ANNALES ■ Ser. hist. socio!. - 9 • 1999 ■ 2 (18) pregledno izvirno znanstveno delo prejeto 1998-11-21 UDK 329.73(450.361 ~863)"1848/1849' 329.73(497.4/.5 Istra)"! 848/1849" i" LETO 1848 iN PROCES FORMIRANJA NACIONALNE ZAVESTI PRJ TRŽAŠKIH iN ISTRSKIH SLOVENCIH Salvator ŽITKO Pokrajinski muzej Koper, SI-6000 Koper, Kidričeva 19 IZVLEČEK Prispevek obravnava začetke formiranja nacionalne zavesti pri tržaških in istrskih Slovencih v letu 1848/49, ki se kažejo predvsem v delovanju "Siavjanskega društva" ter izdajanju listov "Slavjanski rodoljub" in "Jadranski Siavjan". Ob Btažirjevem delovanju in kontaktiranju z zmernejšo frakcijo italijanske liberalne stranke v Trstu, že zaznavamo tudi prve poskuse slovanskega nacionalnega gibanja proti italijanskemu nacionalnemu pravu na eni in germani-zacijskemu pritisku na drugi strani. Borbo za nacionalno in državnopravno pripadnost Istre je pogojevalo obračunavanje med italijanskim in nemškim nacionalizmom, zlasti pa prizadevanja italijanskih iredentistov za nacionalno in jezikovno spojitev z Italijo. Pri svojih poskusih v dunajskem parlamentu, da se v Istri v upravi in šolah prizna izključno italijanski jezik, so naleteli na odpor vlade> obenem pa je to izzvalo globok odpor istrskih Slovencev in Hrvatov, ki so že kazali določeno stopnjo narodnostne prebujenosti. Ključne besede; ustava, nacionalna pripadnost. Trst, ¡stra, nacionalizem, jezik, društva, Slavjansko društvo IL 1848 ED IL PROCESSO Di FORMAZIONE DELLA COSCIENZA NAZIONALE PRESSO GLI SLOVENI DI TRIESTE E DELL'ISTRIA II contributo tratta le origini della coscienza nazionale presso gli sloveni di Trieste e dell'lstria nei 1848/49, che trova espressione, sopratíutto, attraverso l'attivita del "Slavjansko drustvo" e la pubblic.azione dei giornali "Slavjanski rodoljub" e 'jadranski Siavjan". Accanto all'attivita di Biazir ed ai suoi contatti con la frazione piú modérala de! Partito Liberale Italiano di Trieste, si registrano giá anche i primi tentativi del movimento nazionale sloveno di opporsi a! diritto nazionale italiano da una parte e a/la presstone germanizzatrice daII'al(ra. La lotta per l'appartenenza nazionale e giuridico-statale dell'lstria caratterízzava i! confronto tra i nazionalismi italiano e tedesco, e soprattutto l'impegno degli irredentisti italiani per giungere all'unt'one nazionale e lingüistica con ¡'Italia, I loro tentativi al parlamento di Vienna volti a far si che ¡'italiano fosse l'unica ¡ingua riconosciuta nell'amministrazione e nelle scuole dell'lstria, trovarono l'opposizione del governo e provocarono, contemporáneamente, la forte resistenza degli sloveni e dei croati dell'lstria, che giá mostravano un ceno grado di risveglio nazionale. SINTESI Parole chiave: costituzione, appartenenza nazionale, Trieste, Istria, nazionaüsmo, lingua, societá, Slavjansko društvo ANNALES Ser. hist. sociol. ■ 9 • 1999 ■ 2 (18) Salvalor ŽITKO: LETO 1848 PROCES FORMIRANJA NACIONALNE ZAVESTI PR! TRŽAŠKIH IN ISTRSKIH SLOVENCIH, 291-300 UVOD V celotnem procesu oblikovanja nacionalne zavesti, idej in programov je bila v etnično mešanem okolju Istre in Trsta ena osnovnih značilnosti ta, da so na ta gibanja v veliki meri vplivali zunanji faktorji oziroma nacionalna in politična gibanja pri matičnih narodih. Na razvoj italijanskega