99. številka.
e za ćetirtel* 18. avgusta
(t Trata, ▼ četrtek zjutraj dne 19. avgusta 1897.)
Tečaj XXII.
„KmsfOMT«
tihajs p C trikra« na teden t tastih ls. danjih ob tcrkfth, a«tr|klh
la HobotiBii?.. ^jutranje izdanje ij-"b S, nri j|utraj, večerno pa ob 7. nri večer. — Ooo.jno iadanj« itaue : ik. jedanmesnc . f. I,—, izvan Avstrije f. 1.50 trt pitjsoo , . „ 3.—.	4 jo
«« jh>i let*, . . . s,—	; :
•» vbc	, . r — , • „
Hartiiiuc je pla&ovsti naprej oa oarećba fcr»3 priložene naročnin« te oprava m Mira,
Poaaaaifcte Številke ae dobivajo ▼ pro« dajalmoah tobaka v lratu po M nvč. laven Trita po 4 nvč.
Blasil
EDINOST
Oglasi m račune po '»rita t petita; ta aaalore a dobtlimt Artr>\u> plaSnja prostor, kolikor obsega navadnih vrstic. Poslana, osmrtnice in javne aahvalfc, de* ■•61 oglasi itd. ao računajo po pogodbi,
Val dopisi naj so poSiljajo uredništva aliea Casema it. 18. Vsako pisno moird biti frankovnno, ker nefrankovaca se ac •prejemajo. Rokopis) <e ne vrafiajo.
Naročnino, reklamacije in oglase spra-joma upruvniitvo nlion Moliuo pic-eolo hit. 3, U. nadat. Naročnino in oglase jo plačevati loco Trst. Odprto reklama oije so proste po£tnic.e.
ka.
,r edino al« J« m«4".
Častitim našim gg. naročnikom!
Ker velika se večina častitih gg. naročnikov ie ni odzvala naši prošnji, da dopoSljejo naročnino zA tekoče četrtletje, prosimo ponovno, da store, ker drugače bodemo prisiljeni ustaviti list.
UpravniStvo „Edinosti**.
Sibirska železnica.
(Zvršetek.)
Še jedna okolnost je, radi katere nore ta ruska železnica dati novo dobo v zgodovini človeštva, in ta doba utegne biti najvažneja. Ona prebije kitajski zid, ne morda tisti kitajski zid, ki so ga zgradili Kitajci v varstvo pred Mongoli, ampak zid, ki je delil doaedaj rumeno in belo pleme.
Zadnja sibirska štacija na vratih rumenega naroda, na vratih Kitaja z 400 milijoni duš, Ki-taja s tisočletno kulturo svojo; na vratih naroda, ki je postal toli mnogoštevilen in gost, a ki se — jedini še od vseh narodov — od pamti veka ni premaknil od svojega sedeža! To je velik dogodek, ki more prinesti nedoglednih posledic....
Res je sicer, da so Kitajci sedaj še v mrtvilu, ali oni se morejo prebuditi; a izgled Japoncev nam priča, da tem budistično«kulturnim narodom ne treba celih vekov, ampak le nekoliko let, da se okoristijo ob znanju in menenju Evrope. Tu ne treba, kakor pri nekulturnih narodih, ustvarjati še le nauk iz temelja. Japonci že danes ne zaostajajo več za Evropejci, a Kitajci so bili vsikdar še napredneji v iztočni kulturi. Kako bode še le, ko se te stotine milijonov rumenega plemena najdejo na sibirskih vratih Evrope! AH bodo dopuščali, da bode le blago potovalo v ruskih vagonih, a ne marveč tudi njihovi otroci, ki se mečejo sedaj v vodo kakor nepotrebni ?
Torej invazija Kitajcev ? 1 To ni nikakor, da bi se smejali. Severna Amerika, najsvobodneja dežela na svetu, jim je zaprla vrata že davno. Tam
10
PODLISTEK
Nantas.
ROMAN,
Francoski spisal Z., prevel Hinko.
Obledel Nantas ni končal stavka. Hitel je k služkinji mrmraje:
„Oprostite za trenotek, gospod vojvoda...Mj j Tiho je stavil nekaj vjrašanj. Njegova soproga je torej odšla še zjutraj ? Ali ni povedala, kam? Služkinja pa ni dala nobenega določenega odgovora, ker je bila premeteno dekle in svoje službe ni hotela spraviti v nevarnost. Konečno se je on zavel smešnega izpraševanja in rekel samo: „Kadar se vrne moja soproga, naznanite jej, da želita govoriti ž njo.*
Osupnjen je stopil vojvoda k oknu, od koder je zrl na dvorišče. Sedaj se je Nantas vrnil k njemu ter se opravičeval. Prišel pa je iz svoje hladnokrvnosti in je le jecljajo govoril, ter nekaterimi nerodnimi opombami spravil vojvodo v začudenje.
»Sedaj sem vse pokvaril', ušlo mu je glasno, ko je bil odšel predsednik. „Moja raztre-senost me bode stala ministerski portfelj*.
In ostal je nekam ozlovoljen, kar se je meja-valo s pravo raztresen ostjo. Priveli so mu več o« seb. Neki inženir mu je imel poročati o velikanski koristi, katera bi se dala doseči z gotovim posto-
se ne sme naseliti nijeden Kitajec. Usuli so se bili tja kakor kobilice, poplavili Kalitornijo, Chicago, Novi York, kakor perice, sluge, pometači, trgovci, zdravniki, uradniki, delavci, in beli človek se ni mogel upirati njihovi konkurenci, niti je ni mogel razbiti z delom, ampak le se silo. Nu, Kitajci najdejo še vedno načinov, da morejo v Ameriko, razširili so se po vsem južno-azijskem otočju, kjer so vzeli v svoje roke trgovino, promet in obrt. Domači življi se umikajo pred Kitajci v lakoto in bedo. V Avstraliji že ne vedo več, kako bi se jih ubranili. Po nekod je uveden zakon, ki nalaga veliko kazen kapetanu, ki bi izkrcal tam kakega Kitajca. Kitajec je marljiv in vztrajen, a kar je glavno: on potrebuje malo za svoje ohranjenje. Pest riža, skuhanega v osoljeni vodi, je njegova hrana. Vsled tega more on kjer si bodi nuditi ceneje ročno delo, nego pa beli človek, a poleg tega se odlikuje po natanjčnosti, ki je velike vrednosti v industriji. Že sedaj je tvornic v iztočni Aziji, ki delajo konkurencijo v Evropi sami. Kitajske in japonske žveplenke in japonski dežniki, solnčniki in svila Že seda* pobijajo evropske proizvode na tržiščih Londona, Pariza in Hamburga t A kaj bode še-le, ako na milijone Kitajcev pridere preko Sibirije in poplavi evropske centrume, kakor so tako poskušali ▼ Ameriki? Mogli bi doživeti tretje seljenje ljudstev, seljenje rumenega plemena po vseh pravilih modernega napredka.
