Hatollšk cerkien Umt.
V četertik 23. kimovca IH52.	Tečaj P •
M
Pri vpcUnnjii deklice v samostan ea-stitlli Ursiilinarie.
V Loki na maliga šmarna dan.
1z stolpiča male line Zvonček mili se glasi. Čudno poje. resno gine (Jlas njegov na vse strani.
C^Iej. ponižno v mladim cveti Gre po cerkvi deklica .
V	roki nese križček sveti , — Bo/.ja je nevestica.
Se s samoto zaročila . Svetu dala je slovo .
V	samostan se zaklenila. Da živela bo lepo.
Dobro veš . devica mlada , Kaj obeti so sveta. Zapustila si ga rada ; Sreče prave nn ne da.
(.'veti. rožca . v mirnim kraju Živi miruo ovoje dni. Dokler enkrat v svetim raju Cvetje tvoje se znuvi !
A. Praprotnik.
Obliajauje nedelje«
< Po časniku kat. bogo-dovstva )
Katoliška cerkev sc sme po vsih straneh dobra mati svojih otrok, vernih kristjanov, imenovati. Njen poglavitni namen je, človeške otroke k pravimu Očetu, k Bogu, pripeljati, jim v njegovi večni hiši tudi večno stanovanje pripraviti. Zatorej ona nebeške resnice brez nehanja oznanuje. božje postave brez zastajanja razlaguje; prosi, opominja, pripo-ročuje, svari in sodbo napoveduje, de bi pozabi ji vi človeški otroci svojiga višjiga Očeta ne pustili spred oči, in njegove svete volje ne djali v nemar. Tudi vse cerkvene naprave so v to obernjene, človeko-viga duha od pozemcljskih reči k nebeškim povzdigniti.
Vzame naj se le eno, obhaja nje nedelje. Nedelja je poglavitni in nar starji cerkvenih svetih dni, dan telesniga počitka in duhovniga djanja in življenja. Ce še kaj druziga je pripravno dušo vzbuditi, de se vsa v posvetno ne zamakne: je ravno dan Gospodov, ko pozeineljski trud ima jenjati, in človek brez opovere za potrebe svoje duše in za božjo ča«t skerbeti zamore. Kaj žalostniga je to,
de je v poslednjih časih med krivovcrci občutik za svetost Gospodov iga dneva veliko bolj živ in močin, kakor pri nas, ki se otroke prave matere katoliške crrkve štejemo. V Anglii, v severni Ameriki v nedeljo m> hrup utihne: ljudstvo, desiravno jc tergovstvo in obertnija in časni dobiček vse njegovo življenj«*, ob nedeljah vse to ua stran pusti, iu zlo bi razžaljeno bilo, ko bi kaj zoper nedeljski pokoj zagledalo. Ker bi sedanji svet. ki s svojimi železnicami iu telegrafi (daljnopisi) nekdanje čase za ti-suce let prcliitujc, skoraj rad tudi čez nedeljo naglo derkuil. ravno med Angleži v Evropi in Ameriki brez števila bukev in spisov izhaja, v kterih sc obliajauje nedelje z vso močjo priporočuje. Tudi nemški protestanti so začeli svetost nedelje bolj obilno spoznavati, in nje obliajauje ravno zato bolj lirjati. de bi sc duh pobožnosti med Ijud^tvam oživi'. Eden poglavitnih pisavcov. kteri hočejo ua Francoskim ves sedanji stan človeške družbe pre-oberuiti. sicer le po svojih prenapetih mislih, vonder od nedelje pričuje, kar mora vsaciga nemar-niga kristjana globoko presuniti. Prudon namreč pravi: -Hvala gre cerkvenim zboram. de so se obhajaiija nedelje nepremakljivo deržali: Bog bolel! de bi uam bila nedelja še tako sveta, kakor je bila našim očelam! nc bilo hi toliko zlega na svetu, in pomoček bi bil kmalo najden.** Amcrikanci preraj-tujejo na vse strani: tako tudi najdejo, de nar več budodclnikov je takih, kteri nedelje prav nc obhajajo. Med 1(100 jetniki v Avburnn jih je bilo le 26. in med 100 v Masačusetu le II. kteri nedelje niso prelomili.
