NAPIS NAD ČLANKOM 4 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA IZVLEČEK Sodobni Sudan, predvsem dolina Nila, je skozi zgodovino veljal za pomembno povezavo med kulturnimi in političnimi entitetami severne Afrike ter njenim osrednjim delom. Tod so se razvile tudi nekatere najstarejše politične tvorbe na tej celini. O tem živahnem dogajanju lahko dandanes prebiramo v zgodovinskih knjigah, na to obdobje afriške zgodovine pa nas še vedno opominjajo tudi številni arheološki spomeniki. Poleg geografskega in zgodovinskega orisa države so v članku ti spomeniki opisani in ovrednoteni z vidika turistično-razvojnih možnosti. Ključne besede: Sudan, Afrika, kulturna dediščina, geografija, zgodovina. ABSTRACT Cultural Heritage of Sudan Modern Sudan, especially the Nile Valley, was an important communication link between cultural and political entities in North Africa and Sub-Saharan Africa. The continent’s oldest political formations developed there. One can read about these dynamic events in history books, and its many archaeological monuments serve as reminders of this oldest period of African history. This article presents a geographical and historical outline of modern Sudan, and evaluates these monuments from the point of view of opportunities for touristic and other development. Key words: Sudan, Africa, cultural heritage, geography, history. Kulturna dediščina Sudana GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 5 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Avtorja besedila: MATJAŽ GERŠIČ, doktor geografskih znanosti, znanstveni sodelavec ZRC SAZU,Geografski inštitut Antona Melika Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana E-pošta: mgersic@zrc-sazu.si M. JALAL HASIM, doktor jezikoslovnih znanosti,zunanji sodelavec Univerze v Kartumu, Sudan E-pošta: mjalalhashim@hotmail.com Avtor fotografij: MATJAŽ GERŠIČ COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek D o leta 2011 je bil Sudan po površini največja država v Afriki. 9. julija 2011 se je po referendumu južni del države z večinoma krščanskim in animističnim prebivalstvom na podlagi sporazuma iz leta 2005 odce- pil. Tako se je končala več kot 20 let trajajoča državljanska vojna. Zaradi izgube južnega dela nekdanjega ozemlja je Sudan z okrog 1,8 milijona kvadratnimi kilometri na lestvici največjih afriških držav nazadoval na tretje mesto. V njem živi nekaj manj kot 37 milijonov prebivalcev (CIA 2017; Sudan 2017). Ime Sudan so nadeli arabski trgovci na območju nekdanje Nubije, izhaja pa iz arabskega poimenovanja Bilâd as-Sūdān v pomenu 'Dežela črncev', kar je sestavljenka besed balad v pomenu 'dežela', predloga al in sūdān, množinske oblike besede aswad v pomenu 'črnec' (Kladnik in Perko 2013; Stazić, Petrović in Stanić 1955). Isto ime je v preteklosti označevalo zahodni del Sahela, dan- danes pa označuje večinoma savansko afriško pokrajino, ki se razteza južno od Sahela, od Senegala prek južnega Malija, Burkine Faso, južnega Nigra, severne Nigerije, severne Gane, južnega Čada in prek Darfurja do Južnega Sudana (Su- dan region 2017). Geografski oris Sudan je severnoafriška država, ki meji na Egipt, Eritrejo, Etiopijo, Južni Sudan, Srednjeafriško republiko, Čad in Libijo ter predstavlja prehod med Severno in Podsaharsko Afriko. Površje je razmeroma uravnano, saj večji del države zavzema Sahara, ki jo geomorfološko umeščamo med nizke planote. Kakor venec okrog države se od jugozahoda, kjer doseže najvišjo točko na ugaslem vulkanskem osamelcu Jebel Mara (3088 m), po njenem južnem robu (med drugim prek Nubskih gora) ter naprej proti severovzhodu in severu pne Slika 1: Zemljevid Sudana (avtorica Manca Volk Bahun). 6 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA večji pritok le še reka Atbara (arab- sko nahr 'atbara), ki ima povirje prav tako v Etiopskem višavju (Natek in Natek 1999). V osrednjem in sever- nem delu države razen tik ob reki prevladujejo kamnita in peščena puščavska tla z redkim travnatim in grmovnim rastlinstvom. V južnem delu Sudana lahko rastlinstvo ozna- čimo kot nizkotravno savano (Natek in Natek 1999). Arabsko ime države (Dežela črncev) je po svoje površno, saj so Sudanci mešanci mnogih plemen, jezikov in ras. Na tem območju namreč ni bilo ovir, ki bi onemogočale mešanje bele in črne rase (Stazić, Petrović in Stanić 1955). Sedanji etnični, verski in jezi- kovni sestavi prebivalstva so botro- le v času zenitnega deževja v povirnih delih. Izjema je reka Nil (arabsko an- nīl), ki teče z juga proti severu in na- stane s sotočjem Belega in Modrega Nila v Kartumu. Beli Nil (arabsko an-nīl al-'abyad) izvira v Viktorijinem jezeru, kamor se stekajo vode iz Vzhodnoafriškega višavja, in na svojem toku proti se- veru prečka prostrano močvirje Sudd v Južnem Sudanu, kjer zaradi inten- zivnega izhlapevanja izgubi skoraj polovico vode. Delež Belega Nila v pretoku Nila je le 14 %. Večina vode v Nil priteka iz Etiopskega višavja, s katerega se reke odmakajo v jezero Tana, od koder priteka Modri Nil (arabsko an-nīl al-azraq). Severno od sotočja obeh Nilov v Kartumu je nekoliko višji in reliefno bolj razgi- ban svet. Izjema je severni del države, kjer se razprostirata Nubijska pušča- va na severovzhodu in južni predeli Libijske puščave na severozahodu. Na podnebne značilnosti Sudana od- ločilno vplivata lega v subtropskem pasu in skromna reliefna energija. Za severni in osrednji del države je značilno sušno puščavsko podnebje s srednjo letno temperaturo nad 18 °C in letno višino padavin okrog 150 mm (Kartum). Le za njen skrajni juž- ni del, ki je zaradi zenitnih (konvek- cijskih) padavin nekoliko bolj namo- čen, je značilno polsušno (stepsko) podnebje (Strahler in Strahler 2005). Sušno podnebje botruje skromni reč- ni mreži. Doline se z vodo napolnijo Slika 2: Sotočje Belega in Modrega Nila v Kartumu. