Na izhodiščni točki slovenstva 1127 Dimitrij Rupel Tema razgovora na tem zboru naj bi bila »preobrazba slovenskega značaja«, kot jo je programsko napovedala ena naših najpomembnejših kulturnopolitičnih listin (Temeljne točke OF, sprejete na 4. zasedanju vrhovnega plenuma OF, 1. 11.1941: 4. točka). Od tega dokumenta oz. te odločitve naprej naj bi se začel preoblikovati slovenski narodni značaj, glavna smer tega preobli- kovanja pa naj bi bilo opuščanje tistih sestavin slovenskega značaja, ki jih označujemo kot nezrelost, neodločnost, zatekanje k različnim nadomestkom (kultura namesto politike), hlapčevstvo itn.; in uveljavitev takšnih »značajskih potez«, kot so odločnost, junaštvo, samostojnost, širokopoteznost itn. Ali drži (logična) postavka, da napoved programa OF ob izpostavljanju teh novih sestavin ni mogla izhajati iz slovenskega značaja, kakršen je bil, ampak kvečjemu iz nekakšnih neslovenskih izkušenj ali pač slovenskih idealov, ki so v našem značaju nekako pritajeno in prostemu očesu nezaznavno? OF bi se tedaj odločila za afirmacijo sestavin, ki jih slovenski značaj ni imel, ampak naj bi si jih šele pridobil. Pridobivanje novih, starim nasprotnih značajskih potez ali celo »preoblikovanje narodnega značaja« je po mojem prepričanju drzna zahteva, in moj namen je to drzno zahtevo preučiti nekoliko podrobneje, kot je v navadi pri političnih sestankih, bodisi da gre za zgodovinski sestanek leta 1941, bodisi za politični forum našega časa. 1128 Dimitrij Rupel Katere so tradicionalne sestavine slovenskega značaja? Na začetku slovenskega naroda je konverzija, torej spreobrnitev, zamenjava bogov, svetnikov, morale, kulture ... Gre za dogajanje, ki se je začelo na sredini 8. stoletja, ko je knez Borut prosil Bavarce za zaščito pred Obri, in ko so, kot pravi Čonrjersio Bagoancrum et Caran-tanorum (cf. Kos 1936), »Bavarci zaobljubili in podvrgli Karantance, vzeli seboj na Bavarsko slovenske talce, med njimi Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimira, na prošnjo Slovencev enkrat poslali Bavarci, drugič pa kralj Pipin Karantancem kneza, prvič Gorazda, drugič Hotimira, in da so tema Slovenci dali kneževsko oblast.« Nova slovenska kneza sta bila vzgojena v krščanski veri in opozorjena, kot prav tako beremo v Konverziji, naj bosta podložna salzburškemu samostanu. Da je bil ta dogodek odločilen za nadaljnjo usodo Slovencev, nam potrjuje tudi France Prešeren, saj ga je po več kot tisoč letih postavil v središče svoje edine epske pesnitve Krst pri Savici. Zgodovinarji pripovedujejo o bojih med krščansko (vladno) in protikrščansko stranko, pri tem pa tisti, ki hočejo biti bolj moderni in ki imajo pred očmi novodobne boje s Cerkvijo, katolicizmom in »farji«, ne skrivajo svojih simpatij z nekristjani, torej s tistimi, ki se bojujejo »za vero staršev, lepo bognjo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki«. Nemara bi bilo potrebno — zaradi boljšega razumevanja — navesti nekaj podrobnosti o tedanjem razmerju med kristjani in pogani. Ze omenjena Konverzija poroča o pojedini, ki jo je okrog leta 800 priredil knez Inko: Inko, eden izmed slovenskih knezov, je bil zaradi svoje razumnosti jako priljubljen pri ljudstvu, katero mu je bilo tako naklonjeno, da se je po njegovih ukazih rado ravnalo tudi takrat, kadar ti niso bili spisani. Trudil se je, da bi se njegovi podložniki pokristjanili. Pri neki priložnosti je povabil na pojedino poganske velikaše in njih krščanske pod-ložnike. Onim je odkazal prostor zunaj poslopja na prostem ter jim postregel s kruhom, mesom in vinom v umazanih posodah, iz katerih naj bi pili, tem pa v pozlačenih kozarcih. Nato so velikaši vprašali, zakaj nje tako prezira. Inko jim odgovori, da niso vredni, da bi se družili s tistimi, ki so se že prerodih, kajti oni še niso očistili svojega života pri sv. krstu. Zato naj uživajo hrano zunaj poslopja kakor psi. Kmalu zatem so se tudi velikaši dali podučiti v sveti veri