare katedrale u Trevisu srušene u IS. stolječu, pred kojom se takoder pružao sličan natkriveni portik (reprodukcija u: Botter, 1950, 119-120). 5 U toj su obnovi renovirane apside i oltari, te je izgraden i drveni bačvasti svod. Prema Dell 8ellu (1905, 251) crkva je tom prilikom prosi rena za oko 2 m prema sjeveru, na prostor na kojem su se prethodno nalazili neki grobovi, te za oko 8 m prema zapadu. 6 Na temelju teksta P. Naldinija Aiisi (1932) zaključuje da je pročelje završeno izmedu 1480. i 1488. (vidi bilj. 10), dok se kod pojedinih autora nakon greške u tekstu G. Tomassinija provlači t god. 1598 (Semi, 1934, 15-16). Nepoznatog autora gornjeg dijela pročelja najčešče se dovodi u vezu s krugom P. Lombarda, M. Codussija, pa i C. Buore, ali ugiavnom bez čvrSčih argumenata. 84 ANNALES • Ser. hist. socioi. 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MAR KO VtČ: KOPARSKA KLESAR5KA RAOIONICA l DONJI OIO PROČEUA KATEDRALE U KOPRU, «13-102 Si. 2: Katedrala u Kopru, fotogrametrijski snimak pročelja (MZVNKD Piran). Fig. 2: Koper Cathedral, fotogrammetric picture of the façade (MZVNKD Piran). doblju.7 U drugoj, večoj skupini na laze se brojni, ma- opservacija i komparacija iznalaze sredinu XV. st. kao hom usputni prijedlozi koji na temelju uopcenih stiiskih vrijeme izgradnje donjeg dijela pročelja.8 U toj se sku 7 iz neprecizrtih pa i protusiovrtib izjava Aiisija (1932, 11-12, 19) može se zaključiti da je do nji dio pročeij a vjerojatno nastao u d vije faze. U prvoj fazi na mjestu srušenog portika podigmit je prvo venecijansko-gotički atrij, koji je potom, vjerojatno priiikom posvete crkve 1445. g., poprimio sadaSnj! izgled, s tirne da je ipak konačno zavrien pritikom izgradnje gonjeg dijela izmedu 1480. i 1488.. Za razliko od njega Semt (1943, 14-15}, respektirajuči podatak koji se nalazi u dokumentu iz 1491. o nastavku gradnje zaključuje da je izgradnja pročelja započela oko 1460. god. Ujedno atribuirajud prizemni dio pročelja majstorti Dominiku iz Kopra okvirno ga datira od 1425. do 14f>4. godine, tj. od trenutka kada se po Semiju (Semi, 1934, 14, 17-23; 1975, 201) Domenico po prvi put javlja s potpisanim djelom (kustodija iz Rakija), pa sve do godine njegove smrti. Na tragu navedenih spoznaja, te s jo5 više opreza R. ivančeviC (1964, t, 99) smatra kako je pročelje podignuto izmedu 1435. t 1491. 8 Folnescics, Planscig, 1916, 37: oko 1450; Cevc, 1960, 214: proti sredi 15. si.; Štele, 1960, 37: okoli sredine 15, st.; Komelj, 1973, 240: po sredini XV. st.; Arslan, 1977, 286: de! 1445 circa, itd.). 85 ANNALES • Ser. hist, socio). 10 • 2000 1 (20) Predrag MARKOVIČ: KOPAR5KA KLESARSKA RAOIONICA ! DÛNjl DIO PROČELJA KATEDRALE SJ KOPRU, 83-102 SI. 3: Katedrala u Kopru - prizemni dio pročelja - detajl. Fig. 3: Koper Cathedral - basement part of the façade, a détail. pini, svojom preciznom datacijom s god. 1453., ističe u kasnijoj literaturi gotovo nezapažen prijediog N. Del Bella (Del Beilo, 1905, 251 ).9 Buduči da avtor ne na-vodi izvor tog podatka, može se samo zaključiti kako je do navedene godine došla na osnovu krivog tumačenja jednog dijela teksta biskupa P. Naldinija (1700, 18/19) u kojem se on osvrče na povijest katedrale.10 Konačno, treču skupinu predstavlja samo jedan, i to neMo noviji prijediog j. Mikuža. On prvenstveno na temelju analogija u oblikovanju bujnih lisnatih kapitela arkada pri-zemnog dijela pročelja s pojedinim klesarskim ostva-renjima u Kopru (grb A. Veniera na Fontiku), kao i na temelju odlika prijelaznog stilskog razdoblja izmedu gotike i renesanse, predlaže okvirno 1460. godinu kao vri-jeme nastanka donjeg dijela koparske fasade. No ni da- 5/. 4: Katedrala u Kopru - kapitel 1. stupa (sj. - jug). Fig. 4: Koper Catbedral - capital of the 1st column (N - S). nas nakon brojnib osvrta, iznesenih stajališta i gledišta, problem izgradnjo pročelja koparske katedrale, a pose-bice preciznije datacije i atribucije njenog prizemnog dijela, ne samo da nije zadovoljavajuče riješen, več se kreče unutar istih početnih okvira.11 Sumirajuči svu tu raznolikost do sada iznesenih mišljenja o vremenu nastanka prizemnog dijela kate-dralnog pročelja, evidentno je kako su ona mahom zasnovana na interpretacijama t kompilacijama Sturih, ponekad i nejasnih povijesnih izvora. Takve povijesne konstrukcije potom su redovno podgradivane s uopče-nim stilskim opservacijama i komparacijama, pri čemu se u nedostatku čvrščih uporišta najčešče prizivahu naj-istaknutija imena bilo lokalnih majstora (Domenico di Capodistria) bilo venecijanskog kiparstva 15. st. (obitelji 9 Po njemu kasnije i Budinich (1927, 59). 10 Tekst za koga je več A. Alisi (1932, 13; vidi bllj. 6) Istaknuo da je nejasan i konfuzan, te ga je popratio sa svojim tumačenjima, u cijelosti glasi: Molto più si dilatd sopra il cinquecento venti, che segui, come vedremo, ia sua Erettione in Cattedrale. Nell'anno por mille quattrocento dieciotto, gettaronsi i fondamenti dell'alta, e grande sua Torre, se bene non si presettionô, che riell'ottanta delio stesso secolo. Non hanno ¡'humane imprese, ancorche sante, rémora più gagliarda dette mondane vicende. A gueita Torre, che s'alzava in Isola, si concateno molt'Anni prima la Chiesa, con l'aggiunta attale di tre Archi per parte, dirizzati à tempi di Fancesco Blondi ne! sito medisimo dell' Atrio antico, un secolo prima dall'Armi Genovesi încenerito. Tributù l'Antichità à questa nuova Fabrice le sue sepolte dovitie son diverse MedagUe d'oro, ricavate nello se avare / nuovi fondamenti. Ne qui terminando la nitova Fabbrica, doppo il breve corso d'anni otto, si nobilitô con un'alta, e Maestosa Facciata di Marmi Istriani. Quests sono le memorie knliche délia nostra Ecclesiastics Struttura suggested dalli due Scrittori National! Manzuoli, e Petronio. Tumačenjem ovog teksta Alisi je slekao uvjerenje da je pročelje zavrSeno izmedu 1480. I 1488., dok Del Bello zaključuje da je pročelje zavr5eno1453. g., osam godina nakon posvečenja crkve (1445,), premda se posveta crkve u ovom pasusu i ne spominje. Zanimljivo je da su autori na koje se poziva blskup F. Blondi daleko jasni j i, te Manzuoli (/1611/, 1854, 208) navodî: ... e nel 1480 si fini II campanile del Domo principiato nel 1418 e 1490 si allungo esso Domo unuendolo con detto campanile che prima era in isola, come è quello di S. Marco a Venezia, e nel 1498 si fece la facciata di esso Domo; dok Petronio (/1668/, 1968) i ne spominje. koparsku katedralu. 11 Koprska katedrala (Gotika v Sloveniji, Kataiog izložbe, 1992, 103): "Po vseh naštetih prvinah ustreza koprska fasada pojavom v beneSki poznogotski arhitekturi 1. pol. 15. stol.; to velja posebej za kapitele, ki jim najdemo bližnje paralele v krogu Glovanni/a in Bartolomea Bona; i daije: V tej obliki bi moglo pritličje nastati Se v 1. pol. st. (pred posvetitvijo 1445 ?)." 12 Nakon Allsija, koji je problem autorstva donjeg dijela pročelja ostavio otvorenlm, kao i Semija koji se založio za majstora Dornenika iz Kopra, svi kasni j i prijediozi mahom su isticali srodnost bujnih lisnatih kapitela arkada s onima nastalim u krugu najpoznatije go-tičko-venecijanske kiparske radionice obitelji Bon. 1 dok se autorstvo Dornenika može osporiti več na temelju stilskih pa I kronoloških razloga (Lazzi, 1996, 5-45), dotie se pauSalne tvrdnje o srodnosti koparskih kapitela s onim nastalim u krugu radionice Bon mogu opovrgnuti tek nakon njihove podrobnije analize, o čemu če biti govora u daljnjem tekstu. 86 ANNALES ■ Ser. hist. sodo!. • 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKGVIČ: KOPARSKA KLESARSKA RADIONICA I DONJ! DIO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 SI. 5: Katedrala t/ Kopru - kapitel 2. stupa (sj. - jug). Fig. S: Koper Cathedral - capital ofthe 2ncl columri (N - S). Bon, deile Masegne), odnosno u slučaju gornjeg dijela pročelja P. Lombardo, M, CodussiJ2 Gotovo u svim tim nastojanjima koja su smjerala razrješenju tog problema pročelje katedrale promatrano je izolirano, kao ne-ovisna cjelina, i to kako u odnosu na prostornu strukturu crkve tako i u odnosu prema ostalim graditeljsko-kle-sarskim ostvarenjima XV. st. u Kopru i bližoj okolici.13 I dok je svaki pokušaj uspostave preciznije kronologije izgradnje pročelja tijekom XV. st. uvjetovan rekon-strukcijom svih njenih gradevinskih faza od XII. do XVIII. st., za što se tek trebaju poduzeti sveobuhvatna i straži vanja, dotie je za proučavanje stilskih i morfoloških odlika kamene plastike pročelja ostalo dosta prostora. SI. 6: Katedrala u Kopru - kapitel 3. stupa (sj. - jug). Fig. 6; Koper Cathedral - capital of the 3rd column (N -S). Upravo s tog do sada zanemarenog aspekta ovim če se radom pokušati naznačiti putevi mogučih riješenja i dati precizniji odgovori o vremenu izgradnje donjeg dijela pročelja. No, prije nego li se pobliže osvrnemo na pojedine klesarsko-kiparske detalje pročelja i njihova srodna ostvarenja, nužno je steči uvid u cjelokupnu arhitektonsko-skulpturalnu artikulaciju pročelja i njego-vu graditeljsko-tehničku izvedbu. PROČELJE KATEDRALE Gotovo pravilan kvadrat pročelja istaknutim horizontalnim vijencern podjeljen je na dvije jednake horizontalne zone (si. 1, 2).14 Obje zone su stupovima, od- 13 U nedostatku temeljitijih arheoloških i arhitektonskih istraživanja koparske katedrale, mnoga su pitanja još uvijek ostala otvorena, dok neka značajna još nisu ni postavljena, jedno od ključnih pitanja bez kojeg nije moguče adekvatno razrijeSiti gradevinsku povijest katedrale jest karakter rekonstrukcije crkve XV. st., i s tim u vezi odnos gornjeg, pravokutnog dijela pročelja spram starije (bazilikalne?) strukture prostora iza njega. Evidentno je, na i me, kako ovakav sadažnji, ravni zavržetak pročelja odgovara karakteru kasnije izgradenog dvoran s kog prostora, te se nužno postavlja pitanje njihovog suodnosa koncem XV. st. Prema Alisiju (1932, 16-26) središnji dio gornje zone ostao je nezavrien, ali osim što je teSko vjerovati kako je središnji dio pročelja izvorno trebao biti još viši, tirne se ne razriješava problem korespondencije bočnih brodova s ravno zaključenim "panelima" pred njima (prema jednoj pastoralno; vizttaciji iz 1661. crkva je duga 50 m, široka oko 24 m, s visinom glavnog broda oko 25 m). S obzirom na natpis uklesan na portalu koji spominje obnovu eksterijera crkve 1812. g. (bilj. 24), moguče je pretpostaviti kako se ta intervencija odnosi na dovršenje gornjeg dijela pročelja. Jednostavna i pomaio kiasicistički stiha interpretacija otežalih pilastara i plastički ponežto jednostavno izvedenih kompozitnih kapitala gornjeg dijela pročelja u opreci je sa sitnoklesarski razvedenim i krhkim dekorativnim repertoarom lom-bardske renesanse uz koju se najčešče veže. Stoga se može pretpostaviti kako je gornji dio pročelja te intervencijom XIX. st. popri-mio sadaSnji izgled, istovremeno nije posve ¡sključeno kako je romaničko-gotička katedrala več prije Massarijeve intrevencije imala karakteristike dvoranske crkve, točnije Staffelkirche s visokim bočnim brodovima i nešto višim glavnim svodom, a ne klasične bazilike ¡popiti katedrale u Cividaleu koja se takoder obnavlja sred i no m XV. st. - vidi bilj. 50}. Semi pretpostavlja kako je crkva povišena 1714., neposredno prije Massarijeve intervencije (prema ploči s natptsom RVE8AT, ELEVATUR 1714) za što pak nema nikakvog logičnog objašnjenja (Massari, 1971, 82). Istovremeno, o ukorjenjenosti dvoranskog tipa crkvene gradevine u neito široj regiji sjeveroistočne Italije vidi Markovič 1996, 269-270. 14 Višina pročelja i njegova osnovna podjela odredena je položajem razdjelnih vijenaca prve i druge etaže zvonika (jasno istaknuti horizontalni vijenci zvonika vide se i na modelu grada Što ga pri država sv. Na za rije na sarkofagu istoitnenog sveča u katedrali). Zvonik, odnosno gradski toranj, nastao je najvjerojatrtije u Xlli. st., a obnova izvršena tijekom XV. st. odnosi se samo na gornje dvije etaže (Alisi, 1932, 22-23). 87 ANNALES - Ser. hist. sociol. - 10 • 2000 • 1 (20) Pretiraj; MARKOV1Č: KOPA RS K A KlESARSKA RADIONiCA I DON)! DIO PROČEliA KATEDRALE U KOPRU, B3-102 nosno pifastrima vertikalno raščlanjene na trt podjed-naka pravokutna traveja.15 Donju, plastički puno snaž-nije artikufiranu zonu definiraju tri slijepe šiljatofučne arkade i četiri polustupa bujnih fisnatih kapitefa iznad kojih se dižu četiri baidahinski natkrivene niše. Unutar niša smješteni su monolitni kameni tabernakuli sa skulpturama četvorice Evandelista. Zidna ploha unutar arkada plitko je uvučena u odnosu na ravninu zida iznad njih, odnosno zid koji nose šiljatolučne arkade istaknut je za otpriiike desetak centimetara. U sre-dišnjem traveju smješten je monumentalni portai pra-vokutnog okvira nadvišen s bogato profiiiranim lukom ladastog oblika, dok su bočna polja zazidana. Uz sjeverni rub pročelja, neznatno uvučeno u odnosu na njegovu ravninu, nalazi se glatko ožbukano proširenje; u njegovu donjem dijelu uzidana je šiljatolučna niša s kamenim poprsjem, dok je gornji, vijencem odvojeni dio posve ravan.16 Gornji, posve glatki dio pročelja raščlanjen je s četiri plitka kanelirana pilastra koji se uzdižu u osi donjih polustupova. Pilastri, kojma su kanelire do trečine višine ispunjene štapovima, svojim kompozitnim, različito izvedenim kapitelima podržavaju trabeaciju s obratima. Središnje polje rastvara veliki okulus obrubljen motivom ovulusa i dentela, dok su bočna polja prazna (u donjem dijelu južnog traveja nalazi se niša s kamenim poprsjem). Snažni polustupovi prizemnog dijela izdignuti na plitkom pravokutnom postamentu počivaju na tročlano profiiiranim bazama s ugaonim listovima; profilacija baze sastoji se od krupnih profila (torus, trohilus, torus) odvo-jenih oštrokutnim stepenicama, a Široki i glatki ugaoni listovi završavaju s izdignutim vrhom (si. 3). Cornji torus- ni profil baze nastavlja se u ravnini zida te prelazi u tanki horizontalni vijenac koji kontinuira uzduž čitavog pročelja. Medu bazama polustupova bočnih arkada raspostire se kamena klupa; donji dio klupe izveden je od dužih kamenih kvadara po dimenzijama jednakih prizmatičnim postamentima polustupova, dok njen gornji dio profiliran s krupnim motivima dentela i ovulusa strši prema van.17 Deblo stupa se lagano sužava prema vratu koji je profiliran s oblim i pravokutnim profilom.18 Premda se medu kapitelima polustupova uočavaju manje razlike u kompoziciji i obrad!, u osnovi ih odlikuje isti dvozonski ustroj s naglašenom simetrijom u oblikovanju podbuhíih i volutasto podvijenih vrhova (si. 4-7). Plastički snažno i bogato raščlanjeno lisče u cjelosti prekriva tijelo kapitela. !z simetrično razdje-Ijenih listova donjeg vijenca izdižu se tri krupna bogato razvedena lista koji se pod vrhom kapitela uvrču prema van formirajuči gornju zonu; ugaoni listovi se volutasto podvijaju, a vrhovi im se sunovračuju, dok se vrh središnjeg lista gnjezdoliko uvija s iijeva nadesno (odlomljen na južnom kapitelu do pórtala).19 Točno po sredini kapitela dotiču se krupne volutasto podvijene glavice donjeg para listova, dok se bočno od njih izdižu parovi kopijastih listova medu koje sjeda trokutasti vrh ugaonog lista gornje zone (jedrno na kapitelu prišlo-njenom uz zvonik i ovi su listovi izvedeni s podvijenirn, "ovunjskirn" glavicama). Sireči se prema bočno smje-štenim lisnatim konzolama, plitkoreijefna vegetabilna dekoracija izvedena je i na stražnjoj, u ravnini zida od-rezanoj strani kapitela. Kaptíeí je uokviren snažnim prstenom astragaía i dvočiano profiliranom pločom abaka koja se proteže i nad bočno smješteni m konzolama. 15 lako na prvi pogled sva tri traveja izgledaju jednako široka, več odavna je primjecerto (Alisij 1932, 17; ¡vančevič, 1962, i, 9) da medu njima postoje manje razlike: najširi je srediSnji, potom sjeverni pa juini travej. Razloži tih manjih devijacija, uostaiom kao i same ujednačene trotravejne podjeie zasigurno leže u nastajanju da se vizualno kompenzira i^micanjc pročelja izvan uzdtižne osi crkve. Naime, produženjem crkve prema zapadu njen južni brod je os ta o djelomičrto zaklenjen zvonikom. Stoga je usagiašavanje Štreg trobrodnog prostora s novim, okrnjenim "licem" nužno moralo uzrokovati stanovi te preinake u koncepciji samog pročelja. To se na koncu izvelo nezavisnom podjelom na tri jednaka arkadna poija, ali s manjim korekcijama. Paleko radikalnije rijeSenje sličnog problema pruža nam primjer livarske katedrale pred kojoin se kasnije podtgrtuto pročelje (trodjeino raSčlanjeno!) stisnuio samo ¡spred srednjeg broda crkve (Fiskovič, 1976). 16 Premda prevladava stanovište kako je crkva prošfrena na sjevemoj strani početkom XVilL st., (Mikuž, 1980, 9; Ivančevič, 1964, 95; R.(edakcija), 1992, 379), ipak postoje i druga gledišta. Pa tako Dei Belio navocfi da je ved u doba biskupa F. Biondija (1428-48) crkva proširena za oko 2 m uzduž sjeverrtog broda rornaničke crkve (vidi bilj. 5) dok Aiisi (1932, 15) smatra da je taj dio crkve rekonstuiran 1491. god. 17 Suded po srodnom antikiztrajučem motivu koji obrubljuje okulus gornje zone vjerojatno je riječ o sekundarno uzidanom dijeiu razdijeinog vijenca koji je nekoč, dijeiio pročelje na dvije etaže. Sadašnji vijenac, suded po tipu valovite profilacije konzola mogao je nastati prilikom obnove crkve sredinom XVIJi. st., kada se, uostaiom, bilježi i njegov popravak, tli početkom XIX. st. kada se obnavlja gornji dio pročelja (Semi, 1934, 16). 18 Deblo stupa je isklesano iz jed nog šireg monoiitnog kamertog bloka, te djeiuje kao da je u ravnini zida prislonjeno uz nosač pra-vokutnog presjeka. ! inače su svi djelovi stupa, baza, trup i kapitel, kao i iisnate konzoJe uz njih isklesani iz zasebnih, monolitnih kamenih blokova. Po vertikali su ti reljefrto istaknuti blokovi uskladeni sa strukturam okolnog zida te svojim višinama točno pokri-vaju dva, sedam, odnosno tri reda kamenih kvadara sioženih u pravilne horizontalne slojeve - pasove podjednakih Širina. Takva tehnika zidanja nes um njivo polvrduje istovremeni nastanak arkada i "ispune" medu njima. Premda je u Massarijevom projektu predvideno prebijanje bočnih portala, ono nije izvršeno (Massari, 1971, 180). 19 Najvidljivije razlike medu kapitelima su upravo u oblikovanju središnjeg lista gornje zone koji je jednako izveden na kapitelima sroještenih uz portai. Osim toga ovaj unutrašnji par kapitela razlikuje se od vanjskog para po iiešto zgusnutijoj i kompakatnijoj obradi površine (nisu tako gusto posuti rupicama). 88 ANNALES • Ser. hist. sodo). • 10 • 2000 ■ 1 (20) Predrag MARKOVfČ: KOPARSKA KlESARSKA RADION1C.A l DON)l DIO PROČEtJA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 Si 7; Katedrala u Kopru - kapitel 4. stupa (sj. - jug). Fig. 7: Koper Cathedral - capital of the 4th cofumn (N - S), Konzole, zapravo čelvrt kapitefi o koje se upiru pete Jukova, prekrivane su sa srodno oblikovanim liscem; jišde je grupirano u dvije, tri odnosno čak četiri zone pri čemu najdonju, četvrtu zonu predstavlja mali iisnati vjenčič izveden umjesto astragala (sf. 8). Uz nešto jače istaknutu simetričnost i krutost osnovnog ustroja, koji je nu2no potenciran njihovim reduciranim oblikom četvrt-kapitela, na konzolama se primjecuje nešto grublja i nepreciznija izvedba Itsnatog uresa (plitka i miohava modeiacija na kojoj se ističu neprecizno razmješterie točkaste rupice - si. 8). Srazmjerno uska čeona strana lagano zašiljenih luko-va sljepih arkada obrubfjena je s usukanim užetom s unu trašnje, odnosno izmjeničnim zupcima s vanjske strane. Iznad svakog polustupa uzidana u strukturu zida diže se plitka, baldahinski natkrivena niša (si. 9, 10). Bočne stranice niše okrašene su s polustupičima izvedenim u motivu dvostruko usukanog užeta, ponegdje prelomljenim u motiv ribije kosti; polustupid imaju baze i male lisnate kapitefe (na njima usprkos manjih razlika u izvedbi uočavamo srodnost s kapitelima polustupova). Sire Čeone stranice baldahina ukrašene su sa po dva cvijetno-lisnata motiva, a medusobno su povezane sa šiljatim lukovima s unutrašnjim trolistom i malim akroterijem na vrhu. Bridovi stranica ukrašeni su plitkoreljefnim tor-njičima s visečim lisnatim konzolicama ispod. Nad bal-dahinom nadvija se polukružna, lagano izdužena kapa ukrašena s krupnim Ijuskastim motivom. Sf. 8: Katedrala u Kopru - konzola uz 2. stup (sj. - ¡ug). Fig. 8: Koper Cathedral - console by the 2n(lcolumn. Unutar svake niše smješten je kameni monolit izveden u obliku manjeg, bridom prema van okrenutog ta-bernakula s fijalom na vrhu i figurom sjedečeg Evande-lista u donjem dijelu; plaštom ogrnuti Evandelisti pišu u knjigu rastvorenu na koljenima, a smješten i su u koso za-sječenoj niši natkrivenoj škoijkastim svodom (po obliku i dekoraciji niša predstavlja umanjenu verziju veče u kojoj je čitava skulptura smještena). Iznad niša s Evandelistima pruža se usko natpisno polje na osnovu kojega se oni mogu poimence identificirati (od sjevera prema jugu to su: 5. Mateus, S. Marcus, S. Lucas, S. lohanes), te povrh njega istaknuti Iisnati vijenac. Gornji dio tomjiča ukrašen je plitko urezanom gotičkom dekoracijom, a završava s izduženom poligonalnom fijalom odrezanog vrha.21 20 Po svom obliku niša je arhaičnog, u osnovi trečentističkog porijekla. Prtmjer vi prve polovice XIV. si. možeirio vidjeti na crkvi San Aponai u Vanecšji (Pranzoni, Di Stefano, 1976, 20), a isti tipski oblik niše česio se javlja i tijekom XV. st. 21 Maii tabernakuM s Evandelistima dio su vede arhifektonsko-skulpturatne cjeline, najvjerojatnije ciborija koji se izvorno nalazio nad rakom sv. Nazarija u koparskoj katedrali (od ostalih dijelova ciborija sačuvana joS nekolicina skulptura uzidanih na vanjskim zido-viraa katedrale, te reljefi s arhivolta pohranjeni u Pokrajinskem muze ¡u). iako pošto je različfta mišljenja o vremenu nastanka ciborija, od kojih je u zadnje vrijeme prevladala datacija s 1422. g. (vrijeme kada su relikvije sv. Nazarija vraeene u Kopar), u najnovijem radu skulpturaina se oprema ciborija usko veže uz nastanak samog sarkofaga sv. Nazarija i datira u sredinu 14. st. {Tigler, 1996, 170, s ranijom literaturo m). 89 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKOV1Č: KOPAR5KA Kt.ESAR.SKA RAD (ONI CA I DONJi DIO PROČELJA KATEDRALE U KO PR Li, 83-102 SI. 9: Katedrah u Kopru - edikulas figurom Evangelista. Fig. 9: Koper Cathedral - shrine with the figure of Evangelist. Monumental™ portal širokog pravokutnog okvira počiva na podnožju oblikovanom jednako onim na polustupovima arkada (si. 11). Portal kojemu dovratnici izravno bez prekida kontinuiraju u nadvratnik obrubljen je s unutrašnje i vanjske strane usukanirn užetom, a mali lisnati motivi izvedeni su na spojevima užeta po sredini te u uglovima portala (si. 12, 13). Po sredini nadvratnika kapitalom je uklesan natpis: INTERNVM DE CVS / EXTERNO COMPLETVR / ANNO MDCCCXil.22 Vanjski okvir portala uokviren je još s krupnim izmjeničnim zupcima, koji se protežu i na vanjski okvir ladastog luka SI. 10: Katedrala u Kopru - edikula - detajl. Fig. 10: Koper cathedral - shrine, a detail. iznad. Višestruka profilacija Sirokog luka, zapravo arht-volta koji uokviruje uvučeno polje lunete, stepenasto je rasiojena po dubini, a sastoji se od niza oblih i konkavnih profila uokvirenih dijamantnim frizom s vanjske., odnosno lisantim frizom s unutrašnje strane. Unutar ožbukanog lunetnog polja izvedena je freska s likom sv. Nazarija danas posve izbljedjela. U bočnim arkadnim poljima, neposredno ispod šilja-tih vrhova lukova uzidane su manje pravokutne ploče s polikromiranim grbovima.23 Čitavo pročelje zidano je od velikih precizno iskle-sanih kamenih kvadara, s time da donji dio pročelja zidan s nešto tamnijom vrsiom kamena od onog u gomjoj zoni.24 U donjoj zoni klesanci su slagani u pasove podjednakih širina (unutar arkada uočavaju se manje varijacije), dok su u gornjoj zoni nešto pravilnije izvedeni te kontinuiraju čitavom dužinotn pročelja. Na temelju ovog nešto podrobnijeg opisa mogu se izvuči stanoviti zaključci o karakteruzahvaia sredinam XV. st U cjelini gledajuči, svi arhitektonsko-dekorativni elementi pročelja, uključivši tu i spolirana kiparska ostvarenja, svojim rasporedom te naglašenom reljefnom obradom više svrsishodno nego odmjereno sudjeluju u razradi njegove Široke plohe. Pri tom svakako treba istaknuti kako se u njegovoj, unekoliko specifično} arti-kulaciji zrcale posebni arhitektonsko-urbanistički uvjeti nastanka, a ne različite faze izgradnje.25 Nadalje, sam 22 Natpis koji je u dosadašnjoj literaturi ostao gotovo nezamječen doslovce govori o dovršenju vanjStine crkve. S obzirom na sadaJnji obiik pročelja to se može odnositi samo na njegov gornji dio, koji vjerojatno nije bio u potpunosti dovršen nakon zahvata G. Massarija, odnosno koji nije bio uskladen s njegovom preinakom interijera crkve (Massari, 1971, 82-83). 23 Sjeverni grb pripada biskupu G. Valaressu (1482-1503), na Sto me je ljubazno upozorio kolega E. Gardina, dok južni grb pripada obitelji Capelio. Ovaj potonji se vjerojatno odnosi na F. Capella, podestata Kopra 1497. god, čiji se grb nalazi uklesan na bazi bočnog portala crkve (Alist, 1932, 75-76). 24 Možda je riječ o istoj vrsti kamena samo Sto je ovaj na donjem dijeiu pročelja dobio sivkasto-smedu patinu. 25 U tom smislu stanovite aluzije Alisija o naknadno] "ispuni" arkada obnovijettog venecijansko-gotičkog atrija prlikom podizanja gor-njeg dijela pročelja nernaju čvrščeg uporišta. Alisi (1932, 19), naime, smatra kako je pročelje konačno završeno 1488. kada ... non solo I' atrio era transformato e divenuto uri prolurigamento omogeneo de!l'interno detla chiesa, si era completata la facciata con 1'aggiunta della parte superiore di essa di stile bmbardesco. 90 ANNALES • Ser. hist. soriol. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKOVIČ: KOPARSKA KIESAR5KA RADIONICA i DONJf DIO PROČEljA KATEDRALE II KOPRU, 83-102 si. 11: Katedrah u Kopru - portal. Fig. 11: Koper Cathedrai - portal. način zidanja u kojem su zidarsko-konstruktivni članovi čvrsto vezani i neodvojivo srasli s njihovim pojedinim dekorativno obradenim stavcima (kapiteli, konzoie), potvrduje istovjetnost strukturalnih i ornamentaino sro-čenih dijelova plastički snažno artikulirane cjeline. Sto-ga sa sigurnošču možemo ustanoviti kako je donji dio pročelja katedrale nastao po jednom c.jelovitom projektu, osmišljenom i izvedenom u jednoj gradevinskoj fazi. Ujedno vjerujemo kako je u tom projektu predvideno ne samo podizanje baldahinskih niša nad polustupovima več i smještaj malih tabernakula s Evandelistima unutar njih. Sf. 12: Katedrala u Kopru - detajl portala. Fig. 12: Koper Cathedrai - portala detail. Naime, bez obzira na manje neuskladenosti u formatu i veličini, a s obzirom na stanovite, več spomenute analogije u oblikovanju večih baldahinski natkriljenih niša i onih manjih unutar kojih su smještene figure Evandelista, može se pretpostaviti kako je smještaj tabernakula s Evandelistima predviden več prilikom projektiranja donjeg dijela pročelja.26 Kao nosioci najsloženijih kiparskih i klesarskih za-htjeva u plastičkoj razradi cjeiine pročelja bujni lisnati kapiteli svakako su najindikativniji stilski pa i kronološki pokazatelji. 26 Time se ujedno potvrduje pretpostavka o ranijem nastanku arhitektonsko-skulpturalne opreme rake Sv. Nazarija koju je iznto C. Tigier (1996, 170), s tirne da se njeno rastavljanje može vezati uz oštečenja koja su zasigurno nastala prilikom odnošenja relikvija istoimenog sveča 1380. g (kako to svjedoče naknadno uklesani natpisi i biskupski grbovi, sarkofag Sv. Nazarija restauiran je nakon 1380. g. (Tigier, 1996, 159-160)). Prema nekim autorima skuipture s Evandelistima su na sadašnje mjesto prispjele nakon što je cibo-rij rastavfjen prilikom pregradnje crkve početkom XVi!t. st, pri ¿emu su zamjenile neki; druge stari je skulpture u nišama (Serdi, 1986, 132). Kako za postojanje tih skulptura ne postoje nikakava ni pisana ni materijalna svjedočanstva, izneseni stavovi zasad ostaju samo na hipotetskoj razini. Ujedno treba istaknuti kako je samo postojanje ciborija u crkvi u XVI i. st. več davno osporio Sem i (1934, 24), a u novi je vrijerne svjezim argumenti ma pridružio mu se i Tigier (1996, 160-161). 91 ANNALES • Ser. hist, socio). • 10 • 2000 • I (20) Predrag MARKOVIC: KOPARSKA K LESARSKA RADIONICA i DONJI DIO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 0.3-1 s^ ^ --' - • -. ■'■■■m SI. 13; Katedrala u Kopru - detajl portala. Fig. 13: Koper Cathedral - portal, a detail. KAPITELI 5/. 14: Pretorska palaca u Kopru - akroterij goticke kvadrifore. Fig. 14: Praetorian Palace in Koper - acroterium of the Gothic quadriphora. Načelno, kapiteli s pročelja katedrale pripadaju tipu venecijanskog kapitela "bujnog i kovrčastog lišča", od-nosno točnije rečeno, njegovoj "zreloj" varijanti koja se javlja početkorn treče decenije XV. st. u Veneciji.37 Ta klasična varijanta venecijanskog gotico fiorito kapitela uglavnom se poistovječuje s vrhunskim dekorativnim ostvarenjima radionice Bon, premda neki od naj-dojmljivijih primjera nastaju pod rukom Jurja Matijeva Dalmatinca.28 No, za razliku od jedrog, mesnatog i prirodno uzvijenog lišča koje večinom krase kapitele i vegetabilnu ornamentiku te poznate mletačke radionice, pa i njenih vršnih prijadranskih odvjetaka, kapiteli s pro- Sl. 15: Pretorska palača u Kopru - balustrada vanjskug stuhišta - detajl. Fig. 15: Praetorian Palace in Koper - balustrade of the external staircase. čelja koparske katedrale od I i kuj u se nešto jačom she-matizacijom i stilizacijom lisnatog uresa.29 Preciznije rečeno, glavne oblikovne črte kapitela s pročelja koparske katedrale odreduju velike, simetrično postavljene i podbuhie mase lišča što se javaljaju u vidu voluminoznih, gnjezdolikih riakupina s pužoliko uvije-nim vrhovima (u gornjoj zoni velike kuglaste mase lišča 27 O karakteristikama i razvojnim varijantama tog tipa kapitela P. Markovič, 1995, 229-237. 28 U tom smislu najindikativnija vegetahilna dekoracija izvedena je na Po rta delia Carta (1438-1442) koju izvode Giovanni i Barto-lomeo Bon, dok za virtuozno izvedeni; ¡isnatu dekoraciju u opusu majsiora jurja postaji neiia ved hroj primjera {Markham Schultz, 1978, 7-12; Ivartčevič, 1979/82, 36; Arslan, 1986, 200-201, si. 142). 29 Da ntje u pitanju red veličine i dimenzije samih stupova koji zahtjevaju stanovita uproščavanja u kompoziciji i oblikovanju (isantog ornamenta, zorno pokazuje joS veči par kapitefa na zapadnim sutpovima križišta šibenske katedrale koje je izveo juraj Damatinac (Montani, 1967, si. 29). 92 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKOVSČ: KOPARSKA KLESARSKA RADIONICA I DONjl DIO PROC-EIJA KATEDRALE U KOPRU, SJ-tOI "■.fí:--,^;-?' ?v. \ Sl. 16: Piran - crkva 5v. Bernardina - kapitei i konzola u svetiStu. Fig. 16: Piran • Curch of St. Bernardino, capital and console in the shrine. SI. 17: Koper - samostan Servita - konzola zapadnog krila kfaustra. Fig. 17: Koper - Servita Cloister, console of the Cloister's western wing. oblikovane su sa sakupljenim, perasto nanizanim resama, dok u donjoj zoni ističu se parovi velikih povijenih lisnatih glavica s ovečom pravilnem rupom u sredini uvijenog vrha središnje rese). Osim u osnovnim kompozicionim črtama i u izvedbi detalja donekle se osječa stanovita krutost i ujedna-čenost. Rese su u praviiu na svim kapitelima ujed-načenih veličina i oblika; ovalni vrhovi resa su lagano zašiljeni {srcoiikog oblika), a spojevi medu njima izvedeni pomoču pravilnih, svrdlom bušenih rupica. Privid guste i bogate nervature koja prati i naglašava dinamiku i smjer pružanja svakog lista postignut je izvlačenjem ostrih bridova uzduž rubova i po sredini svake rese. Kao Sto vidimo, riječ je prvenstveno o plitkoj površinsko] modeiaciji koja oštrim, usitnjenim rezovima pokušava stvoriti iluziju jedrog i snažno pokrnutog bokora lišča. Medutim, time se ne potire osnovna krutost i shematičnost cjeline, koja se proteže od transparentnog, geometriziranog ustroja pa sve do pravilnog rasporeda brojnih ujednačenih resa i resica, te večih i manjih svrdlom bušenih rupica. Oblikovanje vegetabilnog uresa ikroz kojeg prosija kompozicjiska potka, te repeticija pojedinih efektnih motiva ukazuje prije na srazmjerno ograničene dosege jedne standardizirane zanatske produkcije, nego li na kvalitetna i individualizirana kiparska ostvarenja istak-nutijih majstora dlijeta.30 Prevlast klesarske i kameno-rezačke nad primarno kiparskom komponentom, kakva npr. odlikuje vrhunska ostvarenja mletačke dekorativne Sl. 18: Koper - samostan Servita - kapitei arkada zapadnog krila klaustra. Fig. 18: Koper - Servita Cloister, capital of the arcades of the Cloister's western wing. 30 jedno od takvih zanatskih obitježja kakvo siisrečemo i na kapitelima s koparskog pročelja je npr. isticanje obrisa i nervature lista izvlaCenjem ostrih bridova (vidi lisnatu konzolu pod likom ándela Petra Martinova iz Milana u Kneževu dvoru u Dubrovniku, kapitele južnog krila dominikanskog samostana u Dubrovniku, kapitele polifore palače Ranjina u istom gradu; kapitele u klaustru franjevaCkog samostana u Stonu, kapiteii i konsole jugozapadne kapele katedrale u Krku, itd.). Drugi, rtalzgled neSto osobniji znak jest motiv zakovrčanog vrha lista koji oblikuje ovečti, pravilnu veliku rupu. Taka v efektan način oblikovanja uvijenih lisnatih krajeva svoju opravdanost nalazi veC u jasnijo) artikdaciji tipskog oblika jer pridonosi "tičvričenjit" kompozicije razvedenog i pokrenutog lišCa. No za razliku od kvalitativno uspješntjih ostvarenja na kojima je kovrčasto tivtjen vrh tek jedan detalj podreden oblikovanju cjeline, na kapitelima poput ovih s koparske katedrale on postaje njihova dominantna vizualna odrednica (Arslan, 1986, 187, sl. 126; Markovič, 1995, 229-237). 93 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKOVtČ: KOI'ARSKA K LESARSKA RADIONiCA I OONJi DIO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 ■ ■ ■ ■ * -p ¡ '^ SI. 19: Koper - crkva Sv. Ane. Fig. 19: Koper - Church ofSt. Anne, capital. plastike, potvrduje se i samim načinom izvedbe. Pri tom se usitnjenim i kratkim rezovima, s čestom i nepre-krivenom upotrebom svrdla, ne teži toliko stvaranju organsko-plastičke uvjerljivosti i prirodnosti samog motiva koliko iluzioniranju njegove bogate raščanjenosti, pa se stoga prvenstveno nastoje stvorih snažni i dinamični svijetlosni efekti. Promatrani u tom kontekstu, kapiteli s pročelja koparske katedrale u odnosu na pojedina, ukupno gledajuči, ipak prilično raznorodna dekorativna ostva-renja koja nastaju pod okriljem radionice obitelji Bon, ne iskazuju nikakve bliže sličnosti do li one naj-opčenitije.31 Stoga treba naglasiti kako s izuzetkom jednog usamljenog motiva koji je pod rukom C. Bona izveden na Ca' d'Oro bližih dodirnih točaka izmedu ostvarenja te poznate mletačke radionice i kapitela s koparske katedrale nema.32 S druge strane specifična, ponešto prestilizirana izvedba upravo tog detalja, za~ jedno s karakteristično, "kopljasto" oblikovanim resama listova na koparskim kapitelima ipak nosi i neka posve jedinstvena, lokalno obojena obilježja, a takva se pak, mogu nači samo u užem krugu radionički srodnih djela. Naime, osim u bogatom dekorativnom riječniku s pročelja katedrale srodan skup karakteristično oblikovanih detalja nalazi se još na nizu spomenika u Kopru i u okolnoj regiji. Njihova značajna koncentracija u tom vrhistarskom gradu, s katedralnom fasadom kao najcje-lovitijim i najkvalitetnijim ostvarenjem, nesumnjivo potvrduje kako je riječ o djelima, ako ne samo jedne graditeljsko-klesarske radionice, onda svakako realizacijama nastalim u najtješnijoj vezi sa njom. Znatne oscilacije u kvaliteti izvedbe ko je na večini djela gotovo redovno prate reducirani repertoar motiva ne omo-gučuje potvrdivanje izravnog prisustva iste "katedralne botege", več prije upučuje na njene periferne odraze u užoj regiji. SI. 20: Koper - Pokrajinski muzej - kapitel s grbom obitelji Gavardo. Fig. 20: Koper - Regional Museum> capital with the coat-of-arms of the Gavardo family. 31 Od značajnijih ostvarenja radionice Bon pored Porta delta C a rta, treba navesti portale cikava San Ciovanni e Paolo i Madonna del'Orto, te Loggiu Foscarl na Duždevoj palači. Jedino se na kapitelima ovog potonjeg djela mogu uočitl neka naoko bliža, ali zapravo samo posve tipska obilježja, te stoga neke pretpostavke o bližim vezama pročelja koparske katedrale s t itn spomenikom nemaju čvrščeg uporišta - vidi bilj.* (CaNo, 1961, 189, 195-199; Markham Schultz, 1978; Arslan, 1986, 207-208, si. 156-160}. 32 Riječ je o motivu povijenib i podbuhlih lisnatih glavica s poput surle ofaješenom, i kovrčasto uvijenim vrhom srediSrsje rese koji oblikuje pravi Inu rupu. Taka v se motiv, osim na sučelice postavljenom paru donjeg vjenca listova na kapitelima koparske katedrale, još javlja i na lisnatom vijencu prvoga kata Ca' d'Oro kojeg je 1429. g. izveo Ciovanni Bon (Arslan, 1986, si. 127). 94 ANNALES • Ser. hist, socio!. • tO • 2000 • 1 (20) SI. 21: Koper - ploča s grbom podestata A. Veniera. Fig. 21: Koper - Fonticus (granary), slab with the coat-of-arms of A. Veniero potentate. Najraniju pojavu posve srodno izvedene lisnate dekoracije susrečemo na obližnjoj Pretorskoj paiači -najzačajnijem komunalnom zdanju grada Kopra. Široki i tanki, "jezičasti" iistovi, posve naiik onima s kapitela katedrale, mogu se zapaziti na akroterijima gotičke kvadrifore na istočnorn krilu Pretorske palače, te na pojedin i m detaljima vanjskog stubišta pred njom (si. 14, 15). Navedeni dijelovi arhitektonske dekoracije nastali su pri završetku obnove Pretorske palače izmedu 1447. i 1452. g., odnosno najkasnije 1460. g. kada je ko-načnim spajanjem dvaju odvojenih palača nastala ova sadašnja.33 U nešto jednostavnijem, pročiščenijem obfi-ku karakterističan oblik malih srcolikih resa uočava se i na dekoraciji kapitela i konzola crkve Sv. Bernardina kod Portoroža (si. 16). Lepezasta nervatura sunovrače-nog lista iscrtana tankim i ostrim bridovima te rupičasto izvedeni spojevi medu resama svrstavaju klesarsku opremu crkve Sv. Bernardina, podignute 1452. g., u djelokrug iste kiesarske produkcije (Tamaro, 1910, 49; Budinis, 1928, 56, 59; Alisi, 1974, 63; Markovič, 1995, 165-166). Na posve sličan način oblikovani Iistovi krase i niz konzoia i kapitela zapadnog krila servitskog samostana u Kopru (si. 17, 18). Za raziiku od prethodnog primjera sunovračeni iistovi j oš su istanjeniji, što uz naglašenu linearnu stilizaciju i redukciju broja resa uz njihovo istovfemeno povečanje, upučuje na prisustvo drukčijih formalnih pa i stilskih načela oblikovanja. SI. 22: Koper - Pokrajinski muzej - ploča s grbom obitelji Gavardo. Fig. 22: Koper - Regional Museum, slab with the coat-o f~arms of the Gavardo family. Stoga se njihov nastanak, kao i čitavog zapadnog krila klaustra treba pomaknuti dublje u drugu polovicu XV. st., svakako nakon 1453. kada serviti dolaze u Kopar.34 O-sim kapitela koji se nalazi u crkvi Sv. Ane (si. 19), i koji je posve blizak onima s arkada servitskog samostana, širem radioničkom krugu treba pribrojiti još par povečih kapitela koji se nalaze na ulasku u lapidarij koparskog muzeja (si. 20).35 Usprkos znatno jednostavnije izvedbe lisnata dekoracija s navedenh dijelova Pretorske palače, po vrsnoči izvedbe i sličnosti detalja posve je bliska onoj na ka-piteiima koparske katedrale. Stoga se sa izrada kiesarske opreme u obnovi dvorane Velikog viječa i monumen-talnog vanjskog stubišta sa sigurnošču može pripisti istoj radioma koja je sudjelovala na izgradnji donjeg dijela pročelja katedrale. Izvedba donekle sličnih dekorativnih stavaka na preostalim djelima odaje s druge strane tek znakove pripadnosti nešto široj kfesarskoj "škofi", prije nego li posve prepoznatljivoj radionici. Pri tome treba uzeti u obzir kako u svim spomenutim primjerima njihova znatno jednostavnija tipološka struktura onemo-gučava iskazivanje punih zanatsko-umjetničkih poten-cijala i stoga bliže vezi vanje s monumnentalnim kapi-telima s pročelja koparske katedrale. Nešto čvršče uporište za riješavanje problema data-cije, pa i atribucije prizemnog dijela pročelja koparske stolnice nalazimo u drugoj skupini srodnih klesarsko- 33 Premda se Cesto dovrženje obnove palače smjeSta u sredi nu XV. st., ona u potpunosti još nije bila zavržena nt koncem stolječa -pritikom posjeta Kopru 1483. g. Marino Sanudo vidio je palaču Podestata nezavršenu (Semi, 1975, 136-138). 34 Unutar očuvanog dijela klaustra razlikujemo sta rije, zapadno krilo s prelomljenim tukovfma arkada i križnim svodovima, i mlade južno krilo s polukružnim lukovima i ravnim stropom, koje je nastalo u obnovi samostana tijekom XVI. st. Evidentne stitske i kon-struktivnre razlike opovrgavaju prethodna mišljenja koja nastanak oba krila klaustra veZu za izgradnju nove samostanske crkve izmedu 5 521. i 1581. g. (Sumi, 1966, 24; Bemik, 1968, 85-06; P- MarkoviC, 1995, 167; 1996, 14). 35 Sudeči po grbu isklesanom na jednom od njih, oni su se nekod vjerojatno naiazili u sklopu dvorišnog trijema palače obitelji Gavardo. 95 ANNAL.ES • Ser. hist. socio!. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Presten; MAR KOVIC*: KO PA RS KA KL ESA RS KA RADiONICA 1 DONJI DiO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 SI. 23: Koper - Fontik - detajl pórtala. Fig. 23: Koper - Fonticus, portala detail. kiparskih djeia. Ta se skupina odlikuje nešto složenijim vegetabilnim uresom, te se u njoj osim karakterističnog obiika resa javlja i drugi znatno izražajniji skup motiva i karakteristično izvedenih detaija. Najraniji več spomenuti i datirani primjer jest grb podestala A. Veniera koji je uzidan na pročelju Fontika u Kopru (si. 21). Fontik je sagraden koncem XIV. st., a 1460. g. obnovio ga je majstor Tomaso iz Venecije.36 Istom majstoru možemo pripisati i izvedbu reljefne pioče s grbom obitelji Gavardo, koja se danas nalazi u atriju koparskog muzeja. Nastanak ploče precizno je datiran s uklesanom 1461. god. (si. 22).37 Osim uokoio grba podestata A. Veniera karakteristični lističi s ko-vrčastim vrhom izvedeni su i na spojevima tordiranog užeta koji obrubijuje unutrašnju stranu pórtala Fontika (si. 23).33 Istovjetan motiv, po izvedbi još srodniji ono-me s pórtala katedrale, krasi i unutrašnji rub monu-mentalnog dvorišnog pórtala palače Verzi (si. 24, 25).39 Bogato ukrašeni akroterij na vrhu luka pórtala svojim dvozonskim ustrojem i simetrično razdjeljenim snopo-vima gusto naboranog, gotovo zgužvanog iišča ujedno potvrduje pripadnost istom radioničkom krugu, samo u nešto kasnijem vremenu.40 SI. 24: Koper - portal palače Verzi. Fig. 24: Koper - portal of the Verzi Palače. U djelokrug iste kamenarske "hotege" iz Kopra treba svrstati i lisnati ures velikih bifora koje rastvaraju pročelje katedrale u Muggi (si. 26, 27). Usitnjen motiv povijenih, sučelice postavljenih i potklobučenih vrhova listova s obješenom zakovrčanom vrSnom resom teče uzduž kapitelne zone doprozornika u dva niza pra-vilnog valovitog ritma, te uokoio kapitela središnjeg 36 Osim grba, koji je prema Caprinu pripadao podestatu Bernardu Diedu (1432), Tomaso je izveo i dva šiljatolučna prozora na pročelju (Del Beilo, 1905, 259-260). 37 UnatoC stanovitim razlikama moguče je pretpostaviti kako su več spomenuti kapiteli s palače Gavardo i ova ploCa pripadali istom zdanju, (u lapidariju se takoder nalazi i jedan akroterij poitfore iisticima povijenih glavica i zakovrčanom višnom resom, na kojemu je još iskesan i grb tipa scudo a taca s tri dijagonalne grede u polju, a bočno od njega su isklesana slova C i M). 38 Tirne se ujedno osporava raniji nastanak, kao i pripadnost grba podestatu 8. Dieclu (1432) (Caprin, 1905, II, 154-155; Se/ni, 1975, 204). 39 Od same palače Verzi rtije se ništa sačuvalo, a sudeči po nekim siičnim venecijanskim primjerima visokog ogradnog zida s bogato razvedenim kruništem njen se nastanak smješta u drugu poiovlcu XV. st. (Caprin, 1905, 1, 275; Arslan, 1986, 204). 40 Prošaran nešto veCim rupicama, te s dubljim i širim usjecima taj vegeiabilni ures posve je blizak onome s portala katedrale, dok nešto žitavije iišče rastvorenijeg obrisa i nemtmije površine koje ukrašava akroterij ujedno ukazuje na njegovo poodrnaklo vrijeme nastanka. U precizni; im vremenskim okvirima to bi značilo 70-tih ili 80-tih god. XV. st. 96 ANNALES • Ser. hist, sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKOVIČ: KOPA R5 KA KIESARSKA RAOtONICA ( DONj! DIO PROČEl.jA KATEDRALE U KOPRU, «3-102 Si, 25: Koper - portal palače Verzi ' detajl. Fig, 25: Koper - portal ofthe Verzi Palače, a detail. stupiča. Plošan te isuviše jednoltčan lisnati friz bifora nastao oponašanjem i siobodnim prekrajanjem karak-terističnog "koparskog" motiva ¡spod je raz i ne ostale, naročito figuralne plastike muggianskog pročelja. Ipak, nastanak bifora treba promatrati u sklopu obnove pročelja i datirati istovremeno s njegovim završetkom izmedu 1467. i 1469. godine (Cuscito, 1983, 57-66).41 Nekako posve na rubu prethodne skupine, više kao odraz njene razgranate djelatnosti, stoji još jedan istaknuti regionalni spomenik - gotička palača "Benečan ka", od nosno palača Del Beilo u Piranu. U preobilju dekorativne plastike koja gotovo da guši to nevefiko zdanje naiazi se gotovo čitav repertoar ukrasa kičene venecijanske gotike, ali, kako to naročito zveden na jedan pomaio naivan, rustičari način. To se takoder odnosi i na vegetabiini ures koji je tek nešto kvalitetnije izveden na kapitelima trifore i na kapitelu ugaonog balkona (si. 28). Usprkos grube, pa i nemarne obrade na ovom se potonjem djelu u kompoziciji i oblikovanju pojedinih detalja uočavaju iste one odlike kao i na p re t hodnim primjerima. S obzirom na njihov posve rustičan kvalitet za pretpostaviti je kako na opremanju ove palače nije izravno sudjelovala kiesarska radioriica iz Kopra, več su na njoj po svemu sudeči, bili zaposleni lokalni majstori - lapicide koji su pojedine efektne Si 26: Milje - pročelje katedrale. Fig. 26: Muggia - the Cathedral's façade. motive preuzeli s reprezentativnih zdanja u Kopru. To bi ujedno moglo značiti da palača nije nastala sredinom stoiječa kako se tu obično navodi, več 60-tih ili 70-tih godina XV. stoiječa (Guček, 1992, 391-392).42 Evidentno je kako u nešto širem vremenskom okviru treče četvrtine XV. st., od Pretorske palače do pórtala palače Verzi, ova druga skupina djela - čiji nastanak mahom pada u 60-te god. - s dekorativnom plastikom katedrale tvori daleko čvršču i homogeniju grupu. U toj skupini kiesarska oprema katedrale svakako zauzima središnje, i!i bolje rečeno ishodišno mjesto. lako bi se nastanak prizemnog dijela pročelja mogao vezati i uz posvetu crkve 1445. i datirati istovremeno s obnovom Pretorske palače (1447-1452), postoji više razloga zbog kojih vjerujemo da je prízemni dio katedralnog pročelja nastao otprilike desetak godina kasnije. U prvom redu na to upučuje dokument iz 1491. godine u kojoj Veliko viječe (Maggior Consigüo) daje suglasnost za nastavak proširenja i povečanja crkve s kojim se je započeip "...prije 30-tak godina naovamo".43 Stoga se može zaključiti kako se s izgradnjom pročelja nije započelo prije 1460. godine.44 Nadalje na to upučuju i same, od drugih autora takoder več uočene formalno-stiIske odlike prijelaznog gotičko-renesansnog razdoblja (Mikuž, 1980, 5). Zaodjenute u tradicionalno 41 Zanirnijivo je pripomenuti kako se Cuscito u svojoj detaijnoj študiji o muggianskom pročelju nije niti jednim retkom osvrnuo na bifore i njihov vegetabiini ures (Cuscito. G, 1983). 42 S ranijom literaturam, jedan član porodice Del Bello sahranjen je 1430, u franjevačkom samostanu u Piranu, ali s obzirom na razvijeni kasnogotički vokabular teško je pretpostaviti kako je palača mogla nastati prije tog datuma, tj. jo5 za njegova života kako to smatra Alisi, koji još k tome palač« datira u 1386. g. ICaprin, 1905, Ji, 39, 40; Ferrari - Antoniazzo-Bocchina, 1935, 58-59; Alisi, 1974, 61). Na neSto kasniju dataciju dijeiomično ukazuje i gotičko rersesansni grb obitelji Del Bello na kojemu je klasičnem kapitalom uklesan moto te kuče: LASA PVR DIR. Žilavo, te istanjeno liSče Sto se raspostire oko grba veoma je nalik na lisnati ures s portala palače Verzi u Kopru. 43 U tekstu odluke Velikog viječa kojeg u cijelosti donosi F. Semi (1934, 14 ) doslovce stoji; ...che cum sit che gia da trenta anni, ouer circa in qua sia stato datto principio š ditta Fabbrica per grandir et ampliar ih Ecdesia nostra, ... 44 Do istog zaključka došao je i Semi (5975, 201): ... il restauro delia catedrale in parte devastata quakhe anno prima dat genovesi, ma i! tavori a un certo punto dovevano arrestarsi, peressere ripresi verso il 1460... 97 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Predrag MARKOVlC: KOPAKSKA KEESARSKA RAOIONICA I DONjl DIO PKOČEI.JA KATEDRAI.E U KOPRU, B3-TI» SI. 27: Milje - pročelje katedrale - detajl bifore. Fig. 27: Muggia - the Cathedral's fagade, biphora, a detail. kasnogotičko ru'no te se odlike dijelom več naziru u artikulaciji cjeline prizemnog dijela pročelja, premda se možda najjasnije očituju u oblikovanju monumentalnog porta la. U otežalim formama širokog pravokutnog portala prepoznaju se odjeci novog stilskog ukusa koji je tijekom druge polovice XV. st. kako u samoj Veneciji tako i u njenim kulturno ovisnim provincijama prožeo mnogobrojna još formalno gotička zdanja.45 Usporedu-juči ga pak sa portalima srodnih sakralnih zdanja iz istog mletačkog kulturno-umjetničkog kruga, najbliže paralele pokazuju primjeri nastali krajem 60-tih i tijekom 70-tih godina kvatročenta.46 lako svojom veliči-nom, gledano u u formatu pročelja, daleko nadrasta spomenute primjere, monumentalizacija koparskog portala zajedno s hipertrofiranom profilacijom njegova "iadastog" luka dijelom je i posljedica znatno večih dimenzija same crkve, kao i potrebe za plastičkim usaglašavanjem s bogato raščlanjenim i voluminoznim stupovima okolnih arkada. Ipak ne možemo se oteti dojmu kako se u isticanju Širokih ploha te naglašavaju rubova istovremeno ne očituju i odjeci novog rene- sansnog ukusa, izrazitijeg tektonskog usmjerenja. Konačno, treči razlog zbog kojeg vjerujemo kako je izgradnja prizemnog dijela fasade započela 60-tih godina jest istovremena pojava nekolicine karakterističnih motiva na nizu spomenika u Kopru, a koji se mogu vezati uz djelovanje majstora Tomasa iz Venecije. Naime, novonastalu promjenu koja se uočava u nešto življem i bogatijem lišču, i koja, drugu skupinu srodnih djeia počevši s grbom A. Veniera, zajedno s kapitelima s katedrale odvaja od prethodnih ostvarenja sličnih formalnih oznaka, može se objasniti samim razvojem unu-tar klesarske radionice, ali još više pojavom i spe-cifičnom ulogom majstora Tomasa iz Venecije. Kako se najizrazitiji detajl iisnate dekoracije (kovr-často povijen vrh lista s rupom) po prvi put javljaj na precizno datiranim grbovima koje je izveo majstor To-maso (Venier s Fontika i Gavardo iz muzeja), onda moramo ustvrditi kakoprvenstveno njemu pripada za formiranje prepoznatljivih črta lokalnog k lesarstva. Točnije rečeno, on je po svemu sudeči iz Venecije donio jednu uobičajenu klesarsku "manieru" koja je u okviru slabije razvijenog kiparsko-klesarskog obrta i samim tirne skučenog formalnog repertoara sjeverno-istarskog središta pala na plodno tio 47 Zaposlen pri obnovi i gradnji značajnih komunalnih zdanja (nakon obnove Fontika zajedno s Ni kolom i z Pirana od 1462. do 1464. sudjeiuje u gradnji nove loggie), majstor Tomaso početkom 60-tih, ako ne t od prije, več neko vrijeme boravi u Kopru. On s tirn djelima polako steče ugled i reputaciju, te gotovo sigurno od domačih kamenara formira jednu graditeljsko-klesarsku radionicu, odnosno priključuje se več postaj ečoj. Stoga je logično da mu se kao več afirmiranom i potvrdenom djeiatniku povjere i drugi značaj ni radovi, pa tako i oni na podizanju katedrainog pročelja. Njegovu izgradnjo svakako treba promatrati kao nastavak ranije započete obnove katedrale, največim dijelom zgotovljene do posvete 1445. godine. Zbog nerješenih imovinsko-pravnih pitanja u sveži s terenom na kojem je nekoč stajao portik katedrale, s njenim se produženjem, a time i s izgradnjom pročelja, moralo još pričekati. Kako se 45 Otežale forme Širokih pravokutnih portala, ponekad s ponešio prenaglašenom, višestrukom profiiacijom loka susreču se prvenstveno na brojnim venecijanskim palačama nastalim 60-tih i 70-tih godina kvatročenta (Arsian, 1986, 140, 254-253, si. 576, 177, 179, 181, 187). Medu lokalnim, istarskim primjerma djelomično srndni koparskom su portait kuče "Manzin" u Piranu iz 1470. g i palača "Fondaco" u Poreču iz 1473. (Prelog, 1957, 163-165; Bemik, 1968,116-118). 46 SJično su, naime, izvedeni portali katedrale u Muggi (1467-69), crkve S. Antonio u S. Danieie del Friuli (1470), portai katedrale u Cividaleu (1476) (Mutmelli, 1965, 250-251; Cuscito, 1968, 73-105; 1983, 65-66). U sakrainoj arhitekturi Venecije slično su oblikovani portali crkava: San Cregorio (1445-61), San Andréa délia Zirada (1475), San Giovanni m Bragora (1478) itd. {Cuscito, 1983, 78, si. 26; Franzoi, Di Stefano, 1976, 89-90, 234). 47 Riječ je prvenstveno o motivu povijene iisnate glavice s obješenim i zakovrčamrn vrhom središnje rese koja oblikuje praviinu rupu. On se javlja u najrazličitijim izvedbama, premda je ovom koparskom najsi ičniji onaj s lisnatog vjenca prvog kata Ca' d'Ora (vidi bilj. 32). Stoga ni je ¡sključeno kako je majstor Tomaso upravo motiv s razdjelnog vijenca te istaknute vertecijanske palače u potreb» kao predložak. Stanoviti elementi gotičko-renesansnog stiia odražavaju se i u snažnim polustupovima kratkih i nabitih trupova, kao i u naglašenoj voluminoznosti ostale arhitektonske plastike. Ona kao da se ne zadovoljava samo dekorativnim učinkom ved pretendira da snažnim utiskom ¡stakne svoju zanemarenu konstruktivno ulogu. iz tog razloga jaki polustupovi djeluju prije kao uporišta za pete lukova neke neizvedene konstrukcije trijema iii portika pred crkvom nego kao visoka podnožja maith i uskih niša nad njima. 98 ANNALES • Ser. hist socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Predrag MARKOViČ; KOPARSKA KLESARSKA RADIONICA I DONJI DfO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 3.V1G.2 gotovo u isto vrijeme započelo s obnovom Pretorske palače, vrlo je vjerojatno kako se majslor Tomaso i njegova radionica angažirala i na tom, takoder vrlo značajnom kornunainom pothvatu. Pri tom sama repre-zentivnost sakralnog zdanja i njegove monumentalne dimenzije nužno uvjetuju ne samo veču preciznost izvedbe, več i rješavanje složenijih kompozicijskih za-dataka, kojima je on nesumnjivo dorastao.40 tz navedenih se razloga, u relativnoj kronologiji nastanka istaknutih komunalnih zdanja, izgradnja do-njeg dijela pročelja katedrale može smjestiti izmedu obnove Pretorske palače i obnove Fontika (1447,-1460.), odnosno, s nešto večom vjerojatnošču, izmedu završetka izgradnje nove gradske loggie 1464. g. i 1469. kada je dovršeno pročelje stolnice u Muggi. U prilog potonjoj dataciji govorio bi i način artikulacije pročelja stolnice koji je izveden u suglasju s novopodignutom loggiom.49 U tom smislu majstoru Tomasu možerno sa sigumošču pripisati ne samo sudjelovanje u izgradnji več i autorstvo projekta donjeg dijela katedralnog pročelja.50 Stoga držim kako koparskoj klesarskoj radionici na čelu s mletačkim majstorom Tomasom, kao najistak-nutijim i več udomačenim gradskim kamenarskim dje-latnikom s početka 60-tih godina XV. st., možemo pripisati izvedbu donjeg dijela pročelja katedrale u Kopru. Intenzivno djelatna u samom gradu, ali i u manjim okolnim središtima sjeveme Istre sredinom XV. st, ta kamenarska radionica tek pod vodstvom Tomasa iz Venecije, tijekom 60-tih i 70-tih oblikuje potpuno pre-poznatljiv dekorativni riječnik.51 Sličnu je pretpostavku, ali s težištem na radionici več formiranoj na mletačkim iskustvima iznio i J. Mikuž (1980, 8). Uz to isti autor u majstoru Tomasu, vidi više sposobnog poduzetnika nego li neposrednog djelatnika, 48 U ugovoru za obnovu Fontika spominje se kao tajapiera, što u urnjetničko-zanatskoj kvalifikaciji obično podrazumjeva, premda nije pravilo, izučenog klesarskog majstora, za raz liku od karnenoresca ili gradi teljsko-tesarskog majstora - "muratora" i!i "marangona" (več afirmirani Giovanni Bon u ugovoru za izvedbu Porta della Carta takoder se spominje kao taiapiera); De! Bello, 1905, 259-260; Mark ha m Schultz, 1978, 9-10). 49 Pomalo neobtčno rješenje rasčlambe pročelja s trima sljepirn šiljatolučnim arkadama može se, osim kao reminiscencija na porušeni portik, promatrati i kroz mikrourbanističke uvjete. Na ime, zatvaranje sjeveroistočnog ugia trga Platea Comunis s novim pročeljem i usaglašavanje s ritmom otvoremh šiljatih arkada susjedne novopodignute loggie zastgurno se odrazilo i u projektu pročelja katedraie. 50 Ranije završenu obnovu starijeg roman ičkog zdanja, pak mogli bi možda vezati na jednog drugog majstora porijeklom iz Kopra -Bartolomea Costa Sbardiiini (Bartolomeo delle Cisterne). Znameniti je graditelj po vlastitom projektu iz 1457. god. započeo terneljitu rekonstrukciju jednog sličnog zdanja - katedraie u Cividaleu, a prethorino je (1435) o vlastitom trošku u svom rodnom gradu obnovio jednu fontanu (Caprin, 1905, 1, 56-58; Massari, 1971, 117-120). U bogatoj lisnatoj dekoraciji portala katedrale u Cividaleu kojega je izveo )acopo Veneztano 1465 god., pak se ne uočavaju se rsikakve bliže sličnosti s onom izvedenom na pročelju koparske katedrale. 51 Sudjelovanje iste "katedralne radionice", pa i samog mletačkog majstora u realizaciji nekih kasnijih djeia (bifore katedrale u Muggi i porial palače Verzi) nije u toj mjeri tzvjesno, te se ono više može vezat! uz njihove sljedbenike ili sta nov i tu lokalnu "Skolu", koja se j ednosta vno u g leda na na j mom umen ta I n i j i s po men i k u regi j i. 52 Suradnja majstora Tomasa sa Bartolomeom Bonom na Duždevoj palači nije ničim osvjedočerta, a povrh toga angažman B. Bona na Duždevoj palači, za kojeg se ne zna m prava priroda, istovremen je izgradnji koparske loggie, tj. premda dokumentima zbiva se 1463-64. god. izvedba i.oggie foscari (1468.) pada posije smrti Bartolomea i može se pripisati te k njegovoj "i kol i" (Markham Schultz, 1978, 77; Arslan, 1986,208). Si. 28: Piran - palača "Del Bello" - kapitei ugaonog stupa balkona. Fig. 28: Piran ■ "Del Bello Palace" - capital of the balcony's corner column. 99 ANNALES ■ Ser. hist, socioi. ■ 10 • 2000 ■ 1 (20) Predrag MARKOVIČ: KOPARSKA KLESARSKA RADtONÍCA I DONJl DIO PROČELfA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 koji je nakon sudjelovanja s Bartolmomeom Bonom na radovima na Duždevoj palači, na čelu skupine sposobnih majstora "... ki so znali uspešno posnemati vodilne beneške oblikovalce ..." došao u Kopar.52 Naime, stanovitu poteškoču u utvrdivanju vlastomčnog sudjelovanja majstora Tomasa na izradi prizemnog dijela arhitektonske dekoracije pročelja koparske katedrale j. Mukuž vidi u činjenici što se na kapitelima nove gradske loggie, koju je majstor Tomaso i z ve o zajedno s Nikolom iz Pirana, ne uočavaju bliže paralele s radovima na Fonitku i onima na katedrali.33 Takvim pretpostavkama proturiječi ne samo posve nelogično izdvajanje istaknutog majstora iz konkretnih izvodačkih zadataka, nego i niz drugih djela na kojima možemo uočiti detalje srodnih radioničkih obilježja. Riječ je o skupini jednostavnih trečentističkih kapitela tipa "a rosetta" čiji se razvoj može pratiti kroz znatno Sire vremensko razdoblje. U oblikovanju i izvedbi pojedinih detalja na njima uočavamo stanoviti konti- nuitet, koji ih potom blisko blisko veže uz ostvarenja "katedralne radionice" i šireg kruga djela nastalih oko njih.54 To nam, pak omogučLije da ih smatramo pro-izvodima iste lokalne klesarske "škole", ili čak i djelima istog radioničkog kruga. Stoga se može govoriti ne samo o kontinuitetu kamenarske djelatnosti u gradu več i o razgranatoj i raznovrsnoj klesarskoj produkciji u doba njenog procvata sredinom i tijekom druge polovice XV. st. Pri tome je izgradnja i obnova značajnih komunalnih zdanja sredinom stoijeca (Pretorska palača, katedrala, Fontik) - dala zasigurno veliki zamah i poticaj.55 Za razliku od prijašnjih teza o autorstvu donjeg dijela pročelja koje su mahom isključivale udio gradskih kamenarskih potencijala, mi baš u bujnoj i snažnoj plastici njenih arkada, a pogotovu monumentalnih kapitela, vidimo vrhunac: kamenarske produkcije XV. st. kako u samom Kopru, tako i na čitavom istarskom polu-otoku. STONE-CUTTING WORKSHOP IN KOPER AND THE LOWER PART OF THE FACADE OF THE CATHEDRAL IN KOPER Predrag MARKOVlC Faculty of Arts Zagreb, Department of History of Art, HR-10 000 Zagreb, i. LuCiCa 3 SUMMARY In previous literature the origin of the lower part of the facade of the cathedral in Koper is mainly associated with the renewal of the cathedral in the mid 75!/l century and its consecration in 1445. On the basis of formally-stylistic characteristics of architectonic plastic arts of the Facade and especially vegetative decoration of its capitals, the author is discovering numerous similiar pieces of work in Koper itself as well as in its surroundings. They can be associated with the local stone-cutting workshop based in Koper. According to a characteristic accomplishment of 53 Razlog tome možda leži u činjenici ito je loža više puta obnavljana, a temeljito pregrarlena koncem XVii. st. kada je produžena prema pročelju katedrale i povišana za jedan k.at. Tom su prilikom (kako to potvrduje srodrta vrsta kamena i stiSizacija iisr.alog uresa na naknadno izradenim kapitelima južriog portala katedrale) gotovo sigurno nastali ugaoni kapitel i prvi do njega na južnoj strani loggie. Ostali kapiteli, sudeči po neuobičajnoj linearnoj-plošnoj stilizaciji te subom i oStrom načinu klesanja mogli su nastati pri jednoj od kasnijih obnova (Folnesics, 1914, 38; 8emik, 1968, 18-20; Markovic, 1995, 213-214). ledino se na kapitelu polustupa s užeg, za pa d nog pročelja loggie uočava donekle srodno oblikovanje pojedinih detalja spumutog lista (rupice na spojevima resa, bridom izvučena nervatura), te ga se jedinog može smatrati izvornim ostvarenjem majstora XV. st. Na kraju ne treba isključiti mogučnosti kako je za klesarske radove na loggi bio zadužen Nikola iz Pirana. 54 U toj koherentno) skupini trečentističkog kapitela sa sunovračenim trolistima, (tip kapitela "aroseta^uočavaju se primjeri nastali od kraja XIV., pa sve do sredine XV. st., kao i oni iz sredine i druge polovice XV. st. U ovoj potonjoj skupini, koja zapravo kroz jaču geometrizaciju i stiiizaciju predstavlja "pomlad i vanje" starijeg tipskog obrasca uočava se niz sličnih radioničkih obilježja (istanjene rese srcolikog oblika, sitne volutice na krajevima povinutih lističa, pravilna rupičasta proširenja medu resama) po kojima ih možemo povezati s istodobnim djelima nastalim u produkciji "katedralne radionice" i majstora Tomasa (Markovič, 1995, 146-154, 210-213 / kat. 85-98, 144-145/, 269-270). 55 Ocl drugih vecih gradskih središta na zapadnoj obali Istre koji su tijekom XV. potpali pod političku i kulturno ovisnost Venecije, po brojnosti i kvaliteti očuvanih kiparsko-klesarskih djela s Koprom se joS jedino može usporedivati Poreč. U tom se gradu takoder formirala jedna prepozna ti j i va graditeljsko-klesarska radlonica, ali neSto kasnijeg postanka i užeg kruga djelovanja. Promatrajuči samo produkciju kasnosrednjovjekovnih kapitela nastalih na cjelokupnom istarskom poluotoku od XIIt do XVI. st., nedvojbeno može se utvrditi primat Kopra koji se ističe ne samo količinam več I raznolikošču sačuvanih primjeraka (Markovič, 1995, 269-270). 100 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 1 (20) Predrag MARKOVlO: KOPARSKA KLESARSKA RADIONICA I DON]! DIO PROttlJA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 individual details it is possible to distinguish a narrow group of pieces of work, which were made in the sixties of the 15th century and related with the works of master Tomas from Venice, Therefore, in relative chronology of these works the author places the construction of the lower part of the cathedral in Koper in the beginning of the sixties of J 5th century and he relates it to the activities of the stone-cutting workshop from Koper ted by the Venetian master Tomas. Such dates are indirectly confirmed by a document dating from the end of the century as welt as the characteristics of transitional gothic- reneissance style, which are felt in the articulation of the whole and accomplishment of individual works of the lower part of the facade. Key words: Koper, Capodistria, cathedra), facade, stone-cutting workshop, 1460-1470, Tornaso da Venezia, architectonic plastic arts, capitals, gotico VJR1 i LITERATURA Alisi, A. (1932): II Duomo di Capodistria nella storia e neli'arte. Roma, A. Castelii. Alisi, A. (1974): Pirano. La sua chiesa ¡a sua storia. Trieste. Villago del fanciulo. AMSIA - Atti e Memoria del la Sode ta Istri ana di Arche-ologia e Storia patria. Arsian, W. (1977): li gotico civiie veneziano in ter- raferma. Rivista deil'lstituto nazionale d'archeoiogia e storia dell'arte, NS 23, 24, 257-304. Roma. Arsian, E. (1986): Venezia gotica, L'architectura civiie gotica veneziana. Milano, Electa. Bernik, S. (1968): Organizem slovenskih obmorskih mest - Koper, Izola, Piran. Ljubljana, Mladinska knjiga - Piran, Medobčinski zavod za spomeniško varstvo. Botter, M. (1958): Nobili Istriani in Treviso. AMSIA NS 6,118-119. Trieste. Budínis, C. (1928): Dal Camaro ai friuli. Architetture caratteristiche. Trieste, Parnaso. Caprin, G. (1968): L'Istri a Nobilissima (vol. I-II). Trieste, Italo Svevo. (reprint 1905). Cevc, E. (1963): Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska matica. Cuscito, G. (1983): La facciata qualtrocentesca del duomo di Muggta. AMSIA NS 39, 49-83, Trieste. Del Belfo, N. (1905): Capodistria, ia Piazza del Comune ne! secolo XV. p) 3, 11/12, 245-264. Faz i ntč, A. (1968): Stambena arhitektura Korčule od XIV do XVI st. (magistarski rad, Filozofski fakultet - Sve- učilište u Zagrebu). Zagreb. Ferrari, M., Boccfima Anioniazzo, A. (1955): Case gotico-venezíane in Istria. Trieste, Stabilimento tipográfico nazionale. Fiskovič, C. (1976): Hvarska katedrala. Split, Slobodna Dalmacija. Folnescis, H., Planiscig, L. (1916): Bau und Kunstden-kmale des Küsteníandes. Wien. Franzoni, U.( Di Stefano, D. (1976): Le chiese di Venezia. Milano, Alfieri. GalJo, R. (1961): L'architectura di transizione dal gotico al rinascimento e Bartolomeo Bon. Atti del'lnstituto Ve-neto di scienze, lettere ed arti, 120, 187-204. Venezia. Goi, P. (ed.) (1988): La scultura nell Friuli - Venezia Giulia (vol, II Dal Quatrocentto al Novecento). Porde-one, Geap. Gotika (1995) - Gotika v Sloveniji (razstavni katalog). Ljubljana, Narodna galerija. Guček, M. (1995): "Benečanka" (kat. jedinica 229). Gotika v Sloveniji. Ljubljana, Narodna galerija, ivančevič, R. (1964): Gotička arhitektura Istre (doktorska disertacija, Filozofski fakultet-SveuČilište u Zagrebu), vol. I, II. Zagreb. Ivančevič, R. (1982): Priloži problemu interpretacije djela jurja Matejeva Dalmatinca. Radovi instituta za povijest umjetnosti 3-6 (1979/83). Zagreb. Komelj, t. (1973): Gotska arhitektura na slovenskem. Ljubljana, Slovenska matica. Koprska katedrala (kat. jedinica 36). Gotika 1995. Luzzi, E. (1996): Ivan Duknovič e il tempio di Vicovaro. V: Ivan Duknovič i njegovo doba (zbornik radova simpozija održanog 1992. u Trogiru). Trogir, Zagreb: Muzej grada Trogira, Odsjek za povijest umjetnosti Filozofskog fakulteta u Zagrebu. Manzuoli, N. (1854): Descrizione della provincia del-1'lstria / Venezia, 1611/. Archeografo Triestino 3, 168-21 I.Trieste. Markham Schulz, A. (1978): The Sculpture of Giovanni and Bartolomeo Bon and their Workshop. Transactions of the American Philosophical Society, vol. 68, 3. Philadelphia. Markovič, P. (1995): Kasnosrednjovjekovni kapiteli u Istri (XI11.-XVI. st.) - Problemi gotičke arhitektonske plastike (magistarski rad, Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu). Zagreb. Markovič, P. (1996): Provincia e tradizione - Il Castelio "Soardo-Bembo" di Balle, Hortus Artium Medievalium 2, 77-90, Motovun-Zagreb. Markovič, V. (1996): Crkva Sv. Eufemije u Kopru -izmedu projekta i izgradnje. Priloži po v ¡jesti umjetnosti u Dalmaciji 36 - Petricioiiev zbornik il, 263-271. Split. Massari, A. (1971): Giorgio Vassari architetto veneziano del Seitecento. Vicenza, Neri Pozza. Mikuž, J. (1980): Stolnica v Kopru. Ljubljana. Montam, M. (1967): juraj Daimaiinac i njegov krug. Zagreb, Gliptoteka JAZU. 101 ANNALES Ser. hist. socio!. 10 2000 • 1 (20) Predrag MARKOVIČ: KOPARSKA KLESARSKA RADIONSCA t DONjl DIO PROČELJA KATEDRALE U KOPRU, 83-102 Mutinelli, C. (1965): lí gotico in Friuii. Bolletino dei Centro internazionale di studi di Archítectura Andrea Paliadio, 7/2, 243-245.Vicenza. Naldini, P. (1700): Corografía ecclesiastic.a o' sia Oe-scrittione delSa cittó e della diócesi di Giustinopoli detto voigarmente Capo d'lstria. Venezia, G. Albrizzi. Nodari Krstelj, M. (1977): Dubrovačka stambena arhitektura XV i XVÍ stoiječa (magistarski rad; Filozofski fakultet - Sveučilište u Zagrebu). Zagreb. Pl - Pagine Istriane. Capodistria. Petronio, P. (1968): Memorie sacre e profane dell'lstria / Venezia, 1668/. Trieste, Italo Svevo. (reprint, ed. Giusto Borri). Prelog, M. (1957): Poreč, grad i spomenici, Beograd, Kolarčev narodni univerzitet. Semi, F. (1934): II Duomo di Capodistria. Parenzo, Tip. Coana. Semi, F. (1975): Capris lustinopolis Capodistria. La sto-ria, la cultura e Parte. Trieste, Lint. Serdi, G. (1988): Le sculture sulla facciata del duomo di Capodistria. AMSIA NS 36,123-133. Trieste. Smolè, E. (1958): Arhitekturni razvoj koprske loggie. Kronika 6, 13-20. Ljubljana. Stelè, F. (1960): Umetnost v Primorju. Ljubljana, Slovenska matica. Šumi, N. (1966): Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska matica. Tamaro, A. (1910): Pirano. Trieste. Tigler, G. (1996): Das Grabmal des heiiigen Nazarius in der Katedrale von Koper. V: Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom. (Akti mednarodnega simpozija Ljubljana, Narodna galerija 20.-22.10.1994., ed. J. Hoefler), 159-173. Ljubljana, Narodna galerija. Tigler, C. (1995): Kiparstvo 14. stoletja v Kopru. Gotika, 160-161. Tommasini G., F. (1837): Comentarj storici-geografici della provincia deü'ístria, libri otto con appendice/Pola, 1657/. Archeografo Triestino 4, Trieste. Župančič, M. (1991): Inter utrumque tula. V: Koper zwischen Rom und Venedig - Capodistria tra Roma e Venezia. Ljubljana, Pokrajinski muzej Koper. 102 CERKEV IN DRUŽBA LA CHIESA E LA SOC1ETA THE CHURCH AND THE SOCIETY ANNALES • Ser. hisi. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) izvirni znanstveni članek UDK 262.12(497.5):929 Sozomeno C. prejeto: 1998-04-15 PRILOG ŽIVOTOPiSU PULSKOG BÍSKUPA CLAUDIA SOZOMENA (1583-1604) Lovorka ČORAUČ Hrvatski institut za povijest, HR-10000 Zagreb, Opatička 10 IZVLEČEK V prvem delu prispevka je prikazano delovanje puljskega škofa Claudia Sozomena (1583-1604). Poudarjeno je njegovo prizadevanje za uveljavitev reform s tridentinskega koncila, zavzemanje za zamenjavo oglejskega obreda z rimskim, dejavnost za izboljšanje izobraževanja in discipline duhovništva in zatiranje protestantov na območju puljske škofije. Posebna pozornost je posvečena Sozomenovemu sporu z reško občino in kapitolom zaradi uvajanja latinščine v liturgijo. \/ nadaljevanju je podan popis inventarja Sozomenovega imetja, ki je nastal v Benetkah po škofovi smrti leta 1622. V prispevku je objavljen celoten prepis inventarja. , Ključne besede: škof Claudio Sozomeno, biografija, Pula, tridentinske reforme, inventar CONTRSBUTO ALLA BIOGRAFÍA DEL VESCOVO POLESE CLAUDIO SOZOMENO (1583-1604) SIN II: Si Nella prima parte delta ricerca viene trattata ¡'opera del vescovo di Pola Claudio Sozomeno (1583-1604). Si sottofinea soprattutto la sua attivitä tesa alia realizzazione delle riforme accolte al Concilio di Trento, alia sostituzione del rito aquileiese con quello romano, al miglioramento dell'istruzione e della disciplina de! clero e alia persecuzione dei protestanti nel territorio della diócesi di Pola. Particolare attenzione viene data alia polémica con H comune e H capitolo di Fiume in relazione all'introduzione del latino nella liturgia. In seguito viene fornito I'inventario dei possedimenti del vescovo, stilato a Venezia nel 1622. Nello studio viene pubblicata la copia integrale dell'inventario. Parole chiave: vescovo Claudio Sozomeno, biografía, riforme tridentine, inventarío U pretbodnom sam radu prikazala Zivotni put i djelovanje pulskog biskupa Altobella Averoldija (1497-1531) te u prilogu rada objavila prijepis njegove opo-ruke (Čoralič, 1996, 349-354). Rodom iz Brescie, Ave-roldi je puiskim biskupom imenovan 1497. godine, ali je tijekom obnašanja biskupske dužnosti največi dio vremena proveo izvan svoga sjedišta obavljajuči razno-vrsne diplomatske dužnosti u službi Svete Stolice. Stoga je njegovo djelovanje na mjestu pulskog biskupa, iako vremenski dugotrajno, ostavilo malo traga ü po v i jesti 105 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 - 2000 • 1 (20) Lovori ČORALIČ: PRILOG ŽIVOTOPISU PULSKOG BISKUPA CLAUDIA SOZOMENA (1583-1604), 105-110 Pule. Za razJiku od Averotdija, biskup o kojernu če u ovome prilogu biti riječ svojim je djelovanjem i stalnom nazočnoScu lj svojoj biskupiji ostavio mnogo više konkretnih tragova, te su o njegovu razdoblju izvorni po-daci i svjedočanstva brojniji i sadržajniji. Clattdio Sozomeno roden je u plemičkoj obitelji na Cipru, odakle mu je obiteij pod osmaniijskim naletima bila prisiljena pobječi. S naslovom ciparskog poddakona 7. veljače 1583. godine imenovan je biskupom Pule na-mjesto preminulog biskupa Mateja Barbabiance (1567-1582). Več na samom početku Sozomenova biskupova-nja, čini se upravo na njegov poticaj, dovedena je u Pulu manja skupina Oprana iz Nikozije kojima je podijeljena zemlja u Valturskom polju, kontradi Maderno, u Turtianu, Magranu, Ševama i Campanošu. Kako su se rečeni doseijenici smatrali unijatima, odlukom pape Grgu-ra XIII. u Puli im je na korištenje dodijeljena tada napuš-tena katolička crkva Sv. Nikole. U skladu s tirne, več se 1588. godine u Puli osniva grčko-istočna crkva, podložna fiiadelfijskom patrijarhu, koju katolička crkva smatra sjedinjenom. Neke od dosel/enih ciparskih obitelji s vremenom su u potpunosti prihvatile katoličku vjeru, dok su crkvu Sv. Nikole kasnije preuzeli pravoslavni došljaci iz Črne Gore, nastanjeni u nedaiekom Peroju (Kandler, 1883, 25; Bertoša, 1986,1/68; Grah, 1987, 27-31). Kao pulski biskup Sozomeno je več na samom početku pokazao odiučan nastup u namjeri da na svorn području u cijelosti provede reforme obnove zaključene na Tridentskom koncilu. Slijedeči odredbe pape Grgura XII!., ukinuo je jedan od deset kanonikata u Puli te njihove prihode dodijelio uredu crkvene inkvizicije za Istru koja je upravo tada svoje sjedište iz Izole bila premjestila u Koper. Godine 1586. ukinuo je stari akvilejski obred, koji je do tada bio vrijedio na ovom području, i namjesto njega uveo rimski. Odluka je dopunjena 1596. godine kada je odredeno da sve katedrale Akvilejske provincije nadalje upotrebljavaju rimski brevijar i ritual. Kao gorljivi protivnik protestantskog nauka, Sozomeno je djelovao u skladu s odlukama Tridenta putem kojih je nastojao poboljšati pastoralni rad, uvesti čvršču disciplinu u redove svjetovnog svečenstva i redovništva, te osnivanjem škofa i sjemeništa poboljšati prilično lošu naobrazbu klera. Problem nedostatka obrazovanih svečenika, alt i opče zaostalosti žitelja dijeceze, nastojao je otkloniti dovo-denjem obrazovanijih svečenika i učitelja u Pulu, Labin, Barban i u druga mjesta unutar dijeceze. U tom je cilju pokušao obnoviti rad sjemeništa koje je djelovalo u vri-jeme biskupa Barbabiance, ali je taj pokušaj propao, po-najviše zbog financijske oskudice. Godine 1598. Sozo- meno je u Labinu održao sinodu za pulsku dijecezu. Sinodu je pokušao održati i dvije godine kasnije, ali je zbog ratnih opasnosti i nemogučnosti kretanja čitavim područjem dijeceze (uskočka opasnost) odustao od sazivanja (Kandler 1883, 26; Bertoša 1986,11/278; Pavat, 1960, 93-95,140-141,276). Najbolje svjedočanstvo o Sozomenovu djelovanju, ali i o opčim prilikama na području pulske dijeceze, sa-držano je u pet biskupovih izvještaja (relacija) Svetoj Stolici, napisanih izmedu 1592. i 1604. godine.1 U iz-vješčima se ukazuje na povijesrsi i crkveni razvoj Pule i puiskog područja, na granice dijeceze, tragove rimske civilizacije, demografsko stanje, probleme zbog rnala-ričnog zraka i vlage, kao i na proces doseljavanja i smještaja grčkih obitelji iz Cipra, Kandije, Nauplije i Malvazije. Posebno su dragocjeni podaci o stanju klera i crkvenih ustanova (crkava, samostana, hospitala, bratov-ština) na pulskom području te o pojavi protestantske hereze koja, kako Sozomeno ističe, mje ostavila bitni-jega traga osim što su je, pod utjecajem Vergerijeva učenja, prihvatili neki pojedinci u Vodnjanu. Sozomeno kao poseban problem dijeceze ističe nedostatak sjemeništa, ali i .obrazovanijih svečenika i crkvenih knjiga, na-pose u župama u kojima se glagolja i misi na staro-slavenskom jeziku. Govoreči o župama pulske dijeceze na austrijskom državnom području, navodi se da su ve~ čim dijelom glagoljaske, Tijekom svog dvadesetdvogodišnjeg biskupovanja Sozomeno je najviše ostao zapamčen po sukobu s riječkim Kaptolom. Spor je izbio u vrijeme zategnutih političkih odnosa izmedu Au s trije i Mletaka kada uslijed uskočke krize Rijeka trpi mletačku gospodarsko blo-kadu.2 Poiitičko se neprijateljstvo prenosilo i na crkveno područje, napose stoga što su grad Rijeka, zajedno s mjestima Moščenice, Veprinac, Lovran i Kastav, pot-padali pod jurisdikciju puiskog biskupa. Sukob je kul-minirao 1593. godine kada je Sozomeno zabranio tamo-šnjem Kaptolu obavljanje crkvene liturgije "in lingua illirica", što je dovelo do otpora gradske uprave, ali i crkvenih vlasti Rijeke. Otpor je izazvala i Sozomenova netaktična odluka kojom je riječkoj obitelji Dorič od-uzeo patronatsko pravo nad crkvom Sv. Luke na Kozali i podijelio ga bratu Corneliju. Jednako je tako odbio potvrditi dva svečenika na njihovim položajšma iako ih je prethodno riječka Opčina več bila izabrala. Največi je otpor u Rijecs ipak izazvala zabrana služenja bogoslužja na hrvatskom jeziku. Ukidajuči domači jezik u bogoslužju, Sozomeno je smatrao da če pospješiti zatiranje protestantskog pokreta koji je zahvatio i dijelove 1 Sadržaj izvjeSča opSirno je i/nio Grah, 1987. 2 Početkom 1593. miatačka je mornarica opustošila riječku okoiicu. Rtječani su tada poslaii u Graz poslanstvo koje je od nadvojvode Ernesta zatražiio pomoč za obranu grada. Kako se neprijateljstvo prema Mlečanlma svakim danom povečavalo, riječko je vlječe 14. L1594. zaključilo da se ni jedan mletački podanik ne može pri m i ti u gradanstvo Rijeke, jer "su oni Riječanlma najgori neprijatelji" (Štefanič, 1955, 405). 106 ANNALES • Ser. hist, sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Lovorfta ČORALIČ: PRILOG ŽIVOTOPISU PULSKOG BISKUPA CLAUDIA SOZOMENA (1583-1604), 105-110 njegove dijeceze. Utjecaji protesta ntizma tada su na-pose primiječeni u Vodnjanu gdje Sozomenova djelat-nost nije naišla na dobar odjek, te je jednom prilikom biskupa fizički napao neki gorljivi sljedbenik Lutherova nauka. Zapisnik Opčinskog viječa od 21. travnja 1593. godine kazuje da je toga dana veliko i malo viječe sastavljeno od 34 viječnika, a u nazočnosti kapetanova zamjenika Bernardina Barbe, pozvalo preda se riječkog arhidakona, župnika i ostale svečenike Kaptola te od njih u ime Opdne zatražilo da ponovno uvedu liturgiju na "ilirskom" jeziku, koji viječnici nazivaju materinskim jezikom ("nostra materna lingua"). Sukob je poprimio razmjere političkog, austrijsko-mletačkog ne prijateljstva te je, nakon brojnih pregovora, medusobno upučenih izaslanstava i prijepiske, riješen 1594. godine kornpro-misnom odiukom da se na sve pomične i druge velike blagdane, kao i jedne nedjelje u mjesecu, pjevaju mise na iatinskom, a u ostale dane na hrvatskom jeziku. Da se na riječkome području nastavilo glagoljati i posiije 1594. godine, svjedoči nam pismo Claudijeva brata i kasnijega pulskoga biskupa Comelija Sozomena iz 1611. godine, upučeno riječkom arhidakonu, a u kojem se poglavar pulske crkve žali šlo se u riječkoj zbornoj crkvi liturgija obavlja na "ilirskom" jezikom, te pod pri-jetnjom crkve ne kazne odreduje da se bogoslužje mora obavljati isključivo na Iatinskom jeziku i prema rimskom obredu. Sozomenova riječka epizoda često je navodena i analizirana u talijanskoj i hrvatskoj historiografiji, te je uz taj dogadaj najčešče vezan spomen na njegovo biskupsko djelovanje.3 Claudio Sozomeno ostao je na položaju pulskoga biskupa do 1604. godine.4 Tada je, oboiivSi od malarije, svoje mjesto ustupio bratu Corneliju, kojega je več ranije imenovao generalnim vikarom. Nakon odlaska iz Pule, Claudio Sozomeno je proveo ostatak života u Mlecima, gdje je i umro oko 1622. godine. U mletačkom Državnom arhivu (Archivio di Stato d! Venezia) čuva se u fondu Giudici di petizion inventar dobara (pokretnina) pulskog biskupa Claudia Sozomena. Sastavljen je nakon biskupove smrti, 6, travnja 1622. godine u Mlecima, u Sozomenovoj kuči smjeStenoj u predjeiu Castello, u četvrti sv. Marina. Inventar je sasta-vio Zuanne Stravacin, bilježnik mletačkoga državnog ureda "def petizion", a na zahtjev Marije, supruge mletačkoga plemiča Alvisa Giustianiana, nasljednice cjelo-kupnih biskupovih dobara. Slijedi potom popis svih biskupovih pokretnina smjestenih u više soba njegova obitavališta. Riječ je o uobičajenim predmetima namje-štaja i pokučstva različtte vrste i namjene (sto lovi, sto-lice. Skrinje, različito posude i osobni pribor}, odječe (prije svega za crkvenu uporabu) i obuče, čije nazivlje predstavlja zanimijiv izvor za poznavanje onodobnog načina odijevanja, vrsta, kvalitete i podrijetla odječe ko-ju je običavalo nositi mletačko plemstvo, ugledno gra-danstvo i predstavnici visokog klera (izrijekom se, pri-mjerice navode svečeničke tunike, rokete, ogrtači, bi-skupski Seširi i dr.). U kuči pulskog biskupa zatječemo i predmete namijenjene isključivo crkvenoj liturgiji: mi-saie, brevijare, rituale, kaleže, pobožne slike, te portret biskupa Sozomena. U drugorn dijelu inventara, nastalom 29. travnja 1622. godine, sadržan je popis pisarna, prijepiske i troškovnika učinjenih za biskupove potrebe. Svaki od svežnjeva rukopisa, pisarna i računa posebno je numeriran. Ovdje zatječemo podatke o različitim novča-nirn potraživanjima, dugovima i zalozima koje je biskup imao s ovdasnjim, mahom duhovnim, osobama; knjižice s popisom zemljišnih posjeda (Poležana i Fažana) s kojih se ubire godišnji najam, kao i računske knjige ostalih prihoda i rashoda s biskupovih posjeda; te ostale, različitim namjenama odredene rukopisne svežnjeve. Uz večinu rukopisa i knjižica navedene su, kako je to uobičajeno prilikom navodenja takve vrste ostavštine, početne i završne riječi teksta. U prilogu objavljujem prijepis inventara Claudia Sozomena iz 1622. godine. Inventar se čuva u Državnom arhivu u Veneciji, fond Giudici di petizion. Inventari, busta 348., br. 7. VI A G GIO DA V ENETlA Pula potkraj XVI. st. Prikaz grada prema putopisu Gioseppea Rosaccia, Viagio da Venetia a Constan-tinopoli per mare> e per terra (1606. god.). Pula at the end of the 16th century as per traveller's journal of Gioseppe Rosaccio, Viagio da venetia a Con-stantinopoU per mare, e per terra (1606). 3 O Sozomenova sukobu s riječkom Opdnom usp: Bučar, 1917, 166; Fest, 1893, 49-52; Gigante, 1918, 83-84; Kandier, 1883, 25; Kobler, 1896, 133; Kukuljevič 1358; Pavat, i960, 94-95; Pesante, T093, 147-148; Stefanie, 1955, 405-412. izvatke zapisnika riječ-koga Vtjeca o sporu sa S oz o meno m objavio je jelič, 1906, 41 -6, dok. 161, 163-167. 4 Godina odstupa Claudia Sozomena nije sasvim toCno utvrdena. Prema Pavatu (1960, 93-95) Sozomeno je odstupio 1605., prema Kobleru (1896, 65) 1607. godine, dok je 1604. godina zabilježena u študiji Grah (1987, 27-31). 107 ANNALES • Ser. hist. socio!. -10 2000 • 1 (20) Lovorka CORALlO PRILOG ¿IVOTOPISU PULSKOG [ÜSKUPA CLAUDIA SOZOMENA (1583-16Ü1), 105-110 ASV, GIUDÍCI DI PETIZION, INVENTAR!, b. 348, br. 7, 1622. Inventar pulskog biskupa Claudia Sozomena Die 6. Aprilis 1622 Inventario de beni mobelí ritrovati nella casa della giá sólita habitazione del quondam lllustrissimo et Re-verendissimo signor Claudio Sosomeno olim vescovo di Pola posta in contra de Santa Marina fatto per me Zuanne Stravacin nodaro dell'Ufficio lllustrissimo del petizion ad instanza della clarissima signora Maria consorte del clarissimo signor Alvíse Giustinian cioé herede del sudetto quondam lllustrissimo signor vescovo et ció con ii beneficio di legge et iudizio et presentía de Chri-stoforo Gañera comissario deií'offitio predetto et prima: In una camera che guarda sopra canal: Una Madonna de Pieta senza soazze. Un crosefiso. Una lettiera de ferro dorada con doi stramazzi de lana; un pagiaizzo; un covertor de dossi coperto de panno rosso il tutto vecchio. Un coltra di borghetto de filo e bombaso collorada con un capezzal de lana; un paro de linzioli de tella vecchi rotti et un cielo de tella rossa. Un tavolin de noghera con doi cassele intagiado. Carieghe da pozzo de noghera de moltolina vechie numero tre. Un forcíer da campo negro con l'infrascritte robbe et prima doi cusini de velludo verdi vecchi. Quadretti de devotion diversi numero quattro. Un quadretto de paese con sue soazze d'ebano. Un specchio de vero depento vecchio. Doi capelli con il suo cordolin verde da vescovo vecchi. Un paro de braghesse d'ormesin roan rigado usade. Una vestina de damascetto roan e negro vecchia rotta senza maneghe. Una coperta da letto de zambeioto paonazzo a marizo con sue franze. Un sagioto de damascheto arzentin fodra de taffeta vecchio. Doi rnocette da vescovo cioé una de tria paonazzo fodra d'ormesin cremesín et l'altra de stameto con sue striche d'ormesin. Un ferrariol de manto de spagna vecchio. Un'altro de mocagiaro sive grogan de signoria. Un'altro de mocagiaro con sue viste d'ormesin negro. Un'altro de baracan negro vecchio. Una posta de rede de seda vecchia rotta. Una sottana de sagieta paonazza con sue viste d'ormesin rosso. Un'altra sottana de sugieta paonazza similmenete con sue viste d'ormesin rosso. Una meza vesta de sarzeta paonazza vecchia. Un ferrarol de sagia negro con suo bavaro de veludo rizzo. Una cappa pontifical de sagieta paonazza guarnida d'ormesin con suo capuzzo rosso. Un'altro forcier da campo. Doi tonicele d'ormesin bianco vecchie. Un camiso con sua pezza bianco et cordon. Un fació! lavorado con punte a rede dai cappi. Un cadin con suo boccal inarzentado. Doi boccaíi et una saliera de latesin. Doi rochetti de cambra in una intimella. Un'aitro rochetto símilmente de cambra in una intimella. Una busta negra ed corteli numero 9 con suoi rnaneghi d'azzuí. Un cussin de cuoro d'oro vecchio. Camise da homo de tella ordinaria numero quindeci vecchie. Un tavolier. Una vazina con diversi coitelli de ferro. Una coperta de tavolin de seda cotlorada. Un facioi de seda e d'oro con suoi merli d'argento e d'oro dai cappi. Una coperta da messal d'ormesin cremesín vecchia. Un'altra simile d'ormesin paonazzo con sue franze de seda simile. Doi messali cioé un grando et l'altra piccolo. In una camera dítta de mezo: Carieghe da pozo de moltoiina vecchie numero 12. Un scagno senza pozo de veludo capeíío vecchio. Un pezzo de panno verde per una tavola. Una muda de zarnbeloti a marizo paonazzi scurí de cuma... Una coverta da tavola de filio collorada vecchia. Un'altra simile. Una muda de raseti de filio da seda da camera vecchi zalli o turchin. Una tavola de noghera tonda intagiada. Una muda de cuori d'oro da portego vecchi de ziro de ... 36 ín circa. Una romana de gambetti coperta de canevazza de seda negra usada. Un letto de piuna con un pagiaiozzo. Un pavio de rassa rossa. Tre quadri de devotion vecchi. Una stagnada de rame; un lavezo; un tre pie de ferro. Un refrescadoretto de rame. Tre quadreti piccoli con sue soaze de baño de devotion. In un forcieret bollado: Quadri quadretti de devotion, doi de qualli con sue soaze de baño et doi de legno. Una coperta da letto de scruzi strazata. Un pezzo de tella todesca de brachia 6 in circa. Un zipon d'ormesin rigado roan e negro con sue maneghe de damaschetto dell'istesso collor. Un cavezzo de rassa negra de brachia 6 in circa. Un sagioto de sagia negra con sue meneghe. 108 ANNAI.ES • Ser. hist. sociol. -10 2000 -1 (20) Lovorks éORALlC; PRILOG &VOTOPISU PUISKOG 8ISKUPA CLAUDIA SOZOMENA {1583-1604}, 105-110 Una vesta síve pretina de zambeiotto a marizo senza maneghe. Una romana de felpa coperta d'ormesin over ter-zanela negra. Una fodra de romana de dossi veccbia. Una vesta de panno negro forestier. Un tabarin senza collar da cavalcar de baracan fodra de ferrandina negra. Un capuzzo de baracan da cavalcar guarnido de románete con ía sua vesta simile compagna. !n un'aítro forcierda campo bollado: Una scatola tonda con doi stolle da prete cioé una de brocadelo et l'altra de velludo; un spechío da sed. Una vazina con tre corteli col manego d'avolio. Una tazza de rame de sabion. Una borsa de cálese: tovaglioli numero 28, de piü sorte usadi, mantilli da tavola numero sei vecchi. Lenzuoii grossí da servitü para numero tre - 3 Fac-cioli da man numero 4 Un comesso de fustagno blanco. Una coperta da Jeito de bottana bianca. In una casseia za meza: Una meza d'avarseta da fantelina. Un mantiletto e tavaglioii grossi numero tre con sei brazze de vero dentro. Una casseta d'aíbeo depenta bollada dentro la qual una ombrela, una pistola et un terzaniol. Un pistola d'arzon piccola. Una fiaschetta lavorada d'avolio. Alcuni de libri e stampa. Sachetti de te!la numero tre con scritture dentro. Una scatola tonda con alcune lettere dentro. In un forcier piccolo: Una posta de rede de seda negra. Un capelfo de felpa negro. Un fassetto de libretti scritti a pena. Un par de braghese bianche. Un sachetun blanco con alcune lettere. Una intimella con alcune bisinele di pocco valor. Un fazzoleto con diversi fazzoletini da cálese in tutto numero 12 Una saliera de rame bianco arzentada. Doi candelieri de peltre. Facioli da man de piü sorte numero tredese. Bavaroü numero doi. Tre scatolete depeníe rosse con alcune bisinele de pocco valor. Diverse strazzete e bisinele de pocco valor, In una scatola tre cortelli, 3 cuchiari et un pirón d'arzento falso. Doi candelieri de latón et un'aítro con lume sopra. Doi coppe de rame; un ramín de pelere con suo bacil. Un relogio che batte da portego. Un scalda vivande de rame. in portego: Un quadro dorado. Una tavola de noghera con sue cassale. Una ca riega da pozo de mol to! i na vecchi a et. un retrato sopra essa tavola del sudetto lllustrissimo Vescovo. Un tavolin d'albeo con un tapedo veccbio sopra. In caneva da basso: Botte de vin schiaon negro numero sei, carare piene et un carratelo pieno de un bigonzo in circa. Nell'andro botte de vin dentro numero quattro carare. 1622 adi 29. April Segue l'inventario delle scritture et altro ritrovate nella suprascritta casa de! quondam lllustrissimo et Reve-rendissimo vescovo di Pola in una cassa nova d'albeo, ad instanzia della sopradetta a presentía de Cristoforo Gañera comissarío sopradetto. Una coracina Un zacco Un mazzeto de lettere daviso par scrítte dall'll-lustrissimo vescovo di Pola al signor Pietro Alberghini di contar dinarí per suo conto, et altro in tutto numero nove sígnate numero 1 Un conteselo per il qual par che ¡I signor Domenico Pessi vadi debitor all'lllustrissimo signor vescovo da Pola r. 116 in circa signato numero 2 Alcune lettere et contí par scritti delí'lllustrissimo vescovo dal signor Andrea Umilini sígnate numero 3 Un mazzeto de receveri fattí dal signor Alvise Giu-stinian al sopradetto signor vescovo signati numero 4 Un conto par fatto da pre Pasqualin Massereti pievan de Santa María Nova per il qual par che vadi debitor a Monsignor lllustrissimo Vescovo líre 24,7 per altre tanti segni per suo conto signato numero 5 Un libretto intitolato libretto de terrattici di Polesana e decima de Fasana qual principia terratici in Pola et finisce per suor Maria Madalena signato numero 6 Un altro libretto intitolato memorial di quello che riseuote annualmente il vescovo di Puola signato numero 7 Un altro coperto de cartón intitolato gíornal di me Claudio Vescovo di Pola qual comíncia a di primo ot-tobre 1618 in Dignano et finisce presente Pasqualin Pensi signato numero 8 Un altro coperto de cartón in quarto comincía In Dei 1618 nomine Amen libretto ove si ritrovano tutte le entrate et finisce ía naschera piena de legne da spartir signato numero 9 Un processeto fermato all'officio dell'essaminator comincía lllustríssimi signori governadori d'esaminar et finisce Antonio Erculano esaminator signato numero 10 Una sentenza sive ínstanza confessional per il qual par che Piiiustrissimo Vescovo confessi levar nelle mani de nuovo de ragion della signora Gíufia da Canal per il qual si obbliga di tenerla et allimentarla in casa sua sino che v¡verá come nelli atti de Don Andrea dei Priuli Nodaro di Venezia sotto di 27 Decembre 1606, signato numero 10 109 ANNALES • Ser. hist, socioi. 10 • 2000 • 1 (20) Lovori« ČORALIČ: PRILOG ŽIVOTOPISU PUISKOG BISKUPA CLAUDIA SOZOMENA US83-1604), 105-110 Un recever de ducati 50 falto da! signor Gregorio ... al reverendo píovan de Santa María Nova per nome del signor Vescovo da Pola signato numero 11 Un altro recever de místro Francesco de Bernardín proto deila procura de sopra de íire 300 de qualí recoven dall'iNusiríssimo Vescovo per conto dei suo altare in s, Lorenzo signato numero 12 Un scritto de ducati 400 da Iire 6,4 per ducato per ii quai par che vadi debitor misier Andrea Umtlíni all'll-lustríssimo Vescovo da Pola falto sotto di 2 Zener 1615 in Venezia sotto presenza da doi testimonii signato numero 13 Un mazzetto de diversi receveri signato numero 14 Un altro simile de receveri et scritture di pocco momento signate numero 15 Un scritto par fatto di nomine de misier Anzolo Umilini per nome de misier Andrea suo padre per ii qual si chiama debitor deli'illustrissimo Vescovo de ducati 25 alí'anno fatto sotto di 17 gennaro 1621 signato numero 16 Et híc est finís suprascriptí inventarii. A CONTRIBUTION TO THE BIOGRAPHY OF CLAUDIO SOZOMENO (1583-1604), THE BISHOP OF PULA Lovorka CORALIC The Croatian Institute of History, HR-10000 Zagreb, OpatiCka 10 SUMMARY The first part of the contribution presents the work of Claudio Sozomeno, the Bishop of Pula. it describes the effotrs to carry out the reform of Trident council, his insistence on replacing the Aquilean ritual with the Roman one, taking measures to improve the discipline and education of the clergy and prosecuting the protestant followers in the area of the Pula diocese. The contents of Bishop Sozomen's five pieces of work to the Holy Seat are considered as a document of great importance not only presenting a study on the history of the Church but also on general history of the area of the Pula diocese in the period of the late 1500 to the early 1600. Special attention is paid to Sozomen's conflict with the community and capital of Reka due to the introduction of Latin in liturgy. Further on, there is a presentation of the contents of inventory of his belongings which was made in Venice after his death in 1622. The whole copy of the inventoray is published. Key words: Ciaudio 5ozomeno, Pula, Venetian Republic LITERATURA Bertoša, M. (1986): Mletačka Istra u XVI. i XVII. sto-Iječu, 1-li. Pula, Istarske naklade. Bučar, F. (1917): Reformacija medju Hrvatima u Istri. Vjesnik Kraljevskog hrvatsko-slavonsko-daimatinskoga zemaljskog arhiva, XIX. Zagreb, 169-186. Čoralič, L. (1996): Prilog 2ivotopisu pulskog biskupa Altobella Averoldija (oko 1468.-1531.). Annaies, 8/'96. Series historia et socioiogia, 3. Koper, 349-354. Eubel, C. (1810): Hierarcbia cathoiica medii aevi, lit. Monasterii. Fest, A. (1893): Fiume zur Zeit der Uskoken Wirren. Trieste-Fiume. Gigante, S. (1918): Fiume nei secolo XVI. Builetino deila Deputazione Fiumana di storia patria, IV. Fiume. Grah, I. (1987): Jzvještaji puiskih biskupa Svetoj Stolici (1592-1802). Croatica christiana periódica, Xi, 20, Zagreb. 26-68. jelič, L. (1906): Fontes historici liturgiae glagolfto-ro- manae a X111 ad XiX saeculum. Vegla. Kandler, P. (1883): Fasti sacri e profani delia chiesa episcopal! di Parenzo e Pola. Parenzo. Kobler, G. (1896): Memoríe per la storia della liburnica città di Fiume, i. Fiume. Kukuljevič, I. (1858): jezik slavenski u sbornoj crkvi grada Rieke, Narodne novine, XXIV, 23. Zagreb, 1-2. Kukuljevič, I. (1858): La lingua slava neîla chiesa col-legiata di Fiume. Eco di Fiume, I, 95. Fiume, 1-2. Pavat, M. (1960): La ríforma Tridentina del clero a Parenzo e Pola. Roma. Pesante, G. (1893): La liturgia slava col particolare ri-flesso aN'lstria. Parenzo. Štefan i č, V. (1955): Glagoljica u Rijeci. Zbornik Rijeka, Zagreb, 393-434. 110 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 1 (20) saggio scientifico originale UDC 262.3 Trieste-Capodistria:262.l4(450=8)"1932/1936" rice vu to: 1998-09-08 LA "NORMALJZZAZiONE" DELLE DIOCESI ÍSTR1ANE (1932-1936), CON PARTiCOLARE RIFERIMENTO A QUELLE Di TRIESTE E FlUME Sebastiano BERALDO ÍT-30174 Mestre-Venezia, Via Monte Sérico 5 SINTESI Ne He pagine qui pubbUcate si è cerca to di ríassumere ¡a conctusione de! disegno strategico del lo S tato italiano traie due guerre, che intese demoiire ía resistenza alla propria política nazionalista nella penisola istriana colpendo i rappresentati cultural! délia tradizione siava più radicad nel territorio, quegli intellettuali delle comunità che erano i sacerdoti, imponendo al loro controiio vescovi italianamente fidati. II contributo è stato realizzato grazie alia collazione di una serie di interven ti storiografíci nonché ail'utilizzo di materiale d'archivio aguardante la diócesi di Trieste-Capodistria. Lacunosa è risultata l'indagine sulla diócesi parentino-polense per la difficoltà incontrate nel reperire materiale bibliográfico e archivistico. Emerge tuttavia un quadro nitido dei rapporti intercorsi fra gli attorí di questa vicenda: Ordinari vescovili, sacerdoti di tradizione slava e italiana, amministrazione statale e régionale, S. Sede, Ne risultô che dalla seconda metà degli anni trenta in tutta ¡'¡stria sacerdoti sloveni e croati patirono l'isolamento dalle proprie gerarchie, nell'appartenenza ad una Chiesa che si era voluta integralmente italiana. Parole chiavc: diócesi istriane, fascismo, nazíonalísmo, italianizzazione "NORMALISATION" OF ISTRAN DIOCESES (1932-1936) (WITH SPECIAL EMPHASIS ON THE TRIESTE AND RtjEKA DIOCESES} ABSTRACT The article summarises the concluding part of the strategic plan, with which the Italian state attempted to destroy, between the two wars, the resistance of the opponents of its nationalistic politics on the Istran peninsula. The state hit out at the cultural representatives of the Slav heritage, which were most deeply rooted in this territory, at those particular intellectuals who were in these communities embodied, so to speak, by priests, and this simply by subjecting them to the control of the bishops most ardently loyal to Italy. The present study was made on the basis of collation of a number of historical contributions and on the basis of the archive material dealing with the Trieste-Koper diocese. The Pore&Pula diocese is dealt with much less systematically, due particularly to the difficulties in collecting bibliographical and archive materials. In spite of it all a clear picture is acquired of the relations made between the active participants in those events: between ordinaries, priests of Slav and Italian origin, state and provincial administration, and the Holy Seat And as the church hierarchy was a part of the Church that had made a decision to be nothing but Italian, the Istran Slovene and Croatian priests suddenly found themselves, in the second part of the 30's, in total seclusion. Key words: Istrian dioceses, fascism, nationalism, Italianization 111 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NORMAÜZZAZIONE" DELLE DIOCESI ISTRtANE (1932-19361 ...,111-138 INTRODUZIONE I! saggio viioie ricostruire uno dei tasselli délia vi-cenda storica di quel clero slavofono che in Istria dal-l'ottocento rese tratto marcante délia propria azione pastorale la difesa e lo sviluppo delle "proprie" comunità parrocchiali in opposizione alla dominanza politicoeconómica délia borghesia italiana. Si traita délia bonifica dai vertid délia chiesa regionale di tutti gli elementi disorganici al progetto di italianizzazione forzosa voluto dallo Stato fascista. L'ambiente antropo-geografico in cui si erano mossi gli agenti di questa vicenda era caratterizzato, come noto, dalî'opposizione fra una borghesia cittadina di lingua italiana e un elemento contadino piccolo propietario, lingüísticamente ¡brido, perlopiù slavofono nei distretti intemi e nella parte sud orientale délia penisola; a questo si aggiungeva una rada e giovane piccola borghesia croata e slovena in ascesa. Il sacerdote fu la figura di intellettuale che porto in quest'ambiente, tardamente lambito dall'accelerazi-one capitalistic.a, una coscienza nazionale elaborata dai maggiori intellettuali croati e sloveni; si trattava di una coscienza sovente caratterizzata da uno slancio pro-tonazionalista, o "jugoslavista", aperto addirittura ad una coesistenza délia tradizione romano-latina e di quella serba e ortodossa, alla ricerca di una propria orgogliosa autonomía storico-culturale. Queste elaborazioni ideologiche erano trasmesse e ridiffuse dai seminari alie scuole, per le quali si combatte in Istria un'aspra lotta fra amministratori regionali italiani e clero slavo. Nell'lmpero tale diffusione ideológica fu peraltro favorita dall'atteggíamento di Vienna, alie prese con l'ínquieta borghesia italiana giuliana e tríestina, nella scelta di Vescoví croati e sloveni per le diócesi della regione. La base contadina e piccolo propietaria in opposizione all'eiemento italiano fu recettiva agli stímoli degli intellettuali nazionali slavi; da questa classe sociale peraltro sorti buona parte del clero croato e sloveno operante in Istria. Sotto lo Stato italiano gli amministratori ebbero modo di reagire alia pressione fatta loro dai clero nei decenni precedenti e tale reazione fu perseguita durante íl Fascismo. II regime cerco di razionalizzare l'oppressione dell'autonomia d'azione del clero "antíitaliano" mirando gli attacchí, oltre che ai suoi singoli esponenti, ai seminan e diret-tamente alie cattedre vescovilí (in questo proseguendo l'opéra dei nuovi dominant! che avevano sollevato il vescovo Mahnití di Veglia nel '18 e Karlin, vescovo dí Trieste-Capodiostria nel '19), appoggiandosi anche a elementi italianí deila Chiesa regionale, spesso importad dai dopoguerra. II Vaticano passô da una posizione attendista nella ridefinizione degli equilibri europei, ad un "consonanza" con lo Stato italiano, ovvero da una vigorosa difesa del clero colpito dalla vioienza squa-drista (si pensi alla îettera di Benedetto XV al vescovo Bartolornasi nell'agosto del '21) ad una "política del silenzio" nella necessità di mantenere l'alleanza con lo Stato concordatario, coerentemente alia strategia di Rio XI. Né contro una política stataie che ledeva i diritti dei fedeíi di lingua slava si sollevô una compatta e decisa campagna delle organizzazioni cattoliche, come era ac-caduto nel primo dopoguerra contro le decisioni del Commíssariato Generale della Venezia Giulía Augusto Cíuffeili che aveva sancito la non obbl¡gatorietá del-l'insegnamento della religione cattolica nel le scuole, introducendo nei terrítori annessi la normativa italiana: il Commissario era stato sollevato e la legíslazíone scolastica regionale ri porta ta a quella austríaca. 