nacionalnega gibanja v Istri so deloma vplivala že prosvetljenska načela druge polovice 18. stoletja, v večji meri pa burna politična dogajanja na prelomu 18. v 19. stoletje v času napoleonskih vojn, oziroma začetka italijanskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja (karbonarstvo in mazzini-janstvo). Proces formiranja nacionalne zavesti pri Italijanih je imel do leta 1848 ugodnejše pogoje kot prt istrskih Slovencih in Hrvatih, vendar je bil omejen v glavnem na mestna področja Nacionalno vprašanje se je tu, tako kot v drugih podobnih srednjeevropskih okoljih, pojavilo kot sopotnik narodnostne pripadnosti in socialnega položaja: večinoma italijansko govoreče meščanstvo se je uveljavilo z meščanskimi poklici, obvladovalo proizvodna sredstva in promet, postalo lastnik nepremičnin in vele-posesti ter dalo pečat političnemu zastopstvu in upravi. Prevladujoč vpliv v mestih je imela drobna buržo-azija, ki so jo sestavljali predvsem trgovci, pomorci, lastniki ladij in ladjedelnic, obrtniki in mali posestniki. Sledil jim je številčno še redkejši sloj veleposestnikov in zakupnikov večjih obdelovalnih površin, od katerih jih je večji del pripadal plemiškemu sloju in nazadnje tanek sloj izobraženstva, ki je bilo politično in idejno najbolj zrelo in je predstavljalo udarno silo v nacionalnem gibanju. Neposredno pred letom 1848 so pobudniki italijanskega nacionalnega gibanja v Istri težili k prosvetije-vanju in vzgoji prebivalstva pa tudi k premestitvi upravnega in političnega središča iz Pazina v Koper ter oblikovanju deželnega predstavništva. Pazina, v katerem je bil takrat sedež Istrskega okrožja in centralne avstrijske oblasti že od leta 1825, Italijani niso priznali za glavno mesto pokrajine, saj je bil po prebivalstvu preveč hrvaški. Istra je bila v gospodarskem in kulturnem pogledu dejansko mnogo bolj vezana na Trst in Reko kot pa na Pazin. Čeprav je imel Trst lastno upravo neodvisno od Istre, je bil zanjo osrednje tržišče in ekonomsko središče, kjer so tisoči Istranov našli delo v različnih gospodarskih panogah, vzhodna Istra pa je v veliki meri gravitirala k Reki, čeprav je bilo tudi tamkajšnje prebivalstvo, ki se je ukvarjalo s pomorstvom, pogosto s posli vezano na Trst Na hrvaško Istro je že pred letom 1848 vplival predvsem ilirizem, čeprav le-ta še ni oblikoval jasnega programa o zedinjenju Istre s Hrvaško. Kljub temu je ilirizem v srednji in vzhodni Istri že zelo zgodaj našel nekaj somišljenikov, vsekakor pa je Ljudevit Gaj v svoje načrte vključil tudi Istro, ker je bil prepričan, da se morajo za uresničitev njegovih ciljev vključiti tudi istrski Hrvatje in Slovenci. V tržaškem političnem življenju pred letom 1848 je ob Kandlerjevi avtonomistični struji delovala še liberalno - romantična struja okrog revije "La Favlila", ki je bila protiavstrijsko usmerjena obenem pa je bilo v njej že zaznati republikanske in demokratske ideje. Še ieta 1846 je Favilla kot prenoviteljica nacionalne zavesti Trst imenovala "združenje treh mejnih narodov" in s simpatijami zapisala, kako v mestu siožno živijo različni narodi, predvsem pa izražala simpatije do Slovanov, še posebej do Slovencev, ter se je ukvarjala z njihovo zgodovino, književnostjo in gibanjem za kulturni preporod. Seveda uredniki in sodelavci Faville niso bili