ter so se podDizali, da bi bili prej krščeni. Na ta način se je čedalje bolj utrdila krščanska nera. (Op. cit. 369.) Ta odlomek nam pripoveduje velike zanimivosti: da na začetku devetega stoletja boj za krščanstvo še ni bil dobljen in da so bili celo »velikaši« (qui eorum /i. e. servorum/ dominabantur) pogani (infideles). Za spreobračanje v krščanstvo so bili očitno bolj dovzetni »podložniki« kot pa njihovi gospodarji. Jezik tega spreobračanja je bil (ne glede na to, da je Inko očitno znal hkrati tudi brati »spisane ukaze«) preprost in nazoren: pozlačeni kozarci. Prekrščevalski postopki, ki obravnavajo 1129 Na izhodiščni točki slovenstva pogane »kot pse«, so v odlomku označeni kot razumni (suam pruden-tiam): torej si lahko predstavljamo, kakšni so bili nerazumni, po cerkveni presoji neprevidni postopki. Prešeren jih je označil: »Slovenec že mori Slovenca, brata«, »vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje«. »Modernim« interpretom omenjenih dogodkov je nemara neprijetno, da so podložniki (servi) v njih igrali »reakcionarno« vlogo, veli-kaši pa so bili vztrajni in hrabri v obrambi izvirne kulture. Seveda problem ni v opredeljevanju za stranki v sporu, ki ga je mogoče »moderno« interpretirati še drugače (da je konverzija prinesla »evropeiza-cijo« /cf. Kos 1955, 164/), ampak gre za sam mehanizem slovenskega »napredovanja«, za »logiko« slovenske zgodovine oz. za nekatera značilna načela, recimo jim neprevidno kar zakonitosti, ki urejajo slovensko življenje na njegovem začetku — nemara pa — in v tem je prizadevanje oz. prispevek tu navzočega premišljevanja — tudi kasneje oz. vseskozi. Konverzija, ki pomeni akt prilagajanja in nemara pritajevanja, privzemanja in podložnosti, je Slovencem omogočila preživetje, navsezadnje pa tudi kulturno, jezikovno utrditev. Slovenski »krščeniki« in »krščenice« (v slovenščini sta to tudi sinonima za kmete in dekle) igrajo dve »vlogi«: po eni strani ohranjajo slovenstvo (to je trdil še Levstik: »kaj ti bo gospoda, ki je vsa potujčena!«), po drugi strani pa hlapčujejo, kot je obupano ugotavljal Ivan Cankar. Ta, predvsem pa Levstik, je bil enostranski. Saj so slovenski kmetje ohranjali potujčenost in hlap-čevali slovenskemu patriotizmu. K razmišljanju sili tale odlomek iz Gradiva za zgodovino Slovencev oz. iz uvodne študije Franca Kosa: Lahko bi si še celo mislili, da so Slovenci, ko so prišli v Norik, postopali mnogo krvoločneje in okrutnejše kakor pa Langobardi, Gotje in drugi germanski narodi. Oni so bili poganske vere, ti pa večinoma arijanci, tedaj vsaj kristjani. Langobardi, Gotje, Franki in drugi germanski narodi so si pač podvrgli prvotne Rimljane, vzeli jim vso zemljo ali pa vsaj tretji del, a pustili so jim večinoma življenje. Nasledek temu je bil, da so Langobardi, Gotje in Franki polagoma izgubili svojo narodnost, ker po njih nekdanjih zemljah stanujejo dandanes Italijani, Španci in Francozi, ki spadajo k romanskemu plemenu. Drugače je bilo pri Slovencih in drugih južnih Slovanih, ki so po osvojenih zemljah večinoma ohranili svojo narodnost, kar kaže, da so iztrebili velik del starih prebivalcev. Ako bi bili s prvotnimi ljudmi ravnali milo in prizanesljivo, bi bili na mnogih straneh izgubili svojo narodnost, ko bi bili živeli med prejšnjimi, na višji stopnji omike stoječimi stanovalci. (F. Kos, 1902, XXXIV.) V tem odlomku je govor o okrutnosti poganskih Slovencev pri naselitvi. Znano je, da so ropali in požigali, rušili mesta in pobijali prvotne naseljence. Ta »metoda« se je pokazala »učinkovita«, kar zadeva obrambo narodnosti, medtem ko se krščanska metoda Lango- 1130 Dimitrij Rupel bardov. Gotov in Frankov ni pokazala učinkovita, saj so se, čeprav zmagovalci, utopili v morju prvotnih naseljencev. Konverzija je Slovence oz. njihovo urejanje življenja približala modelu, s katerim so nastopali Langobardi, Gotje in Franki, in ki ga tekst konverzije ponazarja z zgodbo o pozlačenih kozarcih. Velika »sreča« je, da Slovenci niso bili spreobrnjeni že ob prvotni naselitvi, ampak so se konvertirali šele kasneje. Njihova konverzija oz. modernizacija je povzročila, da so — z določenimi pogoji (recimo zato, ker s Slovenci zasedenega ozemlja niso več oblegali in napadali pogani, temveč krščanski Bavarci oz. Franki) — sestavljali nekakšno etnično in civilizacijsko »morje«, v katerem so se utapljali oblegovalci in napadalci. Tu se odpira resnično morje domnev, vendar je najbrž k obstoju Slovencev pripomogla ravno tista krščanska metoda, ki jo avtor Konverzije imenuje »razumna« oz. previdna. Čemu in komu je tedaj treba pripisati »mesarsko klanje« in bratomorno vojno, ki naj bi bila divjala med krščansko in pogansko stranko, je vprašanje, ki je nanj težko odgovoriti: po analogiji seveda poganom, seveda pa jim v teh razmerah (npr. v 8. stoletju) ni bilo več mogoče zmagati. »Pozlačeni kozarci« so bili učinkovitejši od bojne sekire. Preprosto povedano: konvertirani Slovenci so podobno kot staro-naseljeni Rimljani v Italiji, Španiji in Franciji uspeli ohraniti svojo narodnost. Njihovo novo orožje je postala kultura oziroma jezik »pozlačenih kozarcev«. Seveda pa jim to novo orožje ni več omogočalo osvajanja, ali pa vsaj ne takšnega, ki bi razširjalo slovensko etnično ozemlje. Ozemeljsko nazadovanje oziroma stagnacija Slovencev vse do današnjih dni si lahko razložimo na ta način. Vse to so domneve, ki postanejo v luči kasnejših osvajanj v imenu krščanstva (sem spada t. i. imperializem krščanskih Evropejcev v 15. in nadaljnjih stoletjih, navsezadnje pa tudi podpora Vatikana in katoliške Cerkve fašizmu, recimo na ozemlju Slovenije med 2. svetovno vojno) zelo problematične. Neka zasluga krščanske kulture (nastale s konverzijo) pa je nedvomna: Slovenci smo etablirali svoj jezik oz. pisavo. Mislim na prvi slovenski literarni spomenik: na »freisinška besedila«. Ti teksti iz 10. stoletja so, kot povedo strokovnjaki, nastali po sklepu zakona Karla Velikega oz. škofovskega zbora v Aachnu: »Na tem zboru so namreč nemški škofje predpisali, da morajo duhovniki z ljudmi moliti v razumljivem jeziku očenaš in apostolsko vero ter mu pridigati o glavnih krščanskih naukih in o pravilnem opravljanju spovedi.« (Tomšič 1956, 172.) Paradoks konverzije, ki je razločno znamenje kulturne razlastitve Slovencev, in freisinških (= brižinskih) rokopisov, ki so pač proti-poganska, proti-ajdovska ali proti-slovenska propaganda, je v tem, da predstavljajo nedvoumen izraz vitalnosti oz. upoštevanja vrednosti slovenske narodne skupnosti. S pokristjanjevanjem, germanizacijo oz. evropeizacijo se etablira slovenski jezik. Najpomembnejši sunek v isto smer je seveda pomenila Trubarjeva literarna dejavnost v sredini 16. stoletja. Lahko bi rekli, da smo že spet Slovenci pridobili bistvene instrumente za svojo kulturno, jezikovno in narodnostno utrditev s posredovanjem evropske, konkretno nemške Cerkve, ki je izvajala novo konverzijo. Trubar je leta 1580 v 1131 Na izhodiščni točki slovenstva zvezi s teološkimi spori in cerkvenimi kompetencami napisal list z naslednjimi besedami: »gebt dem kaiser, was kaisers ist, vnd gott, was gottes ist...«. Skliceval se je na Lutrovo Hišno postilo, ki jo je kasneje sam prevedel, odločilno mesto pa je naslednje: Bogu smo mi dolžni, de imamo na Kristusa verovati, njegovo besedo radi poslušati inu po tej isti naš leben rovnati inu ništer zuper toisto sturiti.. . Na takovi službi nejma ta cesar ali posvitna gospoščina te podložnike zadržati ali muditi. Kadar bi se pak posvitna gospoščina takoviga podsto-pila, taku ti podložniki njo nejmajo slušati, temuč poprej inu rajši vse trpejti, kar nim h trpljenju bode naloženu. (Pripis na robu.) Bogu smo dolžni več kakor cesarju pokorni biti. (Cf. M. Rupel 1952, 70.) Če skrbno premislimo, kaj se dogaja v slovenski družbi s Trubarjem in kaj se dogaja še posebej v teh Lutrovih oz. Trubarjevih besedah, bomo sklenili naslednje: s