69
2020
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 379.824:7:929Strahl E.
 7.074:658.849.7(497.451.1)"1930"
Prejeto: 10. 1. 2020
Renata Komić Marn
dr., asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana 
E-pošta: renata.komic@zrc-sazu.si
Zbirateljstvo in umetnostni trg v Ljubljani med obema  vojnama na primeru razprodaje Strahlove zbirke
IZVLEČEK
Strahlova zbirka je bila zasebna zbirka slik in umetnoobrtnih predmetov, ki jo je začel v šestdesetih letih 19. 
stoletja v svojem gradu v Stari Loki pri Škofji Loki na Gorenjskem intenzivno ustvarjati Edvard vitez Strahl 
(1817–1884) s pomočjo sina Karla viteza Strahla (1850–1929) in njunih pomočnikov. Leta 1930, kmalu po smrti 
Karla Strahla, je bila na drobno razprodana, vendar je bilo o javni razprodaji slik in premičnin iz njegove zapuščine 
doslej zelo malo znanega. Prispevek na podlagi sodnih spisov o dražbi Strahlove zapuščine, ki jih hrani enota Zgo-
dovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki in ki so neprecenljiv vir podatkov o kupcih posameznih slik, pohištva in 
drugih predmetov, prinaša delni vpogled v strukturo ljubljanskih intelektualnih in podjetniških elit, iz vrst katerih 
so izšli najpomembnejši zbiralci oziroma imetniki umetnin in starin v času med svetovnima vojnama. 
KLJUČNE BESEDE
Strahlova zbirka, razprodaje, zbirateljstvo, Ljubljana, Anton Ustar, Fran Virant, Ivan Zorman
ABSTRACT
LJUBLJANA’S COLLECTION AND ART MARKET IN THE INTERWAR PERIOD AS EXEMPLIFIED 
BY THE AUCTION OF STRAHL’S COLLECTION
Strahl’s collection was a private collection of paintings, artworks and artisan objects, which Knight Edvard Strahl 
(1817–1884) started to create in the 1860s together with his son Knight Karl Strahl (1850–1929) and their assis-
tants in his castle in Stara Loka near Škofja Loka in Upper Carniola. Although the collection was sold off item by item 
in 1930, soon after Karl ’s death, not much has been hitherto known about the public sale of paintings and movable 
property of his estate. Drawing on the judicial proceedings files concerning the auction of Strahl’s estate, which are kept 
in the Škofja Loka unit of the Historical Archives Ljubljana and provide an invaluable source of information on the 
buyers of individual paintings, pieces of furniture and other objects, the article sheds some light on the composition of 
Ljubljana’s intellectual and entrepreneurial elites, from the ranks of which came the most notable collectors or owners 
of artworks and antiques in the interwar period. 
KEY WORDS
Strahl’s collection, auctioning, collecting, Ljubljana, Anton Ustar, Fran Virant, Ivan Zorman
70
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Strahlova zbirka je bila zasebna zbirka slik in 
umetnoobrtnih predmetov, ki jo je začel v šestdesetih 
letih 19. stoletja v svojem gradu v Stari Loki inten-
zivno ustvarjati Edvard vitez Strahl (1817–1884) s 
pomočjo sina Karla viteza Strahla (1850–1929) in 
njunih pomočnikov (sl. 1–4).1 Leta 1930, kmalu po 
smrti njenega zadnjega lastnika Karla Strahla,2 je bila 
na drobno razprodana, vendar je Karl Strahl v opo-
roki s posebnim določilom trem slovenskim ustano-
vam – Narodni galeriji, Narodnemu muzeju in Etno-
grafskemu muzeju – podelil predkupno pravico ter 
tako omogočil izbor in prednostni nakup predmetov 
iz zbirke po znižanih izklicnih cenah, ki je potekal 
februarja 1930 za zaprtimi vrati.3 O javni razprodaji 
slik in premičnin iz njegove zapuščine, ki je potekala 
maja in junija istega leta, pa je bilo doslej zelo malo 
znanega. V literaturi najdemo le nekaj odstavkov, ki 
povečini zgolj povzemajo kratko poročilo, ki ga je ne-
posredno po dražbi objavil pravni zgodovinar Janko 
Polec (1880–1956), in navajajo, koliko slik je šlo v 
tujino, koliko so jih pokupili domači zasebniki in ko-
liko jih je bilo prodanih v takratno širšo domovino – 
v Zagreb, Novi Sad in Beograd.4 Polec je namreč leta 
1930 skupaj s katalogom slik objavil tudi imena kup-
cev, ki jih je razbiral iz dražbenega zapisnika v Strah-
lovem zapuščinskem spisu sodišča v Škofji Loki (sl. 
5).5 Sodni zapisnik dražbe Strahlove zapuščine, ki ga 
sedaj hrani enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana 
v Škofji Loki, je neprecenljiv vir podatkov o kup-
cih posameznih slik, pohištva in drugih predmetov, 
ki hkrati omogoča vpogled v strukturo ljubljanskih 
intelektualnih in podjetniških elit, iz vrst katerih 
so izšli najpomembnejši zbiralci oziroma imetniki 
umetnin in starin v času med svetovnima vojnama. 
Poleg tega je to eden redkih ohranjenih dražbenih 
zapisnikov katere izmed pomembnejših dražb graj-
skih inventarjev iz tega časa, zato je njegov pomen še 
toliko večji.6 Na podlagi opisa starološke razprodaje 
si lahko ustvarimo tudi približno predstavo o tem, 
na kakšen način so potekale druge dražbe grajskih 
inventarjev v tem času pri nas. 
1 Gl. Komič, Po sledeh; Komić Marn, Od zbiralca do pozna-
valca; Komić Marn, Strahlova zbirka, in tam navedeno litera-
turo.
2 Umrl je na božični večer leta 1929 (gl. Rugále in Preinfalk, 
Blagoslovljeni in prekleti, str. 178).
3 Podrobneje o cenitvi, izboru, nakupu in prevzemu predmetov, 
ki je bil opravljen avgusta 1930, gl. Komić Marn, Strahlova 
zbirka, str. 129–139, in tam navedeno starejšo literaturo.
4 Gl. Polec, Spominu Edvarda in Karla I., str. 81–82; Stele, 
Varstvo spomenikov, str. 91; Štukl, Knjiga hiš, str. 91; Zgaga, 
Starološki grad, str. 24; Pirnat, Dražbe umetnin, str. 61; Štukl, 
Umetnostnozgodovinska zbirka, str. 123.
5 Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 111–112.
6 Kot je opozoril že France Štukl, je za ohranitev morda za-
služen notar Števo Šink ali pa kak drug član škofjeloškega 
muzejskega društva (gl. Štukl, Knjiga hiš, str. 11; Štukl, Umet-
nostnozgodovinska zbirka, str. 111). Poleg tega zapisnika se 
je ohranil tudi sodni zapisnik dražbe opreme gradu Ladislava 
grofa Szapáryja v Murski Soboti (gl. Komić Marn, Če bo 
hotel muzej, str. 84).
Janko Polec je vizionarsko želel ohraniti sledi za 
slikami iz zbirke, zato je na podlagi dražbenega zapi-
snika ugotovil, kdo je slike kupil na dražbi, in k po-
sameznim pripisal imena njihovih novih lastnikov.7 
Nekateri dražitelji so bili namreč le pooblaščenci 
pravih kupcev, pri ugotavljanju identitete slednjih pa 
sta Polcu pomagala ravnatelj Narodne galerije Ivan 
Zorman (1889–1969) in upravitelj Strahlove zapu-
ščine, notar Števo Šink (1882–1972).8 V zvezi s ka-
talogom umetnoobrtnih predmetov je Polec menil, 
da je za objavo preobsežen, umetniška vrednost v 
njem navedenih predmetov pa majhna.9 Dosedanje 
raziskave, ki so potekale na podlagi arhivskih virov, 
zlasti cenilnega in dražbenega zapisnika Strahlove 
zapuščine ter staroloških inventarjev in popisov, pa se 
niso omejile na usodo slik, temveč posredujejo tudi 
zanesljiva izhodišča za nadaljnje raziskovanje poz-
nejše usode pohištva in drugih pomembnejših pred-
metov.10 Tako je bilo doslej mogoče izslediti veliko 
slik in tudi nekaj predmetov iz zbirke, razumljivo pa 
je, da za nekatere ne bo mogoče ugotoviti njihovega 
sedanjega nahajališča. 
Poleg dražbenega zapisnika, ki je vložen v Strah-
lovem zapuščinskem spisu, nam vpogled v dogajanje 
pred in med dražbo ter po njej omogočajo doku-
menti, ki so se ohranili v osebni mapi notarja Števa 
Šinka.11 Iz dopisov številnih interesentov, ki so no-
tarju pisali iz Dravske banovine, pa tudi iz Zagreba, 
Beograda in z Dunaja, je mogoče razbrati zelo veliko 
zanimanje za Strahlovo zapuščino, zlasti za umetni-
ške predmete. Nekaterim se je zelo mudilo in so se 
na notarsko pisarno obrnili že veliko pred razglasom 
dražbe.12 Tako denimo odvetnik Ivo Benkovič iz 
Ljubljane, ki je že kmalu po novem letu 1930 želel 
vedeti, ali se bodo Strahlove umetnine sploh proda-
jale in na koga naj se v zvezi s tem obrne,13 ali pa 
zasebni zbiratelj, inženir Josef Kuderna, ki je svojo 
zbirko risb in bakrorezov hranil v dunajski palači 
Palffy (Wallnerstrasse 6a) ter se je zanimal predvsem 
za slike in bakroreze.14 Glas o razprodaji je segel 
tudi do dunajskih trgovcev z umetninami Eugena 
Primavesija (Wiedner Hauptstrasse 45), ki se je za 
7 Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 111–112.
8 Podatki iz dražbenega zapisnika kažejo, da so bili »poobla-
ščenci« pravih kupcev slik Ivan Zorman, Matej Sternen, so-
dni sluga Franc Ankele in predstojnik škofjeloškega okraj-
nega sodišča Jakob Prešern. Za Šinka gl. Blaznik, V spomin 
notarja.