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 7 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Prevladujoča gospodarska panoga je kmetijstvo. Zaposluje 80 % delovne sile, njegov delež v BDP-ju je okrog 40 %. Samooskrbno kmetijstvo je razvito predvsem na bolj sušnem se- veru, kjer pridelujejo sirek, proso, ara- šide in dateljne ter redijo nekaj živine (drobnica, kamele), plantažno pa na območjih, ki jih intenzivno namaka- jo. Eno takšnih je pokrajina Gezira južno od Kartuma, kjer pridelujejo predvsem bombaž. Ta je eden od po- membnih izvoznih artiklov Sudana (Natek in Natek 1999; CIA 2017). Tradicionalno je zelo pomemben iz- vozni artikelarabska cedika (latinsko gummi Arabicum), gosta lepljiva snov nekaterih vrst akacij, ki jo uporabljajo v farmaciji. Sudan kot največji svetov- ni izvoznik te snovi oskrbuje kar 80 % svetovnega tržišča (Natek in Natek 1999; CIA 2017; Stazić, Petrović in Stanić 1955; Veliki slovar tujk 2002). Poleg poljedelskih dobrin Sudan izva- ža tudi živino (CIA 2017). V zadnjem desetletju pretresajo Sudan številni notranji in zunanji politični problemi. Državljanska vojna, ki je trajala 21 let, se je končala z odcepi- tvijo južnih provinc ter nastankom države Južni Sudan. Spori med ple- meni na tem območju so zato postali problem nove politične entitete, še ve- dno pa niso končana trenja v Darfur- ju na zahodu Sudana, kjer se je kriza začela leta 2003. Huda suša, širjenje puščave, prenaseljenost, pomanjkanje obdelovalnih zemljišč, ob vsem tem pa še spopad med arabskimi nomad- skimi plemeni, ki jih podpira uradna politika, in črnskimi poljedelci, so prispevali okrog 3 milijone beguncev in terjali nekaj nad 300.000 žrtev. že v faraonskih dokumentih. Njihov jezik, nubin, spada v nilsko-saharsko jezikovno družino. Leta 1772 pa v virih prvič naletimo na etnično sku- pino Šaigija, ki je na območju Suda- na precej razširjena. Gre za mešance med Nubijci in Arabci. Glede na veroizpoved je 97 % Su- dancev sunitskih muslimanov, 1 % je katoličanov, preostali so pripadniki tradicionalnih verstev (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Beja 2017; Falata 2017; Fur 2017; Nuba 2017; Nubijci 2017). Gospodarski položaj Sudana je dokaj slab. Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca se zadnjih nekaj let giblje okrog 4500 $ (CIA 2017). Vzroki za takšno stanje so zelo različ- ni. Poleg neugodnih naravnih razmer predvsem za kmetijstvo (med drugim dolgotrajnih suš), lahko močan vpliv pripišemo tudi nekaterim družbeno- -političnim dejavnikom: velikopo- teznim in zgrešenim projektom iz obdobja vladanja Gaafarja Muham- mada an-Nimeirya, do pred kratkim trajajoči državljanski vojni, ob novi razmejitvi z Južnim Sudanom izgubi treh četrtin naftnih polj, spopadom v provincah Južni Kordofan, Darfur in Modri Nil ter gospodarskim sankci- jam tujih držav (trgovinski embargo Sudana v letih 1997–2017). Industrija je slabo razvita. Njen delež v BDP-ju je slabe 3 %, zaposluje pa 7 % delovne sile. Prevladujeta petro- kemična in predelovalna industrija. Rudnega bogastva je malo. Pomemb- nejša so le nahajališča zlata, nekaj je kromove, uranove in železove rude. vali tudi dve desetletji trajajoča drža- vljanska vojna, prisotnost nomadskih plemen in številni begunci, hkrati pa prav to otežuje vpogled v stanje su- danskega prebivalstva. Okrog 70 % Sudancev je Arabcev. Predniki teh so na to območje prispeli v treh glavnih valovih med 12. in 19. stoletjem. Med seboj se razlikujejo predvsem po dialektu arabskega jezika in ne- katerih drugih kulturnih značilno- stih. Druga največja etnična skupina v državi je ljudstvo Beja. To je staro ljudstvo, poznano že v času Rimlja- nov. Njegovi pripadniki živijo tudi v južnem Egiptu in Eritreji. Po veroiz- povedi so muslimani. Okrog milijon pripadnikov šteje ljudstvo Falata. Se- stavljajo ga potomci zahodnoafriških ljudstev, ki so se na območju Sudana naselili konec 19. stoletja. Njihov je- zik spada v nigrsko-kongovsko jezi- kovno družino. Ljudstvo Fur prevla- duje v pokrajini Darfur, v preostalih delih Sudana je njegovih pripadni- kov malo. Do leta 1916 je bilo or- ganizirano v samostojnem islam- skem sultanatu. Nubske gore na jugu Kordofana poseljujejo Nube. To je kolektivni izraz za različna ljudstva, ki živijo na tem območju. Številna imajo manj kot 10.000 pripadnikov, njihovo število pa se v zadnjih de- setletjih predvsem zaradi konfliktov močno zmanjšuje. Ta ljudstva se med seboj precej razlikujejo, njihovi jeziki pa spadajo v nigrsko-kongovsko in nilsko-saharsko jezikovno družino. Nub ne smemo zamenjevati z Nu- bijci. Nubijci so potomci prvotnih naseljencev v dolini Nila v južnem Egiptu in Sudanu. Gre za eno naj- starejših in najbolje dokumentiranih civilizacij na planetu, saj so omenjeni 8 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Mejni spor pa ima Sudan tudi na meji z Egiptom. Sporni sta dve območji: Hala'ibski trikotnik, ki si ga lastita tako Sudan kot Egipt, ter območje Bir Tawil, ki pa se ga obe državi odrekata in je tako imenovana terra nullius ozi- roma nikogaršnje ozemlje. Spor med državama glede Halai'bskega triko- tnika je posledica neskladja med leta 1899 določeno politično mejo po 22. vzporedniku severne zemljepisne širi- ne in leta 1902 določeno administra- tivno mejo, ko so Britanci območje severno od tega vzporednika dodelili Sudanu. Leta 1956, ob razglasitvi ne- odvisnosti Sudana, sta si to ozemlje lastili obe državi. Od sredine devetde- setih let 20. stoletja to ozemlje de facto nadzira Egipt, ki ima tam