cerkveno reformo se odpro vrata kultivira-nemu slovenskemu pisanju in z njo se utrjuje — spotoma — neki model vedenja, ki je subverziven glede na ustaljene vzorce oblastnega poslovanja. Obenem s slovenščino se utemeljuje posebna verska in moralna avtonomija: cerkveni nauki (z njimi pa slovenska beseda) so nad ukazi in več kot ukazi posvetnih gospodarjev, tedaj lokalnih ali državnih oblasti. Politični sferi je dodeljen sekundaren pomen glede na cerkvene in kulturne (jezikovne, etnične . ..) vrednote. Načrt je bil izvirno zamišljen kot širjenje verskih kompetenc glede na politične, toda praktično je veljal tudi kot širjenje jezikovnih, kulturnih in narodnih kompetenc. Pri Trubarju se nekako začne pritajen boj med politično in kulturno sfero, med državo in narodom. Ta boj oz. ta vrsta boja je bila glede na politično podložnost Slovencev v tistem času nujna oz. edina mogoča. Tudi protestantovska konverzija je prinesla Slovencem svojevrsten dobiček. Slovenci so imeli svojevrstno »srečo«, da so s cerkvenimi oz. ideološkimi konverzijami (recimo z bonapartizmom) dobivali tudi kulturne, jezikovne in predvsem slovstvene koncesije. Na prvi pogled gre sicer za nove in nove zunanje, »tuje« pritiske na Slovence, v resnici pa s tujim posredovanjem Slovenci pridobivamo instrumente za emancipacijo. Kako se je tega zavedal Prešeren, pričajo njegove nemške pesmi. Gotovo je tudi francoska vključitev Slovencev v svoje državno področje imela značilnosti konverzije: tu mislim na posledice konkor-data, ki ga je Napoleon sklenil s papežem (trdi postopki z duhovščino, odvzem imetja redovom, civilna poroka, odprava nekaterih cerkvenih praznikov...), pa tudi na prostozidarstvo, ki je bilo nekoliko povezano s slovenskimi kulturnimi spodbudami. Te so pomembne v šolstvu in v književnosti (Vodnik), predvsem kar zadeva širše uvajanje slovenščine in blagost cenzure: Toda dal je (Marmont) cenzorjem navodilo, naj postopajo svobodoljubno, in z zadoščenjem ugotavlja, da se ne ve 1132 Dimitrij Rupel spominjati, da bi bili kdaj prepovedali kak spis natisniti. (Mal 1928, 171.) Nasploh naj bi veljalo, kar (prav tako) beremo pri Malu: Po dolgih stoletjih mrtvila pa se je ob idejah prosvetlje-nosti, ki so skušale razgibati speče sile in povzdigniti ljudsko blagostanje, proti koncu XVIII. in v začetku XIX. stoletja zbudil tudi naš narod k novemu življenju. (Ibid., 167.) Najpomembnejša kulturno-politična sprememba za Slovence se je zgodila v revolucionarnem letu 1848, pri tem pa smemo tudi to dogajanje šteti za »konverzijsko«, reformno v verskem in ideološkem oziru. Posledice te »konverzije« je čutiti v t. i. kulturnem boju (Kulturkampf), ki se je v Avstro-Ogrski končal na koncu 19. stoletja s precejšnjimi cerkvenimi oz. ideološkimi koncesijami in z ukinitvijo konkordata. Kot so se dunajski liberalci (književniki, znanstveniki, časnikarji) — v boju zoper cenzuro in druge oblike cerkvene represije — konstituirali z bojem zoper katoliško Cerkev, so se z bojem zoper klerikalce (npr. Mahnič) utrdili mladoslovenci, med katerimi so bili posebno pomembni pisatelji. O tem je treba povedati nekaj podrobnosti. Dne 29. marca 1848 je prvi (v Novicah) objavil nekakšno programsko izjavo Matija Majar. Slovenske poslance na Dunaju je pozval, naj zahtevajo uvedbo slovenščine »po malem v šole in pisarne«. Istega dne je 44 članov dunajskega društva Slovenije podpisalo »adreso kranjskim stanovom«, nato pa je še Bleiweis sprožil » v slovenski avdienci pri nadvojvodu Ivanu misel o združenju slovenskih pokrajin v eno skupino, čemur nadvojvoda načelno ni ugovarjal« (cf. Lončar 1921, 16). Osnovne točke programa »Slovenije«, ki izhaja iz prirodnega prava, so naslednje: 1. Zedinjena Slovenija: Slovenci na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem se združijo v eno administrativno skupino z imenom Slovenija, ki ima svoj zakonodajni zbor v Ljubljani, na katerem se obravnavajo in sklepajo vsa vprašanja, ki se nanašajo na narodno življenje Slovencev. Vsem avstrijskim narodom skupne stvari so pridržane državnemu zboru na Dunaju, v katerem bodo zastopani vsi narodi. 