Praznovanje nedelje ni samo zapoved iz božjih ust. ampak jc tudi naprava v stvarjcne reči globoko vtisnjena. Že z zdravjem in veselim krepkim življenjem človekovim je tesno sklenjena: za-toraj tudi dobra mati katoliška cerkev nedeljo toliko terdo zapoveduje, ker svojim otrokam pokoj in veselje privoši. in ker njih blagostanja tudi po pozcnieljski strani želi. ( lovek ni kakor nespametna pa živina, de bi v jarm vprežen brez nehanja vlekel: tudi nespametna živina svojiga pokoja tirja. L. 1832 je angleški deržavni zbor dal preiskovati, kakošne nasledke dc ima, vsih seden dni v tednu delali: in sklep preiskovanja je bil, de človek sicer nekaj časa neprenehano delo zmaguje, potem pa naglamo opeša in omaga, in zgodnjo smert najde. lir. Smith, zdravnik v Novim Jorku. piše: -Na Angleškim je dva tisuča ljudi več let vsaki teden po sedem dni delalo, v nedeljo so jim celo dvojno plačo dajali: pa ljudje so bili čedalje slabji. revniši. Začeli so spet le po šest dni delati, in so bili spet boljši in bogatejši. Take skušnj«* «o sc storile tudi v Francii
in v Ameriki." Tudi živina potrebuje svojiga pokoja sedmi dan: tako piše ravno ta zdravnik: rKonjev je 120 več let po vsih sedem dni tedna delalo, pa pred rasam so pojemali; gospodar je mogel delo spet na šest dni djati. in konji so štirkrat delj živili in /.a delo bili. Dva soseda sta svoje ovee na daljin somcnj gnala, eden je šel vsaki dan dalje, drugi je ob nedeljah počival: in ta je ravno toliko dni "pred prišel, kolikor je nedelj obhajal: iininiu je bila živina vsa opešala.
Po takih pomislikih ni čudo. de je katoliška eerkev spet močneje začela svoj glas za obhajanje nedelje povzdigovati, de katoliški vladarji, kakor nas ccsar Franc Jožef ali francoski predsednik Napoleon. nedeljo zvesto deržati v novic zapoveduje-jo. llog hotel! de hi se pač tudi med katoliškim ljudstvam ljubezin do svete nedelje in do njeniga llogu posvcčeniga pokoja bolj močno obudila. II.
Frc^aiOaiuc katoliške %ere v čemeli v letu
t K<mec. i
/lalitni kcttenhurg in katoliška duhovna Jožef llrokem iu Henrik Lctmate so zastonj velikiga vojvoda prosili, de hi zazugano preganjanje katoliške cerkve ustavil: on pa (rojen I. IŠ£*1 in učen I.
v lira/danih v Blohmanovim inštitutu, kjer s«» tudi nekteri te leta na Avstrijansko v profesorje vzeti protestanti poprej učeniki hili, kakor je augsb. Postzeit. pravila}, je z dopisani od 2. mal. travna in 22. mal. serp. I. I. izrekel, de tiga storiti ni voljan. On opira ta svoj dopis ua sklep stanov I. I 550. s kterim jc bila katoliška vera v Mcklenhur-skim prepovedana, iu ua pogodbe vcslfalskiga po-mirjenja med nemškimi katoličani in protestanti v I. 16 4*. po kterih smete katoliška in protestanška vera le v tistih krajih biti. kjer ste že v I. 1624 bile. - na Mcklciihurškim pa v tim letu katoliške ni vec hilo. Ali Hogu sc usmili, kolikokrat in kako mnogoterim so bile dozdaj te pogoje na Nemškim prelomljene iu sicer skorej vselej Ic v škodo katoliške cerkve. Res de so v ncktcrili protestanških krajih, kakor v licrolinu. Stcndalu. v (niti i. t. d. katoličani spet očitno božjo službo dobili: — koliko pogostnisi iu s katoličani v nobeni primeri so se pa protestanti v katoliške dežele vsedali, kjer nimajo nc h* samo vsili željenih pravic, ampak so tudi deležni dohodkov iz premoženja katoliške cerkve. Pogled na Bavarsko, prajzovsko šlezijo. rajnike dežele i. t. d. to dovelj poterdi. Saj so bile posestva 26 škofij in nadškofij, 106 opatij v I. INKI katoliški cerkvi na Nemškim vzete in deželnim glavarjem ( zunaj dveh, samo protestanskim) dane. Kje so opatije Oliva, Neucelle i. d., ktere jc Friderik Villu-lm III. odpravil, liane. Sv. Illaz i. d.! Ali se ho .torej zarijoveni meč vestfalskiga pomirjriija It* se takrat rabil, kadar jc ž njim ka-lolieanc raniti mogoče?
