Poitnina plačana v gotovini. 1905 «1930 REVIJA-NOVE ZBOROVSKE GLASBE UREJUJE ZORKO PRELOVEC 1930 LETNIK VI • ^TEV. i ♦♦ ♦♦ MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA USTANOVLJENA (GRADSKA ŠTEDIONICA) USTANOVLJENA LETA 1889 LJUBLJANA LETA 1889 Prešernova ulica štev. 3 Telefon ¿t. 2016 Poštne hranilnice račun štev. 10.533 Telefon tt. 2016 Stanje vloženega denarja nad 400 milijonov dinarjev. Sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranjjnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen. „ZBORI" PEVSKO DRUŠTVO „LJUBLJANSKI ZVON" V LJUBLJANI revija nove zborovske glasbe. Izhaja šesto leto. Letniki 1926, 1927, 1928 in 1929 se dobe vezani po Din 80*—, nevezani po Din 50-—. Naročnina za Jugoslavijo v letu 1930. Din 50a—. Partiture vseh v „ZBORIH" priobčenih skladb so pri upravi lista naprodaj po 1 dinar za 2 strani. „ZBORI" ■M! PJEVAČKO DRUŠTVO „LJUBLJANSKI ZVON" u LJUBLJANI revija nove horske glasbe. Izlazi šestu godinu. Godišnjaci 1926, 1927, 1928, i 1929 dobe se vezeni po Din 80— nevezeni po Din 50'—. Pret-plata za Jugoslaviju za godinu 1930 Din 50'—. Partiture sviju u „Z BO ROV I IVI A" priopčenih kompozicija su u prodaji kod uprave lista uz cjenu Din 1'— za 2 stranici. Naši javnosti! Pevsko društvo «Ljubljanski Zvon» praznuje letos petindvajsetletnico svojega obstoja. Iz skromnih početkov se je društvo razvilo v pomemben kulturno-naroden faktor za povzdigo pevske umetnosti. Z vnetim in smotrenim delom je pomagalo k duhovnemu zbližanju jugoslovanskih plemen, zlasti še z obiskom Beograda v politično nevarnem letu 1910., s svo jo založniško produkcijo in z dolgo vrsto koncertnih nastopov po ožji in širši domovini. Tudi poteče letos 20 let, odkar je pevovodja in artistični vodja «Ljubljanskega Zvona» popularni slovenski skladatelj, urednik «Zborov», g. ZORKO PRELOVEC, čigar ime je tesno spojeno z razvojem in napredkom «Ljubljanskega Zvona». «Ljubljanski Zvon» namerava proslaviti svoj jubilej z dvema koncertoma; na sporedu bodo nove, še neizvajane slovenske zborovske skladbe, ki jih je društvo večinoma samo založilo in izdalo. Prvi koncert, ki je namenjen mladini vseh ljubljanskih šol, se bo vršil dne 23. marca 1930. dopoldne v Unionu, drugi, SLAVNOSTNI KONCERT, pa dne 24. marca 1930. zvečer istotam. Ob tej priliki izide tudi jubilejna slavnostna številka društvene glasbene revije «Zbori», ki letos že šesto leto prinaša nove zborovske skladbe novejše dobe in glasbeno-književne dokumente minulega in sedanjega časa. «Ljubljanski Zvon» je poleg svojega koncertnega in založniškega delovanja vedno požrtvovalno sodeloval pri vseh prireditvah narodnih in dobrodelnih društev, zato bodi častna dolžnost naše javnosti, da poseti njegov slavnostni koncert in da ob jubileju moralno in gmotno podpre glasbeno založništvo društva, zlasti glasbeni list «Zbori», in jim tako zagotovi njih bodočnost. Petindvajsetletnica «Ljubljanskega Zvona» bodi praznik naše pesmi! Pevke in pevci «Ljubljanskega Zvona» kakor tudi njegov idealni pevovodja so svojo dolžnost v prospeh te pesmi častno vršili in le naklonjenost javnosti bo pokazala, bo li mogoče uspešno vršiti jo tudi vnaprej. V Ljubljani, dne i. marca 1930. Inž. Dušan Sernec ban dravske banovine General Sava Tripkovič komandant dravske divizije Franja dr. Tavčarjeva častna dvorna dama Dr. Anton Bonaventura Jeglič knezoškof Gabrijela Sernčeva banova soproga Dr. Albert Kramer bivši minister Maša Gromova Evgen Jarc Anton Jug Julij Betetto Silvan Pečenko za pevski zbor Glasbene Matice Rado Šturm za glasbeno društvo «Ljubljana» Dr. Dinko Puc ljubljanski župan Marija Trnkoczyjeva kumica društvene zastave Jerica Zemljanova Dr. Anton Švigelj Ivan Tavčar Ivan Hladnik za pevsko društvo «Slavec» Dr. Niko Zupanič bivši minister Mira Engelmanova Danilo Šaplja Rasto Pustoslemšek Rudolf Est Avgust Ludvig za Nar. glasb. žel. društvo «Sloga» Anton Lokar za pevsko društvo «Krakovo-Trnovo» VI LETNIK Številka 1. LJUBLIANA 1. februarja 1930 GLASBENO KNJIŽEVNA PRILOGA Izhaja vsak drugi mesec Urejuje Zorko Prelovec, upravlja Jožko Jamnik, izdaja in zalaga pevsko društvo «Ljubljanski Zvon», tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič), vsi v Ljubljani / Naročnina na «Zbore-: za kraljevino Jugoslavijo 50 Din, za Italijo 25 lir, za Češkoslovaško 30 Kč, za Ameriko poldrugi dolar / Ponatis člankov dovoljen le z navedbo vira Mirko Kunčič: O, da je roža Fantova moje srce Sladko dehtela bi le za te. Mene ne ljubiš — rožo ljubila bi, z ustnimi mehkimi jo poljubila bi... O, da so zvezde moje oči! Bdele nad tabo bi vse noči. V urah samotnih vanje bi zrla — duša bi moja od sladkih sanj mrla Mirko Kunčič: K slovesu Le še enkrat, poslednjikrat, ob jamem na j te za slovo, s pogledom, polnim žalosti pogledam v rosno ti oko — — Mladost beži kot sen sladak, kot pozni cvet zatone v mrak. Ah, vsa prelest, ves slaj davnin bo jek grobov in zmot spomin — — Le še enkrat, poslednjikrat, poljub naj naju združi vroč in v sen zaziblje spev grenak: vse je minilo, vse je proč ... Dr. Jos. Mantuani (Ljubljana): O slovenski operi (Nadaljevanje.) II. Duševno gibanje v Sloveniji, t. j. v deželah, ki so jih bili poselili Slovenci, je bilo, posebno ako mislimo na Ljubljano, dokaj razvito in resno, četudi ne ravno narodno v modernem smislu. Za to sta skrbeli dve udruženji v naši prestolici bivše Kranjske: «Academia operosorum» (akademija delavnih mož) in «Academia philo-harmonicorum» (akademija ljubiteljev harmonij). V obeh so bili združeni najboljši zastopniki svojih strok: v prvi znanstveniki in literati sploh, v drugi glasbeniki. V teh d veh udruženjih je imela stara Ljubljana od 1. 1701. žarišče znanstvenosti na eni, a žarišče glasbene umetnosti — od 1. 1702. — na drugi strani. Ako pre-motrimo spise, ki jih je rodila academia operosorum na znanstvenem poprišču v teku 18. stoletja, vidimo, da so se člani zanimali za vsa vprašanja, posebno za bogoslovna, zgodovinska, modroslovna. zdravilska, kmetiška in pravoslovna. Delovanje filharmonične družbe dokazuje, da je bilo članstvo usmer jeno samo na praktično proizvajanje skladb. V cerkvi je sodelovala pri večjih prireditvah, pri serenadah, pod-okuicah, v koncertih — v kolikor je mogoče govoriti o njih v tedanjih razmerah — in posebno pri domačih izvajanjih. In pri tem so bili filharmoniki vselej na vrhuncu; izvajali so tudi takrat najmodernejše skladbe. Ljubljana sploh ni zaostajala za drugimi, tudi veliko pomembnejšimi mesti, kakor so bili n. pr. Gradec, Dunaj, Innsbruck, Milan, Benetke i. dr. "V žive je in neposredne stike je prišla Ljubljana z novejšo produkcijo 18. stoletja po potujočih vir-tuozih in gledaliških družbah. Tako se nam ni čuditi, da so se muzikalno naobraženi posamezniki začeli udejstvovati tudi aktivno, bodi kot skladatel ji, bodi kot izvajalci. Bili so večinoma iz plemiških ali pa iz patricijskih rodbin, kakor n. pr. Caharija pl. Garza-rolli, baron Anton Codelli, Vaclav grof Gallenberg, posebno pa Franc Pollini, Ljubljančan, učenec Mozartov in pozneje Zingarellijev, ki je služil muzi-ki kot pevec, skladatelj, pianist in violinist ter se vsepovsod odlikoval. Mozart mu je posvetil violinski rondo, Bellini svojo opero «Sonnambulo»; sam je zapustil okrog 60 skladb, med temi opero «La ca-setta». Kakor ti mimogrede omenjeni Kranjci, so stremili tudi drugi njihovi sodobniki iz naših krajev po izpopolnitvi v glasbi, literaturi in likovnih umetnostih. Temu stremljenju se imamo zahvaliti za prve korake našega jezika v javnost novejše dobe. Kar je storila doba reformaci je in kar je še vzdrževalo razdobje protireformacije, je — kar se tiče našega jezika — v 18. stoletju močno zadremalo. Splošno omiko pa so prejemali prednamci iz francoskega enciklopedizma s posredovanjem italijanskih in nemških faktorij. Pa še nekaj: tudi kult individualizma, patriotizem v odgoji ter poganski mitologizem na eni, krščanski pietizem na drugi strani — vse to je prihajalo med naše prednike po isti poti. Tn tako se nam predstavi kot prijav vseh teh sodelujočih sil, o. Janez Damaščan od imena Marije D e v, mož povprečne omike svoje dobe, ki pa je bila izpopolnjena s posebno vitico smisla za slovenski jezik. Na tem plodišču je vzklilo besedilo za prvo slovensko opero z naslovom «Beli n». Stopilo je nesigurno na življenjsko pot, stopicalo, oprijemajoč se dveh vodnikov: tu klasične mitologije, tam zrelega italijan- skega pesnika Petra Metastasija\ Ta je bil pridvorni pesnik na Dunaju in je spesnil 28 besedil (libretov) za muzikalne drame, 30 manjših dramatičnih komadov (feste teatrali, azioni teatrali, componimenti dramatici), oratorije in še druge, vse za uglasbitev. Med temi je več pesnitev, ki proslavlja jo člane habsburške vladarske obitelji. Izvajale so se ob raznih prilikah, n. pr. ob rojstnih dnevih, ob godovih, porokah, povratkih s potovanja in sličnih prilikah. Takih panegiričnih komadov, ki so jih izvajali tudi člani vladarske obitelji in visoki plemiči, ima Metastasio več, tudi na čast nadvojvodi Josipu, poznejšemu cesarju Josipu II. Take komadiče je v duhu svoje dobe zastiral z zaveso alegorije, ki je ni bilo vedno lahko razumeti. Imel je za to svoje razloge. Ena izmed teh Metastasijevih dramatičnih pesnitev je podnetila bosonogega avguštinca Deva v Ljubljani v dvojnem pogledu. Vzbudila mu je i d e j o, da proslavi Josipa (II.), kot člana habsburške vladarske obitelji, in mu je tudi služila kot vzorec za obliko. Katero delo Metastasijevo je to bilo, ni dognano; morebiti se je Dev opiral i na več pesnitev. V to svrho je treba še globljih študij. Morebiti bo imela kot vzorec «festa» z naslovom: «Tributo di rispetto e d'amore» (Poklonitev spoštljivosti in ljubezni) prvo vlogo. Raziskavanje bo dognalo morebiti tudi, v kateri namen je Metastasio spesnil to «Poklonitev» in s tem tem tudi, kdaj je nastala. Devovo slovensko besedilo «operete Belin» je moralo nastati vsekako prej, nego je zasedel nadvojvoda Josip cesarski prestol kot Josip II. Kajti Devovo delo je bilo 1. 1780. že uglasbeno in v «Pisa-nicah» natisnjeno5. Ker pa je cesarica Marija Terezija umrla šele 29. novembra 1780. leta, je dospel Josip II. šele s tem dnem na prestol. Da bi bil torej Dev spesnil v proslavo tega dogodka svojega «Belina», ga dal uglasbiti in besedilo natisniti — vse pred koncem 1. 1780. —, to pri tedanjih razmerah ni mogoče. «Opereta» je torej morala biti gotova prej; kdaj, bo treba šele dognati in s tem se bo dal more-bit i določiti tudi povod, ki je potisnil Devu pero v roko. Rekel sem, da je bil «Belin» že uglasben, preden so natisnili besedilo. Dokaz za to trditev imamo v nadpisih posameznih delov. Prva pesmica («Vozimo sestrice») je označena kot «Aria». Nato sledi pri drugi («Peršle smo srečne») «Recitativnu»; pri tretji («Svitiu sonce! Žarje tvoje») zopet «Aria», pri četrti («Al oh! oh! sestrice!») «Recitativnu», pri peti (ki je prva v drugem «nastopju»: («Ste stekle! Pezdliv-ke»!) je zopet «Recitativnu»; pri šesti («Ha! Burja je mož»!) «Aria»; pri sedmi («Ha,sem lezejo spet») je «Recitativnu». Zdi se mi, da je označba načina, kako naj se izvaja dialog med Burjo in «nimfami» vsaj na dveh naslednjih mestih pomotoma izostala. Pri osmi («Skup tedej megle se izjidite») je spet «Recitativnu», dočim naj se pojo tri kitice devete točke («Trinog, tolkajn moreš») «Arioznu». Deseta točka («Tebe mi molemo») je «Chor»; to je edini zbor te opere in ta je ženski. Enajsta točka (t. j. prva * Metastasi jevo pravo ime je bilo: Pietro Antonio Donie-nico Bonaventura T r a p a s s i; a ta priimek je pogrčil. Živel je od 1. 1698. do 1782. 