2. Enakopravnost slovenščine v šolah in uradih: pri čemer se zahteva tudi slovensko vseučilišče v Ljubljani. 3. Neodvisnost Avstrije od Frankfurta: Slovenija naj bo del avstrijskega, ne pa nemškega cesarstva. V tem času so bile, kot pove zgodovina, ideje o prihodnji slovenski skupnosti, zelo nejasne. Nekateri so ob »Zedinjeni Sloveniji« poudarjali nujnost širšega združevanja s Hrvati in Srbi; v teoriji so iskali kompromis med naravnim in zgodovinskim pravom; tretji so zato, ker so sami slabo znali slovensko, ugovarjali uvajanju slovenščine v urade, celo zahtevali, naj se tam uvede hrvaščina itn. Tudi glede zveze z Nemčijo so bile v obtoku različne ideje. Zato je Lončar zapisal: 1133 Revolucija leta 1848. je našla Slovence nepripravljene in nezrele, zato ni mogla izpolniti slovenskega programa. (Op. cit., 24.) Bachov absolutizem je Slovence gotovo oviral pri načrtovanju njihove prihodnosti, še bolj pa so se blokirali oz. čutili nesposobne sami. »Matija Majar,« piše Lončar, »je priporočal, da se je treba skrbno poprijeti literarnega dela in v politiki samo opazovati, kaj se godi.« Za Majarjem so to misel ponavljali mnogi avtorji slovenskih izjav, opravičil in celo programov. Lovro Toman je leta 1861 na Bledu predlagal, naj bi se slovenski rodoljubi zbirali vsako leto na Veliki Šmaren na Bledu — kakor Grki na olimpijskih igrah. Tam naj bi slovenski pesniki in pisatelji vpričo zbrane množice, vpričo treh izbranih razsojevalcev prebirali svoja dela in »lovorov venec naj bi odičil čelo tistega, ki je segel najgloblje v srca poslušalcev, ki je v slavnem boju slavno zmagal.« Tudi Jurčič in Stritar sta — še deset in več let pozneje — na prvo mesto slovenske dejavnosti postavljala književnost, češ da je ta resnično merilo narodovih sposobnosti. S temi idejami so slovenski literati prepričevali same sebe, deloma pa tudi slovensko občinstvo, ki se mu je še kasneje, med obema vojnama, tako čudil Louis Adamič, češ da je kultura njegova poglavitna industrija. Te ideje je leta 1932 položil Josip Vidmar v svojo programsko-polemično knjigo Kulturni problem slovenstva, katere poglavitno geslo o Slovencih, ki da smo ustvarjeni posebej za kulturne naloge (ne pa recimo za politične) in da bo Slovenija postala hram lepote in duha, kar da je po svoji naravi, nekakšne Atene in Florenca skupaj, je zaslovelo daleč čez čas svojega nastanka.* Kulturni boj, ki ga opazujemo pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, in ki z odmevi sega še v naše stoletje, se dotika najnovejše konverzije — ateizacije, ki je našla svoj vrhunec v komunistični ideologiji v času 2. svetovne vojne. Zanimivo je, da je model jezikovnega in kulturnega ekskluzivizma v bistvu evropski, za nas še posebej nemški model, kakor je evropsko-nemška tudi ideja spora s Cerkvijo. Najvišji slovenski kulturni dosežki (do tega časa — govor je o drugi polovici 19. stoletja) nastajajo v znamenju liberalske konverzije, ki je torej na naših tleh kulturno produktivna; medtem ko je staroslovenska/kle-rikalna zmernost kontraproduktivna. Z drugimi besedami: Slovenci smo že spet svoje spreobračanje izkoristili v prid svojega potrjevanja. Polemika s Cerkvijo, ki je branila status quo, ki je torej ohranjala, je bila potrebna za ohranjanje Slovencev »na višjem nivoju«. Ateizacija, ki se nadaljuje v socialni demokraciji in nazadnje v komunizmu, je bila produktivna še pri Cankarju; pri socialnih realistih (cf. spor na književni levici) postane pač sporna. V tem času se stvari obrnejo v prid katoliški literaturi (Pregelj, Vodnik, Kocbek. . .). Mejna točka učinkovitosti ateizacije za kulturo je nemara slovenski avantgardizem (Kosovel, Podbevšek, Kreft). * O tem pojavu (imenoval sem ga »slovenski kulturni sindrom«) sem obširno pisal v knjigah Svobodne besede in