Vprašanje je le, da-li dovoliti to Rusija in Evropa in da-li ne bosti prisiljeni, da zapreti vrata svojim sosedom, kakor sti storili Amerika in Avstralija. To se sicer utegne zgoditi, ati vprašanje je, da-li pojde to tako izpod rok Rusiji, kakor je šlo daljnjim prekomorskim deželam ? Ali ne bodo morda Kitajci do tedaj narod oborožen in urejen kakor so danes že Japonci? Tudi na to je pomislil perfidni Anglež. On že sedaj uliva topove in oklopnice in izdeluje puške za kitajsko cesarstvo po naročilu Li-Hung Changa, pripravljajo tako j Rusiji iznenađenje, da se z svojo železnico hitro najde
pred oboroženo velevlastjo od 400 milijonov duš V tem slučaju bi si rumeno pleme delalo pot na Zapad, z orožjem, ki mu je je dal le-td sam, kakor so tolkli Abesinci Italijane s puškami, ki so jim
jih darovali — Italijani I
*
* *
Ali to so le bolj kombinacije. Vsakako jo v Evropi veljavnih politikov in ekonomov, ki v strahu gledajo na rumeno pleme skrajnega iztoka. Rusija je torej se svojo siEVrsko železnico tudi na to stran vzela veliko odgovornost na se pred vsem azijskim ljudstvom. Bodočnost nam pokaže, da-li sibirska železnica zruši angleško in osnuje rusko-slovansko gospodstvo v svetu, ali pa se bode moralo pred ukloniti jedno in drugo pred — tretjim neprijateljem. A kdo bi mogel vedeti to? Vsakako pa bode sibirska železnica naj veča in najzname-uiteja pot, kolikor jih je ustvarilo človeštvo do sedaj. In nekako milo ti je pri srcu — naj že pride pozneje, kar hoče — da so to orjaško delo izveli — Slovani! Po »Crveni Hrvatski'.
panjem pri rudnikih. Neki diplomat je govoril ž njim o posojilu, katero želi dobiti neka sosednja velesila v Parizu. Cel roj plačanih oseb se je o-glasil, katere so mu poročale najvažneje tekoče zadeve. Konečno je vsprejel nekaj kolegov iz poslanske zbornice, kateri so vsi hvalili njegov govor prejšnjega dne. Sloneči oa naslonjalu si je dal tako kaditi, ne da bi spremenil obraza. V sosednji sobi je bilo še vedno čuti žvenket zlata; gibanje, kakor v kaki tovarni, je pretresalo zidovje, kakor bi se vse tu prešteto zlato izdelovalo tudi tu. Treba je bilo samo prijeti za pero in odposlati brzojavke, ki bi nesle evropskim baukam veselje ali strah; Nantas je zamogel podvizati vojno ali jo zabraniti, kakor je posojilo, o katerem se je razgovarjal, o- j dobraval ali zanikal; da, on je imel vse državno gospodarstvo Francoske v roki in kmalu bode vedel, bode li delal za ali proti cesarju. To je triumf, njegova oseba je središče, okrog katerega se suče ves svet. In ta triumf, on se ne veseli njegovega uživanja, kakor se je bil nadejal. Čutil je v sebi neko onemoglost, duh njegov je bival vse kje drugje in pri najmanjšem šumu se je prestrašil. Ako je jeden plamen, jeden žarek zadovoljene Častiblep-nosti hotel stopiti mu v lice, čutil je na jedenkrat, da bledi, kakor bi ga od zadej nenadoma zgrabila za tilnik ledena roka.
Dve uri sti minoli in Flavija se še ni vrnila. 1
Polltlftke vesti.
V TRSTU, dne IS avgusta 1897.
Lueger-Vergani-Schonerer. Kakor se nam poroča z Dunaja, je shod krščansko-socijalnih zaupnih mož na Dunaju, kateremu shodu je predsedoval dr. Lueger, izrekel Vergauiju popolno zaupanje in skleni!, da se spravi postopanje predsednika razprave o pravdi Vergani contra SchOnerer v parlamentu v razgovor. Pri tem sklepu kršč.-soc. shoda nam zastaja pero, zakaj ? Je-li mogoče, da bi bil postopal sodni predsednik strankarski, gnan po lastni simpatiji ali antipatiji? In, ako se to ni zgodilo, je li zamogel mož, kakor je dr. Lueger, pritrditi takemu sklepu in se potegniti za čast tovariša, ako bi ta čast ne bila čista? Kakor rečeno, stvar je malce sumljiva, toda počakajmo. Bodoče parlamentarno zasedanje utegne prinesti jasnosti o stvari.
Nantaa je poklical z nova k sebi Germaiua ter mu ukazal, naj prosi gospoda Danvilliersa, da pride k njemu, ako je doma. Ko je ostal sam, korakal je gori in doli po sobi, potem, ko je bil dal ukaz, nikogar več ne pustiti k njemu. Polagoma se je povekšala njegova razburjenost. Gotovo ima njegova soproga rendez-vous (snidenje). Morala je zopet ponoviti razmerje z gospodom pl. Fondettom, kateremu je pred šestimi meseci umrla soproga. Gotovo, Nantas si je prepovedal biti ljubosumen; celih deset let se je vestno držal sklenjenih pogojev, osmešiti pa se ni hotel dati. Dejal je, da ne bi nikdar dovolil svoji soprogi, da bi odkrila njiju razmerje, kar bi ga izročilo zasmehovanju sveta. In sedaj ga je zapustila njegova moč ; čut soproga, ki želi biti samo spoštovan, ga je spravil v zadrego, kakoršne ni čutil niti tedaj, ko je v začetku svoje sreče delal najdrznejše korake.
Tu je nstopila Flavija v promenadni obleki; odložila je samo klobuk in rokovice. Nantas, čegar glas se je tresel, jej je pravil, da bi bil sam prišel k njej, ako bi mu bila sporočila, da se je vrnila domov. Ona pa se je delala kakor klijent,kateremu se mudi, in ne da bi sedla, ga je opozorila z obrazom, naj govori hitreje.
„Madame", je začel on; »nekaj pojasnila je treba med nama.,, kje ste bili danes zjutraj ?"
(Pride še.)
V bolje razumevanje bodi ponovljeno ta, da •ta si Vergaoi — jeden prvakov krščansko-soci-jalne stranke na Dunaja in aređaik antisemitskog* lista „Deutscbes Volksblatt" — ter Schčnerertem boja sovražnika, čim boljša prijatelja sta si bila nekdaj. SchOoerer in tovariši so TrtHiotžtft Verga-nija raznih nepoštenih činov. Vergam je tožil, toda porotniki so spoznali tožence nekrivimi in so s tem vsaj moralno obsodili Vergasija H Vergani je izve del posledice: odložil je vsa častna mesta, med temi tadi državnozborski mandat. Vse je bilo radovedno, kaj poreče krščansko-socijalna stranka k tej razsodbi ? Ali pahne tudi ona Verganija od sebe, nklonivSi se pred verdiktom porotnikov ? Krščan-fko-socijalna stranka je ukrenila drugače, kakor smo rekli gori. Nje zaupanje do Verganija je o-Htalo nespremenjeno. Sedaj pa nastaja vprašanje, jako važno vprašanje. Naj sodi kdo kakor hoče o političnem mišljenju princa L chtensteina in Lue-gerja, toda to se nam vidi izključeno, da bi se ta moža izrekla solidarna z človekom, o katerem sta nverjena, da je zločinec. Kaj takega ne rezicira noben politik. In ako je tako, ako je Vergani pošten, in ako bode izvoljen zopet, potem se pokaže, da li ni maščevalni Scbonerer triumfoval prezgodaj? Mi se nočemo potezati na Verganija, ker smo povsem hladni glede na to razpravo. Ali to že moramo reči, da je v tem procesu Schonerer igral sramotnejo ulogo nego pa Vergani. Ta poslednji je imel vsaj toliko poguma, da je došel na razpravo, dočim se je SchOuerer — ta mož, ki se baje, liki Biamarck, ne boji nikogar — zbal avstrijskih sodnikov in se ni upal priti, dasi soobto ienec, osebno na razpravo.