5 Domnevam, da je čitateljem «Zborov» znano besedilo Devovega «Belina», če že ne iz «Pisanic», pa vsaj iz ponatisa v «Slovenski Tali ji» (1868), ali pa izza šolskih let. III. «nastopja»: «Po hudem vremenu») je spet «Recitativnu» izvajati, istotako dvanajsta, dočim sta trinajsta in štirinajsta (ta je poslednja) spet označeni z «Aria». Da bi bil libretist vnaprej predpisaval glasbeniku, katera kompozitorska sredstva naj uporabi, to se ne da misliti. Da so se ravnali libretisti po željah skladateljev, to je bilo navadno; vsaj je prišlo besedilo tem potom do večjega učinka; a narobe — to so bile izjeme pri zelo muzikaličnih libretistih. ki so tudi sami glasbeno snovali, kakor n. pr. prav Metastasio; a tudi pri teh le v posameznih slučajih. S tem, da imamo označene načine in oblike za predavanje, nam je dana tudi možnost, da si predstavimo pravilno ta umotvorček; kar pogrešamo, si moremo dopolniti v duhu. Kratek instrumentalen uvod — na jbrže «sinfonia» ali «sonata» — je otvoril igro. Imeli so sicer v oni dobi tudi že «uverturo», to pa le za večje opere. Takoj potem je prišla «a r i a», t. j. samospev večjega muzikaličnega obsega s spremljavo glasbil. V «Belinu» nam ni pričakovati, oziroma domnevati velikih koloraturnih ali ponavljavnih arij, ker so opero izvajali slovenski diletantje, ki niso zmogli bravuroznih težav, s kakršnimi so se ponašali italijanski pevci. — Značilna za opero «Belin» je množica «r e c i t a -tivov», to so pevsko-pripovedujoča mesta, ki se ozirajo pretežno na besedo, na njen jezikovni poudarek in označiljee jo njeno mesto v stavku s tem, da jo muzikalično dvigajo ali pa stavijo v ozadje, kakor zahteva smisel reka: napev poteka torej precej enakomerno. Takih recitativnih mest imamo v «Belinu» sedem; vsi so dokaj obsežni v primeru s celotno opero. Eno samo mesto (3 kitice po 8 stihov) se je pelo «a r i o z n o», to se pravi, z izrazito, a preprosto melodijo, torej kakor navadna pesmica, samo da napev ni delan tematično. Arioznost stoji torej med recitativom in arijo, ali, ako hočete, je zalet od recitativa do arije, katere pa ne doseže. Ariozni del sledi v našem «Belinu» — popolnoma pravilno po načelih one dobe — recitativu; kajti «arioso» ima svoje mesto ali sredi v recitativu, ali pa ga zaključuje. Kakor sem že omenil mimogrede, vključuje «Belin» en sam — ženski — zborček: eno kitico, obsega-jočo šest stihov. Iz vsega se torej vidi, da je bilo to dramatično-muzikalno delo 1.) namenjeno slovenski javnosti in 2.) da je imel skladatelj pred očmi izvajalske sile, ki so bile še neizvežbane v dramatični glasbi in jim ni naprtil zadač presegajočih njihove moči. Kdo je bil pa ta ozirni komponist? To je bil ljud-skošolski učitelj, Jakob Zupan. Bil je vsekako Kranjec, domnevno celo iz kamniškega okraja. Do danes pa se ni še posrečilo izslediti njegov rojstni kraj in datum njegovega rojstva. Ako se opiramo na edini tozadevni in avtentični podatek, določimo približno rojstno leto. V župni matici mestne župnije v Kamniku je zabeležen smrtni datum Zupanov:6 c Sterb-Register der Hanpt- und Stadt-Pfarr Stein 1784. do 1812. — Knjiga ni niti foliirana, niti paginirana. — Ostale živ-Ijenske podatke je priobčil Ljudevit Stiasny v svoji monografiji: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana, 1894., str. 161 do 170. — Pregledovanje župnih matic v Kamniku mi je omogočil in mi bil tudi na roko preč. g. kanonik Ivan Lav renči č, dekan in mestni župnik kamniški; izrekam mu za to podporo svojo iskreno zahvalo. — V Komendi je pregledal krstne knjige že L. Stiasny. Iskanje nadaljujem. Jahr, Monat und Tag 1810 Stadt, Markt oder Dorf o 55 Cfl 3 eö X Name des Verstorbenen Religion Geschlecht Lebensjahre || Krankheit und Todesart katholisch Protestant . M W « 0- weiblich Herr Senectus Jakob ipfa est etc. Suppan ajebat ipfe den ehemaliger Uten Schutt 42 Schulmeister 1 — 1 — 77 April durch 48 Jahre Thomas in Stein Jeschenitscherm.p. Kaplan. Ako je letno število njegovega življenja pravilno označeno, tedaj bi bil moral biti rojen 1. 1733. ali pa 1734. Vsekako ni zagledal luči sveta v Kamniku samem. Pregledal sem tamošnje krstne matice od 1. 1729. do 1736., a brez uspeha; v Kamniku samem ni nobene družine Zupan (Supan,Suppan,Shuppan), ki bi se ji bili rodili otroci v označeni dobi. Pač je neki Gregor Suppan (ali tudi Shuppan ga pišejo) v Godiču; temu so se rodili med 1. 1730. do 1735. trije otroci, a same deklice. — Zupan je bil glasbeno naobražen. Zložil je tudi več latinskih inštrumentiranih maš, na katerih parti-turah je bil zapisan kot skladatelj. — V Kamniku samem je bil organist pri mestni župni cerkvi. Vodil je tudi glasbene prireditve kamniškega Cecilijinega društva, ki je gojilo umetno cerkveno pa tudi svetno glasbo in se je imenovalo: «Accademische Confoede-ration Stae. Caeciliae». Vsaj po enkrat na mesec so izvajali inštrumentalno mašo z liturgijo zvezano v cerkvi. Po vsem tem je bil torej Zupan za ono dobo res mož, ki je bil zmožen komponirati opero tako malega obsega, kakor je bil Devov «Belin». — Delo Devovo in Zupanovo se po naši literaturi različno naziva: sedaj «opera», sedaj «opereta». Kaj je absolutno pravilno? Dev sam je imenuje v «Pisa-nicah» opereto. Po takratnem pojmovanju je to nedvomno pravilno nazivanje. Izraz «opereta» velja za opere, katerih izvajanje ne traja dolgo. To bi bilo torej pri «Belinu» na mestu. Vsekako pa vsebuje v tem slučaju označba «opereta» vendar pojem opere, četudi le male. Drugi pomen izraza «opereta» je ta, da si predstavljamo glasbeno-dramatično delo komične ali vsaj vedre vsebine, ali pa spevoigro, v katerih se menjavata petje in dialog, ki se pa le govori. A pri izvajanju «Belina» se poje vse in vsebina ni ravno komična. Zato bo pravilno, da naziva-mo «Belina» opero. (Nadaljevanje sledi.) Ludovik Zepič (Ljubljana): O turneji pevskega zbora Glasbene Matice po Franciji V svojem stremljenju, da seznani z našo pesmijo tudi inozemstvo, je napravila Glasbena Matica v Ljubljani zopet uspešen korak naprej. Uspeh njene češke in poljske turneje ji je dal poguma, da ponese našo pesem tudi v Francijo. Francosko turnejo je pričela s koncertom v Nancy ju dne 26. novembra 1929., zaključila pa v Švici dne 10. decembra 1929. s koncertom v Ženevi. Na sporedu so bile te-le pesmi: Gallus: Laus et perennis gloria, Ave Marija; Lajovic: Bolest kovač, Lan, Zeleni Jurij, Napitnica; Gotovac: Jadovanka za teletom; Stolcer-Slavenski: Molitva dobrim očima; Adamič: Komarjeva ženitev,Lepa Jana,Mlad junak; B. Ipavic: Ilirija oživljena; Mokranjac: Rukovet sa Kosova, ki se začne z «Džanum, na sred selo»; Dr. Schwab: Zdrava Marija; Hatze: Čergo moja čergice; Andel: Igra kolo; Hubad: Gor čez jezero, Prišla je miška, Škrjanček poje. Spored torej v kratkem podaja razne faze v razvoju naše zborovske glasbe, po drugi strani naj ustreza zahtevam večine koncertnega občinstva, z nekaj točkami pa tudi onim, ki ne tvorijo te večine in jih zanima le muzikalno udejstvovanje v novejši smeri. Zdi se mi, da imajo pevska društva, ki prirejajo turneje po Franciji, že vnaprej ugodno stališče v tem, da v francoskem muzikalnem življenju dandanes petje v zboru ni močno zastopano; radi tega je nastopanje pevskih zborov a capella tamkaj manj vsakdanji pojav. Dala bi se torej tudi s tega vidika razlagati naravnost idealna pozornost, ki je vladala v občinstvu med proizvajanjem sporeda, zlasti na vseh onih koncertih, kjer so tvorili občinstvo Francozi. Kdor je imel priliko, da gleda med koncertom občinstvu v obraz, je opazil to napeto pozornost tudi v fiziognomijah. Le tam, kjer je napolnil koncertno dvorano naš narodni element, je bila discipliniranost med proizvajanjem manj stroga. Obisk je bil povprečno prav dober. Pri koncertih, ki so bili nekako v prvi vrsti propagandnega značaja, kakor n. pr. v Parizu na Sorbonni in v slovenskih kolonijah v Merlebachu in Lensu, smo imeli polne dvorane že pred začetkom koncerta ter je zmanjkalo vstopnic in prostora; v drugih krajih pa navadno začetkom koncerta dvorane še niso bile zasedene, toda ljudje so po tamkajšnjem običaju še med celim prvim delom koncerta prihajali v dvorane in jih končno tudi napolnili, razen v dveh mestih, namreč v Reimsu in Lille, kjer smo peli v hipodromih, ki so sicer silno akustični, vendar pa jih radi ogromne obsežnosti drugače ni mogoče napolniti, kakor da se pritegne tudi ono občinstvo, ki se zanima za cirkus in rokoborbe. O petju zbora Glasbene Matice je poročala in sodila strokovna kritika v javnih francoskih listih povsod, kjer smo nastopili in točno, namreč takoj prvo jutro po koncertu. Na te kritike so se tudi opirala poročila našega časopisja doma. Pišejo pa o našem petju francoske revije tudi še po turneji, kakor n. pr. decembrske številke pariških revij. Le Ménestrel, Musique, Le monde musical, Le Courrier musical & théâtral. Iz obilice poročil najrazličnejših francoskih listov jih naj navedem za primer samo dvoje : «... C'est un enchantement d'entendre les sono-ritées tour à tour subtiles et puissantes de ces chanteurs tous dotés de bonnes voix, sonores et richement timbrées. Ils apportent à leurs interprétations une vivacité, une souplesse rares. La justesse des intonations est d'une pureté parfaite, ce qui laisse à l'auditeur une impression de sécurité absolue.-- (Comedia, Paris, 5. XII. 1929.) V prevodu: «Čarobno je poslušati menjajoče se profinjene in mogočne zvočne učinke teli pevcev, obdarovanih z zveneče in bogato barvanimi sijajnimi glasovi. Izvajajoči (pevci) razvijajo redko živahnost in gibkost. Intonačna pravilnost je v taki popolni čistoči, da vzbuja poslušalcem vtisk absolutne varnosti.» (Comedia, Pariz, 5. X1F. 1929.) «... Le choeur de la Glasbena Matitsa... donne l'impression d'un instrument exceptionnellement souple, délicat, avec de timbres individuels ou col- lectifs, très personnels et conservant une fraîcheur délicieuse... (Nouveau Journal, Lyon, 8. XII. 1929.) V prevodu: «Pevski zbor Glasbene Matice ustvarja vtisk gibkega in voljnega instrumenta, ki obdrži v poedinem ali skupnem barvozvočju uprav samolastno nežno svežino .. (Nouveau Journal, Lyon, 8. XII. 1929.) Kje da je bilo petje matičnega zbora posebno dobro, ali v hipodromih v Reimsu in Lille, ali v koncertnih dvoranah Pariza, ali na različnih gledaliških odrih, o tem je težko izreči odločno trditev; vsak član zbora ima o tem različno mnenje; toda to mnenje ne more biti nikdar odločilno, prvič že radi tega ne, ker sodi o samem sebi, drugič pa navadno sodi po svojem pevskem razpoloženju dotič-nega večera in pa po akustiki, ki pevca med petjem ali podpira ali pa mu to oporo odreka. Ako naj o tem vprašanju nekaj splošnega omenim, bi moral reči to-le: včasih smo šli na oder izmučeni od potovanja in slabe volje radi pomanjkanja spanja; toda ko nam je zastor odprl pogled v razsvetljeno dvorano in je stopil pred nas naš dirigent Polič z vedrim pogledom, bilo je pozabljeno vse drugo, zapeli smo in peli ves program z isto, če ne še z večjo pozornostjo, kakor če smo bili kolikortoliko spočiti. Ako se ne bi bal prevzetnosti, bi rekel, da je bil zbor neugnan. Pesmi, ki jih je francosko občinstvo z očividno močnejšim pritrjevanjem sprejemalo in zahtevalo, da jih ponovimo, so bile največkrat Gotovčeva « Jadovanka», dr. Schwabova «Zdrava Marija» in pa «Prišla je miška» v Hubadovi prireditvi, — torej pesmi prozornejše konstrukcije z več ali manj poudarjeno zunanjo efektnostjo. Okus se tedaj približno ujema z okusom večine našega koncertnega občinstva. Ne dvomim pa, — dasi za to nimam konkretnega dokaza —, da so tudi med francoskim občinstvom bili poslušalci, ki bi radi imeli več sodobne tvarine, — kakor pri nas doma. Ustreči individualnim željam je težko, pa je ta ali oni vendar slučajno dobil svoj delež, kakor nam je n. pr. v Ženevi po koncertu neznan gospod na ulici zaklical, ne da bi se bil ustavil: «Krasno ste pevali, ali Mo-kranjac je najlepši!» Ker je imela turneja v veliki meri propagandne namene, morala je Glasbena Matica vpoštevati tudi momente, s katerimi se naj uspeh propagande podpre, in je nastopila včasih pod okoliščinami, pod katerimi bi druge izključno umetniško se udejstvu-joče trupe najbrž ne nastopile; v mislih imam naš nastop na Sorbonni, kjer je naše poslaništvo priredilo narodni praznik ujedinjenja in je matično petje le tvorilo del programa. Vendar pa je ravno ta nastop dal prireditvi neko posebno izrazito noto in povzdignil svečanost v taki meri, kakor, mislim, si je prireditelj večera, naš poslanik dr. Spalajkovič, le mogel želeti. Peli smo v Parizu tudi v Radio, peli za zvočni film, za gramofonske plošče, — vse brez honorarja, samo v prid jugoslovenski stvari. Tudi nastopanje matičnih pevk v narodnih nošah je presojati s tega vidika. Vsi, ki smo šli na turnejo, se je spominjamo z veseljem in zadovoljstvom; osebe, ki so pripravile in vodile potovanje, zaslužijo našo hvaležnost, mislim pa, da imajo glavno zadoščenje v tem, da je imel njihov trud popoln uspeh in na j jih ne moti, če slišijo o turneji besede, ki jih diktira kako nenaklonjeno razpoloženje. Turneja v Francijo je bila dobro delo. Vladimir Pfeifer (Ljubljana): Cesa nam manjka? S prodiranjem nove muzike v glasbeni svet, je tudi pri nas Slovencih postala doba narodovega glasbenega ustvarjanja, razvoja in napredka ločena in je vse točasno glasbeno ustvarjanje in reproducirán je osredotočeno z malimi izjemami na novo ali moderno muziko. Je to pač naravni pogoj in vzporedni korak z duhom časa. Če bo nova glasba v doglednem času prodrla in zavzela ustaljeno stališče, je odvisno od tega, v kakšnem pravcu se bo razvijala, zavisi pa tudi od ljudske privade in sprejemljivosti. Dejstvo je, da naša moderna ni preveč ekstremna, da je vokalna glasba ljudstvu sprejemljiva, da se je pa tudi publika z instrumentalno glasbo sprijaznila, dočim se je ves ostali glasbeni svet za novo glasbo hitro navdušil, pa jo je tudi hitro začel zapostavljati. Dokaz temu je anketa, ki se je vršila nedavno v največjem pariškem gledališču in ki je katastrofalno vplivala na moderna in celo hiper-moderna operna dela. (Glej tozadevno notico v rubriki «Razno».) Da temu ni tako pri nas Slovencih, je pač glavna zasluga skladateljev, ki se v svojih delih kolikor toliko naslanjajo na reflekse stare tradicije. V drugi vrsti pa pevovodij, ki znajo svoje koncertne programe tako sestaviti, da vzporede moderne komade s