Besede in dejanja, nazadnje pa v Sociologiji kulture in umetnosti ter v članku Enotni slovenski kulturni prostor (Nova revija, Vol. IV, št. 43/44). Na IzhodlUnl točki slovenstva 1134 Dimitrij Rupel Ne glede na kasnejše ideološke kontroverze, na notranje dileme in spornosti, na morebitna prekrivanja in paradokse lahko rečemo, da so Slovenci domala v vsakem družbenem oz. ideološkem prevratu, ki je bil v načelu naperjen v njihovo škodo, nekaj pridobili oz. storili korak naprej v svoji emancipaciji, prostorski razširitvi oz. ustalitvi, kulturni in jezikovni produktivnosti; in se tako približevali »univerzalnemu« cilju narodov, narodni državi. To je še posebej pomembno imeti v mislih, kadar govorimo o najnovejšem obdobju, tj. o problemih slovenske avtonomije znotraj internacionalističnega gibanja, kot je komunizem. Posebej v zadnjem času je v zvezi s tem nekaj nerazumevanja, saj pogosto trdijo, da bi bila Jugoslavija trdnejša in bolj socialistično urejena, ko ne bi bilo kominternovskega projekta, ki da je spri med seboj južnoslovanske narode in povzročil nekakšno recesijo pri izgradnji jugoslovanske »narodne države«. Hipoteze o možnostih takšne države, ki zanemarjajo dejstvo obstoja kompletnih, bolj ali manj samostojnih, predvsem pa kulturno in jezikovno različnih narodov, so po mojem prepričanju zgrešene, predvsem pa so po izvoru kominternov-ske in stalinistične. Taktičnih potez Stalina in Kominterne v zvezi z ustanavljanjem narodnih partij in priznavanjem posebnosti narodom, kot so Hrvati in Slovenci, pač ni mogoče — še posebej če pomislimo na teorijo o sovjetskem narodu in na usode številnih narodov v SZ — razglašati kot neko posebno strategijo. Teza o slovenski »konvertibilnosti« kot uspešnem sredstvu za narodno ohranitev in celo napredek v smislu samostojnosti in notranje razčlembe nam, ko se približajo časi, ki jih imenujemo najnovejša zgodovina, povzroča določene težave in sproža določena vprašanja. Ta vprašanja so npr. naslednja: 1. Ali je slovenska »konvertibilnost« neka zgolj slovenska značilnost, ki jo v navadnem pogovoru imenujemo tudi prilagodljivost, uslužnost, hlapčevstvo, hinavščina, neodločnost, nezrelost itn.; ali pa je vendarle v bistvu varianta evropskega modela, torej nekakšne gibčnosti, pripravljenosti za inovacije in spremembe, dovzetnosti za napredne ideje, ki ženejo gospodarski, socialni in kulturni razvoj?? 2. Ali smo se Slovenci, ko smo stopili v karadjordjevičevsko Jugoslavijo, na novo konvertirali (prilagodili novemu jeziku, pravoslavju, »vzhodnorimski« kulturi); ali smo s tem vstopom del svoje substance izgubili ali pa smo se vendarle tudi potrdili kot narod — v kulturnem, intelektualnem (univerza) in političnem smislu; ali ni unitarizem, ki ga je prakticiral srbski dvor, navsezadnje sprožil v slovenski politiki notranjo preureditev nove programske usmeritve; ali pomeni regresijo ali streznitveni sunek, ki nas je pripeljal do OF in AVNOJ-a kot novih kvalitet v slovenskem razvoju??? 3. Kaj s tem v zvezi pomenijo socialistična revolucija, pristop k ruskemu in sovjetskemu modelu, marksizem in navsezadnje samoupravljanje, nominalna slovenska država (po ustavi 1974) in neuvrščenost? Ali gre za eno najbolj radikalnih konverzij (meščani — proletarci, Slovenci — Jugoslovani, katoličani — marksisti ateisti) ali nemara za najnovejši (zadnji?) preskus slovenske vitalnosti??? Druga svetovna vojna je Slovence — naj je ta trditev na prvi pogled tvegana in naj tudi na »drugi pogled« ohranja celo vrsto proti- 1135 slovij oz. paradoksov — še najbolj približala programu Zedinjene Slovenije in po njej kakšnih posebnih geopolitičnih špekulacij ne moremo več imeti. Slovenske odločitve v letih 1941—45 imajo nemara najraz-ločnejše značilnosti konverzije, kakor seveda opozarjajo tudi na izčrpanost alternativ oz. opcij. Mislim, da je mogoče konverzijo 1941.