To početje zoper katoličane na Mcklenburškiiii izvira i/. sovraštva do katoliške cerkve, ktero je p* r posameznih višjih uradnikih duhovskih zadev do nji tako veliko, kakor sta ga komaj Luter in Kalvin imela. Kden lih protivnikov je glasno izrekli: Raji vidim tavžent hogotajov (ateistov, t. j. takih, ki s,- \ eniga Hoga ne verujejo) na Mc-kleiiburskim. kakor It eniga samiga katoličana. Ha— ron Maltzahn. vodja oudotnih lutcraiiskih v/.i^av-rov je šc v I	katoličanki v o kakor antikrista
glasno grajal.
Protestanški Angleži, ki imajo po celim svetu, tudi per ajdovskih kraljih (v jutrovi Indii) svoje poslance, Ic v Rimu nočejo nobeniga imeti, toliko čertijo oni katoliško vero. In vonder prebiva vedno veliko Anglezov začasno v Rimu. Ti obhajajo svojo anglikansko božjo službo v Rimu v svojim stanovanju brez vsiga opoviranja od papeževe vlade. Ali torej ni res, de per protestantih je tolerancija v ustih, per katoličanih pa v djanju ! In če se kje kakšin las protestantam skrivi, vedo njih časniki že čez pomanjkanje ljubezni i. d. tožiti. Letaš je v Monakovim per oknu gostivnice luteransk Saks s cigaro v ustih in s kapo ua glavi gledal memo gredočo procesjo s sv. Rešnjim Telesam. Mestna gosposka ga je bila za toliko in tako očitno zaničevanje svete skrivnosti katoliške vere ene ure zapreti ukazala. In čez to so že eni nekatoličani kričali! —
Lahko sc jc per ti žalostni pergodbi v Ale-klenbiirgu spomniti preganjanja, ktero so I. 36fl cesar Julian. v I. 450 in 471 arianski Vandali čez katoliško cerkev vzdignili: ali nesrečniga 16. stoletja. ko je Luter cesarja in plemenitnike šuntal, de hi svoje roke v kervi papeža in kardinalov močili, ko so kalvinisti po Francoskim, Niskozemlji i. d. s katoličani počenjali, kakor komaj cesar lleci, ko sta kraljica Klizahcta iu njen prešeštni oče tav-zente in tavžente katoličanov na Angleškim, in \ Irlandu pomorila, jih v sužnost prodala, v samote in močirje spodila, kjer so mogli lakote konec jemati , - de bi le prolestantizem k moči priti spravila.
Prajzovski katoličani so iz Padcrborna lepo prošnjo do kralja Friderika Vilhelma IV. poslali, dc bi ukaz ministrov Raumerja in Vestfalna zastran jezuitov in tih, ki se hojo per njih učili, ue veljal. Od dobriga serca in ljubezni do pravice, ki jo ta hvale vredni kralj ima. se sme upali, de prošnja ne ho zastonj.	V. S.
Omikano** brez ker«aii*tva.
Solnograški cerkveni list je bravcam znamenito pismo iz Kitajskiga podal ter jih poprosil, de naj ga vsim gospodam in gospeni in gospodičinam per-poroče, ki se hočejo od potrebe in neprecenljive dobrote keršanstva živo prepričati.
Misionar F. ti. Ilelaplace, lazarist in zvoljeni škof na Kitajskim. je lani v Pariz tole pisal: ..Nekteri še poprašujejo, ali je res, dc se na Kitajskim toliko delci pomori. Akoravno moj glas veliko nc velja, ga vender z veliko drugimi glasovi združim, vas zagotoviti, de sc vsak dan tavžent in tavžent otrok v rekah utopi ali pa prešičem pomeče. Misio-narji v pismih večidel pravijo, de je vzrok le £ro-zovitosti ali hudobija staršev, ali reve in težave velike družine, ali pa samovolja iu navada. Vsi ti vzroki so Ic prercsničiii, in njih nasledke sini le predostikrat vidil, poprej v ..Makao.- kakor tudi \ drugih krajih, ki sim jih v petih letih prehodil. Po mojih mislili bi se pa mogle še vraže perstaviti. zakaj vraže strašno in nepopravljivo škodo delajo. Povedati vam hočem, kar sim sam v ho-nanski okrajini vidil: vender pa tega od celiga Kitajskima ne terdim. ker ima vsaka okrajinasvoj jezik, svoje navade in svoje vraže."
