Uvodnik Ana Schnabl: Zakaj kritiki no~ejo u`ivati?.............................................3 Mnenja, izku{nje, vizije dr. Igor @unkovi~: Etika in morala v sodobni slovenski dramatiki.........8 Pogovori s sodobniki Tina Kozin z Matev`em Kosom............................................................23 Sodobna slovenska poezija Milan Jesih: Izkoprnevajo~...................................................................37 Marko Kravos: Kot suho zlato..............................................................45 Kristijan Muck: Na{li so rablja.............................................................57 Mateja Bizjak Petit: Luping..................................................................65 In memoriam Meta Ku{ar: Dragi Toma`, carissimo!..................................................69 Sodobna slovenska proza Vinko Möderndorfer: Preteklost v {katli...............................................77 Tuja obzorja Sodobna mad`arska knji`evnost...........................................................95 Likovni forum Andrej Medved: S tan~ico odstrt – enigma Gabrijela Stupice............134 Sprehodi po knji`nem trgu Boris A. Novak. Vrata nepovrata. Prva knjiga: Zemljevidi domoto`ja (Milan Vinceti~) .............................................................159 Drago Jan~ar: Maj, november (Diana Punger{i~)...............................163 Tina Kozin: Šumenja (Rok Smrdelj)...................................................168 Andrej Predin: Prihodnost d.o.o. (Matej Bogataj)..............................171 Franci Novak: Podnebne spremembe (Lucija Stepan~i~)...................174 Mlada Sodobnost Vladimir P. Štefanec: Sem punk ~arovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov (Ma{a Oliver) .........................................................177 Nata{a Konc Lorenzutti: Dru{tvo starej{ih bratov (Ana ^. Vogrin~i~) ...........................................................................180 Gledali{ki dnevnik Matej Bogataj: Ko pi{tola naredi mo`aka...........................................182 Posladek Boris A. Novak: Pogovor s Pre{ernom................................................190 Ana Schnabl Zakaj kritiki no~ejo u`ivati? Druga polovica lanskega leta me je z bralskimi zadetki potola`ila. Dotlej namre~ vsaj kako leto nisem prebrala knjige, ki bi se mi vtisnila v spo­min, bodisi so bile slogovno in tematsko popolnoma dostojne (in zato dolgo~asne) bodisi so bile neutemeljeno nastrojene in napete (in zato dolgo~asne). Nekaj romanov, pesni{kih zbirk in zbirk kratke proze je bilo slovenskih – te sem obravnavala po slu`beni dol`nosti –, druga dela pa so bila ve~inoma prozne kreacije angle{ko pi{o~ih avtorjev (priznajmo si, knjige angle{ko pi{o~ih avtorjev so izjemno poceni, tisti posamezniki, ki ob tem nismo posebej lojalni ~lani knji`nic, saj se zamudimo s prav vsako knjigo, smo zato izjemno veseli spletnega naro~anja in razko{ne doma~e knji`nice). ^e ~lovek skoraj leto dni ne prebere pretresljivega izdelka, utegne postati zagrenjen in zapreti srce, slabe bralske izku{nje pa {e zlasti neugodno vplivajo na poklicne kritike, saj, kolikor so ljudje, ne morejo zajeziti ob~utka, da bo {lo vse k vragu in se zato ni ve~ vredno truditi, da bi za dobrobit in pamet ~love{tva izbrskali temeljna literarna dela. Ne­varnostim se ~lovek izogne le z obilico ljubezni do literature, druga~e ne gre, se bojim. Grenke bralske izku{nje so za literarnega kritika malodane obvezne, prav tako pa si jih nakoplje vsak navdu{en in nepopustljiv bralec. C'est ça, bi se reklo, malodu{je je pograbljen teren za vzhi~ena ~ustva, ki obi~ajno nastopijo brez velikih priprav. No, tako se je vsaj zgodilo meni. Konec avgusta sem se na otrpel dan sprehajala ob obali Osla, od nenadejane vro~ine so poleg moje glave cvr~ali celo ladijski privezi. V nahrbtniku sem imela nekaj kron vi{ka, pred seboj pa {e nekaj prostih ur `ivljenja. Sklep je bil preprost: kupi kavo, kupi knjige. K sre~i sta moji najljub{i kavarna in knjigarna, ki se lahko pova`i z izjemno zalogo angle{kih in nem{kih izvodov, le streljaj narazen, kakor se re~e. Tako sem lahko s prerojeno, sve`o kofeinsko glavo izbirala med najmanj tiso~ naslovi sodobne produkcije in na klopco na prvem zavoju fjorda nazadnje privlekla sedem knjig, med njimi The Lives of Others Neela Mukherjeeja, The Assassination of Margaret Thatcher sijajne Hilary Mantel (v ~udoviti trdi vezavi), zbirko kratke proze Tenth of December Georgea Saundersa in krimi~ I am Pilgrim Terryja Hayesa. Ob Ameri~anki Chimamande Ngozi Adichie, ki sem jo zadela na loteriji tiskovne konference v Ljubljani, so to knjige, ki sem jih prebrala z najve~jo bralsko slastjo, skoraj obsedeno, odklanjajo~ hrano (predvsem pa kuhanje), spanec, celo jutranjo rekreativ­no rutino. Teh pet knjig sem prebrala z u`itkom, u`itek pa je neka ~udna, v bralskem kontekstu zame dolgo neob~utena snov ali pojav ali materija ali kar koli `e. Ko sem takole u`ivala, sem zares mo~no so~ustvovala z liki v kratkih zgodbah oziroma romanih, jih zares temeljito ob~udovala ali prezirala, se zanje bala, se spominjala sebe v podobnih okoli{~inah, si sebe v podobnih okoli{~inah zami{ljala, se med branjem glasno smejala in dopustila, da mi umi{ljeni svet, ki, kadar je zgrajen skrbno in modro, odzvanja nekonsistentnost resni~nosti, pokvari razpolo`enje, ne zgolj za nekaj ur, temve~ za dneve in tedne; med tem, ko sem takole u`ivala, sem se otresla pritiska resni~nosti, vendar hkrati v zgo{~eni obliki do`ivljala vse to, kar do`ivljam, ko knjigo zaprem. Med bralskim u`itkom sem kot bralka postajala podobna sami sebi, kakr{na sem, kadar nisem bralka. Ker je od zadnjega bralskega u`itka potemtakem minilo skoraj leto dni in sem se zato ob~asno vpra{ala, ali nisem morda povsem zakrknila in otopela, je bila izku{nja bralskega u`itka amplificirana – ne, da je bil u`itek ve~ji kot kadar koli prej, toda prav dejstvo izku{nje, dejstvo, da je tovrstna izku{nja {e mogo~a, se mi je kazalo posebej veli~astno. Razlika med ne u`ivati in zgolj prebrati in o prebranem potem nekaj pametnega, ne nujno odklonilnega zapisati ter u`ivati in zadihano pri~akovati novo prilo`nost za branje in potem nekaj pametnega, nujno potrjujo~ega o prebranem zapisati je bila prevelika, da bi jo lahko spregledala. Ker sem `e kdaj prej med branjem u`ivala in prebrano delo nato tudi kriti{ko obravnavala, sem se vpra{ala, zakaj sem svoj bralski u`itek naposled vedno zalo`ila, odmi­slila ali premeteno pozabila omeniti. Zakaj, torej, kljub temu da je med deli, ob katerih bralskega u`itka ne ob~utim, in deli, ob katerih bralski u`itek do`ivljam, velik prepad, nikoli ne zapi{em, nikoli ne priznam, da se je u`itek zgodil in da sem, v manj{i ali ve~ji meri, nanj naslonila tudi svoja kriti{ka orodja. Kaj je na u`itku tisto kriti{ko, teoretsko ali intelektualno sramotno, da se nanj kritiki tako redko odlo~eni nana{amo – domovin­sko pravico si je izboril v ocenah `anrske literature ali v kratkih noticah, nevrednih naziva kritika ali recenzija, v dnevnem ~asopisju. V resnih li­terarnih revijah, v strokovnih ocenah resnih knji`evnih del – del, ki imajo resne zalo`nike in resne bralce, ki jih nikoli ni veliko, in resne naslovnice in so resno neprofitabilna ali postanejo profitabilna {ele, ko prejmejo nagrade – pa o u`itku ne duha ne sluha. Kot da je branje en sam velik resen stres in napenjanje in trud in pot in kri in solze in ars moriendi, kot da je samo zato, ker je bralno dejanje vezano na civilizacijsko zapu{~ino, nespodobno ob~utiti u`itek, saj naj bi bil ta – kako ozkoumno – vezan samo na telesno izku{njo ali izku{njo telesnosti. Jasno je, da se teorija in refleksija dandanes bojita, da se bosta sesuli pod globalizacijskimi pritiski hitrega in hitrostnega zadovoljevanja vsakr{nih potreb, tako emocional­nih, telesnih kot intelektualnih, pod pritiski slaboumnosti in pop kulture, jasno je, da se morata zavarovati pred vdorom ni~evosti, jasno je, da tudi mi, kritiki, ple{emo z njunimi potrebami – malo iz ne~imrnosti, malo iz zavesti o resni~ni gro`nji topoumnosti –, vendar je kljub temu te`ko razu­meti, da teorija in refleksija u`itek, steber ~love{kega dejanja in nehanja, vedno znova odslovita kot irelevantnega; teorija si upa u`itek obravnavati samostojno, v kontekstu psihoanalize ali psihologije ali poststrukturaliz­ma, vendar ne ve to~no, kaj z njim po~eti tedaj, ko se javlja kot pritikli­na intelektualne izku{nje. Teorija iz pre~udnih razlogov, najverjetneje zaradi lastnega intelektualnega napuha, no~e upo{tevati ne~esa, kar se med branjem dejansko dogaja. Sklicujo~ se na zanemarljivi status parti­kularne izku{nje, kar naj bi izku{nja posameznikovega u`itka bila, u`itka preprosto ne upo{teva. Naj bom za trenutek zlobna: zdi se, da se teorija z u`itkom bralnega dejanja ali dogodka no~e ubadati, saj bi to – spust v pre­cej razmazano partikularno do`ivetje – prineslo preve~ novih dilem, dela in zmede. Kritika se obna{a podobno: nujno ji je pozabiti, da u`itek ni le partikularen, vase posesan nered, temve~ ima tudi univerzalno strukturo (Lacanov Še in {e kaj bi se na{lo), ki jo je, prav zato, ker je univerzalna, vredno prou~evati ali jo, kakor pravimo na de`eli, vzeti v misel. ^e bi kritika zapisala “U`ivala sem“ in se {la nato kot Odisej vase vpra{at, zakaj je u`ivala, bi na beli dan potegnila vrednostna merila, ki bi nam izpove­dala tako njeno kot ob~e~love{ko naravnanost. Kritiki je to nekajkrat celo uspelo, pridna kritika; ~e ji ne bi, ne bi nikoli razpravljali o mehanizmu whodunit in bi tako z nekim neuglednim histori~nim zamikom izvedeli, da tremendum et fascinans ni poginula oblika u`ivanja, temve~ nas dolo~a skoz in skoz, od prve grozote naprej. Literarna teorija je o u`itku in na­sladi v tekstu, o neki vedno prese`ni erotiki branja in pisanja, `e sku{ala pripovedovati v U`itku v tekstu Rolanda Barthesa, pa je, zdi se, ostalo zgolj pri poskusu, ki je veljaven za ljubitelje Rolanda Barthesa ali tiste posameznike, ki se zadevajo s pesni{ko govorico. ^e povzamem z bese­dami britanske literarne kriti~arke Catherine Belsey, ki sem jo spoznala med pisanjem pri~ujo~ega teksta: “Trenutna kritika, menim, zanemarja u`itek ob fikciji. Ker svoje bralne ve{~ine predajamo vrednim socialnim namenom, nam je spodletelo, da bi pri~ali o svojih lastnih motivih za branje. Ne prito`ujem se, ~e{ da ne izku{amo u`itka, temve~ nad tem, da ga ne analiziramo – ali, kadar ga ob redkih prilo`nostih `e analiziramo, se preve~ pripravljeni obrnemo h kantovskemu besedi{~u, ki u`itek povezuje s sodbo in vrlino … (…) Kritika, ~e nadaljujem, si lahko privo{~i ve~ ambicioznosti. Ponuja dragoceno poznavanje kulture, pretekle in sedanje, kjer je kultura razumljena kot bistveno formativna za ~love{ka bitja, ki bomo postali. Kulturna zgodovina, ki jo fikcija razkriva, je razlo~ujo~a in niansirana, upravi~ujo~a stali{~e, da so vedno na razpolago druge mo`nosti, da mora vedno priti do odlo~itev. ^e pa fikcija ne bi bila tako prijetna, bi njene reprezentacije socialnih problemov, ki se nas ti~ejo, med njimi rasa, spol ali ekologija, pomenile mnogo manj. Fikcija tako ponuja uvide, kot vpliva, do stopnje, ko vznemiri `eljo bralcev in ob~instva.“ ^e beremo (in pi{emo), obiskujemo plesne, gledali{ke ali site-specific predstave ali koncerte ali likovne razstave zato, ker bi iz bazena kulturne produkcije radi polovili dogodek, ker bi radi zajeli tisto malo, komaj zaznavno kvalitativno prese`no vsebino umetnosti, ker bi ne nazadnje radi, da se skoz nas zapelje kak{en nov uvid, se nam razpre nova dimen­zija gledanja, razumevanja, ~utenja, so~ustvovanja, je jasno, da od stika s kulturno produkcijo pri~akujemo tudi u`itek. Ker lovimo klasi~no badioujevski dogodek, ki nas bo zdaj zdaj subjektiviral, zaradi katerega se bomo na novo ob~utili in kot novi prepoznali, nas bo ob tem spreletaval u`itek, smisel za eksperiment `ivljenja v `ivljenju ali, v svoji radikalni obliki, smisel za eksperiment smrti v `ivljenju. U`itek v bralnem dejanju je reka ponikalnica: subjekt ponikne pod povr{je teksta, da lahko na drugi strani pride ven, na povr{ino teksta, bolj kot on sam, zavedajo~ se bodisi svojih razrednih, rasnih, fizi~nih, spolnih, okoljskih, emotivnih bodisi intelektualnih omejitev ali danosti. Zavedajo~ se svoje subjektivitete. Pod povr{jem teksta dere skozi podobe, ki se od njega, ~etudi je pod povr{jem zemlje rado temno, odbijajo, se v njem zrcalijo, lahko dere mimo podob, ki ga ne zadevajo, pa kljub temu, ker so nastavljene tja po volji avtorja, usmerjajo njegov tok; pod povr{jem besedila na ideologije pretijo razli~ne nevarnosti – ~e govorimo o literaturi, ne propagandi –, zalezovanje ideolo­gije, sklanjanje pod njeno krilo, medtem ko jo vedno `e dr`imo za roko in hodimo z njo v{tric, pa je predmet u`itka, privo{~ljivega hahljanja, dokon~ne sprostitve. Cela zadeva pa ni tako neizmerno kompleksna, tudi za precej ohlapne koncepte gre. Za lepoto izraza, recimo. Za humor, za tajming, za suspenz, za lucidnost, za modrost avtorja: vse to se lahko spro­ti napaberkuje v dogodek in edino po{teno bi bilo, da priznamo, da smo se ob dogodku imeli tudi fajn, ~eprav smo dvorano zapustili popolnoma pretreseni, ~eprav smo se po prebrani knjigi zavedli posledic privilegi­ranega polo`aja svojega razreda, ~eprav smo si `eleli podobne ljubezni, kot sta jo do`ivela junaka v knjigi; prav zato, ker vse to, prav zato, ker je energija dogodka bistveno implozivna, bistveno nekonsistentna, ker je ne moremo povzeti v lahkotno, enozna~no obliko, lahko ~utimo u`itek, to rahlo motno razmerje med smrtjo in `ivljenjem, nikoli dokon~ani ples dvojice {e in stop. Sklicevanje na u`itek bi v literarni kritiki terjalo veliko mi{i~ne mase – ideolo{ko breme, ki ga je treba dvigniti, je namre~ izjemno te`ko. ^e je na drugi strani u`itka oziroma njegov podalj{ek odveza, bi bilo treba analizirati, od ~esa se je bralec, v tem primeru kritik, pravzaprav odvezal. Nekaj ga je pred branjem dolo~alo, a se tega ni zavedal, med branjem pa je stopilo predenj in se v manj{em, apoteoti~nem sprevodu dvignilo na­denj. Ta dvig ni trajen, kakopak, saj ideologija vedno pade nazaj na ~elo in skozi ~elo v telo, a vendar – za trenutek je bila zunaj in tisti trenutek bi bilo morda enkrat za spremembo treba pripeljati v kriti{ko besedilo. Zapisovati ~elni trk, to bi po mojem mnenju bilo to, vrhunec literarne kri­tike – in to dobesedno. Zakaj zapisovati v{e~nost in se ob tem sramovati Erosa? Zakaj – zaradi ideologije ustreznega diskurza? Ah, no, pa saj smo stari dovolj, da vemo bolje … dr. Igor @unkovi~ Morala in etika v sodobni slovenski dramatiki1 Raziskovanje morale in etike v sodobni slovenski dramatiki zahteva vnaprej{njo opredelitev treh vsebinskih predpostavk: definicija morale, definicija etike in opredelitev sodobne slovenske dramatike. Vse tri opre­delitve zastavljam povsem jasno, natan~no in kolikor je mogo~e objek­tivno. Zato moralo opredelim kot pravila ravnanja v kateri koli ~love{ki skupnosti, etiko pa kot refleksijo upravi~enosti teh pravil2. To sta formalni opredelitvi, ki o konkretni morali in etiki prou~evanih dram ne povesta ni~esar razen tega, da vsaka drama vsebuje eno in drugo. Problem objektivnosti izbire prou~evanih dram razre{ujem tako, da upo{tevam od moje volje in presoje neodvisen korpus sodobne slovenske dramatike, ki ga sestavljajo prejemniki Grumove nagrade med letoma 2003 in 20133. Tak izbor zagotavlja dvoje: relativno visoko kvaliteto kor­pusa kot celote; od raziskovalca neodvisen nabor tekstov in s tem najve~jo mo`no mero objektivnosti izbora. Metodolo{ko torej stremim k ~im ve~ji objektivnosti in hkrati k ~im ve~ji ustreznosti vzorca, ki naj bi omogo~al tudi najve~jo mo`no stopnjo ustreznosti posplo{itve rezultatov. Hkrati je ~asovni okvir zastavljen tako, 1 Pri~ujo~a razprava je rezultat {tudije, ki sem jo kot prejemnik {tipendije Ustanove Tarasa Kermau­ nerja (UTK) opravil leta 2013. Zahvaljujem se UTK, Manci Ko{ir in Ivu Svetini ter KD Group, ki zagotavlja {tipendijska sredstva. 2 Za utemeljitev filozofsko­antropolo{kih temeljev tega razlikovanja glej O{laj, Antropoetika, str. 11–13, 170–171 in 182–183 . 3 Obravnavam torej drame: M. Zupan~i~: Hodnik (2003), E. Flisar: Nora Nora (2004), M. Bri{ki: Kri` (2005), M. Zupan~i~: Razred (2006), D. Poto~njak: Za na{e mlade dame (2007), R. Vil~nik: Smeti na Luni (2008), @. Mir~evska: Konec Atlasa (2009), S. Semeni~: 5fantkov.si (2009), I. Prijatelj: Totenbirt (2010), I. Svetina: Grobnica za Pekarno (2010), S. Semeni~: 24ur (2010), M. Zupan~i~: Shocking shopping (2011), V. Möderndorfer: Vaje iz tesnobe (2012), E. Flisar: Komedija o koncu sveta (2013). Obravnavane drame so bile objavljene v zbornikih prejemnikov Grumovih nagrad in v reviji Sodobnost. Še tako dobra drama pa ostane brez u~inka, ~e ni upri­zorjena in prebrana. Pri~ujo~i tekst je zato lahko le nezadosten surogat in ne more nadomestiti pristne izku{nje teksta, ki se lahko uresni~i le skozi uprizoritev in branje. V eti~ni perspektivi ima ta izku{nja nenadomestljiv pomen, zato spo{tovano bralko in bralca vabim k branju teh besedil in obisku njihovih uprizoritev. da je letnica 2008 sredi obravnavanega obdobja, kar pomeni, da je mogo~e ugotoviti, kak{ne spremembe etike in morale v dramskih tekstih povzro~i pojav krize, ki je v na{o dru`beno zavest vstopil v tem letu. Kaj je torej mogo~e povedati o tem, kako sodobna slovenska dramatika obravnava moralna in eti~na vpra{anja, kak{en moralni svet nam ka`e in kako ga upravi~uje? Prva skupna lastnost vseh obravnavanih tekstov, z izjemo Kri`a Matja`a Bri{kega, je odsotnost transcendentne eti~ne avtoritete, ~eprav jo je tudi v Kri`u mogo~e zaznati kot razdvojitev na dva dela: Boga kot absolutno transcendentno entiteto in Boga kot ~loveka. Ta odsotnost je brez dvo­ma daljni odmev smrti Boga, ki jo je pred ve~ kot stotimi leti razglasil Friedrich Nietzsche. To je naj{ir{e eti~no ozadje tekstov, eti~no ozadje sodobnega sekularnega sveta, ki {ele omogo~i potrebo po eti~ni refleksiji, ki ji Nietzsche pravi prevrednotenje vseh vrednot4. Od tod naprej v sodobni slovenski dramatiki opazimo dva prevladujo~a eti~na razmisleka. Prvi se ti~e razmerja med dru`benim (delovnim, eko­nomskim itd.) sistemom in ~lovekom kot posameznikom, drugi pa pre­vpra{uje integriteto posameznika kot osebnostni temelj eti~nega premisle­ka. Obe eti~ni perspektivi imata ve~ vsebinskih uresni~itev skozi razli~na dramska dejanja oziroma skozi razli~na moralna pravila. Drame Matja`a Zupan~i~a, Vinka Möderndorferja, delno Iva Prijatelja, Dragice Poto~njak, Simone Semeni~ s 5fantkov.si, Evalda Flisarja in tudi Iva Svetine ter Matja`a Bri{kega vsebujejo na ravni etike premislek o razmerju med posameznikom in dru`benim sistemom, v katerem ta `ivi. Njihova skupna to~ka je eti~na breztemeljnost sistema, medtem ko so njihovi odzivi na to breztemeljnost razli~ni. Matja` Bri{ki, recimo, ustvari svet, v katerem je oddaljeni Bog eti~na avtoriteta, ki pa prav zaradi svoje oddaljenosti nima vpliva na vsakodnevno `ivljenje ljudi, medtem ko `ive­ga Boga ljudje ne prepoznajo. Tako tudi znotraj sicer zaprte heteronomne eti~ne perspektive kr{~anstva odpira mo`nost in celo potrebo po eti~nem premisleku. Povsem druga~en eti~ni premislek vpeljuje Svetinova drama, ki kon~no sega k dru`beni odgovornosti gledali{~a; slednje lahko, ker je oddaljeno od vsakodnevnega `ivljenja ljudi, premisli upravi~enost mo­ralnih pravil, po katerih `ivimo. Med tema povsem razli~nima pristopoma se gibljejo vsi drugi, naj­zanimivej{i med njimi so Prijateljev, Möderndorferjev in Flisarjev, saj 4 Jurij Ver~ eti~ne konsekvence tega Nietzschejevega nastavka (tudi s sklicevanjem na Vattima) izrazi takole: “Bog umre, ko vednosti ni ve~ potrebno priti do temeljnih vzrokov, ko ~lovek nima ve~ potrebe, da bi se ~util kot nesmrtna du{a. Samo tam, kjer kon~ne in prekinjajo~e, blokirajo~e instance vrhovne vrednote – Boga, se vrednote lahko razgrinjajo v svoji pravi naravi.” (Ver~: “Vpra{anje etike v postmoderni”, str. 218.) je pri njih prisoten tudi metaeti~ni element: vzpostavitev etike kot teme dramskega diskurza. Dragica Poto~njak kot eti~ni problem izpostavi subjektivizacijo institucij, o ~emer posebej lucidno razmi{lja Borut O{laj v svoji knjigi Antropoeti­ka. O{laj opozarja na eti~ni problem sodobnega sveta, ki je zanj klju~en za razumevanje te`av z moralo in etiko, da institucije, kakor so dr`ava in njeni funkcionalni sistemi, pa tudi naddr`avne tvorbe in podjetja, postajajo subjekti delovanja. To misel je zagotovo mogo~e prepoznati v drami Dra­gice Poto~njak, kjer Brininih klicev na pomo~ institucije ne sli{ijo, zlasti zato, ker jih zanima le lasten obstoj, pogoji lastnega delovanja in dru`beni status, ne pa posameznik, ki ima te`ave. Posameznik je za te sisteme le sredstvo samopotrjevanja, ne pa subjekt, ki bi jih primarno utemeljeval. Tak{na obrnjena vrednostna struktura, kot poka`e Dragica Poto~njak, vodi k skrajnemu nasilju zlasti nad naj{ibkej{imi ~leni skupnosti. V Nori Nori, ki sicer pomembnej{i eti~ni poudarek daje posamezniku, je eti~ni premislek dru`benega sistema povezan z izvorom samouresni~itve. Ta je postavljena kot ob~a vrednota in deluje skorajda kot novodobni nadomestek avtoritete Boga. Seveda pa se, kar Flisar u~inkovito poka`e, tak{na etika ne more uresni~iti in ~lovek ostaja bistveno nepopoln. V Nori Nori se eti~ni premislek izra`a skozi natan~no seciranje partnerskih odno­sov, kar ni ni~ nenavadnega, glede na to, de so prav partnerski in dru`inski odnosi tisti, v katerih se posameznik najintimneje razkrije. A izka`e se, da se nikdar ne more popolnoma razkriti; najprej zato, ker se spreminja, drugi~ pa zato, ker tudi znotraj njega samega obstaja nespoznaven del. To, kar je v Nori Nori samouresni~itev, v 5fantkov.si na ravni naracije, kjer upo{tevamo {e kontekst drame, na katerega namiguje naslov, predstavlja ironija. Ironija predpostavlja distanco, ki je pri Svetini izvor kriti{ke spo­sobnosti umetnosti, vendar pri Simoni Semeni~ ne vodi v kritiko, temve~ v sme{enje. Tako avtorica zelo jasno razkriva razliko med strukturo otro{ke igre, kjer s stali{~a naracije ne gre zares, s stali{~a karakterjev pa, medtem ko v svetu odraslih vsebina na ravni karakterjev ostaja enaka, vpra{anje pa je, kako se nanjo odzovemo kot (samo)premi{ljujo~a bitja. Tako drama ne tematizira nobene specifi~ne etike, temve~ potrebo po etiki nasploh. Na ravni etike relativnost posameznikove integritete in nepopolnost njegove identitete razkrivajo naslednje drame: Konec Atlasa @anine Mir­~evske, 24ur Simone Semeni~, Smeti na Luni Roka Vil~nika, Svetinova Grobnica za Pekarno, pa tudi Nora Nora Evalda Flisarja in Za na{e mla­de dame Dragice Poto~njak. V teh dramah, ~etudi nekatere med njimi obravnavajo tudi eti~no razmerje med dru`benim sistemom in posamez­nikom, je najpomembnej{i eti~ni razmislek povezan s prevpra{evanjem integritete ~loveka, ki bi lahko bila temelj eti~nega premisleka. Pri tem gre tako za vpra{anje osebnega smisla, recimo pri Flisarju, kakor tudi za vpra{anje trdnosti identitete dramske osebe, recimo pri Ivu Svetini in Dragici Poto~njak. Drama, ki najostreje in najbolj neposredno tematizira razgradnjo eti~ne refleksije na ravni posameznika, je Konec Atlasa. @anina Mir~evska dramske like ustvari tako, da jih ~asovno­prostorsko razdvoji, naredi jih nepopolne in ne le krive, temve~ zlasti eti~no nesposobne, in sicer tako, da jim odvzame zmo`nost eti~nega premisleka. Najprej to stori tako, da jih a priori predstavi kot krive in kot fizi~no (duhovno) nepopolne, nato {e tako, da jih postavi v skrajno `ivljenjsko nevarno situacijo, v kateri bi tudi povsem du{evno stabilne osebe zblaznele. Bolj ko se bli`a klimaks, manj{a je vrednost ~love{kega `ivljenja. Ta se manj{a, ker ni ni~esar, kar bi jo utemeljevalo, niti transcendentnega absoluta niti osebne integritete. V tem svetu so vsi zmo`ni vsega, {e huje pa je, da nobenega dejanja, niti uboja morske deklice niti kanibalizma, ne moremo ozna~iti kot slabega. Tako na ravni naracije spremljamo subverzijo, skozi katero se razkriva nujnost eti~nega odlo~anja in nujnost prevzemanja osebne odgovornosti, ki temelji na osebni integriteti vsakega posameznika v skupnosti. Podoben eti~ni razmislek vsebuje tudi Vil~nikova drama Smeti na Luni, ~eprav ustvarja povsem druga~no dramsko situacijo. Bistven eti~ni problem je namre~ Lawrenceova nesposobnost dojemanja Vasilke kot otroka. Otroci, kar {e natan~neje beremo v 5fantkov.si Simone Semeni~, niso sposobni eti~nega premisleka, ker njihova domi{ljija obstaja izven razlikovanja dobrega in zla, predvsem pa je pomembno, da {e niso izdela­ne osebnosti, da niso subjekti. Tudi Vasilka ne vidi zla, ki bi jo potencialno lahko zadelo. Prav to zaupanje je bistven del njene otro{ke osebnosti, ki Lawrencea tako privla~i. On, odrasel mo{ki, lahko tak{no stanje primar­ne nedol`nosti vzdr`uje le tako, da se odpove vsakr{nemu socialnemu `ivljenju. Lawrence se odpove dru`ini in normalnim ~love{kim stikom (odpove se ljubezenski aferi z Martho), da bi lahko ostal v obmo~ju otro{ke nedol`nosti. Šele Vasilka ga s svojo prezenco prisili, da vstopi v vsakdanji svet odraslih, pri ~emer se razkrije nevzdr`nost njegove `ivljenjske dr`e. Drama raz­o~ara Lawrenceovo `ivljenjsko dr`o in ka`e na nujnost prevzemanja odgovornosti ter razlikovanja dobrega in zla. Lawrence ne more vzdr`evati medosebnih stikov z drugimi ljudmi, dokler ne prepozna pomembnosti lastne integritete. Skozi to prepoznanje lahko uvidi, da v svetu obstajata dobro in zlo in da se mora kot odrasel mo{ki med njima odlo~ati. Predvsem pa gre za to, da mora dopustiti obstoj zla, ~e `eli potrditi obstoj dobrega. Povsem druga~e obravnavata vpra{anje osebne integritete Svetina v Grob­nici za Pekarno in Flisar v Nori Nori. Pri obeh je najbolj zna~ilen na~in dekonstrukcije posameznikove identitete simulacija. Bistveno pri obeh je, da se meje med simulacijo in realnostjo bri{ejo. Tako kot Boris pri Svetini vse bolj postaja hkrati lik in igralec ter se njuni identiteti stapljata, tako dramske osebe v Nori Nori simulirajo idealizirane verzije odnosov, ki se v realnosti izka`ejo za nedosegljive. Na eni strani igra osvajanja izgine takoj, ko osebi vstopita v resnej{i odnos, na drugi strani pa nasilje, ki zveze kon~a, nikoli zares ne izbruhne, ampak se le simulira. Simu­lacija pri Flisarju omogo~a nadaljevanje zgodbe, ki se nikoli ne kon~a. Kljub temu {ele zavest o tem, da med simulacijo in resni~nostjo sploh ni mogo~e razlikovati, tako pri Flisarju kot pri Svetini vodi k razmisleku o spremenljivi identiteti posameznika. V trenutku, ko se Novski zlomi in ko se zlomi Helmer 2 (Torvald 2), smrt ni ve~ re{itev, saj ostane brez vsakega smisla. Ni ve~ niti dobra niti slaba. Toda medtem ko Flisar bralce in gledalce pusti v tem refleksivnem trenutku, Svetina Novskega pusti umreti. Njegova smrt pa zdaj ni ve~ smiselna `rtev revolucionarnega ali kakr{nega koli drugega teleolo{kega prepri~anja, temve~ konec gledali{ke igre. In paradoksno je prav gledali{~e (kot tudi umetnost v celoti) tisto, ki razgalja navideznost vsakr{nega smisla, hkrati pa samo ostaja smisel­no v perspektivi dru`bene kriti~nosti. Ker pa gledali{~e ni ni~ drugega kot ljudje, ki ga ustvarjajo (vklju~no z gledalci), je odgovornost eti~ne refleksije pri posamezniku samem, ~etudi je ta izgubil absolutno enotnost identitete in trdnost integritete. Enako spoznanje je mogo~e razbrati tudi iz 24ur Simone Semeni~. Za razliko od 5fantkov.si je v tej drami socialni okvir povsem skr~en; pre­vladuje ~ista relacija med dvema osebama, ki ne moreta vzpostaviti stika. Na ravni etike vidimo nezmo`nost pristnega pogovora in nezmo`nost telesnega stika z drugim. Prvi par skoraj ne govori, zato pa se nenehno prestavlja sem in tja po prizori{~u, medtem ko drugi par le le`i v postelji in govori, ne da bi kar koli povedal (storil). Dramaturgija drame torej razbija osnovne med~love{ke vezi in ka`e posameznikovo nezmo`nost njihove­ga vzpostavljanja. Dogajanje seveda vsebuje moralna pravila, a njihova veljavnost je odvisna od trenutnega razpolo`enja posameznika, ki se ves ~as spreminja. Na ravni naracije se razkrojenost integritete ka`e skozi vse pogostej{e intervencije Spamov, ki dogajanja, gledano znotrajtekstualno, ne prekinjajo, saj se jih dramske osebe ne zavedajo, medtem ko jih mi, bralci in gledalci drame, vidimo in sli{imo. Namenjeni so torej nam, ne nastopajo~im likom, saj nam ote`ujejo recepcijo dramskega dogajanja kot homogene entitete, s tem pa razkrajajo na{o zmo`nost komunikacije s tekstom, ki ga beremo, oziroma s predstavo, ki jo gledamo. Na eti~ni ravni je to razgradnja integritete, ki onemogo~a obstoj mo`nosti etike nasploh. Obe eti~ni perspektivi, integriteta posameznika in upravi~enost sistema, v dramah Iva Prijatelja, Vinka Möderndorferja in v Flisarjevi Komediji o koncu sveta, postajata vsebini tekstov – postajata temi dramskega do­gajanja. Pri Prijatelju je na ravni karakterjev eti~ni premislek skorajda v celoti zgo{~en v liku Štefa. Štef sledi dolo~eni morali, a mora zato potla~iti del svoje osebnosti. Izka`e se, da je potla~itev nemogo~a, saj posameznik ne more upravljati z vsemi plastmi svoje nravi. Po drugi strani pa imamo na ravni naracije eksplicitno razhajanje med ravnanji dramskih likov (zlasti Eli in njene dru`ine) in tem, kar govorijo. To razhajanje pri bralcih vzbudi premislek, podoben Štefovemu. Po Ivekovi smrti Štefova samokontrola in samopotla~itev vse bolj popu{~ata; tako Štef dopu{~a mo`nost eti~nega premisleka o lastnih ravnanjih ter ravnanjih drugih. Bralci pa spremljamo, kako sprva dobrohotno ravnanje Eli in njene dru`ine prehaja v psihi~no in fizi~no nasilje, ki rezultira v absurdnem odprtju bordela v imenu dru`inskih vrednot. Prijatelj tako tematizira pohlep kot eti~ni temelj posameznikove identitete, ki se na ravni dru`be ka`e kot pridobitni{tvo na ra~un drugega. Tako Prijatelj neposredno razkriva dvojno moralo so­dobnega sveta in hkrati nezmo`nost prepoznanja te dvojne morale, zaradi nesposobnosti eti~nega premisleka. Štef, ki se mu njegova lastna dejanja postopoma razkrivajo kot eti~no nesprejemljiva, propade. To, kar Štef spoznava, je zlo dru`bene morale – prepoznava razliko med tem, kar je dobro, in tem, kar je moralno. Podobno se na ravni naracije razkriva tudi skozi Möderndorferjeve Vaje iz tesnobe. Tesnoba je posledica nasprotja med posameznikovim eti~nim premislekom ter njegovimi dejanji, ki so vendarle (skoraj) pov­sem zakonita in dru`beno sprejemljiva. Domala vsi dramski liki, ki jih spremljamo v zelo jasnih in vsebinsko zgo{~enih dramskih situacijah, izkazujejo razliko med dru`beno sprejemljivostjo njihovih dejanj in svojo osebno integriteto. Le ~e dramski liki slu`ijo kot funkcije pridobitni{kega sistema, je sistem trden in morala nevpra{ljiva. Ko pa sestopimo s funk­cionalne ravni na raven osebnega smisla, se takoj razgali najprej brezte­meljnost sistema, nato pa {e njegova ne~love~nost. Ljudje razpadajo, in to dobesedno (Starej{i mo{ki), umirajo (Šefika) in prodajajo svoje telo (Dekle, @enska, Punca v trenirki). V vsakem prizoru posebej vidimo to diskrepanco, ki postaja vse bolj nevzdr`na. Vedno bolj se namre~ ka`e posameznikova nemo~ v odnosu do sistema (podjetja), v katerem so ujeti in od katerega so odvisni. Podjetje ne premore eti~nega premisleka, saj za to niti nima potenciala, medtem ko imajo posamezniki sposobnost eti~nega premisleka, vendar nimajo mo~i spreminjati sistema. Tisti, ki se mu posku{ajo upreti, kon~ajo v samodestrukciji, tisti, ki ga izkori{~ajo, napredujejo, vendar z napredovanjem uni~ujejo svoje bli`nje. Tako Vaje iz tesnobe tematizirajo nesposobnost sodobnega ~loveka, da eti~no presoja svoje lastno ravnanje – o slednjem sicer zasebno lahko razmi{lja, ali je dobro ali slabo, vendar v resnici pri svojem ravnanju nima izbire, kar je vir njegove tesnobe. @ivljenje kot vaja v tesnobi: to je dramati~na predsta­va etike sodobnega sveta, s katero nas soo~a Möderndorfer, zato imamo lahko tudi njegov tekst (tako kot vsaj {e Prijateljevega in Flisarjevega) za tematizacijo etike kot problema sodobne dru`be. Najbolj je to vendarle vidno v Flisarjevi Komediji o koncu sveta. Antiutopi~nost te drame odpira dvoje eti~nih dimenzij, s katerima se kot bralci soo~amo. Prva se razkriva v odnosu implicitnega bralca do vsebine teksta, ki se dogaja v njegovi morebitni prihodnosti, v kateri zaradi spreminjanja podnebja drasti~no primanjkuje hrane. Torej gre za vpra{anje odnosa ~loveka do narave. Druga eti~na dimenzija je povezana z ravnanjem dramskih oseb, ki za pre`ivetje ubijajo in prodajajo drogo, se prostituirajo in zasu`njujejo – z njihovim delovanjem v trenutku, kot pravi Orton, v katerem so se sesule “vse kur~eve vrednote”. Dramske osebe vseskozi prevpra{ujejo ustreznost svojih ravnanj v lu~i {ir{ega svetovnega konteksta ekolo{ke krize, nikoli pa tega, ali je njihov na~in doseganja ciljev ustrezen ali ne. Bistvo te Flisarjeve drame ni samo pomanjkanje hrane, rev{~ina, uni~enje naravnih virov, podnebne spre­membe in podobne dimenzije ekolo{ke krize, ki jo povzro~a ~love{tvo, temve~ morala in etika ~loveka, ki v tak{nem svetu `ivi in ga soustvarja. Tako Flisar nedvoumno ka`e, da je v jedru vsakr{ne krize najprej kriza etike in morale. Na ravni morale seveda vidimo razkroj skupnosti, ki je premosorazmeren z razkrojem narave. Na ravni etike pa se ka`e na~in mi{ljenja, ki je vir obeh razkrojev. V lu~i odsotnosti transcendentne eti~ne avtoritete je tudi tukaj ~lovek prepu{~en samemu sebi (eti~no avtonomen), pri tem pa ostaja nesposoben preobrniti izkori{~anje drugega, ki oba uni~uje, v sobivanje z drugim, ki bi lahko oba re{ilo. Slovenska dramatika `e pred letom 2008 ka`e problemati~nost etike, ki je rezultat nestanovitnosti osebne integritete posameznika, njegove reifikacije in subjektivizacije institucij. Hkrati pa vidimo, da tematizacija etike kot podro~ja, na katerem se za~enjajo dru`beni problemi, med katere je mogo~e uvrstiti tudi pojav ekolo{ke, ekonomske in gospodarske krize, pride hkrati z za~etkom krize same in z njenim vstopom v na{o dru`beno zavest: najprej z Zupan~i~evim Shocking shoppingom, potem pa zlasti s Prijateljevim Totenbirtom in z Möderndorferjevimi Vajami iz tesnobe ter kon~no s Flisarjevo antiutopi~no Komedijo o koncu sveta. Drama Shocking shoppingom je tukaj posebej pomembna, ker jo je mogo~e primerjati z drugimi dramami tega avtorja. Zupan~i~eve drame, ki jih obravnavam v pri~ujo~em ~lanku, so si tudi na ravni etike po­dobne, saj vseskozi razgaljajo eti~no breztemeljnost sodobne dru`be in njenih podsistemov. A najbr` ni naklju~je, da je Zupan~i~ svoj Shocking shopping napisal prav v ~asu, ko je v svetovnem merilu pojem krize `e bil pomembno dolo~ilo dru`benega `ivljenja, drugi dve obravnavani drami pa pred tem. Etiko tudi v tej drami konstruira skozi reprezentacijo nekega dru`benega sistema (tokrat podjetja trgovine), v katerem posamez­nik postaja sredstvo in objekt, ne pa eti~no bitje, toda tudi izbira teme ni naklju~na. ^e je v Hodniku mogo~e prepoznati kritiko zabavlja{tva resni~nostnih {ovov, v Razredu kritiko izobra`evalnih institucij, {e zlasti akademske sfere, je v Shocking shoppingu Zupan~i~ svoj kriti~ni po­gled usmeril k pridobitni{kemu mehanizmu par excellence: trgovskemu sistemu. Ne glede na to, da Zupan~i~ etike neposredno ne tematizira, je z izbiro teme postavil impliciten kontrast med neko primarno funkcijo trgovskega centra, ki naj bi ljudem omogo~al dostop do `ivil (tudi Jo`ef pride le po kruh in pol pi{~anca), ter pridobitni{ko logiko, katere prva funkcija je zaslu`ek. Ta prvi razkorak med pri~akovanima funkcijama nekega sistema povzro~i dogajanje v nadaljevanju drame. V jedru gre torej za eti~no vpra{anje po tem, kak{en je smisel neke institucije, kaj je njen namen ter kdaj je njeno ravnanje dobro in kdaj slabo. Najpomembneje pa je, da je v tak{nem sistemu posameznik eti~no pohabljen, zaradi ~esar Jo`ef ne reagira, ne stori ni~esar in tudi ni~esar ne more spremeniti. Zupan~i~ torej z vsebinsko umestitvijo te drame, ki je sicer struktur­no zelo podobna drugima dvema, tematizira tudi temelje nedelovanja nekega gospodarskega sistema. Toda podobna nedelovanja razgaljajo tudi drame, ki jih nikakor ne more {teti med tiste, ki bi tematizirale po­sledice dru`benih neenakosti, ki jih je razgalila kriza sama. Tako recimo Svetinova ali Vil~nikova drama in drama Dragice Poto~njak, pa tudi obe drami Simone Semeni~ razkrivajo enaka eti~na vpra{anja v druga~nih vsebinskih kontekstih. Vse te drame izra`ajo potrebo po eti~nem premi­sleku, torej po tem, da dolo~imo, kaj je dobro in kaj slabo; potrebo po tem, da smo ljudje tak{ni, da smo te dolo~itve sploh sposobni. V dilemi med vlogo posameznika in vlogo dru`be v procesu eti~nega odlo~anja je mogo~e pozornost usmeriti k enemu ali drugemu, toda menim, da je v so­dobni slovenski dramatiki pomembnej{i fokus na posamezniku, ~eprav je tu dilema v resnici podobna tisti o koko{i in jajcu. Obravnavane drame namre~ v veliki ve~ini ka`ejo, da mora biti posameznik sposoben eti~ne presoje. Izpolnjeni morajo torej biti neki pogoji mo`nosti. ^e v tem smislu obravnavamo dramo 5fantkov.si, postanejo re~i nekoli­ko preglednej{e. Simona Semeni~ za svoje dramske like izbere otroke. Za otroke ne velja, da ne poznajo moralnih pravil: zelo natan~no vedo, kaj je v konkretnih okoli{~inah dobro in kaj slabo, saj so jim to povedali star{i, skrbniki, vzorniki in mediji. Kljub temu otroci niso sposobni eti~nega premisleka, saj se nikdar ne spra{ujejo po temelju eti~nih opredelitev moralnih pravil – nikoli se ne spra{ujejo, zakaj je nekaj dobro ali slabo ter ali je dobro res dobro, slabo pa slabo. Odrasli imamo do morale druga~en odnos. @e Simona Semeni~ z inter­tekstualno umestitvijo svojega naslova ka`e v smeri ironije in humorja, s katerima se soo~amo s protislovnostjo morale sveta, v katerem `ivi­mo. Toda hkrati vidimo, da je ironija le mehanizem ohranjanja pravil, ne pa njihovega spreminjanja, saj skozi distanco onemogo~a soo~enje z neeti~nostjo morale. Totenbirt gre korak dlje, ko uprizori posameznika, ki zavestno stori ne­kaj nemoralnega, kar pa je eti~no dobro, ~eprav to dejanje kon~no ostane, zaradi Štefovega propada, neizvr{eno. Štef prepozna zlo, ki ga je v imenu skrbi za dru`ino storil prijatelju, zato `eli napako popraviti. Njegova odlo~itev je osebna in individualna, saj je posledica osebnega in indivi­dualnega premisleka moralnih pravil, po katerih je ravnal. Nih~e drug, razen seveda Ivek sam, pa {e zanj ne moremo biti povsem prepri~ani, ne premore tak{nega premisleka, {e najmanj Eli, ~eprav je njeno delovanje v celoti usmerjeno k iskanju duhovne sre~e. Enako velja za Flisarjeve dramske osebe tako v Nori Nori kot v Kome­diji o koncu sveta. Toda one se, ~etudi vseskozi sanjajo o samouresni~itvi, ne prepoznajo v ogledalu, ki jim ga nastavljajo drugi. Ne morejo se soo~iti z lastno nepopolnostjo, z relativnostjo lastne identitete, zato izgubljajo tudi integriteto. Njihova integriteta je iz prizora v prizor druga~na, saj se spreminja vsebina njihove `elje. V Nori Nori se moralna pravila vrtijo v krogu, medtem ko njihov smisel ostaja nereflektiran, ker se nih~e ne vpra{a po tem, ali je samouresni~itev sploh dobra in ali je sploh mogo~a. V transcendentni praznini ustvarijo duhovni nadomestek absoluta, ki pa `al ne more upravi~iti svoje vloge. V Komediji o koncu sveta se golo pre`ivetje spreobrne na enak na~in, kot se je bilo poprej `ivljenje pred kri­zo, saj se ljudje nismo ni~esar nau~ili. ^eprav imajo dramski liki v rokah klju~ do vzdr`nega pre`ivetja cele skupnosti, ga uporabijo za gojenje dro­ge in nadaljevanje izkori{~anja, ki je (bo) pripeljalo do propada ~love{tva. Bolj dramati~no razpad osebne integritete, ki bi lahko bila temelj eti~nega razmisleka, izpostavi Dragica Poto~njak. Brina nima nobene mo`nosti eti~nega premisleka: ona je in ostaja otrok. Pravo vpra{anje je, zakaj ostaja otrok? Tak{na ostaja, ker ne more vstopiti v enakopraven odnos z drugim, pa naj bo to druga oseba ali drugi kot institucija. V nobe­nem trenutku njenega `ivljenja ni sli{ana, in ker ni sli{ana, tudi govoriti ne more ve~. Dialektika poslu{anja in govora je prekinjena, zato etika na ravni skupnosti, ki jo drama razgalja, ni reflektirana. Posameznik pa ostaja sredstvo samopotrjevanja moralnih pravil v imenu institucij, ki so pravi subjekti te drame. Da Dragica Poto~njak za to uporabi moralo, povezano z za{~ito pravic otroka, zlasti pa pravilo o otrokovi spolni nedotakljivosti, je posebej po­membno. Škoda, ki jo kr{enje tega pravila naredi, je, kot avtorica izredno dovr{eno poka`e, nepopravljiva. Dru`beni mehanizmi prikrivanja zlorabe in zatiskanja o~i pred njo pa so prisotni vsepovsod: od verskih institucij in policije do dru`ine, kjer se pomemben del teh zlorab kon~no tudi zgodi. Soo~enje morale in etike v tej drami ka`e presunljivo predstavo realno­sti, a ne zato, ker nas osve{~a o stvareh, za katere vemo, da se dogajajo, temve~ zato, ker razgalja lahkotnost, s katero se dogajajo, in neizmerno du{evno {kodo, ki jo povzro~ajo. Zloraba otroka je morda res kr{enje enega moralnega pravila, toda hkrati pomeni uni~enje celotne osebnosti, ki si morda nikoli ne bo opomogla. Brinini identiteta in integriteta sta razbiti, kar vodi v eskalacijo nasilja, za katero pa Brino le ste`ka krivimo. Na karakterni ravni Brina ni kriva tudi zato, ker prekine svoje bivanje kot `rtev. Na drugi strani Katarina tega nikdar ni zmogla, zato ostaja kriva, ~etudi je glavni krivec tragedije seveda Boris. Na narativni ravni prou~evanja etike v tej drami torej eti~ni temelj ostaja razmeroma trden, in to je osebna integriteta posameznika. Drama pa nam ka`e, kaj pomeni neeti~no ravnanje za ~loveka, ki je na tak na~in oropan lastne integritete. Razmislek o morali in etiki v sodobni slovenski dramatiki tako privede do soo~enja vsakega in vsake med nami z lastno integriteto, z lastnim eti~nim premislekom, ki utemeljuje na{a prepri~anja o tem, kaj je dobro in kaj slabo, tako kot nas k tak{nemu premisleku vodi 24ur Simone Seme­ni~. Vsekakor vse obravnavane drame implicitno zahtevajo to odlo~anje, ~eprav nujnost odlo~anja najjasneje tematizira Vil~nik s Smetmi na Luni. Tam temo spolne zlorabe otrok, ki jo obravnava tudi Dragica Poto~njak, izpelje kot simulacijo, ki se najbr` ne zgodi, kljub temu pa omogo~a re­fleksijo njenega izvora. Lawrenceova napaka je namre~ prav to, da Vasilke ne vidi kot otroka, temve~ kot subjekt, ki mu je po odgovornosti in krivdi enakovreden. Toda Lawrence ni ve~ otrok in njegova pozicija izven etike ter onstran dobrega in zla je nesprejemljiva; Vasilka pa prav nasprotno ostaja otrok, zato ne more odgovarjati sama zase in povsem upravi~eno ostaja onstran dobrega in zla. Obravnavane drame nas na osebni ravni torej prepri~ujejo v dvoje: da je za `ivljenje v dru`bi nujno potrebno razlikovanje dobrega in zla, da pa nih~e med nami ne more biti absolutni eti~ni razsodnik. Moralna pravila je treba videti znotraj situacije, v kateri se uresni~ujejo, in hkrati v celovi­tem kontekstu dru`benega dogajanja, v katerega so situacije postavljene. Od tod naprej obravnavane drame na razli~ne na~ine izpeljejo ali naka`ejo mo`nost eti~ne refleksije v sodobnem svetu. Pri Bri{kem ostaja smotrni temelj te refleksije povezan s prepoznanjem prisotnosti imanent­nega Boga, pri Dragici Poto~njak in Roku Vil~niku je nedotakljivost otro{ke (~love{ke) integritete nekaj, kar lahko velja za eti~ni temelj na{e morale, medtem ko Flisar in Svetina ne utemeljujeta kakr{ne koli vere v homogenost posameznikove identitete (in trdnost integritete), kar na­potuje k nenehnemu spra{evanju po dobrem in zlem. Da je etika nekaj odprtega, ne pa nekaj vnaprej danega in ve~nega, ka`ejo vse tri drame, v katerih je etika tema dramskega razmisleka. V Totenbirtu je treba premisliti upravi~enost dru`ine kot vrednote, ~e je nje­no blagostanje odvisno od izkori{~anja drugih. V Vajah iz tesnobe je treba premisliti upravi~enost dobi~ka in denarja kot vrednote, ~e je pridobljen z delom drugega, s prevaro in z izkori{~anjem. V Komediji o koncu sveta je treba premisliti vrednost `ivljenja samega, ~e je `ivljenje le kratkotrajna last posameznika in njegova pravica, da z drugim ~lovekom in z naravo po~ne vse, kar more. Novski v Svetinovi Grobnici za Pekarno umre, ko tako njegova smrt kot njegovo `ivljenje izgubita vsakr{en smisel. A Novski vseeno ni mrtev, saj `ivi v Ki{evi noveli in v Svetinovi drami. Svetina poka`e, da je vsa­kokratna resnica zgodovinsko relativna, umetnost pa je tista, ki jo lahko v njeni relativnosti uzre. Bistveno vpra{anje, ki je prav tako povezano z razpravo o etiki in morali, je zdaj, ali smo se sposobni iz zgodovine (bodisi dru`bene bodisi osebne) kar koli nau~iti. Flisar v obeh obravnavanih tekstih izra`a globok dvom o sposobnosti u~enja in {e posebej dvom o sposobnosti u~enja na ravni etike. V Nori Nori opisuje osebno iskanje samoizpolnitve, ki jo dramski liki i{~ejo v razli~nih moralnih sistemih (igrajo razli~ne vloge, za katere veljajo razli~na pravila: poklici, ljubezenske vloge, dru`inske vloge itd.), a svoje etike, temelje~e na idealu samouresni~itve, ne spremenijo. V Komediji o koncu sveta Majerhold ustvarja nekak{no Noetovo barko zase in za svoja naklju~na sopotnika, pri ~emer ustvarja nova pravila igre in novo moralo, temelje~o na novi etiki narave. Toda Joe Orton ne more spre­meniti svojega na~ina upravi~evanja delovanja sveta, katerega jedro je trenutni u`itek in seveda izkori{~anje drugega. Etika dru`be ostaja torej tudi v apokalipti~nem trenutku konca sveta natanko enaka tisti, ki je vodila h koncu samemu. Torej morala v trenutku krize ne razpade, ker bi kriza uni~ila njene eti~ne temelje, temve~ velja ravno obratno: do krize pride zato, ker nismo ve~ prepri~ani o upravi~enosti eti~ne utemeljitve na{e morale (ker ne vemo, kaj je dobro in zakaj bi to po~eli), zaradi ~esar jo po eni strani kr{imo, po drugi strani pa je nismo sposobni prilagoditi sodobnemu svetu. Obravnavane drame ne zastopajo izrazito pedago{kih stali{~ o tem, kako naj se spremeni na{ odnos do narave, drugega in samega sebe, da bi ustrez­neje oblikovali moralo sodobnega sveta; vidimo pa, da zelo natan~no razkrivajo eti~ne vzroke disfunkcionalnosti dru`be v specifi~nih situaci­jah, ki jih uprizarjajo. Mogo~e je ugotoviti, da drame po letu 2008 bolj neposredno nagovarjajo tudi sam fenomen krize, ki ga obravnavajo kot eti~ni problem (zlasti Totenbirt in Komedija o koncu sveta). Sodobna slo­venska dramatika torej ustrezno detektira in opi{e eti~no jedro fenomena krize, v kateri `ivimo. Ker pa je etika v tako razli~nih tekstih v resnici zelo podobno koncipirana, je mogo~e v obravnavanih besedilih razbrati tudi globlje eti~ne premisleke, ki jih potrebuje na{a dru`ba. Ti premisleki niso povezani le s te`njo po rekonfiguraciji tega, kar razumemo kot integriteto posameznika in integriteto neke institucije ali skupnosti, ~eprav sta to dve temeljni podro~ji eti~nega premi{ljevanja v obravnavanih dramah. Vsem tekstom je sku{na tudi eti~na negotovost, tako kot izrazita potreba po novi in ustreznej{i etiki, ki bi imela dejansko mo~ upravi~evanja morale, ki bi ji dramski liki lahko sledili. Eti~na kriza se tako izka`e kot nekaj permanentnega, ne nekaj novega in specifi~no zna~ilnega za dana{nji zgodovinski trenutek, zaznamovan s pojavom krize. Ve~ina likov v obravnavanih delih ne reflektira etike, temve~ deluje bodisi v skladu z nekimi moralnimi pravili bodisi proti njim (v tem primeru obi~ajno v imenu nekega drugega moralnega pravi­la), zato so ti dramski liki v odnosu do dru`benega ali institucionalnega sistema bistveno nemo~ni. Hkrati pa so nemo~ni tudi tisti redki, kakor Štef in v dolo~enem smislu tudi Zupan~i~ev Dorian, ki imajo mo`nost eti~ne refleksije prevladujo~e morale ter pri tem spoznajo njeno globoko arbitrarnost in breztemeljnost. A mnoge drame ne ostajajo na to~ki razkritja nedelovanja morale zaradi manka eti~ne refleksije, temve~ ponujajo mo`nosti vsebinske umestitve etike sodobnega sveta. Flisar v Komediji o koncu sveta naka`e mo`nost etike narave in nekak{ne nove avtarkije, ki bi omogo~ili pre`ivetje ~lo­ve{tva, vendar v utilitaristi~ni viziji etike nista mogo~i. Dragica Poto~njak in Simona Semeni~ ka`eta na pomen pogovora kot poti k ustreznemu iskanju lastne identitete, s ~imer pogovor postaja na~in eti~ne refleksije. Matja` Bri{ki in @anina Mir~evska ponujata mo`nost obstoja eti~ne goto­vosti na na~in prisotnosti ne~esa prese`nega v sodobnem svetu, pri ~emer Bri{ki stavi na podobo Boga ~loveka, Mir~evska pa na idejo celovitosti ~love{ke identitete brez apriorne krivde – na svobodo, katere omejitev je drugi. Podobno bi lahko veljalo za Prijateljevo dramo, toda tam je ome­jitev svobode `e tisto nespoznavno ali nereflektirano v subjektu samem, medtem ko Svetinova Grobnica za Pekarno izra`a eti~ni smoter umetno­sti kot tiste dejavnosti, ki ima eksplicitno sposobnost postavljanja izven vsakodnevnega ~lovekovega boja za pre`ivetje, zaradi ~esar lahko izra`a tudi eti~no refleksijo zgodovinske morale vsake dru`be. Te vsebinske eti~ne opredelitve, ki so nastale na temelju premisleka dolo~ene dramske (moralne) situacije, imamo lahko za mo`na vodila pri eti~nem mi{ljenju v dana{njem svetu. ^e vzamemo Svetinovo dramo za­res, potem moramo te dramske tekste dojeti tudi kot specifi~ne mo`nosti mi{ljenja etike, ki poudarjajo potrebo po eti~nem mi{ljenju in hkrati razkrivajo mo`nosti sodobnih eti~nih opredelitev. A najpomembnej{e spoznanje, ki nam ga ponuja sodobna slovenska dramatika, ni niti eno niti drugo, temve~ misel, da je treba vedno znova utemeljevati moralo na{e dru`be. To torej ni enkraten dogodek, temve~ proces, ki se lahko kon~a le, ~e najdemo absolutno eti~no avtoriteto, iz­vzeto iz imanentne morale vsakdanjega `ivljenja. Razen redkih izjem, dra­me, ki sem jih obravnaval, ne verjamejo tej mo`nosti, ki, se zdi, ne ustreza `ivljenjski realnosti, v kateri `ivimo. Zato je klic k brezkon~nemu premi­sleku o dobrem in zlem {e kako nujen. Nesposobnost tak{nega mi{ljenja vodi, kot vidimo iz obravnavanih dram, k osebnemu in dru`benemu propadu, k izkori{~anju in tesnobi. Zvestoba samemu sebi, kar lahko imamo tudi za hrbtno plat integritete, ne pomeni trmastega vztrajanja pri stali{~ih, ki smo jih morda povsem naklju~no prevzeli v nekem trenutku svojega `ivljenja. Integriteta ostaja trdna tudi, ~e je ~lovek zvest svojemu lastnemu spreminjanju. To je misel Tarasa Kermaunerja5, ki jo morda nekoliko {ibkeje artikulirano, a vendarle 5 Glej Kermauner: Skupinski portret z Du{anom Pirjevcem. dovolj jasno izra`eno, najdemo v sodobni slovenski dramatiki, {e najbolj morda pri Ivu Svetini. Svet, v katerem `ivimo, je o~itno tak, da mu lahko ustrezamo le, ~e se tudi sami vseskozi spreminjamo. Le, ~e sprejmemo lastno spreminjanje, lahko svet ustrezno razumemo. To ka`e Štefova usoda v Totenbirtu, na ravni dru`be pa Flisarjeva antiutopija, kjer bi vsi spremenili svet, ne bi pa spremenili svojih vzorcev ravnanja. Vendar spreminjanje in zavest o njem ne pomenita absolutne rela­tivnosti in arbitrarnosti eti~nega mi{ljenja. To ka`ejo Vaje iz tesnobe, kjer na ravni naracije ne moremo ostati ravnodu{ni ob usodi Starej{ega mo{kega in Dekleta, pa tudi Punce v trenirki in Kadrovnika, ki jih njihove spreminjajo~e moralne vloge uni~ujejo. Ljudje nismo le duhovna, temve~ tudi fizi~na bitja – absolutno razlo~evanje enega in drugega se vse bolj ka`e kot eti~no usodna zmota evropskega mi{ljenja6. Ne le, da sta telo in duh mnogo bolj prepletena, kot si predstavlja novove{ki dualizem, tudi razumevanje ~loveka kot bitja je s stali{~a zgolj ene metafizi~ne entitete neustrezno. To za etiko pomeni, da ne sme biti le plod racionalnega raz­misleka, na podlagi katerega je z nekaj iznajdljivosti vendarle mogo~e upravi~iti kakr{no koli moralo, temve~ mora upo{tevati fizi~nost ~love­kovega bivanja v svetu. Obravnavane drame na razli~ne na~ine ka`ejo, da eti~ni premislek vedno pomeni tudi samoomejitev dramskega subjekta, na ravni naracije pa omejitev mo`nosti tistega, kar je ~loveku kot bitju dovoljeno. Izguba absolutne eti~ne trdnosti, ki jo Nietzsche priklicuje s smrtjo Boga, ne sme pomeniti absolutizacije ~lovekove `elje ali njega samega, kar je tudi Nietzsche na neki na~in po~el z idejo nad~loveka, temve~ njegovo zavestno in vsakokratno samoredukcijo. Šele tedaj Fant v obleki ne bo ve~ odpu{~al delavk in prodajal svoje zaro~enke, Eli ne bo iskala duhovne popolnosti in hkrati varala mo`a ter sodelovala pri njegovem izkori{~anju, Nora in Helmer (Torvald) ne bosta vstopala v samodestruktivne odnose, Boris ne bo zlorabljal Brine in vsi skupaj ne bomo dopustili katastrofe, ki jo slika Flisar v Komediji o koncu sveta. Poslednja misel pri~ujo~e {tudije o morali in etiki v sodobni slovenski dramatiki sega onstran antropocentri~nega utilitarizma, ki ga zastopa Ma­jerhold v Komediji o koncu sveta. Etika ni potrebna zato, da prepre~imo lasten propad, temve~ zato, ker je integralni del nas kot socialnih bitij ter kot posameznic in posameznikov, ki kljub vsemu ne smemo storiti prav vsega, kar zmoremo. 