POJASNILO BRALCEM
inskoletna TRIBUITA- 2^ številk- je izšla v enajstih izdajah, 1zakaj  samo 11 od 25 številk,  kot piše v "glavi"  Tribune? olžni smo vam to po~jasniti:"dvo;jne"  02.  "trojne" številkč ) po izračunih bistveno cenejse,in. ier smo le tal:o "zvozili cozi",   smo bili prisiloeni - zaradi finančnih razlogov torej izdati  samo  11    izdaj  Tribunef  Z vami  vred upamo,   da letos j ukrep ne bo  ..ofcreben,  kajti ni nifci najaanj  zaželen;  ce x>a
je  že,  naj  bo  enlcrat,največ  dvakrat.  Lefcos bo po prizadevanjih urednistva  Tribuna izhajala1lnoraaliio",   ge  pravi v r-edneia casu, na"normalnein"formatu,   z dvignjeno kvalitotno ravnjo,   s pravo-časno dostavo - skratlca,   prizadevali  se  boao  za.čimbolj ureje-_ no Tribuno.   Tu iaam latiko pomagate -s svojimi prispevlci 0 vsem, kar "žuli*" šfcudentslci življenje  in čiaveč prispevkov bo,   tembolj bo vsaka  izdaja zanimivejša    za vedno več bralcev,   sooblikovaloev Tribune.¦
Urediiiatvo ^rirrjne
TRIBUNA
tribuna je odiična-
POKAŽITE.POVEVVE    Yl     TO.
P.S.   ČE   HUCETE, PRIDEMO   TUDI    NA DOM.
Komentar
MED ZAHTEVAMO IN BORILl SE BOMO ZA ALI KAKO SE NE GREMO ,,POLITIKE"
Učinkovitost neke politične akcije - medsebojnega urejevanja odnosov in stvari med Ijudmi - merim po smiselnostj cilja, h kateremu je ta akcija usmerjena v danih okoliščinah glede na položaj Ijudi (v družbi), ki stojijo za njo.
Politična neangažiranost študentov kot heterogene socialne kategorije je lahko posledica msposobnosti definiranja skupnega interesa te kategorije Ijudi v družbi na osnovi izvedenega mnenjskega procesa, nemožnosti izražanja tega interesa in njegovega uveljavljanja - zaprti so komunikacijski kanali, ali pa se jih ne uporablja. Neangažiranost je nezmožnost, nemožnost uveljavljati svoj interes kljub normativni, deklarativni, formalni pravici in dolžnosti to počenjati.
V minulem letu se je v formalnem političnem organi-ziranju nekaj spremenilo. Zlitje študentske organizacije v enotno mladinsko družbenopolitično organizacijo. Tako sta se zlili grupi funkcionarjev, nekaj študentskih je dobilo visoke položaje v ZSM z visokimi honorarji za odgovomo delo. Ob tem je šlo za tudi za spremembo tehnologije političnega delovanja. To je pomembno.
Po enoletnem konsolidiranju novega je pomembno, kakoje to novo vodstvo ZSM formiralo cilje akcij in kako jih je izvajalo; bistveno: koliko so te akcije izražale potrebe amorfne študentarije. Ob pregledu tega ddovanja lahko ugotovimo, da se je slednje odvijalo po formalni birokratski poti papirnatih sklepov in akcij.
Že sama kronologija delovanja nove študentske for-malno politične organizacije nam daje vrsto primerov za to. Najprej samoorganiziranje-reorganizacija. Skoraj po-vsod se je ustanavljalo nove 00 z vsemi mogočimi komisijaml To samoorganiziranje je pomembno, zlasti ker je šlo v obmjeni smeri: najprej kadrovsko zaseden vrh - predsedstvo, nato serijsko ustanavaljanje s serijskimi programi v stilu ,,borili se bomo za" (bolj kopije programa, sprejetega na kongresu, bendar brez izraženih potreb Ijudi socialne sredine, kjer so te 00 ustanavljali). To je bistveno. Ob vsem pa še razparcelizacija: ločitev samoupravnega delovanja od formalno protokolarno manifestativnega političnega delovanja, kar je povzročilo vrsto zablod. Tu je dan prvi vzrok relativno neuspešnega segmenta študentovega življenja, ki so ga imenovali politika. Razmejitev je sicer formalna, potrebna pa je predvsem zaradi velike entropije dela tistih, ki so nekaj delalu Drugi vzrok lahko iščemo v naravi ZSM - vzgojno manifestativni protokolamosti njenega delovanja. Bistven vzrok temu pa je oddvojeni študij. Oddvojen od procesa proizvodnje, izključen iz znanstveno-raziskovalnega dela, objekt v procesu učnovzgojnega dela; študentu je onemo-gočeno, da o problemih, pogojih in programu svofega dela neposredno odloča, čeprav so formalno dani za to vsi pogoji: ustava, zakon o visokem šolstvu, družbe-nopolitične organizacije. Osnovni vzrok temu je, da se zadeve ne rešujejo v jedru - na šoli, v osnovni socialni sredini. Tu se materializira fonnalno, normativno s politično akcijo. Temu naj služi politika!
FRANCHMELJAK
anketa
ŠTUDENTSKA ANKETA O METODAH ŠTUDIJA IN PEDA-GOŠKEM DELU PROFESORJEV
Ocenjevanje pedagoško-znanstvenega procesa na univerzi je za študente še vedno bolj ali manj le ,,kavarniška politika". Kljub dejstvu, da imamo študentje svoje predstavnike v samoupravnih organih visokošolskih zavodov, tudi v študijskih komisijah, študentske pobude za drobcene, največkrat le navidezne spre-membe študijskega dela še vedno niso prodorne. Teze o reformi študija obstajajo, vznikle so že zdavnaj, vendar organiziranega delovanja na tcm ni. Ena izmed stalnih oblik tega naj bi bUe ankete o metodah študija in pedagpškem delu profesorjev. Po nekaterih visokošolskih zavodiii jih stiidentje že tzvajajo, vendar ne povsod, zlasti pa ne koordinirano, tako, da bi le-te oziroma njihovi rezultati vplivali na spremembe pedagoško-znenstvenega dela. Že pred leti je na predlog študijske komisije pedagoško-znanstveni svet univerze priporočil fakultetam, naj tned študenti izvedejo ankete o pedagoškem delu profesorjev. Poudarili pa so, da te ankete ne smejo služiti ocenjevanju profesorjev. Ravno to pa danes poudarjajo, ko govorijo o habilitacijski komisiji, kjer naj bi strokovno delo ocenjevali univerzitetni delavci, družbeno-politično aktivnost naj bi ocenjevale univerzitetne družbenopo-litične organizacijc, pedagoško usposobljenost pa študentje skupaj z delavci ravno s pomočjo teh anket. Tako stališče zavzemata univerzitetni družbenopolitični organizaciji: Zveza komunistov in Zveza socialistične mladine.
Take ankete so študentje že dosedaj izvajali na nekaterih visokošolskih zavodih: veterini, pravni fakulteti, fakulteti za tehnologijo in naiavoslovje, strojni, ekonomski in FSPN. Ankete so ispraševale za mnenja in ocene predavanj, seminarjev, vaj in študijskih praks. Ob analizi vsebine dosedanjih anket lahko ugotovimo, da so bile največkrat pomanjkljive in enostranske. Najpomembnejše pa je, da te ankete niso bile učinkovite, oziroma dobljenih rezultatov študentje niso posebej pretresali in na njihovi osnovi iz razprave niso potegnili kakšnih zaključkov, s katerimi bi lahko argumentirano nastopili na samoupravnih organih visoko-šolskih zavodov in zahtevali spremembe.
Ob vsem je vprašljiva še tehnologija anketiranja. Strokovni sodelavec Centra za razvoj univeize naj bi pripraviJ banko vzročnih vprašanj, tako da bi anketiranje potekalo enotno po vseh visokošolskih zavodih, seveda s tem, da bi na posameznih fakultetah prilagajali vprašanja specifičnosti lastnega študija.
Problem pa je nastal pri organizaciji anketiranja. Doslej še nihče ni bil uradno zadolžen, da anketiranje izvaja. Studijska komisija pri predsedstvu univerzitetne konference in nato samo predsedstvo sta sprejela sklep, naj anketo izdela in anketiranje organizira Center za razvoj univerze, ta pa te naloge ni uvrstil v svoj letni program dela in se temu delu izmika. Torej: šc enkrat imamo opravka z žgečkljivim birokratiz-mom.
Da bi delo lahko steklo, bi se nujno moral oblikovati strokovni organ, ki bi vodil proces anketiranja in obdelave, tako da bi lahko na tej osnovi študentje dejansko aktivno posegali v spreminjanje oziioma v odpravljanje dosedanjih slabosti študijskega procesa na visokošolskih zavodih. To vlogo mentorstva naj bi sprejel Center za razvoj univerze; na posameznih fakultetah pa se bodo morale aktivirati skupine študentov, ki bi skrbele za sam potek anke-tiranja in s svojim delom seznanjale druge študente, kai bi omogočilo kontinuirano anketiranje skozi generacije študentov. To pa seveda predstavlja angažirano delo študentov. Lani so tako začeli na ekonomski fakulteti, kjer so tudi sicer študentje med najbolj aktivnimi na visokošolskih zavodih.
Kakorkoli pojmujemo ankete, lahko ugotovimo, da niso objektivna slika stanja; torej je pomembnejša razprava, ki jo rezultati take ankete sprožijo med študenti in profesorji. Take ankete služijo zgolj aktiviianju argumentirane razprave o štu-dentovem in profesorjevem delu na visokošolskem zavodu.
Že na začetku smo omenili, da si ankete nekateri zamiSljajo kot vir pedagoške ocene, ki je sestavni del ocene profesorjevega dela. Takega stališča ne moremo sprejeti in smo to že argu-mentirali. Bolj zaskrbljujoč paje odnos predsedstva univerzitetne konfterence Zveze socialistične mladine do tega. Ta forum je sprejel papimati sklep, da mora akcijo anketiranja voditi Center za razvoj univerze in da morajo ankete po vseh visokošolskih zavodih izvesti do srede maja. Vsa stvar pa je zamrla in ostala v rokah nekaterih aktivnih študentov na posameznih visokošolskih zavodih, kjer se s tem samoiniciativno ukvarjajo. Največ bi komisija tu naredila s tem, da bi navezala stike s Centrom za razvoj univerze in prek njega vzpodbudila koordinirano akcijo.
0 stvari premislite še sami in nam pišite!
razprava
Ljubljana.T.K.igTS-FelcultetB  z
a pati
ologijo.pol.vede in novinaratvo
Danes je bila razširjena seja predaedstva OOZSMS na FSP1. olavna točka dnevnega redajje bila razprava osnutka statuta FSPN.
