8 OSREDNJA TEMA: dvoklopniki – raki, ki so uspešno osvojili večino življenjskih okolij Besedilo: Nataša Mori Dvoklopniki so skupina drobnih rakov, ki živijo v morju, celinskih vodah, ne- kateri pa tudi v vlažnih okoljih kopne- ga. Znanstveno ime te skupine, Ostra- coda, izvira iz grške besede óstrakon, ki je označevala keramične črepinje, ponavadi zaobljene oblike, ki so jih takrat ljudje uporabljali za beleženje krajših zapisov. Angleško poimenova- nje seed shrimp namiguje na morsko naravo te skupine, slovensko poime- novanje pa zelo lepo in nazorno po- vzame ključno lastnost vseh, sicer zelo raznolikih vrst – to je trdna, kalcifici- rana lupinica, ki z obeh strani obdaja zelo poenostavljeno telo. Zaradi te lu- pinice jih lahko opazovalec v celinskih vodah zamenja z manjšimi školjkami, kot so recimo grašci (Pissidium ssp.), v morskih okoljih pa z ramenonožci (Brachiopoda). Poenostavljeno, slabo členjeno, z dvodelno lupino obdano te- lo, kjer je prehod med glavo, oprsjem in zadkom slabo opazen in okončine maloštevilne (običajno jih naštejemo le sedem parov), sicer težko prepriča, da so dvoklopniki sorodniki jastoga, rakovic, kozic ali celo koščaka. Zaradi obstojnih lupinic, ki so se v obdobju geološke zgodovine v večjih količinah nalagale na dnu plitvih morij ali jezer, dvoklopniki predstavljajo pomemb- no skupino fosilov. S pomočjo fosilnih najdb paleontologi razlagajo pretekle klimatske in okoljske razmere, biolo- gi pa proučujejo evolucijske procese, a več o tem v nadaljevanju. OSNOVNA ZGRADBA IN RAZVOJ Večina danes živečih dvoklopnikov je ve- likih od pol milimetra do milimetra in pol, najdemo pa tudi izrazito velike vrste, ki dosegajo tudi tri centimetre ali več. Izra- zito majhni predstavniki so pogosti v pod- zemnih vodah. Še posebej drobni so tisti, ki živijo v medzrnskih prostorčkih pro- dnih nanosov, kot je rod Mixtacandona. Dolžina nekaterih predstavnikov tega rodu ne dosega niti pol milimetra. Gi- gantizem se je razvil v primeru globoko- morskih planktonskih vrst. Najbolj znan je rod Gigantocypris, čigar ime namiguje na njegovo izstopajočo velikost, ki za več kot petdesetkrat presega velikost pred- stavnikov iz podzemnih voda. Velikost, pa tudi oblika in druge značilnosti lupi- nice, so pomembni taksonomski znaki dvoklopnikov. Seveda pa brez vpogleda v podrobnejšo zgradbo okončin ne gre. Pre- prosto telo je namreč opremljeno z dvema paroma anten, dvema paroma obustnih okončin (mandibula, maksila), tremi pa- ri zelo raznoliko oblikovanih okončin, na zadnjem delu telesa pa je lahko razvita tudi furka ali uropod. Okončine se lahko po obliki ter opremljenosti s ščetinami, dlakami in drugimi izrastki močno raz- likujejo med družinami in rodovi. Spolni aparat je zapleten in pri samcih vključuje zelo opazne mišične črpalke, imenovane zenkerjev organ, ki se uporabljajo za pre- nos sperme do samice. Tudi penis je za- pleteno zgrajena struktura, katere zgrad- ba je pri nekaterih rodovih pomemben taksonomski znak. Samičini spolni organi so običajno sestavljeni iz para zaobljenih lopatic (lobulov), v katerih sta odprtini vagine in jajcevodov. Dvoklopniki imajo nepopolno preobraz- bo, običajno z osmimi razvojnimi fazami in eno odraslo fazo. Prvi prostoživeči sta- dij, ki se izleže iz jajčeca, ima le antene in sprednjo čeljust ali mandibulo, med razvojem se razvijajo dodatne okončine (srednja in zadnja čeljust, noge, furka). Razvoj do odraslega stadija traja od ene- ga do petih mesecev, odvisno od vrste in okoljskih razmer, predvsem temperature. NEKAJ MALEGA TAKSONOMIJE Razred dvoklopnikov, ki naj bi bil na podlagi ugotovitev molekularnih analiz