nikakršni pansla-visti, toda kot mazzinijanci so bili privrženci ideje o prihodnjem "združevanju evropskih narodov in neodvisnih republik" ter predvidevali, da bo slovansko gibanje sčasoma politično dozorelo in se bo priključilo italijanskemu nacionalnemu gibanju v skupni borbi proti Avstriji. Navedena problematika je dokaj izčrpno obdelana zlasti v italijanski, nekoliko manj v hrvaški in precej boij pomanjkljivo v slovenski historiografiji. Med temeljnimi je zlasti delo Schiffrerja, (1978) Apiha (1958) in Vivan-teja (1912), za istrsko zgodovino tega obdobja pa Be-nussija (1927) ter C. de Franceschija (1926). Obširnejši oris tržaških dogodkov v letu 1848 dajeta Štefani (1949) in Kandler v reviji "L'islna". Med hrvaškimi avtorji so navedeno problematiko obravnavali Milanovič (1967), Studi (1984), Beuc (1975), Bariolič (1948), Rojnič (1949) iri v novejšem času Strčič (1994). V slovenskem zgodovinopisju se širše problematike tega obdobja dotika Prijatelj (1955, I), Lončar (1909), Novak - Zvvitter (1945), sicer pa se je z ožjim območjem ¡stre ukvarjal Vilhar (1953), Kramar (1991), Pahor (1965) in Granda (1989). POLITIČNO IN KULTURNO DELOVANJE TRŽAŠKIH SLOVENCEV V OKVIRU "SLAVJANSKEGA DRUŠTVA" Središče celotnega političnega delovanja tržaških in istrskih Slovencev ter Hrvatov je v letu 1848/49 postal Trst. Ob izbruhu italijanskega nacionalizma v prvi polovici ieta 1848 in prevladi zmerne avtonomistične struje pod Kandlerjevim vodstvom,1 se je v mestu 23. oktobra t V svojih stališčih, ki jih je utemeljeval predvsem v reviji "Listna", je Kandler sicer poudarjal itaJijanstvo Trsta, vendar iz ekonomskih razlogov nikakor ni bil proti Avstriji. Zav2emal se je le za nekoliko modernizirano avtonomijo Trsta in večjo veljavo italijanskega jezika. Tržaški občini bi morala biti zagotovljena kar najbolj široka upravna avtonomija, potrebna za nacionalni razvoj in politično združitev z zalednimi pokrajinami, med katerimi je imel v mislili tudi Istro (Kandler, 1848a); obširnejši oris tržaških dogodkov v letu IB48 v deiu Štefani (1949). 292 ANNALES Ser. hist. sociol. • 9 1999 2 (18) Salvalor ŽITKO: LETO 1848 IN PROCES FORMIRANJA NACIONALNE ZAVESH FR! TRŽAŠKIH IN ISTRSKIH SLOVENCIH, 291 -ICO 1848 formiralo "Slavjansko društvo", ki je štelo okoli 300 članov. Po mnenju nekaterih italijanskih zgodovinarjev ni šlo za asociacijo okoliškega slovenskega prebivalstva, ki je bilo še v veliki meri nacionalno neo-sveščeno, temveč za zvezo avstrijsko usmerjenih meščansko birokratskih - trgovskih skupin širšega balkanskega prostora oziroma slovanskega dela monarhije, saj so bili člani društva po navedbah lista "Osservatore Triestino" razen Slovencev, Hrvatov, Ilirov in Srbov še Čehi in Poljaki (Osservatore Triestino, 14. 12. 1848; Schiffrer, 1978, 145). List tudi poroča, da je društvo takoj zavzelo pozicije avstrijskega lojalizma, saj so na otvoritveni skupščini v tržaškem "Tergesteju", ki je bil tudi sicer shajališče trgovskih krogov, slavili novega cesarja Franca )ožefa in peli avstrijsko himno. Na stenah sta sredi girland s slovanskimi trobojnicami visela portreta Franca jožefa in )osipa jelačiča, govorniki pa so v svojih nagovorih poudarjali, da se je 60.000 Slovanov bojevalo proti Italijanom na lombartlskih bojiščih {Schiffrer, 1978, 141). Precej