—45 primerjati po silovitosti in alternativnosti le še s konverzijo »Caran-tanorum« v 8. stoletju in z reformacijo v 16. Prejšnjikrat smo opti-rali za Nemce in Evropo, zdaj za Slovane in Vzhod: ker je bil nemško-srednjeevropski model skrajno kompromitiran zaradi nacional-socializ-ma in zaradi oportunistične politike katoliške Cerkve. Naša najnovejša (zadnja?) konverzija nam je vsekakor prinesla marsikaj pozitivnega, hkrati pa nas je poučila tudi o svoji nezadostnosti. S konverzijami (tj. s prilagajanjem in uslužnostjo) najbrž Slovenci ne moremo več ničesar doseči. S tem hočem reči, da so neutemeljene ideje o vrnitvi v stare kombinacije, kakor so tudi pogubne tiste »teorije«, ki spodbujajo k sožitju, popuščanju, kompromisom in navidezni enotnosti. Naslednji slovenski korak — ki ga nismo naredili še nikdar prej — je korak k popolni suverenosti. Naj se ta korak v politično-ustavnem jeziku imenuje federacija, konfederacija, pakt, gospodarska skupnost ali kakorkoli že, to ni tako pomembno. Bistvena pozitivna točka OF, ki ostaja prejkoslej aktualna, je pravzaprav neki zadržek, suspenz. Mislim na zadržek znotraj slovenskega političnega prizorišča, na politični »zgodovinski kompromis«, ki ga ne smemo zamenjevati z mednarodnimi kompromisi. Slovenska OF je postavila v oklepaj revolucionarni komunizem, ki hoče OF izkoriščati samo kot sredstvo sovjetske oblasti. Prav tako je postavljeno v oklepaj slovensko katolištvo, saj je OF upala, da bo s krščanskimi socialisti (Kocbek) privedla slovenske katoličane na napredne pozicije, torej jih ni a priori zavrgla — kljub kvizlinški vlogi uradne Cerkve. Skupna točka OF je bil predvsem boj za nacionalno osvoboditev in slovensko državnost — od kulture do vojske. Čeprav je bila KP v OF najbolj vplivna, ni bila najmanj problematična. Najbolj neproblematični so bili v OF kulturniki, kar je treba pripisati prejšnjim razvojnim stopnjam (kulturni sindrom!). OF je navsezadnje — vsaj do leta 1943, v osemdesetih letih pa se ta njena tradicija obnavlja — zadržala problem konverzije iz katolištva v marksizem; ko pa se je konverzija približala kot definitivna nevarnost (po letu 1943), so komunisti v OF vseeno vztrajali pri nekaterih bistvenih razsežnostih slovenskega nacionalnega programa. Dogajanja v OF oz. v slovenski politiki ob koncu vojne niso enoznačna. Po eni strani se je zdelo, da konverzija, ki je nastopila s komunistično oblastjo, zanika slovenske kulturne tradicije in da definitivno premešča Slovence iz zahodno- oz. srednjeevropskega prostora na Vzhod. Disciplina v slovenski kulturi (socrealizem) bi pričala v prid tej tezi, ki govori o likvidaciji umetnosti kot samostojnega področja, o podrejanju posebnega (tudi narodnega) občemu (bratstvo, enotnost, internacionalizem, razrednost...). Vendar je treba skrbno premisliti tezo, ki se je razširila po vojni in ki je aktualna v političnih razpravah še danes: da je namreč zdaj funkcije, ki jih je nekoč imela slovenska kultura, prevzela politika. Na Izhodiščni točki slovenstva 1136 Dimitrij Rupel Ne smemo namreč pozabiti, da je bil ta prevzem impliciran v prvih slovenofilskih razglasih oz. premišljanjih. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Jurčič v Slovenskem narodu zapisal, da je treba »delati na polju literature«, ker »politično ni mogoče zadostno delati.« Končni cilj slovenskega gibanja (od 1848. leta naprej) je bil pač slovenska država, ki ne more biti zgolj literarna tvorba. Temeljno vprašanje, ki si ga moramo zastavljati danes, potemtakem ni, ali je bil prenos funkcij iz kulture v politiko legitimen, pač pa: kakšen je bil in ali je bil dovolj radikalen. Nekoliko ostaja problem nadomeščanja politike s kulturo odprt tudi še po drugi vojni. V začetku je model nadomeščanja izhod v pomanjkanju političnega prostora, v katerem bi se mogli Slovenci primerno izraziti. To je jasno razvidno pri Jurčiču in Stritarju. Pri Cankarju postaja slovenska apolitičnost (zdi se mu namreč, da lahko brez težave primerja učinkovitost srbskih topov v balkanskih vojnah s