6 O tem glej Singer: The Expanding Circle, str. 149–173, in Damasio: Iskanje Spinoze, str. 29–38. Viri Boyd, Brian: The Origin of Stories. Cambridge: Cambridge University Press, 2010. Damasio, Antonio: Iskanje Spinoze. Ljubljana: Krtina, 2008. Kermauner, Taras: Skupinski portret z Du{anom Pirjevcem. Ljubljana: Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, 2002. Nietzsche, Friedrich: “O resnici in la`i v zunajmoralnem smislu”. Ljublja­na: Nova revija. Letn. 11, {t. 121/122, 1992, str. 618–624. O{laj, Borut: Antropoetika. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni in{titut Filozofske fakultete, 2005. Singer, Peter: The Expanding Circle. Princeton: Princeton University Press, 2011. Ver~, Jurij: “Vpra{anje etike v postmoderni”. Phainomena. Letn. XXI, {t. 80/81. Ljubljana: Zalo`ba Nova Revija, 2012, str. 215–232. Matev` Kos Tina Kozin z Matev`em Kosom Kozin: Bi za~ela s konceptom in nastankom knjige. O nev{e~nosti biti Slo­venec prina{a izbor va{ih kriti{kih branj neleposlovnih besedil v zadnjih dveh desetletjih – knjig, ki sodijo na podro~je dokumentarnega, zgodovi­nopisnega, tudi intimnej{ega dnevni{kega ali esejisti~nega pisanja. Ve~ina teh – kot pravite sami – “neliterarnih” oziroma “neleposlovnih kritik” je `e bila objavljena tudi knji`no, toda delo O nev{e~nosti biti Slovenec za­sleduje neko drug(a~n)o celoto kot va{i prej{nji knji`ni kriti{ki izbori … Kos: O nev{e~nosti biti Slovenec je moja ~etrta knjiga izbranih kritik. Je pa gotovo tematsko najbolj zamejena. Ker obravnava dela slovenskih av­torjev, ki so iz{la v zadnjih dveh desetletjih, in ker sem imel pri izbiranju in pisanju proste roke, pa je tudi nekoliko selektivna. Njen skupni imeno­valec je slovenska kulturna zgodovina 20. stoletja. To seveda ni kulturna zgodovina na na~in sinteze, ampak jo sestavljajo fragmenti. Ker pa vsako celoto sestavljajo fragmenti ali, druga~e re~eno, ker brez fragmentov ni celovitosti, si domi{ljam, da moja knjiga le ni ~isto fragmentarna. Toliko bolj, ker govori o nekaterih klju~nih imenih slovenskega 20. stoletja. Od, na primer, Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka, Bo`a Vodu{ka pa do Jo`eta Pu~nika, Tineta Hribarja, Draga Jan~arja ali Slavoja @i`ka. Pi{em tudi o knjigah malce posebnih avtorjev, kot sta recimo Janez Drnov{ek ali kardinal Rode. Enako velja za Toma`a Lavri~a in njegovo Diarejo, ki je zelo redkobesedna knjiga, a s sli~icami in kak{no opazko tudi pove veliko. Tisto, kar sicer povezuje obravnavanih petdesetih knjig, njihovi `anrski, nazorski, vrednostni in {e kak{ni orientaciji navkljub, pa je vpra{anje Slovencev, slovenstva, slovenske identitete – in sicer na zelo razli~nih podro~jih od zgodovine in politike pa do kulture, filozofije in umetnosti. Edina izjema je najbr` @i`ek, ki slovenskim temam v svoji knjigi Najprej kot tragedija, nato kot farsa ne nameni niti besede. Ker pa govori o anta­gonizmih globalnega sveta, po svoje govori tudi o Slovencih. Kozin: Izbor, konkretneje: narava izbora objavljenih besedil (in s tem tudi seveda reflektiranih knjig) je za knjigo O nev{e~nosti biti Slovenec oziroma za njeno razumevanje v nekem pogledu bistvena. ^e ne zaradi drugega `e zato, ker iz nje(ga) lahko sklepamo o tem, katera obdobja, kateri posamezniki, katere karakteristike slovenske dru`be se vam kot premi{ljevalcu slovenske (kulturne) zgodovine in sedanjosti verjetno ka`ejo kot posebej pomembni – kot bi ve~ina poti vodila k obdobju druge svetovne vojne in na{ega dru`benega dogajanja v tistih letih (opisujejo ga na primer besede revolucija/protirevolucija, upor/kolaboracija …). Bi se s tem strinjali oziroma kako bi to komentirali? Kos: Se kar strinjam, seveda. Navsezadnje je druga svetovna vojna za Slovence gotovo prelom: bolj kot na samo okupacijo in vojno dogajanje zdajle mislim na idejo revolucije in na ~isto konkreten revolucionarni prevrat, ki je nato, po revolucionarnem prevzemu oblasti, obvladoval ustroj slovenske dru`be skorajda pol stoletja. Dr`i pa tudi, da se k temu pomembnemu in hkrati kontroverznemu obdobju slovenske preteklosti tako ali druga~e vra~a marsikdo izmed avtorjev, o katerih pi{em. Kot ne­posredni akterji zgodovinskega dogajanja ali kot oddaljeni premi{ljevalci, ki pi{ejo o svojem lastnem svetu ali o svetu svojih o~etov. Pa ne samo to. Konec koncev je tudi javni diskurz v dana{nji Sloveniji pre`et z obdobjem 1941–1945. In paradoks je, da to velja tudi – ~e ne predvsem – za tiste, ki zagovarjajo geslo, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem. Ko pa izbruhne kak{en {kandal, povezan z odkritjem kakega novega mno`i~nega grobi{~a, ali z odkritjem spomenika, ali s praznovanjem obletnice, recimo da na protirevolucionarni strani, zgodovina naenkrat postane `iva seda­njost. In v imenu tak{ne na novo prebujene zgodovine se lahko za~nejo spopadati vnuki svojih dedov. Vsak na svoji strani, seveda. Saj poanta je razmeroma preprosta: zgodovina {e kar traja. In dokler bodo v njej imeli tako pomembno vlogo miti in legende, se bo vojna nadaljevala z drugi­mi sredstvi. In dokler je oddaljena dr`avljanska vojna tori{~e konflikta, politi~nih delitev in spopadov, je jasno, da dr`i stara teza pruskega teore­tika vojne Carla von Klausewitza, da je vojna nadaljevanje politike z dru­gimi sredstvi. Lahko pa to misel tudi obrnemo: politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. In za Slovence to marsikdaj kar dr`i. Kozin: Korenine slovenske razdeljenosti pogosto vidijo `e v 19. stoletju, v kulturnem boju itn. Kako ka`e razumeti dejstvo, da ~as pred drugo svetovno vojno oziroma njenimi zametki ni tako izrazit predmet va{e refleksije – so vzroki ~isto pragmati~ne narave (na primer nujna omejitev izbora) ali “nazorski”, recimo v tem smislu, da se vam z dolo~enega vidika ti poglavji na{e zgodovine ne zdita ravno nelo~ljivo povezani? Kos: Moji tematski poudarki so seveda odvisni predvsem od poudarkov in konteksta knjig, o katerih sem pisal. Ne morem pa re~i, da sem se predvojnemu obdobju popolnoma izognil. Navsezadnje o njem pi{ejo in razmi{ljajo – in prek njihovih knjig potem kot komentator tudi jaz – avtorji, kot so na primer Igor Grdina, Andrej Inkret v monografiji o Koc­beku, pa sam Kocbek v Dnevniku 1932, ki je po mojem zelo pomemben dokument predvojnega slovenstva, ob pomo~i katerega se dajo razumeti tudi nekatere Kocbekove – in ne samo njegove – odlo~itve iz vojnih let. Enako velja, {e zmeraj sva pri Kocbeku, za knjigo o krizi revije Dom in svet leta 1937, to krizo je spodbudila objava Kocbekovega eseja Premi{ljevanje o Španiji (1937), pa {e za nekatere spominske knjige, ki se vra~ajo v predvojni ~as. Posebnega pomena za razumevanja prve polo­vice slovenskega 20. stoletja sta prav gotovo tudi dve zajetni knjigi: avtor prve je Josip Vidmar, druge Bo`o Vodu{ek. Pa {e kak{na bi se na{la. In ravno pri Vodu{ku in Kocbeku, pri njunem predvojnem pisanju, Vodu{ek se recimo v eseju Mladinski problem zavzema za aktivno spremembo “dana{njega `ivljenja”, ki ga ob~uti kot nekaj neznosnega, pri obeh, skrat­ka, opazimo stali{~a, ki so potem {e kako odmevala v letih 1941–1945, se pravi v ~asu vojne in revolucije. Tu mislim predvsem na ob~utek glo­boke nezado{~enosti, nezadovoljstva s slovensko realnostjo med obema vojnama, ko je velik del Slovenije ostal zunaj mati~ne domovine oziroma je bil priklju~en Italiji in Avstriji. To je bila gotovo precej{nja frustracija, skupaj z razo~aranjem glede urejenosti nove dr`ave, tj. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije. In napovedujo~a se vojna se je marsikateremu mlademu ~loveku zdela tudi prilo`nost za pre­kinitev slovenske pasivnosti, zavrtosti, neiz`ivetosti. Kocbek si je recimo leta 1932 v dnevnik zapisal tole pomenljivo misel: “Danes sem si za`elel vojne.” Vojne kot prilo`nosti za oblikovanje aktivnega lika slovenstva in za spremembo slovenskega narodnega zna~aja. Tako se je potem glasila ena izmed ustanovnih to~k programa OF, ki je nastala na Kocbekovo pobudo. Skratka: brez razumevanja desetletij pred drugo svetovno vojno ne moremo razumeti vojnega dogajanja, revolucije in vsega, kar je sledilo v povojnih desetletij. Kozin: Takole pravite, med drugim, v predgovoru: “A tale predgovor je bolj kot ujetega pti~a to`bi namenjen artikulaciji nelagodja ob Slovencih in s Slovenci – vsaj kolikor sem se mu prepu{~al ob prebiranju razli~nih avtor­jev, katerih pisanje spada v {irok problemski sklop, kakor ga v podnaslo­vu zgo{~eno opredeljuje pojmovni troj~ek zgodovina-kultura-ideologija.” Zakaj nelagodje: zaradi narave teh pisav, torej zaradi gledi{~/horizontov pi{o~ih, zaradi samega predmeta njihove refleksije (torej nekega konkre­tnega segmenta na{e dru`be/kulture/zgodovine), zaradi obojega hkrati – ali morda zaradi ~esa tretjega? Kos: Tole nelagodje, po katerem spra{ujete, je mi{ljeno bolj figurativno. Pri meni, ki sem ravno dovolj star, da sem od blizu do`ivel {e zadnja desetletja nekdanje Jugoslavije, pa potem njen konec in slovensko osa­mosvojitev, je nelagodje ob Slovencih in s Slovenci, torej ho~e{ no~e{ tudi ob samem sebi, povezano predvsem s preprostim spoznanjem, da je samostojna Slovenija stara `e ve~ kot dvajset let oziroma da je njeno `ivljenje `e dalj{e, kot pa je bilo recimo obdobje Slovencev v Jugoslaviji med obema svetovnima vojnama. In po teh dvajsetih in {e nekaj letih je tako, kot da Slovenci, ki smo zdaj narod s svojo dr`avo, se pravi nacija, pravzaprav ne vemo, kako in kam. Pa ne govorim zdaj o kdove kak{nih kolektivnih projekcijah ali nacionalnem romantizmu, ki je bil pomemben za pre`ivetje “malih”, “nezgodovinskih” narodov, ampak bolj o tem, da je na{ prostor v nekak{nem kr~u, in to se pozna na {tevilnih ravneh: od politi~no­strukturne, ekonomske pa do mentalno­kulturne. Ali je to organiziran ali le spontan kaos, v katerem se da ribariti v kalnem, je drugo vpra{anje. Ve~ina avtorjev, o katerih pi{em v knjigi, se je tako ali druga~e posve~ala vpra{anjem slovenstva, slovenske zgodovine, sloven­skim politi~nim in kulturnim protislovjem, paradoksom in frustracijam. Se pravi, da so govorili iz nekega nelagodja. Te`ava pa je, da vzroki za tak{no nelagodje v marsi~em {e kar trajajo. Še ve~: kot da bi bil za {tevil­ne dana{nje Slovence pomemben vir nelagodja `e kar obstoj slovenske dr`ave. Ta si, tak{na, kakr{na pa~ je danes, kak{ne posebne ljubezni ne zaslu`i. Ker pa nimamo nadomestne, je do nje dobro imeti vsaj kolikor toliko razumen odnos. Nelagodje pa tak{nega odnosa ne izklju~uje. Kozin: Knjige, ki ste jih prebirali, so pisali posamezniki, ki so – bolj ali manj – dolo~ali, sooblikovali javno mnenje in/ali tudi sami klju~no soustvarjali na{o sedanjost/zgodovino. Vpra{anje bo raznovrstnosti teh ljudi ustrezno (pre){iroko, a vendar: kako, ~e najprej izhajava samo iz teh posameznikov, Slovenci mislimo sebe, svojo (pol)preteklost, kak{na je na{a zgodovinska zavest? In podvpra{anje: kak{na je zgodovinska zavest {ir{e skupnosti? Kos: Na{a aktualna zgodovinska zavest je razpr{ena in negotova. Kot se glasi tista slovita Šalamunova pesni{ka formulacija, na katero se rad spomnim: “Slovenci, prehlajeni predmet zgodovine”. Sicer pa je tega, ~emur pravite zgodovinska zavest, bilo precej ve~ v osemdesetih in nato takoj v devetdesetih letih kot pa danes. Takrat so bili veliki zgodovinski cilji bolj jasni, ~e ne celo nekako samoumevni: samostojna, demokrati~na dr`ava in nato vklju~itve v evropske povezave. Zdaj pa kot da je vse nekako zapackano, nepregledno, zamegljeno, ali v notranji ali v zunanji politiki sami negotovi koraki, stopicljanje na mestu ali celo premikanje v smislu korak naprej, dva koraka nazaj. Slej ko prej se bo morala zgoditi preureditev politi~nega prostora. Ali ob pomo~i “zgodovinske zavesti”, proti njej ali pa ne glede nanjo. Kozin: “Deliti usodo nacije, ki jo po zgodovini premetavajo naklju~ja, je s stali{~a obi~ajnega dr`avljana precej stra{ljivo,” ste v nekoliko dru­ga~nem kontekstu tega, v katerega sva vstopila s tem va{im odgovorom, zapisali ob Drnov{kovi knjigi Moja resnica. Upo{tevajo~ omenjene nego­tove korake, stopicljanje na mestu … – kaj je potem danes tisto, kar nas premetava po zgodovini? In: ali imamo/smo v teh dvajsetih letih imeli politike z neko daljnose`no vizijo o tem, kam in kako z na{o dr`avo? Kos: Ali ni ravno Janez Drnov{ek neko~ izjavil, da se je treba bati po­litikov z vizijo? To je bilo kar v skladu z njegovim pragmatizmom in pregovorno previdnostjo. Ali se je za obojim skrivalo kaj globljega, pa bo v novej{i politi~ni zgodovini Slovencev ostalo zapisano pod poglav­jem Drnov{kov misterij. Enako velja za nekoliko eksoti~no duhovnost in kan~ek ekscentri~nosti, ki se jima je prepustil proti koncu svojega `ivlje­nja. Za subtilne Slovence dovolj, da so se iz ob~udovalcev dolgo~asnega politika prelevili v sledilce novodobnega preroka in njegovih `ivljenjskih modrosti. ^eprav brez prakti~nih posledic. ^e bi zdaj posku{al odgovoriti na vpra{anje, koliko smo Slovenci v zadnjem stoletju imeli zunajserijskih, karizmati~nih politikov, pa, se bojim, ne bi pri{el dale~. Prsti ene roke bi bili ve~ kot dovolj. Glede na to, da nismo ravno igralec na odru svetovne zgodovine, bi bil za nas nekak{en uspeh `e, ~e se v zaostrenih situacijah, ki nas bodo slej ko prej spet doletele, ne bomo preve~ premetavali drug po drugem. Kozin: Miha Mazzini v neki svoji kolumni pi{e o tem, da Slovenci za­radi svoje zgodovinske usode (nesamostojnosti) nismo zmo`ni {ir{ega razmi{ljanja in da se zato vsaka diskusija prej ali slej kon~a pri na{i raz­deljenosti oziroma njenih vzrokih; takole med drugim pravi: “V {irokem razmi{ljanju bi se po~utili kot lupina na odprtem morju, saj ga nismo nava­jeni. Tla bi se nam spodmikala, dokler anonimni odre{itelj iz ob~instva ne bi odgnal neprijetnega ob~utka in zavpil: '^akaj, ~akaj, mar ni bil njegov praded partizan/domobranec …' In v trenutku bi bili spet na varnem terenu preteklosti. Po stopnjah bi odzivi iz ob~instva {li nekako takole: 1. Govornikov ded je bil partizan/belogardist! 2. Itak mu govore pi{e Ku~an/Jan{a!” Bi se s tem, da na{ {ir{i javni diskurz pogosto res poteka tako, strinjali? Kos: To dr`i, nekaj podobnega meni na primer tudi Alojz Ihan, Mazzinijev kolumnisti~ni kolega, ki o Slovencih rad govori kot o posebni vrsti gor­skega plemena, ki je zaznamovano s tem, da `ivi v hribih, in posamezne kmetije so lo~ene z globokimi dolinami in soteskami, ki prepre~ujejo izoblikovanje malo bolj urbane kolektivne zavesti. O tem bi se dalo {e kaj re~i, zdajle bi opozoril le na to, da je posledica pretiranega karikiranja lahko tudi poenostavljanje. Od poenostavljanja do moraliziranja pa je le {e kratek korak. ^e bi bil politi~ni analitik – na sre~o ali na `alost to ni­sem –, bi me bolj zanimala konkretna analiza razmerij mo~i in dru`benega gospostva danes na Slovenskem. Kje je skoncentrirane najve~ te mo~i in kje so njeni – predvsem neformalni – vzvodi? Glede na to, da smo da­nes pri~e demonta`i politi~nega sistema, med drugim razsulu politi~nih strank, brez katerih, tako tistih na levi kot tistih na desni, kar koli to v po­sebnih slovenskih razmerah `e pomeni, ne more biti polnokrvne demokra­cije, se mi zdi, da je pomembneje od debate o “psihologiji Slovencev”, ~e tak{na psihologija seveda sploh obstaja – tiste starinske sodbe prijaznega Antona Trstenjaka o po{tenih in marljivih Slovencih se danes berejo kot karikatura –, sistemati~no raziskovanje strukture slovenske dru`be, korpo­rativizma, vpra{anja nacionalnega interesa in dr`avne lastnine, razmerja med delom in kapitalom v novodobni Sloveniji. In {e ~esa. Kozin: O t. i. centrih mo~i razmi{ljate tudi ob Bala`i~evi knjigi Rojstvo slovenske demokracije: iz duha dr`avljanske vojne. Takole zapi{ete: “Po drugi strani se je politi~ni prostor na Slovenskem za~el oblikovati, dokler volitve aprila 1990 niso slovenskega sveta, kakor s(m)o ga poznali 45 let, postavile na glavo. Dejanska razmerja dru`bene mo~i, in Bala`i~ ponuja dovolj argumentov v tej smeri, pa se niso tako drasti~no spremenila; zlasti ~e upo{tevamo razlo~ek med (formalno) politi~no in (dejansko) eko­nomsko mo~jo.” Je to obi~ajen tok razvoja oziroma kaj to pove o na{em dru`beno­ekonomskem stanju neko~ in danes? Kos: Po mojem predvsem to, kar sem, ~e se prav spomnim, zapisal proti koncu svoje ocene, iz katere navajate. Nekako v tem smislu, da so vsi spori, dileme in antagonizmi iz zgodnjih devetdesetih let tako globoki, da je slovenska dru`ba tudi {e ve~ kot dve desetletji po svojem demokrati~nem rojstvu obsojena na `ivljenje podalj{anega otro{tva. No ja, ~e ne prej, otroci odrastejo tedaj, ko njihovi star{i bankrotirajo. Kozin: Zgornje vpra{anje bom zastavila {e nekoliko bolj konkretno, ~eprav po drugi strani {ir{e. Naslov va{e knjige je, kot pi{ete tudi v pred­govoru, parafraza naslova O nev{e~nosti biti rojen Emila Ciorana. V slo­venskem prevodu tega Cioranovega dela je med drugim objavljen tudi intervju, ki ga je imel z Michaelom Jakobom. Prvi stavek Jakobovega vpra{anja se glasi: “Gospod Cioran, ko vas beremo, dobimo ob~utek, da ne verjamete v dialog.” Matev` Kos, ~e predpostaviva, da je (z)mo`nost dialoga prvi pogoj vsakega pogovora ali disputa, me zanima: ali je v ob­dobju, ki mu posve~ate pozornost, med razdeljenimi Slovenci obstajalo kaj takega? Ali obstaja danes? ^e ne, zakaj po va{em mnenju ne, oziroma ~e obstaja, kak{na je narava tega dialoga/disputa? Kos: Takole na~eloma smo vsi za dialog. A to je praviloma dialog gluhih. Sicer pa s samim pomenom dialoga ne gre pretiravati. V vsakdanjih odno­sih med ljudmi brez dialoga seveda ne gre. V bolj strogem pomenu besede pa je dialog mogo~ le med osebami, ki tisto, o ~emer govorijo, dobro poznajo, predvsem pa so dovolj pametni, da dopu{~ajo tudi mo`nost, da se motijo. Dialog zaradi dialoga: to pa je, vsaj kar se mene ti~e, ena najdolgo~asnej{ih zadev na svetu. V smislu: vsi se imamo radi, vsi razu­memo drug drugega, pa tudi ~e mislimo same neumnosti. ^e zdaj z ravni dialoga med dru`inskimi ~lani, ali prijatelji, ali sodelavci v slu`bi, kjer je dialog nekaj vsakdanjega, sko~iva na, recimo, dru`beno raven, potem se mi bolj kot dialog za vsako ceno zdi koristno, da se neka ideja, neko stali{~e, neki koncept ~im bolj jasno artikulira, da, ~e se pogovarjamo o dru`benih zadevah, ~im bolj to~no vemo, kaj iz neke predstave, iz neke­ga koncepta, iz neke ideje konkretno sledi za na{a `ivljenja. Dialog sam po sebi pa razdeljenosti Slovencev, ki jo omenjate, ne more odpraviti. Bolj kot dialog je, ~e re~em pateti~no, pomemben ob~utek za resni~nost, v kateri `ivimo. Kozin: V zvezi z omenjeno razdeljenostjo se (je) pogosto omenja(la) tako imenovana sprava; eno izmed besedil v va{i knjigi je tudi kriti­ka Mo~nikove knjige Teorija za politiko, v kateri med drugim obrav­nava vpra{anje sprave, ki da je zanj – zdaj bom citirala kar po va{i knjigi – “nacionalisti~na spravna ideologija”, “dru`beno nepomembno in intelektualno brez vrednosti”, “dr`avno nasilje nad civilno dru`bo”, predvsem pa “antiteoretsko”. Pustiva, kolikor seveda lahko, ob strani konkretno Mo~nikovo interpretacijo tega, kaj ideologija je, in za za~etek izhajajva samo iz tega, da sta ideologija in teorija soodnosna mi{ljenjska modela; glede na to, da se “ideologija” pojavlja v podnaslovu va{e knjige, me zanima, kaj pod “ideologijo” in “ideolo{kim mi{ljenjem” razumete vi? Kos: Glede ideologije v splo{nem lahko govorimo o dveh razumevanjih. Pri nas {e zmeraj prevladuje tisto pojmovanje ideologije, ki ga poznamo iz marksizma. Za Marxa in Engelsa, ~e poenostavim, je ideologija pred­vsem oblika sprevrnjene, napa~ne, odtujene zavesti. Tak{ne zavesti, ki jo producira sprevrnjen, napa~en svet. In tega je treba z revolucijo postaviti z glave na noge. Gre za razumevanje ideologije, ki je sicer {e zmeraj mogo~e, a s predpostavko, da obstaja nevtralna to~ka, s katere je mogo~ “neideolo{ki pogled na ideologijo”. Za Marxa in Engelsa je bila tak{na nevtralna to~ka tista, ki sta ji rekla znanost zgodovine. Zgodovine, ki je zgodovina razrednih bojev itn. No, meni je bli`e bolj “nevtralno”, recimo da anglosa{ko pragmati~no razumevanje ideologije, ki pod ideologijo razume {ir{i sklop politi~nih prepri~anj in verovanj. V tem smislu lahko govorimo o razli~nih ideologijah: recimo o ideologiji liberalnega kapita­lizma, socializma, ~lovekovih pravic, multikulturalizma, mo~ne ali {ibke dr`ave itn., itn. Kozin: Je vsaka konceptualna shema, ki implicira neko celostno razlago realnosti, ideolo{ka? Kos: Ne, ~e se zaveda svoje omejenosti oziroma ~e sama ne misli, da je totalna. Ali ni ravno totalna ideologija tisto, ~emur pravimo totalitarizem? Se pravi nereflektirana politi~na religija, ki si obilno pomaga z mani­pulacijo in negovanjem predsodkov ali, ne nazadnje, s spodbujanjem temnej{ih strasti, ki so v vsakem izmed nas, pa ~e smo na prvi pogled {e tako dobri in pravi~ni. Kozin: Je za neko zdravo funkcioniranje dru`be nujno prelamljati z ide­ologijami? Kako, na neki najsplo{nej{i ravni, sploh prelamljati z ideolo­gijami, ne da bi tudi sami zapadli v ideologijo? Kos: No, saj ravno to, kar omenjate, je tipi~en ideolo{ki umislek: da je vse ideologija – razen moja distancirana, objektivna, “znanstvena” pozicija. S tem, da priznamo legitimnost razli~nim ideologijam, ki se v demokrati~ni dru`bi bojujejo za svoj relativni primat, najve~ naredimo za to, da z ideologijami ni treba prelamljati v absolutnem smislu. Ali nista bila fa{izem in komunizem ravno to: poskus na radikalen na~in vzpostaviti eno samo dr`avno/kolektivno ideologijo, dokon~no razre{iti vsa politi~na in dru`bena vpra{anja, protislovja, antagonizme – seveda pod vodstvom nesmrtnega Velikega Voditelja… In zato vsak totalitarni sistem tudi mora odpraviti demokrati~ne institucije, ki temeljijo ravno na ve~glasju, pred­vsem pa na rednih parlamentarnih volitvah, ki prepre~ujejo, da bi kdo svojo oblast prehitro razumel v absolutnem smislu. ^e je tak{nih volitev preve~, se pravi, da je ve~ pred~asnih kot rednih, pa to pomeni, da tisti, ki je na oblasti, svoji oblasti sploh ni dorasel oziroma da je le stranski igralec v predstavi, pod katero je sicer podpisan, a je ni napisal on. Kozin: Katere ideologije in, {ir{e, “slepila” (kot jih imenujete) so klju~no zaznamovali na{o (pol)preteklo zgodovino, namre~ v tem smislu, da {e vedno dolo~ajo na{e samorazumevanje in razumevanje na{e dru`bene stvarnosti? Kos: Glede na to, da smo pol stoletja `iveli v de`eli samoupravnega socializma, bi lahko {el odgovor v tej smeri. A ~e je samoupravni socia­lizem kaj proizvedel, je bila to ravno – paradoksalno – deideologizacija, se pravi prepoznanje dr`avne ideologije kot ne~esa ne najbolj resnega, izmi{ljenega, napol nadrealisti~nega. In ena izmed posledic je bil umik velikega dela prebivalstva v zasebnost, hkrati strah in prezir do politike, politi~nega delovanja itn. In tak{na apoliti~nost, apoliti~nost v smislu odpovedi javnemu delovanju, ali celo v razumevanju politike kot ne~esa nespodobnega, se nam {e danes kar dobro pozna. Kar dobro se nam pozna v slabem, seveda. Kozin: Je v tem horizontu ideja sprave – po va{em mnenju – “ideologija”? In kako ka`e pristopiti k na{i (pol)preteklosti – ter s tem seveda tudi k sedanjosti? Kos: Sama ideja sprave ni ideologija, bi pa v zvezi s spravo morda lahko govorili o ideologiji “sprava{tva”. Sprava{tvo sam razumem kot politi~no dr`o, ki veliko govori o spravi, etiki in morali, kaj konkretnega pa za vse to ne postori. Glede same sprave pa {e danes ni povsem jasno, kdo naj se med sabo pravzaprav spravi, ali, ~e re~em druga~e, v ~igavem imenu kdo. In ali naj bo sprava enkratno, tako reko~ metafizi~no dejanje, ali pa veriga jasnih, predvsem pravnih in politi~nih korakov, ki morajo popraviti ali odpraviti, kolikor je to sploh mogo~e, vse pretekle krivice. V slovenskem primeru gre predvsem za vpra{anje mno`i~nih grobi{~, njihove ureditve in evidentiranja, ob tem pa za zavest o odgovornosti konkretnih posamez­nikov za vse, kar se je na slovenskih tleh dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. A pot do tak{ne sprave vodi prek resnice, spoznanja in priznanja krivde in {ele nato odpu{~anja. To se sli{i abstraktno, in zato to konkretno pomeni, da je, vsaj kar zadeva Slovence, pot do sprave {e dolga. Morda pa bolj kot idejo sprave v nekem abstraktnem smislu ta trenutek potrebujemo resni~no in konkretno demokrati~no dru`bo z delujo~imi institucijami od resnih politi~nih strank, vlade, parlamenta pa do sod­stva – tak{nimi institucijami torej, ki vzbujajo zaupanje dr`avljanov, ne pa da jih s svojimi odlo~itvami silijo v apoliti~nost ali celo antipoliti~nost. Ho~em re~i, da se je vpra{anja sprave zares mogo~e lotiti {ele v urejenem in civiliziranem demokrati~nem okolju. Glede sprave bi rekel samo {e to, da se mi vse bolj zdi, da je zmeraj bolj oddaljena, v kulturnobojni{kem prerivanju zaigrana, ~e ne celo izgubljena zadeva. Morda bo prihodnost celo pokazala, da lahko v prostor, kjer je sprava edinole mogo~a, vsakdo vstopi le ~isto sam, spodbujen z empatijo, se pravi z v`ivljanjem v ~isto konkretne ~love{ke usode drugih. Prostor razkrivanja tak{nih usod pa so konkretna pri~evanja o konkretnih usodah. Vsak mora tudi sam poiskati in odkleniti vrata, ki ta prostor odpirajo. Za nas, ki imamo radi literaturo, so to lahko tudi literarni teksti, recimo romani, ki govorijo o tem, kaj bi se lahko zgodilo, ~e parafraziram Aristotela, po zakonih verjetnosti in nujnosti. Recimo vsakemu izmed nas. In tak{ni teksti si zato zaslu`ijo oznako “resni~ne zgodbe”. Kozin: Ob prej omenjeni deideologizaciji, ki jo je proizvedel socializem, ob prepoznanju dr`avne ideologije kot ne~esa ne najbolj resnega, napol nadrealisti~nega: kako pa bi komentirali to, da se {tevilni dr`avljani v po­vojna desetletja, v obdobje, ki ga zaznamuje tudi beseda totalitarizem, ozirajo z nostalgijo? Kos: Najprej bi se moral dopolniti v tem smislu, da je ravno ta ideologija, ki je sicer, gledano iz dana{nje perspektive, s svojimi rituali in {e ~im res­da bila nadrealisti~na, zelo konkretno zaznamovala konkretna `ivljenja. To in`enirstvo velja predvsem za prva povojna leta, ko je {e imela toliko vere vase, da bo totalno preobrazila dru`beno strukturo, potem pa se je ta vera spremenila v nekaj precej bolj relativnega in prozai~nega: stati in obstati na oblasti, dokler je mogo~e. ^e se le da, do konca zgodovine. Nostalgija po totalitarizmu: tudi to se sli{i malce nadrealisti~no. Morda gre tu tudi za preprost in psiholo{ko razumljiv simptom izgubljene vere. Naj bom postarani teoretik samoupravnega socializma ali upokojeni samoupravljalec: sveta moje bolj ali manj sre~ne mladosti ni ve~, pa ne zato, ker bi jaz, dobri ~lovek, storil kaj narobe, ampak zaradi zlobnih sil zunaj mene, ki so mi ta svet ukradle, zdaj pa ho~ejo v zapra{eni muzej zgodovine vtakniti {e njegove ikone in nesmrtne simbole. Kozin: V va{em branju Hribarjeve knjige Ena je groza med drugim lah­ko preberemo tole (va{o) misel: “Kar zadeva sredi{~no temo Hribarjeve knjige – groze in grozodejstva 20. stoletja –, je za soo~anja z njimi po­treben druga~en pogum, predvsem pripravljenost na prepoznanje svojih lastnih, po ve~ini ideolo{kih, predsodkov in intelektualnih slepil.” Koliko je takega poguma in tovrstne pripravljenosti pri slovenskih intelektualcih? ^e izhajava iz predpostavke, da je intelektualec nekdo z budno kriti~no avtorefleksijo, potem je to menda kar vpra{anje o tem, kako {tevilna je na{a “intelektualna dru`ina” … Kos: Gotovo manj {tevilna, predvsem pa manj odmevna kot v osem­desetih in devetdesetih letih. V prvem parlamentu je, recimo, sedelo kar nekaj intelektualcev ali vsaj nekaj znanih javnih osebnosti. Odhaja pa tudi generacija intelektualcev, ki je sodelovala v procesu slovenske osamosvojitve in ga bistveno zaznamovala. Dejstvo, da Nova revija ne obstaja ve~, je samo po sebi dovolj pomenljivo. Hkrati pa to govori tudi o tem, da se oblike delovanja intelektualcev spreminjajo. Po eni strani je relativno odmevnost mogo~e dose~i le v mno`i~nih medijih, mogo~e {e na kak{nem spletnem portalu, ostajajo pa tudi starinske oblike delovanja znotraj kro`kov, dru{tev, alternativnih “univerz”, gverilskega boja za male avtonomne prostore. Dejanska mo~ intelektualnega anga`maja pa je zadeva ponudbe in povpra{evanja: radovednosti potencialnih odjemal­cev intelektualnega rezoniranja in posluha intelektualcev za razbiranje resni~nih znamenj svojega ~asa. Kozin: Se bom naslonila {e na va{a branja Jan~arjevih esejev, ki so iz­hajali na prelomu tiso~letja, v katerih med drugim, skupaj z Jan~arjem, razmi{ljate o “sprevr`enosti perspektive, ki jo {e zmeraj posreduje in utr­juje ve~ina (para)dr`avnih mno`i~nih ob~il”, o nujnosti “prevetritve pode­dovanih medijskih razmerij”, o “klavrni usodi nekaterih ambicioznej{ih, zlasti ~asopisnih poskusov v devetdesetih letih” itn. Koliko in kako so na{i mediji soodgovorni za (ne)zmo`nost dru`benega disputa – ~e seveda so? Kak{en je va{ pogled na na{o sedanjo medijsko krajino? Kos: Mediji so zrcalo dru`be, ~e ponovim to krilatico. V marsi~em pa tudi soustvarjajo dru`beno realnost. Glede trenutnega polo`aja in dometa medijev na Slovenskem sem precej skepti~en, nisem pa ~isto defetisti~en. Pred nekaj leti se je zdelo, da pojav novih elektronskih oziroma splet­nih medijev pomeni nekak{en obet “neposredne demokracije”, se pravi aktivnega spletnega disputiranja. Delno pa je razvoj {el v nasprotno smer: v nekak{no kakofonijo glasov brez dru`bene te`e in, ne nazadnje, odgovornosti. Kot da bi koncept odprte dru`be, ki ob pomo~i medijev dialogizira sama s sabo, zamenjala kultura narcisizma, v kateri je dovo­ljeno vse, resni~no(sti) pa je zmeraj manj. ^asopisni prostor se danes na Slovenskem, tako kot pa~ povsod po svetu, kr~i. Dobri stari ~asniki ob tekmi z elektronskimi mediji, kolikor `elijo tekmovati v hitrosti posredo­vanja “novic”, nimajo nobene mo`nosti. Je pa potencial resnih ~asopisov {e vedno – ali, natan~neje re~eno, toliko bolj – v spodbujanju `anrov, ki niso toliko odvisni od hitrosti pisanja in branja ter od diktature informa­cij, ampak od sposobnosti piscev in od radovednosti bralcev, ko gre za razumevanje dru`benih dilem in protislovij. Dru`benih v naj{ir{em smi­slu: od politike in ideologije do kulture in umetnosti, od ekonomije do ekologije in nazaj. ^e bi sam vodil kak{en ~asopis, ~im bolj avtokratsko, kajpada – navsezadnje mi tudi ideja razsvetljenega absolutizma, ~e bi bila {e uresni~ljiva, ni tuja –, bi si prizadeval predvsem za revitalizacijo `anrov, s katerimi stoji in pade kakovosten ~asnik: analiza, ~asopisni esej, komentar, kolumna. Tu pa~ ne gre samo za bele`enje dogodkov, kot jih naplavlja brezmejna “ponudba” na tem podro~ju, temve~ predvsem za vzpostavljanje kriterijev in vrednostnih stali{~. In vse to {ele omogo~a produktivno in dru`beno odgovorno debato o fenomenih ~asa in prostora, v katerem `ivimo. Koliko je slovenska medijska srenja kos tej debati, pa je ~isto drugo vpra{anje. Nisem tudi prepri~an, ali je {tudij novinarstva prava stopnica na poti do Pulitzerjeve nagrade. Ali komunikologije do prave vsebinske komunikacije. Kozin: Na to sicer odgovarjate `e s knjigo in v njej, pa vendar: razmi{lja­nje o knjigi Marijana Krambergerja Brez mene sklenete z besedami: “Konstantna potreba po izstopanju iz slovenstva? Ali ni to tudi eden izmed privilegiranih na~inov bivanja med Slovenci, ~e ne kar avtenti~nega slo­venskega bivanja? Pa ~etudi 'brez mene'.” Glede na nelagodje, omenjano v predgovoru, me zanima, kako “avtenti~no slovensko” se v tem pogledu po~utite sami oziroma kak{na bi bila po va{em mnenju “prava”, torej najbr` v nekem smislu konstruktivna dialektika izstopanja/vstopanja iz na{ega slovenstva (oziroma vanj)? Kos: Bom posku{al odgovoriti figurativno. V zadnjih letih sem se precej navdu{il nad jadranjem. Najraje to po~nem tam okrog Kornatov, pred nekaj tedni, bil je vetroven in dinami~en jesenski dan, pa sem s Srednjega Jadrana prijadral v slovensko morje, in to je bilo posebno do`ivetje. Od dale~ se mi je slovenska obala zdela kar velika, od blizu pa zelo majhna. Ho~em re~i, da se od blizu slovenski problemi zdijo nere{ljivi, od dale~ pa so prava malenkost ali imajo celo pridih komi~nosti. Mogo~e pa vsi potrebujemo ve~ tak{ne perspektive, se pravi, da nase ~im ve~krat pogle­damo od zunaj. @e res, da smo Slovenci, {e zdale~ pa to ni vse, kar smo in za kar smo na tem svetu. So {e ve~je nev{e~nosti. Milan Jesih Izkoprnevajo~ Ko stari kuhar se je zaljubil v kapitana, a si predstavlja{ ti, kako mornarji, svojat hudobna in neslana, iz udvorljivca smo se nor~evali, koliko vzdevkov – ne vseh duhovitih – smo ~ez ime nalimali kanalji, ki ni se menil ve~ za na{e riti, marve~ jo vedel zgolj eno edino izkoprnevajo~ in en edin nasmeh pripu{~al v sanje sleherno no~, in naj je {pikal z `bicami svinjino ~ez dan, naj v mousse pacal kostanje, naj mariniral jerebice, na primer – vedel je zgolj lice, ki ga je po palubi nosil mladi lepotni princ vseh oceanskih luk in zapovedujo~i ladji, namenjeni premagat zadnji jug. – Onkraj ekvatorja se morje zvi{a in je `e ~isto do neba visoko: tam kuhar ga zaprosil je za roko in kapitan, si misli{?, ga je usli{al. Pred desetletji – skoraj `e neko~ – tovari{ in`enir sanja turbine sleherno no~, sleherno no~: ena ne mine, da ne bi kaplanovka zahrumela v globeh centrale, opravila na terad`ule dela in `arnice teme ne razsijale po delavskih domovih pri ve~erji, da se zasvetijo kot zlati vro~i, z maslom pokapani krompirji, ko dene jih na mizo mati; in v sobah porodni{nic rojenicam dajale lu~, da v komsomol kot treba protokolira se nova oseba in v vsesovjetski plan plus ena `lica; in, niti volframne!, sleherno no~ svetíte piflarjem po internatih na skripta s kvintesenco bedasto~, ki nujno jih je za izpite znati –. Saj naj soproga ne ve spanja, ker generator ni in ni dal mira – zjutraj jo od prevzetnosti razganja: moj domovino elektrificira! Neko~ se neka Olga, ljubka, mlada, pridna {tudentka iz Vladivostoka v sobici internatski joka – nekega Ja{o ima usodno rada, on pa sestaja se z neko Irino, sama ju videla je iti v kino: kaj ~e so jima v zadnji vrsti se v gorek klob~i~ izprepletli prsti, kaj, ko pozneje sta se {la sprehajat, ~e mu poljub je izmamila, lisica, v temotnem soju mlaja, kaj, ~e na usta, ne samo na lica, kaj, ~e ga je do konca zapeljala in z njo se poro~iti mora: svet je izpraznjen, pa na vseh obalah za neko Olgo ni prostora. Kje dale~, tam, kjer ~as ~ez svoj rob pada, `ivi dekli~ka, za bridkost premlada: vse dni se joka, avtorica pi{e, in nehala hoditi je iz hi{e, samo ko pismono{ev moped sli{i, njen jok je za spoznanje ti{ji, ko pa prdulja se ne ustavi, pa spet da du{ka ujmi in poplavi. ^edalje bolj je mamica v skrbeh: prismodka je ~edalje bolj iz tira, kam je pre{el njen zvonki smeh? Iz dneva v dan usiha, vene, hira. Dru{tvu pisateljev! Od vas kateri poprimi zgodbo in jo preusmeri z ekspresnim pismom, ki z njim daljni ljubi ubo`ico otme pogubi! Mati na mizo dali so krompirja v oblicah, zelja in klobas in se zadrli na ves glas: “Rapidno, da se ne shladi ve~erja!” Vsi, kar nas je sinov, smo se podvizali domov; pripluli izza uledenih morij, junaki smo prijahali z boji{~, kar nas je rokerjev, vsi na motorjih, odvrgli kralji breme kron in bli{~ in norci in mesije bosi vsi vsak svoj kri`, – kdo ga bi nosil! –, lezli smo iz razpok in {pranj, kar nas je bil nakoncipiral Bog predosmi dan, na jed planili in vse, vse po`rli, pogoltali, izlili si po grlih pa br`kaj dru`no, hkrati nemudoma nazaj pomrli, da ~as se spet zagrnil je za nami in mati v ve~er za prazno mizo `dijo sami. Vsi v belih srajcah, trikrat trije, in v hla~ah iz ~rnega gabardena, ki sveti se odzad in ki je z izbokom prepoudaril jim kolena, son~no nedeljo predpoldne po ma{i, vsi zagovedeni gorjani, vsi na{i, vsi pod kozolcem zbrani, pogumni vsi, vsi bojeviti, {e `upnik jih s peklom ne ustra{i, odlo~eni so br` v Tepanje iti spra{it tamo{njim rilcem riti: ne bojo k nam na vas hodili pet!, ne bojo oni nam deklet! Rekelce odlo`ili so na `rd, srajcam zavihali, kar je rokavov, za izkus, koliko kdo v pesti je trd, da `e na treningu je vse krvavo. Zbor: “Kar stojijo, na{e so Butale, in na{e bojo, dokler bojo stale.” Greva takole jaz in jaz skoz dan – enega vse ve~, drugega vse manj –, in je nikdar dozidan most mosti~ – se pravi: je, da ni ga – iznenada tja ~éz, ~ez v ~as usahli ~as, tja preko pozabljenega v prazno dalj in ni~ – ko podse i{~e v smeri tal pogled ~lovekov, torej, ko te`ek dol mu pada, a zgorajle obla~ki pro~ hite~i – in ura naokrog se red~i, tako, a ne, sva jaz in jaz, ki greva, greva jaz `iv in jaz `e dokon~an skoz pozni dan v po{evni konec dneva. Mati svetilni~arka, duh otoka: to ona tuli, hlipa, ihti in huka in joka vdilj v nepredirnih mlajevih no~eh od prebridkosti neminulih, da sli{i se kot strgan vetrov smeh; mati svetilni~arka, duh otoka, vseh nas pramati samooka – {est oljk, dva mandljevca in trsi trije, ljubezen ena: gusar kapitan, ki neko davno zimo je plul v megli sto milj pro~ mimo na svetu sam, daljav pijan, ki kdovekje ta ~as daljave pije in `re in golta in loka, da ~aka ga zaman v dekli{kih mukah mati svetilni~arka, duh otoka, in tuli, hlipa in ihti in huka –. Kdaj bo poroka? Marko Kravos Kot suho zlato Mama Ah, saj: skrbeti za svoje verze kot najbolj skrbna mama! Vaditi z njimi: tanko gor, debelo dol, in da radirka nemarnost obvlada. Gojiti ~ut za rodovino, da seme raznese glas: moja mama je najlep{a mama! Klinopis Kaj je za bregom novega? Navdih iz Mezopotama. V sedlu, na krilatem `rebcu, spodaj se po starem vrti zemlja. Da prabeseda prenovi svet, re{i ~loveka? Klinopisje v glini. Bev in mev So pustne {eme {e doma na Markovem trgu? V cerkvi ni ve~ ne ognja ne goloba. Bas in tenor za glas in odmev, za kadilo in dim. In pepel. Stalagmit Po otro~je, iz trme rase steber, kamen­kost iz odcedka zapoznelih sedem zamer in ~ast z zastaranim rokom. Kaplja na kapljo kapnik, poveli~ana starost, spomin v temi. Soparna Morda si lepa in zdrava, ~eprav nisi mila. Morda bo{ mrtva in mlada, ~eprav brez pojasnila. Pa~ nisi morje, si pa od spo~etka sebi~en dom, soparna zgodovina. Kne`ja Kri` in krona, kralj Matja`, vojvoda, car in oblast, na{ knez sebi zlate kuje, se vojskuje, `eni z mlado se sultanko, dva prekata v srcu, strup in med, izza {lema vlada kri`emgled. Obla Svinec, kamen, les: krogla. Krogla ni nikoli isto kot `oga. Kje pa je kdaj v davnini bila kaka obstojna pisana `oga? Se je iz rahle kaplje z neba neko~ `e spo~el planet Nova Zemlja? Red Red je red. Sonce gre od vzhoda, od zahoda se zemlja su~e. Z juga na sever se vra~a pti~ja jata, naravi, nagonu pokorna. Sedmi dan si {e bog vzame ~as in re~e prvi `enski: Hej, punca! O Na Klancu, na Šanci, za Staro cerkvico, po {oli, pred ma{o, pod no~, ~ez nedeljo Marica, Neda, Rudi in Boris in Lu~ko, Mariza, Rosana, Marino in Bruno. Zdaj ko`a in kost, kar bilo kri in meso. O, kar poka`i jim jezik, poka`i jim figo! Otroci Ni, ni smrti, kjer cvetijo otroci, ob igra~ah ostane smrt brez zob. O~e na{, ki si ka~ji pastir, mati ~lovekova, zrcalna voda. Cvetni prah spo~enja nov krog v drugi, v tretji osebi. De`, ~u­de`. Zati{je Temeljni, vogelni kamen, stojnik brez prilastkov, vezave, nagiba. Od tu do zvezd vodi pajkova nit, zanemarljiv podalj{ek, zanimiva slina. Adamovo jabolko: ~as kot sade` v grlu. Skratka, upor in oda. In sti{je, zati{je. Zlato Z glavo v galaksiji, na Rimski cesti, in z jetri med potepuhi v podvozu. Spomin. Bo od te drobovine kaj ostalo, ko zleze{ v medenico neveste matere? Jezik na dlani: zahvalni dar za izro~ilo. Molk bo kot suho zlato zvenel v jami. Kristijan Muck Na{li so rablja za goro in morjem `are~a obala bel ~lovek dekle ali mo` ~rn bor {epeta sanja do golega nor grd pes gre ~ez brv to je prizor ki ga nih~e ni {e uzrl le jaz ki sem pasji obraz obstaja dvoboj med gradnjo konstrukcije in organizmom ker sem sekundant prepovedujem orodja ki niso delec in val temna snov ali kvant saj vsa ostala so oro`je zlodja krivda se plazi za stricem grehom za srajco ga vle~e trga jo kesa se da ni pogoltnila vsega kar v `ilah neba te~e pod rjuho kos mesa je naprava za izdelovanje sanj ko pride no~ se zgane v mo`gane si zatakne kost zgodbo lobanj potovanja so pozabljena ve{~ina drugega `ivljenja in svetá smeri kristalne v lobanjo izlita ~a{a vina umetnost drgetanja in solzá zaprl sem se v temno skrinjo pravijo da v kraljestvo ~rnine pa se je pokazalo da se tu skrivata srebro in {krlat zelene razpoke likovni razvrat ki ne mine nad konjsko ritjo raste rep njegove niti spete v lok violini odkrhnejo miloben stok ki traja v srcu ranjen sklep golob se naseli v grudi pozoblje vse kar tam vidi prebavlja grule~ in se ~udi da je svet lep in ljudje tudi ~e je klavir res ~rn se v njem skriva konjev skok za rep privle~en vame sle~en bo`ji drob ni potreben sveder da bi razmotril kaj je med levim in desnim sencem saj tam ni drugega kot radost ker srce visi na osi neizmernih bremen oko se skotali v lobanjo blodi v nji i{~e pot nazaj in vidi nad sabo lino ki niha sem in tja in gor in dol pot v praznino nastavi lestev spleza nazaj gor gleda s temnim obrazom skozi modro lino in se ~udi kako je mo`no da mu je uspelo skozi nebo zapustiti bedasto zlo ko pride{ od onkraj lepo pozdravi{ bog daj tu pa vpra{ajo ~e bog od nekdaj a re~em ne tam je le zdaj ni~ ne bi smelo biti razen neznosnega sovra{tva do jaza v meni ali v mno`ici in do besed ali {tevilk ki niso ni~ drugega kot `relo nakaza ljubiti misel je izvirni greh v temi zakopan pogrebnik organist na veji brez smisla za humor objekt za smeh uspelo mu je ujel in zgrabil je v pest radost jo stisnil k licu a se je to vesolje razletelo v milijarde zvezd nekak{na smrt se ho~e polastiti davi stiska mo`gane in srce udje so v~asih {trclji a kdo ve kdo se vselej znova upre grob je brez pomena edini smisel ima ~e je za~etek rova vijugasta pot neznano kam morda tja kjer svet obstaja z o~mi drugega svet je neizmerno raven le oko je okroglo ta ~ude` spreminja ni~lo in enico v soj vseh mo`nih oblik in sil ne{tetokrat pa tudi v pojav neznosno mil v elektronskem oblaku zlat prestol na njem sedi prislu{kovalski prijatelj trpi kot hudi~ za vse grehe ki jih izve v milini pogovorov in so ve~ kot ni~ revolucionar je kirurg predan pripravljenosti da tudi nad njim vsak hip opravi svoj posel bo`ja dekla smrt {vistne kosa brizgne kri skozi predor sko~i nebni krt saj vem da strel skozi sence pomeni `eljo da bi v isti smeri segal skozi glavo drog in bi okoli njega se zavrtel akrobat ne{tetokrat ni bilo samomora le prekladanje v postelji uro za uro v iskanju uganke o arhitekturi vseh barv napadanje utrdbe neizprosen obred preklet zgrajen bo most jekleni lok s titanovo zakovico pritrjen v granitni blok bo vse o`ji segal drgetal v meglicah neba po njem bo {el nekdo dokler si ne predre srca {kropivo ki pre`ene smrt iz glave ko bo`anski strel uni~i vse izjave kar jih je kdaj bilo in bo je kri izplaknjena v nebo radost nenadna mojstrovina zrasla iz `ivali in kamnin ~edna gospodi~na igra na instrument neznane ve~nosti na struno brez spomina mo`gani za`vrgolijo zvrtin~ijo se ho~ejo sesati srce v glavo a to se upre stepta drob pod sabo plane naprej v naravo ne maram ve~ sre~ati sre~e valjanja v puhu razsutem iz vre~e `ivljenja izstopiti ho~em iz vesolja stran od mi{ljenja na{li so rablja ki obglavlja `alost upogne ji glavo in re~e pljuni na slavo ta svet te ni vreden adijo stara sablja Mateja Bizjak Petit Luping ledene ptice so letele nad sivimi oblaki in veter je pel zdaj pojejo `age in cvetje in listi v svetlobi odhajajo~ega sonca ljubezen za ljubeznijo odhajam vse bli`e stopam v nami{ljene mehke korake ki jih nebo ne bi uspelo niti zaslutiti podrsavam po parketu poskakujem slutim mi poda{ roko? prispelo je pismo ki ga nisi napisal poslano nekaj dni po tem, ko si umrl v lu`i sem ga prebrala tvoje o~i so ga nosile preko mej ko bodo maline zrele bova sedla za hi{o zalivala `ivo mejo pela izmi{ljene pesmi ki jih nikoli ve~ ne pozabi{ zrla bova v prihodnost in se grela v ognju odsotnosti nosila bom rde~e ko bom `alostna vedela bom, da si tu objela bom svet in plesala besede brez sramu bom tekla ~ez travnik resnih preresnih utrujajo~ih `ivljenj in pela spet bom pela tiste izmi{ljene pesmi ki se lepijo pod podplate rde~i ~evlji pravijo da se ni~esar ve~ ne spominjajo in da je vse skupaj le la` midva veva vem, da si hi{a je, kjer si in okna so misel in ptice in nebo in ~as stojijo v vrsti ni jih strah roka v reki ne ~uti ni~esar le tvojo roko na drugi strani ne~esa ~esar ni vse ~rke v eni ~rki svet je ~rka svet je ~rka ri{em jo po peskovniku otro{tva velike kroge ri{em velike kroge dolge in ~arobne utapljam se v njih zamahnem enkrat dvakrat trikrat {tirikrat petkrat {estkrat sedemkrat vdihnem ~rko list je padel z mize jesen v mojih laseh nobenih zrelih sade`ev le vonj po gobah ~okoladne drobtinice tvojih ustnic topijo mojo samoto me re{ujejo in spet si pri{el pti~ na mojo ramo nosim se z visoko dvignjeno glavo hodim kot da bi zmogla naprej tvoja krila tesno stisnjena k telesu drhtijo nosim te in te bom nosila taka so moja krila vsi cvetovi ki sem jih kadar koli videla `ivijo pono~i ko spim so tu moja odeja vsi cvetovi ki sem jih kadar koli videla so tu tudi jaz sem nekogar{nji cvet zato nosim rde~e visoko kadar koli lahko tako si rekel tako naj bo in veter je znova zapel Toma` Šalamun (1941–2014) Meta Ku{ar Dragi Toma`, carissimo! Se spomni{, kdaj sva se prvi~ sre~ala? V kavarni Slon. Pred {tiridese­timi leti. V prvem nadstropju so bili sami debeli, rde~i usnjeni fotelji. Dopoldne je bil lokal zlokobno prazen, kakor da so pod mizami pritrjeni mikrofoni. Ko sva {la po zavitem stopni{~u, si se kar naprej oziral. Ne zato, da bi preveril, ~e grem jaz za teboj, ampak ~e gre {e kdo za mano. Nemiren si bil, ko sva sedla in naro~ila. Takrat {e nisem ni~ vedela, kaj vse se je pri nas dogajalo v {estdesetih in sedemdesetih. Hodila sem v {olo in na fakulteto, ne da bi se zavedela, kako se ~udna mentaliteta krepi, tista, ki {e danes razsaja in pusto{i po samostojni Sloveniji. Tudi ko te~e beseda o tebi. Vendar nikakor ne samo po kulturi, kjer literarni policaji {e niso izumrli, v slu`bi pa imajo {e vedno pomo~nike. Po vseh na{ih dejavnostih je enako, ker smo v vezni posodi, kakor trdi Iztok Simoniti, in je ta mentaliteta najmo~nej{e lepilo slovenske nedemokrati~ne dru`be. Dva meseca pred rojstvom sina Davida sta zaradi objave tvoje pesmi ob Kocbekovi sedemdesetletnici – priznanje pesnika pesniku – letela glavni urednik Problemov Franci Zagori~nik in odgovorni urednik Rastko Mo~nik. V. d. glavnega urednika je postal Slavoj @i`ek, odgovorni urednik Lev Kreft. Poznavalci razmer mi zatrjujejo, da ti je zaradi teh treh verzov gotovo grozil zapor: Danes vem, kdo je, bolj kot kdorkoli med nami, stvarnik na{e svobode. Niso te spet zaprli, kakor so te zaradi Dume 1964. Mnogi {e danes vztrajajo, da si se zafrkaval, da je po Pokru pri{lo do “{irjenja prostora”, “lezenja narazen, pokanja po {ivih”, skratka, da so tvoji verzi stopicanje na mestu, ponavljanje v nedogled, ne pa gradnja. Ta mentaliteta je uveljavljena na Delu, popolnoma jo je zasidral Peter Kol{ek in z njo nadaljuje Goran Dekleva, ki je pred enim letom napisal: “… po {tiriin{tiridesetih Šalamunovih zbirkah {irjenja polja mo`nega je bolj razveseljivo in vznemirljivo vzeti v roke kakega pesnika ali pesnico, ki polje govorice ne le {iri, ampak na njem tudi `e gradi.” Ni~ druga~e Katja Perat, ki prizna, da je Šalamuna sovra`ila, {e preden ga je zares bra­la, kar verjetno veliko pove o njeni pesni{ki generaciji. Skrajno neokusno je, da te naredi za nekoga, ki je “nekje med dobrim stricem iz Amerike in agentom CIE”. Od kod ta zatajevana preganjavica? Ve{, dragi Toma`, ne morem se pomiriti, ~e takemu pisanju re~em samo “modno stiliziran ni~”, kakor pravi eden mojih prijateljev. Z vsemi mo~mi zagovarjam svobodo tiska, saj razkriva zgre{eno misel in brezmejno oholo vzvi{enost, ki je v resnici sadisti~na. Kar pa vedno udari nazaj. Toma`, ti si od vsega za~etka pogumen pesnik. Mislim na tisti pogum, ki ga Harold Bloom definira kot re{itev za razpadajo~o civilizacijo, ki potrebuje takega pesnika, da jo bo vlekel iz preteklosti v prihodnost. Ne le vlekel, ampak bo prihodnost zanesljivo tudi ustvarjal. Popolnoma enako bi te opazoval C. G. Jung, ki trdi, da kolektivno nezavedno naroda v kriz­nih trenutkih iztisne na plan pesnika, ki je svetilnik oziroma s poezijo oblikovana zavest naroda. @al Slovenci zaradi ~udne mentalitete {e do danes kot nacija ne pijemo iz tvojega, to je svojega vodnjaka. Ti si se zavedal, da bo{ samo kot pesnik lahko ukanil revolucionarje! Duma je bila {e premalo simboli~na, zato so te zaprli. Vsi so razumeli, kdo od politikov ima debela o~ala in kdo je cimperman, ~eprav si na policijskem zasli{anju trdil, “da se umetni{ke stvaritve ne da racionalno razlo`iti”. Kdor ve, Toma`, da si od vsega za~etka poeta vates, ve tudi, da je prav od tu ta tvoja vata, ki jo najdemo v mnogih tvojih zbirkah. Simbolika in jezikovna mimikrija sta bili tvoj ~arovni{ki pla{~, ki te je naredil nevidnega za diktatorje, ki so polni samih sebe. Zato simbolike, napovedovalke prihodnosti, ne razumejo. Pesnik postaja prerok samo, kadar govori simboli~no. S tem omogo~i stvarjenje prihodnosti. Tudi tvoji literarni interpreti, Toma`, so bili velikokrat prepolni ega, zato niso pogruntali vzorcev ~arobnega pla{~a. Ni jim pri{lo na misel, da so lahko brezzvezne maline zlo, nezgoda, skratka malum. Ta pla{~ si sebi tkal iz mnogih niti, z umetelnimi vzorci in inteligentno ikonografijo. Ka­dar se v nesvobodi dotika{ resnice, je skritost vedno dobrodo{la. Ute{ni, Harold Bloom zato trdi, “da je v slabem trenutku oziroma ~asu ponovno ob~utenje lastne literarne individualnosti in pesni{ke avtonomije tisto, kar najbolj potrebujemo”. Prav to si ti naredil nam, Slovencem. In pozneje tudi Ameri~anom, Izraelcem, Kitajcem, Angle`em in {e komu. Natan~no se vidi, da je neuni~ljivo semanti~no jedro od Dume in Pokra naprej napovedano: to je tvoje pleme, mi Slovenci. Za~el si sredi najslab{ega trenutka na{e utrujene komunisti~ne zgodovine, leta 1964, ko so ukinili Perspektive, Oder 57, inscenirali izgrede ob Ro`an~evi Topli gredi in ~ez dve leti smo z Rankovi}em, in vsemi drugimi peripetijami, na robu dr`avnega udara in blizu dr`avljanske vojne. Po zapletih s Problemi si izdal knjigo Praznik (1976), ki je posve~ena Davidu in v kateri so objavljene vse tvoje pesmi iz Problemov (marec 1974), razen pesmi Edvardu Kocbeku za sedemdeset let. Kljub temu da je objavljena v tvoji knjigi izbranih pesmi Kdaj, jo vseeno navajam: Izogibal sem se te, veliki poet in mislec, ker si mi bil prete`ko breme. Z besom sem potegnil rez za sabo, ker sem hotel biti spo~it, lahak okreten. Drobno zrno prahu svetlobe, ki med plesom hrusta hostije muz za {alo in pljuva pe{ke vseh oran`nih sade`ev visoko v zrak. Ti si bil videti mogo~en in ne oran`en. Da se ble{~ijo, da se vidijo, da otroci s prsti ka`ejo za leti pisanih zmajev. Bil sem kot jablana, ki se sama ne zaveda, kdo ji je napojil zemljo. Danes vem, kdo je, bolj kot kdorkoli med nami, stvarnik na{e svobode. Zdaj me pretresa ganjenost in bom hitro dvignil ~a{o na Tvoje zdravje. Ve{, ravno ker je praznik, moram nadaljevati s svojim hrustanjem. ^utim, da se radost z vsakim trenutkom krepi. V to svin~eno obdobje so iz{li Druidi (1974). Izbrala sem jih, da bi o njih govorila na seminarju prof. Borisa Paternuja na Filozofski fakulteti. Ko sem se za~ela potapljati v tvoje pesmi, sem videla, da moram interpretirati vseh osem zbirk od Pokra naprej, ~e ho~em dokazati, da nisi eksperimen­tator in razdiralec, ampak ustvarja{ nepogre{ljivo prihodnost slovenskega pesni{tva. Takoj sem vedela, da rentgenizira{ sedanjost in vle~e{ v prihod­nost. To je bil glas pogumnega pesnika, glasnika nove dobe. Leta 1974 so se za~ela obse`na obnovitvena in restavratorska dela na renesan~nem dvorcu Zemono, kjer si vsak dan stal na visokem odru in s fresk praskal omet. Leto pred tem si bil gost umetni{ke rezidence na gradu Yaddo, kamor so, kakor ti, hodila razmi{ljat in pisat najve~ja imena svetovne umetnosti in humanistike. Na grad so te povabili {e leta 1979 in 1986. V Sloveniji si bil, ves pra{en in poln ometa v laseh. Dragi Toma`, mehko me napaja{ s spominom, ki lu{~i vse, kar se je zgodilo v {tiridesetih letih pesni{kega zavezni{tva in prijateljstva. Še ve~, ti ve{, da se v sorodni du{i dogaja `ivljenje locusa vsega ~asa. Ob tvojem odhodu no~em ropotati s posodo kot kak{na razvpita kulturna slu`in~ad, ki nasuje svoje besede kakor krinko vrh krinke, potem pa gre spat. Zakaj govorijo, da si umrl? Zakaj, za vraga, govorijo, da si umrl? Percy Bysshe Shelley je bil kot ti pogumen pesnik: Mir, mir! On ni mrtev, on ne spi, On se je zbudil iz sanj `ivljenja. Umrl! Oh, nam, `ivim, nam je sredi mrtvih du{, kakor da smo na svetov­nem pokopali{~u sredi mrli~ev. Prav ima Sre~ko Kosovel, ko zahteva, naj bo tak dogodek opomin, da se imamo boriti z vso psevdosedanjostjo, hinav{~ino, trebuhastim rodo­ljubarstvom in klikarstvom. Toma`, ti si vedel, da kar je kdaj zares bilo, ni nikoli izgubljeno, ~e najde `ivo, sorodno du{o. Ti si velika reka mojega `ivljenja. Še za marsikoga si varuh njegove prihodnosti. Vsak, ki te je gledal skozi srce, je za~util, da mu namaka{ zemljo, kakor so jo nekateri pesniki tudi tebi. Kdo bi v Ljubljani takrat bolje vedel od tebe, kaj so za Kocbekovo se­demdesetletnico pripravili v Trstu? Tista posebna bro{ura Edvard Kocbek, pri~evalec na{ega ~asa, v kateri sta Boris Pahor in Alojz Rebula objavila intervju z njim, je bila v zraku. Iz{la je marca in bila v Jugoslaviji takoj prepovedana, vendar je bil eter vseeno pre`et z njo. Nekaj dni po objavi sva pila kavo v popolnoma prazni kavarni Slon. Jasno, da nisva omenjala ma{~evalnega pokola domobrancev, tudi ne Miklav~i~a in ne Bla`i~a. Tudi Kocbeka ne. Ne zato, ker drug drugemu ne bi zaupala. Strah je tekel od drugod, {e od Dume in Pokra. Ko pesnik enkrat napi{e “muko Slovenije vem”, ko napi{e “de`ela cimpermanov in njihovih mozoljastih ob~udovalk”, ko napi{e “rad bi videl tistega, ki bi bil zares / raje bebast, slaboten in preganjan”, ko pi{e o logiki tistih z dioptrijo minus petnajst – samo eden jo je imel med politiki –, se zavrta v neuni~ljivo semanti~no jedro, v svoje pleme, v nas Slovence. Kak{en hudi~ `ene tiste, ki brez pameti ponavljajo, da si bil z Dumo 1964 in s Pokrom diverzant v supergah, ki me~e bombe na slovensko klasiko in spodbuja razkroj. Kak{en razkroj? Gradil si! Kdor zna brati, vidi, da si gradil demokracijo in spravo in novo prihodnost naroda in umetnost. Tunkali so te v grozoni~ni{ko idejo ali pa v banalnost nekak{ne revolucionarne razdiralnosti. Zakaj niso videli, da zares sveto ni bilo napadeno in ranjeno, da prava slovenska tradicija ni bila ni~ demontirana? Še zdaj ne vidijo! Ali je bilo vse zaman? Bom morala iti spet od za~etka? Kolegica dr. Katja Podbev{ek se spominja: “Takrat sem, se mi zdi, razmi{ljala o tem, kako se je moja kolegica lahko dokopala do tako globokega uvida v Ša­lamunovo poezijo. Predvsem pa sem za~utila, da jo na poseben na~in ob~uduje tudi profesor. Ne glede na to, da se mogo~e ~isto z vsem ni stri­njal. Ne spomnim se, da bi sledila kak{na posebno `ivahna debata, najbr` smo se po tihem vsi malce ~udili Metinemu pogumu, da je tako druga~e od takratne literarne vede dojela njegovo poezijo oziroma njegovo poeti­ko. Morda ima kak{no zvezo s tem tudi zadnja opomba, ki sem jo na{la v svojih starih zapiskih: druid je keltski sve~enik, ki pa je tudi heretik.” ^e je bilo zaman, bom {la spet od za~etka, ~eprav mi je prof. Boris Pater­nu po seminarju rekel: “Vi ste iz Šalamuna s svojim branjem naredili pesni­ka.” Ne bom se naveli~ala ponavljati tvojih verzov in svojih interpretacij. Ko sem bila kak{na dva tedna pred bo`i~em pri tebi, dragi Toma`, vedo~, da se poslavljava, si mi pokazal za dopisnico velike risbe razli~nih pti~ev, ki ti jih je Miklav` Komelj vsak dan po{iljal. Takoj sem se spomnila na tvoj verz “para seli du{e” in na skupni vsebinski koren s pticami. Miklav` je na pogrebu bral svoj globoko ob~uten tekst in izbrane verze. Ko je bral: “Prepovedan je popolni pogled vame. / Nikoli nisem bil ~lovek. / Vedno angel. / Ko pride do svoje popolne oblike, se / razpr{i.”, je od nekod z veliko hitrostjo priletel kos in pikiral na `aro, obdano z ven~kom rde~ih vrtnic. Po~asi se je dvakrat sprehodil po vrtnicah okoli `are, nato pa zle­tel na pesek, kjer so stali Metka in Ana in David in sestri in brat in drugi sorodniki. Stal je mirno, kakor tvoj najbli`ji sorodnik, dokler je Miklav` govoril, potem je odletel. Toma`, ti si svetli princ! Od malega! Ko si kot dojen~ek re{il Moleta pred tabori{~em in gospodarja hi{e, v kateri ste za Be`igradom stanovali. Sli{im, kako se pesniki s celega sveta hvale`no ogla{ajo tvoji soprogi Metki. Tista slovenska kulturna srenja, ki misli, da si “bil vedno nekje med dobrim stricem iz Amerike in agentom CIE”, pa je ujeta v svoje nevro­ticizme in komplekse. Pi{e o njih, ne o tebi. Ooo, kako si bil stoi~en do kritike in literarne vede, verzi pa bridka sablja. Pomirja me tvoj vzklik: “Kaki / napihnjenci, ne morem verjeti, kak / aparat strokovne blaznosti.” Toma`, tako kot ti gradi{, ni gradil niti en sam sodobni slovenski pesnik. Po na~inu hoje skozi besedo se nih~e ne more primerjati s teboj: Sklicujem sestanek predstavnikov svoje predelovalne industrije. Sli{im, da ste bili strahotno napadeni, ali kaj, po drugi strani pa divje prito`be od vas samih, ~e{ da vas moja blaziranost ovira pri po{teni slu`bi. O moji nesre~ni delivery boys! Jamrate! Kdo naj vam potem zvi{uje pla~e! Sme{no: resne te`ave, da imate celo z embaliranjem. Neodgovorno se igrate z mojim kapitalom. Svetli princ ne odhaja v temi, po~aka, da gre divja jaga mimo, in odide za bo`i~. Ti si skrivnostni mislec, ki se kot Pre{eren nisi mogel spoprijateljiti z doktrinami. Le kako bi bil lahko ravnodu{en do njih? Dragi Toma`, ti se nisi vdal ne dirigiranemu in hudo omejenemu in­timizmu {tirih pesnikov ne ludizmu, ki so ga lepili nate. Kot resni~ni planetarni pesnik si pisal o vreli intimi in najbolj bole~ih nacionalnih temah – o spravi, ki se je {e danes znajo le redki dotikati in jo spodbujati. Nikakor ne politiki. Pa tudi pesniki ne. Znamenja sem razpoznavala v ~asu, ko se {e nih~e ni mogel oku`iti z mednarodno {alamunsko konjunkturo in v oazi akademske svobode mentorja, ki ga ni motilo, da pesnika re{ujem iz je~e ekstrovertiranega modernizma; to je ludizma in reizma. Bojim se, da skoraj po pol stoletja pri nas tvoje pesni{ko delo nekako prena{amo, vendar ga premalo beremo in {e manj globinsko dojamemo. V resnici je tvoja mo~ vedno ve~ja. Od nekdaj govorim, da so vsebine tvoje poezije arhetipske, zato mora tako {iroka biti tudi recepcija – vse drugo je rezultat osiroma{ene domi{ljije in duhovne zaostalosti. Dragi Toma`, ti si pesnik individuacije in spodbujevalec najglobljih dogajanj v ~loveku in naciji, brez katerih ne bomo vzdr`ali. Ne bomo mogli sprejeti ~love~nosti. “Vsi ti reki so kum tvojim ~akram, bralec!” si napisal v Metodi angela in zdr`al si divje, razuzdano veselja~enje jezika, vedo~, prav tam, da je “Trpljenje ne`no in jasno. U`ivanje je hrume~a pe~, ki jo jutro bistri.” Zdr`al si, dragi Toma`, vse do svoje zadnje knjige Orgije (2015). To so orgije maye, bo`je igre lile, privida, ki pa ni izven zakonov. Ker si jih poznal, si zaklju~il svojo jezikovno melaso z zavestjo, kako bo minljivo gorelo in se dimilo, neminljivo pa se bo v lotosu preobleklo: “Dimiti se na strehi. Se v lokvanju / preobla~iti in si su{iti lase.” Lase pa samo su{i{, ker se ve, da so kakor relikvija, ker ohranijo tesno raz­merje s ~love{kimi vrlinami, ~eprav se lo~ijo od ~loveka. V lokvanju se preoble~e{, v simbolu duhovnega razvoja! Ja, Toma`: Om mani padme hum. Vinko Möderndorfer Preteklost v {katli Ko je odprl zapra{eno {katlo, je rumenkast list prastare ~asopisne strani le`al ~isto na vrhu. Kot bi desetletja ~akal samo nanj. Tako si je mislil. Tako je verjel. Ne­katere re~i nas potrpe`ljivo ~akajo, nekateri dogodki se enostavno morajo zgoditi, pa ~eprav nekje dale~ v nepredvidljivi in neulovljivi prihodnosti. Nekak{na neizbe`nost pre`i na na{a `ivljenja. To ni nikakr{na fatalna usoda, kjer so na{a `ivljenja vnaprej zapisana in dolo~ena. Ne. Sploh ne. Tak{ne modrosti so se mu vedno zdele velika neumnost. Pa~ pa nas dolo~ene zgodbe, dolo~ena neodgovorjena vpra{anja spremljajo skozi desetletja, dokler znova ne naletimo nanje in se nam sami od sebe ne izpolnijo v odgovor. In tako je bilo tudi s ~asopisno stranjo, ki jo je zdaj, po treh desetletjih spet na{el. Za~etek tega trenutka, ko se mu je med prsti znova zna{la porumenela stran ~asopisa iz davnega leta tiso~ devetsto oseminpetdeset, ki jo je sam spravil v {katlo ~isto na vrh, je segal v leto osemdeset. Natan~no, v konec novembra leta tiso~ devetsto osemdeset. V za~etku novembra je umrla njegova babica. Sredi popoldneva, po ko­silu, je legla k popoldanskemu po~itku in se ni ve~ prebudila. Lepa smrt. V kolikor je smrt sploh lahko lepa. In konec novembra se je njegova mati odlo~ila, da bo treba pospraviti babi~ine re~i in se tako za vedno posloviti od nje. Šele ko pospravimo predmete, ki se jih je dotikala pokojnikova roka, se dokon~no poslovimo od njega. Obleke, ki di{ijo po sivki in starih ~asih, ~evlje, dokumente, nepomembne drobnarije, {katlice za milo iz leta tiso~ devetsto sedemnajst … vse te re~i bo treba pospraviti, odstra­niti, zavre~i, pokloniti. Javil se je, da bo pomagal. Mama je v vre~e in {katle spravljala obleke, on pa se je lotil drobnarij. Vzel je srednje veliko kartonsko {katlo z napisom Kra{ ob strani in za~el vanjo zlagati razli~ne malenkosti, ki jih je babica zadnja leta kopi~ila okoli svoje postelje. To so bile knjige o zdravilnih rastlinah, najrazli~nej{i okrasni papir~ki, ki jih je pazljivo zlo`ila in spravljala v polivinilaste vre~ke. Na kupu ob postelji so bili zlo`eni stare revije in ~asopisi, ki bodo romali v smeti. Potem so bile tu {e {katle bombonjer, z vrtnicami na pokrovih, s slikami starih mojstrov, predvsem zdravili{ki motivi, pa tudi kak zaljubljen par na klopci v parku … Škatle bombonjer so bile zelo stare. Nekatere {e iz ~asov med obema vojnama. V njih so neko~ bili avstrijski bomboni in italijansko pecivo. Škatle so bile obledele, zdelane, vendar po robovih skrbno zlepljene z belim trakom. Nekatere pa so bile celo se{ite s sukanci, barvno usklajenimi z likovnim motivom na pokrovu. In v teh {katlah so bili razli~ni ~asopisni izrezki. Lepo zlo`eni, urejeni po datumih. To so bili razli~ni ~lanki, na videz hranjeni brez pravega reda, vendar, o tem je bil prepri~an, je babica to~no vedela, kaj spravlja in zakaj. V eni od {katel je bilo neko~ znamenito Milansko pecivo, tako je pisalo na pokrovu, ob robu je bila natisnjena celo reklama, da prav to pecivo obo`uje Benito Mussolini, in prav v tej {katli so bili spravljeni dokumenti in celo nekaj pisem. Povr{no jih je pogledal. Drobna pisava, pravilna, poravnana … Dragi, spo{tovani, velecenjeni, gospod, gospa … Zdelo se mu je, da je med njimi tudi veliko pisem, ki ji jih je pisal dedek, ko sta bila {e fant in dekle. Ni se mu ljubilo brati. Neko~ bo prebral. Ko bo imel ~as za tuje ljubezni, zdaj se mu ne ljubi, zdaj {e svojega ljubezenskega `ivljenja nima urejenega, je pomislil in potisnil {katlo na dno kartona. V naslednji {katli so bile razglednice. Nekatere so bile zelo stare. Pomislil je, da bi lahko zbiralcem veliko pomenile. Ni jih bral. Samo preletel je drobne ~rke iz ~asa, ko so ljudje {e pisali z nalivnikom in ~rnilom. Takrat mu je naklju~je, verjel je v naklju~je bolj kot v usodo, potisnilo v roke dopisnico, ki jo je ded pisal z Golega otoka. Zapora za politi~ne zapornike. Deda so namre~ njegovi tovari{i leta osemin{tirideset, ko je `e imel {tiriinpetdeset let, kar je za tiste ~ase bila ~astitljiva starost, za dve polni leti poslali na Goli otok. Mu~na epizoda, o kateri se v dru`ini ni veliko govorilo. Najbr` iz strahu, sramu ali obojega. Na dopisnici je pisalo: Dragi moji, z mano je vse v re­du. Tukaj mi je dobro. Paket sem dobil. Pi{ite mi. Kako je z otroki? Upam, da so zdravi. Spodaj podpis. In pod podpisom pripis: P. S. Svoj politi~ni stav sem revidiral. @e takrat, leta osemdeset, ko se mu je zna{la dopisnica pod prsti, se mu je zdel zadnji stavek, naklju~ni post scriptum, grozljiv. In to iz ve~ razlogov. Grozljiv zato, ker ga je ded moral napisati. Napisal ga je o~itno po pregledu vsebine, ki za paznike na Golem otoku nikakor ni bila dovolj, zato je moral slediti pripis. Še bolj grozljiv pa se mu je pripis zdel zato, ker je ded popustil. Ker se je vdal. Ker je napisal nekaj, ~esar ni mislil. Ni ve~ trmasto vztrajal pri svojem politi~nem stali{~u, ampak ga je revidiral. Ker so ga zlomili. Zmagali so. Zapeklo ga je v roki. Razklenil je prste, kot da bi med njimi dr`al `erja­vico, in dopisnica je padla v {katlo. Ni je hotel ve~ videti. Tudi vse ostale dokumente je potisnil na dno, ~eznje pa poveznil kup nepomembnih starih ~asopisov. Pri{el bo ~as, ko bom lahko … Ko bom imel mo~ in bom znal pogledati v preteklost … je pomislil. Zaprl je {katlo in zgornji del zalepil z lepilnim trakom. Mama je v vre~ke in {katle zlo`ila babi~ine obleke. Pri tem so ji tekle solze. Natan­ko ~ez trideset let je v {katle spravljal njene obleke. Takrat se je spomnil te podobe. Njegova mama je pospravljala obleke svoje matere in on je pospravljal njene. Popolnoma ista podoba, samo ljudje so drugi. In ~as je drug, kar pa ni ne pomembno ne bistveno. Nekaterih podob ~as ne spre­minja. Vedno nekdo za nekom pospravlja obleke, te bedne lupine telesa. @ivljenje ima smisel za ponavljanje. @ivljenje je nadarjeno za simbole, za znake, za skrite pomene… Ni bolj nadarjenega pisatelja od `ivljenja. Ko je `e skoraj zapustil babi~ino sobo, je pod blazino zagledal nagri­zen rob rumenkastega papirja. Dvignil je blazino in izpod nje potegnil na pol prepognjen ~asopis. ^asopis je bil delno pospravljen v prozorni mapi. Spomnil se ga je. To je tisti ~lanek, ki mu ga je babica kar naprej na glas brala, on pa sploh ni razumel besed. @e takrat se je zavedel, da ta papir babici veliko pomeni, saj so ji na lica med branjem vedno privrele solze. Porumenelega papirja se nikoli ni smel dotakniti. ^asopisna stran, pazljivo zlo`ena in spravljena, je bila nekak{na babi~ina relikvija. Tudi pozneje, ko je `e hodil v {olo, in {e pozneje, ko je obiskoval gimnazijo, je babico ve~krat videl, kako je z dvojnimi o~ali na nosu pred sabo dr`ala prav ta stari kos ~asopisa in njene ustnice so se rahlo premikale. Zadnja leta, ko se je postelja spremenila v njen edini prostor `ivljenja, ga je imela vedno pri sebi, spravljala ga je pod blazino in ga nenehno brala. In zdaj je ta ~asopisni ~lanek, ki je iz{el pred dvaindvajsetimi leti, le`al pred njim, pripravljen, da ga zavr`e kot star papir ali pa da ga shrani {e za nekaj ~asa. Mudilo se mu je. Imel je dvaindvajset let in mu~no mu je bilo sedeti na postelji, kjer je umrla, mu~no mu je bilo v tej sobi, v tem stanovanju, kjer je pre`ivel mladost, polno dvomov, strahov, te`kih spominov na ~as pre­teklosti, ki babice ni in ni izpustila iz krempljev in se je venomer vra~ala, da se je stara, izmu~ena `enska neprestano spra{evala o smislu trpljenja, o izdaji, o razo~aranjih, on, njen vnuk pa je z velikimi otro{kimi o~mi poslu{al njene monologe in nikoli ni ni~esar razumel. Zdaj je hotel ~im hi­treje pobegniti iz te hi{e, zapustiti za sabo vse. V drugem mestu ga je ~aka­lo dekle, zve~er bo {el z njo v gledali{~e, zato mora pospraviti babi~ine re~i, zapreti {katle, jih zlo`iti na podstre{je, da bodo tam po~akale na neki drugi ~as, v katerem bo imel ve~ volje, da bo pobrskal po starih listinah in si ogledal stare razglednice in dopisnice. @e je hotel ~asopisno stran zme~kati in jo odvre~i v ~rno vre~ko s smetmi, ko ga je nekaj zadr`alo. Pravzaprav, je pomislil, zdaj prvi~ sam dr`i ta orumeneli papir v rokah, pr­vi~ ima mo`nost, da sam prebere besede, ki so babico vznemirjale polnih dvajset let. Potegnil je ~asopis iz plasti~nega ovitka in ga pazljivo razgrnil pred sabo po postelji, kjer je {e ne dolgo tega le`alo telo mrtve `enske … Na celotni strani je bil ~lanek, pravzaprav nekrolog njegovemu dedu. Desno zgoraj je bil natisnjen datum. Enajsti september tiso~ devetsto oseminpetdeset. Se pravi, da so njegovega deda pokopali enajst dni pred njegovim rojstvom. @e ta bli`ina obeh datumov, dan smrti in dan rojstva, sta ga vznemirila. Nekdo odide iz `ivljenja in nekdo v `ivljenje vstopi. Vse otro{tvo, tako se mu je zdelo, zdaj pa je bil o tem prepri~an, je `ivel v senci svojega deda, ki je bil nekak{en ~love{ki ideal svoje `ene, njegove babice, in tudi otrokove matere, dedove h~erke. Pod velikim ~asopisnim naslovom: Umrl je velik pedagog, ~lovek in prijatelj … je bila natisnjena dedova fotografija, spodaj pa se je raztezal dolg ~lanek, ki ga je podpisal pesnik njihovega kraja, u~itelj, ravnatelj in sploh ~astivreden me{~an. Podpisnika, imenujmo ga z imenom France, je zelo dobro poznal. Bil je visok ~lovek, lase je imel po~esane nazaj in popolnoma bele. Vedno je bil lepo oble~en in kot otrok ga je sre~eval na osnovno{olskih bralnih tekmo­vanjih, kjer je bil belolasi pesnik France ~astni gost. Takrat ga je, najbr` zaradi babice in ~lanka, ki ga je ta venomer prebirala, v svoji domi{ljiji imel za podobo svojega dedka. Ob~udoval ga je. Bil je `ivi pesnik. Poleg tega je belolasi mo{ki fanta na {olskih proslavah vedno, kadar je le bila prilo`nost, pobo`al po glavi in rekel: Poznal sem tvojega dedka. Bil je moj najbolj{i prijatelj. In zdaj dr`i v rokah nekrolog, ki ga je zapisal pesnik in ki ga je babica v zadnjih dneh svojega `ivljenja imela ves ~as pod blazino. Bral je: … bil je izjemen prijatelj … ~udovit ~lovek … pokon~en borec … borec za resnico… ljube~ mo`, odli~en o~e… Same krasne besede, ki so babico, kadar ji je bilo najte`e, ohranjale pri `ivljenju {e dve dolgi desetletji po dedovi smrti. Ni imel ~asa, da bi ~lanek natan~no prebral, pa tudi, ~e je ~isto iskren, zanimalo ga ni, sit je bil nenehno prisotne dru`inske bole~e preteklosti, mudilo se mu je stran, drugje ga je ~akalo novo `ivljenje, mlada punca, mehka ko`a, vonj po prihodnosti. To ga je ~akalo v drugem mestu. Pravkar sta se spoznala in hotela je z njim, pa je rekel, da ne, da ne mara, da mora mami pomagati pospraviti re~i umrle starke. Tako je rekel, umrle starke, kot da bi bila babica tuja starka, pa {e umrla za povrh. Stisnilo ga je pri srcu. Kot da je naredil nekaj grdega. In tudi je. Slabo je govoril o babici, ki jo je imel najraje, ki ga je imela najraje. Zakaj? Iz zadrege pred priznanjem, da ima{ nekoga zelo mo~no rad, ga raje izda{, zataji{ kot tujca. Ni hotel biti sentimentalen, ni hotel, da bi mlada punca, temna in di{e~a, mislila, da je pateti~en, da ne zmore sam v `ivljenju, sam in ~vrst kot bojevnik, kot pravi mo{ki. Pa tudi sta­novanje, v katerem je pre`ivel mladost, je di{alo po preteklosti, imelo je poseben vonj po postanem zraku, prahu, starih oblekah, po nekem drugem in druga~nem ~asu, ki se je ustavil, ko je umrl ded, in se ni ve~ premaknil naprej. Punca pa je di{ala po mehki vodi poljubov, po `idkem spolu, po brste~em popju mladih dla~ic… Zato je ni hotel s sabo. Tu me po~akaj. V postelji. Se vrnem pozno popoldne. Vstal je s postelje. V roki je {e vedno dr`al rumenkast, po robovih `e rahlo na~et ~asopisni list. Babica je umrla, njene obleke bodo zdaj ro­male na Rde~i kri`, njene drobne re~i v smeti, tudi ta nekrolog je stvar preteklosti, mogo~e bi bil ~as, da vse skupaj odlo`i spodaj na dvori{~u pri kontejnerjih za smeti, je pomislil. Spravil je ~asopisni ~lanek nazaj v mapo in to polo`il na vrh ~asopisnih izrezkov, razglednic, starih doku­mentov, in {katlo zaprl. Nesel jo je na hodnik in jo polo`il tik ob vrata. Kaj je to? ga je vpra{ala mama, ki je pospravljala babi~ine obleke. Za na podstre{je, je rekel. Moram na avtobus. Nimam ve~ ~asa, je {e rekel, objel mamo, jo na hitro poljubil na lica, bila so slana, in odhitel temni in di{e~i punci v naro~je. Dolga leta ni ve~ pomislil na babi~ina pisma, na dopisnice. Tudi na ~asopisni ~lanek, ki je stari gospe toliko pomenil, je po~asi pozabljal. Kadar je beseda nanesla na povojno preteklost, in v njegovi de`eli so o povojnem ~asu govorili kar naprej, je vedno skomignil in rekel, da je preteklost stvar preteklosti, da so vojne na{ih dedov njihova stvar in da ga tisti ~as zanima zgolj kot zgodba iz zgodovine, da do vseh tistih do­godkov, tabori{~, zaporov, izdajstva in ma{~evanja ne ~uti nobene osebne prizadetosti, ne glede na to, da je najbr` tudi njegova dru`ina pretrpela marsikatero krivico. Kadar je tako modroval, ve~inoma v kaki dru`bi, ko so komentirali politi~ne zdrahe, se je seveda spomnil na tisti davni ~asopisni ~lanek, spomnil se je na babico, na deda, ki ga ni poznal in ki je zaradi trme in svojega prepri~anja za kazen tolkel kamenje v tabori{~u na Golem otoku. In potem je na vse skupaj spet lepo pozabil. Ni mu bilo do tega, da bi se ukvarjal s preteklostjo. Preteklost se mu je zdela pomembna le kot spomin. Popravljati napake in krivice iz preteklosti, vle~i prtljago iz nekega drugega obdobja v sedanjega, prati umazano perilo generacij, ki jih ni ve~, vse to se mu je vedno zdelo velika izguba ~asa in prihodnosti. Mogo~e se je v~asih zaradi tak{nega stali{~a, v primerjavami z drugimi, po~util malce ignorantskega, ravnodu{nega, mogo~e, kot mu je neko~ o~ital znanec, ~ustveno hladnega, ampak prepri~an je bil, da mora prete­klost ostati v preteklosti. Potem je sre~al Ano. Še prej se je raz{el s ~rno in gladko, di{e~o punco, ki ga je kar naprej ~akala v postelji, potem pa pobegnila s fantom, ki je imel svoj avto. Sko~ila je iz postelje naravnost v avto in z lastnikom starega forda odpo­tovala v Nem~ijo. Nikoli ve~ je ni videl. Raz{el se je tudi z Melito. In po desetih letih z Jasno. In po dveh letih s Svetlano. Potem je spoznal Ano. Od trenutka, ko je spravil babi~ine re~i v {katlo z rde~im napisom Kra{ ob strani, je minilo krepkih dvajset let. Kot bi `ivljenje teklo po kro`nicah dveh desetletij. V prvih dvajsetih letih dorastemo, v drugih smo na vrhu, se poro~amo, lo~ujemo, vzgajamo otroke, v tretjem krogu po~asi drsi­mo … In nekatere re~i se pojavljajo in ponavljajo v vseh krogih. Znova in znova. V prvem krogu odlo`imo {katlo preteklosti, v drugem se nanjo spomnimo, v tretjem jo spet odpremo … Z Ano sta se spoznala na otvoritvi slikarske razstave njegovega prijatelja, ki pa je bil tudi njen prijatelj. Po otvoritvenem govoru, v katerem so nizko nad glavami letele visokolete~e besede o umetnosti, ki s svojimi eksisten­cialnimi raztrganinami polni vrzel avantgardizma, ki je z zamahom ne­kontrolirane uporabe barvne lestvice posku{al zadu{iti realizem… In tako naprej in tako naprej. Pribli`al se ji je po naklju~ju. Tako je sprva mislil. V resnici pa ga je vleklo k njej, kot da jo od nekod pozna. ^eprav je naj­prej videl samo njen tilnik, gladke temne lase, ki so v tankem ~opu padale po sredini slokega vratu, ki ga je spominjal na precej obrabljeno podobo labodjega vratu, in se potem mehko polegle med lopaticama. Ko je stopil {e bli`e, jo je lahko videl od strani. Njen profil. Visoko ~elo in droben nos, pa jasno ~rto ustnic in seveda spet vrat, ki se je elegantno raz{iril v dekolte. Poleg tega je di{ala. Ne po parfumu. Po ko`i. In {e po ne~em zelo doma~em. Kot bi sre~al davno pozabljeno, davno izgubljeno ljubezen. Zdravo, ji je rekel, ko je za~utila njegov pogled in se obrnila k njemu. Pogledal jo je naravnost v temno rjave o~i in zdelo se mu je, da jo resni~no od nekod pozna. O! je vzkliknila, kot da je sre~ala znanca. Lepo, je rekel. Kaj? je vpra{ala. Slike, in je pomignil proti stenam, kjer so visela velika in zelo barvasta platna. Ne razumem jih, je rekla, imam raje, ~e je na slikah … Potem se je za­mislila, spodnjo ustnico je ~isto malo potegnila ~ez zgornjo in priprla o~i, kot da zelo mo~no brska po svojih mislih … kaj vem, raj{i imam, ~e so na sliki ljudje ali pa `ivali, nekaj, kar prepoznam. In ga je spet pogledala. Se ti ne zdi, je nadaljeval, da je na teh slikah mnogo ve~… Videl je, kako mu je pozorno prisluhnila, medtem ko je govornik kon~eval svoj napih­njeni govor. Na teh slikah so emocije, strastna ~ustva, je rekel, sporo~ena skozi barve in naklju~ne oblike… Ljudje so zaploskali. Vendar ne njemu, pa~ pa govorniku in slikarju, ki se je `e precej vinjen primajal pred ljudi in se malomarno priklonil, kot da mu ni do ni~esar. Se poznava? Tako znan se mi zdi{, ga je vpra{ala v trenutku, ko je tudi on hotel vpra{ati: Se poznava? Tako znana se mi zdi{. Zasmejal se je. Tudi jaz sem te hotel vpra{ati prav to. Potem sta oba od{la k slikarju. On je prijatelju stisnil roko, ona mu je padla v objem. Bil je presene~en … Se poznata? ju je vpra{al. Slikar je prikimal: Kako se ne bi! Ana je iz najinega kraja. Zdaj je bila tudi ona presene~ena: Mogo~e se mi pa od tam zdi{ tako znan, je rekla. Njen obraz se mu je resni~no zdel doma~. Ko se je tisti ve~er pogovar­jal z njo, je imel ob~utek, da se pogovarja z znancem, prijateljem, ki ga ni videl komaj kak teden, s tolik{no lahkoto in popolnoma brez zadreg je stekel pogovor med njima. Pospremil jo je do doma. Izvedel, da se je pravkar lo~ila, da nima otrok, da ima rada rde~o barvo, da pa ji je tudi vijoli~asta zelo po godu, da je v njunem skupnem rojstnem mestu hodila na Drugo gimnazijo in da se zato nista sre~ala, da se je preselila v glavno mesto takrat, ko je {la {tudirat, in da se zelo redko vra~a, da veliko bere, predvsem ljubezenske romane, ljubezen do knjig imajo v dru`ini, saj je njen dedek bil pesnik … Vse mu je postalo jasno. V trenutku se je spomnil. Spomin je za`ivel tako `ivo, kot da bi se vse zgodilo v~eraj. Spomnil se je na babico. Peljala ga je v mestni park. Imel je kakih osem let. Babica ga je vedno peljala na klop, ki je stala med brezami, tik ob obronku gozda. Klopca je stala dale~ od igral, kjer so se igrali drugi otroci. Sedla je na klop in vsaki~, ko sta bila tam, je polo`ila dlan na les poleg sebe in nekaj ~asa spo{tljivo mol~ala. Na tej klopi, ni nikoli pozabila povedati, sta z dedkom posedala vsak po­poldan, ko se je ves bolehen vrnil iz tabori{~a na Golem otoku. In tako sta nekega dne, preden sta zavila na potko, ki je peljala do klopce, z babico sre~ala pesnika z vnukinjo. Zelo natan~no se je spominjal tega sre~anja. Pesnik je bil visok, v sivi obleki z metulj~kom, zelo je bil eleganten in, tega se je {e posebej dobro spominjal, babici je poljubil roko. Sklonil se je in ji pritisnil ustnice na roko in se tam kar nekaj ~asa zadr`al. Nikoli {e ni videl, da bi nekdo `enski poljubil roko. Zdelo se mu je sme{no in tudi pesnikovi vnukinji, ki se je muzala ob njem, se je zdelo sme{no. Potem sta se babica in pesnik za~ela pogovarjati. On in pesnikova vnu~ka, ki mu je kar takoj povedala, da je Ana, pa sta za~ela tekati po vijugastih belih potkah. Imela je krilce z nekak{nimi vzor~ki, ki so spominjali na kiki bombone, kar ji je takrat tudi povedal, pa ji ni bilo v{e~. V resnici se zdaj, ~eprav je od takrat minilo {tirideset let, ni dosti spre­menila, je pomislil, ko se je vra~al proti domu. To~no je vedel, kaj je bilo tisto, kar ga je na otvoritvi razstave spomnilo na osemletno dekletce izpred desetletij. Visoko in belo ~elo in jasno izrezane ustnice. Pa lasje. Tudi takrat je imela ~op. Pa vrat. Labodje slok in bel vrat. In vonj. Ja, bila je ona. Tista, za katero je tekal po vijugastih, z belim peskom posutih potkah in je ni mogel ne dohiteti ne ujeti. Spomnil se je tudi, da sta se pesnik in babica dolgo pogovarjala. Babica je jokala. Govorila sta o dedku. Ko sta se z Ano naveli~ala tekanja in sta se vrnila k njima, je sli{al babico: Kak{na sre~a, da je imel tak{nega prijatelja, kot ste vi. In pesnik je babico spet prijel za roko in rekel: Moj najbolj{i prijatelj je bil. Ve~ kot prijatelj. Bil mi je brat. Pretresen sem bil, ker so tako grdo ravnali z njim in ker je po krivici toliko pretrpel. Petem je pesnik spet poljubil babi~ino roko. Ana je zavila z o~mi. In tudi njemu je bilo nerodno. Pesnik je privzdignil klo­buk, se rahlo priklonil, prijel vnukinjo za roko in od{la sta globlje v park, skozi drevored stoletnih kostanjev, ki so bili videti kot ogromni velikani. Babica mu je tisti ve~er spet brala iz ~asopisnega ~lanka. Jokala je. Preden je prebrala do konca, je zaspal. Iz zdaj, po tolikih letih, se je zaljubil v Ano. Ona pa ne v njega. Bil ji je v{e~, ampak zaljubiti se pa ne more, mu je rekla direktno, malce oholo, brez dlake na jeziku. V tem se ni spremenila. Tudi ko sta bila otroka in sta se lovila med klopcami in ro`nimi grmi v parku, je bila tak{na. Dvignila je nos, s spodnjo ustnico je za hip pokrila zgornjo, stisnila o~i in rekla: No~em se ve~ igrati s tabo. In stekla do dedka, ki se je pogovarjal z ba­bico. Morda je bila zdaj, ko sta oba imela krepko ~ez {tirideset let, malce bolj obzirna, ne ve~ tako zelo direktna. Odraslost nas nau~i, da ne smemo biti vedno brezglavo iskreni. To pa je tudi edina razlika med mladostjo in odraslostjo. Še vedno smo isti, oholi, neprijazni, naduti, prevzetni, samo tega ne poka`emo ve~ tako direktno. Odraslost je skriva{tvo. Kljub temu je hodil za Ano. Jo klical. Upal. Vabil jo je na kosila. Šla je z njim. Obujala spomine na rojstno mesto. Vedno se je sklonil ~ez mizo in jo prijel za roke. In vedno jih je umaknila. V~asih je kaj rekla, v~asih se je samo ironi~no nasmehnila, v~asih pa je pihnila z ustnicami in zavila z o~mi. Nekajkrat jo je poljubil. Zelo nerodno. Enkrat sta se udarila z gla­vama. Bila je sme{na situacija, podobna prizorom iz nemih filmov. Hotel jo je poljubiti na lice, ko je bila obrnjena stran, ona je za~utila njegovo bli`ino in se sunkovito obrnila ravno, ko se ji je pribli`al. Z brado ga je tre{~ila v nos. Tekla mu je kri. Vidi{, je rekla, to je kazen, ker se nekaj sili{ … Od takrat se ni ve~ silil. Bil je u`aljen, vendar {e vedno zaljubljen. Ona pa je naslednji~, ko jo je spet povabil v kavarno, povsem mirno rekla: Sprijazni se, nisi moj tip. Nisem zaljubljena in nikoli ne bom. Lahko se sicer dobivava na neobveznem klepetanju, na kaj ve~ pa ne ra~unaj. Še bolj je bil u`aljen, vendar je ni nehal klicati. Na tihem je upal, da si bo premislila. In tako sta {e naprej hodila na ~aje in vro~o ~okolado. Ni se ve~ sklanjal k njej, ni je ve~ tako zelo zaljubljeno gledal, trpel je v sebi, zato pa so bili njuni pogovori veliko bolj spro{~eni. Zdaj ga je tudi ona spra{evala. Zanimalo jo je, kaj se je zgodilo z babico. Povedal je, da je umrla pred dvajsetimi leti in da so izpraznili njeno stanovanje in da se je on takrat, imel jih je nekaj ~ez dvajset, dokon~no izselil iz rojstnega me­sta. Povedal ji je tudi, da je vse do svoje smrti hranila nekrolog, ki ga je v lokalnem ~asopisu objavil njen ded pesnik. Ona pa mu je povedala, da je dedek France umrl pred nekaj leti, da je bil zelo star, vendar do konca pri mo~eh. Za vsak rojstni dan so ga prihajali obiskovat osnovno{olci in mu peli njegove uglasbene pesmice za otroke. Dobil je tudi vsa mogo~a krajevna priznanja in vabili so ga na prireditve. Tudi ob osamosvojitvi so ga vla~ili po sve~anih zborovanjih. Ko je umrl, je `upan sklical `alno sejo mestnega sveta in na pogrebu je bilo, kot se za pesnika in pokon~nega mo`a spodobi, nekaj sto pogrebcev. Celo iz glavnega mesta so pri{li. Ko je Ana vse to pripovedovala, je `arela. Ponosna je bila na svojega dedka pesnika. Rekla je: Bil je velik mo`. Ponosen in po{ten. ^e bi danes imeli ve~ tak{nih, bi bilo vse druga~e. Nau~il me je, da je treba biti v `ivljenju iskren in odkritosr~en. Zelo sem mu hvale`na. In ko je to rekla, so se ji orosile o~i. Zastrmela se je nekam dale~ dale~ in njemu je bilo `al, ker tudi sam ni imel tak{nega deda. Svojega deda, na katerega bi lahko bil ponosen, tako so rekli vsi, ki so ga poznali, ni poznal. Ani je zato kar malo zavidal. Pogoltnil je slino in {e bolj mu je bila v{e~. Kot nekak{na idealna podoba `enske, ki ima vse in {e ve~. Zanimalo ga je, ali se je njen dedek kdaj spomnil na njegovo babico in na dedka, svojega najbolj{ega prijatelja. Spet je s spodnjo ustnico za hip pokrila zgornjo, se srepo zazrla v daljavo, kot da se posku{a spomniti, potem je odkimala. Sploh ne. Ni­koli. Ne spominja se to~no. Ne, prepri~ana je, da ne. Dedek je imel kar nekaj prijateljev in vseh se spominja. Tudi tistih, ki jih ni nikoli videla, saj so pomrli pred njenim spominom, vendar je njen dedek pesnik do konca hranil spomine nanje in govoril o njih. Potem je {e rekla: Moti me samo to, da se danes nih~e ve~ ne zanima za njegovo literaturo. V ~itankah ni ve~ njegovih pesmi, nobene knjige niso ve~ natisnili. Tudi v antologijah ga ni ve~. Zadnji~ sem prebrala neki ~lanek, kjer ga avtor sicer omenja, vendar kot slabega pesnika, kot nepomembnega pesnika nekega obdobja. To se mi zdi krivi~no. Še velikokrat jo je klical. Še velikokrat sta {la na kosilo. Nekajkrat ga je {e povabila k sebi na ~aj, in ko jo je spet posku{al poljubiti, se mu je izmaknila, pravzaprav ga je grobo odrinila. Ne morem, je rekla, zdelo bi se mi, kot da spim z bratom, in se je ironi~no nasmehnila. On pa se je prav zaradi nenehnih zavrnitev {e bolj zanimal zanjo. In seveda tudi za njenega deda, ki ga je vse bolj ~util kot nekak{nega sorodnika, kot ~loveka, ki ga je babica spo{tovala in je bil najbolj{i dru`inski prijatelj. Kadar sta {la z Ano skupaj na ~aj, na kosilo ni ve~ hotela, jo je kar naprej spra{eval o njenem dedku Francetu in ona mu je pripovedovala svoje spomine. Kako je bila ponosna nanj, kako so v {oli recitirali njegove pesmice in kako so ji so{olke zavidale, da ima dedka, katerega pesmi berejo v berilu, in kako se ji je zdelo fino, ko jo je v~asih ~akal pred {olo … O njenih doma~ih, mami, o~etu, dedku … so ga zanimale mnoge re~i. Kot da bi hotel z vede­njem o njeni dru`ini zapolniti praznino vedenja o svoji. Takrat se je prvi~ v `ivljenju zavedel, da pravzaprav ni~esar ne ve o svoji babici, o dedu {e manj, ne ve ne, od kod to~no izvira rod, ne kako so `iveli, kje so `iveli, kaj so po~eli, kako so pre`iveli vojno, pomembne dogodke sveta… ^udil se je, kako drugi, predvsem Ana, veliko vedo o svojih koreninah, kako so povezani med sabo, kako se imajo radi. Njihova dru`ina pa je bila, kolikor se spominja svojih mladostnih ob~utij, prestra{ena. Ja, prestra{ena, to je prava beseda. Babica se je kar naprej ne~esa bala. Bala se je besed, kadar je nanesla beseda na politiko, je za~ela {epetati in se prestra{eno ozirati okoli, ~e so na televiziji v poro~ilih videli kakega takratnega politika, dedovega tovari{a iz predvojnega in vojnega obdobja, je stisnila ustnice in se za~ela tresti. Ko je bila starej{a, je bila {e bolj prestra{ena, tako da ji niso ve~ pustili gledati televizije. Kadar je bil na sporedu dnevnik, so televizor ugasnili ali pa sedli k ve~erji. Vedela je, da to po~nejo zaradi njenega strahu pred obrazi politi~nih veljakov, ki jih je osebno poznala, saj so se med vojno skrivali pri njej doma, na celono~nih konspirativnih sestankih jim je kuhala kavo, oni pa so po vojni njenega mo`a izbrisali iz politi~nega `ivljenja in so bili krivi za njegovo prezgodnjo smrt; odleglo ji je, ko je televizijski ekran, takrat {e s ~rno­belo sliko, vedno oslepel v ~asu poro~il. O tabori{~u na Golem otoku so v dru`ini govorili {epetaje in s sramom, kot da je bilo dedovo bivanje na otoku kazen za hud zlo~in, ki ga je zagre{il, in ne sramota tistih, ki so si v svoji oblastni nadutosti privo{~ili tak{no kaznovanje politi~nih nasprotnikov. Vedno bolj mu je bilo jasno, da je nad njegovo dru`ino visel ~rn made` nekak{ne krivde brez krivde, da so bili kot dru`ina {e vedno ozna~eni ali so se vsaj tako po~utili. In zato je kot otrok tako ~util tudi on. Nenadoma se je pojavila prispodoba: njegova mladost je bila, kot bi za kazen ves ~as stal v kotu. V posmeh vsem. Ob~utek krivde in kaznovanja. In pri tem je bilo popolnoma vseeno, ali si si kazen zares zaslu`il ali pa stoji{ v oslovskem kotu po krivici. To je bilo tisto, kar ga je odvra~alo od tega, da bi se bolj zanimal za svojo dru`ino. Vsi so stali v kotu dru`be. Babica, mama, tete, strici … Ozna~eni. O`igosani. Pri tem sploh ni bilo pomembno, kaj je res. Zato je hotel ~im prej pobegniti, stran od doma~ih, pro~, v drugo mesto, drugam… ne da bi se to~no zavedal, kaj ga v to `ene … In prav zato se ni nikoli brigal za preteklost svoje rodbine. Pa~ pa se je vedno bolj zanimal za Ano. Vsak dan jo je klical. Po navadi sploh ni odgovarjala na njegove klice. In ko sta se v~asih vseeno dobila, kadar je iz usmiljenja, kar mu je dala tudi vedeti, pri{la na zmenek, se ji je vedno zelo mudilo. Nekega dne, ko ji je povedal, da si je v knji`nici izposodil vse knjige njenega deda in da je pri tem imel celo te`ave, knjige so bile v skladi{~u, saj njegove poezije `e leta nih~e ni ve~ bral, in ko je nazadnje izpod suknji~a potegnil kuverto in v njej kopijo fotografije pesnika, ga je osorno prekinila in rekla: Zakaj se tako zanima{ zanj? To ni tvoj ded. To je moj dedek. Poi{~i si svojega …Vstala je od mize. Ni to~no razumel, kaj je s tem mislila. Zaradi na~ina, kako je rekla: Poi{~i si svojega! se mu je zdelo, da mu je hotela povedati {e nekaj drugega … Vstal je in jo prijel za roko. Strgala mu jo je iz prijema in ga pogledala naravnost v o~i. S spodnjo ustnico je za hip {la ~ez zgornjo, tanko je priprla o~i in siknila: Ne kli~i me ve~. Spoznala sem nekoga. Ni mu v{e~, da se sre~ujeva. Odprl je usta in o~i na {iroko. Bil je presene~en in tega ni znal niti ni hotel skriti. Ne glej me kot tele, ki so mu ravnokar zaklali mamo. Nimam ve~ ~asa zate. In je {la. Ko jo je naslednji~ poklical, se je oglasil mo{ki. Potem mu je umrla mama. Ne sicer takoj, pa~ pa ~ez nekaj let. Nikogar ni imel ve~ med `ivimi. In takrat se je, tudi ne takoj, po kakem letu, po~util neskon~no samega. Brez korenin. Kot tisti grm, ki ga veter premetava po pu{~avi in si tako s svojimi dolgimi viticami tu in tam, kamor ga pa~ razpiha usoda, nasrka dovolj vlage za svoje skromno `ivljenje. In neke­ga dne, bil