polifiletski, uvrščamo v skupino rakov (Crustacea). V nadaljevanju se delijo na dva velika podrazreda, eden – Myodoco- pa – vključuje izključno morske vrste, s slabo kalcificiranimi lupinicami in osmi- mi do devetimi pari okončin, medtem ko je drug podrazred – Podocopa – evolu- cijsko in ekološko zelo raznolik. Običaj- no imajo predstavniki te skupine sedem parov okončin. Tukaj je izredno vrstno bogata naddružina Cypridoidea, z vrsta- mi, ki pretežno naseljujejo celinske vode, nekatere pa najdemo tudi v brakičnih in morskih vodah. Zanje je značilno, da je en par močno preoblikovanih nog postal del obustnega aparata (t.i. maksilipedij), le en par je namenjen hoji, medtem ko je zadnji par namenjen čiščenju (t.i. čistilna noga). Vrstno manj bogata je naddružina Cytheroidea s tremi pari nog za hojo, ki Shematski prikaz zgradbe telesa predstavnika ene izmed vrstno najbolj bogatih in najbolj pogostih skupin dvoklopnikov – naddružine Cypridoidea. Ta skupina vključuje tudi vrsto Candona candida – eno izmed redkih vrst s slovenskim imenom. Boris Sket jo je poimenoval bela fižolčica. (ilustracija: Živa Kocman) oko čistilna noga prva antena sprednja, srednja in zadnja čeljust furka hodilna noga druga antena 9 združuje morske in celinske vrste ter vse- buje tudi zajedavske družine. Naddruži- na Darwinuloidea je zastopana izključno v celinskih vodah, predstavniki imajo le dva para nog za hojo, prvi pa je preobli- kovan in del obustnega aparata. Bralcem, ki jih podrobneje zanima taksonomija, priporočam ogled spletne strani ostrako- loga Robina J. Smitha (zapisana v zadnjem okvirju), ki deluje v okviru japonskega Muzeja jezera Biwa in je opremljena z bo- gatim slikovnim gradivom. VELIKA DIVERZITETA DVOKLOPNIKOV IN NJIHOVIH ŽIVLJENJSKIH OKOLIJ V morjih in oceanih naseljujejo dvoklo- pniki tako dna plitvih morij, kot tudi naj- globljih oceanov, ali pa tvorijo številčne populacije v planktonu. Nekatere vrste, kot zgoraj omenjeni Gigantocypris, živijo v hladnih, več tisoč metrov globokih oce- anskih vodah. V morjih in oceanih so do sedaj opisali preko 11.000 vrst, od tega jih je večina bentoških, le okoli 200 vrst je planktonskih. V celinskih vodah dvoklo- pniki najpogosteje rijejo po dnu ali plava- jo med gosto zarastjo vodnega rastlinja. Do sedaj so v celinskih vodah našteli oko- li 2.330 vrst. Zaradi sposobnosti tvorje- nja trpežnih, na sušo odpornih jajčec so pogosti v vodah, ki se občasno presušijo. Veliko vrst, ki naseljujejo ribnike, kale ali druge stoječe in počasi tekoče vode, ima široko ekološko nišo in so kozmopo- litsko razširjene. Primer takšne vrste je Cypridopsis vidua. Zanimiva življenjska okolja so globoka starodavna jezera, v naših koncih Ohridsko jezero, pa seveda slavna jezera: Bajkalsko, Tanganjiško, Ti- tikaka in Biwa. Bajkalsko jezero, ki je naj- globlje in staro okoli 25 milijonov let, je z 2.500 vrstami vroča točka biodiverzitete, od tega je preko 200 vrst dvoklopnikov. Bajkal je tudi jezero z izjemnim številom endemičnih vrst. V primeru dvoklopnikov je v Bajkalskem jezeru endemičnih 90 % vseh prisotnih vrst. Nekatere vrste zelo uspešno naseljujejo podzemne vode. Najdemo jih v podze- mnih tokovih rek, stalnih lužah v jamah, pogosto pa naseljujejo tudi medzrnske prostorčke v podzemnih vodah aluvial- nih vodonosnikov. Izviri so življenjska okolja, kjer najdemo tipične izvirske vr- ste, prilagojene na stalne temperature in hitrejši vodni tok. Primer takšne vrste je Cavernocypris subterranea. Seveda pa so prebivalci izvirov tudi podzemne vrste, ki jih vodni tok prinese na površje, kjer so sposobne tvoriti obstojne populacije. Nedavne najdbe navajajo