drugačno oceno o tržaškem "Slavjanskem društvu" prinaša iist "Slovenija" z dne 15. decembra 1848. Iz Macunovega dopisa povzemamo, da se je društvo ustanovilo 23. oktobra in se naslednjega dne nastanilo v "Tergesteju", Društvu je nekaj mesecev predsedoval pesnik J. V. Koseski, duša društva pa je bil dejansko vse do prerane smrti Ivan Cerer; pod njegovim vodstvom se je povzpelo na 336 članov, med njimi je bilo 22 oficirjev in 130 zunanjih članov. Društvo je nekaj časa izdajalo svoj časopis "Slavjanski rodoljub" in kot beremo v 2. številki časopisa je "razen političnega namena Siavjansko društvo tudi čitalnica in kazino, kar je v skladu s cesarskim ukazom 17. marca 1849 giede društev" (Slav-janski rodoljub, 2, 1849), Mesečnik "Slavjanski rodoljub", ki je začel izhajati marca 1849, je bil slovensko - hrvaški list, prinašal pa je prispevke društvenih članov, se zavzema! za pritegnitev Istre v skupno avstrijsko carinsko ozemlje, opisoval odnose tržaških Slovencev do mesta ter se boril za slovenske šole v mestni okolici in za uradovanje v slovenskem jeziku. "Slavjanski rodoljub" ni dolgo živel, saj je že v 5. Številki napovedal, da bo kmalu prenehal izhajati. Urednik i. Cerer je bit prezaposlen, zato je predlagal društvu, da namesti in plačuje samostojnega urednika, ki bi se lahko posvetil samo listu, k temu pa ga je v veliki meri silila tudi bolezen. Dejansko je kmalu zatem umrl za kolero, list pa je prenehal izhajati avgusta 1849 (Pri- jatelj, 1955, 200). Za Cererjem je društvu, ki je zašlo v krizo, vnesel novega duha duhovnik in nadzornik slovenskega ljudskega šolstva v Trstu, koroški Slovenec Simon Rudmaš. Meseca marca 1850 je obnovil mesečnik s spremenjenim nazivom "Jadranski Slavjan", nekakšen poskus prve slovenske revije v zvezkih po 3 pole. Tudi ta iist je v prvi vrsti prinašal članke društvenih članov in članke, ki so obravnavali aktualna vprašanja tržaških Slovencev. Dopisnikov in sodelavcev ni bilo veliko, zato je urednik Rudmaš tarnal in obenem vzpodbujal društvene člane, da bi med njimi sodeloval "vsak, ki le nekoliko pero rabiti ve" (Jadranski Slavjan, 1850, 74). Za razliko od "Slavjanskega rodoljuba" je ta list prinašal slovenske in hrvaške prispevke brez prevodov, obravnaval pa je politična, šolska, domoznanska, medicinska in leposlovna vprašanja, včasih pa je priobčil tudi kakšno pesem. Najmarijivejši dopisniki so bili Simon Rudmaš, Ivan Macun in tržaški prošt in zgodovinar Mihael Verne. Hrvaške članke so v največji meri prispevali German Angelič, predsednik društva, dr. Stojkovič, zdravnik Ferdo Šporer in pesnik ilija Gro-movič - Sriemac (Prijatelj, 1955, 201). Ze v 1. številki lista je Ivan Blažir* objavil nekakšno programsko "Odperfo pismo" in v njem poudaril predvsem naslednje; "Da naj se posameznim deželam vesoljne Avstrije da več oblasti in samostojnosti, da bi materni jezik v slovanskih deželah ime! vse pravice, ki jih ima nemški v nemških, italijanski v italijanskih itd., in da se Avstrija odreče Nemški zvezi" (Jadranski Slavjan, 1850, 6). V članku objavljenem v "Giomale del Lloyd" z naslovom "Ali imajo pozitivni zakoni v slovenskih dežeiah in občinah resnično veljavo," avtor poudarja nujnost in koristnost izdajanja zakonov in drugih predpisov v narodnih jezikih. To še posebej velja za Slovence, ki se zaradi nepoznavanja zakonov veliko tožarijo. Severni Slovani in Italijani, navaja Blažir, so lahko spoznavali zakone v svojem jeziku, le za Slovence se nt nihče zanimal.