11 fronte cattolico era cioè diviso e la difesa degli "alloglotti" da parte di alcuni settori della Chiesa risultava debole, ca-pace di solo di rallentare una tendenza di lungo periodo. NegH anní trenta si concludeva ia "normaliz-zazione" dei vertici diocesani, risultandone la fine della conflittualità rispetto alia política "ítalianizzatrice" del Regime in quella regione nazionaímente mista. LA RESISTENZA DEL VESCOVO FOGAR II vescovo di Trieste e Capodistria Luigi Fogar era stato in udienza da! capo del Govemo nell'aprile del 1931 (Belci, 1985, 62) in uno dei tentativi di frenare ia pressione poliziesca e la campagna del PNF contro la resistenza nazionale dei sacerdoti sloveni e croati, Nel Marzo del 1932 il vescovo era costretto a scrivere a Roma, presso il Duce, imputando alie gerarchie regional! del PNF la volontà di continuare nell'attacco contro quei sacerdoti slavi che si opponevano alla italianizzazione forzata delle popolazioni di lingua slava. Si trattava di "Fatti sintomatici e pericolosi che contrastano evidentemente con le Vostre direttive", scriveva il scrîveva il Fogar a Mussolini. în parttcolare erano stati nuovamente accusati dalle prefetture sacerdoti già difesi dai vescovo l!anno prima, quando nel già pessimo clima creatosi fra Roma e Vaticano la pastorale de!l'arcîvescovo di Zagabria Bauer era stata pretesto per inscenare una nuova reazione ideológica e poliziesca1 ed era ancora in atto una campagna stampa contro lo stesso Fogar, aliméntala 1 Nel pieno della prova di forza del '31 fra Coverno e S. Sede, conclusasi poi col compromesso di setiembre, mentre continuava la virulenta campagna anticléricale e antisiava nella Venezia Giulía, da Zagabria l'arcivescovo Bauer a marzo, in occasione delia festività di S. Giuseppe, aveva faíto dare letfura di una pastorale in tutte le chiese della propria diócesi, dove si invitava a pregare per i croati e gli sloveni "oppressi in Italia". L'mîziativa seguiva ad un miglioramento dei rapporti fra I'episcopate cattolico ed autorità jugos lave e questo attacco alla política interna italiana poteva risultare gradito a Belgrado dove il Re, dopo il col po di stato del '29 cercava di armonizzare i rapporti con t croati alj'interno di un centralismo statale rinnovato. L'iniziativa dei Bauer aveva messo in 112 ANNALES • Ser. hist, socio!. -10 2000 1 (20) Sebastiano BE RAI. DO: LA "NORMAUZZAZiONE" O ELLE DIOCESI 1STRIANE (1932-1936)..., m ~U8 dall'atteggiamento de¡ maggiorenti fascisti locali, proba-bilmente tentati da! mantenere un ciima emergenziaie nella provincia per riaffermare il proprio ruolo al-l'interno della gerarchia di partito. ¡I Fogar, quindi, reputava necessario invíare a Mus-soíini un Memoriale, spedito il 9 marzo 1932, nel quale ricordava "innanzitutto che la Diócesi abbraccia territori di tre Province dell'lstría, di Trieste e di Fiume e che convivono nei detti territori fedeli parlanti ¡'italiano e fedeli parianti lo slavo" e che quindi necessitava prov-vedere affinché "la religione comune ad ambedue le stirpi, sia in armonía con le sue piú alte finalitá portatrici di tranquiliité, di unione, di pace, specie in una regione ai confini della Patria, particolarmente cara ad ogni italiano per le memoria recenti ed antiche" (Klen, 1955, 83-87). II vescovo proponeva, quindi, la religione come coliante sociale vantaggioso anche all'ltalia, offrendosi pronto a colíaborare col regime, se il regime avesse rispettato le esigenze "naturali" dei fedeli di lingua síava, a integrare anche in quelie regioni le relazioni createsi fra stato e S. Sede dopo i Patti dei Laterano, per quanto scosse dopo g!i avvenimenti dei '31. Al governo, il vescovo offriva nel memoriale i risultati últimamente conseguítí; "I 'ital i a n izzazione delie Chiese della Diócesi trovantisi in territorio a popolazione mista", "la sop-pressione da me ordinata di prediche slave, l'intro-duzione di prediche italiane o esclusivamente o accanto alia predicazione siava in numeróse Chiese della Diócesi", "I 'a IIon ta namen to dalla parrocchia di Gatti-nara, presso Trieste, de! párroco, reo di espressione asti-ose contro i! Governo". I¡ Fogar rammentava, inoltre, la "pacificazione" avvenuta da un anno in la dei clero slavo, ía cui debole capacita di azione e reazione era riconosciuta dal Procuratore Cenerale dei Re.2 Si trat-tava di una "pacificazione" ricordata anche dal sacerdote Leopoid jurca nelle sue memorie per i! quale dal '32 al !38 le forze di P.S avrebbero mantenuto una pres-sione continua ma moderata, senza eccedere in vio-lenze (jurca, 1978, 72), accontentandosi di contrallare un movimento di materiale librario in iingua slava che non incuteva piü timore: Erano passati ormai piu di dodici anni dall'annessíone italiana e giá tre da! concordato, lontani gli anni delie velleitá "jugoslaviste" di molti sacerdoti "alíogiotti". Di contra, il vescovo chie-deva ia cessazione delie ostiiitá da parte defle autoritá comunal! particolarmente contro i parroci slavi di Monte di Capodistria e Mares ¡ge e dei le polemiche a mezzo stampa contro la sua persona: si accusava non essere stata gradita a Fogar ia nomina di mons. Sirotti ad Amministratore Apostólico dell'arcidiocesi goriziana dopo le "dimissioni" dell'arcivescovo Borgia Sedej. Infine, sí chtedeva di risolvere l'annosa questione della parrocchia capodistriana di Carease (Krkavce), la cui chiesa era ormai chiusa, non essendosi conclusa la questione sull'uso del ¡o sloveno che aveva visto contrapporsi ottusamente gli amministratori fascisti alie necessitá dei fedeli slavi. Il memoriale si chiudeva con l'esortazione a "rimettere le cose anche in Istria nella loro vera luce in modo che in quella Provincia le relazioni fra Vescovo e Autoritá Politiche Civili e Gerarchie del Partito si ispi-rino nuevamente a reciproca stima, in un aura di per-fetta concordia, diretta al supremo bene della Patria e della Chiesa". A contestare questa posizione conciliatoria, partiva il mese successivo, ¡I 3 apriie, una lettera dalla Prefetiura dell'lstria (Pola) al Minístero dell'lnterno e a quello della Ciustizia, a Roma, e al Procuratore Cenerale, a Trieste. Erano ripresi quei toni ailarmati riguardo ¡I clero slavo che avevano caratterizzato gli anni precedenti: quel clero "quasi esclusivamente della diócesi predetta" (Tri-este-Capodistria) era accusato di "ostacolare l'azione di pacifica penetrazione e di assorbimento delie popo-lazioni allogene, che viene espiieata dalle Autoritá, dalle organizzazioni del P.N.F, dal!'Opera Nazionale Balil-la e dagíi insegnanti elementan", oltre a "mantenere desto un assurdo irredentismo slavo", proponendo di rilancíare ía battaglia contro gli intellettuali clerical i slavi (Klen, 1955, 87-97). Dopo il 1928-1929, a presidiare e a compattare le coscienze della popolazione síava, era rimaste in Istria solo il clero, se si escludono disorganiche iniziative ever-sive (formazione della TIGR, presenza di gruppuscoli comunisti), dato che gli esponenti liberal! erano stati arrestati, altri espatriati e le loro organizzazioni disperse. Scriveva il prefetto della provincia di Pola: "Tre Diócesi hanno giurisdizione in Istria: Parenzo, Trieste e Zara? II vescovo di Parenzo Mons. Trifone Pederzolli, dalmata, giá austriacante ha dimostrato in questi ultimi anni sentimenti italiani. II Vescovo di Zara, Pietro Doi-mo Monzani é un autentico patriota, esercita il suo potere spiriluale in una piccola parte dell'lstria: le ¡solé imbarazzo la S. Sede in quanto i! governo fascista aveva ciiiesto al Vaticano una pubblica condanna di quella pastorale, minando cosí i risultati diplomatici ottenuti fra Jugoslavia e S. Sede. La "Civílta Cattolica" prese peraltro subito le distanze dall'intziativa del vescovo Bauer: ie funzioni di preghiera per i cattoíící slavi soggel.ti all'ítalia erano definite come "inesplicabili"e ¡'íníera operations come "íorzata e fíitizía mossa pseudoreügiosa" {Anonimo, (1931), Civillà Cattolica, 2, 92-93). Sulfa questione si veda, di parte fascista, Di Drusco M, (1931), la liberta religiosa nella Giulta, La Porta Orientale, 4, 400-411. 2 Scriveva il vescovo "ti Procuratore Cenerale, due giorni or sono, mi informa va che ormai il clero slavo (...) da un anno non aveva dato adito a lagnanze". (Klen, 1955, 85). 3 II prefetto si riferiva qui, naturalmente, alia Provincia d'Istria, esc luden do cosí dali'Istria geográfica il territorio coperto dalla diócesi di Fiume, praticamente sovrapposto ai confini amministrativi deila Provincia di Fiume. 113 AN NALES • Ser. hist. socio!. 10 • 2000 1 (20) Sebastiano HERALDO: LA "NORMAUZZAZlONE" DE LIE DIOCESI ISTRI ANE (I932-1936Í..., ln-!3fí del Carnaro. II Vescovo di Trieste, Mons. iuigi Fogar, invece difende e protegge sistemáticamente i sacerdoti síavi, quelli stessi che ¡'Austria aveva inviato in ¡stría per il processo di Snazionalizzazione italiana (...). É molto sintomático il fatto che, mentre nelle Diócesi di Parenzo e Zara il Clero slavo, salvo qualche rara eccezione non dá luogo a rimarchi (...) nella Diócesi di Trieste sono numerosi i sacerdoti che si distinguono nell'opera di avversione a tutto ció che é italiano. Dei dieci sacerdoti colpiti da provvedimenti di Polizia (5 ammoniti e 5 diffidati) 8 appartengono alia Diócesi di Trieste". I¡ 1932 si caratterizzó per manifestazioni cantadme, provócate dall'impoverimento che gií agricoitori istriani continuavano a subiré; alia protesta economico- civiie si agganciava la rivendicazione cuftural-religiosa: a Canfa-naro i contadini protestarono per tre giomi contra il podes tá e il párroco, don Zelco, che si rifíutava di predicare in lingua croata.4 Cosí il prefetto dell'lstria, in occasiorse di dimostrazioni di donne "che reclamavano la riduzione delle tasse comunali" in vari comuní della regione, aveva dato ordine al questore di convocare a Pola numerosi parroci per esortarii affinché dorrtan-dassero dal pulpito alia popolazione di cessare le manifestazioni di protesta "essendo fondato il sospetto che le dimostrazioni fossero (omentate dall'azione subdola di qualche sacerdote slavo". Dopo pochi giomi sul gior-nale "Istria" di Lubiana "organo dei fuoriusciti istriani", denunciava il prefetto, erano state riportate le esatte parole dette al Questore ai convocati, sa dimostrazione del legame fra alcuni sacerdoti e gli ambienti politici d'oltre confine (Klen, 1955, 88). Risultava il rnaggiore responsabile, naturalmente, il vescovo Fogar, che veniva indicato ormai come ¡'ultimo responsabile dell'autorita religiosa ad ostacolare l'azi-one fascista, obiettivo implícito, quindi, di un'azione volta a contrástame l'operato o la permanenza. Note-vole é l'affermazione del prefetto per cui alcuni sacerdoti si sarebbero rivolti all'autoritá prefettizia "per chiedere protezioni, dichiarando che non potevano rendersi conto delle ragioni per le quali il Vescovo ¡i perseguitava"; in particolare, un párroco di una fraztone del písinese, don Renzi, aveva denunciato ai carabinieri una lettera dei Fogar" con la quale gli viene fatto ob-bligo di celebrare in slavo": il párroco lamentava anche la mancata nomina a vicario foráneo, cosí come altri parroci italiani in territori a prevalenza croata non ave-vano ottenuto fe "promozioni" desiderate, a causa del-l'íncapacitá a parlare e comprendere la lingua dei fedeli. Si trattava dell'evidenziarsi di queda frattura fra clero italiano e clero slavo che segnava le diócesi istri-ane e che cominciava a daré segnali preoccupanti nella sfiducia degli italiani verso il proprio vescovo Fogar.5 Si iscriveva ín quelia dinamica la lettera scritta da mons. Luciani, esponente di punta del clero tríestino, al sottosegretario agli affari esteri Fuivio Suvich, citata dal Belci, scritta nel setiembre del '32 (Belci, 1985, 81-82): Le nomine de! Sirotti a capo dell'arcidiocesi e di Cario Mecchia a quelia di Fíume, "ambedue invisi a S.F mons. Fogar", erano interpretate come "due potenti e pubblici schiaffi mora//"assestatíglí dalia S. Sede. Fogar, definito "slavofilo", in particolare, si era opposto al Sirotti per la questíone del seminario di Capodistria, dove l'uso delle lingue slave era stato da lui duramente contrastato, e con successo, nonostante la "política" del vescovo Fogar, del quale veniva raccomandato il soilevamento: "mons. Fogar deve essere rimosso perché insincero, perché intrigante, perché slavofilo, perché impari al suo ufficio". £ d'altro canto nelie memorie dei due parroci, il Milanovití e lo Jurca (Mílanovití, 1976; Jurca, 1978), sacerdoti segnalati anche nel documento prefettízío dell'aprile de! '32, attivisti deila causa nazionale slava, ¡I vescovo Fogar appare sempre come loro pronto di-fensore, e questo ruolo é sottolmeato soprattutto dallo jurca che col loca nella sua autobiografía il Fogar tra ¡ "difensori del popolo" (Jurca, 1978, 43; 72) contrap-ponendolo a coloro che nelle fila dei clero acceftavano supinamente le ricadute della política nazionaÜsta fascista nelle loro amministrazions, o che, ptu diretta-mente, favorivano quelia política, II prefetto incolpava, quindi, ¡I vescovo di permettere la "nefasta attivító" di questo clero slavo, in particolare di queílo croato: rifiuta di accostare ai Sacramentí faarn-biní che non conoscono la preghiera in slavo "Si distri-buiscono riviste, calendan, opuscoli, catechismi, tmma-gini, canzoni, medaglie in lingua croata. Si riuniscono i bambini in sacrestia in ore inopportune per insegnare loro la dottrina ín lingua croata e, in generáis, a leggere il croato. Si ¡mpedisce ai ragazzi di salutare romanamente. SÍ vieta ai cori italiani di cantare in chiesa, sia puré in via eccezionale, in lingua italiana. Si é giunti 4 Sull'episodio di don Zelco si veda: lubiana, 1939, 94. Sulla condicione sociale istriana, e in particolare della popolazione agrícola si veda specialmente: AA.W, 1985. 5 II regime, innestando ía propria opera in un contesto giá storicamente segnato da un antagonismo nazionale, cerco di sconnettere il tessuto gerarchico delle diócesi con un opera di corruttela del clero italiano operata "ad singulos"; giá nel 1924 era giunta, direttarnente dal Mmistero degíi Interni al Prefetto di Pola per l'lstria la disposizione che si corrispondessero assegni temporanei da attribuire ogni mese per un anno ai sacerdoti che si fossero dístinti per ia propria opera patriottica, mentre il ministro Rocco istitul un fondo per borse di studio da assegnare ai seminaristi delle vecchie province che studiassero nei seminan della Venezia Giulia e rímanessero in queí territori "ad esercitarvi un'axione patriottica e pastorale assieme". Agli inizi degli anni Trenta, poi, fu predisposto un sistema di onoriftcertze e sussidi per tutti quei sacerdoti o vescovi che si fossero mostrati ligi alie direttive fasciste. Su questo argomento: Mtccoli, 1975, 37-39; Belci, 1985, 68-69; Klen, 1955, tav. XV-XVIII. 114 ANNALES • Ser. hist. socio!. -10 - 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: IA "NORM AUZZAZIONE" OEILE DIOCESI ISTRIANE (1932-1936) ..., 111 -138 perfino a rífiutare come padríni in un battesimo persone che non conoscevano i! croato, come si rifiuta di ac-costare ai sacramenti bambini che non conoscono la preghiera in slavo". All'attitudine del Fogar veniva op-posta quelia del Pederzolli, nella cui diócesi (di Pola) "numerosi sacerdoti slavi (...) hanno dato prove indubbie di adesione al Regime e all'ltalia". Fra i sacerdoti piü infidi che ostacolavano neila provincia d'istria la "conversione degliallogeni verso l'ltalia" erano segnalati il párroco di Monte di Capodistria, Costabona e Carease don ¿erar, giá intérnalo in Sar-degna nei '19, ammonito nel '31, e di cui era stata richi-esta la revoca deiia cittadinanza italiana; il párroco di Novacco di Pisino don Curelití, in continui rapporti con don jurca e don Cufie:; il párroco di Corte d'istria don Essi¿, giá confinato nei 1930 per un anno e graziato per intercessione del vescovo Fogar; il párroco di Castel-verde di Pisino don Simeone Frulií, giá denunciato per la diffusione di pubblicazioni contrarié all'ordine nazio-nale; ii párroco di Dolegna di Sogliuno don Gulíí, giá diffidato; il párroco di Villa Treviso don Leopoid jurca" che é f'esponente dello slavismo nel Pisinese" e che girava in motoleggera con ii Guiic a diffondere la starnpa che ritirava da Zagabria, Lubíana e Gorizia; if párroco di Maresego don Pozar, gia amrnonito perché si rifiutava di impartiré i'insegnamento del catechismo in italiano; i! párroco di Moncalvo di Pisino Curavií, cittadino jugo-slavo che, come tale, era rítenuto ai termini dell'articolo 22 de! Concordato "incompatibile a coprire qualsiasi beneficio parrocchiale, retríbuito dallo Stato italiano"; il párroco di Villa Padova di Pisino don Giuseppe Goitan; il párroco di S. Antonio di Villa Decani don Agostino Síobeci, giá intérnate in Sardegna; ii párroco di Lindaro di Pisino don Gíusto Filplití "cacciatoa furia dipopolo da Gimino", giá ammonito. Erano in tutto 11 sacerdoti ritenuti piu pericolosi dal prefetto, e questa pericolositá constava nel proibire ai ragazzi il saluto romano, dall'esortarli a ripetere il nome dt battesimo in lingua slava, da! servirsi di opuscoli per la catechesi in sloveno o croato, dal mantener?, fe sc.ritte della via crucis in croato, ecc. £ a questo punto lecito chiedersi per quale ragione tanto accanimento venísse praticato contra queste deboli manifestazioni "pre-politiche" soprattutto da parte dei gerarchi provinciali: la spiegazione potrebbe darsi in una intenzionalitá mista di arnbizione e di servilismo alie dírettive generalí della política fascista, intenzionalita d'aítro canto coerente alia tendenza della borgbesia italiana regionale a mantenere ¡I primato (politico-economico) sugli "alio-geni" slavi. Emerge comunque il fatto che le autoritá conoscevano perfettamente le attivitá, i movi mentí, i legami reciproci dei sacerdoti piü decisamente avversi al regime e che volendo avrebbero poluto neutralizzarli "chirurgicamente", ad esempio comminando ed appli-cando estesamente ¡i confino. Evidentemente peró un'azione di questo tipo avrebbe rischiato di rendere ingovemabili le diócesi e di ripercuotersi gravemente nelle relazioni con la Santa Sede: era bastevole al contenimento deíla resistenza culturale di quei sacerdoti applicare moderatamente le ieggí di polizia del '26 (o minacciarne l'applicazione), far attuare estensivamente gli articoli del concordato, premere sul Vescovo per la soluzione di alcuni casi particolari; era quest'ultima modalitá che sfuggiva al prefetto ed ai gerarchi istriani operanti sul territorio della diócesi triestina causa la riluttanza di Fogar ad accondiscendere alia "snazio-nalizzazione di stato". Per quanto questo Vescovo si sforzasse di apparire di fronte al regime (e a Mussolini stesso) un ligio patriota, ¡Ilustrando ii proprio operato come improntato a severitá contro i sacerdoti "irre-dentisti" e leale con le autoritá, restava il fatto che "la tesi fascista sulla política verso gli allogeni é in netto contrasto con quella sostenuta dal Vescovo di Trieste" come sosteneva il Prefetto di Istria Foschi (Klen, 1955-97). II Vescovo era di fatto idealmente e personalmente vicino ad uomini come Ukmar.6 I documenti lo con-fermano: era il Fogar a tenere le relazioni con gli av-vocati chiamati a difendere i sacerdoti accusati, ed era pronto ad inviare alie prefetture dettagliati resoconti ten-denti a scagionarli, oltre a richiamare i'attenzione della S. Sede. Questa, a quanto é dato sapersí, continuó una "política del silenzio" limitandosi a blandí richiami al Governo e cedendo su tutta la linea a! momento di decisioni operative realmente incisive (ad esempio la sostituzione di vescovi, come avverrá di Ii a pochi anni col Fogar, ultimo Ordinario regionale disorganico alie strategíe fasciste). La S. Congregazione del Concilio, puré, sosteneva la necessitl di un'istruzione catechetica neila lingua compresa dai bambini, nella tradizione delle disposizioni canoniche in mérito. A queste anche l'Arcivescovo Sedej aveva fatto riferimento stilando le "istruzioní" de! sett. 1931.7 Eppure, anche in questo 6 jakob Ukmar (Trieste, 1878-1971), prelato della curia tergestina, una delle menti più acuíe della Chiesa Giuliana, si batté per il ri-spetto dei diritti nazionali di fedeli sloveni, in partieoíare, e deí croati soggetti alio stato italiano. Mise la sua preparazione al servizio dello Zbor sveíentkov sv. Pavía, un'organizzazione di difesa nazionale del clero slavo in Italia, stilando fra l'altro memoriali sul problema del le nazionalità oppresse, inviati ai piü alti dignitarí della Cbiesa a rióme dei sacerdoti siavî della regione. Sull'Ukmar: Rebula, 1992. 7 Prima di íasciare l'Arcidiocesi, dopo anni di logorante confronto con ¡ governanti italsani ti 4 setiembre 1931 Borgia Sedej aveva convocato i sacerdoti della diócesi goriziana per daré loro le "istmzioni" in fatto di insegnamento della religions, ribadendo che la lingua da utilizzarsi dovesse essere quella materna, owero quella paríala in famíglla, rovesciando i principi che avevano regolato le rifarme fasciste in campo lingüístico: la reazione era stata dura In tutto il goriziano. Sí veda ¿ermeíj, 1974, 194-195. 115 ANNALES • Ser. bist, sodoí. 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NORMAÜZZAZIONE" DELLE DIOCESI 1STR5ANE 932 -1936)..., 111-138 (K( L Longaticc f'Q *%Phnjn3 klgg.Carso ogucvie httpgffem SV T^^SEWE S TfN A ^ \v (^na^^Šenosecch/a «i \ a 1, \ OofhgokV^ .ßmm^f j) % iok ^Pcrocií isso fp\ / Wtoros&í o Mareskgo \ ^ , Monte d.C.tyjf\ \ . y0flß . ■/tignana.' Jiportoíb^ igQlmeto^^ O M. Nevoso W/Ha ¿.Nevoso Í V ■; -~^Verter>eglio Hsihác Cotn, DraqucarZ^ VtslsnovodiR Ä.^^a^tsino (tontoña y \ féEEE=¿xrzr 3 vy, C^e^M.Magmorc Í^Jsm^Á um o- 45 14 E.Gr. ípropr. Ene. Caií.} Caria della penisola Istriana con i confini delle tre diócesi nel 1934 (Enciclopedia Cattolica, Roma 1947). Karta istrskega polotoka z mejami treh škofij leta 1934. 116 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Sebastiano 6ERALDO: t.A " NORM AL! ZZ AZtO NE" DELLE DIOCESI ISTR1ANE (1932-1936) ..., 111-138 caso, mancó una presa di posizione definitiva e rigorosa, richiesta da Fogar cosi come dai memoriaie stiiato dalf Ukmar nei '318 iasciando un'incertezza normativa a fronte deüa determinazione del potere civile nei distruggere ¡n ogni ámbito i! patrimonio iinguistico degii síavi. Cosi facendo la S. Congregazione ovvero la S. Sede faceva passivamente pendere la bilancia a sfavore dei propri fedeli allogeni, nella prova di forza con lo stato totalitario. Neglt archivi della diócesi di Trieste-Capodistria so-no consérvate le corrispondenze dei Fogar con le auto-rita civili e religiose eos) come queile con ciascun sacerdote della diócesi nei faldoni divisi per annata il cui contenuto é catalogato diacronicamente, per sog-getto, in apposite rubriche, anch'esse divise secondo le corrispondenti annate: per concessione deíf'archivista mi é stato possibile operare una iimitata ricerca che per quanto lacunosa ha permesso di fornire indizi útil i a definire lo stato dei rapporti con le autoritá civili e Tattitudine del Fogar riguardo la problemática lingui-stico-nazionale con i vertid della Chiesa e il proprio clero "alloglotto", indizi che sono coerenti con quanto emerge ad esempio dalle autobiografie delio Jurca e del Milanovic. f primi tre documenti riguardano esemplar-mente il caso di Don Antonio Cerar, párroco di Monte di Capodistria, nei cui confronti la prefettura di Pola aveva un contenzioso aperto, e cercava di impedí me l'attivitá in ogni modo: il primo é del gennaio del '27 e la Curia triestina interviene in favore del sacerdote presso ¡I prefetto; il secondo é una lettera inviata al párroco nei maggio della stesso anno dal Podestá del co-mune e, evidentemente, rinviata dal Cerar alia Curia per conoscenza (in questa breve lettera si rinviene ancora il "motivo" fascista delf'opposizione con ogni pretesto al-l'educazione giovanile iinguistico religiosa pratícata dal clero slavo); il terzo, evidenzía un attacco al sacerdote continúate con un affondo giudiziario per i! quale era occorsa la difesa di un avvocato. É questi il Dott. Paolo Sardos, che svolse la difesa, a mandare ia lettera del maggio '31 in cuí esentava la Curia dal pagamento delle spese. II Vescovo di suo pugno in calce alia lettera vergava "ho ringraziato personalmente; si avverta il Rev. Don Cerar di voler ringraziare luí puré in iscritto personalmente", testimoniando un impegno personale di salvaguardia deí propri sacerdoti slavi. Si riporta íl testo dei succitatí documenti. "ALL' ONOREVOLE R. PREFEITURA9 POLA Gabínetto Corrispondendo parzialmente alia pregbiera nota di Codesta R. Autoritá dd. 14 gennaio 1927 n, 89 Gab ad 1) Don Cerar Antonio-Párroco di Monte, mi é grato di comunicare i rísuitati dell'inchíesta istituita per i fatti at-tribuiti a quel sacerdote, che inducorio codesta R. Prefettura a conciudere che i'attuale Amministratore di Monte di Paugnano sia elemento pericoloso per il Regime. Delle quattro colpe attribultegll la prima riguarda l'espulsione del maestro Tul dal coro della chiesa. Risuita che il predetto maestro non é stato espulso per motivi di parte o poiitici ma che si lícenzió da solo, perché da molto tempo egli trascurava la sua mansione di organista, omettendo di intervenire per le istruzioni dei coristí, e non ostante le osservazioni del párroco, dei fabbricieri e degli stessi coristi, e nonostante le osservazioni del párroco, dei fabbricieri e degli stessi coristi, e nonostante le osservazioni del párroco, dei fabbriceri e degli stessi coristi cessó da alcuni mesi di suonare i'organo per le funzioni. Siccome poi ed i coristi e i fabbriceri di quella chiesa incolpavano don Cerar per la mancanza del canto sacro, allora il Rev. col voto dell'amministrazione della chiesa decise di licenziarlo, anche perché era prossima la solennitá della bene-dizione della nuova chiesa di Monte. La procedura usata dall'amministrazione della chiesa di Monte é legale anche dal lato canonico, perché prima di daré definitivamente il licenziamento al sig. maestro Tul é stato interpellato il sottoscritto, il quale sentite tutte le ragioni le approvó. É esclusa quindi ogni rappresaglia per qualsiasi ti-tolo. La seconda accusa riguarda la trascrizione delle matrícole. É dovere di ogni Párroco di trascrivere fedel-mente le matricole come esistono. Non é colpa sua se la grafía dei nomi é slava mentre tutta la registrazione é fatta su libri compilad in stile latino. Quando il Municipio di Paugnano pretese dal Párroco la grafía italiana, allora Don Cerar si rivolse per questo mutamento delle matricole alia Curia Vescovile, la quale gli comunicó che non esisteva aicuna dispo-sizione di legge in proposito. Oggi stesso ho fatto interpellare la Procura del Re di Trieste, a cuí é domandata la correzione degli atti matricolari, ed essa conforma che non esiste alcuna disposizione tassativa per il mutamento della grafía straniera deí nomí per gli attl di stato civile. Se al contrarío íl Párroco é obbligato per legge a copiare fedelmente le matrícole, mi sembra fuor di legge questa pretesa, insussistente l'accusa di propaganda slava, dan-nosa al regime e di ostínazione caparbia per il Don 8 Mandato da Trieste alla S. Sede era il terzo che dal momento dell'occupazione italiana fosse mandato ad un pontefice; il testo ín latino, riassumeva ¡a situazione delta Chiesa regíonale e vi trovavano posto sette "desiderata". Si veda Rebula, 1992, 38-40. 9 La missiva, del 31 gennaio 1927, n° 4/pr/1927 sta nell'Arcbivío Diocesano Triestmo {ADTS catalógala in rubrica sollo il soggetto: Cerar don Antonio, gennaio 1927. 117 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano 8ERALDO: LA "NORMALtZZAZiONE™ DELLE DIOCESI 13TR1ANE I1932-1M6)..., 111-138 Cerar, mentre esistono, si ripetorio e si scrivono attual-mente nomi di illustri personaggi italiani scritti in grafía straniera come per esempio: La Fontaine, Del Crois, Craf, Topolitz; Wolllemborg; Leicht ecc. È completamente inesistente l'accusa che egli scriva su giornali sloveni e soprattutto contro i fascisti locali. Questa accusa potrebbe essere oggetto di esame ad altri Uffici, ma tuttavia io crederô alie parole onorate di un sacerdote, che per il suo ministero e per la soda for-mazione del suo carattere. non puô mentire. Alla quarta accusa corrisponde invece ¡a circostanza che egli ha detto ai ragazzi: "al saluto romano potete aggiungere 'Sia lodato Cesù Crisato'". Ha fatto questa osservazione dinanzi alia porta delta chiesa a ragazzi che venivano per la dottrina christiana. Non riscontro in questo fatto alcun elemento di malvolere nazionale, di antifascismo, ma vero e tra-dizionale zelo cbristiano, legittimo e doveroso ad ogni sacerdote. Raccogliendo tutti questi elementi non riten-go lógica né conseguente la dedizione generale di sla-vismo e contrariété al regime del Don Cerar. Egli adempie ai suoi doverí religiosi, osserva le tra-dizioni locali, assiste le Congregazioni religioso, che esi-s tono pure in tutte le parrocchie dell'Orbe, e vessato da! ¡avoro superiore alie sue forze, incontra difficoltà nel ministero per il malvolere di qualche intrigante tuttavia non fa e non puô fare alcun cambiamento di cura pastorale senza il previo parere del suo Ordinario. Per questi motivi invece viene perseguí tato e calun-niato. Se queste giustificazioni non valgono a proscio-glierlo dalle accuse e a salvarlo dalle ostilità cercherô di cambiarlo. DALLA CURIA VESCOVILE DI TRIESTE E CAPODISTRIA TRIESTE, li 31 gennaio 1927 Segue ora il testo del secondo documento:10 "Monte di Capodistria, li 22 maggio 1927 An no V N. 1384 Al molto Rev. Don Antonio Cerar Párroco Monte di Capodistria Mi pervengono lagnanze da parte del maestri che non pochi alunni delle pubbliche scuole disertano nel pomeriggio le lezioni perché chiamati in Chiesa dalla S.V Rev. da all'insegnamento della dottrina. Mi permetto farLe presente l'obbligo che le incombe di agevolare, se mai, la frequentazione della scuola ed in nessun caso ostacolarla. La prego perianto do volere dispone a che le lezioni di dottrina impartite dalla S.V Rev.da siano tenute in ora tale da non turbare in alcun modo la frequentazione scolastica. II Podestà: (cap. Giovanni Relli) Segue il testo det terzo documento Capodistria, li 16/5/1931/IX Oggetto: difesa Dopn Cerar Risposta a! foglio in data 9/5/1931 Nro 512 Reverendissima Curia Vescovule Di Triewste e Capodistria TRIESTE Ricevo lo stim. foglio sopradistinto e ringrazio per le cortesi espressioni a mió riguardo. Ringrazio pure per ¡'invito a rimettere la mia nota di spese, al quale pero non posso corrispondere, perché considero la modesta, ma cordiale assistenza al Molto Reverendo Párroco di Monte, come un atto doveroso da parte mia. Coi piti rispettosi ossequi A Proposito di queste difese, nótate con stízza da! prefetto Foschi ("A S.E il Procura tore Generale (...) che aveva presenta te ben 11 proposte di trasferímento di parroci contrari alia causa nazionale, Mons. Eogar ebbe a rispondere cumulativamente e negativamente e i sa-cerdoti segnalati per la nefasta opera antiitaliana rima-sero indisturbati nella loro sede" (Klen, 1955, 93), sap-piamo della premurosa attenzione e difesa del vescovo a favore dello ¡urca: il Fogar il 25 marzo del '31 lo chiamó a Trieste consegnandogli un dattiloscrítto in cui i¡ prefetto di Pola ne chiedeva il trasferímento fuori della provincia d'lstria; il vescovo lo consiglid di scrivere un memoríale in cui spîegasse e giustificasse i! suo operato, lo rassicurô sulle recenti minacce di federíci (segretario político dei fascisti istriani che già si era distinto per azioní intimidatorie a Villa Treviso nel '29) usando af-fettuose parole. Riguardo i fatti del '29, lo jurca afferma, fra l'altro, che il Federíci si era rivolto al Vaticano, ma dalla S. Sede si provvide a soffocare la questione, senza tuttavia risolverla (Jurca, 1978, 29-32). E nemmeno Božo Milanovič, forse il maggiore espo-nente del clero nazionale croata, ebbe mai dal vescovo noie o impedimenti, che anzi ricevette un coadiutore su richiesta fatta a Trieste, impegnato com'era a reggere ¡a 10 ADT, catalogata in rubrica sotto i) soggetto: Cerar don Antonio, maggio 1927. 11 ADT, catalogata irt rubrica sotto ii soggetto: Cerar don Antonio, giugno 1931. 118 ANNALES • Ser. hist, socio!. 10 2000 • 1 (20) Sebastiano BERAIDO: LA "NORMALIZZAZIONE" DELLE DIOCESI ISTRIANE (1932-1936) ..., 111-138 "Sv. Mohora",r2 occuparsi dei seminaristi slavi, tenere i contatti fra sacerdoti croati e sloveni e con gli amici croati jugoslavi, oltre, naturalmente, a svolgere I doveri pastorali. Anche il MilanoviC subí gli attacchi per vi a legale della prefellura: testimonia Leopold ¡urca d'aver incon-trato nel marzo de! '31 il MilanoviC; per consigiiargli un avvocato difensore per un processo che gli era stato per la diffusione di materiale della "Sv. Mohora". Il processo fu vinto daI Milanovic in quanto i! tríbunale sentenzió la legalitá di una distribuzione dei libri ai soli socl del-l'associazione. Era ¡I segno di una certa difficoltá per le prefetture di scbiacciare l'attivitá di quel clero "resistente", se non con eccezionali provvedimentí. Riuscí al prefetto di Pola Foschi di internare a Ponza il sacrestano dello jurca, Martinc. Questi rimase nell'isola 21 mes i nell'isola, da dove tornó ne! '33 graziato degli altri tre anni di confino comminatigli (jurca, 1978, 19-29). Altri tre documenti sono significativi dell'impegno del Fogar per ottenere dalla S. Sede un aiuto concreto, metiendo!a al corrente della gravita delle pressioni esercitate nella diócesi, chiedendo un documento per la difesa della lingua slava nell'esercizio delle pratiche sacre e nella formazione cattolica dei bambini. Il primo documento, in minuta, richiamava l'atten-zione della Sacra Congregazione del Concilio sul problema dell'istruzione religiosa nella propria e nel le vi-cine diócesi, chiedendo di far cessare quell"'indegno" stato di cose; La Sacra Congregazione, vista la gravita della denuncia richiedeva a propria volta informazioni maggiormente dettagliate, per condurre eventualmente una possibile azione presso il Governo (cosa che co munque avrebbe imbarazzato la Segreteria di Stato) con circostanziate motivazioni. Si tratta, appunto, del se-condo documento, dei luglio del '35. La Curia triestina elaborava, allora, un questionario da distribuiré ai decani e, a loro volta, ai sacerdoti slavi13 in cui era chiesto quando e davanti a quale autoritá civile era stato imposto di rispondere deH'insegnamento della dottrina nella lingua materna, quali pene o vessazioni erano state praticate da quell'autoritá, se per caso i testi impressi nella lingua slava fossero stati sottratti ai fanciulli o questi obbligatí a consegnarli. I risultati dell'incbiesta erano, quindi, riassunti nel terzo documento e mandad al Vaticano nell'ottobre dello stesso anno. Quest'ultimo fascicolo é molto utile, oltre che a dimostrare la conoscenza precisa dei fatti presso la S. Sede, a tratteggiare il clima in cui il clero slavo operava nell'lstria Italiana, e comprendere come attraverso quel comportamento politico per le gene-razipni successive di sloveni e croati gli italiani avreb-bero fácilmente poluto apparire come nemici del po-polo-nazione e della religione. Si riporta il testo del primo documento14 "Alia sacra Congregazione del Concilio Roma II devoto sottoscritto Vescovo é molto dispiacente vedendovi nell'impossibilltá di eseguire in pieno i tanto important! decreti di cod. S. Congregazione sul-l'istruzione catechedca. Qui nella sua diócesi (e vale in gran parte anche per le diócesi limítrofe) detta ístruzione é molto ostacolata. Nella maggíor parte delle parrocchie di campagna prevalgono di numero i fedelí di lingua slovena o croata. Sarebbe cosa inutile, per non dire assurda, i! voler insegnare le grandí veritá della nostra s. fede i fanciulli delle prime classi elementan in lingua italiana, lingua da loro non parlata e non ancora compresa. Perció i sacerdoti delle parrocchie Slovene e croate non impartiscono l'istruzione religiosa in iscuola, dove do-vrebbero impartirla ¡n italiano, ma tengono l'istruzione fuori dalla scuola, in chiesa, e lo fanno nella madre lingua dei ragazzi, che cosí apprendono con facilité la dottrina cristiana e si preparano ai ss. Sacramenti. Senonché questa stessa ístruzione religiosa impartita nella madre lingua fuori di scuola venne e viene molte volte ostacolata. I sacerdoti che vi prestano sono non di rado esposti a noie e persecuzioni, passano per av-versari della patria e de! regime, vengono citad a rispondere dinanzi al R. Questore e perfino ammoniti e confinad al comune della rispettiva parrocchia: risen 12 La "St. Mohora za Istru", ovvero il "Socializjo di S. Ermagora per l'istría" fu uno degli strumenti piü Important! della resistenza cultúrale del je comunitä croate e slovene sotto la dominazione italiana: costituita ira il 1922 e il '23 questa assocíazlone aveva lo scopo di promuovere e diffondere la stampa rtelle due lingue slave. Questo tipo di associazionismo cultúrale e militante fu proprio dl tutto II moví mentó cattolico-nazionale delle due etnie fin dalla seconda meta deil'oUocento: nel 1867 sacerdoti croati fondarono a Zagabrla la "Societa letteraria di S. Girolamo" per la diffusione di libri presso le parrocchie anche istriane; nel 1908 il futuro vescovo di Veglia Mahnif fondo appositamente per i croati la "PIus-Verein"; gli sloveni istituirono il sodalizio "5. Ermagora" ("Sv. Ermagora") con il beneplácito deíl'arcivescovo Sedej. 13 Precisamente il testo de) "questionario" distribuito era If seguente "Rev. Domino ... Sacra congregado concilii desiderat, ut ipsi referantur omnes casus, in quibus sacerdotes propter doctrinam christianam in lingua materna traditam molestias passi sint ab auctoritate civili. Velis itaque quam primum, conscientiose et secundum reí verítatem, hue referre: 1) quando el coram qua auctoritate civil i respondere debueris; 2) quas subieris poenas aut molestias; 3) an pueris catechismi vel libel Ii precum, lingua slovena impressi, sint a personis in publica auctoritate constitutis ablati, ve! díscipuit coacti tales libros tradere". Ii questionario é tra Paltro ricordato dallo Jurca, op. cit. p. 72. 14 A DT, catalógala In rubrica sotto il soggetto S.Congregazione del Concilio, luglio 1935. il testo qui riprodotto deriva da una minuta con alcune correzioni, recante 11 numero distintivo 412-1935. 119 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano S FRAI DO: LA "NORMALIZZAZIONE" O ELLE DIOCESI ISTRI AN£ (19.12-1936}..., 111 -138 tono tale persecuzione anche i ragazzi stessi, ai quali vengono talvolta tolti dalle autoritá i catechismi e i libri di preghiera stampati in sloveno o croato. Ne consegue un'altra difficoltá: la mancanza di testi adatti nella madre lingua de i ragazzi. i testi fi ñora adibití sono pressoché esauriti; la ristampa si rende necessaría, ma nessuna tipografía vuole e puó assumersi l'ardita impresa. Di fronte a tali difficoltá che ostacolano l'esecuzione dei decreti della S. Sede e rendono possibile una proficua istruzione religiosa dei piccoli che piú ne abbi-sognano, vista l'assoluta necessitá dell'istruzione religiosa in chiesa nella madre lingua, necessitá conosciuta di propria esperienza e constatata anche nell'ultima adunata dei vescovi delle provincie annesse al Regno, tenutesi a Fietta (Venezia), il sottoscritto si rivolge a cod. S. Congregazione con viva preghiera di voler esternarsi sull'istruzione religiosa nella madre lingua e di interpone eventualmente i suoi buoni uffici presso la Se-greteria di Stato di S. S., affinché questo stato indegno delle cose, tanto pernicioso alia fede ed alia patria, abbia a cessare. Con profondi ossequi devoto Trieste, 18 luglio 1935. Luigi Fogar Vescovo di Triste" Segue il testo del secondo documento:15 "Roma, 31 luglio 1935 SACRA CONGREGAZIONE DEL CONCILIO N. 644/35 UFFICIO CATECHISTICO Eccellenza Rev. ma, Ho preso conoscenza di quanto l'E.V.Rev.ma, con lettera del 18 scorso mese, n. 412, riferisce circa l'in-segnamento della dottrina cristiana impartito, fuori di scuola, in lingua materna, dai parroci di cotesta diócesi e dei gravi ostacoli che si oppongono a tale in-segnamento da parte della autoritá civile. A tale proposito, peró, sará necessario che l'E.V. specifichi rneglio i fatti dai quali risulti che i sacerdotí, per questo che insegnano la religione ai fanciutli in lingua materna, sono stati cita ti a rispondere dinanzl alia R. Questura e perfino ammoniti e confinad al co mune della rispettiva parrocchia e che agli stessi ragazzi vengono tolti dall'autoritá i catechismi e libri di preghiera stampati in sloveno o croato. In tale attesa, mi confermo con particolare ossequio Dell'E.V.Rev.ma" Segue il terzo documento:76 "N.ro 412/1935 Oggetlo: Istruzione religiosa in lingua materna, ostacolata dall'autoritá civile. Alia 5. Congregazione del Concilio ROMA Corríspondendo ai pregiato invito di cod. sacra Congregazione dd. 31 luglio a. corr. N. 644/35 (Uffício cate-chistico) posso, in base ad una esatta inchiesta presso i rispettivi parroci, riferire a Cod. S. Dicastero i seguenti fatti, dai quali risulta come ¡'istruzione religiosa in lingua materna fu ostacolata dall'autoritá civile e dai pubblici funzionari. 1. Nel 1928, mentre il párroco di Villa Decani (Istria) D. Lamí (antea Slamicj Antonio, faceva istruzione religiosa in chiesa, vi entró i! podestá de! luogo, maestro Mastracchio, e gli rinfacció che per política insegnava la dottrina cristiana in lingua slovena. All'osservazione del párroco che, se egli faceva istruzione religiosa in chiesa nella madre lingua degli scolari, non ostante quella italiana nelle scuole, lo era per ubbidire alie dispo-sizioni dei superíori ecclesiastici, ¡I podestá rispóse che per lui l'unico superiore era i! Duce, e se ne andó. Questo fatto fu giá quella volta comunicato a 5ua Em. Card. Gasparri. 2. A Antignano presso Capodistria (Istria) parrocchia amministrativa excurrendo dai párroco di Villa Decani, la maestra - direttrice della scuola elementare, nell'anno scolastico 1934-1935, ha proibito ai fanciulli di frequen-tare la scuola parrocchiale in chiesa, perché tenuta in lingua slovena. 3. II giorno 30 setiembre 1929, D. Giorgi (antea Jurca) Leopoldo amministratore di Villa Treviso ad excurrendo amministratore della parrocchia di Vermo (Istria) ebbe la visita dei segretario político di Pisino, il quale tentava di indurio ad impartiré la dottrina cristiana in lingua italiana anziché in croato, lingua materna dei ragazzi. Avendogli ¡'amministratore rísposto che non dconosceva altro superiore competente che del suo Vescovo, il segretario, irrítalo, lo dichiarava responsabile per tutti i futuri disordini in Villa Treviso. Cosí inco-minció la campagna contro ¡'amministratore per l'in-segnamento religioso nella lingua materna, campagna continua ta ancora. II 25 febbraio 1930 la maestra di Vermo, avendo ricevuto dai presidente dell'O.N.B. un avviso che ai ragazzi di scuola era proibito di parlare, 15 ADT, cataiogata in rubrica sotto il soggetto S. Congregazione del Concilio, luglio 1935. Partita dall'Uffício Catéchisme di Roma col numero 644 di protocollo, 16 ADT, cataiogata in rubrica sotto il soggettto S. Congregazione del Concilio, ottobre 1935. II testo originale, battuto a macchina, presenta ancora il numero distintivo 412-1935. 120 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NORMALIZ2AZIONE" D£I.LE DIOCESI ISTRÍANE (1932-1936).... 111-138 cantare e pregare in chiesa in croato, voleva dall'am-ministratore parrocchiale la facoltà di sorvegliare in chiesa i fanciulli, perché non avessero a pregare in croato. Il 28 febbraio 1932 (una Domenica) ¡'amministratore di dette due parrocchie, dovette dalle 11 alie 12 rispondere dinanzi il commissario nella R. Questura di Pola (Istria) per aver predicato e insegnato la dottrina cristiana in croato. II commissario voleva anziíutto indurlo a l'insegnamento bilingue nelle due parrocchie completamente croate, poi lo minacciava di confino per cinque anni, e finalmente di ammonizione e confino locale di modo che non potrebbe uscire di notte nep-pure se chiamato da un ammalato. Aggiungeva ancora che la chiesa doveva cooperare all'italianizzazione di queste terre. Nel protocollo che in fine dovette firmare. I'amministratore dichiarô esplicitamente la sua obbe-dienza verso le disposizioni dell'autorità ecclesiastica. 4. Dall'amministratore parrocchiale di Felicia (Istria) e di altre due parrocchie, D. Barbis Rodolfo, il maestro di scuola esigeva, nell'oltobre 1934, che insegnasse la dottrina cristiana ed udire le confessioni dei ragazzi sol-tanto in italiano. Il giorno 13 ottobre 1934 I'amministratore dovette rispondere dinanzi la commissione provinciale di Pola, ove> per aver predicato e insegnato i! catechismo nella madre Ungua, rícevette f'ammoni-zione con ¡I confino locale per 2 anni. 5. Nello stesso giorno e dinanzi la medesima commissione ricevette l'ammonizione col confino locale per due anni D. Crisma ni (antea Krizmanicic) Francesco, amministratore delle parrocchie di Briani e Valdarsa, per aver i tripartito l'istruzione religiosa nella madrelingua. Essendo don Crismani Púnico sacerdote nel comune del confino (Valdarsa), egli deve ogni volta quando desidera confessarsi presso un confrateHo, demandare il per-messo dell'autorità política ed insinuarvisí presso il municipio dell'altro comune, il che gli riesce molto grave. Ebbe inoltre il 23 luglio a. corr., mentre inseg-nava i! catechismo nella chiesa parrocchiale di Valdarsa, la visita del capitano dei carabinieri di Pisino, ¡¡ quale lo minacciava di altra grave pena, qualora osasse proferiré una sola parola d'insegnamento nella madre lingua dei fanciulli. 6. Nella parrocchia di Bogliuno (Istria) la maestra Perrotta Lavigna cercava di accertarsi mediante i bi-glietti della c.onfessione, se i ragazzi si confessasseró ¡n croato o italiano. Questa stessa maestra obblígo ¡ ragazzi a consegnarle i ¡ibri di pregh'tera stampati in croato confiscandoli. ' r 7. D. Vidali (antea Vidau) Giuseppe, amministratore parrocchiale di Corridico (¡stria) ed excurrendo amministratore di Antignana, per l'istruzione religiosa nella madre lingua, il giorno 6 dicembre 1934 dovette rispondere dinanzi ¡a R. Questura di Pola ove ricevette la diffida. II 21 gennaio 1935 fu poi dalla commissione provinciale di Pola confinato per due anni al comune della propria residenza e ció per ¡I medesimo motivo. 8. Lo stesso giorno, 21 gennaio 1935, dinanzi la medesima commissione e per la stessa causa dovette rispondere Nícoluzzi (antea Miklaccic) Leopoldo, amministratore delle parrocchie di Zamasco e Villa Padova (Istria.) e ricevette anche egli il confino per due anni. Fu inoltre nell'agosto a. corr. Citato dinanzi ¡l commissario di pubbÜca sicurezza a Pisino, ii quale cerco di indurlo a smettere l'istruzione religiosa nella madre lingua, minacciandolo con akre conseguenze. 9. I! giorno 9 ottobre 1934 i carabinieri fecero una perquisizione nell'abitazlone del sacerdote Milanovic' Simone, cappellano a Cere (Istria) ed amministratore parrocchiale di 5. Giovanni d'Arsa, in cerca del libro di preghiera croato "Oče naš". Compiuta tale perquisizione si sono recati neüa scuola elementare, ove per ordine delle maestre, i fanciulli dovettero portare detti libri. I carabinieri presero agli scolari ¡ libri di preghiera che poi dalle maestre furono stracciati e gettati nel forno. Da notarsi che detto libro ha il nulla osta dell'autorità provinciale. 10. Il 12 luglio a. corr. Detto cappellano ed amministratore parrocchiale dovette rispondere dinanzi il commissario della R. Questura di Pola per aver predicato e catechizzato nella madrelingua e per aver consegnato ai fanciulli dei libri di preghiera stampati in croato. ¡I 26 dello stesso mese fu citato dal podestà di Gimino, il quale lo sgridó dicendo che egii stesso sa-rebbe venuto a Cere e che il cappellano avrebbe dovuto aUora, in sua presenza, predicare al popolo in italiano. Finalmente, il 3 agosto a. corr. Da due carabinieri fu condótto a Gimino, ove ¡¡ brigadiere gli consegnó ¡'invito di compadre il giorno 9 agosto dinanzi alia commissione provinciale per l'ammonizione e confino. Detto giorno D. Milanovič si ebbe realmente l'ammonizione e il confino locale per due anni per aver predicato ed insegnato la dottrina in croato e per aver consegnato ai fanciulli il libro di preghiera "Oče naš". In fine gli disse il prefetto di Pola che, se egli avesse continúalo a impartiré l'istruzione religiosa in chiesa nella lingua croata, sarebbe stato condannato al confino in altra provincia del Regno. 11. Per aver insegnato il catechismo in lingua slovena, D. Piščanec Gabriele, parroco-decano di S. Pietro di Madrasso (Istria) dovette il giorno 8 gennaio a. corr. Rispondere dinanzi il commissario Dott. Gallo della R. Questura di Pola e si ebbe la diffida; il giorno 30 maggio poi dinanzi la commissione provinciale a Pola e si ebbe l'ammonizione col confino locale per due anni. I carabinieri fecero delle perquisizioni nelle case di S. Pietro di Madrasso (frazione Cíanzo) seque-strando ai fanciulli il libro di preghiera "Oče naš". 12. Per aver spiegato i! catechismo in lingua croata, e ció impreparazione ai ss. Sacramenti della confes-sione, comunione e cresima, ¡struzione fatta nella chiesa parrocchiale di Vetta (Istria) D. Sibeni (antea Šibenik) Francesco, amministratore delle parrocchie 121 ANNALES • Ser. hîst. socio!. • 10 2000 • 1 (20) Sebssliiino BERAIDO: LA "NORMA UZZAZiONE" DEI LE DIOŒSFISTRIANE (1932-1936)111-138 Vetta e CasteI Racizze, dovette il giorno 7 agosto a. corr. Rispondere dinanzi il brigadiere di Sovignacco il quale lo invitó a smettere taie insegnamento sog-giungendo che, in caso contrarío /'invito si sarebbe cambiato in un accusa di azione antiitaíiana, da inol-trarsi alla Questura e Prefettura di Pola. Difatti il giorno 18 agosto l'amministratore fu diffidato dal capo-gabi-netto délia Questura di Pola. 13. A Pregara (Istria) recentemente si portô un messo comunale con un ordine del potestà di Pinguenteper la cancellazione di alcune scritte slovene nella chesa. D. Stefani (antea Stifanic) Felice, cappellano del luogo, si rifiuto di consegnare dei libri sloveni di preghiera che il messo comunale voleva stracc.iare. 14. Anche nella parrocchia di S. Croce ci fu qualche caso sporadico, in cui i bambini delle elementad venivano molestati a causa di libri sloveni di preghiera. 15. Il maestro Giovanni Cosmina a Tomadlo (Trieste), già nel 1931, sequestrô ai fanciulli cinque cate-chismi sloveni e li mando come corpus delicti ai diret-tore didattico di Sesana. Gli altri scolari salvarono i ¡oro catechismi nascondendoli sotto il vestito. Anche nell'an-no corrente i carabinieri andavano per le frazioni délia parrocchia di Tomadio in cerca di catechismi e qua-derni con annotazioni fatte all'istruzione religiosa. 16. D. Albino Kjuder, párroco di Tomadio (Trieste) il giorno 17 giugno a. c. fu citato alla R. Questura di Trieste, ove il questore stesso lo minacciô di confino a Ponza, qualora egli osasse ancora insegnare il cate-chismo ai bambini délia sua parrocchia in lingua slo-vena, dicendo che i bambini erano ormai italiani e do-vevano essere istruiti esclusivamente in lingua italiana. All'osservazione del párroco, che egli doveva in proposito seguire le norme dell'autorità ecclesiastica, il questore gridô: "Non obbedisca al Vescovo ... il Vaticano capisce assai poco". Lo dimise intimandogli l'ultimatum: "o insegnare in italiano o il confino". 17. A. Alber (Trieste). Nell'anno 1930 l'ammini~ strazione parrocchiale introduceva con la benedizione délia statua del S. Cuore, la divozlone verso il S. Cuore e distribuiva il Ubretto: "Divozione verso il S. Cuore di Gesù" CeiCenje presv. Srca", approvato dall'autorità ecclesiastica di Gorizia, bene inteso anche fra i ragazzi. Pochi giorni dopo, veniva chiamato dai Carabinieri. Gli si mostró come capo d'accusa una copia del libretto. L 'interrogatorio finiva con la proibizione délia diffusione tra i ragazzi. Il tenente dei Carabinieri, alla protesta del sacerdote che egli non avesse il diritto di impone un tanto, rispondeva: "Per legge no, ma lei sa bene, corne vadano le cose...". Si dovette sospendere anche l'adorazione in comune coi bambini. Più tardi riceveva dall'îspettore scolastico la proibizione di tenere la "scuola" di catechismo. Nel 1931 ¡'autorité di polizia interrogava i bambini come insegnasse il párroco, bene inteso nella scuola di catechismo ed avutane la risposta "in sloveno" veniva citato dinanzi alla Commissione di Polizia e ammonito. Ne! 1934/35, avendogli il medico proibito d'insegnare, perché ammalato, pregava le Suore scolastiche di Tomadio (parrocchia confinante e vicina) affine hé una suora assumesse l'istruzione religiosa (sempre in chiesa) dall'aprile al giugno. Ció che le suore lodevolmente fe-cero. Ma alla fin d'anno si ebbero dall'ispettorato scolastico di Trieste la proibizione di insegnare per l'avvenire la religione ad Aber. 18. La R. Questura di Gorizia ha sequestrato i libretti di preghiera "angelček" (Angloletto) e "Oče naš" (Padre nostro) editi dalla Librería cattolica a Gorizia in lingua slovena. Del libretto "Angelček" sono state sequestrate il 12 setiembre 1934 N. 2929 copie nella librería stessa a Gorizia, e 12.000 copie presso la legatoria Cangini-Filippi a Vicenza, ancora in fogli stessi. Del Ubretto "Oče naš" sono state sequestrate, il 15 febbraio a. corr. 13.769 copie a Vicenza e 2.400 copie a Gorizia ne! magazzino delta librería cattolica. Da rilevarsi che tanto delle "Angelček" quanto delle "Oče naš" sono uscite già 6 edizioni, appena ¡a settima fu seques tra ta. Da notarsi pure che i libretti avevano il prescritto "imprimatur" délia curia arcivescovile di Gorizia. Taie provvedimento délia Questura di Gorizia ha colpito gravemente l'istruzione religiosa nella diócesi di Gorizia e nella nostra, perché, essendo esa urite le precedenti edizioni, i parroci e gli scolari sono sprovvisti di testi per insegnare e rispettivamente per imparare anche le più necessarie preghiere. Il moltiplicare poi i testi delle preghiere con mezzi privati meccanografici, di cui dt'spongono alcuni parroci, o anche il solo dettato delle preghiere da scri-versi in quaderni, data l'attuale mentalité di certi fun-z ion a ri pubblici, fácilmente costituisce reato. (Cfr. Sopra n. 15. - Osserviamo che il libretto sloveno "Oče naš" non è idéntico coll'omonimo libretto croato, il quale ultimo non fu sequestrato. Le parrocchie, di cui n. 14, 15 e 16 sono nella provincia di Trieste tutte te altre nella provincia di Pola (Istr i a). Dobbiamo ancora ri leva re, che le parrocchie, nelle quaii l'istruzione religiosa nella lingua slovena o croata ven ne tanto ostacolata, non possono neppure dirsi parrocchie bilingui o miste; trattasi nella quasi totalité dei casi di parrocchie, nelle quali la popolazione slovena o croata vive da secolo compatta, con poche, o pochissime o anche senza famiglie italiane. Il sottoscritto Vescovo crede di aver cosi eseguito quanto richiesto da Cod. S. Congregazione e rinnova perció la preghiera: la S. Sede fa vori sea es terna rs i ci re a l'uso délia lingua materna nell'istruzione religiosa parrocchiale impartita fuori délia scuola e imporre la sua Autorité presso il R. Governo, affinché tale stato di cose, cosi pernicioso alla chiesa e allo Stato e cosí poco conveniente alla dignité dei funzionari statali, abbia finalmente a cessare. Osservo infine che nella parrocchia di Stridone (Istria) i protestanti hanno potuto / 122 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Sebastiano 8 ERA L DO: LA "NORMAL ÍZZAZiON E11 DELLE DIOCESI ISTRIANE (1932-1936)..., 111-138 inmunemente dispensare i loro libri di propaganda stampati in croato e sloveno e che in 3 parrocchie per i motivi sopra esposti il comunismo fa strage dove moltí fedeli di lingua slava hanno disertato la chiesa. Trieste, 11 ottobre 1935 Di cod. S. Congregazione Devotissimo" Se l'attívitá del vescovo della diócesi triesíina era, dunque, volta alia difesa sosíanziale dei diritti linguistici degü slavi, neli'approccio fórmale con le autoritá era costretto ad "arretrare" sulle posizioni dei "nemico", peraltro capace di maggior forza política, avendo insinúalo ja propria presa anche all'interno de! clero diocesano itaiofono, con una sotóle opera di corruttela, oltre che con l'utilizzo in quel senso dell'effettiva "al-leanza" política fra Regíme e Vaticano, soprattutto dopo i primi anni Trenta. Nel dicembre 1931, a ridosso di un armo che aveva visto dívampare ancora io scontro ira fascismo e clero slavo e, a iiveílo nazionale, tra fascismo e S. Sede, scriveva un sacerdote della costa istri-ana nella lettera di accompagnamento alie richieste di denaro per il restauro della chiesa: "É noto come in queila frazione i preti slavi abbiano induriti i poveri contadini aíl'amor itálico, mentre essi (...) aiutati con buone parole, simtli consigli e cariíatevole assistenza, hanno dato prova solídale di apprendere (...) gli in-segnamentí di amore patrio che l'umile sottoscritto non ha esitato ad inculcare loro in tutte íe occasioni, e gli esempi sono eloquenti: tutti i parrocchiani rispondono si a qualsiasi ordíne del Regime etc." (in: MiccoÜ, 1975, 39) ed un aitro sacerdote scriveva al prefetto di Pola neíl'aprile del '35 ringraziandolo per il sussídlo stra-ordinario di 500 iire concessogli dal Ministero del-l*Interno su proposta del prefetto: "Nel ringraziarLa Le assícuro eziandio che saró perseverante nella mobíií-tazione di alta comprensione fascista per la propaganda nazionale presso ¡a popolazione allogena della mía parrocchía" (in: Miccoli, 1975, 38), II 16 apríle del '32 ii Fogar stipuió a Poía un nuovo "accordo" con le autorita fasciste che ricalcava quello del '27, sancendo per le parrocchie ormai íngíustamente italíanizzate la "perdita" senza recupero e, in pro-spettíva, la continuazione di quei processo di riduzione, ghettízzazione, e annullamento lingüístico e culturale slavo presso le altre (Belci, 1985, 80). Senza la coper-tura dei Vaticano con una diócesi che dava segni di cedimento non era, in realtá, possibile altro "accordo". Fu su questa contraddizione interna della diócesi, fra una tradizione italiana ed una tradízione slava, con uomíni del calibro deil'Ukmar e del fogar a far da ponte, rna ormai isolati, senza referenti "esterni" su cui far poggiare la propria azione, che si giocarono le sorti de! vescovo di Trieste, con una drammatica accele-razione nel 1934, che ebbe come teatro il Seminario teologico di Gorizia, laddove sí formava da decenni il personale della Chiesa regíonale, riproducendo una "tradizione slava", e per questo oggetto di un lungo "assedio" da parte italiana. Con l'arrivo di mons. Sirotti la "citadella goríziana" era stata in parte espugnata; l'azione di questo Arnmimstratore Apóstol ico miro presto alio scompagina-mento dell'lstituto, introducendovi una componente antis lava dísarmonica a quell'ambíente, tollerante verso sloveni e croati, cosí come aveva fatto durante la dírezione del Seminario interdiocesano di Capodistria (Matta, 1983, 54). Sui territorio istriano continuava inesorabile la pressions snazionalizzatríce cui si oppo-neva un clero che a maîapena riusciva a comporre momenti di socialità nazionale nelle confraternité: Don Cerar, íl párroco di Monte di Capodistria già più volte difeso dal Fogar, nel !33, istituito ¡I distaccamento locale deíie "Figlie di Maria", fu ancora immediatamente accusato di "propagandare l'ídea slava" (Lubiana, 1989, 54). A Gorizia si giocarono le sorti dell'ultimo referente di vertice per que) clero siavo resistente: neí Seminario'si riflesse saturandosi lo scontro fra una tendenza itaüanizzatrice voluta e sostenuta dallo Stato totalitario, ed una conservatrice délie specificità nazionali della tradizione slava, totalmente priva di un'efficace coper-tura "política"; ¡o scontro vedeva le due tendenze interpretate dall'Amministratore Apostolico Sirotti (vessil-lifero di una linea che è lecito definire clerico-fascista) da una parte, e dal vescovo Fogar dall'altra. I rapport! di forza erano tutti a svantaggio del Vescovo di Trieste, specialmente dopo che ne! '33 si era insediato il nuovo prefetto di Trieste, Tiengo, elemento fieramente fascista, dal tratto deciso, poco incline alia mediazione: più squadrista che burocrate. In occasione del suo arrivo il "Píccoio" fece pubblícare due articoli che riproponevano con toni accesi la necessítá di una lotta a! clero slavo, quasi un avvertimento al vescovo e un invito a Tiengo a índírizzare subito il suo operato contro i settori "slavofíli" della Chiesa. L'opera del Sirotti ne! Seminario goriziano intanto aveva creato gravissime tensioni, soprattutto tra il corpo docente, notoriamente "fogariano" e tradizionaimente atiento alie esigenze iinguistico-culturali dei chierici slavi, e un gruppo di studenti italiani già "covatí" nel Seminario interdiocesano di Capodistria, vicini alie posizioni dei Sirotti, col quale mantenevano stretta relazione. La polémica alla fine del '33 raggiunse tale livello da in-durre il Fogar a recarsi il 3 gennaio 1934 a Gorizia per tenere un discorso ai seminaristi mentre íl "Píccoio" riaccendeva contemporáneamente la polémica contro il Seminario Teologico, "fucina di slavofíli". In quel discorso íl Fogar aveva ribadito le proprie posizioni, riaf-fermando il diritto degli slavi di utilizzare la propria lingua, richíamando il pericolo ínsito nella frattura nazionale interna al corpo ecclesiastico della diócesi, invitando a tenersi politicamente aila larga dal Sirotti e, infíne, di tacere quelle parole con altri che non fossero stati presentí. Accadde, invece, che uno dei chierici 123 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 1 (20) Sebastiano BERALDO, LA "NOKMALfZZAZSÛNE" DEILE DIOCESI fSTRIANE (I932--3936) 111-138 italiani cari ai Sirotti compisse una delazione, inviando un sunto del discorso al "'Piccoío" di Trieste. Venne allora compiuta un'inchiesta interna per scoprire il col-pevole, il quale venne identificato ed espulso. Le auto-rità politiche decisero, quindi, un'offensiva di rappre-saglía contro gli esponenti "fogariani" del corpo docente: il 30 maggio don Rutar e don Musizza comparvero davanti alla commíssione per il confino, cui furono condannati a cinque anni ciascuno, mentre in giugno la stessa commissione comminô ad altri quattro sacerdoti insegnanti l'ammonizione, in quanto "pericolosi agli ordinamenti nazionali e sociali costitutivi dello Stato, avendo esercitato una attività manifestamerrte contraria alio spirito nazionale nel Seminario Teologico di Gorizia unitamente ai confinati don Rutar e Musizza" (Matta, 1983, 63). Don Musizza, facendo ricorso alla commissione d'appello, peraltro inútilmente, ebbe ad accusare espli-citamente mons. Sirotti d'aver sobillato e istruito i chi-erici nazionalisti ítaliani a intralciare le funzioni del Seminario, infrangendo la disciplina e alla collégialité, separandosi da tutti gli altri chierici. Dell'impegno del Sirotti a far crollare i pilastri portant! di quella parte di Chiesa giuliana ancora vicina alla minoranza siava ne è prova la lettera che l'Amministratore Apostolico invio al prefetto Tiengo l'8 maggio del '34 nella quale si esor-tava a far spedire i numeri de "Il Popolo" e "Il Piccolo", nei quali il Fogar era stato attaccato in modo vergo-gnoso dopo i fatti di Gorizia, ad altre personalità e ai più importanti uffici délia S. Sede per screditarlo (Belci, 1985, 89). In effetti, dopo il maggio del '34 il vescovo non ebbe più pace: attaccato dai giornali, dal prefetto, dai gerarchi locali del PNF, vedeva cedere la resistenza di alcuni sacerdoti, di cui alcuni già facevano parte délia rete di informatori al servizio deüa polizia, tanto da voler impegnarsi a compattare le file del clero diocesano con numerosi incontr! e visite parrocchiali per contrastare personalmente la rinnovata foga anticléricale e antislava délia macchina statale provinciale, sta di Pola che di Trieste. In questo contesto via via insostenibile si iscrive la ragione de) "memoriale" che il Fogar inviô nei setiembre del '35 al Prefetto di Pola, di nuovo cercando di rimarcare la reciprocità degli inte-ressi "della Patria" a quelli delía Chiesa, quando ormai quella reciprocità era stata riconosciuta dal '29 solo ad una Chiesa italiana, ovvero ad una Chiesa che aveva accettato di divenire la Chiesa di Stato, scontando ri-nunce alla propria liberta, rinunce che colpivano ap-punto in primis i fedeli culturalmente non ítaliani. Come si è già fatto notare, í'indeboümento del ruolo della Chiesa in quanto vettore di istanze social-nazionali presso gli slavi rischiava di far dirottare il desiderio di riscatto su altre organizzazioni più propriamente poíi- tiche, come i gruppi armati nazionalistici o le forma-zioni comuniste; erano queste ultime a impensierire nella loro capacita di presa sulla gioventü ii Fogar, ií quale faceva partecipe il Prefetto di quella preoc-cupazione, c.orreiandoia al nuovo recente impegno contro i sacerdoti slavi, primario referente della gioventü "aliogena" ferma rimaneva anche la difesa ad oltranza del proprio clero, oferentemente ad una decennale condotta pastoraje. Questo i! testo del documento:17 "A sua eccellenza il Signor Prefetto di Pola Trieste, 15 setiembre 1935 Eccellenza, La situazione ormai sravissima per la Religione e per la Patria creatasi in molti villaggi della provincia del-l'lstria causa le frequenti diffide e ammonizioni con mi-nacce inflitte dall'autoritá política a numerosi sacerdoti per il fatto che essi impartiscono l'istruzione religiosa ai fanciuíli in chiesa nella lingua parlata in casa dei fanciulli stessi e che predicano o pregano in islavo mi obbliga in coscienza a rivolgermi per amor di Chiesa e di Patria all'Ecc. Vostra per renderVi atiento delle con-seguenze disastrose di un modo di agiré che é in per-fetta contraddizione con il Concordato e con gli inte-ressi dello Stato. Secondo la lettera, iI senso e lo spirito de! Concordato che ha valore di legge tanto per gli ecclesiastici, quanto per gli impiegati dello Stato, non solamente si puó ma anzi si "deve" fare per gli allogeni la predica, l'istruzione e la cura d'anime in genere nella loro lingua e ció per due motivi: !} perché se non comprendono ¡'italiano o lo comprendono male. é evidentemente e assolutamente necessaria la lingua degli allogeni per farsi comprendere e 2) perché la Chiesa anche dato che lo comprendessero non puó imporre alie coscienze di ascoltare la predica o di pregare in italiano se gli allogeni in molti casi non lo volessero. Ora non esiste una disposizione di legge che annulii que! passo del Concordato, né esiste una disposizione contraría al senso del Concordato, contraria alia piü elementare liberté della Chiesa, che sia nota alie auto-rita ecclesiastiche. Se pero esiste ed é nota alie autoritá politiche, come si spiega che, nella Venezia Giulia e particoíarmente nell'lstria, l'applicazione di questa disposizione che vu-ole assolutamente snazionalizzare radicalmente gli slavi é tanto arbitraria da ledere la dígnita dell'autoritá dello stato, e da renderla estremamente odiosa agli allogeni! La prova della veritá di questo asserto é cosí i tu i ta dal fatto che molti villaggi dell'lstria che presentano iden-tiche condizioni nei riguardi di popolazione quasi totalmente allogena o mista, con sacerdoti slavi o italiani che parlano lo slavo, negli uni si fa strage completa in 17 ADT, caía loga ta i o rubrica sotto i) soggetto Prefettura di Pola, setiembre ¡935. Reca il numero di protocoilo 614 dei 1935. 124 ANNALES ■ Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NQRMALIZZAZIONE" DELLE DIOCESI fSTRLANE (1932-1936).... 111-338 chiesa e negli altri tutto si íascia passare e predica e cantici e islruzione religiosa ai íanciuiíi. Si deve constatare ancora che degli impiegali subalterni delle Pre-fettura, Questura e Carabinieri, gli uni si attengono ai Concordato, gli altri dicono di avere l'incarico di proibire una cosa o l'aitra in chiesa. Altri hanno proibito al sacerdote addirittura di parlare col suo Vescovo o di far visita al proprio fratello, di frequentare i sacerdoti confratelli per confessarsi. Gli uni ten ta no di indovinare cosa ai desideri, in altro loco in riguardo poi accusano i sacerdoti alia Questura in questo senso e suggeriscono, contro convinzione, le misure da prendersi; questa ese-guisce poi in questo senso. Gli altri non sanno quanto avviene nel loro distretto o non osano notificare alia su pe ti ore autorita le conseguenze delle eseguite dispo-sizioni superiori. Le conseguenze pero sono di una gravité tale da rovinare seriamente i sentimenti religiosi e patriotiici e da far temere seriamente per l'ordine pub-blico. Mentre a suo lempo S. E. il Prefetto foschi si era ri servato personalmente le disposizioni nei riguardi del clero, oggi, anche i maestrí, segretari pol., podestá, carabinieri e persone prívate si immischiano nelle que-stioni di chiesa. V. E. si convincerá delía veritá di quanto espongo se Le elenco solo alcuni fatti. II sacerdote italiano O. Carcise mi comunica di 600 anime appena 50 frequentano le chiese mentre prima quasi tutti era no ottimi Cristian i; a Paugnano con sacerdote italiano la meta della popolazione ha disertato la chiesa; a Stridone con sacerdote italiano circa 800 slavi non vogliono piü saperne di chiesa. In tutti e tre i casi non era ció avviene perché é stato abolito forza-tamente qualcosa di slavo. In diversi luoghi del capo-d ¡siria no si fa con successo una propaganda comunista approfittando di questo stato di cose (informi don Knafelc di Paugnano). I fanciulii di moite altre stazioní non comprendono ['italiano ed in slavo non si potrebbe impartiré f'ístru-zione ín chiesa, perché c'é ia diffida o l'ammonizione contro i sacerdoti per il motivo che essi la impartivano come per esempio a Villa Padova e Zamasco, a Cordel ico, a Antignana, Decani e in mol tí altri luoghi, poco coscienziose per calunniare sacerdoti ottimi e senza pecca alcuna, come avvenne recentemente contro don Sibeni di Vetta (Pinguente) poco fa per la seconda volta. Egli fu diffidato perché 'fa uso esclusivo della lingua slava in chiesa e in iscuola di svolgere propaganda slavo fila, per il suo contegno, a! bailo!, di suscitare il malcontento di tuttas la popolazione'. Posso garantiré con parola d'onore che tulle queste denunzie sono inveníate di sana pianta e il párroco, l'ex podestá e I'afínale podestá di Pinguente con tutta la popolazione di Pinguente con tutta la polazione di Vetta sanno che é vero proprio il contrario. É tanto facile a tutti constatare questo che Don Sibeni predica sempre in italiano, che insegna in iscuola in italiano. Lo ha con- statato puré il Commissario di P.S dopo la prima denuncia. Sembra poi trovarsi in Russia quando si esige che un sacerdote cattolico sia a favore del bailo. Si leg-ge la sua difesa consegnata alia Questutra di Pola (e in copia a me) per convincersi che é un'infamia inaudita da parte di un geómetra aleo e di un ex carabiniere che parla in islavo a casa colla propria famigiia, e di qualtro lor compagni di permettersi di calunniare in questo modo inaudito un sacerdote e di ingannare seientemen te l'autoritá política. Un falto gravissimo si é che Don Sibeni fu minac-ciato dall'autoritá per i! caso che egli continuasse ad impartiré I'islruzione religiosa ai fanciulii anche in islavo. Ora i fanciulii (compreso il figlio dell'ex carabiniere) non comprendono che pochissimo ¡'italiano. E consta-tato che la preparazione per la prima confessione e s. Comunione e Cresima é impossibde farla in italiano a Vetta. Cosí i bambini rimangono senza i ss. Sacramenti. E questo giudizio della necessitá della lingua slava non parte únicamente da Don Sibeni, ma é puré quello dell'ex decano di Pinguente Don Vascotto, oggi párroco a Trieste, dell'attuale párroco di Pinguente, di tutto que! clero italiano che conosce Vetta, é il giudizio anche dello scrivenle. O si permett.e a D. Sibeni l'istruzione in chiesa dei bambini in islavo o i sacramenti non sí po-tranno impartiré. Se questo permesso non verrá dato, io saró costretto a sospendere a malincuore la visita canónica e la cresima per Vetta e Racizze giá indetta per il 28 corr. E il 2 ott. Data la impossibilitá di fare cura d'anime solíanlo in italiano in quei due luoghi, il sacerdote vi sará ben che superfluo, anzi esposto a continué ingiuste vessazioni. Se certamente non posso in coscienza impartiré la cresima a fanciulii che mai si sono confessati e nulla sanno delía Cresima ne potro ¡asciare il sacerdote e la salvezza delle anime in balia di persone atee e senza coscienza. Queste condizioni in-sostenibili equivalgono in effetto ad una vera e autentica persecuzione religiosa perché impediscono di fornire ai fanciulii financo i primi elementi della fede e della morale cattolica, di impartiré i primi s.sacramenti e se si ottemperasse a quanto quei 6 signori vogliono ottenere, si dovrebbe fare tutto in italiano e trutta la popolazione diserterebbe e odierebbe la Chiesa e il Governo. Per ilminor male della Religione saró costretto, se le condizioni non si cambieranno, di chiudere le due chiese di Vetta e di Racizze e di lasciarle senza sacerdote. Prego vivamente l'Ecc. Vostra di voler rivedere la posizione di Don Sibeni e di impartiré ordini con cor-tese sollecitudine alie autorita di Vetta acché Don Sibeni non sia impedito a preparare i fanciulii per i sacramenti e la Cresima onde la gente non si impressioni con la sospensione della visita canónica e della cresima a Vetta e Racizze. Voglia poi l'Ecc. V. considerare dove arriveremo con questi metodi. Gente del popolo perché inaspríta dalla pressione troppo forte nei riguardi delta sua lingua natía, 125 ANNALES • Ser. hist socio!. 10 • 2000 1 (20) Sebastiano HERALDO: LA "NORMAUZZAZIONE" DEL LE DIOCESI ISTRIANE (! 932-7 936)Il 1-138 se la prende con i o Stato e con i a Chiesa e non dará mai dei buoni cittadini alia patria e non amera ¡'Italia. Come stanno le cose oggi, posso asssicurare V. F.cc. che i! comunismo fa strage in mezzo a quella parte della popo-lazione Is tría na che ha disertato la Chiesa o ¡a va disertando per le cause suesposte. Non si dica alia Questura che esagero come avvenne un altra volta sotto S. Ecc. Foschi, il quale dovette poi convincersi e scoprire quan-to avveniva nel comune di Decani nei riguardi della propaganda comunista. Per l'amor di Patria che la distingue scongiuro i'Ecc. Vostra a volere far rivedere tutte le cause di tante ammonizioni e diffide imposte ai sacerdoti con grande scandalo dei fedeU forse únicamente per il fatto che si sono attenuti semplicemente ai Concordato o perché sono stati calunniati. Se V. Ecc lo crede oppoduno, invii copia di questa mia a S. Ecc. Bufíorini-Cuidi, o al Capo del Governo; io ne sarei perfettamente d'accordo perché sono convinto che le LL.EE non potranno 1are a meno di soslenere V. Ecc. nel correggere una situazione insostenibiie e dan-nosissima alia Patria e al Regime, creata da aicune mentalita che o credono di salvare tutto coll'abolire ogni parola si a va, o'infetti da odio per ¡a reiigione, sotto l'etichetta del Fascismo e della snazionalizzazione fanno guerra alia Chiesa. Cosí invece di ottenere quanto ci si era proposto: l'assimilazione degíi slavi e l'amore di questi per ¡'Italia, si ottiene al contrario e si spinge la gente fuori di chiesa verso il comunismo. Colgo l'occasione per presentare all'Ecc. Vostra i míe i piü distinti ossequi. üevotissimo" Nonostante questo approccio con le autoritá la situazione non miglioró, anzi proprio a Trieste nella primavera del 1936 provocatori fascisti interruppero lo svolgimento d¡ una funzione sacra durante il canto sio-verto di un brano litúrgico, mentre altri inddenti scop-piarono nei quartieri di Barcola e Riano di modo che il prefetto Tiengo ne approfittó per proibire l'uso dello slo-veno nelle chiese cittadine. Era palese come il tentativo di risolvere la situazione da una posizione lócale, per quanto eminente, come la curia di una grande diócesi, non avrebbe dato esiti duraturi per l'intero territorio istriano; sarebbe occorsa, almeno in ámbito províneiale, l'azione coerente di tutte le diócesi interessate. Questo tipo di intervento mancó; ció perché, evidentemente, mancava fra gli ordinari omogeneita di valutazione su un'oppressione linguistico-culturale "ora ben tolierata, ora promossa" da uno stato cattolico e concordatario. Nel '36, dato il clima di insicurezza e di crescente pressione poliziesca, il vescovo cerco di arginare i cedi- menti di molti sacerdoti di fronte ala política fascista di distruzíone lingüistica inviando una circolare ai parroci, in cu i si invita va ferinamente a "rispettare le con-suetudini diocesane per quel che riguarda il culto" (Belci, 1985, 91), segno di uno sbandamento nella strut-tura della diócesi, al quale Era uno sbandamento cui era necessario porre rimedio, facendo cessare quell'ac-celerazione anticléricale e antislava, oppure rinnovando il vertice diocesano, per far mancare l'obiettívo primario di quella campagna intimidatoria, cioè il vescovo Fogar. 11 potere civile e religioso, a Roma, erano già in trattiva per risolvere quella insostenibiie situazione. Due anni prima, nel '34, a seguito dei fattí del Seminario, la "partíta" a Gorízia era stata chiusa con il raggiungimento deü'obiettivo fascista (epurazione dei "fogaríant" dal corpa docente) e concedendo alia parte perdente (il clero di tradizione slava) l'allontanamento di mons. Sirotti, figura che si era caricata dei risenti-mento e deli'odio del personale sloveno, in un'ope-razione che aveva visto la complementarietà dell'inter-vento vaticano e di quello governatívo. Božo Milanovih ha sostenuto, Ira l'altro, che a caldeg-gíare l'allontanamento del Sirotti presso il Vaticano fosse stato il nunzío apostólico a Belgrado Pellegrinetti, che più da vicino, in una fase deiicata per i cattolici jugoslavi com'era la díscussione del concordato, aveva percepito l'ostilità dei parlamentan verso l'operato deU'ammí-nistratoredelia diócesi goríziana (Matta, 1983,66). Di fatto io scontro fra "ítaliani" e "sloveni" aveva rag-giunto livelli insostenibili: i! rettore del Seminario del-f'arcídiocesi, mons. Brumat, nel maggio '34 aveva scritto al Segretario di Stato Pacelli in questi termini: "mi permette di osservare che, come rísuíta da indagini faite, dietro f'indegna gazzarra calunniatrice sta né più né meno che l'Amministraíore Apostólico di Gorizía, mons. Sirotti, fine organizzatore di intrîghi e principale se non único sobiiíatore dei nostrí chierici" (Matta, 1983, 64). Al Sirotti era succeduto mons. Margottí, che non avrebbe mutato i fondamental! del corso deil'arcidiocesi imboccato dopo l'allontanamento di Sedej. Era un "corso" che prevedeva un allineamento alie esigenze del Regime, nell'ottica di una duratura pacificazione con lo Stato, cosa che rendeva agevole il proseguio dei "Kul-turkampf" antislavo. Quella política di acquiescenza fu condotta dal Margottí con maggior circospezione e più attenta gradazione, lontana dalla foga "romanizzatrice" che aveva caratterizzato f'amministrazione Sirotti. LA "ROMANÍZZAZIONE" A FiUME, DIOCESI DIRETTAMENTE SOGGETA ALLA S. SEDE.'8 Che le difficilissime condizioni in cui operava nella gerarchia ecclesiastica un clero attento alie esigenze 18 La S tesura cfí questo paragrafe si deve in gran parte alio studio (kl testo di lavo Čenneij (1953): Il vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e i Croati della diócesi di Ffome e Trieste-Capodistria, Lubíana. 126 AN NALES • Ser. hist. sacio!. • 10 • 2000 - 1 (20) Sebastiano «RAIDO: iA "NORMAUZZAZiONE" DEU.E DIOCE51 ¡STRIANE {1932-7936).... JIJ-138 linguistiche dei fedeii "alioglotti" non dipendessero tanto dalia presenza a Gorizia di un arcivescovo integralmente italiano, quanto la conseguenza di una consa-pevole scelta vaticana, lo dimostrano le vicende della diócesi di Fíume, direttamente sottornessa alia S. Sede, dove due vescovi, mon. Isidoro Saín (1925-1933) e mons Antonio Sarrtin (1933-38) si impegnarono in una forzosa ¡talianizzazione che investí la scelta dei per-sonaie canonico, la vita all'interno dei piccolo seminario fiumano, l'uso della lingua scritta degli atti, e di quella órale, nella liturgia e neil'insegnamento cateche-tico per una popolazione a maggioranza croata. Dopo l'amministrazione di mons. Mecchia, gis canonico a Trieste, neíl'autunno del '33 giunse ad inse-diarsí il nuovo vescovo, mons. Santin, dalla diócesi parentina; un gruppo di sacerdoti slavt, facendosi inter-preti di un disagio generale dei connazionali, inviarono al monsignore una lettera-mernoriale tn latino che riassumeva i rnotivi di que! disagio e tndicava i prov-vedimenti atti a rimuoverlo (Cermelj, 1953, 8-12). L'os-servazione iniziaíe dei memoriale era quelia tipica di altri "cahiers de doleance" rivolti ai vertid del-l'organizzazione ecclesiastica da parte del clero di base slavo daü'annessione della Venezia Giuiia in poi: le tristi condiziont cui la popolazione era costretta nel-f'alienazione del patrimonio culturale nazionale, operata con la complicita del personale italiano della Chiesa, minavano í'autorita deíle gerarchie cattolíche e sospingeva i cattolici ad aílontanarsi dalle parrocchíe, a vantaggio di altre confessioni o gruppi politici. I sacerdoti si dícevano anzi impossibilitati a difendere l'operato della curia fiumana, tafi e tante erano le ingiustizie fatte appSicare nella diócesi, evidenti e ingiustificabili: "Conditio cieri populique sioveni et croati in hac riostra diócesi qua minus laeta, qua tristis et iniusta conspicitur. Praecipue vero dolemus, quod ob talem rerum conditionem auctoritas ecclesiae catbolicae et in primis summi Pontificis haud parurn passa est de-trimenti": era il pontefice stesso ad essere direttamente intaccato nella propria aut.oritá, nella grave denuncia/ accusa di quei sacerdoti, i quali elencavano le principal! vessazioni: sin dalla creazione della diócesi, nel '25, a! clero sloveno e croato era stato preferito quelío italiano nell'assegnare i posti di canonico; nella citta di Fiume i cíttadini síavi era no statí privati deíle funzioní nella loro lingua, cosa che rísultava grave, per esempio, per le giovani slovene che lavoravano in gran numero come inservienti in c.ittá; nell'ospedale cittadino poi, si faceva notare, il cappellano era un italiano completamente ignorante della lingua croata o slovena cosí da non poter assistere ammalati o moribondi; nelle parrocchie di Abbazia e di Laurana i nuovi parrad erano itaiíaní, incapaci di comprendere cosí come dal farsi comprendere dai fedeli di lingua slava, mentre a Volosca Ü párroco che sino ad aliora aveva predícate anche in croato era stato costretto dai íocali amministratori fa- scisti, "insistentibus loci auctoritatibus", a utiüzzare solo ('italiano, nonostante un viaggio a Fiume presso il vescovo "ut concio croata sustineatur", affinché favorisse l'uso della lingua croata, cosa che, evidentemente, dimostrava la passivitá della Curia rispetto alia de-terminazione repressiva fascista. Si aggiungeva che le lettere pastoral! della Quaresima erano pubblicate dal vescovo solo in italiano, ad eccezione di quella piü recente scritta dalí'Amministratore Mecchia, che aveva la versione anche in sloveno e croato: la lingua slava era stata disprezzata per anni da! vescovo, con gaudio della "setta" degli avventisti che invece rispettavano le Üngue nazionali. Riguardo il seminario fiumano, eretto dopo la creazione della sede vescovile nel '25 e gestito dai gesuiti, al settimo punto della rimostranza si faceva notare come l'ístítuto fosse stato oggetto sin da principio delie pretese dei nazionalisti. Negli ultimi mesi, dopo la morte del vescovo Sain, il nazionalismo era arrrivato a far s) che agli alunni dei seminario fosse vietato parlare fra loro la lingua materna, scrivere o leggere lo slavo, "alumni sioveni et croati inter se lingua vemacula col-loqui, libros vernáculos etsi bonestissimos legere (...) et suis parocbis lingua vernácula scribere prohiberentur", secondo delle modalitá in effetti giá riscontrate a! seminario capodistriano; "Quid mirum"- cosa da rnera-vigliarsi, si domandavano quei sacerdoti- "si (...) fides populi sioveni et croati languescit eiusque aestimatio et fiducia erga ecclesiam, episcopos eí summum Ponti-ficem valde est concussa!". Venivano esposte nove ro-gatorie affinché queüe ingiustizie sopra descritte venis-sero elimínate. Particolare attenzione era rivolta al campo educativo, da una parte nel seminario, dall'altra nella catechesi scolastica. Affinché nel seminario pot.es-se regnare "spiritus catholicus, non nationalis" si chte-deva di concedere la liberta di dialogo, lettura e scrit-tura nella lingua slovena e croata degli alunni e, poiché questi per divenire sacerdoti dovevano continuare gli studi a Venezia, si domandava che fossero mandati invece al seminario teologico di Gorizia, nel '33 ancora ambiente toílerante e accogliente per i giovani di cultura slava. La poi avrebbero trovato connazionali proveníenti dalle altre diócesi giuliane, mentre Venezia, la c.ittá degli antichi dominatori italiani, mercantile ed opulenta, spaventava i latori del memoriale: lí "con-ditiones diocesanae a nostris plurimum differunt nec ipsa loci natura valetudini iuvenum nostrorum con-ducit". Riguardo poi il catechísmo si affermava duramente che impartiré ai bambini sioveni e croati l'in-segnamento dei principt teologico-morali cattolici con una lingua a loro straníera era contrario alia "vene-randae traditionis S. Sedis", come ad ogni principio pedagógico e morale. Si domandava, quindi, che fossero applicate in diócesi fe direltive ernanate nei 1931 da mons. Sorgia Sedj in mérito all'educazione dei fanckflli, le cosiddette "istruzioni" lasciate dall'arctve-scovo prima del suo sollevamento. Infine, si chiedeva di 127 ANNALES • Ser. hist. sociol. ■ 10 • 2000 1 (20) Setotiano BERAIDO: LA "NGRMAtIZZAZIONÉ" OELLE DIOCESI ISÏRIANE (Î9J2-1936)..., 111-138 far ottenere per molti sacerdoti queiia cittadînanza ita-iiana che era stata loro rifiutata, in modo da non far perdere il beneficio ecclesiastíco che curavano. Fidu-ciosi, quindi, Í sacerdoti salutavano il nuovo vescovo, assicurando di aver sottoposto quelle preghiere non con intenzione nazionalista, "non nationale studium", ma per il bene délia Chiesa. Le disposizioni suggerite in quel memoria le, furono sostanzialmente ignorante, a parte i a nomina di tre canonici slavi a Fiume. ¡I nuovo vescovo Santin proseguí nella linea italianizzatrice a buon pro dei rapporti con i'amministrazione fascista, in un percorso pastorale opposto a quello suggerito dai sacerdoti latori del memoriaie. Un approccio di reciproco appoggio ira stato italiano e Chiesa cattolica fu ritenuto nelle diócesi del confine orientale, nella loro totalità dopo il !36, la miglior condizione per l'azione pastorale, anche a costo di sacrificare le specificità nazionali délia minoranza slavofona, fra l'altro comprendenti la memoria e i riverberi di una pericolosa attitudine pol¡tica-religiosa in cui la romanità e la latinità erano state percepite come eccentriche alie aspettative di settori del clero jugoslavo, specialmente di quello croato.19 In quest'ottica va letto l'impegno del vescovo Santin a far partecipe del le istituzioni fasciste il clero slavo, obbligandoli all'uso délia lingua italiana nelle lezioni di catechismo; il decisionismo del vescovo lo portô a minacciare sospensioni 'a divinis', e ad appoggiarsi al Vaticano per imporre le proprie décision!. Il 3 marzo del '34 il vescovo Santin si recô in udienza dal pontefice proponendogli i) problema dei sacerdoti che disob-bedivano ail'ordine di insegnare nelle scuole dello stato, riassumendo i risultati dell'incontro in una lettera inviata agíi ordinari delie diócesi giuüane e riprodotta dal Cermelj (Cermelj, 1953, 16-17). Il vescovo giudicava l'assenza dalle scuole come "un atto palese di ostilità a! governo (...) a tutto danno di un maggior sviluppo de! ministero pastorale di quei sacerdoti" i quai i, invece, proseguiva il vescovo, "pospongono il divino ali'umano, il soprannaturale al naturale, Cristo alla nazione" (în: Cermelj, 1953, 16-17). ¡I pontefice avrebbe quindi ap-poggiato Santin a proseguiré neli'impegno assunto, esor-tando: "Cuardino quei sacerdoti l'esempio di Cristo, che sotto il dominio romano non ebbe mai una parola o un gesto contro i dominatori stranieri". Del ¡a lettera di Santin ai vescovi i! Cermelj ha riprodotto la risposta del Vescovo di Parenzo-Pola Pederzolli, contenente la dis-sociazione da una qualsiasi iniziativa di concerto fra gli ordinari deile diócesi giuliane voita ad obbligare i sacerdoti slavi únicamente all'insegnamento c.atechetico in italiano. Scriveva il vescovo di Parenzo-Pola: "la mia opinione é che noi vescovi dobbiarno fare di tutto perché la liberta della Chiesa sia ovunque assicurata ed in ispecie che almeno nelle due prime ciassi delle scuole elementari l'istruzione religiosa sia impartita nella lingua materna dei fanciulii" (in: Cermelj, 195.3, 18-19). L'opera del sacerdote su dei fanciulii che non avessero compreso la lingua di insegnamento, sosteneva il vescovo, sarebbe stata oltre che frustrante, deleteria, in quanto avrebbe segnato il dist.acco dalle abitudini ap-prese nell'ambiente famiíiare e queile imposte dai sacerdote, creando "un cedo dualismo, che cedo é de-plorevole, ed influisce di molto perché la preghiera comune nella casa poco a poco, anzi presto, del tutto scomparisca". Nella lettera si ipotizzava piuttosto Pop-portunitá di un incontro dei vescovi di Parenzo, Trieste, Fiume e Zara, necessarto per stabilire una linea comune per contrastare la tendenza imposta dallo Stato fascista. Quel congresso, come sappiamo, non si sarebbe mai tenuto, dato che troppo distanti erano ie posizioni dei vescovi, anche per una possibile mediazione del Pederzolli: se il Fogar era giá impegnato in uno scontro che avrebbe condotto sino alia propria destituzione nel '36, i vescovi di Zara e Fiume avevano giá opiato per una di sinergia fra Chiesa e Regime, cosa che li portava ad un opportunistico appiattimento sulla legislazione fascista. Contro gíi ultimi lacerti del vessillo vetero-slavo, simbolo di una orgogiiosa autonomía cuíturale della cattolicitá sud-slava, rivendicata nei decenni ormai trascorsi per tutta l'istria dall'epicentro quarnerino, il vescovo Santin si volse a colpire le ultime sacche di resistenza alfa latinizzazione deile forme liturgiche. Si appefló quindi nel febbraio del '34 alia Sacra Congregazione dei riti per ottenere un nuila osta al-l'attacco contro le sei parrocchie dove ancora le partí 19 ¡.'ideología cattolico-nazionale nella variante "jugos I avista", che aveva trovato durante il secolo precedente nel vescovo Strossmayer ¡I piCi ¡Ilustre maestro, era stata imbrigiiata e frenata dalla strategía vaticana che difftdava di uno stato a centralismo serbo-ortodosso rnentre con gli accordi del Laterano gît intellettuali cattolici sud-siavi avevano visto delegittimata la loro battaglia per gli interessi nazionali sioveni e croati contro queili italiani. Su questa tensione, ira una Chiesa Universaie e una Chiesa per il Popo! o-Nazi o ne, nell'epoca del nacionalismo imperialista, potevano svtlupparsi gruppí cíericali di teoría e di azione in frizione con le scelte strategiche della S. Sede, tanto più evideníi nei territori di confine. Durante lo sbandamento seguito alfa prima guerra mondiale, prima del trattato di Rapailo, mol tí sacerdoti siovani e croati parteggiarono apertamente per l'annessione del l'istria al neonato Regno S.H.S, alcuni vescovi nel nuovo stato ipotizzarono l'uso di una liturgia nazionale per le loro diócesi, diversa dalla latina, memori della tradi/.ione giagolitica, la lingua veterosíava che era stata usata neüa liturgia di aicune parrocchie croate e istriane sino ai XVSir secolo, ovvero sino al XfX° secondo I nazlonalisti slavi. Vi fu addirittura il ptc.colo scisma della C7¡('esa Nazionale Cristiana croata, e faceva proseliti il movimento del Clero Giallo, che ausptcava una riforma della Chiesa in direzione hussíta. Quel la di Fiume era la piu croata delle diócesi che coprivano la penîsola istriana, e risentiva in misura maggiore di un'insofferenza per l'italiantzzazione forzata praticata dagli ordinari vescovili che temevano la disobbedienza del clero croato. Su queste tendenze centrifughe del clero croato si veda m particolare: Scottà 1994, 400-401 ; Saivatorellî, 1937, 65 sgg.; Btasina, 1994. 128 ANNALES • Ser. hist. socio!. 10 • 2000 1 (20) Sebastiano BÊRAIDO: l.A "NORMA 1.1 ZZAZIONE" DELLE DIOCESI ISTRIANE (19.12-1936) .... 111-138 cantaíe della liturgia erano eseguite in "schiavetto", quel "volgare ecclesiastico" simile al glagolitico rna in carat-teri latini ("uno s lavo un po' antiquato che perd non è glagolitico"), utilizzato nelle parti cantate delle preci esequiali, durante l'ufficio dei morti e nelle preghiere liturgiche per l'amministrazione dei sacramenti. Le sei parrocchie avevano fatto parte del decanato di Castua, che era and ato alia jugos! avia, ed erano state oggetto di particolare decretazione per interesse dei vescovi Do-brila e Nagl fra otto e novecento, affinchè la liturgia avesse da continuare ad essere celebrata in "schiavetto". L'uítímo comunicazione in questo senso del Nagl nel 1909 alla S. Sede era rimasta senza senza risposta. Da allora si era continúalo i'uso antico di quei che il nuovo vescovo decise di sradicare, provocando una risposta da parte del clero slavo di pertinace resistenza, fondata sulla conoscenza e la memoria della vicenda che dal 1860 circa tormentava i giuristi vaticani. La disquisizione era meno dottinaria di quanto sí possa immaginare; come è noto, in Istria, dal secoío precedente, il "nazionalismo iocalistico" di parte siava aveva utilizzato lo strumento delí'antica lingua litúrgica per rivendicare a questa o a quelía parrocchia la pri-mazia storíca sui latini, ovvero sugíí itaííani. Tuttavia, negli anni trenta del ventesimo secoío i modi di una battaglia cuiturale e nazionale condotta sulla questione del veteroslavo erano del tutto anacronistici: Nel lo stato italiano non avevano piti margine di manovra política né peso quei "moíivi" che sotto I'Impero avevano visto affaticarsi gli aítori della iotta nazionale: preti, avvocati, storici, giornalisti, maestri e ra p presen ta nti politici nelle diete locali. Eppure, per la rigidità di un vescovo "ita-lianissimo" e l'orgoglio di un clero croato, all'interno della diócesi di Fiume si torno a combatiere ira italianità e siavonicità della liturgia, appellandosi a documenti e eminenze eccíesiastiche dell'ottocento, come mons. Dobrila, ií vescovo croato di Parenzo-Pola. L'ultimo decreto della Sacra Congregazione dei Riti sull'argomento risaliva al 1906, sotto il pontificato di Pió X, e aveva deluso le aspettative dei nazionalisti clerical!, ponendo moite condízioni per l!uso del glagolitico, so-prattutto laddove era stato proibito in tutte le parrocchie in cui non fosse in uso continúate almeno dal 1868. Le cose si erano più recentemente complícate nel 1927, quando la Congregazione aveva aveva approvato l'edizi-one dei "Messale Romano Slavonico", ovvero il messale della liturgia latina tradotto in síoveno e croato, utilizzato nelle diócesi jugoslave, che lasciava piu margini per i'utilizzo di quelle lingue nelia liturgia. Alcurií sacerdoti della diócesi di Fiume erano propensi a utilizzare quel messale, in disaccordo totale con il vescovon Santin. La prima risposta della S. C. dei Riti era stata sfavorevole ai sacerdoti slavofoni: stante la decretazione in vigore, ogni consuetud i ne per quanto inveterata era da aboliré. Ció significava che, non essendo quella lingua il glagoiito bensl un'altra forma modernizzata di slavo ecclesiastico, doveva essere eliminata dagli inni liturgici processionali, dal canto del Te deum, dalle altre "preci liturgiche" e dalle funzioni eucaristiche. Nel bat-tesimo fuñica concessione era fatta alia recita del credo e del pater da parte dei padrini. La curia di Fiume ema-nava, quindi un decreto ordinando che fossero "tolti tutti gli abusi che finora si sono introdotti (...). Ai popolo -specificava il decreto - ove ne fosse bisogno, i curatori d'anime spiegheranno (...) che si tratta di abusi e che il latino é la lingua universale della Chiesa" (in: Cermelj, 1953, 22). Oltre alie singóle resistenze all'esecuzione del decreto, alcuni sacerdoti organizzarono un ricorso alia S. C dei Riti, presentando un memoriaie che si opponeva alie decisioni sollecitate dal proprío vescovo presso la S. Sede con una lunga argomentazione. In sin-tesi, quei sacerdoti ripercorrendo la storia recente deíla questione glagolitica, affermavano che, stante la "natu-rale" evoluzione di questa forma lingüistica nello "schi-avetto" anche con il concorso delle decisioni delle auto-rita ecclesiali (cessazione dell'insegnamento del glagolitico nel Seminario teologico goriziano nel 1861, ca-renza di pubblicazioni di Messali in veteroslavo), la legittimitá delle concessioni fatte al glagolitico nel 1906 doveva essere estesa al succedaneo schiavetto, affer-mando anche di essere pronti "nelle parrocchie in cui per l'uno o l'altro dei suddetti motivi é stata introdotta la lingua croata (schiavetto) invece della lingua veteroslava (...), per conformarsi perfettamente alie disposizioni del suddetto art IV del decreto dellla S. R. Congregazione Rituum DD 18 dicembre 190620 di ripristinare I'uso della lingua veteroslava" (In: Cermelj, 1953, 30-41). Si tentava cosí una controffensiva all'attacco di Santin, pur nella consapevolezza della propria posizione sfavorevole davanti alia normativa canónica, che non rico-nosceva la succedaneitá dello schiavetto al glagolitico. A comprovare che la consuetudine dovuta all'evo-luzione della lingua ecclesiastica slava "non é un abuso ma un dirítto", veniva argomentato che questa consuetudine era stata accettata anche dai vecchi vescovi della regione e dallo stesso Pío X per rendere legaíe un uso piü ampio dello slavo ecclesiastico. In effettí nel decreto dei 1906 era concesso alie parrocchie privilegíate il canto dei!'epístola e del vangelo in croato moderno, dopo la recita degli stessi passi in latino, cosa che il vescovo Santin aveva dimenticato, e che la S. C dei Riti fu poi costretta a concedere. 20 Secondo l'articolo ¡V era permesso ai fedeli di rispondere al sacerdote celebrante e/o eseguire le partí caritate in lingua paleoslava nelle chiese privilegíate, cosi come era permesso in queste I'uso di messali in caratteri latín! ai fedeli, in mancanza di testi glagolitici, aneNo di congiunzione, secondo quei sacerdoti, fra glagolitico e schiavetto. 