dvoklopnike tu- di iz vlažnih kopenskih habitatov, kot so mahovi ob slapovih ali vlažni listni opad. Velika skupina dvoklopnikov se je specia- lizirala v zajedavce. Vsaj 200 vrst zajeda potočne rake, postranice in enakonožce. Vsaj toliko, verjetno pa precej več, kot je trenutno živečih vrst, je tudi že izumrlih. Najstarejši najdeni fosili dvoklopnikov so po ocenah stari med 443 in 485 milijonov let, torej iz obdobja ordovicija. Filogenet- ske analize ocenjujejo, da so dvoklopniki še starejši, da so bili prisotni že 542 mili- jonov let nazaj, v obdobju kambrija. V tem dolgem obdobju se je po ocenah razvilo in potem tudi izumrlo od okoli 10.000 pa vse do nekaj čez 50.000 vrst. DVOKLOPNIKI V SLOVENIJI Trenutno je v Sloveniji po seznamu iz leta 2012 bilo znanih 61 vrst dvoklopnikov. Ta seznam je bil ob koncu tega leta (2022) v reviji Natura Sloveniae že posodobljen na 70 vrst, vendar je še vedno precej ne- popoln. Na zastarelem Rdečem seznamu ogroženih sladkovodnih nižjih rakov je navedenih 5 vrst dvoklopnikov. Rdeči se- znam nujno potrebuje posodobitev z vi- dika poimenovanja vrst, taksonomskega uvrščanja, pa tudi z vidika sodobnih po- datkov razširjenosti. Dve vrsti z rdečega seznama sta po novem sinonima, nekate- re vrste so uvrščene v druge rodove, na seznam bo treba dodati še na novo najde- ne endemite in druge vrste ter posodobiti kategorije ogroženosti v skladu z najno- vejšimi podatki. Za vrste z Rdečega seznama avtorja stro- kovnih podlag za rdeči seznam, ki so bile objavljene daljnega leta 1992, navaja- ta, da imajo verjetno širše areale, kot je navedeno v strokovnih podlagah. Njune navedbe so se izkazale za resnične. Raz- iskave v zadnjih 20 letih so pokazale, da je Typhlocypris cavicola eden izmed po- gostejših prebivalcev kraških podzemnih voda JZ Slovenije, Fabaeformiscandona aemonae pa je zelo pogosta v podzemnih vodah aluvialnih vodonosnikov v pore- čju reke Save. Za ti vrsti, tako kot za ve- liko drugih podzemnih vrst, obstaja mo- žnost, da gre za kriptične vrste, torej za Cavernocypris subterranea je skoraj prozoren, ploščat in podolgovat dvoklopnik z očmi. Lahko bi rekli, da je vrsta prehodna oblika med tipični- mi podzemnimi vrstami brez pigmenta in oči ter površinskimi vrstami, ki so opremljene z dobro razvitimi očmi in ponavadi obarvane. (foto: M. Kuntner) Velikost, oblika lupinice, površina, ki je lahko ornamentirana, luknjičasta ali popolnoma glad- ka, odlačena ali ne – vse to so pomembni takso- nomski znaki dvoklopnikov. Vpogled v podrobno strukturo lupinice je najnatančnejši s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa. Vsi trije prikazani primerki so podzemne vrste, najdene v Sloveniji. (foto: Z. Samardžija) Cypridopsis vidua je zelo pogost v manjših, s hra- nili bogatih stoječih celinskih vodah. Prepoznamo ga po značilnih lisah. Vrsta je kozmopolitsko raz- širjena. (foto: M. Kuntner) Typhlocycpris cavicola je značilen predstavnik medzrnskih, pa tudi kraških podzemnih voda, trikotne oblike, brez oči in brez pigmenta. Poja- vlja se po celotnem dinarskem predelu Slovenije. Trikotna oblika je najverjetneje prilagoditev na življenje v kanalčkih med drobnimi zrni sedimen- tov. (foto: M. Kuntner) 100 μm 100 μm100 μm 250 μm 200 μm 100 μm 10 skupek morfološko podobnih, a genetsko različnih vrst. Tovrstne domneve bo v prihodnosti seveda treba preveriti s so- dobnimi molekularnimi pristopi. Avtorja strokovnih podlag za Rdeči seznam pri- poročata, naj se vrste s seznama zavaru- jejo preko zavarovanja kraškega površja in podzemeljskih vod pred onesnaženjem ter naj se še posebej varujejo tipske loka- litete. Kot zanimivost