starejšimi in jih izvajajo v previdno razporejeni zvezi. Pa se že opaža, da bi koncerti z izključno novimi deli ne vžgali in ne zapustili posebnega vtisa, če na programih ne bi bilo glasbenih del starejših datumov. Tako je n. pr. koncert Ljubljanskega akademskega pevskega zbora v Celju, ki je dovršeno prinesel moderne slovenske skladbe v moškem zboru, zapust il pri povprečnih poslušalcih medel vtis. Če smo sledili v zadnjem času raznim koncertom, kakor Glasbene Matice, Ljubljanskega zvona, Ljubljane i. dr., moramo ugotoviti, da najnovejše skladbe, dasi lepo zapete, zdaleka pri publiki niso našle takega odmeva kot narodne pesmi, v za koncertni oder prikladni priredbi. In tako ni samo pri nas, temveč povsod. Pevski zbor Glasbene Matice je na svojih turnejah po Češkoslovaški, Poljski in sedaj v Franciji dosegel lepa priznanja z deli novejše naše zborovske literature, naravnost je pa publiko povsod navdušil z našo narodno pesmijo. Isto priznanje in razumevanje bi bil dosegel s skladbami 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja. Koliko lepih skladb imamo Slovenci, ki jih nismo čuli že skozi desetletja. Pozabili smo nanje kot bi jih ne bilo, kajti večina jih je raztresenih po zaprašenih arhivih ali pa celo izgubljenih. Marsikateri pevo-vodja je hotel vstaviti v svoj koncertni program kako lepo starejše glasbeno delo. Mučil se je, romal od društva do društva, da si partituro izposodi, pa zastonj. Ponekod je dobil odgovor, da jo sicer poznajo, da pa ne vedo, če jo imajo v arhivu, drugod pa celo pevovodjem niso bile znane. Da bi rešili pozabnosti naša starejša glasbena dela, je nujno potreba, da ustanovino centralni glasbeni arhiv, v katerem naj bi bile hranjene vse slovenske skladbe od prvih njenih početkov pa do danes in vse skladbe, ki bodo še izšle. Vsa naša pevska društva naj bi prispevala s partiturami starih del v centralni arhiv, ki bi bil lahko prava zakladnica Slovencev in živa priča glasbenega ustvarjenja pri Slovencih. Zbrane naj bi bile tam tudi vse narodne pesmi, vsi zapiski nje napevov, folkloristična zbirka, ki jo je še v Avstro-Ogrski subvencijoniralo ministrstvo prosvete in ki se sedaj baje nahaja v ljubljanskem muzeju. Prav tako naj bi bila v tem arhivu shranjena vsa glasbena dela slovenskih skladateljev, originali, življenjepisi in slike skladateljev, zbrane naj bi bile tam vse slovenske glasbene revije. Tako bi bilo olajšano delo lolkloristom, glasbenem zgodovinarju in pevovodjem, ki bi utegnili izslediti pomembne nam neznane skladbe iz slovenske glasbene preteklosti. Dolžnost nam veleva, da ohranimo, kar imamo potomstvu, da bo lahko poznalo začetek in razvoj slovenske glasbe. Res je da bi se pojavile pri ustanovitvi takega centralnega glasbenega arhiva težkoče, ker bi marsikatero društvo ne pojmovalo važnosti in pomena ustanove ter bi le nerado odstopilo razne partiture, časopise in slike, dasi mu leže zavržene po prašnih arhivih. Ako bi se jim točno prikazalo namen in pomen arhiva, bi tudi razni neutemeljeni predsodki izginili. Da bi pa bila podana popolna varnost in odstranjena vsaka skrb za izgubo glasbenih del ali skrb za perijodičnim menjavanjem lastništva, naj bi bil arhiv stalno pod skrbstvom najstarejšega pevskega društva v Ljubljani ali bi pa spadal pod nadzorstvo in varstvo državnega konservatorija Glasbene Matice v Ljubljani. Vsak kulturni narod ima tak arhiv in ga čuva kot narodov zaklad. Potreba je to tudi pri nas, morda še v več ji meri, če pomislimo samo na usodo goriških in istrskih pesmi, ko mlada generacija več ne bo poznala pesmi svojih očetov in dedov. Uverjen sem pa da bi se še sedaj dalo marsikaj rešiti in dobiti, da bomo lahko tudi potomcem pokazali slovensko popevko danes zasužnjenih bratov. Te misli sem vrgel na papir in želim, da bi našle v glasbenih krogih primeren odziv in vpoštevanje. — Iz naših pevskih društev Pevsko društvo Ljubljanski Zvon v Ljubljani proslavi 25-letnico svojega obstoja v dneh 23. in 24. marca 1.1. Vršila se bosta dva vokalna koncerta v dvorani hotela Union, in sicer v nedeljo dne 23. marca ob polenajstih dopoldne za mladino vseh ljubljanskih šol, v ponedeljek dne 24. marca ob osmih zvečer pa za vse občinstvo. Spored koncertov bo obsegal ženske, moške in mešane zbore s spremljevanjem in a capella. Zastopani bodo ti skladatelji: Adamič, Dev, Jobst, J u v a n e c, dr. K i m o v e c, L a j o v i c, M i r k, P a v č i č, P r e 1 o v e c, Premrl, p. H. S a 11 n e r in dr. S c h w a b. Sodelovali bodo še operni pevec Julij Betetto (solospevi), dirigenta Svetel in Lipovšek (spremljevanje). Večina skladb bo izvajana prvič. — Po koncertu prijateljski večer. Na prireditev vabita odbor in zbor Ljubljanskega Zvona vsa bratska pevska društva in pevske zbore! Vstopnice za drugi koncert bodo naprodaj v Matični knjigarni na Kongresnem trgu od i. marca dalje. Zunanji gostje naj jih naroče po dopisnici, ako želijo 24. marca v Ljubljani prenočiti, naj to sporoče Ljubljanskemu Zvonu, da jim stanovanjski odsek preskrbi prenočišče. Mesto bivšega pevovodje I. Repovša pri «Slavcu» je zasedel znani pevovodja Mirko P r e m e 1 č, ki je obenem pevovodja društva «Krakovo-Trnovo». «Krakovo-Trnovo» v Mokronogu. Pevsko društvo Krakovo-Trnovo iz Ljubljane je priredilo 14. decembra m. 1. lepo uspeli koncert v Mokronogu. Program koncerta je obsegal pesmi, ki jih je zbor pel v Ljubljani na svojem jubilejnem koncertu. Svetosavska proslava. Na svetosavski proslavi ljubljanske pravoslavne cerkvene občine, ki se je vršila v ponedeljek 2". januarja t. 1., je sodelovalo iz prijaznosti pevsko društvo «Ljubljanski Zvon», čigar mešani zbor je zapel E: Adamičevo «Zapuščeno» s sopranskim solom Špelce Ramškove in V. Mirkov «N e v e n k o 1 o». Na večeru sta kot solista so- delovala Pepca Dolenčeva in Fran Mohorič; n« klavirju ju je spremljal prof. L. M. škerjanc. Občni zbor Glasbene Matice v Ljubljani. 27. januarja 1.1. se je vršil v Glasbeni Matici občni zbor Glasbene Matice. Po izčrpnih poročilih predsednika, tajnika in blagajnika ter pre-gledovalcev računov so bili izvoljeni v odbor: dr. Ravnikar, dr. Žirovnik, dr. Černe, prof. Lovše, Lajovic, dr. Rupelj, profesor Šantelj, rav. Gruden, dr. Kleč in Juvanec. Koncert pevskega zbora mariborske Glasbene Matice. V proslavo stoletnice rojstva dr. iS. Ipavca je bil posvečen zoo-10V koncert, ki se je vršil 3. t. m. v veliki unionski dvorani in pri kateri priliki se nam je predstavil zbor prvič pod lakiirko prof. V. Mirka. V svojem uvodnem govoru je jasno očrtal pomen Ipavca za slovensko glasba ter še osobito za mariborski pevski pokret, s katerim je bil izza vsega pocetka v najtesnejši zvezi. Koncertni spored je bil temu primerno sestavljen. Obsegal je tri dele. V prvem so se nahajali mešani zbori iz poznejšega časa lpavčevega skla-dateljevanja, v drugem so bili zastopani sedaj delujoči komponisti, ki predstavljajo dobo, ki sloni na Ipavčevi. Našli smo tukaj Lajovca, Adamiča, Kogoja, Ravnika, Kreka in Deva. V sklepnem delu so bile narodne pesmi v prireditvi za koncertni oder. Tukaj so bili zastopani Prelovec, Pavčič, Adamič in Šonc. Zbor je nastopil v običajnem številu glasov (okoli 90 mešanih glasov) in v priznani kakovosti in discipliniranosti. Glede proizvajanja pa omenjam, da se je odlikoval po naravni in neprisiljeni deklamaciji. Polagala se je pažnja kulturi besede. Uspeli ni izostal. Topel in eno-dušen aplavz je to dokazal. Prof. Mirk je zelo soliden in tankovesten dirigent, ki se je z ljubeznijo žrtvoval ne lahki, pa zato hvaležni nalogi. Obisk je bil srednje dober. Zaslužila pa bi bila prireditev napolnjeno dvorano. H. D. Pevsko slavje v Tržiču. Tržiško «Slovensko bralno društvo» je proslavilo v soboto, dne 16. decembra 40letnico svojega ob-stoza in delovanja v prospeh slovenske pesmi. S tem jubilejem je bil spojen tudi jubilej desetletnega udejstvovanja ravnatelja meščanske šole Al. L a j o v i c a kot društvenega pevovodje. Koncert, ki so se ga udeležili narodni Tržičani in vsa tržiška elita, je pokazal jasno, kakšen ugled uživa društvo in pa obenem velik smisel za vokalno glasbo v Tržiču. Pevski zbor, ki šteje 16 ženskih in 24 moških članov, je pod spretnim vodstvom svojega agilnega pevovodje izvajal Sattnerjevo «Lastovkam», Pavčičevo «Lenko», Mirkovo «Sloves» in «Zvedel sem nekaj novega», Lajovčevo «Gozdno samoto», moški zbor Hudovernikovo «V celici», Prelovčeve «Rdeče naglje» iu Jenkovo «Vabilo». Ženski zbor se je posebno odlikoval v «Rusalki» in Hatzejevi «Ruže in lahor». Strokovni učitelj Leopold Kernc je s prav dovršeno igro podal na goslih Smetanovo «Iz moje domovine» in Dvofakovo «Humoresko». Na glasovirju ga je spremljala s simpatično interpretacijo Tončka M a 1 i j e v a. Koncert je dosegel popoln uspeh in publika se je navdušeno zahvaljevala zboru in pevovodji za izreden umetniški užitek. — Tudi mi se pridružujemo čestitkam številnih in želimo društvu kot tudi pevovodji še obilo lepih uspehov v njih idealnem stremljenju in delu! Častni večer pevskega zbora Glasbene Matice. Dne 20. decembra m. 1. zvečer je priredila Mestna občina ljubljanska pevskemu zboru Glasbene Matice časten večer v Unionski dvorani. Večer je potekel v posebno slovesnem razpoloženju — zahvala našim vrlim in zaslužnim pevkam in pevcem, ki so priborili v tujini ugled in spoštovanje slovenski glasbeni kulturi. Tega večera, ki je bil spojen s koncertom reproduciranega programa s turneje, prepleten z govori predsednika Matice dr. Ravniharja in prof. Janka Pretnarja ter z zahvalo župana mesta Ljubljane dr. Dinka Puca, so se udeležili poleg pevskih društev odlični vojaški in meščanski krogi. Koncertni del je bil podan briljantno in so bili pevci kakor pevke z dirigentom Poličem vred deležni viharnega aplavza. Schwabovo «Zdravo Marijo» in Hubadovo «Gor čez izaro» je moral zbor ponoviti. Kratko: večer, poln lepote, zanosa in navdušenja. 5. januarja 1.1. je priredila Matica ljudski koncert z istim programom v Šent Vidu nad Ljubljano, dalje v Hrastniku, 2. svečana na Viču in 9. svečana v Celju. Občni zbor pevskega društva «Moste» v Mostah. Pevsko društvo «Moste» v Mostah pri Ljubljani je imelo 23. januar- ja 1.1. svoj redni občni zbor. Predsednik Pavel Pavšič je imel pri tej priliki zanosit in pomemben pevski nagovor. Podal je kratek pregled zgodovine društva, ki stopa letos v devetindvajseto leto svojega delovanja. Še danes je duša društva gostilničar Jože Erbežnik, ki je društvo ustanovil in se tudi za časa svojega bivanja v Ameriki zanj živahno zanimal, ga podpiral in bodril. Navdušen pevec je, ki ne izostane ob najmanjši priliki, pa tudi velik podpornik — sani brezplačno prepušča društvu lokal za vaje. Tudi odbor je bil dovolj delaven, saj so v njem zastopani starejši možje, skoro sami obrtniki; le med člani ni opažati še one zavesti in discipline, ki je pogoj kulturnemu delu — še posebej na periferiji mesta. Vendar pa se društvo nadeja v tem, ker je pristopilo par mladih agilnih in idealnih moči, da ustvari enkrat harmonično celoto. Pevski zbor je prirastel za 8 novih pevcev, tako, da šteje zdaj skupno 25 članov, ki jim je pevovodja prof. Rajko Pirnat. V novi odbor je bil izvoljen ponovno za predsednika Pavšič Pavle, Remc Jože, Erbežnik Stane, Kelbl Jože in še par mlajših članov. Društvo se je resno oprijelo dela, da tako prihodnje leto dostojno in pomembno proslavi tridesetletnico svojega obstoja. Pevski koncert «Lire» v Kamniku. Koncerti prvega slovenskega pevskega društva «Lire» v Kamniku so vselej predmet zanimanja. Zbor deluje že 47 let in si je pridobil v tej dobi velik ugled in sloves. V 47. letu svojega delovanja je priredila «Lira» svoj redni letni pevski koncert v soboto 7. decembra m. 1. ob pol devetih zvečer v dvorani Društvenega doma. Zbor, ki šteje 17 pevcev odlične kvalitete, je pod veščo roko pevovodje Cirila Vremšaka izvajal skladbe Pavčiča, Ipavca, Prelovca, Medfickega, Železnika, Gotovca, Adamiča, Kimovca, Mokranjca in Hubada. Program je bil razdeljen v dva dela in je v prvem posebno ugajala Pavčičeva «Pesem o kapitanu». Polnoštevilno občinstvo je burno aklamiralo pevce in pevovodjo, ki mu je bil izročen v dar šopek rdečih nagljev. Turneja pevskega zbora UJU. Odbor pevskega zbora slovenskega učiteljstva je sklenil, da se poda v marcu tega leta na pevsko turnejo po Čehoslovaški. Zbor bo vodil glasbeni učitelj in bivši pevovodja ljubljanske Glasbene Matice Srečko Kumar. «Lisinski» v Beogradu. Zagrebško pevsko društvo «Lisin-ski» je pod pokroviteljstvom Nj. Vel. kralja Aleksandra priredilo v beograjskem gledališču 19. januarja zvečer sijajno uspeli koncert. Koncertu so prisostvovali poleg Nj. Vel. kralja in kraljice predsednik vlade P. Živkovič in več ministrov, dalje diplomatski zbor in najodličnejše meščanstvo. Turneja ljubljanskih učiteljiščnikov. Ljubljanski učiteljišč-niki pripravljajo turnejo, združeno s poučno ekskurzijo po domovini. Pripravljalni odbor je že določil kraje, kjer nameravajo gostovati, in sicer pojdejo preko Bosne in