..Kitajci, od kterih govorim, to jc. skoraj vsi ajdje v llo-Nauu, vervajo v dušno preselovaujc. Po njih domišlii ima vsak človek iri houciie, to jc, duhove. Ko človek umerje. gre en hoticit v kaksuo
telo, drugi ostane v družini in je hišni duh, tretji pa na grobu počiva, kterimu se popir žge. Hiš-nimu houenu, ki na hišnim altarčiku sredi vrezanih znaminj prebiva, hemig (lepo dišeč les) žgo in mertvaške pojedine darujejo. Po tem je vse pokojno. To pa le od houenov odrašenih velja. Ce otroci umerjo, jim darilnih mi/, ne napravljajo in sicer nobene verske časti ne skazujejo, ker njih houen še popolnama ni. Ce pa tudi ni popolnama, pa vender še živi, in se ga je še bolj bati, kakor nar popolniših ljudi. Ker pa nič nimajo in nič nc store njemu v čast, se njegove jeze tolikanj bolj boje. Kako si torej pomagajo? Prav po kitajsko: perzailevajo si liouene prekaniti. Kadar otrok umira, take reči počen jajo, de bi houeni per ločenju rodovinc umerliga otroka ne poznali. Uboziga umirajočiga otroka ali v vodo veržejo, ali ga kje nastavijo, ali ga pa v daljnim kraju zakopljejo. Houeni, jezni, de se jim čast neskazuje, bodo ribe ali zveri ter-pinčili: pa kaj to? Itodovina je oteta. Ko bi serca tolikanj ne ranilo, bi se smejali zavoljo početja, houene prav preslepiti. Večidel umirajoče deteta odneso, ne naravnost, ampak sem ter tjč grede, dc bi houeni pota ne spoznali, ko bi sc liotli spet v staro domovanje verniti. Pač žalostna zmota ! Vender se pa ravno zavoljo tega toliko otrok zapusti: in otroci, ki sc samo zapuste. so šc nar srečniši: se še zamorejo v nebesa spraviti: se jim dostikrat zamore še življenje podaljšati in ne-kterikrat tudi ohraniti. Drugi otroci morajo tudi zavoljo nauka od houenov umreti, pa strašno umreti. Ko je pretečeniga mesca rožnika neki neznabog v soseski svojiga otroka hudo bolniga vidil, mu jc kar s sekiro pomagal umreti. Mislil si je. dc bi nemara houen tega otroka v kakšniga druziga otroka skočil in de bi tako vsi otroci uteguili umreti. Toraj je mogel tega houciia terpinčiti iu pa tako ter-pinčiti. de bi si nikdar več ne upal. v ti hiši stanovati."
..Nekteri pa iz druziga nagiba, čeravno tudi zavoljo nauka od houenov, enake grozovitosti počenjajo. Houeni so v njili očeh hudobni duhovi, ki morajo ljudi nadlegovati. Ce tedaj dele umerje, houeni nimajo časa ga dovolj terpinčiti. Toraj se jim mora zadostiti, dokler dete šc diha. Poleni se lioucni nič več ne mašujejo. Ce ima tedaj dete umreti, ga razsekajo in sicer po dveh pravilih: I) dete se mora v tri kose razsekati; pervi j«* glava in persi, drugi čok in bedra. tretji noge: 2 j morata oče in mati sama svojimu otroku rabeljna biti!"