V razpravi,lci je bila dialog med študenti/predsedstvo/ in predatavniki statutarne komisije/profesorji!/,so ae pokazali pereči problemi:
a.problem doaedanjega /ne/aodelovanja študentov pri oblito-vanju osnutka statuta in neprisotnost v okviru delovanja atatutarne komisije.Pri tem velja omeniti še.da je bil čas priprave oanutka,čas počitnic in jesenslcih izpitov deloroa lcriv za odsotnost Studentov,oatali del krivde pa nekateri prisotni profesorji/vidijo v preozkem aktivnem jedru študentov naspram veliki paaivizirani množici.
b.v aklopu zgornjega problema zasledimo v osnutku statuta nezadostno upoštevanje študentov Sot glavnega subjekta v Studi.iskem proceeu.
c.v okviru prej navedenih problemov je potekala razprava 5e o celi vrsti vprašanj.ki jih osnutek ststuta premalo ,iaano določa: -problem zagotovitve vsesploSno dosegl.iivega Studijakege gradiva; -problem izbol.išave Studijskih praks -izboljšava pouka tujih jezikov -problemi izpitnih roSov
-problemi oblik kontrole pedagoškega dela,ae posebao vprašan.ie ankete o študi jskem prooesu med študenti... ¦&
Ta seja je bila namenjena seznanitvi predsedatva COZSMS z 3snutkom statuta in je obenem kritika in ustvai\ialni prispevek k Dsnutlcu s strani sedanje generacije študentov.Ta seja ,ie priprave za ladaljne delo Studentov pri obli-:ovanju statuta4JMAUAHCC99WHM^ Oanutek statuta borao lahko študenti FSPN kritizirali in doppljnevali la zborih svetov letnikov.S prizadevanji pri oblikovan,iu statuta imamo možnost/vsaj teoretično/,da prispevamo k izbol^anju sedanjih Studijskih pogojev.k apremembi/presepanju?/ klasičnega odnosa profesor-študent in k^ejanskijmvel.iavitvi njadepa človeka kot
IZ ARHIVA OD MAGNE PURGE
NEKESNi  &RALC/ SO HAJHUJit SO^RAŽNiK Tf3K4NE
&ESEPE. Ail 61  TUDI  Tt HERESENZ
VsaK Čas t>o izšla NOVA ^TEVILKA
ČASOPISA  2ia KRlTlKO  ZNANOSTI,
P0MI$UU0  &.  NOVC   ANTRjOPOLOGIJOo
Stevflka ^-lo.
k VPRAŠAKJU  VERSKE  SVOBODE  - DEMONSKO
5EME *. MARX0V0 foj MOVANJE J"AV|0OST I   -
AMER1KA ?0 CHICA^U
Tpeskrbite  fef   jo.
v ^njfgarnah,pred Konzorcijem.rta fakso,L
na Tribunf  (jrg osvobodi+v^ 1/tlfs^ba &6).
projekt
ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNl PROJEKT ,,SLOVENSKE GORICE"
Velika zahteva, ki se v zadnjem času vedno pogosteje pojavlja - povezava šol: praksa - bo v Mariboru končno zadovoljena. To ji bo omogočil študijski projekt Slovenske Gorice. Razbiti je potrebno okove, ki jih je tog študijski proces sklenil okoli študentov, izbrisati ,,izpitno industrijo" ter kampanjsko učenje iz naših šol in dati študentom možnost, da bodo sodelovali v okviru študijskega procesa kot samostojni akcijski dejavniki. To pa bomo uresničili le z zavestnim vključevanjem raziskovalnega dela v študijski proces, z raziskovalnim delom, ki bo strokovno vodeno, vendar pa bo še vedno dalo študentu dovolj možnosti za "samostojne akcije.
ZAMISEL O NASTANKU PROJEKTA
O široki uporabi študijskih projektov kot učne rnetode so se prepričali že v mnogih državah svet, zato ta projekt s tega staiišča ne bo nič novega. Popolnoma nov pa bo za vso sodelujočo študentsko populacijo v Slovenjji, zato je dobro, da ga malo razčlenimo.
Projekt se lahko vključi v reden študijski proces le s pravilno razdelitvijo nalog med študente in mentorje, omogočil bo poleg monodisciplinarnega tudi interdisciplinarno delo, njegova naloga pa je, da se navezuje na študijsko vsebino in da je konec koncev sprejet kot študijska metoda. Potrebe našega gospodaistva so znane. Ena najvažncjših, ki se je pričela razvijati v zadnjem času, je povečana zahteva po znanstveno-raziskovalni dejavnosti. Zaradi tega je potrebno že v okviru fednega študija (posameznih strok) usmegati študente v raziskovalne poklice (aktivnosti), kajti le tako bomo poleg kvantitete dobili kvaliteto in poiušili elitiziranje znanstvenega dela.
PROJEKT SLOVENSKE GORICE
Izbira sociaJnega študijsko-raziskovalnega projekta ni bila težka, saj je Maribor v ncposredni bližini najzaostalejših sloven-skih predelov. Doslej je bil uveljavljen predvsem ..karitativen" pristop k tej problematiki, tako da se je prepad med razvitimi in nerazvitimi predeli še večal. Za odpravo nerazvitosti pa je potrebna širša družbena akcija, katere temelje bi lahko pred-stavljali rezultati raziskovanj mariboiskih študentov in profe-soijev. Okvirno projekt Slovenske Gorice zavzema naslednje občine: Lenart, Ptuj, Ormož, Ljutomer, Gornjo Radgono, po-drobneje pa ga lahko opredelimo z naslednjimi kjajevnimi skupnostmi: Ceikvenjak, Vitomarci, Juišinci, Tomaž, Bučkovci, Videm ob Ščavnici, Negova.
V okviru do sedaj izpeljanih akcij (snemanja) so realizatorji programov naleteli na vsestransko pomoč in odobravanje pri občanih.
- meseca  septembra   —   startali  geografski,   urbanistični  in agronomski program,
- oktobra - pedagoški in kulturno-zgodovinski program,
-  novembra - gospodarski, socialni in turistični program ter ekologija,
-  decembra  - januarja - kompletiranje, sistematiziranje in valoriziranje zbrane dokumentacije,
-  februarja - enoten vprašalnik (ponovna koordinacija zastav-Ijenih nalog), izdelana vprašalnika vse do aprila, aprila anketa,
- julij - avgust - delovna akcija VEKŠ
... ponovno delo vseh skupin (po programih) do marca 1976, ko naj bi skupine pristopile k oblikovanju zakijučnega poročila.
PRVI KORAKI
Tekma se je pričela. Pa ne le tekma s časom, ampak tudi z ustaljenimi nazori - tako profesorjev kot študentov, saj bodo morali oboji stopiti iz svojih vsakdanjih ustaljenih okvirjev. Student in profesor bosta v okviru tega programa morala biti sodelavca. In zakaj poudarjam vedno študent - profesor? Da bi se zagotovilo kontinuirano delo tudi kasnejšim generacijam študentov, da bi piišlo do preraščanja okviiov, ki so bili zdaj postavtjeni, da bi se poglobili odnosi študent - profesor, da bi postali takšni projekti vsakdanji študij, raziskovalno delo štu-dentov, da . . vse to pa bo možno le, če se bomo mi, študentje, maksimalno angažiraJi.
Marjan Vešnar iz Katedre, 18.9.1975, posebna izdaja _ zakaj? Nekaj strašansko I           novega se je tedaj
zgodilo

IB   fJzV^   Pavle  Zgaga  ter  glavm m odgovoin. ^TRfBUNA^iudentski list, izdaja Univerzitetna konferenca
tivek  šint'ski servis   tisk:  tiskarna Ljudske pravice, letna sklepu št.: 421-1/72 od 22.1.1973.
aktualni interview: 
stanovanjska problematika študentov
Nič novega ne bomo povedali, nič ponovno pretreslji-vega ugotovSi. Vprašanje nastanitve študentov v Ljubljani je več kot samo zaskrbljujoče. To občutijo študentje na svoji koži, spoznavajo pa tudi ljudje v različnih institu-cijah ter družbenopolitičnih forumih. Žal pa prepogosto ostaja le pri suhem ugotavljanju in tarnanju; vsi poznamo marsikatero posplošeno konstatacijo, s katero naj bibilo čez noč vse o.k., poznamo brezplodne vzklike ogorčenja, obljube. Pa se je po vsem tem hrupu, ki se ponavlja periodično in vsaj enkrat na leto preplavi vse forume ter časopisje, kaj premaknflo? Zdi se, kot da je bil edini premik samo odmik, prestavitev odločilnega spoprijema s tem perečim problemom z danes na jutri, v (sicer ali pa tudi ne; kakor za koga) bližnjo bodočnost. Prvi novi študentski domovi so (nam? bolje vam!) obljubljeni šele čez nekaj let. Ni pa težko ugotovoti, da tudi ti ne bodo zmogli s svojo kapaciteto zadovoljiti iz dneva v dan naraščajoče študentovske populacije. Medtem pa vsi tisoči študentov v Ljubljani živijo svoje vsakdanje, kon-kretno življenje, ki ga visoko leteče in globoko doneče abstraktne obljube le redko zadevajo, še manj pa spre-minjajo. In le redkokdo se vpraša, kakšen je ta dejanski današnji študentovski stanovanjski vsakdan.
K.A., študent zadnjega letnika nekega oddelka na FF, je poln (večinoma bridkih) izkušenj v zvezi z golim bivanjem v Ljubljani. Njegove ugotovitve so še toliko dragocenejše, saj pozna razmere tako v študentskih domovih (konkretno ŠN), kot tudi v privatnem sektorju.
Vprašanja: ,,Postavil ti bi popolnoma konkretno vpra-šanje. Kako se ti osebno kot študent-posameznik srečuješ s stanovanjsko problematiko? "
Odgovor: ,,Sem že precej star študent in sem bfl, takole, dve leti v Študentskem naselju in se mi zdi, da sem v teh dveh letih še kar dobro spoznal strukturiranost te organizacije. Iz tega razloga, se pravi, ker sem jo spoznal, sem jo tudi zapustil. Trenutno sobe nimam. V tistih dveh letih v 4N pa se mi je vedno bolj zdelo, da je ŠN organizirano po principu geta, da ne rečem lagerja, in daje...
V.: ,,V čem se naprimer to kaže, ta kasarniška organiziranost, organiziranost po principu lagerja? "
0.: ,,Ja, jest mam enega prijatelja, ki je zlo lepo povedal. On je sicer likovnik, pa je rekel, da moraš stvar samo pogledat, pa da vidiš, kaj je. Hodniki pa sobe pa to. Ampak jest, ki sem bolj na ene druge finte, pa sem videl da je ta lager-sistem, ta kasarna, razviden bolj na ravni mentalitete študentov, ki jo ta prostor, v katerem prebivajo, oblikuje.To je en zlo izrazit in potenciran privatizem, (mislim, da je bilo že enkrat o tem govora v Tribuni) dejstvo pa je, da obstajajo metode, obstajajo rešitve, kako bi se ta privatizem dosti eliminiral in da bi bilo ŠN tako organizirano na principu skupnosti, ne prisilne skupnosti, ampak ...
V.: ,,Torej ugotavljaš, da ni dosti, če študent samo dobi sobo, ampak je tudi pomembno, kakšno sobo dobi in v kakšnem okolju. Ugotavljaš celo, da način prebivanja študentov pogojuje njihovo mentaliteto in s tem njihov odnos do družbe kot celote. Imaš ti kakšne konkretne predloge, kako bi se dalo to spremeniti? "
0.: )rFa, zlo realni moji predlogi verjetno ne bodo, ker se bo stvar ustavila tako kot ponavadi. Mislim, da pravzaprav... Nekaj bi še o tem povedal. Kar je bilo takšnih konkretnih predlogov, niso imeli nobenega od-meva. In to je značilno za takšno strukturo kot je SN, da se nekdo, ki se za to zanima in hoče nekaj spremenit, da se njegova iniciativa ponavadi ustavi na ravni drobne birokracije tamle v prisrani, naprej pa ne seže. To je čisto ena kafkoidna struktura, v kateri predeš samo do vrat pravice, noter pa ne. Konkreten predlog pa bi bil: jest bi samo opozoril na ene projekte, ki so jih delali tudi že arhitekti in so bili že izdelani, sicer mislim, da za Maribor, vendar mislim, da bi bila stvar čisto aplikabilna tudi za . nas. Da bi bile sobe drugače organizirane, recimo, da bi bile skupine sob, kot nekakšni apartmaji, kjer bi potem nekoliko večja skupina študentov imela svoje bivanjski prostor, potem prostor za spanje, pa za kuhanje in za takšne reči. Ne pa tako kot imaš zdaj: kasarna, dolg hodnik, vista vrat, ki morajo biti vsa bela, in vsa lepa in čedna in imaš potem tam skupni sekret, ki bi se ga dalo zelo učinkovito obdelat s kakšnih prihoanalitskih pozicij ali kaj takšnega, ker po mojem obstoji kot en težak vir frustracij v ŠN. Da ne govorimo o tem, da je §N zaradi te svpje organiziranosti, privatistične in takšne, tudi kon-stantno leglo rasizma in da se vsake toliko časa pojavljajo takšni izgledi, ki se jih sicer rajšni zamolči kot pa ne, ampak so pa kljub temu.