Hercegovine v Dalmacijo in čez Karlovec nazaj. Kot izkušen svetovalec stoji v odboru skladatelj E. Adamič, ki je že vodil turneje učiteljiščnikov. Turneja zagrebške «Mladosti». Jugoslovensko-akademsko pevsko društvo «Mladost» iz Zagreba je zaključilo pod vodstvom dirigenta Jakova Gotovca koncertno turnejo po Dalmaciji z velikimi uspehi v Splitu, Šibeniku in Drnišu. Naravnost triumfalne uspehe je želo društvo v Šibeniku s koncertom na čast francoskim gostom in pa v Splitu 7. decembra m. 1. Koncert «Lisinskcga» v Križevcu. Pod vodstvom dirigenta Milana Sachsa in na inicijativo «Rdečega križa» v Križevcu je priredil «Lisinski» iz Zagreba 9. decembra m. 1. vokalni koncert, na katerem je z velikim uspehom izvajal I. in X. Rukovjet St. Mokranjca, Pozaičeve narodne pesmi, Bara-noviča «Vragolije» in Stolcer-Slavenskega «Tiček veli, da se ženil bude». Silvestrovo ljubljanskih pevskih društev. Po stari navadi so priredila tudi na minulo Silvestrovo ljubljanska pevska društva zabave. «Zvon» je privabil zelo mnogo svojih častilcev iz Šiške in Ljubljane na «Bellevue». Za zabavo so skrbeli poleg petja moškega in mešanega zbora še dva Jazz-orkestra in pa sestra Ramškova s solospevi. Večer je tako v moralnem kakor gmotnem oziru povsem uspel. «Ljubljana» je silvestro-vala v Unionu, Krakovo-Trnovo v hotelu Tivoli in Slavec v Mestnem domu. Tudi teh zborov prireditve so bile zelo dobro obiskane. Razno JUBILEJI ZASLUŽNIH SKLADATELJEV V prijetno dolžnost si štejemo, da se v tej slavnostni številki naše glasbene revije spomnimo štirih zaslužnih slovenskih skladateljev, ki vprav v tem času slavijo svoje jubileje. To so možje-glasbeniki stare šole, ki v svoji goreči pevski ljubezni skladajo ponajveč za ljudske potrebe, pa so njih skladbe tudi v dobi nastopajoče moderne glasbene forme ostale nezavržene in jih posebno na deželi še radi prepevajo ravno vsled njih preproste obilke in ubranosti. Nudimo našim cenjenim naročnikom kratek pregled njihovega življenja in delovanja, slavljenceni pa v hvaležnem pevskem spominu izražajoči s tem željo, da so nam zdravi in zvesti še mnogo let! Karol Bervar je bil rojen 4. novembra 1864. leta v Motniku pri Kamniku. i\.o je bu star sedein let, je obiskoval zasebno ljudsko šolo v Motniku, po dokončani soli pa se je napotil 1. 18»0. v Spi-talic k organistu p. d. Jfilatuzu učit se orglanja. Pri njem je ostal le par mesecev, na kar je odšel v INazaret, kjer mu je bil glasbeni učitelj brat iNorbert. Po treh letih osnovne izobrazbe se mu je posrečilo priti v Ljubljano v orglarsko solo, kjer so mu biti učitelji odlični glasbeniki: Jboerster, Hribar in Gnjezda. Po dokončani orglarski šoli je prevzel mesto organista v ülagovici, pa je moral ze po enem letu k vojakom v Gradec. Cim je odslužil rok, je prišel v Gornji Grad. iu so se mu materialne prilike toliko zboljšale, da se je 1. 1895. vpisal na cerkveni glasbeni konservatorij v Regensburgu in ga z odličnim uspehom dokončal. Takoj po izpitu je prevzel mesto stolnega organista pri opatijski cerkvi v Celju, kjer je v isti lastnosti še danes. Kot dober pevski pedagog in izboren orglavec je ventiliral idejo po ustanovitvi orglarske šole s sedežem v Celju, kar se mu je 1. 1899. s predhodnim privoljenjem cerkvene in svetne oblasti tudi posrečilo. Iz njegove šole je izšlo že precejšnje število organistov. Leta 1907. je povabil mariborski škof dr. Na-potnik Bervarja v Maribor, da je oddržal tamkaj šestteden-ski tečaj za organiste; enako 1. 1912. v Celovcu na povabilo dr. Ehrliclia. Po povratku iz Regensburga se je začel Bervar ukvarjati tudi s skladateljevanjem. Prva njegova zbirka je izšla pod naslovom «Savinjski odmevi». Je to edina zbirka svetnih pesmi, dočim je izšlo že večje število zbirk cerkvenih pesmi v samozaložbi ali pa v raznih založbah; del njegovih masnih in tautum ergov pa je objavljen v cerkvenih pesmaricah. Te dni slavi starosta štajerskih organistov, kakor ga spoštljivo nazivajo domačini, 5()letnico svojega glasbenega delovanja. Janko Leban. V aprilu t. 1. slavi 751etnico svojega rojstva in obenem šestdesetletnico slovstvenega in skladateljskega delovanja. Rojen je bil Leban 21. aprila 1855. leta v Kanalu na Goriškem kot tretji sin vzornega učitelja Lebana in brat 1. 1879. umrlega skladatelja Avgusta Armina Lebana. V četrtem letu njegovega detinstva je bil oče Valentin postavljen za učitelja v Gorici. Ko je postal Janko dovolj star za šolo, mu je bil učitelj oče sam. Kasneje mu je učiteljeval učitelj Simčič, a 4. razred je z odličnim uspehom dovršil na nor-malki v Gorici pod A.Hribarjem. Po nekaj razredih gimnazije je vstopil na učiteljišče, katerega dva letnika je obiskoval v Gorici, ostala dva in maturo pa je napravil 1. 1877. v Kopru. Kot učitelj je najprej služboval v Komnu pri Na-brežini, kjer je bil obenem cerkveni orgauist, potem je prišel za šolskega upravitelja v Lokev pri Divači, od tod v Avber in 1. 1891. v Begunje pri Cerknici. Znan kot velik narodnjak je okusil mnogo gorja in preganjanja od strani avstrijskih šolskih oblasti. Tako je romal kot upravitelj iz Begunj v Trebeljno in šele 1906. je imel dozdeven mir v Bukovici nad Škofjo Loko, kjer je tudi 1.1911. prejel dekret o upokojitvi. Leban je splošno znan kot šolski pisatelj in ljudski pesnik, obenem pa tudi kot skladatelj. Kakor sam z veseljem pripoveduje, je bil že kot dijak v Gorici organist in pevovodja; muzikalni pouk je dobival takrat pri svojem bratu Avgustu v Werdenbergovem zavodu. Več njegovih skladb je bilo priobčenih v prilogah «Vrtca». «Glasbene Zore» in v «Novih akordih»; Jugoslovanska knjigarna pa je izdala njegovo «Zbirko cerkvenih pesmi» za mešan zbor in «Domače glase». Omeniti je, da je po smrti brata Avgusta izdal nekatere njegove skladbe. Zanimivo je, kako je Janka ocenil dr. Krek G. v «Novih akordih», kjer pravi med drugim: «... in kakor nekakega Riharja drugega — če smemo primerjati malo z velikim — pozdravljamo J. Lebana. Iz njegovih pesmi veje nekaj čudovito naivnega, naravnega, vkljub melodični odvisnosti...» Za zasluge na kulturnem in glasbenem polju je bil odlikovan z redom sv. Save V. razreda. Tačas — v jeseni svojega življenja — živi kot gost usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu, pa mu še vedno ne da žilica miru, da bi kaj ne napisal. Janko Žirovnik. V starodavnem Kranju se je rodil 7. februarja 1855. leta sedaj v pokoju živeči šolski ravnatelj — oče slovenske narodne popevke Janko Žirovnik. Znan je širom slovenske zemlje kot zelo marljiv nabiratelj in harmonizator naših narodnih pesmi in goreč ljubitelj petja. Ko je še kot mlad deček pohajal ljudsko šolo v Kranju in potem nižjo gimnazijo je že vodil cerkveno in posvetno petje in se z izredno vnemo vežbal v glasbi pri Petru Cebinu. Iz Kranja se je podal v Ljubljano, a gimnazijo je kmalu spregel. Veselje do glasbe ga je tiralo na učiteljišče in se je posvetil učiteljskemu stanu, kateremu je potem zvesto služil celih 52 let. Kot učitelj je služboval v Škofji Loki, Ljutomeru, Starem trgu pri Ložu, Begunjah, Gorjah i. dr. Kjerkoli je služboval, vsepovsod je ustanavljal in vodil pevske zbore. Že leta 1873. — še mlad učitelj — je izdal po Glasbeni Matici prvi zvezek nabranih narodnih pesmi. V teku let je nabral Žirovnik nad dve sto narodnih pesmi. Glasbena Matica v Ljubljani je izdala izmed teh 41 v dveh zvezkih že do leta 1890., potem ostale. Nekaj jih je priobčil tudi češki učitelj L. Kuba v svojem zborniku. — Bodi izrečena možu, ki nam je tako ohranil «bisere», srčna zahvala in naj bi mu bil zaslužen in prijeten pokoj! Ivan Ocvirk. Učenec Bervarjeve šole obhaja letos tridesetletnico svojega glasbenega delovanja in skladateljevanja. Rojen je bil 14. avgusta 1883. leta v Šentpetru pri Celju. Po končani osnovni šoli se je vpisal na orglarsko šolo, ki jo je 1. 1900. z odličnim uspehom absolviral na kar je nastopil mesto organista v Gornjem Gradu. Potem je služboval od 1. 1903. do 1905. v Št. Juriju in 1. 1905. sprejel mesto učitelja petja in glasbe v semenišču v Senju (Dalmacija). Obenem je bil tudi vodja cerkvene glasbe v tamošnji frančiškanski cerkvi. Leta 1909. se je napotil na nadaljnji glasbeni študij v Regensburg in notem na Dunaj. Po dokončanem študiju je bival v Sisku kot kapelnik mestne godbe in vodja glasbe v župni cerkvi in židovskem templju. L. 1913. pa je bil pozvan nazaj v Senj, kjer živi in deluje še danes. Komponiral je Ocvirk za vokalno in instrumentalno glasbo. Njeirove skladbe so pri-občene v «Cerkvenem glasbeniku», «Sv. Ceciliji», «Novih Akordih», «Pevcu» in «Zborih». V samozaložbi ie izšla cela vrsta zbirk njegovih skladb. V rokopisu ima tudi 10 sonatin, 6 ouvertur za klavir 4-ročno. 15 koračnic za klavir, 8 valčkov. 12 rapsodij za orgle, 10 skladb za gosli in klavir itd. " —" V. P. Slava konservatorija v Ljubljani. Državni konservatorij v Ljubljani je proslavil rojstni dan Nj. Vel. kralja Aleksandra T. z interno vajo gojencev, ki se fie vršila 17. decembra m. 1. ob 18. uri v ¿vorani Filharmonije. Spored je obsegal državno himno, tajovčevo «Begunko pri zibeli». Gounoda balado in ariio iz «Fausta», Osterčeve štiri šaliivke za glas in dva klarineta, Škrjabina «Preludif» in «Nocturno» za klavir, Ravnikovo «V razkošni sreči», Čajkovskega «Zakaj», Foersterjevo balado za vijolino. Griegovo «V čolničku», Mozartov «Spev iz Čarobne niščali», Dvoraka «Zadnjo željo» in Mozartovo «Fantazijo vc-inolu» za klavir. Tako se je naša mlada glasbena inštitucija tiho a slovesno oddolžila vladarju ob njegovem rojstnem dnevu. Izvajanje je bilo umetniško in gre pohvala v prvi vrsti profesorjem kakor tudi gojencem. Stoletnica rojstva Benjamina Inavcn. Na dan božičnega večera pred 100 leti se je rodil v Šent Juriju ob južni železnici eden bratov Tpavcev — Benjamin Ipavec, ki je kot otrok kazal posebno zanimanje in nagnjenje do petja in glasbe sploh. Kronika beleži, da je še kot otrok brez posebnega teoretičnega znanja skoinponiral svoj prvi valček. Ko je prišel v Gradec na univerzo, so ga slovenski visokošolci izvolili za pevovodjo. V svrho dokončanja medicinskih študij je odšel na Dunaj, nato pa se je naselil kot zdravnik v Gradcu, kjer je bival do svoje smrti 20. decembra 1908. Poleg številnih pesmi kot «Domovini», «Prošnja» in drugih, je zložil tudi več inštrumentalnih skladb. Spomenik svojemu glasbenemu ustvarjanju pa si je postavil med slovenskim narodom z opereto «Tičnik» in opero «Teharski plemiči». Ob tej pomenljivi obletnici se ga tudi mi s pevsko hvaležnostjo spominjamo in kličemo njegovemu spominu — slava! Tridesetletnica smrti Milliickerjeve. Na Silvestrovo je poteklo 30 let, kar je umrl sloviti operetni skladatelj Karel Millöcker — avtor operet «Die Jungfrau von Belleville», «Der Bettelstudent», «Gasparone», «Die sieben Schwaben» in drugih. Zložil je tudi celo vrsto različnih overtur in vrsto peseinskih predelav. Komponist Lambert smrtno ponesreečil. Iz New Yorka javljajo, da je tamkaj 2. januarja povozil avtomobil 621etne-ga skladatelja Aleksandra Lamberta, ki je še isti dan podlegel poškodbam. Pokojni je bil rojen v Varšavi, študiral je na Dunaju in je leta 1884. z Joachimom in Sarasatom nastopil turnejo po Evropi. Pozneje je bil tudi ravnatelj konservatorija v New Yorku. Ljerko Spiller v tujini. Mladi zagrebški violinski virtuoz Ljerko Spiller je nastopil v decembru m. 1. na soareji pri guvernerju francoske banke v Parizu, na kateri soareji je bilo zbranih nad 700 povabljenih iz najodličnejše francoske družbe. Kakor pišejo pariški listi, je Spiller s svojim igranjem zadivil vse navzoče in žel viharno priznanje. Na klavirju ga je spremljal njegov brat Miroslav. Lep dokaz, da smo se pričeli v tujini vedno bolj uveljavljati, kar je vsekakor najboljša propaganda za našo državo. Mascagnijeve prerokbe. Skladatelj Pietro M a s c a g n i je imel v Rimu 29. decembra m. 1. razgovor z novinarji o razvoju radia. Od njega in zvočnega filma pričakuje zelo mnogo. Izjavil je trdno prepričan, da bo zvočni film spodrinil operna gledališča, navajajoč jim pri tem primer londonske Music-Halle. Tega se nam pa zaenkrat še ni bati, ker tudi še ni določena možnost obstoja in popolnega uveljavijenja zvočnih filmov, vsaj ponekod so se že porodili ostri protesti in zavračevanja reproducirane glasbe. Bostonska opera se odpravlja na turnejo po Evropi. Vprizoritev Širolove opere. V kratkem se bo vršila v zagrebškem gledališču prva vprizoritev dr. Božidar Širolove komične opere «Citara i bubanj» ali «Tznenadjeni svatovi».'' Charlie Chaplin — skladatelj. Znani filmski igralec Charlie f Chaplin je sam skoinponiral godbo k njegovemu najnovejšemu filmu «Lichter der Stadt». Bellinijev muzej. V rodni hiši komponista Belli ni ja v Cataniji je bil v decembru m. 1. otvorjen muzej, ki vsebuje manuskripte njegovih del in njegove slike. Pasijonske igre v Oberammergauu. Po tradicionalni zaobljubi priredle prebivalci bavarskega trga Oberammergau vsako deseto leto pasijonske igre, ki slove po vsem svetu. Zanimanje za letošnje, ki bodo odigrane v zasedbi nekaterih novih glavnih predstaviteljev in so določene za čas od julija do konca avgusta, je tolikšno, da so vstopnice za vseh 32 predstav že zdavnaj vse rezervirane. Spričo velikega povpraševanja po vstopnicah se bavi uprava z mislijo, da bi predvajanje razširila na čas od maja do septembra. Končne odločitve še ni. Inozemske glasbene novitete. Alfredo Casella piše opero «La donna serpente», Wilhelm Gross je dovršil svojo novo opero «Achtung — das Filmen beginnt», Alois Haba je napisal prvo opero v četrttonskem sistemu v desetih slikah «Mati», Francesco Malipiero piše opero «Tajna Venecije», Amilcare Zanella dovršuje opero «Domenico Santorno», V založbi B. M. Klinka, Praga I., je izšla B. Tarabasova skladba za veliki moški zbor «Molitev za Rusijo». «Sveta noč — blažena noč...» Na Sveti večer lanskega leta je poteklo stoenajst let, odkar prepeva ves krščanski svet najlepšo božično pesem «Sveta noč — blažena noč ...» Na dan božičnega večera 1. 