-5 V mesecu oktobru 1848 se je Blažir približal zmernejši frakciji italijanske fiberaine stranke in v listu "Osservatore Triestino" sprožil Idejo o ustanovitvi pravne fakultete v Trstu. Pred očmi je imel predvsem praktične razloge zlasti za Slovence iz Tržaškega, ki naj bi v zadnjem letu študija imeli katedro kazenskega prava v slovenskem jeziku. Po njegovem Slovenci ne bi hoteli imeti take katedre v italijanskem, ne v nemškem jeziku. 2 Tržaški Slovenec Ivan Blažir je br! leta 1848 zaposlen pri policijski upravi v Trs tu; italijanska historiografija ga irna za začetnika politične aktivnosti tržaških Slovencev, obenem pa tudi za proavstrijsko usmerjenega konzervativca. Kljub nekaterim njegovim dvoumnim dejanjem in izjavam v časopisu "Giornale del Lloyd" gre pri Blažtrju za prvi poskus nacionalne uveljavitve slovenskega elementa oziroma ceio italijansko - slovenskega sporazuma proti germanizatorskim težnjam osrednje vlade (Granda, 1989, 27). (Schiffrer, 1978, 136); Prijatelj Blažirja enači s takratnim začasnim blagajnikom društva Blažičem (Prijatelj, 1955, 202). 3 V originalu se članek glasi " Haben die Positiven Gesetze in den slovenischen Provinzen und Gemeinden wirkliche Geltung?", Giornale de] Lloyd, 24.8.1848; prim.: Granda (1089, 66), Schiffrer (1978, 136). 293 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 2 (18) Salvalor ŽH KO: LETO 1S48 IN PROCE5 FORMIRAN!*. NACIONALNE ZAVESTI PRI TRŽAŠKIH IN ISTRSKIH SLOVENCIH. 291 -100 Polemika, ki jo je Blažir vodil s Kandlerjem ni imela nacionalnega obeležja, saj tudi liberalni časopisi, ki so pisali o vprašanju univerze, niso imeli polemičnih poudarkov nacionalnega značaja ter celo govorijo o katedri za kazensko pravo "v korist Slovencev, naših sosedov" (Kandler, 1848b). Še več, Kandlerjev program, ki so ga liberalci podprli v Mestni komisiji (Coro-missione Municipale), omenja tudi Blažirjevo ime ob imenih tistih italijanskih liberalcev, ki naj bi bili predvideni za predavatelje na pravni fakulteti, in sicer za predavatelja kazenskega prava v slovenskem jeziku. Kijub pozitivnemu mnenju c. k. namestnika Saima, so vladni krogi ob podpori nemške stranke v Trstu zavrnili načrte o ustanovitvi univerze dokazujoč, da bi univerza postala središče za politično agitacijo (Schif-frer, 1978, 139). Blažir je, ne glede na svoja proavstrijska stališča pa tudi nasprotujoče si ideje, hotel že v letu 1848/49 doseči nacionalno uveljavitev slovenskega življa in se zo-perstaviti italijanskemu "nacionalnemu pravu" na eni in germanizacijskemu pritisku osrednje vlade na drugi strani (Schiffrer, 1978, 138). S političnimi načeli, ki jih je objavil v "jadranskem Slavjanu" ni niti javno niti prikrito polemiziral nobeden slovenski list. Obratno, vsi so ga hvalili in mu dajali podporo, ter ga označevali kot šibko "skromno rastlinico na oknu, odpirajočem Slovencem razgled v široki svet čeprav zeienečo zaenkrat še docela pod žarki dunajskega sonca" (Prijatelj, 1955, 204). Iz teh stališč in mnenj morda lahko sklepamo, da se je "Slavjansko društvo" v času bližajoče se vladne reakcije nekoliko dlje časa ukvarjalo s politiko kot ostala slovenska društva. 