9 Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 112.
10 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka; ARS, AS 780, fasc. 42, 
Prepis cenilnega zapisnika; ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, 
Strahl, št. 161, Dražbeni zapisnik. 
11 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink.
12 Šink je bil 16. aprila uradno določen za izvršitelja dražbe. 
19. aprila je objavil razglas javne dražbe premičnin iz Strahlo-
ve zapuščine, ki naj bi se pričela 12. maja 1930 (gl. ZAL, ŠKL 
173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 91, fol. 219v).
13 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Benkovič Šinku, 
11. 1. 1930, 3. 5. 1930, 5. 5. 1930.
14 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Kuderna Šinku, 
11. 3. 1930.
71
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Slika 1: Hodnik v drugem nadstropju starološkega gradu, 1929 
(Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele).
Slika 2: Mali salon v drugem nadstropju starološkega gradu, 1929 
(Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele).
72
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
informacije najprej obrnil na nečaka Karla Strahla 
Huga viteza Vestenecka, nato pa s telegramom še na 
notarja,15 in Huga Schwoererja (Spiegelgasse 19), iz 
čigar pisanja je razvidno, da je za dražbo izvedel od 
znancev.16 Nekateri, denimo dr. Anton pl. Schoeppl 
iz Šentjerneja na Dolenjskem ali Adolf Mladić, ka-
pitan bojne ladje v pokoju iz Dubrovnika, so naroči-
li kopijo cenilnega zapisnika, za katero je bilo treba 
odšteti 20 din,17 drugi so zapisnik že imeli in so jih 
zanimale posamezne skupine predmetov. V ohranje-
nih dopisih je mogoče opaziti največ povpraševanja 
po pohištvu. Zanj so se zanimali odvetnik Milutin 
Tićak iz Vukovarja,18 ravnatelj Strossmayerjeve ga-
lerije v Zagrebu Artur Schneider,19 Hubert Souvan 
iz Ljubljane20 in v dopisu neimenovani beograjski 
15 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Primavesi Veste-
necku, 1. 5. 1930; Primavesi Šinku, 6. 5. 1930. Trgovec Pri-
mavesi je znan po tem, da je med drugo svetovno vojno sode-
loval z nacističnimi zbiralci umetnin (gl. na primer Christie’s 
auction results, sale 2216, lot 2, http://www.christies.com/
lotfinder/paintings/camille-pissarro-le-quai-malaquais-et-
-linstitut-5258536-details.aspx (6. 6. 2014)).
16 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Schwoerer Šinku, 
10. 5. 1930.
17 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Schoeppl Šinku, 7. 5. 
1930; Mladič Šinku, 21. 5. 1930.
18 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Tićak Šinku, 3. 5. 
1930; Tićak Šinku, 28. 5. 1930.
19 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Schneider Šinku, 
2. 6. 1930.
20 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Souvan Šinku, 4. 6. 
1930.
kupec, ki ga je zastopal nekdanji ravnatelj Narodne-
ga muzeja Josip Mantuani (1860–1933), takrat šef 
odseka za Slovenijo in Dalmacijo na sodnem mini-
strstvu v Beogradu.21 Dr. Kaiser je v ženinem imenu 
spraševal po porcelanu,22 medtem ko je Ignac Felix iz 
Zagreba želel kupiti srebrnino.23 Študijska knjižnica 
v Mariboru je napovedala nakup nekaterih knjig,24 
prav tako upravnik Državne biblioteke v Ljubljani 
Janko Šlebinger in gimnazijski profesor Ivan Škerlj.25 
O svojem prihodu na dražbo in zanimanju za dolo-
čene predmete pa so Šinka pisno obvestili tudi in-
ženir Aleksander Hanhart iz Zagreba,26 žena ribniš-
kega graščaka Olga Kosler Rudež27 in glavni tajnik 
ljubljanske borze Marij Dobrila.28
21 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Mantuani Šinku, 
6. 6. 1930. Zelo verjetno je šlo za dr. Stanka Švrljugo, takrat-
nega jugoslovanskega finančnega ministra, ki je pozneje na 
dražbi nakupil največ pohištva.
22 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Kaiser Šinku, 9. 5. 
1930.
23 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Felix Šinku, 16. 5. 
1930.
24 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, knjižnica Šinku, 5. 5. 
1930, 8. 5. 1930, 12. 5. 1930. 
25 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šlebinger Šinku, ne-
datirano; Škerlj Šinku, 4. 5. 1930, 27. 5. 1930.
26 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Hanhart Šinku, 5. 5. 
1930, 8. 5. 1930.
27 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Rudeževa Šinku, 
13. 5. 1930, 24. 5. 1930. 
28 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Dobrila Šinku, 21. 5. 
1930.
Slika 3: Hodnik v drugem nadstropju starološkega 
gradu, ok. 1929 (Loški muzej, fotodokumentacija).
Slika 4: Karl vitez Strahl 
(Zbornik za umetnostno zgodovino, 10, 1930).
73
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Karl Strahl je z dražbo računal že v eni starejših 
oporok, v kateri je zapisal: »[…] ne preostaja druge-
ga, kakor celo mojo zapuščino, primičnine in nepri-
mičnine prodati in skupilo med dediče razdeliti.«29 
Pred razprodajo je bilo treba izločiti predmete, ki jih 
je volil, izbrati in oceniti vrednost umetnin za gale-
rijo in oba muzeja30 ter oceniti vrednost preostalih 
premičnin in nepremičnin. Na zadnji dan cenitve od-
branih predmetov za ustanove je sodišče napovedalo 
pričetek cenitve preostalih premičnin iz zapuščine za 
29 ARS, AS 780, fasc. 28, Oporoka (1928), str. 3. Gl. tudi Stele, 
Strahlova oporoka, str. 72–73.
30 Narodna galerija, Narodni muzej in Etnografski muzej v 
Ljubljani so za svoje zbirke na podlagi posebnega določila 
v oporoki Karla Strahla še pred dražbo izbrali večje število 
slik in predmetov, za katere so plačali 75 % izklicne cene (gl. 
Komić Marn, Strahlova zbirka, str. 126–136).
27. februar 1930.31 Izbrana cenilna izvedenca, slikar 
Matej Sternen (1870–1949) in ravnatelj Narodne 
galerije Ivan Zorman, sta nato do 4. aprila ocenila 
njihovo vrednost.32 Cenitev, za katero sta potrebovala 
20 cenilnih dni, sta izvedla po skupinah: A/ slike in 
okvirji brez slik, B/ skulpture, C/ razno, D/ pohištvo, 
E/ kuhinjska posoda in podobno, F/ steklenina in 
porcelan, G/ knjige, listine in časopisi, H/ svetilke, I/ 
tkanine in perilo.33 Vsak predmet so označili z list-
kom, na katerem sta bili označeni skupina, v katero je 
spadal, in njegova zaporedna številka na seznamu.34 
31 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 59, 116v.
32 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 62, str. 123. Ivan 
Zorman je leta 1931 cenil tudi zbirko v gradu Pukštajn (Ko-
šak, Slikarske zbirke, str. 591).
33 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 62, str. 123–
123v.
34 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 62, str. 123v.
Slika 5: Naslovnica prvega od treh zvezkov zapuščinskega spisa po Karlu Strahlu 
(ZAL, ŠKL 173, šk. 177; foto: Renata Komić Marn).
74
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Kot je bilo napovedano, se je 12. maja 1930 na 
dvorišču starološkega gradu pričela javna dražba pre-
mičnin iz zapuščine Karla Strahla, »v kolikor ni za-
pustnik z njimi razpolagal drugače«.35 Za izvršitev sta 
bila zadolžena notar Šink kot sodni komisar in sodni 
sluga Franc Ankele kot izklicevalec. Šink je najprej 
prebral dražbene pogoje, nato pa vse navzoče opo-
zoril, da je seznam naštetih pogojev pritrjen na več 
mestih na grajskem dvorišču. Velja opozoriti, da tu ni 
šlo za dražbo umetnin in drugih predmetov, kakršne 
potekajo v dražbenih hišah.36 Iz zapisnika je razvi-
dno, da predmetov niso dražili po vrsti in da vseh 
verjetno niso prenesli na dvorišče, kjer je dražba po-
tekala. Zdi se, da so si kupci vnaprej izbrali predmete, 
ki so jih želeli kupiti, do dejanskega draženja pa je 
prišlo le, če se je za isti predmet zanimalo več kupcev. 
Pomemben podatek najdemo v Šinkovem dopisu 
odvetniku Ivanu Fermevcu, ki je zastopal dediče, v 
katerem notar obžaluje, da je bilo nekaj predmetov 
ukradenih, vendar meni, da je treba kupcem za tolik-
šno število premičnin, zlasti slik in pohištva, pred-
mete pokazati, da se zbudi njihov interes, da pa se 
je »pri tem razkazovanju žal parkrat dogodilo, da so 
nepošteni ljudje izrabili priliko in posamezne pred-
mete ukradli«.37 Dodaja, da je nekaj stvari izginilo pri 
ogledih zadnjo nedeljo pred začetkom dražbe, nekaj 
pa med samo dražbo, ko je bil on sam na dvorišču pri 
blagajni in so se k dražbi nosile razne slike.38 Iz teh 
besed lahko sklepamo, da so si zainteresirani kupci 
predmete ogledali v posameznih prostorih gradu, si 
zapisali številke in nato pri izklicevalcu prijavili svoj 
izbor oziroma ga k njemu prinesli. V Šinkovi zapu-
ščini je ohranjen primer takšnega seznama, ki ga je 
po rokopisu sodeč sestavil Mantuani. Kaže pa, da so 
kose kupcem dostavljali še julija in avgusta, torej so 
še nekaj časa po dražbi ostali v gradu.39
Med številnimi obiskovalci, ki so se v več kot me-
secu dni trajanja dražbe enkrat ali večkrat odločili 
za nakup, je bilo največ Ljubljančanov. Tako številne 
sledi za slikami in predmeti po zaslugi okrog 50 kup-
cev, ki so na dražbi nakupili največ slik, pa tudi nekaj 
pohištva ter več kosov posode in okrasnih predmetov, 
vodijo v prestolnico. Ljubljančani so kupovali različ-
no število kosov različnih vrednosti, vsekakor pa so 
– že zaradi svoje številčnosti – skupaj nakupili največ 
slik. Kupci so bili v glavnem izobraženci, sem in tja 
35 Če ni drugače navedeno, so podatki v pričujočem poglavju 
povzeti oziroma izračunani iz dražbenega zapisnika (ZAL, 
ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 161, str. 309–352v).