Predsednik francozke republike v Rusiji. Predsednik republike Francozke, Feliks Faure, dospe v Kronstadt dne 23. t. m., 24. pa v Petro« grad. V Petrogradn delajo velike priprave za vspreje«. Ves čas, ko bode Fanre bival v Petro-grad, stala bode dvojna straža pred francoikim poslaništvom. Predsednika bodo spremljali na tem važnem potovanja minister za vnanje stvari Hano-tanx, admiral Gervais — že dobro znan v Rusiji od leta 1896. sem, ko je francozko brodovje obiskalo Kronštadt — in druge odlične osebe. Slav-nosti se ne bodo vršile le na dvoru, ampak na vseh koncih in krajih. Razsvetljava Petrograda bode velikanska. V Petrograd pride brez dvoma na tisoče in tisoče gostov. Tjakaj je že došlo tudi kakih tisoč Francozov.
Ni prašna fraza to, ako rečemo, da sedaj so zopet vse oči obrnjene v Petrograd. Še bolj nestrpno menda, nego prijatelji francozko-ruske zveze, Č8kajo predstojećih petrograjskih slavnosti nasprotniki imenovane zveze. Umevno je to. Le jedna sama beseda iz ust carja Nikolaja o sedanjih od-nošajih Rusije do Francozke more do tal porušiti vse sladke sanje, ki so jih toli divno slikali nemški listi o vspehih potovanja cesarja Viljelma v Petrograd. Ako se spregovori taka beseda, ki bode pričala svetu, da so trdne, neporušne vezi, ki spajajo Francozko in Rusijo, potem bode to zopet nov udarec samoljubju Nemčije. Naravno je torej, da postajajo tem nervozneji v Nemčiji, čim bolj se bliža prihod predseduika republike na ruska tla.
Dvoboj v Versaillesu in italijansko ko-medijaštvo. Kakor smo že poročali, napovedal je grof Turinski, nečak italijanskega kralja, dvoboj princu Henriku Orleanskemu, ker je le-ta poslednji očital ujetim častnikom italijanske vojske na Me-nelikovem dvoru, da so se udeležili slavja abesin-ske zmage nad Italijani.
Dvoboj se je izvršil v Versaillesu v nedeljo 15. t. a. ob 4. zjutraj in sicer s6 zmago grofa Turinskega, kateri je udaril francoskega princa sabljo po trebuhu in ga ranil izdatno.
To je bil slučaj, kakoršen se lahko pripeti na dvobojih in nikakor ni dokaz junaštva — italijanske vojske.
Ko pa je prinesel rimski list vMessagerou prvi poročilo o tej .zmagi', zavladala je v Rimu pravcata b a k a n a 1 i j a. Ljudje so se veselili kakor pijani nad zmago italijanskega dvobojevnika in poročilo se je razprodalo v 256.000 iztisih.
Zdaj pa nastaja vprašanje, zakaj so se v e-Belili Italijani izida dvoboja ? Je-li morda isti opral vojno čast Italije ? Li »matrajo Italijani ta izid za nekako kazen princu, da se je predrznil črniti italijanske častnike kakor nevredne voja-
ikega stanu ? To bi bilo opravičeno, da je doka-s a n o, da se itaiuanski častniki zares niso odele-^Mkt^ga šlatjii kar res ne fHliild	ftslijiftsfci
vojski. Dokler ni dokazano to, se nikakor je ne sme* obsojali OHeanovega postopanja, to tem'manje, ker nam Italijanska vojska v Abesioiji nika kor ni zbadila posebnega spoštovanja sč svojimi vojnimi čini in v tem slučaju je krik veselja v Rimu namenjen s vrhi, da se prekriči zares omadeževana italijanska vest. Vzemimo pa, da ima grof Turinski prav, da je branil čast laikih oficirjev v Abesiniji in da je slučajno ranil v tre« b u h Orleana, ali sme italijansko ljudstvo že kričati zmage pijano zaradi tega — slučaja? To Italiji ni v nobeno čast 1 Vse kaj druzega bi bilo,
da se je izvršil---italijansko-abe-
sinski dvoboj častno za vso Italijo 1 V t i-s t e m slučaji bi bili smeli kričati veselja pijani Italijani in trobiti na trobente svojih „band* zmagoslavno pesem. A tega veselja jim niso pripravili zajčje-junaški njihovi vojaki in v nadomestilo tega oddahnili so se sedaj ob slučaju dvoboja med dvema človekoma. No, Italijan mora imeti vedno kaj gradiva za svoje komedijaštvo, in ako ni vojnih zmag, pa mora zadostovati mahljaj jedne italijanske sablje po trebuhu francoskega princa. Za komedijante je tadi to nekaj, je tudi to dovolj I No, in sedaj bodo italijanski in italijanaški listi na dolgo in široko pisali o zmagi Italije nad Francijo, morda cel6 o zmagi trozveze nad Francijo, isto Francijo, katera je bila' zadala tako hud fiuančni udareo sestradani Italiji; isto Francijo, ki je predrzna dovolj, da se brati z Rusijo, s tisto Rusijo, katere kar nič ne ljubi knez Bismarck in njegovi prijatelji in — in — kombinacij ne bode ne konca ne kraja. Konec in kraj pa je in ostane : — blamaža italijanske vojske v Abesiniji 1 Basta I
Različne vesti.
Predvečer rojstnega dne našega presvetlega oesarja se je slavil običajnim ebbodom po mesta. Društva: .Delalsko podporno dručtvo" (z zastavo), veterani (z zastavo in gobo), »Unione operaia" (z zastavo in godbo) so se zbrala na dvoriiču vojašnice, od koder so odkorakala v sprevodu in ob svitu bengaličnih ognjev. Ob sviranju treh godb se je premikal sprevod do pomorskega okrajnega poveljstva in od tam pred namestništvo. Na obeh mestih so svirale godbe, a na parnisu „Stadion" so prižigali umetalne ognje in spuščali rakete. Tudi druge Indije v pristanišču so bile razsvetljene. Razsvetljena so bila tudi nekatera poslopja. Pred obhodom drnštev se je vršil obhod vojaške godbe.
Lepo razsvitljen je bil s i r o m a š n e j i del mesta okolo sv. Jakoba in na Reni, kar je še posebno poojstrovalo kontrast s temo, ki je vladala po oknih na Gorsu, po oknih hiš tržaških mestnih mogotcev 1 Ob t*j razsvitljavi bi človek lahko napisal jako zanimivih in poučnih refleksij ozirom na vprašanje, kje da ima avstrijska misel v Trstu svojo glavno zaslombo in kje je — nima 1
Tadi v Rojann in v Skednju so priredila naša slovenska društva slavnostne sprevode. O teh slavjih pričakujemo podrobnejega poročila.
Pomembno imenovanje. Govori se — tako nam poročajo iz Gorice — da bode na mesto pokojnega kauonika-dekana M e r c i n e imenovan mestni katehet T o m s i g. Že po načinu, kakor podpisuje svoje slovensko ime, moramo soditi, da je mož odločen — Italijan. In to je res z dejanji dokazal že večkrat. Ta služba nese na leto 1900 gld. iu je III. na vrsti za škofom. Tudi to imenovanje je jako poučno za našo — slovensko duhovščino. Kajti kaže jej prav plastično, kdo je oni jedini, ki ima korist od tiste narodne popustljivosti in prijenljivosti, ki naj bi vladala — ne tudi na italijanski strani, tega Bog ne daj 1 — ampak le na slovenski.