129 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 2000 1 (20) 5ebasfeno BERAIDO: LA " NORMAL ¡ZZAZ10 NE" DELLE DIOCESI ISTRfANE (1S32-I936) ..., 111-138 inoitre si ricordava come con un decreto del 1874 mons. Dobrila, vescovo di Parenzo-Pola, nelfa sua opera di "nazionalizzazione" slava della diócesi, aveva promosso f'acquisto dei rituali romaní in iingua slava, ristampati aflora dal vescovo di Spalato. Quel lontano decreto ven iva ricol legato ail'attualitá della situazione nelle diócesi del lo stato jugoslavo, dove le edizioni slo-vena e croata del rituale romano erano state "introdotte col permesso della S. Sede in tutte le parrocchie del Regno (...) senza riguardo al fatto se prima fosse stato in uso il rituale in Iingua slava o meno", chiedendo i'estensione dell'uso per i fedeli di quetle traduzioni anche alie diócesi dello stato italiano mistilingui, límt-tandone l'uso puré, si concedeva, al momento dell'am-ministrazione dei sacramenti, che, comunque, dal sacerdote doveva essere eseguita secondo la iingua ec-clesiastica piü appropriata, tentando di salvare per i fedeli ¡i maggior spazío possibile alio slavo. Queste richieste vennero respinte dal Vaticano, eos) come quella di concedere ai fedeli ií canto in vernacolo nelle processioni eucaristiche e nelle domande fatte ai padrini durante i! battesimo. infine, avendo ricordato nel ricorso alia Congregazione dei Rití che nel decreto del 1906 la Iingua "slavica vulgaris" era stata concessa in tutte le cerimoníe e i momenti non strettamente liturgici, "ad fidelium commodum et utilitatem", nel la sentenza quest'aspetto venne preso in considerazione, cosicché si invitava il vescovo ad un'oculata e attenta concessione dell'uso delía Iingua slava. Tuttavia proprio perché genérico e díscrezionale tale invito non poteva sortire effetti sensibili, data la pressione fascista in mérito e la volonta uniformatrice della curia fiumana. L'appello dei sacerdoti slavofoni alia S. C dei Riti, inoltrato il 15 novembre 1934, si chiudeva rammentando alia S. Sede il rischio implícito nella itaiianizzazione forzosa dei fedeli di Iingua slava operato dalla Chíesa di concertó con lo Stato: l'attrazione verso altre organiz-zazioni reiigíose, ovvero della Chiesa Ortodossa e di quella Avventista, aderenti alia realtá lingüística in cuí operavano. "Bisogna rilevare che la popolazione é nella nostra regione sempre é stata molto attaccata ai propri diritti linguistici nelle chiese e che essa é stata sempre assat suscettibile per ogni minima parte del suo dlritto che le si volesse togliere. Questo vivo sentlmento del popolo per i propri diritti linguistici nelle chiese é tanto piu forte e vigile adesso, quando la Iingua materna degli slavi viene soppressa violentemente dalle autoritá civili in tutti i campi della vita pubblica." II corso della procedura d'appello fu molto lungo, sintomo di una difficoltá ad affrontare una questione eos! delicata: l'esito fu inviato il 22 febbraio 1936 al vescovo Santin, il quale in quei due anni aveva cercato in ogni modo di ottenere i'obbedienza dei parrocí slavi, anche imponendo dichiarazioni firmate per rendere operativi i provvedimenti da lui decretati nell'agostodel '34. É certo che ¡I sino ali'uscíta del Santin dalla diócesi fiumana, nel '38, continuó il braccío di ferro con i sacerdoti slavi, i quali non si attenevano completamente alie direttive vaticane recepite dal loro vescovo: l'ín-sistenza con cui si invitavano i parroci slavi ad usare ií latino durante le preghiere dei riti funebri, nell'am-mínistrazione dei sacramenti, nei cori lo dimostra. Non si verificó cioè la pacificazione della diócesi come aveva sperato la S. Sede dopo i provvedimenti decisi dalla S. C. dei Riti nel '36. Cli atteggiamenti del vescovo non potevano saldare in solídarieta ordinario e clero, riproducevano e aliar-gavano anzí quella frattura in seno alia Chíesa regionale che correva lungo la "faglia nazíonale", come del resto accadeva nei resto del territorio istriano. Esemplare e tipleo il caso del párroco di llíríska Bistrika (Villa di Nevoso) il quale nel 1934 venuto in contrasto con la maestra che víetava agli scolari di assistere alla m essa in sloveno, in quanto cíttadíno tedesco, fu espulso; la risposta dei fedeli fu il boicottaggio della messa tenuta dail'italiano sacerdote ausilíario rímasto solo alla guida della parrocchia. II vescovo fu quindi costretto ad in-víare a Villa Nevoso un sacerdote di Iingua slava (Cer-meij, 1953, 69). II tentativo del vescovo di risoivere il problema nazionale per via autoritaria, attraverso una itaiianizzazione romano-fascista era fallito. Nel maggio '36, in una lettera inviata al prefetto de! capoiuogo in mérito all'ennesimo scontro fra párroco e autoritá, que-sla voita a Klana, aveva modo di scrivere: "mi permetto questa confidenza: in provincia vi è moka esaspe-razione, molta diffidenza, molta apatía. Ci temono, ma non ci vogliono bene (...). È necessario invece che lentamente si desti della simpatía per I'Italia" (in: Cer-melj, 1953, 72). Rímaneva, anzi, radicata i'avversiorse di un clero fiero e memore della propria tradizione nazionale contro ¡'ordinario, cosí come restava ferma la fiducta del Santin nell'opportunité di un accordo con il regime, opportuno ¡n quanto »entrante nella. linea vaticana e utile in quanto sinergico al debellamento dell'awersione al "centralismo" romano che impediva un "regolare" governo de!la diócesi stessa. Ma îi 1936 segnava anche la perdita dell'esponente più coraggioso della Chiesa regionale, quel vescovo Fo-gar che pure negli uitimi anni aveva cercato un impos-sibile accordo con gli amministratori fascisti a tutela dei propri sacerdoti slavi. Era forse il segno più evidente della impraticabilítá per la Chiesa di un approccio col-laborazionísta col regime e di una contemporánea pacificazione nazionale interna alie diócesi. Era tuttavia l'approccio auspícato e perseguito dal vescovo Santin, futuro successore del combattivo goriziano alia cattedra triestina. IL DOPO-FOGAR. UNA CRITICA RADICALE DEI SACERDOTI SLAVOFONI ALLA CHIESA ROMANA All'ínterno della diócesi triestina si facevano evidenti 130 ANNALES Ser. hist. socio!. - 10 ■ 2000 • 1 (20) Sebastiano 8 ERAL DO: LA "NORMAL 12ZAZIONE" DELIE DIOCESI ISTRIANE (1932-1936)..., U1-138 i segnali de! cedí mentó della solidarieta fra i sacerdoti di diversa provenienza étnica ovvero di diversa for-mazione poíitica-cuiturale: le linee di frattura appa-rivano sempre piü evidenti sotto la pressione fascista, [.'ultima gravissima azione era stata quelía del prefetto di Trieste Tiengo che aveva proibito la predicazione tn sfoveno nelle chiese triestine. I diplomatici delio stato italiano e del Vaticano individuarono la soluzione dello scontro fra il luglio e i! setiembre 1936: Rimozione di Tiengo e dimissioni di Fogar. A luglio il prefetto partí alia volta di Boíogna. Secondo Belci a questo punto, per la corrispettiva rimozione del vescovo da parte gover-nativa "vennero con ogni prohabih'tá utilizzati (...) gií interventi di non pochi sacerdoti triestini ed istríani contro ii proprio vescovo" raccolti in quegli anni dalle autorifé civili (Belci, 1985, 92). La convergente pressione del clero diocesano e del Regime convinsero la S. Sede dell'opportunita dell'allontanamento dello seo-modo vescovo. Fu inviato a Trieste un Visítatore Apo-stolico con í'incarico di spingere il Fogar alie dimissioni e di sondare i tempi entro i quali era possibile condurre ¡n porto l'operazione; la S. Sede per questo compito si avvalse dell'arcivescovo di Gorizia Margotti. Dalle leí-tere pubblicate nello studio di Belci emerge un malcontento pontificio nell'operare que!la scelta, sostenuta invece dal Segretario di Stato card. Pacelii e alia quale comunque Pió XI accondiscese. Sofferta fu anche l'ub-bidienza del vescovo, il oppose resistenza, recandosí anche a Roma presso il Vaticano. Camillo Medeot ha ríportato la rievocazione di un episodio del setiembre 1936, fatta da un anziano prelato vicino a Fogar, mons. Ciuseppe Luigi Vele i, secondo cu i: "il vescovo di Trieste fu invítalo a recarsi a Bassano del Crappa da! card i na le Cario Rossi, capo della Congregazione del Concistorio, che cola trascorreva le ferie. L 'autorevole porporato gli suggerí di dimettersi. Mons. Fogar gli chiese: 'E questa la volontá del Papa?'. Alia rísposta affermativa firmó la ¡ettera di rinuncia alia sede tergestina senza alcuna esitazione"(Medeot, 1972, 245). Nel mese di ottobre mons Fogar venne promosso arcivescovo titolare di Patrasso e venne trasferito a Roma, dove restó sino alia morte, avvenuta i! 26 agosto 1971 a ottantanove anni. Gli successe come Ammini-stratore apostolico l'arcivescovo Margotti che si era giá distinto a Gorizia per i! proseguo di una linea di oppor-tunismo filofascista, a discapito dei diritti nazionali e línguistici degli sloveni21 mentre a meta del 1938 venne nominato nuovo vescovo di Trieste e Capodistria mons. Santin, in una scelta non casuale da parte della S. Sede, che volle per Trieste e per la maggiore diócesi istriana confermato un uomo gradito al Regime. Sicuramente il Fogar dovette sentire pesantemente la propria solitudine rispetto alia linea vaticana, capace di esprimere anche con gesfi memorabili l'appoggio al Regime e al fascismo della regione, anche dove la Chiesa aveva rivendicato da sempre il primato della propria presenza e del proprio insegnamento, nel la scuola, dove i diritti lingui-stico-nazionali dei fedeli slavofoni erano stati duramente attaccati; il 18 dicembre 1935 i! vescovo Peder-zolli a norne de! pontefice fece omaggio all'organiz-zazione "Italia Redenta", che opera va per sostenere nelle nuove province la penetrazione della scolariz-zazione nazionale italiana, di una croce d'avorio, a riconoscimento dell'opera svolta. D'altro canto, giá la diócesi di Parenzo-Pola aveva subito, anche per ta debolezza dell'ordinario, una forte italianizzazione deile parrocchie, tanto che secondo i dati del ¿ermelj (Cermelj, 1974, 223) per circa 80.000 fedeli slavi, perlopiCi croati, erano rimasti solo otto sacerdoti slavofoni. Riconoscimenti ufficiali come quello del 18 dicembre non significavano che l'ininfluenza delta que-stione della tutela della popolazione slavofona per la S. Sede, a confronto dei vantaggi che essa ritenne di poter ottenere "alleandosi" col Regime. Secondo il Barbalkí dal 1918 al 1931 "dans la Marche Julienne 226 pretres croates ou slovenes ont été expulsés, déportés ou emprisonnés. 185 ont été expulsés, 35 internés en Italie, 23 emprisonné, 8 internés puis expulsés. De 1931 a 1943 les memes persécutions se sont exercées sur une cinquantine de pretres" (Barbalic, 1945, 18). Sicuramente di fronte ad una serie di dati che comprovavano l'oppressione nazionale dei fedeli e dei sacerdoti slavi la S. Sede usó col Regime sussurri di imbarazzo e decisioni di effettivo fiancheggiamento; la sostanza di questo atteggiamento non poteva sfuggire al clero slavo della regione; nel 1938 il comportamento dell'amministrazione Margotti, caratterizzato da "ana-cronistica ansia di romanizzare" {Rebula, 1992, 46), fece reagíre parte del clero slavo della diócesi, che gli invio una lettera-memoriale di rimostranza in latino, secondo Rebula redatta da Jacob Ukmar.22 L'inizio era da subito moito aspro, e non poteva essere altrimenti: "Come se si fosse tornad indietro nei secoli ('Sicuti enim elapsis retro saeculis...'), cosi anche nel nostro tempo gli uomini della Chiesa sono tormentad oggi da avversità e nel 21 Sosteneva Margotti: "L' Arcidiocesi é una sola, una, caltolica, apostólica, romana, fortemente romana e italiana", in: Santeusiano, I (1997): La diócesi di Gorizia nell'episcopato Margotti. In Dolinar-Tavano (1997), 105-117. Si veda anche: Cermelj, 1974, 221; Matta, 19R3, 66. Circa l'ínclinazione vigorosa e marziale del vescovo si rícordi ii favore incondizionato con cui appoggio dopo il '45 il Movimento deli'Avanguardia Cattolica Italiana, form azione parmilitare anticomunista, in: Fiorani, A; Lega, A (1998): Cattolici e Comunisti alio Scontro, Milano, 141-142. 22 La copia del memoriale sta nella Raccolta Privata di Mons. Ukmar, Centro Dorn jacoba Ukmarfa di Servóla-Trieste, tncartamento Memoriali. La copia da me tradotta mi é stata gentilmente íornita in fotocopia dal biógrafo di mons. Ukmar, dott. A. Rebula. 131 ANNALES - Ser. hist socio!. 10 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: ¡.A "NORMA LIZZAZiONE" DEL LE DIOCESI I5ÏRIANE (1932-1936) ..., 1 î 1-138 governo del!a Chiesa appaiono talí debolezze che se non venissero presto tolte andranno molto a nuocere all'annuncio e alia custodia fra ¡i popolo del Regno di Cristo. Da reclamare innanzitutto è la liberté della Chiesa rispetto al potere civile in tutte quelle cose che concernono la fede, i costumi, il culto e la disciplina, e poi far si che l'unica Chiesa di Cristo, infettata dal nazionalismo, non si divida in chiese in qualche modo nazionali, con una scissione che accrescerebbe peri-colosamente la disdicevoie discordia che già ora esiste nel popolo della famiglia cristiana". If memoriale pro-seguiva impietoso denunciando ii carattere non piu universale della Chiesa, fattasi troppo "italiana11: "Cubernium centrale Ecclesiam non exibet speciem veré catholicam, i.e universalem, sed indolem habet prae-ponderanler italiacam". Veniva criticata la struttura della díplomazia vaticana, neile mani di prelatí ¡talianí, ec-cetto rari casi, come se i cattolici delle altre nazioni non fossero stati in grado di svolgere ¡I ruolo di difendere i diritti nei vari paesi della Chiesa e della Sede Apostólica, e si aggiungeva: "Cardinales Curiae Ro-manae, (...) uno excepto, omnes sunt itali". Cosi anche -si faceva notare- il numero dei cardinali itaiiani nel Sacro Collegio dei Cardinali eguaglia o supera il numero di tutti gli altri provenienti dalle altre nazioni: "Hodie totum Collegium constat 69 Cardinalibus, e quibus 39 itali et 30 non itali". Questa sproporzione danneggiava l'operato diplomático di salvaguardia delle minoranze nazionali oppresse, ovvero "varie vexatas et crudellter oppressas", e ne conseguiva in particolare che l'ultima condanna forte dell'oppressione fascista sulla Chiesa delle nuove province da parte pontificia risalisse al 1921, Benedetto XV pontefice. Infatti: "dopo la morte di quel pontefice le persecuzione, pur essendosi fatte le persecuzioni, se possibili, più feroci (il culto divino spessissimo disturbato, la predicazione nella lingua materna in molti luoghi impedita, sacerdoti e laici che patirono l'olio di ricino, i! veleno, le percosse, il car-cere, l'esilio, le ammonizioni dei questori) non solo non sentimmo alcuna protesta dalla Sede Apostólica- 'non modo ab Apostólica Sede protestationem non audivimus ullam ' - ma il capo della fazione política che compi tali malefatte fu chiamato pubblicamente l'uomo mandato dalla Provvidenza divina per la salvezza della patria".23 L'accusa alla Santa Sede, ormai, era esplicita e sec-ca, la condanna senza appelli; la sfiducia nel Vaticano da parte dei latorí di questa lettera dopo tanti anni di oppressione nazionale, specialmente dopo i fatti del 1936, pare irrimediabile e radicale. Si parlava chí-aramente di "dependentiam" dei la S. Sede dal Regime, e se ne sottolineava il detrimento aíl'autoritá presso le "minoritates nationales in Italia" e presso le "finítimas civitates": "In alcune regioni le cose sono a tal punto precipítate che i sacerdoti non appena nominano il Papa da van ti ai fedeli, ne provocano l'indignazione di molti". Cosi molte famiglie emigrate dall'lstrta in jugo-slavía si convertivano ali'ortodossia, in odio al Papa: "Multae famíliae slavae, quae in Jugoslaviam trans-migraverunt, abjecta fide catholica, ad schísma con-volarunt et quidem expresse in odium Papae", cosí come altre, si sosteneva, attendevano altri tempi per poter [íberamente conventirsi ali'ortodossia. Oltre al grave imbarazzo di appartenere ad una chiesa che nel consesso ínternazionale aveva preso le difese di uno Stato in particolare, ¡'Italia appunto, quei sacerdoti individuavano un grave "vulnus in corpore Christí mystico" nel fatto d'essere i beneficí ecclesiastici, da queili dei sacerdoti a quelü dei vescoví scelti se-condo quanto consiglíavano le "relationes ínter Sanctam Sedem et factíonem políticam" che a qualunque prezzo dovevano essere mantenute buone: ne conseguiva che ottimi uomini di Chiesa non potessero essere promossi ad una cattedra vescovile se avversati dai fascisti e, viceversa, uomini che "non esitassero a contrattare H prezzo della liberta della Chiesa" erano fácilmente pre-feriti ai primi. Cosí nelie diócesi vedove, per non rischiare che ¡I capitolo eleggesse un vicario secondo un indirizzo che poteva arrecare danno agíi equilibri po-litici, i posti vacanti erano sempre coperti da Amminí-stratori Apóstol ici che preparassero il terreno per un corso consono ai fascismo o in continuità con quedo precedente. Cosí anche gli ordinari, si accusava, deci-devano della copertura delle parrocchie secondo la convenienza política, con un'ingerenza del potere civile in queüo religioso secondo una modalité definita "ígnomíniosam istam maedi aeve hereditatem". Era tutta la costruzione dei rapporti fra Stato e Chiesa cresciuta sulíe fondamenta dei Paiti lateranensi ad essere criticata e bocciata senza atténuant!; era lo stesso Gregorio Vil ad essere chiamato ad esempio e rievocato per la salvezza della Chiesa stessa: "Nonne hic Ereles i ae catholicae necessarius est al ter Cregoríus". Ed ancora seguivano a pioggía severissirne ínvettive ricordando come mentre l'autorité política "rimuove ogni íscrízione, in modo da assimílare le minoranze nazionali nelle nuove province d'Italia, ovvero le priva della propria lingua e cultura, mentre la suprema autorità eccle-siastíca favorisce, ignorándole, le empie azioni dei fascisti o le aiuta direttament ('Ecclesiastica Suprema Auctoritas impios politicorum conatus aut neglegendo 23 Se, pubblicamente ii silenzio e l'assenso al Regime anche nell'opera di snazionalizzazione non írovava momenti di correzione da parte della S. Sede, in sede diplomática rsor> mane a roño per quanto formal i, delle proteste: nel giugno 1935 mons. Borgoncini-Duca inlervenne presso Mussolini a causa degll uitimi attacchi polizieschi al clero slavo, richiamando ií capo del governo a rispettare l'azione di quei sacerdoti che si attenevano alí'articolo 22 del Concordato e che usa va no la lingua s lo vena o croata nel lo svolgímento del loro ministero (Belci, 1985, 95)- 132 ANNALES • Ser. bist, socio!. • 10 • 2000 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NORMAUZZAZIONE" DELLE DIOCESI ÍSTRIANE (1932-1336) ..., M1-138 confovet aut positive adiuvat')". Si ripetevano ancora ¡ fatti soffertí da! clero "allogiotto" delie nuove province per mano italiana: sacerdoti regolari espulsi dai con-venti, prediche in lingua materna impedite, e cosi pro-ibite le preghiere recítate in slavo anche in momenti non iiturgici. Si ricordava che, a dispetto dei numerosí rnemoriali mandate a Roma, nessuna protezione era stata offerta al clero oppresso e che anzi si era aggravata con l'arrivo del Visitatore Apostolico Luca Paseíto, mandato dalla Santa Sede nell'ottobre del '31 nefla Venezia Giulia, e che si era acceierata l'operazione di "assimilazione" forzosa degli slavi all'ltaíia: "per spe-cialem Visitatorem Apostolicum Re.murn D. Lucanum Hermenegildum Pasetto O, Cap. gravtor oppressio et celerior 'assimilatio' inaugúrala est". L'arcívescovo Bor-gia Sede] era anzi stato costretto a dimettersi "pretexto aetatis et infirmae valetudinis" e in seguito il Seminario teologico centrale era stato italianizzato: "Tune semi-narium theoíogicum centrale goritiense coepit 'reforman' i.e seminarium italicum transforman". Ven ¡va, inoltre, riassunta la vicenda del '34 allorquando l'Am-ministratore Apostolico Sirotti "di concerto con alcuni studenti del seminario teologico tramó, terrihile a dirsi, contro gii stimatisssmi superiori del seminario facta est conspirado, horribile dictu, Ínter Administratorem Apostolicum et aliquot minoris notae alumnos" - che furono accusati di parzialitá contro gli alunni di lingua italiana e per questo, su diretta ístigazione dell'autoritá eccle-siastica - "de mandato auctoritatis ecclesiasticae" - furono sollevati dai loro uffici". Si el enea vano anche le pene commínate dalla Commissione per l'internamento ai docenti accusati di attivitá antiitaliana, cosicché altri seminan minori deila regione erano stati italianizzati, e in primo luogo ¡I Seminario interdiocesano di Capo* distria, "nel quale anche la lettura privata di testi in lingua slava divenne un delitto e agli alunni slavi era pro-ibito di conversare nella propría lingua, seppure a pas-seggio". L'atto di accusa continuava innpietoso, addi-tando gii ordinari vescOvili delle nuove province italiane come promotori in varí modí della italianizzazione for-zata degli slavi: "Ordínarii novarum provinciarum itali-carum variis modis 'assimilationem' promovent", con il süenzio-assenso della S. Sede, "sciente nec reprobante Sancta Sede". Anche riguardo la questione dell'in-segnamento catechetíco in italiano presso la scuoia pubblica i latori di questo durissirno memoriale non la-sciavano scampo alie responsabílítá vaticane: mentre i vescovi obbligavano i sacerdoti ad andaré nelle scuole pubbliche ad insegnare la religione in italiano, precisando come "talis autem coactio non adhibetur nisi in parochis ex toto vel majore parte s la vis vel germanicis", era stata la S. Sede a dísporre direttamente fin dai 1929 che tale istruzíone avvenisse sempre in italiano nelle parrocchíe da assimilare, "assimilandae", e veniva citata l'esistenza di una lettera del 5 febbraio 1929 inviata dalla segreteria di Stato Vaticano alí'Ordinario di Zara nella quale si invitava il vescovo a procedere ad una italianizzazione del catechismo nelle scuole della diócesi secondo un principio reso esplicito dal concordato, per cu i si sacrifica va "instruetionem religiosam elementarem in lingua materna novorum Italiae civium pro bono pacis cum factione política". Affinchè più veloce si consegutsse l'assimilazione degli "alloglotti" i vescovi, proseguiva ¡'accusa, avevano inoltre chiamato dalle parrocchíe italiane sacerdoti spesso impreparati teológicamente, ovvero dai basso profilo morale, veri e propri scarti di altre diócesi: "vera pripsemata aliarum Dio-ceso", nonché "a s tu ti et subdoli". Tali furono i sacerdoti ínviati nelle parrocchíe delle nuove province, educando i fedeli a ritenersi prima di tutto italíani e dunque "redenti", "redentos", e usando solo la lingua di Stato, incuranti se per questo rnolti parrocchiani evitassero ía chiesa, "plurimi parochiani ecclesiam deserunt"; questo personale squalifícato era stato collocato in posti di responsabílítá nel Seminario teologico, comportandosi come spíe della polizia e dei fascísti: "Sunt periculosí delatores honestorum fratrum ad quaesturam et ad factionem politicam". È questa una delle più esplicite evidenze documentóte della frattura ínteretnica della chiesa regionale giuliana, giunta a un tale livello di esasperazione da spingere a formulare taü e tante accuse al clero italiano in una sede "uffíciosa" quale era questo memoriale, inviato ad un Amministratore Apostolico che per ¡I proprio ruolo doveva essere considéralo una diretta emanazíone della S. Sede. E in effetti era proprio il Vaticano l'oggetto principale di quelle accuse: i sacerdoti ¡atori del memoriale sotto-lineavano che ¡I fondamento della política lingüistica antisíava delle diócesi, fiancheggiatríce di quella fascista, risiedeva proprio nel Concordato stipulato dalla S. Sede con lo Stato italiano. Era una política che ve-deva îa S. Sede "sciente et probante"; si riconosceva cioè che la fusione del concetto di Stato con quetlo di Nazione, fatto proprio dalla Chiesa concordataria, avesse spostato il concetto di "religione dello stato" im med latamente su quello di "religione della nazione italiana": "conceptus Ule Romanus de 'natione' quae identificatur cum 'statu', per Ecclesiam commendatur et in praxin pastoralem passim assumitur". Questi intel-leiluali clerical i slavi davano una importante lezione teórica alla gerarchia romana, facendo notare che "St entm unus (...) populus in uno statu est minoritas, assimilandus est populo statali et vita propría nationali privandus in Statu et consequenter etiam in Ecclesia": la minoranza nazionale in una Chiesa della Nazione-Stato era destínala alla privazione della propria cultura spe-cífica, cosi neilo Stato come nella Chiesa di Stato; al contrarío, continuavano queí sacerdoti, dove quello stesso popoío non era considéralo minoranza da assimilare, ma al contrario fondamento di specifica citta-dinanza, come in Jugoslavia, la vita nazionale poteva esprimersi (iberamente anche neila Chiesa: l'appiat- 133 ANNALES Ser. hist. socio!. 10 2000 • 1 (20) Sebastiano HERALDO: LA " NORMAL IZZ AZI O NEa DEllE DIOCESI ÍSTRIANE (1932-1936) .... 111-138 timento deila Chíesa cattolica su¡ confini e sulla "légalité" degli stati nazionali era di per sé i'errore fondamentale. Si indivtduava cioè ia sostanza di quel-l'oppressione poliziesca del clero "alloglotto", per cui pure i! Vaticano aveva solo formalmente e superficialmente protéstalo, nel chiuso dei gabinetti diplo-matici, facendo affidamento per la difesa dei propri sacerdoti proprio su quelle norme che ne avevano sancito la vulnérabilité e la mínorita política. Decenni di oppressione nazionale avevano fatto maturare presso quell'inteiiettualità cléricale che voieva parlare a nome di sloveni e croati una critica alia Chíesa proiettata in avanti, suggerendo al Vaticano una necessaria, diversa impostazione nei rapport! con !o Stato, per quanto immediatamente inattuabile nel contesto europeo di scontro fra glí Stati-Nazione. Era una crítica che doveva apparire aliena alia prassi política vaticana incapace di cogliere i pericolosi límiti di queíl'aggancio simbiótico con lo Stato che faceva, da una parte, godere di benefici e privilegi ma che dall'aítra esigeva l'appoggio deila Chíesa alia legittímazíone popoiare del potere político. "Sic ergo finibus rerum publicarum et ipsam pasto-rationem at divinum cultum scindi videmus non sine populorum offensione nec sine fidei ipsius dtrimento": la mancata contunuità deSla pratica pastorale, spezzata ai confini stataíi, comportava uno strappo deila Chiesa dalle aspettatíve natural! dei credenti, minandone la fedeltà stessa alia Chiesa Cattoüca Romana. il memoríale parlava chiaro "Conceptus iste 'de natione' i.e de 'Populo statali' ad ecclesiastica Aucto-ritate adoptatus et in vitam pastoralem deductus, maximum periculum constituit pacis illius et verae ínter populos concordiae, quam boni omnes (...) anhelant": la pace e la concordia sociale erano messe a repentaglio nelle nuove province orientali del Regno proprio per le conseguenze, nella pratica pastorale delle diócesi, deila scella deila Chiesa di farsi "Chiesa dello Stato fascista". L'Autorità ecclesiastica non avrebbe dovuto accettare l'implicazione stretta che voleva la cittadinanza, ovvero i diritti che questa significa, detenuti solo da chi fosse di una nazionalità rítenuta, a priori, "dominante". La con-cezione schiettamente nazionalistica del clero sloveno e croato, che si palesava nei comportamenti e nei document! di venti anni addietro, pareva aver lasciato qui il posto ad una riflessione pacata, di sincero sentimento irenico e di lungimírante saggezza: alia rívendicazíone presso gli ordinari vescovili deila supériorité numérica e storica deila tradizione slava su quella latina e italiana nelle porzioni di territorio diocesano, aíle mappature militari del territorio conteso, conquístalo o in mano al-l'avversario,24 si sostituiva ora una voce toSlerante, ponderata, desiderosa di pacificazione e di convívenza nazionale, mentre ¡'Europa precipitava verso un altro grande scontro di Stati e di nazioni. Certo, nel-l'elaborazíone del documento vi è la mente di un uomo che aveva stretío a sé il valore deila convívenza nazionale, i'Ukmar, ma che a questa figura fosse s tata affidata l'elaborazione del documento, era significativo di uno stato d!animo, presente almeno in párete del clero slavo deila diócesi triestina, che era maturato sotto l'espe-ríenza dei 1'oppressione nazionale e che poteva farsi portatore di un valido patrimonio ideaie, se non fosse stato sopraffatto. Da una parte, ínfatti, vi era l'intran-sigenza di uno Stato che amministrava la rendíta territoriale conseguíta con la víttoria nella guerra mondiale, e dall'aítra la fierezza nazionale d'una popo-lazione oggetto di plurisecolare egemonia economica e política. Nel caso di una decomposizione del potere stataie sarebbe potuta esplodere una sconvolgente resa dei conti che avrebbe spazzato anche 1a Chiesa regionale: "Si Ecclesia catholica jura naturalia nationum servanda et protegenda non modo curaverit (...) novae et terribíles conflag ration es Inter populos jam non erunt vitandae". Certo è che ¡I soggetto storíco per eccellenza di questi sacerdoti rimaneva 1a Nazione, investita, per mezzo deila Chíesa, deila Grazia: Solo ¡1 rispetto deila primazia naturale delle nazioni e dei popoli sugli stati, avrebbe apportato pace e concordia. Si traítava di un orízzonte concettuale di analísi política sicuramente idealistico e arretrato, addiríttura "romántico", e tuttavia nella critica alia supremazía dello Stato suite popo-lazioni, nell'invíto alia tolleranza, "superava" la política di Pío XÎ, anticipando motiví che sarebbero emersi compíutamente col Concilio Vaticano 11. Dunque, al-l'artificiosità dei confini stataíi si opponeva la naturale presenza del "narod", impossibíle ad essere spezzata da arbitrarse decisión!, tanto naturale e forte quanto il legame di consaguíneita famigliare: "Vera enim natío, in qua homínes nascimur, ampiiata est famiglia, sanguinis et indolis affinitate coagmentata, quae juríbus suis naturalibus impune privari nequit". Se la Chiesa non avesse considérate ció, avrebbe rischiato di poggíare su una strutíura sbagliata, sulla statofetria artificiosa, op-posta alia sacralítá deüa famiglia nazionale: "Si Ecclesia ípsa non docuerit haec jura recte aestimanda, si (...) ipsa, quae bona sunt in natione, doctrina et gratia Christi non reddiderit, (...) alü exurgerent", deprívati délia propria nazioni e del proprio sangue. Alia Chiesa si chiedeva di trovare nella nazione le proprie virtù, ¡n un processo di trasmíssione deila Grazia e del Verbo, che partisse dal basso, dai "narod", e si rivolgesse finalmente alia caítedra di Pietro, ormai gravemente delegíttimitata. In caso contrarío, "aiíi exurgerent" a sconvolgere l'ordine civile e spirituale: sí trat- 24 Si veda, ad esempio il memoríale che un gruppo di sacerdoti "jugoslavi" deila diócesi triestina inviô nel 1919 al nuovo vescovo Bartolomasí dopo (a cacctata di Kariin, memoríale completamente riprodotto in Scottà, 1994, 123-126. 134 ANNALES • Ser. hist. socioi. 10 • 2000 • 1 (20) Sebasiïano BERAI.DO:LA "NORMAUZZAZIONE" DELIE DIOCESI 1STRIANE (1932.1936) ..., 111-13S tava di evitare "revolutinem titius societatis praevenire et humanum consortium salvare", ovvero di contrastare ¡i pericolo ateo-comunista che veniva avvertito come attuale nefla società giuiiana. ti crolio degli equilibri geopolítici europei era, al 1938, già in atto e nell'istria e a Trieste ií Movimento nazionaí-comunista titoista avrebbe di il a pochi anni sconvolto la regione, trovando terreno sociale adalto alla rivolta e alie effe-ratezze di una vendetta nazionale lungarnente attesa. II memoriale si chiudeva con una breve esortazione, affinchè nell'opera pastorale délia Chiesa régionale venisse utilizzata la tradizione délia riflessione plitica e teologica della Chiesa, antecedente alia soggezione al fascismo, a partiré da quella di Fio IX, a colmare quella lacuna aperta "in systemate juriodico morali fidei no-strae!i, che stava portando alia rovina la Chiesa Regionale, e che conseguiva dali'indirizzo generaíe im- presso dal Vaticano "Non quod persona Beatissimi Patris quidquam exprobare velimus, sed cursus (...) regiminis Ecclesiae est reapse talis qualem factio política in Italia omni studio conservandum curabit". In realtà, evidentemente, si trattava di una dura reprimenda a tutto il pontificato di Pió XI e delTennesima presa di distanza della comunïtà cattolica sud slava da Roma, nell'ultima sacca di riverbero della secolare tensione fra ¡I centralismo latino-vaticano e ¡a vicina periferia della cat-tolicità. RJNGRA2J AMENTO Ringrazio il prof. Francesco Leoncini dell'Università Ca' Foscari di Venezia e il dott. Alojz Rebula: senza il loro interessamento non sarebbe stato possibile realiz-zare questo mió contributo. "NORMALiZACIjA" JSTRSKIH ŠKOFIJ (1932-1936), S POSEBNIM POUDARKOM NA TRŽAŠKI IN REŠKI Sf»ha.<,i/\ano BERALDO IT-301 74 Mestre-Venezia, Via Monte Berico 5 POVZETEK Cilj študije je rekonstrukcija zaključnega obdobja "normalizacije" škofij na območju Istre, ki jo je fašistična država skušala izpeljati v/ sozvočju z zgodovinskimi interesi italijanskega meščanstva v pokrajini. "Normalizacija", katere cilj je bila odstranitev s škofijskih vodilnih mest vseh elementov, ki niso bili v sozvočju s programom nasilnega poitaljančevanja pokrajine, je bila dosežena med leti 1934 in 1936. Za študijo je bilo ključnega pomena razbrati usmeritev Vatikana, nasprotna oziroma pritrdilna stališča Škofijskih ordinarijev in posledično vedenje slovanskih duhovnikov k teh škofijah. Na bojnem polju so bile v premoči sile, ki so delovale proti zagovornikom slovanskega izročila znotraj istrske pokrajinske Cerkve (od 1925 so bile v Istri tri Škofije, na čelu katerih so bili Trifone Pederzolli v Pulju od 1913 do 1941, Isidoro Sain na Reki od 1925 do 1933, Luigi Eogar v Trstu od 1922 do 1936): na eni strani se je znašel aktivizem nekaj deset duhovnikov (v okoli 230 istrskih župnijah) pod budnim nadzorom prefekture, vendar pod zaščito škofa velike Tržaške škofije Fogarja, zagovornika cerkvene avtonomije v odnosu do civilnih oblasti (Tržaško škofijo so sestavljala obsežna območja slovanske jezikovne večine, od Hrvatov na območju Pazina do Slovencev na območju od Doline do Materije in Pivke); nasprotna stran pa je lahko računala na del nižjega italijanskega klera, na pasivnost poreško-puljske kurije, na filofašistično podporo goriških nadškofov po letu 1931, ko je bil Borgia Sedej umaknjen z goriške katedre, na podporo reških škofov, na organizirane pokrajinske upravitelje in navsezadnje na stališča Vatikana, ki se je v resnici že odločil za žrtvovanje "naravnih pravic" Slovencev in Hrvatov v prid dobrim odnosom s fašistično državo. Neenaka razporeditev moči na bojnem polju je leta 1936 prisilila škofa Fogarja h kapitulaciji; slovanovilska duhovščina je s tem izgubila edinega človeka, ki jo je bil znotraj cerkvene hierarhije sposoben dejavno braniti, in bila pahnjena v temo. Kiiučne besede: istrske Škofije, fašizem, nacionalizem, italijanizacija 135 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 1 (20) Sebastiano BERAI.DO: LA "NORMALiZZAZlONE" DELIE DIOCESI ¡STRIANE U932-1936} ...,111-138 BIBLiOG RAFIA Archivio Diocesano Triestino. Raccolta prívala di mons, Ukmar, presso il centro Dopm Jakoba Ukmar|a di Ser-vola-Trieste. Anonimo (1927): The déposition oí the jugoslav minority in Itaiy. Lubiana. Anonimo (Institut jotigoslave d etudes internationales). (1945): Documents sur la dénationalisation des jougo-slaves de la Marche julienne. Belgrado. Anonimo (1945): La Marche julienne. Zagabria. Anonimo (1973): Note sull'episcopato di mons. Luigi Fogar. Chiesa e società, 1, 7. AA.VV. (1918): Italia e jugoslavia. Firenze. AA.VV. (1939): Chiesa e stato: Studi storici e giuridici per il decennale délia Conciliazione tra S. Sede e Vitalia. Milano. AA.VV, (1982): Maresige - Storia délia lotta antifascista in Istria 1921-1981. Capodistria. AA.VV. (1985): L'Istria tra le due guerre, contribuí! per una storia sociale. Roma. AA.VV. (1994): Le minoranze tra le due guerre, Annali dell'lstituto Storico Italo-Cermanico. Bologna. Agostinetti, N. (1977): L'onorevole Adamo Zanetti, pre-te contadino (1856-1946). Udine. Alatri, P. (1959): Nitti, D'annunzio e la questione adri-atica. Milano. Aiberti, M. (1936): L'irredentismo senza romanticismi. Como. Antoni, C. (1993): L'amministrazione Italiana nella Ve-nezia Giulia dall'armistizio alla marcia su Roma, 1-2, 185-196. Apîh, E. (1966): Italia, Fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia (1918-1943) Bari. Barbalitf, F., Mihovilovicí, l. (1945): Proscription du slo- vene et du croate des ecoles et des Eglises sous la domination italienne (1918-1943). Zagabria. Bari, L. (1984): L'Istria ieri e oggi. Trieste. Bartoli, M., Vidossi, G. (1945): Aile porte orientaii d'Italia, dialetti e lingue délia Venezia Giulia. Torino. Bartoîic, M. (1991): Don Miro, un martire delf'istria. Pisino. Battara, P. (SATOR) (1954): La popolazione délia Venezia Giulia. Roma. Belci, F. (1985): Chiesa cattolica e fascismo a Trieste: Storia di un vescovo solo. Quale storia, 3, 43-97. Benussi, B. (1893): La liturgia Slava nell'lstria. Parenzo. Benussi, B. (1924): L'Istria nei suoi due millenni di storia. Trieste. Blasma, P. (1993): S. Sede, clero e nazionalità al confine orientale. 1918-1920, note e document!. Quaie Storia, 1, 29-50. Blasina, P. (1994): S. Sede e regno dei Serbi, Croati e Sioveni: Dalla missione di don Pierre Bastien ai rico-noscimento fórmale (1918-1919). Studi Storici, 3, 773-809. Botteri, G. (1960): I cattolici triestini nella Resistenza. Udine. Car Emin, V. (1953): Moje uspomene na dru2bu sv. Cirila i Metoda za Istru. Zagabria. Celia, S. (1956): l rapport! tra gli irredentisti Giuliani e il clero cattolico. Ri vista Storica del Risorgimento, 43, 262-269. Celia, S. (1968): Scuola, cultura e arte in Istria dopo la redenzione. Pagine Istriane, 22. Chiurco, G. A. (1929): Storia délia Rivoluzione Fascista. Firenze. CoboI, G. (1927): i! Fascismo e gli allogeni. Gerarchia, 9, 803-806. Costantini, C. (1948): Foglie secche. Esperienze e rne- morie di un vecchio prete. Roma. Cottoiie, C. (1938): Storia délia scuola in ¡stria da augusto a Mussolini. Capodistria. CÜermelj, L. (1974): Sioveni e Croati in Italia tra le due guerre. Trieste. termelj, l. (1953): il vescovo Antonio Santin e gli sioveni e Croati defle diócesi di Fiume e Trieste-Capo-distria, Lubiana. Dal Mas, F, (1995): Croazia, anche le chiese in guerra-Gente Veneta, 31, 4, Dassovich, M. (1976): Fiume, Italia e Regno S.H.S nei 5 anni del Patto di Roma. Roma. Dassovich, M. (1989): i molti problemi dell'ltalia ai confine orientale. Dall'armistizio di Cormons alla deca-denza del patto Mussolini-Pasic (1866-1929), Udine. De Franceschi, C, {1937): li rinnovamento italiano del-Í'Istria. Parenzo. . Dei Bello, N. (1890); Studi economici. Capodistria. Dememio, G. (1980): I cattolici, Sa grande guerra e il dopoguerra. i! Territorio, 1, 55-64. Di Drusco, M. (1931): La liberta religiosa e i dinttí délia nuova Italia. La Porta Orientale, 4, 400-411. Digovid, P. - Goranich, F. (1943): Le haute adriatique et les problèmes politiques actuels. Losanna. Dolinar, F. M - Tavano, L (a c.) (1997): Chiesa e società nel goriziano fra guerra e moviment! di (¡berazîone.). Gorizîa. Fauro - Timeus, R. (1929): Scritti polittci. 1911-1915. Trieste. Ferrari, L (1981): Il clero sloveno nel Litorale (1920-1928): Linee di intervento pastorale. Quaie Storia, I. Ferencic, L. (1973): Porecko-Pula Biskupija Trifuna-Pederzollija, 1913-1941. Pola. Gaümberti, S, (1990): Ciero estrutture ecclesiastiche in Istria tra Otto e Novecento (diócesi di Parenzo-Pola): Atti e Memorie délia Società Istriana di Storia Patria (AMS!) 38, 149-240. Galimberti, S. (1992): Clero e strutture ecclesiastiche in Istria tra Otto e Novecento (costituenda diócesi di Fiume). AMS!, 39, 168-249. Gayda, V, (1914): L'Italia d'oltre confine. Torino. 136 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Sebastiano BERALDO: LA "NO RM A LIZZ AZI ONE" DELLE DIOCESI ISTRjANE (1932-19.56)..., 111-13B Gayda, V. (1915): Gii Slavi della Venezia Giulia. Milano. Geliner, G. (1982): Nazioni e nazionafismo. Roma. Gigante, S. (1928): Storia del Comune di Fiume. Firenze. Guaseo, M. (1997): Storia del clero in Italia dall'ot-tocento a oggi. Bari. Hobsbawm, E. }. (1982): Nazioni e nazionalismo, Roma. janigro, N. (1993): L'esplosione delle nazioni. II caso jugoslavo. Milano. jaquin, P. (1929): La question des tninorités entre Ntalie et la jugoslavie. Parigi. Jurca, L. (1978): Moja leta u Istri pod fašizmom. Ljubljana. Kacin-Wohinz, M. (1988): Orientamento nazionaie, político e cuiturale degli sloveni e dei croati nella Venezia Giulia tra le dueguerre, Quale Storia, 1, 51-68. Klen, D. (1955): Neki dokumenti o svečenstvu v Istri. Zagreb. Lubiana, L. (1982): La vita política istriana ne! dopoguerra (1918-1923). Quaderni del Centro Ricerche Storícbe di Rovigno, 6, 105-174. Lubiana, L. (1989): ll clero e i catiolici deil'lstria 1920-1930. In: Zovatto, P. (a c.): tstria religiosa. Trieste. Lepore, G. (1957): Scuole e gruppí etnicí a Trieste e rtell'tstria. Trieste. Luksich Jamini, A. (1964); ll problema deü'uso del glagolitíco a Fiume: Fiume, 1 -2. Matta, T. (1983): Come si sostituisce un veseovo. Aspetti deil'italianizzazione nell' arcídíocesí di Gorizia (1929-1934). Quale Storia, 45-66. Matta, T. (1981).* La Chiesa cattolica e la política di snazionalizzazione degli sloveni e dei croati durante ti fascismo, in: L'imperialismo italiano e la jugoslavta. Atti del convegno di Ancona: 14-16 ottobre 1977. Urbino. 394-402. Matta, T. (1977): Clero sloveno e regime fascista. Quale Storia, 2-3, 3-13. Medeot, C (1972): I cattolící del Friuli Orientale nel primo dopoguerra. Gorizia. Medeot, C (1969): Storie dt preti isontini internati nel 1915. Gorizia. Miccoli, G. (1976): A proposito di mons. Antonio Santín. Bollettino dell'lstítuto Regionale per la Storia del Movi-mento di Liberazione det Friuli Venezia Giulia, 2-3, 29-Miccoli, G. (1975): Onorificenze, sussidi e patriottismo. Lin aspetto margínale del rapporto-alleanza tra Chiesa e Fascismo nella Venezia Giulia. Bollettino dell'lstituto Regionale per la Storia del Movímento di Liberazione dei Friuli Venezia Giulia, 1 -2, 37-39, Mi lan o vid, B. (1976): Moje Uspomene. Pisíno. Morozzo della Rocca, R. (1992): Le nazioní non muoíono. Russia rívoluzionaria, Polonia indipendente e S. Sede. Bologna. Mosconi, A. (1924): 1 primi annt di Governo italiano nelta Venezia Giutía - Trieste 1919-1922. Bologna. Novak, M. (1927): Notizse storiche sui seminari di Capodistria, Trieste e Parenzo. Trieste. Novak, V. (1953): Vatican service of denationalisation of jugostavs. Reviewof international Affairs, 14-15,19-22. Novak, V. (1953): The Vatican support of Italian imperialism. RIA, 21,19-23. Novak, V. (1954): Historical survey of vatican-south slavs relations. RIA, 101,15-16. Pacor, M. (1964); Confine orientale. Milano. Parentir», L. (1987): Incontri con l'lstria, la sua storia, la sua gente. Trieste. Perselli, G. (1993): I censimenti della popolazione deil'lstria con Fiume e Trieste fra it 1850 e ¡1 1936. Trieste-Rovigno. Pesante, G. (1893): La liturgia slava con particolare riflesso ail'lstria. Parenzo. Pirjevec, |. (1993): Il giorno di S. Vito. Jugoslavia 1918-1922.Torino. Pirjevec, J. (1995): Serbi, Croati e Sloveni. Bologna. Pisenti, P. (1925): Problemi di confine. II clero slavo. Udine. QuarantoUi, G. (1938): Storia della Dieta "del nessuno". Parenzo. Rebula, A. (1992): Jacob Ukmar. Pordenone. Salata, F. (1897): L'Antica diócesi dî Ossero e la liturgia slava. Pola. Salvatorelli, L. (1937): La política della S. Sede dopo la guerra. Milano. Salvemíni, G. (1963): Opere ti!, vol. ¡P. Milano. Salvemini, G. (1952): Mussolini diplomático (1922-1932). Bari. Salvemini, G., Maranelli C. (1918): La questione adrí-atica. Firenze. Salvemini, G. (1943): Pió XI e gli allogeni. Quaderni di Giustízia e Liberta, 7. Salvi, B. (1972): l! movímento nazionaie e politico degli sloveni e dei croatí. Trieste. Santin, A. (1978): Al tramonto. Ricordi autobiografía di un vescovo, Trieste. Sator (Battara Pietro) (1954): La popolazione della Venezia Giulia. Roma. Schiffrer, C. (1978): Sguardo storico sui rapport! tra italíani eslavi nelía Venezia Giulia, Trieste. Schiffrer, C (1946): La Venezia Giulia. Saggío di una carta dei límíti nazionaii italo-jugoslavi. Roma. Scoppoia, P. (1971): La Chiesa e ¡I Fascismo, document! e interpretazioní, Bari. Scottà, A. (1994): I territorí de! confine orientale italiano nelle lettere dei vescovi alla S. Sede, 1918-1922. Trieste. Sema, P. (1971): La lotta in (stria 1890-1945 11 movímento socialista e il partíto comunista italiano. Trieste. Sesían, E. (1965): Lineamenti di una storia étnica e culturale. Barí. 137 ANNALES Ser. hist, socio*. • 10 • 2000 • 1 (20) Sebastiano HERALDO: LA " NORMAL IZZAZiONE" OEU.E OfOCESI ESTRÍA NE (1932-1936).... 111-138 Silvestri, C. (1977): Structure e forze sociali e poiitiche nella società istriana degii anni venti. Quale Storia, 1, 28-33. Tamaro, A. (1919): La Venetie Julienne et ia Dalmatie: Histoire de îa nation italienne sur ses frontières orientales. Roma. Tamaro, A. (1918): Il trattato di Londra e le riven-dicazioni nazionali. Milano. Tamaro, A. (1957): Da Vittorio Veneto a Rapallo. Roma. Tamborra, A. (1992): Chiesa cattolica e ortodossia russa. Torino. Tamborra, A. (1966). Imbro I. Tkalak e l'italia. Roma. Tamborra, A. (1966): Benedetto XV e i problemi nazionali e religiosi dell'Europa Orientale. In; AA.VV: i cat-tolici e la prima guerra mondiale. Atti del convegno di Spoleto, 7-9 setiembre '62. Roma. Tomizza, F. (1992): Destino di Frontiera. Genova. Valdevit, G. (1979): Chiesa e lotte nazionali. il Caso di Trieste (1850-1919). Udine. Valdevit, G. (1980-81): La crisi délia Chiesa Triestina ne! passaggio dall'Austria Ungheria alNtalia. Quaderni del Centro Richerche Storiche di Rovigno, 6, 347-357. Vaidevit, G. (1974): Liturgia slava e questione nazionale fra otto e vovecento. Quale Storia, 2, 30-34. Valiani, L. (1966): La dissoluzione dell'Austria - Ungheria. Milano. Valussi, G. (1972): l! confine nord orientale d'italia. Trieste. Vaneflo, L. (1981): L'agricoltura istriana. Ambiente, rap-porti di propietá e di lavoro (1923-31). Quale Storia. 2, 77-97. Vivante, A. (1912): Irredentismo adriatico. Firenze. Webster, R. A. (1964): La croce e fasci. Milano. Zovatto, P. (1987): La stampa cattolica italiana e sio-vena a Trieste. Udine. Zovatto, P. (1991): Trieste e l'lstria fra religiosita popo- lare e folclore. Trieste. Zovatto, P. (19B9): Istria religiosa. Trieste. Zovatto, P. (1983): Cultura de! clero a Trieste tra '800 e '900. Trieste. Živojinovič, D. R. (1980): Vatikan, Srbija i stvaranje Jug05lavenske države 1914-1920. Beograd. 138 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) pregledni znanstveni članek UDK 070(049.3) Slovenski Primorec: Primorski dnevnik prejeto: 2000-03-21 SLOVENSKI PRIMOREC iN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM Gorazd BAJC ¡T-34128 Trst, Ulica Damiano Chiesa 61 IZVLEČEK V prispevku bo bralec dobil kompleksen prikaz; kako so se po vojni začela razhajanja med katoliškim tednikom Slovenski Primorec in glasilom primorske OF Primorski dnevnik. Avtor je uporabil takratno javno obveščanje ne le kot vir; temveč tudi kot posebej predmet proučitve: najprej je predstavil katoliški list in njegovo usmerjenost v luči konfrontacije s pisanjem Primorskega dnevnika, nato je s pomočjo arhivskega gradiva na kratko predstavil negativni odnos slovenskih oblasti in njenih struktur do tega verskega lista, ki se je izkazal, da je imel tudi funkcijo javne obrambe katoliške Cerkve in precejšnjo politično funkcijo, še posebno v času italijanskih parlamentarnih volitev aprila 1948, in nenazadnje pri formiranju miselnega zaledja opozicije povojni OF v coni A. Ključne besede: časniki, Slovenski Primorec, Primorski dnevnik, Trst, Cerkev, 1945-1948 iL SETTIMANALE SLOVENSKI PRIMOREC E LE DIVERGENZE CON IL PRÍMORSKI DNEVNÍK SINTESI Neil'articolo si da una spiegazione complessa su come siano iniziate, nel periodo post bellico, le divergenze fra ti settimanale cattolico Slovenski Primoree e il Primorski dnevnik, organo del Fronte di Liberazione del Litorale. i 'autore ha usato la pubblica informazione di que! periodo non solo come una fonte, ma anche come un particolare oggetto di studio: per prima cosa ha preséntalo iI giornale cattolico e il suo orientamento, alia luce del confronto con quello che pubblicava il Primorski dnevenik, poi con l'aiuto del materiale d'archivio ha sintetizzato il rapporto negativo che le autoritá slovene e le relativo strutture avevano nei confronti del foglio cattolico. Da tutto ció emerge che il giornale aveva anche la funzione di difensore pubblico della Chiesa cattolica, nonché un notevole ruolo político (soprattutto al tempo delle elezioni politiche italiane dell'apríle 1948) e di formazione del pensiero delle forze d'opposizione al Fronte di Liberazione della zona A. Parole chiave: gtornali, Slovenski Primoree, Primorski dnevnik, Trieste, Chiesa, 1945-1948 139 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 - 2000 1 (20) Gora«! KAK: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-1S2 UVOD Razprava želi prikazati začetke politično-ideološki h razhajanj med Slovenci v coni A (Tržaška in Goriška) od konca druge svetovne vojne (maj 1945} pa do prelomnice z resolucijo Informbiroja (junij 1948), kot so se pač kazali v tedanjih sredstvih javnega obveščanja. Kljub temu, da se je že veliko proučevaicev tega obdobja posluževalo časopisov, ker je bil pač najbolj dosegljiv vir, je namen tega prispevka natančen pregled in primerjava z gradivom iz ljubljanskih arhivov. Ni seveda namen ponovno pisati povojne zgodovine Slovencev v coni A, temveč dobiti jasnejšo in popolnejšo sliko slovenskih povojnih časopisov, tega, skupno s tržaško radijsko postajo, tako pomembnega dejavnika javnega življenja, ki pa ni bilo doslej deležno še nobene večje specifične pozornosti. Pri pregledu dosedanjih objav namreč ugotovimo, da razen številnih obrobnih omemb, nekaterih izjem, spominskih zapisov in citiranja najpomembnejših časopisnih člankov ni bila še napisana nobena poglobljena študija, ki bi jemala slovenske povojne časopise v coni A ne le kot vir, temveč kot posebej predmet preučevanja. Zaradi prostorskih omejitev gre tu le za delno predstavitev problematike, in sicer v luči začetka konfrontacije med prvim opozicijskim listom, katoliškim tednikom Slovenski Primorec, ki je izhajal v Gorici (od 29. 8. 1945 do 29. 12. 1948), in takratnim najpomembnejšim časopisom na Primorskem, glasilom primorske OF Primorski dnevnik. Prispevek je treba vsekakor vključiti v širše vedenje o kulturno-političnemu dogajanju znotraj slovenske narodnostne skupnosti v prvem povojnem času, ki je prav v zadnjem obdobju dobilo nekaj novih temeljnih del, zlasti izpod peresa zgodovinarke dr. Nevenke Troha. Splošna slika Po vojni so v coni A Julijske krajine (|K) Anglo-Američani uvedli enak sistem kot v drugih zasedenih območjih. V okviru demokracije zahodnega tipa z vse bolj poudarjenim protikomunizmom je nova administracija cone A takoj začela ukinjati sistem prejšnje kratkotrajne "ljudske oblasti 40-dni", kar je povzročalo vedno večje nezadovoljstvo med tu živečimi Slovenci, ki so si tudi močno prizadevali za priključitev ozemlja k Jugoslaviji. Sčasoma so se med nekaterimi Slovenci v coni A začela pojavljati prva nasprotovanja novemu komunističnemu režimu v matici in njenim strukturam v coni A, ki so delovale pod njenim vplivom in jih bomo v tem zapisu imenovali kar s splošnim nazivom tabor OF. Nasprotovanju so na začetku pripomogli številni slovenski politični emigranti, ki so po vojni prišli številčno ravno v Trst in so skupaj z nekaterimi lokalnimi Slovenci demokratičnih idej zahodnega modela začeli formirati, na začetku sicer v majhni meri, neke vrste opozicijo taboru OF in novemu režimu v matici. Zmagovalna stran tabora OF se je medtem že takoj odločila, da bo bojkotirala upravo ZVU. Ta je bila sicer pripravljena dati nekatere pravice (npr. šolo) slovenski narodni skupnosti, a pod določenimi pogoji, ki bi izključevali vpliv tabora OF. Zavezniki se seveda niso bogvekaj trudili, da bi šli na roko taboru OF, in ko so uvideli njegovo nepripravljenost za sodelovanje, so poiskali sogovornike ravno v delu opozicijskih Slovencev. Tiste, ki so sprejeli ponudbe in pogoje zaveznikov, je zato tabor OF označil za izdajalce in sovražnike slovenskega naroda. Začela so se pojavljati prva razhajanja med Slovenci v coni A. Med najbolj vidnimi javnimi znaki začetkov omenjene opozicije je bilo ravno časopisje, ki si je le počasi utiralo pot zaradi monopola najpomembnejšega lista, Primorskega dnevnika. Kot prvi povojni časopis v slovenščini izven vpliva OF se je pojavil Glas zaveznikov, ki je začel izhajati 19. junija 1945. Zavezniki so želeli z njim ukiniti dotedanji monopol Primorskega dnevnika, vendar je ta ohranjal velik vpliv. Avgusta 1945 se je pojavil Slovenski Primorec in začutila se je bolj učinkovita opozicijska beseda, čeprav zelo verjetno še vedno malo upoštevana. S tem časopisom pa se je tudi pričel nek proces bolj aktivnega odklanjanja kulturno-političnega monopola tabora OF. Ta proces je doživel konkretizacijo leta 1947 z ustanovitvijo prve povojne politične stranke med Slovenci izven vpliva OF.1 Ko govorimo o goriškem katoliškem tedniku Slovenski Primorec, moramo seveda imeti pred sabo najmar-kantnejšo značilnost povojne slovenske primorske duhovščine, in sicer, da je bila enotna v zahtevi po priključitvi Slovenskega primorja s Trstom in Gorico k Jugoslaviji. Ob tem pa se je delila v dve smeri, ki sta bili tudi posledica medvojnih dilem med duhovniki na Primorskem: en del je videl v tedanjih jugoslovanskih oblasteh edino realno silo, ki bi bila sposobna doseči ugodno priključitev, in se je povezala z njo, drugi del pa je obenem z zahtevo po priključitvi zahteval tudi drugačno, nekomunistično Jugoslavijo. Ob tej delitvi je bilo še veliko neopredeljenih, ki so bili sprva do novih oblasti vsaj lojalni, posebno skupino pa so sestavljali še duhovniki-begunci, ki so, hote ali nehote, prinašali na Primorsko spore iz ljubljanske škofije in so se povezovali s krogom, ki je nasprotoval novim jugoslovanskim oblastem.2 1 17. 1. 1947 se je v Gorici pojavila prva stranka izven komunističnega vpliva, Slovenska demokratska zveza (SDZ), 21. 12. istega leta pa tudi v Trstu (Maganja, 1994, 35-61). 2 Podrobneje v: Troha, 1997, 115-125; Troha, 199B; Troha, 1999, 149-18t; glej tudi: Bili so Čedermaci, 246-263. 140 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Corazd 8AJC: SLOVENSKI PRIMORK IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-1 Si Uvodoma moramo podčrtati, da se je krog duhovnikov, nasproten novemu komunističnemu režimu v matici, združil ob Slovenskem Primorcu in tako (po)-ostajai antagonistično nastrojen proti drugi duhovniški struji neformalnega voditelja Virgila Ščeka, ki je podpirala OF. Med drugim moramo namreč dodati, da sta skupini nosili breme razprtij iz predvojnega obdobja, še posebno zaradi osebnih sporov vodilnih osebnosti, Ščeka in dr. Engelberta Besednjaka na eni in dr. Janka Kralja na drugi strani, ki se je že med vojno opredelil proti OF. Nezanemarljivo je bilo tudi dejstvo, ki je posredno in neposredno vplivalo na odnos tabora OF do primorske duhovščine, da je v Sloveniji v prvih letih po vojni Cerkev veljala za največjega sovražnika. Zaradi izrazite protikomunistične usmerjenosti vodilnih cerkvenih predstavnikov pred drugo svetovno vojno in njihovo angažiranje v protikomun¡stičnem in protirevo-iucionarnem boju med vojno je bila po zmagi partizanov slovenska Cerkev potisnjena v opozicijo, s katero je želela nova revolucionarna oblast čimprej radikalno obračunati. Po vojni so se obtožbe, da je Cerkev delovala protidržavno in protinarodno, nadaljevale. Zaradi dejstva, da je ostajala Cerkev še edina kolikor toliko organizirana obiika opozicije, ki ni hotela kloniti pred zahtevami podrejenosti oblasti, so le-te do nje nastopale najostreje.3 Značilnosti Slovenskega Primorca in konfrontacije s Primorskim dnevnikom Krog duhovnikov, ki je bil odločno nasproten novemu režimu in je imel vsaj na začetku večino privržencev na Goriškem, je prišel v javnost 29. avgusta 1945 z verskim tednikom Slovenski Primorec. Po pripovedovanju enega izmed urednikov, msgr. Franca Močnika, se je že leta 1942 rodila zamisel zanj, ko so se slovenski duhovniki, zbrani v zakristiji goriške stolnice, odločili, da bodo "začeli izdajati Slovenskega Primorca, ker je bilo tedaj v časopisju mnogo napadov na katoličane, duhovnike in papeža. Zato smo hoteli tudi mi povedati svoje in braniti naše ljudstvo in Cerkev pred sovražniki-napadalci." (Devetak, 1997, 46). Takšno razmišljanje je po vojni postajalo vse bolj aktualno, tudi zaradi dejstva, ker ni bilo v Sloveniji nobenega opozicijskega lista, niti verskega,4 ki bi zagovarjal katoliško Cerkev. Nastanek prvega katoliškega lista so narekovale smernice, ki jih je sintetično zabeležil v svojo kroniko prvi urednik msgr. Alojzij Novak: "Mirno učiti, resnico povedati, nobenega žaliti, z ljubeznijo grajati." (Novak, 1992, 237). V uvodni številki so bili razloženi nameni izhajanja: 1. da bo časopis namenjen "našemu ljudstvu po širnem slovenskem Primorju", kar lahko razumemo, da so ga nameravali širiti ne le na Goriškem, temveč po celi coni A, in, zakaj ne, tudi v coni B; II. kljub temu, da so ljudje 2e brali druge liste (mišljen je bil seveda Primorski dnevnik in Soški tednik),5 je uvodničar zapisal "a vendar tudi ta ne bo odveč, saj bo pisan iz ljubezni do resnice in naroda", kar pomeni, da so tudi duhovniki želeli dati svoj prispevek k vsestranski rasti slovenske skupnosti, seveda iz svojega zornega kota; III. da bo sicer list katoliški, kar pa mu ne bi preprečevalo, da bi se ubadal z raznimi vprašanji in problemi, tudi s politiko, ne pa s strankarstvom; IV. pri vsem tem pa bi rad ostal "na višini, ki jo mora imeti resnica", to pa bo povedal brez strahu, brez kompromisov (SP 1). Močno poudarjanje torej, da je časopis nastal, zato ker se je čutilo pomanjkanje nekega verskega časopisa, ker naj bi, po mnenju urednikov, slovenski narod ostajal zvest katoliški veri, tudi s pomočjo tega tednika. Skratka, da ne bi pozabili na povezanost Slovencev s katoliško Cerkvijo, morda tudi zaradi dejstva, ker se je v povojnem času povsod čutil začetek splošnega izgubljanja cerkvene avtoritete in vpliva. Pri vsem tem pa naj bi bili tvorci verskega lista brezkompromisno "zavezani tisti resnici", ne glede, če bi bila, ali pa ne bi bila, v sozvočju z ostalimi časopisi; taka naj bi sploh bila naloga katoličana, je bilo še poudarjeno v prvem uvodniku. Splošna slika tega lista se nam kaže v njegovem prelistavanju in kot je navada pri vsakemu listu, zasledimo, da so se smernice časopisu ponavljate ob obletnicah, ko so prišli na vrsto razni obračuni (npr. SP 18, SP 21, SP 36). Tedaj se je tudi že dodobra skri-stalizirala situacija. Razmerje tabora OF in Primorskega dnevnika do Slovenskega Primorca in duhovniškega kroga, ki je gravitiral ob njem, je postalo namreč takšno, kot je bilo do ostale "reakcije": tudi te so obravnavali kot sovražnike in izdajalce slovenskega naroda. Za katoliški tednik je namreč sčasoma postalo značilno njegovo odločno in odkrito kritično pisanje in poročanje o komunizmu in Komunistični partiji, češ, naj bi ta vlekla, že med vojno in po njej, Slovence za nos in jim škodovala. Časopis se je tudi pozitivno opredelil do slovenske po- 3 Npr.: ASOVE, A-10-1, II. oddelek, mikro film (rn.f.) 067722-067724; A-10-1/2, m.f. 067715; A-TO-4, V. oddelek, m. i. 088786, 088787, 088791-088795; AS-!, BK/21 15. 4. 1947; AS-I, S K/21 Poročilo november 1947; AS-I, BK/21 "Duhovščina in politika", 3. 4. 1948; AS-I, BK/21 17. 5. 1948; Dolinar, 1998; U arhivov slovenske politične policije, 141-147, 169, 265, 324, 325; Griesser-Pečar, 1996, 112, 113, 118, 129, 132; Griesser-Pečar, 1997; Vodušek-Starič, 1992, 352, 353, 360, 385, 390, 393, 397. 4 izdajanje verskega lista v krogu same Verske komisije OF z Lojzetom Udetom na čelu je 2e med vojno preprečilo vodstvo O F (Mlakar, 1994, 167). Glej tudi npr.: AS-lil, A-13-0, Strogo zaupno, Poročilo o delu za čas 12. 5. 194.5 do 15. 10. 1945, Ljubljana 15. 10. 1945, Splošne pripombe, str. 10. 5 Šoški tednik je biio osrednje glasilo SIAU na Goriškem, izhajat je od 7. julija 1945 in je bil projugoslovansko usmerjen. 141 ANNALE5 • Ser. hist. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Goraz.d BAjC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM.! J9-152 ¡stične emigracije^ in načel v javnosti nekatere za takratne razmere tabu teme nasprotnikov nove jugoslovanske ureditve, kot je bilo pisanje o povojnih izvensodnih pobojih, o izrabljanju medvojnega odpora za izvedbo komunistične revolucije, o usodnosti jugoslovanske zunanje politike itd. Poleg tega se je tudi proglasil za glasnika ljubezni, sprave in nastopa) proti razprtijam med Slovenci, zato je obsojal tiste, ki so temu nasprotovali. Ob tem pa ni sovražil nobenega, "niti najzagrizenejšega komunista", vsak je bil namreč božji sin, treba je bilo le prepričati ljudi, ki so bili v zmoti, čeprav so se pri listu zavedali, da ne bodo nikdar vsi enakih idej in nazorov. List je nato prinašal novice iz življenja Cerkve, podeželja, posebno iz krajev, ki so bili tedaj pod zavezniško vojaško upravo. Svoj prostor so dobili leposlovni prispevki, izvirna poezija in esejistični zapisi o pomembnih Primorcih, še posebno tistih, ki sta jih uradna kulturna politika v matici in Primorski dnevnik zamolčala. V listu zasledimo tudi več stalnih rubrik, kot je Okno v svet, nedeljska misel in humoristični sestavki Urh in Zef, ki jih je pisal msgr. Mirko Brumat, v njih je na preprost, duhovit in poučen način obravnaval politične, gospodarske in druge probleme slovenskega ljudstva. Kot piše M. Perat (1995, 42), sta predstavljala Urh in Žef dva primorskega kmeta, ki sta na račun zmede in slepe zagnanosti povojnih let prikazovala marsikatero grenko resnico. Med katoliškim tednikom in glasilom OF je prišlo do številnih konfrontacij in razhajanj, ki so bile med sabo večkrat povezane in 50 se stalno prepletale. Te konfrontacije so bile na področjih: I. svetovna katoliška Cerkev in protikomunizem; II. odnosi med novo Titovo Jugoslavijo in jugoslovansko katoliško Cerkvijo; III. lokalna hierarhija in opredeljenost duhovščine; IV. razhajanja na lokalni ravni, še posebno glede šolstva; V. različna podpora v času italijanskih parlamentarnih volitev aprila 1948. V tem prispevku si bomo seveda ogledali le glavne značilnosti teh tem, bistven za razumevanje konfrontacij pa je glavni okvir, ki ga moramo imeti pred sabo: Primorski dnevnik je sledil liniji jugoslovanske države, ki je med drugim želela ridefinirati odnose s katoliško Cerkvijo, ne da bi pri tem, po mnenju slovenske Cerkve, upoštevala mnenje in želje ie-te. Glasilo primorske OF je tako v skladu s tako politiko pisalo proti uradni cerkveni hierarhiji Vatikanu in proti lokalni cerkveni hierarhiji tržaškemu škofu Antoniu Santinu in goriškemu nadškofu Carlu Mar-gottiju. Na Primorskem se je še toliko bolj razširila kritika hierarhije, ker je bilo nasprotovanje le-tej povezano z nasprotnimi razmejitvenimi težnjami, ki jih je ta hierarhija zagovarjala. Kritika je tako avtomatično padla na tisti del slovenske duhovščine, ki se ni uprla cerkveni hierarhiji. Proti številnim kritikam in napadom se je tedaj odločno postavi! Slovenski Primorec, ki je kaj kmalu postal glavni "branik" pred napadi "brezbožnih komunistov", pri tem je tudi sam vedno bolj postal tarča napadov, a istočasno poostril svoje pisanje z jasno pro-tikomunistično ostjo, ki ni dopuščala nobenih alternativ. Da bi postavi! katoliško Cerkev v slabo luč, tudi zaradi vedno bolj napetih odnosov med Jugoslavijo in uradno katoliško Cerkvijo, je Primorski dnevnik, še posebno od začetka leta 1946, objavljal številne kritike in obtožbe na račun papeža in Vatikana. V njih je prikazoval vrh katoliške Cerkve kot podpornika mednarodnega imperializma, da ščiti bivše vojne zločince, da je vohunski center, da opravlja dvomljive finančne špekulacije ipd., skratka, da je eden najpomembnejših centrov mednarodne reakcionarne zarote proti izboje-vanim pravicam nižjih slojev in tako "ljudskim oblastem", kar je bila seveda Titova Jugoslavija. Takšno pisanje je zahtevalo jasno opredelitev s strani Slovenskega Primorca. V skladu z uradno cerkveno linijo se je goriški list odločno postavil v bran Vatikana. Na njegovih straneh so se tako začele množiti načelne obsodbe komunizma, ki so se po številu približale številnim pro-ticerkvenim člankom Primorskega dnevnika in seveda niso prizanašale z ostrimi kritikami komunizma, njegove ideologije ipd., vedno v skladu s papeževimi encik-likarni, tako da se je skoraj vzporedno pojavljala tudi podpora vatikanski politiki in cerkvenemu nauku. Podobno se je dogajalo na lokalni ravni, saj je Primorski dnevnik začel pravo gonjo proti tržaškemu škofu Santinu in goriškemu nadškofu Margottiju, kar je med drugim vplivalo na eno največjih razhajanj med slovenskimi primorskimi duhovniki; to je bil odnos do cerkvene hierarhije. Skupina okoli Ščeka je aktivno podpirala protiškofovsko kampanjo, da bi prišlo do zamenjave škofov, krog duhovnikov okoli Slovenskega Primorca pa ju je branil. Očitno je bil katoliški tednik postavljen pred izbiro in se je čutil dolžnega braniti oba škofa. Začel je obsojati napade, zlasti tiste, v katerih sta bila oba škofa označena kot sovražnika slovenskega ljudstva, ki naj bi pod fašizmom pomagala raznaro-dovati Slovence. Mnenje katoliškega tednika je bilo, da sta bila škofa duhovna nadpastirja in očeta, katerima so duhovniki v vsakem primeru dolžni izkazovati, v skladu s katoliškimi nauki, posebno spoštovanje, pokorščino in ljubezen, "tudi v slučaju, da bi nam bila cerkvena oblast krivična ali da se moti" (SP 2, tudi npr. S? 27, SP 28, SP 30, SP 31, SP 32, SP 33). Obramba obeh škofov se je pokazala še posebno ob odločnih nasprotovanjih tabora OF, ki je želel preprečiti obema škofoma, da bi prihajala birmovat v sosednjo cono B, kot se je zgodilo npr. v Lanišču. Poleti 1947 je namreč prišlo med birmo v Istri do neredov in nasprotovanj (še posebno, ker bi moral birmovati škof Santin), ki so dosegli vrh v Lanišču 24. avgusta 1947, ko je prišlo do uboja duhovnika Mira 6 O odnosu lista do političnih beguncev glej podrobneje: Volk, 1998, 97-99. 142 AN NA LES • Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 1 (20) Corazd DAJC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-132 Bulešiča, Jakoba Ukrnarja, ki je nadomeščal Santina, pa so ranili. Obojim, tako napadalcem kot napadenim, so nato sodili na procesu v Pazinu, od 29. septembra do 2. oktobra 1947: napadalci so bili obsojeni na šest mesecev, duhovnik iz Lanisča Štefan Cek, ki je sodeloval pri birmi, na šest let prisilnega dela in msgr. j. Ukmar na en mesec zapora, ki pa ga je že prestal, in na takojšnji izgon. Reakcije v časopisju so bile na ta dogodek in iskanje krivcev zelo različne, (prim. PD 5, PD 6, PD 7, PD8, PD 9, SP 52, SP 53, SP 55) Časopis je tudi občasno poročal in objavljal poslanice in sporočila vernikom, ki sta jih ob posebnih priložnostih napisala omenjena škofa (npr. SP 19, SP 34, SP 46). Polemika zaradi podpore ali napadov na oba škofa, ni dajala veliko manevrskega prostora duhovnikom iz cone A. Odločni odgovori Santina so marsikaterega na Tržaškem nekoliko utišali. Razen ozkega kroga okoli Ščeka, ki je še nadaljeval kritiko, se ostali niso več toliko javno distancirali, da bi lahko prispevali k njegovi zamenjavi, čeprav niso vedno odobravali ali pa upoštevali škofovih navodil (npr. Simčič, 1986, 139-142), Na Goriškem se je medtem večina že na začetku javno oddaljila od podpore OP. Na straneh Slovenskega Primorca se je začel kazati odločen proti komunizem, kar je vplivalo na kritike vseh lokalnih kufturno-pofitičnih dejavnikov, kjer so imele levičarske ideje svoj vpliv. Tipična so npr. postajala razna uokvirjena protikomunistična gesla, med katerimi smo izbrali nekatera: "Kdor dela proti komunizmu, ni izdajalec slovenskega naroda. - Kdor dela proti komunizmu, dela za slovenski narod. Kdor dela proti komunizmu, dela tudi v tvoj prid. - Duhovnik, ki dela proti komunizmu, vrši svojo dolžnost, ker dela za Boga in zveliča nje duš." (SP 5. 9. 1946, str. 1). Prava poplava takih gesel so se pojavila na vseh štirih straneh lista 12. septembra 1946, oglejmo si najbolj tipična: "Komunizem je zmota", "Komunizem je neumnost", "Komunizem je laž", "Komunizem je krivica", "Komunizem je goljufija", "Komunizem je poboj", "Komunizem je smrt", "Komunizem je zločin", "Komunizem je nesreča" itd. Nekateri najbolj odmevni dogodki so doživeli popolnoma različne razlage na straneh Slovenskega Primorca in Primorskega dnevnika. Omenimo le dogodke v Lanišču afero okoli izgona msgr. dr. Franceta Močnika, ki je bil po vojni nekaj časa apostolski administrator za jugoslovanski del goriške nadškofije in eden izmed urednikov Slovenskega Primorca. Takoj po prevzemu pristojnosti v delu julijske krajine, ki je bil septembra 1947 priključen k Sloveniji-jugoslaviji (po pariški mirovni konferenci), so ga nove jugoslovanske oblasti iz Solkana pregnale, (prim. PD 10, PD 11, PD 12, SP 57). Že prava stalnica pa je postalo različno pisanje in komentiranje obeh časopisov o spornih in odmevnih dogodkih v zvezi s fizičnim nasiljem nad duhovniki. Na številne časopisne napade, katerim so bili izpostavljeni nekateri duhovniki, je Slovenski Primorec odločno odgovarjal, pri čemer zabeležimo tudi kritiko uredništvom časopisov, ki bi morala paziti na lažna poročanja, obrekovanje in hujskanje ljudi. Med te časopise je katoliški tednik uvrščal tudi Primorski dnevnik (npr. SPI5). Nasilno vedenje do duhovnikov je iz osrednje Slovenije seglo tudi na Primorsko. Najprej je prihajalo do nasprotovanj, ker je večina ljudi podpirala novo oblast in projugoslovanske oziroma pro-OF-ovske organizacije in je zato videla v stališčih nekaterih duhovnikov pravo nasprotje. Prihajalo pa je tudi do fizičnih napadov na duhovnike, nekaterih ubojev, ki pa so jih, kot piše dr. Troha (1999, 164), verjetno zakrivili Oznini agenti in ne tamkajšnje prebivalstvo. Ukrepi proti duhovščini so se v drugi polovici leta 1947 še zaostrili, zlasti v delu julijske krajine, ki je bil nato priključen k Jugoslaviji (Troha, 1999, 165). Medsebojne obtožbe in vračanje udarcev so vodili k še večjemu konfliktu med nasprotnima taboroma, kar je toliko bolj vplivalo na različen odnos do novega sistema v Jugoslaviji. Če je Primorski dnevnik v vsakem primeru podpiral novo ureditev, je objava pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, v katerem so se pritoževali zaradi preganjanja v Jugoslaviji, pomenila odločen signal, da se v uredništvu katoliškega tednika niso strinjali s politično ureditvijo v Jugoslaviji, jugoslovanski katoliški škofi so namreč 20. septembra 1945 sprejeli odmevno spomenico, v kateri so se pritoževali zaradi preganjanja/ Slovenski primoree pa jo je objavil oktobra (SP 6). Zaradi objave in vsebine tega pisma je katoliški tednik večkrat polemiziral s Primorskim dnevnikom in pri tem stalno obsojal jugoslovanski sistem, ki naj ne bi dovoljeval svobode vere in sploh življenja (npr. SP 4, SP 9, SP 22, SP 50). Pri obsojanju Titovega režima je bil najbolj izpostavljen kočljiv namen jugoslovanske države, da bi ustavno ločila Cerkev od države, čemur je Cerkev odločno nasprotovala. Slovenski Primorec je pri tem krčevito branil cerkvene pozicije, s tem da je pisal razlage, kako bi načrtovane spremembe le škodile, država pa bi tako želela odtrgati slovensko Cerkev od Rima in jo napraviti za narodno cerkev (SP 11). Kljub vsemu kaže, da je Slovenski Primorec do dejanske ustavne ločitve med Cerkvijo in državo, 21. januarja 1946,8 le ohranjal vsaj rahlo upanje, da se bo spor le poravna! in da bi s konkordatom prišlo do "verskega in 7 30. septembra 1945 so spomenico v obliki pastirskega pisma brali v jugoslovanskih cerkvah. Eden izmed ključnih avtorjev je bil zagrebški nadškof dr. Aiojzij Stepinac. 8 O ustavni ločitvi in posledicah npr. Dollnar, 1998, 225, 226. 143 ANNALES • Ser. hist. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Gorezd BAjC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-152 državljanskega miru"(SP 13). Lahko si mislimo, da to ni bilo le mnenje goriškega katoliškega tednika, temveč je verjetno sama Cerkev do zadnjega upala v nek kompromis. Po drugi strani je katoliški list odločno svaril pred nacionalizacijo, ki se je, kot vemo, tudi izvedla (npr. Dol mar, 1998, 231). Poudarjal je, da so voditelji v Jugoslaviji želeli vzeti Cerkvi potrebno imetje za vzdrževanje cerkvenih ustanov, nato pa bi še ločili Cerkev od države in ji s tem vzeli vsako državno podporo (SP 14). Po mnenju katoliškega tednika si je Cerkev pridobila premoženje zgolj z dobrodelnostjo, izsuseva-njem močvirij ipd. in je bila zato upravičena do njegove rabe. Vsak nasilen odvzem cerkvene lastnine bi bil zločin zoper naravno in božje pravo, so razlagali na straneh katoliškega lista, vsakemu, ki bi se s to lastnino okoristil, pa so zagrozili z izobčenjem (SP 17). Po ločitvi med Cerkvijo in državo je katoliški tednik nadaljeval kritično pisanje o situaciji v matici, pojavljalo pa se je tudi poročanje, ki je prikazovalo kot da v sosednji coni B ni verske svobode (npr. SP 37, SP 44, SP 45, SP 56, SP 61). Izmed vseh obramb Cerkve v Slovenskem Primorcu je gotovo predstavljal višek članek Alarm proti duhovnikom, s celotnim mastno tiskanim tekstom, kar je očitno imelo namen vzbuditi veliko pozornosti. Tudi vsebina in ton sta bila tako naravnana: naštel je vse glavne točke spora med Cerkvijo in novo jugoslovansko državno ureditvijo. V kratkih obrisih je bilo ponovljeno tisto o čemer je že večkrat pisal, tokrat pa je bilo vse skupaj združeno v pravi "out, out" in sicer: I. da ne sme nihče trditi, da je bil "kdo izmed nas" proti osvobodilnemu boju kot takemu; niti nadškof ni bil proti, dokler je ta kazal značaj zgolj narodnega gibanja; II. da niso slovenski duhovniki nikoli klonili pred fašizmom, tudi pod nemško okupacijo so stalno protestirali proti krivicam in zagovarjali ljudstvo; III. da se med njimi ni razpasel kapitalizem, saj so bili v veliki večini odvisni od darov ljudstva, zato se niso bali nobene socialne reforme, hoteli so le, da bi se izvedla na pravičen način; IV. da ne more nihče trditi, da je na Primorskem kdaj vladal klerikalizem; V. da se vsak izmed duhovniko zaveda, da je v položaju vojaka Kristusovega, da je njemu in Cerkvi zavezan in da bi dal za to tudi življenje, "če to od nas zahteva."; VI. da komunizem med Slovenci odpira boj proti Kristusu in Cerkvi. Duhovniki niso imeli pri tem najmanjšega namena popustiti. Ob tedanjem prelomnem zgodovinskem trenutku je bilo torej možno le dvoje: če bi Jugoslavija, ki bi jih sprejela v nove meje, pristala na pameten sporazum, bi postali duhovniki zvesti državi, v drugačnem primeru, če bi jih komunizem, ki je imel glavno besedo, sovražil in odklanjal sodelovanje z duhovniki v prid ljudstva, bi ukrepali tako: "Ako mu moramo odgovoriti z apostoli: "Boga je treba slušati bolj ko ljudi (Apd 5, 29). In v tem smo si duhovniki - morda le s par izjemami - edini in pripravljeni, tudi za ceno izgnanstva ali življenja ostati zvesti Kristusu in Njegovi Cerkvi." Od nove državne oblasti, ki bi si želela sodelovanja, je bilo nato izrečenih 6 konkretnih zahtev: 1. Svobodno oznanjevanje vere odraslim in otrokom v cerkvah. Otrokom bi morali po šolah nuditi še verouk. 2. Svobodna vzgoja duhovnega naraščaja v lastnih šolah. 3. Svobodno nameščanje duhovnikov in njihovo občevanje s cerkvenimi predstojniki in med seboj. 4. 5voboda za vernike pri obiskovanju službe božje in pri vzdrževanju dušnih pastirjev, cerkvi in vzgojnih zavodov. 5. Svoboda cerkvenih organizacij. 6. Svoboda tiska v lastni tiskarni in njegovo širjenje brez ovir ter zadostna dobava papirja. Če pa bi nova državna ureditev odklonila te zahteve, bi bil zaključek sledeč: "Ako nam državna oblast krati te nujne svoboščine in zahteve uspešnega sodobnega dušnega pastirstva, naj se zaveda, da njeno stališče pomeni očitno sovražnost napram veri in pravo preganjanje Cerkve. Glede Cerkve pa imamo božje zagotovilo: "PEKLENSKA VRATA JE NE BODO PREMAGALA. (velike črke v originalu, op. G. B.)" (SP 38). Tu se med drugim ponovno izkaže, da je imel katoliški tednik tudi širši pomen, saj so navedene teme spadale v širši in kompleksnejši kontekst. Vzporedno s proti komunizmom se je zdelo Slovenskemu Primorcu vedno bolj primerno označevati sistem v Jugoslaviji nič manj kot neko strahovlado in pri tem načenjati nekatere tabu teme. V prvem uvodniku za leto 1947 je npr. urednik naštel "veliko nesreč", ki naj bi v preteklih letih prizadele Slovence: pisal je o po-morjenih med vojno in takoj po njej; namesto da bi ljudje veselo sprejeli bližnjo in tako težko pričakovano priključitev k Jugoslaviji, so si mnogi iskali zatočišče pred novim gospodarjem; nazadnje, da je bila v večini vzhodne Evrope Cerkev preganjana. Postaviti se vsem tem grozotam proti naj bi torej, po mnenju katoliškega lista, od katoličanov še bolj zahtevalo odločno izbiro, kot se nam kaže v sklepnem razmišljanju uvodnika: "Zato nam Petrov naslednik Pij XII. kliče iznad Petrovega groba: Treba se je katoličanom odločiti ali za Cerkev ali proti njej. Srednje poti ni. Primorci, zavedajmo se, da je Gospod takoj po napovedi pohujšanja dostavil: "Ko bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo." (Mr 04,28). Držal je obljubo. Tako bo tudi v Cerkvi, zasramovani in morjeni, Kristus znova vstal. Satan bo zmagal samo nad slabiči, junaki bodo šli rajši v pregnanstvo ali smrt kot proč od Cerkve." (SP 43). Pri takem razmišljanju se je torej pojavila najbolj aktualna dilema, o kateri bomo še pisali kdaj drugič, in sicer: kako naj se Siovenci-katoličani odločijo, če bi jih vse bližja razmejitev postavila v državo, kjer je vladal brezbožni komunizem? Ostati ali pa se preseliti, da bi rešili svojo vero? Med vrsticami se je nato čutila tudi marsikomu takrat neznana usoda vrnjenih domobrancev in civilistov. K tej temi se je časopis nekajkrat povrnil in zagovarjal tezo, da domobranci niso bili izdajalci. Strinjal se je z onimi, da bi bilo primerno ohranjati spomin na padle partizane, saj naj bi se 144 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 - 1 (20) Gorazci 8AJC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-152 skoraj vsi ti gotovo boriii v prepričanju, da se bijejo za narodno svobodo, da pa so še boij potrebni molitve ravno tisti, ki so "vedeli, da se borijo le za komunizem". O domobrancih in drugih proti revoluciona rji h pa je list zapisal, da so bili ti prepričani, da branijo vero in dom pred komunizmom, da so hoteli s tem celemu svetu prikazati, "DA NISO VSI SLOVENCI KOMUNISTI, KAKOR ZLO NAMERNO MNOG! GOVORIJO IN PIŠEJO." (velike črke v originalu, op. G. B.), ter da so bili po vojni neusmiljeno "poklani" (SP 49). Pozitivno pisanje o domobrancih je takoj doživelo reakcije v glasilu OF, Še prej, na začetku leta 1946, so se pri Primorskem dnevniku očitno zavedali deiikatnega vprašanja in možnih "špekulacij", zato so npr. kritizirali katoliški tednik, ker je na uvodnem mestu ponatisnil nek članek, ki je izšel v Clevelandu, in se je strinjal z njegovo vsebino, češ da so se domobranci le branili pred zahrbtnimi napadi partizanov (PD 3). Kot potrditve o strahovladi v Jugoslaviji je nato Slovenski Primorec večkrat navajal velike politične povojne procese (npr. Nagodetov proces, poleti 1947) in tudi npr. metode tajne policije OZNE/UDBE.9 Po prvih ugrabitvah političnih emigrantov10 konec 1945 in v začetku naslednjega leta je namreč goriški list v začetku marca 1946 obsodil vedno bolj napeto ozračje in nadaljevanje teh ugrabitev pospremil s primerjavo in enačenjem OZNE ter Vojske državne varnosti z vsemi najbolj krutimi in nečloveškimi tajnimi službami diktatur (SP 23, SP 26, SP 54). Ob upravičeni strahu pred vrinjnjem agentov in informatorjev med lastne vrste in na izsiljevanjem, se je nato pojavilo na straneh časopisa naslednje zgovorno opozorilno geslo: "Ne trobi v svet, če te brat davi, ker to Je špijonažai" (SP 23. 7, 1947, str, 2). Večja dostopnost arhivskega gradiva nam sedaj kaže, da taka opozorila niso bila le posledica takratne splošne psihoze temveč, da je bil strah upravičen, saj je OZNA/UD8A res imela svoje ljudi tudi v cerkvenih in duhovniških krogih, in ravno na Primorskem ji je to na začetku še najbolj uspelo (npr. ASOVE, A-10-3, H. oddelek, Referat klera, m.f. II0005242-N0G05244; Griesser-Pečar, 1997, 12, 13; Iz arhivov slovenske politične policije, 146, 147). Oglejmo si Še eno veliko tabu temo, ki se je pojavila že na začetku izhajanja Slovenskega Primorca, in sicer da naj bi komunisti izrabili NOB za razmah svoje revolucije. Glavni urednik in njegov krog so se sicer že med vojno tega zavedali oziroma so bili tako prepričani, čeprav je bilo sprejemanje ali odklanjanje O F med primorsko duhovščino drugačno kot v Ljubljanski pokrajini (npr. Godeša, 1995, 383-390; Novak, 1992.). Po vojni pa je bila v katoliškem tedniku ta tema tako zaostrena, da je popolnoma enačevala NOB in revolucijo, medtem ko je list hotel prikazati, kako je večina partizanov šla v boj iz plemenitih vzgibov, jasno je, da je želel katoliški list prikazati, kot da je jedro (to se pravi večina ljudi) partizanüo na zdravih temeljih in da ga je revolucionarni in brezbožni komunizem izigral. Zaradi tega so se pri katoliškem listu čutili dolžne, kot so zapisali, da bi ljudem odprli oči in jih ponovno postavili na prave tirnice. Na kratko: izgubljene ponovno pridobiti, kar gotovo ni bilo po godu taboru OF. Slovenski Primorec je bil tudi prvo glasilo, ki si je upalo javno kritizirati množične organizacije tabora OF, ki so nosile skupno ime Slovensko(sIovansko)-italijanska antifašistična unija oziroma v italijanščini Unione antifascista italo-slovena(slava) (SIAU-UAIS). Sem je avtomatično spadala tudi kritika Primorskega dnevnika (npr. SP 39, SP 42), kot je bilo npr. jasno v članku pod naslovom Ne čudimo se..., v katerem je katoliški tednik postavil kot največjega "propagatorja in lažnivca; v službi S1UA", ravno glasilo OF. (SP 24, tudi SP 29, SP 40, SP 41). Tudi slovensko-italijansko bratstvo, kateremu so pravili "fratellanza", naj bi bilo škodljivo, je bil prepričan katoliški list, saj je politiko slovensko-italijanskega bratstva razumel kot popolno prevaro Slovencev, bodisi na narodnostni bodisi na duhovni ravni. S tem se je želel tudi ograditi od enačenja nekomunističnih Italijanov, ki naj bi ocenjevali, da so bili vsi Slovenci tudi avtomatično komunisti (npr. SP 48, SP 51). Katoliški tednik se seveda ni branil objavljati pisem bralcev, ki so nasprotovala organizacijam tabora OF. Kritičen je bil tudi npr. do partizanskih mitingov, na katerih naj bi zagovarjali svobodo vere, v resnici pa naj bi počeli nasprotno, je še zapisal (npr. SP 35). Negativen odziv tabora OF Zaradi navedenih razlogov in značilnosti goriškega verskega lista je bil odziv tabora OF na začetek izhajanja Slovenskega Primorca odklonilen. Primorski dnevnik se je prvič negativno izrazi! o njem v prvi polovici oktobra 1945, ko je kritiziral njegovo objavo pastirskega pisma jugoslovanskih škofov. Član uredništva Primorskega dnevnika je nato v isti številki še povprašal za mnenje o tej objavi predsednika PNOO za Slovensko Primorje in Trst, Franceta Bevka. Mnenje je bilo seveda negativno, izrabiljeno pa je bilo tudi za direkten napad na Slovenskega Primorca. To so bila tudi neke vrste neuradna javna programska stališča do duhovščine na Primorskem, ki bi jih lahko na kratko strnili v tak stavek: Ali bi bili ti duhovniki stoodstotno z "nami" ali pa so bili "naši" najhujši sovražniki. Dana jim je bila možnost 9 Slovenska/jugoslovanska varnostna služba OZNA je februarja 1944 nadomestila VarnostnoobveSčevalno službo (VOS), ki je delovala od začetka vojne, medtem ko je marca 1946 OZNO nadomestila UDBA. 10 Podrobneje: Baje, 1999, 124-126; Maganja, 1994, 89 op. 5G;Troha, 1999, 195, 196. 145 ANNALES • Ser. hist. sociof. 10 2000 -1 (20) Corazd BAJCi SLOVENSKI PRIMOREC !N RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, ! 39-152 izbire, že to, kar je počel Slovenski Primorec, pa naj bilo izdajalsko (PD 1, tudi npr. PD 2, PD 4, PD 21. 10. 1947, str. 2). V odgovoru je uredništvo Slovenskega Primorca argumentiralo objavo pastirskega pisma in najavilo, da se ne bo odreklo svoji vlogi kritičnega spremljevalca, temveč da bo še naprej mirno opravljalo svojo dolžnost, "ki je danes predvsem ta, da zbrišemo (kolikor se še da) porazen vtis napak in nerodnosti, ki so bile našemu narodu v škodo in sramoto storjene na Primorskem zlasti od 1. maja 1945 dalje, in se še vedno delajo osebno z nesmiselno politiko nesodelovanja z zavezniki na šolskem in upravnem polju." (SP 7). S tem je tudi izpostavilo bistvo takratnega javnega spora med Slovenci iz cone A, ki se je v grobih obrisih polariziralo med tiste, ki so, in tiste, ki niso sprejeli ponujenih kompromisov zavezniške vojaške uprave, še posebno na šolskem področju. Negativno mnenje o Slovenskem Primorcu se je krepilo tudi zaradi številnih poročil in ocen obveščevalnih služb o "reakcionarni" duhovščini v coni A, med katerimi je bil večkrat omenjen tudi katoliški tednik. Tega naj bi npr. v tolminskem okraju veliko prebirali in naj bi osvojil precej ljudi, tako "da naše časopise bojkotirajo" (AS-I, CKKPS/40/ae5152, 30. 10. 1945; tudi AS-I, AIS/ae422, 20. 6. 1946; AS-III, A-23-1, 31. 3.-14. 4. 1946). Oruga poročila so navajala, da so časopis tihotapili v cono 8 in naprej v Slovenijo, tako da je imela cenzura precej dela. Lahko si predstavljamo, da je bilo za slovenske oblasti kot najbolj nesprejemljivo delovanje duhovščine in drugih oseb pri Slovenskem Primorcu ravno tihotapljenje časopisa, saj je tako prihajal ta nesprejemljivi list in z njim disidentski glas tja kamor res ne bi smel priti. Poročila varnostnih služb so ocenjevala, da so list čez mejo skrivaj prinašali najbolj zaupni in "sovražni" duhovniki in člani Marijinih družb. Skrivoma naj bi ga brali, imel pa naj bi precej vpliva po vaseh, kjer naj bi naivni ljudje verjeli prej njemu kot pa uradni propagandi (AS-I, CKKPS/38/ ae5021; AS-li, PNOO, 5-III-"Primorski komandi, VUjA", 23. 10. 1945; AS-III, A-23-1, 30. 4.-15. 5. 1946). Slovenski Primorec naj bi skivoma prihajal celo na ljubljansko škofijo (Griesser-Pečar, 1997, 278, 281, 284, 291), to se pravi v samo notranjost Slovenije. Na osnovi osebnih spominov in nekaterih dokumentov je pisanje takratnega sekretarja Okrajnega komiteja KPS za Goriško okrožje in člana izvršnega komiteja KP julijske krajine Julija Beltrama, zgovorno pričevanje o negativnem pristopu lokalnih partijskih voditeljev do Slovenskega Primorca (Beltram, 1983, 149-161, 271, 275, 294-296; glej tudi npr. Troha, 1999, 164). Tudi v samih vrhovih slovenske partije je bilo mnenje negativno. Boris Kraigher se je npr. izrazil proti katoliškemu tedniku ob italijanskih volitvah aprila 1948.11 Tedaj je Slovenski Primorec podprl Krščansko demokracijo (KD), ker je bil prepričan, da bi edinole ta stranka lahko ubranila Slovence pred "brezbožnim komunizmom", kar pa je bilo seveda v nasprotju s pogledi slovenskih oblasti, ki so ocenjevale, da je KD vodila proitalijansko, imperialistično, reakcionarno in protislovensko politiko (AS-I, 8K/21 "Duhovščina in politika", 3. 4.1948).12 Začetek neodvisnega delovanja, kot je bilo izhajanje časopisa Slovenski Primorec, pa je za tabor OF in slovenske oblasti prav gotovo predstavljal še dodaten alarm širših in dolgoročnejših razsežnosti. Pri tem mislim na najbolj kočljivi argument, za katerega je bila komunistična partija najbolj občutljiva, in sicer ustanavljanje politične alternative (v našem primeru med Slovenci iz cone A). Prve mesece po vojni so namreč budne oči in ušesa obveščevalnih služb zaznale nekatere sumljive premike ravno med primorsko duhovščino (Baje, 1999, 111, 112), izdajanje katoliškega tednika, čeprav so v časopisu javno zatrjevali, da je nadstrankarski (npr.: SP 18), pa bi zato sčasoma posredno ali neposredno pripravljalo in razvijalo teren oziroma miselno zaledje ter pridobivanje simpatizerjev za tako večplasten in težaven korak formiranja politične alternative, katero so medtem onemogočili v novi Jugoslaviji. V prvi polovici 1946 se je nato res formirala prva neodvisna stranka Slovencev v coni A, Slovenska narodna demokracija (SND), čeprav ji ni uspelo priti do javnega nastopa (Baje, 1999, 113-115; Troha, 1999, 141-143). Tedaj je UDI3A ocenjevala, da je SND za svojo propagando med drugim uporabljala ravno Slovenskega Primorca, čeprav naj bi že pripravljali nek drug list, ki naj bi se imenoval Slovenska Demokracija (ASOVE/1585), Kot vemo, je pozneje, 25. aprila 1947, res začel izhajati časopis z imenom Demokracija in je tudi konkretneje naznanjal javen političen nastop; po neuspelem poskusu s SND, se je namreč pojavila Slovenska demokratska zveza (SDZ), Tedaj ni bilo več poti nazaj: razhajanja med Slovenci so dobila tudi konkreten element politične diferenciacije, taboru OF in slovenskim oblastem pa ni uspelo več držati enotno vseh Slovencev. Nasprotovanja katoliškemu tedniku so se začela kaj kmalu kazati pri njegovi distribuciji, marsikje so namreč delali težave raznašalcem, prodajalcem in bralcem. Slovenski Primorec je zapisal, da so iz mnogih krajev dobivali obvestila, da so časopisu nasprotovali, ga ovirali prt prodaji z ustrahovanji in celo pretepen je m 11 18. aprila 1948 so potekale v Italiji v zelo ostrem ozračju izjemno pomembne volitve, na katerih je zmagala KD s 48%, pred "rdečo nevarnostjo" skupne fronte Unita popolare, s katero so združeno nastopili komunisti in socialisti, ki so dobili 31%. Na teh volitvah niso seveda volili Slovenci iz cone A, temveč le tisti, ki so že prišli po italijo s podpisom mirovne pogodbe, to se pravi iz Goriške in v Furlaniji. 12 O povojni proitalijanski in večkrat protislovenski vlogi KD na Tržaškem in coni A glej npr. Troha, 1999, 247-252. 146 ANNAIES Ser. bist. socio!. • 10 • 2000 -1 (20) Gorajfd 13AJC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-152 SLOVENSKI PRIMOREC Mfeadm ■ WH * «Mi «m m«< «na* 14 — Cm* ojsoom m mili1». KA.TOLÍSKÍ TEDNIK IZIDE VSAKO SREDO ilev. t OOli ICA, ONe 20. AVQUSTA t O-8 s. Ceno L. NAS LIST Sov lis.1 Iiaí:l0¡ia svojo pot v sve!. .\asli>v s« m pove, komu je namenjen. Naiemu ljudstvu po širnem slovenskim í'nmorju. Sicer bfrejo naši ljudje že druge lisie. i vendar Indt ta ne bo odveč, saj bo pisan iJ ljubezni do resnice in naroda. lía pa naá Hat katoliški, to ae pravi, da bo áirii in pojasnjeval re*nico kot jo vsči katoliška Ceritev, kateri je nai narod ostal zvest skozi doigo tisočletje Odkar sta Sla preko nese zemlje apostola Slovanov «v. brata Ciri! in Me. tod je bučalo iez naSe gore m doline mnugo viharjev vseh vrst. a iveslube do Cerkve mu ni Se nihče vzel. Íía je tudi v bodoče ne bo, naj nam is t'.'(!niir. , " " h1; obra naval v»3 líala vprašanja, . is katera ae mora katoišian zanimati, v vsa t»olja bo posegai, kamor k&ioli&n sme in mora pOSLČi, Ti. pd aü l^k'ij gti-iirna, koljeprgslnrto področje Cerkve same. Cerkev pa mora in sme posegali vse do tja, kjer se pojavljajo iivijen-ska Vprašanji, ki so v zvezi t neumrljivi .iu4a»i. Tudi v politiko, gaj je tudi ta pod božjim zakonom; tudi v politiki pride v pošle v vsaL Katoličan mora povsod pazi ji, da radi skrbi za zemeljsko srečo in iiiagostanje ne zapravi večne. Seveda oe bo nsi list posegal v strankarsko dnevno politiko, kjer se tako rade sprožajo strasti. Zato ne bo glasilo nobene stranke, temveč hoče le primorsko ljudstvo vzgajali v resničnem kričanSkeni duliti .Ostati bode o a viámi, ki jo mora imeti resnica. Resnico pa bo po-_4jdal brez sirjhu, brez kompromisov. Živimo v demo-l kratitni dobi in zato mora hiti v tem popotna prostost. Upamo, da ho Hat povsod dohrodo&el. l'.sdi po&egajle po njem, da bo dvigal vaSe mi- Govor Pija XII. ¡ frpj/enji! Dn« junija je govoril sv. oče o Nemčiji in o kriievera poln nemških katoličanov v dobi, ko je vlad»; narodni socializem. Najpre; je podal igoiiov.no kon-koidata s a pokazal, kako je n>-rodoi socijtiieiri to slovesno pc-godbo med Cerkvijo i» državo teptal in izvajal nad oemikimi katoličani pravo pregananje. Tako nravi: >3' pral! Gtritl jt ptsiofa/ .-t J-o t C i: zofffiitn in stropen i tnijtno so 6ilt os* iatoliSit otpa-eliaclft. p''' ttopurnj aSInJtnt loto 1 r.J in prlootnt iu!i> tiiit iott. i- rt.1 adrtffaaa C -J draila* ■ ' i?«jrftn. pritisf tia mtitf«' a/* dr Imunih i ii: tc, v t'in i! »vi/i, polom ttrllt in 'J ttftmliiraae prQpayondt so $!• nemških katoličanov pastirja s pozfftoo Cii/i^iii-ii/O i" t očtlotHfo pc.'yytHi(tot!)o, a tudi t jonatjfe neoitratettoti/o. SCa it etftf, dv vsi fittptičfoofno (t*to ute st mttit In Jt Stfo frtlUo ionSordttlo Itr 04fslia ffrf gairjanjt o ¿liro fr rte (iio ntdtfjlr f. (tj?, hiter oiroi«l«i 6'';*ar in titpfjvttjtn* ta 6Ut rtdoeut iti* Itj dnifft ctrinnl :a-■j(, potloaicvml smo paoáorjoil zabito* ta ottepodólino poitto itoor ianitoa in ktiSonsS* otft in to&o po&iati neati narodntgo *qclotlvno la . a¡4got4 ttočesto pott*dict, Sor »a ** povtttitoail 'naj&olf ra/inlro, Rtfi snonsiornl/f aaitnao, da to mw čili to poiončtooll nojotiiroi scv.il r.tdoi'",'._____ (?« na oodtttlft Jhmillt tfltnb ti, do bodo ».M« ialolltta Ctritc tudi v tlortm 'roJSo, Jo SP*r oldno*! odrtdlia dritffače. ^epartje o/o (PirUoc od tifa,it narodnega v>' etotlana Jo foiatato t najttm In iatottalm Sow*m prtgoa/ooco. Nato omenja trpljenje katoličanov po tatuili uboriSčih. Kolikor bolj prihajajo na svetlo vsa giowdejílva, ki so te po njih vrfiia, toliko bolj se pa tudi kale junaštvo, s katerim, so katoličani, duhovniki in verniki, vse to prenaiali za Kristusa. Posebno hudo sa trpeli poljski duhovniki. ki jili je bilo od 1940 dalje v laboriičib 2800 in Jih je oslalo pri življenju do preteklega aprila le .816. Mnogo je bilo po (aborišiih duhovnikov poleg nemike ludi drugih narodnosti, ki so z tnučeoiiko neustriJeao-sljo prenašali divjost narodno socialistične besoosti. Nirodui socializem, pravi sv, oče, je proglasil Cerkev za največjega sovraisika nemškega naroda in s km žalil aerniku katoličane in Cerkev samo. Ni otoglo izostali maičevanje božje. H koncu se obrača pipet na vse narode: Čicotltco Hrtptni po tttn, da m fonio r pftdrtnosl/o, tf /t a&rooih o itfi ea]nt6 itlili doflroiMi in drv ilott prtdiUltosi,' S! pptit f nt6o In in 11 ia tprtmenlla o tno no/ivčjiti nsoornostf, iti* to otro in nosi, ampaf tudi za oiofo urtjenG solil/t mod ljudmi. /« tisloorlfo mnoltos razoCoroaiA in oSuponili, HI pomnotufeio most, it fiočtjo rtootutljo In ntttd In BO pfočont od llroooo nit ir^-.j rctlf. ,uA -,ct .j^T/i, iti j!fi uJiici,. fflorodl, postčno Acjttr.t In srodojl, zahtevajo, do 601I0 somi oodlll 100j o utodo. Zdaj. (o *o pomagati. po spojiti močeA a ite-vihti**! trtica.-.;.', da so ¿rvil iiosiljt. in:0l« ifoono naloga ontS IH prloraelja/o mir ta. da napraotjo Conte stotin-til Igri oolnt in da itllilo ¿Icl)*-nJsCd praofet In mcdszGoJnc dof-Sttusfl oto/i. otttfUi In motiš, mo* tJoCniH ta tlSit/i. 'O strti ;orcill vsi narodi ¿uiljo, do 6odo podite/ti z0u6iti da6ro imt, C« nt 6a to no-sili trn tov/odo ta praetSnast, Končuje s proinjo do Boga, da bi zavladal na zemlji čimprej pravi mir, ki bo zgrajen na 'pravičnosti, odkritosrčnosti in ljubezni, mir, ki bo v vsa srca prinesel vseije in folaJbo. «■ Iz govora sv. očeta je jasno razvidno kako j: Cerkev javno obsodila narodni socializem v Nemčiji iu vsi grozodejstva, ki jih je zagreSil. Papei ni molčat, kot iraotjio misli marakutcii med uajim ljudstvom. Govoril je in pred vsem svetom in nihče ne more vtč zbrisati .te obsodbe. V zgodovini bo zapisana s svetlimi tekstni m čas je pokazal, da je imel sv. oče prav, ko je svaril Nemčijo in ji jasno povedal, do kakega potoma jo bo pripeljalo. Kdor Cerkev preganja, javno ali skrito, si bo razbil glavo. Slovenski Primorec, 29. avgusta 1945, str. 1. Slovenski primorec, 29. agosto 1945, p. 1. 147 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Gorazd BAJC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHA|ANjA 5 PRIMORSKIM DNEVNIKOM. S 39-152 prodajalca in sežiganjem lista. Ko so se takšne vesti ponavlje, se je naposled iist le odločil, da bo odgovoril in zapisal, da je žalostno, ker se tako omejuje svoboda tiska, čeprav naj bi se povsod naglas govorilo o demokraciji. Takšno podtalno delo proti listu pa naj bi bila zanj največja propaganda, saj se je tako začelo zanimanje tudi pri tistih, ki ga do tedaj niso brali ali zanj niso vedeli, je še zapisa! (SP 10, tudi SP 5, SP 16, SP 20). Težavam pri prodaji so se pridružila tudi različna preganjanja tistih, ki so posegali po časopisu in ostalem, kar je tiskala "reakcija11. 17, janurja 1946 tako beremo kratko obvestilo z mastnimi in večjimi črkami: "Javite nam vse tiste, ki ovirajo širjenje našega lista!". Marsikateri članek, ime darovalca (večkrat neimenovani z oznako "N. N.", ali le z začetnicama, ali le enostavno kot "begunci" itd.) ali pa protestno pismo so bili zato anonimni. V časopisu so se večkrat pojavljala nepodpisana solidarnostna pisma bralcev, ki so bili zadovoljni, kot so sami zapisali, da so končno slišali nov glas, "ki ni več trobil kar so ukazovali komunisti". Rekli smo že, da je imel Slovenski Primorec, za razliko od Glasa zaveznikov najbrž več odziva pri bralcih. Zavezniški list je bil uradno in direktno financiran od ZVU, katoliški tednik pa je verjetno dobival kaj malega, marsikdaj si je zato pomagal sam s prostovoljnimi prispevki bralcev in simpatizerjev. Rubrika o darovih je namreč večkrat prinašala vesti o darovalcih. To pa je bilo za tabor OF še kar alarmantno, saj je pomenilo, da je dobival časopis podporo med ljudmi. Kljub vsemu so se pri Slovenskem Primorcu pritoževali, da so v izgubi, ker nimajo dovolj bralcev, računali pa so na to, da bodo ljudje razumeli kako je pomembno podpreti verski tisk, še posebno, ker naj bi "brezbožni listi", kot je npr. Primorski dnevnik, zaničevali vero ali pa je sploh ne bi jemali vpoštev (SP 20). Večkrat so se pojavila mastno pisana in uokvirjena sporočila o pomembnosti verskega časopisja, da bi ga morali brati in podpirati vsi katoličani ipd. Hude finančne težave katoliškega lista, ki so jih izdajatelji sami javno izrazili, je izrabil Primorski dnevnik za enega izmed številnih napadov na časopis in krog duhovnikov ob njem. Komentiral je pisanje katoliškega lista, češ da so bile pritožbe jasen dokaz, da si ljudje časopisa čisto enostavno niso želeli, ne zato, ker bi bili zaslepljeni, temveč ker so se dobro zavedali, kakšen časopis je to: "Naše ljudstvo namreč predobro vidi, da je "Slovenski Primorec" (zelo revno) glasilo fašista in slovanožrca Margottija in vseh tistih slovenskih duhovnikov, ki so potegnili pred zasluženo ljudsko kaznijo iz svoje lastne domovine Slovenije in se temu fašistu udinjali." Ravno na ta članek je katoliški tednik odgovoril direktno in poudaril, da je res, da ima zelo malo sredstev, po drugi strani pa je zatrjeval, da naj bi Primorski dnevnik razpolagal z zelo bogatimi sredstvi, (prim. SP 60, PD 13, SP 62). Politična funkcija Slovenskega Primorca Čeprav je Slovenski Primorec poudarjal, da je nestrankarski časopis, je seveda opravljal politično funkcijo. Ustanovitev SDZje z navdušenjem pozdravil, prav tako tudi začetek izhajanja Demokracije, v kateri je videl svoje dopolnilo: brali naj bi jo vsi, ki bi odklanjali vsakršno nasilje in suženjstvo, je zapisal (SP 47). Več duhovnikov v krogu katoliškega lista se je tudi 17. januarja 1947 udeležilo ustanovnega sestanka SDZ v Gorici. Propagirali so za novo stranko med goriškimi in beneškimi Slovenci ter sodelovali pri organiziranju odborov SDZ na podeželju. Po mnenju UDBE so vnašali v SDZ vpliv Vatikana in goriškega nadškofa Margottija, "ki naj bi posegal v politično življenje slovenske domače in begunske reakcije celo osebno." (AS-NI, ZA-600/8, 96; Troha, 1999, 146). Februarja 1948 je namreč Margotti, po direktivah iz Vatikana, ki je tedaj vodil skupno z demokrščanskim voditeljem Alcide De Gas-perijem močno proti komun ¡stično politiko,13 s pastirskim pismom naročil slovenski duhovščini, da mora pri izjemno pomembnih italijanskih parlamentarnih volitvah aprila 1948 nastopiti proti komunizmu. Slovenski Primorec se do tedaj še ni izrecno opredelil za vse-državno italijansko stranko Krščanske demokracije (KD), čeprav je pred tem že na nek način aktivno posegel v volilno kampanjo. Konec leta 1945 je namreč objavil nekaj načelnih člankov o dolžnostih krščanskega volivca (in samih duhovnikov), da bi moral dati svoj doprinos k zmagi krščanske stranke in bi tako preprečil prodor "brezbožnega komunizma" (npr. SP 3, SP 8, SP 12). Aprila 1946 je, vedno na načelni ravni, še bolj pripravljal svoje bralce, da bi ob pravem času opravili politične izbire v sozvočju s Cerkvijo (SP 25). Novembra 1947 je pričel z vedno bolj jasnim nagovarjanjem, da je mesto kristjana v krščanskih strankah (SP 59, SP 63, SP 64) ipd. Skratka, v pričakovanju volitev je bilo glavno vodilo Slovenskega Primorca odvrniti slovenske volivce od komunističnih list. To pa je istočasno pomenilo, da je katoliški list postal nasprotnik ravno novo ustanovljene pro-OF-ovske Demokratične fronte goriških, beneških in kanalskih Slovencev (DFS),^4 in zaradi tega je prišlo do vedno ostrejših polemik s Primorskim dnevnikom, ki je prikazoval pisanje katoliškega lista kot največje izda- 13 Podrobneje jemolo, 1965, 318-321; Martina, 1998, 264-269. 14 DFS je ustanovil tabor OF kot politično organizacijo Slovencev v italijl in se je za aprilske volitve zavezala z vsedržavno italijansko Sjudsko fronto, v kateri so bili italijanski komunisti in socialisti. ANNALES Ser. hist. sociol. 10 • 2000 1 (20) Corazd 8A]C: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, T39-152 jalsko početje nad slovensko manjšino v Italiji, kot prikrito orožje KD, v prepričanju, da ne bo prišlo do razbitja enotnosti med Slovenci, tn med drugim ponovno izrabil priložnost, da je razložil svoje splošno negativno gledanje na nasprotne sile, ki naj bi ostajale še vedno igrača šovinističnih, protislovenskih in protidemokratičnih strank itd. (PD 14, tudi PD 28. 2. 1948 str. 1). Katoliški tednik pa je med drugim začel s svarili pred DFS, ki jo je označil za "kamuflažno" organizacijo, s katero naj bi se komunisti potuhnili, da bi pridobili čimveč ljudi, to pa bi šlo v škodo Slovencem, ker bi imeli na koncu koristi ie Italijani. Obe nasprotni si strani med Slovenci, s svojimi glasili na čelu, sta tako začeli pripravljati teren, da bi pridobili oziroma usmerjali čimveč volivcev. Tudi v pripravljanju tega je Slovenski Primorec začel ponovno svariti pred komunizmom. Poleg že omenjene načelne in brezkompromisne protikomunistične osti, ki je bila stalno prisotna, se je usmeril tudi v demoniziranje lokalnega, "domačega" komunizma in vsega kar je bilo povezano z njim (npr. SP 58). Bolj kot se je bližal "usodni" 18. april, bolj je postajala propaganda po časopisih napadalna, polna hudih obtožb in blatenja nasprotnikov in začela se je že ponavljati. Točna navodila, naj ljudje volijo KD, so se v Slovenskem Primorcu pojavila s pastirskim pismom nadškofa Margottija. To je seveda ostro napadel Primorski dnevnik, V obrambo nadškofa se je tedaj postavil Slovenski Primorec in s tem začel svetovati bralcem, naj na aprilskih volitvah volijo KD: primerjal je vse stranke, ki so se prijavile, jih nato vse odklonil, razen seveda KD, saj je zapisal, da jim je ostala kot izbira le ta stranka, ki naj bi imela tudi zgleden krščanski in socialni program, njeno osrednje vodstvo pa naj bi bilo v svojem programu narodno pravično do manjšin. Vendar so v listu še ugotavljali, da so se nekateri lokalni krogi te stranke v narodni nestrpnosti le malo razlikovali od ostalih nacionalistov. Kljub vsemu pa je bil Slovenski Primorec prepričan, da bo vendarle zmagala zdrava pamet (SP 65, tudi npr. SP 66). Pri tem ne moremo ne omeniti, da je krog duhovnikov okoli katoliškega lista vendarle gledal z določenim nezaupanjem na KD, a je najbrž prevladovalo prepričanje, da je bila taka izbira potrebna, da bi zajezili "brezbožni komunizem". Začela so se pojavljati zelo jasna in enostavna uokvirjena navodila, kot je bilo to: "Kako boš volil? Tako, da boš na volilni glasovnici prečrtal s svinčnikom ščit (mastno tiskano v originalu, op. C, B.) s križem, ki nosi napis "Libertas",15 t.j. svoboda. Ta znak je četrti v prvi vrsti znakov." (SP 7. 4. 