24
Jezikoslovna drobtinica.
„Samotareca.
Kaj se človeku v sanjah vse ne pritakne! „No, ta je lepa, na zadnje bodo nam po Novicah še sanje pripovedovali!" — poreče kdo, vajen prebirati samo resne sostavke umnih mož, ki so jih pisali zdramljene in pa izbujene pameti z modrim premislikom. Ali prosim , poslušajte enkrat tudi sanje in sodite na zadnje.
Nedavno se mi je sanjalo ponoči, da je nas več okrog mize sedelo. Zraven mene na desni so sedeli imeniten gospod, verli Slovenec, nama nasproti pa je bil nek gospod minih, kapucinar. Moj gospod sosed se odmaknejo s stolom nekoliko od mize , pogledajo pod mizo , kakor bi kaj iskali, pocukajo na to skrivši mene in mi, kazaje pod mizo, pravijo: „Glejte, glejte, kako lepe škornje ima ta samota-rec!" Ves volk, kakor sem, na manj znane in nenavadne slovenske besede , nisem utegnil gledati škorenj, le beseda 9,samotarec" se mi je tako zanimiva zdela, da sem prec potegnil iz žepa svinčnik pa papir in si zapisal novo besedo. Zapisavši jo in pisalo nazaj v žep vtikaje, se prebudim. Cuje premišljujem pa in prevagujem v sanjah slišano besedo ter razvidim, da je kakor nalašč popolnoma to, kar je Nemcom njih „Einsiedler", Latincom njih iz gerškega vzeti „monachus" in nam Slovencom od teh izposojeni „mi-nih". Beseda „samotarec" naznanuje življenje nekdanjih, pa tudi sedanjih minihov popolnoma. Nekdanji minihi, pravimo jim „puščavnikiu, niso živeli vselej po puščavah v današnjem pomenu, kjer je zgolj kamnje in pa pesek, kjer pekoči sončni žarki vse rastlinje že v kali zamore, ampak živeli so po samotah, včasih kaj prijaznih samotah, oddaljeni od ljudi, vendar pa vselej po tacih krajih, kjer so se živiti mogli z rastljinjem, z mnogoterimi jagodami, koreninicami itd., — samota rili so tedaj in so bili sam o tare i. jSedanji minihi tudi prebivajo še po samotah, samostanih, in če jih je prav več pod eno streho, vendar le po samem vsak v svoji izbici stanujejo; samotarij o tedaj nekako tudi ti in so samo tarči, monachi, mnihi. Spodtikoval bi se lahko kdo na obliki besede; ali ona ni ptuja ne Slovencom, ne Jugoslovanom. Besede s končnico ari t i — arec pomenijo kaj biti, na priliko , gospodariti suknariti, životariti, životarec, budnarec, pri Ilirih militarec, proletarec itd., torej prav dosledno samota-riti, samotarec, namest minih, puščavnik. „Pu-ščavnik" bi bilo po mojem mnenji bolj tisto orodje, s kte-rim zdravniki kri puščajo bolnikom. — Sodite tedaj, in če besedo prav zaveržete, vendar spozna lahko vsakdo, da ni prazna ali pa ne po pravilih slovniških skovana, torej nekoliko pazljivosti vredna saj zato, ker je nisem nikdar ne slišal, ne bral ne v slovenskem ne v drugem narečji, ampak ker se mi je bila pritaknila zgolj po naključji — v sanjah.                                                                     L—r.
Odgovorni vrednik : Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik : Jožef Blaznik.