LETO XI. ST. 37 (568) / TRST, GORICA ČETRTEK, 4. OKTOBRA 2007 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO www. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 lCOMA^5** Uvodnik Jurij Paljk Ko te prepričujejo, da te ni... « ftriznam' imam mešane občutke, da l^ne vem, kaj naj si mislim o današnji po-I litiki, ki je predaleč od nas, od preprostih ljudi in vsakodnevnega življenja. Govorijo, politiki namreč, da Beppe Grillo, ki je komik, poudarjam: komik, ni povedal nič novega, ko je dejal, da politiki kradejo in so preplačani, a ni res, povedal je bistvene stvari, pravzaprav je povedal Prodijevi vladi vse tisto, česar ni naredila, čeprav je v predvolilnem boju obljubila, da bo!" mi je te dni dejal znanec, ki bo podobno, kot bom to storil sam, vseeno šel na primarne volitve Demokratske stranke, ki jo vsi nujno rabimo, a se tudi zavedamo, da se rojeva prepočasi in je njeno rojstvo prava slika stanja italijanske politike danes: na žalost je leta predaleč proč od ljudi, od tistih, ki hodimo na volitve. Zdi se, kot da se politika legitimira le s televizijo, radiom in časniki, do katerih tudi Grillo ni imel dostopa, se je pa zato poslužil za zdaj še kolikor toliko svobodnega spleta-in-terneta. Dejstvo pa vseeno je, da je politika tista, ki odloča in določa naše javno in tudi zasebno življenje. In takrat, ko je slaba, se to pozna tudi v zasebnem življenju vsakega človeka, vsakogar izmed nas. Da je danes v krizi, ni potrebno nikomur govoriti, ker smo sami v krizi. Ne vem, če ste opazili, kako se je ozračje v Gorici spremenilo s sedanjo desničarsko upravo mesta, ki zgledno briše našo prisotnost v mestu, kjerkoli je to možno, in seveda zelo pozorno skrbi tudi za to, da je čim manj sodelovanja z bližnjo Novo Gorico. Ni več tistega ozračja, ki je bilo pred časom, ko smo srečevali oba župana obmejnih mest skupaj na naših prireditvah; ni več tistega dobrega ozračja, tiste "štimunge" in ne tistega "feelinga", ki so potrebni, če hočeš zares dobro sodelovati. To se pozna povsod, tudi po tem, da vidiš novogoriškega župana na javni prireditvi pri nas samega! Prav zvijačno narejena pa je bila predstavitev prireditve Okusi ob meji na gradu Dobrovo v Brdih, kjer je goriška občina to naredila pri zasebniku v javnem lokalu, kar kaže na dejstvo, da po mnenju sedanje goriške občinske uprave ni potrebno imeti dobrih odnosov s sosedom, tudi vljudnosti ne, ampak enostavno greš v zasebni javni lokal in predstavljaš v Sloveniji prireditev, ki je sicer zelo odmevno potekala v Gorici. Naj bo, naučili smo se in se učimo stvarne politike, t.i. "real politik", ki naj bi po nekaterih vesteh velevala vsem članom paritetnega odbora, da so se sami odrekli središču Gorice in Trsta. Govorice sicer so, da so pred vrati deželne volitve, na katerih naj bi kandidiral tudi sedanji guverner, ki da ni hotel..., itd. itd., niso pa potrjene, vsaj uradno ne. Govorim seveda o vidni dvojezičnosti. In še dr. Damjan Paulin, predsednik naše Zadruge Goriška Mohorjeva, ki se je edini vzdržal, ko nam je paritetni odbor odvzel mestno središče, si v našem ljubem prostoru ni zaslužil niti ene same možnosti za izjavo, da bi kje lahko povedal, zakaj ni glasoval za to, da se sami odrečemo vidni dvojezičnosti v Gorici! Njegovo izjavo si preberite na tretji strani, objavljamo jo za zgodovino, da bodo vsaj raziskovalci čez leta vedeli, da nismo bili vsi za to, da se sami odrečemo mestnemu središču, četudi sta za to glasovala tudi dva vidna predstavnika Slovenske skupnosti! Sicer nas "stvarni politiki" prepričujejo, da je tako prav, a vemo, da ni, ker vemo, da nam ta občinska uprava ne bo dala čisto nič; če bo mogla, bo samo še vzela, kot vedno doslej! V Trstu pa itak ni več kaj vzeti, saj slovenske - vidne! - prisotnosti v mestu že dolgo ni več... Seveda bomo na Travniku še naprej govorili slovensko in urejali časnik, pa čeprav nam je paritetni odbor povedal, da nas tu ni. SVETOVNI SLOVENSKI V. KONFERENCO SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV IN GOSPODARSTVENIKOV IZ SVETA IN SLOVENIJE Ljubljana, 4- in 5- oktober 2007 Hotel Slon, Slovenska cesta 34, Ljubljana Osrednje programske točke: • Raziskovalne politike in njihovo uresničevanje • Izkušnje slovenskih znanstvenikov v tujini • Prenos znanja • Slovenske univerze Častni pokrovitelj: predsednik Vlade RS, Janez Janša Generalni sponzor: Prijave in informacije Svetovni slovenski kongres • Cankarjeva 1/IV • 1000 Ljubljana tel:+386124 28 550/560 • www.slokongres.com Konferenco pripravljamo s pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in Agencijo za raziskovalno dejavnost RS. Pravice po kapljicah Zaščita z luknjami Znano je, da namerava desničarska goriška občinska uprava z županom Ro-molijem na čelu proglasiti za polno zaščitane le predmestne dele Gorice, ali bolje, rajone, kot so Štandrež, Pod-gora, Pevma-Stmaver-Oslavje. Mestna občina, ki ima prav v srcu mesta vse osrednje slovenske organizacije, ustanove, šole, kulturne domove, knjižnice in banke, knjigarno in bogoslužje, naj bi kar naenkrat tu ne uživala polne zaščite. Še več. Med prej omenjena predmestna območja ne bi šteli niti znane severne mestne četrti Sv. Gora-Placuta. Prav tu pa živi in deluje lep del slovenskega prebivalstva Gorice. Obenem je tu glavnina in sedež naših organi- zacij in ustanov. V tem predmestju pa naj bi ne bilo vidne dvojezičnosti, ne smerokazov niti drugih tovrstnih indikacij. Določila zaščitnega zakona naj bi se tu ne uresničevala in naj bi zato ostala v bistvu neka velika praznina! Luknja na ozemlju, ki je najbolj tradicionalno slovensko naseljeno in še prav najbližje meji s Slovenijo oz. z Novo Gorico. Lepa odprta meja in to prav zdaj pred vstopom Slovenije v schen-genski pas. Quousque tandem... bi se vprašal modri latinski mislec Cicero. Do kdaj torej podobna anahronistična, nezgodovinska in nelogična slepota?! Kaj vse imamo v mestni četri Sv. Gora-Placuta? Tu je osnovna šola v ulici Brolo z otroškim vrtcem, tu so živeli veliki slovenski kulturni ustvarjalci, od Simona Gregorčiča dalje. Tu so slovenski dijaški zavodi, o naši prisotnosti priča še Livada. Tu ima sedež slovenska mestna duhovnija pri sv. Ivanu. Na Svetogorski ulici je dolga leta ustvarjal pisatelj France Bevk. V tem predelu so živeli in delovali še Lojze Bratuž in Ljubka Šorli, Emil Komel in Rado Bednarik. Slovenski občani v Gorici podobnih sklepov enostavno ne moremo in ne smemo sprejeti. Zaščitni zakon za Slovence v Italiji se tu ne sme izvajati po kapljicah. Zato se mora slovenska javnost zavestno upreti tem poskusom italijanske desnice, ki hoče zaustaviti kolo zgodovine prav v mestu, ki je zadnja leta v marsičem že stvarno simboliziralo udejanjenje združene Evrope, kot so pokazale razne nadvse uspele mainifestacije na odprti meji tudi ob prisotnosti najvidnejših predstavnikov evropskih ustanov oz. organov. Zato se mora naš boj za ovrednotenje slovenskih pravic na tem področju z vsemi demokratičnimi sredstvi nadaljevati, kot je lepo zapisala goriška pesnica (misleč na prostore v goriškem gradu, kjer je prva povojna leta zasedal občinski svet) "In še se boj za pravdo v njih zrcali". Andrej Bratuž Pomagajmo Slovencem, ki jih je prizadelo neurje Za žrtve neurja v Sloveniji zbiramo prispevke in darove na upravi Novega glasa v Gorici in Trstu. Zbrana sredstva bomo izročili Slovenski karitas. Bodite velikodušni in pomagajte ljudem, ki so izgubili streho nad glavo! Evropske teme - Naše teme Belgija na prodaj "Prodajam Belgijo, kraljestvo v treh delih, ki ga lahko odkupite tudi v celoti, česar pa ne priporočamo.’’ S tem ironičnim oglasom, objavljenim na spletnem mestu E-bay,je belgijski časnikar in publicist Gerrit Six učinkovito opozoril na globoko krizo, ki jo trenutno preživlja ta severna država. Notranji nacionalni in politični spori so danes postali že tako resni, da se Belgijci sami začenjajo / spraševati o smislu obstoja enotne države in o kredibilnosti le-te. Javnomnenjske raziskave kažejo, da kar 60 % Flamcev meni, da se bo prej ali slej država razdelila v dva dela, skoraj polovica le-teh pa takšno ločitev hoče. Iste javnomnenjske raziskave govorijo tudi o tem, da se že kar 20% Valoncev strinja s tako rešitvijo. Prav zaradi tega je povsem razumljivo dejstvo, da so gledalci nasedli šali, ko je decembra lani ena izmed lokalnih televizij neresnično in provokativno poročala o secesiji Flamskega dela. Enotnost Belgije kot nacionalne države očitno ni več tabu tema. Obstajajo celo tisti, ki načrtujejo reševanje problemov po zgledu razdelitve Češkoslovaške leta 1993. Ozirajoč se na tako problematično stanje, je v začetku meseca septembra ugledni angleški tednik The Economist objavil provokativni članek z naslovom “Belgija. Čas je, da končamo z njo.’’ in s podnaslovom “Včasih je prav, da država prizna, da je svojo vlogo opravila’’, v katerem avtor jasno namiguje, da je skoraj stoosemdesetletna zgodba belgijske države pri koncu. Ugotovitve angleškega časopisa potrjujejo tudi ostre besede zmagovalca zadnjih volitev in mandatarja za sestavo nove vlade, Flamca Yvesa Leterma. Sam je namreč glasno izjavil, da je “Belgijcem skupen le kralj, državno nogometno moštvo in pa nekaj znamk piva.” Leterme, ki kot politik predstavlja zmerno krilo flamskega prebivalstva, seje 23. avgusta letos celo odpovedal mandatu prvega ministra, ker mu ni uspelo priti do političnega dogovora med flamskimi in valonskimi strankami. Nalogo sestave nove vlade je prepustil Flermanu Van Rompuyu, pripadniku iste stranke; tudi on je do danes še neuspešen. Belgija je torej od 10. junija letos brez osrednje vlade. Zakaj pa je do take krize sploh prišlo? Nedvomno je več vzrokov. Uradni komentatorji postavljajo v ospredje dejstvo, da je podjetni desnosredinsko usmerjeni flamski del precej bolj razvit od levosredinskega valonskega dela. Slednji proizvaja le 24% bruto domačega proizvoda in skrbi le za 13% državnega izvoza. A verjetno ekonomski razlog ni odločujoč. Temeljni problem je vezan na ustavno ureditev, ki je neuspešno skušala rešiti narodne spore. Flamski jezikje bil namreč v Belgiji dolga leta podrejen francoskemu, ki ga uporabljajo v Valonskem delu. Uradno priznanje si je izboril relativno pozno, saj je šele leta 1898 postal uradni jezik. Po drugi svetovni vojni, proti koncu šestdesetih let, pa je prišlo do prve vladne krize zaradi nacionalnih sporov, kar je privedlo Belgijo, da je začela daljši proces federalne preureditve države, ki se je zaključil leta 1993. Rezultat te reforme je dejstvo, daje danes država politično razdeljena na tri dele: flamski del na severu, Valonijo na jugu in pa območje Bruslja, na katerem velja dvojezičnost. Ločitev med flamskim in valonskim delom pa je že tako močna, da v Belgiji ne obstajajo več vsedržavne politične stranke, a le politično in narodno različno usmerjene nacionalne stranke, ki jim do danes ni uspelo dogovoriti se o nadaljnji skupni poti. Zato Belgijci odgovorno, a tudi pragmatično, mimo vseh tabujev, razmišljajo o drugih rešitvah. Peter Čemic peter.cernie@tele2.it Ob sprejemanju manjšinske zaščite v deželnem svetu Evropejstvo v besedah in dejanjih SSk kritična do paritetnega odbora Nerazumljiva izključitev rajona Sveta Gora - Placuta Goriško pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti z zaskrbljenostjo sprejema vest o oblikovanju prvega seznama občin, ki ga je odobril paritetni odbor. Gotovo je pozitivno to, da se je celotni uradni postopek le premaknil in da se je konkretno začel udejanjati zakon 38/01. Po drugi strani pokrajinsko tajništvo SSk skrbi izključitev mestne četrti Sv. Gora - Placuta iz seznama. Za Gorico je najbolj boleče ugotoviti, da je prevladalo stališče župana Romolija, ki v italijanskih časopisih slavi zmago ob izključitvi mestne četrti Sveta Gora - Placuta. To se bije z realnostjo. Če izvzamemo tri slovenske rajone, Štan-drež, Podgoro in Pevmo-Štmaver-Oslavje, je ravno svetogorska četrt tista, ki ima največje število slovenskega prebivalstva v mestu. O tem pričajo številni dokazi. V rajonskem svetu so prisotni trije slovenski svetniki, ki so na volitvah tudi dobili precejšnje število preferenc. V tem delu mesta delujejo številne pomembne slovenske organizacije, med katerimi lahko naštejemo Zavod sv. Družine, Alojzijevišče, Dijaški dom, šolski center v ul. Brolo, Slovensko pastoralno središče sv. Ivana, Kulturni dom, Novi glas, itd. Na tem Na dnu... V DANAŠNJEM SVETU OBSTAJA ŠE KAJ GOTOVEGA ? PRAV GOTOVO NEGOTOVOST! področju so tudi prisotni številni zgodovinsko pomembni objekti, ki pričajo o slovenski prisotnosti, med katerimi je hiša, v kateri je sklenil svoje življenje goriški slavček, Simon Gregorčič. Ravno rajon Sv. Gora-Pla-cuta je razvil pomembno čezmejno sodelovanje z bližnjo krajevno skupnostjo Solkan. Znaten del tega teritorija pa je hkrati tudi državna meja z Republiko Slovenijo oz. z občino Nova Gorica. Zato so zares čudne izjave župana Romolija, da je ta predel mesta izrazito italijanski in furlanski. Ali je to sad nepoznavanja ali česa drugega? Tudi zagotovilo, da bo ta četrt prišla v poštev pozneje, za SSk ni nobena garancija, saj nas izkušnje dovolj trdno poučujejo, kaj veljajo take obljube. Slovenska skupnost se sicer zaveda, da je pri volitvah prišlo do potrebe po odobritvi celotnega paketa občin. Ceni pa pogum Damjana Paulina, ki se je pri glasovanju vzdržal in na tak način opozoril na krivico, ki je nastal z izključitvijo svetogorske četrti. Pri tem si SSk postavlja vprašanje, ali je ta odločitev v duhu realizma ali pa nasedamo političnim igricam, tako na desni kot na levi. Pri tem je SSk pričakovala večji pogum paritetnega odbora. Slovenska Skupnost upa in apelira, da bo predsednik deželnega odbora Riccardo Illy, to izključitev odpravil in vključil svetogor-sko četrt v pravkar odobreni seznam. To lahko stori po svojih kompetencah, saj mora seznam podpisati prav on. SSk upa, da ne bo na to odločitev vplivalo dejstvo, da so deželne volitve tik pred vrati. Po drugi strani pa bo SSk tudi poskrbela, da bodo o tem primerno obveščene tudi slovenski institucionalni in politični predstavniki. Stranka Slovenska Skupnost V Evropski uniji, to se pravi v institucionalizirani Evropi, je danes polnopravno včlanjenih 27 držav, velikih in majhnih, in vsem je priznano enako dostojanstvo tako glede zavzemanja položajev v vodstvenih organih kot glede uporabe narodnega jezika. Kdo si je še pred petnajstimi leti predstavljal, da se bo slovenščina lahko enakovredno uporablj ala v več kot 600-član-skem evropskem parlamentu in se bodo v slovenščino prevajali zakoni in izvršilne uredbe Unije same? Gledano s tega vidika se organizirani del Evrope verodostojno predstavlja tudi kot skupnost narodov in ne zgolj držav. Danes se vsi politiki in javni upravitelji tudi oz. zlasti pri nas razglašajo za evropsko odprte ljudi in da je treba v duhu odprtosti do vseh jezikov in kultur vzgajati mlade rodove. Ko pa je treba ta načela dejansko upoštevati tudi v naših krajih in razmerah, nastajajo raznovrstne težave in izgovarjanja, češ da zaščitna določila v korist jezikovnih in narodnih manjšin ustvarjajo privilegije za pripadnike le-teh na škodo večinskega naroda. V času fašističnega režima niso javne oblasti sploh priznavale obstoja manjšinskih skupnosti, temveč so njene pripadnike označevali kot drugorod-ce ("allogeni") brez kulture in zgodovine, ki jih je treba "civilizirati" z asimilacijo. Danes si takšnega izražanja javno izpostavljene osebe ne morejo več privoščiti, zato se zatekajo k drugim argumentacijam za nasprotovanje zaščiti oz. ovrednotenju manjšinskih jezikov. Po njihovem naj se kvečjemu uporabljajo v ožjem družinskem krogu, nikakor pa ne v šolah in javnih uradih. Takšno izražanje je prisotno v številnih nastopih tudi sicer visoko izobraženih ljudi iz krogov večinskega naroda v zvezi z zaščitnimi ukrepi za ovrednotenje furlanske in slovenske jezikovne skupnosti, ki so prav v teh dneh na dnevnem redu deželnega sveta Furlanije Julijske krajine. Nekateri skušajo svoje nasprotovanje utemeljiti s tem, češ da manjšinska zaščita preveč stane s finančnega vidika. Po tej logiki ni upravičeno javno financiranje kulture in izobraževanja, ker ni donosno. Ko to pišemo, poteka v deželnem svetu Furalnije Julijske krajine razprava o zakonskem predlogu za dopolnitev zaščite slovenske manjšine in njenega jezika. Predvidoma deželna zbornica bi morala besedilo odobriti 27. septembra, a se je razprava nepričakovano zavlekla ob vprašanju rezijanščine in Rezijanov, ki ga je sprožila desnosredinska opozicija. Svetnik Nacionalnega zavezništva prav želijo biti tisti Rezijani, ki v isti sapi trdijo, da so "italijanski državljani, italijanske narodnosti in pripadniki rezijanske etnične skupnosti." Zahtevajo priznanje rezijanščine kot samostojnega jezika in Rezijanov kot samostojnega naroda. Iz tega se vidi, kakšno zmedo so med rezijanskim prebivalstvom umetno povzročili razni politikanti, ki v imenu italijanstva nasprotujejo vsemu, kar se ne ujema z njihovo nacionalistično vizijo. Večina svetnikov je zavrnila absurdne predloge skrajne desnice in pristala na izrecno omembo (v zakonu) rezijanščine in jezikov- Paolo Ciani se je šel "jezikoslovca", češ da rezijansko narečje nima nobene povezave s slovenščino in Slovenci. V imenu "zaščite Rezijanov" je zahteval, naj se izloči iz zaščitnega zakona, tako deželnega kot državnega, celotno območje videmske pokrajine, ker da diskriminirata Italijane. Nekdo je organiziral avtobus, ki je pripeljal v Trst kakih 50 ljudi. Nekateri od njih so razvili pred palačo deželnega sveta transparente, drugi pa so sledili razpravi s tribune dvorane deželnega sveta. Na enem od transparentov je pisalo: "Rezijani so slovensko govoreči Italijani". Iz celotnega dogajanja in raznih izjav je težko izluščiti, kaj pravza- Povejmo na glas nih različic Nadiških in Terskih dolin ter Kanalske doline v slovenski jezikovni stvarnosti. Deželni svetniki strank Naprej Italija in UDC skušajo igrati vlogo zmerne opozicije glede deželne politike do Slovencev in Furlanov, zavedajoč se verjetno, da bo za celotno opozicijo hujša preizkušnja zakon za ovrednotenje furlanšči-ne v šolah in uradih, ki je na dnevnem redu deželnega sveta takoj za zaščitnim zakonom za SJovence. Če ne bo zapletljajev, bo deželni svet FJK odobril dokončno besedilo zakona za dopolnilno zaščito slovenske manjšine vponedeljek, 1. oktobra. Alojz Tul Poslužujmo se V zadnjem času kot slovenska narodna skupnost doživljamo lepe dogodke v tolikšni meri, da tega ni mogoče spregledati. Umestno se je ponovno spomniti, da je predsednik italijanske republike potrdil zaščitni zakon in da je prišlo do uvedbe nižje srednje stopnje v našem šolskem središču v Špetru, da ne omenjamo sprejemanja deželnega zakona za slovensko manjšino. Toda to še ni vse: desnosredinske občinske uprave, v mislih imamo Trst, Nabrežino in Gorico, vse bolj dokazujejo, da so usmerjene drugače od istobarvnih političnih uprav še pred nekaj leti, da ne govorimo o tistih pred desetletji. Očitno pričenja vsesplošno spreminjanje rojevati sadove tudi v naših krajih, za katere se je zdelo, da se zlepa ne bodo otresli bremen preteklosti. Nastajanje nove Evrope, uspešna Republika Slovenija, ki bo po uvedbi evra stopila v schengensko območje in prevzela predsedstvo Evropske unije, vse to in še kaj drugega povsem spreminja dosedanjo podobo in dosedanja razmerja. Kot slovenska narodna skupnost se vseh teh spreminjanj veselimo in to ne samo zato, ker smo zaradi njih deležni številnih pridobitev, ampak ker v vsesplošnem odpiranju in podiranju nevidnih zidov nastaja vse bolj sproščeno vzdušje, kar deluje spodbudno in poživljajoče. Ob tem ni nenavadno, da smo nad sedanjimi ugodnimi preobrazbami, pač z izkušnjo nikakor ne lahke preteklosti, nekoliko presenečeni in temu primerno zadržani. Tovrstna zadržanost dokazuje vrlino naše skromnosti, a istočasno Šibkost, da prepočasi stopamo v prostor svojih novih pravic. Dejstvo je, da prepočasi in v premajhnem obsegu izkoriščamo pravice, ki so nam na voljo. V tem smislu smo se do tega trenutka prešibko odzvali na možnost pridobitve dvojezičnih osebnih izkaznic, pri čemer velja spomiti, da so med normami zaščitnega zakona navedene še druge bistvene pravice. Tu je pravica do slovenske ortografije oziroma zapisa imen in priimkov s strešicami, tu je pravica do uporabe slovenščine v obračanju na upravne in sodne lokalne oblasti, tu je pravica do odgovora v slovenskem jeziku teh istih naslovov. Res je, da so vse navedene pravice uzakonjene in to v nas vzbuja prijeten občutek, res pa je tudi, da se spodobi, da jih kar največje število in že kar množica vseh nas in naših ljudi polno izkoristita. V nasprotnem primeru bo videti, kot da smo si prizadevali za dosego nečesa, česar več kot toliko ne potrebujemo, kar pa ne drži. Ne bi se torej smeli zadovoljiti s tem, da so določene pravice dosežene in se nam je že na ta način naš položaj korenito izboljšal. Bodimo dosledni in do konca uveljavimo tisto, kar nam pripada. Sedanji čas nam odpira vrata, kot se nam niso zlepa odpirala, dane so nam zares obetavne možnosti. Toda izkušnja uči, da je tudi sprememba na dobro preizkušnja, saj zahteva spremembo razmišljanja. Zahteva namreč našo mnogo bolj celovito in samozavestno vlogo od tiste, ki smo je bili vajeni doslej. Janez Povše 38 21)? leggi TRUFFA U RESIANI !WFNJc,utf'i KES J Srečanje Šušmelj - Romoli na goriškem županstvu Kje bomo praznovali slovenski vstop v Schengen? Le dan potem, ko je paritetni odbor imel na "avdiciji" goriškega župana Ettoreja Romolija v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona, je na obisk na goriško županstvo prišel slovenski generalni konzul Jože Šušmelj. S slovenskim županom sta spregovorila o aktualnih čezmejnih tematikah (skupno sloven-sko-italijansko praznovanje ob vstopu Slovenije v schengensko območje), pa tudi o izvajanju zaščitnega zakona. Oba smo prosili za kratko izjavo, ob tem pa smo se obrnili tudi na novogoriškega župana Mirka Brulca, ki bo sam med pomembnejšimi akterji praznovanja ob vstopu Slovenije v Schengen. / AČ Generalni konzul Šušmelj Glede praznovanja ob vstopu Slovenije v schengensko območje: “Župan Romoli je dejal, da se bosta z novogoriškim prvim občanom Mirkom Brulcem zmenila za enotno proslavo. Le-ta naj bi bila pri mejnem prehodu naškabrijelovi - Erjavčevi ali na tistem v Rožni dolini.” Glede izključtve Svetogoiskega rajona iz območja izvajanja zaščtnegazakona:“Zupan'je izrazil zadovoljstvo, da je tudi v paritetnem odboru prodrl njegov predlog o izključitvi severne četrti. Hkrati je pojasnil, da je vesel, ker na tako zastavljeno zaščito v celotni Gorici ni bilo nobene negativne reakcije. Končno pagledeSvetogorske četrti vrat ni popolnoma zaprl: stvari po njegovem mnenju niso še popolnoma zaključene: treba bo opazovati, kako se bo situacija naprej razpletala.” Glede gospodarskega sodelovanja obeh Goric: “Župan Romoli je dejal, da si želi ekonomskega sodelovanja. V zvezi s tem je predlagal skupni simpozij obeh gospodarskih zbornic kot temeljni kamen za nadaljnje sodelovanje.” Župan Romoli Glede praznovanja ob vstopu Slovenije v schengensko območje:"Tega praznovanja nima smisla prirejati na trgu Transalpina, Župan Brulc ■ kerto ni in ni nikoli bil mejni prehod. S tem se strinja tudi gospod konzul. Meni se zdi ustreznejša rešitev prehod pri Rožni dolini, njemu tisti na Škabrijelovi (novogoriški Erjavčevi, op. av.) ulici.” Glede izključitve Svetogorskega rajona iz območja izvajanja zaščitnega zakona: “Vložil sem zahtevo, naj se Svetogorska četrt ne upošteva in paritetni odbor je mojo zahtevo potrdil. Dejal sem tudi, da pri teh stvareh ni nič večnega. V tem trenutku je to poglavje zame zaprto, v prihodnosti pa bomo videli, kako se bodo stvari razvijale.” Glede odprtja Škabrijelovega prehoda prometu: “S tem se strinjam, težava bostamkajšnjimi prebivalci, ki so navajeni na mir, brez avtomobilov.” Glede skupne čistilne naprave: “Gospod konzul mije potrdil, da bo Slovenija zgradila svojo čistilno napravo. Mi bomo imeli svojo, oni pa svojo. Ne vem, koliko je to koristno.” Glede praznovanja ob vstopu Slovenije v schengensko območje: “Ključnega pomena je vprašanje življenja obeh mest v prihodnosti. Želimo urediti prometne infrastrukture, zlasti tiste na Erjavčevi, z odstranitvijo nadstreškov na meji: tako bodo odstranjeni pomniki meje. In zato je primeren prostor za praznovanje prehod na Eijavčevi ulici. V njegovi bližini je tudi Trg Evrope s pomembno simboliko.” Glede skupne čistilne naprave: “Ceneje in tehnično lažje bo, če sami zgradimo čistilno napravo na naši strani meje. Ta prostor jo nedvomno potrebuje. Zagotovo pa bodo morali na italijanski strani oceniti, kolikšne bodo ob novi čistilni napravi pri nas še potrebe pri njih.” Glede gospodarskega sodelovanja obeh Goric: “Gospodarsko sodelovanje že poteka, strinjam pa se, da lahko mesti sodelovanje še podkrepita. Osnova za to so dobri odnosi, spoštovanje in priznavanje pravic slovenske manjšine. V okviru Protokola o sodelovanju obe zbornici že sodelujeta, goriška ji trenutno celo predseduje.” SSk ob poplavah v Sloveniji Solidarnost s prizadetimi sorojaki Spošt. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, spošt. Predsednik Vlade Republike Slovenije g. Janez Janša, spošt. Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije dr. France Cukjati Slovenska skupnost, narodna stranka Slovencev v Italiji, izraža svojo največjo solidarnost ob hu- di preizkušnji zaradi poplav, ki so v prejšnjih dneh prizadele več področij Republike Slovenije. Slovenska skupnost izraža svoje sožalje ob izgubljenih življenjih in je prizadetim družinam blizu v tem trenutku, ko jim primanjkuje osnovnih življenjskih sredstev. Verjame, da bo Slovenija znala na takojšen način premagati nastale težave in čim prej zagotoviti svojim državljanom normalne življenjske razmere. Slovenska skupnost se zaveda tu- di hude škode, ki je nastala zaradi razdejanja pomembnega zgodovinskega spomenika, ki ga predstavlja bolnišnica Franja. To je pomemben državni simbol, ki predstavlja Slovenijo po vsem svetu, saj ga je mednarodna organizacija Unesco primerno zaščitila. Bolnišnica Franja pa je še posebno blizu Slovencem, ki živimo na Primorskem in nas je njeno razdejanje še toliko bolj prizadelo. Slovenska skupnost bo, po svojih močeh, pomagala prizadetemu prebivalstvu, najprej s tem da bo svoje somišljenike apelirala, naj se aktivno vključijo v akcije humanitarne pomoči, ki so se že pričele. Slovenska skupnost Dežen! svetnik, Mirko Špacapan Deželni tajnik, Damijan Terpin Slovenska pokrajinska konzulta Ob sklepih občin Goriška pokrajinska konzulta za slovensko skupnost izraža razočaranje nad odločitvijo nekaterih občin naše pokrajine, ki so se, kljub temu da so glasovale za vključitev v območje izvajanja zakona 38/01, na avdicijah s paritetnim odborom odločile za popolno neizvajanje 10. člena istega zakona, ki govori o vidni dvojezičnosti. Pokrajinska konzulta sprejema tako odločitev z obžalovanjem, saj ugotavlja, da kljub zgodovinski multikulturnosti Goriške in večletni poti stalnega odpiranja italijanske večine v odnosu do slovenske narodne skupnosti ostaja vidno priznavanje slovenščine za marsikatero upravo še politični problem. Goriška pokrajinska konzulta zato z zadovoljstvom sprejema stališča županov slovenskih občin, ki bodo zakon uresničevale na celotnem teritoriju, obenem pa bodri tudi tiste uprave, ki so zakonsko izvajanje 10. člena omejile le na del ozemlja, oz. tiste uprave, ki 10. člena ne bodo izvajale, da bi premostile stare strahove in v duhu novih časov, katerim gremo naproti, razširile vidno dvojezičnost na celotno občinsko ozemlje. V zgled naj jim bo občina Ronke. Pokrajinska konzulta z velikim veseljem pozdravlja njeno sicer že znano stališče, da se vidna dvojezičnost izvaja na celotnem teritoriju občine. Pokrajinska konzulta ocenjuje namreč, da taka odločitev resnično prerašča stare strahove in dejansko presega zastarele miselne sheme, ki so se oblikovale v prejšnjem stoletju. Pristop ronške občinske uprave realno dokazuje, da slovenska narodna skupnost za italijansko večino ni več predmet spora ali pa tujek, temveč bogastvo, ki plemeniti in bogati tudi večinsko skupnost. Za pokrajinsko konzulto predsednik Peter Čemic Pogovor z Damjanom Paulinom "Zakaj sem se vzdržal glasovanja // Dr. Damjan Paulin, član paritetnega odbora, se je na seji paritetnega odbora, na kateri so izključili iz območja zaščitnega zakona za Slovence središče mesta Gorice, vzdržal in zaprosili smo ga, naj nam razloži, zakaj ni glasoval za odločitev, ki jo je potem paritetni odbor sprejel, saj ne v našem tisku ne po radiu in televiziji ni- m z FotoJMP smo zasledili, da bi ga sploh kdo vprašal za obrazložitev, kar tudi kaže na stanje duha v naši sredi. Takole nam je odgovoril: "Na zadnjih zasedanjih paritetnega odbora je bilo veliko govora in razprav o izvajanju desetega člena zaščitnega zakona, ki govori o vidni dvojezičnosti v toponoma-stiki, raznih napisih na javnih ustanovah, občinskih praporih, javnih dokumentih itd. Paritetni odbor je glede tega sprejel v vednost mnenje županov 32 občin, ki so v zaščitnem zakonu. O tem vprašanju so se izrekli tudi predsedniki pokrajin in gorskih skupnosti. Največ razprave je bilo o goriški in tržaški občini. Goriški župan Ettore Romoli je predlagal, da se deseti člen izvaja samo v krajih Štandrež, Podgora, Pev-ma, Oslavje in Štmaver. Kot Goričan se s takim stališčem seveda nisem mogel strinjati in sem predlagal, naj se določila desetega člena izvajajo tudi za severni del mesta oziroma za okrožje Placuta-Sveta Gora. V tem predelu živi veliko Slovencev, v rajonskem svetu so trije slovenski svetovalci in tudi v goriškem občinskem svetu so slovenski predstavniki iz tega mestnega predela Gorice. Večina slovenskih društev in ustanov ima svoj sedež ravno v tem predelu. Številna so tudi ledinska imena, ki pričajo o zgodovinski prisotnosti nas Slovencev v tem okrožju. Večina članov paritetnega odbora teh utemeljitev ni hotela upoštevati in je podprla predlog goriškega župana. Edini vzdržani glas je bil moj, proti pa je, kot veste, glasoval predstavnik Nacionalnega zavezništva. Od paritetnega odbora bi pričakoval več poguma in ne samo potrditve stališč nam že itak nenaklonjenih občinskih upraviteljev." Ne potvarjajmo zgodovine! Je Mussolini ustanovil goriško pokrajino? Značilnost današnjih dni je tudi, da se za uveljavitev določenih namenov potvarja zgodovina. Ali je mogoče drugače razložiti besede, ki jih je predsednik društva TIGR Marjan Bevk izrekel na Skalarjevih dnevih v Čezsoči (Primorske novice 25. 9. 2007, št. 221)? Poimenovanje severne Primorske z Goriško "bi bilo v posmeh uporu posoškega človeka", pojem Goriška je "povezan z obglavljanjem dvanajstih tolminskih puntarjev" in še "nismo pozabili, da je Mussolini ustanovil goriško pokrajino." 1. Goriška je zgodovinska dežela in upravno ozemlje, ki je od srede 18. stoletja združevalo celotno Posočje, razen tistih njegovih predelov, ki so takrat sodili še pod suverenost Beneške republike. Ožja Tolminska je postala del grofije sredi 17. stoletja, Bovško pa leta 1751. Tolminsko glavarstvo je bilo s sodnimi okraji Bovec, Cerkno, Kobarid in Tolmin do razpada Avstro-Ogrske sestavni del Goriško-Gradiške, ene od sedemnajstih dežel avstrijskega dela monarhije. Središče dežele je bilo mesto Gorica. Upravno povezanost velikega dela Posočja kažejo tudi kasnejše upravne razmere (Goriška pokrajina 1927-1947, Goriško okrožje 1945-1947, OLO Gorica 1947-1963). Z imenom Goriška so se označevali predeli zgodovinske grofije in upravnih enot, ki so Foto DPD Kraševci (pet ubitih) in Vipavci. Upor se je potemtakem razširil na celotno goriško grofijo in še preko njenih meja. Smrtna kazen nad enajstimi (ne dvanajstimi) Tolminci je bila izvršena v Gorici, ki je bila glavno mesto dežele/grofije. Evropska poslanka Ljudmila Novak na plenarnem zasedanju EP Večkrat sem že opozarjala na probleme slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Tokrat pa pozdravljam aktivnosti italijanske vlade v zadnjem letu, ki so namenjene izvajanju za- Foto JMP ščitnega zakona za slovensko manjšino; to je oblikovanje seznama 32 občin v Furlaniji Julijski krajini in podpora izgradnji slovenske šole v Špetru v Beneški Sloveniji. Ta ukrepa bosta olajšala življenje slovenske manjšine v Italiji in izpolnila vsaj del njihovih pravic in potreb. Pozivam pa tudi avstrijsko vlado in avstrijske kolege v Evropskem parlamentu, da naredijo vse, da bo tudi Avstrija v čim krajšem času pričela v popolnosti izvajati 7. člen avstrijske državne pogodbe. Še posebej izpostavljam tretji odstavek, ki slovenski manjšini na načelni ravni zagotavlja pravico do dvojezičnih topografskih napisov. To bi prispevalo k sožitju in k še boljšim odnosom med državama in v Evropski uniji. Ljudmila Novak njeno ozemlje nasledile. Pri tem so sestavine Goriške ohranile svoja imena (Tolminsko, Bovško, Kras, Vipavska dolina itd.). 2. Popoln nesmisel je povezovati ime Goriška kot "posmeh uporu" z obglavljenimi Tolminci, voditelji upora goriški kmetov leta 1713. Upor so zanetili Tolminci, toda pridružili so se mu tudi Brici (trije ubiti), 3. Omemba Mussolinija kot ustanovitelja goriške pokrajine je govorniška demagogika. Avstrijska goriško-gradiška dežela je delovala krajši čas tudi še po aneksiji k italijanski državi (1921). Potem je bila vključena v kratko obdobje delujoče upravno ozemlje Julijska krajina. Leta 1923 se je ta upravna enota razdružila na tržaško in puljsko pokrajino, večji del ozemlja Goriško-Gradiške pa je bil vključen skupaj z nekaterimi ozemlji nekdanje kranjske dežele, ki so po rapalski pogodbi prišli v Italijo, v "staroitalijansko" videmsko pokrajino (Furlanska pokrajina). Vzrok za to nenavadno vključitev je bila namera skrajnih italijanskih nacionalistov, da razbijejo moč slovenske manjšine. To moč so namreč pokazale volitve v rimski parlament leta 1921, ko so Slovenci izvolili v goriškem volilnem okrožju štiri poslance, italijanski nacionalisti pa nobenega. Ko je fašizem uničil moč manjšine, je znova vzpostavil goriško pokrajino (1927), ki je formalno obstajala vse do uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo (1947). Za konec pa še to. G. Marjan Bevk bi lahko pomislil, da črka G v kratici, sestavini naslova društva, ki mu predseduje, označuje predvsem ozemlje (Goriška) in ne le mesta (Gorica), podobno kot začetnice T (Trst), I (Istra) in R (Reka). Je bila torej črka G (Goriška/Gorica) pred osemdesetimi leti in je tudi še danes v "posmeh uporu posoškega človeka"? Branko Marušič 4. oktobra 2007 Kristjani in družba NOVI GLAS V slovenščini knjiga papeža Benedikta XVI. Jezus iz Nazareta: Od krsta v Jordanu do spremenitve Sedanji papež Benedikt XVI. je že v prejšnjem obdobju, ko še ni bil papež, kot Joseph Ratzinger pristopil k pisanju o problematiki o Jezusu iz Nazareta. Knjigo je v svoji notranjosti dolgo pripravljal. Sam poudarja, da ta knjiga skrivnost, njegov krst, Jezusove skušnjave, evangelij o božjem kraljestvu in govor na gori. Knjiga ima deset poglavij in bogat seznam literature. Uvodna poglavja obdelujejo problematiko, ki smo jo ravnokar navedli. V osrednjih poglavjih se je nikakor ni dejanje cerkvenega učiteljstva, marveč izraža samo njegovo osebno iskanje "Gospodovega obličja". Pred kratkim je založba Družina d.o.o. v Ljubljani izdala omenjeno knjigo v slovenščini. Na 367 straneh imamo na voljo prvi pogled na Jezusovo avtor dotaknil Gospodove molitve in razčlenil "Oče naš" tako, da je posamezne besede in sklope besed analiziral tako, kakor še nobenemu ni uspelo. V nadaljevanju se dotakne problematike o učencih, takoj zatem v sedmem poglavju pa na bogat način opiše sporočila prilik, to je bistvo in cilj prilik ter navedbo več pripovedi v prilikah, kot npr. o usmiljenem Samarijanu, prilika o dveh bratih in prilika o bogatinu in ubogem Lazarju. V zaključnih poglavjih bomo spoznali velike Janezove podobe, ki obdelujejo: vodo, vinsko trto in vino, kruh in pastirja. Lepo sta prikazani dve pomembni oznaki na Jezusovi poti, to je Petrova izpoved in Jezusova spremenitev, kar je sveti oče na izviren način ilustriral in na pregleden ter razumljiv način opisal. V zadnjem, to je desetem poglavju, pa so podane Jezusove izjave o samem sebi, kot so: Sin človekov, Sin, Jaz sem. Joseph Ratzinger oziroma Benedikt XVI. je nadaljeval proučevanje in pisanje dela o Jezusu tudi po izvolitvi za papeža. Ta knjiga, ki je pred nami, predstavlja njegov prvi del. Upamo, da bo temu sledil še drugi del. Pri obdelavi tega tako zahtevnega dela o Jezusu se je oprl na štiri evangelije in je prepričan, da lahko z njihovo pomočjo spoznamo zgodovinsko resnico o Jezusu kot človeku in Božjem sinu. Ta knjiga je zanimiva, koristna in praktična ne samo za katoličane, ampak tudi za vse ostale, ki se želijo poglobiti v Jezusa iz Nazareta. V nekaterih slovenskih dnevnikih občasno opažamo "pljuvanje" po Svetem pismu, krščanski veri in podobno. Zanimivo je, da se v zadnjem času lotevajo proučevanja krščanske vere tudi taki ljudje, ki nimajo pojma o stvari, želijo pa odvračati katoličane od krščanske vere. V ta namen se poslužujejo nizkih udarcev in podlih misli. Pozabili pa so reakcijo muslimanskega sveta, ko so pred časom v severni Evropi nekateri "tipi" objavljali karikature Mohameda in drugih. Letošnje leto je posvečeno Svetemu pismu. V Ljubljani je bil v poletnih mesecih mednarodni simpozij o vsebini in pomenu tega pisma za vsakdanje življenje. Zbrala se je elita najboljših znanstvenikov z vsega sveta. Slavnostne govore so imeli najvišji predstavniki slovenskega življenja, kot npr.: predsednik vlade, rektorica Univerze v Ljubljani, predsednik SAZU, kardinali, škofje itd. To omenjam iz tega razloga, da poudarim pomen vsebine najnovejše papeževe knjige, povezane s Svetim pismom in aktivnostjo na slovenskih tleh v tem letu, kar bi morali imeti pred seboj tudi ateisti in drugi, ki se želijo izpostavljati s publikacijami o verstvih. Lahko rečem, da bo ta knjiga koristen pripomoček pri poglabljanju ne samo problematike Jezusa iz Nazareta, temveč tudi širše pri novih ustvarjalnih razmišljanjih, analizah in publikacijah. Gabrijel Devetak sil za prvega blaženega Slovenca, ter 10. obletnico prvega sinodalnega zasedanja v Cerkvi na Slovenskem. Škofje so se seznanili z delom tiskovnega urada SŠK, tajništva SŠK ter tajništva za pripravo katoliške univerze v Sloveniji v času od zadnje seje. Govorili so o skorajšnjem ponatisu Molitvenega bogoslužja, ki ga v Cerkvi redno molijo duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice in druge, Bogu posvečene osebe. Trajanje priprave odraslih (ka-tehumenov) na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, birma in evharistija) je po škofijah zaradi različnih razlogov neenotno, zato je bil sprejet sklep, da se dolžina le-te v Sloveniji poenoti v skladu s sklepom plenarnega zbora. Prihodnja seja SŠK bo 19. in 20. novembra 2007 v Ljubljani. Na sejo bodo poleg slovenskih škofov povabljeni tudi predstavniki iz vseh štirih sosednjih škofovskih konferenc. Posledica je žalostno dejstvo, da velik del današnje mladine, ki živi iz zlaganega spomina, vidi v Titu svoj idol in kultno občuduje človeka, ki je bil po vseh sodobnih civilizacijskih, kulturnih in pravnih normah zločinec. Četudi bi bil še tako uspešen politik in ekonomist, to bi ne opravičevalo niti ene same nedolžne žrtve, kaj šele deset tisoče žrtev, na katerih je ustvarjal svoj osebni kult. Mnogi, ki so se iz tega kulta napajali, še danes jadikujejo nad dobrimi, starimi, Titovimi časi. A naš namen tu ni natančna rekonstrukcija povojne slovenske zgodovine; pustimo jo za to usposobljenim strokovnjakom: zgodovinarjem. Tu želimo poudariti vlogo spomina v osebnem življenju posameznika in družbe. Papež Janez Pavel II. je leto 2000, prehod v tretje tisočletje, posvetil očiščevanju zgodovinskega spomina. Prepričan je bil, da Cerkev v tretjem tisočletju ne bo obrodila sadov, če vanj ne vstopi s prečiščenim spominom. Prečistiti spomin pomeni prositi odpuščanja za storjene grehe, zločine, napake; obenem očiščenje spomina omogoči sprejemanje odpuščanja, kar odpira možnosti za nov začetek. Naslov zadnje knjige papeža Janeza Pavla II. je bil prav Spomin in istovetnost. Ta znamenja, ki nam jih je pustil pokojni papež, govorijo o preprostem, najbolj osnovnem dejstvu življenja posameznika in družbe: prihodnosti ni brez preteklosti; preteklost, poreklo, je hrana prihodnosti. Kdor nima razčiščene preteklosti, si ne more obetati zdrave prihodnosti. Koliko ljudi hodi po pomoč k psihoterapevtom ali duhovnim voditeljem, da bi razčistili s svojo preteklostjo, se osvobodili njenih neznanih, skrivnih bremen in se odprli svoji osebni prihodnosti. V človeku in družbi so preteklost, sedanjost in prihodnost neločljivo povezane. Ene ni brez drugih dveh. In če odvržemo eno, odvržemo z njo obe drugi. Človek brez preteklosti je človek brez prihodnosti. Zato je očiščevanje zgodovinskega spomina ustvarjanje trdnih temeljev prihodnosti. Le zdrav zgodovinski spomin more biti močna hrbtenica zdrave prihodnosti. Kako je torej s stanjem duha na Slovenskem po šestdesetih letih njegove ujetosti v lažni spomin? Polstoletno ujetništvo duha v laž je tega duha, ki se je bal izgovoriti resnico, naredilo ciničnega, grobega, posmehljivega. Duh, po svoji naravi poklican k resnici, je moral živeti v laži. Zato si je poiskal zasilno zdravilo: cinizem. Cinizem je tista značilnost duha na Slovenskem, ki se -kakor kronična bolezen - vedno znova pojavlja na površju. Duh, ki se je ločil od resnice, lahko preživi le, če postane ciničen. Cinizem pomeni prikrivanje slabe vesti, ki me opozarja, da živim v nasprotju z resnico; pomeni lagati samemu sebi, da ne lažem. Cinizem je spre- vračanje, prevrednotenje vrednot: vrednote prikazuje kot ne-vrednote (Nietzsche); ruši spoštovanje do resnice (Freud); ne ločuje več med dobrim in zlom, resničnim in lažnim; v njegovih očeh je vse brez vrednosti in s tem vse enako vredno oz. nevredno; najvišje vrednote so zanj zgolj privid (Simmel). V tem je moč cinizma; počuti se močnega, vzdignjenega visoko nad vse drugo, ker mu ni mar za nič več (Fetscher). Komunikacija, sporazumevanje in spoštovanje so zanj lastnosti šibkih duhov. Njegov edini smisel in cilj je moč, prevlada (Sloterdijk). Z Voltairom lahko rečemo, da je cinizem - podobno kakor optimizem - "strastno dopovedovanje, da je vse dobro, takrat, ko je vse narobe". Freud še poudarja psihoterapevtsko vlogo cinizma: z njim človek blaži rane, ki mu jih je zadala laž. Cinizem je torej opoj, opij, v katerem človek utaplja vest, ki ga opozarja, da ne živi v resnici. /dalje 27. NAVADNA NEDELJA - Rožnovenska Hab 1,2-3; 2,24 Ps 95; 2 Tim 1, 6-8.13-14; Lk 17, 5-10 Današnji evangeljski odlomek evangelista Luka govori najprej o neomejenem odpuščanju človeku, ki nas žali. Apostoli tega ne morejo pogoltniti. Toda Jezus ne odstopi od zahteve po odpuščanju zato, ker smo vsi odgovorni drug za drugega. V poštev pride bratski opomin, a tudi priznanje svoje krivde. Užaljeni naj prvi stopi do brata, ki ga je žalil, če ga ta sprejme, in se spravi z njim. Naj ne nosi mržnje v srcu. Prosi naj za spreobrnitev in spravo. Bratski opomin bo rešil pred večnim pogubljenjem. Dolžni smo upoštevati zapoved ljubezni, tudi ljubezni do soražnikov (Lk 6,27). Bodimo usmiljeni, kakor je Oče usmiljen (Lk 6,27). Zato krščansko odpuščanje ne pozna meja. Iz tega je razvidno, da je odpuščanje izraz vere. Zato apostoli prosijo Jezusa: "Pomnoži nam vero!" (Lk 17, 6). Tedaj razumemo njego- vo trditev o močni veri, ki presaja celo drevo s samo besedo. Tako tudi oni morajo doseči trdno vero. Jezus je do zdaj govoril samo učencem in množici (v. 1), zdaj pa se obrne izrecno do apostolov kot "Gospod", uči namreč z oblastjo. Ker vere ni mogoče doseči s še tako močno voljo, jo prejmemo samo po molitvi. Če je ta vera tako močna, da ukazuje celo mrtvi naravi, potem je nepremagljiva. Tako vero je imel pred očmi prerok Habakuk, ko je doživljal napade strašnih krivic krutih Kaldejcev. Ti so vse bližnje narode uničevali ter so se norčevali iz kraljev in vsehlju-di. Sledili so si napadi na Palestino, zlasti na Jeruzalem in na tempelj. Izrael je postal tarča vseh poganov; sam je in zapuščen, ko ga stiska tak sovražnik, ki ga primerja hudodelcu, ki mu je njegova moč njegov bog (1, 11). Tedaj prerok izpove močno vero le v Boga in trdi, da bo pravični v svoji veri živel!" (2, 4). Prerok se ne vda. S petkratnim "Gorje!" napoveduje rešitev, ki jo bo Bog naklonil pravičnemu, a "Gorje tistemu, kdor kopiči, kar ni njegovo. Gorje mu, ki utrgava krivični dobiček za svojo hišo, da bi svoje gnezdo postavil visoko in ušel roki stiske. Gorje mu, kdor s krvjo zida mesto in s krivico postavlja grad. Gorje mu, kdor nalije svojemu prijatelju zato, da ga opije in osmeši. Gorje mu, kdor pravi lesu: Zbudi se! In neumnemu kamnu: Vstani!" (2, 6.9.12.15.19). Prerok povsod brani in pospešuje vero kljub vsemu, kar ga ogroža, kajti maliki ljudstev so velika ničla. Piše: “Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu, svojem rešitelju. Gospod Bog je moja moč" (Hab 3,18-19). Vse našteto velja tudi za naše čase: hudobija se namreč skuša prebiti povsod. Tudi danes poživimo vero, ki premaga svet (1 Jn 5, 4-5), četudi je majhna kakor gorčično zrno (Lk 17, 6). V drugem berilu pride do izraza Pavlova gorečnost za oznanjevanje evangelija ali Kristusa. Svojega učenca Timoteja, ki ga je postavil za škofa v Efezu v Mali Aziji, bodri, naj bo močan, naj se ne boji. Pomagala mu bo gorečnost v službi, da bo deloval v moči in ljubezni in razumnosti. Naj se ne sramuje niti apostola Pavla, ki je v ječi. Odkrito pove, naj tudi trpi za evangelij. Podpira pa naj zdravi nauk v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa. Vse to je pravi zaklad, je Sveti Duh, ki prebiva v nas (2Tim 1, 6-8.14). Pavel je stvaren; takole govori Timoteju: "Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem " (2 Tim 2, 7). In še: "Spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je bil obujen od mrtvih. Zanj prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec (v. 8.9.). Ker je danes rožnovenska nedelja, poglobimo ljubezen do Matere Božje, ki je tudi naša mati in mati celotne Cerkve. Je tudi kraljica apostolov, ker je tudi danes v krogu molivcev, kakor nekoč skupaj z apostoli. Ponavljajmo večkrat Gospodu: “Pomnoži nam vero!" (Lk 17, 5). Trpljenje za evangelij je tudi doživljanje hladne brezbrižnosti sveta nasproti skritemu zakladu duhovnega življenja. Trpljenje za evangelij je tudi prenašanje varanja v zakonu, z upanjem na ljubezen, je tiho pričakovanje uslišanja, ki ga Gospod daruje po vztrajni molitvi, kakor je obljubil (Lk 11, 13). Ljubezen gre skozi trpljenje in tiho služenje Bogu po sestrah in bratih. Verujmo, da Bog upošteva nekoristne hlapce (Lk 17,10). Sveti Frančišek Asiški govori tudi nam, da je le v trpljenju, ki je združeno z Jezusovim trpljenjem, popolno veselje. Nadškof Uran Škofje so govorili o povabilu sv. očeta v Slovenijo. Predsednik SŠK, nadškof Uran, je papeža letos aprila, ko je bil na obisku v Vatikanu, že povabil v Slovenijo. Na seji so se odločili, da bodo papeža v Slovenijo povabili spomladi leta 2009. V istem letu bomo obhajali 10. obletnico drugega obiska papeža Janeza Pavla. II., ki je v Mariboru škofa Antona Martina Slomška razgla- Slovenska škofovska konferenca Poročilo s 37. redne seje V četrtek, 27. septembra 2007, je v prostorih škofijskega ordinariata v Novem mestu potekala 37. redna seja Slovenske škofovske konference (SŠK). Na seji so bili poleg apostolskega nuncija navzoči vsi slovenski škofje, razen ljubljanskega pomožnega škofa, msgr. dr. Antona Jamnika, ki se mudi na obisku v Združenih državah Amerike. Bistvena vsebinska točka, o kateri so govorili, je bila priprava na obisk ad limina apostolo-rum, ki bo od 21. do 26. januarja 2008. Vsaka škofija bo zbrala podatke o življenju in delu krajevne Cerkve v preteklih letih, le-te pa bodo škofje ordinariji prestavili papežu. Zadnji tovrstni obisk so imeli slovenski škofje med 23. in 28. aprilom 2001. Tovrstni obisk ima sicer več vsebinskih pou- darkov. Škofje obiščejo sv. očeta in nekatere urade rimske kurije, poleg tega pa se v molitvi ustavijo tudi na grobovih apostolov sv. Petra in Pavla, s čimer potrdijo in okrepijo vezi s Petrovim naslednikom in vesoljno Cerkvijo. NOVI GLAS Kristjani in družba 4. oktobra 2007 POGOVOR 1 Msgr. Giuseppe Betori Izzivi Cerkve in kristjanov v svetu, ki se spreminja Glavni tajnik Italijanske škofovske konference msgr. Giuseppe Betori je pristal na pogovor za katoliške tednike italijanskega severo-vzho-da v pričakovanju na srečanje med njim in uredniki 5. oktobra. Naša država je "zmedena". Kako gledate na to? Zmeda, o kateri je govoril predsednik Italijanske škofovske konference msgr. Bagnasco, prihaja od daleč in ima opraviti z globokimi dinamikami človeškega. Gre za problem kulture, ki je izgubila oporne točke in poslednje motivacije. V naši družbi je objektivno deficit upanja, in to ne od danes. Najbolj vidni simptom tega je pomanjkanje načrta, ki bi bil splošno sprejet. Zato se vse skoncentrira na sedanji čas kot nekakšen "bežeči trenutek", izguba velikih ideoloških stremljenj pa je pustila za sabo družbenemu načrtovanju kratko sapo in odvzela elan. Primanjkuje nam širše zasnovano delovanje, ki ga lahko jamči samo eshatološko zarisana perspektiva. Zaradi tega ima Cerkev danes, kot vedno, izredno odgovornost. "Italija zasluži večjo ljubezen". Od koga? Italijani bi morali imeti bolj radi svojo državo, in to toliko bolj, če so verni. Občasno zaznamo pomanjkljivo ljubezen do svoje zgodovine in stvarnosti. Drugače povedano: nezmožnost ceniti pozitivne vidike, ki zaznamujejo naše državno dogajanje. “Večje ljubez- ni" ne smemo pojmovati kot nekak šovinizem ali, še slabše, novo obliko tradicionalnega kampa-nilizma. Ogibati se moramo drobni obliki samoškodovanja, zaradi katere se zdimo ločeni, tuji, postavljeni na nasprotujoče si tabore. Izhod iz tega stanja bi omogočili trdne oporne točke in obče sprejet skupek vrednot, za katere se skupaj zavzemati. Cerkev govori za dobro države. Zakaj to ni vmešavanje? Kaj menite o laičnosti? Cerkev je v službi človeštva in zato mora biti noter in zunaj družbe. Tega, kar pravi Cerkev, nepravi samo v luči vere, ampak na osnovi človeške, racionalne analize. Razumnost verskega čustvovanja ne briše globoko verskega navdiha pri branju stvarnosti, ne podcenjuje niti pomembnosti izhajanja iz predpostavk, ki bi jih sprejele vsi ljudje dobre volje. Konec koncev je dobro nekaj vidnega vsakomur, kije odprt za lepoto, ne glede na mentalne sheme ali vnaprejšnje ideologije. V Veroni, Loretu, na Family day, v župnijah se pojavlja Cerkev kot ljudstvo, zavzeto za dela usmiljenja, vzgojo, katehe-zo... Če 5e kdo čudi ob omenjenih dogodkih, ki so še enkrat pokazali na ljudski in praznični obraz Cerkve, verjetno dokazuje, da ni razumel stvarnosti ali, bolj možno, hoče še vedno podpihovati lažno podobo ljudi proti Cerkvi oz. Cerkve proti ljudem. V resnici med Cerkvijo in ljudmi obstaja že vrsto stoletij trdna zaveza. Problem je, kako prenesti vzajemno zaupanje v vsakdanje življenje. Še vedno obstaja problem sekula-rizirane mentalitete, s katerim se moramo soočati prek vztrajnega in dolgoročnega vzgojnega dela. Kako naj katoliški mediji dajo glas Cerkvi in prispevajo k rasti države? Družbeni odnosi in vzgojne poti v globalni družbi imajo neizbežno opraviti s sredstvi družbenega obveščanja. Krščanstva kot predloga ne moremo zreducirati zgolj na osebno pot, ločeno od kolektivne stvarnosti. Ideja Cerkve za majhne skupine, ki nima kaj opraviti z oblikami javnega občevanja, nam ne pripada. Nasprotno: italijanska Cerkev se je že zdavnaj opredelila za to, da vstopi z odprtimi očmi v ta svet, da osvoji isto govorico in tako prinaša vsem svoj celoviti predlog odrešenja. Kako gledate na odnose z drugimi verstvi? Menim, da je treba lastno istovetnost skladati z dialogom. Katoliška identiteta ne obstaja, če ni odprta do drugih. Prav tako ni pristnega dialoga, če ga ne zaznamuje osebna identiteta. Vzadnji knjigi Benedikta XVI. me je presenetil odlomek, ki govori o dialogu z rabinom. Prav drža judovskega rabina je nudila papežu možnost jasno doumeti izvirnost krščanske drže. Različnost je dar, ki ga sogovornika vzajemnoprejemeta, ko se identiteta odpre dialogu. V deželah ti. Triveneta se marsikaj dogaja. Veljajo za nekak laboratorij tudi v primerjavi ostalega dela Italije. Cerkevtega območja je živahna in dejavna. Kaj lahko prispeva vsej Cerkvi in državi? Ko pomislim na Trivento, mi pridejo na misel zakoreninjene tradicije, krščanstvo, ki se udejanja v župnijah, bližini ljudi, prisotnosti na ozemlju. To bogastvo je treba sicer na novo razmisliti in prilagoditi spremenjenim družbenokultur-nim razmeram, absolutno pa ga ne smemo pozabiti. Preseneča me tudi družbeni protagonizem zlasti v gospodarstvu: majhna podjetja, vezana na delo in podjetnost družin. Lepo bi bilo, ko bi prav taka osebna in družinska zagnanost našla nove oblike tudi v prenovi cerkvene prisotnosti. Vse to pa se mora soočati tudi s krizo družine. Vsekakor ne