tudi svojo leta 2008 pojavili spori glede poteka meje med državama. Ta je še vedno nedorečena na območju, imenova- nem Abyei. Vzrokov za te mejni spor je več: bogata nahajališča surove nafte, po katerih imata apetit obe državi, pre- bivalstvena razdvojenost in vprašanje glasovalnih pravic nomadskih plemen. Ngok Dinke želijo biti del Južnega Sudana, pripadniki plemena Miseri- ja pa simpatizirajo s Sudanom. Kljub nekaterim sporazumom in večkratnim spremembam meje ima območje tre- nutno poseben administrativni status, za mir in stabilnost pa skrbijo varno- stne sile Združenih narodov, v katerih sodelujejo etiopski vojaki (Abyei 2017; Abyei today 2016; Are Ngok Dinka … 2013; Field Dispatch … 2012). V spor se je vmešal sosednji Čad, ki naj bi finančno podpiral črnsko pre- bivalstvo v Darfurju in ga opremljal z orožjem. Zaradi tega je leta 2008 Sudan za nekaj časa s Čadom prekinil diplomatske odnose, sudanski pred- sednik Omar al Bašir pa si je zaradi očitanega genocida nad nearabskim prebivalstvom ter vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti prislužil obsodbo Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu (Darfur 2017; Dar- fur 2018; Sudan in Čad 2008; Sudan in darfurski … 2009; Mednarodno sodišče … 2010). Čeprav se Sudan več ne sooča z ne- miri na območju nekdanjega južnega dela, zdaj samostojne države, so se že Slika 3: Po zahodnem bregu Nila je potekala starodavna trgovska pot, po kateri so iz Sudana v Egipt tovorili kamele, v preteklosti predvsem kot transportne živali, v sodobnosti pa za meso. V Omdurmanu, tik ob Kartumu, imajo celo tržnico, kjer poteka trgovanje s kamelami iz širšega zaledja. Kamele, ki na poti proti Egiptu poginejo, pustijo kar ob poti. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 9 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA v južnem Kušu. Okrog leta 350 so vpadi iz kraljestva Aksum povzročili, da je kušitsko kraljestvo s prestolnico Meroë propadlo. Sčasoma so se na tem območju razvila tri manjša kraljestva, sem pa je vdrla religija iz Egipta, tako monofizitska kot melkitska, tako da je Nubija po- stala krščanska. Med prvim in tretjim kataraktom je bila Nobatija ali Nuba s prestolnico na mestu sedanjega Fara- sa, onkraj tretjega katarakta pa vse do starega Meroëja je bilo kraljestvo Ma- kurija (Makura), katerega prestolnica je bila Stara Dongola, še dlje proti jugu pa je bila Alodija (Alwa) s pre- stolnico Soba ob spodnjem toku Mo- drega Nila. Vsa tri kraljestva so spreje- la krščanstvo in s tem intelektualno in kulturno okrepitev, kar je omogočilo njihovo neodvisnost do 14. stoletja. Arabci so Nubijo napadli v letih 641– 642 in vnovič desetletje pozneje. V Nubiji so se soočili z dobro organizi- rano domorodno krščansko vlado, ki je izhajala iz zgodnjih monarhij. Ker so v nubijskih ostrostrelcih Arabci videli strah zbujajočega nasprotnika, so sklenili, da je namesto vojskovanja bolje doseči dogovor. S krščanskim kraljem v Stari Dongoli, ki je vladal na območju dveh zgodnejših kralje- stev (Nube in Makurije), so sklenili pogodbo, ki je ostala v veljavi 600 let. V zameno za letni davek v obliki sužnjev ter svobode trgovanja in vere Arabcem je Nubijcem zagotavljala mir, Nubijci pa so od Egipta najver- jetneje prejemali tudi zajetne količine žita, konj in drugega blaga. Arabci so postopoma spodkopali vpliv kr- ščanstva in politično ureditev in si to tisočletju pr. n. št. so se na obalah Nila razvile trgovske postojanke, prek kate- rih so iz osrednje Afrike v Egipt tovo- rili zlato, les, tropske pridelke, ebeno- vino, kavčuk, nojeva peresa, sužnje in slonovo kost. Eno prvih mestnih središč v dolini Nila je bila kraljevina Kerma. V 18. stoletju pr. n. št. so zgradili monu- mentalno opečnato zgradbo, imeno- vano Deffufa. Kraljevina je močno ogrozila Egipt, ki je utrpel tudi hud vojaški poraz. Pozneje se je moč Egip- ta obnovila, uničil je kraljestvo Kerma in svoj imperij razširil do 4. katarakta. Po propadu novega kraljestva v Egip- tu (okrog leta 1070 pr. n. št.) se je v Nubiji oblikovalo kraljestvo Kuš, ki je propadlo v 4. stoletju. Pod kraljema Kašto in Painakijem (okrog 770–716 pr. n. št.) je kušitska vojska zavzela Egipt in tam ustanovila petindvajseto dinastijo, ki je vladala do sirske osvo- jitve v letih 671–666 pr. n. št. Kralje- stvo Kuš je tako obsegalo ozemlje med Rdečim morjem in reko Nil (vključno z njenim zahodnim bregom), na jugu je segalo nekoliko južneje od sedanje- ga Kartuma, na severu pa do ozemelj sodobne Sirije. Petindvajseta egipčan- ska dinastija je vladala Egiptu iz Suda- na več kot 100 let. Prestolnica kraljestva Kuš je bilo naj- prej mesto Kerma, pozneje mesto Napata in na koncu kraj Meroë. Pre- mik prestolnice proti jugu je bil po- vezan z oslabitvijo trgovine po Nilu in njeno krepitvijo prek Rdečega morja, kjer so bili zelo vplivni grški trgovci iz Aleksandrije. Povezan je bil tudi z vpadi egipčanskih čet v sever- ni Kuš in bogatejšimi naravnimi viri vojsko. Kljub mnogim poskusom mednarodne skupnosti, da bi ta spor rešili, Egipt od svojih pretenzij ne odstopa. Državi pa si v zameno dru- ga drugi podajata ozemlje Bir Tawila (Hala'ib Triangle 2017; Kje je meja … 2017; Bir Tawil 2017). Zgodovinski okvir Sudanske pokrajine se v zgodovin- skih virih pojavljajo pod različnimi imeni. V najzgodnejših egipčanskih virih so severni del sodobnega Sudana imenovali T a-Seti v pomenu 'zemlja lokostrelcev'. Pred 4. stoletjem in v času klasične antike je bilo to obmo- čje znano kot Kuš ali v klasični grščini Aithiopia. V poznejšem obdobju se je za območje med prvim in šestim ka- taraktom (plitve brzice) ob Nilu, upo- rabljalo ime Nubija. Izhaja iz imena nomadskega ljudstva