je prvi dan njegove upokojitve, je sedel v avto in se odpeljal v mesto, kjer se je rodil in kjer je pre`ivel zgodnja leta. Peljal se je mimo mestnega parka, ki je bil zdaj seveda popolnoma druga~en. Obkro`ali so ga stanovanjski bloki, mnogo dreves je bilo novih in drevoreda starih kostanjev, ki so se mu neko~ zdeli kot ogromni velikani, ni bilo ve~. Ni ustavil. Peljal se je naprej. Vstopil je v hi{o, v katero ni stopil `e desetletja. Drugi ljudje so `iveli v stanovanju njegove mladosti. Odprla mu je mlada gospodi~na: Mami! je zaklicala v notranjost. Dolgo je razlagal, zakaj je pri{el. ^udno so ga gledali, potem so ga le spustili na podstre{je. Najbr` ni ni~esar ve~ … se je opravi~eval. Spomnim se, da je moja pokojna mama pred desetimi leti rekla, da je spravila na podstre{je … Srce mu je za~elo silovito razbijati, ko je v kotu, pokrito s sivim prahom in posu{enimi golobjimi iztrebki, zagledal kartonsko {katlo z neko~ rde~im, zdaj sivkasto rde~kastim na­pisom Kra{ ob strani. Ko jo je odprl, je rumeni list ~asopisne strani le`al ~isto na vrhu, spravljen v plasti~ni mapi. Kot da bi desetletja ~akal nanj. Kajti prav on je bil tisti, ki ga je pred desetletji, ko je umrla babica in je pospravljal njene re~i, spravil sem. Nekatere re~i nas potrpe`ljivo ~akajo, nekateri dogodki se enostavno morajo zgoditi, pa ~eprav nekje dale~ v ne­predvidljivi prihodnosti. Nekak{na neizbe`nost pre`i na na{a `ivljenja. Nekatere zgodbe, nekatera neodgovorjena vpra{anja nas spremljajo skozi desetletja, dokler znova ne naletimo nanje in jih izpolnimo. Tako je bilo tudi s ~asopisno stranjo, ki jo je zdaj spet na{el. V avtomobilu je zapra{eno kartonsko {katlo polo`il na sede` poleg sebe in jo med vo`njo domov vsake toliko ~asa sentimentalno potrepljal. Doma jo je odprl in po desetletjih iz plasti~ne mape spet potegnil rumenkasti list ~asopisa, pesnikov panegirik prijatelju. Tisto no~ ga je tudi on polo`il pod blazino. Takrat je prvi~ natan~no, od besede do besede, prebral ~lanek. Ve~krat. Iz pesnikove pripovedi, ki je bila gladko teko~a, je posku{al razbrati podo­bo svojega deda. Njegov zna~aj. Vedel je, da je tak{no pisanje namenjeno zgolj osvetlitvi najbolj{ih ~love{kih lastnosti. To se ob takih prilo`nostih tudi spodobi. Tako je prav. Pa vendar se tudi iz tak{nega zapisa, ki je vseskozi in z vsako besedo namenjen dobremu spominu, lahko za~uti iskrena misel. In zapisane misli pesnika, kot spomin na pokojnega prija­telja, so delovale kot resno do`ivete in resni~ne. Nobenega lepore~enja, samo v podobe spremenjeni spomin na ~loveka, ki je od{el na drugo stran. O~itno je pesnik France, Anin dedek, lokalni poet, ljubljenec bral­nih zna~k in osnovno{olskih u~iteljic, iskreno ljubil svojega tovari{a in je v poslednjem zapisu podal resni~no do`ivet zapis o ~loveku, ki je bil blag, dober, tudi pravi~en in strog u~itelj, trmast borec, ki je prav zaradi svoje pokon~ne dr`e preve~ pretrpel. Ve~na slava njegovemu spominu! je {e pisalo na koncu. Na tem mestu so vnuku, ki je bil zdaj `e tudi sam dedek, privrele solze. V zgodnji jeseni svojega `ivljenja je za~util stra{no `eljo, da bi vedel ve~ o svojih koreninah. @al mu je bilo, da je zamudil, da ni spra{eval takrat, ko je bilo to {e mogo~e, ko je bila `iva babica, ko je bila `iva mama … Vendar, si je rekel, ko si je obrisal sentimentalne solze samopomilovanja, ni~ ni zamujeno. In naslednji dan je potrkal na vrata arhiva. Ho~em izvedeti vse o svojem dedu, je rekel, ko je stopil v pisarno. @al vam lahko ponudimo samo tisto, kar imamo, mu je z rahlim posmehom rekel visok in suhcen mo`akar nedolo~ljivih let. Kar je v arhivu, pa nika­kor ni vse, kar ~lovek pusti za sabo v `ivljenju, je {e ironi~no pomodroval. Bil je to~no tak{en, kot da bi ga `e gensko dolo~ili za varuha arhivskih skrivnosti. Bil je to~no tak{en, kot da bi pobegnil iz literarnih del J. Kafke. Ampak, vidim, da ne bo problema, je zadovoljno dvignil pogled iznad ra~unalnika. Za va{ega deda se je zanimala policija. Tudi tajna. Aha! je z zadovoljstvom prikimal, zelo veliko enot imamo pod tem imenom in priimkom. Kje boste za~eli? Vpra{anje ga je za trenutek zmedlo. Potem pa je skomignil. Na za~etku. Ja, za~el bi na za~etku, je prepri~ano {e enkrat prikimal. Suhcen mo`akar, smrdelo mu je iz ust in to `e na meter dale~, pa se je samo nasmehnil: Ni za~etka. Pravzaprav je vse za~etek. Za~etek je tam, kjer se za~ne brskanje. Veste kaj, prinesel vam bom tiste enote, ki so najbolj zanimive. Se pravi, policijske zapisnike, poro~ila iz zapora in tako dalje. Obljubljam, zelo bo zanimivo, se je nasmehnil in odhitel. Šest {katel. Ko je odprl prvo, je naletel na `ivljenjepise, ki jih je pisal ded v zaporu. Tiso~ in ve~ strani popisanih z drobno in li~no pisavo. Lepopis, kakr{nega so u~ili v {olah. Vse popisano. Od za~etka… Roj­stvo… mama… o~e… dru`insko deblo… prvi spomini… Prva vojna… sre~anja, prijatelji, znanci … @ena, takrat {e dekletce, skupni izlet, poro­ka, nose~nost, politika … Opisi (zelo lepi) ljubezni, izleti, dogodki, prvi maj v Kraljevini, prvi politi~ni govori … In tako vse do aretacije, zapora. Po spominu zapisani pogovori s sodelavci, prijatelji, naklju~nimi znanci, trafikanti, dimnikarji, prodajalkami v mlekarni v hi{i, kjer je stanoval zadnja leta. Vse. Vse. Vse. Ko je zaprl precej debelo prvo mapo, z `ivljenjepisom, ki ga je pisal ded, je odprl drugo. Spet `ivljenjepis. Vse od za~etka. Na roko napisano. Nekatere strani dopolnjene, nekatere popravljene, nekatere skoraj iste, samo {e enkrat zapisane. In po drugi mapi, {e ena. Še enkrat popisano `ivljenje. Sizifovo delo. In {e enkrat. In {e enkrat. Posebne muke obnavlja­nja lastnega `ivljenja. Zgrozil se je ob nekoristnosti tak{nega spominjanja. Spominjanje kot tortura, kot kazen, kot muka. Spominjanje brez refleksije, brez komentarjev, samo podatki, podatki. ^e je ded kje za{el na podro~je emocij, literature, so to njegovi mu~itelji takoj pre~rtali z rde~o tinto, na debelo, vendar ne tako na debelo, da se kljub vsemu tu in tam ne bi izpod rde~ih pack zasvetila beseda, ki je poku{ala opisati ~ustvene podobe … Pre~rtano. To nas ne zanima. To ni va`no. Samo podatki. Kje, kdo, s kom, kdaj, koliko ~asa, kam … In {e enkrat in {e enkrat in {e enkrat. V prvi {katli je bilo popisano `ivljenje, kot ga je `ivel ~lovek in kot ga je ~lovek zapisal v mnogih razli~icah. @elel si je izvedeti ve~ o `ivljenju svoje dru`ine, zdaj je na{el vse natan~no popisano. Popisovanje kot kazen za `ivljenje. Zaprl je {katlo in jo potisnil ~isto na rob velike arhivske mize. Tisti teden ni mogel prebrati ni~esar ve~. Mislil je, da se ne bo nikoli ve~ vrnil v arhiv. Arhivi so muka. Tantalova muka, ko `di{ `ejen sredi vode in se ne more{ od`ejati, ko radovedno odkriva{ `ivljenje in so podobe `ivljenja samo brezno jalovih ponavljanj. Potem je odprl drugo {katlo. Tretjo. ^etrto. V njih je na{el zapise z zasli{evanj, ki so jih podpisali zasli{evalci s tajnimi imeni. Zadnje zasli{anje je bilo zabele`eno pod {tevilko 247. Na{el pa je tudi poro~ilo paznika z Golega otoka, ki je pisal o dedu kot o discipliniranem zaporni­ku s smislom za humor, deda je opisal kot ~loveka, na katerega se lahko zanese{ in ki ga imajo sojetniki radi in ga spo{tujejo. V enem zadnjih poro~il pa je paznik, ki je bil podpisan le s {tevilko, zapisal, da se kaznje­nec zadnje ~ase dr`i ob strani in zase … Ko sem ga vpra{al, zakaj se ne dru`i z ostalimi, zakaj je kar naprej tiho in ~e razmi{lja spet o tistem nje­govem velikem Stalinu, mi je odgovoril, da je svoj politi~ni stav v zvezi s Stalinom `e zdavnaj revidiral, da pa, tako je rekel: Zelo pogre{am svojo dru`ino. Paznik je {e pripisal: Mislim, da mu lahko verjamemo. Iz zapisa ni bilo to~no jasno, kaj lahko verjamemo; to, da je revidiral svoje politi~no stali{~e v zvezi s Stalinom, ali to, da pogre{a svojo dru`ino. V mnogih {katlah so bili razli~ni dokumenti. Tudi pisma, ki mu jih je pisala babica, pa jih ni nikoli dobil, in pisma, ki jih je pisal, pa jih babi­ca ni nikoli dobila. Najbolj pa so bile zanimive {katle, v katerih so bili spravljeni dokumenti, ki so se ukvarjali z dru`ino, ko se je ded `e vrnil z Golega otoka, na katerem je pre`ivel dve leti in sedemindvajset dni, od tega skoraj leto in pol v samici. To so bila razli~na poro~ila postaje ljudske milice v kraju, kjer je ded s svojo dru`ino `ivel po vrnitvi iz zapora. To je bilo prav tisto stanovanje, v katerem je `ivela babica do konca svojih dni in kjer je pred desetletji pospravljal njene re~i in pod blazino na{el ~asopisni ~lanek. Razli~na policijska poro~ila so bila podpisana ve~inoma s kraticami ali s psevdonimi, z vzdevki sodelavcev, ki so {e dolgo deset­letje pazili na deda. Ded se je moral po vrnitvi z otoka kar nekaj ~asa dvakrat na teden jav­ljati na postaji ljudske milice. Tudi ti zapisniki javljanj so bili spravljeni pod zaporednimi {tevilkami. V posebni mapi je na{el tudi zdravni{ka poro~ila o njegovem zdravju in obdukcijsko poro~ilo: rak na plju~ih. In tudi natan~no zabele`ene doze morfija, ki jih je dobival zadnje dni `ivlje­nja. Bile so tudi fotografije s pogreba. Poslikani prav vsi, ki so stali okoli groba. Skupinsko in posami~no. Ob odprti jami je stal tudi dedov prijatelj, pesnik France. Na fotografiji za glavo vi{ji od vseh `alujo~ih. @e takrat belolas. Z glavo, sklonjeno nad list papirja. O~itno bere prav tisti zapis, ki ga je babica prebirala {e dve desetletji, vse do svoje smrti. Belolasi pesnik pa je v zadnji {katli, ki je namenjena obdobju dedove vrnitve iz tabori{~a, pa vse do njegove smrti, prisoten {e v posebni mapi. V mapi, ki je namenjena samo pesniku. V tej mapi so pesnikova poro~ila o{tevil~ena in datirana z u~iteljsko natan~nostjo. … rekel sem mu, da sem pri{el mimo po naklju~ju. Mislim, da mi je verjel. Zelo se je spremenil. Shuj{al je. Vendar je {e vedno duho­vit. Tudi na ra~un svojih izgubljenih kilogramov. Nisem mogel direktno povpra{ati po njegovem politi~nem mnenju. Takoj ko sem na~el to temo, je za~el {epetati. Pod poro~ila se je pesnik vedno podpisal s polnim imenom. Ko je prebiral mapo z zapisi dedovega najbolj{ega prijatelja, mu je postalo slabo. Šel je na arhivsko strani{~e in bruhal. Mislil je, da bo iz­bruhal vse. Notranjost je utripala, kot da ho~e telo izvre~i vso notrino. Trebuh, ~reva, jetra, srce … Vse. Ko se je vrnil v ~italnico, ga je pri mizi pri~akal arhivar in mu ponudil {katlo papirnatih rob~kov: Nekaterih re~i vam ni treba brati. ^e `elite, vam lahko svetujem … Zavrnil ga je. Osorno. Neprijazno. Zamahnil je z roko. Kaj vas briga! Sam je bil presene~en nad svojo reakcijo. Suhceni arhivar nedolo~ljivih let, ki ga zdaj ni ve~ spominjal na Kafkovega uradnika Josefa K., ampak na podobo grobarjev iz starih ~rno­belih filmov, se je samo razumevajo~e nasmehnil in od{el. Bral je: … Spet sem pri{el na obisk. Mislim, da mi zaupa. Tudi njegova `ena mi zaupa. Njuna h~erka, stara je trinajst let, je kar naprej zraven. Zaradi nje pogovor nikoli ni povsem spro{~en. Prinesel sem ji bombone. Kon~no je z vre~ko od{la v svojo sobo. Šele takrat je pogovor stekel. Še­petaje mi je za~el pripovedovati o `ivljenju v tabori{~u na otoku. Povedal mi je:… Sledil je natan~en zapis dedove pripovedi, ki je obsegal ve~ strani. Podobe so bile kot te`ka mora, ob`arjena z `go~im belim soncem, obte`ene z ostrino belega kamenja in z nenehno prisotnostjo ko{~eno bele smrti … Na koncu natan~no popisane pripovedi, opremljene z mnogimi dobesednimi citati, ki so bili tudi ozna~eni tako, pesnik je imel zelo dober spomin, pa je bil {e pripis: Odgovornim svetujem, da preiskovanca {e enkrat opozorijo na dokument, ki ga je podpisal ob izpustitvi, ki ga tudi obvezuje, da o okoli{~inah kot tudi o stanju internacije ne bo nikomur pripovedoval. Tak{nih zapisov in pripisov je bilo veliko. Nekateri so bili posve~eni zgolj babici, ki je bila do pesnika {e posebej zaupljiva. V poznej{ih letih postajajo poro~ila vedno bolj redka. Vsakih nekaj mesecev sledi poro~ilo, ki pa ni ve~ tako natan~no. Pesnik poro~a, da ded umira. Zraven je prilo`en z roko napisan govor, ki ga je pesnik napisal, ko je bil njegov prijatelj {e `iv, in prav ta govor je pozneje ob grobu prebral in potem objavil v lokalnem ~asopisu. Pod govorom je nekdo z rde~im svin~nikom pripisal: Odobreno. Zraven je bila nekak{na ~a~ka, kot kadar v {oli u~itelji naredijo zanko, tako imenovano videlo, da so videli oprav­ljeno doma~o nalogo. Potem je {e nekaj pesnikovih poro~il o pogrebu, o ljudeh, ki so bili tam. In konec. Pika. Vendar pa zapisi ne ponehajo popolnoma. Tudi po dedovi smrti se po­javljajo. Vsake toliko let kako poro~ilo, napisano v malce bolj negotovi pisavi. Pesnik in poro~evalec se je postaral. Najbolj pa ga je presenetil, in tudi na poseben na~in pretresel, zadnji zapis. Poro~ilo sre~anja v parku: Z vnukinjo sem v mestnem parku sre~al vdovo … V tem zapisu nastopi tudi on kot otrok. Poleg vdove sem videl vnuka. Bil sem presene~en, kako zelo je podoben svojemu dedu. Za zdaj samo fizi~no. Vnuku so dali isto ime, kar nam lahko marsikaj nakazuje … To je bilo zadnje porumenelo poro~ilo. In zadnji podpis pesnika. Zaprl je mapo in jo spravil nazaj v arhivsko {katlo. Vse {katle je odnesel na pult in jih polo`il pred arhivarja. Vam jih pripravim za ponedeljek? Ni odgovoril. Obrnil se je in od{el. Lep vikend `elim! je arhivar {e zaklical za njim. Po nekaj tednih je poklical Ano. Poklical je ni `e nekaj let. Oglasila se mu je. Imela je lep in svetel glas. Bila je sre~na. Se lahko dobiva. Na kavi, na ~aju, kar bo{ pa~ `elela. Zakaj? Kar tako. Kar tako? in se je zasmejala. Ne bom ti te`il. Obljubim. Vedno si obljubil in nikoli nisi dr`al besede. Ne ljubim te ve~, je rekel nenadoma. Ni hotel tega re~i. Kar izsko~ilo je iz njega. Ne ljubim te ve~. To je izrekel glasneje, skoraj z rahlo jezo, kot bi se hotel ma{~evati. Za~utila je to. Nekaj ~asa je bila tiho. Potem je rekla: Poro~ila sem se. Vem. Z zdravnikom. Ve{? Si se pozanimal? Ne. Ja. Povedali so mi. Pa saj ne gre za to… Rad bi te samo videl. Zadnji~. Zadnji~? A ni bilo pred … ~akaj, da se spomnim … pred petimi, {estimi leti zadnji~? Res, ne bom te`il. Nekaj pomembnega ti bi rad povedal. Spet je obmol~ala. Kot da se odlo~a. Jutri grem na trg. Lahko se dobiva za nekaj minut v kavarni. Opoldne. Hvala, je {e rekel in odlo`il. Vso no~ ni spal. Vstajal je in pri`igal lu~. Iz plasti~ne mape je jemal ~asopisni ~lanek in ga kar naprej prebiral. Zjutraj je vstal zgodaj. Oble~en je sedel za mizo, gledal uro in ~akal, kot ~akamo v ~akalnici na vlak, na letali{~u na letalo … malce nestrpno, pa vendar sre~ni, ker bomo na koncu ~akanja vsemu navkljub le odpotovali. V `ep pla{~a je vtaknil plasti~no mapo s ~lankom. Ni to~no vedel, zakaj ga nese s sabo. Mogo~e bo z njim la`e povedal … Pred kavarno je pri{el kar nekaj ~asa pred dvanajsto. Hodil je gor in dol. Sprehajal se je z rokami v `epih … V desnem `epu je bila pest stisnjena ob plasti~nem ovitku s prastarim ~asopisom kot z dokaznim materialom izdajstva in prevare … Ni vstopil v kavarno. Ni mogel. Ni se {e odlo~il. Na nasprotni strani ceste se je postavil v ve`o in kot zlo~inec kukal proti kavarni. Pri{la je z vre~kami naravnost s trga. Vstopila je v kavarno in sedla ob veliko izlo`beno okno. Videl je, kako je polo`ila vre~ke, iz katerih je ku­kalo zeleno perje razli~ne zelenjave, ob svoje noge, kako je naro~ila ~aj in kako je potem nestrpno gledala okoli sebe in ga iskala. Njen sloki vrat se je povesil naprej. Utrujenost let ji je legla na ramena. Postarala se je, je pomislil. Vsi smo se postarali. Takrat v parku, ko jo je kot otrok videl prvi~, je imela obleko, potiskano z vzor~ki, ki so bili podobni kiki bombo­nom, bila je prevzetna mala mula, ponosna na svojega dedka pesnika. In on je bil prestra{en suhcen fanti~, ki se je najraje dr`al v bli`ini babice … Potem sta bila najstnika in nista se poznala, potem sta bila v poznih zrelih letih, ko sta se sre~ala in so se njuni `ivljenji za hip, tako se mu je zdelo, staknili in dotaknili. Zdaj ko misli, da je nih~e ne opazuje, ne pazi na svoj videz, ko pije ~aj, se krem`i, skodelice ne dr`i graciozno z dvema prstoma, kot takrat, kadar sta bila skupaj, ampak s celo roko, kot da je doma. Rahlo je tudi zgrbljena, ~eprav je {e vedno lepa stara `enska. In on? Trebu{ast, osivel, ple{ast. Star. Vedno bolj podoben svojemu daljnemu dedu, ki ga je poznal samo s fotografij. Zakaj bi ji povedal? je pomislil. Ker mislim, da mora priti resnica na dan? si je odgovoril. Resnica? Neulovljiva in izmuzljiva `ival. Resnica za koga? Resnica, do katere nimamo pravice. Ker je to resnica nekega drugega `ivljenja. Nekih drugih ljudi? Nekega drugega ~asa. Ho~em resnico ali samo ma{~evanje? Pritlehno, zlobno ma{~evanje? se je tokrat polglasno vpra{al. Potem je skomignil in spet pogledal proti kavarni. Vstala je od mize. Ne bo ga ve~ ~akala. Pla~ala je ~aj. Videl je, da je slabe volje. Pobrala je vre~ke in od{la. Iz ve`e je stopil na ulico. Gledal je za njo. Komu se `elim ma{~evati? Njenemu dedu za izdajstvo ali njej, ker se ni odlo~ila zame? Ker ni hotela spati z mano? Ker je raje vzela nekega zdravnika njunih let, z jahto, hi{o na morju … Dedovo nesre~o in izdajstvo njenega dedka pesnika bi samo izkoristil za svoje osebno, malo in pritlehno ma{~evanje. Ded bi bil tako dvakrat izdan. Izdajstvo preteklosti bi se zgodilo vnovi~. @ivljenje je minilo. Kot minejo `ivljenja. Edini smisel `ivljenja je, da mine. To je njegovo bistvo. Sporo~ilo `ivljenja je minljivost. Kaj pa druge re~i: Sre~a? Morda je kljub vsemu bila v tej davni, trpljenja polni zgodbi skrita tudi sre~a? Sre~a, ki je v tem, da babica ni poznala resnice in da vnukinja ne pozna resnice. Kaj pa zado{~enje? Kaj pa kazen? je rekel na glas in mlad par, ki mu je v tistem trenutku pri{el naproti, ga je za~udeno pogledal. Za zado{~enje poskrbi `ivljenje samo. Za pravi~no kazen. Izdajstvo je zastrupilo du{o. Izdajalec ne more biti dober pesnik. Pozaba pesnikove poezije je kazen za njegovo izdajstvo. Šel je proti domu. Iz `epa je potegnil zdelan in skoraj ne ve~ prozoren plasti~en ovitek, iz njega vzel rumenkasto ~asopisno stran, jo zme~kal in jo vrgel v ko{ za smeti. Plasti~no mapo pa je spravil nazaj v `ep. Morda mi bo {e kdaj pri{la prav, je rekel. Zoltán Németh je bil rojen leta 1970 v Érsekújváru na Slova{kem. Leta 1993 je diplo­miral na univerzi Comenius v Bratislavi – na fakulteti za mad`ar{~ino in zgodovino, leta 2004 je doktoriral, 2010 pa pridobil habilitacijo na univerzi v Pe~u. Pesmi, eseje, literarne ocene objavlja v {tevilnih revijah na Mad`arskem in Slova{kem. Najpomembnej{a priznanja: nagrada Imreta Madácha (2000), Posonium (2005) in Imreja Forbátha (2008). Virág Erdős se je rodila v Budimpe{ti leta 1968. Pi{e pesmi, kratke zgodbe in drame. Njene pesni{ke zbirke so Dvori{~a (1993), Notranja dvori{~a (1998) Lepo je biti `iv (2000), Druga~e povedane zgodbe (2003) in Evridika (2007). Njeno najnovej{e delo za gledali{~e je Teroristi~no dejanje, objavljeno leta 2008. Zadnja leta pi{e predvsem dru`beno in politi~no anga`irano poezijo. László Garaczi se je rodil leta 1956 v Budimpe{ti, kjer je obiskoval Pedago{ko akademi­jo in {tudiral filozofijo. Kot svobodni umetnik `ivi prete`no v Budimpe{ti, v~asih pa tudi v New Yorku. Od zgodnjih osemdesetih let prej{njega stoletja pi{e pesmi, kratke zgodbe, romane in drame. Med njimi so Plastika (1985), ^udovita vo`nja z avtobusom (roman v dveh delih, 1995 in 1998), zbirka kratke proze (2002). Endre Kukorelly, rojen leta 1951, je pesnik, pisatelj in esejist. Na Mad`arski akademiji umetnosti v Budimpe{ti pou~uje kreativno pisanje. Zadnji dve leti je bil poslanec Stranke zelenih v mad`arskem parlamentu. Je ustanovni ~lan Beletristi~nega zdru`enja. Pi{e predvsem kratke zgodbe, ki jih je leta 2003 zbral in izvirno predelal v roman ^ude`na dolina ali uganke ~love{kega srca. Zsófia Bán se je rodila leta 1957 v Riu de Janeiru ter odrasla v Braziliji in na Mad`ar­skem. Kot pisateljica, esejistka in literarna kriti~arka je leta 2007 debitirala z romanom No~na {ola: Branje za odrasle. Njene kratke zgodbe so bile objavljene v {tevilnih antologijah. @ivi in dela v Budimpe{ti, kjer predava na oddelku za ameri{ke {tudije na univerzi Eötvös Loránd. Gabor Nemeth, rojen leta 1956, je pisatelj, novinar, urednik in predavatelj na Akademiji za gledali{~e in film v Budimpe{ti. Njegov najbolj znani roman Ali si `id? je iz{el leta 2004, leto pozneje je zanj prejel presti`no nagrado Márai­Sándor. Nem{ki prevod romana je leta 2011 iz{el pri nem{ki zalo`bi Atelier. Lajos Parti Nagy se je rodil leta 1953 v Szekszárdu. Po {tudiju literature in zgodovine v Pecsu je najprej delal kot knji`ni~ar, pozneje pa je postal urednik literarne revije Jelen­kor. Od leta 1986 `ivi kot svobodni pisatelj in prevajalec v Budimpe{ti. Poleg lirike pi{e kratke zgodbe, romane, radijske igre in gledali{ke igre. Njegovo najbolj znano delo je roman Trg mojih junakov (2005). Krisztina Tóth, rojena leta 1967 v Budimpe{ti, je pesnica, prozaistka in prevajalka. V srednji {oli za oblikovanje se je posve~ala kiparstvu, na univerzi pa je {tudirala mad`arsko literaturo; pozneje je s {tipendijo dve leti pre`ivela v Parizu. Pi{e poezijo in prozo, je ~lanica Beletristi~nega zdru`enja in prejemnica {tevilnih mednarodnih nagrad, med drugim Gemini (2005) in Giuseppe Acerby Poetry Special Prize (2006). Vsa besedila je prevedel Jo`e Hradil. Zoltán Németh Postmoderne strategije (Uvod v sodobno mad`arsko knji`evnost) Sodobna mad`arska knji`evnost je tudi v tem trenutku v stanju ne­kak{ne “so~asne nehkratnosti” Raymonda Kosellecka, saj so v zadnjih letih, desetletjih, v mad`arski knji`evnosti so~asno prisotni tako kla­si~na moderna kot realizem, ljudski in nacionalno usmerjeni realizem, avantgarda, neoavantgarda – zapoznela moderna, pa minimalizem ozi­roma postmoderna raba jezika … Na vpra{anje, kdaj lahko govorimo o sodobni mad`arski knji`evnosti, se ponuja ve~ odgovorov – ve~ina mad`arskih literarnih zgodovinarjev trdi, da je o njej mogo~e govoriti ob nastanku postmoderne, drugi menijo, da njen nastanek sovpada s pojavom spremenjene rabe jezika, s tako imenovano spremembo jezikovne pa­radigme. Nekateri povezujejo njen nastanek povsem dolo~no z izidom romana Iskola a határon (1959) [Šola na meji, 1995] Géze Ottlika, ki s poudarjanjem “pripovednih te`av”, s samorefleksijo ter z opisovanji za­pletenih narativnih stanj spravlja bralca v negotovost. Kultno poslanstvo tega romana je u~inkovito poudarilo tudi presenetljivo dejanje – sakralni akt Petra Esterhazyja, ki je leta 1982, ob rojstnem dnevu Géze Ottlika, svojero~no prepisal celotni roman, in to na en sam list papirja. Nekateri postavljajo postmoderni obrat v sedemdeseta leta 20. stoletja, povezujejo ga z delom Sándora Weöresa Psyché (1972) [Psyché] oziroma s pes­ni{ko zbirko Egy talált tárgy megtisztítása (1973) [Po~i{~enje najdenega predmeta] Dezsőja Tandorija. Najtrdnej{e pa je nemara mnenje, da je bil tako imenovani postmoderni prozni zasuk tisti, ki je odlo~ilno vplival na posodobitev mad`arske knji`evnosti, pri ~emer poudarjajo te`o Miklósa Mészölya, njegovega dela Alakulások (1973) [Oblikovanja], zlasti pa Termelési-regény (1979) [Proizvodni roman] Pétra Esterházyja. Pa so spet taki, ki zakoli~ijo ta mejnik z letnico 1986, ko sta iz{li “bibliji” post­moderne mad`arske knji`evnosti: Bevezetés a szépirodalomba [Uvod v knji`evnost] Pétra Esterházyja in monumentalni roman Emlékiratok könyve [Knjiga spominov] Pétra Nádasa. Za nazornej{i pregled literarnih dogajanj od 19. stoletja do dana{njih dni priporo~amo preglednico o razvoju postmoderne knji`evnosti: (klasi~na moderna – avantgarda in neoavantgarda – zapoznela moderna) moderna postmoderna (zgodnja postmoderna – areferencialna postmoderna – antropolo{ka postmoderna) 1. Pri zgodnjih postmodernih tekstih ka`e poudariti zna~ilnosti, kot so samorefleksija, metafikcija, ve~pomenska uporaba ironije, postavljanje eksistencialnih vpra{anj, prikrivanje avtorstva, igra z maskami in iden­titetami, konec velikih zgodb – kriza koncepcij, subjektivitet in tako imenovane resni~nosti, realisti~nega pisanja, povedano druga~e: gre za prepisovanje (rewriting) v spremenjenih okoli{~inah. Zgodnji postmoder­nizem uporablja namre~ zna~ilen na~in izra`anja, v katerem so se – do neke mere kljub vsemu – ohranile tudi zapoznele moderne paradigme. Na eni strani se je dvignila tonalnost leposlovnega diskurza, njena digniteta, posluh in ob~utljivost za metafizi~ne probleme, pojavila se je potreba po estetskem vrednotenju klasi~nih umetnin, na drugi strani pa se ogla{ajo ironi~ni, tudi parodisti~ni glasovi z intertekstualnimi vlo`ki, s stilnimi imitacijami ter igra zamaskiranih glasov avtorjev. Razumljivo je torej, zakaj je tako neizmerno pomembna preteklost, zgodovinska izku{nja, za avtorje, ki se zavestno zapletajo v dialog, ~e druga~e ne vsaj s tem, da v lastna besedila vgrajujejo tista izrazna sredstva, ki so bila neko~ tako zelo zna~ilna, pomembna. Pri tem ka`e opozoriti na kultni knjigi, na roman Géze Ottlika Iskola a határon [Šola na meji] in na pesni{ko delo Psyché Sándora Weöresa. Verzi [Psyché] so posnetki arhai~nega mad`arskega jezika 19. stoletja, jezika fiktivne pesnice v maski, Erzsébet Lónyai alias Psyché; gre za posnemanje idealnega stila iz ~asov klasicisti~ne – zgodnje romantike. Zapi{emo lahko torej, da se je “psevdonimna”, maskirana knji`evnost izvila iz “pla{~a” Sándora Weöresa, ki je do dana{njega dne generator postmodernega stila in igre identitete. Med najbolj znana tovrstna dela sodijo nemara liki, kot na primer liki Csokonai Lili Pétra Esterházyja, Jolán Sárbogárdi Lajosa Partija Nagya in Laura Spiegelmann Lóránta Kabaija. Zoltán Hizsnyai, slova{ki Mad`ar, je uvedel kolektivni psevdonim Sándor Tsúszó, ki ga je doslej predstavilo ve~ ducatov mad`arskih avtorjev. Glavni lik Köves Gyuri v romanu Sorstalanság (1975) [Brezusodnost, 2003] Imreta Ker­tésza – zanj je avtor prejel Nobelovo nagrado – govori vselej z jezikom nekak{ne skrivnostne ironije, s ~imer zbuja v bralcu ob~utek, da sodi o holokavstu z dvojnimi merili. In prav zaradi tega je roman zanimiv tudi v jezikovnem pogledu. Roman Sátántangó (1985) [Satanski tango] Lászlója Krasznahorkaija se s svojo apokalipti~no tonalnostjo in tehniko metafikcijske naracije prav tako povezuje s postmodernizmom. Ker se v najpomembnej{ih delih zgodnje postmoderne prepletajo realni in irealni svetovi ter zgodbe, miti in folklorne sestavine, lahko govorimo tudi o go­vorici `ivega magi~nega realizma. Sem sodijo na primer novele Mészölya Miklósa Volt egyszer egy Közép-Európa (1989) [Neko~ je obstajala neka Srednja Evropa], roman Bodora Ádáma Sinistra körzet (1992) [Obmo~­je Sinistre] ter romani Szilágyija Istvána Hollóidő (2001) [Krokarjev ~as], Grecsója Krisztiána Isten hozott (2005) [Dobrodo{li] in Darvasija Lászlója Virágzabálók (2009) [Pogoltne`i ro`]. Pod streho magi~nega realizma sodi tudi “psevdozgodovinska” zvrst, ki je konec devetdesetih let 20. stoletja v mad`arski knji`evnosti do`ivela velik uspeh: Háy János: Dzsigerdilen (1996) [D`igerdilen], Márton László: Jacob Wunschwitz igaz története (1997) [Resni~na zgodba Jacoba Wunschwitza], Láng Zsolt: Bestiárium Transylvaniae, Az ég madarai (1997) [Bestiárium Transylva­niae, Nebesne ptice] in Darvasi László: A könnymutatványosok legendája (1999) [Legenda zlaganih solz]. V liriko se poleg metafizi~nih vpra{anj prikradejo tudi zavestna intertekstualnost, ironija in samoironija, simula­cija in stilna imitacija, samorefleksija in metafikcija. Najti jih je na primer v pesni{kih zbirkah Tőzséra Árpáda Leviticus (1997) [Leviticus]in Takács Zsuzsa A test imádása / India (2010) [Obo`evanje telesa/Indija]oziroma v pesmih KrisztineTóth. 2. V drugi oziroma v areferencialni postmoderni so mo~no, {e ve~, marsikdaj celo izjemno glasno, radikalno poudarjene samorefleksije, poetike samorefleksivnih besedil, ki kategorijo resni~nosti oziroma rea­lizma postavljajo zunaj kroga zanimanja. Za poezijo so zna~ilni dere­torizacija, depoetizacija, drobljivost, neverzifikatorstvo, antimimetizem in poeti~nost popa~enega jezika. V liriki in v proznih delih postanejo izredno pomembni palimpsesti, zavestna intertekstualnost, samorefleksija in metafikcija oziroma rewriting kot simulacija. V sredi{~u nadaljnjega zanimanja postmoderne stojita jezik in besedilo, njune zna~ilnosti, kot so pastiche, parodisti~no oblikovanje besedil, jezikovni “poeni” ter ra­dikalna stilna eklektika v naj{ir{em pomenu besede. Elementi, zna~ilni za drugo, areferencialno postmoderno, so se v mad`arski knji`evnosti zna{li najprej v delih ju`noslovanskega avtorja Istvána Domonkosa, v njegovi pesmi Kormányeltörésben (1971) [Zlom krmila], v nekaterih pesmih Dezsőja Tandorija v zbirki Egy talált tárgy megtisztítása (1973) [O~i{~enje najdenega predmeta], v noveli Alakulások (1973) [Snovanja] Miklósa Mészölya in v romanu Pétra Esterházyja Termelési-regény (1979) [Proizvodni roman]. V delu Pétra Esterházyja Bevezetés a szépirodalomba (1986) [Uvod v leposlovje] dobi pomemben prostor besedilo z naslovom Függő [Vise~eodvisni], v katerem se avtor neumorno poigrava s postmo­derno intertekstualnostjo: z nenavedenimi citati, z izposojanjem tekstov, z ironi~nimi namigovanji in s stoterimi aluzijami. Pisanje Lajosa Partija Nagya v pesni{ki zbirki Szódalovaglás (1990 [Je`a na sodavici] – jezi­kovne igre, parodi~no oblikovana besedila, humornost in do skrajnosti prenovljen jezik – je postalo, in kakih petnajst let tudi ostalo, tako reko~ sestavni del, vsesplo{no uporabni element mad`arske lirike. Ti Partijevi “vzorci” so za`iveli tudi v delih Dániela Varrója, Jánosa Dénesa Orbána in Zoltána Csehyja, pa {e v pesmih Esti kréta (1995) [Ve~erna kreda] in Grafitnesz (2003) [Grafiti] ter v dramah Ibusár és in Mauzóleum [Kraj Ibusár ter Mavzolej] oziroma v novelah A hullámzó Balaton (1994) [Valo­vito Blatno jezero]ter A fagyott kutya lába (2006) [Taca zmrznjenega psa]. V pesmih Endreja Kukorellyja se sre~ujemo z upehanostjo pesni{kega subjekta in s stanjem po popolni iz~rpanosti tradicionalnega izra`anja. Predstavni svet o lepem se izprazni – zamenja ga odrezav, fragmentaren in banalen jezik plo~nikov. Kukorellyjeva poezija postane posredovalec popa~enega jezika, s katerim se na ste`aj odpirajo vrata popularnim in banalnim sestavinam, s katerimi lahko tradicionalne literarne diskurze navsezadnje tudi provocira. Vsi ti njegovi “barbarsko” grajeni verzi govo­rijo torej tudi o pesnikovi nameri po prepisovanju celotne tradicionalne lirike. V mad`arski knji`evnosti so pesmi Ferenca Kovácsa Andrása nemara najbli`je tistemu, kar si predstavljamo, ko govorimo o arhitek­turi postmoderne, ki z me{anico razli~nih zgodovinskih stilov udejanja avtenti~no arhitekturo, in to s pomo~jo tako imenovane tehnike bricola­ge. Pisanje Lászlója Garaczija se predstavlja s svojstveno, neopredeljivo tehniko, ki je ni mogo~e uvrstiti v nobeno literarno zvrst. Ustvarja jo z zlivanjem elitnih in popularnih oblik, z nehierarhi~no rabo omenjenih besedil, s citiranji mno`i~nih medijev, z uporabo ve~pomenskih besed in z decentraliziranimi poro~anji. Nincs alvás! (1992) [Brez spanja!] je naslov njegovih kratkih proznih tekstov, ki so v devetdesetih letih spro`ili vrsto pomembnih literarnoteoreti~nih razprav. Delo Esti iskola (2007) [Ve~erna {ola] Zsófie Bán, njeno parodi~no­fragmentarno govorico, je prav tako treba brati v areferencialnem postmodernem kontekstu, enako kot na primer roman A semmi könyv (1992) [Ni~elna knjiga] Gábora Németha, ki se ubada s problemi tradicionalnih, zgodovinskih in avanturisti~nih pripovedi. Za areferencialno postmoderno je zna~ilna pogosta uporaba termina “tekstovna knji`evnost”, ki opozarja na labilnost tradicionalnih pripovedi, na intertekstualnost, na odslikavanje samega sebe, na labirint­nost, na tehniko mise en abyme, na metafikcijo ter na samorefleksijo. 3. Tretjo oziroma antropolo{ko postmoderno je mogo~e po eni strani povezati s “kulturnim preobratom”, po drugi pa jo dra`ijo vpra{anja oblasti, “nekdo drug” oziroma problemi, kakr{ni so narava druga~nosti, prikazovanje marginalnih aspektov, postavljanje politi~nih vpra{anj, od­nos do zavra~anja mainstreama. Tretja oblika postmoderne je z vso ostrino usmerjena proti oblasti, vede se povsem politi~no, dviguje glas proti patriarhalnim, totalitarnim, asimilacijskim, homogenizacijskim in globalizacijskim tendencam, in sicer z namenom, da bi ohranila barvitost in prepre~ila izumiranje tradicije. Glas, ki ga daje podrejenim, poka`e svoj resni~en pomen: opozarja na travmati~na dogajanja. Druge pomembne zna~ilnosti se ka`ejo v prevrednotenju avtobiografskih zvrsti (dnevniki, spominski zapisi ter liri~ne in prozne avtobiografije), v samovoljnem vpletanju v kako dokon~no oblikovano – identificirno – besedilo (na pri­mer tako imenovana zvrst o~etovskega romana ali travmati~na besedila, ki so v mad`arski knji`evnosti nastala po tiso~letnici obstoja Mad`arske) oziroma v sami poeziji identitete, s katero zaposluje bralca z vpra{anji kulturne identitete. 1972. szeptember (1988) [September 1972], zbirka izrazno grobih, nerimanih verzov Imreta Oravecza, je delo, v katerem se kode ljubezenskega pesni{tva pome{ajo z uveljavitvijo vidika podrejenega mo{kega. V pesni{ki zbirki Halászóember (1998) [^lovek, ki ribi]pesnik v sredi{~e zbirke postavlja svojo rojstno vas: Szajla pod Matro, vnovi~no o`ivitev njene preteklosti oziroma kolektivnega spomina. Borbély Szilárd se v pesni{ki zbirki Halotti Pompa (2004, 2006) [Mrtva{ki pomp]ubada z vpra{anji, kako spodbuditi podrejene, izob~ene ljudi, da bi pri{li z besedo na dan. Klju~ do njih i{~e v smrti, v njeni brutalnosti in v odjekih, ki jih do`ivljamo ob tem. V pesni{ki zbirki A Testhez (2010) [K telesu] govori o zapu{~enosti, samoti, osamljenosti, abortusu, holokavstu, travmati~ne podobe se zlivajo v tok, ki usmerja bral~evo pozornost k izku{njam, po­vezanim z uti{anjem `enske identitete. Gábor Németh v avtobiografsko navdihnjenem romanu Zsidó vagy? (2004) [Si @id?] obravnava potrebo po obdelavi antisemitizma in sovra{tvo do tujcev. V novelah Krisztine Tóth Hazaviszlek, jó? (2009) [Odpeljal te bom domov, prav?] oziroma v pes­mih Virág Erdőseve, A Trabantfejű Nő (2011) [@enska s trabantsko glavo], se, v feministi~nem kontekstu postmodernizma, sre~ujemo predvsem z iz­ku{njami podrejenih `ensk. Pesni{ko zbirko Istvána Keménya Élőbeszéd (2006) [Govor v `ivo] je prav tako mogo~e razumeti kot zavestno soo~anje z ironi~no­parodisti~no lirsko dr`o. Avtor ne poudarja funkcionalnosti jezika, temve~ solidarnost, glas namenja Drugemu – poudarja torej margi­nalne, odrinjene vidike. Intonacija Ferenca Szijja – v njegovih (avto)bio­grafsko fiktivnih zbirkah poezije Kéregtorony (1999) [Zvonik iz lubja] in Kenyércédulák (2007) [Kru{ni listki] – je ugla{ena z glasovi in izku{njami podrejenega ~loveka. Uvajanje takih fenomenov, kakr{ni so se pojavili v mad`arski knji`evnosti zadnjega desetletja, je treba pripisati navsezad­nje tudi spremenjeni strategiji, ki jo je ubrala postmoderna knji`evnost. Sem sodita med drugim tudi kanonizacija `enske knji`evnosti in pojav tako imenovane politi~ne in slam poezije – pojav, ki sta se izoblikovala v navzkri`nem ognju disputov. Pomemben mejnik v “sodobni” mad`arski knji`evnosti je leto 1989 – leto, ko je pri{lo do spremembe jezikovnega sistema, med drugim tudi do prostega izdajanja knjig, ko se je dru`ba otresla tudi dr`avnega politi~nega nadzora in je pri{lo do demokratizacije literarnega `ivljenja, do edinstvenega na~ina, ki je utrl pot do razli~nih, nasprotujo~ih si literarnih vsebin in oblik. Pri tem ka`e opozoriti tudi na pojav tako imenovanega literarnoteoreti~nega procesa, ki ga je mogo~e ozna~iti z besedo bum, ko je v devetdesetih letih pri{lo do kopi~enja vrste povsem razli~nih, nasprotujo~ih si prvin, tako glede knji`nega jezika kot tudi osnovnih vidikov, pojavili so se recepcijska estetika, dekonstrukcija, kulturna antropologija, postkolonializem, feminizem. Literarne revije so za sodobno mad`arsko knji`evnost brez dvoma dragocene. Revijam, kot je debrecenski Alföld, Tiszatáj iz Szegeda ali Jelenkor iz Pe~a, ki so izhajale `e pred letom 1989, so se pridru`ile re­vije nove generacije, na primer budimpe{ki Nappali Ház, Sárkányfű in Műút v Miskolcu. Tako imenovano literarno srednjeevropskost je mogo~e nedvoumno zaznati v budimpe{kem Lettre oziroma v bratislavskem Kal­ligramu na Slova{kem. Mad`arska knji`evnost se razvija tudi zunaj mad`arskih mej: v Ro­muniji, na Slova{kem, v Srbiji in Ukrajini. Tori{~e sodobne mad`arske knji`evnosti je postalo – v spektru razli~nih poetik, geografskih meja, generacijskih grupacij, raznoterih politi~nih stali{~, gender, ozave{~enih manj{in ter razli~nih socialnih in kulturnih dejavnikov, razli~nih literarnih revij in zalo`b ter medijskih omre`ij – vznemirljivo, obse`no in barvito. Virág Erdo˝s Razlage ni (Örkény – prepisi spisov) Pojav 1. Plutovinast zama{ek, ki se ni v ni~emer razlikoval od drugih parafinastih zama{kov (predstavil se je kot Sandor G. Hirt, a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~), je padel v vodo. Nekaj ~asa je, kot je bilo pri~akovati, plaval na gladini, potem pa se je zgodila posebna re~. Za~el se je potapljati, pogreznil se je do dna in ni se ve~ prikazal. Razlage ni. Pojav 2. Cmok, ki se ni v ni~emer razlikoval od drugih cmokov (predstavil se je kot Arthur, a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~), je padel v vodo. Nekaj ~asa je, kot je bilo pri~akovati, veselo plaval sem ter tja na gladini, potem pa se je zgodila posebna re~. Sko~il je iz lonca, zbe`al in nikoli ve~ se ni vrnil. Razlage ni. Pojav 3. Prikupen mladeni~, ki se ni v ni~emer razlikoval od drugih prikupnih mladeni~ev (predstavil se je kot Jezus Kristus, a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~). Odlo~il se je in se odsprehodil do obale. Nekaj ~asa je, kot je bilo pri~akovati, tekal sem ter tja po gladini vode, prihajal in odhajal, ukazoval, se postavljal, metal ko{~ke kruha, potem pa se je zgodila po­ sebna re~. Za~el se je potapljati, pogreznil se je do dna pekla in nikoli ve~ se ni pojavil na povr{ju. Razlage ni. Pojav 4. Nekdo, ki se ni v ni~emer razlikoval od drugih (predstavil se je kot X. Y., a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~) je naletel na neko `ensko. Nekaj ~asa sta, kot je bilo pri~akovati, plavala od sre~e, potem pa se je zgodila posebna re~. Mo{ki se je odlo~il, obul si je nogavice in se vrnil domov, k `eni. Razlage ni. Pojav 5. Velik kup nesre~e, ki se `e na prvi pogled ni v ni~emer razlikoval od prav­ catega bo`jega udarca (predstavil se je kot Virág Erdős, a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~), je storil greh. Nekaj ~asa je potem, kot je bilo pri~a­ kovati, posku{al, naglo kot blisk, popraviti storjeno, da bi bilo tako, kot je bilo, spomnil se je ognja Gehenna in lanskoletnih kopalk, potem pa se je zgodila posebna re~. Namesto da bi ga izpljunil, je pogoltnil tudi drugega. Razlage ni. Pojav 6. Sandor G. Hirt, ki se v ni~emer ni razlikoval od drugih neumnih zama{kov (predstavil se je kot virtuozni kovinski strugar, a koga naj bi to zanimalo? Take re~i nikogar ne zanimajo), je imel smolo, saj se je zaletel naravnost v omniozno dvojno stodesetbilionmilijonsko mno`ico glav. Nekaj ~asa, kot je bilo pri~akovati, so bili z njegovim delom maksimalno zadovoljni, celo prehrambni dodatek so mu namenili, {e ve~, podpirali so ga v ~asu elementarnega {olanja, pa tudi to ni bilo vse, dele`en je bil tudi zdravni{ke oskrbe v podjetju, potem pa se je zgodila posebna re~. K sebi ga je dal poklicati generalni direktor in mu rekel na svidenje. Razlage ni. Pojav 7. Dr`ava, ki ji je usoda namenila marsikak padec in vzpon, pa tudi kako posebno izvirno dejanje, in se ni v ni~emer razlikovala od drugih dr`av, ki so jim bili namenjeni marsikateri padci in vzponi, pa tudi kake izvirnosti posebne vrste (predstavila se je kot Mad`arska, a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~), je padla v drek. Nekaj ~asa se je potem, kot je bilo pri~a­ kovati, posku{ala nekako izvle~i, stegovala se je, se vzpenjala na prste, se jezila, prepirala, cepetala, psovala, bila nerodna da je kaj…, potem pa se je zgodila ~udna re~. Za~ela se je po~asi pogrezati, pogreznila se je najgloblje in nikoli ve~ je ni bilo na povr{je. Razlage ni. Bonus Neki ma`arski pisatelj, ki se ni v ni~emer razlikoval od drugih pisateljev (predstavil se je kot István Örkény, a kaj pomeni ime? Ime ne pomeni ni~), se je nekega mirnega poletnega dne odlo~il in se usedel za pisalno mizo. Nekaj ~asa je, kot je bilo pri~akovati, marljivo posedal, potem pa se je zgodila posebna re~. Za~el se je po~asi dvigati, poletel je v nebo in nikoli ve~ se ni vrnil sem dol. Razlage ni. László Garaczi Zdru`evanje dobro dé Deset odstotkov genskih sestavin pri Mad`arih je neznanega izvora, kar se ne zdi veliko, zadostuje pa, da ~loveku zagreni `ivljenje. Prestavljaj­mo si nekoga, ki na splo{no ustreza pri~akovanjem, moralnim normam, ki so na splo{no primerne, a kaj, ko je sleherna deseta odlo~itev rezultat nekak{nih skrivnih premislekov, ~ustvenih vzgibov, mentalitet, tako da se niti najmanj ne ujemajo z ustaljenim redom. Devetkrat odide ven skozi vrata, deseti~ posku{a skozi okno. Devet dni je zanesljiva delovna mo~, zvest svoji `eni in je ljube~i o~e, desetega dne pa se njegov obraz zmra~i, `ene ne prepozna, otroke sili, naj zdrdrajo him­no od zadaj naprej. Je dr`avljan, ki spo{tuje zakone, in je spo{tovani ~lan skupnosti, v~asih pa si za`eli, da bi iz globokega brezna divje zatulil v luno. V dolgih stoletjih, ki so sledila osvojitvi domovine, smo se nau~ili ta neugnani genski kup~ek prikriti s pomo~jo posebnih zvija~; ni bilo lahko, pa tudi pla~ati je bilo treba za to. Prevzeli smo kr{~anstvo, skrivaj pa smo nostalgizirali po ~asu, ko smo bili lokostrelci… S svojimi telesi smo branili Evropo pred Turki, vmes pa smo bili tudi mi malo Turki, in upravi~eno se je pokazalo, da Evropa za tako hinavsko `rtvovanje ni ravno vselej hvale`na. Spo~eli smo revolucije, dobili Nobelove nagrade, na vse pretege smo se trudili, da bi nas vzljubili z na{imi plattenseji, s piroschkami, z gula­schsuppami in z vodnjaki na vago, vse lepo in prav, a je kljub vsemu ostalo v ustih vselej nekaj grenkobe, kot da sploh ni bilo res, kot da bi `iveli svojo zgodovino v spodnjem perilu. Poleg tega se evropska ljudstva pogovarjajo v sorodnih jezikih, medtem ko moramo mi, zavoljo jezikovne izoliranosti, spraviti v pogon veliko energije, ~e `elimo, da nas drugi razumejo. In kak{ne so `alostne posledice? Razdvojenost, samomrcvarjenje, fa­talizem, izgubljene vojne in tekme v svetovnih ligah – le­te generirajo mad`arsko zavest in samospoznanje. Res je sicer, da je bizantinski cesar Leon `e pred tiso~letjem izjavil, da so Mad`ari svobodoljubni ljudje in da pametno politizirajo, a kaj, ko pa se tudi taka prazna hlinjenja znajdejo na golih tleh, odbiti okru{ki oklepov, skovanih iz lastnega samozani~evanja. Da bi bili za vse to krivi tisti pi{kavi odstotki? Kdo bi vedel? Nih~e ne ve. Znano pa je, da je prav taka grenka frustrirana samozavest dovzetna za skrajnosti, za porajanje samozani~evanja in samoobo`evanja, po drugi strani pa tudi za to, da lahko utira pot raznoraznim empatijam, atrakcijam in potrpe`ljivostim, saj pozna razlike, protislovja ~isto od blizu. Kljub nekaj desetletij trajajo~im notranjim napetostim v avstro­ogrski monarhiji je le­ta pokazala, da lahko “veliko dobrih ljudstev najde dovolj prostora tudi na majhnem prostoru”. @al pa je 20. stoletje te lepe spomine zbrisa­lo, in kdor je v novem sistemu po padcu berlinskega zidu ra~unal, da je mogo~e obuditi zamisli o obdonavski konfederaciji, lahko dandanes i{~e upanje, da se bodo nemara ti stari refleksi v nekak{ni obliki vendarle lahko aktivirali znotraj Evropske unije. Br` po priklju~itvi k Evropski uniji so tudi Mad`arsko, njene niti malo sumni~ave dr`avljane, njihov `iv~ni sistem, dobesedno zasuli z obvestili in reklamami javnega zna~aja – z nesmiselnimi in trdno zakoli~enimi mnenji. Unija je sama po sebi raj na zemlji, karavane kamionov in kolone vlakov bodo prihajale v na{o domovino, priva`ale bodo pravcate zaklade in milijarde evrov, tako da bomo preostali del svojih `ivljenj pre`ivljali v gugalnicah, vise~ih posteljah in son~nih kopelih. Povedano druga~e: kljukasti kri`, srp in kladivo, zastava Evropske unije niso ni~ drugega kot poslednji statusni simboli smrtnega boja na{e nacionalne biti, sicer pa je zdru`evanje v Uniji, to znamenje poslednjih ~asov, tako ali tako zapisano v Janezovem razodetju: “Ko se bo rimski imperij ponovno sestavil, se bo pojavil Antikrist.” ( V glavni vlogi Samuel L. Jackson.) Po za~etni zmedi so usmerjanje diskurza k sre~i prevzeli treznej{i glasovi, elektronsko in tradicionalno novinarstvo analizira odnose med globalizacijo in lokalnimi interesi, odnose med nacionalno in evropsko tradicijo. Preprostega Mad`ara bo seveda {e naprej vznemirjala usoda makove gibice, breskovega `ganja, tehni~na oprema pu{k za krvavice in usoda zdru`enj `ivinskih klavcev. Na{e pu{ke za izdelovanje krvavic niso evropsko kompatibilne in zdi se, da je zadeva kon~ana, da se bodo klavci, krvavi in miti~ni heroji svinjskih zakolov, zna{li na cesti, kar seveda ne pomeni, da gre za nenevaren razvoj, saj si tisti, ki so se specializirali za pobijanje z udarci po vratu, `elijo {e naprej sekati, ~etudi ni vratov. @ivi­noreja na Mad`arskem do`ivlja v ~asu evropskih povezav korenite spre­membe, tako mad`arska svinja ne dobiva ve~ pomij (pomije so v~eraj{nje kosilo, pome{ano, potem pa dano svinji; kdor tega ne ve – zanikrni urbani pankrt –, naj le pomisli na orgije, tiste ob kosilih po vrtcih). Pes, ~lovekov najbolj{i prijatelj, lahko tudi v prihodnje jé pomije, to je postalo dovolje­no; in kolikor pa~ poznam zvitost mad`arskih gospodarstvenikov, se ne bi ravno ~udil, ~e bi dandana{nji evropski nadzorniki na mad`arski ravnici, bogu za hrbtom, sre~evali krdela po zemlji rijo~ih in krule~ih psov. Sem sodi novica, da se je, po zgledu Amerike in Španije, mad`arski ministrski predsednik Péter Medgyessy odlo~il, da bo vsako leto re{il po eno `ivljenje mad`arskega pra{i~a. Nesre~ni svinji se ne bo ve~ treba ubadati z vpra{anjem, ali naj se poda v ve~na lovi{~a s pomo~jo evropskih udarcev elektri~nega toka ali ob sodelovanju rezila kakega mad`arskega klavca. V sredi{~u pozornosti se znajde pet svinj, ki ra~unajo na pomilo­stitev iz ust ministrskega predsednika: Pedro (kar pogosto po`re hrano, ki je namenjena njegovim kolegom), Roberta (Pedrova dru`ica), ^apajev (vzdevek ^apika), Rozalija in Samantha. Zastavek je visok, kandidati zberejo vse mo~i, da se pred svojimi tiskovnimi predstavniki poka`ejo v kar se da simpati~ni lu~i. Kaj smejo po priklju~itvi k Uniji pri~akovati na dr`avni ravni in na dalj{i rok – pri ~emer je treba v{teti ~loveka, `ival, rastlino, rudnino, vodo in zrak –, lahko za zdaj samo ugibamo. Trenutno ozra~je je, kolikor je mogo~e ugotoviti, obetavno. V enem od budimpe{kih parkov so postavili uro, ki ka`e, koliko sekund nas {e lo~i od pomembnega dogodka. Pod njo se sre~ujejo zaljubljenci, preverjajo, ali je ura natan~na, ali se ustrezno ravna po zimsko­letnem ~asu, najdejo pa se tudi taki, ki se po~utijo `e tako zelo ve{~i tudi pri prera~unavanju ~asa za nazaj, da znajo ~as svojih randevujev prilagajati tudi tej uri. Še ve~, najdejo se celo taki, ki ho~ejo svojo pravkar spo~eto ljubezen potrditi natanko v tistem dolo~enem uri­nem trenutku. Zdru`evanje dobro dé. Zdi se, da se oni ne bojijo Antikrista, saj menijo, takole na splo{no, da je tu, tukaj v podzemnem bunkerju, konec njegove poti – njega, pi{kavih zob, neobrite`a, napol norca. Ti mladi pod uro ra~unajo s tem, da si bodo za prvi maj omislili noro `urko, po kateri bo potem la`e potovati, delati, `iveti. O tem, da se dinamika sposobnosti dviga nad pradavni pesimizem in nad lastno pohabljanje, o tem, da za~ne v Uniji vsakdo igrati s ~istimi kartami, odlo~a opravljeno delo, ne pa nekdanji grehi in nesporazumi. Ne vemo, ali bo tako ali ne, vendar si lahko predstavljamo, `e zavoljo njih, da je tudi tistih deset odstotkov deviantnih genskih sestavin, prav tako Evropa, pa ne samo Evropa, ampak ves svet, kozmos, del ~astivrednega Stvarjenja, njegovo darilo, njegova skrivnost. ^e smo se v `ivljenju mirno spravili s svojimi simptomi, potem bo tudi svet mirno `ivel z nami. Zarja­vele pu{ke za krvavice pa smo morali `e tako ali tako zamenjati. Endre Kukorelli Moj bog, koliko napak zagre{im! O{abnosti, samov{e~nosti in ambicije ni mogo~e kar tako zbrisati iz spisov, gre vendar za gonilno silo ustvarjalnosti. Obelodaniti jih je treba, in tedaj jih je mogo~e civilizirati. Witold Gombrowitz In kaj bo{ po~el v parlamentu, me je v Lukácsu, v najlep{i budimpe{ki sla{~i~arni, v prvih dneh leta 2010 povpra{al stari kolega Bandi Bojtár, glavni urednik tednika za kulturo Oran`ne politi~ne stranke. Tedaj se je `e nekako razvedelo, da sem postal kandidat za ~lana politi~ne ekolo{ke stranke. Lahko je druga~e, bilo je na dlani, da ga zanima, ali so moje na­mere iskrene ali ne. In sploh, kaj menim o teh re~eh, iskreno. Odgovoril sem mu nekako tako, da me je o~e mojega prijatelja Ivána Falusa, partijski funkcionar, neko~ popeljal v parlament na bo`i~no slovesnost in da tam ni bilo kaj prida in da si jaz tam nisem ni~esar za`elel, pa me je Iván pretrgal, rekel, ~e{ da ~esa takega ni mogo~e re~i. V stanju, v kakr{nem si. Potemtakem sem torej imel stanje. Bil sem v stanju. Za vsak primer sem si tedaj naro~il kos i{lera, no, ja, naro~il ga je v resnici gospod glavni urednik, kakopak, saj je bil on tisti, ki je delal intervju. Najbolj{e i{lere delajo pri Lukácsu. Tja sem zahajal v otro{kih letih. Pravzaprav nisem zahajal, pa~ pa sem ubiral pot, ki je vodila mimo sla{~i~arne, ko sem hla~al proti domu, z mamo pa sva se vsako leto, ko so v {oli delili spri~evala, usedla vanjo in se sladoledala. V kletnih prostorih sla{~i~arne, v kateri so se lahko zadr`evali samo mo{ki, je bil dim tako gost, da bi ga bilo mogo~e rezati. Sladoled so servirali v dlan~nih skledi­cah, ~okoladnega, malinovega, limonovega in takega s sladko smetano. In minjoni. Minjonov so imeli ve~ vrst, ne bom jih na{teval, in tudi te je bilo mo~ naro~iti pri sla{~i~arskih stre`nicah s ~ipkastim okrasjem na glavi. Rigó Jancsi, Tátracsúcs. Zraven na{e {ole je stala zgradba Lukács, na vogalu med ulico Andrássy in Izabella, en sam vogal od AVO1. Ali pa Hi{a zvestih pu{~i~arjev, kakor pa~ komu {meka … v komu­nizmu so jih vse prekrstili. Lukácsa v Posebne`a, vendar ga nih~e pod milim nebom ni klical tako. Lukács je pa~ Lukács, ~eprav je tudi res, da je v resnici nekaj posebnega, da je tiptop in prelep, in to je tudi vse, kar je mogo~e o tem povedati. Vsako jutro sem odpeketal mimo Lukácsa, medtem ko sem po pouku ve~ minut stal pred njegovim vhodom in ob~udujo~e opazoval stare dame, na{minkane po~ez in poprek, kako so prihajale noter in odhajale ven in skozi vrtljiva vrata potiskale bo`anske, zares bo`anske vonjave po pecivu, kavi in cigaretah. Nikoli nisem stopil noter. Nisem imel denarja. Nismo imeli denarja. Stavke kot: Za take re~i nimamo denarja, sem v otro{kih letih velikokrat sli{al. Ne trdim sicer, da se jih spominjam, lahko da jih sploh ni nih~e izustil, saj se ve, da zna takole resnico na tak na~in prevesti edinole kak otrok. Na denar, kakopak, na kaj pa drugega! Na to, da ni bilo denarja. In seveda, ni bilo svobode. Pa ne da bi to ne vem kako zbodlo v o~i, ne, dejstvo je, da svoboda sploh ni obstajala, kakr{na koli `e. Vzemimo na primer tole, da postava{ pred sla{~i~arno, la~en kot volk, in kaj ti bo svoboda, ko pa ni francoske krem{nite, in kaj bi z njo, tudi ~e bi bila, ti pa bi bil brez prebite pare – takrat, pred {tiridesetimi leti, nekaj leti ve~. Sla{~i~arno so od takrat `e zaprli. Ne komunisteki. Zdaj{nji so to storili, ne vem, zakaj. Zaprli so jo. Svoboda obstaja. Imam toliko denarja, da si lahko kadar koli privo{~im krem{nito. Kosov, kolikor si jih za`elim. Pravzaprav povsod, kjer koli, razen v Lukácsevi sla{~i~arni. Wer dieses nicht erkennen kann, Den seh’ man mit Verachtung an!, kot je to `e prav tako povedal tudi Gottlieb Stephanie. Ni mogo~e re~i, da ni svobode. Svoboda je. Veliko re~i je mogo~e povedati, ampak tega, da sedmega novembra 2012 na Mad`arskem ne bi bilo svobode, ni mogo~e re~i. Od 11. aprila 2010 do 24. septembra 2012 sem bil kot ~lan frakcije LMP (Lehet Más Politika)/MDP (Mo`nost Draga~ne Politike) poslanec dr`avnega zbora. Mór Jókai je bil leta 1861 in 1865 poslanec v Siklósu, od leta 1869 v Terézvárosu, 1872. v kraju Dárda in 1875. poslanec v Józsefvárosu, po tistem torej, ko je pri{lo do fuzije med strankama Deák in Szabadelv. 