primanjkujejo moči in intuicije, kako tolmačiti -in ne le utrpeti - sedanje spremembe v luč evangelija. (prev.DD) V prezbiteriju velik mozaik p. Marka Rupnika Nova bazilika v Fatimi poklon romarjem iz vsega sveta V Fatimi, najpomemb- nejšem portugalskem svetišču, ki je tudi eno najbolj znanih na svetu, pravijo novi gradnji "nova bazilika". Začeli so jo graditi pred tremi leti na drugi strani velike ploščadi nasproti "staremu" fa-timskemu svetišču iz leta 1953, kjer se je leta 1917 prikazala Marija pastirčkom Luciji, Hijacinti in Frančišku. Gre za ogromno, moderno zasnovano cerkev krožne oblike, posvečeno Presveti Trojici, v kateri bo lahko sedelo kar devet tisoč vernikov. Po svojih razsežnostih je to sedma največja cerkev na svetu. Ob koncu praznovanja 90. obletnice Marijinih prikazovanj jo bo vatikanski državni tajnik kard. Tarcisio Bertone 12. oktobra slovesno predal namenu. Med dvema bazilikama, kjer leži tudi kapela prikazovanj, se vsak dan vrstijo dolge procesije romarjev. Teh je letno okrog pet milijonov in njihovo število narašča. Prav zaradi tega je že pred nekaj leti rektor fatimskega svetišča msgr. Luciano Guerra začel razmišljati o novi baziliki, saj je "stara" s svojimi približno tisoč sedeži premajhna za potrebe romarskega središča. K temu ga je spodbujal sam veliki papež Wojtyla, ki je bil - tudi zaradi svoje osebne zgodbe - po- sebno navezan na fatimsko Marijo in je sam tudi blagoslovil kamen (marmornat fragment iz grobnice sv. Petra v kripti vatikanske bazilike), ki bo postavljen v oltar. Načrt za novo cerkev je izdelal grški (pravoslavni) arhitekt Alexandros Tombazis: je razmeroma nizka, krožne oblike (premer 125 m), brez zvonikov in notranjih stebrov; vanjo vodi 12 bronastih vrat, kolikor je bilo apostolov oz. Izraelovih plemen, in sredinska glavna vrata (8 m x 8 m), posvečena Kristusu. Torej skupno 13 vrat, kolikor je bilo prikazanj. Globalna prostornina cerkve znaša približno 130 tisoč kubičnih metrov. Kot poroča tiskovna agencija Ansa, so projekt, ki je stal približno 60 milijonov evrov, financirali romarji s svojimi darovi. V stavbi bodo na razpolago tudi dvora- ne, kapele in obširni kletni prostori za druge namembnosti. Zgradbo, ki jo v teh dneh končujejo, da bo pripravljena za 12. oktober, so s svojimi deli opremili priznani umetniki iz različnih držav (Portugalska, Italija, Kanada, Ciper, Irska, Poljska, Nemčija, Slovenija) prav zato, ker je posvečena romarjem z vsega sveta. Pred baziliko stoji visok križ, delo Nemca Roberta Schada, v notranjosti pa 7 m visok bronast križ Irke Catherine Green, kip Fatimske Marije v prezbiteriju je naredil Italijan Benedetto Pietrogrande, kip Janeza Pavla II. pred cerkvijo pa Poljak Czeslaw Dzvvigaj. V notranjosti - po besedah pisca agencije Ansa - najbolj pritegne pozornost velikanski mo- zaik v prezbiteriju, ki ga je izdelal slovenski jezuit, teolog in slikar p. Marko Ivan Rupnik v sodelovanju s člani Ateliera duhovne umetnosti rimskega Centra Aletti. Gre za 500 kvadratnih metrov mozaične po- vršine, skoraj v celoti prekrite z zlatom; za delo so uporabili sedem ton gline. Kot poroča agencija Ansa, je p. Rupnik za to delo našel navdih na začetku 22. poglavja Janezovega Razodetja: zato je na sredi mozaika upodobil Božji prestol in jagnje. Na eni strani stojijo fatimska Marija in trije pastirčki z rožnim vencem v rokah, za njimi sv. Frančišek, sv. Klara in sv. pater Pij; na drugi strani pa Janez Krstnik, bi. mati Tereza iz Kalkute in sv. Elizabeta Portugalska. Ob njih stojijo tudi apostoli. Na obeh straneh prestola je videti vhod v nebeški Jeruzalem, kjer stoji množica angelov in svetnikov. "Sporočilo Fatime ima apokaliptične razsežnosti," je zapisal p. Rupnik v umetniško-teološki razlagi mozaika, "posredovane in oznanjene z usmiljenjem, sočutjem in Božjo ljubeznijo do ljudi, zlasti do šibkejših, torej do grešnikov." Zlato simbolizira svetost in zvestobo Boga, ki nikdar ne mine, kot večno prižgana luč, ki nikdar ne ugasne. Glina kot podlaga za zlato folijo je oblikovana na roko, tako svetloba bolje odseva. Velik poudarek je dan rdeči barvi, ki tudi govori o svetem in duhovnem. Torej dina-mizem luči in ljubezni, ki dušo vabi, da sprejme lepoto. Izpod prestola vre na dan čista voda (Raz 22), živa voda Božjega življenja, reka Svetega Duha, ki prežema zgodovino, vse ljudi in stvarstvo in jo lahko zajemamo v Cerkvi prek liturgije in zakramentov. DD M ariborska nadškofij a Deset let Škofijske gimnazije Slomšek V Turnerjevi dvorani mariborskega kongresnega centra Habakuk je bila 21. septembra slavnostna akademija v počastitev desete obletnice ustanovitve Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška. Dijake in učitelje ter številne goste sta nagovorila minister za šolstvo in šport Milan Zver ter mariborski nadškof metropolit Franc Kramberger, okoli 450 zbranim pa je dobrodošlico izrekel direktor vzgojno-izobraže-valnega Zavoda Antona Martina Slomška Ivan Štuhec. Po besedah Zvera Škofijska gimnazija že deset let ponuja "zasebno noto", ki kakovostno dopolnjuje javno mrežo šol. "Zdi se, da zasebne šole nosijo še večjo odgovornost, da dosegajo predpisano kakovost javnih šol in hkrati ponudijo drugačen pristop," je dejal minister. Dodal je, da težke okoliščine, v katerih je nastajala zgodovina Škofijske gimnazije, niso bile ovira za zagnano in uspešno pedagoško delo. Ob tem je Zver spomnil na dobre rezultate, ki jih Škofijska gimnazija dosega pri zunanjih preverjanjih znanja, pohvalil pa je tudi njeno dobro vpetost v domače in mednarodno okolje. "Desetletnica za vzgojno ustanovo ni visok jubilej, a je nadvse pomemben, saj je v tem času naša Škofijska gimnazija v polnosti zaživela vse dimenzije srednje šole. Vsi, ki smo spremljali nastanek te ustanove, vemo, koliko poguma, upanja in tveganja je bilo potrebno že za samo ustanovitev," je dejal nadškof Kramberger. Po njegovih besedah bo prvo desetletje Škofijske gimnazije morda prav zaradi "različnih preizkušenj, neurejenih razmer, tolikokrat neizpolnjenih obljub in zavlačevanja", še posebej pa zaradi številnih uspehov, ostalo v lepem spominu. Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška je zasebna šola, ki jo je ustanovila tedanja mariborska škofija. Po desetih letih obstoja še vedno deluje v najetih prostorih na Srednji strojni in poslovni šoli. Ministrstvo za šolstvo in šport ji krije 85% materialnih stroškov in pedagoškega dela. Doslej je na Škofijski gimnaziji maturiralo 762 dijakov, trenutno pa jih je vpisanih 464. Zanje skrbi 54 zaposlenih. Prihodnje leto se bo preselila v nastajajoči Medgeneracijski center Antona Martina Slomška na Vrbanski 30 v Mariboru. Akademije v počastitev desete obletnice ustanovitve gimnazije sta se udeležila tudi minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivan Žagar ter državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport Alenka Šverc, ki je bila pred odhodom na ministrstvo zaposlena na Škofijski gimnaziji. Ob jubileju je nadškof Kramberger Šverče-vo, ravnateljico gimnazije Ireno Rebolj Kraner in profesorico na gimnaziji Majdo Strašek Januš odlikoval z medaljo mariborske nadškofije. STA Bodimo solidarni s prizadetimi! Slovenska Karitas pomaga ob poplavah Poplave, ki so v torek, 18. septembra 2007, na Gorenjskem prizadele predvsem Tržič in Železnike, na Primorskem Cerkno, Tolminsko, Baško Grapo in Podbrdo ter na Celjskem Letuš in Savinjsko dolino, so povzročile veliko škodo tudi tamkajšnjim prebivalcem. Mnogi so ostali brez osnovnih življenjskih potrebščin, nekateri ga celo brez strehe nad glavo. V Železnike je Škofijska Karitas Ljubljana že poslala tovornjak in dva kombija nujne pomoči. Na drugih območjih se vzpostavlja mreža prve pomoči z najnujnejšo oskrbo. Župnijske Karitas, ki delujejo na prizadetih območjih, bodo dobile tudi izdatnejšo podporo mreže Karitas. Slovenska Karitas je za prvo pomoč najbolj potrebnim iz sklada Naravne nesreče že namenila 8.500 EUR. Vsi ljudje odprtega srca so povabljeni, da po svojih močeh pomagajo vsem prizadetim v poplavah. Svoj dar lahko posredujejo na Slovensko Karitas, Kristanova ulica 1,1000 Ljubljana, TRR: 02140-0015556761, namen: Poplave, Sklic: 00 6106. Mobitelovi uporabniki pa svoj prispevek v višini 0,96 EUR lahko oddajo tudi s pomočjo SMS sporočila. Na številko 1919 pošljejo ključno besedo KARITAS. Za dodatne informacije so na voljo sodelavci Karitas, gospa Jožica Ličen, GSM 041/429-713 (za Primorsko), gospod Jože Rovtar, tel.: 01/439-21-30 (za Gorenjsko) in gospod Darko Bračun, tel.: 059/080-370 (za celjsko regijo). Kratka Povabilo papežu za obisk Slovenije spomladi leta 2009 Slovenski škofje so na seji škofovske konference 27. septembra v Novem mestu sklenili, da bodo papeža Benedikta XVI. na obisk v Slovenijo povabili spomladi leta 2009, v letu desete obletnice drugega obiska Janeza Pavla II. ter 10-letnice prvega sinodalnega zasedanja v Cerkvi na Slovenskem. V Slovenijo je papeža sicer že povabil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof Uran, ob svojem obisku v Vatikanu aprila letos. Bistvena točka četrtkove seje SŠK so bile sicer priprave na obisk ad limina apostolorum, ki bo od 21. do 26. januarja 2008. Kot so glede tega obiska v sporočilu za javnost pojasnili v tiskovnem uradu SŠK, bo vsaka škofija zbrala podatke o življenju in delu krajevne Cerkve v preteklih letih, nato pa jih bodo škofje ordinariji predstavili papežu. Zadnji tovrstni obisk so imeli slovenski škofje med 23. in 28. aprilom 2001. Na seji so bili poleg apostolskega nuncija navzoči vsi slovenski škofje, razen ljubljanskega pomožnega škofa Jamnika, ki je na obisku v ZDA. Prihodnja seja SŠK bo 19. in 20. novembra v Ljubljani, nanjo pa bodo poleg slovenskih škofov povabljeni tudi predstavniki iz vseh štirih sosednjih škofovskih konferenc. • yi NOVI 6 4. oktobra 2007 Lronska glas Kratke Četrto kiparsko srečanje sKultura 2001 Od 6. do 13. oktobra bo potekalo v Štandrežu četrto kiparsko srečanje, ki ga prireja društvo sKultura 2001. Tokrat se ga bodo udeležili umetniki iz Italije, Slovenije, Avstrije in Srbije. Umetniki bodo na delu vsak dan med 10. in 12.30 ter med 14. in 17. uro na Jeremitišču. Zaključna prireditev bo v soboto, 13. oktobra, na trgu sv. Andreja v Štandrežu ob 19.30, kjer bodo na ogled razstavljene umetnine, udeležencem na voljo pa tudi tipične štandreške jedi in pijače. Praznik Roženvenske Marije v Podgori V nedeljo, 7. t.m., bodo podgorski verniki praznovali Roženvensko Mater Božjo. Ob 8.10 bodo molili veseli del rožnega venca, ob 8.30 je na sporedu slovenska maša, ob 11.30 (po svetlem delu rožnega venca ob 11. uri) pa italijanska maša. Ob 14.30 je na sporedu častitljivi del rožnega venca, sledita nagovor in procesija, ki jo bo vodil novomašnikg. Marko Rijavec. Po petih litanijah MB in blagoslovu bo za udeležence na trgu družabnost, ki jo bo popestrila godba na pihala iz Nabrežine. Tečaji SDZPI Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje sporoča, da poteka vpisovanje na večerne tečaje, ki spadajo v okvir Deželnega kataloga permanentnega izobraževanja in so financirani s sredstvi zakona 236/93. V kratkem bodo začeli naslednji tečaji: slovenščina - osnovna in nadaljevalna stopnja (80 ur), angleščina A2 (72 ur), tečaj informatike priprava na ECDL (72 oziroma 48 ur), nemščina - osnovna oz. nadaljevalna stopnja (80 ur). Na tečaje se lahko vpišejo zaposleni v zasebnih podjetjih, ki delujejo v Furlaniji Julijski krajini; tečaji so namenjeni tudi delavcem z atipičnimi delovnimi pogodbami, kot so pogodbe za določen čas, part time, vajeništvo, projektno delo, občasno delo, pogodba o vključevanju; vpišejo se lahko tudi delavci, ki imajo več kot 45 let ter delavci, ki so dokončali samo osnovno šolo oziroma zaključili obvezno šolanje. Stalno bivališče v deželi ni pogoj za vpis. Vpisnina znaša 1 evro za vsako uro tečaja, plačila so oproščeni delavci v dopolnilni blagajni ali v mobilnosti. Tečaji bodo potekali enkrat ali dvakrat tedensko v večernih urah na goriškem sedežu SDZPI v Gorici, Korzo Verdi 51 (KB CENTERj.Vse potrebne informacije nudi tajništvo Zavoda od ponedeljka do petka med 9. in 13. uro na telefonski številki 0481/81826 ali preko maila go@sdzpi-irsip.it. Andrej Kosič rarstavlja v Čedajski banki Minuli četrtek so v večernih urah v Čedajski banki v Gorici na lepi slovesnosti odprli razstavo likovnih del Andreja Kosiča, čigar delo je predstavil goriški kritik prof. Joško Vetrih. Razstava je na ogled med obratovanjem banke. Zborovodska šola v prostorih ZKD Nova Gorica Javni sklad za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Nova Gorica, v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Nova Gorica prireja Zborovodsko šolo - Vokalna tehnika za zborovodje in korepetitorje, II. stopnja. Razpisana šola je nadaljevanje lanskoletnega izobraževanja in je namenjena vsem, ki so končali prvo stopnjo zborovodskega tečaja, in ostalim zainteresiranim, ki so predhodno opravili preizkus. Zborovodsko šolo bo vodila gospa Franka Žgavec, dolgoletna učiteljica solopetja v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel, zborovodkinja vokalne skupine Vinika in predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž. Slušatelji in slušateljice bodo v desetih sobotnih terminih (od 6. oktobra 2007 do 15. marca 2008) deležni individualnega dela s predavateljico, dela v skupinah ter dela z izbranimi zbori. Ob koncu tečaja bodo udeleženke in udeleženci opravili praktični preizkus in prejeli potrdilo o opravljeni Zborovodski šoli. Uvodno srečanje bo v soboto, 6. oktobra 2007, ob 9. uri, v prostorih ZKD Nova Gorica. Vljudno vabljeni! Prejeli smo / Kdo naj izvaja določila o vidni dvojezičnosti ? Zanimiv je že od daleč pogled na zvonik cerkve sv. Martina v Doberdobu, ki ga te dni obnavljajo. Visoko zgradbo prav do vrha objema železno ogrodje. Obsežen in potreben poseg, sem najprej pomislil, velja si zadevo pobliže ogledati. Na tabli na gradbišču je razbrati, da dela financira Dežela, razvidni so tudi drugi podatki. Ker gre za poseg javne uprave in to v občini, ki je vključena v seznam, ki gaje nedavno podpisal predsednik republike in kjer se bodo izvajala določila zakonov 38 in 482, sem upravičeno pričakoval, da bo poleg italijanščine na tabli enakopravno mesto imela tudi slovenščina. Namestitev table na gradbišču, kjer dela financira javna ustanova, po mojem sodi v sklop t.i. vidne dvojezičnosti. Velja določilo o vidni dvojezičnosti samo za občine (za nekatere celo s teritorialnimi omejitvami) in pokrajine ter druge manjše javne ustanove in ne za Deželo? Morda gre res samo za pozabljivost, za posledico dosedanje prakse in za pomanjkanje pozornosti do sprejemanja novosti in uresničevanja novih odnosov v tukajšnji (deželni) stvarnosti? Zakonov, ki so samo na papirju, pa ne potrebujemo. / Vlado Kiemše Foto Bumbaca OKUSI OB MEJI Pestra enogastronomska ponudba priklicala ogromno množico Gorica, simbol združevanja in spajanja različnih tradicij HIif.LiUiiM Gostovanje Gregorja Čušina Neobremenjeno razmišljanje o verskih resnicah Kljub sončni poznopoletni nedelji, ki je kar vabila na izlet v naravo, je pod večer, 16. septembra, župnijsko dvorano A. Gregorčič v Štandrežu zasedlo številno občinstvo, ki je z nasmehom na ustnicah spremljalo privlačna, kratkočasna in s šegavo hudomušnostjo prepredena razmišljanja igralca Gregorja Čušina, enega izmed stebrov Mestnega gledališča ljubljanskega. Dotaknil se je nastanka sveta, Jezusovega življenja in dela, njegovih čudežev, evangeljskih prilik in verskih resnicah nasploh. Večkrat so gledalci, prevzeti od Čušinovega mikavnega razpredanja, ki želi "pripeljati vesele ljudi k veselemu Bogu", prekinili njegovo izvajanje s toplim ploskanjem, v katerem je bilo zaznati vse občudovanje nad njegovo spretnostjo in smelostjo preobražati se v najrazličnejše like, ki so se živo s svojimi odlikami in hibami pojavljali pred gledalčevimi očmi. Povzemajoč po- navljajoči se refren ljudske pesmi je od ena (en sam Bog) do 14 (14 postaj Križevega pota) natrosil izseke iz Stare in Nove zaveze, kakor bi izšli iz razpredanj preprostega pripovedovalca, ki vse nekako prikroji po svoji meri, a vselej s spoštljivim odnosom do nabožne tematike. Ko so gledalci pri štirinajsti kitici Hagade, zgodbe, po kateri nosi ime predstava, mislili, da je uprizoritve konec, se je Čušin pojavil spet na odru kot peklenšček, ki razporejuje duše na onem svetu. Ta privesek je spominjal na izz-vajanja igralcev Foja ali Covatte, zato ni izzvenel tako pristno in izvirno domače kot prvi del monologa, ki si ga je zamislil, izbor odbral in povezal v celoto, prav z refreni ljudske pesmi, Čušin sam, obenem tudi dramaturg in režiser predstave. Slednja je scenografsko popolnoma nezahtevna, zato se prilagodi kateremukoli odru. Ker je bil odziv publike tako pri- srčen, bo Prosvetno društvo Štan-drež gotovo še kdaj povabilo v goste igralca Gregorja Čušina, ki s svojimi izvajalskimi veščinami nedvomno zna pretkano pritegniti nase publiko. Nedeljsko srečanje je bilo tudi uvertura v letošnjo abonmajsko ponudbo Štandrež 2007. Sedmič zapored PD Štandrež, kot je občinstvu napovedal Božidar Ta-baj, duša dramskega odseka in perpetuum mobile domače dramske dejavnosti, razpisuje abonma ljubiteljskih gledaliških skupin, ki obsega pet predstav. V letošnji abonmajski spored bodo gledalce uvedli mladi člani dramskega odseka PD Štandrež z vrtoglavo komedijo Marca Ca-molettija Boeing boeing, zelo znanim delom, po katerem so posneli tudi film. Na našem odru so ga z velikim uspehom izvajali koroški igralci iz Sel. Premiero bo predstava doživela v soboto, 6. oktobra, njena prva ponovitev, v nedeljo, 7. oktobra, bo hkrati prva predstava letošnjega abonmaja. Druga na sporedu bo 28. oktobra, ko bo v goste prišla skupina KUD Dolomiti Dobrova, ki se bo predstavila z dramo ameriške avtorice Marshe Norman Lahko noč mama v režiji Francija Končana. Nedeljo, 18. novembra, bo v vedre barve ovila dramska skupina BC iz Bovca, ki bo uprizorila komedijo Raya Coo-neya, po priredbi Zdravka Duše, Zadrege v bolnišnici dr. E. Sršena v režiji Marije Gaberšek. V nedeljo, 16. decembra, bo ponovno dobrodošel gost amatersko gledališče Vrba iz Vrbja pri Žalcu, ki letos obhaja 30-letnico dramskega delovanja. Za ta okrogli jubilej postavljajo spet na oder Butalce (pred leti so jih z režiserjem Janezom Starino) Frana Milčinskega, tokrat v režiji Bogomira Verasa. Kot je že tradicija, bo abonmajski niz sklenil dramski odsek PD Štandrež, ki se, potem ko se je nekaj let spopadal z deli modernih ali sodobnih avtorjev, vrača v klasično, a zelo zahtevno zaledje. Z režiserjem Jožetom Hrovatom, članom SNG Nova Gorica, bo uprizoril slovite Primorske zdrahe enega izmed največjih svetovnih komediografov vseh časov Carla Goldonija. Premiera bo 26. januarja, nedeljska ponovitev v abonmaju pa 27. januarja. K jf^jsprtA i "f i r - i ; _ V Letošnji Okusi ob meji so bili komaj četrti po vrsti, pa vendar gre za manifestacijo, ki je tako rekoč pisana na kožo goriškemu mestu. Občinska uprava je z velikim ponosom postregla s številkami, ki so presegle vsa še najbolj rožnata pričakovanja. Namen je bil namreč zvišati za tretjino število obiskovalcev, ki jih je bilo lani približno 200.000, letos pa so jih po prvih podatkih zabeležili - izjavo je dal sam župan - približno 350.000. Zanimiva je bila že uradna predstavitev prireditve za tisk v sredo, 26. septembra, v celoti dvojezična, ki so jo organizirali v žlahtno urejeni Vinoteki Brda v prostorih gradu Dobrovo. Tam je direktor Toni Gomišček gostoljubno sprejel občinskega odbornika Antonia Devetaga in odgovornega za občinski tiskovni urad Stefana Cosmo. Nove oblike čezmejnega sodelovanja... Devetag je ob kozarcu rajnega večkrat poudaril mednarodni pomen pobude, ki želi ovrednotiti značilne pridelke in specialitete našega področja. Spregovoril je tudi predsednik konzorcija Brda Aleš Kristančič, ki je podčrtal, da sta Collio in Brda isto vinorodno območje. Po nekajdnevnih pripravah, zaradi katerih je bilo mestno središče zaprto, so se Okusi ob meji vendarle začeli. Deževno vreme je sicer skalilo prvi dan prireditve, ki se je malo razživela le proti večeru, ko so padavine ponehale. Dan kasneje in v nedeljo, 29. in 30. septembra, se je spet nasmehnilo sonce, tako da se je v mestno središče zgrnilo celo morje ljudi. V desetih kulinaričnih četrtih so beležili veliko zanimanja vrhunska italijanska kuhinja, bavarski, slovenski, hrvaški, balkanski in drugi sredozemski okusi, prefinjenost Francije in njenih tipičnih proizvodov, slastna avstrijska in madžarska kulinarična tradicija ter edinstvena vina iz desetih območij z zaščitenim geografskim poreklom iz Furlanije Julijske krajine ter iz nekaterih drugih bližnjih okolišev. Prireditelji so post factum poročali o stotih hrane in hektolitrih pijače, ki je pri marsikaterem šanku zmanjkala pred koncem pobude. Gre za pravi rekord, so še povedali na občini in napovedali, da bo izvedba Okusov ob meji 2008 trajala dan več, organizirali pa naj bi jo ob začetku septembra, da bi se tako izognili muham jesenskih dni. Tako ali drugače je prireditev pričala o prepletanju zgodovine, kultur, vplivov in spominov, ki vzniknejo na površje s starodavnimi recepti, s tipičnimi izdelki in z okusi narodov, ki so sobivali in še sobivajo na tem območju z nenavadno bogato zgodovino. "Prav pojem mize je osrednji simbol tega bogastva, ki izvira iz spajanja," so poudarili prireditelji. "Sestavine izgubijo svojo individualnost ter s spajanjem za-dobijo drugačno podobo in nov pomen." V dneh prireditve so potekali tudi predavanja, srečanja in razni dogodki, na katerih so razpravljali o statusu okusa v Italiji in drugod po svetu. Po- leg tega so bile na sporedu tudi degustacije vin, stojnice z vsakovrstnim blagom, glasbena in folklorna animacija ter kulturne prireditve. Omenimo, da je bila na Verdijevem korzu tudi stojnica Katoliške knjigarne, v Ul. Crispi pa kar nekaj belih šotorov, pod katerimi so člani Prosvetnega društva Štandrež v oranžnih majicah mrzlično hiteli od štedilnikov do točilnega pulta in ponujali svoje dobrote. "Skupno nas je bilo soudeleženih okrog 30," nam je v ponedeljek zjutraj povedal predsednik društva Štandrež Marko Brajnik. Eni so namreč kuhali v društvenih prostorih v Štandrežu, od koder so v posebnih posodah nosili pripravljeno hrano v go-riško središče; tam so drugi sodelovali pri pripravi dobrot. Dela je bilo seveda veliko, prav tako tudi gostov, zlasti ob urah, ko se oglaša želodec. Tedaj so bile številne klopi pod šotori kar polne, kar je bilo dejavnim članom društva v posebno zadoščenje. DD NOVI GLAS MePZ Hrast iz Doberdoba na Mokranjčevih dnevih v Srbiji Zasluženo drugo mesto v Negotinu lep dosežek za vloženi trud Obvestila V ponedeljek, 8.oktobra 2007, ob 18. uri, bo v mladinski sobi Feiglove knjižnice prva letošnja, pravljična urica. Slovenske narodne pravljice iz živalskega sveta bo pripovedovala Rudica Požar. V ponedeljek, 8. oktobra 2007, ob 20.30, bo v Kulturnem domu v Gorici zadnja predstava letošnjega gledališkega festivala Komigo 2007, in sicer komedija Tijane Zijanič 5ŽENSK.C0M v izvedbi Špas teatra iz Mengša. Predprodaja vstopnic in informacije o festivalu Komigo, ki ga Kulturni dom Gorica organizira v sodelovanju s Kulturno zadrugo Maja in ZSKD, so na razpolago v uradu Kulturnega doma (ul. Brass 20; tel. 0039-0481-33288; e-pošta: info@kulturnidom.it; spletna stran: www.kulturnidom.it). Sovodenjskažupnija sv. Martina bo v nedeljo pri sv. maši zbirala prispevke za pomoč prizadetemu prebivalstvu ob poplavah v Sloveniji. Darovi Za poplavljence v Sloveniji: D.P. 50 evrov; Franka Žgavec 100 evrov; M.B. 100 evrov; župnija Zgonik 740 evrov; župnija Šempolaj 405 evrov. Sožalje MePZ Lojze Bratuž z dirigentom Bogdanom Kraljem sočustvuje s pevko Mirjam Sardoč ob izgubi hčerke Marjetke. Čestitke Bogdan Podveršič je strešice dobil, medtem seje tudi poročil. Urško je za ženko vzel, daj Bog, da bi bil vedno srečen, vesel in bi z njo tudi lepo pel. Vsi njuni dragi tostran in onstran meje. Konec septembra sta stopila na skupno življenjsko pot Bogdan in Urška. Z novoporočencema se veselijo in jima čestitajo sodelavci in prijatelji Kulturnega centra Lojze Bratuž. Konec poletja je prinesel pevcem zbora Lojze Bratuž prijetni doživetji: ob koncu avgusta sta se poročila Marlenka Žerjal in Niko Di Battista, v septembru pa Urška Mozetič in Bogdan Podveršič. Zbor Lojze Bratuž z dirigentom Bogdanom Kraljem jim želi vse najboljše in upa, da bodo ostali še naprej njegovi zvesti člani. RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 05.10. do 11.10.2007) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: Petek, 5. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: narodno zabavna in zabavna glasba, zborovski kotiček, iz krščanskega sveta, zanimivosti, humor, obvestila. Ponedeljek, 8. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound: modema glasba včeraj in danes, kotiček za popevke Dorda Novkoviča; Živemu se vse zgodi; Zanimivosti in obvestila. Torek, 9. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sredo, 10. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Velik človek in male drobnoživke - Izbor melodij. Četrtek, 11. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Vljudno vabljeni na redni letni OBČNI ZBOR Prosvetnega društva Standrež, ki bo v četrtek, 11. oktobra 2007, ob 20.30 v župnijskem domu A. Gregorčič v Standrežu Naša sodelavka BOGDANU KATARINA PODVERSICU BREŠAN iskreno čestitamo, ker je diplomirala iz je dosegel, da se je njegov umetnostne zgodovine. priimek vrnil v prvotno Iskreno ji čestitamo slovensko obliko. ČLANI UREDNIŠTVA UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA NOVEGA GLASA PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ PD Standrež - dramski odsek Marc Camoletti BOEING BOEING REZIJA Gorazd Jakomini PREMIERA: sobota, 6.10.2007 ob 20.30 ABONMAJSKA PREDSTAVA: nedelja, 7.10.2007 ob 17. uri Župnijska dvorana Anton Gregorčič, Štandrež POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Kratka Zasedanje goriškega občinskega sveta Na nedavnem zasedanju goriškega občinskega sveta je bila na dnevnem redu tudi točka v zvezi z odkupom zemljišč pri železniški progi ob tovornem postajališču. Namen tega odkupa gre utrjevanju logistične infrastrukture, po kateri naj bi se število tovornjakov, ki izbirajo železniško povezavo, povečalo. To pa ima neposredne pozitivne učinke tako na zmanjšanje onesnaženosti kot na povečanje varnosti na cestah. Trije goriški svetniki Slovenske skupnosti so se s tem sklepom sicer strinjali, saj je bil dosežen dogovor med goriško občino in lastniki zemljišč. Svetnika Tabaj in Primožič pa sta se pri glasovanju vzdržala, ker sta hotela opozoriti na dejstvo, daje določena cena premajhna. Pri tem bi bilo potrebno nekoliko obnoviti obstoječe tarife in jih verjetno prilagoditi tržnim razmeram. Zemljišče ima svoj pomen in vrednoto in ne le finančno vrednost, zato je pomembno, da se to upošteva. / Slovenska skupnost, Goriško pokrajinsko tajništvo MePZ Hrast z Jadranko Šturm Kocjan, generalno konzulko v Beogradu, na trgu pri katedrali sv. Save Na goriškem sedežu SSO Srečanje s predstavniki SCGV Emil Komel Dr. Drago Štoka, predsednik Sveta slovenskih organizacij, in Janez Povše, predsednik SSO-ja za Goriško, sta se na goriškem sedežu SSO pred kratkim srečala z ravnateljem Silvanom Krševa-nom in nekaterimi člani odbora Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Štoka se je seznanil s pestrim delovanjem šole, ki tudi letos beleži veliko povpraševanje po glasbenem pouku, saj je dosedanji vpis učencev dosegel število 300. To seveda zahteva veliko truda pri organizaciji in nudenju primernih učnih kadrov, kar pa zaradi omejenih finančnih zmogljivosti ni vedno enostavno. Pri tem je velika ovira dejstvo, da kljub porastu učencev šola ni bila deležna nobenega poviška deželnega pri- spevka. Predstavniki SCGV Komel so predsednika SSO-ja seznanili še z nekaterimi težavami, ki so nastale na začetku leta glede nudenja glasbenega pouka na teritoriju. Poleg tega pa ima šola kar precej dejavnosti, ki ciljajo na upoštevanje čezmejnega sodelovanja, saj postaja ta vidik vedno bolj aktualen. To je še posebno pomembno, če bo mogoče pri tem črpati sredstva iz evropskih skladov, ki so temu namenjeni. Štoka se je na koncu srečanja zahvalil za temeljito predstavitev delovanja in za delovanje samo ter obljubil, da bo SSO šoli vedno ob strani, zato da bo lahko čim več otrok in mladine deležnih primerne ga-sbene vzgoje, kar je tudi poglavitni cilj SCGV Emil Komel. Svet slovenskih organizacij Vse predstave bodo v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu. Informacije, prodaja abonmajev, vstopnic in rezervacija sedežev: Božidar Tabaj 0481 20678 - Katoliška knjigarna - Gorica pri blagajni eno uro pred vsako predstavo Abonma 5 predstav 22,00 evrov, znižano 15,00 evrov*; posamezne predstave 6,00 evrov, znižano 4,00 evri* *Studenti - starejši od 70 let - društvene in družine skupine Vabljeni! POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Velika razstava "Od Alp do Jadrana" Stevan Mokranjac je najbolj priznan srbski skladatelj in je na prehodu iz 19. v 20. stoletje ustvaril neprecenljivo zakladnico zborovskih kompozicij. Mokranjac je uglasbil ljudske napeve o junaških bojih s Turki, pesmi z ljubezensko tematiko, posvečal pa se je tudi "resnejšim" temam, predvsem pravoslavni in staroslovanski liturgični glasbi. Mokranjac se je sicer študijsko izpopolnjeval na Dunaju, delal in ustvarjal pa je v rodni Srbiji, v domačem Negotinu. In pravNegotin, manjše mestece v zahodni Srbiji, na meji z Bolgarijo in Srbijo, je na svojega umetnika tako navezan, da mu že dvainštirideset let zaporedoma posveča večdnevno prireditev, Mokranjčeve dneve. Gre za pravo mestno veselico, ki se začenja s slovesnostjo pri Mokranjčevi rojstni hiši, se nadaljuje z zborovskim tekmovanjem in predstavlja še številne pobude v samem mestecu, pa tudi v vinorodnem okolišu. Letos so Mokranjčevi dnevi potekali od 14. do 19. septembra. Na prireditev v Negotin so letos povabili tudi MePZ Hrast iz Doberdoba, ki se je kot edini nesrb-ski zbor udeležil odprtja prireditve in zborovskega tekmovanja. Mokranjčeva rojstna hiša, prizorišče odprtja, je prijetna dvonad- PD ŠTANDREŽ Abonma r ljubiteljskih gledaliških skupin PROGRAM PREDSTAV: - Sobota, 6.10.2007, ob 20. uri Premiera - Nedelja, 7.10.2007, ob 17. uri Abonmajska predstava PD ŠTANDREŽ - dramski odsek Marc CAMOLETTI BOEING BOEING komedija Režija Gorazd JAKOMINI - Nedelja, 28.10.2007, ob 17. uri Gledališka skupina KUD DOLOMITI - DOBROVA Marsha NORMAN LAHKO NOČ MAMA drama Režija Franci KONČAN - Nedelja, 18.11.2007, ob 17. uri Gledališka skupina BC -BOVEC Zdravko DUŠA ZADREGE V BOLNIŠNICI DR. EGIDIJA SRŠENA komedija Režija Marija GABERŠEK - Nedelja, 16.12.2007, ob 17. uri Amatersko gledališče VRBA -VRBJE Fran MILČINSKI BUTALCI komedija Režija Bogomir VERAS - Sobota, 26.1.2008, ob 20. uri Premiera - Nedelja, 27.1.2008, ob 17. uri Abonmajska predstava PD ŠTANDREŽ - dramski odsek Carlo GOLDONI PRIMORSKE ZDRAHE komedija Režija Jože HROVAT stropna hišica, ki jo z lahkoto umestimo v 19. stoletje. V njej je danes muzej, ki s slikami in teksti (žal samo v cirilici!) predstavlja življenje srbskega skladatelja. Del hiše pa je tudi še vedno opremljen tako, kot je bil v Mok-ranjčevem času. Pred hišo ob srbski zastavi in Mokranjčevem kipu so združeni zbori pospremili najbolj znan del Mokranjčevega opusa: govori o času krvavih bitk, ko so Turki pustošili po Balkanu, in o srbskih junakih, ki so se Turkom upirali. Po uvodni slovesnosti so se Doberdobci pomaknili v bližnji Kulturni dom, kjer je bilo na sporedu zborovsko tekmovanje. MePZ Hrast je pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča Srbska tura zbora Hrast, za katero so s finančnega vidika zaslužne tudi Zadružna banka Doberdob - Sovodnje in ZSKP, se je nadaljevala naslednji dan po vinorodnem okolišu: prisluhnili so simpoziju o Mokranjacu in koncertu noneta Brda. Ob sklepu programa je vse goste čakalo tipično srbsko kosilo z glasbo in s Tiskovno konferenco je z ------------ -------------------------- drugimi gosti vodil predsednik fundacije Franco Obizzi. Velik del razstave je posvečen gradnji Južne železnice in Bohinjske proge. uradne govore predstavnikov občine, pa tudi osrednje vlade. Zbori so zapeli 6. Rukovet, skladbo iz najbolj znane zbirke Mokranjčevih napevov. Zbirka Rukovet, ki jo sestavlja 15 napevov, je predstavil program, ki je vključeval Vrabčev Rdeč zaton, Bruck-nerjev Os justi in Vremšakovo priredbo skladbe Zeleni Jurij. Zapeli so seveda tudi obvezno Mok-ranjčevo 10. Rukovet. Žirija, ki so jo sestavljali srbski dirigenti in skladatelji, je zboru Hrast prisodila 89,3 točke in končno drugo mesto. Prvouvrščeni zbor Licues iz Kragujevca, ki je že večkrat uspešno nastopil tudi na mednarodni ravni, se je zmage veselil z 90,1 točke: Doberdobci so torej zaostali za pičlih 0,8 točke za prvim mestom. Ostala dva zbora (oba iz Beograda) sta bila ocenjena s 85 oz. 84 točkami. trubači. Pred vrnitvijo so se na poti domov Doberdobci ustavili tudi v Beogradu. Tam jih je na trgu pred cerkvijo sv. Save sprejela slovenska generalna konzulka Jadranka Šturm Kocjan: s pevci in pevkami je nekoliko pokramljala, v pozdrav pa so ji Doberdobci zapeli Zdravljico. Pot po Beogradu je Doberdobce vodila do katedrale sv. Save, gradnjo katere je podpiral predvsem leta 2003 umorjeni premier Zoran Dindič, parka Kalemegdan s trdnjavo in pogledom na sotočje Save in Donave, ter do predela Dedinje, kjer je Hišo cvetja s Titovim grobom. AČ NOVI GLAS Visoko priznanje Borisu Pahorju Pisatelj prejel odlikovanje reda viteza Legije časti Francoska veleposlanica v Sloveniji, Chantal de Bourmont, je 27. septem-ba v francoski rezidenci na Prulah podelila pisatelju Borisu Pahorju naj višje francosko odlikovanje, to je red viteza Legije časti. Ob tej priložnosti je Boris Pahor, ki velja za pravega frankofila, takole spregovoril: "Ekscelenca gospa Veleposlanica, Dovolite mi, da se iskreno zahvalim za izredno častno priznanje, ki mi ga je dodelil gospod predsednik Francoske Republike; a dovolite tudi, da izrazim svojo iskreno zahvalo tudi Vam, ki ste tako ljubeznivo pristali na mojo željo, da bi do uradne potrditve priznanja prišlo pri Vas, na predstavništvu Francoske Republike v Sloveniji. Pripadam sicer Deželi Furlaniji Julijski krajini, vendar kot član slovenskega prebivalstva imam z njim za svojo identitetno prestolnico Ljubljano. A poleg tega reprezentativnega razloga sem pri ti povezavi z Vami in Vašim predstavništvom mislil tudi na skromen poklon Charlesu Nodieru, po katerem se imenuje Francoski inštitut v Ljubljani. Priznam, da cenim tega pisatelja na poseben način, ne samo zaradi njegove vloge kot urednik glasila Telegraphe officiel v času Ilirskih provinc ali zaradi sijajnega članka o Slovencih, ki ga je objavil v listu La Quotidienne v dneh kongresa 1821. leta, ampak tudi zato, ker ima rad Trst in njegove ljudi in je v romanu Jean Žbogar dal mogoče najlepšo podobo tistega dela mesta, kjer se izpod strmih sten spuščajo zelene terase k morju, "to je", pravi Nodier, "kot košek pomladanskih šopkov položen na skalovje". Oprostite mi to diverzijo, a navedel sem jo, ker to moje simpatično razmerje do klasičnega avtorja se je na srečo obnovilo, v, rekel bi, recipročni obliki v prisrčnem tovarištvu s francoskimi prijatelji v deželi krematorijskih peči. In začenši že v taborišču Struthof-Natzweiler v Vogeških hribih, kjer me je prijatelj, dr. Jean Lareyberette, rešil kamnoloma in s tem življenje, vse do Dachaua, do Dore Mittelbaua, do Harzun-gena in nazadnje Bergen-Bel-sna, kjer so ljudje umirali kar na prostem in ni bilo bodeče žice, tako da sta me francoska prijatelja, potem ko je bilo razkuženo z DDT-jem vse, kar je bilo še živega, povabila, naj z njima na svojo roko odidemo. Tako smo nekaj peš, nekaj na zavezniškem tovornjaku dospeli do holandske meje. Drugega maja 1945. leta smo bili v Parizu. Ob zdravniškem pregledu so me takoj odposlali v sanatorij v Villier-sur-Marne, kjer so me skoraj dve leti imeli za svojega, zato se tudi ob ti priložnosti iskreno zahvalim Francoskemu Rdečemu križu. Tam, na ležečem stolu, sem skušal imeti privatno Sorbono, obenem pa doživel spet lepo domačnost tako z bolniki kot z domačim prebivalstvom. Kulturno sem bil zmeraj prijateljsko povezan s Parizom, predvsem v zvezi z revijo Esprit, kjer je bil Kocbek kot doma, še posebno, ko je obsodil pokol vrnjenih domobran- cev in se je Esprit zavzel zanj ob vseh napadih slovenske in jugoslovanske partijske garniture. Sanatorijskemu ozračju pa sledi dodatno poglavje, ko je trideset let kasneje po zaslugi neuradnega kulturnega atašeja v Parizu Evgena Bavčarja izšla moja knjiga Nekropola. Ne glede na ocene se je tedaj porodila neka medsebojna naklonjenost, ki se je še poglobila, ko je francoska oblast zgradila poleg taborišča v hribih, kateremu je posvečeno moje delo, Evropski center deportiranega rezistanta. Tam, v lepem študijskem memorialu, osemsto metrov visoko je v spominu na tiste, ki jih ni več in med katerimi je tudi Kosovelov prijatelj Vladimir Martelanc, tudi moje pričevanje. Zato je priznanje moji osebi pravzaprav poklon francoskim in slovenskim, a tudi ruskim, poljskim, italijanskim, belgijskim, holandskim, norveškim bojevnikom za svobodo. Obenem naj še rečem, da to priznanje moji osebi povezujem tudi z usodo kulture dežele, kjer slovenska književnost ni smela obstajati, z usodo pisateljev, ki so zdaj v pariških knjižnicah: Ciril Kosmač, Srečko Kosovel, Vladimir Bartol in, spet po Bavčarjevi zaslugi, Alojz Rebula, France Bevk s Kaplanom Čedermacem in moje delo. Zdi se mi, da kot naj starejši med temi še živečimi avtorji lahko izrazim posebno zadovoljstvo, da je v domovini Charlesa Nodiera, ki se je pri nas čutil kot doma, mediteranski del slovenske književnosti doživel zadoščenje za preteklo anatemo in prezir črne diktature. Vesel sem in vnovič izražam svojo zahvalo za priznanje, ker simbolno na tako visoki ravni združuje francosko in slovensko zavzetost za svobodo v vojnih dneh nesrečnega XX. stoletja." Zanimiva instalacija Jureta Poše Z Rož'cami okrašen predor pod Kostanjevico kulturnega doma Pavla Jarc in novogoriški župan Mirko Brulc. V nadaljevanju so se s kratko konceptualno ple-sno-gledališko pred- V petek, 21. septembra, je v predoru za pešce in kolesarje pod Kostanjevico potekalo odprtje instalacije Tunel novogoriškega umetnika Jureta Poše. Poša, znan po umetniških instalacijah, pri katerih uporablja odrabljeno plastično embalažo - njegov najodmevnejši projekt je bila okrasitev celotnega travnika pred stavbo novogoriške občine z "umetnimi marjeticami" -, se je tokrat odločil polepšati dotrajani predor, kar je naredil z namestitvijo 5000 plastičnih marjetic na njegov strop. Skupaj s sodelavci je kar nekaj dni trdo delal, da je bil obok celotnega predora "zasajen" z belimi rož'cami. Odprtje instalacije Tunel je bil prvi umetniški dogodek iz niza prireditev ob 10. obletnici Mestne galerije Nova Gorica, njegov namen pa je bil predvsem opozoriti na to, da je predor potreben obnove, in ponuditi komurkoli, da v njem razstavlja, saj so "pritrjeval-ci" instalacije poskrbeli tudi za možnost obešanja umetniških del vzdolž celotnega predora. Na odprtju instalacije, ki je bilo zaradi dneva žalovanja v spomin na žrtve torkove ujme krajše od predvidenega, sta zbrane nagovorila direktorica novogoriškega stavo predstavili člani produkcije KUD SAMOSVOJ iz Ljubljane. Instalacija Tunel, ki vabi na kratek sprehod pod Kostanjevico, bo ostala tam do sanacije predora. Nace Novak Tradicionalno srečanje med rojaki Primorski kulturni dnevi na Koroškem Od 7. do 14. oktobra bodo v raznih krajih Koroške potekali 13. Primorski kulturni dnevi. Predstavile se bodo razne kulturne skupine. Prireditelji so Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. Spored prireditev: Nedelja, 7. oktobra 2007, ob 19. uri, Farna dvorana v Selah: tragikomedija Balkanski špijon v izvedbi dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež. Soprireditelj je KPD Planina Sele. Torek, 9. oktobra, ob 18. uri, Posojilnica Borovlje: likovna razstava del Franka Žerjala. Umetnika bo predstavil Jurij Paljk. Soprireditelj a sta SPD Borovlje in Posojilnica-Bank Borovlje. Sreda, 10. oktobra, ob 19. uri, gostilna Lotte v Železni Kapli: predstavitev publikacije Domače sirarstvo za zabavo in zares dr. Danila Čotarja. Petek, 12. oktobra, ob 11.30, Celovec, avla Slovenske gimnazije: predstava Male dame v izvedbi gledališke skupine Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta. Soprireditelja sta Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence. Petek, 12. oktobra, ob 19. uri, Tinje, dom prosvete Sodalitas: srečanje glasbenih šol; nastopi učencev slovenskih glasbenih šol na Koroškem, Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice in Glasbene matice iz Trsta. Soprireditelj je Dom v Tinjah. Nedelja, 14. oktobra, ob 18. uri, Farna cerkev na Radišah: mešani pevski zbor Mačkolje s kantato Stabat mater. Soprireditelja sta SPD Radiše in župnija Radiše. Panorama Gledališka šola Studio Art 0b valu navdušenja, ki ga je doživela prva sezona gledališke šole Studio Art, so se pri Slovenskem stalnem gledališču odločili, da nadaljujejo z njeno pedagoško-izobraževalno ponudbo. Številni mladi ljubitelji dramske igre, ki so lani obiskovali šolo, bodo tako imeli priložnost, da nadaljujejo s svojim izpopolnjevanjem, odprti pa so tudi vpisi v prvi letnik. Prvo srečanje vseh tečajnikov bo v petek, 5. oktobra, ob 16. uri v tržaškem Kulturnem domu, pobudo pa so prejšnji teden predstavili tudi na tiskovni konferenci. Dejavnosti šole Studio Art se bodo spet potekale v vseh treh pokrajinah, kjer živijo Slovenci, in prav to je po mnenju koordinatorke Maje Lapornik veliko bogastvo šole. V prihodnjih tednih bodo v Gorici, Špetru in Trstu tečajniki osvajali govorno tehniko in se posvečali umetniški besedi, spoznavali dramsko igro, gib, govorico telesa, petje in ples, razpravljali o dramatiki, odkrivali elemente scenografije in kostumografije, sledili oblikovanju luči in zvoka. Skratka, doživljali gledališče v najširšem možnem smislu. Mentorji bodo priznani gledališki ustvarjalci, med katerimi je Maja Lapornik izrecno omenila "tri stebre naše gledališke didaktične dejavnosti: Sergeja Verča, Borisa Kobala in Marjana Bevka”. Kot je pojasnil ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča Tomaž Ban, so v tržaškem teatru prepričani, da se mora delovanje Studia Art dodatno razviti. Vprašanje je, kako preiti od gledališkega tečaja do prave šole, ki bi lahko zadostila prvenstvenemu smislu in cilju: omogočiti investicijo v prihodnost Slovenskega stalnega gledališča. Čeprav imajo namreč gledališki tečaji vrsto stranskih učinkov (gojijo ljubezen do gledališča in izbrano slovensko govorico ter mlade približujejo vsem platem gledališkega življenja), ostaja osnovni cilj “kadrovanje” novih talentov. Zato je prihodnost Studia Art odvisna tudi od sodelovanja naših krovnih organizacij in kulturnih zvez: Slovenski kulturno-gospodarski zvezi in Svetu slovenskih organizacij seje izrecno zahvalila Maja Lapornik, ki pa je dodala, daje “nujno, da se gledališka šola v tem svojem drugem letniku delovanja še tesneje in konkretneje naveže na krovni organizaciji in postane tako idealni most med delovanjem ljubiteljske kulture in profesionalnim gledališčem.” Usoda, razvoj in uspehi gledališke šole Studio Art bodo torej odvisni od sodelovanja vseh komponent manjšine, seveda pa tudi od navdušenja in prizadevnosti tečajnikov. Patricija Jurinčič in Jure Kopušar, ki sta lani obiskovala Studio Art, sta med tiskovno konferenco povedala, da ju je šola uvedla v gledališki svet in jima ponudila edinstveno priložnost odkrivanja vsega, kar je povezano z gledališčem. Pa tudi, da so gojenci šole in njihovi mentorji kot “velika družina, ki ljubi gledališče in v kateri vladajo prijateljski odnosi”, kar tudi danes očitno veliko pomeni... / Poljanka Dolhar Izšla Mladika št. 7 Nasmejani obrazi svatov 23. Kraške ohceti na platnici pozdravljajo bralca sedme številke tržaškega mesečnika Mladika. Revijo na štiridesetih straneh bogatijo literarni prispevki, poročila, intervju in kritična razmišljanja. Novosti na manjšinskem področju je naslov uvodne misli, v kateri uvodničar razmišlja o pravkar sprejetem seznamu 32 občin, v katerih bo veljal zaščitni zakon, in se zaustavi ob polemikah, ki spremljajo uvajanje učenja furlanskega jezika v javnem šolstvu in kažejo na nizko kulturno raven političnih taborov. Take polemike, pravi uvodničar, so škodljive tudi za nas, še posebej za Benečijo in Rezijo, “kjer se nekateri - žrtve stoletne vzgoje v podrejenosti - ne morejo rešiti nekega nelagodja v odnosu do slovenščine... Beneška, terska in rezijanska narečja so neločljiv del slovenskega jezika in sestavni del njegove kulturne preteklosti in sedanjosti.” Uvodničar pa se zaustavi tudi ob 13. členu osnutka deželnega zakona za slovensko manjšino, ki obravnava uporabo slovenščine pri zasebnikih. Že sama definicija člena je vprašljiva, njegova vsebina pa preprosto protiustavna. V Mladiki dobimo tudi veliko literarnega branja. Objavljeni so novela Silve Mizerit Čakanje, ki je bila priporočena na literarnem natečaju revije za leto 2006, novo nadaljevanje romana M. Žitnik Čarodejke in pesmi Helene Ogorelec, ki so prejele tretjo nagrado za poezijo na natečaju revije za leto 2006. V prispevku Moje solze so tako grenke... Rozina Švent piše o nesrečni življenjski zgodbi kiparke Karle Bulovec Mrak ob 50-letnici njene smrti. Martin Silvester pa se spominja svojega gimnazijskega sošolca, pesnika Mitja Šarabona, in objavlja njegovo pesem Mrtvemu pesniku (posvečeno Francetu Balantiču). Zelo zanimiv je intervju z zdravnikom in profesorjem za nevroanatomijo in primerjalno nevropatologijo v Bernu, Tržačanom Giorgiom Pillerijem, ki je pri založbi Mladika izdal avtobiografijo Kramljanje o medicinski šoli, zajetno delo o svojih znanstvenih potovanjih, srečanjih in raziskovalnih dosežkih. Mitja Petaros predstavi bralcem priložnostne obtočne evre od leta 2004 dalje, zaustavi se predvsem pri tistih kovancih, ki so izšli ob 25. obletnici podpisa Rimske pogodbe. V reviji so še prispevek Lide Turk Iz radijskega arhiva, z novicami bogata Antena, ocene knjig in novice Knjižnice Dušana Černeta o verskem življenju Slovencev v Belgiji in na Nizozemskem. Na osrednjih straneh je mladinska priloga Rast. Tu dobimo poročilo o svetovnem Jamboreeju, taboru vseh skavtov ob 100-letnici ustanovitve skavtizma, zapis o manjšinskem projetku Starhike, o Dragi mladih, uvodnik in nekaj pesmi. NOVI GLAS Kratke V Vipavi razstava o življenju ujetem v kamnu Znani slovenski bibliograf (strokovnjak za označevanje, popisovanje, urejanje in posredovanje knjig in drugega pisnega gradiva) Stanislav Bačar iz Ajdovščine se ukvarja tudi z iskanjem in s preučevanjem fosilov. V kulturni dvorani v Vipavi je pripravil razstavo z naslovom Življenje ujeto v kamnu, na kateri prikazuje fosile, najdene v vipavski občini. V prospektu, ki ga je izdala občina Vipava, je zapisal, “da fosili prikazujejo okamenelo življenje, iz kamnin pa je zgrajeno tudi ozemlje vipavske občine. Iz obdobja krede so kamnine na Nanosu. V to dobo sodijo tako predeli na planoti kot tudi južna in zahodna območja vse do Lozic, Podnanosa in Vrhpolja. Na nekaterih predelih segajo v pobočje Nanosa kamnine iz terciarja. Na območju Nanosa so skladi tektonsko zelo premaknjeni, zato so kamnine iz posameznih obdobij krede pomešane in je težko določati plasti enako starih kamnin. Večina Nanosa sodi v zgornjo kredo, določeni predeli pa v zgornji del spodnje krede. Iz paleocena so kamnine v širši okolici Vrhpolja in na nekaterih pobočjih vipavskih gričev, predvsem nad Podnanosom in Slapom. Največji del gričev oz. njihovih pobočij pa spada v geološko dobo eocen. To je značilno za pobočja nad Lozicami, Podnanosom, Podrago, Mančami in Slapom ter na Erzelju. Na razstavi v kulturni dvorani v Vipavi je na ogled veliko število fosilov, katerih izvor in značilnosti so opisani na omenjenem prospektu. Strokovno besedilo je prispeval Stanislav Bačar. Nova knjiga o narodnoobrambni in protifašistični organizaciji TIGR Po nedavnem izidu knjige o narodnoobrambni in protifašistični organizaciji TIGR, ki jo je ob 80-letnici te organizacije ali vseljudskega narodnega gibanja napisal Silvo Fatur, se pripravlja novo delo na temo TIGR-a. Za novo knjigo zbira in preučuje gradivo zgodovinarka dr. Milica Kacin VVohinz, ki je sicer največji del svojega poklicnega udejstvovanja namenila zgodovini narodnoobrambnega in protifašističnega delovanja na Primorskem. 0 tej veliki in pomembni temi je napisala tudi več knjig, od katerih jih je nekaj prevedenih v italijanski jezik. Leta 1990 je pri založbi Lipa v Kopru izdala zajetno knjigo z naslovom Prvi antifašizem v Evropi. Odlično in temeljno delo o organizaciji TIGR je bilo izhodišče za seznanjanje slovenske, a tudi tuje javnosti, o omenjeni narodnoobrambni in protifašistični organizaciji. Razstava del Karla Pečka v Gorici In kaj naj ljubim, če ne skrivnosti? Razstava del Karla Pečka v Kanalu Skrivnostno, skrito, valovito V Kulturnem centru Lojze Bratuž je bilo v sredo, 26. septembra, odprtje razstave slovenskega akademskega slikarja Karla Pečka. Razstava bo na ogled do 14. oktobra. Avtorja in njegovo delo je predstavila direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Milena Zlatar. Obiskovalce sta pozdravili še Franka Žgavec in kanalska županja Milica Zimic, ki je poudarila uspešno sodelovanje med Kulturnim centrom in mednarodnim festivalom sodobne glasbe Kogojevi dnevi, v okviru katerega je bila prirejena razstava. Uvodno predstavitev sta popestrila pianistka Neva Klanjšček in oboist Matija Faganel, ki sta zaigrala skladbo Siciliana, tretji stavek iz sonate Domenica Cimarose. Slovenjgraški slikar Karel Pečko, ki je tudi sam spregovoril o svojem delu, je razstavo opisal kot malo retrospektivo, saj poleg slik vključuje risbo, grafiko, tapiserijo. Razstava tako posega na različna področja in obdobja njegovega delovanja. Že od vsega začetka je njegov opus zaznamovan z izrazitim odnosom do glasbe, kompozicija čistih linij in barv je vedno poudarjeno muzikalična, rit-mizirana. Nenehno se prepletata realizem in figuralika z nekakšno težnjo po abstrakciji, ki pa se ji avtor nikoli dokončno ne prepusti. Njegova vizija ostaja predmetna, oprijemljiva, a vedno nekoliko magična in fantastična. Sanjski značaj dosega predvsem z izbiro vedno bogate barvne palete in s svojevrstno interpretacijo motiva ženske, konjev, grafično stiliziranih oblakov ter s skrivnostno uporabo svetlobe. Milena Zlatar je to slikarjevo značilnost podčrtala z de Chiricovim stavkom "In kaj naj ljubim, če ne skrivnosti?", ki se povsem sklada s Pečkovim pogledom. Pravljični značaj dosegajo tudi slike Uršlje gore, ki so od sedemdesetih let dalje konstanta v avtorjevem ustvarjanju. S tem motivom dosega vedno nove povezave med linijo, obliko in barvo, gora postane predmet nenehne metamorfoze, spreminja se v žensko ter spet v goro s svojimi valovitimi gmotami. Sam slikar je poudaril, da je zanj življenje ritem tako kot glasba, in zato na tak način oblikuje kompozicijo ter tudi barve interpretira skozi muzikalen svet. Ko vse to poveže, doseže harmonijo. Karel Pečko se je poleg slikarskega ustvarjanja odlikoval tudi kot likovni pedagog, galerist in vsestranski kulturni delavec. V petdesetih letih je ustanovil t. i. neformalno "akademsko skupino", ki je prirejala različna predavanja s področja umetnosti. Njen cilj je bil izobraževati ljudi in jim Kogojevi dnevi so znani predvsem po glasbenih dogodkih, odprtje mednarodnega festivala pa spremlja tudi odprtje razstave v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu. Letošnji likovni protagonist je koroški akademski slikar Karel Pečko, ki svoja dela predstavlja tudi v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, in sicer do 14. oktobra. Pri obravnavi umetnika se marsikdo poslužuje okolja, iz katerega izhaja; tokratni ustvarjalec pa naj bi nasprotno prav on vplival na svoje družbeno okolje v Slovenj Gradcu. Trditev temelji na slikarjevem udejstvovanju v galerijski dejavnosti, ki je pod njegovim vodenjem postala mednarodno znana, saj je organiziral odmevne razstave, katerih čast- približati sodobno ustvarjanje. Pečko je poleg tega vodil galerijo, ki je delovala na mednarodnem prizorišču, svoje delo je opravljal z željo po združevanju, povezovanju in odprtosti na likovnem področju. Vedno se je zavzemal za ohranjevanje kulturne dediščine, od leta 1996 pa deluje tudi njegova fundacija, ki štipendira nadarjene študente s področja umetnosti in humanistike. Katarina Brešan Foto DPD no pokroviteljstvo so prevzeli Združeni narodi. Že kot mladi slikar je začel s pedagoškimi poučevanji, z delovno vnemo pa je s somišljeniki organiziral predavanja o umetnosti, ki so mestnemu vzdušju vtisnila svojevrsten pečat. Vendar ko že govorimo o umetnikovem okolju, pa bi za Pečka lahko rekli, da je njegov očitni genius loci prav ponavljajoči se motiv, ki ga poimenuje Uršlja go- ra. Ustvarjalce do neke mere gotovo zaznamuje obdajajoči svet, ki je včasih prepleten z raznimi legendami, pripovedmi ali zgolj občudovanji. Kot imajo nekateri severnoprimorski ustvarjalci pogoste motive reke Soče, kraškega sveta, Goriških Brd, najdemo pri koroškem slikarju variacije na motiv Uršlje gore, ki je priljubljena planinska točka v Karavankah z najvišjo ležečo cerkvico na Slovenskem. Čeprav se na razstavi srečamo tudi s portreti, prevladujejo upodobitve motiva Uršlje gore v pastelu, grafiki in celo tapiseriji, ki se zasidrajo v spomin s čisto, zaokroženo obliko pretehtanih barvnih razmerij. Podobe z jasnimi linijami, ki sestavljajo valujočo, razgibano kompozicijo, nosijo v sebi nekaj skritega, skrivnostnega. Ali nas morda zavede naslov razstave, ki je de Chiricov citat: "In kaj naj ljubim, če ne skrivnosti?" Ob tem znova, kakor na vsaki razstavi, pomislimo na spremljevalni katalog, ki vizualnost podkrepi z razlago. Toda, ali sploh potrebujemo spoznati ustvarjalca? Seveda, čudovito je spoznavati ljudi, umetnik pa je vendar karizmatična osebnost. Kaj niso umetnikove stvaritve na neki način on sam ali vsaj delček njega? Na razstavah gledamo vendar ustvarjalčeve slike, ki morda sporočajo ali pa vsaj nekaj zbujajo. Ali lahko odmislimo vse, kar je že napisano, in se posvetimo zgolj podobam, vizualnemu? Pečkov svet je svet valovanja, dinamičnosti, ki je ujeta v zaokroženosti. Ravne linije so tudi prisotne, toda ponekod so skoraj neopazne, drugod pa precej viden poudarek. Zazdi se, da je potrebno pri opazovanju posegati v sliko samo, dokopati se čez hribe in doline tja čez k obzorju. Kakor da je potrebno odstirati tančice posameznih valujočih segmentov. Morda pa se ravno v tej težnji skriva skrivnost. Petra Paravan ndije sklada ^ ARDOČ« Upravni odbor Sklada »D. Sardoč« ■ za dodelitev sledečih štipendij: Onlus razpisuje natečaj • pet štipendij v znesku osemsto euro za učence Državne dvojezične osnovne šole v Spetru. Prošnji mora biti priložen družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov; • šest štipendij v znesku tisoč petsto euro za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov; • štipendijo v znesku tri tisoč euro za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov. Vprošnjah morajo biti navedeni podatki o drugih prejetih štipendijah. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upoštevalpredvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev na osnovi 5. člena statuta sklada. Štipendije bodo dodeljene do 30. novembra2007. Vse potrebne informacije lahko dobite na spletni strani www.skladsardoc.it in pri naslednjih članih odbora: Boris Peric (048132545), Zdravko Custrin (0432707408), Karlo Černič (048178100) in Marica Škerk (3356553150). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 31. oktobru 2007 v %aprti ovojnici na sledeči naslov: SKLAD - FONDAZIONE D. SARDOČ CIO Studio -OdvetniškapisamaSANZIN, ulica Dia^št. 11,34170 Gorica. Dubravka Tomšič Srebotnjak v Kulturnem centru Bratuž v Gorici Briljanten recital velikana svetovnega pianizma Po vrhunskem nastopu ruskega zbora Vesna je koncertna sezona v Kulturnem centru Lojze Bratuž - v sodelovanju s festivalom Kogojevi dnevi - ponudila še en vrhunski glasbeni dogodek. V petek, 28. septembra, je namreč nastopila Dubravka Tomšič SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE TEATRO STABILE SLOVENO Še premišljuješ? Pohiti, pridi z nami v STUDIO ART Dramska igra, ples, gib, govor, predstave in še marsikaj... Potrditev vpisa v drugi letnik in vpis v prvi letnik gledališke šole: sola@teaterssg.it ali kliči na 347-7615287. Pričakujemo Te! www.teaterssg.it Srebotnjak, že več desetletij eden izmed "velikanov" svetovnega pianizma. Kot čudežni otrok je začela študirati še zelo mlada. Po nasvetu Claudia Arraua je z dvanajstimi leti odšla v ZDA, kjer je bila leta 1955 izbrana za naj večji glasbeni talent v ZDA. Po diplomi se je izpopolnjevala tudi pri legendarnem A. Rubinstei-nu. Za sabo ima več desetletij poučevanja na ljubljanski Akademiji in izjemno bogato koncertno solistično kariero doma in v tujini, saj je doslej nastopila več kot 4000-krat. Njen repertoar na prek 20 ploščah in 80 CD-jih zajema pomembno klavirsko literaturo vseh slogovnih obdobij. Za svoje umetniško in pedagoško delo je prejela celo vrsto najuglednejših nagrad in priznanj, še pomembnejše pa je, da je vzgojila dolgo vrsto slovenskih pianistov in pedagogov. Goriški recital je še enkrat pokazal na veličino glasbenice, ki mojstrsko poustvarja tako klasične kot tudi sodobnejše avtorje. Začela je z Adagiom v h molu K 540 W.A. Mozarta, pravim liričnim biserom solno-graškega genija. Tudi štiri baročne sonate Domenica Scar-lattija so izzvenele kot pravi kristalčki, izpiljeni in dodelani do zadnjega detajla. Strastna in tankočutna, energična in rafinirana je bila Beethovnova Ap-passionata: z njo se sicer sooča domala vsak pianist, le malokdo pa jo je v njenih čvrstih kontrastih zmožen poustvariti na tak način, kot je to storila Dubravka Tomšič Srebotnjak. Zanimivi so bili tudi prefinjeno in sodobno obdelani Makedonski plesi Alojza Srebotnjaka z značilnim ljudskim prizvokom. Nadvse pretanjeno je pianistka na koncu interpretirala Chopinove Balado v As duru št. 3 op. 47, dva nokturna in osem etid iz op. 10 in 25. To so dela, ki ne marajo semplicistič-nega, cenenega sentimentalizma, še manj banalnega virtuozizma, ampak občutljivo in lirično zrelo dušo z briljantno klavirsko tehniko v službi nenapisane Glasbe, tiste, ki ždi nekje za notami in ki jo zna privabiti na dan samo nadvse pozoren in navdihnjen ljubimec čudovite muze. Skatka: superlativen glasbeni užitek! DD Nove poštne znamke v Sloveniji Pošta Slovenije je 26. septembra izdala nekaj priložnostnih poštnih znamk, druge pa bo izdala 18. oktobra. V seriji Rastlinstvo predstavljajo nekatere vodne rastline, ki uspevajo v stoječih in počasi tekočih vodah, in sicer rumeni blatnik, žabji šejek, ščitolistno močvirko in beli lokvanj. Beli lokvanj so izdali v bloku z eno znamko, druge tri rastline pa v polah po 25 znamk. Letošnja znamka iz serije Umetnost bo predstavljala barok, umetniško smer, ki je trajala od koca 16. stoletja do druge polovice 18. stoletja. Motiv na znamki bo prikazoval detalj freske iz stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani, ki letos praznuje 300. obletnico posvetitve. Freska je delo pomembnega baročnega slikarja na Slovenskem, lombardijskega slikarja Giulia Quaglia. Pošta Slovenije je obvestila, da bo 23. novembra izšla priložnostna znamka, s katero bodo zaznamovali vstop Slovenije v schengenski prostor. NOVI GLAS Kratke Kras v objektivu Vilija Lavrenčiča V narodni in študijski knjižnici razstavlja fotograf Vili Lavrenčič, član tržaškega fotokrožka Fotovideo Trst 80, sežanskega Fotokluba Žarek in Kulturnega društva za umetnost Kons. Njegov objektiv je tokrat ovekovečil priljubljeno tematiko Krasa, njegovo naravo, predvsem pa arhitektonske zakonitosti. Kraška arhitektura je namreč umetnika že od mladih nog prevzemala, saj je bil še otrok, ko so ga starši prvič peljali na Kras. “Kraške hiše z zidovi, s portonom, s kaluono, gankom in štirno so v meni vzbujale radovednost. Med drugim sem se večkrat spraševal, kaj se skriva za temi visokimi zidovi.’’ Fotograf je bil staršestnajst let, ko je zbral pogum, potrkal na porton in prvič s fotoaparatom stopil v notranjost kraške domačije. “Kasneje sem spoznal še marsikaj o Krasu: od pršuta in terana do Kosovelovih verzov, a visoki zidovi, mala okna in zaprti portoni so zame še vedno nazorno predstavljali Kras in vzbujali v meni razdvojenost med lepoto, postavnostjo, trdnostjo, preprostim kmečkim življenjem in zaprtostjo tervsakdanjo borbo za obstoj z naravo in raznimi sovražniki. Prav to sem hotel prikazati na svojih fotografijah”, pravi umetnik o sebi. Radovednost umetnika do kraškega okolja se v letih ni zmanjšala. Ravno obratno. “Večkrat seje avtor teh del odpravljal na teren in kot je Kraševec potrpežljivo, postavno in trdno oblikoval kamen, tako je Lavrenčič potrpežljivo začel zbirati fotografije, izbor katerih lahko danes tu opazujemo. Dela avtor še ni zaključil, saj razstavljene fotografije predstavljajo le začetek zahtevnega projekta, za katerega se je fotograf samozavestno odločil’’, je dejal fotograf Robi Jakomin na odprtju Lavrenčičeve razstave. Jakomin je prisotnim pokazal še nazornost Lavrenčičeve tehnične izbire, to je črno-bele tehnike, ki daje izbranim motivom še dodaten čar. “Črna in bela barva ter vse sive nianse odlično izpovedujejo emocije in poetiko kraškega življa, saj so nam v pomoč pri razumevanju takratnega trdega dela za gradnjo boljšega vsakdana. Na stenah zidov siva, črna in bela barva kar izžarevajo lepoto, ponos, postavnost in preprosto kmečko življenje kraškega človeka.” Narava in človek sta na Krasu ustvarila lepe stvari. Lavrenčič je te lepe stvari ujel v svoj objektiv in se tako z estetsko vrednimi fotografijami poklonil Krasu in vsemu, kar je z njim povezano. 'Ta dela se obračajo k sedanjosti iz utrinkov preteklosti in so uprta v prihodnost kot pomemben spomin na našo kulturno in naravno dediščino”, je sklenil Jakomin./IG Nov niz oddaj na Radiu Trst A Na Radiu Trst A se je v sklopu dopoldanskega radijskega pasu v živo pričel nov niz oddaj, namenjenih vzgoji otrok in mladostnikov z naslovom Radijska posvetovalnica. Na vprašanja o vzgojnih zadregah bo odgovarjal psiholog in psihoterapevt BOGDAN ŽORŽ, ki se že več let posveča omenjenim problematikam. Bogdan Žorž seje podiplomsko usposabljal predvsem za delo z osebnostno in vedenjsko motenimi otroki in mladostniki. Za te in tudi za učitelje, vzgojitelje in starše prireja različne delavnice s področja vzgoje, medsebojnih odnosov in komunikacije. Je avtor številnih strokovnih priročnikov in knjig o vzgoji, med katerimi je zlasti veliko zanimanja vzbudila knjiga RAZVAJENOST, ki je mnogim odprla nova obzorja in poglede na odnose med generacijami. Dr. Žorž je že večkrat sodeloval tudi po naših šolah na Tržaškem in Goriškem, kjer je imel predavanja za učitelje in profesorje. Med humanističnimi smermi psihologije seje izpopolnil zlasti v Gestalt terapiji in bil nekaj časa tudi predsednik Slovenskega društva za Gestalt terapijo. V novem nizu oddaj, kijih pripravlja urednica Ines Škabar, bo dr. Žorž, izhajajoč predvsem iz svoje dolgoletne psihoterapevtske prakse, postregel tudi z marsikaterim napotkom ali nasvetom za starše in vzgojitelje. Oddaje bodo na sporedu vsak torek ob 11.15. Skupna športna šola Športni društvi Kontovel in Polet tudi letos ponujata, v sodelovanju z openskim didaktičnim ravnateljstvom, skupno športno šolo za otroke od tretjega do enajstega leta, ki sojo predstavili v Zadružni kraški banki, pri enem od pokroviteljev pobude. Gibalna dejavnost za otroke se deli na vadbo za otroke iz vrtca, na osnovno motoriko za nižje razrede osnovnih šol in na minikošarko (od letos tudi za dekleta) za najstarejše. Projekt vodi prof. Andrej Vremec, poleg številnih mladih vaditeljev mu pomagata tudi fizioterapevtki Alenka Bajc in Deborah Vitez. Potreba po resno zasnovani športni šoli izhaja iz pomanjkljivosti današnje družbe, v kateri se otroci premalo gibajo in so v šoli deležni nezadostne športne vzgoje. Letošnja pobuda je startala že pred skoraj mesecem dni, srečanja v raznih skupinah obiskuje kar 70 otrok. Več informacij in prijave na telefonski številki 338 5889958 (Andrej Vremec). / HC Predstavili so peti zbornik ZCPZ Glas naših zborov: glas narodne in pevske kulture FINŽGARJEV DOM Zveza cerkvenih pevskih zborov je svoje glasilo Glas naših zborov v preteklosti običajno predstavljala v sklopu drugih posebnih slovesnosti. Zadnjemu zborniku, ki je že peti po vrsti, pa je ZCPZ želela pokloniti samostojno predstavitev in to je storila v torek, 25. septembra, v dvorani Finžgar j evega doma na Opčinah. Srečanje je uvedel nastop Dekliške pevske skupine Vesela pomlad, ki jo vodi Mira Fabjan. Besedo je nato prevzel predsednik ZCPZ Marko Tavčar, ki je v imenu prirediteljev in tudi prof. Zorka Ha-reja pozdravil občinstvo, nakar je povabil časnikarja in korektorja izdaj zbornikov Glas naših zborov, Sašo Martelanca, naj spregovori o zadnji publikaciji. Martelanc je v prisrčnem govoru izčrpno predstavil bogato vsebino publikacije, ki je zajetnejša od prejšnjih, saj obsega skoraj 200 strani. Govornik je hkrati poudaril, da je bilo za nastajanje zbornika vloženega veliko nesebičnega dela. "Če začnem kar s tem, naj izpostavim troje imen, na katerih sloni ogrodje celotnega nastajanja", je dejal Saša Mar- telanc. "Kot piše na prvi strani, sta zbornik uredila Marko Tavčar in Berta Vremec, pri tajniškem delu jima je pomagala Alenka Hrova- tin. Opravili so vsa potrebna povezovalna dela, veliko število ur so porabili na obiskih, sestankih, pri telefonskih pogovorih in pisalnih strojih, preden se je od začetne zamisli pot iztekla do končnega tiskanega izdelka." Iz nadaljevanja Martelančevega govora pa je bilo očitno, kako je zbornik predvsem mozaik priza- devanja številnih sodelavcev (okrog 25 obetavnih je pomagalo sooblikovati publikacijo, ki jo je grafično opremil Edi Žerjal), ki so prispevali vsak svoj kamenček, da bi bila podoba cerkvenega pevskega delovanja v naših krajih čim bolj popolna. Nastal je tako zbornik večplastne narave: "Po eni strani je kronika pevskega nastopanja in ustvarjanja, po drugi pa tudi spominska knjiga z dokumenti in razmišljanji, ki se skozi glasbeno projekcijo srečujejo z vrednotami, ki imajo prijateljske, slovenske in nadzemske predznake". Zbornik je torej ogledalo prizadevnega dela naše družbe, ki marljivo spremlja in soustvarja pomemben izsek zamejske kulture, ki se udejanja in izpričuje v globoki navezi s krščanskimi in narodnimi koreninami. "Mnogi bodo - boste - na straneh te knjige srečali znana in tudi lastna imena, znane in tudi lastne obraze; v njej je za vedno zabeleženih nešteto datumov, krajev, dogodkov, povezanih s časom, ki nam je bil odmerjen; v njem je zaživela vaša zborovska pesem in vaših sodobnikov, spoštovani in dragi prijatelji! V tej knjigi je košček življenja nas vseh, okno s pogledom v mnoge smeri, tudi v prihodnost", je sklenil Saša Martelanc. IG Foto Kroma Revija Apokalipsa in združenje Sidaja Začel se je niz pesniških večerov KULTURNI DOM Vrata zgornjega foyerja Kulturnega doma so se letos ponovno odprla poeziji. Zgodilo se je v soboto, 29. septembra, ko je v hišo Slovenskega stalnega gledališča vstopila kopica pričevalcev našega časa, ki jim je pesniška beseda sredstvo, s katerim izpovedati svoj odnos do sveta, do njegovih tegob, blodenj in še in še bi lahko naštevali. Umetniška duša niza pesniških večerov, Janko Petrovec, ki je večer izpeljal v sodelovanju s prevajalko Dario Betocchi, je v uvodu obrazložil, da je prvo pesniško srečanje nastalo kot sklepni trenutek četrtega Mednarodnega srečanja založnikov projekta Revija v Reviji Škocjan 2007. Na majhnem odru sta poleg voditelja večera in igralcev Nikle Petruške Panizon ter Romea Grebenška, ki sta interpretirala prevode izbranih pesmi, stala namreč še pobudnika mednarodnega literarnega srečanja Primož Repar, urednik revije Apokalipsa, in Sanja Širec Rovis, ki je zastopala združenje Sidaja. Repar je obrazložil, da je zamisel o pobudi Revija v Reviji nastala na Mednarodnem literarnem srečanju Vilenica leta 1999. Tedaj je nastala naveza - tako v življenju kot v literarnem soočanju - med Reparjem in Stanko Chrobakovo, urednico revije Romboid: njuna zamisel je obrodila zanimivo mednarodno literarno pobudo, pri kateri danes sodeluje 15 evropskih revij in veliko literarno-kulturnih združenj, med katerimi tudi Sidaja. Večer so nato prireditelji prepustili čisti poeziji. Pred mikrofonom so se namreč zvrstili slovaško -slovenska pesnica Stanka Chrobakova Repar (soproga Primoža Reparja), Tržačan Roberto Dedenaro, ki je pred časom izdal pri ZTT dvojezično pesniško zbirko Plastične pregrade, kljubovalno cvetličenje, avstrijski ljubitelj Kosovela in prevajalec njegovih poezij Ludvvig Hartinger, nekdanji direktor Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica Iztok Osojnik, kulturni delavec in dolgoletni vodja programov v Kosovelovem domu v Sežani Aleksander Peršolja, mehiški pesnik Oscar Leonel Ruiz - Ramirez, globoka poznavalka književnosti postkomunistične Evrope Fiona Sampson in madžarski multimedjiski pesnik Peter Zilahy. IG Foto IG Ob udejanjanju zaščitnega zakona Nerešeni problemi šolstva Oglašam se kot šolnica v pokoju in Šentjakobčanka po rodu, kot taka še posebno prizadeta. Kot sem brala v Primorskem dnevniku, bo v deželnem svetu ta teden stekla razprava o zakonskem osnutku 205/06, ki naj bi udejanjil našo zaščito v deželi FJK. Zakonski osnutek je deželni odbor predložil pred letom dni, letos julija je o njem tekla razprava v VI. komisiji deželnega sveta. Sindikat slovenske šole je formuliral vrsto predlogov za slovensko šolstvo, ki pa so verjetno prišli prepozno v roke slovenskim deželnim svetovalcem in v večini niso vključeni v besedilo, ki ga je predlagala VI. komisija. Pričakovati je, da bo deželni svet sprejel nekatere obvezne popravke k zakonskemu osnutku, saj deželni zakon ne more omejevati državnih zakonov kot tudi ne mednarodnih sporazumov. Naj povzamem nekatere teh predlogov, ki se mi zdijo najvažnejši. Prvi člen se sklicuje na ustavne, statutarne, evropske listine in konvencije, ne omenja pa več mednarodnih pogodb, kot sta Posebni statut in Osimska pogodba, na katerih slonita ustanovitev in delovanje slovenskih šol na Tržaškem. Drugi člen, ki govori o teritoriju, na katerem živi slovenska manjšina, je za slovensko šolo omejevalen in ga je potrebno dopolniti z odlokom predsednika republike št. 478/1964, s katerim so bile uradno ustanovljene slovenske osnovne šole na Tržaškem. V tržaški mestni četrti sv. Jakoba imamo namreč slovenske državne šole, kot so otroški vrtec, osnovna in srednja šola, slovensko sekcijo občinskih otroških jasli, morda še društvo Ivan Cankar (čeprav je izgubilo svoj prvotni sedež in zatem utihnilo). Na ulici Concordia ima sedež Šentjakobsko kulturno društvo; poleg slovenskih vernikov se ga redno poslužujeta Šentjakobski slovenski cerkveni pevski zbor in Glasbena matica. Redno slovensko bogoslužje poteka v cerkvah sv. Jakoba, pri Salezijancih na Istrski ulici, v Marijinem domu na ul. Risorta. V tem domu deluje Marijina družba, v njem je slovensko pastoralno središče, ki prireja razna srečanja in predavanja, tu imata sedež tržaška sekcija slovenske skavtske organizacije in slovenski cerkveni pevski zbor Novega sv. Antona. V središču mesta imamo, poleg drugih slovenskih ustanov, na ulici Donadoni sedež slovenske osnovne šole Karel Širok, na ul. sv. Frančiška sedež slovenske osnovne šole Dragotin Kette, na ulici Petronio gledališko šolo SSG, na ulici Ginnastica slovenski dijaški dom, slovenske zasebne jasli, slovenski občinski otroški vrtec, Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje. Redna slovenska bogoslužja z zborovskim petjem so tudi v cerkvah Novega sv. Antona in sv. Vincencija. Naštete dejavnosti (in še druge) pričajo o živi slovenski prisotnosti marsikje v tržaškem mestu. Naj pristanemo na to, da smo od tam dokončno izbrisani in da izhiramo v demokratični ureditvi? Z dmgim členom se povezuje 22. člen, ki opredeljuje razdelitev deželnega sklada za slovensko manjšino in za zdaj zagotavlja njegovo koristenje samo šolam, ki imajo sedežna ozemlju, kjer je določeno, da živi slovenska manjšina. Izreden prispevek naj bo na- menjen popravilu poslopij vrtca in osnovne šole pri sv. Ani, kjer je bil ogenj namerno podtaknjen (sodno ugotovljeno), in osnovne šole v Gropadi, ki jo je tudi poškodoval požar. Obe šoli ostajata nepopravljeni in nev-seljivi. Ta zakon je poleg drugega edinstvena priložnost za zagotovitev priznanja na krajevni ravni Sindikatu slovenske šole, kar je potem pogoj za vsedržavno priznanje in vlogo in tudi ponovno pridobitev osebe na sedežu, ki bi bila oproščena pouka za sindikalno delo. V ta namen je SSŠ predložil že lani odborniku Antonazu in spet letos julija slovenskim deželnim svetovalcem ustrezen člen, ki ni bil še vključen v zakonski osnutek. Paritetni odbor je sicer pred nekaj leti priznal predstavniško vlogo SSŠ, kot določa zakon 38/2001, kljub temu pa je Rim zahtevo doslej vedno odbil. Tako že desetletje SSŠ životari, ker nima na sedežu nikogar, ki bi bil tam polno zaposlen (s prejšnjo zakonodajo sta na sedežu delovala dva šolnika); odboru uspeva se baviti le z najnujnejšimi zadevami. Navedla sem samo nekatere popravke, ki jih je predložil SSŠ k zakonskemu osnutku 205, ostalih tu ne naštevam. Nepojmljiv pa se mi zdi 13. člen (Zasebna uporaba slovenskega jezika), saj spominja kar na strahovlado prejšnjega stoletja ali na rezervat, ker dovoljuje oznake in navodila v javnosti in nalepke na kmetijskih, obrtniških in industrijskih izdelkih, tudi v slovenskem jeziku samo na ozemlju, kjer je določeno, da živi slovenska manjšina. V nasprotju, med drugim, z zakonom 38/2001. Pravijo, da živimo v demokratični državi in da nam je deželna oblast prijazna: na cesti lahko vidimo kjerkoli nemške, angleške, kitajske itn. oznake - slovenskih, te manjvredne sodrge, pa ne bo med njimi! Sprašujem se, kdo si pri tem mane roke! Živka Marc Sesljan, 25.9.07 NOVI PRI ŠOLSKIH SESTRAH 60-Letnica Slovenske Vincencijeve konference v Trstu "Gospod me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim" Obvestila ✓ ■> ospod me je mazi-f lil, da prinesem bla-V_J govest ubogim." To je bilo vodilo življenja Vincencija Pavelskega, ki ga je papež Leon XIII. razglasil za zavetnika vseh društev krščanske dobrodelnosti. Vincencij Pavelski se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy, danes Staint-Vincent-de-Paul, v jugozahodni Franciji. Po uspešnem šolanju je bil 23.9.1600 posvečen v duhovnika. Kot mlad duhovnik je bil ambiciozen. Iskal je duhovniško službo, ki bi bila njemu in njegovim domačim vir dohodkov. V to njegovo prizadevanje je posegla božja previdnost in temeljito pretresla njegovo življenje ter ga usmerila k nesebični evangeljski ljubezni. Vincencij je spoznaval, da ga Bog kliče k delu za duhovno in materialno revne na župniji Clichy (danes predmestje Pariza) in na posestvih družine Gondi. Njegova poklicanost se je utrjevala še na drugih župnijah in pozneje, ko je bil vrhovni kurat na kraljevih galejah v Sredozemlju. Vincencij je priredil in vodil tudi številne misijone med ljudstvom na podeželju. Skrbel je tudi za zunanje misijone in poslal misijonarje na Madagaskar. Organiziral je dobrodelne ustanove in k sodelovanju pritegnil mnoge bogate in vplivne, tudi nekatere v visokih državnih službah. Povsod se je srečeval z verskim neznanjem, z duhovno in materialno revščino. Vincencij je umrl 27.9.1660. Med blažene je bil prištet leta 1729, leta 1737 pa med svete katoliške Cerkve. Vincencijevo delo nadaljujejo na vseh celinah člani Misijonske družbe, hčere krščanske ljubezni, Vincencijeve konference (v Sloveniji Vincencijeva zveza dobrote), Marijine sestre čudodelne svetinje in verska dobrodelna združenja, družbe in organizacije, povezane v Vincencij ansko družino. Vincencijeva konferenca je bila ustanovljena leta 1833. Ustanovitelj Friderik Ozanam je bil med blažene prištet 22. 