Noba, ki se je tod naselilo v 4. stoletju. Nubija je bila razdeljena na dva dela; območje med prvim in drugim ka- taraktom se je imenovalo Spodnja Nubija (ozemlje sodobnega Egipta od Asuana do meje s Sudanom ter skrajni severni del Sudana), ozemlje med drugim in šestim kataraktom pa Zgornja Nubija. Nubija, dežela bogata z železovo rudo in lesom, je bila mno- ga stoletja glavna vez med severno in črnsko Afriko. Tod so se z obal Sre- dozemskega morja v notranjost Afri- ke širile spretnosti obdelave železa in ostalih tehnologij, skoznjo je potekala tudi živahna trgovina. Razvoj trgovine je bil predvsem posledica pomanjka- nja lesa v Egiptu, kar je onemogoča- lo gradnjo velikih ladij za plovbo po morju. Takrat pa so že imeli manjše ladje za plovbo po Nilu. Že v tretjem 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA za osvoboditev sudanskega ljudstva (SPLA) pripravila obsežen oborožen upor, oblast v Kartumu pa so na jugu priznavali zgolj še v največjih mestih. A z uvedbo šeriatskega prava so po- stali režimu nenaklonjeni tudi bolj omikani in urbani krogi v severnem Sudanu, zato je Nimeiri leta 1984 raz- glasil vojaško upravo. Kmalu zatem ga je izpodrinil pred kratkim imenovani minister, general Suvar Al Dahab, vo- jaški poveljnik, ki je leta 1986 ponov- no vzpostavil parlamentarno vlado. Do ponovne uvedbe islamskega prava je prišlo pod generalpodpolkovni- kom Ahmedom Al Baširjem, ki je bil, preden je oktobra 1993 postal vodja države in vlade, predsednik Sveta re- volucionarnega poveljstva. Uvedba islamskega prava je bila deloma odziv na propadanje gospodarstva in razdor, ki ju je povzročila dolgoletna drža- vljanska vojna. Nemiri na jugu so se nadaljevali, do obljubljenih politič- nih sprememb pa ni prišlo. Naspro- tno, oblast v Kartumu je z uporniki na jugu kruto obračunavala. Drža- vljanska vojna v Sudanu je povzroči- la silno trpljenje, obvezen vpoklic v vojsko pa je bil nadvse nepriljubljen in je nasprotnike režima v osrednjem in severnem delu države še dodatno podžigal. Leta 1998 je sudanska vlada južnim provincam priznala pravico do samoodločbe, ki je bila leta 2011 tudi udejanjena (Natek in Natek 1999; Fage in Tordoff 2011). Kulturna dediščina Dediščina je tisto, kar smo podedo- vali od preteklih generacij, ohranja- mo v sedanjosti in bomo posredovali prihodnjim generacijam (Natural heritage 2017). V grobem jo delimo katere severno mejo so potegnili po 22. vzporedniku. Ob osamosvojitvi Egipta leta 1922 je Sudan prešel pod britansko upravo. Egipčani so temu močno nasprotovali in šele leta 1953 sklenili z Britanci sporazum o razve- ljavitvi kondominija, s katerim so Su- danci dobili pravico do samoodločbe v treh letih. Neodvisna država je Su- dan postal 1. 1. 1956. Parlamentarni sistem, ki so ga ob tem uvedli, se je kmalu znašel v težavah in leta 1958 si je oblast prisvojil general Ibrahim Abud. Delujočo oblast mu je uspelo vzpostaviti v severnem Suda- nu, v uporniških južnih provincah pa njegova vojska ni dosegla napredka. Leta 1964, po stavkah in neredih v Kartumu, je Abud oblast predal civi- listom, ki so z razglasitvijo amnestije poskušali zagotoviti mir tudi na jugu. A parlamentarna vlada ni bila pri re- ševanju glavnega sudanskega etnične- ga problema nič bolj uspešna in leta 1969 je oblast prevzela skupina mla- dih častnikov. Njihov vodja je bil pol- kovnik Džafar Nimeiri, ki je dve leti pozneje postal predsednik. Razreševa- nje težav z vojaškim posredovanjem je spodletelo. Žrtev je bilo veliko, prebi- valstvu na jugu pa se je postavil v bran tudi krščanski svet. Sledila so pogaja- nja in leta 1972 je bil dosežen spora- zum, ki je jugu obljubljal avtonomi- jo. Vendar so bili južni Sudanci še vnaprej sovražno nastrojeni do vlade v Kartumu. Nemiri so se stopnjevali in Nimeiri je konec sedemdesetih let začel načrtovati zamenjavo prevladu- jočega pravnega sistema, temelječega na angleškem pravu, z islamskim pra- vom. Leta 1983, ko se je pravni sis- tem tudi dejansko zamenjal, je Vojska ozemlje prisvojili. Krščanska monar- hija s središčem v Dongoli je propadla med letoma 1250 in 1340. V Darfurju se je v 15. stoletju razvila močna država, ki se je v 19. stoletju zelo upirala prodiranju egiptovskega paše Mehmeda Alija. Njegova vojska je med letoma 1820 in 1822 osvoji- la Nubijo, Sennar, Kordofan in leta 1833 tudi Darfur. Leta 1881 se je sudanski verski voditelj Mohamed Ahmed razglasil za mahdija (prero- ka) in sprožil gibanje, ki se je naglo sprevrglo v narodno vstajo proti egip- čanski nadoblasti. Preden je leta 1822 Velika Britanija okupirala Egipt, je bila egipčanska oblast v Sudanu ome- jena na Kartum in rdečemorska pri- stanišča. Generala Gordona, ki so ga Britanci poslali v Sudan, da bi oblast predal v roke tradicionalnim oblastni- kom, so mahdisti leta 1885 ubili. Su- dan je za trinajst let postal neodvisna država pod upravo mahdija in nje- govega naslednika, kalifa Abdulahija (1887–1898). Leta 1895 se je britanska vlada od- ločila vnovič osvoboditi Sudan. Sep- tembra 1898 je angleško-egipčanska vojska pred Omdurmanom pognala v beg kalifove zbrane sile in ponovno zasedla to območje. Interes zanj pa so imeli tudi Francozi. V ostrem diplo- matskem sporu med državama, po- tem ko je stotnik Marchand že zasedel Fašodo (sedanji Kodok), je Francija popustila, se 11. 12. 1898 umaknila iz Sudana in dolino Nila prepustila Britancem. 19. 1. 1899 je Sudan z britansko-egiptovskim sporazumom postal britansko-egiptovski kondo- minij oziroma britanska kolonija, GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 11 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Na tem mestu skušamo spomenike, ki smo jih obiskali v okviru študijske poti v Sudan, identificirati in ovre- dnotiti. Obravnavamo jih v smeri od Kartuma proti državni meji z Egip- tom. Arheološko najdišče Naqa (slika 5, A) datira v pozno (meroitsko) fazo kušitskega obdobja (3. stoletje pr. n. št.