238           Anton Debeljak: Kult francoske književnosti izven Republike.
oskrbnik zapravlja posestvo, in ali misliš, da se razsoden gospodar ne popelje na pristavo, ali pozove oskrbnika k sebi, da se domenita kako in kaj ? Tukaj gre namreč samo za to: ali si širil krive nauke ali ne, in nikdo ne vpraša po tem, ali je bilo prav, da te je loški gospod dal napasti in zapreti, da si skušal dvakrat pobegniti in kar je še druge navlake; vse to so malenkosti, ki mene kot zastopnika cerkvenega poglavarja nič ne brigajo.'
„Seveda, če začnete tako, človek rad odgovarja, saj skoraj mora. A poglejte tisti svoj protokol in boste videli, v čem tiči moje krivoverstvo: v obhajilu sub utraque, v mojih otrocih, v tem da sem plezal po obzidju tolminskega gradu in da nisem maral odgovarjati Nepokojevemu zasmehovanju."
,Protokol zame ne velja.'
„Ali za Nepokoja velja, za očeta Angeluccija velja, za patri-jarha velja, za papeža velja. In vi — ali ne veste, da vas pahnejo ta hip na zatožno klop poleg mene, če vas slišijo?"
Ključ v vratih je zarožljal,  Barbaro je pogledal na uro.
,Dolžnost me kliče. Razmišljajte nekoliko o tem, kar sem vam povedal, in prosim vas, Peter — molite! Ce bom količkaj mogel, pridem jutri zopet. Saj vam ne bom nadležen, Peter?'
„Ne boste."
(Konec prihodnjič.)
Kult francoske književnosti izven
Republike.
,                                                 Anton Debeljak.
H^rancoska literatura, kultivirana doma s tako ljubeznijo in nav-I dušenjem, ima vedno dovolj pospeševateljev tudi za mejami domačije. Ne mislim pisateljev iz sosednje Švice, kakor Amiel, Rod, lani umrli neokristjan, in kopa drugih: prihajajo še od dalje. Med starejšimi je zlasti znan Grk Chenier, giljotiniran za časa velike revolucije, in njegov rojak Papadi amantopulos (f 1910), ki si je nadel naziv Moreas po svoji domovini, in ki je igral v razvoju francoskega simbolizma dokaj znatno vlogo. Zaradi posebnosti omenim rumunsko poetko Vacaresco, ki piše sicer tudi v angleškem jeziku, in Poljakinjo Krvsirisko. Angleška Amerika je dala dva delikatna pesnika: Stuart Merili in Viele-Griff in sta prinesla
Anton Debeljak: Kult francoske književnosti izven Republike.            239
svoj oboi na oltar galske beletrije po odličnem španskega rojaka avtorja blestečih sonetov „Trofej", J o se Maria de Heredia, rojenega na Kubi. Italija je prispevala neprimerljivega Marinettija, doma iz Afrike, odgojenega v Parizu, momentano delujočega v laških mestih, kjer je bil pred nedavnim obsojen na dvemesečno ječo vsled prestave »nemoralnega" romana Mafarke. Ime sta si za-sigurala ob strani Manuela in drugih številnih Židov de Souza in Kanu, ki mu gre slava, da je pred petindvajsetimi leti prvi uporabil prosti verz v „Nomadskih palačah" ter tako razbil posvečeno broneno posodo aleksandrinca.
Najmočnejši pritok sodelavcev pa prihaja iz Belgije, kjer je francoski jezik zelo razširjen, dasi bi ga nekateri pregoreči rodoljubi radi nadomestili z domačim narečjem. Med Valoni in Flamci navedem samo nekaj občno znanih imen: Rodenbach, ekskvizitni melan-holik, ki je ovekovečil „Mrtvo mesto" Bruges, staro zasanjano zavetišče belginjk. Preidem molče Mockela, da napravim prostor Emilu Verhaerenu, ki je uzrl luč sveta blizu Antverpna leta 1855. Njegova umetnost je bistveno narodna. V mnogoštevilnih zbirkah poezij opeva Flamandke, razkošnobarvne večere, iluzorne vasi in haluci. nirane poljane kraj modernih industrijalnih mest, zagorele razkla-dalce ladij poleg vase zakopanih menihov in samotarjev. Prvi je zanesel v belgijsko umetnost toplo virijo prirode; njegovi stihi se razvijajo v bogato variiranih ritmih nedosežne plastike; skoro brez primera so v tem oziru „Goreče kope". Verhaeren je predvsem kipar besede — če smem združiti izraza — brez nadiha kričavih ali jokavih čuvstev, vedno jasen in veder optimist. Da ni uspel s svojimi štirimi dramatskimi umotvori, je po mnenju kritikov vzrok jezuitska odgoja, ki mu je zatrla zmisel za strast in konflikt.