8.1997 v Parizu, ko se je papež Janez Pavel II. udeležil mednarodnega srečanja mladih. Tudi pri nas v zamejstvu deluje veja Vincencijeve konference, ki je na strani potrebnih že celih 60 let. Ravno na dan Vincencijeve smrti (27. septembra) je pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu potekalo slavnostno praznovanje visokega jubileja, ki so se ga udeležili člani dobrodelne organizacije, ravnatelj tržaškega Karitasa Mario Ravalico, predsednik DSI Sergij Pahor, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver in predsednik SSO Drago Štoka. V kapelici poslopja šolskih sester je najprej potekala sveta maša, ki jo je ob somaševanju slovenskih duhovnikov daroval tržaški škof Evgen Ravignani. Med homilijo je škof poudaril globoko navezo med delovanjem Slovenske Vincencijeve konference v Trstu in ljubeznijo do solidarnosti proslavljenega zavetnika. Zamejska konferenca nadaljuje namreč poslanstvo sv. Vincencija. "Vem, s kakšno prisrčnostjo se bližate ljudem, vem za obzirnost, s katero deluje vaša Konferenca. Poznam vašo obzirno dobroto, s katero se približujete tistim, ki vas potrebujejo, ne da bi koga obsojali, ampak skušate razumeti njih stisko in deliti z njimi njih težave. Blagoslovljeni so vaši koraki, ki vas vodijo tja, kjerpričakujejovašo besedo tolažbe in vašo gesto dobrote tisti, ki so že v letih in osamljeni, ki jih mučijo bolezni in jim vaša prijateljska navzočnost omogoča, da znova najdejo nasmeh in upanje. Ni naša naloga, da bi obtoževali druge ljudi ali ustanove za to, kar ne naredijo v prid tistim, ki trpijo zaradi revščine ali emar-ginacije. Od nas se zahteva, da ne odmaknemo svojega pogleda od tistega, ki je kljub vsemu ubog, in mu odpremo svoje roke in svoje srce. Prav ta dobrota bo naredila, da bo naša vera prepričljiva", je dejal tržaški škof med bogoslužjem, ki ga je spremljalo petje otroškega zbora Kraški cvet. Otroški pevski sestav, ki ga vodi sestra Karmen Koren, je po slavnostnem bogoslužju nastopil še s krajšim programom, med katerim je škedenjski kaplan g. Dušan Jakomin podal priložnostno misel, vezano na sv. Vincencija. Ko je bil tudi kulturni program sklenjen, so se člani Slovenske Vincencijeve konference in gostje podali v pritlične prostore poslopja šolskih sester, kjer je bil na vrsti družabni trenutek. Tedaj smo se zaustavili ob pogovoru s predsednikom Slovenske Vincencijeve konference, prof. Aldom Stefančičem, ki dobrodelni organi- zaciji predseduje že šest let. "Po eni strani sem zadovoljen, da je Slovenska Vincencijeva konferenca dosegla tako visok jubilej, saj nam šestdesetletno delovanje pomeni res veliko. Po drugi strani ne morem skrivati zaskrbljenosti za prihodnost naše organizacije, saj je število naših članov upadlo, kar se močno pozna pri krajevnih sekcijah. Sedanji člani se bomo morali zato še toliko bolj potruditi, da bomo kos prihodnjim izzivom in da bomo zmožni pritegniti v našo organizacijo mlade sodelavce: to bi delovanju Slovenske Vincencijeve konference vlilo novega zagona. Škoda bi bilo, ko bi zaradi pomanjkanja novih moči naše delovanje bilo okrnjeno. Upam, da bo jubilej spodbuden tako za nas kot za naše prihodnje morebitne sodelavce." Prof. Stefančič nam je še nakazal ustroj organizacije, za katero skrbi centralni odbor v Trstu, ki zaobjema tudi goriški prostor. "Od centralnega sedeža so odvisne tudi krajevne sekcije: na Tržaškem jih imamo trenutno se- dem, ki so v glavnem dejavne po župnijah, kjer imamo Šlovenci službo božjo v svojem jeziku; nekaj sekcij je tudi na Goriškem. Centralni odbor ima nalogo, da spremlja in koordinira delo posameznih sekcij." Slovenska Vincencijeva konferenca skrbi v prvi vrsti za finančno podporo, ki jo namenja potrebnim. "Naša skrb je namenjena tudi bolnikom in ostarelim, katerim nudimo predvsem človeško toplino. Zadnje čase pa smo naše delovanje preusmerili tudi na osebe, ki nimajo lastnega bivališča: to so v glavnem prišleki, ki nas zaprosijo za pomoč. Slovenska Vincencijeva konferenca pa ne more biti kos vsem tem zahtevnim izzivom: ravno zato že dolgo časa sodelujemo z drugimi krajevnimi dobrodelnimi organizacijami, ki so zaradi kadrovske usposobljenosti pomemben socialni dejavnik v mestnem družbenem tkivu. Mislim namreč na Karitas in na italijansko Vincencijevo konferenco." Kot dobrodelni dejavnik ima SVK že vrsto let pregled nad družbenim položajem in socialno stisko na Tržaškem. Kako se je podoba revščine v naših krajih spremenila, če primerjamo današnje stanje z nekdanjim? "Položaj se je močno spremenil. Finančno stisko nekaterih družbenih slojev je bilo pred leti močneje občutiti kot danes: narasla pa je potreba po pomoči osamljenim, ostarelim in bolnim. Slovenska Vincencijeva konferenca usmerja svoje moči predvsem k taki vrsti sodobne revščine", je dejal predsednik Stefančič, ki je še dodal, da je "delovanje Slovenske Vincencijeve konference v glavnem namenjeno Slovencem. Upal bi si trditi, da v našem delokrogu italijanskih družin skorajda ni, kvečjemu so naše pomoči deležne mešane družine. Raje prepuščamo našim italijanskim kolegom oskrbo potrebnih večinskega naroda. Položaj nekaterih slovenskih rojakov je že itak močno kritičen, saj smo priča vedno večjemu številu slovenskih priletnih, ki prosijo za vstop v slovenske domove: tovrstni inštituti pa so obremenjeni s prostorsko stisko, hkrati zahteva vstop v take zavode visoko vsoto denarja in tudi to pomeni za naše ljudi finančno breme. V italijanskih domovih se naši ostareli počutijo nelagodno, ker se iz dneva v dan znajdejo v povsem neslovenskem okolju, ki ga niso navajeni. Prav bi bilo, ko bi slovenska manjšina imela več svojih domov." Igor Gregori Društvo slovenskih izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta vabita v petek, 5. oktobra 2007, ob 20.30 v Peterlinovo dvorano v Ul. Donizetti 3 v Trstu, kjer bo arh. Jure Vombergar, ki je med vodilnimi slovenskimi javnimi in kulturnimi delavci v Argentini, ob predvajanju 120 izvirnih fotografij iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji, s tovornjakov, z vlakov in ladij ter iz pristanišča in begunskega hotela v Buenos Airesu, spregovoril o 60-letnici začetka prihajanja pripadnikov slovenske politične emigracije v Argentino. Dolinska sekcija Slovenske skupnosti organizira v nedeljo, 7. oktobra 2007, že tradicionalni jesenski izlet. Tokrat so na vrsti dolenjski kulturni spomeniki. Vozili se bomo po dolenjski cesti mimo Otočca in obiskali Brežice ter si ogledali zgodovinski grad in v njem Posavski muzej. Potem se Kulturni center Veritas bo letošnjo sezono osnoval na tematiki časa, saj bodo pobude potekale v znamenju visokega jubileja, 50-letnice delovanja. Rdeča nit časovnosti bo povezovala tako predavanja, ki bodo kot običajno potekala ob sredah (z začetkom ob 18.30 na sedežu Centra Veritas v ul. Mon-te Cengio 2/1), kot tudi kulturne tečaje, ki se bodo v nizu dveh izmen vrstili od septembra do aprila prihodnje leto. Tematike letošnjih tečajev bodo obravnavale psalme, ki so vezani na praznike, časovnost in praznik v judovski ter islamski kulturi; potekala bosta tudi tečaj ikonografije in še niz srečanj, ki bodo posvečena prisotnosti jezuitskega reda v Trstu. Prvo predavanje bo 10. oktobra, ko bo antropologinja Anna Maria Rondini spregovorila na temo Med Penelopo in Odisejem; 24. oktobra bo biblicistka Ro-sanna Virgili imela predavanje z naslovom Ura in sončna ura; 1. novembra bo antropolog Gian Paolo Gri predaval na temo odpeljemo v Kostanjevico ob Krki, kjer bosta kosilo in ogled umetniških zanimivosti mesta: Forma viva in cistercijanski samostan, danes spremenjen v nacionalni muzej. Odhod iz Doline ob 6.30. Informacije in prijave na tel. 040 228924 (Sergij Mahnič), 040 228274 (Rado Stranj), 040 228174 (Aldo Stefančič). Darovi Ob 60-letnici Slovenske Vincencijeve konference v Trstu daruje Elena D. 20 evrov za potrebne. Ob prvi obletnici smrti dr. Marka Udoviča daruje žena Marija 100 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu. Za poplavljence v Sloveniji: N.N. 200 evrov; N.N. Trst 100 evrov. Darko in Zinka darujeta za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 50 evrov in za sklad narodnih noš 50 evrov. Ob 60-letnici ustanovitve Slovenske Vincencijeve konference v Trstu daruje Lojzka Sosič 50 evrov. Obrednost časa; matematik Elio Cabib bo 21. novembra spregovoril o prazniku v judovski kulturi, Ahmad Ujcich, predstavnik tržaškega islamskega centra, pa 5. decembra o prazniku v islamski kulturi; o praznovanjih v vzhodnih religijah bo 30. januarja 2008 predaval zgodovinar religij Massimo Raveri; ravnatelj inštituta Sv. Justina iz Padove Giorgio Bonaccorso bo 13. februarja spregovoril o obrednosti v krščanskem praznovanju; zadnje predavanje pa bo potekalo 27. februarja, ko bo filozof in biblicist Armido Rizzi predaval na temo Čas in problem njegovega smisla. Posebne pobude Kulturnega centra Veritas se bodo začele v soboto, 10. novembra, ko bo v Landarski jami v Benečiji potekal simpozij o prisotnosti jezuitskega reda v Nadiških dolinah, sklenile pa se bodo 1. junija 2008, ko bo na vrsti predvajanje dokumentarca ob 50. obletnici KC Veritas. Temu bosta sledila še niz prireditev in končna družabnost. ZKB in Tergeste d. Proizvajalci tržaškega ekstra deviškega oljčnega olja, združeni v odboru Tergeste d.o.p., so z Zadružno kraško banko sklenili sporazum o sodelovanju za ovrednotenje olja z oznako zaščitenega porekla. Gre za nov način sodelovanja, saj bosta protagonista, ki delita vrsto skupnih vrednot, skupaj nastopala za promocijo tržaških olj. Prva skupna pobuda bo v ponedeljek, 8. oktobra, ko bo ob 19. uri na sedežu Expo Mittelschool v ul. San Nicolo’vTrstu predstavljena publikacija, posvečena proizvajalcem Tergeste d.o.p. Informacije: www.tergestedop.it,www.zkb.it. Foto IG Nova sezona Pobude ob jubileju KULTURNI CENTER VERITAS Prijeten večer v tabrski cerkvici Pogled v preteklost utrdbe REPENTABOR Prejšnji teden smo poročali o srečanju, ki ga je Konzorcij za varstvo gradov zgodovinskega pomena Furlanije Julijske krajine priredil na Repentabru, da bi članom konzorcija in ljubiteljem grajskih objektov posredoval informacije o preteklosti in o zanimivostih Tabra, ki zaradi svoje arhitektonske zasnove sodi v spekter zanimanja konzorcija, kateremu predseduje prof. Marzio Strassoldo. O Repentabru in njegovi utrdbi, ki je med drugim tudi včlanjena v konzorcij, sta spregovorila izvedenca Nada Morato Raubar in Paolo Paro vel. Morato Raubarjeva je prisotnim, zbranim v cerkvici Marije Vne- bovzete, prebrala predgovor iz svoje knjige z naslovom Svet na meji: Repentabor. Izvedenka je najprej poudarila, da je bilo nekdanje naselje pomembna stična točka med Jadranom in Vzhodnimi Alpami. "Ime Repentabor pa ne sega daleč v čas, saj so začeli naselje tako poimenovati šele v 18. stoletju, nakar je tudi občina dobila isti naziv." Raubarjeva je dejala, da je Repentabor zloženka dveh besed, repna in tabra. Prvo ime je starodavnega izvora, drugo pa sega v obdobje turških vpadov. "Že leta 1.301 je bila vas znana kot Ripen oz. Rupa, kar pome- ni v bistvu prepad". Za slovenske jezikoslovce pa izhaja ime Repen iz negativno obarvane besede repa. O zgodovini gradišča je po starorimskem obdobju malo vesti, ker je bil Tabor večkrat na novo zgrajen: vemo sicer, da je bilo tudi to področje vključeno v evropska dogajanja. Po nastopu krščanstva so tudi na tem robu razsajali Goti in Huni, nakar je nastopilo bizantinsko obdobje: potem ko so Franki izgnali Avare, je frankovski vojvoda naselil ta področja s Slovani. Ko je v drugi polovici 10. stoletja nastopilo obdobje miru, se je pri nas polagoma širil tedanji slovenski jezik. Leta 1.100 je repentabrsko področje pripadalo Oglejskemu patriarhatu, nakar so mu zavladali Habsburžani. V obdobju turških vpadov (v 15. in 16. stoletju) so Tabor na novo utrdili. Prof. Morato Raubar je nato poudarila še podatek, da je Repentabor postal samostojna župnija komaj leta 1856, saj je bila cerkev Marija Vnebovzete dotlej podružna cerkev dekanije Tomaj. Tudi Paolo Parovel je v začetku svojega predavanja poudaril dejstvo, da je bil Repentabor nekoč pomembna prehodna pot med Jadranskim morjem in notranjostjo. Dejal je tudi, kako so družbenopolitične spremembe po 1. 1918 privedle do izma-ličenja oz. poitalijančenja izvirnih krajevnih imen, ki segajo daleč v zgodovino. Ostanki gradišča pričajo o družbenih dejavnosti na tem prostoru v razdobju med 1.300 pred Kristusom do rimskega obdobja. Tabor je bil slovenska kolonska naselbina že v času Bizantincev, Langobardov in nato Frankov. Parovel je obrazložil, da je beseda tabor turško-tatrovskega izvora: sama lega utrdbe in njena arhitektonska zasnova namreč pričata, da je Tabor, kot ga danes poznamo, služil kot varen prostor za domače prebivalstvo v času turških vpadov. Le-ti so znani v zgodovini našega prostora kot izredno huda preizkušnja za naše ljudi: to v veliki meri drži, čeprav je Parovel dodal, da smo ljudje navajeni presojati pretekle dogodke v luči današnjih družbenopolitičnih diskriminant. Turška pustošenja so namreč res prizadejala veliko škodo, življenje nekdanjih domačinov pa ni potekalo dan za dnem v bojazni pred bizantinskimi vpadi, saj je tudi res, da so tukajšnji prebivalci vzpostavili do južnih sosedov marsikatero plodno navezo. IG Paolo Parovel (foto IG) ■ Nada Morato Raubar (foto IG) NOVI GLAS umijem Tradicionalni avgustovski izlet (2) Po Odisejevih stopinjah... VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE Ste se kdaj dotaknili resničnega talenta? Če komu zavidam, potem na tiho zavidam tistim osebam, ki imajo v sebi neki talent, neko neusahljivo željo po izražanju tega talenta, ki jim je tako potreben kot kruh in voda. Daleč stran od umetniških pozerjev, samozadostne alternative, oseb, ki vsevprek govore o sebi, o svojih dosežkih, o svojih "projektih". Včasih lahko srečaš, se za hip dotakneš resničnega talenta, neke svetlobe, ki zeva iz človeka, neke ljubezni, ki jo ima v sebi in do katere lahko v določenem življenjskem obdobju - tako kot pri vseh ljubeznih - začuti tudi neko konfliktualnost. Danes sem se dotaknila takega talenta. Mirno, po prstih, postopoma sem pronicala v oči, v prste tega še mladoletnega dekleta, v "moški" glasbeni inštrument, ki si ga je izbrala. Opazovala sem gotovost v pripravi, v izvajanju, njene prste, ki so se spajali z glasbilom in ustnice, ki so bile rožnate po igranju kot po vročih poljubih. In potem, ko ji je inštrument sedel v naročju in je v besedi spregovorila o sebi, sem začutila ravno to. Talent. In tudi vse to, kar spada zraven in naredi iz "osebe s talentom" "osebo, ki je zmožna sanje tudi udejanjiti": močno voljo in trdo delo. Čudila sem se omembi osebne krize ob zaključeni študijski poti, spraševala sem se, kakšen je ta psihološki mehanizem, zaradi katerega nam včasih ne uspe se veseliti dosežkov in rezultatov, zakaj žalost ob do- seženem cilju? Odgovorila mi je, da je to povsem normalno. Mogoče je fizična in psihična izmučenost? Verjetno je tako pri vseh "vpreženih" konjih. In navsezadnje tudi naše vsakodnevne vprege nas včasih privedejo do podobnih občutkov. Menda so to hormoni, vsekakor mi je marsikatero dekle reklo, da je v dneh po porodu, seveda z ogromnim občutkom krivde, občutilo nekakšno žalost, neki čuden občutek praznine in istočasno popolne zapolnitve vsega, fizičnega, mentalnega, emotivnega prostora. "Potem mine. Veš, zavedaš se, da mine, da je to stanje prehodno. Ko zdaj obrnem pogled nazaj, na tiste dni, se vidim v takratni zbeganosti, ogromnem občutku krivde. Kako je sploh mogoče, da se lahko zjočem? Ali ne bi rojstvo prvega otroka moral biti naj lepši trenutek v življenju? In to dejansko je. A takrat, v tistih devetih mesecih vse in vsi okrog tebe skrbijo le za tvoje telo, zgodi se, da se vse premalo emotivno pripravljaš na tako velik življenjski korak. In, ko ga potem narediš, ti za hip zmanjka moči. Čutiš se majhnega, kot bi ne mogel biti kos gojenju nove življenjske bilke na tem svetu. A to si. Stoodstotno, le, da moraš počakati na ublažitev hormonskega pljuskanja". In potem občutiš resnično srečo. Moji še ne polnoletni sogovornici se zaiskrijo oči, ko reče, da ni šlo za dosežke, pred pomembnim korakom (in vedno, vsak dan) je občutila "le" neizmerno željo po spojitvi s svojim inštrumentom. Hvaležen spomin na duhovnika Janoša Kuharja Tretji izletniški dan je bil namenjen ogledu muzeja Piana delle Orme, ki so ga odprli 1.1996 v kraju Borgo di Piano. Do njega so se v smeri Rima peljali najprej po cesti Flavia, nato po znameniti poti Appia Antiča, regina viarum, ki so jo predali namenu 1.312 pred Kr. in je kasneje vodila do mesta Brindisi. Ta muzej si je zamislil strastni zbiralec, ki je od mladih nog iskal igrače, modelčke avtomobilov, motorjev itd., potem pa se usmeril v etnografsko gradivo in vojne ostaline. Predmeti so razstavljeni po temah v štirinajstih zelo velikih paviljonih, obdanih od zelenja, predvsem visokih evkaliptov vseh vrst, ki so jih iz Avstralije prinesli v te kraje, kjer se je nekoč bohotilo močvirje, ker za rast potrebujejo mnogo vode, in tudi zato, da bi s svojim vonjem odganjali komarja, anofelesa, prinašalca malarije, ki je s smrtno koso divjala poteh krajih. Muzej je zelo privlačen, ker so vsi njegovi eksponati predstavljeni v realističnem scenografskem okolju s človeškimi figurami pri opravljanju kmečkega dela na polju, pa tudi v hiši. Izredno nazorno je prikazana pot od klasa do kruha, od grozda do vina, od oljke do olja. Pri tem so prikazani originalni traktorji, mlatilnice, avtobus, tramvaj, s katerim so hodili na delo delavci, zadolženi za izkopavanje kanalov v času izsuševanja tega pontinskega močvirja v dobi fašizma, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. S tre- buhom za kruhom je takrat odhajalo mnogo ljudi iz Veneta. Grozo vzbujajoči so tisti oddelki muzeja, ki ponazarjajo velike bitke med drugo svetovno vojno v Italiji, pa tudi v libijski puščavi. Opremljeni so z zvoki in lučnimi efekti, da se obiskovalec znajde na bojišču, v vojni ambulanti, v porušenem samostanu Monte Cassi-no... Ogromno število je vojaških vozil in med temi tudi oklepnik, ki ga je Benigni uporabil v svojem filmu La vita e' bella. Na vrtu se v ograjenih prostorih pasejo pavi, purani, koze. Pod bujnimi evka-lipti sta razstavljena tudi letalo in stara parna lokomotiva, ki puha dim in žene kolesa, če pritisneš na gumb. Izletniki so se kar oddahnili, ko so se isti dan v popoldanskih urah od vojnih spominov podali v počitniško mestece Sperlon-ga med Terracino in Gaeto, ki je ohranilo srednjeveški videz in je eno izmed desetih najlepših zgodovinskih središč v Italiji. Ime je dobilo po Tiberijevi vili Spelonca, kot poroča Svetonij, in je zgrajeno visoko na grebenu, da bi bilo varno pred morskimi roparji. Zelo slikovite so njegove uličice in stopnice, ki se z osrednjega, gornjega trga, s katerega je enkraten pogled na globoko pod skalami ležečo plažo, med belimi hišami strmo vijejo do morja. Na skalah je dobro ohranjen izvidniški stolp, s katerega so opazovali tudi, če prihajajo Turki pustošit. Takih stolpov je bilo kar nekaj na tem koncu Apeninskega polotoka. Ko se je dan že skoraj prevešal v večer, so si ogledali še arheološki narodni muzej, ki hrani dele originalnih kipov in kopijo ogromnega spečega Polifema, tik preden bi ga Odisej oslepil. Kipi, delo helenističnih kiparjev, ki so izdelali znanega Laokonta, ohranjenega v Vatikanskem muzeju, so krasili votlino, ki je prav ob morju in je del ogromne Tiberijeve vile; slednjo so verjetno še dodatno razširili in z ornamenti olepšali v času cesarja Tiberija. Že takrat so ti lepi kraji bili idealen prostor za počitniške hiše rimskih veljakov. V bazenu -ribogojnici še zmeraj plavajo velike ribe kot v Tiberijevi dobi. Isti dan je po večerji ostajal še čas za nočni obhod mesta Gaeta, nekoč trdnjave na rtiču Orlando, poznanega tudi zaradi zaporov. Na griču nad njim so še vidni ostanki rimskega mavzoleja. V novejšem, južnem delu se že spaja s Formio. Mestece je tisti dan kazalo svoj živahni obraz, po njegovih vrtovih in trgih so se sprehajale družinice z majhnimi otroki. V sredo, 29. avgusta, so izletniki odkrivali Ciociario v pokrajini Fro-sinone. Iz avtobusa so opazovali, kako se pasejo ovce. V tem kraju gojijo oljko, v zemlji pa se skriva gomoljika. Pastirji izdelujejo glasbilo "zampogna", dudo. Tu rastejo kostanji, smreke, mandlji. Ime je morda dobila po obuvalu "doda", ki je z jermeni ovito okrog meč, sicer so ime Ciociaria ponesle v "svet" tudi dojilje, predvsem do 1.1500. Ciociaria se razteza na vzhodu med dolinami reke Sacco in hribi Ernici z najvišjim vrhom Pizzo Deta 2041 m, na jugu pa jo obkrožajo hribi Ausoni. Bolj obljudeni so seveda gričevnati in dolinski predeli, apnenčasti hribi so bolj pusti. V znadlna mesteca Ferentino, Alatri, poznano tudi kot mestece kiklopov, in Fu-mone jih je pospremil lokalni vodič Pietro, ki se je kot Linda rad zaustavljal ob pripovedovanju legend, vezanih na kraje, na verske obrede, čudeže...Visoka lega na skalah in obzidje sta skupna imenovalca teh mestec, nekdaj močnih, težko dostopnih utrdb, pri ka- terih se še jasno vidijo tri zaporedne, v čas seveda odmaknjene zidave: veliki neurejeni kamniti bloki iz predrimskega časa, ko so tu bivali npr. Volsci, Eriči, nato bolj enakomerno vrezani kamni in dobro vezani med seboj iz rimske dobe, potem pa srednjeveška zidava, ki se grozljivo bije z raznimi obupnimi novodobnimi pritiklinami, ki jih bodo po vodičevem zagotovilu čim prej odstranili, da bi ta slikovita utrjena mesteca pridobila nekdanjo podobo. Najprej so si ogledali Alatri na apnenčastih gričih. Med oljčnimi nasadi se dviga staro mnogokotno obzidje, ki oklepa t.i. akropolo, obdano z rimskim obzidjem iz II. stoletja pred Kr., na vrhu katere sameva stolnica, posvečena I. 1091, toda prenovljena v XV. in XVI. stoletju, niže pa je srednjeveško središče z ozkimi in strmimi ulicami. Na glavnem trgu stojita vodnjak iz devetnajstega stoletja in cerkev S. Maria Maggiore z romansko -gotsko fasado z velikim rozo-nom. V tipični restavraciji pri Rosetti, ki ima na stenah ob vhodu fotografije znanih igralcev, politikov..., ki so bili njeni gostje, so si goriški izletniki več kot "privezali dušo" s tipičnimi kuharskimi dobrotami. Po kosilu jih je sprejelo mestece Ferentino v hribih Ernici. Pod njim se vijuga reka Sacco. Zgrajeno je na antičnem obzidju, hrani spomin na Rimljane z ostanki rimskega trga. Žal sta bodisi romanska stolnica kot cerkev S. Maria Gaudenti iz trinajstega stoletja izgubili svojo izvirnost, ker so ju v raznih dobah preoblikovali. Stolnici so skušali spet dati originalno podobo v začetku XX. stoletja, ohranjeni so tlakovana tla in lep zavit podstavek za velikonočno svečo. Tu hranijo relikvijo, hostijo, ki se je spremenila v meso, ker je bila oskrunjena. Cerkev S. Maria Maggiore je dragocen primerek gotsko-ci-stercijanske arhitekture iz 1.1150 s šilastimi loki in z velikim rozo-nom na fasadi. Zvečali so jo v XIII. stoletju. Dobro je ohranjeno obzidje, zgrajeno med V. in II. stoletjem pred Kr. Najbolj znana so vrata porta Sanguinaria. /dalje Iva Koršič Porabski Z današnje perspektive je težko razumeti, kako pomembno vlogo je nekoč imel pri ohranjanju slovenske besede v Porabju na Madžarskem župnik Janoš Kuhar, porabski Čedermac. Slovenci v Porabju na Madžarskem so se te dni z razstavo, s knjigo in z dvema mašama hvaležno spominjali svojega nekdanjega župnika Janoša Kuharja (1901-1987). Razstava prikazuje vrsto pomembnih dokumentov in dejstev iz njegovega življenja, a tudi iz zgodovine Slovencev na Madžarskem. Avtorica razstave je etnologinja dr. Marija Kozar Mukič iz Pokrajinskega muzeja v Sombotelu (Szombathely), med drugim tudi dobitnica Štrekljeve nagrade za delo na področju etnologije. Poleg razstave je poskrbela še za izid knjižice o Kuharju in prispevala večino teksta, skupaj z Alojzijem Kozarjem ml., sicer župnikom v največji slovenski vasi Odranci v Prekmurju. V drobni, a pomembni knjižici, napisani zvečine v gornjeseniški slovenski govorici, najdemo še več avtorjev. Med njimi je recimo Čedermac mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, Kuharjev prijatelj in podpornik. Nekateri vaščani pa so prispevali svoje spomine na pokojnega Jšnoša Kuharja. Spominske prireditve v Gorenjem Seniku so trajale dva dni - v soboto, 15.9., in v nedeljo, 16.9. Sobotno mašo je vodil murskosoboški škof dr. Turnšek z duhovniki iz Porabja in Prekmurja, nedeljsko pa škof dr. Smej. Z današnje perspektive je po svoje težko razumeti, kako pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske besede na Madžarskem je imel župnik Janoš Kuhar. Prav zaradi njegove drže, dejavnosti in doslednosti, tudi usode, so mu rekli, da je porabski Čedermac. Slovenska beseda je bila v Porabju nezaželena in preganjana pred drugo vojno, med njo in po njej, torej ves čas, kar je Janoš Kuhar župnikoval in se upiral raznarodovanju na vse možne načine. V njegovi zapuščini je ostalo na tisoče listkov s pridigami, predvsem pa s prevodi svetopisemskih in drugih bogoslužnih besedil ter pesmi v domačo govorico svojih župljanov. Morda bi kdo celo rekel, zakaj vendar narečje in ne knjižna slovenščina. Toda ta ugovor takoj izgubi veljavo, če se samo spomnimo, kako je v Benečiji in Reziji in kakšen življenjski pomen ima tam, ne le v cerkvi, domača govorica. Janoš Kuhar je s svojim delom tvegal izjemno veliko. Besedila, ki jih je pripravil, je sprva kar sam razmnoževal na ciklostil. Kasneje je to postalo prenevarno, a tudi pregnali so ga iz seniške župnije. Takrat so stroj skrili, tipkopise pa skrivaj nosili čez mejo v Slovenijo, kjer so mu jih natisnili, marsikdaj tudi vezali v knjižice, ki so v rabi še danes, dvajset let po njegovi smrti, če je maša seveda slovenska. Večino svojega življenja je župnik Janoš Kuhar prebil v Gorenjem Seniku, vasici ob slovensko-madžarsko-avstrijski tromeji, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil od tam celo pregnan za nekaj časa. Kot slovenskega duhovnika ga je vsaka in ne le povojna madžarska komunistična oblast štela za še posebej nevarnega. Nedvomno je prav on zaslužen, da je slovenska beseda v Porabju obstala in v skromni meri živi še danes, v cerkvi in šoli. Dolga desetletja je bil slovenski napis nad prezbiterijem v tamkajšnji cerkvi (Tebe Boga hvalijo vsi narodi) ob podobi sv. Cirila in Metoda edino, kar je slovenskega (lahko rečemo, da tudi slovanskega) bilo mogoče videti na javnem prostoru v Porabju in po vsej Madžarski. Bil je neomajen, tudi v svojem slovenstvu, za katerega se je potegoval do skrajnih meja predstavljivega. Peter Kuhar Škupin^zletnikov posluša razlago vodiČKe Linde pred vstopom v muzej Piana delle Orme PAVLVS P.P. VI KAL SEPT MCMLXVI AlTMir. Ol V! PETRI COELESTlNi____________ Oltar^priTaterem je maševal papež Celestin V., zaprt v ječivgraduFumone NOVI GLAS V Ljubljani onemogočili dostop z vozili do Frančiškanske cerkve, najbolj obiskane v državi Z ustanovitvijo stranke Zares spremembe na levici Nova Gorica Prizadevanja vlade za umiritev domače politike v obdobju predsedovanja Slovenije evropski zvezi, v prvi polovici leta 2008, skoraj zagotovo ne bodo uspešna. Strasti v strankah so preveč razgrete, velike so ambicije politikov v opozicijskih strankah, ki bi se rade čim prej vrnile na oblast, napovedujejo pa se tudi dogodki, ki so oziroma bodo prinesli nemir v politiko in družbo. V strankah komaj prikrivajo zaskrbljenost, združeno z zavistjo, zaradi povečanja ugleda in prestiža predsednika vlade Janeza Janša. Pridobil si ju je zaradi hitrega in uspešnega posredovanja pri začetku odpravljanja posledic neurja, največjega v zadnjih 250 letih, ki je Slovenijo zadelo 18. septembra, ter spričo govora v Generalni skupščini Organizacije združenih narodov v New Yorku. V svojem posegu je udeležence zasedanja seznanil tudi z izhodišči in poglavitnimi temami, ki jih bo Slovenija med predsedovanjem predložila v obravnavo Evropski uniji. Med težjimi vprašanji, ki jih bo morala usmerjati slovenska država, bo očitno tudi zelo zapleten primer statusa Kosova. Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, je v uvodniku z naslovom Operativci in nastopači, objavljenem v novi številki tednika, zapisal, "da je premier Janša znova dokazal, da zna hitro in modro reagirati v izrednih razmerah, da ni samo izkušen politik, ampak tudi dober organizator, ki ve, kaj govori in dela. Ob tem je zanimivo, da so nekateri prav v teh dneh v javnosti lansira-li tezo, da predsedniku vlade stvari polzijo iz rok, medtem ko naj bi bil Borut Pahor, ki ga v dneh naravne katastrofe ni bilo nikjer videti, nekakšno novo upanje za Slovenijo." V večjem delu naše javnosti se še ne zavedajo dovolj dejstva, da bo Slovenija po šestnajstih letih samostojnosti januarja naslednje leto za šest mesecev stopila na čelo Evropske unije oz. bo voditeljica skupnosti s skoraj pol milijarde ljudi in 27 državami, med katerimi mnoge sodijo med najstarejše, najbolj omikane in vplivne v svetu. Prednostne teme slovenskega predsedovanja evropski povezavi bo premier Janez Janša širši evropski javnosti predstavil na januarskem zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu. Za izvajanje predsedovanja bo skrbelo okoli 400 uslužbencev vladnih in drugih služb, sodelovalo pa bo še 800 dodatnih ljudi. Skupni stroški predsedovanja naj bi znašali okoli 62 milijonov evrov. Veliko sej, zasedanj in zborovanj predstav- nikov držav članic EU bo potekalo v kongresnem centru na Brdu pri Kranju, ki so ga za potrebe predsedovanja precej povečali in razširili. Tiskovni predstavnik predsedujoče Slovenije, torej EU, bo Anže Logar, sedaj direktor urada vlade Slovenije za komuniciranje. Drugi dogodki se vrstijo oz. jih napovedujejo in vsi imajo politični naboj. Glede volitev novega predsednika države, kandidatov je sedem, je skoraj gotovo le to, da novi državni poglavar ne bo izvoljen v prvem krogu. V drugi krog naj bi se uvrstili Lojze Peterle ali Danilo Turk oz. Mitja Gaspari. Izida ni mogoče napovedati. Domnevati je mogoče, da bo tisti, ki se bo s Peterletom uvrstil v drugi krog, imel realne možnosti za zmago. To predvsem zato, ker utegne priti v drugem krogu do močne politične mobilizacije v t.i. levem bloku. Na izid volitev novega predsednika države pa bo lahko vplivala podpora, ki bi jo enemu ali drugemu kandidatu izrekla nekdanji državni poglavar Milan Kučan ali pa sedanji predsednik dr. Janez Drnovšek. Na politični zemljevid Slovenije in deleže v njem bo zagotovo vplivala tudi nova politična stranka, poimenovana Zares, ki jo bo najbrž vodil Gregor Golobič, nekdanji zelo vplivni generalni sekretar stranke LDS in tesen so- delavec predsednika dr. Janeza Drnovška. Okoli 20 odstotkov prebivalcev Gorice še nikoli ni bilo v Novi Gorici Župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc je v intervjuju, objavljenem v novi številki tedenskega magazina Mag, pojasnil svoje poglede in stališča glede nekaterih zadev, ki utegnejo zanimati tudi širšo javnost. Dejal je, denimo, "da je osebno proti igralnici v Novi Gorici, ker ga ne zanima." Meni, "da je tudi na italijanski strani meje skupina mladih Slovencev, ki želijo, da napis Tito na mejni gori Sabotin ostane." Glede odprave meje in vključitve Slovenije v schengenski prostor pa je povedal, "da okoli 20% prebivalcev Gorice še nikoli ni bilo v Novi Gorici, kar je katastrofalno." V Ljubljani je mestna oblast z izgovorom, da gre za urejanje prometa, onemogočila dostop z motornimi vozili do Frančiškanske cerkve, ki je najbolj obiskana cerkev v Sloveniji. Ko je župnik in vikar pater Pavle Jakop telefoniral ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču in ga prosil za odstranitev ovire pred Frančiškansko cerkvijo, mu je ta odgovoril, "da hoče imeti v mestu mir in da ga ne zanimaj o naše verske dejavnosti, naši invalidi in bolniki." Marijan Drobež SNG NOVA GORICA Ob začetku sezone 2007/08 Igre z ognjem ali Nekateri so za vroče V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica je junijski predstavitvi sporeda sezone 2007/08, ki se bo spletala pod naslovom Igre z ognjem ali Nekateri so za vroče, v četrtek, 27. septembra, sledila še jesenska tiskovna konferenca. Na njej so umetniški vodja Primož Bebler, ki ima že deseto leto v rokah repertoarne vajeti gledališča, in dramaturginji Martina Mrhar ter Tea Rogelj, ob povezovanju Boruta Bašina, odslej odgovornega za odnose z javnostjo, predstavili izbor predstav letošnje sezone, ki se je, kot vabilo v gledališče, začela že v nedeljo, 30. septembra, s predstavo Srečka Fišerja Prihodnje odhodnje, o povojnih letih v naših krajih. Isti večer je bilo tudi odprtje razstave rekviziterja Ljuba Bizjaka Deske, ki pomenijo življenje. Razstavljeni so izdelki, ki jih je ustvaril za različne predstave na svoji dolgoletni zakulisni gledališki poti. Prva predstava v letošnjem abonmaju bo v četrrtek, 4. oktobra, ko bo na novogoriškem odru premierno uprizorjena komedija Duohtar pod mus!, ki je po Molierovih motivih izšla iz- pod peresa Iztoka Mlakarja in je v režiji Vita Tauferja, kot koprodukcija Gledališča Koper, doživela premiero konec lanske sezone; že 22-krat je pozabavala gledalce. O njej je spregovoril PRtGRAM 2007-2008 NS» NARO G iMJ 1:1 Vi ALI SO ZA VROČE GLEDALIŠČE NOVA GORICA prisotni igralec Iztok Mlakar, ki je sicer dejal, da nima nadaljnjih pisateljskih ambicij. Predstava je bila na sporedu tudi v torek, 2. septembra, v organizaciji Lions cluba Nova Gorica. Izkupiček bo v celoti namenjen najbolj potrebni družini, ki so jo v občini Cerkno najhuje prizadele nedavne poplave. Tematski izbor besedil, ki se ukvarjajo z raziskovanjem naše previdnosti, se bo po komediji Duohtar pod mus! nadaljeval z delom Maksima Gorkega Leto-viščarjiv režiji Paola Magellija, drugič gosta v SNG Nova Gorica. Sledile bodo tri slovenske praizvedbe sodobnih tujih avtorjev: odrska priredba kultnega filma Quentina Tarantina Stekli psi v režiji Vita Tauferja, Ayck-bournova drama Skrivni strahovi na javnih krajih, o šestih ljudeh, ki iščejo svoj par, z režiserko Ivana Djilas, ruska noviteta bratov Presnjakov V vlogi žrtve, ki ponuja teater absurda v policijski izvedbi, režiral jo bo bosanski režiser Dino Mustafič, prvič gost v Sloveniji. Sezona se bo sklenila s klasično komedijo renesančnega pisca Marina Držiča Dundo Maroje v režiji Borisa Kobala. Abonentom bo na voljo tudi darilna predstava, Molierov Namišljeni bolnik -koprodukcija Primorskega poletnega festivala in SSG Trst - v režiji Janusza Kice z odličnim Brankom Šturbejem v naslovni vlogi. Poleg navedenih del bo novogoriški igralski ansambel gledalcem "od 10. do 110. leta" ponudil dramsko priredbo mladinskega romana Raymonda Que- neauja Cica v metroju v režiji Marjana Bevka. Vpis abonmajev za letošnjo sezono je še možen. Letos sta razpisana dva nova abonmaja, predpremierski in popoldanski, namenjen družinam in vsem, ki ne ljubijo zahajati v gledališče zvečer, abonma premiera ni vezan na določen dan v tednu, pa tudi cenovne kategorije sedežev so se spremenile. Sploh pa pri SNG Nova Gorica zagotavljajo, da imajo letos najugodnejše abonmajske cene v Sloveniji! V SNG Nova Gorica potekata tudi vpisa abonmajev Goriškega vrtiljaka, program katerega že vrsto let vestno izbira Emil Aberšek, in Nedeljskih gledaliških srečanj. Tudi za ta izbor gostujočih predstav ljubiteljskih gledališč skrbi Aberšek. Novost letošnje sezone je tesna povezava s SSG Trst. Obe gledališči ponujata abonentom v Gorici abonma šestih predstav: vsako bo ponudilo po tri svoje uprizoritve, ki se bodo zvrstile v Kulturnem centru Lojze Bratuž, Kulturnem domu in gledališču Verdi. SNG Nova Gorica bo v oktobru imelo pomemben nastop: v soboto, 13., se bo v tekmovalnem programu 42. Borštnikovega srečanja predstavilo z eno izmed svojih najodmevnejših uprizoritev lanske sezone, dramo Miroslava Krleže Gospoda Glembaje-vi v režiji Dušana Jovanoviča. Iva Koršič Šolstvo Vse več Slovencev se uči vse več tujih jezikov Po podatkih Statističnega urada RS so izvajalci nadaljnjega izobraževanja v šolskem letu 2005/2006 izvedli 4011 jezikovnih tečajev in zabeležili 27.438 udeležb, kar je za šest odstotkov več kot v predhodnem šolskem letu. Največ jih je bilo pri učenju angleškega jezika. Drugi najpopularnejši jezik je nemščina, večje kot v predhodnem letu je bilo zanimanje za učenje francoskega jezika. Poleg italijanščine, španščine in ruščine pa so se udeleženci učili češčino, madžarščino, danščino, portugalščino in švedščino, prav tako pa tudi japonščino, kitajščino in arabščino. Po podatkih statističnega urada največ programov nadaljnjega izobraževanja izvedejo specializirane organizacije za izobraževanje odraslih. V šolskem letu 2005/2006 je bilo v 357 organizacijah za izobraževanje odraslih zabeleženih 301.790 udeležb. Največ (235.608) jih je bilo v programih, ki nimajo javne veljavnosti, od tega večina, 81 odstotkov, v programih za potrebe poklicnega dela. Udeležba v programih za splošne potrebe in prosti čas je bila 16-odstotna. Med javnoveljavnimi programi pa so najbolj obiskane vozniške šole, kaže statistika. V javno-veljavnih programih je bilo 38.744 udeležb odraslih. Največ jih je bilo v programih, za katere izobrazba za vključitev vanje ni določena, in pa na usposabljanju po končani osnovnošolski obveznosti. Kar 83-odstotna je bila udeležba v programih s področja storitev, kamor sodijo tudi vozniške šole. STA Uživajmo svoj mestni park" V četrtek, 20. septembra, se je na zelenem območju za novogoriškim gledališčem in Goriško knjižnico Franceta Bevka, v "Borovem gozdičku", dogajalo marsikaj zanimivega. V okviru tedna mobilnosti je Mestna občina Nova Gorica pripravila tudi celodnevni dogodek "Uživaj svoj mestni park", ki je bil organiziran v sklopu Interreg HIB projekta - Greenkeys. Cilj omenjenega projekta je izboljšanje mestnih zelenih površin in vključevanje spoznanj o njihovem vplivu na višjo kakovost bivanja v zele- rim so bile domačinom prikazane različne možnosti, ki jih zelena površina nudi za sprostitev, zabavo ali razvedrilo. Že dopoldne so otroško igrišče in bližnjo okolico zapolnili otroci iz vrtcev in šol, ki so jim organizatorji dogodka na več stojnicah ob vstopu na zeleno območje delili različne rekvizite za igro (žoge, frizbije in kolebnice), na voljo so jim bili tudi baloni in jabolka, ki so jih brezplačno delili tudi naključnim obiskovalcem. Tistim, ki jim je bilo bolj do poležavanja kot do skakanja in tekanja naokrog, so prav prišle izposojene odeje, ki jih je bilo mogoče razprostreti kjerkoli, ter se prepustili lenobnemu uživanju prelepega sončnega dne. V dogodku je so- no strategijo mesta. Novogoriška občina kot edina v Sloveniji skupaj z Urbanističnim inštitutom Republike Slovenije pri projektu sodeluje že od leta 2005. Pilotno območje predstavlja mestni park Borov gozdiček, večja zelena površina v samem centru mesta, ki ima velik potencial, do zdaj pa ni bila primerno izkoriščena. V okviru projekta so delno že izboljšali opremljenost in varnost v parku, z investicijami pa bodo v letošnjem letu še nadaljevali. "Da bi meščani Borov gozdiček v večji meri prepoznali za svoj mestni park, je treba najprej ugotoviti, kaj dejansko od njega pričakujejo", so prepričani snovalci projekta. V ta namen je bil organiziran dogodek "Uživaj svoj mestni park", s kate- delovala tudi goriška knjižnica, ki je poskrbela za "knjižnico v parku", kjer si je bilo mogoče izposoditi knjige in jih brati zunaj, v naravi. Pod milim nebom je potekala tudi vaja šolskega gledališča. V skate parku je bilo živahno cel dan, za odrasle pa je bila popoldne organizirana še joga v parku. Ob tej priložnosti je dobil park tudi novo leseno skulpturo, delo novogoriškega umetnika Gorazda Prinčiča. Ja, v četrtek je bilo v Borovem gozdičku res živahno. Organizatorji so bili nad številom obiskovalcev navdušeni, kar je samo še potrdilo, da ima borov gozdiček vse atribute za to, da se iz podcenjene in zanemarjene lokacije prelevi v mali zeleni biser sredi betona. Nace Novak Ob dnevu jezikov Posebno praznovanje za Slovence Letošnje praznovanje dneva jezikov je bilo za Slovence v Italiji nekoliko manj retorično kot doslej, pa čeprav se tega dne spominjajo le mediji in v šolah. Letošnje leto bo morda ostalo v analih slovenske narodne skupnosti v Italiji zapisano kot leto, v katerem se je na praktičnem nivoju - beri sprejetje seznama občin za zaščito ter ustanovitev nižje srednje šole v Špetru - začelo tudi udejanjati tiste besede in misli, ki pridejo na dan ob praznikih in praznovanjih, kot je dan jezikov in kultur. Uporaba jezika v naših krajih je še vedno predmet neskončnega barantanja med politično oz. etnično večino in manjšino. Da je jezik pravzaprav sredstvo komunikacije, ni žal nekaj povsem logičnega in razumljivega niti v enaindvajsetem stoletju. Sicer pa je prav jezik tisto, ki neko skupnost definira in jo povezuje preko skupne kulturne dediščine. Pomen jezika je zlasti za pripadnike etničnih manjšin pomemben za sam obstoj skupnosti oziroma njene kulture. Narodna skupnost mora svojo kulturo in jezik gojiti in razvijati podobno kot pripadniki večinskega naroda. To dejstvo slednjih ne ogroža, prej obratno: Slovensko stalno gledališče v Trstu kljub dej- stvu, da je specifično slovensko gledališče, nagovarja tudi pripadnike večinskega naroda in to ne le z reklamo, ampak tudi s tem da slovenskim predstavam dodaja italijanske nadnapise. Večjezičnost postaja tudi na vseevropski ravni nuja in ne zlo obmejnih območij. Meje nadomeščajo trgi, kar pomeni, da se nekoč zaprti prostori morajo odpreti hočeš nočeš izzivom novega časa. Kaj to pomeni za manjšine? Manjšine oziroma različne narodne skupnosti bodo lahko odigrale pomembno vlogo mostu in posrednika le, če bodo znale gojiti kulturo in sprenost dialoga. Prvi korak v to smer pa predstavlja prav šolstvo, ki je jamstvo za oblikovanje in gojenje kulture na vseh ravneh. Šolsko izobraževanje prispeva k temu, da se pripadniki skupnosti soočajo z lastno kulturo, obenem pa tudi z drugimi vsebinami, kulturami in jeziki. Zmožnost skladne sinteze različnosti pa je dandanes za manjšin-ca, ne glede na to, kje živi, ključ za preživetje oziroma za življenje v dveh ali več jezikih. To bo vsekakor izziv prihodnj ega časa, v katerem bodo manjšinci morda le tisti, ki bodo obvladali le en sam jezik... PR NOVI GLAS POGOVOR dr. Danilo Turk "Želim združevati!" Predsedniški pogovori na Novem glasu Predsedniške volitve so vse bliže, volilna kampanja pa dosega svoj višek s televizijskimi in radijskimi soočenji. Na delu so seveda tudi merilci javnega mnenja, ki sestavljajo sliko volitev pred volitvami samimi. Slovenski državljani dobivajo tako vtis o razmerju moči med posameznimi kandidati. Alojz Peterle, Danilo Turk in Mitja Gaspari, trije favoriti in naši sogovorniki v teh tednih, imajo pred zasledovalci precejšnjo prednost. Po zadnji anketi časopisne hiše Delo, kije izsledke objavila v soboto, 29. septembra, je s 27,9% glasov v vodstvu Peterle, sledi mu Turk z 21%, na tretjem mestu pa je Gaspari s 17%. Četrtouvrščeni Zmago Jelinčič Plemeniti zaostaja za 5% glasov za Gasparijem. Z leve proti desni: Alojz Peterle, Mitja Gaspari in Danilo Turk Prof. dr. Danilo Turk je priznan mednarodni strokovnjak. V OZN je vstopil kot veleposlanik RS leta 1992. V letih 1998 in 1999 je bil slovenski predstavnik v Varnostnem svetu in vodja slovenske delegacije pri VS OZN. Višek svoje diplomatske kariere je prof. Turk zabeležil med letoma 2000 in 2005, ko je bil pomočnik generalnega sekretarja ZN za politične zadeve v obdobju Kofija Anana. Predsedniška kandidatura s podporo SD, Desus, društva Zares, AS, Zveze društev general Maister, Krščanskih socialistov, Demokratov Slovenije, Zveze ekoloških strank in gibanj, Evropskih demokratov Slovenije ter Junijske liste na skorajšnjih predsedniških volitvah je Turkov prvi pomemben korak na slovenskem notranjepolitičnem prizorišču. Zakaj se je prof. Tiirk odločil za predsedniško kandidaturo? Razlogov za to je več. Veliko ljudi mi je svetovalo, naj se v kandidaturo spustim: med njimi so bile tudi politične osebnosti in stranke. Dobil sem tako vtis, da je dozorela široka politična podpora. Drugič, mislim, da sem si nabral kar nekaj mednarodnih izkušenj, ki bi lahko bile koristne za Slovenijo. In tretjič: sem človek, ki dela za konsenz, in imam možnost, da v tem smislu naredim kaj za Slovenijo. Institucija predsednika republike je že v osnovi konsen-zualna politična figura. Kakšna je idealna figura predsednika? Predsednik republike mora opravljati ustavno določene pristojnosti. Poslušati mora državljane in biti veliko med ljudmi. Sposoben mora biti artikulacij e predlogov za družbeno koristno razpravo. V javni razpravi dominirajo namreč večkrat teme konfliktnega značaja, pomembnejša vprašanja pa se izgubijo. Predsednik ima to odgovornost, da pove, kaj misli o pomembnih družbenih vprašanjih. Ljudje to pričakujejo. S svojim ravnanjem mora biti zgled. Poskušati mora zadostiti vsem pričakovanjem. Odgovarja Drnovšek figuri, ki ste jo komaj izrisali? Dr. Janeza Drnovška je treba presojati v daljšem časovnem okviru. Je ena vodilnih političnih osebnosti zadnjih dvajsetih let. Kot predsednik vlade in kot predsednik države je naredil veliko dobrega. Res je sicer, da se v zadnjih mesecih manj oglaša, zaradi česar ga nekateri kritizirajo. Vendarle pa gre za odločitev predsednika samega. Jaz bi se zavzel za bolj aktivno nastopanje tudi na javnih prireditvah in državnih proslavah. Javnost od predsednika republike pričakuje, da tam nastopa z govorom. In prav je, da nastopi. Drnovškovo neudeležbo na zadnji državni slovesnosti v Ljubljani torej vi ne odobravate... Jaz bi se kot predsednik vsekakor udeleževal teh proslav. Kjer bi bilo treba spregovoriti, bi tudi spregovoril. Dokajšnja konfliktnost je tudi na relaciji predsednik republike - premier. Je to lahko razlog za neudeleževanje na proslavah? Menim, da mora predsednik države paziti, da se razvija ustrezno sodelovanje in sinergija med njim samim, državnim zborom in vlado. Ne bi želel ocenjevati, kaj je narobe v odnosu, ki ste ga omenili. Že nekaj časa pa stvari niso idealne. Razlogov je seveda več. Sam se bom v primeru izvolitve zavzemal za rutinsko sodelovanje z diskretno komunikacijo med predsednikom vlade in predsednikom države. Morajo spori ostati skriti pred javnostjo? Ne nujno. Včasih so razhajanja v pogledih koristna. Ni ene same formule, za dobro komunikacijo pa je potrebna rutina. Predsednik vlade in predsednik države se morata naučiti rednega tedenskega sestajanja. To zmanjšuje možnost razhajanj. Včasih pa so spori tudi taki, da se pokažejo javno. V primeru izvolitve bi se vsekakor vi ne odpovedovali govorom na državnih proslavah? Prav gotovo ne. V prvi vrsti gre za dejstvo, da želijo ljudje slišati, kaj predsednik misli ob takih priložnostih. Tudi če je govornikov več, to nič ne moti. Predsedniku ni dopustno jemati možnosti, da bi spregovoril, saj je on največji simbol suverenosti države. Če sam oceni, da je prav, da se oglasi, mu je treba to omogočiti. V sporu Drnovšek - Janša pa je bila javnost seznanjena z dvema verzijama dogodka: predsednik je govoril o tem, da mu v vladi niso pustili do besede, iz vlade pa je prišla na dan različica, po kateri se je predsednik najprej sam odpovedal besedi in jo je naknadno zahteval, potem ko je bil za govornika določen že premier Janša. Tega ne želim komentirati, govoril sem samo o načelih, po katerih bi se jaz ravnal. V ostale razlage pa se ne bom poglabljal. V slovenski notranji politiki je to vaš prvi pomembnejši korak, čeprav vam je bila pred tem ponujena tudi kandidatura za ljubljanskega župana. Takrat vas je predlagal Zbor za Ljubljano. Zakaj ste se takrat odločili za ne, medtem ko ste zdaj pristali na predsednikško kandidaturo? Tisti predlog sem zavrnil, ker menim, da Ljubljana potrebuje župana drugačnega profila: potre- buje menedžerja. Človeka, ki dobro pozna ljubljanske razmere v pogledu na lastninska vprašanja, na funkcioniranje mestnih služb in podobno. Moj profil ni tak. Odgovarja Jankovič profilu, ki ste ga komaj opisali? Nedvomno. Saj je navsezadnje prejel prepričljivo večino. In velik del volilcevse je odločil prav po teh postavkah. Iskali so menedžerja, ki naj upravlja mesto po pravilih menedžmenta. V javnost so pricurljale novice, da vam je vlada Janeza Janše ponudila službo na zunanjem ministrstvu. Je to res? To ni res. Nobene službe mi niso ponujali. Veste, špekulacij je res veliko in se od časa do časa pojavljajo. Bile so tudi take, po katerih naj bi postal strankarski predsednik. Ampak, ali bi vas, zunaj trenutnega političnega konteksta, zanimalo mesto zunanjega ministra? To so hipotetična vprašanja. O tem nisem nikoli razmišljal. Razmišljam samo o tistih predlogih, ki se mi resno ponujajo. Predvsem glede na to, da vas je podprla SD, vas je javnost obravnavala kot levega kandidata. Potem pa ste vse presenetili s posegom na Rodiku... Na Rodiku sem izrazil svoje mnenje. Ničesar novega, torej. Dosegli smo tako demokratično zrelost, da lahko obravnavamo vse vidike polpretekle zgodovine. Predsednik mora vsekakor kandidirati z mislijo na vse Slovence. Toge delitve na levo in desno torej niso vmesne. O teh vprašanjih znajo biti različna gledanja, to pa ni v neskladju s kandidaturo na strani levice. Predvsem pa, že na sami levici je razpravljanja o teh vprašanjih ogromno. Levica ni enotna glede tematik, ki sem jih izpostavil na Rodiku, se je pa o njih pripravljena pogovarjati. Izkristaliziralo se je namreč spoznanje, da je treba govoriti tudi o takih zadevah, kot je izraba narodnoosvobodilnega boja v ideološke namene in v namene vzpostavljanja nedemokratične oblasti. Vaše ideje so zelo podobne tistim, ki jih razglaša drug "predsednik, ki združuje". Govorim o Borutu Pahorju, predsedniku SD-ja, tiste stranke, ki vas podpira na bližajočih se volitvah... Dejstvo, da imava podobne poglede, ni naključno. Borut Pahor je zelo izkušen in razumen politik. Veliko je naredil za transformacijo Socialnih demokratov, stranke, ki aktivno razmišlja o alternativah za prihodnost. Gre za zelo ustvarjalno politiko. Zato podobnost med mano in Pahorjem ni naključna. Socialni demokrati so trenutno tista stranka, ki je najbolj odprta novim idejam. Borut Pahor je že dalj časa na vseh anketah med najbolj priljubljenimi politiki v Sloveniji. Menite, da bi vas njegova karizma lahko ovirala v boju za predsedniški stolček? Borut Pahor ima čisto svoj politični profil, jaz pa svojega. Nobene nevarnosti ni. Kaj pa reakcija gospoda Stanovnika, predsednika ZZB, na vaše izjave na Rodiku? Vas je presentila? Moram priznati, da me je. Nič takega nisem povedal, kar bi lahko bilo žaljivo za NOB. Tudi gospod Stanovnik je po mojem mnenju to uvidel. V zadnjih tednih tako ni bilo nobenih razprav več. Je v očeh javnosti danes kandidat levice postal namesto vas mag. Gaspari? Ne vem, zakaj tako mislite. Po vaših izjavah na Rodiku vas javnost umešča v krog konsen-zualistov, kot je tudi Pahor in pahorjanski SD. V percepciji javnosti je to pomik proti centru. Mag. Gaspari pa je tudi "po zaslugi" LDS, ki se je v zadnjem Kacinovem obdobju profilirala bolj levo, postal levi kandidat. Gre za precej fluidno situacijo. Danes nimamo jasne definicije levice, desnice in centra. Mene vsekakor ne vodijo ideološko definirani pojmi, sam se opiram predvsem na pojem človekove pravice. Sem človek, ki želi v politiki združevati. V to združevanje je vključena celotna levica, pa tudi drugi subjekti. Pri tem moram kot odgovor na vprašanje posebej poudariti, da levici nikakor nisem tuj: na zborovanju SD, sem npr. požel precejšnje odobravanje. Kakšno vlogo igra ideologija danes v Sloveniji? Same predsedniške volitve so v preteklosti večkrat označevali prav ideološki spori okoli 2. svetovne vojne.... Ideologija ne igra tako velike vloge. V Sloveniji imamo opravka s tradicijo izključevanja, ki obstaja že zelo dolgo. Politična razprava se oblikuje okoli pojma lojalnosti: "naši" ljudje in "naša" stališča v nasprotju z drugimi in drugačnimi stališči. Binom lojalnost in izključevanje bi morali premagati in se zavzeti za bolj inkluziven dialog. Slovenija kvantitativno nima velikih človeških potencialov: prav je zato, da le-te poenoti. Kje je po vašem mnenju izvirni greh afere Sova? Mislim, da je jedro problema v pomanjkljivi odgovornosti in državotvornosti. Pri vprašanjih vloge takih služb, kot je Sova, je treba ravnati odgovorno, ker gre za nacionalni interes in ne za strankarsko zahtevo. Tudi vse projekte reformiranja take službe je treba načrtovati v optiki funkcije, ki jo ta služba opravlja za celotno državo. Pri nas teh načel nismo spoštovali. O Sovi se je ustvaril diskurz, ki je pripeljal do neverodostojnosti. Kako bi torej vi kot predsednik državljanu povrnili zaupanje v politiko in v politične institucije? Predsednik sam ne more storiti kaj dosti. Potrebno je sodelovanje vseh. Pot do zaupanja gre skozi drugačno kulturo, kulturo vključujoče razprave. Zavzemal bi se torej za širši družbeni dialog. Kako bi se vi spoprijeli z afero Sova? Afera Sova ni v predsednikovi pristojnosti. Predsednik lahko poda mnenje, svetuje, lahko se pogovarja... Ni pa to področje, kjer naj on odloča. Jaz bi svetoval akterjem, pristojnim za odločanje, naj krepijo državotvornost. Kako ocenjujete projekt mega- zabavišča v Novi Gorici? Pri tako veliki investiciji je kritičnega pomena volja prebivalstva na območju investicije same. Obžalujem dejstvo, da se temu ni posvetila ustrezna pozornost. Negativno stališče tamkajšnjih prebivalcev bi moralo biti odločilnega pomena. Če ljudje niso zato, bi bilo bolje, da takega projekta tam ni. Ne bi megazabavišče prineslo nova delovna mesta v Novo Gorico in okoliš? Da, ampak nova delovna mesta morajo biti zaželjena, medtem ko ta projekt ni zaželjen. Kako ocenjujete delo Ban ki Moona, današnjega generalnega sekretarja OZN? OZN danes nima jasno definirane vloge. V času iraške krize je izgubila del avtoritete in si od tega še ni opomogla. Glede današnjega generalnega sekretarja pa tako: Ban ki Moon je svoj mandat začel pred kratkim, figura generalnega sekretarja pa se po navadi oblikuje skozi čas. Zato je treba z ocenami še nekoliko počakati. Takoj po umestitvi na mesto GS OZN je Ban ki Moon v dveh dneh v javnosti nastopil z dvema popolnoma nasprotujočima si izjavama: najprej je dejal, da se mora o smrtni kazni izreči vsaka država avtonomno, nato pa, potem ko sta Italija in EU predlagali moratorij za smrtno kazen, je podprl abolidonistično tezo. Prva njegova izjava je bila nekoliko ponesrečena. OZN je doslej vedno nastopal na izrazito aboli-cionističen način. Pri vseh mednarodnih kazenskih sodiščih je smrtna kazen izključena. To bi GS moral bolj upoštevati pri svoji prvi izjavi. Z drugo izjavo se je vsekakor popravil in dosledno prevzel dosedanje stališče OZN. OZN ste zapustili, potem ko vas niso uvrstili v ožjo delovno skupino okoli Kofija Anana. Ste Stekleno palačo zapustili z zamerami? Mislim, da ni bilo zamer. Ljudje prihajajo in odhajajo. Jaz sem bil tam projektno zaposlen, ne ka-rierno. Kofi Anan me je povabil v obdobju, ko so se izvajali projekti, primerni za moj strokovni profil. Razmere so se potem spremenile. Ustvarila se je nova organizacija dela v vodstvu sekretariata. Ugotovil sem, da svoje funkcije ne bi mogel več opravljati tako, kot mislim, da je prav. Zato sem se odločil, da se poslovim od organizacije. Generalni sekretar je to razumel. Bo vprimeru vaše izvolitve pot Slovenije v mednarodni skupnosti lažja po zaslugi vaše prepoznavnosti? Nabral sem si nekaj mednarodnih izkušenj. To lahko pomaga. Slovenija je del sveta in mora posledično nastopati v mednarodni skupnosti. Pri tem izzivu sem pripravljen storiti vse, kar je v moji moči. Kakšen je bil vaš pogled na Slovenijo "od zunaj", ko ste bili v NewYorku? V tistih letih je Slovenija vstopala v EU in Nato. Po letu sprejetja v obe zvezi, letu 2004, smo si morali postaviti novo vprašanje: “kaj pa zdaj?" Tudi znotraj EU in zveze Nato moramo razvijati politiko. Zdi se mi, da so zato izzivi pred Slovenijo danes še večji. Če želimo ostati suverena država, moramo imeti izdelana stališča do številnih mednarodnih vprašanj. To je zahtevno. Ne gre namreč več samo zato, da želimo nekam priti. Zdaj gre za vprašanje, kaj tam početi. Je bila vilenska izjava suverena izjava? Menim, da vilenske izjave nismo potrebovali. Tošem tudi že večkrat podčrtal. Pred Slovenijo je šestmesečno predsedovanje EU... Ja, gre za velik izziv. Slovenija bo morala opravljati vse predpisane