naj omenim, da je na tipski lokaciji Krška jama, od koder je leta 1935 Klie opisal vrsto Typhlocypris cavicola, vrsta letos poleti preverjeno še bila prisotna v substratu podzemnega je- zera, v preteklih letih pa tudi v izviru, ki priteče iz jame. Letos je izvirski potoček presahnil, tako da so se te populacije ver- jetno umaknile globlje v prod ali pa nazaj v jamo. Poleg obstoječih tipskih lokalitet, ome- njenih v strokovnih podlagah Rdečega seznama – Podpeške in Krške jame –, je bila leta 1994 opisana še ena nova vrsta za znanost: Cypria bicolor, kar dodaja na seznam tipskih lokacij tudi izvir Ižice (Iščice) na Igu. Vrsta je trenutno sloven- ski endemit. Nove vrste za znanost (opis čakata vsaj še dve) so bile odkrite tudi v kraškem izviru Lipnik v dolini Radovne pri Bledu. V izviru smo odkrili novo vrsto za znanost, ki ima najverjetneje popula- cije v kraškem vodonosniku Pokljuke, v predelu, kjer se voda s površine steka v globlje predele, ki so stalno zapolnjeni z vodo. Ob visokih vodostajih Radovne smo v izviru redno opažali tudi drugo še neo- pisano vrsto, za katero predvidevamo, da naseljuje medzrnski vodonosnik Radovne ali pa celo kraški vodonosnik Mežaklje. Opazili pa smo tudi prehodne oblike med tema dvema vrstama. Dosedanja opaža- nja odpirajo številna zanimiva vprašanja o razširjanju vrst v podzemnih vodah in procesih speciacije. ZGODOVINA RAZISKAV DVOKLOPNIKOV Prva omemba dvoklopnikov v literaturi sega že v leto 1746, torej v Linnejeve ča- se. Takrat je bila objavljena prva ilustra- cija fosilnega dvoklopnika. Leta 1802 je Latreille dal tej skupini rakov ime Ostra- coda, najbolj intenzivno opisovanje novih vrst pa je v Evropi potekalo v drugi polo- vici 19. stoletja. Zapisi iz naših krajev niso zaostajali. Prvi je že iz leta 1882, ko nem- ški zoolog Gustav Joseph iz Podpeške ja- me omenja opažanje podzemne vrste dvo- klopnika, ki je podobna vrsti Cyclocypris ovum. Slovenske podzemne vode so v tem obdobju raziskovali predvsem zoologi nemškega rodu, poleg G. Josepha še Otto Schmeil, Gustav Wilhelm Müller in Walter Klie. Slednji je obiskal Podpeško, Postojn- sko in Krško jamo ter s teh lokacij opisal 4 nove vrste za znanost. V letih po drugi svetovni vojni je podatke o dvoklopnikih v Sloveniji beležil makedonski zoolog Tra- jan Petkovski, velikokrat v sodelovanju z Borisom Sketom. Petkovski je leta 1994, skupaj s Claudom Meischem, iz izvira Iži- ce opisal zgoraj omenjeno vrsto Cypria bicolor, ki je slovenski endemit. Osebke je ulovil B. Sket. V 70. letih je v naše kraje zašel tudi avstrijski zoolog romunskega rodu Dan Danielopol. Prvi seznam vrst za Slovenijo, ki je vseboval 47 vrst, sta leta 1996 sestavila angleški in slovenski zoo- log Hugh Griffiths in Anton Brancelj. Nov zagon terenskih raziskav dvoklopnikov se je začel leta 2002 z evropskim projektom PASCALIS, kjer so bile na območju podze- mnih voda Krima in južnega obrobja Lju- bljanskega barja najdene številne nove vrste za Slovenijo, pa tudi za znanost. Z nadaljnjimi raziskavami kraških in med- zrnskih vodonosnikov in izvirov ter z rednimi dogodki BioBlitz Slovenija, ki se odvijajo od leta 2017, avtorica prispevka na seznam vrst redno dodajam nove vrste za Slovenijo, kar nekaj novih vrst za zna- nost pa še čaka na opise. POGLED V GEOLOŠKO PRETEKLOST Ker so lupinice dvoklopnikov grajene iz mineralnih snovi, večinoma iz magnezije- vega kalcita, so se ohranile skozi različna geološka obdobja in so ena izmed naj- številčnejših skupin fosilov členonožcev, ki so preživeli vseh pet velikih globalnih izumrtij. Verjetnost najdb z ohranjenimi mehkimi deli osebkov je precej manjša, Notranjost