Ja, ob vsem tem, kar sem do zdaj povedal o lagerstvu in kafkoidnih strukturah, o kasarniškem sistemu, bi mi verjetno lahko marsikdo spodbijal, češ, saj imajo, štu-dentje v Študentskem naselju Forum, ki je njihova organizacija, pa imajo aktiv ZK stanovalcev ŠN, pa ŠKUC, pa radio Študent, pa še kaj vem kaj, ampak dejstvo pa je, da se vse te organizacije širokega kroga študentov v ŠN naselju zadevajo prekleto malo. V gjavnem le toliko, kolikor vsi študentje hodijo mimo tistih kipov, ki so produkt Forme vive v organizaciji Foruma.
Potem se blazno forsira menza v ŠN, tam naj bi vsi jedli in se destimulira kuhanje po sobah, ki je sicer že praktično skoraj onemogočeno in si s tem samo otežiš življenje v sobi, po drugi strani pa je tam hrana nemogoča, se lahko zagjftaš, kadar koli hočeš. Ja, zdaj bo pa spet nekdo rekel, saj jest pa jem tolk pa tolk časa tam, pa mi nič ni; no, ja, mogoče bo deset let prej crknil.
Če še malo dopolnim tisto svoje mnenje o privatizmu, k o privatniški mentaliteti stanovalcev ŠN, ki je pogojena z t okoljem, v katerem živijo. Zdi se mi, da se ta stvar najbolj ¦ izrazito odraža na nivoju medsebojnih odnosov stano-
valcev. Dejanske skupnosti v prvem pomenu besede ni. Tu pa bi navezal na eno stvar, ki spada tu zraven. To so ilegalci, ki jih predvsem uprava in njeni podaljški prika-zujejo kot grešne kozle in jih izganjajo, kot da bi bili vsega oni krivi in to z velikim pompom servirajo študentom češ, glejte jih tukaj prasce prekkte, svinje, kurbe zafukane, kako vam oni odžirajo prostor, zdaj pa ni prostora niti v skupinskih sobah. Meni se zdi, da je to čisto eno iskanje kvazi-problema in zamegljavanje pravih problemov s strani uprave. Zdaj pa bi imel še en konkreten predlog, ko sem rekel, da ni prostora niti v skupinskih sobah in ta je najbolj konkreten od vseh; namreč, da tisti, ki ne morejo dobiti postle v ŠN niti v skupinski sobi, naj pridejo s Sotori, pa naj jih tam odspredej na travi postavjo, pa naj tam kempirajo, ker mislim, da se da zdaj v Ljubljani v spalni vreči, v šotoru spat komot tja do konc oktobra. Zase lahko povem, da sem bil dva meseca v skupinski sobi in da bi dosti rajše stanoval v šotoru, kot pa tam."
P.S., študentka:
V.: ,,Ali in s kakšnimi težavami se ti osebno srečuješ v zvezi z iskanjem stanovanja v Ljubljani? "
0.: ,,Ja, jas osebno nisem imela nobenih težav, zato ker je moj oče tukaj lastnik enega dela stanovanja in tam stanujem ter mi ni treba plačevati in je vse fino."
V.: ,,V zvezi s stanovanjem imaš ti tako urejeno situacijo. Ali pa morda veš, s kakšnimi problemi se srečujejo tvoje kolegice na fakulteti? "
0.: ,,Vem, da imajo kolegice hude probleme s tem. Velikokrat dobijo kakšno sobo, ki ni bogve kaj, pa morajo zelo dosti plačevati zanjo."
Slučajno smo navezali pogovor tudi z študentkama iz Splita.
V.: ,,Vidve sta iz Splita. Domnevam, da so vajine težave v zvezi z iskanjem stanovanja še toliko večje."
0.: ,,Došle smo ovdje prije sedam dana. Nigdje nismo mogli uopče nač sobu. Dale smo oglas u Delo i morale smo napisati čak i to cena ni važna, da bi bar dobili kakve ponude i dok smo došli na par tih adresa več je sve bilo izdato. Uopče nema oglasa da se sobe izdaju u novinama, a u studenski dom se uopče ne može više doč."
V.: ,,S kolegjco torej v Ljubljani nista našle stanovanja. Ali sta zdaj brez stanovanja, ali ste se zatekli h kakšni drugi, začasni rešitvi? "
0.: ,,Našli smo u Kranju, ali samo privremeno. Za mesec dana valjda."
V.: ,,Torej je bil edini izhod najti sobd izven Ljub-ljane? "
O.: ,,Da, izvan Ljubljane, u Kranju. Imamo pola sata sa avtobusom do Ljubljane. A onda opet do fakultete."
V.: ,,V Ljubljano sta prišli iz druge republike. Kaj mislita, ali sta v primerjavi š tistimi, ki so prišli iz Slovenije, v kako posebnem položaju pri iskanju sobe? "
0.: ,,Sigurno. Mi smo imali takvo iskustvo da smo zapravo imali osječaj da možemo teže dobiti sobu nego neki Slovenac. Konkretan primer. Soba je bila u Male-jevoj. Imala je poseban ulaz, cena nije bila visoka, premda smo mi bili spremni dati veču cenu, do pedeset ili šezdeset hiljada svaka, medjutim imali smo osječaj da on uopče ne želi primiti nas na stan, nego da insistira na tome da primi neke Slovence."
V.: »Torej je lahko odnos stanodajalca do nekoga iz druge republike bistveno drugačen kot do nekoga iz Slovenije? "
0.: ,,Sigurno, sigurno da je drugačiji, ja mislim da smo u daleko težoj situaciji nego Slovenci."
V.: ,,Split je prav tako visokošolski center. Ali lahko primerjaš situacijo na tem področju tam in pa v Ljub-ljani? "
0.: ,,U Splitu ima više šansi, da se dobije soba iako su cene isto dosta visoke. Ali ima mnogo ponuda u novinama svaki dan, kod ovde ih uopče nema, a inače za studentske domove, možda je smeštaj lošiji i ima ga manje nego ovdje ali se može zato u privatnom sektoru nač soba, mislim, svaki može da je ponade, ali ovdje se uopče ne može dobiti nešto."
In še ena študentka:
V.: »Alenka, kot mnogi, ki niso iz Ljubljane, se tudi ti iz leta v leto srečuješ s problemi, ki se tičejo stanovanja. Ali bi lahko povedala kaj o tem? "
0.: )5Sem že četrto leto v Ljubljani. Kljub temu precej dolgemu času bivanja tukaj še zdaj nisme našla ene sobe, ki bi mi odgovarjala glede cene in glede življenjskega prostora. V teh letih pa sem zato dobila precej izkušenj kar se tiče teh stvari. In sem velik pesimist glede tega. Ljudje blazno zatirajo študente kar se stanovanja tiče in to na vseh podrnčiih: materialno in tudi psihološko.
Lahko povem samo en primer izmed mnogih, ki sem jih do sedaj doživela. Bilo je v bližini FF, na Mirju. Neka stara ženica mi je ponudila eno majhno sobo na pod-strešju, zelo majhno sobo, brez kurjave, brez obiskov in vse sem sprejela, samo da bi bil mir. Pogoj je bil tudi občasno pomaganje v gospodinjstvu. Po nekaj dneh me je povabila na klepet in pogovor je nanesel tudi na fante. Povedala sem, da imam fanta, nakar je ostro nastopila in mi še enkrat zabičala, da ne sme biti prav nobenih obiskov. Rekla sem si, važi, bomo tudi to dali skoz. Potem pa smo prešli na področje vere. Mirno ji povem, da nisem verna, ampak da niamam nič proti ljudem, ki so verni. Sledila je pridiga v stilu koliko da sem zamudila, ker nisem verna, nakar me je vrgla iz hiše brez kakršnega koli opravičila.
Zdaj živim pri sorodnikih, a imam kljub temu zelo težke pogoje in si bi zelo želela iti stran, a ni nobene možnosti; sploh ne iščem več sobe, ampak sem se sprijaznila s tem, da bom še ta čas, kolikor bom v Ljubljani, tam. Nimam več upanja, da bi sama lahko naredila kaj v zvezi s tem. Ne vem, kaj se bi dalo narediti v zvezi s tem. Mislim, da bi morala republika ali občina vzeti vso stvar v roke, ker v Ljubljani je ogromno sob, ki so prazne, cela podstrešja so prazna nenaseljena in mislim, da bi bila vsesplošna korist, če bi se popisala vsa podstrešja in stanovanja in sobe, ki so prazne in se potem razdeli, pa magari da bi študentje potem sami popravili s pomočjo prijateljev in uredili, kar bi bilo treba. Mislim, da bi s tem postala situacija precej bolj sprejemljiva. Tako pa ostane samo odiranje in zatiranje."
V.: ,,To so tvoje osebne izkušnje. Pa misliš, da se s takšnimi inpodobnimi problemi srečujejo tudi tvoji prija-telji, znanci in študentje nasploh? "
0.: ,,Ne poznam niti enega, ki ne bi imel teh problemov. Redki so takšni, ki si lahko privoščijo stanovanje za 150 džonov na mesec, garsonjero, ker imajo doma tako ugodno materialno stanje. Vsi ostali pa životarimo, res. In je skrajni čas, da se to neha. Prav res."
V.: ,,Takšni pogoji pa sigurno vplivajo tako na študij, na uspeh pri študiju, pa tudi na ostale vidike življenja, saj ne more človek v Ljubljani samo študirati, vse ostalo pa enostavno izključiti? "
0.: ,,To je res. Spomnim se, da sem prvo leto, ko sem prišla v Ljubljano, živela v tako bednih razmerah, da sem takorekoč celo leto preživela v mestu in sem se vlačila iz lokala v lokal, živela pri prijateljih raje, kot da sem se vračala v temno, mrzlo sobo, ki sem jo še drago plačevala. Poleg tega se je to poznalo tudi na meni saml Bila sem zelo daun, psihološko čisto na dnu in tudi na učnem uspehu se je poznalo, saj nisem imela nobenega prostora, kjer bi lahko delala, kjer bi imela mir. V knjižnici, v Nuku, je takšno vzdušje, da človek težko zdrži, ni tisto okolje, kjer bi lahko v miru študiral. Bili so me vsi siti in jaz sama sebe tudi. Ampak drugega ni bilo, In vem, da se tudi drugi študentje srečujejo s tem in je zelo ušivo vse skupaj. Samo streha nad glavo ni vse^ ni rešitev tega problema v tem, da se zagotovi le določeno število sob, morajo biti zagotovljeni vsaj osnovni pogoji za normalno življenje, da je soba topla in zračna, kar pa velikokrat ni."
V.: ,,V Ljubljani je že zdaj veliko študentov, ki si ustvarijo družino, imajo otroke ipd. in zgleda, da jih bo vedno več, število narašča."
O.: ,,Osebno nimam teh problemov. Poznam pa dovolj primerov in lahko rečem, da je za študenta, ki ima družino, ali pa če sta celo še oba študpnta, veliko težje, kot pa za samega študenta, kar se tiče stanovanja. Ljudje zelo neradi oddajajo sobe družini z otrokom. Če pa že oddajo, jo še posebej oderejo. Poznam par z otrokom, ki ne samo da nista dobila sobe, temveč so ju na račun tega, da sta k>bo nujno potrebovala in bila pripravljena dati zato celo predplačflo, enostavno zgolfali. Ti, ki so sobo oddajali so preko posebnih mahiniacij enostavno pone-verili predplačflo, moja prijatelja pa jih niti tožiti ne moreta. Tu se pokaže, kakšne posledice ima prava neurejenost oddajanja privatnih sob študentom. Lahko si samo predstavljamo, kako je študentu in še z družino dati dva milijona in pol predplačfla, ko že tako nima denarja, poleg tega pa se lahko zgodijo še takšne stvari. In dosti ljudi je v Ljubljani takšnih, ki to situacijo izkoriščajo, ki grabijo denar na ta način. Jest sem prepričana, da ta dva, ki sta odrla ta moja prijatelja, nisto to prvič naredila. Nekateri pač uspešno izkoriščajo takšno družbeno si-tuacija, ko ni dovolj študentskih domov in ni kontrole nad privatnimi sobami in si na ta način pravo premoženje nagrabijo skupaj. Po mojem je to zelo razpaseno po Ljubljani."