0 glavni skupščini družbe sv. Cirila in Metoda spregovorimo nekoliko obširneje, ko dobimo v roke poročili družbinega tajnika in blagajnika. Za sedaj beležimo le, da je imela družba v minolem šolskem letu 17.110 gld. 23 nvč. dohodkov, stroškov pa 20.634 gld. 57 nvč. Primanjkalo je torej 3524 gld. 34 nvč., ki so se pokrili s preostankom iz 1. 1895. V blagajni je ostalo 3053 gld. 35 nvč.
Jedno vpraianje na Ljubljanski občinski za-stop. Ker piše graška .Tagespost", ta patentovana
sovražnica slovenskega naroda in je tndi „Triester Zeitung* reproducirala dotično notico, da je napredek Ljubljane po velikem delt zahvaliti ,k r a n j s k i • t a v b i n s k i dražbi', katera namerava napraviti v Ljubljani tudi električni tramwaj, si osojam najnljudneje staviti do ljubljanskega občinskega zastopa vprašanje, da-li je to res, da je sa povzdigo Ljubljane storila takd veliko kranjska stavbinska dražba in koliko je storil v to svrho ljubljanski ebčinski zastop? Ker ni izključeno, da nam bodo Nemci v bodočem v jednomer polnili ušesa z baharijami, da ao le oni storili za Ljubljano vse, a prav ničesar Slovenci sami, bi si dovolil še nadaljnje vprašanje, da-li je razumno, da se dopušča tej družbi šopiriti se z električnim Uamwajem po Ljubljani, ali ne t To, kar stori Nemec med nami, se napihava za nebo visoko, a kar storimo mi sami, se tlači do neznatnosti k tlom, samo da »svet* sliši, koliko so vredni naši Nemci, in kako malo smo vredni
Sloveli
$ Wa6?Yoli	» te ponižBo
ypr*eaiye ^ve^i JjubHaflsfci ^insjp^top. , 13 .k'j , i .vunon .n.	fo LiubUsne.
Nemške tali. Tel dni so polna vsa nemška glasila samih lažij I Značilno pa je, da z nemško-nacijonalnimi in nemško-liberalnimi listi v najlepšem soglasju — lažejo tadi oflcijozni listi. Tako Bmo čitali danes v ,Reichswehr" opis v živih barvah, kako barbarično so ua Ljubljanskem kolodvo* ru napadli Siiimarkovce. Psovali da so jih najgr-šimi gramotilkami in orožniki da so morali razgnati izgrednike. Glasoviti Celjski Raknsch da je dobil cel6 pretilno pismo, priposlano mu v kazino.
Iz slovenskih listov pa posnemamo, da vseh takozvanih slovenskih demonstrantov na ljubljanskem kolodvoru je bilo le vsega vkup kakih 15; (vsi drugi, kar je bilo občinstva na kolodvora, so bili potniki) in da se je ves izgred omejil na to, da so parkrat zakričali .živio". Orožniki pa že zato niso mogli razgnati nikogar, ker — j i h n i bilo. Tadi gosp. Rakasch ni mogel dobiti pretilnega pisma, ker nikdo niti slutil ni, da je ravno on med Siidmarkovci. Vse je torej zlagano od konca do kraja in le s tem jedinim namenom, da bi varali razmer ne poznajočo javnosti, in je hujskali zoper Slovence. —
Sicer pa Celje ni ravno tako daleč od Ljubljane in ne bi bilo posebno čudo, ako bi celjsko barbarstvo odmevalo do Ljubljane. Ali ne vedo nemška gospoda, da slabi izgledi kvarijo dobre odnošaje ?! v to je trebalo miroljubnosti, nrav-stvenosti in — civilizacije ljudstva slovenskega, da se celjski običaji niso proselili v Ljubljano. Pa še nekaj je pripomoglo k temu, — in v tem je ojstro izražena razlika med Celjem in Ljubljano — namreč : ljubljanski redarji skrbo za red, celjske pa morajo zapirati orožniki!!!
Umestna reminiscencija. V svojem slavnostnem Članki; povodom rojstnega dne Njegovega Veličanstva našega cesarja in kralja se spominja uradna ,Wiener Abendpost" onih besed, ki jih je spregovoril otladi cesar Fran Josip kaialo potem, ko je zašel prestol: .Naj moji narodi govore ta ali oni jezik, j a z j i m zaupam, da se vsi ska žejo zveste sinove svoje domovine".
Te divne besede, — kaj je lepšega, častne-jega za podanika, nego zaupanje od straui vladarja ?! — nas silijo do razuih razmišljevanj. Nekoliko taoib razmišljevanj hočemo napisati, čim nam bode to dopuščal prostor.
Mestni svet tržaški bode imel nocoj 19. t. m. ob 7. uri zvečer javuo sejo a sled^im vspo* redom : 1. poročilo in predlogi magistrata glede ukrepov med pekovskim štrajkom, kako preskrbeti mesto s kruhom ; 9. poročilo odseka za vojaške zadeve glede razširjenja domobranske vojašnice in preskrbljevanja iste z vodo; 3. volitev jednega člena v odsek za vojaške zadeve in javno varnost; 4. prošnja za dovoljenje naknadnega kredita za naučne svrhe. — K drugi točki dnevnega vprašanja je predloženo tiskano utemeljevalno poročilo. Eonečni predlogi tega poročila ae glase : a) mestni svet odobri že z odlokom od 6. marca 1897 itv. 2773—754 odobreni načrt domobranskega mini-sterstva glede povekšanja občini pripadajoče cea. kr. domobranske vojašnice s troški v znesku 140.000 gld., b) mestni svet odobri od mestnega stavbin-skega urada predlagani načrt za ustanovitev jedne
vodne postaje na zemljišča kat. v Rocolt se strfttki v zneska 9S00 gld. in letttimi upravnimi trolki 800 gid*, c) nmnioipalai delegaciji se po-Terja iarriitev predstojeftb odloke*. '
Ali nI tudi tO bojkot? Na sledeče vprašanje prosimo edgovora od strani slavnega državnega pravdništva v Gorici: V Puljn je umrl neki fcfp-▼enec. Njegovi sorodniki so hoteli dati tiskati slovenske osmrtnice v Martinolidevi tiskarni,1 a slednji jih ni hotel prevzeti v tisek. Šli so torej v drugo tiskarno nekega Rovinjca; ta je osmrt- f aice tiskal po naroČilu. Da ne bi to bil nikoli I storil! Sedaj ga namreč napadajo vsi laški časo- f pisi Primorja in hujskajo proti njemu. Ker je znano, da slično pfsanje v Gorici ni dovoljeno, posebno nam proti našim hudim nasprotnikom, se nam Čudno dozdeva, da drnga državna pravdni-itva na Primorskem, posebno rovinjsko in tržaško I take »hnjskarije" dovoljujeta, naša gospodarska borba pa se zabranjuje! Mari nismo vsi enaki pod istim paragrafom kazenskega zakonika?
.Pri moreč*. Smešna dogodbica na furlanski železnici. — Neki popotnik, kateri je imel »rečo voziti se tudi po tej alavno-znam železnici, piše »Primorcu-: „Dne 10. t. m. predpoludne sem se napotil proti Červinjanu s furlansko železnico. Dospevši v Villo I Vicentino, sem bil očevidec diynega prizora, kateri ne ostane v spominu samo meni, ampak go- I tovo tudi vsem popotnikom. V hipu, ko je imel odriniti vlak, spoprijel se je neki kolesar s posty-jevodjo in ga začel obdelafati tako, da je post^-jevodja moral bežati. Lovila sta se nekaj časa. Vsi popotniki so začudeno gledali to igro in si je niso mogli raztolmačiti. Le to so dobro vedeli, <ja so morali vsled tega čakati, kajti vlak ne sme odriniti brez povelja postajevodje, kateri pa se je mejtem moral skrivati pred svojim zasledovalcem. Se-le, ko se je reč zasukala drugače, smo odrinili s kolesarjem naprej. Pozneje sem uvedel, da oni kolesar je bil tudi postajevodja in po vrhu še cel6 upravitelj iste črte. Zatrjevali so mi, da je ta gospod že dobro znan radi svojega čudnega postopanja. Jaz vprašam: Ali se kaj takšnega sme dogajati pred očmi popotnikov? Ali gospoda nista \ mogla drugače uravnati svoje reči ?