Zlasti pa sem hotel imenovati M. Maeterlincka, avtorja pred kratkim objavljene „Modre ptice", feerije v 12 slikah. Doma iz Ganda, vzgojen pri jezuitih, se posveti kljub svoji predilekciji za medicino na očetovo željo študiju prava, „te zbirke socijalnih plotov in ograj." Izbrani poklic se mu je zdel nekak izprehod med po-drtinami in grobiščem. Kot advokat se je kmalu naveličal razbojnikov, tatov in požigalcev, ki so nudili le zakrnelo psihologijo njegovi ostri žeji po misli in življenju. Sleče torej togo in odrine v Pariz, kjer v Latinskem kvartirju spozna razne literalne korifeje, izmed katerih je najbolj vplival nanj goreči mistik Villiers de 1'Isle-Adam. Seznani se intenzivno z angleškim leposlovjem, čita Scho-oenhauerja ter izda prvo zbirko pesmi, kateri sledi dramatski poskus
240           Anton Debeljak: Kult francoske književnosti izven Republike.
La Princesse Maleine. Igrokaz je tiskal sam z ročnim strojem v 25 izvodih in prvega naslovil na slavnega simbolista Mallarmeja... Sedaj se vrsti umotvor za umotvorom, največ v dramatski obliki: L'Intruse („Vsiljenka"), Les Aveugles (»Slepci"), Pelleas et Melisande, Mladine et Palamides, La mort de Tintageles, Monna Vanna, o katerih se je že pisalo tudi pri nas. Manj se je culo o njegovih mistično-folozofskih spisih kot Le tresor des Humbles („Zaklad ponižnih"), L'intelligence des fleurs, La vie des abeilles (»Življenje čebel") i. dr.
Najoriginalneje delo Maeterlinckovega odra je že omenjeni L' Oiseau bleu, v katerem nastopajo malone sami otroci. Osemletni Tyltyl in sestrica Mytyl zadremljeta v očetni bajti in sledimo nizu slik iz njunega sna. Vila Beryluna jima veli, naj gresta iskat modrega ptiča. Slabotni človek, tu ponazorjen v detetu, se tako peha za božansko ptico Srečo, a narava mu je sovražna. Zase ima le luč, kruh, sladkor in psa: stvari, ki so poosebljene in spremljajo otroka po nevarnih in čudovitih potih, braneč jih domačih in tujih živali. Prišedši skozi deželo Spomina, zablodita v kraljestvo Bodočnosti, slednjič v carstvo Noči. Zbudivši se na konec ujameta Modro ptico, ali podarita jo bolni punčki, ki si jo zaželi. Tako ima človek cesto srečo, toda je ne zna ohraniti; ta sreča je relativna, pridobimo jo le s tem, da jo žrtvujemo drugim.
Rafinirana je enostavnost te piece, vendar predočuje izvrstno Maeterlinckovo metafiziko. Zanj je resnica v spontanem, nepre-udarjenem, instinktivnem, skoro nezavestnem. Pravo duševno življenje, kakor so menili že stari indijski modrijani, se javlja v neodkritih globinah, v daljnem šepetu. Kar vemo, to ni zanimivo, govori pisatelj. Povsod sluti tajnost, nepremerljiv mu je misterij v nas in okoli nas. Kadar razumemo resnico, se oddaljimo od nje, ker jo omejimo. Prava resnica in lepota je neizrazna, nejasna; zato je treba nedoločnosti v lepem. Skica, načrt, nasenčenje, jecljanje! Vse drugo je grobo in trdo, ostro, grdo in banalno. Pri tem se spomnim na besede Vignyja: Le molk je velik! — Dejanje v drami je po tej teoriji višek barbarstva. Dramaturg zahteva spečih globin brez valov, zabrisanih kretenj, ki izrazijo, vdahnejo gledalcu podzavestni jaz. To je Maeterlinckov Theatre statique.
Legendo so igrali z velikanskim uspehom najprej v Moskvi (1908), potem v Angliji, v trenotku jo predstavlja gledišče Rejane v Parizu. Feerične dekoracije je ustvaril ruski slikar Egorov.