Krške jame, kjer je leta 1935 Klie opisal novo vrsto za znanost Typhlocypris cavicola. Vrsta je bila najdena v jezeru na koncu jame, kot tudi v lužicah neposredno ob jezeru. Te živali imajo raje dno, kjer je prisoten pesek, ne pa mulj. (foto: D. Tome) V izviru Iščice (Ižice) je bila opisana nova vrsta za znanost: Cypria bicolor, ki je trenutno slovenski ende- mit. Žal od leta 1985 vrsta kljub preverjanju ni bila več najdena na tej lokaciji. Morda zaradi korenitih posegov človeka v ta habitat, ki je umeščen v središču Iga? Vrsta zaenkrat tudi ni najdena nikjer drugje v Sloveniji. (foto: D. Tome) 11 saj morajo za ohranjenost mehkega tkiva v okolju vladati posebne razmere. Zato je bilo v zadnjih dvesto letih paleontoloških raziskav objavljenih samo 33 primerov, kjer so se med fosilizacijo ohranili tudi mehki deli dvoklopnikov. Vsaka tovrstna najdba je seveda zelo odmevna. Primer takšne najdbe je odlično ohranjen samec iz zgodnjega paleozoika (nekje okoli 425 milijonov let nazaj) v Veliki Britaniji (He- refordshire), ki je bila objavljena v reviji Science leta 2003. S pomočjo tega odkri- tja so ugotovili, da evolucija skupine dvo- klopnikov, ki je vezana na morska okolja (podrazred Myocopoda), teče zelo počasi, saj je najden primerek izjemno podoben svojim živečim sorodnikom, ki še vedno živijo v podobnih morskih okoljih. Zelo odmevna je bila tudi najdba iz New Yorka v ZDA, kjer so našli ohranjene primerke iz še starejšega obdobja, 450 milijonov let nazaj. Iz najdbe se je dalo razbrati, da je ta, še neopisana vrsta dvoklopnika, že imela razvito strategijo skrbi za zarod, ki se je obdržala do danes. Fosilne najdbe dvoklopnikov so izjemno pomembne za razlago evolucijskih proce- sov, uporabljajo pa se tudi v stratigrafskih raziskavah, kjer proučujejo zaporedje in starost plasti v zemeljski skorji. Zelo po- membne so tudi v paleoekoloških raziska- vah, kjer si z njimi pomagajo pri razume- vanju paleoklimatskih in paleoekoloških razmer. Osrednji pristop pri teh raziska- vah je proučevanje sedimentnih profilov, kjer na istih vzorcih izvedejo širok nabor analiz, od izotopskega datiranja do pre- gleda prisotnih fosilov. Na podlagi sestave fosilne združbe in prisotnih indikatorskih vrst je mogoče oceniti, ali je bilo okolje to- plejše ali hladnejše, slano ali manj slano, ali je šlo za plitva ali globlja morja ali je- zera. Za tovrstne raziskave je namenjenih veliko sredstev, velikokrat s ciljem najti nove plasti, kjer se nahaja nafta ali druga fosilna goriva. Zanimivo je, da sta paleontologija in bio- logija preučevali dvoklopnike neodvisno druga od druge več kot dvesto let. Prvi fo- silni dvoklopnik je bil narisan leta 1746, podobno so bili prvi živeči dvoklopniki opisani s strani biologov okoli leta 1770. Šele dvesto let kasneje, konec 50. let 20. stol., je ameriški znanstvenik Pokorny povezal sistematiko fosilnih in recentnih vrst v enoten klasifikacijski sistem. Nekaj let kasneje, leta 1963, pa so se paleon- tologi in biologi prvič srečali na skupni mednarodni ostrakološki konferenci v Neaplju v Italiji, kjer so začeli izmenjevati svoje ugotovitve in opažanja. Mednaro- dna srečanja se od takrat dalje odvijajo vsaka štiri leta, letošnja, hibridna konfe- renca je bila izvedena v Lyonu v Franciji. Ključne teme letošnje konference so bile, podobno kot prejšnja leta, stratigrafske raziskave, s pomočjo katerih so poskušali razumeti podnebne in okoljske spremem- be v različnih predelih sveta in v različnih geoloških obdobjih, raziskave, s katerimi so iskali razlage za množična izumrtja, taksonomske revizije fosilnih in recen- tnih dvoklopnikov, pojavljanje