1948, str. 2). Zaključek Na robovih slovenske zahodne meje je prva leta po vojni postajal Slovenski Primorec, kot pozneje ostala nekomunistična/protikomunistična sredstva javnega obveščanja, skoraj edini slovenski glas izven uradnih tez partije, saj je edini imel za to možnost in navdih in je ustrezal interesom slovenske, a tudi italijanske Cerkve, le-ta pa ni bila vedno naklonjena Slovencem, zlasti prva povojna leta. Slovenski Primorec je dosti bolj učinkovito od Glasa zaveznikov obravnaval lokalne kulturno-politične zadeve in pisal vedno bolj odkrito proti komunizmu, še posebno proti tistemu, ki je najbližje zadeval vse Slovence, na tej in na oni strani meje; zato bi ga lahko ocenjevali kot prvi pravi slovenski povojni opozicijski časopis, ki je pripravljal vsaj en del zaledja za bodočo politično opozicijo med Slovenci v Italiji. Pisanje Primorskega dnevnika in način obravnave tabora OF to tudi po-terjujeta. Tudi z "doprinosom" Slovenskega Primorca na eni in Primorskega dnevnika na drugi strani je prišlo do razbijanja slovenske politične enotnosti onstran slovenskih zahodnih mej. 15 Ščit s križem in z napisom "Libertas" je bil razpoznavni znak KD. 149 ANNALES • Ser. hist, socio). • 10 - 2000 • 1 (20) Corazrt BAJC: SLOVENSKI PKIMOKEC IN RAZHAJANJA S PR1 MORS KIM DNEVNIKOM, 139-152 SLOVENSKi PRiMOREC AND ITS DIVERGENCE FROM PRIMORSKI DNEVNiK ABSTRACT Gorazd BAJC JT-34128 Trieste, Via Darniano Chiesa 61 The article will acquaint its reader with the divergence that began to spring up after the war between Slovenski Prirnorec, the Catholic weekly, and Primorski dnevnik, the daily issued by the Primorska Liberation Front. The author made use of the public medium of that time not only as a framework but also as a special subject of research: first of all he acquaints us with the Catholic newspaper and its orientation in the light of the confrontations that took place after certain texts published by Primorski dnevnik, and then briefly presents, with the aid of archival materials, the negative attitude of the Slovene authorities and their various structures towards Slovenski Primorec, which turned out to have not only a function to publicly defend the Catholic Church but also a major political function, especially at the time of the Italian parliamentary elections in April 1948, as well as in the formation of mental hinterland in the opposition of the post-war Liberation Front in Zone A. Key words: newspapers, Slovenski Primorec, Primorski dnevnik, Trieste, the Church, 1945-1948 ARHIVSKI VIRI AS-l: Arhiv Republike Slovenije, enota za disiocilarano arhivsko gradivo I, nekdanji Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. AS-I, AJS: fond: zbirka Arhiv informacijske službe in protifašističnega boja. AS-I, AIS/ae422, 20. 6. 1946: ae 422, Informativno poročilo, Trst, 20. 6. 1946. AS-i, BK: Osebna zbirka Boris Kraigher. AS-!, BK/21 15. 4. 1947: fasc. 21, Zasedanje ljudske skupščine Slovenije, 15. 4. 1947. AS-I, BK/21 Poročilo november 1947: fasc. 21, Poročilo ministra za notranje zadeve 8. Kraigherja na ustavodajni skupščini Slovenije, november 1947. AS-!, BK/21 "Duhovščina in politika", 3. 4. 1948: fasc. 21, Referati, govori, članki, leto 1946-1953, mapa: "Duhovščina in politika", 3. 4. 1948. AS-I, BK/21 17. 5. 1948: fasc, 21, Referat na 1!. zasedanju LS t.R Slovenije-sprejem proračuna za leto 1948, 17. 5. 1948. AS-I, CKKPS: fond: Centralni komite Komunistične partije Slovenije (1941-1945), AS-I, CKKPS/38/ae5021: šk. 38, Obveščevalna poročila Komande Vipavskega vojnega področja, obveščevalne sekcije, ae 5021, Poročilo o cenzuri, nedatirano. AS-I, CKKPS/40/ae5152, 30. 10. 1945: šk. 40, Poročila OZNE za Slovenijo-CK-ju KPS 1944-45, ae 5152, Politično situacijsko poročilo OZNE od 21. do 28. 10. 1945, dopis datiran 30. 10. 1945. AS-II: Arhiv Republike Slovenije, enota za dislocirano arhivsko gradivo II, nekdanji Arhiv inštituta za zgodovino delavskega gibanja oziroma Arhiv inštituta za novejšo zgodovino. AS-I!, PNOO: fond: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Pri morje in Trst, AS-II, PNOO, 5-IU-"Primorski komandi, VUfA", 23. 10. 1945: šk. 5, m. III, ov. "Primorski komandi, VUJA", Tovarišu majorju jankoviču, 23. 10. 1945, AS-I 11: Arhiv Republike Slovenije enota za dislociiarano arhivsko gradivo iN, nekdanji Arhiv Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. AS-lil, A-13-0: Letna Poročila Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), za leto 1945, NV Slovenije, MNZ. AS-ili, A-23-1: DV (Državna varnost) za tržaško okrožje, 1945-1946. AS-IH, A-23-1, 31. 3.-14. 4.1946:15-dnevno poročilo o duhovščini, od 31. 3, do 14. 4. 1946, za tržaško okolico. AS-I1I, A-23-1, 30. 4.-15. 5. 1946: 14-dnevno poročilo, od 30. 4. do 15. 5.1946. AS-IH, ZA-600/8: Meščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborati. ASOVE: Arhiv Slovenske vamostno-obveščevaine agencije. ASOVE, A-10-1: Letna poročila RSNZ za leto 1945. ASOVE, A-10-3: Letna poročila RSNZ za leto 1947. ASOVE, A-10-4: Letna poročila RSNZ za leto 1948. 150 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Corazd BAJC: SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 139-152 ASOVE/1585: Iz dokumentarnega gradiva: Splošna politična situacija v julijski Krajini, št. 1585 Str. 58-60: Nova politička partija "Slovenska narodna demokracija", 10. 9. 1946, str. 60. ČASOPISNI VIR! PD - Primorski dnevnik. Glasilo OF na Primorskem, izhaja kot naslednik Partizanskega dnevnika od 13. maja 1945. Trst. (Nahajališče: Narodna in študijska knjižnica v Trstu.). PD 1: uvodnik: Kdo naj odobrava to početje14. 10. 1945, str. 1,2. PD 2: Naklepi reakcije so bodo razbili ob enotnosti primorskega ljudstva, 29.1. 1946, str. 1, 2. PD 3: "Z vidika velnih resnic Kristusovih", 30. 1. 1946, str. 2. PD 4: uvodnik: Osvobodilna fronta in duhovščina, 23. 7. 1947, str. 1. PD 5: Cui prodest?, 27. 8. 1947, str. 1. PD 6: Vedno jasnejši obrisi provokacije v Lanišču, 28. 8. 1947, str. 1. PD 7: Reakcionarni vatikanski krogi, 31. 8. 1947, str, 1. PD 8: Kdo je župnik Cek?, 5.9.1947, str. 1. PD 9: K dogodkom v Lanišču, 6. 9. 1947, str. 1. PD 10: Resnica o župniku Močniku, ki je že zopet v Solkanu, 24. 9. 1947, str. 2. PD 11: Ljudstvo je izgnalo Margottijevega slugo, 14. 10. 1947, str. 1. PD 12: Protinarodno početje Margottijevaga hlapca, 15. 10. 1947, str. 1. PD 13: Kdor zaničuje se sam - podlaga tujčevi peti, 25. 11.1947, str. 1. PD 14: Slovenski kandidat na listi ljudske fronte zmaga in sreča Slovencev v Italiji, 10. 3, 1948, str. 2. SP = Slovenski Primorec. Katoliški tednik, od 29. avgusta 1945 do 29. decembra 1948. Gorica. (Nahajališče; Narodna in študijska knjižnica v Trstu.) SP 1: uvodnik: Naš list, 29. 8. 1945, str. 1. SP 2: Slovenska duhovščina in goriški nadškof, 29. 8. 1945 str. 2,3. SP 3: uvodnik: Konec in začetek, 5. 9. 1945, str. 1. SP 4: Verska svoboda, 5. 9. 1945, str. 3, 4, SP 5: uvodnik: Zakaj me bi ješ?, 4.10.1945, str. 1. SP 6: Pastirsko pismo katoliških škofov Jugoslavije, izdano na vsesplošni škofovski konferenci v Zagrebu dne 20. sept. 1945, 11.10. 1945, str. 1-4. SP 7: v rubriki: Vprašanja in odgovori, 25. 10. 1945, str. 4. SP 8: Besede svetega očeta sodobni ženi, 1. 11. 1945, str. 3a. SP 9: Maršal Tito in pastirsko pismo, 1.11.1945, str. 3. SP 10: uvodnik: Zakaj ni bilo lista?, 15.11. 1945, str. 1. SP 11: Verski referenti in verske komisije, 22. 11. 1945, str. 2. SP 12: Nekaj o politiki, 22.11.1945, str. 3, 4. SP 13: Ločitev Cerkve od države, 29.11. 1945, str. 1, 2. SP 14: Cerkvenopolitična izjava maršala Tita, 29. 11. 1945, str. 3. SP 15: Napadi na duhovnike, 6. 12. 1945, str. 2. SP 16: uvodnik: Svoboda tiska, 27.12. 1945, str. 1. SP 17: Cerkveno premoženje, 27. 12. 1945, str. 2. SP 18: uvodnik: Preteklost in prihodnost, 1. in 3. 1. 1946, str. 1. SP 19: Poziv prevzvišenega g. nadškofa k dobrodelnosti, 3. 1. 1946, str. 1. SP 20: Kaj pravite pa vi10.1. 1946, str. 2. SP 21: Križ in lipa, 21.2.1946, str. 1. SP 22: O terorju in diktaturi, 28. 2. 1946, str. 3. SP 23: Sramotno, vneboupijoče zločinstvo, 7. 3. 1946, str. 1. SP 24: Ne čudimo se ..., 28. 3. 1946, str. 4. SP 25: Dolžnosti duhovnikov v sedanji uri, 4. 4. 1946, str. 1. SP 26: Tajna policija, 2. 5. 1946, str. 3b. SP 27: uvodnik: Komunistična reakcija, 23. 5. 1946, str. 1. SP 28: Borisu Kraigherju in njegovim v premislek, 30. 5. 1946, str. 2, 3. SP 29: UAIS, SIAU .. kdo bo pa žell 6. 6. 1946, str. 3. SP 30: Ljudje božji, ali veste?, 13. 6. 1946, str. 1. SP 31: Napad na g. nadškofa, 20. 6. 1946, str. 1,2. SP 32: Primorski dnevnik se ne more pomiriti, 20. 6. 1946, str. 2. SP 33: O "krvavih" rokah naših škofov, 27. 6. 1946, str. 1. SP 34: Tražaški škof svojim vernikom, 4. 7. 1946, str. 2. SP 35: Eno govorijo, drugo delajo, 15.8.1946, str. 2. SP 36: uvodnik: Ob naši prvi obletnici 1945 - 29. 8. -1946, 29. 8. 1946, str. 1. SP 37: Verska svoboda in ljudska volja, 3. 10. 1946, str. 4. SP 38: Alarm proti duhovnikom, 10. 10. 1946, str. 1. SP 39: Vprašanje Primorskemu dnevniku, 24. 10. 1946, str. 4. SP 40: Tistim, ki ne dovolijo odveze, in njihovim zagovornikom, 7. 11. 1946, str. 2. SP 41: UAIS in SIAU, kaj boš k temu "djau"?. 14. 11. 1946, str. 3. SP 42: Kdo bi znal pojasniti?, 28. 11. 1946, str. 3. SP 43: uvodnik: Novo leto 1947, 2. 1. 1947, str. 1. SP 44: Boj proti Marijinemu kraljestvu v coni B, 9. 1. 1947, Str. 2. SP 45: Kaj naj to pomeni?, 16. 1. 1947, str. 2. SP 46: Obisk pri sv. očetu, 23.1.1947, str. 1. SP 47: "Demokracija", 30. 4. 1947, str. 2. SP 48: Italo-comunisti, 4. 6. 1947, str. 3. SP 49: Slovenskim fantom v Kočevskem rogu v spomin, 4. 6.1947, str. 3. SP 50: Komunistična strahovlada v Jugoslaviji, 13. 8. 1947, str. 2. SP 51: Pet velikih pregreh mnogih italijanskih nekomu-nistov, 27.8. 1947, str. 1. 151 ANNALES • Ser. hist. socio!. 10 • 2000 1 (20) Cora2ci 8AJC SLOVENSKI PRIMOREC IN RAZHAJANJA S PRIMORSKIM DNEVNIKOM, 133-152 SP 52: Kruto preganjanje Cerkve gre v Jugoslaviji in v coni B julijske krajine s pretkano načrtnostjo in po ostreno brezobzirnostjo svojo pot naprej, 3.9.1947, str. 1, 2. SP 53: Dodatne vesti k poročilu o veliki istrski tragediji, 10. 9. 1947, str. 1. SP 54: Urednik "Demokracije" ugrabljen na poli med Kobaridom in Robičem, 10. 9. 1947, str. 2. SP 55: 5o li duhovniki odgovorni za zločin v LaniSču?, 17. 9. 1947, str. 1, 2. SP 56: Še en ddkaz verske svobode v Jugoslaviji, 8. 10, 1947, str. 2. SP 57: "Primorski dnevnik" v obupni borbi proti jasni resnici, 22. 10. 1947, str. 1, 2. SP 58: Komunizem je nepoboljšljiv, 12.11.1947, str. 1. SP 59: Beneški Slovenci, pozor!, 19,11.1947, str. 1. SP 60: Gre za najvišje verske in narodne koristi slovenskega ljudstva 19.11.1947, str. 1 b. SP 61: "Narodna Cerkev"-ena zadnjih postaj na poti v popolno brezboštvo, 26.11.1947, str. 1. SP 62: Poklicni lažnivec, 3. 12. 1947, str. 2. SP 63: Tvoja prva državljanska dolžnost, 7. 1. 1948, str, 1. SP 64: Lov na volivne limanice, 21.1. 1948, str. 1. SP 65: Farizejsko pohujšanje in Koga bomo Slovenci volili?, 3. 3. 1948, str. 1. SP 66: Za koga boš volil, 24. 3. 1948, str. 4. LITERATURA Baje, C. (1999): Odnos matice do tržaške politične opozicije v prvem povojnem obdobju. Od konca vojne do resolucije Informibiroja. ■ V: Josip Agneletto, slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu, 1884-1960 (prispevki s strokovnega posveta: Josip Agneletto-slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu, 1884-1960, 18. aprila 1998 v Trstu). Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, ZRS Koper, 109-128. Beltram, J. (1983): Tukaj je Jugoslavija (Goriška 1945-1947). Koper, Lipa-Zaiožništvo tržaškega tiska. Bili so Čedermaci: primorski duhovniki od konca prve do konca druge svetovne vojne. Ljubljana, Svobodna misel, 1996. Devetak, D. (1997): Devetdeset let msgr. Franca Močnika (intervju z njim). V: Koledar goriške Mohorjeve družbe 1998, Gorica, 45-47. Dolinar, F. M. (1998): Katoliška Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni. V: Temna stran meseca (kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji ¡945-1990), Ljubljana, Nova revija, 222-233. Godeša, B. (1995): Kdor ni z nami, je proti nam (Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom). Ljubljana, Cankarjeva založba. Griesser-Pečar, T. (1996): Pomen "osvoboditve" za slovensko katoliško Cerkev. V: Slovenija v letu 1945 (zbornik referatov z mednarodnega znanstvenega posveta: Slovenija v letu 1945, 27. in 28. septembra 1995 v Ljubljani). Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 111-137. Griesser-Pečar, T. (1997): Stanislav Lenič (življenjepis iz zapora). Celovec-Ljubljana-Dunaj, Mohorjeva založba. Iz arhivov slovenske politične policije, (UDBA, OZNA, VOS). Ljubljana, Veda, 1996. jemolo, A. C. (1965): Chiesa e Stato in Italia (Dalla unificazione a Giovanni XXIII), Torino, Einaudi. Maganja, N. (1994): Trieste 1945-1949; Nascita del moví mentó político a uto nomo s lo veno. Trst/Trieste, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, Martina, C. (1998): Storia della Chiesa, knj. 4: (L'etá contemporánea), Brescia, Morcelliana. Mlakar, B. (1994): Lojze Ude kot kritični spremljevalec Osvobodilne Fronte. Spremna beseda v: Ude, L.: Moje mnenje o položaju (članki in pisma 1941-1944). Ljubljana, Slovenska matica, 153-168. Novak, A. (1992): Črniška kronika. Uredil B. Mlakar, Ljubljana, Goriška Mohorjeva družba-Katoliško tiskovno društvo-lnštitut za novejšo zgodovino, Gorica. Perat, M. (1995): Ob petdesetletnici Slovenskega Primorca. V: Koledar goriške Mohorjeve družbe 1996, Gorica, 42, 43. Simčič, T. (1986): Jakob Ukmar 1878-1971 (Sto let slovenstva in krščanstva v Trstu). Gorica, Goriška Mohorjeva družba-Katoliško tiskovno društvo. Troha, N. (1997): Primorska-Julijska krajina ob koncu 2. svetovne vojne. V: Tavčar, M., Pelikan, E., Troha, N.: Korespondenca Virgila Ščeka 1918-1947. Viri/11, Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije, 103-208. Troha, N. (1998): Slovenski primorski duhovniki in njihov odnos do novih slovenskih meja (1945-1947). V: Acta Historiae VI (prispevki z mednarodne konference: Pariška mirovna pogodba, nova' jugoslovansko-italijan-ska meja in priključitev Primorske k Sloveniji, 25.-27. september 1997 v Kopru in Novi Gorici). Koper, ZRS Koper, 139-156. Troha, N. (1999): Komu Trst, (Slovenci in Italijani med dvema državama). Ljubljana, Modrijan, Vodušek-Starič, j. (1992): Prevzem oblasti 1944-1946. Ljubljana, Cankarjeva založba. Volk, S. (1998): Slovenska politična emigracija v Trstu do leta 1954. V: Zgodovinski časopis, Lli/l, Ljubljana, 87-109. 152 ANNALES • Ser. hist. socio!. 10 2000 1 (20) pregledni znanstveni članek UDK 261.7:262.14(497.4 Ajdovščina)" 18" prejeto: 2000-01-15 GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠ! DOLINI. KLER IN LAIKI NA VIPAVSKEM V PRIMEŽU SEKULARIZACIJE Gregor MATEVC SI-5222 Kobarid, Stresova 4c IZVLEČEK Avtor v prispevku poskuša najti korenine konfliktov, v katere so ajdovski župniki na prelomu stoletja prihajali tako z verniki kot tudi z občinskimi oblastmi. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so bili konflikti posledica takratnih političnih razprtij na Slovenskem, pazljivejše branje virov pokaže, da vsi spori niso bili neposredno povezani s politiko ter da so nekateri konflikti koreninili precej daleč v preteklosti. Poleg tega avtor ugotavlja, da je na razmere v Ajdovščini, ki je bila izrazito bolj liberalna od okoliških župnij, vplivalo tudi razmerje moči med župniščem in občinskimi oblastmi, ki je šlo v prid slednjim. Ključne besede: kler, laiki, sekularizacija, slovensko podeželje, 19. stoletje UN COVO DEL LIBERALISMO NELLA NOSTRA VALLE. CLERO E 1 LAiCI DEL VIPACCO NELLA MORSA DELLA SECOLARIZZAZIONE SINTESI Alojzij Novak, párroco di Aidussina, nel 1911 definí la cittadina "un covo del liberalismo nella nostra valle". La cronaca parrocchiale di Aidussina dei primi del secolo riporta costantemente notizie di conflitti fra i! párroco, da una parte e le autóritá comunali e i fedeli dall'altra. L'impressione che se ne ha, é quella di conflitti causati dalle condizioni politíche della zona in quel periodo. Tuttavia la comparazione con le cronache delle parrocchie circostanti, evidenzia che Aidussina era un caso isolato, visto che nelle altre non esistevano contrasti cosi clamorosi. L 'autore cerca le radia di tali confronti nel passato, nei contrasti derivanti dal sistema delle pratiche rituali, ancora presentí aglt inizi de! secolo. La situazione ad Aidussina era influenzata in gran parte dai rapporti di forza esistenti fra la parrocchia e le autoritá comunali, che si risolsero a favore di queste ultime. Le autóritá usa vano ¡I proprio potere contro il pastore ogníqualvolta era nel loro interesse. Agí i inizi del secolo i conflitti sí aggravarono ulteriormente, in concomitanza con la frattura política che ci fu in tutta la Slovenia. I sacerdoti, infatti, s'inclusero altivamente nella vita política, passando dalla sfera sacra a quella secolaredi ventando cosi oggetto di attacchi da parte deglí oppositori politici. Parole chíave: clero, laici, secolarizzazíone, provincia, XIX secolo 153 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Gregor MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠI DOLINI.....153-162 UVOD Pričujoči prispevek se ukvarja s klerom in laiki na Slovenskem v drugi polovici prejšnjega in v začetku tega stoletja. V tem času je pod pritiskom hitre modernizacije prihajalo do pomembnih družbenih sprememb, ki so med drugim zahtevale tudi redefinicijo razmerja med cerkvijo in državo.1 Ob napredujoči sekti-larizaciji javnega življenja je cerkev iskala nove načine pastoralnega delovanja, da bi med ljudmi krepila vero in zaustavila vpliv najrazličnejših društev in organizaciji z liberalnim oziroma socialističnim predznakom. Po spremembah, ki jih je v odnos med cerkvijo in državo prinesla francoska revolucija, je rimskokatoliška cerkev začela zagovarjati tezo, po kateri je civilizirano sožitje v družbi možno le z vzpostavitvijo družbe, v kateri ima cerkev odločilno vlogo pri urejanju življenja.2 S tako držo je seveda prihajala v nasprotje s političnimi težnjami, ki so zagovarjale laično državo in ločitev cerkve od države. Tako je v Avstriji po obnovitvi ustavnega življenja prišlo do kulturnega boja, ki se je odvijal med zagovorniki in nasprotniki leta 1855 sklenjenega kon-kordata. Dokončno je bilo vprašanje razmerja med cerkvijo in državo v Avstriji rešeno z zakonom iz leta 1874, s katerim si je država v veliki meri podredila cerkev.3 Če so konflikti, ki so se odvijali med vrhovi cerkvene in posvetne oblasti, osvetljeni in pojasnjeni, je manj znan in raziskan domet tega dogajanja v periferiji. Zato bom pozornost usmeril na Vipavsko, v Ajdovščino.4 Takšni izbiri je botrovalo dovolj obsežno gradivo ajdovske župnije, ki so ga sestavljale župnijske kronike, pastoralne in dekanijske vizitacije, različni dopisi med cerkvenimi in civilnimi oblastmi. Uporabil sem tudi takratno časopisje, kot sekundarne vire pa monografije obravnavanega območja. Pri branju župnijskih kronik so moje zanimanje najprej pritegnile omembe volitev in z njimi povezanih sporov ter nenehnih konfliktov, v katere so župniki prihajali tako z občinskimi oblastmi kot tudi s samimi prebivalci. Posebej so bile zanimive omembe v ajdovski kroniki, kjer so bili konflikti še posebej ostri. Medtem ko kronike okoliških župnij jasno kažejo na upadanje moči liberalizma s približevanjem I. svetovni vojni, sta ajdovska elita in velik del ostalega ajdovskega prebivalstva ves čas izrazito liberalno usmerjena. Župnik Alojzij Novak, ki je s svojim odkritim nastopom prišel v zelo hude konflikte z ajdovskimi občinskimi oblastmi, je kraj označil kot "gnezdo liberalizma v naši dolini" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Ta opomba je bila v kroniko zapisana leta 1911. Župnijska kronika Šturij, ki ležijo tik ob Ajdovščini in so ostale z Ajdovščino v cerkvenih zadevah tesno povezane tudi potem, ko sta oba kraja pripadla različnim škofijam, nam za isti čas kaže popolnoma drugačno sliko. Tudi tam so se dogajali ostri volilni spopadi in župnik je tarnal nad terorizmom liberalcev, vendar je bila šibkost liberalcev precej očitnejša, in že leta 1901 je župnik po občinskih volitvah zapisal, da so se liberalci "topot poskrili. Volitev se je brez njih v popolnem soglasju izvršila. Z novim starešinstvom je zavladal v občini mir, liberalci so bili ob vso moč" (PANG, Šturje, 22, 81). Podobno stanje je bilo v župniji Črniče, ki je bila sedež dekanata, pod katerega je upravno spadala ajdovska župnija. Tamkajšnji župnik je svojemu nasledniku v poduk zapisal, da ob volitvah velika večina prebivalstva stoji v krščanskem taboru, le nekaj je zagrizenih nasprotnikov (PANG, Črniče, 24, 103). Razlike med posameznimi župnijami so sicer v veliki meri razložljive s samim političnim položajem, ki je takrat vladal na Goriškem. Razcep med staro in novo strujo v SLS je res zabrisal zunanje znake upadanja moči liberalne stranke na Goriškem in celo prinesel volilno zmago liberalizma, vendar je tudi tu klerikalna stranka počasi dobivala večino, predvsem v kmečki ku-riji (Melik, 1965, 279). Ne gre pozabiti, da je bila Ajdovščina v tistem času že lokalno središče, sedež sodnega okraja in manjše gospodarsko središče, kjer so v drugi polovici 19. stoletja vidno napredovale obrt in trgovina ter tudi industrija, temu primerno pa je raslo število delavstva in meščanstva. V večjih središčih je bil liberalizem zaradi številčnejše plasti srednjega razreda seveda trdneje zasidran kot v manjših vaseh, poleg tega so konkurenco katoliški stranki zaradi številnega delavstva delale različne delavske organizacije in Socialno demokratska stranka. Vendar pazljivejše prebiranje virov pokaže, da vsi spori niso povezani neposredno s politiko ter da nekateri konflikti koreninijo precej daleč v preteklosti in jih vodi drugačna logika. Oglejmo si najprej te korenine. & ** Ajdovska cerkev sv. Janeza Krstnika je obstajala že v 15. stoletju, vendar ni imela lastnega duhovnika, zato so po potrebi prihajali maševat iz bližnjih duhovnij, najpogosteje iz vipavske cerkve, pod katero je cerkev sv. Janeza Krstnika spadala. Ko se je naselbina okoli cerkve razrasla, se je pojavila potreba po stalnem duhovniku. Na začetku 18. stoletja je bil v cerkvi že nameščen duhovnik, ki je verjetno služboval tudi v Šturjah (Plesničar, 1997, 92). Iz tega časa sta ohranjena dva 1 Pri proučevanju odnosa kler - laiki sem se Se posebej oprl na: Torre, 1995; Le Bras, 1979. Prim, tudi: Verginella, 1997. 2 O protisekularizacijskem boju cerkve prim. Menozzi, 1993. 3 O cerkvenih razmerah na Slovenskem v obravnavanem obdobju prim. Dolinar et a!., 1991. 4 Za splošne podatke o zgodovini Ajdovščina prim, Plesničar, 1997. Splošni podatki o Ajdovščini v: Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana 1995. 154 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 1 (20) Grefjor MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠI DOLINI. 153-162 dokumenta, apostolska vizitacija z dne 1. junija 1746 ter pismo skupnosti iz Šturij. Ajdovci so se pri vizitatorju pritožiti zaradi akta, ki so ga sestavili v Šturjah in ki je zahteval ponovni premislek o takrat veljavni ureditvi. Sodeč po ohranjenih fragmentih je bil glavni problem posvetitev cerkve sv. janeža Krstnika in nastavitev stalnega kaplana v Ajdovščini. Temu so se prebivalci Šturij upirali, sklicujoč se na "provi2ionalni" dekret iz leta 1743, medtem ko so Ajdovci upravičenost svojih zahtev utemeljevali na podlagi dekreta iz leta 1729 in dodatka k le-temu iz leta 1730, Ajdovci so se, opirajoč se na ta dokument, čutili upravičene do posvetitve svoje cerkve in do lastnega kaplana, saj so menili, da so izpolnili vse pogoje, navedene v omenjenem dekretu. Ti pogoji so bili naslednji: če bi imela cerkev sv, Janeza Krstnika premalo dotacij ali če bi bilo treba dati dolžno preskrbo zanjo, skrbi za upravičenje njenih stroškov jurisdicent grof von Edling; prav tako je bilo določeno, naj se vsota 500 goldinarjev, ki jo je zapustila pokojna grofica Madalena Veronica, zaupa nekomu tretjemu, da bi bilo njeno uživanje svobodno in iskreno; in tretjič, da se mora na stroške skupnosti in grofa jurisdicenta bodočemu kaplanu postaviti hiša v bližini cerkve. Poleg tega je bilo po mnenju Ajdovcev vprašanje dotacije rešeno, saj je neki Anže Kalin v ta namen ustanovil beneficij pod pogojem, da skupnost njega in njegovo ženo vzdržuje do smrti (NŠAG, Ajdovščina, 1746). Ker pa je bil po določbah tretje točke dokumenta iz leta 1729 obremenjen jurisdicent - po stari navadi je bilo potrebno šturskemu kaplanu izplačevati določeno vsoto - je bilo plačevanje tega prispevka dano v ponovno razsodbo. Po ponovni presoji je bil dokument spremenjen v korist Ajdovcem, ki jim ni bilo več treba plačevati omenjene vsote "v dobro miru in v izogib razprtijam med Šturjami in Ajdtvščino ter zato, da ne bi Ajdovcev težilo dvojno breme" (... pro bono pacis, et ad evitandas dissensiones inter Sturienses, et Aydovienses ortas, et ideo ex eadem causa, non esse dupiid onere pergravandos Aydovienses ..., NŠAG, Ajdovščina, 1746). Prebivalci Šturij so seveda izpodbijali vse te trditve. Trdili so, da Ajdovci niso zgradili nove hiše za kaplana. Poleg cerkve naj bi stala le majhna koča, ki je nudila streho nekemu menihu, kaplan pa je prebival v od cerkve precej oddaljeni stavbi. Ta ni bila na novo zgrajena, kot je bilo določeno, ampak le preurejena v bivališče za kaplana. Menili so tudi, da cerkev v Ajdovščini ne prejema zadostne dotacije, saj so bili zaradi vzdrževanja tamkajšnjega kaplana še posebej obremenjeni prav prebivalci Šturij. Prav tako ni bilo znano, ali je bilo 500 goldinarjev, ki jih je zapustila grofica Madalena Veronica, res zaupanih nekomu tretjemu. Šturjani so bili prepričani, da se to ni zgodilo pred njihovim zadnjim prizovom. Tudi glede kapitala, ki ga je cerkvi zapustil Anže Kalin, so imeli pomisleke; niso namreč vedeli, za kolikšno vsoto gre, poleg tega pa, kot so zapisali, četudi bi obstajala in bi bila dovolj visoka, je bila trenutno namenjena vzdrževanju dobrotnikove žene, in se zato ni mogla upoštevati pod naslov dotacije (NŠAG, Ajdovščina, 1746). Problem je bil v tem, da so se Ajdovci, potem ko so se odločili za nastavitev lastnega kaplana, čutili upravičene do posvetitve svoje cerkve, saj so po lastnem mnenju izpolnili vse potrebne pogoje, medtem ko je skupnost iz Šturij to pravico izpodbijala. Da so Ajdovci hoteli lastnega kaplana, ni nič nenavadnega, saj vsaka ruralna skupnost teži k terito-rializaciji, pri čemer prav religija igra veliko vlogo pri oblikovanju in varovanju meja (Le Bras, 1979, 69). Za spore, ki so ob tem nastali, so bili po mnenju skupnosti iz Šturij krivi Ajdovci, saj so si s posvetitvijo cerkve pred izpolnitvijo svojih dolžnosti neupravičeno prisvojili avtoriteto, ki jim ni pripadala. Glede tega so Šturjani pričakovali ustrezno ukrepanje s strani višjih instanc. Zaradi pomanjkanja ustrezne dokumentacije je sicer težko v popolnosti rekonstruirati spor med obema skupnostma, vendar iz razpoložljivih virov izhaja, da je trajal več let. Že leta 1743 je bilo vipavskemu župniku z dekretom ukazano, naj spravi skupnost iz Šturij z ono iz Ajdovščine, ali kot piše v dekretu: "Naročamo gospodu župniku, naj skuša po svojih močeh pomiriti Šturjane in Ajdovce" (Comittimus Domino Parocho, ut Sturienses, et Haydovienses pro viribus suis componere sattagat, NŠAG, Ajdovščina, 1746). Medtem ko je skupnost iz Šturij pristala na župni-kove ukrepe, namenjene pomiritvi spora, pa Ajdovci kljub pričakovanjem niso pristali nanje. Najbrž je prav to vzrok spora med Ajdovci in vipavskim župnikom, ki na dan Corpus Domini ajdovskega baldahina ni hotel pritrditi k svetim oltarjem. S tem jih župnik ni prikrajšal samo za obredno uslugo, do katere so se Ajdovci čutili upravičene, pač pa jih je tudi ponižal v primerjavi z drugimi skupnostmi oziroma skupinami v župniji. Del praznika Corpus Domini je namreč splošna procesija župnije, mesto, ki ga posamezna skupina zavzema na tej procesji, pa določa njen položaj na hierarhični lestvici skupnosti (Torre, 1995, 317). Poleg tega je ostajala ves čas prisotna zamera, ker vipavski župnik ni hotel posvetiti ajdovske cerkve. Kot je razbrati iz virov, je bil glavni razlog za to, da so Šturjani nasprotovali osamosvojitvi ajdovske kapla-nije, ta, da bi bili s tem prikrajšani za ustrezna finančna sredstva, s katerimi bi lahko vzdrževali svojega kaplana. S tem je bilo tesno povezano vprašanje beneficija cerkve sv, Antona.5 jurisdicent te cerkve namreč ni jamčil uživanja tega beneficija vsakemu kaplanu, ki bi 5 Za ajdovsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika je bila leta 1673 zgrajena cerkev sv, Antona na Fužinah, nato pa leta 1696 še cerkev sv. Jurija v Šturjah iprim. PlesniCar, 1997, 98). 155 ANNALES • Ser. hist, socio!. • tO 2000 1 (20) Gregor MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NASI DOLINI. 153-162 ga izbrali v Šturjah, pač pa si je pridrževal pravico, da ga podeli tistemu, ki mu je pogodu. V obravnavanem času je bi! ta beneficij podeljen nekemu puščavniku, s čimer so Šturje izgubile dohodek za svojo cerkev. Ajdovci so to komentirali z izjavo, da so ta beneficij prej tako ali tako uživali kaplani cerkve sv. janeža Krstnika, kar pa so iz Šturij izpodbijali, češ da pred vprašanjem o ločitvi omenjena cerkev sploh ni imela lastnega kaplana, pa tudi v obratnem primeru ga ta kaplan ne bi mogel uživati. Poleg tega so se tudi pritoževali, da naj bi bil ta beneficij sicer podeljen nekemu puščavniku, v resnici pa ga uživa prav ajdovski kaplan. Potem ko jim je bi! odvzet beneficij in je Ajdovščina prenehala plačevati prispevek, ki bi ga po mnenju skupnosti iz Šturij morala, so se Šturjani znašli v težavah, ki so bile po njihovih besedah v tem, da je njihova skupnost "omejena na malo podložnikov, in da so ti v času posvetitve cerkve dali vse od sebe, da bi zbrali vsoto 60 f za tisto, kar jim pripada, tako da, razen da niso v dolgovih, ne morejo vsote povečati niti za vzdrževanje častitega kaplana, in četudi bi jim uspelo razveljaviti grozeči ukaz presvetlega gospoda grofa jurisdicenta, bi jim bilo v vsakem primeru nemogoče ustreči lastnim željam" (che la nostra Cornmunita sia ristrett.a in pocchissimi Sudditi, e che al tempo della Sacramentazione della Chiesa abbino fatto ogni sforzo in comporre la summa di f 60. per loro tangente, cosiche oltre al non essere in debito, non s1 attrovino ne pure in stato di poter accrescerla per il mantenimento del Rdo. Capellano, e quando anco li riuscisse di rescinder P ordine comminativo deli' lllmo. Sig. Conte Giurisdicente, ad ogni modo li riuscirebbe per6 im-possibile di poter secondare le proprie brame; NŠAG, Ajdovščina, 1746). Sicer so jim iz Ajdovščine oporekali, češ da se hvalijo, da so zbrali že omenjeno vsoto 60 goldinarjev, poleg tega pa da imajo še ločen kapital vipavskega župnika; naj torej ta denar združijo, da bo njihova cerkev imela zadostno dotacijo. Vendar so iz Šturij odgovorili, da je kapital vipavskega župnika dosegljiv le pod pogojem, da nasprotniki sprejmejo župnikove načrte za pomiritev spora. Iz vsega opisanega je moč sklepati, da je srž spora med dvema skupnostma, v katerega pa so bile vpletene tako višje cerkvene oblasti kot župnik, v tem, da je ena skupnost s svojo odločitvijo o ločitvi poskušala prikrajšati drugo za ustrezne dohodke, s katerimi bi ta lahko vzdrževala svojega dušnega pastirja. Logika opravljanja obredne prakse, ki jo je uveljavljala cerkev, je namreč predvidevala, da verska skupnost v zameno za podarjena sredstva prejme obredno uslugo - Kristusovo telo oziroma božji blagoslov (Verginella, 1997, 102). Brez dušnega pastirja se je skupnost počutila nemočna, zato se je s prošnjo za posredovanje obrnila na višjo cerkveno instanco. V družbi, ki ni poznala ostre ločnice med naravnim in nenaravnim, med svetim in nesvetim, je odvzem božje zaščite, ki je bila za agrarno skupnost omejenih virov nujno potrebna, zmanjševal možnost nadzora tuzemske stvarnosti in z njo šibil trdnost njenega družbenega telesa (Verginella, 1997, 103). Ali, kot so na koncu svojega pisma zapisali Šturjani: "/,../ mi se ne nameravamo prepirati z nasprotno skupnostjo, ampak le vlagamo priziv našemu cerkvenemu sodniku, da bi nas v trenutnih razmerah ne zapustil, temveč bi nam priskrbel sveto hrano za blagor naših duš /.../. Tako torej, presvetli in prečastiti gospod, počiva vsako naše upanje v tej občutljivi zadevi, ki ne trpi odlašanja, na vaši vplivni moči, in zato vas prosimo, da blagovolite potolažiti naše duše in jih obvarovati nevarnosti, katerim so izpostavljene zaradi pomanjkanja potrebnih zakramentov" (...not non intendšamo d'ai-tercare colla Cornmunita Aversarta, ma Riccorriamo puramente al nostra Giudice Ecclesiastico accio rebus sic stantibus non ci lasci in abbandono, ma ci proveda del Sacro Cibo per suffraggio delle nostre Anime /,../. Ecco dunque HJmo. e Revmo. S igre. riposta ogni nostra speranza in quest, affare di delicato, che non patitur dilationem, nel! autorevole potere d* VS. Illma. e Revma., e la supplichiamo accič» si degni di soilevar I' anime nostre e ripararle da que precipizij, a quali per mancanza de nacessarij Sacramenti sono sotoposte., NŠAG, Ajdovščina, 1 746). Omenjeni spori med skupnostjo iz Ajdovščine in skupnostjo iz Šturij se še dolgo niso polegli, saj o njih poroča ob svoji prvi vizitaciji, 20. oktobra 1750, tudi tedanji nadškof in apostolski vikar Carol Mihael d!At-tems. Tako izvemo, da ajdovska cerkev sv. Janeza Krstnika še vedno ni bila posvečena in da so prebivalci vizitatorja zaprosili za posvetitev. Še vedno so trajali tudi spori s Šturjami (Attems, 1994). Vprašanje posvetitve ajdovske cerkve je bilo dokončno rešeno šele leta 1799, ko je bila cerkev posvečena s strani tedanjega škofa. Vprašanje stainih dohodkov 2a vzdrževanje duhovnika je bilo rešeno že leta 1755, ko je kamenjski župnik Anton Jožef Lokar vsoto 4000 goldinarjev, ki mu jo je dolgoval Albert grof Ed!ing, odstopil ajdovski občini izrecno za vzdrževanje domačega duhovnika (Piesničar, 1997, 93). Po obdobju konfliktov je, sodeč po virih, zavladalo obdobje miru in sodelovanja med skupnostma. Čeprav sta skupnosti po letu 1831 spadali vsaka pod svojo škofijo, sta ostali v cerkvenih zadevah med seboj povezani.6 Tako je šturski župnik ob različnih priložnostih hodil pomagat ajdovskemu in obratno. Poleg tega so imeli Ajdovci in Šturjani skupne bratovščine, prav tako 6 Danes so Šturje pravzaprav ie mestni predel Ajdovščine, s katero pa so bile tesno povezane tudi v 19. stoletju, ko so Je bile samostojna vas. 156 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Gregor MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NA5l DOLINI. ..., T53-I62 je bila v Šturjah ustanovljena podružnica Slovenske straže za Šturje - Ajdovščino. V tej povezanosti pa ni manjkalo podtalnih konfliktov, ki so zadevali vprašanje bogoslužja, denimo šmarnic. Te so bile "jedno leto v Šturjah, drugo v Ajdovščini; letos bi imele biti v Ajdovščini, a jih je šturski župnik tudi oznanil in jih drži. Quid de futuro? Na čistem si še nisem, kaj bi storil" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Tovrstna vprašanja glede pristojnosti v bogoslužju so bila povod za napetosti in spore med župnikom in farani, kot je v neki pridigi zapisal ajdovski župnik; "govori se po gostilnah, kamor se pa ne hodim prerekat, da hočem Ajdovščini vladati po komandi iz Šturij. - Menda mi bodete prisodili da imam tudi jaz pamet s katero sprevidim, kaj opustiti v dušnem pastirstvu; saj nisem prvi dan v dušnem pa-stirstvu, in Ajdovščina tudi ni moja prva služba" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Napetosti med klerom in laiki, ki so bile prisotne že v družbi starega režima in ki jih je vodila logika obrednih praks, so so se ohranile vse do preloma 19. v 20. stoletje, so pa zaradi modernizacije in hitro spreminjajoče se družbe postale manj izrazite in niso preraščale v odkrile spore. Kljub temu, da z razpoložljivimi viri ne moremo pokriti celotnega obravnavanega obdobja, sklepamo, da so bili podobni konflikti ves čas prisotni. Spori med skupnostjo in njenim pastirjem, med posvetno in cerkveno avtoriteto so se namreč obnavljali v neenakomernih časovnih intervalih. Bili so milejši ali ostrejši, pač glede na družbeno in gospodarsko težo spornih vprašanj ter glede na politično moč posameznih družbenih akterjev, nenazadnje pa tudi glede na pogajalsko sposobnost in voljo udeleženih (Verginella, 1999,413-422). Za razumevanje razmer v Ajdovščini so pomembne upravne spremembe, ki so se izvršile na tem območju v času od konca francoske okupacije do marčne revolucije/ Med temi je biia najpomembnejša nova razmejitev med goriško in ljubljansko Škofijo. Le-ta je bila določena z odlokom Pija Vili. iz leta 1830, ki je stopil v veljavo leto kasneje: poslej so pripadale ljubljanski škofiji vse fare in vikariati postojnskega okrožja, to je fare postojnske in trnovske dekanije iz tržaške škofije in vipavske dekanije iz goriške škofije, istočasno je kraljestvo Ilirija dobilo svojo cerkveno provinco z rnetro-polijskim sedežem v Gorici. Po teh upravnih spremembah je torej vipavska de-kanija, katere del je bila tudi Ajdovščina, pripadla ljubljanski škofiji, vendar pa je Ajdovščina upravno še vedno ostala del goriške škofije in je bila podrejena čmiškemu dekanatu. Razmejitev med obema škofijama je potekala po deželni meji med Goriško in Kranjsko, po potoku Hublju, tako da je Ajdovščina, ki leži na goriški strani meje, upravno ostala podrejena goriški škofiji. Po tej upravni spremembi je bilo potrebno na novo zagotoviti dohodke za lokalnega kurata, kar je bilo občini naloženo z noto nadškofijskega ordinariata z dne 18. septembra 1833 (NŠAG, Ajdovščina, 1833). Občina je sprejela protokol, ki ga je poslala na nadškofijski ordi-nariat v potrditev. Po potrditvi s strani ordinariata naj bi ta protokol prevzel vlogo listine o dotaciji. Dne 4. novembra istega leta je z nadškofijskega ordinariata prispel dopis, v katerem piše, da se do tedaj za določitev kongrue ni storilo nič drugega, kot sestavila listina o dotaciji, glaseča se na 303 goldinarje, ki so jo podpisali vsi kontribuenti in jo je potrdila gosposka (NŠAG, Ajdovščina, 1833). Po sestavitvi te listine je ordinariat pričakoval, da bodo Ajdovci sestavili pogodbo, ki jo bo potrdil gubernij. O neuspehu pogajanj nam priča dopis z dne 16. januarja, poslan z nadškofijskega ordinariata tedanjemu kuratu Francu Forzeschinu (NŠAG, Ajdovščina, 1834). S tem dopisom je bil kurat odpoklican in skupnost puščena brez duhovnika, saj kljub obljubam, da bo v nekaj tednih ali največ v dveh ali treh mesecih določila stabilno dotacijo za kurata, tega ni storila. Kurat je bil po odpoklicu premeščen na Sveto goro, kjer naj bi opravljal službo spovednika, veroučitelja in pridigarja, dokler se zanj ne bi našlo novo dušnopastirsko mesto. Tam naj bi svojo službo opravljal marljivo, pobožno in odmaknjeno, poleg tega naj bi imel zadostne in stanu primerne dohodke. Hkrati s tem dopisom je prispel na črniški dekanat dopis, s katerim je bilo cerkveno osebje cerkve Sv. Križa pooblaščeno za oskrbovanje Ajdovščine v vseh duhovnih potrebah in za administracijo pri duhovnih zadevah, vendar se tam niso smeli zadrževati dlje kot traja cerkveno opravilo, prav tako niso smeli maševati ob nedeljah in praznikih (NŠAG, Ajdovščina, 1834). Vprašanje dohodkov je bilo nato rešeno s protokolom, izdanim 21. januarja 1834, v katerem so se člani skupnosti dogovorili za dotacijo. Protokolu so po medsebojnem posvetu dodali še naslednje pogoje: bodoči krajevni kurat naj bi od skupnosti prejemal kongruo v višini 303 goldinarjev v štirih letnih obrokih, in sicer 263 goldinarjev v gotovini, 40 goldinarjev pa naj bi dobil od štolnine. Če pa bi hotel vsakokratni krajevni kurat 40 goldinarjev od štolnine raje prejemati v gotovini, mu je bila skupnost pripravljena tudi celotno vsoto izplačevati v gotovini, vendar bi moral kurat v tem primeru vsa svoja duhovna opravila v skupnosti redno opravljati brez zaračunavanja štolnine. Od nobenega člana skupnosti ne bi sme! zahtevati plačila za pogrebe, za izgotovitev mrliškega lista, za izpiske iz župnijskih knjig, posvetitve in podobno, z izjemo nadomestila za 7 O cerkvenoupravni ureditvi na Slovenskem prim. Dolinar et al., 1989; Dolinar et al., 1991; Dolinar, 1989; 1994; Kralj etal., 1989. 157 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Cregof MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠI DOLINI. .... 153-162 žig. Poleg plače naj bi vsakokratni krajevni kurat dobi! tudi stanovanje, z eno samo obveznostjo, da mora ob vseh nedeljah in praznikih opravljati sveto mašo za skupnost, nedeljsko zgodnjo in popoldansko mašo pa mora opravljati v kraju, kot je to pri skupnosti v navadi (NŠAG, Ajdovščina, 1834). Temu protokolu je sledila še nota kurata cerkve Sv. Križa, poslana na nadškofijski Ordinariat, v kateri je poleg obvestila o tem, da je bil dosežen sporazum o duhovnikovi plači, tudi pripomba, da je okrajni kurat cerkve Sv. Križa z veseljem sprejel naredbo o odpoklicu ajdovskega kurata Franca Forzeschina, saj naj bi ta s svojimi dejanji ne dajal ravno najboljšega zgleda. Tako je sedaj, ko so Ajdovci izpolnili svoje dolžnosti, okrožni kurat v njihovem imenu prosil, naj bo na mesto dotedanjega kurata imenovan kakšen boljši (NŠAG, Ajdovščina, 1834). Skupnost torej ni ravno hitela z zagotovitvijo duhovnikove plače, in čeprav iz virov ne moremo natančno razbrati vzroka za to, nam zgoraj omenjena nota kurata cerkve Sv. Križa nakazuje, da je bolj kot za malomarnost šlo za nestrinjanje s trenutno nastavljenim kuratom, ki je v določenih stvareh ravnal svojevoljno in proti željam skupnosti. Tudi sicer v obravnavanem obdobju po francoski okupaciji in do marčne revolucije cerkev ni imela najboljše podobe. Država je v tistem času prevzela pokroviteljstvo nad cerkvijo, vtikala se je v notranje cerkvene zadeve, nadzirala pastoralno in zasebno življenje duhovnikov, v zameno pa jim je priskočila na pomoč v materialnih potrebah. Istovetenje cerkve z državno oblastjo je dajalo vtis, da sta vera in cerkev le policijska naprava, kar je bilo pri ljudeh pogosto predmet spotike (Kralj, 1989, 22). Vendar je duhovnik še vedno ostajal potreben tako za dušni blagor posameznika kot za dobrobit skupnosti, in grožnja z odpoklicem duhovnika je spodbudila predstavnike skupnosti, da so hitro sprejeli odločitev o dohodkih svojega dušnega pastirja, s katero so prej toliko zavlačevali, ali kot je zapisano v uvodu k protokolu iz leta 1834, da se bo "skupnost že sama prepričala, da brez duhovnika ne more obstati in se bo nato takoj podvizala določiti in zagotoviti kongruo za svojega bodočega krajevnega dušebrižnika, ki ga bo dobila od nadškofijskega ordinariata" (...die Gemeinde wird wohl selbst überzeugt seyn, daß sie ohne eines Geistlichen niht verbleiben könne, sie wird demnach aufgefordert sogleich die Congrua für ihren künftigen von dem erzbischofÜchen Ordinariate zu erhaltenden Ortsseelsorger zu bestimmen und festzusetzen, NŠAG, Ajdovščina, 1834), V tem primeru gre za dvojni odnos; na eni strani stopa v ospredje razmerje med cerkvijo in državo, ki je bila v obravnavanem času v odnosu do cerkve izredno pokroviteljska in se je v veliki meri vmešavala tudi v čisto notranje cerkvene zadeve, na drugi strani pa gre za razmerje med lokalno duhovščino in prebivalstvom oziroma njegovimi predstavniki. Pri tem je v ospredju vpra- šanje določitve duhovnikovih prejemkov; to vprašanje je bilo pogosto vzrok konfliktov med klerikt in predstavniki laične skupnosti, ne samo zaradi višine dohodkov, ampak morda celo bolj zaradi vprašanja nadzora nad njihovim izplačevanjem, s čimer je skupnost pridobila kontrolo tudi nad vsakokratnim duhovnikom. Z vprašanjem o določitvi duhovnikovih dohodkov se je postavilo tudi vprašanje o formalni samostojnosti kaplanije v Ajdovščini. Tako je nadškofijski ordinariat posredoval prošnjo Ajdovcev na gubernij v Trstu z utemeljitvijo, da je Ajdovščina od vseh drugih kuracij v škofiji oddaljena najmanj eno uro hoda. Poleg tega ajdovske kaplanije ni bilo mogoče priključiti nobeni drugi župniji in ni bila odvisna od nobene župnije oziroma župnika. Celo do vipavske župnije, kateri je prej pripadala, ni imela nobenih svetnih obveznosti, prav tako je bila tudi v duhovnih zadevah izolirana, ker je imela neodvisnega lokalnega kaplana, kt je bil podrejen samo črniškemu dekanatu in ni imel nobenih obveznosti do kakega župnika oziroma župnije. Ker so tako skupnost kot gosposka in dekanat želeli formalno samostojno kaplanijo, so izjavili, da bodo sestavili listino o dotaciji, kongrua pa se je trenutnemu kaplanu že dejansko izplačevala (NŠAG, Ajdovščina, 1834), Hkrati je skupnost izjavila, da želi prevzeti patronat novo-nastale lokalije. Ordinariat se je s tem strinjal, saj je bila Ajdovščina veliko naselje, zato po njegovem mnenju potrebuje vnetega in sposobnega kurata, ki ne bo podvržen stalnim menjavam. Vprašanje stalne prisotnosti duhovnika v skupnosti je zelo pomembno za družbene odnose med njim in prebivalstvom. Če so namreč duhovniki podvrženi pogostim menjavam ali pa so zaradi drugih bremen pogosto odsotni iz svoje duhovnije, postanejo v očeh skupnosti nič več kot prehodni uslužbenci, skoraj tujci. Zakonita razmerja v tem primeru ostanejo nespremenjena, pač pa to močno vpliva na družbene odnose. Župnik ni več eden pomembnejših članov skupnosti, ki osebno pozna vse njene prebivalce in je pogosto tudi edini pismen, ampak dobi status uradnika, ki občasno prihaja v skupnost opravljat svojo službo (LeBras, 1979, 138). Kljub želji po čimprejšnjem uresničenju prošnje, napisane 27. junija 1834, se je vprašanje samostojnosti in patronata rešilo šele v letih 1841/42. Dne 20. julija 1841 je namreč iz Trsta na nadškofijski ordinariat v Gorici prispel dopis, s katerim je bila dovoljena ustanovitev samostojne kaplanije pod pogojem, da se izpolnijo že omenjeni pogoji o zagotovitvi duhovnikove plače in o prevzemu patronata, temu pa je 29. istega meseca sledil dopis ordinariata črniškemu dekanatu, v katerem se naznanja, da naj se 9. septembra izvede konkurz za mesto v novoustanovljeni duhovniji (NŠAG, Ajdovščina, 1841). Sledila je nota, v kateri je potrjena vsebina prej omenjenega dopisa ter naznačena potreba po sestavitvi listine, ki bo potrjevala, da je Ajdovščina samostojna kaplanija in da ima občina nad njo patronat. Tej noti je 158 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 10 • 2000 • 1 (20) Gregor MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠI DOLINI.....153-162 bil priložen osnutek listine, ki je potrjeval potrebo po ustanovitvi nove neodvisne lokalije in omenjal razloge, ki so govorili temu v prid, hkrati pa tudi obveznosti skupnosti do svojega kapiana ter obveznosti kaplana do skupnosti (NŠAG, Ajdovščina, 1841). Ajdovci naj bi se po tej listini držali obveznosti, zapisanih v protokolu iz leta 1834, prav tako jim je bila podeljena tudi pravica do patronata. Občina je bila dolžna skrbeti za vzdrževanje cerkve, za prebivališče kaplana in za vse, kar je potrebno za izvajanje bogoslužja, kaplan pa je bil s svoje strani dolžan izpolnjevati dolžnosti, ki so izhajale iz naslova dotacije in so mu bile naložene s protokolom iz leta 1834.8 Po teh dogodkih je občina torej dobila patronat nad lokalno cerkvijo, naložena ji je bila skrb za cerkvene nepremičnine in za vzdrževanje duhovnika. Toda zapletov s tem ni bilo konec. Nerešeno je ostalo vprašanje župnikovega stanovanja, o katerem je leta 1887 pisala Soča. One 28. julija poroča, da je starešinstvo po dolgih letih končno določilo novo stanovanje za župnika, ker naj bi bilo staro neprimerno, pri čemer se namiguje, da občinarji poprej tega namerno niso hoteli storiti. A tudi sedaj ni manjkalo nasprotnikov, saj "žid in še nekdo drug se hudo vpirata" (Soča, 31/1887). V naslednji številki je sledil odgovor v obrambo napadenemu 2idu. Avtor tega odgovora je trdil, da je omenjeni Žid le opravil svojo dolžnost kot občinski svetovalec, ko je nastopil proti predlogu starešinstva, ker da je bilo staro župnišče več kot dobro. Dodelitev novega stanovanja župniku, za katerega po besedah avtorja dopisa ta nikoli ni prosil, naj bi samo povzročila velike stroške že tako nebogati občini, ki bi denar veliko bolje porabila, če bi ga vložila v izgradnjo novega vodovoda. Poleg tega je zapisano, da je nova stavba slabša od stare in potrebna temeljite prenove (Soča, 32/1887). Časopisnemu prerekanju je konec naredil sam ajdovski župnik Fran Dugulin z dopisom z dne 9. avgusta 1887. V njem je zapisal, da je sam zaprosil starešinstvo za novo stanovanje, za kar se je sicer zavzemal tudi njegov predhodnik Cabršček, čigar prošnje pa so bile vse po vrsti zavrnjene. Staro župnišče je bilo po njegovem mnenju preveč oddaljeno od cerkve in brez lastnega vrta, pa tudi vsakoletna popravila so občino precej stala. Ker je bila v tem času naprodaj hiša, ki je ležala ravno med šolo in cerkvijo, in v kateri bt se, če bi prišla v roke zasebnikom, "krčmarilo ali sploh ropotalo", je bil župnik mnenja, da je nastopil primeren trenutek, da zaprosi za novo stanovanje. Zaradi stanovanja pa se ni nikoli glasno pritoževal zato, ker se, kot pravi sam, v službenih zadevah pritožuje le tistim, ki mu pri tem lahko pomagajo, to je glede stanovanja občini in glede službenih opravil višji gospodi v Gorici (Soča. 33/1887). Tudi kasneje je zaradi župnišča še vedno prihajalo do trenj in zamer med župnikom in občino. Leta 1911 je župnik v kroniko zapisal, da so vodovod speljali v že skoraj vse boljše zasebne hiše, le v župnišče se ne, prav tako si je moral tudi elektriko napeljati sam, in sicer iz skrivnega (dispozictjskega) fonda (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Pri tem najbrž ni šlo samo za malomarnost občine pri izvrševanju svojih dolžnosti niti za sovražno nastrojenost zoper cerkev kot tako. Velik vpliv na odnose med cerkveno in posvetno oblastjo je imela tudi osebnost vsakokratnih nosilcev cerkvenih oziroma posvetnih funkcij ter njihovo politično prepričanje. Tako so se leta 1908 z nastopom župnika Alojzija Novaka, ki se je odkrito postavil po robu vodilnim ljudem v Ajdovščini in njihovi politiki, močno zaostrila nesoglasja med predstavnikom cerkve in občinskimi oblastmi. Tu naletimo na vprašanje odnosa med klerom in lokalno posvetno oblastjo. Ti imajo precejšen pomen posebej tam, kjer župnik stalno prebiva v skupnosti. Pravno se zdi, da ti odnosi ne puščajo veliko prostora morebitnim konfliktom, saj je župnik edini, ki lahko razpolaga s cerkvijo. Ker pa je skupnost lastnica nepremičnin, župnik brez odobritve župana ne more izvesti nobene spremembe niti uvesti nobene izboljšave. Župan more in mora, v svoji funkciji policijskega uradnika, zadolženega za vzdrževanje javnega reda, narediti vse, da bi preprečil motnje, ki bi utegnile ovirati izvajanje kulta. Po drugi strani pa so, ker se kult ne izvaja samo v cerkvi, tudi zvonjenje z zvonovi in procesije, kolikor se tičejo javnega reda, podvržene natančnim uredbam. Nazadnje velja opomniti, da nekatere dolžnosti, ki jih župniku zaupa država, iz njega napravijo tudi muni-cipialnega uradnika, kar ima določene posledice na njegove civilne pravice (Le Bras, 1979, 153). Na sploh so bili odnosi med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti polni nasprotij in dvoumnosti, saj je v teh odnosih vedno ostajalo odprlo vprašanje, kdo je komu podložen, kdo se mora komu ponižno klanjati. Tako je bil župnik dolžan pokornost ne le cerkvi, temveč tudi posvetni oblasti, z druge strani pa je moral tudi predstavnik občinske oblasti kot član verskega občestva izkazovati svoje spoštovanje ne le posvetnim oblastem, temveč tudi svojemu duhovniku. Kot pričajo številni župnijski dokumenti, je bila ta navzkrižna podložnost vedno polna protislovij, porajala je napetosti, v katerih so laiki in kleriki merili svoje moči in si prizadevali drug drugemu načeti oblast (Verginella, 1997, 100). Tovrstno merjenje moči se je, sodeč po ajdovski župnijski kroniki, kazalo ob najrazličnejših priložnostih, na primer leta 1904, ko se je pripravlja? sprejem nadškofa. Ko je tedanji župnik županu postavil vprašanje sprejema nadškofa, mu je ta odgovoril, da je večina proti sprejemu, "in sicer radi Vas - ker niste lansko leto o sokolski slavnosti izpostavili zastav na 8 Ajdovščina je postala samostojna kaplanija 19. novembra 1842, v župnijo pa je bila povzdignjena leta 1898 (prim. Piesničar, 1997). 159 ANNALES Ser. hbt. socioi. 10 • 2000 • 1 (20) Gregor MATE VC: CNEZDO U8ERALIZMA V NAŠ! DOLINI. ..., 153-162 zvonik in v župnišču". Na župnikovo vprašanje, zakaj ne skliče seje, je odgovoril, da je "privatno govoril in večina noče nič slišati o sprejemu!" Sprejem je potem sicer bil, "ali brez običajnega slavoloka /.../" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Podobno je isti župnik leta 1906 zagrenjeno zapisal: "Danes sem zvedel, da so naši naprednjaki ustanovili ljudsko knjižnico /.../ Čudno je vendar, da k tej tako važni zadevi (ljudska knjižnica) niso povabili župnika. Vse je bilo na tihem in skrivno osnovano in dovršeno" (PANG, Ajdovščina, 24,101). Nič bolje se ni godilo tudi njegovemu nasledniku. Leta 1911 so mirno pozabili nanj ob zaključku mizarskega tečaja, podobno pa se je zgodilo tudi ob zaključku šiviljskega tečaja. Šele komisija iz Gorice je občinske može opozorila, "da je tudi duhovna gosposka v Ajdovščini, ki naj se vabi k oficielnemu sklepu" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Prav tako je občina nastavila novega organista, ne da bi o tem kakorkoli obvestila župnika, na župnikovo vprašanje pa je župan odgovoril, "da je to stara navada in da si občina te pravice ne da kar na lepem vzeti" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Lastništvo župnišča je občina skušala izkoristiti tudi za zamenjavo župnika, ki nekaterim očitno ni bil po volji. Leta 1913 je na knezo-nadškofijski ordinariat poslala dopis, v katerem je zahtevala zamenjavo tedanjega župnega upravitelja Ivana Rejca. Ajdovščina je bila namreč takrat že pet let brez stalnega župnika pod vodstvom raznih začasnih upraviteljev, s katerimi po besedah županstva občestvo ni bilo zadovoljno. Ker se prošnjam o premestitvi ni ugodilo, je občinsko starešinstvo na seji dne 28. junija 1913 sklenilo, da se župniku po enem mesecu odpovesta stanovanje in plača, če v tem roku ordinariat ne predloži "teme" dušnih pastirjev v izbiro (NŠAG, Ajdovščina, 1913). Ob tej grožnji je župnik pisal na dekanat in zanikal vse obtožbe, hkrati je prosil, naj škofija zoper sklep občine protestira na c. kr. glavarstvu, če ga še naprej namerava pustiti v Ajdovščini (NŠAG, Ajdovščina, 1913). Župnikov ugovor je dekan posredoval na ordinariat in ta je res dosegel, da je glavarstvo z dopisom z dne 30. julija 1913 sklep ajdovske občine razveljavilo (NŠAG, Ajdovščina, 1913). Kar se tiče "terne" dušnih pastirjev, ki so jo zahtevali Ajdovci, je zanimiva pripomba na hrbtni strani pisma, ki ga je župnik Rejec poslal na dekanat in pravi: "Ta napor je treba energično odbiti. Terne ni mogoče predložiti. Na sploh noben duhovnik ne mara kompetirati za tako slabo in liberalno župnijo" (NŠAG, Ajdovščina, 1913). Podobno mnenje je o Ajdovščini izrazil že njegov predhodnik, ko je komentiral govorice o tem, da naj bi bil on premeščen, župnija pa naj bi bila razpisana, da bi lahko duhovniki zanjo kandidirali. Kljub govoricam o petih oziroma celo osmih prosilcih pa dejansko ni bilo nobenega. Zapisal je: "Vzroka ne bo težko najti, menda bo ta, ker noče nihče biti samo za parado v Ajdovščini" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Ajdovski duhovi so se burili tudi zaradi vprašanja pokopališča, ki je bilo občinsko "in za časa vakature fare od cerkvene strani blagoslovljeno brez vsacih pogojev. Če bi bilo potom kakega zločina eksekrirano, naslednik, nikar ga ne blagoslovi več, dokler občina ne da pismenega reverza, da se bodo glede pogrebov spoštovala določila sv. cerkve. Sedaj ima občina tam vso oblast - cerkev pa mora molčati" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Ko je namreč pokopališče enkrat prišlo pod upravo občine, je ta prevzela tudi urejanje vseh zadev, za katere je bila prej pristojna cerkev - vzdrževala je obzidje, določala urnik, pravila za postavljanje spomenikov, včasih se je celo vmešavala v obrede znotraj pokopališča. Vendar pa je tudi Cerkev še vedno gledala na pokopališče kot na svojo lastnino in kler se je trudil obdržati pravico do blagoslavljanja zemljišča, na katerem je pokopališče stalo, saj je to le s posvetitvijo lahko dobilo značaj svetega kraja. Cerkev je torej še naprej skrbela za upravljanje pokopališča, ki ga je vedno smatrala za svoj del (Le Bras, 1979, 54-66). Pomemben zaplet se je zgodil leta 1911 ob smrti Bruna Bianchia. Fant je umrl za jetiko, pred tem pa je kljub župnikovim prošnjam zavrnil zakramente. Župnik je o tem poročal na škofijo in fantu je bil odrečen cerkveni pogreb, kljub prošnjam in moledovanju sorodnikov, saj, kot je zapisal župnik, "kako naj to storim v pohujšanje ljudstva?" (PANG, Ajdovščina, 24, 101). Vršil se je civilni pogreb, ki ga župnik tudi podrobno opiše, jezilo pa ga je to, da je bi! grob kljub njegovi prepovedi skopan v blagoslovljeni zemlji.9 Župan je odklonitev cerkvenega pogreba Brunu Bianchsju izkoristi! za pritožbe čez župnika. Ko je bil istega leta v Ajdovščini na obisku grof Attems, takratni glavar, je namreč župan ta dogodek navedel kot enega od vzrokov za nezadovoljstvo ljudi z župnikom (PANG, Ajdovščina, 24,101). Podobni dogodki so pogosto vodili v spore med župnikom in laiki. Duhovščina je dosledno po kanonu razumela, da so verski pogrebi namenjeni kristjanom, in da je njihova zavrnitev logična posledica dejstva, da nekdo ni kristjan ali da je umrl v grešnih okoliščinah, medtem ko je bilo med laiki ukoreninjeno prepričanje, da so do cerkvenega pogreba upravičeni vsi. V imenu nenapisanega, a nič manj ukoreninjenega mnenja, po katerem smrt že sama po sebi zasluži slovesno ob-hajanje, je ljudstvo menilo, da ima vsak človek pravico uživati verske obrede, katerih normalni vir je bila cerkev, in da ta z odrekanjem pogrebnih slovesnosti zaradi moralnih ali doktrinarnih izgovorov zlorablja svoje prerogative (Agulhon, 1991, 195). 9 O civilnih pogrebih prim. Verginelia, 1995; 1996; Dolenc, 1995; Možina, 1996. 160 ANNALES Ser. hist, socio!. ■ 10- 2000 ■ 1 (20) Gregor MATEVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠI DOLINI. .... 153-162 *** Kot je razbrati iz virov, je ob ustanovitvi samostojne kaplanije v Ajdovščini občina s prevzemom patronata nad njo dobila v roke močno orožje, ki ga je izkoriščala v sporih z vsakokratnim dušnim pastirjem. Ti spori so postali posebno očitni na prelomu stoletja in so se hranili s političnimi razprtijami, ki so v tistem času pretresale Slovence; občinski možje, večinoma liberalno politično usmerjeni, so patronat nad župnijo in lastništvo cerkvenih nepremičnin izkoriščali za oviranje župnika, če je ta poskušal nastopiti proti liberalni politiki. Tako so bili ajdovski dušni pastirji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času slogaštva, v dokaj dobrih odnosih z občino, veliko jih je bilo Utdi včlanjenih v bralno društvo Edinost. S pojavom političnega katolicizma se je v začetku 20. stoletja položaj temeljito spremenil. Župniki, ki so zastopali stališča političnega katolicizma, so v izrazito liberalni občinski oblasti videli svojega nasprotnika in so začeli aktivno sodelovati tudi v lokalnem političnem življenju, s čimer so se zapletali v bolj ali manj odkrite spore z občinskimi oblastmi. Poleg boja proti napredujočemu liberalizmu se je moralo katoliško gibanje v 19. stoletju spoprijemati še s številnimi novimi gibanji, ki jih je prinesel čas, tako na primer z vprašanjem parlamentarizma, z vedno bolj perečim socialnim vprašanjem ter z nacionalnim vpra- šanjem. V tem boju je aktivno sodelovala tudi nižja duhovščina, pri čemer je za politično agitacijo pogosto uporabljala prižnico. V okviru bogoslužja je na prvem mestu treba imenovati pridigo kot sredstvo, s katerim je duhovščina poleg kateheze lahko najbolj neposredno oblikovala vernika {Dolinar, 1993, 160). Močna prisotnost politike v bogoslužju, posebej v pridigah, je lahko hitro povzročila, da seje nasprotovanje politični stranki, ki jo je zagovarjal župnik, sprevrglo v nasprotovanje samemu župniku. Ta je s svojim sodelovanjem v dnevnem političnem življenju prestopil iz sakralne sfere v posvetno, s čimer je postal tarča napadov političnih nasprotnikov. Politični konflikti so se tudi ves čas prepletali in mešali s konflikti, ki so bili posledica tekme za prestiž med predstavniki posvetne in cerkvene oblasti. ZAHVALA Prispevek je nastal na podlagi moje diplomske naloge "Proces sekularizacije in odnosi med klerom in laiki v Ajdovščini v drugi polovici 19. stoletja" pri doc. dr. Marti Verginelli. Na tem mestu se ji najlepše zahvaljujem za vso pomoč in nasvete tako pri pisanju diplomske naloge kot pri pripravi tega prispevka. Prav tako se zahvaljujem vsem tistim, ki so mi kakorkoli pomagali pri pisanju diplomske naloge in pripravi tega članka. THE HAUNT OF LIBERALISM IN OUR VALLEY. CLERGY AND LAYMEN OF THE VIPAVA VALLEY IN THE VICE OF SECULARISATION Gregor MATEVC SS-5222 Kobarid, Stresova 4c SUMMARY Alojzij Novak, the parish priest from Ajdovščina, labelled this place, in 1911, "the haunt of liberalism in our valley". In addition, it was the parochial chronicle of Ajdovščina (founded at the turn of the century) that kept referring to the conflicts encountered by the priest during his contacts with the municipal authorities and believers. At first sight it seems that the conflicts were a result of the political circumstances dominating at that time in the dealt with area. A comparison with the chronicles of the neighbouring parishes shows, however, that Ajdovščina was an exception in this respect, for no such severe disputes were recorded elsewhere. The author attempts to find the roots of these conflicts in the past, in the disputes that were led by the logic of various liturgical practices and were still present there at the beginning of the 20th century. The conditions in Ajdovščina were to a great extent influenced also by the proportion of power between the rectory and the municipal authorities, which was certainly to the advantage of the latter. The authorities exploited their power against the pastor, whenever in their interest. The conflicts became very severe at the turn of the century, when a political rift began to take place in the land of the Slovene people. By actively participating in the political life of that time, the priests moved from secular to the sacral sphere and thus became the target of a number of attacks by their political opponents. Key words: clergy, laymen, secularisation, province, 19th century 161 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 1 (20) Gregor MATFVC: GNEZDO LIBERALIZMA V NAŠI DOLINI. ..., 153-162 VIRi IN LITERATURA PANG (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici), kronika župnije Ajdovščina, zbirka fotokopij, t. e. 24, mapa 101. PANG, kronika župnije Šturje, zbirka fotokopij, t e. 22, mapa 81. PANG, kronika župnije Čmiče, zbirka fotokopij, t. e. 24, mapa 103. NŠAG (Nadškofijski arhiv v Gorici), fond Parrocchie transitate sotto sovranitž straniera in suguito del trattato di pace, fasc. Aidussina (Ajdovščina). SOČA, 31-33/1887. Agulhon, M. (1991); La Repubblica nel villaggio. Una communita francese tra rivoluzione e seconda repubblica. Bologna, Mulino. Attems, C. M. d1 (1994): Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nad-škofije 1750-1759. Gorica. Dolenc, E. (1995): Za menoj ne bodo farji pevali... za menoj bo šla muzika. Politični boji in versko življenje na kranjskem podeželju v začetku stoletja. Zgodovina za vse, 1/'95, Celje. Dolinar, F. M. (1989): Cerkvenoupravna ureditev Ilirskih provinc. Zgodovinski časopis 43/'89, Ljubljana, 507-511. Dolinar, F. M. et al. (1989): Slovenska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 11, Ljubljana. Dolinar, F. M., Juhant, J„ Kralj, F. et al. (1991): Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje, Mohorjeva družba. Dolinar, F. M. (1993): Praktično in duhovno oblikovanje slovenskega katoličana 1890-1941. V: Dolinar, France M. et al.: Cerkev, kultura in politika, Ljubljana, 155-166. Dolinar, F. M. (1994): Cerkvenoupravna ureditev slovenskega prostora do ustanovitve slovenske metropol ije 1968. Zgodovinski časopis, 48/'94, Ljubljana, 55-61. Kralj, F, (1989): Cerkvene razmere na Slovenskem od konca 18. do konca 19. stoletja. V: Kralj, F. et al.: Vloga Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja, Ljubljana, 19-26. Le Bras, G. (1979): La chiesa e il villaggio. Torino, Boringhieri. Meiik, V. (1965): Volitve na slovenskem 1861-1918. Ljubljana. Menozzi, D. (1993): La chiesa cattolica e la seco-larizzazione. Torino, Einaudi. Možina, }. (1996): Odpad k pravoslavju, to je razkol ni št vu. Zgodovina za vse, 2/'96, Celje. Plesrsičar, P. (1997): Ajdovščina. Pogled v njeno preteklost, Komentirana objava zgodovine Ajdovščine in Šturij. Nova Gorica, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Torre, A. (1995): II consumo di devoziont. Reiigione e comunita nel le campagne del l'Ancien regime. Benetke, Marsilio. Verginella, M. (1995): "Mrtvi pomagajo živim, živi mrtvim, mrtvi živim in mrtvi mrtvim." Zgodovina za vse, 1/"95, Celje. Verginella, M. (1996): Ekonomija odrešenja in preživetja. Knjižnica Annales, Koper. Verginella, M. (1997): Vztrajnost habitusov. K 1er in laiki na istrskem podeželju v 19. in 20. stoletju. V: Verginella, M. et al.: Historični seminar II, ZRC, Ljubljana, 97-106. Verginella, M. (1999): Kler in laiki na istrskem podeželju. Acta Histriae VI!. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 413-422. 162 EZUU, OPTANT!, IZSELJENCI...* ESULI, OPTANT!, EMIGRANTI...** ESULI, OPTANTS, EMIGRANTS...*** * Pričujoči članki so nastali v okviru projekta VZROKI IN POSLEDICE ÎZSELJEVANJ tZ SLOVENSKE ¡STRE PO 2. SVETOVNI VOJNI, ki ga je financira! Evropski program CBC Phare Slovenija-Italija v letu 1999/2000. ** Cii artico!i fanno parte del progetto LE RAGIONI E LE CONSEGUENZE DELL'ESODO DALL* iSTRJA SLOVENA DOPO LA SECONDA GUERRA MONDIALE, finanziato dal programma europeo C8S Phare Sfovenia-îtalia 1999/2000. *** The present articles originated within the framework of the project entitled CAUSES AND EFFECTS OF THE MIGRATIONS FROM SLOVENE tSTRA AFTER WORLD WAR 1!, financed by the European CBC Phare Slovenia-1 ta I y programme in 1999/2000. ANNALES Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 - 1 (20) review article UDC 325.2 (497.4/. 5 istra) (=131.1) ricevuto: 2000-06-20 ORiENTAMENTl DELLA PiCi RECENTE STORIOGRAFIA ITALIANA SULL'ESODO ISTRiANO Raoul PUPO DiparUrnento di scienze deil'Uomodeil'Univefsita degli Studi di Trieste, IT-34100 Trieste, Piazzale Europa 1 SINTESI L'articolo tratta i seguenti punti: 7. La contestuaIizzazione dell'esodo istriano nell'ambito degli spostamenti forzati di popoiazioni avvenuti in Europa nei due dopoguerra, a seguito della creazione di stati nazionali nei territori precedentemente appartenenti a grandi compagini pluri-nazionali. 2. II significato dell'esodo come frattura periodizzante la storia delle terre alto adriatiche. 3. II suo carattere di espulsione di massa di una componente nazionale dalla propria terra di origine, per opera non di provvedimenti formali, ma di pressioni ambientali protratte nei tempo. 4. Un 'analisi critica della politica della "fratellanza italo-slava", diretta a consentire I'inserimento nella nuova Jugoslavia solo di una frazione specifica della popolazione italiana, e ciod la classe operaia di orientamento comunista. 5. Le prospettive della ricerca nei campo della storia sociale e di quella politica. Parole chiave: migrazioni, esodo, emigranti, italiani, Istria VIEWS OF THE LATEST ITALIAN HISTORIOGRAPHY ON THE EMIGRATION FROM ISTRA ABSTRACT The article discusses the following points: I. Contextualisation of inhabitants leaving Istra within the framework of forced migrations during both post-war periods in Europe as a result of formation of nation-states in the territories that had previously belonged to great multinational units. 2. The significance of exodus as a turning point in the history of the Northern Adriatic. 3. Exodus in the sense of mass deportations of a national constituent from its original territory not for formaI reasons but owing to the prolonged pressures by the environment. 4. A critical analysis of the political "Italian-Slav brotherhood" that enabled only one specific part of the Italian population, i.e. communist-orientated working class, to be included in the new Yugoslavia. 5. Perspectives of the research in the field of social and political history. Key words: migrations, exodus, emigrants, Italians, Istra 165 ANNALES • Ser. hist. socio!. - 10 - 2000 • 1 (20) Raoul PUPO: ORIENTAME NT! ÜÉLLA PIÙ RECENTE 5TORIOGRAFIA ITALIANA SULL'ESODO ISTRIANO, 165-170 G!í anni Novanía hanno senza dubbio visto da parte del la storiografia italiana una ripresa di interesse sul tema dell'esodo da Zara, da Fiume e dail'lstria, che sintéticamente chiamíamo "esodo istriano". Ció é av-venuto all1 interno di una nuova, piC> genera le attenzione per la storia del confine orientaie italiano nel Nove-cento, testimoníate da numeróse pubblicazioni ed ini-ziatíve qualí convegni, cicli di conferenze, corsi di aggiornamento e cosi via. Naturalmente, in questa sede non vi é il tempo per soffermarsi sul le ragioni di tale riscoperta, che appare - ín termíni generalissími - col-legata al nuovo clima cultúrale e político venutosi a creare dopo la fine della guerra fredda; vale tuttavia la pena di sottolineare come l'appuntarsi delio sguardo sul le vicende, turbinose e sanguinose, della frontíera orientaie, ha trascinato con sé - come temo sia in-evitabíle in questi casi - un fiorire di ínterventi di taglio marcatamente polemico-politico, ma ha comunque reso efíettivamente possibile un approccío serio e documéntalo a temi che erano rimasti un po' ai margíni del díbattito storiografico in campo nazionale. Diversa era naturalmente la c.ondizione della storiografia giuliana, che pero ha faticato a lungo prima di trovare udienza fuor dell'ambíto regionale, nonostante i nodi affrontati non avessero certo una spessore meramente lócale, perché si collegavano direttamente ai modo di porsi dell'ltalla sulla scena internazionale, con particolare ri-ferímento a queila che ha tradizionalmente rappresen-tato una delle aree sensibili della política estera italiana, vale a diré queila adríatíca e balcanica. Per quanto riguarda l'esodo, che ha costituíto uno dei capisaldi della riscoperta della storia di frontíera, mí limito dunque qui ad indicare le acquisizioni piü importanti degli ultimí anni ed i percorsí di ricerca anualmente in corso. ín primo luogo, la contestualizzazione dell'esodo neilo spazío e nel tempo, che fino a pochí anni fa risultava completamente assente. Cominciamo dalla contestualizzazione neilo spazio, per notare come l'esodo ístriano costituisca parte di un processo di dimensione continentale, vale a diré gli spostamenti di popolazioni, che hanno coinvolto milioni di persone, awenuti nel secondo dopoguerra. A loro volta, tali movimenti rappresentano l'onda di ritorno ríspetto alie deportazioní iegate al tentativo nazista di instaurare il Nuovo Ordine Europeo. Ma non basta: se sofleviamo ancor di piü ¡o sguardo, riusciamo ad accorgerci che entrambe le ondate sí inseriscono ín una vicenda di piü lunga durata, che copre tutti e due i dopoguerra. Alta sua base sta la convinzione - che é una convinzíone típica della contemporaneitá - secondo la quale lo "sbroglio" delle nazioni (vale a diré ii tentativo di districare le nazioni fuña dall'altra) é un fenomeno positivo. Si tratta di un giudizio che nel corso del Novecento é stato fatto proprío non solo da esperti di diritto internazionale e diplomatici, ma da leader di grande prestigio e diverso orientamento - da ChurchilS a Stalin - è stato espresso con una vasta gamma di sfumature, dall'entusiasmo alia rassegnazione ad un "maie minore", ed è stato motívate nella maniera più varia, facendo riferimento a considerazioni di natura étnica, o geo-politica, o ideológica, o ad una com-mistione fra tutte queste. In tal senso, quello dell'lstría, al di là delle sue dimension), si rívela già ad un primo sguardo corne un caso forternente emblemático, proprio perché la componente italiana è stata costretta ad andarsene da uno Stato la cui ideología uffíciale era internazíonalista: e ció segnala come di fronte al nodo cruciale dei conflittí nazionalí di lunga data, il cemento ideologico rívelí una tenuta d ra m m áticamente scarsa. Quanto alia contestualizzazione nei tempo, dob-biamo dire che per capíre fino in fondo l'esodo bisogna collocarlo ín un arco di tempo che parte da que! primo dopoguerra, che ha segnato una svolta nella storia delle terre gíuliane. E' aglí anni successivi al 1918 infattí, con il venir meno della cornice statuale asburgica, che risale la rottura di quel meccanísmo di sviluppo che ne! corso dei secoli precedenti aveva consentito la crescita della società locale, ed è in conseguenza di tale rottura che è cominciato nei terrltorí ex austriaci un período di stagnazione demográfica ne! quale la regione Giulía ha preso non più ad attirare, ma ad espellere popolazione. Ció è accaduto, com'è noto, ín entrambi i dopoguerra, per un cumulo di ragioni economiche e politiche stret-tamente intrecciate fra loro, e pienamente evidenti sono í fili che collegano fe esperienze vissute daüe popolazioni lungo i decenni fragorosamente riempití dai due conflitti mondiali e dalle foro due lunghe code. Ció non significa peraltro che fra i due periodí vi sia un completo parallelismo, e le fetture tese a sottolineare unilateral-mente gli aspetti di réciprocité ed i nessi di causa ed effetto tra i due dopoguerra, sembrano m o líe voíte rispondere più ad intenti esterni alia ricerca storica e vicini al confronto político (distribuzione delle responsabilité fra Stati e gruppi nazionalí, contenziosi diplomatici, e cosi via), che non all'esigenza di comprendere la spécificité dei fenorneni e la loro portata sul lungo período. Se infattí prendíamo in considerazíone simultáneamente entrambi i periodi, vi è una differenza -sostanziale, non marginale - che baiza subito all'occhio dell'osservatore. Nel primo caso, fra le due guerre, a seguito non solo dei fenorneni migratori ma anche delf'assimílazione forzata tentata da fascismo, la popolazione slava della Venezia Giulia ha visto interrotto il proprio trend es-pansivo, che nei decenni precedenti i! conflitto mondiale era stato piuttosto vigoroso (tanto da aliarmare la componente italiana, contribuendo a spingerla verso I'irredentismo), ed ha súbito una deformazione verso ¡1 basso della propria struttura sociale; tuttavia, da! punto di vista quantitativo la sua consistenza è stata solo marginalmente intaccata. Nel secondo dopoguerra in-vece, i! gruppo nazionale italiano a Fiume e in Istría è 166 ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Raoul PUPO: ORIÉNTAME NT! DELIA PIÙ RECENTE STORIOCRAFÍA ITALIANA SULL'ESODO ISTRIANO, 165-170 scomparso quasi totalmente, ai completo delie sue articolazioni sociaíi. E' ovvio - ma è bene ripeterlo, di fronte all'uso improprio che talvolta si continua a fare dei cosiddetti "censimenti etnici" - che i numeri non dicono tutto, e l'ímmagine che essi disegnano non dà conto del cumulo di sofferenze, passions e reazioni comunque suscítalo dalle politiche anti-minoritarie: ciô non toglie pero, che la diversité delle due situazioni alla fin fine prodottesi sia radicale e che la scomparsa di un gruppo nazionale, quelio italiano, segni una frattura priva di precedenti nella storia istriana dai tempi délia romanizzazione. Un altro problema dei quale si è parlato con notevole frequenza in questi anni è quelio delie dimension! dell'esodo. Non mi soffermo molto, perché altri contribué potranno affrontarlo con maggior dovizia di dettaglí, e mi limito perciô soltanto a due osservazioni. La prima, riguarda il recupero da parte délia storiografia delle stíme formúlate alla fine degii anni Cinquanta, che ¡potizzavano un ordine di grandezza complessivo dell'esodo atîorno al quarto di milïone di profughi o poco più, stime che sernbrano più attendibili rispetto aile dilatazioni "militanti" successivamente prodotte dall'as-sociazíonismo istriano - un fenomeno questo ben noto alla storiografia sugli spostamenti di popoiazíone, e che nel caso giuliano si è puntualmente verifícalo, specular-mente s'intende, in entrambi i dopoguerra - e che si accordano meglio con i dati disponíbili sulla consístenza dei gruppi nazíonalí nella regione prima délia seconda guerra mondiale. La seconda, mette in luce come si sia fatta progressivamente strada Sa tendenza a non concentrarsi tanto sulla dímensione assoluta dell'esodo -che è per moiti versi funzione semplícemente della popoiazíone residente - quanto su quel la relativa, vale a dire sulla proporzione fra i partiti e i rímasti e sulla percentuale di esuli rispetto alia precedente popoiazíone di lingua italiana. E' evidente ínfattí, che chiedersi se gli esuli fossero 250.000 o 280.000 o 300.000 conta assai rneno, ai fini della comprensione dell'esodo e del suo impatto sulla società locale, della consapevolezza che a doversene andaré fu almeno la meta della popoiazíone cornplessiva dell'area ístro-quarnerina, che tale meta comprendeva, fra l'aitro, tutti glî stratí superior! delía società istriana - che rimase conseguentemente depauperata non solo sotto il profílo quantítativo, ma anche sotto que!lo delle competenze - e che per quanto riguarda ia componente italiana le partenze oscillarono, a seconda delle varie reaità, fra l'80% e il 100%, configurando cosi complessivamente la sparîzione pressoché totale di un gruppo nazionale autoctono. Taie approccío al problema del resto, oltre a risultare decisamente più produttivo, marca anche molto bene il passaggio compíuto dalla storiografia italiana, da una lógica di tipo controversistico, che a lungo ha domínalo g¡¡ interventí su tale materia, ad una di tipo critico. Più riíevante del nodo della quantífícazíone appare comunque quello dell'indivíduazione dei caratterí essenzíalí de! fenomeno dell'esodo. l! primo é costítuíto dalla sua unítarietá, che pur a prima vista non é scontata: a differenza infatti di altri processi di tra-sferimento forzato di popolazioni avvenutí in Europa nel dopoguerra e rísoltisí nel giro di un paio di anni - sí pensi ai caso dei tedeschi - l'esodo ístríano si distese lungo un arco di tempo piü che decennale. I ritmí dell'esodo quindi variarono da zona a zona, ma le spinte che li generarono rísultano ín ogni caso analoghe: in linea generale si puó notare che l'esodo di massa scattó ogni volta che tra la popoiazíone italiana sí affermó la convinzione che la dominazione jugoslava era divenuta definitiva. Ció, com'é largamente risaputo, avvenne in momenti diversi, scanditi dai tempi lunghi della defí-nizione della nuova frontiera ítalo-jugoslava. Su di un altro piano, connotato di fondo dell'esodo si é confermato quello di un'espulsione di massa di una componente nazionale dalla propría térra di origine, avvenuta non per opera di provvedimenti formali, ma di pressioni ambiental! protratte nel tempo. Oico confermato, perché un giudizio simile era stato espresso con grande luciditá gíá nel 1967 da Theodor Veiter, che aveva affermato: "La fuga degli italiani secondo il moderno diritto dei profughi é da considerare un' espul-sione di massa, E' vero che tale fuga si configura come un atto apparentemente volontario, ma giá l'opzione pressoché completa dei sudtirolesi per il trasferimento nel Reich germánico dopo i! 1939 ni os fra come dietro la volontarietá possa esserci una costrizione assoluta e ineludibile. Colui che, rifiutandosi di optare o non fuggendo dalla propria térra si troverebbe esposto a persecuzioni di natura persónate, política, étnica, religiosa o economica, o verrebbe costretto a vivere in un regime che lo rende senza patria nella propria patria di origine, non compie volontariamente la scelta del-l'emígrazione, ma é da considerarsi espulso da! proprio paesé' (Veiter, 1967, II, 280). Tale giudizio ci conduce ad un altro capitolo fon-damentaie delle rícerche sull'esodo, e cíoé ai problema dei perché, che a sua volta si biforca nell'analisí delle motivazíoni dei soggetti che furono colpiti, e cioé gli esuli, e di coloro che li mandarono via, e cioé ¡I regime de! tempo. A questo proposito, si é a lungo dibattuto fra gli 5torící, a díre i! vero senza grandí risultati, suf-l'esístenza o meno di un progetto consapevole di es-pulsione degli italiani da parte del gruppo dirigente comunista jugoslavo. A parte il fatto che un'analísi del genere andrebbe comunque artícólata a piú livelü, da quello dei vertid federali del partíto e dello stato, fino ad arrivare ai quadrí locali, a!lo stato deüe fonti sembra piíi produttivo affrontare il problema da un altro punto di vista, cercando cíoé di capire quali fossero le condízioní alie quali un gruppo nazionale italiano po-teva di fatto essere toilerato in jugoslavia, neli'ípotesí che la política delia "fratellanza italo-slava", cui le 167 ANNALES Ser. hist. socio!. • 10 2000 1 (20) Raoul PUPO: ORIENTAMENTI DELLA PIÙ RECONTE STORIOGRAEIA ITALIANA SULL'ESODO ISTRIANO, Î65-I70 autorità de! tempo fecero riferimento almeno fino al 1948, fosse appunto una política, e non solo un costrutto propagandístico. E qui, il punto di partenza è costituito da un'os-servazione proposta qualche anno fa da Marina Cattaruzza, che ha notato come ía política deíla "fra-tellanza" era stata concepita neU'ultima fase délia guerra avendo in mente un gruppo nazionale italiano assai diverso, da quello che poí in reaità si sarebbe trovato in jugoslavia, perché si prevedeva l'annessione anche di Trieste, Corizia e Monfalcone (Cattaruzza, 1999, 43). Beninteso, non si tratta solo di un problema di dimensioni - che pure è importante, in quanto queila italiana sarebbe stata per consistenza la seconda mino-ranza nazionale, dopo gli afbanesi - ma soprattutto di composizione sociale, perché Trieste e Monfalcone volevano dire due grossi nuclei di classe operaia di lingua italiana orientad verso la jugoslavia e intenzionati a partecipare al tentativo di costruirvi una società socialista. E' questo il nodo, perché in reaità è solo a questo tipo di italiani - che il linguaggio dell'epoca definiva "buoni e onesti", perché dimostravano con i fait i la loro volontà di inserirsi positivamente negli schemi del regime comunista jugosíavo, concorrendo attivamente alla sua edificazione ed al suo conso-lídamento - che sí rivolgeva la política della "fratel-lanza". Quanto agli altri, si traitasse dell'imprenditoria fiumana, dei ceti medi urbani o di strati popolari ma non di estrazione proletaria, come i micro-proprietarí agricoli, i pescatori, i piccolí artigiani di paese o i commercíanti al dettaglio, tutti costoro che per ragioni di classe, di orientamento ideologíco e di preferenza statuale per l'ltaiia, erano bollati come borghesi, reazionari, resídui del fascismo, sfruttatori del popolo, írredentisti e amici degii imperialistí, e quindi non rientravano nei parametri di compatibilité del regime, prima se andavano meglio era. A ben vedere quindi, era quella della "fratellanza" una política che fin dall'inizio selezionava come pro-prio interlocutore una parte minoritaria della popo-lazione italiana, riconoscendo ad essa soltanto la legittimità della permanenza nella propria terra. Il maie è, che di fatto gli italiani appartenevano quasi tutti all'altra parte, queila che agli occhi dei poteri popolari tale legittimità invece non possedeva, perché il confine si fermô sulla linea Morgan - lasciando quindi Gorizia e Monfalcone all'ltalia e Trieste in mano anglo-americana - la gran parte della popolazione istriana era fortemente orientata verso l'ltalia e il sistema occidentale, ed addirittura anche i nuclei opérai pîù consistent!, come quellí di Fiume e di Pota, provarono ben presto una sorta di "delusione storica" nei confronti delle politiche attuate da parte dei partíti comunisti sloveno e croato, tant'è che in buona misura si dístacc.arono dal regime ancor prima che la risoluzione del Cominform ponesse la pietra tombale sulla política della "fratellanza". Pariendo da questo spunto, che permette di fare un po' di chiarezza rispetto ad alcuni degli equivoci sui quali talvolta il discorso analítico sí era un po' bloccato, è possibile posizionare meglio il dibattito sulle finalítá ultime delle politiche repressive attuate a danno degli italiani, che per un verso costituivano parte integrante della pressione esercitata dal regime su tutta la società locale, per l'altro si proponevano di trasformare radicalmente la fisionomía della componente italiana, enu-cleandoví í segmenti compatíbili con i parametri del regime ed espellendo gli altri. Ció premesso, rimane naturalmente da compiere ancora un tungo percorso di ricerca, Nei corso degli ultimi anni la storíografia italiana ha mostrato in questo senso una certa preferenza per gli studi di storia sociale, diretti a mettere meglio a fuoco i meccanismi che hanno portato a II'es plus i o ne della società istriana già lacerata dalle precedenti division! nazionali e sociali, all'es-putsíone di una sua parte consistente, ali'impatto di tale fenomeno sul territorio di partenza come pure su quellí di arrívo dei flussi migratori, alia rícomposízione separata della società giuliana divisa dal confine. Si tratta di un filone estrema m ente ricco, che permette di incrociare metodologíe diverse, a cavado fra la storia e le scienze sociali, aiiargando significativamente í! campo delle fonti attraverso il recupero di quelle della memoria - che vanno dalia memoriaíistica tradizionale alia scrittura popolare, datíe elaborazioni ietterarie al patrimonio di ricordí e rtflessioni portato alia luce dalle raccolte di storie di vita - e che sta consentendo di esplorare uno dei grandi nodi che sottostanno al fenomeno dell'esodo e che contrtbuiscono a renderio un oggetto storicamente assai intéressante, e cioè il nodo dell'identità nazionale. Un'identità nazionale che si rivela come una reaità estrenuamente complessa, che va molto oltre la dímensíone política, perché coinvolge tutto il vissuto, personale e comunitario: di con-seguenza, proprio in ragione di questo suo spessore, la negazione da parte del regime comunista jugosíavo di quell'identità cosí come si era storicamente strutturata, o il tentativo di trasformarla in qualcosa di molto diverso -perché era questo íl senso del processo di "jugo-slavizzazione", che ribaltava non solo gli assetti di potere consolidait, ma anche il tradizionale sistema di valor! - vennero percepiti dagli italiani come intol-lerabili, al punto da rendere preferibile quella scelta durissima che è l'esilio. In altre parole, oltre e in molti casi piu che le pression! dirette, di tipo repressivo, che spingevano alia fuga, dietro f'esodo - soprattutto dalla zona B, dove la popolazione italiana si rassegnó alia partenza appena alla metà degli anni Cinquanta - stava ¡'alternativa fra la difesa dell'identità comunitaria ed il radicamento in una terra divenuta nei corso del tempo sempre più estranea. Torntamo quindi a quel sentírsi senza patria riella propria patria di origine, di cui pariava Veiter, e che non a caso è un motivo che torna 168 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. - 10 • 2000 - 1 (20) Raoti! PUPO: ORIENTAMENTt DELI.A PIÜ RECENTE STOR!GCRAF!A ITALIANA SUU'ESODO ¡STRIANO, 165-170 con grande frequenza nelle testimonianze dei profughi. Credo che questo nuovo approccío abbia arricchito molto il panorama interpretativo e che presentí ancora notevoli potenzialita, tuttavia rítengo puré che neüa prospettiva deile nuove ricerche non dovrebbero venir trascurati gii aspetti polítici, perché svoísero un ruolo determinante nella scelta deii'esodo. Nelia storia infatti, e in questa come in altre, oltre alie percezioni, ci sono le azioni e le decisioni: ed al di la di equivoci, fra-intendimenti e complessi passaggi psicología, ie poli-tiche applicate dal regime dei tempo nei confronti degli italiani residenti nei territori passati nelia primavera del 1945 sotto il contrallo jugoslavo, ebbero un effetto decisivo nei convincere, e taíora costringere, gii istriani ad esodare. Si tratta perció di studiare dall'intemo il processo decisionale che riguardo la sorte degli italiani, come puré ía composizione, la mentalitá e i com-portamenti dei poteri locali, a livello di istituzioni e di partito. In questo senso appare strategica la disponibilita delle fonti d'archivio slovene e croate, che cominciano finalmente a venir utilizzate in maniera massiccia, e che consentono di andar oltre i limiti degli studi precedentemente condotti principalmente sulle fonti a stampa. Al riguardo esístono gia aícune prime ricerche, vuoi d'inquadramento generale vuoi dedícate a problerni specifici, come quello deli'epurazione, per opera di storici italiani e sloveni. Altri progetti sono in fase di elaborazione, per quando riguarda i territori oggi appartenenti sia aila repubbíica di Slovenia che a quella di Croazia, Vi sono quindi tutte le premesse affinché si avvii una nuova stagione di studi, auspicabilmente me-no compressa dalle esigenze del confronto político di quanto non sia avvenuto in passato, e condolía anzi all'insegna della coilaborazione tra studiosí di diversa nazionalitá ed appartenenza statuaíe: una coilaborazione che ovviamente non cancella la dialettica -sarebbe ben triste! - ma puó indirizzarla lungo la vía di una miglior comprensione di un fenomeno complesso e drammatico com'é stato l'esodo istriano. POGLED! NAJNOVEJŠEGA ITALIJANSKEGA ZGODOVINOPISJA NA IZSELJEVANJE IZ ¡STRE RaoulPUPO Oddelek za humanistične znanosti Univerze v Trstu, iT-34100 Trst, Piazzale Europa 1 POVZETEK Italijansko zgodovinopisje se je v devetdesetih ponovno začelo zanimati za eksodus. Tu bom navedel nekaj najpomembnejših ugotovitev in poti trenutno potekajoče raziskave. 7. Prostorska in časovna umestitev eksodusa. Prostorska umestitev. Kot enoten pojav, je eksodus sestavni del procesa kontinentalnih razsežnosti. Govorimo o premikih ljudstev, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni in so zajeli milijone ljudi. V bistvu gre za premike, ki predstavljajo povratni val na depodacije, s katerimi je nacizem skušal uvesti Novi evropski red. Oba vala pa sodita v neko dogajanje starejšega izvora, in sicer iz obdobja med obema vojnama, katerega osnova je za sodobnost značilno prepričanje, da je "razplet" vprašanja narodov, ne glede na njegove razloge, pozitiven pojav. V tem smislu je Istra tipičen primer, saj je bil italijanski del prebivalstva prisiljen oditi iz države, v kateri je bil internacionalizem priznan za uradno ideologijo. Časovna umestitev. Da bi eksodus lahko razumeli, ga je potrebno umestiti v časovno obdobje, ki se prične s koncem prve svetovne vojne. V zgodovini julijske krajine je to trenutek preobrata, čas, ko se je zlomil mehanizem, ki je omogočal razvoj lokalne družbe in se je pričelo obdobje demografske stagnacije, v katerem julijska krajina ni bila več privlačna za priseljevanje, temveč je, nasprotno, začela svoje prebivalstvo izganjati. To se je zaradi spleta ekonomskih in političnih vzvodov dogajalo v obeh povojnih obdobjih, čeprav se obdobji med seboj že v osnovi razlikujeta. V prvem primeru je šlo za prekinitev razvojnih teženj slovanske populacije julijske krajine in za popačenje njenega družbenega ustroja, medtem ko z gledišča številčnosti njen obstoj ni bi! bistveno načet V drugem primeru pa je italijanska narodnostna skupnost na Reki in v Istri skorajda popolnoma izginila. 2. Eksodus je v osnovi mogoče opredeliti kot pojav množičnega izgona neke narodnostne skupine iz njene izvorne domovine, ki pa ga niso povzročili uradni postopki, temveč neprestani vztrajni pritiski okolja. 169 ANNALES . Ser. hist, socio!. 10 • 2000 • 1 (20) Raoul PUPO; ORIENTAMES!! DELIA PI0 RECENTE STORtOCRAHA ITALIANA SU I. L'ESODO ISTRIANO, ¡65-170 3. Tempo eksodusa je v vsakem območju različen, vendar pa so si vzvodi podobni: množično izseljevanje se je pojavilo vsakič, ko se je med italijansko populacijo uveljavilo prepričanje, da je bila jugoslovanska nadvlada dokonča, 4. Glede vprašanja, ali je nek zavesten načrt za izgon Italijanov obstajal ali ne, je glede na vire plodnejša analiza vprašanja, pod katerimi dejanskimi pogoji hi Jugoslavija sploh tolerirala italijansko narodno skupnost. Naš zaključek je, da je bila večina italijanske populacije izven meril kompatibilnosti, ki jih je postavil režim. 5. Nove raziskave so usmerjene predvsem na zgodovino družbe, zato da bi preučile mehanizme, ki so bili vzrok za razbitje istrske družbe, za izgon enega od njenih pomembnih delov, da bi osvetlile vpliv dogajanja na ozemlje odhoda, kakor tudi vpliv migracijskih valov na območje prihoda, pa mehanizme ločene prenove, z mejo razdeljene družbe Julijske krajine. 6. Pri vsem tem pa ne gre zanemarjati političnih vidikov, saj so pri odločanju za eksodus odigrali odločilno vlogo. Zato bi bilo potrebno od znotraj preučiti proces; v katerem se je odločalo o usodi Italijanov, kakor tudi sestavo, miselnost in ravnanje lokalnih oblasti, in sicer tako na ravni ustanov kot političnih strank. Ključne besede: migracije, eksodus, emigranti, Italijani, Istra BIBLIOGRAFIA Cattaruzza, M. (1999): L'esodo istríano: question! interpretative. Ricerchedi storia política, II, n. 1, 27-48. Cattaruzza, M., M. Dogo & R. Pupo (eds.) (2000): Esodi. Spostamenti forzati di popolazioni nel Novecento europeo. Napoli, ESI. Cecotti, F. & R. Pupo (eds.) (1998): II confine Orientale. Una storia rimossa. I viaggi di Erodoto, XII, n. 34, 88-157. Colummi C, L. Ferrari, G. Nassisi & G. Trani (1980): Storia di un esodo. ¡stria 1945-1956. Trieste, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli - Venezia Giulia. Molinari, F. (1996): ¡stria contesa. La guerra, le foibe, i'esodo. Milano, Mursia. Moscarda, O. (1997): La "giustizia del popoio": se-questri e confische a Fiume nel dopoguerra (1946-1948). Quafestoria, XXV, n. 1, 209-232. Nemec, G. (1998): Un paese perfetto. Storia e memoria di una comunitä in esilio: Grisignana d'lstria 1930-1960. Gorizia, LEG-IRCi. Pupo, R. (1994): L'etä contemporánea. ín: Safimbení, F. (ed.): Istria. Storia di una regione di frontiera. Brescia, Morcelliana. Pupo, R. (1997): L'esodo degli italiani da Zara, da Fiume e daü'lstría (1943-1946). Passato e presente, XV, n. 40, 55-81. Pupo, R. (1999): Guerra e dopoguerra al confine Orientale d'Itaíia. 1938-1956. Udine, Del Blanco. Pupo, R. (ed.) (1998): Foibe ed esodo. Allégate a "Tempi e cultura", II, n. 3. Spazzaii, R. (2000): Epurazione di frontiera. Le ambigue sanzioni contra íl fascismo nella Venezia Ciuíia 1945-48. Gorizia, LEG-IRCI. Ve i te r, T. (1967): Soziale Aspekte der italienische Flucthtlinge aus den adriatischen Küstengebieten. In: Mayer MaSy, T., A. Nowak & T. Tomandl: Festschrift für Hans Schmitz. Wien-München, vol. iL 170 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) saggio scientifico originate UDC 314.7(450.36)"1921/1938" ricevuto: 1999-08-10 ANALISI DE! DATI STATISTIC! UFFICIALI ITALIAN I RiGUARDANTI L'EMIGRAZIONE DALLA VENEZIA GiULiA NEL PERIODO 1921-1938 Piero PURIN! iT-34126 Trieste, Via Crispi, 85 SINTESt II saggio propone una iettura critica del movimento migratorio dalla Venezia Ciulia net periodo tra le due guerre, sulla base dei dati sta ti s tic i ufficiali del Regno d'italia. Oltre a! numero complessivo degii emigrati "ufficiali" (quelli cioé regolarmente regí s tra t i dagli organi amministrativi preposti aU'emigrazione), vengono riportate le singóle destinazioni all'estero e i rimpatri. Viene inoltre data speciale attenzione ai dati che, in qualche modo, possono permettere di distinguere le diverse componenti etniche del fenomeno migratorio dalla Venezia (i ta lian i, sloveni, croati, tedeschi). Parole chiave: migrazioni, emmigrazioni, immigrazioni, 1921-1938, statistica italiana, Venezia Giufia, Istria, Zara AN ANALYSIS OF THE OFFICIAL ITALIAN STATISTICAL DATA CONCERNING EMIGRATION OF PEOPLE FROM THE VENEZIA GIULIA REGION IN 1921-1938 ABSTRACT The present contribution deals with the migrations of various people from the Giulia region during the two Great Wars on the basis of the official data issued by the Kingdom of Italy. Apart from the total number of the "official" emigrants (i.e. those who were officially registered by administrative bodies), places to which these people actually moved are also stated as well as details on returns by some of them to their homeland. A special attention is given to the data that can in a way enable separation of these emigrants according to their nationality (Italians, Slovenes, Croats, Germans). Keywords: migrations, emigrations, immigrations, 1921-1938 period, Italian statistics, Venezia Giulia region, Istra, Zadar CARATTERISTICHE GENERAL! II flusso migratorio della popolazione non italiana dalla Venezia Giulia nel periodo tra le due guerre é difficilmente quantificabile: la stima varia dalle 150.000 persone ipotizzate da GornbaC, alie 100.000 considérate come cifra "tradizionale" proposta dalla storio- grafia slovena , nelia quale vengono conteggiati pure i passaggi clandestin! del confine valutati da Milica Kacin-Wohinz ira le 500 e le 1.000 unità l'anno (GornbaC, 1996, 77; Kacin-Wohinz, 1995, 30; Kacin-Wohinz, 1990, 326; Kalc, 1996, 28-29). La storiografia più recente tende a ridimensionare in parte questo dato, in particolare mi sembra intéressante il saggio dello 171 ANNALES • Ser. hist, sociol. ■ 10 ■ 2000 • 1 (20) Pier o PURIN!: ANALISI DEI DATI STATISTIC! UFFIGAU ITALIAN! RIGUARDANTI L'EMICRAZIQNE DALLA VENEZIA CUiLIA NEL PERÍODO 1921-1938, 171-150 studioso croato Vladimir Zerjavící, il quale compiendo un'analisi critica dei censimenti délia popolazione in Istria e a Fíume, segnaia un numero di 53.000 croati, di 5.000 sloveni e di 36.000 "altri" (in gran parte portuali e lavoratori dell'arsenale di Pola), emigrati nei periodo tra le due guerre, a fronte di un numero di 44.000 italiani immigrati. Purtroppo il saggio di 2erjavi¿ non comprende né il territorio triestino, né quello goriziano (Zerjavíc!, 1993, 638-641). Le rilevazioni italiane, invece, valutavano questo numero come molto più basso: secondo í dati délia po-lizia, gli emigrati dal Litorale presentí in Slovenia erano 11.800 nel 1931, mentre le autorité diplomatiche segna-lavano, a tutto il 1934, 50.000 persone emigrate in Jugo-sîavia (Kacin-Wohinz, 1990, 326). Un altro dato, privo tuttavia di qualsiasi attendibiltà, è quello ricavabile dal raffronto tra il censimento -austríaco - del 1910 e quello - italiano - del 1921. Nel primo la popolazione di lingua slava residente a Trieste e neil'istria era di 282.794 persone, mentre nel secondo calava di ben 1 15.374 unità, giungendo alla cifra di 167.420 slavofoni residenti nella zona. In questo caso, tuttavia, il dato rísulta pesantemente condizionato dalla diversa política dei funzionari addetti al censimento, dal fatto che il quesito riguardante la "lingua d'uso" appare come un concerto di difficile interpretazione, nonché dal fatto che molli dei censiti erano bilingui e dunque possono aver dato risposte opposte nelle due rilevazioni rispetto ali'appartenenza nazíonale. Il dato più ínteres-sanie che emerge da queste fonti è, comunque, il calo di popolazione di Trieste come numero assoluto, che dal 1913 al 1925 vede un déficit demográfico di circa 10.000 unità (da 247.099 persone a 237.613). Questa cifra, considerando anche l'enorme spinta data dal govemo italiano all'immígrazione nei nuovi "territorí redenti", dà comunque I'idea del profondo carnbia-rnenlo demográfico ed étnico che si verifico nella Ve-nezia Giulia all'índomaní della prima guerra mondiale (Schiffrer, 1990, 21-22). La presenza di popolazione non italiana neU'emí-grazione dalla Venezía Giulia mi sembra comunque innegabile e notevole: al proposito mi sembra significativo osservare l'anomalia della Venezia Giulia rispetto al movimento migratorio nazíonale nel 1927 e negli anni ¡mmediatamente successivi. Nel 1927, ¡nfatti, le autorità italiane emanarono una nuova legge (di cui sí parlera più estesamente in seguito) tesa a limitare il fenomeno emigratorio e a mantenere la forza lavoro italiana nel Paese: a differenza che nel resto d'italía, pero, l'emigrazione dalla Venezia Giulia, anziché calare, addírittura aumentó. Questa peculiarità fa rítenere che la componente di "alloglotti" spinti a partiré fosse piuttosto alta, e mi sembra che l'ipotesi sia confermata dal notevole incremento dell'emigrazíone verso I'Argentina che rappresentô, come si vedrà più avantí, la prima destínazione degli sloveni all'estero (Balcani esclusi). In questo saggio, tuttavia, cí sí limíterá ad una lettura delle cifre riportate dai dati statistici ufficiali italiani per il periodo 1921-1938. Anteriormente al 1921 le stati-stiche italiane non riportano i dati riguardanti i "territorí redenti", e dunque sfugge a qualsiasi rilevazione íl numero di persone che lasciarono íl Litorale austríaco durante ¡a prima guerra mondiale e nel periodo immediatamente successivo. Manca inoltre qualsiasi valutazione oggettiva com-provante íl numero di quantí degli sfollati che emi-grarono dal Kustenland durante íl periodo bellico vi tor-narono dopo l'annessione italiana; del numero degli emigrati facentí parte della comuníta tedesca di Trieste che partirono verso la repubblica austríaca e Vienna; della vera e propria fuga dal Litorale deí soídati delle ex arrnafe austroungariche, ai quali le nuove autoritá imposero un ultimátum di 24 ore per consegnarsi o per vareare la línea di demarcazíone tra íl territorio occu-pato dall'ltalía e quello del futuro Regno dei Serbí, Croati e Sloveni; degli ¡nternamenti dell'inteflighenzía slo-vena e croata nei campí di raccolta sparsi per íl territorio italiano; del trasferimentó di massa di alcune categoríe particol ármente attíve per la vita socio-cultura le delle minoranze slavofone (ínsegnanti, ferrovieri); della par-tenza delle píccole ma significative comunitá ebraica, serba, greca, arrnena, ecc., che avevano reso Trieste un centro di commercto europeo e una cittá cosmopolita, i cui appartenentí scelsero ín buona parte la vía dell'emigrazione perché Trieste italiana si presentava come un mercato rídimensionato rispetto a quello mít-teleuropeo d'anteguerra, nonché per il cambia assol uta-mente sfavorevole imposto dalle nuove normative finanziarie tra la corona austríaca e la lira italiana (SvoljSak, 1991, 11,47; Nečak, 1972, 159-160; Gorn-bač, 1996, 64; La vre nč i č-Pahor, 1994, 19-159; Čermelj, 1974, 157; Ziller, 1991, 247-248). Per la valutazione di questa emigrazione rimando ad un mío studio apparso su "Prispevki za novejšo zgodovino", nonché alie numeróse pubblícazíoni gia uscite sull'argomento, di cui sí da ¡nformazíone nella bibliografía. Il presente artícolo, invece, intende vagliare que!le che sono le cifre ufficiali e pubbliche date alie stampe dalle autoríta italiane. II materiale é stato reperíto attra-verso un'analisi critica e comparata di alcune pubblícazíoni specíalízzate: la Statistica dell'emigrazione italiana per ¡'estero negli anni 1918, 1919 e 1920 con notizie sommarie per gli anni dal 1921 al 1924 (Roma, Provvedttorato Generale dello Stato, Librería, 1925), edito dal Minístero dell'Economia Nazíonale - Dire-zione Generale della Statistica; la Statistica delle migra-zioni da e per ¡'estero (Roma, Tipografía I. Failli, anni 1926-1937), edita dall'lstítuto Centrale di Statistica del Regno d'ltalia - poi confluito neü'lstat; e VAnnuario Sta-tístico Italiano (Istituto Poligrafico dello Stato, Roma, anni 1919-1939), edito fino al 1921 dal Ministero del- 172 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 • 1 (20) Fiero PIJR1NI: ANALfSl DEI DAT! STATISTICI UFFICIALI ITALIANI RICUARDANT1 L'EMIGRAZIONE DALIA VENEZIA CUÍLÍA NÉL PERÍODO 1921-1938, 171-190 ('Economía Nazionale - Direzione Generale della Sta-tistica, fino al 1927 dalla Presidenza del Consiglio dei Ministri con la sottostante dícitura "¡stituto Centrale di Statistica" ed infine dal 1928 in poi dal solo istituto Centrale di Statistica del Regno d'itafia. E' evidente che la nuda esposizione dei dati statistici non permette una corretta interpretazione dei fenomeno migratorio: le statistiche uffícíalí non riportano la nazio-nalita dei partenti e ¡I fatto che sia emigrato un certo numero di persone non significa automáticamente che esse siano state tutte slovene, croate, o che tutti siano partiti per sfuggíre alie pressioni politíco-squadristiche deile nuove autoritá italiane. Per questo, quando possi-bile, ali'interno dei datí statistici sí sono cerca te alcune discriminanti che permettano una iettura piü appro-fondita del fenomeno migratorio e che, ponendo atten-zione su alcune tipologie particolarí di emígrazione, diano al lettore di questo studio la possibilitá di tirare le somme di quale sia stata la consistenza deila componente non italiana dell'emígrazione dalla Venezia Giulía, almeno per quanto riguarda i canali di emígrazione "ufficiaii". La raccolta dei dati da parte degli uffici statistici ita-liani, ¡noltre, riserva alcune difficoltá in quanto i críterí di rilevazione spesso appaiono discutibili e i dati difícilmente raffrontabili con quellí degli anni precedentí e degli anni successtvi. Lo stesso concetto di "emigrante", inoltre, cambia a seconda delle diverse definízíoni che la legge italiana attribut al termine nel corso degli anni. 11 método di rilevazione delle partenze, inoltre, varía a seconda che la meta sia continentale o transoceánica. Non posso escludere, inoltre, che i dati statistici siano stati manipolati dalle stesse autorita italiane in maniera da sminuire il fenomeno migratorio nel suo complesso, con l'intenzione di daré una visione del-l'ltalia fascista come paese capace di eliminare quei problems economico-sociali che storicamente avevano sempre spinto fasce píuttosto consistenti della popo-lazione a cercarvi soluzione ail'estero. L'impressione che íl rícercatore ha analízzando questí datí é comun-que una intenzionale volontá di renderli di difficile Iettura e comprensíone, soprattutto per il fatto che i críterí di raccolta vengono continuamente modíficatí, renden-do estremamente difficoltosa una comparazione degli stessí nel corso degli anni. Un caso estremo di in-comprensibilitá nell'interpretazione dei dati statistici é la Statistica delle emigrazioní da e per l'estero riguarda nte gfí anni 1931 e 1932, Serie II, Volume 111. ¡n questa pubblicazione vengono riportate puré le cifre relative aglí anni dal 1928 al 1930, per permettere un confronto tra il movímento migratorio degli anni ana-lizzati e quello degli anni ¡mmediatamente precedentí. Ebbene, i dati riportati da questo voíume della Statistica delle emigrazioni da e per l'estero relativi agli anni 1928-1930 sono assolutamente anomali e non coin-cidono né con i dati riportati dalla Statistica delle emi- grazioni da e per l'estero ríguardante gli anni 1928, 1929 e 1930 (Serie ll, Voíume II), né con aitre pub-blicazioni statistiche riguardanti lo stesso arco di tempo. Per questo motivo si é tenuto conto dei dati riportati da questo volume della pubblicazione solo per gli anni 1931-1932 e non per i precedentí. Alcuni dati, infine, non sono disponibili che per periodi límitatí di tempo, in quanto dal 1935 in poi le pubblicazioní subirono un drástico ridimensionamento per le restrizioni sul consumo di carta dovute alia poli-tica autarcbica del fascismo. Eccetto che per i dati riguardanti Pemigrazíone in generale, dal 1935 sparirono completamente i dati dístinti per singóle provínce. Paradossalmente, nella dedica a Mussolini allegata al bollettino dei 1935, cosí scríveva il Presidente del-l'lstituto Centrale di Statistica Franco Savorgnan: "Eccel-lenza, (...) in ottemperanza alie vigenti disposizioni sul consumo deila carta, (¡l Bollettino statistico) ha súbito qualche riduzione senza pregíudizío della materia stéssa e della comparabilítá dei dati." (Statistica delle Mígra-zioni, 1935, 6, pagina non numerata). STATUS DI EMIGRANTE I dati raccoltí dall'lstituto Centrale di Statistica del Regno d'ltalía sono basatí sul concetto di emigrante secondo la legge italiana allora vigente. Con il Testo Unico approvato con Regio Decreto del 13 novembre 1919, n. 2205, convertito poi nella legge n. 473 de! 17 aprile 1925, era definito emigrante "...ogni cittadíno che espatri esclusivamente a scopo di lavoro manuale, o per esercitare il píccolo traffíco, o vada a raggiungere il coniuge, ascendenti, discendenti, fratellí, zíi, nipoti e gli affini negli stessi gradí, giá emigrati a scopo di lavoro, o ritorni in Paese estero, ove giá precedentemente sia emigrato nelle condizioni previste dal presente articolo." Per ernígranti transoceanici si intendevano, secondo la stessa legge "...i cittadini che (...) víaggíando in terza classe od in classe che i! Commissariato Generale per l'emigrazione díchíari equivalente alia terza attuale, si rechino in Paese posto al di la del Canale di Suez, escluse le Colonie ed i Protettorati italiani, o in Paesí posti al di lá dello Stretto di Gibilterra, escluse fe coste d'Eu-ropa" (Statistica delle Mígrazioni, 1926-1927, 1, 25*). Queste definizíoní si applicarono dal 1919 al 1926, quando l'istítuto porto nuove modifiche al método di rilevazione degli emigranti. Dal secondo semestre del 1927, infatti, il governo fascista inauguró una nuova política migratoria molto píii restríttiva della precedente. In base alie nuove disposizioni veniva proíbita la cosíddetta emígrazione "libera", cioé quella di coloro che partívano senza alcun ríferimento ail'estero "¡n cerca di fortuna", mentre il permesso di espatrio era concesso solamente a coloro che fossero fornití di un contratto di lavoro ail'estero o di un atto di chiamata riconosciuto valido dalle autoritá italiane, tanto in patria 173 ANNALES • Ser. hist socio!. 