2 ukinitvijo ustave in vzpostavitvijo absolutizma pa je moralo tudi tržaško društvo usahniti, medtem ko je njegovo glasilo utihnilo že meseca avgusta 1850 po odhodu Simona Rudmaša, ki je posta! nadzornik ljudskih šol na Koroškem (Prijatelj, 1955, 204). V času ko se je nacionalno vprašanje monarhije vedno bolj zaostrovalo, je tržaško liberalno časopisje spreminjalo odnos do Slovanov, zlasti ko je pri njih zaznalo željo po lastnem nacionalnem preporodu in odpor do avstrijskega absolutizma. Prav gotovo je spremenjeni ton, ki ga je zaznati v liberalnem časopisju, pripisati Pacificu Valussiju4 oziroma njegovim stališčem in spisom, ki so bili objavljeni v "Giornale di Trieste". Prišlo je celo do izmenjave lista "Slavenski jug" za Va-lussijev list "II Precursore", kjer so bili prevedeni članki demokratičnih slovanskih časopisov naperjenih proti ministru Schvvarzenbergu. Skrajno republikansko krilo italijanske stranke v Trstu je lahko na Valussijevem pro- gramu še poslednjič stkalo kratko "italijansko - slovansko idilo", ki naj bi bila naperjena proti Avstriji in je v svoj krog vključila tudi "Slavjansko društvo" v Trstu. Valussi, ki se je med italijanskimi republikanci bolj kot drugi ukvarjal s slovanskim vprašanjem, je v dogodkih na Hrvaškem ob koncu leta 1848 in v začetku 1849 videl "prvi temeljni kamen zgradbe, ki naj bi se nekega dne imenovala "južna Slavija" (Schiffrer, 1978, 157; De Castro, 1981, 28). Prva generacija italijanskih preporo-diteijev je torej do slovansko - italijanskega zavezništva, osnovanega v Torinu 7. marca 1849, slavila mirno sožitje med obema narodoma, toda Valussi, ki se je zavedal problemov meja med obema narodoma v Julijski krajini, je predlagal, da bi nastala vmesna država, ki bi segala od Devina do Kotorja in bi služila za preprečevanje sporov med obema kompaktnima nacionalnima celotama (De Castro, 1981, 28). ISTRSKI SLOVENCI V REVOLUCIONARNEM LETU 1848 IN ODPOR PROTI ITALIJANSKIM NACIONALISTIČNIM PRETENZIJAM Mnogo težavnejša je bila v tem obdobju borba za nacionalno in državnopravno pripadnost Istre. Tradicija Benetk je bila v njej še zelo živa, mesta niso bila po prebivalstvu tako mešana in neodvisna od prometa s severom kot Trst, istrski Slovenci in Hrvatje pa so predstavljali družbeno in gospodarsko podrejen sloj, ki še ni bil nacionalno osveščen. Slovenski del Istre je bil pred letom 1848 etnično mnogo bolj čist od hrvaškega; z italijanskim prebivalstvom se je slovensko stikalo predvsem ob sami obali oziroma v Miljah, Kopru, Izofi in Piranu. V hrvaških predelih Istre je bilo etničnega mešanja mnogo več. Če izvzamemo obalna mesta od Umaga do Pulja, je prišlo do mešanja v notranjih predelih predvsem med spodnjo Dragonjo in spodnjo Mirno ter v obalnem pasu od Rovinja do Pulja (Grafenauer, 1993, 37). Priliv slovenskega in hrvaškega kmečkega življa v mesta, odnosno v mestni kapitalistični krog ni znatneje ogrozil starega mestnega in nekoč kampanilističnega ita-lijantzma. Dominiranje mestnih središč v političnem in gospodarskem življenju Istre je zelo značilno in pomembno ter v mnogočem kaže na specifične probleme te pokrajine. Demografsko podobo Istre in narodnostne razmere pred letom 1848 v veliki meri ponazarja štetje prebivalstva leta 1846, znano kot Czoernigovo štetje. Bilo je