invazivnih vrst, filogenetske raziskave, ter raziskave dvoklopnikov kot indikatorjev današnjih okoljskih sprememb in človekovih vpli- vov. Izredno prodorno je bilo predavanje an- gleškega ostrakologa Davida Horna, ki se je vprašal, ali je poznavanje trenutnih raz- mer in ekoloških potreb dvoklopnikov res pravi ključ do razlage okoljskih razmer v preteklosti. Za te namene je analiziral podatke o razširjenosti modelne, splo- šno razširjene vrste Cytherissa lacustris v Severni Ameriki, Evropi in Aziji ter jih primerjal s podatki o fosilnih najdbah iz pleistocena. Ta vrsta danes velja za pre- bivalca globokih, hladnih jezerskih voda, v pleistocenu pa za indikatorja hladnega podnebja. Je bentoška vrsta, ki ima naj- raje muljasto podlago. Pri rekonstrukciji paleookolja predvidevajo stabilnost niš pri C. lacustris, to pomeni, da predposta- vljajo, da so njene ekološke preference od pleistocena do danes ostale enake. Kraški izvir Lipnik v dolini Radovne pri Bledu se napaja iz obsežnega kraškega zaledja Pokljuke, vanj pa občasno, ob visokih vodostajih pritekajo tudi podzemne vode iz medzrnskega vodonosnika Radovne, ki so povezane tudi s kraškim vodonosnikom Mežaklje. V izviru smo odkrili vsaj dve novi vrsti za znanost. (foto: N. Mori) Vzorčenje dvoklopnikov v stoječih vodah je razmeroma enostavno, saj se živali zadržujejo med vodnim rastlinjem ali pa rijejo ali plavajo pri dnu. (foto: D. Tome) 12 Biologi pa vemo, da so tudi v primeru recentnih vrst ekološke niše lahko raz- lične na različnih geografskih področjih. Podobno opažajo pri C. lacustris, kjer re- centne populacije velikokrat najdejo tudi v plitvih predelih jezer ob obali. Paleo- stratigrafske analize sedimentnih profi- lov pa velikokrat navajajo prisotnost te vrste dvoklopnika v fosilnih združbah, ki so interpretirane kot slane, jezerske ali pa tudi rečne. Postavi se vprašanje, ali to po- meni ekološko labilnost vrste ali pa priso- tnost kriptičnih (skritih) vrst. Če je tako, kakšne so potem posledice za razlago in rekonstrukcije paleoklime, ki temeljijo na predpostavkah o ekološki stabilnosti vrst skozi čas? EVOLUCIJSKI ŠKANDAL Veliko populacij dvoklopnikov v celin- skih vodah sestavljajo samo samice, ki se razmnožujejo deviškorodno (parteno- genetsko). Velikokrat gre za primer, kjer je večina populacij deviškorodnih, le na izbranih geografskih lokacijah prihaja do razvoja samcev in spolnega razmnoževa- nja. Na splošno naj bi pretežno nespolno razmnoževanje vodilo do izginotja vrste, kar pa se ni zgodilo v primeru naddru- žine Darwinuloidea. Ta naddružina vse- buje le nekaj vrst v celinskih vodah, med njimi tudi vrsto Darwinula stevensoni. Zanjo je do nedavnega veljalo, da se iz- ključno deviškorodno razmnožuje že več kot 200 milijonov let, od nastanka vrste naprej. Da gre torej za domnevni primer starodavne aseksualne linije oziroma za evolucijski škandal, kot ga je poimenoval biolog Maynard Smith leta 1986. Kljub pogostemu in številčnemu pojavljanju v fosilnih najdbah za to vrsto nikoli ni bil najden samec; podobno velja za recentne populacije. Opažanje je potrdil tudi pre- gled parov kromosomov, katerih sestava nakazuje zelo dolgo odsotnost mejoze. Podoben pojav so do sedaj opazili le pri kotačnikih in pršicah. Teorijo starodav- ne aseksualne linije pa je omajala najdba nove vrste iz naddružine Darwinuloidea na Japonskem, kjer je R. J. Smith poleg številnih samic nove vrste Vestalenula cornelia po večjem številu vzorčenj našel tudi posamezne samce. Teorija evolucij- skega škandala je zato trenutno v procesu preverjanja, vendar ta skupina še vedno velja za primer starodavne linije, kjer je nespolno