1818. je imel katoliški župnik Josef Möhr v Oberndorfu pri Salzburgu posebno zbrane misli in je popoldne sestavil besedilo omenjene pesmi, ki naj bi bila peta že pri polnočnici. Ves zadovoljen je pohitel v štiri kilometre oddaljeno vasico Arnsdorf k svojemu prijatelju tamošnjemu šolmoštru in organistu Francu X. Gruberju. Temu je besedilo posebno ugajalo, vsedel se je za harmonij in takoj skomponiral napev. Izredno posrečen tekst in har-inonizacija sta na oba učinkovala tako globoko, da je Gruber takoj po večerji poiskal vse svoje cerkvene pevce, jih pesem naučil in izvajal pri polnočnici. Spominska plošča na šolskem poslopju v Arnsdorfu nosi sledeči napis: «Stille Nacht! Heilige Nacht! Wer hat dich, o Lied, gemacht? Mohr hat mich so schön erdacht, Gruber zu Gehör gebracht, Priester und Lehrer vereint 1818—1897.» Ogromen pevski zbor. Kakor poroča italijansko časopisje, je nastopil pred poročnim parom princem Umbertom in belgijsko princesinjo Marijo Jožefo največji pevski zbor. Ko sta se novoporočenca prikazala množici po poroki na balkonu kraljevske palače, je odpelo poročne pesmi 20.000 belo-oblečenih deklic — učenk, ki so bile postirane na trgu pred palačo. Da je bilo tako petje mogočno in je veličastno vplivalo na razpoloženje vseh, o tem ni dvoma. Novi izumi. Ogrski orgelski umetnik Szekeres je pred kratkim izumil nov muzikalni instrument, ki ima to prednost, da lahko nadomesti mali Jazz-orkester. Je to poseben klavir s pritrjenim lesenim okvirom z resonančnimi tlemi, elektrotehničnimi pripomočki in več pedali. Tako vsebuje ta instrument mali in veliki boben, leseni bobenček, pavke, tamburin, triangel itd. Igranje je lahko, vendar mora biti igralec rutiniran pianist. Izumitelj je imenoval izum «Breako-phon» in ga demonstriral na budimpeštanski visoki glasbeni šoli. Ko so poklicni godbeniki zaznali o tem izumu, so začeli pošiljati izumitelju grozilna pisma, trije so ga pa v neki noči celo dejansko napadli. Izumitelj je podal v časopisih i/javo, da bo prodajal instrumente le v inozemstvo, tako da se madžarskim poklicnim godbenikom zaenkrat ni bati za njih eksistenco. — Že pred več leti sta se bavila pariška vijolinski učitelj Henri Martin in fizik Maitre z izumom instrumenta, ki naj bi bil instrument bodočnosti. Izumila sta klavir, ki bi ustvarjal glasove s pomočjo električne struje. Zdaj se jima je posrečilo skonstruirati tako instrument — klavir bodočnosti — «Pianor». S pomočjo sklopljenja se lahko prepusti zgornjo ali spodnjo polovico klavirja električni struji. Je torej piano instrument, ki vsebuje glasovno klavir, godalni korpus, harmonij, orgle in harfo. — Omenimo naj še tretji točasni izum. Ruski pianist baron Wie-tinghoff je skonstruiral skupno s tvorničarjem glasovirjev muzikalni instrument — barvni glasovir — imenovan «Chro-matophon». Temeljna ideja je v sinhronem spajanju barv in zvokov na ta način, da vsakemu tonu odgovar ja določena barva, ki jo je ob igranju videti na pritrjeni plošči. Naši grobovi. V Postojni je umrl 2. januarja t. 1. zjutraj kaplan Božidar G o 1 j e v š ek, star šele 26 let. Pokojni je bil rojen 1903. leta v vasi Lig pri Kanalu. Kot samouk se je glasbenoteoretično in praktično tako izobrazil, da je slovel kot zelo dober orglavec, pa tudi njegov postojnski cerkveni zbor, ki ga je sam vežbal, je slovel daleč naokoli kot eden najboljših na Krasu. Ohranimo pokojnega pevskega brata, ki je umel tolažiti užaloščena srca zasužnjenih •rojakov s pesmijo, v častnem spominu! Listi «Cerkveni Glasbenik», glasilo «Cecilijinega društva» v Ljubljani. Uprava: Ljubljana, Pred Škofijo 12/1. Urednik Stanko Premrl. — češka Hudba», časopis venovany pesteni a širem hudebniho umenu. Upr.: Antonin Novak v Kutne Ilore. Masarykovo namesti č. 252. Ure.: Dr. Jaromir Fiala, profesor Vrat. Vycpälek. — «Domači prijatelj», ilustrirana družinska revija. Upr.: Ljubljana, Miklošičeva cesta 13, pt. Ur.: Emil Podkrajšek. — «Družina», mesečnik za zabavo in pouk. Upr.: Gorica, Via Mameli 5. Ur.: Dr. Engelbert Besednjak. — «Glasnik muzičkog društva ,Stankovic'». Upr.: Beograd, Miloša Velikog ul. I. Ur.: Milan P. Bogdanovič. — «Gledališki List». Upr.: Narodno gledališče v Ljubljani. Ur.: Ciril De-bevec. — «Glazbeni Vjesnik», mjesečnik za promicanje glasbene kulture. Upr.: Hrvatski pjevački savez, Zagreb, Mes- nička ul. 15. Ur.: Rudolf Matz,—«Hrvatska narodna pjesma», mjesečnik za promicanje hrvatske narodne galsbe. • Upr.: Seljačka pjevačka župa «Matija Gubec», Zagreb, Akademički trg 12. Ur.: Rudolf Matz. — «Hudebni Vychova», časopis československe Jednoty Uudebnih stavu v Praze. Upr.: Praha II.,Pštrossova ul. 200. Ur.: Antonin Herman. — «Kulisa», časopis za gledalište, kino, variete, društvo i šport. Upr.: Zagreb, Jugoštampa. Ur.: Milan Pulanič. — «Muzičar», glasilo Saveza muzičara u kraljevini S. H. S. Upr.: Savez Muzi-čara, Zagreb, Magazinska cesta 32. Ur.: Milivoj Kern. — «Muzika», časopis za glazbenu kultiiru. Upr.: Beograd, Nc-manje ulica 24. Ur.: Miloje Milo je vid, Kosta P. Mihajlovič, Rikard Švarc. — «Prosvetni Glasnik», glasilo Zveze kulturnih društev v Ljubljani in Mariboru. Upr.: Ljubljana, Zveza kulturnih društev. Ur.: Dr. Pavel Strmšek. — «Przeglad Muzyczny», organ Udruženja poljskih pevskih zborov. Upr.: Poznan, ulica Polwiejska 35/11. Ur.: Stanislav Wiechowicz. — «Radio Vestnik», glasilo «Radio — Ljubljana». Upr.: Konzorcij v Ljubljani, Miklošičeva cesta 5. Ur.: Fr. Birk. — «Sveta Cecilija», revija za cerkveno glasbo. Upr.: Cecilijino društvo v Zagrebu, Kaptol 31. Ur.: Kanonik Janko Barle. — «Tempo», mesečna glasbena revija. Upr.: Hudebni Matice Umelecke Besedy, Praha TTL, Besednv 3. Ur.: Stanislav Hanuš. — «Vestnik pevacky a liudebny», glasbeni časopis. Upr.: Pevečka Obec Československa, Praha II. Ur.: Dr. Jaromir Fiala. — «Pevec», glasilo Pevske Zveze. Ur.: Marko Bajuk. Iz uredništva in upravništva Prvi zvezek 6. letnika «Zborov» prinaša A. Jobstov mešani zbor s spremljevanjem orgel ali klavirja «Vnebovzetje Marijino», F. Juvančev moški zbor «Šopek», V. Mirkovo prireditev narodne pesmi «Baurko mila» za moški zbor s tenorskim solom in St. Premrlov mešani zbor «Moj dom». Zvezek se je zaradi izdelave številnih slik zakesnil; upamo pa, da bomo zamudo takoj po proslavi 251etnice pevskega društva «Ljubljanski Zvon» popravili. Mnogo gradiva je ostalo za prihodnjič. Letos bomo obseg «Zborov» razširili. Glasbenemu in književnemu delu bomo od 2. zvezka naprej dodali še prilogo solospevov in s tem gotovo ustregli vsem našim solistom in solistin iain, ki imajo bore malo novih skladb za svoje nastope. Razširjenje lista bo seveda zahtevalo zopet denarnih žrtev; stroške izdajanja lista težko krijemo, zato ponovno apeliramo na zavednost naših pevk in pevcev in jih prosimo, da vsak v svojem kraju pridobi «Zborom» še tekom meseca marca vsaj enega ula-čujočega naročnika. Letno naročnino v znesku 50 Din lahko poravna v dveh obrokih po 25 Din, prvega takoj, drugega pa začetkom meseca julija. Slavnostno številko «Zborov» je poslala unrava vsem lanskim naročnikom, ki so naročnino za letos že poravnali ali ne; one, ki je še niso poravnali, vljudno prosimo, da to čimprej store po zadnjemu zvezku lanskega leta priloženi položnici. Ako položnice nimajo, naj 50 Din vplačajo na svojem poštnem uradu na številko čekovnega računa 12.134 z označbo «Zbori», naročniki izven Jugoslavije pa naj naročnino nakažejo po katerikoli banki. Slavnostno številko (književni del brez glasbene priloge) pa smo poslali vsem pevskim društvom in zborom v državi, vsem društvenim častnim, ustanovnim in podpornim članom brezplačno. Po zvezku priloženi položnici naj se blagohotno spomnijo fonda za izdajanje «Zborov» in založbe skladb «Ljubljanskega Zvona», Vsak dar je dobrodošel in hvaležni bomo zanj! Pridobite «Zborom» novih naročnikov, podpirajte pa tudi naša glasbena lista «Cerkveni glasbenik» in «Pevca»! Urednikov zaključek 16. februarja 1930. Prelovec Zorko jamnik Joško Pipp Alojzij Društveni prostori Društvena založba skadb Društveni glasbeni list «Zbori» pevsko drus;tvo 1905 Po 25 letih svojega obstoja stopa pevsko društvo «Ljubljanski Zvon» pred slovensko javnost, da ji pokaže sadove svojih naporov in ciljev. Društvo skuša slediti tempu sodobne naše glasbene umetnosti, goji v najširših plasteh ljudstva Slovencem vrojen čut do petja in zbira okoli sebe dobre produktivne moči naše narodne in umetne muzikalne besede. V polpretekli dobi je bila naloga malone vseh pevskih zborov, izvzemši «Glasbene Matice», služiti nacionalnim podvigom in družabnim smotrom. Sodobno načelo, da je petje del narodne kulture in umetnosti, ob rojstvu pevskega društva «Ljubljanski Zvon» ni bilo idejno izvajano. Pevci in ljudstvo je ljubilo zvonke melodije in navdušeno razvite narodne prapore. Čas in ljudje niso v sebi zbirali svojih moči, porabljali so jih v borbi naven. V teh negotovih letih širšega razvoja slovenskega petja, sta kot prva vodila «Ljubljanski Zvon» nadarjena brata Ludovik in Rudolf B a j d e. Prvi predsednik je bil Vinko Magister in tajnikoval je mnogo obetajoči, a zgodaj umrli slovenski pesnik in novelist Josip P r e m k. Pod predsedstvom Ivana Zirkelbachaje prevzel zbor pokojni skladatelj in učitelj Alojzij Sachs, ki je prvi nabiral v delokrogu društva pozneje izdane narodne pesmi (TI. zvezek). Za kratko dobo je po smrti Alojzija Sachsa vodil društvo z inicijativo in krepko roko med svetovno vojno umrli učitelj Avgust Waschte. Pod njegovim vodstvom je v 1. 1910. «Ljubljanski Zvon» kot prvo slovensko pevsko društvo izvršilo historično pomemben nastop v Beogradu. V času kipečega nacionalnega vrenja in njemu sledečega avstrijskega pritiska, je bilo potrebno mnogo mladega poguma biti gost Kralja Petra in regenta Aleksandra ter s pesmijo neprikrito manifestirati za nezadržen jugo-slovenski pokret. Da je bilo stari Avstriji slovensko in srbsko brato-vanje silno nevšečno in da je društvu pretil od vlade razpust, sledi iz dejstva, da je bil že v jeseni istega leta neustrašeni idealist Avgust Waschte službeno premeščen v Trst. V tej kritični dobi je prevzel vodstvo zbora Zorko P r e 1 o v e c. Delo in razvoj društva v 20 letih njegovega zborovodstva sta od tedaj neločljivo zvezana z njegovo osebo. Mladi Zorko Prelovec je prišel k društvu kot bivši zborovodja idrijskega Bralnega društva in namestnik Mateja H u b a d a v Glasbeni Matici, ves prožet novih pevskih smernic in živega organizatoričnega duha. Malone čez noč je pre-okrenil «Ljubljanski Zvon» v edini smoter vsakega pevskega udruženja — v koncertno delo. Idealna požrtvovalnost in zdrava popularnost sta mu pomagala premagati udobne pevske nazore počitalni-ške dobe. Že s prvimi nastopi je ustvaril «Zvonu» koncertni program po mnogih razočaranjih in ovirah. Sredi razmaha mu je prekinilo delo vojna. A že v 1. 