Ni bO naš namen, da bi dali splošno sliko, sploSen prikaz situacije, v kakršni se znajde študent, ko bi rad študiral, pa ni doma iz Ljubljane. Nismo hoteli analizirati obstoječe situacije. Tudi komentirali je ne bomo. Dovolj so povedali sami študentje. Dovolimo si le dve ugotovitvi. Žalostno je dejstvo, da sta še vedno najbolj razširjeni sredstvi reševanja študentskih stanovanjskih problemov denar in zveze. In tu prav ničesar ne spreminjajo obljube, da bo, recimo, leta 1980 popolnoma drugače. Kajti (in to je druga) študentje živijo danes, prav ta dan v takšni situaciji, kot so jo opisali in ne morejo živeti človeka vredno življenje od praznih obljub in ficemernega zgra-žanja. Pa tudi do leta npr. 1980 ne morejo počakati, da bi potem lepo in dobro imeli. Zato ne more biti začudujoče, če je v takšnih razmerah sam študij, delo na fakultetah in v organizacijah ipd. potisnjen daleč za druge probleme, ki so le eksistenčni. Kajti s praznim želodcem in brez strehe nad glavo se ne da študirati (kar je ugotovil že K. Marx) v eni podobni varianti.
Pripravil po magnetofonskem zapisu: Z. PISTOTNIK
vanja sutlič: kultura in neposredna proizvodnja
V prenašanju kulturnih dobrin kot samih na sebi nevtralnih v tistem smislu, ki je v njem, recimp, govoril Marx, je stroj stroj; le v določenih odnosih je kapital. Kultuma dobrina je kulturna dobrina; v enem primeru služi socializmu, v drugih primerih služi kapitalizaciji. Ta nevtralizaGija produktnega karakterja kultumih dobrin že sama po sebi, vsaj na tem sektorju, da uporabim ta termin, povdarja restavratorno, obnavljalno, vzpostav-Ijalno staro delovanje in mišljenje na področju dohov-nega... Kulturne dobrine pomenijo poseben sektor industrije; v zahodnem svetu in posebno v Ameriki niso zunaj industrije, kot tudi delavci na tem sektorju, vzeti v poprečju in ne tisti vrhunski, niso zunaj ekonomskih relacij, ki veljajo za vse ostale neposredne proizvajalce.
Pri nas zdaj naletimo na obnovljeno ne povsod ravno premišljeno distinkcijo med tim. proizvodnim delom in neposredno neproizvodnim (med drugim tudi kultumim) delom. Ta distinkcija, kakor jo je npr. Smith videl in Marx v določenem kritičnem aspektu sprejel, napr. ni več v veljavi na odločilnih sektorjih te proizvodnje v Ameriki. Ne mislim na tisto, za kar /e Marx menil, da je periferija družbenega načina proizvodnje v kapitalizmu, na netipično produktivno delo v titn. duhovni sferi. Slednje zdcq postaja pomembno na obsežnem sektorju tim. kulturne industrije, - to ni samo metafora - ki sodeluje v formiranju nacionalnega dohodka itd. Kulturna indu-strifa ustvarja specifične dobrine, ki so daleč od tega, da bi bile izraz nekaterih fiksnih konstantnih potreb, po-želenj, da uporabim Marxov termin iz Nemške ideolo-gije ; ona ustvarja luksuzne dobrine, oddaljene od fundamentalnih dobrin, specifične abstraktne dobrine; vsakodnevno oskrbuje čbveka s psevdodobrinami, ki zelo široko cirkulirajo v človekovi duhovni potrošnji in so izredno relevantne za bogati kultumi sektor produkcije, na katerem se proizvajajo. Kultura torej sploh ni pojem, ki bi ga lahko kar tako^sprejeli. Kultura je nasploh rezultat 19. in 20. stoletja. Prej so obstajali različni odnosi v delitvi dela na intelektiud.no in manualno, na delo glave in delo rok, toda kultura s svojimi akadem-skimi in univerzitetnimi strukturami, s svojimi dništvi in sekcifami, s fundacijami in derivacifami, to prej ni obstajalo. Beseda je o zgodovinskem preurejanju tega sektorja, ki se prav na zahodu maksimalno paradigma-tično razvija. Marxova teza, dajeeden temeljnih pogojev za višjo fazo komunizma to, da delo postane prva življenjska potreba, tj. dialektična istovetnost produkcije in konzumacije, pa tudi implikacija te odlučujoče teze, je rešena tu, na tem terenu, na drugačen način, namreč s premestitvijo bogastva človeških potreb iz intenzitete v ekstenziteto, iz koncentriranega duhovnega bipa človeka v njegovo bogastvo, ki se razodeva v zunanjih znakih: kopičenju dobrin v relativno večjem ali manjšem obsegu. Ta tim. rešitev je eden zelo pomembnih pogojev, da se moderni kapitalizem (ali, če kdo želi, neokapitalizem ali pozni kapitalizem) v teh deželah obdržl Opozarjam, da pod kulturo tu razumem tudi kvantitativno najširše, najelementarnejše oblike nekaterih materialnih uporabnih dobrin, npr. njihovo estetsko plat. Beseda je torej o dobrinah najširše potrošnje, ki, kot izgleda, po Mancovi delitvi gtede na reprodukcijo (delitvi na vejo I in vejo II) spadajo v vejo II oziroma -b-.   Toda prav tako
relevantne in dejavne so v veji I. Kulturne vrednote in kulturne dobrine so se v teh deželah postavile nekako vmes med socializem in komunizem. Kapitalizem je sam postal privlačen, kerje ustvaril široko, bogato produkcijo kultumih dobrin, ki odlagajo na pozneje vprašanje socializma; dovolj fe čitati npr, Galbraitha , ki je brez dvoma eden najinteligentnejših ameriških ekonomistov, da nam postane jasno, zakaj je kapital to storil. Motiv seveda ni obogatitev človeške osebnosti, človekovega duhovnega bitja, ampak zakon ohranitve kapitalističnega načina produkcije. Zato bi bil rezerviran do tistega, kar se danes naziva kultura, a je prirejeno manj vulgarnim procesom konstitucij tega sektorja proizvodnje v zgod-nejši emfatični tradiciji, ko je beseda kultura pomenila nekaj vzvišenega in kar smo tudi mi z več ali manj opreznosti prevzeli, toda, če smem tako reči, s svoje strani še bolj izpraznili ta sektor in pojme, ki na njem vladajo, v odnosu do relevantnosti za celoto procesa proizvodnje. To je naša stara dilema, kako se postaviti glede financiranja - problem, ki bi morda spadal v vprašanje sociologije mecenstva v kulturi, ki pa ima z osnovno Marxovo ambicijo preseganja delitve dela na duhovno in materialno prav malo zveze. Tu smo še vedno sužnji teh vprašanf, ko da bojo problemi financiranja rešili to vprašanje. Vsekakor je razumliiva naša namera, da se kultura povezuje z nosilci družbeno ekonomskih dogajanj, s samoupravnimi procesi; da se iz svofega akademizma in zaprtosti, ki je sicer laštna zgodnejši fazi kapitalističnega razvoja, a ni kot taka specifična za današnji kapitalizem, iz te izoliranosti spet poveže z neposrednimi družbenimi procesi, z neposrednim pro-cesont dmžbene reprodukcije in najširše potrošnje. Treba pa se je neprestano zavedati, da zahteva razvijanje produkcije, ki ima za funkcijo določeno potrošnjo, tudi razvijanje novih potreb kot svojih duhovnih predpostavk. Zaradi tega se je treba boriti ne samo za povezanost kulture z neposrednimi družbenimi procesi, ne samo za socializacijo kultumih dobrin, za poti, kako bi dali kulturo neposrednemu proizvajalcu, temveč predvsem za novi tip te povezanosti, ki ustreza novemu tipu vrednot in s tem novemu načinu obravnavanja duhovnega bitja v celoti potrebe. O tem, o fundamentalni potrebi človeka, ki seveda ni samo jed, pijača in ostalo, kar Marx navaja v Nemški ideologiji, temveč o delu, ki je prva živlfenjska potreba, cot pravi v Kritiki gothskega programa je treba razmisliti, ko je beseda o kulturi pri nas. Mi smo nasledili institucije in v njih živimo, prav kakor smo nasledili določene oblike materialne produkcije, kakor smo dejavni v procesih deetatizacije na vseh nivojih, kakor smo dejavni v socialistični funkcionalizaciji ekonomskih oblik, ki se iz svojega samostojnega eksisti-ranja postavljajo v službo osnovnih sociatističnih ciljev. Prav tako bi morali biti dejavni v procesih, ki kulturo, kakor nam je sektorsko dana v nasledstvo, postopoma raztapljajo v karakter proizvajalca, v karakter celovitega delavca, v karakter človeka, od katerega niso ločena sredstva za proizvodnjo, predmeti dela in proizvodi dela; ki ni subsumiran pod sredstva za proizvodnjo.
Navidez dogmatsko (v tem smislu so izrazili nekatere zadržke kritiki) se zdita tržišče in blagovna proizvodnja pri nas kot obnavljanje starih struktur, ki smo jih nasledili
od kapitalizma. Dejansko je to pot, kako se sredstva za proizvodnjo zares in ne le juridično vračajo k mpo-srednemu proizvajavcu. To mora biti naša osnovna linija danes na tim. kultumem sektorju, ki je sam na sebi le eden od rezultatov delitve dela, ki ga je treba ukiniti tako na družbenem kot na individualnem nivoju. Nisem govoril o tehnološki, ampak o socialni delitvi dela. Redukcija kulture na človeka proizvajalca lahko ima nekatere konfuzne, pa tudi nevame implikacije, če izhajamo od tega, da je dejanski neposredni proizvajalec tule ali tam v konkretnem podjetju, v tej ali oni temeljni organizaciji zdniženega dela, merilo kulture. Toda mi moramo ustvarjati take pogofe, v katerih on lahko obstoji, v katerih je lahko to merilo. To je bistveno problem orientacije razvoja in perspektive, ne pa ideolo-gija neposrednega proizvajalca v njegovi faktičnosti, v njegovem, da tako rečem, empiričnem liku, kakor nekaka obnova. . . proletkulta. Neposredni proizvajalec v sa-moupravnih dogafanjih je subjekt v prehodu; tu je v odmiranju starih karakteristik, ki jih prinaša iz pre-teklosti; neprestano se spreminja. Neposredni proizvajalec je dinamična kategorija, ne pa statična. Redukcija pro-blema na proizvajalca zahteva, da zavržemo fikmo kategorijo faktičnega človeka-neposrednega proizvajalca in da redukcijo ter človeka razumemo kot dinamično dogajanje. Neposredni proizvajalec se sam spremmja, kolikor bolj kultura vstopa v njegove neposredne delovne procese, kolikor on postaja duhovno bitje, ne pa, da si le v tim. prostem času prisvaja sektonke rezultate; kolikor mu torej proizvodnja postaja prva potreba, toliko se seveda spreminja tudi sama proizvodnja.
OPOMBE:
1)  Tekst /e preveden iz knjige Od udruženog rada do asocijacije slobodnih proizvodjača, ki jo je pravkar izdala ,,Biblioteka Naših tema" in katere prikaz bomo najbrž objavili v eni naslednjih številk Tribune. Gre za zbir študij in diskusij z idejno teoretičnega posvetovanja na ome-njeno temo, ki so ga pripravili mestni komite in komhija za idejnopolitično izgradnjo ZK mestne konfererice ZK Hrvatske Zagreba in raziskovalno izdajateljski in izobra-ževalni center ,,Naše teme".
Diskusijo Vanje Sutliča, enega naših najvidnejših filo-zofov, objavljamo kot provokacijo in spodbudo teoretič-nemu pristopu k vprašanjem kulture na tej univerzi. Tekst je za to na eni strani dovolj globok, na drugi pa tudi dovolj jasen in odprt. Naslov k tekstu ]e izbral prevajalec.