Odkrita beseda. Prejeli smo in objavljamo: V zjutranjem izdanji od dne 14. t. m. priobčila je cenjena .Edinost" dopis iz Brkinskih hribov, da bo namreč tam poročal veleč. gosp. državni po- j slanec A n t. G r e g o r č i č, ter da bi se ob tej priliki povabilo kako društvo iz Trsta ali okolice. Stvar sama ua sebi je hvale vredna, ali gospod dopisnik pač ni pomislil, da smo pri nas le preveč oddaljeni od svota in da taka veselica ni mogoča. Gosp. državni poslanec pride poslušat želje »nezavednega in zaostalega Ijuditva", da bi mu mogel kaj pomagati, ne pa na veselico. Dalje naj bi posp. dopisnik pomislil, da za „narodno vese- ' lico" Brkin nima zraisla, saj še ne ve, kaj je to. In — odkrito rečeno — kam pa naj se spravi j ljudi, ki bi prišli semkaj gori ? Prostora ni nikjer, postrežbe nikaktj; aii naj pridejo izobraženi ljudje na brkinski borjač ? Pa ko bi še bil borjač I Naj se mi ne zaraeri, kakor bi bil sovražnik narodnih veselic; gospoda v Trsta in okolici me poznajo, da sem se jih rad udeleževal, ali narodna veselica tu gori — ni mogoča.
Mi bodemo z veseljem poslušali gospoda poslanca in ga prosili pomoči za naše kraje in tega smo potrebni. Kadar pa bomo dovolj izobraženi, mogli bodemo prirediti tudi veselico, ali do tega < je še daleč.	'
D:i bi se morda ne delalo krivega koga dru- ; zega za te vrstice, podpišem se polnim imenom. \
M i 1 a n Š a š e 1 j. \ Na Vatovljah, 16. avgusta 1897.	1
Glas iz občinstva. Gospod urednik, zopet Vam imam nekaj povedati. Toda veste kaj ? Stavim, ' da ne uganete in vendar znam, da ste že sami i mislili o tem. In to je — nedostatek lepega cer- i kvenega zvonenja v Trstu. Verujte mi, da meni ! kakor pravemu kristjanu nekako mnčno prihaja k ' srcu, ko čutim, da je v Trstu tako izginula vsa j poezija in se posušila kakor bujna tava na žgo- S čem solncu.	J
Vem, da Trst kakor trgovinsko mesto nima ! časa mislit; na poezijo in da je onim ušesom, ka- ; terih nositelji drže takorekoč javno življenje Trsta ! na svojih plečih, mnogo milejši Žvenket cekinov in
šutntnje vrednostnih papirjev, nego pa melodični i glas zvonov iz stolpov krščanskih cerkva. Vendar brez ozira na to bi kar nič ue škodilo, — da, v mnogim ozira koristilo bi, ako bi se glasilo več krasnega zvonenja v našem Trstu. Saj nočem izjeme za Trst, po vseh drugih krščanskih mestih se razlega prelepo zvonenje ob raznih prilikah, samo pomislite, kako lepo donč zvonovi gori v cesarski stolici avstrijski in kako tudi drugod, kjer Ovlada
—	krščanski dnb.
Ali naj bode le Trst priča, da ta ne vlada krščanski duh? Ali naj boda Trat priča, da tu zapoveiujejo Židje in brezverci. Resnica je, da Zidom ni nič do naše vere, do krščanstva in oni bi si nič ne storili iz tega, da se v naših cerkvah I napravijo njihove denarne menjalnice.
Ali tako daleč naša krščanska oblast vendar ne sme dopustiti širitve pogubonosnega brezvers-kega upliva. Kako lepo bi moralo biti, ako bi se, recimo ob večernem mraku, čuli ubrani zvonovi po tržaškem mestu. Zvonovi, oznanjujofii Ave Marijo 1 In koliko ga sliši zvonjenj*. sedaj ? Skoro nič in še to se vse izgubi v pustem prozaičnem trgovskem ropotu, — nič, ko kamen, vroči prah in slana voda, kamor pogleda človek 1 Ali ni da bi se pobila duša v človeku v tej strašni puščavi ? A le pustite, da se postavi krasna nova cerkev v Trstu — prostora temu je dovolj — pustite, da zazvone mogočni ubrani glasovi v visočini stolpov nove cerkve in videli bode, da se bode izgubljal strupeni upljiv onega »zvonjenja", ki doni iz grešnih vrst židovskega časopisja.
Da bi hoteli uvaževaci ta moj klic merodajni cerkveni krogi v Trstu in bi zbudili se svojo veljavno besedo krasno krščansko zvonenje v našem mestu, videli bi, da jim bode tržaško ljudstvo iz srca hvaležno na tem, ker z odmevom teh glasov bi se vračala poezija v izsušena srca, kjer vladajo zdaj samo glasovi židovskega časopisja.
Za občini Rihemberg in Brje se snuje vzajemno podporno in zavarovalno društvo za slučaj ponesrečenja goveje živine.
Izlet »Slov. pev. društva1 v Vipavo se je vršil ob najlepšem vremenu. Tržaških izletnikov — med istimi tudi nekoliko iz Barkovelj in sv. Križa
—	je bilo do 80. Pred Vipavskim trgom je bil lep slavolok. Ta so čakali izletnikov, zbrani pod zastavo: župan gosp. H r o v a t i n in členi pev skega društva Vipavskega. Gosp. župan je lepimi besedami pozdravil izletnike, na čemer ga je zahvalil predsednik »Slovanskega pevskega društva", gosp. Pr. Poli (5. .Slovansko pevsko društvo" je zapelo »Lepo našo domovino". Ob glasnih »živio-klicih" so odkorakali izletniki v viparski trg in od tu nemudoma k Materi božji v Log, kjer so peli med »darovanjem*. Peli so jako lepo vzlic temu, da so bili utrujeni od dolge vožnje. Toda, pripomniti treba, da so tudi domači pevci kaj lepo peli latinsko mašo. \
Popoludue proti 7. uri se je pričel koncert na lepo odičenem dvorišču gospe Uršičeve. Pevci in pevke so izvršili svojo nalogo najčastneje. Najbolj so ugajale — to se umeje ob sebi — toli divno harmonizovane narodne pesmi Hubadove. Občinstvo, katerega je bilo polno vse dvorišče, je bilo kar elektrizovano. Ploskanje je bilo viharno.
Pohvaliti treba tudi oddelek tamburašev „Tržaškega Sokola", ki je udaral lepo in precizno in je moral ponavljati sleherni komad. Slednjič treba priznati tudi prvaški godbi, da je lepo rešila svojo nalogo.
Izletniki so se okoli polunoči odpeljali iz Vipavskega trga v Tr?t.