1917. je v opernem gledališču priredil koncert in po prevratu zbral razkropljene pevske moči in gojil na sledečih koncertih zbor narodne in umetne pesmi, oziraje se na časovne in muzikalne zahteve časa. «ljubljanski zvon» 1930 Od leta 1910. je priredil «Ljubljanski Zvon» do danes 55 koncertov, ponajveč v Ljubljani. Izven Ljubljane je nastopil z dvema koncertoma v Beogradu leta 1910. in v juniju 1924. ter z enim v Zagrebu (1926). Ožjo domovino je seznanil z delom svojega zbora na koncertih v Kranju, Kočevju, na Viču, v Rogaški Slatini, Laškem, Trbovljah, Hrastniku, Zagorju, Litiji, Kamniku, Celju in Mariboru. «Ljubljanski Zvon» je bil prej član Zveze slovenskih pevskih zborov, sedaj je včlanjen v župi Jugo-slovenskega Pevskega Saveza. V tem udruženju se je udeležil vseh skupnih nastopov in prilik. Pevo-vodja Prelovec je obenem pevovodja Ljubljanske župe Jugoslovenskega Pevskega Saveza. Povodom koncerta v Beogradu pod vodstvom zaslužnega častnega predsednika dr. Antona Šviglja, sedanjega predsednika, delavnega Alojzija D r e -novca, sta bila društvo in Zorko Prelovec odlikovana z redi sv. Save, saj je omenjeni koncert in založniško delo «Ljubljanskega Zvona» v težki prehodni dobi Jugoslavije mnogo doprineslo k duhovnim plemenskim stikom v državi. Zorko Prelovec je ustanovil muzikalno založništvo «Ljubljanskega Zvona» in s tem najvažnejše osredo-točje enega dela naše produkcije. Dozdaj je društvo izdalo A. Lajovica «Pesmi samote», tri solospeve s spremi jevan jem klavirja, tri lahke moške zbore (E.Adamič: «Ljubici», M.Rožanc: «Mak žari» in Z. Prelovec: «Jaz bi rad rdečih rož»), nadalje E.Adamiča: «Pet veselih pesmi» in «Pet ženskih dvospevov» s spremljevanjem klavirja, St. Premrla: «Štiri ženske zbore» s spremi jevan jem klavirja, E. Adamiča: «Osem lahkih moških zborov» na narodna besedila iz Štrekljeve zbirke, J. Pav-čičevo nagrobnico «Gozdič je že zelen», V. Mirkovih «Deset povesti za našo klavirsko mladino», Z. Pre-lovčev moški zbor z baritonskim solom «Nageljni rdeči» in istega skladatelja delavsko himno «Slava delu» za moški zbor in harmonizaoijo narodnih pesmi «Oj, Doberdob», «Kaj mi nuca planin'ca» in «Hiš'ca pri cest' stoji» ter J. Pavčičevo «Lenko». Centralna točka Zvonovega založništva pa je mesečna revija «Zbor i», ki jo ureja Zorko Prelovec in neumorno upravlja arhivar Joško J a m -n i k. «Zbori» so ognjišče za mnoge zborovske pro-ducente, zbirajo mlade talente in nudijo slovenskim pevcem bogat vir za koncertne sporede s po večini vsem dosegljivo vsebino. Ker oddaja založba tudi posamezne glasove, si pevski zbori za bagatelno ceno lahko preskrbijo notni material ter je gotovo lepa zasluga «Zborov», da so začeli zbori peti iz partitur. Društvo ima bogat in vzorno urejen arhiv. Ko je moral zapustiti «Ljubljanski Zvon» Narodni dom, si je z lastnimi sredstvi uredil društvene prostore v Ga jevi ulici 2, katere mu je blagohotno dodelil odbor «Domovine». «Zbori» imajo od 1. 1926. tudi književno prilogo s tehtnimi in aktualnimi članki iz našega sedanjega in preteklega časa, dalje življenjepise skladateljev in pevcev, poročila o opernih predstavah in koncertih in informirajo o vseh glasbenih dogodkih, doma in po svetu. Revija je razširjena tudi izven mej Slo- venije. Želeti pa je, da se število naročnikov poveča, saj so «Zbori» po zmernosti cene in raznolikem gradivu dostopni vsem pevcem in ljubiteljem glasbe. «Zbori» izhajajo letos že šesto leto in so zbrali v krog svojih sotrudnikov malone vse slovenske skladatelje. Društvo ima 14 častnih, 220 ustanovnih, 208 podpornih in 79 rednih članov. Od ustanovitve «Ljubljanskega Zvona» poje v zboru le še Alojzij P i p p kot ustanovnik in najstarejši član, najdlje pa sodeluje v ženskem zboru njegova soproga, Marija Pippova (od 1. 1912). Petnajst in več let so redni člani društva, odlikovani s častnim znakom, bratje: Lojze Pipp, Jože J a m n i k, Lojze L o m b a r, dr. Anton Š v i g e 1 j, Zorko P r e 1 o v e c, Zorko B e k š, Slavoj Gärtner in Lujo Drenove c. «Ljubljanski Zvon» je spočetka gojil le moški, od leta 1912. dalje pa tudi mešani zbor. Z navedenimi dejstvi smo skušali podati kratek pregled 251etnega dela in truda zbora in 20letnega prizadevanja pevovodje Zorka Prelovca. Veseli uspehi pa tudi grenki boji za lepo stvar so spremljali to dolgo pot. «Ljubljanski Zvon» je skušal skromno, a z živim zaupanjem v slovensko glasbeno javnost in v svoje mlade moči bližati se svojim smotrom. Prepričan je, da si je pridobil tekom let mnogo vnetih prijateljev, saj mu je bila vedno pri srcu zdrava sodba publike in ni posegal nikdar preko svojega delokroga, ki so mu ga stavile razmere in lastne sile. «Ljubljanski Zvon» bo skušal v bodoče razširiti svoje delovanje in pomnožiti založništvo, kar mu bo edinole mogoče tedaj, če bo društvo našlo v javnosti moralno in gmotno podporo. Vrelega veselja in ljubezni do stvari ima dovolj; polne koncertne dvorane in živahno zanimanje za društvene edicije pa naj dobri volji članstva in odbora za jamčijo «Ljubljanskemu Zvonu» trdno bodočnost,posvečeno naši jugo-slovenski glasbi in s tem časti in ugledu integralnega dela naše narodne kulture! «Ljubljanskemu Zvonu» ob petindvajsetletnici Skušal sem «Ljubljanskemu Zvonu» za 25letnico napisati v album nekoliko dobrih besed. Evo jih: Samo majhna, za vse druge ljudi brezpomembna epizoda iz mojega življenja je, ki sem jo opisal. Samo par ur iz dolgega, blagoslovljenega 25letnega delovanja «Ljubljanskega Zvona». Naj mu bo opisani moj najlepši spomin v zadoščenje in bodrilo! Emil Adamič. Najlepši moj spomin na pevsko društvo «Ljubljanski Zvon». Ravno pet dni manj kot šest let je minilo 19. avgusta 1920. leta, ko sem, vrnivši se iz ruskega ujetništva, zopet stopil na tlak ljubljanskih ulic. Bilo je to okrog desete ure zvečer. Plašen in zmeden sem stal pred kolodvorom. Vedel sem, da je pred menoj nov svet; svet, ki je moral biti kruto nasprotje onega sveta, ki sem ga ravnokar v Rusiji, boljševiški Rusiji, zapustil. Ali bo ta svet jasnejši.ali bo temnejši? Kaj je z mojimi ljudmi, o katerih štiri leta nisem slišal niti besedice? Kdo mi bo rezal vsakdanji kruh? Kam naj sedem, kam ležem? Da se me še kdo spominja razen mojih najbližjih, o tem si niti sanjati nisem upal. Zdelo se mi je, da vsega onega, kar je bilo pred vojno, zame ni več. Prepričan sem bil, da je burja, ki je zdrvela preko vsega sveta, brez sledu odnesla tudi vso mojo predvojno preteklost, vse sledove mojega majhnega dela. Treba bo začeti vse iznova. Ali bo za to dovolj sil? Dovolj volje? Toda čemu novo delo, za koga? Kako naj se orientiram v novem svetu, ki je brez dvoma telesno in še bolj duševno diametralno nasproten onemu, ki sem mu utekel? Brez mene, brez mojih rok, brez mojega uma je šlo življenje svojo pot ves čas moje odsotnosti in nihče me ni pogrešil. Kakor bi ležal že dolgo, dolgo v grobu! Čemu vstajati iz groba? Ali ni bolje, da se zarijem v samoto, kjer ne bom ne videl, ne slišal ničesar in nikogar? Sicer pa, kam ta trenutek? Vedel sem edino le za dom staršev in da najbrž kdo mojih bližnjih po njihovi smrti stanuje tam! Torej tja! Po mojih rusko-boljše-viških pojmih sem bil oblečen kot buržuj, torej za Ljubljano in za svoje prav gotovo dovolj dostojno. Svilena šapka, pisana kosovorotka, lakast črupas, nekoliko prozorne hlače nad krivimi lakastimi škornji, papirnat kovčeg in buharska preproga kot postelja. Vse sicer precej pomečkano, nekoliko tudi živo navzlic skrbni mariborski desinfekciji, toda vendarle buržujsko, kajti, sedaj sem bil v Evropi in treba je bilo gledati malo nase. Pozneje so mi rekli, da sem prišel domov oblečen kot — baraba! Potrkal sem na okno po precejšnjem obotavljanju. Odprla mi je sestra, odskočila in ini pred nosom hotela zaloputniti vrata. Nisem je mogel takoj prepričati, da sem to jaz! Moj slovenski jezik je po tolikih letih postal nekam okoren in govoril sem nekak slovanski esperanto. No, vsi moji se me še spominjajo in baje me vsi težko čakajo! Nikakor tega nisem hotel verjeti. Domov je prišel še moj dobri svak Vinko. Oj, koliko smo govorili, koliko, koliko! Že se je danilo, ko sem legel v nevajeno mehko posteljo. Po vsej sili sem hotel ležati na tleh, saj nisem na prožni matraci med rjuhami spal šest let. In drugi dan svetlo pogrnjena miza, svetel kruh, svetli obrazi, svetel dan. Nagovoril, nasmejal, najedel, napil sem se do mile volje. Torej je vendarle še raj nad boljševiškim rajem in nad tem rajem še kaj in še kaj? Vredno bo vnovič živeti in delati za vse te dobrote na zemlji. Sedel sem, odpiral usta, oči, ušesa. Bil sem kot soba, iz katere mečejo stare, nerabne mobilije, jo slikajo na novo, ribajo, razgrevajo in urejajo. A na ulico si nisem upal. Dopovedali so mi še, d'a v mojem kostumu nikamor ne smem. Strašili so me s policajem. Strahu sem pred takimi osebnostmi prinesel čez in čez od tam, kjer sem bil. Tudi videti nisem hotel nikogar in ničesar. Bilo mi je dobro tu, kjer sem bil. Nihče ni vedel za moj prihod in če bi moj dragi in poredni svak Vinko molčal, ostal bi pri sestri med štirimi stenami, ali bi zbežal v grmovje na Golovec in nihče ne bi vedel zame. Popoldne pa je stopil nenadoma prvi izmed prvih dobrih prijateljev predme — Prelovec. Ž njim zdaj ta, zdaj drugi. Cela živahna, radovedna, zgovorna vrsta. Ogledali so si do dobra ruskega «plašurja», razveselili me, razžalostili in vsega zmedenega poslali v Kamnik k družini. Torej le nisem pozabljen! Bil sem le daleč, daleč in dolgo, dolgo me ni bilo nazaj! Vera, prijateljstvo in zvestoba in vse tako, brez česar je biti bolje v grobu, pa je ostaloi Nisem verjel v čudeže. Zdaj verjamem! In komaj sem se ogrel doma v Kamniku, komaj vsem očem pogledal do dna, komaj se nastiskal milih rok, že se je posvetilo zvečer pod oknom in «Lira» pod vodstvom mladega Vremšaka mi je zapela podoknico. Jaz pa sem si potegnil čez glavo odejo in krčevito zapiral mokre oči. Drugi dan sem ves osupel čital v «Slovenskem Narodu», da mi bo pevsko društvo «Ljubljanski Zvon» priredilo naslednjega dne v dvorani Narodnega doma sprejemni večer, tja da naj pridejo vsi, ki me žele pozdraviti. Ustrašil sem se in takoj energično izjavil, da me nihče ne gane z mesta, Kako naj skočim tako nenadoma kar z obema nogama med ljudi? Kako naj se jim ves zmešan in odtujen prezentiram? Prepričan sem bil, da bo prišlo par ljudi iz radovednosti gledat na svobodo izpuščenega razbojnika. Jaz pa nisem bil pri volji, da bi jim služil za plaho tarčo, ki se ji bodo potem smejali. Nisem si hotel pustiti gledati v srce in v dušo! Ne, ne grem! In vendar so me pregovorili in prepričali. Premamili so me, kot premamijo bolnika, da leže na operacijsko mizo pod nož. Ko sem prišel na novo v preširoko nekdanjo predvojno obleko oblečen pred Narodni dom, zavarovan na vseh straneh od znancev, prijateljev in sorodnikov, da bi jim v zadnjem hipu ne pobegnil, sem zagledal od vhoda v Narodni dom pa tja do odra v dvorani dve vrsti belo oblečenih deklet. Uprl Ustanovniki «Ljubljanskega Zvona» 1. 1905. Zbor 1. 1908. sem se z obema rokama ob zid in nobena beseda bi me ne spravila niti za korak naprej, da me niso, kaj vem, čigave roke s silo porinile v vežo med ljudi. Od tam pa je šlo sedaj že samo dalje. Moj trmasti upor je bil zlomljen. Da ne utonem v tem — tako se mi je zdelo — celem mor ju ljudi, sem bil prisiljen plavati. Po neskončno dolgem času sem ta večer slišal zopet slovensko petje, slišal svoje pesmi, ki jih skoro nisem več prepoznal, slišal zdaj od te, zdaj od druge mize ljubeznive nagovore iskrene dobrodošlice, stiskal roke, begal z očmi po smejočih se obrazih, krilil z rokami, govoril, plakal, smejal se. In v mojo dušo se je počasi selil mir, srce je naraščalo, prekipevalo, vera v moje delo se je vračala, začutil sem se človeka med enakimi ljudmi, človeka, ki ni še dozorel za grob, človeka, od katerega še pričakujejo dejanj, ki mora še voditi, ustvarjati novo, ki mora krepko verovati v bodočnost, ker bodočnost veruje vanj. Ta večer, ki mi ga je tedaj, po moji odisejadi podarilo pevsko društvo «Ljubljanski Zvon» na inicijativo prijatelja Prelovca, je bil odločilen za vse moje nadaljnje in sedanje delo. Na tem večeru so pognali v meni novi upi, novi načrti, oživele so nove sile in vse, kar sem od tedaj dalje ustvaril, korenini v tem nepozabnem, rešilnem večeru. Takrat so me naši dobri ljubljanski pevci znova krstili in njim in naši muziki je od takrat posvečeno vse moje delo, vse moje življenje. Ako je in bo vse to v čast in slavo naši pesmi, bo sodila bodočnost. V mojem srcu pa bo do zadnega utripa ostal ta prekrasni večer zapisan kot najsvetlejši spomin na pevsko društvo «Ljubljanski Zvon». Ob 25letnici pevskega društva «Ljubljanski Zvon» se spominjam njegovih početnih nastopov in jih primerjam z zadnjo kulturno bilanco. Kakšen razmah, kakšen občudovanja vreden vzpon je ta mehak in čist zbor, brodeč skozi križe in težave, dosegel v tem razdobju! Drugi zbori se podirajo, «Zvon» zida naprej, se spopolnjuje, razširja svoj sloves, poln čistega brona po slovanskem svetu. Dvignil se je iz lastne moči, začaran od idealov polnega, požrtvovalnega koncertnega vodje in skladatelja Zorka Prelovca. Pevskim društvom v mestih in na deželi kličem: Sprejmite in vlijte v dušo svojih zborov vse neprecenljive lastnosti, ki so dvigale in dvigajo «Ljubljanski Zvon»: Disciplino, vztrajnost in složno skupno delovanje. Požlahtnjeni s takimi vrednotami, bodo zavzemali vsi naši zbori prva mesta kakor naš «Ljubljanski Zvon». Prisrčne čestitke! Oskar Dev. Vztrajajte v ljubezni in navdušenju za umetnost, gojite z vso vnemo lepo petje, med seboj bodite složni in stremite po čim višjih umetniških uspehih, do katerih Vas pripelje prav gotovo dosedanja lepo začrtana pot! Ta pot naj Vas vodi preko miline slovenskega petja v lepoto jugoslovenske pesmi in končno v umetnost vseh narodov sveta, katerih združeno harmonijo vidim pred seboj. K petindvajsetletnici dosedanjega uspešnega delovanja društvu iskreno čestitam, kakor tudi prisrčno čestitam Prelovcu k dosedanjim doseženim lepim uspehom. Matej Hubad. K razvoju nove zborovske glasbe si je «Ljubljanski Zvon» tekom svojega 25letnega delovanja nedvomno