1 Slu`ba dr`avne varnosti, podobna tovrstni jugoslovanski organizaciji (op. prev.). Leta 1878 je bil poslanec transilvanskega Erzsébetvárosa, 1881. v kraju Illyefalva, ko mu je bilo 59 let, leta 1884 pa v Ko{icah, 1892. v Oravicu, 1896. je izgubil na volitvah, od leta 1897 pa je bil ~lan Gornjega doma. Triintridesetletni Ferenc Herczeg je bil od leta 1896 poslanec parlamenta, med letoma 1927 in 1945 pa ~lan Gornjega doma. “Stranka Szabadelvű (Svobodni nazori) mu je ponudila poslansko mesto v Domu, saj se je hotela okititi z njegovim imenom,” je zapisal G. Béla Németh. Ko je Kálmán Tisza povpra{al pisatelja Mikszátha, s ~im mu lahko ustre`e, mu je ta odgovoril, da si `eli v Parlamentu en `ebelj. Hotel je postati poslanec, kakopak, na `eblje so namre~ izklju~no po­slanci Doma obe{ali svoje pla{~e. ^e bom jaz dobil vse glasove v svoji volilni enoti – in iskreno upam, da bo tako –, se bom spravil na to mesto, sem rekel glavnemu uredniku Bojtáru, pri ~emer je bilo {e v isti sapi doda­no, kaj pa drugega, jasno kot beli dan. Nakar on, da to {e sploh ni jasno, in tako naprej, je tekla beseda. Niti sanjalo se mi ni, kaj je to. Kaj bo. Kaj je bilo. Dr`i pa kot pribito, da svobode ni bilo skoraj {tirideset let, zdaj pa je. Pa tudi bo. Nikoli si nisem mislil, da bo neko~ na Mad`arskem svoboda, in zdaj, torej zdajle, ko tole zapisujem, ko ti tole bere{, skratka, vsega tega {e zdaj ne razumem. V glavnem ni~esar. 4. oktobra 1976 sem bil prvi~ v Zahodnem Berlinu. Spominjam se, o~itno je bilo tako enkratno, kako sva tedaj sredi velikega prometa s prijateljem krevsala od Banhof Zoone proti Kurfürstendamu. Eno samo slepilo. Jemalo je vid. Barve, vonjave in podobne re~i. Bila je svoboda. Svoboda, svoboda. Dovoljeno je bilo, dovoljeno, dovoljeno. Videl sem, kako je brezdomec na vogalu Ku’Damma izvlekel ti~a in se polulal v ka­nal. Jaz pa, jaz, sin oficirja Miklósa Horthyja, potomec veleposestnika, prikriti pesnik, jaz pa sem pomislil na to, da je tudi temu Obdachlosu bolj{e kot meni. Veliko bolj{e. Svoboden je. Tule `ivi in je svoboden, svoboden v svo­bodnem svetu. To sem nosil v glavi, med stiskanjem v `elodcu. Tudi zdaj tako mislim, samo da zdaj `e brez pesti, ki bi mi stiskala `elodec. Pa ga, kljub vsemu! Stranki – s katero so me od vsega za~etka vezale ~ustvene vezi in za katero so me nagovorili nekateri drugi ~lani, da sem postal vodja liste 11. pe{tanske enote s sredi{~em v Szentendreju – je aprila 2010 uspelo priti v dr`avno skup{~ino. In z njo tudi meni, `e v prvem krogu, skupaj s prvimi petimi v 16­~lanski frakciji. Nisem bil ~lan stranke. Poslanec, profesionalni politik. Politik je politik tako dolgo, dokler politizira. Po­litika ni kdove kako pomembna. Njen pomen je drugotne veljave. Tretje veljave. Stvari postavlja v okvire, vpleta se in vme{ava, uspe{no preskaku­je, vendar ne opredeli na{ega vsakdana, v `ivljenju obstajajo vendar tudi pomembnej{e stvari, kot je skrb za splo{no dobro. Na primer to, ~emur pravimo `ivljenje. @ivljenje. Smrt. Sla{~i~arne in njih dobrote. En i{ler na primer, ta potol­~e vse. Pivo, cela vrsta, in cela vrsta sirov. Brot und Wein, Hölderlin in Zla­to. @enske itd. Ljudje. Nogomet, glasba. Zoltán Varga in Günther Netzer, Romario in D`aji}, Maradona in Mozart, Bach in Wagner, Beethoven in Schubert. Posedati na soncu v travi. Posedati v travi pod zvezdnim nebom. Vrt in zvezde, v glavnem vse, je dobro, to je dobro. Dobro `ivljenje pa je podlo`ni{ko, tisto, kako skrbniki urejajo njegove zadeve. Na {tevilne, ne{tete na~ine, tako po vaseh in metropolah, po imperijih in dr`avah, tudi tam, v svetu raznoraznih kultur, tako in druga~e. ^e si znotraj tega, lahko kaj odnese{, in ~e se poskusi{ izvle~i in se ti posre~i odnesti pete, se te kljub vsemu dotakne. V kolikor te zaposluje, politizira{. Ne degradacija, da politik je, da obstaja, in da je dalo od boga poslano ljudstvo, “prebivalstvo”, kot pravi Mikszáth, “ki je od prvega do zadnjega v opoziciji, ki napada vlado, mameluke, spravo, velike dav{~ine, in je ne­zadovoljno z vsem”, ne, ampak tisti, ki politizira, na primer ta, ki v pivnici za vogalom obira zajebano poslan~evo mater, se vme{ava in je s tem `e vpleten v javne zadeve. Trdil bi celo, da je politik vse dotlej, konkretno tako dolgo, dokler ne odneha in se ne loti ~esa drugega. Politik – opan­kar. Nepolitik je prav tako politik, vse dotlej dokler po~ne to iz ~ustvenih nagnjenj, iz ljubezni, predvsem pa ~e politizira zastonj. So taki. Pla~ajo jih. Karieristi. Preizkusil sem. Ureditev zadev je nekaj, o ~emer v glavnem vsi vse vedo, ~etudi so jih le redki izkusili, ni odvisno od njih. Pa~ pa skoraj od vseh. Od vseh, kakr{en je moj vrstnik, s katerim sva pretirano dolgo, {tirideset starozavezni{kih let, v danem socializmu neodgovorno `ivela `ivljenje brez primerne dr`avljanske zavesti, te`ko smo se prebijali skozi, nezanesljivi in polni jammero{kih sumni~enj, se vlekli iz cmerave kulture, ki je valila skrbi na druge, iz kulture, za katero se ve, vsi vemo, da tisti tam zgoraj, glavno glavni, semena, tatovi, odvzemajo pokojnine in dvigajo ceno plina, mi pa se oziramo gor k njim, polni zavisti in sovra{tva. Oziroma: na{i seveda niso semena, to so tisti drugi. Te`ko, pravzaprav sploh ne gre, ne doumemo, ne uvidimo, da je vse to na{e maslo, mi smo jih imenovali, tiste, ki jih tako zelo preziramo, zdaj, medtem ko smo jih poprej obo`evali v primerjavi s tistimi, ki smo jih sovra`ili. Ta veriga ubira svojo pot, rojevajo se strani, na{o zgodovino kar naprej lo~uje tok sovra`nosti, nasprotujo~ih si silnic, neomajno slo po podrejanju drug drugega, ~rno – in ne belo, belo – in ne ~rno, nenehna razdeljenost, vse, vsako re~ na dvoje. In tako naprej. Vse to v glavnem poznamo, mi pa – prilijemo {e olja. Jaz sem iz ~istega srca takoj po preobratu nazadnje glasoval v prid politi~ne konstitucije, tiste, ki je bila videti najprimernej{a, ve~inoma rekrutirane iz prve generacije mladih, svobodoljubnih intelektualcev. Nji­hovega vodjo, ki je vi{ino svojega telesa kompenziral s kratkim trzanjem glave na eno stran, sem poznal bolj povr{no, videti je bil pameten. Nekega zimskega dne leta 1987 je pri{el v Sondy in na dolgem magnetofonskem traku zabele`il intervju z menoj. Igra nogomet. Tako kot jaz. Nazadnje sva se pogovarjala, dolgo, na neki literarni prireditvi. Dvajset let. Od takrat se je vse spremenilo. Odtlej glasujem z zatisnje­nimi nosnicami. Tam okrog padca komunizma nisem niti za trenutek pomislil: “bomo `e videli. Kajti tu je `e Kanaan,” a bilo je v tem kar precej naivnosti. Ne bi rekel, da je izpuhtel, pridr`im ga, je pa delo. Dr`i ga na povr{ju! Obdr`i svojo naivnost za vsako ceno. Delaj na tem! Na sebi. Boj, ki se vije za oblast, je v sredi{~u politi~nih diskurzov, gre na rova{ urejanja zadev, vendar se bodo brez dvoma znova pojavili, tisti, ki se bodo ~istega srca lotili posla od samega za~etka. S ~love{kim glasom, voljni, dobro razpolo`eni. U~inek zagotovljen. U~inkovitost, ki se`e globlje, podobno kot demagogija. Normalno je treba govoriti z njimi, govoriti normalno, z njimi, ki so seznanjeni s tem, da ni odvisno od njih, z njimi, ki ne glasujejo, ampak si prizadevajo, da bi sami odkrili zmagovalca. Glasovati za zmagovalca, biti na strani mo~nega. Še sanja se jim ne, da je oblast slu`ba in ni niti najmanj zlobno po~etje. Gre za skrbno uveljavi­tev takih zakonov, ki jih izvr{ilna oblast s pomo~jo svojih predstavnikov v parlamentarni demokraciji sprejme v njihovo korist. Ne vedo, da je tisto, kar se naposled vendarle sistematizira, skrbno varovano, in odve~ bi bil strah, da bi kaj zdrknilo nazaj v obmo~je nenadzorovanosti. V kako neformalnost, barantanje, koristoljubje. Ne vedo, ne ukvarjajo se s takimi re~mi, ne jemljejo resno – in zaradi tega ni tako. Izku{nje jim govorijo, da je oblast zgolj boj za oblast – in prav to je razlog, zakaj ta omaga, zakaj je v bojih za oblast pora`enka. Ne zdi se jim, da gre v resnici za smrtno nevarnost, ~e ne odlo~a ravno taka oziroma taka, izvoljena, legitimna in­stitucija, pa~ pa neke vrste pravi~nost, za katero nekdo trdi, da je pravi~na. Normalo govoriti s tistimi, ki v du{ah in telesu ~utijo, da potrebujejo vodjo. Ki hrepenijo po karizmi vodje – od tod rojevanje vodij, v katerega se potem vdahne karizma. Govoriti z njimi. Z vsakim posebej. Jih stresti vse, kot Kristus opankarja/~evljarja! S tistimi, ki ne vedo, da je minister slu`abnik vseh – in zato ni to –, da je ministrski predsednik predsednik ministrov, ni pa njihov – in zato lahko postane resni~no njihov pravi voditelj. Ne samo da ga ~isto preprosto pustijo, dovoljujejo mu, celo prosijo ga za to milo! Njih, ki jih vse te re~i ne zanimajo. Zsófia Bán Self-help oziroma Nóhójeva neizmerna mo~ Dragi moji otroci, je porekla Tekesijeva, pota `ivljenja so nedoumljiva, vendar so konkretne situacije in konkretna dejanja v konkretnih primerih povsem na dlani. Poskrbeti pa boste morali za to, da se boste v `ivljenju vselej zna{li, za kar pa si boste morali poprej omisliti {e nekaj … Le kaj? … Kaj …? … Za tako re~ je potrebno znanje. Vsako stvar je namre~ mogo~e razvozlati, ~e je za to na voljo Nóhó. Nih~e od nas seveda ni imel pojma, kaj pomeni Nóhó, a si nih~e ni upal vpra{ati. Beseda pa je iz`arevala tako mo~no in tako skrivnostno, da najbr` ne bom nikogar presenetil, ko bom povedal, da je postala geslo na{ega razreda. Z njo smo se pozdravljali na hodnikih, dvori{~ih, ulicah, tramvajih, pri peku, mesarju. Tenkeseva je postala na{a junakinja. Rekli smo ji kapetan Tekesi, pri ~emer se je ona samo hudomu{no smehljala. (Skoraj) vse nam je bilo dovoljeno, ~e smo le dovolili, da nam je beseda Nóhó zlezla pod ko`o. ^e je bil pri tem kdo okoren, nemaren, smo ga prezirali in tudi izob~ili. Spre­jeti Nóhója z vsem srcem je postalo vpra{anje morale, in ~e tega pri kom ni bilo mogo~e zaznati, ob~utiti v njegovem obna{anju, ni smel biti ve~ ~lan krdela. Ni ~udno, da smo torej vsak teden znova in znova lakomno ~akali, kaj bo porekla Tekesijeva, kaj bo izjavila, in njene izjave smo si, br` ko jih je izgovorila, prepisali v svoje ~rtaste zvezke indigo barve. Ko je Tekesijeva oddala svoje gradivo, je iz polivinilaste vre~ke naglo privlekla na dan pletenje in lepo v miru pletla do konca {olske ure. Kdor je hotel, se je pletenja lahko tudi priu~il, ~e se je za to svobodno odlo~il. Kdor ni pletel, je pa~ mirno sedel na svojem mestu, razmi{ljal in ~akal, da se bo oglasil {olski zvonec. Lejte, zdajle vam bom razkrila dragoceno vsebino, ki jo hrani moj ohranjeni zvezek, tako da bo lahko Nóhó za`ivel z vami. 1. ^e se boste zna{li na vrhu slapa, morate poskrbeti za tole: Globoko zajemite sapo, in to tik preden se boste pognali naprej. Dokler boste v zraku, se boste morali prepustiti usodi, ni~esar ne boste mogli storiti, te`nost je velik gospod, voda pa bo najbr` globoka. Z nogama naprej, skok na noge torej, ni~ drugega vam ne preostane, in nikomur naj se niti ne posanja, da bi si omislil kakr{ne koli druge oslarije, kakr{nih ste vajeni. Noge stisnemo skupaj, kolikor je mogo~e. Pro~ od slapa se po`enite, tako dale~, kolikor se da, kolikor zmore ~love{ko telo. Objemite glavo z obema rokama, ubranite jo torej, je pa~ tako, ~e se po{koduje, je konec tudi z Nóhójem. Za~nite plavati takoj tisto minuto, ko dose`ete dno slapa, ko se tam doli pogreznete v gmoto vode. Za~nite plavati, {e preden boste spet pri{li na povr{je vode, plavanje namre~ upo~asni na­daljnje pogrezanje. Plavajte, kolikor zmorejo va{a plju~a. Plavajte kot ptica v zraku. Plavajte kot `ival. Plavajte, dragi moji, plavajte. Da se boste izognili napakam: plavajte dol, s tokom, stran od slapa. Vem, vedno se najdejo taki, ki ho~ejo nekaj po svoje, pa jo mahnejo tja nazaj, za slap, da si ogledajo, kaj je tam, ni~esar ni, ni~esar, kar bi se spla~alo videti, dragi moji, samo veliki kamni so tam, na katerih si lahko do krvavega ogulite svojo drago lobanjico. Tak tako. 2. ^e se bo pokazalo, da prihaja cunami, morate poskrbeti za tole: Najpoprej se prepri~ajte, da pojava niste zamenjali z bibavico. Prepri~ajte se, da ga niste zamenjali z gibanjem zvezd, satelitov. Prepri~ajte se, da se vam ne megli pred o~mi in da niste razburjeni v du{i. Vem, da se zna tudi mala du{a, du{ica, zelo razburiti, vendar tega ne smete zamenjati s cunamijem. Treba je znati delati razlike. Treba je znati disting­virati. Treba je vedeti, koliko metrov je do kod. (Izra~unajte, koliko metrov je do kod.) Naposled, preden boste kar koli storili, se prepri~ajte, ali je v kuhinji izklju~en plin, kajti pozneje, ko pride cunami, ne boste imeli ve~ prilo`nosti, da bi se vrnili in se o tem prepri~ali. Torej: ~e boste opazili, da se vodna gmota ne giblje tako, kot bi se morala (poskrbite, da bo tako, kakor bi se v resnici tudi morala!). Na primer: ~e opazite, da gmota vode na dveh straneh nenadoma pade pod sebe, na sredini pa se dvigne kot petelinji greben in drvi naprej proti obre`ju kot pobegli rinocerus, ki se med napadom ne more obrniti, pa se tudi no~e (glej nesmrt­ni opus Jenőja Cholnokyja Afrika), potem se, ni~ druga~e, kot se je neko~ pripravilo angle{ko dekle (be prepared!), prepri~ajte o tem, da se odrasli ljudje sploh ne zmenijo za vse to oziroma da niti tega ne vedo, kaj vidijo, ker se je pa~ nekaj takega nazadnje primerilo `e pred 400 leti, torej, ~e boste videli, da ni druge re{itve, kot da si pomagate s svojim lastnim Nóhójem, potem so na voljo tile postopki: Tecite vzdol` pe{~ene obale, potem pa zavpijte v u{esa lenih in zavaljenih kopalcev, rde~ih kot kuhan rak: “Stri~ek, prosim, teta, prosim, izvolite vstati, ker prihaja cunami,” in niti za trenutek ne bodite presene~eni, da se nih~e ne bo postavil na noge, kje pa, vsi bodo {e naprej pole`avali in pri barskih pultih na gladini vode naro~ali nove in nove koktajle, tebe pa bodo, kot odvratno muho, s hu{kanjem podili vstran, ~e{, vrag naj ga pobere, niti tukaj ~lovek ne najde miru, in tedaj imate na voljo dve mo`nosti: a) hitite naprej, vse globlje, proti notranjosti dr`ave, dokler ne pridete do kri`i{~a treh poti, vendar vi, Nóhójevci, natanko veste, katero pot je treba iz­brati, v tem trenutku se ne morem spomniti, no, do konca ure se bom gotovo spomnila, spomnite me na to, hitite torej naprej po poti, ki ste jo izbrali, ne ozirate se, dokler ne pridete do vzno`ja neverjetno visoke gore, tam poi{~ete najbli`jo smu~arsko vle~nico in prispeli boste lepo do vrha, ki mu ne more do `ivega niti sonce niti veter, in tedaj postanete kar na lepem pozorni, ker va{e tiho srce ni~ ve~ ne gori, ne dajejo ga nove strasti, zaradi ~esar vas bo od ~asa do ~asa {e obhajala brezmejna melanholija, ampak potlej, verjemite, vse bo lepo in prav, cunami bo videl, da je nemo~en, ne bo si mogel kaj in se bo moral odkotaliti nazaj, od koder je pri{el, in, ~udo vseh ~udes, zares se bo pobral od tam, povlekel vase u{esa in greben, saj mu bo kljub vsemu malce nerodno, saj se mu navsezadnje, potem ko se je tako napihnil, ni posre~ilo zravnati vse dr`ave z gladino vode, in tedaj se bo nepri~akovano pojavila dvojna mavrica, `ivali pa bodo kon~no lahko zapustile barko; ali b) pograbite serfbord in po strani odplujte tako dale~, da dose`ete vi{ino, pri kateri so valovi `e grebenasti, in preden bi se ti za~eli zavozlavati, se postavite v vrsto, v smer drsenja, in ko se bo greben `e dodobra povesil in se bo izoblikoval razpenjeni rov, se postavite vanj in naj vam ne bo `al naporov, naj bo pono~i, naj bo podnevi, in ko boste zapustili `e tudi Cleveland, se obrnite na levo, in od tam, kot pravijo Angle`i you can’t miss it, ne morete zgre{iti. In potem, bog s teboj, cunami! 3. ^e se ti bo zdelo, da te bo vrtinec pogoltnil, ravnaj takole: Prepustil se mu bo{, dovolil, da te vle~e dol, kakor se bo mrcini pa~ zdelo, kot da te vse skupaj sploh ne zanima, ne bo{ se otepal, ne motovilil, ne bo{ se mu sku{al zoperstaviti, saj bi se za vse ~ase osme{il, hkrati pa razkril tudi svojo strahotno podrejenost, svojo osamljenost, ne torej tako, pa~ pa se lepo, spiralasto kot pol` zavijaj navzdol, globlje in globlje, medtem pa lahko mirno premi{ljuje{: Kaj bi bilo, ~e takrat Csabiju Füzessyju ne bi iztaknil o~esa s {estilom, ~e bi se nau~il fizike kot Bandi Hamza in bi zdaj vedel, kaj za vraga se vendar dogaja, ~e tedaj, ko so star{i smu~ali v Gstadtu, ne bi povabil celega razreda in ne bi popili vsega o~etovega viskija, zaradi ~esa ste, posledi~no, vsi po vrsti pokozlali povsem nov perzijanar podolgem in po~ez, ~e na stopni{~u takrat ne bi spotikal hudobne tete Bauer in ji ne bi rekel, da bi bilo najbolje, ~e bi blagovolila ostati v Auschwitzu (seveda takrat {e nisi vedel, kaj je Auschwitz), ~e bi Ildiki Tóth priznal, da tako lepega dekleta, ki ti jemlje sapo, ~im postavi nogo v razred, {e nikoli v `ivljenju nisi videl, nikogar njej podobnega, in da bi zanjo naredil vse, ji z najve~jim veseljem podaril celo svojo zbirko hro{~ev, samo da bi ti privo{~ila eno samo besedo, ti pa si na­mesto tega po~e~kal njen zvezek, ji ukradel malico in si izmi{ljeval najhuj{e obto`be proti njej, da bi te vsaj sovra`ila, ~e te `e ni marala, kaj bi bilo, ~e takrat ne bi {el za neznancem, za stri~kom, ki ti je pred {olo dal nekaj, kar je bilo podobno znamki, da bi tisto polo`il na jezik, kar sta potem vsak dan ponovila, ker je dobro delo, zelo dobro, vse dotlej, ko ti je potem stri~ek rekel, da jih bo odtlej dajal samo {e za denar, ki pa ga ti nisi imel, in zato si ga je bilo treba na vsak na~in omisliti, in cena je postala precej visoka, veliko ~asa je bilo treba zaradi nje prezebati po ulicah, in potem vse tisto ogabno onegavljanje s spu{~enimi gatami, ki ga je bilo treba prenesti, a se je pozneje izkazalo, da se je le spla~alo, kajti, kaj bi bilo, ~e se sploh ne bi rodil in ali bi bilo tedaj bolje oziroma ali bi bilo bolje, ~e se ne bi rodil kot @id in te potem v razredu ne bi kar naprej ozmerjali z @idom, ko v resnici niti tega ne ve{, kaj @id sploh pomeni, samo iz intonacije, da je to plin; torej je o vseh teh re~eh mogo~e dodobra premi{ljevati, ves ~as, ko te vrtinec vle~e dol, zraka pa zmanjkuje, in nazadnje pride{ do dna re~ne struge, tvoje gole noge se dotaknejo razvle~enega mulja, no, in potem, dragi moji otroci, kar na lepem hu{! Letite kvi{ku kot raketa, ni~ manj spiralasto kot tedaj na poti navzdol, ob~utili boste v u{esih razliko v pritisku, zategadelj hranite vedno v `epu kisle bombon~ke, in tedaj se boste – ne da bi morali kar koli storiti, niti mezinca premakniti – kar na lepem zna{li na gladini vode, zrak in z njim tudi voda pa bosta bu{nila v nosnice in v plju~a kot kak{na eksplozija, nakar se boste sredi poletnega popoldneva spet zna{li na zlatem, s soncem obsijanem konju in zazdelo se vam bo, da so bile samo grde sanje. 4. ^e se ti bo zdelo, da se tvoj gospod pripravlja, da ti bo odrl ko`o, ravnaj takole: Lepo in mirno, brez hlastanja privle~e{ na dan komplet svojih li~il in si naaplicira{ revlon [Grosses bises], barvilo za o~i, na{pirala{ si trepalnice [Cover Girl, Fantastic Lash, waterproof], na~opi~ira{ si obraz in ~elo, da se ne bo ble{~al kot Salamonova bu~a, si odtisne{ {minko [Prescriptives, Ultra-chic/13], v obmo~je za u{esi si vtre{ kapljico Chanel numeró 5, lase si nekoliko natupira{, potem pa si jih z drobcenimi tapkanji od zadaj, narahlo kot mucka, sklofuta{, da zadobijo dokon~no formo, se zavle~e{ v svoj ljubki, na razprodaji kupljeni perfektni {antung kostim, njegova barva se fantasti~no ujema z barvo tvojih las in o~i, pokuka{ v svojo torbico, ali je v njej {e vedno vse (klju~, mese~ne karte, oporoka), potem pa se `e pri vratih mirno obrne{ in soprogu pove{ tole: Prav sre~na bi bila, ~e bi lahko preostali del tega ve~era pre`ivela s teboj, sr~i, vendar moram, `al, oditi, ker sem se dogovorila za sre~anje s tistim mladeni~em, ki je zadnji~ – potem ko sem `e ve~ ur ~akala na prekleti avto­bus {tevilka {est – na postajali{~e pridrvel s svojim ognjeno rde~im {portnim kabrioletom in prijazno povpra{al: “Vas smem kam popeljati, spo{tovana gospa?” Na to sem jaz, nepobolj{ljiva luzerka, kakr{na sem, takole odvrnila: “Hvala lepa, vendar se mi, `al, mudi.” No, zdaj pa vendarle utegnem, pred seboj imava ves ve~er. Vampi so v pe~ici, samo gumb je treba zasukniti. Papa. ^e me bo kdo iskal, sem na fuku.” No in po vsem tem odhiti{ na stopni{~e, a ne zaletavo, pohiti{ navzdol po cikcakastih stopnicah, in jo zunaj, ko zapusti{ vhodna vrata, mahne{ v mehko mese~ino no~i. Vse drugo prepu{~am vam, vsak naj si po svoje predstavlja, kako in kaj se bo zgodilo * * * (Moji zapisi so, `al, na tem mestu, pretrgani, kajti po koncu svoje ure se Tekesijeva ni ve~ vrnila v {olo. Prestali smo to kot strahovit udarec. Zgu­bili smo svojega junaka, vodjo, svoj smerokaz. Predvsem pa nismo vedeli, kaj naj si mislimo. Posku{ali smo s poizvedovanjem, vendar smo dobili samo izmuzljive, nejasne odgovore. Potem pa sem se spomnil ne~esa, kar je Tekesijeva povedala pri svoji {olski uri, tega, da je sposobnost prisvo­jitve Nóhója ena stvar, medtem ko je sposobnost, kako jo uporabiti, spet druga, in da bo razlika med obema dolo~ila na{e `ivljenje. In takrat me je ob{la mra~na misel, kdo ve, zakaj, da bo ta dolo~ila tudi na{o smrt.) Gábor Németh Svi`~evo poletje (Senigallia) (Odlomek iz nedokon~anega romana) odpotoval sem torej nazaj v rim, zaradi lidojevega temno sivega peska in smrti paola pasolinija, ki je bil pesnik in filmar in so ga v lidojevem pesku pobili, sosesko sem nekoliko poznal, kar po vsem tem ni bilo pre­senetljivo, vzdol` ob temno sivem pesku do konca vrsta majcenih vil iz {estnajstega stoletja, pu{~obne, brez okrasja, v rafiniranem artistikumu, sprehajali{~e, kot da bi ga v resnici sezidali za prizori{~e podlih umorov, pomislil sem, kaj pa ~e je to ta pravo, naposled vendarle najdem primer­no prizori{~e, kjer naj byron do`ivi usodni son~ni vzhod, odvr`ene san pelegrinske in aqua panske stekleni~ke, na obali pozabljeni izdelki iz rogozovine in vodni copatki ali kaj, s ~imer se je treba odpraviti na morsko obalo, dolga vrsta cipres, oguljene `elezni{ke postaje, izstopil sem na lido di ostiani, v postajnem bifeju hitro popil kavo, potem pa jo mahnil po opu­stelem parku proti morju, neko~ je bil tod tudi cirkus, na njegovo areno je spominjal samo {e obris razpokanega betonskega kroga, psi so se podili, nekaj fantov se je kotalkalo, pijan mo{ki srednjih let se je prepiral z `eno, v roki je imela cekar, na redko spleten iz najlonskih trakov, iz katerega, iz {krg ~udno zlo`ene ribe, zvite v polkrog, je v enakih presledkih curljala zvodenelo redka kri, v krogu okrog nekoliko spa~enega kvadratastega trga je majhen tovornjak na treh kolesih, s katerim so tod naokoli odva`ali smeti od morja me je lo~ila razdalja dveh ulic, in `e je bilo mogo~e ~utiti vonj po morju, dan ni bil ravno lep, tak, kakr{en v teh krajih ni ravno redkost, zatohla toplota se je valila s sivega neba, ne da bi vedel, kod hodi sonce, od{el sem dol na prosto kopali{~e, se usedel na vejo, ki jo je prinesla voda, si sezul ~evlje in nogavice, si zavihal hla~nice do kolen in se za~el sprehajati med priobalnimi valovi, ni~esar nisem ~util, to~neje, samo potrditev, da je tudi to samo nespora­zum, tudi ta ne bo del dobro, ta izlet, v daljavi je zacvilila majhna ladja, njeno ~rno piko sem si v resnici samo izmislil, pobral s koti~ka svojega o~esa, nenadoma je odjeknil pljusk smeha, dekleta v uniformah so pri{la, najbr` iz bli`nje {ole, krila temna, bluze svetlo modre, rutice, dokolenke, temno modre jopice, ~eveljci dojen~ka pasolinija je baje pobil mlad fant, prilo`nostni ljubimec, iz razgretosti, po sodbah drugih pa so s takim filmom lahko razkrinkali dobro na~rtovan politi~ni umor kar je ustrezalo pasoliniju, ne bo byronu, ta stavek sem sli{al v svoji glavi vrnil sem se v hotel in rezerviral letalsko vozovnico, da bi se kon~no od­pravil domov, a se je pokazalo, da je nekje na islandiji izbruhnil vulkan, letala pa zaradi oblaka iz pepela niso dobila dovoljenj za vzlete, gledal sem poro~ila v hotelski sobi, izbruh panike evropske razse`nosti, letali{~a so za~ela spominjati na no~ne prevoze velikih mno`ic, dober bo zame tudi vlak, sem menil, takole kaki {tirje milijoni evropejcev v istem trenutku, Termini, njih ~akalnice so se za dalj ~asa napolnile z dru`inskimi ~lani, pojavile so se spalne vre~e in odeje, steklenice z mineralnimi vodami, smeti na vsakem koraku, a sem se kljub vsemu lotil nemogo~ega, da bi se prebil do potni{kih blagajn, prostor se je nenadoma raz{iril, na manj{em vrtljivem odru se je pojavil velikanski mercedes kovinske barve, se ble{~al kot malik, okrog njega so s hrbti proti vozilu posedali mo{ki z belimi tur­bani, prizor, ob katerem se mi je zazdelo, da gre za filmske statiste, za njih pet v nepojasnljivo ~istih d`elih, za pet negibnih kipov, ni`e, tisto okrog podija, so zasedle `enske, sedele po tur{ko, skupaj s prtljago, dobesedno na enem kupu, kot oaza, ki se je iztrgala iz postajinega objema, bile so v nenehnem gibanju, v glavnem so skrbele za otroke, za njihovo hrano in pija~o, tola`ile so in spodbujale, kot so pa~ narekovale vsakodnevne okoli{~ine, ne mene~ se kaj prida za svet mo{kih, sede~ih na podiju okrog avtomobila, kar je bilo nemara posledica prepovedi odve~nega besedi~enja, kar je mogo~e najbolje opisati z nemostjo in s pravili samo­discipline, prizor je bil tako mo~an, da sem za trenutek pozabil, zakaj sem pri{el sem in ~udo vseh ~udes, `e za naslednji dan sem dobil vozovnice do Benetk, od koder bom `e po nekaj urah presedel na mistral, misel na to, da bom v dveh dneh lahko prispel domov, me je pomirila naslednjega jutra sem od{el na porto portese, da bi ti kaj kupil, zgodaj sem se hotel odpraviti na pot, a sem zaspal, pa tudi spakirati sem {e moral in sploh, da sem potem lahko pospravil tudi sobo, tako da je tr`nica, kamor sem pri{el, `e vrvela v svojem mrgolenju, zatorej sem moral zbrati vse mo~i, {e preden sem potem lahko prispel na obre`je kotale~e se reke, v ka­tero sem se nameraval pognati, dai, dai, duemíííla, sem v glavi nenadoma zasli{al glasove, pa ~etudi so `e desetletja vpili cene v evrih, a kaj, ko pa je zame resni~na porta portese le tisto ~udno in nekoliko grenko in agre­sivno kantanje, tista melodija, v kateri je ubrano vpitje, ki z vseh strani odmeva iz ust trgovcev, stoje~ih na mizah, sredi kupov najrazli~nej{ega blaga, ki med vrtoglavo mno`ico ljudi me~ejo nove in nove bale blaga, kose obla~il, melodija, ki sem jo najbr` za vse ~ase osvojil na prvi poti v rim, odpravil sem se torej, popustil svojemu notranjemu glasu, proti stoj­nicam prodajalcev z nogavicami in spreletelo me je, kot strela z jasnega, vpra{anje, kaj i{~em, kak{no darilo zate, zapestnico, po kakr{ni `e dolgo hrepenim, za katero sem natanko vedel, da bo tudi tebi v{e~, zapestnico iz ~rnih slonjih dlak, zvitorepo, z drsnimi vozli sestavljivo, ubrani in sre~o prina{a, najprej sem jo uzrl na zapestju mustafe, al`irskega fanta v bala­tomáriafürdőju, iz pariza je pri{el na blatno jezero, k svojemu dekletu, k tako imenovani zaro~enki, potrjeni s prstanom, k starej{i sestri mojega prijatelja, nekega omamnega avgustovskega dne, ljudje so se opotekali od utrujenosti, na postaji so se premikali kot v snu, razen mustafe, ki je prina{al s seboj neko svojevrstno lahkotnost, neposrednost, vedrino in nerazlo`ljivo svobodo, prepovedano robo iz pariza, kar naprej se je smeh­ljal in vsak njegov gib je odzvanjal druga~en ton, druga~nega od tistega, kakr{nega je poznal obstoje~i komunizem, pa na~in hoje, lenobnost, jedi, ki jih je ob ve~erih pripravljal, obleke ter tak{ne in druga~ne re~i, ki so vsaka po svoje prina{ale vro~e in skrivnostne pozdrave iz njegovega, svetlobna leta oddaljenega sveta, najdrobnej{e stvari, na primer tudi to, da ni uporabljal olja za son~enje ali kreme, ki si jo je bilo mogo~e omisliti po trgovinah, v stekleni~ki je prinesel olivno olje, pome{ano s sokom sve`ih citron, z njim se je namazal, po~asi in skrbno, kot da bi {lo za obredni prizor, in zato so ga obdajale vonjave po rezkem, nekaj podobnega, kot se je predstavljala njegova franco{~ina, ~udna in groba, ko se je pogovarjal s prijateljevo sestro, ki je ni izpustil niti za en sam trenutek, njeno roko je opletel s svojimi dolgimi prsti, kot da bi mu bilo zaupano samo to, da preveri neopore~nost njenih kosti, tudi tistih najbolj drobcenih, nenehno se je poigraval z njimi, tudi takrat, ko se je pogovarjal z nami, dekle je prevajala, ko smo ga hoteli kaj vpra{ati, je bil mustafa v drugi tonalnosti, pa ne samo to, bil je tudi v nekem drugem ~asu, nikoli se mu ni mudilo, cele ure se je znal son~iti, ~etudi je bil, kot se je pokazalo na pe{~enem nogometnem igri{~u, po naravi hitrih kretenj, hiter in lahkotno neprisiljen, igral je duhovit nogomet, ~eprav je prav tako res, da se je znal tudi v naj­bolj nepri~akovanih trenutkih, tudi tedaj, ko je s tem uni~il kak obetaven napad, brezglavo pognati v valove, sko~iti povsem noro na glavo, in se potem spet vrniti v igro, ob naraslih vodah v porta portese mi je pri{lo na misel mustafovo zapestje z afri{ko zapestnico, ki jo je bil prinesel s seboj iz al`ira, od koder je moral oditi z desetimi leti, zakaj, je vpra{al nekdo iz dru`be, mustafa pa je postal resen, skrbno se je zazrl v fanta, zares si rado­veden, je prevedla sestra mojega prijatelja, zato sem te vpra{al, je odvrnil fant, nakar je za~el mustafa pripovedovati o al`irski vojni, z odmerjenim in strastnim glasom, slikovito da le kaj, za kar pa dekle ni pokazalo ravno volje, da bi slikam nadela mad`arsko podobo, obhajala jo je slabost, na koncu pa je, na bolj grob na~in od najbolj grobega, kak{nega, tega ne bom povedal, mustafova zaro~enka planila pokonci in z izbljuvki v ustih zdrvela s kopali{~a, kako je mogo~e, da se je iz vsega tega lahko izvlekel, je vpra{al moj prijatelj v angle{~ini, mustafa pa je namesto odgovora pokazal na svojo zapestnico, really? je vpra{al moj prijatelj, in mustafa je smrtno resno prikimal in se obrnil, kot tisti, ki je, kar se njega ti~e, sklenil pogovor, dejstvo, da ni ~util potrebe po razlagi, je pregnalo dvom o tem, da je v res­nici pomagala zapestnica, ona ga je naredila nevidnega tam za kupom lesa, ona je naredila vse potrebno, da se je lahko re{il, bi vpra{al naprej, a ni bilo mogo~e, ~eprav bi bilo dobro vedeti, kako zmore po vsem tem govoriti v franco{~ini, kako more `iveti v parizu, kako je mogo~e pre`iveti tak prizor zapestnica iz ~rne slonje dlake, grobo in trdo tkanje, ubrani pred vsakr{no nevoljo naloga je postala enostavna, zdaj sem moral najti samo {e to, nekje na drugem koncu so bili afri{ki {otori, spominjam se, vsega skupaj nekaj kilometrov naprej, a zdelo se je, kot da hodi{ v gostem olju ali v mo~virju do pasu, sredi vpitja in najodurnej{ih vonjav, v porta portesi si lahko dobil vse, lon~arsko posodo, v`igalnik, odejo, ponarejeno uro in usnjen pla{~, filodendron, romane v slikah in rezervne dele za motorje, stenski koledar z musolinijem, sir, za~imbe in kavbojke, udarni sveder in bakelitne plo{~e iz tridesetih let, vso opremo za sobo, pomivalnik in obe{alnik za obleke ter nikljane ladijske modele, pospremljene s filmskimi posnetki, monodra­me in prizore bitk, dva demonstranta sta ponujala in razlagala prednosti najnovej{ega neprekosljivega orodja za lupljenje zelenjave, neka `enska je vsa v solza iskala svoja o~ala, po vseh {tirih na tleh, brskajo~ po naj­lonkah, razmetanih vse naokrog, zid kontejnerskih stanovanj, drugo na drugem, jih je lo~eval od prometa, ustavil sem, da bi kupil vre~ko jelko­vih semen, nedale~ stran sem zagledal ljudi, igrali so igro, podobno na{i rde~a, kje je rde~a, igrali so jo najbr` od romulovega in removega ~asa do dana{njih dni, {e vedno pritegne, vedel sem, da moram pohiteti, a sem jim kljub temu dal deset minut, njim oziroma perverznim u`itkom, trije zaboji za sadje, ruta iz rde~ega `ameta, trije majhni bakreni zvonci, manjka samo ena krogla, iz treh zabojev v trenutku sestavijo mizico, ki spominja na ~arovnikov pult, pregrnejo jo z rde~o cunjo, nanjo tri zvonce in lotijo se posla, igrajo po strogih pravilih ute~eno igro, mojster igre z dobro vidno kretnjo polo`i kerami~no kroglico pod srednji zvonec in za~ne s kro`nimi kretnjami menjavati mesta zvon~kov, ti drsijo po `ametni podlagi, usta­vi se, iz `epa izvle~e kup zme~kanih bankovcev, zijala okrog sebe pa povpra{a, ali `eli kdo staviti, duplo ali ni~, pove, i{~e med pogledi, nena­doma zasa~i enega od kibicev in ga z dobro izbranimi besedami prisili, da stopi k pultu, kjer naj se odlo~i za enega od zvon~kov, oni s prstom vbode v enega, mojster pa ga potem {e nekajkrat povpra{a, medtem ko se okrog njiju zbira vse ve~ja mno`ica, odkrije izbrani zvon~ek, in, glej ga {menta, pod njim je kroglica, ni kaj, preostane mu le, da v jezi iz {opa izvle~e dvajsetak, ga pomoli proti igralcu, kretnjo pa skraj{a na polovici poti, duplo ali ni~? povpra{a, `rtev se ozira naokoli, kot da bi ~akala potrditve v odgovorih zijal, prikima, nova igra ste~e, fina, vse hitrej{i kro`ni gibi, in tedaj se mojster spet ustavi, poka`e, kje je kroglica, a v divjem tempu nadaljuje igro, ki jo potem gost dobi, z veseljem pospravi dva desetaka in se ves sre~en postavi nazaj med ostale, in ste~e nov krog, mojster igre na ves glas spodbuja gledalce, in `e se jih zbere kakih deset, pa pride enaj­sti, ni~ hudega slute~i turist, najbr` kak severnjak, s torbico za aparat na ramenih, se mi zdi, minimum kak canon 500, se postavi v vrsto, si ogleda rundo, dve, svoje mnenje o stavi izrazi z glasnim sikanjem, mojster pa se v izredno natan~no izbranem trenutku, ko so zastavek na duplo ali ni~ dvignili `e na osemdeset evrov, obrne proti njemu in mu s kazanjem da vedeti, da lahko tudi potroji, ~e mu igral~eva izbira ne ustreza, kar brez skrbi, {ved pa se`e v `ep, stopi bli`e, poskusi izvle~i osemdeset evrov, a se mu mojster zasmeji v brk in z eno samo kretnjo kot blisk hitro iz denarnice izvle~e stotaka, na katerega boste stavili? povpra{a z obrvmi, {ved pa odlo~no zabode proti zvon~ku na skrajni levi, mojster {e naprej jezi ob~instvo, od nekod se pojavi {e novi stotak za tretji zvon~ek, {ved je ves iz sebe, sploh ne opazi, da se mu za hrbet postavi pribli`no pet­najstletno dekle, stoji za njim s fantovsko ostri`enimi lasmi, v prostorni ~rni majici, s finimi prstki se mu~i z zadrgo fototorbice, v drugi roki ima pepelnik iz brona, en sam trenutek in `e je zamenjan z aparatom, pravilno sem slutil, canon eos 5d, najnovej{i model, z njim je mogo~e narediti `e ful dobre hd­je, dekle ga vr`e dvema filipincema, ki stojita zraven nje, ta se po~asi izvijeta iz obro~a ob~udovalcev, mojster prekucne vse tri zvon~ke, {ved zmaga, se ponosno ozira naokoli, tedaj pa odjekne oster `vi`g, mojster z eno samo kretnjo spravi zvon~ek v pest, denar stla~i v `ep, mno`ica se razpr{i, kibic izmakne ruto, si jo nadene okrog vratu, drugi z eno samo brco spremeni mizo v kup {are, po eni sami sekundi je tam samo {e {ved, mno`ica pa v ozkem grlu, nerazumno brezglavi, kot tisti, ki so se zbudili iz more~ih sanj, oni pa bo {ele pozneje, recimo tam pred santa maria in trastevere, na trgu, doumel, da je pepelnik iz brona povsem neprimeren za fotografiranje, tega pa, da so razen njega vsi, dva filipinca, dva pobalina v papirnatih d`ekijih, obzirna zakonca in vsi, ki so ga obkro`ali, imeli prste vmes, ne bo dognal nikoli, pa tega, da je bilo tisto, kar je bilo v opote~i sre~i tiste napete drame hit, v resnici komedija z natan~no izdelano dramaturgijo, da so bili bankovci, razen njegovega nesre~nega stotaka, povedano s finimi besedami, ne ravno pravi, in da so bili desetaki in dvajsetaki le nekak{ni nadomestki, ali pa tisto, naj odtlej gospodari bolj pametno in naj ne sklepa slabo, pa to, da ostri pisk pi{~alke ni pomenil bli`anja carabinierjev, pa~ pa konec akcije – to, da je bil njegov canon `e na varnem. Parti Nagy Lajos Napihnjeni geni Trije brezdomci so sedeli na Trgu Szabadság in gledali televizijo. Morda je bilo vse to zaradi snega, prvega snega, ki je v Budimpe{ti od jutra opravljal svoj posel, nekako tako kot brigada pleskarjev upognje­nih hrbtov. Ali pa je bilo zaradi genov, ki so v zraku, veliko zavaljenih genov v zraku, kot jim pravi Tubica, ko danes zjutraj odprem okno, kajti genom ni mogo~e ni~esar prepovedati. Tubica, solariziran kot `anjci, je bil pred kratkim na oddihu, z `eno, na Bahamih. Cigansko pe~enko jé, rad jo ima, ~e je hladna; pod krili, pod vsako od obeh kril, mu je kirurg vsadil po en mobilnik, pa tudi sicer je dobro informiran, o tem ni dvoma. In on pripoveduje, kar nekaj zgodbic, o v~eraj{njih dogodkih, pa ne da jih jaz ne bi bil `e dovoljkrat sli{al, o tem, da je pojav prva zagledala Henrietta Kiss, desetarka, ob 9.30, poleg tega pa sem to tudi sam videl, vsak dan vidim na vogalu ameri{ke ambasade policaje z brzostrelkami, kako pihajo v kozarce z belo kavo pod nosom in cepetajo. Mladi stvor je prav v tem trenutku kar tako pokukal v ogledalo za pregledovanje bomb. Danes so njegove o~i `e veliko lep{e – ne preve~ zate~ene, samo krvave, toda tole njegovo posre~eno opazovanje se je zdaj, ob tokratnem pojavu, dobesedno skoraj izni~ilo. Namesto da bi svoje sobojevnike z glasnim vzklikom informiral, se je on, v fizi~nem smislu, dobesedno zasukal na petah, privlekel na dan cigareto, danes {ele ~etrto, si skrivaj pomel o~i, brez u~inka. In {ele potem {epetaje vpra{al svoja kolega, ali vidita ali ne vidita tamle tisti nenavadni pojav? Onadva pa sta samo stiskala ohlajeni kavi, {iroko odprtih ust, ki so povedala vse. Jebiga, onadva nista slepa, samo da sta pa~ verjela, torej … da ne vidita dobro oziroma da se jima ble{~i od snega. V resnici se ne ble{~i, pa~ pa je plin. Repetirata brzostrelki in se spustita na koleni, kot so ju u~ili. Mogo~e je tudi, da je kak spakedran oglas, je porekel eden. Kak toplozra~ni balon, napihnejo ga do velikega, nato pije nescafé ali kaj drugega. Juho v prahu. Tisto re~ bi bilo treba prijaviti, ker gre za dejavnost v obmo~ju zraka, je povedal drugi. Zeblo ju je v koleni, bila pa sta tudi ~isto sme{na tistega popoldneva, ko je sne`ilo. Še zlasti, ker so tisti tam, pa pozabimo na samo dogajanje, mirno posedali na klopi, pred sovjetskim spomenikom. Nekaj ~asa je bilo nekaj te`av tudi z jezikom. Kaj da je tisto, kar vidijo, in katere besede je mogo~e zapisati, da bodo uradnega zna~aja. Odkriteljica Henrietta Kiss, desetarka, je dobila ukaz, naj po radiu pokli~e centralo. Brezdomci, je poro~ala, trije kosi, brezdomni dr`avljani. No, in, dragi­ca? je vpra{al nervozen, drse~i glas. No, in? Stanje je tak{no, javljam, da so pribl. tolik{ni kot veleposlani{tvo, tolik{ni ali celo kot narodna banka. Vsaj ko sedijo. Da, v sede~em polo`aju, izvolite verjeti, je neka velika klop, oziroma ta je prav tako porasla sorazmerno z njimi … Še bi poro~ala, vendar so Henrieto Kiss v centrali kmalu pretrgali, tisti tam je hotel go­voriti z dolo~enim Lajosem. Spet ste mu pustili, da pije, je rjul njegov glas v uho bledega policaja. Javljam, sploh mu nismo pustili in tisti karkoliso`e, so zares tukaj, in prosimo: ukaz ali akcijo, ampak najbolj{i bi bil kak avtokomandos, ~e bi lahko prispel. Pri tem je bilo sli{ati eno zelo grdo iz radia in centrala je pretrgala oddajanje. V resnici pa je {e kako lepa ta zimska beseda, “avtokomandos”, podobna besedi pe~en kostanj ali ~istilka ~rev. Kragulj~ek. Pijani smo, so rekli tam notri, je poro~al suho neki Lajos Gvi{ni, in vstal. Tega pa niso povedali, jebenti, kak{na naj bo akcija. Legitimiranje na primer, ali kaj. Ali v ~igavi pristoj­nosti je to? V oknih veleposlani{tva so postavali privla~ni mo{ki z inteli­gentnimi obrazi, bliskavice so jemale vid, kot dlan velike kamere so {krtale. Zlatopolte `enske so posajale svoje rjave, rde~e in rumene mal~ke na notranji del zidca, potem, kar na lepem, kot na ukaz, so vsi po vrsti izginili. Rolete so zdrknile do dna. S stranskih ulic je bilo sli{ati sirene, tisti trije so dvignili glave, a niso bili preve~ presene~eni. Bli`e, k nogam so si primaknili kanto, eden od njih, mlaj{i mo{ki, je kazal morda proti parlamentu ali pa morda v smeri siren, potem pa so ostali v sede~ih polo`ajih, pri`gali cigarete med sne`enjem. Kazalo je, da so se nekaj dogovorili, a ni bilo sli{ati, kaj, ~eprav je bila nad Trgom svobode ti{ina. Velika ti{ina in Sofijin dim. Smrdi kot gnoj, pove Tubica, da bi skoraj izpljunil svoja plju~a ali kaj. Tako se je torej za~elo, popoldne pa so se pogledi civiliziranega sveta osredoto~ili na Mad`arsko, televizijske dru`­be so okupirale strehe, okna ambasade, na prizori{~e je z velikim sprem­stvom prispel notranji minister. Poro~ali so mu, da se ni zgodil noben velik dogodek, razen manj{e {kode, ko je de`urni policaj po tistem, ko je bil trg `e zaprt, za~el legitimirati, da so takrat osebni podatki v legitima­cijah nekako padli na tla in nekdo je zaradi svoje razmeroma velike te`e potegnil grdo ~rto po neki toyoti, k sre~i ni bila od ambasade. O tem, da so potrebni pogovori in da je treba zadevne dr`avljane z omnioznega prizori{~a lepo in mirno, a brezpogojno odstraniti, sta mad`arski ministr­ski predsednik in predsednik Clinton v en glas sogla{ala. Novica o tem je prvega doletela med odpravljanjem na pot na Voja{ko upravo, drugega pa v Washingtonu. In od presene~enja, ki sta ga do`ivela, sta bili ve~ji samo mirna kri, ki sta jo ohranila, in sposobnost natan~ne ocenitve situacije. Tubica je povedal, da so zadevni trije imeli nekaj malih te`av z glasovi oziroma da je pri{lo do osuplosti. Vse, kar so imeli in premogli, se je nekam pove~alo, preraslo v vse smeri, tako njihova telesa in njih obla~ila, pa vino v kanti in tudi klop, na kateri so sedeli, samo da je, `al, njihov glas ostal, kakr{en je bil, majhen, ni~ kaj sli{en, takole ni~en, kakr{nega ima na razpolago ~lovek, kajti prav ta bi bil njemu, Tubici, in njegovi dru`ini krvavo potreben, porasli glas, in to, da je on izpla~al za to celo premo`enje, je sicer vseeno, {e sre~a, da se je pravo~asno razkrila dife­renca … Tubica je pri tem umolknil in se posmihal zaradi mojega nera­zumnega obraza, ~e{, naj me ne skrbi, bom `e {e razumel, ~e bom {e stanoval tukaj. Ko se je ko{ara na dvi`nem avtomobilu dvignila, je bilo sli{ati kosmi~asto sne`enje. Kak{no kur~evo re~ ste pou`ili, da ste tako porasli, je vpra{al nadporo~nik psiholog. Torej, kekse in malte{ke `emlje. Pa podarjeno vino, so boje~e odvrnili vpra{ani. In kje ste to staknili? je vpra{al nadporo~nik. Da ne vedo. Tistile {tirje so jih prinesli, golobi torej vsaj na pogled. Nekak{ne bomberd`eke so imeli oble~ene, niso se prete­pali, pa~ pa dajali vina, zastonj. Iz kante, vendar prima sladkega. Tega so si natakali, tako dolgo, da so kar na lepem porasli. Ali pa se je dr`ava skr~ila. Ena in ista figa, tako ali tako je delirij, mine. Se lahko postavijo na noge, je vpra{al strokovnjak. Hildus lahko, so trdili, in ena med njimi, `enska torej, se je mukoma