2)  Glej predvsem Marx-Engeh, Izbrana dela (MEID) II, strani 194, do 197, op. prev.
3) Avtor očino misli na delitev, ki jo izvaja Marx v II. knjigi Kapitala,  ko  obravnava reprodukcijo celotnega družbenega kapitala in deli proizvodnjo na proizvodnjo sredstev za proizvodnjo ter proizvodnjo potrošnih dobrin, sredstva  za potrošnjo pa dalje deli na potrebna in luksuzna.
4) Njegovi najbolj znani deli, Nova industrijska drzava ter Družba, ki živi v izobilju, sta izšli tudi v slovenščini
5) GlejMEIDIV, stran 493 in okolica.
Prevod in priredba JV
NEPROGRAMSKI TEKST O KULTURI V 3BUNI
Z vidmarjansko tradicijo napolnjen prostor (ta tradicija se menda inspirira pri svetobolnih točkah Cankarjevega pisanja, zanemarja pa, jasno, ostale) boleha za pojmo-vanjem kulture kot nečesa, kar je v nekakšni zvezi (približno analogni platonični ljubavi) s sklopom večnih vrednot, ki transcendirajo vulgarno realnost. Stavek Vanje Sutliča, da kultura sploh ni pojem, ki bi ga lahko kar tako sprejeli, ampak je rezultat 19. in 20. stoletjaje mogoče med drugiin razumeti tudi kot odgovor na takšno pojmovanje (glej kontekst).
Če izhajamo ne iz obstoječega, ampak iz neobsto-ječega (utopičnega), je najkoristnejše izhodišče postavka, da kultura ne eksistira (študentska kultura pa še celo ne).
Glede na vse to in še drugo področje kulture v 3buni zavzema približno naslednje bolj specializirane panoge:
— srčna kultura
— subkultura (kriminološki smisel)
— tropske in subtropske kulture
— kulture bakterij (laboratorijske)
— kultumo obnašanje ali olika
— kultuma politika in politična kultura
— kulturne rubrike in tako naprej.
Diskusijski prispevek V. Sutliča, ki je objavljen tu poleg, je v tej smeri zelo poučen in se ga splača prebrati.
Jasno postane, da so ,,programska izhodišča", kakor se ta fraza običajno razume, v tem kontekstu odveč in da jih ni mogoče eksplicirati. V času tendenc k obnovi ,,na višjem dialektičnem nivoju" proletkulta še tolažba za individue: nič hudega, če je morebiti malce konfuzno ali celo nerazumljivo, bog ne daj —
bo že bolš.
s.f.
V ponedeljek, 20.10.1975, ob 17h bo sestanek sode-lavcev Tribune s področja kulture in literature. Stvar se bo vršila v prostorih Tribune - Trg osvoboditve 1, 2. nadstropje, soba 86. Vabljeni novi in stari, aktualni in potencialnL Zadeva odločilnega pomeui!
MAJNSHULA!
ena marjetica in en čmrlj sta se nekega sončnegajutra zaljubila plesala sta samo tisto, poletje
štopil sem navzdol po njenem strmem obrežju
vanjo sem zagazil globoko
skoraj do kolen
šele tedaj sem opazil
droben iskriv kitajski uasmešek
na koncu njenih drobnih nemirnfli valov
pravtakšnaje bila
majhen oddaljen pritok jangcekjanga
poglej v oči niso solze to dež pada
,    we ain't goin' nowhere Yjr we'rejust runnin'from v* clyde barrovv
včeraj je priplezal k meni
palček
ves čas je igral na piščalko iz
jesenovega lubja
ampak bll je skoraj brez
posluha in nobene pesmi ni
znal do konca                  '
močno ga je skrbelo da se
ne bi zmotil
potem sva na moja vrata napisala
da je pravzaprav vseeno ker
se da tudi z malo besedami
kar precej povedati
v sobi poleg moje živi prav majhen kenguru
včasih ko je ob večerih otožen
pride k meni
tako na obisk
takrat pijeva 6aj              *<
In se pogovarjava o vsečem
ko je pozno
se vrne v svojo sobico
ali pa prespi pri meni
čebomkdajšdčezmorje
ti bom prinesel mnogo letip
reči
predvsem ti bom pa prinesel
piščalko s catero se zjutraj
zbudijo morske krave
ali si kdaj videl
čmrlja
osvajati marjetice
tojekakorbise
s kolesom vozil po
starem mestu
neprestano te nekdo preganja časje topraviš odpluj z ladjo daleč na morje mornarji ugotavljajo čas po zvezdah
koje oblačno takrat ni zvezd takrat ni časa
kot senca
zvok umrlega saksofona
ko pride moja sanjska ladja
domov
izkrivljen obraz prijatelja
s hribov
zajtrk v vročem popoldnevu
ko sp rjuhe še potne
in prav potiho vzdihljaj
rad bi il charlie parker
če bi prišla malo bolj pozno bi morda že spal in čaj i skuhal kdo drug
enkrat zvečer
ko boš že močno zaspana
m boš pdožila giavo
namizo
ti bom povedaJ prav
vse tisto kar včasih
pozabim
včasih mi da
kakšno drobno stvar
inreče
da si pingvini
nosijo kamenčke potem ko grem popoldne po cesti in dam roko v žep se spomnim
ervin hJadnik toni škrjanc clyde barrow
SPOŠTOVANI UREDNIK!
Tukaj vam pošiljam svoje pcsmi, če vam bo stil pisanja ugajal za vašo rubriko, vam jih bom seveda redno posiljal.
Tovariško vas pozdravlja (podpis ni prav berljiv)
S   tem  odpiramo  novo  rubriko, ki je rezeivirana mojemu ugajanju. Vljudno vabljeni!
kultni urednik.
Te pesmi izvirajo iz predala na uredništvu in so sicer že nekq let stare, ampak ugajanju čas ne diktira meja.
NEVARNI PRIJATELJ
Mlad in neizkušen si,                Svet je velik in širok,
prijatelj ne more bit ti vsak,      daleč po njem te lahko vodi pot,
zato dobro si premisli,              Za delom greš v svet, za denar!
predno storiš kak korak.           Zdaj začne se nevarna stvar.
Nevarni ta prijatelj,                  V gostišča in gostilne
hodi za teboj povsod                zahajat si začel.
denar imaš in misliš si,              popivaš in uživaš,
sedaj sem pa gospod.                sedaj si se ujel.
Težko prislužen tvoj denar, odhaja v gosilne v bar, razmetavaš ga vse bolj in bolj, nevarni ta prijatelj je.alkohol.
V BOJ
Kam tovariš se odpravljaš? nekam tebi se mudi? Kaj od doma se poslavljaš, zakaj v skrbeh ste vsi?
Zdaj vem, kam tebi se mudi, tudi jaz pojdem s tabo, v bojišče svoji domovini, za svobodo in njeno slavo.
Mi svoje dvignimo pesti, mašinka puška naj zapoje, naj okupatorju drobijo se pesti,-Za grozodejstva in zločine svoje.
Kaj mar ne veš, kaj se dogaja? Fašisti napadli so deželo našo, kak srd se v njih poraja, odpeljali so mi brata, požgali domačijo našo.
Preveč mvik so že prestali, naši fantje in sestre, v taboriščih so življenja svoja dali kedo Slovence naj zatre?
Kaj morail si naše drage? Kaj požigal naše si vasi? Ne boš slavil ti zmage, v borbi smo enotni vsi.
Topovi zagrmijo, mašinka zareglju.
bori se vneto partizan,
bori se zemlja naša vsa,
da več ne bo Slovenec tiran.
VERBANIČ MARIBOR. Unbiilka c. 27
OBED
Peč v kotu tam stoji, krog nje mama se vrti, pripravlja nam kosilo, tečno in obilo.
Doda korenček in še sol, že kmal bo kuhano na pol, a naši so želodci prazni, željni vsak po svoje, in okusi razni.
Obed na mizi že stoji, malo naj se še ohladi, nato urao v roke žlico, vilice, nož, injej, da velik boš.
MOJ NASVET
Malo treba je besed,            Če vzameš svinčnik al pero,
mnogo lahko pomenijo,      Icar imaš najrej,
če poznaš ta čuden svet,      boš videf kako zveni lepo,
to naj si vsi zapomnijo.        če znaš opisat lep doživljaj.
Da pisal bi lepc Besed število ir«i ^. opisat čudežno zemiii
BITEF 9
NEKAJ 0 BITEFU
Gledavci letošnjega bitefa, ki so navajeni bitefov izpred petih, šestih let, se pritožujejo, da ni več tako šokanten, izzivalen, hrupen, nepredvidljiv. Take lastnosti bi od festivala lahko pričakovali, če bi uvrstili v program same skupine, kot je La Mama Repertory Company iz New Yorka, ki je tako znana po svoji ekstravagantnosti, tako nestrpno pričakovanje vzbujajoča, ampak je prav ta šokirala na ta način, da ni prikazala nič šokantnega, nič v nebo vpijočega. Ta skupina, vodi jo Mrs. Ellen Stewart — ,,mama" ameriškega avantgardnega gledališča - (Mama se imenujejo tudi mnoge druge gledališke skupine po celem svetu, ki so po svojem delu - eksperimentiranju -sorodne, oziroma iz prvotne Mume izhajajoče), se je predstavLla s trilogijo Trojanke, Elektra iita Medeja, ki je nastajala vse od Jeta 1970 na temelju antične grške dramatike, azteških, sumerskih in afriških ceremoniainih obredov in balkanskega melosa, ki včasih preide v srednjeveško cerkveno navdahnjeno pesem. Kaj lahko nastane iz vsega tega? En velik (zmešan) gledališki spektakel, sestavljen iz po izvoru tako različnih prizorov (ki so spet sestavljeni iz sila različnih gledaliških sred-stev), od katerih so nekateri pravzaprav zelo lepi in pretresljivi (prizor ladje, ki pluje v Grčijo z bogatim plenom, pokopavanje ali objokovanje mrtvega otroka, prizor, ko mrtvo deklico odplavi reka), drugi pa taki za vmes, da ni dolgočasno (kakšen umor, bolestno kričanje, ki končno sploh ne pride do izraza, ker igravci že tako od začetka do konca z obrazom, z gibi in še bolj s hreščečim, sikajočim, zamolklim glasom izražajo tes-nobo, odpor). Vse tri predstave so bile na Košutnjaku (filmsko mesto) v velikem prostoru, ki je kot prazno skladišče. Gledavci sedijo na dveh straneh (asociacije na antično gledališče), igravci pa se oglašajo zdaj tu, zdaj od tam, zdaj z vseh strani hkrati (obvladovanje prostora), s čimer dosežejo, da so prizori še bolj razdrobljeni, oddaljeni drug od drugega. Oblečeni so zelo (udobno) preprosto (v Medeji v žaklovino), uporabljajo pa ,,čudne" rekvizite (nože, sablje, posode, živo kačo,t prav moderne instrumente - bobne na primer) od katerih imajo nekateri (če ne vsi) verjetno simbolni pomen (rdeče blago namesto mrtvega telesa, živ golob kot novica). Vse to in še razni duhoviti triki (obglavljenje, porivanje v prepad — veliko si pomagajo z lučjo), s katerimi želijo ,,povedati" zgodbo, in na drugi strani uporaba mešanice starega grškega, latinskega in raznih azijskih in afriških jezikov, ki jih danes nihče (razen redkih filologov, od katerih so se menda igravci tudi vestno učili) več ne razume, pa ne govorijo v prid njihovemu temeljneirtu prizadevanju, da bi jih razumeli vsi, tudi — vse morje, oblaki (sklicujejo se pa na ljubezen) (razumeti jim nemara pomeni verjeti).