Hrvatska Čitaonica u Kastvu. Spomenuta „Čitaonica" priredjuje u nedjelju 22. avgusta o. g. u prostorijama .Narodnoga Doma" u Kastvu zabavu, na koju se cijeni p. n. Gospodstvo Vaše s poštovanom obitelju pozvati. Početak točno u 8 sati na večer. Ulaznina za gospodu 2 krune, a za gospoje i gospojice 1 krunu. (Dobrovoljni se prinosi primaju za zahvalnošću).	ODBOR.
Zahvala Iz Tomaja. Tukajšnji preč. gosp. Župnik-dekan M a ti j a Sila blagovolil je podariti tukajšnji šoli za poučevanje v petju mali harmonij, „accordeonette" imenovan, v vrednosti 32 gld. ter okoli sto knjig razne vsebine, med temi tri letnike „Vrteča", vse za šolsko knjižnico. Za ta veliki dar izrekata mn podpisanca najsrčnejšo zahvalo. Bog plačaj!
Anton Šonc, predsednik Ant Benigar, šol. vod.
Zahvala. Častna dolžnost nam je izreči tem potom svojo najprisrčnejo zahvalo vsem vodstvom in vsem onim posameznikom, kateri so bodisi na Jgterjkpli način pripomogli, da se je slavno^t otvo-nrre ^Narodnega^ doma♦ Celju in biagoslovljenja zastave .Celjskega Sokola" dne 7. in 8. t. m. izvršila tako častno in nad vse sijajno.
Posebno zahvalo izrekamo Še preč. gospodu opatu za daritev sv. maše, blagoslovljenje zastave .Celjskega Sokola" in spominske plošče v »Nar. domu", preblagorodnemu gospodu minister-jalnemu svetovalcu V a š i č u za radodarno popu-stitev slavnostnega prostora, knmici velerodni go-spej Mariji pl. Berks-Čopovi, slav. „Dramatičnemu društvu" v Ljubljani, slavnemu pevskemu društvu »Slavec" v Ljubljani in mešanemu pevskema zboru iz Št. Jurja na j. ž. Nadalje se zahvaljujemo slav. pevskemu društvu »Ljubljana", slavni gradski vatrogasni glasbi iz Zagreba in vsem do-šlim društvom, posebno pa Ljubljanskemu in I*o-stonjskemu Sokolu, katera sta nam v vsakem ozira svetovala in ustregla ter bratskemu hrvatskemu Sokolu v Zagrebu in „Dušanu Silnemu" v Belem-gradu za podaritev trakov na zastavo.
PresrČna hvala tudi vsem slovenskim damam v Celju in Vojniku za podaritev krasnih trakov, katere ste pripele na sokolsko zastavo in za to, da ste obsipale došle goste s šopki in venci.
Vsem skupaj še jedenkrat srčna hvala in bratski »Na zdar* 1
V Celju, dne 9. avgusta 1897.
Slavnostni odbor.
Usmiljenje do živali. Iz Tomaževice pri Komnu nam pišejo dne 16. avgusta : Na Krasu imajo zel6 grdo navado, da mačke in pse — pa tudi druge domače živali —, ako so že stari in bi se jih radi znebili, potnečejo žive v glebovnice ali grote, ki se nahajajo povsod pod zemljo. V takem slučaju vržejo pse in mačke v globok propad, kjer uboge živali še več dni prežive v velikih mukah, lakoti itd. —, dokler ne poginejo*) žalostno. — Večkrat se o takem padcu uboga žival hudo poškoduje na telesu; zlomi si noge ali vrat in tako leži in stoka, tamkaj v temni jami, dokler je ne reši smrt iz tega sveta. Dogaja se pa, da se žival, kakor n. pr. mačka, ki se v padcu vlovi |na noge, nič ne poškoduje in v takem slučaju še več časa v globovnici trpi in stoprav petem pogine od lakoti. — Strašno je slišati take v srce segajoče tožne glasove iz votlin in mislim, da ni človek oni, katerega ne gane to tužno cviljenje in javkanje.	»
Te dni se je pri nas dogodil tak slučaj. — Neki posestnik v naši vasi je imel zvestega psa, ki je vedno hodil za njim. Ako je šel v Trst, prišel je pes kmali za njim. Zaradi tega vrgel je psa živega v globovnico ter odšel v Trst. Psa niso pogrešali doma — misleči, da je šel za gospodarjem v Trst; mimo globovnice hodeči ljudje pa so slišali milo cvilenje, prihajajoče iz jame in takoj se je doznalo, da je to pes, ki leži v jami. Ljudje so obha« jali okoli jame, pa nikdo ni mogel pomagati psu, kajti jama je globoka. Tako je bil ubogi pes osem dni in noči v jami brez jedi in pijače. Noč in dan je ubogi pes cvilil in prosil rešitve, a vse zaman. — To je doznala komeuska žandarmerija, katero je nkrenila, da se mora pes na kakšen način rešiti nei/.trpljivih muk v jami. — Ker se psa ni moglo potegniti iz jame, sklenilo se je, da ga je vstreliti. — In res: prišel je moz s puško ; prodrl je nekoliko v jamo, da je mogel videti žival v propadih in vstrelil jo je. — Tako je bil pes rešen tug in nadlog. — Trdosrčnega posestnika pa je žandarmerija ovadila merodajni oblasti. Mož zasluži res občutljivo kazni, kajti, tako se ue ravna z ubogo živalico. — Zapomnita mi dobro, Kraševci, to, da, ako se hočete znebiti psa ali mačke, vstrelite jih ali pa dajte jih pokončati na najhitrejši način. To vam nikdo ue bode štel v zlo, a na tak način uboge živali mučiti, da se jih žive v jamo meče, je že nezaslišano, surovo, bar-baiifino in zaradi tega tudi kažnjivo. Izgovor, da nimate puške ali smodnika, je ničev in jalov, kajti v vsaki vasi najdeta se puška in smodnik. Taki pojavi, dokazajoči neolikanost, surovost in hudobno srce, morajo izginiti izmed nas, kajti še Culukafri nd trpinčijo tako svoje živali. Čudom se pa moramo čuditi, da je tako hudobno delo
*) Znan mi je slučaj, da io vrgli v globovnico celi ata.oga živoga osla in konja. Pio.
„Naše polemike".
(Nekaj ponižnih opazk tihega opazovalca.)
V naši skromni litsraturici divja že drugo leto takd besen in glasen boj, kakor je divjal pred--desetimi leti v veliki, ogromni, vsestransko bogatozaloženi literaturi Nemcev. Na Nemškem so se pred desetimi leti borili staro- in novogtrujaiji prav tako, kakor se dandanes naši slovenski. Des^t let, samo deset let smo torej s a Nemci, in nekaterim se zdi to menda premalo.
izvršil mož, ki je svojedobno zavzemal častno mesto na Krasu. No, prav častno ni to, pa upamo, da se v tej zadevi obrne na bolje. — Zapomnite si dobro, da so taka dejanja kažnjiva.
Hranilno in posojilno druitvo v Nabrežini, ▼knjižen« zadruga z omejeno zavezo, vabi na iz-redni občni zbor, ki bode v nedeljo dne 99. avgusta 1897. ob 4. uri pop. v bralnici „Bralnega društva" (h. št. 179). Dnevni red: 1. Nagovor in poročilo predsednika. 2. Volitev predstojništva. 3. t Preosnova §§. 9 in 31. društvenih pravil. 4. Mo- j rebitni predlogi ali nasveti. K obilni udeležbi vabi najuljudneje	Predstojništvo.