36 O pomembnih umetnostnih dražbah od srede 17. stoletja na-
prej in dražbah na Slovenskem gl. na primer Beurdeley, Trois 
siècles; Mannheims in Oberem, Versteigerung; Pirnat, Dražbe 
umetnin, str. 55–98.
37 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šink Fermevcu, 
17. 5. 1930.
38 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šink Fermevcu, 
17. 5. 1930.
39 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šink Mariji Zore, 
13. 7. 1930; Ema Pleiweis Šinku, 21. 8. 1930.
zasledimo tudi nekaj starinarjev oziroma preproda-
jalcev ali gospodinjo, ki je za okras svojega doma ku-
pila nekaj kosov pohištva ali okrasnih predmetov.40 
Od starinarjev in preprodajalcev sta bila doslej znana 
Amalija Jurečič in Emil grof Auersperg. Oba sta na-
kupila veliko raznovrstnih stvari, kar tudi kaže na na-
men nadaljnje prodaje – zasebniki, ki so želeli stvari 
za okras doma, so bili zavezani svojemu okusu in niso 
kupovali vsevprek, kot so počeli starinarji. Starinarka 
Amalija Jurečič je na dražbo prišla večkrat, kupila je 
več svetil in okrasnih predmetov, nekaj knjig, posode 
in manjših kosov pohištva, poslikano ženitovanjsko 
skrinjo, dve omari, deset stolov, rokokojsko zofo, ce-
neno salonsko garnituro s podstrešja, špansko steno, 
dve preprogi, lesen rožni venec, devet slik in eno 
miniaturo.41 Kupka je bila leta 1928 uradna lastnica 
prodajalne starin na Gallusovem nabrežju 27, stano-
vala pa je na Šentjakobskem trgu 7.42 A kot kaže, so 
se starinarjem ugodne razmere leta 1930 že iztekale. 
Poleti 1932 je namreč novinar Slovenskega naroda v 
starinarnici pri Jurečiču na Gallusovem nabrežju na-
šel še precej predmetov, ki jih je bila Jurečičeva na-
kupila spomladi 1930.43 Neznani avtor prispevka je 
nadvse hvalil v trgovini nakopičene predmete, zani-
mivo pa je, da je omenil samo tiste, ki so izvirali iz 
Strahlove zbirke. Na prvem mestu je opisal poslika-
no skrinjo, ki naj bi jo po njegovem poznal ves svet. 
Zmotno je trdil, da je bila njena fotografija objavljena 
v angleški reviji The Studio; tam so namreč leta 1911 
predstavili podobno, ampak drugo Strahlovo kmečko 
skrinjo, ki jo je na dražbi kupil dr. Ivan Švegel.44 Pisec 
je v prispevku kot nekdaj Strahlove navedel tudi štiri 
stole, dve ogledali, terino (jušnik) iz Zoisove tovarne 
in nekaj vezenin, povrhu tega pa še tri slike. Njego-
vo poročilo dopolnjujejo podatki, ki jih je prav tako 
neznani pisec poldrugi mesec prej objavil v časopi-
su Slovenec. V članku o težkih razmerah ljubljanskih 
starinarjev namreč prebiramo pogovor s trgovcem, ki 
je imel v svoji prodajalni starinsko skrinjo, zložljivo 
špansko steno, velik lesen rožni venec in fino bruše-
no beneško zrcalo.45 Morebiten dvom o istovetnosti 
predmetov in starinarja (verjetno Amalijinega moža) 
40 V dražbenem zapisniku so navedeni samo priimki in kraji 
bivanja kupcev. Pri ugotavljanju njihove identitete so mi bile 
v pomoč nekatere Polčeve navedbe o kupcih slik, najbolj pa 
Adresar mesta Ljubljane in okolice iz leta 1928.
41 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 17, 19, 99, 
144, 180, 195–198, 213, 364, 397, 483, 515, 606, 667, 714, 
744, 774, 800, 803–806, 811, 934, 1011, 1044, 1057, 1063, 
1068, 1074, 1083, 1088, 1113, 1141, 1196, 1214, 1252, 1272, 
1288, 1333, 1348, 1388, A183, B73, D248, D269, D336, F26; 
S164, S166, S204, S206, S323–324, S364, S570, S604, S630.
42 Adresar, str. 213, 572.
43 Slovenski narod, 65/171, 30. 7. 1932, str. 7, »Naš najzanimivej-
ši muzej«.
44 Gl. Peasant Art, sl. 459; Komić Marn, Strahlova zbirka, inven-
tar št. 1350. Za skrinjo, ki jo je kupila Jurečičeva, gl. Komić 
Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 1333.
45 Slovenec, 60/137, 17. 6. 1932, str. 5, »Če kmet in delavec ni-
mata denarja«.
75
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
prežene opis velike »starinske« slike, na kateri sta 
upodobljena dva dečka in mladenka »v starih oble-
kah iz 17. stoletja«, kajti Jurečičeva je na dražbi kupi-
la domnevni portret treh otrok kneza Liechtensteina, 
ki ga je Strahl pravilno datiral v 17. stoletje (sl. 6).46 
Portret je bil daleč najdražja slika med vsemi, ki jih je 
Jurečičeva kupila, zato bi lahko sklepali, da se drago-
cene starine v prodajalnah niso dobro prodajale, toda 
drugi dve sliki, »2 Layerjeva angela«, ki jim ju leta 
1932 prav tako še ni uspelo prodati naprej, sta bili 
med najcenejšimi.47 Poznejša usoda teh slik in pred-
metov za zdaj ni znana.
46 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S206.
47 Gl. prav tam, inventar št. S164, S166.
Kaže, da je bila Jurečičeva edina poklicna sta-
rinarka, ki se je udeležila dražbe; tako jo je označil 
tudi Janko Polec.48 Morda se je s starinami ukvarjal 
tudi kupec s priimkom Kraškovič, ki je na dražbi ku-
pil eno razmeroma dragoceno sliko, dva bakroreza, 
miniaturo in taburet z blazino.49 Med ljubljanskimi 
starinarji je namreč za leto 1928 navedena Apoloni-
ja Kraškovič, ki je prav tako trgovala na Gallusovem 
nabrežju, na številki 21.50 Nadalje je težko reči, ali 
je Marija Perdan, ki jo je Polec navedel kot trgov-
48 Prim. Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 127–128, 
147.
49 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S256, S260, 
S273, S602, 872.
50 Adresar, str. 572.
Slika 6: Škerjančeva soba v prvem nadstropju starološkega gradu s portretom treh otrok iz 17. stoletja 
(Narodna galerija, fotodokumentacija).
76
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
čevo vdovo, istovetna s kramarico oziroma galante-
ristko Marijo Perdan,51 toda znesek, ki ga je kupka 
zapravila na dražbi, ne kaže na preprodajanje, tem-
več na velikopotezno zapravljanje. Gospa vdova si je 
privoščila nakup nekaj dragocenih kosov stanovanj-
ske opreme in tako za dve sličici manjše vrednosti, 
dve omari, majhno skrinjo, uro, svetilko in blazino 
zapravila skoraj 10.000 din.52 Bivši nadporočnik ru-
ske vojske Maksim Babič, ki je leta 1928 stanoval 
na Masarykovi cesti v Ljubljani, je bil menda slikar 
in je na dražbi kupil en sam bakrorez.53 A glede na 
to, da je v dvajsetih in tridesetih letih več slik pro-
dal Narodnemu muzeju, sklepamo, da je v iskanju 
zaslužka trgoval z umetninami.54 Za Anteja Gabra 
(1883–1954), ki je bil v tesnih stikih z zapustni-
kom in ki je že od študentskih let naprej zbiral ter 
preprodajal umetnine in knjige,55 je pravzaprav ne-
navadno, da sploh ni prišel na dražbo. S Strahlom 
sta verjetno že prej kupčevala, po dražbi pa je Gaber 
le kupil en portret, ampak od »posrednika«.56 Emil 
grof Auersperg, ki je Gabru sliko prodal, je bil leta 
1928 ravnatelj Prometne banke v Ljubljani, njegovi 
nakupi na dražbi pa bi bili povsem običajni, če ne bi 
Janko Polec opozoril, da so bile nekatere izmed slik, 
ki jih je grof kupil, pozneje naprodaj pri starinarju 
Golobu.57 Poleg večjega števila slik je Auersperg ku-
pil štiri orientalske štokerle (stolčke brez naslonjala) 
in nekaj drobnarij; pri tem je značilno, da je prav vse 
predmete kupil za izklicno ceno.58 Morda je bil bolj 
varčne narave ter je Gabru in starinarju slike prodal 
zato, ker mu pozneje niso bile več všeč, a prav tako 
je mogoče, da je z njimi redno kupčeval. Nekaj več 
kosov – vendar precej manj slik – je na dražbi kupil 
zobozdravnik dr. Ivan Oblak, Miklošičeva cesta 7 v 
Ljubljani.59 Oblak je izbiral predvsem okrasne pred-
mete in posodo, kupil je nekaj kosov pohištva, obe 
leseni plastiki iz starološke kapelice in šest slik, od 
katerih mu je eno prodal Matej Sternen.60 Tri slike 
so bile krajine, tri pa so predstavljale religiozne mo-
51 Prav tam, str. 339, 527.
52 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S457, S675, 
630, 710, 766, 860, 994, D134.
53 Gl. prav tam, inventar št. S146.
54 Gl. Adresar, str. 87; Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 268–270, 
279–280.