Mamovci pravijo, da si prizadevajo tudi, da bi beseda izgubila leksikalni pomen in pridobila večji zvočni učinek. (To bi jim lahko verjeli, če ne bi toliko govorili). To jim je čudovito uspelo pri petju, včasih tudi pri nemih prizorih (slučajno), drugače pa njihova beseda še vedno ostane beseda (prastara sicer) in povrhu še bolj revna (ker je neražumljena), saj jo morajo dopolnjevati z gibi, jakostjo, barvo (če nočejo izgubiti stika z mitom, dogodki, ki jih uprizarjajo, s katerimi smo gledavci že od prej obremenjeni), namesto da bi se zatekli k zvoku samemu.
-   (Ne morem drugače, kot da mislim na toliko boljšega Pekaminega Gilgameša).
Na kratko: po dolgem čakanju, da so se končno pripeljali igravci - sužnji na vozovih - in s (za) katerimi smo se vsuli v dvorano mi — gladavci, Grki — ko smo končno smeli sesti (kajti prvi del prvega dela Trojank so želeli odigrati med nami — rajo, kar je bilo — moram reči
-  dokaj zanimivo, a ne več kot pričakovanje vzbujajoče, sapo   zapirajoče)  in  drugič  (trilogija je bila  namreč upnzorjena v dveh večerih) po skrivnostnem prihodu v dvorano, ko se je (kot je rekla ,,mama" s prstom na ustih) predstava že začela (nekateri pa smo želeli videti tudi začetek) in smo morali vstopiti čisto tiho, ob luči morda desetih sveč, sem sprevidela, da je vse skupaj mnogo hrupa za malo (ali nič).
Ampak, saj tu je tudi francosko gledališče Theatre National Populaire z uprizoritvijo Mofierovega Tartuffa, do katerega je znani režiser, dramatik in igravec, Roger Planchon, pristopil tako, da ga je rešil klasičnosti, ki mu je od nekdaj pripisana, da ga je odprl, odkril (razkiinkal). Roger Planchon pravi, da klasičnih del ne moremo brati klasično (če smo sodobni). Gre za tekst o (privatnem) življenju meščanske družine v drugi polovici 17. stoletja, za  zapletanje trikotnika gospodar,  žena, gospodarjev
najboljši prijatelj, kar bi nas (zdaj) pravzaprav ne zani-malo, če ne bi bilo tistih splošnih principov (perečih) političnih potez. nasilja, ki prihajajo (v družino) od zunaj in so torej tudi nam nevarna. To je Moliere pogumno nakazal, a hkrati zakrinkal, medtem ko je Planchon s svojo interpretacijo bolj svoboden, neposreden. Do tega je prišel s pomočjo odlične igravske skupine, natančno ustrezne kostimografije (oblečeni so preprosto, kar malo-marno, v domača oblačila, boljša imajo le za med ljudi) in posebno, zelo funkcionalno grajeno sceno (dogaja se v renesančni dvorani, v kateri se najdejo še starejši ele-menti, ki ne ustreza več življenju, in ki pred našimi očmi začne razpadati, se spreminjati v navadno ropotarnico, spalnico, pralnico, jedilnico, to pa nevsiljivo, tekoče, kot se razlivajo čudovito ustvarjeni in do črke premišljeno interpretirani Molierovi verzi) (kar je bolj enostavno povedano, kot v resnici je). In grozljivi konec: ko dmžina utrujena, razkrinkana (ko se zdi, da jo nič hujšega ne more več doleteti) sedi za mizo in večerja, pride oblast, policija, vseodločujoča, ki lahko kaznuje, odpušča, kar-koli, komurkoli (medtem ko je bilo do zdaj videti, da si to pravico lahko prilaščajo — Orgon — ali podajajo drug drugemu, se je nenadoma izkazalo, da to, kar so imeli, pravzaprav ni bilo tisto pravo, tisto, kar so mislili, da imajo.
V vrtu trava, majhen ribnik, okrog in okrog cvetje in zelenje, pleteni stoli, lepe, svetle gospe, uglajeni gospodje, gospodična, mladenič, debel gospod za poživitev, trije prijazni lovski psi in ptičje žvrgolenje sestavljajo sceno za Mesec dni na kmetih Ivana Sergejeviča Turgenjeva, ki jih je uprizorilo Varšavsko gledališče Teatr Maly. Gospo-dična ljubi mladeniča, mladenič neko gospo, ki je žena nekega gospoda in ki jo ljubi nek drug gospod, nadzo-rujoča gospa mama, ki od časa do časa pride, da zajezi valove čustev, oh, in vsi trpijo, vsi so (pre)napeti.
Na hodniku Ateljeja 212, gostitelja, je razstava kruha in slik na krušno temo. ,,Med mit in stvarnost" (to je letošnje geslo, ki je nastalo ob sestavljanju gledališkega programa) ,,smo povabili vse, za katere vemo, da delajo .,pravi" ali ,,Iažni" kruh, da bi poleg mita imeli tudi ,,stvarnost" v umetnosti. Ja, nekateri kruhi so res taki, da bi jih bilo škoda pojesti.
Ujela sem tudi predstavo Skopskega dramskega gleda-lišča Jane Zadrogaz, narodno fantazijo s petjem. Tekst Gorana Stefanovskega je nastal na podlagi folklornega gradiva, ki ga je v prejšnjem stoletju zbiral Marko K. Cepenkov. Sestavljen je iz ljudskih rekel, vpleten je mit o neki (avtoritativni) vladarici (narod pleše kakor in kadar ona hoče), o nekem zmaju, ki na koncu vendar dobi neko konkretno podobo, nek namig{hudoben, hudomušer) na tostranost, o nekem junaku, Janu, katerega poslanstva tudi nisem prav razumela (sploh je bilo to zelo težko. ker je jezik poleg tega, da je makedonski, še arhaičen) (razen če ni ,,upanje na odrešitev" — samo čigavo), in tu je ljudstvo, ki ga predstavljajo zakonski pari (karikature? ), ki niso niti malo uosebljani niti splošni (komedijantsko oblečene postave, ki ustvarjajo videz, da sodelujejo) in potem (na srečo) trije (dvoiski) norčki, ki nam pokažejo ta hec, kako dobro je, da se laskaš tistemu, ki ga potrebuješ (to dobi, če se ne motim, tudi posebno mesto, ko pride na vlado zmaj, ki svetuje svojtm podložnikom, naj verujejo vanj, naj nimajo nobenih drugih zmajčkov v čislih in naj predvsem ljubijo tako kot (on) drugi njih. Vse to je postavljeno pred sceno, ki predštavlja (po besedah režiserja Slobodana Unkovskega) napol razpadlo, podrto krščansko cerkev, kakišnih je po Makedoniji dovolj (kraljica najraje kraljuje na oltarju in včasih pride dol, da malo zavlada — z bičem v roki). ,,Recitiranje" je ilustrirano s prizori (po načelu zdaj se bomo pa nekaj šli) (odganjanje kuge, sedenje pri mrliču) in povezano s petjem (spet se pesem izkaže za zelo učinkovito — žal je uporabljena le kot izhod v sili), kar pa je vse nekoliko ohiomljeno z željo in strahom(prizadevanjem), da bi predstava ne bila preveč (očitno) narodno zabavna.
Krivična bi bfla do bitefa, če bi ga hotela vsega pobarvati tako (razočarujoče), kot sem večino teh vrstic, kajti poudarjam, da sem pisala o predstavah, ki so bile slučajno na sporedu, ko sem bila tam.
•      IFIGENUA ZAGORICNIK
arhitektura in revolucija čas: 1917-1920 prostor: sovjetska zveza
Vrabcu Midcu Janezu Diuga ura se bliža Ti že spiš zagotovo. Rimska cesta doji tek Oke srebrnosiv. V. Majakovski
Oblikovana teoretična in praktična dejavnost, ki je vezana s pojmi arhitektura in urbanizem, sloni na dveh predpostavkah, ki sta bistveno različni po ,,formi" in ,,vsebini".
1.  Arhitektura in uibanizem sta zasnovana na foimalnih in tehničnih aspektih (ostajamo v mqah pozitivne družbe stvar-nosti).                                                                                  .
2.  Arhitektura in urbanizem sta zasnovana na predpostavki o možnem ustvaijalnem bivanju človeka, kar pomeni radikalno sptemembo obstoječe družbene prakse; spremembo obstoječih družbenih in političnih oblik ariutekturne in urbanistične prak-tične dejavnostL
Nejasna zavest o kiizi aihitekture in urbanistične praktične dejavnosti, o krizi procesa proizvodnje, odnosov, ki iz tega procesa izhajajo in o posledicah te dejavnosti je prisotna v nekoč ,,umetniškem", ..kieativnem" in »humanem1, svetu arhitekture, ki že leta in leta obstaja kot svet zase v balkanskem prostoiu, z meščansko in vaško dediščino. Kriza, sprememba, demokra-tizacija so pojmi, ki so vse bolj pogosto del jezika arhitektov. Vsebina teh pojav, množica bistveiuh oznak pojmaje nedoločena; ob hipetrofirani uporabi teh pojmov, ob parcialnih interpretacijah stvarnosti je oblikovana misel končno samo fraza. Družbena stvarnost in oblike praktične dejavnosti arhitektov in urbanistov pa še vedno ostajajo nespremenjene.
Razumevanje praktične dejavnosti arhitektov in urbanistov v prostoru in času je pogojeno z refleksijo praktične dejavnosti v feontckstu celovite druzbene prakse v preteklosti, sedanjosti in možni bodočnosti. Vašo misel,
ki na razmehčanih možganih spi, kot nažrt lakaj na zamaseni zon, bom dražil s cunjami srca, ki krvavi, in i o do sitega izrogal v vsaki strofi.
V. Maiakovski, Oblak v hlačah (l.kitica)
jalna avantura, ki ie radikalno prekinila z obstoječim kiriturnim tatolitarizmom ruske preteklosti in z imperialističnirni oblikami meščanske kulture, ki je sledila začetkom industrializacije v Rusiji. V času te ustvarjalne avanture, osebnega in kolektivnega ustvarjalnega dela, v iskanju poti k novem in v ustvarjanju novega se ,,napake" in ,,efememo" bistveno deli procesa. Dogmatska ,,marksistična" kritika prevaja celotni proces na določene efe-merne rezultate in sodi o kulturi in umetnosti na osnovi iz konteksta iztrganih misli. Kritika ni zasnovana na refleksiji praktične dejavnosti v kontekstu celovite družbe stvamosti. Dogmatsko determiniranje kulturne revolucije, zasnovane na teoriji odraza ali teoriji o progresivnem in dekadentnem razvoju družbe kot zgodovinske celote ne predstavlja nič drugega kot navaden ideološki verbalizem.
1. PROPAGANDNI VLAK
Arhitektura in revolucga Cas: 1917 - 1932 Piostor: Sovjetska zveza
Arhitektura ievolucije, konstitutivni dei dmžbene in krajevne revoludje v Sovjetski zvezi je do neke meje domiSjena in postavljena v ,,horizontalo historičnega". Dolga leta je ostajala pred pragom zgodovine arhitekture. Sovjetska arhitektura, pojav v prostoru in času revolucije, na zahodu dolgo pozabljena, v Sovjetski zvezi pa prepovedana tema, je v delih Camille Giay, Anatola Koppa, V. Quilicia in so\jetskih zgodovinarjev v zadnjem desetletju predstavljena v ,,celoti" kot integralni del zgodovine sodobne evropske arhitekture. Sodobna arhitektura mešcanskega sveta, pogojena z določenimi tehnološkLmi dosežki 19. stoletja, z razvojem tehnologije, razvojem industrije in novimi potrebami industrije družbe, obstaja danes samo še kot nekaj danega znotraj histeričnega in nezgodovinskega. V t.i. ,,herojskem" obdobju sodobne evropske arhitektuie je osnovna značilnost negacija celotne formalne in tehnične dodiščine preteklosti, toda ta je le del diužbene stvarnosti meščanskega sveta, ki s svojem bistvu ostaja nedotaknjen.