–3. stoletje). Sestavljajo ga trije glavni deli: Amonov tempelj, Levji tem- pelj in Rimski kiosk. Poglaviten motiv za gradnjo teh stavb ni znan. Dejstvo je, da je območje toliko oddaljeno od Nila, da je bila njegova stalna pose- litev precej otežena. Amonov tempelj so zgradili v 1. stoletju. Njegova za- snova sledi tradicionalnemu egipčan- skemu tlorisu, orientiranemu v smeri dediščine. UNESCO (The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization) skrbi za inven- tarizacijo, zaščito in ohranjanje teh izjemnih kulturnih in naravnih vre- dnot kot skupne dediščine človeštva. Po zadnjih podatkih je na njegovem seznamu 1073 spomenikov. 206 jih ima značilnosti naravne dediščine, 832 kulturne, 35 pa jih ima mešani značaj. Seznam vsebuje tudi tri spo- menike iz Sudana; dva imata značaj kulturne dediščine, eden pa naravne (UNESCO 2018). Skromno število sudanskih spomenikov na seznamu pa ne odseva dejanskega stanja v državi. Razlogov, zakaj sta na seznam le dva kulturna spomenika, , je več, vendar nadaljnja pojasnila presegajo namen članka. na naravno in kulturno. Naravna de- diščina vključuje prvine biodiverzitete (rastlinstvo, živalstvo in ekosisteme) ter geodiverzitete (geološke struktu- re, fosile, prsti, vodna telesa) (Natural heritage 2017; Geodiversity 2017). Kulturna dediščina so dobrine, pode- dovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev ter izraz svojih vre- dnot, identitet, verskih in drugih pre- pričanj, znanj in tradicij (Delak Ko- želj 2009). UNESCO-va Konvencija o varstvu kulturne in naravne dedi- ščine kulturno razvršča v tri skupine: spomenike, skupine stavb in kulturne pokrajine (Ivanc 2012). Pomembni spomeniki, tako naravne kot kulturne dediščine, so uvršče- ni na UNESCO-v seznam svetovne Slika 4: Zemljevid obravnavanih lokacij v osrednjem in severnem Sudanu. 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA v z h o d – z a h o d . Z unanje dv orišče s ko- lonadami se je nadaljevalo v stebriščno dvorano in daritveno dvorano. Nemški arheologi, ki to najdišče raziskujejo, so deloma rekonstruirali poškodovane dele templja. Vetrna erozija je poško- dovala predvsem podobe, vrisane v ste- ne iz peščenjaka. V zahodnem delu najdišča sta Levji tempelj in Rimski kiosk. Levji tempelj, posvečen bogu Apedemaku, je odlično ohranjen primerek kušitske arhitektu- re.. Poleg nekaterih drugih bogov je Apedemak upodobljen na zunanjem zidu templja. V notranjosti sta upodo- bljena bog Serapis in neidentificirani bog iz perzijske mitologije. V neposre- dni bližini je Rimski kiosk, ki odseva preplet kušitske, egipčanske, grške in rimske arhitekture (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012; Naqa 2018). Arheološko najdišče Musawwarat es- -Sufra (slika 5, B) izvira iz napatan- skega obdobja kušitske zgodovine. Gre za največji tempeljski kompleks iz tega obdobja v Sudanu. Osrednji del, ogra- jen z nizkim zidom, sestavljajo trije templji in številne druge stavbe, med drugim zbiralnik za vodo. Ena od mo- žnih razlag za nastanek tega tempelj- skega kompleksa je romarsko središče, kjer so častili boga Apademaka. Slab kilometer stran je Levji tempelj, posve- čen istemu bogu. Zgrajen je bil okrog leta 230 pr. n. št. Leta 1960 so ga pod pokroviteljstvom Humboldtove uni- verze v Berlinu obnovili (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Musawwarat es- -Sufra 2018). Kraljeva prestolnica Meroë (slika 5, C) je bila zadnja prestolnica Kušit- skega kraljestva. Območje naselja je bilo poseljeno od 8. stoletju pr. n. št. dalje, v času razcveta mesta pa je na njem živelo okrog 25.000 prebivalcev. Od leta 350, ko je kra- ljestvo propadlo, je mesto opuščeno. V njegovem osrčju so bili kraljeva palača, tempelj boga Amona ter kra- ljevo kopališče. Vzhodno od mesta sta dve kraljevi pokopališči z okrog stotimi piramidami. V osemdesetih letih preteklega stoletja so nekatere popolnoma rekonstruirali, številne pa so precej poškodovane ali uniče- ne (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Meroë 2018). Jebel Barkal (v prevodu Sveta gora) (slika 5, D) je okrog 100 metrov vi- sok osamelec iz peščenjaka. V prete- klosti je imel grič močan simbolen pomen. Egipčani in Kušiti so verova- li, da je gora domovanje boga Amo- na, popotnikom in trgovcem je služi- la za orientacijo, v neposredni bližini griča pa je bil tudi Nil zelo ozek in ga je bilo najlažje prebresti, hkrati pa je bila to najjužnejša točka pod nadzo- rom Egipčanov. V 15. stoletju pr. n. št. je Tutmozis III. ob vznožju griča zgradil Amonov tempelj. Poznejši fa- raoni, tudi Ramzes II., so ga dogradi- li in spremenili v pomembno kultur- no središče. Pozneje je bilo tu versko središče kraljestva Kuš. Tempelj so še povečali, tako da je v dolžino meril 150 metrov, njegov vhodni del pa je sestavljala avenija sfing. V bližini je tudi kraljevo pokopališče z okrog 20 piramidami, ki so ga uporabljali na- patanski kralji, ko so v 3. stoletju pr. n. št. zapustili Nuri in še preden so se preselili v Meroë (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012; Jebel Barkal 2018). Kraljevo pokopališče El-Kurru (slika 5, E) so začeli uporabljati v 9. stoletju pr. n. št. Predvidevajo, da je bila na tem mestu prvotna prestolnica, še preden so jo preselili na vznožje hriba Jebel Barkal. Prvotno so kralje pokopavali v gomile imenovane mastaba, piramide so začeli graditi šele v času 25. dinastije kralja Pija. Poleg kraljev so v grobnice pogosto pokopavali tudi