10 • 2000 • 1 (20) Píero RUfiíNI: ANAUSI DB PATi STATISTIC! UFFJCIAl! fTAUANI RIGUARDANTI L'EMIGRAZIONE DALLA VENEZIA GUILIA NEL PERIODO 5 WM933,17!-190 che nel paese d'ernigrazione. L'espatrio era consentito anche a cbi volesse ricongiungersi a parenti già residen ti in un altro Stato, rna I i rn ¡tatamente ad aicuni gradi di parentela: ia coniuge, i genitori, gli avi, figlie nubiii o vedove senza prole. Era permessa pure "l'emigrazione temporánea" per coloro che esibissero un contratto di lavoro a termine di durata rnassirna triennale. Le nuove normative, tese a far rimanere quanto più possibile la forza lavoro italiana in patria e a rafforzare "la potenza demográfica della Nazione" (Statistica delle Migrazioni, 1928-1929-1930, 2, 2*-4*), portarono ad una diversificazione del concerto di emigrante: da una parte i "lavoratori", cioè coloro che emigravano a scopo di lavoro o che raggiungevano congiunti già espatriati, i quali erano sottoposti afle restrizione accennate qui so-pra; dall'altra i "non lavoratori", definiti corne coloro che appartenevano "alf'emigrazione intellettuale, commerciale, professionale, técnica, ecc., non sottoposta ad alcuna limitazione, perché, con ¡1 suo contríbuto di energie, di sapere, di volonta, costituisce un'affer-mazione del prestigio nazionale, un sícuro incremento dei traffici italiani, un efficace strumento di propaganda delle idee, della cultura, delle industrie italiane e nello stesso tempo una garanzia di resistenza agli influssi snazionalizzatori e di difesa delle caratteristiche etniche e morali delle masse emigrate". Precedentemente, quest'ultima categoria era stata in parte conteggiata come "emigranti", in parte, per quanto riguarda i pro-fessionisti, i commercianti, gli industriali e i viventi di rendita, non conteggiata affatto (Statistica delle Migrazioni, 1928-1929-1930, 2, 2*-3*; 10*-11*). Questa nuova suddivisione in "lavoratori" e "non lavoratori" porta ad una complicazione neila vaiutazione statistica degli emigranti, che non permette più una per-fetta comparazione con gli anni precedenti, in quanto la categoria dei "non lavoratori" includeva, appunto, anche individui che non erano mai stati compresi in pre-cedenza nelle statistiche. Ira l'altro, nella categoria dei "non lavoratori" vennero inclusi pure coloro che si re-cavano aJi'estero per affari, diporto, cura, pellegrinaggi, visita a parenti residenti all'estero, sistemazione di affari familiar! (Statistica delle Migrazioni, 1928-1929-1930, 2, 11 *). Per perrnettere una lettura delle statistiche in relazione agli anni precedenti, l'lstituto Nazionale di Statistica iniziô dal 1928 a ríportare le cifre riguardanti il "numero più attendibile" di espatriati, considerando, dunque, la somma dei "lavoratori" e dei "non lavoratori", questi ultimi pero, senza profession i sti, commercianti, industriali e viventi di rendita (Statistica delle Migrazioni, 1928-1929-1930, 2, 11*). Questi numeri, tuttavia risultano poco interessanti al fine di una ricerca storico-statistica; innanzitutto la stima del "numero più attendibile" è presente solo neila tabella statistica riguardante il movimento migratorio generale, rendendo ad esempio impossibile conoscere le singóle destinazioni di questi espatri. In secondo luogo, fa stragrande maggsorartza dei "non lavoratori" risulta essere espatriata solo temporáneamente: dal 1928 a! 1930, ad esempio, il numero di "non lavoratori" espatriati definitivamente - perloppiú donne che si ricongiungevano al marito - appare del tutto trascurabile; infine, la maggior parte degli studi e le stesse cifre ríportate da altre pubblicazioni di statistica, quali ad esempio "l'Annuario Statistico Italiano", con-siderano solamente i "lavoratori". Per questi motivi da quí in poi si prenderanno in considerazione solo i "lavoratori", per i quali é possibile ottenere delle cifre estremamente piü precise. Per quanto riguarda gli emigranti direttí oltreoceano, fino al 1928 vennero inclusi nelle statistiche tanto i cit-tadini italiani che possedevano un regolare passaporto italiano, quanto i cittadini di origine italiana titolari di passaporto straniero, i cosiddetti "naturalizzati". E' evidente che questa commistione, oltre che rendere piü ambigua fa lettura de! dato statistico, diversifica in maniera piuttosto notevole l'emigrazione transoceanica da quella continentale, considérate che in quest'ultima venivano registrati esclusivamente i cittadini italiani. La stessa definizione di "cittadino di origine italiana", ínoltre, é di lettura piuttosto dubbia: si trattava di persone nate in Italia, o questa categoria comprendeva anche eventual! figli di emigrati in periodi precedenti? Dal 1928 in poi l'lstituto Centraie di Statistica inserí nel Boilettino anche una tavoia riguardante esclusivamente i "lavoratori di origine italiana naturalízzati stranieri", tna il dato si riferisce esclusivamente al movimento migratorio transoceánico. Questa tabella purtroppo venne eüminata dai prospetti statistici gia neí 1934 e i "naturaüzzati" vennero inseriti in toto nella categoria "stranieri", della quale, peraltro, si segnalava non il numero assoluto, ma esclusivamente i valori percentuali rispetto alie destinazioni. Per quanto riguarda la Venezia Giulia, infine, é possibile che un certo numero di persone non sia stato regístrate nelle statistiche - soprattutto nei primí anni '20 - perché pur essendo nate nel Litorale rinunciarono o non ottennero la cittadinanza italiana e dunque parti-rono da Trieste come cittadini stranieri. EMICRAZIONE DALLA VENEZIA GIUUA PER L'ESTERO Come giá accennato qui sopra, i dati statistici del periodo 1918-1920 riguardanti l'ex Kustenfand sono completamente assenti. Le prime stime riguardanti l'emigrazione dalla Venezia Giulia appaiono solamente neí 1921, ma fino a! 1927 la struttura territoriale delle nuove zone annesse sub) notevoli cambiamenti: mentre nel btennio 1921-1922 le statistiche sulla "Venezia Giulia e Zara" comprendono le province di Pola, Trieste e Zara, ricavate all'intemo dei territorio giá austríaco, giá nel 1923 si ebbe ta prima ridefinizione ammi-nistrativa dei nuovi "territorí redenti". 174 AN NALES Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 • 1 (20) fiera PURíNl: ANAUSI DFI DATI STATISTIC) UrfíClALI ¡TALIANI RICUAKDANTI ¡.'EMiCRAZIONE DALLA VENEZIA GUlllA NEL PERIODO 1921-5338, 171-190 Con i! Regio decreto n. 53 de! 18 gennaio 1923, la provincia di Gorizia venne congíobata nella Provincia di Udine (o meglio, nella cosiddetta "Provincia del Friuli") consíderata come parte del Veneto. Nella provincia del friuli, ottre al Goriziano, confluirono pure ¡1 Tarvisiano, i¡ distretto di Idria, la zona occidenlale dell'ex distretto di Monfalcone, parti minori dei distretti di Sežana, di Tolmino e di Postumia, per un totale di 147 comuni giá appartenenti al Litorale che vennero a ricadere sotto il Veneto. La provincia di Trieste fu costituita con l'unione dei circondari di Trieste e Postumia (eccetto la parte an-nessa alia provincia del Friuli), parte del Monfaiconese e Grado, i comuni di Dolina e Muggia e !a zona carsica di Comeno. La provincia di Pola venne ad essere composta dalla gran parte del territorio istriano e delle isole finitime, eccetto l'isola di Veglia e ii territorio di Castua, rimasti sotto la sovranitá jugoslava. Con il Trattato di Roma, anche F i ume venne annessa all'italia. II suo territorio venne ampiiato nel 1927, scor-porando alcuni comuni delta provincia di Pola. Nelio stesso anno venne ripristinata la provincia di Gorizia, comprenderte le circoscrizioni di Gradišča ed idria. Con quell'anno i comuni dell'ex Litorale austriaco che rica-devano sotto l'amministrazione del Veneto si ridussero a 21. Solamente da! 1927 in poi, dunque, !a circoscrizione territoria!e dei nuovi territori annessi venne ad assumere una fisionomía definitiva. (Battisti, 1979, 38-40; Statistica delle Migrazioni, 1928-1929-1930, 2, 6*-7*). Di con-seguenza, per gli anni precedenti, anche i dati sulle persone residenti nel territorio non sono perfettamente raf-frontabili tra loro. Per agevolare la presente ricerca, tut-tavia, si considereranno i dati come riportati neíle sta-tistiche, e cioé divisi per provincia a prescindere da quel-fe che furono íe modifiche territoriali che vi ebbero luogo. l! dato riguardante il 1925 é generalmente assente, in quanto !a pubblicazione "Statistica delle Migrazioni da e per l'Estero" inizia dal 1926 e quella immediatamente precedente "Statistica delía emigrazione italiana per Testero" si riferisce agli anni 1918-1924. Le statistiche riguardanti i! 1925, quando possibile sono state tratte dunque dall'Annuario Statistico Italiano, che, non rife-rendosi esclusivamente a questjoni demografiche, risulta meno completo delle altre fonti. Anche i! dato riguardante ií 1938 é trato dall'Annuario Statistico Italiano, essendosi conclusa la pubblicazione delia Statistica delle Migrazioni da e per l'Estero nel 1937. II dato suII'emigrazione generale dalla Venezía Giulia per i'estero é ottenuto sommando tra di esse le destinazioni continentali e quelle transoceaniche. La modalitá di raccolta dei dati era basata su! rilascio de! passaporto. Lo stesso Istituto Centrale di Statistica rico-nosceva che questo metodo poteva essere soggetto a crítiche: innanzitutto con questo sistema era possibile conoscere solo la prima partenza delTemigrante, e non altri successivi cambi di destinazione o ulteriori viaggi; in secondo luogo non permetteva una corretta valu-tazione delí'anno di espatrio, daf momento che se un passaporto veniva rilasciato negli ultimi mes! delí'anno, la partenza era registrata come avvenuta neílo stesso anno, laddove con tutta probabilitá si verificava nell'anno seguente; in terzo luogo era considerata come partenza avvenuta !a sola intenzione di partiré: se ('emigrante per un qualsiasi motivo vi rinunciava o ne era impedito, a I i vello statistico i a partenza era co-munque considerata come effettuata. Proprio per evitare al massimo queste rilevazioni poco corrette, l'lstituto Céntrale di Statistica, dove possibile, si avvaleva in pa-rallelo di altre fonti di riíevazione sussídiaria. In partieoíare per l'emigrazione transoceanica la st.ima veniva fatta, oltre che basandosi sui passaporti, utiliz-zando anche le liste d'imbarco. Ció fa si che i dati riguardanti l'emigrazione transoceánica siano note-voimente piü attendibiii di quella continentale. Emigrazione dalla Venezia Giulia per ¡'estero (cifre as-solute) Anno Fiurne Gorizia Pola Trieste Zara Motale V.G. 19ÍT 5.7161 942 2.291 8.949 1922 3.214 1.672 907 5.793 1923 4.983 1.725 106 6.814 1924 64 2.320 1.221 45 3.650 1925 2.169 1926 103 1.448 570 25 2.146 1927 438 1.732 1.014 846 57 4.087 1928 507 3.184 2.246 1.424 49 7.410 1929 546 2.383 1.734 1.438 42 6.143 1930 485 3.393 2.528 2.348 63 8.817 1931 417 2.264 777 1.413 323 5.194 1932 177 1.058 314 552 148 2.249 1933 141 688 208 360 160 1.557 1934 189 683 172 483 175 1.702 1935 181 619 203 767 129 1.899 1936 106 337 149 387 142 1.121 1937 210 584 217 414 12.8 1 1.553 1938 1.727 Da questi dati emerge un numero complessivo di 72.980 emigranti che lasciarono la Venezia Giulia tra i! 1921 e ií 1938 muniti di tutti i permessi ufficiali e con lo status di emigrante. Questo dato, tuttavia, non é esauriente del numero degii emigrati complessivi. Oltre che per il fatto di registrare come partenza avvenuta il semplice rilascio del passaporto, esso conteggia piü volte i casi, non rari, di lavoratori rimpatriati e riespatriati piü volte. E1 per questo che mí sembra interessante riportare anche il dato sugli emigrati per la prima volta, criterio statistico adoítato a partiré dal 1928. 175 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Piera PURINt: ANAU5Í DEI DATI STATISTIC! Uf-FICIAU [TAL I AMI RIGUARDANTI t.'EMÍGRAZÍONÉ DALLA VENEZSA GUILIA NEL PERIODO 1921-1MB, Î7J-Î9D Espatri per la prima volta - totali Anno Fiume Gorizía Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 467 3.104 2.173 1.327 45 7.116 1929 527 2.294 1.632 1.397 41 5.891 1930 469 3.370 2.512 2.339 62 8.752 1931 252 1.946 692 934 54 3.878 1932 118 837 276 347 30 1.608 1933 91 577 169 254~1 80 1.171. 1934 132 576 134 337 95 1.274 1935 128 510 142 514 49 1.343 1936 54 228 122 174 27 605 1937 143 420 204 255 25 1.047 1938 1.030 All'interno deiía categoría degli emigratí per la prima volta venriero distinte altre due sub-categorie, quella degli emigrati presunti definitivi e quella dei presunti temporanei. La "presunta definitivítá" dell'emigrazione era considerata quando la persona emigrava "per se-guire o raggíungere congiunti stabílmente residenti all'estero o per occupazíone stabile", mentre era con-síderati presunti temporanei "gli espatri che avvengono per motivi di lavoro". L'attendibílitá di queste due categoríe mi lascia alquanto perplesso, ín quanto nulla vietava che lo status dell'emigrato "presunto temporáneo" cambíasse durante il soggiorno all'estero a causa del reperimento di una sístemazione stabile, per matrimonio o per altri motivi, tuttavia ritengo interessante questa distinzione in relazione all'identiíicazione nazio-naie degli emigrati: mi sembra iníatti plausibile che eventuali emigrati dalia Veriezía Giulia non appar-tenenti alia maggioranza italiana figurassero immediatamente come emigrati "presunti definitivi", non avendo il regime alcun ¡nteresse al loro ritorno in patria. Emigrati per la prima volta secondo il presunto periodo di permanente (totali) Anno Totale Definitivi Temporanei 1928 7.116 2.116 5.000 1929 5.891 2.834 3.057 1930 8.752 2.520 6.232 1931 3.878 1.715 2.163 1932 1.607 592 1.015 1933 1.171 445 726 1934 1.274 570 704 1935 1.343 498 845 1936 605 377 228 1937 1.047 648 399 1938 1.030 592 438 EMIGRAZJONE CONTINENTALE Tulte le statistiche ¡talíane distínguono gli emigrati in due macrocategorie; quella dell'emigrazione continentale e quella dell'emigrazione transoceanica. L'emígra-zíone transoceanica comprendeva, come gtà si è visto, tutti í luoghí che si collocavano al di là del Canale di Suez, escluse le colonie ítaíiane, e dello stretto di Gibil-terra, esciuse le coste europee. In pratica l'emigrazione continentale, oltre a tutto íl territorio europeo veníva a comprendere tutti i paesi del bacino mediterráneo. L'emigrazione continentale risulta più diffícílmente vaíutabile di quella transoceanica. Mentre in quest'ulti-ma le partenze risultavano fin da subito più chíare ín quanto alla sua quantíficazione concorrevano le liste d'imbarco, assolutamente piu precise rispetto al sem-plice riíascío dei passaporti, quella continentale risulta per diversi aspettí molto più indeterminata ed ambigua: i numerosí espatri clandestin!, í lavoratori stagïonali, non chiaramente definiti né nella categoría "lavoratori" né in quella dei "non lavoratori", il díscutibile criterio basato su! rilascio dei passaporti, che valuta come partenza effettuata la sola intenzione di partiré. Emígrazione per paesi continental) (cifre assolute) Anno Fiume iGorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 j 4.762 587 i 720 7.069 1922 2.527 1.377 525 4.429 1923 1.650 349 3 2.002 1924 29 1.298 461 7 1.795 1925 1.027 1926 42 376 243 0 661 1927 32 656 202 214™1 28 1.132 1928 33 612 141 172 28 986 1929 40 1.072 73 203 1 1.389 1930 195 2.501 1.394 1.655 38 5.783 1931 320 1.949 412 944 312 3.937 1932 133 940 171 367 145 1.756 1933 110 585 116 265 160 1.236 1934 125 568 66 365 173 1.297 1935 127 513 61 546 125 1.372 1936 64 216 28 287 140 735 1937 96 417 32 273 118 936 1938 i 1.074 Almeno per le due grandi catégorie degli emigrati continental! e transoceanic.i, mi sembra opportuno inseriré la tabella degli emigrati per la prima volta e anche quella della presunta permanenza all'estero, temporánea o definitiva. Per quanto riguarda l'analísi delle singóle destínazioni, questo dato non verra più riportato in quanto in tutti gli studi finora usciti sulí'argomento si sono sempre trattate le cifre assolute dell'emigrazione e non quelle ríguardantí le "prime partenze". 176 ANNALES • Ser. hist, sociol. - 10 2000 ■ 1 (20) Piero PURÍN1: ANAUSi DEI DATS STATtSTtC! UFFICIAU ITALIAN! RiGUAROANT! L'EMtCRAZIONE DALLA VENEZIA CUIUA NEI PERIODO 592M93a, Í7Í .590 Espatri per la prima volta - continentali Anno F i ume Gorizia Pola Trieste Zara Total e V.G. 1928 33 562 138 167 27 927 1929 36 1.059 58 202 1 1.356 1930 190 2.491 1.384 1.646 37 5.748 1931 166 1.667 374 648 46 2.901 1932 83 733 154 235 29 1.234 1933 71 486 93 175 80 905 1934 86 469 48 95 955 1935 80 407 19 335 45 886 1936 21 112 17 97 26 273 1937 41 261 28 131 19 480 1938 449 Emigrad per la prima volta secondo il presunto periodo di permanenza (continentali) Anno Tota le Definitivi Temporanei 1928 927 451 476 1929 1.356 377 979 1930 5.748 386 5.362 1931 2.901 1.026 1.875 1932 1.233 294 939 1933 905 223 682 1934 955 265 690 1935 886 140 746 1936 273 68 205 1937 480 96 384 1938 449 63 386 Aíhntemo dell'emtgrazione dalla Venezia Giulia al-cune destínazioni risultano essere decisamente in con-trotendenza rispetto al dato nazionale. Certamente in alcuni casi (paesi balcanici e del hacino danubiano) incide la contiguitá geográfica, tuttavia il notevole numero di emigrazioni verso la Jugoslavia o i'Austria, e ¡I loro andamento nel corso degli anni fa ritenere che una buona parte delf'emigrazione in questi paesi fosse composta da persone che vi migravano definitivamente o che fuggi-vano da una situazione politico-nazionale non gradita. EMIGRAZIONE VERSO I BALCANI I Balean! furono una delle prime mete dell'emigrazione dalla Venezia Giulia nel periodo tra le due guerre. La Jugoslavia in partícolare risultó un luogo di emigrazione e di rifugio per migliaia di persone che, spinte da diversi motivi, abbandonarono i propri luoghi d'origine. Le stime degli storiografi e deglí statistic! sono estremamente diversifícate: nei 1931, secondo fonti «ufficiaii ítaliane, risultavano 11.800 emigrati dalla Venezia Giulia neüa soia Slovenia, aumentate a 50.000 nei 1934 in tutta la Jugoslavia (Kacin-Wohinz, 1990, 326). Alcune organizzazioni jugoslave che si occupa-vano della sistemazione dei profughi in territorio slo-veno davano aítre cifre: il Narodni Svet segnalava giá il 18 dicembre 1918 16.019 profughi che ricevevano assi-stenza dal governo jugostavo (Netíak, 1973, 123-124), la Pisarna za zasedeno ozemlje alia fine del 1919 in-dicava come presentí in Slovenia 15.071 profughi provenienti dal solo territorio di Gorizia (ARS, PZO, fase. 1). Nel 1941 Cario Schiffrer valutava 17.496 slo-veni nati nel Litorale e residenti nella provincia di lubiana annessa all'Italia dopo lo smembramento della Jugosiavia (Schiffrer, 1946, 32). Secondo f'interpre-tazione della storiografia slovena, ammonterebbero a circa 70.000 le persone nate nel Litorale che si sa-rebbero trasferite in Jugosiavia nel periodo che questa ricerca prende in esame (Vovko, 1992, 87). La discre-panza con le statistiche é spiegabile, come gi& detto, con il grande numero di espatri clandestini e per il falto che negli anni 1918-1920 - in cui si verifico il maggior numero di partenze - i mezzí statistici italiani non erano ancora operanti nei "territori redenti". Per una analisi piü approfondita sull'argomento rimando tuttavia agli uítimi studi di Andrej Vovko e Alek-sej Kalc tanto in lingua italiana quanto in íingua slovena. Il fatto comunque che i Balcani rappresentino anche nelle stime ufficiaii italiane la prima meta d'emigrazione fa ritenere che all'interno del flusso migratorio si celasse un núcleo piuttosto consistente di persone che partivano definitivamente e per fuggire dalle vessazioni che il regime fascista imponeva alia popolazione non italiana sul territorio; il mero dato statistico, tuttavia, non per-mette di identificare a quanto ammontasse tale cifra. Emigrazione verso i Balcani (Albania, Bulgaria, Grecia, Jugoslavia, Romania) Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 4.882 1922 2.238 1923 1.189 1924 556 1925 1926 17 185 71 0 273 1927 11 123 110 92 27 363 1928 13 169 78 90 28 378 1929 30 244 35 77 0 386 1930 34 262 82 51 1 430 1931 215 1.033 103 447 274 2.072 1932 87 631 82 170 143 1.113 1933 70 383 42 88 149 732 1934 69 418 21 134 167 809 1935 863 1936 6.324 1937 597 177 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 2000 1 (20) Piero PURIN): ANAUSS DE! DAT! STATISTIC! UFFICIAÜ ITALIAN I Emigrazione verso la Jugoslavia Anno Fiurne Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 15 183 39 0 237 1927 11 120 105 51 27 314 1928 12 157 76 45 28 318 1929 24 220 32 49 0 325 1930 28 246 72 31 0 377 L'EM IG RAZIO NE DALLA VENEZIA GU1LIA NEL PERIODO 1921-1938, 171-190 Emigrazione verso i paesi Danubíani (Austria, Ungheria, Cecoslovacchia) Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 1.737 1922 1.210 1923 288 1924 88 1925 1926 5 37 14 0 56 1927 13 28 37 11 0 89 1928 "Ï929 11 10 9 19 0 49 1 24 4 25 0 54 1930 7 57 4 13 0 81 1931 30 156 22 113 5 326 1932 14 67 11 83 0 175 1933 17 19 10 60 7 113 1934 17 38 5 101 2 163 1935 268 1936 165 1937 125 ll territorio preso in anaiisi dalle statistiche come "Balcani" comprende ['Albania, la Bulgaria, la Grecia, ía Jugoslavia e la Romania. La parte piü considerevole del-l'emigrazione nei Balcani si diresse verso la Jugoslavia: dunque, negli anni in cui é possibile, verranno riportati anche i dati riguardanti la sola emigrazione verso quel paese. EMIGRAZIONE VERSO L'AUSTRIA E IL BACINO DANUBIANO Le cifre riporlate dalle statistiche non rendono mérito alia reale consistenza dell'emigrazione neppure nel caso dell'Austria e degli altri paesi nati dallo smem-bramento deil'lmpero asburgico. La gran parte deIJe partenze verso i paesi danubiani, ¡'Austria in particolare ed ancor piü precisamente Vienna, si verificarono al-l'indomani del crollo deíla duplice monarchia, in una vera e propria síndrome di fuga che vide la quasí completa sparizione della cornunítá tedescofona a Trieste e nel Litorale. Questa síndrome fu alimentata da alcuni provvedimentí delle nuove autorítá italiane a Trieste: la chiusura di tutte le scuole pubbliche di lingua tedesca e la trasformazione di una parte di esse in ca-serme per le truppe ¡taliane; la chiusura dello Schil-lerverein, la socíetá culturale tedesca operante fin dal 1860, e l'occupazione deíla sua sede da parte del Co-mítato nazionale italiano; la fine della pubblicazione del Triester Zeitung, il quotidiano triestino in lingua tedesca; la sostituzione nel consiglio di amministrazíone della Camera di Commercio dei membri tedeschí, greci e addirittura di alcuní degli italíani locaü con membri italiani provenientí dal Regno; i! divieto di ingresso in Borsa ai commercianti di lingua tedesca (Tagespost, 14. 12. 1918). La voce che girava in citta negli ultimí giorni del 1918 e nei primi mes¡ del 1919 era che fossero partíte circa 40.000 persone. Risulta pratícamente ím-possíbíle valutare la veridicita di questa affermazione e quantificare quante di esse appartenessero alia co-munitá austríaca, quante sí fossero dirette esclu-sívamente in Austria e quanti, invece, in questa prima ondata migratoria fossero coloro che invece si dírigevano verso altre destínazioni. Emigrazione verso I'Austria Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 3 29 r g 0 40 1927 8 27 27 6 0 68 1928 3 8 6 12 0 29 1929 0 17 2 18 0 37 1930 6 52 3 8 0 69 EMJGRAZIONE VERSO LA FRANCIA Rispetto ad alcune mete mígratorie, ií territorio della Venezía Giulia si inserísce nel trend nazionale: in particolare la Francia ed il Belgio furono le destinazioni continental! privilegíate degli italiani che cercavano lavoro all'estero, e la Venezia Giulia rientra nel nórmale andamento migratorio verso questi due paesi. Va se-gnalato inoitre che, oltre che per motívi di lavoro, la Francia rappresentó ¡l rifugio piü apprezzato per gli antífascísti italiani: bastí menzíonare i fratelli Rosselli, Piero Gobetti e Sandro Pertini, i quali sono solo i nomi piü celebri tra ¡ fuoriuscíti italiani nel paese transalpino. La CGT (Confédération Genérale du Travail - Confe-derazione Generale de) Lavoro), il sindacato di sicura fede antifascista, contava nel 1936 ben 130.000 íscrítti italiani (L'ltalia in esiiio, 1984, 12). E' logico dunque che la Francia divenísse anche la resídenza di un certo numero di antifascistí provenienti dalla Venezia Giulia. Per quanto riguarda nello specífico l'emigrazione slovena, Slava Lipoglavsek-Rakovec segnala, sulla base dei documenti del Commissariato jugoslavo per l'emi- 178 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Piero PURtNI: ANAUSI DEI DATI STATISTIC! UFFICIALI ITALIAN! R1CUARDANTI L'fMICRAZIONE DALLA VENEZIA GUILIA NEL PERIODO ¡931-1938, 171-190 grazione a Parigi, 7.000 síoveni de! Litorale residenti in Francia, aumentaíi a ben 11.000 nei 1939. il dato é es-tremamente significativo se si considera che in quei-l'anno la presenza totale degli sloveni in Francia era va-lutata in 23.000 unitá (Lipoglavsek-Rakovec, 1950, 43). Come sempre le stime ufficíaii delie statistiche ita-liane tendono a diminuiré sensibümente il numero: gii espatriati complessivi per il periodo 1921-1937 sareb-bero 8.218 chiaramente ascrivibili solo in parte aíla popolazione non italiana. Emigrazione verso la Francia EMIGRAZIONE VERSO IL BELGIO Anche nei confronti del Belgio, 1'emigrazione dalla Venezia Giulia segue un andamento abbastanza simile a quello nazionale: come la Francia, cosi anche il Belgio, e soprattutfo le sue miniere, furono una deile prin-cipali destinazioni dei lavoratori itaiiani in Europa. Rispetto alla Francia, tuttavia, la valenza politica del-1'emigrazione verso il Belgio fu minore e il suo carattere politico piu sfumato. L'emigrazione degli sloveni e croati de! Litorale verso il Belgio č valutata in un numero oscillante tra le 2.500 e le 3.000 unitši (Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 43). Secondo Vovko i 1.000 sloveni provenienti della Primorska residenti in Belgio rappresenterebbero addirit-tura il 20% dei Primorci emigrati in tutta Europa, jugo-slavia esclusa (Vovko, 1992, 89; Lipoglavšek-Rakovec, 1950, 50). Come in altri časi le statistiche italiane riportano la cifre specifiche per il Belgio solo nel periodo 1926-1930. Negli altri anni il dato 6 fuso insieme a quello del-1'emigrazione diretta verso 1'Olanda e il Lussemburgo. Emigrazione verso Belgio> Olanda e Lussemburgo Anno Ftume Gorizia Pola Trieste | Zara Totale V.G. 1921 I 13 1922 ! 28 1923 ! 20 1924 ! 24 1925 1926 0 4 2 i 0 6 1927 0 54 5 7 i 0 66 1928 0 43 10 0 0 53 1929 2 416 5 25 0 448 1930 19 245 51 100 1 1 416 1931 26 89 112 13 I 4 244 1932 20 29 25 6 1 81 1933 1 29 18 5 j 1 54 1934 23 24 20 3 l 0 70 1935 ...............!............... i 18 1936 t 1 4 1937 22 Emigrazione verso il Belgio Anno Fiurne Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 0 3 1 0 4 j 1927 0 18 0 4 0 ~22 j 1928 0 18 0 0 0 18 1929 0 385 3 23 0 411 1930 16 219 23 98 1 357 j EMIGRAZIONE VERSO L'EGITTO L'Egitto rappresenta un caso piuttosto anomalo: sem-bra che l'emigrazione dal Litorale in Egitto fosse in grande maggioranza slovena e che il numero degli italiani fosse alquanto limitato. Ne! paese nordafricano, secondo fonti Slovene, risiedevano circa 8.000 sloveni, di cui 6.400 provenienti dal Litorale; in gran parte si trattava di donne assunte come governanti e donne di servizio presso le famigiie deU'alta borghesia del Cairo o di Alessandria; in quest'ultima vivevano circa 4.500 sloveni, per i'80% provenienti dal Goriziano. i pochi uomini lavoravano come autisti, muratori o impiegati di istituti bancari (Kale, 1996, 29; Lipogiavsek-Rakovec, 1950, 39; Vovko, 1992, 89). Anche in questo caso i dati che si riferiscono al-I'Egitto sono confusi all'interno di un quadra statistico pîù ampio comprenderte îutto il Magreb e il Medio Oriente. In particolare i dati fino al 1934 considerano Turchia, Algeria, Egitto, Marocco e Tunisia; dal 1935 in poí anche Siria, Líbano, Palestina e Cipro. Nel 1937 il dato riguardante il LSbanofu escluso. Interessante appàre Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 83 1922 151 1923 260 1924 1.021 1925 1926 15 131 116 0 262 1927 4 143 34 49 1 231 1928 4 145" 35 32 0 216 1929 5 136 20 28 0 189 1930 127 1.598 1.239 1.437 35 4.436 1931 32 407 141 227 19 826 1932 4 84 ¡45 34 1 168 1933 4 90 13 41 1 149 1934 5 32 6 12 0 55 1935 51 1936 36 1937 84 179 ANNALES • Ser. hist, socio!. 10 ■ 2000 • 1 (20) Riera PU RI Ni: ANA LI SI DEf DATt STATISTIC! UEFICIALI ITALIAN! RI GUARDA NTS t'EMICRAZIONE DALLA VENEZIACUIUA NEL PERIODO 1921-1938, 171-190 ii fatto che negli anni 1922 e 1923 la Turchia fu oggetto di una immigrazione rispettivamente di 44 e 57 persone. Emigrazione verso il Magreb e il Medio Oriente Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 104 1922 1923 1924 -------- 201 ------------ 89 52 1925 1926 3 9 33 0 45 1927 0 175 9 43 0 227 1928 3 134 5 24 0 166 1929 1 125 5 13 0 144 1930 0 156 1 27 1 185 1931 4 147 14 76 4 245 1932 1 42 6 29 0 78 1933 2 48 9 23 0 82 1934 3 49 10 42 2 106 1935 125 1936 86 1937 69 Emigrazione verso l'Egitto A mio avviso sono quest! i dati piu interessanti sul-I'emigrazione continentaie, o, quantomeno, le cifre uf-ficiali rispetto a quelle che sono state generalmente considerate le mete principali dell'emigrazione dalla Vene-zia Ciulia. Ribadisco ancora una volta che ¡1 dato non e scindibile per nazionalita. Altre destinazioni continentali particolarmente important! per i! resto dell'ltalia (ad esempio la Svizzera). non presentano per la Venezia Giufia particolare interesse, a causa del basso numero di emigranti. Alcuni paesi che furono catalizzatori del lavoro itaiiano all'estero nel dopoguerra (ad esempio la Cermania), negli anni presi in analisi da questa ricerca non offrivano una situazione economico-lavorativa particolarmente gradita ai migranti oppure avevano politiche SLill'immigrazione estremamente restrittive. Detto questo passiamo aü'emigrazione transoceánica. EMIGRAZIONE TRANSOCEANICA Come gtà sottolineato più volte, nelle statistiche il termine "transoceánico" indica tutte quelle destinazioni al di là dello stretto di Gibilterra escluse le coste atlan-tiche europee e oltre il canale di Suez. In pratica rientrano in queste statistiche ¡'America, ¡'Australia, l'Africa - Magreb escluso - e i'Asia, esclusi il Medio oriente e i territori asiatici dell'ünione Soviética. II viag-gio transoceánico prevedeva generalmente l'utilizzo del mezzo navale, e dunque, oltre che sui passaporti ri!a-sciati, la rilevazione si basava suííe liste d'ímbarco. Questo fa si che le stime delí'emigrazione transoceánica siano più fedeli alla realtà di quelle riguardanti i'e-migrazione continentale. Queste sono le cifre assolute riguardante ¡'emigrazione transoceanica: Emigrazione per paesi transoceanici (cifre assolute) Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G, 1921 954 355 571 1.880 1922 687 295 382 1.364 1923 3.333 1.376 103 4.812 1924 35 1,022 760 38 1.855 1925 1926 1927" 1.142 61 1.072 327 25 1.485 406 1.076 812 632 29 2,955 1928 474 2,572 2.105 1.252 21 6.424 1929 506 1. 3 i "i 1.661 1.235 41 4.754 1930 1931 290 892 1.134 693 25 3.034 97 315 365 469 11 1.257 1932 44 118 143 185 3 493 1933 31 103 92 95 0 321 1934 64 115 106 118 2 405 1935 54 106 142 221 4 527 1936 42 121 121 100 2 386 1937 114 167 185 141 10 617 1938 653 Gli espatri per la prima voita - come gia detto registrad solamente a partiré da! 1930 - sono riportatí neüa seguente tabella: Anche per quanto riguarda la presunta temporaneitá o definitivitó delí'emigrazione transoceanica, ¡1 dato venne rilevato a partiré da! 1928. Come giá si e detto é questo uno dei parametri statistici meno precisi in assoluto, essendo considérala definitiva i'emigrazione di coloro che lasciavano il Paese per seguire o raggiungere congiunti stabilmente residenti all'estero o per occu-pazione stabile. Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 95 1922 1923 1924 ------ -------------- 153 —-- ------- 31 33 1925 1926 1927 ~~5 — 24™ 3 0 0 32 175 4 31 0 210 19281 3 131 0 19 0 153 1929 1930 1 92 152 4 1 11 0 108 0 24 " 0 177 180 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Piera PUR!Nf: ANALISI DEI DATÍ STATtSTtCt UFHCÍAU IT ALIAN! RIGUARDANTI L'EMIC RAZIOME DALLA VENEZIA CUíLtA NEL PERIODO 192M938, 171-190 Espatri per la prima volta - transoceanici Anno Fiume Gorízia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 434 2.542 2.035 1.160 18 6.189 1929 491 1.235 1.574 1.195 40 4.535 1930 279 879 1.128 693 25 3.004 1931 86 279 318 286 8" ~~' g7 7 1932 35 104 122 112 1 374 1933 20 91 76 79 0 266 1934 46 107 86 80 0 319 1935 48 103 123 179 4 457 1936 33 116 105 77 1 332 1937 102 159 176 124 6 567 1938 581 Emigrati per la prima volta secondo i! presunto periodo di permanenza (transoceanici) Alí'irttemo deü'emigrazione transoceanica ií dato ri-guardante !a Venezia Giulia risulta assolLilamente piü conforme a queilo nazionale, piü che altro per ii fatto che alcuni paesi deí continente americano rappre-sentavano lo sbocco naturale di tutta l'emigrazione europea, nonché per il fatto che l'emigrazione in questi paesi era ancora aperta e con poche íimitazioni. Mi sembra interessante anaiizzare in particolare ¡'Argentina, il Srasile, g!¡ Stati Uniti e l'Oceanía, Ho deciso di tralasciare alíre destinazioni, che puré nella storiografia slovena sono considérate luoghi di sbocco deü'emigrazione non italiana del Litoraie. Nel caso del Cañada, ad esempio, le statistiche ufficiali itaíiane rilevano un numero di emigrati dalia Venezia Giulia assolutamente trascurabile (una dozzina ogni anno al massimo nel periodo considéralo), tanto che dal 1930 in poi i! dato riguardante ¡i paese nordamericano non é piü a sé stan-te, ma e inserito nella categoría degli "altri paesi d'Ame-rica". Piü interessante mi sembra i! caso di altrí paesi latinoamericana i quali in alcuni anni segnano un exploit dell'immigrazione dalia Venezia Giuíia, per poi sparire completamente come meta migratoria ed essere puré essi assorbiti nella categoría (peraltro di scarsissímo interesse numérico) degli "altri paesi d'America". ¡I caso che mi sembra piü sconcertante é quello di Perü, Bolivia e Cile che nel 1926 registrano un im-provviso boom delle migrazioni, raggiungendo le 56 unita, per diminuiré giá l'anno successivo a solé 3 persone immigrate. Piü costante e piü consistente é il numero di emigrati verso Uruguay e Paraguay: 154 nel 1923, 34 nel 1924, 32 nel 1926, 120 nel 1927, 135 nel 1928, 56 nel 1929 e 56 nel 1930. Dal 1931 le statistiche tuttavía non riportano piü il dato specifico di questi due paesi che nel lustro 1926-1930 sembrarono comunque essere una meta piuttosto notevole del fenomeno migratorio, fa-cendo rientrare anch'essi nella categoría "altri paesi d'America". Riporto comunque la tabella dei dati riguardanti l'emigrazione verso Uruguay e Paraguay per gli anni in cui é stato possibile reperire i dati. La maggior parte degli emigrati sloveni verso I'Uruguay sí stabili a Montevideo e nei suoi dintorni (Brecelj, 1997, 220). Emigrazione verso Uruguay e Paraguay (i dati dal 1921 al 1924 si riferiscono al solo Uruguay) Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 0 1922 2 1923 154 1924 34 1925 1926 0 7 24 ; 1 32 1927 45 23 6 46 0 120 1928 7 59 24 44 i 135 1929 5 21 3 27 0 56 1930 8 26 7 15 0 56 EMIGRAZIONE VERSO GLI STATI UNITI Secondo la tradizione storica slovena, negli Stati Uniti sí dtfesse un numero piuttosto esiguo di emigrati dalla Venezia Giulia, che pero rappresentd uno dei nuclei piu combattivi e impegnati delia diaspora slovena per il mondo. In realtá neíle statistiche ufficiali itaíiane, gli USA appaiono come una destinazione piuttosto importante deH'emigrazione transoceanica dalla Venezia Giulia, addirittura la seconda dietro I'Argentina. Tuttavía, come giá si é ribadito piü volte, i dati analizzati non per-mettono una lettura in chiave nazionale del fenomeno migratorio, per cui potrebbe tratíarsi di un movimento in larga misura italiano. Anno Totale Definitivi Te m pora ne i 1928 6.189 1.665 4.524 1929 4.535 2.457 2.078 1930 3.004 2.134 870 1931 977 689 288 1932 374 298 76 1933 266 222 44 1934 319 305 14 1935 457 358 99 1936 332 309 23 1937 567 552 15 1938 581 529 52 181 ANNALES • Ser. hist, sociol. -10 • 2000 • 1 (20) Pïero PURINí: ANAIISÍ DEf DATI STATISTIC! OFFICIAL! ITALIAN! RIGUARDANTi I'EMIGRAZIONE DALLA VENEZÍA CülllA NEL PERIODO 5921-1930, I7M90 Emigrazione verso g!¡ Stati Uniti Anno Fiume Gorizía Pola Trieste Zara Totale V.C. 1921 1.630 1922 998 1923 1.405 1924 331 1925 1926 13 146 52 19 230 1927 129 16 133 53 9 340 1928 113 33 147 70 9 372 1929 Mi" 22 156 71 21 430 1930 102 22 111 40 9 284 1931 50 4 69 139 2 264 1932 17 8 43 61 3 132 1933 17 1 28 13 0 59 1934 27 0 42 23 1 93 1935 149 1936 nô3 1937 105 EMIGRAZIONE VERSO L'ARGENTINA Sen piu importante ed imponente fu l'emigrazione verso l'Argentina. Nei paese sudamericano emigro un numero moito alto di persone, ed in particolare gli appartenenti alia minoranza slovena diedero vita a delle comunità piuttosto notevoli. Fonti slovene parlano di circa 30.000 sloveni stabilitisi in Sudamer/ca, di cui 20.000 in Argentina. Slava Lipoglavsek-Rakovec afferma che nei 1939 il numero degli sloveni residenti in Argentina era di 22.000 (LípoglavSek-Rakovec, 1950, 34). AleS Brecelj fa ammontare il numero degíi sloveni "argentini" a 24-25.000, affermando tuttavia che in que-sta cifra sono compresi anche gli sloveni provenienti dal resto della Slovenía. La gran parte degli sloveni presentí in Argentina era tuttavia composta da emigrati da¡ territori passati al ¡'Italia dopo la prima guerra mondiale. II motivo per cui ¡'Argentina risuitava essere cosí gradíta nel panorama migratorio dei non italíani della Venezía Giulia era dovuto ai fatto che, oítre ad essere presentí a Buenos Aires, Cordoba e Rosario notevoli comunità siovene emigrate già prima della guerra {Brecelj, 1997, 219-220), vi furono degli accordi ira il gover-no italiano e quello argentino che prevedevano ('Argentina come sbocco dell'emigrazione dall'italía, in partí-coiare come "soluzione" per la questíone degli "ailo-glotti". La campagna pubblicitaria per spingere gli sloveni del Carso ali'emigraztone fu martellante e le flotte Cosulich e Lloyd Triestino offrirono fortí riduzioni sul costo deí víaggio a coloro che avessero decíso di partiré (Kacin-Wohínz, 1995, 24). L'entita del ¡'emigrazione verso ¡'Argentina é con-fermata anche dai dati statistici ufficiali italíani: secondo questi nell'arco degli anní 1921 -1937 emigrarono verso i¡ paese sudamericano quasi 23.000 persone, facendo dell'Argentina la prima meta migratoria assoiuta dalla Venezía Giulia (escludendo la jugoslavia, conteggiata tuttavia insíeme agli altri paesi balcanici). Nel 1928, addirittura, l'Argentina raccolse da sola il 78% del-l'emigrazione complessíva dalia Venezia Giulia. Emigrazione verso /'Argentina Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 183 1922 244 1923 3.001 1924 1.224 1925 1926 34 689 219 3 945 1927 146 959 642 483 19 2.249 1928 346 2.427 1.918 1.079 11 5.781 1929 326 1.239 1.478 1.070 19 4.132 1930 159 822 998 596 16 2,591 1931 30 266 280 249 8 833 1932 24 89 99 86 0 298 1933 9 88 63 48 0 208 1934 21 105 56 69 1 252 1935 1936 312 222 1937 460 EMIGRAZIONE VERSO IL BRASILE L'altra destínazione de!¡'emigrazione verso ¡I Sud-ameríca fu i! Brasiie. Secondo aicuni autori sloveni quest'emigrazione eguaglió quella argentina, raggiun-gendo le 22.000 unitá. Questo numero tuttavia pare as-sofutamente esagerato. Gli sloveni "brasilíani" si sta-bilirono principalmente neilo stato di Sao Paulo oppure trovarono impiego neile piantagioni di caffé dell'interno. La cifra considerata piti attendibile dalla tradízione storiografica slovena & quella di 5.000 persone, giunte generalmente ¡n Brasiie come seconda meta migratoria e quindi conteggiate nelle statistíche come emigrate altrove (LipoglavSek-Rakovec, 1950, 38; Vovko, 1992, 89). Come sempre le statistiche ufficiali italiane danno una cifra assoíutamente piü bassa, giustificando tuttavia I'assoiuta infondatezza di una parificazione quantitativa tra i'emigrazíone in Argentina e quella in Brasiie: 182 ANNALES Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • t (20) Piero PURIN!: ANAU5Í DB DATI STATISTIC! UEFICIAU ITAUANI RIGUARDANTI L'EM! GRAZ IONE DALLA VE NEŽI A CUILIA NEL PERIODO 1921-1938, 171-190 Emigrazione verso i I Brasiie Anno Fíume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1921 34 1922 90 1923 220 1924 190 1925 1926_ 1927 6 65 1 17 0 88 1 27 1 40 0 69 1928 2 43 10 45 0 100 1929 3 21 7 58 0 89 1930 3 3 0 29 0 35 1931 6 0 3 10 0 19 1932 0 0 0 1G ~1 0 16 1933 2 3 0 15 0 20 1934 0 6 0 7 0 13 1935 14 1936 27 1937 —mi.),» i 10 EMIGRAZIONE VERSO L'OCEANIA In conclusione a questa breve presentazione dei dati riguardanti le singole destinazioni degli emigranti daNa Venezia Giulia, mi sembra interessante riportare anche le statistiche suil'emigrazione verso 1'Oceania, anche se gli uniči anni in cui questa ha un certo rilievo sono il 1926 con 98 emigrati e 1'anno seguente con 147. Emigrazione verso ¡'Oceania Anno Fiume Gorizia Pota Trieste Zara Totale V.G. 1921 8 1922 I 6 1923 2 1924 23 1925 1926 5 91 2 0 98 1927 74 48 22 3 0 147 1928 4 8 4 3 0 j 19 1929 9 7 9 0 0 25 1930 11 18 7 0 0 36 1931 5 5 0 1 0 11 1932 0 0 0 1 0 1 19331 0 1 0 ä 0 2 1934 6 0 4 1 0 11 1935 20 1936 11 1937 1 19 Ritengo il dato interessante se posto in relazione con quelli del secondo dopoguerra: ¡'Australia, infatti, dopo la seconda guerra mondiale, divenne il catalizzatore delía nuova emigrazione dalla Venezia Giulia e da Trieste in particolare, superando addiriítura le 3.000 unita nel 1955 e nel 1956. Pur in un contesto político ed amministrativo assolutamente diverso - le leggi sull'immigrazione favorivano di gran lunga Tingresso di popofazione di origine anglosassone - mi sembra che riportare ie cifre dell'emigrazione d'anteguerra verso l'Oceania possa essere utile per futuri studi suli'argomento. RiMPATRI Uno studio su! movimento migratorio deve senza dubbio tenere conto anche dei rimpatri degli emigrati. Purtroppo, oltre al fatto che i dati su i rientri vengono segnaíati solamente a partiré dal 1926 e dal 1928 per le singóle mete migratorie, non é possibile stabilíre alcune discriminanti che permetterebbero una migliore lettura del fenomeno migratorio. In particolare non é speci-ficata la definitivitá o temporaneitá del rientro; inoltre é segnalata la provincia dove la persona rimpatriava, ma questo non significa che si trattasse necessariamente di una persona partita da quel luogo. La statistica, infine, dá per alcuni paesi un numero maggiore di rientri rispetto alie partenze: ritengo che questo fenomeno sia spiegabile con il fatto che rientravano persone partite negli anni non censiti (fino ai 1928) oppure con il fatto che molti degli emigrati rimpatriavano dopo aver cam-biato una o piú volte lo Stato estero di residenza durante la loro permanenza fuori dalf Italia. Particolarmente significativo é il fatto che, a differenza dei rimpatri degli emigrati "continentali", la quasi totalita dei rientri dai paesi transoceanici é composto da persone che rientrano per la prima volta, i! che dá¡ l'impressione di rientri definitivi. D'altronde anche la distanza e il viaggio transoceánico vía mare non per-mettevano quelle situazioni di "pendolarismo" che ma-gari una volta ogni diversi anni i lavoratori "continentali" potevano attuare. Come per tutte le tabelle statistiche presentate in questo aríicolo, infine, ii dato sui rimpatri non é distinto per nazionalitó. Ritengo tuttavia che la percentuale di non italiani tra coloro che rientravano nella Venezia Giulia fosse, a causa degli stessí motivi per cuí gli "alloglotti" erano espatriati, assolutamente minoritaria. Ho ritenuto interessante riportare i dati sui rimpatri riguardantí tutti i luoghi di emigrazione che si sono analizzati nella categoría espatri, per avere un dato píü completo riguardante il fenomeno migratorio nel com-plesso, anche quando - come nel caso del Brasíle, del Belgio e deíl'Oceania - ía consístenza numérica dei rientri appare assolutamente trascurabiie. 183 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 - 2000 • 1 (20) Píceo PURIN!: A NAU SI DEI DATI STATISTIC I UFFICIAU ITALIAN! RIGUARDANTI Rieritri dall'estero - cifre assolute I'EMIGRAZIONE DALLA VENEZtA GUILIA NEL PERiODO 1925-5938, 17\-!90 Rieritri dai Baicani (Albania, Bulgaria, Grecia, Jugoslavia, Romania) Rlentri dall'estero - paesi continentali Anno Rume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 108 250 584 55 997 1927 70 162 235 547 51 1.065 1928 89 268 223 450 68 1.098 1929 164 551 278 638 99 1.730 1930 343 752 413 910 205 2.623 1931 445 818 566 1.105 344 3.278 1932 322 690 446 "1 942 532 2.932 1933 347 488 283 782 453 2.353 1934 296 392 205 794 530 2.217 1935 2.293 1936| 1.801 1937 1,849 1938 2.213 Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 70 51 212 50 383 1927 36 119 26 108 25 314 1928 57 191 41 172 40 501 1929 107 477 73 441 83~1 1.181 1930 245 625 137 655 195 1.857 1931 275 652 112 731 317 2.087 1932 179 546 96 521 514 1.856 1933 271 335 63 496 442 1.607 1934 251 306 75 556 529 1.717 1935 2.009 1936 1.507 1937 1.483 1938 2.902 Rientri dall'estero - paesi transoceanici Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 38 199 372 5 614 1927 34 43 209 439 26 751 1928 32 77 182 278 28 597 1929 57 74 205 197 16 549 1930 98 127 276 255 10 766 1931 170 166 454 374 27 1.191 J£32J 143 144 350 421 18 1.076 1933 76 153 220 286 11 746 193V 45 86 130 238 1 500 1935 284 1936 294 1937 366 1938 311 Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 223 1929 74 186 35 210 79 584 1930 194 151 62 334 187 928 1931 208 289 48 385 305 1.235 1932 136 346 43 234 499 1.258 1933 217 190 36 174 1 434 1.051 1934 207 158 42 233 500 1.140 1935 1.267 1936 1.001 987 1937 Rientri dalla Jugoslavia Anno Fiume ¡Goriziaj Pola Trieste Zara Totale V.G. 1929 70 180 32 160 78 520 1930 186 | 135 ! 55 265 186 827 Rientri dai paesi Danubiani (Austria, Ungheria, Cecoslo-vacchia) Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 19281 76 1929 11 61 5 67 1 145 1930 14 86 25 87 1 213 19371 19 79 26 104 3 231 1932 21 59 11 122 3 216 1933 27 . 59 8 107 2 203 1934 21 34 6 137 1 199 1935 h 352 1936 245 1937 i 185 Per quanto ríguarda t rimpatri dai paesi balcanici, laddove poss¡bife segnalo pure i dati riguardanti ia sola Jugoslavia che, come noto, rappresenta il paese di mas-simo moviroento migratorio dalia Venezia Giulia nel-I'area. Come nel caso della Jugoslavia, riporto i rimpatri dall'Austria, dai quale it flusso dei rientri appare piü significativo rispetto all'Ungheria e aila Cecosiovacchia. 184 AN NALES Ser. bist, socio). -10 • 2000 ■ 1 (20) Rientri dal ¡'Austria I Anno Hume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. ¡1929" 6 55 4 57 _ 122 ¡1930 10 83 24 74 1 192 Rientri dalla Francia Anno Fiume Gorizia Poía Trieste Zara Totale V.G. 1928 81 1929 6 67 25 44 3 145 1930 19 67 33 78 4 201 1931 14 83 25 74 7 203 1932 8 42 18 31 8 107 1933 8 27 7 28 2 72 1934 5 11 2 8 0 26 1935 52 1936 26 1937 38 L'PMIGRAZIONE ÖAU.A VENEZIA GUIUA NEL PERÍODO T 92!-í 938, 171 -190 Rientri dall'Egitto Anno Fiume Gorizia Poia Trieste Zara Totale V.G. 1928 22 1929 4 59 3 51 0 117 1930 1 115 4 68 0 188 Rientri dagli Stati Uniti Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 11 13 127 92 19 262 1929 31 2 101 76 13 223 1930 53 11 149 95 6 r3t4 1931 89 10 251 144 16 510 1932 66 11 198 220 15 510 1933 37 12 88 102 9 248 1934 11 1 35 89 0 136 1935 101 1936 137 1937 172 Rientri da Beigio, Olanda e Lussemburgo Rientri dal Magreb e dal Medio Oriente (Egitto, Turchia, Algeria, Tunisia, Marocco; dal 1935 compresi anche Siria, Libano, Palestina e Cipro) I Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 24 1929 4 59 3 60 0 126 1930 í~2 115 4 ¡79~~ 1 201 1931" 5 99 2 100 2 208 1932 4 53 5 88 3 153 193? ^ 3 37 8 129 1 178 1934 f 6 81 12 129 28 5 256 1935 236 1936 180 1937 200 Molto interessante é il caso deli'Egitto che, come si vedrá per gli anni in cu¡ é possibile reperime ¡I dato spe-cifíco, raccogííe una percentuafe altíssíma dei rientri daí-l'area magrebino-medío orientaie, e per alcune cittá quali Gorizia, Pola e Fiume, addirittura !a totalitá dei rimpatri. Come ho gia sottolineato, i rientri daí paesi trans-oceanici presentano caratteri dtversi, soprattutto per i! fatto che, quando il dato é specificato dalle statistiche, coloro che rimpatriano sono in stragrande maggioranza persone che rientrano per la prima volta. Per alcuni paesi il dato dei rientri non é stato preso in considerazione perché insignificante, nonostante gli espatri fossero partícoíarmente numerosi (Paraguay, Uruguay). Ho inserito ií dato dei rientri dall'Oceania sempre in rapporto al fenomeno migratorio de! dopo-guerra: nel 1964 tra Trieste e Gorizia vennero regístrate ben 407 iscrizioni anagrafiche provenienti dalí'Aus-traiia, in íarghíssíma percentuale emigrati rimpatriati. Rientri dall'Argentina Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 10 51 45 94 2 202 1929 20 49 1 98 103 3 273 1930 24 93 117 105 J 0 339 1931 49 136 189 179 11 564 1932 53 123 144 118 2 440 1933 26 133 119 148 2 428 1934 28 79 91 104 1 303 1935 131 1936 114 1937 140 Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 11 1929 2 21 1 5 0 29 Í9301 1 24 5 3 0 _33 1931 2 30 3 3 0 38 1932 2 25 14 9 0 50 1933 4 9 0 4 0 17 1934 0 11 0 9 0 20 1935 18 1936 13 1937 15 185 ANNALES - Ser. hist, sociol. 10 - 2000 • 1 (20) PÍETO PURIN!: ANAUSI DEI DAT) STATISTIC) UFHCÍAU ITAUANI RIGUARDANTI I'EMICRAZIONE DAI LA VENEZIA CU ILIA NEL PERIODO 1921-1938, 171-190 Rientri dal Brasile Emigrad di sesso maschile Anno Fiume Görtz i a Pola Trieste Zara Totale V.C. 93 1928 3 7 4 73 6 1929 1 12 0 12 0 25 1930 1 19 r 2 34 0 56 1931 6 5 3 34 0 48 1932 0 2 1 10 h Q 13 1933 2 4 5 16 0 27 1934 1935 1936' 1937 0 1 0 24 0 25 -........................ —- -------- —.........- 14 16 14 Rientri dall'Oceania Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 66 1.034 387 19 1.506 1927 361 1.099 650 592 43 2.745 1928 423 2.264 1.808 " 1.045 29 5.569 1929 314 1.457 1.091 832 24 3.718 1930 331 2.530 1.967 1.873 54 6.755 1931 226 1.290 431 848 158 2.953 1932 98 600 152 320 77 1.247 1933 86 327 121 192 136 862 1934 128 356 85 285 155 1.009 1935 122 281 84 562 107 1.156 1936 63 120 53 268 133 637 1937 127 317 82 261 114 901 Emigrad di sesso femminile Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928 6 4 1 9 0 20 1929 4 1 2 0 10 1930 18 3 1 3 1 26 1931 18 10 7 3 0 38 1932 19 2 3 2 0 26 1933 o j 1 3 2 0 9 1934 o -I 0 0 0 Ö 3 1935 3 1936 8 1937 2 STRUTTURA SOCIALE Anno Fiume Gorizia Pota Trieste Zara Totale V.G. 1926 37 414 183 6 640 1927 77 633 364 254 14 1.342 1928 84 920 438 379 20 1.841 1929 232 926 64.3 606 18 2.425 1930 154 863 561 475 9 2.062 1931 191 974 346 565 165 2.241 1932 79 458 162 232 71 1.002 1933 55 361 87 168 24 695 1934 61 327 87 198 20 693 1935 59 338 119 205 22 743 1936 43 217 96 119 9 484 1937 83 267 135 153 14 652 Per compietezza d'iriformazione ritengo di dover ri-portare aicune cifre riguardanti aitri aspetti del fenómeno migratorio dalia Venezia Gíulia. Innanzitutto !a divisione degli emigrati in uomini e donne. La pre-valenza é maschiíe, anche se per alcune province, in alcuni anni, si ha una maggioranza di donne che raggiungevano il maríto e i congiunti residenti all'estero, oppure facevano parte di quelia larga fascia di donne emigrate che, ad esempio in Egitto, rappresentarono !a maggioranza dell'emigrazione daí Litorale. Un'altra categorizzazione dei dati statistici che mi sembra interessante per tentare di raccogtíere quaiche maggior informazione sulla composizione nazionaie dell'emigrazione dalla Venezia Giulia, é quella riguar-dante la professionalítá degli emigrati. Nelle statistiche italiane sono riportate alcune categoríe e subcategorie riguardo ai lavoro svolto dagli emigranti prima della partenza. Sono identifícate ¡e seguenti categorie: lavo-ratori dell'agricoltura e caccía; commercianti, industri-aií, impresarí, ecc.; conduttori di esercízi pubblicí e affini; lavoratori deli'índustna (a foro voita divisi in: industria estrattíva; de! legno, della pagfia e affini; alimentare; conciaria; metalmeccanica; edifizta; tessile; vestiario e arredamento; altre; manovali e braccianti di qualsiasi industria; operai non specíficati); trasporti ed affini; persónate di servizio e di fatica; professioni ed arti überali; impiegatí pubbüci e privati; condízioni non professionali; professioni o condízioni ignote. All'interno di questa vasta gamma di condizioní pro-fessionaíi, ritengo interessante analizzame in partícolare due, nelle quali ta presenza di emigrati non ¡taiíani potrebbe essere piuttosto alta. La prima é quella dei iavoratorí impiegatí net-l'agricottura e neüa caccia. Come noto, infatti, buona parte della campagna delta Venezia Giutia era in maggioranza abitata da popolazíone non italiana, mentre quella italiana sí concentra va perloppíu nei centrí urbani. Per questo ritengo che il dato sugli emigrati professíona!mente impiegatí ne! settore primario possa fornire un elemento di notevoíe interesse per la rícerca suli'emigrazíone non italiana dopo la prima guerra mondiaie. Con questo non voglio assolutamente affer-mare che tutta l'emigrazione slovena e croata appar-tenesse a questa categoría socio-professíonate. Come 186 ANNALES - Ser. hist. socio!. 10 • 2000 • 1 (20) Piero PURINI: ANALISI DEI DATI STATISTICI UFFICIALI ITALIANI RIGUARDANTI L! EMI GRAZSONE DALLA VENEZIA GUILIA NEI. PERIODO 1921-1938, 171-190 giá serillo all'inizio di questo articolo, dopo i'annessione di Trieste all'ltalia si verificó puré una fortissima emi-grazione dell'inteiiighenzia síovena verso !a jugoslava. Tuttavia categorie quali professioni ed arti liberaii, ¡m-piegati pubblici e privati, nonché tutto ¡I settore legato al!"industria comprendono sícuramente un numero di emigrati italiani notevole, che, per quanto alta possa essere la percentuale dei non italiani in tale cifra, inficia qualsiasí possibilitá di distinguere, approssimare o ipotizzare l'appartenenza nazionale. Lavoratori espatriati ¡mpiegati nel!'agricultura e nella caccia L'altra categoría professionale che verrá presa in esa-me in quanto ritengo sia uno dei settori dove tradi-zionaimente la presenza di persone di origine slovena e croata fu forte é quelia segnalata sotto la dicitura "Personale di servizio e di fatica". Come gia espresso piü sopra, in alcuni casi l'emigrazione slovena fu piuttosto notevole in questo campo, specialmente per quanto ri-guarda l'emigrazione verso l'Egitto, dove moíte slovene si recarono come donne di servizio e governanti. Pur-troppo il dato riguardante ía professionalitä degli emigrati non é distinto per sesso, perché questo dato potrebbe fomire ulteriori informazioni rispetto ai dato dei non italiani partiti per ¡'estero. Come ultima tabella statistica ho dedso di inserire i dati riguardanti gi¡ espatri ed i rimpatri dei cittadini italiani naturalizzati stranieri citati nella prima parte di questo studio. Come giä accennato sí tratta di persone di origine italiana che avevano conseguíto ¡a citta-dínanza del paese d'emigrazione. Purtroppo questo dato é presente solo per i paesi transoceanicí ed inoltre per un arco di tempo estremamente rídotto (1928-1933); in seguito, come giä si é detto, i naturalizzati vennero consideratí come stranieri, dei qualí é riportato nelle pubblicazioni non il numero assoluto, ma solamente le destinazioni e i porti italiani di partenza. Lavoratori espatriati i mpiegati come personale di servizio e di fatica Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 6 13 22 0 41 1927 5 128 4 21 0 158 1928 6 51 6 111 ö 174 1929 5 91 8 24 1 129 1930 21 170 19 168 5 383 1931 39 202 17 89 4 351 1932 6 86 6 47 2 147 1933 11 63 3 47 0 124 1934 6 53 2 46 1 108 1935 133 1936 106 1937 109 Lavoratori di origine italiana naturalizzati stranieri riespatriati Anno Fiume Gorizia] Pola Trieste Zara Totale V.G. 1928¡ 3 21 j 15 9 0 48 1929 15 16 J 21 155 j 0 207 1930 2 6 i 10 106 1 0 124 182 " 1931 1 1 J 12 ~Í67j 1 1932 2 1 4 50 1 0 57 1933 0 0 3 5 j 0 8 Lavoratori di origine italiana naturalizzati stranieri riespatriati pergli Stati Uniti Anno Fiume Gorizia Pola | Trieste Zara Totale V.G. 142 1931 1 1 8 | 131 1 1932 1 1 2 41 0 45 1933 0 0 3 3 0 6 Lavoratori di origine italiana naturalizzati stranieri riespatriati per I'Argentina Anno Fiume Gorizia] Pola Trieste í Zara Totale j V.G. 1931 0 0 4 18 | 0 22 1932 0 0 0 9 | 0 9 1933 0 o i 0 1 [ 0 1 Per i solí anni 1931-1933 le statistiche riportano anche i síngoli paesi di provenienza. Ritengo interessante riportare i dati riguardanti gii Stati Uniti e ¡'Argentina. Qui di seguito le tabelle dei "naturalizzati" rim-patriati. Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1926 16 423 132 14 585 1927 182 319 326 152 16 995 1928 184 286 371 59 4 904 1929 154 199 568 2 5 928 1930 162 295 768 31 16 1.272 1931 57 219 83 56 11 426 1932 13 93 25 15 1 147 1933 4 75 16 6 2 103 1934 6 75 8 4 3 96 1935 70 1936 27 1937 91 187 ANNAIES Ser. hist, social. • 10 • 2000 • 1 (20) Píeta PURINE: ANAUSI DEI DAT! STATISTIC! UFFICIALE ITALIAN I R1GUARDANTI L'EMtG RAZIO ME DALLA VÉNEZ1A GUILIA MEL PERIODO 1921-1938, 171-190 Lavoratorí di origine italiana naturalizzati stranieri rim-patriad Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 19 28 2 13 9 6 0 30 1929 6 9 12 36 3 66 1930 14 11 16 31 3 75 1931 13 4 18 58 2 95 1932 13 9 22 104 1 149 1933 9 3 19 27 0 58 Lavoratorí di origine italiana naturalizzati stranieri rim-patriati dagli Stati Uniti Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1931 13 0 17 52 2 84 1932 12 9 18 103 1 143 1933 7 3 18 24 0 52 Lavoratorí di origine italiana naturalizzati stranieri rim-patriad dall'Argentina CONCLUSION! L'emigrazione dalla Venezia Giulía nel periodo tra le due guerre é dunque Lin fenomeno complesso e di dif-fícile interpretazione. Le fonti statistíche italiane risul-tano estremamente dífferenziate e contraddittorie rispet-to ai dati riportati dalia storiografia slovena e croata; l'entitá deiia componente non italiana di quest' ernigrazione é difficilmente vaiutabile, come d'altronde ¡a stessa composizione étnica del territorio nel periodo preso ín analisi; le motivazioni dell'emigrazione risul-tano essere estremamente varié a seconda del le persone e la sceíta migratoria puó essere il risultato di piü concause che spíngono il singofo individuo alia partenza. Ritengo comunque che i¡ movimento migratorio dalia Venezia Giuíia sia stato un fenomeno piuttosto ampio, in cui le motivazioni di tipo político o di "fuga" da una condizione poSitico-terrítoriale non gradita non furono secondarie. Tuttavia, per i motivi giá espressi in apertura di quesío studio, non sono in grado di valutare né di quantificare la consístenza dell'emigrazione non "italiana dal Litoraíe, tantomeno di confermare o confutare i dati statistici italiani o quellí riportati tradszio-nalmente dalia storiografia slovena e croata. Ritengo tuttavia che Panalisi storica e scientifica ¡n questione sia stata piuttosto carente; pressoché assente da parte italiana e in diversí casi poco obíettiva da parte jugoslava, per i! signifícate político che ia questione venne ad assumere. Per questo mi é sembrato op-portuno e doveroso anaíizzare il materiale fomito dalle fonti statistiche italiane, ii quale, pur non essendo di difficilissima reperibilitá, in precedenza é stato aícune volte ignorato, aftre liquidato in maniera piuttosto sbri-gativa, altre volte ancora affrontato con un approccio forse un po! superficiale. Ritengo dunque che in questo campo, per molti versi ancora da esplorare ed approfondire, questo studio ed i dati in esso riportati possano essere utili per la successiva analisi ed inter-pretazione storica. Anno Fiume Gorizia Pola Trieste Zara Totale V.G. 1931 0 3 1 1 0 5 1932 0 0 3 1 0 4 1933 1 0 1 2 0 4 188 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 • 1 (20) Pieio PURINkANAUSIDE! DATI STATlSTICi UEFICIAU ITAUAN1 RIGUARDANTI L'EMtCRAZIONE DALLA VENEZIA GUtUA NEl PERIODO 1921-1938, 171-190 ANALIZA URADNIH ITALIjANSKiH STATISTIČNIH PODATKOV GLEDE IZSELJEVANJA iZ JULIJSKE KRAJINE V OBDOBJU 1921-1938 Piero PUR!NI IT 34126 Trieste, Via Crispi, 85 POVZETEK Razprava analizira uradne vire italijanske statistike z namenom, da bi bolje osvetlila izseljevanje neitalijanskega dela prebivalstva iz julijske krajine v obdobju med obema vojnama. Predstavljena je kritična primerjava s podatki, navedenimi v italijanskem zgodovinopisju, in s tistimi iz jugoslovanskega ter nato slovenskega in hrvaškega zgodovinopisja. Kratkemu pregledu kvantitativnih ocenitev, ki so jih ugotovili slovenski, hrvaški in italijanski raziskovalci, sledi opis težav, prisotnih pri ocenitvi števila odhodov. Ocenitev, pa čeprav le okvirna, je problematična zato, ker ni na razpolago nikakršnih informacij glede nekaterih migracijskih gibanj, ki so se jih udeležili tudi prebivalci julijske krajine v obdobju po prvi svetovni vojni. Cre za podatke o izrazitem zmanjšanju števila pripadnikov nemško govoreče skupnosti, močno diskriminirane z ukrepi nove italijanske uprave, ter grške, židovske, srbske in armenske skupnosti, katerim se je položaj znatno poslabšal zaradi novega statusa tržaškega ozemlja in predvsem zaradi neugodne menjave med avstrijsko krono in italijansko liro. Ni na razpolago števila tistih beguncev, ki so se v vojnem obdobju izselili z Avstrijskega primorja in se tja vrnili po priključitvi Italiji, ne podatkov o dobesednem pobegu s Primorja vojakov bivše avstroogrske vojske, katerim so nove oblasti določile ultimat, da se v 24. urah predajo oziroma da prestopijo razmejitveno črto med ozemljem, ki ga je zasedla Italija, in med ozemljem kasnejše Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ni informacij o internaciji slovenske in hrvaške inteligence v zbirna taborišča, razpršena po italijanskem ozemlju, in niti o množični selitvi tistih kategorij prebivalcev, ki so bile izrazito dejavne na področju družbeno-kulturnega življenja slovensko in hrvaško govoreče manjšine (učitelji, železničarji). I/ italijanski uradni statistiki iz let 1918-1920 niso obravnavana "osvobojena ozemlja" in torej o teh ne obstoja nikakršen statističen podatek. Za leta, ki so jim sledila, pa ni informacij o narodnosti prebivalcev, ki so odhajali. Glede obdobja med leti 1921 in 1938 razprava analizira uradno italijansko statistiko in jo primerja s podatki iz zgodovinopisja. Pri tem opozori najprej na sam pojem izseljenca po tedanji italijanski zakonodaji, na kriterije statističnih meritev, na neskladnosti in na težave pri izvajanju primerjav podatkov iz različnih let, na teritorialne spremembe upravnih enot, obravnavanih v razpravi, in na možnost, da so podatke ponaredili v fašistične propagandne namene. Prispevek nato navaja skupna števila izseljencev in števila prvih izseljevanj ter jih deli glede na domnevno začasno oziroma trajno izseljevanje. Znotraj samega migracijskega pojava raziskava opozarja na dve "makro-kate-goriji" izseljencev, in sicer na tiste, ki so odhajali k druge evropske in tiste, ki so se izseljevali v prekooceanske dežele. Nato se ukvarja z opisom načina zbiranja podatkov, kjer je ocenitev števila o prekooceanskem izseljevanju znatno natančnejša v primerjavi s ocenitvijo Števila izseljevanja v druge evropske dežele. Razprava prinaša tudi izsledke analize števila izseljencev glede na posamezne namembne kraje, in sicer število izseljenih na Balkan (s poudarkom na Jugoslaviji), na donavsko območje (s poudarkom na Avstriji), v Francijo, v Belgijo, na magrebško-srednjevzhodno območje (s poudarkom na Egiptu), v Združene države Amerike, v Argentino, Paragvaj, Urugvaj, Brazilijo in Oceanijo. Sledi jim primerjava s števili navedenimi v slovenskem, hrvaškem in italijanskem zgodovinopisju. Prispevek nato obravnava pojav vračanja v domovino in opozori na težave pri ocenitvi: podatki so obstoječi le od 1926. Dalje, pokrajina vrnitve se vedno ne ujema s pokrajino izvora, nemožna je ločitev na začasne oziroma trajne vrnitve. Tudi tokrat so podatki navedeni v skupnih številih in ločeno po posameznih deželah izseljevanj (celinskih ali prekooceanskih). Poleg že omenjenih podatkov razprava navaja tudi število izseljencev po spolu in po nekaterih delovnih kategorijah (zaposlenih v kmetijstvu in v storitvenih dejavnostih), ki bi bili uporabni za morebitno ocenitev števila izseljencev po narodnosti. Za nekatera leta so navedeni tudi podatki tako imenovanih "naturalizirancev" oziroma italijanskih državljanov, ki so se izselili v prekooceanske dežele, si tam pridobili državljanstvo in se vrnili v julijsko krajino kot tuji državljani. V7 tem primeru se razprava ukvarja s problemom opredelitve pojma "naturaliziranec" in s težavami, kijih povzročijo spremembe v meritvenih metodah posameznih let. Ključne besede: migracije, emigracije, ¡migracije, 1921-1938, italijanska statistika, julijska krajina, Istra, Zadar 189 ANNALES • Ser. hist, sociol. ■ 10 • 2000 1 (20) Piero PURtNl: ANALISI DC! DAT! STATISTIC! UFF1CIAU ITALIAN! RICUAKDANTI L'EMIGRAZIONE DALLA VENEZIA GUIUA NEL PERIODO 1921-1938, ! 71-19Ü FONT1 E BiBLîOGRAFIA ARS, PZO: Arhiv Republike Slovenije (Archivio di Stato della repubblica di Slovenia). Fondo: Pisarna za zasedeno ozemlje, fascicoio 1, Begunci in opcije, Battisti, G. (1979): Una regione per Trieste. Studio di geografia poiitica ed economica. Trieste, Université de-g!i Studi di Trieste. Brecelj, A. (1997): Nekaj podatkov o izseljevanju iz slovenskega Pri morja v Južno Ameriko, predvsem v Argentino. Annales, Koper, 7, 10, pp. 215-236. Čermelj, L. (1974): Sloveni e Croati in Italia tra le due guerre. Trieste, Editoriale Stampa Triestina. * Gombač, B. (1996): Slovenija, Italija, od preziranja do priznanja. Ljubljana, Debora. L'italia in esilio - L'Italie en exil. L'emigrazione Itaiiana in Francia tra le due guerre (1984). Presidenza de! Consigiio dei Ministri - Dipartimento per 1'informazione e 1'editoria. Roma. Kacin-VVohinz, M. (1990): Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925-1935. Koper, Lipa. Kacin-VVohinz, M. (1995): Raznarodovanje primorskih Slovencev - dejavnik za izseljevanje. V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 23-32. Kale, A. (1996): L'emigrazione slovena e croata dalla venezia Giulia tra le due guerre ed il suo ruolo politico. Annales, Koper, 6, 8., pp. 23-60. lavrenčič-Pahor, M. (1994): Primorski učitelji 1914-1941: prispevek k poučevanju zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem. Trst, Narodna in študijska knjižnica. Odsek za zgodovino. Lipoglavšek-Rakovec, S. (1950): Slovenski izseljenci. Geografski vestnik, Ljubljana, 22, pp. 3-60. Nečak, D. (1972): Položaj na slovenskem Primorju v luči Pisarne za zasedeno ozemlje od novembra 1918 do novembra 1920. Kronika, Ljubljana, 20, 3, pp. 158-162. Nečak, D. (1973): Prispevek k vprašanju primorskih beguncev v letih 1918-1920. Kronika, Ljubljana, 21, 2, pp. 120-126. Schiffrer, C. (1946): Sguardo storico sui rapporti fra Italian) e Slavi nella Venezia Giulia. Trieste, Istituto di Storia Moderna dell !Un i vers ira di Trieste. Schiffrer, C. (1990): La questione étnica ai confini orientali d'ltalia. Trieste, Edizioni Italo Svevo, Statistica defle Migrazioni da e per I'estero. Istituto Centrale di Statistica del regno d'ltalia. Roma, Tipografía Failli. Svoljšak, P. (1991): Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tagespost, 14. 12. 1918, Graz. Die Lage der Deutschen in Triest Vovko, A. (1992): Izseljevanje iz Primorske med obema vojnama. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 46, 1, pp. 87-89. Ziller, P. (1991): Le nuove province nell'immediate do-poguerra. Tra ricostruzione e autonomic ammínistrative (1918-1922). In: Dal Litorale Austríaco alia Venezia Giulia. Udine, Del Bianco. Žerjavič, V. (1993): Doseljevanja í iseljevanja s področja Istre, Rijeke i Zadra u razdoblju 1910-1971. Društvena istraživanja, Zagreb, 2, 6-7, pp, 631-656. 190 ANNALES • Ser. hist, socio!. - 10 • 2000 • 1 (20) izvirni znanstveni članek UDK 314 (450.36)"1933" prejeto: 2000-06-26 TAjNO ŠTETJE OZiROMA STATISTIKA, KI jO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PRIPRAVILA PRIMORSKA DUHOVŠČINA, ZBRANA V ZBORU SVEČENIKOV SV. PAVLA Egon PELIKAN Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, Si-6000 Koper, Caribaidijeva 18 IZVLEČEK V prispevku je predstavljeno tajno štetje, ki ga je leta 1933 opravila slovenska in hrvaška duhovščina, zbrana v Zboru svečenikov sv. Pavla. Statistika je bila pripravljena za interno rabo Tajne krščanskosocialne organizacije in kot informacija za vlado Kraljevine Jugoslavije; tako da preštevanje prebivalstva v osnovi ni imelo propagandno-političnega značaja. Istočasno gre za edino statistiko, ki so jo v času med obema vojnama za Julijsko krajino pripravili Slovenci in Hrvati. Iz arhivskega gradiva je razbrati, da sta štetje opravljali slovenska in hrvaška duhovščina "na podlagi pregleda Župnijskih knjig" (Liber baptistorum, Status Animarum etc.). Podatke so duhovniki povezovali na ravni župnij, dekanij, škofij in nazadnje celotne julijske krajine. Statistika na podlagi stanja v župnijskih knjigah leta 1933 navaja za Julijsko krajino 545.541 "Jugoslovanov" in 455.389 Italijanov. Obsega 5 zvezkov s seznami po posameznih župnijah, tako da omogoča tudi pregled nad številom Slovencev in Hrvatov posebej. Ključne besede: popisi prebivalstva, tajno štetje, duhovščina, Julijska krajina, Istra, 1933 SECRET CENSUS (STATISTICS), PREPARED iN 1933 FOR THE VENEZIA GIULIA REGION BY THE PRIMORSKA CLERGY ASSEMBLED IN THE COUNCIL OF PRIESTS OF ST. PAUL ABSTRACT The paper sets out to examine the secret census prepared in 1933 by the Slovene and Croatian clergy assembled within the Council of Priests of St. Paul. The statistics was prepared for internaI use of the Secret Christian-Social Organisation as an information for the government of the Kingdom of Yugoslavia, which may basically mean that the census did not have a propaganda character. At the same time this was the only statistics prepared during the two Great Wars for the Giulia region by Slovenes and Croats. The archival material makes it clear that the census was carried out by the Slovene and Croatian clergy "on the basis of a survey of parish registers (Liber baptistorum, Status Animarum, etc.). The priests linked the data at the level of parishes, dean's offices, dioceses and finally of the entire Giulia region. On the basis of the figures stated in parish registers in 1933, the statistics refers to 545,541 "Yugoslavs" and 455,389 Italians in the Giulia region. It consists of 5 volumes with lists as per separate parishes, thus also enabling an insight into the numbers of Slovenes and Croats separately. Key words: censuses, secret census, clergy, Giulia region, istra, 1933 191 ANNALES • Ser. hist. socio!. 10 • 2000 • 1 (20) Egon PELIKAN: TAJNO ŠTETJEOZIROMA STATISTIKA, KI JO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PRIPRAVILA ..., 191 -202 J. UVOD V prispevku predstavljam tajno štetje, ki ga je leta 1933 v julijski krajini opraviia slovenska in hrvaška duhovščina, zbrana v Zboru svečenikov sv. Pavla. Štetje je nastalo v času, ko je bila stanovska organizacija primorske duhovščine v začetku tridesetih let že združena v Tajni krščanskosocialni organizaciji, ki je nastala z zlitjem politične organizacije slovenskih krščanskih socialcev in stanovske organizacije slovenske in hrvaške duhovščine - tj. krščanskosocialnega Političnega društva Edinost in Zbora svečenikov svetega Pavla. Organizacija se je usmerila v tajno narodno-obrambno delovanje z deklariranimi iredentističnimi cilji in je delovala s poklicno (plačano) mrežo zaupnikov, šolskim odsekom, knjižnicami, tajnim tiskom itd., kar je bilo vse neposredno financirano iz Kraljevine Jugoslavije na podlagi natančnih vsakoletnih proračunov. Tajna krščanskosocialna organizacija je proračune pošiljala v odobritev v Beograd, pred vladno komisijo in zunanjim ministrom posebej pa jih je zagovarjal dr. Engelbert Besednjak osebno. Leta 1936 je bilo v Zboru svečenikov sv. Pavla še 276 slovenskih in hrvaških duhovnikov (BA, 598). Ti so igrali tudi najpomembnejšo vlogo pri delovanju Tajne organizacije (v praktičnem smislu), saj so kot njeni člani fizično pokrivali celotno ozemlje julijske krajine. Delovanje slovenske duhovščine v Julijski krajini ima sicer v času med obema vojnama tudi širši pomen od zgolj lokalnega, saj na idejnopolitični ravni z uporom povezovanju med katoliško desnico in fašizmom sega daleč v evropski kontekst, v razmerja med radikalno desnico (fašizmom) in političnim katolicizmom, ki je bilo takrat aktualno v mnogih evropskih državah, na cerkveni ravni pa se nedvomno dotika usmeritev, ki so bile trideset let kasneje predmet razprav na drugem vatikanskem koncilu in po njem (vprašanje naravnega prava pri rabi maternega jezika v Cerkvi, inkulturacije itd.). II. STATISTIKA OZIROMA TAJNO ŠTETJE LETA 1933 Očitno je bilo štetje prebivalstva naročeno s strani vlade Kraljevine Jugoslavije, na ozemlju tuje države pa ga je izvedla "nacionalna duhovščina" (kot se sama večkrat poimenuje v dokumentih). Statistika je bila istočasno pripravljena za interno rabo Tajne krščanskosocialne organizacije, in kot informacija vladi Kraljevine Jugoslavije, tako da preštevanje prebivalstva vsaj v osnovi ni imelo propagandno-poli-tičnega značaja. Istočasno gre za edino statistiko, ki so jo v času med obema vojnama za Julijsko krajino pripravili Slovenci in Hrvati. Kdo bi bil razen duhovščine v razmerah fašistične diktature (leta 1933) sicer sposoben vladi Kraljevine Jugoslavije predložiti statistiko o etničnem stanju slovenskega in hrvaškega prebivalstva pod Italijo, vključno s poročilom o vseh spremembah v nacionalni strukturi v škofijah pri vseh posameznih novih nastavitvah v župnijah julijske krajine do leta 1933? Žal nimamo natančnejših podatkov o načinu izvedbe štetja oziroma uporabi kriterijev pri določanju nacionalne pripadnosti (jezik v družini, pogovorni jezik, ma-terni jezik), iz arhivskega gradiva je razbrati samo, da je štetje opravljala slovenska in hrvaška duhovščina "na podlagi pregleda župnijskih knjig" (Liber baptistorum. Status Animarum etc.). Podatke so duhovniki povezovali na ravni župnij, dekan i j, škofij in nazadnje celotne Julijske krajine. Kot je razvidno iz korespondence Virgila Ščeka, so štetja v posameznih dekanijah in v goriški nadškofiji pozneje še ponovili, saj je konec leta 1934 v enem od poročil dr. Besednjaku na Dunaj zapisal npr.: "V slavnostni številki "Idea del Popolo" (ki je last ku~ rije) z dne 21. IX. 1934 je izšla statistika vernikov gor. nadškofije po narodnosti. Našteli so 153.000 Slovencev in 180.000 Lahov! Pa kako! V komenski dekani ji npr. so našteli 2100 Lahov, ko jih je točno 2721 To statistiko so fašisti že večkrat zlorabili v "Piccolu", potem v poročilu agencije: "La Corrispondenza vaticana", in S. XI. spet v Lavoro fascista (Genova). Sedaj sestavljamo novo, do glave točno statistiko..."(BA, 314) Nacionalna pripadnost najbrž v tem smislu ni bila sporna v primeru Goriške (pa tudi tam npr. ne vemo, kam so prištevali Furlane - očitno k Italijanom, saj v štetju nimajo posebne rubrike), bolj je najbrž vprašljiva v nekaterih vaseh v Istri in seveda v večjih industrijskih centrih (Tržič, Trst, itd.), kjer duhovščina ni imela popolnega nadzora nad populacijo, kot je bil to zagotovo primer v primorskih vaseh. Statistika na podlagi stanja v župnijskih knjigah leta 1933 navaja za julijsko krajino 545.541 "Jugoslovanov" in 455.389 Italijanov. Obsega 5 zvezkov s seznami po posameznih župnijah, tako da omogoča tudi pregled nad številom Slovencev in Hrvatov posebej. V spremnem besedilu k statistiki najdemo tudi opombo, da niso upoštevali vojakov, karabinierjev in učiteljev, največji delež priseljenih Italijanov pa naj bi prispevali uradniki državne uprave, trgovci, obrtniki in železničarji. Če statistiko kratko povzamem, je bilo po podatkih duhovščine v posameznih škofijah julijske krajine 1. januarja 1934 ugotovljeno naslednje število prebivalcev (brez Zadarske pokrajine) (BA, 603): Slovenci Hrvati Italijani Tržaška škofija 150.551 73.708 225.795 Goriška škofija 174.101 - 131.731 Poreška škofija - 87.731 59.603 Reška škofija 18.996 40.454 38.260 Skupaj: 343.648 201.893 455.389 ANNALES • Ser. hist sociol. ■ 10 2000 ■ 1 (20) Egon PELIKAN: TAl NO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KIJO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1 PRIPRAVILA ..., 191 -202 Hi. PRIMERJAVA ŠTETIJ 1910, 1921, 1933, 1936 Za julijsko krajino (brez Zadarske pokrajine) (razlika v skupnih seštevkih gre na račun Nemcev, Romunov, Albancev, Madžarov in drugih) Italijani: Slovenci: Slov./Hrv.: Preb.: Po avstrijskem štetju leta 1910: (po Mattossi, Krasna, 1998, 411) 397.550 326.282 479.986 943.256 Po italijanskem štetju leta 1921 (z rubriko lingua d'Uso): (po Mattossi, Krasna, 1998, 41) 527.102 259.542 354.780 911.485 Po tajnem štetju slovenske in hrvaške duhovščine leta 1933: 455.389 343.648 545.541 1.000.930 Po italijanskem štetju leta 1936: (po Mattossi, Krasna, 1998, 41) 588.070 251.760 382.349 976.417 Ob vseh teh številkah bo seveda zelo težko najti objektiven približek realnim razmerjem v nacionalni strukturi. Če statistiko duhovščine primerjamo npr, z avstrijsko iz leta 1910, lahko ugotovimo, da je razlika sicer velika. Takrat so našteli 466.730 Slovencev in Hrvatov, tokrat (1933) 545.557. A samo v mestu Trst je leta 1910 mestna uprava, ki je bila v italijanskih rokah, v prvi verziji štetja kot "Italijane" preštela 25.000 Slovencev, kar je dokazala tudi uradna revizija štetja. Po VVilfanovem posredovanju je pozneje prišlo do ponovitve štetja, ki je v Trstu namesto 37,000 naštelo 60.000 Slovencev (prim, Pirjevec, 1994, 226). Lahko si predstavljamo, kakšen je bil položaj npr. v Istri. Na drugi strani obsežno poročilo tržaške policije, ki ga je dr. janko Pleterski našel v Allgemeines Verwaltungsarchiv-u na Dunaju, že za leto 1911 navaja samo za mesto Trst tudi 39.257 priseljenih italijanskih državljanov, leta 1913 pa naj bi jih bilo po navedbi iz istega vira (poročilo tržaške policije z dne 15. februarja 1916) že nad 50.000 (Pleterski, 1971, 30). Kolega Purini v svojem referatu npr. ocenjuje, da se je od leta 1918 do leta 1931 preselilo v Julijsko krajino prek 130.000 Italijanov, med njimi skoraj 50.000 samo v občino Trst (Purini, 2000,16). In prav tržaška provinca je prva spremenljivka vseh štetij v julijski kajini, ki varira za pb. 50.000 prebivalcev italijanske narodnosti pri vsakem od posameznih štetij. Prav tako je glede na podatke zelo vprašljiva trditev italijanskega zgodovinarja Carla Schiffrerja, da naj bi bilo štetje leta 1921 še najbližje realni sliki, saj naj bi na eni strani do tedaj še ne prišlo do večjega priliva italijanskih priseljencev, na drugi strani pa naj bi se bili odselili državljani iz drugih delov habsburške monarhije, ki v julijski krajini niso imeli stalnega bivališča. Če bi to dejansko držalo, potem se zastavlja vprašanje, "od kod se je nenadoma vzelo" kar 130.000 Italijanov, ki jih za julijsko krajino navaja sam Schiffrer v razliki med štetjem leta 1910 in leta 1921. Če so bili res tam, potem je šlo v desetih letih za pravo kolonizacijo... Kot sem omenil, je štetje slovenske in hrvaške duhovščine iz leta 1933 najbrž precej zanesljivo za Goriško in prav tako za vasi na Tržaškem, kjer je imela duhovščina nad populacijo dejansko skoraj popoln pregled, vprašljiva pa za Trst ali npr. Tržič, kjer je bil pretok prebivalcev velik, na drugi strani pa duhovščina nad populacijo iz nacionalnih, političnih, migracijskih itd. razlogov preprosto ni mogla imeti pregleda. V tem smislu je značilen podatek za mesto Trst, po katerem naj bi bilo Slovencev in Hrvatov po statistiki duhovščine leta 1933 - 60.000. Očitno je, da so bili vsaj v tem primeru uporabljeni podatki avstrijskega štetja iz leta 1910. Vtem smislu se pri štetju duhovščine leta 1933 zdijo bolj zanesljivi podatki za Koper, Izolo in Piran oziroma za naselja v dekantjah Osp, Krkavče, Koper in Piran. Na drugi strani so (kot je razvidno npr. iz italijanskega štetja leta 1936) italijanske oblasti uporabljale kategorijo "popolazione presente", tj. prisotna populacija, ne glede na to, ali je posameznik bival v občini stalno ali zgolj začasno. Italijanska statistika tako ni izpuščaia karabinierjev, vojakov in učiteljev. Na drugi strani pa pri statistiki na podlagi župnijskih knjig očitno ni bila upoštevana emigracija iz julijske krajine, ki so jo duhovniki po posameznih župnijah, kot kaže, še vedno vodili kot "prisotno prebivalstvo". Tržaško - koprska škofija (povzetek štetja 1933) in narodnostno stanje duhovščine: Dekan i j a Prebivalstvo Duhovščina Hrvati Slo- Italijani pred leta venci prvo vojno 1933 Mesto Trst 0 60000 166835 16 21 6 31 It. (Trieste) St/Hr. It. Sl/Hr. Opčine (Opicina) 0 13129 850 6 0 6 0 Tomaj (Tomacfio) 0 8241 T 00 10 0 10 0 Dolina (Dolina) 0 10369 50 14 0 14 0 Postoj na 0 21065 535 17 0 17 0 (Postumia) Hruška 2829 9439 40 10 0 10 0 (Crusizza) Kršan (Chersano) 10255 0 110 10 0 8 2 Pičan (Pedena) 9314 0 360 8 0 5 3 Pazin (Pisino) 17923 0 1387 13 0 11 2 Buzet (Pinguente) 15758 0 940 13 0 S 4 Oprtalj (Portole) 8168 0 3507 7 3 0 10 5378 0 13322 3 11 0 13 Koper 133 6468 17878 4 7 1 8 (Capodistria) Piran (Pirano) 3950 550 19796 2 7 0 10 iirkavče (Carcase) 0 11436 85 7 0 3 4 Osp (Ospo) 0 9854 0 8 0 8 0 Skupaj 73708 150551 225795 148 49 107 87 1 Avtorja sta uporabljala statistiko Carla Schiffrerja, usklajeno s spremembami občinskih meja leta 1936. 193 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 2000 • 1 (20) Egon PELIKAN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATIST! K A, KI JO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1 933 PRIPRAVILA .... 191-202 iV. STATISTIKA V DEKANIJAH, Kt SO LETA 1933 SEGALE NA OZEMLJE OBČIN KOPER, IZOLA IN PIRAN Dekanija Piran (Pirano) 2 Savudrijo imenujejo v originalu z italijanskim imenom. V. OBSEG DEKANIJ, KI SO LETA 1933 SEGALE NA OZEMLJE OBČIN KOPER, IZOLA IN PIRAN (Obseg enot, ki 50 bile zajete v štetje leta 1933) Dekanija PIRAN (Pirano) Župnija: Piran - sv. Jurij Podružnice (znotraj obzidja): Sv. janež Krstnik (krstilnica) BDM Snežna Sv. Mihael nadangel (ljudsko: BD Tolažnica) Sv. Peter Sv. Rok Sv. Stefan Sv. Klemen (ljudsko: Gospa od zdravja) Zunaj obzidja: Sv. Bartolomej Sv. Lucija (in Valle Fasano) Sv. Lovrenc Sv. Križ Sv. Hermagora na pokopališču Kaplaniji: Sečovlje - Sv. Martin Strunjan - BD Marija Župnija: Izola - Sv. Maver Podružnice (znotraj obzidja); Sv. Marija d'Alieto Sv. Peter Sv. Katarina Sv. janež Krstnik Sv. Marija Snežna Zunaj obzidja: Sv. Rok BDM Lauretanska Sv. Mihael na pokopališču Župnija: Salburium (Salvore - Savudrija) - sv. Janez Evangelist Podružnica: Sv Lovrenc v "Vaiiontane" Privatna kapela in kapela v "Hospitio marino" Pripadajo: 1. Salvore 2. Stanzia Grande, Arbori, Valfontane, Monte, Volpa-rta, Borosia 3. Sv. Peter, Mazuria, Gruppia, Siparina, Corona Župnija ali samostojna kaplanija Prebivalstvo Hrvati Slovenci Italijani Piran (Pirano) 2000 400 10554 Izola (fsola d'lstria) 0 150 8708 Salvore (Savudrija)^ 450 0 450 Kaštel (Castelvenere) 1300 0 44 Mati božja na Krasu (Madonna del Carso) 200 0 40 Skupaj 3950 550 19796 Dekanija Krkavče (Carcase) Župnija ali samostojna kaplanija Prebivalstvo Hrvati Slovenci Italijani Krkavče (Carcase) 0 1950 50 Koštabona (Costabona) 0 882 0 Šmarje (Monte di Capodistria) 0 2096 0 Marezige (Maresego) 0 1456 0 Truške (Truscolo) 0 2346 0 Korte (Corte d'lola) 0 "~T68tP 10 Pomjan (Paugnano) 0 1026 25 Skupaj 0 11436 85 Dekanija Osp (Ospo) Hrvati Slovenci Italijani Osp (Ospo) 0 1017 0 Plavje (Plavia) 0 1696 0 Sv. Anton pri Kopru (Sant'Antonio) 0 1400 0 finjan pri Kopru (Antignano d'lstria) 0 607 0 Predloka (Lonche) 0 2364 0 (Loka) Kubed (Covedo) 0 1123 0 Sočerga (San Servola) 0 927 0 (Socerb) Movraž (Valmorasa) 0 720 0 Skupaj 0 9854 0 Dekanija Koper (Capodistria) Župnija ali samostojna kaplanija Prebivalstvo Hrvati Slovenci Italijani Koper (Capodistria) 0 500 8943 Koprska tamnica (Zapori Koper) 133 133 134 Milje (Muggia) 0 150 8451 Sanatorij (Lazaret) 0 0 150 Rižan (Risano) 0 4000 200 Dekani (ViHa Decani) 0 1685 0 Skupaj 133 6468 17878 194 ANNALES • Ser. bist, sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Egon PELIKAN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KI JO IE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PR! P RA VI LA ..., J 91-202 4. Medighia, Franceschia, Bassania, Montenetto, Lan-terna 5. Canegra, Zopelia, Stazione, Vallizza, Bruttia, Crni-grad 6. Porto Madonna, Salvela, Barboj Župnija: Castrum vene ris (Castelvenere - Kaštel) - sv. Saba Podružnici: Vižinada - sv. Mihael Voipia - sv. Alojz Gonzaga Pripadajo: t. Kaštel 2. Kostiera 3. Skudelin, Paledigia, Kramersteteri, Vtnjarija, Plovanija 4. Visinada, Dvorina 5. Gadari, Melotija, Schiavonija 6. Vuki, Morižija, Volpija, Simonetija, Speciarija 7. Mazurija, Kaldanija, Montrin 8. Vrh 9. Ferfulja Kaplanija - Gospa na Krasu Pripadajo: 1. Sv. Marija na Krasu 2. Klabotia, Koršia 3. Tavijanija, Kapitanija Dekanija OSP (Ospo) Župnija: Osp - sv. Tomaž Podružnice: Sv. Ruf - Mačkolje Sv. Bartolomej - Mačkolje Sv. Nikolaj - Gabrovica Pripadajo: t. Osp 2. Gabrovica 3. Mačkolje Kaplanija sv. Lucija - Piavje Podružnice: Sv. Barbara - Hrib Sv. janež Krstnik - Stramare Sv. Brigita - Hrvati ni Pripadajo: 1. Piavje 2. Puberie 3. Badiha 4. Dogani 5. Zaule 6. Stramare 7. Noghera 8. Robojez 9. Eleri 10. Sv. Barbara 11.Farnedi 12.Permanzan 13. Faiti 14.Božiči 15.Sodniki 16.Hrvatini 17. Norbedi 18. Korte Župnija: Sv. Anton pri Kopru - sv. Anton, opat (1914 pri dekani ji Krkavče) Pripadajo: 1. Sv. Anton 2. Kavaiiči 3. Bužarji 4. Škofarji 5. Dolani 6. Kocjančiči 7. Dvori 8. Kortina 9. Sušteti 10.Fikoni 11.Pečki 12.Vertine 13.Farančan M.Tomažiči 15.Cerej 16.Gregoriči 17.Turki 18.Santini 19. Potok 20.Čepinje 21 .Bonini Župnija: Tinjan - sv. Mihael nadangel Pripadajo: 1. Tinjan 2. Kolombar 3. Slatine 4. Urbanci 5. Rti ne 6. Rombi 7. Zgornja Škofija Župnija: Predloka - sv. Janez Krstnik Podružnice: Loka - sv. Cecilija Bazovica - sv. Apolonija in BDM v "Capite Risano" (Zvroček) 195 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Egon PELIKAN: TAiNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KI jO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PRIPRAVILA 191-202 Podpeč - sv. Helena Zazid - sv. Martin Zanigrad - sv. Štefan Črni Kal - Sv. Sergej (1914 sv. Valentin) z naseljem Cor-tine Rozar - sv. Jurij; pokopališče: sv. Jakob Pripadajo: 1. Loka 2. Bazovica 3. Zvroček A. Črni kal 5. Rosariol 6. Podpeč 7. Zanigrad 8. Zazid 9. Prapreč 10. Kortine Župnija: Kubed - sv. Florijan Podružnice: Sv. Mihael nadangel na pokopališču Sv. Nikolaj - Cračišče Sv. Trojica - Hrastovlje Sv. janež Krstnik - Dol Pripadajo: 1. Kubed 2. Cračišče 3. Poletiči 4. Hrastovlje 5. Dol Župnija: Sočerga - sv. Justin Podružnica: Sv. Martin - Trebeše Pripadajo: 1. Sočerga 2. Lukini 3. Maršiči (Ulika, Mavriči, Seki, Karli, Belobradi, Paraji, Sokoliči, Tuijaki) 4. Trebeše 5. Ugrini 6. Butarji Župnija: Movraž - BDM Vnebovzeta Podružnica: sv. Marija Magdalena - Smokvica Pripadajo: 1. Movraž 2. Smokvica 3. Dvorik Dekan ija KRKAVČE Župnija: Krkavče - Sv. Mihael nadangel Podružnice: Nova vas - Blažena DM od Rožnega venca Sv. Peter - sv. Peter in Pavel, pokopališče: sv. Duh Padna - sv. Blaž, pokopališče: sv. Saba Pripadajo: 1. Krkavče 2. Nova Vas 3. Sv. Peter 4. Padna Župnija: Koštabona - sv. Kozma in Damijan Podružnice: Sv. Elija Sv. Andrej Puče - BDM Karmelska Pripadajo: 1. Koštabona 2. Planjave 3. Dolina 4. Puče 5. Breči Župnija: Šmarje - BDM Brezmadežna Podružnici: Sv. Anton, opat - na pokopališču Gažon - sv. Peter in Pavel Pripadajo: 1. Šmarje 2. Gažon 3. Sergaši 4. Grintovec 5. Pademo Župnija: Pomjan - sv. Jurij Podružnica: BD Marije Pripadajo: 1. Pomjan 2. Manzano, Campei, Brda 3. Figarola 4. Zupančiči 5. Dilici Župnija: Marezige - sv. Križ Podružnici: Rojci - sv. janež in Pavel 196 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Ejon PELIKAN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KI jO JE ZA JULIJSKO KRAJINO IETA 1933 PRIPRAVILA ..,191 -M2 Pipadajo: 1. Marezige 2. Babici 3. Bernetiči 4. Brežani 5. Burji 6. ČenturVeli 7. ČenturMali 8. Krmci 9. Marančini 10.Montinjan 11. Rojci 12.Rokava 13.Sabadini 14. Škrgati 15.Vaganel 16.Hiiban Župnija: T ruške - sv. Kancijan Podružnice: Sv. Brigita - Trsek Sv, Andrej - Popetra Sv. Ruf - Lopar Sv. Rok - Boršt Sv. Martin - Labor BD Marija - G!em Sv. Nazarji - Škrijevec (do 1914) Pripadajo: 1. Kortina, Gorjači 2. Bočaji, T ruške 3. Veršič, juraši 4. Zabavlje, Boršt 5. Trsek, Lopar, Škrijevec 6. Glem, Hrpeljci 7. Popetra, Labor Župnija: Korte - sv. Anton, opat (leta 1914 pod de kanijo Piran) Podružnice: Sv. Jožef na pokopališču Kapela v vasi Sv. Onorfija pri benediktincih Pripadajo: 1. Korte 2. Cedole 3. Bašljun 4. Medeši 5. Narguzan 6. Draga 7. Stara vas 8. Morgani 9. Slami 10. Vuki 11 .Škomal 12.Median 13.Kalcine 14.Maiija 15. Nožedo 16. Cetore 17. Fičurji IS.Gužiči 19,Onofrio 20. Lonzan 21 .Nosedo - Morgani 22.Nosedo - Narguzano 23.Nosedo - Pichiuri 24. Lonzan - Pischine Dekanija KOPER Župnija: Koper - BDM Vnebovzeta Podružnice: BDM Karmelska - krstilnica Sv. Justin Sv. Blaž Sv. Nikolaj Sv. Trojica in sv. Tomaž Kapele: "in civ. Nosocomio", v malem semenišču, v kolegiju sv. Klare, v institutu Grisoni. Na deželi: BDM v Semedeli (Semitella), kapela na pokopališču, v Bossamarinu, Žusterni in sv. Viktor. Kaplanija sv. Križa (Ospitale) Kuracija v zaporu Župnija: Milje - sv. Janez in Pavel Podružnice: Sv. Križ Sv. Frančišek Asiški Sv. Sebastijan Sv. Rok Sv. Bartolomej Sv. Brigita Sv. Kolumban Sv. Mihael na pokopališču Valle Oltra Sv, Trojica na pokopališču Milje Oratorij pri sestrah "divinae Provid." Staro Milje - stara podružna cerkev BDM Vnebovzete Loemocomium (Lazzaretto) in Valle - sv. Bartolomej in kapela BDM Pomočnice Župnija: Risanum (Lazzaretto, Rižan)- BDM Vnebovzeta Podružnice: Valle Olira - sv. Nikolaj Sermtno - BD Marija Škofije - sv. Matej Ankaran - BDM de Valle Pompei "fractione Bertocchi" 197 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Egon PELIKAN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KI JO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PRIPRAVILA ..., 191 -202 "Sanatorio popolare generale Carlo Petitti di Roreto" "Nosocomio Marino "Ducesa Eiena d'Aosta, in Oitra" Pripadajo: 1. Bertoki 2. Pobegi 3. Prade 4. Pomjan 5. sv. Tomaž 6. sv. Mihael 7. Cere 8. Razanzan 9. Sermino 10.Ariol 11. Risano 12.Šimiči 13.Cornalunga Župnija: Villa Decani (Dekani) - BDM Vnebovzeta Na pokopališču kapela Žalostne M8 Pripadajo; Dekani Škofije I. Škofije H. VI. STATISTIKA O DUHOVŠČINI IN DUHOVNIŠKEM NARAŠČAJU Poleg statistike o nacionalni strukturi prebivalstva v Julijski krajini je krščanskosocialna organizacija ob istem štetju pripravila tudi statistiko o spreminjanju nacionalne strukture med duhovščino. Statistika upošteva vse namestitve oziroma zamenjave duhovnikov v posameznih župnijah Julijske krajine od leta 1910 do leta 1933, glede na njihovo nacionalno pripadnost in nacionalno pripadnost večine prebivalstva v župnijah. Statistika o duhovščini kaže tudi na to, kako je ob pritiskih fašističnih oblasti in pozneje v tridesetih letih tudi Vatikana in lokalne cerkvene hierarhije potekalo spreminjanje nacionalne strukture v Cerkvi julijske krajine (BA, 603): Iz tabele je razvidno, kako se je do leta 1933 spreminjala nacionalna struktura v Cerkvi julijske krajine. Celo na tako občutljivem območju, kot je bila Tržaško -Koprska škofija, je penetracija italijanskega elementa v Cerkvi (do leta 1933) potekala razmeroma počasi, četudi je skoraj polovica duhovnikov italijanske narodnosti v tržaški škofiji pred prvo svetovno vojno šla na račun centra Trsta, leta 1933 pa sta bili že dve tretjini italijanskih duhovnikov, ki so zasedali župnijska mesta (od skupno 87-ih), nastavljeni v župnijah "na podeželju". To seveda na prav poseben način osvetljuje položaj in vlogo italijanskega elementa v Katoliški cerkvi Julijske krajine pred prvo svetovo vojno in tudi iz te statistike je razvidno, zakaj so bile vzgojne institucije, ki so delovale v varstvu Katoliške cerkve v julijski krajini, pretežno v slovenskih in hrvaških rokah, zakaj tako velika vloga Slovencev v cerkveni hierarhiji v škofijah julijske krajine itd. Slovenci in Hrvati so v Katoliški cerkvi v Julijski krajini imeli veliko večino. Seveda se je pozneje slika spreminjala hitreje (po prisilnem odstopu nadškofa Sedeja in škofa Fogarja) in pokonkordatnem obdobju sploh. Iz statistike o duhovščini je razvidno, da je bilo na ozemlju julijske krajine od leta 1915 do leta 1933 premeščenih, interniranih ali prisiljenih k izselitvi (npr. zaradi statusa stalnega bivališča v drugih pokrajinah bivše avstroogrske monarhije, konfinacij ali "po naravni poti") 153 duhovnikov slovenske in hrvaške narodnosti, nastavljenih pa 58 duhovnikov italijanske narodnosti. Pri tej statistiki pa je seveda treba upoštevati, da je bilo nameščanje duhovnikov v tem času, ko je (do 1931) v goriški nadškofiji vladal Slovenec, Frančišek Borgija Sedej, in v tržaški škofiji, kjer je (do 1936) vladal škof Alojzij Fogar, pogosto še sorazmerno v skladu z etnično pripadnostjo večine prebivalstva v posameznih župnijah, pa tudi določbe konkordata (1929) se do tega časa še niso interpretirale radikalno v smislu ita-lijanizacije Cerkve v julijski krajini. Za vlado Kraljevine Jugoslavije je Zbor svečenikov svetega Pavla pripravil tLidi zemljevid s potekom namestitev do leta 1933, na katerem so označene vse namestitve italijanskih duhovnikov med slovensko in hrvaško populacijo, STATISTIKA O DUHOVNIŠKEM NARAŠČAJU V okviru iste statistike iz leta 1933 najdemo tudi poročilo o "Stanju naših dijakov, ki se pripravljajo na duhovniški poklic". V tem smislu si oglejmo še statistične podatke za duhovniški naraščaj, kakor ga je tajna organizacija pripravila za vlado Kraljevine Jugoslavije. Statistika je bila potrebna tudi za utemeljevanje proračuna v Beogradu, saj je bil po predloženem stroškovniku iz Beograda financiran vsak dijak posebej na podlagi poimenskih seznamov (BA, 603): "Jugoslovani" Italijani Tržaška škofija pred vojno 148 49 po vojni 107 87 manj 41 več: 38 Goriška škofija pred vojno 212 70 po vojni 130 89 manj 82 več: 19 Poreška škofija pred vojno 33 61 po vojni 15 60 manj 18 več: 1 Reška škofija pred vojno 24 - po vojni 12 3 manj 12 več: 3 198 ANNALES • Ser. hist socioi. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Ègon PEU K AN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, Kl IO ¡E ZA)ULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PRIPRAVILA ..., 191-202 Zemljevidkije nastal kot priloga k "tajnemu štetju" leta 1933 (BA). Cartina acclusa come supplemento al "censimento segreto" del 1933 (BA). 