naloge. Mislim v prvi vrsti na transatlantska posvetovanja, na izdelovanje stališč glede velikih mednarodnih tem, kot so Kosovo, Palestina ali Irak. Predsednik mora v tem procesu graditi čim bolj kompetentno politiko v sodelovanju z ostalimi notranjimi akterji, država mora delovati kot dobra ekipa. V slovenskem programu za predsedovanje je poleg Lizbonske strategije in prizadevanja za nov sporazum, ki naj nadomesti propadlo ustavo, tudi vprašanje Balkana. Kako bi lahko v ta kontekst umestili Kosovo in Ahtisaarijev predlog? To je trenutno najtežje vprašanje na Balkanu. Realistično je treba analizirati stanje v regiji sami, stanje odnosov med Beogradom in Prištino ter stališča velikih sil, ki so angažirana v tej globalni krizi. Ko bo oblikovala svoj pristop do te tematike, bo morala Slovenija kot predsedujoča država paziti na vse omenjene vidike. Globalno gledano bo Ahtisaarijev predlog težko izpeljati že samo zaradi tega, ker ga Rusija nikoli ne bo sprejela. V tej fazi bi se jaz zavzel za to, da se Beogradu in Prištini dopove, da so potrebna resna pogajanja. Končnega statusa še nekaj časa ne bo mogoče določiti. Tudi Ahtisaarijev plan - nadzorovana neodvisnost - ni določil končnega statusa Kosova. Prehodna obdobja se bodo tam vrstila še nekaj časa. Ne smemo pa obupati: pomembno je, da delujemo v smeri pogajanj in dogovorjenih rešitev. Do nadaljnjega pa sile Nato? Ja, absolutno. In ostati bodo morale tudi v primeru nadaljnjih rešitev, ne glede na to, kako bodo oblikovane. Varnost je treba zagotoviti. Ker se varnosti na Kosovu v bližnji prihodnosti ne da zagotoviti z nobeno diplomatsko rešitvijo, mora tam ostati zveza Nato. Problematika Bližnjega vzhoda: ZDA in EU v zadnjih časih postajajo vse bolj jasne, da bo treba začeti z umikom vojaških sil iz Afganistana in Iraka. Bi vi odpoklicali slovenske enote domov? Vojake bi odpoklical iz Iraka, tam je naša prisotnost simbolična. Dozorel je čas, da naše sile od tam umaknemo. Mislim pa, da bi morali naši vojaki v Afganistanu še ostati. Tam mora mednarodna skupnost pomagati pri stabilizaciji. Kako lahko dosežemo stabilizacijo na tistem območju, kjer še vedno vlada taka anarhija? Nekaj priložnosti smo že zamudili. Tudi sedanji pristopi niso nič kaj prida obetavni. Ko govorite o preteklosti, mislite na osemdeseta in na vzpon mužahedinov? Ne, mislim na obdobje po letu 2001. V letih 2002-2003 se je pozornost preusmerila na Irak, namesto da bi se vse vojaške sile posvetile stabilizaciji Afganistana. Andrej Čemic NOVI GLAS Kritika naj bo konstruktivna! Mediji naj jo primerno uporabljajo, športniki pa sprejemajo Zgodba iz današnjih dni Utripajoče duše 12. NOVI GLAS GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. s Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 2. oktobra, ob 14. uri. tako, kot bi si v društvu želeli, da se o njem piše), potem ni to noben oseben napad proti njegovim požrtvovalnim tekmovalcem ali športnim delavcem, pač pa zgolj ugotavljanje resnice, opisovanje sveta, ki je pred našimi očmi. Seveda mora, kdor daje ocene, najprej snov dobro poznati, argumente mora postaviti resno, ob kritiki pa naj kar tudi omeni v "obrambo" morebitne "olajševalne okoliščine". Športno novinarstvo torej potrebuje pri nas določeno osvoboditev in večjo mero poguma. Najbrž smo si vsi edini, da je lahko konstruktivna kritika še kako koristna in tudi potrebna. Korak naprej k okrepljeni verodostojnosti pa lahko naredijo tudi sami krojači našega športnega gibanja, se pravi posamezniki, društva in oblasti. Prevečkrat predstavljamo kot vrhunske dosežke, ki vrhunski niso. Često hvalimo "svoje" ali "naše" brez primerne objektivnosti. Kdor ravna na tak način, tvega, da se pri uporabnikih medijev preprosto smeši, saj ljudje niso neumni in ne bodo verjeli, da je košarkarska peterka igrala dobro, ko pa objavljen končni rezultat tekme kaže, da je izgubila za sto točk razlike... Končno torej, kritiko ponujajmo in uporabljajmo primerno, predvsem pa postanimo sposobni jo sprejeti vedro in pozitivno. Bržkone bo to priložnost za obogatitev in napredek našega športa. HC z namenom, da se rezultati raziskav objavijo. Po mnenju gospoda Tavana je druga pomembna vloga inštituta ovrednotiti celotno zgodovino in ne samo zgodovino 20. stoletja. Ne nazadnje je pomemben cilj tudi iskanje in analiziranje neobjavljenih zgodovinskih virov na Goriškem. "Zato", je povedal gospod Tavano "je seminar ob 25. obletnici pomemben zaradi dveh vidikov: ovrednotil bo zakladnico deželne arhivistike in dokumen-taristike ter strnil petindvajsetletno delovanje našega inštituta". Nazadnje se je v imenu pokrovitelja, goriške pokrajine, oglasil predsednik goriškega pokrajinskega sveta Alessandro Fabbro, ki je podčrtal pomembnost inštituta, ki izpostavlja številne mlade zgodovinarje in sodeluje z večjezičnimi realnostmi. AČ Franc je fotografijo pokazal stricu. "Stric, kaj se ti zdi? Ti je všeč?" je vprašal strica, ki je na cesti pred hišo menjaval preluknjano zračnico svojega skuterja. Slike si ni upal vzeti v roke, ker so bile roke zelo umazane zaradi dela, s katerim je bil trenutno zaposlen. Ne da bi se slike dotaknil z rokama, si jo je od daleč z velikim zanimanjem ogledal. "Ja, zakaj ne?" je odgovoril stric na prvi pogled. Franc je celo popoldne čakal trenutek, ko bi stricu lahko sporočil svoje razočaranje nad fotografijo, ki jo je napravil. "Ne vem..., če gledaš dobro obraz,... se pogled zdi nekoliko jezen." Franc je imel ta občutek in je želel slišati stričevo mnenje. "Jezen? Rekel bi, da je pogled... ekspresiven!" Stric mu je takoj povedal, kaj misli, in slika mu je bila res všeč, kot so mu bile res všeč vse slike, ki jih je napravil Franc. Dejstvo, da so mu bile všeč prav vse slike, ki jih je nečak napravil, ni pomenilo, da ni imel kritičnega čuta. Kritični čut mu je morda nekoliko uplahnil, ko je šlo za slike, ki jih je napravil Franc. Neizmerno je cenil vse njegove fotografije. Bil je prepričan, da ima nečak za fotografiranje res nenavaden talent. Tudi ko mu je Franc pokazal Mojčin portret, je kljub nenatančnemu ogledu imel neki estetski užitek. Franca pa je tokrat morda motilo, da je bil izraz na obrazu preveč kričeč. "Ja, toda ... mislim, ja ... ekspresiven obraz ne pomeni nujno, da mora izražati jezo. Tu vidiš jezo v pogledu, tudi ustnice izražajo jezo. Se ti ne zdi?" Franc je bil nenavadno kritičen do svoje slike, tako kritičen, da je skoraj prepričal tudi strica. "Ja, morda imaš prav. Toda jaz sem mnenja, da je slika lepa. Pojem lepote je subjektiven. To kar je zame lepo, ni rečeno, da je lepo tudi zate." In Franc je stricu rekel: "Ne, meni ni všeč." "Ja,.... če ti slika ni všeč takšna, kot je, jo lahko s pomočjo računalnika kadarkoli olepšaš." Stric je Francu predlagal to imenitno možnost, ki jo ima dandanes kdorkoli se ukvarja s slikanjem, in sicer da fotografijo lahko popravi preko računalnika, enostavno zato, ker ni hotel, da bi se Franc predal slabi volji zgolj zaradi slike, ki mu ni bila všeč. "Ja,... je res..., saj bi to lahko storil. Toda..." Franc ni bil povsem prepričan, da bi ga olepšanje slike zadovoljilo. Da bi nečaku pomagal se otresti slabe volje, je stric vztrajno nadaljeval: "Saj računalnik znaš uporabljati." Franc pa je imel velik dvom, da bi ga preko računalnika olepšana slika lahko spravila v dobro voljo. Rekel je stricu: "... Ja, pa ni ista stvar." Stric ni razumel, kaj si je Franc želel, da bi mu svetoval. Zares mu ni bilo jasno. "Kako?" je osuplo vprašal stric. "Ne vem, zdi se mi, kot če bi svojemu skuterju, ki si ga pobarval z agresivno rdečo, hotel spremeniti barvo." Franc je skušal razložiti stricu svojo misel. "In kaj bi bilo slabega v tem?" ga je vprašal stric. Franc ni vedel, kaj bi mu odgovoril. Obmolknil je. V njem je ostalo melanholično čustvo, ki si ga ni mogel otresti, vsaj trenutno ne. Melanholije pravzaprav ni povzročilo njegovo nezadovoljstvo nad sliko. Njegovo nezadovoljstvo nad sliko je bila navsezadnje malenkost. To pa je vedel samo on. Ni čutil potrebe, da bi to povedal stricu. Ekspresijo Mojčine jeze na sliki je Franc asociral s tistim zanj tako nerazumljivim Mojčinim vedenjem. Za Franca ni bilo vzroka za Mojčino jezo. Po njegovem je bila jeza samo posledica njene razvajenosti in trme, s katerima je skoraj vedno dosegla, kar je hotela. Dosegla je vendar tudi to, da jo je slikal. Toda v Frančevem odnosu do Mojce se je tokrat nekaj spremenilo. Mojčine jeze, ki se je Francu zdela tako absurdna in se je, po njegovem, bahavo razkazovala na sliki, ni mogel prenašati. To zato, ker je poznal drugačno obliko jeze: svojo, ki se ni razkazovala in jo je oblikoval navznoter. Njegova jeza ni bila površinsko eksplozivna in koketna, kot je bila Mojčina. Frančeva jeza se je gugala v najgloblji notranjosti njegove osebnosti in je večkrat nastajala zaradi občutka nemoči, ki ga je imel v sebi, ko je mislil na Matjaža in na njegovo življenjsko situacijo popolnega nelagodja. Cim bolj je razmišljal, tem bolj se je prepričeval, da Matjaževa življenjska situacija lahko upravičeno povzroča jezo zaradi brezizhodnosti; vsaj tako se je zdelo Francu. Mojčina jeza pa je izhajala iz trmoglavega hotenja, da bi jo Franc slikal in njemu se je njena jeza zdela zelo nizkotna predvsem zaradi nesmiselnosti. Zato je odločil, naj ostane tudi na sliki takšna, kakršna je. Grda. Tako je mislil Franc. Stricu je pojasnil svojo odločitev, da slike ne bo olepšal, takole: "Ja, ne vem stric, dejstvo je, da mi ta slika ni všeč, toda nočem je spreminjati, morda zato, ker sem jo slikal jaz, in ... ne vem, ... vsa ta zadeva za natečaj, ne vem ..., kakšen smisel ima vse to." "Poslušaj, Franc, tebi slika ni všeč, toda lahko bo všeč natečajni komisiji. Se ne strinjaš?" je stric vprašal Franca, čeprav je vedel, kaj mu bo ta odgovoril. "Ja, seveda, stric," je odgovoril Franc in trdno upal, da natečajni komisiji slika ne bo všeč. /dalje Flena Ceikvenič Zamejski šport v Italiji v splošnem nerad prenaša kritike. Seveda sodi med naloge medijev tudi promocija (dejavnosti društev, posameznikov, ustanov, institucij), glavno poslanstvo novinarjev pa sta predvsem prikazovanje stvarnosti, torej resnice, realnosti, sveta, kakršni pač so, in določen nadzor nad delovanjem oblasti. Naše zamejstvo je v marsičem čisto posebna stvar in tudi glede tega je imelo od nekdaj drugačna merila. Dnevnik in ostali mediji so pač - menda razumljivo - vedno na strani slovenske narodne skupnosti v Italiji, člane in predstavnike katere so redkokdaj kritizirali, kaj šele, da bi obsojali njihovo obnašanje, učinek, priljubljenost ipd. Malo nas je, vsi se med seboj poznamo, javno kritizirati ali nasprotovati nekomu, ki ga dobro poznaš in s katerim eventualno tudi prijateljuješ, pa je, kot vemo, težko ali vsaj zelo nerodno. V športu so se "naše" (zaimek je v našem časnikarstvu široko v rabi, v italijanskih medijih pa se ga na tem mestu ne dotikali) so iz najbolj banalnih primerov prerasle v prave besedne vojne in žolčne izmenjave mnenj, še posebej v stolpcih rubrike Pisma uredništvu v Primorskem dnevniku. V športu NOGOMET Elitna liga: Palmanova - Vesna 3:5, Manzanese -Juventina 5:0. Promocijska liga: Kras Koimpex - Sanlamaria 2:1. 1. amaterska liga: San Sergio - Primorec 1:2, Primorje - San Giovanni 0:1, Sovodnje - San Canzian 1:1. 2. amaterska liga: Zaule - Breg 4:1, Chiarbola -Zarja/Gaja prekinjena. 3. amaterska liga: Torre - Mladost 5:2. KOŠARKA Državna C liga: Bor Radenska - Caorle 92:96. na primer zasledi zelo poredko, kvečjemu pri poročanju o tekmah nogometne reprezentance) ekipe zgodovinsko "dobro upirale nasprotniku", četudi so visoko izgubile. Skratka, v dobri veri določeno iskanje opravičil in predstavljanje stvarnosti v lepši luči, kakršna v resnici je. Kritika, ki je sol demokracije, izmenjave mnenj, bogatitve, napredka, pa pri nas vselej ustvarja zamere. Tudi športne problematike (ostalih segmentov civilne družbe bi se opažamo značilnost, da v klubih težko prenesejo kritiko zlasti zato, ker je aktivnost društva sad prostovoljnega dela in od prostovoljcev pač ne moremo pričakovati in ne smemo zahtevati lune. To drži in to naj ima vsak novinar jasno pred sabo oziroma v mislih, ko službeno obravnava amaterski šport. Pa vendar mora časnikar v prvi vrsti odgovarjati bralcu, poslušalcu, gledalcu, torej opisati mora dogajanje čim bolj verodostojno in objektivno. Če bo klub iz poročanja orisan kot ne tako uspešen (ali vsaj ne Pomemben jubilej Inštituta za družbeno in versko zgodovino glo mizo na te- ^ _ I II* II mo Izkušnja 25 let plodovitega dela na V« • V | V* s slovenskim, večjezičnem območju italijanskim in Jutri, v petek, 5. oktobra, bo natanko 25 let, odkar je bil ustanovljen Inštitut za druž-10 in versko zgodovino, ki ga vse od ustanovitve vodi gospod Luigi Tavano. Ob tej priložnosti bo na dan pomembne obletnice v Gorici, v palači Attems, potekala prireditev "25 anni di storia con-divisa", ki ga prireja sam inštitut s pokroviteljstvom dežele FJK, goriške pokrajine, goriške občine in goriške nadškofije. Pobudo je na tiskovni konferenci, ki je potekala 25. septembra v prostorih goriške pokrajine, predstavil sam gospod Tavano ob soprisotnosti predsednika goriškega pokrajinskega sveta Alessandra Fabbra. Osrednjo slovesnost ob 25-letnici inštituta bodo oblikovale tri okro- gle mize na tematiko družbene in verske zgodovine. Palača Attems bo namreč v petek, 5. oktobra, gostila tri predavanja, ki se bodo zvrstila cel dan. Ob 9.30 bo na vrsti tematika Cerkev, ljudje, spomini, ki ga bosta oblikovala Claudio Ferlan s Tržaške univerze in Gabriele Angeli z Videmske univerze. Drugo jutranje predavanje bodo oblikovali Drago Trpin (Pokrajinski arhiv - Nova Gorica), Roberto Gherbaz (Knjižnica tržaškega škofijskega semenišča) in Cesare Sca-lon (Videmska univerza). Popoldansko okro- avstrijskim zgodovinopisjem bodo ob 16.00 animirali Karl Heinz Franki z dunajske univerze, France Martin Dolinar z Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in Silva- no Cavazza s Tržaške univerze. Praznovanje 25-letnice se bo sklenilo ob 18.15 z večerom, namenjenim pridigam, molitvam in sakralnim napevom iz vzhodne Furlanije med 18. in 20. stoletjem. Ob predstavitvi programa je gospod Tavano podčrtal pomen, ki ga je inštitut odigral v 25 letih obstoja. Inštitut se zavzema za združevanje slovenskih, italijanskih in avstrijskih zgodovinarjev Foto AC NOVI GLAS VOLI TAKO, DA PREKRIŽAŠ ENO IZMED LIST S seboj prinesi: osebni dokument, volilno izkaznico, 1 evro VOLITEV SE LAHKO UDELEŽIJO OSEBE OD 16. LETA NAPREJ 14. oktobra 2007 (od 7. do 20. ure) Primarne volitve za Demokratsko stranko Italiji ne bo razpustila in bo ohranila svoj simbol in politično samostojnost. Pri tem gre poudariti pomembnost kandidature Gianfranca Morettona za deželnega tajnika Demokratske stranke, ki je Slovenski skupnosti že izrazil pripravljenost za tak način sodelovanja. V ta namen se je osnovala lista Slovenci za Morettona, ki podpira njegovo kandidaturo in poziva, naj se čim več Slovencev udeleži primarnih volitev in naj podpre Morettona in listo Slovenci za Morettona. Po daljši razpravi je sovodenjska sekcija dala popolno podporo listi Slovenci za Morettona s sklepom, da bodo člani sekcije pozivali občanke in občane, da se v čim večjem številu udeležijo primarnih volitev, ki bodo potekale v nedeljo, 14. oktobra. Moretton v Trstu V torek, 2. oktobra, je kandidat za deželnega tajnika Demokratske stranke Gianfranco Moretton predstavil svojo kandidaturo in liste, ki ga podpirajo. Predstavitev je potekala v kavarni Tommaseo. Poleg svoje liste je Moretton predstavil tudi listo Slovenci za Morettona za okrožja TRSTI in TRST2, na kateri sta nosilca županja Fulvia Premolin in občinski svetovalec Igor Švab. Med tiskovno konferenco je bila poudarjena odprtost do sodelovanja s Slovensko V prejšnjem tednu je tehnična volilna komisija, ki je sprejemala kandidatne liste za Demokratsko stranko, izločila listo Slovenci za Morettona z razlogom, da ne odgovorja kriterijem, ki so bili določeni. Predstavniki liste so takoj predstavili priziv, ki ga je obravnaval kolegij garantov; slednji je priziv sprejel. Tako je lista Slovenci za Morettona spet stopila v igro. Vidno zadovoljen je Damijan Terpin, ki kandidira na listi v okrožju Gorica, izjavil: "Vabimo slovenske volilke in volilce, da strnjeno podprejo Gianfranca Morettona in listo Slovenci za Morettona, zato da bo Demokratsko stranko vodila oseba, ki je naklonjena sodelovanju s Slovensko skupnostjo, narodno stranko Slovencev v Italiji. To je še posebno pomembno z vidika prihodnjih deželnih volitev, na katerih SSk želi nastopiti samostojno, s simbolom lipove vejice. Deželni volilni samostojen političen nastop na prihodnjih deželnih volitvah, zato zasluži podporo vseh Slovencev." Za listo Slovenci za Morettona tudi v Sovodnjah V prejšnjem tednu je zasedala sovodenj ska sekcija Slovenske skupnosti, ki je poleg drugega razpravljala tudi o bližajočih se primarnih volitvah za Demokratsko stranko. Julijan Čaudek je udeležencem srečanja obrazložil potek ustanavljanja novega političnega subjekta, s posebnim poudarkom na deželno stvarnost. Pri tem je izpostavil stališče Slovenske skupnosti, ki bo iskala z Demokratsko stranko podobne naveze in sodelovanja, kakor jih je imela z Marjetico, vendar se narodna stranka Slovencev v zakon sedaj to ponovno omogoča, zahteva pa povezavo z večjo stranko. Slovenska skupnost pričakuje, da bo takšno povezavo sklenila z Demokratsko stranko. Gianfranco Moretton, kandidat za deželnega tajnika Demokratske stranke, je že potrdil pripravljenost, da omogoči Slovenski skupnosti skupnostjo, še posebno z vidika deželnih volitev, ki bodo naslednje leto. Julijan Čaudek Pomembna srečanja Ob pripravi na primarne volitve za Demokratsko stranko 4. oktobra ob 16. uri srečanje Gianfranca Morettona s predsednikom štandreškega rajonskega sveta v Štandrežu 9. oktobra ob 18. uri srečanje za Demokratsko stranko v Tržiču (pokrita tržnica) 10. oktobra ob 20. uri okrogla miza o Demokratski stranki v Kulturnem centru Lojze Bratuž 11. oktobra ob 15. uri srečanje Gianfranca Morettona in liste Slovenci za Morettona na občini všteverjanu 11. oktobra ob 16. uri bo Gianfranco Moretton obiskal Štmaver in si ogledal ureditev usada in popravilo ceste 12. oktobra v večernih urah v Gorici skupno praznovanje za Demokratsko stranko. Tiskovno sporočilo Sindikata slovenske šole V pretresu različne težave In memoriam Ciril Pelicon Odbor goriške sekcije Sindikata slovenske šole, zbran na redni seji ob začetku šolskega leta, je podrobno analiziral šolsko stanje na Goriškem. V ospredje svoje debate je postavil težko situacijo zavoda Cankar-Zois-Vega, ki je že drugo leto brez stalnega ravnatelja. Vodstvo šole je bilo letos poverjeno ravnateljici didaktičnega ravnateljstva ul. Brolo gospe Braj-nikovi, ki pa je opozorila na težave, ki jih bo imela pri koordinaciji dela dveh tako različnih zavodov, ki imata toliko razredov. Didaktično ravnateljstvo v ul. Brolo je namreč eno izmed največjih v Gorici, kar pomeni, da je učinkovito vodenje slovenske- Občinsko gledališče v Tržiču ponuja za sezono 2007/08 zanimiv spored gledaliških in glasbenih dogodkov, ki bodo nedvomno popestrili kulturno življenje v naši pokrajini in morda zvabili v svoj krog kakšnega slovenskega gledalca, ki rad pogleda tudi v sosedov kulturni hram, da spozna, kaj se v njem dogaja. Gledališka sezona obsega 14 predstav, osem klasičnega dramskega izraza in 6 pod naslovom contrAzioni, nuovi percorsi sce-nici, ki predstavljajo sodobnejše gledališke tokove. Začela se bo v petek, 2. novembra, z Beaumar- ga višješolskega tehničnega pola možno le ob pomoči podravna-telja, ki naj bi bil oproščen pouka. Odborniki sindikata so nato opozorili na nujnost, da se v deželni zakon za Slovence vključi tudi ureditev pravnega stanja Sindikata slovenske šole. Predsednik sindikata Joško Prinčič je nato spregovoril o potrebi, da bi tudi letos sprožili akcijo za osveščanje staršev in dijakov ob vpisovanju v slovensko šolo. Z akcijo si sindikat prizadeva prepričati starše, da svoje otroke vpišejo v slovensko šolo, obenem pa zmanjšati osip dijakov ob prehodu iz ene stopnje šolanja na drugo. Pri tem so chaisovo komedijo Figarova svatba, ki jo režira Matteo Tara-sco, v naslovni vlogi igra igralec in komik Tullio Solenghi, ki je tudi priredil tekst. Z dramskega sporeda naj omenimo še komedijo C. Goldonija La famiglia dell'antiquario (17. in 18. decembra) v režiji Lluisa Pasquala, Luigija Pirandella L'uomo, la bestia e la virtu' (14. in 15. januarja 2008) v režiji Enza Vetra-na in Stefana Randisija, dramo Stefana Massinija Processo a Dio (9. in 10. februarja 2008), v kateri Ottavia Piccolo v režiji Sergia Fantonija pooseblja protagonistko Elgo Firsch, židovsko igralko iz Frankfurta, ki očita odborniki ugotovili, da so bile take pobude v zadnjih letih zelo učinkovite, saj so zajezile osip, število dijakov na slovenskih šolah v goriški pokrajini pa je naraslo, kljub splošnemu demografskemu padcu. Pri tem so odborniki sindikata izpostavili delo učnega osebja na vseh stopnjah. Prav ta trud namreč omogoča nenehno uveljavljanje slovenske šole v Italiji, tako v odnosu do drugih italijanskih šol kot tudi na vseslovenski ravni, kjer v sklopu raznih tekmovanj dijaki leto za letom dokazujejo zavidljivo pripravo. Ob splošni pozitivni sliki so torej težko razumljive polemike, ki so v minulem tednu polnile strani zamejskega tiska in so dejansko poskušale razvrednotiti uspehe slovenske šole na Goriškem. Sindikat se sicer dobro zaveda, da v trenutku rasti, v trenutku, ko se tudi etnična sestava šolske populacije spreminja, lahko pride do izoliranih težav, ki pa globalno Bogu, da je dopustil grozljivosti holokavsta, delo Daria Foja Non si paga! Non si paga! (4. in 5. marca 2008) in še B. Brechta Madre Coraggio (29. in 30. marca 2008) v režiji Cristine Pezzoli z igralko Iso Danieli. Iz sodobnejšega niza predstav naj omenimo delo Miserabili - Io e Margaret Thatcher - z Marcom Pao-linijem (19. novembra), R 60 Ballata operaia (7. decembra) z Monico Morini in Bernardinom Bonzanijem, z glasbo v živo, Roma ore 11 (17. februarja 2008) Elia Petrija in FIATO sul collo. I 21 giorni di lotta degli operai della FIAT di Melfi z Uldericom Pescejem (15. marca 2008). V glasbeni sezoni se bo zvrstilo 14 večerov ob glasbi, od teh pet s podnaslovom '900 & oltre. Prvi bo na sporedu koncert klavirskega dua Louis Lortie & Helene Mercier (30. oktobra 2007), od ostalih naj zabeležimo Božično glasbo v stari Madžarski, Čle- ne zmanjšujejo dosežkov slovenske šole. Ob soglasnem zavračanju natolcevanj o uvajanju dvojezičnosti v slovensko šolo, o čemer na goriškem nikoli ni bilo govora in česar si tudi nihče ne želi, sindikat ugotavlja, da je in ostaja slovenska šola odprta za vse, ki se želijo slovenščine naučiti. Odborniki sindikata so bili vsekakor mnenja, da je diskusijo o tako delikatnih problemih, kot je ocenjevanje jezikovne ravni naših dijakov, treba osnovati na objektivnih in izmerljivih ugotovitvah, ne pa na občutkih nekaterih, ki so večkrat zavajajoči. Prav zaradi tega bo Sindikat slovenske šole v naslednjih mesecih organiziral simpozij, ki naj bi skušal prikazati realno stanje poznavanja jezika v naših šolah, obenem pa bi opozoril na možne strategije učinkovitega poučevanja slovenskega jezika v razredih, kjer je stopnja predznanja slovenskega jezika zelo različna. mencic consort, Wien (21. decembra), nastop pianistke Angele LIewitt (16. januarja 2008), Klangforum Wien (23. januarja 2008), ki goji sodobno glasbo, godalni ansambel Philarmoni-sche Camerata Berlin (1. februarja 2008) ter večer z mladim pianistom Rafalom Blechaczom (6. februarja), nagrajencem natečaja Chopin,Varšava 2005. Predstave in koncerti se začenjajo ob 20.45. Abonenti imajo možnost izbire med sedmimi abonmaji, ki ponujajo različne možnosti izbire predstav in koncertov. Urnik blagajne gledališča v Tržiču, na Corso del Popolo 20, je do 24. oktobra od ponedeljka do sobote od 10.00 do 12.00 in od 17.00 do 20.00, potem pa samo popoldne od 17.00 do 19.00. Abonmaje je možno vpisati tudi v Gorici pri agenciji Appiani. K Poslovil se je Ciril Pelicon. Odšel je velik človek. Nemalokrat je bil trdo preizkušen v številnih življenjskih situacijah, iz katerih je vedno izšel kot zmagovalec, ker je premogel nezlomljivo voljo in vztrajnost, žal mu je tokrat življenjsko pot prekrižala težka bolezen. Na svojem domu, v krogu družine, je moral kloniti v petek, 21. septembra. Cirilu je zibelka stekla v zgornjevipavski vasici Lozice 12. avgusta 1925, pod vznožjem Nanosa, v času fašistične okupacije Primorske. Že kot otrok je občutil italijansko nasilno potujčevanje in teptanje človekovih pravic. Zavedni primorski človek pa ni klonil in se je uprl! Pokončno je vstopil v težko borbo za svoj jezik, svojo pesem, svojo kulturo. Ciril je izhajal iz narodnozaved-ne, tigrovske primorske družine. Kot 16-letni mladenič je vstopil v veličastno NOB, in sicer najprej kot kurir in kasneje kot pomočnik mitraljezca v znamenitem Vojkovem vodu.Tudi sam je bil ranjen v eni od bitk. Posebno so ga bolele izgube mladostnih prijateljev iz Lozic in bližnjih vasi. Nikoli pa ni do konca prebolel izgube svojega rojaka iz Podnanosa, Janka Premrla-Vojka. Po šolanju na vojaški akademiji v Beogradu in armadnem službovanju se je leta 1956 deaktiviral, si ustvaril družino in končal študij prava. Do svoje upokojitve 1.1982 je služboval na odgovornih mestih v Kopru, tudi kot predsednik ZZB. Na tem mestu je znal s svojimi stališči ohraniti ugled te organizacije. Cirila pa so notranji nemir, velika poštenost in pokončnost gnali naprej. Čutil je moralno dolžnost, da veličino boja Primorcev - TIGR-ovcev iztrga namerni zgodovinski pozabi. Osnoval je Odbor za postavitev spominskega obeležja ustanovnemu sestanku organizacije TI-GR, leta 1927 na Nanosu. Bronasto obeležje je leta 1994 naročil in financiral Ciril iz last- nega žepa. To zavest je skupaj s somišljeniki utrdil in uresničil na ustanovnem občnem zbora Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske maja 1994 v Postojni. Zasluge Cirila Pelicona za opravljeno delo Društva TIGR so nedvomno velike. Osebnost Cirila Pelicona je združevala antifašistično tigrovsko odporništvo, vso veličino primorskega partizanstva; on je predstavljal v nekem smislu simbol tega kontinuiranega boja. Večna slava Cirilu Peliconu, nosilcu partizanske spomenice 1941, TIGR-ovcu, borcu Vojkovega voda, velikemu rodoljubu in antifašistu, zavednemu Slovencu! Za Društvo TIGR Primorske Marko Bidovec Gledališka in glasbena sezona v Tržiču Bogata raznolikost ponudbe