živali. Neka- tere grobnice so lepo poslikane. V ne- posredni bližini je tempelj, posvečen kultu umrlih, poleg pa še prostor s 26-timi stebri in dvojimi vrati, ki so ga verjetno uporabljali za hrambo drago- cenih predmetov (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012; El-Kurru 2018). Iz časa kušitskega kraljestva je tudi kraljevo pokopališče Nuri (slika 5, F). Tu so pričeli s pokopi na začetku 7. stoletja pr. . št.. Prvi tu pokopa- ni vladar je bil kralj Taharqua, ki je prekinil s pokopi na pokopališču El Kurru, verjetno zaradi pomembnosti verskega središča pri Jebel Barkalu. Napatanska faza kušitskega kraljestva je s Taharquajem dosegla višek, saj je bil eden izmed vladarjev 25. faraonske dinastije, ki je iz Sudana obvladovala ozemlje vse do današnjega Libanona, dokler jih niso porazili Asirci. Na po- kopališču je v več piramidah skupaj 19 kraljevih grobnic (Ibbotson in Lo- vell-Hoare 2012; Nuri 2018). Ruševine samostana Ghazali (slika 5, G) pričajo o prisotnosti zgodnje- krščanskega meništva na tem ob- močjuže v 7. stoletju. Menihi so se zgledovali po sv. Antonu, ki je šel v puščavo, da bi bil bližje bogu. Verje- tno so bili povezani s cerkvijo v Ale- ksandriji, o čemer pričajo koptski GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 13 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Slika 5: Kulturna dediščina osrednjega in severnega Sudana. 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA Podsaharski Afriki. Po stopnicah se je še vedno mogoče povzpeti na vrh, kjer je bil po vsej verjetnosti oltar. Z vrha se lepo vidijo zasnove ostalih zgradb, ki so bile v preteklosti v neposredni okolici templja (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012; Deffufa 2018). Priča razširjenosti krščanstva na tem območju je tudi precej razrušena mala cerkvica, iz opeke zgrajena v bližini vasi Kabrinarti. Zanimivo je, da je bila naslonjena na večjo skalo, kjer so se po podrtju stene razkrili starejši petroglifi (skalne rezbarije). Številni, predvsem latinski križi so tudi na ska- lah v bližnji okolici. ki samostana Svete trojice (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Old Dongola 2018). Deffufa (slika 5, I) velja za središče kraljestva Kerma in je eno od najsta- rejših izpričanih mestnih središč v do- lini Nila. Naseljena je bila že leta 2400 pr. n. št. Iz tega obdobja so ohranjeni deli stavbe, zgrajene iz opek (kar v nu- bijskem jeziku pomeni ime pomeni Deffufa). Znotraj mestnega obzidja je bilo več bivališč, stavba za verske obrede, palača in več lepo oblikovanih poti. Osrednja stavba je merila 50 x 25 metrov, visoka pa je bila 18 me- trov. Gre za najstarejši grajeni objekt v napisi. V samostanu je bivalo do 50 menihov, zapustili pa so ga v 11. sto- letju (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Al-Ghazali 2018). Stara Dongola (slika 5, H), srednje- veška prestolnica krščanskega kralje- stva Makurija, je bila zgrajena na stra- teško pomembni lokaciji, s katere je lahko nadzirala tako plovbo po Nilu kot tudi puščavske karavane iz Dar- furja. Na griču nad reko so ostanki kraljeve palače, zgrajene med 9. in 10. stoletjem, ki so jo v 14. stoletju spre- menili v mošejo. V neposredni bližini so ostanki krščanske katedrale, kjer je bil sedež nadškofije. Poleg so še ostan- Slika 6: Kljub znaku, ki prepoveduje odlaganje smeti, grozi s kaznijo in spodbuja obiskovalce, da bo zaradi čistejšega okolja družba bolj spoštovana, je v okolici Jebel Barkala vse polno smeti. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 15 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA sr ednjev eške cer kv e (slika 5, O). Križi na granitnih stebrih dokazuje- jo, da je bila zgrajena v obdobju kra- ljestva Nobatija (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012). Zahodno Amaro (slika 5, P) je usta- novil Seti I., faraon 19. dinastije, in je bila administrativno središče Nubije. Mesto, v katerem je stal veliki tem- pelj Ramzesa II., je bilo zavarovano z obzidjem (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; Amara 2018). Razprava Kulturna dediščina Sudana je po- memben razvojni potencial, saj je za- radi svoje edinstvenosti zelo zanimiva in kot taka čedalje bolj prepoznavna turistična znamenitost. Turizem kot pomemben vir tujih valut in ustvar- jalec delovnih mest v Sudanu postaja vse pomembnejša gospodarska pano- ga, kar je opazno v nenehnem večanju števila tujih gostov in rasti dohodka iz turizma. Zgraditi ga je dal faraon Amenhotep III. v 14. stoletju pr. n. št. Posvečen je Amonu, zavetniku Nubije, ki ga je predstavljal sam faraon. V templju so bile reliefne upodobitve Sed festivala, s katerim so obeležili prvih 30 let vla- danja posameznega faraona. Potem so si ta praznovanja sledila vsaka tri leta (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012; So- leb 2018). Tudi tempelj v Seddengi (slika 5, L) je dal zgraditi Amenhotep III. Posve- til ga je ženi Tiyi (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012). Na Nilovem otoku Sai so ostanki otomanske trdnjave Qalat Sai (slika 5, M) iz 16. stoletja. Tu je namreč potekala meja med Egiptom in kra- ljestvom Funj v času, ko so Egiptu vladali T urki. Najjužnejša otomanska trdnjava je bila zgrajena na ostankih mesta iz Novega kraljestva, zgraje- nega pred več kot 3000 leti. V ne- posredni bližini so tudi ostanki V neposredni bližini tretjega kata- rakta na Nilu je arheološko najdišče Tombos, kjer so ostanki pomembne- ga kamnoloma granita iz faraonskega obdobja. Nubija je bila namreč izre- dno bogata s kakovostnim granitom, ki so ga egipčanski kamnoseki zelo cenili in pogosto uporabljali pri svojih delih za faraone (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012; Tombos 2018). Na zahodnem bregu reke, nasproti naselja Delgo, so ostanki mesta Sesibi (slika 5, J), ki ga je v času 18. dinasti- je, leta 1400 pr. n. št. ustanovil Eh- naton (Amenhotep IV.), egipčanski faraon, ki je opustil mnogoboštvo in uvedel čaščenje boga Atona, najstarej- še monoteistično verovanje. To je bilo najjužnejše utrjeno egipčansko mesto v Zgornji Nubiji (Ibbotson in Lovell- -Hoare 2012; Sesibi 2018). Za najbolje ohranjeni egipčanski tem- pelj na območju sodobnega Sudana velja tempelj v Solebu (slika 5, K). 