prvo, ki je upoštevalo "materin jezik", medtem ko so kasneje kot kriterij uvedli "občevalni jezik". Czoernigova popisna anketa torej za leto 1846 ugotavlja, da je bilo v 4 P. Valussi, eden urednikov lista "La Favilla"; leta 1fl4B je za kratek čas vstopil v uredništvo vladnega lista "Osservatore Triestino" in v nacionalno gardo ter se zavzemal za svoj demokratični program in neodvisnost Trsta. Slovanski živeli je hotel spoprijateljiti z Italijo in pri tem Trst in Istro oblikovati kot nevtralno cono, v kateri bi vladalo sožitje med narodi. (Vivante, 1912, 56) 294 ANNALES Ser. hist. sociol. • 9 • 1999 • 2 (18) Salv.ilor ŽITKO: LETO 1848 IN PROCES FORMIRANJA NACIONALNE ZAVESTI PRI TRŽAŠKIH IN ISTRSKIH SLOVENCIH, 291-300 Istri 134.455 Hrvatov, 60.040 Italijanov in 31.995 Slovencev. Štetje leta 1846 je bilo torej ugodnejše za istrske Hrvate in Slovence kol vsa naslednja štetja, saj jih je bilo skupaj 72,99% priti 26,31% Italijanov. Ivan Cerer, urednik "Slavjanskega rodoljuba", je v dunajskem listu "Historisch - etnographische Notizen" rezultate popisa iz leta 1846 ostro kritiziral in dokazoval, da je v Istri pravzaprav le 56.000 Italijanov, Slovanov pa 172.960 (Radetič, 1944, 33). Postopno se je razlika med jezikovno in narodnostno zavestjo prebivalstva manjšala, skladno z uveljavljanjem in krepitvijo moderne nacionalne zavesti, gotovo pa je na istrskem polotoku šele 19. stoletje pomenilo ¿as ustalitve etnične meje, oprte na narodno zavest. Izraz etnične troedinosti se je uveljavil v spoznavanju etničnih meja posebej med Slovenci in Hrvati, medtem ko je bilo italijansko prebivalstvo bolj raztreseno po mestih s tradicionalno romanskim značajem ter v nekaterih nepovezanih delih podeželja z večjim deležem italijanskega prebivalstva {Darovec, 1992, 53). Kot prvega, ki je pisal o slovensko - hrvaški narodnostni meji v Istri, naj navedemo Petra Kozierja,6 po katerem je meja v glavnem tekla po dolini Dragonje proti gričem in vasem Topolovec, Sočerga, med Raki-tovcem in Zazidom, Jeiovicami in Podgorjem, Goicem in Obrovom, Poljanami in Podgradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se ne združi s kranjsko deželno mejo in gre s to vred čez Prezid do osivniške fare (Ostanek, 1991, 215; Grafenauer, 1993, 20). Istra je sicer leta 1848 teritorialno z največjim delom ozemlja mejila na Kranjsko, toda gospodarsko je bila bolj vezana na Trst, zato so odnosi s Trstom tudi zagotavljali temelje 2a sprejemanje tržaške politične miselnosti ne glede na etnično pripadnost prebivalstva (Beuc, 1975, 6}. Po drugi strani slovensko nacionalno gibanje na Kranjskem leta 1848 v Istri še ni imelo ugodnih pogojev za širjenje. Vplivna sfera Bleivveisovih "Novic" je bila v sami Istri omejena na ozek krog bralcev in naročnikov. Večinoma je "Novice" brala duhovščina, pa kakšen učitelj in posestnik. Največje število naročnikov je bilo na območju koprskega okraja (Dolina, Plavje, Gabrovica) in Pirana (Kaštel), po en naročnik pa na območju pazinskega okraja in okraja Volosko (Kastav) (Beuc, 1975, 6). Pokazalo se je, da se Slovenci zaradi stoletne razcepljenosti še niso čutili kot en narod in da je ideja "Zedinjene Slovenije" imela ob privržencih tudi številne nasprotnike. Tako je npr. i. V. Koseski, prvi predsednik "Slavjanskega društva" v pismu