Aihitektura revolucije ni samo: ,,gotovo, dovišeno, ukručeno in naprosto dano v obliko slučajnih historijskih fakta ili golih empirijskih činjenica, dakle histonjsko kao empirijsko, koje spada v ptošlost", arhitektuia revolucije je ,,ono svugda živo i životno za jedan svijet, za nas same uvijek iz samog temelja piezentno" (M. Kangrga)... in stoji pred nami kot odprt izziv. Sovjetski arhitekti so razumeli pomen socialistične spremembe ekonomske diužbene baze, toda družbene spremembe niso sprejeli samo kot lineami kavzalni proces, kjer je arhitektuia refleks ekonomskih in družbenih sprememb. Arhitektura revolucije in ekspresije, izraz ali odraz družbenih odnosov. Arhitektura je tvoini element diužbene stvarnosti, je praktična dejavnost (piodukcijska de-javnost), družben odnos; ne več tradicionalna in avtoritarna praktična dejavnost, temveč revolucionarna praksa, ki ustvarja pogoje za možno človeško bivanje.
Misel, ki je od samega začetka prisotna, ki je vodila praktične dejavnosti sovjetskih arhitektov m ki je materializirana y t.i. ,,družbenih kondenzoijih", se glasi: ,,Radikalna revolucija je lahko samo revolucjja radikalnih potreb..." (K. Marx). Sov-jetska revolucija ni bila satno politična sprernemba in sprememba proizvodnih odnosov, katere odraz bi bila nova nastajajoča kultura. Kultuma revolucna, ki je bistven del družbene spre-raembe, je bila v Sovjetski zvezi proces humanizacije vsalco-dnevnega življenja človeka (delavca).' Bila je prestor nasprotij, predvidenega in nepiedvidenega, znanega in neznanega, ustvar-
2. VLADIMIR TATLIN: SPOMENIK 3. INTERNACIONALI

1.  primer: ,,Stara estetska merila naj zamenja estetika mogoč-nih strojev. Take in podobne poevoracionarne estetske formule konstruktivizma, kubizma, futurizma in drugih modnih ,,izmov" praktično pomenijo dehumanizacijo umetnosti, kapitulacijo člo-veka pred njegovimi lastnimi proizvodi." (v Ljubljani leta 1972)
2.  primer: ,,Rdeči v umetnosti in literaturi, kubisti in futuristi bodo s svojim škodljivim delovanjem z boljševiškimi metodami uničili spoznane standarde v umetnosti in literaturi" (New Yoik Timesleta 1921).
Kaj, ko bi on ves pokrit z ranami, pripeljan v klavnice, uzrl za hip, kako si z usti, z zrezki zamazanimi, pohotno brundate Seveijeninovostih! ln za vas, ki le babe in krožnike cenite, naj nosi človek napiodaj glave? ! Jaz bom že rajši v baru pocestnicam ananasovo točil vodo!
V. Majakevski, Vam (zadnji 2 kitici) .
Za mnoge meščanske kritike dvajsetih let je bila moderna umetnost, kot pravi Aaron Schaif, anaihija; anarhga je bila komunizem; spreminjaivje naiavnega in spreminjanje obstoječe družbene strukture je bilo anarhično in komunistično. Dog-matska ,,maiksistična" kritika se sklicuje na določeno število Leninovih tekstov o umetnosti; kot argument se upoiablja Leninov odnos do tokov kulturne revolucije (Leninova nenaklo-ryenost do sodobne umetnosti, njegovo nerazumevanje za do-sežke sodobne umetnosti; ,,v taki umetnosti ni našel ne lepote ne radosti"). Lenin s svojimi dekieti in teksti o umetnosti ni prešel meje potitičnega in piagmatskega. Njegove teze imajo v prostoru refleksije umetniSkega lahko le histončo vrednost. Politično in piagmatsko determiniianje kultume revolucije je v sedanjem trenutku nepomembno. Umetnost je s svojo lastno močjo prisotna v sedanjosti, ,,mi zastanemo pred njenim čudom", ki zahteva refleksijo, ki presega banalno in vulgarno dogmatsko refleksijo.
Kulturna tevolucija nam govori s svojo lastno govorico. ,,Osvobodimo se slepila, ki nam onemogoča opažanje sveta, takega kot je. Tako se bomo rešili klasične mitologije in lahko oblikovali vsakodnevno življenje z umetniiko ekspresijo."
I; Golosov 1922
,,Naše poskuse, za&novane na radikalni spremembi družbenih in raziedflih odnosov, usmeijamo na osnovi nacionalnih kaiakteri-stik, klimatskih, tehničnih in ekonomskih pogojev, ki jih na-hajamo v različnih nacionalnih republikah.
Kar se tiče sodobne arhitekture na zahodu, opažamo elemente aflnitete med našim delom in delom najnapiednejših arhitektov na zahodu, dokler so pod vplivom vellkih dosežkov znanosti, tehnologiie in sodobnih gradbenih metod, toda ne strinjamo se s cilji njihove arhitekture, z izhodišči, ki jasno kažejo na razliko med meščanskim pristopom kapitalističnega zahoda in novimi družbenimi odnosi, ki obstajajo v proletarski deželi v principu gradnje socializma."
S. A. (Sodobna arhitektura, revija) 1928
,,Na$e delo mota temeljiti na pazljivem Studiju progtama v luči političnih in družbenih pogojev. Bistven cilj našega dela mora biti definkanje Ln ustvarjanje družbenega kondenzorja naše dobe. To je glavpi princip konstuktivizma v arhitekturi... Pozornost javnosti moramo usmeriti na te probleme s tesnejSim pove-zovanjem našega dela z javnostjo, z našimi tovariši, ki so odgovomi za definiranje novih odnosov... med ljudmi in v prostoru proizvodnje.',
M. Ginzburg, 1928
,,Konstruktivizem kot materiaJistična šola umetniškega, kot kreativna tehnika se vgrajuje, razvija in dosega družbene in produkcijske smeri pod zastavo dialektičnega materializma. Meto-dologija konstruktuvizma je nujno vezana s proletaisko revolucijo in socialistično izgradnjo soyjetekega sistema. Kljub poenostav-ljanju, izkrivljanju in vulgarizaciji je konstruktivizem uspel od-igrati vlogo v izgradnji materialnih in kulturnih temeljev mlade družbe in v uvajanju sodobne forme umetniške prakse. Čisti lealizem in entuziazem za razumni proletarski utilitarizern in racionalizem in umetniško ekspresijo družbenih in kolektivnih ciljev delavskega razieda." -,,..________________________________A. Gan, 1928
3.PALAČA SOVJETOV      
,,Nismo profeti, ker je v tej stvari tndividualna volja brez moči. Mi se lahko s čutenjem podružabljenega življenja poizkusimo usmeriti k delovnim idejam. Mi lahko zaobjamemo karakter bodočnosti, ker to je v moči posameznika. Mi lahko z zmanj-šanjem naših ustvaijalnih čustev lacionalno vzpostavimo smer, ki jo moramo oblikavati. Toda ne moremo pričakovati, da bo naše delo brez napak in nad pieverjanjem, ker proces ni statičen in odvisen od posameznika, temveč je naskončno fluiden in spremenljiv. Njegova vrednost se bo odkrila na koncu in na začetku. Mi smo le obrnili naslovno stran ...
Vsak določen korak je lahko pravilen ali nepravilen, toda v tem času to ni pomembno; pomemben je naš začetek, brez pogumnih poizkusov človeštva ne bi nikali doseglo znanja, ki ga ima danes."
A. Pasternak, 1927
ZACETEK ,,SPREJEMANJA, PREDELOVANJA IN NADA-LJEVANJA TISTEGA, KAR JE NAJVREDNEJŠE V DOSE-DANJEM RAZVOJU CLOVESkE MISLI IN KULTURE" ALI ZACETEK KONCA
28. februarja 1932 je komite, zadolžen zakonstrukcijo palače sovjetov pod predsedstvom V. Molotova oznanil izid natečaja v izjavi, ki je poudarila absolutno potrebo po momumentalizmu, enostavnosti, celovitosti in eleganci arhitekturne ekspresije in potrebe po uporabi novih tehnik in najboljših tehnik klasične arhitekture.. .
Dokument zgodovinske vrednosti v odnosu do reorganizacije arhitekturnega fronta je bila iesolucija centralnega komiteja y zvezi z generalnim planom za rekonstrukcijo Moskve (1935), ki so ga Ijudje pravilno imenovali Stalinov plan ... Ta plan na iniciativo in pod direktivami tovariša J.V. Stalina odpiia novo ero v razvoju arhitektuie in planiranja ...
V letu 1937 na 1. kongresu soyjetskih aihitektov.. . je bilo deklarirano, da.. . je socialistični realizem osnovna metoda sovjetske arhitektuie ...
JANKO ZLODHi: povzeto po AB
Quo vadis strip?
I.   S sebi priiajeno kratkovidnostjo se je začel svet kulture zanimati za strip šele v trenutku, ko je prehajala hegemonija nad bralci tega izranega sredstva v krizo, ko so se ,,zlata leta" končala in šla mimo intelektualcev, ne da bi ti kaikoli opazili. Kljub temu je to zapoznelo zanimanje intelektualcev za strip že obrodilo častitiljivo   bibliografijo   o   izvorih  in  zgodovini,  estetiki ter socioiogjji stripa. V tem nenadnem, do neke mere modnem zanimanjem za strip, se je pogosto pozabljalo, da je strip sestavni del   MASSCULTA,   da je   narejen   za množice  in  da  rezne ikonografske   pripovedi   enkratnega   značaja  (na pergamenah, papirusu, kot freske,.. .) ne morejo biti predhodniki izražanja v obliki   stripa.   Strip  je   potreboval   za   svoj   razvoj   določene tehnično-industrijske predpogoje: uporaba parnega stroja v tisku, aplikacija bicilindrične tehnike, razvoj prometa, ki omogoča hitro difuzijo publikacij ter razširitev uporabe električnega toka oziro-ma električna razsvetljava, ki je podaljšala možnost branja s tem, da ni bilo več razlike med dnevom in nočjo. Fizično strip obstaja sicer že takrat, ko je narisan, vendai mora biti reproduciran in razširjen v velflcih količinah, da lahko doseže stadij množične komunikacije, ki je inherentna mitologiji in sodologiii stripa.
II.   ZAČETKI
Domovina stripa so ZDA jn njegova prva publika so bili bralci periodičnega tiska, torej odraslo občinstvo. Prvi stripi so bili derivacija m razširitev kojničnih vinjet ter ilustracij iz knjig za otroke (KID STRIPS), zato ni čudno, da so jih potem, koje oče odložil časopis, prebrali še otroci. V Evropi se ta fenomen ni ponovil, ker so bili tukajšnji stripi namenjeni mlajšim bralcem in so predstavljali sestavni del otroške literature . V ZDA pa je priŠIo do generične delitve stripa glede na publiko, kateri je bil namenjen. Obstajali so GIRL STRIP, FAMILY STRIP,. . . pojavil se je tudi EPIC STRIP, ki je postal kmalu za tem, v času velike gospodarske krize, edino identifikacijsko sredstvo odraslih z ameriško družbo.
Pred skoraj totalno podreditvijo ustvanalcev stripa sindi-katom je stripu uspelo pokazati svojo veliko nadarjenost za fantazijo in imaginacijo; nastala so dela, ki se s svojo svobodo kieacije uvrščajo med predhodnike dadaizma in surrealizma: ,,The Terrors of the Tiny Tade" (Gustav Verbeek), ,,Little Nemo in Slumberland" (Winsor McCay)," Krazy Kat" (Herriman). Vsa ta dela predstavljajo miljne kamne poti, ki joje strip prehodil v svojem razvoju.