0 2.000.000 4.000.000 6.000.000 8.000.000 10.000.000 12.000.000 0 100.000 200.000 300.000 400.000 500.000 600.000 700.000 800.000 prihodki od tujih turistov (USD) število tujih turistov prihodki od tujih turistov (USD) število tujih turistov 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 Slika 7: Število tujcev in prihodek od turizma v zadnjih dveh desetletjih. 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA TRANSKRIBIRANO IME IME V ARABSKI PISAVI ZEMLJEVID VODNIK POLJUDNO GRADIVO TLAKOVANA POT OBCESTNI ZNAK DOSTOP Z VOZILOM NA DVOKOLESNI POGON DOSTOP Z JAVNIM PREVOZOM ZAŠČITA NAJDIŠČA STOPNJA OHRANJENOSTI NAJDIŠČA PRODAJALNA VSTOPNIC, STRANIŠČE, TRGOVINA S SPOMINKI VAROVANJE S STRANI SLUŽBE ZA VAROVANJE KULTURNIH SPOMENIKOV Naqa النقعة            Musawwarat es-Sufra المصورات الصفراء            Meroë مروي            Jebel/Gebel Barkal جبل البركل            El-Kurru الكرو            Nuri نوري            Al-Ghazali دير الغزالي            Old Dongola دنقلا العجوز            Deffufa (Kerma) الدفوفة (كرمة)            Ostanki cerkve pri naselju Kabrinarti كنيسة مسيدا            Tombos ت ُ مبس            Sesibi سيسبي            Soleb صلب            Seddenga معبد سيديكا            Qalat Sai قلعة صاي            Ostanki srednjeveške cerkve na otoku Sai كاثدرائية صاي            Amara (zahodna) عمارة غرب            Slika 8: Vrednotenje kulturne dediščine osrednjega in severnega Sudana. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 | 17 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA štirikolesnim pogonom), le do enega je mogoče priti z javnim prometom. Le en arheološki spomenik ima ure- jeno prodajalno vstopnic in ostalo infrastrukturo, pri ostalih pa njihov nakup na mestu samem ni mogoč. Služba za varovanje spomenikov nadzira štiri spomenike, le trije pa so ustrezno zaščiteni z ograjo, ki prepre- čuje dostop živalim. Pri dveh spome- nikih smo ocenili slabo ohranjenost (vidni le posamezni ostanki), pet je takšnih, kjer je poleg ostankov viden tudi osnoven tloris zgradbe, preostali pa so ohranjeni do te mere, da je mo- žno prepoznati tudi osnovno obliko nekdanjih stavb. Sklep Kulturna dediščina Sudana je kljub številnim problemom, povezanih z njenim stanjem, ohranjanjem in va- rovanjem, pomemben razvojni po- seveda v določeni meri tudi subjek- tivno. Predstavljamo ga v preglednici (slika 8). Ugotovili smo, da ima največji turi- stični potencial arheološko najdišče Meroë, sledita mu Naqa in El-Kurru. Najmanjši potencial smo ugotovili pri ostankih srednjeveške cerkve na otoku Sai ter pri arheološkem najdišču zaho- dna Amara. Ugotovili smo, da je približno dve tretjini identificiranih arheoloških najdišč vrisanih na zemljevidu, le dveh pa ni v vodniku. Poljudno gra- divo smo uspeli dobiti le za dve med njimi, in sicer v Sudanskem naro- dnem muzeju v Kartumu. Urejena utrjena cesta vodi le do dobre tretjine najdišč, obcestni znak pa opozarja le na štiri. Za dostop do dobre tretjine najdišč je potrebno terensko vozilo (s Razvojni potencial kulturne dedišči- ne, ki pomembno vpliva na rast tu- rizma, lahko ugotavljamo z različnimi kazalniki. Zaradi posebnosti razmer v Sudanu, tako naravnih kot tudi druž- benih, smo izbrane prvine kulturne dediščine ovrednotili na temelju ne- katerih kazalnikov, ki smo jih razdelili v tri sklope. S kazalniki prvega sklopa smo ugo- tavljali, ali je posamezen arheološki spomenik označen na zemljevidu (Sudan, Südsudan 2013) ter v vodi- ču (Ibbotson in Lovell-Hoare 2012) in, če zanj obstaja poljudno gradivo (letak, prospekt in podobno). Dru- gi sklop kazalnikov nakazuje do- stopnost posameznega spomenika. Ugotavljali smo, ali je urejen dostop po tlakovani (asfaltirani) poti, ali nas z glavne ceste k njemu usmeri ka- kšen smerokaz, ali je mogoč dostop z vozilom na dvokolesni pogon (ali je nujno terensko vozilo s štirikolesnim pogonom) in, ali je urejen dostop z javnim prometom. Zadnji sklop ka- zalnikov ponazarja arheološko naj- dišče samo. S kazalniki smo skušali opisati njegovo zaščitenost (z ogra- jo), stopnjo ohranjenosti, urejenost varovanja s strani službe za varovanje kulturnih spomenikov ter osnovno opremljenost najdišča (prodajalna vstopnic, stranišče). Pri prvih dveh sklopih smo podali le oceni »da« (zelena zastavica) in »ne« (rdeča zastavica), pri tretjem pa smo dodali še vmesno oceno »delno« (ru- mena zastavica). Na podlagi teh ocen smo ugotovili, kateri arheološki spo- meniki imajo z vidika turizma najve- čji potencial. Tovrstno vrednotenje je Slika 9: Na križpotju okrog 20 km od glavne ceste je znak za arheološko najdišče Musawwarat es-Sufra, znak za arheološko najdišče Naqa pa je zob časa načel do te mere, da se je podrl in svojemu namenu ne služi več. NAPIS NAD ČLANKOM 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2019 KULTURNA DEDIŠČINA SUDANA domačim živalim, ki spomenike lahko poškodujejo. Ugotavljamo torej, da bi lahko država že z minimalnimi sred- stvi precej prispevala k boljši dosto- pnosti in ohranjenosti svojih kultur- nih spomenikov, kar bi pripomoglo, da bi njena kulturna dediščina postala še bolj privlačna za obisk turistov. dostop bistveno olajšali. Ker poti med glavno cesto in lokacijo spomenikov večinoma niso utrjene in gre pravza- prav za brezpotja, je zelo težko ugo- toviti, katera pot je najbolj ustrezna. Na nizki ravni je tudi skrb za čistočo spomenikov. Številni niso niti ograje- ni, kar bi preprečilo dostop divjim in tencial. Pristojne ustanove bodo v prihodnosti morale precej napora in sredstev vložiti v izboljšanje komu- nalne opremljenosti in dostopa do teh spomenikov. Že skromni vložki, ki bi na primer omogočili postavitev usmer- jevalnih tabel ob glavni cesti med Kar- tumom in egiptovsko mejo, bi lahko Viri in literatura 1. Abyei 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Abyei (15. 