sestavila in se postavila. Trenutek je bil napet, pod varno streho, nad li~nicami ostrostrelcev se je ko`a napela, predsed­nik Clinton je v Ovalni pisarni sicer zajetno po`rl slino, zgodilo pa se ni ni~. Fajhtna `enska srednjih let je kolcnila. Lahko bi rekli, da je bila ve­lika kot zgradba, kot zgradba narodne banke, vendar vitka. Stopila je dvakrat na levo, naredila koraka na desno, vrgla poljub~ek Lászlóju Jusztu, potem pa se je sesedla nazaj. Smejali so se, mi{je cvile~e, segali po kanti, veljalo je pravilo, da kanta ostane, brez nje ne bo sporazumeva­nja in ne miru. Okrog tretje ure je neki mo{ki naznanil, da mora na malo potrebo, tako da, ali pokli~ejo Endreja Czeizla, da ga bo na novo sestavil, ali pa naj gre svoje opravit tja zadaj, za televizijo. No, samo tega bi nam {e manjkalo, so se obregnili, ki so po radiu sledili dogodkom. Še dobro, da ne na Kossuthov trg, je zamrmral eden, ki ga je ob tej misli tudi preznojilo. Helikopter ministrskega predsednika je ravno tedaj pristal in je minister po kratkem pogovoru odstopil od svojega na~rta, da bi se s pomo~jo vozila z dvigalom in ~elado, nevarnost gor ali dol, rokoval s tako poraslimi dr`avljani. Krizni {tab je z vklju~itvijo ameri{kih strokov­njakov do ve~era izdelal konkreten na~rt, tako da so se potem s sodelo­vanjem narednika psihologa doti~ni po kraj{em cincanju odlo~ili, da se bodo ob zagotovitvi policijskega spremstva lepo in komot – z o~mi, uprtimi predse, saj jih ne preganjajo Tatari –, posprehodili do Népstadio­na. “Tam bomo pa `e videli, kako naprej, prijatelji.” Ta ljudski stadion se je zdel najbolj{a re{itev, iz njega se ne bodo kar tako izvlekli in lahko jih bo zastra`iti z vodnim topom, z reflektorjem, je baje povedal Tubici neki strokovnjak, ki ni hotel, da bi ga imenovali. In tudi to je zaupal, da so hotela dolo~ena podjetja v skladu z dana{njim delovanjem oglasov stro{ke poravnati kar sama namesto drugih. Ve~erilo se je, ~lovek, ki je razumen, lahko razume, da je bilo treba ukrepati, preden se bodo tisti trije opili kot mavre, pove Tubica, tako da so po nagovarjanju lepo krenili na pot, vse je steklo, samo Hilda je pred Zahodnim kolodvorom za~ela trmoglaviti, da se ho~e peljati, a se je dalo pogovoriti, `e tako so bili od gonje ravno dovolj prestra{eni, in tako so se mukoma vlekli naprej, med sne`enjem, ki je pojenjavalo, medtem ko so njihove opalaste vre~ke in kanto peljali za njimi {tirje tovornjaki. To pa so si vendarle izprosili, da dobijo sireno. Tako kot v kriminalkah. Tubic mi je danes zjutraj, na strehi, ko se je sklo­nil do mojega u{esa, zaupal, da je bilo tisto “vino” le nekak{en vzorec brez kakr{ne koli druge vsebnosti, torej ne povzro~a zasidranja, saj v 24 urah z izdihavanjem povsem izpari, in tedaj, ali organizem na novo na­polniti ali pa naj se ~lovek sprijazni z osramotitvijo, da bo do konca `ivljenja, lepo vas prosim, kaj ne, da ne, samo en usrani golob in ni~ drugega, gospod, ni~ drugega, vendar pa on, Tubica, ne bo tako nor, da bi to sprejel, njemu je ta zadeva ravno prav{nja, videl je u~inke mehanizmov, napake, in napo~il bo dan in presene~en bom, kajti takega hrupnega slo­novega cirkusa, kakr{nega so s tremi bedniki, takega z njim in z njegovi­mi ljudmi ne bo, kot pribito, da ne. Pa~ pa tiha rast in po njej vznesenost, se Tubica globoko zazre v moje o~i, ne kot tile bedaki, prijatelj~ek, kako so lahko prosili kar koli, a so, so prosili, a le Endreja Czeizla in {e en pisoar. Pa tudi sicer, pravi, pred pol ure je hodil tam proti Népstadionu in kakopak, malo pred svitanjem je kar na lepem vzelo tisto ogromnost. Skopnela je, kot bi mignil. Kot je pri{lo, tako je tudi od{lo, doti~ni samo zrejo predse kot skrokanci, ne razumejo, zakaj priprave in policijski avto­mobili. Sedijo, tesno drug ob drugem, in tak{ni so kot vsi drugi ljudje. Krisztina Tóth V sredo opoldne Dimitrij vso pot ni ~rhnil niti besede. Med nogi je spravil velikansko culo in spal z odprtimi o~mi. Domna, njegova `ena, in oba otroka so ostali do­ma, pri sorodnikih, vendar so Dimitriju obljubili, da bodo v treh mesecih pripeljali tudi njih. Nakis, ki je dremuckal poleg njega, {e ni imel dru`ine, ~etudi je bil star `e ve~ kot petindvajset let. On je v Kastoriji pustil tri sestre in stare star{e. Na platoju jih je sedelo vsega skupaj osem. Blizu meje so jih dohiteli {tirje tovornjaki, ki pa so se zatem spet porazgubili. Na tovornjaku ni bilo nobenega otroka, od dveh mal~kov so se poslovili `e pri Prespanu. Vsi so bili umazani, u{ivi, paketi pa blatni od dolge poti. Hrana jim je po{la, s tobakom je bilo treba var~evati. Pono~i so sku{ali spati, ~ez dan so opazovali polja. Svet ni bil slab, koruza je zrasla visoko, in grozdje je lepo zorelo. Zadnje dni je de`evalo, kar naprej je trkljalo po platnu. Ponjava jih je delno za{~itila, obleke pa so se jim navla`ile. Nakis si je obrnil pla{~ na notranjo stran in iz zme~kanih gub pobiral u{i. Stari Mihalis ga je gledal in nenehno zmajeval z glavo, kot da se je navzel ritma Tatre. Za de`jem je na planini napo~ilo zatohlo, toplo vreme, obla~ila so se su{ila in skupaj s hlapljivimi telesi za~ela zaudarjati. Bli`ali so se cilju, ki ga niso poznali. Sonce je sijalo, podmolklo, od strani, na ovinkih jih je dodobra stresalo. Glave so bile vse te`je, od gladu, zaradi neprespanosti in izpu{nih plinov. Bilo je okrog poldneva, ko so zavili proti glavnemu trgu malega mesta. Hiteli so mimo nenavadnih napisov v tujem jeziku. Grki so ob~udovali mesnico, z o~mi pospremili veliko baro~no cerkev in `enske, ki so bile videti povsem enake, ravnodu{ne. Doma~ini, ki so hiteli ~ez trg, so se iz strahu ustavljali in sumni~avo premerjali sovjetski tovornjak, `e tretjega v istem dnevu. Iz~rpani mo{ki so me`ikajo~ pogledovali izpod ponjave, nih~e jim ni dal znaka, da lahko izstopijo. Kon~no se je pojavil mo{ki v zelenem pla{~u in z dolgim, vpijo~im glasom govoril s {oferjem. Nobeden od njiju ni znal dobro rusko, ta­ko da sta se sporazumevala tudi s pomo~jo kazanja in s poudarjanjem pomembnej{ih besed. Ognila sta se puhte~emu tovornjaku in z rokami dajala znamenje, gre­mo, gremo, vsi dol. Potniki so se zvlekli s tovornjaka, stali so s svojimi culami, potem pa negotovih korakov krenili za mo{kim v zelenem pla{~u. Pre~kali so trg, odhiteli mimo `ensk, ki so zijale skozi trgovino, nakar so jih privedli na dvori{~e, posuto z gramozom. Nekje zdaj je na pri{leke razjarjeno lajal pes, dokler ni zarjul nanj dolgo­nogi fantalin. Od tam je oni samo {e dromljal in me`ikal. Kdo bi vedel, od kod se je na {olskem dvori{~u zna{el tak{en izrodek, in vpra{anje je, kam so izginili u~enci. Tudi sicer je bilo mestece videti kot izumrlo, tavajo~i doma~ini so bili zmedeni, kot da sploh ne bi bili iz tega mesta. Kateri dan je danes? je nenadoma vpra{al Joannis. Sreda. Sreda opoldne, je odvrnil Marku, ki `e nekaj dni ni odprl ust, a je, pripravljen na skok, budno opazoval, napenjal o~i, ki jih je potegnil skupaj. Štel je dneve, {tel mejne prehode, potem pa s premikajo~imi ustni­cami pre{tel polja in tobak, kolikor ga je ostalo. V mislih je izra~unal tudi, koliko bratrancev je imel, in pri{tel {e tiste, ki so `e pomrli. Zdajle je sreda opoldne, je mrko ponovil. Nakis je stekel nazaj k vhodnim vratom, hotel se je prepri~ati, ali je tovornjak `e odpeljal, vendar mu je zabuhli mo{ki zaukazal, naj se vrne in se pridru`i drugim. Prtljago so pustili na dvori{~u in se napotili v te­lovadnico. Povsod po tleh so `e le`ali Grki, v glavnem neznani. Mihalis je pre­poznal mo{kega s sivo brado, rojaka, ki je bil starej{i tudi od njega. Klicali so ga Zeys, prispel je istega dne, zjutraj. Povedal je, da se umiti {e ni bilo mogo~e, medtem ko so vodo `e delili, in da ne ve, ali bodo smeli ostati tu ali bodo morali kreniti naprej. Ve~ina se je trudila, da bi se namestila kar najudobneje tudi za ~ez no~. Vstopil je mo{ki ozkih o~i in jih za~el ogovarjati v mad`ar{~ini. Zabuhli je medtem izginil. Nih~e ni razumel, kaj `eli, vpra{ujo~e so zrli v {tiridesetletnika, v tipa s {irokim obrazom. Njegov glas je bil za spoznanje milej{i, bolj neodlo~en, toda sestradani potniki so opazili samo to, da je vznemir­jen, ne pa tudi tega, da skriva zadrego. Govoril je s hre{~e~im glasom, dolgovezil, potem pa pokazal, naj se postavijo v vrsto. Pobrali so se s svojih mest, prav, so si dejali, zdaj bomo tudi mi dobili svojo vodo, in ~eta je bila pripravljena. Mo{ki jih je odvedel skozi dolgo betonsko poslopje, na zidovih so bile naslikane {olarke v krilih in kmetje, ki so se priklanjali. Na sredini so bile dolge lesene mize, potisnjene druga k drugi, niso pa bile pogrnjene. Posedli so na klopi, drug za drugim, sneli kape. Potem pa se ni zgodilo ni~. Sedeli so, dr`ali kape v rokah in se ozirali proti kuhinji. Skozi motno steklo je od ~asa do ~asa pokukala katera od prestra{enih `ensk v belih haljah, nobena od njih pa ni stopila prednje. Ko so takole sedeli `e kakih trideset minut, pa tudi voda {e ni prispela, se je dvignil Marku in se odpravil proti vratom. ^etudi njegova hoja ni bila izzivajo~a, ga je Dimitrij prijel za roko in se mu zazrl v o~i. Marku se je mirno usedel na svoje mesto in vsi so buljili v vrata. Kmalu se je pojavila pegasta `enska nizke rasti in po mizi razporedila nekaj plasti~nih vr~ev z ustniki, v njih pa nekak{no rde~o teko~ino. Ko­zarcev pa tudi tokrat ni prinesla. Mihalis je povohal tisto v vr~ku in nekaj povedal. ^akajo~i so v en glas zamomljali … Ni vino. Medtem so prispeli tudi barvasti plasti~ni kozarci in iz njih, kot da bi jim bilo nerodno, so potem srebali malinovec. Bil je `idek, nenavadnega okusa, `ejo pa je kljub temu nekoliko omilil. Mnogi so prilili vode, ki so jo dobili iz pipe pri umivalniku ob zidu. Medtem je minila nova polovica mu~ne ure in pojavila se je suhljata `enska z naglavno ruto ter po mizah hrupno razporejala vilice in plasti~ne kro`nike. Ni dvignila pogleda, nikomur ni rekla niti besede, tudi tedaj ne, ko ni mogla dose~i ~esa pri mizi, jedilni pribor s prti~ki je odlo`ila kar na sredino mize. Kmalu zatem sta se pojavili `e omenjena `enska s pegami in starej{a, debela `enska iz kuhinje; med podrsavanjem sta privlekli ve­likansko aluminijasto posodo. Potem {e drugo, podobno. Polo`ili sta ju narazen, eno na en konec mize, drugo na drugega. Mo{ki so se za~eli po~asi premikati, ~akali so vsak svoj obrok. Toda `enski jim nista postregli – kar od{li sta nazaj skozi bela vrata in nato od tam opazovali, kako in kaj bodo gostje po~eli. Vsi so samo ~akali, nekaj ~asa, potem pa se je dvignil Nakis in pokukal v posodo. Testenine. Delila sta dva, po eden na vsaki strani mize. Najprej starim ljudem, potem ostalim. In ko sta se ravno hotela lotiti posla, se je spet prikazala omenjena sloka `enska z naglavno ruto, ki je bila prinesla kro`nike. V ro­kah je dr`ala zvrhani skledi ne~esa, ju sunkoma odlo`ila vsako na enem kraju mize in spet oddrsala. Nosila je cokle, bele nogavice do gle`njev, kot medicinska sestra. V skledah je bil sivkast prah, kdo bi vedel, komu ali ~emu je bil namenjen. Nekateri so se spravili nad testenine, drugi pa {e ~akali meso. Nakis si je ogledoval prah. Kup~ek ga je razdrobil med prsti. Pepel. Z njim bo najbr` treba pomiti posodo, je porekel Markus. Na drugem koncu se je Dimitrij sklonil nad skledo in povohal. Zemlja, jih je pomirjal z resnim obrazom. Joannis je `e pospravil vse testenine, ko sta vstopili `enski, pegasta in tista z naglavno ruto. Pegasta je krem`ila svoj rde~i obraz, druga, vi{ja, pa je s povi{anim glasom za~ela nekaj pojasnjevati, kot da je malo jezna. Kazala je na sklede in kar naprej ponavljala eno samo samcato besedo, pri tem pa z roko kazala, kot da ho~e goste kar pomesti iz hi{e. Mo{ki, zme­deni, so jo poslu{ali in se vpra{ujo~e spogledovali. @enska je zmajevala z glavo, se nenadoma odlo~ila in za~ela, preden bi ji lahko to z rokami nad kro`niki prepre~ili, posipavati testenine s prahom. Pegasta je na drugem koncu ravnala povsem enako in obe sta kaj kmalu opravili svoj posel. Na kratko sta se {e ozrli, kot da sta izvr{ili ukaz, in ponovno od{li. Nekaj ~asa je bilo vse tiho, nato se je oglasil Dimitrij: Z zemljo sta jih posipali. Zemljo, da jih ne bi mogli pojesti, je poletelo vzdol` mize. Marku je tleskoma odvrgel vilice in se besno zazrl predse, vsi drugi pa so svoj odmerek v glavnem razo~arani opazovali. No~ejo, da bi ostali tu, je porekel Joannis. Poni`ali so na{a `ivljenja. Dimitrij je bil tako zelo la~en, da bi testenine najraje snedel, pa ~etudi z zemljo vred, vendar se je zadr`al in ~akal na odlo~itev drugih. Dvignimo se in pojdimo! je Nakis stiskal svojo kapo nad mizo. Predlog ni v`gal enako pri vseh, tople hrane `e ve~ dni niso niti videli … Naposled se je dvignil stari Zeys, pograbil kro`nik in se vzravnano od­pravil mimo zidu. Mislili so, da jih bo zavrgel ali pa vse kar lepo odnesel nazaj v kuhinjo. Zgodilo pa se je druga~e. Postavil se je zraven emajliranega zidu, povez­nil svojo veliko zgubano roko na kro`nik in za~el spirati testenine. ^rna zemlja se je spirala, kmalu so ostale samo {e narezane testenine. In dvigni­li so se potem tudi drugi Grki, po vrsti od{li k zidu in prav tako sprali svojo hrano. Potem so vzravnanih hrbtov znova sedli na svoja mesta. Kuhinjsko osebje jih je opazovalo, {epetali so, nih~e si ni upal stopiti prednje. Grki so jedli in se posvetovali. Lakota je pojenjavala in z njo tudi grenkoba v njih. Vstali so in se povsem tiho odpravili skozi telovadnico. Ko je pri{el zeleni zabuhle`, so se Grki `e postrojili, opozorilno, oprtani s culami. Debela `enska iz kuhinje je pridrvela ven, odcukala zabuhle`a in mu vsa v grozi kazala tisto v umivalniku. Umivalnik je bil poln rezancev, v odcejevalniku pa, zdelo se je tako, masten pepel, v resnici pa je bil mak, ki je odtok povsem zama{il. Andrej Medved S tan~ico odstrt – enigma Gabrijela Stupice Kar je dovoljeno bogovom. Emile Benveniste Med besedilom in podobo je razlika o~itna. Besedilo predstavlja pomene, podoba predstavlja oblike. Vsak nekaj ka`e: isto stvar in drugo. Ko ka`e, vsakdo ka`e samega sebe, torej prav tako ka`e drugega pred sabo. Torej se mu tudi ka`e, podoba se ka`e besedilu, ki se ka`e njej. J. L. Nancy: V temelju podob, 2002 Spregovorili bomo o dvojnosti podobe, o tem, kar slika v umetni{kem pomenu daje ali kar jemlje, ali druga~e: kako se umetnina daje in torej o predanosti umetni{kega dela. Vpra{anje je na neki na~in prelomno, saj (si) zastavlja mejo med sliko kot nasiljem nad o~esom, nad svojim – nótranjim – telesom, tj. nasiljem nad pogledom, dogodkom do`ivetja in idejo, ter sliko kot temeljno breztemeljnim dejanjem. Vpra{anje bi lahko raz{irili tudi na misel, na mi{ljenje in v zvezi z mi{ljenjem na vsakr{no interpretacijo, razlago. Kako dose~i v misli nenasilje, ki naj podobo, ki ni dolo~ena z vsebino, razkrije v svojem ~istem tkanju. Slika kot nasilje in slika, ki ni “`relo nekega prevrata, ampak (ta) skoraj{njost, ki se v neskon~nost sklanja nad seboj” (J. L. Nancy). Razli­kovanje med podobo, ki je vedno neki prese`ek nad znakovno mre`o, ki posiljuje snov in govorico z nekim sporo~ilom, ki ni le snov in govorica same slike, temve~ konstrukt, ideolo{ki monstrum (beseda, ki izvira iz izraza mostra, mostrare: kaza in kazanje), in podobo, ki je tudi neki prese`ek. In “umetnost najverjetneje nima druge takoj{nje opredelitve, kot je prekipevanje in polet onkraj znakov”, vendar ni znak ne~esa in niti ne dolo~a, ozna~uje, razodeva ne~esa drugega kot ta prese`ek; je torej oznanilo, namig in slutnja breztemeljne enotnosti podobe same. Ali kot pravi J. L. Nancy v delu Au fond des images: “Umetnost je razodetje tega, da ni ni~esar, kar bi bilo treba razodeti. Umetnost ni ta simulaker ali ta apotropai~na oblika, ki bi nas varovala pred (neznosnim) nasiljem, ampak vednost, da ni ni~esar, kar bi bilo mogo~e razodeti”. Slika tako ni prepoved, interdictio, nekak{no zadr`anje bitja, eksistence, ni~esar ne prepoveduje, ona v ni~emer ni zapre~enost, prestre`enost, predstava omejitve, ampak v svojem bistvu zadr`uje vso prisotnost, soprisostvova­nje, ki ne priznava meje in zanikanja in brezna razodetja. V ~em je izvirnost umetni{kega dela, se pravi poiesisa kot snovanja? Izvirnost ustvarjalnosti, posebnost umetnine, ki je povezana s prostori, no­tránjimi, zunanjimi, naklju~nimi, usodnimi za vsakokratno delo? S kultur­no­geografsko in politi~no­osebnimi ozemlji, kraji in podro~ji? In kaj ima geografija v sebi, da ustvari osebnostne, posebnostne zna~aje? So pogojeni le kulturno in civilizacijsko, politi~no, socialno, antropolo{ko? Deluje /tu/ “genetski in`eniring”, abstraktni strojizarojenosti, dedna osnova ustvarjal­ca, ki je /za/vezan na dolo~en kraj, okolje, regijo, naravo? Genetsko­geo­grafski stroj, ki proizvaja ustvarjalni genij? Univerzalnost, kozmi~nost in planetarnost njihove pisave je torej rezultat, posledica “lokalne”, se pravi regionalne, pesni{ke izku{nje? Slikar, ujet v to, kar imenujemo genius loci? Slikarjeva estetska sku{nja, ki regionalnost spremeni v splo{no stanje, v resnico, se pravi formo in pisavo neke splo{ne, univerzalne, prepoznavne in osebne govorice, je tu o~itno v ospredju in izpostavljena, fundamentalna. Krajevni duh, duhovnost, du{a (spirit in ésprit), ki izgore­va v lokalnem sentimentu oziroma, natan~neje, je zvezana z regionalnim ~utenjem, ob~utenjem in ~ustvom v smislu izraza sensation; Deleuze v Logiki ob~utja. Se pravi: regionalnost kot eti~ni, estetski, psiholo{ki, politi~no­socialni univerzum? V ~em je primera, kaj je primerljivo? Spoznanja in resnice kraja, ~asa, zgodovinskega trenutka? Ali pa vendarle velja trditev, na katero stavimo `e od za~etka: da je posebnost kraja­in­prostora, ki v njem nastaja, umet­nina, v resnici odlo~ilnega pomena? Genetsko­geografski stroj, machine abstrait, po svoje nedolo~en, neujemljív s psihologijo ali z antropolo{ko in socialno znanostjo; nedolo~ljiv zgolj z logiko filozofije, estetike ali osebnostnih pristopov; nedolo~ljiv z znanstvenim ali “okultnim” znanjem, a vendarle merilo za izvirnost, izvorna to~ka za izvirnost genija, njegovo ustvarjalnost, univerzalnost umetnine. Vpra{anje forme Forma je odlo~ilna za razumevanje stvari, “re~i” (v pomenu Heidegger­jeve Ding), odnosov med stvarmi, (v) nas samih. Forma je vedno v zgo­dovini pojmovanja, umevanja in “zapopadenja” (v smislu Inbegriff, se pravi pojmljenja) realitete, resni~nosti (v pomenu Wirklichkeit), ki jo – ki v njej – `ivimo in ki od nékdaj usodno zaznamuje na{o eksistenco, tj. v zgodovini bitja, ki je “poslanstvo” (zgodovina kot Geschick) v vseh mogo~ih znanjih in spoznanjih, v zgodovini likovne umetnosti, literature, v zgodovini znanosti, filozofije je Forma odlo~ilnega pomena. Brez nje bi glas (kot lik, podoba in “dogodje”) kot Ereignis, kot prilastitev vseh skrivnosti in resnic sveta, ki nas obdaja (notránjega, zunánjega, imagi­narnega, simbolnega sveta), v resnici ne obstajal. Bil bi dejansko ni~en, ni~es; sublimen in sublimiran, abstrakten, ad absurdum. Forma kot lik in likovnost, oblikovanje, izraz, izraznost, jasnost in razli~nost (clara et distincta) nasproti mótnosti – kot amydron – in kal­nosti in nerazlo~nosti oblike; ki nam ni~esar ne pove, ki ni~ ne razlo~uje. Ki vodi v /z/motnost, nerazumevanje, nerazumljivost. In ne nazadnje: v brezpomenskost, v neresnico. Forma je torej tista, ki /nas/ lo~uje od padca v nemo~, v neznanje, v Abgrund des Wesens: brez/d/no bitja. Seveda vsaka forma ni resnica in spoznanje. Le tista, ki poru{i staro, ute~eno zgradbo, Red, Sistem in Plan sveta in eksisten­ce, ki v temeljih zaniha ustaljeno tvorbo bivanja in misli, tj. da zru{i neki Model – matrico in “le`i{~e” neke proizvodnje, ustvarjanja in delovanja, ki v bistvu – bistveno – spreminja na{ pogled in znanje, je odlo~ilna. Brez (nove, vedno prenovljene, tj. izvirne) Forme ni védenja, umetnosti, filozofije, ni znanosti, spozna/va/nja, niti ni mogo~e /ve~/ prebivati na svetu; brez forme eksistenca ni mogo~a. Vse, vsaka stvar, odnos in vsak subjekt ter vsaka objektivna danost, se ujame vanjo, s tem da si z njo “po­magamo” v umevanju in “rokovanju” s stvarmi in v odnosu do stvari ter med subjektom in objektom. Forma kot tipi~na, specifi~na izraznost, izraz in lik/ovnost/, ki nam pomaga v umevanju “resnic” (teh je neskon~no, a resni~nost je le ena, ne obratno, kot mislijo posamezni vede`evalci: da namre~ obstoji le ena sama, /ne/dolo~ena resnica, resni~nost pa be`i, “uhaja”), spreminja svet realnosti, dejanski svet, ne v smislu temeljnih postavk, tj. osnovnih bitnosti, lastnosti, ki ga dolo~ajo od nekdaj, temve~ se mu pribli`ajo na enkraten, izviren in v nekem drugem smislu tudi `e izvoren – “ustreza­jo~” – na~in, ki omogo~a, da vse stvari in vse odnose razumemo vnovi~ in na novo. Forma usodno zaznamuje vso “neznosno proizvodnjo”, v katero smo vpeti: kot ens naturans in natura naturata. Izraznost – likovnost teles in misli, ustvarjenih in ustvarjalnih bitij –, je forma, brez katere ni mogo~ obstoj, obstajanje, postajanje, napredovanje in razvoj. Ko se “utrudi” forma gledanja, pogleda na stvari, ko ta postane “nazadnja{ka”, zaviral­na (v znanosti, v umetnosti, v vsakodnevnem delovanju), se z genialnim rezom – nekega slikarja, poeta, filozofa – poru{i, zru{i stari svet, prelomi, zlomi ustaljena, pre`iveta Zgradba in Sistem, Matrica: modus operandi, ars vivendi. Nastopi drug /v/pogled, druga~en point de la vue, zamenja se notránjost in zunánjost, zastavi se vpra{anje novega subjekta, “zlevi” se stara subjektivnost, pojavi se vpra{anje novega ob~ut/en/ja, t. i. neue Sensibilität, a tudi objektivnosti (socialne, dru`bene, idejne in ideolo{ke, politi~ne in miselne in ekonomske) v absolutnem smislu. S spremembo Forme se zgodijo revolucije v rokovanju s stvarmi, v Pogledu in Umevanju odnosov. Stup~eva belina in praznina Postavlja{ se na sredino sveta, da bi od tam bolje zagledal in spoznal vse, kar biva na tem svetu. Nisem te ustvaril za nebe{kega, ne za zemeljskega in ne za smrtnega ali nesmrtnega, da bi se ustvaril sam, skoraj svoboden in suveren in se oblikoval v podobi, ki bi jo izbral. Ti se bo{ lahko poni`al v nevredno stvar, kar pripada grdim … in se bo{ po svoji volji spremenil v vi{jo stvar, ki je bo`ja. Toda katera stopala in roke… Noga du{e je brez dvoma tisti del slabosti in prosta{kosti, s katero se nasloni na materijo… kot na zemljo… Mislim, da je to mo~, ki hrani in poji, vir sle in pohote… in mojstrica ~utne ohlapnosti in mehku`nosti. In roke du{e… ne kli~i togote, ki vslu`bi apetitov se zanje bori in se vr`e v prah in sonce pleni, kar u`ije du{a, ko po~iva v senci? Te noge, te roke, torej vsa ~utna polovica, v kateri imajo mesto telesna prilizovanja… ki, kot pravijo, dr`ijo du{o za vrat, umijemo z moralo in skoraj `ivo reko, da ne bi bili pregnani s teh stopnic kot nizkotne`i, prostaki in pokvarjenci. Giovanni Pico della Mirandola: De hominis dignitate Znakovni sistem – sistem likovnih znamenj – pri Stupici dopu{~a “vmes­nost” in iz­postavljenost posameznega znaka, ki sam dr`i, vzdr`uje zgrad­bo dela: posameznega in v celoti. Lahko ga torej obravnavamo posebej znotraj ostalih znakov in umetnostnih prvin, kot celovito prispodobo, semeion mega, veliki znak, ki zadr`i vse bistvene zna~ilnosti, ki izpol­njujejo njegovo likovno stvaritev. Ta izpostava znaka, ki govori za sebe, je samostojna figuralna norma – vzorec, ki opravi~i tak{no izstavitev: Da je jezik sistem znakov, se zdi o~iten in temeljni stavek, ki ga teorija upo{teva `e od samega za~etka. Kar pa zadeva pomen, ki ga je treba dati temu stavku, o tem pa mora odlo~ati teorija jezika. Za~asno se moramo dr`ati tradicionalne definicije, ki je realisti~na in nenatan~na. Pravi, da je neki “znak” najprej in predvsem znak ne~esa drugega, posebnost, ki nas zanima `e od za~etka, kajti zdi se, da opozarja, da je “znak” definiran z neko funkcijo. “Znak” deluje, ozna~uje, pomeni. Nasprotuje ne­znaku, zato je znak nosilec pomena. Tu se bomo ustavili in se posku{ali na tej krhki osnovi odlo~iti, ali si je treba zapomniti stavek “jezik je sistem znakov”… V vseh prvih etapah analiza besedila ta stavek popolnoma potrjuje. Ka`e, da velikosti, kot so po­vedi, stavki in besede, izpolnjujejo dani pogoji: nosijo neki pomen, torej so “znaki”; inventarji, ki jih bomo sestavili med analizo in nas bodo pripeljali do sistema znakov, ki podpira proces znakov. Tudi tu bi bilo zanimivo pri­peljati analizo kolikor dale~ je mogo~e, da si zagotovimo opis, ki bo hkrati popoln in preprost. Besede niso kon~ni znaki jezika, ki jih ni mogo~e skr~iti, kakor bi to lahko predpostavljali zaradi velikanskega interesa do besede, ki ga ka`e tradicionalna lingvistika. Besede se dajo analizirati v ~lene, ki so prav tako nosilci pomena: koreni, kon~nice izpeljank, kon~nice fleksij… Ob predstavitvi tak{ne popolne analize znakov, ki poleg vsega {e temelji na tradicionalnih osnovah, morda ni odve~ pripomniti, da mora biti “po­men”, dan vsaki od minimalnih velikosti, razumljen povsem kontekstualno. Celo koren nima “neodvisnega” obstoja, takega, da bi mu lahko dali neki leksikalen pomen. In glede na sprejeto temeljno izhodi{~e nenehnega delje­nja glede na funkcije v procesu, razen kontekstualnega pomena, ne obstaja noben drug prepoznaven pomen. Vsaka velikost, in zato tudi vsak znak, je definirana relativno in ne absolutno, to pomeni: edino le s svojim mestom v kontekstu. Torej postaja absurdno razlikovati med ~isto kontekstualnimi pomeni in pomeni, ki bi lahko obstajali izven vsakega konteksta, ali – kot to po~no kitajski slovni~arji – med “praznimi” in “polnimi besedami”… To pa je glede na zahtevo po neomejeni koli~ini znakov izvedljivo le, ~e so vsi znaki oblikovani s pomo~jo ne­znakov, katerih {tevilo je kon~no in celo zelo omejeno. Ti ne­znaki, ki kot deli znakov vstopajo v sistem znakov, bodo tu imenovani figure, oznaka je ~isto prakti~na in jo je lahko uvesti. Jezik je torej tak{en, da iz kon~nega {tevila figur, ki lahko tvorijo vedno nove kombinacije, lahko zgradi neskon~no {tevilo znakov. Jezik, ki ne bi bil tak{en, ne bi izpolnjeval svoje funkcije. Upravi~eno torej mislimo, da smo v neomejenem ustvarjanju znakov iz kon~nega {tevila figur na{li bistveno in temeljno potezo strukture jezika …1 1 L. Hjelmslev: Prolégomenes a une théorie du langage, Les éd. de Minuit, Pariz, 1968, str. 63–70. Pri Stupici smo govorili o “jasnini”, ki je “belina” in heideggerjansko “prisostvovanje”, praznina pa je vi{ja stopnja miselnega ~ustvovanja, ki v budizmu ka`e temeljno, osnovno stanje du{e in /vsakega/ spoznanja. Osnovni znaki so: véliko kolo, ki simbolizira ~as, identi~no je znamenje pe{~ene ure, velika ~rka A in krog – serpente – serpentina, kro`nica, ki “`re svoj rep”. Slu~ajnost zaznamujejo igra~e: mikado, domine; posebna znamenja so packe – macchie na telesu­mizi­bitju, “telesu brez orga­nov”, ki simbolizirajo /slikarski/ made` – po Lacanu – in Derridajevo nedefinirano substanco z imenom “materni~na hora”. Miza kot bitje, kot `ival, poltena in gibljiva, spazmi~na in ~utna, gibljiva hora v nastajanju, le devenir-espace. A “véliko kolo” je prototip vesolja. Praznina je (v budizmu) temelj in spoznanje, ki nima temelja, heidegger­jansko “brezno biti”, Abgrund des Wesens. Stupica v svojih delih izpostav­lja igro kot temeljni princip sveta. Bogov, bo`anstev, vi{je sile ni, ljudje so le otroci in igra~e: “igra~(k)e bogov”, svet in odnosi med stvarmi in bitji so zgolj – le – igra. Stupica v svojih delih: mizah in igra~ah postavlja igro kot temeljni princip sveta. Filozofija in ontologija igre. In deklica – Lucija, Stupica – slikar je “stvarnik” in “stvaritelj” kozmosa – sveta. Ko govorimo o biti kot igri, moramo odmisliti vsako antropologijo, psihologijo ali fenomenologijo igre: vsako poenostavljanje ali transcendi­ranje njenega pomena in resnice. Ostro moramo lo~iti tudi med razli~nimi “nivoji” igre, med a) igro mi{ljenja ali “logi~no” igro, b) planetarno igro (igra kot resnica ~lovekovega prebivanja, to je: psi­holo{ka/antropolo{ka, politi~na/ideolo{ka, socialno­ekonomska igra, igra znanstvenotehni~ne volje do mo~i, tehnolo{ke mo~i/oblasti itd.) – torej med “onti~no” in c) ontolo{ko igro (igra kot resnica/bistvo biti). Ko torej premi{ljamo bit in/kot igro, nam gre za ontolo{ko razse`nost igre, in ne za njeno “onti~nost”?2 “Na~elo temelja se glasi: 'nihil est sine ratione'. In ga prevajamo: ni~ je brez temelja. Kar izra`a stavek, lahko opi{emo takole: vse ima temelj, se 2 Prim. tudi Heideggerjevo “misel” ontolo{ke igre v Identität und Differenz (Die onto­theo­logische Verfassung der Metaphysik, G. Neske Verlag, Pfullingen, 1957, str. 58: Für das Wesen des Seins (gibt es) nirgends im Seienden (nikjer v bivajo~em) ein Beispiel, vermutlich deshalb, weil das Wesen des Seins das Siel selber ist (ker je bistvo biti igra sama). V celoti se citirani odstavek glasi: “Medtem ko sku{amo premisliti razliko (die Differenz) kot tako, je ne izgubljamo, ampak ji sledimo v njeno bistvo. Spotoma mislimo spravo prehoda in prihoda, ki je ob koraku nazaj stvarneje mi{ljena stvar mi{ljenja: bit, mi{ljenja iz razlike. Tu je vsekakor potrebna vmesna opomba, ki se dotika na{ega govorjenja o stvari mi{ljenja, opomba, ki vedno znova zahteva na{o pozornost. ^e re~emo 'bit', uporabimo besedo v naj{ir{i in najnedolo~nej{i ob~osti. Toda `e takrat, ko govorimo o ob~osti, smo bit mislili neustrezno. Bit predo~imo na na~in, v katerem se ona, bit, nikoli ne ka`e. Na~in, kako se vede stvar mi{ljenja, ostaja edinstven. Na{a spretna miselnost ga lahko sprva vedno le nezadostno pojasni. To lahko preizkusimo na primeru, pri ~emer je poprej treba upo{tevati, da za bistvo biti ni primera nikjer v bivajo~em, br`kone zato, ker je bistvo biti igra sama.” pravi vsak, kdor kakor koli je. 'Omne ens habet rationem': vsakokratna resni~nost ima temelj svoje resni~nosti. Vsakokratna mo`nost ima temelj svoje mo`nosti. Vsakokratna nujnost ima temelj svoje nujnosti. Ni~ je brez temelja. ^e na~elu temelja prisluhnemo druga~e in premislimo vse, kar mu pripada, potem je ta premislek skok, in sicer skok v daljavo, ki mi{ljenje privede v igro s tistim, kjer po~iva bit kot bit, in torej ne s tem, kjer teme­lji kot njegov temelj. Mi{ljenje zahteva skozi ta skok v daljavo tisto igro, v katero je postavljeno na{e ~love{ko bistvo. Samo ~e je ~lovek vr`en v to igro in pri tem tvega, lahko resni~no igra in ostane v igri. V kateri igri?”3 Igra, kot odsotnost transcendentalno ozna~enega, ni igra v svetu. Da bi igro mislili radikalno, je torej treba najprej zares iz~rpati ontolo{ko in tran­scendentalno problematiko ter potrpe`ljivo in rigorozno preiti (odgovoriti na) vpra{anje o smislu biti, o biti bivajo~ega in o transcendentalnem izvoru sveta. To je torej igra sveta, ki jo je treba misliti sprva, na za~etku: preden sku{amo razumeti vse oblike igre v svetu. Bit­kot­igra je tako “odprto(st)” prisostvovanja, ki ostaja neutemelje­na, se pravi: brez temelja. Toda iz ~esa se bit izka`e kot prisostvovanje (kot prisotnost, Anwesenheit, ousia/parousia), ki je “odprto”? Bit­v­igri je offene Anwesenheit z ozirom na “zaprto knjigo” (la clôture du livre) metafizike. Platonska, kartezijanska metafizika je “zaprtost” (la clôture) ideelnega sveta v lastno logi~no ponovitev, v lastno Logiko. Bit igre in njene resnice izstopa iz blodnje mi{ljenja, iz logi~ne igre vpisa in pono­vitve transcendence, ki skozi dolo~eno ekonomijo misli plodi/ponavlja in osmi{lja neko ideelno sfero absolutnega, ne da bi pri tem mislila na svojo nezadostnost, lastno nereflektiranost. Subjekt: temelj bitne igre je brezte­meljnost oziroma druga~e: igra je brez subjekta in se ne zapira v Sistem, Smisel, absolutnost, logi~no razvidnost; ne “ureja” sveta in ga ne siste­matizira. Kot taka se igra in njena misel javljata {ele po kriti~ni sku{nji metafizi~nega “konca” in zato izstopata iz logocentri~nega diskurza, ki misel/pisavo zapira v ireduktibilnost lastne ponovitve, lastnega “plodi{~a”. Skozi ontolo{ko igro se “bri{e” prav ta ireduktibilnost, ki nastopa v “ime­nu” nekega sredi{~a. Igra biti je spoznana “za” sredi{~e, kar seveda pomeni, da se njegova dejanskost ukinja. “Pravo” sredi{~e (kot netemelj, kot odprtost priso­stvovanja) novodobne misli torej ni prisotnost odsotnega: transcendence, metafizi~nega bistva, ideje, Smisla itd. (ki se omogo~i v logi~ni igri lastne ponovitve), ampak igra biti, ki je ni treba ponavljati. Igra je tako 3 M. Heidegger, Der Satz vom Grund, Neske Verlag, Pfullingen, 1957, str. 188. “tudi” prisotno sredi{~e kot netemelj odsotnega (metafizi~nega) sredi{~a: brez(d)no biti. Ob tem se zastavlja vpra{anje sredi{~a, temelja, v katerem je bila vseskozi prisotna “razpoka” substancioniranja, transcendental­nega ozna~evanja. V metafizi~nem postavljanju sredi{~a/temelja, ki ga je ponavljal celoten diskurz neke zgodovinske epohe (epohe evropske metafizike), se je zakrivala psevdodejanskost neprisotnega. ^love{ko bi­tje (bistvo/bit): prostor njegovega prebivanja je bil tako “zaprt” v veliko Knjigo metafizi~nega mi{ljenja. V ~asu refleksivne zavesti (kriti~ne refleksije) se izvr{i miselna razodtu­jitev mi{ljenja: negacija ideelne sfere transcendence, miselna destrukcija metafizi~nih absolutizacij, premaganje logi~ne sheme Smisla (sistemati­zacije Smisla). Izka`e se logika transcendentalnega sredi{~a, desakralizira se “posve~enost” bivanja nekemu absolutnemu Redu/Smislu. Razkrijejo se logi~ne predpostavke tradicionalnega mi{ljenja, ki osmi{ljajo in ute­meljujejo bivanje/svet v smislu “arhitektonike” razuma. Kaj pravi Heraklit o aionu? Fragment 52 se glasi: aion pais esti paizon, pat­teuon: paidos he basileie. Usoda biti je igrajo~ otrok, ki se igra s kamen~ki; otrokovo je kraljestvo, se pravi arhe, utemeljevanje, ki je vzrok in upravljanje (oskrbovanje), bit bivajo~ega. Usoda biti: otrok, ki igra. Torej so tudi veliki otroci. Najve~ji kraljevski otrok je v pohlevnosti svoje igre tista skrivnost igre, v katero pride ~lovek in njegov `ivljenjski ~as in v katero je postavljeno njegovo bistvo. Zakaj igrá velik otrok svetovne igre, ki ga je Heraklit zagledal v aionu? Igrá, ker igrá. “Ker” izgine v igri. Igra je brez “zakaj”. Igrá, ker (medtem ko) igrá, obstoji le igra: najvi{je in najglob­lje. Toda ta “le” je vse, eno, edino. Ni~ je brez temelja. Bit in temelj: isto. Bit kot temeljna in utemeljujo~a nima temelja, igrá kot brez(d)no tiste igre, ki nam kot usoda priigrava in zaigrava bit in temelj. Ostane vpra{anje, ali sodelujemo v igri in kako ter se z njo uravnamo, ko poslu{amo njena na~ela in skoke. Martin Heidegger, Der Satz vom Grund Slikarstvo Gabrijela Stupice prav v majhnih risbah, akvarelih, gva{ih in kola`ih razkriva to, kar so njegove slike morda povedale preve~ dolo~no in tipi~no, dokon~no. Ta drobna dela, ki so nastajala kot “vzorci” za velika platna, nas presenetijo z razli~icami istega motiva, s premiki v kompozi­ciji, z detajli. Kar bi zahtevalo posebno {tudijo in znanje. Vendar nas bolj kot “zgodovinske” primerjave privla~i temeljna matrica, tkanje in belina Stupi~evega slikarstva. Da, tkanje – likovna matrica, vpeta v zna~ilno belo barvo, ki je ves – irealni – prostor slike. Tudi tekstura slik s svojimi znakovnimi sistemi, ki so kot konstelacija arheolo{kega “dro­birja” (ostanka, preostanka, le rejet) nanizani v obupno ravni, vodoravni ploskvi, brez temeljev – substance, bi potrebovala dalj{e {tudiozno branje. Nas pa zanima bolj, kaj je s prostorom te beline, kjer vlada `enski lik, s {opkom, s paj~olanom. Ki ni belina ko`e in polti, ampak zasega prostor mnogo globlje, kot je telo telesa in telo slikarstva. Stupi~eva bela barva je tanka in prozorna plast (~eprav brez “dna”, ozadja), povrhnjica polti, ki v njej utripa ali bolje: “vztraja”, “rezistira” – vpet, vprijet – amebni mikrosvet simbolnih form in pretanjenih odnosov. Ne `ivih, v gibanju, gibljivih, temve~ ustavljenih odnosov in dogodkov, ki niso ve~ strasti ne ~utna do`ivetja, temve~ samo nekak{na stvarna bitja v preprostih, “togih”, fundamentalnih pozah. Kot da se ni~ ne more dogoditi; kot da je potovanja konec in smo zdaj sami pred seboj. Okoli nas pa le sledi: sledi sledov v svetu, ki lebdi, v belini. Vendar za~utimo utrip, `ivljenjsko slo, “pulzijo” prav v otrdelih formah in arheolo{kih naplavinah. V prostoru, kjer ni zraka ne stvari, brez sten in oken, vrat in strehe; v prostoru, ki ne `ari in ne odbija `arkov, odprtem v neskon~nost (in vendar smo njegovi ujetníki), kjer je svetloba spremenjena v paj~olan, v kopreno; v svetlobi, ki ne jemlje vida, temve~ nam ga daje; v tem svetu, ki ne prizna razlike in distance, za~utimo duhovni preostanek, duhovni “pi{”, duhovni “vzgon” slikarstva. Ta notranjost, zator, zaprtje v belino, v ne­prostor, ki pripravlja padec vase, v brezno spomina in nebes, hkrati navznoter in navzven, je znamenje spre­minjanja telesa, prehod iz ~utnega v duhovno. Stup~eve slike “otrdelih” in “otrplih” `enskih likov in tistih v “letu” (navkljub poro~nim obla~ilom) niso podobe rádosti, veselja, sre~e, poznajo pa trenutek “vnebovzetja”. Da, vnebovzetja kot sublimnosti, ki je mogo~a le v umetni{kem izdelku. Belina, lu~, svetloba. Ves prostor, vse je v znamenju svetlobe: hipne vizije nekega trenutka, ki mu ne vemo konca ne za~etka, ne “smisla” ne “vsebine”. Povsod okoli nas je gloria, je razsvetlitev, vendar to ni svetloba sonca in lu~i. Prav od nikoder ne izvira, prav od nikjer ne vstopa v prostor slike. V tej svetlobi in v tej belini sta sla in po`elenje po “zjasnitvi”, po “obuditvi” v svet. Ne v vsak profani svet, temve~ v svet svetlobe. Ta `elja, sla po obuditvi v lu~i, je pravzaprav zapeljevanje (ne vodenje in podredi­tev) v prostor, k prostoru, kjer si ves svoj, pri sebi in torej v vsakodnevnem smislu ni~en in odsoten. Svetloba je odsotnost – v povr{ini, v tem `ivlje­nju, svetloba je prisotnost v drugem svetu, v prostoru zase; je notranja in je nebesna razsvetlitev. @enska – nevesta – v svetlobi je znamenje na nebu in v du{i; ki kot da nam sporo~a: Pridi (erkhou, veni), pridi v prostor, ki je hkrati znotraj­zu­naj tvojega prostora. Privid? Ali le sanje v rahlem spancu? V tem “vzle­tu” – v du{o, v nebo – je nekaj angelskega: angel v podobi `enske, ki je komaj {e realna (snovna, materialna), ki se kot tkanje paj~olana, ~ipk in {opka ro` v roki zdaj, ta trenutek spaja in stopi s svojim nótranjim telesom. Ta “vzlet”, duhovni pi{ neveste (numphe, sponsa, la promise), ki znova govori: Pridi, je sla po enem bitu, po misti~ni poroki, po zdru`itvi; ki je mogo~a le v fluidnem stanju, v prostoru, ki ga ni, v belini in v prenatal­nem stanju du{e in telesa, v – posmrtnem – “vnebovzetju”. Da, te podobe `enskih likov, ki vzletajo v nebo, so v resnici prispodobe vnebovzetja; kjer se telo v hipu spremeni v duhovnost in je zato zunanja forma le {e preobleka tostranskega `ivljenja. Ven~ki, horizontalno vsuti po nebesnem svodu slikarskega prostora, niso samo oporne to~ke, ki zadr`ijo mesto slike, temve~ so v resnici stigme. Ne v ko`o, v kri, v meso, temve~ v belino, ki je redka in teko~a, “razstopljena”, zato da v njej lahko lebdimo (sicer {e vedno z zemeljsko podobo), kakor v sanjah, v vodi, v plesu in v trebuhu, v prozornem ma­ternem ovoju; v vzgonu lastnega duha. Podoba `enske zdaj ni ve~, kot je bila neko~, eine Wirkung in die Fer­ne, prostor resnice kakor ne­resnice, prepoved plesa, zdru`evanja, igre, temve~ se zdaj, pred na{imi o~mi, spreminja v duhovno sliko, ki je razlita vase, komaj {e zaznavna. Duhovno sliko, ki polzi iz na{ega pogleda in se spreminja v likovnost kot tako. Pred nami se dogaja (sich er-eignet) ponovna sublimacija v du{o, v du{o slikarstva in telesa. Podoba du{e se tako spovrne vase. Zdaj je, nazadnje, le pri sebi, svoja, lastna. Dogodek te zdru`itve je trenutek zlitja, stanje vnovi~ne prilastitve (Ereignis je propriation). Klic: Pridi z mano! v Stup~evem slikarstvu torej pomeni, da se znova vrne{ k sebi. Podobe brez resnice s svojimi zavezujo~imi spoznanji. V belini, v praznini je svetloba, ki kli~e k “razsvetlitvi”, v “jasnino”; svetloba je “dogodje biti” kot notranja, duhovna prilastitev vsakega spo­znanja in torej kot spoznavna norma, ki je pri Stupici najvi{ja ustvarjalna mo~ in credo, norma: norma, kako, o ~em naj slika, kako – o ~em – naj delo govori, “pripoveduje”. Slikar zdaj znova opisuje neko temeljno bli`ino, ki je distanca, distance de l'opération féminine, kot istost, ki je /tudi/ ne­istost, non-identité, in nefigura, simulaker, brezdno distance: l'abîme de la distance; ki govori o cet écart abyssal de la vérité. In `enska je ime, poimenovanje te ne­re­snice, ona je resnica, ki ve, da /te/ resnice ni, da nima mesta. In Stupica podreja svoj pristop, svoj slog – po Freudu “fali~nost” – `enski pisavi, “materni~ni hori”. @enska simboli~no predstavlja nevarnost rezanja, ob­rezanja, kastracijski moment, ~eprav v resnici ona ve: elle sait, que la castration n'a pas lieu.4 @enska je la distance séductrice, razlika, ki zapeljuje, ki proizvaja `eljo. Tega se Stupica zaveda in v ospredje slike /po/stavlja @ensko kot otroka in nevesto; v tem smislu vzpostavlja seksualno diferenco (kjer mo{ki lik umanjka, razen v lastnih podobitvah) kot splo{no, generalno ontologijo, une ontologie générale. Ven~ki, ogrlice, spirale, krogi v Stup~evem slikarstvu so – po Lacanu: zeró du a (zeró d'objet petit a): “punctum” kot stigme, znamenja, odtisnje­na in v`gana v telo podobe, “dihalne” odprtine, skozi katere stopam vase in v Drugo, v svet Praznine in Nezavednega odnosa. Ven~ki, pahlja~e v ro­kah deklice ob mizi simboli~no predstavljajo slikarjevo paleto, pahlja~o kot zaslon v lacanovskem pomenu; nevesta deklica je v resnici preobleka lastne podobitve, transvestija avtoportreta. Ven~ki in {opki na mestu materni~nega prostora so ~akre, kjer ni dovoljen vstop v @ensko. Ven~ki so v resnici za{~itni{ka zavesa, zaslon pred vdrtjem v maternico, predr­tjem himna. Tabu nedol`nosti, strah pred krvjo, Freudov Blutscheu? Tabu der Virginität lahko kajpak pomeni “prepoved/ano/ nedol`nost”, se pravi predporo~no /iz/drtje himna, ali pa nedotakljivost himna, obrambo spolnega razlikovanja, zahodne metafizi~ne razlike. Poznamo animisti~ni pristop, ki razdevi~enje pove`e s krvjo, z ugrizom, z dru`enjem z duhovi, se pravi s prilastitvijo v eno bitje, in pa “tabu nedol`nosti” v zahodnem svetu, kjer gre za prilastitev, prila{~anje, posest telesa, falocentrizem, kjer je razlika v spolnosti v resnici “ontolo{ka diferenca”. Za pojasnitev tega tabuja devi{kosti se lahko opremo na raznovrstne elemente, ki jih `elim le be`no prikazati. Pri razdevi~enju dekleta pravi­loma prelivajo kri; zato se prvi poskus razlage tudi sklicuje na strah pred krvjo pri primitivnih ljudstvih, za katere je kri sede` `ivljenja. Ta tabu je dokazan s {tevilnimi predpisi, ki s spolnostjo nimajo ni~ opraviti; o~itno je povezan s prepovedjo ubijanja in tvori za{~itno obrambo pred prvo­bitno krvolo~nostjo, ubijalsko slo pra~loveka. Pri tem pojmovanju tabu devi{kosti povezujejo s skoraj brez izjeme upo{tevanim tabujem men­struacije. Primitiven ~lovek zagonetnega fenomena krvavega mese~nega 4 J Derrida: Éperons, Flammarion, Pariz, 1978, str. 68–118. perila ne more lo~evati od sadisti~nih predstav. Menstruacijo, zlasti prvo, si razlaga kot ugriz nadnaravne `ivali, morda kot znamenje spolnega ob~evanja s tem duhom. Ob~asno kak{no poro~ilo dopu{~a, da ta duh prepoznamo kot duh kakega prednika in tedaj, ~e se opremo na druga spoznanja, razumemo, da je bilo dekle, ki ima menstruacijo, kot lastnina tega duha prednikov tabu. Z druge stani pa prihaja svarilo, da vpliva elementa, kot je strah pred krvjo, ne smemo precenjevati. Saj ta strah vendarle ni zmogel zatreti obi~ajev, kakr{na sta recimo pri nekaterih primitivnih ljudstvih obrezo­vanje de~kov in {e veliko okrutnej{e obrezovanje deklic (ekscizija klito­risa in malih sramnih ustnic). Tudi veljave drugega obredja, pri katerem prelivajo kri, ni zmogel odpraviti. Danes najdemo pri primitivnih ljudeh tabu, ki je `e napet v umetelen sistem – ~isto tako, kot ga razvijajo na{i nevrotiki v svojih fobijah –, in stari motivi so zamenjani z novej{imi, ki se med seboj ujemajo. S tem, da gremo prek tistih genetskih problemov, se ho~emo zato vrniti k spoznanju, da primitiven ~lovek prina{a tabu tja, kjer se boji kake nevarnosti. Ta ne­varnost je, na splo{no, psihi~na, kajti primitivni ~lovek pri tem ni prisiljen delati dveh razlik, ki se nam dozdevajo neizogibne. Materialne nevarnosti ne lo~uje od psihi~ne, realne pa ne od imaginarne. Saj v njegovem dosle­dno izpeljanem animisti~nem pogledu na svet vendarle vsaka nevarnost izvira iz sovra`ne namere nekega bitja, ki je poduhovljeno kot on sam, tako nevarnost, ki mu grozi z naravno silo, kot tista, ki mu grozi od dru­gih ljudi ali `ivali. Po drugi strani pa je navajen, da svoje lastne notranje vzgibe sovra`nosti projicira v zunanji svet, jih torej podtika objektom, ki jih ob~uti kot neljube ali pa tudi zgolj kot tuje. Kot vir tak{nih nevarnosti je zdaj spoznana tudi `enska, prvi spolni akt z `ensko pa ozna~en kot posebna intenzivna nevarnost … (S. Freud, Sexualleben, Studienausgabe, 1972, str. 212, 229) Skrivnost Lucijinega spola Esej gradi na treh podobah: Deklici z igra~ami iz leta 1967, Flori iz druge polovice v {estem desetletju (varianti – slika, gva{), na Nevesti iz leta 1967 in na Nevestah v devetem desetletju. Pri tem ne smemo pozabiti, da je “flo­ra” – floracija kot razcvetitev pozitiv: pritrjevanje negativa – zanikovanja defloracije. Niti ni manj omembe vreden Stupi~ev portret – avtoportret z deklico Lucijo iz leta 1969, kjer so poteze na obeh obrazih iste, se pravi, da se slikar v ljubezni in iz ljubezni identificira s svojo h~erko do te mere, da je izrinjena razlika med obema. V tem je neka regresija: prehajanje od “~iste”, ~ustvene ljubezni do tega, kar nimamo, kar (nam) umanjka. Kot pravi J. Lacan: Kako objekt identifikacije lahko postane objekt ljubezni? Naj metafori~no odstrani nekega ljubimca (l' amant), saj se predstavlja pod statusom ljubezni vrednega (l' amable), eromenos, da bi iz njega izoblikoval erastos, subjekt, ki je osnova manka, se pravi tega, s ~imer se konstituira ravno v ljubezni. In to je tisto, kar mu daje neki instrument ljubezni, ~e lju­bimo, ~e smo ljube~i, s tem, ~esar nimamo… V tej regresiji deklica Lucija ostaja to, kar je, se pravi instrument identifikacije in pa ljubezni. Prav s tem, kar smo – pri Stupici je to slikarstvo, slikanje, umetnost –, lahko imamo neko stvar ali pa je nimamo in nam lahko spolzi iz rok. Figuri, 1969, tempera, kola`, platno, lesonit Na sliki sta identi~na izraza ~rt – potez obraza: h~erke Lucije in Stupi­ce – slikarja. Desna roka bo`a glavo deklice Lucije v vi{ini svoje – mo{ke ~akre swadhisthana, ki zaznamuje intuicijo, oran`no barvo, vodo … In druga, leva roka, kjer “manjka” slikarjeva paleta, ki simboli~no pred­stavlja sonce, seme, presevanje semen, spermatoidni plexus solaire kot son~ni diskos, semensko “vprostoritev” v ~akri manipura (= Lucijih ven~ek kot krog nedol`nosti), torej solarni pleksus, ogenj in rumeno barvo, jasnovidnost … {v tem mestu bo`anje­v­prazno, a v tej praznini je temeljni, substancialni manko, odsotnost in pre~rtan Sein, se pravi bit in bitje, la femme barre, “pas tout” umetnika, umetnosti kot @enske, torej pre~rtan Drugi: bog kot `enska (umetnost je edina `enska, ki jo ljubim, je rekel Nietzsche) in torej (­ phi), pre~rtan falos, gro`nja s kastracijo in osle­pitev}… med sr~no – anahata (zelena in vijoli~asta barva, zrak) in koren­sko ~akro muladhara: zemlja in rde~a barva, ki je v ozadju, neresni~na, neuresni~ena in neuresni~ljiva, saj nosi plod, ploditev in plodi{~e, kar je realno (kot u`itek) in imaginarno (kot telo) v resnici ni~no, nemogo~e … Stupi~eve slike so darovanje, dar, darilo, tudi “`rtveno” darilo… Kot v pesmi P. Celana so kot “poljub pono~i, ki v`iga