55 Gl. Komić Marn, Korespondenca.
56 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S44. Za pred-
hodne Gabrove nakupe od Strahla gl. Komić Marn, Strahlo-
va zbirka, str. 80.
57 Adresar, str. 22; Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 
117, op. 9. 
58 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S11, S44, 
S274, S283–284, S293, S298, S424, S507, S510–511, S660–
673, S704, 587, 639, 650, 1040, 1117, F7, F92–93, F140, 
F256.
59 Gl. Adresar, str. 322.
60 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S16, S165, 
S189, S312–313, S394, 102, 327, 335, 337, 493, 507, 523, 
525, 559, 712, 729, 801, 999, 1064, 1106, 1193, 1226, 1234, 
1252, B1–2, D262, F55–56, F65, F67, F86, F96, F98, F129, 
F133, F139, F192, F286, F287.
tive. Velika slika nadangela Mihaela, ki jo je kupil od 
Sternena, je najverjetneje istovetna s sliko, ki je sedaj 
v Narodni galeriji – ujemajo se motiv, mere in način 
pridobitve.61 Slika sv. Družine, ki se prikaže sv. An-
tonu Padovanskemu, pa je bila leta 1946 zasežena za 
Federalni zbirni center (FZC) pri Marici Kollmann 
Blinc na Mestnem trgu 16 v Ljubljani.62 V inventarni 
knjigi FZC je posebej poudarjeno, da slika izvira iz 
Strahlove zbirke, ni pa navedeno, kakšna je bila njena 
poznejša usoda. Njena nekdanja lastnica je bila hči 
slovenskega mecena, veletrgovca in posestnika Ro-
berta Kollmanna (1872–1932), ki ji je zapustil velik 
del svojega premoženja.63 Ali je bila vmes tudi ome-
njena slika in ali jo je Kollmannu med letoma 1930 
in 1932 prodal Oblak, ni znano. Na dolgem seznamu 
slik in predmetov, ki so jih iz stanovanja gospe Blinc 
odpeljali v ljubljanski zbirni center, bi morda lahko 
prepoznali še kakšen kos iz Strahlove zbirke, a žal so 
opisi za zanesljivo istovetenje premalo natančni.
Kako slabo poznane so razmere, v katerih se je 
razvijalo slovensko zbirateljstvo med svetovnima voj-
nama, kaže primer ljubljanskega lekarnarja Antona 
Ustarja. Njegovi sta bili med drugimi Lekarna pri Sv. 
Petru na Šentpetrski cesti in lekarna na Šelenburgovi 
ulici 7,64 z ženo pa sta leta 1928 stanovala na Mi-
klošičevi 7, torej v isti stavbi kot dr. Oblak.65 Ustar 
je na dražbi kupil nekaj okrasnih predmetov, pristno 
perzijsko preprogo in sliko nizozemske družbe pri 
mizi, za katero je odštel kar 4.000 din.66 Še leta 1930, 
najverjetneje pa v času dražbe, je od Mateja Sterne-
na kupil še dve dragoceni sliki za skupaj 5.000 din.67 
O Ustarjevem zbirateljstvu, na katero bi sicer lahko 
kazal nakup teh treh slik, ni bilo nič znanega do leta 
2009, ko je Franci Petrič zahvaljujoč študiji Ane Lav-
rič, ki je bila objavljena v Umetnostni kroniki, prepo-
znal eno nekdaj Ustarjevih slik, Sv. Martino Pietra 
da Cortona.68 Petrič je v naslednji številki iste revije 
na kratko predstavil zgodbo o lekarnarjevem uspehu, 
ljubiteljstvu umetnosti in zanj neugodnih razmerah 
po drugi svetovni vojni. Ustarjevo premoženje je bilo 
takrat namreč zaplenjeno in nacionalizirano, razen 
nekaterih slik, ki jih je shranil na skrivnem mestu 
in ki jih je po njem podedovala njegova druga žena 
Julka Ustar, roj. Jama.69 Poleg Sv. Martine, ki jo je 
Ustarjeva vdova pred približno tridesetimi leti daro-
vala ljubljanski škofiji, je v umetnostnozgodovinski 
literaturi znana tudi slika Gostje v sobi, ki jo je Ustar 
61 Za sliko gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S16.
62 Gl. inventarno knjigo FZC, str. 89–95, na http://www.re-
porter.si/slovenija/enciklopedija-komunisti%C4%8Dnih-ta-
tvin/images/upload/Inventarna_knjiga.pdf (17. 10. 2011).
63 Zupančič, Usode ljubljanskih 49–72, str. 120.
64 Gl. Slovenski narod, 74/124, 31. 5. 1941, str. 2.
65 Adresar, str. 546; Petrič, Pismo uredništvu, str. 76.
66 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 182, 246–246, 
281, 544, 553, 1043, 1171, 1254, S421.
67 Gl. prav tam, kat. št. S471, S473.
68 Lavrič, Slika sv. Martine, str. 3.
69 Petrič, Pismo uredništvu, str. 76.
77
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
(kot je zgoraj omenjeno) sam kupil na dražbi – še leta 
2011 je bila v zasebni lasti v Ljubljani (sl. 7).70 Vablji-
va je misel, da sta pendanta Skupina jezdecev pred to-
čilnico in Postanek jezdecev, ki ju je kupil od Sternena, 
istovetna s pendantoma Pred krčmo in Jezdeci v po-
krajini iz zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor, a za 
potrditev domneve še ni dovolj podatkov.71 Vsekakor 
je lekarnar kupoval precej kvalitetne slike, vendar je 
bil izbirčen tudi pri nakupu knjig in grafičnih listov: 
med drugim je na dražbi kupil knjigo s 100 bakrorezi 
bratov Klauber (Biblische Geschichten dess Alten und 
Neuen Testaments, Augsburg 1748) za 1.000 din in 
razkošno vezano zbirko Die österreichisch-ungarische 
Monarchie in Wort und Bild. Sodeč po teh nakupih 
70 Gl. Zeri in Rozman, Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, str. 
70, kat. št. 53, sl. 53; Košak, Žanrske upodobitve in tihožitja, 
str. 402, sl. 24; Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S423. 
71 Slike se ujemajo tako vsebinsko kot slogovno, vendar mere 
nekoliko odstopajo (Strahl, ki slik med merjenjem navadno 
ni vzel iz okvirjev, je nameril nekaj centimetrov več v obe di-
menziji), pa tudi provenienca muzejskih slik velja za povsem 
neznano. Gl. Cevc, Stari tuji slikarji, str. 47, kat. št. 81–82, sl. 
54; Košak, Žanrske upodobitve in tihožitja, str. 419, sl. 65–66.
in spominih Francija Petriča na slike, ki jih je kot 
srednješolec videl pri Ustarjevi vdovi doma, sodi dr. 
Anton Ustar med pomembnejše slovenske zbiratelje 
iz časa med svetovnima vojnama.
Nekaj zanimanja vzbujajo tudi nakupi bančnega 
ravnatelja dr. Bruna Stareta, čeprav o njem razen tega, 
da je stanoval na Erjavčevi cesti 16, za zdaj nimamo 
podatkov. Leta 1921 je Narodnemu muzeju v Ljublja-
ni izročil volilni zaboj, »napolnjen s plebiscitnim gra-
divom«, s pridržkom lastninske pravice.72 Leta 1932 
je istemu muzeju prodal eno sliko pokrajine, leta 1985 
pa je vdova Bruna Stareta Narodni galeriji v Ljubljani 
darovala dve tihožitji s konca 17. oziroma začetka 18. 
stoletja.73 Čeprav je Stare na dražbi poleg nekaj okra-
snih predmetov kupil samo eno sliko, bi lahko sklepa-
li, da je bil ljubitelj umetnosti in zbiralec slik.74 
72 Gl. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS), 1928, akt 
736/28.
73 Gl. Zeri in Rozman, Evropski slikarji, kat. št. 106, 114; Hor-
vat in Kos, Zbirka slik, kat. št. 681.
74 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 140, 277–278, 
283, 1169–1170, 1229, S286. Polec (Spominu Edvarda in 
Karla III., str. 141, 158) je zapisal, da je Stare kupil sliko Ce-
Slika 7: Jan Josef Horemans st. (1682–1759), pripisano: Gostje v sobi, zasebna last 
(Narodna galerija, fotodokumentacija).
78
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Med kupci iz Ljubljane, ki so poleg pohištva in 
predmetov kupili le sliko ali dve, velja omeniti dr. 
Ladislava Lajovica, ki je bil ravnatelj zavarovalnice 
Triglav in brat skladatelja Antona Lajovica,75 uni-
verzitetnega profesorja dr. Evgena Kanskyja (1887–
1977),76 inženirja Oskarja Löserja (ki je poleg okra-
snih predmetov in pohištva kupil precejšnje število 
knjig, tudi umetnostnozgodovinskih), veletrgovca 
Erika Krisperja,77 enega od ustanoviteljev društva 
Narodna galerija Henrika Franzla78 in ne nazadnje 
notarjevo ženo Emo Pleiweiss.79 Bilo je tudi nekaj 
kupcev, ki so kupili samo kos ali dva pohištva in no-
bene slike. Med njimi omenimo lekarnarja dr. Gabri-
jela Piccolija, boemskega stavbnega inženirja Adolfa 
Dukića80 in takratnega generalnega konzula avstrij-
ske republike dr. Hermanna Pleinerta.81
Ljubljančani pa so največ zanimanja nedvomno 
namenili ravno slikam, kar je razumljivo, saj je Strah-
lova galerija slovela daleč naokoli. Več kot dvajset 
kupcev iz Ljubljane je na dražbi kupilo samo slike; 
nekateri sicer le kak bakrorez ali dva, nekateri pa kar 
precejšnje število bolj ali manj dragocenih slik. Naj-
več jih je kupil znani tovarnar Ivan Rozman, solast-
nik oziroma lastnik tovarne Ilirija, ki je poleg 24 slik 
in miniatur odnesel dve okrasni figurici, en relief in 
uokvirjeno fotografijo.82 Rozman je izbiral predvsem 
krajine, vmes je bilo eno tihožitje in ena religiozna 
slika ter nekaj portretnih študij. Kupil je tudi dve ale-
goriji lepih umetnosti iz serije treh, ki jih je hranil 
Strahl.83 Najdražja slika, ki jo je kupil (za 1.400 din), 
je bila krajina s pogledom na Mont Blanc Eduarda 
Heina,84 medtem ko je za vseh 24 slik in miniatur 
skupaj odštel 7.385 din.85
Odvetnik dr. Ivo Benkovič je za pet oljnih slik 
plačal 8.370 din ter za nameček kupil pet bakrorezov 
in dva intarzirana kosa pohištva.86 Benkovič je leta 
cilije Strahl Evropa kroti konja noči in tudi njeno kopijo. Šlo 
je za pomoto, saj je eno od teh Karl Strahl leta 1925 podaril 
svaku Ernstu pl. Lehmannu (gl. Stele, Strahlova oporoka, str. 