199 ANNALES • Ser. hist sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Egon PEUKAN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, K! jO ]E ZA JULIJSKO KRAJINO LETA 1933 PRIPRAVILA ..., 1 91 -201 Statistika o nacionalnem stanju v zavodih za duhovniški naraščaj v decembru 1933 Duhovniški naraščaj po škofijah: Tržaška škofija: jugoslovani Italijani Gimnazijci v Kopru 26 44 Gimnazijci v Gorici 22 1 Gimnazijci v Trevizu 1 - Gimnazijci v Zadru 1 1 Bogoslovje v Gorici 10 23 60 68 Goriška nadškofija: Skupno torej 192 dijakov, ki so bili od Tajne krščanskosociaine organizacije (delno ali v celoti) financirani leta 1933. V arhivu Tajne krščanskosociaine organizacije je mogoče najti podoben dokument, ki je nastal leta 1936. Gre za poročilo z naslovom "Stanje naših dijakov", ki je bilo namenjeno v Kraljevino Jugoslavijo in v katerem najdemo poleg drugega tudi statistiko, ki kaže, da je bilo iz Jugoslavije financiranih dijakov, za katere je skrbela katoliška organizacija, tri leta pozneje že skoraj 300 (BA, 133): "Deško semenišče v Gorici 98 Deško semenišče k Kopru 45 Deško semenišče na Reki 15 Deško semenišče v Benetkah 17 Deško semenišče v Vidmu 16 191 Naraščaj zdaj v pripravnicah za maia semenišča 25 216 Bogoslovci v Gorici 44 Bogoslovci v Bologni 2 Bogoslovci v Benetkah 3 Bogoslovci v Rimu _____[ "50 Naši visokošolci v Padovi, Bologni itd. 11 Srednješolski krožek v Gorici (na državnih srednjih šolah) 10 Razni 6 293 dijakov, ki jih vodi in oskrbuje naša skupina." Spremljanje statističnih podatkov o spremembah v cerkveni strukturi in nacionalni strukturi duhovniškega naraščaja je bilo odziv na prodiranje italijanskega elementa v institucije Katoliške cerkve v julijski krajini. Tajna organizacija je v tem smislu vodila poseben dosje o "predvidenih namestitvah novih novomašnikov" (dovolj poučen je bil za Tajno krščanskosocialno organizacijo v tem smislu nenazadnje celo primer nadškofa Sedeja, ko je zaradi neimenovanja koadjutorja prišel na mesto administratorja goriške nadškofije Giovanni Sirotti). Na drugi strani je ob očitni podpori Vatikana tudi fašistična oblast sistematično pritiskala v smeri spreminjanja nacionalne strukture v Cerkvi julijske krajine. V tej luči je treba razumeti odstavitve nadškofa Frančiška Borgije Sedeja, škofa Alojzija Fogarja in vrsto namestitev duhovnikov italijanske narodnosti v slovenske in hrvaške vasi, kot na drugi strani nastavitve očitnih simpatizerjev fašističnega režima na odločilna mesta v cerkveni hierarhiji julijske krajine (Govanni Sirotti, Carlo Margotti, Antonio Santin itd.). Vsekakor so - ne da bi se na tem mestu spuščali v natančnejšo oceno politike Vatikana - prihajali po letu 1929 na visoka mesta v cerkveni hierarhiji julijske krajine "preverjeni in zanesljivi ljudje", ki so bili pripravljeni na svojevrsten "Gleichschaltung" (prim, Bracher, 1986, 17) med cerkveno in politično oblastjo in so posledično lahko poskrbeli tudi za namestitve oziroma zamenjave v župnijah, ki so bile v skladu z zahtevami in željami centralnih in lokalnih političnih oblasti. Nadaljevanje radikalnega spreminjanja etnične strukture znotraj Cerkve v Julijski krajini, ki je doseglo vrhunec v drugi polovici tridesetih let, je nazadnje prekinila druga svetovna vojna, vsekakor pa ni težko predvideti, kako bi se položaj razvijal v prihodnosti, če bi fašistična (in cerkvena) oblast imela na razpolago več časa. VII. SKLEP Tajno štetje hrvaške in slovenske duhovščine, opravljeno leta 1933, se ne ujema s statističnimi podatki, ki jih prinašajo javna in tajna štetja italijanskih oblasti. Kot sem že omenil, je avstrijsko štetje iz leta 1910 še najbližje številkam, ki jih navaja slovenska in hrvaška duhovščina v svojem štetju več kot dvajset let pozneje. jugoslovani Italijani Gimnazijci v Gorici 90 60 Bogoslovci v Gorici 19 17 109 77 Poreška škofija: jugoslovani Italijani Gimnazijci v Kopru 20 45 Bogoslovci v Gorici 3 11 23 56 200 ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Egon PELIKAN: TAINO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KI JO ¡E ZA JULIJSKO KRAJINO LETA J PRIPRAVILA ..., 195-202 Vsekakor je glede na zelo velike odmike tudi pri drugih štetjih italijanskih oblasti natančnejša določitev realnega statističnega stanja glede na nacionalno strukturo prebivalstva v julijski krajini zelo vprašljiva. Še posebno je vprašljiva tudi kredibilnost italijanskih štetij, ki so praviloma (razen štetja leta 1921) temeljile na "ocenah" številčnega stanja "tujerodne populacije". Na drugi strani je z statističnih podatkov o duhovščini in duhovniškem naraščaju, ki jih je za julijsko krajino pripravila Tajna krščanskosocialna organizacija, razvidno, da je bila Cerkev v julijski krajini v večinskih rokah duhovščine slovenske in hrvaške nacionalnosti. Glede na vlogo Cerkve v tedanji družbi je takšno stanje seveda pomenilo "nevzdržno anomalijo" glede na idejnopolitične aspiracije fašistične države. Na drugi strani je iz nadaljnjega razvoja dogodkov razvidno, da je bila Cerkev po ureditvi razmerij z državo (na kar je v Italiji morala čakati več kot pol stoletja) v veliki meri pripravljena zadovoljiti želje in zahteve novih državnih oblasti po spreminjanju cerkvene strukture v julijski krajini. ZAHVALA Za posredovane podatke se zahvaljujem Škofiji Koper oziroma generalnemu vikarju mag. Renatu Podberšiču. IL CENSIMENTO SEGRETO OSSIA LA STATISTiCA, REDATTA NELL'ANNO 1933 DAL CLERO DEL UTORALE RiUNITO NEL CONCILIO DE! SACERDOTI Dl SAN PAOLO PER LA VENEZIA GIULIA Egon PELIKAN Centro di ricerche scientifiche deila Repubbiica di Slovenia, Capodistria, SI-6000 Capodistria, Via Garibaldi 18 RIASSUNTO Neil'iniervento viene per la prima volta presentato il censimento segreto, eseguito nell'anno 1933 dal clero sloveno e croato riunito ne1 Concilio dei sacerdoti di San Paolo. H censimento è stato realizzato nel periodo (nei primi anni t renia) in cui l'organizzazione ecclesiastica del clero del litorale si era già riunita nell'Organizzazione sociai-cristiana segreta. L'organizzazione segreta, creata con l'unione dell'organizzazione política dei cristiani socialisti sloveni e dell'organizzazione ecclesiastica del clero sloveno e croato (ossia deli'Associazione política ad indirizzo social-cnstiano denominata L'Unita e del Concilio dei sacerdoti di San Paolo nei primi anni trenta), indirizzando la propria attività nella difesa popolare segreta con gli obiettivi dicbiaratamente irredentistici. Negli anni fren fa, l'organizzazione rappresentava !'elemento cruciale délia resistenza per la difesa popolare contro le pressioni di snazionalizzazione da parte del fascismo nella Venezia Giulia. II suo operato era svolto tramite una rete professionale (retríbuita) di fíduciari, d¡ sezioní scolastiche, di librerie, di stampa segreta etc., che era interamente e dírettamente finanziato dal Regno délia Jugoslavia in base ad un dettagliato bilancio annuale. Nell'anno 1936 il Concilio dei sacerdoti di San Paolo riuniva 276 sacerdoti sloveni e croati. Il conteggio de!i a popolazione era stato evidentemente ordinato da! governo del Regno della Jugoslavia ed è stato eseguito da! clero, unito nell'organizzazione ecclesiastica cattolica coll'obiettivo definito e dichiarato come nazional irredentistico. Il conteggio è stato eseguito, quíndí, daI "clero nazionale" (in questo modo si definisce più volte nei document!') sul territori delb stato estero. La statistica era predisposta sia per /'uso interno dell'organizzazione sociai-cristiana segreta, sia per informare il governo del Regno della Jugoslavia. Il conteggio della popolazione, a tal senso, non aveva carattere político - propagandístico aile sue basi. Sí tratta al contempo del-t'unica statistica prodotta dagli sloveni e da i croati, nei periodo ira le due guerre, su! territorio della Venezía Gíulía. Non sono disponibili, purtroppo, i dati più precisi riguardo la modalité di esec.uzíone del conteggio ossia del-l'utilizzo di requisiti per la definízione dell'appartenenza étnica (la lingua della famíglía, la lingua parlata, la madre-lingua). Ció appare incontestabile nei caso del territorio goríziano (anche qui, perd, non appare in modo chiaro come venivano definid i friulaní; evidentemente tra gli italíani perché nei conteggio non c'è una loro rubrica spe-cifica), rnentre la situazione rímane più ambigua per alcuní viilaggi dell'lstria. Dal materiale archivistíco risulta evidente solamente i! fatto che i! conteggio veniva svolto dal clero sloveno e croato "in base all'esame dei librí par-rocchiaü" per tutti i paesi, anche quelli più píccoli, della Venezia Giulia. I datí venivano successivamente raggruppati a livello delle parrocchie, dei decani, delle diócesi ed infine di tutta ¡a Venezía Gíuüa. 201 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 10 - 2000 • 1 (20) Egan PELIKAN: TAJNO ŠTETJE OZIROMA STATISTIKA, KI IO JE ZA JULIJSKO KRAJINO LETA i 333 PRIPRAVILA ... ¡91-202 In base a! risultato dei libri parroccbiali per l'anno 1933, nella statistica vengono riportati per la Venezia Ciulia 545.541 "jugoslavi" e 455.389 italiani. I dati sono raccolti in 5 libri con elenchi distinti per singóle parroccbie, rendando possibile in ta! modo anche il conteggio degli sloveni e dei croati separatamente.Nel testo introduttivo a! conteggio troviamo anche una nota secondo la quale non vi sono stati compresi i milítari, i carabinieri e gli in-segnanti, men t re gli italiani immigrati erano in gran parte funzionari statali, commercianti, artigiani e ferrovieri. Riassumendo brevemente la statistica, secondo i dati del clero in data 1. gennaio 1934 i! numero di abitanti nelle singóle diócesi delta Venezia Ciulia (escluse Zara e íastovo) é il seguente: sloveni croati italiani Diócesi di Trieste 150.551 73.708 225.795 Diócesi di Corizia 174.101 - 131.731 Diócesi di Parenzo - 87.73i 59.603 Diócesi di Fiume 18.996 40.454 38.260 7 ótale: 343.648 201.893 455.389 ll clero nella diócesi di Trieste e di Capodistria (1918 - 1933): "jugoslavi' " italiani Diócesi di Trieste prima della guerra: 148 49 dopo la guerra (1. gennaio 1934): 107 87 di meno: 41 di più: 38 Dail'ultima tabella risulta evidente il modo lento in cui avvenivano i cambiamenti della struttura étnica al-I 'interno della Chiesa nella Venezia Giulia. Perfino sul territorio cosí deiicato come lo era la diócesi di Trieste e di Capodistria, la penetrazione della componente italiana avveniva abbastanza lentamente nonostante quasi la metà dei sacerdoti di nazionalità italiana fosse stata destinata al centro di Trieste prima della prima guerra mondiale, nel-l'anno 1933 invece giá due terzi dei sacerdoti italiani erano collocati "in campagna". Nel periodo successivo (dopo il ritiro del vescovo Fogar) e soprattutto dopo il periodo del concordato il quadro subiva trasformazioni più veloci. Parole chiave: censimenti della popolazione, censimento segreto, clero, Venezia Giulia, Istria, 1933 VIRI IN LITERATURA BA, 133 - 8A (Besednjakov arhiv), dok št. 133. Poročilo organizacije (E. Besednjaku na Dunaj) z naslovom "Stanje naših dijakov", datirano junij 1936. BA, 314 - BA, dok. št. 314. Poročilo organizacije "O stanju na Primorskem" 8. novembra 1934. BA, 598 - BA, dok. št 598, Pismo janka Kralja Engelbertu Besednjaku 3. marca 1937. BA, 603 - BA, dok. št. 603. Pet zvezkov z narodnostno statistiko v župnijah Julijske krajine, s sklepnim poročilom. Bracher, K. D. (1986): Demokratie und Machtergreifung. V: Lili, R.: Machtverfall und Machtergreifung. München. Mattossi, A. & F. Krasna (1998): äl "Censimento riser-vato" dei 1939 suila popolazione alloglotta nella Venezia Giulia. Quaderni Centro Studi Economico -Politici "Ezio Vanoni", 3-4. Trst. Pirjevec, J. (1994): Pensiero e attivita d i Josip Wilfan. V: Le minoranze tra le due Guerre, Bologna, fsocieta editrice i! Mulino. Pieterski, J. (1971): Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana. Purini, P. (2000): Migracijska gibanja v julijski krajini po prvi svetovni vojni. V: Vzroki in posledice izseljevanj iz slovenske Istre po drugi svetovni vojni (Znanstveni posvet/Zbornik povzetkov). Koper, Znanstveno-raziskoval-no središče Republike Slovenije Koper. 202 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) izvirni znanstveni članek UDK 35.074 (497.1 )"1945/1954 prejeto: 2000-06-21 UKREP! JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE IN SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA IN ITALIJANI NA KOPRSKEM Nevenka TROHA inštitut za novejšo zgodovino. Si-!000 Ljubljana, Kongresni trg t IZVLEČEK Jugoslovanska vojna uprava je med letoma 1945 in 1947 upravljala cono B julijske krajine, med letoma 1947 in 1954 pa cono B Svobodnega tržaškega ozemlja. Razprava obravnava ravnanje jugoslovanskih vojaških in civilnih oblasti v Koprskem okraju, kjer so ob Slovencih živeli avtohtoni Italijani. To ravnanje je bilo v prvem obdobju v skladu z usmeritvami ljudske oblasti in njihove politike slovensko-italijanskega bratstva zlasti razredno. Po sporu z informbirojem junija 1948 se politika nekoliko spremeni. Proces "jugoslavizacije" cone B (in Koprskega okraja) je še pospešen, potem ko postane jasno, da bo cona B STO priključena Jugoslaviji. Ključne besede: ljudska oblast, jugoslovanske oblasti, cona 8 STO, cona B Julijske krajine, Koprski okraj, Italijani na Koprskem THE MEASURES EXERCISED BY YUGOSLAV AUTHORITIES IN ZONES B OF THE GIUUA REGION AND THE FREE TERRITORY OF TRIESTE, AND THE ITALIANS LIVING IN THE KOPER DISTRICT ABSTRACT During 1945-1947, the Yugoslav War Administration exercised its control over Zone B of the Giulia region, while during 1947-1954 it administered Zone B of the Free Territory of Trieste. The present treatise deals with the conduct of the Yugoslav military and civil authorities in the Koper district, where a number of autochthonous Italians were living alongside the Slovenes. At first this conduct was practised on class basis, in accordance with the directives of the people's government and the policy of the Slovene-Italian brotherhood. After the conflict with the Cominform in June 1948, however, this policy was somehow changed. The process of "Yogosiavisation" of Zone B (and the Koper district) was even hastened after it became clear that Zone B of the Free Territory of Trieste was to be annexed to Yugoslavia. Key words: people's government, Yugoslav authorities, Zone B of the Free Territory of Trieste, Zone B of the Giulia region, Koper district, Italians living in the Koper district 203 ANNALES • Ser. hisi. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Nevenka TROHA: UKREP! JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE ..., 203-216 Ob koncu vojne sta območje med rapalsko in avs» trijsko-italijansko mejo iz leta 1915 zahtevali tako Italija kot Jugoslavija. Kot sporno območje (razen Kanalske doline) je zato imelo poseben status, ki pa se je razlikoval od statusa, ki so ga v okviru zavezniške vojaške uprave imele druge italijanske dežele. Po sporazumu o julijski krajini med Jugoslavijo na eni ter Veliko Britanijo in ZDA na drugi strani - podpisan je bil 9. junija 1945 v Beogradu - je cono B, ki se je raztezala vzhodno od de-markacijske - Morganove črte,1 upravljala jugoslovanska vojaška uprava, medtem ko je cono A zahodno od nje upravljala angloameriška Zavezniška vojaška uprava (ZVU) (Dokumenti 1945, 81, 82). Cona B je bila od Jugoslavije ločena z nadzorovano italijansko - jugoslovansko mejo, ki jo je bilo mogoče prestopiti le s posebnimi dovoljenji, medtem ko je bil prehod med cono A in 8 mogoč z osebno izkaznico. Kljub usmeritvam, sprejetim z beograjskim sporazumom, ki so bile dopolnjene s sporazumom v Devinu 20. junija 1945 med vrhovnim poveljstvom jugoslovanske armade in zavezniškim vrhovnim poveljstvom v Sredozemlju (Dokumenti 1945, 98-105), da gibanje ljudi, gospodarski, kulturni in drugi tokovi med conama ne bodo prekinjeni, pa se to ni zgodilo. Na to je vplivalo tako dejstvo, da je bila ZVU času, ko je Jugoslavija to območje hotela priključiti, le začasna zasedbena oblast, kot tudi vse bolj navzoča hladna vojna. T. i. tržaško vprašanje je postalo eno pomembnejših svetovnih vprašanj tistega časa in tudi zaradi nasprotij med blokoma je demarkacijska črta med obema conama v julijski krajini vse bolj dobivala značaj črte ločnice.2 V skladu s sporazumi je bila za celotno območje pod jugoslovansko upravo (t. i. cono B) na osnovi ukaza maršala Josipa Broza Tita št. 218 23. junija 1945 ustanovljena Vojna (Vojaška) uprava jugoslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko (VUJA). V ukazu je Tito posebej poudaril, da že vzpostavljene krajevne civilne oblasti (narodnoosvobodilni odbori, NOO) ostanejo v svoji popolni veljavi in v tesnem sodelovanju z vojaško upravo še naprej vrše svoje funkcije (Dokumenti 1945, 112). VUJA je tako v coni B nadzirala uresničevanje beograjskega in devinskega sporazuma, sprejemala ukrepe, ki so bili pomembni za celotno cono (finance, carine, promet itd.), usklajevala delo med NOO in organi zaledne vojaške oblasti ter vojaškimi uradi zunaj cone. Pomagala pa je tudi pri graditvi gospodarskih temeljev in predstavljala najvišjo sodno oblast v coni B (Perovšek 1995, 20-22). Danes slovenski del cone 13 je bil tako kot danes hrvaški del v skupni pristojnosti VUjE. Vendar je bil že takrat kot cona B Slovenskega primorja (Vzhodno-primorsko okrožje) ločen od hrvaškega dela. Obsegal je slovensko Istro z obalnimi mesti, mali Kras, brkinske, ilirskobistrške, postojnske, idrijske, vipavske in tolminske predele in Trento, ki s tem strnjenim ozemljem ni bila neposredno povezana. Formalnih pooblastil slovenske (oziroma hrvaške) republiške oblasti na območju, ki je bilo pravno Še vedno del italijanske države, sicer niso imele, imele pa so dejanski vpliv, saj so organi ljudske oblasti, pa tudi vojna uprava, ravnali po njihovih navodilih. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst (PNOO), ki je bil v času jugoslovanske zasedbe celotne julijske krajine najvišji organ ljudske oblasti na območju, ki ga je zase terjala Slovenija, je tudi po juniju 1945 sicer nadaljeval delo, a v coni A brez oblastnih pooblastil, ki jih je v celoti prevzela ZVU. Drugačen pa je bil njegov položaj v coni B, kjer mu je VUJA priznavala vse dotedanje pristojnosti, saj je bila zanjo legitimna in legalna samo oblast, ki je bila vzpostavljena v narodnoosvobodilni borbi. Ker pa je imel PNOO sedež v Trstu, so v coni B z odlokom PNOO dne 25. julija 1945 ustanovili Poverjeništvo PNOO (PPNOO), ki pa je dejansko delovalo že v začetku julija. Za svoje delo je odgovarjalo PNOO in skupščini ljudskih odposlancev Vz hod n oprt morskega okrožja, a obenem obdržalo vse pravne in upravne pristojnosti. V coni B je bil že leta 1945 vsaj deloma vzpostavljen jugoslovanski sistem, ki pa je bil prilagojen izjemnosti stanja in se jugoslovanska zakonodaja ni izvajala neposredno, ampak je vse tiste zakone in predpise, ki jih je dovoljeval status začasne uprave (bile so tudi nekatere izjeme), sprejemalo PPNOO (oziroma Istrski NOO) pa tudi VUJA (Perovšek 1995, 20, 68, 69). Cona B Slovenskega primorja (Vz hod nopri morsko okrožje) je obsegala dve različni območji. Njen večji del je bil na osnovi določil mirovne pogodbe med zavezniškimi in pridruženimi silami in Italijo 15. septembra 1947 skupaj z delom cone A priključen takratni Ljudski republiki Sloveniji. Na tem območju avtohtonih Italijanov ni bilo, saj so jih med zadnjim popisom v Avstro-Ogrski med 182.474 prebivalci našteli le 222.3 Po Rapallu je na ta povsem slovenska območja italijanska država naseljevala Italijane, največ državne uslužbence pa tudi nekaj kmetov, delavcev in funkcionarjev fašistične stranke. Vendar je velika večina teh t. i. regnicolov odšla že kmalu po kapitulaciji Italije.4 Na tem povsem slovenskem območju je velika 1 Črta je dobila ime po generalu Williamu D. Morganu, štabnem načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju feldmaršala H. Alexandra. Tekla je od Debelega rtiča do Gorice in po Soči do avstrijske meje in v večjem delu ni identična z današnjo mejo med Slovenijo in Italijo. 2 Več o dogajanjih v coni A Julijske krajine glej Troha 1999; Troha 1998. 3 Podatki ljudskega štetja v Avstro-Ogrski leta 1910 so objavljeni v različnih publikacijah, npr. Oko Trsta, 1945, 141 -152. 4 Več vZagradnik, 1996; Zagradtiik, 1998; Troha, 1997. 204 ANNALES • Ser, hist. sociol. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLAST! V CONAH 0 IUUISKE KRAJINE .... 203-216 večina Slovencev v pričakovanju priključitve k matici podprla jugoslovanske oblasti, tako da so civilne slovenske oblasti že pred formalno priključitvijo delovale nemoteno (Perovšek 1995, 23, 24).5 Drugačen je bil položaj v Koprskem okraju,6 kjer so ob teh, ki so se sem priselili v času po Rapailu, živeli avtohtoni Italijani. Ti so v mestnih središčih Kopra, Izole in Pirana v zadnjih letih Avstro-Ogrske sestavljali več kot devetdeset odstotkov prebivalcev. V celotnem Koprskem okraju cone 8 julijske krajine pa je po popisu leta 1910 živelo 24.669 Slovencev in 31.706 Italijanov, po popisu iz leta 1945 32.160 Slovencev in 22.769 Italijanov, po ocenah Carla Schiffrerja pa 28.300 Slovencev in 29.000 Italijanov {AS, i, 1, 25-27, Schiffrer 1946)7 Tudi Okrožni komite KPS za Vzhodnoprimorsko okrožje je avgusta 1945 poročal, da so mesta v danes slovenskem delu Istre italijanska in da je deloma italijanska tudi njihova okolica, zlasti okolica Izole in Pirana (AS, I, 3). jugoslovanske oblasti so se dobro zavedale občutljivega položaja v istrskih obalnih mestih z večinskim italijanskim prebivalstvom in prav zato so se hotele tam čim bolj politično utrditi. Takoj po prihodu so pričeli s "politično aktivizacijo množic na osnovi linije bratstva" in tudi z uresničevanjem "demokratičnih načel, ki jih prinaša nova Jugoslavija". Tam, kjer ti še niso delovali, so osnovali narodnoosvobodilne odbore, v katere so vključili tiste Italijane, ki niso nasprotovali priključitvi teh območij Jugoslaviji, utrjevali so partijo in množične organizacije (AS, 1, 4).8 jugoslovanska zasedbena uprava je posebej izpostavila, da je treba spoštovati manjšinske pravice Italijanov, kot so bile šole, kultura pa tudi proporcionalna udeležba različnih nacionalnosti v lokalni oblasti (AS, i, 5). Zasedbene oblasti so v coni 8 sprejele nekatere ukrepe, ki so podobno kot tisti, ki so bili sprejeti v Jugoslaviji, posegali v lastninske odnose. Mednje sodijo ukrepi o upravi premoženja, ki je ostalo brez lastnika, večinoma zaradi pobega ali preselitve (sekvester), in zaplemba imetja osebam zaradi sodelovanja z okupatorjem ali izdajstva (konfiskacija).9 Jeseni 1946 je izšel Odlok o zaplembi premoženja fašistov, fašističnih društev in ustanov (UL PPNOO, 17/133). Kot eno mož- nih kazni so delno ali celotno zaplembo premoženja uzakonile Odredba o pobijanju sabotaže in špekulacije (UL PPNOO, 1/18), Uredba o dopolnitvi 9. člena odredbe o pobijanju sabotaže in špekulacije (UL PPNOO, 3/24), Uredba o spremembi odredbe o pobijanju sabotaže in špekulacije (UL PPNOO, 16/120) in Odredba o kazenskem postopku proti vsem vojnim zločincem in ljudskim sovražnikom (UL PPNOO, 22/567), iz zaplembe so bila izvzeta zemljiška posestva lastnikov, ki so bili osumljeni fašizma, na katerih pa so živeli koloni, spolovinarji in zakupniki, ker so se oblastni organi že pripravljali na uresničevanje agrarne reforme. Marsikatera zaplemba iz začetnega obdobja je bila kasneje razveljavljena in veljavne zaplembe so bile nato čvrsto utemeljene, saj so se oblastni organi zavedali, da utegnejo priti pred mednarodno arbitražo (Zagradnik 1995). V dneh med 16. in 18. novembrom 1946 so v skladu z Odredbo o pobijanju sabotaže in špekulacije v istrskih mestih aretirali več trgovcev. Številne trgovine so zaprli, denar in blago so bili zaseženi (ASD MAE, 1). Oblasti v coni B takoj po svojem prihodu niso posegale v kolonske odnose, ki so se vse do povojnih let ohranili na koprskem in piransko-sečoveljskem območju, pač pa so takoj posegle v vprašanje razdelitve pridelkov med kolone in lastnike (AS, 1, 3; Čepič 1995, 167-169). Kolonizacija je bila v Koprskem okraju ukinjena na osnovi Odredbe o odpravi kolonata okrajnega izvršnega NOO za Koprski okraj v začetku julija 1946. Z njo so bili namesto kolonskih uvedeni zakupni odnosi, medtem ko se lastništvo ni spremenilo. Ker je bil Koprski okraj del novega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki je bilo v skladu z mirovno pogodbo z Italijo enotno območje in za katerega slovenske oblasti niso vedele, kakšna politična opcija bo v njem prevladala, je okrajni izvršni NOO decembra 1946, torej pred podpisom mirovne pogodbe, sprejel Odlok o ureditvi agrarnih razmerij in razveljavitvi dražb, s katerim so bila zemljišča, ki so jih dotlej obdelovali koloni - zakupniki, zaplenjena. Agrarna reforma je bila v Koprskem okraju zaključena na dan podpisa mirovne pogodbe 10. februarja 1947. V preostalem slovenskem delu cone B je bil zakon o kolonizaciji in agrarni reformi uveljavljen šele pO priključitvi septembra 1947 (Čepič 1995, 168-184; 5 O razpoloženju med primorskimi Slovenci glej Troha 1999, 113-138. 6 Maja 1945 je bilo to območje vključeno v Tržaško okrožje in razdeljeno na Koprski in Piranski okraj, ki pa je bii kmalu po ustanovitvi cone B vključen v koprskega. Mesta Koper, Izola in Piran so imela poudarjeno upravno-politično samostojnost (Perovšek 1995, 26). 7 V mestu Koper je bilo leta 1910 7909 Italijanov in 599 Slovencev in Hrvatov, v mestu ¡'¡ran 7074 Italijanov in 7 Slovencev in Hrvatov, v mestu Izola 5914 Italijanov in 40 Slovencev in Hrvatov. Za primerjavo navajam štetje, ki so ga izvedle slovenske oblasti leta 1945: Koper 5554 Italijanov In 595 Slovencev in Hrvatov, Piran 4801 Italijanov in 254 Slovencev in Hrvatov, Izola 6946 Italijanov in 346 Slovencev (AS, i, 2). 8 Z linijo bratstva je mišljeno t. i. slovensko (slovansko) - italijansko bratstvo, ki je bilo ena od osnov politike OF in KPS že med vojno. Ta politika je bila uspešna med itaiijanskim delavstvom, ki je zaradi razrednih interesov podprlo priključitev k Jugoslaviji (Troha 1998, 75-174; Troha 1999, 218-231), 9 Konfiskacijo so izvajali na osnovi odloka o konfiskaciji, ki ga je sprejel Avnoj 21. novembra 1944 (Zagradnik 1992, 151-154, 155-216; Zagradnik 1995, Čepič 1995, 167-185). 205 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 10 ■ 2000 • T (20) Nevenib TROMA; UKREP! JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE .... 203-216 Zagradnik, 1995). Odlok o odpravi koionata in ureditvi agrarnih razmerij naj bi tako uresničil težnjo "naših delovnih kmetov po zemlji, ki je šla skozi stoletja ne brez žrtev in krvavih naporov" (AS, i, 6, isto PAK 1; Troha 1996, 71-73). Pač pa jugoslovanske oblasti niso izpeljale nacionalizacije. Državna podjetja, privatna podjetja odsotnih lastnikov in zaplenjena podjetja je upravljal okrajni oblastni organ, medtem ko je imel nad privatnimi podjetji neposreden nadzor (Prinčič 1994, 71). Slab gospodarski položaj Koprskega okraja je bil v veliki meri posledica dejstva, da je bil le-ta odrezan od središč, zlasti od Trsta, ki je ostal v coni A. Nanj je vplivalo tudi neurejeno finančno poslovanje pa tudi ravnanje jugoslovanskih oblasti ob njihovem prihodu (npr. odvažanje strojev). Boris Kraigher, takratni vodilni projugoslovanski politik v julijski krajini, je avgusta 1945 ocenjeval, da je gospodarski položaj na celotnem območju cone B slab, saj naj bi v gospodarskem in finančnem pogledu vladal popoln kaos. Tako bi bila nujna neke vrste vlada, ki bi zadeve uredila, saj jim VUJA sama ni bila kos (AS, I, 7).50 Svojo oceno je ponovil tudi decembra 1945, tako da so bili nujni ukrepi za njegovo izboljšanje, saj naj bi bil ravno slab gospodarski položaj v coni B, kot je ocenil tudi CK KPS, osnovni vzrok za nasprotovanje ljudi novim oblastem (AS, I, 8). Italijanska zakonodaja je v coni B Julijske krajine deloma ostala v veljavi, v nekaterih določilih pa je bila ukinjena ali zamenjana z jugoslovansko. Vzpostavili so okrajna ljudska sodišča, drugostopenjsko okrožno ljudsko sodišče s sedežem v Postojni in višje ljudsko sodišče v Kopru. Okrajne sodnike in porotnike so volili ustrezni okrajni organi oblasti, prav tako okrožne sodnike in porotnike (Perovšek 1995, 66, 67). PNOO je že 18. maja 1945 z odlokom razpustil fašistične organizacije in 8. junija 1945 ustanovil komisijo za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev. Razveljavil je tudi vse pravne predpise, ki so bili izdani med nemško okupacijo. V coni B Slovenskega primorja je PPNOO 1. decembra 1945 sprejelo pravilnik o poslovanju komisij za čiščenje fašistov in kolaboracionistov.11 Sojenje za kazniva dejanja fašizma in kolaboracijo je bilo najprej v pristojnosti vojaškega sodišča VUjA in posebnega ljudskega sodišča za sojenje fašističnih zločinov, ki je v Koprskem okraju do 22. februarja 1946 delovalo v okviru okrajnega ljudskega sodišča. Po februarju 1946 pa so vse pristojnosti prevzela civilna ljudska sodišča. Za ta dejanja so sodili v okviru meril, ki so takrat veljala v Jugoslaviji. Obsodbe so bile različne, od smrtne do zaporne kazni in prisilnega dela v delovnih taboriščih (AS, 1, 9; AS, 1, 10; PAK 2).12 V Koprskem okraju je bila na načelni ravni uvedena dvojezičnost, dejansko pa se je slovenščina ob italijanščini, ki je prevladovala, uveljavila šele po ustanovitvi STO (Beltram 1995, 1-3).13 Naj navedem, da je bila slovenščina oktobra 1945 predlagana kot fakultativni jezik v nižji strokovni šoli v Izoli in Kopru, medtem ko je bila v italijanskih srednjih šolah uvedena kot obvezen predmet šele aprila 1947 (Beltram 1995, 34). Število italijanskih šol se je sicer zmanjšalo, a zato, ker so v času fašizma tudi Slovenci obiskovali italijanske šole. Na novo so februarja 1946 ustanovili italijansko srednjo tehnično šolo v Izoli. Italijansko šolstvo je ohranilo avtonomijo, učni program je bil vezan na program šol v Italiji oz. Trstu, de! programa pa je bil spremenjen (PAK 3; PAK 4; AS, 11, 2; Beltram 1995, 34; Perovšek 1995, 47). Na sestankih različnih organov so sicer poudarjali, da so nekateri učitelji fašistično in močno proitalijansko usmerjeni, a kljub temu v prvem šolskem letu odpustov skoraj ni bilo. jeseni 1946 je oddelek za prosveto pri PPNOO poslal prosvetnemu odseku Koprskega okraja spisek šestnajstih učiteljev in profesorjev, ki so s 30. oklobrom 1946 izgubili službo zaradi svoje profašistične dejavnosti. Ob tem je treba poudariti, da niso zahtevali le zamenjave italijanskih, marveč tudi nekaterih slovenskih učiteljev (PAK 5; PAK 6; AS D MAE, 2; Beltram 1995, 42, 45; Čeh 1995, 5). Seveda so oblasti vzpostavile tudi slovensko šolstvo na temeljih tistega, ki se je začelo organizirati že med vojno v okviru partizanskega šolstva. Krajevni narodnoosvobodilni odbori, izvoljeni v času vojne, so delo nadaljevali tudi po vojni. Manjkajoče NOO so izvolili 7. septembra 1945. Oblasti so sicer skušale zagotavljati enakopravno zastopanost narodov v oblastnih in političnih organih, a jim je to le stežka uspevalo, saj so poleg kriterija narodnosti upoštevale tudi politično primernost posameznika, torej njegovo zavzemanje za ljudsko oblast. Tako so se italijanski odborniki pogosto menjavali, razpuščeni so bili celotni mestni NOO in postavljeni novi. V začetku je bila 10 Slab finančni položaj je bil deloma posledica tega, da je v coni B dotlej ostala lira kot plačilno sredstvo, medtem ko je bil v Jugoslaviji že uveden dinar (Perovšek 1995, 27-28, 31-41). 11 Odlok PNOO o razveljavitvi vseh pravnih predpisov, izdanih med nemško okupacijo, o delnem razveljavljenju starejših pravnih predpisov in o veljavnosti odločb, izdanih na njihovi osnovi, 8. junij 1945 (AS, M, 1; AS, I, 9); Odlok o ustanovitvi komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev (UL PNOO, 30/1945); Pravilnik o poslovanju komisij za čiščenje fašistov in kolaboracionistov (UL PPNOO, 4/29). 12 Uredba o ukinitvi ljudskega sodišča 2a sojenje fašističnih zločinov v Kopru (UL PNOO, 10/72). 13 PNOO ni izdalo nobenega odloka, ki se nanaša na dvojezičnost in je bilo zakonsko vprašanje rešeno šele v 7. členu statuta STO in odloku IOLO o uradnih jezikih z dne 14. septembra 1947. 206 ANNALES • Ser. hist. sotioi. • 10 • 2000 • 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLAST! V CONAH 8 JULIJSKE KRAJINE 203-J1 6 administracija v glavnem ista kot v času fašizma, a so jo postopoma odstranili. Težave so bile tudi zato, ker skoraj noben italijanski uradnik ni zna! slovensko (AS, H, 3; ASD MAE 3; Beltram 1995, 10-16). Ukrepi jugoslovanskih ljudskih oblasti so bili v tem prvem obdobju zlasti razredni in so zaradi svoje socialne sestave marsikdaj bolj prizadeli Italijane kot Slovence in Hrvate (ukrepi o upravi premoženja prebeglih, o zaplembah, odpravi kolonskih odnosov, agrarni reformi, razveljavitvi dražb in prisilnih odtujitev). In ne !e to. Kot sem že omenila, je iz dokumentov razvidno, da so se oblasti trudile zagotoviti narodno enakopravnost, a seveda na način, kot so to enakopravnost same razumele. Zlasti v času do objave resolucije in-formbiroja je bila ena stalnic njihove politike t. i. slovensko oz. slovansko-italijansko bratstvo, ki pa je seveda zajemalo le ljudi, ki so podpirali priključitev k Jugoslaviji bodisi iz nacionalnih bodisi razrednih vzrokov. Teh zadnjih je bilo, v nasprotju s Trstom in Tržičem, med Italijani na Koprskem malo. Do tistih, ki so jim nasprotovali, so oblasti nastopale ostro, pri čemer pa ločnica praviloma ni bila narodnostna, čeprav ne smemo zanemariti tudi marsikaterega ukrepa lokalnih aktivistov, ki so šikanirali Italijane le zaradi njihove nacionalne pripadnosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je bil odpor do vsega, kar je bilo italijansko, v veliki meri posledica ravnanja tamkajšnjih Italijanov v času fašizma. Ena glavnih nalog je bi! boj proti ostankom fašizma, za katerega je bilo marsikdaj razglašeno tudi le pasivno nasprotovanje (PAK 7). Zaradi tega se je med italijanskim in slovenskim prebivalstvom pogosto ohranjalo nerazumevanje in včasih tudi sovraštvo in so oboji dvomili o možnost mirnega sožitja.14 Ob vsakodnevnem "tihem" nasprotovanju novim oblastem je večkrat pri.šlo do večjih konfrontacij, ki so v letih 1945-1947 dosegle višek s stavko v Kopru konec oktobra 1945 ob uvedbi t. i. jugolire.15 Stavko so po podatkih jugoslovanskih oblasti organizirali trgovci in "podobni pridobitniški krogi", pa tudi "čmoborzijanci" ob pomoči domačih italijanskih komunistov, ob čemer pa so priznavale, da je stavkalo skoraj celo trio prebivalstvo Kopra (AS, I, 11; AS, 1, 12). V odgovor so organizirale okoliške prebivalce, da bi stavko "razbili". V spopadih med stavkajočimi in nasprotniki sta bila dva stavkajoča ubita. Koprski mestni komite KP Julijske krajine je bil razpuščen, ker so ga obdolžili, da je pomagal organizirati stavko (AS, I, 12). Slovensko partijsko vodstvo je kasneje ocenilo, da drugega načina, kot je bil pohod ljudi (ki so podpirali Jugoslavijo), ki je bil upo- rabljen proti stavkajočim, dejansko ni bilo (AS, I, 14), Drugi višek so ta nasprotovanja dosegla ob obisku mednarodne razmejitvene komisije februarja in marca 1946, ko so oblasti onemogočile proitalijanske manifestacije (AS, I, 1 5; AS, I, 1 6; ASD MAE, 4; ASD MAE 5). Italijanom je le v Piranu uspelo izpeljati manjšo demonstracijo, v kateri je sodelovala skupina okrog 150 ljudi, ki je kričala "Italija!", kakor je poročal Anton Vratuša (AS, I, 17). Tega, da je velika večina italijanskega prebivalstva obalnih istrskih mest proti priključitvi k Jugoslaviji, se je zavedala tudi slovenska vlada. Njen predsednik Boris Kidrič je februarja 1946 ugotavljal, da sta Koper in Piran "odločno proti nam in slabost je v tem, da slovenska okolica teh krajev ni kompaktno naseljena. Koper in Piran sta proti nam predvsem iz razrednih interesov in ni mogoče sedaj nič spremeniti... Ne zganjati teror, ampak z manifestativno močjo vplivati na ta mesta" (AS, 1, 14). Če je bilo tukajšnje italijansko prebivalstvo večinoma protijugoslovansko usmerjeno in je bil tudi večji de! italijanskih komunistov - domačinov vsaj deloma nasproten, pa so ta razmerja med Italijani deloma spremenili tisti Italijani, ki so v Koprski okraj prihajali iz cone A in Italije, od koder so odšli zato, ker jih je preganjala italijanska ali zavezniška policija. To so bili v veliki večini udeleženci osvobodilnega boja, proti katerim so zaradi medvojnih dejanj pa tudi dejanj v okviru jugoslovanske uprave Julijske krajine maja 1945 pričeli v Italiji in coni A Julijske krajine voditi sodne procese. V cono B, zlasti pa v Jugoslavijo, so prihajali tudi italijanski delavci, simpatizerji komunistov, "gradit socializem" (Troha 1999, 233-235). Mirovna pogodba, sklenjena med zavezniškimi silami in Italijo 10. februarja 1947 (njena določila so bila uveljavljena 15. septembra isto leto), je med drugim določila tudi novo mejo med Italijo in Jugoslavijo in ustanovitev samostojne državne enote - Svobodnega tržaškega ozemlja. Vodil naj bi ga guverner, katerega naloga je bila konstituirati vlado in organizirati volitve v ustavodajno skupščino. Za vzpostavitev nove države je hib torej ključno imenovanje guvernerja, ki je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Dotlej je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, razmejitev pa je tekla po demarkacijski črti na območju, ki je bilo del STO (AS 1).16 Ključni preobrat je v tržaško vprašanje prinesla resolucija informbiroja. Po njeni objavi junija 1948 je v coni A STO velika večina italijanskega tržaškega delavstva pa tudi Slovencev na levici resolucijo podprla, tako 14 Na to vprašanje je že maja 1945 opozarjal takratni sekretar OK KPS za Tržaško okrožje Branka Babic (AS, i, 4). 15 Jugoslovanske oblasti so deloma zaradi pomanjkanja lir, deloma pa zato, da so ovirale trgovanje s cono A in Italijo, konec oktobra 1945 uvedle t. i. jugoliro, posebno denarno enoto, ki je ostala v veljavi v coni B julijske krajine in nato coni B STO vse do uvedbe dinarja kot plačilnega sredstva julija 1949. 16 Ustanovitev in ureditev STO so urejali člena 4 in 21 ter prilogi VI (Stalni statut) in Vit (Instrument za začasni režim) Mirovne pogodbe med zavezniškimi silami in Italijo. 207 ANNALES • Ser. hist. sociol. • tO • 2000 • 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE ..., 203-25 6 da je Jugoslavija tam skoraj povsem izgubila svoj dotedaj velik vpliv.17 Obenem pa se je vse bofj približevala Zahodu, zato ZDA in Velika Britanija v Trstu nista več potrebovali vojaških sil, bili pa sta tudi zainteresirani za normalizacijo odnosov med Italijo in Jugoslavijo, ki brez rešitve tržaškega vprašanja ni bila mogoča. Veliki sili sta zato od konca leta 1949 pričeli pritiskati na Italijo in Jugoslavijo, da sprejmeta dogovor. Menili sta, da bi bilo sporazum najlaže doseči na osnovi dejanskega stanja, tako da bi ob določenih korekturah cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji (Novak 1996, 337-339; De Caslro, 1981, I, 799-872; AS 3). Sprejem ene izmed kompromisnih rešitev tržaškega vprašanja je oteževalo dejstvo, da je bilo STO v obeh prizadetih državah močno propagandno izrabljeno. Ne jugoslovanska ne italijanska vlada si zato nista mogli priviščiti, da bi se dokončno odrekli območju, ki so ga ljudje v vsaki od njiju imeli za svoje (AS 4). Zaradi pritiskov javnega mnenja v obeh državah je bilo zato nujno sprejeti neko obliko začasne rešitve, ki bi sčasoma prešla v dokončno. Ali kot je dejal Tito britanskemu veleposlaniku v Beogradu siru Charlesu Pe-aku,avgusta 1951: "Italijani ne bodo dali izjave, da se odrekajo nadaljnjim ozemeljskim zahtevam, mi pa se ne bomo nikoli odrekli Trstu. Le sedaj, ker ne moremo drugače, da ne bi dali Sovjetski zvezi možnosti, da izkoristi položaj, dajemo Trst Italiji" (AS 5). Jugoslavija je decembra 1951 predlagala, da bi sama dobila območje Skednja (vzhodni del Trsta), Žavelj in Miljski polotok, Italija pa poleg Trsta še Koper in Izolo z neposredno okolico. Mesti v Istri bi tako postali italijanska enklava s cestno in pomorsko povezavo z matično državo, ki bi bila urejena s posebnim režimom. Italija bi obenem dobila večinoma s Slovenci poseljeni koridor v coni A od takratne meje do Trsta po vsej dolžini železnice in ceste. To zamenjavo so utemeljevali z etničnim načelom. Po uradni jugoslovanski razlagi je bi! taksen predlog ugodnejši za Italijo, ker bi na priključenem delu ostalo več Jugoslovanov (okrog 48.000) kot v Jugoslaviji Italijanov (okrog 29.000). Če pa bi vzeli etnično ravnotežje med celotnima manjšinama, naj bi bilo po tem predlogu v Italiji okrog 50.000 več Slovencev kot Italijanov v Jugoslaviji. Po teh podatkih, predloženih na pogajanjih, je bilo po popisu leta 1910 na območju, ki je bilo leta 1947 priključeno Jugoslaviji, 114.076 Italijanov, po popisu leta 1948 67-856, leta 1951 pa okrog 40.000. Število je bilo po trditvah jugoslovanske vlade zmanjšano zaradi prostovoljne izselitve 114.000 Italijanov (samo v letu 1948 več kot 30.000). To izseljevanje naj bi potrjevalo, da tamkajšnji Italijani niso bili "avtohtoni etnični element, ki bi bil vezan na ta kraj", ampak priseljenci. Po istem viru naj bi bilo leta 1951 v mejah Italije okrog 80.000 Slovencev (AS 6).18 V razpletu tržaške krize je novo fazo pomenila londonska konferenca (3. april - 9. maj 1952) med zahodnimi silami in Italijo, ki so jo sklicali zaradi odločitve zlasti Velike Britanije, da v čim krajšem času zapusti cono A STO (AS 8). Zaključki konference so dajali Italiji velika pooblastila v coni A, a se obenem niso več sklicevali na tristransko noto19 in niso posegali v cono 8. Neposredna posledica konference je bila tako nadaljnja povezava obeh con bodisi z Italijo bodisi z Jugoslavijo, ki je dejansko vodila do razdelitve obeh con med obe državi (AS 3; Novak 1996, 365-372). Jugoslavija je ob koncu londonske konference poudarila, da uveljavitev protipravne realne unije cone A in Italije pomeni enostransko rušitev mednarodnega statusa cone A {AS 3). Dejansko pa so ji zaključki konference vsaj deloma ustrezali, saj je dobila proste roke v coni B, kjer je sprejela vrsto ukrepov, kt so to cono še bolj vključevali v jugoslovanski sistem. Kardelj je julija 1952 na razgovoru s predstavniki tržaškega gibanja poudaril: "Londonska konferenca je - čeprav izgleda čudno - na tej linij vendarle naš uspeh. Preje se je vršil na nas velik pritisk za Koper, Izolo itd. V Londonu o tem ni bilo več govora. Konferenca je bila Že preračunana na delitev cone A in B," (AS 9) Po konferenci v Londonu je jugoslovansko vodstvo začelo pripravljati javnost na delitev con. Prvi je pred slovensko javnostjo proti vzpostavitvi STO odkrito nastopil bivši sekretar KPSTO Branko Babic, in sicer na kongresu SZDL Slovenije aprila 1953. Nedvomno je svoj nastop pred tem uskladil s slovenskim političnim vodstvom (AS, I, 18). Rešitev tržaškega vprašanja je pospešila odločitev zahodnih sil 8. oktobra 1953, da bosta umaknili svoje enote iz cone A m jo predali Italiji, vendar pa pri tem nista določili datuma umika. Takšna odločitev je bila deloma posledica tudi novega zaostrovanja odnosov med Italijo in Jugoslavijo. Ker je bila Jugoslavija s to odločitvijo postavljena pred izvršeno dejanje, je nanjo ostro reagirala. Organizirala je množične demonstracije in v odgovor na italijanske vojaške okrepitve na meji tja poslala svoje. Tito je v govorih v Leskovcu 10. in Skopju 11. oktobra 1953 odločitev zahodnih si! ostro obsodil in predlagal rešitev, po kateri bi Italija dobila Trst, Jugoslavija pa preostali del cone A in cono B.20 17 V KPSTO je dotedanjemu (projugoslovanskemu) vodstvu od približno 4000 članov v coni A STO ostalo zvestih le okrog 500 (AS, 2). 18 Edvard Kardelj je veleposlaniku ZDA v Beogradu G. V. Allenu med drugim pojasnil, da so ob italijanskih mestih v Istri slovenska naselja, ki so v ekonomskem pogledu zeio pomembna, kot n.pr. Skedenj, Žavlje (AS 7). 19 S tristransko noto so marca 1948 zahodne sile celotno STO prisodile itaiiji. Nota je bila sprejeta kot pomoč Italijanski krščanski demokraciji pred volitvami v Italiji, saj brez pristanka Sovjetske zveze ni bila izvedljiva. 20 V Skopju je Tito izrekel tudi znane besede: "Izjavljam, da bomo vedno pazili na to, Ca bo italijanski vojak stopil v cono A. Tisti trenutek, ko bo vstopil tja - bomo korakali v to cono." (Slovenski poročevalec, 11. in 12. oktober 1954). 208 ANNALES • Ser. hist. sociol. -10 2000 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE 203-216 V Trstu je prišlo do protestov, ki so prerasli v krvave nemire v dneh po obletnici prihoda Italije v Trst 3. novembra 1918 (Novak 1996, 414-419). Obenem pa je odločno jugoslovansko reagiranje privedlo do tega, da so se obnovili diplomatski pogovori, jugoslovanski pogajalci so dobili navodila, da se pogajajo tudi o delitvi po demarkacijski črti z nekaterimi korekturami. Sporazum naj bi bil formuliran tako, da se formalno Italija ne bi odrekla coni B, Jugoslavija pa ne Trstu, pač pa bi Zahod javno izjavil, da po sporazumu o začasni razmejitvi med conama ne bo podpiral pretenzije ne ene ne druge strani (AS 10). Začasna rešitev, ki bi bila obenem predstavljena kot vsiljena, je bila bolj sprejemljiva za jugoslovansko in italijansko javnost, obe vladi pa sta se seveda zavedali, da bo takšna rešitev z dolgoletnim obstojem postala dokončna (AS 11). Po zaključku pogajanj je bilo 5. oktobra 1954 STO v skladu s Spomenico o soglasju, ki so jo podpisale ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija, razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Začasni sporazum so leta 1975 nadgradili osimski sporazumi med Stalijo in Jugoslavijo. STO tako dejansko ni nikoli zaživelo. Vse od septembra 1947 je tako cono A, ki je obsegala poleg tržaške občine še občine Devin - Nabrežina, Zgonik, Repentabor, Dolina in Milje, upravljala ZVU, cono 8, ki je obsegala Koprski in Bujski okraj, pa VUjA. Spremenil pa se je njun značaj. Vojna uprava Jugoslovanske (ljudske) armade za jugoslovansko cono STO s sedežem v Kopru (tako kot ZVU s sedežem v Trstu) ni bila več zasedbe na uprava, ampak uprava z mandatom Varnostnega sveta OZN. Pri sprejemanju ukrepov je bila še vedno omejena z mednarodnimi določili, zato ni mogla v celoti uveljaviti ukrepov, ki jih je uvajala ljudska oblast v FLRJ (PAK 1). Jugoslovanske oblasti so v okviru priprav na vzpostavitev STO, v katerem so imeli Italijani zaradi Trsta večino, skušale čim bolj utrditi svoj položaj v tistem delu, ki je bil dotlej pod njihovo upravo. Zato so že pred podpisom mirovne pogodbe pospešeno uvajale agrarno reformo, utrjevale zadružni sektor, ljudsko oblast in upravni aparat. Pri tem pa so zaznavale, da se je razpoloženje med Italijani v coni B še poslabšalo in da so komaj čakali spremembo, tudi revni med njimi. Prav tako se je slabšal položaj v slovenskih vaseh (AS, I, 19). Tudi VUjA za cono B STO je pristojnosti na območju krajevne uprave prenesla na civilne oblastne organe. V nasprotju z obodbjem med letoma 1945 in 1947, ko skupnega organa civilne oblasti ni bilo, je bil 20. februarja 1947 ustanovljen Istrski okrožni ljudski odbor (lOLO), na katerega sta v soglasju z VUjO prenesla vso oblast Poverjeništvo PNOO in Oblastni NOO za Istro v Labinu.2' Skupni organ je bil ustanovljen v okviru priprav na uveljavitev samostojne države. Kljub temu je Koprski okraj22 ostajal vezan na slovenske in Bujski na hrvaške oblasti (AS/1, 20; AS, I, 21). Ko pa je postalo dokončno jasno, da do ustanovitve STO ne bo prišlo, sta obe republiki neposredno prevzeli nadzor nad okrajnimi organi v coni. V tem okviru je komandant vojne uprave 15. maja 1952 izdal tri odredbe s takojšnjo veljavo, med njimi tudi odredbo o prenosu pristojnosti IOLO na okrajna ljudska odbora v Kopru in Bujah. IOLO je bil tako ukinjen.23 V Istrskem okrožju je bila po mnenju Julija Beltrama, predsednika IOLO in sekretarja KPSTO za Istrsko okrožje, "oblast v rokah delovnega ljudstva, ki pod vodstvom delavskega razreda in njegove avantgarde uresničuje ljudsko demokracijo" (PAK 1). Ljudska oblast je bila "oblast delavcev in kmetov, Italijanov in Slovanov proti izkoriščevalcem in gospodarskim in narodnostnim zatiralcem, proti ostankom fašizma in proti reakciji". Cona B bi morala zato biti zgled t. i. ljudskim množicam v coni A in drugje, kako lahko ljudstvo vlada samo in kako se lahko reši kapitalističnega vpliva (AS, I, 22). Ljudska oblast, ki je bila zgrajena na načelih enotnosti zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, naj bi v Istrskem okrožju dosledno upoštevala določbe mirovne pogodbe, ker je menila, da je to v interesu miru, ob tem pa je znala ohraniti svoj ljudski značaj in "neprestano brusiti svojo ost proti tankemu sloju izkoriščevalcev" (AS, I, 23). Delo so do volitev, ki so bile izvedene aprila 1950, nadaljevali že leta 1945 izvoljeni narodnoosvobodilni odbori. Ob tem so oblasti poudarjale pravico ljudi, da odbornike kadarkoli odpokličejo, če ti ne opravljajo svojih nalog. Tako so bili iz organov ljudske oblasti postopoma izključeni vsi tisti "elementi, ki so se sicer s prevaro infiltrirali, a so potem delovali proti ljudstvu" (AS, 1, 22;24 PAK 1). Novemu teritorialnemu okviru se je prilagodilo tudi sodstvo. Na osnovi odloka PPNOO in OLOl z dne 20. februarja in po odobritvi VUJA je skupščina IOLO 3. avgusta 1947 sprejela odlok o ureditvi ljudskih sodišč (UL IOLO, I. 1, št. 1, str. 2-4). Na osnovi tega odloka so redno sodno oblast izvajala okrajna ljudska sodišča v Bujah, Kopru in Piranu, okrožno ljudsko sodišče in višje ljudsko sodišče, oba s sedežem v Kopru. Ljudska sodišča so sodila v imenu ljudstva po obstoječih predpisih, torej po predpisih, ki sta jih za Vzhodnoprimorsko okrožje sprejela že PPNOO in PNOO. Sodnike je volila ustrezna okrožna ali okrajna ljudska skupščina. 21 Odlok o ustanovitvi istrskega okrožja (Ul IOLO, L 1, št. 1, str. 1). 22 V Koprskem okraju je maja 1950 živelo 42.656 prebivalcev. (PAK 8). 23 Odlok o ukinitvi IOLO (UL IOLO, 1. 6, št 8, str. 1). 24 V njem navajajo tri konkretne primere odstavitve članov ljudskih odborov. 209 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Nevenka TKOHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE ...,203-216 Pomebna sprememba pri deiu ljudskih sodišč je bil odlok o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in ljudsko oblast, ki ga je 14. novembra 1948 sprejel iOLO (UL IOLO, I. 2, št. 7, str. 88-89). Po njem je bilo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in ljudsko oblast vsako dejanje, ki mu je bil cilj, da z nasiljem zruši ali ogrozi obstoječo pravno ureditev in temeljne demokratske, politične, narodne, gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, zlasti pa enakopravnost in bratstvo slovenskega, italijanskega in hrvaškega naroda ter ljudsko oblast, O kaznivih dejanjih po tem odloku je sodilo na prvi stopnji okrožno ljudsko sodišče, če zadeve niso prevzela zaradi nalog in vloge VUJA v pretres vojaška sodišča, ki so sodila po svojih predpisih. Kazenski postopek je vodilo tudi proti odsotnim ali pobeglim osebam. V Koprskem okraju je delovalo tudi posebno Ljudsko sodišče za sojenje fašističnih zločinov proti obstoju in svobodi ljudstva ter demokratičnih ustanov, ki so ga ustanovili na skupščini odposlancev Koprskega okraja 2. avgusta 1947 (U1 iOLO, I. 1, št. 1, str. 6). Bilo je pristojno za sojenje oseb, ki so se "kot fašisti ali njihovi sodelavci pregrešili proti obstoju in svobodi ljudstva in njegovih demokratičnih ustanov, ki so na zločinski način delovali pod pretvezo ali iz političnih razlogov proti dostojanstvu, osebam, imetju, družinam lastnih sodržavljanov ali proti njihovim organizacijam" (UL IOLO, I. 1, št. 1, str. 6). Kazni so bile: smrtna, dosmrtno ali začasno težko prisilno delo, izguba političnih pravic, zaplemba imovine (UL IOLO, I. 1, št. 1, Pravilnik o poslovanju). Postopek je bil sprožen na osnovi prijave javnega tožilca, epuracijskih komisij in zasebnikov. Za vojne zločine je bilo še naprej pristojno vojaško sodišče za jugoslovansko cono STO, ki je delovalo v okviru VUJA. javno tožilstvo za Istrsko okrožje, ki je bilo kot organ iOLO prav tako ustanovljeno na skupščini iOLO 3. avgusta 1947 (UL IOLO, I. 1, št. 1, str. 4), je delovalo po enakih načelih kot javna tožilstva v FLRj. Njegova osnovna naloga je bila nadzor nad tem, ali organi upravne in sodne oblasti, organi ustanov in podjetij, posamezne uradne osebe in prebivalci istrskega okrožja pravilno izpolnjujejo zakonite predpise. Okrožnega javnega tožilca in dva namestnika je volila in razreševala skupščina !OLO. Pri delu javnega tožilstva so sodelovali tudi ljudski tožilci kot prostovoljni sodelavci, ki so jih volili prebivalci na svojih zborih in v uradih, podjetjih, ustanovah, mestih in krajih. Ena največjih pridobitev, ki se je uveljavila že leta 1945, je bila obnova slovenskega in hrvaškega šolstva. Obenem so ohranili italijanske šole. Odprtih je bilo več dijaških domov, otroških vrtcev, visokošolci so dobili štipendije. Šolski program je imel podobne vsebine kot v Jugoslaviji, čemur so se upiraii zlasti italijanski učitelji. Za oblasti je zato postala ključna t. i. defašizacija in demokratizacija italijanskega šolstva, tako da so večkrat ukrepale proti italijamskim učiteljem, "ki so iz šole skušali narediti organizacijo fašistične vzgoje in odpora proti ljudski oblasti" (PAK 1). Uradno je bila sicer zajamčena svoboda zborovanja in javnih shodov, popolna svoboda verskega, političnega in sindikalnega združevanja in udejstvovanja, vendar pod pogojem, da program in uresničevanje le-tega ni bilo v nasprotju z zakonitimi predpisi. To pa je praktično pomenilo prepoved vsega, kar ni bilo v skladu s politiko priključitve k Jugoslaviji in graditvijo socializma. Tako naj bi popolna svoboda veljala tudi za tisk, "z izjemo seveda onega, ki razpihuje narodnostno mržnjo in uvaja v javno življenje fašistično miselnost in metode" (PAK 1). Že pred letom 1949 je bila cona B v gospodarskem pogledu vezana na Jugoslavijo. VUJA je 1. julija 1949 namesto t. i. jugolir uvedla dinarje, 11. marca 1950 odpravila carine in uveljavila jugoslovanske carinske tarife, marca naslednje leto je bil uveden jugoslovanski zakon o delavskem upravljanju v gospodarstvu, februarja 1952 so dokončno ukinili liro kot plačilno sredstvo in uvedli carine s cono A. Takoj po londonski konferenci leta 1952 so ukinili potne liste za potovanje v Jugoslavijo, odprii filialo Narodne banke, razširili pravice državljanov FLRJ v coni B, s katerimi so jih izenačili z državljani STO, julija 1952 uvedli kazenski zakonik FLRj, zakon o prekrških in uredbo vlade FLRj o osnovah poslovanja gospodarskih podjetij. S tem je bila ukinjena formalnopravna ureditev v coni B, sklenjena z mirovnim sporazumom, in dokončno tudi italijanska zakonodaja. Pravno osnovo so našli v tem, da jugoslovanska uprava po mirovni pogodbi ni bila več za-sedbena uprava, ampak do uvedbe STO uprava z mandatom (AS 12; AS, i, 24). Konfiscirana lastnina je postala temelj državnega sektorja gospodarstva. Ob njem je obstajal zadružni sektor z lastnino kmetijskih, konzumnih in obrtnih zadrug. Tudi v coni B so ob nabavno-prodajnih ustanavljali vse več kmetijsko-obdelovalnih zadrug, torej "zadrug višjega tipa, organiziranih po principu kolektivne obdelave zemlje". Tretji sektor, leta 1949 še vedno najbolj razširjeni sektor gospodarstva, pa je bil zasebni. To so bili največ kmetje, obrtniki in tudi del industrije (PAK 1; AS, !, 22). Vse gospodarstvo, tudi tisto v privatnih rokah, se je razvijalo v skladu s smernicami ljudske oblasti, ki je uvajala plansko gospodarstvo. Tako so bili vsi sektorji gospodarstva neposredno odvisni od oblasti, ki jih je nadzirala in usmerjala, oskrbovala s surovinami, odkupovala proizvode, določala cene in omejevala dobiček. Uvedli so progresivni davek na dohodek, vezane cene, diferenciacijo živilskih nakaznic, obenem pa povišali obroke na živilske nakaznice ter izboljšali oskrbo vseh življenjskih potrebščin po nižjih enotnih cenah. Sekretar CK KPSTO Branko Babič je oktobra 1949 menil, da so tako delovne množice "vedno bolj občutile sadove ljudske oblasti in so jo bile zato tudi pripravljene braniti. 210 ANNALES Ser. hist. sodo!. • 10 • 2000 • 1 (20) Nevenka TRGHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH B JULIJSKE KRAJINE .... 203-216 Delovne množice v coni A pa so v ljudski oblasti cone B imele jasno in konkretno perspektivo svoje borbe in svojega cilja" (AS, l, 25; PAK 1). Politično je imela v coni B KPSTO kot monopolna stranka popolno oblast Ali kot je dejal Branko Babič, njen sekretar, partija je bila v coni B na oblasti in "preko nje široke delovne množice, ki jih je Partija vzgajala za upravljanje ljudske oblasti" (AS, 1, 25). Dva meseca pred objavo resolucije informbiroja, aprila 1948, je bilo v Istrskem okrožju 1123 članov komunistične partije, od tega v Koprskem okraju 656 (PAK 9).25 Vodilni v KPSTO so zatrjevali, da je bilo v Istrskem okrožju nacionalno vprašanje rešeno na osnovi lenmizma in stalinizma. Prepovedana sta bila rasno sovraštvo in nacionalna diskriminacija. V skladu s sprejetimi odloki so bile vse tri narodnosti enakopravne, vsi trije jeziki uradni, v predstavniških organih je bil uveljavljen princip pro-porcionalnosti (PAK 1).26 Ljudska oblast naj bi zagotavlja kulturni razvoj vsem narodom ter podpirala "svobodno napredno kulturo". Partija naj bi tudi z vzgojnim delom pregnala ostanke nacionalizma in šovinizma, ki jih med slovenskim prebivalstvom naj ne bi bilo, med italijanskim prebivalstvom pa so še vedno pomenili "resno oviro pri poglabljanju in širjenju bratstva in enotnosti vsega našega delovnega ljudstva". Vzrok naj bi bil v fašizmu in v tem, da se je slovenski narod, v nasprotju z italijanskim, med NOB prekalil in prevzgoji! v duhu resničnega inter-nacionalizma (PAK 1). Najpomembnejša množična organizacija je bila Slovansko-italijanska antifašistična unija (SlAU), ki naj bi v coni B ohranila in utrdila "Širokoljudski enot-nopofitični značaj" Osvobodilne fronte. Na osnovi t. i. bratstva naj bi izvajala "široko politizacijo množic" za njihovo aktivno sodelovanje pri delu ljudske oblasti, zlasti pri "vsakodnevni borbi z ostanki strmogiavljenega razreda kapitalistov in veleposestnikov", pri prostovoljnem delu in v drugih akcijah (PAK 1). V Koprskem okraju, ki je imel 29.890 volilnih upravičencev, je bilo aprila 1948 15.433 članov SlAU. V večinsko italijanskih obalnih mestih je bil odstotek članstva bistveno nižji kot v pretežno slovenskem zalednju. V Kopru, ki je imel okrog 4000 volilnih upravičencev, je bilo le 870 članov SlAU, v Piranu od 3250 volilnih upravičencev 693. Podobno je bilo tudi v delavski Izoli, kjer naj bi bila naklonjenost jugoslovanskim oblastem vsaj pred sporom z informbirojem večja, od 6524 le 1415 (PAK 10). Ohranjale so se medvojne metode dela, pa tudi način razmišljanja. Ena najpomembnejših nalog je bila budnost in odkrivanje sovražnika = reakcija (ostanki fašizma, veliki kmetje - kulaki, duhovniki) in boj proti njemu, saj naj bi le-ta ves čas skušat uničiti ljudsko oblast in njene pridobitve (progresivni davek, zadružne domove in zadruge sploh itd.) in je pri tem uporabljal različne oblike boja - od podkupovanja in zastraševanja nekdanjih kolonov do sabotaž, špekulacij in odkritih nastopov proti vsemu, "kar je ustvarilo ljudstvo". Ob tem naj bi skušala zabrisati razredno osnovo ljudske oblasti in deliti ljudi gtede na njihovo narodnost, saj naj bi menila, da so oblasti v coni B "vsiljena slovanska nacionalistična diktatura" (PAK 1). Italijanska država naj bi se razglašala za čuvarja italijanstva Istfe. Te njene trditve so bile po mnenju Julija Beltrama smešne, saj "italijanskega elementa na tem teritoriju ni treba nikomur čuvati niti skrbeti zanj, kajti očuvano in preksrbljeno je od tistega momenta, ko je delovno ljudstvo prevzelo oblast v svoje roke" (PAK 1). Po objavi resolucije informbiroja konec junija 1948 je KPj podprlo enajst članov Okrožnega komiteja KPSTO za Istro, informbiro pa štirje (PAK 11). V nasprotju s cono A je v coni B, ki so jo upravljate jugoslovanske oblasti, zmagala projugoslovanska struja, ki je nato povsem prevladala. Tisti, ki so podprli resolucijo 1B, t. i. frakcionaši, so se v coni B pridružili drugim sovražnikom ljudske oblasti. Po sporu med KPJ in informbirojem je za jugoslovanske oblasti v coni B bilo še pomembnejše, da se okrepi ljudska oblast, da se dvigne življenjska raven prebivalstva, kar naj bi potrdilo pravilnost politike KPj. Tudi cona 8 je morala skupaj z Jugoslavijo dokazati, kako se gradi socializem (AS, I, 22; PAK 12). Na 2. zasedanju SlAU julija 1949 so ugotavljali, da so v nekaj letih zgradili več šol kot Italija v petindvajsetih, "obnoviti in razširili smo bolnice, obnovili gledališče v Kopru, ustanovili radio, gradimo 20 zadružnih domov, tmamo 11 proizvodnih zadrug in 30 drugih" (PAK 13). Gospodarska politika je predvidevala najširšo mobilizacijo delovnih ljudi ter vseh produkcijskih sredstev, da bi ljudem omogočili "lepše življenje in gotovo bodočnost", pa tudi višjo kulturno raven. Visoko so postavljali tudi vprašanje sožitja med tremi narodnostmi, kar naj bi bila sposobna uresničiti le "revolucionarna oblast v rokah delovnega ljudstva" (PAK 1). Tako naj bi v coni B popolnoma svobodno živele enakopravne narodnosti. Julij Beltram je zatrjeval; "V kotikor se sme trditi, da pri nas vlada "teror", se lahko govori samo v tem smislu in če se o tem nasilju govori, potem se tudi mi strinjamo, namreč da delavski razred na oblasti preprečuje špekulantom, izkoriščevalcem in zatiralcem, da bi se ponovno dokopali do oblasti in s tem iztrgali iz rok delavskemu razredu glavno pridobitev narodno-osvobodlne borbe - oblast." (PAK 1) 25 V Koprskem okraju je bito med članstvom komunistične partije 493 Slovencev, 157 Italijanov in 6 Hrvatov. 26 V Istrski okrožni ljudski skupščini je bito oktobra 1949 65 Slovencev, 41 ftalijanov in 41 Hrvatov, v iOLO pa 10 Slovencev, 3 Italijanov in 4 Hrvatje. 211 ANNALES • Ser. bist. sociol. 10 • 2000 -1 (20) Nevenka TKOHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH 6 (UUJSKE KRAJINE..,., 203-2T6 Za januar 1949 so v coni B načrtovali volitve v odbore SIAU. Kot je poudarjal organizacijski sekretar Oskar Venturini, naj bi pomenile največjo manifestacijo slovansko-italijanskega bratstva demokratičnega ljudstva Istrskega okrožja in naj bi dokončno povezale vse demokratične sile pri graditvi zadružništva, dviganju gospodarstva in kulturnega napredka. Zunaj te enotne fronte naj bi tako ostali le tisti, "ki tega ne priznavajo, sovražniki vsakega napredka, hlapci kapitalizma in fašizma" (PAK 14). Politični aktivisti so že pred uveljavitvijo mirovne pogodbe ocenjevali, da je razpoloženje med italijanskim prebivalstvom slabo, komaj naj bi čakali spremembe, tudi revni in dober del delavcev, ki bi jih morali podpirati po merilih takratnih oblasti. Večina je v jugoslovanskih oblasteh še vedno videla okupatorja. Ohranjali so se stari predsodki proti manjvrednim Slovanom, ki so bili sedaj "gospodarji" (Miglia 1994, 174). Italijani so se počutili ogrožene tudi zato, ker se je vedno več Slovencev priseljevalo v doslej skoraj izključno italijanska mesta (nadomeščanje odseljenih, delavci v upravi in drugih državnih in partijskih organov, milica, vojska itd.) in tako spreminjalo njihovo fizionomijo in zlasti nacionalno strukturo. Spremenila se je tudi politika jugoslovanskih oblasti, ki so do mirovne pogodbe iz različnih vzrokov skušale zadržati italijansko prebivalstvo. Sedaj je bilo odseljevanje Italijanov, zlasti potem, ko je postalo jasno, da STO ne bo ustanovljeno, dobrodošlo, saj je olajševalo proces priključitve. Zato so sprejemali ukrepe, ki so oteževali ne le položaj določenih socialnih kategorij prebivalstva, kot je bilo pred tem (agrarna reforma ipd.), marveč zlasti tistih, ki so se čutili povezane z Italijo ali cono A. Ovirali so prehod v cono A, kar je prizadelo zlasti tiste, ki so bili tam zaposleni, oteževali menjavo denarja, metali iz stanovanj družin, zaposlenih v coni A, potekale so se aretacije zaradi suma proitalijanske dejavnosti. Dosti je bilo ukrepov, n. pr. uvajanje dvojezičnosti, ki so prizadeli Italijane zaradi njihovega neznanja slovenščine. Oblasti so sicer še naprej pazile na pariteto v organih, ki pa so le stežka zagotavljale zlasti z Italijani, ki so se priselili iz cone A in Italije, kjer so bili preganjani zaradi sodelovanja v osvobodilni borbi ali v projugoslovanskih organizacijah po njej. Posebno težko je postalo zagotavljanje etnične zastopanosti v času po IB, ko se je od Jugoslavije odvrnilo tudi veliko dotlej naklonjenega italijanskega delavstva. V skladu s svojo politiko so ovirali tudi delovanje cerkve, posebno zato, ker so bili italijanski duhovniki izrazito protijugoslo-vansko usmerjeni in so med prebivalstvom imeli velik vpliv. Več duhovnikov, a ne ie Italijanov, je bilo zaprtih, nekateri so bili obsojeni tudi brez procesa (na t. i. družbeno-koristno delo). Uvedena je bila obvezna civilna poroka, uničili so italijansko Katoliško akcijo, re-kvirirali semenišče v Korpu, samostane (Suore Dimesse, Minori francescani in Minori cappuccini), župnišča. Enega izmed viškov so nasprotja dosegla ob volitvah v okrajne ljudske odbore 16. aprila 1950, med katerimi so se dogajale številne nepravilnosti, pritiski na ljudi, da se volitev udeležijo, razčiščevanje in sramotenje ljudi, ki niso volili. Veliko ljudi je bilo izbrisanih iz volilnih imenikov ali "pozabljenih" ipd. Tako lahko v poročilu preberemo: "Napram volilcem, ki niso volili, se bodo podvzele potrebne mere. Na včerajšnjem sestanku partijske celice je bilo sklenjeno, da se kot prvo danes ob 20. uri skliče sestanek. Na sestanek se bo povabilo oz. pripeljalo vse one, ki niso volili. Pošteni volilci pa bodo sodili, kaj naj se stori z njimi, f.j.z onimi, ki niso volili. Predlogi celice so bili, da se te ljudi spravi v tako stanje, da naj jih bo sram in sramota priti med ljudmi. Dalje naj se jim odvzamejo, v kolikor potrebujejo izkaznice SIAU, osebne izkaznice in živilske nakaznice. Tudi glede stanovanj da se podvzamejo gotove mere, in sicer tako, da se jim vzame kakšna soba itd. O vsem tem bo odločalo ljudstvo danes na masovnem sestanku." (AS, I, 26) Italija je razmere med volitvami izkoristila in jih še pretirala. Tako je jugoslovanski poslanik v Rimu Mladen Ivekovič poročal: "Moralo se je dokazati barbarstvo slovanskih pastirjev in s tem neveljavnost in ¡legalnost volitev v coni B, prikazati jih kot balkansko divjaštvo, impresionirati mednarodno javno mnenje, da se z gnusom okrene od Jugoslavije, ki igra umazano dvostransko igro proti Zahodu in SZ. italijanska vlada bo volitve v coni B izkoristila kot še eno dobro možnost, da dobi čim večjo naklonjenost zahodnih si!, da dobi čim boljšo pozicijo v direktnih pogajanjih, za katere je gotova, da se jim ne bo mogla izogniti." (AS 13) Proces t. i. jugoslavizacije cone B je bi) tako močan, da je bilo julija 1954 nemogoče govoriti o kakšni nacionalni pariteti v upravi. Tako je bilo od 87 učiteljev na italijanskih šolah le 49 Italijanov, od teh 10 z Reke. Boris Kraigher je v govoru po objavi spomenice poudaril, da sporazum postavlja zelo jasno pravice Jugoslavije na tem področju, obenem je pomembna izjava Zahoda, da ne bo več podpiral teženj Italije: "Pomagali bomo dvigniti Koper, a ne kot konkurenco Trstu, ampak kot center, ki lahko tu zamenja Trst. Istra in Kras sta preobljudena in nimata sredstev za življenje. Ti so sedaj živeli od Trsta, to moramo nadomestiti v Kopru, na drugi strani pa po sporazumu normalizirati promet s Trstom. Italijani hočejo sporazum postaviti kot sporazum med conama, mi med državama. Inform-birojevci v Trstu edini napadajo sporazum. Oni so na tej politiki popolnoma zapustili socialsitične pozicije in šli na nacionalistične, kritizirajo italijansko vlado, ker je odstopila od cone B, hočejo se pokazati kot zagovorniki STO. Uspelo jim je organizirati masovna izseljevanja delavcev iz vasi, ki po novi razmejitvi pripadajo Jugoslaviji.. Neposredne pomoči za izgradnjo cone B od zaveznikov ne bomo dobivali in je tudi nismo zahtevali. To je naša obveza" (AS, I, 27). 212 ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 10 • 2000 • 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIM OBLAST! V CONAH B JULIJSKE KRAJINE ..., 203-216 S priključitvijo koprskega okraja Sloveniji oktobra 1954 so se slovenski in jugoslovanski predpisi o agrarni reformi in nacionalizaciji razširili na to območje, vendar se zaradi pogajanj z Italijo niso takoj uresničevali. V letih 1959-1966 so nacionalizirali del poslopij in zemljišč gospodarskih podjetij, katerih lastniki so bili italijanski državljani. V cono B se je po podpisu Spomenice o soglasju razširila tudi jugoslovanska civilna uprava (voj na obveznost, zakoni, predpisi, organizacije oblasti itd.). PROVVEDIMENTÍ DELLE AUTORITÁ JUGOSLAVE NELLE ZONE B DELLA VENEZIA GiULIA E DEL TERRITORIO LIBERO D! TRIESTE E GU ITALIANi DEL CAPODISTRIANO Nevenka TROHA istituto di storia contemporánea, Si-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 RIASSUNTO Nonostante la comune amministrazione militare delTArrnata ¡ugosiava nel Litorale sloveno, neli'lstria e a Fiume (VUJA), nella Zona B deíla Venezia Guita non esisteva un único organo civile. Queste zone erano sottoposte da! 1945 alie autor i ta di Lubiana o a quelle di Zagabria. Nella parte slovena - la Zona B del Litorale sloveno - il governo civile fu assunto nel luglio del J945 dal Commissaríato Regionale del Comitato Popolare di Liberazione per il Litorale sloveno e Trieste (PPNOO), nella parte croata fu istituito il Comitato di Liberazione Popolare per l'lstria. Va qu't rilevato che la parte slovena della Zona B comprendeva vasti territori a maggioranza slovena e che l'unica zona étnicamente mista (slovena-itaIiana) era l'allora distretto di Capodistria. L'amministrazione jugoslava della Zona B, sia puré con alcune limitazioni dettate dal rispetto parziale delle norme intemazionaii sulle zone occupate, accolse diverse misure tese all'edificazione del potere popolare. Misure "classiste" che, a causa delle rispettive situazioni sociali, colpirono di piu gli italiani che gli sloveni e i croad. Tali furono ad esempio la gestione delle proprietá di coloro che erano fuggiti, le confische, la soppressione dei contratti colonici, la riforma agraria, l'annullamento delle aste e delle alienazioni forzate. Non fu invece realizzata la nazionalizzazione. La legislazione italiana venne, in taluni casi, sostituita da quella jugoslava e furono annullate tutte le norme legal) emana te durante l'occupazione nazista. II PPNOO per il Litorale sloveno e Trieste applicó, giá nel maggio del 1945, i! cosiddetto provvedimento di epurazione. I processi per i reati di fascismo e collaborazionismo erano ancora di competenza del Tribunale popolare speciale per i crimini fascisti e del tribunale militare dell'Amministrazione jugoslava. Dopo il febbraio del 1946 tutte le competenze passarono ai tribunali popolari civili. Le autoritá jugoslave si erano rese contó della deltcata situazione esistente nelle cittá istriane della costa, a maggioranza italiana e volevano quindi proprio qui rafforzare il proprio ruolo político. Súbito dopo l'occupazione si cominció ad "attivare politicamente le masse sulla linea della fratellanza", rilevando soprattutto che andavano rispeltati ¡ diritti della mlnoranza italiana, come ad esempio le scuole, la vita culturale e la rappresentanza proporzionale negli organismi del potere lócale. Questi andavano sviluppati "in maniera democrática" e dunque attraverso gli organl del potere popolare. Nonostante il fórmale bilingüismo, sino al 1947 nelle cittá costiere (a lingua piü diffusa era sempre ¡'italiano. Lo sloveno fu introdotto nelle scuole medie italiano, come materia obbligatoria, appena nell'aprile del 1947. A! potere riusciva difficile assicurare l'uguale rappresentanza nazionale negli organismi politici e di governo, causa la resistenza opposta dalla maggior parte degli italiani. I membri italiani dei vari comitati cambiavano di continuo, interi Comitati Popolari venlvano scioiti e sostitulti da nuovi. Nel primo periodo l'amministrazione era generalmente italiana, rimasta al suo posto ancora dal periodo fascista, ma gradualmente fu cambiata. Un altra difficolta era rappresentata dal fatto che nessun funzionario italiano parlava lo sloveno. Sia puré nel rispetto del bilingüismo e dei diritti degli italiani, ¡'Amministrazione militare jugoslava e le autoritá civili, al moto di "chi non ¿ con noi c contro di not" divisero la popolazione in favorevoli - gli sloveni e gli italiani "onesti e democ.raticí" e contrari, etichettati generalmente come fascisti. Per bíoccare questi ultimi non si andava troppo per il sottile. Sí ricorreva ad arresti, a privazioni dei diritti civili e politici e sí ostacolava i! transito delle persone nella Zona A. Si arrivó anche a ves s a re gli italiani in quanto tali, anche perché al tempo del fascismo la maggior parte di loro si era inclusa attivamente nel fascio o era comunque rimasta indifferente di fronte alie varíe leggi di snazionalizzazione. Fra la popolazione italiana e slovena (o croata) ci fu cosí spesso un'incomprensione che alie volte sfoció in odio aperto. A ció si deve aggiungere anche la difficile situazione economica di quel periodo. 213 ANNALES • Ser. hist, socio!. • tO • 2000 • 1 (20) Nevenfca TROUA: UKREPI JUGOS LO VANSKIH OBl.AST! V CONAH B JULfJSKE KRAjlNE 203-216 La popolazione italiana era generalmente di orientamento antijugoslavo. Ció non valeva per coloro che erario riparati net distretto di Capodistria dalla Zona A e dall'ltalia, per sfuggire ai processi che le autorità italiane e alleate stavano allestendo contro chi aveva collaborato con le autorità jugoslave. Nella Zona B e, soprattutto, in jugoslavia stavano anche giungendo opérai italiani simpatizzanti dei comunisti e che venivano a "edificare il socialismo". Dopo il 15 setiembre 1947 nel Capodistriano l'amministrazione fu assunta dall'Amministrazione militare jugoslava della Zona B del TLT, che demandó parte deile proprie competenze al Comitato popolare distrettuale dell'lstria (tOLO), che includeva i distretti di Buíe e Capodistria. Quando fu chiaro che il TLT non sarebbe mai stato realizzato, entrambe le repubbliche si assunsero maggiori competenze. II 15 maggio 1952 il Comitato popolare istriano fu sciolto anche formalmente. Contemporáneamente furono adottate alcune norme che contribuirono a includere la Zona B nel sistema socialista jugoslavo. Specie dopo la conferenza di Londra dei 1952, con la quale gli Alleati diedero all'ltalia notevoli competenze sulla Zona A. Nella pubblica amministrazione fu introdolta la "reate democrazia con la partecipazione del popolo, indipendentemente dalla religione, dalla razza e dalla nazionalità", i! che presupponeva l'attività del comltati popolari locall, comunali e distrettuali nell'amministrazione e dei tribunali popolari nell'ordlnamento giuridico. Le tre tingue erano considérate paritetiche e i procedimenti erano condottl nella lingua delie partí. Le autorità ínsistevano sulla parità dette lingue nell'amministrazione e si servivano alio scopo degli ¡taliani immigratl dalla Zona A o dall'ltalia. I posti chiave, i servizi segreti e le forze armate restarono comunque nelle manl degti jugoslavi. Fu molto difficile garantiré ta pariteticità étnica, soprattutto dopo il Cominform, quando una buona parte delta classe operaia italiana e degli immigrati si schierarono contro II regime di Tito. Negli anni succ.essivi il processo di "jugostavlzzazione" fu assai rápido, tanto che nel 1954, alta firma de! Mémorandum d'Intesa, non era più possibile parlare di parità nazionate nell'amministrazione e nel sistema economico. Mutô anche la politica delle autorità jugostave, che sino alta firma del trattato di pace avevano ten tato di trattenere la popolazione italiana, soprattutto per motivi politlci. Dopo il Cominform l'esodo di tutti coloro che erano in qualche modo legati alla Zona A fu il benvenuto, in quanto favoríva it processo di annessione della Zona B alla Slovenia e alia Croazia. Si tentó di limitare al massimo i contatti con la popolazione della Zona /4 e di conseguenza si ostacolô in tutti i modi il passaggio della linea di demarcazione, fu reso difficile il cambio della moneta, furono fatte sloggiare dalle loro case le famiglie di chi lavorava nella Zona A e furono operad arresti di persone accusate di attività filoitaliana. In linea con la política jugoslava, le autorità ostacolarono l'attività delta Chiesa. Molti sacerdoti, non soto ¡taliani, furono oggetto di aggressioni e atcuni furono anche arrestad. L'apice di queste pressioni fu raggiunto nel periodo delle elezioni per i comitati popolari, il 16 aprite 1950. Ci furono molte irregolarità, pressioni sulla popolazione affinché si recasse alte urne e oltraggi nei confronti di coloro che non avevano votato. Motte persone furono cancellate dagti elenchi elettorali, molti furono i "dimenticati" e cosí via. Parole chiave: potere popolare, autorità jugoslave, Zona B del TLT, Zona 8 della Venezia Giuiia, distretto di Capodistria, gli italiani del Capodistriano VIR! IN LITERATURA AS 1 = Arhiv Republike Slovenije (AS), f. Edvard Kardelj, dopis S. Simiča ambasadam v Moskvi in Parizu, 15. julij 1946. AS 2 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 30/5, Politično poročilo s posebnim poudarkom na položaju pred bližnjimi občinskimi volitvami v angloameriški coni STO, avtor dr. F. Hočevar, šef gospodarske delegacije Federativne ljudske republike jugoslavije (FLRj) v Trstu, poslano ministrstvu za zunanje zadeve in E. Kardelju, 31. marec 1949. AS 3 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 32/8, elaborat Diplomatski razvoj tržaškega vprašanja, 1. september 1952. AS 4 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 31/7, pismo E. Kardelja V. Popoviču v Washington, 11. januar 1951. AS 5 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 31/7, zabeležka razgovora med j. Brozom Titom in ambasadorjem Velike Britanije v Beogradu C. Peakom, 12. avgust 1951. AS 6 = AS. f. Edvard Kardelj, šk. 32/8, Memorandum 1952. AS 7 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 32/8, zabeležka razgovora med E. Kardeljem in veleposlanikom ZDA v Beogradu C. V. Ailenom, 28. januar 1952. AS 8 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 32/8, zabeležka razgovora med J. Srozom Titom in veleposlanikom ZDA v Beogradu G. V. Ailenom, 15. maj 1952. AS 9 = AS, f. Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (RK SZDL), šk. 1303, zapisnik seje o problemih tržaškega gibanja, 4. julij 1952. 214 ANNALES Ser. hist. soctol. 10 • 2000 • 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI jUG05L0VAN5KIH OBLASTI V CONAH 8 JULIJSKE KRAJINE ..., 203-216 AS 10 ~ AS, f. Edvard Kardeij, šk. 33/9, pismo E. Kardelju ambasadi v Washingtonu, 21. oktober 1953. AS 11 = AS, f. Edvard Kardeij, šk. 33/9, pismo V, Velebita E. Kardelju, 26. oktober 1953. AS 12 - AS, f. Edvard Kardelj, šk. 32/8, Pregled ukrepov VUJA jugoslovanske cone STO, ki vplivajo na mednarodni karakter te cone, 1. september 1952. AS 13 = AS, f. Edvard Kardelj, šk. 31/6, elaborat o položaju v STO (podpisan pioslanik FLRj v Rimu M. ivekovič), nedatiran, maj 1950. AS, J, 1 = AS, enota za dislocirano arhivsko gradivo I (I), f. Clavni odbor Slovansko-italijanske antifašistične unije (GO SIAU), šk. spomenice, Données statistiquess sur la structure ethnique de la Marche julienne, str. 25-27. AS, 1, 2 = AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, razna poročila. AS, i, 3 = AS, î, f. Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) 1, m. Okrožni komite Komunistične partije Slovenije (OK KPS) za Vzhodnoprimorsko okrožje, poročilo OK KPS za Vzhodnoprimorsko okrožje CK KPS, 17. avgust 1945. AS, I, 4 = AS, I, f. CK ZKS 1, m. Glavni odbor Komunistične partije Julijske krajine (GO KPJK), poročilo sekretarja Tržaškega okrožja B. Sabiča CK KPS, 24. maj 1945. AS, I, 5 = AS, I, f. CK ZKS 1, šk. 52, dopis Centralnega komiteja Komunistične partije Hrvaške (CK KPH) (V. Bakariča) poveljniku VUJA B. Šiljegoviču, 5. junij 1945. AS, l, 6 = AS, I, f. GO KPJK, šk. kongresi, J. Beltram: Delo partije v Istrskem okrožju, 2. kongres Komunistične partija Svobodnega tržaškega ozemlja (KP STO), 8. oktober 1949. AS, I, 7 - AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 6, avgust 1945. AS, i, 8 = AS, I, f. CK ZKS 1, IK, šk. 2, zapisnik seje CK KPS, 15. december 1945. AS, 1, 9 = AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 7, elaborat o stanju civilne uprave v coni B STO, nepodpisan, nedatiran. AS, t, 10 = AS, I, f. GO KPjK, šk. 5, poročila, gradivo Comitato di lîberazione nazionale Giuliano (CLNG, Narodnoosvobodilni odbor za julijsko krajino), pripravljeno za razmejitveno komisijo. AS, I, 11 = AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 1, pismo B. Kraigherja CK KPS, 30. oktober 1945. AS, 1,12 = AS, I, f. CK ZKS 1, fasc. zapisniki in poročila OK KPS za Vzhodnoprimorsko okrožje 1945, poročilo OK KPS za Vzhodnoprimorsko okrožje CK KPS, 2. november 1945. AS, 1, 13 = AS, I, f. CK ZKS 1, pismo A. Vratuše CK KPS, 24. marec 1946. AS, I, 14 = AS, I, f. CK ZKS 1, IK, šk. 2, zapisnik seje CK KPS, 26. februar 1946. AS, i, 15 - AS, I, f. Arhiv informacijske službe in protifašističnega boja (AIS), ae 409, letak Istrskega CLN Klic Istranov, 11. februar 1946. AS, i, 16 = AS, I, f. GO KPJK, šk. 4, m. razmejitvena komisija, gradivo CLNG za razmejitveno komisijo. AS, lr 17 = AS, I, f. CK ZKS 1, šk. 35, pismo A. Vratuše L. Šentjurc, 26. februar 1946. AS, I, 18 = AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 9, prepis govora B. Babica na kongresu SZDL Slovenije, 27. april 1953. AS, I, 19 = AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 2, politično poročilo OK KPjK za Istro, 21. marec 1947. AS, t, 20 = AS, I, f. CK ZKS 1, zapisnik seje CK KPS, 20. september 1949. AS, S, 21 = AS, I, f. CK ZKS 1, zapisnik seje CK KPS, 26. januar 1950. AS, i, 22 = AS, I, f. GO KPJK, ae 322, referat Položaj v coni 8 po resoluciji Informbiroja, nedatiran, nepodpisan. AS, i, 23 = AS, I, GO KPJK, ae 73, razprava S. Peterina na 2. kongresu KP STO, 8. - 11. oktober 1949. AS, I, 24 - AS, 1, f. CK ZKS, III, ae 90, zapisnik seje politbiroja CK ZKS, 26. januarja 1950. AS, I, 25 = AS, I, f. GO KPJK, ae 65, politični referat B. Babiča na 2. kongresu KP STO, 8. oktober 1949. AS, i, 26 = AS, I, f. GO KPjK, m. Istrsko okrožje, Zaključno poročilo predvolilne kampanje posameznih sektorjev Koprskega okraja, nedatirano, 1950. AS, I, 27 = AS, I, f. Boris Kraigher, šk. 22, govor B. Kraigherja, nedatiran, po sprejemu Spomenice o soglasju, oktober 1954. AS, II, 1 = AS, referat za dislocirano arhivsko gradivo II (II), f. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst (PNOO), fasc. 28/111/5, odlok PNOO o razveljavitvi vseh pravnih predpisov, izdanih med nemško okupacijo, o delnem razveljavljenju starejših pravnih predpisov in o veljavnosti odločb, izdanih na njihovi osnovi, 8. junij 1945. AS, II, 2 = AS, II, f. Poverjeništvo PNOO (PPNOO), fasc. 33, poročilo o italijanskih šolah Koprskega okraja, 18. februar 1946. AS, II, 3 = AS, ¡1, f. PPNOO, fasc. 39/1 V, Situacijsko poročilo komande Vipavskega vojnega področja, 15. avgust 1945. ASD MAE 1 - Archivio storico-diplomatico del Mi-nistero degli affari esteri (ASD MAE, Zgodovinsko-diplo-matski arhiv italijanskega zunanjega ministrstva), Affari politici (AP, Politične zadeve) 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, poročilo o položaju v Istri, nedatirano, nepodpisano. ASD MAE 2 = ASD MAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 8, dopis zadolženca Velike Britanije j. G. VVarda glavnemu tajniku italijanskega zunanjega ministrtstva R. Prunasu, 5. november 1946. ASD MAE 3 = ASD MAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 5, obveščevalno poročilo kapetana fregate Gianroberta Burgosa, nedatirano. ASD MAE 4 - ASD MAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 3, promemoria delegacije za meje predsedniku italijanske vlade o položaju v julijski krajini, 4. marec 1946. ASD MAE 5 = ASD MAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 4, položaj v julijski krajini, 28. februar 1946. 215 ANNALES • Ser. hist, socioi. • 10 - 2000 ■ 1 (20) Nevenka TROHA: UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI V CONAH 8 JULIJSKE KRAJINE ..., 203-216 Beltram, V. (1995): Siovensko - italijanski odnosi v Koprskem okraju 1945-1954, elaborat, neobjavljen, hrani N. Troha. Čeh, L. (1995): Slovensko-italijanski odnosi v Koprskem okraju, elaborat, neobjavljen, hrani N. Troha Čepič, Z. (1995): Agrarna reforma in kolonizacija, Obzorja, Maribor 1995. de Castro, D. (1981): La questione di Trieste. L'azione política e diplomática italiana dal 1943 al 1954, Edizíoni Lint, Trieste 1981. Dokumenti 1945 = Dokumenti o spolnjoj politic! So-cialističke federativne republike Jugoslavije, 1. del, 1945, Jugoslovanski pregied, Beograd 1984. Migira, G. (1994): L'lstria. Una quercia, Trieste 1994. Novak, B. (1996): Trieste 1941-1954. La lotta política, étnica e ¡deologíca, Mursia, Milano 1996. Oko Trsta (1945) - Oko Trsta, redaktorja Viktor Novak in Fran Zwitter, Beograd 1945. PAK J - Pokrajinski arhiv Koper (PAK), f. Okrožni odbor (OO) SlAU, Sk. 1, J. Beltram: Delo partije v Istrskem okrožju, podano na 2. kongresu KPSTO, 8. oktober 1949. PAK 2 = PAK, f. Okrajni ljudski odbor (OLO) Koper, šk. 20. PAK 3 = PAK, f. OLO Koper, šk. 23, poročilo Politični položaj narodne oblasti v okraju Koper od 1. maja 1945 do 17. februarja 1946. PAK 4 = PAK, f. OLO Koper, šk. 15, poročilo o italijanskih šolah Koprskega okraja, 18. februar 1946. PAK 5 = PAK, f. Okrajni komite (OK) ZKS Koper, fasc. 75, poročilo, 29. november 1945. PAK 6 = PAK, f. OLO Koper, šk. 15, PPNOO za Slovensko primorje, poročilo Odpust učiteljev in profesorjev profašistov, 29. september 1946. PAK 7 = PAK, f. OK ZKS Koper, fasc. 75, gradivo 2. partijske konference Koprskega okraja, 16. november 1945. PAK 8 = PAK, f. OK K PS Koper, šk. 3. PAK 9 = PAK, f. OK KPS Koper, Šk. 2 (fasc. 109), statistika članstva KP, 12. april 1948. PAK 10 = PAK, f. OO SlAU, šk. 4, dopis okrajnega odbora SlAU, komisija za socialni fond, vsem sektorskim odborom SlAU, 8. april 1948. PAK 11 = PAK, f. OK KPS Koper, šk. 2 (fase. 109), zapisnik seje OK KPSTO za Istro, 4. julij 1948. PAK 12 = PAK, f. OO SlAU za Istro, šk. 4, zapisnik seje Okrajnega odbora SlAU Koper, 30. julij 1948. PAK 13 = PAK, f. OO SlAU za Istro, šk. 1, zapisnik 2. zasedanja okrožnega odbora SlAU za Istro, 31. julij 1949. PAK 14 = PAK, f. OO SlAU za Istro, šk. 4, dopis OO SlAU za Istro (organizacijski sekretar O. Venturini) okrajnima odboroma SlAU Koper in Buje, 12. november 1948. Perovšek, F. (1995): Moja resnica. Spomini in utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 1995. Prinčič, j. (1994): Povojne nacionalizacije v Sloveniji (1945-1963), Dolenjska založba, Novo mesto 1994. Schiffrer, C (1946): La Venezia Giulia: Saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugoslavi con la carta annessa, Roma 1946. Troha, N. (1996): Oris položaja v Koprskem okraju cone B julijske krajine v letih 1945-1947, Prispevki za novejšo zgodovino, L 36,1996, št. 1-2, str. 67-94. Troha, N. (1997): Optanti za italijansko državljanstvo z območja, priključenega Sloveniji leta 1947, Prispevki za novejšo zgodovino, I. 37, 1997, št. 2, Ferenčev zbornik, str. 359-370. Troha, N. (1998): Politika slovensko-itaiijanskega bratstva. Slovensko-italijanska antifašistična unija v coni A Julijske krajine v času od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998. Troha, N. (1999): Komu Trst. Siovend in Italijani med dvema državama, Modrijan, Ljubljana 1999. UL IOLO = Uradni list Istrskega okrožnega ljudskega odbora. UL PPNOO = Uradni list Poverjeništva Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst. Zagradnik, M. (1992): Nacionalizacija industrijskih podjetij v Slovenskem primorju in slovenski istri, v Viri za industrializacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po drugi svetovni vojni, Viri 5, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 1992, str. 151-154, dokumenti str. 155-216. Zagradnik, M. (1995): Slovenija - Jugoslavija - Italija po letu 1945, Delo, 7., 14. in 21. oktober 1995. Zagradnik, M. (1996): Optiranje za italijansko državljanstvo s priključenega ozemlja, Prispevki za novejšo zgodovino, I. 36,1996, št. 1-2, str. 95-107. Zagradnik, M. (1998): Odseljevanje in optiranje za italijansko državljanstvo iz dela Primorske, ki je bil z mirovno pogodbo priključen LR Sloveniji, Acta Histriae Vi, Znanstveno in raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper 1998, str. 187-202. 216 ANNALES Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) izvirni znanstveni članek UDK 325.2 (497.4 Piran)"1941/1961" prejeto: 2000-06-24 MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO iN NEPOSREDNO PO NJEJ ivica PLETIKOSIČ Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 IZVLEČEK Za celostno sliko migracij je poleg analize različnih številk treba tudi opredeliti vzroke in posledice selitev. Pričujoče delo pa ni tako obsežno in se ukvarja predvsem s številčnimi podatki, ki so jih o priseljenih In odseljenih osebah producirale uradne občinske in državne institucije. Na osnovi teh podatkov je predstavljen vpliv migracijskih gibanj na število prebivalstva mesta in občine v petem in šestem desetletju dvajsetega stoletja. Od konca vojne do avgust.a 7956 se je iz piranske občine izselilo 8.487 oseb. Glede na to, da so v letu 1956 izselitve močno upadle, je z zadnjo številko primerljiv podatek iz popisa v letu 1961, ki navaja, da se je od leta 1945 do konca leta 1955 v piransko občino priselilo najmanj 3.274 oseb. Ključne besede: migracije, emigranti, Piran, 1941-1961 THE PiRAN MIGRATIONS DURING AND AFTER WORLD WAR II ABSTRACT For an integral picture of the Piran migrations, their causes and effects should also be dealt with apart from a thorough analysis of various figures. The present treatise, however, is not so extensive and deals mainly with the numerical data on immigrants and emigrants provided by the official municipal and state institutions. On the basis of these data, the author presents the impact of migration movements on the number of inhabitants of the town and the council in the 1950s and 60s. Between the end of the war and August 1956, 8,487 people emigrated from the Piran council. In view of the fact that the number of emigrants fell a great deal in 1956, the last figure can be compared with the data from the 1961 census, which indicates that at least 3,274 people immigrated to the Piran council between 1945 and the end of 1955. Key words: migrations, emigrants, Piran, 1941-1961 217 ANNALES Ser. hist. soriol. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Ivi« PLETIKOSIČv MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NJEJ, 7-7.30 UVOD Temeljne vire, uporabljene pri izdelavi pričujočega sestavka, hranijo v Piranskem mestnem arhivu, Statističnem uradu Republike Slovenije v Ljubljani in Domoznanskem oddelku koprske Osrednje knjižnice. Medvojne migracije so analizirane na podlagi seznamov v mesto priseljenih oseb med letoma 1941 in 1945 (PAK. PA, SPO), obrazcev začasno priseljenih imi-grantov v občino v obdobju 1940-1945 (slika 1; PAK. PA, OZP) in zbirnih podatkov prijavnega urada o emigrantih iz mesta v obdobju 1940-1944 (PAK. PA, ZPE). Kot vir je obravnavana publikacija "Cadastre national de 1'lstrie", saj gre v bistvu za rezultate popisa prebivalstva, in sicer prvega po drugi svetovni vojni. Opravljen je bil 1. 10. 1945. Slika 1: V foscikle vezani obrazci za začasno priseljene v občino Piran v obdobju 1940-1945 (PAK, PA). Foto 1: Formulari, rilegati in volume, relativi al sog-giorno temporaneo degli immigrati ne! comune di Pi-rano nel periodo 1940-1945 (PAK, PA). Rezultate popisa prebivalstva v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja (cona B, Istrsko okrožje, okraja Buje in Koper) opravljenega 15. 12. 1948, je objavil Statistični urad Ljudske Republike Slovenije aprila 1951 v brošuri z naslovom "Prijava prebivalstva za preskrbo v istrskem okrožju". Vrzel do naslednjega popisa leta 1956 je zapolnjena z registroma odseljenih oseb v obdobju 1946-1950 (PAK. PA, R2) in 1952-1955 (PAK. PA, R3), z registrom priseljenih oseb za čas med letoma 1945 in 1950 (PAK. PA, R1)ter s še nekaterimi dokumenti prijavnega urada. Po sklepu Občinskih ljudskih odborov Izole, Kopra in Pirana, da uvedejo register stalnega prebivalstva na svojem ozemlju, in sicer po navodilih, ki so veljala za druge občine v LRS, je bila 25. 4. 1956 opravljena registracija stalnega prebivalstva, in to po načelih popisa prebivalstva iz leta 1953 (Stalno prebivalstvo, 1957). Slika 2: Matična knjiga rudnika Sečovlje iz petdesetih let (PAK, PA). Foto 2: Registro di sta to civile della miniera di Sicciole degli anni Cinquanta (PAK, PA). 218 ANNALES • Ser. hisf. socioi. • 10 • 2000 • 1 (20) Ivica PLETIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOSNO IN NEPOSREDNO PO NfEj, 217-230 Vir, ki zaključi obravnavano obdobje, je jugoslovanski popis prebivalstva iz leta 1961. Opravljen je bil 31. 3. omenjenega leta, rezultate popisa pa je beograjski Zvezni zavod za statistiko Socialistične federativne republike jugoslavije objavljal še celo desetletje. Za preučevanje migracij je uporabljena še matična knjiga rudnika Sečovlje (slika 2), ki pokriva drugo polovico obravnavanega obdobja (petdeseta leta). Našteti viri so izbrani zato, ker dajejo največ številčnih podatkov za oris migracijskih gibanj v mestu in občini v obravnavanem obdobju. Imajo pa dve pomanjkljivosti. Prva je ta, da je v nekaterih virih obravnavano samo mesto in ni zbirnih podatkov za občino, ali pa obratno. Druga pa, da vsi viri ne dajejo enakih vsebin (nekateri ne vsebujejo kraja rojstva, popis iz leta 1948 ne loči prebivalstva po nacionalni pripadnosti ipd.). PIRANSKI PRISELJENCI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Seznam med vojno priseljenih oseb je bi! sestavljen proti koncu leta 1947. V njem ni podatkov o imigrantih, ki so se med drugo svetovno vojno priselili v Piran s povojnega STO. Ti pa so bili zagotovo v večini. Medvojnih imigrantov, priseljenih iz območij zunaj STO, je bilo 93. Deset se jih je priselilo v letu 1941, 43 v letu 1942, 29 v letu 1943 in 11 v letu 1944. V prvi polovici leta 1945 (do maja) nt zabeležena nobena priselitev (PAK. PA, SPO). Iz 25 različnih krajev v Italiji se je priselilo 38 oseb, iz 8 istrskih krajev pa 29. Največ imigrantov je prispeval Mali Lošinj (13). Z današnjega slovenskega ozemlja je imigriralo 7 oseb (Sežana 4, Idrija 3). Štiričlanska družina mladega strojnika se je priselila celo iz Tobruka. Število zabeleženih medvojnih priselitev je premajhno za sklepanje velikih teorij, vendar so opazne določene zanimivosti. Več kot polovica v letu 1941 priseljenih oseb (z družinskimi člani) je služila državi (agente daziario, ca-rabiniere, guardia di finanza, maresciallo aeronautica). Tudi v letu 1942 je bilo podobno število takih oseb (vicebrigadiere carabinteri, s. ufficiale aeronautica, agente daziario, maresciallo aviazione), vendar je bi! njihov delež (z družinami) med priseljenci nižji (tretjina). Spomladi sta se iz Istre priselili dve družini rudniških delavcev (minatore). Družinski poglavarji so se najverjetneje zaposlili v sečoveljskem rudniku črnega premoga. Proti koncu leta je imigriralo pet nun. Rudniški delavci (minatore, picconiere), ki so se priselili v letu 1943, so bili samski, brez družin. Državne institucije so prispevale približno toliko migrantov, kot so jih prejšnja leta (ufficiale giudiziario, maresciallo carabinieri, maresciallo di finanza, app. di finanza). Število bogu posvečenih oseb (religiozo, suora) je bilo enako kot leta 1942. Konec pomladi leta 1943 (maja in junija) se je priselilo vseh 13 oseb, ki so v Piran imi- grirale z Malega Lošinja. Kler in državna uprava sta tudi v letu 1944 pridno naseljevala svoje ljudi v mesto. Velika večina uniformiranih medvojnih priseljencev v času nastanka obravnavanega seznama ni več prebivala v Piranu. ZAČASNI PRISELJENCI V PIRANSKO OBČINO MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Na prijavnih obrazcih začasno priseljenih oseb v piransko občino, ki so bili izpolnjeni med januarjem 1940 in majem 1945, so zapisani najosnovnejši podatki o migrantih. To so priimek in ime, datum prihoda, vzrok za migracijo, občina, iz katere prihajajo, kraj rojstva in naslov začasnega prebivališča v piranski občini (PAK. PA, OZP). Pri obdelavi omenjenih podatkov se ponavljata dve težavi: nečitljivost uradniških rokopisov in nedoslednost pri izpolnjevanju obrazcev. Največ nedoslednosti je pri označevanju vzrokov za migracijo. Priseljenci so po vzroku selitve razdeljeni na prostovoljne (sfolamento volontario), obvezne (sfolamento obligatorio) in vojne begunce (sgombero). Ker v arhivu ne hranijo tudi knjige začasnih priseljencev (temveč samo dvojnike obrazcev v fasciklih -glej sliko), ni moč vedeti, ali so fascikli popolni, torej, ali so dejansko vpisani vsi, ki so med vojno začasno imigrirali v piransko občino. V letu 1940 ni podatkov za prvo polovico leta (razen enega), v letu 1941 je dokumentiran samo april, v letu 1942 pa samo zadnji trije meseci. Fascikla za leti 1943 in 1944 vsebujeta podatke za vse mesece v letu, tisti za leto 1945 pa samo za prvih pet (do dneva zmage nad fašizmom). Od začetka leta 1940 do maja leta 1945 je v piransko občino začasno imigriralo 1579 oseb. 127 v letu 1940, 128 v letu 1941, 140 v letu 1942, 408 v letu 1943, 419 v letu 1944 in 357 v prvi polovici leta 1945. Največ (skoraj polovica) migrantov se je v piransko občino priselila iz Istre in Reke. Med mesti prednjačita Pulj z več kot 500 in Reka z več kot 100 migranti. Tretjina se je odselila iz občin italijanskega severovzhoda. Čez 400 oseb je prispeva! Trst , 50 pa Tržič (Monfalcone). Iz drugih krajev apeninskega škornja se je priselila šestina medvojnih začasnih migrantov v piranski občini. Razmerje med severnim in južnim delom polotoka je 2 : 1. Milano je prispeva! čez 80 oseb. Samo 7,4 % imigrantov se je priselilo z Balkanskega polotoka. Vsi so bili z ozemelj, ki jih je ¡talija dobila po prvi svetovni vojni (in izgubila po drugi), največ pa iz Zadra. Podobno, vendar ne povsem enako sliko dobimo, če analiziramo imigrante po kraju rojstva. Vsak sedmi je bi! rojen v Pianu. Več kot teh je bilo med imigranti rojenih v Trstu in Pulju {v obeh čez 300).Na današnjem slovenskem ozemlju rojenih imigrantov je bilo 20 ali 1,3 %. 219 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 ■ 1 (20) Ivica PEETIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NJEJ, 217-230 Graf 1: Začasno priseljene osebe v piransko občino po mesecih od oktobra 1942 do maja 1945. Gráfico 1: Persone stabüitesi temporáneamente nel comune di Pirano dall'ottobre 1942 al maggío 1945. st. imigrantov 250 200 150 100 50 ü 1 JÜ Lii JL,M,„a,l, 1 10 11 12 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 1 2 3 4 5 1942 1943 1944 1945 Največ jih je bilo iz Idrije in Postojne, uradniki pa so zabeležili Se Ajdovščino, Celje, Divačo, Hrpelje-Kozino, Ilirsko Bistrico, Komen, Ljubljano, Materijo in Pivko. Polovica imigrantov si je začasno nastanitev našla v Piranu, tretjina v Portorožu, preostali pa po drugih naseljih v občini. Prva začasna priselitev v obravnavanem obdobju seže v januar leta 1940, ko se vrne domov neki Pirančan iz Barija. Čez poletje istega leta imigrira v piransko občino 120 oseb. Glede na to, da se je mnogo priseljencev nastanilo v portoroških vilah in hotelih in da je v preostalih mesecih število imigrantov majhno, je očitni vzrok za te migracije počitniške narave. To potrjuje tudi število Tržačanov med imigranti in njihova nastanitev predvsem v Portorožu, kjer so imeli v lasti veliko število počitniških hiš (kot danes na primer Ljubljančani). Med začasnimi priseljenci ni zanemarljiv delež tistih, ki so bili rojeni v Piranu.V vsem letu se je začasno priselilo 127 oseb. Četrtina jih je bila iz Trsta, večina preostalih pa iz severne Italije. Edini migrant z današnjega slovenskega ozemlja je bil človek z nemškim priimkom, rojen v Innsbrucku. Piran je obiskal v začetku julija. Februarja leta 1941 je zabeležena ena priselitev i z Genove, vse druge v omenjenem leto pa so potekale v prvi polovici aprila (od 1. 4. do 16. 4.). V tem času se je priselilo 127 ljudi. Pri večini je bila pripisana beseda begunec. Prvi begunci so prišli še pred napadom Kraljevine Italije (sil osi) na Kraljevino Jugoslavijo, kar pomeni, da so bili o vojni vnaprej obveščeni. Tričetrt aprilskih imigrantov je zapustilo Reko. Med njimi je bila na Reki rojena samo dobra polovica, med vsemi imigranti pa se je v Piranu rodila skoraj tretjina. To kaže, da so se nekateri razseljeni Pirančani pred vojno umikali domov (v rojstni kraj). V nasprotju z letom 1940 so se priseljenci v letu 1941 nastanjevali pretežno v Piranu. Iz sedanjih slovenskih krajev je imigriralo 17 ljudi; 10 iz Postojne, po trije iz Kanala in Idrije ter eden iz Ilirske Bistrice. Polovica Postojnčanov je bila rojena v Piranu. Dva sta imela germanska priimka, dva slovanska, drugi pa romanske. Iz Kanala sta se priselila dva Pirančana in Buježan, iz Idrije pa že v prejšnjem letu omenjeni Avstrijec iz Innsbrucka z ženo Slovenko (Idrijčanko). Tretji Idrijčan je bil rojen v Piranu, kakor tudi priseljenec iz Ilirske Bistrice. Proti koncu leta 1942 je v velikih mestih že morala začeti pešati preskrba prebivalstva z osnovnimi živili, saj večino imigrantov tvorijo prebivalci velikih mest (Milano, Torino, Trst). V zadnjih treh mesecih leta se je priselilo 140 oseb, velika večina le-teh v decembru. Tri četrtine se jih je priselilo iz Trsta. Pridno so polnili svoje počitniške hišice v mestnem zaledju, le da tokrat iz drugih vzrokov. Med vsemi imigranti je bila petina rojenih v Piranu. S slovenskega ozemlja se ni priselil nihče. So pa bili Slovenci med priseljenimi Tržačani. Tudi nekaj drugih južnih Slovanov je bilo vmes (priimki s končnico ich, čitljivo napisan priimek Derasimovič-Gerasimovich). Trendi iz leta 1942 so se nadaljevali v letu 1943. V decembru 1942 so se priseljevali povprečno skoraj trije Tržačani na dan, od januarja do Avgusta 1943 pa povprečno eden na dan. V vsem letu 1943 se je priselilo 408 oseb. Tri petine le-teh je emigriralo iz Trsta. Delež rojenih v Piranu je bil v tem ietu nižji kot v prejšnjih. Še vedno so prevladovali priseljenci z zahoda. Redki imigranti z vzhoda pa so prihajali z jadranske obale 220 ANN ALES Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) Ivica PlETtKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOINO IN NEPOSREDNO PO NJE), 217-230 (Dubrovnik, Kotor, F u i j r Zadar). Decembra 1943 se pojavi prva skupinica zadarskih beguncev. Naselili so se v mestu. V januarju leta 1944 se nadaljujejo ¡migracije Za-dranov. Slednje sestavljajo tretjino vseh januarskih priselitev. Manj kot polovica teh imigrantov pa je bila v Zadru tudi rojena. Verjetno jim je pošteno gorelo pod nogami, saj so pričujoče skupinske migracije ene redkih, ki so potekale po zimi.V tem času tudi iz Pulja imigrira v piransko občino enako število oseb kot iz Zadra. Nekako do polovice aprila so prevladovali vzhod noj adranski priseljenci (Cres, Lošinj, Poreč, Pulj, Rasa, Zadar), do konca aprila ter v maju in juniju pa prevladujejo imigranti iz Tržiča (Monfalcone). Več kot polovica slednjih je bila rojena v Piranu. V prvem tednu julija so imigrirali še zadnji Zadrani. Očitno se je praznjenje Pulja začelo še pred letom 1947, saj je iz Pulja v Piran julija migrirala povprečno po ena oseba na dan, avgusta po tri in septembra spet ena oseba na dan. Celoten poletni val iz Pulja je naplavil v piransko občino čez 150 ljudi. V vsem letu 1944 je v piransko občino imigriralo 419 ljudi, četrtina vseh v avgustu (puljski val). Tudi v tem letu je intenzivnost migracij čez zimo upadla. Razen dveh migrantov iz Izole (z italijanskimi priimki), s slovenskega ozemlja ni zabeleženih priselitev. Vseh zabeleženih začasnih priselitev v letu 1945 je bilo 357. Skoraj devet desetin le-teh je imigriralo v marcu in aprilu. V veliki večini so bili begunci iz Pulja. Med njimi ni bilo rojenih Pirančanov. Celotni val, ki je potekal od zadnjega tedna v marcu do konca prvega tedna v maju, je zajel čez 300 ljudi. Dva meseca je v občino prihajalo povprečno po pet beguncev na dan. Več kot polovica le-teh je bila tudi rojena v Pu I ju .Tretjega in četrtega maja je bil registriran mini val desetih beguncev iz Zadra. Na dan zmage so imigrirali štirje Tržačani. Eden izmed njih je bil rojen v Zenici. V letu 1945 so prvič prevladovali priseljenci iz Istre. Na današnjem slovenskem ozemlju rojenih imigrantov ni bilo prav dosti: trije v Postojni ter po eden v Izoli in Divači. Začasni imigranti iz bližnjih krajev (predvsem iz Trsta) so se priseljevali za daljši čas kot tisti iz bolj oddaljenih. Le-ti so v piransko občino prišli zaradi nastanitvenih možnosti (hoteli, vile) in jo izkoristili kot odskočno desko pri nadaljevanju migracij proti zahodu. PIRANSKI IZSELJENCI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO V kratkem (nedatiranem!) poročilu Mestnega ljudskega odbora (comitato popolare cittadino - sezione affari interni) je navedeno, da je Piran v obdobju 1940-1944 zapustilo 932 prebivalcev, največ ravno v prvem letu, ko je emigriralo 254 oseb. Leta 1941 se je izselilo 167 ljudi, leta 1942 186, leta 1943 209 in leta 1944 116 (PAK. PA, ZPE). POPISI PREBIVALSTVA V OBRAVNAVANEM OBDOBJU Izhodiščne točke za preučevanje migracij so popisi prebivalstva, ki podajajo (med drugim) trenutno številčno stanje prebivalstva na določenem kraju. Po podatkih prvega povojnega štetja (1. 