("Konec >ledi. i
Pismo gospod Janezsi Hoeiančiea • mi*ioiiarja v srednji Afriki*
V dan svetiga Janeza Kcrstnika so častiti gospod misionar Kociančič iz llartiima do perjatlov na (lorenskini pismo poslali, v kterim sc razun per-jatclskih govoric tudi tole bere: ..Ker sim vedno veseliga serca. me še nobena posebna bolezen ni potlačila, lc oči in zobje so me malo boleli, akoravno so bili drugi gospodje zavoljo obnebja večidel dolgo bolni. Zdaj so se pa žc vsi popravili, sam gospod Možgan še ne, ki že štiri mesce leži.-
..Dela jc tukaj vedno dovolj od jutra do pozne noči. tako de me černi in rujavi pomagavci zmiram usta ( mojstra) imenujejo: ali per teli ljudeh je človek kmalo mojster. Podam vam čudno pergodbo. Ni davno, kar me je turšk mojster nagovarjal, de bi mu per tesan ju ladij sodelavec bil. in mi je »00
piastrov (I piaster velja 6 kr. srebra) na mesec obljubil. Dobra služba. kaj ne ? Prečastiti gospod apostolski namestnik, ki so me ravao na ladjenici obiskali, sc mso mogli smeha zderžati, ko so najin resni pogovor poslušali. Pogodba se ve de ni bila storjena, in jaz ostanem misionar brez plače, kakor dozdaj. če se tudi v ladjarske dela mešam. Turkoviga početja si ne bote lahko razjasuili. To je tako. Meni zročena ladija je bila po dolgi nevarni vožnji nekoliko poškodovana. Dc bi sc poškodovanje popravilo, je mogla ladija na suho priti. 42 najemnikov in 16 brodnarjev mi je pomagalo to storiti, in sicer brez vse nesreče. To tedaj ga je nagnilo me perdobiti, in potem se bolj, ko jc vidil, de se ladija pod mojim vodstvam v železu in lesu popravlja iu lika. Posebno sc pa ljudje čudijo, kako dc železo zamore plavati, in sleherni mora, kakor neverni Tomaž, z rokami potipati in poskusiti. Iz tega se lahko prepričate, de imam vsak dan dosti gledavcov, ki se delam per železni ladii čudijo. Od tod tudi pride, de nimam časa na ljubi dom misliti. Vender me pa dela dostikrat persilijo na dom misliti, kako namreč moji rojaki to ali uno delajo, in. če lc kaj noviga naredim, sim precej usta. Tukajšnje ljudstvo je še grozno nevedno iu okorno. Tako mizar od skobelnika nič nc ve. Vse na tleli oblajo in kakor opice z rokami iu nogami delajo, de jih nihče ne more posnemati. Kovači tudi na tleh čepe in kujejo. Zidarji ne znajo rav-niga zida ali štirvoglatuiga okna naredili. Ko smo jim motoz (/.noro) napravili, so se nam v nevednosti smejali in ko so kalamiruico (plajbo) zagledali, jim je skoraj pamet zastala. Zidarske lopatice (kelje) tudi ue poznajo; lc z rokami kravjek nanežgane. na solucu posušene opek«* ( cegle) »lažejo: zato se pa (udi v deževju kravjekme poslopja kakor sladkor sperejo, in mesto je lako naglo po-derto ali prav za prav v blatu, kakor naglo je bilo sozidauo. Za o ali S goldinarjev se liis.i dobi. ki jc tiikajšnim ljudem poslopje: na Kranjskim bi pa narslabši kmet še koze vanjo nc zaperl. ko bi je popolnama ne predelal. Tako je mesto Martinu. takšne so vse mesta, razun Aleksandrie iu Kajra, ki sini jih popolvajc vidil. iu razun liis. ki so iz same slame ali iz kamnov, ki so eden na druziga položeni. Sicer je pa blato na blatu. Tode 11 ari um bomo. če nam H<»g življenje ohrani, olepšali. Se /.e vzdigujc. Od llarlunia, od perprave za popotvanjc po Beli Iteki. kjer nas naša cerna fara čaka. vam iiom pisal, kadar nic bote vi s pismam razveselili.-
HKjonske naznanila
//. Dr. Kitohle/ierju fin xmlixni*fti mlhnra Mart/ne ilruz/u' na Dunaja.