69–70).
75 Za Ladislava Lajovica in družino gl. Zupančič, Usode ljub-
ljanskih 1–24, str. 78–80.
76 Za dr. Evgena Josipoviča Kanskyja gl. Brglez in Seljak, Ruski 
profesorji, str. 69–73.
77 Za Erika Krisperja in njegovo podjetje gl. Dve stoletnici, str. 
346.
78 Gl. Jenko in Šter Jenko, Ustanovniki Narodne galerije, str. 55.
79 Gl. Adresar, str. 218, 268, 279, 418.
80 Za inženirja Dukića gl. Zupančič, Usode ljubljanskih 49–72, 
str. 52–57.
81 Gl. Adresar, str. 146, 347, 353.
82 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S69–70, S99, 
S304, S391, S393, S428, S447, S480, S485, S491, S495, 
S500–501, S508, S536, S544, S548, S551, S568, S588–589, 
S708, A406, 676, 928, 974, 1313.
83 Za Strahlovo serijo slik v poutiche tehniki gl. Lozar Štamcar, 
Svobodne umetnosti, str. 142–146.
84 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S304.
85 Poizvedovanja o nakupih Ivana Rozmana, ki so morda še ve-
dno v zasebni lasti na Slovenskem, še potekajo.
86 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S117, S140, 
S142, S154, S236, S327, S388, S474, S476, S527, 1045, 1105. 
1928 stanoval na Puharjevi, uradoval pa je v sosednji 
ulici, v palači Dunav na Aleksandrovi cesti 2 (danes 
Cankarjevi ulici).87 Kaj se je zgodilo z njegovimi sli-
kami, ni znano, s fotografij staroloških interierjev pa 
poznamo malo sliko Kristus mladenič (sl. 8), ki jo je 
kupil za 2.000 din in ki je imela pendanta v Devici 
Mariji. 
Omenili smo že glavnega tajnika ljubljanske bor-
ze dr. Marija Dobrila; 27. maja je med drugim kupil 
portret knežje dame, s katerim pa njegova žena Žuži 
ni bila zadovoljna, zato je Šinka že naslednjega dne 
prosila, naj ga vzame nazaj.88 Ta je prošnji ugodil, 
saj je isti portret slaba dva tedna pozneje za enako 
ceno na dražbi kupila starinarka Jurečičeva.89 Dobrila 
je kupil skupaj sedem slik in grafik manjše vredno-
sti.90 Med njimi je bila Glava deklice »po Grencu«, 
kot so zapisali v cenilnem zapisniku.91 Slikarja s tem 
imenom sicer ni bilo mogoče odkriti, a verjetno je v 
resnici šlo za kopijo »po Greuzu«, pri čemer je za-
pisnikar slabo prepisal slikarjev priimek.92 
Dermatolog dr. Fran Virant je bil poleg ravnatelja 
Narodne galerije Ivana Zormana eden najbolj vnetih 
ljubiteljev umetnosti, ki so prišli kupovat Strahlo-
ve slike. Z naklonjenostjo se ga je spominjal Mar-
jan Pogačnik, saj je bil Virant po njegovem mnenju 
popoln in pristen ljubitelj umetnin, ki slik nikoli ni 
kupoval zaradi finančnih špekulacij niti ni z umetni-
ki nikoli barantal.93 Zaslovel in obogatel je s svojim 
zdravilnim »injekcijskim patentom«, ves zaslužek pa 
je namenil za nakup umetnin, zlasti gotskih kipov in 
Jakopičevih slik; slednje so njegovemu prostranemu 
stanovanju blizu Kolizeja prislužile sloves »centra 
dobrih Jakopičev«.94 Imel je tudi eno Groharjevih 
del in užival je v Pavlovčevih slikah, del bratov Kralj 
pa po Pogačnikovem pripovedovanju ni maral.95 Za 
svoje umetnine se je bal, zato jih je v obupnem stra-
hu, da se jim bo kaj zgodilo, dal med drugo svetovno 
Kopija Strahlove domnevno Renijeve Madone s spečim dete-
tom (menda jo je še v 19. stoletju kopiral velesovski župnik 
Franc Pustavrh), ki jo je kupil Benkovič, je bila leta 1930 v 
lasti tunjiškega župnika Jakoba Razborška (gl. Polec, Spomi-
nu Edvarda in Karla III., str. 147, op. 57).
87 Adresar, str. 95; Zupančič, Usode ljubljanskih 73–93, str. 56.
88 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Žuži Dobrila Šinku, 
28. 5. 1930.
89 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S324.
90 Gl. prav tam, inventar št. S144, S168, S185, S342, S442, 
S693, A220.
91 Gl. prav tam, inventar št. A220.
92 Kopija glave deklice, delo Ferda Vesela iz ok. 1900, ki spo-
minja na dela Jean-Baptista Greuzea, je v Narodnem muze-
ju Slovenije, mere te slike pa se skoraj popolnoma ujemajo 
s tistimi, ki so navedene v cenilnem zapisniku (gl. Horvat 
in Kos, Zbirka slik, kat. št. 664). Žal o provenienci muzejske 
slike nimamo natančnejših podatkov, poleg tega je bila Strah-
lova slika popisana samo enkrat, za dražbo leta 1930, ko je 
krasila spalnico Strahlove žene Mimi Strahl, zato domneve, 
da je slika, ki jo je kupil Marij Dobrila, sedaj v Narodnem 
muzeju Slovenije, ni mogoče potrditi.
93 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 166.
94 Prav tam, str. 166–167.
95 Prav tam, str. 167.
79
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Slika 8: Kmečka soba v drugem nadstropju starološkega grajskega stolpa s sliko Kristus mladenič na skrajni levi, 
1904 (Fotodokumentacija Grafičnega kabineta NMS; foto: Avgust Blaznik).
Slika 9: Jan Josef Horemans st. (1682–1759), pripisano: Družinski prizor, Narodna galerija, Ljubljana 
(© Narodna galerija, Ljubljana; foto: Bojan Salaj).
80
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
vojno uspešno poskriti na varna mesta.96 Na draž-
bi Strahlove zapuščine je kupil sliko sv. Magdalene 
iz Crngroba, portreta Marije Terezije in Jožefa II., 
signirane Kljunčke v gnezdu Johanna Georga Hamil-
tona ter sliko družbe pri mizi, ki jo prepoznamo v 
sliki z naslovom Družinski prizor, ki je po za zdaj 
neznanih poteh prišla v last skupščine RS, leta 1986 
pa v Narodno galerijo (sl. 9).97 O kakovosti Virantove 
umetniške zbirke priča tudi podatek, da so po voj-
ni nanj močno pritiskali, da bi kaj prodal za Tita ali 
druge politike,98 in morda je bil prav Družinski prizor 
na tak način pridobljen za skupščino RS. Možno pa 
je tudi, da je bila slika med tistimi umetninami, ki so 
jih brezbrižno razprodali po Virantovi smrti.99
Kar se tiče kupk slik na dražbi, lahko le za eno od 
njih z gotovostjo rečemo, da ni nakupovala za pre-
prodajo, iz dolgčasa ali zgolj za okras svojega doma. 
Minka Krofta (1888–1954), žena enega izmed usta-
noviteljev društva Narodna galerija Januša Krofta, je 
izdražila dragoceno – domnevno Bassanovo – oljno 
sliko, biblični prizor v poutiche tehniki, pet miniatur 
in leseno izrezljano čutaro, kupila pa je tudi tri knjige 
in zbirko romanov Das belletristische Ausland v 100 
zvezkih.100 Njeno zanimanje za umetnost je sicer v 
eni svojih dram omalovaževalno prikazal Ivan Mrak, 
toda njena dobrodelnost in podjetnost v predvojnem 
ženskem gibanju kažeta, da je s svojim delovanjem 
dejavno presegala življenjski slog žene bogatega 
bančnika in hčere premožnih staršev.101 Po vojni je 
bilo njeno premoženje zaseženo, zato bi slike more-
biti lahko našli na seznamih FZC.
Nekaj manj slik sta kupila slikar Matej Sternen 
in arhitekt Miha (Mihajlo) Osolin, toda videti je, da 
jih nista kupila zase. Matej Sternen je od štirih slik, 
ki jih je kupil, tri prodal Ivanu Oblaku in Antonu 
Ustarju že pred Polčevo objavo Strahlovega kataloga, 
zato lahko sklepamo, da je bila tudi četrta slika na-
menjena za nadaljnjo prodajo.102 Poleg oljnih slik je 
izdražil še nekaj knjig, osem risb in sedem mezzotint, 
ki so jih cenilci uvrstili v rubriko s knjigami. Arhitekt 
Miha Osolin, ki je na dražbi kupil samo tri krajine iz 
19. stoletja,103 pa je slednje morda nabavil za opre-
96 Prav tam, str. 167.
97 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S423. Dvom v 
identiteto slike, ki je obstajal zaradi odstopanj v velikosti 
(Košak, Žanrske upodobitve in tihožitja, str. 402, sl. 25), je 
odpravila poznejša primerjava s podatki iz cenilnega zapisni-
ka za dražbo, kjer so namerili 49 x 60 cm. 