10. 1945) je imelo mesto 5.035 prebivalcev, občina v današnjem obsegu pa 11.391. Nacionalna sestava prebivalstva v letu 1945 je prikazana v grafih 2 in 3. Grafa 2 in 3: Nacionalna sestava v mestu in občini v letu 1945. Grafici 2 e 3: Composizione etnica in citta e nel co~ mune nel 1945 Graf 2: Mesto leto 1945 Italijani 4.598 91,32% Slovenci 430 8,54% Hrvati 7 0,14% skupaj 5.035 100,00% Slovenci 8,54% Hrvati 0,14% Italijani 91,32% Graf 3: Občina leto 1945 Italijani 7.461 65,5% Slovenci 3.895 34,2% ostali 35 0,3% skupaj 11.391 100% ostali 0,3% Slovenci 34,2% Italijani 65,5% 221 ANNAIES • Ser. hist. socioi. - 10 • 2000 • 1 (20) Ivtca PIFTIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOINO IN NEPOSREDNO PO NJEJ, 217-230 Naslednji popis (15. 12. 1948) zabeleži 5.350 prebivalcev mesta in 13.063 prebivalcev občine. Ne vsebuje pa podatkov o njihovi nacionalni pripadnosti. Registracija prebivalstva (25. 4. 1956) je po priključitvi cone B k Jugoslaviji in izselitvi večine staroselcev v Italijo zajela 3.574 meščanov in 9,385 občanov. Njihova narodnostna struktura je ponazorjena v grafih 4 in 5. Grafa 4 in 5; Nacionalna sestava v mestu in občini v letu 1956. Grafici 4 e 5: Composizione etnica in citta e nel co-mune nel 1956. Hrvati SrW ]'5%_«la!i 1,( 12,3% Graf 4: Mesto leto 1956 Slovenci 2.417 67,6% Italijani 554 15,5% Hrvati 482 13,5% Srbi 82 2,3% ostali 39 1,1% skupaj 3.574 100,0% Srbi 2% ostali 1% Hrvati J4% Italijanj 16% Slovcnci 67% Graf 5: Občina leto 1956 Slovenci 6.553 69,8% Italijani 1.448 15,4% Hrvati 1.159 12,3% Srbi 144 1,5% ostali 81 1,0% skupaj 9,385 100,0% Italijani tS,4% ' Po popisu iz leta (31. 3.J1961 je v mestu živelo 5.474 oseb, v občini pa 11,410. Tokrat grafično nt prikazana etnična pripadnost meščanov, ker so bili rezultati o nacionalni pripadnosti členjeni samo do ravni občin (Popis, 1961/VI). Graf 6: Nacionalna sestava v občini v letu 1961. Grafico 6: Composizione etnica nel comune nel 1961. Graf 6: Občina leto 1961 Slovenci 8.114 71,10% Hrvati 1.794 15,70% Italijani 1.208 10,60% Srbi 144 1,30% ostali 150 1,30% skupaj 11.410 100,0% Srbi 1.3 »I Italijani 10,6% MIGRACIJE MED PRVIM IN DRUGIM POPISOM Obravnavani prostor je v tem času postal sestavni del cone B STO pod Vojno upravo jugoslovanske armade, Prevladovale so priselitve znotraj občine oz. znotraj cone B. Emigrantov je bilo vsa ta leta manj kot imigrantov, zato je bil migracijski saldo pozitiven, kar se je pokazalo na številu meščanov (PAK. PA, R1, R2). 222 AN NALES - Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) ivica PtETIKOSlC: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO SN NEPOSREDNO PO NjEJ, 217-230 Graf 7: Število priseljenih po mesecih (registro imigrazioni, jan. 1946 - jun. 1950). Grafico 7: Numero degli immigrati per mese (registro immigrazioni, gen. 1946 - giu. 1950). ,11111 Uit vseh priseljencev [H priseljeni iz domače občine 1357SIÍ 13578 11 1357 lelo 1SSG I. ?63 Stito tS47 Z 121 Sato 134& ídQ Graf 8: Število izseljenih po mesecih (registro emigrazioni, a v g. 1945 - jim. 1950). Grafico 8: Numero degli emigratiper mese (registro emigrazioni3go. 1945 - giu- 1950). 10 12 2 4 6 S 10 12 2 4 6 Isto 1945 S 9 lelo 1948 X 135 lato 1947 I 34 meseci 10 12 2 4 telo 1948 S Sfi 2 4 G C ieto 19<¡9 S27 telo 19502 14 223 AN NALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) tvica PIETIKOSIČ: MtCRACIfg V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOjNO IN NEPOSREDNO PO NJEj, 217-2 JO MIGRACIJE MED DRUGIM IN TRETJIM POPISOM Listine Prijavnega urada Mestnega ljudskega odbora (Ufficio Anagrafe - Comitato popolare cittadino; PAK. PA) navajajo, da je 1. 1. 1949 v mestu živelo 5.536 ljudi, 30. 9. 1951 pa 4.921. Nacionalna sestava slednjih je bila omenjenega dne po istem viru naslednja: Graf 9: Nacionalna sestava v mestu septembra 1951, Crafico 9: Composizione etnica in citta nel settembre 1951. Mesto leto 1951 Italiani 4419 89,8% Slovenci 439 8,9% Hrvati 44 0,9% ostali 19 0,4% Skupaj 4921 100,0% Evidenca števila meščanov v letih 1949-1951 ni bila najbolj natančna, ker niso bili registrirani vsi izseljenci. Konec septembra 1951 so na prijavnem uradu ugotovili, da je v zadnjih 33 mesecih (od 1. 1. 1949) emigriralo iz Pirana 867 oseb, od teh samo tretjina regularno, drugi pa brez papirjev. V istem obdobju se je v mesto priselilo 216 oseb. Ves negativni saldo, zaradi katerega se je število meščanov spustilo pod 5.000, se je nabral v 17 mesecih po aprilu 1950. Na podlagi registra emigrantov za čas od januarja 1952 do novembra 1955 (graf 10) je možna rekonstrukcija poteka množičnega izseljevanja iz Pirana. Začelo se je v bistvu že po volitvah v aprilu 1950, potekalo pa je v valovih. Register zabeleži pvi manjši izseljeniški val (300 oseb) že spomladi 1952, vendar je večina prebivalstva še čakala na razvoj dogodkov. Do jeseni 1953 se je iz mesta izseljevala povprečno manj kot ena oseba na dan. Graf 10: Število emigrantov po mesecih (registro emigrazioni, jan. 1952 - nov. 1955). Gráfico 10: Numero degli emigrati per mese (registro emigrazioni, gen. 1952 -nov. 1955). □ št. H št. ÚWWM 11 iiiii u 1 i 1 « S C r i 8I»I!I!( 2 3*5078 9 10 11 12 1 2346e7S9 10 1112 1 2 3 4 5 6 7 8 0 leto 5952 S. 540 (Sí) lsto!953 Z 755 (52) tein 1954 £1212(140) leto 1955 11344(213) H 224 ANNALES • Ser. hist. socioi. - 10 • 2000 ■ 1 (20) Ivica PLETIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOINO IN NEPOSREDNO PO NJEJ, 2! 7-230 Graf 11: Emigranti v STO. Grafico 11: Emigranti nel TLT. 1953 1954 1955 MS0Cl 1956 Josip Broz Tiio je na prvi delovnik v septembru 1953 v svojem govoru na Okroglici zbrani množici zagotavlja!, da si bo Jugoslavija priključila cono B STO takoj, ko bo prvi italijanski vojak stopil v cono A. Približno mesec dni kasneje je angioameriška vojaška uprava izdala noto, s katero prepušča upravo cone A italijanskim civilnim oblastem. Od takrat je izseljevanje iz Pirana postalo množično. Poznojesenski izselitveni val v letu 1953 je zajel 500 ljudi. Čez zimo se je intenzivnost izselitev zmanjšala, spomladi in čez poletje pa se je spet razmahnila. S tem poletnim valom je Piran zapustilo skoraj 1.000 oseb. V letu 1955 se je zgodba ponovila še zadnjič. Pozimi je število emigrantov upadlo (vendar ne pod eno osebo na dan), v poletnem valu od marca do novembra pa se je izselilo naslednjih 1.200 meščanov. V registru je od januarja 1952 do novembra 1955 vpisanih 3.851 emigrantov. Samo 462 ali 12 % jih ni biio italijanske narodnosti Podatki iz registra (o izselitvah iz Pirana - PAK: PA, R3) so primerljivi s podatki o izselitvah iz piranske občine in celotne cone B, (prim. Colummi et al., 1980, 575-577). Na grafu 11, sestavljenem po podatkih iz navedenih virov, se krivulje (razen v novembru 1955) ujemajo. V začetku leta 1956 se je izseljevanje bistveno zmanjšalo. Tisti Italijani, ki so to hoteli, so odšli. Ostala je desetina njihovega nekdanjega števila. Ni predrzna domneva, da že v letu 1956 med izseljenimi Pirančani Italijani ne prevladujejo več. Na to navajajo tudi podatki iz matične knjige sečoveljskega rudnika, po katerih je bi! izmed 23 leta 1956 v tujino (Trst, Italija, Avstrija) pobeglih rudniških delavcev samo en Italijan. Aprila 1956 je bil migracijski saldo spet pozitiven. Izselitve iz celotne občine padejo pod eno osebo na dan. V tem času so se oblastniki odločili izpeljati registracijo prebivalstva. Ta je bila opravljena po načelih popisa prebivalstva iz leta 1953. Treba je opozoriti, da podatke iz registracije ni mogoče prištevati k popisnim podatkom za druge kraje v Jugoslaviji (Sloveniji), ker so bili prebivalci treh obalnih občin slovenske Istre dveh vrst. Prvi so stalno prebivali na ozemlju občin Izola, Koper in Piran že tedaj, ko je bil popis prebivalstva v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Drugi so se doselili šele potem, Le-ti so bili popisani v Jugoslaviji, prvi pa ne. Registracija je imela zgolj namen ugotoviti število stalnega prebivalstva v treh občinah po množični izselitvi staroselcev. MIGRACIJE MED TRETJIM IN ČETRTIM POPISOM Ker v piranskem mestnem arhivu niso ohranjeni registri imigrantov za obdobje med letoma 1950 in 1956, 225 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Ivšca PLETIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NJEJ, 217-230 so uporabni podatki zadnjega obravnavanega popisa (iz leta 1961), ki je od preučevanih dogodkov časovno najmanj oddaljen in zato najbolj relevanten. Po teh podatkih je bilo od 5.474 v letu 1961 v Piranu živečih ljudi samo 769 (14 %) staroselcev, oz. tistih, ki se niso selili. Drugi so se v mesto priselili. V občini je bi! delež staroselcev višji (25,3 %). Od 11.410 oseb je bilo 8522 priseljenih. Kdaj in od kod so se priselili, je razvidno iz grafov 12 in 13 (Popis, 1961/VI). Sicer pa so rezultati popisa iz leta 1961 za število imigrantov v občino še natančnejši. Od 8.522 do leta 1961 v občino priseljenih oseb je do leta 1919 imi-griralo 192 oseb, med vojnama 457, med drugo svetovno vojno 129, v prvih dveh povojnih letih 97, od 1948 do 1952 natančno 683, od 1953 do 1955 2.494, od 1956 do 1957 2.048 ter v letu 1958 757 oseb, v letu 1959 591, v letu 1960 803 in v prvih mesecih leta 1961 203 osebe. Čas priselitve ni bil znan pri 68 osebah. Za primerjavo sta povzeta zemljevida (karta 1 in karta 2) o deležu prebivalstva, ki od rojstva stanuje v istem naselju, in o deležu prebivalstva, priseljenega med letoma 1946 in 1961 (Popis, 1961/XII). V zadnjem obravnavanem obdobju je bil migracijski saldo vseskozi pozitiven, saj se je ves ta čas polnil prebivalstveni vakum, ki je nastal ob odhodu večine staroselcev. Do leta 1961 so migracije iz Jugoslavije nadomestile z izselitvami izgubljeno populacijo. V petnajstih povojnih letih sta se mesto in občina slove-nizirala oz. jugoslovanizirala. Še beseda, dve o popisu iz leta 1961. Leta 1965 je v Beogradu izšla deseta knjiga popisa prebivalstva v letu 1961, z naslovom "Stanovništvo i domačinstva u 1948, 1953. i 1961". V njej je (med drugim) obdelano število prebivalstva po občinah in naseljih za omenjena tri leta. Na strani 199 je pri Piranu za leto 1953 vpisano 3.574 oseb. Ta podatek je dvomljiv iz dveh razlogov. Natančno 3.574 prebivalcev je imel Piran po registraciji stalnega prebivalstva 25. 4. 1956. Po registrih in listinah Prijavnega urada bi mesto moralo imeti v marcu leta 1953 (kakšnih 1.000) več prebivalcev, kot je navedeno v deseti knjigi, saj se je množično izseljevanje začelo pol leta kasneje, v začetku oktobra 1953, po objavi zavezniške note. Videti je, da je nekdo (namerno, nenamerno, zlonamerno?) število prebivalcev mesta in občine iz leta 1956 zaradi lažje primerljivosti (s preostalo Jugoslavijo -Slovenijo) pripisal v leto 1953. V tem primeru so vsi indeksi rasti prebivalstva v Piranu in njegovi občini računani na leto 1953 seveda vprašljivi (napačni). Torej bo treba tudi zemljevide, ki so risani na podlagi izračunanih indeksov, vsaj za Istro risati na novo. Omenjena napaka je stalnica v statističnih letopisih Republike Slovenije (SL, 1966; SL, 1967; SL, 1968; SL, 1969; SL, 1970; SL, 1974; SL, 1975; SL, 1978; SL, 1979; SL, 1991), povzemali pa so jo tudi Krajevni leksikoni in druga literatura. Graf 12: Priseljeni v Piran po času in kraju (Popis 1961). Grafico 12: Immigrati a Pirano per data e luogo di pro venienza (Censim ento 1961). do 1945 140 3,0% 1946-1952 354 7,5% 1953-1957 2.799 59,5% 1958-1961 1.366 29,0% neznano 46 1,0% skupaj 4.705 100,0% število priseljenih x- 3.00C. ^ 2.500 ; 2.000 '' ; 1.500-'', 1.000 / ' 500 j'' ¿1- o-;' <£59 O" do 1945 1946-1952 i 1953- 1958-1957 1 961 leta niso se selili 769 14,0% ista občina 220 4,0% Slovenija 3.096 56,6% Jugoslavija 1.247 22,8% tujina in neznano 142 2,6% skupaj 5.474 100,0% tujina in neznano 2,6% Jugoslaviji? 22,8%- 14,0%. niso : 4,0% : 56,6% Slovenija 226 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 ■ 1 (20) ¡vita PLETIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NjEJ, 217-230 Graf 13: Priseljeni v piransko občino po času in kraju. Gráfico 13: Immigrati nel comune di Pirano per data e luogo di provenienza. átev'ln ^¡^¡¡"ciH / 5QQG 4500 4000 3500 3000 2500 2000 1500 1000 500 0 o a do 1945 778 9,1% 1946-1952 780 9,1% 1953-1957 4.542 53,4% 1958-1961 2.354 20,6% neznano 68 0,8% skupaj 8.522 100,00% niso se selili 2.888 25,3% ista občina 859 7,5% Slovenija 5.042 44,2% Jugoslavija 2.409 21,1% tujina in neznano 212 1,9% skupaj 11.410 100% Jugoslavija 21% niso se selili 25% ista občina 8% Slovenija 44% do 1945 1946-1952 1953-1957 1958-1961 neznano teta .ji^22. ji. "j/S ®> r -i... Ja So 9 10-19 20—£5 JO.» 40-45 ........... •vv'/ Karta 1: Delež (v %) prebivalstva, ki od rojstva stanuje v istem naselju (Popis, 1961/Xtl), Cartina 1: Percentuale di popolazione che viveva netlo stesso luogo dinascita (Censimento, 1961/XII). 227 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 1 (20) Ivica PLETIKOSIČ: MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NJEJ. 217-230 Carlina 2: Percenhtafe di popolaztone immigrata fra gli anni 1946-1961 (Censimento, 1961/XH). LE MiCRAZiONI A PIRANO DURANTE LA SECONDA GUERRA MONDIALE E NEL PERIODO 1MMEDIATAMENTE SUCCESSIVO Ivica PLETÍKOSIC Cenlro di ricerche scientifiche délia Repubbiica di Siovenia, Capodistria, Si-6000 CapodisEria, Via Caribaldi 18 RIASSUNTO L'intervento traita le migrazioni a Pirano relative ad un periodo di circa venti anni, dall'inizio délia seconda guerra mondiale e fino ai primi mesi 1961. In tutta la storia délia città, difficilmente potremmo trovare un altro periodo più movimentato dal punto di vista delle migrazioni. Il numero degli abitanti cambia in quattro modi. Con le nascite, le morti, le immigrazioni e le emigrazioni. In tutto il periodo considerato (1941-1961) la natalità è stata superiore alla modalité, pur senza influenzare in modo decisivo il numero di abitanti délia città e del comune. Era quest'ultimo ad essere più interessato dai movimenti migratori. 228 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) ¡vica pietikosió MtGRAOJE V PjRANU MEO ORUGO svetovno vojno IN NEPOSREDNO po NjEJ, 217-230 Ancor prima deíi'aggressione delle forze fasciste al Regno di Jugoslavia, gli ahitanti di Fiume avevano iniziato a trasferirsi in luoghi piú sicuri. Per primi coloro che, ovviamente, erano i piú informad. Una parte di questi sfruttó le case per le vacanze, disabitate, di Pirano. Nella prima metá del 1943 la gran parte degli immigrati proveniva da Trieste. Molto probabilmente l'approvvigionamento alimentare era piú difficile nella grande cittá e, inoltre, i triestini erano proprietari della maggior parte delle ville di Portorose. A cava!¡o tra gli anni 1943-1944 arrivó una vera onda ta di profughi da Zara. Probabilmente si sen ti va no in grave pericolo, poiché questo é l'unico caso di migrazioni invernali dell'intero periodo preso in esame. Fino alia fine della guerra, Pirano accolse anche la massa di profughi da Pola, in misura maggiore proprío durante gli ultimi due mesi del conflitto. Durante la seconda guerra mondiale Pirano fu risparmiata dalle atrocitá, ma nonostante ció il numero di abitanti diminuí. Si deduce dunque che l'emigrazione fu piú marcata dell'immigrazione. Dopo la seconda guerra mondiale il territorio del comune di Pirano si ridusse. L 'autoritá del comune (facente parte della Zona B del Territorio Libero di Trieste) era dell'Amministrazione militare dell'Armata ¡ugoslava. Quest'ultima controllava atentamente tutte le migrazioni nel comune. Durante il primo periodo del TLT ostacolava questi fenomeni, mentre H soliecitava nel secondo periodo. Poiché nelle elezioni dell'aprile 1950 la popolazione italiana della Zona B del TLT si comportó in maniera alquanto opportunistica (l'adesione al voto fu scarsa), l'amministrazione militare jugoslava cambió la propria política sull'emigrazione. In breve la si potrebbe definire con una frase sola: chi non é con noi é contro di noi. Le immigrazioni erano sempre controllate severamente e si dava la precedenza a persone qualificate e politicamente fidate. Fino alia nota angloamericana deil'8 ottobre 1953, la maggioranza dei piranesi sperava che il territorio del loro comune tornasse all'ltalia. Quando le loro speranze svanirono, ebbe inizio l'esodo di massa. Nell'autunno dell'anno 1953 partí la prima grande onda ta (500 persone). Le emigrazioni si calmarono durante il periodo invernale e raggíunsero l'ápice nel'estate del 1954 (900 persone). Questo fenomeno si ripeté, nel suo complesso, anche Panno successivo (l'ondata estiva con 1100 persone) e sí concluse nella primavera del 1956. Nella cittá rimasero solo 500 abitanti autoctoni. II Memorándum di Londra dell'ottobre 1954 concesse ai cittadiní di Pirano la possibilitá di optare e dunque di emigrare legalmente. La maggior parte della popolazione fece uso di questo diritto, sia in seguíto a pressioni poütiche (da parte di entramhi gli stati), sia a causa della situazione economica (in seguito alia deprivazione dei mezzi di produzione). Fra coloro che partirono gli italiani erano in maggioranza. Non é possibile stabilire invece il numero di sloveni e croatl che si trovarono fra le file degli esuli. La maggior parte di essi, infatti, aveva cognomi italiani o italianizzati, nomi italiani (erano obbligatori da piú di due decenni) e tutti parlavano /'italiano. Furono accolti in Italia come tutti gli altri esuli italiani. Il vuoto lasciato dalla popolazione autóctona ebbe come conseguenza la massiccia immigrazione, favorita dalle autor i ta dopo I 'ottobre 1954. Oltre agli istriani proven ienti da! retroterra del comune (Buie, Pinguente) la maggior parte dei nuovi venuti arrivava dal territorio dell'allora Repubblica Popolare di Slovenia. Fra tutti i comuni sloveni, nel 1961 era Pirano a registrare il maggior numero di immigrati dalle altre repubbliche jugoslave. I nuovi confini stabilirono anche nuovi flussi migratori. Sino alia fine della seconda guerra mondiale questi andavano da Pirano verso Trieste e la penisola appenninica, dopo ¡a guerra si indlr'tzzarono verso est e la penisola balcanica. Dalla fine della guerra all'agosto 1956 lasciarono ¡I comune di Pirano 8.487 persone. Visto che dopo il 1956 le padenze diminuirorio notevolmente si puó fare un raffronto fra questo numero e quelli del censimento del 1961 che parla di 3.274 persone trasferitesi nel comune di Pirano dal 1945 alia fine del 1955. Le conseguenze dell'emigrazione di massa furono sanate parzialmente fino al 1961. É questo il periodo nel quale la cittá vive la slovenizzazione piú decisa. In seguito subisce la crescente jugoslavizzazione. Parole chiave: migrazioni, emigrantí, Pirano, 1941-1961 229 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 10 - 2000 1 (20) li/i« P1.CTIKOSIČ; MIGRACIJE V PIRANU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN NEPOSREDNO PO NjE/, 2I7-2JO VIRI IN LITERATURA Cadastre National de ¡1 strie d'après le Recensement du 1er Octobre 1945. Edition de l'institut Adriatique. Suiak, 1946. Colummi, C., L. Ferrari, G. Nassist & G. Trani (1980); Storia di un esodo. istria 1945-1956. Trieste, Istituto regionale per la storia dei movimento di Nberazione nel Friuii - Venezia Giulia. Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana, 1968. PAK. PA - Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran; fond: Občina Piran: - SPO - seznam priseljenih oseb 1941 -1945. - OZP - obrazci začasno priseljenih imigrantov 1940-1945. - ZPE - zbirni podatki za emigrante iz mesta 1940-1944. - R1 - register priseljenih oseb/registro imigrazioni 1945-1950. - R2 - register odseljenih oseb/registro emigrazioni 1946-1950. - R3 - register odseljenih oseb/registro emigrazioni 1952-1955, - Matična knjiga rudnika Sečovlje. Popis, 1961; Knjiga VI - Vitalna, etnička i migraciona obeležja, Zavod za statistiku, Beograd, 1967. Popis, 1961; Knjiga X - Stanovništvo i domačinstva u 1948, 1953 i 1961, Zavod za statistiku, Beograd, 1965. Pop is, 1961 ; Knjiga XII - Migraciona obeležja, Zavod za statistiku, Beograd, 1966. Prijava prebivalstva za preskrbo v Istrskem okrožju z dne 15. 12. 1948, Statistični urad IRS, Ljubljana, 1951 (hrani: Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru). SL, 1966 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1966. SL, 1967 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1967. SL, 1968 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1968. SL, 1969 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1969. SL, 1970 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1970. SL, 1974 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1974. SL, 1975 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1975. SL, 1978 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1978. SL, 1979 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1979. SI, 1991 - Statistični letopis SRS, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 1991. Stalno prebivalstvo (1957) - Stalno prebivalstvo v občinah Izola, Koper in Piran 25. 4. 1956, Statistično gradivo, Zavod za statistiko LRS, Ljubljana, 1957 (hrani: Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru). 230 ANNALES • Ser. hist, socio!. 10 • 2000 • 1 (20) izvirni znanstveni članek UDK 325.2 <450)"1954" prejeto: 2000-06-24 ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ¡STRO (CLNl) iN EKSODUS IZ CONE B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA - PREDLOG! ITALIJANSKI VLADI ZA SPREJEM IN NAMESTITEV BEGUNCEV IZ MAJA 1954 Alessandro (Sandi) VOLK Inštitut za narodnostna vprašanja, Sl-1000 Ljubljana, Erjavčeva 26 IZVLEČEK Razprava obravnava predloge, ki jih je glede sprejemanja in nameščanja beguncev iz cone B STO maja 1954 za italijansko vlado pripravil Odbor narodne osvoboditve za Istro (Comitato di liberazione nazionale dell'lstria - CLNl). Dokument CLNl, ki ga hranijo v fondu Commissariato Generale del Governo Državnega arhiva v Trstu, je najbolj izdelana in popolna predstavitev stališč te organizacije glede problema naseljevanja, ima pa svojo predzgodovino, saj so Že pred tem italijanske vladne in nevladne (begunske) organizacije in ustanove začrtovale smernice za reševanje tega vprašanja in jih skušale uresničiti. Predlogi CLNl postavljajo kot temeljni cilj politike do beguncev in njihovega naseljevanja ohranjanje strnjenosti begunske skupnosti in njihove tradicionalne družbene stvarnosti, da bi iz njih napravili trdne branike italijanstva ob vzhodni italijanski meji in preprečili, da postanejo nezadovoljna sproletarizirana množica. Italijanska drŽava je te predloge in cilje sprejela in jih, čeprav z nekaterimi popravki in razmeroma počasi, tudi uresničevala. Ključne besede: migracije, eksodus, emigranti, begunci, Italija, 1954 NATIONAL LIBERATiON COMMiTTEE FOR ISTRA (CLNI) AND EXODUS FROM ZONE B OF THE FREE TERRITORY OF TRIESTE - PROPOSALS TO THE ITALIAN GOVERNMENT FOR ADMISSION AND SETTLING OF THE REFUGEES FROM MAY 1954 ABSTRACT The treatise deals with the proposals prepared for the Italian government by the Comitato di liberazione nazionale dell'lstria (National Liberation Committee for Istra) as to the admission and settling of the refugees from Zone B of the Free Territory of Trieste in May 1954. The document of the CLNl, kept in the collection of the Commissariato Generals del Governo of the State Archives in Trieste, is cedainly the best-prepared and most complete presentation of the aspects of this organisation regarding the problems of settling. The document has, however, its prehistory, for the Italian governmental and non-governmental (refugee) organisations and institutions had prior to it planned certain guidelines for the solution of this issue and even attempted to implement them. As a basic aim of the politics towards the refugees and their settling, the CLNl stipulated certain retention of density of this refugee community and its traditional social reality, in order to create a solid bulwark of Italianism along the eastern Italian border and thus to prevent them to become an unsatisfied proletarianised crowd of people. The Italian state accepted these proposals and aims and soon began to implement them, although with some corrections and relatively slowly. Key words: migrations, exodus, emigrants, refugees, Italy, 1954 231 ANNALES • Ser. hist, soriol. - 10 • 2000 • 1 (20) Atessandro (Sandi) VOLK: ODBOR NARODNF OSVOBODITVE ZA ISTRO (ČINI) IN EKSODUS IZ CONE B ..., 231-240 Razprava zadeva predloge za sprejemanje in naseljevanje beguncev iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ki jih je maja 1954 pripravil Odbor narodne osvoboditve za istro (Comitato di iiberazione na-zionale dell'lstria - CLNI). Neposredni povod za te predloge je bil množični val izseljevanja, ki je zajel prebivalstvo cone B STO po objavi skupne angloameriške note, s katero sta državi 8. oktobra 1953 dali vedeti, da nameravata ukiniti Zavezniško vojaško upravo (ZVU) v coni A STO, umakniti svoje vojaške enote iz cone in njeno upravo prepustiti Italiji. Poleg tega sta v tajnem aneksu (ki pa sta ga poslali le italijanski vladi, kar je pripeljalo do ostre reakcije jugoslovanske vlade, rožljanja z orožjem ob italijansko-jugoslovanski meji ter manifestacij in izbruhov nasilja v obeh conah) sporočali, da ne bosta reagirali na morebitno jugoslovansko aneksijo cone B STO in da na razdelitev STO gledata kot na dokončno rešitev. S tem pa se je začel tudi zadnji množični val izseljevanja iz Istre, ki se je nadaljeval tudi po Londonskem sporazumu in se je zaključil nekje proti koncu petdesetih let. Vendar je bil to, kot že rečeno, le neposredni povod za predloge CLNI, ki pa imajo precej dolgo predzgodovino. AVTOR iN PREDZGODOVINA NAČRTA NASELJEVANJA BEGUNCEV CLNI ni bil begunska organizacija (prim. Volk, 1999a, 139-198). Nastal je januarja 1946 v Trstu kot vodstveni organ proitalijanskih si! v Istri,1 ustanovili pa so ga tudi zato, da bi istrske proitalijanske sile imele svoj enotni predstavniški organ v času, ko se je v Parizu sklepala mirovna pogodba z Italijo. Tudi ni naključje, da je ta organizacija nastala le nekaj dni po nastanku Ufficio per la Venezia Giulia (Urad za Julijsko Benečijo - UVG) pri italijanskem notranjem ministrstvu, katerega poglavitna naloga je bila skrb za proitalijanske organizacije, zasebnike in pobude v Julijski krajini (in v ta okvirje sodilo tudi organiziranje beguncev). CLNI so sestavljali predstavniki vseh protifašističnih strank (z izjemo komunistov) in se je že v imenu skliceval na medvojne Odbore narodne osvoboditve (Comitati di Iiberazione nazionale - CLN), ki so bili politično vodstvo italijanske Resistenze in tudi najvišji oblastni organ italijanske države (seveda tiste, ki je po 8.9.1943 prestopila na stran zaveznikov) v okupiranih predelih Italije. Enako vlogo je CLN! imel za Istro, ki je bila pod jugoslovansko "okupacijo".2 Bi! je neke vrste napol uradni predstavnik Italije, saj takratni položaj italijanski državi ni dovoljeval neposrednega poseganja v dogajanje v Istri. Država je CLNI finansirala, mu poverjafa naloge (predvsem poročanja o stanju v Istri) in se z njegovimi člani stalno posvetovala. Žal so na voljo le fragmentarni podatki, vendar je očitno, da je CLNI deloval na različnih področjih in ravneh. Prek svojih zaupnikov je med ljudmi v Istri širil propagando in denarne podpore, usemerjal delovanje svojih privržencev in njihov odnos do jugoslovanskih oblasti. Razpolagal je s precejšnjimi denarnimi sredstvi, saj je imel v Trstu celo plačane uradnike. Od vsega začetka je skrbel tudi za begunce: posegal je pri ZVU, da bi beguncem omogočala polnopravno življenje v coni A STO, nastopa! je pri raznih ustanovah in organizacijah glede zaposlovanja beguncev, beguncem je izdajal izkaznice, ki so jim dajale pravico do denarnih podpor in brezplačne hrane, tudi sam jim je razdeljeval denarne podpore in brezplačne obroke (ime! je lastno menzo) ter jim preskrboval zasilna stanovanja (CLN! je celo zgradi! in upravljal barakarska naselja - taborišča in finansiraS preureditev tržaškega Silosa v zasilno bivališče za begunce). Čeprav begunci sprva niso bili poglavitna skrb CLNI, pa so z naraščanjem svojega števila to vse bolj postajali in po Londonskem sporazumu leta 1954 to tudi dokončno postali. Obubožana masa beguncev pa ni bila le humanitarni problem, marveč v takratnih zelo težkih socialnih in gospodarskih razmerah priseljenskih krajev (Italije in cone A STO) tudi nevarnost in priložnost hkarti. Nevarnost zato, ker bi v primeru, da bi "mati Italija" ne poskrbela zanje v skladu z danimi obljubami, ti begunci lahko postali množica nezadovljnežev, kt bi obrnila hrbet "materi" in se oklenila levičarskih in/ali "proti italijanski h" (indipendentistov v STO) sil oziroma no-stalgikov prejšnjega režima. Obenem pa so bili priložnost, ker bi lahko iz njih, z izpolnjevanjem danih obljub o posebni skrbi zanje, naredili najodločnejše podpornike vladnih strank, v coni A STO pa enega nosilnih stebrov proitalijanskega tabora. CLNI verjetno tudi ni bila tuja zavest, da bi v tem primeru dobi! množično bazo za svoje delovanje in še večjo težo, tako v proitalijanskem taboru v coni A STO kot v razmerju do rimske vlade. Če je torej CLNI hotel obdržati in okrepiti svojo viogo uradnega predstavnika Istranov, je bil prav on poklican, da zagovarja interese beguncev in vladi posreduje predloge za reševanje njihovih problemov. CLNI je od svojega nastanka igral viogo najvpliv- 1 CLNI je bil predvsem predstavnik tajnih proitalijanskih odborov (krajevnih CLN) severozahodne Istre, saj se mu ni nikoli posrečilo postati vodstveni organ za vso Istro, ker je poleg njega obstaja! tudi CLN za Puli, ki je deloval povsem avtonomno, pred tem pa 5e CLN za Reko, ki je bil tudi neodvisen od CLNI. 2 Zanimivo je, da med vojno v Istri, Ce izvzamemo Piran, sploh ni bilo CLN-jev. Kot CLNf sta tudi puljski in reški CLN nastala po osvoboditvi. V glavnem so italijanski antifašisti (predvsem komunisti) delovali v sklopu slovenskega oz. hrvaškega osvobodilnega gibanja. Lahko rečemo, da je bila italijanska nekomunistična Res i sten za neprimerno aktivnejša proti jugoslovanskim oblastem kot pa proti nacističnemu okupatorju! 232 AN NA LES • Ser. hist, socio!. 10 • 2000 • 1 (20) Aiessandro (Sandi) VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO ¡CLNI) iN EKSODUS IZ CONE B ..., 23T-^40 ne j šega svetovalca vlade glede Istre. Njegovi predlogi in posegi so seveda zadevali tudi politiko do beguncev. Med prvim organiziranim valom množičnega izseljevanja iz Istre, tistega iz Pulja leta 1947, je sicer CLNI igral drugovrstno vlogo, saj je glavna pripadla CLN iz Pulja in Comitato Giultano (prim. Volk, 1999a, 94-97) v Rimu. Poleg tega, da sta organizirali odhod ljudi iz Pulja, sta ti dve organizaciji predstavili vladi tudi vrsto predlogov za njihovo namestitev v Italiji (Colummt et al., 1980, 208-214). Že v teh predlogih je bila predvidena strnjena naselitev beguncev, kot prioritetno območje njihove namestitve pa so izbrali cono A nastajajočega STO, vendar je nasprotovanje ZVU začasno preprečilo organizirano naselitev beguncev na Tržaškem.3 Tako so največje število puljskih beguncev namestili na Goriškem, v Tržiču in njegovi okolici ter v novonastalem begunskem mestecu Fertili na Sardinji. Po ustanovitvi STO pa je glavna vloga pripadla CLNI. Po priključitvi Pulja in vzhodne istre ter Reke k Jugoslaviji in organiziranemu eksodusu iz Pulja je CLNI izgubil vso konkurenco, saj se je CLN iz Pulja, ki je imel v priključenem delu Istre odločilen vpliv, razpustil, njegovi člani pa so se preselili v (talijo. CLNI pa je imel svojo mrežo zaupnikov in tajnih odborov najgosteje razpredeno prav v severozahodnem delu Istre, v coni B STO. Če se je pač odhajanje iz istre, priključeni Jugoslaviji, po malem nadaljevalo po sistemu opcij, je nevralgična točka italijanskih interesov zdaj postala cona B, bodisi ker je bila njena prihodnja pripadnost Še na kocki, bodisi ker je bilo prav iz cone B pričakovati nov val izseljevanja, če bi pripadla Jugoslaviji. Glede problema naseljevanja beguncev je CLNI stopil v ospredje jeseni leta 1950. Aprilske volitve v ljudske odbore so, po trditvah avtorjev Storia di un esodo, dobile prelomni pomen v procesu vključevanja cone 8 v jugoslovansko državno stvarnost. To je držalo predvsem na nivoju zavesti ljudi, a tudi v dojemanju CLNI. Za CLNI in italijansko stran sploh naj bi bil pomen volitev le v potrditvi legitmnosti jugoslovanske oblasti in družbenega sistema ter v formalni prilagoditvi oblastne strukture v coni B jugoslovanski. Nasilno nastopanje proti abstinentom pa je za CLNI pomenilo tudi, da jugoslovanske oblasti ne bodo trpele nobenega odpora proti svojim načrtom. Usoda cone B naj bi bila torej že zapečatena. Dejstvo, da naj bi okoli tisoč oseb primorali zapustiti cono B, ker so kljub nasilju vztrajale pri volilni abstinenci, pa je za CLNI dokazovalo, da bi vsak odpor privede! le do še hujših posledic za proitalijane, katerih končni rezultat bi bila njihova množična izselitev iz cone B (Colummi et al., 1980, 361-413). Spremenil se je tudi odnos CLNI in italijanske države do begunskega vprašanja: začeli so se pripravljati na njihov organiziran sprejem in načrtno naseljevanje za krepitev "italijanstva" v coni A. Prvega junija 1950 so se tako v Trstu sestali direktor socialne pomoči (Direttore delia Pubblica As-sistenza) pri Notranjem ministrstvu Republike italije, predstavnik italijanskega Zakladnega ministrstva, predsednik cone, funkcionar Prefekture v Trstu, namestnik direktorja Notranjih zadev ZVU, šef Oddelka za socialno pomoč ZVU, predstavnik Finančnega oddelka ZVU, direktor Občinske podporne ustanove (Ente co-munaie di assistenza - ECA) ter vrsta drugih visokih funkcionarijev ZVU, da bi razpravljali o problemih socialne pomoči in beguncev. Rezultat sestanka je bil dogovor, ki je zadeval tudi begunce. Glede slednjih je bilo sprejeto načelo, da morajo ostati v coni A STO. Naseliti bi jih morali v vseh občinah cone in jim čimprej priskrbeti dokončna stanovanja. Finančno breme je prevzela Italija, sklenili pa so tudi, da je treba čimprej pripraviti načrt dokončne namestitve beguncev. In ta načrt, ki je bil nared oktobra 1950, je izdelal prav CLN! v sodelovanju z Ufficio zone di confine (UZC - Urad za obmejna področja, naslednik UVG; vendar je bila njegova teža večja, ker je deioval v sklopu Predsedstva ministrskega sveta; prim. Volk S., 1999a). Načrta ne poznamo, znana pa so prej omenjena izhodišča dogovora. Vsekakor so uresničevanje načrta prepustili predsedniku cone in načelniku Conskega urada za povojno pomoč (Ufficio di zona assistenza postbellica) Palutanu. Novembra 1950 je Ministrstvo za notranje zadeve v ta namen nakazalo 222 milijonov lir Prefekturi v Trstu (katere šef je bil vedno Palutan). Konkretno graditev zasilnih in dokončnih stanovanj za begunce je potem vodil Conski urad za povojno pomoč (Volk, 1999a, 42-43 in 156-158). Verjetno je bil posledica dogovora iz junija 1950 tudi ukaz ZVU št. 219 z dne 29.11.1950, s katerim so omogočili vpis v sezname stalno bivajočega prebivalstva cone A STO (nove vpise v sezname so prepovedali z ukazom št. 64 z dne 19.12.1947, stalno bivališče pa je bil pogoj za pridobitev delovne knjižice in redno zaposlitev ter za volilno pravico) vsem osebam (in stvar je zadevala v prvi vrsti begunce), ki so bile vpisane kot živeče (stanujoče) v eni od občin cone vsaj od 1.11.1949 in so prošnjo vložile do 1.6.1951 (GUGMA, 33, 1.12.1950, 581-582). V naslednjih letih je CLNI vladi pošiljal nasvete in zahteve glede begunskega vprašanja, v katerih se je v glavnem skliceval na dogovor iz junija 1950, o katerem je tožil, da ga ne uresničujejo (AST. CGG, 1, 7, 31, 32, 64, 65, 79, 117, 135 in 136). Naselitev čimveč beguncev v Trstu je bila tudi temeljna postavka smernic pristopa do begunskega vala, ki se je sprožil v coni B STO po bilateralni noti 8, oktobra 1953, ki so jih sprejeli na sestanku zainteresiranih italijanskih ministrstev in 3 Nasprotovanje ZVU je onemogočilo odprto in uradno uresničevanje naseljevanja v coni A STO, ne pa "neuradnega", saj je zakonodaja ZVU puščala precej vizeli za polnopravno življenje beguncev v coni (prim. Voik, 2000). 233 ANNALES - Ser. hist. sociol. -10 - 2000 • 1 (20) Alessandro {Sarifli} VOLK:ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) iN EKSODUS IZ CONE B ...,231-240 drugih zasebnih in javnih dejavnikov (med njimi CLNI) decembra 1953. V njih so sicer predividevali, da se omejeno število beguncev napoti iz cone A STO v Italijo, vendar je CLNI januarja 1954 z odpovedjo sprejetih obveznosti (moral je prepričevati begunce, naj sprejmejo premestitev v Italijo) dejansko onemogočil uresničevanje teh sklepov. S to potezo je CLNI dokazal svojo moč in vpliv med begunci in dosegel, da je posebna komisija, ki je v Trstu odločala o upravičenosti posameznih beguncev, da ostanejo v Trstu, sprejela mnogo manj stroge kriterije ocenjevanja upravičenosti beguncev do obstanka v Trstu. Tudi ZVU se je uklonila zahtevam CLNI in izpraznila ter prepustila istrskim beguncem taborišče na Opčinah, ki so ga zasedali begunci iz držav vzhodnega bloka (Volk, 1999a, 166-168). Predlogi iz maja 1954 so bili neke vrste končna beseda CLNI in obenem nabolj izdelana in popolna predstavitev stališč CLNI glede problema namestitve beguncev. Ker pa izhajajo predlogi iz kritične ocene dotedanjega pristopa do vprašanja, iz pregleda opravljenega dela in iz ocene možnih razsežnosti izseljevanja iz cone B v naslednjih mesecih in letih, nam dokument razkriva mnogo več. "EKSODUS IZ CONE B - PREDLOGI ZA SPREJEM IN NAMESTITEV BEGUNCEV" Avtorji Storia di un esodo so si postavili vprašanje, ali je obstajal izdelan in celosten načrt za reševanje problema beguncev, ki so po 8. oktobru 1953 začeli množično zapuščati cono B. Na podlagi izjav in spisov Nicoloja Ramanija, odgovornega pri CLNI za podporno dejavnost, so ugotavljali, da je sicer obstajala ambicija (do izraza je prišla že na omenjenem sestanku decembra 1953), da bi vprašanje reševali načrtno. Vendar je Ramani omejil pomen sestanka ter dal razumeti, da ni bilo nobene načrtnosti v reševanju tega problema. Danes vemo, da so stvari potekale nekoliko drugače, da je pri reševanju begunskega problema imel zelo vidno vlogo CLNI ter da je načrt obstajal, pripravil pa ga je prav CLNI. Ta načrt sem izsledil v fasciklu 65 fonda Commissariato generale del governo (Generalni vladni komisariat), ki ga hrani Državni arhiv (Archivio di Stato) v Trstu (AST.CGG, 65, Esodo dalla zona 8). Komisariat je bil organ, ki ga je italijanska vlada ustanovila, da bi nekdanjo cono A bivšega STO postopoma pripeljal v okvir italijanske države predvsem z uskladitvijo zakonodaje ZVU z italijansko.4 Generalni komisariat, ki mu je načeloval generalni komisar, je bii odvisen nepo- sredno od predsednika italijanske vlade in je bil najvišji oblastni organ v nekdanji coni A (ki so jo poimenovali Tržaško ozemlje). Zato je bil nujno navzoč pri uresničevanju vsakega sklepa glede beguncev na ozemlju, ki ga je upravljal. Da pa bi imel komisar popoln pregled nad problemom, njegovim razvojem ter do tedaj sprejetimi sklepi, so mu posredovali tudi dokumente iz časa pred njegovo ustanovitvijo. In tako imamo v tem fondu kar precej gradiva o begunskem vprašanju v Trstu. Petindvajset strani obsežen tipkan snopič je razdeljen na predgovor, pregled do takrat opravljenega dela v podporo beguncev iz cone B in "odstopljenih ozemelj" (z oceno možnega obsega bodočega izseljevanja iz cone B) ter na predloge nujnih ukrepov za rešitev vprašanja beguncev (že prisotnih in prihodnjih iz cone B STO). Priloženi so še prospekt predvidenih stroškov, predlog možnih lokacij začasnih sprejemnih centrov za begunce (begunskih taborišč) ter zapisnik sestanka med predstavniki ZVU in italijanske vlade 1.6.1950. V predgovoru CLNI ponavlja že večkrat izraženo stališče, da je treba čim večjemu številu beguncem omogočiti naselitev v coni A STO (tudi kot uresničitev nikoli uveljavljenega dogovora z dne 1.6.1950). Na podlagi zelo kritične ocene dotedanjega načina urejanja begunskega vprašanja je postavljena zahteva po načrtnem in celostnem pristopu do tega problema, z masivno intervencijo države. Nadzor in usklajevanje uresničevanja načrtnega naseljevanja beguncev naj bi prepustili posebnemu organu s potrebnimi pristojnostmi in pooblastili. S temi ukrepi je bilo treba začeti takoj, ker bi bilo vsako odlašanje politično škodljivo za interese italijanske države, saj bi s tem ne mogli odvrniti Italijanov od tega, da bi začeli zapuščati c.ono B, v Istranih pa bi povzročilo razočaranje nad odnosom Italije do njih, kar bi bilo v korist le Jugoslavije, komunistov in indipendentistov. CLNi je tudi zavračal nameščanje beguncev po taboriščih v Italiji in zahteval, da se jim omogoči svobodna izbira namestitve, predvsem čim bližje cone A in julijske krajine. Tudi državna sredstva je bilo treba uporabiti v glavnem v teh predeiih (in še posebej na Tržaškem, v Tržiču in v njegovi okolici), da bi v njih ustvarili krepka italijanska jedra, odporna "slovanskemu pronicanju". Dokument nam posreduje nekaj zanimivih podatkov tudi glede beguncev v Trstu in njihove situacije. Po računih CLNI naj bi bilo maja 1954 v coni A STO okoli 30.000 beguncev (16.000 iz cone B), ki so tja prišli pred 8.10.1953, in 3.893 oseb, ki so tja prišle po tem datumu. V prvi skupini so dajali pomoč v obliki brez- 4 Ustanovitev tega organa je imela tudi politični pomen, ftalija je s tem, da bivSe cone A ni kratkomalo vključila v sklop države, ampak jo je dala v upravo posebnemu organu, Želela potrditi svoje tolmačenje Londonskega sporazuma: šlo je le za začasno italijansko oz. jugoslovansko upravljanje nekdanje cone A oz. cone 8 bivšega STO, ne pa za polnopravno priključitev. To jo pomenilo, da je suverenost nad cono 8 ostajala Italiji, sporazum pa je bil le začasna rešitev, ki ni prejudicirala italijanskih pravic do cone B. Komisariat so ukinili leta 1963, ko je Trst posta! glavno mesto novoustanovljene Avtonomne dežele Furianija-Julijska krajina. O komisariatu prim. Purint, 1995. 234 ANNALES • Ser. hist. sociol. • tO • 2000 • 1 (20) Alessandro (Sand i) VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (Ci.NI) IN FKSODIJS IZ CONE B .,., 231-210 plačne hrane oz. denarnih podopor 7.399 osebam (med temi 58 beguncem iz Afrike in 139 povratnikom iz tujine). Dei teh je bil potreben podpore, ker so bili dela nezmožni (ostareli, invalidi, otroci), vsaj 3.500 pa je bilo takih, ki so potrebovali podporo, ker niso mogli dobiti stalne zaposlitve zato, ker niso imeli stalnega bivališča v coni A STO (kar je bil pogoj za delovno knjižico in redno zaposlitev). Po teh podatkih bi se dalo sklepati, da je preostalih približno 23.000 beguncev imelo stalno bivališče v coni A, kar je med drugim pomenilo, da so imeli tudi volilno pravico.5 Glede problema začasnih in dokončnih stanovanj za begunce nam spis CLNI daje pregled časovnega poteka in akterjev reševanja problema. Sledeč prikazu CLNI se je graditev zasilnih, predvsem pa dokončnih stanovanj za begunce v coni A STO pričela avgusta 1950, ko je, na spodbudo CLNI, UZC dosegel od vlade, da je namenila Prefekturi v Trstu že omenjenih 220 milijonov lir za graditev begunskih stanovanj. Leta 1952 je skrb zanje prevzela Opera per 1'assistenza ai profughi giuliani e dalmati (Ustanova za pomoč beguncem iz Istre in Dalmacije - OAPGD). V veliko pomoč ji je bil tisti del uprave ZVU, ki so ga v skladu z določili angloameriško-italijanskega dogovora iz maja 1952 vodili italijanski funkcionari in je OAPGD zagotavljal sredstva iz proračuna ZVU. Gradbeno dejavnost v korist beguncev pa je po malem nadaljevala tudi Prefektura, medtem ko je CLNI (s podporo Predsedstva cone in Občine Trst) skrbel za zasilne bivalne prostore (Silos, barakarska naselja, javne in zasebne namestitve). Pisali so tudi o "predvidljivi končni usodi cone B", kar kaže na to, da je CLNI že maja leta 1954 menil, da bo celotna cona B pripadla jugosiaviji, kljub temu da je takrat bila še v igri opcija, ki je predvidevala, da bi vsaj obalna mesta (Koper, Izola, Piran) prišla v sklop Italije. CLNI je računat, da se bo po dokončnem razpletu ita-lijansko-jugoslovanskega mejnega vprašanja iz cone 8 STO izselilo še od 20.000 do 25.000 beguncev. Ker naj bi bili skoraj vsi kmetovalci, je CLNI "s precejšnjo gotovostjo" napovedoval, da se bo izseljevanje začelo po koncu letine jeseni leta 1954. Izhajajoč iz izkušenj izseljenskih valov leta 1945 in 1947 in iz napovedi, da bodo begunci prihajali brez vsakršnih gospodarskih in gmotnih sredstev, je CLNI predlagal državno načrtovano in usmerjano nameščanje beguncev. Poleg ponovljene zahteve, da jih naseljujejo v strnjenih jedrih, je CLNI podrčrtai tudi nujnost, da jim preskrbijo takšno zaposlitve, ki naj bi bila vsaj sorodna prejšnji. To pa zaradi tega, da bi se izognili zavlačevanju problema zaradi nujne poklicne rekvalifikacije beguncev. Zaradi njegovih kvarnih moralnih posledic je bilo treba tudi zreducirati na minimum čas postanka beguncev v taboriščih. Ponovno so poudarili, da bodo begunci prihajali brez vsakršnih sredstev. Zato je bilo treba do problema imeti širok in večplasten pristop, predvsem pa dati beguncem na razpolago denarna (in druga) sredstva za čimprejšnjo obnovo njihovih gospodarskih dejavnosti. To tudi zato, da bi preprečili jugoslovansko propagandno izkoriščanje neurejenih razmer, v katerih bi se sicer znašli begunci ob prihodu v Italijo.6 Predlogi CLNI so nastali ob upoštevanju gospodarskih razmer v izvirnih krajih beguncev in prejšnjih dejavnosti begunskih družin. CLNI je označil območje napovedanega odhajanja kot pretežno kmetijsko, ribiško in mornarsko, brez večjih tovarn. Obstajali naj bi le redki srednji in mali industrijski obrati, ki so bili vsi vezani na predelavo kmetijskih pridelkov in rib. Prebivalstvo cone B STO so torej sestavljali predvsem kmetje (v veliki večini mali lastniki) in ribiči (lastniki ladji in člani posadk). Ob teh so bili tu še mali obrtniki in mali trgovci, ki so jim v veliki večini prav kmečka in/ali ribiška naselja dajala možnost gospodarske dejavnosti in preživetja. Nekaj je bilo še mornarjev (ki so težili k Trstu kot središču za zaposlovanje - vkr-cavanje), zasebnih in javnih uradnikov (ki naj bi bili maloštevilni), nekoliko številnejši pa so bili odvisini delavci (v glavnem zaposleni v tovarnah za predelavo rib). Kmetje, ribiči, mali obrtniki in trgovci, torej večina "bodočih" beguncev, so bili v glavnem neodvisni samostojni delavci, ki so bili lastniki svojih delovnih potrebščin in dobrin, osnovna gospodarska enota pa je bila družina. Da bi jim omogočila nadaljevanje njihovih tradicionalnih gospodarskih dejavnosti v begunstvu, je morala država ustvariti poseben sklad, ki bi jim zagotavljal dolgoročna brezobrestna posojila. Ta posojila bi bila krita z dvojnim jamstvom: obnovljenih gospodarskih dejavnosti beguncev v Italiji (oz. coni A STO) in lastnine, ki so jo begunci zapustili v coni B STO. Kreditiranje posameznih gospodarskih pobud naj bi prepustili trem ustanovam, ki bi vsaka skrbela za posebno skupino beguncev: Lnte Nazionale per le Tre Venezie (Vsedržavna ustanova za tri Benečije-ETV) bi skrbela za male neposredne obdelovalce, Consorzio nazionale cooperative fra pescatori e affini (Vsedržavni konzorcij ribiških zadrug-CNCPA) za ribiče, OAPGD pa za obnovo poslovnih prostorov obrtnikov in trgovcev in za stanovanja za mornarje. Naj omenim, da so bile vse tri ustanove navzoče na večkrat omenjenem sestanku na 5 Zanimivo je tudi dejstvo, da so omenjali, kako je bilo v italiji takrat v begunskih taboriščih notranjega ministrstva 7.692 družin beguncev, le nekaj več kot polovica pa jih je bilo iz Istre in Dalmacije. 6 Pisali so celo, da so jugoslovanske oblasti "na vse načine skušale otežiti ekonomske razmere begunca ob njegovem vstopu v Italijo, da bi v njem - ob pomanjkanju ustrezne in nemudne državne pomoči - povzročile zagrenjenosl:" do Italije. Treba je bilo onemogočiti te naklepe, tudi ker bi v obratnem primeru dali priložnost jugoslovanski propagandi, da situacijo beguncev v ftaiiji slika v temnili barvah. 235 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • t (20) Alessandro (Sandfl VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) JN EKSODUS ¡ZCONE [i ...,231-2-10 najvišji ravni v Rimu decembra 1953. Sredstva skiada naj bi predvidoma izrabilo 3.000 od 4.000/4.500 begunskih družin, ki naj bi zapustile svoje domove po 8.10.1953, potrebnih pa naj bi bilo (vštevši stroške za melioracijo zemljišč in urabnizacijo) okoli 12 milijard lir. CLNI je izrecno poudaril, da bi taka rešitev med drugim preprečila, da bi se begunci preoblikovali iz pohlevnih kmetov in ribičev v nemirno množico mezdnih delavcev. Glede krajev naselitve posameznih skupin beguncev so ocenjevali, da bi se lahko mornarji naselili v Trstu, ki je bil že tako ali tako glavno središče za njihov poklic, za kmete in ribiče pa naj bi bila najprikladnejša, tudi zaradi podobnosti z zapuščenimi kraji, Trstu sorodna območja Furlanije in Goriške. Slednji dve skupini beguncev naj bi naseljevali strnjeno, da bi tako ustvarili prava begunska naselja, s tem pa bi ustvarili ugodne razmere za to, da bi v njih lahko obnovili svoje dejavnosti tudi obrtniki in mali trgovci. Za kmete so predlagali, da bi jim ETV najprej oddala zemljišča, ki so bila že pripravna za obdelavo in so bila v lasti ustanove,7 nato pa naj bi nova kmetijska zemljišča za begunce pridobili z melioracijo obsežnih močvirnatih območij v občini Gradež (omenjali so predvsem okolico Barbane). Tako naj bi ustvarili 220 kmetiji za prav toliko begunskih družin. Glede kolonov so pisali, da je njihovo število nepomembno (okoli 100 družin) in da bi jih lahko vse namestili na velikem kmetijskem posestvu ETV pri Fossalonu (Občina Gradež). S posebnimi pogodbami naj bi begunski koloni sčasoma postali solastniki celotega posestva in kmetijskega podjetja. Glede ribičev je CLNI menil, da jih je veliko že odšlo iz cone B in da so se v glavnem ustavili v Trstu. Tu pa so ribiči imeli težave tako zaradi pomanjkanja stanovanj kot tudi zaradi dejstva, da so minimalna obstoječa ribiška pristanišča in naprave že uporabljali krajevni ribiči. Begunce-ribiče je bilo zato treba naseliti v novih za ribištvo opremljenih naseljih. Ker so ocenjevali, da je Trst zelo širok trg za pridelke ribolova, so kot prvo možnost za nastanek ribiškega begunskega podjetja in naselja navedli območje Liserta v občini Tržič, nasproti že obstoječega begunskega ribiškega naselja pri Štivanu (novo naselje naj bi zgradili na bregu izliva Timave, kjer danes stoji papirnica). Staro in novo podjetje bi se lahko povezali, predvsem kar zadeva prodajo ulova. Obstajal pa je še en razlog za to, da so novo begunsko naselje načrtovali na ozemlju Italije: tako bi obšli veto, ki ga je ZVU "zaradi svojih posebnih političnih razlogov" postavila novim namestitvam beguncev pri Štivanu. V ta namen naj bi zemljišča, ki so bila last občine Tržič in države, odkupi! CNCPA in jih melioriral. Poleg ribištva bi okoli 100 družin, kolikor so jih nameravali tu naseliti, imelo tudi drug vir dohodkov, in sicer vrtnarstvo ("kot se je dogajalo v Istri", je poudarjal CLNI), saj bi vsaka imela na voljo en hektar obdelovalnega zemljišča. Ker pa novo naselje ne bi zadostovalo za namestitev vseh ribičev- beguncev, so predlagali še nekaj možnih lokacij begunskih ribiških naselji po vsej Italiji, v katerih bi lahko namestili vsega okoli 240 družin.0 Vsa ta nova begunska naselja bi dala možnost obnove gospodarskih dejavnosti majhnega dela obrtnikov in malih trgovcev, a ne vseh. Preostalim je bilo treba pomagati z državnimi krediti in drugimi ugodnostmi, za odvisne delavce pa je CLNI zahteval zakon, ki naj določen odstotek novih zaposlitev obvezno rezervira za begunce. Problem uradnikov, učiteljev, profesorjev in svobodnih poklicov se je CLNI zdel razmeroma preprosto rešljiv, saj jih je bilo malo in bi jih brez večjih težav lahko sprejele v službo državne in poldržavne ustanove. V svojih predlogih CLNi ni prezrl begunskih študentov (ki jih je bilo treba oprostiti plačevanja šolskih davkov, jim dati štipendije in druge ugodnosti), ostarelih, bolnih, mladoletnih in težkih invalidov (za katere je bilo treba zgraditi ustrezne domove in zagotoviti denarna sredstva za njihovo vzdrževanje). Vse te dejavnosti naj bi vodil !n usklajeval poseben urad pri Predsedstvu ministrskega sveta, ki bi moral imeti ustrezna pooblastila in avtoriteto za urejanje celotnega vprašanja istrskih beguncev. Zato naj bi mu tudi načeloval član vlade. V primeru pa, da bi bila resnična govorica o namenu ustanovitve posebnega urada za Trst pri predsedstvu vlade, je CLNI predlagal, da se v sklopu tega urada izoblikuje poseben oddelek za begunce. Ta urad (ali oddelek), pri katerem bi CLNi moral imeti svojega stalnega predstavnika, naj bi nadzoroval delo ustanov (ETV, CNCPA in OAPGD), ki so morale skrbet! za posamezne skupine beguncev, upravljal denarni sklad za kreditiranje begunskih gospodarskih pobud ter nadzoroval uporabo fondov. SKLEP Svoje predloge je CLNI poslal vrhovom italijanske vlade, ki so po dokazu moči, ki ga je dal CLNI januarja 1954, njegove nasvete in predloge zelo upoštevali. Predlogi CLNI tako niso ostali mrtva črka na papirju. Dne 7. avgusta 1954 so se zbrali na sestanku, ki ga je sklical in vodi! v imenu Predsedstva ministrskega sveta prefekt Merno, predstavniki CLNI in vseh v njegovih predlogih omenjenih ustanov (AST. CGG, 1). CLNi je na tem sestanku igral vodilno vlogo, saj se je razprava razvijala na podlagi podatkov in ocen, ki so jih podali 7 To so bila posestva Forcate v občini Vigonovo pri Vidmu, pri Pevmi (Piuma) v občini Gorica in Boscat v občini Gradež. 8 Navajali so rt Sabbioni, blizu beneškega Lida, Oiok S- Erasmo, S. Cataldo (pri Lecceju v Apuiiji) in otok Montecristo. Slednji je znan predvsem i z romana o prigodah istoimenskega grofa. 236 ANNAIES - Ser. bist. sodo!. • 10 ■ 2000 - 1 (20) Alessandro (S and i) VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) IN EKSODUS IZ CONE 8 .... 231-240 njegovi predstavniki. Končne predloge vladi so strnili v devet strani dolgem dokumentu (in priloženih prospektih predvidenih stroškov), ki je temeljil na majskih predlogih CLNI. V njem so sprejeli izhodiščno zahtevo CLNI, da se beguncem omogoči nadaljevanje prejšnjih poklicnih oz. gospodarskih dejavnosti. V skladu s tem so predlagali različne rešitve za različne "poklicne" kategorije beguncev, le da so tokrat begunsko množico razdelili v tri "poklicne" skupine: kmete, ribiče in druge (v veliki večini so to bili odvisni delavci in obrtniki). Pomembno je bilo tudi, da so ETV, CNCP in OAPGD, ki so bile zastopane na sestanku, sprejele vlogo skrbnic posamezne skupine beguncev, ki jim jo je namenjal CLNI. Na sestanku so natančneje opredelili predvidene stroške in oblike kreditiranja begunskih dejavnosti. Predlagali so tudi možne kraje namestitve posameznih kategorij beguncev. Ti so bili sicer nekoliko različni od tistih, ki jih je maja predlagal CLNI, vendar so v še večji meri ustrezali osnovni zahtevi CLNI, da begunce naseljujejo na Tržaškem oz, čim bližje cone A. Tako so bili vsi kraji namestitve kmetov na ozemlju Furlanije -Julijske krajine,9 za ribiče pa so predlagali kraje znotraj cone A STO (Lazaret pri Miljah in že obstoječe begunsko ribiško naselje pri Štivanu) ali tik ob meji z Italijo (Lisert). CLNI je pa nekoliko popustil, kar se tiče drugih beguncev, ki bi lahko računali na državno pomoč le kar zadeva stanovanja. Niso pa v sklepih sestanka omenjali kreditov za obrtnike in tudi ne beguncem rezerviranih odstotkov novih zaposlitev in drugih podobnih ukrepov, ki jih je v majskih predlogih zahteva! CLNI. Po drugi strani pa so dopuščali možnost, da vsaj del beguncev preselijo iz Trsta v Stalijo, saj so zapisali, da bodo stanovanja za begunce zgradili v Trstu ali v drugih krajih po Italiji, kjer bi obstajale najboljše možnosti za vključitev beguncev v produktivno življenje. Treba je poudariti, da je vsaj načelno CLNI tako motivirano premeščanje v Italijo sprejemal že decembra 1953, vendar le v primeru, da je to za begunce res pomenilo možnost, da st ustvarijo novo normalno življenje, ne pa, kot se je dogajalo, da so jih le premestili iz begunskega taborišča v coni A STO v begunsko traborišče v Italiji, Na iem sestanku so s sodelovanjem vseh osebkov, ki jih je CLNI navajal kot nujno soudeležene pri reševanju problema beguncev, izdelali za vlado podroben in izpopolnjen načrt naseljevanja beguncev na podlagi splošnih smernic in načel majskih predlogov CLNI. Zahteve CLNI, da bi vodenje urejanja vprašanja beguncev iz Istre zaupali posebnemu uradu vlade, v zapisniku sestanka ne omenjajo. To vlogo je prevzelo kar Predsedstvo ministrskega sveta, ki je sestanek sklicalo in vodilo, kasneje pa je verjetno begunsko problematiko zaupalo podtajniku, ki je skrbel tudi za UZC. Da pa bi načrtovane posege lahko uresničili, so bila potrebna denarna sredstav in zakoni, s katerimi bi država ta sredstva dajala na razpolago in normirala njihovo uporabo. Najprej so z zakonom št. 908 z dne 19.1,1955 OAPGD uvrstili med možne porabnike sredstev Rotacijskega sklada za Trst in Gorico.10 Dne 26.3.1955 je sledi! zakon št 173, ki je bil namenjen reševanju stanovanjskega vprašanja v takrat že nekdanji coni A STO in je med drugim namenja! OAPGD milijardo lir (kot so zahtevali v sklepih julijskega sestanka) za graditev begunskih stanovanj. Dne 31.3.1955 pa so z zakonom št. 240 dali ETV na voljo fond petih milijard lir za bonifikacijo in kmetijsko preobrazbo zemljiških posesti ter graditev ribiških naselij (očitno skrbi za ribiče niso prepustili CNCPA) na ozemlju Treh Benečij. To ni bilo enkratno nakazilo denarja, ampak so ETV dali na voljo trajni sklad, ker so kmetijska posestva dajali beguncem v odkup (čeprav po zelo ugodnih pogojih) in se je s temi sredstvi denarni fond stalno obnavljal. Nato se je za nekaj let izdajanje novih zakonskih določil ustavilo. Zakonu Scelba iz leta 1950, ki ga je CLNI označeval kot dobro izhodišče za načrten in celostnen pristop k reševanju begunskega vprašanja, so sicer za eno leto podaljšali veljavnost z zakonom št. 594 z dne 17.7.1954, vendar je bilo treba na popravke, ki bi šli v smeri zahtev CLNI, čakati do leta 1958. Takrat so z zakonoma št. 173 in št. 130 (oba sta bila razglašena dne 27.2.1958) še enkrat za eno leto podaljšali veljavnost zakona Scelba ter uvedli nekaj pomembnih novosti. Predvideli so posebne olajšave za obnovo poklicnih dejavnosti obrtnikov in malih trgovcev, za brezposelne begunce pa so uvedli obvezno kvoto pri novih zaposlitvah. Predvsem pa so vidnejšo vlogo dali OAPGD. Na področju stanovanjske problematike je OAPGD takrat dobila svetovalsko vlogo, vendar je tudi urejala in nadzorovala uresničevanje določil o obveznem zaposlovanju beguncev. Dve leti kasneje je ta ustanova postala uradno priznana vsestranska skrbnica beguncev. Ko so namreč 14.10. 1960 z zakonom št. 1219 še enkrat podaljšali (tokrat za tri leta) veljavnost zakona Scelba, so prepustili OAPGD planiranje, graditev in upravljanje stanovanj za begunce (predvsem onih na Tržaškem, Goriškem in Videmskem) ter ji dali na voljo novih 5 milijard lir za graditev stanovanj za begunce, ki so ki so 9 To so bili melioracijsko področje Cellina-Meduna v današnji pokrajini Pordenone, področje kmetijskega podjetja San Michele al Tagliamento ob izlivu Tilmenta, poseslvo 8oscat v občini Gradež, posestvo Piuma (Pevma) pri Gorici ter posestvo Forcate pri l:ontanafreddi (Videm). 10 V italijanščini je popolno ime Fondo di rotazione per iniziative economicbe nel territorio di Trieste e nella provincia di Gorizia (Rotacijski sklad za gospodarske pobude na teritoriju Trsta in v Pokrajini Gorica). Denarni fond sklada je bil namenjen spodbujanju in podpiranju gospodarskih pobud v Pokrajinah Trst in Gorica, de! denarja pa je bil namenjen financiranju graditve ljudskih stanovanj. 237 ANNAlES • Ser. hist. socioK • 10 • 2000 • 1 (20) Aiessimdro (SantiiJ VOLK: OOBOR NARODNE OSVOSOD11VE ZA ISTRO (CLNI! IN EKSODUS tZ CONf S 231-240 biii še v taboriščih. S tem si je tudi OAPGD, kot prej ETV, ustvarila trajni denarni fond, ki se je stalno obnavljal s pritokom vsot, ki so jih begunci plačevali za odkup ali najem stanovanj.11 Država je torej osvojila in v glavnih obrisih uresničila predloge CLNI, čeprav z nekaterimi manjšimi spremembami (kot npr. glede lokacij kmetijskih posesti in ribiških naselij, ki jih je ETV zgradila na podlagi zakona 130 iz leta 1958). Predvsem pa so se držali temeljnih predpostavk in ciljev, ki jih je glede naseljevanja beguncev v svojih predlogih začrtal CLNI: jih čimveč naseliti v Trstu in ob italijanski vzhodni meji, begunsko skupnost ohraniti čimbolj strjeno in obvarovati njeno tradicionalno socialno strukturo, da bi iz njih ustvarili "branike italijanstva" in ustaljenega socialnega reda ob vzhodni italijanski meji. Prvo načelo, kar največ beguncev naseliti v Trstu in ob italijansko-slovenski (jugoslovanski) meji, so dosledno uresničili. S tem (in drugimi ukrepi) so dosegli zastavljeni cilj "nacionalne bonifikacije" teh krajev z namenom (uresničenim) prevrnitve nacionalnih, a tudi političnih razmerij. Mnogo manj uspešno je bilo ohranjanje tradicionalne družbene strukture begunskih skupnosti. Te so res obdržali kolikor toliko strnjene s tem, da so jih naseljevali v posebnih, v čimvečji meri avtonomnih begunskih naseljih. Ker pa v ta naselja beguncev niso nameščali glede na občino domicila v Istri, niso izpolnili cilja, da bi ohranili strnjene krajevne oz. občinske skupnosti beguncev.12 Najtežje pa je bilo ohraniti socialno strukturo begunskih skupnosti. Begunci so se v coni A STO in v Italiji znašli v okolju, ki je bilo zelo različno od okolja istrskih mestec in vasi. Znašli so se v urbani stvarnosti, kjer so veljali povsem drugi vedenjski modeli in (moralne) vrednote. Ta stvarnost pa je, kljub negotovim razmeram, v katerih so begunci živeli, pomenila za nekatere kategorije beguncev možnost novega, v mnogočem boljšega načina življenja: osem ur dela v tovarni je pomenilo za nekdanje revne kmete skoraj lenarjenje v primerjavi s prejšnjim celodnevnim garanjem na polju za golo preživetje. Podrejanje osebnih interesov družini kot osnovni gopodarski celici je v teh razmerah izgubljalo smisel in pomen. Nekoč trdne (in strogo avtoritarne) družinske vezi so se začele krhati in posamezniki so imeli možnost, da si prihodnost ustvarjajo samostojno (Nemec, 1998, 327-354). Tega se je zavedal sam CLNI, ko je govoril o kvarnem vplivu dolgotrajnega obstanka v begunskih taboriščih, kjer so se ljudje privajali živeti od podpor in so prihajali v stik z vsakovrstnimi za tradicionalne družinske odnose nevarnimi zgledi. Stiska pa je begunce silila tudi k ilegalnim načinom preživljanja. Načrte o ohranjanju tradicionalne družbene stvarnosti beguncev so oteževali tudi čisto gospodarski razlogi. OAPGD je v Trstu zgradila za begunce najprej 53 enostanovanjskih hiš, ki so nedvomno bolj ustrezale bivalni realnosti beguncev v istrskih mestecih in vaseh kot mestni stanovanjski bloki, vendar je to izbiro kaj kmalu opustila in prešla h graditvi večstanovanjskih blokov, ki so sčasoma postajali vse večji. Vse to pa je pripeljalo do situacije, v kateri se je znašla ETV, ko je morala oddati stanovanja, ki jih je zgradila v ribiškem naselju pri Stivanu in v Miljah. Komisija, ki je imela nalogo, da preveri in oceni prošnje, je ugotovila, da je prosilcev manj od razpoložljivih stanovanj. Zato je dovolila, da predstavijo prošnjo ne le družine, |ci so se preživljale pretežno z ribolovom, kot so predvidevali na začetku, marveč najprej tudi vse družine, ki so imele vsaj enega člana, ki se je poklicno ukvarjal z ribolovom, nato pa bi kazalo, da so lahko predstavili prošnjo celo vsi, ki so bili ribiči pred odhodom iz Istre (tudi če se ob predstavitvi prošnje niso več ukvarjali z ribolovom). Vendar tudi to ni bilo dovolj in je zato komisija, ki je imela na voljo seznam vseh beguncev ribičev, tudi po večkrat pisno spodbudila upravičence, naj predstavijo prošnjo. Največ težav so imeli s stanovanji v Štivanu, Sama komisija je pojasnjevala, da so ribiči zavračali preselitev v Štivan bodisi zato, ker so v Trstu dobili drugo zaposlitev, bodisi ker so se zaposlili kot ribiči, vendar so ladje, na katerih so delali, plule na ribolov iz tržaške luke (AST, CTP, 57). Predloge CLNI je torej država osvojila in jih, čeprav ne v celoti in predvsem zelo počasi, tudi uresničevala. Če pa je bila uresničitev zahtev glede zakonskih norm, porazdelitvi odgovornosti in denarnih sredstev razmeroma lahka stvar, pa je bilo drugače s cilji načrtnega naseljevanja beguncev. Teh ljudi ni bilo težko pritegniti v kraje ob vzhodni italijanski meji, saj je bila velika večina v taki situaciji, da niso mogli zavrniti ponujenih rešitev in ugodnosti. Problemi so nastajali z načrti glede poslanstev, ki so jim jih nalagali, in pri obnavljanju istrske stvarnosti v zdomstvu. Predvsem kar se tiče slednjega, je bil uspeh zelo dvomljiv, saj beguncev ni bilo mogoče obdržati ločene od širše stvarnosti, v katero so jih postavili, in jih ohranjati zakoreninjene v njihovo nekdanjo stvarnost. Tako je nastajal razkorak med realnostjo, ki so jo begunci vsakodnevno doživljali na delu, v šolah, v mestih in naseljih, kjer so živeli, in oblikami družbenega ter družabnega življenja, vse uprte k obujanju nekdanjih lokalnih tradicij, ki so jim jih namenjale begunske organizacije. 11 O OAPGD prim. Volk, 1999a, 61-92, o zakonskih ukrepih, ki so zadevali begunsko vprašanje, pa Voik, 1999b. 12 To so skušale popraviti begunske organizacije, ki so izbrale pot organiziranja beguncev na podlagi krajevne (občinske) pripadnosti. CLNI je tako imel kot temeljne organizacije skupnosti (Comunitl) leta 1954 ustanovljena Unione degli istriani (UDI, Zveza istranov) pa družine (famigiie, fameje) (prim. Volk, 1999a, 187-193 in 221-227). 238 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 2000 -1 (20) AtessaraJro ÍSanrfi) VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) IN EKSODUS IZ CONE 8 ..., 23 i -240 IL COMiTATO DI LIBERAZiONE NAZIONALE DELL'ISTRIA E L'ESODO DALLA ZONA B DEL TLT. LE "PROPOSTE PER L'ACCOGLIMENTO E LA SiSTEMAZIONE DEt PROFUGHI" PRESENTATE AL GOVERNO NEL MAGGiO 1954 Alessandro (Sandi) VOLK Istituto per gli studi eínict, Si-1000 Ljubljana, Erjavčeva 26 R1ASSUNTO L'intervento riguarda le posizioní del Comí tato di liberazione nazionale deH'ístría (CLNI) sulla soluzione del problema dei profughi istriani. In partlcolare nguarda il documento, tratto dalla busta 65 del fondo Commissariato Generale del Governo custodito presso l'Archivio di Stato di Trieste> con il quale il CLNI presentava le sue proposte per la sistemazione dei profugbi dalla Zona B del Territorio libero di Trieste (TLT), che dopo la nota bipartita dell'8.10.1953 avevano iniziato ad arrivare in massa nella Zona A. Con esso il CLNI esplicitava in maniera organica e completa la sua visione sugli scopi e i modi di soluzione del problema, dopo che nel gennaio deI 1954 zveva reso impossibile, con il ritiro della sua adesione, l'attuazlone dell'accordo per la sistemazione dei profugbi raggiunto nella riunione del 9.12.1953 a Roma con la commissione interministeriale incaricata della questione dei profugbi. Nelle ventiquattro pagine dattiloscritte il problema viene presentato in maniera dettagliata e completa. Pariendo dalla constatazione che tutte le m i su re prese dal 1945 per sistemare i profugbi istriani avevano avuto carattere d'improvvisazione, i! CLNI poneva alcune premesse: ¡i rinviare le misure per la sistemazione dei profugbi non avrebbe indotto gli Italiani a rimanare in Zona B e avrebbe portato solamente vantaggi politici a jugoslavi, comunisti e indípendentisti; le misure d'emergenza dovevano avere una durata mínima e prefigurare e porre le basi per le soluzioni definitive; per la soluzione del problema era necessario da parte dello stato un intervento massiccío e indirizzato principalmente a creare forti nuclei italiani nel triestino e nel goriziano; bisognava sistemare il maggior numero possibile di profugbi a Trieste o in prossimitá del confine con la jugoslavia e il TLT. Dopo l'esposizione della sítuazione dei profugbi giá presentí a Trieste e delle previsioni sulla portata futura dell'esodo dalla Zona B, il CLNI proponeva soluzioni concrete per ogni singóla categoría sociale e/o professíonale nelle quali a veva suddiviso la massa dei profugbi. Oltre agli orientamenti di principio venivano presentad anche una serie di luoghi di possibile insediamento, soprattutto per quel che riguardava agricoltori e pescatori. Lo stato doveva contribuiré alta realizzazione del progetto fornendo i mezzi finanziari per la creazione di un fondo speciale che doveva fornire ai profughi presti t i senza interessi. La direzíone di tutto il progetto doveva essere affidata ad un ufficio speciale presso la Presidenza del Consiglio dei Ministri meritre la sua realizzazione concreta doveva essere demandata a tre enti: al I'Ente Tre Venezie, che doveva curare la sistemazione degli agricoltori, al Consorzio nazionale fra coopera t i ve pescatori e añini, che doveva occuparsi dei pescatori, e all'Opera per l'assisteriza ai profughi giuliani e dalmati, che avrebbe dovuto occuparsi della sistemazione lavorativa di artigiani e piccolí commercíanti e degli altri problemi di tutti i profughi. Lo scopo finale di questo progetto era, oltre alia sistemazione definitiva e in tempí í piú brevi possibile dei profughi, anche la conservazione della(e) comunitá profuga(e) e della sua (loro) struttura sociale. Questo progetto del CLNI divenne ben presto la fonte d'orientamento del governo italiano per la soluzione del problema dei profughi. Le sue indícazioni ed alcune sue soluzioni concrete vennero approvate giá alia riunione di Roma del 7.8.1954 tra un rappresentante della Presidenza del Consiglio dei Ministri, il CLNI e gli enti prima citati. Ma il progetto del CLNI é riconoscibíle, anche se non completamente e con alcune discrepanze non irrilevantí, in tutte le misure adottate dallo stato italiano negli anni seguenti per la sistemazione definitiva dei profughi. Parole chiave: migrazioni, esodo, emigranti, profughi, Italia, 1954 239 ANNALES • Ser. hist. soc'rol. 10 ■ 2000 -1 (20) Alessandro {SandO VOLK: ODBOR NARODNE OSVOBODITVE ZA ISTRO (CLNI) IN EKSODUS IZ CONE B ...,231-240 VIRI IN LITERATURA AST. CGG - Archivio di Stato di Trieste. Commissariato Generale del Governo, fase. 1, zapisnik sestanka 7.8. 1954. AST. CGG - Archivio di Stato di Trieste. Commissariato Generale del Governo, fasc. 1, 7, 31, 32, 64, 65, 79, 117, 135 in 136. AST. CGG - Archivio di Stato di Trieste. Commissariato Generale del Governo, fasc. 65, Esodo dalla zona B. Proposte per l'accoglimento e la sistemazione dei pro-fughi. CLNi, Trieste, maggio 1954. AST. CTP - Archivio di Stato di Trieste. Consorzio per ia tutela del la pesca, fasc. 57. Colummi, C., L. Ferrari, G. Nassisi & G. T rani (1980): Storia di un esodo. Istria 1945-1956. Trieste, istituto regionale per la storía del movimento di liberazione nei Friuli - Venezia Giulia. GUGMA - Gazzetta ufficiale del Govemo Militare Alleato, št. 33, 1.12.1950, str. 581-582. Nemec, G. (1998): Un paese perfetto. Storia e memoria di una cornunítá in esiiio: Grisignana d'lstria 1930-1960. Trieste, Istituto Regionale per ia Cultura Istriana -Librería editrice goríziana. Purini, P. (1995): Trieste 1954-1963. Dal Govemo Militare Alleato alia Regione Friuli-Venezia Giulia. Trieste, Krožek za družbena vprašanja Virgil 5ček. Volk, S. (1999a): Ezulski skrbniki. Vloga in pomen begunskih organizacij ter urejanje vprašanja istrskih beguncev v Italiji v luči begunskega časopisja 1945-1963. Knjižnica Annales 20. Koper Zgodovinsko družtvo za južno Primorsko in Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije Koper. Volk, S. (1999b): O zakonskem urejanju položaja istrskih in dalmatinskih beguncev v Italiji 1945-1963. Razprave in gradivo 35^99. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 77-96. Volk, S. (2000): Zakonodaja Zavezniške vojaške uprave in prisotnost istrskih beguncev v coni A julijske Krajine oz. Svobodnega tržaškega ozemlja. V objavi v zborniku Prispevkov za novejšo zgodovino Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani ob jubileju dr. Milice Kacin-Wohínz. 240 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) pregledni znanstveni članek UDK 325.2{=1 31.1 ):325.254(=112.2) prejeto: 2000-06-24 PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Pietro MERKÙ D-91058 Erlangen, Bonhoefferv/eg 15 IZVLEČEK V zvezi z dogajanji po drugi svetovni vojni v Istri je v italijanskem zgodovinopisju vedno govor o beguncih in optantih ter o zapuščenem imetju. Kadar se nemško zgodovinopisje ukvarja z dogajanjem v Sudetih v povojnem času, govori o izgnancih ter o rekviriranem imetju. Kakor hitro zapustimo strogo znanstveno področje, bomo ugotovili, da je izbira definicij povsem samovoljna. Celo "Paneuropa" in "Pogrom", glasili organizacij, ki se ukvarjata s človekovimi pravicami, govorita o rekviriranem imetju in izgnanih Italijanih iz Istre, kar jasno razkriva, kako meglena ali površna je vednost o razlikah med obema primeroma, pri katerih je skupno le boleče preseljevanje ljudstev. Naslednji sestavek skuša ugotoviti in utemeljiti razlike med eno in drugo množično selitvijo. Ključne besede: migracije, emigranti, konec druge svetovne vojne, izgon, sudetski Nemci, eksodus, Italijani, Istra DER EXODUS AUS ¡STRIEN UND JENER AUS DEM SUDETENLAND ENDE DES ZWEITEN WELTKRIEGES IM VERGLEICH AUSZUG Wenn in der italienischen Geschichtsschreibung über die Ereignisse im Nachkriegs-Istrien gesprochen wird, ist immer die Rede von Flüchtlingen bzw. Optanten und von verlassenen Gütern. Wenn man in der deutschen Historiographie die Ereignisse im Sudetenland behandelt, ist. die Rede von Vertriebenen und von beschlagnahmten Gütern. Sobald wir den streng wissenschaftlichen Rahmen verlassen, werden wir feststellen müssen, daß die Wahl der Bezeichnungen willkürlich ist. Sogar Organe von Menschenrechtsorganisationen, nämlich "Paneuropa" und "Pogrom", berichten über enteignete und vertriebene Italiener aus ¡Strien. Dies beweist, wie verschwommen oder gar unbekannt der Unterschied zwischen den zwei Fällen ist, denen praktisch nur die Tatsache gemein ist, daß es sich hier wie dort um schmerzhafte Völkerverschiebungen handelte. Der Aufsatz versucht die Unterschiede zwischen beiden Massenumsiedlungen zu ergründen und zu erklären. Schlüsselworte: Völkerwanderungen, Emigranten, Ende des Zweiten Weltkrieges, Vertreibung, Sudetendeutsche, Exodus, Italiener, Istrien 241 ANNALES Ser. hist. socio!. 10 2000 • 1 (20) Pietro MERKÜ: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUCI SVETOVNI VOJNI, 241 -252 V zvezi z dogajanji v Sstri po drugi svetovni vojni je v italijanskem zgodovinopisju vedno govor o beguncih in optantih ter o zapuščenem imetju. Kadar se nemško zgodovinopisje ukvarja z dogajanjem v Sudetih v povojnem času, govori o izgnancih ter o rekviriranem imetju. Leta 1995 sem v reviji "Paneuropa" bral članek, ki ga je napisal poslanec v evropskem parlamentu, Otto von Habsburg (Habsburg, 1995, 1). V njem je pisal o italijanskih izgnancih iz Istre. Leta 1998 je izvedenec za srednjo Evropo pri nemškem Zdru2enju za ogrožene narode, Wolfgang Mayr (Mayr, 1998, 25), v glasilu "Pogrom" spet govoril o "enteigneten italienischen Vertriebenen", se pravi o rekviriranem imetju in izgnanih Italijanih iz istre, medtem ko tudi italijanski desničarski krogi še vedno govorijo o zapuščenem premoženju ter o beguncih ali optantih. Ker je bilo razvidno, kako meglena ali površna je vednost o razlikah med obema primeroma, pri katerih je skupno ie boleče preseljevanje ljudstev, sem se sklenil posvetiti temu problemu, čeprav samo v mejah informacijskih sredstev, ki so mi bila na voljo. Rezultat tega mojega preučevanja je naslednja študija. Zato da primerno uokvirimo dogajanja od konca druge svetovne vojne v škodo Italijanov v Istri v tedanji Jugoslaviji oziroma sudetskih Nemcev v tedanji Češkoslovaški, je primerno analizirati položaj na teh območjih od konca prve svetovne vojne dalje. Pod habsburško monarhijo je istrska mejna grofija sestavljala skupaj z mestom Trstom, Goriško in Gradiščansko grofijo ter Kvarnerskimi otoki teritorialno upravno enoto, ki so ji pravili avstrijsko-ilirsko Primorje ali kratko "Küstenland". Po ljudskem štetju, ki je bilo še pod Avstrijo 1910. leta, je bilo v Istri 195.277 Hrvatov in Slovencev ter 145.862 Italijanov (Defrančeski, 1945, 12).1 Po štetju 1936. leta, ki so ga opravili pod ¡talijo, so bili tam uradno samo Italijani. Ker nobeno štetje ni bilo opravljeno pošteno, moramo sprejeti študije, ki so tako ali drugače pristranske (Čermelj, 1974, 9-12). Koliko Slovanov je zaradi razmer, v katerih so morali živeti, imelo toliko poguma, da bi se narodnostno opredelili, alt koliko jih je napadalni nacionalizem od generacije do generacije asimiliral, ne bomo nikoli izvedeli (Tomičič, 1910, 11). Poglejmo zdaj na Češkoslovaško. Po podpisu šentžermenske mirovne pogodbe (10. 9. 1919), ki je določila češke meje, ter trianonske pogodbe (4. 6. 1920), ki je uredila meje s Slovaško, iahko iz statističnih podatkov iz leta 1921 razberemo sestavo prebivalstva ob koncu vojne. Od 13.613.000 prebivalcev je bilo 3.123.000 Nemcev, to je 23,4%, ki so živeli skoraj vsi na Češkem. Leta 1930 je skupno prebivalstvo naraslo na 14.729.000, od teh je bilo 3.232.000 Nemcev, to je 22,3% (Info. 132, 1993, 5). Če torej primerjamo število prebivalstva v Istri in v Sudetih od konca prve svetovne vojne do začetka druge, bomo fakoj ugotovili prvo razliko. V Istri je med obema vojnama prišlo pri prebivalstvu obeh glavnih etničnih skupin do velikih sprememb, ki so jih povzročili naslednji faktorji: a) odhod Slovanov v begunstvo, b) prisilna izselitev učiteljev, železničarjev, duhovnikov na druga območja italijanskega cesarstva, c) prisilna asimilacija, d) močno priseljevanje tz Italije (pripadniki vojske, orožniki, finančni stražniki, učitelji, upravno osebje, kmetje, itd.) (Čermelj, 1974, 164-175). Na Češkoslovaškem je vlada sicer vodila diskrimi-nacijsko politiko do manjšine, vendar je ni zatirala, kot se je to dogajalo v Istri. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da je njeno število absolutno raslo. Prva razlika: V Istri v obdobju med obema vojnama velika sprememba razmerja med večino in manjšino, v Sudetih zanemarljiva. Druga svetovna vojna. Šestega aprila 1941 italijanska vojska napade Jugoslavijo in zasede dobršen del njenega ozemlja, predvsem v Sloveniji in Hrvaški. Nemška Wehrmacht je bila na podlagi Muenchenskega sporazuma 29. 9. 1938 že dalj časa v Sudetih. Kljub dogovorom je 15. 3. 1939 zasedla Češko. Slovaška je, kot vemo, razglasila samostojnost Tako imamo že drugo razliko v dogajanju na območjih, o katerih je govor. V Istri ostane vse po starem, teror proti manjšini ostane nespremenjen alt se poveča, ne samo to, razširi se tudi na matične narode manjšin (Apih, 1966,419-445). Nemška manjšina v Sudetih sprejme vojsko matičnega naroda kot rešitelja. Čehi postanejo na priključenem ozemlju manjšina, ki jo Nemci potem izženejo. Nemčija si priključi Sudete, zasede brez boja preostalo češko ozemlje in ga razglasi za Protektorat Reicha (Info. 132,1993, 18-20). Druga razlika: Nobene osvoboditve manjšin v Istri, popolna osvoboditev v Sudetih s priključitvijo nemški domovini. Krvava zasedba Slovenije in Hrvaške, nekrvava zasedba Češke. Zasedba matičnega ozemlja istrskih slovanskih manjšin, osvoboditev nemške manjšine s strani lastnega matičnega naroda v Sudetih. Tri razlike v eni! Slovenija je kot politična enota izginila in bila razdeljena na tri dele, ki so bili priključeni Madžarski, Nemčiji oziroma Italiji, Slednja si priključi povsem in v celoti neitalijansko prebivalstvo. 1 Te Številke so nekje v sredi med onimi, ki jih navajata Schiffrer (1946} in Spinčič (1922). Iz vseh teh primerov vsekakor izhaja, da je na področju geografske Istre slovansko prebivalstvo bilo številčno močnejše od italijanskega. 242 ANNALES • Ser. hist. sociol. 10 2000 • 1 (20) Pietra MERkG; PRIMERJAVA MED EKSGDUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 241-252 Tretja razlika: Nemčija si priključi samo območja s pretežno nemškim prebivalstvom, Italija si priključi območja brez vsakršnega italijanskega prebivalstva. Na Češkem se je nekakšno partizansko gibanje razvilo šele proti koncu vojne. Kot dokaz naj omenim, da je Anglija morala poslati na teren lastne padalce, ki so 27. 5. 1942 izvedli atentat na Reinharda Heydricha, podprotektorja Češke in Moravske, kakor tudi dejstvo, da so Nemci pošiljali tja svoje otroke, da bi jih obvarovali pred silovitimi bombnimi napadi na Nemčijo, ter da so do maja 1945 premeščali svoje bolnice in tovarne na Češko, ki je veljala za razmeroma mimo območje, kažejo, da nekega razvitega odporniškega gibanja na Češkem ni bilo. V Sloveniji in celo na istrskih območjih s slovenskim prebivalstvom pa smo doživeli močno partizansko dejavnost. Četrta razlika; Partizanstvo v Istri, skoraj popoln ne-obstoj partizanstva na Češkem, nikakršnega v Sudetih. Nemška reakcija na atentat proti Heydrichu je bila silovita: vas Lidice je bila do tal porušena, 173 prebivalcev je bilo ustreljenih, 305 deportiranih. V sklopu "civilnega obsednega stanja" je bilo od maja do julija dodatno ustreljenih 1.357 ljudi in priprtih 3.138 (Info. 132, 1993, 24-25). In vendar je bilo to zlo manjše v primerjavi z nasiljem, ki ga je civilno prebivalstvo pretrpelo že samo med italijansko ofenzivo v Gorskem Kotorju poleti in jeseni 1942. Od julija do septembra je bilo pobitih 1.756 ljudi in deportiranih ali pogrešanih 4.962. Vasi Stari in Novi Kot sta ostali, kot Lidice, popolnoma neobljudeni. Žrtev je bilo 105 (Mikuž, 1961, 130; Potočnik, 1975, 58; Godina, 1970, 146-152). Preidimo zdaj na konec druge svetovne vojne. V nasprotju s tem, kar se je zgodilo v Sudetih, bi si drznil trditi, da se je v Istri vojna končevala na obroke. V mislih imam premirje 8. septembra 1943, konec vojne 1. maja 1945 ter dolgoročno negotovo stanje, ki ga je povzročila nova politična ureditev Istre in je trajalo do 1956. leta, A pojdimo po vrsti: Seka. V knjigi "Storia di un esodo" (Esodo 1980) sem bral naslednje: "Vsi viri italijanskega izvora, ki smo se jih poslužili, tako iz tiste dobe kot poznejši, soglasno trdijo, da je bil eksodus z Reke od vsega začetka množičen, z nepretrganim sosledjem odhodov, ki so jih omejitve jugoslovanskih oblasti komajda ovirale." Dne 22. 9. 1945 je mestni CLN (Komite za narodno osvoboditev) razdelil med reške meščane ciklostiliran poziv k množičnemu eksodusu, ki se je glasil dobesedno takole:"... vas pozivamo, da vsi skupaj zapustite mesto, potem ko bo Konferenca za mir proglasila svojo odločitev za dokončno. Z našim eksodusom, meščani, bo ostal problem Reke nerešen na dnevnem redu..." Po zgodovinarju Lukesich-Jamini se prav s tem pozivom in s plebiscitarnim pristopom h kolektivnemu protestu, ki ga je priporočal, začenja eksodus italijanskega prebivalstva z Reke. Kdor je odšel pred podpisom mirovne pogodbe, je lahko vzel s seboj le malo stvari. Dejansko je moral prepustiti svojo lastnino jugoslovanski vladi, ki je s strogim pravilnikom skušala zaustaviti množični eksodus. jugoslovanske oblasti so skušale ovirati odhode iz strahu pred tem nezadržnim pojavom, ki bi vzel Reki veliko za gradbeno obnovo potrebne delovne sile, ter da bi se izognile hudemu udarcu na mednarodnem političnem prizorišču. S podpisom mirovne pogodbe in tej sledečo izvedbo opcijskih procedur, ki jih je ta predvidevala, imamo lahko eksodus z Reke za izvršeno dejstvo; kdor še ni odšel, bo izrabil to zadnjo priložnost. Vzrokov za to je veliko in niso ravno enostavni, so namreč ekonomske, upravne, politične in policijske narave. Istra. Položaj v Istri je veliko bolj zapleten. Tu se bom omejil na dva pozornost zbujajoča momenta. V začetku leta 1946 je jugoslovanska uprava v Istri izdala dekret v zvezi z upravljanjem lastnine sovražnika in odsotnih oseb. Zaplemba sovražnikovega imetja je bila sama po sebi razumljiv ukrep. Po 15. členu je mogoče zapleniti tudi imetje tistih ljudi, ki so iz kakršnegakoli razloga odsotni, tudi če nikakor ne morejo veljati za fašiste. Ta ukrep naj bi preprečil vsak množični premik prebivalstva, ki bi v Istri povzročil to, kar se je dogajalo na Reki. Ekonomski položaj pa je bil zelo težak. Poskus jugoslovanskih oblasti, da bi z uvedbo "jugoiire" zajezile možnost zaslužka in porabe na ozemlju pod zavezniško upravo, ter birokratski ukrepi, ki jih je uvedla ljudska uprava, niso mogli preprečiti, da bi množice Istranov ne zapustile Istre še preden je bil znan izid pogajanj o mirovni pogodbi. Celo na italijanski strani so tedaj skušali eksodus zajeziti. Časopis "ll grido dell'!stria" je junija 1946 pozival, naj italijanska skupnost ne hromi sama sebe, ampak naj ostane ob zadnji uri zedinjena in strnjena. Nihče bi torej ne smel več zapustiti lastnega bojnega mesta, se pravi Istre, in ne zgubiti vere v vrnitev Italije. Kajti po mnenju časopisa je obstajala samo ena rešitev: Italija (10. 6. 1946). Ti pozivi niso iz trte izviti, saj je baje v prvi polovici leta 1946 že zapustilo Istro 40 do 50.000 ljudi. Podpis mirovne pogodbe leta 1947 je ureja! ne samo položaj tistih občanov, ki so še živeli na teritoriju, ki je pripadel Jugoslaviji, marveč tudi onih, ki so se že pred tem preselili v Italijo. Tekst pogodbe je priznaval pravico opcije samo tistim, katerih "občevalni jezik" je bila italijanščina, kar je dopuščalo - kot vsa ljudska štetja, ki so se naslanjala na "občevalni jezik" - zelo prožne interpretacije in s tem sporne rezultate. Zavezniške sile so vključitev opcijske klavzule zahtevale v zavesti, da bo prišlo do velikih premikov prebivalstva. Za jugoslovansko stran bi kljub možnosti izgona optantov z lastnega teritorija v roku enega leta, kot je določala pogodba, to lahko pomenilo težak udarec s političnega vidika, če bi namreč prišlo do plebiscitarnega pritoka prošenj. Sam istrski CLN je v brošuri leta 1950 pripomnil, da 243 ANNALES • Ser. hist. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Pielra MERKU: PRIMERJAVA MED EKSODIJSOMA SZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOINI, 24T-2S2 so gotovo razmisleki praktične narave prepričali Jugoslovane, da ne dovolijo popolnega eksodusa italijanskega prebivalstva, in res so ga ljudski komiteji, ki so se s tem ukvarjali, skušali na raziične načine preprečiti, predvsem ko je šlo za jezikovno mešane zakone v notranji Istri ali za ljudi, ki so biii hrvaškega izvora. Poleti 1948. leta je, zaradi mnogih opcij, Ta voce def popolo" objavila nekaj čiankov, ki so priznavali določene napake, pripisovali krivdo za italijansko zamero šovinizmu nekaterih hrvaških elementov ter nagiašali, da je treba v italijanski komponenti s primernimi ukrepi ustvariti novo zaupanje. Ljudski komiteji so skušali zajeziti eksodus prebivalstva na različne načine. V proitalijanskih vrstah sta prevladovala potreba po ohranitvi opcijske pravice in oporekanje zaprekam, ki so jih postavljale jugoslovanske oblasti. Ko bi se te hotele znebiti vseh Italijanov, bi lahko uporabile pravico do izgona vsaj za optante, se pravi za veliko večino istrskih Italijanov. Kar pa se, kot bomo videli, ni zgodilo. Birokratski postopki v zvezi s prošnjami optantov so se vlekli dolgo, tako da se je jugoslovanski vladi zdelo primemo podaljšati rok najprej za 4 mesece, nato pa, po prelomu z Moskvo, do 23. marca 1951. Tudi tisti, ki so že prva leta zapustili priključeno ozemlje in so zdaj živeli v Italiji, so morali vložiti prošnjo za opcijo, če so hoteli obdržati italijansko državljanstvo. Po prelomu z Moskvo je bilo med optanti veliko ortodoksnih italijanskih komunistov in veliko ljudi hrvaške narodnosti, kot ja izrecno poudarjal italijanski tisk. Pula. 3. julija 1946 velesile javno sprejmejo francosko linijo. Naslednjega dne piše "Arena di Pola": "Globoko smo prepričani... da bi naš ponosni delovni narod... množično zapustil mesto, če bi to zagotovo pripadlo Jugoslaviji, in bo našel gostoljubje in delo v Italiji, kjer bo vlada dajala vso možno pomoč tem širokosrčnim sinovom, ki odhajajo raje v pregnanstvo, kot da bi prenašali suženjstvo in raznarodovanje. V Puli ostane nekaj tisoč fanatikov, ki... se na vse kriplje trudijo, da bi prepričali ljudi, naj ostanejo v mestu; potem ko so ga terorizirali z leto dni trajajočo surovo propagando, z množičnim preganjanjem nedolžnih in z metanjem živih ljudi v fojbe (kraška brezna) ob krohotanju nekaterih, krvi pijanih." Posledica je bila, da je od 31.700 Puljčanov ostalo doma le 3.600. Opcije. Podpis mirovne pogodbe 15. 9. 1947 je omogočil opcijo na podlagi pogovornega jezika. Tudi v tem primeru je šlo za verodostojnost več-narodnostne podobe socialistične Jugoslavije, ki je skušala - spet brezuspešno - omejiti eksodus prebivalstva, ki je zaobjel tudi jezikovno mešane in celo hrvaške družine v hrvaških krajih notranje Istre. Svobodno ozemlje. S podpisom mirovne pogodbe nastane Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno v dve coni: v cono A pod angloameriško upravo ter cono B pod jugoslovansko upravo. S tristransko noto 20. 3. 1948, s katero so zahodne velesile predlagale vrnitev celotnega Svobodnega ozemlja Italiji, se je izredno zaostrila napetost, ki je že obstajala zaradi poljedelske reforme, zaradi rušenja industrijskih obratov in njihove premestitve v Jugoslavijo, zaradi povečanega ideoioško-političnega pritiska, zaradi uvedbe ekonomskih in birokratskih ukrepov, ki so diskriminirali tiste državljane, ki se jim je posrečilo najti delo v Trstu. 1948 je tudi leto preloma med Titom in Stalinom. Če je zaradi tega prišlo do stopnjevanja napetosti znotraj komunističnih organizacij, je to po drugi strani nekoliko omililo probleme na mednarodnem področju, saj je prispevalo k zbližanju med zapadnimi zavezniki in Jugoslavijo, tako da je šel tristranski predlog v pozabo. 1950. leta je Jugoslavija organizirala volitve z namenom, da prikaže plebiscitarno voljo prebivalstva ostati v Jugoslaviji. Vendar je bilo vzdržanje ne samo med Italijani, marveč tudi med Slovenci in Hrvati, tako visoko, da so organizatorji izgubili razsodnost in se prepustili nasilju. Tristransko noto je 8. oktobra 1953 nadomestila nova, ki je jasno izrazila namen, da bi priključili cono A Svobodnega ozemlja Italiji, zaradi česar je Jugoslavija zaprla meje. S tem je prekinila tok vozačev v službo in tako avtomatično ustvarila razmere za nov množičen eksodus, tokrat iz tistega dela Istre, ki je bil v coni B. Diskriminacijski politični ukrepi in fizično nasilje proti dvema vrstama ljudi, okoli katerih se je oblikovala opozicija proti režimu, to je učiteljev in duhovnikov, so bili takrat izraz želje po izgonu teh dveh skupin, medtem ko je zaprtje meje prisililo družine delavcev, ki so bili zaposleni v Trstu, da zapustijo domače kraje. Nadaljnje težave v poljedelstvu in ribištvu so tako negativno vplivale na ekonomske in politične razmere, da je objava angloameriške note sprostila zadnji veliki val eksodusa, ki je trajal že 10 let in je šele v tej zadnji fazi dobil vse značilnosti vnaprej določenega nasilja. Po podpisu Londonskega memoranduma 1954 se je eksodus množično nadaljeval do januarja 1956, vendar bolj ali manj urejeno in so ga vnovič ovirale jugoslovanske oblasti. 17.677 državljanov je tako zapustilo cono B, ostalo jih je približno 5.000. Da je bil eksodus iz Istre za večino prostovoljen, potrjujejo tudi nekatera pisma uredništvu različnih časopisov. Navedel bom dva primera. V prvem primeru se je pisec ukvarjal z italijanskimi pokojninami Slovencem in Hrvatom - v dobesednem prevodu: "... Lahko Vam rečem, da je Italija že prispevala svoj delež za istrane, ko jim je po vojni gradila hiše in naselja ter jih prednostno upoštevala pri podeljevanju vojnih penzij in delovnih mest, ne vidim razloga, zakaj bi morali plačati ijudem, ki 1946. leta niso hoteli biti Italijani in hočejo zdaj to biti, in sicer iz čistega koristoljubja. Pravi Italijani so tisti, ki so se izselili iz Istre takrat in zapustili domove in imovino...." (Brussato, 1994). V drugem primeru pride do izraza stališče svetovalca 244 ANNALES • Ser. hist. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Pieiro MERKÜ: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 241-2S2 svobodne puljske občine:"... Odveč bi bilo ponoviti, kar je že dobro znano, in sicer, da so Istrani zapustili svojo ljubljeno zemljo predvsem zato, da bi ostali Italijani...." (Andreatini Sfilli, 1995). Povrnimo se spet k dogajanju v Sudetih. Preselitev prebivalstva je potekala v petih natančno opredeljenih fazah. 1.) Do 5. 5. 1945 so se posamezniki pridružili kolonam beguncev iz Šlezije, ki jo je bila že zasedla sovjetska vojska, ali pa umikajočim se nemškim četam. 2.) Od maja do novembra 1945 se vrstijo množični izgoni Nemcev iz ločenih in perifernih predelov sudet-skega teritorija, kjer prebivajo v glavnem Nemci. 3.) Od novembra 1945 do srede januarja 1946 se skušajo posamezniki ali družinske enote zateči na nemško območje v upanju, da ubežijo internaciji, kamor so jih tedaj pošiljali, ali vsakovrstnim drugim oblikam nasilja, 4.) Od 19. januarja do 27. novembra 1946 sudetske Nemce prisilno in kruto izganjajo ter jih s 1000 železniškimi transporti odpeljejo v Nemčijo. 5.) Po novembru 1946 je še nekaj transportov in uradnih selitev posameznih oseb ali družin (info. 132, 4-8). Velika razlika med eksodusoma iz Istre in Sudetov obstaja v dejstvu, da je bil v Istri večinsko prostovoljen z maloštevilnimi izgoni, medtem ko je bil eksodus iz Češke skoraj izključno nasilen. Torej: Peta razlika: Eksodus je za Istrane večinoma prostovoljen, za Nemce prisilen. Državljanstvo. 19. člen mirovne pogodbe z Italijo ureja s 1. in 2. paragrafom vprašanje državljanstva po "občevalnem jeziku", kar je omogočalo istranom, da prevzamejo jugoslovansko državljanstvo ali da optirajo za ohranitev italijanskega. Tretji paragraf se dodaja: "Država, kateri se dodeli teritorij, bo smela zahtevati, da se tisti, ki se poslužijo opcije, preselijo v Italijo v enem letu od dne, ko so optirali." (Esodo, 1980, 325) Tudi 72. člen mirovne pogodbe z Avstrijo po prvi svetovni vojni je vseboval pravico opcije, vendar je Člen 78 iste pogodbe predvideval obvezno selitev, bil je torej bolj omejevalen (T D P, 1920, 34). V Sudetih je odlok predsednika Češkoslovaške republike 2, avgusta 1945 določal, da češkoslovaški državljani nemške narodnosti izgubijo češkoslovaško državljanstvo, razen če so ga hoteli med zasedbo uradno ohraniti (Dokumente, 1992, 73). Šesta razlika: V Istri je italijanski državljan lahko ostal doma in sprejel državljanstvo jugoslovanske države, na Češkoslovaškem je državljan nemške narodnosti skoraj v vsakem primeru veljal za tujega državljana. Premoženje. Kar zadeva imetje, ki je bilo večinoma zapuščeno, a do leta 1947 tudi rekvirirano, je mirovna pogodba v XIV, prilogi določala, da ima Jugoslavija pravico brez plačila prejeti samo državno in poldržavno imetje, ki obstaja na odstopljenem ozemlju. Privatno imetje na istem ozemlju se mora vrniti posameznim posestnikom. Toda ta klavzula je bila v nasprotju z zakoni, ki so veljali v komunistični državi in seveda niso dovoljevali obstoja velikih privatnih posestev. Izvedba klavzul mirovne pogodbe v praksi ni bila lahka, tako da sta bili Italija in Jugoslavija prisiljeni doseči s pogajanji razne dodatne sporazume (18. 8. 1948; 23. 5. 1949; 23. 12. 1950; 18. 12. 1954 ...). Tako Jugoslavija kot pozneje Slovenija kot njen delni dedič sta sprejeli princip kompenzacije, čeprav - iz zornega kota beguncev - v nezadovoljivem obsegu. Tudi za cono B Svobodnega tržaškega ozemlja so bila potrebna dolgotrajna pogajanja. Vsekakor je 8. člen sporazumnega memoranduma predvideval bodisi vrnitev vseh tistih oseb, ki so pred tem zapustile območje, bodisi možnost, da ga dokončno zapustijo, prenesejo premično imetje in prodajo nepremičnine (Esodo, 1980, 630-650). Češkoslovaška je uredila problem imetja na svojstven in radikalen način. Citira! bom samo nekaj kratkih odlomkov v dobesednem prevodu. Drugi paragraf dekreta predsednika republike z dne 19. maja 1945: "Imetje za državo politično nezanesljivih oseb, ki obstaja na ozemlju Češkoslovaške republike, preide, kot določa ta dekret, pod nacionalno upravo. Četrti paragraf istega dekreta se začenja: "Za politično nezanesljive osebe za državo je treba šteti: osebe nemške ali madžarske narodnosti". Osmi paragraf razglasa finančnega ministrstva 22. 6. 1945: "Nemci morajo položiti v 15 dneh od objave tega razglasa na zamrznjeni račun v eni od bank, ki jih določi ministrstvo: a) vrednostne papirje, b) predmete iz dragocenih kovin, c) dragocene kamne, bisere, d) vrednostne predmete in umetnine, e) zbirke". Prvi paragraf dekreta predsednika republike 21. 6. 1945: "S takojšnjo veljavo in brez odškodnine se na podlagi agrarne reforme zapleni poljedelsko imetje, ki je v tasti vseh oseb nemške ali madžarske narodnosti ne glede na njihovo državljanstvo." (Dokumente, 1992, 73). Ob izgonu so Nemci smeli vzeti s seboj le torbo z najnujnejšimi potrebščinami za potovanje.2 Sedma razlika: Italijanom so priznali možnost kompenzacije, Nemcem ne. Sprejetje beguncev, istrski begunci so bili v Italiji na splošno dobro sprejeti (Esodo, 1980, 557-562). Če izvzamemo napade, ki jih je bilo mogoče prebrati v nekaterih tržaških časopisih, in nasprotovanje temu, da bi se ustavili v coni pod zavezniško upravo, zato da bi 2 Po pričevanju družin: Kahl, München; Mancher, München; Pilz, Laubach; Tihanyi, Bayrisch Gmain. 245 ANNALES Ser. hist. sociol. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Ptelro MERKU: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 241-252 ne povzročali večjih ekonomskih problemov (Esodo, 1980, 497), je italijanska vlada izdala precej zakonov v njihovo korist (Esodo, 1980, 579; Volk, 1999). Z izjemo krajše dobe je italijansko časopisje, kot smo že videli, vabilo begunce, naj zapustijo svojo zemljo. Zelo aktivna je bila do leta 1954 radijska postaja "Radio Venezia Giuiia" v Benetkah. Vsem tistim, ki bi zapustili Istro, so obljubljali, da bo država zanje vsestransko skrbela (Esodo, 1980, 215),3 Popolnoma drugače je bilo v Nemčiji, kjer so oblasti - zaradi pomanjkanja stanovanj - prisilile zasebnike, da so sprejeli izgnance pod streho. Kmetje so se na vse kriplje trudili, da bi jim ne bilo treba sprejeti teh nesrečnih nemaničev. Z njimi so ravnali kot z ljudmi nižjega sloja, sumljivega izvora, ker so prihajali z Vzhoda, in katerim niso bili nič dolžni. Večkrat so kmetje razbili celo stekla v hlevih in lesenjačah, da izgnancem ne bi bilo treba dati zatočišča (Frantzioch-immenkeppel, 1996, 3-6). Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da je Italija morala sprejeti vsega skupaj kakih 350.000 beguncev, Nemčija pa skoraj 13 milijonov.4 Medtem ko jih je Italija lahko integrirala v kakih 13 letih, so Nemčijo, ki se je že spoprijemala z lakoto, skrajno revščino in kolektivnim psihološkim šokom ter že bila prepolna evakuirancev in brezdomcev iz velikih mest, ki jih je uničilo zavezniško bombardiranje, preplavili v pičlem letu. Šele ko so se začele izboljševati splošne ekonomske razmere, so bili tudi nemški begunci deležni državne podpore. Osma razlika: Popolnoma drugačen sprejem beguncev v obeh državah. Eksodus iz Istre je trajal od septembra 1943 do januarja 1956, torej skoraj 13 let, in je po podatkih begunske organizacije Opera Profughi zaobjel 190.905 pravno priznanih oseb. Tem je treba dodati 10.535 nepriznanih istrskih beguncev, katerim mnogi viri iz previdnosti prištevajo še 50.000 oseb. Tako pridemo do maksimalnega števila 250.000 (Esodo, 1980, 565).s V knjigi "Fojbe, breme preteklosti" pride Raul Pupo do zaključka, da se je smrt v breznih tako globoko zasidrala v spominu sodobnikov, da prihaja v trenutkih nacionalne in politične negotovosti do prave obsedenosti, tako "da je verjetno občutno vplivala tudi na množične odločitve, kot je bila tista, ki so jo Istrani sprejeli v povojnem obdobju, ko so se odločili za eksodus" (Valdevit, 1997, 33-56). V knjigi "Storia di un esodo" (Esodo, 1980) se avtor sprašuje, "ali ni rezultat tako totalnega bega iz Istre morda olajšal hoteno krut prikaz pokolov, z namenom, da bi po oktobru 1943 okrepili boj proti partizanom". Bobneče protislovansko sovraštvo, ki ga je propagiral tisk, je lahko le prispevalo v to smer, čeprav je težko reči, v kolikšni meri. Po že navedenem primeru ekso-dusa iz Pule bom dodal le še to, kar je objavil "II grido delPistria" (NN, 1946): "... Za tistega, ki tega še ne ve, "drugarica" pomeni tovarišica. Za nas, ki jo poznamo, pomeni približno tole: človeškemu rodu pripadajoča žival ženskega spola; zaradi posebnih življenjskih razmer in proti naravnega ravnanja so se ji spremenili obraz, oblike telesa in duh... Kot reakcija na to sta v njej zrasli besnost in jeza in prevzela je divji značaj lisice, volka in prašiča." Kar zadeva Nemce v Sudetih,6 je zelo mučno brati pričevanja izgnanih, saj beremo o nezaslišanem nasilju. Opisi, vsaj tisti, ki so mi bili z lahkoto dosegljivi, se ne zdijo pretirani, saj jih potrjujejo poročila opazovalcev, ki jih je tja poslala angleška vlada. Omenil bom samo dva primera: najprej prisilne smrtne pohode, izmed katerih je morda najbolj značilen tisti od Brna do avstrijske meje, na katerem je bilo kar 32.000 ljudi. Trajal je več tednov. Poročila omenjajo več desetin mrtvih na dan na vsaki opazovalni točki. Ustrelitve, posilstva, bolezni, lakota. Ko se je kolona bližala avstrijski meji, so oblasti za krajši čas mejo zaprle, ker so hotele preprečiti širjenje epidemije griže in tifusa (Muhlfenzel, 1981, 209-212)7 Drugi primer je most v mestu Usti nad Labem (nemško: Aussig). 