smisel v neki jezik”. Poljub – ljubezenski odnos, pono~i, se pravi skrivoma, v skrivali{~u obelodani, osvetli, zjasni in v`iga smisel, svoj smisel kot u`itek, la jouis­sance, ki ga Lacan foneti~no prevaja v la j ouis sens: “poslu{am smisel”, v “prislu{je” smislu, smislu poljuba kot ljubezenskega stika in smislu umetnine, umetnosti, slikarstva: ozna~i, osvetli, tudi popa~i … v`iga smi­sel v neki jezik, likovni, slikarski jezik, v sliko, v znak, v veliko znamenje, semeion mega … Tudi umetni{ki, umetni spol – organ, veliko znamenje kot monstrum, spaka in po{ast, v resnici pa le “kaza”, od glagola mostra­re. Mislim seveda tu na ven~ke, {opke, kro`ce, kroge, ki so pri Stupici izena~eni s paleto in son~nim diskom, z intuicijo in z osnovno ~akro. Oblika kroga in krog sam pripada redu smisla in predpostavlja konsi­stenco in obstojnost, obstojnost bitja in bistva umetnine … in bivanja­na­svetu, se pravi eksistence Stup~eve umetnosti in vsakodnevnega `ivljenja. Ta red smisla kot simbolnega ozna~evanja pripada nekemu telesu, ki je iz njega suspendirano – izklju~eno imaginarno, tj. telesnost, ~utnost sama. Stupi~ev stik – ljubezenski odnos z deklico Lucijo – je v naravi znamenj, ki se pojavljajo povsod na slikah, le simbolen v tem smislu, da je Lucijih spol v resnici nedotaknjen, neomade`evan, nedotakljiv in prepovedan, ~etudi propulziven … Govori nam o neki izku{nji, mogo~e o izku{nji nasploh. Bila naj bi v naslednjem: ~utiti se se ~utiti dotaknjenega, seveda, torej se ~utiti dotaknjen(o)/­ega. (Spol pi{em v oklepaju zato, ker lahko gre za sublimno imaginacijo, kot smo rekli hip pred tem, pa tudi zato, da bi poudaril in spo{toval, spolne razlike. Dotakniti se, pomeni dotakniti se vsega, kar se lahko prevede, vsaj z metonimijo, v neki “dotakniti se spola” – in torej vseh spolnih razlik.) Ampak isto~asno bi se izku{nja na splo{no za~ela tukaj: za~ela bi ~utiti, da se je dotaknila neke meje, ~utiti, da se je je dotaknila neka meja, njena lastna meja. Kaj je dotakniti se tako svoje lastne meje? To je tudi ne dotikati se, se ne dotikati dovolj, se dotikati preve~: nemogo~a sublimnost tipa, diaboli~na mahinacija ljubezni, ki narekuje neskon~no odpoved. To je izgubiti po­sebno v trenutku, ko se ga dotaknemo, in ta prekinitev, ki jo predstavlja dotik dotikati se, dotik kot dotikati se, to je tisto, kar imenuje sinkopa. Ko je pisal o sinkopi, ne da bi o tem veliko govoril, celo ne da bi sploh govoril, mogo~e, o dotiku, je o tem `e govoril in to bi bila dobra pot, da bi posledi~no vse povezali. Da bi ga povezali, njega, pa tudi da bi pove­zali vso filozofsko tradicijo. Malo pozneje bomo sku{ali pokazati, da bo motiv sinkope, torej neke dolo~ene prekinitve v kontaktu, podpisal prav vse prekinitve med najmo~nej{imi tradicionalnimi miselnostmi dotika pa do tiste Nancyja. Te prekinitve ne bodo vedno o~itne in lahko dosegljive. Sku{ali jih bomo analizirati kar se da “blizu” enih in drugih in tu bo “logi­ka” sinkope, pod tem ali kakim drugim imenom, igrala odlo~ilno vlogo … ^e tip in bo`anje ne znata najti mere ali postave v nekem “bolj ali manj” dotika, mogo~e nimata ni~ skupnega z izku{njo dotika in vsemi oblikami, ki nam jih prina{a. Treba bi bilo vse revidirati v tej leksiki, tej retoriki, in se je ne dotakniti brez neskon~nega {tevila previdnosti. Spomnimo se vsaj Phedona. Tu je `e vse “prefigurirano”. Ho~em re~i, da se podoba dotika tu prefigurira. Sokrat vpra{a, kdaj se psyche dotakne (aptetai) resnice. Odgovor: kadar je ne zmotita ne vid ne sluh, noben u`itek ali neu`itek telesa. Druga~e povedano, ko se je poslovila od ~utne­ga, ko je znala dati “slovo” ~utom in telesu (khairein to soma) in “potem ko je zlomila toliko, kolikor more, vsako ob~evanje, vsak stik z njim (med'aptomene), stremi k realnemu” (`al tisto, kar je: oregetai tou ontos). Psyche se tako dotakne resnice, dose`e aspekt, vidnost eidosa, tisto, kar zares je, realizira idealizirajo~, samo ~e se ne dotakne ve~ dotika, se pravi telesne literalnosti in ~utnega, otipljivega. A takrat, ko se dotakne s figuro, se dotakne zares (aptetai) resnice (J. Derrida: Le Toucher, 2002 – Ni kaj videti, “ni “tistega” dotika” (hapti~no, techne ali ekotehnika teles)). Kro`ne oblike: {opki, ven~ki, son~ni diski in slikarjeva paleta simboli­zirajo nedol`nost, himen, ki je znamenje, objekt in “vzrok, prek katerega se Stupica – slikar, subjekt identificira s svojo `eljo”. Himen je anagram za himno, za slavospev slikarstvu in Luciji. Himen je spoj prihodnosti, se pravi @elje, in sedanjosti kot izpolnitve @elje, ter med preteklostjo (spomini) in sedanjostjo (ohranjanje spomina), med mo`nostjo dejanja in dejanjem samim … kot ve~no ogledalo in “ve~no namigovanje”, ne da bi se pri tem razbilo ogledalo. Se pravi ve~ne Sanje – sen, ki je v istem hipu aptetai, zaznava, spomin in protistava @elje … vsak v drugem, v resnici pa ne eden in ne drugi … Hkrati zaznava in nezaznava in (vse)prisotnost, podoba in model, torej podoba brez modela in ne podoba in ne model, ampak “sredina”. Ostajajo sledi, napoved in napovedovanje pred in pod­dejanje, ki jim nikakor ne sledi sedanjik, se pravi razdevi~enje, incest … Ve~no vra~anje in ve~no pregibanje, pregib, pregubanje dekli~inega him­na, ve~na perpenetration, pur de fiction. Iz (neke) “ni~le” in praznine himna ne pridemo tako lahko kakor iz Platonove “{pilje”, ~eprav je videti kot prazen ni~, odsotnost, manko … Polo{~en videz slike kot agens in “gonilo”: nagonska vzmet v On­stranstvu. Slika deluje kakor nekak{na igra, brez reference in referenta, Slikar ni zdaj opona{evalec, ki opona{a referenco, tj. dekli~in spol, tem­ve~ opona{a samo opona{anje slikarstva med slikanjem te tanke “~rte” med u`ivanjem in smrtjo ter mimesis, med mimesis in mimesis in med posnetkom – posnemanjem in (med) posnetkom. Se pravi odtis odtisa in simulaker, ki simulira platonski posnetek: podobe iz simboli~ne votline. To, kar velja za himen, velja, mutatis mutandis, tudi za vse ostale Stupi~eve znake, za {opke, kro`ce, ven~ke, “ni~le”, ki imajo podobno kot pharmakon (zdravilo – obuditev in mrtvoudnost – smrt) v sliki in na sliki nekak{en nadomestek. Dekompozicija in kompozicija nekak{nega in vsakega, vsakr{nega Znaka na~elno to alternativno notranjost – zunanjost oslabi in o{ibi, desematerializira. Ta “vmesnost” je semanti~na praznina himna, to notranje razmerje, razmaknjenost, artikulacija vsebine kot “interval”… ta likovna opremljenost mno`ine, “slastna pome{anost” in ples (po Mallarméju), obrednost in lebde~nost v sanjarjenju, omahovanje, nestrganost zastora, ta let – letenje, akrobacije … v celoti strnjene v konici ~opi~a in prstov, v slikanju te dvojne scene. Belina platna na Stupi~evih belih slikah predstavlja Lucijino nedol`nost. Belina je budisti~na praznina, dhyana in sunyata … Budh, sanskrtsko, je meja med budnostjo in spanjem, med zavestjo in nezavednim. Belina je claritas, od clair, se pravi jasen, ~ist, jasnina, bel – albus in albin, in neomade`evanost. Himen je lo~nica svetlobe in teme, prisotnosti in ni~a, etimolo{ko pa zalepka za o~i in mre`(n)ica, ovoj in to~ka za pogled. Sli­ka – himen je torej upodobitev kot upogleditev, vseh krogov krog, Ring aller Rings. Ven~ek, paleta, himen, son~ni disk je tu zrcalni krog, dihalna ~akra in zaslon – zrcalo slike je ozna~evalna ni~la, creatio ex nihil, kjer je v sredi{~u deklica Lucija kot angel in otrok. Creatio ex nihil je ustvarja­nje, stvaritev, bo`ansko delo, bo`anska Stvar, ozna~evalna luknja, ki jo zapolni @elja in Lustprinzip kot prokreacija device – `enske, brez manka in odsotnosti, praznine. Kot manko manka, `enski himen in hkrati spolo­vilo kot aseksuiran preostanek in “odpadek”, les caduques po J. Lacanu: objet petit a… Flora, okoli 1958, svin~nik in gva{ na papirju Zapestnica sodobnih najstni{kih deklet Mi nismo niti dozdevek. Tu smo le tisto, kar lahko zavzame njegovo mesto, da bi zavladalo – kaj? – objekt mali a … Zakaj sem v davnih ~asih vpeljal boromejski vozel? Z namenom, da bi prevedel obrazec: zahte­vam – kaj? –, da odkloni{ – kaj? To, kar ti ponujam – zakaj? – kajti to ni ti­sto. Za tisto veste, kaj je, namre~ objekt mali a. Objekt mali a ni nikakr{na bit. Ampak praznina, ki jo implicira (`elja kot) zahteva (J. Lacan, seminar Še) … Za objekt mali a vemo, kaj predstavlja: dekli~in – Lucijin spol, se pravi spolovilo, katerega dotik je prepovedan, saj defloracija umanjka. Stupi~eve Flore (kjer so povsod razsuti “boromejski” vozli) so negativ “dozdevne” defloracije, ki vodi v smrt: napis Matilda v Nevesti… Flora – “floracija” kot razcvetitev je v meji la jouissance, u`ivanja v upogleditvi ter smrtne sodbe, ki grozi v nezavednem. Zato lacanovsko slikar u`itek spremeni v “prislu{je” smislu spola in slikarstva, umetnine … v ve~ ina~icah, z neprebojnostjo {tevilnih kro`cev, ven~kov in nepredrtih himnov in boromejskih vozlov je die Liebe, ki pre`ivi prav vsakr{no delitev in delitveni proces na slike in razdeljenost na posamezne podobe, ter predstavlja libido: nagonsko, nezavedno in potla~eno “odlagali{~e” in ~isti gon nesmrtnega `ivljenja. Otrok, “ki se s kamen~ki igra”, z igra~ami na mizi na sliki Deklica pri mizi z igra~ami, je prispodoba Oznanjenja. Otrok – Lucija na prestolu, Otrok – Slikar – Umetnik simbolizira filozofsko igro kot princip sveta in ve~no vra~anje, “ne da bi se strgala tan~ica” – himen, ne da bi se razbilo ogledalo. Otrok – Lucija s pahlja~o je hkrati oznanjenje novega sveta in pa Izgon iz raja … Raj – paradi` je mundus: teatro mundi, svetovno gledali{~e, ki ga simbolizirajo igra~e. Ludus – ludizem kot ontolo{ka igra in kot merilo logosa sveta in (a)seksuirane, ne~utne igre, kjer ni nikakr{ne “razlike”, metafizi~ne razlike, niti razlo~enosti na svetlobo in temo, na delnost in celoto … Kjer je razlo~enost samo v nezavednem: v `elji, po`elenju mo{kega do `enske, ki je v resni~nosti “ne­cela” (pas tout) kot deklica, kot h~erka, kot Lucija in otrok. Realno v Nevesti ne funkcionira … V nezavednem je `elja po otroku, po Luciji, incestoidna, zato nedvomno sporo~ilo v Neve­sti: incest je kaznovan s smrtjo… napis Matilda. V ven~ku nad nevesto, v njegovi ni~li kot Demoklejev me~ visi nekak{na gro`nja z uni~enjem, propadom, kataklizmo., s kastracijo in oslepitvijo slikarja. Krog – Ni~la, made` kot predrtje himna, “najvi{ji kr~”, drsenje v Lustprinzip, mesto neskon~nega u`ivanja kot Lustbefriedigung in smisla umetnine je objektni korelat objet petit a­ja kot simbolne ozna~evalne luknje, Lucijinega spola, kjer mali a postane veliko Drugo, se pravi bog in “cela” @enska, se pravi prapotla~ena predzgodovinska “stvar” kot libido – lacanovska lamela – slika, umetnina kot edino mesto razsredi{~ene subjektove zavesti. V tem je nezavedno Stup~eve Neveste, ki se ga umetnik v resnici ne zaveda, a ga vendar vedno znova ka`e v Lucijih figurah. V tem je ekshibicionizem Stup~evih podob, kar smo poimenovali upodobitev kot upogleditev. Ali kot re~e J. Lacan: Subjekt – umetnik razkazuje del (njenega) telesa, da bi tako zapolnil luknjo v Drugem (Drugo za Lacana je dieu, bog, ali la femme, se pravi @enska z velikim @). Kar nagonsko stori ekshibicionist, je to, da naredi, da se v polju Drugega rodi pogled. Gre za to, da Druge­ga dopolni z njegovim lastnim pogledom. Daje v videnje in s tem daje v gledanje. Drugega prisili, da obrne pogled tja, od koder ga sicer v skladu s kulturo odvra~a … In kar Stupica v resnici daje v pogled: krog, {opek, ven~ek, himen – spol in spolovilo, son~ni disk, slikarjevo paleto … je him­na nedoraslosti, nedol`nosti Lucije. Njegov ekshibicionizem je zaveden, ima zavest o tem, kar dela… @enski spol v resnici ne pomeni ni~, razen prek u`ivanja telesa. @enska je ne­cela le v odnosu do spolnega razmerja, po Lacanu, in do velikega Phi. Phi: falos ima v Lacanovih izjavljanjih in definicijah primat, ~etudi je njegov nosilec sujet barre, zapre~eni subjekt. @enska, la Femme, je cela le kot veliki Drugi, bog, ki ne obstaja. Bo`anska je samo umetnost. In drugo od Drugega, kjer ni boga, kjer je podstat – substanca `enske in boga le “mala luknjica”, “pe{~i{~e” kot ozna~evalna luknja – ni~la kot kozmi~no heideggersko “obro~je”. Vse to nam govori o istem: o spolu, spolnosti, o Erosu, erotiki, Luciji. Feti{izacija Lucije V Metapsiholo{kih spisih Freud zapi{e, da je feti{ nekaj nenormalnega, a brez trpljenja in z olaj{anjem, ki ga prina{a v ljubezensko `ivljenje. Feti{ je nadomestek za penis, a ne nekega poljubnega penisa, ampak tistega, ki je imel v zgodnjem otro{tvu velik pomen. Feti{ je nadomestek za falos `enske – matere, ki je verjel vanj(o) in se mu zdaj no~e odpovedati. ^e je `enska kastrirana, namre~ dejstvo, da nima penisa, ogro`a njegovo lastno imetje penisa (Penisbesitz) … Zaznava manka penisa (Penismangel) pri @enski je odlo~ilna. Tu ne gre za potla~itev (Verdrangung), ki je vezana na afekte, ampak za utajitev (Verleugnung). Zaznava manka penisa je ostala, a si jo otrok prizadeva utajiti. Groza zaradi kastracije `enske je ustvarila ta nadomestek, ki ji ustvarja neke vrste spomenik … jo poveli~uje. Feti{ je znamenje zmage nad gro`njo kastracije. Feti{ omogo~a seksualno zadovoljitev, ki je z njim v temeljnem odnosu. V razli~nih primerih sta na feti{ vezana tako utajitev kot potrditev kastracije… Feti{ prevzame o~etovo vlogo, ~e gre za identifikacijo z o~etom kot tistim, ki mu je otrok pripisoval kastracijo `enske… Od tod Stup~evo ob~udovanje deklice Lu­cije, ki je “nadomestek” `enske, njenega – prikritega – spolnega organa, ki ga ~asti kot feti{… Freud {e trdi, da je penis mo{kega normalen zgled za falos, tako kot je realni mali penis `enske, klitoris, normalen zgled za spolovilo `enske, ki je manjvrednosti organ … Stupica – slikar kot deklica – Lucija, h~i – o~e, sujet barre, “zapre~eni subjekt”, ujet v kletko `elje, spola, spolnosti in po`elenja … “objemka” iz Lacanovega Seminarja o Jamesu Joycu – v objemki med sr~no in ko­rensko ~akro … Ven~ek nedol`nosti Lucije: slikarjeva paleta, plexus so­laire … in dekli~ini lasje, spu{~eni, padajo~i … kot slap spermatozoidov, t. i. “kli~ne plazme” (Keimplazma po Freudu), kot zdrizasta in sluzna, grudi~asta snov, “semenska paljenka”, odvratna in lepljiva, mehka zmes semen~ic, une degoutante mellange de la sperme, vse to nam govori o Krogu, `ivljenjskem krogotoku `eljenosti in flore – (de)floracije in neresni~nosti devi{kosti in razdevi~enja dekli~inega spola kot “vzroka, s katerim se subjekt in Stupica, Slikar identificira s svojo @eljo … `elje in u`itka in “prislu{ja” smisla. Gre torej za pravo in uresni~eno manio slikanja enako – istih znamenj in podob, ponavljanje in ve~no ponovitev “vzorcev”, za rasni~ni automaton, ki po Aristotelu pripada, v nasprotju s tyhe, ki je ~lovekova razumnost, samo otrokom in naravi. Ponavljanje kot ve~no vra~anje ni reprodukcija, temve~ razli~nost­v­istem. Podrobnost se v ponavljanju ne izgubi, ampak potrdi, pritrjuje. V tem je Freudov Lustprinzip, na~elo neomajnega ugodja v slikanju, v slikarstvu. In Mallarméjevo “dotikanje s konico prstov”… in Freudov feti{izem, se pravi nadome{~anje pomanjkanja in manka v otro{tvu, man­ka Lacanove pas tout, ne­cele @enske z nedol`nostjo, s floracijo otroka, njegovega telesa, spola in figure. Prava mania torej v ponovitvi spolnih vzorcev in vzor~enja simbolov spola (himna, ven~kov, kro`cev, boromej­skih vozlov) kot prikrite spolnosti kot vzroka – svoje – `elje. Deklica – otrok – Lucija je Stup~eva devica, ki na mestu spolne ~akre swadhisthana dr`i poro~ni ven~ek, s cvetovi, ki so izena~eni z barvami slikarjeve palete in s tem z zaslonom – “made`em”, ki v varianti sonca predstavlja sevanje, presevanje semen in torej plodnost … Tako je s soncem v Poetiki: V dolo~enem {tevilu primerov analogije ime ne obstaja, a odnos bomo vendarle podobno izrazili: dejanje metanja semen se na primer imenuje “sejati” (speirein), za ozna~itev dejanja son­ca, ki me~e svojo svetlobo, pa ni besede. Vendar pa je odnos tega dejanja do son~ne svetlobe enak (homoios), kot je odnos med sejati in semenom, zato je bilo mogo~e re~i “sejati bo`jo svetlobo”; odnos med soncem in njegovimi `arki je enak odnosu med sejanjem in semenom … Sonce = sejanje semen, son~ni disk na prsih Stupi~evega avtoportreta, slikarjeva paleta, je na istem mestu kot Lucijin – nevestin ven~ek (simbol nedol`nosti – Tabu der Virginit˝at po Freudu) … Seme, semen~ice na me­stu barv na slikarjevi paleti ali cvetovi v {opku kot raztrosenje, sejanje, seme, vse to nam govori o Stup~evih dihalnih odprtinah, ki kot tan~ice zakrivajo – odkrivajo nekak{no sublimirano in skoraj nerealno dekli~ino telo, Lucijino belino in nedol`nost. Lahko bi torej rekli z metaforo: Lucijino prikazovanje, kazanje njene ~istosti, die Zeige der Imakulata, brezmade`ne Lucije kot Marije, matere odre{enika, Jezusa – slikarja ali: Jaz sem moj sin, moj o~e, moja mati, moja h~i, ki me rodi in ki me prika­zuje … V tem je identiteta h~ere in o~eta, kar ka`e tudi istost v naslikanih obraznih gubah. H~i, deklica, Lucija je torej umetnikova mati in Stupica je sin Lucije kot razodetje Re{enika. In v tem je feti{izacija, narcisoidnost in ekshibicionizem … In odre{itev krivde Mo{kega – ^loveka in Mo`a, njegove seksualnosti, “spolne nerodnosti boga”, kot je zapisal A. Artaud. Torej misti~na poroka, l aneau – obro~ek – prstan – kro`ec: ~akr, ~akra: circle kot krog in krogotok `ivljenja, ki ga upravlja – vodi mudra – kretnja rok kot slikanje, slikarstvo in dotik. Krog, prstan, ni~la, “ozna~evalna luknja” kot ven~ek, son~ni disk, sejanje in presevanje semen: penetration du hymne … na simbolni ravni. Lucija je le messageur du Dieu, de l' Homme, de l' Artiste, se pravi bo`ja odposlanka: umetnika, ~loveka in (kot) boga … Edina `enska, ki jo ljubim. Nad vsem pa zdaj slavi ljubezen, die Liebe, kot `e pri Heglu in pozneje pri Lacanu, ljubezen, ki z dotikanjem po platnu in telesu: po platnu na telesu, zdaj pre`ivi prav sleherno delitev (na slike, v razli~nosti podob) in je v “zvezi s tistim, kar spolno bitje izgubi v spolnosti, a je (to mno{tvo istih in razli~nih slik) kakor ameba v odnosu do spolnih bitij – nekaj nesmrtnega”. Umetnost je tako samo napor okrog praznine Stupi~evih “znamenj”, ki jo subjekt, se pravi Stupica – Slikar vpleta v svoje mre`e, v mre`e slikanja, slikarstva, ki se na koncu, v devetem de­setletju, spremeni v perpénétration, v “lebde~nost”, v lebdenje Stup~evih nevest, ki jih preveva Il y a l Un: je Eden univerzuma ljubezni in vesolja in med~love{kega odnosa … Neveste, ki lebdijo … med mo`nostjo dejanja in dejanjem samim, brez vsakr{ne preteklosti, sedanjosti, kot iluzija, ki ne prestopi ogledala … Ve~no perpetuiranje – namigovanje, ne da bi se pri tem razbilo ogledalo. Ni~ ve~ razlike med snom in `eljo, le prostor ~istega privida… Medij sledi kot vmesnost, ki ne skriva tega, kar je pod povr{jem, razen v Onstranstvu likovnih dejavnikov in sporo~ilnega gonila … Slastna pome{anost sanjar­jenja, dotikanje s konico prstov, “ne da bi se strgala zavesa” … Kaj je torej bistvo Stupi~eve slike? Odgovor nam polzi, spolzi iz rok in se obra~a proti zastavljenim vpra{anjem … Odgovor je v ambivalentnosti njegove du{e, ki z dotiki po telesu platna in papirja kli~e po ljubezni, ki jo vodi vrhovno Dobro, in s tem razkrivajo~ in skrivajo~ razkriva bistvo in usodo Stup~eve slikarske zgodovine, njegovega umetni{kega in pa oseb­nega poslanstva kot “dozdevka” – le semblant umetnostnega pre`ivetja in umetni{kega akta. Milan Vinceti~ Boris A. Novak: Vrata nepovrata. Prva knjiga: Zemljevidi domoto`ja. Novo mesto: Goga, 2014. Povsem zmotna je domena, da so dandanes prikladna le (naklikana) mimobe`ja, kajti na knji`ne police vse pogosteje prihajajo (in se tudi pre­birajo) zelo zajetni romani (Pamuk, Murakami, Rushdie, Eco…), povsem nepri~akovano pa se med sodobno liriko, ki prav tako dobiva zajetnej{e obline, znajdejo epske stvaritve. Res je, Feri Lain{~ek je pred ~asom izdal roman v verzih Sprehajali{~a za vra~anje (2010), Vlado @abot pa predlani Sveto poroko, “epsko pesnitev po staroslovanskem mitu”, vendar je zna~aj omenjenih del povsem druga~en od prvega dela eposa Borisa A. Novaka, ki ga je sam pesnik ozna~il za svoj “opus magnum”. In to upravi~eno. Pa ne le zaradi zajetnosti (po grobi oceni je v prvi knjigi okoli devet tiso~ verzov) in ker mu bosta v kratkem sledili {e dve knjigi (^as o~etov in Bivali{~a du{), kar posredno namiguje tudi na zgradbo Danteje­ve Bo`anske komedije, temve~ predvsem zategadelj, ker gre za prefinjeno kreacijo liriziranih “oblik sveta”, kar ilustrira tudi sam melodi~ni naslov Vrata nepovrata, medtem ko sta Lain{~ek in @abot (slednji je svojo epsko pesnitev umeril celo v heksametrih) bolj nagnjena k zgodbenosti. Pri Lain{~ku in @abotu gre, vsaj po mojem mnenju, za “pripoved v verzih”, pri Novaku pa za poeti~no plovbo po zemljevidih sveta ali po pasijonu pesnikovega rodovnika, od katerega je “dedoval venec besed, ki ga skrbnó negujem (in) zdaj ga nesem k vsem, {e nerojenim”. Prvo knjigo epske trilogije, ki jo je razdelil na tri razdelke ali Zvezke, je Novak premi{ljeno naslovil Zemljevidi domoto`ja. ^e samo povr{no pre­letimo naslove zvezkov (Nagovor, Zgodovinski atlas zapu{~enih domo­vanj, Muzej nomadskih prevoznih sredstev), se nam na {iroko odpre itinerarij, pre`et predvsem s potovanji vase. Pokrajine, ki jih upesnjuje pesnik v spevih drugega zvezka, na zunaj delujejo kot vizualizacija raznih de`el/dr`av/mest, mestoma tudi nostalgi~ne/romantizirane ter niansirane s spominskimi reminiscencami (“To je vsa moja dedi{~ina. Moj edini kapital. / Spomin.”), v bistvu pa gre za podrobno “grafologijo pokrajin”, izmed katerih ima vsaka “svoj dekalog, / svojo gramatiko in morfologijo”. Boris A. Novak tako zapi{e: “Bojim se, da nisem dovolj nadarjen: le ubog / popotnik sem, ki obo`uje razna bo{tva – / premalo za svetost, vizijo in prero{tva… // Ubog in sre~en: iz niti ~ude`nih preprog / spletam ta spev, slovar pokrajin, pred bogovi ~ist / in pred ljudmi heretik.” A Novak se ne zadovolji le s fokusom bolj ali manj naklju~nega pri~evalca, {e zdale~ ne, njegovo oko, ve~inoma preve~ diskretno, sme­lo pokuka izza vrat zidov/meja de`el, mest, otokov ali navsezadnje dana{njice, ki brez dvoma povreva na ostalinah (tudi krvave bratomorne) preteklosti. Še ve~: pred o~mi imamo venomer dvoje domov, paralelne in podvojene, ki jih kot “ves svet in vse stvari” le “ljubezen podvoji”. Ljubezen ima pri Novaku vselej dva obraza: eroti~nega in tistega, ki mu kratko malo pravimo zrenje. A pesnik se ne odpravi iz gole sle, da bi zapu­stil domovanje in se za nekaj ~asa (za)selil v naravne/geografske danosti (reke, jezera, morja, otoki, gore …), vle~e ga predvsem v obljudenost (vasi, mesta, ulice, hi{e … ) in ne nazadnje v intimne prostore nekdanjega (beograjskega) domovanja (kabineti, kuhinje, spalnice, otro{ke sobe …), v katere vstopa s kan~kom nelagodja, ~e{ “tvoj dom se rima na dvom, tu se za~enja tujstvo …”. Podobe iz hi{/domov, v katerih je neko~ bival lirski subjekt, so tokrat napolnjene z meglicami `alobnosti, z osebami, ki (o)`ivijo kot “sre~no ponavljajo~i se obred” iz otro{tva, pa naj bo to babi­ca kuharica, o~e, mati, so{olci in navsezadnje jaz (zdaj pesnik), ki ve~no “strmel bom gor in ki bom ve~no `ivel, v svoj raj, v svoj ve~ni vrt…”. Ob vseh teh na videz drobnih vsakdanjih banalnostih, ki jih pesnik upesnjuje tako z veliko mero verizma kot mehkobe, mestoma tudi kot neodposlane epistole sedanjim/minulim ljubeznim, ga bole~e preganja skepsa, ~e{, morda “po vseh teh menah / je moje domoto`je le privid”, kajti “~as je le zame {e enak”. Bolje re~eno: zamrznjen. Kot so se zamrznile zgode in nezgode iz dobe odra{~anja, iz gimna­zijskih let, ko je “prvega septembra / leta tiso~ devetsto devetin{estdeset postal pesnik” in “s palico v desni, / Byronom v levi roki sprehajal / svojo odli~nost”, z `urov, iz lokalov, z gledali{kih odrov, na katerih se je, pa naj je {lo za doma~e izvedbe ali gostovanja, igralo tako “v teatru kot (v) `ivljenju”. V nadaljevanju smo pri~a mnogim anekdoti~nim peripetijam (burna strujanja moderne glasbe, postavi o~eta in Marjana Ro`anca na `elezni{ki postaji v Sremski Mitrovici, kjer sta oba “robovala”, pretresljivi prizori iz (`enskega) tabori{~a na Golem otoku, podobe iz bolni{nic…), ki se trpko zo`ijo med grobovi, s katerih “prebira {ifre letnic”, medtem ko “zaljubljenca na zlizan grob pesnika / nari{eta z imenom in pu{~ico / prestreljen / grafit / srca”. Tretji zvezek z naslovom Muzej nomadskih prevoznih sredstev, zgrajen iz {tirinajstih spevov, nas, vsaj na prvo `ogo, le razsvetljeno (po)pelje skozi ~as. Pesnik nam ilustrativno, pa vendar z veliko mero sugestiv­nosti, pri~ara uporabnost predmetov, ki nam omogo~ajo premikanje od otro{tva (Škornji … in {korenj~ki, Otro{ki vozi~ki …) v zrela leta (Konji, ladje, Vlaki, Avtomobili, Letala, Vrtiljaki ….), od tod pa ~ez robove na{ih imaginarnih svetov (Domi{ljija, Zvok, Svetloba, ^as, Zgodovina, Zgod­ba). Prav slednji so zelo pomenljivi, a hkrati tudi zelo izmuzljivi. Ali kot pravi sam pesnik: “Nikoli nisem tam, kjer sem. Zmeraj grem drugam. / Navidezno korakam po asfaltu velemesta, / v bistvu pa letim nad njim, neviden in neznan.” Fizikalne dimenzije/kategorije so s tem izgubile svojo dogmati~no podmeno, odprle pa so se pokrajine filozofije, teologije in seveda umetnosti. Še ve~: ~as si je zveli~avno nadel nova obla~ila, kajti “ne Zgodovina – pomembna je le zgodba. Njen srh, smeh, godba.” Zgo­dovinski spomin, kodiran kot arheologija objektivnih (materializiranih) danosti, je pri Novaku zgolj kulisa ali paravan, ki ju pre(d)stavlja ali po­stavlja med vizure lastnega spomina, ki mnogokrat za`ari – kar se skriva tudi v podnaslovu pri~ujo~ega eposa – tudi skozi o~i de~ka, kar seveda ni novum, je pa dobrodo{li zorni kot, v katerem “tiha naj bo beseda, / ki jo re{ujem iz rjovenja Zgodovine / v to pesem …”. In ~isto na koncu pov­sem nedol`no retori~no vpra{anje: ^emu ta poetizirana (avto)biografija? Marsikdo, ~eprav z veseljem posega po literariziranih (avto)biografijah (Lojze Kova~i~) ali skladovnicah dnevni{kih (za)bele`k (Edvard Kocbek), bo le vehementno zamahnil z roko, sam pesnik pa mu na vpra{anje “~emú ta zgodba”, le pomirjeno odgovarja: “Meni v pomo~, / da spet prikli~em mater in vse ljube, / ves v~eraj{nji in jutri{nji Neko~”, kajti “neko~ je Bog, ki `ene vrtiljak …” Vrtiljak vsega, ~esar ta moj zapis ni mogel ujeti v vseh segmentih, vrtiljak, ki se povzdigne ali uplahne, ~emur botruje narava upesnjenega, v spreminjajo~ih se krogotokih (od intimisti~no­ekspresionisti~ne nara­cije do odzvenov (post)modernizma), ki ne odstrejo le pejsa`ev minulih (pesnikovih) ~asov, temve~ z “besedo, ki sveti v somrak / in z zvenom pomiri na{ strah in jok”, nevsiljivo vstopi skozi “vrata nepovrata” v intim­ni prostor bralca, ki (naj) {e kako ra~una na to, “da svet je vse manj{i, ~as pa zdaj in vekomaj tiran razdalje”. Novakovi Zemljevidi domoto`ja kot prva knjiga eposa Vrata nepovra­ta, v katerem nam kot ogledalo v za~etnem spevu nastavi (virtualno?) postavo sredi avstralske pu{~ave, je pesnitev o samoti in minevanju, o brezkon~nem vra~anju, ki pa ni~esar ne povrne, o podobah podob, ople­menitenih z izbrano poeti~no/sugestivno govorico, zaradi katerih za`ivijo polnokrvno in navdahnjeno `ivljenje tudi mimo nas. Pesnitev, ki te zaradi mojstrstva jezika, neposrednosti ter iskrenosti na mah razoro`i. Diana Punger{i~ Drago Jan~ar: Maj, november. Ljubljana: Modrijan, 2014. Drago Jan~ar, ugledno ime slovenske sodobne literarne klasike, zlasti del z zgodovinsko temo, se v svojem jubilejnem, desetem romanu odmakne od zanj bolj zna~ilnih zgodovinskih okvirov in zagrize v slovensko tajkun­sko posttranzicijsko stvarnost, s ~imer se pridru`i `e kar kopici avtorjev (Glavan, Podsten{ek, Simoni{ek, Skubic …), ki se zadnje ~ase lotevajo aktualnih dru`benih razmer. Z izbiro mladega protagonista na pragu od­raslosti roman za name~ek, vsaj na~eloma, pose`e v najbolj `iv in hkrati tudi najbolj spremenljiv del dru`be. Tematika (vse poznej{ega) prehoda mladostnika v svet odraslih je zaradi precej korenitih in naglih sprememb v na~inu `ivljenja vedno bolj pere~e podro~je (slovenske) dru`bene stvar­nosti, s katerim se tako neposredno, kot smo pri~a v tem romanu, za zdaj morda veliko bolj kot knji`evniki ukvarjajo najrazli~nej{i strokovnjaki. Pisatelj je namre~ v sr~iko svojega romana postavil enega klju~nih vidikov prehoda v polnokrvno odraslo dobo, finan~no neodvisnost oziroma vstop mladega ~loveka na trg delovne sile, pri ~emer fokus raz{irja tudi na druge plati (izgradnje) ~lovekove osebnosti. Za potek celotne zgodbe je odlo~ilen uvodni dunajski pripetljaj – usodno sre~anje mladega umetnika, osrednjega protagonista romana, in uspe{nega poslovne`a, ki prvemu `ivljenje za {est mesecev obrne na glavo. Ciril Kraljevi~, sedemindvajsetletni falirani {tudent etnologije in nadobudni violinist, se lepega dne z dunajskih ulic, kjer se zadnje tri leta pre`ivlja kot pouli~ni umetnik, impulzivno vrne v Ljubljano, v mesto, iz katerega je razo~aran od{el v iskanju lep{ega jutri. Nenadejana vrni­tev ne pomeni koraka nazaj v znano stanje, temve~ soo~enje s povsem nasprotnim svetom, kot ga je kot “umetni{ka du{a” kadar koli poznal. Na vsem lepem, brez ve~jih zatikljajev, Cirilovo notranjo glasbeno pokrajino kakor tudi njegovo fizi~no okolje prekrije svet biznisa, poslov, nalo`b, gradbenih projektov, svet, ki mu je povsem tuj in nov. Njegov cilj postati gmotno preskrbljen in neodvisen je z novo slu`bo in vstopom v vedno bolj sumljivo poslovno sfero sicer res izpolnjen, vendar za ceno osebnostne zmedenosti in pove~ane stiske, ki jima botruje odpoved glasbi. Glasba, ki naj bi bila njegova strast, postane le {e predmet hrepenenja, Ciril pa mo{ka razli~ica lepe Vide. Negotovo se ri{e tudi njegovo zasebno `ivlje­nje. Kakor je pasiven v novi poklicni sferi, kjer se na milost in nemilost preda poslovne`u Doberniku, tako omleden in zavrt je tudi v starih in novih odnosih z `enskami, potencialnimi partnerkami. Zlasti povedna je zveza s {efovo h~erjo, ki nad njim izvaja seksualno dominacijo. Svojevrstno nadvlado nad njim s svojo “dobroto” izvaja tudi Dobernik z ozko pragmati~no miselnostjo kopi~enja denarja. ^eprav dobr{en del romana neposredno prikazuje delovanje poslovne sfere, ta vseeno ostaja bolj v funkciji kulise, morda tudi teze, in ne predmet poglobljene obrav­nave njenega perfidnega delovanja, kot smo bili denimo pred kratkim pri~a v Skubi~evem romanu Samo pridi domov. Svet, v katerega Jan~ar katapultira svojega v bivanjsko zanko ujetega protagonista, je predstavljen shemati~no, neredko tudi kli{ejsko, predvsem pa v ni~emer ne izpostavlja slovenske specifike, na primer brezsramnega parjenja gospodarstva s politiko. Pojavi, kot so finan~ne goljufije, podtalno poslovanje, sumljivi denarni tokovi, nepla~ani delavci z juga, lahkoverni poslovni partnerji, mi~ne tajnice ljubice, zafrustrirane in neuresni~ene `ene, razvajene h~ere, razko{ne vile in dragi avtomobili, niso v romanu ni~ ve~ in ni~ manj kot zgolj to in bi jih utegnili najti tudi v kaki drugi de`eli. Njihove usode (ne­mara z izjemo usode Dobernikove `ene) in narava tega sveta ostanejo brez globljega literarnega uvida, v fazi nakazovanja. Kajti bralec poslovno sfe­ro uzira skozi neizku{ene in naivne o~i Cirila, kar omogo~a le povr{insko motrenje, le parcialno odstiranje zakulisja. Pri ~emer Jan~ar v slogu svojega naivnega junaka ostaja politi~no korekten, nakazan je nekoliko posmehljiv, ironi~en ton, {e najeksplicitneje viden v imenih Kraljevi~, P{eni~nik, Pi{~anec, Dobernik, Bariton ipd. ter omembi dr`avne proslave z rde~imi kravatami in rde~imi blazerji in Internacionalo kot himno. Pripoved romana je zastavljena klasi~no, s tretjeosebnim personalnim pripovedovalcem, ki se na za~etku romana nekajkrat oglasi kot vsevedni. V po~asni in po za~etnem obratu vse bolj predvidljivi premo~rtnosti dogajanja pogosto nastopajo tudi reminiscence na Cirilovo preteklost, ki deloma pojasnijo njegovo zagozdenost in frustracijo. Kajti ne nazadnje je v ospredju Cirilova usoda, njegova eksisten~na dezorientiranost, pri kateri se vse bolj razodeva, da problem ne ti~i le v dru`bi, ki je selektivna in zahteva pro`nega posameznika in v kateri so zasanjani, neodlo~eni pa­sivni umetniki neza`eleni, temve~ v Cirilu samem, ki ne premore notranje trdnosti, da bi se spopadal z izzivi `ivljenja. Njegovo omahljivost povsem o~itno poka`e njegov resignirani odziv ob konfliktu na fakulteti s profe­sorjem Toplarjem, iz katerega se umakne kot pora`enec. Roman vendarle ponudi precej gradiva tudi za uziranje Cirilove uso­de mimo aktualne dru`bene stvarnosti, s ~imer se Jan~ar ogne docela o~itni teznosti. Protagonistovi zagozdenosti bi utegnila botrovati latentna bole~ina ob izgubi mame v ranem otro{tvu, ki jo bralec lahko zgolj sluti, saj roman o tem neposredno ne govori, in posledi~no odra{~anje v dru`bi tete in zlasti globoko religioznega o~eta, ki ga je vzgojil v bogaboje~nosti. Nanjo bralca opozarja Cirilova plahost v dejanjih, predvsem pa Cirilovo nenehno sklicevanje na bo`je postave, ki jih ima menda tako ponotranje­ne, da skupaj z ljudskimi napevi in izbranimi navedki iz slovenskih po­pevk ali poezije, tudi klasi~ne glasbe (medbesedilni vlo`ki so eden glavnih stilnih prijemov pripovedi) predstavljajo njegov temeljni miselni okvir in `ivljenjsko vodilo. A tudi dosledno katoli{ka vzgoja fantu o~itno ne more povsem prepre~iti stika z zlom, ki ga, kot se iz vrstice v vrstico vse bolj razjasnjuje, simbolizira v njegovih o~eh menda sicer povsem dobrona­merni poslovne` Dobernik. S tak{no vzgojo bi bilo mo~ upravi~iti tudi nekaj Cirilovih osebnostnih potez, kakr{ne so naivnost, nerazgledanost in plahost v odnosu do sveta in ljudi okrog sebe, ki bi jih te`ko pripisali zdaj{njemu, neizbe`no globaliziranemu sedemindvajsetletniku, kaj {ele {tudentu umetniku z izku{njo bivanja v tujini. Enako verjetna je tudi razlaga, da Ciril nadarjenosti, o kateri je veliko bolj kot sam prepri~an njegov v duhu nenehno prisotni o~e, preprosto ne premore, in tako njegova frustracija ob neuspehu izhaja iz projekcij, ki mu jih je o~e vcepljal od malega (in so posledica njegove neuresni~enosti v u~iteljskem poklicu?), iz nauka, da vsakdo ob rojstvu prejme talent, dar, ki ga mora negovati, sicer ga kaj hitro izgubi. Dolo~eno nelagodje, ki ga sin ~uti do o~eta, je slutiti tudi iz dejstva, da se v {estih mesecih Cirilovega bivanja v Sloveniji niti enkrat ne snideta in da je Ciril etnologijo, namesto {tudija na akademiji za glasbo, kot bi pri~akovali od bodo~ega glasbenika, izbral iz nekak{nega kljubovanja o~etu. S tem bi si lahko razlo`ili Ciri­lovo – v njegovih o~eh precej neproblemati~no – {estmese~no odpoved glasbi ter poznej{o nezmo`nost vrnitve k umetnosti. Roman vsekakor uspe prikazati, da je za uspeh, ki ga pri Cirilu ni slutiti niti na koncu predora, potrebno vse kaj drugega kakor ve~inska logika povpre~ne`a v slogu, ~e bi imel denar, bi se nekega dne posvetil samo glasbi. Denar kot absolutni prvi pogoj, ne pa logi~na posledica delovanja, kot nazadnje ironi~no poka`e uspeh njegovega dunajskega klezmer banda prav v ~asu, ko ga je sam zapustil. Kajti samo po sebi je razumljivo, da poslovni svet – naj bo skorumpiran ali ne – z umetnostjo ni kompatibilen in bi se Ciril kot umetni{ka du{a (~eravno ne genialna) v njem neogibno po~util nelagodno ali, {e bolj{e, nesre~no. Hkrati pa je v ozadju ~utiti te`njo, da bi del krivde za junakov tragi~ni konec, ki ga Jan~ar nameni svojemu nedejavne`u, morali pripisati tudi nezdravi dru`beni klimi, aktualnim dru`benim razmeram, ki nemara niso zgolj specifi~no slovenske, ~eprav se tako prikazujejo, ki nudijo ugo­den substrat za razrast prilagodljivih posameznikov, kakr{en je v romanu na primer Cirilov sostanovalec iz {tudentskih let Bariton. Tudi on je, po­dobno kot poslovno okolje, preo~itno v vlogi statista za izpeljavo ideje. Študiral je pravo, a se je uspe{no prilagodil, se zna{el in zdaj dela kot {ef v marketingu, tudi zasebno `ivljenje si je uredil po (nekdanjih) {ablonah; pri sedemindvajsetih je `e poro~en z dvema otrokoma, za name~ek pa tudi `e dovolj zdolgo~asen ali zgolj moralno iznaka`en, da ima ljubico, ~isto po naklju~ju Cirilovo nekdanje dekle. Po verjetnostnem ra~unu (ki v lite­raturi br`da ne pride v po{tev) je moral Ciril imeti pravcato smolo, da se dru`i ravno s tako nestvarnim primerkom svoje generacije – ve~inoma vse prej kot poro~ene, situirane, ustaljene – in da tudi zaradi zmotnih predstav glede “izjemnosti” lastne nerealizacije do`ivlja {e toliko ve~jo stisko. Tudi slogovna enorazse`nost in zna~ilen “jan~arjevski” knji`evni jezik ne govorita v prid prepri~ljivosti tega romana. Avtorjeva sicer{nja odli­ka, jezik v visokih legah, s katerim se je proslavil v svojem dosedanjem opusu in ga je v zadnjem romanu To no~ sem jo videl denimo {e znal vidno prilagoditi individualnosti posameznega pripovedovalca, za izbra­ni ~as deluje kar nekoliko arhai~no, glazirano ali vsaj nestvarno, ~etudi upravi~eno z literariziranostjo besedila. @e omenjene reference iz biblije, popevk, klasi~ne glasbe ipd. skupaj z besedi{~em, katerega skrajno lego predstavljajo denimo besede vagabund, milodar, hudir, stara sablja, lum­panje …, zlasti pa polikani opisi spolnosti v smislu je legel nanjo, si jo je vzel, {e pogosteje pa kar namigovanja na sopenje, valjenje, prerivanje, ki mestoma povsem neprepri~ljivo preidejo v fuk oz. fukanje, nehote pomi­ka zgodbo v neki drugi ~as. Zlasti ob sicer{njem pomanjkanju sodobnih oprijemali{~, ki bi protagonista bolj sidrali v tu in zdaj. Prav tako se na slogovno­retori~ni ravni ni mogo~e otresti ob~utka, da je romanu bistveno umanjkala faza revizije, ki bi odpravila marsikje nadle`ne ponovitve raznoraznih nana{alnic, domislic oziroma primerjav, ki ne doprinesejo k raz{iritvi uvida v naravo stvari ali polo`aj posamezni­ka. Ob tem se seveda bralec, ne le ob tej prilo`nosti, povsem upravi~eno vpra{a, ali slovenski literarni prostor preprosto ne boleha za romanoma­nijo. Za vsako ceno je treba napisati roman, ~etudi bi marsikdaj lahko nastala povsem zgledna novela, kot bi se lahko zgodilo v doti~nem pri­meru, kjer je fokus na slikanju zna~aja enega lika, stanski liki pa so bolj v funkciji ponazoritve njegovih notranjih bojev. Z izbiro mladega, identitetno izgubljenega protagonista ima delo obe­taven nastavek za napeto in {e kako aktualno eksistencialno odisejado v odgovorno, samostojno, ~e `e ne samomisle~o odraslost, z umestitvijo dogajanja v slovensko posttranzicijsko kloako tudi nadvse mikaven ma­terial za njeno izpeljavo, vendar se zdi, da roman te prilo`nosti preprosto ne izrabi. S Cirilom smo sicer dobili v slovensko literaturo nov vrhunski primerek zna~ilno slovenskega pasivnega lika, ki pa bi mu te`ko nadeli oznako aktualen, dru`beno ozadje, na katerem ga slika, pa je premalo kompleksno in natan~no obdelano, da bi lahko roman kot celota res ka­kovostno in prepri~ljivo izrekal literarno resnico o slovenskem mladem ~loveku 21. stoletja. Rok Smrdelj Tina Kozin: Šumenja. Ljubljana: LUD Literatura (Zbirka Pri{leki), 2013. Pesmi v drugi pesni{ki zbirki Tine Kozin zarisujejo {iroko pokrajino, ki obsega razdalje med vesoljem in zemljo, soncem in morjem, naravo in urbanim okoljem, med svetlobo in senco, gibanjem in mirovanjem, {umenjem in ti{ino, med najrazli~nej{imi relacijami, znotraj katerih so zabele`eni vtisi, zaznave in opisi, ponekod tudi refleksije, ki govorijo podrobno in poglobljeno ter natan~no opazujejo. To so pesmi, ki se ne zatekajo v metafikcijo, ne govorijo o avtorju pesmi, o problemih na slovenski literarni sceni, temve~ izpu{~ajo samonana{alnost in svoj jaz redko postavijo na prvo mesto. To so pesmi, ki se izogibajo prevladujo~im ustvarjalnim trendom v sodobni slovenski poeziji. Njihov skupni imenovalec je, da skorajda nimajo hermeti~nih mest, njihova notranja struktura je lucidna. Obi~ajno jih tvorijo kronolo{ki sestavni deli, ki ustrezajo delitvi na uvod, jedro in zaklju~ek. Najbolj so izraziti v tistih pesmih, ki so napisane kot pesni{ki postopki, na primer pesem Sam svoj akustik, ki prikazuje izdelovanje eksoti~nega glasbila iz drevesa, ali pa ^as smolarjenja, v kateri ugledamo pridobivanje smole. Opozoriti velja tudi na pesem Ko`uh, ki opisuje strojenje ko`uha iz mrtve­ga zajca. Pesem je hladna, pozornost je usmerjena na detajle (kot bi vse skupaj malce spominjalo na branje navodil za uporabo), zato prikli~e ob~utek okrutnosti ter s tem brez dodatnega moraliziranja vzpostavi kritiko krvolo~nega odnosa do `ivali. Tudi drevo ni vedno idili~no prika­zano. ^e ga ne izkori{~ajo za smolarjenje in ne uporabijo kot material za izdelavo glasbila, je skriven~eno, razrezano, polno gr~ in razpok ali pa je osamljeno. Prav drevo je osrednji motiv v pesni{ki zbirki; pojavlja se v vseh tematskih kontekstih, tudi v urbanem okolju. Pogosto ga zazna­muje igra svetlobe in sence, ki tudi ostalim podobam v pesmih podeljuje svojevrsten kontrast. Za omejeno igro seveda poskrbi sonce, drugi klju~ni motiv, ob kate­rem se odpira vpra{anje razdalje. Slednja je najnatan~neje tematizirana v pesmi Skrajni konci neba, ki se navezuje na Dopplerjev pojav, ki pravi, da pri gibanju opazovalca in nekega vira (na primer pri`gane sirene na re{ilcu) nastane navidezna razlika v valovni dol`ini svetlobe in zvoka. Pesem izpostavlja relativnost razdalje, hkrati pa jo postavlja na najvi{je mesto v fizi~nem svetu: “ni~ / globljega od razdalj ne razganja prostran­stva”. Razdalja je vedno prisotna pri opazovanju, denimo v pesmi Na pre`i, kjer lovec ~aka na `ivali, skrite v razdalji, ali pa v pesmi Fjordi, ki je dogajalno postavljena na otok, kjer je “nepristopna ter raz~lenjena obala. […] toda razgled je pogled, ki se ne / ustavlja, in tu je razdalja ranljiva.” V~asih je razdalja nejasna, kot v pesmi Lu{~enja: “nobene / zvezde, da bi se razdalje prelevile / v jasne dimenzije”. Razdalja je obravnavana tudi v pesmih z gorni{ko tematiko, v katerih je prisotna igra oddaljevanja in pribli`evanja, ki je kombinirana z opazo­vanjem `ivali in narave, pri ~emer pozornost priklicujejo zvoki, ~eprav neznatni, ki razbijajo ti{ino. V Vrtoglavici v roki je slikanje zvokov izra`eno z onomatopoijo: “kjer prepereva kamnina, / je negotova tudi noga, mestoma se ugreza in / takrat se stopi z zdrobljenimi zvoki dro­birja.” Zvoke in ostale stati~ne ter dinami~ne pojavnosti, ki so predmet opazovanja v pesmih, bi lahko, sode~ po naslovu zbirke, imenovali {umi, ki prera{~ajo v Šumenja. Šumenje se pojavlja tudi v urbanem okolju; pesem V polovici no~i bele`i zvoke iz okolja, ki sredi no~i prihajajo skozi okno. Odprta okna delujejo kot meja med javnim in zasebnim in kot mesto, s katerega je mogo~e opazovati zunanjost. Tak{no vlogo imajo v pesmi Okna, ki v tretji osebi govori o neimenovanem sosedu, o katerem izvemo predvsem to, da jih rad odpira: “toda / pravi, da jih je dobro odpirati, opazovati, / kako z zvoki uga{ajo tudi drobci usodnosti; […] v~asih / oblikuje glasove, {teje pti­ce, / jih preglasi. / zapre torej okna, / sloni in ne / ~uti, kako mu pogled stekleni.” Okno ima tudi obratno vlogo; pesem Izlo`ba je oblikovana kot pesni{ki recept dobrega urejanja in opremljanja zastekljenega prostora trgovine: “imeti okno prodajalne / pomeni najprej lov / za pogledi”. Po mojem mnenju je avtorici najbolj uspelo tam, kjer je bila najbolj kratka, in sicer v dvovrsti~nici, ki je navedena kot prolog k prvemu razdelku knjige: “(med nama) / so samo okna”; okno torej kot ovira, ki omogo~a samo vidni stik, telesnega pa prepre~uje, kar je najbr` najbolj problemati~na kombinacija za dva, ki nista samo v prijateljskem odnosu. Med tematskimi razdelki bi omenil {e tista, ki sta povezana z morjem in vesoljem. Morje je prostor, kjer se pojavi nevihta (Razbeljen zvok de`ja), ali pa je njegova gladina “neznansko / mirna” (Stanja). Nad morjem “jad­rajo” ptice (Jadranje), z njihove perspektive “so vsi vrhovi / in prepadi izravnani s tlemi”. S pti~je perspektive, ki se odpira v vi{avah, te pesmi s pogledom merijo vi{ino in {irjavo, “rob / morja, obzorje. rob / obzorja, / druga svetloba” (Grizljanja). Pogled ho~e se~i ~im dlje, vse naprej do ve­solja, do katerega pride v pesmi Zbli`evanja, ki opisuje ostanke gore~ega kometa, ki se je preve~ pribli`al soncu. Posebna je tudi pesem Razkosano, ki se prostorsko ne nana{a na vesolje, a uporablja njegove prispodobe; ne opisuje zunanjega okolja, ampak eksistenco subjekta, ki je prikazana zunaj ustaljene poti, lahko bi rekli, da je ekscentri~na: “nisem planet. / rotiram le, kadar sem / brez osi. […] moja tirnica je izsredna / in moja odgovornost / so polni obrati.” To je ena redkih pesmi, ki je napisana v prvi osebi, strukturirana pa je kot stopnjevanje v prvem verzu vsake kitice, kot nizanje tega, kar subjekt ni (“nisem nebo”, “nisem galaksija”, “nisem zvezda”, “nisem planet”). Edinstvena notranja dinamika ustvarja pesem, ki je po mojem mnenju najbolj{a v zbirki. ^e povzamem; poezija Tine Kozin nima ambicije po refleksiji tistega, kar opazuje. Njeno mesto je v besednem slikanju okolja, ki je izostreno in natan~no. Podobe v pesmih so jasne, opisane so z izvirnim besedi{~em in v tem je njihova kvaliteta. Ni dvoma, da so to dobre pesmi, a osebno bi raje izbral poezijo, ki bolj reflektira kot opisuje. Matej Bogataj Andrej Predin: Prihodnost d.o.o. Maribor: Litera (Zbirka Piramida), 2014. Razen nekaj mandelcev v parlamentu, ki so tam kot nekak{na reprezen­tanca nekdaj priljubljenih dru`abnih dogodkov z izbranim kulturnim programom – ~e se kdo spomni Dubioz, ki so grozili, da se bo vrnil Val­ter in nam … mater in kot da vsi zdaj ~akamo tega Valterja –, se zdi, da je protestni{ko gibanje poniknilo. Da ni ve~ potrebno, odkar je njegova najbolj izbrana tar~a, zmerjalec vseh naokoli, za~asno zamenjal posteljo, ~eprav vse ostalo pa kot da se dogaja {e naprej z (malo bolj in na rob medlosti prignano) izbrano in manj hujska{ko retoriko; neenakost, pred zakonom in sicer, izkori{~anje, negotovost pri zaposlovanju, brezpo­selnost. Kljub vsemu se je emancipatori~ni naboj protestni{tva z ulice prenesel v literaturo; Petra Vidali v spremni besedi omenja recimo Tadeja Goloba in njegov 'boksarski' roman Ali boma ye!, v katerem protagonist sicer mo~no premi{ljuje, v katero stran naj vr`e kocko, nazaj proti pro­testnikom ali proti fasadi, vendar ga do konca prevevata jeza in obup; reflektira torej situacijo, v kateri je prekerc izgubljen, v prime` ga stiskajo manj{anja honorarjev, na nasprotni strani pa otroci s svojimi potrebami in `eljami; od njega ho~ejo politi~no korektnost, ne da bi videli, da je on jebena stranka in ne kak{en pritiska~; da Golobovega protagonista motijo nekak{ne kriti~arke njegovih prej{njih romanov, to je skoraj samoumevno in spada k splo{ni jezi. Vendar Golob ni edini, ki uporabi proteste in njiho­vo kuliserijo; najbolj izrazit primer je Möderndorferjev film Inferno, tam sta beda in obup prignana tako dale~, da se nam zazdi `e priredba za tiste ne najbolj brihtne, ki jim je treba vsako poanto podrobno razlo`iti, potem ko je bila prikazana v kar najbolj radikalizirani obliki. Pa tudi revijalno se pojavljajo zgodbe, ki se bodo, upam, s~asoma zbrale v {opke in zbirke, ki govorijo o podtikanju dokazov s strani policije, v ~asopisih so ~lanki o enkrat obsojenih in drugi~ zaradi pomanjkanja dokazov opro{~enih udele`encih vstaj in podobnem. Vse to pi{em zato, ker tretji Predinov roman morda od vseh najbolj izpostavlja protestni{ko izku{njo in jo nadgrajuje. Klapa vseh klap in se­veda zato tudi veliko bolj nabrita od vseh ostalih, ima ~lane v zaporu ali v sodnih postopkih. Na neki na~in gre za isto, za v isti okoli{ preverljivo locirano klapo iz avtorjevega prvega romana, Na zeleno vejo, ki govori o mariborski soseski in prebivalcih, ki