98 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 167.
99 Za okoliščine Virantove smrti in prodaje zbirke gl. Komelj, 
Kronika Marjana Pogačnika, str. 168.
100 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S229, S383, 
S557–558, S603, S610–611, S613, 1406. Knjige so v cenil-
nem zapisniku navedene pod številkami G58–59, G69, G73, 
G129.
101 Za Minko Krofta gl. Mihurko Poniž, Minka Krofta, str. 225–
228.
102 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S16, S77, in 
kat. št. S471, S473.
103 Gl. prav tam, inventar št. S483, S505, S707.
mo gradu Strmol, ki ga je v tem času urejal za rod-
bino Hribar.104 V slikarski zbirki na Strmolu je bilo 
namreč veliko krajin, med katerimi so prevladovala 
dela iz 19. stoletja.105 Žal na podlagi znanih podat-
kov med njimi ni bilo mogoče prepoznati katere od 
nekdaj Strahlovih slik.
Po dve sliki so kupili zobozdravnik Pavel Kanc,106 
italijanski splošni konzul Andrea Rainaldi,107 posest-
nik in župan v Tacnu Alojzij Teršan108 ter kupec s 
priimkom Kante.109 Trije so kupili po eno sliko, a 
med njimi je bil kupec najdražje na dražbi proda-
ne slike ravnatelj tovarne Saturnus Viljem (Willy) 
Reeser, ki je za signirano Alegorijo pomladi Gottfrie-
da Schalkna odštel 16.000 din.110 Le nekaj je bilo 
Ljubljančanov, ki so odnesli zgolj grafike in najce-
nejše slike, medtem ko so tri Ljubljančanke kupile 
Strahlove slike, ne da bi prišle na dražbo. Ivan Zor-
man je namreč Lidiji Žagar, Virginiji Antloga in Te-
reziji Tonejc po zaključku dražbe prodal skupaj štiri 
slike, ki jih je sam izdražil.111 O prvih dveh damah in 
njunih slikah ni veliko znanega, za Terezijo Tonejc pa 
je Polec sporočil, da je bila »restavraterjeva soproga v 
Ljubljani«. Njen mož restavrater (fr. restaurateur) je 
bil kavarnar Anton Tonejc, ki je približno med leto-
ma 1905 in 1948 imel v najemu ljubljansko kavarno 
Evropa.112 Ena izmed slik, ki jih je žena Terezija ku-
pila od Zormana, Prodajalec rib, je bila objavljena leta 
1989 (sl. 10).113 Gospa jo je posedovala samo do leta 
1941, ko je umrla.114 Leta 1989 je bila v lasti njene-
ga vnuka, po zadnji menjavi lastnika pa hranišče ni 
znano.115 Slika Liščki v gnezdu, signirano delo Johan-
na Georga Hamiltona, ki ga je Tonejčeva prav tako 
kupila od Ivana Zormana, je sedaj v Narodni galeriji, 
njena provenienca doslej ni bila znana (sl. 11).116 
Karizmatični ravnatelj Narodne galerije Ivan 
Zorman, ki je bil torej tudi aktiven cenilec in trgovec 
z umetninami,117 je na dražbi kupil 30 slik, več kot 20 
okvirjev in večje število drugih predmetov. Ali so bile 
slike namenjene za njegovo zbirko ali za Narodno 
galerijo, najbrž niti sam ni dobro vedel. Izbral je več 
104 Gl. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem, str. 20.
105 Globočnik, Slikarska zbirka v gradu Strmol, str. 308.
106 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S370, S443.
107 Gl. prav tam, inventar št. S403, S433.
108 Gl. prav tam, inventar št. S540, S543.
109 Gl. prav tam, inventar št. S360, S420.
110 Gl. prav tam, inventar št. S538. Po eno sliko sta kupila tudi 
Janko Polec in kupec s priimkom Kregar (prav tam, kat. št. 
Vm9, S181).
111 Gl. prav tam, inventar št. S52, S216, S444, S493.
112 Gl. Trgovski list, 24/111, 11. 11. 1941, str. 1, »Terezija To-
nejc«; Zupančič, Usode ljubljanskih 25–48, str. 50, 52.
113 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S216. Gl. tudi 
Zeri in Rozman, Evropska tihožitja, str. 56, kat. št. 34, sl. 41.
114 Podatek v Zeri in Rozman, Evropska tihožitja, str. 56, da je 
sliko imela do leta 1942, ne drži; letnica se v resnici nanaša na 
čas, ko je sliko prevzel novi lastnik.
115 Gl. Klemenčič, Prodajalec rib, str. 172, kat. št. S30, sl. 42.
116 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S493.
117 Za Ivana Zormana gl. Stanonik, Zorman Ivan, str. 854–855; 
Smrekar, Ivan Zorman.
81
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Slika 11: Johann Georg Hamilton: Liščki v gnezdu, Narodna galerija, Ljubljana 
(© Narodna galerija, Ljubljana; foto: Bojan Salaj).
Slika 10: Poletni jedilni salon v prvem nadstropju starološkega gradu, 1929 
(Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele).
82
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Slika 12: Domnevno Claude Lorrain: Krajina v rimski Kampanji, neznano hranišče (Ilustracija, 3/1, 1931).
Slika 13: Gozdna krajina s skupino ljudi v ospredju, Narodna galerija, pogrešano 
(Narodna galerija, fotodokumentacija).
83
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
manjših okrasnih predmetov, zlasti figuric, majolike 
in drugo posodo, dve stojali, ogledalo in baročno pla-
stiko sv. Miklavža.118 O usodi teh predmetov ni nič 
znanega, nekaj več podatkov imamo o slikah. Tiste, 
ki jih je še istega leta prodal drugim, so bile že nave-
dene.119 Na dražbi je kupil tudi dve kolorirani veduti 
Trsta, za kateri je Polec zapisal, da sta bili konec leta 
1930 v Narodnem muzeju, toda tam ju zaenkrat ni 
bilo mogoče odkriti.120 Polec je tudi poročal, da je 
Narodna galerija na javni dražbi kupila še štiri sli-
ke, vendar jih ni posebej označil.121 Raziskave izpred 
nekaj let so pokazale, da je šlo za Dekle v kopeli in 
Krajino v rimski Kampanji iz zapuščine Strahlovega 
strica Demšarja ter Gozdno krajino s skupino ribičev 
iz Ljubljane in Holandsko zimsko krajino iz Gradca, 
od katerih pa se je v zbirki Narodne galerije ohranila 
samo slednja (sl. 12–14).122 Prvo od naštetih je iz-
118 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, med drugim inventar št. 7, 
259, 286, 306–307, 618, 713, 729, 538, 755–757, 1049, 1077, 
1093, 1143–1144, 1192, 1198, 1265.
119 Gl. prav tam, inventar št. S52, S216, S379, S381, S436, S444, 
kat. št. S493. 
120 Gl. prav tam, inventar št. S120, S148.
121 Polec, Spominu Edvarda in Karla I., str. 81.
122 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S497, inventar št. 
S478, S504, S506. Gl. tudi Komič, Po sledeh Strahlove, str. 
187, op. 14.
dražil dr. Jakob Prešern, ostale Ivan Zorman, Polčevo 
trditev, da so bile namenjene za galerijsko zbirko, pa 
potrjuje dejstvo, da so bile vse štiri razstavljene na 
razstavi Strahlove zapuščine leta 1930.123 Obe krajini 
sta bili vpisani v galerijsko inventarno knjigo, kar se 
ujema s podatkom, da je Zorman nekatere od svo-
jih slik nameraval podariti Narodni galeriji.124 Tako 
lahko sklepamo, da sodni starešina Prešern svoje 
slike ni prodal galeriji, kot je zapisal Polec, ampak 
Zormanu. Nadaljnji študij virov je pokazal, da je tre-
ba k tem štirim prišteti še nekaj drugih slik, ki jih 
je Zorman kupil na dražbi in namenil za galerijsko 
zbirko. Gre za repliko avtoportreta slikarja Jeana Jou-
veneta, Skupino beračev iz zbirke dr. Dantsek-Dayka 
v Bratislavi, Krajino z drevesi Gustava Cantona ml. 
in malo podobo Device Marije.125 Slike so bile leta 
1930 razstavljene kot last Narodne galerije in vse ra-
zen Device Marije so bile vpisane v inventarno knji-
go, toda v zbirki je ostal samo Jouvenetov avtoportret. 
Očitno je Zorman tudi te slike nameraval podariti 
galeriji; skupaj z drugimi jih je hranil v Narodnem 
123 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, sl. na str. 167–168.
124 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 48.
125 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S348, inventar št. 
S446, S492, S529.
Slika 14: Zimska krajina, Narodna galerija, Ljubljana (© Narodna galerija, Ljubljana; foto: Bojan Salaj).
84
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
domu, v manjšem prostoru, kjer sta bila pozneje tako 
imenovana kabinet tujcev in gotska soba.126 Po letu 
1950 naj bi ta prostor zapečatili in mu slike vzeli, a 
jih je v enem letu dobil nazaj. Kot kaže, je nekatere 
kljub temu zapustil Narodni galeriji – poleg Zimske 
krajine in Avtoportreta to verjetno velja tudi za Speče 
dekle Cecilije Strahl, ki je zadaj označeno z njegovim 
imenom127 –, za druge slike pa si je očitno premislil. 