Napad na Lloydovega kapetana. Z Reke se poroča: 221etni, na Duuaj pristojni natakar Gustav Janše je bil nekaj Časa v službi na Lloydovem parniku ,Marquis Bacquehem"; zaradi nepaznosti pa so ga odpustili iz službe in si je iskal kruha po Reki. Natakar je dolžil drugega kapetana na par-nikn, Vladimirja Iveliča, krivde, da je moral iz službe in se je hotel nad njim maščevati. Ko je dne 15. t. m. priplul Ivelić s parnikom „Flora" na Reko, ga je jel zasledovati Jauše in zadel Ž njim skupaj pred gledališčem ,Fenice". Napadel ga je z malim nožićem in prizadel neznatno rano na vratu, ker kapetan je že o pravem času zagledal svojega napadalca in ga mogel zgrabiti in izročiti policiji.
Samomor na Reki. Na Reki se je vrgla z okna z četrtega nadstropja neke hiše 27 letna Aleksandrina Erbisti zajedno z malim otrokom v naročji. Mati in otrok sta bila na mesta mrtva. Otroku je razbita glava. Erbisti je bila žena vodje v nekem konfecijonalnem obrtu inje bila umobolna. Zaradi jednake bolezni sta se usmrtila tudi nje oče in jedna sestra.
Neprevidni in hudobni biciklisti. Poroča se iz Ljubljane: Minolo soboto je v Ljubljani neznan biciklist podrl malo deklico in jo močno poškodoval. — V nedeljo zvečer so štir je biciklisti, prišeddi do Koslerjeve pivovarne naleteli na pijanega človeka, ki se jim ni mogel, ali ni hotel ogniti. Bieiklisti so moža podrli, ga vrgli v jarek in ga pretepali. Mož ima na glavi štiri hude rane. Na to so bieiklisti zbežali. Ti ljudje najbrže niso bili Slovenci, ker ta čin nekako preveč spominja na junaštvo sinov matere — Geimauije, kakor to priCa C9lje, Heb in Moste.
Golob - listonoša iz Andree-jevegft balona.
„Vossische Zeitung- javljajo iz Hammerfesta: Mej severnim predgorjem in otoki našli so jednega goloba listonošo, ki je imel seboj brzojavko na list ,Aftenbladet\ Vsebina brzojavke, katere datum ni dosti jasen, se glasi: 82. stopinjo prekoračili. Vožnja izborna proti Severu. Andreč".
Osebni zdravnik perzijanskega šaha umorjen. Parižki ,E?enement" poroča, da so te dni zastrupili zdravnika umorjenega perzijskega šaha Nasr-ed-dina in zajedno tudi sedanjega šalia Mu-zatier-ed dina, doktorja Toholozana.
Pasao Knelpp. Svet se meša, čujemo večkrat, in morda ne brez vzroka. Iz Milana se poroča, da je neki tamošnji baletni učitelj izumil nov ples „a dueu ter mu dal ime „passo KneippV ker ga plesalca plešeta golonoga. (Po travi ali v vodi ? — Stavec.) Prihodnjo zimo pride ta ples na oder.
Telegrafni drogovi iz papirja. V Ameriki izdelujejo telegrafue drogove večinoma iz papirja. Ti drogovi so lažji in trpežnejši.
Bismarckove vizitnice. Knez Bismarck si je dal nedavno napraviti nove vizitnice za svoje mnogoštevilne častilce, ki ga obiskujejo v njegovem zavičaju. Vizitnice so iz hrastovega lesa, ki je raatel v saksonskem gozdu. Stari kancelar vsakemu obiskovalcu sam izroči posetnico z napisom : ,V spomin na dan ... . 1897. pl. Bismarck". To pa to!
A ne le v leposlovje, tudi v znanstvo se je zanesel boj. Izzval ga je seveda — „novostrujar*. Kakor Govžkar v leposlovju, prav tako je udaril V i d i c v znanstveni kritiki na struno, ki glasno odmeva po naši domovini in ki je vzbudila v nekaterih, staroslovenskih, častitljivih, konservativnih krogih neugoden odmev. Meni ta boj, to življenje jako ugaja v naši literaturi. Sloga je povsod neplodna, boj pa ostif um, rodi nova dela, išče nova pota, pa prinaša več luči. Odkritosrčno povem, da se mi zde smešni oni Slovenci, ki bi radi uniformirali vse leposlovce in vse znanstvenike, ki zahtevajo, naj piše in misli ves slovenski svet jednako. Razlika pomeni bogastvo, in več ko imamo struj, več ko imamo različnih pisateljev, bogatejša in zanimivejša bo naša literatura, pa toliko bližja bo drugorodnim. Včasih se je zahtevalo: piši povesti le iz preprostega naroda, in pisale so se izključno samo povesti o kmetih, o vaških ljubeznih, o beračih, Bmolarjih, in napol prismojenih originalih z dežele. Salona in parketa takrat niso trpeli v slovenski literaturi. Če pa se je vendar le prikazal, moral se je smešiti, morala pa se je proslavljati slovenska koča. Sam Stritar je grozno ropotal, ko so se osme-lili nekateri mlajši — takratni „novostru-jarji" 11 — pisatelji uvesti v naše slovstvo povesti, v katerib je vladal bon ton, v katerih so se ljudje parfunirali ter bo nosili rokavice. Kakšne sta morala takrat slišati rajni Janko Kersnik in dr. Ivan Ta v čar I Očitalo se jima je, da hočeta pokvariti vso literaturo ter se ju javno smešilo. A vendar sta premagala vse ugovore. Slovenske literature obzorje se je razširilo: poleg kmetskih povesti smo dobili tudi povesti, v katerih igra glavno ulogo naša jara iu naša resnična gospoda 1 Toda glej 1 Pokazali so se zopet — revolu-cijonarci. Nekdanji „novostrujarji" so postali asta-rostrujarji", na njihovo mesto pa stopili — čisti realisti. Dandanašnji mladi pisatelji trdijo, da so Kersnik, Tavčar, D e t e 1 a i. dr. v svojih spisih prevelika mešanica realizma in idealizma, čudna mešanica, ki ni niti krop niti voda, nego često le izrod bojazljive koncesije nkusu mase našega naroda.	(Pride še.)
Prva trgovina i oljem
y Trsta!
it S
Velika, korii PoŠiljatve olja od S I. m
Usojam si naznaniti svojim p. n. gg. odjemalcem na Primorskem, Kranjskem in Štajerskem, osobito pa gg. trgovcem, kateri si naročajo od 100 kg. naprivj, da zaradi motne in razBirjene moje trgovine, odslej dobijo naročeno blago na dom t oz ni ne prosto. Imam blago vselej prve vrste in postrežba je vedno točna, solidarna in poštena. Blago zamenim takoj, ako ne ugaja. Za Trst in okolico prosto na doni od 5 1. naprej, pustivši posodo na domu, brea are !
Cenik: jedilno olje 1. 28; fino 1 82 ; finese l. 34; najfinejšo 1. 40; namhno polfino 1. 44; nam. fino 1. 48; nam. finejše 1 52; nam. nailinejse l f>6; ekstrafino 1. 60-64; specijalitetno olje 1. 72-80.
„Svoji k svojim !* Pričaknvaje obilo novili odjemalcev, beležim se zahvalno v naprej sfe spoštovanjem
Anton Čliroa, Acquedotto 9.
Svečar v	I l/flDAP	Solkanska cesta
Borici	J- IVUrMU	it. 9.
priporoča velečastitemu svećenstvu, cerkvenim upravam, ter slavnemu občinstvu pristne
Voščene sveče
j	kilogram po 2 gld. 45 nč.
I Ha so one svfčo, koje nosijo pretokolirano tvornično znanko, nepokvarjene, jamčim se svoto 1000 kron.