1. 2018). 2. Abyei today 2016. Medmrežje: https://www.internews.org/updates/live-abyei-today (15. 1. 2018). 3. Al-Ghazali 2018. Medmrežje: http://www.archaeology.wiki/blog/2014/05/20/secret-life-of-nubian-medieval-monks/ (20. 2. 2018). 4. Amara 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Amara,_Nubia (20. 2. 2018). 5. Are Ngok Dinka of Abyei South Sudanese? 2018. Medmrežje: http://www.sudantribune.com/spip.php?article45696 (20. 1. 2018). 6. Beja 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Beja_people (5. 1. 2018). 7. Bir Tawil 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Bir_Tawil (20. 1. 2018). 8. CIA 2017. Medmrežje: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/su.html (25. 9. 2017). 9. Darfur 2017. Medmrežje: https://www.theguardian.com/world/2017/may/02/theres-more-violence-in-darfur-now-not-less (15. 12. 2017). 10. Darfur 2018. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Darfur (5. 2. 2018). 11. Deffufa 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nubian_architecture (20. 2. 2018). 12. Delak Koželj, Z. 2009: Etnologija in varstvo naravne in kulturne dediščine. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljana. 13. El-Kurru 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/El-Kurru (20. 2. 2018). 14. Fage, J. D., Tordof, W. 2011: Zgodovina Afrike. Modrijan. Ljubljana. 15. Falata 2017. Medmrežje: http://www.aljazeera.com/indepth/inpictures/2015/01/forgotten-tribes-south-sudan-150128124405358.html (5. 1. 2018). 16. Field Dispatch: Abyei in Flux 2012. Medmrežje: https://enoughproject.org/reports/field-dispatch-abyei-flux (10. 2. 2018). 17. Fur 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Fur_people (5. 1. 2018). 18. Geodiversity 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Geodiversity (20. 11. 2017). 19. Hala'ib T riangle 2017. Medmrežje https://en.wikipedia.org/wiki/Hala%27ib_T riangle (15. 2. 2018). 20. Ibbotson, S., Lovell-Hoare, M. 2012: Sudan. Bradt T ravel Guides Ltd, UK, The Globe Pequot Press Inc, USA. 21. International tourism 2018. Medmrežje: https://www.indexmundi.com/facts/sudan/international-tourism (20. 2. 2018). 22. Ivanc, T. 2012: Varstvo nepremične kulturne dediščine: pravna ureditev. De Westa : WS. Maribor. 23. Jebel Barkal 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Jebel_Barkal (20. 2. 2018). 24. Kje je meja: Slovenija in Hrvaška v elitni družbi Pakistana in Somalije 2017. Medmrežje: https://siol.net/digisvet/novice/kje-je-meja-slovenija-in-hrvaska-v-elitni-druzbi-pakistana-in-somalije-444187 (20. 2. 2018). 25. Kladnik, D., Perko, D. 2013: Slovar slovenskih eksonimov. Medmrežje: http://www.termania.net/slovarji/slovar-slovenskih-eksonimov/8266465/sudan?query=sudan&SearchIn=All (16. 10. 2017). 26. Mednarodno sodišče je sudanskega predsednika obtožilo še genocida 2010. Medmrežje: https://www.dnevnik.si/1042373288/svet/1042373288 (20. 12. 2017). 27. Meroë 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Mero%C3%AB (20. 2. 2018). 28. Musawwarat es-Sufra 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Musawwarat_es-Sufra (20. 2. 2018). 29. Naqa 2018. Medmrežje: http://www.muzarp.poznan.pl/en/projects/africa/sudan/nagaa/ (20. 2. 2018). 30. Natek, K., Natek, M. 1999: Države sveta 2000. Založba Mladinska knjiga. Ljubljana. 31. Natural heritage 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Natural_heritage (20. 11. 2017). 32. Nuba 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nuba_peoples (5. 1. 2018). 33. Nubijci 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nubians (5. 1. 2018). 34. Nuri 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Nuri (20. 2. 2018). 35. Old Dongola 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Old_Dongola (20. 2. 2018). 36. Sesibi 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Sesibi (20. 2. 2018). 37. Soleb 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Soleb (20. 2. 2018). 38. Stazić, Ž., Petrović, R., Stanić, F . 1955: Geografija svijeta. Seljačka sloga. Zagreb. 39. Strahler, A., Strahler, A. 2005: Physical geography. John Wiley & Sons, Inc. 40. Sudan, Südsudan 2013. Zemljevid v merilu 1 : 1.800.000. Reise know-how Verlag. Fernwald. 41. Sudan 2017. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ju%C5%BEni_Sudan (15. 10. 2017). 42. Sudan in Čad 2008. Medmrežje: https://siol.net/novice/svet/sudan-in-cad-znova-vzpostavljata-diplomatske-odnose-93359 (10. 2. 2018). 43. Sudan in darfurski uporniki bodo nadaljevali pogajanja 2009. Medmrežje: http://www.delo.si/novice/svet/sudan-in-darfurski-uporniki-bodo-nadaljevali-pogajanja.html (15. 12. 2017). 44. Sudan region 2017. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Sudan_(region) (15. 10. 2017). 45. Tombos 2018. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Tombos_(Nubia) (20. 2. 2018). 46. UNESCO 2018. Medmrežje: http://whc.unesco.org/en/list/ (4. 2. 2018). 47. Veliki slovar tujk 2002. Cankarjeva založba. Ljubljana.