priboril velike zasluge. Veliko kulturno delo tega agilnega pevskega društva in našega jubilanta je za nas Slovence neprecenljive vrednosti. Častna naloga glasbenega zgodovinarja bo, da opiše delovanje tega žilavega pevskega društva skozi dobo 25 let in 20letno delovanje agilnega pevovodje Zorka Prelovca. Neprecenljive zasluge si je naš jubilant pridobil tudi z izdajanjem glasbenega lista «Zbori» kot glavnega propagatorja nove zborovske glasbe, brez katerega bi bil razvoj nove zborovske glasbe zelo zelo otežkočen. Petindvajsetletno neumorno delovan je je postavilo «Ljubljanski Zvon» na častno mesto in se danes lahko prišteva s ponosom med naše najodličnejše zbore. K skromnim vrsticam še najiskrenejše čestitke k 25letnici, želeč kar največ uspeha in plodonosnega delovanja na poti k 50letnici! Anton Jobst. Svet brez pesmi bi bil prazen in pust. Pesem polaga v srca kali ljubezni. Kjer se te kali bohotno razrastejo, je že na zemlji raj. Kakor doslej 25 let, tako posvečuj «Ljubljanski Zvon» vsak trenutek pesmi tudi poslej, ker s tem posvečujete vse, ki poslušajo vašo pesem. Ferdo Juvanec. V času, ko je pod svobodnim solncem po vsej širni domovini krepko poganjalo; ko je raštla volja do ustvarjanja novih duševnih vrednot; ko je bilo treba vsem resnim stremljenjem pomagati k uresničenju; ko so razdivjane strasti potrebovale blagih pomirjevalnih vplivov; ko je bilo treba gasiti žejo po novem in dobrem ter gojiti ljubezen in spoštovanje skupnosti in posameznikov; v onem času, ko so se temu nasprotno gotovi poklicani javni in zasebni činitelji odtegovali svoji dolžnosti napram našim glasbeno-kulturnim potrebam in egoistično čuvali le svoj dobrobit; ko so privolili v definitivno smrt odličnega mentorja našega glasbenega življenja in so se za vedno pokopale gotove redne emanacije kulturnih institucij; v onem času skrajne proze si vstalo Ti, revež med bogatimi in bogat med reveži, zazvonilo s podvojeno močjo, zbudilo zaspance, vlilo mlačnežem pogum, obupanim novo nado, pozvalo vse ljudi dobre volje na delo, da se kaznujejo strahopetneži in osramotijo špekulantje. Rešilo si blodečo ladjo in dalo našim duhovnim silam vsaj delen, a tem uspešnejši razmah. Začelo si z glasbenimi edicijami in služilo vsem kot najplemenitejši vzgled stvarnega hotenja in razumevanja dejanskih potreb. Zdaj, ko slaviš 25letnico svojega neumornega in plodovitega delovanja na polju pevske kulture, lahko s ponosom zreš nazaj v to dolgo dobo in na poslednje desetletje še posebno, ker v njem si umelo smotreno in spretno, pri tem pa skrajno požrtvovalno voditi še širokopotezno glasbenoprosvetno delo; ponosno pa bodi tudi na svojega vodjo, Zorka Prelovca, ki je s svojo nesebičnostjo, vztrajnostjo, z ljubeznijo do pevske umetnosti in delavnostjo vzor kulturnega delavca. Nisi še povsod želo priznanja za svoje veliko delo; nergačev, godrnjavsov in nojev je še okoli Tebe. A to naj te ne moti: pride čas, ko se bo Tvoje zgodovinsko delo znalo ceniti, do tedaj pa naprej po poti, ki je samo ena! Vasilij Mirk. Pevskemu društvu «Ljubljanski Zvon», ki se je iz malih početkov razvilo v velik, ugleden in res izvrsten pevski zbor, čestitam ob njegovi 25letnici najiskreneje. Enako njegovemu sedanjemu pevo-vodju Zorku Prelovcu, ki spretno in požrtvovalno vodi zbor že 20 let. Na j bi bilo obema prisojeno še dolgo, plodonosno življenje! Slovenci smo v zadnjih desetletjih v glasbi silno napredovali. Nismo sicer še povsod na višku; manj- Bajdc Ludovik Sachs Alojzij Vaštc Avgust Odbor 1. 1930 kil nam še marsičesa. A ponosni smo lahko na našo bogato zborovsko g 1 a s b o, ki se je v zadnjih letih zlasti po zaslugi «Pevca» in «Zborov» posebno oplodila in namnožila. Če Bog da, bodo slovenski skladatelji kakor na polju instrumentalne tako tudi na polju vokalne glasbe še in še ustvarjali. Slovenska glasbena društva in zlasti slovenski pevski zbori pa izvajajte, kar Vam skladatelji nudimo. Z omalovaževanjem raznih naših domačih skladb se je pri nas, žal. že dostikrat grešilo. Včasih se zdi, kot bi obstojal pri nas nekak monopol glede izvajanja slovenskih skladb doma in v tujini. Zato več medsebojnega spoštovanja, upoštevanja, razumevanja, več iskrenosti in nepristra-nosti v naše glasbene kroge! Dobra skladba, kakršna koli že, ni za to zložena, da se tu ali tam natisne, potem pa da ostane mrtva na papirju, temveč zato, da se izvaja, da jo sliši narod in tudi skladatelj sam ter pri tem dobi novega veselja in nove pobude za nadaljnje skladateljsko delovanje. Stanko Premrl. Le zvoni «Zvon», in sicer tako, kot si ubran, ter ne skuša j na komando ljudi, ki sami niso nikdar peli v zboru, uvajati v svoje zvon jen je tuje pazvoke. Brez strahu! Veruj svojemu zdravemu slovenskemu pevskemu nagonu in Tvoje zvonjenje se bo še nadalje razlegalo v veselje našega naroda! Saša Šantel. Višek glasbene umetnosti je obenem višek splošne narodove kulture. Za tem viškom je stremil «Ljubljanski Zvon» dolgih petindvajset let z občudovanja vredno vztrajnostjo. In ona moč, ki je društvo vodila, edinila, idealizirala, je osebnost n jegovega pevo-vodje, Zorka Prelovca. Društvu in njegovemu dirigentu čestitam k petindvajsetletnici iz dna srca. Zvoni «Ljubljanski Zvon» in doni po slovenskih pokrajinah in oblažuj slovenski narod s pesmijo! P. Iiugolin Sattner. O priliki Vašega jubileja Vam iskreno častitam. Spominjam se Vaših prvih objav pred 25 leti, v katerih ste obl jubovali, da hočete gojiti novo glasbo s tem, da izvajate težko izvedljive skladbe, umetniške vrednosti, katerih se drugi nočejo lotiti. Ta naloga, ki je bila dokaj nevarna, se Vam je posrečila in zmagali ste vse težkoče. Izvajali pa ste hidi druge skladbe z isto ljubeznijo. Tako tudi moje, od katerih ste imeli nekatere stalno na repertoarju in pa kar celega ste me tudi prišteli svojim članom, tako da tudi jaz v duhu vedno z Vami pojem. Zahvaljujem se Vam in kličem «na mnoga leta» Vam in Vašim članom v spomin in bodrilo. Dr. Anton Schmab. Vsako kulturno društvo, ki slavi 25letnico svojega obstoja in neumornega delovanja, zre lahko s ponosom na preživela leta, ker je 251etnica dokaz, da je društvo delovalo, sicer bi bilo razpadlo; 251etnica mu je novo rojstvo, ki ga poživi in mu osveži moči za nadaljnje delo. Pevsko društvo «Ljubljanski Zvon» je brez-dvomno storilo, kar je bilo v njegovi moči za razvoj slovenske glasbe: izdajalo je muzikalije v lastni založbi, prirejalo koncerte in po vojni — v dobi največje suše naše glasbene produkcije — je začelo izdajati glasbeno revijo «Zbori», ki jih spretno urejuje društveni pevovodja Zorko Prelovec za plačo: trud, zabavljice in napadi v časopisju. Društvu za neprecenljive zasluge na polju glasbe ob 25letnici in agilnemu gospodu pevovodji Zorku Prelovcu ob 20letnci pevovodstva tudi moje iskrene čestitke. Martin Železnih. Pevsko društvo «Ljubljanski Zvon» se lahko s Donosom ozira nazaj na svoje petindvajsetletno de-ovanje. Od skromnega moškega zbora, ustanovljenega v ljubljanskem predmestju, se je polagoma razvilo v velik in dobro zaseden mešan zbor, tako da zavzema danes za zborom «Glasbene Matice» vodilno mesto med našimi pevskimi društvu in zbori. Društvo je delovalo v kulturnem zmislu in je zasledovalo tudi naš vseobči predvojni cilj: kulturno združenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Obledel je že nekoliko spomin na «Zvonov» izlet v Beograd leta 1910., ko je kot prvo slovensko društvo nastopil v sedanji jugoslovenski prestolici z domačimi, umetnimi in narodnimi zbori ter pred tedanjim prestolonaslednikom, sedanjim kraljem Ni. Vel. Aleksandrom L. pokazal vso krasoto naših pesmi in popevk. Bilo je to v nevarnih političnih časih, ko nikdo ni slutil, da se bodo v najkrajšem času izpolnile preroške besede tedanjega soizlet-nika, da bodo poleg kulturnega sodelovanja tudi puške in kanoni morali pomagati k združitvi jugo-slovenskih plemen. Po koncu svetovne vojne je «Zvon» zopet začel udejstvovati svoj začrtani program in prirejati skrbno pripravljene koncerte z sporedi umetnih skladb in narodnih pesmi. Zvonašice in Zvonaši! Zvesto se oklenite svojega neumorno delujočega zborovodje Prelovca, ki Vas vodi od zmage do zmage. Naj Vam bo vedno na mislih in v srcu ne le pevska družabnost, ki jo gojite med seboj, temveč tudi ideal vsakega pevskega društva: čim bolj discipliniran nastop, čim točnejše petje, čim bol j dovršeno prednašanje, da si s tem pridobite najlepšo publiko: široke mase preprostega naroda, ki rad posluša lepe pesmi glas iz grl svojih ljudi. S petjem k srcu, s srcem k domovini: to bodi Vaš demokratski program! V tem zmislu kličem «Ljubljanskemu Zvonu»: Vivas, crescas, floreas! Anton Švigelj. Dva brata, oba starejša sta bila «Zvonaša». In tako sem bil velikokrat v družbi pevcev na različnih prireditvah in izletih. Bilo je 1. 1908. «Ljubljanski Zvon» je razvil svojo zastavo. Na predvečer je priredil kumici zastave pl.Trnkoczijevi podoknico. Treba je bilo potrebnih fantičev, da bi nosili lampijon-čke. Navdušen od nekdaj za vsako «akcijo» sem zbral v telovadnici s pomočjo voditelja tovariše na-raščajnike ter s krepkim sokolskim korakom in lam-pijončkom na palici spremljal «Zvonaše» na Mestni trg. Korakal sem vedno v bližini pokojnega tenorista Lumbarja, kajti zdelo se mi je, da najlepše poje. Ko smo se postavili za podoknico, je bil Lumbar zelo prijazen z menoj in ko so pričeli peti, sem slišal samo njega; gledal sem ga naravnost v usta, medtem mi je pa lampijonček zdrknil na Lumbarjevo glavo, hvala Bogu, brez večje nesreče. — To je bil moj prvi nastop z «Ljubljanskim Zvonom». Takoj po razvitju zastave sta me peljala brata v društvene prostore. Predsednik Zirkelbach, znani tenorist Heuffel, Kavčič, basista P i n t a r in P i p p so bili zelo pri jazni z menoj in ko so me predstavili Lumbarju (kolika sreča, saj je bil po mojem mnenju najboljši pevec), se mi dobro- dušno nasmeje ter pravi: «Čigav? A tako! — Dre-novčev! — No — pa kar pri nas ostani; naučili te bomo pet" kot kanarčka.» In od takrat sem sedel pri vajah vedno poleg Lumbarja. — Pevsko društvo «Lira» v Kamniku je slavilo svojo 25letnico, ki se je je udeležil poleg mnogih drugih pevskih društev tudi «Ljubljanski Zvon». Predsednik mi je na moje velikansko veselje dejal, da grem lahko kot nara-ščajnik na proslavo z zborom. Kako naj popišem to radost, navdušenje, srečo? — Jaz — «Zvonaš» s čepico in trikoloro. Bil sem v praznični obleki prvi na šišenskem kolodvoru. V Kamniku je bil dopoldne sprevod, revija udeležencev, delegatov, društev. Od arhivarja Jamnika sem dobil note, da sem jih nosil v sprevodu, zadnji v paru. To je bil ponos, spredaj zastava, potem «Zvonaši» in nato jaz s čepico in notami. Sredi trga smo bili, ko so padle prve kaplje, nato dež, potem naliv. Pevci pred menoj so dejali: «zastava bo mokra, škoda — kršena bo»; jaz sem pa — kot velik — s čepico na glavi prekladal note z leve v desno, z desne v levo roko ter moško vztrajal kot vsi pevci «Zvonaši». Sprevod je bil zaključen predčasno. «Zvon» je bil dodeljen na kosilo, če se ne motim, v restavracijo «Pri Petru». Tja smo prišli vsi mokri, jaz v lahki oblekci docela premočen, le note so ostale suhe — no, bile so pač vestno zavite v močnem debelem platnu. Posadili so me k peči ter zapeli, da so se tresle šipe — jaz sem pa poslušal in gledal Lumbarja ter popolnoma pozabil, da sem moker do kože — To je bil moj drugi nastop z «Ljubljanskim Zvonom». Ko je 1. 192*5. odstopil vzgledni predsednik doktor H. Š v igel j, sem bil izvoljen za predsednika. Od tega časa bi imel mnogo, mnogo povedati. Koncerti v Beogradu. Zagrebu, Mariboru, Celju,Rogaški Slatini, Laškem. Litiji. Hrastniku, Ljubljani itd. so utrdili pod spretnim vodstvom pevovodje Prelovca sloves «Ljubljanskega Zvona» kot resno stremečega koncertnega društva, kot propagatdrja naše lepe narodne in umetne pesmi. Krog prijateljev, podpornikov in ustanovnikov se je večal od dne do dne. Stremljenje po izpopolnitvi ter resho hotenje požrtvovalnih pevcev je privabljalo v društvo vedno nove pevke in pevce. Dobrodošel je bil in je vsak. kdor pošteno misli. Neglede na starost, poklic, prepričanje se zbirajo žene in dekleta, možje in fantje vsak teden dva-, tri-, da celo štirikrat po dnevnem delu v društvenih prostorih in to nesebično v pro-speh naše jugoslovenske pesmi. Poleg solnčnih dni je padla na društvo tudi marsikatera senca. Meseca marca 1. 1928. nas je za vedno zapustil naš ustanovnih, odbornik, odličen pevec L u m b a r. Bil je zelo žalosten dan, ko smo ga spremili. Imel sem nalogo, da spregovorim na pokopališču par besedi v slovo. Čim bliže smo bili, tem težje mi je bilo. Noge so mi postale težke, postal sem nesiguren, lotila se me je poštena trema. Po molitvi sem spregovoril par besedi v imenu «Ljubljanskega Zvona» in osebja Narodnega gledališča. Pevci, katerih veseli in solnčni obrazi so me vedno razveseljevali, so bili resni, njihovi pogledi otožni, oči so jim bile zalite s solzami —. Vrhovi naših planin so bili zaviti v neprodirno temnosivo odejo, ko smo se zadnjič poslovili od tovariša, ki nam je bil s svojim darom in vzglednim udejstvovanjem v društvu vzor ter vzbudil toliko ljubezni do pesmi. To je bil v dobi 20 aktivnih let v društvu moj najtežji nastop. Lujo Drenovec.' pevovodja ljubljanske župe J. P. S. Zbor 1. 