III.  PODREDITEV  STRIPOV  SINDIKATOM  IN ,,ZLATA LETA STRIPA"
To cvetoče avantgardno ustvarjanje je bilo kmalu prekinjeno. Logika kapitalističnega sistema je zahtevala dvoje: onemogočiti izhajanje stripom, ki bi s svojo družbeno kritičnostjo kazali na napake družbe, ter, na dragi strani, množično ustvarjanje stripov (sttfpe sedaj rišejo teami pod vodstvom ,,avtorja", ki prispeva scenarij in podpis; taki stnpi se z nezmanjšanim ritmom lahko nadaljujejo tuda po smrti vodje teama oziroma v njegovi odsot-nosti) kakor tuda maksimalno možno naklado. Zato je strip dobil narativno obliko in družbeno sprejemljivo vsebino. Prevladali so striphsatire družinskega življenja, zoomorfni in science-fiction stripf. Slednji je v obliki epic stripa odprl obdobje, ki ga upravičeno lahko imenujemo ,,ZLATA LETA STRIPA". Zvesti
pustolovskim romanom so ti stripi prikazovali dolge in zapletene zgodbe, ki so zahtevale feljtonsko objavljanje, istočasno pa prisilile bralca na naravnost obsedeno iskanje naslednje številke casopisa ali revije, ki je prinašala nadaljevanje zgodbe tet lazjasnitev napete in nevarne situacije, v kateri se je znašel glavni junak v prejšnji številkL V tridesetih letih je epski science-fiction strip dobil avtonomno obliko azhajanja, COMIC-BOOKS ali COMICS. Njihova socaliana funkcija je bila nekje med žepno knjigo in filmom; stripi so zahtevali manjši finančni izdatek in manjši psihološkj napor (zaradi ikonografske komponente) glede na roman, bili pa so tudi cenejši od filma, pri katerem prevladuje hipnotično branje. Vendar so stripi uspeli tudi pod takimi pogoji dokazati sposobnost preseganja fotografskega realizma m po-polno kompatibilnost s kraljestvom fantazije.
V ,,zlatih letih" se je utrdila mitologija stripa, ki se je ukoreninila med množice na enak način kakor veliki helenski miti med Atence. S to bistveno razliko, da so Američani vedeli, da sta Mandrake in Flash Gordon kimerični stvaritvi, obnašairpa so se, kakot da so res živeče osebe in s tem dali človeškost madežem tiskarskega črnila. Izhajajoč iz te mitogenetične konstatacije se lahko razume sociološko pomembnost stripa z visoko komunika-ciisko učinkovitostjo. Zavedanje psiho-socialne komunikacijske ucinkovitosti je sprožilo proces politične in ideolo9ce instrutnen-talizacije stripa oziroma njegovih mitov.
KONEC ,,ZLATIH LET"
Obdobje po drugj svetovni vojni, še zlasti po Hadni vojni, je vneslo mnoge spremembe v družbeno-politične sisteme, medna-rodne odnose in način življenja posameznika ter človeštva v celoti. V sedanjem svetu, v obdobju ekološke katastrofe in ob zavedanju o uničljivosti sveta v primeru globalnega kdnflikta med jedrsko oboroženimi državami, ni pogojev za avanture, pojmo-vane v romantičnem smislu polpreteklosti. Dekolonizacija tret-jega sveta je prinesla konec avanturam v eksotičnih deželah, avanturam, ki so bUe pogosto dokaj rasistično koncipirane in ki postanejo nesmiselne v času, ko se lahko odplačuje izlet V Bangkok na obroke. Kiitika policije in njene skorumpiranosti je napravila zglednega detektiva Dicka za nesprejempivega in zgolj posmehovanj vrednega. Smrt avanture je konec zlatih let - vsaj za industrijo stripa. Zadnji udarec ji je zadala barvna televizija s svojo narativno socialno funkcijo. Strip je začel ponovno eksperi-mentirati, podobno kot film, podal se je na vse do včeraj prepovedano področje erotike, y iskanje novih grafičnih rešitev, novih idej, motiv in ideologij. Strip je postal, zahvaljujoč nekaterim avtoijem, zrela umetnost, polna semiotičnih ključev in aluzij na stvarnost.
Seveda še vedno obstajajo sindikati, kakor tudi epski stripi v klasičnem pomenu, le da krog avtorjev, sodelujočih s sindikati in krog bralcev teh stripov izgubljata na obsegu. Bralci se odločajo za zasledovanje novejšili struj, polnih energije in sposobnih za večjo komunikabilnost.Ijeydižavah z nerazvito stripsko kulturo, med kateie sodi tudi Jugoslavija, najdemo na tržišču pretežno ali izključno stripe s Tarzani in Zagorji, stripe, ki izražajo očiten evropocentrizem, značilen za imperialističfen odnos do vseh in vsega, kai ni bele polti, ter potrebo po stalni prisotnosti belega človeka (beri: US State Dpt) na vseh koncih Zem^e in Kozmosa,
ker so vsi ostali nesposobni, to pa zato, kei so neumni, pTemalo zaverovani vase. Ti stripi zrcalijo sposobnost, vsemogočnost, neubranljivost vase zaverovanega kapitala v času svojega največ-jega poleta, ki je že zdavnaj mimo.
(Ali mi lahko kdorkoli pove in obrazloži kriterij, po katerem gradeče družbe, najslabše, kai se dobiti da, in s čemei se lahko socializira mladino gradeče družbe, najslabše, kai se dobiti da, in s čemer se lahko socializiia mladino, kot našega najmnožičnejšega potrošmka stripov po vseh mogočih vrednotah, samo po human-stičnih ne?)
RENESANSA STRIPA
V  času, ko se je strip iz ,,zlatih let" že izpovedal in ko je. kazalo, da so možne le še variacije na isto temo, je govorico stripi sprejelo večje število umetnikov; številni izmed njih so nepo-sredno sodelovali y študentskih gibanjih ali  bili njih pristaši, skotaj vsi ,,mlajši" avtorji pa so bfli diužbeno kritični, kar se js pokazalo v obdelavi tem, ki so se jih lotili. Glasnik konserva-tivistične,  panameriške ideologije, serijski,  teamsko ustvarjeni strip poizkuša še vedno obdižati vsaj določen del bralcev, vendar mu to vedno težje uspeva, razen v državah tretjega sveta, ki jili osvaja s svojo cenenosijo, ki pa ni zgolj finančnega, temveč tudi vsebinskega kaiakterja. Vse večji del bralcev, čeprav absolutno gledano še vedno manjšina, se odloča za ,,teqe" stripe, za stripe, ki so predvsern aktualen družbeno političen komentar; napotif za življenje ne dajejo, bralcu ne nudjo lažnega občutka gotovosti, še več, motijo ga v njegovem malomeščanskem samozadovoljstvu j, lastno eksistenco, sproščajo v njem vprašanje smiselnosti lastnega počenjanja, bivanja in nehanja. Bralca ne strašijo s podobami ii džungle ali z vampiqi - strašijo ga z resnico, pred katero vsak tako rad zapira oči in si sugerira, da nič ne vidi. Leve in sovražna bitja iz vesolja zamenja vsakodnevno  žjvljenje v svoji najbolj groteskni podobi, slečeno vsake krinke. Obupen brezup, ki ne podžiga k akciji, temveč vleče v razmiajanje. Bralcu ne dopuščajo možnosti identifikacije z glavnim junakom. Glavni junak. je le posrednik avtorjevih zapažanj, pieko njega avtor vzpostavi di-rektno komunikacijo z bralcem s pomočjo medga, ki zahteva minimalen čas za realizacijo od ideje do tiska in distribucija in ki ima veliko odzivnost zaradi čisto specifične mitologije,  ki jo js uspel ustvariti že ,,klasični" strip.
VRSTE STRIPA DANES
V  šesdesetih in sedemdesetih letih je stripu uspelo osvojiti številna nova, do nedavnega zanj prepovedana področja. Rešeti bremena fotografskega realizma in obveznosti narativnega karak-terja, se je razvil
1.  erotični strip
2.  družbeno kritični strip
3.  politični strip
4.  stripparodga
5.   destriptivni strip.
Seveda so to čisti primeiki svoje vrste, ki jih dejansko oi mnogo. V glavnem underground strip, ki zvest undergound movementu kritizira vse obstoječe, vključno brezizhodnost undergrundstva. Tako undergrund kot večina zgoiaj omenjenih stripov sodelujgo v procesu osveščanja množic. Tako undei-giound kot večina gornjih stripov sodelujejo v procesu osveščanji množic. Pridružujeta si pravico ne-dajanja končnih rešitav siste-mu, ki propada. Zavedata se, da bi dajanje nasvetov ne koristilo nikomur, razen morda obstoječemu sistemu. V zadnjih letfli opazimo tudi pojav elitnega stripa. Ta pojav je vezan na Evropo in je morda reakcija na dolgoletno zapostavljanje stripa in večkiatno odrekanje stripu tudi najmanjših kulturnih vrednosti Evropski avtorji nove generacije so moiali na nek način priti iz geta, v kateiega so jih potisnflti Sindikati in njihove evropske podružnice. To jim je sicer uspelo, pogostopo zaslugi mecenstva avantgarnih založnikov. Proizvod takega sodelovanja je LUKSUZNI ALBUM, ki je uvrstil nekatere stripe v HIGHBROW kulturo, istočasno pa odtegnil številne dobre ustvarjalce stripov iz kiogov, ki so se zbirali okrog naprednih revij, namenjenih objavi novih iskanj v-stripu in teoretičnemu delu na področju -če dovolite- stripologije. Medtem ko so tovrstne revije (v Italiji: Linus, Altexlinus, Eureka,. ., y Franciji: Charlie, Chaiiie Mensuel, Pilote, do neke mere Hara-Kiri,.. .) še vedno pristopne najširšemu delu ljudstva, so posamezni albumi, že po svoji ceni, kakoi tudi omejenetnt Itevilu izvodov, namenjeni zgolj saiobom. Cena 160 strani obsegajoče Crepaxove obdelave literarnega teksta Histoire d'0 bo "v prodaji stala 280.000 lir (dimenzaje grafičnih listov so 50 x 35 cm!). Devilova ,,Saga de Xam" zahteva od bralca visoko stopnjo' kriptografske aktivnosti, če hoče deafiirati nekatere tekste čudnih alfabetov. Pojave elitnega stripa, ki zahteva večjo fi-nančno in psihološko udeležbo bralca, ne moremo zagovarjati v imenu napredka v izraznih sredstvih, saj mnogi avtoiji dokazujejo kompatibilnost angažiranega stripa z visoko stopnjo zahtevane bralceve soudeležbe pri sprejemanju komunikacije z visoko stopnjo dostopnosti najširšim množicam. Pojav je mogoče ne-gativno oceniti tudi s stališča koinunikologije: v kolikoi naj bi komunjkacija postajala vse lažja in istočasno zajemala vedno šiiši kiog soudelezencev na vedno višjem intelektaalnem nivoju, potern strip, ki si ga lahko privoščijo in berejo le ozki krogi specializirane množice, te vloge vsekakor ne igra.
(Nadaljevanje prihodnjič z obrazložitvijo posameznih struj v sodobnem stripu., struj v sodobnem stripu).
Nasvet: nikar ne kupujte PolitOcinega Zabavnika, če pa ga že kupite, ga vrzite v prvi koš z napisom ,^ceep youi city clean"!
OBOMBE
1  Razmišljanja so posvečena dogajanjem v svetu.
2   Sindikati  oz.   Syndicates  (morda bi bil boljši prevod v Agencije, toda v vseh dosedanjih pievodih. se je ustalil izraz sindfkati) so nastopali kot posredniki med avtoijem in časo-pisnimi podjetji, v izdelavo stnp^ov so vnesli proces delitve dela po astemu   tekočega   traku,   razsirili - strip   po   celem   svetu   tei standardizirali in homogenizirali matenal v smislu, da so spre-jemali samo tiste stripe, ki niso nikogar žalili, še najmanj pa ameriške ureditve in vrednot Novega sveta, ki so bfli vrednostno nevtralni, ki so  torej prisegli na obstoječe (konservativistična komponenta)
% Posledice se kažejo še danes, ko večina Evropejcev vrednosti strip kot nekai infantilnega, nevrednega bianja in nedostojnega odraslemu bralcu, še zlasb intelektualcu.
4. LittleOrphan Annieje v letih 1946/7 59 od 110 nedej preživela v boju proti tujim (ruskim) agentom, vse pa v varovanju kapitalizma pred komunizmom ter malega biznismena pred vsem, kar mu lahko povzročijo izmečki družbe.
ANTON GOMIŠČEK