razmnoževanje izrazito prevla- dujoče. VZORČENJE IN DOLOČEVANJE Vzorčenje dvoklopnikov je v celinskih vo- dah razmeroma preprosto. Potrebujemo ročno mrežo, ki pa mora imeti manjše luknjice, kot jih ponavadi uporabljamo za ulov drugih vodnih živali. Najbolj ustre- zna je 100-mikronska mreža, tako ujame- mo tudi najmanjše predstavnike dvoklo- pnikov. V stoječih vodah vlečemo mrežo med vodnim rastlinjem, če želimo ujeti plavajoče (planktonske) vrste. Po dnu lo- vimo vrste, ki živijo med zrnci sedimen- ta ali pa plavajo pri dnu. V tekočih vodah uporabimo metodo »brcanja«, kjer z nogo mešamo sediment, da živali vstopijo v vo- dni stolpec, vodni tok pa jih nato prinese v ročno mrežo, ki jo imamo nastavljeno pod mestom »brcanja«. Več živali bomo našli na predelih, kjer ni zelo hitrega toka, v zatokih, kotanjah, zajezitvah. Podobno pridemo do vrst v jamskih okoljih. V izvi- rih lahko uporabimo daljše lovilne mreže, ki jih nastavimo v ustju izvira za določeno število ur. Tako ujamemo živali, ki jih pri- nese vodni tok iz podzemlja. Najtežje je vzorčiti medzrnske vodonosnike in prodi- šča. Plitvejše sloje lahko vzorčimo s tako imenovano metodo Karaman-Chappuis, kjer v prod skopljemo luknjo, počakamo, da se nateče dovolj vode, ki jo nato prefil- triramo. S prenosno cevjo in pnevmatično črpalko, ki je na koncu naluknjana, lahko pridemo do vzorcev tudi do dveh metrov v produ. Ta metoda se po dveh francoskih raziskovalcih imenuje metoda vzorčenja Bou-Rouch. Za globlje predele medzrn- skih vodonosnikov uporabimo obstoječe vodnjake, ki jih lahko vzorčimo z mrežo, če so dovolj široki, v nasprotnem primeru pa s filtriranjem prečrpavane vode. Vzorce fiksiramo s 70-% etanolom, v la- boratoriju jih pregledamo pod lupo z vsaj 10-kratno povečavo. Pri odbiranju dvo- klopnikov uporabljamo kapalko ali zanko, da ne poškodujemo lupinic. Za nadaljnje določevanje je treba pridobiti podatke o dolžini, višini in širini lupinice, preveriti, ali desna lupinica prekriva levo ob robo- vih ali obratno. Lupinico nato razpremo in za določitev do vrste podrobneje po- gledamo še mehke dele telesa. NEVIDNA BIODIVERZITETA NA KVADRAT Letošnja osrednja tema dneva voda, ki ga vsako leto praznujemo 22. marca, je bila podzemna voda, s sloganom »naredimo Medzrnske habitate na prodiščih rek lahko enostavno raziščemo z metodo Karaman-Chappuis. V prod skopljemo luknjo, počakamo, da se nateče dovolj vode, nato jo prefiltriramo preko 100-mikronske mre- žice. Več podzemnih vrst bomo našli na dolvodnih predelih prodišč, kjer je običajno večji vpliv podzemne vode. (foto: D. Tome) Globlje v prod lahko pridemo z uporabo prenosne votle cevi, ki je na koncu preluknjana. Po zabijanju cevi do izbrane globine (A) s pnevmatično črpalko načrpamo vodo (B) in jo prefiltriramo preko ročne mreže. Ta metoda se imenuje metoda Bou-Rouch. (foto: D. Tome) A B 13 LITERATURA IN DODATNO BRANJE: Griffiths H.I., Brancelj A. (1996): Preliminary list of freshwater Ostracoda (Crustacea) in Slovenia. Annals for Istrian and Mediterranean studies 9: 201–210. Meisch C. (2000): Freshwater Ostracoda of western and central Europe. Heidelberg: Spektrum Akademischer Verlag, 522 str. Meisch C., Smith R.J., Martens K. (2019): A subjective global checklist of the extant non-marine Ostracoda (Crustacea). European Journal of Taxonomy 492: 1–135. Mori N., Meisch C. (2012): Contribution to the knowledge on the distribution of recent free-living freshwater ostracods (Podocopida, Ostracoda, Crustacea) in Slovenia. Natura Sloveniae 14: 5–28. Mori N., Šalamun A. (2022): An updated checklist of the extant freshwater ostracods (Podocopida, Ostracoda, Crustacea) of