jih je doletela tranzicija. V prvencu se sku{ajo znajti vsak po svoje, ob~utek imajo, da jih je nov sistem postavil pred izzive, na katere nimajo odgovorov, saj jim zlepa ne uspe priti na zeleno vejo. Pretikajo se od poraza do poraza, prepri~ani o kon~ni zmagi. @e v prvencu je postal Predinov za{~itni znak prvoosebnost, ki je do vseh vpletenih blago posmehljiva. Gre za dobrohoten humor, ki se napaja iz razlike med pomo~enostjo oseb v njim nerazumljive situacije in nekoliko odmaknjeno pripovedno instanco. Drugi Predinov roman, U~iteljice, spregovarja o zagatah z odra{~anjem iz zamenjane perspektive. Pripovedovalec je tokrat u~itelj, razpet med pri~akovanja zbornice in nemogo~a vpra{anja u~encev, zraven {e literarni fantast in sanja~ o pisateljski slavi. Vendar se je v sedmih letih od prvenca in U~iteljic, obvoda v drobovino {olskega sistema in odtujenost vzgojnih idealov, marsikaj spremenilo. Najprej zamenjava generacij; prej mu je mama govorila, da bodo finan~no zadihali, in so potem naredili vse, da bi se to zgodilo, pa se ni. Danes sam obljublja to svojemu otroku, ko ga deponira pri materi in gre na pogovor za slu`bo, ~eprav z la`nim upanjem. Prihodnost d.o.o. se za~ne precej ~rnogledo; prijateljem, ki so bili na mariborskih protestih, grozi zapor. Sina tik pred puberteto mu ho~ejo vzeti socialne slu`be, saj je neza­poslen. Vse skupaj re{uje pripovedoval~eva mama z vede`evanjem, zato se v stiski oprime tega; bolj je sedanjost brezupna, bolj stranke potrebujejo napovedovanje prihodnosti. S pomo~jo klape tako odprejo vede`evalnico na ~rno in zraven duhovito poskrbijo, da se nekatere od njihovih prerokb tudi uresni~ijo; odigrajo 'naklju~ja', vendar bolj kot z manipulantskimi nameni za promocijo firme, malo pa tudi v dru`beno dobro, kadar gre za stikanje osamljenih src. Seveda se takoj vme{a mafija, oni pa~ slu`ijo s prisesavanjem na vse pol­legalne zaslu`ke. Opraviti imamo tudi z duhovitim prepoznavanjem o~eta in sina, in tisto, kar mu ves ~as grozi, namre~ duh umrle `ene ob belem dnevu in v treznosti, se po~asi umika novi ljubezni. Na koncu namre~ ugotovijo, da so prerokovali brez klju~ne karte v nizu, brez podobe Ljubezni. Predinovemu pisanju se pozna, da je vezano na Maribor, mesto heroj. Maribor, ki je precej pred Ljubljano, pa ne zaradi morebitnega gospo­darskega okrevanja ali novih delovnih mest, obratno; je korak pred prestolnico v napredujo~em razsulu ekonomije, po razpasenosti korupcije in po nezavidljivemu polo`aju mladih. Da je pripovedovalec o~e samo­hranilec, daje pisanju sentimentalno noto in pod~rtuje eksisten~no stisko, ob ve~ni eksistencialni. Zaostruje situacijo, saj se kar naenkrat pojavijo potrebe otrok, ki so bolj zavezujo~e kot lastne. Ker se vse zdi, da bo z od­vzemom otroka `ivljenje, ki je komaj znosno, postalo dokon~no zavo`eno in bo protagonista krivda izmali~ila, mu po{kodovala samospo{tovanje in posegla v njegovo samopodobo. Da bo postal eden {ankistov, da se bo svoboda prelila v svobodo do samodestruktivnosti; `e primorski kriti~ni romantik Franjo Fran~i~ je bufet imenoval za~asno osvobojeno ozemlje. Vendar ne; dru{~ina, ki marsikaj u{pi~i in je njeno benigno in zabavno prikrajanje prihodnosti drugih samo na~in dru`benega delovanja, vzame stvari v svoje roke. S protesti za kolege, ki so pod prikrojenimi obto`bami v zaporu zaradi protestni{tva. Z zastrupitvijo, ko s purgativom nahranijo vladno delegacijo, ki pride v Maribor na slavnostni, bolj kot delovni obisk. Predvsem je zbiranje ljudi, ~eprav malo{tevilnih, odlo~ilno v trenutku, ko se znajde junak v zaporu, brez obto`be, bolj kot opomin in morda kot gro`nja z novo represijo. Na kup, vsak {teje!, bi lahko povzeli Predinovo sporo~ilo. Roman Prihodnost d.o.o. nas opozarja, da smo ob spoznanju, da smo vse skupaj predolgo prepu{~ali raznim samooklicanim in voljenim elitam, dol`ni nekaj storiti za lastno prihodnost in za prihodnost svojih otrok. Z udele`bo v javnem `ivljenju, s prekinitvijo brezbri`nosti in zmot­nega prepri~anja, da bo kdor koli poskrbel za nas. Da moramo delovati v skladu z ugotovitvami, da tisti, ki delajo v na{em imenu, ne delujejo nujno tudi za na{e interese, prej obratno. Predinov roman je anga`iran. Vendar to zakriva s sklicevanjem na tisti tip romana, ki postavlja v ospredje dru{~ino, locirano prete`no za {ank, ki marsikaj u{pi~i. Gre za obliko pikaresknega romana, z vsemi drobnimi nategi in zvija~nostmi, le da je okolje novoklate{tva bolj stacionarno, vpleteni pa bolj prepleteni in zapleteni v odnose. Prihodnost d.o.o. ve­sele in tudi kak{no gorjupo iz `ivljenja dru{~ine in njene ravse z lokal­nimi nasilne`i popi{e z lahkotnostjo in naivnostjo, ki je sploh Predinov za{~itni znak. Zdi se, da so v novonastalih razmerah vsi izgubljeni, da jih suklja in navija usoda, vendar roman izzveni v napotilu, da je treba usodi omogo~iti, da nam pomaga. Da je treba s svojim delovanjem pustiti Ljubezni in Sre~i naslov, ~e bi se kdaj odlo~ili in nas posku{ali obiskati. Protesti in opozarjanje na dru`bene nepravilnosti so v tem pisanju o~itno `e en tak poskus opozarjanja usode nase in hkrati zahteva po preobratu. Lucija Stepan~i~ Franci Novak: Podnebne spremembe. Ljubljana: LUD Literatura, 2014. Štirinajst zgodb. Fantazije iz otro{tva, no~ne more in dnevno sanjarjenje. @urerska in umetni{ka scena. @ivljenje na pode`elju in okoljska problema­tika. Ampak svet, ki nam ga bolj ori{e, kot opi{e Franci Novak, ima samo na videz zvezo z na{im. Celo takrat, kadar so podrobnosti opisane z malodane obsedeno natan~nostjo. Oziroma najbolj takrat. Morda pa vendarle gre za isti svet, vendar zagledan skozi o~i latimerije ali kake druge globokomorske ribe, na katero je evolucija kratko malo pozabila. Novakove zgodbe samo na videz beremo, zasledovanje njegovih hipnoti~nih podob je bolj podobno plavanju in vse bolj tudi potapljanju, ~e `e ne kar daljnim globokomorskim potovanjem. Povr{ina pa dobi vse lastnosti, vso lepoto in grozoto kar naj­globljega dna. Mirne du{e lahko zapi{em, da gre za najbolj izvirno, najbolj presenetljivo pisanje, objavljeno v letu, ki je za nami. Novakov pripovedni svet se ne omejuje na boemsko sceno, ki `e tako ali tako ceni hipnoti~ne u~inke in razbohoteno fantastiko, se zadeva in vse no~i preple{e do onemoglosti, enako sugestiven in dvoumen je tudi, kadar opisuje zdravorazumske kmete, nedeljsko omizje sorodnikov, ki se jim spahuje po preobilnem kosilu, spro{~eno ozra~je dru`inske idile in utesnjeno bivanje mestne samohranilke. V svet, ki se lahko na lepem preobrne kot rokavica, pogosto, kot v pra­davnih zgodbah o iniciaciji, vodi razrita gozdna pot, samo na za~etku zna­na in doma~a. Ko je `e prepozno, nas vse bolj stra{ljiva gozdna scenerija spomni na pozabljeno resnico, da je vsako potovanje obenem potovanje v lastno notranjost, do zakopanih in pozabljenih zakladov domi{ljije ali pa, kot v zgodbi Drugi kraji, naravnost v drugo, varljivo podobno, a vendar o~itno tuje (vzporedno?) `ivljenje (zlove{~o razli~ico Singer­jevega Šlemila, ki je {el v Var{avo). Trden zemeljski element z za~etka postaja vse bolj sluzast, muhast in nezanesljiv, vse bolj prevzema najbolj potuhnjene lastnosti vodnega elementa. @enske so pre~udno usklajene z nenavadnostjo, ki jih obdaja, in tako vse nosijo prese`ek usodnosti. Fatalna `enska, ki jo je morda celo od prej vsaj na videz poznal, se vedno pojavi, kot bi se vzela od nikoder, to pa je tudi edino, kar imajo dame v teh zgodbah skupnega. ^eprav jim je name­njena arhetipska vloga temne anime, je vsaka zase povsem samosvoja. Fatalka je za za~etek lahko mala sestri~na, ki bratrancu pribli`no istih let nenadoma razkrije svojo doma~nost s ~udnimi zakulisnimi dogajanji tega sveta. Nekoliko pozneje pripovedovalec vznemirljive muze sre~uje seveda predvsem na pono~nja{ki sceni, in ~eprav jih v dnevni svetlobi verjetno ne bi ve~ prepoznal, jih vedno najde z instinktom, ki se zdi bolj `ivalski kot ~love{ki, in prav zato vzbuja vtis neizpodbitnosti. A tudi na videz vsakdanje `enske iz sose{~ine mu razkrivajo svojo nedoumljivo naravo: nevroti~na mladenka, ki bere tako obsedeno, kot bi se z branjem hotela ubiti; zrela, `e nekoliko debelu{na gospodinja, ki obsedeno vrtna­ri okoli hi{e in jo ves ~as skrivaj razganja nekak{na podko`na podvrsta skrivnega smeha – verjetno so bile nesre~nice, ki so jih v preteklosti kurili kot ~arovnice to~no tak{ne, samo na videz prilagojene. Ob~utek, da se jemljejo iz ni~, je `e domala komi~en in u~inkovito poudarja atmosfero, nabito z dvoumnostmi, ko se kar na lepem prika`ejo. V gozdu, na vrtu, v knji`nici, v slikarskem ateljeju izza profesorjevega hrbta – kjer koli. “Mimo njega je {vignilo dekle v zdrsanih kavbojkah, s poskakujo~o hojo in dolgimi ~rnimi lasmi; zdelo se mu je, da jo je videl v vseh lokalih, v ka­terih je bil.” Brez opozorila se med fi`olovimi preklami nenadoma pojavi pogansko bohotna soseda. “Še zmeraj tak{na, kot je bila v~asih. Mehka kot breskev. Sladka. Ni~ se ni spremenila,” tako jo v naslednji zgodbi (po vsej verjetnosti gre za isto osebo, saj sta zgodbi ohlapno povezani) opi{e njen preprosti mo`. Ob prese`ku skrivnostnosti gre za nadvse berljive zgodbe, ki bralca zlahka posrkajo vase, tako kot junake zgodb posrka dogajanje; stavki so nabiti s pomeni, ~eprav nedoumljivimi; napetost, ki vsepovsod lebdi v zraku, dogajanje silovito poganja naprej in {iri horizont pri~akovanja. Nekatere zgodbe so ohlapno povezane med sabo, liki le`erno prehajajo iz ene v drugo, kar {e krepi ob~utek nenavadnega premikanja, pojavljanja in izginjanja. Naslov Podnebne spremembe seveda ni izbran naklju~no, pa ne le za­radi vzdu{ja pritajene apokalipse, ki napaja vso zbirko, ter ob~utka, da se za~enja nekaj nezasli{anega, usodnega in neodvrnljivega. Svet se je za~el vrteti v prazno, narava je nepredvidljiva in zlobna, ljudje se gibljejo, kot da so brez kan~ka zavesti prepu{~eni vse bolj burnemu dogajanju: kot muhaste zra~ne gmote, kot molekule, ki odlebdijo drugam, ne da bi same vedele, kam jih bo potegnil kateri od nedoumljivih naravnih zakonov. “Veter spet mo~neje zapiha, nenadoma je toliko premikajo~ih se stvari na nebu in na zemlji; listi nemirno obra~ajo svoje obraze, stebla se glo­boko nagibajo proti tlom, ptice in `u`elke nihajo kot lahne ute`i v zraku, odsevi sonca poplesujejo po gladini. Grm se zgane in sko~i pred nas s svojimi tankimi rokami in biserno belimi o~mi, pred nami se kar naenkrat pojavita de~ek in deklica, gola in temnih teles, pomazana z blatom kot z bojnimi barvami.” ^love{ki svet se z lahkotnostjo, ki je videti pre~udno nevarna, me{a z rastlinskim, `ivalskim in mineralnim, v razgradnjo se vra~a `e za ~asa svojega `ivljenja, zemlja, zrak, ogenj in voda v tem nadvse elemen­tarnem dogajanju nenehno posnemajo drug drugega in se me{ajo brez prave lo~nice, tako zemeljski element, ki je brez opozorila in popolno­ma nekriti~no prevzel lastnosti vodnega, kot vodni svet, ki se na vsem lepem spremeni v ognjenega, kot da med premo~enim in gore~im ni nobene bistvene razlike, kot da gre v obeh primerih za nenavaden obred prehoda, za iniciacijo. “@erjavica je rde~e utripala, hipnoti~no in po~asi, drobni martin~ki so {vigali med toplimi kamni. Okoli tle~ega ognja je bilo polno ljudi, vrteli so se okoli ognji{~a, krilili in prhutali z rokami kot tropske ptice. V zraku je omamno, zeleno di{alo, iz radia je prihajala plesna glasba, polna ponavljajo~ih se ritmov, in se izgubljala v kro{njah dreves. Priklju~il sem se skupini ljudi, ki sem jih na videz poznal, gledal sem z njimi v dihajo~i, `are~i les.” Zlove{~im metamorfozam se je nemogo~e postaviti po robu in velika ve~ina ljudi se jim, kljub slutnji skoraj{nje pogube, prepu{~a z nekak{nim temnim u`itkom. Pripovedovalec, ki stoji ob strani, pa se v svojih posku­sih, da bi dogajanje vsaj pribli`no razumel, ob vsej svoji na~itanosti vra~a h ganljivi okornosti mladostni{kega modrovanja, saj dogajanju o~itno ni ve~ kos nobena uveljavljena teorija, noben sloviti avtor. “A ve{ … kaj, ~e je bilo … preve~ knjig. ^e je koli~ina napisanega – pa prebranega – pre­segla neko mejo … zdaj se bodo knjige za~ele vra~ati nazaj k elementom, k ognju, k vodi, k zemlji … kot v kak{ni jebeni pravljici …” Medtem ko opazuje “kako natisnjene ~rke tam spodaj izgubljajo pomen in postajajo le zavozlani del jezerskega dna.” Ma{a Oliver Vladimir P. Štefanec: Sem punk ~arovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov. Ljubljana: Modrijan, 2014. Vladimir P. Štefanec je slovenski bralski publiki in stroki znan kot avtor romanov za odrasle, od katerih so se kar trije (Viktor Jelen, sanja~, 2002; Republika jutranje rose, 2006; Odli~en dan za atentat, 2010) uvrstili med nominirance za kresnika. Letos pa je prvi~ iz{lo avtorjevo delo, ki pri­poveduje o najstni{kem `ivljenju. Kar pa {e ne pomeni, da je namenjeno izklju~no mladim. Ravno nasprotno – s {iroko paleto tem in z iskrivim samoraziskovanjem glavne junakinje odpira vpra{anja, ki nagovarjajo vsakega posameznika. Kljub temu da je za~etek zgodbe spretno „akcijsko“ zastavljen, celotno pripoved gradi predvsem lik glavne junakinje, trinajstletne Da{e, ter njeno iskanje identitete, pripadnosti in samostojnosti. Da{a je razmi{ljujo~a, a odgovorna najstni{ka upornica, ki se ne podreja „ta glavni“ klapi v razre­du in ne prisega na popularne smernice, ki jih narekuje potro{ni{ka in oportunisti~na dru`ba. Zato je seveda outsiderka, nosilka in znanilka druga~nosti. Mlada punkerica se raje kot z najnovej{imi nadaljevankami in njihovo modo ukvarja z vpra{anji o ~asu in svetu, v katerem `ivi, o svobodi, druga~nosti, strpnosti, odgovornosti, dru`bi in posamezniku v njej … Odgovore najde predvsem v „muziki“, {e posebej v bendu vseh bendov, ki ostaja do konca neimenovan, a ga bodo bralci zagotovo pre­poznali po citatih znanih besedil. V zgodbi prikazani sodobni mladostni{ki svet potuhnjenega nasilja in mobinga med vrstniki se umakne v ozadje, ko Da{a izve, da se njen najljub{i bend odpravlja na evropsko turnejo. Medtem ko snuje plan, kako uresni~iti svojo gore~o `eljo – obiskati koncert –, pa za~ne Da{a nehote spoznavati svojega o~eta v povsem druga~ni lu~i. Dru`insko dinamiko avtor skozi notranji monolog junakinje opisuje zabavno in pronicljivo. Predvsem prepri~evanje o~eta s strani mame in h~erke bo marsikoga spomnilo na lastno mladost. Prav v svojo punkersko mladost se v spo­minu vra~a tudi Da{in o~e, medtem ko postane eden klju~nih akterjev v h~erkinem projektu „koncert“. Tako Da{a spozna ~are medgeneracijske povezanosti in sti~nih to~k, ki presegajo ~as in prostor ter povezujejo – v njenem primeru – tiste, ki so druga~ni in so si v tej druga~nosti blizu. Vi{ek zgodbe seveda predstavlja obisk in do`ivetje koncerta. Z na­tan~nim, pristnim in iskrivim opisom celotnega razpona ~ustev, misli, razpolo`enj, utripa in dinamike, ki jih po navadi prinese dober koncert, zagotovo predstavlja enega bolj{ih delov pripovedi. Bere se kot energi~na himna ob~utku pripadnosti in povezanosti, ko po letih outsajderstva in samotnega iskanja ~lovek kon~no najde trop podobno ~ute~ih ljudi. Avtor kot izjemno pronicljiv opazovalec in poznavalec najstni{ke psihe bralca gibko in prepri~ljivo vodi skozi vrtince nenehno spreminjajo~ih se ob~utkov mladih src ter tako odstira tudi najneznatnej{e vzgibe in detajle mladostni{kega iskanja, spoznavanja in spletanja medsebojnih vezi. Pri tem odpira mnogo resnih problemskih tematik: od nasilja in mobinga v {oli, kritike {olskega sistema, elitizma med mladostniki prek nestrpnosti, druga~nosti, izklju~enosti, socialnih razlik in poneumljajo~e pop potro{ni{ke kulture do krhkosti iskrenih prijateljskih zavezni{tev v sodobni dru`bi mladih. Zgodba opozarja na izklju~ujo~o naravo najstni{kih klap, na boj za pre`ivetje, selekcijo med mladimi, katere dinamiko narekuje mo~, ki stoji v podobi star{ev in njihovega dru`beno­ekonomskega statusa v ozadju mladih posameznikov. Vseh teh problemov se glavna junakinja zaveda, jih nekonvencionalno reflektira in iz navdiha svoje muzike zavzema lastna stali{~a, ki jih uveljavlja tudi v praksi (od tod tudi profil Debele lezbijke na socialnem omre`ju). Resnost tem vedrita duhovitost stila in humor. Izjemno berljiv in teko~ notranji monolog je seveda zapisan v mladostni{kem slogu in `argonu z mnogimi sposojenkami iz angle{kega jezika (skeri, mislm!, faca, starina, kul, depra, fen, lajf, hepi …). Na trenutke besedilo nasmeji z izjemno duhovitimi opazkami, zmagovalna je seveda tista o fotru („@e na splo{no foter ni ravno nekaj, kar bi ~lovek ponosno vodil naokrog in razkazoval.“). Za~etek romana bi lahko bil strukturno zavajajo~ – dogajanje v {oli se v nadaljevanju popolnoma umakne v ozadje, nastavki za problemski roman pa se izka`ejo na koncu bolj kot okvir, v katerega je polo`ena osrednja zgodba o Da{inem obisku koncerta. Tak{na zasnova sicer pov­sem zgledno deluje in izpolnjuje romaneskno zahtevo po notranji rasti junakinje. Da{a se po koncertu v {olsko diskriminatorno okolje vrne bolj samostojna, mo~nej{a, {e bolj zvesta sama sebi. Tako kot narekuje klasi~na teorija romana, se odnos junakinje do sveta spremeni. Kljub temu pa je prehod s {olske tematike k Da{inemu osebnemu projektu malce nerodno strukturiran – predvsem Da{ini flashbacki ne odgovarjajo njenemu odnosu do o~eta. Tudi po tem, ko prosi o~eta za ve­rigo in spozna, da je bil o~e neko~ punker, se njun odnos ne spremeni. To nekonsistentnost bi si lahko razlagali kot zna~ajski element, kot trmasto trdovratno najstni{ko dr`o, kar pa ni v harmoniji z Da{ino ob~utljivo in dovzetno du{o. A glede na to, da pa~ „foter“ ni ravno razkazovanja vreden, ji bodo to notranje nesoglasje nemara odpustili tudi zahtevnej{i bralci. Ana ^. Vogrin~i~ Nata{a Konc Lorenzutti: Dru{tvo starej{ih bratov. Ilustrirala Tanja Komadina. Dob pri Dom`alah: MIŠ, 2013. Najnovej{a mladinska proza Nata{e Konc Lorenzutti govori o bratih in o tem, kako se (ne) prena{ajo. Glavni, prvoosebni pripovedovalec je Nace, ki je prijazen in navihan fante: hodi v {olo, je “skoraj zatreskan v Hano”, ima najbolj{e prijatelje in najljub{e u~itelje in seveda tudi seznam vsega, kar mu gre na `ivce. Recimo redoljublje, ker on namre~ “reda na mara” in je zato kve~jemu “redomrzne`”. Predvsem pa je Nace starej{i brat. In kot tak v~asih tudi malce frustriran. Zato se nekega dne, potem ko v nizu zgodbic izvemo, kaj vse ga v zvezi s tem mu~i, vpra{a: “A je kje kak{no dru{tvo, recimo … za za{~ito starej{ih bratov?” In ker ga o~itno ni, tak{no bratov{~ino skupaj s sotrpinoma Primo`em in Maticem ustanovi sam. Tako, ta pravo, s predsednikom, tajnikom in blagajnikom vred, in tudi s slovesno pristopno izjavo. Prva naloga je: ignoriranje mlaj{ih bratov oziroma sester. Ko to kar traja in traja, za~ne malega Tineta spravljati v obup. Tako zelo, da nekega dne izgine. In zdaj skrbi tudi o~eta in (nose~o) mamo. Vse skupaj se {e bolj zaplete, ko za~ne mamo {pikati v trebuhu … Sledi akcija: Tineta najdejo v gmajni z zlomljeno roko, mamo odpeljejo v porodni{nico, Nace pa se doma kesa in zaobljublja, dokler se s prihodom sestrice domov vse sku­paj ne kon~a z veselim vriskanjem. Kar pa seveda ne pomeni, da se nista brata nikoli ve~ kregala. “Ojej! To bi bila pa res limonada!” pravi Nace in prizna: “Kregava se pribli`no enkrat na dan, v~asih tudi dvakrat ali trikrat, odvisno od tega, koliko imava volje.” Ampak “nikoli ve~ pa brata ne ignoriram” – kar pa je tudi nekaj. Zbirka epizod, ki se bolj ali manj vse vrtijo okrog bratskih spopadov, izri{e portret dru`ine skozi pestro paleto razpolo`enj – od navihane igrivosti, do zamere, tesnobe, skrbi, strahu, `alosti, pa jeze, radosti, ljubezni in sre~e. Pisanje Nata{e Konc Lorenzutti nikakor ni stereotipno banalno niti ki~asto sladkobno. Je jezikovno spretno, slogovno prepri~ljivo in vsebin­sko prisr~no. Stavki, ki jih izrekajo mulci, zvenijo verjetno, tako da jih res zasli{i{, pri ~emer pa avtorica vseskozi nemote~e ohranja tako slovni~no kot slovarsko spodobnost. Nadvse o~itno je, da pi{e ve~kratna mama, ki tak{ne zgode in prigode dnevno `ivi, zato so te prepoznavno pristne in zabavno `ivljenjske. Dodana vrednost je Nacetov prvoosebni pogled, ki nam pomaga vstopiti v glave otrok in ki – ob tem, da zabava – v~asih tudi gane. Spoznamo {e Hano Per{olja, ki je “najlep{a punca na svetu”; u~itelja Viljema, “ki je faca”; pa Marjetko Slejko, ki je “debela in butasta” in je Nace ne mara; teto Minco in strica Poldeta, ki ju tudi ne mara preve~; in seveda zaveznike v dru{tvu: prijatelja Primo`a Kravanjo in Matica Pahor­ja, ki je sicer “ljubljenec u~iteljev”, a vendarle tudi starej{i brat. Zagotovo se lahko v Nej~evih mislih najdejo tudi mladi bralci sami (“Moji `ivci je naslov nanizanke, ki je moja mama noben dan v tednu, ne na petek ne na svetek, ne pozabi predvajati”), mame in o~etje pa se tu in tam zlahka prepoznamo v Nacetovih star{ih (ki bi recimo “radi tabletko uboglin”). Posebna pohvala gre ilustratorki. Ljubko zafrkljivi vizualni podnapisi Tanje Komadina izvrstno ujamejo vzdu{je zgodb. Vsako poglavje krasita vsaj dve detajlirani, malce stripovski ~rno­beli ilustraciji – ena miniaturna pri naslovu in druga ob koncu, v~asih {e kak{na vmes. Sploh je knjiga tudi oblikovalsko nadvse li~en izdelek, a je trdi vezavi navkljub vendarle nekoliko draga. 25 evrov, pardon, 24,95! Upamo, da bo vendarle na{la pot do bralcev, saj gre za nadvse simpati~no branje za vso dru`ino – z brati ali brez njih. Naklonjen celostni vtis malce zmoti samo dvoje: da avtorica na za~etku omeni Nej~evo starej{o sestro (na 9. strani beremo “Marjetka se namre~ dru`i z mojo starej{o sestro”), potem pa o njej ni ve~ ne duha ne sluha in bralec ostane prepri~an, da ima Nace samo Tineta. In to, da knjiga nima kazala. Nacetova pripoved se zaklju~i s prihodom novega dru`inskega ~lana, kar seveda pomeni, da zdaj Tine sam postane starej{i brat (in se lahko v~lani v dru{tvo), s ~imer se za~enja novo poglavje dru`inskega `ivljenja, to pa je tudi lepa prilo`nost za nadaljevanje … Nata{a Konc Lorenzutti je sicer zelo raznotera avtorica in zadnje ~ase pozornost vzbuja njen prvenec za odrasle, mi pa si `elimo, da bi {e naprej pisala tudi za mlade. Matej Bogataj Ko pi{tola naredi mo`aka Ja{a Koceli, Eva Mahkovic: Do zadnjega diha: Zdaj. Re`ija Ja{a Koceli. Mestno gledali{~e ljubljansko, premiera 4. februarja 2015 na Malem odru. Pred leti smo imeli napad gledali{~a na prozne klasike; Ana Karenina, iskalci izgubljenega ~asa, junaki Dostojevskega, vsakr{ne dramatizacije vseh vrst so se posebej v eni sezoni zgostile, tudi po zaslugi repertoarne odlo~itve vodstva nedvomno takrat najbolj reprezentativnega gledali{~a, ljubljanske Drame, ki jim je namenilo posebno te`o v svojem repertoar­ju. Pa ne samo tam, tudi drugje je bilo kar naenkrat vse polno naslovov proznih klasik. Tisto, kar je bila praksa recimo v Mladinskem ali domena gledali{~a za otroke in mladostnike, razni guliverji, ostr`ki, trnulj~ice in rde~e kapice, junaki Julesa Verna in vesoljski odiseji, je zdaj s star{em v{e~nimi naslovi in emblemi mno`i~no pridrlo tudi na odre za odrasle, vsaj po letih. To smo razumeli kot poskus, da bi bilo gledali{~e {e bolj in nadvse v{e~no in komunikativno (se zdi, da sta obisk in zadovoljstvo publike postala ravno takrat eden od kriterijev, s katerimi se je merilo dobrikanje in prilaganje glavnemu sponzorju, Ministrstvu) in bi hkrati iskalo nove odgovore na vpra{anja, ki jih zastavlja postdramsko stanje. Krhanje subjektivitete, njena postopna in nadaljnja degradacija, disociaci­ja subjektivitete in tista preskakujo~nost, fluidnost v identiteti, kar je svoje ~ase detektiral dramski ludizem, in vsakr{ne oblike drugostopenjskosti v izjavljanju, vse to je klicalo k novim prijemom in iskanjem. Dobro staro brechtovsko potujevanje, izstopanje iz vlog ali v realnost, v povezavi z go­vorjenjem v mikrofon, afront, ali z branjem didaskalij, ~e omenimo samo dva od bolj zlorabljenih prijemov iz zadnjih dveh desetletij dominacije modernizma, ali pirandellovsko spra{evanje o ontolo{kem statusu oseb, ki se i{~ejo, in po~ne to isto tudi avtor, kar naenkrat ni zado{~alo. Gledali{~e naj bi z velikimi zgodbami, tokrat mi{ljenimi kar najbolj dobesedno, na­redilo nekak{en obrat, vrnitev k publiki, ki pa ne bi bila ~ista komerciala, saj naj bi na tak na~in poudarili postopno krhanje strasti, napokanost in ve~jo dvomljivost oseb. Iz oseb akcije smo dobili osebe z mo~nimi pomisleki, pripovedovalce in sanja~e, se s tem sicer res pribli`ali recimo notranjemu monologu iz proze, vendar pa so rezultati pogosto, razen pri najbolj posre~enih in premi{ljenih dramatizacijah, izostali. Ne samo po mnenju dela kritike, malo se je prito`ila tudi publika; vse skupaj, namre~ skoraj u`aljenost gledali{kih hi{, sem kot selektor enega od gledali{kih festivalov {e malo bolj ob~util. Ob nasi~enju z dramatizacijami, ve~inoma poznanih in tudi `e ekraniziranih del, se je pokazalo, da je 'prozo' te`je igrati, da redko nudi enakovredno odsko~i{~e za majesteti~ne vloge in da se prozna provenienca pozna po epskosti, distanci, tudi razvle~enosti in podobni ekstenzivnosti. Pri dramatizacijah so pogosto izpadle ravno tiste kvalitete dela, zaradi katerih je to postalo klasi~no, tisto, kar je ob brez~asnosti omogo~alo vsa­kokratno najdevanje aktualnosti. Ne vedno, spomnimo se nekaj Kafkovih dramatizacij, pa Korunovih ukvarjanj z Dostojevskim, pa kakega Lewisa Carrolla. Vendar je bolj padel v o~i tisti glamurozni del, ki je pobral iz klasik njihov brend, za{~itno znamko, in jih zapakiral v sijajno folijo, da se je vse zlatilo in svetilo. In podobno je bilo z nekaj adaptacijami fil­mov; pri tem je na primer iz ene od uprizoritev Somraka bogov namesto kritike nastala brezjaj~na apologija velikih industrialcev in njihovega 'mre`enja' z nacizmom, ali iz inspirativne pesnitve o naravi organskega galerija v{e~nih podob, kot nala{~ za fotoekshibicije in kataloge, podob, ki niso povezane in imajo obenem nizko stopnjo dramati~nosti. Povedano druga~e: podob, ki so sicer fascinantne, vendar njihova privla~nost traja samo hip, samo v trenutku, ko se pojavijo in osupnejo, potem pa zamre, ker so hkrati izpraznjene, poplitvene; odsevajo sicer polo{~eno, vendar tu­di sterilno in brezkrvno povrhnjico sveta. Kot bi na razstavi morali gledati sliko predolgo, po tem, ko smo vse videli in se v`iveli in razumeli; kot bi se morali recimo pri branju prilagajati dislekti~nemu so{olcu ter bi nam po~asnost in izzvenevanje uni~ila ves bralski/gledalski u`itek. Lani smo v MGL videli predstavo Sedem let skomin, nastalo po oziroma ob filmski uspe{nici; lahkotno besedilo Georgea Axelroda je sredi petde­setih let prej{njega stoletja ekraniziral Billy Wilder, v njem je odigrala vlogo Marilyn Monroe, verjetno je v kateri od komercialnih, broad­wayskih oblik besedilo uspevalo tudi kot gledali{ka uspe{nica. Repertoar­na odlo~itev je bila upravi~ena, ne samo glede odziva publike in glede na dejstvo, da je vzpostavila do takrat manj uporabljeno Ajdo Smrekar in ji polno ponudila igralsko prilo`nost, {lo je tudi za tisto lahkotno in v MGL v~asih v muzikal oble~eno obliko zabave, ki pa nudi nekaj igral­skih mo`nosti in morda tudi dose`kov ter hkrati kratko~asi publiko; nekaj podobnega, kar je bilo podano v muzikalu Nekateri so za vro~e oziroma Sugar, na vsak na~in pa prese`eno z Mo{evo re`ijo Kabareta, ki je nastal po Isherwoodovih zgodbah in do`ivel polno ufilmnjenje z Bobom Fossom. Film promovira predstavo, njegova uspe{nost in dejstvo, da bi se publika zbrala pod njegovo bandero in se pofo~kala ob njegovi blagovni znamki, je magnet, vendar tudi predstava pod isto blagovno znamko ne razo~ara. V tej lu~i je ugledali{~enje filmske uspe{nice, ki to ni hotela biti in ji je tako dolo~no spodletelo, da so jo napa~no (ne)razumeli, Godardovega Do poslednjega diha, seveda {e kako tvegano. Ravno zato, ker ne gre za stereotipno ali dobro povedano zgodbo, te je pravzaprav zelo malo. Tisto, kar je revolucionarno pri Godardu – tu si malo izposojam jezik in dolo~itve tistih, ki se na film malo bolj spoznajo od mene – je predvsem obra~un z dotakratno filmsko prakso. Je dinamizacija filma, je posodo­bitev in pre~i{~enje filmske naracije, je stali{~e o filmu, ki je verjetno v zgodovino – tu malo {pekuliram sam in sem kar na spolzkem, se mi zdi – bolj zarezalo kot Dogma. Kamera z roke, improvizacija igralcev, citati iz gangsterske filmske klasike, dinamika nekih novih, povojnih let, krik generacije, ki ho~e `iveti mimo velikih in klasi~nih junakov. Mimo Madame Bovary, Nesre~nikov (ki jih je potem {e kako uspe{no zlorabil Broadway), mimo vojnih akcij in premlevanj odgovornosti do nove po­dobe sveta, dekolonizacije, Al`irije, hladne vojne, vsega balasta, ki kot mora pritiska na ple~a `ivih; Do poslednjega diha je manifest, da je treba generaciji pustiti njeno odra{~anje. In njen lasten filmski jezik, ki opravi s predhodniki in postavi nove standarde. Re`iser Ja{a Koceli in dramaturginja Eva Mahkovic sta Godarda aktua­lizirala, zato tisti Zdaj za naslovom. Povzela sta epizode, zamenjala Faulknerja s Frenznovim romanom, ko se pogovarjajo o brendih v lite­raturi, v dru`bi, v kateri se protagonista gibljeta, je zdaj Švedinja, ki je v Parizu prek Erazma, sicer pa zaplet in {torija sledita predlogi (ki je ni). Po uvodnem, nikjer problematiziranem uboju policaja, to se o~itno zli­kovcu kar zgodi, kar naj bi kazalo enak odnos do sistema, kot je izvorno godardovski, se Michel na begu v Španijo, ~eprav mora prej izterjati dolgove od preprodajalcev avtov, ki ji je ukradel, in Patricia, Ameri~anka v Parizu na usposabljanju oziroma praksi pri modnem ~asopisu, pretikata skozi tiskovne konference, on obiskuje prijatelje, vse do bridkega konca. V uprizoritvi je ob simpati~nem mobilu, ki dobi vsaki~ novo zna~ko, ob raz{iritvi v dvorano in na sede`e med publiko, ob stiliziranem begu, tako temeljen prispevek Pariza, mesta zabave in frivolne francoske kulture, vendar je Pariz zveden na nekatere najbolj obrabljene embleme; Eifflov stolp, scenografija Darjana Mihajlovi}a Cerarja, ki je razklala praktikable na God in Art, elementi, ki pri~arajo dolo~ena prizori{~a, so opremljeni z napisi tipa What the Foucalt in podobno. Na vsem tem poteka glede na realnost in/ali tradicijo gledali{~a razmeroma neproblemati~na predstava. Ne samo da so nekatere miniature Borisa Ker~a, Gregorja Grudna in Anje Drnov{ek v po nekaj vlogah ~isto simpati~ne, nedvomno nosita neizbrisen pe~at te nove lahkotnosti in neobremenjenosti tudi oba nosilna igralca, Domen Vali~ in Ajda Smrekar. Okretna, nasmejana, `ivahna, v{e~na, ko­munikativna do publike; na vsak na~in manj skrivnostna in bolj priljudna, manj uporni{ka kot Jean Seberg iz originala, ki se je, ne nazadnje, v ~asu upora in vstaje za pravice obarvanih v Ameriki spoznala – v svetopi­semskem, starozaveznem smislu – in solidarizirala z Malcolmom X in ^rnimi panterji, on brez tistega pobalinskega in smrti zavedajo~ega se ali obe{enja{kega Belmondovega bega, ki se ne more in ne sme zaustaviti, ker je vse ostalo beda stvari; zapor, {ikane, sodni procesi brez humorja in ostanek `ivljenja brez mobilnosti. Ta je postajala takrat v Franciji vse pomembnej{a, tempo `ivljenja se je pospe{eval in splezal samemu sebi na rame. Pri nas bistveno pozneje: {e petnajst let po filmski premieri so se v seriji Vest in plo~evina po Zupanovih scenarijih fi~oti in stoenke mili~nikov podili za pobi s pony ekspressi in tomosovimi dvobrzinci, danes avte kradejo ob specializiranih in ra~unalni{ko podkovanih ekipah samo {e lopovi ni`jega reda, ki so takoj nad nabiralci bakra in vlomilci v prazne po~itni{ke prikolice in hi{ke. Zgodba se, podobno kot v filmski predlogi, drobi in para vse do pri~akovanega konca. Bolj kot slast pripovedovanja in suspenza so ver­jetno v ospredju nova spro{~enost, nezavezanost ~emur koli, in lahkotnost, stali{~e, da je svet pa~ razpolo`ljiv za zabavo in skoraj samoumevno pre­snavljanje, popasenje. Niti ne v smislu skrajne estetizacije, ki bi na ra~un etike in tveganja pogube sledila dekadentnemu esteticizmu s konca 19. stoletja, ne, bolj kot lunapark, zabavi{~e, supermarket s {irokim naborom robe. V uprizoritvi ni ni~ problemati~nega ve~; ~e je Godard subverziven glede na prevladujo~ filmski jezik, potem re`ija ne postavlja pod vpra{aj prav ni~esar. Niti ni apologija zlo~ina, niti ne premakne na{e podobe zvizualiziranega in z blagovnimi znamkami prepredenega sveta, med katerimi je tudi Frenznov roman stvar med stvarmi. Uboj policista je tako neprijetna, vendar nikakor ne zavezujo~a epizoda, ki gre zraven k ljubezni do hitrih – in dragih avtov; ho~em re~i, da pri Tarantinu, ki je 'odra{~al' in se napajal v videoteki, bistveno la`je razumemo in mu oprostimo po nepotrebnem mrtve, saj gre za parodizacijo, ob hkratnem pritrjevanju umetni krvi in akciji, ki jo pasivnemu obiskovalcu kina oziroma izposo­jevalcu v videotekah v `ivljenju manjka. ^e so bili pri Godardu citati iz kriminalnih klasik tipa Bogart ali trdih kriminalk tipa Dashniel Hamett {e poskus pospe{evanja glede senzibilnosti zaostale in s tem pre`ivete Evrope in njenega filma, potem gledali{ka uprizoritev vse od prej jemlje kot `e zdavnaj ubit material, ki je razpolo`ljiv za citacije in do katerega se ji ni treba opredeliti. In se tudi no~e. Zato se ob koncu predstave morda nostalgi~no spomnimo ~asov av­torskega filma in obdobja, ko je ~lovek veljal toliko, koliko trdno in premi{ljeno je bilo njegovo stali{~e. Naporna, vzvi{ena dr`a, ki je svet o~itno ne zdr`i ve~. Vitomil Zupan: Zastave – Mo` – Slepota: igra v igri v igri. Po igrah Atentator in kralj, ^rvi in Bele rakete lete na Amsterdam priredil Mare Bulc. Re`ija Mare Bulc. SNG Drama, Mala drama, premiera 6. februar 2015. ^e je bila parodija in hkrati posmehljivo­pou~na lepljenka Vse o Ivanu Bul~ev izlet v intermedijske vode, poskus gledali{ko zgostiti Cankarja – in mu jo malo zagosti – z izlo~enjem likov iz obi~ajne 'znotrajliterarne' lege, z njihovo dekotekstualizacijo, z njihovim prenosom na spolzek medijski teren, poskus, da bi se zraven poigral s formatom jutranjega TV­programa, tega kamina ubogih na duhu, potem je zgo{~enka iz Zupana bolj ambi­ciozna, bolje povzame avtorjeve osnovne intence in je tudi bolj celovita. Predvsem pa se spretno izogne pasti, v katero so se zadrsali nekateri pri­zori iz Ivana, da namre~ {lamparijo po lokalnih televizijah sme{ijo enako slabo artikulirano, kot je odigrana v jutranjih programih; za razgaljanje televizijskega diletantizma je seveda treba biti nadvse natan~en. Tokrat Bulc trem igram – za katere lahko dvomimo, da bi samostojno danes polno u~inkovale, saj je ~as morda izgubil nekaj ostrine, zato pa pridobil nekaj ve{~ine in zavedanja `anrskih pristopov – namre~ ob pol­nem in premi{ljenem dramatur{kem anga`maju Darje Dominku{ priskrbi okvir in jih s tem stisne v eno. ^e imamo v ^rvih kriminalistovo analizo o delinkvenci, za katero naj bi bila kriva (pre)mo~na mati ter s tem po­drejen in mlahav mo`, ki mladostniku ne ponuja to~ke identifikacije med odra{~anjem, potem ta dru`ina zdaj igra in re`ira. Torej: o~e igra Kralja, atentatorja i{~ejo, in to sta kulturnik in varnostnik iz Belih raket, najprej na avdiciji in potem, po prezasedbi, ko mularijo iz ^rvov pozaprejo, tudi na dokon~ani predstavi. Mati je seveda re`iserka tega skupka amaterjev, sin pa medtem trpi v zaporu; trpi predvsem zato, ker ho~ejo vse skupaj naprti­ti njegovemu pajda{u, povratniku, sinu pijanca in partijskega odpadnika, njega pa zaradi o~etove pripadnosti rde~i bur`oaziji slej ko prej oprostiti, mu pogledati skozi prste. Edino dejanje, ki mu v tak{nem razmerju sil preostane, je samomor. Upor proti generaciji star{ev ni mogo~, dokler ga ti {~itijo za vsako ceno, dokler pri tej za{~iti sodeluje celotna dru`ba ter celo organi reda in miru, vsi posplo{ujejo in stigmatizirajo – in obratno, so do vsega tako presneto tolerantni, vse tako zelo razumejo in odpustijo, ~e gre za pravo kri in rod. Za na{e. Morda deluje zapleteno, ker Zupanova dramatika ni zelo v na{i zavesti, {e manj osebe ali motivi iz njegovih iger; Bulc pod malo enigmati~nim naslovom, nabranim iz Zupanove poezije, ki naj bi vsako od iger opremil z zna~ilnim geslom, v eno zdru`i in spretno preplete tri Zupanove igre: o spopadu med mo{kim in `ensko, v katerega se vme{a obdarjeni in malo scagani varnostnik, to je recimo tudi tema romana Igra s hudi~evim repom ali Hemingwayeve novele Kratko sre~no `ivljenje Francisa Macombra; spopad med mo{kim(i) in `ensko, pri ~emer je en pol mo{kih spla{en in inferioren ter nevreden razploda in pre`ivetja, drugi pa mo~an in evolu­cijsko bolj penetranten, dominanten. V Belih raketah se ta situacija iz za~etne, ko je varnostnik {torast in jamra zaradi poni`ujo~ega ravnanja doma~ih, se re~e `ene in ljubimca, intelektualec pa fin in obvlada vse, tudi `ensko, preobrne po varnostnikovem posilstvu; nikoli ne ve{, kdo ima batino, ali kako `e je to definiral Zupan v eni od proz, in tam `enske na to vedno padejo. Tak{en odnos se seveda prenese tudi na otroke in dolgi psiholo{ki ekskurzi zasli{evalca o zbegani mladini, ki si ne more ustvariti lastnega sveta, ker se ne more upreti star{evski avtoriteti, ker je njena nosilka mati, in ne o~e, so glavna tema ^rvov. Tretja tema je odnos med posameznikom in oblastjo; Kralju izpolnijo zadnjo `eljo pred eksekucijo, ob tem pa ga prosijo, ~e bi lahko ve~erjal z atentatorjem nanj, ker je to njegova zadnja `elja. Kar ~udna, samo gre za komedijanta. Tega nova oblast, prevratniki niso izpustili, je le nevaren tudi zanjo. Vendar med zadnjo ve~erjo oba izvesta, da bodo Kralja osvobodili prista{i, in ga res; rablja, ki svoje po­slanstvo opravlja profesionalno, Kralj obdr`i, do takrat sojetnika pa da pogubiti. Oblast je cini~na in brez spomina na usluge, ko si gor, tla~i{ in pogublja{ ne glede na prej{nja zavezni{tva, ne glede na usluge in lojalnost. Na fleksibilni sceni Damirja Levanti~a, ki omogo~a hitre prehode med zaporni{ko celico, zasli{evalsko sobo, interierjem situirane in privilegira­ne dru`ine z vrha partijske nomenklature, se tako prepleta nekaj ravni igre. Prvi del, o Kralju in atentatorju, je zastavljen kot igra v igri, ki jo {tudirajo amaterji in jo Mati zraven v `ivo re`ira, proti koncu `e tudi kostumira­no, in takrat v tem {mirantskem ambientu polno zasije kostumografija Ur{ke in Toma`a Dra`a, Kralj ima recimo Zupanov portret natisnjen na kraljevsko haljo kot igralno karto, ostali pa katero od Zupanovih fotogra­fij, v boksarski pozi, jetni{ki avtoportret … Ljubitelji pretiravajo z igro, glumatajo, predvsem Atentator, ki ga odigra Jurij Zrnec, se pretika med dvema vlogama, z diletantom lastno okornostjo, kjer se seveda polno arti­kulira distanca do tak{nih odrskih poskusov; je pa ta distanca produktivna za humor. Tudi Kralj Bojana Emer{i~a preslika obe poziciji, navideznega hegemona na odru ter podrejeno in neodlo~no vlogo doma, kjer kraljuje, kot v gledali{~u, njegova `ena, ki igrokaz re`ira; Sa{a Pav~ek je stroga, zadr`ana, tudi oblastna, predvsem pa se eroti~no predaja gledali{~u in srka besede o razmerju med oblastjo in svobodo. Na avdicijo oziroma eno prvih vaj pride tudi skupina mularije, to so tisti, ki jih potem ujamejo med vlamljanjem v trgovino, oboro`ene in nihilisti~ne. Seveda so premalo zbrani za teatrsko disciplino, ~eprav v amaterskih pogojih, zato z njihovim anga`majem ni ni~, je pa toliko ve~ji ob preiskavi njihovega vloma. Klemen Jane`i~ je sin partijskih funkcionarjev, odlo~en nekaj narediti mimo dru`ine in proti avtoritetam, sistemu nasploh, tako da ima neuspeh kljub mo`atosti skoraj vpisan v svo­je vedenje. Rok Vihar je njegov bistveno manj izzivalen in v popravnih domovih prekaljen kompanjon in skoraj `rtev brezglavega izzivanja in uporni{tva; hkrati ves ~as tudi jebena stranka, povratnik, sin o~eta, ki se je skru{il in zdruznil in zapil zaradi torture svojih partijskih kameradov v povojnih letih neusmiljenega ~i{~enja partije. Neuspeh, pragmati~no zavedanje o dometu tega upora in zlomljena inferiornost so mu vpisani v gestiko in pojavnost. Tina Vrbnjak je njuna sopotnica, njena deviza je izzivanje mej mo~i, ki ji jo daje zapeljivost, na gledali{ki sku{nji deluje raztreseno in nemirno, pubertetni{ko dekoncentrirano, njen nastop pred in{pektorjem pa je odmev nastanka igre so~asne seksualne revolucije, ki je posku{ala preme{ati spolne lege in uveljavljene vzorce in, kot vse revolucije, izgubila in otopela s tem, ko je zmagala. Tretje prizori{~e je soba s klavirjem, na katerem vadi naslovno pesmico iz igre Bele rakete intelektualec, novinar ali nekdo, ki hodi v slu`bo v 're­dakcijo', pisec {e kar bedastih in izzivalnih, v resnici neproblemati~nih popevk. Jurij Zrnec ga odigra z vehemenco bonvivana, tudi s samoiro­nijo nekoga, ki ima uvid v lastno po~etje, na vsak na~in pa je vzvi{en nad delavsko bedo, ki jo predstavlja varnostnik. Ta se vedno pogosteje, tudi zaradi teko~ih dobrot, ki jih je dele`en, po~asi vsiljuje in zavojuje novinarjevo intimo; Alojz Svete, v dr`i skromen in zadr`an, postopno pridobiva in se pola{~a, iz `rtve kolegov iz bivalne barake in lastne, ne­predstavljivo gospodovalne in arogantne dru`ine se blago nalit spreminja v podivjanega potrebuje`a, pi{tola – psihoanaliza bi rekla kako o tem – mu daje ob~utek mo~i in, podprt z izgubo edine `enske ko`e, ki mu je {e na razpolago, tiste na pornografski fotografiji, ki mu jo sostanovalci uni~ijo, stori Dejanje: na silo si vzame intelektual~evo ljubico, se pusti razoro`iti, in preostanek igre, nikakor ne usoden, je tista z mo~jo – in pi{tolo, predvsem nad novinarjevo ljubico, ki zatava sredi no~i na obisk. Ma{a Derganc je impulzivna, njen obra~un z mo{kimi je silovit, v vseh odtenkih ljubosumja, to je obra~un mo~ne `enske, ki ve, kaj ho~e in kako to dobiti, s {levastimi mo{kimi. Vsi trije potem odigrajo {e vloge v Kralju, ona dobi vlogo Simone, ki je v igri predvsem prena{alka pisem in predmet po`elenja na smrt obsojenih. Boris Mihalj je Šef milice in Rabelj, kot prvi polno anga`iran in skoraj zaslepljen, ko ne more razumeti delinkvence novega tipa, ki nastaja iz poskusov upora na luksuz in privilegije obsojene generacije, on je partij­ska linija znotraj organov reda in pregona, njegov psiholo{ko podkleten in intelektualno mo~nej{i kolega je Uro{ Fürst, pravzaprav avtoritaren glas, ki podkleten s psiholo{kimi uvidi in teorijo razgrne temeljno tezo o izgubljeni generaciji, ki se zaradi nemo~i star{ev nima ve~ ~emu upirati. Bul~eva re`ija je duhovita, kadar se ograjuje od fascinacije ljubiteljev gledali{~a in igre, in dovolj natan~na, kadar gre za eksistencialne te`ave odra{~ajnikov; tisti del je skoraj stali{~e o svetu in manj ka`e distanco do Zupanove predloge. Nasploh je zgo{~enka zaradi u~inkovitega preseva­nja vseh glavnih tem – ob spoznanju in zavesti, da je Kralj in atentator pravzaprav ske~, premeteni preobrat o naravi vladanja, seveda s stali{~a anarhoidnega posameznika – spo{tljiva do Zupanove dramatike. Pomaga ji priti do besede, upo{teva, da so v ~asih oslabljenega in ma~oidnosti osvobojenega subjekta, pri katerem se volja do mo~i ka`e bolj kot volja do volje, igre izgubile nekaj provokativnosti in da sta upor in absurd nekaj, s ~imer smo se morda bolj nau~ili `iveti. Da ne gremo ve~ toliko na no` in da je tudi zunanji sovra`nik, sistem, kar koli, medtem postal bolj zvija~en, da ima ve~ glav in da ni tako centriran, da bi omogo~al take frontalne napade. S~rtali so nekaj tistega, kar je od nastanka iger v teh {tiridesetih letih postalo ob~e mesto, in {e bi lahko kje zgostili. Gre pa nedvomno za najbolj zrel in dodelan Bul~ev pristop h kateremu od avtorjev, tudi najbolj uravnote`en do zdaj. Boris A. Novak Pogovor s Pre{ernom Beg je moj up, gojzd je moj dom pri~'jo~i. Poet, ta verz je mojstrovina, eden najmo~nej{ih, kdajkoli spesnjenih v tem jeziku. Rasto~i lok prvega polstiha, ta ritem teka, ter mirnej{i iztek izglasja, k varni skritosti izpro`ena kadenca, hipna negibnost od iz~rpanosti, v {irni kro{nji podoba strehe, debla kot zidovi, lesk lestenca nad tihim listjem, mrzla, mehka postelja mahu, pod njo pa brezno, iz katerega vre smrtna senca, ki ^rtomiru jemlje dih, stra{nej{a od strahu, gotovost, da je ta edini, zadnji dom v hosti past, ki iz nje ni izhoda, razen spet nazaj, v svet sramu, izdajstva, krive ali prave vere, ki sredi svetlih jas gradi sveti{~a novega boga, kamor se je skrila Njena podoba, blesk o~i in ustnic in razpu{~enost las, nikdar ve~ dar, nedotakljiva `enska, ki ga je re{ila, z vonjavo, ki jo je odnesel ~as, visoka sve~enica razprtih bokov, níkdar ve~ njegovih, Bogomila … • Poet, ko sem se prvi~ povzpel na kraj Krsta, je Savica pr{ela name tiso~ero kapljic `ive srebrnine, in slap me je presunil z magi~no lepoto, onstran klica meglene Zgodovine. Zdaj, ko sestopam v globine podzemlja, kamor kapljice slapu pronicajo kot kri, pa to podobo berem vse druga~e. Stisnjen med planine, zazrt v revno prst, ki je ne o`ivi noben bog lu~i, si pa~ izrazil ve~no sklonjenost teh glav: z rokámi so za potomce varovali {ibek plamen, jezik, ki zdaj zveni visoko in lepó, zahvaljujo~ prav Tebi. V osami, ki sem obsojen nanjo sredi tvojega plemena, pa bega ne sprejemam ve~ kot upa in pred hrami ne sklanjam glave. Sem iz druge, huj{e zgodbe. Ramena mojih o~etov je se`gala zvezda, zvesta vse do smrti, te ~astni{ke ~asti, ki ne prena{a solzne dr`e plena in ne dopu{~a bega: ker poveljnik mora biti prvi, v slehernem napadu in nevarnosti! Zato ne maram ^rtomira, te tipi~no slovenske, strahopetne riti … Vera ljubezni kot alibi za pobeg – ah, ta stara mantra pono{enih, ki­ponos­prodajajo­pod­mizo, narodotvorcev, teh drobnih, zvitih kramarjev z jezikom, ki ima mo~ jadra, a so ga dlakocepsko zrezali do velikosti robcev, ki jih – umazane od smrkljev – skrivajo v luknji~avih `epih zakma{nih hla~, na pesnike pa pljuvajo, podalpske opice irhaste arogance, ta tvoj rod, Pre{eren!, ki v oklepih umirajo~ih `ivih mej, France!, du{í tvoj spev, tvoj mili glas, da te pred to drhaljo mutcev lahko re{i le prepih! … • Poet, kako so te razlagali … in v predal zlo`ili! Kako si te lastijo, kot da je beseda `ig imetja! Kako so te izropali, kot da se da izrazni sili iztrgati pravila in jih tiskati v molk stoletja, ko pesniti pomeni pesniti druga~e … kot si ti. Togi, kot so, z arhitekturo smrti likajo podobe cvetja: kjer si prepletel venec, brusijo umetni marmor, s krogi geometrije, in ne cvetenja in venenja in zvenenja. Kjer si zapisal pevec, te prevpije trd blebet, z razlogi porekla in prihodnosti rodu, zgodovinskega grmenja “prerokbe”. Kjer zveni @ivljenje je~a, ~as v nji rabelj hudi, ne sli{ijo zlogovnic zlogov in glasovnega drhtenja, ampak politi~ne programe in pogrome. Kjer si se trudil, da bi z mehkobo samoglasnikov priklical Njeno polt in z jambi hojo ~asa – Prijazna smrt, predolgo se ne mudi – pa pridno brskajo po mulju tiso~erih anekdot. Kjer si po jalovih stoletjih in neizrekljivih pu{~ah snohodec splezal onstran teh dolin, pojo~, tam, kjer Povsod in Zmeraj dvigata tvoj Tukaj in Neko~, zdaj vlada su{a, kamor so te zagrebli in te ve~ ne izpustijo ven… Toliko bolj hereti~no, pozorno in hvale`no te poslu{am, skozi ta jezik, ki si ga napel kot lok, v pesen, v sen … • Poet, naj sklenem. Bil si Prvi in ostal Najve~ji. Toda, France, lagal bi, ~e bi rekel, da si mi najbli`ji. Preve~ si bil zazrt v mrk slovenski svet: usoda tenke plasti negostoljubne zemlje, zamejene s kri`i, je skozte {epetala, kot obup, s previdnostjo bera~a, ki na skrivaj sovra`i gospodarje, a se jim – pa~ ni`ji – upre le s pesmijo, ~asovno bombo. Z vztrajnostjo ora~a, s pozornostjo vrtnarja si razprl to revno prst. In zmagal je Jezik, ta vrtinec vrtnic, Vrt: O Vrba, sre~na, draga … Poet, za to so ti izstavili ra~un. Dragó si pla~al. Tvoja mila pesem je veliko lep{a, kot je … … vas doma~a …