30. julija 1945 je prišlo v skladišču streliva do eksplozije. Zato so dva dni lovili nemške prebivalce, ki so si bili morali natakniti manšeto s črko N (Nemec). Žrtve so metali v reko Labo ter streljali nanje. Mnoge so, preden so jih vrgli z mosta, utopili v zabojniku. Govor je o približno 1000 ljudi na dan (Muhlfenzel, 1981, 217-221).8 Vendar v izjavah izgnancev ne manjka omemb in primerjav z nasiljem, ki so ga Nemci zagrešili med vojno predvsem nad Judi. V malo več kot poldrugem letu je bilo od 3.300.000 Nemcev iz Sudetov izgnanih skoraj 2.900.000. Na Češkoslovaškem jih je ostalo približno 200.000 (info. 132, 3 Radio Venezia Giuiia je poslušal sam avtor. 4 Izgon je prizadel približno 15 milijonov Nemcev, to je nič manj kot eno petino celotnega nemškega naroda. Prisiljeni so bili zapustiti svojo domovino, pri čemer je zgubilo življenje več kot dva milijona ljudi. 5 Ko je govor o eksodusu iz Istre, so mišljeni sarno Italijani. V resnici je skupaj z njimi bežalo tudi veliko Slovencev in Hrvatov. Če naj število 250.000 beguncev označuje samo Italijane, bi ga morati torej vidno reducirati. 6 Kar se izgona Nemcev iz Češkoslovaške tiče, je sicer govor o enem delu, ko je v resnici mišljena celota. Govori se o Nemcih iz Sudetov, ki pa niso živeli samo v severnovzhodnih predelih Češkoslovaške, se pravi v pokrajini, ki nosi ime po tamkajšnjem gorovju, Sudetih. Izgnani so bili vsi Nemci, tudi tisti, ki so živeli v Češki, npr. v Brnu, v Pragi ali drugje. 7 Inge Neumeyer, Der Brunner Todesmarsch nach Pohriitz, M a i/ju ni 1945. 8 Alan Curtis, Aussig, angleški oficir. 246 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 ■ 2000 • 1 (20) Pietro MERKU: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA \2 ISTRE IN SUDETOV PO DRUCI SVETOVNI VOJNI, 241 -252 1993, 30). Kolikšno je število žrtev v naših dveh primerih? Statistični zvezni urad v Wiesbadnu je prišel v 60-ih letih da zaključka, da je bilo nemških žrtev češkega nasilja približno 225.000 (Info. 132, 1993, 30). Toda tako nemški kot češki zgodovinarji omejujejo to število na 20 do 40.000. Nekateri člani češko-nemške komisije zgodovinarjev pripisujejo to veliko razliko različnim zornim kotom: medtem ko Nemci upoštevajo vse žrtve, tudi jude in Rome, Čehi slednje izključujejo, ker so umrli še pred koncem vojne (Kfen, 1996, 25). Iz knjige "Fojbe, breme preteklosti" povzamemo, da naj bi italijanskih žrtev v vsej Julijski Krajini bilo 4 do 5000. Ker so žrtve na ozemlju pod zavezniško vojaško upravo znane, je mogoče domnevati, da štejemo za Istro okoli 2.000 žrtev jugoslovanskega nasilja (Valdevit, 1997, 37).3 Deveta razlika: Številčna razlika med nemškimi žrtvami v Sudetih ter italijanskimi žrtvami v Istri je zelo velika, in sicer v škodo Nemcev. Obema pa je skupno količinsko neskladje, ki izvira iz različnih zornih kotov. Na načrt o izgonu, kot ga vsebuje Memorandum češkoslovaške vlade dne 23. 11. 1944, so Američani reagirali takole: "Ameriška vlada je zato mnenja, da bi se takšna selitev morala izpeljati... le na podlagi mednarodnih sporazumov... in v mednarodnem kontekstu. Strinja se s češkoslovaško vlado, da bi se vsaka selitev morala izpeljati postopoma, zato da bi bila zagotovljena možnost urejene selitve izseljenih oseb." Razumljivo je, da se država, ki bi morala ob sprejemu take množice izgnancev nositi največje ekonomsko in organizacijsko breme, ni hotela hipoma spopasti s problemom bivališča. Podobno se je dogajalo na Tržaškem z oblastjo zavezniške vojaške uprave, ki ni želela, pa čeprav samo iz praktičnih upravnih razlogov, da bi se istrski begunci ustavljali v coni A, ki jo je upravljala. Te pomisleke potrjuje tudi pismo, ki ga je Foreign Officeu dne 1. 8. 1945 napisal Geoffrey Harrison, udeleženec Potsdarnske konference, v katerem razlaga, da so Američani na selitev pristali ne samo zato, da bi omilili izgon, ki ga ni bilo mogoče več ustaviti, temveč tudi zato, da bi preprečili, da bi postal čezmerno breme za okupacijske sile v Nemčiji. V "Walterjevem poročilu", sestavljenem za ameriški kongres, tudi piše, da so z dovoljenjem izselitve v Nemčijo hoteli preprečiti deportacijo Nemcev v "subark-tična" območja Sovjetske Zveze (Dokumente, 1992, 23-34). Naj spomnim, da je taka deportacija res grozila Nemcem z območij, ki.jih je zasedla Rdeča armada, kot se je na primer zgodilo z Nemci v Vojvodini, za katere pa je bilo, po besedah še žive priče, to prav dobro, saj so bili "rešeni" srbskega ujetništva! (Muhlfenzet, 1981, 73).10 Tudi Češkoslovaško je osvobodila Rdeča armada. Odnos zaveznikov do Jugoslavije je drugačen. Ne prisilijo jugoslovanske armade le k umiku z ozemlja, ki ga je zavzela z velikimi materialnimi in človeškimi žrtvami, marveč zahtevajo od nje, kot bomo videti, tudi obračun za maščevanja, do katerih je prišlo med osvojitvijo in okupacijo ozemlja julijske krajine (Pirjevec, 1995, 172-174). Ravnanje Jugoslovanov je bilo razlikovalno, če je bilo postopanje oblasti drugačno glede na območje in časovno dobo. Deseta razlika: Zavezniki sprejmejo popolno ponižanje Nemcev na Češkoslovaškem, upirajo pa se razlikovalnemu ravnanju Jugoslovanov v Istri. Preden se posvetimo političnemu ozadju eksodusa, je treba omeniti tiste faktorje, ki so odločilno vplivali nanj. Skoraj v vseh obmejnih področjih zahodne Evrope obstajajo problemi, ki izhajajo iz želje narodov bolj razvite Evrope, da bi razširili svoj vpliv proti Vzhodu. Ti problemi so bili in so še vedno toliko hujši, kolikor so nasprotujoče si sile neenake. V tem vidimo paralelno situacijo med češko-nemškim in slovensko-italijanskim razmerjem. Določitev mej je že po prvi svetovni vojni odvzela pravico do samoodločbe tako češkim Nemcem kot Slovanom v Julijski krajini. To so bila stara nasprotja, v katerih je vsaka stran skušala prevladati nad drugo. Z nastankom fašizma so odnosi dobiti novo razsežnost, željo po uničenju nasprotnika. Temu ustrezna je bila ob padcu fašizma tudi reakcija tlačenih. Dobršen del nemških zgodovinopiscev podcenjuje, kar so Čehi pretrpeli pod nemško okupacijo med drugo svetovno vojno, prav tako kot velik del italijanskih zgo-dovinopiscev zamolči, kaj so pretrpeli Slovenci pod italijansko upravo. Češko je bilo treba ponemčiti, kot je bilo treba poitalijančiti tisti de! Slovenije, ki ga je zasedla italijanska vojska. In prav med sudetskimi Nemci kot tudi med Italijani Julijske krajine najdemo najbolj zagrizene zagovornike brezkompromisne protislovenske politike. Iluzije o mili okupaciji, ki so spočetka nastale tako na Češkem kot v Sloveniji - kar je privedlo do kola-boracije - so se počasi razblinile, oziroma prepustile prostor, posebno na Češkem, radikalizirani protlnemški reakciji. Kar se tiče političnega zakulisja begunske drame, je izgon Nemcev iz Sudetov poteka! po načrtu, ki so ga 9 Citirano število odgovarja nekako onemu, ki je navedeno v knjigi "Le deportazioni nella Venezia Ciulia, F i ume e Dalmazia" (Bartoli, 1%1) nekdanjega tržaškega župana Giovannija Bartolija. Ta knjiga je bila napisana v času, ko ni bito mogoče izsiljevati Jugoslavije. Število žrtev in publikacij v tej zvezi je začelo naraščati z razsulom Jugoslavije, ko se je zdelo, da se bo mogoče revanširati nad malimi in Šibkimi državami, ki so se začele porajati na vzhodni jadranski obali, 10 Konrad Moog, Batschka (Bačka). 247 ANNALES • Ser. hist. socioi. ■ 10 • 2000 ■ 1 (20) PietfO MERKO: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOJNI, 241-2.52 češki politiki snovali že od ieta 1940, kot je rekel sam dr. Beneš dne 19.5-1947 v Karlovih Varib. Dne 8. 3. 1946 je dr. Ivo Duhaček iz katoliške stranke pred narodnim zborom povedal, da se klanja spominu ministra dr. Ripke, ki je skupaj s predsednikom Benešem in monsignorjem Sramekom igral pomembno vlogo pri izvedbi načrta za izgon. V nadaljnjem govoru je še poudaril, da se je izgon uspešno končal, in dodal, da se sprva le komunisti niso strinjali z njim. Izgon je moralo spremljati nasilje proti Nemcem. Med vojno namreč ni bilo gotovo, ali se bo Češkoslovaška lahko zaradi pritiska tujega javnega mnenja popolnoma rešila Nemcev. Takoj ko bi bilo vojne konec, bi bilo treba ukrepati hitro, in sicer tako nasilno, da bi se Nemci množično odločili za beg. Nekaj izvlečkov iz uradnih govorov to le potrjuje. Dr. Beneš po londonskem radiu 27. 1. 1942: "V naši državi se bo konec vojne pisal s krvjo. Nemcem bo brez usmiljenja mnogokratno povrnjeno vse zlo, ki so ga zakrivili po letu 1938." Dr. Beneš 3. 2. 1944: "Prevrat mora biti nasilen, biti mora silno maščevanje nad Nemci... krvav boj brez usmiljenja." Tajno navodilo dr. Drtinasa 16. 7. 1944: "Treba je v glavnem skrbeti za to, da se boj začne zadnji trenutek, ko bo Nemčija na tleh in bomo mi prijeli za orožje... Tako predsednik vlade kot tudi državni svet in vse naše javno mnenje na tujem vztrajajo pri trdnem prepričanju, da bo bodoča država morala biti "en narod - ena država". General S. Ingr: "Ko bo napočil naš dan, bo ves narod sledil staremu husitskemu bojnemu geslu: Zadenite jih, ubijte jih, naj nihče ne ostane pri življenju. Vsakdo naj si priskrbi najprimernejše orožje, da udari po Nemcih. Kdor nima pri roki strelnega orožja, naj se oboroži s kakršnimkoli orožjem, ki reže, preluknja ali udari." (Dokumente, 1992, 14-21). Stavek v Kardeljevih navodilih, ki daje slutiti najhujše ob zasedbi julijske krajine, se dobesedno glasi: "Vse sovražne elemente je treba vtakniti v ječo ter jih izročiti OZNI, ki jih bo postavila pred sodišče". Znano je, da je prišlo do procesov s smrtnimi obsodbami, a tudi oprostitvami, celo na podlagi italijanskih zakonov, ter da so se oproščeni vrnili na svoje domove. Negativno je mogoče tolmačiti nekatere odločitve Centralnega komiteja slovenske komunistične partije: - Pripraviti za Trst kvalificirano osebje, policijo... odpeljati reakcionarje, jih pripeljati sem, jim tu soditi, ne ustreliti tam. - Razkrinkati vsak upor, ki se ne naslanja na vodilno vlogo Titove Jugoslavije proti okupatorju Primorja... na sodelovanje med Slovenci in Italijani. Za hudega lahko označimo tudi odgovor, ki so ga dobili zavezniki na zahtevo vrnitve 2.472 pogrešanih oseb, v katerem jih označujejo kot "fašiste, ki so padli na strani Nemcev aH ki so se izgubili med bitkami s partizani oziroma med akcijami jugoslovanske armade v julijski krajini, oziroma kot vojne zločince, s katerimi je narod sam obračunal ob osvoboditvi." Izjava Centralnega komiteja govori o "sodelovanju med Slovenci in Italijani"; prej omenjena Kardeljeva izjava pa se nadaljuje: "Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma." (Valdevit, 1997, 37-46). Na eni strani imamo torej Češkoslovaško, ki si prizadeva za "narodno državo" na podlagi zagrizenega nacionalizma, na drugi pa Jugoslavijo, ki skuša ustvariti multinacionalno državo, polno neslovenskih manjšin, na podlagi marksistične ideologije. Medtem ko obstajajo številni zgodovinski dokazi o namernem in brezpogojnem izgonu celotnega nemškega prebivalstva iz Sudetov, obstajajo tudi dokazi, da se Jugoslavija ni želela bojevati toliko proti Italijanom na narodni, kolikor predvsem na politično-ideološki ravni. Da je med prehodom oblasti ob koncu vojne prišlo tudi do maščevanj na narodnostni ravni, tega danes nihče več ne izpodbija (Troha, 1999, 43-71). Kaže pa, da so manj pomembna od pokolov, ki so jih jugoslovanski partizani zagrešili tudi po koncu vojne nad opozicijo in nad slovensko-hrvaškimi kolabora-cionisti pri sebi doma, ali od pokolov, ki so jih italijanski partizani zagrešili znotraj italijanskih meja nad lastnimi sodržavfjani. Enajsta razlika: Zaradi namernega izgona skoraj vseh Nemcev nastane po vojn» na Češkoslovaškem "en narod-ena država", medtem ko nastane v Jugoslaviji multinacionaina država marksističnega kova s posledičnim zatiranjem nasprotnikov, a ne zaradi narodne pripadnosti. Pred vojno je bil politični sistem v istri diktatorski, bil je fašističen. Po vojni je bil Še vedno diktatorski, kljub temu da so ozemlja pripadla drugi državi. Znajdemo se v "ljudski oblasti", se pravi v komunistični diktaturi. Obstaja pa teoretična razlika: fašizem je propagira! vzvišenost italskega naroda v primerjavi z nezgodovinskimi barbarskimi narodi in se je na vso moč trudil, da bi jih asimiliral ali pokončal. Ljudska oblast pa je povzdigovala enakost med ljudstvi ne samo v Jugoslaviji, temveč po vsem svetu, brez rasnih razlikovanj, po znani marksistični filozofiji. Čeprav določeni krogi tega nočejo slišati, je to stremljenje odigralo v naših krajih, kjer so bili Slovani več kot 25 let izigrani, ponižani in preganjani, pomembno vlogo pri omiljenju maščevanj, v primerjavi s tem, kar se je zgodilo v Sudetih ob koncu vojne. iNa Češkoslovaškem ni prišlo do večjih sprememb v političnem pogiedu ne pred vojno m ne po njej. V obeh obdobjih je vladala parlamentarna demokracija. Iz česar sledi, da samo dejstvo, da ima kaka država parlamentaren, demokratičen politični sistem, še ni porok za pošteno obnašanje. Dvanajsta razlika: Eksodus v Istri poteka v totalitarnem režimu, v Sudetih pa v demokratičnem, parlamentarnem političnem sistemu. 248 ANNALES Ser. bist, socio!. • 10 2000 • 1 (20) Pietro MERKÜ: PRtMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ tSTRF IN SUDETOV PO DRUG) SVETOVNI VOJNI, 241-252 Po že omenjeni jugoslovanski noti 7. 12. 1945 so bili po osvojitvi skoraj celotne julijske krajine, pogrešani izključno bojevniki ali vojni zločinci. Naslanjajoč se na to trditev pride Raui Pupo v svoji knjigi do zaključka, da je teza o splošni krivdi umriih politične narave. Prav tako nameravajo "očitna pretiravanja" o številu padlih Italijanov podpreti tezo, ki je odsev prejšnje, in katere neizpodbitnost je odvisna od velikih številk. To je teza "nacionalnega genocida", ki jo je med napadom na Bosno zamenjal izraz "etnično čiščenje". Po propadu Sovjetske zveze ter delitvi Češkoslovaške in Jugoslavije na več republik, med katerimi sta tudi Češka in Slovenija, se je Nemčiji in Italiji zdelo, da je dozorel čas, ko bi lahko kaj iztržili iz nastale situacije. Vendar v Nemčiji ni prišlo do zaostritve obtožb in zahtev, ki jih postavljajo že desetletja, medtem ko so se v Italiji obtožbe in zahteve tako povečale, da je ameriška diplomacija morala poseči vmes in pomiriti duhove (Gregorič, 1997). To pravzaprav niti ne začudi, saj je od vseh slovanskih narodov v Evropi edino slovenski moral, kljub žrtvam in škodi, ki jo je pretrpel med drugo svetovno vojno, pustiti lastne manjšine na strani tistih, ki jih niso znali ali hoteli spoštovati. Slovenija je torej od vseh slovanskih držav edina, ki jo je mogoče izsiljevati, in k temu orožju so se "omikane" evropske države vedno znova rade zatekale (Parovel, 1966). Trinajsta razlika: Obzir in zadržanost evropskih držav do Češke, pritisk in celo izsiljevanje Slovenije. Kako so se vedli predstavniki organizacij, ki zastopajo begunce? Kako so se po vojni vedi i vladni politiki obeh držav osi Rim-Berlin, politično in vojaško povezani v "jekleni" pogodbi in soodgovorni za smrt desetin milijonov ljudi, ki so jo zakrivili s svojo napadalno vojno? Zaustavil se bom le pri nekaterih primerih, ki se mi zdijo najbolj pomembni. Že za binkošti leta 1963 je dr, Hans-Christoph Seebohm v javnem govoru v Stuttgartu med drugim rekel: "... kot zakoniti predstavnik sudetskih Nemcev zunaj lastnih rodnih krajev želim, kot Nemec in kot sudetski Nemec, v krščanskem duhu prositi češki narod odpuščanja za krivico, ki mu je bila storjena, zato da bi obojestransko odpuščanje nudilo osnovo za spravo med narodi." (SDZ, 1994). Nemška stran brezpogojno priznava lastno krivdo. O tem najdemo jasno izjavo v odgovoru glasnika nemške protestantske Cerkve na pismo češke protestantske Cerkve (Kren, 1996, 23). Podobno stališče je zavzel tudi predsednik nemškega deta mešane komisije zgodovinarjev, prof. dr. R. Vierhaus, ko je 1995. leta, ob srečanju predsednikov obeh držav v Dresdnu, rekel: "Vse, kar se je zgodilo na Češkoslovaškem od 1938. do 1948. leta, je bila posledica nemške politike." (Kren, 1996, 23-24). Primerjava z italijanskim vedenjem je nemogoča zaradi popolnega pomanjkanja primerljivih izjav, če nočemo vzeti za vzorec izjav povsem nasprotne vsebine. Dne 8. 5. 1985, ob "40-letnici konca vojne in terorističnega nacističnega režima", se je nemški parlament sestal na izredni seji pod istim uradnim naslovom. Tedanji predsednik Federativne republike Nemčije, Richard von Weizsäcker, je v svojem govoru med drugim rekel:"... Ne moremo obeležiti osmega maja, ne da bi se zavedali, koliko truda nas je stala pripravljenost na spravo. Smo se res zmožni vživeti v položaj družinskih članov žrtev varšavskega geta ali pokola v Lidicah?... Mi sami smo prav od izgnancev zahtevali največ. Še dolgo po 8. maju so morali prestajati trpke bolečine in hude krivice... Sprejetih je bilo nekaj milijonov beguncev in izgnancev. Na posnemanja vreden način so se izgnanci kar hitro odpovedali sili. To niso bile izjave, izrečene v trenutnem stanju onemoglosti, temveč v duhu, ki velja še vedno ... ki obvezuje tudi spet močno Nemčijo ... to pomeni, da imperativ sprave presega zahteve po pravu. V tem obstaja človeški prispevek k evropskemu mirovnemu ustroju, ki ga mi lahko realiziramo. Nihče ne bo mogel pozabiti velikega trpljenja, ki se je 8. maja šefe začelo in potem nadaljevalo. Ne smemo pa videti vzroka za beg ali izgon v koncu vojne, saj tiči v začetku vojne in v začetku terorističnega režima, ki je pripeljal do vojne." (Weizsäcker, 1985). Štirinajsta razlika: Na nemški strani popolno priznanje njenih najvišjih predstavnikov, da je treba vzrok za povračilo Nemcem iskati v napadalni vojni. Temu stoji nasproti popolno pomanjkanje civilnega poguma s strani italijanske politike. Tako je lahko prišlo do spravne izjave, ki sta jo 21. 1. 1997 podpisali češka in nemška vlada. Mednarodni tisk je z dolgimi komentarji podčrtal njeno pomembnost. Drugače v Italiji. "La Stampa" iz Turina ni npr. naslednjega dne o tem objavila nobenega članka. "II Corriere della Sera" ji je posvetil člančič, katerega resnost je razvidna že iz prvih besed, ki se v izvirniku glasijo: "Chi ha avuto ha avuto, chi ha dato ha dato, scurdammoce 'o passato." (Kar je bilo, je bilo, kdor je dal, je dal, pozabimo, kar je prešlo.) (Simone, 1997).11 Zadrega, ki izvira iz pomanjkanja civilnega poguma na italijanski strani, je v podobnih primerih jasno razvidna. Med dolgoletnim opazovanjem dogajanja v povojni italijanski in nemški republiki sem prišel do zaključka, da je zgodovinski spomin v obeh državah povsem razli- 11 Lokalni časopis a Trsta "II Piccolo" je objavil dolg članek pod naslovom: Siorico accordo con i cecbi. (Zgodovinski sporazum s Čehi). 249 ANNALES • Ser. hist, sociol. 10 • 2000 • 1 (20) Piefto MERKÙ: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVFTOVN! VO|Nl, 241-2S2 Cen. Pri tem ne misiim na ožji krog izvedencev, marveč na množico, na politično vzgojo, ki je je deležna s strani politikov in medijev. Kot Primorec, ki je iz delovnih razlogov emigriral v Nemčijo, sem imel priložnost osebno ugotoviti, s kakšnim civilnim pogumom so nemška politika, Cerkev in tisk obravnavali in še vedno obravnavajo lastno preteklost. Ne smemo se čuditi, če to pri posameznikih včasih privede do izrazov nestrpnosti, ko pa že vsa povojna leta vedno znova poudarjajo lastno krivdo z vztrajnostjo in intenziteto, ki sta za Italijo nepojmljivi. Pomanjkanje civilnega poguma se celo stopnjuje, če pomislimo na dolgo blokado, ki jo je Italija izvajala proti Sloveniji v pogajanjih za vstop v Evropsko unijo, blokado, ki jo je umaknila šele, ko je Slovenija sprejela španski kompromis, ki ureja vprašanje imetja. Dunajski dnevnik "Der Standard'1 komentira podpis nemško-češkega sporazuma takole: "Kako težko je do tega prišlo, je razvidno iz opisa izgona Nemcev iz Su- detov ob koncu vojne: v nemški verziji je govor o izgonu, v češki se uporablja pomanjševafna oblika. Drugače Praga v to ne bi privolila. Češka vlada zavrača vsakršno formulacijo, ki bi lahko kakorkoli zagotavljala podlago za zahtevo sudetskih Nemcev po odškodnini," (Standard, 1996). "Frankfurter Allgemeine Zeitung" zelo odkrito komentira: "Ne bo prišlo do materialnih zahtev do Češke republike, ki bi zadevale deportacijo Nemcev." (FAZ, 1997). To pomeni, da ne bo prišlo do "španskega kompromisa", ker se zdi, da ne bo prišlo do zahtev, vsaj ne takih, ki bi bile povezane z izsiljevanjem. Naj navedem Se komentar švicarskega dnevnika "Der Bund" iz Berna: "Mea maxima culpa Nemcev ter mea etiam culpa Čehov, to vzajemno, pa čeprav različno priznanje krivde, ni vzklilo z namenom, da bi pozabili na zgodovino, ampak da bi jo obdržali v trajnem spominu, ne kot obtežilni kamen, temveč kot nauk za prihodnost." (Bund, 1996). COMPARAZIONE FRA L'ESODO DALL'iSTRíA E QUELLO DAi SUDETI DOPO LA SECONDA GUERRA MONDIALE Pietro MERKÙ D-91058 Erlangen, Bonhoefferweg 15 RIASSUNTO Nella storiografia italiana, quando si parla degli avvenimenti in istria dopo la seconda guerra mondiale, si parla di profughi e di optanti, per quanto riguarda i beni, di beni abbandonati. Nella storiografia tedesca, quando si paria degli avvenimenti net Sudeti nello stesso periodo, si parla di espulsi, per quanto riguarda i beni, di beni requisiti. L'autore, attivo in organizzazíoní per i diritti dell'uomo, ha scoperto con sorpresa proprio negli organ't di alcune di queste Puso dei termini "espulsi" e di "beni requisiti" in entrambi i casi. Per chiarire le idee in primo luogo a se stesso, ¡ncomincló a discutera suli'argomento con due dei suoi migliori amici, uno profugo dalmata, l'altro istriano, e con i suoi parent i tedeschi dei Sudeti. Oltre a ció si ríforn), man mano che l'occasione lo richiedeva, di una notevole serie di libri, non tutti citad nella "letteratura", dai quali poté apprendere vari particolari di una tragedia che aveva coscientemente seguito durante e dopo la guerra. i 'esame della sequenza dei fatti, per lo più sincronl, succedutisi nellà storia delle due comunità, portó a delle conclusion i redatte in forma di confronto. Per facilitare la comprensione rilen ne opportuno far precedere il periodo degli spo5tamenti delle popolazioni da cenni storici sulle storie parallele delle due comunità dalla fine della prima guerra mondiale. Dopo aver trattato il periodo tra le due guerre, accenna ai cruenti avvenimenti durante la seconda guerra mondiale. Con la sua fine arriva la liberazione per gli uni e l'occupazione per gli altri. Si arriva soprattutto alia resa dei conti ed alie ritorsioni. Come sta scritto? Chi di spada ferisce di spada perisce. La fine della guerra è repentina in Cecoslovacchia, "a rate", se cosí si puó dire, in istria. II nuovo assetto delle terre liberate o redente è accelerato in Cecoslovacchia con l'espulsione forzata dei tedeschi in poco più di un armo, è lento in Istria do ve gli Italia ni fuggono per lo più quando non han no più speranza di un rápido ritorno dell'Italia. Poiché l'assestamento político dell'Istria dura fino al 1956, anche l'esodo dura oltre un decennio. 250 ANNALES • Ser. bist. sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) PietfQ MERKÜ: PRIMERJAVA MED EKSODUSOMA IZ ISTRE IN SUDETOV PO DRUC! SVETOVNI VOJNI, 241-252 L'autore passa brevemente in rivista le perdite umane del dopoguerra e fa le sue considerazioni sul comportamento degli alleatl vincitorí. L'ultima parte dello studio é dedicata alia preparazione delta riconcilíazione ira Cermania e Cecoslovacchia. Lo studio si conclude con la firma de!¡a "Dichiarazione di riconciliazione" da parte dei governi deila Repubblica ceca e della Germania. La dichiarazione stessa, con i suoi immediati precedenti e con i suoi strascichi politici, dovrebbe essere trattata separatamente per il peso storico, político e morale che essa comporta, Secondo l'autore le differenze salienti sono: la quinta (II modo dell'esodo é maggioritariamente vo Ion ta rio per gli istriani, mentre per i tedeschi ci fu l'espulsione violenta) e la settima (Agíi italiani si riconobbe il principio della compensazione, ai tedeschi no), differenze che confermano la legittimitá dei termini impiegati dagli storíci. All'accaduto si sovrappone una constatazione risullante dall'intensitá della memoria storica, moho diversa tra italiani e tedeschi. L'autore non si riferisce ai circoli molto ristretti degli specialisti, ma alie masse ed a cid che politici e mass media offrono loro come educazione politica. L 'autore, giuliano di origine ed emigrato per motivi di lavoro in Germania, ha potuto constatare di persona come política, Chiesa e stampa tedesche abbiano e ta borato e stiano elaborando con enorme coraggio civile il proprio passato, anzi si potrebbe addirittura diré che stiano cristallizzando te proprie colpe con una frequenza ed un'intensitá ignote in Italia: il che provoca qualche volta nei singoti individui reazioni stizzose. Come diceva Goethe? Gli uomini non possono perdonare alta verita di essere cos¡ semplice! Parole chíave: migrazioní, emigranti, secondo dopoguerra, espulsione, Sudeti, esodo, italiani, Istria VIRI ÍN LITERATURA Andreatirtt Sfilíi, M. (1994): Gli esuli sono andati via per restare italiani. lí Píccolo, 13. 09. Trieste. Apih, E. (1966): Italia fascismo e antifascismo nella Ve- nezia Giulia (1918-1943). Istituto Nazionale per la storia dei movimiento di Überazione in Italia. Bari, Edizioni Laterza. Bartoli, G. (1961): Le deportazioni nella Venezia Giulia, Fiume e Dalmazia. Il martirologio delle genti adriatiche. Trieste, Tipografía Moderna. Brussato, G. (1994): Abbíamo giä dato agli istriani. |j Giornale, 15. 09. Milano. Bund (1996): Deutschlandfunk, Internationale Presseschau. Der Sund, 21. 12. Bern. Defrančeski, }, (1945): Venecia Julia, el agudo problema ¡talo-yugoeslavo. Buenos Aires, Imprenta Poliglota. Dokumente (1992): Dokumente zur Vertreibung der Sudetendeutschen. Mitteleuropäische Quellen und Dokumente, Band 24, München, Sudetendeutscher Rat E. V. Čermelj, L. (1974): Sloveni e Croati in Italia tra le due guerre. Slovenski raziskovalni inštitut, Trieste, EST. Esodo (1980): Colummi C., Ferrari L, Nassisi G., Trani G. Storia di un esodo, Istria 1945-1956. Trieste, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nei Friuli-Venezia Giulia. FAZ (1997): So viel ist zu tun. Frankfurter Allgemeine Zeitung, 22.01. Frankfurt a. M. Frantzioch-Immenkeppel (1996): Die Vertriebenen in der Bundesrepublik Deutschland. Aus Politik und Zeitgeschichte. Bundeszentrale für politische Bildung, Bonn. Godina, F. et al. (1970): Požgane slovenske vasi. Ljubljana, Zavod Borec. Gregorič, M. (1997): Politični ciklon nad Istro. Koper, Založba Lipa. Habsburg, O. von (1995): Die Beneš Dekrete. Pan-europa intern. 15. Jahrgang Nr. 14. München. Info. 132 (1993): Pötzsch H., Schüller C. et al. Deutsche und Tschechen. Informationen zur politischen Bildung 132. Bundeszentrale für politische Bildung, Bonn. Kfen, f. (1996): Tschechisch-deutsche Beziehungen in der Geschichte von Böhmen aus betrachtet. Aus Politik und Zeitgeschichte, ßundeszentrale für politische Bildung, Bonn. Lavrenčič Pahor, M. (1994): Primorski učitelji 1914-1941. Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici, Trst. Mayr, W. (1998): Deutschsprachige bald anerkannt? Pogrom No. 198, Göttingen. Mikuž, M. (1961): Pregled zgodovine NOB v Sloveniji. Cankarjeva založba, Ljubljana. Mühlfenzel, R. (1981): Geflohen und vertrieben, Augenzeugenberichte. Königstein/Ts, Atheneum, Erlangen, Universitätsbibliothek, 4° HIST C565. NN. (27. 06. 46): II fenomeno "Drugarizza". II grido dell'lstria, Biblioteca Civica, Trieste. Parovel, P. G. (1966): Velika prevara na slovenski zahodni meji. Kamnik, Založništvo Slava. 251 ANNALES - Ser. hist. socio!. • 10 - 2000 • 1 (20) Ptelro MERKÙ: PRiMERJAVA MED EKSODUSOMA XL ISTRE IN SUDETOV PO DRUGI SVETOVNI VOSNi, 245-252 Pirjevec, j. (1995): Jugoslavija. Koper, Založba Lipa. Potočnik, F: (1975): Koncentracijsko taborišče Rab. Koper, Založba Lipa. Schiffrer, C. (1946): Historie Gtance at Relations Between Italians and Slaves. Trieste, Bibliot.eca Civica, R. P. Mise. 4-341 7. SDZ (1994): Der Sprecher der Sudeten deutsch en bereits 1963. München, Sudetendeutsche Zeitung, 19. 08. Simone, C. (1997): Finalmente c'è l'intesa su! contraste dei Sudeti. II Corriere della Sera, 22. 01. Milano. Soklič, J. (1928): Istra kliče, spomini izgnanega istrskega duhovnika. Jugoslavenska Matica, Ljubljana. Spincič, V. (1922): Moje izbivanje iz istre. Trieste, Biblioteca Civica, R. P. Mise. 4-3595. Standard (1996): peutschlandfunk, Internationale Presseschau. Der Standard, 20. 12. Wien. TDP (1920): Trattato di pace con l'Austria ed alti connessi. 10 setfembre 1919. Roma, Atheneum. Tomičič et al. (1910): Što smo što imamo? Uputa za popis naroda. Pazin. Troha, N. (1999): Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana, Modrijan. Valdevit, G. et al. (1997): Foibe, il peso del passato. Venezia Giulia 1943-1945. Venezia, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia. Volk, S. (1999): Ezulski skrbniki. Koper, Knjižnica Armaies. Weizsäcker, R. von (1985): Zum 40. Jahrestag der Beendigung des Krieges in Europa und der nationalsozialistischen Gewaltherrschaft. Ansprache am 8. Mai 1985 in der Gedenkstunde im Plenarsaal des Deutschen Bundestages. Büro des Bundespräsidenten a.D. Dr. Richard von Weizsäcker, Berlin. 252 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV ATTÏVITÀ DEI NOSTRI ISTITUTI E DELLE NOSTRE SOCIETÀ ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS POROČILA IN OCENE RELAZIONI E RECENSION! REPORTS AND REVIEWS ANNALES - Ser. hist, socio!. • 10 2000 • 1 (20) DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV/ATTtVi ï À DE) NOSTR1 ISTITUTS E DELIE NOSTRE SOCIETÀ/ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS, 255-257 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV ATTIVITÀ DEI NOSTR! 1STITUT! E DELLE NOSTRE SOCIETÀ ACTIVITIES BY OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak PREDSTAVITEV DELOVANJA PININE AKADEMIJE V obdobju od novembra 1999 do junija 2000 se je pod okriljem Pinine Akademije, tokrat že tretje leto zapored, zvrstilo osem predavanj, ki so tematsko pokrivala področja depriviligiranih skupin, kulture bivanja in "ženskega vprašanja". Projekt Pinine Akademije poteka v okviru Zgodovinskega društva za južno Primorsko in v sodelovanju s Primorskim INformacijskim Ateljejem (PiNA) v Kopru, finančno pa ga omogočata Open Society Institute Slovenia in Mestna občina Koper. Kritične in provokativne diskusije Pinine Akademije so v letošnjem letu potekale v prostorih avle palače Tarsia (sedež Primorskih novic) v Kopru. 1) Tretja sezona Pinine Akademije se je 15. novembra 1999 začela s predavanjem dr. Tončija A. Kuzmaniča "Ali nas tujci ogrožajo?". Avtor predavanja je zbrano občinstvo soočil s fenomenom nacionalizma v slovenskem prostoru in vprašanjem slovenske netolerantnosti: "Demokratična poza sodobnega slovenskega (in evropskega) državljana vključuje implicitne zahteve po odprtosti, dovzetnosti in tolerantnosti kot sestavinah svetovljanskega imidža. Istočasno pa smo vsakodnevno priče diskriminatornim obravnavam določenih segmentov ljudi, tako na nivoju vsakdanjega življenja kot na nivoju zakonodaje, zaposlovanja, izobraževanja, itd.". 2) V novo tisočletje je 26, januarja 2000 Pinina Akademija vstopila s predavanjem dr. Boruta Brumna: "Socialni spomini, časi in identitete v vasi Sv. Peter v slovenski Istri". Cost večera je predstavil rezultate in dognanja, ki so nastali na podlagi večletnih raziskav v vasi Sv. Peter. Pri terenskem delu se je avtor posvečal preučevanju vpliva razumevanja preteklosti na ustvarjanje in ohranjanje socialnih identitet danes, pri čemer je posebno pozornost posvetil oblikovanju različnih nivojev identitete, to je lokalne, regionalne in nacionalne. 3) Dr. Artur Štern se je 9. februarja 2000 v okviru predavanja "Sodobni vidiki evolucijske teorije" dotaknil vprašanja interpretacije človekovega funkcioniranja v sodobnem svetu, evolucijske psihologije s poudarkom na sodobnih znanstvenih razsežnostih, pri čemer je bila posebna pozornost posvečena moralnim dilemam klo-niranja, genetskega inženiringa idr. 4) 23. februarja 2000 je sledilo predavanje mag. Petra Papuge, dr. med. "Vpliv neionizirnih sevanj na zdravje ljudi". Sodobni človek je vsakodnevno izpo- stavljen vplivom elektromagnetnih valovanj (neionizirna sevanja), ki jih povzročajo raznoliki tehnični pripomočki (televizija, računalnik, daljnovodi,...), brez katerih si težko predstavljamo kakovostno bivanje. Na znanstveno preverljiv način se je problema sevanj lotil zdravnik mag. Petar Papuga, ki je proučil vpliv neionizirnih sevanj na zdravje ljudi, simptome, ki jih le-ta povzročajo, in načine zaščite pred njimi. Svoja raziskovalna spoznanja je v okviru Pinine Akademije predstavil tudi zainteresirani javnosti. 5) Sklop "ženske o ženskah" je 8. marca 2000 odprla mag. Sabina Žagar Žnidaršič s predavanjem "Zgodovina menstruacije ali zgodovina moškega čudenja". Zgodovina ponuja številne prikaze, kako fenomeni, povezani z žensko reproduktivno funkcijo in žensko biologijo, vplivajo na položaj in videnje žensk v konkretnih družbenih okoljih. V okviru navedene problematike se je avtorica predavanja dotaknila biološkega in socialnega fenomena menstruacije in družbenega odziva nanjo nekoč in danes. 6) Predavanje Sanje Rozman, dr. med., "Nevidne odvisnosti" 13. aprila 2000 je dokazalo izjemno popularnost teme (na predavanje je prišlo preko 100 ljudi), s katero se avtorica ukvarja, kot edina strokovnjakinja na tem področju v Sloveniji, na strokoven in poglobljen način. V svojem predavanju je avtorica spregovorila o sicer manj opaznih, vendar toliko bolj razširjenih odvisnostih, kot so: odvisnost od hrane, dela, iger na srečo, nakupovanja ter zadolževanja, sanjarjenja, televizije, duhovnosti, odnosov,... Kot voditeljica terapevtskih skupin za samopomoč ljudem, ki se soočajo s problemom navedenih nevidnih odvisnosti, je Sanja Rozman nakazala tudi možen izhod iz labirinta zasvojenosti. 7) Dr. Zoran Kanduč je 10. maja 2000 s predavanjem "Mit o romantični ljubezni in nasilje" izpostavil kompleksno in tragično prepletenost nasilja in romantične zaljubljenosti oz. ljubezni. Avtor je argumentacijo za, v očeh javnosti, izjemno provokativno predavanje črpa! iz naslednjih izhodišč: "Sodobne družbe označuje prepričanje, da je (romantična) ljubezen osnovni kriterij, na katerem naj bi slonela odločitev za vstop v intimnejši partnerski odnos oziroma zakonsko zvezo. Ena temeljnih sestavin romantične ljubezni je emocionalna in spolna ekskluzivnost, ki je vir tudi negativnih posledic, povezanih s čustvom zaljubljenosti, kot npr. ljubosumje, posesivnost, umik partnerjev v zasebnost in izolacija od "zunanjega" sveta. V tem kontekstu pa se čustvo zaljubljenosti lahko sprevrže v svoje nasprotje, t, j. konfliktnost in nasilno vedenje." 8) Cikel letošnjih predavanj je 7. junija 2000 zaključil dr. Vito Flaker s predavanjem "Heroin v Sloveniji". Gost predavanja nas je, na zadnjem srečanju Pinine Akademije pred poletnim zatišjem, seznanil z rezultati raziskave, izvedene med heroinskimi odvisniki na Slovenskem. Omenjena raziskava sodi med redke študije, izvedene v neposrednem stiku z ljudmi, ki jih 255 ANNALES Ser. hrst. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) DELO NAŠIH ZAVODOV ÎN DRUÍTEV/ATTIVITÁ D El NOSTRI [5TITUT1 E DELLE NOSTRE SOCIETÀ/ACTiVITIES 8Y OUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS, 255-257 sodobne družbe po načelu univerzalnosti potiskajo na rob družbenega življenja. Nova dognanja in spoznanja o vsakodnevnem življenju in življenjskih stilih bero-inskih odvisnikov pa naj bi nenazadnje pripomogla tudi k zniževanju vseprisotnega strahu in k destigmatizaciji obravnavane populacije ter k sprejetju drugačnega in drugačnosti tudi takrat, ko je govor o heroinskih odvisnikih. G i raido Claudio IL GRUPPO ARCHEOLOGICO "MINO MEDUACO" II Gruppo Archeologico "Mino Meduaco" opera come associazione di volontariato nel territorio a sud della provincia di Venezía per una area di circa 50 kmq. È sorto nel 1990 e gli iscritti sono attualmente 30, tutti accomunati da una passione: la ricerca di carattere storico della zona. Ha scoperto 200 siti, tra cui molti di época romana e alcuni di época paleoveneta. Prima di queste scoperte poco si sapeva delle origini dei nostri territori, degli insediamenti, dei commerci di come vivevano e cosa íacevano gli abitanti, quale culto aves-sero dei morti. II gruppo ha aperto una ideale finestra sul passato per raccontare la vita, gli usi ed i costumi degli antichi abitanti delle nostre terre. ATTIVITÀ. - Lo scopo principale del Gruppo è quello di raccogliere tutte le testimonianze ed i reperti che man mano vengono ritrovati in superficie, di catalogar!!, di farne una sommaria descrizione e di farne oggetto di più approfondite ricerche per pubblicazioni. Le attività de! Gruppo vanno dal contrallo dei territorio con segnal-azione alia Soprintendenza di eventuali ritrovamenti, alia ricerca di superficie dopo le arature dei terreni. I rapporti di collaborazione con gli Enti locali hanno consentito di organizzare un punto di raccolta presso la sede del Gruppo stesso. Mino Meduaco collabora strettamente con !a Soprintendenza nell'attività di campagne di scavo, ed ha partecipato nel mese di agosto scorso ad un importante campo di ricerche e studi a Omisaíj {Castel-muschio) nell'isola di Krk (Veglia) in Croazia, con un progetto dell'UNESCO per la salvaguardia e il recupero delle piccole città costiere dell'Alto Adriático. II Gruppo è attualmente impegnato, con una parte dei reperti custoditi e il finanziamento della Provincia di Venezia, nelia realizzazione di un antíquarium di carattere didattico, che possa essere utilizzato dai grande pubblico, un percorso nelle attività antiche di tutti i giorni, con l'aiuto di illustrazioni, tabelle ecc, per rendere gradevole la storia. Mino Meduaco opera, in stretta collaborazione con le direzioni scoiastiche, anche neila scuola con continue attività didattiche, sia teoriche con spiegazioni, proiezione di diapositive e filmati, sia pratiche con ricerche di superficie guidate e realizzazione di materiaii tipo piatti, suppellettili, vasi su modelli antichi, avvalendosi dell'esperienza e disponibilité di maestri ceramistí iscritti a! gruppo. RICERCHE. - OStre alie ricerche di superficie che avvengono settímanalmente, il gruppo è coinvolto in campagne di scavo, aiutando gli archeologi profes-sionisti in vari recuperi, i ritrovamenti più recenti, nel corso dei lavori di rifacimento di canali irrigui, vari poz-zi di época romana e nel recupero di anfore durante l'aratura di terreni. In altre occasion! il Gruppo ha individúalo important! strutture di época paleoveneta e romana, affiancando a lungo gli archeologi nelle operazione di scavo. REPERTI. - Tutti i manufatti conservati nella Sede del Gruppo sono stati rinvenuti nelle ricerche di superficie o in recuperi di emergenza. Non ci sono reperti di alto valore, ma sicuramente di grande intéressé archeologico 256 ANNALES ■ Ser. hist. socio!. - 10 • 2000 ■ 1 (20) DELO NAÍIH ZAVODOV IN DRUSTEV/ATTIVSTÀ DEI NOSTfíl ISTITUTI £ DELLE NOSTRE SOCIEÏÀ/ACTIVmES EfYOUR INSTITUTIONS AND ASSOCIATIONS, 255-257 per stabilire la ricostruzione delle antiche civiltà locaíi. Sono stati írovati: - materiaíi fittili: embrici con boiii, pesi datslaio, - material! ceramici: parti di vas!, piatti, bicchieri, tazze o frammenti di ceramica grigia, a pareti sotlili, a vernice ñera, di terra sigiílata, di argiíla comune; - mattoni delle varie forme sesquipedal!, mattoni da pozzo curvi e quadrati; - monete: sono circa 300 quelle rinvenute, anche tramite metal-detector, di cui 150 sono già state catalógate, la maggior parte in bronzo alcune tn argento; - materiaíi bronze!: fibule, aghi, chiavi, forchette, cucchiai, anelli; - materiaíi di ferro: coltelli, chiavi, palé, attrezzi vari - materiaíi in piombo: pesi, fusariole ecc. - mosaico; le tessere sono piccoie o grandi di colori preval ente mente bianco, ñero e rosato - vetri: ritrovamento di balsaman - qualcuno fortu-natameme anche intatto - oltre a numerosissimi frammenti di bicchieri, tazze, vasi, alcuni policromi. RESTAURO. -1 ritrovamenti sono raccolti in appositi contenitori e accuratamente numerati, con successiva pulizia e ricomposizione quando è possibile, e conservai! in cassette con indicazione del sito di ap-partenenza. Recentemente sono state restaúrate e catalógate da esperti del settore 150 monete, altrettante at-tendono - finanziamenti permettendo - di essere ripulite e riconosctute. iNIZIATIVE. - II Gruppo ha partecipato lo scorso di-cembre, invitato dalla Provincia di Venezia, al Secondo Salone dei Beni Culturalí presentando il CD-ROM "Navigando tra il Mino e íl Maio - appunti di ricerca del Gruppo Archeoiogico Mino Meduaco", questo ínteres-sanie strumento multimediale offre una sintesi delle attività svoite dal Gruppo, con particoíare ríferimento alie rícerche di superficie, ritrovamento di monete, catalogazione di bolli. WWMll - > j - II Gruppo ha preparato una rassegna stampa su tutti gli artícoli pubblicati dai giornali a carattere focale e nazionafe riguardanti la propria attività, ínviandone copia a tutti i comuni limitrofi, alie biblioteche ad agli altri Gruppi Archeoiogici. Mino Meduaco ha in cantiere tantissime altre iniziative, tra cui una mostra dedicata alie monete dal titoio "Dai Sesterzio ail'Euro", che vuele idealmente ripercorrere duemila anni di storia e di economía dei territori venezia ni, un importante istit uto di crédito locale si è già reso disponibile a finanziare l'intéressante iniziatíva. II Gruppo è riuscito con Pandare del tempo a creare una piccola biblioteca tematica, ed oggi grazie soprattutto alia generosa donazione di un iscritto ha in-tenzione di aprirla al pubblico e di tutti gli appassionati di storia. Mino Meduaco ha organizzato la scorsa primavera la mostra storico-monografica: Ceramica; arte e técnica" - forme e ceramiche dai Veneti antiebi ad oggi - e visto il grande successo della mostra riproporrà l'iniziativa anche quest'anno. Il Gruppo è aperto ad ogni idea ed a realizzare qualsiasi iniziativa dipendentemente dalle proprie forze - che abbia come scopo fondamentale quello di far conoscere l'antichità, la cultura, il rispetto delle proprie origini, nefla convinzione che solo in questo modo si possano educare persone rispettose anche di altre culture. ■./: •.. ■■ ■ ■■ ■- ■.-.■•'.-.. - ■■ : ..• v, ' :.r'••:'./ ÍMÜ ■ 257 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) POROČI l A IN OCENE/RELAZIONI E RECENSION ¡/REPORTS AND REVIEWS, 258-26S POROČILA IN OCENE RELAZIONJ E RECENSION! REPORTSAND REVIEWS Lovorka Čoralie Medunarodni znanstveni skup: MIR U SRIjEMSKIM KARLOVCIMA 1699. CODSNE i NOVE GRANICE (prigodom 300. godišnjice, 1699.-1999.). Hrvatski institut za povijest, Zagreb, 18.-19. studenoga 1999. Razdoblje posijednjih desetlječa XVIi. stolječa za-sigurno se može smatrati prijelomnim u povijesnom razvoju europskoga jugoistoka. Bečki ili Morejski ratod-nosno Rat za oslobodenje krščanskih naroda od osmanskog vrhovništva (1683.-1699.) - voden izmedu krščanskih zemalja članica Svete lige (Austrijsko Car-stvo, Mletačka Republika, Poljska) i Osmanskoga Car-stva - svojom je silinom zahvatio široka područja duž cijele europske granice prema osmanlijskim steče-vinama, od Ugarske i Slavonije, do Grčke i Ukrajine. Ratna zbivanja okončana su sklapanjem mirovnog ugovora izmedu zaračenih zemalja u Srijemskim Kar-lovcima 26. siječnja 1699. godine. Odredbama mirovnog ugovora Osmanlije su odstupili Austriji Ugarsku s Erdeljem, zapadni dio Srijema do crle Tisa-ušče Bosuta, kao i Slavoniju, Liku i Baniju. Mletačka Republika stekla je na južnohrvatskom području dio Dalmacije oko Knina, Vrgorca i Gabele te bokeljsko priobalje od Herceg-Novog do Risna. Dubrovačka je Republika, uz znatnu potporu austrijske diplomacije, uspjela odgnati moguče mletačko susjedstvo tako što je Osmanskom Carstvu osiguran izlaz na more u Kleku i Sutorini. Bečki rat i mirovne odredbe značile su za dugo vremena utvrdivanje graničnih područja u jugoistočnoj Europi. Razdoblje rata ujedno je donijeio i značajne demografske promjene na područjima oslobodenim od osmanlijske vlasti. Godišnjica Karlovačkog mira poslužila je kao prigoda za sustavnu znanstvenu raščlambu posijednjih desetlječa XVII. i početka XVIII. stolječa na području jugoistočne Europe. Medunarodni znanstveni skup posvečen Karlovačkom miru i novim granicama, održan u organizaciji Hrvatskog instituta za povijest u Zagrebu, okupio je brojne povjesničare iz Hrvatske i susjednih zemalja. Težište istraživanja sudionika skupa može se podijeliti u nekoliko tematskih cjelina: tijek ratnih dogadanja, demografske promjene, razgraničenja i nove granice, crkvene prilike, odjeci rata u književnim djelima i likovnim umjetnostima i dr. Uvodna ¡zlaganja održana prvog dana znanstvenog skupa (18. XI.) panoramski su pregledi opčih prilika (vojnih, političkih, društvenih, gospodarskih i crkvenih) na hrvatskom prostoru, ali i duž susjednih zemalja zahvačenih ratnim dogadanjima (Mirko Valentič, "Sta-leži i redovi - nosioci kontinuiteta hrvatskih imena, identiteta i državno-pravnog kontinuiteta tijekom 17. stolječa"; AriČelko Mijatovič, "Turški pohod na Beč i Morejski rat 1683.-1699. u prostoru i vremenu"; Ante MHinovič, "Udio hrvata u osfobodilačkim ratovima 1683.-1699. i njihove iznevjerene nade i pravice"). Slijedi raščlamba migracijskih procesa od XVI. do XV!!!. st. iz područja južno od Save pod osmanlijskom vlašču na prostore sjeverno od Save pod austrijskom vlašču (Stjepan Sršan, "Migracije preko Save od 16. do 18. stolječa") te opčih prilika na prostoru bačkog Podunavlja u vrijeme i neposredno nakon Karlovačkog mira {Ante Sekulič, "Temeljne povijesne, demografske i društvene značajke bačkog Podunavlja prije i poslije 1699."). Zanimljiv osvrt na uporabljivost gradiva iz turških arhiva iznosi Nenad Moačanin u prilogu "Grada u turškim arhivima za razdoblje osmanske vladavine u hrvatskim zemljama". Iduča su ¡zlaganja pregledi opčih prilika u pojedinim onovremenim regijama (Ante Nazor, "Srednja Dalmacija u doba Morejskog rata 1684.-1699."; Josip Ante Soldo, "Sinjsko-mučka krajina i Karlovački mir"; Lovorka Čo-raiič, "Boka Koto rs ka u vrijeme Morejskog rata i Karlovačkog mira 1684.-1699."; Darko Darovec, "Venecija i Istra u vrijeme Karlovačkog mira"; Hrvoje Petrič, "Podravina u 17. stolječu: stanovništvo, demografski procesi, društveni, gospodarski, kulturni i vjerski život"). Radovi madarskih povjesničara donose nova dra-gocjena saznanja o vojno-obrambenom krajiškom ustroju u Ugarskoj i tehnici ratovanja carske vojske (Cčza Palffy, "Organisation des Grenz Verteidigungssystems in Ungarn vor dem Frieden in Srijemski Karlove i"; György Domokos, Bedeutung der Festungen und die Belagerungstechnik der kaiserlichen Armee während des Befreiungskrieges"). Ratna predigra miru i diplomatska borba zaračenih strana za pregovaračksm stolom tema su razradbe nekoliko izlagača {Ive Ma~ žuran, "Bitka kod Sente kao uvod u pfegovore o miru s Osmanskim Carstvom"; Ernst Petritsch, "Die kaiserliche Politik beim Friedenskongress von Srijemski Karlovci 1698/99"; Arnold Suppan, "Die Bedeutung des Friedens von Karlovitz für die "Monarchia austriaca""). Nove povijesne granice Hrvatskog Kraljevstva nakon mirovnih odredbi 1699. godine, koje su i dijelom i danas granice izmedu istočnih i južnih susjednih država s Republikom Hrvatskom, razmatra Milan Kruhek u prilogu "Povijesna topografija hrvatskih granica prema zaključcima Karlovačkog mira". Problematiku razgraničenja na područjima zahvačenim ratom, pobliže granične pravce po-jednih regija, kao i posljedice novonastalih prilika na život tamošnjeg žiteljstva razmatraju se u radovima Marie Pie Pedani ("The "Triplice Confine": Diplomatical Problems after the Peace of Karlowitz"), Enesa Pelidije ("Odjek Karlovačkog mirovnog ugovora na unutrašnje prilike Bosanskog ejaieta") i Željka Holjevca ("Problemi 258 ANNALES • Ser. hist, socioi. ■ 10 • 2000 ■ 1 (20) POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSION ¡/REPORTS AND REVIEWS, 258-265 h a b s b u rs k o-rn i e ta č kog razgraničenja u Podgorju i Pozr-manju krajem 17. i početkom 18. stolječa"). Prvi dan znanstvenog skupa zaključilo je ¡zlaganje Mladena Klemenčiča o značaju Kariovačkog mira u postjugo-siavenskom kontekstu ("Je li g. Badinter znao za Srijem-ske Kar!ovce?"). Prva skupina ¡zlaganja drugog dana odr2avanja znanstvenog skupa (19. XI.) odnosila se na crkvenu povijest na hrvatskim prostorima na prijelazu iz XV!I, u XVIII. st, poglavito na problematiku uspostave crkvene hijerarhije u krajevima oslobodenim u Bečkom odnosno Morejskom ratu. Navedenim temama bave se Franjo Šanjek ("Crkva i migracije u Hrvata u 17. i 18. st."), Mile Bogovič ("Uspostava crkvene organizacije na području Like i Korduna"), Robert: Skenderovič ("Problemi uspostave crkvene hijerarhije u Slavoniji nakon mira u Srijemskim Kari ovc i m a"), Zlatko Kudelič ("Marčansko-svidmčka biskupija tijekom Bečkog rata") i Franjo Emanuel Hoško ("Franjevci Bosne Srebrene kao integralni čimbenik hrvatskog življa u Slavoniji i Podunavlju na prijelazu iz 17. m 18. st."). Otpor ugarskoga plemstva centralizatorskim tenden-cijama bečkog dvora i odjeci tih zbivanja u Hrvatskoj tema su i zlagan ja Borisa Nikšiča ("Hrvatska i ugarski ustanci na kraju 17. i početkom 18. stolječa"), a janos Varga iznosi problematiku pod naslovom "Kara Mustafa, Imre Thokoly und "Oria Macor" (Mittelungarn)". Raščiamba turške politike austrijskog vladara Leopolda I. u srednjoeuropskom kontekstu predstavljena je u prilogu Alexandera Buczynskog ("Turško pitanje i srednjo-europska politika cara Leopolda i."); djelovanje hajdučkih skupina i pojavu krijumčarenja u Dalmaciji iz lož ¡o je Ivan Pederin ("Gospodarska uloga dalmatinske hajdučije u 17. 1 18. st,"), a Darko Vitek ukazao na osnovne teritorijalne i upravne osobitosti na području Srijerna poslije 1699. godtne ("Stvaranje Srijemskog vojvodstva kao posljedica Kariovačkog mira"). Književno gradivo, latinistička baština i historio-grafija iz vremena Kariovačkog mira obraduje se u radovima Mije Korade {"Hrvatska 17. st. u opisima pučkih misionara"), Irene Miličič ("Kaptolska pisma grofu Mars igli ju"), Zrinke Blaževič ("izmedu stvarnosti i utopije - Hrvatska iz perspektive Pavla Rittera Vitezovima /1652-1713r) i Sandora Benea ("Historiografija u službi politike: razvoj ilirske ideologije od Rattkaya do Vitezoviča"). jedna od ključnih osoba pri sklapanju Kariovačkog mira 1699. - grof Luigi Ferdinando Marsiglt (1658-1730) - tema je i rada Mate Batoroviča ("Luigi Ferdinando Marsigli u našim krajevima"). Teme t z kulturne povijesti Hrvatske na prijelazu iz XVII. u XVIII. st. predstavljene su i u sljedeCa tri rada. Podizanje pro-svjete i školstva u krajevima koji su se do tada nalazili pod osmanlijskom upravom razmatra Pavao Knezovič ("Prosvjetni rad u oslobodenim krajevima"), a Jerko Matoš predstavlja "Spomen-kapelu Gospe od Mira u Srijemskim Karlovcima". Temeljne značajke dalmatin- skog slikarstva u XVII. i XVIII. st., poglavito s obzirom na odraze onodobnih ratnih zbivanja, iznosi Ivana Prijatelj Pavičič ("Slikarstvo u Mletačkoj Dalmaciji na prijelazu iz 17. u 18. st"). Na kraju, posljednji referat ¡zložen na znanstvenom skupu, uradak je Ivana Mimika ("Spomen-medalje Kariovačkog mira"), Tijekom održavanja znanstvenoga skupa upriličeno je i otvaranje prigodne izložbe u Hrvatskom povijesnom muzeju pod naslovom "Slike mira (oživljena Hrvatska u vrijeme Kariovačkog mira 1699.)". Brojnost sudionika iz Hrvatske i susjednih zemalja, raznovrsnost i visoka ra-zina znanstvene kvalitete ¡zloženih referata, kao i drago-cjena t plodonosna diskusija, osnovna su obilježja odr-žanog znanstvenog skupa. Problematika povijesti europskoga jugoistoka (ovdje poglavito hrvatskog pod-ručja), u razdjelnici iz XVII. u XVIII. st., često u historiografiji neopravdano zapostavljena, ovime se obogatila za pregršt novih i istraživačke pozornosti vrijednih saznanja. Buduči da se priprema i zbornik cjelovitih radova sudionika skupa, možemo očekivati da če njegovim objavljivanjern u velikoj mjeri biti osvtjet-Ijeno jedno iznimno značajno povijesno razdoblje. Maša Sakara ISTRIA MAGICA. Razstava. Castello S.Giusto-Bastione Fiorito, maj 1999. Glavni konzulat Republike Hrvatske, Trst, Stalno poslanstvo Republike Hrvaške pri UNESCU, Pariz, Arheološki muzej istre, Pulj. Otvoritev razstave istria Magica (Magična Istra) dne 27. 5. 1999 na Gradu sv. justa v Trstu je bila obenem tudi počastitev dneva hrvaške državnosti. Goste treh sosednjih držav (Hrvaške, Italije in Slovenije) sta nagovorila hrvaški konzul iz Trsta ter poslanka pri UNESCu prof. Vesna Girardi-Jurkič. Razstava je obiskala že Zagreb in Dunaj ter je po postavitvi v Trstu namenjena v Munchen. Zasnovali in postavili so jo arheologi in drugi strokovni delavci arheološkega muzeja v Pulju. Gmotno sta jo podprla Ministrstvo za kulturo Hrvaške in Občinska odbora mest Pulja in Poreča. Tisk kataloga (Istria Magica, Patrimonio storico-culturale croato 1999, 16 str.) so omogočili Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za turizem, Mednarodni center za arheološke raziskave in Zagrebška univerza. Slovesno otvoritev je z dvema hrvaškima pesmima zaključil pevski zbor Sokol iz Buzeta. V čudovitem okolju srednjeveškega gradu smo si lahko ogledali reprezentančne predmete iz več kot tri tisočletja stare kulturne dediščine istre. Kronološko zasnovana razstava se prične s fotografijo paleolitskega najdišča Sandaija in nas popelje skozi arheološka obdobja vse do umetniških del modernih istrskih ustvar- 259 ANNALES • Ser. hist. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) POROČiLA IN OCENE/RElAZiONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEWS, 258-255 jalcev. Najstarejši razstavljeni predmeti sodijo v obdobje zgodnjega neolitika; ti so keramični odlomki posod z najdišča Vižula,okrašeni z vtisi školjk, ki je značilno za t.i, kulturo impresso cardium. Pri tem smo pogrešali predstavitev najstarejših istrskih kamnitih orodij iz kompleksa jam Šandalja, Sledijo keramični odlomki in koščena orodja iz srednje- in poznoneolitskega najdišča Limska gradina. Zgodnjo bronasto dobo predstavlja gomila Žamnjak z značilno posodo s štirimi ročaji in verižico. Mlajšo bronasto dobo pa jantarna verižica in spiralni priveski iz Vrčina. Srednjebro-nastodobni naselbini Monkodonja je namenjena tretja vitrina, kjer so na ogled postavljeni trinožnik z dvema skodelicama in kamni-ogrevači, kamnite žnrtlje, odlomki okrašenih dnov, bronasta sekira z robniki in koščeni predmeti. Ozadje vitrine zapoljnjuje zračni posnetek naselbine z jasno prikazano velikostjo in strukturo najdišča. Četrta vitrina je posvečena železnodobni Istri, ki jo označujejo grobišča v Nezakciju, Limski gradini in Picugih. K ogledu nas pritegnejo zlasti odlomek spiralnega priveska iz Nezakcija (11. stol. pred n.št.), za grobišče Limske gradine značilna keramična posoda s poševnimi kanelurami na trebuhu in presegajočim ročajem (10. stol. pred n.št.), stilsko zanimiva keramična žara z okrasom aplicirane tekoče spirale (8. stol. pred n.št.) iz Picugov, popolnoma rekonstruirana bronasta pahljača (7./6. stol. pred n.št.) iz Picugov ter manšetne zapestnice s vrezanim ornamentom tekočega meandra in vodnih ptic, ki pa se zaradi slabe osvetljenosti predmetov ne razločijo jasno. Daunijske importe, ki so v tem času zelo pogosti v Istri, predstavlja krater s plastično apliko glave živali iz Nezakcija (550-450 pred n.št.). Edinstvena prazgodovinska umetnost na kamnitih spomenikih so prav gotovo reliefno okrašeni arhitekturni členi in plastika iz Nezakcija, ki so postavljeni v obdobje 8.-6. stoletja pred n.št. Prav tako pa nas pritegne črno figuralna atiška oinochoe iz Nezakcija iz leta 490 pred n. št. Vitrino spremlja nazorna povečava odlomka bronaste situle iz Nezakcija s prizorom histrske ladje in vojščakov. Obdobje antike predstavijo predmeti iz pomembnejših antičnih najdišč v Istri, kot so Červar, Pulj, še neobjavljeno najdišče Burle-Medulin, Buzet, Vižula-Me-dulin in Poreč. Tipični repertoar antičnih predmetov sestavljajo steklene žare in balzamariji, bronasto po-sodje, srebrno ogledalo, kovinski nakit, kovinska in keramične oljenke, antični novci, amfore in tegule. Za podlago predstavljajo fotografije razkošne antične vile Verige na Brionih in Puljskega teatra. Posebej sta predstavljena najprej antična plastika in sicer s kipom Agrippine Minor, z ženskim doprsjem iz Pulja in potem panteon bogov z doprsjem Minerve, bronastimi plastikami Merkurja, Minerve, Venere, Izide iz Umaga, Pre-manture, Kringe in Savudrije ter z repliko reliefa glave boginje Hator iz Pulja. Razkošje antičnih vil premožnih Rimljanov nam le bežno nakaže odlomek polihromnega mozaika s figuralnim motivom iz Brijonov. Tudi v notranjosti Istre so imele antične hiše poslikane stene. Zanesljiv dokaz za to je gotovo rekonstruirana freska iz antične hiše 1. stol. v prazgodovinskem in kasneje rimskem Nezakciju. Sledijo vitrine s predmeti iz časa pozne antike in zgodnjega krščanstva. Uhani s poliedrom dokazujejo, da so v Pulju v 6. stol. še prisotni romanizirani staroselci. Značilne so tudi keramične oljenke z zgod-njekrščansko motiviko. Izkopavanja in popravilo kupole cerkve Marije For-mose v Pulju so predstavljena s fotografijami in izbranimi predmeti, kot so poznoantične amfore, ki so jih uporabili za gradnjo svoda, iz obdobja prehodov in zavojevanj germanskih ljudstev je pašna spona z okrasom v živalskem stilu iz 6. stol. Čas 7., 8. in 9. stol. je čas slovanske poselitve Istrskega polotoka. Predstavljeni so slovanski uhani tipa Buzet iz Brkača-Vrha iz 7.stol, srebrni uhani tipa Žminj iz Žminja iz 9. stol. V naslednji vitrini so zbrani kamniti spomeniki krščanstva od 9. do 11. stol., kot so s pleteninasto ornamentiko bogato okrašene transene ter odlomki preklad s krščansko figuralno in simbolno motiviko iz Betige in Vodnjana. Srednjeveška in novoveška keramika iz Pulja, Dvi-grada in z Brijonov ter en primerek iz Svetvinčenata predstavljata zadnje obdobje, kjer ima besedo tudi arheologija. Datiranje nekaterih posod v prezgodnje 13. in 14. stol. je diskutabilno. Vitrino spremljajo fotografije znane ruševine srednjeveškega gradu Dvigrada. Razstava se nadaljuje s slikami in skuipturami modernih umetnikov. Posebno pozornost pritegnejo keramična plastika istrskega goveda Marine Orlič, kamnite skulpture golobov in otroške glave Sandre Najašmič ter skulpture Mate Čvrljka. Zanimive so tudi slike Vinka Šaina, E. Čakiča, Renata Percana, Ivana Obrovca, Hede Gärtner, Šimeta Vidulina in Gordane Majnarič. Razstavo spremlja tudi videoprojekcija srečanja milanske slikarke z magično lepoto Istre oz. lepoto magične Istre. Razstavo spremlja katalog, kjer so na kratko opisana vsa predstavljena obdobja s kratkim prazgodovinskim orisom, ki sta ga podali K. Mihovilič in K. Buršič-Matijašič, slednja s poudarkom na nedavno objavljenem najdišču Monkodonja pri Rovinju (K. BuršiC-Matijašič, Monkodonja, Katalozi i monografije AMI, Pulj 1998). Čas od zgodnje antike, ki se v ¡stri prične že v 3. stol. pred n.št, se s prvimi histrskimi vojnami, pa vse do obdobja preseljevanja ljudstev in stalne naselitve Slovanov v 6. stol. predstavi V. Girardi-Jurkič. Obdobje zgodnjega krščanstva in zgodnjega srednjega veka predstavi F. juroš-Monfardin, z dokaj natančnim sprehodom po istrskih zgodnjekrščanskih cerkvah. Srednjeveško in moderno Istro poda L. Širec. S kratko predstavitvijo modernih istrskih umetnikov E. Čakiča se ka- 260 ANNALES ■ Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 ■ 1 (20) POROČILA iN OCENE/RF.i.AZIONI E RECENSIONI/REPORTS AND REVIEW5, talog zaključi. Krasijo ga še fotografije Nezakcija, Dvi-grada in Puljske arene. Ob koncu prikaza pa moramo kol strokovni obiskovalci podati še mnenje kritičnega očesa. Gotovo smo labko veseli bogastva razstavljenih arheoloških predmetov, ki si jih lahko ogledamo v živo, vendar razstava kot celota ni sporočilna in razpada na dva dela. Prvi je strogo arheološki od prazgodovine preko antike, zgodnjega in poznega srednjega veka vse do skoraj modernih dob, drugi pa je strogo umetnostno zgodovinski ali umetnostni z razstavljenimi deli modernih istrskih ustvarjalcev. Sprehod med vitrinami in panoji nam ne razjasni skrivnostnega naslova: Istria magica, saj tako v izboru kakor v postavitvi predmetov, ne najdemo nič magičnega, to je skrivnostnega ali celo čarovniškega. Prav tako ne vidimo rdeče niti, ki bi nas vodila, saj se predmeti kronološko pričnejo šele z neolitikom (če izpustimo fotografijo Šandalje, najdišča z najstarejšimi kulturnimi ostanki v Istri) in prehoda med najmlajšim, arheološko določenim, predmetom in najstarejšim umetnost no-zgodov i nski m eksponatom tudi ni. Je morda namen te razstave dajati intelektualno noto s predstavitvijo istrske 3000 letne kulture pomembnejšim, bolj protokolarnim, dogodkom Republike Hrvaške v tujini? Neverjetna je podobnost imena razstave in njenega koncepta z leta 1995 izdano knjigo A. Mohorovičiča s pomenljivim naslovom Ulstria: terra magica. Isti vir je verjetno tudi služil pri oblikovanju naslovnice kataloga s fotografijo mozaika iz Poreške bazilike, ki nima veliko skupnega s celotno tematiko razstave. Vsekakor si je razstavo vredno ogledati, saj je Istra že kar pregovorno magična in sama po sebi, pa če to poudarjamo ali ne, vedno zanimiva ter skozi predstavljene predmete gotovo skrivnostna. Matej Župančič Mednarodno študijsko srečanje: Ml LES ROMANUS, DAL PO AL DANUBIO: Convegno internazionale di Studi, 17-19 maržo 2000, Pordenone-Concordia Sagittaria. Tik pred začetkom pomladi je neutrudni Maurizio Buora (Viden) organiziral v Pordenonu srečanje arheologov in zgodovinarjev o široki, tokrat predvsem arheološki, problematiki rimske vojske in rimskega vojaka v pozni antiki. Na srečanju sta prevladala nemški in italijanski jezik, slišati pa je bilo tudi italijanskemu močno podobno vulgarno latinščino. O tem, ali so reforme na začetku 4. stoletja prinesle v strategijo in taktiko revolucionarne spremembe ali pa je koncept rimske vojske doživel le evolucijo, je v uvodnem predavanju razpravljal Yann le Bohec iz Predloka: Fragment okrasnega pašnega okova s figurama; vidna je tudi ornamentika klinastega vreza; iz začetka 5. stol. n. štetja (povečano: 3 :l). Lyona. Zdi se, da so spremembe nastopale že v 3. stoletju pred Dioklecijanovimi reformami in da je šlo bolj za evolucijo. Silvia Lusuardi Siena je skupaj s sodelavkami (C. Perassi, G. Facchinetti, B. Bianchi) iz Milana predstavila poznoantične čelade, posebej čelade tipa Baldenheim in njim sorodne. Zahtevno in dolgo predavanje so dopolnjevale kolegice s tekstualno analizo literarnih opisov čelad iz antike, pa še s primerjavo likovnih upodobitev čelad raznih tipov, predvsem na kovancih. Zaradi obsežnosti teme se je izgubljala osnovna nit, napovedana v programu, in bi predavatelji morali prikaz zanimive teme bolj sintetizirati. Marco Sannazzaro (Milano) je podal nazoren pregled poznorimskih grobišč v Milanu, posebej pa je obravnaval grobove, ki jih je z določeno rezervo, glede na lego v grobišču in pridatke, pripisoval vojaškemu stanu. Ob nekaterih sicer redkih izjemnih najdbah se je sprožila diskusija o premikih enot in o načinu distribucije takšnih redkih predmetov. Opisu milanskih grobov te dobe sta se pridružila še Filippo Airoldi in Antonella Paiumbo. Značilno je, da se v Milanu ne pojavljajo garniture s klinastim vrezom (Kerbschnift), sicer tako značilne za poznorimsko vojaško opremo ob koncu 4. in na začetku 5. stoletja. Margherita Bolla (Verona) je prikazala najdbe širšega 261 ANNALES ■ Ser. hist, socio!. • tO 2000 1 (20) POROČILA IN OCENE/RELAZIONI E RECENSIONt/REPORTS ANO REVIEWS, 258-265 MILES ROMA MVS veronskega območja, ki spremljajo domnevno vojaško dogajanje in prisotnost oborožencev. Poleg velikih za-kopov novčnega značaja je ob pomembnih komunikacijah proti vzhodu od Verone in v goratem zaledju zabeležila prisotnost vojaške opreme v pozni antiki. Te ugotovitve, posebej če jih gledamo skupaj z ugotovitvami, do katerih je prišel E. Cavada (Trento) pri obdelavi najdb iz Gornjega Poadižja, kažejo na izpo-vednost tudi navidez drobnih najdb, kadar so interpretirane v povezavi s poznavanjem terena in historičnih dogajanj. Prikaz in rezultati obeh se močno ujemajo z našim stališčem glede položaja zahodno od Clauster in vzhodno od Akviieje. Luca Vi Na je prikazal večje število najdb tega obdobja, predvsem iz depojev muzejev, in s tem opozoril na pomen dokumentacije in interpretacije tudi starih, že napol pozabljenih najdb. Hansjorg Ubl (Dunaj) je na osnovi mnogih najdb, pa tudi likovnih upodobitev na nagrobnikih, prepričljivo nakazal spremembo vojaške opreme v pozni antiki obrežnega Norika in Prve Panonije v začetku 3. stoletja. Od najoddaljenejših provinc do glavnega mesta je postala oprema dokaj enotna in je doživljala počasne spremembe do konca prisotnosti vojaštva v obdonavskih provincah. Zdi se, da se njegova sklepanja dokaj ujemajo s prej nakazanimi ugotovitvami Y. le Boheca. Večji del prikazanega materiala je izvira! iz legijskega tabora Lauriacum (Lorch).V primerjavi s predavanjem gospe Lusuradi Siene je bil dosti bolj konkreten in tudi dokumentarno podprt. Irena Sivec (Ljubljana) je podala opis vojaških dogajanj na področju Slovenije v pozni antiki in pokazala veliko število tehnično zelo dobro izrisanega orožja in opreme, najdene na raznih najdiščih naše države. Prikazani material zasluži še dodatno obdelavo in interpretacijo. Sam sem predstavil fragment tridelne pašne spone iz Predloke pod Črnim Kalom. Figuralno okrašena ploščica ima kot odlično in osamljeno analogijo le v treh primerkih iz poznorimskega kastela Gelduba (Gellep pri Krefeldu, Nemčija) na renskem limesu. Vse štiri kose sem pripisal isti delavnici, če ne celo isti roki. To dokaj edinstveno distribucijo sem interpretiral z zgodovinsko izpričanim premikom elitnih čet z renskega limesa v severno Italijo in s tem tako predloški fragment kot tudi porenske tri kose absohrtno datira! okoli leta 401/402. Premik Zahodnih Gotov pod kraljem Alarikom čez naše ozemlje in bitka leta 401 pri Timavi sta dobila v Predloki posredno potrdilo. Andrea Staffa (Rim) je s podrobno analizo arheoloških sledov (popravila cest, distribucija rimskih vil, miljniki,...) interpretiral položaj v Abruzzih, ki sicer niso bili nikakršno mejno področje, a omenjeni sledovi v pozni antiki odražajo negotovo stanje. Še posebej je obravnaval najdbo dveh čelad tipa Baldenheim v položajih, ki ju je interpretiral kot stisko oziroma beg. Seveda so to že skrajne meje - vsaj po mnenju nekaterih diskutantov - nase interpretativne sposobnosti. A konec koncev je takšna predstavitev stimulativna in spodbuja fantazijo ter intuitivnost, ki ju sicer močno pogrešamo na takšnih sestankih. Zanimiv je bil prikaz prav posebne slikane keramike (in peči zanjo) iz rimske vile v Crecchii (Abruzzi), ki je vzbudil odmev slovenske udeleženke V. Vidrih, ki takšno keramiko z Brionov, nam sicer še nepoznano, pripravlja za objavo. Doina Benea (Timieoara) je govorila o Maksiminu Tračanu in XIII. legiji Gemini na osnovi historičnih in 262 ANNALES • Ser. hist. sociol. 10 • 2000 • 1 (20) POROČILA in OCENE/RELAZIONI E MCE N SION i/SE PORTS AND REVIEVtfS, 25a-265 Koper; Okrasni pašni okov (po R. Cunji), ornamentiran s tehniko klinastega vreza; okov je orientiran glede na par ornamentalnih pravokotnikov; okoli I. 400 (merilo: 1:1), epigrafskih virov. Pohod cesarja Maksimina Iračana proti Italiji leta 238 vsebinsko povezuje skrajno Po-donavje in severno Stalijo (in je potekal preko današnjega slovenskega ozemlja). Žal je odpadlo drugo romunsko predavanje. Zadnji dan je predaval M, Buora o vojakih in militarijah srednje in pozne rimske dobe v nam sosednji deželi Furlaniji-julijski krajini. Ob tem je lahko načel tudi že diskusijo o najbolj pogostih vprašanjih tega simpozija (premiki čet, načini obrambe, globinska obramba) in o bodočem skupnem delu in obveščanju. Vzpodbudil nas je tudi k večkratnemu neformalnemu srečevanju. Kot zadnja je Pierangela Croce da Villa (Concordia) predstavila dva nova vojaška napisa iz Concordije, nato pa vodila po poznorimskem grobišču z množico sarkofagov in po cerkvenem kompleksu Concordije Sagittarije. Organizatorjem smo radi priznali, da smo se zaradi res skrbnih priprav in izredne gostoljubnosti počutili v Pordenonu kot doma. Zaradi staroslovanskega grobišča, ki ga je pred leti objavila naša avstrijska kolegica, smo se Slovenci tako rekoč počutili kot "soustanovitelji" tega lepega mesta. Opazili smo tudi, da ni bilo prvič, da je tak simpozij organiziran z dveh strani administrativne meje med deželama Veneto in Furlanija-julijska krajina. Stare vezi in tudi cerkvene meje ne ustrezajo današnji razdelitvi in zdi se, da podobne iniciative skušajo nadgraditi trenutne politične delitve in prebivalstvu olajšati stikw Danie/a juričič Čargo: GOSPODARSKI RAZVOJ LUPOGLAVSKEGA GOSPOSTVA V 16. STOLETJU V LUČI URBARJEV IN URBARIALNIH ZAPISOV I 523-1 573 (Z OBJAVO URBARJEV IZ LET 1523 IN 1 573). Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, 1999. Knjigo Daniele juričič Čargo je predstavil dr. Ignacij Voje. O avtorici, rojeni Pazinčanki, je dejal, da je v času študija zgodovine na ljubljanski univerzi pokazala veliko zanimanja za zgodovinski razvoj Istre. Za študijski referat je pripravila "Gospodarski pomen Dvi-grada", mesta na zahodni istrski obali. Za diplomsko delo je izbrala temo "Gospodarske razmere v pičanskem kraju od konca 15. do sredine 18. stoletja". V razpravi se je naslonila predvsem na urbar Pazinske grofije, Pičanske škofije in terezijanski kataster. Že v diplomskem delu je opozorila na specifičnosti agrarnega gospodarstva v Istri. Tudi pri vpisu na podiplomski študij je izbrala na Istro vezano temo. Leta 1998 je uspešno zagovarjala magistrsko delo "Odnos Kranjske dežele do Istre in Beneške republike (16. stoletje) - v luči kranjskih virov". Knjiga Gospodarski razvoj lupoglavskega gospostva v 16. stoletju ima dva dela. V prvem je obdelano gospodarstvo lupoglavskega gospostva v luči urbarja, v drugem pa je objavljeno besedilo urbarja iz let 1523 in 1573. Prof. dr. Ignacij Voje izpostavlja tri enote prvega dela. V uvodu k prvemu delu knjige nas Daniela juričič Čargo seznanja s stanjem in raziskovanjem habsburške Istre, za katero pravi, da je manj obdelana kot beneški del. Vzrok za to vidi v slabše ohranjenih primarnih virih in njihovi dosegljivosti v arhivskih ustanovah. V prvem poglavju prve enote je prikazan zgodovinski in teritorialni razvoj kontinentalnega avstrijskega dela Istre, kateri je leta 1374 pripadel Habs-buržanom in bil v prvi polovici 15. stoletja priključen Kranjski, ki je bila že tristo let v njihovem sestavu. Ko so Habsburžani po smrti goriškega grofa Alberta leta 1374 podedovali Istro, so priznali samostojnost Pazinske grofije. Po besedah prof. Vojeta avtorica poudarja, da je bila Istra za Kranjske pokrajine zanimiva ne samo zaradi pobiranja dajatev, ampak tudi zaradi pritiska ter nevarnosti pred turškimi in beneškimi napadi, pa jim je zato tudi nudila pomoč. Med kranjskimi viri, ki vsebujejo podatke o dogajanjih v Istri v 16. stoletju, je največ gradiva ohranjenega v zvezi z deželnim gospostvom Lupoglav, čemur avtorica namenja posebno pozornost. 263 ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 10 ■ 2000 • 1 (20) poročila in ocene/kelaziqni e recensiqni/report5 and reviews, 258-255 Nekaj poglavij v drugi enoti je mogoče označiti kot središčni del knjige. Tu avtorica podrobno opisuje posesti lupogiavskega gospostva, ki so se večinoma nahajale na severnem delu istrskega polotoka in v manjšem deki na krasu. Danieia juričič Čargo analizira gospodarsko stanje in je pozorna do kmečkih skupnosti kot tudi do priseljevanja (migracije) novega prebivalstva iz Bosne, Dalmacije in Hercegovine. Pri tem se izčrpno poslužuje urbarjev ter prikazuje kmečke posesti, število selišč ter podložnikov in odnos med domikaino in skupno posestjo (kontrado). Piše o "zatki" (rezervatu, privilegirani posesti), o mlinih, brezzemljaših, gozdovih, lovu in ribolovu ter o prihodkih na zemlji. Obdelala je materialne in denarne dajatve, ki so bile od vasi do vasi različne. Posebej so prikazane mere in denarni sistem, ki je bil v rabi v lupoglavskem gospostvu, s poudarkom na domačih, lokalnih merah. V tretji, zaključni enoti je avtorica povzela rezultate raziskave ter prišla do sklepa, da je bilo lupoglavsko gospostvo pod dolgotrajnim nemškim fevdalnim vplivom, kar se je kazalo v upravi, določanju dajatev ter njihovi regulaciji s pomočjo urbarjev, a tudi pod vplivom sosednjih beneških posesti. Dr. Ema Umek navaja, da je avtorica v drugem delu knjige objavila dosedaj neobjavljena urbarja lupogiavskega gospostva, prvega iz leta 1523, z naslovom Beschreibung des geschlos Marenfels sambt alles guldt und herlichhalt, in drugega, novoreform i ranega, iz leta 1573. Prvi urbar je nastal v času, ko so tedanji lastniki Herbersteini želeli s pokrajinskim knezom gospostvo Lupoglav zamenjati za posest na Štajerskem, kar se je pozneje tudi zgodilo. Urbar iz leta 1573 pa je nastal po navodilu nadvojvode Karla za reformiranje urbarjev pokrajinskih gospostev. V času nastanka prvega urbarja, leta 1523, so lupogiavskemu gospostvu pripadale vasi Gorenja Vas, Dolenja Vas, Semič in Lesiščina v neposredni bližini gospostva, vasi Šumber, Krbune in zaselki pri Sutivancu v dolini Raše, nekatere desetinske pravice v vaseh Borut, Zarečje in Pazinski Novaki, ki so bile pod jurisdikcijo Pazinske grofije, ter pravice od posameznih podložnikov na današnjem slovenskem Krasu, na sodnem območju gospostev Postojna, Podgrad, Svarcenek in Prem, v vaseh Sabonje, Siope, Kozjane, Vareje, Ležeče, Gradišče, Reni, Škofije, Tatre, Rjavče, Huje, Loče in Arlviže ter dva mlina pri Sv. Kancijanu (Škocjan pri Divači). Posesti je pripadala tudi t. i. "zatka" ali rezervat pri Sv. Petru u šumi (današnji Krajcarbreg). Avtorica Danieia Juričič Čargo je dosledno izpisala besedišče urbarja, brez vsakega spreminjanja, le da je zapisu dodala sodobno interpunkcijo. Objava urbarja lupogiavskega gospostva omogoča primerjavo njegovih kmečkih enot in dajatev z drugimi gospostvi Kranjske. V tem gospostvu, pravi dr. Ema Umek, se pojavljajo tudi posebne enote, t. i. "zatke", zemljišča, od katerih se niso pobirale tudi nekatere posebne dajatve, kot so dežma (od volov, grozdja), za miloščino, za pravico sekanja dreves in druge. Božo jakovijevič Fulvio Con, Elisa Lo Sapio, Fio Nodari, Darío Rinaldi, Claudio Tonel: ARRiVA LA MADRE, I FIGIJ PARTONO. L'emigrazione in Australia di 20.000 Triestini. Ass. Cultúrale "E. Berlinguer", Trieste, 1999, 55 pagine. Neglí anni compresi tra il 1954 e il 1961 all'incirca 20.000 triestini lasciarono la citta per trasferirsi in Australia, dando luogo ad un fenomeno migratorio che la storiografia lócale ha generalmente omesso o trattato con grande superficialitá e ricorrendo, nei pochí studi suü'argomento, a luogbi comuni ed analisi poco ap-profondite. Questo agiie volume, che riporta gli ínterventi alia tavola rotonda organizzata a Trieste dal circolo E. Berlinguer il 27 novembre 1998, intende fare maggíor luce su questa emigrazione, dando spazio ad alcune personalitó che - in un modo o nell'altro - possono essere considérate addentro all'afgomento, II primo brevissimo intervento di Fuvlio Gon, capo-cronista de "¡i Piccoioi!, mi sembra molto interessante e, giornalisticamente, molto provocatorio. Gon si chiede, infatti, se alia base dell'emigrazione in Australia vi fu una sorta di "pulizia étnica" ai danni dei triestini da parte del ¡a nuova amminístrazione italiana. La provocazione non é colta nelí'intervento suc-cessivo da Pió Nodari, docente presso l'Ateneo triestino e giá autore di un paio di studi sulla questione. Nodari, infatti, analizza l'emigrazione non da un punto di vista storico, bensi cercando di comprendere quaü siano state le conseguenze del fenomeno nei luoghi di partenza e di arrivo. E' interessante la breve analisi della peculiaritá dell'emigrazione triestina all'interno del flusso migratorio italiano e quella della política sulí'immigrazione tenuta dal governo australiano. Molto piü deludente é invece l'analisi delle cause dell'emigrazione: Nodari, ribadendo quanto da lui giá affermato negli studi precedente identifica come motivazione piü comune quella di ordine economico, ignorando tuttavia le motiv-azioni di tipo político e riducendo queste ultime, soprattutto in coloro che lavoravano presso il Governo Militare Alíeato, al timore di perdere il posto di lavoro o di non essere riassunti presso la nuova amminístrazione italiana. Del tutto opposta, ed a mió avviso molto piu interessante, la tesi di Claudio Tonel, giá vicepresidente del Consigiio regionale. Secondo Tonel, infatti, vi fu un chiaro disegno político che puntava a spingere quanto piü possibile i triestini non orientati politicamente a 264 ANNALES • Ser, hist, sociol. • 10 • 2000 • 1 (20) POROÙLA IN GCENE/RELAZIONI E RECENSION (/REPORTS AND REVIEWS, 2S5-2G5 favore dell'ltalia ad andarsene. In quesío senso Tone) cita le ordinanze del Commíssario generale di governo Palamara ed alcune dichiarazíoni di parlamentari íta-líant che confermano queste pressioni. Afferma che l'emigrazione non fu una libera scelta ma vennero esercitate pressioni in questo senso, e che la mo-tivazione economica non é sufficiente a spiegare ii fenomeno, in quanto partirono soprattutto giovani qua-lificati e specializzati. Ricorda che durante le partenze ii sentimento di ostilitá verso ¡'Italia fu forte, e a riguardo cita ¡'episodio che da i! titolo al volume: durante una delie partenze delle navt verso ¡'Australia, apparve uno striscione che, riprendendo il discorso del sindaco Bartoli al momento del ritorno dell'ltalia a Trieste ("E' la madre che ritorna per farci vivere liberi"), riportava sarcasticamente la frase "La madre é tomata, i figli partono". Tonel ¡Ilustra puré ía questione del trattamento pensionistico di coloro che, dopo aver lavorato in Australia, rientrarono a Trieste. A lungo a questi íavoratori non vennero riconosciuti i contributi versati durante ¡a permanenza in Australia, e soltanto nel 1978 venne approvata una iegge che dava loro ii giusto riconoscimento previdenziale. Piü attento alie condizioni dei triestini in Australia fe l'intervento di Dario Rinaldi, presidente dell'As-sociazione Giuíiani nel mondo. Rinaldi rileva come, dopo un inizio spesso duro, i triestini (anche per la loro provenienza urbana e per la loro cultura fonda-mentalmente borghese) si adattarono alio stile di vita australiano molto piü rápidamente del resto deí-l'emigrazione italiana, preval en te mente rurale. I triestini, in genere tecnia specializzati ed anche laureati, si ínserirono con facilita in molte aziende australiane e si adattarono presto a! costume anglosassone, addirittura risultando piü aperti ed innovativi rispetto alia mentalitá lócale. interessante e anche i'intervento di Elisa Lo Sapio, presidente delí'Associazíone gíuliana degli ex emígratí in Australia. Elisa Lo Sapio parla di 22.000 triestini emigrati, spiega le modalité attraverso cui veniva accolta la domanda di emigrazione e ¡Ilustra i motivi per cui lei stessa parti, considerando!! esemplari e simili a quelli di molti altri emígratí: difficoltà di alloggio, perdita del íavoro a causa della fine del G.M.A. II secondo contributo di Gon cerca di stimolare gli interventi ad una più attenta analisi dei perché del-I'emigrazione e soprattutto ad una valutazione del rapporto di causa-effetto tra l'arrivo degli esuli istríaní a Trieste e l'emigrazione dei triestini in Australia. A questa nuova "provocazione" Nodarí rísponde ancora negando ¡a motivazione per cause politiche, affermando tuttalpíü che ci fosse if timoré della nuova amministrazione italiana da parte di colora che lavoravano per il G.M.A. - in particolare nella Polizia civile - e che erano più coinvolti nella repressione delle manifestazioni del novembre 1953, nelle quali vi furono morti tra i dímostranti fíloitalíani. Nega tuttavia che ci sia stata la decísione da parte dell'ltalia di espellere i triestini. Del tutto "fuorí tema" è la risposta di Rinaldi, che si concentra su quello che c l'attuale rapporto tra emigrati giulianí in Australia e Trieste, mentre Tonel ribadisce che vennero attuate delle pressioni forti sui dipendenti del Governo Militare Alleato e sui triestini in generale non favorevoli all'italia "affinché sgombrassero". A questo volume va dato innegabilmente, ¡I mérito di affrontare una questione che la storiografia triestina da anni ha passato sotto sifenzio, tuttavia, al tempo stesso, mi sembra che alcuni degli interventi continuino a ribadire sempre le stesse tesi che, abbastanza superficialmente, sono proprio quelle che hanno fatto si che l'argomento non sia stato affrontato con la dovuta attenzione storica e sociologica. Piero Purini 265 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) KAZALO K SLIKAM NA OVITKU SLIKA NA NASLOVNICI, slika 1, 5: Nagrobni spomenik v budističnem slogu na koprskem pokopališču, posvečen Antoniju de1 Grassiju po zamisli njegovega brata Gioachina, tajvanskega državnega arhitekta, 1887 (foto: D. Podgornik, 2000). Slika 2: Lik sv. Luke evangelista na pročelju koprske stolnice; istrski kamen, delo beneške kiparske delavnice okoli leta 1385 (foto: D. Darovec, 2000). Slika 3: Koprska stolnica, severna stena, škofovski grb (foto: D. Darovec, 1995). Slika 4: Keramični krožnik, okrašen z vrezom in slikanjem pod glazuro, 16. stoletje; najdišče: Koper, Kapucinski vrt; hrani: Pokrajinski muzej Koper (foto: j. jeraša) Slika 6: Marija zaščitnica iz 14. stoletja nad stranskimi vrati na severni strani koprske stolnice, do leta 1700 je bila v notranjosti cerkve (J. Mikuž, Koprska stolnica, 1980) (foto: D. Darovec, 2000). Slika 7: Lik sv. Mateja evangelista na pročelju koprske stolnice; istrski kamen, delo beneške kiparske delavnice okoli leta 1385 (foto: D. Darovec, 2000). Slika 8: Keramični bokal, majolika, zadnja četrtina 15. stoletja; najdišče: Koper, Kapucinski vrt; hrani: Pokrajinski muzej Koper (foto: j. Jeraša) INDEX TO PICTURES ON THE COVER FRONT COVER, Fig. 1,5: Tombstone in budhistic style in the Koper graveyard, erected to the memory of Antonio de' Grassi, on his brother's (Gioachin) idea, the Taiwan state architect, 1887. (photo: D. Podgornik, 2000). Fig. 2: St. Luke's evangelist figure on the front of the Koper cathedral, istran stone, work of the Venetian sculptural workshop, about 1385 (photo: D. Darovec, 2000). Fig. 3: The cathedral of Koper, northern wall, bishop's coat-of-arms (photo: D. Darovec, 1995). Fig. 4: Glazed ceramic dish with incised and painted decoration, 16th century; site: Koper, Kapucinski vrt (The Garden of Capuchin monastic Order); Regional Museum Koper, Slovenia. Fig. 6: Mary the patroness from the 14th century above the lateral door on the northern side of the Koper cathedral; it was within the cathedral till 1700. (J. Miku2, The cathedral of Koper, 1980), (photo: D. Darovec, 2000). Fig. 7: St. Mateo's evangelist figure on the front of the Koper cathedral. Istran stone, work of the Venetian sculptural workshop, about 1385 (photo: D. Darovec, 2000). Fig. 8: Ceramic jug, maiolica, last quarter of the 15tfl century; site: Koper, Kapucinski vrt (The Garden of Capuchin monastic Order); Regional Museum Koper, Slovenia. 266 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) NAVODILA AVTORJEM 1. ANNALES: Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istran and Mediterranean Studies (do 5. številke: Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin - Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vicine - Annals of the Koper Liltoral and Neighbouring Regions) je znanstvena in strokovna interdisciplinarna revija humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih vsebin v podnaslovu opredeljenega geografskega območja. 2. Sprejemamo prispevke v slovenskem, italijanskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati. 3. Prispevki naj obsegajo največ 24 enostransko tipkanih strani s po 30 vrsticami. Na levi pustite 3 do 4 cm širok rob. Zaželjeno je tudi (originalno) slikovno gradivo, še posebno pa oddaja prispevka na računalniški disketi v programih za PC (osebne) računalnike. 4. Naslovna stran tipkopisa naj vsebuje naslov in podnaslov prispevka, ime in priimek avtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov institucije, kjer je zaposlen, oz. domači naslov vključno s poštno številko in morebitnim naslovom elektronske pošte. Uredništvo razvršča prispevke v naslednje kategorije: izvirni znanstveni članki vsebujejo izvirne rezultate lastnih raziskav, ki še niso biii objavljeni. Dela pošlje uredništvo v recenzijo. Avtor se obvezuje, da prispevka ne bo objavi! drugje. Pregledni članki imajo značaj izvirnih del. To so natančni in kritični pregledi literature iz posameznih zanimivih strokovnih področij. Predhodno sporočilo in Gradiva imajo ravno tako značaj izvirnih dei. Strokovni članki prikazujejo rezultate strokovnih raziskav. Tudi te prispevke uredništvo pošlje v recenzijo in avtor se obveže, da prispevka ne bo objavil drugje. Poročila vsebujejo krajše znanstvene informacije o zaključenih raziskovanjih ali kratek opis strokovnih in znanstvenih knjig ali srečanj. Taki prispevki ne smejo presegati 5 strani. Mladinske raziskovalne naloge morajo biti urejene kot strokovna dela. Komentarji so namenjeni aktualnostim s strokovnega področja. Ne smejo presegati 2 strani. Obvestila so namenjena društvenemu življenju. Obsegajo 1 stran. 5. Prispevek mora vsebovati povzetek in izvleček. Izvleček je krajši (cca. 10 vrstic) od povzetka fcca. 30 vrstic) in v nasprotju s povzetkom tudi ne vsebuje komentarjev in priporočil. V izvlečku na kratko opišemo namen, metode dela in rezultate. Navedemo, čemu smo delo opravili ali napisali dokument. Na že objavljeno gradivo se sklicujemo ie, če je to glavni motiv dela. Na kratko opišemo metode in tehnike dela - kolikor je potrebno za razumevanje. Nove tehnike opišemo le, kjer se razlikujejo od že znanih. Če v delu ne opisujemo eksperimentalnega ali praktičnega deia, opišemo vire informacij. Rezultate in zaključke lahko združimo. Kar se da informativno navedemo le, kaj smo ugotovili oziroma odkrili. Povzetek začnemo s stavkom, ki vsebuje glavno sporočilo dela. Stavki naj bodo popolni in ne predolgi. Pišemo v tretji osebi, le izjemoma uporabimo glagole v neosebni obliki. Uporabljamo pravilni strokovni jezik in se izogibamo slabše znanim kraticam. Ohraniti moramo osnovno informacijo in poudarke iz glavnega besedila. V povzetku ne sme biti ničesar, česar glavno besedilo ne vsebuje. 6. Avtorji so dolžni definirati in pripisati ustrezne ključne besede (pod izvlečkom) članka. Zaželjeni so tudi angleški (ali slovenski) prevodi ključnih besed, podnapisov k slikovnemu in tabelarnemu gradivu. Priporočamo se še za angleški (ali slovenski) prevod povzetka, sicer bo za ta poskrbelo uredništvo. 7. V besedilu se po možnosti držimo naslednjih poglavij: 1. Uvod. 2. Pregled dosedanjih objav. 3. Materiali in metode (Dokazni postopek). 4. Rezultati. 5. Razprava ali diskusija. 6. Zaključek (Sklepi). 7. Zahvala - če avtor želi. 8. Priloge - če je potrebno. 9. Literatura (Viri, Bibliografija). 10. Povzetek (Summary). 11. Izvleček. 12. Ključne besede (neobvezno). 8. Ločimo vsebinske in bibliografske opombe. Vsebinske opombe besedilo še podrobneje razlagajo ali pojasnjujejo, postavimo jih pod črto. Z bibliografsko opombo pa mislimo na citat - torej sklicevanje na točno določeni del besedila iz neke druge publikacije (navedemo tudi točno stran, kjer je citat objavljen) ali na publikacijo (članek) kot celoto (točne strani, kjer smo besedilo prevzeli, ne navajamo). Bibliografsko opombo sestavljajo naslednji podatki: Avtor, leto izida in - le če citiramo točno določeni del besedila - tudi navedba strani. Celotni bibliografski podatki citiranih in uporabljenih virov so navedeni v poglavju Literatura (Viri, Bibliografija). 267 ANNALES • Ser. hist. socioi. • 10 • 2000 • 1 (20) Primer citata med besedilom: (Grafenauer, 1993, 11). Primer navajanja vira kot celote, brez citiranja: (Grafenauer, 1993). Popolni podatki o tem viru v poglavju Literatura pa se glasijo: Grafenauer, B. (1993): Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka. V: Acta Histriae L Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 9-52. Če citiramo več del istega avtorja iz istega leta, poleg priimka in kratice imena napišemo še črke po abecednem vrstnem redu, tako da se viri med seboj razlikujejo. Primer: (Grafenauer, 1993a); (Grafenauer, 1993b). Bibliografska opomba je lahko tudi del vsebinske opombe in jo zapisujemo na enak način. Posamezna dela ali navedbe virov v isti opombi ločimo s podpičjem. Primer: (Gombač, 1996; Grafenauer, 1993b). 9. Pri citiranju arhivskih virov navedemo najprej arhiv, nato ime fonda ali zbirke in signaturo. V članku navajamo kratico arhivskega vira v oklepaju med besedilom. Kratico pa razložimo v poglavju o virih na koncu prispevka. Primer navajanja arhivskega vira v oklepaju med besedilom: (PAK. RAG, 1) Primer navajanja arhivskega vira v poglavju o virih: PAK. RAG - Pokrajinski arhiv Koper, Rodbinski arhiv Gravisi, a. e. (arhivska enota) 1. Podobno poskušamo ravnati pri uporabi časopisnih virov. 10. Poglavje o literaturi in virih je obvezno. Bibliografske podatke navajamo takole: - Opis zaključene publikacije kot celote - knjige: Avtor (leto izida); Naslov. Zbirka. Kraj, Založba. Npr.: Verginelia, M., Volk, A., Colja, K. (1995): Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. V zgornjem primeru, kjer je avtorjev več kot dva, je korekten tudi citat: (Verginelia etal., 1995) Če navajamo določeni de! iz zaključene publikacije, zgornjemu opisu dodamo še številke strani, od koder smo navedbo prevzeli. - Opis prispevka v zaključeni publikaciji - npr. prispevka v zborniku: Avtor (leto izida): Naslov prispevka. V: Avtor knjige: Naslov knjige, izdaja. Kraj, Založba, strani od-do. Primer: Verginelia, M. (1995): Poraženi zmagovalci. Slovenska pričevanja o osvobodilnem gibanju na Tržaškem. V: Verginelia, M. et al.: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Knjižnica Annales 9. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 13-51. - Opis članka v reviji: Avtor (leto izida): Naslov članka. Naslov revije, številka. Kraj, Založba, strani od-do. Primer: Gornbač, B. (1996): Osvoboditev Trsta maja 1945. Annales 8/'96. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 141-150. Članki so razvrščeni po abecednem redu priimkov avtorjev ter po letu izdaje, v primeru da gre za več citatov istega-istih avtorjev. 11. Tiskarski znaki za poudarke naj bodo: podčrtano za polkrepko, valovito podčrtano za ležeče. Računalniški zapis naj vključuje ustrezne oznake za bold in italics. 12. Kratice v besedilu moramo razrešiti v oklepaju, ko se prvič pojavijo. Članku lahko dodamo tudi seznam uporabljenih kratic. 13. Pri ocenah publikacij navedemo v naslovu prispevka avtorja publikacije, naslov, kraj, založbo, leto izida in število strani (oziroma ustrezen opis iz točke 10). 14. Prvi odtis prispevkov uredništvo pošlje avtorjem v korekturo. Avtorji so dolžni popravljeno gradivo vrniti v treh (3) dneh. Besedilo popravljamo s korekturnimi znamenji, ki jih najdemo na koncu Slovenskega pravopisa (1962), Ljubljana, ali v: Slovenski pravopis 1. Pravila (1990). Ljubljana, SAZU-DZS, 13-14. Širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. Druge korekture opravi uredništvo. 15. Uredništvo prosi avtorje, naj navodila vedno upoštevajo. Ob vseh nejasnostih je uredništvo na voljo za vsa pojasnila. UREDNIŠTVO 268 ANNALES • Ser. hist socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) INSTRUCTIONS TO AUTHORS 1. ANNALES: Annals for Istran and Mediterranean Studies - Anali za istrske in mediteranske študije (up to No. 5: Annals of the Koper Littoral and Neighbouring Regions - Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin) is a scientific and research interdisciplinary review covering the humanities, sociology and natural science in the area as stated in the review's subtitle. 2. Articles (papers) written in Slovene, Italian, Croatian and English languages will be accepted. The Editorial Board reserves the right to have them linguistically revised and corrected. 3. Articles should be written on max. 24 pages with double spacing and on one side of the sheet only. On the left side of each page, a 3-4 cm wide margin is to be left. Original photographs, drawings and tables are welcomed, as well as diskettes containing the texts, together with reference to the programme used. 4. Title page of typescript is to include title and subtitle of the article (paper), author's name, any (academic) titles and name of institution by which employed or personal address with eventual E-mail address. Articles are arranged in the following eight categories: Original scientific papers containing not yet published results of the author's own research. Such works will be reviewed by scientists chosen by the Editorial Board. Authors oblige themselves not to offer their material to any other journal or magazine. Review articles bearing the character of original works. These are critical and detailed reviews of literature from various interesting fields of research. Preliminary communication and Materials also bearing the character of original works. Professional papers presenting results obtained through research. They too will be reviewed, and authors oblige themselves not to publish them elsewhere. Reports include short scientific information on integral research work or a short description of scientific or specialist books or meetings of experts. Such articles are not to exceed 5 pages. Youth research compositions are to be presented in the same was as research works. Explanatory comments include topical issues from various fields of research and are not to exceed 2 pages. Notices include news from various associations and should not exceed 1 page. 5. Articles should include both summary and abstract. Abstract is the shorter of the two (with up to 10 lines) and does not include, in contrast to summary (with up to 30 lines), explanatory comments and recommendations. Abstract is to contain a short description of the purpose and methods of the work and its results. Author should also state why the work has been carried out and why a document has been written about it. References to the already published material are made only if this is the main purpose of the work. Methods: if necessary, work methods and techniques are to be briefly described (new techniques are to be stated only if differing from the already known ones). If no experimental or practical work is described, sources of information are to be given. Results and conclusions may be incorporated. Findings are to be presented as briefly as possible. At the beginning of summary the essential points of the carried out work are to be presented. Sentences should be concise and not too long. The text is to be written in the third person; verbs may be used in impersonal form only exceptionally. The not so well known abbreviations are to be avoided. Summary is to retain the basic information from the main part of the text, and should not contain anything that does not appear in the main text itself. 6. Authors are obliged to define and state key words (below abstract) in their articles. English (or Slovene) translation of key words, texts accompanying figures and tables are welcomed, as well as English (or Slovene) translation of abstracts; if this is not convenient, the Board of Editors will provide for it. 7. Texts should include, if at all possible, the following chapters: 1. Introduction 2. Works published to date 3. Materia! and methods 4. Results 5. Discussion 6. Conclusions 7. Acknowledgements (if desired by author) 8. Supplements (if necessary) 9. References (Sources, Bibliography) 10. Summary 11. Abstract 12. Keywords 8. Two kinds of notes are distinguished: those regarding the contents of the text, and those referring to bibliography. The first elucidate the text in even greater detail and are to appear at the bottom of the page (under line). Bibliographical notes, which are to appear in brackets in the text itself, deal with quotations and refer to a precisely stipulated part of the text from some other publication (the page on which quotation appears is to be therefore stated as well) or to a publication (article] as a whole (in this case no page from which the text has been taken is to be stated). Bibliographical notes are made up of the following details; 269 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 10 • 2000 • 1 (20) Author, year of its publication, and page {but only if a precisely stipulated part of the text is quoted). The entire bibliographical data of the quoted and used sources are to be stated under References (Sources, Bibliography). Example of quotation referring to a precisely stipulated part of the text: (Sommervilie, 1995, 11). Example of source quotation as a whole, with no citation: (Sommervilie, 1995). The entire data of this source are to be stated in the references and sources chapter as follows: Sommervilie, M. R. (1995): Sex and Subjection. Attitudes to Women in Early-Modern Society. London-New York-Sydney-Auckland, Arnold. If a number of works by the same author from the same year are quoted, letters in alphabetical order are to be stated apart from the author's surname and abbreviation of his first name, in order that the sources are clearly divided between each other. Example: (Sommervilie, 1986a); (Sommervilie, 1986b). Bibliographical note can also be a part of the note referring to the contents and is to be written in the same way, i.e. in brackets within the note referring to the contents. Separate works or source quotations under the same note are to be separated with semicolon. Example: (Sommervilie, 1986b; Caunce, 1994,1. 9. When quoting archive sources, the archive is to be stated first, then the name of the fund or collection and shelfmark. The abbrevation of archive source is to be stated in brackets in the text of the article. The abbrevation is to be explained in the references chapter at the end of the article. Example of citing archive source in brackets in the text itself: (ASV. CSM, 240). Example of citing archive source in the reference chapter: ASV. CSM - Archivio di Stato di Venezia. Cinque Savi alia Mercanzia, fasc. 240. Review sources are to be stated in the same way. 10. The references and sources chapter is compulsory. Bibliographical data are to be stated as follows: - Description of integral publication: Author (year when published): Title. Volume - Collection. Place of publication, published by. Example: Caunce, S. (1994): Oral History and the Local Historian. Approaches to local history. London and New York, Longman. If there are more than two authors, the work can be also cited as: (Matthews et al„ 1990, 35) If a specific part from an integral publication is quoted, the page numbers from which the quotation has been taken are to be added to the above description. - Description of the article (paper) in integral publication - e.g. text in a collection of scientific papers: Author (year of its publication): Title of the paper. In: Author of the book: Title of the book. Volume - Collection. Place of publication, published by, pages from - to. Example: Matthews, R., Anderson, D., Chen, R. S., Webb, T. (1990): Global Climate and the Origins of Agriculture. In: Newman, L. F. (ed.): Hunger in History. Food Shortage, Poverty, and Deprivation. Oxford-Cambridge, Blackwell, 27-55. - Description of article in certain review: Author (year of its publication): Title of article. Name of review, its number. Place of publication, published by, pages from - to. Example: Sluga, G. (1996): Identity and Revolution: The History of the "Forty Days" of May 1945. Annales 8/'9 6. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 125-140. If the same author(s) is (are) cited a number of times, the articles are to appear in alphabetical order of the authors' surnames and year of publication. 11. Printer's marks for accentuations are to be as follows: underlined for semi-bold, undulatory fine for italics. Computer notation is to include suitable marks for bold and italics. 12. Abbreviations in the texts are to be explained in brackets when appearing for the first time. A list of used abbreviations can be added to the article. 13. When assessing a publication, its author, title, place, publishing house, year of publication and page numbers (or appropriate description from Item 10) are to be stated in the title of the article. 14. First copies of printed articles will be sent to authors for proof-reading. Authors are obliged to return them in three (3) days. No new sentences are allowed to be added during proof-reading. The second (printing) proofs will be read by the Editorial Board. 15. Authors are kindly requested to consider these instructions at all times. In case of any indistinctness, please do not hesitate to contact the review's Editorial Board. EDITORIAL BOARD 270 ANNALES 20/'00 Za izdaje Annales so prispevali še: t ©a. M «S'K'fCAj y Slovenije » iS-3"