dr. ). Bleivveisu napisal, "da se slovenska zahteva uresniči, toda v daljni bodočnosti ... inteligenca v Istri noče ničesar slišati o Kranjski, Trstu tudi ne, najbrže Gorica tudi ne ..." (Lončar, 1909, 156/157). Prvi preizkus nacionalnih in političnih opredelitev so v Istri predstavljale volitve v frankfurtski parlament. Stari avstrijski del Istre je kot zastopnika predlagal Tržačana Pietra Kandlerja, ki pa je mandat odklonil, nekdanji beneški del Istre pa tako ni spadal v okvir Nemške zveze. Večina Slovencev v severni Istri se pod vplivom razpoloženja v drugih slovenskih in nekaterih slovanskih deželah teh volitev ni udeležila (Barbalič, 1948, 1~ 4; Milanovič, 1967, 164). Ob volitvah v dunajski parlament junija 1848, se je za razliko od Trsta v Istri razplamtela razprava, ali naj se jih Italijani sploh udeležijo, saj so hoteli z abstinenco dokazati, da ne želijo več živeti pod Avstrijo. Toda kasneje so odstopili od te taktike, ker bi s tern zanje nastala politična škoda, saj bi bili v parlamentu zastopani le Slovenci in Hrvatje. Le-ti pa leta 1848, kot rečeno, narodnostno še niso bili dovolj osveščeni, duhovščina pa je bila še brez pravih narodnih voditeljev, zato zahodno od Učke ob volitvah ni bilo slovenskega ali hrvaškega kandidata (Milanovič, 1967, 162). Pravico do volitev so imeli vsi polnoletni moški, vendar svojih zastopnikov niso volili neposredno, temveč le določeno število poverjenikov (fiduciarjev), ki so zatem v vsakem volilnem okraju izbrali po enega poslanca. Na volitvah 5. junija 1848 je v celoti glasovalo 44-46% volilcev. V pazinskem okraju je italijanski kandidat Carlo de Franceschi premagal avstrijskega kandidata Ludvika von Heuflerja, tirolskega Nemca, ki je računal na glasove kmečkega prebivalstva in se v tržaškem časopisju zavzemal za to, da Istra geografsko pripada "ilirskemu trikotniku", ne pa "italijanskemu škornju" ter da je po zgodovinski preteklosti, narodnosti in kulturi vse prej kot italijanska (Milanovič, 1967, 162). V koprskem okraju je zmagal poslanec Antonio Ma-donizza, v volilnem okraju Buje - Motovun - Guzet -Poreč je dobil večino Michele Fachinetti iz Vižinade, v okraju Krk - Cres - Lošinj - Labin - Pula pa je samo z enim glasom veČine zmagal kandidat italijanske liberalne stranke 1'rancesco Vidulich. Ker je bil njegov mandat nekaj časa sporen, je prišel na Dunaj nekoliko kasneje kot drugi istrski poslanci. Najslabše je šlo Italijanom v okraju Podgrad - Volosko - Belaj, kjer je bil izvoljen hrvaški kandidat Josip Vlah iz Kastva (Beuc, 1975,28; Milanovič, 1967, 163). 5 Peter Ko2|£t, član društva Slovenija, ki je 20. aprila 1B48 izdalo program Zedinjene Slovenije, se je že maja 1848 lotil sistematičnega zbiranja narodopisnega in statističnega gradiva za nov zemljevid slovenskega ozemlja, ki je izšel leta f8ii3 z imenom "Zemljevid slovenske dežele in pokrajin". Ob ostalih slovenskih deželah je zajel Se vso Istro in velik del Kvamerja z Reko in bližnjimi otoki. Že konec leta 1852 pa je sestavil opis narodnostne meje pod naslovom "Kratek slovenski zemljepis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev itd.", Dunaj 1854; Peter Kozier in prvi zemljevid slovenskega ozemlja, Muzej Kočevje, 1996, 30/31. 295 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 2 (18) Satvalot ŽITKO: LETO 1 3