1920. Častni člani pevskega društva «Ljubljanski Zvon» so: Adamič Emil Akadem. pevsko društvo «Obilic>: Förster Anton Hubad Matej Dr. Krek Gojmir Lajovic Anton Manojlovič Kosta Nušič Branislav Fran ja dr. Tavčarjeva Marija Trnkoczyjeva Odavič Risto Dr. Schwab Anton Pevska družina «Stankovič» Prvo beograjsko pevsko društvo Lujo Drenove c, predsednik Odbor pevskega društva «Ljubljanski Zvon» ob 251etnici: Dr. Anton Švigelj (častni predsednik). Zorko P r e 1 o v e c, Ivan Ošaben, Alojzij L o m b a r, pevovodja tajnik blagajnik Joško J a m n i k arhivar. Odborniki: Pelan Danica, Ramšak Marica, Artač Janko, Boh Anton, Gabrov šek Ljubo, Grilc Joško, Karničnik Miloš, Kobilica Avgust, Pipp Alojzij, Pleteršek J oso, Wohinz Ludovik. Odborniki od leta 1905. do 1930. Predsedniki: Vinko Magister od 1905 do 1906 Ivan Zirkelbach od 1906 do 1910 Lujo Drenovec od 1923 do 1930 Ivan Dachs t Josip Premk t Alojzij Pipp Franc Kržič Blagajniki: od 1905 do 1906 Jakob Lumbar t od 1906 do 1919 Alojzij Lombar od 1923 do 1930 Tajniki: od 1905 do 1906 Janko Zorko od 1909 do 1919 „ 1906 „ 1907 Dore Matul „ 1919 „ 1920 „ 1907 „ 1909 Janko Krek „ 1920 „ 1921 Dr. Anton Švigelj od 1910 do 1923 Karol Wohinz od 1919 do 1923 Dore Matul Artur Šulc Ivan Ošaben od 1921 do 1927 „ 1927 „ 1929 „ 1929 dalje. Pevovodje: R. in Lud. Bajde od 1905 do 1907 Alojzij Sachs od 1907 do 1909 Zorko Prelovec od 1910 do 1930 Zastavonoše: Franc Kržič od 1908 do 1910 Alojzij Pipp od 1910 do 1924 Ludovik Wohinz od 1928 dalje Arhivar: Joško Jamnik od 1906 do 1930 Avgust Waschte od 1909 do 1910 Ivan Vizjak od 1924 do 1928 Ustanovni člani «Ljubljanskega Zvona>: Ahačič Luka Artač Fani Bizilj Tomaž Bolaffio Evgen Buzzolini Lena Bitenc Pavel Bobič Dušan Brenčič Marija Bešter Veličan Breuer Jaroslav Breuer Mimi Bricelj Ivan Babka Alojzij Bizjak Martin Bončar Matija Bončar Antonija Berlič Feljko Belantič Anica Batjel Franc Beden Franc Božič Davorin Betetto Julij Carli Matija Cerar Franjo Ciuha Viktor Cunder Matija Černe, dr. Fran Černe Makso černe Jernej Černe Jože Čermelj K. Čemažar Josip Družba sv. Cir. in Met. Dežman Alojzij Dolenc Ciril Derenda Franc Dolničar Martin Dolničar Josipina Dolničar Darinka Dolničar Milena Dolenc Franc Drenovec Fran ja Drenovec Josip Drašlar Josip Est Rudolf Erman Ivan Erjavec Franc Est Viktorija Franzot Viktor Franchetti Zdenko Grilc Jože Goreč Joso Grom Srečko Grom Ante Gradišar Ivanka Gärtner Janja Grablovic, dr. Josip Gerkman Anton Gril Alojzij Grad Ivan Grad Franc Hafner Fani Havliček Franc Hrovat, ing. A. Hrovat Jakob Hrastnik Angeloslav Hostnik Rezi Ivančič Ivan Ivanuš Vojtek Iglič Josipina Jež Janko Juvan Klotilda Jug Jože Juvan Mici Javornik Joško Jemc Pavel Jančigaj Fran Jančigaj Martin Jeločnik Viktor Janežič Anton Jager Anton Jeruc Oton Jeruc Marica Jovanovič Andrija Košenina-Peterca Ivan Kollmann Robert Kolinska tovarna Kobilica Janko Kokalj Rudolf Kette Josip Krapš Anton Keber Anton Kunstek Anton Kovačič Anton Kralj Franjo Kuralt Fran Kuralt Anica Koželj Miha Kačič Karol Kovač Jože Krek Ivan Kunčič Simon Kovač Polde Koman Manica Karničnik Franja Kobilica Avgust Lombar Alojzij Lombar Minka Lombar Andrej Lombar Cecilija Leskovec Fran Lapajne Ana l eskovec Ivanka Lihtenekar Ivan Miholič N. Mencinger Anton Molan Jakob Mlakar Ludovik Meden Viktor Mahkota Martin Maschke Ferdo Maschke Pavla Marolt Nande Miculinič Rudolf Medved Josip Medič-Zankl Majcen Ciril More Emil Malenšek Josip Mikuž Ivan Mohorič Fran Mole Franc Novak Joško Novak Ignac Novak Slavko Osredkar Joško Oražem Veljko Oblak. dr. Ciril Pestotnik, dr. Pavel Praprotnik Avgust Prepotnik Peter Potočnik Konštantin Podbregar Pavla Prelovec Zorko Papež, dr. Oton Prelovšek, ing. Matko Puher, dr. Srečko Perko, dr. Milan Pretnar Frančiška Potočnik Minka Pola jnar Karol Pengov Osvald Pečnik Minka Povirh Ivanka Pleteršek Joso Pleteršek Helena Pelan Oton Piskar Ivan Petan Joško Pipp Lojze Rojina Josip Rohrmann Josip Rak Franc Rus Srečko Rus Viktor Raška Oton Rebec Franc Rebernik Rado Ražem Anton Rojina Ivan Rekar, dr. Ernest Ravnikar Avgust Rodič Josip Repovš Mire Stepič Peter Stritar Ivan Suhadolnik Ivan Stuchly in Maschke Sokol I Tabor Simončič Franc Stopar Davorin Smerkolj Albin Sattler Angelo Semko Peter Strupi Alojzij Slanovec Alojzij Sever Rudolf Slanovic Ivan Sterle Mimi Švigelj, dr. Anton šaplja Danilo Štraus Ludovik šušteršič Anton šušteršič Slavko Sark Ernest Šlechta Bogomir Štor Janko Špan Jože Šega Franc Šiška Ivan šušteršič Franc Šterk Pero šešek Ivan Turk Rajko Turk Albin Turk Josip Tumer Matija Trauner, dr. Leon Tomšič Anton Tonnies Emil Trtnik Marija Trtnik Franc Tomšič Pavla Uran Josip Urbančič Josip Vrhovnik Ivan Vršič Otilija Velkavrh Mimi Vičič Franc Vovk Jože Vlaj Miško Vodeb Božidar Vodeb Cilka ' Vospernik Ulrik Vilar Josip Vernik Alo jzij \Vernig Ferdinand Wohinz Anica Zor Miroslav Zalaznik Rado Zicherl Rudolf Zupančič Leopold Zorman Franc Zalaznik Rezika Zalesjak Dano Zupančič, ing. Franc Zamljen Ivan Zupančič Polde Zorko Janko Zemič Vladimir Zgonc Anton Železnik Ivan Žičkar Anton Redni člani «Ljubljanskega Zvona» ob 251etniei: Aleš Vladimir Lombar Lojze Wohinz Leon Kandus Angela Artač Ivan Lukas Oton Wohinz Ludvik Križman Ema Artač Lojze Majerič Lojze Zaje Vlado Likar Zora Boh Anton Matul Dore Zahradnik Viktor Lovše Anica Bekš Zorko Milač Milan Malenšek Mici Brajnik Edvard Milač Polde Aleš Milka Pavlic Olga Cerar Alojzij Milač Ivo Bitenc Ela Pelan Danica Drašlar Kazimir Možina Ivan Baggia Marija Pelan Olga Drenovec Lujo Omerza Zdravko Bajec Marija Pipp Marija Dougan Milan Ošaben Ivan Bizjak Ana Potočnik Pepca Dolničar Vladimir Ošabnik Slavko Bončar Milena Robida Mara Frank Ivan Pate Ivan Cankar Iva Rožmanc Tončka Gabrovec Avgust Pelan Ciril Dolenc Mila Ramšak Marica Gabrovšek Ljubo Pfeifer Vladimir Greiland Frida Ramšak Špelca Havliček Franc Pipp Lojze Grm Marica Sluga Zora Ilaš Hinko Pleteršek J oso Golob Vekoslava Srečnik Mimica Jamnik Joško Poschl Rudi Herman Frančiška Šoba Slavica Karničnik Miloš Rebernik Lado Hrastnik Anica Škele Roža Kuštrin Anton Sterle Maks Hrastnik Ivanka Tancig Pavla Kalčič Josip Starič Franc Hebein Iva Volavšek Draga Kobilica Avgust Šulc Artur Jeršek Silva Wohinz Roza Lampič Janko Tomažin Metod Kalčič Mimi Žigon Roža Loboda Slavko Vahen Miha Kastelic Iva Žbona Marija Umrli redni člani «Ljubljanskega Zvona»: Gärtner Slavoj Heuffel Avgust Lumbar Jakob Svetlič Anton Hartman Lado Letnar Franc Mlakar Avgust Štamcar Avgust Društveno geslo: „Z zastavo v roki gremo v boj, navdušeni za narod svoj! Naprej, tovariši pojoč, saj pesem v žilah vžiga moč!" Anton Aškerc. „Zbori*mo Jjefiük W.yMJa j „z* rusLjmrfSKsmr zvosru* ob z&letniCi. VNEBOVZETJE MMIJINO. Mešan zbor Jliiion ' Jobd. (Žirij Slovesno, veselo. O ven-Čaiia, o ven - cana jena - saTCra- Or/jle Mctrir M=*4= 1= -i— —i HN J « ii. | - ÖCZZft LT) fta-u*l- J J q. ' 7' —l Mi- 2 r • jfer JJ TI —c. ...........- . 2T- r r r jg ^ ÖE Nitrene VP ii i1 % s' l ,11 J T^-fi* Ti E Äayqf-moz an - gell, pof - mo shar-iami, ^ J j .»j, j i j ^ L'r ir HTTii1 šiiraho zven~ci iro-boj-nùiu.pohiii ,ï i f r fiiNt mo k venčani. «i 1 ÉÉ ^ V £ V V Rod slo v ^ U gHu t 1 -»-»-as—J* , a.-- T" lf g g- Ä? ti — r-r T 1 vfe - iyay milostia, ÀU :.......—r-- >• * p g-bp—■! rod sloven - 0 . ni, fcfe" il — P f/—K-It—1¿_ r__ac ' y—Bf--- i y IJ^f r * ' ■ ffW rU 1 -f-r^ - --- r r • é "îf F— — » —^ *—— 1 •»....... -fc—r-1 1» J b8 ( —-- à- lertfjjtfco jtahitpîi ™ 1 i) - iga,mi¿osfr¿a, q »J. J J ¡gÉÉ nadpresio - le povišana, h -i) itasaJûzi-î) ï> -^--— 7 w m % 7ÓP |> m .s K m •«f ES Üf^ * ï i>ï 5® À-—a- z* r> t il * J 4 JI' -Ž-Ž i ¿3;-lA J - II toiyt—a P ty iíl» ^ 1=4= ï - M •T tT 1 ven-Ča-na, z »—m—— p M^l f f '■drat/a. ven - ca/ia, ¿ 4 t i- i t g- * :.—ï»> i ta^ra -fí*- -« r vcc. À Ut 17 _ II r ff fÉÂHfi 1 r r r i » i ■Ö -i- » '''II 4- i-1' i 1 4 * F ■»p- _ 1 > f V. —=-H fol» [«HL S _1 y * Hf ' a i f :- 5-1 Ê3 — ♦ 4 1 > v i-—iç»---- > r 4 * * -■Ö—«— ^-- C /Ä ^ g • 1 1 . i -fe-^ > 9- g—n Zbori"mo I/einik W, s/Jb. MošM zbor ČOPEK. I/aluiAj, f/ifočsM>6C/ir] ^apG Ferdo Javaiiec. m mM y ' ■ T V r i \J ' r UaT/ii-čuii na. roženJcrav(,dapuiim rož - ma,- , Ifa piiiimnmel/, dapuAmsvž/na- tiha P * J J> Mapu^im na - pec/, rozenkravt, da pavim roz - Tria a vemzafaz/, ¿nalozftfi rm, rut, nemn/ca-Jco, te a ve/n—zakq/,m%kje gpamia. ne vemAako, a uemzafcaj ri7i, nevemJca-Jco, a tempo ^ ^ ^ pmmmmm /Se 6ve -iijo mi nagqp6JcoiJcqp#eso7cr- vfa ' M rrv a 1 Jci dl.-^^en,- x/eri sval,. mm sem lcdcra¿gada¿, pozzie/e ¿>i¿ zjmsvai, juen^oal poznq^e p w i (/aaaí, po ]tieki,sem iaJcralgadal, po-zne/eMlnjen suai,. tt'? fífüior r Xft/'f'thu • W jt/ensval, í ttarv zctcetfíu sr í k . i1 p ¿ r • - y________ - • *) r -í'-l- ____z. «í bil i/z rozTlia -rmZL^-aJcoamarinTnq/jid>so vseh-mi In rozmarln-aJwamarmf juxfffubso vsekmi ^ Izi roz/narin_-a-JcvcancuriR^nq/lfuiso vseh-zfe \ f .ra?, mida-la ma - -tí je. roz,,_ mí da-lamati je vspomüi, -i- .1 » fot>„.D i1 J A.J J>.J- vóflomúifcosel od ije-_sem moz. 'jgesemmoz. sem. moz. *Wragulj, smiboljaJtega spomiua. m Cfifoéliqje ITI 5C Iff 3EEŽE Jk m „Do-sle/ sivgnezchz modernMl, f m - Jarla Je Ja -fió, §e efe 0 0 „zda/sisi 1-M rr-ffl t po - vid, yvftfiMbt t -Ja - /¿z Je^yfWo, v&.-nri Ze vnm ' varuj ne- * gnezdo sampo - vi^povil, va-ru/ le zip o, » p p p r varuj nebo, é j1 J* J v varuj te zzy'o ^ ne-fió/' „Zbori" mo Letnik Y[.,št.lc, Tenor solo Zrztegriiito §É mimw mim. (Narodna.) R-iredil Vasilij Mirk. (Maribor.) JfušM zbor 1. Fa - urJco mi -la, 2. Te_ o-či Ivo -Je 3. Cu),__Jcako sr - ce ^fg: ¡J , jé j iu-c/a me mo -rt pa -ne sa s/a -Ja, umi¿-no le -pa, za o -ci la do-di, do-dimi, L Ha 2- % • 3. Ca/, V zir o Jca - Ito V ' Ol /to mo ivo sr t ' - 'to - ja, la -pame mo - Je pa-2w ó a s/a - ce amil-no te ~ ri za o-oi - Ja, lä dodi, - pa, dodimi\ =f= _ j i if- 0 jO I s jaoco^rifeiK et tempo sfentato zifen. ritarU. iuo - je, slo suze ro -ne, za o - ci too -je, ¿fo 1 - 3 S ^ - ~ ra " Tu-reu iam-bu - re, ( u - da - ra - ¿o pa ¿eraspČa-Jca - lo, § y fry vtfL 11 U- 7\i-reu tam-bu - re, pa seraspla -Jca - to, se c r e s c e iz « o tam - bu -re. t-Jca - ¿0. (fe f ifJffrp I . raspla-Jct i 5=3 iz tambare, u lam -Fu-re. ra^pla]ca-¿o, ras - p ¿a - Jca - to. è ¿7 \m. y „Zbori" mO Letni A iT.,št /č. MOJ BOM. T _ (*-J. Cimperman.) tSaJeo xmer*zio. Mesan zbor NMTyr/ mm m /Stanko Premrl,. (LJubljana / t 7- \ 1■' " J • J- 'J 7 ■' r T' t^T /. lam,Ji/erbe-h so snemi-M, Jioi - mima-tt m veh-M, ¿3 jjjpjjij ¿ vf/^r ¿2; vi-rafiistra pa- va r ~M . : i -rri i/ . _ ___ te- čečoSctfiiMjtfZva, tam jñiáedov'_ vff^iT^-.rv^v' .ni rr ¡^j h?. j1, J vf c .r r rT¥r j " r y r r r rr.— f- ftjTT?1' r r'T Jcrasna, domju-na -kov, domje mo/, tam midedbvzema/craszia, (tomju - "lililí_LJ ^ jjj i j f T/7 m fm sYs) „s/m i rrnm J rsv A*7-vy i-nrr Q JTi/lJ 'm^m tam mi de -dou zem lja Jcrasna, h ^ , ^ na-Jcov, dom Je mo/. 2. Tam, JJerftrcmj ' 4 h) J .i na ¿i - vi ska-ii se - dezów/sfar o - ziazemfasfavnogtasnamo -ya ¿asíJe, aom Je xuy, <lltll1llifl[llllllIlIlll]llltllIlll]lllllllll]lflftlElttl>IICIIllllllJlllllUI Uli IKfrE OBRTNA BANKA V LJUBLJANI CENTRALA: KONGRESNI TRG ŠT. 4 podružnica: LJUTOMER račun pri postni hranilnici podružnici v ljubljani, st. 12.051 TELEFON ŠT. 508 Daje kredite v obrtne svrhe, pospešuje ustanavljanje obrtnih in industrijskih podjetij, izvršuje vse bančne transakcije najkulantneje. Vloge na knjižice in na tekoči račun se obrestujejo kar najugodneje, vezane vloge po dogovoru primerno vise. MEPIC-ZANKL tvornice olja, firneža, lakov in barv družba z o. z. Centrala v LJUBLJANI Lastnik FRANJO MEDIC Tovarne: LJUBLJANA - MEDVODE Podružnica in skladišča: MARIBOR, NOVI SAD # Lastni domači proizvodi: Laneno olje, firnež, vse vrste lakov, emajlno-lakastih in oljnatih barv. Kemično čiste in kemično olepšane kakor tudi navadne prstene barve vseh vrst in barvnih tonov, čopičev, steklarskega kleja itd. znamke „MERAKL" za obrt, trgovino in industrijo, za železnice pomorstvo in zrakoplovstvo. # Cene umerjene Točna in solidna postrežba TTTflTnnTfflTTTffTTTTnTff^^ NAROČITE VAŠI KLAVIRSKI MLADINI DESET POVESTI VASILIJA MIRKA IBBIfflBH CENA PARTITURI 15 Din BREZ POŠTNINE ★ ZAHTEVAJTE CENIK NAŠIH SKLADB Založba muzikalij pevskega društva „LJUBLJANSKI ZVON" Izdaja in zalaga pevsko društvo „Ljubljanski Zvon" v Ljubljani, tiska Delniška tiskarna, litografirata Čemažar in drug. Letna naročnina za kraljevino Jagoslavijo 50 Din, za Italijo 25 lir, za Češkoslovaško 30 Ki, za Ameriko poldrug dolar. Pomnoževanje partitur, litografiranje posameznih glasov je po zakonu prepovedano; izvajanje v „Zborih" objavljenih skladb je dovoljeno le društvom, ki so naročila notni material dotične pesmi za ves zbor.