Sveče slabe je vrste za pogrebe in postransko r»l-i svetljavo cerkva dobivaju se po jako nizkih cenah.
Prodajem tudi tamijan za cerkve:
Lacrima najfineji.......klgr. po gld. 1.20
?	* običajni....... „ „ * 1-—
Granis............ „ „ „ —.60
Blago pošilja se na voe strani avstro -ogerske mo-' narhijo poštnine proBto.
Najnovejše veatl«
Plilj 18. Danes so spustili v morje ladijo Nj. Veličanstva „Zenta*. Vreme je bilo krasno. Od vladarske hiše sta bila navzoča nadvojvoda Oton in nadvojvodinja Marija Josipa, ki je bila kumica.
Paril 18. Predsednik republike Faure je odpotoval dan.s ob navdušenih ovacijah od strani občinstva. V njegovem spremstvu so bili minister Hanotaux, admiral Besnan in ruski vojaški ataM Frideriks. Kratko pred cdhodoia Fauroa je bilo čut nemočen pok v bližini kolodvora. Hazpočila se je menda bomba. Nikdo ni bil poškodovan, ni-kake škode.
Trgovinske braojavke ln v^atl. ?
BvtdlapaBta. Pšenica sajesen 11.61 11.68 Pšenica zu , spomlad 1898 1145 do 11.46 Oves za joson 6.10 6.12. ~ ■ RS 70. jesen 8,61 8 63. Koruza za september I8i»7. 5.03' 5 04 i PA*nioa nova od 78 kil. f. 12.40-12.45 od 79 k.lo. ! 12 50 12 55 o t 80 kil f. 12.40-12 45., od 81. ki', f. 12-60 5 12-65, od 82 kil. for. 12 55 12 83. Ječmen 6*80 10.— ; proso 6-20' 6-40
Pšenioa: Sredne ponudbe, dobro povpraševanje, j Pnrdaja 20000 mt. st. Oves in rž 5 nvč. ceneje Vreme : lepo. f ~r&(T&. Nen»"u"<rAni glmtk<M .»r. 11.45 do • — .Novi j po f. 11.65. Za notranji trgovini : Centrifugal f. 3574 3S/,» Conoasse f. 361/«, Četvorni f. 371/,, v glavah f. 86'/,—37*-.
Eavre. Kav* Santo* '	za avgust 43.26
m december 44.25
Hbiab&rg. rti»ato<s j>ood avenija a?, soptorabor 35.60, za december 36 26 za marc 36.75^ za maj 37.—. mirno.
t»	box>»M 18. nvtfuita	j
danes vSorsvi j Državni dol* v paolrjr	10230 102.88
„ v srebru .... 102-35 102.35 Avstrijska renta v zlatu	. 123.90 123.85
v ironah . . 101.66 101.65
Kreditne akoije....... 366 26 * 366.40
London 10 Lat.......119.80 119.75
Napoleoni.......- . 9.521/, 9.52'/,
20 mark.....* 1.75 1175
100 Uilj. lir......45.25 45.20
Za slabotne 1K
bolehave vsled pomanjkanja krvi na živcih, blede in sla-slabotne otroke; izvrstnega okusa in preiskušenoga učinka je
železnato vino lekarja Picoolija v Ljubljani.
(Dunajska centu) priporofieno od mnogih zdravnikov. — Polliterska steklenica velja 1 gld., pet pollitorskih steklenio 4 gld. 50 kr.
naznanilo.
Spodaj podpisaui razoašalec lista ,Ediuost" ki ie zajedno URAR, priporoča se toplo p. n. občinstvu za popravljanje vsakovrstnih ur. Udani F r i de r i k C o 1 j a, vratar hiše št. 8 via Solitario
Riuuione Adriatica di Sicurta
24-2
v Trstu.
Zavaruje proti pežarom, prevozu po suhem, rekah in na morja, proti lo6i, na živenje ▼ vsili kombinacijah.
Glavnica in reserva društva dne 31. decembra 1892
Glavnica društva Premijna reserva zavarovanja
na življenje Premijna reserva zavarovanja
proti ognju Premijna reBerva zavarovanja
blaga pri prevažanju Reserva na razpolaganje Reserva zavarovanja proti pre-
minjanju kurzov, bilanca (A) Reserva zavarovanja proti premi njanju kurzov,bilanca (B) Rezerva specijalnih dobičkov
zavarovanja na življenje Občna reserva dobičkov
Urad ravnateljstva : "Via Valdirlvo ,lti*. 1 (v lastnej hiS).
gld. 4,000.000'—
„ 13,326 346-98
1,632.248-22
49.465.07 „ 500.000'-
„ 333.822.42
„ 243.331-83
500.000-— ljl87.164.86
FII*WJk3LKA
i fcr. uriv. aisir. Mi!« zavofla
za trgovino in obrt v Tratu. Novci za vplačila. V vred«, papirjih na	V napoleonlh na
4-dnevni ojlkaz 21/*
8-
30-
2	V.
3	V,
30-diioMii odkaz 2°/0 3-mesečni „ £ C- - .. 2 V,0/n
Za pisma, katora se morajo izplačati v nedanjih bankovcih avatr. velj., stopijo nove obrestne takse v krepost z dnem 24. junija, 28. junija in odnosno 20. avgusta 1.1. po dotičnih objavah.
Okrožni oddel.
V	vredn. papirjih 2°/0 na vsako svoto.
V	napoleonih brez obresti.
Nakaznice
sa Dunaj, Prago, PpUto, Brno, Lvov, Tropavo, Ileka kakor za Zagreb, Arail, Bielitz, Gablonz, Gradac, Sibinj, Inomost, Celovec, Ljubljana, Lino, Olomuc, Roiclienberg, Saaz in Solnogmd, b r o 7, troško
Kupnja in prodaja
vrednootij. diviz, kakor tudi vnovčenje kuponov
proti odbitku l°/00 provizijo, nkaso vseh vrst pod najumestnojSimi pogoji.
Predujmi.
na lamoevne listine pogoji po dogovoru. Kredi na dokumente v Londonu Parizu, Bero-linu aH v drugih mostih — proviziju po jako umestnih pogojih. Kreditna pisma na katerokoli mosto.
Vložki v pohrano.
Sprejemajo se v pohrano vrednostni papirji, zlat ali srebrni deuar, inozemski bankovci itd. — po pogodbi.
Nasa blagajna izplačuje nakaznice narodne banke italijanske v italijanskih frankih, aH pa po dnevnem
eursu.
Železniški vozni ked.
Državna železnica. (Postaja pri sv. Andreju)
Od dni 1. maja 1897.
ODHOD:
6.30 predp. v Herpelje, Ljubljano, ua Dunaj, v Boljafc. 8.30 „ v Herpelje, Rovinj, P ulj. 4 40 popol. v Herpelje, Divačo, Dunaj Pulj in Rovinj. 7.30 „ v brzovlak v Puij. Divačo, Boljak na Dnnaj
Lokalni vlak ob praznikih D.15 popol. v Divačo.
DOHOD:
8.<>5 predp. iz Ljubljane, Divače. 9.45 „ iz Pulja, Rovinja. 11.15 „ iz H"rr>elj, Ljubljane, Dunaja. 7.05 popol. iz Pulja, Rovinja, Ljubljano, Dunaja. 9.45 „ brzovlak ii Pulja, Rovinja,
Lokalni vlak ob praznikih: 8.36 popol iz. Divače.	^
Lastnik konaurcii Usta .Edinost^. Izdavatelj in odgovorni urednik: Fran Godnik. — Tiskarna Dolenc v Trstu.