< Halje •
V tem sla tudi oba Francoza iz Astiana v nas šotor persla. in žc poudeljek 2 t. listopada so vel-hljudi vso robo od Nila do začetka pusavc prrnesli, de smo zamogli perpravo za popotovanje, kar je se manjkalo, mirno dokončali. Naslednji dan so bde nase pisma v Kgipt in Evropo poslane, najeti vcl-hljudi in vodniki karavane plačani in do večera mehovi napolnjeni. Francoza sla za se iu za robo 24 velbljudov imela: mi pa smo jih imeli za 3IMI centov robe (i 1. za se 12. iu za vodo v 77 mehovih in v 2 sodcikih, 10 v elbl judov. Za robo sc je od centa 22 ' . piastrov plačalo ( I piaster je (> kr. dobriga dnarja j. za \>e druge najele \elbljud«
in vodnikam karavane pa po 90 piastrov. Vel-hljudarji, ki velbljude skoz pušavo gonijo in ki imajo robo nakladati in razkladati, nimajo nie posebne plače. Če se tem stroškam peršteje, kar se je za mehove po 5 piastrov in za vervi izdalo, s kterimi so se truge zvezale in čez velbljudovo sedlo v enaki tezi na obe strani obesile in pervezale (porabili smo jih 12 centov), se razvidi, de je voda, ki smo je za H dni potrebovali, 130 gold. in po-potvanje od koroška do Berbera okoli 1000 gold. srebra zneslo.
24. listopada zarana so nas debeli, ušcsam neprijetni hropeci glasovi velbljudov iz kratkiga spanja zbudili. Mehove smo z brega vzdignili, šotore in kuhinjske orodja spravili in v veliki honiatii naložili, in še Ic okoli osmih zjutraj smo na vel-bljudih sedeli in sc občudovali, kako de smo naglo tolikanj bili po\ zdignjeni. Slehern jc pa tudi terdno sklenil, na vso moč gledati. de bi ne bil ravno tako hitro ali pa še hitreje zopet ponižan, kakor je bil povišan, šc enkrat smo se ozerli na tamni Nil in na lepo zelena bregova, in se obernili proti »am-nim goram ter šli skoz sotesko, nakladarjc zapustivši. ki so v velikim hrupu še nakladali. Zate-govaje in naglo prenehovajc so Arahljani šeika Abd-el-Kadra. ki po njih mislih velbljude varuje in mo-hamedanske karavane nevidno vodi, na pomoč klicali. Mi pa smo se obernili k velikimu. mogočnimu. usmiljenimi! Bogu, ki jc svojiga služabnika Abrahama popotvajočiga srečno v ptujo deželo perpeljal. ki se je begočimu Jakopu na ptujim perkazal, ki jc Izraelce skoz pušavo na dolgim potu čudno varoval. Prosili smo ga, naše stopinje v miru voditi in nam svojiga angela poslati, de bi veseli, zdravi in srečni pod njegovim varstvam konec pušavc in popotvanja dosegli! — še le ob devetih zjutraj se jc iz velike homatije sčasama dolga karavana napravila. Naprej je eden zmed najetih vodnikov šel. Naša trobenta je malo trumo jczdicov. ki so zjutraj evropejsko obleko z novo pisano premenili. v versto poklicala. Vsaki jc imel ali bel turban (pokrivalo) ali pa debelo tkan. rumeno in rodeče pisan hedžahsk kofie (nekako pečo) okoli oglavja ovit in čezinj viseč, celo in obličje solnčnih žarkov obvarovati, kratko pavoljnato salto (jopico) čez dobro zapeti sideri (nadpersnik) in široke servale (haljo) do podkoleu iz močniga rusovskiga platna po egiptovsko vrezane, velik rudeč volnat marokansk pas čez nje terdo okoli trebuha ovit, in rodeče čevlje na nogah, čez velbljudov vrat stegnjenih. Tako je sedel jezdic na velbljudu okoli 10 čevljev visoko na pisani smirnski plahti, ki je bila čez sedlo raz-gtrnjena: puša, usnjata posodica za vodo, torbice in druge reči so bile na sedlovih gumpih pervezanc in okoli in okoli mnogoverstno obešene, iu kakor se je per enomerni hoji s čveteročlcnjimi desnimi ali ievimi nogami velbljud prestopal, tako se je jezdic prav pcrljudno na desno in levo naklanjal ali pa per hitrejšim dirjanju enako ptiču, ki sferčuje, s komolcama utripal. ~
(Dalje sledi.»
Ogled po Slovenskim.
Ogersko m I n v e ii h k o. 1. kozoperska se začne V. razred na katoliškim gimnazu v Bonski Bistrici. Uči v na beseda bo slovenska. vender hc bo tudi nemški jezik nkuK vse razdelke ko zapovedana, madjarski
pa ko svobodna tvarina, z ogledam na djanske potrebe, učil. Ako bi bilo kej učencov, kterih materna beseda je nemška, se jim bo pri razlaganju po gg. ačenikih z njih materiiiin jezikam dopomoglo.