slovensko kulturnostjo!) že skorajda vrlina, dokler se kot takšna ne manifestira pri Vidmarju leta 1932. Pri Kardelju (Razvoj slovenskega narodnega vprašanja) se razvoj preusmeri, saj zahteva politizacijo Slovencev, seveda v kontekstu svetovnega komunističnega gibanja, ki naj bi slej ali prej naredilo nacionalne posebnosti za neaktualne. V zvezi s politiko KPS (Kardelj, Kidrič) je seveda še cela vrsta odprtih vprašanj. V njej so kljub internacionalizmu in disciplini do jugoslovanskega centra navzoči pomembni elementi nacionalne politike, celo na področju vojaštva (obramba »specifičnosti« slovenske' narodne partizanske vojske). V novejšem času pa je razviden poseben vzorec delitve »nacionalnih« kompetenc. Kolikor je politika bolj brezbrižna do vprašanj nacionalnega dostojanstva, samostojnosti, državljanskih svoboščin. . . toliko več kompetenc si jemljejo kulturna društva (Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih novinarjev, Društvo slovenskih sociologov. ..), revije in časopisi, ki so tudi redno predmet kritike dogmatičnih, a neučinkovitih političnih krogov. Intervenirajoča variabla pri konstituiranju nacionalne politike, torej pri razvijanju in obrambi slovenske državnosti, je cerkvena politika, ki se v najnovejšem času (tudi za ceno lastnega dostojanstva!) trudi popravljati napake iz zgodovine, iz katerih se je marsikaj naučila. Medtem ko je oficialna politika skušala problem konverzije (iz kato-lištva v marksizem) razvezati od nacionalnega vprašanja, ga cerkvena politika vse bolj aktualizira ravno v tem smislu, da je slovenska nacionalna bit povezana s katolištvom. Kljub ustavnim jamstvom se slovenska politika (v glavnem politika ZK) obotavlja voditi radikalno nacionalno/državno politiko. V napoto sta ji tradicija leninistične partije in fantom »nacionalnega socializma«, pač zaradi zaviranja politične diferenciacije znotraj Slovenije. Nacionalizem in enostrankarski sistem zares lahko proizvajata fašizem oz. nacizem, zato je tako pomemben poudarek na koalicijski naravi Osvobodilne fronte. V enostrankarskem sistemu dobavlja delno politično dinamiko večnacionalni sestav SFRJ; znotraj republike pa civilno družbo nekoliko nadomešča samoupravljanje. Glavne ovire za razvoj demokratične slovenske države so torej leninistična partija, unitarizem in nacionalizem, ki so posamič nevarni, v povezavi pa katastrofalni. Kot realen izhod za naprej se nakazuje zbi- 1137 Na lzhodl8čnl točki slovenstva ranje političnih gibanj in skupin v OF oz. Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije, ki opušča (oz. mora opustiti) sloves partijske trans-misije in obuja (oz. mora obuditi) koalicijsko tradicijo.- to seveda pomeni, da morajo prenehati delovati vsi tisti kadrovski mehanizmi, ki urejajo naše politično življenje tako, da vodilne položaje (tudi v SZDL) zasedajo člani partije. V SZDL bo moralo prav tako priti do zbiranja in ugotavljanja članstva, volitev itn. To izbiro (demokratične SZDL in demokratične slovenske države) najnovejši dogodki v Jugoslaviji potrjujejo, kakor jo tudi ogrožajo. Naj sklenem z odgovorom na vprašanje, ki sem si ga zastavil na začetku in ki se je glasilo: Kako je mogoče govoriti o spremembi narodnega značaja pri Slovencih, denimo od zadnje vojne naprej? Menim, da Slovenci s pozivom OF, naj spremenijo svoj značaj, niso doživeli nekaj, kar bi bilo povsem tuje njihovemu značaju oz. njihovi zgodovinski izkušnji, ampak da je to pač bila napoved nove, za nas najnovejše in nemara zadnje konverzije. Ta konverzija je po mojem prepričanju »re-konvertirala« Slovence na njihovo izhodiščno točko,* na njihov izvirni položaj, ki se imenuje »neodvisno« slovansko ljudstvo — v zvezi z drugimi slovanskimi plemeni, kakršna je bila Samova država v 7. stoletju. Od takrat so se zunanje razmere seveda bistveno spremenile in nemara je zdaj čas, da se povsem brezobzirno odločimo, kaj hočemo storiti sami s seboj. Na lzhodl8čnl točki slovenstva