Te so po njegovi smrti leta 1969 podedovali dediči, 
med njimi nečak Marjan Pogačnik, ki je slike razme-
roma hitro prodal in denar razdelil.128 Pogačnik se 
je še spominjal, da sta bila med slikami tudi portre-
ta cesarja Leopolda I. in ene njegovih žena, ki ju je 
Zorman kupil na dražbi Strahlove zbirke.129 Od Po-
gačnika ju je kupilo podjetje Krka iz Novega mesta 
in nekaj časa sta bila razstavljena v gradu Otočec. Po 
povsem drugi poti je eden izmed Pogačnikovih po-
srednih dedičev, prof. Miha Šengelaja, postal lastnik 
dveh slik iz Strahlove zbirke, ki ju je prav tako kupil 
Zorman na dražbi. Pendanta z upodobitvama jezde-
cev v bitki je od slednjega konec tridesetih let kupil 
njegov oče, ki se je poročil z Zormanovo nečakinjo.130 
Ruski emigrant Aleksander Šengelaja je zanju odštel 
precejšen znesek, čeprav se je zavedal, da sliki nimata 
tolikšne vrednosti. Zormanu je namreč želel poma-
gati, da bi se izkopal iz denarnih težav, v katere je ta 
medtem zabredel. Sliki, ki sta bili konec osemdesetih 
let prejšnjega stoletja evidentirani v okviru raziskav 
za razstavo Evropski slikarji iz slovenskih zbirk,131 sta 
ostali v družinski lasti, podatek, da izvirata iz Strah-
love zbirke, pa je po mnenju prof. Miha Šengelaja 
eden najvažnejših elementov njune identitete.132
Pričujoči prispevek je le majhen korak v smeri raz-
iskovanja ponudbe in razmer na ljubljanskem ume-
tnostnem trgu v času med svetovnima vojnama. Lju-
bljana po letu 1918 namreč ni bila več samo deželna 
prestolnica, ampak prestolnica slovenstva. Zbiranje 
126 Gl. Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 48.
127 Mati Karla Strahla Cecilija Strahl je bila spretna ljubiteljska 
slikarka (gl. Tavčar, Vzporedni svetovi, str. 266–283). Za sliko 
gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S97. Slike Zorman 
ni kupil na dražbi, prav tako je ne najdemo na seznamu pred-
metov, ki so jih odbrali za Narodno galerijo; morda mu jo je 
podaril ali prodal Karl Strahl.
128 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 48–49.
129 Prav tam, str. 48.
130 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S307–308.
131 V fototeki Narodne galerije sta njuni fotografiji (neg. št. 
16287–16288).
132 Gospodu prof. Mihu Šengelaja in njegovi gospe soprogi Ro-
sviti Šengelaja se prisrčno zahvaljujem za ljubezniv sprejem in 
možnost ogleda omenjenih slik pa tudi za številne zanimive 
podatke, ki sta mi jih posredovala. Raziskave za pričujoči pri-
spevek, ki v jedru povzema del poglavja iz avtoričine diserta-
cije, so potekale na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinskem 
inštitutu Franceta Steleta, v okviru raziskovalnega programa 
Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061). 
Razširjen in dopolnjen je bil v okviru raziskovalnega projekta 
Umetnost v času zatona plemstva. Transformacije, prenosi, re-
interpretacije ( J6-1810). Tako program kot projekt financira 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije 
iz državnega proračuna.
in naročanje umetniških del je s svojim distinktivnim 
značajem omogočalo vstop in integracijo med pred-
stavnike zgornje družbene plasti, saj je odhod velikega 
dela (tujega) plemstva postopoma napravil prostor za 
novo, povsem meščansko elito. Razmah umetnostne-
ga trga v novih družbenih in političnih razmerah, ki 
jih lahko označimo za »zlato dobo« slovenskega zbi-
rateljstva, je povezan tudi s številnimi dražbami pre-
mičnin, zlasti grajskih inventarjev, med katerimi je bil 
starološki zaradi izjemno velike količine slik eden naj-
zanimivejših. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da dela 
domačih modernih umetnikov takrat še niso dosegala 
vrtoglavih cen, ki so zanje postale značilne pozneje. 
Kot smo videli, so Strahlove umetnine iz Stare 
Loke v ljubljanske zbirke in bivališča potovale na več 
načinov. Nekatere so njihovi novi lastniki kupili sami 
in so se kmalu zatem znašle v svojih novih domovih. 
Drugim so vmesne postaje zagotavljali starinarji ter 
zasebni (morda predvsem ljubiteljski) preprodajal-
ci in poznavalci umetnosti. Kopica imen, podatkov 
ter (tudi prepoznanih) slik in predmetov sicer še ni 
oblikovana v sistematizirano podatkovno bazo, ki bi 
omogočila boljši vpogled v mehanizme zbiranja ter 
(pre)prodajanja umetnin in starin v Ljubljani kot 
prestolnici Slovenije oziroma Dravske banovine. 
Nedvomno pa izhodiščne raziskave kažejo ne le na 
dosedanje splošno slabo poznavanje razmer in glav-
nih protagonistov, temveč tudi ozaveščajo potrebo 
po raziskovanju provenience umetnin ter zbiratelj-
skih praks in umetnostnega trga na Slovenskem v 
času med svetovnima vojnama, ki bi se jim slovenska 
umetnostnozgodovinska stroka morala še bolj zavze-
to posvetiti in odločneje umestiti slovensko zbiratelj-
sko preteklost na evropski zemljevid.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS – Arhiv Republike Slovenije
AS 780, Graščina Stara Loka, 1521–1929.
NMS – Narodni muzej Slovenije
Arhiv za leto 1928.
ZAL, ŠKL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota 
Škofja Loka
ŠKL 108, šk. 1, Karel Strahl, Stara Loka (rokopi-
sa Karla Strahla Schloß Altenlack und seine Besitzer 
in Mein Vaterhaus, 1922)
ŠKL 173, Sodišče v Škofji Loki, šk. 177.
ČASOPISI
Slovenec, 1932.
Slovenski narod, 1932.
Trgovski list, 1941.
85
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
LITERATURA
Adresar mesta Ljubljane in okolice. Ljubljana: Adana, 
1928.
Beurdeley, Michel: Trois siècles de ventes publiques. 
Fribourg: Office du Livre, 1988.
Blaznik, Pavle: V spomin notarja Števa Šinka. Loški 
razgledi 19, 1972, str. 459.
Brglez, Alja in Matej Seljak: Ruski profesorji na Uni-
verzi v Ljubljani. Ljubljana: Inštitut za civilizaci-
jo in kulturo – ICK, 2007.
Cevc, Anica: Stari tuji slikarji XV.–XIX. stoletja. II, 
Slovenska Štajerska in Prekmurje. Ljubljana: Na-
rodna galerija, 1964.
Globočnik, Damir: Slikarska zbirka v gradu Strmol. 
Kronika 54, št. 2, 2006 (Iz zgodovine gradu Str-
mol na Gorenjskem), str. 303–317.
Horvat, Jasna in Mateja Kos: Zbirka slik Narodnega 
muzeja Slovenije. Ljubljana: Narodni muzej Slo-
venije, 2011.
Jenko, Mojca in Mojca Šter Jenko: Ustanovniki 
Narodne galerije. Osemdeset let Narodne galerije 
1918–1998. Ljubljana: Narodna galerija, 1998, 
str. 55–58.
Klemenčič, Matej: Prodajalec rib. Almanach in sli-
karstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem 
(ur. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja 
Breščak). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 
2005, str. 172.
Komelj, Ivan: Grad kot spomeniškovarstveni pro-
blem v času med obema vojnama. Varstvo spome-
nikov 25, 1965, str. 13–32.
Komelj, Milček: Kronika Marjana Pogačnika o zaljub-
ljencih v umetnost. Ljubljana: KUD Logos, 2005.
Komič, Renata: Po sledeh Strahlove zbirke. Zbornik 
za umetnostno zgodovino, n. v. 45, 2009, str. 185–
216.
Komić Marn, Renata: Če bo hotel muzej pridobiti 
kaj boljših stvari, bo moral za nakup tvegati večje 
vsote. Nakupi za Narodni muzej na dražbi Szapá-
ryjeve zbirke v Murski Soboti. Acta historiae artis 
Slovenica 24, št. 1, 2019, str. 83–110.
Komić Marn, Renata: Korespondenca med Karlom 
Strahlom in Antejem Gabrom. Acta historiae artis 
Slovenica 19, št. 1, 2014, str. 187–203.
Komić Marn, Renata: Od zbiralca do poznavalca. 
Ob 200-letnici rojstva Edvarda viteza pl. Strahla 
(1817–1884). Loški razgledi 64, 2017, str. 103–
123.
Komić Marn, Renata: Strahlova zbirka v Stari Loki 
in njena usoda po letu 1918. Univerza v Ljubljani, 
2016 (tipkopis doktorske disertacije).
Košak, Tina: Slikarske zbirke v slovenskih gradovih: 
pogled skozi »Steletov objektiv«. Kronika 60, št. 
3, 2012 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 
583–598.
Košak, Tina: Žanrske upodobitve in tihožitja v ple-
miških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 
18. stoletju. Univerza v Ljubljani, 2011 (tipkopis 
doktorske disertacije).
Lavrič, Ana: Slika sv. Martine Pietra da Cortona v 
Ljubljani. Umetnostna kronika 23, 2009, str. 2–7.
Lozar Štamcar, Maja: Svobodne umetnosti Jacopa 
Amigonija, lepljenka in slika na steklo iz Strahlo-
ve zbirke v Narodnem muzeju Slovenije. Zbornik 
za umetnostno zgodovino, n. v. 48, 2012, str. 125–
151.
Mannheims, Hildegard in Peter Oberem: Versteige-
rung: zur Kulturgeschichte der Dinge aus zweiter 
Hand: ein Forschungsbericht. Münster, New York, 
München, Berlin: Vaxmann, 2003 (Beiträge zur 
Volkskultur in Nordwestdeutschland, 103).
Mihurko Poniž, Katja: Minka Krofta. Pozabljena po-
lovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Sloven-
skem (ur. Alenka Šelih et al.). Ljubljana: Tuma; 
SAZU, 2007, str. 225–228.
Peasant Art in Austria and Hungary (ur. Charles Hol-
me). London, Paris, New York: Studio, 1911.
Petrič, Franci: Pismo uredništvu. Umetnostna kronika 
24, 2009, str. 75–76.
Pirnat, Ivan: Dražbe umetnin v Sloveniji. Univerza v 
Ljubljani, 2004 (tipkopis diplomskega dela).
Polec, Janko: Spominu Edvarda in Karla Strahla I., 
Edvard in Karel Strahl. Zbornik za umetnostno 
zgodovino 10, 1930, str. 45–83.