V	Terstu je škofijsko svetovavstvo potrebo 3 novih cerkva za prebivavce v predmestjih nkazalo, in mestno svetovavstvo je sklenilo, dve cerkvi na mestne stroške zidati.
Iz Ljubljane. Dosedanji Hebski (Kgerski) začasni gimnazialni vodja gosp. Janez Nccasek je izvoljen vodja na Ljubljanskim g i m n a z i u.
Bo gos lovske in nemške šole se bodo v Ljubljani 5. prihodnjima mesca začele. 1. in 2. bo vpisovanje, in 4. velika maša v škofijski in nunski cerkvi ob osmih.
Iz Ljubljane. Dospele so iz Celot ca tudi obljubljene pesmi za družuike ss. Hermagora in Fortunata. Pod napisani: So I a vesela lepega petja za pridno šolsko mladino," obseže knjižica 20 „šolskih,u 24 „ pesem veselih otroku in 4 „poštene zdravičke." Častiti družniki naj blagovolijo po bukvice k meni priti ali poslati.	Jeran.
Razgled po kersansklin svetu.
Turško. V Carjigradu krožijo zaporedama grozne povesti; enako tudi vladne turške novice povedo; povest namreč, de bi bila med staroturčini zakletev, vse keršansko prebivavstvo v Carjigradu eno noč pokončati. Per taeih povestih, če so tudi presiljene, se ve de. kristjanam ne more veselo pri sercu biti.
Ogersko. Iz Tirnava se bodo preselili bendiktini v Ostrigon, ondi na višjim gimnaziu učit; Tirnavski gimnazi pa čisto prevzame knez vikši škof in pervak. Koti vik t ali semeniše sc ho jezuitam zročilo. V Peštan-nkim semenišu se je 20 bogoslovcov k jezuitam oglasilo. — C. kr. nainestništvo je ojslro prepovedalo, katoliške otroke v nekatoliške šole brez vednosti in per-voljcnja dotičniga katoliškiga duhovniga pastirja pošiljati.
Berno. Mestno svetovavstvo je razglasilo do prebivavcov tega mesta poklic v prid ubožnih učencov. zmed kterih večkrat kteri po več dni n:č gorkiga ne vžijejo. de naj bi blagoserčni dobrotniki naznanili, ktere dni v tednu bi bili voljni ubožnim učeneam kej živeža ali pa denarne pomoči deliti. Lčenci. enake ponoči potrebni, bodo po tem dobrotnikam po imenih naznanjeni.
V	Visbadnu na Nasavskim je 7. in 8. t. m. pro-testanška diužba Gust a v - A do I fa zbor imela. Ptujih odbornikov je bilo do 200 pričujočih. Kalvinski pastor llovard iz Lipsie je povedal, de je družba 1850. iu 1851. leta podelila 47.219 tolarjev 218 srenjam. Nove tempcliie zidati je perpomogla v Ljubljani, Velsu. Pil snu in Bukarestu. — Ifogstraten iz Ifaga je tožil, de v Niskozemlji katoliška vera vedno bolj raste, iu je perpovedoval, kako si protestanti perzadevojo temu v okom priti. Pastor Krame iz Vratislava je grajal novo katoliško cerkev na gori Zobten in podobo, ki so jo sedanji papež tje podarili. Misione jezuitov po Slezii je imenoval opiumov pomoček! Pastor Fliedner iz Kaisers-verta jc zlo zlo minihe obrekoval v Palestini, in jim perpisoval pregrehe, kterih imenovati se ne spodobi. — Ako se pomisli, de le ininihi posebne serčnosti in pobožnosti iz evropejskih samostanov začasno v Palestino grejo in se čez nekaj let spet domu povernejo, se lahko pozna strupeno serce Fliednerjevo. — Dragi govorniki so papeževo službo v Rimu kakor rimsko zver, in katoliško božjo službo kakor malikvavsko opravilo obiluim poslušavcam popisovali. Ravno tako je delal tudi Luter ob svojim času.
0«l^w\orna trednika: Luka Jeran in InJrej Zamejc. — Založnik* Jožef Hlaznik