Slovenia. Natura Sloveniae 24(2): 5–18. Sket B., Brancelj A. (1992): Rdeči seznam ogroženih sladkovodnih nižjih rakov (Entomostraca: Anostraca, Cladocera, Copepoda, Ostracoda) v Sloveniji. Varstvo narave 17: 165–172. Sket B., Gogala M., Kuštor V. (2003): Živalstvo Slovenije. Tehniška Založba Slovenije, Ljubljana, str. 195 Siveter D.J., Sutton M.D., Briggs D.E.G., Siveter D.J. (2003): An ostracode crustacean with soft parts from the Lower Silurian. Science 302: 1749–1751. Smith R.J.: Ostracod Research at the Lake Biwa Museum, Japan. https://www.biwahaku.jp/smith/index.html. Tanaka G., Farrell C.Ú., Martin M.J., Siveter D.J., Briggs D.E.G. (2014): Exceptionally preserved 450 million-year-old Ordovician ostracods with brood care. Current Biology 24: 801–806. nevidno vidno«. Nevidna je tudi biodiver- ziteta organizmov, ki jih s prostim očesom težje opazimo, nevidna na kvadrat pa je takšna biodiverziteta, kadar je skrita v podzemlju. Za razumevanje razširjenosti in poznavanje biodiverzitete tako vrstno bogate skupine, ki zahteva dobro takso- nomsko znanje, je potrebnega veliko tru- da. Naj nas trud, potreben za spoznavanje te biodiverzitete, ne odvrne od tega, da bi takšno biodiverziteto raziskovali, pa tudi varovali. ŠE NEKAJ ZANIMIVOSTI IZ BIOLOGIJE DVOKLOPNIKOV Vode, ki občasno presušijo, ob ponovnem zalitju z vodo hitro oživijo. Dvoklopniki so poleg drugih nižjih rakov med prvimi kolonizatorji teh voda. Razlog za tako hitro kolo- nizacijo so odporna jajčeca, ki lahko preživijo več let na suhem in ob prvem omočenju »oživijo«. Norveški zoolog G. O. Sars, ki je deloval ob koncu 19. stoletja, se je na podlagi tega pojava domislil izvirnega »terenskega vzorčenja«, tako navaja R. J. Smith na spletni strani Muzeja jezera Biwa. Sars je prosil ljudi z drugih koncev sveta, Avstralije, Južne Afrike, da so mu po pošti pošiljali sedimente presušenih rek ali ribnikov. Po nekaj tednih namakanja teh sedimentov je uspel vzgojiti žive populacije dvoklopnikov. Številne med njimi so bile nove vrste za znanost, ki jih je uspešno opisal. Kljub temu da dvoklopniki živijo v vodah, so osvojili tudi zračni medij. No, vsaj posre- dno. Odporna jajčeca, ki ostajajo v presušenih vodah, veter dviga v zrak in prenaša, lah- ko tudi na daljše razdalje. Pri zračnem potovanju pa so dvoklopnikom v pomoč tudi ptice. Med hojo in prehranjevanjem v vodi se na ptičje noge oprimejo jajčeca ali pa tudi že izleženi osebki, skupaj s ptico odpotujejo do sosednje mlake ali pa tudi precej dlje. Po kopnem jim pomagajo dvoživke ali druge manjše živali, katerih se tudi oprimejo in jih izkoristijo za transportno sredstvo. Zaradi tvorjenja odpornih jajčec in omenjenih mehanizmov »potovanja« oziroma razširjanja so številni dvoklopniki kozmopoliti. Raziskovalci so ugotovili, da dvoklopniki preživijo, tudi če so pojedeni. Opazili so, da je četrtina vseh predstavnikov vrste Cypridopsis vidua, ki so jih pojedle ribe, preživela pot skozi prebavni trakt. Kako jim je to uspelo? Lupinico so nepredušno zaprli in ribji prebavni sokovi niso mogli opraviti svoje naloge. Ena izmed najnovejših objav pa je pokazala, da je dvoklopnike mogoče naučiti odzivanja na svetlobne dražljaje, tako da sledijo barvni svetlobi do vira hrane. Očitno se te drobne živali odločajo na podlagi vizualnih dražljajev. Z drugimi besedami, svetloba oblikuje njihovo vedenje, saj ob prisotnosti prave barvne svetlobe plavajo dlje. Še več zanimivosti o dvoklopnikih najdete na spletni strani Muzeja jezera Biwa (https://www.biwahaku.jp/smith/index.html). Vzorčenje dvoklopnikov v izviru Iščice (Ižice) z vodno mrežo. (foto: D. Tome)