Polec, Janko: Spominu Edvarda in Karla Strahla III., 
Katalog Strahlove galerije slik. Zbornik za umet-
nostno zgodovino 10, 1930, str. 107–210.
Rugále, Mariano in Miha Preinfalk: Blagoslovljeni in 
prekleti, 1. del. Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja 
na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010.
Smrekar, Andrej: Ivan Zorman 1889–1969. Založ-
nik, mecen, umetnostni kritik in ravnatelj Narodne 
galerije. Ljubljana: Narodna galerija, 2012 (Štu-
dijski zvezki; 14).
Stanonik, Janez: Zorman, Ivan. Slovenski biografski 
leksikon. Ljubljana, 1991, str. 854–855.
Stele, France: Strahlova oporoka in naše ustanove. 
Zbornik za umetnostno zgodovino 11, 1931, str. 
68–74.
Stele, France: Varstvo spomenikov (Od 1. VII. 1929 
do 1. VII. 1930). Zbornik za umetnostno zgodovino 
11, 1931, str. 84–93.
Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki, III: Stara Loka 
in njene hiše. Ljubljana, Škofja Loka: Zgodovinski 
arhiv, 1996.
Štukl, France: Umetnostnozgodovinska zbirka Ed-
varda in Karla Strahla. Loški razgledi 56, 2009, str. 
110–126.
Zeri, Federico in Ksenija Rozman: Evropska tihožitja 
iz slovenskih zbirk. Ljubljana: Narodna galerija, 
1989.
Zeri, Federico in Ksenija Rozman: Evropski slikarji 
iz slovenskih zbirk. Ljubljana: Narodna galerija, 
1993.
86
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Zeri, Federico in Ksenija Rozman: Evropski slikarji. 
Katalog stalne zbirke. Ljubljana: Narodna galerija, 
1997.
Zgaga, Tadeja: Starološki grad in Strahlova zbirka li-
kovne umetnosti. Univerza v Ljubljani, 2002 (tip-
kopis diplomskega dela).
Zupančič, Bogo: Usode ljubljanskih stavb in ljudi 
1–24, Ljubljana: KUD Polis, 2005; 25–48, Ljub-
ljana: KUD Polis, 2006; 49–72, Ljubljana: KUD 
Polis, 2007; 73–93, Ljubljana: KUD Polis, 2008.
SPLETNE STRANI
http://www.christies.com/lotfinder/paintings/
camille-pissarro-le-quai-malaquais-et-linsti-
tut-5258536-details.aspx (6. 6. 2014).
http://www.reporter.si/slovenija/enciklopedija-
-komunisti%C4%8Dnih-tatvin/images/upload/
Inventarna_knjiga.pdf (17. 10. 2011).
S U M M A R Y
Ljubljana’s collection and art market in the 
interwar period as exemplified by the aucti-
on of Strahl’s collection
In the spring of 1930, an auction took place in 
Stara Loka near Škofja Loka in Upper Carniola 
to sell the possessions of Knight Karl Strahl, who 
had died at the end of 1929. Although not a man 
of wealth, Strahl left behind one of the biggest and 
most important collections of paintings as well as 
other objects of cultural and historical value that was 
created in the nineteenth-century Carniola. Based 
on Strahl’s bequest, purchase option, and discount 
on starting prices, a large part of the collection was 
selected and bought by three Slovenian institutions 
(the National Gallery of Slovenia, the National Mu-
seum of Slovenia, and the Ethnographic Museum) 
before the public auction had even started. Held in 
May and June 1930, the public sale attracted a size-
able crowd of buyers from many parts of the then 
Drava Banovina, as well as a few antique dealers 
from around of what was then the Kingdom of Yu-
goslavia. The contribution focuses on the buyers from 
Ljubljana, the capital of the Drava Banovina at the 
time.
Apart from the auction minutes contained in 
Strahl’s probate file, which is now kept in the Škofja 
Loka unit of the Historical Archives Ljubljana, in-
sight into the events that took place before and dur-
ing the auction is also provided by documents pre-
served in the personal file of the notary Števo Šink, 
who was the executor of Strahl’s estate. The letters 
that the notary received from many potential buy-
ers from the Drava Banovina, as well as Zagreb, Bel-
grade, and Vienna reveal a major interest in Strahl’s 
estate, especially paintings, art objects, and furniture.
Most of the many visitors who decided to make 
several purchases over the course of the auction, 
which lasted for over one month, came from Ljublja-
na. Therefore, thanks to fifty buyers who bought the 
largest number of paintings as well as several pieces 
of furniture, kitchenware, and decorative items, many 
paintings and objects can be traced to the capital. 
Although the visitors from Ljubljana purchased dif-
ferent numbers of objects of different values, taken 
together, they undoubtedly mostly bought paintings. 
Whereas the majority of the buyers were highly edu-
cated, there were also a handful of antique collectors 
or traders, and one or two housewives who bought a 
few pieces of furniture or decorative objects to em-
bellish their homes. The only two hitherto known 
antique collectors and traders were Amalija Jurečič 
and Count Emil Auersperg, with the documents 
revealing their purchasing preferences. Ambitious 
purchases were also made by private citizens, for in-
stance, the dentist Dr Ivan Oblak, and especially the 
pharmacy owner Anton Ustar from Ljubljana, who 
bought a few decorative objects, an authentic Persian 
rug, and a painting of a Dutch company at the ta-
ble, identified as the painting Gostje v sobi (Guests in 
the Room). In 2011, the painting was still in private 
possession in Ljubljana. Soon after the end of the 
auction, the painter Matej Sternen resold to Anton 
Ustar two other valuable paintings from Strahl’s col-
lection for altogether 5,000 dinars. Even though it is 
tempting to assume that the pair of paintings Skupi-
na jezdecev pred točilnico (A Group of Horse Riders in 
Front of an Inn) and Postanek jezdecev (Horse Riders 
Taking a Break), which Ustar bought from Sternen, 
are identical to the pair of paintings Pred krčmo (In 
Front of an Inn) and Jezdeci v pokrajini (Horse Rid-
ers in Landscape) from the collection kept in the 
Regional Museum in Maribor, there are no sufficient 
data to confirm this assumption. After the Second 
World War, Ustar’s property was confiscated and na-
tionalized, except for a few paintings which he kept 
hidden and which after his death were inherited by 
his second wife Julka Ustar, née Jama. At the auction 
in Stara Loka, the pharmacy owner bought paintings 
of relatively high quality and made equally selective 
purchases of books and graphic sheets.
Nevertheless, what roused most interest of the 
buyers from Ljubljana were precisely paintings, 
which is understandable, given that Strahl’s gallery 
was famous far and wide. More than twenty visitors 
from Ljubljana bought nothing but paintings; some 
admittedly no more than one or two copperplate en-
gravings and others a substantial number of paint-
ings of relatively good value. Apart from the director 
87
2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
of the National Gallery Ivan Zorman, the dermato-
logist Dr Fran Virant was one of the most fervent art 
lovers who took part in Strahl’s auction. He bought 
a painting of Maria Magdalena from Crngrob, por-
traits of Empress Maria Theresa and Emperor Jo-
seph II, the painting of Kljunčki v gnezdu (Birdlings 
in the Nest), signed by Johann Georg Hamilton, and 
a painting depicting a company at the table, identi-
fied as the painting Družinski prizor (Family Scene), 
which passed via unknown channels into the posses-
sion of the National Assembly of the Socialist Re-
public of Slovenia and in 1986 into the hands of the 
National Gallery.
The greatest number of paintings were purchased 
by the well-known industrialist Ivan Rozman, the 
(co)owner of the factory Ilirija, who beside twenty-
four paintings also took home two decorative figu-
rines, one relief and one framed photograph, and the 
charismatic director of the National Gallery, Ivan 
Zorman, who was also an art trader. Zorman bought 
thirty paintings, more than twenty frames, and a host 
of other objects. Whether he was buying the paint-
ings for his personal collection or the National Gal-
lery was probably not even clear to him at the time. 
Some were soon resold and others were registered 
into the gallery inventory book, for example, the 
replica of the painter Jean Jouvenet’s self-portrait, 
painting Skupina beračev (A Band of Beggars) from 
the collection of Dr Dantsek-Dayka in Bratislava, 
Krajina z drevesi (Landscape with Trees) by Gustav 
Canton, Jr., Speče dekle (Sleeping Girl) by Cecilia von 
Strahl, and a figurine of Virgin Mary. After his death 
in 1969, remaining artworks were inherited by his 
heirs, including his nephew Marjan Pogačnik, who 
sold the paintings soon after and distributed the 
revenue. Following a different path, one of Pogačnik’s 
indirect heirs, Prof. Miha Šengelaja, came into the 
possession of two paintings from Strahl’s auctioned 
collection that had likewise been bought by Zor-
man. At the end of the 1930s, the Professor’s father, 
a Russian emigrant Aleksander Šengelaja, who mar-
ried Zorman’s niece, bought from Zorman a pair of 
paintings depicting horse riders in battle.
The article at hand presents only a small step to-
wards exploring the offer and conditions that pre-
vailed on Ljubljana’s art market during the interwar 
period. After 1918, Ljubljana was no longer merely 
the capital of the Carniolan territory but of all Slo-
venes. The distinctive nature of collecting and com-
missioning artworks enabled entrance and integra-
tion into the upper social strata, with the departure of 
a major part of (foreign) nobility gradually creating 
space for the new, middle-class elite. The flourishing 
of the art market under the new social and political 
circumstances, which may be described as “the gold-
en age” of Slovenian collecting, was, of course, also 
related to numerous auctions of real estate and es-
pecially castle inventories, with the one held in Stara 
Loka ranking among the most interesting ones due 
to an extremely large number of paintings.
88
2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88
Slika 15: Veliki salon v drugem nadstropju starološkega gradu, 1929 
(Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele).
Slika 16: Pogled na starološki grad z juga, med 1919 in 1929 
(Narodna galerija, fotodokumentacija; foto: Ivan Zorman).