590                                   Vojeslav Mole: Ob Jeniseju.
„Ne veste, mati, — kar nikamor si pogledati nisem upala, tako me je bilo sram! Pomislite, naš oče je hotel, da bi jo slekli in da bi jo on preiskal po celem nagem telesu —"
Spustila se je v silen jok. Stara pa ni jokala, ampak na tak strupen način je ozmerjala svojega moža, da je stari Frueberger kar hitro zlezel v stransko sobico.
Tako je Bog še tisti dan kaznoval oba najhujša nasprotnika
naše Agate!                                                                      (Dalje prihodnjič.)
Vojeslav Mole:
Ob Jeniseju.
G,
lole gore, goli lesi, šum zamišljenih voda, veter žene pod nebesi jato žalostnih megla.
Le otožne, daljne sanje včasi vračajo mladost, a jesen je tudi vanje vlila žalost in bridkost.
Kdo je kriknil v step megleno ?    In zaman me v nedogledne
Kaj srce drhti, ihti?                       dalje vabi dvoje rok,
Vran le kliče v step ledeno,         vabi iz tujine bedne
vseokrog nikogar ni.                      v smeh in cvet dehtečih lok.
Vse samota, vse tišina, vse jesen je, vse le mrak, vseh minulih dni daljina le ogromen, siv oblak.
Ne prodrejo temne stene misli o cvetočih dneh, vtonil je v globine njene wes sijaj, ves up in smeh.
Roke bele, roke nežne, roke njene, kje ste zdaj? V dalje gluhe, nedosežne je izginil ves nekdaj . . .
In čez prazne, puste njive gre jesen skoz mrak megla. Vseokrog tujine sive — brez človeka, brez srca.
Krasnojarsk, 7./X. 1918.